RELIGIOZNO IN KULTURNO ŽIVLJENJE INKOV

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA Urška Kraner RELIGIOZNO IN KULTURNO ŽIVLJENJE INKOV DIPLOMSKO DELO Ljubljana, 2015

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA UNIVERZITETNI ENOPREDMETNI PROGRAM TEOLOGIJA Urška Kraner RELIGIOZNO IN KULTURNO ŽIVLJENJE INKOV DIPLOMSKO DELO Mentor: doc. dr. Mari Jože Osredkar OFM Ljubljana, 2015

4 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju dr. Mariju Jožetu Osredkarju za potrpežljivost, pomoč in usmerjanje pri pisanju diplomskega dela. Posebna zahvala velja staršem in partnerju, ki so mi ves čas študija stali ob strani. II

5 KAZALO UVOD ZGODOVINA PREDINKOVSKIH KULTUR Čavinska kultura Močejska kultura Kultura Nazca Tivanaška in Varijska kultura Čimujska kultura INKOVSKI IMPERIJ MITOLOGIJA IN RELIGIJA Opredelitev mitologije Miti o stvarjenju Inkov Osnovne značilnosti inkovskega verovanja Inkovski panteon Žrtvovanje in rituali pri Inkih Sveti kraji Huacas VSAKDANJE ŽIVLJENJE Vsakdanje življenje inkovskih prednikov Prehrana pri Inkih Rojstvo, otroštvo in izobrazba Poroka in dedovanje Moška in ženska opravila Glasba, ples, zabava in način oblačenja Inkovski koledar in prazniki Smrt, pokopavanje umrlih in mumificiranje III

6 5 PRIHOD ŠPANCEV IN OSVOJITEV PERUJA Inkovski imperij v času prihoda Špancev Francisco Pizzaro Posledice prihoda Špancev v Peru POVEZANOST RELIGIJE IN DRŽAVE ZAKLJUČEK POVZETEK ABSTRACT SEZNAM REFERENC IV

7 KAZALO SLIK Slika 1: Lokacija čavinske kulture... 3 Slika 2: Lokacija močejske kulture... 5 Slika 3: Nazca linije, izklesane v površje zemlje... 9 Slika 4: Lokacija kulture Vari in Tivanaku Slika 5: Lokacija čimujskega imperija Slika 6: Obzidane trdnjave v mestu Chan Chan Slika 7: Manco Cápac Slika 8: Najbolj pogosta upodobitev Intija Slika 9: Bog stvarnik Viracocha Slika 10: Žrtvovano dekle Slika 11: Obrnjena slika predstavlja obris gorskega grebena, ki simbolizira Inko Slika 12: Čaše, iz katerih so pili chicho Slika 13: Francisco Pizarro KAZALO TABEL Tabela 1: Zgodovinski pregled razvoja kultur na območju Andov... 2 Tabela 2: Inkovski kralji Tabela 3: Pregled inkovskih božanstev V

8

9 UVOD V današnjem času se veliko govori o skrivnostnem, starodavnem ljudstvu na območju Andov, o Inkih. V različnih medijih je o njih moč najti veliko informacij, precej manj pa je o tem na razpolago literature v domačem jeziku. Informacije dobimo predvsem iz filmov, dokumentarnih oddaj ali raznoraznih revij, ki jih težko ovrednotimo. Velikokrat se zgodi, da mediji zaradi drugotnih namenov resnico nekoliko zabrišejo, da lahko iz neke zgodbe čim več iztržijo. Ker pa je literature v slovenskem jeziku malo, največkrat zgodb ne preverjamo. Poleg tega vemo, da ta kultura ni imela pisave, kot jo poznamo danes, zgodovino so si pripovedovali iz roda v rod, zato tudi nimamo neposrednih virov. Prvi avtorji, ki so pisali o zgodovini Inkov, so bili potomci Špancev. Iz vseh teh zgoraj naštetih razlogov bomo v diplomskem delu poskušali zajeti osnovne informacije o Inkih do prihoda Špancev. Pri tem bomo izpostavili njihovo religijo, verovanjski sistem in vsakdanje življenje. Ko govorimo o Inkih, najpogosteje pomislimo na inkovski imperij, ki je trajal približno 300 let. Pri tem pa pozabljamo, da se je ta kultura razvila iz več kultur na tem območju. V diplomskem delu se bomo zato najprej posvetili razvoju predinkovskih kultur na območju Južne Amerike. Pri tem bomo raziskali njihovo zgodovino, predvsem iz tega, kar lahko razberemo iz arheoloških izkopanin. Podrobneje bomo opisali nastanek inkovskega imperija in življenje njihovih vladarjev. Velikokrat pa Inke povezujemo s skrivnostnim mestom Machu Picchu, saj se o njem pogosto govori, ne znamo pa razložiti, če je bil ta kraj res bistvo njihove kulture in religije. Zato bomo dobršni del diplomskega dela posvetili njihovi religiji in kulturi. Ker pa ima pri vseh starodavnih narodih mitologija bistven pomen, bomo raziskali tudi mite o nastanku tega naroda. Pri tem pa ne gre izpustiti vsakdanjega življenja v inkovskem imperiju, njihovih navad, običajev, zakonov, obredov, dedovanja, načina oblačenja, predvsem pa tega, kako so razumeli svojo eksistenco v tem svetu. V zadnjem delu naloge pa se bomo posvetili predvsem inkovskemu imperiju v času prihoda Špancev. Nekaj besed bomo namenili tudi človeku, ki je korenito spremenil inkovski imperij, Franciscu Pizzaru. Čisto na koncu pa bomo na osnovi vsega prebranega podali še lastno mnenje o povezanosti religije in države v času inkovskega imperija. 1

10 1 ZGODOVINA PREDINKOVSKIH KULTUR Inki so se trudili ohranjati mit, da so oni edini ustanovitelji andske kulture. (Velike kulture sveta 1999, 495) Tako se je posledično vsaka umetnost, arhitektura in religija na območju Južne Amerike pripisovala prav njim kot ustanoviteljem. Dejansko pa je inkovski imperij rezultat razvoja mnogih civilizacij, ki so se razvijale od leta 3500 pr. Kr. do leta V spodnji preglednici je razvidno, kako se je andska kultura časovno razvijala od samih začetkov naselitve ter vse tja do prihoda Špancev. Tabela 1: Zgodovinski pregled razvoja kultur na območju Andov 1 ČAS GLAVNE KULTURE pr. Kr. Naselitev ljudi v andsko območje/lovci, nabiralci pr. Kr. Zgodnje kmetijstvo in prvi obredni centri pr. Kr. V obliki črke U oblikovana svetišča, žrtveni kamni pr. Kr. Čavinska kultura, Paracas, Pukara 200 pr. Kr. 600 Močejska kultura, Nazca Tivanaška in Varijska kultura Čimujska kultura in inkovski imperij Inkovski imperij in španska osvojitev 1.1 Čavinska kultura Čavin je bila civilizacija, ki se je razvila na severnoandskih planotah Peruja nekje do leta 200 pr. Kr. Čavin se je nahajal v dolini Mosna, kjer se združita reki Mosna in Huachecsa. Najbolj znano arheološko najdišče čavinskega območja je bil Chavín de Huántar, ki se je nahajal na andskih planotah današnje regije Ancash. Zgrajen naj bi bil okoli leta 900 pr. Kr. ter je bil religijski in politični center čavinskega ljudstva. (Wikipedija 2015) 1 David M Jones, The complate illustrated history of the Inca Empire (London: Anness Publishing, 2012), 14. 2

11 Slika 1: Lokacija čavinske kulture 2 Nastanek čavinske kulture si lahko deloma razložimo z zatonom primitivne kulture, ki je temeljila na ribolovu, nabiralništvu in nomadskem kmetijstvu, počasi pa je tak način življenja zamenjala ustaljena agrarna struktura, katere prebivalstvo se je naselilo v bližini velikih verskih svetišč. Razvoj te kulture je kronološko potekal vzporedno s kulturo Olmekov v Srednji Ameriki in kulturo Pukara na visokih planotah. Ta kultura pa ni mogla vznikniti iz nič, zato strokovnjaki verjamejo v vpliv elementov, ki niso domorodskega izvora. Čavinska kultura naj bi imela svoj izvor v plemenih, ki so prišla iz pragozda, in v plemenih iz obale. Ni jasno, zakaj so imele te kulture»popolne«sisteme kultnih simbolov in verskih usmeritev. Znanstveniki se večinoma sklicujejo na vpliv Srednje Amerike. Mnenja so, da se andsko področje ni razvijalo neodvisno od Srednje Amerike, temveč da so bili med tema dvema področjema očitno vzajemni odnosi. (Velike kulture sveta 1999, ) 2 Wikipedija (pridobljeno ). 3

12 Napisi v obliki pisave ne obstajajo, zato je zelo težko dešifrirati samo znakovni sistem. Pomagamo si lahko z umetnostjo, ki jo je razvila ta kultura. Tloris kraja, kjer stoji tempelj Chavín de Huántar, ima obliko osemkotnika s terasami, katerih stene so okrašene z živalmi ali človeku podobnimi bitji. Stavbe so razvrščene okoli velikega dvorišča, ki leži niže od samega templja. Dolžina njegovih stranic meri približno 50 metrov, na sredini dvorišča pa leži žrtveni kamen. Pozornost vzbujajo predvsem podzemni hodniki s prezračevalnimi jaški; vzidani v debelino nasipanih teras so edina povezava z različnimi deli konstrukcije. Mreža razmeroma ozkih hodnikov sledi natančnemu načrtu s središčno osjo in občasnimi krožnimi odcepi. Sicer obstajajo hipoteze o vlogi teh podzemnih hodnikov, vendar niso najbolj prepričljive. V njihovi umetnosti je najbolj znamenit kip Lanzon, ki stoji v središču galerije templja Chavín de Huántar. Je trikotni, 4,60 metra visok monolit, ki se navzdol oži. Ima obliko konice kopja, ki je zgoraj tako podaljšana, da simbolično prehaja v držaj. Na vseh straneh so nameščene skulpture s človeku in živalim podobnimi elementi, kot so divje mačke in kače. Ne vemo natančno, kaj predstavlja kip, morda gre za kakšno božanstvo. Pomembno je tudi čavinsko lončarstvo; gre predvsem za posode, ki imajo kljunaste ali likalne držaje, ki ponazarjajo sadeže, živali, človeške glave in jaguarje. Omembe vredno je tudi zlatarstvo, pri katerem igra pomembno vlogo upodabljanje živali. Prav tako že imajo razvit namakalni sistem in kanalizacijo, pripravljajo intenzivno kulturo, ki bo zaznamovala močejsko dobo. (Velike kulture sveta 1999, ) Čavinska kultura je imela velik vpliv na okoliške civilizacije. Na primer Pacompamba, ki se nahaja severno od Chavín de Huántarja, ima v glavnem templju značilnosti te kulture. Garagay na območju današnje Lime ima različne znamenitosti čavinske ikonografije. Na območju Cerra Blanca v dolini Nepena so z izkopavanji odkrili čavinsko keramiko. Arheološki dokazi govorijo o tem, da v čavinski kulturi ni obstajalo vojskovanje za oblast, ampak so svojo moč širili z vero v manjšo elito ljudi, tako imenovanih šamanov, ki so bili povezani z božanstvi. (Wikipedija 2015) 1.2 Močejska kultura Močejska kultura se je izoblikovala na severni pacifiški obali Peruja, na polpuščavskem delu obale, v katerega je vrezana desetina rečnih dolin, na ozemlju, ki sega do meje z 4

13 današnjim Ekvadorjem. (Velike kulture sveta 1999, 505) Ta kultura je nasledila čavinsko kulturo, hkrati pa se je razvijala sočasno s kulturo Nazca v južno obalnih dolinah. Močno kraljestvo se je izoblikovalo skozi stoletja z osvajanji in nadvlado bližnjih vasi, severno in južno od»glavnega mesta«v pokrajini Moche. Je najverjetneje prva prava starodavna andska kraljevina, ki je prevladovala do leta 600. (Jones 2007, 60) Slika 2: Lokacija močejske kulture 3 Ta civilizacija je temeljila na kmetijstvu, veliko so vlagali v gradnjo omrežja namakalnih kanalov. Njihova kultura je bila dovršena, predmeti pa so izražali njihov način življenja, npr. s podrobnimi prizori lova, ribolova in žrtvovanja. Ta kultura je še posebej znana po bogato poslikani keramiki, zlatih izdelkih, namakalnih sistemih in monumentalnih zgradbah. (Wikipedija 2015) Svetišča, odkrita na tem ozemlju, štejejo med najimenitnejše zgradbe do prihoda Špancev, postavljene na ameriški celini. Huaca del Sol (Sončna piramida) v dolini Santa Catalina ima tloris v merah 228 x 136 metrov ter se dviguje čez sedem teras v višino 18 metrov. To je najvišja piramidalna struktura predkolumbovega obdobja v Peruju. Vhod v samo piramido onemogoča nek neodvisen sistem, katerega 3 Inside Peru (pridobljeno ). 5

14 mehanizem je še danes neznan. V piramido so skušali prodreti na različne načine, predvsem skozi namakalni kanal, ki poteka pod njo, toda varovalni sistem se je vse do danes uspešno branil. Druga piramida, ki se imenuje Mesečeva piramida, je manjšega obsega, vendar je višja, ker leži na skalni polici. Zidovi imajo sledove fresk, katerih barve so obdelane. Piramido so Španci imenovali Huaca de la Luna, na njej pa so našli različne ceremonialne in obredne predmete, okrašene z dragimi kamninami. Med temi okraski je moč najti tudi mrtvaške maske in lesene kipe, ki so popolnoma identični z maskami, najdenimi na sosednjih otokih ob obali. V obeh piramidah so sledovi stanovanjskih prostorov, ki so bili verjetno namenjeni nastanitvi duhovnikov, hrambi ceremonialnih potrebščin ter straženju grobišč. (Velike kulture sveta 1999, ) Močejska kultura je imela močno razvito religijo z izrazitimi simboli in panteonom, ki je veliko prevzela od čavinske kulture. Za njihovo ikonografijo so značilne človeku in živalim podobne figure, kače, žabe, ptiči in morske živali. Značilen je tudi kokin ritual, prepoznaven po zanimivih oblačilih in obrednih bojih. Nobenega močejskega božanstva ne poznano po imenu. Ko je močejska kultura propadla, so njeni nasledniki, čimujci, častili Ai Apaec, boga Stvarnika, in Si, boginjo Luno. To bi sicer lahko predstavljalo versko kontinuiteto iz močejskih časov, ni pa nikakršnih dokazov o tem. Samo domnevajo, da bi ti dve božanstvi lahko bili predstavljeni na freskah piramid Huaca del Sol in Huaca de la Luna. (Jones 2012, 117) Tako ikonografija kot tudi arheološka izkopavanja kažejo na to, da je žrtvovanje ljudi odigralo pomembno vlogo v močejski verski praksi. Nekateri znanstveniki, kot sta Christopher B. Donnan in Izumi Shimada trdijo, da so žrtvovali poražence ritualnih bitk iz svojega ljudstva. Spet drugi znanstveniki, kot sta John Verano in Richard Sutter, pa so mnenja, da so bili žrtvovani poraženci v bitkah iz drugih ljudstev. Verano je prepričan, da je bil prisoten tudi obredni kanibalizem. (Wikipedija 2015) V okolici kulturnih središč so arheologi našli nagrobne spomenike, majhne stožčaste kamnite gričke, podobne tistim, ki jih današnji Indijanci častijo še danes. Našli so tudi podzemne nekropole s posameznimi nišami, ki so bile rezervirane za zgornji sloj prebivalstva. Najdene so bile tudi žare, zato strokovnjaki sklepajo, da so umrle upepeljevali. V njihovem sistemu verovanja je bilo zelo pomembno, da se je umrli na svojem potovanju v onostranstvo dobro počutil. Zato so mu prilagali velike količine hrane, uporabne predmete, predmete iz njegovega vsakdanjega življenja in domačega okolja. Lončarstvo je imelo velik pomen v tej kulturi, saj gre za neke vrste 6

15 kroniko v slikah. S tem si lahko pomagamo pri razumevanju njihovega vsakdanjega življenja. Prebivali so v hišah, ki so jih okraševali z različnimi vzorci. Vhod v hišo ni imel vrat, so pa v primeru slabega vremena na prehod namestili nekakšno zaveso. Močejci so se prehranjevali z raznovrstno prehrano. Osnovna živila so bile ribe, mehkužci in surova hrana. Jedli so tudi ptice, jelenovo meso in meso roparic. Tisti, ki niso pripadali verski ali vladajoči kasti, so se ukvarjali s poljedelstvom. Ženske in otroci so se udeleževali raznih skupinskih del, kot je na primer žetev. Ženske so se ukvarjale tudi z lončarstvom in tkanjem. (Velike kulture sveta 1999, ) Ko so klimatske spremembe prinesle sušo, pesek pa je zamašil namakalne sisteme, ki so omogočali kmetijstvo, so se ljudje začeli izseljevati in prestolnica se je iz pokrajine Moche prenesla v dolino Lambayeque v mesti Sipán in kasneje v Pampa Grande. (Jones 2012, 116) Obstaja več teorij, kaj je povzročilo propad močejske politične strukture. Nekateri strokovnjaki poudarjajo predvsem podnebne spremembe. Najprej 30 let dežja in poplav, nato 30 let suše. Te klimatske spremembe so zmotile njihov način življenja in vero v njihovo religijo, ki je obljubljala stabilno vreme zaradi njihovih daritev. Spet drugi podatki pa kažejo, da ti dogodki niso povzročili dokončnega propada močejske kulture. Kultura naj bi se preselila v drugo dolino, kjer so strokovnjaki našli utrdbe in obrambne dele. Vendar ni nobenih dokazov tuje invazije, ki bi upravičevale utrdbe. Lahko da ti obrambni deli kažejo na socialne nemire, ki so verjetno rezultat podnebnih sprememb. Pravi razlog propada te kulture nam še do danes ni znan. (Wikipedija 2015) 1.3 Kultura Nazca Nazca so bili ljudje in kultura, ki je cvetela v južno obalnem delu Peruja v času od leta 200 pr. Kr. do leta 500. Nazca in močejska kultura sta se razvijali približno istočasno. Dve najpomembnejši mesti sta bili Cahuachi in Ventilla. Prvo je bilo obredno središče, drugo pa glavno mesto. Ventilla je zavzemala najmanj 200 hektarjev površine z vrstnimi hišami, sodiščem in manjšimi nasipi. Cahuachi pa je sestavljal velik kompleks obrednih nasipov in trgov, raztresenih čez 150 hektarjev površine. Njegova lokacija je bila izbrana namerno v osrednjem delu doline, kjer reka Nazca ponikne v zemljo. Nekaj arheoloških elementov, najdenih v mestu Cahuachi, kaže na to, da so imeli ljudje tam stalno 7

16 prebivališče. Skladiščne zgradbe so bile namenjene večinoma za shranjevanje obrednih pripomočkov. Dve tretjini vse keramike pa je bilo namenjene darovanju in ne gospodinjstvu. Pokopališča in artefakti kažejo na to, da je bilo celotno območje romarski in obreden kraj. Vsaka družina je imela svojo gomilo oziroma družinsko parcelo, kjer je pokopavala umrle. Po načinu pokopa se zdi, da so bili nekateri pokopani žrtvene daritve, in to ne sovražniki, ampak moški, ženske in otroci iz ljudstva Nazca. Nekatere lobanje so imele v ustih iztrebke in blato, druge so bile preluknjane, nekatere so imele zakrite oči, usta pa preluknjana z bodicami kaktusa. Pomen teh ritualov ni znan. Na tekstilu in lončenini so bile najdene podobe bogov, gre za polljudi in polživali. Znane so mačke z dolgimi repi, pajki s človeškim obrazom, ptice, opice in kuščarji. Po trofejah iz lobanjskih kosti, ki so jih našli v grobovih in tudi na keramiki, bi lahko ponovno sklepali na obstoj človeških žrtev, kakor smo že omenili zgoraj. (Jones 2007, 23 62) Tukaj moramo omeniti tudi znamenite črte Nazca, ki še danes ostajajo uganka. Črte so odkrili v Peruju nekaj več kot 200 milj jugovzhodno od Lime. V celoti gre za več kot 800 ravnih linij, 300 geometrijskih likov in 70 rastlinskih in živalskih vzorcev. Nekatere črte se raztezajo celo več kot 30 milj. Perujski arheolog Toribio Mejia Xesspe je bil prvi, ki je leta 1926 sistematično preučeval linije. Ker pa je bilo linije praktično nemogoče preučevati iz tal, je bil tudi prvi, ki je začel javnost ozaveščati o potrebi letal za ta namen. Linije oz. geoglifi so bili izdelani tako, da so iz površine odstranjevali kamne in povrhnjico zemlje. Te slike so sčasoma oksidirale ter preperele in pustile rjavkasto bravo. Ker pa je bilo na tem področju zelo malo dežja in erozije, so vzorci ostali skoraj nedotaknjeni. Znanstveniki verjamejo, da je bilo večina linij narejena nekje med letoma 1 in 700. Najbolj znana raziskovalka teh črt je bila arheologinja Maria Reicheve, ki so jo klicali kar»gospa linij«. Maria je linije proučevala več kot 40 let in prišla do spoznanja, da se za njimi skriva koledarski in astrološki namen. Maria si je močno prizadevala za ohranitev črt, zato je celo bivala na robu puščave, da bi jih varovala. Njena teorija je bila v veljavi vse do leta 1970, ko so v Peru prišli ameriški znanstveniki, da bi preučevali geoglife. Johan Reinhard je razvil teorijo, da linije predstavljajo velik ekološki sistem. Dejstvo je, da v tem delu pokrajine pade na leto le okoli 20 minut dežja, zato je voda nedvomni pomemben dejavnik. Njemu se je zdelo, da večina linij ni pokazala nobenega astrološkega oz. kozmološkega znamenja, kot je trdila Maria Reicheve. Menil je, da so linije vodile do mesta, kjer so se dogajali pomembni obredi za pridobivanje vode in 8

17 rodovitnost pridelka. Tudi raziskovalec Anthony Aveni se strinja s to teorijo in pravi, da so črte nedvomno povezane z vodo, ne z odkritjem vode same ampak z njenimi obredi. (National Geographic 2015) Slika 3: Nazca linije, izklesane v površje zemlje 4 Reinhard poudarja, da so bili ti spiralni modeli navzoči tudi v drugih starodavnih andskih mestih. Simbolika in upodabljanje živali sta bila razširjena po celem področju Andov. Verjeli so, da pajki simbolizirajo dež, kolibrije pa so povezovali s plodnostjo. Na tem področju Peruja je moč zaslediti vse te upodobitve. Kljub temu pa nobena teorija ne dokazuje dejanske resnice. Reinhard je prepričan, da se bo raziskovanje linij Nazca nadaljevalo ter da bo predvsem tehnološki napredek pripomogel k odkritju resnice. (National Geographic 2015) 1.4 Tivanaška in Varijska kultura Ko se je čavinski vpliv širil po severnih sierrah in po obali, so ljudje na področju jezera Titikaka svojo vero goreče širili severno. Glavno področje je bilo Pukara, ki se je v prvem in drugem stoletju premaknilo južno od jezera Titikaka v mesto Tiwanaku. Na 3850 metrih nadmorske višine se je Tiwanaku razširil med leti 200 in 500, pokrival je 4,5 4 What are aliens (pridobljeno ). 9

18 kvadratnih kilometrov površine. Segal je vzhodno in zahodno do meje z Bolivijskimi nižinami, severozahodno do perujske obale in južno do Čila. Njegov kulturni in religijski vpliv pa se je razširil še dlje. Tiwanaku je ležal na zelo rodovitni zemlji, okrepljen je bil z dodelanimi nasipi, kanali, utrjenimi potmi, akvadukti in namakalnim sistemom. Jedro mesta je sestavljal obredno verski center, ki je vključeval nekaj monumentalnih zgradb, portalov in kamnitih skulptur z verskimi motivi. Nekateri prostori so bili verjetno namenjeni bivanju, portali in monumentalne skulpture pa so služili verskim obredom. Njihova verska tradicija se je imenovala Yaya-Mama, ki je vključevala univerzalne andske predmete, kot so mačke, kače, kuščarji, ptice in ribe. (Jones 2012, ) Tudi ta kultura nima zapisa v obliki jezika, zato si pri razumevanju lahko pomagamo z njihovo umetnostjo in religijo, ki so jo upodabljali na različne načine. Na tem področju sta najdena dva velika kompleksa. Na severu je Kalasasaya s Sončnimi vrati in podzemni tempelj, na jugu pa Akapana z ostanki dveh velikih piramid. Najbolj slovi objekt Kalasasaya z monumentalnim stopniščem in monolitoma. Krasijo ga tudi Sončna vrata, ki so okrašena. Na njih je upodobljena človeška figura z nenormalno veliko glavo, ki v vsaki roki drži neke vrste žezlo. Okoli tega osrednjega motiva si sledijo štirje frizi, ki predstavljajo krilata bitja, ptiče s človeškimi nogami in kondorjevimi glavami, katerih pogled je usmerjen v osrednjo figuro. Ta figura bi naj v resnici predstavljala njihovega boga stvarnika, Viracocho. (Velike kulture sveta 1999, 536) Notranje dvorišče svetišča Kalasasaya spominja na velikanski plavalni bazen, v sredini stojijo trije stebri iz rdečega kamna, eden večji in dva manjša. Večji steber je pravzaprav kip. Mogoče predstavljajo zgodnejšo različico inkovskega božanstva Viracocho. Veliko dvorišče je zasnovano kot nekakšna opazovalnica neba: dve točki označujeta poletni in zimski sončni obrat. (Wilson 1999, 88-89) Akapana, od katere so ostali le še podporni zidovi, pa je piramidni kompleks na štirikotnem tlorisu. Piramida je verjetno imela štiri terase in je segala 15 metrov visoko. Gre za največje kamne, ki so bili kdaj koli obdelani v Južni Ameriki. Vzhodno od Kalasasaya leži majhna stavba; gre za potopljen tempelj, katerega temelji so spuščeni 1,70 m v globino. Pomembna je tudi keramika, predvsem posode, imenovane kero, ki jih je moč najti tudi pri Inkih. Okrasje je pri njih pogosto naslikano v bež ali črni barvi na rdeči podlagi, pri čemer prevladujejo geometrični elementi s simboličnim pomenom: krogi, pravokotniki, valovite črte in znaki za stopnice. (Velike kulture sveta 1999, ) Tako kot za vse kulture, tudi za to ne vemo točnega razloga za izginotje. Tivanaška 10

19 kultura je živela nekje do leta 1000, že okoli leta 900 pa je počasi začela izginjati. To se je najverjetneje zgodilo zaradi posledic klimatskih sprememb. (Jones 2012, 119) Slika 4: Lokacija kulture Vari in Tivanaku 5 Pri tem je pomembno omeniti tudi varijsko kulturo, ki se je razvijala sočasno s tivanaško kulturo. Varijski imperij se je nahajal v centralnih Andih, razširil pa se je skoraj vse tja do meje z Ekvadorjem. Njihovo najbolj severno mesto je bilo Cajamarca v severnem 5 Wikipedija (pridobljeno ). 11

20 Peruju, najjužnejše pa Pikillaqta v bližini Cuzca. Tivanaški imperij je torej prevladoval na severozahodu, varijski pa na severovzhodu Peruja. Od skromnih začetkov v 3. stoletju je varijski imperij doživel razcvet v 5. stoletju, ko so se začele velike gradnje v glavnem mestu Huari. Njihov imperij je torej cvetel od leta 600 do leta 800. Glavno mesto Huari je bilo ustanovljeno na 2800 metrih nadmorske višine. Služilo je kot državni, verski in bivanjski center. Nekje od leta 600 je varijska kultura razširila svojo religijo, za katero je bila značilna raznolika simbolična umetnost. Podobno kot močejska kultura je tudi ta širila svoj imperij z vojaško močjo. Kot kaže, je malo pred letom 800 prišlo do politične krize. Na centralni perujski obali pa se je sočasno začel uveljavljati kult Pachacamaca. Možno je, da je ravno ta kult izrinil varijsko moč in nadvlado. Širjenje varijskega imperija se je končalo nenadno, nekje okrog leta 800, ko je bilo zapuščeno glavno mesto. Varijska in tivanaška politična prizadevanja in vojaški cilji so naredili ti dve kulturi za tekmici, kljub temu da so si delili podobo religijo, simboliko in mitologijo. Večina religijskih in mitoloških podob priča, da sta bili kulturi skoraj identični. (Jones 2012, ) 1.5 Čimujska kultura Neugodne klimatske spremembe in vpadi varijske kulture so potisnili močejsko kulturo severno v dolino Lambayeque. Spremenila se je tudi močejska religija, opustili so večino starih božanstev ter se osredotočili predvsem na simbole, ki so kasneje prevladovali v čimujski kulturi. Nova prestolnica močejske kulture se je preselila v mesto Pampa Grande in je obsegala šest kvadratnih kilometrov površine. Njena najbolj mogočna stavba je bila Huaca Fortaleza, ki je imela enako funkcijo kot Huaca del Sol. Huaca Fortaleza je bil najverjetneje elitni predel mesta, okoli njega pa so bila bivališča nižjega razreda. Tako kot mesto Moche, je bil tudi Pampa Grande zapuščen nenadoma, najverjetneje zaradi agrarne katastrofe, ki jo je povzročil El Niño 6. Ko se je je moč mesta Pampa Grande premaknila nazaj v dolino Moche, se je izoblikoval čimujski imperij. Čimujci so ustanovili svoj imperij okoli reke Moche v Chan Chanu in nadomestili močejsko kulturo. Do inkovskega imperija je bil čimujski imperij največji na tem področju. Več kot 400 let so Čimujci obvladovali severno obalno področje in celinske doline. Sčasoma so imeli pod 6 El Nino je klimatska sprememba, ki povzroča poplave, sušo in druge vremenske motnje. 12

21 nadzorom dve tretjini namakalnih površin ob puščavski obali. Čimujci so prišli od drugod in vse kaže na to, da njihova zgodovina sega vse tja do osvajalca Naymlapa. Ta je bil najverjetneje močejski kralj, ki je napadel dolino Lambayeque. (Jones 2012, 122) Slika 5: Lokacija čimujskega imperija 7 Mesto Chan Chan so našli okrog leta 1000, ko ga je osvojil Inca Tupac Yupanqui. Jedro mesta je predstavljalo notranje mesto živih in mrtvih, ki je bilo sestavljeno iz več obzidanih trdnjav. Okoli mestnega jedra je bil bivanjski in industrijski predel, ki je zavzemal šest kvadratnih kilometrov. Mesto živih in mrtvih je bilo sestavljeno iz desetih trdnjav, ki so jih imenovali ciudadelas. V vsaki trdnjavi je bilo bivališče za vladajočega kralja in njegove spremljevalce. Vsaka trdnjava je imela vhod, ki je bil okrašen z lesenimi človeškimi podobami, ki so predstavljali varnostnike. (Jones 2012, ) 7 Wikipedija (pridobljeno ). 13

22 Slika 6: Obzidane trdnjave v mestu Chan Chan 8 Pet monumentalnih zgradb v mestu Chan Chan bi lahko bile tempeljske ploščadi, vendar so bile tako poškodovane s strani iskalcev zaklada, da ne moremo biti prepričani v njihov namen. Čimujske podobe, ki so jih našli v tem mestu, prikazujejo tesno povezavo med varijsko in močejsko kulturo. Čimujska arhitektura razkriva varijski vpliv, kar je vidno predvsem pri upodabljanju jaguarjev in podob, ki so polljudje in polživali. Zidovi teh obzidanih trdnjav so okrašeni z geometrijskimi vzorci, pticami in morskimi živalmi. Poznamo tudi tri božanstva, ki so jih častili. Po imenu so poznani Si (boginja Luna), Ai Apaec (Stvarnik) in Ni (bog morja). (Jones 2012, ) 8 A travel book (pridobljeno ). 14

23 2 INKOVSKI IMPERIJ Inkovski imperij je bil največja politična združba, kdaj koli ustvarjena v»novem svetu«. Po velikosti in moči je bil tako močen, da se je lahko kosal s tistimi v Evropi. Ustanovitelja imperija sta bila brat in sestra, sin in hči Sonca in Lune. Poznanih je več legend o nastanku imperija, ki jih bomo podrobneje opisali v naslednjem poglavju. (Jones 2012, 124) Med letoma 1438 in 1533 so Inki uporabljali različne metode osvajanja. Uradni jezik cesarstva je bil kečuanski, čeprav je obstajalo še na stotine drugih jezikov oz. narečij. Prav tako je obstajalo več oblik čaščenja, ki jih kralji niso prepovedali, le spodbujali so čaščenje boga Sonca, Intija. Obstaja več teorij o tem, koliko prebivalcev je štel inkovski imperij. Nekateri pišejo o 4 milijonih ljudi, drugi pravijo, da jih je bilo nekaj več kot 37 milijonov. Do takšnih razlik je prišlo zato, ker so Španci uničili inkovske vire in ni bilo mogoče dešifrirati njihovega znakovnega sistema. (Wikipedija 2015) Tabela 2: Inkovski kralji 9 LETNICA VLADAVINE: IME KRALJA: 1200 Manco Cápac 1230 Sinchi Roca 1260 Lloqueja Yupanquija 1290 Maita Cápac 1320 Cápac Yupanqui 1350 Inka Roca 1380 Yahuár Huacác Inka Huiracocha Pachacutec Inka Túpac Inca Yupanqui Huayna Cápac Huascár Atahualpa 9 Rediscover Machu Picchu (pridobljeno ). 15

24 PRVI INKA: Manco Cápac Prvi Inka in ustanovitelj imperija, Manco Cápac, je vladal mnogo let, vendar natančnega števila let vladanja ne vemo. V svojem življenju je v imperij privabil ogromno ljudi, postavil prestolnico v mestu Cuzcu, poučeval o Soncu ter počel še mnogo drugega. Ko je bil tik pred smrtjo, je napisal oporoko in napravil dolg govor svojim sinovom. Naročil jim je, naj ohranjajo to, kar je njemu naročil bog Sonce. Dedni knez je postal njegov sin Sinchija Roco, prvorojenec, ki ga je imel s Kojo Mamo Occlo Huaco. Inko Manca Cápaca so njegovi podložniki objokovali s hudim obžalovanjem ter s slovesnostmi, ki so trajale veliko mesecev. (De la Vega 2009, 81 84) DRUGI INKA: Sinchi Roca Drugi Inka Sinchi Roca se je poročil z Mamo Occlo, svojo starejšo sestro, da bi posnemal zgled svojega očeta ter dedka in babice, Sonca in Lune. Ko je ta kralj izpolnil žalne slovesnosti za svojim očetom, je prevzel krono. Sklical je sestanek in nanj povabil vse svoje svetovalce. Naročil jim je, da naj skličejo sosednja ljudstva in jih poučujejo o Soncu. Inka se je s svojimi svetovalci odpravil na pot južno od mesta Cuzco. Tam je prepričeval ljudi, naj se uklonijo podložništvu in gospostvu Inke. Indijanci iz ljudstev Pučinovin in Kančijev so bili pripravljeni na to. Ustrežljivo so ubogali Inko in se podvrgli njegovi oblasti. V letih svojega vladanja je brez orožja svoje meje razširil 20 milj dlje kot njegov oče. Na novo pridobljena ljudstva je učil, kako naj obdelujejo zemljo, pri tem pa jih je prepričeval, naj opustijo svoje malike. Indijanci so ga ubogali in postali zelo zadovoljni z njegovo vladavino. Inka Sinchi Roca je živel v miru in užival sadove svojega dela. (De la Vega 2009, ) TRETJI INKA: Lloqueja Yupanquija Nasledil ga je Lloqueja Yupanquija, ki se je poročil s svojo sestro Mamo Coro. Ko je novi Inka prevzel oblast nad kraljestvom, ga je obiskal in predlagal širitev njegovih meja. Tokrat ni uporabil tehnike prepričevanja, kot njegova prednika, ampak je nad ljudstva poslal sedem tisoč vojščakov. Zbral je sorodnike in jih imenoval za poveljnike in svetovalce. Pošiljal je sle k domačinom s pozivom, naj se uklonijo Sončevemu sinu in mu 16

25 služijo. Nekateri so takoj ubogali in se spreobrnili, spet drugi se niso dali prepričati. Bili so tako trmasti, da jih niso prepričale obljube niti zgled drugih pridobljenih Indijancev. Zato je bil Inka primoran uporabiti silo, s katero jih je na koncu le spreobrnil. Njegovo življenje je bilo eno samo osvajanje, ni se dolgo zadrževal v Cuzcu ter v miru užival vlogo tretjega Inke. Kakor hitro je bilo možno, se je odpravil osvajat vedno nova področja. Pravijo, da se je včasih odpravil na pot z več kot deset tisoč možmi. (De la Vega 2009, ) ČETRTI INKA: Maita Cápac Inka Maita Cápac je, potem ko je opravil obrede ob pokopu svojega očeta, obiskal pokrajine, ki jih je njegov oče osvojil. To je naredil z namenom, da bi se prikupil ljudstvu, in sicer predvsem zato, da ne bi izbruhnili nemiri. Tako kot njegov oče, se je tudi Maita Cápac odločil osvojiti še več ozemlja. Z dvanajst tisoč vojščaki se je odpravil proti jezeru Titikaka, kjer je osvojil Tiwanaku. Večina ljudstev se je pokorila brez nasilja, saj so bili Inki zelo prepričljivi v svojih zgodbah o Soncu. Ob svojih nadaljnjih pohodih se je ubral taktike prepričevanja, da ni prišel jemat življenj niti posesti, ampak jim prinaša blagre, ki jih je zapovedalo Sonce. Vedno pa je še dodal, naj niti ne poskušajo oporekati, saj so nepremagljivi, ker jim Sonce pomaga v vseh bitkah. Tudi če so kakšni Indijanci ostali neposlušni, se ni želel vojskovati in je ubral drugačno taktiko. Včasih so samo obkolili mesto in čakali, da se bodo vdali oz. spreobrnili. Iz dneva v dan pa sta v Inkih rastla pohlep in želja po povečanju imperija. Ob osvajanjih se je vse skozi trudil ohraniti taktiko prepričevanja, vendar na koncu ni bila več uspešna. Ljudstvo Koji, ki se je uprlo, je v bitki izgubilo šest tisoč mož, Inki pa samo 500. Na koncu so se vdali in opravičili za svojo trmoglavost. Inka je v svojem življenju osvojil še mnoge druge pokrajine in na koncu v miru umrl. (De la Vega 2009, ) PETI INKA: Cápac Yupanqui Peti Inka se je, takoj ko je prevzel oblast, odpravil na obisk v vse svoje pokrajine in jih prehodil. Zanimalo ga je, kako živijo njegovi upravitelji in drugi kraljevi uradniki. Za ogled je porabil dve leti in se nato vrnil v Cuzco. Eno leto za tem se je Inka z dvajset tisoč vojščaki odpravil osvajat nove pokrajine. Osvojil je mnogo novih ljudstev in pri tem 17

26 uporabljal različne taktike. Spoštoval je zapoved, naj nikakor ne prelivajo krvi v nobenem osvajanju, razen če je to res nujno potrebno. Vmes se je Inka štiri leta ukvarjal samo z vladanjem svojega naroda, nato pa se spet odpravil na pot. Zadnjih nekaj let je bival v Cuzcu in od tam vladal svojemu imperiju, katerega meje so se na južni strani razširile za več kot 200 milj. Vzhodno od Cuzca so segale 13 milj od mesta, na jugovzhodu pa se je kraljestvo razširilo 40 milj. Peti Inka je poskrbel za obnovo Sončeve hiše izbranih devic. Skratka počel je vse, za kar je menil, da koristi vsemu ljudstvu. Pravijo, da je Inka umrl v miru. Bil je mogočen in pogumen vladar. Za naslednika je imenoval Inka Roco, svojega prvorojenca. (De la Vega 2009, ) ŠESTI INKA: Inka Roca Tudi šesti Inka je najprej obiskal svoje kraljestvo, za kar je porabil tri leta. Za tem je zbral svoje vojščake in se odpravil osvajat ozemlje severno od mesta Cuzco. Na severu je naletel na zelo trmoglavo ljudstvo, ki se ni in ni hotelo pokoriti. Inka jim je zagrozil, da če še mislijo dalje žrtvovati svoje otroke, bo pobil vso ljudstvo. S temi ljudmi je Inka preživel več mesecev, da ne bi rabil uporabiti sile, temveč da bi jih prepričal z besedami. Ljudje v teh pokrajinah so častili predvsem jaguarje in velike kače. Častili so tudi rastlino po imenu cuca oz. coca (koka). V času Inke Roca je njegova kraljevina od vzhoda do zahoda merila sto milj, od severa do juga pa več kot dvesto milj. Veliko ljudstev je že slišalo za Inke in njihov način vladanja, ki je bil prijazen, dobrosrčen, zato so se kar sami od sebe priključevali. Ta kralj je vladal okrog petdeset let in v tem času veliko naredil za imperij. Bil je prvi, ki je postavil šole v Cuzcu. V teh šolah je šlo predvsem za praktično delo in poučevanje. (De la Vega 2009, ) SEDMI INKA: Yahuár Huacác Sedmi kralj je vladal pravično, usmiljeno in milo. S svojimi podložniki je dobro ravnal, on pa se je le želel predajati blaginji, ki so mu jo zapustili njegovi predniki. Ni hlepel po osvajanjih in prepirih z nikomer. Predvsem se je bal neuspeha, zato se v te zadeve ni spuščal. Kraljestvo je obiskal trikrat, svoje ljudstvo pa v času svojega vladanja kar se da dobro obdaroval. Odločil se je za obhod svojega kraljestva, ki se ga sam ni udeležil, je pa nanj poslal svojega brata. Med tem časom se je Inka ukvarjal s svojo družino. Bil je 18

27 zaskrbljen za svojega prvorojenca, ki je bil zelo problematičen otrok. Otrok je rasel, vendar se ni spremenil, bil je nasilen in hudoben. Inka je bodočega kneza razdedinil in ga izgnal iz mesta, tako kot je bila navada v nekaterih drugih pokrajinah. V času vladanja sedmega Inke je prišlo do prvega upora. Uprla so se ljudstva, ki so se že za časa Inke Roca spreobrnila samo zaradi strahu pred mogočno vojsko, in ne zaradi boga Sonca. Inka Yahuár Huacác se je zbal in zbežal. Pri tem je odgovornost prevzel Huiracocha, prvorojenec, ki ga je oče izgnal. (De la Vega 2009, ) OSMI INKA: Inka Huiracocha Osmi Inka je zbral osem tisoč vojakov, priključilo pa se jih je še dvajset tisoč iz ljudstva Kečujcev, da bi zatrli upor. Ljudje so slišali za govorice, zato so prostovoljno prihajali v Cuzco, da bi pomagali svojemu kralju. V nekaj dneh se je zbralo ogromno vojščakov. Uporniki se niso želeli predati, zato je prišlo do krvave bitke. Inki so v bitki zmagali, saj so imeli več mož. Umrlo bi naj več kot trideset tisoč Indijancev, od tega osem tisoč na strani Inke. Osmi Inka je v vse pokrajine poslal svoje upravnike, sam pa se je vrnil v Cuzcu. Ljudje so bili začudeni, kako je bil Inka usmiljen in milosrčen do upornikov in nasploh do vseh ljudi. Njegov oče, sedmi Inka, ga je sprejel s samimi obtožbami in mu ni bil niti malo hvaležen za zmago, ki jo je dosegel. Po dolgem pogovoru, katerega vsebine ne vemo, je knez Huiracocha postal uradno osmi Inka. Huiracocha je kasneje svojega očeta izgnal iz mesta na deželo; takrat mu je bilo uradno odvzeto kraljestvo. Inka Huiracocha je pri svojih sorodnikih in podložnikih dosegel takšen ugled, da so ga častili kot boga. V njegovem času se je zgradilo veliko novih templjev, namakalnih sistemov in drugih stavb. Tudi ta Inka je dvakrat obiskal vse svoje pokrajine. Postal je njihov prerok, ki je prvi napovedal prihod Špancev. Za sabo pa je pustil velik in močen imperij. (De la Vega 2009, ) DEVETI INKA: Pachacutec Inka Osvojil je mnoge pokrajine, kjer je dal zgraditi templje, ustanavljal je tudi hiše izbranih devic. Poleg tega je dal zgraditi še utrdbe in kraljevske hiše. Zapovedal je številne zakone, pri čemer se je držal starih navad. Veliko ljudstev, ki jih je želel Inka osvojiti, se je uprlo, 19

28 vendar mu je vedno uspelo, da so se na koncu uklonili. Bil je znan tudi po novih zapovedih in odredbah, ki jih je določil. (De la Vega 2009, ) DESETI INKA: Túpac Inca Yupanqui Deseti Inka je razširil imperij severno, vse tja do današnjega Ekvadorja. Razvil je posebno ljubezen do mesta Quito, ki so ga obnovili arhitekti iz mesta Cuzco. Tudi on je osvojil veliko ozemlja. Umrl je star 85 let. Za sabo je pustil dva zakonska otroka in devetdeset nezakonskih. (Wikipedija 2015) ENAJSTI INKA: Huayna Cápac To je zadnji Inka, ki je vladal do prihoda Špancev. Meje imperija je razširil močno proti jugu, v današnje Čile in Argentino. Prav tako se je trudil osvojiti ozemlja severno, vse tja do današnje Kolumbije. V njegovem času je inkovski imperij dosegel največjo širitev. Raztezal se je čez večji del današnje Bolivije, Peruja, Čil, Argentine, Ekvadorja in Kolumbije. Od severa proti jugu je imperij obsegal več kot tisoč kilometrov. Huayna Cápac je vedel za prihod Špancev leta Pred smrtjo je razdelil imperij med dva sinova. Na novo osvojeni sever je dobil Atahualpa, preostali imperij pa Huascar. Približno štiri leta sta nova kralja vladala v miru, dokler ni prišlo do prvih sporov. Več o tem bomo povedali v poglavju o prihodu Špancev. (Wikipedija 2015) 20

29 3 MITOLOGIJA IN RELIGIJA 3.1 Opredelitev mitologije Zanimanje za mitologijo v zadnjih letih zelo narašča, strokovnjaki so prišli do spoznanja, da to niso le otročje zgodbice ali predznanstvene razlage sveta, ampak resne slike resničnosti, navzoče v vseh družbah tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti. Miti odsevajo tako rekoč celotno človekovo življenje, verovanje, običaje in vrednote. Ne moremo razumeti neke kulture, če ne razumemo njihovih izročil. Običajna definicija mita je»zgodba o bogovih«. Številni miti sicer res pripovedujejo o podvigih bogov in o nadnaravnih bitjih, vendar se za tem skriva veliko več kot samo zgodba. Verski mit je torej način, da ljudem sporočimo sveto resnico. (Cavendish in Ling 1988, 8 11) Miti so simbolna in izkustvena resnica. Rečemo lahko, da gre pri njih za pripoved, ki ustvarja nek smisel. Pri tem moramo ločiti med več vrstami govoric. Ljudje uporabljamo različne govorice v različnih trenutkih življenja. Za različne izkušnje torej obstajajo različne govorice. Govorica, s katero izrazimo religijsko izkušnjo, je vsekakor drugačna kot na primer znanstvena razprava. Tako lahko ločimo dve vrsti govoric, simbolno in izkustveno. Izkustvena govorica se nanaša na materialni svet, medtem ko druga govori o človeškem svetu. Kot smo že omenili, so miti simbolna govorica, ki nimajo samo ene možne razlage, ampak jih lahko razumemo na več različnih načinov; gre torej za večpomenskost. Ko raziskujemo simbolno govorico, ne pridemo vedno do edinega pravega pomena neke povedi, ker en sam pomen enostavno ne obstaja. To pa ne pomeni, da simbolni pomen ni resničen, je samo pod vplivom različnih pogojenosti. Obstaja več vrst pogojenosti: 1. Biološka pogojenost: to so tiste, ki so povezane z biološkim delovanjem človeka. 2. Kulturna pogojenost: različno gledanje na svet v različnih kulturah. 3. Osebna pogojenost: pogojenost vsakega posameznika. Simboli so torej resnični, če na nas delujejo, če se lahko z njimi poistovetimo. Posledično bosta vsak posameznik ali družba nek simbol razumela drugače. Gérard Fourez v svoji knjigi Barva učlovečenja pravi, da ima simbolna govorica nalogo "razodevalca". 21

30 Simbolni govor postane resničen, ko v nas prebudi občutja, čustva, misli, mnenja in besede. Vsaka civilizacija ima pripovedi, ki jim razodevajo, kdo so in od kot prihajajo. (Fourez 2001, 9 28) Poleg verskih mitov poznamo tudi družbene in zgodovinske mite, ki pojasnjujejo zgodovino in načelo neke skupnosti, postave, običaja ali družbenega razvoja. Tako na primer mit o določenem ljudstvu vzbuja v ljudeh občutek solidarnosti in skupne usode, zaupanja in ponosa. Mit je torej zgodba ali izročilo, ki naj bi obsegalo temeljno resnico o svetu in človeškem življenju, na katero v okolju, iz katerega izhaja, gledajo kot na avtoritativno, čeprav njegova resnica ni ne dobesedna ne zgodovinska in ne znanstvena. Tibetansko, indijsko, kitajsko in grško izročilo, da je svet nastal iz jajca, je znanstveno nesprejemljiva, vendar glavni namen mita s tem ni okrnjen in tudi njegova verjetnost, s tem ni uničena. V praksi se dogaja, da nova odkritja, novi odnosi in novi načini življenja začnejo spodkopavati te mite. Ko stari miti propadejo, so potrebni novi. Miti torej cvetijo, bledijo, odmirajo, rojevajo se novi, ponovno se rojevajo stari miti, včasih pa se med sabo tudi križajo. Številni miti upravičujejo skupine, ustanove, obrede, družbene razlike, zakone in postave, moralne norme, vrednote in ideje. Miti iz vsega sveta utemeljujejo pravila o odnosih med sorodniki in poročne običaje, lovske tehnike, gospodarjenje, umetnost in vojskovanje, žrtvene navade, oblast kraljev in gospodarjev ter ostale plati družbe. Imajo tudi pomembno moralno vlogo, saj govorijo o moralni sprejemljivosti in nesprejemljivosti. Mite pogosto povezujemo z obredji, vendar teorija, da vsi miti izhajajo iz obredij, ni splošno priznana. Nekateri miti segajo preko obredij in navad ter se soočajo z vprašanji in problemi človeškega življenja nasploh. Ti miti predvsem razlagajo, kako so nastali svet, človeštvo, živali, rastline, od kot izvira družba, zakaj je na svet prišla smrt in podobno. Naloga takšnih mitov je v prvi vrsti lajšati bolečino in nesrečo, drugotnega pomena pa je zadostiti radovednosti. (Cavendish in Ling 1988, 8 11) 3.2 Miti o stvarjenju Inkov Inki in njihovi predniki niso razvili pisave, zato o njihovi zgodovini vemo le to, kar so si pripovedovali iz roda v rod. Ena izmed pripovedi priča o ljudeh, ki so živeli pred Inki. Živeli naj bi v skalnih pečinah in podzemnih jamah, po dva ali trije skupaj, kakor je 22

31 naneslo. Jedli so rastline s polja, koreninice, negojene sadeže z dreves, kakor tudi človeško meso. Nekateri so hodili okrog nagi, drugi so si telesa pokrivali z listi, lubjem in živalsko kožo. Bog Sonce je videl takšne ljudi in mu je bilo žal, zato je z neba poslal sina in hčer, da bi jih poučila o poznavanju Sonca ter da bi ga častili in imeli za svojega boga. Dal jima je tudi navodilo, naj jih naučita postave, po kateri bi živeli v pravici in dostojanstvu. S tem navodilom je Sonce poslalo sina in hčer na jezero Titikaka. Dejalo jima je, naj gresta, kamor želita, in tam, kjer se bosta ustavila, poskušata v tla zabiti zlato palico. Kjer se bo ta palica vdrla z enim samim udarcem, tam hoče Sonce, da se ustavita in postavita svoj sedež. Nazadnje jima je bog Sonce dejal:»ko bosta ta ljudstva spravljala v našo službo, jih bosta ohranjala v redu in pravičnosti, z usmiljenostjo, milosrčnostjo in milino, opravljajoč svojo dolžnost ljubeznivih staršev do svojih nežnih in ljubečih otrok, enako kot jaz, ki vsemu svetu delam dobro, ker jim dajem luč in svetlobo, da bi videli in obdelovali svoja polja, in jih grejem, kadar jih zebe. (...) Želim, da kot moja sin in hči, poslana na zemljo zgolj zavoljo učenja in blagra teh ljudi, ki živijo kakor živali, posnemata ta zgled. In takoj vaju postavim in imenujem za kralja in kraljico in gospodarja vseh ljudstev, ki jih bosta tako podučevala s svojimi dobrimi razlogi, deli in vladanjem.«ko jima je Sonce izreklo te besede, ju je odslovilo. Iz jezera Titikaka sta odšla na sever, kjer sta se vso pot trudila zasaditi v tla zlato palico. Prvi postanek, ki sta ga imela, je bil na griču z imenom Huanacauri. Tam sta skušala v tla zapičiti zlato palico, in ta se je z lahkoto pogreznila ob prvem udarcu. Iz tega griča sta odšla vsak na svojo stran in pozivala ljudi. Kralj je šel na sever, kraljica pa na jug. Vsem, ki sta jih srečala, sta pripovedovala, kako ju je poslalo Sonce z neba, da bi postala učitelja in dobrotnika prebivalcev celotne dežele. Ljudje so bili začudeni nad tem, kar so videli in slišali, hkrati pa so bili naklonjeni obetom, ki sta jih obljubljala. Ljudje so ju oboževali in ju spoštovali kot sina in hčer Sonca, ter ju ubogali kot kralja in kraljico. Nekaterim sta zapovedala, naj poskrbijo za zaloge poljskega živeža, drugi pa za gradnjo hiš. Tako je počasi začelo nastajati vladarsko mesto, razdeljeno na dve polovici, ki so ju poimenovali Hanan Cuzco (gornji Cuzco) in Hurin Cuzco (dolnji Cuzco). Tisti, ki jih je privabil kralj, so poselili gornji Cuzco, tiste, ki pa jih je privabila kraljica, so poselili dolnji Cuzco. Ta razdelitev mesta ni nastala zato, da bi eden izmed predelov imel prevlado nad drugim, marveč zato, da bi bili vsi enaki: otroci enega očeta in ene matere. Inka je želel, da bi se delitev ljudstva in razlika v imenu, gornji in dolnji Cuzco, ohranila samo zaradi spomina. Zapovedal pa je eno razliko, in sicer naj tiste iz gornjega Cuzca spoštujejo, kakor prvorojene starejše brate, oni iz 23

32 dolnjega pa so kot drugorojeni. Kralj je učil moške o obdelovanju zemlje, izdelovanju plugov in drugih potrebnih orodij, naučil jih je izdelovati celo obutev. Kraljica je po drugi strani ženske učila predenja, tkanja in šivanja oblačil. Tisti ljudje, ki so se spreobrnili, so hodili po pogorjih, gozdovih in pečevjih ter iskali druge ljudi. Obveščali so jih o Sončevem sinu in hčeri. Da bi jim verjeli, so kazali nova oblačila, ki so jih nosili, in nove jedi, ki so jih jedli. Ljudje so iz radovednosti želeli videti ta čudesa in se prepričati na lastne oči. Beseda se je tako širila daleč naokoli in v nekaj letih se je zbralo ogromno ljudi. Že po prvih šestih ali sedmih letih je imel Inka izurjene in oborožene bojevnike. Naučil jih je izdelovati obrambna orožja, kot so loki in puščice, kopja ter druga. Inka se je imenoval Manco Cápac, kraljica pa Mama Ocllo Huaco. (De la Vega, 54 66) Slika 7: Manco Cápac 10 Bila sta torej brat in sestra, sin in hči Sonca in Lune. Poznana je tudi druga pripoved o izvoru inkovskih kraljev. Pravijo, da se je, ko je minil vesoljni potop, pojavil neki moški v Tiwanaku, ki je bil tako mogočen, da je svet razdelil na štiri dele in jim podelil četvero mož, ki jih je imenoval za kralje. Prvemu je bilo ime Manco Cápac, drugemu Colla, tretjemu Tocay in četrtemu Pinahua. Vsakemu izmed njih je dal svoj okoliš, kjer lahko vlada. Manco Cápac je šel na sever, dosegel dolino Cuzco, ustanovil mesto in podjarmil bližnje ljudi ter jih učil. Ne ve pa se, kaj se je zgodilo z ostalimi tremi kralji. Tretja različica o izvoru Inkov govori o Indijancih, ki so živeli vzhodno in severno od mesta Cuzco. Pravijo, da so v začetku sveta skozi nekaj oken v skalah, ki ležijo blizu mesta na 10 Wikipedija (pridobljeno ). 24

33 nekem kraju, imenovanem Paucartampu, stopili štirje moški in štiri ženske, vsi bratje in sestre. Ker so stopili skozi srednje okno, so ga poimenovali»kraljevsko okno«. Po tej pripovedki so to okno okovali z velikimi ploščami iz zlata in mnogimi dragimi kamni. Prvemu bratu je bilo ime Manco Cápac, njegovi ženi pa Mama Ocllo. Ravno Manco Cápac je bil tisti, ki je ustanovil mesto in ga poimenoval Cuzco. Drugega brata so klicali Ayar Cachu, tretjega Ayar Uchu in četrtega Ayar Sauca. Vztrajajo pri tem, da je bil Manco Cápac prvi kralj in da iz njega izhajajo drugi Inki. Vidimo lahko, da po vseh treh pripovedih poreklo Inkov pripisujejo Mancu Cápacu, drugih bratov skozi zgodbo več ne omenjajo. (De la Vega, 54 66) 3.3 Osnovne značilnosti inkovskega verovanja Ljudje na območju Andov so častili več bogov, ki so imeli različna imena in vloge v naravi. Mnoga božanstva so bila univerzalno sprejeta po celotnem območju Andov, vendar so jih v vsaki pokrajini poimenovali drugače, imela pa so enake osnovne lastnosti, moči in vloge. Skoraj univerzalno je bilo verovanje v boga stvarnika, znanega po imenu Viracocha na visokih pobočjih Andov oz. Pachacamaca, kakor so ga imenovali na obalnih področjih Peruja. Tudi božanstva, kot so Sonce, Luna in Voda, so imeli različna imena v različnih kulturah skozi čas. Verska prepričanja, ki so se razvila že v pradavnini, se kažejo v arhitekturi in umetnosti zgodnje andske civilizacije. Sonce Ai Apaec, kakor so ga imenovali v močejski in čimujski kulturi oz. Inti pri Inkih, ter luna Si (močejska, čimujska kultura) oz. Quilla (inkovska kultura) sta bila pomembna simbola, ki sta imela ogromen vpliv na človeško življenje. Inki poudarjajo pomembnost Sonca in Lune v svojem državnem kultu, kjer je njihov vladar predstavljen kot Sončev sin in njegov namestnik na zemlji, zato Inki sebe pojmujejo kot otroke Sonca in Lune. (Jones 2012, ) Verjeli so, da so skrite moči povsod, ne le v bogovih, ampak v vseh živih bitjih. Preživetje v tem svetu ni bilo odvisno le od dovolj pridelane hrane, ampak tudi od predanosti bogovom, od daritev in žrtvovanj. Prav tako je vladala vdanost v usodo, v krog življenja rojstev in smrti. Celotno andsko območje povezuje misel, kako so vse stvari povezane in so del cikla, ki se imenuje pachacuti, kar pomeni neskončno kroženje časa in zgodovine. Po njihovem prepričanju gre človeštvo skozi več stopenj, in sicer: stvarjenje, uničenje in ponovno stvarjenje. Te stopnje oz. svetovi, ki jih bomo kasneje podrobneje opisali, niso 25

34 bili združeni niti nujno ločeni v času, obstajali so vzporedno in vsak je bil ključnega pomena za obstoj drugih dveh. Komunikacija med temi svetovi je bila mogoča s preobrazbo. Rojstvo, življenje in smrt tako štejejo za stopnje obstoja v neskončnem kroženju cikla. Vsak svet je lahko vplival na drugega; tako so dogodki v svetu življenja posledično vplivali na druge svetove. Zaradi tega je bilo pomembno ohranjati povezavo med svetovi s čaščenjem bogov in s spoštovanjem posameznikovih prednikov, ki so bivali v svetu smrti. Šamani so bili posredniki, ki so vzpostavljali komunikacijo med svetovi. Mnoge tkanine, poslikave in rezbarski izdelki prikazujejo šamane med njihovim videnjem. V času videnja so bili pod vplivom haluciniranih drog in v nekakšni hipnozi. (Jones 2012, ) Arheološke izkopanine pričajo o kamnitih skulpturah, ki predstavljajo duhovnike, bogove, šamane in zdravilce. Velikokrat je težko ločiti, ali gre za človeško figuro ali skulptura predstavlja kakšno nadnaravno bitje. Pri tem je pomembno omeniti, da sta bila v začetku duhovnik in vladar eno in isto ali pa sta izhajala iz iste družine. Vpliv duhovnikov in moč verskih kultov se kaže že v zgodnji čavinski kulturi. Tako je na primer kult Pachacamaca preživel več kot tisočletje na osrednji perujski obali, saj so ga kasneje prevzeli in častili tudi Inki. Tempeljske duhovnike so v lokalnih skupnostih dopolnjevali šamani in zdravilci, na kar kaže mumifikacija trupel že vse od leta 5000 pr. Kr. Razporejeni so bili v hierarhijo po pomembnosti in po svetišču, ki so mu služili. Duhovnik, ki je bil najvišje na hierarhični lestvici, je bil v sorodu s cesarjem, hkrati pa je imel glavno vlogo v državnem kultu o Inti. Takoj za njim po hierarhični lestvici je bilo pet duhovnikov ali duhovnic, ki so služili ostalim petim božanstvom: Viracochi (Stvarniku), Quilli (Luni), Chaska-Qoylorju (Veneri), Illapi (Gromu, Streli) in Cuichuju (Mavrici). Podobna hierarhija je obstajala tudi v vsakem izmed teh svetišč, kjer so se ločili po pomembnosti od glavnega duhovnika pa vse tja do pripravnikov. (Jones 2012, 345) Pomembno vlogo pri verovanju so imeli tudi inkovski filozofi. Ti so verjeli, da je človek sestavljen iz telesa in duše. Menili so, da je duša nesmrtni duh, telo pa je ustvarjeno iz prsti, ker so videli, da se vanjo spremeni. Tako so človeka imenovali allpacamasca, kar pomeni»oživljena prst«, da bi ga razločevali od živali, pa so ga imenovali tudi runa, kar pomeni»človek s pametjo in razumom«. Verjeli so, da po zemeljskem življenju obstaja še drugo življenje s kaznovanjem za slabe in počitkom za dobre. Nebo so poimenovali hanah pacha, kar pomeni»gornji svet«, kamor gredo dobri, da bi bili nagrajeni za svoje 26

35 vrline. Svet porajanja in kvarjenja so imenovali hurin pacha, kar pomeni»dolnji svet«. Središče zemlje so poimenovali aca pacha, kar pomeni»nižji svet tam doli«, kjer končajo slabi. Onstranskega življenja niso dojemali kot duhovnega, temveč kot telesnega, tako kot je tuzemsko. Pravili so, da je počitek v gornjem svetu mirno življenje, brez naporov in nevšečnosti. Nasprotno pa so verjeli, da je življenje v dolnjem svetu polno vseh bolezni, bolečin, neprijetnosti in težav, brez počitka ali kakršnega koli zadovoljstva. Tako so sedanje zemeljsko življenje delili na dvoje: vseživljenjsko veselje, počitek in zadovoljstvo so prisojali tistim, ki so bili dobri, bridkosti in težave pa tistim, ki so bili slabi. Prav tako so Inki verjeli v vsestransko vstajenje, ne v zveličanje niti v vice, marveč v to isto minljivo življenje, saj jim razumevanje ni segalo dlje od tega zdajšnjega življenja. (De La Vega 2009, ) O religiji Inkov je znanega več kot o kateri koli drugi kulturi na tem območju, saj je bila zadnja stopnja dolgega razvoja. Inkovska osvajanja so povezala ljudi različnih kultur in verovanj med seboj. Na ta način se je izoblikovala inkovska religija, kot jo poznamo danes. (Jones 2012, ) 3.4 Inkovski panteon Tabela 3: Pregled inkovskih božanstev 11 IME BOŽANSTVA OPIS SPOL APU Bog ali duh gora Moški CAVILLACE Boginja devištva Ženska CHASCA Boginja zore in mraka Ženska CONIRAYA Bog lune Moški EKKEKO Bog ognja, bogastva in premoženja Moški ILLAPA Bog vremena Moški INTI Bog sonca Moški 11 The White Goddess (pridobljeno ). 27

36 CON (KON) Bog dežja Moški KUKA MAMA Boginja zdravja in veselja ter zadovoljstva Ženska MAMA COCHA Boginja morja in rib, zaščitnica ribičev in Ženska mornarjev MAMA QUILLA Boginja zakonske zveze in lune Ženska MAMA ZARA Boginja žita Ženska PACHACAMAC Bog stvarnik Moški PARIACACA Bog vode in dežja Moški SUPAY Bog smrti Moški URCUCHILLAY Zaščitnik živali Moški VIRACOCHA Bog vsega Moški BOG SONCE INTI IN BOGINJA LUNA QUILLA Starodavna andska tradicija predstavlja Sonce in Luno kot moža in ženo; Sonce je moški, Luna pa ženska. Oba je ustvaril in poslal v nebo Viracocha, stvarnik. Otok na jezeru Titikaka bi naj bil njun rojstni kraj. Sonce in Luna sta prikaz andske predstave o dvojnosti. Kot nasprotje predstavljata svetlobo in temo, toploto in mraz. Niti Inki niti ostala andska ljudstva si niso naredila jasne podobe o Soncu in Luni. Podobe obraza z žarečimi okončinami so pogoste, vendar jih ne moremo identificirati s Soncem. Podobe luninega krajca pa so odkrili že v predinkovski severnoobalni močejski in čimujski kulturi, ki namigujejo na kompleksno mitološko izročilo že pred prihodom Inkov. (Jones 2012, 180) Inki so verjeli, da je bog Sonce v nebo poslal Viracocha, stvarnika. Ustanovitelj Inkov, Manco Cápac, je verjel, da je potomec Sonca sin Sonca in to prepričanje je začelo poseben odnos med Inki in bogom Sonca Inti. (Jones 2012, 198) Inki so Sonce poimenovali Inti, Luno pa Quilla. Povezovali so ju tudi z dragimi kovinami; sonce z zlatom, luno pa s srebrom. Kot smo že omenili, predstavljata nasprotni si sili, ki skupaj ustvarjata ravnovesje v svetu. (Jones 2012, 150) Čeprav gledan s spoštovanjem zaradi njegove moči, je Inti dobrohoten in velikodušen bog, kljub temu pa so sončne mrke razumeli kot Intijevo jezo. Podoba Intija je bila najpogosteje upodobljena kot velika maska iz zlata v obliki človeškega obraza, s široko odprtimi očmi in z nasmeškom, ki kaže zobe. (Jones 2007, 46) 28

37 Slika 8: Najbolj pogosta upodobitev Intija 12 Za Inke je bilo poleg samega čaščenja pomembno tudi žrtvovanje. Žrtvene daritve, ki so jih Inki darovali Soncu, so bile raznovrstne, na primer male in velike domače živali. Glavna in najbolj cenjena žrtvena daritev so bila jagnjeta, takoj zatem jarci in tudi jalove ovce. Žrtvovali so domače kunce in vse ptice, ki so bile užitne, kakor tudi zelo fina oblačila. Vse to so sežigali namesto kadila in darovali v zahvalni molitvi Soncu. (De La Vega 2009, ) Za ženske je obstajal poklic nenehne deviškosti, ki so ga ženske ohranjale v številnih hišah osame, ki so jih zanje postavili v mnogih pokrajinah. Takšno hišo so v Cuzcu imenovali»hiša izbrank«, ker so jih izbirali po rodu ali po lepoti. Te ženske so bile posvečene bogu Soncu. Morale so biti device; da bi to zagotovo bile, so jih izbrali že pri starosti manj kot osem let. Ker so bile device iz te hiše v Cuzcu posvečene kot Sončeve ženske, so morale biti prav njegove krvi (hčerke Ink, tako kralja kakor njegovih sorodnikov, zakonske in čisto brez tuje krvi). Znotraj hiše so bile priletne ženske, ki so živele v istem poklicu in so v njem ostarele. Ker pa so bile ženske stare, so jih zavoljo poklica, ki so ga opravljale, klicali mamacuna, kar pomeni»žena, ki skrbi za opravljanje materinskega posla«. Naziv jim je dobro pristajal, kajti ene so opravljale poklic opatinj, druge so bile učiteljice novink in so jih poučevale. Nekatere so bile vratarice, spet druge hišne dobaviteljice, ki so naročale tisto, kar so potrebovale, s čimer so jih v izobilju oskrbovali, saj so bile Sončeve žene. Živele so v neprestani osami do konca življenja, ob tem pa ohranjale večno devištvo. Niso imele jedilnice niti kake druge sobe, kjer bi lahko spregovorile s komer koli ali koga videle iz zunanjega sveta. Videvale so se le same med 12 Peru Facts (pridobljeno ). 29

38 seboj. Ta osama je bila tako huda, da celo sam Inka ni hotel užiti privilegija, da jih kot kralj lahko in smel videti ter govoriti z njimi. Samo Koja (kraljica) in njene hčerke so imele dovoljenje za vstop v hišo in pogovor. Kraljico in svoje hčerke je Inka pošiljal na obisk in tako izvedel, kako se počutijo in kaj potrebujejo. Poglavitna opravila, ki so jih opravljale Sončeve ženske, so bila tkanje in predenje ter izdelovanje vsega, kar je Inka nosil na sebi kot oblačilo ali pokrivalo. Prav tako so izdelovale vsa zelo fina oblačila, ki so jih ob daritvah ponujale Soncu. Ker pa Sonce ni moglo nositi teh oblačil in okraskov, so jih pošiljale Inki kot zakonitemu in naravnemu nasledniku, za katerega so trdili, da je njegov sin. Za redovnico, ki bi se prekršila zoper svojo deviškost, je veljala postava, naj jo živo pokopljejo, sokrivca pa so ukazali obesiti. A ker so menili, da je pobiti samo moškega mila kazen za tako hud zločin, kot je predrznost posiliti žensko, posvečeno Soncu, je postava zapovedala, naj poleg hudodelca usmrtijo tudi njegove sorodnike, vse sosede in prebivalce njegovega naselja, da ne ostane ničesar, kar leze in gre, so rekli. Taka je bila postava. Toda nikdar je ni bilo treba izvršiti, saj ga ni bilo, ki bi se prekršil zoper njo. Za služenje redovnicam in hiši so imeli 500 deklet, ki so tudi morale biti device, hčerke Inkov po privilegiju, ki ga je prvi Inka podelil tistim, ki jih je pritegnil v svojo službo. (De La Vega 2009, ) VIRACOCHA Viracocha je bil najvišji bog, stvarnik vesolja, človeštva in vseh živih bitij na skoraj celotnem področju Andov. V Cuzcu je bil upodobljen v svojem svetišču v obliki zlatega kipa, imel je belo brado, nosil pa dolgo tuniko. Za Inke je Viracocha prvobitni. Niso ga poimenovali, ampak opisovali z različnimi izrazi, kot so: Illya (svetloba, luč), Tici (začetnik stvari), Atun Viracocha (veliki stvarnik) ali Viracocha Pachayachachic (gospod, učitelj sveta). Ime Viracocha, kot vrhovno božanstvo in bog stvarnik je bilo uporabljeno v panteonih že v predinkovskih kulturah. Na primer njegov portret, ki je upodobljen z jokajočimi očmi, je skoraj zagotovo prevzet od podobe jokajočega boga v Tiwanaku. Mnoge andske kulture, predvsem v osrednjih Andih, so verjele, da so bili Sonce, Luna in zvezde ustvarjene na otoku jezera Titikaka, voda tega jezera pa so Viracochine solze. Viracocha je najprej ustvaril svet teme ter ga poselil z ljudmi, ustvarjenimi iz kamna. Ker ga niso ubogali, jih je uničil s poplavo ali pa jih je spremenil nazaj v kamen. Verujejo, da bi ta bitja bilo mogoče videti v uničenih mestih, kot sta Tiwanaku in Pukara. Samo en 30

39 moški in ena ženska sta preživela ter sta bila čudežno preseljena v Tiwanaku, kjer so prebivali bogovi. Viracocha je nato ustvaril novo raso ljudi in živali iz gline. Pobarval jim je oblačila, da so se razlikovali med seboj, dal jim je jezik, pesmi, umetnost in dar kmetijstva. Vanje je dahnil življenje in jim naročil, naj se spustijo na zemljo ter se razpršijo po njej. Svet pa je bil še vedno v temi, zato je Viracocha naročil sonce, luno in zvezde, da se dvignejo v nebo iz otoka na jezeru Titikaka. Inki verujejo, da Viracocha na daljavo deluje preko drugih bogov, zlasti z Intijem, bogom Sonca, in Illapo, bogom Vode. (Jones 2012, ) Slika 9: Bog stvarnik Viracocha 13 PACHACAMAC Ime Pachacamac je sestavljeno iz pacha, kar pomeni»vesoljni svet«, in iz camac, kar pomeni»dajati dušo«. Pachacamac torej pomeni»tisti, ki daje dušo vesoljnemu svetu«. To ime so ohranjali v tako velikem čaščenju, da si ga niso upali izgovarjati. Kadar pa so ga bili vseeno primorani izgovoriti, so pri tem izkazovali čustva in kazali veliko spoštovanje, skomigali so z rameni, nagibali glavo in vse telo, dvigali oči k nebu in jih pobešali k tlom, dvigali razprte roke in pošiljali poljube kvišku. To so bili med Inki in njihovimi podložniki izrazi najvišjega čaščenja in spoštovanja. Pachacamaca so ohranjali v večjem čaščenju kakor Sonce, ker si njegovega imena niso upali izgovarjati, Sonce pa so klicali na vsakem koraku. Na vprašanje, kdo je Pachacamac, so odgovarjali, da je on tisti, ki daje življenje in ga ohranja, vendar pa ga ne poznajo, saj ga še niso uzrli. Zato mu tudi niso postavljali templjev in naklanjali daritev, kljub temu pa so ga oboževali in šteli 13 Wikipedija (pridobljeno ). 31

40 za nespoznanega boga. (De la Vega 2009, 93 94) Bil je resen tekmec Viracochija. Njegov kult se je izoblikoval samostojno in mnogo pred tistim o Intiju. Do stika med obalnimi nižinami, kjer so častili Pachacamaca, in andskim hribovjem, kjer so častili Viracocha, je prihajalo že pred prihodom Inkov. Mitologija kaže, da imata ti dve božanstvi mnogo skupnega: oba sta ustvarila svet, imela sta nadzor nad stvarjenjem in uničenjem prvih ljudi. Po svetu sta potovala kot berača in kaznovala vse, ki so ju zasmehovali zaradi tega, dajala sta imena živalim in rastlinam. (Jones 2012, 196) CON Con je ustvaril svet narave, prvo generacijo ljudi ter dal življenje živalim in rastlinam. Njegovo ime vsebujejo tudi druga andska božanstva, kot so: Con Tici Viracocha Pachayachachic in Coniraya Viracocha. Con je bil brezoblična figura brez kosti in sklepov, ki je prišla iz severa, in je otrok Sonca in Lune. Ko se je Con sprehajal po obali in oblikoval zemljo ter ustvarjal vse stvari, je izginil v morje in se dvignil v nebo. Verjeli so, da je Con ustvaril sonce in ljudi iz kamna, ki jih je razporedil po dolinah. Šele kasneje jim je dal življenje in jih seznanil s svojim bogoslužjem. Conov nasprotnik je bil Pachacamac, ki je prišel z juga in spremenil te prve ljudi, ki jih je ustvaril Con, v pume, lisice, opice in papagaje. Konflikt med njima in nadomestitev Cona s Pachacamacom bi lahko odražala propad južnih kultov in dvig božanstva Pachacamaca. (Jones 2012, ) ILLAPA Illapa je bil inkovski bog groma, strele in dežja oz. vode. Eden izmed templjev v Cuzcu je bil posvečen njemu, kjer so Inki molili ter kamor so prinašali darove, da bi jim poslal dež za njihove pridelke. Upodabljali so ga z vojaško palico v eni roki ter s fračo v drugi. (Jones 2007, 45) Inka Garcilaso de la Vega, potomec inkovske plemkinje in španskega konkvistadorja v svoji knjigi Kraljevski zapiski o Inkih trdi, da Inki niso imeli drugih bogov razen Sonca, ki so ga častili navzven, in Pachacamaca, ki so ga častili navznoter. Soncu so postavljali templje, stene teh templjev pa so bile od zgoraj navzdol obložene s ploščami iz zlata. 32

41 Prinašali so mu daritve in predenj polagali velike darove z obilo zlata in z vsemi najdragocenejšimi rečmi, ki so jih premogli, v zahvalo, da se jim posveča. Postavljali so mu hiše s pravim samostanskim življenjem in zavetišča za ženske, posvečene njemu, ki so ohranjale nenehno deviškost. Poleg Sonca so oboževali Pachacamaca, in to ponotranjeno, kot nespoznanega boga. Častili so ga bolj kakor Sonce. Inki torej niso častili več bogov kakor dvojice, vidnega in nevidnega boga. Vladarji in njihovi filozofi so dognali, čeprav so bili možje brez znanja pisave, ki je nikdar niso imeli, da je nevredno in velika sramota in nečast, da se čast, moč, sloves, slava ali božanska vrlina prisojajo nižjim stvarem pod nebom. Zato so vzpostavili zakon in zapovedali, naj ga razglašajo, da bi ves imperij izvedel, da ne smejo častiti drugega kakor Pachacamaca kot vrhovnega boga in gospodarja ter Sonce. Španci pripisujejo Inkom še mnoge druge bogove, pravi De la Vega, ker ne poznajo lastnosti jezika in posledično ne različnih pomenov. (De La Vega 2009, ) 3.5 Žrtvovanje in rituali pri Inkih Žrtvovanje ljudi in živali je igralo pomembno vlogo na celotnem področju Andov. Žrtvene rituale je vedno spremljalo versko čaščenje, vse skupaj je bilo ponavadi posledica verskih vojn. Najzgodnejši dokazi človeškega žrtvovanja segajo v pozno pred keramično obdobje. Na vrhu Huaca de los Sacrificions so našli dva pokopa, verjetno posvečena daritvam bogovom. Eden izmed žrtvovanih je bil dojenček, ki je bil okrašen s kapo iz 500 školjk in glinenih kroglic, zavit je bil v več plasti bombažnih oblačil, prepleten z vejicami sladkornega trsa in položen v košaro. Druga žrtev je bila odrasla oseba, katere telo so zelo močno zavili v več plasti tekstila, ude pa so ji morali odrezati, da so truplo spravili v tako malo odprtino. (Jones 2012, ) Zelo dolgo se je obdržala tradicija žrtvovanja na način odrezovanja glav. To se kaže že na fasadi templja Chavín de Huantar, kjer je več kot 40 kamnitih glav z zatiči, da so jih lahko pritrdili na steno. V kulturah Nazca in Parakas na južni perujski obali mnogi grobovi vsebujejo obglavljene lobanje in pohabljena telesa, pogosto z vrvjo okoli vratu ali prebodeno lobanjo. Odrezane lobanje mnogokrat krasijo keramiko in tekstil v zgoraj omenjenih kulturah. Eden izmed najbolj dramatičnih žrtvovanj izhaja iz močejske 33

42 kulture. Iz stene na prvi ploščadi templja Huaca de la Luna strmi mračna podoba boga z vzdevkom Decapitator (pol človek, pol jaguar) z žarečimi belimi očmi, črnimi lasmi in brado ter s človeškimi zobmi in mačjimi čekani. Bog Decapitator je upodobljen tudi na keramiki in tekstilu, da opozarja ljudi na njegovo mračno prisotnost v svetu. Upodobljen je bil tudi z nožem v eni roki in s človeško lobanjo v drugi. Neposredni dokazi o načinu žrtvovanja v močejski kulturi se kažejo v grobnicah, ki so jih odkrili v dolini Lambayeque in Jequetepeque. Znano je, da so bili takšni načini žrtvovanj razširjeni na velikem področju in so trajali dolgo časa. Iz časa močejske kulture je znano tudi veliko pokopališče, kjer je bilo pokopanih štirideset moških, starih med 15 in 30 let. Zdi se, da so bili potisnjeni v grob po tem, ko so jih pohabili. Lobanje, rebra, kosti na nogah in prstih kažejo ureznine. Nekatere kosti so imele meso odtrgano od kosti ali celo odtrgane čeljusti. Nekatera okostja so imela določene kosti odstranjene, včasih pa so pokopavali samo glave. Pri večini trupel, ki so jih našli, je šlo za moške, stare med 17 in 30 let. (Jones 2012, ) Slika 10: Žrtvovano dekle 14 Tudi pri Inkih je veliko vlogo igralo žrtvovanje. Kot zanimivost naj omenimo še, da so rjave lame žrtvovali za boga Stvarnika (Viracocho), bele pa so bile namenjene bogu Soncu (Inti). Jones v svoji knjigi Inca Empire, nasprotno kot De la Vega v Kraljevskih 14 Express (pridobljeno ). 34

43 zapiskih o Inkih, trdi, da so Inki žrtvovali tudi ljudi. Pravi, da so sicer najpogosteje žrtvovali lame in prašiče, v posebnih razmerah, kot so na primer vojne in naravne katastrofe, pa so žrtvovali tudi ljudi. Žrtve so bili otroci (ne inkovski), stari med 10 in 15 let. Ti otroci so morali biti telesno popolni. Inkovska navada je bila, da so obrede žrtvovanja izvajali na visokih gorovjih. Posebno žrtvovanje je bilo, ko je žrtvovani moral priti bos na vrh gore, kjer so ga zadavili ali celo živega pokopali. Zraven so polagali oblečene človeške in živalske figure iz srebra in zlata. Takšna žrtvovanja so odkrili na gorah Cerro el Pomo in Mount Acongagua na severu Čila, na Ampato v Peruju in na Llullaillaco na severu Argentine. (Jones 2012, ) 3.6 Sveti kraji Huacas Za Inke in brez dvoma tudi za njihove prednike je bila celotna okolica sveta. Obstajali so kraji, ki so bili iz generacije v generacijo bistvenega pomena pri verskih obredih. Te različne kraje z eno besedo imenujemo huacas. Tako kot so bila razna božanstva navzoča v templjih, so ljudje navzočnost božanstev prepoznali tudi na raznoraznih delih pokrajine, kot so: hribi, gore, izviri, skale in kamni. Huacas so bili torej sveti kraji, kjer so se dogajali raznorazni verski obredi, kot so na primer žrtvene daritve. Včasih je huacas predstavljal skalo, goro, izvir, ponekod pa je bil delo človeka. V Cuzcu in okolici je bilo več kot 300 takšnih svetih krajev. Tudi kraljevi mavzoleji, kjer so hranili mumije prednikov, so bili huacas. Španski kolonialisti so odkrili mnogo inkovskih»kraljevih«svetih krajev. Tako lahko trdimo, da sta obstajali dve vrsti takšnih krajev, ki so bili delo človeka: Huacas adatorios: templji, ker so častili božanstva. Huacas sepulturas: pokopališča najpomembnejših članov družbe. Poznamo več primerov svetih krajev, saj jih prebivalci Andov častijo še danes. Sem spada zbirka kamenja v okolici Cuzca, poznana pod imenom Pururaucas. Gre za ponovno okamenele starodavne kamne, ki naj bi oživeli in postali inkovski bojevniki, ki so pomagali Pachacuti Inki Yupanquiju braniti Cuzco pred ljudstvom Chanca v zgodnjem 15. stoletju. Drugi primer vključuje Qenqo, severno od mesta Cuzco, kjer se nahaja nedotaknjena pokončna pečina, ki naj bi predstavljala podobo sedeče pume. Veliko vlogo so imeli tudi lokalni sveti kraji, ki so bili predvsem zadnje počivališče pomembnih 35

44 vladarjev in so jih simbolizirali s starševstvom. Tako je na primer hrib po imenu Huanacauri nad Cuzcom simbolično predstavljen kot oče treh najdenih inkovskih prednikov. Tudi ostala andska ljudstva so gore povezovala s starši, češ da so dale življenje lokalni skupnosti. Ta povezava se kaže tudi v mitu, kjer je Viracocha ustvaril ljudi in jih postavil v različne regije ter jim dodelil različne naloge. Večina plemen oz. narodov je imela svoj huacas, včasih je imela svoj sveti kraj tudi ena sorodstvena skupina ljudi. Zgodbe o individualnih svetih krajih pa so ohranjene zgolj delno. (Jones 2012, 62 63) Eden izmed najpomembnejših svetih krajev je bil za Inke Sončev tempelj v Cuzcu. Ustanovil ga je prvi Inka, dokončno pa ga je okrasil inkovski kralj Yupanquij. Po prihodu Špancev so ta tempelj spremenili v cerkev sv. Dominika. Sončev tempelj je imel streho iz lesa, kritina je bila izdelana iz slame. Vse štiri strani so bile od zgoraj navzdol prekrite s ploščami iz zlata. Na glavni plošči so imeli postavljeno podobo Sonca, narejeno iz dvakrat debelejše zlate plošče, kakor so bile druge. Na obeh straneh Sončeve podobe so bila trupla preminulih kraljev. Posedli so jih na zlate stole, obraze so imeli obrnjene proti naselju. Glavna vrata templja so gledala na sever, poleg njih pa so bila še druga, manjša. Vsa so bila obložena z zlatimi ploščami. Drug pomemben tempelj, posvečen Soncu, ki je po okrasju lahko tekmoval s tistim v Cuzcu, je stal na otoku jezera Titikaka. Inki so verjeli, da je na ta otok bog Sonce postavil svoja otroka, da bi širila njegov nauk. Zato so tukaj postavili tempelj in vsako leto darovali ogromne količine zlata, srebra in dragih kamnov v zahvalni molitvi Soncu. Razširjena je tudi zgodba, da so se daritve tako kopičile, da so iz vsega darovanega zlata zgradili še en tempelj, kakor hitro pa so slišali, da so v deželo vdrli Španci, so vse dobrine pometali v jezero. (De la Vega 2009, ) Tukaj moramo nameniti nekaj besed tudi skrivnostnemu mestu Machu Picchu. Največkrat je opisan kot inkovska trdnjava, svetišče in zadnji kraj, kjer so prebivali Inki. V osnovi pa ni bil zgrajen za noben namen, ki mu je kasneje služil. Mesto je ustanovil kralj Pachacuti Inca Yupanqui, ki je vladal sredi 15. stoletja. Zgodnji španski viri kažejo, da je bilo mesto last Pachacutija in kasneje njegovih naslednikov. Mesto je dobilo ime»izgubljeno«zato, ker ga zaradi njegove oddaljene lege dolgo časa niso našli. Odkril ga je Hiram Bingham leta 1911, ko je zanj slišal od domačinov, ki so vedeli za to izgubljeno mesto. Bingham je trdil, da je odkril zadnjo inkovsko prestolnico. (Jones 2012, 430) 36

45 Slika 11: Obrnjena slika predstavlja obris gorskega grebena, ki simbolizira Inko 15»Arheološki dokazi (skupaj z nedavno obdelavo zgodnjih kolonialnih listin) kažejo, da Machu Picchu ni bilo navadno mesto, temveč podeželsko počitniško mesto za inkovsko plemstvo. Kraj ima veliko dvorišče, okoli njega pa stojijo velika palača in templji za inkovska božanstva ter druge zgradbe za vzdrževalno osebje. Ocenjujejo, da je v Machu Picchu prebivalo največ 750 ljudi istočasno, in verjetno jih je le malo živelo v mestu med deževno dobo in ko ni bilo plemstva. Kraj naj bi Inki izbrali zaradi edinstvene lege in geoloških značilnosti. Govori se, da obris gorskega grebena za Machu Picchu predstavlja obraz Inka, ki gleda navzgor proti nebu, z najvišjim vrhom Huayna Picchu (kar pomeni Mlada ptica ali Mlada gora), ki predstavlja njegov nos. Sama gora Huayna Picchu ima obliko gigantske pume. Inki so verjeli, da zemljine trde kamnine ne smejo lomiti, zato so mesto zgradili iz skal, ki so jih nalomili iz posameznih prodnikov, ki so jih našli na ozemlju. Za nekatere kamnite zgradbe niso uporabili malte. Zanašali so se na izredno natančno rezanje klad, kar je razvidno v kamnitih zidovih s špranjami, širokimi manj kot 1 mm.«(wikipedija 2015) Iz prebranega lahko sklepamo, da mesto v osnovi ni bilo zgrajeno kot huacas, ampak zgolj za potrebe vsakdanjega življenja. Kot zadnje pribežališče Inkov pa je na nek način postalo svet kraj oz. svetišče, kot to opiše Jones v svoji enciklopediji o Inkih. 15 Trail Journals (pridobljeno ). 37

46 4 VSAKDANJE ŽIVLJENJE Večino vsega, kar vemo o vsakdanjem življenju Inkov in njihovih prednikov, izhaja iz arheoloških dokazov. Življenje in izobraževanje preprostih ljudi je komaj kaj omenjeno v zgodnjih španskih virih, saj je bilo takrat veliko več zanimanja za življenje in vladanje cesarjev. Največ sta o vsakdanjem življenju pisala inkovska pisatelja Garcilaso de la Vega in Felipe Guaman Poma de Ayala. Arheološko delo je bilo skoncentrirano bolj na umetnost in monumentalne zgradbe, zato je veliko manj znanega o vsakodnevnih navadah tako Inkov kakor tudi njihovih prednikov. Za navadnega državljana je bilo življenje v inkovskih časih ponavljanje vsakodnevne rutine in upoštevanje skupnih obveznosti, ki so jih imeli vsi državljani. Andska kultura uradno ni ločevala religije od države, so pa razločevali različne vloge, kot so: voditelji, vladarji, administratorji in duhovniki. Zdi se, kot da je bilo vsakdanje življenje, državljanske dolžnosti in religija pomešano med seboj. Gospodinjstvo je bilo tako osnova enota celotnega človekovega življenja pri večini andskih narodov. Jedro vsega so bile družine, ki so imele kmetije, njihova formulacija pa se je najverjetneje oblikovala že v zgodnjih začetkih oblikovanja skupnosti nasploh. Dnevne naloge prebivalcev so bile sajenje, nega in shranjevanje pridelkov, lov, ribarjenje, izdelovanje izdelkov za gospodinjstvo, gradnja in popravilo hiš, izdelovanje oblačil, nakita, orožja in orodja. Medtem ko so bili moški na polju in obdelovali zemljo, so ženske kuhale, čistile in pospravljale. (Jones 2012, 347) 4.1 Vsakdanje življenje inkovskih prednikov Ti ljudje so prebivali v naseljih brez trga, urejenih ulic in hiš. Nekateri so zaradi vojn živeli na visokem skalovju, urejenem kot utrdbe, kjer so bili manj ogroženi, spet drugi pa v kočah, raztresenih po dolinah in soteskah. V nekaterih pokrajinah so živeli tudi v votlinah ali v duplih dreves, ker sami še niso znali napraviti prebivališča. Pri teh ljudstvih je vladal tisti, ki si je upal in imel pogum, da ukazuje drugim. Ko je enkrat zagospodoval, je ravnal s podložniki tiransko in kruto ter jih zasužnjeval. V nekaterih pokrajinah so zasužnjene ljudi odirali in s kožami pokrivali ohišja svojih bobnov, da bi preplašili nasprotnike. Dogajalo se je tudi veliko ropov, pobojev in požigov, saj je bil to njihov 38

47 način življenja. Med temi pa je bilo tudi nekaj takih, ki so vladali v miru in so s svojim ljudstvom lepo ravnali. Takšne vladarje so Indijanci oboževali kot bogove, predvsem zaradi njihove dobrote in plemenitosti. V nekaterih pokrajinah so živeli brez vladavine in gospodarja, ki bi jim zapovedoval. Niso znali vzpostaviti svoje države, zato so bili posledično brez reda ali kakršne koli organizacije. Prehranjevali so se z rastlinami, koreninicami, gozdnimi sadeži oz. s tem, kar jim je dala zemlja. Po drugi strani pa so se v mnogih pokrajinah močno navadili na človeško meso. Človeku, ki so ga ubili, so najprej popili kri iz rane, da nobena kaplja ne bi šla v nič. Imeli so javne mesnice s človeškim mesom. Strast po človeškem mesu se je tako povečala, da se niso odrekali niti lastnim sinovom, ki so jih imeli s tujimi ženskami, predvsem s sužnjami. Prav tako so pojedli tudi priležnice, ki niso bile več sposobne rojevati. Enako so ravnali tudi s starši; sorodstvena vez se jim ni zdela pomembna. Bogov naj ne bi imeli, prav tako niso vedeli, kaj pomeni čaščenje in malikovanje. Takšna praksa uživanja človeškega mesa se je pojavljala predvsem v toplih krajih. V hladnih deželah, kjer zemlja sama od sebe ni dajala sadežev, pa so gojili koruzo in drugo zelenjavo. (De la Vega, 47 54) Ljudje tistega časa niso imeli oblačil, okoli so hodili nagi. Poročene ženske so nosile prepasico, iz katere je kakor predpasnik visela bombažna krpica. Kjer pa niso znali tkati, so za pokrivalo uporabljali lubje dreves ali listje. V hladnih deželah pa so bili bolj oblečeni, odevali so se v živalske kože in nekakšna ogrinjala, ki so jih izdelovali iz divje konoplje. Nekatera ljudstva so se poročala, druga so živela kar tako, kot se jim je zazdelo, ne da bi izvzemali hčere, matere in sestre. V nekaterih pokrajinah so imeli navado, da so matere zelo skrbno pazile na svoje hčerke, pokazale so jih šele, ko je bilo vse dogovorjeno za možitev. Ponekod pa so imeli zelo okrutno prakso, kjer so devico, ki se je imela namen omožiti, najprej izkoristili najbližji sorodniki ženina in njegovi najboljši prijatelji; takšno je kasneje sprejel mož. Prav tako so poznali vrače in vračinje, vendar so ta posel večinoma opravljale ženske. Predvsem je šlo za pridobitev ugleda, da bi postali svečeniki ali svečenice. Nekatere ženske so to izrabljale, da bi uročile tako moške kakor ženske zaradi zavisti ali kakšne druge hudo željnosti. Tako so bila nekatera ljudstva grozovito surova, drugi so bili strašno nevedni v vseh stvareh, tretji pa so bili deležni ene in druge skrajnosti. Tako Inka Garcilaso de la Vega opisuje ljudstva pred Inki. (De la Vega, 47 54) 39

48 4.2 Prehrana pri Inkih Večinoma so se prehranjevali s krompirjem, koruzo, stročjim fižolom in bučami. K prehrani so vključevali tudi začimbe kot je čili. Pomembna sta bila tudi sadje in zelenjava, predvsem paradižnik, ananas, višnje, jabolka, kaktus, guave, avokado in banane. Od mesa so uživali ribe, prašiče in race. Jedli pa so tudi lame in srnjad. Lokalne trgovine, ki so jih oskrbovali potujoči trgovci, so dajale možnost raznolike prehrane, tako v višje ležečih predelih kot ob obali. Kljub temu pa trgovina, kot jo poznamo danes, v inkovskem imperiju ni obstajala. Med provincami je bilo dovoljeno imeti lokalne trgovine, kjer so si lahko izmenjali vsakodnevno hrano in ostale izdelke, kot sta orodje in nakit. Razkošne izdelke in eksotično hrano je pridelala in shranjevala država. Pili so predvsem vodo, pogosta pijača pa je bila tudi tako imenovana chicha. Gre za lahko pivo, pridelano iz različnih rastlin. Kljub temu da so ga pili dnevno, je imel pomembno vlogo tudi pri verskih obredih. (Jones 2012, ) Slika 12: Čaše, iz katerih so pili chicho 16 Inki so jedli samo dva obroka dnevno: jutranji obrok ( ) in zgodnji večerni obrok ( ). Jedli so zunaj na tleh. Ni znano, ali je bila hrana zjutraj in zvečer ista ali so jedli raznoliko hrano. Preprosti ljudje so jedli iz ravnih lončenih krožnikov, pili pa iz lesene ali keramične čaše. Plemiči in ljudje kraljeve krvi so jedli iz bakrenih, srebrnih ali zlatih krožnikov in lončkov. Kuhali so v keramičnih loncih, nameščenih na stojalu, ki je 16 Wikipedija (pridobljeno ). 40

49 bilo neposredno na ognju. Hrana je bila tako kuhana kot pečena. Koruzo so pripravljali na različne načine: praženo, kuhano, v obliki enolončnice, poznali so tudi kokice, ki pa so bile specialiteta, ki so jedli večinoma plemiči. Hrano so shranjevali v hišah v velikih keramičnih kozarcih, ki so imeli koničasto dno, da so bili stabilni. Nekuhano hrano so shranjevali na podstrešju. Meso, ribe in krompir so na soncu posušili, ponoči pa hrano zmrznili. Ta način shranjevanja so uporabljali v mrzli in suhi zimi. (Jones 2012, ) 4.3 Rojstvo, otroštvo in izobrazba Rojstvo ter vsi pomembni dogodki v življenju posameznika so bili v inkovski družbi razumljeni kot del cikla. Smrt ni pomenila konca, bolj nadaljevanje cikla v drugačni obliki bivanja. Drug pomemben del (prvi je rojstvo) življenja v otroški dobi je bilo prvo striženje las, nato vstop v puberteto. Kasnejši rituali so bili še poroka, smrt in pogreb. (Jones 2012, ) Posebnega mesta, kjer so ženske rojevale, niso imeli, saj rojevanje kot tako za njih ni bil izrazito pomemben dogodek. Večinoma so slavili samo rojstvo prvorojenca. Ženske sorodnice so lahko pomagale pri rojstvu, če je bilo to potrebno. Takoj ko je ženska rodila, je odšla z otrokom k potoku, kjer sta se oba okopala. Novorojenčka so prve štiri dni nosili, šele nato so ga položili v zibelko. Garcilaso de la Vega pravi, da ženske niso nikoli dvigovale otrok zato, da bi se z njimi igrale. Povečini so se ženske takoj po rojstvu vrnile k svojim dnevnim opravilom v gospodinjstvu. V inkovski kulturi so otroku izbrali ime šele, ko je dopolnil dve leti. To se je imenovalo prvo poimenovanje in je bilo povezano z otrokovim prvim striženjem las. Da bi zaznamovali ta obred, so starši pripravili zabavo, na katero so povabili sorodnike in prijatelje. Na zabavi se je plesalo, pilo in jedlo. Zabava se je končala, ko je najstarejši moški sorodnik (boter) otroku odrezal šop las in njegove nohte. Nato mu je nadel izbrano ime. Ime, ki ga je otrok dobil pri tem obredu, ni bilo za vedno, stalno ime je otrok dobil šele, ko je dozorel, torej v času pubertete. Igra je bila del otrokovega življenja, čeprav je zelo malo dokazov o izdelovanju igrač. Igra je predstavljala igranje flavte, bobnov, izdelovanje malih loncev in oblačil za figurice. Večino otroškega obdobja so se učili gospodinjskih opravil, ko so bili dovolj močni in veliki, pa so se fantje pridružili očetom pri kmetijskih opravilih. Učili so se tudi, kako ravnati z orožjem, predvsem za lov in pa tudi, če bi bili poklicani v vojsko. Dekleta 41

50 so pomagala pri številnih hišnih opravilih, pri kuhanju, čiščenju, tkanju, pomagale pa so tudi pri vzgoji mlajših bratov in sester. (Jones 2012, ) V inkovski in predinkovski družbi ni bilo uradnega izobraževanja oz. šol, vsaj ne za vse otroke. Veščin, ki so jih potrebovali za življenje, kot so kmetovanje, ribolov, lov, tkanje, predenje, sejanje, obdelovanje kovin, so se naučili doma, od staršev. Kot kaže, se je vso znanje prenašalo ustno in z demonstracijo, saj pisave niso poznali. V šolo so hodili samo sinovi Inke, plemiči in dekleta, ki so bile izbrane (acllyaconas), da služijo Inti. Ti otroci so pridobili štiriletno šolanje v šoli v Cuzcu. Njihovi učitelji amautas so jih v prvem letu učili kečuanskega jezika, v drugem religijo, v tretjem branja in v četrtem zgodovino Inkov. Dekleta so bila izbrana, da postanejo acllyaconas, ko si bila stara približno deset let. Najprej so jih poslali v deželno prestolnico, kjer so se štiri leta učile v samostanu. Učile so se tkanja, predenja, kuhanja, pripravljanja chicha (piva), predvsem pa, kako služiti Inti. Nato so jih poslali v Cuzco in jih predstavili cesarju. Ta je odločil, ali so primerne, da postanejo za acllahuasi v Cuzcu ali ne. Če se je cesar odločil, da niso primerne, so jih poročili. (Jones 2012, ) 4.4 Poroka in dedovanje Zakon je bil pri Inkih večinoma monogamen. Monogamnost z zakonom ni bila določena, saj je moški lahko imel več žen, če jih je bil sposoben preživljati. Inka in plemiči so imeli toliko žena, kolikor so jih želeli. Izbirali so si jih izmed izbrank, posvečenih Soncu (acllyaconas). Obstajale so razlike med prvo ženo in vsemi ostalimi, razlike so bile vidne pri samem obredu poroke, ki je bil svečan in veličasten, vse ostale žene so bile naknadno sprejete v gospodinjstvo. Zanimivo je, da je bila prva žena nenadomestljiva, druga žena je ni mogla nadomestiti niti po njeni smrti. Inki so verjeli, da so potomci Sonca, zato je imelo krvno dedovanje pri njih velik pomen. Inka se je moral poročiti s Kojo, ki je bila njegova prava sestra. (Jones 2012, ) Poročil se je torej s svojo polnoletno sestro, zakonsko hčerjo očeta in matere. To zapoved oz. postavo so spoštovali vse od prvega Inke, Manca Cápaca in njegove žene Mame Ocllo Huaco. Včasih se je zgodilo, da kakšen Inka ni imel prave sestre, tedaj so ga poročili z najbližjo sorodnico, sestrično, nečakinjo ali teto. Če vladar ni imel otrok s prvo sestro, se je oženil z drugo oz. tretjo, dokler jih ni 42

51 dobil. Takšno razmišljanje je nastalo zaradi prepričanja, da Inki izhajajo iz Sonca in Lune, ki sta brat in sestra. Menili so, da le tako ohranjajo čisto Sončevo kri. Poleg zakonske žene so kralji imeli številne priležnice; ene so bile njegove sorodnice do četrtega kolena in naprej, druge so bile tujke. Otroke, ki so jih imeli s sorodnicami, so šteli za zakonske, ker niso imeli primešane tuje krvi. Otroke s tujimi ženskami so šteli za nezakonske. Prve so torej častili kot bogove, druge pa kot ljudi. Inka je torej imel tri vrste otrok: tiste s svojo ženo Kojo, ki so bili zakonski in upravičeni do dedovanja kraljestva, otroke s sorodnicami, ki so bili zakonski po krvi, in nezakonske otroke s tujkami. (De La Vega 2009, ) Ena izmed glavnih nalog druge žene in vseh naslednjih je bila skrb za otroke, ki jih je imel Inka s Kojo, kakor tudi tiste, ki jih je imel z njo. Ko so sinovi odrasli, jih je morala učiti o odraščanju, predvsem o spolnosti. Kasneje, ko so se ti otroci poročili, so druge žene ostale v gospodinjstvu in opravljale raznorazna vsakdanja opravila. (Jones 2012, ) V času Inkov je bil poročni obred preprostih ljudi formalen in preprost. Poročni sporazum so sklenili starši bodočih zakoncev, včasih pa tudi ženin in nevesta sama. Običajna starost za poroko je bila 25 let za moškega in med 16 let ter 20 let za žensko. Ženin je v spremstvu svojih staršev prišel na dom k nevesti, kjer so mu jo uradno predstavili. Ženinova družina je potrdila sprejem neveste, tako da so ji na nogo namestili čevelj. Če je bila nevesta nedolžna, je dobila leseni čevelj, če ne, je dobila steklenega (nedolžnost ni bila pogoj za poroko). Nato sta se obe družini odpravili na ženinov dom, kjer je nevesta ženina presenetila z darilom. Zbrali so se najstarejši sorodniki obeh družin, ki so bodoča mladoporočenca seznanili z zakonskimi dolžnostmi. Ko je bilo konec uradnega dela poroke, se je začelo slavje, ker so mladoporočenca obdarovali. Nevestina starša sta seznanila njuno strinjanje s poroko tako, da sta sprejela darilo (koko) od ženinovih staršev. Ločitve pri Inkih niso poznali. Tisti moški, ki je zapustil svojo ženo, je bil kaznovan in jo je moral vzeti nazaj. (Jones 2012, ) V tistem času so poznali različne načine dedovanja. Kot smo že omenili, je kraljestvo podedoval najstarejši sin Inka in njegove žene, sestre Koje. Nikakor ni bilo dopuščeno dedovati nezakonskemu otroku. Kadar se je zgodilo, da ni bilo zakonskega sina, je kraljestvo dedoval najbližji zakonit moški sorodnik. To nasledovanje je bilo navzoče pri vseh dvanajstih kraljih do prihoda Špancev. Pri preprostih ljudeh pa so bili glede dedovanja deležni drugačnih navad. Ponekod je dedoval sin, ki je bil najbolj priljubljen. Ta navada se je razširila zato, da ne bi imeli naslednika s slabim značajem. V nekaterih 43

52 pokrajinah pa so dedovali vsi sinovi. Očeta je nadomestil najstarejši sin, najstarejšega sina drugorojeni itd. Tako so se načini dedovanja razlikovali od pokrajine do pokrajine. (De La Vega 2009, ) 4.5 Moška in ženska opravila Samo domnevamo lahko, kako so bila razdeljena vsakodnevna opravila pred inkovsko vladavino. V inkovski družbi so vloge moškega in ženske postale bolj definirane. Moški so bili predvsem vojaki, ženske pa izdelovalke oblačil. Elitni razredi so imeli hišne in osebne pomočnike, kar jim je olajšalo življenje. Kljub temu pa so ti moški še vedno služili v vojski, ženske pa demonstrirale, kako se pravilno izdeluje oblačila, ne zaradi potrebe, ampak zaradi ugleda. Glavna naloga, ki so jo morali izpolnjevati moški, je bila obveznost do davka. Vsi davkoplačevalci (vodje gospodinjstev) so bili zadolženi, da priskrbijo nekoga, ki bo vsako leto nekaj časa delal v njihovem mit'a sistemu dela kot obrtnik ali na cesarskem dvoru. Možno je, da tega sistema niso razvili Inki ampak že kulture pred njimi. Dokazi iz predinkovskih kultur kažejo, da so že takrat najemali delovno silo za gradnjo komunalnih konstrukcij. Oznake, ki jih lahko vidimo na opekah močejskega templja Huaca del Sol, nakazujejo, da je bila zgradba grajena organizirano z veliko delovne sile. Moški so lahko delali v vojski kot vojaki, gradili ceste in zgradbe, pomagali pri administraciji in raznašali hrano ter ostale izdelke. Moškega, ki je bil izurjen rokodelec, so včasih najeli, da je izdeloval kovino in keramiko za državo. (Jones 2012, ) Ženske so bile zadolžene za skrb v gospodinjstvu. V skupnih gospodinjstvih so ženske opravljale naloge, kot je vzgoja otrok, priprava hrane, čiščenje, pranje in izdelovanje oblačil za otroke in ostalo družino. Ko so bili otroci dovolj veliki, so pomagali ženskam. Glavni dve opravili inkovskih žensk sta bili tkanje in predenje. V nižavjih so večinoma uporabljali bombaž, v višje ležečih predelih pa je bila v uporabi volna. Ženske so imele pomembno vlogo tudi pri religiji, predvsem tiste, ki so bile posvečene bogu Soncu. Obstajala so tudi opravila, ki so jih opravljali tako moški kot ženske. Obdelovali so zemljo, sadili, gojili in shranjevali poljščine. Lov in ribolov je ostal moško opravilo, školjke pa so nabirale ženske in otroci. Tudi delo na kmetiji sta opravljala oba spola, vsak je imel svojo zadolžitev. Člani inkovskega imperija in ostala elitna družba so imeli lažje 44

53 življenje, saj so bili izvzeti vseh dolžnosti, ki so jih imeli ostali ljudje do države. (Jones 2012, ) 4.6 Glasba, ples, zabava in način oblačenja Ne vemo natančno, kako je zvenela starodavna inkovska in predinkovska glasba. Perujske glasbe, ki je postala moderna v drugi polovici 20. stoletja, ne moremo enačiti z glasbo, ki je obstajala pred prihodom Špancev. To lahko sklepamo iz dveh razlogov. Prvi je ta, da sta to glasbo spremljali kitara in harfa, ki sta španska instrumenta, drugi pa je, da je v tej glasbi moč zaznati ritme, melodije in glasbene koncepte, ki so tipično evropski. Andski ritmi so izrazito drugačni od tistih v zahodni Evropi. Na žalost nimamo nobenega zapisa andske glasbe, zato ne moremo zagotovo trditi, kakšna je v resnici bila. Arheologi so našli flavte, ki jih datirajo v čas parakaške kulture in kulture Nazca. Flavte so bile edini instrument, ki so ga uporabljali na celotnem področju Andov. Poznali so flavte različnih velikosti, ki so dajale vsaka drugačen ton. Uporabljali so tudi trobente iz školjk, ki so bile različnih velikosti in oblik. Na to kažejo lončarski izdelki iz časa močejske kulture. Poznali pa so še druge instrumente, kot so: bobni, zvonci, ropotuljice in tamburin, ki so bili narejeni iz živalskih kosti in lesa. Starodavna andska glasba in ples sta bila bolj kot za zabavo pomembna pri slavjih, obredih in posebnih priložnostih. Glasba je igrala pomembno vlogo pri obredih kulture Nazca. Obredne procese, ki so se dogajali vzdolž črt Nazca, je verjetno spremljala glasba s flavtami, bobni, zvonci in trompetami. Močejska glasba pa je bila povezana predvsem z religijo, žrtvovanji in vojno. Inki pa so glasbo uporabljali predvsem za ples, festivale in obrede. Nadarjene posameznike so urili za glasbenike na kraljevem dvoru. Znano je celo, da je več glasbenikov skupaj igralo flavte in pri tem ustvarjalo različne zvoke in melodije. Flavte so uporabljali za ljubezenske pesmi, bobne in trobento pa za kakšno vojaško koračnico. (Jones 2012, ) Ples je bil pri Inkih rezerviran za posebne priložnosti, kot so sezonski festivali, spremljal je tudi verske obrede in raznorazna praznovanja, ki so bila bistvenega pomena v posameznikovem življenju (rojstvo, smrt, poroka). Plesi, kot jih poznamo danes (za zabavo), niso obstajali. Inkovski ples je bil uraden, z gibi, ki so bili vnaprej določeni. Posebni plesi so obstajali za moške (ob vstopu v puberteto) in za ženske (ob žetvi), pri ostalih plesih so sodelovali tako moški kot tudi ženske. (Jones 2012, ) 45

54 Zabave kot take niso poznali, saj jim je zaradi vseh opravil, ki so jih imeli doma in za državo, zmanjkalo časa. Še obredni ples, glasba in petje so bili razumljeni kot obveza in ne zabava. Otroci so se le malo časa igrali, saj so morali začeti pomagati pri vsakdanjih opravilih, kakor hitro so bili spodobni. Igrali so se večinoma z žogami, igrače pa so si izdelovali tudi iz keramike. Poznali so družabne igre, kot je igra s fižolom, in igre na srečo, kjer so igrali predvsem za to, kdo bo dobil večji delež. Člani kraljevega dvora so igrali igro po imenu Aylloscas, pri kateri so sodelovali vsi člani dvora. Pravila teh iger nam niso poznana, prav tako ni znano, kako so se zabavala ljudstva pred Inki. Lahko pa rečemo, da so Inki uživali v lovu in ribolovu. V veselje jim je bilo, da so lahko pobegnili vsakdanjim opravilom in se odpravili na lov. (Jones 2012, ) V tistih časih sta imela obleka in pričeska zelo velik pomen, saj so se na ta način plemena in narodi ločevali med seboj. Poznan je mit, kako je Viracocha, stvarnik, ustvaril figure, ki jih je pobarval z različnimi kostumi in jim nadel različne frizure. Tako je Viracocha ločil plemena in narode med seboj. Revnejši Inki so nosili vsakdanja preprosta oblačila. Ženske so si okoli telesa ovijale veliko tuniko, ki so jo na ramenih pripele, okoli pasu pa zategnile s pasom. Odebeljena stegna in gležnji so pri Inkih predstavljali poseben atribut ženske lepote, zato so te dele telesa tudi okraševali. Oblačila so bila večinoma okrašena s simboli in živahnimi vzorci. Navadna dnevna oblačila so bila okrašena s pasom, ki je vseboval veliko pisanih, geometričnih vzorcev, in nekakšnim narobe obrnjenim trikotnikom v predelu vratu, ki je prav tako vseboval vzorce. Vzorci na moških oblačilih so bili jasno določeni, saj so simbolizirali skupino, v katero moški sodi. Tako moški kot ženske so imeli obute sandale, ki so bili pritrjeni z volnenimi trakovi okoli noge. Moški so na glavah nosili pletene trakove, ki so bili na vrhu okrašeni z resicami iz kovine ali tkanine in s perjem. (Jones 2012, ) Poznamo nekaj razlik pri oblačenju preprostih ljudi in elite. Predvsem gre za razlike pri kvaliteti in kvantiteti, v načinu tkanja, pri materialu, količini nakita in ostalih okraskih. Inka in ostali plemiči so nosili pokrivala iz perja ter srebrne in zlate krone. Ti ljudje so imeli srebrne in zlate okraske povsod, tudi na sandalih. Samo inkovski cesarji, duhovniki in ostali pomembni ljudje na dvoru so imeli oblačila iz najboljših tkanin in poslikave iz najživahnejših barv. So tudi edini, ki so imeli dostop do eksotičnih tkanin, kot je alpakina volna in perje tropskih ptic. Pričeske, ki so jih nosili Inki, so bile preproste. Moški so si strigli lase na kratko, ženske pa so si puščale 46

55 dolge lase. Postrigle so si jih samo tedaj, ko so žalovale ali zaradi sramote. (Jones 2012, ) 4.7 Inkovski koledar in prazniki Inki so uporabljali dva koledarja, sončnega in luninega. Zanimivo je to, da je sončni koledar po obliki dokaj podoben našemu, saj je trajal 356 dni, le da se je začel z mesecem decembrom, medtem ko je lunin koledar štel 328 dni. Sončni koledar se je imenoval tudi dnevni koledar, lunin pa nočni koledar. Sončni koledar so uporabljali predvsem za gospodarske dejavnosti, kot so kmetijstvo, rudarstvo in gradbeništvo. Na ta koledar so se ozirali tudi pri setvi, zato je bil bistvenega pomena. Imeli so posebne stolpe za merjenje dni, kdaj je primeren čas za sejanje. Natančno so spremljali, kateri dan bo sonce vzšlo preko vzhodnega stolpa, da so označili dan, ki je primeren za setev koruze in krompirja, in kateri dan bo sonce vzšlo med vzhodnim in zahodnim stolpom, ko je dan primeren za splošno setev. Lunin koledar pa je določal praznike in festivale. Ker so ta koledar določali glede na položaj lune, je štel samo 328 dni, kar pomeni 12 mesecev po 27,33 dni. Še vedno pa ni znano, kakšen pomen je imela ta razlika za Inke v dnevih med sončnim in luninim koledarjem. (Peru Travel Diary 2015) POTEK LETA PRI INKIH PO LUNINEM KOLEDARJU 1. Prvi mesec Capaq Raymi (december) Njihov prvi mesec se je dejansko začel z našim decembrom. Imenovali so ga capaq raymi, saj je takrat potekala njihova najpomembnejša slovesnost, praznik posvečen bogu Soncu. Takrat so Soncu posvečali žrtvene daritve in mnoga draga darila iz zlata in srebra. V tem mesecu so potekali še razni drugi rituali, kot je vstop v puberteto za fante. Po sončevem koledarju je to bil mesec sajenja koke. (Peru Travel Diary 2015) 2. Drugi mesec Camay Quilla (januar) To je bil mesec posta in pokore. Ta mesec so Viracochi poklanjali žrtvene daritve, ki so jih posipavali s pepelom (takšno navado imajo Inki oz. njihovi potomci še danes). Tudi 47

56 nekatere dele vstopa v puberteto so prenesli v ta mesec. Po sončnem koledarju je to mesec pletja polj. (Peru Travel Diary 2015) 3. Tretji mesec Hatun Pucuy (februar) Na ta mesec so potekali obredi, da bi povečali pridelke. V zameno za obilico pridelkov, so ponujali velike količine zlata in srebra. To je bil tudi čas, ko so obiskovali njihove svete kraje (huacas). Po sončnem koledarju je to mesec žetve krompirja. (Inca Calender, the Months and the Festivales 2015) 4. Četrti mesec Pacha Pucuy (marec) Slovesnosti, ki so potekale v tem mesecu, so bile posvečene zagotovilu, da bi pridelki dozoreli pravilno, da bi bila letina dobra. Takrat so se ljudje vzdržali soli in sadja za nekaj časa. Po sončevem koledarju je to mesec žetve krompirja. (Peru Travel Diary 2015) 5. Peti mesec Ayruhua (april) To je mesec slovesnosti v čast Inki oz. vladarjev. To je bil zelo velik praznik, ko so se na glavnem trgu zbrali vsi vladarji, poglavarji, knezi kakor tudi preprosti ljudje, da bi jedli pili in plesali. Po sončevem koledarju je to mesec, ko so varovali koruzna polja pred srnjadjo in lisicami. (Inca Calender, the Months and the Festivales 2015) 6. Šesti mesec Hatun Cuzqui ali Aymoray Quilla (maj) Šlo je za slovesnost obiranja koruze. V tem mesecu so slavili pridelek koruze, to slovesnost pa so spremljali petje, pitje in ples. (Peru Travel Diary 2015) 7. Sedmi mesec Inti Raymi (junij) V tem mesecu so slavili praznik inti raymi. Šlo je za največjo slovesnost, posvečeno bogu Soncu, in tudi največje praznovanje v celem letu. Takrat so se na praznovanju v Cuzcu zbrali vsi ljudje inkovskega imperija. Ta festival se je odvijal vsako leto na točno določen dan. Po sončevem koledarju je to mesec nabiranja krompirja in saditev novega. (Peru Travel Diary 2015) 48

57 8. Osmi mesec Chahua Huarquiz (julij) V osmem mesecu so praznovali praznik žetve. Ta mesec je imel pomembno vlogo tudi pri praznovanju in blagoslavljanju namakalnih sistemov. Kot vemo, so bili na tem področju namakalni sistemi bistvenega pomena za kmetovanje in življenje nasploh. Ta mesec je bil namenjen tudi skladiščenju krompirja in ostalih pridelkov. (Peru Travel Diary 2015) 9. Deveti mesec Yapaquiz (avgust) Ta mesec je bil posvečen vsem bogovom, predvsem tistim, ki so bili povezani s silo narave. Bogovom so darovali predvsem živali in ostale izdelke. V tem mesecu je bil zaključen ciklus oranja, zemlja pa je bila pripravljena za setev za naslednjo sezono. (Peru Travel Diary 2015) 10. Deseti mesec Coya Raymi (september) V tem mesecu so praznovali velik praznik, kjer so častili luno, sončevo ženo in sestro. To je tudi mesec čiščenja, ko očistijo mesto Cuzco. V znak čiščenja so, prav tako kot pri ostalih obredih, žrtvovali živali. V tem mesecu so ponovno začeli sejati koruzo in saditi krompir. (Peru Travel Diary 2015) 11. Enajsti mesec Kantaray (oktober) To je bil najbolj suh mesec v letu, zato so se takrat posvečali predvsem prošnjam in molitvam k bogu dežja Illapi. Prirejali so mu tudi obrede, v katerih so prosili za dež. Na polju pa v tem mesecu niso imeli specifično določenega dela. (Peru Travel Diary 2015) 12. Dvanajsti mesec Ayamarca (november). V tem času je potekal festival mrtvih, ko so na glavni trg mesta prinesli trupla. To so bile dejansko mumije kraljev, ki so jih prinesli iz grobnic. Oblekli so jih v najboljša oblačila, jim prinašali hrano oz. jih celo»hranili«, jim peli ter plesali okoli njih. Po sončnem koledarju je to mesec, ko so namakali polja s koruzo. (Peru Travel Diary 2015) Med prazniki, ki so jih inkovski kralji slavili v mestu Cuzco, je bil najslovesnejši tisti, ki so ga prirejali Soncu v mesecu juniju. Imenovali so ga inti raimi. Praznik Soncu so prirejali v znak, da ga imajo in častijo kot najvišjega, edinega in vesoljnega boga, ki s 49

58 svojo močjo in lučjo preživlja vse stvari na zemlji, v zahvalo, da je naravni oče prvega Inke Manca Cápaca in Koje Mame Ocllo ter vseh kraljev in kraljic in njihovih otrok, poslanih na zemljo. Iz teh razlogov je bil ta praznik najslovesnejši. Ob praznovanju so se zbrali vsi glavni vojni poveljniki. Niso prišli z razlogom, ker je bila to obveza, ampak zato, ker so se veselili, da se snidejo na proslavi tako pomembnega praznika. Kadar pa kdo ni mogel priti zaradi bolezni ali starosti, so na slovesnost kot zastopnike poslali svoje sinove. Praznika se je udeležil Inka osebno, če mu tega nista preprečila vojna ali pa obisk njegovega kraljestva. Kralj je kot vrhovni svečenik pričel prve obrede, saj je bil prvorojenec Sonca. Udeleženci so si nadeli svoje najbolj praznične obleke. Nekateri so nosili oblačila, pretkana z zlatom in s srebrom, na glavo pa so si nadeli vence, prav tako iz dragih kamnin. Drugi so prišli odeti v kože gorskega leva in z nadeto glavo le-tega. Tretji so nosili maske, nalašč narejene iz najbolj odvratnih podob, ki si jih lahko zamislimo. Vsako ljudstvo je nosilo svoja orožja, s katerim se je bojevalo v vojnah: loke, puščice, sulice, kopja, kije sekire in podobno. Nosili so poslikave z vojaškimi podvigi, ki so jih opravili v službi Sonca in Ink. Vsako ljudstvo je torej prišlo okrašeno najbolje, kot je le moglo, in skušalo s tem prekašati svoje sosede. Nasploh so se vsi za Sončev raimi pripravljali s strogim postom, saj so v teh dneh jedli zgolj belo surovo koruzo, pili pa vodo. Ko je post minil, so na predvečer praznika inkovski svečeniki, ki so bili zadolženi za darovanje, priskrbeli jarce in jagnjeta, ki so jih žrtvovali. Darove so morali opravljati vsi ljudje, ne le poglavarji, ampak tudi sorodniki, podložniki in služabniki. Sončeve žene so na predvečer poskrbele za pripravo velike količine koruznega testa in spekle okrogle kruhke v velikosti jabolka. Treba je omeniti, da niso nikoli jedli pečenega kruha iz zmešane moke, razen na ta praznik in praznik, ki so ga imenovali citua. Moko za kruh, ki so ga jedli Inka in ljudje kraljeve krvi, so zmlele in zamesile izbrane device, Sončeve žene. Za druge ljudi je zamesila kruh in pripravila jedi velika množica za to zadolženih žensk. Tega kruha tako ni bilo dovoljeno jesti med letom, ampak samo na ta dan, praznik Sonca. (De la Vega 2009, ) Na dan praznika je Inka ob zori stopil v spremstvu vsega svojega sorodstva na največji mestni trg. Tam so vsi čakali, da vzide sonce, bili so bosi in obrnjeni proti vzhodu. Kakor hitro se je pokazalo sonce, so vsi počepnili, da bi ga počastili. Ob tem so z razprtimi rokami in dlanmi, dvignjenimi in položenimi na desno stran obraza, pošiljali poljube k višku. Tiste, ki niso bili kraljevske krvi, so postavili na drug trg, vendar so tudi ti Sonce 50

59 častili na nak način kakor Inka in njegovi sorodniki. Ob tem so na trgu izvajali različne obrede, dokler ni bil čas, da se odpravijo do Sončeve hiše. Inka in njegovi sorodniki so lahko vstopili v hišo, vsi ostali so morali počakati pred templjem. V templju so soncu darovali raznorazne predmete iz zlata in srebra, predvsem zlate vrče. Ko je bilo darovanje končano, so se vrnili vsak na svoj trg, kamor so prišli tudi inkovski svečeniki z velikim številom jagnjet, neplodnih ovc in ovnov vseh barv. Najprej so žrtvovali črno jagnje, kot je bilo to v njihovi navadi (pri Inkih ima ta barva pri žrtvovanjih prednost pred ostalimi barvami). Kot zanimivost naj omenimo, da nikoli niso darovali plodnih ovc, prav tako jih niso uporabljali za prehrano. Tako slovesno so Inki praznovali njihov najpomembnejši praznik. (De la Vega 2009, ) 4.8 Smrt, pokopavanje umrlih in mumificiranje Na celotnem območju Andov je smrt pomenila konec trenutnega zemeljskega življenja, nikakor pa ne konec življenja kot takega. Šlo je samo za prehod v naslednjo fazo bivanja. Arheološke izkopanine premožnih ljudi pričujejo, da so se ljudje na ta prehod iz enega življenja v drugega pripravljali vse življenje. Sam obred pokopa in priprave nanj se je spreminjal, tako kot so se spreminjale in razvijale civilizacije. Največji kontrast lahko vidimo pri pokopih premožnejših in preprostih ljudi. Premožnejši ljudje in duhovniki so bili pokopani v grobnicah med svečanim obredom, medtem ko so preproste ljudi pokopavali v navadne grobove. Prvim so v grobnico poleg trupla položili dragocene izdelke iz zlata in srebra, drugim pa nekaj loncev in orodje. Bistvenega pomena za ta ljudstva je bilo, da se truplo ohrani takšno, kot je bilo. Nedokončane mumije iz parakaške in naskovske kulture kažejo na to, da so jih pripravljali mnogo pred smrtjo pokojnega. Pri tem so arheologi ugotovili, kako pomembno vlogo je imelo čaščenje prednikov. Na to kaže tudi periodično odpiranje grobnic; kadar je umrl kdo od sorodnikov, so grobnico odprli in vanj položili novo mumijo. Ljudje na območju jezera Titikaka so nameščali mumije v posebne stolpe chullpas, ki so bili narejeni tako, da so jih lahko ponovno odprli. Nekatere kulture so mumije obravnavale drugače. Na primer mumije pri Inkih so imele pomembno vlogo pri različnih obredih. Redno so jih obiskovali, ob posebnih priložnostih pa so jih prinesli iz grobnic, spraševali so jih za nasvete, jim brali oz. recitirali 51

60 poezijo in zgodbe ter jih celo»hranili«v verskih obredih, kot smo že omenili v prejšnjem podpoglavju (Jones 2012, ) Pokopi so bili v začetkih redki, samo nekaj jih poznamo iz časov pred keramičnim obdobjem. Tem truplom, ki so jih našli v jamah, so ponavadi priložili hrana in orodje iz kosti. Ker so že takrat verjeli v posmrtno življenje, so veliko truda vložili v pripravo trupla pred pokopom. Njihova velika želja je bila, da so pokopani na svetem kraju, zato so imeli pri tem pomembno vlogo svetišča in romarski kraji. Če se ozremo v pradavnino, najdemo zanimive podatke, kako so razlikovali navaden in poseben pokop. Med 8000 in 3600 let nazaj so bila trupla pokopana brez kakšnih posebnih obredov. So pa našli 250 trupel, ki so bila namerno ohranjena. Tem truplom so odstranili meso, jih razkosali in potem ponovno sestavili ter pokopali v lesenih jaških. Pred približno 6000 leti na La Palomi ob centralni perujski obali so trupla, preden so jih položili v grobove, solili, da se ne bi pokvarila. Večina vseh trupel je bila zavita v več plasti tekstila. Trupla preprostih ljudi so zavijali v manjše plasti bombaža, prilagali so jim preprosto keramiko in včasih tudi kakšen dragocen izdelek. Trupla bogatih ljudi pa so zavijali v več plasti tekstila in jim prilagali dragocene izdelke iz keramike, zlata, srebra in raznorazne eksotične produkte. Obstajala je celo panoga, kjer so proizvajali oblačila samo za tekstil, ki so ga uporabljali pri pokopih. Pokopi, ki so jih spremljali obredi, so vsebovali veliko daritev, kot so oblačila, hrana in chicha (pivo); to je bilo značilno skoraj za celotno področje Andov. Eden izmed posebnih inkovskih ritualov je bil izpostavljanje streli, kljub temu da so vedeli, da je to lahko usodno. Qhaqha (oseba, ki je umrla zaradi udarca strele), je bila pokopana tam, kjer je umrla. Ko so osebo nesli na kraj, kjer bo pokopana, je bilo v ozadju slišati žalni zvok kot nekakšno gruljenje goloba (Jones 2012, ). Mumifikacija trupel je igrala pomembno vlogo na celotnem področju Andov. Ta tehnika ohranjanja trupel je bila izraz njihovega čaščenja prednikov. Tega niso delali z namenom, da bi pretentali smrt, niti ni šlo za zanikanje cikla življenja, ampak za priznavanje naslednje stopnje cikla življenja. Šlo je zgolj za pripravo trupla na pot med tem življenjem in potjo v drugo stopnjo življenja. Včasih mumifikacija ni bilo namerno dejanje, ampak se je to zgodilo zaradi klimatskih sprememb na določenem področju, ko se je truplo samo od sebe ohranilo. Vsaka inkovska skupnost je imela posebno mallqui (osrednji in severni Andi) ali munao (centralna obala) mumijo. Mumija mallqui je imela velik pomen, saj je 52

61 šlo za potomca bogov, kot sta Inti in Illapa. Inkovske mallqui so hranili v jamah ali v posebnih sobah blizu skupnosti. Tudi inkovske kraljeve mumije, kot sta Sapa Inca (Inti) in Qoya (Quilla), so hranili v posebnih sobah v templju v Cuzcu. Te mumije so prinesli na površje ob posebnih priložnostih, predvsem v času festivalov. Po španski osvojitvi jim je te mumije uspelo skrivati vse tja do konca 16. stoletja, ko so jih španski duhovniki našli in pokopali. (Jones 2012, ) 53

62 5 PRIHOD ŠPANCEV IN OSVOJITEV PERUJA 5.1 Inkovski imperij v času prihoda Špancev Do začetka 16. stoletja so Inki vladali skoraj vsem civiliziranim narodom v južni Ameriki. Enajsti vladar, Huayna Capac ( ) je vladal stabilnemu imperiju, katerega je še širil. Ravno takrat, ko so v deželo vstopili Španci, je odšel na potovanje v severne province, da bi zatrl izbruh upora v pravkar osvojeni provinci Quito. Inki so se zavedali bogastva kultur severno od imperija, zato je bil njihov cilj osvojitev le-teh. Ali bi se te kulture zlahka vključile v inkovsko, ne bomo izvedeli nikoli, saj je Huayna Capac leta 1526, ob drugem prihodu Francisca Pizarra, zaradi skrivnostne bolezni umrl. Prav tako je zaradi istih vzrokov umrl tudi njegov dedič, Ninancuyuchi. Kasneje so ugotovili, da je šlo za črne koze, ki so jih Španci prinesli v Južno Ameriko, ker pa Inki niso bili odporni proti tej bolezni, so začeli množično umirati. Smrt Huayana Capaca in njegovega dediča je bila usodna za stabilnost inkovskega imperija. Brez imenovanega dediča se je imperij znašel v stiski in zmedi. Huayna Capac je imel ogromno drugih sinov, med katerimi je bil tudi Atahualpa, ki je bil z njim na potovanju po severnih provincah. Začeli so se spraševati, če bi Huayna Capac res imenoval Ninancuyuchija ali katerega drugega sina za naslednjega Inka. Atahualpa je bil prepričan, da je njegov oče želel njega za zakonitega dediča. Menil je, da je on tisti, ki mora prevzeti nadzor nad vojsko in pomagati imperiju v tej krizi. To pa ni bilo všeč drugemu sinu Huascarju, saj je slišal, kaj njegov pol brat načrtuje. Tako je izbruhnila državljanska vojna, ki je trajala šest let. Končala se je tako, da je zmagal Atahualpa, ki je ujel in zaprl Huascarja. Posledice teh dogodkov so bile za imperij gromozanske, hitrost širjenja imperija je takrat terjala svoj davek. Vsako drugo osvojeno mesto, predvsem tista, ki so bila daleč od Cuzca, so prevzela nazaj svojo moč in vladavino. Nekateri viri navajajo, da je Huayna Capac želel imperij razdeliti med več sinov, vendar ga je zmotila prerokba, da bo konec imperija in da je on zadnji vladar. Sinovom je povedal, da ga je razsvetlil sam Inti in mu naznanil, da se bo propad zgodil zaradi prihoda močnih tujcev. (Jones 2012, ) V inkovskem imperiju so prihod Špancev napovedovala čudesa in prerokbe. Perujska čudesa so pogosto povezovali s štirimi prvinami: vodo, zemljo, ognjem in zrakom. V 54

63 zadnjih letih vladavine Huayne Capaca se je dejansko zgodila vrsta potresov. Sicer so ti v Peruju pogosti, vendar avtor knjige Kraljevski zapiski o Inkih, Garcilaso de la Vega, poudarja, da so bili sunki mnogo močnejši, kot je običajno. Zgodil bi se naj tudi srhljiv prizor, ko so opazili, da je bil neke jasne noči mesec obdan s trojnim obstretom. Prvi je bil krvavo rdeč, drugi zelenkasto črn, tretji pa je bil podoben dimu. Nek vedeževalec je razložil to znamenje, in sicer bi naj kri napovedovala srdito vojno, črni obstret bi naj pomenil uničenje verstva in imperija Inkov, vse skupaj pa naj bi»izginilo v dimu«, na kar je kazal zadnji obstret. (Watchel 2005, 41 71) 5.2 Francisco Pizzaro Tukaj moramo omeniti človeka, ki je korenito spremenil svet Južne Amerike in tamkajšnji domorodcev. Francisco Pizarro je bil španski osvajalec, ki je osvojil inkovski imperij. Bil je nezakonski sin Gonzala Pizarra Rodrigueza, plemiča, ki se je boril v vojnah v Italiji. Obstaja nejasnost glede datuma njegovega rojstva, nekateri pravijo, da se je rodil leta 1471, drugi izpostavljajo leto Kot otrok je živel z materjo, ki je bila služkinja v Pizarrovem gospodinjstvu. Odločil se je, da bo postal vojak in sledil očetovim stopinjam. (About education 2015) Slika 13: Francisco Pizarro Heritage history (pridobljeno ). 55