VPLIV STARIH STARŠEV PRI VZGOJI VNUKOV

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA Tadeja Govek VPLIV STARIH STARŠEV PRI VZGOJI VNUKOV DIPLOMSKO DELO Ljubljana, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA UNIVERZITETNI ENOPREDMETNI PROGRAM TEOLOGIJA Tadeja Govek VPLIV STARIH STARŠEV PRI VZGOJI VNUKOV DIPLOMSKO DELO Mentor: prof. dr. Stanko Gerjolj Ljubljana, 2016

4 II

5 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mentorju, rednemu profesorju dr. Stanku Gerjolju, za potrpežljivost, vodenje in spodbujanje. Hvaležna sem družini, za podporo v času študija. Posebno bi se rada zahvalila Andreju, ki je verjel vame in mi pomagal do cilja. Hčerki Kristini HVALA, KER SI. III

6 IV

7 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV KKC Katekizem katoliške Cerkve SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika ZZZDR Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih V

8 VI

9 KAZALO UVOD STARANJE SVETOVNEGA PREBIVALSTVA Pojma starost in staranje Sprememba položaja starejše osebe v družini in družbi DRUŽINA Definicija družine Vzgoja v družini KOMUNIKACIJA V RAZŠIRJENI DRUŽINI Dogovarjanja pri sobivanju več generacij Medgeneracijska komunikacija Medgeneracijski odnosi STARI STARŠI Stari starši so različni Vzgoja starih staršev Starševstvo starih staršev Zadovoljitev osnovnih potreb v starosti KVALITATIVNA RAZISKAVA Metoda in opis vzorca Metoda Predmet raziskovanja Vzorec Analiza intervjujev SKLEP POVZETEK ABSTRACT REFERENCE PRILOGE... I Priloga1: VPRAŠANJA ZA INTERVJU... i Priloga 2: ODGOVORI... v VII

10

11 UVOD V diplomski nalogi bomo raziskovali pomen prisotnosti starih staršev pri vzgoji otrok in vplivu na kakovost življenja vseh treh generacij. Za slednjo temo smo se odločili zaradi aktualnih in konkretnih življenjskih izkušenj. Tudi spoštovani gospod Bogdan Žorž je v svoji praksi opozarjal na pomen vzgoje starih staršev, razdora družine in sodelovanja med generacijami, ki zadnja desetletja izgublja stike med seboj. Sodobne družbe se soočajo z naraščanjem števila starejših ljudi, ki postajajo vedno bolj marginalizirana in stigmatizirana družbena skupina. Vse pogosteje zanemarjamo čustvene vezi z bližnjimi starostniki, največkrat zaradi lastne delovne in psihološke preobremenjenosti. Starost je eno izmed življenjskih obdobij, ki ima svoje zmožnosti in tegobe, je enako smiselno kot vsa ostala obdobja življenja. Starejši lahko družbi še vedno veliko ponudijo. Menimo, da se mlajše generacije vedno manj zavedajo pomena osrečujočih odnosov, to pa zato, ker so slabše opremljene z znanjem in veščinami, ki so potrebne za vzpostavljanje, ohranjanje in razvijanje kakovostnih medsebojnih odnosov. Ta znanja in veščine se pridobijo skozi socializacijo, vendar živimo v tehnološko in informacijsko zasičenem okolju, ki nas oropa pristnih in kakovostnih stikov z ljudmi; povzroča pa dejansko socialno izključevanje in navidezno socialno vključenost. Na tem mestu vidimo velik prispevek medgeneracijskega povezovanja in sobivanja za mlajše generacije, saj se v okviru tega sodelovanja prenaša znanje obogateno z izkušnjami ter vrednote, ki so tesneje povezane z naravo in spoštovanjem človeka. Menimo, da imajo mlajše generacije neustrezno lestvico vrednot. Prežete so s hedonističnimi in potenčnimi vrednotami, ki so pred moralnimi in izpolnitvenimi. Stremijo po zadovoljevanju čutnih užitkov in materialnemu blagostanju. Po mnenju nekaterih avtorjev se to odraža»v narušenih odnosih in krizi družine, na družbeni ravni pa vzpodbuja korupcijo in kriminal. Ateizem ter zmanjšanje vloge cerkve in vere te tendence še vzpodbuja.«(ferlinc) 1

12 Naloga je razdeljena na dva dela. V teoretičnem delu navajamo ugotovitve različnih avtorjev o starosti, staranju, družini, pomenu medgeneracijskega sodelovanja in povezovanja ter pomenu vzgoje pri otrocih v prisotnosti starih staršev. V drugem delu naloge smo s pomočjo polstrukturiranega intervjuja raziskovali pomen medgeneracijskega sobivanja treh generacij in kakovost njihovega življenja. Predvsem smo se osredotočili na prosti čas, pomoč in sorodstveno socialno mrežo. V empiričnem delu naloge smo raziskovali, koliko in kakšne oblike pomoči prejemajo starši in vnuki od starih staršev. Predpostavljamo, da gre tu za obliko materialne in nematerialne pomoči, kot je varstvo, vožnja otrok v šolo in na obšolske dejavnosti, kuhanje obrokov ali celo skupna bivališča oz. bivalni prostori. Raziskovali smo tudi odnose med generacijami. Predpostavljamo, da na odnose vplivata fizična oddaljenost ter komunikacija. Zanima nas tudi, kakšni so odnosi z ostalim sorodstvom. Predpostavljamo, da je potrebno vložiti veliko časa in truda za ohranjanje medsebojnih sorodstvenih vezi ter da so vezi med sorodniki pomembne. Med drugim sprašujemo vse pripadnike vseh treh generacij o njihovih potrebah, saj menimo, da se potrebe iz generacije v generacijo spreminjajo, a vendar da je osnovna potreba vseh pripadnikov potreba po odnosu in bližini družine. 2

13 1. STARANJE SVETOVNEGA PREBIVALSTVA Staranje prebivalstva je razmeroma nov demografski pojav, saj se je večji delež starejše populacije izraziteje pojavil šele v 20. stoletju. Za staranje prebivalstva je značilno povečevanje deleža prebivalcev, starejših od 65 let. (Malačič V Samec 2010) Na povečano koncentracijo starejše populacije vplivajo tudi migracijski tokovi, zmanjševanje smrtnosti zaradi podaljševanja življenjske dobe in upadanje rojstev. Na uspešno staranje vplivajo različni dejavniki; biološko zdravje, mentalno zdravje, kognitivna učinkovitost, socialna kompetenca in učinkovitost, osebna kontrola in zadovoljstvo z življenjem, boljše življenjske razmere, razvoj znanosti in medicine, relativno boljši ekonomski položaj, možnosti informiranja in izobraževanja itd. (Vertot, V: Samec, 2010). V Sloveniji je prebivalstvo najhitreje naraščalo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi visoke rodnosti in velikega selitvenega prirasta. Z upadanjem števila rojstev in upočasnjevanjem umrljivosti se spreminja starostna sestava prebivalstva. Samčeva (2010) navaja, da bo imela Slovenija do konca tretjega desetletja tega stoletja eno najstarejših prebivalstev na svetu. Po starosti prebivalcev bo Slovenija v EU kmalu stara država. (Samec 2010) 1.1 Pojma starost in staranje Pojma starost in staranje imata različen pomen. Starost je stanje posameznika ali naroda. Staranje pa je proces, ki traja od rojstva do smrti. Starosti ne moremo preprečiti, lahko pa vplivamo na njeno kakovost. (Fonda in Panič V: Samec, 2010) Starost mora ostati obdobje aktivnosti, v katerem vsak posameznik svoje znanje in izkušnje, pridobljene v življenju, posreduje na mlajše posameznike. Po mnenju Cvahtejeve (2006) je družba, ki potenciale znanja in izkušenj svojih starejših članov ne zna uporabiti in se z njimi obogatiti, zelo revna družba. Starostnike z njihovo upokojitvijo največkrat družbeno izoliramo in jim pripišemo status družbeno neaktivnih posameznikov, jih stigmatiziramo, kar jim vzame 3

14 samospoštovanje in samozavest. Premalo se zavedamo, da so razvite sposobnosti starejših posameznikov del nacionalnega bogastva. V Sloveniji je močno prisotno pojmovanje starejših ljudi kot starajočih se teles, kar ima za posledico izključevanje starejše populacije iz družbe, s čimer pa je bolj obremenjena mlajša generacija, saj se družba opira zgolj nanjo, kar pa povzroča izčrpanost, poslabšanje odnosov in slabše rezultate dela. Družba pri tem gleda na upokojence in starejše ljudi kot na breme, politika pa se jih spomni le v predvolilnih kampanjah. (Kranjc 2003, 6) Stereotipi o starejših ljudeh so popolno nasprotje vsega doživetega skozi prejšnja starostna obdobja. Najpogostejši stereotipi o starostnikih so fizična, intelektualna in spolna nemoč, odvisnost od drugih, slab spomin, duševna odsotnost, egocentričnost, cinizem. Potrošniška miselnost poveličuje mladost, drznost, uspešnost in lepoto, kar pa zavira pozitivno podobo starosti in iz nje izvirajoče prednosti. (Samec 2010) Ko se človek upokoji, ne pomeni, da se poslavlja od aktivnega in ustvarjalnega načina življenja. Starost mora ostati ravno tako obdobje, v katerem vsak posameznik svoje znanje in izkušnje, pridobljene v življenju, posreduje na mlajše generacije. Doživljanje starosti je odvisno tudi od preteklega življenja, čustvovanja, samozavesti, osebnostne zrelosti. Stereotipe o starosti sprejemajo in sčasoma ponotranjijo predvsem osebnostno manj zreli ljudje, s slabo osebno identifikacijo in s težavami pri samostojnem odločanju, saj so navajeni živeti tako, kot jim narekujejo drugi. Redki so pozitivni stereotipi o starostnikih, ki jih označuje ljubeznivost, modrost, izkušenost in umirjenost, samozadostnost, iznajdljivost (Samec 2010, 19). 1.2 Sprememba položaja starejše osebe v družini in družbi Stari ljudje so postali samostojna družbena kategorija v moderni industrijski družbi, ki je z upokojitvijo starost institucionalizirala. V tradicionalni družbi je družina nosila vlogo proizvodnje in vzgoje in s tem omogočila, da so tudi starejši člani družine imeli aktivno vlogo v družini. Z vpeljevanjem raznih tehnologij v proizvodnjo in množičnim priseljevanjem v urbana središča pa je prišlo do podcenjevanja sposobnosti starejše populacije. S spremembami, ki jih je prinesla industrijska doba, se prostor za starejše 4

15 ljudi v družini krči. Ta prostor prevzema družba z različnimi institucijami in storitvami, ki nadomeščajo storitve tradicionalne družine. Posledica tega je, da medsebojne solidarnosti ni več, povečujejo pa se razlike med generacijami, ki se med seboj odtujujejo. (Hojnik Zupanc 1999, Ramovš 2003, Samec 2010). Z uvajanjem institucionalne oskrbe, namenjene starim in bolnim ter drugim onemoglim osebam, bolnikom in socialno ogroženim je ravno tako sistem prispeval k ločevanju oz. razdiranju družinske povezanosti. Moderna industrijska družba je za stare ljudi ustvarila materialno varnost, po drugi strani pa je razdvojila generacije. V bivalnem okolju starega človeka je tako ob odsotnosti družinske mreže nastajal socialni vakum. (Hojnik Zupanc 1999). Menimo, da v veliki meri na oblike družin in posledično njihovega delovanja in solidarnosti vplivajo družbeno ekonomski sistemi in tehnološki razvoj, ki stopnjuje in zahteva maksimalno aktivnost posameznika, vpetega v sistem. Tako se družinski vzorci spreminjajo iz razširjenih družin v obliko sobivanja le dveh generacij. Sorodstvena omrežja izgubljajo jasno definirano družinsko strukturo in postajajo vse bolj kompleksna in fleksibilna. Zaradi ustvarjanja več družin v enem življenjskem obdobju se ustvarjajo mrežni odnosi in izgubljajo pomen hierarhični odnosi. Narašča število individualnih gospodinjstev, samohranilcev in različnih oblik družin in sožitja. Socializacija postane individualna in ni več prenosa družinskih moralnih vrednot iz generacije v generacijo. Pomemben postaja posameznik potrošnik, ki zadovoljuje lastne potrebe, ki so mu v veliki meri zaradi odsotnosti družine, vsiljene med institucionalno socializacijo.(hojnik-zupanc 1999, Ramovš 2003) 5

16 2. DRUŽINA Ljudje smo socialna bitja, ki potrebujemo odnose in drug drugega, da preživimo ter izgradimo odnos do drugih in konec koncev tudi sami sebe. Zato človek v življenju neguje svoje odnose, tako generacijske kot medgeneracijske. Največjo vrednost človek pridobi v odnosih in med delom oz. z delom. Kot navaja Berličeva (2009), se otroci in starejši ljudje dobro razumejo ravno med soustvarjanjem nečesa, med delovnimi procesi, raziskovanjem, med drugim pa tudi, ker imata tako najmlajša kot starejša generacija največ časa za izražanje lastnih čustev in doživljanje sveta. Skozi te procese soustvarjanja tako mladi kot starejši pridobijo izkušnje, modrost, umirjenost, radoživost in seveda potrebno širino za vstopanje v svet odraslih in svet hitrih sprememb. V današnjem času družina vedno bolj pridobiva vrednost, ker jo vedno bolj potrebujemo.»kljub vsem poskusom, da bi jo razvrednotili ali poiskali njene nadomestke, se vse bolj kažejo njene antropološke značilnosti in vrednote, ki jih posameznik lahko uresničuje le znotraj družine. Zato tudi danes ostaja družina največje upanje za sodobnega človeka. Medsebojni odnosi, ki vključujejo ljubezen, pripadnost, varnost, zaupanje, se lahko oblikujejo le z našim osebnim prizadevanjem, zato smo za njihovo dobro v največji meri odgovorni sami.«(berlič 2009, 20) Žorž (2015) meni, da so se odnosi v družinah močno spremenili, predvsem zato, ker si mlajše generacije po poroki osnujejo samostojno gnezdo. Celo na podeželju in v primestnih predelih, kjer mladi in stari živijo v lastni družinski hiši, si uredijo ločene stanovanjske enote z ločenim gospodinjstvom. Le redke so danes razširjene družine, v katerih živi v skupnem gospodinjstvu več generacij. Seveda pa ostaja še vedno tudi delež otrok, za katere iz različnih razlogov skrbijo v celoti le stari starši. (Žorž 2015, 34) Menimo, da družina v današnjem času ponovno pridobiva vrednost, saj človeku nudi varnost, pripadnost, vzgojo, prve korake in prve besede, s katerimi si odpiramo vrata v svet, predvsem pa tudi ekonomsko oporo najmlajšim generacijam. 6

17 V družini ima vsak član svojo smiselno vlogo, ki jo mora uskladiti z ostalimi člani družine, vse to pa družino povezuje in utrjuje, predvsem pa ohranja zdrave odnose. V družini je potrebno delovati tudi v interesu družine in ne le po lastnih vzgibih, saj bo le tako družina trdna in zdrava. To pa je mogoče le z nenehnim učenjem medsebojnega komuniciranja in sobivanja. Zalokar Divjak (1998) meni, da je v družini vsak posameznik pomemben, ker dela za celotno družino in si na takšen način ustvarja visoko stopnjo zaupanja. Ravno tako meni, da ima sreča posameznika korenine v družinski sreči, zato si mora vsak prizadevati za ohranjanje družine. Po mnenju Zalokarjeve (2000, 16-18) je družina najbolj varen pristan slehernega človeka. Biti sprejet in vreden v družini, pomeni varnost, iz katere se razvijajo zaupanje, veselje, osebnostni razvoj in zadovoljitev osnovnih potreb. Človek je socialno bitje, zato je pomembno, da spozna, da je v družini nekdo pripravljen skrbeti zanj, ga varovati in tolažiti. V tej osnovni celici se posameznik nauči dajati, čeprav v današnjem času postaja človek vse bolj osredotočen le na svoje potrebe in prepozno spozna, da tone v osamo. Zalokarjeva pravi (2000), da si ne moreš ustvariti odnosa, če ne daješ, kajti dajati je ljubiti in ljubezen je odnos, ustvarjanje Večina ljudi preživi polovico svojega življenja v zakonu in družini. Žal se jih v zahodni kulturi skoraj polovica loči. Dokazano je, da imajo zakonci in starši daljše življenje kot samski ali dolgotrajno ločeni. Potemtakem lahko sklepamo, da družina blagodejno vpliva na življenjsko dobo, čeprav se v družini porajata dva zelo stresna dogodka: odhodi otrok 'na svoje' ter bolezen ali smrt zakonca. Osvežitev prinesejo šele vnuki, v katerih vidijo stari starši svoje potomce, zato so prizanesljivejši do njih, kot so bili do svojih otrok. Tradicionalen pogled na vlogo starih staršev je lik 'babice, ki pripoveduje vnučkom pravljice' in lik 'dedka, ki jim izrezuje piščalko' ali izdeluje kaj podobnega. Ukvarjanje z vnuki postane vsebina in smisel njihovega življenja. (Pečjak 2007, 88 89) 2.1. Definicija družine Preproste in enostavne definicije družine ni zaradi različnih oblik družine in sprememb, ki se dogajajo v družbi. Organizacija združenih narodov je v svoji definiciji opredelila 7

18 družino kot skupino oseb, ki skrbi za otroke, katero zakonodaja in praksa posamezne države prepozna kot zakonito oz. kot družino. (Hotko 2009) V ZZZDR je družina definirana v 2. členu:»družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.«v 3. členu pa ureja zakonsko zvezo:»zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene. Pomen zakonske zveze je v snovanju družine«(družinsko pravo). Potemtakem zakonca sama brez otrok še nista družina, morata jo šele zasnovati, kar naj bi bil tudi njun cilj. Po Družinskem zakoniku, ki je bil leta 2012 zavrnjen na referendumu, je bila družina definirana kot»(ž)ivljenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice.«v Ustavi Republike Slovenije definicije družine ni. Statistični urad RS pa družino opredeljuje kot življenjsko skupnost najmanj dveh oseb v okviru zasebnega gospodinjstva, ne glede na potomstvo in zakonsko zvezo, prebivati pa morata v istem stanovanju. Slovar slovenskega knjižnega jezika definira družino kot»skupnost enega ali obeh staršev z otrokom, otroki«, kot primere pa navaja tudi termina 'enostarševska' in 'istospolna družina'. V podpomenu pa je družina navedena tudi kot»skupnost zakonskega ali zunajzakonskega partnerja in enega od staršev z otrokom, otroki«. V prvi izdaji SSKJ je družina pojmovana kot»zakonski par z otroki ali brez njih«, v podpomenu so takratni avtorji slovarja družino razumeli tudi kot enega od zakoncev z otroki. Nova razlaga ne predvideva nujno sklenjene zakonske zveze, obvezni člani družine pa so postali otroci. V terminološkem gnezdu je obakrat navedena tudi sveta družina, v kateri so Jezus, Marija in sv. Jožef z oznako rel. kar pomeni religija, zlasti rimskokatoliška. Tik za tem sledi 'sociološki' pojem nepopolna družina z razlago, da v njej manjka eden od staršev. V novi izdaji SSKJ je to izpuščeno. Cerkev družino pojmuje kot zakonsko zvezo med moškim in žensko, ki sta odprta za življenje.»zakonska zveza, s katero mož in žena ustanovita dosmrtno življenjsko 8

19 skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok,...«navaja Katekizem katoliške Cerkve. (KKC 1993, 418) Menimo, da si pripadniki družine med seboj izmenjujejo čustva in moralne vrednote, znanje in neznanje. Družina je okolje, v katerem posameznik najde uteho, zaščito in vzpodbudo. Lahko pa je tudi okolje, v katerem je vir trpljenja in nesreče in v katerem posameznik ne najde svojega miru. Družina nosi reproduktivno, ekonomsko, zaščitniško, čustveno, vzgojno izobraževalno ter socializacijsko funkcijo. Je osnovna celica družbe oz. civilizacije. Je 'potovalka' s skrivnostmi, ki naj bi jih mlajše generacije prevzemale za kakovostno življenje. Glede na dogajanja po svetu in tudi med nami pa se včasih sprašujemo, ali se ne v tej skrivnostni 'potovalki' skrivajo slepi škodoželjni potniki, ki izkrivljajo, kar je dobrega in sočutnega Vzgoja v družini Glavno vlogo pri vzgoji morajo imeti starši, stari starši pa naj podpirajo njihove vzgojne odločitve. Zagotovo so nasveti in izkušnje starih staršev dobrodošli, vendar odločitve vedno nosijo starši otroka. Vzgojni pristop je dogovor dveh partnerjev oz. očeta in matere, ki ravno tako izhajata iz dveh različnih družin. Gostečnik podrobneje opisuje različne vzgojne pristope, ki se zadnja desetletja pojavljajo pri vzgoji otrok. Povzamem ugotovitve (Gostečnik 1999, ): Avtoritarna vzgoja je vzgoja z ustrahovanjem, prepovedmi, kaznimi. Izpade, da takšni starši najbolje vedo, kaj je dobro za otroka. V tem vzgojnem stilu starši čutijo odgovornost za vse, za neuspehe v šoli, padce, praske. Otroci pa morajo v zameno izpolnjevati zahteve in želje staršev, sicer so starši užaloščeni. Ti otroci nimajo možnosti odločanja, kar ima za posledico, da niso sposobni sprejemati posledic svojih odločitev. Otroci ne čutijo odgovornosti za svoje odločitve. Ta način vzgoje daje posamezniku navidezno varnost in ustvarja odvisnost od staršev, saj ni zmožen sam odločati in potrebuje potrditve oz. odobritve. Mladostnik se pri takšni vzgoji počuti kot 9

20 »bitje brez lastnega razuma in volje, saj o njem in o vsem odločajo starši.«(gostečnik 1999, 139) Vsedopuščajoča vzgoja oz. permisivna vzgoja zagovarja otrokov prav. Starši otroka ne omejujejo, mladostnik odloča po svojih željah, odgovornost pa prevzemajo starši. Tako mladostnik ne začuti povezave med svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Brezmejnost otroku, mladostniku ne daje občutka varnosti, saj je njegov način obnašanja uspešen in sprejemljiv le v njegovi družini, izven doma pa je nesprejemljiv zaradi pomanjkanja strukture in omejitev. Navkljub vsem popustljivim ukrepom staršev se vzbudijo v otroku občutki, da jih starši nimajo radi. Gostečnik (1999, 143) pravi, da imajo starši s takšnim načinom vzgoje»občutke skrbi in velike ljubezni, a v resnici se brigajo le za svojo podobo«. Mladostnik se v takšni vzgoji počuti negotovega, nesamostojnega in brez iskrenega odnosa s starši. Gostečnik pravi, da večina mladih, ki zaidejo v slabo družbo, izhaja ravno iz družin s permisivno vzgojo, kjer je bilo vse dovoljeno in kjer se ni nihče zanj zanimal oz. se ni zanimal na pravi način. Takšni mladostniki tudi zajemajo življenje s polno žlico in to največkrat v svojo škodo. Vzgoja za odgovornost temelji na spoštovanju staršev in mladostnikov, kjer starši želijo otroka vzgojiti v zdravo, zrelo in samostojno osebnost. Mladostnik pri takšni vzgoji jasno ve, kje so meje, pozna strukturo v obliki pravil, vrednot in norm, kar mu daje tudi občutek varnosti. Otroci nosijo posledice svojih dejanj ob podpori staršev. Lastna izkušnja jim je največji učitelj. Pomembno je, kdo kaj pove, skupaj pretehtajo mnenja, ki so enakovredna. V takšnem načinu sodelovanja se družina nauči odgovornega in 'timskega' reševanja problemov. (Gostečnik 1999, 147) 10

21 3. KOMUNIKACIJA V RAZŠIRJENI DRUŽINI 3.1 Dogovarjanja pri sobivanju več generacij Ljubezen nima meja, predvsem ljubezen staršev ne, kar se lahko izraža v vmešavanju v življenje na vseh področjih lastnih otrok. Toda kje so meje? Stari starši morajo vedeti, kdaj in kako pomagati, na drugi strani se morajo starši zavedati, da ne smejo prekomerno izkoriščati pomoči starih staršev. Prizadevanje starih staršev in staršev, ki živijo v istem gospodinjstvu, naj bi bilo predvsem v osamosvajanju in urejanju in ohranjanju spoštljivih in mirnih odnosov med generacijami. Dogovori so nujno potrebni, kar se lahko zrcali v zrelih dogovorih in pogovorih, kjer stari starši dovolijo staršem oz. lastnim otrokom, da ustanovijo svojo družino oz. da odrastejo in odraščajo s svojo družino. Dogovori zahtevajo veliko mero zrelosti, saj se velikokrat v dogovarjanju in postavljanju meja izraža užaljenost, predvsem na strani starih staršev, kar pa je po mnenju stroke znak, da stari starši svojih otrok še niso 'izpustili' oz. jim ne dovolijo odrasti in se osamosvojiti. V primeru konflikta mora tisti partner, pri katerem starših živijo, postaviti meje, drugi pa ga ob tem podpira. Pri dogovorih je potrebna doslednost, upoštevanje dogovorjenega in spoštovanje drug drugega. Pomembno se je zavedati, do kod seže starševska pomoč in podpora in kje se začne vmešavanje v življenja otrok in njihovih partnerjev ter pozneje tudi otrok. Starši so prvi vzgojitelji otrok, stari starši pa prispevajo družinsko širino in tradicijo. Naloga starih staršev je predvsem v podpori, zgledu, pogovoru in pravilnem svetovanju staršem. V primeru skupnega sobivanja je pomemben dogovor pri materialnih stroških. Menimo, da je za starše dobro, da prispevajo svoj delež, saj imajo na takšen način večji občutek samostojnosti in manjše dolžnosti do starih staršev. V večgeneracijskih gospodinjstvih so kljub strpnosti včasih neizogibni tudi konflikti. V takšnih situacijah se je potrebno znati pogovarjati in prisluhniti nasprotni strani. 11

22 Prednosti so tam, kjer prevladuje zdrava komunikacija in sprejemanje drug drugega kljub napakam. Le tako lahko pride do medgeneracijske vsestranske obogatitve. Mladi se učijo na izkušnjah starejših, starejši pa od mladih dobijo svež, nov vpogled na stare stvari. V urejenih medgeneracijskih odnosih in sobivanjih lahko stari starši uživajo ob mladih, ob drugačnih navadah in odločitvah. Stari starši so ovrednoteni kot svetovalci in dopuščajo mladim njihov svet in obratno, mladi si ob starejših bogatijo izkušnje. Odraščanje otrok s starejšimi pomaga otrokom, da vidijo celostno podobo življenja, vse njegove stopnje.»izkušnje kažejo, da so otroci, ki so odraščali s starimi starši in ostalimi člani razširjene družine, imeli bolj razvit čut za bližnjega in tudi večje sposobnosti sprejemanja in komuniciranja z ljudmi. Kjer pa 'normalnega' odnosa ni možno vzpostaviti, skupno življenje postane bolj breme kot veselje. Tudi pomoč, ki jo kljub nesoglasjem mladi in stari dobijo, ne odtehta bremena, ki ga morajo prenašati, ko živijo skupaj:»lažje je, če vse narediva sama, kot da prenašava očitke in krive poglede «In to je ena od slabosti možnost sporov in nerazumevanja, napetosti. V nekaterih družinah mladi nikoli ne odrastejo in starejši jim ne dopustijo odraščati v samostojne mlade starše.«(buh 2014) 3.2 Medgeneracijska komunikacija Komuniciranje je glavni gradnik sožitja med generacijami. Slovenski izraz zanj je občevanje je vsako medčloveško posredovanje zavedne ali nezavedne vsebine človeške zavesti. Človek je socialno bitje, zato je med njegovimi prirojenimi sposobnostmi komuniciranje oz. medsebojno pogovarjanje in izmenjavanje misli, čustev, izkušenj, želja, načrtov in drugih vsebin človeške zavesti. To komuniciranje zajema tako verbalno kot neverbalno komunikacijo. Vse, kar sogovorniku sporočamo preko naših gest in mimike, zlasti obrazne.»za kakovostno sožitje v današnjih razmerah je pomembno vseživljenjsko zavestno izpopolnjevanje delovnega in osebnega pogovora; prvi omogoča učinkovito sodelovanje, drugi lepo, poglobljeno in skladno osebno sožitje v družini in osebni družbi.«(ramovš in Slana 2010). 12

23 Kakovost osebnega pogovora med staršema je odločilnega pomena za osebnostni razvoj otrok. Kakovost starševskega odnosa do otrok je premosorazmerna s kakovostjo njunega medsebojnega odnosa. Kakovost partnerskega sožitja med njima je najbolj odvisna od njunega osebnega pogovora.»zato lahko rečemo, da kakovost komuniciranja med staršema srednje generacije odločilno določa njun osebnostni razvoj, sožitje s starejšo in z mlajšo generacijo, posredno pa je tudi glavna naložba srednje generacije za njeno kakovostno staranje (Ramovš in Slana 2010, 16-25). Potreba po učenju medgeneracijske komunikacije postaja danes nujno potrebna za posameznike, za civilno družbo in za javno politiko države. Komunikacije se naučimo na temelju prirojene sposobnosti. V tradicionalni družbi poteka učenje medgeneracijske komunikacije spontano po vzorcih sožitja te družbe. Danes je za obvladovanje medgeneracijske komunikacije potrebna zavestna odločitev posameznika, družine in človeških skupin, javna politika pa mora s pomočjo znanosti, vzgoje, izobraževanja, kulture in drugih svojih organizacijskih oblik poskrbeti, da bo v sodobnem življenjskem okolju ljudi na voljo dovolj primernih možnosti za to učenje. Ramovš in Slana ugotavljata (2010), da komunikacijo med mlajšimi in starejšimi označujejo kot nezadovoljujočo in polno težav, zlasti z vidika mlajših. Mlajši ljudje kljub pogostim stikom s starejšimi poročajo o nezadovoljujočih odnosih z njimi. Ugotavljata, da je to predvsem zaradi manjše prilagodljivosti v komunikaciji s strani starejše populacije. Starejši namreč velikokrat pretirano govorijo o sebi in svojih težavah, kar je za mlajše sogovornike težavno in naporno (2010). Komunikacija med starši in otroki se vrti pretežno okrog logističnih in organizacijskih vprašanj, bivanja v vrtcu, obšolskih dejavnosti in raznih obveznosti. V času, ko so starši postali stari starši, pa se je način komunikacije tudi zelo spremenil. Velikokrat opazimo, da so bili v času lastnega starševstva zahtevni, ambiciozni, mogoče so kaznovali lastne otroke za malenkosti, sedaj pa v vlogi starih staršev spremenijo način komunikacije, kot da so druge osebe. Psihologi opažajo, da starši, ki nikoli svojim otrokom niso povedali, da jih imajo radi, zdaj to pogosto rečejo svojim vnukom. (Za starše 2015)»Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.«spoštovati pomeni upoštevati eden drugega, tako mlajši starejše kot tudi starejši mlajše. Ramovš (2012) pravi, da so vse tri generacije ena velika družina. Vsaka generacija je enako pomembna, potrebna in dragocena, preživetje posameznika in tudi celotne družbe je 13

24 odvisno od solidarne povezanosti med generacijami. Da bi celoten proces lepo stekel, je potrebna vseživljenjska medgeneracijska vzgoja, katere učenci smo mi vsi, naša učilnica je naše bivalno okolje, učbeniki pa so življenjske situacije. 3.3 Medgeneracijski odnosi Medčloveški odnosi so različne kakovosti. Kakovosten odnos obsega ljubezen, dobroto, medsebojno spoštovanje, razumevanje, sprejemanje drugega, kakršen je, upošteva razlike, obojestransko bogati in»je nekaj človeškega in osebno enkratnega.«(ramovš 2003, 99) Ramovš (2003) pravi, da medčloveški odnos nastane, živi in umira ter da je temeljna skupina, v kateri prevladuje medčloveški odnos, ravno družina. Brez medčloveških odnosov prenehamo biti ljudje, brez medčloveških razmerij pa ne moremo preživeti. O razmerjih govorimo v odnosu do družbe, o odnosih pa med osebnimi povezavami. (Ramovš 2003) Ti odnosi in razmerja se udejanjajo s komunikacijo, skozi katero se kažejo oblika, vsebina in kakovost medčloveških odnosov in razmerij. Ko govorimo o komunikaciji, moramo omeniti verbalno in neverbalno obliko. Slednja se kaže z govorico telesa in dejanji v odnosih in razmerjih. Govorimo lahko tudi o soustvarjanju kakovostnih odnosov z načinom komunikacije. Po mnenju Ramovša je komunikacija najodločilnejši med dejavniki, ki določajo kakovost medčloveških odnosov, razmerij in sodelovanja. Tako poudarja, da so osnovni načini komunikacije, to so poslušanje, govor in molčanje, temelj dobre komunikacije. Vse to pa mora biti seveda spremljano z veliko mero spoštovanja, ljubezni, olike, empatije ter podkrepljeno z neverbalno komunikacijo. Ravno poznavanje različnosti medčloveških povezav in pomena komunikacije je nujno potrebno za razumevanje potrebe po medčloveških odnosih. (Ramovš 2003,103) Omeniti pa moramo tudi spremembe v sprejemanju in preoblikovanju družin, saj ne ostajajo samo hierarhične oblike medgeneracijskih družin, ampak tudi mrežne, kar je povsem novodobni pojav, ko se povečuje število razvez in porok v eni generaciji. To pa vse še poveča in mogoče tudi otežuje medgeneracijske dobre odnose in sodelovanje. Pajk (2013) navaja v svoji nalogi, da postajajo generacije oz. mladina nemogoče zaradi nespoštovanja in odgovornosti, vse to pa lahko privede do močnih trenj in napetosti med generacijami, kar je posledica rušenja dobrih odnosov tudi v prihodnjih 14

25 generacijah. Ramovš (2003) pa poudarja, da je pomen sožitja ključen za ohranjanje stikov oz. povezovanja in kakršne koli komunikacije med generacijami. Pajk (2013) nadalje ugotavlja, da je razkol med generacijami vedno večji. Vzroke za to pripisuje razvoju moderne družbe, industrializacije in urbanizacije slovenske družbe. Istočasno pa omenja, da so bila trenja med generacijami prisotna tudi v preteklosti, vendar se razkoli med generacijami povečujejo, predvsem zaradi procesa individualizacije, ko postaja osrednja enota družbe posameznik in ne družina. Ravno tako razkol med generacijami povzroča hiter razvoj znanosti in tehnologije, poveličevanje produktivnosti hitrega tempa proizvodnje in storilnosti, novi načini komunikacije, ki naj bi ljudi povezovali, vendar jih medgeneracijsko oddaljujejo. Slovenska vlada je pristopila k temu problemu z raznimi programi, kot je Svet za solidarno sožitje generacij in kakovostno staranje prebivalstva v Sloveniji, ki predvsem pokrivajo področje povezovanja generacij. S tem se ukvarjajo tudi različne nevladne organizacije in društva. V strategiji razvoja (Strategija razvoja) je zapisano, da je razpad med generacijami vse večji, da se med seboj niti ne poznajo več, skrbi pa jih popolni razpad medgeneracijskih odnosov v prihodnosti. 15

26 4. STARI STARŠI Odnosi med starši in starimi starši pri vzgoji otrok so se spremenili. Prevladuje vzorec družinskega življenja, da si mladi po poroki osnujejo samostojno gnezdo. Le redko danes srečamo razširjene družine, v katerih živi v skupnem gospodinjstvu več generacij. (Žorž 2015, 34) Danes so dedki in babice mnogo mlajši, kot so bili nekoč, finančno bolj neodvisni, imajo svoja stanovanja, hiše, prijatelje, konjičke in so nasploh bolj vitalni in aktivnejši kot nekoč. Zatorej nekaterim starim staršem ločenost med njimi in otroki ter vnuki kar ustreza. (Pečjak 1998). Berličeva (2009) navaja, da se starši nagibajo k skupnemu življenju s poročenimi otroki, če so bolni, vdovci, imajo nizke dohodke ali pa so zelo stari. Skupno življenje si močno želijo tudi starejše ženske, ki so nezadovoljne s svojim zakonom in iščejo oporo in tolažbo v otrocih. Vloga starega starševstva prinaša občutek koristnosti in smiselnosti življenja v tretjem starostnem obdobju življenja. Stik z vnuki starejšim sporoča, da bodo živeli tudi po svoji smrti, da bo njihov 'vpliv' ostal v družini ter da ostajajo v družini prisotni. Vnuki olajšajo starejši generaciji misel na smrt, saj simbolizirajo prihodnost in nadaljevanje življenja. Vnuki poskrbijo tudi za vitalnejšo starost starih staršev, predvsem da ostanejo v stiku s časom ter trenirajo kognitivne sposobnosti s prenašanjem svojih znanj in spominov iz ranega otroštva. Preko vnukov stari starši spoznavajo novosti, ki jih prinaša čas, in ostajajo vključeni v širši tok življenja. Bolj kot so stari starši vključeni v življenje in varstvo svojih vnukov, večjo varnost jim nudijo v prvih letih življenja, saj jim dajejo občutek, da ostajajo v družini, tudi kadar so starši v službi. (Berlič 2009) Žorž (2015) pogosto omenja pomen združenja za socialno gerontologijo in gerontagogiko, ki zagovarja pomen medgeneracijskega povezovanja in sobivanja. Slednje je nekaj, kar je bilo v polpretekli dobi zanemarjeno in celo sistematično ovirano oz. omejevano. Prepričan je, da je medgeneracijsko povezovanje pomembna naloga v prizadevanjih za dvig rodnosti in kakovosti življenja nasploh. V tem združenju se pri 16

27 delu v skupinah za samopomoč starim, srečujejo in ukvarjajo tudi z vprašanji starega starševstva. Stari starši so pomemben del družinskega sistema, saj predstavljajo povezavo med preteklostjo in prihodnostjo. V posamezniku spet obudijo sposobnosti pripovedovanja pravljic, menjavanja pleničk in petja uspavank. Razlika je le v tem, da tokrat te sposobnosti niso več tesnobne in negotove in prežete z mislimi na odgovornost, službo in kariero ter strahom, kako vzgajati otroke. Za starega starša je to obdobje morebitna prva možnost, da se v življenju sproščeno posveti otrokom z veliko mero potrpežljivosti, saj se mu nikamor ne mudi in lahko brezskrbno spremlja vnuke in vnukinje pri otroških poskusih, na počasnih sprehodih in jih umirjeno uspava. (Berlič 2009) Žorž (2015) se sprašuje, ali se mogoče ločimo od živalske vrste tudi po tem, da imamo stare starše. Pri nekaterih živalskih vrstah se starševska vloga zaključi z rojstvom, druge vrste ohranijo starševstvo, dokler se mladič ne razvije do te mere, da zmore sam skrbeti zase. Tretja živalska vrsta spet ohranja vlogo starša tudi po tem, ko je mladič odrasel in samostojno živi, nikjer pa se ta vez ne podaljša do starih staršev. Stari starši so torej nekaj, kar je značilno samo za človeka. (Žorž 2015, 11) V zadnjih desetletjih se je povprečna starost ob rojstvu prvega otroka dvignila k 30 letom, kar ima za posledico veliko obremenitev za mlado družino: otrok, kariera, stres, dolgi službeni urniki, včasih s celodnevno odsotnostjo staršev od doma. Tu imajo pomembno vlogo stari starši, ki ponudijo podporo in starše razbremenijo, tako pozitivno vplivajo na njihovo počutje in posledično na njihovo obnašanje do otroka. Razvojni psihologi so dokazali tudi, da so stari starši pomembni pri psihičnem razvoju otrok. Rojstvo vnuka prerodi stare starše. Vnuki skupaj s starimi starši odkrivajo svet, hodijo v hribe, hodijo ob potoku, raziskujejo poljske cvetice in lovijo metuljčke. Dedki učijo vnuke, kako uporabljati kladivo in žeblje in skupaj gradijo uto za psa ali obiskujejo lutkovne predstave. Stari starši namenjajo vnukom več časa in razumevanja, kar jim daje dodaten občutek varnosti. Stari starši imajo pomembno vlogo pri odkrivanju otrokovih talentov, ker z otrokom preživljajo veliko časa in ga imajo priložnost opazovati v najrazličnejših situacijah. 17

28 Stari starši so vir družinske zgodovine in nosilci tradicije, s čimer vplivajo na otrokovo identifikacijo z družino in na občutek pripadnosti. Znanstveniki so dokazali, da obstaja povezava med razširjeno družino, v kateri ima otrok redne stike z vsaj štirimi odraslimi, za katere ni nujno, da živijo skupaj, in nizko stopnjo pojavljanja vzgojnih motenj. (Berlič 2009) Vezi med starimi starši in vnuki so pomembne v zgodnjem otroštvu in v puberteti. Prvi koraki na poti v samostojnost so stresni tako za otroka kot za starše, saj je najstniško upiranje in nasprotovanje staršem vir neprestanih konfliktov in huda preizkušnja za družinski mir. V teh trenutkih pa stari starši nosijo pomembno vlogo blažilcev situacij oziroma mediatorjev in zaupnikov vnukom. Stari straši niso nepogrešljivi samo za vnuke, ampak tudi za starše, saj jim vedno želijo le dobro. Z zanesljivostjo jih poslušajo, svetujejo in sprašujejo o otrocih. V ameriški zvezni državi Zahodna Virginija so leta 1978 razglasili dan starih staršev za ameriški praznik s ciljem počastiti stare starše in jim dali na ta način dodatno priložnost, da pokažejo svojo ljubezen do vnukov tudi na ta dan. (Žorž 2015, 52) Stari starši potrebujejo vnuke, vnuki pa potrebujejo stare starše, materinsko in očetovsko skrb in varnost, ki jo nudita skupaj za nemoten razvoj. Po mnenju Gurtlerjeve (2013) pa vnuki potrebujejo stare starše tudi zato, da širijo socialno mrežo. Predvsem pa imajo pomembno vlogo pri varstvu in organizaciji obveznosti. Tudi stari starši potrebujejo mlajše generacije ob sebi, saj jim s prisotnostjo vlivajo pomen in dvigujejo lastno vrednost in pomembnost. Velikokrat sem v službenem času v pogovorih slišala stare starše, ki povedo s posebnim žarom v očeh, kaj vse znajo njihovi vnuki in kako jih ogovorijo ali celo kaj vse za njih storijo. Prisotnost vnukov je dodana vrednost starosti. 18

29 4.1 Stari starši so različni Bogdan Žorž (2015) je v svoji praksi veliko delal z vsemi tremi generacijami. V svoji knjigi Stari starši in vzgojno poslanstvo opredeli različne vrste starih staršev, s katerimi se je srečaval. V nadaljevanju povzamem njegova spoznanja o različnih tipih starih staršev. Tujci so starši, ki po osamosvojitvi svojih otrok prekinejo stike z njimi in se do njih obnašajo kot do tujcev. Tak tip staršev srečujemo pogosteje v urbanih okoljih, kjer po Žorževem mnenju način življenja narekuje takšne odnose, kot so, na primer, majhna stanovanja. Med drugim navaja, da takšni postanejo starši, ki so pretirano nadzorovali otroke in so navezani nanje. Do njih se obnašajo, kot da so nebogljeni in še vedno otroci, ko pa se ti osamosvojijo in oddaljijo od doma, prestopijo v drugo skrajnost, ker so užaljeni in se do njih obnašajo kot tujci. Ravno tako meni, da odhod otrok od doma in njihova osamosvojitev ne bi smela biti vzrok za prekinitev odnosov, kvečjemu priložnost za ohranjanje in poglabljanje odnosov. Ključno vlogo po spremembi takšnih odnosov imajo stari starši in ne otroci, saj otroci potrebujejo starše tudi potem, ko že odrastejo, se pa bojijo stikov s starši, ker to ogroža njihovo samostojnost. Posesivni stari starši ne pustijo otrokom, da bi odrasli, se osamosvojili. Ko ti otroci dobijo svoje otroke, ne sprejmejo nove vloge, ampak se začnejo obnašati, kot da so dobili še enega otroka, s čimer svojemu otroku ne priznavajo starševskih pravic. Ta tip starih staršev ne prereže popkovine oz. ne prekine posesivnega odnosa do svojih otrok. Takšne oblike starih staršev so pogoste pri razvajenih otrocih. Stari starši v tej obliki velikokrat prevzamejo vlogo žrtve, ker morajo pomagati svojim otrokom in vnukom. Ta oblika pomoči pa po Žorževem mnenju (2015, 142)»ni nič drugega kot nadaljevanje razvajanja.«prezahtevni stari starši nenehno kritizirajo otroke, se nanje jezijo, ko vidijo najmanjšo vzgojno napako, opominjajo in kritizirajo. Običajno so bili takšni stari starši do svojih otrok prezahtevni. Otroci so sicer odrasli v odgovorne osebe, vendar starši tega ne vidijo. Pri svojih otrocih vidijo predvsem napake in jih nenehno kritizirajo, opominjajo, svarijo, s tem pa nevede utrjujejo otrokovo nezaupanje, pomanjkanje samozavesti, občutke nezadovoljstva. Včasih taki otroci pohitijo z osamosvajanjem in čestokrat naredijo kakšno napako, s tem pa starši dobijo potrditev za svoje ravnanje in nadaljujejo 19

30 s kritiziranjem in očitanjem. Tudi do vnukov so prezahtevni in tudi vpričo njih napadajo starše, jih kritizirajo, s tem pa tudi neodgovorno rušijo starševsko avtoriteto. Projekcija lastnih napak izhaja iz lastne zahtevnosti. Takšni stari starši so bili zahtevni tudi do lastne vzgojne vloge in so mnenja, da svoje starševske vloge niso dobro opravili. Do svojega zavedanja niso kritični in so nezadovoljni na splošno, o svojih napakah ne razmišljajo, ampak svoje napake prepoznavajo pri lastnih otrocih oz. vzgoji svojih vnukov. Ob tudi najmanjših napakah se jim vzbudijo občutki krivde, ampak svoje napake usmerijo takoj na svoje otroke. Servilni stari starši se svojih otrok bojijo in dopustijo, da njihovi otroci nadvladajo nad njimi. Najpogosteje se to dogaja pri starših, ki so bili do svojih lastnih otrok grobi, neodgovorni in so kaznovali z nasiljem. Včasih postanejo servilni stari starši tudi tisti, ki so svoje otroke razvajali, saj postajajo takšni razvajenci vse bolj zahtevni do svojih staršev in pogosto se zgodi, da postanejo nasilni tudi njihovi otroci. 4.2 Vzgoja starih staršev Psihologinja Gabi Čačinovič Vogrinčič navaja:»ker sem imela priložnost povprašati trideset generacij študentk in študentov, trideset generacij vnukinj in vnukov torej, o njihovih izkušnjah z babicami in dedki, vem, kakšno posebno mesto lahko imajo stari starši v njihovih življenjih: spomnijo se njihove ljubezni, da so si vedno vzeli čas zanje, da so jih razumeli, da so jih pogosto ščitili, da jim je bilo mogoče zaupati, da so jih razvajali. Iz osebne in strokovne izkušnje vem, da je otrok, ki ima, ob starših, še ljubezen, zanimanje, skrb in spoštovanje starih staršev, bogat otrok. Dedek in babica širita mrežo dobrih ljudi v otrokovem svetu, od njiju se uči nečesa drugega, novega. Povežeta ga s preteklostjo družine z vedenjem in pripovedovanjem o tem, kako je bilo, ko sta bila oče in mama majhna, deček in deklica «(V: Žorž 2015, 12) Socialna pedagoginja Damjana Šmid opisuje vzgojno vlogo starih staršev:»z veseljem se oziram okrog sebe in opažam množico starih mam in starih očetov sredi najlepše jeseni. Oči se jim iskrijo, ko držijo za roke svoje vnučke in ponosno razkazujejo svoj rod. Njihovi spomini so vir modrosti in izkušenj, ki pa jim mladi starši le redko prisluhnemo. To je povsem razumljivo, kajti vsaka generacija staršev bi rada nekaj 20

31 posebnega in bi rada vzgajala drugače kot njihovi starši. Nočemo ponavljati napak svojih staršev, pa se pogosto zgodi prav to. To nas jezi in vsi komentarji starih staršev so takrat nezaželeni. Naša samostojnost je s kritiko naših staršev (čeprav je dobronamerna) ogrožena. Prizadene nas, če starši bolj potrpežljivo in ljubeče ravnajo z vnuki, kot pa so ravnali z nami, ko smo bili otroci. Stari starši to povsem logično razlagajo z življenjskimi izkušnjami, z obilico časa, ki ga imajo in z neobremenjenostjo, saj vnuki pridejo in gredo. Starši to velikokrat vidimo kot razvajanje in podiranje naše vzgoje. Otroci potrebujejo stare starše in v odkritih pogovorih lahko povemo svoja stališča in bojazni. Stari starši se pri varovanju vnukov pogosto spomnijo na napake, ki so jih delali kot starši in jih zdaj na vnukih želijo popraviti. Dovolimo jim zaživeti vloge babic in dedkov in spoštujmo ta čas, ki nam je na voljo. Babice in dedki so tisti, ki naredijo jedra družine bolj polna in življenjska.«(šmid, 2005, 29) Zgornja citata smo želeli podeliti v nalogi, saj sta se nas dotaknila v njihovi nežnosti in preprostosti razumevanja odnosov med različnimi generacijami in pozitivnem vplivu starih staršev. Mevc (2011) v svoji diplomski nalogi opisuje pomen okolja in družine pri vzgoji otrok. Med drugim opozarja na pomen odsotnosti družine pri vzgoji vzgojno problematičnih in deviantnih otrok. V tem kontekstu vidimo velik pomen in prispevek h kakovostnejši vzgoji prisotnost starih staršev, seveda pod pogojem, da vzgajajo srčno in z zdravorazumskimi vzgibi ter zdravimi moralnimi vrednotami. Mevc opozarja, da starši zaradi tempa življenja, svojih težav ali nezainteresiranosti, neznanja o vzgoji namenijo mladim vse manj pozornosti, ne postavljajo meja in nimajo nadzora. Vse to mlade včasih pripelje do tega, da skušajo pomanjkanje pozornosti nadomestiti s pristopom k slabi družbi in drugačnemu vedenju. Že Freud ugotavlja, da bo otrok, ki je prikrajšan v zadovoljevanju osnovnih potreb ali pri doseganju pomembnih ciljev, posledično razvijal agresivnost, destruktivnost ali drugo obliko motenosti, pozablja na preprosto povezanost in čutenje odnosa. (Mevc, 2011) 21

32 Pomembno je vzdrževati dober odnos starš otrok, saj je eden izmed staršev otrok. Če ta odnos temelji na vzajemnem spoštovanju, tudi sodelovanje in upoštevanje dogovorov ne manjka v medgeneracijskem sobivanju in sodelovanju oz. pri vzgoji vnukov oz. otrok. V nadaljevanju povzamem stališča psihologinje Polone Fister:»Stari starši so lahko v veliko pomoč, saj imajo po navadi več časa kot starši in si lahko vzamejo več časa za vnuke, da jim prisluhnejo, ko se znajdejo v težavah. Včasih pa so lahko čisto dobronamerni nasveti nadležni in presežejo mero razumevanja pri starših, ki lahko razumejo to tudi kot vmešavanje v njihovo vzgojo.«(fister 2015) Stari starši so lahko pri vzgoji vnukov v veliko pomoč staršem, pogoj za to pa sta dober odnos in komunikacija med starši in starimi starši. Prvo besedo pri vzgoji morajo imeti starši otroka, s svojimi izkušnjami in nasveti naj stari starši pomagajo le, ko za to prosijo starši ali ko stari starši začutijo, da bi njihovo znanje in izkušnje pomagale pri vzgoji. Če imajo otroci drugačen način vzgoje od starih staršev, ga morajo slednji sprejeti. Otroci potrebujejo pri svojem razvoju različne vzgojne modele in vzorce, enega od teh lahko nudijo tudi stari starši. Za vnuke so primarno odgovorni starši, to pomeni, da jih stari starši lahko podpirajo, pomagajo s svojimi izkušnjami in znanjem. Potrebna so usklajevanja in dogovarjanja ter predvsem upoštevanje pravil staršev, saj bo za vnuke najslabše, če bo delal vsak drugače. To, da se otroci gibajo v različnih okoljih, pozitivno vpliva nanje. Številni otroci se radi zadržujejo pri starih starših, ker pri njih lahko počnejo, kar doma ne smejo ali ne morejo. Potrebno je ločiti različne načine vzgoje in značilnosti okolja, v katerem odraščajo otroci, ki hitro spoznajo, kje je kaj dovoljeno in kje ni. Fisterova (2015) pravi, da»je raznolikost nekaj, kar bogati otrokovo življenje, to velja tudi za bivanje s starimi starši, saj pri njih je dovoljeno tudi kaj, kar sicer ni, vendar to ne sme vplivati na osnovne smernice«. Razlog za smeh naj ne bo nova igrača in druge materialne dobrine. Do tega pogosto pride zaradi napačnega izkazovanja pozornosti, ko odrasli zamenjajo odnos z materialnostjo, kar današnja potrošniška družba še spodbuja, poudarja Fisterjeva. Za čas, ki ga stari starši preživijo z vnuki, je pomembno, da ga preživijo kakovostno in ustvarjalno ter v naravi, za kar pa ni potrebno veliko denarja. Zanimive so kakršne koli ročne spretnosti, saj otroci z dedki radi izdelujejo kaj tehničnega, z babicami pa kuhajo, 22

33 šivajo, ob tem pa radi pomagajo. S tem si gradijo lastno vrednost in spoznavajo, da imajo tudi sami nekaj, kar je dragoceno. Pomembno je, da med vnuki ne delamo razlik, saj to zelo hitro opazijo, kar lahko vodi v ljubosumnost in negativne občutke do sorojencev ali bratrancev in sestričen, ob tem pa lahko razvijejo tudi manjvrednostni kompleks. Čeprav neenakosti obstajajo, jih moramo otroku predstaviti in mu pomagati na drugačen način; na tej točki sta pomembni komunikacija in sporazum, da bodo tudi otroci sprejeli, da obstaja različnost in da to ni nujno slabo, saj jo lahko izkoristijo sebi v prid, kot pojasni Fisterjeva. Pomembno je postavljanje mej, saj vnuki radi izkoristijo priložnost. Spoštljivo jim je potrebno povedati, kaj je sprejemljivo in kaj ne. V primeru, da se meja ne upošteva, sledijo posledice, vendar ne v obliki kazni, temveč v obliki prevzemanja odgovornosti in spoprijemanja s posledicami svojih dejanj. Stari starši si morajo vzeti čas tudi za svoje konjičke. Prav je, da vzpostavijo jasne meje glede časa, ki ga preživljajo z vnuki, in si vzamejo čas tudi zase in za svoje potrebe. Fistrova pravi, da»(o)drekanje le zato, da zadovoljimo nekoga drugega, v nobenem obdobju življenja ne prinese nikomur zadovoljstva. Stari starši naj namenijo tudi tem odnosom toliko časa in energije, da se bodo čutili izpolnjene, in ne izkoriščane. Sami morajo biti sposobni postaviti meje brez občutka krivde.«vloga dedkov in babic je bila tako v preteklosti kot danes podobna, na ravni odnosov ni bistvenih razlik. Kot ugotavlja Fisterjeva, je več sprememb zaradi obdobja, v katerem živimo, ki je prineslo drugačen pogled na življenje. Celotna družba je bolj usmerjena na dosežke kot na dobro počutje ljudi, s tem pa se je pri posameznikih spremenila tudi vloga v odnosih.»ampak osnovne potrebe človeka ostajajo enake in v tem smo lahko če ostajamo pristni in v stiku sami s seboj taki tudi sami človeški. Druženje z vnuki vas bo zagotovo obogatilo, vendar tudi dober odnos z vnuki ne nastane z danes na jutri, ampak ga je treba zgraditi.«(fister 2015) Žorž (2010) poudarja pomen vzgoje starih staršev predvsem na področju prenosa tradicionalnih znanj in veščin, tudi na področju duhovnosti. Vnuki od starih staršev prejmejo precej več podpore in spoznanj kot od staršev; modrosti ki jo premorejo le stari starši, življenjske izkušnje in pa seveda povezanost z družino in družinsko tradicijo. Poudarja tudi, da so stari starši s svojo prisotnostjo v vzgoji le dodatek oz. dopolnitev in da tekmovanje pri vzgoji s starši nima pomena oz. je prej škodljivo. 23