UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE. Irena Pušnik. Znanost - paraznanost: Astrologija (psihološko simbolni pomen nebesnih teles)

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Irena Pušnik Znanost - paraznanost: Astrologija (psihološko simbolni pomen nebesnih teles) Diplomsko delo Ljubljana, 2010

2 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Pušnik Irena Mentor: red. prof. dr. Franc Mali Somentor: doc. dr. Igor Škamperle Znanost - paraznanost: Astrologija (psihološko simbolni pomen nebesnih teles) Diplomsko delo Ljubljana, 2010

3 Vsem, ki ste mi stali ob strani ali me navdihovali na moji življenjski poti.

4 Znanost - paraznanost: Astrologija (psihološko simbolni pomen nebesnih teles) Astrologija je starodavna veda, ki jo zaznamuje iskanje človekovega skritega pomena v zvezdah, planetih, soncu in luni. Ukvarja se z vplivi nebesnih teles in njihovo simbolno vlogo kot kozmičnih, božanskih prinašalcev sporočil in označevalcev letnih časov, strahu pred temo in jutranje osvoboditve. Nebesni dogodki so odkrivali globlji pomen, ki so ga obvladovali bogovi in boginje ali pa tudi nek višji kozmični red. Naravni svet je bil živ, božanski in je odseval osebno prepletenost mikro in makrokozmosa, ki se pojavi z razvojem simbolne zavesti. Kot tak je bil tesno povezan s starodavno religijo, ki je vključevala čaščenje in spoštovanje nebesnega svoda. Naši daljni predniki niso poznali razlike med psihičnim in fizičnim, sanje so bile prav tako resnične kot otipljiv, materialni svet. Človeška družba ni bila omejena samo na ljudi, pač pa je vključevala tudi živali, rastline, kamne in zvezde, s katerimi je bila tesneje povezana kot dandanes. Ključne besede: psiha, astrologija, simbol, arhetip, planeti. Science - parascience: Astrology (psychologic symbolic meaning of celestial bodies) Astrology is ancient science, marked by the search for hidden meaning in the sky, amongst the stars, planets, the sun and moon. It deals with the effects of heavenly bodies, their role as symbolic divine messengers, seasonal markers, human fear of darkness and liberation that comes with the day. Celestial events revealed a deeper purpose, governed by gods and goddesses or some supreme cosmic order. The natural world was divine, alive, possessed of personality and representation of micro-macrocosmos union, appeared by developed symbolic consciousness. Its close relationship with ancient religion implies a numinous awe of heaven, which is a universal human archetype. For our ancestors there was no difference between the psychic and physical and dreams were as real as the material world and human society was not confined to people but included animals, plants, stones and stars with whom indiviuduals may have a personal relationship. Key words: psyche, astrology, symbol, archetype, planets.

5 KAZALO VSEBINE UVOD. 4 1 METODOLOŠKA IZHODIŠČA 5 2 KAJ JE ASTROLOGIJA? POJEM IN DEFINICIJA ASTROLOGIJE NARAVA SIMBOLA DINAMIKA SIMBOLA IN NJEGOVE FUNKCIJE ČLOVEK-SIMBOLNO BITJE ARHETIPI KAJ JE ARHETIP? PSIHOLOGIJA IN ASTROLOGIJA JUNGOVI ELEMENTI PSIHOLOGIJE SIMBOLI TRANSCENDENCE PROCES INDIVIDUACIJE SREČANJE Z NEZAVEDNIM ANIMA ANIMUS SEBSTVO-SIMBOL NOTRANJE CELOVITOSTI KRATKA ZGODOVINA ASTROLOGIJE MEZOPOTAMIJA IN EGIPT GRČIJA RENESANSA 58 5 ASTROLOGIJA-SINTEZA (PARA)ZNANOSTI, RELIGIJE IN UMETNOSTI ASTROLOGIJA IN FIZIKA KOZMOBIOLOGIJA IN ČASOVNI RITMI NEBESNA SFERA IN ZODIAK PSIHOLOŠKA SIMBOLIKA ASTROLOŠKIH HIŠ ZNAČILNOSTI ASTROLOŠKIH HIŠ IN ZODIAKALNIH ZNAMENJ OVEN BIK DVOJČEK RAK LEV DEVICA TEHTNICA ŠKORPIJON STRELEC KOZOROG VODNAR RIBA PSIHOLOŠKO SIMBOLNI POMEN NEBESNIH TELES SONCE LUNA MERKUR VENERA

6 6.3.5 MARS JUPITER SATURN URAN NEPTUN PLUTON ZAKLJUČEK LITERATURA KAZALO SLIK SLIKA 2.1: ZODIAKALNA URA-PRAGA SLIKA 2.2: HOROSKOP - KOZMIČNI UNIKATNI SIMBOL SLIKA 3.1 LABIRINT-ANDRE MASSON SLIKA 4.1: SEN KRESNE NOČI SLIKA 4.2: ZAVEDNO - NEZAVEDNO SLIKA 4.3: SIMBOL SEBSTVA..41 SLIKA 4.4: STONEHENGE SLIKA 4.5: EGIPČANSKI VLADARJI PREJEMAJO OBLAST OD SONCA 49 SLIKA 4.6 VELIKA PIRAMIDA 51 SLIKA 4.7: RAZVOJ ABECEDE IN ASTROLOŠKI GLIFI SLIKA 4.8 : PTOLOMEJEV MODEL VESOLJA S PLANETARNIMI SFERAMI 57 SLIKA : 4.9: KOPERNIKOVO VIDENJE VESOLJA SLIKA 4.10: KEPLERJEV DIAGRAM SLIKA 5.1: NEBULA(MEGLICA) RDEČI PRAVOKOTNIK SLIKA 5.2: MEGLICA ESKIM SLIKA 5.3: MEGLICA PEŠČENA URA SLIKA 5.4: MANDALA KOZMIČNE GEOMETRIJE SLIKA 6.1: ZEMLJA IN ZODIAK SLIKA 6.2: ASTROLOŠKE HIŠE SLIKA 6.3: ASTROLOŠKA ZNAMENJA SLIKA 6.4: VELIKI TRIKOTNIKI GLAVNIH ELEMENTOV SLIKA 6.5: 3 VELIKI KARDINALNI, FIKSNI IN GIBLJIVI KRIŽI SLIKA 6.6: OVEN SLIKA 6.7: BIK SLIKA 6.8: DVOJČEK SLIKA 6.9: RAK SLIKA 6.10: LEV SLIKA 6.11: DEVICA SLIKA 6.12: TEHTNICA SLIKA 6.13: ŠKORPIJON SLIKA 6.14: IZVOR SIMBOLA ŠKORPIJONA IN DEVICE SLIKA 6.15: STRELEC SLIKA 6.16: SIMBOL STRELCA SLIKA 6.17: SIMBOL KOZOROGA SLIKA 6.18: KOZOROG SLIKA 6.19: VODNAR SLIKA 6. 20: RIBA SLIKA 6. 21: REPREZENTACIJA ZODIAKA SLIKA 6. 22: SONČNI SISTEM

7 SLIKA 6. 23: HELIOS-APOLON SLIKA 6.24 SONCE 139 SLIKA 6. 25: SIMBOL SONCA SLIKA 6. 26: LUNA SLIKA 6. 27: SIMBOL LUNE SLIKA 6. 28: MERKUR SLIKA 6. 29: SIMBOL MERKURJA SLIKA 6. 30: ROJSTVO VENERE SLIKA 6. 31: SIMBOL VENERE SLIKA 6. 32: MARS SLIKA 6 33: SIMBOL MARSA SLIKA 6. 34: JUPITER SLIKA 6. 35: SIMBOL JUPITRA SLIKA 6. 36: SATURN SLIKA 6. 37: SIMBOL SATURNA SLIKA 6. 38: SIMBOL URANA SLIKA 6. 39: SIMBOL NEPTUNA SLIKA 6. 40: SIMBOL PLUTONA

8 UVOD»Vsak velik napredek v znanosti izhaja iz nove smelosti imaginacije.«john Dewey (2006,200) Človek se je od vekomaj oziral v nebo in se spraševal o svojem poslanstvu, širini obstoječega sveta preko meja svojih vidnih obzorij in posledično o svoji umeščenosti v makrokozmos, katerega del predstavlja tudi sam. Prav nič nenavadnega ni, da je bilo prav zvezdoslovje ena prvih razvijajočih se znanosti, ki je okupirala človeka že v pradavnini, ko je bil le ta še bolj v stiku z naravo kot je to danes, sedeč pod milim nebom, prepuščen kozmičnim prasilam, ki so vdirale v njegovo zavest in določale njegov življenjski ritem. Zanimivo je, da se najstarejše mitologije o nastanku sveta do neke mere pokrivajo s sodobnimi znanstvenimi izsledki. Tako že grška mitologija govori o tem, da je človek izmaknil ogenj bogovom, ki mu je bil v obliki strele poslan z neba in tako posledično obudil Prometeja v sebi in ga aktiviral na svoji raziskovalni poti. Vzporedno z mitsko simbolno razsežnostjo dojemanja sveta, pa se je nekoliko z zamikom razvijala organizirana racionalna misel, ki je skušala simbolno povezati v neko sfero, ki bi ponavljajoče se naravne pojave skušala zreducirati v neko, tedanjemu duhu smiselno celoto, ki napaja tako živi kot neživi gibajoči svet večnega kroženja, ugašanja in spet ponovnega rojstva. V diplomi bom skušala razložiti oziroma nakazati vzroke nadvse močne simbolno psihološke naveze človek kozmos, ki se odraža tudi skozi astrologijo in poiskala paralele z uveljavljeno znanostjo, njuno prepletenost in razhajanja. Osredotočila se bom predvsem na to, kaj se dejansko skriva za njeno simboliko, ki je stara vsaj toliko kot astrologija sama in je povezana tako z astronomijo kot tudi religijo, psihologijo, mitologijo in človeško kulturo na sploh. Pri navedenem bom uporabljala predvsem opisno, primerjalno in zgodovinsko metodo, ki je za navedeno tematiko še nekako najbolj primerna. Dognanja posameznih področij in izsledke bom povzela in sintetizirala ob uporabi naštetih metod. Pri tem pa je potrebno poudariti, da uveljavljena znanost sama po sebi predstavlja simbolizem, ki se odraža tako skozi ideje, besede, znake, abstraktne misli, kot tudi zaznave ter ideologije, ki jo tako pogojujejo in utemeljujejo. 4

9 1 METODOLOŠKA IZHODIŠČA Namen moje diplomske naloge je raziskati, kot že naslov pove, psihološko-simbolno razsežnost ene najpopularnejših ved astrologije. Pri tem se ne bom spuščala v podrobna razglabljanja o tem, ali je znanost ali ni. Za nekatere je, za druge ni. Zanimal me je predvsem izvor in nastanek astroloških simbolov na globalni ravni. Ker pa je bila zgodovinsko vezana na razvoj astronomije in sta bili dolgo časa neločljivo povezani, je potrebno dodati še njun izvor, stične točke in kasnejši (delni) razhod. Ker je astrologija tesno povezana z delovanjem človeške psihe, v kateri se porajajo različni simboli, in ker ima vsaka civilizacija svoje, ki jih je potrebno dešifrirati, sem se oprla na izsledke znanega analitika simbolov in arhetipov - Carla Gustava Junga, ki je s svojimi odkritji ozavestil novo področje v delovanju človeških možganov in poudaril izvenčasovno, simbolno zavest. Poraja se tudi prepletenost mikro in makrokozmosa, ki se na simbolni ravni kaže tudi skozi astrologijo. Implicitno bi lahko odprla tudi hipotezo, da delovanje nebesnih teles vpliva na delovanje živih bitij in jih na nek način pogojuje, v čemer se kaže tudi bistvo astrologije in njene raziskovalne naravnanosti. Tukaj pa se na nek način stikata spoznanja znanosti in paraznanosti, kajti obe sta se do tega spoznanja že nekako dokopali. Pri svoji raziskavi si bom pomagala s primerjalno, opisno in zgodovinsko metodo, prav tako pa tudi s primerjavo simbolov različnih kultur, njihove stične točke in morebitna razhajanja. Zanimalo me je tudi, zakaj so izbrani ravno določeni simboli in njihov globlji pomen. Pri tem pa bom ostala predvsem pri naši zahodni kulturi, čeprav je možno spoznanja aplicirati tudi na druge. Konec koncev je do podobnih simbolnih izrazov prihajalo na različnih koncih sveta, ki so izražali podobne psihološke tendence, kar kaže na to, da je globinsko delovanje človeške psihe podobno, finese pa se razlikujejo in so kulturno in religijsko pogojene. 5

10 2 KAJ JE ASTROLOGIJA?»No one has ever heard of a collective that did not mobilize heaven and earth in its composition, along with bodies and souls, property and law, gods and ancestors, powers and beliefs, beast and fictional beings. Such is the ancient anthropological matrix, the one we have never abandoned.«latour(2006, 107) Sama beseda astrologija se sestoji iz dveh besed: aster, ki pomeni v grščini zvezdo, logos pa predstavlja (s)misel, nauk, vedo. V stoični filozofiji je logos splošna smiselnost, ki prežema vse, svet in narava pa sta v bistvu harmonična in odsevata tako tudi človekov etični ideal. Astrologija je torej nauk o zvezdah in njihov vpliv na človeka, pa tudi druga živa in neživa bitja, kamor spadajo tudi naravne sile. Obstajajo različna pojmovanja na samo definicijo astrologije. Nekateri jo jemljejo kot nekaj nepotrebnega in naključnega, vendar pa lahko vsak, ki se vsaj malo poglobi v njen nastanek, naleti na bogato psihološko - mitološko zakladnico arhetipskih idej in pomenov, ki zadevajo samo jedro delovanja človeške psihe, ki je projicirala svoje bistvo na nebesno sfero, ki tako odraža prostranstva človekovih notranjih svetov in dimenzij. V nasprotju z grško definicijo astronomije, ki v svoji besedi vključuje tudi besedo nomos, kar pomeni zakon - torej zakonitosti zvezd, pa vsebuje astrologija besedo logos ali smisel in logiko zvezd, kar nas pripelje bliže astrološkim izvorom v smislu kozmosa kot enotne živeče entitete, katerega sestavni del predstavlja tako psihični kot tudi fizični svet, ki se medsebojno prepletata in povezujeta. Vanj so vključeni ljudje, rastline, živali, minerali, po drugi strani pa tudi bogovi, planeti in zvezde. Tako astronomija proučuje predvsem fizični kozmos, astrologija pa izraža njegov psihični vidik, še posebno duševni in psihološki. Ta razkol med tema dvema vedama je značilen za moderni svet, v starem klasičnem pa sta bila združena, njuni pomeni pa so se medsebojno dopolnjevali. Izvor in razvoj dvanajstih podob predstavlja enega izmed njenih najbolj zanimivih področij. Likovne podobe kažejo živali, ljudi in predmete, ki so povezane z obliko sozvezdij. S temi pa sovpadajo tudi njihove grafične okrajšave. Večina likov živalskega kroga se od njenih začetkov ni kaj dosti spremenila, precej pa so se njeni simboli. Nekaj novosti je nastalo, ko so jo pričeli razlagati v duhu krščanstva. 6

11 Nekateri imenujejo astrologijo tudi najstarejšo religijo, ki obstaja tako dolgo kot človek ali pa celo dlje. Ker so se ljudje ob nepredvidljivih stikih s kozmičnimi silami počutili nelagodno, so skušali doumeti razloge, ki so vladali le tem in jih obrniti sebi v prid. Iz tega se je razvila veda, ki je v položaju planetov videla ključ za napovedovanje prihodnosti. Naše kozmično potovanje pa se ni začelo šele v moderni dobi, temveč smo na tem zemeljskem plovilu že od nekdaj, le da se človek dolgo ni zavedal, da nenehno potuje skozi medzvezdni prostor, ki ima istočasno povraten vpliv nanj - in kateremu se tako ne more izogniti. Vesolje, ki nas obdaja, je polno delcev in valov, ki zadevajo ob zemljo in vplivajo na vse, kar živi na njej. Postavlja se vprašanje, ali deluje njihov vpliv enako na vse ljudi? Jasno, smo vsi podvrženi že samim vremenskim spremembam; in prav tisti ljudje, ki so bolj občutljivi nanje ter na nihanja zračnega tlaka, naj bi bili bolj podvrženi tudi drugim nebesnim vplivom. Sodobni znanstveniki so odkrili, da je človeški organizem občutljiv na subtilne kozmične vplive planetov v bližini zemlje. Astrologija simbolizira tako kozmično sintezo mikro in makro sfere, ki je tlakovala pot uradno priznani znanosti - astronomiji. (Gauquelin 1992, 11-14) 2.1 POJEM IN DEFINICIJA ASTROLOGIJE Obstajajo različne uradne definicije, ki skušajo ujeti njeno bistvo. Skupno pa jim je to, da se ene osredotočajo na to, da je astrologija neke vrste vraževerje, druge pa se bolj nagibajo k pojmu znanosti. Astrologija je divinacija, 1 ki interpretira vpliv zvezd in planetov na zemeljske zadeve in človeške usode. Njen izvor sega v Mezopotamijo v tretje tisočletje pred našim štetjem, od koder se je razširila v Indijo, zahodna astrologija pa izvira iz grške civilizacije. V starejših časih je bila neločljivo povezana z astronomijo. V arabsko kulturo je vstopila kot del grške tradicije in se ponovno vrnila v evropsko kulturo skozi arabska proučevanja v srednjem veku. Bila pa je pomembna tudi v starodavni Kitajski in v cesarskem obdobju je postalo običajno, da so izdelali horoskop za 1 Divinacija je oblika zaznavanja skritega pomena dogodkov in napovedovanja prihodnosti. Najdemo jih v vseh družbah, starih in modernih, čeprav so njihove metode lahko različne. Najpopularnejše oblike na zahodu so: običajno vedeževanje, horoskopi, prerokovanje z dlani in tarot. Druge metode pa vključujejo interpretacijo sanj, odkrivanje posebnih znamenj v dogodkih, itd. Dolgo je veljalo, da imajo te sposobnosti posebno nadarjeni ljudje kot so šamani, preroki in magi. (Britannica Concise Encyclopedia 2003, 543) 7

12 vsakega novorojenca v vseh odločilnih trenutkih njegovega življenja. Čeprav je Kopernikov sistem omajal geocentrični pogled na svet, pa se je zanimanje zanjo nadaljevalo v moderne čase in še dandanes je razširjeno prepričanje, da astrološki znak, v katerem je nekdo rojen, vpliva na osebnost posameznika. (Britannica Concise Encycklopedia 2003, 119)»Astrologija je veda, ki proučuje medsebojne odnose med gibanjem in položajem nebesnih teles in življenjem na Zemlji. Gledano filozofsko in etično proučuje medsebojno delovanje vesolja, človeškega duha in duše in se ukvarja s pravo naravo tistega, čemur rečemo dobro in slabo. Astrologija uči, da v celotnem kozmosu obstajajo neke zakonitosti, ki so posledica simetrije in skladnosti. Predstavlja tudi veščino sintetiziranja posameznih pomenov. Ko razlagamo celoto, je ob znanju in vaji še kako pomembna nadarjenost - astrološki dar. Ta nam daje ključ za razumevanje prave narave sebe in drugih, tako da se lahko razvijamo brez nepotrebnega izgubljanja časa in energije.«(andrijić 1994, 35-36) Glaven očitek astrologiji je, da uporablja geocentrični pristop v nasprotju s siceršnjo heliocentrično zakonitostjo našega osončja; torej, da preučuje nebesne zakonitosti z zemeljske perspektive. To pa je moč logično razložiti s tem, da astrologija proučuje planetarne in zvezdne pozicije v odnosu do Zemlje, ne pa v odnosu do Sonca, ker živi človek, ki predstavlja subjekt proučevanja na Zemlji in ne na Soncu. S pomočjo efemerid oziroma astronomskih tabel izračunamo planetne pozicije in izdelamo rojstno karto in potem z znanjem in intuicijo povežemo nebesne pojave in njihov vpliv na določenega posameznika. Potrebno pa je poudariti, da je z astrološke perspektive ravno Sonce ter njegova postavitev z aspekti - v astrološki karti najpomembnejši in najmočnejši element, ki označuje temeljne posameznikove impulze in njegove najgloblje potrebe. Iz tega izhaja, da so že starodavni astrologi vedeli, da je Sonce poleg Zemlje najpomembnejše za življenje, tako našega planeta kot tudi nas samih, kar pa ni tako daleč od heliocentričnega pogleda na naš sončni sistem, ki so ga kasneje uradno razvili renesančni misleci. Astrologija je tako lahko spekulativna, 2 pa tudi operativna. Vključuje lahko tako mite kot rituale, pa tudi delovanje. Temelji na temeljnih logičnih principih kot tudi na 2 Spekulativen v fil. premišljajoč; umovalen, sloneč na čistem umovanju, abstraktno teoretičen, ločen od življenja in prakse (nasprotje empiričen); fig. nadčuten; onstranski. 8

13 nebesnih vplivih in predstavah neba, kot podlagi za dešifriranje simbolov. Deluje pa skozi horoskope, koledarje, talismane in očiščevalne rituale. Komunicira lahko tudi skozi božanske entitete, po drugi strani pa se ukvarja s korelacijo zemeljskih dogodkov z nebesnimi vzorci (aspekti). Lahko poudari tako notranje kot zunanje, bodisi značaj posameznika ali pa njegove življenjske dogodke, ki pa se lahko aplicirajo k poslednjim duhovnim resnicam in dvigu duše k zvezdam. Astrologijo lahko v osnovi povezujemo z nastankom simbolne zavesti, ko je človek povezal pojav sonca kot fizičnega objekta z reprezentacijo božanstva. (Campion 2008, 1) Človek se je vselej posebej zanimal za nerazložljivo. Vse, kar odstopa od običajnega reda oziroma znanega, je budilo radovednost in ga fasciniralo. V vsem tem je videl znake delovanja višjih sil. Z razvojem kritičnega razmišljanja in znanosti je prvotne in predznanstvene razlage seveda v vse večji meri nadomeščal z bolj zanesljivimi znanstvenimi pojasnili, ki so omogočala boljše razumevanje in napovedovanje, po drugi strani pa so nudila tudi vse bolj učinkovite možnosti vplivanja na dogajanje. Vendar pa se ob nedvomnem širjenju znanstvenih spoznanj porajajo vedno nova vprašanja. Temeljna predpostavka astrologije je, da so stvari in dogajanja v kozmosu in pri človeku podvržena določenim zakonitostim in niso povsem kaotična in brez reda, niti ne naključna ali poljubna. Vsa znanost pa prav tako predpostavlja, da obstaja zakonito dogajanje. Brez te predpostavke je vsaka znanost, vsako spoznavanje nesmiselno. Celo t.i. znanstveni kazualizem oziroma mnenje, da se stvari dogajajo po naključju ugotavlja, da iz naključnih dogajanj vendarle izstopajo pravila ter značilnosti, ki omogočajo vsaj verjetnostno napovedovanje. Tudi tu namreč velja načelo, da večkrat, ko se nekaj ponavlja, manjša je verjetnost, da gre za naključje.tudi paraznanstvene vede so intimno vezane na predpostavko o zakonitostih. To, kar jih loči od novodobne znanosti, so različna pojmovanja principov zakonitega delovanja. Medtem ko novoveška znanost priznava predvsem princip vzročnega delovanja, je pri omenjenih razlagah moč najti različne razlagalne principe zakonitosti, kot so stičnost, analogija, sinhronija, transdimenzionalna povezanost itd. Starejši poskusi razlag pridobivanja znanja in ugotavljanja zakonitosti so zasidrani v t.i. magičnem mišljenju, ki temelji na dveh principih povezovanja principu stika in principu 9

14 podobnosti (analogije). Z razvojem spoznavanja se je iz teh dveh principov izkristaliziral en sam, ki se je izkazal kot učinkovita podlaga za znanstveno razlaganje, to je princip vzroka in posledice, princip vzročnosti, ki je pravzaprav zožena različica načela stičnosti. Razlage na podlagi analogije oziroma podobnosti je znanost zavrnila kot neutemeljene. (Musek v Konte 1990, 6) Astrologija tako predstavlja ogledalo življenja človeka v vesolju.vsako zgodovinsko obdobje jo je na novo odkrilo in jo prilagodilo svojim trenutnim potrebam, zato je bila, kot tudi sicer človek sam po sebi, podvržena številnim spremembam. Za razliko od magije, astrologija proučuje vpliv zvezdnih teles in planetov na človeka, magija pa nasprotno skuša sama vplivati na dogajanje okoli sebe. Za njeno globlje razumevanje pa je potrebno poznati njen simbolni jezik. Za upodobitvami zodiakalnih znamenj se skriva mnoštvo ezoteričnih razlag, podobno kot pri alkimiji, likovnih in drugih umetniških delih ter arhitekturi. 10

15 SLIKA 2.1: ZODIAKALNA URA-PRAGA 1410 Vir: Špurek (1999, 2) 11

16 2.2 NARAVA SIMBOLA Simbol omogoča svobodno kroženje po vseh ravneh resničnega. Eliade vchevalier&gheerbrant (2006, 12) Simbole uporabljamo vsi, pa najsi se tega zavedamo ali ne, ponoči v sanjah in podnevi v kretnjah, govorici telesa, obraza itd. Proučujejo jih različne znanosti, ki raziskujejo zgodovino civilizacij in religij, jezikoslovje, psihologijo, umetnost, kulturo, propagando, politiko, marketing itd. Tudi ostale tehnične znanosti operirajo v takih ali drugačnih simbolnih in znakovnih sistemih, tako da si brez njih dejansko ne moremo zamisliti sporazumevanja in delovanja. Živimo v svetu simbolov in ta živi v nas.»simbola ni mogoče definirati. V njegovi naravi je, da razbija ustaljene okvire in da v istem videnju združuje skrajnosti. Podoben je puščici, ki istočasno leti in ne leti, ki je hkrati negibna in bežeča, očitna in neoprijemljiva. Seveda moramo uporabljati besede, če hočemo nakazati pomen ali pomene simbola, toda zavedati se moramo tudi, da besede ne morejo izraziti vseh vrednosti simbola.«(chevalier&gheerbrant 2006, 1-5) Simbol za razliko od znaka, ki predstavlja splošno veljaven pomen in označuje predmete s katerimi je povezan, vsebuje nekaj več od očitnega in neposrednega pomena. Ima nek širši, nezavedni vidik, ki ga ni mogoče natančno določiti ali razložiti. Ne moremo ga dokončno pojasniti ali opredeliti. Beseda ali podoba je simbolna takrat, ko vsebuje nekaj več od očitnega pomena. Tako se nezavedni vidik nekega dogodka razkrije v sanjah, a ne kot racionalna misel, temveč simbolna podoba. Prav skozi te lahko raziskujemo nezavedne vidike prej zavestnih psihičnih dogodkov. (Jung in dr. 2003, 22-25) Simbol je več kot preprosto znamenje in sega onstran pomena ter je napolnjen s čustveno dinamiko. Od znaka se razlikuje po tem, da predstavlja vedno več od tega, kar se kaže navzven in se tako poigrava z mentalnimi strukturami, zato ga lahko primerjamo s čustvenimi shemami, ki aktivirajo celotno psihično zaznavanje posameznika. Reprezentativni in učinkoviti vidik simbola bi lahko opisali z izrazom 12

17 EIDOLO-MOTOR. Izhaja iz besede eidolon, 3 ki stimulira naš predstavni svet idej in našo miselno, pa tudi čustveno dejavnost, pri čemer pa sam ostane središče okoli katerega se vrti tista psihična aktivnost, ki ga poganja v tek. V njem se izraža enotna resničnost, v kolikor je ta sploh oprijemljiva in združuje notranje ter zunanje svetove, v okviru katerih deluje naša zavest. Gre torej za izrazito osebno doživljanje vsakega posameznika, zato v vsakem deluje na specifičen način, drug njegov del pa je standardiziran, pozunanjen in obreden. Vsebinsko najbogatejši zgledi teh eidolo-motornih shem so tisti, ki jih je Jung imenoval ARHETIPI, ki so nekakšni prototipi simboličnih celot, tako globoko zapisanih v nezavedno, da so njegova struktura, engrami. 4 V človeški duši predstavljajo predoblikovane modele, ki predstavljajo strukturirane reprezentativne in emotivne celote, polne oblikovalne dinamike. Predstavljajo univerzalne psihične sheme, ki so prirojene ali podedovane, nekakšna kolektivna zavest in se izražajo s posebnimi simboli, ki so nabiti z veliko energetsko močjo. V razvoju osebnosti igrajo pomembno vlogo pogonskega združevalca idej psihe. Za človeštvo so pomembne predvsem tiste strukture, ki so konstantne in ne zgolj navidezne podobe, ki se lahko spreminjajo po dobah, narodih in posameznikih. Pod navidezno različnimi oblikami pa se skriva enaka psihodinamična zgradba. Miti pa predstavljajo prenos arhetipov, shem in simbolov, epov, pripovedi, genez, kozmogonij, 5 teogonij, v katerih se že pojavlja racionalizacijski proces. Mit je torej arhetipski vzorec za vse stvaritve na katerikoli ravni: biološki, psihološki, duhovni in njegova pomembna funkcija je fiksirati primere vseh pomembnih človeških dejanj. Kaže se kot simbolično gledališče notranjih in zunanjih bojev, ki jih človek bojuje na svoji razvojni poti pri osvajanju svoje osebnosti. Preko različnih zgodb podaja podobne situacije in omogoča, da onstran teh razgibanih in pisanih podob, podobnih risankam, odkrijemo vrste stalnih relacij in struktur. (Eliade v Chevalier&Gheerbrant 2006, 9) Toda te sheme, ki jih oživljajo simboli niso statične, temveč spreminjajo svojo dinamiko. Pot identifikacije z bogovi in namišljenimi junaki vodi v nekakšno alienacijo in tedaj so te strukture SHIZOMORFNE, 6 se pravi, da nekako drobijo 3 Izraz izhaja iz pojma EIDETIKA, ki je nauk o pojmovno splošnem bistvu o idealnih pomenih, zlasti v fenomenologiji. V psihologiji pa predstavlja sposobnost videti opazovano pred seboj. 4 Engram (gr.), domnevne (fiziološke) sledi, ki jih v organizmu puščajo vtisi, osnova spomina. 5 Kozmogonija (gr.) stvaritev sveta, nauk o nastanku sveta; mitično-religiozen nauk o nastanku sveta in njegovem razvoju. 6 shizo- izhaja iz grške besede schizein-cepiti, deliti se; 13

18 posameznika ali HETEROGENIZIRAJOČE (Lupasco v Chevalier&Gheerbrant, 2006: 9). Zaradi njih je subjekt podoben drugemu predmetu podobe, identificira se z namišljenim svetom in se ločuje od resničnega. In nasprotno, pot združitve simboličnih vrednot, ki jih izražajo strukture imaginarnega, spodbuja INDIVIDUALIZACIJO ali skladen razvoj osebe; tedaj so te strukture HOMOGENIZIRAJOČE, saj delujejo kot spodbuda subjektu, naj postane tisto, kar dejansko je in naj se ne odtuji v mitičnega junaka. Simbol torej na nek način ločuje in združuje. Simbol združuje jezik in tisto, kar naj bi stalo»izven«jezika oziroma tega, kar ne moremo v celoti ubesediti. Predstavljajo prehode od imanence oziroma tostranosti k transcendenci. (onostranstvu) Lahko pa predstavljajo tudi prehode med strukturami jezika in zavesti ali nezavednega. Tako se pri Jungu kaže ta simbolna realnost tudi skozi arhetipe nezavednega.»zanj simbol ni ne alegorija 7 ne preprosto znamenje, temveč prej podoba, ki lahko na najboljši način določa nejasno sluteno naravo Duha. V besednjaku analitikov zajema duh tako zavedno kot nezavedno, združuje človekove verske, etične, ustvarjalne in estetične izdelke, barva vse posameznikove intelektualne, domišljijske, čustvene dejavnosti, kot oblikovalno načelo se upira biološki naravi in ohranja v nenehni budnosti tisto napetost nasprotij, ki je podlaga našega psihičnega življenja.«(jacobi v Chevalier&Gheerbrant 2006,11) Za simbole je značilna stalnost in njihovo medsebojno prežemanje, med katerimi ni neprepustne stene, temveč je vedno možno razmerje med enim in drugim simbolični misli ni nič tako tuje kot dokončne sodbe ali izključenosti tretjega. Simbol je večrazsežnosten ter združuje imanentno in transcendentno. Že od nekdaj je človek videl v različnih pojavih znamenja. V stvareh je videl znake drugih pojavov in dogajanj: sreče ali nesreče, dobre ali zle usode, zdravja ali bolezni, uspešnega ali neuspešnega lova, ugodnega ali neugodnega izida bitke, uspešne poroke, poroda itd. Analoško, magično in simbolno mišljenje označujejo tak pogled na stvarnost. Ta je prisoten v vseh kulturah in zgodovinskih obdobjih in tudi v -morfen-fna-o [iz gr. Morphe oblika] v sestavljanki shizomorfen 7 Alegorija (gr.), prispodoba; upodobitev abstraktnih pojmov v knjiž. in likovni umetnosti, npr. smrt kot okostnjak s koso. (Leksikon Cankarjeve založbe 1987, 19) 14

19 sodobnem svetu nikakor ni izginil. Kaže se v izredno številnih in raznovrstnih simbolikah in mantikah. To so veščine in izročila tolmačenja, prerokovanja, vplivanja na usodo in podobnem. Astrologija, fiziognomika in alkimija so bili trije veliki sistemi mantik, ki so se razvile iz zgodnjih veščin, kot denimo prerokovanje s pomočjo zvezd, telesnih znakov in kemijskih sprememb. Sem spadajo tudi tolmačenje sanj, geomantika, osteomantika (prerokovanje iz kosti) itd. Še starejši od mantik pa so človekovi poskusi, da bi vplival na usodo s čaranjem, zaklinjanjem in uroki. Magična in mantična dejavnost sta bili za ljudi v preteklosti izjemno pomembni in sta predstavljali eno prvih aktivnosti, ki se je osamosvojila kot specialni poklic, kjer se je začela velika specializacija in selekcija. Že na ravni rodovne skupnosti so opravljale to funkcijo izbrane osebe, ki so bile»poklicane«za to nalogo od višjih sil. Pogosto so opravljali to družbeno vlogo ljudje, ki so se izkazali s posebnim talentom za komuniciranje z višjimi silami in svetovi. Izoblikoval se je posebej in pogosto privilegiran sloj šamanov (vračev), ki so bili predhodniki svečenikov. Ta sloj je opravljal najpomembnejša magična in mantična opravila v skupnosti. Za analitično in kavzalno miselnost je seveda vsaka mantika nujno praznoverna. Toda po drugi strani sta si mantična prerokba in znanstvena napoved sorodni. Pri obeh gre za napoved (predikcijo), le da prva temelji na nezanesljivem sklepanju po analogiji, druga pa na empirično preverjenih zakonitostih. Lahko bi rekli, da je znanstvena predikcija»mantika«znanstvene dobe - poizkus predvidevanja, ki se ne zadovolji s sklepanjem po analogiji, ampak deducira iz premis, ki odražajo ugotovljene zakonite odnose, predvsem vzročnost in korelativne odnose. Mantike so zgodovinsko precej tesno povezane z razvojem znanosti: vzemimo npr. odnos med astrologijo in astronomijo, alkimijo in kemijo ter geologijo, fiziognomiko in psihologijo itd. (Musek v Konte 1990, 6-8) 15

20 SLIKA 2.2: HOROSKOP-KOZMIČNI UNIKATNI SIMBOL Vir: Internet 1 16

21 2.3 DINAMIKA SIMBOLA IN NJEGOVE FUNKCIJE RAZISKOVALNA Se kaže skozi raziskovalni duh, ki se podaja v neznano in proučuje smisel in pustolovščine ljudi, vrženih v nek čas in prostor. Po svoje omogoča dojeti razmerje, ki ga razum ne more definirati, kjer je en del znan, drugi pa neznan. Območje zavesti razširja na področje, kjer je natančna mera nemogoča, zato predstavlja svojevrsten izziv. Simbol je nekaj nejasnega, neznanega in za nas skritega. Ko se torej duh loti raziskovanja simbola, se znajde pred idejami, ki so onstran tistega, kar naš razum lahko dojame. Podoba kolesa na primer nam lahko ponudi koncept božjega sonca, toda tu naš razum naleti na oviro, saj človek ne more definirati božjega bitja. Veliko je stvari, ki segajo onstran človeškega razumevanja in dojemanja, zato pa uporabljamo simbolične izraze, ko hočemo prikazati pojme, ki jih ne moremo ne povsem definirati ali razumeti. Takšna zavestna uporaba simbolov pa predstavlja pomembno psihološko dejstvo; da človek ustvarja simbole na nezaveden in spontan način, ko skuša izraziti nevidno in neizrekljivo. Problemi in skrivnosti sami dajejo odgovore v obliki simbolov. (C.G. Jung v Chevalier&Gheerbrant 2006, 12) Spontano tvorjenje simbolov predstavljajo zlasti sanje. FUNKCIJA NAMESTNIKA, SUBSTITUTA Neznano v simbolu ni praznina nevednosti, temveč NEDOLOČNOST SLUTNJE, ki jo ustvarja naša psiha. Ponavadi preneseno predstavlja odgovor, rešitev na kakšno vprašanje, konflikt, željo, ki so nerešeni v nezavednem. Gre za nadomesten izraz, ki naj v zastrti obliki ozavesti nekatere vsebine, ki zaradi cenzure ne morejo prodreti vanjo. Tako simbol izraža zaznani in doživeti svet, kakršnega čuti subjekt, zlasti zaradi svojega čustvenega delovanja, predvsem na ravni nezavednega. Toda tisto, kar naj bi simbol predstavljal, ni zgolj predmet potlačitve, o katerem govori Freudova šola, temveč je v Jungovi misli smisel raziskovanja in odgovor na intuicijo, ki je ni mogoče nadzorovati. Izvorna funkcija simbolov je tako prav v eksistencialnem odkrivanju človeka sebi, ki ga omogoča kozmološka izkušnja, v katero lahko vključimo vse osebne in družbene izkušnje. 17

22 POSREDNIŠKA FUNKCIJA Se izraža v tem, da gradi mostove, združuje ločene elemente, povezuje nebo in zemljo, materijo in duha, naravo in kulturo, resnično in sanje, zavedno in nezavedno. Znotraj različnih občutkov in čustev postavlja nasproti ravnotežje, v katerem predstavlja središče razmerij, na katera se nanaša in v katerih najde svojo enotnost. Razdiralne strukture zmedenega libida izravnava s povezovalnimi strukturami usmerjenega in prav živa igra simbolov v psihi zagotavlja močno in zdravo duševno dejavnost, ki obenem osvobaja. ZDRUŽEVALNA FUNKCIJA Temeljni simboli osredotočajo totalno človekovo izkušnjo - versko, kozmično, družbeno, psihično na treh ravneh - nezavednega, zavednega in nadzavednega in udejanjajo sintezo sveta, ki združuje notranje - osebno, zemeljsko in nebesno. Tako povezujejo človeka s svetom, pri čemer se postopek osebne integracije prvega vključuje v globalen razvoj, kjer ni ne osamitve ne zmede. Človek se zaradi simbola, ki ga postavlja v neizmerno omrežje odnosov, ne čuti tujega in samega v univerzumu. Podoba postane simbolna, kadar se njena vrednost tako razširi, da povezuje v človeku njegovo notranjo globino in neskončno transcendenco. PEDAGOŠKA IN TERAPEVTSKA FUNKCIJA Se kaže v tem, da daje občutek identifikacije ali vsaj sodelovanja z nekakšno nadindividualno silo. Povezuje ločene elemente univerzuma in daje posamezniku občutek, da ni osamljen in izgubljen v širokem prostoru, ki ga obdaja. Vendar pa ne smemo zamenjevati simbola z iluzijo, kakor tudi ne obrambe simbola s čaščenjem neresničnega. Simbol v obliki, ki je znanstveno nenatančna in celo naivna, izraža resničnost, ki ustreza številnim potrebam spoznanja po notranji varnosti. Resničnost, ki jo izraža, pa ni tista, ki jo predstavlja z zunanjimi potezami svoje podobe npr. določenega ozvezdja, ki predstavlja nekaj neopredeljivega, vendar globoko občutenega. Posameznik zaradi takšnih preprostih intuicij čuti, da pripada celoti, ki ga hkrati vznemirja in pomirja, po drugi strani pa ga tudi usposablja za življenje. Identifikacija lahko zlasti pri otroku pomaga pridobiti pozitivno vedenje 18

23 izbranega junaka, toda če se nadaljuje, utegne izzvati infantilnost in zavleči oblikovanje samostojne osebnosti. Simboli imajo pomemben delež pri vzgoji otroka in odraslega, ne le kot spontan izraz in prilagojena komunikacija, temveč tudi kot sredstvo za razvijanje ustvarjalne domišljije in smisla za nevidno; vendar pa morajo ostati dejavnik osebne integracije in ne smejo postati nevarnost za podvajanje osebnosti. SOCIALIZACIJSKA FUNKCIJA Zaradi te je simbol eden najmočnejših dejavnikov vključevanja v resničnost. Povzroča tesno povezavo z družbenim okoljem. Vsaka skupina, doba ima svoje simbole in tako civilizacija, ki jih nima več, umre. Simbol je univerzalen in virtualno dosegljiv slehernemu človeškemu bitju, ker izhaja iz same človeške psihe. Skupna osnova izhaja iz kolektivne nezavednosti, ki lahko sprejema in oddaja sporočila, obenem pa se tudi nenehno bogati z vsemi novimi etničnimi in osebnimi prispevki. Simbol ni navadna komunikacija spoznanja, temveč predstavlja libide, ki v energetskem pomenu izraza komunicirajo med seboj. Je hkrati oseben in univerzalen, sposoben stopiti v srce posameznika ali družbe. Kdor prodre v pomen simbolov nekega človeka ali ljudstva, ga tako tudi temeljito spozna. TRANSCENDENTNA FUNKCIJA Se kaže v tem, da povezuje in usklajuje nasprotja in tako omogoča zvezo med nasprotujočimi, antagonističnimi silami. Z odpravljanjem nasprotij utira pot napredka v zavesti. Z razvozlavanjem simbolov se sproščajo življenjske sile, ki so sicer nasprotujoče, a kljub temu združljive v procesu integriranega in simultanega razvoja. SIMBOL KOT TRANSFORMATOR PSIHIČNE ENERGIJE Zdi se, kot da črpa iz nekoliko zmedenega in anarhičnega zbiralnika, ki skuša zaznano narediti uporabno v osebnem življenju. Nezavedno energijo, ki so jo sprostile sanje (ali simbol) mora asimilirati jaz, proces vključevanja in združevanja pa je mogoč le, če je jaz zrel zanj. Simbol ne izraža le globine jaza, ki jim daje obliko in lik, temveč s čustvenim nabojem podob spodbuja razvoj psihičnih procesov. 19

24 Energije spreminja kot alkimistični pretvornik: lahko spremeni svinec v zlato in temo v svetlobo. (Chevalier&Gheerbrant 2006, 12-15) Ločimo naravne in kulturne simbole. Prvi izhajajo iz nezavednega in predstavljajo različice osnovnih arhetipskih podob. V številnih primerih je mogoče videti njihove arhetipske korenine, ki predstavljajo ideje in podobe, ki jih najdemo v najstarejših zapisih in celo v predcivilizacijskih družbah. Med kulturne simbole pa sodijo tisti, s katerimi izražamo večne resnice in jih še vedno uporabljajo mnoge religije. Skozi dolg zgodovinski razvoj so postali del kolektivne podobe civiliziranih družb. Ti simboli lahko v nekaterih posameznikih izzovejo globok čustveni odziv in zaradi tega psihičnega naboja, lahko delujejo tudi kot predsodki. Tako nezavedno gojimo enake predsodke, upanja in pričakovanja. Verjamemo v državo socialne blaginje, v vesoljni mir, v enakopravnost ljudi, v večne človekove pravice, resnico in načelno pravičnost. Po drugi strani pa človeško življenje predstavlja nenehno bojišče nasprotij kot so: dan - noč, rojstvo - smrt, dobro - zlo, radost - bolečina in zato nikoli zagotovo ne vemo, kaj bo prevladalo. (Jung in dr. 2003, 95) 20

25 2.4 ČLOVEK - SIMBOLNO BITJE Človek samega sebe zaznava kot simbol in je tako v številnih izročilih, začenši z najbolj primarnimi, opisan kot sinteza sveta oziroma pomanjšan vzorec univerzuma, mikrokozmos in tako predstavlja središče sveta simbolov. Številni avtorji, od piscev Upanišad do krščanskih bogoslovcev in alkimističnih raziskovalcev, so opozarjali na podobnosti in povezave, ki jih je najti v elementih človeške sestave in tistih, ki sestavljajo univerzum. 8 Za nekatere so človekove kosti podobne zemlji, kri simbolizira vodo, pljuča - zrak, glava pa ogenj. Za druge pa se živčni sistem povezuje z ognjem, dihalni z zrakom, krvni obtok z vodo, prebavni sistem pa z zemljo. Človek se dotika treh kozmičnih ravni: zemeljske z nogami, atmosferske s trupom, nebeške z glavo in naj bi bil narejen po podobi Boga. Ta misel izhaja iz svetega pisma, ki pa sovpada z njeno kontraidejo, ki nasprotuje njuni kakršnikoli podobnosti. Takšno pojmovanje Geneze 9 postavlja astrologija v temelj svojega nauka: utemeljuje razmerje med mikrokozmosom (človekom) in makrokozmosom, (ne le univerzumom, temveč tudi vseobsegajočo božjo mislijo: idejo in močjo univerzuma). Za vsakega človeka predstavlja njegovo rojstvo stvarjenje sveta in zanj je eno in isto, ali se rodi on ali pa se rodi svet; prav tako je njegova smrt kot konec sveta: za tistega, ki umira, je vseeno ali umira na svetu ali svet umira z njim. Celota Bog-svet-človek je izražena s kroglo, ki ponazarja tradicionalno podobo sveta, katerega središče zaseda vsak človek, ki tako predstavlja stičišče kozmičnih odnosov. (Chevalier&Gheerbrant 2006, 87) Ker onkraj človekovega razumevanja sega nešteto stvari, nenehno uporabljamo simbolne izraze, da bi si lahko izrazili pojme, ki jih ni mogoče ne opredeliti ne v celoti doumeti. To je eden od razlogov, zakaj jezik simbolov oziroma podob uporabljajo tudi vse religije. Poleg takega zavestnega uporabljanja simbolov pa obstaja tudi nezavedno, spontano pojavljanje teh v obliki sanj. Nikoli ničesar dokončno ne zaznamo ali v celoti dojamemo. Vidimo, slišimo, se dotikamo in okušamo, vendar pa so naši čuti omejeni. Domet teh lahko podaljšamo z modernimi napravami, vendar pa tudi najbolj izpopolnjena nima neomejenega zaznavnega merilca. Na neki točki vedno zadanemo ob zid, ki ga z zavestnim znanjem ne moremo preseči. Poleg 8 Univerzum (lat.), vesoljni svet, vesolje 9 geneza [gr. Genesis-rojstvo, nastanek], način, kako je kaj nastalo oziroma se razvilo. religijski pomen: Geneza je prva Mojzesova knjiga (del Pentatevha-Peteroknjižja) v Stari zavezi, obravnava pa stvarjenje sveta in človeka./ / (Sruk 1995, 126) 21

26 tega pa obstajajo tudi nezavedni vidiki tega, kako zaznavamo stvarnost. Zaznave namreč prenesemo s področja realnosti na področje duha, kjer pa postanejo psihični dogodki, katerih končna narava je nespoznatna, saj psiha svoje psihične substance ne more spoznati. Obstajajo pa tudi dogodki, ki jih zavestno nismo zaznali, ker se niso prebili do zavesti. Vase smo jih sprejeli sublimirano, mimo svoje zavesti. Tako se jih zavemo le v prebliskih intuicije ali skozi proces globokega razmišljanja, s katerim šele naknadno spoznamo, da so se morali zgoditi, čeprav smo sprva prezrli njihov čustveni ter življenjski pomen, ki iz nezavednega običajno šele kasneje splava na površje. Človekova zavest se je razvijala počasi in dejansko potrebovala kar nekaj časa, da je dosegla civilizirano stanje - nekako ob izumu pisave približno 4000 let pred našim štetjem. Ta razvoj pa še zdaleč ni končan, saj je marsikateri predel človekovega duha še vedno zagrnjen v temo. Vendar pa psihe ne moremo enačiti z zavestjo in njeno vsebino. Naša psiha je del narave in njena nedoumnost je prav tako brezmejna in prav zato je ne moremo natančno opredeliti. Zavest je šele novejša pridobitev narave in je zato še v»preizkusnem«stanju. Antropologi so odkrili, da je ena najpogostejših duševnih motenj med naravnimi ljudstvi tako imenovana»izguba duše«, strokovno disociacija zavesti. (To so stanja, ki jih občutimo, kot da smo izgubili del sebe.) Veliko naravnih ljudstev tudi verjame, da ima človek poleg svoje še»divjo dušo«, ki jo uteleša kaka divja žival ali drevo, s katerim se posameznik nekako psihično identificira, čemur Lucien Lévy Brühl pravi»mistična udeležba.«(jung in dr. 2003, 22-27) Navidezne racionalne narave svojega sveta smo tako vajeni, da si stežka predstavljamo nekaj, česar ni mogoče razložiti z zdravo pametjo. Naravni človek ob takšnem pretresu ne bi podvomil o svojem duševnem zdravju, temveč bi pomislil na fetiše, duhove ali bogove. Kljub temu pa so naša čustva, ki jih doživljamo povsem enaka čustvom prvobitnega človeka. Sporočila iz nezavednega so pomembnejša, kot se zaveda večina ljudi. V zavestnem življenju smo izpostavljeni vplivom vseh vrst. Drugi nas bodisi vspodbujajo ali zatirajo, vznemirjajo pa nas tudi različna družbena dogajanja. Zaradi tega nehote sledimo potem, ki ne ustrezajo naši 22

27 individualnosti. Naša zavest je skoraj brez zaščite izpostavljena zunanjim vplivom, ki jo pretresajo, ne glede na to, ali se jih zavedamo ali ne. (Jung in dr. 2003, 47-51) 3 ARHETIPI»Če hočemo stvari videti v pravi luči, je treba razumeti tako človekovo preteklost kot njegovo sedanjost. Zaradi tega je razumevanje mitov in simbolov bistvenega pomena.«jung (2003, 60) Tako kot evolucija zarodka ponavlja svojo prazgodovino, se je tudi duševnost razvijala skozi različne prazgodovinske stopnje. Tako je tudi otrokova duševnost preprosta, obenem pa kompleksna, saj temelji na izvorni identiteti s prazgodovinsko psiho. V otroku je ta izvorna duševnost v enaki meri prisotna in dejavna, kot so evolucijske stopnje človeštva vsebovane v zarodku. Obujanje infantilnih spominov in obnavljanje arhetipskih načinov psihičnega vedenja lahko razširi obzorje in podaljša domet zavesti pod pogojem, da nam izgubljene in znova pridobljene vsebine uspe asimilirati in integrirati v zavest. (Jung in dr. 2003, 100) 3.1 KAJ JE ARHETIP?»Kolektivni miselni vzorci človeške duševnosti so, tako kot nagoni, vrojeni in podedovani. V primernih okoliščinah delujejo v nas bolj ali manj enako.«jung (2003, 77) Ker predstavljajo arhetipi pomembno mesto v astrološki simboliki, je potrebno nekaj pozornosti nameniti tudi tem. Kaj pravzaprav so in od kje izvirajo te nezavedne in deloma ozaveščene simbolne vsebine, ki prežemajo vse kulture, ne glede na izvorno in geografsko pripadnost ljudi, ki jih te predstave zadevajo? Arhetipi so arhaični ostanki oziroma prvobitne podobe. Vendar pa te ne moremo zreducirati zgolj na določene mitološke podobe ali motive, ki predstavljajo njihove zavestne reprezentacije. Arhetip je težnja, da se oblikujejo različne upodobitve enega in istega motiva in predstav, ki se lahko v podrobnostih sicer izredno razlikujejo, a pri tem ohranijo skupen osnovni vzorec. To imenujemo kolektivno nezavedno, ki ne izvira iz osebne izkušnje, temveč je univerzalno. V nasprotju s posameznikovo psiho vsebuje 23

28 vsebine in načine obnašanja, ki so bolj ali manj isti vsepovsod. Predstavljajo kolektivno nezavedno kot obče človeški simboli oziroma praliki vsega kar je v človeškem življenju najpomembnejšega in poglavitne vidike njegove stvarnosti, ki jih zavestno ne more spoznati in razumeti. V zgodovini človeštva prihajajo vedno znova do izraza v človeškem snovanju, umetnosti, mitologiji, pravljicah in v religiji. V individualnem življenju se pojavljajo v vseh tistih stanjih, kjer je vpliv zavesti zmanjšan kot denimo v sanjah in domišliji. Prav to spoznanje, da se tam pojavljajo enake podobe ali ideje kot v mitskem, kulturnem in religijskem izročilu je Junga privedlo do obstoja kolektivnega nezavednega. Najpomembnejši arhetipi, ki usmerjajo naše delovanje, kar se pogosto zgodi mimo naše volje, so prapodobe popolne osebnosti ali sebstva, sence, ki predstavlja podobo nagonske in živalske sle in moči; persone, ki ponazarja naš javni oziroma socialni jaz, anime in animusa - pralika moškega oziroma ženskega ter mane, ki ponazarja duhovno moč. (Musek 2005, 66-67) Sam izraz arhetip se nanaša na božjo podobo v človeku samem. Stvarnik sveta ni kreiral sam, temveč ga je prekopiral iz arhetipov zunaj njega. V Corpus Hermeticumu je tako bog imenovan kot arhetipska svetloba. Za preprostega človeka je bilo npr. vzhajanje in zahajanje sonca ne samo zunanji, temveč istočasno tudi psihični dogodek. To krožno sončno gibanje je odsevalo usodo boga oziroma heroja, ki nenazadnje biva v človeku samem. Arhetipi niso gola imena, kot tudi ne filozofski pojmi, temveč so deli življenja samega podobe, ki so skozi čustva nedeljivo povezane z živečim posameznikom. Zaradi tega ni mogoče podati poljubne (ali univerzalne) interpretacije nobenega arhetipa. Razlagati ga moramo v skladu s celotno življenjsko situacijo posameznika, s katero je povezan. Naloga religioznih simbolov pa je, da osmišljajo človekovo življenje. Tako denimo Indijanci plemena Pueblo verjamejo, da so sinovi očeta sonca in to verovanje daje njihovemu življenju razsežnosti, ki so mnogo širše od sicer vsakdanjega življenja. Občutek, da ima naš obstoj nek globlji smisel, nas dvigne nad golo pridobitništvo in potrošništvo, v nasprotnem primeru pa je človek lahko nesrečen in nekako izgubljen. (Jung idr. 2003, 69-92) V človekovem razvoju obstajajo zaporedne psihične stopnje, ki jih zaznamuje prevlada določenih arhetipov. Te večne prapodobe pa se zavedno ali nezavedno navezujejo na vsakokratno individualno enkratnost, skozi katero se udejanjajo. Arhetipsko je povezano s svetom enotne resničnosti, za katero je značilno zlitje narave in človeka v intenzivni totalnosti. 24

29 Če posameznik razume svet arhetipov ali pa tudi ne, je potrebno zavedanje o njihovem obstoju, ki je še vedno del naše narave in ga lahko poveže z njegovimi lastnimi koreninami in razumevanjem samega sebe. Arhetipi in simboli predstavljajo jezik nezavednega preko katerega se izražajo. Pojavi simbolnih idej so za znanstveno mišljenje težko sprejemljivi, saj jih je težko izraziti tako, da bi zadovoljili naš intelekt ali logiko. Problem je v tem, da določena psihološka stanja težko ujamemo v dokončne opredelitve in definicije. Raziskovalno usmerjeni psiholog lahko pri proučevanjih ne upošteva pojava čustev ali ideje nezavednega. S tem pa ju seveda ne odpravi. Rutinsko se lahko zavarujemo s pavšalnimi zaključki, ko se ukvarjamo s površinskimi zadevami. V trenutku, ko se dotaknemo bistvenih vprašanj, pa nastopi življenje samo in še tako blesteče teoretične postavke izzvenijo prazno. Domišljija in intuicija sta zato nujni za vsakršno razumevanje. Čeprav se je znanstveno spoznanje razmahnilo, pa se osnovna človeška težnja po izkoriščanju narave in drugih za lastne interese ni kaj dosti spremenila. Človek se v vesolju čuti osamljenega, ker ni več povezan z njim in ker je izgubil svojo čustveno nezavedno identiteto z naravnimi pojavi, ki so postopoma izgubili svoj simbolni pomen.(jung in dr., 2003: 94-97) Tradicija povezuje področje individualnega nezavednega z Luno, planetom spanca, sanj, domišljije, otroštva in materinskega vpliva. Luna predstavlja najbolj pasivne, zaznavajoče človekove elemente, Sonce pa je povezano z jasno zavestjo. Vse potlačene in cenzurirane podobe iz otroškega življenja so vezane na Lunin vpliv. Naš vsakdanjik, ki ga živimo, predstavlja nekakšno arhetipsko gledališče. Snov mitov in starodavnih pripovedk se nenehno udejanja v igrah moči, trkih osebnosti in tekmovalnih duševnih silah, ki mrgolijo na relativno majhnem, na videz povsem običajnem pisarniškem prostoru. Če o svojih medosebnih odnosih razmišljamo izključno v okvirih nasprotujočih si egov ali tekmovanja, bomo spregledali duhovni pomen teh vsakdanjih medsebojnih vplivov in prišli do prenagljenih sklepov. Kadar nek arhetip stopi v ospredje, večina ljudi opiše to kot premik v svojem energijskem polju.(myss 2006,159) Tako astrologija v navidezno kaotičnem kozmičnem vzorcu predstavlja nekakšen 25

30 SLIKA 3.1:LABIRINT-Andre Masson, 1938 Vir: Aubier (1993,177) orientacijski arhetipiski sistem, ki skuša pomagati posamezniku ozavestiti delovanje in pretok planetarnih energij, njihov vpliv na psiho in možno razrešitev nastalih notranjih disharmonij. Pri tem pa ne zanemarja dejstva, da je človek do določene mere tudi svobodno predisponiran in ni zgolj odraz okolja in genetike. 26

31 4 PSIHOLOGIJA IN ASTROLOGIJA Vsak nov korak pomeni morebitno grožnjo, da nam bo spodletelo. To je eden od razlogov, zakaj se ljudje tako bojijo svobode. Fromm (2004, 100) Astrologija mora predvsem opozoriti na osnovne pojave nezavednega, na elementarne psihične procese, ki se kažejo v analognih dejstvih, kajti dejansko se življenje gradi in razvija po analogiji. Arhetipske scene se nenehno preigravajo v različnih, a sorodnih variantah. Astrologija in psihoanaliza imata precej skupnih točk glede metod in metodologije. Za psihoanalizo (kot že ime pove, gre za analizo psihe) je značilno prodiranje v prikrite ravni zavesti. Na neki točki je povezana z globinsko psihologijo, za katero je značilno raziskovanje globinskih struktur in nezavednih determinant osebnosti. Vendar pa vsaka psihoanaliza ni tudi globinska psihologija. Za globinsko analizo je značilno proučevanje nevidnih, nezavednih struktur, procesov in mehanizmov, ki ležijo onkraj individualne podzavesti in predstavljajo kolektivno nezavedno, s čimer se je ukvarjal Jung.(Trebješanin 2005, 54) Tako tudi s pomočjo osebnega horoskopa analiziramo psiho določenega posameznika.temeljni koncepti Freudove perspektive pa se v mnogočem skladajo z osnovnimi astrološkimi postavkami. Freud individualno realnost deli v tri nivoje: ono, ki pokriva celoto nezavednih procesov in je povezano z nebesnim dnom; jaz, ki hkrati ustreza zahtevam onega in nasprotnim imperativom nadjaza; nadjaz, ki pomeni cenzuro, izhaja iz identifikacije otroka s starši ali vzgojitelji in skuša ustvariti idealno podobo, ki se ji mora jaz nenehno prilagajati ter je povezano z nebesnim vrhom. 10 S socializacijo se ljudje naučijo sprejemati družbena pravila ter jih ponotranjijo kot lastna merila pravilnega in primernega ravnanja. Tako usmerja ravnanja ljudi tudi njihov lastni moralni in etični čut ter posledično njihovo izogibanje občutkom krivde. S stališča planetov je ono povezano z Luno, jaz je princip zavesti in aktivnosti in se tako približuje simboliki Sonca, nadjaz, ki je hkrati element reda, avtoritete, hierarhije, cenzure pa povezujemo s komplementarnim vplivom Jupitra in Saturna. V razvoju otroka Freud loči tri karakteristična obdobja: oralno, analno in genitalno, ki predstavlja izpolnitev uspelega razvoja. Astrološko ustrezata prvi dve fazi osi Bik - Škorpijon. Bik 10 Nebesni vrh je najvišja točka horoskopa in predstavlja sredino neba, časovno to ustreza poldnevu, ko je Sonce najvišje na obzorju, v horoskopu pa je povezan z 10 - astrološko hišo in znamenjem Kozoroga, ki mu vlada Saturn. 27

32 simbolizira v tej osi usta, grlo, Škorpijon pa spol, anus izločanje. Ta os se navezuje na dvojnost prilaščanja in zavračanja, od tod pa izvira dvojna uničevalno - ustvarjalna tendenca, ki se hkrati nanaša na okolico in bitje. Za psihoanalizo je značilno ozaveščanje in odstiranje prikritih nivojev zavesti in odkrivanje potlačenih vsebin. Podobno tudi astrologija skuša pomagati posamezniku, da bi lažje razumel delovanje kozmičnih energij in jih temu primerno usmeril na konstruktiven način. Podobno je tudi z drugima dvema konceptoma freudizma - Erosom in Thanatosom življenjskim instinktom ustvarjanja in instinktom smrti ter uničenja. Eros predstavlja libido, se pravi ljubezen v najširšem smislu energijo, ki seva iz spolnosti in povezuje nežnost, čutnost, užitek in samo življenje. To je instinkt, ki skuša združiti živo substanco. Thanatos pa deluje kot reakcija na zavračanje jaza, ki izloča vse, kar ga lahko ogrozi in nasprotuje svoji lastni metamorfozi, kar ga paradoksalno vodi v samouničenje in smrt. Astrološko gre za analogijo Erosa in Venere, planet užitka, poželenja, združitve, odprtosti. Povezave s Thanatosom pa so bolj subtilne. Navezuje se zlasti na planet Mars, ki je sinonim za bojevitost, še bolj pa na Pluton, ki vlada Škorpijonu. Jung loči individualno in kolektivno nezavedno, katero naj bi se manifestiralo v sanjah, ki odsevajo brezmejni kozmični prostor v nas samih, kjer ni nobenih prostorskih in časovnih omejitev. Glede libida pa je menil, da je njegova psihična energija neprimerno širša in večplastna in jo ni moč zreducirati samo na spolno dimenzijo. Tako je pripisal človeku štiri večje funkcije: intuicijo, občutenje, čustvo in misel. Te pa naj bi ustrezale štirim pomembnim horoskopskih točkam. Intuicija naj bi bila povezana z ascendentom in simboličnim vzhodom Sonca in tako ponazarja zavest, ki se začne zavedati sama sebe preko akcije. Občutenje se vzpostavlja v odnosu med osebo in njenim okoljem, kar jo povezuje z descendentom. Čustvo je povezano z dnom neba in predstavlja odgovor na občutenje spremembe stanja. Misel pa je proces, ki je osnovan na besedah in sintaksi, ki predstavlja simbolne izraze neke posebne kulture in oblike človeške kolektivnosti in ga predstavlja zenit ali vrh neba. Po Jungu realnost vsebuje povezave in analogije makro in mikrokozmosa, ki se izraža skozi princip sinhronosti. Zaradi nenehnega gibanja nebesnih teles in zemlje pa se ti vplivi nenehno spreminjajo, kar predstavlja jedro astrologije. Tako ima vsaka organska ali neorganska substanca svoje lastne astrološke značilnosti in astrolog jih ugotavlja v nekem danem trenutku v prehodnem ciklu časa.(aubier 1991, ) 28

33 Kljub vsemu pa astrologija ne zanemarja svobodne volje, saj človek ni le produkt dednosti, okolja in fatalne vezanosti nanj. Vse možnosti in energetski pretoki, ki so bodisi harmonični ali pa neharmonični, lahko posameznik do neke mere usmerja po svoje in jih konstruktivno ali destruktivno preobrazi v globlje razumevanje samega sebe in drugih. 4.1 JUNGOVI ELEMENTI PSIHOLOGIJE»Mladostni ego mora biti vselej pripravljen sprejeti tveganje, kajti če mlad človek ne teži k višjim ciljem od tistih, ki jih lahko varno doseže, ne bo premagal ovir na poti med mladostjo in zrelostjo.«henderson v Jung in dr.(2003,123) Ker je Jungovo razumevanje sveta in človeka kot simbolnega bitja precej povezano tudi z astrološkim načinom razmišljanja, bom na kratko opredelila nekatera njegova ključna odkritja na področju globinske in analitične psihologije. Razen tega, da je uvedel izraze kot so ekstravertiran - introvertiran ter arhetip, pa so pomembni tudi nekateri drugi pojmi, ki odslikavajo jedro njegovega raziskovanja. Koncept sence ima v analitični psihologiji ključno vlogo. Le ta je polna skritih, potlačenih vsebin, ki jih odrivamo vstran, a se kljub temu nekje kopičijo. Tako je ego v nenehnem boju s to svojo prikrito senco, kar je Jung imenoval»bitko za odrešitev«. Ta konflikt se izraža v boju med arhetipskim herojem in vesoljnimi silami zla, ki jih preneseno poosebljajo zmaji in druge pošasti. V razvijajoči se posameznikovi zavesti je lik heroja simbolno sredstvo, s katerim nastajajoči ego preseže inercijo nezavedne duševnosti in zrelega človeka osvobodi regresivnega hrepenenja, da bi se vrnil v»blaženo«stanje otroštva v svet, ki mu vlada mati. Kljub temu pa mora heroj spoznati, da njegova senca obstaja in da lahko iz nje črpa moč. Njene uničujoče sile mora sprejeti, če hoče postati dovolj strašen, da premaga pošast. To pomeni, da mora ego senci zagospodovati in jo asimilirati, preden lahko zmaga. Ustvarjalna evolucija se začne na otroški, predzavestni ravni bivanja. Podobno se infantilni ali adolescentni ego osvobodi pritiska starševskih pričakovanj in se individuira. V procesu ozaveščanja samega sebe se heroj večkrat zapovrstjo 29

34 bojuje z zmajem, da bi sprostil dovolj energije za številne človeške naloge, ki iz kaosa oblikujejo kulturni vzorec. (Henderson v Jung in dr. 2003, ) Tako ima vsak človek, tudi na videz»neoporečni«, svojo senčno plat, pa naj se tega zaveda ali ne. Prav tako to velja tudi za institucije in družbo kot celoto. Prej ko se je zaveda in ne prikriva, bolj jo skuša preseči in vključiti v svoj individuacijski proces napredka ali pa tudi občasnih regresij. Senca in nezavedno najbolj vznikneta na površje v stanjih afekta, v katerih tudi najbolj racionalni človek lahko precenjuje moč svoje volje, razumnosti in načrtovanosti svoje usode, ki jo vodi njegova notranja entiteta duhovnega demona. Kako hitro se razblinijo civilizirane (včasih tudi znanstvene) maske sodobnega, zdravo razumskega človeka, se najbolj izrazito vidi v neobičajnih stanjih, kot so vojne in druge izredne okoliščine, kjer gre za surov boj za obstanek. Tu se pojavi vprašanje, koliko je taisti»razumski«človek v svojem prabistvu napredoval od»primitivnega človeka«preteklosti in je tako včasih v svojem evolutivnem razvoju imenovan tudi intelektualna žival, ki je sam verjetno tudi najbolj sposoben (hote ali nehote) uničiti planet, na katerem živi. Vsakodnevno pa se senca izraža v raznih»drobnih«sadizmih, ki jih lahko vidimo, kadar položaj ali kak drug splet naključij nekomu omogoča sproščanje svoje»prepotentnosti«nad domnevno šibkejšim členom družbene hierarhije SIMBOLI TRANSCENDENCE Večni človeški zakoni po svoji starosti presegajo znane simbole kulture. Henderson v Jung in dr. (2003, 156) Transcendentna funkcija psihe se kaže v združitvi zavestnih in nezavednih vsebin. Ti simboli kažejo na človekovo potrebo po osvoboditvi od vsakršnega stanja bivanja, ki je pretogo, preveč nezrelo ali dokončno. Nanašajo se na osvoboditev od vsakršnega omejujočega bivanjskega vzorca na njegovi poti v višjo in zrelejšo stopnjo osebnostnega razvoja. Z združitvijo svojih zavednih in nezavednih vsebin zadobi odrasel človek občutek celovitosti.ta transcendentna funkcija psihe nam omogoča doseči največji cilj, to je popolno uresničitev potenciala, ki ga premore naše sebstvo. Njeni simboli pa nam pri tem pomagajo. Najbolj tipičen je ptica, ki predstavlja nenavadno naravo intuicije, ki deluje prek»medija«, posameznika, ki si lahko v nekakšnem transu pridobi vedenje o oddaljenih dogodkih ali dejstvih, o katerih zavestno ne ve ničesar. 30

35 Ptičji let ali potovanje v puščavo pa nista edina možna prikaza tega simbolizma, temveč je to lahko vsakršno močno gibanje, ki ponazarja osvoboditev. V prvi polovici življenja je človek večinoma še vedno vezan na primarno družino in družbeno skupnost, osvoboditev pa doživlja kot tisti trenutek iniciacije, ko mora v življenju začeti samostojno sprejemati pomembne odločitve. V kasnejšem življenjskem obdobju pa ga lahko kljub smiselnemu brzdanju zajame globoko nezadovoljstvo, ki ga lahko odpre novostim ali pa na novo zaživi. Od tod potreba po spremembi, ki jo lahko začasno zapolni potovanje okoli sveta ali selitev. Vendar pa te spremembe nimajo pravega smisla, če človek v sebi ne preraste starih življenjskih vzorcev oziroma jih ne preseže.(henderson v Jung 2003, ) Tudi živali lahko predstavljajo simbole transcendence. Bitja, ki izvirajo iz globin pradavne matere zemlje so simbolni prebivalci kolektivnega nezavednega. To so zlasti glodalci, kuščarji, kače in včasih tudi ribe. Ta bitja so posredniki, ki prek vmesnega kopenskega življenja povezujejo podvodne dejavnosti s ptičjim letom, denimo divja raca ali labod. Najpogostejši sanjski simbol transcendence pa je kača, ki je hkrati terapevtski simbol rimskega boga zdravilstva, Asklepija, ki se je do danes ohranil kot znak medicinske stroke. Še veliko pomembnejši in bolj razširjen simbol transcendence pa je motiv dveh prepletajočih se kač, ki ju lahko zasledimo tudi na konici palice boga Hermesa. Ti dve kači simbolizirata spolno združitev, vendar pa se to ne nanaša le na biološko plodnost. Hermes, kasnejši rimski Merkur simbolizira različne vloge kot so sel, bog razpotij ter vodnik duš v podzemlje in nazaj. Prvotno so Hermesa v Egiptu poznali kot boga Tota z ibisovo glavo, zato so ga razumeli kot ptičjo obliko transcendentnega načela. V obdobju grške mitologije je Hermes ponovno privzel atribute ptičjega življenja in jih dodal svoji htonski naravi kače. Njegovi palici so nad kačama zrasla krila in postala je Merkurjeva krilata palica, bog sam pa je postal»leteči človek«s krilato čepico in sandali. Tako je iz nižje transcendence podzemne kačje zavesti prišel skozi medij zemeljske stvarnosti in naposled v krilatem letu doseže transcendenco v nadčloveški oziroma nadosebni resničnosti. Sestavljene simbole pa ponazarjajo tudi krilati konji, zmaji in druga bitja. Sodobni človek težko dojame pomen simbolov, ki smo jih podedovali iz preteklosti in ki se še vedno pojavljajo v naših sanjah. Težko razumemo prastari konflikt med 31

36 simboli brzdanja in simboli osvoboditve z našim položajem v življenju, kjer smo razpeti med različnimi nasprotji kot sta denimo varnost, odgovornost in disciplina nasproti svobodi. Oblike teh različnih arhaičnih vzorcev se nekoliko razlikujejo, njihov psihični pomen pa ostaja nespremenjen. Točka, kjer se stekata brzdanje in osvoboditev - predstavljajo obredi iniciacije. Ti omogočajo, da ljudje nasprotujoče si sile združijo v sebi in tako dosežejo ravnovesje. Tako lahko vsak posameznik pomiri konfliktne prvine v svoji osebnosti, vzpostavi ravnovesje ter postane resnično človeški in sam svoj gospodar. (Henderson v Jung 2003, ) PROCES INDIVIDUACIJE Počasen, neopazen proces psihične rasti imenujemo proces individuacije. Ne moremo je sprožiti z zavestnim naporom volje, ker se zgodi le naravno, sama po sebi. V sanjah pa jo pogosto simbolizira drevo, katerega počasna, mogočna, spontana rast sledi svojemu vzorcu. Središče našega psihičnega ustroja, ki jo usmerja oziroma upravlja, je videti kot nekakšen»nuklearni atom«. Lahko bi mu rekli tudi vir, počelo in upravljavec sanjskih podob. Jung je to središče imenoval sebstvo in ga opisal kot totaliteto celotne psihe. Ego v tej psihi pa predstavlja samo delček te celote. Ljudje se od nekdaj zavedamo obstoja takšnega notranjega središča. Grki so mu rekli človekov notranji daimon, v Egiptu pa je bil izražen z ba, kar pomeni dušo. V prvotnih družbah so ga pogosto razumeli kot zaščitniškega duha, ki ga predstavlja kaka žival ali fetiš, ponekod pa ga poosebljajo notranji glasovi in razodetja nezavednega. Naravna ljudstva temu pravijo notranji spremljevalec ali veliki človek, ki biva v srcu in je nesmrten. V trenutku, ko človek umre ali malo pred tem, pa ga zapusti in se potem znova utelesi v nekem drugem bitju. Sebstvo lahko definiramo kot notranji usmerjevalni dejavnik, ki se razlikuje od zavestne osebnosti in s katerim se lahko povežemo, če proučujemo svoje sanje. Sanje dokazujejo, da obstoja neko naše notranje središče, ki omogoča osebnostno rast in zorenje. V kakšni meri se bo psiha razvila, je odvisno od našega ega in koliko je ta pripravljen poslušati sporočila sebstva ali pa se zanje nekako ne zmeni. Veliki vrojeni človek bo postal bolj stvaren v osebi, ki je zanj dovzetna, kot v tisti, ki ga zanemarja. Oseba z razvojem sebstva postane popolnejše človeško bitje. Narava ega ni ustvarila zato, da bi neomejeno sledil svojim samovoljnim vzgibom, temveč 32

37 da bi pomagal uresničiti totaliteto celovito psiho. Cilj individuacije je proces uresničevanja te enkratnosti v posamezniku. Deloma se ta proces v človeku odvija v njegovem nezavednem sam od sebe. V pravem pomenu te besede pa ga posameznik izpolnjuje le, če se ga zaveda, ker bo edino tako z njim vzpostavil živo vez. Včasih pa je človek sposoben zavestno sodelovati pri svojem razvoju s svojimi svobodnimi odločitvami, kar pa predstavlja proces individuacije v ožjem pomenu besede. V njegovem subjektivnem izkustvu pa lahko začutimo, da se vanj dejavno vključuje neka nadosebna sila, ki nas vodi v soglasju z nekim skritim načrtom, česar mi sami ne vidimo morda veliki človek v našem srcu, ki nam v sanjah pove, kaj si misli o nas. Ustvarjalni vidik psihičnega jedra pa lahko prične delovati šele takrat, ko se ego očisti vseh svojih namer ali zaželenih ciljev in se skuša zavestno dokopati do globlje, temeljnejše oblike eksistence in se prepusti notranji težnji po rasti. Odreči se moramo drži zavestnega načrtovanja, če želimo narediti prostor za notranjo osebnostno rast. (Franz v Jung 2003, ) Človek mora zavestno upoštevati vpliv nezavednega, če hoče uresničiti individuacijski proces.»namesto, da razmišlja, kaj bi moral narediti, kaj je v očeh drugih sprejemljivo, kako se običajno ravna, bi se moral preprosto poslušati. Izvedel bi, kaj od njega želi njegova notranja totaliteta-sebstvo, tukaj in zdaj, v danih okoliščinah. Tako kot drevo bi se morali tudi mi prepustiti temu komaj zaznavnemu, a vendar izredno močnemu vzgibu, ki izhaja iz težnje po edinstveni, ustvarjalni samouresničitvi. Človek si mora nenehno prizadevati za nečim, česar ni še nihče pred njim spoznal. Zato je tudi nesmiselna primerjava s tem, kako se razvija nekdo drug, saj ima vsak od nas izjemno samouresničitev in specifične ovire na poti do le te«. (Franz v Jung 2003, ) SREČANJE Z NEZAVEDNIM Resnično spoznanje bi moralo biti usmerjeno v notranjo resničnost, ki se je navadno ne zavedamo, niti je ne moremo neposredno opazovati. Fromm (2004,91) 33

38 V mladostni dobi se pri večini začne postopno prebujenje, v katerem se začne posameznik počasi zavedati sveta in sebe. V zgodnji fazi veliko otrok išče nekakšen smisel življenja, ki bi jim pomagal urediti kaos, ki je v njih in okoli njih. Nekatere pa intenzivnost podedovanih in nagonskih arhetipskih vzorcev nemoteno nezavedno pelje skozi življenje. Ti mladi ljudje se običajno ne obremenjujejo z globljim smislom življenja, ker jim njihove izkušnje v zvezi z ljubeznijo, naravo, športom in delom nudijo takojšen in zadovoljujoč pomen. Ni nujno, da so bolj plehki, le tok življenja in usode jih ponavadi nosi z manj trenja in nemira kot njihove bolj introspektivne vrstnike. Dejanski proces individuacije, ki pomeni zavestno sprijaznjenje s svojim notranjim središčem (psihičnim jedrom) oziroma sebstvom, se običajno začne v trenutku, ko je posameznikova osebnost ranjena, ko človek trpi in si začne zastavljati temeljna eksistenčna vprašanja. Prvotni šok pomeni nekakšen»klic«, ki pa ga največkrat ne razumemo, zato pa ga ego čuti kot oviro na poti uresničevanja svoje volje in želje, ki jo ponavadi projicira na nekaj zunanjega. Morda je navzven videti vse brezhibno, a se v sebi človek na smrt dolgočasi, zato se mu zdi vse nekako nesmiselno in prazno. Nekako to sovpada z obdobjem prve življenjske krize, ko človek išče nekaj, kar je nemogoče najti, nekaj, o čemer ničesar ne ve. (Franz v Jung 2003, ) Kolektivno nezavedno je tako eden najpomembnejših elementov Jungove teorije. Zanj je značilno, da predpostavlja skupno duševno in duhovno osnovo vsega človeštva. Izhaja pa iz dejstva, da si delimo tako duhovni svet kot tudi materialni. V ta prostor vstopamo skozi svoje nezavedno duševno delovanje. Tega skupnega duševnega sveta se večinoma ne zavedamo, temveč le posameznih individualnih usod, ki kakor nekakšni otoki štrlijo nad morsko površino. Ti otoki pa so pod gladino povezani, le da mi tega zavestno v glavnem ne zaznamo ANIMA Anima je v moški psihi poosebitev ženskih psihičnih nagnjenj in njegov ženski pralik. Izraža se v obliki neopredeljivih občutij in razpoloženj, preroških slutenj, dovzetnosti za iracionalno, zmožnosti osebne ljubezni ter konec koncev v povezanosti z nezavednim. Značaj moške anime praviloma oblikuje njegova mati. 34

39 Če je ta vpliv slab, se to pogosto izraža v razdražljivem ali potrtem razpoloženju, spremenljivosti, negotovosti in občutljivosti. Kadar pa je sposoben premagati njen napad na svojo osebnost, mu bo ta pomagala okrepiti moškost v njemu samem. V kolikor pa temačna razpoloženja prevladujejo, postane njegova anima zli duh smrti. Francozi pravijo takšnemu liku anime femme fatale. Grške sirene, slovanske Rusalke, nemške Lorelai prav tako poosebljajo ta temni vidik anime, ki simbolizira razdiralnost iluzij, ki se ne morejo uresničiti. Negativna anima se v moški osebnosti lahko razkriva tudi v mehkužnih, zbadljivih in strupenih opazkah, ki skušajo vse razvrednotiti in tako na poceni način izkrivljajo resnico ter delujejo prikrito razdiralno. Anima je tudi odgovorna za to, da si bo moški sposoben najti pravo zakonsko družico. Poskrbi, da se bo njegov um uglasil s pravimi notranjimi vrednotami in mu odpre pot k večjim notranjim globinam. V tem primeru mu postane notranja vodnica k sebstvu. Podobno vlogo igra v iniciacijah šamanov. V današnjem času je zlasti avto objekt številnih moških projekcij anime, za katerega pogosto skrbijo bolje, kot za svojo žensko. Prav tako to velja za ladjo, ki je pogosto razumljena kot ona, kapitan pa njen mož, ki se mora po tradiciji - z njenim potonom - potopiti tudi sam. Pozitivna vloga anime se pojavi, ko začne moški resneje obravnavati čustva, razpoloženja, pričakovanja in fantazije, ki mu jih pošilja, ko jih prelije v neko ustvarjalno obliko na primer v pisanje, slikanje, kiparstvo, glasbeno kompozicijo, ples ali kako drugače. Ko se fantazija enkrat dokončno oblikuje, jo mora proučiti tako intelektualno kot etično, hkrati pa jo čustveno ovrednotiti. Bistveno je, da jo obravnava, kot da je absolutno resnična in jo ne zavrne avtomatično kot nesmiselno utvaro. Če se temu posveča dovolj dolgo, bo proces individuacije sčasoma postal svojevrstna resničnost, ki se bo razgrnila v svoji pravi obliki. V srednjem veku, ko je prišlo do občutne duhovne diferenciacije na področju religioznih, pesniških in drugih kulturnih zadev, je tako fantazijski svet nezavednega pridobival večji pomen kot ga je imel prej. Viteški kult dame v tem obdobju kaže na poskus, da bi moški izrazili žensko plat svoje narave, tako v odnosu do zunanje ženske kot v razmerju do svojega notranjega sveta. Dama, ki ji je vitez zaprisegel, da ji bo večno služil in ji posvetil vsa junaška dejanja, je bila poosebitev anime. Ona je junaka vodila in naučila prepoznavati svoja čustva in oblikovala njegov odnos do žensk. Ko se je vzvišeni vidik anime združil z likom Device Marije, arhetipom 35

40 kozmične matere, je postala predmet brezmejne vdanosti in čaščenja. Ker je bila v celoti pozitiven lik, se je njen polarni, a enako intenzivni vidik oziroma senca začel izražati v enako goreči veri v čarovnice, ki je odsev nezavednega sovraštva in strahu pred ženskami in iracionalno nelagodnostjo pred animo v moškem samem. Na Japonskem ustreza liku Marije - Mesečeva gospa, ki svoje ljubljence obdari s kakim umetniškim darom, v Indiji ta isti arhetip predstavlja Šakti, pri muslimanih pa Fatima, Mohamedova hči. (Franz v Jung in dr. 2003, )»Slaba stran čaščenja anime kot uradno priznanega lika je, da izgubi svojo individualnost. Če pa jo obravnavamo izključno kot osebno bitje, je nevarno, da jo bomo našli le še v zunanjem svetu, kamor smo jo projicirali. To lahko povzroča neskončne nevšečnosti, ker bo moški postal žrtev svojih erotičnih fantazij ali pa bo prisilno odvisen od neke konkretne ženske. Samo boleča odločitev, da bomo svoje fantazije in čustva obravnavali z vso resnostjo, lahko na tej stopnji prepreči dokončno ustavitev procesa individuacije. Tako bo moški odkril, kaj zanj pomeni anima kot notranja resničnost. S tem znova postane to, kar je prvotno bila-ženska v moškem, ki prenaša življenjska sporočila sebstva.«( Franz v Jung in dr. 2003, ) Prav tako je število 4 povezano z animo, saj poteka njen razvoj v štirih stopnjah; od lika Eve, ki predstavlja povsem nagonske in biološke odnose, preko romantične in estetske ravni, sledi lik device Marije, končno stopnjo pa simbolizira Sapientiamodrost, ki presega celo najsvetejše in najčistejše vidike anime. Sodobni človek v svojem psihičnem razvoju le redko doseže takšno stopnjo. Animo v astrološki simboliki ponazarja predvsem Luna ANIMUS Podobno kot ženska v moškem, obstaja analogno tudi poosebitev moškega v ženski-animus oziroma moški pralik, ki se lahko izrazi pozitivno ali negativno. Ta pa se ne pojavlja pogosto v obliki erotičnih fantazij ali razpoloženj, temveč bolj običajno skozi prepričanja, v katera ženska trdno verjame. Kaže se v obliki trdožive in nepopustljive sile celo v navidezno zelo ženstvenih ženskah. Tako kot mati oblikuje značaj sinove anime, pa oblikuje značaj hčerinega animusa oče. To se nanaša na prepričanja, ki nimajo zveze z osebno stvarnostjo ženske, kakršna v resnici je. 36

41 Biološko bi lahko pojma animusa in anime navezali na dejstvo, da smo vsi izvorno ustvarjeni iz ženske in moške spolne celice, ženskih in moških genov, torej yina in yanga. Prav tako smo sestavljeni iz različnih mešanic ženskih in moških spolnih hormonov, kar pa se odraža tudi v našem psihičnem delovanju. Negativni animus se ne pojavlja samo kot demon smrti, pač pa v pravljicah in mitihkot morilec ali ropar - kot denimo Sinjebradec, ki v skrivni sobi ubije vse svoje žene. Ta prispodoba pooseblja razdiralnega animusa, ki se kaže v napol zavestnih, hladnih ter destruktivnih mislih in prepričanjih ženske, s katerimi peha moža in otroke v bolezen, nesrečo, pa tudi smrt. Lik nezavednega nas dejansko»obsede«in šele ko to mine, se lahko zaprepadeno zavemo, da smo rekli in naredili stvari, ki so lahko nasprotne našim pravim mislim in čustvom. Zanimivo, da animus deluje precej trdovratno in se ne zmeni za realno stanje, temveč živi neko svojstveno resničnost, ki redko ustreza odslikavi»prave resnice«.(franz v Jung in dr. 2003, ) SLIKA 4.1: SEN KRESNE NOČI Vir: Jung in dr.(2003,194) V številnih mitih je ljubimec skrivnosten lik, ki ga ženska ne sme nikoli pogledati. Lep primer je Psiha, ki jo ljubi Eros, a ji je prepovedano, da bi ga kdaj pogledala. Ko to 37

42 nazadnje stori, jo ta zapusti, njegovo ljubezen, pa si ponovno pridobi šele po dolgem in bolečem iskanju. Animus ima tudi svoj pozitiven in koristen vidik, saj nam omogoča s svojim ustvarjalnim vidikom olajšati pot do sebstva. Prav tako ima štiri stopnje; vse od poosebitve gole fizične moči atletskega tipa, človeka akcije, preko romantičnega vidika, do končnega modrega vodnika k duhovni resnici. V svoji najbolj razviti obliki lahko poveže žensko duševnost z duhovnim razvojem njenega časa, tako da postane za ustvarjalne ideje celo bolj odprta kot moški. Ustvarjalna drznost ženskega pozitivnega animusa občasno izrazi misli in ideje, ki moške spodbudijo k novim podvigom. Njegov pozitiven vidik tako pooseblja podjetnega duha, pogumnost, resnicoljubnost in v najvišji obliki duhovno globino. Preko njega začuti ženska globlje procese svojega osebnega, pa tudi kulturno objektivnega položaja in najde pot k intenzivnejšemu duhovnemu pogledu na življenje. Ženska mora najti pogum in notranjo širino, da podvomi ter izpraša svetost in nedotakljivost svojih prepričanj. Šele takrat bo pripravljena sprejeti namige nezavednega, še posebej kadar ti nasprotujejo mnenju njenega animusa. Šele takrat bodo pojavne oblike sebstva zares prodrle do nje, tako da bo tudi zavestno dojela njihov pomen. (Franz v Jung in dr. 2003, ) V astrologiji simbolizira animusa planet Mars SEBSTVO-SIMBOL NOTRANJE CELOVITOSTI Ne glede na to, ali je človek veren ali ne, se lahko sam odloči za dobro ali zlo. Fromm (2004, 210) Ko se je človek temeljito poglobil v problem animusa in anime ter se z njima ne identificira več, se bo njegovo nezavedno spremenilo in pojavilo v novi simbolni obliki sebstva, ki predstavlja najgloblje jedro psihe. V ženski to središče ponavadi pooseblja vzvišen ženski lik - bodisi svečenica, čarodejka, mati zemlja, boginja narave ali ljubezni. V grški mitologiji jo simbolizira Demetra. V primeru moškega pa se pokaže kot moški pobudnik ali varuh (indijski guru), stari modrec, duh narave itd. Poosebitev sebstva pa ni vedno star človek, lahko ga pooseblja tudi mladenič kot na 38

43 sliki Petra Birkhauserja. Soncu podoben okrogel predmet je simbol totalitete, celovitosti, deček je teman, ker izvira iz noči - nezavednega. Simbolizira sebstvo in z njim obnovo življenja, ki naj bi obvladovalo nezavedni del, ki ga predstavlja ukročena žival. Jung je zavrnil teorijo, po kateri naj bi se razvoj osebnosti končal na koncu adolescence. Posameznik naj bi sledil razvoju svojega sebstva, ko naj bi presegel nižje stopnje osebnosti. To pa se lahko zaradi raznih motenj in ovir močno odloži ali celo zaustavi na določeni stopnji osebnostnega razvoja. SLIKA 4.2:ZAVEDNO-NEZAVEDNO Vir: Jung in dr.(2003, 201) Ko se človek posveti napotkom, ki mu jih daje njegovo nezavedno in jih upošteva, bo to obrodilo sadove: na lepem se bo njegovo, morebiti rutinsko življenje, spremenilo v bogato, brezmejno notranjo pustolovščino, polno ustvarjalnih možnosti. Sebstvo se poraja v sanjah kot mlado ali staro bitje. Spremlja nas vse življenje in obstaja zunaj zavestno dojetega življenjskega toka, kar ustvarja naše osebno doživljanje časa. Je pa hkrati vseprisotno, kar se izraža kot gigantsko, simbolno človeško bitje, ki obsega ali vsebuje ves kozmos. Lik kozmičnega človeka zasledimo v številnih mitih; v stari Perziji so ga imenovali Gajomart in ga upodabljali kot velikanski lik, ki oddaja svetlobo. Na Vzhodu, pa tudi nekaterih gnostičnih krogih na 39

44 Zahodu, so ljudje kmalu spoznali, da je kozmični človek bolj notranja psihična podoba, kot konkretna zunanja stvarnost. Za hindujce pa je to nekaj, kar živi v vsakem posamezniku in je njegov edini neumrljivi del. Notranji veliki človek posameznika odreši s tem, da ga iz stvarstva trpljenja odpelje nazaj v izvorno sfero večnosti. Vendar lahko to stori samo, če ga človek prepozna, se predrami iz spanca, da ga budnega vodi. V mitih o stari Indiji je veliki človek znan pod imenom Puruša, kar pomeni»človek«ali»oseba«. Puruša živi v srcu slehernega posameznika, hkrati pa zapolnjuje ves kozmos. Vsa psihična stvarnost slehernega posameznika je tako usmerjena k arhetipskemu simbolu sebstva. Obstoja človeških bitij ne bomo mogli nikoli zadovovoljivo pojasniti zgolj s sklicevanjem na posamezne instinkte ali ciljno usmerjene mehanizme, kot so potreba po hrani, moč, spolnost, preživetje, ohranitev vrste itd. Človekov vodilni namen ni jesti, piti, temveč primarno, da je Človek, se pravi, da v drugih vidi, ne glede na takšne ali drugačne razlike, podobno človeško bitje kot je sam in da z drugimi ravna tako, kot bi želel, da drugi z njim ter da mu, če že ne more pomagati, vsaj ne škoduje. 40

45 SLIKA 4.3: SIMBOL SEBSTVA Vir: Jung in dr. (2003, 205) V zahodni civilizaciji je kozmični človek v veliki meri poistoveten s Kristusom, na Vzhodu pa z Budo. Nekatera verska gibanja pozne antike pa so mu preprosto rekla Anthropos, kar pomeni človek po grško. Ni naključje, da je simbol ponovnega rojstva in z njim zvezan praznik božič ravno okoli zimskega solsticija oziroma zimskega sončnega obrata in tako simbolizira ponovno rojstvo in daljšanje dneva. Predstavlja ostanek starodavnih cikličnih obredov čaščenja sonca. Pri Hindujcih ni najbolj pomembno, da se bo zunanji svet nekoč zlil z izvornim velikim človekom. Bistveno je, da se bo razblinila ekstravertirana naravnanost 41

46 posameznikovega ega in s tem naredila prostor kozmičnemu človeku. To se zgodi, ko se ego zedini s sebstvom. Številni primeri, ki izvirajo iz mnogih civilizacij dokazujejo, da je simbol velikega človeka univerzalen. Njegova podoba je zakoreninjena v zavesti ljudi kot nekakšen cilj ali izraz temeljne skrivnosti življenja. Ker simbolizira celovitost in popolnost, ga pogosto razumemo kot dvospolno bitje. Sebstvo naj bi predstavljalo središče objektivne, jaz pa subjektivne identitete. Aktivna imaginacija je eden izmed načinov domišljijskega meditiranja, s katerim lahko človek hoteno stopi v stik z nezavednim in vzpostavi zavesten odnos s psihičnimi pojavi. Na nek način jo lahko vzporejamo z vzhodnimi oblikami meditacije, na primer zen budistično tehniko, po drugi strani pa se po nečem bistveno razlikuje. Človek pri aktivni imaginaciji nima nobenega zavestnega cilja ali programa in tako ni vodena. Sebstvo pa je pogosto simbolizirano tudi z živaljo, ki predstavlja našo nagonsko naravo in njeno povezanost z okoljem, v katerem živimo. Ta odnos sebstva do vse narave in do kozmosa pa izhaja iz tega, da je»nuklearni atom«naše psihe nekako vtkan v celoten svet, tako zunanji kot notranji. Tudi naše nezavedno je uglašeno z okoljem, v katerem živimo - čeprav mehanizmi, ki vzpostavljajo povezave, daleč presegajo sposobnosti našega razumevanja. (Jung in dr. 2003, ) 4.2 KRATKA ZGODOVINA ASTROLOGIJE»Tomorrow and tomorrow and tomorrow Creeps in this petty pace from day to day To the last instant of recorded time. And all our yesterdays have lighted us The way to the dusty death.«shakespeare Človek je skozi svojo zgodovino prešel skozi številne transformacije, preko instinktivne, prvenstveno biološke realnosti nižjih stopenj zavesti, preko razvoja emocij, možganov in duha. Moderni teoretski fiziki so odkrili, da so vse teorije naravnih fenomenov in zakonov, ki opisujejo stvaritve človeških možganov bolj lastnina našega pojmovnega zemljevida realnosti kot pa realnosti same. Neločljiva povezanost in prepletanje mentalnega, psihičnega in fizičnega sveta je vedno predstavljalo centralni koncept astrologije. Astrologija je poskus orientacije človeka v kozmosu in bolj kot čista znanost, je ideja integracije zunanjega in notranjega vesolja. Skupni faktor, ki povezuje psihologijo, astrologijo in fiziko je 42

47 čas, ki je vedno predstavljal centralno točko astrologije. Ni še končne definicije, ali sta čas in prostor končna ali neskončna. Podobno je bilo predhodno v psihologiji predpostavljeno, da je posameznik v celoti determiniran z dejanji, ki jih je izkusil v svojem življenju. Kasneje pa je Carl Gustav Jung odkril, da obstaja zbiralnik informacij, ki je predhoden individualni eksistenci kolektivno nezavedno, skozi katero se zgodovina vseh ljudi prenaša direktno skozi arhetipska obnašanja, sanje, vizije in druge nezavedne mehanizme. Kolektivno nezavedno je univerzum v odnosu do individualne psihe. Ker je imel človek v primerjavi z ostalimi živalmi relativno malo fizične moči, pa se je zato posledično osredotočil na razumevanje samega sebe in situacije, v kateri se je znašel, z namenom, da preživi. Naslednje njegovo orodje v boju za obstanek je bila komunikacija, ki jo je uporabljal pri lovu na divje živali. Pri opazovanju dneva je kmalu ugotovil, da Sonce vsak dan vzhaja in zahaja ter da ima tekom dneva različno toplotno in svetlobno moč, ki pa se spreminja tudi skozi daljše obdobje. Po končanem nomadskem obdobju, ki je trajalo pretežno do 9000 let pred našim štetjem, je nastopila poljedelska faza, kjer pa je bilo poznavanje pravočasne setve in žetve še kako pomembno. Tako je bila ena izmed ključnih dejavnosti plemena opazovanje in beleženje nebesnih premikov. Poljedelci so zlasti spremljali gibanje Sonca in Lune. Sončni premiki so bili zlasti pomembni za razumevanje strukture časa. Prav tako so bili uporabni za izmero dnevnega cikla in letnih časov ter za štetje let tekom življenja. Luna pa je bila pomembna za obdobja setve, žetve, razmnoževanja, predvidevanja plime in oseke, upadanja in naraščanja rek itd. Sonce je predstavljajo boga vitalnosti in moči, Luna pa boginjo stvarjenja in uničenja. Skupaj sta predstavljala žensko in moško božanstvo. V zgodovini zgodnjih civilizacij so se izmenjevala patriarhalna solarna in matriarhalna lunarna božanstva. Miti teh prvih civilizacij so projekcije ženskih in moških lastnosti na planetna telesa. Predstavljali so kompleksne zgodbe, ki so združevale vzorce, norme obnašanja in kulturne vrednote. Hkrati pa so odražali simbolične predstave naravnih kozmičnih sil, ki so determinirale človekovo blagostanje in zdravje. Izvor prvega koledarja in astrologije segata v isto obdobje in je bilo verjetno sinhrono. Prvi babilonski koledarji so bili istočasno tudi zodiaki, katerih podobe so bile totemske živali, ki so predstavljale dvanajst pomembnih letnih 43

48 delitev. Babilonci so tako dan razdelili na 24 ur, krog na in uro na 60 minut. Letni cikel je bil razumljen skoraj identičen in življenje kot večno ponavljanje mitoloških obrazcev, ki so bili določeni od bogov. Meseci so predstavljali istočasno totemske živali, planetarna bitja in bogove. Ni bilo individualnosti oziroma ločitve od kozmosa, ter z njim povezani univerzalni rituali, ki so se nanašali na božanstva, ki bi jih kaznovala v primeru neupoštevanja ali kršitve le teh. Dneve tedna so poimenovali po planetarnih božanstvih, kar so kasneje prevzeli tudi Grki in Rimljani. Po drugi strani pa so bili veliko boljši v izračunih nebesnih teles kot Grki, ki so se kasneje učili od njih in Egipčanov (zlasti geometrije) in tako oplemenitili svoje znanje. Za stare civilizacije je bilo značilno, da so si med seboj dopolnjevale in izmenjevale različna spoznanja, četudi si včasih niso bile v najboljših odnosih ali pa so se celo bojevale, kar potrjuje človeško primarno potrebo po vedoželjnosti, ki je močnejša od raznih ideoloških in političnih interesov. Totemske živali so bile postopno identificirane s posamezniki, ki so bili povezani z njimi do stopnje, ko je bila izenačena naravna identifikacija antropomorfnega arhetipa z osebnostnimi tipi. Astrologija je torej nekakšen arhetipski sistem za integracijo posameznika in vesolja. Je geometrijsko orientiran sistem idealnih vrednot, ki jo simbolizirajo znaki zodiaka. Skozi poudarjanje časa in prostora rojstva determinira kombinacijo arhetipskih vrednot, ki so prisotne in delujejo v določenem času preko simbolike planetov in zvezdnih znamenj, ki predstavljajo prenos med idealnim in stvarnim. Realnost življenja je tako kompleksna, da ima lahko le simbolno zvezo z idealnim. Interpretacija in razumevanje teh arhetipskih vrednot ni tako lahko razumljiva in v celoti predvidljiva, vendar pa proizvaja matrico in jezik, ki pomaga posamezniku odkriti svet v njem samem in manjkajoče vezi do njegovih instinktov in globljega razumevanja samega sebe in sveta, ki ga obdaja. 44

49 SLIKA 4,4: STONEHENGE Vir: Mann (2003,18) Megalitska kultura je bila del širše kozmološko - kulturne sfere, ki se je raztezala od SZ Evrope do vzhodnega Sredozemlja. Beseda megalitik izvira iz grških besed mega - velik in lith, ki pomeni kamen. Gre torej za kulture velikih kamnitih blokov, ki so služili kot nekakšen observatorij. Del te kozmologije je bil povezan s šamanizmom, ki je predpostavljal notranji negotov kozmos, po drugi strani pa odraz geomantične ideje, ki se je nanašala na notranji red večnih ciklusov in je vspodbujala antropocentrično misel o prostorskem in časovnem zaporedju fizičnega sveta. Stonehenge, najznamenitejši kamniti predstavnik te kulture, je predstavljal simbol vzhajanja in zahajanja Sonca, Lune, po drugi strani pa je bil tudi prostor šamanističnih iniciacij in komunikacij s predniki, obrednih prehodov, opazovanj solsticijev itd. Njegov nastanek sega v leto 4500 pr. n. št. in se sestoji iz več koncentričnih krogov, ki vodijo v središčni obredni predel, ki je predstavljal točko 45

50 stika z nevidnim svetom in kozmosom. Tako je predstavljal delitev na dve ločeni sferi-sveto (transcendentno) in na drugi strani profano ali vsakdanje. (Campion 2008, 17-21) MEZOPOTAMIJA IN EGIPT Prvi pojav astrologije kot visoko organiziranega in kodificiranega sistema branja nebesnih pojavov najdemo v Mezopotamiji, med rekama Evfrat in Tigris 4000 let pr. n. št. na ozemlju današnjega Iraka. Izšla je iz potrebe po harmonizaciji nebes in zemlje (in iz nje izhajajoče težnje po kozmični državi), opazovanju letnih časov in ohranjanju politične stabilnosti in ekonomske blaginje. Za kozmično državo je bilo značilno, da je združevala tako fizično kot tudi metafizično stvarnost, zemeljski svet pa je bil neločljiv od nebesnega. Človeška družba, politika in (astralna) religija so bile med sabo vzajemno povezane in za vladarje je bilo ključnega pomena, kako upravljati to intimno povezanost s kozmosom, (po Levyu Brühlu mistično participacijo), da bi bila ta obče sprejeta in bi združevala ljudi v skupno dobro. Ključno prelomnico so imeli sveti koledarji, opazovanja ter z njimi povezani obredi, ki so predstavljali tako posameznikovo kot tudi družbeno potrebo in dolžnost njihovega udeleževanja. Istočasno pa so bili povezani s poznavanjem naravnih zakonitosti Zemlje in kozmosa. Seveda pa je jasno, da takratni arhaični svet celotnih metafizičnih konceptov ni formuliral v teoretskem jeziku, temveč s simboli, miti in obredi, ki so imeli zanj poseben pomen in so bili istočasno odraz določene situacije v kozmosu, ki je bila tako združena v neko koherentno, razumljivo celoto. Gre tudi za prevlado nebesnega arhetipa, kjer ima vsak nebesni vzorec svoj prototip na Zemlji. Tako so denimo v Egiptu kraje imenovali po nebeških»poljih«, ki naj bi jih odražala zemeljska geografija, ki tako ustreza ideji v platonskem pomenu. Tako naj bi bila tudi naša Zemlja odraz nebesne sfere in prav vsako dejanje, ki ga naredimo odraža kozmično odslikavo, ki predstavlja pravo resničnost. Po mezopotamskem razumevanju naj bi imeli reki Tigris in Evfrat»pravzorec«v zvezdah Anuit in Lastovka, mesto Ninive pa naj bi imelo svoj arhetip v ozvezdju Veliki medved (Ursa major). Verjeli so, da obstaja poleg vidnega neba tudi tako, ki je nevidno in so ga imenovali menok. To naj bi bilo nevidno, subtilno, duhovno stanje, ki pa je po drugi strani popolnoma konkretno. (Eliade 1992,15-17) 46

51 Božanstva so se kazala skozi naravne sile kot so veter, dež, strela in z njo povezanim ognjem. Vse to je predstavljalo delovanje višjih naravnih, kozmičnih sil. Astrologija pa je tu odražala kompleksen sistem, skozi katerega se prezentira božanski jezik okolja in neba, ki ga je bilo potrebno dekodirat. Bogovi in boginje so predstavljali sestavni del naravnega okolja, saj so delili isti svet z ljudmi, samo da je bil ta neviden. Na nek način so odsevali transcendenco, ki vlada naravi, po drugi strani pa svojevrstno imanenco, saj so jo hkrati tudi prežemali. Kompleksna astrologija, ki se je razvila tu, je predstavljala način raziskovanja neznanega, z namenom upravljanja prihodnosti, po drugi strani pa je zaznamovala dialektično razmerje med znanim in neznanim, kar še dandanes predstavlja njeno temeljno izhodišče. Mezopotamska kultura je tako preživela skozi astrologijo, matematično astronomijo in kozmično religijo, ko je bila asimilirana v grško kulturo. Od tu pa je postala dediščina naše zahodne civilizacije. Babilonska astrologija je bila znanstvena v smislu, da se je nanašala na deduktivno metodologijo (se pravi izvajanja posameznih sklepov iz splošnejših) in analitično logična, ker je izhajala iz astronomskih odkritij, ki so izvirala iz empiričnih opazovanj. Po drugi strani pa je vsebovala tudi metafizično povezanost med zvezdami in družbo, ki je vključevala božji namen imaginarnih reprezentacij. Če odmislimo slednjega, imamo opraviti z neizogibno relacijo med obstoječim nebesnim pojavom in iz njega izhajajočim potencialnim dogodkom. Astrologija se tako pojavi kot abstraktno, logično, skorajda znanstveno sredstvo»upravljanja«sveta. Skozi njo se je moderna znanost postopoma izvila iz spon religijske sfere. (Campion 2008, 61) Od začetka egipčanskih dinastij, okoli 3200 pr. n. št. je bila povezava med astronomijo in astrologijo ter življenjem človeka jasno. Veliki ostanki egipčanske civilizacije, še zlasti Velike piramide, kažejo na to, da je simbolizirala velikost in vsemogočnost faraona - boga in bila hkrati opazovalni stolp za svečenikeastronome. V nasprotju z mezopotamsko kulturo, kjer je bil vladar le posredovalec sporočil božanstev in orodje v rokah kozmičnih entitet, pa je predstavljal faraon sam boga - utelešenje iz mesa in krvi. Piramida je predstavljala most k vrnitvi v kozmos oziroma njegovemu izvoru. Razlog za tako naziranje in razlikovanje med obema kulturama je bilo najverjetneje v geografski legi, saj so bili Egipčani bolj zavarovani 47

52 pred sovražniki s puščavo, medtem ko so bile mezopotamske države bolj izpostavljene in podvržene tudi medsebojnim spopadom. Postavitev in oblika Velike piramide je bila povezana z astronomskimi vrednostmi. Religija, astronomija, astrologija in koledar so bili združeni v pojmovanju in praksi. Egipčanski miti so odražali harmonijo med nebom in zemljo. Osrednji egipčanski mit se je nanašal na smrt in vstajenje Ozirisa, ki je bil sin neba in zemlje bog smrti. Ubil ga je njegov brat Set, bog zla in ga razrezal na štirinajst kosov, ki so bili razmetani po Egiptu. Njegova sestra Izida (v Babilonu Ištar) je bila ekvivalentna Veneri, boginji ljubezni in lepote, sicer pa planet, ki spremlja Sonce pri vzhajanju in zahajanju. Zbrala je vse njegove dele, razen falusa in jih shranila z ustreznimi rituali, medtem pa je Horus, sin Raja-boga sonca, ubil Seta in tako maščeval Ozirisa. S pomočjo Izide in njenega truda, so bogovi podarili Ozirisu nesmrtnost in je tako postal sodnik mrtvih in vladar iniciatorskih misterijev, ki so bili osnova za egipčansko Knjigo mrtvih. Psihološko naj bi to razkosanje simboliziralo človekovo potrebo po notranji transformaciji, v kateri bi posamezne ločene nezavedne vsebine ozavestili in vključili v zavesten vidik dojemanja in posledično ponovno vzpostavili enovito izvorno celovitost. Gre za prostovoljno, začasno žrtvovanje sebstva, da bi se lahko ponovno zaživelo. 48

53 SLIKA 4.5:EGIPČANSKI VLADARJI PREJEMAJO SVOJO OBLAST OD SONCA Vir: Pischel (1966,64) Ta mit pa lahko interpretiramo tudi preprosto kot smrt in ponovno rojstvo sonca vsak dan. Druga interpretacija pa se nanaša na to, da so bili Egipčani življenjsko odvisni 49

54 od letnega poplavljanja Nila. Precizno časovno določanje poplavljanja je bil odločilen faktor v letnem koledarskem in ritualnem urniku. Indikator časa je bilo svetlobno vzhajanje zvezde Sirius. Sirius se dviga za Soncem v mesecih pred poplavljanjem in zato ni bil viden v žarkih vzhajajočega sonca. V mesecih, ko pa je Nil poplavljal je bil Sirius dvignjen malo pred vzidom Sonca in tako viden, zdelo se je, kot da vodi Sonce na dnevno nebo. Oziris je tako simboliziral zvezdo Sirius (O-sirius); Izida pa planet Venero, ki vedno spremlja Sonce kot jutranja zvezda Danica ali pa Večernica. Horus je bil vzhajajoče sonce, Set pa je ponazarjal temo in nerodovitnost noči in obdobje pred poplavljanjem. Ta mit je prenašal temeljne astronomske informacije iz generacije v generacijo. Za Egipčane so bila števila zelo pomembna, celotni kozmos je bil zvezan z njimi in so utelešala jasne, pa tudi nejasne predstave o vesolju. Števila so bila izrazi enotnosti, ki so vladala na nebu. Geometrijsko določene planetne pozicije so bile identične tisti, ki je določala človeške, kar se je tudi odražalo v konstruiranju pomembnih zgradb. Zakoni sončnega sistema gibanja planetov so bili isti kot tisti, ki so vladali človeku in verjeli so, da bolj ko razumejo kozmične zakone in jim sledijo, bolj enotna in združena civilizacija bodo. Tako denimo je bila Velika piramida, zgrajena približno 2170 pr. n. št. kot grobnica faraona Keopsa. Istočasno pa je služila kot astronomski observatorij in iniciacijski tempelj. Celotna geometrija zgradbe je bazirala na astronomsko pomembnih dejstvih in premikih. 50

55 SLIKA 4.6: VELIKA PIRAMIDA Vir: Mann (2003, 22) Znano je, da je obseg osnovnega kvadrata te piramide skoraj enak obsegu kroga, katerega polmer je enak njeni višini, kar pomeni, da je razmerje med osnovnim kvadratom in krogom izraženo z višino. Potemtakem si je mogoče predstavljati obseg kroga, katerega polmer bi bil enak višini piramide, in ki bi se vrtel na vrhu piramide- bodisi navpično kot kolo ali vodoravno kot plošča disk, pa tudi poševno. Prav tako si je mogoče predstavljati kroglo, katere os bi bila v osi piramide in katere obseg bi bil lahko dolg kot polmer piramide. (Mann 2003, 21-23) 51

56 4.2.2 GRČIJA Grška civilizacija je bila ena najmočnejših v tedanjem znanem svetu. Sintetizirali so mitologije in religije bližnjega vzhoda in vzhodnega Mediterana. Vendar pa so skozi mnoštvo bogov ohranili čvrsto jedro glavnih, ki so se nanašali na glavne planete in zvezdne konstelacije. Bogovi so bili manifestacije notranje potrebe po zaščiti, ki so jo ljudje čutili v takratnem nemirnem času in so tako dobili moč in prestiž v njihovem življenju. V antiki so poznali pet planetov, ki so bili vidni s prostim očesom. To so bili Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn. Vsak dan v tednu so poimenovali po enem izmed njih, zraven pa dodali še Sonce in Luno. Sam izraz planet je nastal iz grške besede planetes aster, kar pomeni blodnjaško zvezdo. Imenovali so ga premična zvezda v nasprotju z nepremično fiksno oziroma stalnico. To besedo planet(es) pa so sprejeli tudi Rimljani v latinski jezik, od koder smo jo prevzeli tudi mi. (Prosen 2003, 42-43) Vendar pa so babilonski svečeniki poznali vseh teh pet planetov že 2000 let pr. n. št. V pohodih Aleksandra Velikega v 4. stol. pr. n. št. so Grki prihajali v stik s to babilonsko kulturo in znanostjo in prevzeli njihova dognanja, spremenili pa samo imena bogov in planetov. Želje po ekspanziji so bile povezane z lastnostmi boga določenega območja in bivšimi uspehi, ki so se nanašali na pomoč le teh. Ko so bila mesta zavzeta, je bilo običajno, da so uničili in odstranili podobe tamkajšnjih bogov in jih nadomestili s svojimi. Kljub temu pa so njihovi znanstveniki in filozofi zbrali starodavne ideje Babilona, Kaldeje, Indije, Egipta in mitologije, ki so prenašale različne koncepte prednikov in skušali ugotoviti njihovo logiko. 11 V pojmu logos je izražen grški smisel za racionalizem, to je nasprotje pojmu mita. V Heraklitovi filozofiji ima logos štiri pomene: kozmično določilo(svetovni zakon in urejenost), kvaliteta človeka, človeški govor in logos duše. V stoični filozofiji je logos splošna smiselnost, ki prežema vse; svet in narava sta v bistvu harmonija in priroda je tako lahko človekov etični ideal. (Sruk 1995, 190) 11 Sama beseda logos je grškega izvora in pomeni»govor, smisel, nauk.«. Ima ogromno pomenov, glavni pa: beseda, govor, misel, smisel, razum, veda, nauk, bistvo zakon, načelo. Hegel piše, da je logos lepa dvopomenskost grškega jezika, ker pomeni um (Vernunft), hkrati pa tudi govor (Sprache), ker je govor čista obstojnost duha. (Sruk 1995, 190) 52

57 Tako so Grki vpeljali abstraktne pojme, pred tem pa se kozmoloških dejstev, ljudi, bogov in zgodovinske danosti ni označevalo z definicijami ali teorijami, temveč skozi pripovedi. Ta metoda je najprimernejša za osvetlitev in ponazoritev predmeta raziskovanja z različnih vidikov, pri čemer pa taka informacija ni popolna ali absolutno»objektivna«. Uporabljajo pa jo tudi pisatelji in zgodovinopisci, v kolikor ne naštevajo zgolj suhoparnih dejstev. Tako miti in epi na svojevrsten način podajajo izkustvo takratnega človeka in predstavljajo obliko pojasnitve in predstavitve, ki ustreza večplastnosti določenega pojava in so še dandanes precej razširjeni, zlasti v psihologiji. Tako je vedno znova potreben določen napor pri iznajdbi novih jezikov, skozi katera se razkrivajo znanstvena dejstva. (Fayerabend 2008, 44) Struktura jezika razkriva direktno povezavo z najzgodnejšimi religijami in astrologijo, tako kot tudi druge abecede po svetu. Evolucija le te sovpada z oblikami astroloških glifov, ki jih uporabljamo tudi danes. To so: -Oven, -Bik, -Dvojček, -Rak, -Lev, -Devica, -Tehtnica, -Škorpijon, -Strelec, -Kozorog, -Vodnar in -Riba. Zanimiva je tudi primerjava teh znakov in prvih črk naše abecede. 53

58 SLIKA 4.7: RAZVOJ ABECEDE IN ASTROLOŠKI GLIFI Vir: Mann (2003, 23) Pregled bo seveda strnjen, ker me zanimajo zlasti spoznanja, ki so relevantna za razvoj astrološke misli. Pitagora, rojen na Samosu (tako kot kasneje Aristarh) nekje okoli leta 586 pr. n.št., je raziskoval povezavo med naravnimi števili in strukturo razuma in kozmosa. Študiral je v Egiptu in Babilonu in tako združil različne kulturne prvine in znanja tedanjega sveta. Zanj so števila pomenila arhetipsko realnost samo po sebi. Človek 54

59 ni izumil števil, temveč jih je samo odkril kot sestavni mehanizem njegovih lastnih možganov. Števila imajo svojo lastno integralno logiko in predstavljajo arhetip reda, kozmične povezanosti in harmonije. Obstaja povezava med naravnimi števili in bistvom življenja samega. Pitagora je verjel, da prihajajo števila s kozmične glasbe sfer, planetnih harmonij in glasbenik, ki je razumel njeno numerološko osnovo, je lahko vzbudil v občinstvu katerokoli čustvo, občutje ali idejo je želel. Tako kot nam razglašena struna ali zvok vzbujata neugodje, tako se mora človek harmonizirati s kozmičnimi vibracijami, če hoče obdržati mir in red na zemlji pa tudi v sebi. Vse človekovo življenje, od psihologije do morale je imelo geometrijske analogije, kar je vodilo v racionalno in sistemsko interpretacijo horoskopa preko matematičnih principov. Vsak planet ima svojo geometrično razmerje v odnosu do zemlje in tvori tudi nek zvok. Skupaj pa ti ustvarjajo nebesno harmonijo sfer, torej obstaja določena povezava med matematičnimi in glasbenimi harmonijami. Pojem zemlje kot sfere (krogle) se velikokrat pripisuje prav njemu. Zanimivo, da se danes spet pojavlja teorija strun in superstrun, 12 po kateri se glasbene prispodobe ponovno udejanjajo in dotikajo resničnosti. Po tej teoriji je mikroskopska pokrajina preplavljena z majcenimi strunami, katerih zven narekuje razvoj kozmosa. Morda tudi od tu nezavedno uporabljamo izraz za človeka, da je ali ni na naši valovni dolžini ali pa frekvenci. Platon ( pr. n. št.) je imel velik vpliv na oblikovanje zahodne kozmologije in njegove ideje so prodrle tudi v krščansko teologijo. Verjel je, da je bog uporabil štiri elemente, ki so jih obravnavali že predsokratiki: ogenj, zrak, zemljo in vodo, da bi tako ustvaril popoln svet. Najpomembnejši element je bil po njegovem ogenj in naj bi pripadal bogovom. Le ta simbolizira energijo, duh, voda - čustva, zrak - intelekt in zemlja fizično sfero. Zanj je bilo sonce simbol razsvetljenja in vednosti v nasprotju s temo. Uporabljal je tudi pojem enotnega, živega in inteligentnega kozmosa, ki ga drži skupaj duša sveta (Anima mundi). Vendar bog sveta ni ustvaril iz niča, temveč je prinesel red v obstoječ kaos, pri čemer pa sveta ni ustvaril zunaj sebe, kot je to v Genezi, temveč ga je ustvaril iz sebe, s čimer je povezan tudi pojem univerzalne zavesti in duše sveta, ki naj bi bivala v vsakem človeku. (V sodobnosti je to nadomestila enotna teorija polja.) Smatral je, da je najpopolnejše telo dedokaeder, 12 Po teoriji strun osnovni objekti niso delci, ki bi zasedali eno samo točko v prostoru, ampak enodimenzionalne strune, ki imajo lahko krajišča ali pa se združijo same s seboj v sklenjene zanke. Prav tako kot strune na violini tudi te v teoriji strun omogočajo določene vibracijske vzorce ali resonančne frekvence, katerih valovne dolžine natančno ustrezajo njihovi dolžini. Te strune naj bi se premikale skozi ozadje prostora in časa, vzvalovanja pa so interpretirana kot delci. (Hawking 2004, 52) 55

60 ki je sestavljen iz 12 ploskev, ki naj bi bil tako najbližji nebesni sferi. Ta dvanajsternost bi lahko simbolizirala 12 nebesnih znamenj, 12 olimpijskih bogov ali pa tudi njihovo kozmološko povezanost z 12-imi meseci v letu. S platonskega vidika so bile slike, ki so jih predstavljali znaki zodiaka oziroma konstelacije več kot samo podobe, bile so tudi nekakšne religijske ikone, ki so vsebovale numinozne moči, ki so odražale živost in dejavnost posameznih delov neba. Zodiak je tako postal projekcija neba arhetipov. (Campion 2008,180) Kasneje so ideje novoplatonizma in hermetizma odpirale pot heliocentričnemu modelu vesolja. Neoplatoniki, od katerih je najvidnejši Plotin, ( n. št) so združili spoznanja Pitagore, Platona, Aristotela in Hermesa Trismegista v enoten sistem. Človeška bitja predstavljajo mikrokozmos, ki je sestavljen iz delov snovi, narave, duše in mišljenja in imajo dve možnosti, da se dvignejo skozi planetarne sfere. Eno izmed njih predstavlja intelektualna disciplina, ki je napolnjena z ljubeznijo in entuziazmom, ekstatična izkušnja pa nas lahko zopet poveže z Enim (božanskim umom). Gnostiki pa so razvili svojo teorijo različnih planetarnih sfer, ki jih mora preiti duša, da se očisti v ponovnem vračanju v nebo. Ptolomej je bil najpomembnejši antični astrolog - astronom, ki se je izobraževal v Alexandriji. Njegovo klasično delo o astrologiji je bilo Tetrabiblos, ki je združevalo spoznanja Egipčanov, Kaldejcev, Babiloncev in Grkov, zlasti Pitagore in Platona. Izhajal je iz predpostavke, da je Zemlja središče našega sončnega sistema in ni gibljiva, gre torej za geocentrični pristop. Sonce in ostali planeti pa se gibljejo okoli nje. Kompleksna struktura pa natančno opisuje izračune gibanj in spreminjajočih se astronomskih pozicij planetov, ki je ostala v uporabi kot geocentrični model še 100 let po Koperniku. Njegovo delo Almagest opisuje gibanje Sonca, Lune in drugih planetov okoli zemlje. V njegovem modelu Zemljo obdaja osem vrtečih se sfer, pri čemer je vsaka večja od prejšnje, Zemlja pa je v središču teh krogel. Nikdar ni pojasnil, kaj je onkraj zunanje sfere, a to v takratnem času še ni bilo moč opazovati. Tako je bila najbolj zunanja sfera nekakšna meja oziroma oklep vesolja. Zvezde so na tej sferi zavzemale nespremenljive položaje, tako da so med vrtenjem ostajale v istem medsebojnem položaju in so se skupaj gibale po nebu, notranje sfere pa so nosile planete. Ti niso bili nepremično pritrjeni na svoje sfere tako kot zvezde, pač pa so se po njih premikali v majhnih krogih, imenovanih epicikli. Ko so se planetne sfere vrtele in so se planeti pomikali po svojih kroglah, so bile poti planetov glede na 56

61 Zemljo zelo zapletene. Tako je upošteval dejstvo, da so opazovane poti planetov veliko zapletenejše od preprostih krogov po nebu. Njegov model se je izkazal za razmeroma natančen sistem za napovedovanje položaja nebesnih teles in je bil v splošnem sprejet. Kasneje ga je odobravala tudi krščanska cerkev, saj je ponujal podobo vesolja, ki je bila skladna s Svetim pismom in je imela to veliko prednost, da je onkraj zunanje sfere zvezd puščala obilo prostora za nebesa in pekel. Čeprav je Ptolomejev pogled na vesolje že dolgo ovržen, pa je naše dojemanje še vedno ptolomejsko. Še vedno tako pogledamo na vzhod in zahod ter pravimo, da Sonce vzhaja in zahaja, čeprav ta dejansko miruje. Prav tako na nebo gledamo, kot da kroži okoli nas ter prezremo dejstvo, da je Zemlja okrogla, ko uporabljamo smeri neba: sever, jug, vzhod, zahod. (Hawking 2007, 8-10) SLIKA 4.8: PTOLOMEJEV MODEL VESOLJA S PLANETARNIMI SFERAMI Vir: Hawking (2007, 9)»Premiki nebesnih teles so konstantni in jih je moč opazovati. So pa tudi logični fenomen, ki ga lahko primerjamo z določenimi pojavi v določenem času na zemlji. Tako kot imata Sonce in Luna določene povezave z letnimi časi, vremenom in prostorom na splošni ravni, tako se premiki drugih planetov k zvezdam nanašajo na bolj specifično naravo stvari/ /«(Ptolomej v Mann, 2003:25) 57

62 Ukvarjal se je tudi z napovedovalsko stranjo astrologije. V Tetrabiblosu predpostavlja, če bi človek poznal natančno gibanje zvezd, Sonca in Lune, tako da bi upošteval tudi prostor in čas, kot rezultat prejšnjega poglobljenega študija, bi tako opazil, ne le bistveno, temveč tudi njihovo potencialno učinkovito kvaliteto. Posledično bi tako zaznal samodeterminiranost glede na te podatke in njihove kombinacije. Predstavil je tudi prvi sistem astroloških hiš, ki so simbolične razdelitve, ki se nanašajo na posameznikova življenjska obdobja. Zodiakalna znamenja pa predstavljajo antropomorfne reprezentacije ekliptičnih con RENESANSA Vpliv krščanstva na astrologijo je bil osredotočen na božansko podobo ter na njeno povezanost s človekom. Kot je že Jung opazil, je predstavljal Jezus sebstvo, v naši zahodni kulturi - simbol popolnega človeka. Arhetip sebstva združuje nasprotja in predstavlja potencialno psihično vseobsežnost, ki biva v vsakem človeku. V obdobju renesanse oziroma humanizma (14-16 st.) je bil človek viden kot božanski odsev, kar se je odražalo v arhitekturi, slikarstvu, kiparstvu in literaturi, pa tudi številnih znanstvenih in geografskih odkritjih. Ponovno odkritje človeka, kot dragocenega in sposobnega bitja, je navdihnilo številne mislece in umetnike, da so prenesli težišče delovanja nanj in tako ni naključje, da je v tem obdobju prihajalo do številnih novih dognanj in želja po globljem spoznavanju narave, čeprav je bil kasneje tudi mit o prejšnjem obdobju, kot mračnem srednjem veku ovržen, saj so takrat nastale številne krasne katedrale in konec koncev tudi prve univerze, mesta in prve evropske državne tvorbe. Tudi Slovenci smo imeli v zgodnjem srednjem veku nekaj časa svojo»državo«karantanijo. Zakaj so določena zgodovinska obdobja perspektivnejša od drugih in pripeljejo do novejših spoznavnih prebojev kot druga, ni popolnoma dorečeno. Vsekakor pa je pomembno splošno duhovno in družbeno ozračje, ki je lahko bolj demokratično in odprto za nove ideje, ne pa zadušljivo in diktatorsko. Včasih pa zadošča, da je nekaj ključnih ljudi bolj odprte glave in spodbujajo razvoj, oziroma ga vsaj ne ovirajo ali cenzurirajo. Tako pomeni to obdobje tudi siceršnji premik v razvoju splošne človekove zavesti, kjer naj bi se z iznajdbo tiska spoznanja in pisana beseda približala ljudem. 58

63 Zanimivo pa je, da se je takrat ponovno odkrivalo stara antična dognanja, ki so pripeljala do novih razmislekov. Prišlo je do zlitja različnih spoznavnih tokov kultur kot so: grško-rimska, rimskokatoliška, arabska in raznih hermetičnih izročil. Morda pa je v tem srž spoznanja, da se mora novo roditi na temelju starejših dosežkov, ki predstavljajo nekakšen most do novega. Umetnost je prevzela pomembno vlogo pri posredovanju znanstvenih spoznanj, saj je s svojo nazornostjo in vizualnimi podobami razširjala vpogled v razumevanje teoretskih predpostavk, zlasti je bilo to pomembno v medicini (predvsem anatomiji), astronomiji, arhitekturi, ostalem naravoslovju in praktičnih tehničnih vedah. Morda od tu naziranje, da se velika umetnost pravzaprav ne razlikuje mnogo od velike znanosti. Lep tak primer združitve obojega je bil Leonardo da Vinci, ki je poudarjal, da mora biti čim večji del odkritega tudi vidno ponazorjenega. Verjetno je že takrat dojel, kar danes vemo, da velik del sveta doživljamo vizualno in tudi lažje razumemo nekaj, kar tudi vidimo. To je veliko pomagalo opisnim znanostim, da so napredovale v svojih spoznanjih. V tem obdobju se pojavijo tudi načela dvoma v ustaljeno vednost, kritičnost do apriornih avtoritet, spraševanje o zakoličenih resnicah in želji po preseganju obstoječe vednosti, kar je verjetno spodbudilo nekatere ljudi k intenzivnejšem raziskovanju in poglabljanju obstoječega znanja. Vendar pa ima vsak zgodovinski napredek tudi svojo senco, ki se je v tem primeru izrazila v intenzivnem lovu na čarovnice in heretike, oziroma drugače misleče od uradno priznane opcije, kar pa je v milejši obliki prisotno tudi dandanes. Prav tako pa so dognanja»humanizma«in razvite evropske civilizacije lahko intenzivno občutili domorodci, kamor so vdirali novi osvajalci sveta. Nikolaj Kopernik ( ), poljski astronom, matematik in teolog je odstrl heliocentrični model našega sončnega sistema in tako postavil Sonce v njegovo središče. Odkril je tudi, da je Sonce statično, medtem ko se Zemlja in ostali planeti vrtijo okoli njega, razen tega pa se Zemlja vrti tudi okoli svoje osi. To revolucionarno odkritje pa je Cerkev še dolgo zanikala, saj je simbolično izrivalo človeka iz središča vesolja ter izključevalo njegovo božjo naravo. Čeprav sta Cerkev in astrologija delili geocentrični pogled na vesolje, pa je prva gledala na drugo kot sumljivo in heretično, zato je morala slednja v ilegalo, da bi tako ubežala cenzuri. Kopernikova spoznanja so pomenila enega največjih obratov v paradigmi svetovne zgodovine ter odprla temelje sodobne astronomije, po drugi strani pa imela velik vpliv na znanost, 59

64 filozofijo in religijo. Njegovo delo O revolucijah je bilo objavljeno leta 1543, tik pred njegovo smrtjo. Zanimivo pa je, da so se predstave o Soncu kot središču vesolja pojavljale že pri nekaterih grških filozofih, kot je bil denimo Aristarh let pr. n. št., vendar pa ta ideja takrat ni naletela na večjo pozornost. Zanimivo, da je prav tako Kopernik odkril šesti planet - Zemljo. Do tedaj ljudje namreč niso vedeli, da je ta planet. Tako je s heliocentričnim modelom pokazal, da je samo ena izmed planetov, ne pa središče vesolja. SLIKA 4.9: KOPERNIKOVO VIDENJE VESOLJA Vir: Parker (2001, 23) Johan Kepler ( ) je končno dokazal Kopernikovo teorijo z uporabo eliptičnih orbit za planetna telesa. Planetne orbite so bile grafično še vedno prikazane kot krožne, čeprav se je izkazalo, da so v resnici bolj elipsaste oblike. Krog je predstavljal abstrakcijo, ki je združevala realno in idealno. Kepler je bil protestant in občudovalec sonca, istočasno pa je prakticiral astrologijo. Verjel je, da deluje duša v določeni reakciji na določena harmonična razmerja, ki jih zvezdni žarki odražajo v horoskopu in odgovarjajo specifični racionalni delitvi simboličnega nebesnega kroga. Svetlobni žarki naj bi bili učinkoviti, vendar pa naj bi vpliv planetov 60

65 in zvezd ne imel kakega posebnega vpliva zaradi njihove oddaljenosti od Zemlje. Duša naj bi prepoznala harmonična razmerja instinktivno brez zavestnega motrenja, zato ker je le ta krožna podoba Boga, v katerem pa so ti proporci in geometrične resnice prepoznani od vekomaj.»tako kot duša nosi v sebi idejo zodiaka oziroma njegovega centra, pa prav tako čuti kateri planet stoji v določenem času pod določeno stopinjo zodiaka in meri kote žarkov, ki padejo nanjo. Prav tako pa prejema božansko sevanje geometrijskih likov kroga (s primerjavo kroga in določenih njegovih delov) arhetipske harmonije (ne zanesljivo v popolnoma geometrijski obliki) pa prav tako prepozna izmero le teh, nekatere kot harmonične druge pa neharmonične.«(kepler v Mann 2003, 33) Planeti so tako simbolizirali tudi gibanje svetovne duše, v kateri ležijo večne resnice. Ni pa še vedel, kaj je tisto, kar jih drži v njihovih tirnicah, prav tako ga je zanimala tudi njihova hitrost. Spraševal se je, če so gonilne duše posameznih planetov šibkejše z oddaljenostjo od Sonca ali pa obstaja zgolj ena pogonska duša, ki leži v središču vseh orbit oziroma sredi Sonca in poganja vsako posamezno telo, katere moč pa pada z oddaljenostjo od njega. V nasprotju z Giordanom Brunom 13 pa ni opravljal le matematičnih izračunov in skrbnih astronomskih opazovanj, temveč se je tudi spraševal po načinu delovanja teh duš. Ni še poznal načela vztrajnosti in pojma centripetalne sile. Sila, ki naj bi izhajala iz Sonca po njegovem ni središčna, a pomaga pri gibanju planetov in jih v temu ohranja. Lastna gibanja planetov pa predstavljajo privlačnosti planetarnih teles, ki je podobna magnetni, ki ga privlači železo. Celotni sistem nebesnih gibanj naj bi torej obvladovale, po njegovem mnenju, telesno magnetne lastnosti. Vedel je, da se mora Sonce gibati okoli svoje osi, ni pa pripisoval tega tudi Luni. (Rossi 2004, ) 13 Zavzemal je tudi naziranje o neštetih možnih svetovih in vesoljih, znotraj katerega zavzema naše Osončje le manjši delček. 61

66 SLIKA 4.10: KEPLERJEV DIAGRAM Vir: Hawking (2004, 112) Kepler je kasneje dokazal, zakaj so eliptične orbite nujne za dokaz Kopernikove heliocentrične teorije. Zanimal se je tudi za dokazovanje kozmičnega in znanstvenega pomena pitagorejskih trdnih teles. Konstruiral je diagram, ki predstavlja sheme teh, vrisane prek sfer in znotraj drug drugega in iz tega izvedel približne razdalje planetov do sonca, čeprav to seveda ni bilo docela precizno. V svojem delu Harmonices mundi (Harmonija sveta) se je naslonil na Pitagorovo harmonijo nebesnih sfer in tako združil znanstveno in mistično. V tem delu aplicira teorijo harmonije na glasbo, astrologijo, geometrijo in astronomijo. Vseboval je tudi njegov tretji zakon o gibanju planetov, ki govori o tem, da so kubi srednjih razdalj med planeti in Soncem sorazmerni s kvadratom njihovih obhodnih dob. To pa je 62

67 pomenilo tudi prvi razcep med humanistično-magično-astrološkim vidikom na eni ter znanstveno-mehanično-objektivnim na drugi strani. Ta razcep pa je bil vzporeden z Luthrovim prelomom s katoliško cerkvijo, kjer je bilo tradicionalno - liturgično in abstraktno - individualno ločeno drug od drugega. Uporaba teleskopa Galileja 14 in temeljne teorije gravitacije in mehanike Isaaca Newtona ( ) pa so ga še nadalje poglabljale. Zanimivo je, da je Newton precej eksperimentiral z alkimijo in tako skušal združiti okultna izročila in naravoslovne vede. Z njeno pomočjo je skušal doumeti ustroj mikrokozmosa, ki bi ga lahko kasneje uskladil s kozmološkim sistemom. Kasneje je svoje izsledke»kemijske«privlačnosti ter prikritih simpatij in antipatij med stvarmi apliciral na vesolje. Tako je nastala moderna znanost kot rezultat združenja hermetičnega izročila z mehanično filozofijo. (Eliade 1996, 168) 5. ASTROLOGIJA SINTEZA (PARA)ZNANOSTI, RELIGIJE IN UMETNOSTI Človeška psiha je maternica vseh znanosti in umetnosti. Jung (2004, 145) Astrologija je torej nastala kot posledica razvoja simbolne zavesti, ko je človek povezal sonce kot fizični objekt oziroma njegovo reprezentacijo božanstva ter svetlobo in toploto. Kdaj natanko pa je bil sposoben artikulirati to vzročno povezavo ter po drugi strani med recipročnim delovanjem Zemlje, Lune, Sonca ter njihov vpliv na plimovanje je težko natančno datirati. Nanaša pa se na dejstvo, da je bil sposoben ločiti nekaj, kar je zunaj ter tem kar je znotraj njega. Povezano je tudi s sposobnostjo naših možganov, da razvrščajo, vrednotijo, procesirajo vidno in to povežejo z objektom zaznavanja. Z izdelavo prvega orodja se je lahko udeležil prvih kolektivnih aktivnosti in sodeloval v simbolnih, religioznih obredih. Ker so v kameni dobi ljudje živeli tudi v bližini oceanov, so lahko pobliže opazovali Luno in njen vpliv na plimovanje. Ko je bila ta najviše na obzorju je bila tudi plima bolj izrazita in obratno. Prav tako je bila razlika med plimo in oseko najbolj razvidna ob polni Luni in prvem krajcu. Tudi delovanje naših teles je pogojeno s kozmičnimi ritmi in notranjimi 14 Z njim je med drugim odkril tudi štiri Jupitrove lune, sončne pege in Venerine mene. Predpostavljal je tudi, da so oddaljene zvezde pravzaprav sonca. 63

68 urami. Menjavanje noči in dneva je napeljalo človeka na misel o dialektičnih nasprotjih kot so: prostorsko zgoraj-spodaj, dobro-slabo, črno-belo itd. Astrologija se je pojavila kot presežek fizične, mehanske povezave med ljudmi in nebom, ki jih je obdajalo. S čaščenjem neba je povezan tudi nastanek prvih religij. Ernst Cassirer je ugotovil, da se je stvarjenje v vseh ljudeh in religijah pričelo z nastankom svetlobe ter z njo povezanim preprostim in spekulativnim opazovanjem. Ljudje so kasneje izdelali koledarje iz preživetvenih nagibov, da so si organizirali delo in življenje. Namenjeni pa so bili tudi orientaciji, religijskemu čaščenju neba, premikov Sonca in Lune, opazovanju pomembnih nebesnih pojavov in z njimi povezanimi prazniki. Globoka navezanost kristjanov, budistov, hindujcev, židov in muslimanov na svete koledarje, ki temeljijo na temeljitem opazovanju Sonca in Lune nakazuje, da je astralni element v moderni religiji še vedno globok, čeprav se večina ljudi tega ne zaveda. Tako denimo veliko noč praznujemo prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni in izhaja iz starodavnih običajev ponovne oživitve in vstajanje narave. Po drugi strani pa je božič, ki simbolizira vsakoletno ponovno rojstvo blizu zimskega sončnega obrata decembra, ko se dnevi ponovno začno daljšati. Novo leto in obredi prehoda simbolizirajo novo stvarjenje sveta, začasno ukinitev profanega časa in mitskim začetkom, ki se deloma preliva z arhaičnim časom večnega vračanja. Zemlja sama predstavlja s svojim vrtenjem tudi simbol časovne enote dneva, saj se okoli svoje osi zavrti v 23 urah in 56 minutah, kar imenujemo zvezdni dan, ki pa se nekoliko spreminja, vendar je ta razlika skorajda zanemarljiva. Nanjo vpliva delovanje kozmičnih sil, kot denimo Luna, ki s svojo gravitacijo podaljšuje dneve in upočasnjuje Zemljino vrtenje. Prav tako doda svoje tudi spremenljivo žarčenje Sonca v časovnih intervalih. Medtem ko je v slovenščini poimenovanje dnevov tedna predvsem funkcionalno; (NEDELJA - dela prost dan, SREDA - sredina tedna, ČETRTEK - četrti dan v tednu, PETEK - peti), pa so ostanki verovanja v naša glavna nebesna telesa še vedno vidna v poimenovanju dnevov tedna zlasti v romanskih jezikih, kjer je ponedeljek Lunin dan (Lunedi, Lundi, Lunes), torek Marsov (Martedi, Mardi, Martes), sreda Merkurjev (Mercoledi, Mercredi, Miercoles), četrtek Jupitrov (Giovedi, Jeudi, Jueves), petek Venerin dan (Venerdi, Vendredi, Viernes). Zanimivo je, da se je 64

69 nedelja v italijanščini imenuje la Domenica, medtem ko je v protestantskih deželah kot sta Anglija in Nemčija ostala dan posvečen Soncu (Sunday, Sonntag). Tako gre za kontinuiteto nedelje kot dneva, posvečenega Soncu, ki je bila že v antičnem Rimu dela prost dan. Friday pa je dobil ime po Freyi - poganski boginji, podobni Veneri, četrtek pa po Thoru. Tako v jeziku uporabljamo izraze kot so jutro, poldne in večer življenja, po drugi strani pa tudi pomlad, poletje, jesen, kar se prav tako navezuje na dnevne in pa letne življenjske ritme. Psihološko se to nanaša na vzid, kulminacijo in zaton naših sončnih žarkov. V prvi polovici življenja naše notranje sonce močneje sveti in ožarja, se razdajamo s svojim notranjim sijem in mladostnim poletom, kar lepo ponazarja pregovor:»mladost je norost, čez bregove skače kjer je most.«v drugi polovici življenja pa energija večinoma teži h krčenju vase, morebitni okostenelosti, rigidnosti in krčevitemu oprijemanju obstoječega statusa in privilegijev. Sama astrologija izvira iz tistega dela psihe, ki je zmožen porajati simbole. Arhetipi pa predstavljajo njeno dinamično jedro. Ti imajo velik vpliv na posameznika, saj oblikujejo njegova čustva ter njegov duhovni in etični nazor ter vplivajo na njegov odnos z drugimi, s tem pa posredno tudi na njegovo usodo. Lahko delujejo kot ustvarjalne ali pa razdiralne sile v naši duševnosti. Njihov pozitiven vidik je v porajanju novih idej, negativen pa v zavestnih predsodkih, ki ovirajo nadaljnja odkritja. Velika moč nezavednega se kaže tudi v mitoloških, religioznih, umetniških in drugih dejavnostih, skozi katere se človek izraža in se prepletajo tudi z astrološko simboliko. Tako najdemo številne upodobitve teh simbolov na katedralah, pisnih in drugih umetniških delih. Planetarni arhetipi odražajo različne odtenke energij, ki so bolj ali manj zastopane v vsakem posamezniku v spremenljivih razmerjih. V določenem življenjskem obdobju lahko prevlada določen planetni arhetip, v drugem spet kak drug. Z znanstvenim načinom razmišljanja je moč postavljati le omejene hipoteze, saj znanost deluje na sebi značilen način, vendar pa človeške psihe tako ne moremo poljubno razmejevati, ker predstavlja neko dano izvorno celoto zavesti. V njej pa predstavlja znanstveno mišljenje zgolj enega izmed njenih izrazov, ki pa ne more zaobjeti vseh njenih pojavnih oblik življenja. (Jung,1994:97) 65

70 5.1 ASTROLOGIJA IN FIZIKA»Resničnost je nekaj, česar nikoli ne bomo mogli povsem dojeti, a karkoli že je, vsak od nas jo razlaga in doživlja na svoj edinstven način in v lastnem referenčnem okviru. Celo čas in razdalja, ki ju imamo ponavadi za absolutni kategoriji, sta odvisni od posameznikovega referenčnega okvira in vsakdo ju doživlja drugače.«einstein v Barry (2003, 77) Zanimivo je, da skoraj vsi temeljni fizikalni pojmi kot so: prostor, čas, materija, energija, kontinuiteta, polje in delec - izvirajo iz intuitivnih, napol mitoloških arhetipskih idej starogrških filozofov, ki so se počasi razvijale in tako postajale natančnejše, danes pa jih izražajo abstraktni matematični pojmi. Tako denimo ideja o delcu izvira iz 4. st. pr. n. št., ko sta grški filozof Levkip in njegov učenec Demokrit poimenovala atom, ki je nedeljiva enota. Čeprav se je kasneje izkazalo, da je deljiv, pa še danes velja, da je materija sestavljena iz valov in delcev. Veliki nemški astronom Johannes Kepler je svojo trditev, da ima prostor natanko tri dimenzije utemeljeval s Sveto Trojico. Vse to pa kaže, da so modernejši in najosnovnejši znanstveni koncepti zelo dolgo ostali povezani z arhetipskimi idejami, ki so izšle iz nezavednega. Za te pa ni neobhodno nujno, da izražajo objektivna dejstva, temveč izvirajo iz vrojenih duševnih nagnjenj, ki človeka napeljujejo v iskanje zdravorazumskih povezav med različnimi zunanjimi in notranjimi dejstvi s katerimi se sooča. Prav tako pri proučevanju narave in vesolja človek, po besedah fizika Wernerja Heisenberga, 15 ne odkriva značilnosti objektivnih danosti, temveč srečuje samega sebe. Tako so pričeli Wolfgang Pauli 16 in drugi znanstveniki proučevati vlogo arhetipskega simbolizma, ki se je nanašal na sam izvor znanstvenih konceptov, pri čemer jih je zanimal predvsem njihov notranji izvor. Pri tem pa še posebno pojem enosti fizičnega in psihičnega sveta, kar ponazarja različne kvalitativne in kvantitativne vidike resničnosti. Prav tako pa je po drugi strani analitična psihologija razvila pojme, ki so se izkazali za zelo podobne tistim, ki so jih ustvarili fiziki pri proučevanju mikrofizikalnih pojavov, pri čemer predstavlja eno najpomembnejših ideja 15 Nemški fizik ( ), Nobelov nagrajenec (1932), ki je skupaj z Bornom in Jordanom utemeljil kvantno mehaniko in postavil po njem imenovani Heisenbergov odnos nedoločenosti.(leksikon CZ, 1987: 335). Po tem načelu ne moremo istočasno natančno izmeriti hitrosti in lege delca. Natančneje ko izmerimo lego, manj natančno lahko določimo hitrost in obratno. Pod pojmom delec tu razumemo vse subatomske gradnike snovi. 16 Švicarski fizik avstrijskega rodu ( ), prav tako Nobelov nagrajenec, (1945) ki je proučeval kvantno mehaniko, relativnostno teorijo in periodni sistem elementov. (Leksikon CZ 1987, 714) 66

71 komplementarnosti Nielsa Bohra. Tako denimo svetlobo lahko razložimo z dvema nasprotujočima, vendar komplementarnima konceptoma, ki se nanašata na delce ali pa valove. V nekaterih pogojih se namreč svetloba manifestira kot skupek delcev, drugič pa spet kot valovanje. (Jung in dr. 2003, ) SLIKA 5.1: MEGLICA RDEČI PRAVOKOTNIK Vir: Rees (2009, 254) Narava ne ustvarja pogosto pravokotnikov, zato je ta oblika meglice precej nenavadna. Nahaja se 2300 svetlobnih let daleč od Sonca in odraža kompleksno notranjo strukturo, ki je posledica gravitacijskih interakcij med zvezdami. (Rees 2009, 254) 67

72 SLIKA 5.2: MEGLICA ESKIM Vir: Rees (2009, 255) 18 Svet je popolnoma spremenila relativnostna teorija (1904) Alberta Einsteina ( ). V moderni fiziki sta tako značilna dva temeljna koncepta: to je nedoločenost in komplementarnost. Oba se nanašata na dualnost vseh stvari. Narava svetlobe in elektromagnetnega sevanja je taka, da se zdi po eni strani kot sklop delcev, po drugi strani pa valovanje. Elektroni so videti kot delci, ki krožijo okoli jedra, po drugi strani pa se to zdi kot valovanje, če ga gledamo skozi čas. Pred Einsteinom je bil do tedaj razumljen koncept prostora Evklidov in je veljal vse od obdobja starih Grkov. Ta pojem je predstavljal absolutni koncept prostora in ni vseboval časa - kvečjemu kot dodatno dimenzijo. Einstein je tako združil obe skozi teorijo polja. Namesto razumevanja kozmosa kot praznega prostora, ki vsebuje trdne delce, so ti trdni delci razumljeni kot koncentracija energije in imajo polja, ki vplivajo na prostor, ki jih obdaja. Polja so ustvarjena, kot posledica gibanja teh delcev in prav to njihovo gibanje ustvarja električni tok. Einstein je povezal delce z njihovimi polji, tokovi in 18 Nebula Eskim je 5000 svetlobnih let oddaljena od Sonca. Odkril jo je William Herschel (Rees 2009, 255). Nebulo sestavljajo medzvezdni in zvezdni prah ter oblaki različnih plinov. Predstavljajo predhodno razvojno fazo zvezd in planetov. 68

73 njihov obdajajoč prostor kot združeno celoto. Energija, ki sestavlja vesolje je sestavljena in se lahko preobrazi v katerokoli obliko. SLIKA 5.3: MEGLICA PEŠČENA URA Vir: Rees(2009, 259) 19 Energija polja ne operira samo z električnimi in magnetnimi polji, pač pa tudi z gravitacijskimi. Medtem ko se elektromagnetna polja privlačijo in odbijajo, pa gravitacijska, ne samo privlačijo masivna telesa k drugim telesom, temveč tudi vplivajo na prostor in svetlobo okoli njih. Z enako privlačnostjo v vse smeri gravitacijska polja teles ukrivljajo prostor, ki jih obdaja. Tako geometrična razmerja prostora niso neodvisna, temveč so odvisna od razporeditve mase v njih. Iz tega pa izhaja, da so snov, polja in prostor drug od drugega odvisni deli, ki skupaj tvorijo neko dano celoto. Medsebojna odvisnost delov, z ozirom na celoto, pa pomeni, da vsaka točka vesolja vpliva na celoto, istočasno pa ima ta povratni vpliv nanjo. Ta koncept je zelo zanimiv tudi s stališča astrologije. Prav tako tudi naše telo predstavlja neko energetsko mrežo, ki se premika v prostoru in času. Imamo elektromagnetna in gravitacijska polja, ki so medsebojno povezana. Center polja 19 Je 8000 svetlobnih let oddaljena od Sonca. Rdeči krogi so sestavljeni iz dušikovih plinov, vodik - zeleno in kisik - modrikasto.ime je dobila po svoji obliki, ki spominja na peščeno uro. (Rees 2009, 259) 69

74 predstavlja fizično telo posameznika in telo, ki obdaja njegov jaz, predstavlja v astrologiji horoskopski krog. Polja, ki imajo svoj center v telesu so obdana s prostorom in drugimi objekti, ki jih obdajajo. Prav tako pa sama povratno vplivajo na okolico. Energija organizma je ekvivalentna libidu, ki ga je Jung imenoval psihična energija. Libido se lahko spremeni v katerokoli obliko aktivnosti - tako kot energija vpliva na različna polja. Ta se lahko izrazi skozi radost, moč, sovraštvo, seksualnost, religijo itd. Stvar je v koncentraciji in motnjah idealnega stanja polja.v astrologiji lahko vidimo planete v tej luči. Ti koncentrirajo in geometrijsko pačijo hipotetično popolno polje - tako kot dogodki, ugodni ali neugodni, vplivajo na naša življenja. (Mann 2003, 38-40) Kot zanimivost naj navedem, da so znanstveniki odkrili tudi zelo majhne delce, imenovane nevtrine, 20 ki nimajo svoje lastne mase (oziroma je ta skorajda zanemarljiva) in za katere je značilno, da lahko prodrejo skozi vsako trdno telo, torej tudi Zemljo, planete in človeško telo, pri čemer šibko reagirajo z drugimi snovmi, a ne puščajo sledov. Njihovo sled lahko zaznajo samo posebne fotocelice, v katerih je vidna posebna oscilacijska sled v obliki modrikastega svetlobnega stožca. Ugotovili so, da nevtrini ne prihajajo na Zemljo le s Sonca, temveč tudi iz drugih predelov vesolja in sicer kot sevanje kozmičnega ozadja, ki je posledica velikega poka in eksplozij supernov ter predstavljajo osnovne delce našega obstoja in vesolja. Na Zemlji nastajajo nevtrini s pomočjo naravnih radioaktivnih elementov. Ves čas pa smo tudi izpostavljeni kozmičnemu sevanju, ki ga sestavljajo majhni delci. Pri trčenju delcev teh kozmičnih žarkov s kisikovimi in dušikovimi atomi v atmosferi se nenehno tvorijo nevtrini, ki pa po drugi strani nastajajo tudi pri jedrskih fuzijah na Soncu ter supernovah. (Šukarov 2006, ) Prostor in čas sta v moderni fiziki neločljiva in drug od drugega odvisni postavki. Največja kritika astrologije je bila ta, da uporablja geocentrični okvir v očitnem nasprotju s Kopernikovo heliocentrično teorijo sončnega sistema. Vendar pa je relativnostna teorija postavila v središče opazovalca, kajti celotni kozmos je razumljen v odnosu na njega. Dejstvo, da Zemlja ni središče našega sončnega sistema pa ne spremeni dejstva, da predstavlja središče z vidika opazujočega 20 V nasprotju z nevtronom, ki predstavlja elementarni delček atomskega jedra in je električno nenabit, pa so nevtrini brez mase. Nevtrini in antinevtrini nastanejo pri razpadu nevtronov in mezonov. Nevtroni sami pa so posebno uporabni za izzivanje jedrskih reakcij, ker so električno nenabiti in zlahka vdirajo v atomska jedra. Prosti nevtroni niso obstojni, ampak razpadajo na protone in elektrone. V velikih množinah nastajajo pri jedrski cepitvi v reaktorjih. (Leksikon CZ 1987, 655) 70

75 subjekta. Drugi problem se je nanašal na dilemo napovedovanja dogodkov. Vendar pa tako kot je v fiziki eno osnovnih načel negotovost napovedi, kar se izrazito odraža skozi nezmožnost natančne določitve pozicije elektrona, ki kroži okoli jedra, se tudi v prediktivni astrologiji čas dogodka napove z veliko verjetnostjo, ne pa natančno. Prav tako to velja to za pomembnost dogodka, ki ga bo imel ta za posameznika. Komplementarnost nasprotij pa je univerzalna tema, neke vrste arhetip. Nezavedno in zavedno imata odnos, kot ga imajo valovi in delci. Komplementarnost je tudi bistvo kitajskega taoizma, ki uporablja par nasprotujočih si kvalitet yin in yang, s katerim opisujejo bistvo dinamičnega kozmosa. Ohranjanje energije je drug ključen koncept, ki deluje v fiziki in astrologiji. Energija zajema mnoge oblike kot so svetloba, toplota, elektrika in se neprenehoma spreminja. Konstanta energijskih procesov pa je ohranjanje skupne energije v zaprtem sistemu. Ne glede na to, kako kompleksne izmenjave ali preobrazbe doživlja, se nikoli ne izgubi ali uniči, temveč samo preoblikuje.(mann 2003, 38-40) To naziranje pa izvira iz sveta, v katerem še ni prišlo do diferenciacije med materijo in psiho. Gre torej za psihofizično enovitost obeh področij resničnosti 5.2 KOZMOBIOLOGIJA IN ČASOVNI RITMI Srečanje dveh osebnosti je kakor stik dveh kemičnih substanc, in če nastane reakcija, sledi transformacija pri obeh. Jung (2004, 166) Kozmobiologija je znanstvena disciplina, ki se ukvarja z morebitnimi korelacijami med kozmičnim in organskim življenjem ter vplivom kozmičnih ritmov in zvezdnih gibanj na človeka z vsemi njegovimi potencialnimi vplivi na posameznika in njegovo usodo. Prav tako pa raziskuje tudi korelacijo in vpliv, ki se odraža na zemeljskem rastlinstvu in živalstvu. Pri svojem raziskovanju uporablja moderne znanstvene metode kot so statistika, analiza, računalniško opazovanje in obdelava podatkov. Izvira iz Nemčije kot prve znanstvene šole v zgodovini astrologije. (Internet 2) Znano je, da so vsa živa bitja podvržena delovanju kozmičnih in bioloških ritmov. Ker je časovni ciklus lune veliko lažje opazovati in meriti kot sončev, ni naključje, da 71

76 so bili prvi koledarji lunini in ne sončevi. Ker je čas od ene do druge polne lune približno 29 dni, so tako izračunali eno lunarno leto, 21 ki seveda zaostaja za sončnim letom. Naši predniki so poznali povezavo med letnimi cikli rastlinstva, ki so jih povezali z dogajanji na nebu. Tako so kmalu odkrili letne čase, ki so se skladali z gibanjem Sonca. Kozmični ritmi uravnavajo življenje na našem planetu na makro in mikro ravni. Ritmični utripi pogojujejo biološke reakcije in sicer od najosnovnejših celičnih procesov do organizma kot celote. Najbolj značilno in vidno se to odraža skozi srčni utrip in dihanje. 22 Spomladi se narava prebudi iz zimskega spanca, pozimi, ko je hladno, pa se njeno delovanje pritaji. Večina rastlin in živali ima dnevni bioritem in tudi človek je bil pred iznajdbo elektrike vezan s svojo aktivnostjo na dnevno svetlobo. Tako denimo so tudi reproduktivni cikli mnogih morskih živali povezani s plimovanjem. To pa je odvisno od medsebojnega položaja Sonca, Lune in Zemlje, ki to povzročajo. Ko sta Sonce in Luna v konjunkciji ali opoziciji, se njun gravitacijski učinek poveča, posledično pa tudi plimovanje. Ker pa 75 % človeškega organizma predstavlja voda, sta zato tudi tu navzoči neke vrste plima in oseka, ki se kažeta v različnih bioritmih, ko človekova vitalnost narašča in upada. Prav ta»visoka plima«pa je odgovorna za razne napetosti v tkivu, občutke napihnjenosti in razdražljivosti, kar se še posebno odraža ob polni luni. Kronobiologija je veda, ki preučuje časovne zakonitosti življenjskih procesov in različnih ritmov na človeka in živali. Ta je odkrila, da dnevno-nočni ritem in različna svetloba mesečine vplivata na človeški organizem in njegov hormonski sistem, čeprav se osvetljenost v najsvetlejših nočeh giblje le okoli 0,25 do 0,5 luksa, medtem ko Sonce na jasnem nebu doseže kar luksov. Po mnenju kronobiologov ni nobeno naključje, da traja menstruacijski cikel povprečno 29,5 dneva, kar je natančno toliko kot traja lunina mena. Tudi Hipokrat, znani antični zdravnik, je bil prepričan o povezavi med položaji zvezd, Lune in človeškim počutjem. Danes pa se s podobno tematiko ukvarja veda, ki se imenuje astromedicina. V našem živčnem tkivu teče šibak enosmerni tok, na katerega je moč vplivati z elektromagnetnim poljem, kar se pokaže pri dražljajskem pragu, ki je potreben za aktiviranje teh živčnih impulzov. Po drugi strani pa se 21 Lunarno leto traja 29,531 krat 12 mesecev, kar znaša približno 354,37 dni, natančneje 354 dni 8 ur in 48 minut, kar je približno 11 dni manj od solarnega leta, ki traja 365,25 dni. (Paltrinieri 2000, 14) 22 Obstajajo tudi določene zvezde, imenovane kefeide (po ozvezdju Kefeja, kjer so našli prvo), ki pulzirajo v pravilnem zaporedju, kot da gre za bitje nekakšnega zvezdnega srca. So precej redke, najbolj znana kefeida pa je zvezda Severnica. (Bryson 2009, 143) 72

77 magnetno polje Zemlje spreminja v povezanosti z Luno, pa čeprav samo za neko malenkost in posledica tega energetskega nihanja se kaže tudi v plimovanju, ki ga dvakrat dnevno povzroča. V našem živčnem tkivu pa obstajajo neke vrste ojačevalni vozli, ki povišajo aktivnost električnih impulzov in posledično povzročijo, da se naši živci odzovejo na ta mala nihanja magnetnega polja in povzročijo določena razpoloženjska stanja. Ker ta nihanja vplivajo na domala vsa živalska in rastlinska bitja, je tako malo verjetno, da bi jih na svoji evolutivni poti človek zaobšel.(šukarov 2006, 86-91) Reinhold Ebertin, 23 utemeljitelj kozmobiologije, je predlagal, da naj bi bila ta uporabljena kot analitično orodje psihologov, svetovalcev in zdravnikov, ki bi jo tako lahko povezali z določeno družinsko, zdravniško in psihološko zgodovino. Prav tako jo lahko uporabljamo za osebno rabo kot razširjeno kozmobiološko analizo. Proces, ki ga predlaga, vsebuje snovanje celotne slike posameznika in njegov kozmogram, ki bi predstavljal povezavo med mitskim in simboličnim ter naravno znanostjo in tako združil starodavno astrološko tradicijo s sodobnimi psihološkimi koncepti. Horoskop mora vzbuditi individualno zavedanje totalnosti bivajočega, ne samo sestavnih delov. Življenje je dinamičen proces in narava tega procesa mora biti odkrita in predstavljena tekoče, kot je to le možno. Razširitev znanstvenega pogleda v globine prostora in subatomskega sveta je ustvarilo potrebo po odkritju številnih fizičnih in psihičnih ravni v njihovi medsebojni interakciji in tako tudi potrebo po različnih referenčnih okvirih, ki presegajo specifične probleme, ki jih nekdo raziskuje in mora tako vključiti širši spekter vplivov v svojih hipotezah in eksperimentih. Ebertinov sistem je ustvaril veliko mrežo kozmobiologov, ki so vključevali veliko znanstvenih in zdravstvenih raziskovalcev, s pomočjo katerih je ustvaril bazo podatkov in proučeval posamezne primere. V tem pogledu je astrologijo potrdil kot naravno znanost, ki pa uporablja pri svojem raziskovanju tudi intuitivne mehanizme. Metoda, ki jo je uporabljal, je bila zelo kompleksna tako kot so taki tudi sami posamezniki. Astrologija je bila tradicionalno povezana z odnosom med mikro ter makrokozmosom in tudi znanstveniki so doumeli, da je prav to tudi bistvo njihovega dela, da namreč odkrivajo te skrite in odkrite prepletenosti med človekom in naravo ter vesoljem, ki ga obdaja. 23 Reinhold Ebertin ( ) je bil nemški fizik in astrolog, ki je proučeval predvsem medicinki vidik astrologije(astromedicina) v povezavi z psihološkimi korelacijami. Navezuje pa se precej na hamburško šolo astrologije, vendar pa v nasprotju z njo zavrača trans neptunovske objekte. Preverjal je delovanje določenih planetarnih aspektov kot so konjunkcija, polkvadrat, kvadrat in opozicija in midpointe. (Internet 3) 73

78 Življenje je samo po sebi en velik energetski sistem, v okviru katerega se nahajajo manjši sistemi, pri čemer si skuša vsak zagotoviti svoj lasten obstoj, hkrati pa je odvisen tudi od drugih sistemov, pa najsi gre za galaksijo, sončni sistem, zvezdo, človeško bitje ali celico. Tako denimo celica za učinkovito delovanje potrebuje energijo od zunaj, hkrati pa je tudi sama njen vir in tako ohranja dinamično ravnotežje. Vsaka ima tudi svoje jedro, ki jo upravlja. Jedro našega sončnega sistema predstavlja Sonce, ki pa je spet del širšega sistema, ki ima spet drugo središče. Kot zanimivost z biološkega področja, ki kaže na to povezanost mikro in makro sfere kaže dejstvo, da je zemljina os nagnjena 23 stopinj, medtem ko je naše srce prav tako pod tem kotom zamaknjeno navzven. Prav tako to velja tudi za medenične kosti. (Held 2004, 27) Prav tako je zanimivo, da življenje na Zemlji ne bi bilo možno, če ne bi obstajale eksplozije zvezd, kajti samo iz sredice masivnejših so nastali elementi, ki so temeljni gradniki naše atmosfere, naših teles in Zemlje. Elementi, ki so težji od vodika dušik, kisik in ogljik pa vse do železa, nastajajo samo v zvezdnih jedrih v njihovih»smrtnih«kemijskih reakcijah. Tako ima vsak človek, pa tudi druga živa in neživa bitja v sebi del tega božanskega zvezdnega prahu. Tako se tu spet stikata sodobna spoznanja in vedenja starih civilizacij, da smo izšli iz zvezd in se duše po smrti vrnejo tja, v kar so verjeli že stari Egipčani. To naziranje pa se je kasneje ponovilo skozi spust in dvig duše skozi planetarne sfere pri gnostikih in neoplatonikih. 74

79 SLIKA 5.4: MANDALA KOZMIČNE GEOMETRIJE Vir: Mann (2003, 80) Astrološki zodiak predstavlja neke vrste simboliko mandale oziroma krog, ki reprezentira sebstvo v slikovni obliki in uporabo matematičnih struktur. Razdelitev na temno in svetlo polovico kaže na sovpadanje zavesti in podzavesti. 6 NEBESNA SFERA IN ZODIAK Živalski krog ali zodiak je hkrati simbol sam po sebi in skupek posebnih simbolov, katerih pomen se spreminja glede na medsebojne odnose. Obenem je največ pomenski in na splošno najbolj razširjen simbol. V vseh deželah in vseh dobah, ki jih je raziskala znanost, je zodiak skoraj enak, je krožne oblike, razdeljen na dvanajst delov, njegovih dvanajst znamenj ima enaka imena. Babilonija, Egipt, Judeja, Perzija, Indija, Tibet, Kitajska, Severna in Južna Amerika, skandinavske, muslimanske in številne druge dežele so ga poznale in se ukvarjale z astrologijo. 75

80 Povsod je živalski krog povezan z najpomembnejšimi človeškimi spomeniki; stelami, templji in kraji, kjer so se praznovali misteriji in vpeljevanja. Nebesna sfera je primeren okvir za zaznavanje astronomsko - astroloških informacij. Lahko si jo predstavljamo kot votel kristal, katerega center ustreza centru Zemlje. Ta sfera se premika skupaj z Zemljo, na svojem potovanju skozi prostor in čas pa se obe vrtita okoli iste Polarne osi, ki gre skozi severni in južni pol in združuje obe polovici. Ker so razdalje med nebesnimi telesi zelo velike v primerjavi zemeljskimi, je njihova pozicija na površini identična, če jo gledamo bodisi s centra ali pa katerikoli pozicije na njeni površini. Gibanja planetnih teles po površini nebesne sfere imenujemo direkcije. Prvotno je bilo mišljeno, da nebesna sfera sama rotira, medtem ko Zemlja ostaja statična, tako da to spoznanje ni bilo ovrženo niti kasneje po odkritju Zemljinega kroženja okoli Sonca. Vsak kozmičen vpliv preko te nebesne sfere povzroči spremembo v Zemljinem polju, kateremu je nebesna sfera analogna. Ta vpliv pa se lahko zazna tudi na posamezniku. Georgio Piccardi je proučeval, kako ta sevanja vplivajo na zemeljsko polje in njihov vpliv na zemeljsko klimo. V svojem delu The Chemical Basis of Medical Climatology je prišel do zaključka, da določeni fenomeni, ki zasedajo solarni in astrofizični prostor lahko delujejo z razdalje. Ne glede na oddaljeni prostorski fenomen, se njihovi vplivi izražajo preko žarčenja, preko spremembe elektromagnetnega polja in gravitacije. Nebesna sfera, ki prenaša vplive nebesnih teles na Zemljo je na osebnem nivoju podobna ideji aure, polju, ki obdaja vsakega posameznika, s katerim zaznavamo vplive zunanjega sveta. Astrološki horoskop je dvodimezionalna reprezentacija pozicij Sonca, Lune, planetov in znakov zodiaka v določenem trenutku rojstva. Izračun temelji na natančnem času in kraju rojstva. Sama beseda zodiak pa izvira iz grške besede zodiakos kyklos, kar pomeni živalski krog, čeprav so med njegovimi podobami tudi ženska - Devica, moški - Vodnar, Strelec (pol človek, pol konj), otroci - Dvojčka in predmet - Tehtnica. Edini resnično živalski krog je kitajski. Zodiak se razprostira na pasu približno 9 0 na vsaki strani ekliptike, to je navidezni poti Zemlje okoli Sonca. Znaki zodiaka pa razdelijo ekliptiko na 12 enakih lokov. Vsak znak predstavlja 30 0 celotnega kroga, ki skupno obsega Ta krog se prične z Ovnom in konča z ozvezdjem Rib. Letni sončni cikel obsega 365,25 dni in je približno izenačen z zodiakalnim krogom, ki ima Ker je pot Zemlje okoli Sonca eliptična, se zdi, da se Sonce giblje različno tekom leta. Tako posledica 76

81 rezultata koordinacije med zodiakom in koledarjem ni statična, temveč dinamična. Vrtenje Zemlje okoli svoje osi predstavlja naše primarno merjenje časa. Zemlja naredi svoj celotni obrat okoli svoje osi v 24 urah. Če razdelimo teh na 24 ur, predstavlja to 15 0 zodiakalnega loka v eni uri, kar pomeni, da se v posameznem znamenju zadrži Sonce povprečno 2 uri. SLIKA 6.1: ZEMLJA IN ZODIAK Vir: Mann (2003, 62) Vrtenje zemlje okoli svoje polarne osi ustvarja dan in noč. Nagnjenje polarne osi pa ima za posledico letne čase. Horoskop predstavlja dvodimenzionalno reprezentacijo tridimenzionalne nebesne sfere. Krog, ki ga predstavlja horoskop je ekliptika in se nanaša na ravnino sončnega sistema glede na zemeljsko perspektivo. Tradicionalno predstavlja vzhodno točko horizonta ascendent na levi in njegovo nasprotno zahodno točko descendent na desni strani, meridian pa je arhetipska pravokotnica na horizont, vendar pa ekliptika redko seka meridian pravokotno, tako da ta seka horizont bolj vzhodno ali zahodno od te navidezno 77

82 idealne linije. Tako se imenuje ta zgornja najvišja točka sekališča ekliptike in meridiana Midheaven sredina neba oziroma MC, najnižja južna točka sekališča pa Lower Midheaven nebesno dno oz IC. (Immum Coeli) Originalni izvor horoskopa izvira iz grške besede horoskopus, ki pomeni določevalec ure oziroma tisto, kar zadeva uro in je sinonim za zemljevid neba. Funkcija horoskopa je, da nakaže orientacijo posameznika v zodiaku glede na planetna telesa v določenem času in prostoru. Pri tem se upošteva sideralni (zvezdni) čas, s pomočjo katerega določimo pozicijo ascendenta in ostalih kotnih pozicij (IC, DC, MC) glede na zodiak. Hiše horoskopa pa predstavljajo 12 na približno 30 0 razdeljenih delov ekliptike glede na ekvinokcijsko točko, to je črta, ki gre skozi nulto stopinjo Ovna in Tehtnice 0 0 in zodiakalnega kroga. Pri stopinji 0 Ovna imamo pomladno enakonočje, pri stopinji 0 Tehtnice pa jesensko enakonočje. 24 Hiše označujemo z rimskimi številkami v nasprotni smeri urinega kazalca. Vsak dan prečkajo zodiak planetna telesa. Sonce se giblje skozi znamenja približno 1 0 na dan, v enem letu torej Ascendent se uporablja za referenčno točko, ker je specifičen za posameznika in njegov lokalni čas ter glede na geografsko širino in dolžino nekega kraja rojstva. Z ascendentom se prične tudi prva astrološka hiša, ki zadeva področje Ovna. Tradicionalno se hiše imenujejo tudi zemeljske hiše, ker se nanašajo na vsakodnevne zemeljske aktivnosti. Grafika horoskopa je prehajala zgodovinsko skozi različne transformacije. Prvotno so horoskope izrisovali in izračunavali samo za faraone in vladarje, napoved zanje je veljala za celotno populacijo, ki so ji vladali. Kaldejci in Babilonci so konstruirali horoskop z direktnim opazovanjem neba, ki so so ga prenesli na kamen ali pa glino. Okrogla reprezentacija se je prvič pojavila v sedmem stoletju pred našim štetjem in sicer v času asirskega kralja Asurbanipala( pr.n.št.), toda večina starodavnih astroloških in astronomskih informacij je bilo kodificiranih v ravnih tabelah (v Egiptu) ali pa v kvadratnem formatu pri Rimljanih. Ta je prevladoval nekako do 12. stoletja. Ta tabela je predstavljala le nujne informacije in ni predstavljala popolnoma aktualne slike opazovanega neba. Naraščanje natančnosti v izračunih tekom stoletij pa je nakazala trend k okroglim horoskopom z večjo specifičnostjo in natančnejšo reprezentacijo podanih informacij. 24 V zvezi s to točko je zanimivo omeniti tudi precesijo ekvinokcijev, kar vpliva na to, da se ta točka postopoma spreminja zaradi rotiranja zemeljske osi. 78

83 SLIKA 6.2: ASTROLOŠKE HIŠE Vir: Mann (2003, 102) 6.1 PSIHOLOŠKA SIMBOLIKA ASTROLOŠKIH HIŠ V našem življenjskem popotovanju od zibke pa do groba potujemo skozi 12 nebesnih hiš v avrični atmosferi, ki nas obdaja, tako kot zrak obdaja zemljo. Vsaka hiša odraža določeno področje življenja, ki nas pretežno okupira v danem življenjskem obdobju. Tradicionalna definicija dvanajstih hiš se nanaša na lastnosti v njihovem arhetipskem zaporedju, ki se prične z 0 0 Ovna, druga z 0 0 Bika do zadnjega, to je Rib. 79

84 SLIKA 6.3: ASTROLOŠKA ZNAMENJA Vir: Parker (2001, 29) 12-zodiakalnih znamenj je tradicionalno razdeljenih v štiri skupine, preko katerih tvorijo neko komplementarno celoto. Razdelitev ima dolgo zgodovino simbolizma štirih elementov, ki izhajajo iz grškega klasičnega pojmovanja; medtem ko so pitagorejci razširili svoje pojmovanje nasprotij na pozitivno - negativno, moško - žensko znamenje, pa je Jung odkril, da se dogodki zgodijo simultano, kajti v nezavednem čas namreč ne obstaja. Dualnost človeka se odraža tudi v fizičnem svetu. Najpreprostejši atom je sestavljen iz enega protona in enega elektrona. Oploditev je srečanje moške in ženske spolne celice, val ima svoj vrh in dno. Izražanje dvojnosti v fizičnem svetu ustvarja koncept simetrije. Dvojnost se izraža tudi skozi polaritete Yin - Yang, bog - hudič, dan - noč, dobro - zlo, pa tudi v binarni 80

85 elektroniki, genetiki itd. Vsak del vsebuje bistvo celote. To se odraža tudi v alkimističnemu načelu:»kakor zgoraj, tako spodaj«. Najpomembnejši par nasprotij v strukturi horoskopa sta hemisferi. Horizont predstavlja os: ascendent - descendent in jo razdeli na zgornjo in spodnjo polovico. Zgornja polovica kaže na vplive, ki zadevajo posameznika neposredno, torej njegov zavestni del, objektivnost in direktni vpliv na posameznika skozi zemeljski atmosferski filter. Najmočnejša točka zgornje hemisfere je vrh neba oz MC. Planet, ki se nahaja v bližini te točke ima zelo močan vpliv na posameznika. Spodnja hemisfera je opozicija zgornji in simbolizira nezavedno, subjektivno ter indirektno. Najnižji del predstavlja nebesno dno oziroma IC, ki je diametralno nasprotje točke MC. Ascendent je mediator med obema hemisferama in združuje obe polovici. Je ekvivalent osebnosti v smislu grške persone - maske oziroma načina, s katerim posameznik vidi samega sebe, tako kot čuti, da je viden s strani zunanjega sveta. Ascendent odgovarja pojmu fizične pojavnosti in izgleda, skozi katerega se prenaša psihični material in igra pomembno vlogo za posameznika. Nadalje lahko horoskop razdelimo v levo in desno polovico glede ne vertikalo IC MC. Ko Sonce prečka levo polovico horoskopa, postaja postopoma močnejše, dokler ne doseže ascendenta, kjer se dvigne nad horizont in doseže svoj vrh moči okoli poldneva(mc). Leva hemisfera kaže na povečanje vpliva, ki se kaže v individualni psihi, ki vsebuje vse elemente osebne narave. Osebnost oziroma ascendent, ki jo predstavlja, je center individualne psihe, ki pa je sestavljena iz zavestnih in nezavednih vsebin. Točki sta arhetipsko povezani z znakoma Kozorog (MC) in IC z Rakom. Spodnja hemisfera predstavlja kolektivno psiho, ki vsebuje vse tisto kar zadeva kolektivno naravo in kaže na kolektivne vrednote. Kolektivno psiho sestavljajo zavestne in nezavedne vsebine neosebne narave, podobo zunanjega sveta. Dvanajst znakov zodiaka tvori šest nasprotnih si parov: Oven - Tehtnica, Dvojček - Strelec, Bik - Škorpijon, Rak - Kozorog, Lev - Vodnar, Devica - Ribi. Dvojnost se kaže v označbi zodiakalnih znakov skozi njihovo razdelitev na pozitivne in negativne oziroma moške in ženske.temelji pa na dejstvu, da ima vsak izmed nas lastnosti, ki so tako moške in ženske. Gre za to, katere prevladajo glede na zunanje vplive, pomeni pa tudi razdelitev glede na dimenzijo ekstravertiranostintrovertiranost. Noben posameznik ni v celoti reprezentiran z znakom svojega sončnega znamenja. Imamo devet planetov; poleg Sonca, ki je sicer zvezda, a se v 81

86 kontekstu astrologije smatra kot nebesno telo, ki ima v horoskopu simbolično, pa tudi sicer dejansko - v realnem življenju, največji vpliv na posameznika. Vsak znak pa je sicer tudi zelo povezan s svojim nasprotnim znamenjem, da ga je sicer težko obravnavati ločeno od njegovega diametralno nasprotnega pola oziroma njegovih lastnosti. Kvadrupliciteta oziroma četvornost po Jungu predstavlja temeljni psihični mehanizem v iskanju celote. Ena predstavlja enotnost, dvojka dualnost oziroma igro nasprotij, tri je mediator med dvema, 4 pa predstavlja model celote. Večina prostorskih orientacijskih sistemov in modelov vesolja uporablja 4 strukturne točke. Obstajajo 4 strani neba, 4 elementi narave po Platonu, 4 psihološki tipi, križ prav tako simbolizira 4. Imamo tudi 4 psihične orientacije: mišljenje, čustvovanje, intuicijo in fizično občutenje. Križ z dvema osema v krogu simbolizira Zemljo. Vsak kvadrant je definiran z vertikalno in horizontalno hemisfero in svojo nasprotno četrtino. Tako pomladanska znamenja, kot so Oven, Bik in Dvojčka, predstavljajo nezavedno individualnost, poletna znamenja-rak, Lev in Devica predstavljajo nezavedne kolektivne vrednote; jesenska znamenja-tehtnica, Škorpijon in Strelec simbolizirajo zavedno kolektivno; zimska znamenja-kozorog, Vodnar in Ribi pa zavestne individualne kvalitete. Jung je uporabljal termin Individuacija, da bi nakazal proces, s katerim posameznik postane individuum. To pa se nanaša na dejstvo, da postane ločena, nedeljiva enota, ki je uspešno razrešila nasprotja oziroma konflikte četvornosti, ki ga predstavljajo sestavine psihične strukture jaza. Zavedne in nezavedne vsebine psihe so razdeljene v individualne in kolektivne komponente, psihična združitev ne predstavlja samo razrešitve kateregakoli para nasprotnih hemisfer, temveč kreativno kombinacijo vseh štirih kvadrantov. Integracija posameznika skozi razumevanje celote horoskopa, kot tudi prepoznavanja posameznih delov, odraža na drugi strani potrebo posameznika, da se odcepi od kolektivnega nezavednega, ne da bi pri tem izgubil popoln stik z njim. To zajema prenos tega principa četvornosti iz zunanjega v notranji svet psihe.»individuacija ne izključuje nečesa iz svojega sveta, temveč združuje svet v sebi.«(jung v Mann 2003, 72) Tripliciteto oziroma trojnosti pa tvorijo štirje elementi - Ogenj, Zrak, Zemlja, Voda. Vsak izmed teh vlada trem znamenjem. Ogenj vlada Ovnu, Levu in Strelcu; Zrak 82

87 Dvojčkoma, Tehtnici in Vodnarju; Zemlja Biku, Devici in Kozorogu, Voda pa Raku, Škorpijonu in Ribi. Četvornost pa se kaže v horoskopu tudi v razdelitvi znamenj na kardinalna, fiksna in gibljiva. V vsako skupino spadajo štiri znamenja glede na njihove psihološke značilnosti. Kardinalna so: Oven, Tehtnica, Rak in Kozorog; fiksna: Bik, Lev, Škorpijon, Vodnar; gibljiva pa: Dvojček, Devica, Strelec in Ribi. Trojnost tvori 4 trikotnike, četvornost pa tri kvadrate v krogu. Jung je opazil, da so vsa četvorna števila povezana s kvalitativno potjo in simboli zaznavanja celote, medtem ko so trojnosti povezane s principom mentalnega in fizičnega gibanja. Tako denimo krščanska cerkev priznava trojico očeta, sina in svetega duha. Po drugi strani pa imajo Hindujci tudi troedinega Boga - Brahma, Višnu in Šiva ter trojni energetski proces: rajas, tamas, satva. Dvojna spirala v genetiki pa je prav tako ustvarjena iz dveh spiralnih verig in centralne osi. SLIKA 6.4: 4 VELIKI TRIKOTNIKI GLAVNIH ELEMENTOV Vir:Mann (2003, 74) Prvi veliki trikotnik tvorijo ognjena znamenja - Oven, Lev, Strelec. Ognjena znamenja simbolizirajo duhovno in ustvarjalno energijo. Določajo vitalnost kot čisto prasilo in se nanašajo na intuicijo, prav tako pa tudi na libido kot življenjsko silo. Ognjena 83

88 znamenja so pozitivna, aktivna, moška. Svojo energijo projicirajo na drugi veliki zemeljski trikotnik, ki ga tvorijo Bik, Devica in Kozorog. Zemeljska znamenja so materialna, nanašajo se na vse fizično, kot tudi na percepcijo in odnos do vsega otipljivega. Psihološko odsevajo odnos med čutnimi in fizičnimi dražljaji. Zemeljska znamenja so pasivna, ženska. Tretji veliki trikotnik tvorijo zračna znamenja: Dvojček, Tehtnica in Vodnar, ki odražajo delovanje prvih dveh elementov. Energija, povezana s fizičnim, povzroči gibanje, ki ima za posledico komunikacijo in izmenjavo idej. Psihološko je zrak povezan z mišljenjem, abstraktnim povezovanjem pojmov, a ločenim od objekta misli. Tudi zračna znamenja simbolizirajo pozitiven, aktiven moški princip. Kot sinteza in razrešitev prejšnjih treh elementov preostane še zadnji sklop vodnih znamenj: Rak, Škorpijon in Riba. Vodna znamenja so čustveni odgovor, ki implicira vrednotenje in označujejo nezavedno, subjektivno, občutljivo, iracionalno. Nanašajo se na funkcijo občutenja, ki sprejema ali zavrača. Prav tako so negativna, pasivna in ženska. Nadalje obstajajo tudi trije veliki kvadrati, ki predstavljajo četvernost. Kardinalni veliki križ povezuje točke, ki predstavljajo 2-ekvinokcija (enakonočja) 25 in 2- solsticija 26 (točki sončnega obrata) in so tudi glavne kotne točke horoskopa. Simbolizirajo začetek vsega novega. Kardinalni ognjeni znak je Oven, vodni Rak, zračni - Tehtnica in zemeljski - Kozorog. Fiksni veliki križ je najbolj stabilen in zaseda center vsakega kvadranta, fiksna znamenja fiksirajo oziroma utrdijo, kar so pričela kardinalna. Bik je fiksni zemeljski znak, Lev - fiksni ognjeni, Škorpijon - fiksni vodni in Vodnar - zračni. Simbolizirajo trmo in psihološko statičnost. Gibljiva znamenja, ki tvorijo gibljivi veliki križ so Dvojček, Devica, Strelec in Riba. Kot že samo ime pove, so to spremenljiva znamenja, posredniška, prožna ter podvržena spremembam in vplivom okolja, istočasno pa posredniki med kardinalnimi in fiksnimi znaki. 25 Enakonočje predstavljata dva dneva v letu, ko sta dan in noč na vsej Zemlji enako dolga, po 12 ur. To je in Sončna obrata sta dva: poletni je , ko je najdaljši dan in zimski , ko je najdaljša noč. Skozi poletno točko gre severni ali Rakov povratnik, pa južni, zimski ali Kozorogov povratnik. Pomeni pa obrat Sonca od svojega največjega severnega ali južnega odklona od ravnika (ekvatorja) nazaj k njemu. (Leksikon CZ 1987, 905) 84

89 SLIKA 6.5: 3 VELIKI KARDINALNI, FIKSNI IN GIBLJIVI KRIŽI Vir: Mann (2003, 75) 6.2 ZNAČILNOSTI ASTROLOŠKIH HIŠ IN ZODIAKALNIH ZNAMENJ Gre za razdelitev na dvanajst delov, ki delijo krajevno področje na pole, po principu, na krhlje razdeljene pomaranče. Izračun položaja hiš se imenuje domifikacija in obstaja več sistemov razdelitve. Nekateri, kot so npr. Kochov, delijo sfero na dvanajst enakih področij po 30 stopinj. Drugi upoštevajo zemljepisno širino kraja in jo delijo na neenake hiše. Ob ekvatorju, kjer so dnevi in noči enako dolgi, so tudi hiše enake, a bolj ko se pomikamo proti poloma, večja je razlika v stopinjah, nekatere hiše lahko tako zavzemajo tudi 60 stopinj, druge pa samo 15 glede na zemljepisno širino. Sistem hiš, ki je še od antike dalje najbolj razširjen je Placidov 85

90 sistem. V humanistični astrologiji se posamezne hiše nanašajo na konkretne situacije, skozi katere se posameznik izraža in razvija: gre za izkustvena polja, ki jih usoda ponudi vsakemu od nas in izzive, ki so povezani z njo. V tem postopku je rojstna karta zelo blizu tistemu, kar hindujci imenujejo dharma, se pravi celota posameznih notranjih ritmov in pravil, ki jih mora osvojiti vsak človek, da bi se lahko prilagodil, harmoniziral z mejami in možnostmi svoje psihološke, družinske, družbene in zgodovinske pogojenosti. Vsaka hiša simbolizira poseben aspekt in temeljni tip človeškega izkustva. Zenit ali sredina neba izraža moč integracije na družbenem nivoju; nadir ali nebesno dno pa združitev in udejanjenje teh svojih predispozicij na najbolj subjektivnem in intimnem nivoju. (Aubier 1991, 86) OVEN Prvo horoskopsko znamenje se prične z Ovnom, latinsko Aries, grško Krios. Predstavlja prvi znak zodiaka v solarnem krogu in je tudi znak pomladnega enakonočja, ki je 21. marca. Simbolizira začetek pomladi in obsega čas od do Narava se prebuja iz zimske odrevenelosti in znamenje Oven simbolizira predvsem napredovanje pomladi, začetni impulz, neodvisnost in pogum. Je ognjen znak, ki mu vlada planet Mars. Simbolizira veliki ogenj, svetlobo vzhajajočega sonca in izvoren ogenj vulkanov. Del telesa, ki ga zaznamuje je glava, življenjsko obdobje pa rojstvo. Komplementarno in nasprotno znamenje je Tehtnica. Zodiakalna funkcija je prvotna energija oziroma osnovni impulz.v vedski civilizaciji Indije je Oven povezan z Agnijem, bogom ognja, še posebno žrtvenega. Prisotnost ovna kot simbola moškosti in plodnosti je znana tako v Grčiji kot v Galiji. Prvi kristjani so mitu dodali svojo varianto božjega jagnjeta, ki se prostovoljno žrtvuje. Po Andreju Virelu je oven zaploditelj črede, prav tako pa tudi naprava, ki podira vrata in obzidja obkoljenih mest, torej odpira kolektivni oklep. Spiralna oblika njegovih rogov dodaja še pomen evolucije in poudarja vrednost odprtosti in iniciacije, ki jih nakazuje oblika črke»v«vseh živalskih rogov. Nagonski in močni oven simbolizira genetično silo, ki prebuja človeka in svet ter zagotavlja obnavljanje življenjskega ciklusa na pomlad življenja in štirih letnih časov. Zato združuje zagnanost in velikodušnost s trmoglavostjo, ki utegne pripeljati v zaslepljenost. Je kozmična predstavitev živalske ali poživljajoče sile ognja, ki hkrati gradi in podira, je 86

91 zelo uporen, kaotičen in razvlečen. Ovnova moč se potrjuje tudi v ambivalenci, ki združuje oploditev in uničenje. SLIKA 6.6: OVEN Vir: Parker (2001, 31) Njegova potreba po neodvisnosti ga večkrat zavede v nedisciplinirano vedenje. Diplomacija in prefinjenost nista njegovi krepki točki, njegova konstitucija pa mu dopušča, da si hitro opomore, vendar se mu lahko zgodi, da zaradi močnih emocionalnih razburjenj in razelektritev doživi živčni zlom in se zruši v morbidno depresijo. Obožuje vse oblike tveganja in dogodivščine. Tipičen oven je predvsem 87

92 bojevnik, ki se opaja s hitrostjo in akcijo, kamor ga žene njegov vladajoči planet Mars. Je dober odvetnik, a slab sodnik. Če se njegove lastnosti nagibajo v negativno smer, se lahko to odraža kot nestanovitnost, zanesenjaštvo, sebičnost, nepotrpežljivost, muhavost, netolerantnost in nerazsodnost. (Chevalier&Gheerbrant 2006, ) Prva astrološka hiša je določena z ascendentom, simbolno tudi ovnova hiša. Predstavlja osebnost, fizično telo, obliko, izgled ter zgodnje družinsko okolje. Prva hiša kaže na otrokovo sposobnost, da se uveljavi in brani ter vplive okolja, ki ta proces omogočajo. V kolikor so okoliščine ugodne in podpirajo posameznika, bo ta v sebi zgradil osnoven občutek varnosti tudi kasneje v življenju, ne glede na siceršnje razmere, ki ga bodo obdajale. Osebnost pa je določena tudi z rojstvom in okoliščinam takoj za tem. Gre za vprašanje lahkega ali težkega poroda, morebitne operacije, medicinskega obravnavanja v tem občutljivem obdobju mame in otroka itd. Ta hiša se torej nanaša na način, s katerim smo nastopili življenje in okoliščine, ki so bile takrat navzoče. Kaže tudi na starševsko odobravanje oziroma neodobravanje spola otroka in na reakcije ljudi, ki so takrat in kmalu za tem obdajali novorojenčka. V tem času ima otrok povečano senzitivnost in vsrkava impulze, obnašanje in projekcije svoje okolice.vsa občutja, najsi bo to veselje, skrb, ljubosumje, sovraštvo, strah, indiferentnost, dolgočasje, ki ga obdajajo, vplivajo na osebnost otroka in ga tudi dolgoročno determinirajo. Čeprav je v prvih mesecih življenja popolnoma nemočen in skorajda nepremičen, pa mora že v tem obdobju najti nagonski način izražanja svojih primarnih potreb in občutij. Tako osvoji svoj življenjski vzorec, ki je zadovoljiv zanj in njegovo okolje. Piaget je ugotovil, da se ti prvi gibi in njihova koordinacija prične že kmalu po rojstvu. V kolikor prejema pozornost in podporo v začetnih sedmih mesecih, bo sklepal skozi svoje življenje, da ostali sprejemajo njegovo osebnost, v nasprotnem primeru pa naj bi se težje uveljavil in ostali naj bi spregledali njegove napore v tej smeri, zlasti naj bi to veljalo za zgodaj izolirane v inkubatorju. (Mann 2003,116) Vendar pa tudi tukaj obstajajo izjeme, ki potrjujejo pravilo kot denimo Kepler, ki je bil rojen s sedmimi meseci. Tako kot je bil predčasno rojen, so bile tudi njegove ideje takrat pred svojim časom. Prva hiša ustreza časovnemu obdobju rojstva pa vse tja do 7 mesecev starosti. Je kotna in tu oseba odkriva samo sebe, kakršna je, v specifičnem in neponovljivem občutku svojega lastnega jaza. To je izkušnja nenadomestljivega bivanja 88

93 neponovljivega posameznika. Ta bistvena postavka se približuje intuiciji v Jungovem smislu besede»zavest, ki se zaveda same sebe skozi akcijo«. Ta hiša predstavlja telo, vitalnost, videz, obnašanje, način in sredstva uveljavitve. Je v analogiji s planetom Marsom in Ovnom BIK Druga astrološka znamenje označuje Bika in njegov vladajoči planet Venero. Bik vlada fizičnemu svetu, čisti substanci, čutom in zaznavi, financam, varnosti in lastnini. Je zemeljsko znamenje in ustreza življenjskemu obdobju otroštva. Letni čas, ki mu vlada je pomlad od 21. aprila do 20. maja. Zodiakalna funkcija je vsrkavanje in prilastitev. Na simbolni ravni je poosebljen z divjim Minotavrom, stražarjem labirinta, pa tudi z En-lilom, ki je bil babilonski veliki nebeški bik. Številni kipi, ki krasijo egipčanske, asirske in mezopotamske templje in palače, kažejo na starodavnost tega simbola, ki pomeni ustvarjalno moško moč. V Grčiji Bik predstavlja razbesnele instinkte in je predvsem posvečen Dionizu, bogu moške plodnosti in uživaštva. V Rimu naj bi žrtvovanje bika tistemu, ki to stori, posredovalo velikansko življenjsko moč živali. V jungovski perspektivi kastracija bika»predstavlja željo po duhovnem življenju, ki bo človeku omogočila zmago nad primitivnimi živalskimi strastmi in mu po iniciacijskem obredu prinesla mir«. Simbolika zodiakalnega znamenja je povezana z materjo zemljo, elementarno snovjo, izvorno substanco, življenjskimi sokovi in pomladno energijo, kozmično kravo hraniteljico, ki hrani bogove in ljudi, drugače pa tudi podpornico sveta, kot se to izraža v hindujski mitologiji. Bik je simbol ustvarjalne moči. Predstavljal je boga Ela v obliki bronaste figurice, ki se je pritrdila na vrh palice ali kopja. Tako je bilo to prenosno znamenje, ki je spominjalo na znak Zlatega teleta. Dva prototipa teh verskih emblemov segata na začetek tretjega tisočletja pred našim štetjem. Čaščenje Ela med hebrejskim predniki, priseljenimi v Palestino je prepovedal Mojzes, vendar se je verovanje ohranilo še kasneje, kar pričajo kipci svetega bika, izdelani pod vplivom egipčanske umetnosti. 89

94 SLIKA 6.7: BIK Vir: Parker (2001, 35) V grškem izročilu so neukročeni biki simbolizirali nebrzdano sprostitev nasilja. Bike so žrtvovali Pozejdonu, bogu oceanov in viharjev ter Dionizu, bogu plodne moškosti. Obliko bleščečega belega bika je prevzel Zevs, ko je zapeljeval Evropo. Bik ali na splošno govedo predstavlja nebeške bogove v indosredozemskih religijah. Vedski 90

95 bog Indra se prav tako primerja z bikom, ki poganja kozmično kolo. Pri altajskih ljudstvih in v islamskem izročilu bik tudi pripada ciklusu simbolov, ki govorijo o podpiranju ustvarjanja sveta, podobno kot želva. Tako v nekih legendah o nastanku sveta želva podpira skalo, skala podpira bika, bik pa Zemljo. Pri številnih turškotatarskih ljudstvih je bik utelešenje htoničnih 27 sil in na hrbtu ali rogovih nosi težo Zemlje. Simbolika Bika je povezana tudi s simboliko nevihte, dežja in lune. Bik in strela sta bila že zelo zgodaj združena simbola atmosferskih božanstev. Primerjalna študija stenske umetnosti v zadnjih stadijih paleolitika, ki jo je opravil Andre Leroi-Gourham kaže, da so živalski liki vedno razporejeni po istem vrstnem redu tako v Lascauxu ali Altamiri kot tudi v poslikanih jamah v Rusiji ali na Kavkazu. Osrednje mesto v tej ureditvi ima vedno par konj - bik ali konj - bizon, kar kaže na njun simbolni pomen v genezi človeštva. V kultu Mitre, ki je iranskega izvora, obstaja tudi obred žrtvovanja bika. Bistveno dejanje v Mitrovem življenju je bilo žrtvovanje prvotnega bika, prvega živega bitja, ki ga je ustvaril Ahura Mazda. Navdušenje nekaterih nad bikoborbami, po mnenju določenih analitikov, lahko razložimo s skrivno in nepriznano željo po ubijanju zveri v človeku; pri tem pride do substitucije in zunaj žrtvovana žival prihrani notranje žrtvovanje oziroma daje iluzijo osebne zmage s posredovanjem matadorja. (Chevalier&Gheerbrant 2006, 57-60) Po prvotnem ovnovem ognju oziroma začetnem zagonu pomladi, se popki razcvetijo, življenjske sile se utelesijo in zakoreninijo, da bi zagotovile vzpon sokov in izoblikovanje mesa. Novorojenček postane otrok, pogoltno prisesan na materine prsi, od tod Lunine in Venerine ženske tendence bika ter njegova sorodnost z usti, grlom, sesalnimi, prilaščevalnimi, vpojnimi organi. To je znamenje trdnih tal in velike delovne moči ter pretiranim nagnjenjem k uživanju. Druga hiša simbolizira lastnino in materialne dobrine, pa tudi področje težkih instinktov, rodovitne teže, mirnosti in stabilnosti, vztrajnosti, mesenih užitkov in čutnosti. Njegovo nasprotno znamenje je Škorpijon, ki simbolizira izločanje. Bik vsesava, Škorpijon izloča. Instinktiven in 27 Htonično (pomeni zemeljsko v svojem temnem in notranjem vidiku) lastnost imajo lahko bajna ali resnična bitja podzemnega izvora, povezana z idejami in silami kaljenja in smrti. Simbolizira komplementarnost življenja in smrti, bodisi da gre za notranji ali zunanji boj ali nevarnost, ki pa sta vedno tesno prepletena. Ta bitja nastopajo v mejnih situacijah, ki so pogosto uvod v odločilne dogodke. Htonični vidik podzavesti se nanaša na vse tisto, česar se bojimo zaradi njene intenzivnosti, silovitosti in nepredvidljivosti. Se pa ta vidik htonskosti ne izenačuje s celotno podzavestjo, temveč z enim njenih delov. (Chevalier&Gheerbrant 2006, 176) 91

96 požrešen Bik hoče čim več pogoltniti in shraniti: občutke strasti, čustva, ideje. Zaradi čutnosti in mesene opojnosti pooseblja dionizičen značaj. To znamenje je sinonim trdnosti, stabilnosti in varnosti. Ker je povezan z zemeljskimi koreninami, je rojen graditelj, pa tudi precej vztrajen in trmoglav. Je navezan na preteklost, zvest in konservativen in se težko prilagaja hitrim spremembam. Razvojno psihološko ustreza 2 hiša obdobju od 7 mesecev do 1 leta in 8 mesecev. V temu času otrok usmeri svoje energije v zunanji svet. Postopoma odkriva svoje čute in jih tudi uporablja za raziskovanje sveta, ki ga obdaja. Odkriva domače in tuje predmete okoli sebe, koordinira gibe, ugotavlja prostorske zakonitosti in raziskuje. Njegov svet postane trden svet otipljivega. Če je ta omejen, bo to čutil tudi nadalje kot omejen dostop na fizični ravni do sveta, ki ga obdaja. Narava otrokove vključitve v ta svet določa njegovo naravnanost do fizičnega sveta in do njegovega telesa skozi življenje. Nanaša se tudi na njegov odnos do lastništva in finančnih zadev. Kvaliteta zvokov, vonjav in hrane, ki jih izkuša skozi te Bikove pojavne lastnosti tvori osnovo njegovega estetskega čuta. Posamezniki, ki imajo močnejše vezi z otrokom v tem obdobju, bodo smatrani kot pomembni objekti njegovih zaznav in stopnja fizičnega kontakta z drugimi bo določila senzualnost in zanimanje za dotike kasneje v življenju. Otrok, ki mu je ta izkušnja v tem obdobju prikrajšana, bo tudi kasneje najverjetneje izkusil probleme v odnosu na fizično ravan. (Mann 2003, 117) DVOJČEK Šele ko se duh spremeni v besedo, je možen pogovor in tega ponazarjata prav dvojčka, čigar simbol je v Evropi znan razmeroma kratko. Izviral naj bi iz antične Grčije in je sestavljen iz dveh navpičnih črt, ki ju zgoraj in spodaj omejuje ravna črta. To naj bi stilistično poenostavljalo dve postavi, ki stojita druga ob drugi. Zgornja črta naj bi simbolizirala komunikacijo sporočil iz duhovne sfere od koder prejemamo misli in jih predajamo drugim. (Konte 1993, 29-30) Tretje astrološka znamenje je torej Dvojček. Element, ki mu vlada je zrak, deli telesa - roke, življenjsko obdobje pa puberteta. Njegov planet je Merkur. Njegov naravni cikel pa poganjanje listov in fotosinteza. Znamenje uteleša vse oblike dvojnosti. Te dvojice nasprotij so hkrati zunanje in notranje, absolutne in relativne, ki 92

97 se razrešijo samo v gibanju in v razvojni dinamični napetosti. Nekateri zodiaki ne ilustrirajo znamenja s podobo dvojčka, temveč s podobo objetih ljubimcev. Mladeniča predstavljata ambivalenco tega obdobja, njegov dvospolni značaj, ki združuje tako ženski kot tudi moški pol. Z njim je povezano dvosmiselno in zapleteno obnašanje: zaščita in nevarnost, konflikt in medsebojno razumevanje, prepletanje ravnovesja in neravnovesja in podobno. Ta mit o simetriji se izteče v magičnem pojmovanju dobrodejnih in zloveščih dvojnikov, ki jim nekatere tradicije pripisujejo vzhajajočo razvojno pot sonca in pa njegovo zahajajočo regresivno pot in iz te izhajajočega dnevnega in nočnega pola bitja. Kot tretje in zadnje znamenje pomladi povezujemo Dvojčka s tistim obdobjem, ko se narava razcveti. To je gibljiv ali dvojni zrak, gibčen, hiter in brsteč. Od tod dvoumje, lahkotnost in hitrost znamenja. Dvojčki so povezani z razvejenimi žilami listov in vejami dreves ter tako ustrezajo tudi dihalnemu sistemu, bronhijem, rokam in živčnim končičem. Energija, ki je v Biku počasi zorela in se nabirala, v Dvojčku izbruhne v divjih vrtincih. Njegovo obdobje je od 21. maja do 20. junija. Ker so zelo mobilni in gibčni, imajo Dvojčki predvsem izjemno sposobnost prilagajanja. Privlačijo jih vse oblike izmenjave, stikov in improvizacije. Vlada jim Merkur, ki je bog trgovine, tatov in komunikacije. Dvojčki so zaljubljeni v igro in norčije, stvari vedno jemljejo z rahlo distanco, izgubljajo se na vse strani, so dobri igralci in radi presenečajo in šokirajo, saj le tako čutijo, da obstajajo. Njihova strast do sprememb se hitro prelevi v nestanovitnost. So spretni, natančni, občutljivi, kar jim dopušča, da se lahko hitro prilagajajo. Po svojem bistvu je dvojček kontradiktoren. Po eni strani skuša živeti polno in intenzivno v sedanjem trenutku, po drugi pa je odmaknjen in razumsko analitičen, kar mu preprečuje, da bi ga čustva popolnoma prevzela. 93

98 SLIKA 6.8: DVOJČEK Vir: Parker (2001, 39) So pravi psihološki dvospolniki in se delijo, glede na značaj, v dve skupini. V prvo spadajo tisti, ki jih zanima vse; so čustveni, muhasti fantasti, nagnjeni k nenavadnemu in izumetničenemu. Njihova iskrenost je popolna, vendar jih vedno zanima nekaj drugega. Ti Dvojčki so pogosto nerazumljeni: tako kot Harlekin, ki s pomočjo pretvarjanja prikriva razočaranje. Drugi tip Dvojčkov je bolj hladen in premišljen. Je spreten skeptik in oportunist, ki obvlada dvojno igro ter je sposoben izjemne dvoličnosti. Na splošno Dvojčke zanima vse, vendar se ne navežejo na nič. Bolj ko je njihovo interesno polje obširno, bolj je njihova sposobnost koncentracije razpršena. Značilno zanje pa je, da najdejo svojo celoto ravno v svoji razdrobljenosti. 94

99 Vse kulture in mitologije kažejo posebno zanimanje za fenomen dvojčkov. Ne glede na to, kako sta zamišljena: popolnoma simetrična ali eden temen in drugi svetel, eden obrnjen k zemlji in drugi k nebu, eden črn in drugi bel izražata dvojnost slehernega bitja ali dualizem njegovih duhovnih in snovnih, dnevnih in nočnih tendenc. Gre za simboliko dneva in noči, nebesni in zemeljski vidik kozmosa in človeka. Kadar dvojčka tako simbolizirata človekova notranja nasprotja in boj, ki ga mora biti, da bi ta nasprotja premagal, pomenita žrtvovanje ter potrebo po odrekanju, uničevanju ali podrejanju ter opuščanja določenega dela, da bi drugi del mogel zmagati. In potem je tu tudi tendenca duhovnih sil progresivnega razvoja, da si zagotovijo premoč nad regresivnimi težnjami. Po drugi strani simbolizirata dvojčka stanje ambivalence mitičnega sveta. V očeh preprostih ljudstev imata običajno veliko moči, ki je lahko nevarna ali zaščitniška. Pri Bantujcih so jih tako denimo ubijali, v zahodni Afriki pa jih obožujejo in so po navadi čarovniki. V vseh izročilih se dvojčka, ki sodita bodisi med bogove ali med junake, prepirata ali pa si medsebojno pomagata, s čimer označujeta notranjo protislovnost svojega položaja in vsega, kar nas notranje razdvaja. Strah primitivnega človeka pred pojavom dvojčkov je strah pred spoznavanjem samega sebe, pred individuacijo ter pred izločitvijo iz skupnosti. Ta prastrah pred dvojčkoma obstaja še dandanes in tako odide nosečnica, ki ju pričakuje k vraču, da bi ju združil. Po drugi strani pa je zelo razširjeno verovanje, da rojstvo dvojčkov temelji na združitvi smrtnika in boga, predvsem božanstva z neba. Vsi dvojčki iz indoevropske mitologije so dobrohotni. Tako denimo zdravijo, varujejo smrtnike pred nevarnostjo, rešujejo pomorščake itd. Najbolj znana sta Kastor in Poluks. V Mehiki in med Indijanci Pueblo sta junaka Dvojčka, bogova jutra in večera, v kozmogoničnih pripovedih pa utirata pot ljudem, ko pridejo na zemljo. Pobijata pošasti in spreminjata zastarele in nepopolne reči v nove ter na splošno veljata za osvobojevalca in voditelja človeštva. Po drugi stani pa obstajajo tudi številne kozmogonične zgodbe o ustvarjalnih junakih dvojčkih z nasprotnimi dolžnostmi. Eden je dober, drugi je hudoben in skuša nenehno ovirati ustvarjalno civilizatorsko dejavnost prvega. Ta manihejska mitologija je zlasti močna pri Irokezih. S tem dualizmom mitičnih dvojčkov se ujema tudi pot sonca navzgor in navzdol. Dualistična miselnost starih Irokezov ni izginila z nastopom modernih časov. Celo sprememba sveta, ki so jih povzročili civiliziranci sodijo sem. V irokeškem rezervatu 95

100 vlada dobri brat, saj so tam njihovi domovi in polja, ki naj bi jim dajala varnost, zunaj pa naj bi svet obvladoval hudobni brat z belimi ljudmi, kjer se razprostirajo puščave stanovanjskih blokov, asfaltiranih cest in tovarn. Dvojčka tako poosebljata zunanja in notranja nasprotja, ki obstajajo v nas in ki se razrešujejo tako ali drugače. Obdobje dvojčkov se začne z razcvetom poletja in nastopi pred poletnim solsticijem. Sta dvojni simbol človeških stikov, prenosa, zvez oziroma komunikacij, naključij življenjskega okolja in polarnosti. Uvajata nas v svet polarnih nasprotij kot so moško-žensko, tema-svetloba, subjekt-objekt, notranje-zunanje itd. Na splošno ni preveč čustven, ampak bolj razumski, pri čemer pa ima neznansko veselje do igre, zadovoljstvo v obračanju idej in poletu inteligence. Bitje pravzaprav živi v notranjem podvajanju: ena polovica čuti, deluje, živi, druga polovica pa opazuje njegovo čutenje, delovanje in življenje. Po eni strani je igralec in istočasno gledalec samega sebe, pri čemer ta včasih odmaknjeno in ironično strmi nad svojo igro. (Chevalier&Gheerbrant 2006, ) Tretja hiša ustreza obdobju 1 leta in 8 mesecev do 3 let in pol. Dvojčki predstavljajo v tej hiši instinktivno mišljenje, komunikacijo, gibanje, prilagodljivost, brate in sestre, kratka potovanja, multiplikacijo in različnost. To obdobje predstavlja sintezo prejšnjih dveh. Po uveljavitvi, ki je aplicirana na fizični svet Bika, sta sedaj potrebna gibanje in komunikacija. Otrok odkrije, da poleg soočenja s predmeti na čutni ravni, lahko ustvari stvari za sebe. Namesto pobiranja predmetov, gledanja, okušanja, čutenja, prične razmišljati o akciji. Piaget imenuje to stanje predpojmovno stanje konkretne akcije. Najbolj reprezentativen proces tega obdobja je govor. V Bikovem obdobju odkrije različne vrste zvokov, v Dvojčkovem pa, da lahko reprezentira samega sebe skozi zvoke in besede. Vzgonsko silo predstavlja imitacija drugih, kar vodi v imenovanje in opisovanje predmetov in delovanje, kot vidi ljudi okoli sebe. To vodi v koordinacijo gibanja k objektom opazovanja. Začetna komunikacija je nerazločna in nejasna, toda kmalu postane skozi poskuse in napake bolj artikulirana in razumljiva. Ko ne more asimilirati imena predmeta ali akcije, ga pretvori v domišljijo. Igra ima simboličen pomen za sposobnost otroka, da prilagodi svojo realnost zunanjim situacijam, ki določajo obseg teh fantazij. Sposobnost otroka, da ustvari svojo metodo komuniciranja nakazuje kasnejše 96

101 načine, ki jih bo obdržal kot najljubše pozneje v življenju. Skladno z dvojčkovimi arhetipskimi lastnostmi je pogosto tudi zmeda med aktivnostmi in idejami otroka ter drugimi. Ta čas tudi tradicionalno nakazuje odnose med brati in sestrami. Postopoma razširi polje svojega zavedanja. V Ovnovem obdobju je ustvaril stik s samim seboj, v Bikovem s predmeti, ki so ga obdajali, v Dvojčkovem pa navezuje stik z drugimi vrstniki njegovih let, ki ga obdajajo. V kolikor otrok nima bratov, sester ali drugih prijateljev ali pa vrstnikov, mu služijo kot referenčni okvir odrasli, ki ga obkrožajo, najpogosteje so to starši. (Mann 2003, ) RAK Četrto simbolno znamenje zodiaka je Rak, njegovo vladajoče nebesno telo je Luna. Njegovo obdobje traja od 22. junija do 22. julija. Element, ki ga obeležuje je voda, letni čas, ki ga predstavlja pa začetek poletja. Nasprotno in komplementarno znamenje je Kozorog. Njegov grafični simbol je dvojna spirala, ki izraža nekakšen zaščitni ovoj nosečnosti. Je simbol vodnega, izvirov, vode, matere. Rak ponazarja proces ovulacije in hranilnih tekočin ter zaščitniški oklep, ki odseva potrebo po zaščiti porajajočega se življenja. To je močan simbol notranjosti - vodnjaki, jame, hiša, maternica, materinstvo - in je prav tako povezan z luno, kot področjem nezavednega, nenadzorovanih globin in iracionalnih impulzov. Hkrati gre za otroški svet in svet prenašanja misli. Občutljivemu Raku stoji nasproti komplementarno znamenje ozemljenega Kozoroga, tako kot rodovitna simbolika notranjih tekočin stoji nasproti trdi skrivnosti kosti in okostja. Ta os notranjosti Rak- Kozorog je podobna osi poldne-polnoč, nebesno dno - sredina neba. Rak je prvo znamenje poletja. Simbolizira mladost in obdobje plodnosti, ki nastopi za obdobjem dvojčkove pubertete. Velika Rakova voda je voda hranilnih tekočin. Ta drugi cikel označuje tudi popoldne, ki sledi pomladnemu jutru. Sam simbol raka veliko pove. Zaprta in zaobljena oblika ponazarja maternico, ki varuje in hrani in tako ni naključje, da ga povezujemo z materinskim arhetipom. Pomembna je tudi voda, iz katere vse izvira. Po poletnem solsticiju začne sonce počasi upadati, dan pa se pričenja skrajševati. Uteleša lunine lastnosti kot so brezbrižnost, domišljija, vegetativne instinkte, pasivnost, sprejemljivost, poudarjanje nezavednega. Na splošno je Rak tesno navezan na svoj izvor, svojo preteklost in se 97

102 lahko zapre v svoje spomine. Je izjemno občutljiv ter potrebuje varno intimnost. Njegov ideal je neke vrste mehka odmaknjenost, daleč od spopadov in okrutnosti zunanjega sveta. Velik Rakov problem je tudi prilagajanje realnosti. Če je ta pregroba, se lahko popolnoma zapre vase in odmakne od sveta. Če pa se ji dobro prilagodi, najde ravnotežje v ohranjanju vsega, kar po njegovem ustreza ugodju. Nekateri Raki pa so sposobni popolnega zavračanja materinskega sveta in varnosti. Tako se lahko iz istega psihološkega okvira razvijeta dva zelo različna tipa, zapečkarski Rak, ki je popotnik. Za tipično osebo, rojeno v tem znamenju, je značilno, da živi v notranjem vrtincu sanjarij in prividov, ki obenem nosi v sebi nostalgijo otroštva kot izgubljene domovine. To se lahko izraža tudi s pomočjo ustvarjalnosti. (Aubier 1991, ) Je četrto znamenje zodiaka, postavljeno takoj za poletnim solsticijem, ko se dnevi pričnejo krajšati. Njegov simbol, ki spominja na spirali, izraža tudi spremembo v smeri sončnega gibanja, ki postane spuščajoče, v nasprotju z dosedanjim dviganjem in shematično predstavlja valove življenja. Je lunarno znamenje, ki pomeni umik vase, senzibilnost, bojazljivost in trmo. Z Rakom se pojavi ves vodni svet izvirnih voda - od mirnih do globokih voda pri žuborečem izviru do materinega mleka in rastlinskega soka. Rak je žival, ki živi v zaščitnem oklepu. Duhovom vode se pridružujejo zametki porajajočega se življenja, ki so zavarovani z lupino, lubjem, skorjo in morajo varovati porajajočo se moč, zaprto v oklep. Rak se identificira z materinskim arhetipom, ki ga je postavil Jung: gre za vse vrednote ščitenja in varovanja, hranjenja vsega, kar je še majhno, skratka zaščitniški princip. 98

103 SLIKA 6.9: RAK Vir: Parker (2001, 43) Z Rakom je povezana Luna, planetarni simbol materničnega načela, nezavednega življenjskega utripa, za katerega razum še ni prevzel skrbi nase. Rakova narava je povezana z razvojem senzibilnosti otroške duše poleg matere, kakor tudi z naraščanjem domišljijskega in subjektivnega, spominov, sanj, romantike, fantazije, liričnosti. Zaznamuje začetek sredine leta, povezuje formalni in neformalni svet, je prag reinkarnacije, prehod od zenita k nadirju. 99

104 Tako kot številne druge vodne živali je rakovica paradoksalno povezana z miti o suši in luni. Rakovice so hrana duhov suše. Njihova rast je povezana z luninimi menami. V Siamu rakovice in druge vodne živali sodelujejo pri obredih klicanja dežja. Pri Tajcih stojijo poleg čuvarja voda pred vhodom v kozmično votlino. Na Kitajskem so ji včasih rekli tudi qui, kar naj bi pomenilo prebrisana ali premetena. To pa verjetno zato, ker se premika postrani. Rakovica je utelešenje transcendenčne življenjske moči, največkrat je htoničnega, včasih tudi uranskega izvora. Melanezijska rdeča rakovica, ki je ljudem razodela magijo, predstavlja ta uranski princip, medtem ko je mitična rakovica z morskega dna, katere premikanje naj bi povzročalo viharje, tipična htonična poosebitev, po kateri je ta žival v sorodu z vsemi velikimi kozmoformnimi živalmi, kakršne so želva, krokodil, slon. Je tudi lunaren simbol in že od antičnih časov se njena podoba povezuje s podobo lune, kajti te živali se tako kot mesec gibljejo bodisi naprej ali nazaj. (Chevalier&Gheerbrant 2006, ) Razvojno psihološko četrta astrološka hiša ustreza obdobju od 3 let in 6 mesecev do 7 let. Četrta hiša simbolizira čustva, starše, še posebno mamo, sprejemljivost, plodnost, pogoje v starejši dobi, intuicijo in psihični svet. V nasprotju z Dvojčkom, ki živi še skoraj popolnoma v svetu nezavednega, pa se v obdobju okoli četrtega leta začne zavedati, da njegova komunikacija lahko ustvari, bodisi pozitivne bodisi negativne odzive pri drugih. Konstruktivni odzivi ustvarijo pozitivno stanje v otroku, destruktivni pa negativno. Čustva in njihov način izražanja determinirajo njegovo osebnost. Otrok ugotovi, da lahko komunikacija ustvari čustven podporni odziv v drugih, lahko pa tudi jezo in druga občutja. Piaget je imenoval to obdobje Intuitivno obdobje, ko otrokovo razmišljanje postane zaznano v njegovem okolju. Začne iskati razloge, ki stojijo za prepričanji in dejanji njega samega in njegove družine, se pravi gre za primerjavo čustvenih odzivov oziroma čustveno relativnost. Ker še vedno ni zmožen ustvarjati kompleksnejših odnosov, kot eden v odnosu do drugega, se osredotoča na vidike in čustvovanja družine in težko razmišlja in čuti prek meja tega psihološkega okvirja. Začenja posnemati družinsko dinamiko, ki jo zapaža in projicira na svoje igrače, preko katerih preigrava družinske scene. Lahko razume posameznikovo stališče v nekem trenutku, ne more pa razumeti recipročnih odnosov. Najprej vidi posledice svojih dejanj, šele potem njihove razloge. Način, na katerega zaznava svojo družinsko situacijo, kakovost in naravo družinskega življenja, določa posledično kvaliteto njegovega življenja v kasnejšem obdobju. 100

105 Nezavedno je posameznik nagnjen k temu, da poustvarja situacije in psihološke vzorce svojega otroštva in družinske strukture, pa če so mu bile te všeč ali pa tudi ne. Povezava med posameznikom in njegovo družino predstavlja jedro psihologije. Jung je razumel te odnose kot arhetipske naloge bivanja in jih je imenoval anima (duša), animus (duh), ki poosebljata nezavedne, instinktivne vzorce notranjega nasprotnega spola v vsakem posamezniku. V tem, Rakovem obdobju, skuša otrok formirati močnejšo povezavo z enim ali drugim staršem. Lahko se identificira z matero kot reprezentacijo duše oziroma z materinim erosom v dečku ali pa identifikacijo ženske z moškim, racionalnim elementom logosa očeta. Vsak otrok ima tendenco, da projicira na starše določene kvalitete, ki vsebujejo ključ kasnejše sposobnosti manifestiranja moškega in ženskega dela jaza. Rak je simbolni center nezavednega polja in veliko posameznikov se celo življenje ne zave svoje identifikacije z enim ali obema staršema. V astrologiji velja domneva, da v tem obdobju»arhetipski«moški otrok posnema lastnosti, ki jih vidi v svojem očetu, po drugi strani pa vidi mater zelo skrivnostno. Kasneje v življenju nezavedno išče poosebljene lastnosti svoje mame v drugi ženski. Po drugi strani pa se ženski otrok istoveti s svojo mamo in skuša poiskati sliko očeta v zunanjem svetu. V kolikor je otrok bolj povezan s staršem nasprotnega spola, se bo to pri moškem kazalo kot feminilnost in možna homoseksualnost, pri ženski pa kot pretirana intelektualnost. Posedovanje anime in animusa je mitološka tema, ki je do določene mere izkusi vsakdo v svojem življenju. Razpon možnih relacij starševskih slik se razteza od popolne absorbcije, pa do popolnega pomanjkanja tega odnosa. V astrologiji simbolizira starša istega spola četrta hiša, medtem ko starša nasprotnega spola deseta hiša. Soncu in Luni ustrezata mama in oče. Njuna postavitev v horoskopu kaže na starševski odnos in njune vrednote. Po neki drugi tradiciji pa naj bi 10-hiša označevala vplivnejšega starša, ne glede na spol, ki ima na otroka odločilnejši vpliv. (Mann 2003, ) LEV Peto astrološko znamenje predstavlja Leva in njegovo simbolno nebesno telo- Sonce. Obdobje, ki ga predstavlja je od do Njegov element je močan ogenj, ki odraža zmagovito svetlobo in toploto, življenjsko obdobje pa mladost z vso 101

106 svojo silo in letni čas-sredina poletja. Njegovo nasprotno, komplementarno znamenje je Vodnar, zodiakalna funkcija pa uveljavitev in obvladovanje. Lev je, kot simbol življenjske moči in sončne suverenosti, povezan s toploto, svetlobo in zlatom. Je podoba božanske energije, enotnosti, vsemogočnosti in vseprisotnosti. Je tudi zaščitni znak evangelista Marka, sicer pa štirje evangelisti predstavljajo štiri fiksna znamenja: Bik, Lev, Orel namesto Škorpijona in angel namesto Vodnarja. V očeh hindujcev je ta sončna žival manifestacija stvariteljske Besede. V starem Egiptu Sonce vstopi v pekel skozi žrelo zahodnega leva in se vsako jutro ponovno rodi skozi žrelo vzhodnega leva. Je skrivnosten varuh gradu, kjer naj bi bil spravljen Gral v zgodbah o vitezih okrogle mize. Zanimivo je, da Lev predstavlja enega najpopularnejših upodobitev na kulturnih in religioznih spomenikih že od najstarejših obdobij, pa najsi bodo to sfinge, cerkve in druga kulturno - zgodovinska obeležja. Čeprav je bila Cerkev uradno proti astrologiji, pa večina cerkva ohranja po svoji arhitekturno - umetnostni izraznosti številne ostanke starodavnih astroloških verovanj, kar dokazuje primarnost astralnih religij, ki so vpete tako v krščanski kot muslimanski umetnosti in religiji. Tako ali drugače se to odraža tudi v srednjeveški umetnosti, ki jo lahko zlahka prepoznamo tudi tam, kjer se stikata vzhodna in zahodna civilizacija. Sam levov simbol je sestavljen iz glave in repa. Nekateri pa to povezujejo z srcem, kateremu vlada in repom, ki naj bi simboliziral njegovo ustvarjalno moč. Ker predstavlja enega izmed fiksnih, nespremenljivih znamenj (poleg Bika, Vodnarja in Škorpijona), pripisujejo tem osebam osebnostno nespremenljivost, istočasno pa močno voljo in trmo. Ker sonce uravnava leva in ga tudi simbolizira, je pogosto na cerkvah upodobljen tako, da prvi izmed teh fiksnih znamenj prejme sončne žarke. Je tudi simbol evangelista Marka, ki predstavlja, poleg ostalih treh, ognjeno fiksno znamenje. Lev označuje najbolj vroče in bleščeče obdobje leta - vrhunec poletja. V Levu bitje uresniči ves svoj potencial aktivne afirmacije, oblastnega in zmagovitega dinamizma. 102

107 Na drugi stani zodiakalnega kroga pa Vodnar nasprotno izraža zatajitev Jaza in njegovo odrešitev v univerzalno. Simbolizira centralo prvinske energije, aktivno srce našega vesolja. Tudi fiziološko je Lev povezan s srcem in predstavlja junaški in kraljevski značaj, ki ima močno potrebo po preseganju samega sebe. Je precej egocentričen, vendar pa naj ne bi bil zavisten ali potuhnjen. Sovraži svetohlinstvo in ozkosrčnost in je precej radodaren. Simbolizira vladarja, ki naj bi znal prvenstveno vladat najprej samemu sebi in zato vse svoje energije usmerja v obvladovanje usode. V najbolj negativnih primerih pa se poveličevanje Jaza lahko sprevrže v kult osebnosti in čaščenja samega sebe. Glavna potreba Levovega obnašanja je potreba, da bi bil na višini. To iskanje idealnega jaza je sredstvo, s katerim hoče premostiti pomanjkanje samozavesti, ki jo vestno prikriva. Tradicionalna astrologija razlikuje dva tipa Leva: herkulovskega, bojevniškega realista, ki je predvsem človek akcije in apolonovskega, čigar aspiracije so bolj estetske in duhovne. (Aubier 1991, ) Lev, kralj živali, je mogočen, suveren, do skrajnosti sončni in svetlobni simbol, poln vrlin in hib, ki pač sodijo na njegovo raven. Je inkarnacija moči in oblasti, Modrosti, Pravice, toda zaradi pretirane ošabnosti in samozavesti tudi simbol očeta in vladarja, zaslepljenega od lastne mogočnosti in sijaja, tako da lahko postane trinog, misli pa, da je zaščitnik. Kot simbol pravice je lev porok oblasti, tako gmotne kot tudi duhovne. V srednjeveški ikonografiji ustreza levja glava in sprednji del telesa Kristusovi božji naravi, zadnji del telesa pa človeški. Lev je tudi simbol božanske energije, oblika avatara Nara-simha (človeka-leva), ki predstavlja moč in pogum, uničevalec zla in nevednosti. Pooseblja pa tudi ukazovalno voljo in nenadzorovano silo. Kot simbol pravice je lev tudi porok oblasti, gmotne ali duhovne, zato je jezdna žival ali prestol številnih božanstev, krasi Salomonov prestol kot tudi prestole različnih kraljev in srednjeveških škofov. 103

108 SLIKA 6.10: LEV Vir: Parker (2001, 47) 28 Peta astrološka hiša vlada obdobju od 7 do 13 let. Znamenje Lev označuje samozavest, ponos, čustva ter ljubezen do samega sebe in drugih, ustvarjanje, delovanje, igro. Lev prinaša pozunanjenje svojega jaza v svet zunaj varnosti družine. Otrok v tem obdobju prične aplicirati svojo osebnost zunaj družinskega 28 Vir: Parker, 2001:47 104

109 kroga in sicer v začetku z igro. Do sedmega leta se pogosto igra sam. V tem obdobju Leva pa to obdobje izoliranega fantazijskega sveta nadomesti sodelovanje z drugimi. V tem času se tudi formira odnos z ostalimi skozi igro, ki postane poglavitna oblika komunikacije, njena ritmična narava pa omogoča kanaliziranje libida na višji nivo. Bolj ko postaja igra zahtevnejša in kompleksnejša, bolj specializirana je participacija vsakega otroka. Postopoma ugotovi, da mu določene igre omogočajo, da se izrazi, druge pa ne. Piaget imenuje to obdobje konkretnih operacij, kjer so fizične akcije ponotranjene kot mentalne in postanejo modeli delovanja. Začne se obdobje samopotrjevanja preko poizkusov in napak. Hierarhija iger je vzporedna s hierarhijo osebnih odnosov. Nekateri otroci se raje igrajo po svojih pravilih, medtem ko drugi raje prepuščajo to odgovornost drugim. Ugotovijo, da se z določenimi otroki raje igrajo kot z drugimi. Ni naključje, da prične otrok obiskovati šolo pri približno sedmih letih, da bi se naučil igre in pravil šole, religije, nacije. Sprejetje ali zavrnitev teh je indikator, ki nakazuje naravnanost do izobraževanja. Osnovna šola prisili otroka, da se obnaša in uči v skladu z uveljavljenimi standardi obnašanja. Njegova sposobnost učenja je povezana s sposobnostjo sprejemanja programiranja. Ko otrok pozunanji samega sebe, je podvržen bolj in bolj specifičnim kontrolam, ki kanalizirajo in koncentrirajo njegovo energijo v smeri, ki jo družba podpira. Postopoma ozavesti, da je bistvo vseh družb v hierarhiji razredov, elit in šolska aktivnost je vedno tudi neke vrste uniformirana normativnost. Sposobnost otroka, da sprejme in deluje v skladu z njenimi pravili igre, določa njegovo naravnanost glede teh pravil tudi vse njegovo preostalo življenje. Vloge, ki jih izbere so lahko včasih tudi zelo kompleksne in predstavljajo prototipe vlog, ki jih bo igral skozi svoje odraslo življenje. (Mann 2003, ) 105

110 6.2.6 DEVICA Šesto astrološko znamenje predstavlja Devica in njen vladajoči planet Merkur. Element Device je zemlja, življenjsko obdobje - konec mladosti in z njo povezan letni čas - konec poletja ( ); komplementarno znamenje pa Riba. Naravni cikel je pobiranje pridelkov, zodiakalna funkcija pa omejevanje, selekcija, čiščenje, urejanje, klasifikacija. Simbolno Devica ponazarja čistost požete gole zemlje, ki je pripravljena sprejeti novo življenjsko energijo novega cikla. Od tod tudi alegorija mlade Device, ki nosi žitno klasje. Potrebna je popolnoma nova narava, kjer je vse odvečno odstranjeno in je ostalo le še najbolj potrebno, realnost je očiščena do najpreprostejših vzorcev, da bi lahko sprejela božansko besedo in se združila s prvobitno energijo, ki započenja nove svetove. Ponazarja samodisciplino, samocenzuro in samoanalizo, skromnost, diskretnost, da bi se lahko popolnoma posvetila odločilnemu ustvarjalnemu dejanju. Za stare Egipčane je bila to Izida, božanska Ozirisova soproga, v grško rimski mitologiji je to Demetra ali Ceres, boginja žetve, zemlja, mati. Sicer pa obstaja povezava med znamenjem in potlačenim analnim kompleksom freudovske psihoanalize. Ker je Devica povezana z delovanjem prebavil in funkcijo izločanja, se ujema s pojmom nadzora, zadrževanja, shranjevanja in varčevanja ter tako tvori glavne parametre tega nagnjenja. Po sončni kulminaciji Leva, se ego prevesi v fazo upadanja, ki ga predstavlja obdobje dozorelega klasja, žetve in pridelkov, ki jih je treba pospraviti. Vloga znamenja je izbiranje, merjenje, organiziranje vseh substanc, ki so bile izbrane v prejšnjih fazah. Devica poskrbi za red v prvi polovici zodiaka - od tod tudi povezava s prebavili, ki odstranijo nepotrebne in škodljive snovi in povezava znamenja s šesto hišo, ki se nanaša zlasti na vsakdanja domača opravila in zdravstvene probleme. Znamenju vlada Merkur. Devica naj bi bila zadržana, trezna, natančna in vase zaprta. Vsa svoja dejanja osredotoči v smislu selekcije - določiti, izbrati, nadzorovati, meriti. Logika in zdrava pamet sta neke vrste samozaščita pred notranjo anarhijo in kaotičnimi strastmi. Te značilnosti vodijo to znamenje v natančno, modro, varčno 106

111 ravnanje, ki išče red v vsaki stvari. Ta natančnost in spoštovanje pravil sta povezana z naporom in preciznim izpolnjevanjem nalog. Kljub temu pa se vedenje Device včasih popolnoma obrne ter nagne k uporništvu in agresivnosti z uničevalnimi težnjami, značilnimi za Škorpijona. Modra Devica takrat postane blodna in se lahko vrže v provokatorski antikonformizem ter popolnoma zavestno goji neodvisnost in upor. Zato pa jo tudi strah pred razvratom sili v zadržanost in samoobvladovanje. Večinoma okleva med tema dvema smerema: z eno roko seje in z drugo razsipava; najbolj sramežljiva in previdna se vdaja največjemu razvratu. Na srečo pa ima sposobnost umika in je hkrati najbolj resno in neresno znamenje. (Aubier 1991, 61-62) Zanimivo pa je, da se najsvetlejša zvezda v skupini Device imenuje Spica, kar pomeni v latinščini žitni klas. Mnogo srednjeveških podob zato upodablja devico Marijo s klasjem v rokah ali pa v obleki, ki je z njim posuta. To predstavlja simbol kruha kot prispodobo Kristusa. Bizantinski in renesančni umetniki so jo pogosto upodabljali z zvezdo na ramenih ali na glavi, ki pa je v navezi z zvezdno podobo device. Sam izvor njenega simbola pa naj bi predstavljal sestavo črk MV, kar naj bi pomenilo Marija Virgo. Po drugi teoriji naj bi ta simboliziral tri pokončne žitne klase. (Konte, 1993, 34) Devica vlada delu, zdravju, služenju, kriticizmu, filtriranju, dietam. To znamenje vlada obdobju od 13 do 23 leta. Med puberteto posameznik postopoma trga vezi z domom in njegovimi zakoni. Naučiti se mora sprejemati samostojne odločitve. Prva zahteva arhetipskega heroja je, da zapusti starše in dom. Sposobnost funkcionalne povezanosti med telesom in umom ustvarja boljše zdravje, medtem ko nerazumevanje zahtev fizičnega in psihičnega telesa ustvarja tendenco k slabšemu vitalnemu potencialu. Izbira hrane, oblačenja, telesne kondicije, druženja prav tako vpliva na stanje duha in zdravje. V obdobju Device gre posameznik skozi srednje in univerzitetno izobraževanje, v kolikor niso tega preprečile prejšnje stopnje. Piaget je imenoval obdobje od 12. do 15. leta obdobje formalnih operacij. Povečano sodelovanje z drugimi in razmišljanje o sebi vodi k odnosom diferenciacije in recipročnosti, ki označujejo koordinacijo stališč. Posameznik spozna, da zakoni odraslih niso absolutni, temveč so spremenljivi. Konkretne izkušnje so prevedene v jezikovne in simbolne načine izražanja in omogočajo transformacijo enega 107

112 sistema v drugega. Obdobje Device označuje konec odvisnosti od družine in kaže na tendenco koncentracije na vsakodnevne in lokalne dileme. (Mann 2003, ) SLIKA 6.11: DEVICA Vir: Parker (2001, 51) 108

113 6.2.7 TEHTNICA Sedmo astrološko hišo označuje znamenje Tehtnica. Njen element je trdni zrak. Del telesa, ki mu vlada so ledvica, življenjsko obdobje pa prehod iz mladosti v zrelost. Njen letni čas je začetek jeseni (od do ), komplementarno znamenje je Oven, njen planet pa Venera. Zodiakalna funkcija Tehtnice se nanaša na ravnotežje, dvojnost in pa odnose. Tehtnica je predvsem simbol ravnotežja, mere, pravice, ki tehta duše in dejanja ob poslednji sodbi. V starem Egiptu je tehtal duše umrlih bog Oziris. Ta ista tema se pojavlja tudi v islamski tradiciji Perzije in Tibeta. Tehtnica je znak, ki vzdržuje ravnotežje med dolžino dneva in noči, med svetlobo in temo. Za alkimiste, hermetike in kabaliste je tehtnica predstavljala dvojnost telesa in duha, zemlje in neba. Ni naključje, da je znamenje Tehtnica ravno v obdobju enega izmed dveh enakonočij, ko sta dan in noč enako dolga - 12 ur, to je 23. septembra. Njena grafična podoba se je v stoletjih bolj malo spreminjala. Gre za krog upodobljen nad skledico, ki najverjetneje ponazarja sonce, ki zahaja nad zemljo. Praznina med njima pa predstavlja zrak, ki je simbol tehtnice. Ta naj bi predstavljal duhovni princip med Soncem in na drugi strani zemljo kot ženskim rodovitnim principom. Tako skuša ta dva nekako združiti v sebi in njena podobnost matematičnemu enačaju je precej nedvoumna. Predstavljal naj bi nekakšen prehod od Device kot ženskega principa k Škorpijonu ali prehod od Eve k Adamu. Gre za združevanje anime in animusa in gre pri njej bolj za ukvarjanje z razmerji kot pa pojavi. (Konte1993, 35) Nekaterim svetopisemskim avtorjem ponazarja tehtnica potrebno ravnotežje med zunanjim in notranjim ter je sinonim za modrost in povratek k enotnosti s pomiritvijo nasprotij. Je prvo jesensko znamenje, ki simbolizira trdni zrak ravnotežja in ugaslo nebo poslavljajočega se dneva. Nujni pogoj za njeno dobro počutje je razumevanje z drugimi, od tod izvira tudi tesna povezava znamenja s sedmo hišo ali descendentom, ki zadeva področje odnosov z ljudmi. Bistveno za Tehtnico je, da jo okolica sprejme in podpira. 109

114 SLIKA 6.12: TEHTNICA Vir: Parker (2001, 55) Venera, ki vlada znamenju, kaže na pomembnost čustev in estetski čut. Večina ljudi, ki so rojeni v znamenju Tehtnice, naj bi imelo čut za diplomacijo. Naj ne bi bili zamerljivi in se bojijo ekscesov. Ideal tipične Tehtnice je, da ne bi nikoli nikogar ranila, da bi povsod lahko našla pot za dialog in razumevanje, da bi se izognila 110

115 spopadu, vendar pa nikoli ne poskuša biti sodnik. Zaradi negotovosti jo nenadna odločitev spravlja v paniko. Tradicionalno jo bolj povezujemo z ženskimi vrednotami kot pa z moškimi. Simbol Tehtnice je znan simbol pravice, pravičnosti, mere, previdnosti, ravnotežja, kajti njena funkcija je tehtati dejanja. V starem Egiptu je Oziris tehtal duše mrtvih, v krščanski ikonografiji pa je tehtnica v rokah svetega Mihaela, nadangela, ki tehta duše pri poslednji sodbi. V Tibetu sta skodelici na tehtnici, s katero se tehtajo človeška dobra in slaba dejanja naloženi z belimi ali črnimi kamni. Tudi pri Grkih je tehtnica simbol pravice, pa tudi mere in reda, vidnega in nevidnega. Glede na to, da je pojem usode povezan s pojmom minljivega časa, je mogoče razumeti, zakaj je tehtnica tudi emblem Saturna ali Kronosa. Kot sodnik in izvrševalec sodbe meri človeško življenje ter, krivično ali pravično, tehta letne čase, dneve in noči. Tako je povezana tudi z jesenskim enakonočjem, zato gibanje skledic na tehtnici, tako kot gibanje sonca v letnem ciklu, ustreza relativni teži yina in yanga, teme in svetlobe. Včasih sta skodelici na tehtnici predstavljali ozvezdji velikega in malega voza. Sanskrtska beseda za tehtnico je tula, enaka kot za prvobitno Sveto deželo, ležečo v Hiperboreji, deželi na skrajnem severnem delu takrat znanega sveta. Ležala naj bi nekje okoli današnje Islandije. Bolj na splošno je Tula simbol zavesti, želje in skrajne meje ne le v prostoru, temveč tudi v času, skratka želje in zavesti skrajnega povsod tam, kjer je to po svoji naravi omejeno. Tula simbolizira skrajno mejo, kjer se končuje svet ali se začenja Drugi svet. Na tej meji je najvišje spoznanje ali prvobitno razodetje. Tehtnica uravnotežuje stvari in čas, vidno in nevidno, zato je lahko razumeti, da je znanost ali obvladovanje tehtnice blizu hermetikom in alkimistiom: to je znanost razpetosti med telesnim in duhovnim, med Nebom in Zemljo. Po egipčanski Knjigi mrtvih, je psihostazija ali tehtanje duš potekala tako, da je bila v eni skodelici posodica, ki je pomenila pokojnikovo srce, v drugi pa nojevo pero, ki pomeni pravičnost in resnico. Tehtnica tukaj simbolizira pravico. Dobro pomeni tisto, kar je uravnoteženo navznoter in navzven. To strogo mero najdemo tako v redu spoznanja kot v tehtanju duš in kovin. Ravnotežje, ki ga simbolizira tehtnica, označuje vrnitev v enotnost, torej v nemanifestacijo, kajti vse, kar je manifestirano, je podrejeno dvojnosti in nasprotovanju. Ravnotežje skodelic na tehtnici pomeni, da so 111

116 preseženi spori, ki sodijo v prostor in čas, v materijo. (Chevalier&Gheerbrant 2006, ) Psihološko vlada Tehtnica partnerstvu, javnosti, obveznostim, pravici, poslovnim partnerstvom, družabnosti in javnim sovražnikom. Pri 23 letih se zgodi zelo zanimiv fenomen. Od trenutka rojstva do začetka Tehtnice prehodimo celotno spodnjo polovico horoskopa, ki predstavlja nezavedno. Jedro osebnosti je formirano do 23 leta, se pa še nadalje razvija v povezavi z zunanjim okoljem, toda obstaja le malo zavedanja, kam to konkretno vodi. Začetek Tehtnice, ki predstavlja opozicijo ascendentu in v tem času ponazarja način, na katerega posameznik vidi samega sebe, ki je natančno nasprotje oziroma opozicija tega, kar dejansko je. Mladost označuje posameznikovo instinktivno usmerjenost v življenje, tako da ostaja zvest vplivom staršev in družbe, ki mu nalaga svoje obveznosti, po drugi strani pa zavestni odgovor osebnosti na te izzive. Sposobnost posameznika, da pričenja to razlikovati vodi do potencialne celote, medtem ko zanikanje tega predstavlja notranjo napetost in konflikt, ki se mora razrešiti ali pa ostane. Tako se v kombinaciji z zunanjimi različnimi vidiki začenja formirati objektivnost in resnična zavest, kjer se mora izjasniti kaj se samo zdi resnično in tem, kar v resnici je. Prepoznavanje te polarnosti določa njegovo temeljno realizacijo, od katere je odvisna globina in kvaliteta posameznikovega življenja. Posamezne in kolektivne vrednote, ki določajo posameznikov razvoj, morajo biti vidne kot slike kvalitet, ki so potencialno že vsebovane v njem samem. V tem smislu so vse zunanje slike, vzorci obnašanja, dogodki in osebe prve polovice življenja odraz obujanja posameznikove vrojene strukture. Tehtnica vlada partnerstvu in predstavlja nasprotje hiše Ovna, ki kaže na samopotrjevanje. Naloga partnerjev, bodisi poslovnih ali poročnih, je ustvariti sliko kvalitet, ki so nasprotne posamezniku in ki naj bodo tako izravnane. Slaba stran ljudi rojenih v tem znamenju je neodločnost, mlahavost, neprestano pretehtavanje obstoječih situacij in pa nihanje iz ene skrajnosti v drugo. (Mann 2003, ) 112

117 6.2.8 ŠKORPIJON Škorpijonov element je voda, življenjsko obdobje - zrelost; vladajoči planet pa Pluton. Astrološka hiša, ki jo ponazarja je osma; komplementarno oziroma nasprotno znamenje pa Bik. Zodiakalna funkcija Škorpijona je izločanje, spolnost, smrt in ponovno rojstvo. Znamenje se potrjuje skozi dvojno simboliko: nočna žival je predvsem smrtno nevarna, ubijalec, ki usmrti neprevidneže, ki so se ga dotaknili; podnevi pa postane simbol žrtvovanja in odpovedi. Pri Majih je bog lova, v Egiptu pa bog zdravnikov in čarovnikov. V zodiaku predstavlja fazo razkroja in vrenja, smrti in vstajenja, ki jih simbolizira tudi enigmatično znamenje kače in orla. Strupeno želo znamenja ni samo neizprosno orožje, temveč tudi orodje, ki omogoča sondirati realnost, da bi lahko šel globlje v srce skrivnosti. Vlada obdobju od 23. oktobra do 21. novembra. Je čas odpadanja listov in prezrelih sadežev. To je tudi čas velikih sprememb, smrti in ponovnega rojstva, vrat v globino bitja in zagrobnih skrivnosti. Škorpijon ubija, da ne bi umrl in umre, da bi lahko ponovno vstal. Njegova smrt ni izničenje, temveč je intuitivno spoznanje najvišjih skrivnosti: smrt starega in rojstvo novega človeka. Povezan je z osmo hišo, ki predstavlja področje kriz in destrukcije. Znamenje je predvsem strastno in ima močno voljo. Je predvsem tvorec in transformator energij. Njegova erotična moč je potreba po tem, da bi prodrl v bistvo stvari, v najbolj mračno in skrito središče realnosti. Vsakršen družbeni pritisk in vpliv zunanje volje je zanj neznosen. Sprejema samo svoje lastne zakone in ne priznava nobene avtoritete. Nadrejene upošteva le, če jih resnično spoštuje. Je zagrizen individualist, izjemno občutljiv, notranje nemiren in ima pogosto napade tesnobnosti. Iz potrebe po spreminjanju stvari, se pogosto vede uničevalno. Ostro sodi, pri tem ga vodita intuicija in prirojena bistroumnost in ne čut za analizo. Potrjuje se z različnostjo, ki se rada sprevrže v agresivnost. Ta tesnobna potreba, da bi bil nenehno drugačen, ga pogosto privede do bolečega občutka izobčenosti. (Aubier 1991, ) 113

118 SLIKA 6.13: ŠKORPIJON Vir: Parker (2001, 59) V Afriki marsikdo noče izgovoriti besede škorpijon, ker to prinaša nesrečo. Želo simbolizira organ, strup pomeni vodo in kri bolečine. V tem smislu predstavlja drugo dušo ženske. V Egiptu je posodil svojo obliko enemu najstarejših hieroglifov, svoje ime pa enemu preddinastijskih vladarjev, ki naj bi ga predstavljal kralj škorpijon. Njegova podoba, ki se konča z Izidino glavo je na vrhu nekaterih faraonskih žezel. V 114

119 grškem izročilu je škorpijon maščevalec Artemide (rimske Diane), boginje lova, ki je večno mlado, divje dekle. Orion ji je hotel storiti silo in poskrbela je, da ga je škorpijon pičil v peto. Zato je bil škorpijon spremenjen v ozvezdje, prav tako pa tudi Orion. Zato pravijo, da Orion vedno beži pred Škorpijonom. V tem primeru je ta božje orodje maščevalne pravice. Simbolizira mračne vrednote, ki lahko prikličejo nemir in drame življenja, vse do brezna, absurda, niča, smrti. Zato je znamenje pod planetarnim vplivom Marsa in Plutona, skrivnostne in neusmiljene sile teme, pekla in notranjega mraka. Simbolizira prepletanje uničenja in ustvarjanja, smrti in preporoda, prekletstva in odrešenja, kajti Škorpijon je ljubezenski spev na bojišču ali bojni krik na polju ljubezni. Samemu sebi je podoben le takrat, ko ga stresa divji trans notranjega demona, ki hlepi po dobrobiti in večbiti, dokler ga ne premaga trpki okus življenjske tesnobe, ko se otepa med klicem Boga in skušnjavo Hudiča. (Chevalier&Gheerbrant 2006, ) Zanimivo je, da sta si simbola Device in Škorpijona stilistično precej podobna, le da gre pri slednjem za simbolni rep kače, ki se navezuje na kačo iz rajskega vrta, katere delovanje je posledica današnji ločitvi spolov. Simbolno gledano se je ta razpolovila in tako naj bi iz nje nastali telesi prvega moškega in ženske, ki sta bila dotlej eno. Od njenih ločenih delov naj bi glava, ki je simbol duhovne in miselne jasnosti pripadla devici, rep, ki naj bi simboliziral nižje vzgibe pa škorpijonu. Kača tudi sicer predstavlja enega najuniverzalnejših arhetipskih prasimbolov in uteleša skrivnost in modrost. Izvira že iz starega Egipta iz znaka za kačo v demotski 29 pisavi, vendar pa je že v pozni antiki spominjal na današnjega, pri čemer pa je bil bolj jasno razviden njegov kačji izvor. V astrološki simboliki odraža človekovo spolnost, ki pa so jo v srednjeveški ikonografiji pogosto povezovali z grešnostjo, peklom in človekovimi notranjimi demonskim silami. Škorpijonova hiša se imenuje tudi hiša smrti, pa tudi karme, ki tako predstavlja vsoto vseh dobrih in slabih dejanj posameznika v tem ali prejšnjih življenjih, ki tako posledično zaznamujejo njegovo usodo. Tako naj bi bil Škorpijoni nenehno razpeti med svetom svetlobe in teme, nebom in zemljo, pozitivnim in negativnim. V krščanski ikonografiji ga predstavlja evangelist Janez, ki ga često upodabljajo kot orla, ki predstavlja pozitivno naravo škorpijona. 29 Demotska pisava je bila staroegipčanska pisava, namenjen za vsakdanjo rabo. 115

120 SLIKA 6.14: IZVOR ŠKORPIJONA IN DEVICE Vir: Konte (1990, 36) Škorpijon tako splošno vlada življenjskim procesom, smrti, karmi, regeneraciji, okultizmu, astrologiji, seksualnosti in perverznosti. Je nasprotno, komplementarno znamenje Bika, ki predstavlja kontakt s fizičnim svetom, Škorpijon pa nasprotno uteleša potrebo po odtegnitvi in pripravi na smrt. Tako kot je znamenje Rak emocionalni odgovor na ustvarjeno osebnost v družini, pa je Škorpijon odgovor na sposobnost ustvarjanja duše. Duša je podoba večnosti, ki vstopa v življenje pri stvarjenju in se vrača vanjo s smrtjo. V egipčanskih smrtnih ritualih je bila vodena v večnost, da ne bi ostala izgubljena v zemeljskem svetu. Obstajajo egipčanske in kitajske legende o njenem povratku k zvezdam po izpolnjenem potovanju po zodiaku. V Škorpijonovem obdobju se nabiranje dejanj, ki niso bila»plačana«vrnejo nazaj k posamezniku. Zadeve, ki so bile potlačene ali izogibane celo življenje, se ponovno obudijo na stara leta. Medtem ko Bik vlada posameznikovemu premoženju, energijam in emocijam, Škorpijon obvladuje somrak življenja, kjer je nekdo v celoti odvisen od energije, posedovanja in emocij drugih. Škorpijonove kvalitete nakazujejo princip odvisnosti, sprejemanja ali pa frustracije nesprejemanja. Perverzije, ki so občasno povezane s tem znamenjem, nastanejo zaradi spoznanja o nezmožnosti posedovanja osebnosti, moči ali pa objektov. Metafizike prvih religij, prvotnega krščanstva in alkimistov so se precej ukvarjale s to problematiko, vendar pa je ta sfera v modernem svetu zanemarjena v korist nasprotnega pola - materializma. Pri tem pa je jasno, da večnosti ni moč posedovati. (Mann 2003, ) 116

121 6.2.9 STRELEC Deveto znamenje zodiaka predstavlja simbol Strelca. Njegovo obdobje traja od 22. novembra do 21. decembra. Njegov element je gibljiv ugašajoč ogenj (tudi skrita sončna svetloba); del telesa jetra in stegna, življenjsko obdobje zrelost, letni čas pa konec jeseni. Komplementarno in nasprotno znamenje je Dvojček, vladajoči planet Jupiter, naravni cikel pa zadnji žarki pred zatonom. Simbolično Strelec predstavlja duhovni razvoj in notranje preobrazbe. V upanišadskem izročilu se strelec, torej človek, ki se skuša indetificirati s puščico, predaja poveličevanju brahmana, katerega poznavanje zagotavlja osvoboditev iz ciklusa preporodov. Morda je nenavadno, da ta osvoboditev sovpada s koncem žetve in trgatve, začetkom zime, ko življenje nekako izginja. Tisto, kar je skrito, in na čemer počivajo svetovi ter dih, je beseda, duh; ki simbolizira resnično in nesmrtno. Po Upanišadah je zlog om - lok, atman (personificirani absolut človeka) - puščica in brahman (absolutno eno) - tarča. Puščica, ne le kot znak, temveč tudi kot orodje ali priprava, je simbol prodiranja in odpiranja. Simbolizira tudi misel, ki uvaja svetlobo in ustvarjalni organ, ki odpira, da oplaja, ki razpolavlja, da omogoča sintezo. To je tudi žarek svetlobe, ki razsvetli zaprt prostor, ker smo ga odprli. Puščica je tako kot lestev simbol menjav med nebom in zemljo. V spuščajočem se vidiku je atribut božje moči kot nekakšna kazenska strela in žarek svetlobe. Ljudje, ki jih Bog lahko uporabi za izvrševanje svojih del, se v stari zavezi imenujejo sinovi tulca. V dvigajočem se vidiku se puščica povezuje s simboli navpičnosti; pomeni usmerjenost, ki se ne zmeni za težo in simbolično prekorači zemeljske razmere. Na splošno je puščica univerzalen simbol preseganja normalnih razmer in je namišljena prekoračitev razdalje in teže ter duhovna potreba osvojitve zunaj možnega dosega. Nakazuje smer, v kateri se išče identifikacija, in sicer v pomenu, da bitje z razlikovanjem doseže svojo identiteto, individualnost, osebnost. Je simbol združitve odločitve in sinteze. V Upanišadah je puščica predvsem simbol hitrosti in bliskovite intuicije. V evropskem izročilu ima puščica, sagitta, isti koren kot glagol sagire, ki pomeni hitro zaznati, zato je simbol hitrega spoznanja, njen dvojnik pa je trenutni žarek blisk. Puščica je tudi simbol zoba, kopja ali sulice, ostre konice, ki leti, da bi daleč stran presenetila in ubila svojo žrtev. Puščica prileti na določen cilj in tako ponazarja izpolnitev. 117

122 Jung navaja, da so božji očetje in junaki obdelovalci lesa, kiparji, drvarji, tesarji kot Jožef, Kristusov krušni oče. Neki italijanski rokopis iz 12. stoletja prikazuje Boga z lokom in puščicami v rokah, ki preganja Adama in Evo, tako kot Apolon v Iliadi strelja na Grke. Puščica, povezana z lokom, v japonskem izročilu simbolizira ljubezen. Njena zanesljivost je povezana s potjo, ki jo mora opisati, z močjo, s katero je bila izstreljena in z vrednostjo tistega, ki jo je sprožil. Apolonove, Dianine ali Amorjeve puščice so bile znane po tem, da so se vedno zapičile v sredino srca. Bachelard pravi, da podoba puščice pravilno povezuje hitrost, poštenost in pokončnost. Primerja jo s podobo smučarja, ki se spusti naravnost po vzpetini. Predstavitev puščice je prej dinamična kot oblikovna, njena dinamika je bolj kot vodoravno usmerjena navzgor. (Chevalier&Gheerbrant 2006, ) Puščica, s katero se izenačuje strelec, opravlja dinamično sintezo človeka, ki se preobraža iz animalnega v duhovno bitje, dosegljivi s spoznanjem. Izraža popolno odprtost v vesolje, sintezo zemeljskega in nebeškega, človeškega in božanskega, podzavestnega in nadzavestnega. Predstavlja zanos in širjenje brez konca, ki ima za cilj najvišjo združitev z vesoljno energijo. Strelec ustreza tudi mitološki pojavi Kentavra, pol človeka, pol konja, ki združuje v sebi najbolj živalske instinkte z največjo duhovno močjo. Ta simbolika skriva v sebi poučen značaj: če hoče človek doseči pravo modrost, mora razumeti in spoznati tudi najbolj mesene in materialne potrebe svojega bitja. Strelec nastopi pred zimskim solsticijem, ko so poljska dela končana in se ljudje bolj posvečajo lovu. Je simbol gibanja, nomadskih nagonov, neodvisnosti in hitrih refleksov. 118

123 SLIKA 6.15: STRELEC Vir: Parker (2001, 63) Predstavlja konec trojice Ognja. Pri Ovnu je bila ognjena moč nezavedna, pri Levu je izrazito poudarjen ego, pri Strelcu pa postane moč duhovnega plamena, razsvetljenja duha in notranjih vzponov, s katerimi se nagon in ego združita v transcendenci, usmerjeni v nadčloveško. Predstavlja ga figura kentavra, ki ima kopita zasajena v tla in ki stoji pred nebom z napetim lokom v roki in v zvezde usmerjeno puščico. Simbolizira ga 119

124 planet Jupiter, ki ustreza načelu združitve, ki v globalni enotnosti utemeljuje široko sintezo zemeljskega in nebeškega, človeškega in božjega, snovi in duha, nezavednega in nadzavednega. Na začetku človeka, rojenega v znamenju Strelca je poudarjen jaz, ki išče svoje meje, a jih skuša prestopiti. Vse to pa počenja zaradi nagonskega občutka veličine. (Chevalier&Gheerbrant 2006, ) SLIKA 6.16: SIMBOL STRELCA Vir: Konte (1990, 38) Puščica ima v sebi križ, ki kaže na neko določeno notranjo razklanost, ki nekoliko spominja na dvojnost prejšnjega znamenja Škorpijona. Simbolizira duhovno stremljenje, obteženo z bremenom telesnosti, ki ga simbolizira križ. Že stari Egipčani so v ozvezdju Strelca videli kentavra z lokom, prikazovali so ga s krili in dvema glavama, človeško in levjo. Asirci pa so ga upodobilii v obliki leva z mečem v šapi. Pri večini starejših ljudstev pa ga srečamo z lokom in puščico. Najbolj znan kentaver je bil Hiron, ki se je ukvarjal z znanostjo in umetnostjo. Bil je tudi strokovnak za zdravilna zelišča, po drugi strani pa tudi glasbenik in skladatelj. V ozvezdju Kentaver leži tudi nam najbližja zvezda - Alfa Kentavra, ki je od nas oddaljena štiri svetlobna leta. Kot deveto znamenje zodiaka pa predstavlja zadnjo fazo jesenskega cikla. Bližamo se sončnemu obratu in najdaljši noči, ki je 21. decembra in tako njegovo pojemajočo moč, po drugi strani pa ponovno daljšanje dneva in svetlobe. Gibljiv ali dvojni strelčev ogenj simbolizira notranjo poduhovljeno svetlobo. Hkrati pa nakazuje pot k dogodivščinam, proti neznanim, prostranim obzorjem. Dobro se počuti samo, kadar je v zanosu in ko je usmerjen iz sebe. Razprši se, da bi lahko zaobjel svet, si povečal obzorje - in če je le mogoče, odstranil vse meje. Deveta hiša, ki jo predstavlja je tudi področje potovanj, filozofije in religije. Lahko najdemo dve vrsti obnašanja glede na to, ali znamenje ponotranji svojo moč ali jo usmerja v zunanjo akcijo. Lahko je konformističen in uživa v najbolj svečanih oblikah hierarhije, zaljubljen v udobje in meščanske vrednote ali pa nasprotno upornik in svobodomislec ter nomad in raziskovalec, ki se zažene v nevarne podvige, očaran z eksotiko in prostranostjo. (Aubier 1993, 230) 120

125 Strelec vlada področjem kot so meditacija filozofija, psihologija, religija, iniciacija, samorealizacija in dolga potovanja. Tako kot simbolizira prvo ognjeno znamenje Oven samopotrjevanje, predstavlja drugo ognjeno znamenja pozunanjenje svoje moči, tretje ognjeno znamenje Strelca pa realizacijo samega sebe. Na transcedentalnem nivoju nakazuje ponovno rojstvo posameznika po tem ko je zadobil dušo KOZOROG Kozorog predstavlja deseto znamenje zodiakalnega kroga. Njegov element je čvrsta zemlja, življenjsko obdobje, ki mu vlada je starost; letni čas pa začetek zime. Komplementarno in nasprotno znamenje je Rak, njegov glavni in vladajoči planet pa Saturn. Obdobje Kozoroga je od 21. decembra do 19. januarja in predstavlja naravni cikel semena, zmrznjenega v zemlji, življenjska energija je skrčena v središču teme pred veličastnim izbruhom. Zodiakalna funkcija Kozoroga je izjemna koncentracija, čvrsta struktura, voluntarizem in močna ambicija. Narava je v stanju navidezne smrti, kjer so energije zamrznjene. Seme v njej, ki pomeni up, je zarito v ledeno zemljo. Kozorog je podoben nekakšnim vratom in križišču med dvema breznoma: med osjo, ki se vzdiguje v življenje k velikemu dnevu in vrhovom duhovne uresničitve ter neskončnim padcem v temo in smrt. Ta dvojna tendenca je izražena v samem znamenju, pravljični živali - pol kozlu pol ribi, ki pripada hkrati gorskim vrhovom in morskim breznom. Znamenje med drugim simbolizira tudi srečanje, združitev vzdolžne in vodoravni osi. Tako smo pristali pri simboliki križa, kar ni slučaj, saj je kozorog tesno povezan z božičem in rojstvom križanega. Z zimskim solsticijem deseto znamenje zodiaka označuje trenutek leta, ko se naredi preobrat iz najdaljše noči v ponovno vstajenje in daljšanje dneva. To je kulminantna točka temačnosti, mraza, golote. Narava je skrita in svet je v temi, življenje pa je videti dokončno zasidrano v starosti. Takšna je grenka in melanholična veličina Kozoroga. Instinkti se obrnejo navznoter in se skrčijo v ledu impulzov, skrajni strogosti in močni koncentraciji. Ampak pod to navidezno oledenelostjo počiva čudovit zaklad semena, ki začenja svojo vztrajno rast proti svetlobi. Navidezna smrt narave ustreza duhovni polnosti v času največje človeške domiselnosti, kajti na polju ni dela. Oddaljeni cilj, hudi napori, nezlomljiva vztrajnost, takšen je temeljni smisel tega procesa. Pod skorjo zime ta drobcen delček življenja predstavlja čudovit energetski potencial. Zato je Kozorog 121

126 povezan z deseto hišo, ki predstavlja sredino neba, ki vodi v kariero, družbeni in poklicni uspeh, uresničitev ambicij in naporov. Ta polarnost Kozorog - Rak je podobna osnovni osi, sredina neba, ki predstavlja jaz v svetu nasproti nebesnemu dnu, ki simbolizira jaz v intimnosti. Če ta koncentracija sili človeka, da realnost do konca izkoristi, se njegove ustvarjalne moči sušijo in izkrivijo v skopost in ljudomrzništvo. Če pa ga taista nagnjenja ženejo, da odstrani nepotrebno, lahko doseže marsikaj. V obdobju Kozoroga se zgodi zamenjava strogo subjektivnih vrednot in preseganje individualnih meja v korist višjih namenov, ki se izteče v odrekanje in samozatajevanje. Znamenju vlada Saturn, planet žrtev in preizkušenj, ki vodijo do pravega spoznanja in notranje polnosti. Povezan je tudi z vsem, kar je trdo, nehvaležno, mračno in temno, neusmiljeni bog časa, ki kristalizira človeka v najvišji ambiciji ali pa ga obsoja na golo življenje, polno odrekanja. Kozorogova narava nosi pečat tega mrzlega, tihega, negibnega sveta. SLIKA 6.17: SIMBOL KOZOROGA Vir: Konte (1990, 40) Nastaja v umikanju vase in zbranosti; življenje se ne meni za zunanjost takšne osebnosti, ki je pogostoma puščobna, siva, preprosta in skromna. Skriva se v globinah in šele zaradi počasnega vzpenjanja teh globokih sil, za katere bitje največkrat niti ne ve, da obstajajo, pripravi človeka do tega, da se zave svoje vrednosti in da postane sam svoj gospodar. Oblast nad seboj je posledica potrpežljivega urjenja volje, s katerim obvladuje svoje nagone in čustva. Simbolični kozorogov lik, ki ga predstavlja 122

127 kozlovsko telo in ribji rep, razkriva ambivalentno raven človeka, rojenega v tem znamenju, prepuščenega dvema tendencama življenja - drsenju v brezno ali dviganju v višave, gibanju v vodo ali na goro. Ta ribji rep pa po drugi strani simbolizira njegovo bojazljivost in potopitev v kolektivno. Odlikuje se po vztrajnosti in je flegmatičen ter hladnokrven. Je najbolj vztrajno in uporno od vseh znamenj zodiaka. Je globoko konservativen in uteleša stabilnost, zvestobo, stalnost in trmoglavost. Njegovi pogledi na svet in njegovi principi so ponavadi okosteneli, zunanje pojave pa spremlja z distanco in ledeno hladnostjo. Se slabo prilagaja in se obdaja z okostenelimi shemami in strukturami. Kozorog brez strahu sprejme najtežje odgovornosti, a se kljub temu bolj prijetno počuti v samoti in odmaknjenosti kot pa sredi množice. Velikokrat ga je tudi strah, da bo dolgočasen ali slabo sprejet. S svojo odločnostjo in vztrajnostjo je znamenje pogosto zelo oblastno in naduto. Ker se nikoli ne more povsem sprijazniti z okoljem, ga mora za vsako ceno obvladati. Tako kot oven tudi kozel simbolizira spolno moč, življenjsko silo, libido, plodnost. Toda ta podobnost se včasih sprevrže v nasprotje; kajti če je oven predvsem dneven in sončen, je kozel zlasti nočen in lunaren. Predvsem pa je tragična žival, kajti iz ne povsem jasnih razlogov je dal ime umetnosti: tragedija pomeni dobesedno kozlovska pesem. Tragos je kozel, ode pa pesem. In sprva je bila to pesem, s katero so obredno spremljali darovanje kozla za Dionizove praznike. Prav temu bogu je bil kozel posebej posvečen in je bil njegova najljubša žrtev. Ne smemo pozabiti, da gre pri darovanju žrtve za pravcat postopek identifikacije. Dioniz se je spremenil v kozla in pobegnil v Egipt, potem ko je Sifon napadel Olimp in v boju z Zevsom razgnal prestrašene bogove. Žrtvena lastnost kozla nastopa tudi v Svetem pismu, kjer v Mojzesovi daritvi služi za pokoro grehov, neposlušnosti in nečistosti Izraelovih otrok. Grešni kozel, otovorjen z grehi ljudstva pa je pregnan, oddaljen, zavržen; njegov odhod simbolizira obsodbo in zavračanje greha, zato zanj ni vrnitve. 123

128 SLIKA 6.18: KOZOROG Vir: Parker (2001,67) Grešni kozel torej odnese zlo in to ni več breme za grešno ljudstvo. Za človeka pravimo, da je grešni kozel, kadar si naloži grehe drugih, ne da bi se obrnil na sodnike, ne da bi se mogel braniti in ne da bi bil obsojen po zakonih. Njegovo izročilo je tako rekoč univerzalno, najdemo ga na vseh celinah in sega vse do Japonske. Predstavlja globoko človekovo nagnjenje k prelaganju krivde na koga drugega, po pomirjanju lastne vesti, ta pa vedno potrebuje krivca, kazni in žrtve. 124

129 Kozli, ki so za poslednjo sodbo postavljeni na levo, predstavljajo grešnike, ki bodo kmalu prekleti. V umetnosti je včasih kozel prikazan na čelu kozje črede. Tedaj lahko predstavlja denarne ali drugačne mogočnike, ki spravljajo slabiče na slabo pot. Kozel z dolgimi dlakami je znamenje moškosti, toda če ima dolge dlake po vsem telesu, je znamenje zla in uteleša podobo pohote. Vendar pa niti seksualni tabuji in veliki srednjeveški strah niso mogli popolnoma odstraniti pozitivnih plati simbola, o čemer priča bogato ljudsko izročilo. Drugod spet je kozel fetiš, ki prestreza zlo, slabe vplive in skrbi za vse nesreče, ki ogrožajo vas. Tam je vedno kakšen kozel, ki igra vlogo zaščitnika; ljudje ga ne tepejo in ne dražijo, kajti kot strelovod prestreza zlo, privlači in usmerja strelo. Bolj ko je bradat in smrdljiv, bolj je učinkovit. Vedno pa imajo pripravljenega še enega, da zamenja prvega, če pogine. Toda vpričo krščanske Evrope je spet vedska Indija tista, ki daje negativnemu vidiku simbola zadostno nasprotno težo, saj kozla - vedsko žrtveno žival enači z bogom ognja Agnijem. Nastopa kot simbol spolnega, darilnega ognja, v katerem se rojeva novo in sveto življenje, zato tudi na njem jezdi bog Agni, vladar Ognja. Kozel je tako za ene svet in božanski, za druge pa satanski. Je tragična žival, ki simbolizira moč življenjskega poleta, ki je hkrati velikodušen in zlahka pokvarljiv. (Chevalier&Gheerbrant 2006, ) VODNAR Vodnarjev element je zrak, orkan, ki pride od zunaj in premeša zimske oblike, del telesa - noge in ožilje; življenjsko obdobje pa starost in presežek jaza v univerzalnem; njegov letni čas je sredina zime; komplementarno in nasprotno znamenje Lev, vladajoči planet pa Uran. Obdobje Vodnarja traja od 20. januarja do 18. februarja. Njegov naravni cikel so veliki osvobodilni in revolucionarni vetrovi, zodiakalna funkcija pa obnova ter izbruh potencialne energije. Vodnar ima zaščitni znak angela, ki iz amfore izliva tekočino, ki ponazarja darežljivost in nezanimanje za materialne dobrine. Tekočina, ki jo zliva je bolj zračni eter kot pa tekočina. Gre za subtilen ocean vibracij, nevidnih energij kozmičnega vpliva, v katerem plavamo od našega rojstva naprej. To zračno znamenje z vodno resonanco simbolizira duhovno hrano. 125

130 Znamenje se povezuje s Saturnom, kajti to nebesno telo osvobaja bitja nagonskih verig in pošilja duhovne sile na pot odrekanja. Vodnarjev vladar pa je tudi Uran, ki ponovno mobilizira osvobojeno bitje v ogenj prometejske sile, da bi ga preseglo. Njegovo komplementarno znamenje Lev potrjuje sončne vrednote zmagovitega jaza, ki svetu nalaga svojo voljo vsemogočnega ega. Njegova snov je lahka, eterična, prozorna, polna duhovne bistrine, tako rekoč angelska. Valovita podoba, ki predstavlja Vodnarja, pa pomeni tudi strast gibanja in iskateljstva, ki se včasih spusti v prometejske podvige, ki ga povezujejo z napredkom in avantgardo. Simbolizira kolektivno solidarnost, sodelovanje, bratstvo in nezanimanje za materialne stvari. Lik, ki predstavlja enajsto znamenje, prikazuje plemenito pojavo popolnega človeškega bitja, ki ima poteze modrega starca, ki drži pod pazduho ali na ramenu eno ali dve amfori. Iz teh nagnjenih vrčev v velikem curku odteka voda. Toda tekočina v tem curku je zračna in eterična, kajti v njej sodelujeta tako fluidni značaj zraka kot zmehčana in sproščena narava vode. Takšno okolje spominja na vode zraka, ki se širijo v valovih, na fluid zračnega oceana, ki nas obliva. Vodnar ima dar ravnodušnosti do sebe in vedrino, po drugi pa tudi zanimanje zase, ki ga spremljajo altruizem, občutek za prijateljstvo in družbeno predanost. Bistveni element njegovega simbola pa je prazni prostor med dvema valovitima črtama, ki simbolizira zrak, ki napaja vse, kar je živo in ga tako povezujejo s tokovi, s katerimi hranljiva sestavina zraka napaja vse celice in jih oživlja. Glavni cilj znamenja je hlepenje po duhovnosti, univerzalnem bratstvu v osvobajajočem gibanju. Njegovo angelsko prosojnost spremlja sistematičnost zavračanja vsakršne lastnine. Vodnar razglaša ukinitev ekskluzivnih privilegijev ega, konec narcisizma, začetek dobe kolektivne osvoboditve, revolucionarnega humanizma, idealistične dobrote, ki je antikonformistična in prometejska. 126

131 SLIKA 6.19: VODNAR Vir: Parket (2001, 71) 127

132 Vodnar je znamenje trdnega zraka, ki vedno pomeni neko emancipacijo, presežek težnosti in vkleščenosti v pravila. Trdni Vodnarjev zrak osvobaja svet Kozorogove okostenelosti in zadušljivosti. Ne priznava nobene oblike suženjstva, še najmanj pa suženjstva samemu sebi. Je eden tistih, ki imajo preveliko dušo in prešibko telo. Je visoko nad prozaično realnostjo in malenkostnimi prepiri. Praktični cilji in vsakdanje banalnosti ga utrujajo. Njegova največja ambicija je skrb za bodoče generacije. Njegov antikonformizem, izvirnost in ekscentričnost se pogosto sprevržejo v neprilagodljivost. Kadar mu življenje preprečuje, da bi uresničil svoje ideale, se zapre v obupanost in resignacijo, ki pa ju zna premagati z zdravim smislom za humor. (Aubier 1991, ) RIBA Predstavlja zadnje znamenje zodiakalnega kroga. Njen element je voda in sicer gibljiva (oceani, megla, odjuga). Del telesa, ki mu vlada so stopala in okončine; življenjsko obdobje pa agonija in smrt. Njena zodiakalna funkcija je združitev, raztapljanje, uničenje individualizma in posebnosti zaradi razvoja bodočega cikla preporoda. Njeno obdobje je konec zime, od 19. februarja do 20. marca. Njeno nasprotno oziroma komplementarno znamenje je Devica, ustrezajoča hiša - dvanajsta. Riba simbolizira predvsem tekoči element. V hindujski mitologiji se riba pojavi na vodni gladini in je ena izmed Višnujevih avatarjev oziroma njegovih inkarnacij, ki reši človeštvo pred potopom ter razkrije posvečenim sveti tekst Ved. V katoliški tradiciji igra riba drugo vlogo - čudežni ulov. Jezus lovi ljudi, na to pa se navezuje tudi vodni krst. Ljudstva daljnega vzhoda so ribo pogosto upodabljala v paru, kot simbol združitve in plodnosti. Modrost znamenja in njegova moč je v tem, da se zna potopiti na dno brezna podzavesti in tam poiskati duhovne vrednote Riba simbolizira vodo, v kateri živi. Kristus je pogostoma prikazan kot ribič, kristjani pa kot ribe, kajti voda pri krstu je njihov naravni element in instrument njihove obnove. Svete ribe starega Egipta potrjujejo enako simboliko. Tema o odrešeniku 128

133 delfinu je bila v Grčiji zelo znana. Tam je bil ta povezan s čaščenjem Apolona in po njem se imenujejo tudi Delfi. Riba je tudi simbol življenja in plodnosti, ker se tako hitro množi in ker ima neskončno veliko iker. V daljnovzhodnem simbolizmu ribe plavajo v parih in so simbol zakonske zveze. Tudi islam povezuje ribo s podobo plodnosti. S čaranjem, pri katerem se uporabljajo ribe, je mogoče priklicati dež; prav tako pa jo tudi povezujejo z blaginjo. V ikonografiji indoevropskih ljudstev predstavlja ta žival vodo, simbol plodnosti in modrosti. Skriva se v morskih globinah in je prežeta s sveto močjo brezna. Spi v jezerih, plava po rekah, deli dež, vlago, povodenj. Tako nadzoruje plodnost Sveta. Na Kitajskem je riba simbol sreče; v družbi s štorkljo, ki simbolizira dolgoživost pa pomeni veselje in srečo. V Egiptu so bile ribe, tako sveže kot posušene, vsakdanja hrana za ljudstvo, a prepovedane za sleherno posvečeno osebo, tako kralja kot duhovna. Kljub številnim variantam v legendah in obredni praksi je bila na splošno dvoumna žival. Ribe so tiha in čudna bitja, skrita v vodnih globinah so večne udeleženke strašnih dogodkov. Njena simbolika se je razširila tudi na krščanstvo. Glede na to, da je riba tudi hrana, ki jo je jedel od mrtvih vstali Kristus, je postala simbol evharističnega obeda in pogosto nastopa skupaj s kruhom. Glede na to, da živi v vodi, se je simbolika včasih raztegnila v namig na krst: kristjan se rodi v krstilni vodi, torej je primerljiv z ribico po Kristusovi podobi. Zanimivo je, da že najzgodnejši živalski krogi uprizarjajo ribi, ki plavata v nasprotnih smereh, kar simbolizira človekovo dvojno naravo. Duh in duša vlečeta vsak na svojo stran; duh naj bi stremel kvišku in bil svoboden, medtem ko naj bi dušo poželenja vlekla navzdol k zemlji. Trak, ki ju povezuje, pa ponazarja vez med njima, po smrti pa se ta pretrga. Zato to znamenje tudi ponazarja nekakšno odtujenost od realnega, vsakdanjega sveta, ki ga nanj priklepa le tanka nitka. Ribi sta v astrologiji dvanajsto in zadnje znamenje zodiaka, nastopata tik pred pomladnim enakonočjem. Simbolizirata psihizem, tisti mračni notranji svet, v katerem se komunicira, bodisi z bogom ali hudičem. To se v astrologiji odraža z naravo, ki ji manjka stanovitnosti, ki je zelo sprejemljiva za vtise. Njun tradicionalen vladar je planet Jupiter, dodali pa so jima še Neptun, ko je bil ta odkrit. Astrološki izraz vodnega trojstva je mogoče povezati z zimskimi poplavami, z valovi 129

134 očiščevalnega potopa, kakor tudi s premikajočo se gmoto oceanov, v katero se vse izteka. SLIKA 6. 20: RIBA Vir: Parket (2001, 75) Tu suvererno vlada načelo širjenja, ponikanja v celoto, saj nas obdaja neizmerna tekočina, neskončni kozmični ocean. Predstavljata svet nerazlikovanja, potopljenega, zmedenega, kajti individualnost izgine v prid neizmernega, neomejenega, segajočega od niča do neskončnosti. To znamenje so postavili pod zaščito Jupitra, ker gre za postopek širjenja in predvsem Neptuna kot arhetipa univerzalnega raztapljanja in 130

135 razkrajanja, od prvobitnega blata do končne spojitve.(chevalier&gheerbrant 2006, ) Na osi Devica - Riba so izražene pomembne polarnosti, ki navezujejo individualno na kolektivno, racionalno - iracionalno, realno in možno. Vladajoči planet Neptun simbolizira intuicijo, inspiracijo, odprtost, medijske sposobnosti, pa tudi zmešnjavo in indiferenciacijo: stanje hipnoze ali mesečnosti, kolektivistične utopije in mistične skupnosti. Ker so tako mehke, so izjemno podvržene raznim vplivom, občutljive za vse tokove, težko izbirajo ali se v kaj zaženejo. Njihova potreba po združitvi jih včasih prisili v žrtvovanje svoje lastne osebnosti. Zaradi nenehne neodločnosti ves čas nekako tipajo in se vsemu izogibajo. Problem Rib je torej ohraniti določeno enotnost. Ves čas nihajo med različnim možnostmi in hitro podležejo vplivom. Problemom in oviram pa se hitro umaknejo. V primeru nevarnosti odlebdijo v svet domišljije in notranjih vizij. Njihov ideal je, bodisi da nenehno blodijo v svetu prividov bodisi da»opravičijo svoj obstoj s koristnostjo«. Pri nekaterih Ribah se lahko strah do iracionalnosti sprevrže v popolno nasprotje, logičnost za vsako ceno in ostro zavračanje vsakršne romantike.(aubier 1991, ) 6.3 PSIHOLOŠKO SIMBOLNI POMEN POMEMBNIH NEBESNIH TELES Javna uporaba lastnega uma mora biti vsekakor svobodna in samo ona lahko pripelje do razsvetljenosti med ljudmi. Fayerabend (2007, 132) Človek se je vedno spraševal od kje izhaja in kam je namenjen. Znaki, simboli in simbolizem so igrali pomembno vlogo v znanstvenih raziskavah in v razvoju znanstvenih teorij kot tudi v človekovem siceršnjem vsakodnevnem življenju. Znanstveni koncepti temeljijo na sodobnih prepričanjih o naravi, znanstvena dilema pa se pogosto razreši skozi kreativen in iracionalen proces skozi simbolizem in sanje. Nova znanstvena era je pomenila premike v splošno sprejetih paradigmah in simbolnem pogledu na svet. V srednjeveškem svetu so bila nebesa in zemlja videti kot dve ločeni realnosti. Nebesa so bila središče Boga, kjer so vladali večni zakoni, medtem ko sta bila zemlja in človeštvo podvržena naravnim zakonom. Čeprav so bila nebesa hierarhično superiorna, je bila kljub temu Zemlja smatrana kot center 131

136 vesolja. Velik preobrat v temu pojmovanju je predstavljala koperikanska znanstvena revolucija, ki jo je izzval Kopernik, nadaljevali pa Kepler, Galilej, Newton in drugi. Tako se je postopoma uveljavilo prepričanje o veliko večjem vesolju, katerega delni center je predstavljalo naše Sonce. To je seveda korenito izzvalo trditve stare zaveze. Francoski filozof Rene Descartes je predstavljal ključno figuro pri prehodu iz srednjeveške v moderno znanstveno misel s predlaganjem analitične metode iskanja znanstvene resnice in sprejemanja samo tistega, kar presega vsakršen dvom. Kartezijanska doba se je osredotočila na kvantitativne vrednote in naloge na račun kvalitativnih duhovnih, estetskih, čustvenih in splošnega koncept narave. Parni stroj, ki so ga razvili v 17 in 18 stoletju je odprl pot industrijskega procesa, ki je vodil v masovno proizvodnjo. Stroj je tako postal simbol moči, organizacije in človeške kontrole narave. Tekom 20. stoletja je prodrla radikalno nova znanstvena perspektiva, ki je temeljila na medsebojni odvisnosti opazovalca in opazovanega, ki obstaja v kvantnem razumevanju, kjer samo opazovanje vpliva na opazovane stvari. Fizik Werner Heisenberg trdi, da ko poskušamo objektivno gledati naravo in kozmos v bistvu srečamo nas same, kar nakazuje, da ima znanost prav tako svoj arhetipski izvor. Da bi raziskali razmerje med arhetipskim simbolizmom in znanstvenimi koncepti je znanstvenik Wolfgang Pauli ( ) raziskoval globoke arhetipske sanje, ki jim je bil priča in hipotetično psihofizično celoto, ki jo je Jung imenoval duša sveta. Povezava med simbolizmom in znanstenimi modeli je v tem, da znanost sama po sebi ni v celoti racionalen proces, kar dokazujejo številni primeri znanstvenih odkritij, ki so se zgodili preko sanj in drugih iracionalnih procesov, kot denimo primer Newtonovega jabolka, ki mu je padlo na glavo, na podlagi česa je pričenjal razmišljati o sili gravitacije. Zdi se, da nezavedno lahko ustvari simbole, ki lahko podajo naslednji korak v znanstvenem raziskovanju. Gre torej za intuitivno spoznanje, ki se kasneje potrdi za resnično. Moderna znanost razume materialni svet, čeprav se zdi ta trden in gost, kot skupek energije, atomov, protonov in elektronov ter drugih delcev, ki nihajo skupaj na različnih frekvencah. Univerzum se zdi, da povezuje skupaj neko nevidno energetsko lepilo. Jung je imenoval to kolektivno nezavedno, ki predstavlja veliko skladišče arhetipskih energetskih vzorcev, ki jih lahko izrazimo simbolično, bodisi v sanjah, umetnosti, tradiciji ali pa znanosti. To lahko 132

137 pomaga pojasniti našo fascinacijo s simboli in zakaj le ti nimajo neke enoznačne oblike in definicije. Skozi čas so različne kulture razvile svoje simbolne jezike, z namenom, da bi tako izrazili najmočnejše ideje ter čustvene in duhovne odzive na življenje. Simbolizem odkriva kulturne značilnosti, ki se nanašajo na zgodovinske trende in geografska ozadja od koder izhajajo-in sicer v skladu z najpomembnejšimi, za njimi stoječimi vrednotami in sistemi prepričanj, ki jih predstavljajo. V številnih kulturah so kozmos, Zemlja in naša telesa razumljeni kot kanali subtilnih energij življenjske sile. V Indiji se ta imenuje prana, na Kitajskem in Japonskem je to chi ali ki, v Polineziji pa ji rečejo mana. Poskusi, da bi razložili izvor življenja in posledično odnos med živečimi bitji in kozmosom predstavlja eno temeljnih vprašanj, ki tvori korenine filozofije, religije in znanosti. Posledično je nastalo veliko različnih sistemov in hipotez, katerih namen je ustvariti ustrezno razlago danim vprašanjem. Prevladujoča je ideja paralelnega mikro in makrokozmosa, v katerem so življenja posameznikov povezana. Ta koncept izhaja iz starih kultur zahodne Azije in so se dotaknile tudi astrologije, alkimije, divinacijskih sistemov, mitov in duhovnih tradicij širom sveta. Še posebno pa je to naziranje prevladovalo v mistično - simboličnem razmišljanju srednjeveške Evrope, kar je vodilo do ideje o kozmičnem človeku, ki pooseblja vse elemente vesolja. (O Connell&Airey 2007, 82-83) Nebeški svod je bil vir astralne mitologije, preden je postal idealni predmet sferne matematike. Astralna mitologija se verjetno ni nikoli potegovala za astronomsko objektivnost: ni šlo toliko za opažanje samega nebesnega predmeta, kot za to, da se je skozenj obravnavalo videnje samega sebe. Dandanes vemo, da miti niso bili prebrani na nebu, da bi se spustili na zemljo, temveč so se iz človeškega srca dvignili na nebesni svod, in sicer po nezavednem postopku projekcije. Na to nebo je človeštvo odložilo svoj univerzum simbolnih predmetov kot so puščica, lira, tehtnica, razne živali kot npr. pes, krokar, kameleon, lev, kača; mitske osebnosti, kot denimo zmaj, kentaver, krilati konj itd. Hermetiki trdijo, da so te divinizirane predstavitve priče naše notranje resničnosti in so prvotne podobe psihičnih sil, ki so bile nekoč projicirane na nebo, a so ves čas živele v človekovem srcu in bile navzoče v njegovih modernih mitoloških projekcijah. 133

138 SLIKA 6.21: REPREZENTACIJA ZODIAKA Vir: O Connell&Airey (2007,125) Obstajali so tudi poskusi pokristjanjevanja astrologije, ki je sicer živ in privlačen izraz grško - rimskega poganstva, v samostanih pa naj bi predstavljalo pravega trojanskega konja. Ta imena konstelacij in znamenj so skušali zamenjati z imeni iz Stare in Nove zaveze, kar pa je naletelo na odpor. Oven naj bi bil sveti Peter, Bik sveti Andrej, ozvezdje Velikega psa naj bi se preimenovalo v Davida itd. 134

139 SLIKA 6.22: SONČNI SISTEM Vir: Bajt (2005, 77) Astrolog smatra, da je denimo ime Mars dano planetu, ki se tako imenuje vse prej kot po naključju. Dobil ga je zato, ker njegov vpliv natanko ustreza značaju boga Marsa, kajti zgodba o mitološkem Marsu je bila za nekatere poetičen prenos astroloških dejstev. Astronom pa misli, da bi to ime lahko dobil katerikoli planet v našem sončnem sistemu, da torej to ni odvisno od prej naštetih razlogov. Vendar pa je bil ta poskus bolj astrološki kakor astronomski, saj nikakor niso na slepo delili krščanskih imen; poskrbljeno je bilo za to, da se je astralni vpliv vsakega zvezdnega dejavnika ujemal z značajem svetopisemske osebe ali dogodka. Tako so Hebrejci od nekdaj povezovali ozvezdje Orion z Nemrodom, mogočnim lovcem, ki se na splošno identificira z babilonskim Mardukom. V kitajski simboliki je ozvezdje temeljni element in je tretji element interperetacije. Zadeva odnose med prvima dvema svetovoma. Prvi je aktivni princip ali svetlobna moč, imenovan yang, drugi pa je pasivni princip ali temna moč, imenovana yin. Ti dve načeli imata resnično prvobitno vlogo pri interpretaciji simbolov. Konstelacija predstavlja celoto odnosov in zvez, ki lahko obstajajo med vsemi razlikami in svetovi. (Chevalier&Gheerbrant 2006, ) 135

140 6.3.1 SONCE Spoznaj samega sebe! 30 Sonce je naš glavni vir svetlobe in toplote ter je odločilnega pomena za življenje na zemlji in posledično najpomembnejši simbol v vseh svetovnih kulturah. Tako je temu primerno povezan z močjo, ki se izraža skozi najvišja božanstva. Njegova aktivna energija je pogosto smatrana kot moška, marsikje pa tudi kot ženska, povezana s takojšnjim intuitivnim znanjem, pa tudi kozmičnim razumom in v astrologiji zavzema osrednje mesto. Čeprav ni planet, je smatran kot tak, kajti z zemljine perspektive se zdi, kot da se premika po nebesnem svodu skozi zodiakalna ozvezdja. Prva resnično monoteistična religija v človeški zgodovini je bil sončni kult, ki je bil uveden v Egiptu. V številnih kulturah je Sonce povezano z vsevidnim očesom, v Egiptu imenovanem tudi Horusovo oko, ki je bil simbol nesmrtnosti in zaščite. Povezava med soncem in božanstvom je arhetipska v številniih kulturah, kjer so ga častili, kot denimo v Babilonu, Amon-Ra v Egiptu, Mitra V Perziji in Apolon pri Grkih in Rimljanih. V vzhodnih tradicijah je Sonce podoba hindujskega boga Višnuja in Bude ali zlatega človeka. Pogosto je smatrano kot moški simbol, vendar pa je v nekaterih kulturah, kot so denimo afriška, staro ameriška, maorska, aboridžinska, japonska in nemška to božanstvo žensko, ker je videno kot aktivno pri dajanju življenjskih moči rojstva. V Grčiji je bilo prvo solarno božanstvo titan Helios, ki je peljal kočijo sonca po nebu vsak dan, toda najbolj znan zahodni kulturi je Apolon. Njegova mati je bila Titanka Leto, ki je zanosila z Zevsom in rodila Artemido, Apolonovo sestro dvojčico in boginjo Lune. Apolon je bil nadarjen glasbenik, matematik, zdravilec in napovedovalec prihodnosti. Zanimivo pa je, da kljub svoji lepoti in sposobnostim ni imel sreče z nasprotnim spolom. Nimfa Dafne ga je vztrajno zavračala in se je raje spremenila v drevo lovor, kot da bi se mu uklonila. Zakaj je imela Dafne toliko odpora do Apolona? Tu se skriva skrita simbolika solarnih ljudi, ki se kaže v tem, da so skoraj popolnoma obsedeni sami s sabo. Svojo determiniranost in usmerjenost v celoti posvetijo cilju, ki ga želijo doseči in to jim tudi največ pomeni. Nimajo dosti časa, da bi se ukvarjali z drugimi. Preveč so zaposleni, da bi si osvojili svet. Herkul je bil drug tak solarni heroj, ki prav tako ni 30 Napis v Apolonovem preročišču v Delfih. 136

141 imel uspeha v razmerjih, vse dokler ni umrl in bil povzdignjen na Olimp, kjer je srečal podobno solarno bitje Hebe. Tako ni nenavadno, da so značilni solarni ljudje precej arogantni in egocentrični, še zlasti to velja za znamenje Lev, ki mu vlada Sonce. SLIKA 6.23: HELIOS-APOLON Vir: O Connell, Airey (2007, 119) Simbolika sonca je tako raznolika kot je v sončni resničnosti veliko protislovij. Pri številnih ljudstvih je sonce bog ali vsaj manifestacija božanstva. Nesmrtno Sonce vsako jutro vzide in ponoči zaide v kraljestvo mrtvih in tako potemtakem lahko odpelje s seboj ljudi in jih simbolno ubije, ko zaide. Obenem pa lahko vodi duše skozi peklenske pokrajine in jih naslednjega dne, ko se zdani, zopet pripelje na svetlo. V svojem delu o državi prikazuje Platon sonce kot podobo dobrega, kot se kaže v vidnih stvareh, za orfike pa je razum sveta in univerzalni duh. Je vir, svetlobe, toplote in življenja. Njegovi žarki predstavljajo nebeške vplive ali pa tudi duhovne, ki jih sprejema zemlja. V drugem vidiku pa je sonce razdiralec, ki lahko predstavlja tudi sušo, ki se mu postavlja nasproti oplajajoči dež. Zato je bilo treba na Kitajskem s puščicami sestreliti odvečna sonca. Sončni ciklus simbolizira menjavanje življenja, smrti in preporoda. Dnevni cikli pojavljanja in izginjanja in letno simboliko večje in manjše intenzivnosti ponazarjajo vstajenje od mrtvih in nesmrtnost. Je središče neba, kot je 137

142 srce v središču bitja in tako ponazarja srce ter oko sveta. Vendar gre tu za duhovno sonce, ki ga vedska simbolika prikazuje tako, da je negibno v zenitu in je prebivališče Puruše ali Brahme - univerzalnega duha. Če predstavlja svetloba, ki žari iz sonca kozmični razum, je srce v bitju sedež spoznavajoče sposobnosti. Ime Sončna trdnjava ali Sončno mesto (Heliopolis) se pogosto da prvobitnemu duhovnemu središču. Iz hiperborejskega sveta je prišel Apolon, sončni bog in bog iniciator, katerega puščica je sončni žarek. Prav tako je sonce emblem Višnuja, Bude, imenovanega tudi Zlati človek. Enako tudi Kristus, čigar dvanajst sončnih žarkov je dvanajst apostolov, se imenuje tudi Sonce pravičnosti ali Nepremagljivo Sonce. Sonce predstavlja torej aktivno-yang, luna pa pasivno-yin načelo. Dvojnost aktivno - pasivno, moško - žensko, ki je tudi dvojnost ognja in vode pa ni absolutno pravilo. Na Japonskem in še nekod drugod je sonce ženski vidik, ki velja za aktivnega, ker je ploden. V srednjeameriških izročilih se solarna simbolika razlikuje od lunarne, tako da sončni zahod ne velja za smrt, temveč za spust nebesnega telesa v spodnje predele, v kraljestvo smrti. Tu, v nasprotju z luno, prečka pekel, ne da bi prevzelo obliko smrti. Veliko božanstvo opoldanskega sonca v azteški mitologiji predstavlja orel, ki ima v kljunu zvezdnato kačo noči. Centralnoazijska ljudstva, zlasti ob reki Amur, mislijo, da je bilo na začetku sveta več sonc, tri ali štiri, njihova vročina in svetloba pa sta bili tako močni, da se na zemlji ni dalo živeti. Človeštvo je rešil junak ali bog, ki je s puščicami sestreli dve ali tri prva sonca. Podobne legende je najti na Kitajskem z desetimi sonci, v Indiji s sedmimi in na Sumatri z osmimi. Pri večini turškomongolskih ljudstev srednje Azije je sonce žensko, luna pa moška. Prav tako to velja pri Keltih. 138

143 SLIKA 6.24: SONCE Vir: Špurek (1999, 124) V astrologiji je sonce simbol življenja, toplote, dneva, svetlobe, avtoritete. Simbolizira duha, voljo, energijo, vitalnost, samointegracijo, organizacijo in moč. Fiziološko ustreza obtočnemu sistemu, srcu, hrbtenici, zdravju in vitalnosti na splošno ter v akupunkturi srčnemu meridianu. Če so astrologi mogoče skrčili vlogo Sonca na vlogo navadnega planeta, primerljivega z Marsom ali Jupitrom, se je to 139

144 zgodilo predvsem zato, ker je njegov vpliv tako rekoč razdeljen na dve jasno ločeni področji: neposreden vpliv, ki je posledica njegovega položaja na nebu in posreden, ki je povezan z zodiakom. Sonce kot kozmični simbol je obdano s pravcato astralno religijo, katere kult obvladuje velike stare civilizacije s figurami orjaških junakov bogov, inkarnacijami ustvarjalnih sil, življenjskega vira svetlobe in toplote, ki ga to nebesno telo predstavlja. Pri ljudstvih z astralno mitologijo je sonce simbol očeta, za astrologijo pa je od nekdaj simbol moškega rodnega načela, katere prva inkarnacija posameznika je oče. Predstavlja tudi simbol tistega področja psihizma, ki je postavljeno z očetovim vplivom in vlogo urjenja, učenja, vzgajanja, zavesti, discipline in morale. Tako lahko predstavlja simbolno tudi družbeno prisilo, Freudovo cenzuro, iz česar prihajajo družbene tendence, civilizacija, etika in vse kar je v bitju velikega. Razpon sega od negativnega nadjaza, ki človeka omejuje s prepovedmi, načeli, pravili ali predsodki, do pozitivnega ideala jaza, višje predstave o sebi in na veličino na katero se človek hoče povzpeti. Nebesno telo dneva torej uvaja bitje v obljudeno in sublimirano življenje in predstavlja tisti njegov vidik in obraz, ki ga ponuja njegova osebnost v najvišjih psihičnih sintezah, na ravni najvišjih zahtev, aspiracij in najmočnejše individualizacije ali pa v neuspehu, nastalem iz ošabnosti in delirija moči. Paul Diel svetleče sonce in osvetljeno nebo simbolno povezuje z intelektom in nadzavestjo. V njegovi razlagi intelekt ustreza zavesti, duh pa nadzavesti. Tako postanejo njegovi žarki, ki so bili nekoč simbol oploditve tudi simbol razsvetlitve. V tej luči pa lahko interpretiramo tudi mitske sončne junake in bogove v akciji. Črno sonce pa je tisto, ki na svoji nočni poti zapusti ta svet in razsvetljuje drugega. Azteki prikazujejo črno sonce tako, da ga bog pekla nosi na hrbtu in predstavlja nasprotje opoldanskemu soncu, ki simbolizira zmagoslavno življenje, slednji pa absolutnost smrti. V raznih izročilih napoveduje sprostitev razdiralnih sil v univerzumu, družbi ali posamezniku. Napoveduje katastrofo, trpljenje in smrt in je obrnjena podoba sonca v zenitu. Zato ima tudi sončni mrk vsepovsod zlohoten pomen. (Chevalier&Gheerbrant 2006, ) V kolikor je svetloba, iz katere žari razumsko spoznanje, predstavlja tudi kozmični razum, kot je srce v bitju sedež spoznavajoče kvalitete. 140

145 Pozicija Sonca v horoskopu je ključnega pomena, saj se tudi znamenja določajo po njegovem prehodu v posamezna zodiakalna znamenja. Astrologi tolmačijo krog kot nekaj, kar predstavlja celoto, zaokroženost - načelo, ki daje življenje in božanski duh. Njegov simbol je krog, ki predstavlja vsemirje v večnosti. Krog je božanska enotnost, iz katere vse izhaja in kamor se vse vrača. Pri interpretaciji sončnega simbola je pomemben tudi odnos točke do kroga. Krog predstavlja Absolut, nevidnega in vseobsegajočega duha, v astrologiji pa je fizični simbol našega sončnega logosa oziroma manifestacija Boga v našem sončnem sistemu. Predstavlja nekaj, kar nima začetka ne kraja. Krog brez točke predstavlja nemanifestirano življenje in duh, medtem ko točka nakazuje na manifestacijo. Vse življenje začenja svojo izraznost skozi to središčno točko, ki predstavlja jedro življenja, ki se nakaže takoj, ko se pojavijo ugodni pogoji, na primer pri jajcu in formiranju celic. Krog in točka sta nedvomno stara toliko kot je astrologija, krog pa je še starejši. Stvaritev kroga je mentalna projekcija arhetipskega doživljaja, ki mu je dana vidna oblika. Jung je smatral simbol sonca kot tradicionalni simbol za enotnost bitja in tisto, kar je božanskega v njem. Sebstvo dojema ne samo kot središčno točko, temveč tudi kot njen obseg, ki obdaja zavedno in nezavedno, ki predstavlja središče psihične vseobsežnosti, tako kot je ego središče subjektivne zavesti. Sebstvo označuje samo bistvo, središče psihe, pa vendar predstavlja tudi človeka v njegovi celoti. Predstavlja zadnjo postajo na poti individuacije kot imenujemo samouresničenje. Šele takrat pride do te središčne točke in ko se ta integrira, lahko govorimo o»celem človeku«.tu vidimo tesno zvezo med tradicionalnim astrološkim simbolom sonca in prvobitnim arhetipskim procesom v človeku, ki je usmerjen v doseganje celotnosti bitja, samoizpopolnjevanju in zavestni enotnosti s svojim pravim bistvom, s svojim okoljem in z ljudmi okoli sebe. Arhetipski proces samouresničevanja in uresničevanja bistva leži v sami srčiki njegove psihe in to kar doživljamo kot naše pravo bitje. Stoletja je človek intuitivno zaznal obstajanje takega notranjega središča. Stari Grki so ga imenovali človekov notranji demon, v Egiptu je bil predstavljen s pojmom Ba (duše), Rimljani pa so ga oboževali kot duha, genija vsakega človeka. V primitivnih družbah so ga smatrali kot duha zaščitnika, ki je utelešen v neki živali ali fetišu. Lahko bi ga imenovali tudi človekov notranji središčni ogenj ali malo iskro, iz katere vse izvira in kamor se vse vrača. Predstavlja središčno točko naše psihe, v kateri se nam najbolj jasno predstavlja lik 141

146 Boga, katerega doživljanje nam daje spoznanje, da nič drugega ne more dati značaj in narave naše podobnosti Bogu, ki je v nas. SLIKA 6.25: SIMBOL SONCA Med najstarejšimi religijskimi simboli ljudske vrste se nahaja mandala, ki jo lahko srečamo širom celega sveta, pri vseh ljudeh in kulturah in se je našla že v peleolitiku. Mandala je sanskrtska podoba, ki označuje krog in sicer izrazito ritualni - magijski krog. Povsod prikazuje iste zakone in pravilnost pojavljanja, ki ga predstavlja odnos vseh elementov, ki so umeščeni v krog ali kvadrat v odnosu na središčno točko, ki mora predstaviti celoto, enotnost. Mandale, ki se uporabljajo v vzhodnjaških ritualih imajo velik značaj, ker njihova središča običajno predstavljajo eno od najvišjih religijskih figur - bodisi Budo ali pa Šivo. 31 Pojavlja se v sanjah ali intuitivno in predstavlja resnično obliko procesa individuacije. Vodi do osvobajanja notranje osebnosti od emocionalne in pojmovne zmede. S tem se ustvari enotnost bitja, ki ga lahko imenujemo preporod oziroma ponovno rojstvo človeka na transcendentalnem nivoju. Predstavlja pa tudi pomembno povezanost s simbolom sonca, saj ponazarja podobno težnjo k združevanju notranjih nasprotij in simbolizira človekovo enkratnost in enovitost. Sonce je vedno predstavljalo tudi usmerjeno voljo v smislu namena. Močno sonce v horoskopu lahko enačimo z močnim občutkom svojega poslanstva. Kot dajalec življenja predstavlja tudi življenjsko silo, ki leži onstran fokusiranega zavedanja. Tako sončni bogovi simbolizirajo izravnanost med nezavednimi življenjskimi silami in namensko voljo, ki te sile usmerja. Tako je bil denimo bog Apolon - bog matematike, medicine in lokostrelstva, katerega naloga pa predstavlja osredotočeno zavedanje. 31 ŠIVA je eden izmed treh najvišjih božanstev v hindujskem panteonu in poosebljenje nespravljivih sil uničenja. Njegova spremljevalca v tej trojici sta bila Brahma in Višnu. Upodabljajo ga kot zalega moža s štirimi rokami, štirimi obrazi in tremi očmi. Tretje oko, ki ga ima sredi čela, gleda z žgočim pogledom, pred katerim se skrči sleherno bitje. Ima moder vrat zato, ker je pil strup kače Vasuki, ki so jo bogovi demoni uporabljali za izdelovanje vode življenja. Če Šiva ne bi popil strupenega hudournika, bi bil svet uničen. Je pravzor asketa, ki sedi sam samcat na gori Kailasa, visoko v Himalaji. Ponavadi ga predstavljajo tri vodoravne črte, znamenje, ki ga nosijo tudi njegovi današnji častilci. V svoji uničevalni podobi straši po pokopališčih, s kačami okrog glave in lobanjami okrog vratu. Spremlja ga vojska demonov, ki s svojo krvoločnostjo zbujajo grozo. Vendar pa je njegova uničevalnost omejena, saj je le del vere v osebno odrešenje. Šivova največja usluga svetu je bil nemara spust Gangesa na zemljo. Nekdaj je namreč ta sveta reka zalivala samo bregove neba, zemljo pa puščala, da se je dušila v suši in pepelu mrtvih. (Cotterell 1998, 168) 142

147 Obenem pa je simboliziral tudi boga prerokovanja, ki predstavlja globlje in mistično zavedanje, ki leži pod neposredno, usmerjeno zavestjo. Njegovo geslo je bilo, da ne smemo v ničemer pretiravati, kar predstavlja filozofijo ravnotežja, ki je našla svojo izraznost v delfskem preročišču. Podobno naziranje najdemo tudi pri Budi, ki je bil zagovornik srednje poti. Sonce pomirja nasprotja in služi kot ravnotežje med yinom in yangom. V Ptolomejevem astrološkem sistemu, ki so ga prakticirali tudi kasneje, je bilo sonce smatrano za kralja planetov. Tradicionalno pa vlada znamenju Lev, ki je tudi sicer kralj živali. Sonce lahko tako enačimo z močnim moškim arhetipom, ki ga lahko imenujemo tudi naš notranji kralj.tega posedujemo vsi moški in ženske in je zelo kompleksen ter se ne nanaša samo na sonce. Tudi planet Jupiter predstavlja pomembno komponento tega notranjega kralja. V srednjem veku in tudi kasneje je bil kralj vidni simbol sončne življenjske sile. Ludvik XIV, kralj Francije je prav tako razmišljal mitološko, ko se je imenoval Sončni kralj. V našem demokratičnem svetu smo se premaknili iz koncepta absolutne monarhije, ki pogosto drži mase ljudi zatirane ali zasužnjene s strani ene same osebe. Če smo dosegli nekaj v smislu svobode, pa smo izgubili nekaj v smislu jasnosti. Uran, planet svobode, ki je povsod označevalec demokratičnih revolucij, je vladar Levu nasprotnega znamenja Vodnarja. Tako Lev predstavlja sončno jasnost in je tako v večni opoziciji s kaosom demokratične svobode. Toda ta očitna izguba ima tudi svoje prednosti. Prisiljeni smo iskati kralja v sebi bolj kot skozi narodne arhetipe, tako da sledimo svojemu notranjemu samozavedanju. (Guttman&Johnson 2004,17-29) LUNA Going deeper than most getting harder to touch. Aimee Mann Luna je tipičen ženski arhetip, vidni simbol velike boginje. Skozi vso človeško zgodovino je imela večjo simbolno pomembnost kot sonce. To danes težko razumemo v dobi astrologije sončnih znamenj, toda v Indiji še dandanes Luna igra pomembnejšo vlogo kot Sonce pri interpretaciji horoskopa. Njena simbolika se izraža predvsem v povezavi s simboliko sonca. Njeni temeljni značilnosti izhajata iz tega, da v osnovi nima svoje svetlobe in je le odsev sonca, po drugi strani pa tudi iz 143

148 tega, da prehaja skozi različne faze in spreminja obliko. Zato je tudi simbol preoblikovanja, transformacije in rasti pa tudi simbol bioloških ritmov. Je kot zvezda, ki se veča, manjša in izgine, katere življenje je podrejeno univerzalnemu zakonu nastajanja, rojstva in smrti, ki pa ni nikdar dokončna. Nadzoruje vse kozmične ravni, podrejene zakonom cikličnega razvoja: vodo, dež, rastlinstvo, plodnost itd. Simbolizira tudi minevajoči čas, katerega mero predstavlja s svojimi zaporednimi rednimi menami, zato je tudi univerzalni merski instrument. Enaka simbolika povezuje Luno, vode, dež, žensko plodnost, rastlinstvo, človekovo usodo po smrti in obrede vpeljevanja. Mentalna dognanja, ki jih je omogočilo odkritje lunarnega ritma, povezujejo in združujejo različne nivoje realnosti. Njihovih simetričnih struktur ali njihovih analogij ne bi bilo mogoče odkriti, če prvobitni človek ne bi nagonsko zaznal zakona spreminjanja tega nebesnega telesa. Lunine faze lahko primerjamo s štirimi letnimi časi, kajti luna ima prav tako štiri primarne lunine faze: prvi krajec, polna luna, zadnji krajec in prazna luna. Ni naključje, da ima tako številne vzporednice z zemeljskimi fazami sajenja in žetve. Tako je nastala tudi pomembna veda, ki preučuje vpliv lune na rastlinstvo, saj pomembno vpliva na njegovo uspevanje. Načeloma povezujemo njeno rast s postopnim naraščanjem energije in to naj bi bil dober čas za pričetek novih projektov. Najmočnejši vpliv je v njeni polni, okrogli fazi. Ponazarja polnino ženske energije in odraža simboliko kroga, ki označuje popolnost in celovitost. Njeno upadanje pa kaže na pojemanje energije in posledično na zaključevanje aktivnosti, ki so bile zastavljene predhodno. Lunarni koledarji so bili vedno starejši od solarnih. Razlog je v tem, da je potrebno za solarnega narediti več matematičnih in astronomskih opazovanj, da bi določili natančno solsticija in ekvinokcija. Po drugi strani pa je koledar, ki temelji na luninem ciklu relativno lahko določiti in opazovati. V neolitiku je bila luna oboževana kot velika boginja življenja in smrti. Njeno upadanje in naraščanje je bilo simbol vsega zemeljskega življenja. Ta njena lastnost, da prehaja skozi različne faze, je zelo pomembna. Ker vpliva na plimo in oseko morja, predstavlja simbolično čustva, ki prav tako valovijo sem ter tja, upadajo in naraščajo, kar pa je primarno povezano z žensko energijo. Izraz»biti pod vplivom lune«pomeni, da si zgubil svoj razum in si preplavljen z razpoloženji in občutji, z nezavednim, ki lahko v skrajnem primeru vodi v norost, lunatičnost. Znani so miti o ljudeh, ki se ob svetlobi polne lune spremenijo v 144

149 volkove, druge pa spet nosi luna. Res pa je, da so tudi sicer ljudje v tem obdobju bolj občutljivi in razdražljivi ter vozijo agresivneje, zlasti naj bi to veljalo za moške. SLIKA 6.26: LUNA Vir: O Connol & Airey, Craze (2007, 313) Luna predstavlja tudi»prvega mrliča«. V vsakem lunarnem mesecu za tri dni izgine, nato pa se spet prikaže in ponovno raste. Tako naj bi si menda tudi mrtvi pridobili nov način obstoja. Za človeka je Luna simbol tega prehoda iz življenja v smrt in v ponovno življenje, zato so lunarna božanstva obenem tudi htonična in pogrebna, kot denimo Persefona. V hinduizmu je mesečeva krogla konec poti prednikov, kjer se sicer ne znebijo osebne usode, temveč dosežejo ponovno obnovo. Dokončane oblike se tam razpustijo, nerazvite pa od tam izvirajo. Povezana je tudi s tedenskimi in mesečnimi ritmi. Polmesec je ena najbolj značilnih oblik luninih men. Je hkrati simbol spreminjanja in vračanja oblik, ki se v simboliki povezuje z ženskim, pasivnim vodnim načelom. Artemida oziroma Diana, ki se je v antiki identificirala z luno, je nočna boginja, zaščitnica gozdov in je bila pogosto prikazana s polmesecem v laseh ali roki. 145

150 Luna je tudi simbol posrednega spoznanja, ki se pojavi v temi noči. Toda ta svetloba je samo odsev sončne, zato je simbol spoznanja z odsevom, se pravi teoretičnega spoznanja, ki je konceptualno. Pri tem jo povezujejo s simboliko sove. Ker je pasivna, receptivna - predstavlja yin, sonce pa yang. Povezujejo jo tudi z intuicijo in čustvi, pa tudi modrostjo. Grška in egipčanska boginja Sofija-Modrost je bila prav tako lunarna boginja in poosebljenje božanskega spoznanja. Luna (po arabsko Qamar, kamer) je zelo pogosto omenjena v Koranu. Po luninih ciklih je mogoče računati dneve in na sodni dan, ki bo blizu dneva, ko se bo luna razpolovila, se združila s soncem in mrknila. V islamu obstajata dva koledarja; eden je solaren zaradi poljedelskih potreb, drugi je lunaren iz religioznih razlogov, kajti luna je regulator kanonskih dejanj. Prav tako tudi Koran uporablja lunarno simboliko. Lunine mene ponazarjajo smrt in vstajenje. V raznih muslimanskih deželah je polmesec, povezan z zvezdopodoba raja. Povezan pa je tudi s simbolom oživetja, vstajenja od mrtvih. Polmesec, ki je hkrati odprt in zaprt, je hkrati ekspanzija in koncentracija. Črta se v trenutku, ko naj bi se zaprla vase, ustavi in pusti odprtino. Tako tudi človek ni zaprt v popolnost božjega načrta. Videti je, da se polmesec zapira in stiska, toda nenadoma se odpre pot v svobodni prostor brez meja. Tako se tudi zdi, da se smrt zapira nad človekom, a ta se znova rodi v drugi, neskončni razsežnosti. Polmesec, ki je emblem Otomanov, je po križarskih vojnah postal emblem večine muslimanskih držav in je še dandanes na marsikateri državni zastavi, kot so denimo pakistanska, egiptovska, tunizijska, turška in drugih. Uporaba polmeseca je bila najprej priložnostna, nato je dobila vrednost simbola, tako kot vzporedno z njim uporaba krščanskega križa. V vsem južnem semitskem svetu (arabskem, južnoarabskem) je mesec moškega spola, sonce pa je ženske narave, kajti za nomadska in karavanska ljudstva je noč prijetno hladna in je zato prikladna za potovanje. V židovskem izročilu pa simbolizira luna ljudstvo Hebrejcev. Tako kot je spremenljiva ona, se nenehno spreminjajo tudi poti nomadskega Hebrejca. Kabalisti primerjajo luno, ki se skriva in kaže s kraljevo hčerjo, kraljično. Luna se prikaže in se umakne - gre za izmenjavanje vidnih in nevidnih men. V astrologiji ima izredno pomembno vlogo. Simbolizira pasivno, a plodno načelo, noč. Zaznamuje podzavest, domišljijo, psihizem, sanje, sprejemljivost, žensko in 146

151 vse, kar je nestanovitno, prehodno in podrejeno vplivom, kar je v analogiji z njeno astronomsko vlogo odsevnika sončne svetlobe. Luna opravi živalski krog oziroma zodiak v 28 dneh in nekateri zgodovinarji menijo, da je lunarni zodiak z 28 postajami starejši od sončnega z 12 znamenji. (Zanimivo je, da ta 28 dnevni ciklus približno ustreza tudi ženskemu menstruacijskemu ciklusu). Tudi to razlaga pomen lune v vseh verah in izročilih. Budisti verujejo, da je Buda meditiral pod figovcem 28 dni, se pravi približno en lunarni mesec ali popoln ciklus našega sublunarnega sveta, preden je dosegel nirvano in popolno spoznanje skrivnosti sveta. Brahmani so učili, da je nad človeškim stanjem 28 angelskih ali rajskih stanj, se pravi, da se lunarni vpliv izvaja tako na subtilnem nadčloveškem področju kot tudi na fizičnem svetu. Je vir neštetih mitov, legend in kultov, v katerih imajo boginje njeno podobo, kot so denimo Izida ali Izis, Ištar, Artemida ali Diana. Povezana je tudi s folkloro, pravljicami in ljudsko poezijo, ki obravnavajo arhetipsko žensko boginjo in z njo povezane oplajajoče moči življenja, inkarnirane v božanstvih rastlinske in živalske plodnosti ter združene v čaščenju velike matere. Ta splošni pomen in večni tok se podaljšuje v astrološko simboliko, ki tu poudarja materinski vpliv na posameznika, saj v horoskopu predstavlja mater oziroma to, kako jo je posameznik doživljal in posledično njegovo čustveno reagiranje na izzive, ki ga obdajajo. Lunarna cona osebnosti je nočna, podzavestna, somračno področje naših nagonskih impulzov. To je del primarnega, ki dremlje v nas in je še vedno živahno v spanju, sanjah, fantazmah, domišljiji, ki še vedno oblikuje našo globoko občutljivost. Tako simbolizira tudi naše sanje in podzavest ter nočne vrednote.(chevalier&gheerbrant 2006, ) V tradicionalni astrologiji polkrog meseca predstavlja dušo, za razliko od kroga, ki je simbol božanske iskre duha v človeku. Polkrog je pogosto povezan tudi z umom. Mesec, ki raste, je znak za dušo v njenem naravnem elementu, ki je deloma duhovna, deloma pa nepopolna in od tod tudi potreba, da se izpolni. 147

152 SLIKA 6.27: SIMBOL LUNE Vir: Mann (2003, 83) Polkrog predstavlja še nepopolni krog in ponazarja človeški duh, ki se razvija v svojem iskanju popolnosti za doseganje svoje celovitosti. Duša je notranja osebnost, ki naj bi bila komplementarna zunanji osebnosti ali personi. Persona ali osebnost obstaja zaradi zahtev človeškega okolja, kateremu se prilagaja in se nanaša na odnos do sveta izven človeka. Gre torej za njegovo zunanje naziranje do stvari, ki ga obdajajo. Duša pa predstavlja notranjo naravnanost, notranjo osebnost in način, s katerim se človek obrača na svoje notranje psihične procese in nejasne, čustvene pobude nezavednega. Um pa je zavestna psihološka aktivnost in naj bi odražal inteligenco. Lahko bi rekli, da je um to, kar se izraža skozi misli, zavestne doživljaje občutka in želja, nekaj kar izkusi in kar ga motivira pri izboru obnašanja. Psihološke funkcije, ki so v največji zvezi z mesecem so te, ki jo pripisujejo jungovski duši, v manjši meri pa zavestnemu umu. Zanimivo pa je, da simbol meseca ne vsebuje križa, ki je simbol materije in materialnih pogojev. To kaže na pomembnost čustvenih in intelektualnih procesov, ki so vezani na vpliv meseca v natalni karti. (Mejo1995, 32) MERKUR Skozi koliko teles in demonskih krdel moramo priti, skozi kakšno trajno nepretrganost in čez koliko zvezdnih poti, da bi pohiteli k Enemu in Edinemu? Kajti Dobro je neprehodno, nima meja ne konca; je tudi brez začetka, nam pa se v trenutku spoznanja zazdi, da ga ima. Vendar spoznanje ne postane začetek Dobrega, temveč nam da začetek tistega, kar bomo spoznali. Hermes Trismegist (2001, 28) 148

153 Po astrološki analizi je Merkur prvi po dveh lučeh, Soncu ali zvezdi življenja in Lunizvezdi razmnoževanja, se pravi manifestacija življenja na našem prehodnem svetu. Če Sonce simbolizira nebeškega očeta in Luna univerzalno mater, potem je Merkur njun otrok. Posrednik znamenja, ki sta usklajena z naravo tega planeta sta Dvojček in Devica. Merkur, najbližji sosed Sonca, je najhitrejši planet, ki kar naprej skače in tako ni naključje, da je tudi Merkur, bog iz rimske mitologije (v Grčiji imenovan Hermes), predstavljen s perutmi na nogah in je bil grški glasnik. Je predvsem princip zveze, izmenjave, gibanja in prilagajanja. Hermes je eden od simbolov prizadevne in ustvarjalne pameti in vodi trgovino. Njegov atribut so sandali s perutmi in predstavljajo moč dviganja in sposobnost hitrega premikanja iz kraja v kraj, vendar pa je ta omejena in jo je zlahka moč izpriditi. Zato simbolizira Hermes tudi izprijen intelekt in je tudi zaščitnik tatov, zvijačnosti in prebrisanosti. Tako je denimo izumil piščal in jo podaril Apolonu, v zameno pa ga je ta učil vedeževanja. Ta spretnost je Zevsa tako prevzela, da ga je izbral za svojega posebnega glasnika pri bogovih podzemlja Hadu in Persefoni. Pogostoma je prikazan z jagnjetom na ramenih. Bil je tudi agrarno božanstvo in zaščitnik pastirjev, po drugi strani pa vodnik duš v prebivališče mrtvih. Je torej nekakšen posrednik med bogovi in ljudmi. Kot boga potovanj so ga prav posebej častili na križiščih, kjer so stali Hermesovi kipi in odganjali prikazni in ljudi, ki jih ni bilo dobro srečati. Kot glasnik ali odposlanec je bil včasih imenovan z besedo, ki je poosebljala komunikacijo - in bil tako posrednik med različnimi svetovi - zemeljskim, peklenskim in nebeškim. Podobnega boga so poznali tudi Kelti in so ga imenovali Lug. Tudi v Galiji so našli zelo veliko sledov Merkurjevega kulta. Simbolika Hermesa se navdihuje tudi pri simboliki egipčanskega boga Thota, namestnika vrhovnega boga Raja. Je glasnik, razsvetljevalec, notranji sodnik oziroma vest, vodnik, posrednik. Pooseblja in razodeva modrost ljudem kakor tudi razkriva poti v večnost. Je beseda, ki po stopnji odprtosti prodira v največjo globino zavesti. Je bog štirih obrazov in štirih strani neba. Ti atributi imajo dvojen pomen. Na objektiven način predstavljajo celotno znanje, ki je prišlo s štirih strani obzorja in z vseh strani življenja. Na subjektivnem nivoju pa predstavlja številne načine, na katere je sprejeto njegovo sporočilo, številne obraze ali razlage, ki jih ima njegova beseda, njena dvoumnost in prepričanost ljudi, da jo razumejo. Hermes je hkrati bog hermetike in hermenevtike, skrivnosti in umetnosti razlaganja. 149

154 Merkur je najmanjši planet in je hkrati tudi najbliže Soncu. Simbolizira racionalno mišljenje in je tesno povezan z našim občutkom za duhovno naravnanost, ki jo predstavlja Sonce. Mišljenje naj bi služilo določenemu namenu. Ker Merkur ni nikoli oddaljen več kot 28 0 od Sonca, je možna z njim samo konjunkcija. Intelekt je tako lahko ločen od posameznikovega središčnega namena, če je Merkur na največji možni oddaljenosti od Sonca. To razmerje med mišljenjem in voljo pa odraža mitološko odnos med Merkurjem in Jupitrom, prav tako kot tudi med Soncem in Merkurjem. Jupiter je simbol družbenega namena oziroma odnosa v širšem smislu in služi osredotočenju na posameznikovo zavest, mitološka vloga pa ga povezuje s Soncem. V prenesenem smislu to pomeni, da mora intelekt služiti višjemu namenu in posledično naj bi tako Merkur simbolno ostal predan Jupitru. Merkurjeva pot okoli sonca traja samo 88 dni, medtem ko pa se okoli svoje osi zavrti v 58 dneh. V odnosu do Zemlje je v razmerju zlatega reza to je 38 % : 62 %, kolikor znaša njegov polmer v primerjavi z Zemljinim. (2430 : 6370 km ) Tudi za oddaljenost obeh od Sonca velja isto razmerje. Prav tako je za enako razmerje manjši od Zemlje. Dejstvo, da se Merkur zelo hitro giblje okoli Sonca in počasi okoli svoje osi, nam simbolno kaže to, da se bolj zanima za svoje okolje. Jupiter se okoli svoje osi zavrti v samo 9 urah, kar pomeni, da je temu primerno tudi dan na njem zelo kratek. Zanimivo pa je, da pri Merkurju os ni nagnjena tako kot pri ostalih planetih, temveč je popolnoma navpična, iz česar sledi, da na njem ni letnih časov. Lok sonca je tako na Merkurju vedno enak. To poudarja značaj tega planeta, ki je povsem v svojem okolju in ne poudarja sebi lastnega. (Held 2004, 23) 150

155 SLIKA 6.28: MERKUR Vir: MERKUR (1999, 129) Jupiter je bil grški Zevs, v Babilonu so ga imenovali Marduk in je postal vladar nebes, potem ko je ubil morsko pošast kaosa Tiamat in tako ustvaril red v kozmosu. Marduk pa je bil oče boga Nebo32 (Nabu), ki so ga identificirali z Merkurjem in je preko njega komuniciral s človeštvom. Ta bog, imenovan Nebo ali Nabu, je napisal zakone Marduka in jih prenesel ljudem. Bil je zelo čaščen, saj so Babilonci zelo 32 Zanimivo je, da je beseda identična slovenskemu nebu. Naključje? 151

156 spoštovali racionalno mišljenje in njegovo vlogo v človeški zavesti. Še danes je znan Hamurabijev 33 zakonik, ki je dajal osrednje mesto talionskemu načelu (»oko za oko, zob za zob«), ki je nadomestilo prejšnje neomejeno krvno maščevanje. Gre torej za premik na odmerjeno mero in pravičnost, ki naj bi poravnala dejansko škodo. Zapisan in ohranjen je bil vklesan v ploščo v Mardukovem templju. V Egiptu pa je bil njemu podoben bog božji pisar Tot. Zapisoval je sodbe duš, ki so jih ob vstopu v podzemlje stehtali. Na eno stran tehtnice so položili pokojnikovo srce, na drugo pa pero resnice. Bil je tudi modri zagovornik, ki je branil Ozirisa pred obtožbami njegovega brata in morilca Seta. Povezovali so ga tudi z Luno in častili kot zavetnika učenosti, pisanja, računanja. Ustvaril naj bi jezike in pisavo. Imel je ibisovo glavo in ni bil samo bog pisanja, temveč tudi magije. SLIKA 6.29: SIMBOL MERKURJA Vir: Mann (2003:83) Iz taistega Tota so Grki izpeljali Hemesa Trismegista, kar pomeni v prevodu Trikrat največji. To skrivnostno bitje je menda napisalo knjige o astrologiji, magiji in alkimiji. Starodavnost Egipta je na Grke napravila tako velik vtis, da so v njem videli izvir davne modrosti. Hermes je bil prav tako odposlanec grških bogov in spremljevalec mrtvih na poti v njihovo kraljestvo v Hadu. Bil je sin Zevsa in nimfe Maje, bog popotnikov in sreče nasploh, zato so se Grki pogosto obračali nanj. V astrologiji predstavljata znak in hiša, v kateri je Merkur, v splošnem, način kako razmišljamo, komuniciramo in se učimo. Hiša, v kateri se ta nahaja, pa področje na katerem smo nemirni, o katerem veliko tuhtamo in kjer si želimo razširiti obzorja in eksperimentirati, skratka, kjer smo odprti za nove zamisli in mladi v srcu. To je tudi področje, kjer potrebujemo veliko maneverskega prostora in morebitnih sprememb. 33 Hamurabi ( pr.n.št), najmogočnejši babilonski kralj. Njegove zakone so našli leta 1902 na neki steli, ki se danes nahaja v Parizu. (Leksikon CZ 1987, 330) 152

157 6.3.4 VENERA»Ljubi bližnjega kakor samega sebe.«sveto pismo Venera je bila rimska boginja ljubezni in lepote, ki so jo privzeli iz grške mitološke Afrodite. Njen kult je azijskega izvora (Ištar, Inana pri Babiloncih). Bila je hči Urana, ki ga je kastriral lastni sin Kronos oziroma Saturn. Od tod izvira legenda o njenem rojstvu iz morske pene. Venera je bila vedno ena najbolj priljubljenih boginj in oboževana v starodavnem Sredozemlju. To se je ohranilo celo v srednjeveški Evropi skozi trubadurje. Sama beseda Afrodita pomeni rojena iz morske pene. (afrosmorska pena). Njena ptica je bila golobica, njeno sveto mesto pa otok Ciper. Poročena je bila z grškim bogom ognja, posebno kovaškega, Hefajstom (rimski Vulkan). Ta je bil Zevsov in Herin sin, ki pa sta ga zavračala zaradi njegove ne ravno prikupne zunanjosti. Bil pa je spreten rokodelec in je vsakogar začaral z lepoto svojih izdelkov, ki so imeli čudežno moč. Povezovali so ga tudi z ognjeniškim ognjem. Stara ljudstva so častila ogenj kot enega izmed osnovnih stvaritvenih elementov poleg zemlje, zraka in vode. Ogenj je bil pomemben tudi zato, ker je omogočil razvoj rokodelstva in tehnologije preko obdelave kovin. Ker je neprestano delal in zanemarjal svojo lepo ženo, ga je ta varala z Adonisom, Aresom, Hermesom in drugimi. Afrodita simbolizira neukrotljive sile plodnosti, ne v sadovih, temveč v strastnih željah, ki jih zbujajo med ljudmi. Predstavlja predvsem ljubezen v telesni obliki, poželenje in čutno uživanje. Na višji ravni človeške duševnosti, pa se lahko dopolni z duševno zvezo, katere simbol je Zevsova žena Hera. Psihološko ponazarja željo po ljubezni, spolnosti in partnerskemu razmerju in tako odseva eno temeljnih človeških potreb in nalog, ki so izšle iz oceana nezavednega, ki ga predstavljajo ribe. Venera pa pleše na teh valovih in uteleša kolektivno ali svetovno dušo. Pojavi se iz oceana, oblečena v zlato svetlobo in je posrednica znanj drugih sfer in vodnica v kraljestvo nezavednega. Še dandanes lahko srečamo tip Hefajsta (Vulkana) v zdolgočasenem povzpetniku, ki tiho upa, da ga bo iz zimskega spanca zbudila kaka sočna Venera ali pa si nekateri kupujejo in tolažijo z njenimi cenenimi, lahko tudi dragocenimi nadomestki. 153

158 Drugo inačico pa predstavlja deloholični obrtnik in ljudje, ki izgorevajo za svoj uspeh, njihove Venere pa jim uhajajo ali pa se zapletajo z Marsovimi, Neptunovimi, Adonisovimi in Merkurjevimi prototipi. Ker pa je ljubezen otrok svobode, ki jo simbolizira Uran, je kot taka neukrotljiva. Njen najbolj razvpit ljubimec je Ares ali Mars, bog vojne, s katerim si nista v ničemer zavezana, a kljub temu spočneta Kupida. Njuna relacija simbolizira romantično in spolno privlačnost in strast, ki pa sama po sebi ne vodi nujno v dolgoročno kompatibilnost, ki je zaželena za uspešno zakonsko ali partnersko zvezo. Tradicionalna faktorja, ki vplivata na to usklajenost v astrološki analizi sta Sonce in Luna. Venera pa se zanima zlasti za romanco, strast in slavo trenutka. Vlada znamenjema Bik in Tehtnica. Slednja združuje nasprotja in jih skuša harmonizirati. Pogosto nas privlačijo ljudje, ki so nam diametralno nasprotni in imajo tiste lastnosti, ki nam jih morda primanjkuje. To je zlasti očitno pri partnerjih z izrazito različnimi temperamenti, ekonomskim, rasnim in verskim ozadjem. Žal pa veliko posameznikov kmalu pozabi, zakaj so»izbrali«določenega partnerja in ga skušajo preobraziti v svoj klon. Astronomsko gledano je Venera drugi planet po oddaljenosti od Sonca. Sveti izrazito in jo je moč videti na jutranjem nebu. V primerjavi z Luno, ki odseva samo 7 % tiste svetlobe, ki jo sprejme od Sonca, pa jo Venera odbija kar 70 %. Če bi bila Venera tako blizu Zemlji kot Luna, bi bilo tudi ponoči tako svetlo kot podnevi. Noben planet v našem osončju ne odseva toliko sončne svetlobe kot Venera. Razlog je v tem, da ima zelo gosto atmosfero, ki sončno svetlobo skoraj do popolnosti odbije. Njena atmosfera je stokrat gostejša, kot je zemeljska in je najbolj vroč planet v našem osončju, kar C. Na njeni površini pa je vedno mrak. Venera je v nekaj popolnoma zavita in njene površine ne vidimo. Na Zemlji je ponoči hladno, podnevi pa toplo. Pri Veneri je obratno - ponoči je nekoliko topleje kot podnevi, kar je zelo zanimivo. Ko Sonce vzide, postane bolj hladno in ne topleje. 154

159 SLIKA 6.30: ROJSTVO VENERE Vir: Deimling (2007, 51) To pa se zgodi zaradi določenih kemijskih procesov v atmosferi, kar pomeni, da ima svoje lastno toplotno telo in ne dovoli, da bi ji Sonce karkoli vsiljevalo. V nasprotju z zemeljsko toploto, ki je v sozvočju s Soncem, pa Venera Sonce nekako odbija, ker rotira proč od njega okoli svoje osi. Atmosfera na njej je iz dušika, ogljikovega dioksida ter žvepla in tako tam dežuje žveplova kislina. Venerino leto traja približno 224 dni, njena rotacija okoli svoje osi pa kar 243 dni, kar pomeni, da je dan na njej daljši kot pa leto. Prav tako ne pozna letnih časov, ker je os le malenkost nagnjena. Po sestavi pa je precej podobna Zemlji, njeno jedro pa je prav tako iz trdnega železa in niklja kot zemeljsko. Zanimivo pri njej je njeno vrtenje okoli svoje osi v smeri urinega kazalca, ki je drugačno kot pri ostalih planetih, ki rotirajo v nasprotni smeri. Tu se kaže njena unikatnost in samovoljnost.venera je po velikosti podobna Zemlji in ji je od vseh planetov tudi najbližja. Kako dolgo potuje planet okoli Sonca, je odvisno od tega, kako blizu ali daleč je od njega. Če je blizu, to pomeni, da se bo hitreje gibal in da 155

160 porabi manj časa za pot okoli njega - bolj ko je oddaljen več ga potrebuje. Za to, kako hitro se planet obrača okoli svoje osi, pa zavisi popolnoma od njegovih individualnih lastnosti in tu se kaže njegova enkratnost in neponovljivost. Rotacija Venere je naravnana tako, da takrat, ko je Zemlji najbližja ali pa tudi najbolj oddaljena, kaže vedno isto stran. Čeprav je za Venero značilna astronomsko njena individualnost, saj za vrtenje okoli svoje osi porabi več časa kot za kroženje okoli Sonca, pa se zdi, da v odnosu do Zemlje žrtvuje to svojo enkratnost in se ji nekako prilagaja, saj ji kaže vedno isto stran in je tako podobna Luni. (Held 2004, 24-27) Rudolf Steiner, znani antropozof, o tej Venerini rotaciji ni vedel kaj dosti, saj je ta postala znana šele okoli leta 1970 pa je rekel sledeče:»venera bi bila rada čisto sama zase. Le dve stvari v kozmosu jo živo zanimata. Na eni strani jo zanima, kaj ima povedati planet Mars, na drugi pa, kaj ljudje na Zemlji iz idealizma počenjamo.«(steiner v Held, 2004: 27) Vedno, kadar sta Zemlja in Sonce z Venero v eni vrsti, gleda Venera z isto smerjo na Zemljo in se ji tako simbolno posveti. Kadar pa stoji pred ali za Soncem, je ne moremo videti, ker izgine v njegovi svetlobi. SLIKA 6.31: SIMBOL VENERE Sam simbol Venere se sestoji iz kroga, ki vlada nad materijo (križ) ali njenim pogojem in okoliščinam. To lahko razumemo tudi tako, da je Venera zadolžena za človekove naloge ocenjevanja izkustva preko občutenja nasproti racionalnemu presojanju. Morda je duhovni vidik Venere najočitnejši, ko govorimo o občutljivosti, kreativnosti, težnji po lepoti, skladnosti in ljubezni. V tem simbolu je materija (križ) prikazana pod krogom, ki označuje duh, kar kaže na podrejen položaj materije. Kljub temu pa te ne smemo podcenjevati, saj je povezana s telesom, kajti brez njega in njegovih čutil ter zapletene fizične sestave možganov ne bi mogli nikoli razviti naše sposobnosti vrednotenja lepote in umetnosti, niti se ne bi zavedali obstoja drugih živih bitij, želje za stvaritvijo novega življenja in drugih oblik izražanja. Preko 156

161 sposobnosti občutenja znotraj psihe, ki jo povezujemo z Venero, mora človek razviti in uporabljati vse odlike svojega telesa, ki jih lahko prenese v občutke in zavest o njih ter jih razviti do najvišje prefinjenosti in občutljivosti. Preko fizičnega posrednika svojega telesa tako človek lahko doseže svojo celovitost - individuacijo, ki jo predstavlja krog nad križem. V medicini simbol Venere simbolizira žensko načelo. V astrologiji pa postavitev Venere odraža tiste vrednote in lastnosti, ki jih cenimo pri drugih ter to, kaj se nam osebno zdi lepo in naša estetska merila, pa naj gre to za človeka, umetniško delo, življenjsko filozofijo, pa tudi izraznost v vsakodnevnem življenju. Kaže tudi na to, kaj nas očara in vzbuja našo pozornost, česa si želimo v razmerju in v splošnih družabnih interakcijah. Kadar smo v stiku s svojo notranjo Venero, smo zadovoljni sami s seboj, privlačno žarimo in se cenimo, taki kot smo. Planeti, ki so z njo aspektirani, pa aktivirajo posameznikove potencialne talente.(greene&sasportas 1993, ) MARS Ne stori drugim, česar ne želiš, da bi drug tebi! 34 Planet Mars je dobil ime po rimskem bogu vojne, ki pa ima svoj izvor v grškem Aresu. Ares je bil sin Zevsa in njegove žene Here. Pri Rimljanih je bil poleg Jupitra najbolj priljubljen bog. Njegov mesec marec je bil nadvse pomemben, saj je naznanjal prerod rastlinstva, pa tudi vojne in bojne pohode. Marsa je spočela Junona kar brez partnerja. Bila je slabe volje, ker je njen mož Jupiter brez njenega sodelovanja iz svoje glave rodil Minervo (podobno, kot se je iz Zevsove glave rodila Atena). S pomočjo boginje cvetja Flore, ki se je Junone dotaknila s čudežno zeljo je tako zaplodila Marsa. Največji dar, s katerim je Mars obdaril Rimljane sta bila Romul in Rem, ki ju je rodila Rea Silvija, deviška vestalka, medtem ko je v njegovem svetem gaju zajemala vodo iz studenca. Ko se je razvedelo o njunem rojstvu, so jo obtožili, da se je prekršila zoper duhovniško postavo in jo zaprli, njena otroka pa odplavili na čolnu po reki Tiberi. Rešili sta ju Marsovi sveti živali - volkulja in detel. Čez leta sta jo njena sinova osvobodila in kmalu zatem je Romul ustanovil mesto Rim. Marsovo ime so 34 Univerzalno etično načelo, tako ali drugače izraženo tudi v vseh religijah. 157

162 tudi sicer klicali na bojiščih in tako krepili odločnost rimskih vojakov. Babilonci pa so imenovali planet Mars - Nergal, ki je predstavljal poleg vojne tudi boga epidemij in smrti ter moža boginje podzemlja Ereškigal. Tako so Nergala po eni strani povezovali s soncem, po drugi strani pa s podzemljem in temo. To kaže na to, da so Mars simbolično povezovali z Soncem in Plutonom, torej je bil povezan s tema dvema arhetipoma že iz babilonskih časov. Podoben mit o Hadu in Perzefoni so imeli tudi Grki. Ti so boga vojne imenovali Ares, ki je bil oborožen s čelado, oklepom, kopjem in mečem, vendar pa je bil precej manj sijajen v svojih podvigih, saj ga je Atena prekašala v boju, ker je bila pametnejša. Ares simbolizira surovo silo, ki je omamljena od svoje postave, teže, hitrosti, hrupnosti, klavske sposobnosti in se norčuje iz pravičnosti, zmernosti in človečnosti ter se napaja s človeško krvjo. Po drugi strani pa je bil zaščitnik žetve in so ga častili kot pomladnega boga, ker se je takrat začel čas vojnih pohodov. Bil je tudi bog mladosti in ustanoviteljev novih mest. Ares je bil torej ubijalec, pa tudi branilec domov in mladine, kaznovalec in maščevalec vseh osramočenih, predvsem pa kršiteljev prisege, zato so ga včasih častili tudi kot boga prisege. (Chevalier&Gheerbrant 2006, 37-38) Planet Mars pomeni v astrologiji predvsem energijo, voljo, gorečnost, napetost in napadalnost. Ker so te lastnosti načeloma pogosteje povezane z zlim kot z dobrim, je tako v srednjem veku veljal za zloben planet, malefik. Vlada Ovnu in Škorpijonu preden so odkrili Pluton. Ker je Mars obarvan rdečkasto, je postal tudi podoba strasti in nasilja, ki jo je mitologija dopolnila z bogom vojne. Po drugi strani pa simbolizira osnovno človeško agresivnost, ki jo označuje boj za preživetje, kasneje pa se to nadaljuje s tekmovanji, rivalstvom in sovraštvom, ko je potrebno braniti svoje koristi, si izboriti svoj prostor pod soncem in se spraviti v nevarnost, kar ponazarja tudi pregovor, da je človek človeku volk (Homo homini lupus). 35 Volk pa je tudi Marsova zaščitna žival. Mars kaže tudi na moč spolnega nagona in področje, kamor vlagamo največ svoje energije. Ustreza arhetipu bojevnika, ki zastopa notranje, osebne planete, saj se morajo ti slej ko prej soočiti z nadosebnimi, ki poosebljajo»zunanji«svet. (Jupiter, Saturn, Uran, Neptun, Pluton). 35 Tu se dela krivica volkovom, saj je znano, da so med seboj izredno kolegialni in inteligentni in se ne pobijajo kar tja v en dan. Znani so tudi tako imenovani volčji otroci, ki so jih vzgojili volkovi. 158

163 SLIKA 6.32: MARS Vir: Špurek (1999, 139) Mars ponazarja simbolno notranje demone, ki jih moramo premagati, da dosežemo harmonijo v svoji notranji naravnanosti, vendar pa se moramo pri tem pogosto spustiti v svoje notranje psihološko podzemlje, ki ga nakazuje Pluton in premagati svoje strahove, fobije in komplekse. Marsu ustreza arhetip bojevnika, ki pa se mora povezati z arhetipom notranjega kralja, ki ga ponazarja Sonce. Tako se simbolno z usmerjanjem te prečiščene energije pričenja osebnostna rast. Sam simbol Marsa se sestoji iz kroga in navzgor usmerjena puščice. Prvobitno pa je bil nasprotno 159

164 obrnjen simbol Venere, se pravi križ nad krogom. Ta simbol predstavlja energetski potencial pri katerem je telesno oziroma snovno nad duhovnim. Da bi človek ohranil svoj obstoj in da bi lahko odgovoril na izzive napada in obrambe, mora uporabiti fizično energijo iniciative in samopotrjevanja. Tako duh kot telo sta ustvarjena iz istega vira življenja. Slika 6.33: SIMBOL MARSA Vir:Mann (2003, 83) Astronomsko pa je Mars četrti planet našega osončja in je rdeče barve. Čeprav je precej (za polovico) manjši od Zemlje, pa z njo deli nekaj skupnih točk - okoli svoje osi se zavrti v 24 urah in 36 minutah, torej je dan na Marsu približno enako dolg kot na Zemlji. Prav tako obstajajo na njem letni časi, zaradi nagiba njegove osi. Ima skoraj podobno nagnjenost kot naš planet, in sicer (Pri Zemlji znaša ta nagib 23,5 0 ). Ker je precej bolj oddaljen od Sonca kot Zemlja, traja tudi njegovo sončno leto temu primerno dlje, natanko 687 dni potrebuje za svoj sončni obhod. Je zadnji izmed trdnih planetov kot so tudi Zemlja, Merkur in Venera. Ima dve luni, imenovani Deimos in Fobos, ki predstavljata tudi v mitologiji njegova spremljevalca.v Marsovih kamninah je precej več žvepla kot na Zemlji, pa tudi železovih oksidov. Njegova atmosfera je iz ogljikovega dioksida, dušika, kisika, argona in ogljikovega monoksida.v davni preteklosti naj bi bil ta plantet toplejši in vodnat, še danes pa so vidne njene zamrznjene sledi. V astrologiji predstavlja Mars arhetip bojevnika, ki odpira pot Soncu, našemu pravemu bistvu, da zasije v svoji pravi luči. V kolikor tega ne razvijamo, se ta kaže v različnih oblikah v svetu okoli nas. Predstavlja vse tisto, za kar smo se pripravljeni zavestno boriti, pa najsi bodo to vrednote, ideali, materialne dobrine, športni rezultati, znanje, moč itd. Kaže pa tudi našo vitalnost in količino energije, ki jo posedujemo, še posebno, če je ta močno aspektiran bodisi pozitivno ali negativno. Zanimivo je, da je Mars izrazito poudarjen pri športnikih, vojskovodjih, pa tudi 160

165 znanstvenikih (polega Saturna) in politikih ter se nahaja ob njihovem rojstvu občutno pogosteje na občutljivejših kotnih pozicijah, zlasti ascendentu in v bližini sredine neba. Manj poudarjen pa je pri pisateljih, umetnikih in glasbenikih. Arhetip Marsa se odraža skozi oba spola, čeprav so ga tradicionalno bolj pripisovali moškim. Povezan je s principom zdrave napadalnosti, ki nam omogoča, da postanemo to, kar smo in ponazarja osnovo za doseganje neodvisnosti in suverenosti posameznika in odpravljanje vezi s tistimi, ki bi nas sicer nadvladovali ali pretirano ščitili. (Guttmann&Johnson 2004, 79-83) JUPITER Naredite vedno tisto, kar veste, da je prav! Richard Templar Jupiter je prvi izmed počasnih planetov in hkrati največji v našem sončnem sistemu. Sonce obkroži v približno 12 letih, oddaljenost od njega pa znaša približno 780 milijonov km. Ima kar 60 lun oziroma satelitov, povprečna temperatura na njem pa je okoli C. V Babilonu je bil rimski Jupiter znan kot Marduk, pri Grkih pa Zevs. Marduk je premagal morsko pošast kaosa Tiamat in iz ostankov njenega telesa ustvaril nebo, zemljo, zvezde in koledar. Tako skupaj s soncem udejanjata red v zmešnjavi kaosa. Oba, Jupiter in Sonce predstavljata kraljevski arhetip. Sonce lahko prinese vsakemu posamezniku njegovo vitalno silo pod kontrolo in to osrediščenje nam prinese občutek usmeritve v našem življenju. Tako nas lahko usmeri na pot učenja, duhovnosti ali odnosom. Kako pa bomo razširili to energijo v svet, pa zavisi od Jupitra, ki tako predstavlja simbol širitve brez meja. Ker je največji planet, mitološko predstavlja tudi kralja bogov. Tradicionalno pa ga povezujejo s pravom, profesuro, višjo izobrazbo in srečo na sploh. Predstavlja tudi ravnotežje avtoritete, reda, stabilnega napredka, obilja itd. Je tudi planet družbene zakonitosti, bogastva, pravičnosti, optimizma in zaupanja. V davnih časih so ga imeli za velikega dobrotnika. 161

166 Slika 6.34: JUPITER Vir: Špurek (199,138) Psihologi pa so odkrili tudi njegovo senčno obliko, ki se kaže kot Zevsov kompleks, pri kateremu gre za nagnjenje k monopolizaciji oblasti in uničenju kakršnegakoli znamenja samostojnosti pri drugih, čeprav bi lahko šlo za kaj pametnega in obetavnega. V tem kompleksu se najdejo korenine očitnega občutka intelektualne in moralne manjvrednosti in potrebo po družbeni kompenzaciji z avtoritarnimi izbruhi, 162

167 kakor tudi bojazen, da se pravice in dostojanstvo ne bi spoštovali tako kot si zaslužijo: odtod tudi Zevsova neznanska občutljivost in namerni izbruhi besa. Pretirana avtoriteta priča o hibah v razumu in tako tu Zevs predstavlja simbol avtokratizma in na njega vezan mit o rojenem voditelju, iz katerega izhaja vsa oblast in iz njega izhajajoč avtokratizem, ki ima lahko različne oblike - očeta, moža, učitelja, profesorja, šefa, sodnika, vendar pa to skriva v sebi tudi komplementarno simboliko. Če nekdo misli, da drugi ne more narediti ničesar dobrega, je obsojen na to, da bo moral vse narediti sam.(chevalier&gheerbrant 2006, 700) Fromm je tako oblike»etike«imenoval tudi oblastniška, namesto človeška, kjer drugi dopovedujejo in vsiljujejo posamezniku, kaj je zanj najustreznejše in najprimernejše, kaj naj bi po njihovem moral čutiti ali misliti, namesto da bi mu pustili, da se sam po svoji pameti in vesti odloči, kaj bo storil glede določene zadeve in predvsem, kar je zanj kot človeka in za njegov doljnosežni razvoj najbolj zdrava odločitev, predvsem pa, da razmišlja s svojo glavo. Spoštovanje pomeni, da omogočimo drugemu, da se razvija in raste tak, kakršen je in izključuje kakršnokoli manevriranje v lastno korist ali na račun drugega. Tako nas naš notranji Jupiter vodi od znanega k neznanemu in je tudi pogosto zaščitnik popotnikov. Povezan je tudi z našim osebnim občutkom za pravičnost in notranjo vero v dobro. Astrološko pa predstavlja Jupiter potrebo po širjenju. Njegov položaj v astrološki karti nam pokaže, kje imamo pogosto srečo, hiša pa, katero je tisto področje, kjer se želimo razširiti in tam potrebujemo tudi veliko prostora za rast in raziskovanje. Pod njegovim vplivom so optimizem, rast, morala, napredek, zakon, višje izobraževanje, filozofija, šport in dolga potovanja. Tradicionalno je vladar Strelca in sovladar Rib. Zanimivo pri Jupitru je, da je največji planet v našem osončju, ni pa v trdnem stanju, temveč plinastem, kar predstavlja prehod v drugo dimenzijo, ki presega osebno. Je največji plinasti planetni orjak z močnim magnetnim poljem (ki je kar krat močnejše od Zemljinega) in s številnimi lunami, do sedaj so jih odkrili kar 60 in tako lahko sam predstavlja nekakšen vzporedni planetarni sistem. Največje in najbolj znane lune so Evropa, Io, Kalisto in Ganimed, ki jih je s svojim teleskopom odkril že Galilej. Zanimivo je, da je samo luna Ganimed večja od planeta Merkurja in Plutona, njegov premer znaša 5262 km, medtem ko je Merkurjev 4875 km. (Rees 2009, 180) 163

168 Ima lastno toploto, ki je močnejša od tiste, ki jo prejme od Sonca. Po svoji sestavi je najbolj podoben Soncu (vodik, helij) in tudi njegovo kroženje okoli njega traja približno 12 let, kar prav tako kaže na analogijo z 12-imi sončnimi meseci. Ima večjo maso kot katerikoli drug planet. Mitološko pa je osvoboditelj svojih bratov in sester, ki jih je požrl Saturn. Tako predstavlja tudi neko obliko razširitve in osvoboditve, da bi lahko nastal prostor za nekaj novega, po drugi strani pa razbremenitev izpod avtoritativnih figur in vsega, kar nas veže na obstoječe stanje. Vsak napredek pa zahteva določen trud in pripravljenost delovanja v tej smeri. Tudi pri Rimljanih je bil Jupiter bog neba in je tudi nosil ime Optimum Maximus, kar pomeni največji in najboljši. Kot tak je imel na skrbi vsakovrstno vreme, še posebej nevihtne bliske in dež. Že od davnih časov je veljal za zaščitnika vinogradov in žetve. Sčasoma, ko se je Rim razvil v mesto, pa je izgubil svojo poljedelsko vlogo in postal mestni bog, tako kot se je pred njim v davnem Babilonu zgodilo z Mardukom. Sčasoma pa je postal božanstvo, ki je odrejalo vse človeške zadeve in čigar dobra volja je predstavljala pot do uspeha. Pogosto ga ponazarjajo z strelami in gromom in ga tudi imenujejo vladarja strel, imperatorja pa tudi plenilca.(cotterell 1998, 114) Slika 6.35: SIMBOL JUPITRA Vir: Mann (2003, 83) Simbol Jupitra je sestavljen iz polkroga, ki ga simbolizira duša in križa, ki predstavlja materijo. Polkrog se nahaja nad nivojem križa, a vendar ni v celoti iznad njega. To pa tradicionalno pomeni, da se morata tako človeška duša kot tudi um širiti ter razvijati novo in višjo zavest, ki pa kljub temu izhaja iz telesnega in zemeljskega izkustva. Jupiter tako simbolično odkriva, da ima človek sposobnost, da razširi, osvobaja svojo zavest in da izrazi svojo čustveno naravo nasproti navideznim 164

169 omejitvam svojega fizičnega telesa. Predstavlja dušo, ki se širi nad svojo materialno obliko, čeprav jo ohranja. Človek se mora tako neizbežno prilagoditi materiji, da bi lahko čustveno in intelektualno dozorel. Duh prežema sleherno celico in živčno vlakno njegovega bitja in predstavlja motivacijsko silo, ki se nahaja v ozadju njegovih duševnih reakcij in intelektualnih aktivnosti. Čeprav Jupitrov simbol ne vsebuje kroga, ponazarja duhovno funkcijo, katere vloga se nanaša na naravno instinktivno potrebo človeka, da preraste svoje fizično okolje, preko globljega razumevanja tuzemskih izkušenj in tega česar se nauči iz njih, po drugi strani pa obvladovanje čustev ter spoštovanje družbenih in moralnih kodov obnašanja. Pri tem pa kljub temu ohrani pravico, da razvija svojo lastno edinstveno naravo, da ustvari celovitost svojega bitja oziroma individuacijo.(mejo 1995, 38-40) Položaj Jupitra v znamenjih pokaže, na kak način se oseba uveljavi in vključi v svet, ki jo obdaja, vendar pa je njegov pomen manjši od vpliva hitrih, osebnih planetov. Položaj Jupitra v hišah kaže na to, kje bo oseba doživela uspeh ali pa se bo vedla pretirano SATURN Take your time, don t live too fast Troubles will come and they will pass Be a simple kind of man. Be something you love and understand if you can. Forget your lust for the rich man s gold All that you need is in your soul don t you worry you ll find yourself. Follow your heart and nothing else Lynyrd Skynyrd 36 Saturn predstavlja enega najkompleksnejših arhetipov v astrološki mandali. Večina drugih planetov odkriva svojo problematično stran v aspektu z njim. Kljub svoji neugodni simboliki pa je predstavljal tudi mitološko Zlato obdobje pomladi človeštva, ki je bilo istočasno tudi najčistejše. Kasnejše srebrno, bronasto in železno obdobje pa so kazali postopno degeneracijo človeške zavesti. Grki so imenovali Saturn - Kronos in je predstavljal enega izmed sedmih Titanov. Chronos v grščini pomeni 36 Lynyrd Skynyrd: Simple man 165

170 čas. Bil je sin Urana (neba) in boginje matere zemlje Gaje. Starši so mu prerokovali, da ga bo potomstvo vrglo s prestola, zato je požrl svoje otroke, ko so se rodili. Rea, njegova žena je zbežala na Kreto in tam rodila Zevsa. Ko je odrastel, je dal očetu napitek zaradi katerega je izbruhal požrte otroke ter z njihovo pomočjo okoval Kronosa, s čemer se je začela druga generacija bogov. Ta mitologija odraža tendenco ponavljanja družinskih vzorcev. Saturn onesposobi Urana, Zevs (Jupiter) pa Saturna, deloma pa tudi generacijske prepade. Sčasoma so začeli povezovati kronos s časom, ki jasno»žre«simbolično, pa tudi v resnici vse po vrsti in tako tudi generacije svojih potomcev. Kronos zatre izvor življenja in sam postane njegov izvor, ko se združi z Reo in jo oplodi. Simbolizira nenasitno željo in lakoto po življenju in z njim se začne občutek trajanja nečesa. Predstavlja vladarja, ki se ne more prilagoditi razvoju življenja in družbe. Čeprav želi podložnikom, da bi bili srečni in da bi mirno živeli v Zlati dobi pa vendarle vlada samo on in noče niti slišati za nasledstvo in družbe, ki bi bila drugačna od njegove. Če se hoče svet spremeniti, se mora upreti, Kronosa pa bodisi kastrira lastni sin ali pa se vrne v nebesa. Simbolizira slepo in trmasto konservativnost. Njegova vladavina je povezana s spominom na Zlato dobo in tako predstavlja minevajoče obdobje, v katerem so uresničene vse sanje in ki mora ostati negibno. To ponazarja njegovo protislovje in zastoj v neizogibnem razvoju posameznika in sveta, ki predstavlja smrt. Ker je paradiž sam po sebi zadosten, ga zato ne mika nobena sprememba, vendar pa prihajajo neprestano nova bitja z vsemi potencialnimi možnostmi inovacij in konfliktov s skušnjavami, da bi se svobodno in mogočno razvila, česa pa Kronos ne more dopustiti in prav to ga obsodi na poraz. Okovani ali speči Kronos simbolizira neobstoj ali prekinitev časa in ga povezujejo s pojmi večnosti in drugega sveta. Rimljani so ga imenovali Saturn in njemu posvečen praznik se je imenoval saturnalije in so ga obhajali decembra sedem dni zapored. To je bilo obdobje, ko so gospodarji stregli sužnjem za mizo in jim podarili začasno prostost. Ljudje so si med bučnim veseljačenjem na javni pojedini izmenjevali darila. Bil je tudi poljedelsko božanstvo, saj je čas pomemben pri pravilnem obdelovanju njive. Saturn pa izvira iz latinske besede satus, kar pomeni posejan in se navezuje na dejstvo, da moramo najprej nekaj posejati, da bi lahko želi. Ravno tako kot vsak pridelek zahteva določen čas, trud in ljubezen, pa ga kljub temu lahko napadejo razni 166

171 škodljivci, bolezni ali višja, tudi vremenska sila, tako so tudi človeška dela podvržena različnim preizkušnjam. V astrologiji simbolizira Saturn načelo koncentracije, krčenja, utrjevanja, zgoščevanja in inercije. Saturn utrjuje obstoječe stvari in se obupno upira kakršnikoli spremembi. Simbolizira vse mogoče ovire, omejitve, ustavitve, pomanjkanje, nesrečo, ohromelost. Dobra plat njegovega odrekanja pa prinaša prodornost na podlagi mučnega premišljevanja in ustreza zvestobi in stanovitnosti, učenosti, odrekanju, čistosti in veri. V organizmu ponazarja kostno ogrodje, psihološko pa uteleša žalost in življenjske preizkušnje, soočenje z lastnimi omejitvami, alegorično pa ga predstavlja okostnjak, ki maha s koso. Simbolizira tudi ločitvene preizkušnje, ki se zvrstijo skozi človeško življenje, ki se začnejo vse od pretrganja popkovine pri novorojencu, pa vse do poslednje golote pri starcu. Vmes pa so odpovedi, odrekanja in žrtve. V tem procesu je naloga Saturna, da nas osvobodi iz notranjega zapora animalnosti in zemeljske navezanosti ter da nas reši iz okov nagonskega življenja in njegovih strasti. V tem smislu je zaviralna sila, ki deluje v prid duha in spodbuja intelektualno, moralno in duhovno življenje. Saturnov kompleks je reakcija odpora oziroma strah pred izgubo tistega na kar smo se navezali na svoji življenjski poti, kar lahko pripelje do pretiranega hlastanja v različnih oblikah, ki se lahko odražajo v nenasitni požrešnosti, pohlepu, ljubosumnosti, skoposti, stremuštvu, učenjaštvu, kar ga povezuje s kanibalskim vidikom mita o Kronosu. (Chevalier&Gheerbrant 2006, ) Družbena senca Saturna se kaže v socializaciji posameznikov za sprejemanje družbenih neenakosti, pa najsi bo to status, bogastvo, družbena moč, status, ki je lahko posledica spola, etnične pripadnosti in zlasti pripadnosti družbenemu razredu. Tako tisti, ki imajo največjo družbeno moč preostanek družbe socializirajo za sprejemanje teh neenakosti, pri čemer pa jim pomaga ideološki aparat, kot so družina, religija, mediji (ki napajajo ljudi v glavnem z zabavo in banalnostmi, da bi ti pozabili na realnost) in izobraževalni sistem, ki podpira ideologijo najmočnejših družbenih skupin in posledično kontrolira dostop do njih. Sodobni kapitalizem potrebuje ljudi, ki sodelujejo brez trenj v velikem številu in ki si želijo porabljati čedalje več, pri čemer pa mora biti njihov okus standardiziran, da se 167

172 nanje lahko vpliva, pri tem pa se morajo čutiti»svobodne in neodvisne«in ne pod vplivom kake avtoritete, načela ali zavesti. Po drugi strani pa prostovoljno prenašajo ukazovanje ter delajo, kar se od njih pričakuje in se tako brez težav vklenejo v družbeni stroj in so vodeni brez voditeljev ali sile, z namenom, da brezhibno funkcionirajo in živijo. Tako pa postane človek odtujen od sebe, svojih soljudi in narave. Spremenjen v blago, svoje življenjske moči pojmuje kot naložbo, ki mu mora na nekem tržišču prinesti največji možni dobiček in tako postanejo tudi človeški odnosi podobni odnosom odtujenih avtomatov. Svojo varnost gradi na tem, da je blizu črede, v duši pa je popolnoma sam, prežet z občutkom krivde in negotovosti, kadar mu te samote ne uspe preseči. (Fromm 2010,111) 168

173 Slika 6.36: SATURN Špurek (1999, 141) Tako je Saturn tudi planet inhibicij, ki so pridobljene že v otroštvu in rani mladosti in tako tiho narekuje, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne ter pogosto ustvarja strogost in represivnost. Ker pa je tudi upravljalec časa, nas slej ko prej pripelje do trenutka, ko nam je omejevanja in vezanosti dovolj in lahko področje, kjer se nahaja, postane po določenih življenjskih preizkušnjah, vir ponovnega rojstva in prebroditve 169