Demokratično v nedemokratičnem: Singapur

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Tamara Pevec Demokratično v nedemokratičnem: Singapur Diplomsko delo Ljubljana, 2012

2 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Tamara Pevec Mentor: izr. prof. dr. Jernej Pikalo Somentor: izr. prof. dr. Žiga Vodovnik Demokratično v nedemokratičnem: Singapur Diplomsko delo Ljubljana, 2012

3 Hvala mentorjema, dr. Jerneju Pikalu in dr. Žigu Vodovniku, ki sta mi odprla svoji zakladnici znanja in me med čermi varno usmerjala do pristana.... mami, očetu, sestrama ter razširjeni družini, prijateljem in kolegom za vso pomoč, podporo in nasvete, brez katerih danes ne bi bila zasidrana tam, kjer sem.... ne nazadnje pa hvala Tebi... za vse.

4 Demokratično v nedemokratičnem: Singapur Del preučevanja političnih sistemov je delitev slednjih na demokratične in nedemokratične oziroma avtoritarne, saj ima vsak politični sistem določene elemente, ki politični sistem ali državo uvrščajo v različne kategorije. Republika Singapur je po navadi uvrščena med avtoritarne politične sisteme, glavni razlog za takšno uvrstitev pa je to, da ima oblast v državi že vse od osamosvojitve leta 1965 People's Action Party. Tej uvrstitvi pa je mogoče nasprotovati pričujoče delo pokaže, da je v političnem sistemu Singapurja več demokratičnih kot avtoritarnih elementov. V diplomskem delu je najprej določeno, kateri so demokratični elementi, temu pa sledi sistematičen prikaz, kateri izmed teh elementov so prisotni v političnem sistemu Singapurja. Ugotavljamo, da je v singapurskem političnem sistemu kar nekaj demokratičnih elementov, ki so na splošno videni bolj pomembni za to, da lahko neko politično ureditev definiramo kot demokratično. Torej lahko zaključimo, da je v političnem sistemu Republike Singapur več demokratičnih kot avtoritarnih elementov. Ključne besede: demokratično, nedemokratično, politični sistemi, demokratični elementi, Singapur. Democratic in undemocratic: Singapore A part of studying the political systems is also their division in democratic and nondemocratic i.e. authoritarian, as every political system has certain elements, according to which countries i.e. their political systems are classified into different categories. The Republic of Singapore is usually classified among authoritarian political systems, the main reason for such classification being that the People's Action Party has been in power ever since the country gained independence in This classification may be argued with this paper shows that there are more democratic than authoritarian elements in Singapore's political system. In this paper firstly the democratic elements are defined, followed by a systematic presentation of those elements that are present in Singapore's political system. We find that Singapore's political system features a number of democratic elements, among them are some that are deemed as more important for a political system to be defined as democratic. With these findings we can conclude that the political system of the Republic of Singapore features more democratic than authoritarian elements. Key words: democratic, undemocratic, political systems, democratic elements, Singapore.

5 Kazalo 1 Uvod Cilji in hipoteza Metodološki del in struktura Značilnosti Singapurja Lee Kuan Yew Politični sistem Singapurja Avtoritarni in demokratični politični sistemi Avtoritarni politični sistemi in njihove značilnosti Demokratični politični sistemi in njihove značilnosti Demokratični elementi Demokratični elementi v Singapurju Zaključek Literatura

6 1 Uvod Demokracija ne vodi nujno k boljši vladavini, stabilnosti in blaginji. (Lee Kuan Yew) Politični sistemi so izredno kompleksen del družbe in prav zaradi njihove kompleksnosti se pogosto pojavljajo različne razlage in razvrščanja političnih sistemov različnih držav. To brez izjeme velja za vse države in državne ureditve, saj se v njih med seboj prepletajo različni elementi, tako tisti, ki jih uvrščamo med demokratične, kot tudi tisti, ki jih pripisujemo avtoritarnim sistemom. Države, v katerih (navidezno oziroma po mnenju splošno sprejetih avtorjev) prevladujejo nedemokratični elementi, so dandanes a priori obravnavane kot slabe, negativne in včasih tudi kot grožnja demokratičnim. Pomemben problem sodobnih družb je prav to, da favorizirajo demokratične ureditve in da nedemokratične sisteme prikazuje kot slabe, neučinkovite in brez prihodnosti. Prevelika je prisotnost evropocentričnega in zahodnocentričnega pogleda in mišljenja. Preučevanja se lotevamo s predpostavko, da druge kulture cenijo drugačne vrednote kot dominantna zahodna kultura, in da je to potrebno upoštevati pri proučevanju političnih sistemov. 1.1 Cilji in hipoteza V pričujočem diplomskem delu bomo najprej definirali demokratične in nedemokratične (avtoritarne) politične sisteme ter določili, kateri so demokratični elementi, nato pa bomo preučili politični sistem Singapurja in ugotovili, katere obstoječe demokratične elemente lahko najdemo v tem sistemu. Namen te raziskave je prikazati avtoritarne države z drugačnega stališča, kot smo vajeni, poskušali bomo pokazati, da lahko avtoritarni sistem daje podobne rezultate kot demokratični oziroma obratno. Nedemokratične države so tako v splošni javnosti kot med politologi in politiki videne kot negativni akterji, mi pa bomo poskušali preseči te predsodke in na konkretnem primeru Singapurja pokazati, da tudi v avtoritarnih sistemih obstajajo demokratični elementi. Problematiziramo torej dva pomembna vidika politologije: prvič, pod vprašaj postavljamo sámo delitev držav je 'predalčkanje' političnih sistemov v politični znanosti res tako pomembno, da ne moremo mimo tega? Nadalje pa problematiziramo delitev na demokratične in nedemokratične, saj ne glede na to, katero delitev ali avtorja upoštevamo, 6

7 noben obstoječi politični sistem ne ustreza teoretskim delitvam v čisto vseh vidikih, dejavnikih in elementih. Strokovnjaki niso enotni niti glede tega, koliko kategorij političnih sistemov obstaja, kaj šele glede uvrstitve vseh držav v vse te kategorije. Cilj naše raziskave je najti demokratične elemente v Singapurju. S širitvijo demokracije po celem svetu so se namreč demokratični elementi uveljavili kot pomembna vrednota. Če lahko v avtoritarnih političnih sistemih najdemo demokratične elemente (ki dandanes predstavljajo 'pozitivne lastnosti' držav), bi lahko sklepali, da avtoritarne države vendarle niso tako 'negativne', kot jih prikazujejo množični mediji ter nekateri raziskovalci z različnih področij. Naša teza se glasi: v nasprotju s prevladujočo literaturo v Republiki Singapur ne prevladujejo avtoritarni, temveč demokratični elementi političnega sistema. 1.2 Metodološki del in struktura Pri nastajanju diplomskega dela smo izhajali iz interpretativistične tradicije, za katero je značilno prepričanje, da je svet 'socialno ali diskurzivno konstruiran', torej je interpretativizem, ontološko gledano, antifundamentalistična pozicija (Furlong in Marsh 2002, 26). To pomeni, da menimo, da»socialni fenomeni ne obstajajo neodvisno od naše interpretacije le teh«, torej so»interpretacije/pomeni socialnih fenomenov ključni«(ibid., 26). Pomembna predpostavka interpretativistične tradicije je tudi to, da je objektivna analiza nemogoča in da objektivna resnica ne obstaja, saj je, kot že rečeno, svet socialno konstruiran (ibid., 26). Pomemben razlog za interpretativistično pozicijo je to, da poskušamo opozoriti, da ne obstajajo vnaprej dani kriteriji za ugotavljanje demokratičnih in/ali avtoritarnih elementov oznaka 'demokratični' ali 'avtoritarni' politični sistem je vprašanje posameznikove interpretacije, gre torej za to, kdo interpretira, s katerim namenom in v kakšnem kontekstu. Pri raziskovanju smo uporabljali primarne in sekundarne vire. Diplomsko delo je študija primera (case study), za katero Gerring (2004, 341) pravi, da je»najbolje definirana kot intenzivna študija ene same enote, z namenom generalizacije na širši niz enot«. Stake (2003, 134) pa pravi, da»/š/tudija primera ni metodološka izbira, ampak izbira preučevanega objekta, zato je vseeno, katere metode izberemo«. V našem primeru je izbrana enota ali primer Republika Singapur, preučevanje pa je kvalitativno. 7

8 Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh glavnih delov. V prvem delu se nahajajo oris značilnosti Singapurja, njegove zgodovine in najpomembnejših statističnih podatkov ter kratek opis življenja in dela človeka, ki je najmočneje zaznamoval razvoj Singapurja, Leeja Kuan Yewa. V drugem delu se na začetku nahaja kratek opis demokratičnih in avtoritarnih političnih sistemov in njihovih glavnih značilnosti (tretje poglavje), sledi pa mu najpomembnejše poglavje, v katerem so opisani demokratični elementi, ki smo jih našli v Republiki Singapur. 8

9 2 Značilnosti Singapurja Politični sistem ne nastane v izoliranem laboratoriju, ampak je oblikovan tam zunaj, v resničnem svetu, in posledično na njegov nastanek in razvoj vplivajo mnogi dejavniki. Torej moramo za razumevanje določenega političnega sistema poznati kontekst, v katerem je nastal in se razvijal. Republika Singapur je majhna otoška država na jugovzhodu Azije, ki leži pod južnim delom Malajskega polotoka, med ožino Malacca in Južnokitajskim morjem, razteza pa se na 714,3 km 2 ozemlja. Država ima tropsko podnebje, njeni glavni kmetijski produkti pa so orhideje in zelenjava, ukvarjajo pa se tudi z ribolovom (Central Intelligence Agency 2012). Kljub temu da ima Singapur le nekaj manj kot prebivalcev (Department of Statistic Singapore 2012) je etnično precej raznolik, saj tam živi 77,1 % Kitajcev, 13,4 % Malezijcev, 9,2 % Indijcev in 3,3 % drugih etničnih skupin (ibid.). V Singapur migrira veliko število ljudi iz vsega sveta, predvsem zaradi uspešnega gospodarstva in ugodne geografske lege, ki omogoča kratke 'vikend izlete' v bližnje eksotične države. Posledično je država tudi versko raznolika, prevladujeta budizem in muslimanska vera. Njihov nacionalni jezik je malajščina, med uradne jezike pa spadajo še kitajščina, tamilščina in angleščina, prav slednjega najpogosteje uporabljajo (ibid.). Nezaposlenost prebivalstva z leti upada leta 2010 je bilo nezaposlenih prebivalcev, leto pozneje pa , procentualno je torej nezaposlenost v enem letu padla s 3,1 % na 3 % (ibid.). Število višje izobraženih ljudi narašča leta 2006 so imele univerze v Singapurju študentov, leta 2010 je število študentov naraslo na , leto dni pozneje pa na (ibid.). Naraščajo tudi državni izdatki za zdravstvo, leta 2006 je Singapur prispeval 440 USD na prebivalca, leta USD, leta 2011 pa 773 USD na prebivalca (ibid.). Prav tako narašča pričakovana življenjska doba, ki je bila leta ,1 let, leta 2011 pa 82 let 1. Leta 2011 je imel Singapur 326,8 milijard USD bruto domačega proizvoda (BDP), bruto nacionalni dohodek (BND) na prebivalca pa je bil USD (ibid.). Razvita je elektronska in kemijska industrija, finančne storitve, izdelujejo opremo za pridobivanje nafte (predvsem za vrtanje in rafiniranje), ukvarjajo se tudi s predelavo gume, s popravilom ladij in naftnih ploščadi etc. Podpirajo tudi raziskovanje na področju bioloških in drugih znanosti (ibid.). 1 Pojavljajo se razlike med pričakovano življenjsko dobo moških in žensk, za bolj podrobne statistične podatke glej Singapore in Figures

10 Od 11. stoletja dalje je bil Singapur del indonezijsko-malajske države Srivijaya, leta 1160 pa je na ozemlju današnjega Singapurja nastala»naselbina Tumasik in kmalu postala pomembno središče trgovine med Indijo, Kitajsko in državo Majapahit. Majapahitska vojska je leta 1377 porušila naselbino, otok pa je za več stoletij postal zatočišče gusarjev«(natek in Natek 2000, 337). Johorski sultan je leta 1819 singapursko pristanišče podaril Tomasu Stamfordu Rafflesu iz Britanske vzhodnoindijske družbe, ki je tam ustanovil trgovsko in vojaško postojanko, katere primarna naloga je bila nadzorovanje pomorskega prometa v Malaški ožini. Velika Britanija je nato leta 1824 od sultana odkupila ves otok, dve leti pozneje pa ga je združila v upravno enoto Straits Settlements (od leta 1867 kronska kolonija) skupaj z Malako in Pinangom. Po odprtju Sueškega prekopa leta 1869 se je pomen Singapurja povečal tako s strateškega kot gospodarskega vidika.»med obema svetovnima vojnama je VB na otoku zgradila močno letalsko in pomorsko oporišče. Od pa vse do konca vojne je bil pod japonsko zasedbo, septembra 1945 pa so ga ponovno zasedle britanske čete«(ibid.). Leto pozneje so Britanci Singapur ločili od kronske kolonije Malaja in ga preuredili v posebno kronsko kolonijo, predvsem zato, ker so večino prebivalstva predstavljali Kitajci. Sledila je počasna osamosvojitev Singapurja izpod britanske oblasti, saj je leta 1955 dobil notranjo avtonomijo, leta 1959 je postal avtonomna država v okviru Commonwealtha, pa je dobil popolno neodvisnost, ki pa ni trajala dolgo, saj se je le mesec dni pozneje pridružil novonastali Malajski federaciji. Zaradi sporov med malajskimi sultani in kitajskim Singapurjem je slednji sporazumno izstopil iz federacije, pa je Predstavniški dom»razglasil republiko v okviru Commonwealtha«(ibid., 338). Oblast v državi je takoj prevzela in do danes tudi obdržala People's Action Party (PAP) 2 z Leejem Kuan Yewjem na čelu (Hague in Harrop 2010, 223). Prvi predsednik Singapurja je istega leta postal Yusof bin Ishak, vendar je njegov mandat trajal le 40 dni, drugi predsednik pa je postal Benjamin Henry Sheares (Your Official Gateway to Singapore 2012). 2.1 Lee Kuan Yew Lee Kuan Yew ni najpomembnejši človek v zgodovini Singapurja zato, ker je bil vse od osamosvojitve leta 1965 ministrski predsednik, ampak predvsem zato, ker mu je uspelo 2 Slovenski prevod imena stranke je 'Stranka ljudske akcije', vendar bomo zaradi prepoznavnosti angleške kratice 'PAP', ki je v splošni uporabi, tudi mi uporabljali to kratico. 10

11 Singapur iz nepomembne pristaniške države popeljati do ene od gospodarsko najpomembnejših držav na svetu. Rodil se je , šest let pozneje pa je začel obiskovati angleško osnovno šolo, kjer je bil med najuspešnejšimi učenci, zato si je leta 1935 prislužil mesto na Raffles Institution, kamor so bili sprejeti le najboljši (Lee Kuan Yew 2011). Ko je Japonska napadla Singapur, je Lee še vedno študiral, zato je, podobno kot večina njegovih kolegov, pomagal v zalednih medicinskih enotah. Tri leta pozneje je zaradi znanja angleščine dobil službo na japonskem oddelku za informacije oziroma propagando, kjer je zapisoval in interpretiral, kaj so poročali zavezniški časopisi (ibid.). Po vojni je Lee študij nadaljeval v Veliki Britaniji, ki ji je bil že od nekdaj močno naklonjen. Kratek čas je študiral na London School of Economics, potem pa se je prepisal na University of Cambridge, kjer je na Fitzwilliam College končal študij prava kot najboljši študent v letniku in se avgusta 1949 vrnil v Singapur (ibid.). Od leta 1950 do 1959 je Lee kot pravnik spoznaval pravni sistem v praksi in odkrival čedalje več pomanjkljivosti (The Literature, Culture and Society of Singapore 2006). Leta 1954 je sodeloval pri ustanovitvi PAP-a, leto pozneje pa je bil prvič izvoljen v državni zbor (Legislative Assembly), kjer je postal Generalni Sekretar (Secretary General) in ta položaj obdržal vse do leta 1992 (Cabinet Appointments). V letih 1956 in 1957 je bil eden izmed singapurskih odposlancev v Londonu, kjer so potekali pogovori o prihodnosti Singapurja. Leta 1959 je PAP zmagala na parlamentarnih volitvah, Lee pa je postal ministrski predsednik. Med leti 1963 in 1965, ko je bil Singapur del Malajske federacije, je bil eden izmed petnajstih predstavnikov Singapurja v Malezijskem parlamentu. Lee je s PAP-om na parlamentarnih volitvah zmagal še osemkrat (leta 1959, 1963, 1968, 1972, 1976, 1980 in 1988), leta 1990 pa je odstopil kot premier in postal Senior Minister; to funkcijo je obdržal do leta 2004, ko je zasedel funkcijo Minister Mentor (oba položaja sta bila ustvarjena posebej zanj), na kateri je še danes (ibid.). 11

12 2.2 Politični sistem Singapurja Singapur je parlamentarna republika, Hague in Harrop (2010, 223) pa ga uvrščata med avtoritarne sisteme, in sicer v tip, kjer vlada ena politična stranka v primeru Singapurja je to PAP. Avtorja (ibid., 223) to uvrstitev argumentirata s Tremewanovo trditvijo, da je Singapur»strankarska država s svojim skrivnostnim, neodgovornim strankarskim jedrom pod dominantnimi, pogosto nevarnimi osebami, ki administrirajo singapurska stanovanja, cene nepremičnin, pokojnine, vzrejo, zdravje, medije, šolstvo in tudi sam volilni proces«. Siaroff (v Ferfila 2008, 161) je konec leta 2004, z nekaj popravki leta 2008, 195 držav sveta razdelil v štiri tipe političnih režimov na osi demokracija avtokracija. Po tej razdelitvi spada Singapur med odprte avtokracije in je edina izmed 54 držav v tej skupini, označena s +,»kar pomeni učinkovito in nekorumpirano javno upravo«(ibid., 160). Ostali štirje tipi v Siaroffovi razdelitvi so razvite demokracije, volilne demokracije in zaprte avtokracije. Tudi ta avtor (ibid., 160) kot razlog za takšno uvrstitev navaja PAP-ov politični monopol,»ki omejuje tisto malo politične opozicije, ki v Singapurju obstaja«. Heywood (2007) politični sistem Singapurja uvršča v posebno kategorijo, ki jo imenuje vzhodnoazijski režimi (East Asia regimes) 3, ker imajo podobne značilnosti. Avtor nasprotuje splošno sprejetemu prepričanju, da modernizacija pomeni pozahodnjenje, kar prevedeno v politični jezik pomeni, da gresta industrijski kapitalizem in liberalna demokracija z roko v roki. Heywood trdi, da so vzhodno- in jugovzhodne azijske države, predvsem t. i. azijski tigri (Južna Koreja, Tajvan, Hong Kong, Singapur, Malezija etc.) dokaz, da tržno gospodarstvo lahko uspeva tudi v nedemokratičnih državah. 4 Heywood (ibid., 37) izpostavlja neupoštevanje razlike med zahodno in vzhodno kulturo; na prvo močno vpliva liberalni individualizem, na drugo pa konfucijanske ideje in vrednote. Tu avtor izpostavi predvsem lojalnost, disciplino in dolžnost, pomemben dejavnik (tako s političnega kot gospodarskega stališča) v Singapurju in drugih zgoraj naštetih državah pa je tudi to, da so družba, družbena kohezija in družina, ki igra centralno vlogo, pomembni faktorji, ki jih je pri raziskovanju teh držav potrebno 3 Heywood uporablja besedo 'regime', ki smo jo prevedli v 'režim', vendar pa ima slednja negativno konotacijo, zato zagovarjamo uporabo besede 'sistem', ki jo bomo uporabljali v nadaljevanju. 4 Heywood pojasni tudi razlike med političnimi sistemi teh držav (glej Heywood 2007, 37), vendar to za nas ni bistvenega pomena. 12

13 upoštevati. Poleg že naštetih lastnosti pa je za vzhodnoazijske režime značilno tudi to, da se osredotočajo bolj na gospodarske kot politične cilje (ibid.). Larry Diamond (v Werlin 2009, 363) za singapurski politični sistem pravi, da je hibriden, saj»združuje veliko formalnih elementov demokracije (vključno z večstrankarskim volilnim tekmovanjem, vladavino prava, omejeno prisilo v vsakdanjem življenju) z veliko praktičnimi in subtilnimi elementi avtokracije«. Kot že rečeno je Singapur parlamentarna republika, kjer splošne volitve v parlament potekajo vsakih 5 let, v primeru predčasne razpustitve parlamenta pa singapurska zakonodaja omogoča tudi predčasne nadomestne volitve (Elections Department of Singapore 2012). Splošne volitve morajo biti izvedene v treh mesecih po razpustitvi parlamenta; le-tega lahko na predlog ministrskega predsednika razpusti predsednik republike. Singapurski parlament je enodomen s tremi tipi poslancev: a) izvoljeni poslanci so izvoljeni na volitvah po enokrožnem volilnem sistemu (poznan tudi kot first-past-the-post sistem); b) poslanci, ki niso bili izvoljeni v svojem okrožju (Non-Constituency) so izbrani iz nabora političnih strank, ki ne sestavljajo vlade. Teh je devet manj od celotnega števila izvoljenih opozicijskih poslancev v parlamentu, izberejo pa jih izmed kandidatov opozicijskih strank, ki tekmujejo na splošnih volitvah, in sicer glede na procent glasov, ki so jih ti kandidati dobili; c) imenovani poslanci (nominated) so prebivalci Singapurja, ki jih nominira Special Select Committee of Parliament, imenuje pa jih predsednik, saj teh kandidatov ne volijo. Ustava predvideva devet imenovanih poslancev (ibid.). Predsedniške volitve potekajo vsakih šest let, prve pa so bile leta Volitve za predsednika morajo biti izvedene v roku šestih mesecev po tem, ko trenutnemu predsedniku poteče mandat, in ne več kot tri mesece pred potekom predsedniškega mandata trenutnega predsednika. Volitve razpiše ministrski predsednik, volilno pravico pa imajo vsi, ki so v volilnem imeniku. Zmaga tisti kandidat, ki prejme večino volilnih glasov (ibid.). 13

14 3 Avtoritarni in demokratični politični sistemi Hussin Mutalib (2000, 316) pravi, da»nekdo ne more pripravno dejati, da je vlada z avtoritarnimi tendencami nujno nedemokratična«. Torej neka država ni nujno nedemokratična samo zato, ker ima njena vlada nedemokratične tendence, saj lahko ima nedemokratične tendence tudi vlada v demokratični državi. Enega z drugim ne moremo tako prikladno enačiti. Z njim se strinja tudi Ferfila (2008, 146), ki pravi, da»/p/raktično noben politični sistem glede na vse svoje značilnosti ne sodi povsem natančno v samo en razporeditveni 'predalček'. Zato so vse razvrstitve političnih (in drugih družbenih) sistemov le približne in začasne«, s čimer se strinja tudi Heywood (2007). Kljub temu pa vsi avtorji tako ali drugače poskušajo (raz)deliti države glede na njihove politične sisteme, ker, kot pravi Heywood,»klasifikacija političnih sistemov služi dvema namenoma«s pomočjo primerjave poskuša predstaviti in pojasniti podobnosti in razlike sistemov, na drugi strani pa nam tudi pomaga»evalvirati učinkovitost ali uspeh različnih političnih sistemov«(ibid., 40). Za to diplomsko delo je to, da določimo (vsaj najpomembnejše) razlike med demokratičnimi in nedemokratičnimi sistemi, bistvenega pomena, zato bomo temu posvetili pričujoče poglavje. Ferfila (2008) je določil dejavnike razlik med demokratičnimi (te je razdelil še na polne demokracije in volilne demokracije) in avtokratičnimi državami. Prvi dejavnik, ki ga omenja, je urbanizacija, saj je običajno, kot pravi Ferfila (ibid., 283),»da do dekoncentrirane porazdelitve 'virov moči' pride v urbaniziranih razvitih (industrijskih, polindustrijskih) družbah, ne pa pretežno kmetijsko ruralnih. /.../ Če je velik del zemlje v rokah majhne skupine zemljoposestnikov, potem je koncentracija 'virov moči' prevelika in je bolj verjeten obstoj avtokratskih režimov«. Drugi dejavnik, kjer se tudi pojavljajo bolj prepričljive razlike, je raven kosmatega družbenega proizvoda na prebivalca, ki je v demokratičnih državah dvakrat večji kot v avtokracijah, v polnih demokracijah pa je kar štirikrat večja kot v ustavnih demokracijah. Ferfila (ibid., 284) kot pomemben dejavnik navaja tudi HDI človeški razvojni indeks»ki združuje nivo dohodka, izobrazbe in pričakovanega trajanja življenja. Tudi pri njem so razlike podobne kot pri odstotku urbaniziranega prebivalstva relativna razlika v vrednosti človeškega razvojnega indeksa med demokracijami in avtokracijami je manjša kot med polnimi in ustavnimi demokracijami«. Konec leta 2004 je bila pričakovana dosežena življenjska doba v demokracijah 69 let in v avtokracijah 59 let. S stopnjo demokratizacije sta povezana tudi izobrazba in število let šolanja, ki je v demokracijah 6,9 let, v avtokracijah pa 3,9 let. Opazna razlika je tudi v stopnji vojaške udeležbe na tisoč 14

15 prebivalcev leta 2004 je bilo v demokracijah 4,7 vojaka na tisoč prebivalcev, v avtokracijah pa kar 9, Avtoritarni politični sistemi in njihove značilnosti Obstaja več različnih definicij in delitev avtoritarnih sistemov, mi bomo obravnavali zgolj tiste, ki so uporabljene najbolj pogosto. Heywood (2007, 38) pravi, da je avtoritarizem»prepričanje v ali praksa vlade 'od zgoraj', v kateri je avtoriteta izvajana nad populacijo ne glede na splošni konsenz«. Linz (2000, 159) avtoritarne politične sisteme definira kot politične sisteme z omejenim, neodgovornim političnim pluralizmom, brez razvojne in vodilne ideologije, ampak z distinktivnimi mentalitetami, brez ekstenzivne ali intenzivne politične mobilizacije, razen v določenih trenutkih v njihovem razvoju, v katerih njihov vodja ali občasno majhna skupina izvaja moč znotraj formalno slabo definiranih, ampak precej predvidljivih ciljev. Pomembno je, da ločimo med avtoritarnimi in totalitarnimi sistemi, saj prvi pomenijo zgolj obliko vladanja, slednji pa stremijo k popolni transformaciji družbe, ne gre samo za obliko vladavine. Linz (v Hague in Harrop 2010, 99) pravi, da avtoritarnost pomeni»široko kategorijo, ki zavzema katerokoli nedemokratično vladanje. Nekateri avtorji uporabljajo termin v bolj omejenem smislu, da ločijo avtoritarne režime od totalitarnih držav, ki iščejo totalno penetracijo družbe v poskusu, fiktivnem ali resničnem, transformacije«. 6 Hague in Harrop (ibid., 102) pravita, da obstaja več različic avtoritarnega vladanja 7 : a) despoti so posamezniki, ki vladajo brez pomoči institucij, zanašajo pa se na osebne varnostne sile, ki jim pomagajo ohranjati oblast. Vladajo preko ustrahovanja in nagrajevanja, 5 Tabela z indeksi in podrobnejšo razlago teh elementov in pa tudi tabela obravnavanih spremenljivk na ravni posameznih držav je v knjigi Ferfila Linz, podobno kot Heywood, uporablja besedo 'regime' in tokrat smo jo prevedli kot 'režim', zaradi dobesednega prevoda, še vedno pa, kot že rečeno, zagovarjamo uporabo besede 'sistem'. 7 Obstajajo še druge, drugačne delitve avtoritarnih sistemov. 15

16 za doseganje svojih ciljev despoti ne izbirajo sredstev, saj si podredijo celotno državo. Primer: Dominikanska republika; b) monarhi so vladajoči kralji, ki prihajajo iz kraljeve družine. Njihovi družinski člani so na ključnih političnih in vojaških položajih, kar jim omogočajo ohranjanje oblasti. Primer: Bahrajn, Kuvajt, Katar etc.; c) politične stranke vlada ene same politične stranke, pogosto združena z močnim predsednikom. V takšnih primerih je predsednik običajno zelo karizmatična oseba, ki na nek način 'drži državo skupaj', saj je pogosto med ljudmi zelo priljubljen. Primer: komunistične države; č) predsedniki dominirajo politiki (in medijem), zatirajo nasprotnike in vsakršno opozicijo. Pogosto se za ohranjanje oblasti opirajo na vojsko, ki jim je povsem podrejena. Primer: Uzbekistan; d) vojaške sile vladavina vojske, pogosto vlada preko hunte, sestavljena pa je iz voditeljev vseh vojaških vej. Primer: Burma; e) verski voditelji so redka forma vladavine, v katerih vladajo direktno verski voditelji. Takšna oblika vladanja je znana kot teokracija. Primer: Iran Demokratični politični sistemi in njihove značilnosti Demokracija je dandanes eden izmed najbolj pogosto uporabljenih (in tudi zlorabljenih) pojmov, zato ni presenetljivo, da so mnogi teoretiki in raziskovalci temu področju posvetili mnogo raziskovalnih ur ter prav toliko strani v različnih publikacijah, knjigah, člankih etc. Mi bomo osvetlili le majhen delec tega, večjo pozornost kot samemu konceptu demokracije pa bomo posvetili značilnostim tega sistema in njenim elementom. 9 Za zibelko demokracije velja antična Grčija, od koder tudi izvira beseda dēmokratía, ki je sestavljena iz dveh delov dêmos (ljudje) in kratos (moč), torej demokracija dobesedno pomeni 'moč ljudi' ali, kot radi rečemo, 'vladavino ljudstva'. S tem sovpada tudi definicija demokracije, ki jo je podala Donatella Della Porta (2003, 34), ki pravi, da je demokracija»oblast iz ljudstva, oblast ljudstva in oblast za ljudstvo. Moč vladajočih torej izvira iz 8 Za bolj natančno razlago različnih oblik nedemokratičnih vladavin glej Hague in Harrop 2010, Definicij demokracije je veliko, mi bomo uporabili najbolj pogoste oziroma tiste, ki (v našem (akademskem) okolju) veljajo za najbolj sprejete. 16

17 ljudskega pooblastila«. Dahl (v Della Porta 2003, 34) meni, da mora demokracija državljanom omogočati, da izoblikujejo svoje zahtevke in jim tudi dajo težo. V stoletjih se je oblika demokracije spreminjala, Heywood (2004, 221) pa pravi, da je najbolj fundamentalna razlika med neposrednimi demokracijami in med predstavniškimi demokracijami. V modernem razumevanju demokracije prevladuje liberalna demokracija, ki je»forma volilne demokracije, ki se je razvila na industrializiranem Zahodu«(ibid.). Hague in Harrop (2010, 84) demokracijo delita na neposredno, deliberativno, reprezentativno (posredno), liberalno in neliberalno demokracijo: a) simbol za neposredno demokracijo, kjer ljudje sami razpravljajo in odločajo, so Atene v 5. stoletju pr. n. št. Held (1989, 25) pravi, da so politični ideali tega polisa (enakost med državljani, svoboda, spoštovanje zakonitosti in pravice) močno vplivali na oblikovanje moderne demokratične države. Pomembna razlika med Atenami in današnjimi državami pa je ta, da je bilo v Atenah državljanstvo močno omejeno, saj je izključevalo otroke, ženske, sužnje, tujce etc.»za atensko demokracijo je bila značilna splošna zavezanost načelu državljanske vrline: vdanost republikanski mestni državi in podreditev zasebnega življenja javnim zadevam in skupnemu dobremu«(ibid.). Do ločitve javnega in zasebnega življenja je prišlo šele v 15. stoletju z Machiavellijem in Hobbesom; b) deliberativna demokracija»poudarja pomen javne diskusije med svobodnimi, enakopravnimi in racionalnimi državljani, kar daje legitimnost odločitvam in izboljšuje njihovo kvaliteto«(hague in Harrop 2010, 84); c) predstavniška (posredna) demokracija je dandanes najpogostejša oblika demokracije. Zanjo je značilno, da ljudje volijo predstavnike, ki odločajo v njihovem imenu; č) liberalna demokracija»je oblika predstavniške demokracije, v kateri je obseg demokracije omejen z ustavno zaščito individualnih pravic združevanja, lastnine, religije in govora. Svobodne, pravične in redne volitve so osnovane na skoraj univerzalni volilni pravici«(ibid., 84); d) neliberalna demokracija je»verzija predstavniške demokracije, v kateri vladarji, ko so enkrat izvoljeni, vladajo z malo omejitvami in majhnim spoštovanjem do individualnih pravic. Za pomoč pri ponovni izvolitvi predsednik zagotovi ugodno medijsko pokritost in pogosto z nadlegovanjem političnih nasprotnikov preprečuje potrebo po ponarejanju štetja«(ibid., 84). 17

18 Heywood je predstavil dve različni delitvi oblik demokracije. Prva je precej podobna tej, ki sta jo predstavila Hague in Harrop, le da je manj razčlenjena, saj Heywood (2004) loči med neposredno, posredno in liberalno demokracijo. V drugi delitvi pa Heywood (2007) razdeli demokracijo na klasično, protektivno, razvojno in ljudsko. Lastnosti in elemente klasične demokracije avtor definira enako kot Hague in Harrop ter tudi Held. Protektivna demokracija je po njegovi teoriji obstajala v 17. in 18. stoletju in ni bila videna kot mehanizem, preko katerega lahko javnost sodeluje v političnem življenju, ampak»bolj kot aparat, preko katerega so se državljani lahko zaščitili pred posegi vlade«, zato torej ime protektivna demokracija (ibid., 77). Sem spada tudi utilitaristična teorija Jeremyja Benthama in Jamesa Milla, ki je sicer bolj radikalna, ampak tudi osnovana na ideji, da je potrebno zaščititi interes posameznikov. Iz protektivne se je razvila razvojna demokracija, ki se osredotoča na razvoj posameznikov in družbe. Ena bolj radikalnih oblik razvojne demokracije pa je Rousseaujeva, saj je zanj demokracija pomenila sredstva, skozi katera lahko ljudje dosežejo svobodo ali pa»avtonomijo, v smislu 'pokorščine zakonom, ki si jih nekdo sam predpiše'«(ibid., 78). Rousseaujeva teorija je tudi»pomagala oblikovati moderno idejo participativne demokracije, ki so jo prevzeli misleci Nove Levice v in 1970.«(ibid., 79). Termin ljudska demokracija pa izvira iz»ortodoksnih komunističnih režimov, ki so se razvili po Sovjetskem modelu v času po 2. svetovni vojni«(ibid., 80). Ti sistemi se sicer razlikujejo med seboj, skupno pa jim je to, da»ponujajo jasen kontrast bolj znanim liberalnim«teorijam (ibid., 80). Dahl (1989) je določil kriterije oziroma standarde (Dahl pravi, da bi jih lahko imenovali tudi idealni standardi) za demokratični proces. Prvi je učinkovita participacija, saj morajo imeti med procesom odločanja o obvezujočih odločitvah državljani»dovoljšnjo in enako možnost za izražanje svojih preferenc glede končnega izida (outcome)«(ibid., 109). Drugi kriterij je volilna enakost v odločilni fazi, saj mora biti vsakemu državljanu zagotovljena enaka možnost, da izrazi svojo izbiro, ta pa mora biti enakovredna oziroma mora imeti enako težo kot izbire drugih državljanov. Pri odločanju pa je izrednega pomena razumevanje predmeta odločanja, zato je zelo pomemben tudi tretji kriterij, ki ga Dahl (ibid., 111) imenuje razsvetljeno razumevanje (enlightened understanding), saj meni, da državljani pogosto»niso tako dobro kvalificirani, kot bi lahko bili«in posledično se pogosto odločijo drugače, kot bi se, če bi bili o zadevi bolj poučeni oziroma, kot pravi Dahl, razsvetljeni. Če neka zveza (association) ustreza vsem trem kriterijem, jo lahko definiramo kot proceduralno demokracijo. So pa ti trije kriteriji nepopolni in moramo, da bi lahko govorili o popolnoma demokratičnem procesu, upoštevati še četrtega nadzor nad agendo.»demos mora imeti 18

19 ekskluzivno možnost, da se odloča, kako bodo umeščene zadeve, o katerih se bo odločalo z demokratičnim procesom«(ibid., 113). Za sistem, ki ustreza tem štirim kriterijem, lahko rečemo, da ima»poln demokratični proces v odnosu do svojega demosa«(ibid., 113). Pomembno pa je poudariti tudi to, da kar nekaj avtorjev kritizira današnjo moderno demokracijo, med njimi tudi Ferfila (2008, 147):»Pravzaprav je sama zasnova demokracije v 'zahodni inačici' (kot ga je razvila politična misel razvitega sveta) do neke mere vprašljiva. Demokracijo razume v precej izkrivljeni obliki, znani kot republika, kjer vladajo izvoljeni predstavniki državljanov, ne pa ljudje sami« Demokratični elementi Tako kot obstaja več različnih definicij avtoritarnih in demokratičnih sistemov, obstajajo tudi različne opredelitve demokratičnih elementov. Mi bomo povzeli elemente demokratičnih sistemov dveh avtorjev Dahla in Siaroffa. Odločitev utemeljujemo s tem, da smo med študijem politologije največkrat zasledili njune opredelitve demokratičnih elementov. Najprej bomo našteli demokratične elemente, kot sta jih določila oba avtorja, nato pa bomo med njimi poiskali vzporednice. Dahl (2005) našteva šest političnih institucij (mi jim pravimo demokratični elementi), modernih predstavniških demokracij: 1) izvoljeni predstavniki; 2) svobodne, poštene in ponavljajoče se volitve; 3) svoboda izražanja; 4) alternativne informacije; 5) organizacijska avtonomija; 6) vključujoče državljanstvo. V predstavniških demokracijah imajo osrednjo vlogo tekmovalne, poštene in ponavljajoče se volitve, ki so pomemben demokratični element. Nujno je, da se volitve redno ponavljajo, da imajo kandidati možnost izvolitve in poštenega tekmovanja ter da lahko ljudje svobodno izbirajo med kandidati (Della Porta 2003, 35). V demokratičnih ureditvah so prav tako pomembne državljanske pravice in osebne svoboščine, kar pomeni civilne pravice 19

20 posameznika, ki»zagotavljajo individualno svobodo«, politične pravice posameznika in socialne pravice posameznika (ibid., 41 42). Te pravice (predvsem politične pravice posameznika) vključujejo tudi možnost participacije državljanov pri odločanju, torej tako formalno kot neformalno participacijo. Politična participacija v najširšem smislu pomeni»vključenost posameznika v politični sistem na različnih ravneh dejavnosti, segajočih od popolnega nezanimanja do zasedanja politične funkcije«(rush v Della Porta 2003, 64). Še en pomemben demokratični element pa so politične stranke, ki med seboj tekmujejo za oblast. Ljudje imajo pravico članstva in aktivnega delovanja v političnih strankah, le-te pa lahko sodelujejo na volitvah in se borijo za oblast (ibid., ). Siaroff (v Ferfila 2008, 149) je podrobno razčlenil»nujno zahtevano zgradbo polne ali razvite demokracije«, za katero pravi, da so pomembni naslednji elementi: 1) odgovorna vlada, v kateri delujejo izvoljeni funkcionarji in predstavniki, ki politične odločitve sprejemajo na transparenten način in so odgovorni volivcem, obstaja pa tudi»polna civilna kontrola nad vojsko«; 2) svobodne in poštene volitve za politične funkcionarje in predstavnike. Volitve morajo biti pravične in relativno pogoste, obstajati pa mora tudi svoboda ustanavljanja in tekmovanja političnih strank; 3) obstajati morajo»/r/azvite in enake pravice političnega delovanja«, volilno pravico pa morajo imeti vsi odrasli, pri čemer ima vsakdo samo en glas, praktično vsakdo pa je lahko kandidat za politične pozicije; 4) razvite morajo biti civilne pravice in svoboščine, svoboda izražanja z vključeno»pravico kritiziranja političnih funkcionarjev in javnih politik«. Tu Siaroff vključi tudi svobodo izražanja tiska in medijev ter obstoj»alternativnih, nevladnih virov informacij«, svobodo organiziranja avtonomnih skupin in svobodo religije; 5)»/d/obro delujoč aparat javnega sektorja, ki 'proizvaja' učinkovito in pravično vladanje«, ki se približno enakomerno izvaja na celotnem državnem teritoriju, vladavina zakona je nesporna in»temelji na neodvisnem in nepristranskem sodnem aparatu«, poleg tega pa mora biti politična in upravna korupcija minimalna ali neobstoječa. Tudi politična kultura je pomemben element v demokratičnih državah.»demokratična politična kultura poudarja civiliziranost, toleranco do drugače mislečih, zmernost političnih 20

21 odločitev, pripravljenost na kompromise in je tako velikega pomena za demokracijo«(ferfila 2008, 165). Poznamo različne ravni politične kulture sistemska raven (določajo jo»stališča državljanov in političnih voditeljev do vrednot in institucij, ki povezujejo politični sistem posamezne družbe, države«), raven političnega procesa (gre za»značilnosti, ki posameznike delijo v politično aktivne in neaktivne«) in raven politike (gre za to,»kakšne javne politike želijo državljani, kakšne pa različne politične elite, kakšne politične cilje naj postavljajo politični sistem, družba, država in kako naj jih uresničujejo«) 10 (ibid., 166). Oba avtorja sta kot pomemben demokratični element omenila izvoljene predstavnike oziroma, kot pravi Ferfila (2008), odgovorno vlado. Naslednji element so svobodne, poštene in ponavljajoče se volitve, preko katerih lahko ljudje zamenjajo oblast. Ferfila je poudaril pomen svobode ustanavljanja (političnih) strank, kar se sklada z Dahlovo organizacijsko svobodo (to pomeni, da imajo državljani svobodo ustanavljanja različnih, tudi političnih, organizacij in vključevanja vanje). Dahl (2005) izpostavlja vključujoče državljanstvo, kar vključuje iste zadeve, kot jih našteva Ferfila (2008, 149)»enake pravice političnega delovanja«in nadalje pomembnost splošne volilne pravice in možnost političnega delovanja državljanov, kar vključuje tudi pravico vseh državljanov, da so lahko izvoljeni na različne (politične) položaje. Avtorja se strinjata tudi glede pomembnosti svobode izražanja, Ferfila (ibid.) še bolj natančno določi, da mora obstajati svoboda medijev in tiska. Pomembno je tudi, da obstajajo alternativni viri informacij. 10 Za bolj natančno razlago politične kulture glej Ferfila 2008,

22 4 Demokratični elementi v Singapurju V pričujočem poglavju bomo raziskali, kateri demokratični elementi obstajajo v Singapurju, in svojo odločitev argumentirali. Pri iskanju demokratičnih elementov bomo izhajali iz elementov, ki smo jih določili v prejšnjem poglavju. Pomemben demokratični element (tako po Dahlu kot Siaroffu) so redne, tajne in ponavljajoče se volitve. V Singapurju parlamentarne volitve potekajo vsakih 5 let, predsedniške pa vsakih 6 let (Elections Department of Singapore 2012). Na volitvah v parlament leta 2006 je PAP dobila 66,6 % glasov, Demokratična zveza Singapurja 13,1 % glasov, Delavska stranka pa 16,3 % glasov (U.S. Department of State 2012). Na parlamentarnih volitvah leta 2011 pa je PAP zmagala s 60,1 % glasov in zasedla 81 od 87 sedežev v parlamentu. Šest opozicijskih strank je dobilo skupaj 39,8 % glasov, preostalih šest sedežev v parlamentu pa so zasedli predstavniki Delavske stranke (ibid.). Iz teh podatkov je jasno vidno, da opozicija lahko tekmuje na volitvah in tudi dobi sedeže v parlamentu. Istega leta je avgusta na predsedniških volitvah kot neodvisni kandidat (do leta 2011 je bil sicer član PAP-a) zmagal Tony Tan Keng Yam in s 35,2 % glasov postal sedmi predsednik v zgodovini Singapurja (ibid.). Na teh volitvah je prvič po letu 1993 kandidiralo več kandidatov, ne samo eden. Naslednji pomemben demokratični element je svoboda ustanavljanja organizacij in vključevanja vanje ter možnost ustanavljanja političnih strank in vključevanja vanje. To lahko obravnavamo kot en element, vendar ga bomo zaradi lažje argumentacije razdelili na dva dela in preučili vsakega posebej; najprej bomo pokazali, da v Singapurju obstaja svoboda ustanavljanja organizacij in vključevanja vanje, nato pa še obstoj večstrankarstva. V ustavi Singapurja je zapisano, da imajo državljani pravico do mirnega zbiranja, vlada pa lahko določi omejitve, če meni, da so omejitve potrebne ali pa so v korist varnosti, javnega reda ali morale (Constitution of the Republic of Singapore 1965). Eden izmed argumentov v prid trditvi, da v Singapurju obstaja svoboda ustanavljanja organizacij in vključevanja vanje, je primer igralnic. Leta 2005 je singapurska vlada kot del strategije za gospodarski napredek vpeljala igralnice in pri svoji odločitvi vztrajala kljub temu, da so ji bili ljudje v splošnem precej nenaklonjeni, zato je skupina singapurskih prebivalcev ustanovila organizacijo Families Against the Casino Threat in Singapore 22

23 (FACTS) (Rodan 2006). Vlada je tolerirala tako njihove ostre kritike kot tudi proteste. FACTS je organizirala tudi peticijo na internetu, ki jo je v kratkem času podpisalo več kot ljudi (ibid., 181). Kljub nasprotovanjem so 14. februarja 2010 odprli prvo igralnico v Singapurju (Loh 2010). Svoboda združevanja pa se med drugim kaže tudi v tem, da vlada ne preprečuje zbiranja članov in podpornikov opozicijskih strank. Ameriško zunanje ministrstvo je v svojem poročilu posebej poudarilo, da je bilo leta 2011 v predvolilnem času približno isto število zborovanj vladajoče in opozicijskih strank. Zborovanja opozicije je vlada sicer podrobno spremljala, vendar ni na noben način poskušala preprečiti zborovanj ali srečanj, torej ni prihajalo do kršitev ustave (ibid.). Tudi člani nevladne organizacije The Asia Foundation so opazovali volitve in ena izmed njihovih članic, Peggy Kek (2011), je zapisala, da so državljani pokazali»hrupno podporo«na zborovanjih opozicije. Svoboda ustanavljanja organizacij in vključevanja vanje v Singapurju torej obstaja, je pa na drugi strani obstoj večstrankarstva 'pod vprašajem', saj je ta element za nekatere raziskovalce in poznavalce sporen, ker naj bi bile opozicijske stranke 'preplavljene' s strani vodilne politične stranke PAP. Mutalib (2000) pravi, da je v Singapurju uradno registriranih več kot 20 političnih strank, že od začetka obstoja samostojne Republike Singapur pa oblast ohranja PAP. Avtor (ibid., 314) izpostavlja tri faktorje, ki (so)vplivajo na nezmožnost vzpona opozicije v Singapurju: a) majhnost države (tako v geografskem smislu kot po številu prebivalcev) omogoča uspešno oviranje opozicije; b) enodomni parlament in enokrožni volilni sistem (first-past-the-post ali winner takes it all); c) opozicijske stranke se spopadajo z lastnimi notranjimi strankarskimi težavami imajo težave z vodstvom, ideologijo in s svojimi političnimi programi, poleg tega pa jim primanjkuje finančnih sredstev za lastno okrepitev, torej za stanje opozicijskih strank ne moremo 'kriviti' (samo) prevlade PAP-a. Glavni cilji PAP-a so bolj kot samo preživetje stranke dolgoročni nacionalni interesi, kar lahko predstavlja veliko oviro za opozicijske stranke (ibid., ). S tem se strinja tudi Bellows (2009, 28) ki meni, da ravno vizija za prihodnost in dobro delo PAP-a pomembno vplivata na politično in tudi siceršnjo podporo stranki. Bellows (ibid., 30) pravi, da je eden izmed pomembnih razlogov za to, da je opozicija tako neuspešna med drugim tudi to, da nima izdelane strategije in ne ponuja dobre alternative (če sploh) politiki vladajoče stranke. Nekateri avtorji prav zaradi obstoja večstrankarstva nasprotujejo uvrstitvi Singapurja med avtoritarne države, ampak ga raje opredeljujejo kot 'poldemokracijo', 'kontrolirano 23

24 demokracijo', 'vodeno demokracijo' ali pa 'komunitarno demokracijo (communitaian democracy)' (Mutalib 2000, 315). Dejstvo je, da so opozicijske stranke v Singapurju dovoljene in da nanje včasih gledajo celo kot na 'konstruktivno opozicijo' (ibid., 323), poleg tega pa v zadnjih letih vodilna PAP dobiva vse manj glasov na parlamentarnih volitvah. Na zadnjih predsedniških volitvah je zmagal neodvisni kandidat, zato bomo ta demokratični element upoštevali. Kot poseben element svobode upoštevamo tudi gospodarsko oziroma ekonomsko svobodo, ki»vključuje proste trge, prosto trgovino, zasebna podjetja, prostovoljno menjavo, kapitalizem, omejeno vlogo države, laissez-faire, nizke davke, prosto gibanje kapitala, zasebno lastnino in podobno«(poje 2003, 4). Dve svetovno najbolj uveljavljeni instituciji, ki merita ekonomsko svobodo (Fraser in Herritage) uvrščata Singapur med ekonomsko najbolj svobodne države sveta (ibid.). Leta 2011 so člani Fraserjevega instituta Gwarteny et al. (2011) glede na rezultate kazalcev ekonomske svobode za leto 2009 Singapur opredelili kot 2. ekonomsko najbolj svobodno državo na svetu z indeksom 8,68. Na 1. mestu je Hongkong (9,01), 3. pa je Nova Zelandija (8,20). Slovenija je šele na 74. mestu (6,78), za Kirgiško republiko (bolj poznana kot Kirgizistan) (6,8), za Slovenijo se je uvrstila Mehika (6,74). Ta element Singapur uvršča v sam vrh ekonomsko svobodnih držav. 11 Tudi Heritage Foundation in Wall Street Journal vsako leto izračunata sestavljeni indeks ekonomske svobode v globalnem gospodarstvu in v letu 2012 Singapur tudi tu zaseda 2. mesto z indeksom 87,5. Ocenjevali so 182 držav sveta, uporabili pa so 10 kriterijev. Tudi tu je na 1. mestu Hongkong (89,9), 3. je Avstralija (83,1). Slovenija (62,9) je na 69. mestu za Portugalsko (63,0) in pred Kuvajtom (62,5) (ibid.). Tudi v drugih raziskavah Singapur zaseda visoka mesta glede ekonomske in poslovne svobode. V preteklosti so bila najpomembnejša podjetja v Singapurju državna, vendar se je to spremenilo, saj je država odprla vrata tako domačim kot tujim investitorjem na različnih področjih telekomunikacije, bančništvo, pravna podjetja, zavarovalništvo etc. (Haque 2004, 229). Ta odprtost se kaže tudi v indeksu Svobode trgovanja (Freedom to trade internationally), kjer Singapur zaseda 1. mesto z indeksom 9,4 (Gwarteny et al. 2011). Z elementom svobode se v vsej svoji razsežnosti neposredno povezuje tudi pravica do tekmovanja za podporo in glasove. Pred parlamentarnimi volitvami 2011 je bilo opoziciji omogočeno tekmovanje za podporo in glasove. V poročilu Ameriškega zunanjega ministrstva 11 Vrednost indeksa se giblje med 10 (najbolj ekonomsko svobodne države sveta) in 0 (najmanj ekonomsko svobodne države sveta), skrajnih vrednosti ni dosegla nobena država. 24

25 (2012) je zapisano, da so bile volitve maja 2011»svobodne, pravične in odprte možni opoziciji«. Tudi v času prejšnjih parlamentarnih volitev (2006) zunanji opazovalci niso zaznali nepravilnosti na tem področju, poleg tega pa opazovalci niso zabeležili nobenih političnih umorov ali izginjanja političnih nasprotnikov, Singapur pa tudi nima političnih zapornikov (ibid.). PAP je bila obtožena, da naj bi predvsem z omejevanjem političnega diskurza (nadziranje medijev etc.) onemogočala delovanje opozicije, vendar pa so zunanji opazovalci volitev leta 2011 zapisali, da so bile v predvolilnem času te omejitve opuščene. Opozicijske stranke so lahko vodile volilno kampanjo tako na različnih zborovanjih kot tudi preko interneta, slednjega je uporabljala tudi PAP (ibid.). Tudi v času zadnjih predsedniških volitev, avgusta 2011, je bilo omogočeno pošteno tekmovanje za glasove in podporo (ibid.). Tudi glede tega demokratičnega elementa se pojavlja dvom, ali ga dejansko lahko upoštevamo ali ne, saj nekateri avtorji (Ferfila 2008 etc.) trdijo, da so volitve v Singapurju nepoštene ter da opozicijske stranke nimajo nobenih možnosti za zmago. Ker zunanji opazovalci v času zadnjih in predzadnjih volitev (tako parlamentarnih kot predsedniških) niso zabeležili nepravilnosti, bomo ta demokratični element upoštevali. Na tem mestu je pomembno poudariti tudi, da so 'predvolilne obljube' PAP-a in opozicijskih strank precej različne vodilna stranka v zameno za izvolitev ponuja gospodarski napredek in rast, opozicijske stranke pa večinoma ponujajo oziroma obljubljajo več demokracije (Mutalib 2000, 324). Potrebno je upoštevati, da se zahodna in vzhodna kultura precej razlikujeta in da sta na vzhodu gospodarska stabilnost in rast visoko cenjeni in pomembni vrednoti, ki vsaj v primeru zadnjih volitev v Singapurju 'pretehtata' večjo demokratičnost in osebno svobodo. Kot že rečeno, zunanji opazovalci parlamentarnih volitev niso zaznali nobenih nepravilnosti na volitvah leta 2006 in 2011 zabeležili niso nobenega ponarejanja glasov ali kakšnih drugačnih nepravilnosti, zato lahko zaključimo, da so bile volitve poštene (ibid.). V Singapurju imajo prebivalci obvezno splošno volilno pravico, kar je še en demokratični element glede na Dahlovo in Siaroffovo opredelitev. V njihov volilni register so vključeni vsi državljani Singapurja, ki so stari nad 21 let in živijo v Singapurju (Elections Department of Singapore 2012). Kljub ekstenzivnemu iskanju nismo našli nobenih podatkov o tem, da vlada kakorkoli vpliva na državljane glede njihove odločitve, koga bodo volili. Siaroff je kot zadnji demokratični element določil minimalno ali neobstoječo politično korupcijo. Za državno infrastrukturo je nizka koruptivnost izrednega pomena, saj le-ta pomembno vpliva na dobro, pravično in učinkovito delovanje državnih organov, seveda v 25