Slovenia Austria South Africa Exchange Jahanje - rekreacija, šport ali kaj drugega?

Transcription

1 Revija študentov Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani številka 25, januar 2010 Ocenjevanje dela Veterinarske fakultete UL Veterinarska zgodovina PAVEL KVAPIL Otitis externa pri psu Tujina kliče Praksa v Ameriki Prostovoljno delo v Indiji Klub študentov veterine za zaščito in pomoč živalim Animalia Motivacijski vikend IVSA kongres na Poljskem CRO-SLO-AUSTRO vikend Skupinska izmenjava Madrid-Ljubljana Slovenia Austria South Africa Exchange Jahanje - rekreacija, šport ali kaj drugega?

2 Za uporabo v veterinarski medicini Harmonija druïenja febantel pirantelijev embonat prazikvantel tablete antiparazitik za pse Za odpravljanje glistavosti in trakuljavosti pri psih. Peroralna uporaba. Priporoãeni odmerek je 1 tableta na 10 kg telesne mase Ïivali. Zadostuje enkratni odmerek zdravila. Brez veterinarskega recepta. 1 tableta vsebuje: 150 mg febantela, 144 mg pirantelijevega embonata in 50 mg prazikvantela. Pred uporabo natanãno preberite navodilo. O tveganju in stranskih uãinkih se posvetujte z veterinarjem ali s farmacevtom. Krka, d. d., Novo mesto, marje ka cesta 6, 8501 Novo mesto,

3 VSEBINA 3 Uvodnik Ocenjevanje dela 4 Veterinarske fakultete UL 7 Veterinarska zgodovina 8 Pavel Kvapil, intervju Vnetje zunanjega sluhovoda 10 (Otitis externa) pri psu 14 Tujina kliče 15 Praksa v Ameriki 16 Prostovoljno delo v Indiji Klub študentov veterine za zaščito in pomoč 20 živalim Animalia 21 Motivacijski vikend IVSA mednarodni kongres študentov veterine na Poljskem CRO-SLO-AUSTRO vikend na Štajerskem Skupinska izmenjava Madrid-Ljubljana, 2. del Slovenia Austria South Africa Exchange 2009 Jahanje - rekreacija, šport ali kaj drugega? Uvodnik piše: Živa Černe UVODNIK Moram priznati, da sem čisto brez navdiha za kakršenkoli pameten uvodnik. Sanja se mi ne, kako jih ves čas neumorno sestavljajo uredniki tednikov in jim ne zmanjka idej. Meni hodi trenutno po glavi izključno moje jutrišnje potovanje na Grenado; iz mrzlega turobnega decembrskega vremena letim na sončne Karibe, na praznovanje novega leta in na IVSA simpozij!!! Kot boste verjetno opazili že na prvi pogled polovica Ructusa govori o IVSA dogodkih doma in po svetu. Se pač največ stvari v povezavi z našo fakulteto, ki niso redna predavanja, vaje oz. izpiti ali pa zabave petih letnikov (ki so, mimogrede, letos vsaj za enkrat fantastične in po pogostnosti podirajo rekorde; hvala, peti letnik!!! ), dogaja v organizaciji IVSA, ob nepogrešljivi pomoči ŠOVF. Če pa se s to trditvijo ne strinjate, mi lepo prosim pošljite ideje za drugačne članke in z veseljem jih bom objavila, nisem namenoma in zakoreninjeno pristranska in ne želim izpostavljati ves čas le enega društva! Res pa je, da se (na žalost!) po izkušnjah sodeč ne bojim kakšne poplave člankov, saj moram pogosteje kot se jih otepati, zanje študente moledovati. No, pa saj za to številko ste bili pisci člankov kar pridni, naj se vam vsem skupaj javno zahvalim. Še vedno pa neuspešno iščem žrtev, ki bi si želela obnoviti nekdanjo zgodbo iz zadnje strani za 18+ kakšen prostovoljec? Ko smo že prišli do prostovoljcev, kar ne morem mimo moje izkušnje v Indiji. Vem, da sem o tem napisala cel članek, zato nima smisla, da vam morim s podobno temo še v uvodniku, a vendar nikoli vam ne bo žal, če se odločite za kaj podobnega. Če pa si finančno ne morete privoščiti, da bi s svojim delom in denarjem pomagali živalim v tretjem svetu tudi doma so mnogi psi in mačke brez ljubečih domov, na cesti ali nastanjeni po zavetiščih; mnogi lastniki za živali skrbijo neprimerno ali jih celo mučijo ne zatiskajte si oči pred Če vas karkoli muči in bi temi stvarmi! Upam, da nas je na naši fakulteti kljub vsemu radi, da koga od odgovornih na fakulteti kaj večina študentov takih, ki imamo radi živali in smo šli študirat veterino, da bi jim nekoč lahko pomagali. Pomagaš pa jim vprašamo v vašem imenu; lahko tukaj in zdaj in se pri tem tudi kaj naučiš kontaktiraj če bi radi kaj sporočili novoustanovljeni klub Animalia, ki se predstavlja v tokratni svetu ali pa v naši reviji številki, in naredi nekaj dobrega za živali in konec koncev za oglaševali brž pošljite svojo dušo. Neplačano dobro delo nas bogati in dela srečne, svoje predloge, ponudbe, na žalost pa se tega zaveda še vse premalo ljudi članke ali vprašanja na revija.ructus@gmail.com; V oktobru je na naši fakulteti potekal tudi obisk komisije Ructus že nestrpno čaka EAEVE, ki je ocenila študij na naši fakulteti. Verjetno ste vsi na na vaš prispevek!! kakšnih vajah ali predavanjih srečali predstavnike omenjene komisije. Prof. Cestnika sem prosila, da nam predstavi rezultate ocenjevanja, da si bomo lažje predstavljali, kje v svetu izobraževanja bodočih veterinarjev se naša draga VF nahaja. Če vas zanima izid evalvacije, si preberite omenjeni članek in izvedeli boste tudi marsikaj zanimivega o ocenjevanju študijskih programov veterinarske medicine na splošno! Kaj naj vam še rečem želim vam obilo užitkov ob branju in tudi ob čem drugem, uspešno opravljene izpite v izpitnem obdobju, ki je pred vrati in za konec še»skromna«želja ostanite vedno mladi po srcu, polni optimizma in dobre volje ter pripravljeni spremeniti vsaj majhen košček sveta na bolje. Revija študentov Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani Gerbičeva 60, 1115 Ljubljana revija.ructus@gmail.com GLAVNA UREDNICA: Živa Černe POMOČNICA UREDNICE: Andreja Kastelic OBLIKOVALKA: Maja Čonč TISK: Somaru d.o.o., somaru@siol.net NAKLADA: 500 Ructus ONLINE! odsurfajte na Živa Černe glavna urednica Andreja Kastelic pomočnica urednice Maja Čonč oblikovalka RUCTUS, januar

4 EAEVE Ocenjevanje dela veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani ( oktober 2009) V. Cestnik, M. Drobnič Košorok Uvajanje ocenjevanja veterinarskih izobraževalnih ustanov Osnove izobraževanja veterinarjev v državah Evropske Unije sta utemeljili v letu 1978 sprejeti direktivi 78/1026 in 78/1027/EEC, ki sta uzakonili minimalne zahteve za vse države tedanje Evropske gospodarske skupnosti (European Economic Community, EEC). Direktiva 78/1026 je uravnavala načela priznavanja izobraževanja, opravljanja izpitov in drugih načinov preverjanja znanja veterinarjev, z namenom, da lahko opravljajo svojo dejavnost na celotnem evropskem trgu dela. Da bi bili izobraževalni programi veterinarske stroke medsebojno primerljivi, je bila izdana tudi direktiva 78/1027/EEC (Direktiva o usposabljanju veterinarjev). Ta je navajala minimalne zahteve, ki jih mora izpolnjevati izobraževanje bodočih veterinarjev. Z namenom zagotoviti primerljivo visoko raven med veterinarskimi izobraževalnimi ustanovami je bila izdana tretja direktiva (78/1028/EEC), ki je ustanovila posvetovalni odbor za veterinarsko izobraževanje (Advisory Committee on Veterinary Training, ACVT). Po analizi stanja je ACVT ocenil, da je najboljši način za izpolnjevanje določb obeh direktiv vzpostaviti permanentni sistem ocenjevanja veterinarskih izobraževalnih ustanov v Evropi. Sistem se je razvijal postopoma. V obdobju so bile narejene pilotske študije, s pomočjo katerih je bil razvit celovit sistem ovrednotenja ustanov za veterinarsko visokošolsko izobraževanje. V tem obdobju je bil vsako leto opravljen pregled le ene veterinarske izobraževalne ustanove. Na osnovi te študije razvita metoda je bila sprejeta na plenarnem zasedanju ACVT 20. in 21. februarja Odgovornost za izvedbo programa je bila 1992 poverjena združenju evropskih veterinarskih izobraževalnih ustanov (the European Association of Establishments for Veterinary Education, EAEVE), pri kateri je bila ustanovljena posebna enota za presojo (Evaluation Unit), sicer neodvisna od krovne organizacije, z lastnim sistemom financiranja in nalogo vodenja in upravljanja sistema nadzora. V letu 1996 sta ACTV in EAEVE ustanovila ad hoc skupino, katere naloga je bila preveriti metodo evalvacije na osnovi pregledov izobraževalnih ustanov v državah članicah EU in drugih državah v obdobju , kakor tudi na osnovi izkušenj ocenjevanja v Veliki Britaniji, Irski in Severni Ameriki, kjer uporabljajo nekoliko drugačno, vendar podobno ocenjevalno metodo. Načela ocenjevanja so bila sprejeta na plenarni seji ACVT 12. marca 1999 in predstavljena in utemeljena v standardnem operacijskem postopku (Standard Operation Procedure, SOP). Načela so bila v uporabi do leta Na generalni skupščini EAEVE, ki sicer poteka vsako leto v drugi državi, je bila v maju 1998 v Neaplju soglasno sprejeta odločitev, da bodo ob koncu drugega kroga ocenjevanja (približno leta 2010) vse izobraževalne ustanove, ki so članice EAEVE razporejene v tri kategorije: ustanova ocenjena, zahteve direktiv EU v celoti izpolnjene ustanova ocenjena, ugotovljena ena ali več pomanjkljivosti prve kategorije (category I deficiencies) ustanova ni ocenjena Na isti skupščini je bilo dodatno sklenjeno, da se takoj pripravi seznam članic EAEVE brez pomanjkljivosti 1. kategorije. Na naslednji skupščini v Lizboni je bilo sklenjeno, da naj bo seznam ocenjenih in potrjenih članic EAEVE objavljen na spletni strani. Leta 2000 je Evropska skupnost razpustila ACVT predvsem zaradi splošne sistemske direktive 1999/42/EC ob pripravah na širitev EU in nastajanju odprtega trga dela. V teh okoliščinah je EAEVE, ki je še vedno imela mandat EC za vodenje ocenjevalnega sistema, ustanovila skupaj z Združenjem veterinarjev Evrope (Federation of Veterinarians of Europe, FVE) skupno izobraževalno komisijo (Joint Education Committee, JEC), ki je prevzel vlogo ACVT pri ocenjevanju poročil o pregledanih veterinarskih izobraževalnih ustanovah. Po zadnjem SOP EAEVE, ki je bil dokončno sprejet na generalni skupščini v Kopenhagnu leta 2008, vodi ocenjevanje skupni organ EAEVE in FVE, imenovan Evropska komisija veterinarskega izobraževanja (European Committee on Veterinary Education, ECOVE). Direktiva 2005/36/ES Lizbonska deklaracija iz leta 1999 in sestanek v Stockholmu 2001 sta bila osnova za direktivo o strokovnih kvalifikacijah Directive on Professional recognition (2001/19/ES). 6. junija 2005 pa je bila sprejeta naslednja direktiva o priznavanju profesionalnih kvalifikacij (Directive of the European Parliament and of the Council on the recognition of professional qualifications ) z oznako 2005/36/ES, ki obravnava tudi izobraževanje veterinarjev. Dve leti po objavi v uradnem listu EU (30. september 2005) je direktiva stopila v veljavo. S tem je prenehala veljavnost direktiv 78/1026/EEC in 78/1027/EEC. Direktiva 2005/36/ES določa, da mora trajati izobraževanje bodočega veterinarja najmanj 5 let v obliki teoretičnega in praktičnega dela študija na univerzi ali visokošolski izobraževalni ustanovi. V Evropi in drugih državah članicah EAEVE poteka študij veterinarske medicine na samostojnih izobraževalnih ustanovah, ki se imenujejo visoke šole (npr. Tieräztliche Hochschulle Hannover) ali univerze (npr. Veterinärmedizinsche Universitet Wien), na fakultetah, ki sodijo k univerzam (večina članic) ali na oddelkih fakultete (npr. Veterinarski oddelek Univerze Sv. Štefana v Budimpešti, Veterinarski inštitut Kmetijske visoke šole v Tartuju v Estoniji, veterinarski oddelki na kmetijskih univerzah na Poljskem, ipd.). Študijski program veterinarske medicine je v direktivi 2005/36/ES posebej opisan v Aneksu V.4, v poglavju V tem poglavju direktiva tudi določa, da mora biti teoretično in praktično podajanje znanja takšno, da omogoča diplomantom veterinarske medicine opravljati vse naloge in dolžnosti veterinarja. Študijski program izobraževalne ustanove mora vsebovati vsebine, ki so navedene v direktivi. Vsebine so lahko podane kot samostojni predmeti ali pa so sestavni del več predmetov. Razdelitev je v direktivi prikazana takole: A) TEMELJNI PREDMETI : Fizika, kemija, biologija živali, biologija rastlin, biomatematika; nekateri od teh predmetov so lahko sestavni del izobraževanja, ki ga študent opravi pred začetkom študija veterinarske medicine. B) STROKOVNI PREDMETI : a) bazične vede Anatomija (vključno s histologijo in embriologijo), fiziologija, biokemija, genetika, farmakologija, farmacija, toksikologija, mikrobiologija, imunologija, epidemiologija, etika. b) klinične vede 4 RUCTUS, januar 2010

5 Propedevtika (klinična diagnostika), porodništvo, patologija (vključno s patološko anatomijo), parazitologija, interna medicina, kirurgija (vključno z anestezijo), klinična znanja in zdravljenje različnih vrst domačih živali vključno s perutnino, preventivna medicina, radiologija, reprodukcija in reproduktivne motnje, upravno veterinarstvo, javno zdravstvo, veterinarska zakonodaja in sodna medicina. c) živalska proizvodnja Proizvodnja domačih živalih, prehrana živali, agronomija, kmetijska ekonomika, živinoreja; etologija in varstvo živali. d) higiena živil Pregled (inšpekcija) in nadzor krmil in živil živalskega izvora, higiena živil in živilska tehnologija, zakonodaja s področja higiene živil, praktično delo na mestih, kjer potekajo klanje živali in pridelava živil živalskega izvora. Praktična usposobljenost Praktično delo, izdelava veterinarskih strokovnih mnenj, pisanje poročil, načrtovanje osebne kariere. Direktiva 2005/36/ES ne zahteva, da imajo vse veterinarske izobraževalne ustanove enake študijske programe, daje le smernice za njihovo delo in za osnovna znanja diplomantov. Veterinarske izobraževalne ustanove morajo zagotoviti ustrezno etično in znanstveno utemeljeno izobraževanje, ki zagotavlja študentom ob zaključku študija znanje kliničnega pregleda in postopanja z bolnimi živalmi, poznavanje živalske proizvodnje, znanje o varovanju zdravja in dobrobiti živali, znanje o varovanju ljudi pred zoonozami in znanje o zagotavljanju zdrave hrane živalskega izvora. Izobraževanje mora izpolnjevati zahteve veterinarskih diplomantov v posameznih državah in biti v skladu z direktivami EU. Poleg tega morajo ustanove izvajati raziskovalno delo, organizirati podiplomski in specialistični študij ter pomembno sodelovati v stalnem podiplomskem izobraževanju (Life Long Learning, LLL). Morajo pa tudi nuditi usluge članom veterinarske stroke in celotni družbi. Diplomant katerekoli izobraževalne ustanove mora izpolnjevati minimalne zahteve, ki so: ustrezno znanje iz področja ved, na katerih temeljijo dela in dejavnosti veterinarja; ustrezno znanje o zgradbi in delovanju zdravih živali, njihovi reji, reprodukciji in splošni higieni, kakor tudi o prehrani živali glede na njihove potrebe, vključno s poznavanjem tehnologije priprave in shranjevanja hrane; ustrezno znanje o obnašanju živali in njihovi zaščiti; ustrezno znanje o vzrokih, poteku, učinkih, diagnostiki in obravnavi bolezni živali, bodisi pri posameznih živalih ali skupini živali, s posebnim poudarkom na znanju o boleznih, ki se prenašajo z živali na ljudi; ustrezno znanje s področja preventivne medicine; ustrezno znanje o higieni, tehnologiji in prometu krme in živil živalskega izvora; ustrezno znanje s področja veterinarske zakonodaje; ustrezne klinične izkušnje in druga praktična znanja, pridobljena pod ustreznim mentorstvom. Postopek ocenjevanja Popolna ocena sestoji iz dveh stopenj. Na prvi stopnji mora izobraževalna ustanova dokazati, da izpolnjuje določbe direktive 36/2005/ES, na drugi pa, da izpolnjuje standarde ustrezne akademske kakovosti. Ustanova mora dokazati, da ima ustrezen pregled nad kvaliteto usposabljanja, prikladen način poučevanja in ocenjevanja, sistem kontrole kakovosti in načrt za izboljšanje kakovosti. Ko izobraževalna ustanova doseže to raven je akreditirana s strani ECOVE. Ne glede na stopnjo ocenjevanja ima vsaka nekaj faz: dogovor o ocenjevanju med izobraževalno ustanovo in ECOVE z določitvijo stopnje ocenjevanja in datumom obiska komisije; priprava samoocenjevalnega (samoevalvacijskega) poročila (Self-Evaluation Report, SER), ki ga pripravi izobraževalna ustanova; poročila temeljito pregleda skupina strokovnjakov določena za obisk; obisk strokovne komisije; priprava poročila A, ki ga sestavi komisija; priprava poročila B, ki je dejansko poročilo A, dopolnjeno s pripombami pregledane ustanove, opravljeno pod vodstvom predsednika komisije; pregled poročila B ob prisotnosti predsednika komisije na sestanku ECOVE; sprejem zaključnega poročila ECOVE z obvestilom dekanu, priprava zaključnega sklepa ; uvrstitev ustanove na seznam ustanov z opravljenimi pregledi. Samoocenjevalno (samoevalvacijsko) poročilo V letu 2005 je tedanji dekan prof. dr. Pogačnik imenoval komisijo, katere predsednica je bila prof. dr. M. Drobnič Košorok. Komisija je analizirala stanje na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, ga primerjala in usklajevala z zahtevami direktive 2005/36/ES, ter pripravila samoocenjevalno (samoevalvacijsko) poročilo. Pri njegovi izdelavi so poleg predsednice komisije sodelovali še: prof. dr. V. Cestnik, dr. Č. Borko, mag. G. Grecs Smole, doc. dr. A. Kirbiš, doc. dr. P. Klinc, prof. dr. Z. Pavlica, prof. dr. U. Pestevšek, prof. dr. A. Pogačnik, doc. dr. M. Vengušt, prof. dr. J. Zabavnik Piano, prof. dr. O. Zorman Rojs. Poročilo je obsegalo 104 strani, vsebina je bila razdeljena na 13 poglavij: splošni podatki, organizacija, financiranje, študijski program, učenje, živali in študijsko gradivo živalskega izvora, knjižnica in študijska gradiva, sprejem študentov in vpis na fakulteto, akademsko in drugo osebje, vseživljenjsko izobraževanje, podiplomski študij, raziskovalna dejavnost. V vsakem poglavju je bilo potrebno podati splošne podatke o obravnavani temi, komentirati stanje in predlagati izboljšave. Samoevalvacijsko poročilo je obravnavala Komisija za študijske in študentske zadeve, Študentski svet ter Senat VF, ki je poročilo tudi sprejel. Obisk komisije in ocena Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani Zadnji obisk strokovne komisije EAEVE na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani je bil opravljen v aprilu Takratna zaključna ocena je bila pozitivna, ugotovljeno je bilo, da VF izpolnjuje zahteve direktiv 78/1026 in 78/1027/EEC, zato je bila Veterinarska fakulteta uvrščena na seznam pozitivno ocenjenih fakultet. Priprave na naslednje ocenjevanje so se pričele že v letu 2005 in se z različno intenzivnostjo vršile do obiska komisije v letu Posebej intenzivno je potekala priprava samoocenjevalnega (samoevalvacijskega) poročila od novembra 2008 do sprejetja poročila na senatu Veterinarske fakultete. V maju 2009 je na našo željo obiskal fakulteto dr. Robin Oakley, sicer koordinator pregledov izobraževalnih ustanov pri EAEVE in vodja pisarne ECOVE na Dunaju. V dvodnevnem predvizitacijskem ogledu je pregledal dokumentacijo, si ogledal izvajanje praktičnega pouka na klinikah, farmah in v Zavetišču Gmajnice, posredoval nekaj nasvetov glede samoocenjevalnega poročila in na koncu izrazil pozitivno oceno o delu naše fakultete. Komisija v sestavi prof. dr. Eric Cox iz veterinarske fakultete v Gentu v Belgiji (ekspert za oceno temeljnih ved), prof. dr. Luca Rossi iz veterinarske fakultete v Torinu v Italiji (ekspert za oceno kliničnih ved), dr. Wadsworth iz zasebne klinike v Thornton-Cleveleys iz Velike Britanije, član in zastopnik britanskega Royal College of Veterinary Surgeons (ekspert za oceno praktičnega kliničnega dela), prof. dr. Fernando Forcada iz veterinarske fakultete v Zaragozi v Španiji (ekspert za oceno izobraževanja na področju živalske proizvodnje), prof. dr. Miia Lindström iz veterinarske fakultete v Helsinkih na Finskem (ekspert za oceno izobraževanja na področju varne hrane), gdč. Eleonora Pagliaria iz veterinarske fakultete v Torinu (študentska članica komisije) in dr. Robin Oakley (koordinator) RUCTUS, januar

6 EAEVE je opravila pregled naše fakultete med 12. in 16. oktobrom Predsednik komisije je bil profesor Luca Rossi, ki je sicer poznal našo fakulteto že pred obiskom, saj je sodeloval s profesorjem Valentinčičem, katerega je zelo cenil. Za povezavo dela komisije in fakultete (Liaison Officer, LO) je bila imenovana prof. Drobnič Košorok. Prvi dan (ponedeljek) je komisija takoj po prihodu opravila kratek razgovor z dekanom prof. Koscem in prof. Drobnič Košorok ter imela prvi delovni sestanek. Naslednji dan (torek) je po kratki predstavitvi fakultete na skupnem sestanku komisije in predstojnikov delovnih enot sledil obisk klinik, inštitutov in drugih organizacijskih enot fakultete. Popoldne in zvečer je komisija opravila naslednji sestanek. Tretji dan (sreda) so bili na programu podrobnejši obiski inštitutov in klinik, katere so opravili eksperti posameznih področij. Prof. Forcada se je sestal tudi z nosilcem predmeta živinoreja na Biotehniški fakulteti. V popoldanskem času si je komisija skupaj z nekaterimi sodelavci VF ogledala zavetišče za živali Gmajnice, farme mlečnega goveda na Kočevskem in rejo slovenskega hladnokrvnega konja na Brigi. Na zavetišču Gmajnice in na farmah na Kočevskem opravljajo študenti praktično delo pod strokovnim nadzorom in dežurstvo. Zvečer je komisija imela tretji delovni sestanek. Predzadnji dan obiska (četrtek) je komisija opravila še sestanke z asistenti, tehničnimi in upravnimi sodelavci; nekateri eksperti pa so opravili še zadnje obiske na delovnih enotah, ki so sodile v njihovo področje pregleda. Popoldne je komisija spet zasedala in pripravljala zaključno poročilo. Zvečer je bila pripravljena delovna večerja, katere so se poleg komisije udeležili dekan prof. Kosec, drugi predstavniki VF, predstavniki študentov, rektor UL prof. dr. Pejovnik ter minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prof. dr. Pogačnik. Zadnji dan obiska (petek) je predsednik komisije na sestanku s predstojniki in nosilci predmetov podal kratek izvleček poročila. Navedel je, da kljub nekaterim slabostim komisija ni ugotovila pomanjkljivosti 1. Kategorije, in da bo v zaključnem poročilu na sestanku ECOVE predlagala, da Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani ostane na seznamu pozitivno ocenjenih izobraževalnih ustanov. Poročilo in ocena komisije V naslednjih dneh po obisku je Veterinarska fakulteta prejela pisno poročilo, kjer so bile točke ustnega poročila bolj na široko razložene. Poročilo obsega 26 strani in v nadaljevanju navajamo samo najpomembnejše pripombe in nasvete. Poročilo v začetku svetuje, da naj VF vloži več naporov v prepoznavnost raziskovalnega dela, v katerega naj v večji meri vključi tudi študente. Potrebno je tudi jasno opredeliti poslanstvo in vizijo razvoja fakultete in 6 RUCTUS, januar 2010 to objaviti na spletni strani. Nadalje poročilo meni, da je notranja organiziranost VF zelo zapletena in da je število delovnih enot preveliko ter svetuje zmanjšanje in s tem boljše in lažje poslovanje. Poročilo tudi ugotavlja, da je študij veterinarske medicine eden najdražjih, predvsem zaradi zahtev po dobri klinični praksi in da, tako kot marsikje drugje, temu študiju ni namenjeno zadosti finančnih sredstev s strani financerja študija. Poročilo svetuje sestanek vodstva fakultete z ministrom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, rektorjem UL in predstavnikom EAEVE, na katerem bi razložili potrebe za dodelitev dodatnih sredstev. V tem smislu je pomembna direktiva 2004/854/ES, ki določa, da je veterinarska stroka odgovorna za zdravo hrano v verigi od vil do vilic. Pri splošnih pripombah poročilo svetuje, da bi bilo potrebno izboljšati sistem povratne informacije o praktičnem usposabljanju študentov pri opravljanju prakse izven fakultete. O bazičnih predmetih poročilo meni, da so podani primerno. Moteč je razmeroma velik osip v 1. letniku, katerega je težko razumeti, ker se vpisujejo na fakulteto dejansko najboljši dijaki. Potrebno je ugotoviti vzrok in ga odpraviti. Na področju živalske produkcije poročilo navaja več pomanjkljivosti in predlogov za njihovo odpravljanje. Meni, da je razmeroma malo poudarka na dobrobiti živali, čeprav je nekaj snovi podane v okviru predmeta higiena živali in okolja. Premalo je tudi poudarka na agrarni ekonomiji, čeprav obstaja poseben predmet, ki obravnava ekonomiko veterinarske dejavnosti. Ta naj prične podajati tudi kmetijsko ekonomiko. Enako poročilo tudi navaja premajhen poudarek na praktičnem delu pri predmetih, ki obravnavajo živinorejsko tematiko. Poročilo tudi opozarja, da študenti dobijo premalo znanj iz agronomije in svetuje, da bi predmet krmne, strupene in zdravilne rastline ustrezno tematsko razširili tudi na poglavja iz področja agronomije. Nadalje poročilo ugotavlja, da Veterinarska fakulteta nima lastnega inštituta, ki bi tematsko pokril področje živalske proizvodnje. Poročilo pravilno ugotavlja, da so temu vzrok zgodovinski in finančni razlogi. Poudarja navdušeno podajanje snovi pri predmetu higiena živali in okolja, ki opravlja pomembno vlogo pri podajanju snovi s področja živalske proizvodnje. Posebej poročilo poudarja pomanjkanje snovi s področja prašičereje. Med delovnimi enotami, ki obravnavajo področja velikih živali je dobro sodelovanje nujno. Poročilo pa zelo pozitivno ocenjuje praktično delo kot npr. molžo in delo z ovcami na Vremščici, ipd. Pri obravnavi kliničnih znanj poročilo navaja, da dejansko samo ambulanta za konje izvaja celodnevno klinično delo. Obvezno prisostvujejo študenti na kliniki za kirurgijo in male živali, 24-urno dežurno službo opravljajo v zavetišču in na farmi govedi. Poročilo ocenjuje, da fakulteta organizira zadovoljivo obliko mobilne klinike in da študenti prejmejo zadovoljivo znanje (hands on experience). Poročilo ocenjuje, da študenti dobijo tudi dovolj znanja za kompetence prvega dne, vendar manjka sistem, ki bi ugotavljal pomanjkljivosti posameznika ali skupine. Na kliniki, ki se ukvarja z malimi živalmi (mišljeni so psi in mačke) se kaže pomanjkanje sodobne opreme, ki je nujno potrebna pri sodobnem podajanju snovi in jo fakulteta kot center odličnosti mora imeti. Tudi klinika za konje bi morala dvigniti standarde, ki so predvideni za tovrstno delo na univerzitetni ustanovi. Osebje na klinikah naj bi se v bodoče posvečalo tudi opravljanju izpitov za diplomante na evropskih ali ameriških kolidžih. Na področju higiene živil poročilo meni, da je ob povečanju skupnega števila ur v študijskem programu obseg predmetov, ki obravnavajo to področje, ostal nespremenjen in se je s tem relativni obseg področja zmanjšal. Poročilo meni, da je potrebno nameniti temu področju nekaj izbirnih predmetov. Čeprav je razmerje med teoretičnim in praktičnim podajanjem snovi uravnoteženo, pa poročilo navaja razmeroma slab delež podajanja snovi ob kliničnih primerih (problem oriented teaching). Študenti imajo sicer možnost študija iz slovenskih knjig, vendar je potrebno stimulirati študij v angleščini. Struktura Veterinarske fakultete, ki vključuje Nacionalni veterinarski inštitut, je izredno primerna za dodatno usposabljanje študentov. Tudi pisno poročilo je ugotavljalo, da Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani ne izkazuje pomanjkljivosti prve kategorije. Mnenje ECOVE ECOVE se na seji 23. novembra 2009 na Dunaju ni v celoti strinjala z zaključnim poročilom ocenjevalne komisije. Kljub pozitivnemu mnenju o zadovoljivem praktičnem usposabljanju študentov in njihovem uvajanju v 24-urno dežurstvo ter izvedbi mobilne klinike, je ocenila, da mora imeti Veterinarska fakulteta lastno celodnevno dežurno službo za vse živali, povezano z mobilno kliniko, ter biti 24 ur dnevno, celoletno, na razpolago strankam, ki se lahko oglasijo na klinikah. Zaenkrat Veterinarska fakulteta ne razpolaga s telefonsko številko, na katero bi lahko stranka poklicala kadarkoli ponoči; niti ni zvonca, s katerim bi lahko nekdo ponoči poklical dežurnega veterinarja. ECOVE je zato presodila, da je odsotnost 24-urne dežurne službe na Veterinarski fakulteti pomanjkljivost 1. kategorije, katera mora biti odpravljena v dveh letih. Do takrat VF pogojno ostane na seznamu pozitivno ocenjenih veterinarskih izobraževalnih ustanov.

7 VETERINARSKA ZGODOVINA Veterinar v škofjeloških hribih piše: Valentin Skubic, redni profesor v.p. PRAKTIČNA IZKUŠNJA toksikologa piše: Valentin Skubic, redni profesor v.p. Posijalo je sončno majsko nedeljsko jutro. Ravno sem se odpravljal z družino na nedeljski piknik na Gradišče nad Višnjo Goro, ko je zazvonil telefon.»tukaj Lado Ožura (naš študijski kolega, terenski veterinar v Rogaški Slatini). Imam hud primer morebitne zastrupitve večjega števila krav s škropilom proti plevelu (herbicidom). Kaj naj storim?«moje vprašanje je bilo:»opiši mi, kako je prišlo do zastrupitve in predvsem povej za katero škropilo gre, če je znano.ja, kmet ima tule škatlo od Atranizina, s katerim je pred tednom dni škropil proti plevelu v koruzi. Ostanek škropila, kakih sto litrov, je pustil za živinskim hlevom, da bo poškropil koprive in ostali plevel za hlevom, vendar je na to pozabil. Krave, ki so se vračale s pomladne paše so bile žejne in so vse škropilo popile.«moje prvo vprašanje je bilo:»ali je bila voda v sodu bistra?kako naj vem, krave so vse popile,«je bil odgovor.»ali je v sodu bela usedlina?«je bilo moje naslednje poizvedovanje. Odgovor je bil:»v sodu je na dnu bela snov«.»samo malo počakaj, da pogledam v priročnik.«atranizin ni topen v vodi in se uporablja v obliki vodne suspenzije.»na hitro mi povej še, koliko časa je stalo škropilo v sodu?en teden,«se je glasil odgovor. Na osnovi teh informacij sem lahko potolažil kolega na terenu:»ničesar ne podvzemaj, strup je ostal na dnu in ga neškodljivo odstranite. Krave naj imajo na voljo dovolj čiste vode za pitje in vse bo v redu«. Čez kakih deset dni sem dobil iz Rogaške Slatine paket, v katerem je bilo 6 zelo lepih kelihov za belo vino. Niso bili brušeno nakiteni, kar mi je bilo še posebno všeč, bili pa so iz kristalnega stekla in zelo lepo oblikovani. Po toliko letih imam samo še tri in vselej, ko kaj popijemo iz njih, se spomnim tega uspelega dogodka in seveda kolega Lada, ki je tako lepo izrazil svojo hvaležnost. Med veterinarji se to, žal, redko zgodi. V Škofjeloškem hribovju, kjer so si ponekod kmetije oddaljene med seboj skoraj celo uro hoda, so imeli navado, da so sporočila za veterinarja puščali kar zataknjena za železno ograjico v kapelici na razpotju nedaleč od samotne kmetije. Do tja je prihajal veterinar vsakodnevno tudi zaradi osemenjevanja. Bilo je to v časih, ko še stacionarnih telefonov pri nas na deželi ni bilo, kaj šele mobitelov. Operativni veterinar je tako nekega dne našel za ograjico kapelice zataknjen listek z zapisom:»prid h nam, karava se gon«. Nobenega podpisa, nobenega naslova ni bilo. Kaj storiti? Veterinar je šel povprašat k bližnji kmetiji, če so videli koga, ki bi lahko pustil to sporočilo. Nihče ni ničesar vedel in tudi po pisavi ni bilo moč prepoznati, kateri kmet bi to lahko bil. Ko so že skoraj obupali, da bodo našli rešitev, so šli povprašat še staro mamo, ki si je v zapečku grela svoje stare kosti, če je koga videla. Težko so jo prebudili, ker je ravnokar malo zadremala in ko je prišla k sebi, je povedala, da je zjutraj videla tega in tega kmeta ob kapelici.»sm še djava, kaj se ta antikrist mota okroh naše kapelce,«je znala povedati. In tako je iznajdljivi veterinar le prišel še pravočasno na pravi naslov. Kako drugače kot danes, ko bodo veterinarji kmalu semenili krave kar preko interneta! Ta zapis posvečam spominu svojega pokojnega generacijskega kolega mag. Toneta Globočnika, kateremu se je ta dogodek resnično pripetil. ŠSVF 2009/10 Da boste vedeli, kdo letos zagovarja pravice študentov in koga pocukati za rokav, če vas kaj muči :) 1. letnik: Mitja Miklavčič, Boštjan Kranjc 2. letnik: Simon Planko 3. letnik: Tamara Dolenšek, Tanja Knific, Domen Štritof 4. letnik: Tilen Keršič, Alja Kastelic 5. letnik: Marko Topolovec, Urša Andromako Absolventi: Nejc Višnar, Ana Kapelj Predsednik: Tilen Keršič RUCTUS, januar

8 INTERVJU PAVEL KVAPIL doktor, ki prisega na češko pivo Pogovarjala se je Andreja Kastelic Vsi, ki ste kdaj srečali Pavla Kvapila, ste si ga zagotovo zapomnili zaradi karizmatične slovenščine z rahlim češkim naglasom in pozitivne energije, ki jo ves čas oddaja. Delal je z veterinarji po mnogih evropskih državah in na koncu uresničil svoje sanje v Sloveniji. Je veterinar najrazličnejših živali, ki prebivajo pod Rožnikom v ljubljanskem živalskem vrtu. Kljub zahtevnemu in odgovornemu delu se že na daleč vidi, da v svojem delu uživa. O tebi vem, da si prišel v Slovenijo, ker je tvoja punca Špela Slovenka in da si nato postal veterinar v ljubljanskem živalskem vrtu. Razloži mi bolj podrobno, kako te je življenjska pot pripeljala do točke, kjer si sedaj. Študiral sem v Brnu na Češkem. Kot študent sem predvsem v drugi polovici študija veliko hodil na prakso v tujino. Bil sem v Nemčiji, Avstriji in na Švedskem. Špelo sem spoznal, ko je prišla za en mesec na prakso v Brno s prijateljico. Do takrat sploh nisem vedel, da Slovenija obstaja. Naslednje leto smo jo šli obiskat v Slovenijo, nato pa sem prišel še na prakso preko CEEPUS na KKMŽ in Kliniko za eksotične živali v Ljubljano. Ti si študiral v Brnu, Špela v Ljubljani. Od kod odločitev, da se preselita v Slovenijo? Za Špelo je bila večja verjetnost, da dobi delo v veterini na Češkem, zato sva začela tam. Delala sva v Pragi. Takrat sva ravno začela hoditi skupaj. Pustila sva si odprte možnosti. Če enemu država ne bi bila všeč, bi se odločala naprej ali se preseliva v Slovenijo ali pa kam drugam, npr. v Anglijo. Ostala sva skupaj in čez čas si nisva več mogla predstavljati, kako bi tam vzgajala otroke, ker nama je bila Praga za to prevelika, čeprav nama je bilo delo tam všeč. Delala sva na kliniki za pse in mačke, ki je nudila tudi svetovanje živalskemu vrtu. Nato pa sva se preselila v Slovenijo Še vedno pogrešaš dom? Ne, nikoli ga nisem, ker sem že prej veliko potoval. Tukaj mi je všeč in mislim, da bom kar ostal. Delo v živalskem vrtu zveni zelo zanimivo. Kaj je v tvojem delu rutina in katere so bile unikatne veterinarske izkušnje? V živalskem vrtu je rutina veliko birokracije. Slaba stran te službe je tudi, da z veliko živalmi sploh nimaš kontakta, dokler ni z njimi res hudo. Divje živali ne pokažejo toliko simptomov bolezni kot domače. Veterinar za male živali se ne zaveda, da ti lahko lastnik o živali zelo veliko pove, ker ji je zelo blizu. Včasih se ti v ambulanti kar ne da pogovarjati z lastniki, ampak ti definitivno zelo olajšajo delo! Tudi naši oskrbniki zelo dobro poznajo nekatere živali, za njih namreč zelo dobro skrbijo, vendar vseeno divje živali nikoli ne pokažejo toliko kot domače. Je pa to delo fizično težko, moško delo. Meni je pri delu všeč, da ne sedim v ambulanti cel dan, ampak lahko hodim okrog in opazujem živali. Vsi živalski vrtovi namreč temeljijo na dobri preventivi; to je moja dnevna rutina, kurativa pride na vrsto šele, če se kaj hudega zgodi. Zelo zanimiva je bila v zadnjem času kotitev perzijskega leoparda (na fotografiji), kar se je zgodilo prvič v zgodovini živalskega vrta. Zgodilo se je čisto po naključju. Že nekaj let smo imeli par, ki ni hotel imeti mladičev. Oskrbniki so enkrat opazili, da se samica nekam čudno obnaša. Pomislili smo, da je breja, zato smo ji pripravili poseben prostor, kjer bi lahko kotila. Leopardi kotijo v votlini ali zelo gostem grmovju, zato smo ji pripravili tako mesto, kjer se je počutila varno. Samice so breje 105 dni. Čakali smo in čakali, pa ni bilo nič. Potem pa, ko smo par ponovno združili, je čez tri mesece dobila mladiče. Ločitev je bila očitno odločilna, da se je v samici zbudil spolni nagon. Sedaj bosta samec in samica spet ločena, vse dokler bodo mladiči z materjo. Ja, to je bilo kar luštno... Če se živali parijo, je to znak, da se dobro počutijo. Npr. z arami je tudi zelo težko. V naravi se oblikuje par, ki si najde ustrezne pogoje in potem imajo lahko mladiče do konca življenja. Da ti v živalskem vrtu to uspe, je zelo velik dosežek, ker so papige tako zahtevne; malenkosti so na koncu odločilne. Spomnim se, da sem bil na obisku na Češkem, kjer imajo redko vrsto are. Bili so zelo ponosni na svoje mladiče, ampak kje so jih imeli V kleti, kjer je bila visoka vlaga, nič svetlobe, slab zrak, niti skreta ne bi hotel imeti v takem prostoru; tem papigam pa je bilo tam nadvse všeč in samo tam so imele mladiče. To so odkrili čisto po naključju, ko so jih za nekaj časa prestavili zaradi prenavljanja in tam se je par odločil za mladiče. Za take uspehe je potrebno v živalskem vrtu veliko izkušenj in poskusov. Delno si zaposlen tudi v Veterinarski ambulanti Buba, tako da te lahko kdaj pa kdaj vidimo tudi v ambulanti v Grosupljem ali v zavetišču Gmajnice. Ti ustreza ta raznolikost ali je težko biti dober na toliko različnih področjih? Moja naloga je, da dobro poznam problematiko živalskih vrtov. Na tako širokem področju ne morem nikoli vsega vedeti, zato nujno potrebujem povezave z ostalimi strokovnjaki na različnih področjih. Raznoliko delo mi je všeč. V zavetišču rad delam, ker imam tam tedensko operacije in tako ne pridem iz prakse; v Grosupljem pa lahko izvajam tudi bolj zanimive operacije in ohranjam diagnostično razmišljanje. Na Češkem sem bil navajen na zelo visok nivo diagnostike, vse sem lahko naredil takoj. V diagnostičnem algoritmu sem 8 RUCTUS, januar 2010

9 prišel skoraj do konca, v živalskem vrtu pa vsaj zaenkrat nimam te možnosti. Delo s psi in mačkami v ambulanti mi daje možnost, da razmišljam diagnostično, to pa lahko prenesem potem na vse živali. Imaš tudi doma živalski vrt? Ne, se kar držim meje. Imam par divjih plazilcev, škorpijone, psa in seveda otroka, ki je najbolj zahtevna žival. Pred kratkim si postal očka. Koliko svojega časa, ki bi ga raje preživel doma, moraš žrtvovati za zdravljenje živali? Trenutno sem zaposlen za polni delovni čas v živalskem vrtu, dodatnih 20% v Bubi in tu so še dežurstva, ki pa jih je na srečo v ZOO čedalje manj. V službi sem veliko časa. Dvakrat do trikrat na teden delam od osmih zjutraj do sedmih zvečer. Zaenkrat gre. Kot sem se naučil od kolegov doma poskušam čimbolj izkoristiti čas. Delo me zelo veseli, tako da mi ni problem toliko delati. Ne predstavljam si, da bi delal nekaj, kar me ne veseli in bi samo gledal na uro; češ, kdaj bo že konec, da grem lahko domov. Občasno se srečaš s slovenskimi študenti v zavetišču Gmajnice in v ZOO-ju. Se ti zdi odnos naših študentov do poklica kaj drugačen kot v Brnu? Zdaj sem že kar nekaj časa v praksi, tako da si ne bi upal ocenjevati vas kot študente. Primerjam lahko naju s Špelo, ker sva bila isti letnik ona v Ljubljani in jaz v Brnu. Ona je imela boljše ocene kot jaz, vendar se mi zdi, da smo bili češki študenti bolj teoretično pripravljeni. Jaz sem študiral šest let (kar boste tudi tukaj imeli po novem) in za posamezen izpit smo češki študenti porabili več časa. Največ se pa tako ali tako naučiš iz prakse. Že ko sem začel študirati, sem vedel, da bom na koncu študija dobil naziv, šele čez čas pa bom postal veterinar. Od študija nisem imel velikih pričakovanj, drugače bi bil najbrž razočaran. Pri študentih, ki jih tukaj srečujem, me moti, da se premalo sprašujejo ZAKAJ?. Ko sem bil na Dunaju, smo študenti med malico stopili v krog skupaj z veterinarjem in se pogovarjali o primeru. Takrat je vsak postavil kakšen zakaj Zakaj se to lahko zgodi?, Zakaj je tako in ne drugače? Tukaj mi manjka ta spirit of veterinary medicine. V Avstriji in na Švedskem vidiš študente in veterinarje, ki so res navdušeni nad tem, kar delajo. Delajo že dvajset let, ampak še vedno imajo entuziazem. Ko dobijo psa na mizo, takoj vidiš, kako se jim v glavi nekaj kuha. Tukaj sem to doživel na eksotih pri Jošku Račniku in pri Alenki Seliškar na KKMŽ. Ta spirit mi pri študentih manjka. Ko pridejo na Gmajnice jih vedno sprašujem: Kaj bi dal za anestezijo in kakšen odmerek? Kaj je to, zakaj si izbral to? In takoj dobijo tak čuden izraz na obrazu; kot na izpitu, ko nečesa ne vedo in je tema. Saj je vseeno, če ne veš, pa reci: Ne vem, daj mi mir, ali pa Povej mi, da se bom naučil pomembno je, da razmišljaš. Kaj pa zabave? Si s svojimi sošolci veliko žural v študentskih letih? V Brnu seveda veliko žurajo. Tudi jaz sem (to je zvenelo kot priznanje kriminalnega dejanja op.a.). Veterinarska fakulteta je bolj majhna in veterinarji smo glede povezanosti nekaj posebnega. V študentskem domu sem živel s pravnikom in študentom medicine in ti so imeli popolnoma drugačne odnose med seboj, tudi kar se tiče odnosov med moškimi in ženskami. Na veterini pač ni takih razlik med spoloma. Če punce ravno tako kot fantje kravi vtaknejo roko v rit, da potipajo jajčnik, potem je težko delati razlike. Se ti zdi, da je tekom študija premalo prakse? Tukaj se študenti kar naprej pritožujemo, da nimamo dovolj praktičnega dela. To ni čisto res; če hočeš, lahko veliko poskusiš. Imate npr. zavetišče, ki je odprto za študente. Takšne možnosti mi v Brnu nismo imeli. V tujini imajo kje več prakse, kje pa še manj. Vse je odvisno od tebe če hočeš, imaš možnost. Zakaj bi priporočil študentom, da si poiščejo strokovno prakso tudi v tujini? Kamorkoli greš, ti dajo veliko možnosti za praktično delo. Če povem iz lastnih izkušenj ko je Špela prišla na Češko, je delala s profesorjem na kirurgiji. Češki študenti niso mogli operirati, ker jih je bilo preveč, da bi prišli vsi na vrsto; ko pa so prišli študenti iz tujine, so bili lahko zraven in tudi veliko delali sami. Enako je bilo z mano, ko sem prišel v Slovenijo. Vseeno je, kam greš. Seveda boljša kot je fakulteta, več znanja lahko dobiš; vendar tudi, če ne izbereš najboljše fakultete, je pomembno, da spoznaš nove ljudi, vidiš nove stvari in dobiš bolj objektiven pogled na svojo stroko. Slovenija je majhna država z veliko študenti veterine, ki po diplomi težko najdejo delo v svojem poklicu. Je na Češkem tudi tako? Na Češkem je lažje, ker je država večja. Vsako leto konča študij od 80 do 100 študentov, prebivalstva pa je petkrat več kot v Sloveniji. Vsakdo ima možnost, da dobi službo, zato je tudi Špela šla najprej delat na Češko. Veterina je tudi drugače organizirana. Ni kmetij kot tukaj, z nekaj deset kravami tam imajo podjetja s 500 kravami, kjer je en veterinar zaposlen le za en hlev. Na Češkem ni več ambulant, kjer bi veterinar zjutraj hodil po terenu, popoldne pa bi imel še dve uri ambulanto za male živali. K takemu veterinarju najbrž ne bi nihče peljal svojega psa. Če imaš psa, greš pač k strokovnjaku za pse. Na Češkem je zelo veliko psov in mačk in ljudje so pripravljeni veliko plačati za dobre usluge. Zelo dobro je razvita struktura specializacije, čeprav je tudi Češka še vedno kakih deset let za Anglijo, kjer imajo že praktično perfektne strukture na vseh področjih. Če veterinar ne pozna odgovora, lastnika napoti naprej k strokovnjaku, ki se ukvarja samo z določenim področjem. Opažam, da je to v Sloveniji še zelo v povojih. Katere so po tvojem mnenju ključne stvari, ki jih moraš osvojiti kot študent, da imaš večjo možnost dobiti zaposlitev, ki si jo želiš? Na razgovoru za delo je bistveno, da prepričaš delodajalca, da si pravi. Vsak rabi poseben pristop, Pri študentih, ki jih tako da moraš znati tukaj srečujem, me prebrati ljudi. Ni pa nobenega pravila. moti, da se premalo sprašujejo ZAKAJ?. Manjka mi ta spirit of veterinary medicine. Tukaj vidim, da študenti kar veliko hodite v tujino, ampak vprašanje je, če tudi kaj prinesete nazaj. Če se ne naučiš nič konkretnega, pojdi raje potovat kar tako, ne kot veterinar! Če pomislim nazaj, v čas svojega študija Običajno je bila na vajah klasična situacija: pes na mizi in okrog 12 študentov. Asistent je rekel, da lahko nekdo zašije rano. Punce (ponavadi je bila punca, ker je bilo 10 punc in samo kakšen fant), ki so se običajno zrinile naprej in zašile rano, kasneje sploh niso delale v klinični praksi, ampak v farmaciji ali v podjetju, ki se ukvarja s prehrano. Taki, ki pa so veliko žurali in jim je bilo za delo na fakulteti vseeno in za katere si nihče ni mislil, da bo kdaj kaj iz njih, pa so postali dobri veterinarji z občutkom za živali. Tvoj priimek je Kvapil. Te Slovenci pogosto sprašujejo, kaj boš pil? Kvapil je tudi na Češkem kar smešen priimek, pomeni pohitel v stari češčini. Slovenska verzija mi je bila v začetku sicer zelo smešna, ampak ker so me ljudje že tisočkrat vprašali isto, mi zdaj vse skupaj ni več tako zabavno. Katero pivo je boljše: slovensko ali češko? Pivo mi je pa še vedno boljše češko. Vprašaj še enkrat čez nekaj let. RUCTUS, januar

10 strokovni članek Vnetje zunanjega sluhovoda (Otitis externa) obravnava kliničnega primera pri psu Avtorji: Ana Kapelj, absolventka; doc.dr.tina Kotnik, dr.vet.med. VF, Klinika za kirurgijo in male živali Otitis externa (OE) ali vnetje zunanjega sluhovoda je najpogostejša bolezen zunanjega sluhovoda pri psih in ima multifaktorielno etiologijo (1). Najbolj je relevantna klasifikacija, ki vzročne dejavnike deli na pogojne, primarne, sekundarne in pomožne. Klinik mora vedno stremeti k temu, da odkrije čim več vzročnih dejavnikov, saj večino kroničnih OE povzroča vsaj en primarni in en ali več drugih vzročnih dejavnikov in če ne odkrijemo vseh, naše zdravljenje ne bo uspešno (2). vir: internet POGOJNI DEJAVNIKI Pogojni dejavniki povečujejo možnost za nastanek OE. Vnetje povzročijo vedno skupaj z vsaj enim primarnim, sekundarnim ali pomožnim dejavnikom (2). Tako prekomerno izločanje ušesnega masla (ki je lahko primarno, torej idiopatsko) pogosto privede do sekundarnega bakterijskega ali glivičnega vnetja. Prav tako lahko do sekundarnega bakterijskega ali glivičnega vnetja privede prekomerno zaraščanje dlak v sluhovodu, prekomerna vlaga v sluhovodu ali obstrukcija sluhovoda, na primer zaradi novotvorbe (3). Uspešno zdravljenje OE je mogoče le, če prepoznamo in odpravimo vse dejavnike vnetja. PRIMARNI DEJAVNIKI Primarni dejavniki neposredno povzročijo OE. Po mnenju avtorjev so najpogostejši primarni dejavniki atopija, alergija na hrano, motnje v poroženevanju kože in ušesni zajedavci. Odločilnega pomena za uspešno ozdravitev je odkritje in odstranitev primarnega dejavnika (2). Ušesni zajedavci OE lahko povzroči več vrst zajedavcev, vendar je Otodectes cynotis najpogostejši. Povzroča 5-10 % vseh OE pri psih. Že dva ali trije zajedavci lahko povzročijo klinično zaznavni OE, zato jih pogosto, še posebej na začetku bolezni, ne odkrijemo (2). Alergije Atopija, alergija na hrano in kontaktni alergijski dermatitis lahko povzročijo vnetje zunanjega sluhovoda. Vnetje je bodisi posledica avtotravmatizacije ali pa alergična reakcija zajame zunanji sluhovod (na primer: OE je prisoten v 80 % primerov alergije na hrano) (3). Ugotovljeno je, da je pri pasmah koker španjel in labrador retriever OE lahko edini znak alergije na hrano. Tudi v primeru atopije je otitis lahko edini znak bolezni (2). Eritem uhlja in vertikalnega dela sluhovoda je pogost simptom alergije. Kronično alergijsko vnetje lahko privede do sekundarnega bakterijskega ali glivičnega vnetja (3). Pogosto se tudi zgodi, da kontaktni alergijski dermatitis povzročijo zdravila, ki se uporabljajo pri zdravljenju OE (npr. neomicin, propilen glikol) (2). Motnje v poroženevanju kože Te motnje se kažejo (poleg ostalih kožnih sprememb) kot kronično ceruminozno vnetje zunanjih sluhovodov, bodisi, da gre za primarno idiopatsko seborejo ali pa za sekundarne motnje v keratinizaciji, ki so na primer posledica hipotireoidizma ali motenj spolnih hormonov (3). 10 RUCTUS, januar 2010

11 Tujki Tujki največkrat povzročajo enostranski OE, redko odkrijemo tujke hkrati v obeh sluhovodih. Pes se praska po ušesu in otresa z glavo. Iz ušesa običajno ni izcedka, če pa tujka ne odstranimo pravočasno, se lahko razvije sekundarno bakterijsko vnetje z gnojnim izcedkom (2). Avtoimunske bolezni Avtoimunske bolezni lahko zajamejo zunanje sluhovode, vendar najpogosteje zajamejo le kožo uhljev. Najpogostejši je Pemphigus foliaceus. vir: internet SEKUNDARNI DEJAVNIKI Sekundarni dejavniki skupaj s pogojnimi privedejo do vnetja ali pa preprečujejo ozdravitev potem, ko je primarni vzrok že odstranjen. V kroničnih primerih je lahko prisotnih več sekundarnih dejavnikov in samo odkritje in odstranitev vseh omogoči popolno ozdravitev (3). Večino povzročiteljev, torej mikroorganizmov, najdemo tudi v zdravem sluhovodu in postanejo patogeni ob spremembi pogojev in/ali skupaj z drugimi dejavniki vnetja (2). Bakterije Najpogosteje izoliramo S. pseudintermedius in gram negativne bakterije Pseudomonas spp., Proteus spp., E.coli in Klebsiella spp. V zdravem sluhovodu gram negativnih bakterij ne izoliramo, ampak si jih tja zanese pes, ki se praska zaradi vnetja (2). Kvasovke Malassezia pachydermatis je najpogostejša kvasovka, ki sodeluje pri vnetjih zunanjih sluhovodov. Ima obliko arašida oziroma babuške in jo lahko najdemo tudi v 36 % zdravih sluhovodov psov. Pogosto spremlja otitis skupaj s Staphilococcus sp.. Literatura ta pojav razlaga s tem, da stafilokoki proizvajajo določen faktor, ki stimulira rast te kvasovke (2). Vnetje, ki ga povzroča M. pachydermatis, je pogosta komplikacija alergijskega otitisa in se lahko pojavi tudi kot superinfekcija po terapiji z antibiotiki (2). POMOŽNI DEJAVNIKI Pomožni dejavniki preprečujejo popolno ozdravitev zunanjega sluhovoda potem, ko smo primarni dejavnik že odstranili. Ti dejavniki predstavljajo patološki odgovor stene sluhovoda kot odziv na kronično vnetje. Od pogojnih, primarnih in sekundarnih dejavnikov je odvisno, ali bo vnetje prešlo v kronično fazo. Če so prisotni pomožni dejavniki, je zdravljenje potrebno usmeriti predvsem na njih, saj je zaradi teh dejavnikov sicer pravilno zdravljenje primarnega dejavnika lahko neuspešno (2). Med pomožne dejavnike štejemo hiperkeratozo, hiperplazijo, edem in fibrozo kože sluhovoda, hipertrofijo ali hiperplazijo ceruminoznih žlez, stenozo sluhovoda, mineralizacijo hrustanca, dilatacijo bobniča ipd. KLINIČNA SLIKA IN DIAGNOZA Značilni znaki OE so praskanje po ušesih in otresanje z glavo, pri napredujoči obliki pa še izcedek in neprijeten vonj. Zelo pomembni sta splošna in dermatološka anamneza. Izvedeti moramo, če se vnetje ponavlja sezonsko in če se pojavljajo spremembe tudi po drugih delih telesa in pri tem sumimo na morebitno alergijsko reakcijo ipd.(2). Med pregledom lahko najdemo rdečino, oteklino sluhovodov, luske, kraste, izcedek, neprijeten vonj in bolečino ob palpaciji. Spremembe lahko zaradi avtotravmatizacije zajamejo tudi odlakano kožo uhlja in obraza (3). Otoskopija Otoskopija je odločilna pri odkrivanju tujkov in novotvorb, pri ocenjevanju vrste vnetja in kroničnih sprememb sluhovoda, pomaga pa nam lahko tudi pri odkrivanju vnetja srednjega ušesa. Če sluhovoda in bobniča zaradi velike količine ušesnega masla ne moremo videti, je potrebno sluhovod sprati s sterilno toplo fiziološko tekočino (3), še pred tem pa vzamemo bris sluhovoda. Mikroskopska preiskava brisov zunanjega sluhovoda S sterilno vatenko vzamemo bris sluhovoda. Naredimo razmaz na predmetno stekelce in pregledamo nativno pri mali povečavi, pri čemer iščemo ušesne zajedavce (Otodectes cynotis, Demodex canis). Razmaz nato pobarvamo z Diff Quik barvilom in pogledamo na veliki povečavi, pri čemer iščemo glive, bakterije in vnetne celice (3). Bakteriološka in mikološka gojiščna preiskava Kadar želimo determinacijo mikroorganizmov in izdelavo antibiograma, sterilno vatenko pošljemo v mikrobiološki laboratorij, kjer material nasadijo na gojišča in določijo povzročitelja vnetja ter njegovo občutljivost na antibiotike. OPIS PRIMERA Psica Sena, pasme koker španjel, stara 6 let,telesne teže 13 kg, je bila pripeljana v Dermatološko ambulanto Klinike za kirurgijo in male živali Veterinarske fakultete v Ljubljani zaradi ponavljajočih se vnetij ušes. Iz anamneze smo izvedeli, da so lastniki prvič opazili težave z ušesi pri starosti dveh let. Psica je otresala z glavo po kopanju. Lečeči veterinar je postavil diagnozo Otitis externa bilateralis in vnetje zdravil z Otonazol ušesnimi kapljicami in raztopino Chlorhexiderm OTO. Vnetje se je pozdravilo, vendar ponovilo v močnejši obliki. Psica je pri pregledu otresala z ušesi in ni dovolila dotikanja ušes. DIFERENCIALNE DIAGNOZE Otocariasis Tujek v sluhovodu Alergijsko vnetje sluhovodov Klinični pregled in preiskave smo opravili pod pomirilom (Domitor - medetomidin hidroklorid-0,35 ml i.m.) ker pregleda ušes psica ni dovolila. Zunanja sluhovoda sta bila zamazana z rjavim, mazavim vnetnim eksudatom, sluhovoda sta bila eritematozna in edematozna. Desni zunanji sluhovod je bil bolj prizadet. Naredili smo brisa obeh sluhovodov, sledila je toaleta s toplo fiziološko raztopino, na koncu smo sluhovod osušili z 2ml 3 % ocetne kisline in ponovno otoskopirali. Prepričali smo se, da sta oba bobniča nedotaknjena, v sluhovodih nismo našli tujkov. Preiskava na ušesne zajedalce je bila negativna. Citološka preiskava brisa sluhovodov je v levem pokazala prisotnost epitelnih celic in Malassezie pachydermatis (5/OIF; oil immersion field = 1000x povečava), v desnem sluhovodu pa prisotnost vnetnih celic, RUCTUS, januar

12 strokovni članek paličastih bakterij in M. pachydermatis (15/ OIF). Bris desnega sluhovoda smo poslali na Inštitut za mikrobiologijo in parazitologijo VF za determinacijo bakterij in izdelavo antibiograma. Kožni alergijski test je pokazal pozitivno reakcijo na Dermatophagoides farinae (hišna pršica) +++, Tyrophagus putrescentiae (prehranska pršica) ++, Lepidoglyphus destructor (prehranska pršica) +++, Acarus siro (prehranska pršica) +++ in Columba palumpus (golobji epitel) +++. Psico smo na koncu pregleda antagonizirali z Antisedanom (atipamezol hidroklorid) 0,2ml i.m. tako, da je prebujena zapustila kliniko. Gojiščna bakteriološka preiskava (po 24 urah) je pokazala prisotnost bakterije Pseudomonas aeruginosa. Antibiogram (po 48 urah) je bil naslednji: S (dobro občutljiv) na ciprofloksacin, gentamicin, tobramicin I (zmerno občutljiv) na marbofloksacin R (odporen) na cefaleksin, enrofloksacin, penicilin, trimetoprim+sulfametoksazol, tetraciklin in florfenikol DIAGNOZE: Otitis externa allergica sinistra et dextra Otitis purulenta dextra ZDRAVLJENJE Otomax 4gtt/12 ur Epi-Otic 2x tedensko izpiranje obeh sluhovodov Zantel 1,5 tbl / 24 ur, 2 dni zapored Dieta: 150g mesa dnevno (kozliček) + 250g priloge (ješprenj, polenta, ajdova kaša) Dermanorm olje 5ml dnevno v hrano Po 14 dneh je bila psica pripeljana na kontrolni pregled. Lastniki so upoštevali vsa navodila glede zdravljenja, vendar so kljub temu še vedno opažali izcedek iz obeh sluhovodov in 12 RUCTUS, januar 2010 vir: internet psica je ob pregledu še vedno kazala bolečino. Med otoskopijo smo opazili obojestransko črn vnetni eksudat, pod pomirilom smo naredili brisa obeh sluhovodov in ponovno toaleto s fiziološko raztopino in 2ml 3 % ocetne kisline. Po opravljeni toaleti sluhovodov smo opazili predrtje bobniča v desnem sluhovodu. Citološka preiskava brisa sluhovodov je v desnem sluhovodu pokazala prisotnost degeneriranih nevtrofilnih granulocitov, fagocitozo paličic in M. pachydermatis < 10/OIF ter v levem sluhovodu degenerirane nevtrofilne granulocite, fagocitozo paličic in M. pachydermatis 10/OIF. Topikalno zdravljenje s kapljicami Otomax smo zamenjali s sistemskim zdravljenjem s tabletami Ciprobay 80 mg /24 ur po jedi, intenzivirali izpiranje z raztopino Epi-Otic (1x dnevno), nadaljevali z dieto in Dermanorm oljem. Po treh dneh smo uspeli brez pomiritve opraviti kontrolni pregled. Med otoskopijo smo v sluhovodih opazili manj vnetnega izcedka, vendar je bil desni sluhovod še vedno močno edematozen in eritematozen. Citološka preiskava brisa desnega sluhovoda je še pokazala prisotnost posameznih fagocitiranih bakterij, medtem ko v levem sluhovodu nismo našli več bakterij, so bili pa še vedno prisotni degenerirani nevtrofilni granulociti. Predpisano zdravljenje (dieta, Dermanorm olje, Epi-otic in Ciprobay) smo dopolnili s tabletami Medrol 8 mg /24 ur. Pri kontrolnem pregledu 10 dni kasneje psica ni kazala več bolečine in je dovolila otoskopiranje brez pomirila. Vnetnega izcedka v sluhovodih nismo več našli, sta pa bila sluhovoda še vedno močno eritematozna. Citološka preiskava brisa sluhovodov ni pokazala vnetnih celic niti mikroorganizmov. Nadaljevali smo predpisano zdravljenje (dieta, Dermanorm olje, Epi-otic 2x tedensko, Ciprobay še 7 dni in Medrol 8 mg /24 ur še 7 dni, nato 8 mg /48 ur do kontrole. Psica je bila na kontrolni pregled pripeljana čez dva meseca, ko je bila že 3 tedne brez vseh zdravil. Spremenili so tudi dieto (kozje meso so zamenjali za konjsko in ribe) in opazili pojav driske. Pri pregledu smo ugotovili eritem sluhovodov, na ustnici pa se je pojavila bulica premera pol centimetra, ki je bila diagnosticirana kot histiocitom in zdravljena z mazilom Kuterid-G. Svetovali smo provokacijsko dieto in psica eno leto po zdravljenju nima več težav z vnetji sluhovodov in ne dobiva zdravil. Lastniki jo hranijo z doma pripravljeno hrano (ribe, govedina, riž, testenine in polenta). RAZPRAVA Najpomembnejše pri zdravljenju OE je, da odkrijemo in zdravimo hkrati tako primarni dejavnik vnetja kot tudi sekundarne, pomožne in pogojne dejavnike. V našem primeru smo odkrili, da je bil primarni dejavnik vnetja atopični dermatitis, ki se v 10 % primerov lahko kaže samo z vnetjem zunanjih sluhovodov (2). Psica je bila senzibilizirana na več okoljskih alergenov, ki se jim ni bilo mogoče v celoti izogniti. Pršice vrst Tyrophagus putrescentiae, Lepidoglyphus destructor in Acarus siro živijo v različnih vrstah hrane (npr. moka, suho sadje ipd) in v različnih briketih, zato literatura v teh primerih svetuje hranjenje z doma pripravljeno ali konzervirano dietno prehrano (2). Hišnim pršicam se popolnoma ne moremo izogniti, lahko pa uspešno zmanjšujemo njihovo populacijo v stanovanjih z rednimi ukrepi uničevanja pršic, ki po nekaterih podatkih lahko kar za 50 % izboljšajo stanje živali (4). Lastniku smo svetovali, naj se med sprehodi s psico izogiba krajem, kjer se zbirajo golobi. Kadar ta način zdravljenja (izogibanje alergenu) ne da zadovoljivih rezultatov in trajajo znaki alergijskega vnetja dlje kot 4-6 mesecev v letu je indicirano zdravljenje po postopku imunoterapije. Ta način zdravljenja bi lahko uporabili tudi v našem primeru, če bi se težave kljub ustrezni dieti ponavljale (2). Poleg primarnega (alergijskega) dejavnika vnetja smo v našem primeru odkrili in zdravili tudi dva sekundarna dejavnika vnetja; bakterijo Pseudomonas aeruginosa in kvasovko Malassezia pachydermatis. Kvasovke lahko v majhnem številu najdemo v kar 96 % zdravih sluhovodov psov in mačk (5) in postanejo patogene šele, ko nastanejo pogoji za razmnoževanje. Pogoji za razmnoževanje M. pachydermatis so v našem primeru nastali tako, da so zaradi alergijskega vnetja ceruminozne žleze v sluhovodu pričele proizvajati večje količine ušesnega masla, to pa je hranilo za kvasovko. Poleg povečanega izločanja ušesnega masla je alergijsko vnetje povzročilo naval krvi (hiperemija) in vnetnih celic s posledičnim edemom (izstopanjem tekočine iz krvnih žil v dermis), kar smo klinično opazili kot eritem in zoženje (stenozo) sluhovoda. Vnetni proces je povzročil srbež, zaradi srbeža pa si je psica v prizadeta sluhovoda

13 zanesla bakterijo Pseudomonas aeruginosa, ki sicer ni normalna prebivalka sluhovodov, jo pa najdemo v okolju, zlasti v vlažnem (6). Bakterija je pogojno patogena in se uspešno razmnoži na vneti ali ranjeni koži, kjer t.i. bariera kože ni več intaktna, in povzroči trdovratno in agresivno vnetje. V svojo okolico med drugim izloča proteolitične encime, ki omogočajo prodiranje bakterij globlje v tkivo in povzročijo spontano predrtje bobniča (7), kar se je zgodilo tudi v našem primeru. Poleg tega je ta bakterija sposobna tvoriti t. i. biofilm, ki otežuje dostop zdravilom in obrambnim celicam organizma (8). Je tudi zelo odporna proti različnim antibiotikom, zato moramo njeno občutljivost vedno znova ugotavljati s pomočjo antibiograma (9). To smo storili tudi v našem primeru in na podlagi izvida antibiograma zdravili topikalno s pripravkom, ki je vseboval gentamicin. Gentamicin je aminoglikozidni antibiotik, ki je že dolgo v uporabi, pa vendarle po naših izkušnjah pogosto deluje pri zdravljenju psevdomonasnega otitisa. Slaba stran tega antibiotika je, da je pri zdravljenju OE razmeroma varna le topikalna uporaba, kadar je bobnič nepoškodovan. Kadar imamo opraviti s predrtjem bobniča, je uporaba pripravkov, ki vsebujejo gentamicin (ali druge aminoglikozide), kontraindicirana. Dolgotrajnejša sistemska uporaba te učinkovine tudi ni priporočljiva, saj zaradi narave zdravila prihaja do kopičenja učinkovine v notranjem ušesu živali (kamor prispe hematogeno), kar lahko povzroči vestibularni sindrom z motnjami v ravnotežju živali, kar posledično vodi v usmrtitev (10). V našem primeru začetno zdravljenje z ušesnimi kapljicami Otomax (gentamicin 0,3 %, betametazon 0,1 %, klotrimazol 1 %) ni bilo uspešno, čeprav je bilo pravilno izbrano glede na občutljivost bakterije Pseudomonas aeruginosa in prisotnost kvasovke. Vzrok je morda bilo oteženo dajanje zdravila dvakrat dnevno, saj sta bila sluhovoda psice boleča. V takih primerih lastnik živali težko pravilno daje zdravilo, kar ima lahko za posledico neuspešno zdravljenje. Topikalno zdravljenje zato dopolnimo (v primeru predrtja bobniča pa nadomestimo!) s sistemskim zdravljenjem, kar smo storili tudi v našem primeru. Uporabili smo ciprofloksacin, ki je fluorokinolonski antibiotik s širokim spektrom delovanja in je bil ustrezen glede na izvid antibiograma. Poleg tega smo predpisali Dermanorm olje (omega-3 in omega-6 maščobne kisline), kar je priporočljivo podporno zdravljenje pri atopičnem dermatitisu, saj zavira nastajanje prostaglandinov in na ta način zmanjšuje vnetje in intenziteto srbeža (11). Epi-Otic je ušesno čistilo s ceruminolitičnim, antibakterijskim in antimikotičnim delovanjem (vsebuje 2,5 % mlečno kislino, 0,1 % salicilno kislino, dioctyl sodium sulfosuccinate -DSS-surfaktant, propilen glikol, jabolčno in benzoično kislino) in ga uporabimo pri predrtem bobniču le izjemoma (12). Antihelmintik Zantel (praziquantel, fenbendazol) smo predpisali preventivno, saj so lastniki povedali, da psica že 5 mesecev ni bila terapirana proti notranjim zajedavcem. Hipoalergeno (eliminacijsko) dieto smo predpisali z namenom diagnostike in terapije morebitne alergije oz. intolerance na hrano. Alergija na hrano se v 30 % primerov lahko pojavlja hkrati z atopičnim dermatitisom, zato je ustrezno sestavljena eliminacijska dieta obvezen sestavni del obravnave pacienta z alergijskim vnetjem kože (13). Predpisana dieta je vsebovala beljakovine in ogljikove hidrate, ki jih psica v svojem življenju še ni zaužila. Uporabo briketov smo odsvetovali, saj briketi lahko že industrijsko zapakirano vsebujejo prehranske pršice (14). Ko smo z antibiotiki uspeli pozdraviti gnojno vnetje in v citoloških preparatih ni bilo več najti bakterij, smo zdravljenje dopolnili s sistemskim glukokortikoidom metilprednizolonom (Medrol tbl), z namenom zmanjšanja alergijskega vnetja in srbeža. Zdravilo je zelo učinkovito in priporočamo njegovo uporabo vedno, kadar ugotovimo stenozo sluhovoda zaradi hiperemije in edema. Uporaba metilprednizolona pa je kontraindicirana dokler je gnojno bakterijsko vnetje aktivno, saj zdravilo med drugim zavira kemotakso nevtrofilnih granulocitov in s tem tudi zdravljenje bakterijskega vnetja (3). Toaleta sluhovoda je obvezni sestavni del zdravljenja. Priporočljivo je, da jo v začetku zdravljenja vsaj enkrat temeljito opravimo v ambulanti, nadaljuje pa lastnik živali doma. Po potrebi toaleto sluhovoda ponovimo ob vsakem kontrolnem pregledu živali, kar smo storili tudi v našem primeru (12). Dokler ne vemo, ali je bobnič nepoškodovan, lahko uporabljamo samo preparate, ki niso ototoksični. Najprimernejša je topla sterilna fiziološka raztopina, na koncu izpiranja pa uporabimo 3 %o cetno kislino, ki sluhovod osuši (15, 16). Izpiranje sluhovoda odstrani vnetni eksudat, omogoči, da lahko v celoti pregledamo sluhovod in bobnič in hkrati izboljša učinkovitost topikalne terapije, saj odstrani bariero med zdravilno učinkovino in tarčnim tkivom (15). Pomembno je, da pacienta naročimo na redne kontrolne preglede, saj se lahko stanje v sluhovodu spreminja, temu pa moramo prilagajati tudi način terapije, kar je lepo razvidno iz opisanega primera. ZAKLJUČEK Vnetje zunanjih sluhovodov pri psih je pogosto obolenje, ki ima lahko različne vzroke. Najpogostejši primarni dejavniki vnetja so ušesni zajedavci, tujki in alergijsko vnetje kože. Alergijsko vnetje veterinarji pri vsakdanjem delu premalokrat povezujemo z vnetjem zunanjih sluhovodov, zlasti takrat, kadar so očitno prizadeti le sluhovodi. Kadar primarnega dejavnika ne ugotovimo in odstranimo, se vnetje zunanjih sluhovodov ponavlja, kar lahko vodi v nepovratne spremembe prizadetih tkiv. Če se zavedamo, da bakterije in glive niso primarni dejavniki, ampak le spremljevalci vnetja zunanjega sluhovoda, bomo z ustrezno specialistično obravnavo živali omogočili pravilno zdravljenje. Literatura 1. Oliviera LC, Leite CAL, Brilhante RSN, Carvalho CBM. Comparative study of bicrobal profile from bilateral canine otitis externa. Can Vet J 2008; vol. 49: Scott DW, Miller WH, Griffin CE. Muller & Kirk s small animal dermatology. 6th edition. Philadelphia, Pennsylvania, USA: WB. Saunders Company, 2001: Kotnik T. Bolezni kože. Veterinarska fakulteta v Ljubljani, Ljubljana, 2003: Swinnen C, Vroom M. The clinical effect of environmental control of house dust mites in 60 house dust mite-sensitive dogs. Vet Dermatol 2004, 15, Tater KC, Scott DW, Miller WH e tal. The cytology of the external ear canal in the normal dog and cat. J Vet Med Ser A 2003; 50: Quinn PJ, Carter ME, Markey BK, Carter GR. Clinical Veterinary Microbiology 1994, Wolfe publishing, London. 7. Gotthelf LN. Diagnosis and treatment of otitis media in dogs and cats. Vet Clin Small Anim 2004, 34; Weese JS. A review of multidrug resistant surgical site infections. Vet Comp Orthop Traumatol 21, Šeol B, Naglić T, Madić J, Bedekovič M. In vitro antimicrobial susceptibility of 183 Pseudomonas aeruginosa strains isolated from dogs to selected antipseudomonal agents. J Vet Med B 2002, 49: Nuttall T, Cole LK. Evidence-based veterinary dermatology: a systematic review of interventions for treatment of Pseudomonas otitis in dogs. Vet dermatol 2007, 18; Higgs GA. The effects of dietary intake of essential fatty acids on prostaglandin and leukotriene synthesis. Proceedings of the Nutrition Society (1985), 44, Nuttal T, Cole LK. Ear cleaning: the UK and US perspective. Vet Dermatol 2004, 15: Cestnik V, Kotnik T, Pavlica Z, Pavlin D, Pečar J, Tozon N.Izbrana poglavja iz bolezni prebavil pri psu in mački. Ljubljana: Veterinarska fakulteta, str. 14. Brazis P, Serra M, Selles A, Dethioux F, Biourge V, Puigdemont A. Evaluation of storage mite contamination of commercial dog food. Vet Dermatol 2008; 19; Engler KS. The Good, the Bad, and the Smelly: Otitis externa Reviewed, navc/2007/sae/329.asp?la=1 16. Bussieras J, Barlerin L, Polack B e tal. Acetic acid and otitis due to Pseudomonas aeruginosa in dogs. Rev Med Vet 1998; 149: RUCTUS, januar

14 PRAKSA Tujina kliče piše: Andreja Kastelic Bolj kot se študenti približujemo koncu študija, bolj se poraja vprašanje: Kaj pa, če bi šel na prakso v tujino, preden zaključim študij? Veliko študentov ostane na tej točki in ne naredi naslednjih korakov do dragocenih izkušenj izven naših meja. Vsakdo, ki pa se je vrnil iz tujine, je z velikim navdušenjem razlagal o svojih izkušnjah, tako da ne oklevajmo izkoristimo možnosti, ki jih imamo tekom študija. Spoznali bomo nove prijatelje, dobili nov zagon za delo in nenazadnje bomo v svoj CV ob zaposlitvi lahko napisali svoje izkušnje v tujini, ki bodo vsekakor velika prednost za našo zaposlitev. Tukaj je seznam možnosti, ki jih imamo Največkrat si študenti veterine organiziramo prakso preko organizacije IVSA. To poteka tako, da za rokav pocukamo predstavnika IVSA, Živo Černe, ki je letos t.i. exchange officer (EO); ji povemo, v katero državo bi radi odšli ter kdaj in katero področje dela nas zanima. Ona nam preko predstavnika v tej državi najde primerno kliniko in prenočišče, ki je največkrat brezplačno. Potne in ostale stroške si krijemo sami. Kako uspešno bo naše iskanje prakse prek IVSA je odvisno predvsem od motiviranosti in iznajdljivosti EO-ja v želeni državi, zato se le pozanimajte, katere države so trenutno bolj IVSA-aktivne. Prijaviti se moramo približno 6 mesecev prej, možne so tudi last minute ponudbe 2 meseca prej, vendar nikar ne odlašajmo s prijavo, da ne ostanemo praznih rok. Preko IVSA so možne tudi skupinske izmenjave, letos pa pripravljajo tudi pomoč pri strokovnih praksah po Sloveniji. Pod okriljem Univerze v Ljubljani so na voljo študentske prakse, ki nudijo študentom mesečne štipendije. Najbolj poznana je ERASMUS izmenjava, ki se ji je pridružila tudi ERASMUS praksa. Poklicno izobraževanje ter usposabljanje pa pokriva izmenjava Leonardo da Vinci. Rok za prijavo je za program Erasmus in za program Leonardo da Vinci za naslednje šolsko leto. Vse podrobne informacije najdemo na: na naši fakulteti pri ge. Vanji Kovač na koncu hodnika Inštituta za zdravstveno varstvo in gojitev divjih živali, rib in čebel Na internetni strani Univerze v Ljubljani najdete v meniju Mednarodno sodelovanje in izmenjave Aktualna ponudba tujih štipendij možnosti izmenjav, ki jih financirajo posamezne države. KOMISP je slovenska zveza mednarodnih študentskih organizacij, ki deluje pod okriljem Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Sestavlja ga 18 društev, ki omogočajo mednarodno sodelovanje (med njimi tudi IVSA). Večina združenj se navezuje na posamezne fakultete, nekatere med njimi pa bi prišle v poštev tudi za nas (IESTE, BEST, AIESEC ). V današnjih časih pa ima že vsaka malo večja klinika svojo internetno stran, zato nam kot zadnja možnost ostane, da sami pogooglamo po veterinarskih klinikah in organizacijah v želeni državi ter napišemo nekaj (vedno bolje kako več kot manj!) prošenj za prakso. Seveda si moramo sami tudi urediti bivališče v času prakse, morda pa nam bodo tudi pri tem lahko svetovali na sami kliniki, kjer so nas pripravljeni vzeti, ali pa nas bodo bolj prijazni celo začasno namestili pri katerem izmed zaposlenih. 14 RUCTUS, januar 2010

15 Praksa v ameriki piše: Matija Čakš in Jaka Kastelic Kako se je pravzaprav vse začelo? Sediva v Barjancu in se ob koncu 4. letnika vprašava:»pa ja ne bova edina študenta, ki v času svojega študija ne bosta nikamor šla!?«po nekaj gemištah sva že izbrala termin in lokacijo. Amerika! Pa zakaj Amerika? Mojster, Amerika tam je vse. Potem, ko sva se resno odločila, da bi rada svoje znanje nadgradila še z izkušnjami v tujini, sva poslala nekaj ov na različne klinike po Ameriki. Odgovor sva dobila samo od dveh in se nato odločila za kliniko dr. Williama Johnsona iz Leatherstocking Equine Centra v New Yorku. Na kliniki se ukvarjajo pretežno z zdravljenjem konj in govedi. Ko sva si uredila letalski karti, sva se v mrzlem januarju podala proti Ameriki. Ko sva prispela na J.F. Kennedy, sva prenočila v New Yorku v hostlu, ki je spominjal na CSI prizore. Po sedemurni vožnji z avtobusom sva prispela v Oneonto, majhen kraj na severu države New York. Nastanila sva se pri receptorki klinike Dorry in njenem možu Charlleyju. Prvi dan sva si ogledala kliniko, se spoznala z veterinarji in se namestila v novem domu. Klinika premore 30 boksov za konje, 4 bokse za porode kobil, operacijsko dvorano in opremljen laboratorij za reprodukcijo konj. Ukvarjajo se z vzrejo vrhunskih plemenskih kobil, z zbiranjem semena in osemenjevanjem. Najini dnevi na kliniki so potekali tako, da sva vsak dan odšla na teren vsak s svojim veterinarjem. Delo je bilo pestro in je potekalo ves dan. Bila sva 24 ur dežurna za porode, ki so se dogajali na kliniki. Delo, s katerim sva se srečevala, so bili pregledi na brejost na mlečnih farmah (opravilo, ki je lahko zelo naporno, če moraš pregledati več kot 200 krav naenkrat), dislokacije siriščnika (pri 15 primerih na dan so nama veterinarji pustili, da sva celo operacijo opravila sama), carski rezi pri kravah, mastitisi, rezanje parkljev in management prehrane na farmah. Pri konjih sva se srečala z več desetimi porodi, kolikami, vsemi vrstami šepanj, z izpadom maternice, pregledi na brejost ter nenehnimi problemi z očmi. Najin delovni dan se je začel ob osmih zjutraj in se končal okrog 18. ure. Med delom sva obiskovala moderno urejene in opremljene farme z več tisoč glavami živine ter tudi izredno dodelanimi konjskimi hlevi. Zaradi ogromnega števila živali sva imela priložnost preizkusiti skoraj vsa veterinarska opravila; od operacij do ultrazvočnih in rentgenskih pregledov. Teren je obsegal ogromne razdalje, tako da smo od ene do druge farme prevozili tudi do 100 kilometrov. Veterinarji so bili zelo strokovni, saj so nama ob vsakem primeru poleg praktičnega prikaza podali tudi ogromno teoretičnega znanja in razlage. Spoznala sva tudi, kakšen je pristop dela pri zdravljenju več sto tisoč dolarjev vrednih konj, pri katerih ni pomembna cena veterinarskih uslug, ampak dober izid zdravljenja. V lepem spominu nama bo ostalo osebje klinike in njihov prijazen sprejem. Še posebej sva bila vesela gostoljubja Dorry in Charlleyja, ki sta skrbela za najina želodca brez dna. Dorry se je izkazala kot izvrstna kuharica, Charlley pa kot dober kompanjon pri pitju piva. Najina pot se je po končani praksi nadaljevala nazaj v mesto New York, kjer sva si še en teden ogledovala znamenitosti in blišč mesta. Odločitev za opravljanje prakse v tujini in nabiranje novih delovnih izkušenj se je pokazala kot dobra, sploh z vidika pestrosti in raznolikosti dela. Vsem študentom, ki razmišljate o čem podobnem, lahko potrdiva, da je taka pot vsekakor dober izziv in možnost za nadgradnjo vašega znanja in praktičnega dela. RUCTUS, januar

16 PRAKSA Prostovoljno delo v indiji piše: Živa Černe Kot vsako drugo se je tudi to potovanje začelo z idejo ta se mi je utrnila na zimskem simpoziju IVSA 2008/2009 na Škotskem, katerega tema je bila dobrobit živali. Tam sem našla predstavnico britanske organizacije TOLFA (Tree Of Life For Animals), ki v Indiji vodi bolnico za živali, predvsem za potepuške pse in govedo. Gospa je bila zelo prijazna, hitro mi je prirasla k srcu in do ideje, da se sama odpravim v Indijo na omenjeno kliniko kot prostovoljka, ni bilo več daleč. Vzela sem tudi plakat z reklamo za omenjeno organizacijo, ki je nekaj časa visel na stopnišču na Gerbičevi, dokler ga niso brutalno»prerasla«druga obvestila. Torej, da zgodbo malo skrajšam čez nekaj mesecev sem se prijavila in imela v žepu letalsko karto, destinacija Delhi! Tudi z izpiti je šlo skozi v junijskem roku in tako je bil ves september 2009 rezerviran za indijsko dogodivšino. 16 RUCTUS, januar 2010 Že ob prihodu v Delhi sem doživela slavni kulturni šok. Naj sploh ne omenim, da mi najprej ni bilo jasno, kako naj dvignem kaj indijskih rupij, ker bankomati na letališču niso delali menda jih namenoma pokvarijo menjalničarji, da imajo več prometa v svojih menjalnicah z oderuškimi obrestmi. Prijazni fantje, ki sem jih spoznala, so me zapeljali do centra mesta. Tam sem našla delujoč bankomat in kavarno, kjer sem lahko čakala in pila čaj do prihoda vlaka. Ampak kako neznosna je prvi dan vročina, prah, vlaga v zraku, kupi umazanije, beda in vsesplošni radovedni pogledi domačinov... Sploh teh zadnjih sem se proti koncu mojega bivanja v Indiji že tako navadila, da je bilo kar čudno priti domov in biti neopazen v množici Moj vlak do Ajmerja je imel 2 uri zamude. To se nikomur ni zdelo nič tragičnega, po zvočniku sem slišala celo za nekaj vlakov, ki so zamujali po 12 in več ur vlak pa je bil, sicer star in razpadel, a v mojem,»višjem«razredu klimatiziran in s posteljami; dejansko precej udobnejši kot moderni vlak, ki me je dan prej peljal od doma v München! Kraj, v katerega sem po vseh peripetijah uspela priti, se imenuje Pushkar in leži v pokrajini Rajasthan. Gre za sveto mesto, saj leži ob svetem jezeru, v katerem se hindujci tudi kopajo, da bi se očistili. Oziroma so se v času mojega bivanja tam kopali v nekih umetno vzdrževanih mlakužah, saj je bilo jezero praktično prazno. Ker je mesto sveto za Hindujce, je v njem in okolici prepovedano prodajati vse vrste mesa, jajca in alkohol! (Upam, da ne bo kakšen zagrizen mesojedec ali žurer na tem mestu kar prenehal z branjem ) V eni od restavracij se je dalo dobiti jajca tako, na skrivaj v meniju imajo za jedi z jajci šifro»bismarck«. Drugače pa je mesto izredno prijazno, domačno, obvladljivo peš in polno prijetnih majhnih trgovinic ter restavracij s terasami na strehi in pogledom na jezero. Tudi ljudje, ki sem jih spoznala v našem hotelu in so potovali po celi Indiji, so bili nad Pushkarjem navdušeni in so rekli, da je to definitivno eden najprijaznejših krajev v Indiji. Najbolj znano je mesto po kameljem sejmu, ki se odvija vsako leto konec oktobra in v času katerega se majhno podeželsko mestece prelevi v središče države oziroma vsaj Rajasthana. Naš hotel seveda ni dosegal niti minimalnih evropskih standardov, vendar je bilo osebje tako prijazno in pripravljeno pomagati, da je to nadomestilo vse ostalo. Pa preidimo k bistvu prostovoljno delo Prostovoljci smo se vsak dan okoli devete ure zjutraj usedli na skuterje in odpeljali do približno 20 minut vožnje oddaljene klinike, ki stoji na samem v bližini vasice Kharekhari. Že sama vožnja vsak dan je bila užitek cesta je presenetljivo dobra in vodi po slikoviti dolini med hribi. Sicer se med vožnjo človek ves čas počuti kot v kaki računalniški igrici izogibati se je treba drugim mopedom, čredam koz in ovac, ki jih kmetje zjutraj gonijo na pašo; kakšni kravi, oslu, vodnemu bivolu, kamelam, tovornjakom in pri tem hupati kot ponorel, to je v Indiji itak vsesplošno sredstvo sporazumevanja na cesti. Na kliniki smo zjutraj najprej spili chai (izjemno sladek indijski črni čaj, pripravljen z 80% mleka in običajno dodatkom masale) z zaposlenimi in sprehodili nekaj psov. Nato smo se razdelili in je vsak de-

17 lal nekaj drugega zdravil pse v»hospitalu«, zdravil velike živali (torej večinoma krave in ovce, občasno kak osliček, premorejo pa tudi stalnega prebivalca konja s starim zlomom noge, ki krevsa naokoli, v času mojega bivanja v Indiji pa smo mu zdravili globok absces v bližini skrotuma), ali sodeloval pri anesteziji oziroma kirurgiji. Prvi dan me je precej šokiral način dela. Pri dnevnih pasjih terapijah je eden od zaposlenih zjutraj napikal igle z brizgami na stekleničke z zdravili in nato smo uporabljali iste igle in brizge za eno zdravilo za vse pse za s.c. in i.m. aplikacijo tisti dan. Večinoma smo pri teh terapijah čistili najrazličnejše rane, povijali pa le redko katero od njih, in aplicirali zdravila. Pa vseeno so se rane za čuda dokaj dobro celile, kljub vročemu vremenu in po mojem mnenju ne idealni oskrbi. Imeli so neko hudo smrdljivo ajurvedsko kremo za rane, ki je pri ne preveč globokih poškodbah delala čudeže. Premorejo osnovna zdravila, torej nekaj vrst antibiotikov kdaj bolj, kdaj manj pestro izbiro, odvisno od tedna; nesteroidne analgetike, antihistaminike, sprej za rane, ivermektin, vitamine, antibiotične kapljice za oči in ušesa veliko drugega pa tudi nisem videla, da bi uporabljali. Precej je bilo tudi bolj ali manj garjavih psov, ki so enkrat tedensko dobili ivermektin in kopel Taktic. Kar nekaj je bilo psov s prenosljivimi venerealnimi tumorji (TVT ali Sticker sarkom), ki so dobivali vinkristin in se kar uspešno zdravili. Diagnostike v sodobnem pomenu besede tam seveda ni. Ne premorejo ne rentgena, ne ultrazvoka, ne laboratorija za najosnovnejše preiskave telesnih tekočin. Orientirajo se pač izključno na podlagi kliničnih znakov in potem poskusno zdravijo. Tudi to lahko reši ogromno živali pušča pa te nemočnega, ko dobiš psa s hematurijo (namesto urina je občasno spuščal kar krvne strdke) in mu ne pomagajo ne štirje različni antibiotiki, ne antiparazitik za ledvične črve, ne zdravilo proti protozojem najverjetneje je šlo za karcinom sečnega mehurja, vendar tega seveda ni bilo mogoče dokazati. Imela sem priložnost videti tudi steklega psa in dve stekli telici, kar vsekakor niso bili lepi prizori. V primeru stekline dejansko tudi kršijo zakon in evtanazirajo kravo, navadno kar z magnezijevim sulfatom ali precejšnjimi količinami antiseptične raztopine in zraka v veno, saj je kaj drugega predrago. Druge hudo bolne ali poškodovane krave nimajo te sreče, umreti morajo naravne smrti; saj truplo vsake krave, ki ga odpeljejo iz bolnice, baje predstavniki oblasti odprejo, in pogledajo, ali je šlo za evtanazijo (ki je za krave ilegalna!). Večina krav v bolnici je imela zlomljene noge in posledično nameščene mavčne obloge. Krave namreč hodijo prosto vsenaokrog in pri obupnem indijskem prometu se pogosto zapletejo v prometno nesrečo. Ker jim ne morejo nuditi»prijazne smrti«, se pri TOL- FA pač trudijo narediti zanje, kar je v njihovi RUCTUS, januar

18 PRAKSA moči. Zlomi distalno od karpusa/tarzusa se običajno v mavcu še kar dobro pozdravijo, sploh če so zaprti. Pri odprtih zlomih pa prav tako naredijo mavec in na mestu rane izrežejo»okno«, ki ga prekrijejo s povojem in nato vsak dan čistijo. Pri tem lahko občuduješ na litre gnoja Poskušali so z mavcem tudi pri kravi, za katero je lastnik poklical reševalno vozilo šele 3 dni po zlomu in pri čemer je šlo za odprt zlom tibije, ven pa je gledalo okoli 10 cm kosti. Seveda se je čez nekaj dni mavec popolnoma skrivil in so ga morali sneti vprašanje pa je, koliko časa je še morala uboga krava ležati in trpeti, preden jo je sepsa ali kaj podobnega odrešilo muk. Hja, za svetost je očitno treba trpeti, bi lahko rekli. Poleg zdravljenja živali je glavni program TOLFA nadzor nad populacijo potepuških psov in cepljenje proti steklini ABC (Animal Birth Control) & Rabies vaccination program. Steklina je v Indiji še vedno ogromen problem, kar 70% svetovnih smrtnih žrtev stekline pri ljudeh odpade na Indijo, to je ljudi na leto. In kar v 96% se ljudje okužijo z ugrizom psa. Ta program je torej več kot potreben in se ga trudijo izvajati številne dobrodelne organizacije po vsej državi. TOLFA je odgovorna za območje mest Ajmer in Pushkar. Vsako noč lovijo pse po ulicah in jih na noč ujamejo približno 10. Naslednji dan se na teh psih opravi pregled pred operacijo, kjer pa ne komplicirajo pregleda se sicer sluznice, bezgavke, potipa abdomen (če gre slučajno za visoko brejo žival vendar smo na koncu sterilizirali tudi eno tako psico ), ugotovi se, ali ima pes oba testisa; in oceni, ali je žival preveč shujšana ali morda poškodovana in operacije ne bi prenesla. Naslednji dan smo živali operirali (vsak dan od 5 do 10 psov), pri tem pa smo za anestezijo uporabljali mešanico ketamina in ksilazina (zmešano v brizgi v razmerju 3:1), vsak pes pa je med pripravo na operacijo dobil še s.c. penicilin, meloksikam in cepivo proti steklini. Najbolj nenavadno se nam je vsem prostovoljcem (poleg mene so bili večinoma pravkar diplomirani Angleži iz londonske fakultete; en Izraelec, ki študira na Slovaškem, in ena Avstralka) zdela sterilizacija psice, opravljena z desne strani trebušne stene, ne pa iz mediane linije. Levi jajčnik je tako precej težko dobiti ven, vendar se tudi da. Smisel tega je kasnejša manjša kontaminacija operacijske rane, ko psica leži v boksu. Vedno smo delali ovarihisterektomije. Kot prostovoljce so nas pustili delati praktično vse vsak dan je eden operiral in eden skrbel za anestezijo (kar je pomenilo le»na uč«dodajanje omenjene anestezijske mešanice v i.v. kateter, ko se ti je zdelo, da anestezija popušča). Nekaj dni sem bila tako anestezist in imela pri tem obilico časa, da sem opazovala kirurge in potem, ko sem enkrat delala sama, sploh ni bilo tako težko. Po dveh opravljenih kastracijah sem jih naprej delala brez pomoči, pri sterilizaciji pa je vedno asistiral veterinar (in nekajkrat vmes tudi raje prevzel delo, ko je šlo za psice v estrusu in je šlo malo težje). Vsi psi v času mojega voluntiranja na kliniki so operacije preživeli in baje jim jih pogine manj kot 1%, pa še tisti so predhodno v zelo slabem stanju. Vse to me je zelo osupnilo, saj so pogoji v operacijski dvorani dokaj obupni. Delajo pogojno sterilno pribor sicer popoldne sterilizirajo v prazgodovinskem avtoklavu, vendar je potem za vse operacije enega dne isti, vmes se ga nič ne čisti in tudi s šivalnim materialom se dela skrajno varčno nič čudnega ni, če šivaš psa z nitko, ki je šla pred tem že čez 2 druga psa. Psi ostanejo na kliniki na opazovanju še vsaj 3 dni in vsak dan smo jim pregledali operacijske rane in jih očistili. Če se je kakšna rana vnela oziroma šivi razprli, so dobivali antibiotike in meloksikam ter ostali na kliniki, dokler niso bili OK. Spet presenečenje to se je dogajalo zelo redko, morda pri 5-10% primerih. Morda vse te izkušnje niti niso bile preveč dobre zame resno sem začela dvomiti o nujnosti vsega sterilnega dela, ki se nam ga trudijo vbiti v glavo tekom študija Tu in tam na kliniko pride tudi kaka bolj eksotična žival, trudijo se pač pozdraviti vse. Tako smo imeli enega pava z drisko; dve opici, ki ju je prizadel elektrošok (zelo rade se namreč obešajo po ne preveč varnih žicah); eno opico, ki jo je zbil avto; vodno bivolico s kroničnim mastitisom (ok, to tam niti ni eksotična žival, polno jih je in dajati antibiotik intramamarno ogromni živali, ki brca naokrog in je pri tem stojnica niti ne ovira preveč vam lahko zagotovim, da je adrenalinsko početje!), goloba z zlomljenim krilom, kunca itd. Kosilo nam je kuhala Sharda, žena enega od zaposlenih v bolnici. Vedno je šlo za pekočo indijsko zelenjavo (oni sploh ne marajo hrane, ki ne žge po ustih kot hudič) s chapatiji (t.j. indijskimi kruhki) ali riž. Posebno med ženskami v Indiji je velik problem slabokrvnost, saj je v njihovem dnevnem obroku minimalno beljakovinske hrane, morda nekaj mleka. Po kosilu smo še malo počivali in nato opravljali še prein post-operacijske preglede ter sprehodili preostale pse. Bokse v delu hospitala, kjer so bili psi na zdravljenju dlje časa, smo imeli prostovoljci namreč razdeljene med seboj, in naša naloga je bila, da»svoje«pse 1x dnevno sprehodimo po posestvu. Kljub temu, da je 18 RUCTUS, januar 2010

19 šlo večinoma za potepuške pse (redkokdaj je kak lastnik pripeljal svojo domačo žival), so se hitro navadili povodca in redkokateri je bil napadalen večinoma so bili izredno prijazni in lačni pozornosti. Popoldne smo še poskrbeli za razne živali (večinoma koze!), ki so jih kmetje lahko takrat brezplačno pripeljali na terapije. Nato pa smo okoli pete ure popoldne veselo odpujsali domov. Nisem pa v času mojega bivanja v Indiji le delala šla sem tudi na nekaj zanimivih izletov do bližnjih templjev na osupljivih lokacijah, na 24-urni safari s kamelami, pri čemer smo prespali v rajasthanski polpuščavi (spet za nekaj občutka o cenah: ta safari je stal približno 12 evrov s 3 obroki vred!); na nekajurni teren s konjem (pač nisem mogla zdržati cel mesec brez konj ), po odhodu iz Pushkarja pa sem v tednu, ki mi je še preostal do odhoda domov, dodobra spoznala še blišč in bedo Delhija, Mathuro (baje rojstni kraj lorda Krishne), Agro s slovitim Taj Mahalom in drugimi spomeniki, šla sem na rafting po sveti reki Ganges, postala strokovnjak za obupni indijski javni prevoz in še in še, ampak to je že druga zgodba! Seveda se na podobno dogodivščino lahko odpraviš tudi ti! Sicer moram priznati, da dvomim, koliko slovenskim študentom veterine bi se stvar zdela privlačna, saj moraš po pravici povedano kar nekaj plačati, da lahko delaš. Kriti si moraš letalsko karto, nato pa plačati še približno 500 angleških funtov za en mesec bivanja, pri čemer imaš plačan hotel in kosilo, dodatno pa si moraš plačevati zajtrke in večerje (to je sicer minimalen strošek, meni npr. v»fancy«restavracijah, kamor si domačini sploh ne morejo privoščiti iti jest, ni uspelo pojesti za več kot 1,5 evra hrane ). Po opisu teh cen vam je najbrž jasno, da plačaš veliko več, kot jih tvoje bivanje dejansko stane, sama klinika namreč deloma živi od denarja prostovoljcev. Vendar, ko vidiš, kaj vse se da narediti v Indiji, kjer je povprečen dnevni zaslužek dober evro, s 100 evri meni niti približno ni žal denarja, ki sem ga prispevala tej organizaciji, saj vem, da je bil porabljen za dober namen! Je pa presoja seveda prepuščena vsakemu posamezniku. Dejstvo je, da se lahko naučiš ogromno; oba veterinarja zaposlena pri TOLFA sta izredno potrpežljiva, prijazna in pripravljena razložiti vse, kar ju vprašaš; ne jezita se preveč na morebitne napake in vse to ti je dejansko v pomoč, da sčasoma postaneš bolj suveren pri svojem delu. Več informacij najdete na uk/, največ koristnih napotkov za potencialne prostovoljce se nahaja pod zavihkom»project Raja Volunteer Scheme«- ali pa me pocukajte za rokav, če me srečate kje na faksu, z veseljem vam bom odgovorila na morebitna vprašanja. RUCTUS, januar

20 PREDSTVALJA SE KLUB ŠTUDENTOV VETERINE za zaščito in pomoč živalim ANIMALIA piše: Anja Žnidaršič in Zala Rihar Novembra 2009 se nas je v študentski sobi zbralo sedem sprememb željnih študentk 3.in 4.letnika VF (Mateja, Lavra, Anja Ž., Anja M., Eva, Sara in Zala) in ugotovile smo, da bi bil že čas, da se študentje veterine ponovno zberemo in vključimo v verigo društev/klubov, ki se zavzemajo za pomoč živalim. Sprva smo želele obnoviti že pred leti ustanovljeno društvo Hepis, vendar smo se po dolgem razmisleku odločile, da bomo začele čisto na novo, z nekaterimi novimi idejami in zamislimi. Tako smo izglasovale novo ime kluba študentov veterine ANIMALIA in naše delo se počasi začenja... Odločile smo se, da bomo tudi v času študija s svojim znanjem pomagale živalim; s tem namenom je tudi bil ustanovljen ta klub. V kratkem se boste lahko vsi študentje veterine včlanili v klub Animalia in tudi sami postali aktivni ter sodelovali pri skrbi za zapuščene živali in hkrati naredili svoje prve veterinarske korake. Zaenkrat sodelujemo z zavetišči Gmajnice, Horjul in ODPMŽ, ki so bili naše pomoči in predlogov zelo veseli. V prihodnje pa upamo, da se bo naše sodelovanje razširilo še na številna druga zavetišča po Sloveniji. Med božično-novoletnimi prazniki je bil naš prvi plan zbrati čim več odejic, hrane, povodcev, posodic in igrač za zapuščene živali iz zavetišč ter jim tako otopliti in olepšati ledeno mrzlo zimo. Zbiramo tudi prispevke, s katerimi bi zavetiščem pomagali kupiti antiparazitike in cepiva; prispevali bi za operacije itd. Želimo pa ljudi tudi informirati o boleznih, preventivi in različnih posegih, ki bi živalim zagotovile ustrezno in dolgo življenje, saj z našim znanjem lahko k temu že veliko pripomoremo. Rade bi dosegle to, da bi ljudje, ko se odločijo za novega živalskega družinskega člana, raje odšli v zavetišče in si tam izbrali (seveda ob pomoči delavcev zavetišča) sebi primernega ljubljenčka. V ta namen bomo januarja postavile stojnico v centru Ljubljane. Prirejali bomo zabave, proti koncu februarja (če bo vse potekalo po načrtih) bomo priredile kulturni večer za zbiranje sredstev. V ta namen bodo študentje imeli pevske in plesne točke. Skušali bomo omogočiti vsem članom, da bodo čim bolj aktivno delovali na tistih področjih, ki so si jih oziroma si jih še bodo izbrali. Maja Čonč Člani kluba imate možnost sodelovanja na različnih področjih: osveščanje ljudi, da so živali živa bitja in da so njihova življenja ravno tako pomembna kot človeška, ter opozarjanje na mučenje živali; osveščanje ljudi o preventivni zaščiti živali; sodelovanje z zavetišči; sodelovanje pri operacijskih posegih (kirurška pomoč, ostale oblike zdravstvene pomoči); skrb za mladičke brez mamic (možnost začasne posvojitve živali, pri tem stroške krije klub Animalia); prirejanje dobrodelnih zabav. Smo mlade, polne optimizma in dobre volje ter srečne, da lahko pomagamo; gojimo upanje, da bodo nekoč vse živali imele topel ter prijazen dom in da bi jim bomo v bodoče lahko kot veterinarke tudi uspešno pomagale. To je naša edina želja in če si kdo izmed vas prav tako želi pomagati, naj se nam pridruži! Ambulanta za ptice, male sesalce in plazilce Kako pa se lahko včlaniš v naš klub? Prvi letniki se za prijavo in plačilo vpisnine obrnite na Saro Erjavec, v 2. letniku na Veroniko Einspiler, v 3. na Anjo Mlakar in Anjo Žnidaršič, v 4. letniku na Matejo Suklan in Lavro Zajc, v 5. letniku pa zbira prijavnice Janko Hribernik. Članarina znaša dva evra (hej, to je manj kot eno pivo!) Za vse informacije nam pišite na klub.animalia@gmail.com. V kratkem pa bomo postavili tudi lastno spletno stran. 20 RUCTUS, januar 2010

21 IVSA MOTIVACIJSKI vikend 2009 piše: Nejc Hren Tretji vikend v mesecu oktobru smo se veterinarska populacija družno in množično odpravili proti Kranjski Gori. Že neverjetno zabavna pot je nakazovala imeniten vikend. Ob prihodu smo poravnali obveznosti do IVSA in spoznali domačnost Porentovega doma. Takoj se je začutila neka posebna pozitivna energija. Sklepala so se nova prijateljstva, tkale ljubezenske vezi, razplamtele so se zanimive debate; skratka, bilo je neizmerno»fajn«. Naj izpostavim posebno fascinantno stvar, da leta in letnik študija nista bila pomembna, višji letniki so na nas mladce gledali kot na enakovredne sotrpine. Imenitno. Kot tradicija veleva neka hierarhija mora biti smo se tudi letos razdelili na hlapce in gospodarje. Študent s prvo udeležbo na motivacijskem vikendu je dobil oznako slave ; študent, ki je že prej prisostvoval na kakem motivacijskem vikendu pa je bil master. Stvar je bila sila zanimiva, saj smo se ta frišni hitro pokorili našim nadrejenim in jih razvajali z določenimi uslugami. Predvsem smo skrbeli za dušenje njihove žeje in lakote. Nič lažjega. Že prvo noč se je zabava razplamtela v polnem zagonu, plesalo in pelo se je na veliko; plesišče pa je kar kipelo od energije in dobre volje. Ure so hitro minevale in želja po horizontalni sprostitvi me je zajela šele ob svitu... Ker je bilo časa za spanje enostavno škoda, smo se zjutraj kaj hitro odpravili novim avanturam naproti. Izčrpani um smo si okrepili z sproščujočim in predvsem zelo zabavnim sprehodom do Krnice. Nekateri predstavniki petega letnika so nas neizmerno nasmejali s petjem zimzelenih melodij, ki jih je megafon ponesel daleč naokoli po prečudoviti pokrajini. Svoje pevske sposobnosti smo zvečer preizkusili še s pomočjo karaok, pri čemer je računalnik ocenjeval naše petje in nam pri tem nudil raznovrsten nabor spevov iz vseh vetrov. Tekmovanje je dobilo tudi epilog, dobili smo namreč naj glas motivacijskega vikenda; ki je, zanimivo, pripadel osebku moškega spola (!) Na popoldanskih predavanjih pa smo lahko spoznali neverjetne priložnosti, ki jih ponuja IVSA. Starejši člani so nam na zanimiv način predstavili delovanje same organizacije in aktivnosti, ki jih IVSA organizira; spoznali smo, kako poteka praksa v tujini ter študentske izmenjave. Predstavljeni so bili projekti prejšnjega leta: izmenjava s španskimi in južnoafriškimi študenti, praksa v Južni Afriki, Cro-Slo-Austro vikend, mednarodni kongres na Poljskem Ogromno priložnosti torej! Izvedli smo tudi volitve v IVSA odbor za novo študijsko leto, ki pa niso bile pretirano zanimive, saj je bil za vsako od štirih mest nominiran le en kandidat vse te smo tudi enoglasno izvolili. Po predavanjih pa nas je slejve čakal svojevrsten iniciacijski obred. Za polnopravno sprejetje v veterinarsko skupnost smo morali prestati in pretrpeti t.i. krst. Igre, ki jih je pripravilo vodstvo IVSA, so bile izvirne in zahtevne, predvsem pa zelo zabavne. Po začetni nervozi smo se sprostili in bili hitro kos neobičajnim nalogam, pri tem pa smo se nasmejali do solz. Zadnjo noč smo uživali tudi na kulinaričnem področju. Peti letniki so nam pripravili odličen pasulj, palačinke in prvo (odlično!) kuhano vino. Spet smo polni energije plesali pozno v noč in vse do jutra. Za nepozabno izkušnjo ob koncu zadnjega večera pa je poskrbel harmonikar z absolventskim stažem, ki nas je enkrat proti jutru presenetil na stopnišču. Za peščico izbranih ušes je zaigral nekaj narodnih hitov, ki se nam bodo verjetno za vedno vtisnili v spomin. Skupaj smo peli, se zibali, plesali in ustvarili nevidno medsebojno mrežo, ki nas je povezala in nas drži še zdaj postali smo pravi iskreni prijatelji. IVSA kontakti 2009/10 Matija Medved, predsednik, matic.medved@siol.net (pomočnik: Nejc Hren) Živa Černe,»exchange officer«, ziva.cerne@gmail.com (pomočnica: Lili Pihler) Matic Kebler, vodja organizacije, joskica@gmail.com (pomočnik: Rok Potočar) Meta Trampuž, vodja publikacije, meta_trampuz@hotmail.com (pomočnica: Ksenija Gedlička) RUCTUS, januar

22 IVSA 58. IVSA mednarodni kongres študentov veterine na Poljskem piše: Matija Medved Letos je kongres IVSA potekal na Poljskem. Tamkajšnji kolegi imajo 4 veterinarske fakultete; v Varšavi, Lublinu, Olsztynu in Wroclawu. Tokrat so združili moči in organizirali dogodek, ki si ga bomo za vedno zapomnili, saj smo poleg kongresa, ki je bil izvrstno organiziran, praznovali tudi 40. obletnico obstoja IVSA na Poljskem. Od Slovencev sva se dogodka žal udeležila le dva predstavnika, jaz in Živa, na žalost več zanimanja ni bilo, čeprav se kongresa lahko udeleži tudi 10 in več delegatov iz posamezne države. Poljska, za evropske študente kliše držav vzhodnega bloka, za tiste čez lužo pa predvsem zanimiva izkušnja, vsekakor skriva svojo dolgo, razburljivo in bogato zgodovinsko zgodbo. 22 RUCTUS, januar 2010 Prvi dan so imeli organizatorji dogodka polne roke dela z prevozom in namestitvijo delegatov v študentske domove poleg veterinarske fakultete v Varšavi, kjer smo bili nastanjeni prvih osem dni. Zvečer smo se vsi zbrali na skupnem pikniku, kjer smo se spoznali in na poljski način pekli klobase. Drugi dan kongresa je bil za organizatorje najbolj zahteven, za IVSA pa zelo pomemben, saj smo tega dne praznovali 40. obletnico IVSA Poljska. Zjutraj je bil organiziran voden ogled Veterinarske fakultete v Varšavi, ogledali smo si vse inštitute in oddelke, ter ugotovili, da imajo Poljaki izredno dobro opremljeno fakulteto, še posebej pa kliniko za konje. Proti drugi polovici dneva so se začeli zbirati pomembni gostje veterinarske stroke iz tujine, ki so bili povabljeni, da se udeležijo 40. obletnice IVSA Poljska. Tako je med prvimi prispela članica Evropske komisije za razvoj, dr. Isabel Minguez-Tudela, kasneje pa so se pridružili tudi prof. dr. Bruno Chomel, profesor za zoonoze na Veterinarski fakulteti UC Davis, visoki predstavnik poljskega ministrstva za kmetijstvo in prehrano, poljska poslanca v evropskem parlamentu, dr. Jan Prandota predstavnik poljskega parlamenta v Bruslju, predstavniki poljske veterinarske zbornice, dekani veterinarskih fakultet in drugi cenjeni profesorji. Tako sva jaz kot predsednik IVSA in kolega Krzystof Szulc predsednik IVSA Poljska, z uvodnimi govori otvorila praznovanje obletnice. Za nama so z govori in spomini obeležili kronologijo poljske IVSA njeni nekdanji člani, danes ugledni profesorji ter drugi predstavniki veterinarske stroke. Pokazali so nam tudi nekaj fotografij ter opisali, kako so se pred tridesetimi leti študenti družili. Večer se je končal s formalno večerjo in ogromno IVSA torto, katere kosa je bil deležen sleherni delegat. Tretji dan je bil v celoti namenjen predavanjem. Tako smo začeli z nekaj uvodnimi predavanji o Poljski in njeni zgodovini, nadaljevali pa z bolj strokovno z debato o glavni temi tega kongresa,»preventivno zdravljenje v veterinarski medicini«. Po kosilu smo nadaljevali z občnim zborom, oziroma»iv- SA General Assembley-em«, ki je sestavni del kongresa, saj se tu sklepajo pomembne odločitve o delovanju tako velike organizacije, kot je IVSA. Zvečer pa je bil na sporedu»cultural Evening«, to je kulturni večer, kjer delegati iz vsake države predstavijo svojo najbolj značilno hrano in pijačo. Pekoče grlo po pokušanju poljske vodke»dubrovke«ali pa karibskega ruma smo pogasili z skodelico čaja iz Južne Koreje. Tudi tokrat se je večer končal z belgijskim čokoladnim fondijem na obrazih in polno mero dobre volje. Naslednji dan, po drugi seji IVSA občnega zbora, smo si podrobno ogledali Varšavo. Ugotovili smo, da je bilo mesto med 2. svetovno vojno hudo prizadeto, in da je pred vojno tu živela tudi velika židovska skupnost. Varšava se ponaša s 800-letno zgodovino ter s starim mestnim jedrom, obdanim z obzidjem. Ogledali smo si muzej 2. svetovne vojne in izvedeli za grozote ter potek dogodkov med vojno. Mesto samo ima visoko metropolitansko kulturo, v centru pa se najde veliko dobrih restavracij, trgovin, gledališč, oper in drugih ustanov. Zvečer je bil čas za IVSA dobrodelno dražbo. Delegati so zanjo s seboj iz svojih držav in fakultet prinesli različne predmete. Tihi del dražbe temelji na tem, da se ti predmeti razstavijo po mizah in nato študenti stavijo ceno na papirju za posamezen predmet. Sledi»live auction«, torej dražba v živo, kjer se licitirajo tisti najbolj popularni predmeti; kot je na primer steklenica borovničk iz Slovenije ali kar kakšni popularni študentje in študentke, ter drugi predmeti. Tudi jaz sem sodeloval in dobil nočno panoramsko vožnjo po Varšavi z avtomobilom»fiat Polski«oziroma po domače: bolhca ali pejček. Vožnja je bila enkratna, saj sem si v tem karizmatičnem vozilu od blizu ogledal židovski geto, center, diplomatsko okrožje, mostove čez reko Vistula in tako dalje. Peti dan smo se razdelili v dve skupini. Prva je odšla 200 kilometrov severno v kraj Olsztyn, kjer je situirana ena izmed veterinarskih fakultet, druga skupina pa je odšla 50 kilometrov iz mesta Varšava v kobilarno arabskih konj»janow«. Na Veterinarski fakulteti v Olsztynu, kjer nas je sprejel dekan, smo se razdelili v 4 skupine, kjer smo imeli vaje iz reprodukcije goveda, gastroskopije malih živali, dela v laboratoriju in dela s plazilci. Po končanem ogledu fakultete smo odšli na farmo nojev. Tam smo poslušali predavanje o gojenju nojev, ki na Poljskem prihaja v»modo«, pri nas pa niti ni več aktualno. Pogovorili smo se o boleznih in težavah pri njihovi reji. Po kosilu smo se na poljski način peljali z vozovi, na katerih ni manjkal niti harmonikar in tako smo na ves glas prepevali poljske pesmi. Šesti dan je bil zaznamovan s predavanji iz veterinarske medicine. Bil je prav poseben,

23 saj je naš kongres obiskal nekdanji minister za kmetijstvo iz Nepala prof. dr. Dambar Narayan Yadav s svojo delegacijo. Študentje smo ga lepo sprejeli, v svojem dobrosrčnem nagovoru pa nas je spomnil predvsem na dobrine, ki jih v modernem svetu pogosto pozabljamo. To je lepa beseda, dobra želja, želja po znanju in strokovnosti ter dejstvo, da so v življenju pomembne malenkosti. V tem slogu je nekaterim izmed nas podaril prijazno malenkost, ki jo je prinesel s seboj iz Nepala. Večer smo ovekovečili z znanim»talent showom«kjer smo se razdelili v skupine po državah, iz katerih prihajamo, in pokazali svoj talent. Sedmi dan smo se razporedili v štiri skupine. Vsaka skupina je opravljala drugačne vaje. Dve sta odšli na kliniko za pse in mačke na vaje iz kirurgije ali ultrazvoka, tretja je delala s pticami, četrta je bila o rehabilitaciji divjih živali, zadnja pa je odšla v farmacevtsko podjetje Krka d.d. iz Novega mesta na Poljskem. Zgodaj zjutraj naslednji dan smo z dvema avtobusoma odšli na jug Poljske v Krakow. Pot je bila zelo dolga, saj imajo Poljaki zelo slabe avtoceste ali pa jih sploh nimajo. Ko smo prispeli v dvorec v bližini Krakowa, nas je lepo sprejela skupina»royal Canin«in nas počastila z grajskim kosilom, po kosilu pa so sledila strokovna predavanja. Kasneje so nas zopet namestili v študentske domove, tokrat v Krakowu. Predzadnji dan je sledil obisk koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. Jaz sem obiskal taborišče že drugič, vendar sem bil pri drugem obisku še bolj zgrožen in pretresen nad grozotami holokavsta. Zvečer se je odvijal še zadnji IVSA občni zbor, kjer smo izvolili nove člane upravnega odbora IVSA. Letos je nova predsednica IVSA Kristina Fontel, študentka iz danske veterinarske fakultete, KU LIFE v Kopenhagnu. Deseti dan smo si ogledali prečudovito staro mesto Krakow ter krakovski dvorec. Ena skupina je odšla tudi na obisk rudnika soli v bližini. Večer se je končal z zaključno zabavo v centru Krakowa. Naslednji dan smo se vrnili v Varšavo, kamor so nas organizatorji odpeljali na letališče, s tem pa smo tudi zaključili 58. IVSA kongres. RUCTUS, januar

24 IVSA Cro-slo-austro vikend na Štajerskem piše: Meta Trampuž Dolga je že tradicija, da se hrvaški, avstrijski in slovenski študenti veterine vsak semester družimo na CRO-SLO-AUSTRO vikendu. In tokrat smo bili na vrsti mi, da s to tradicijo nadaljujemo. Srečanje je slovenska IVSA druščina organizirala med in Malo nas je presenetila skromna udeležba študentov iz sosednjih držav (4 Avstrijci in 4 Hrvati), kar pa se kasneje sploh ni izkazalo kot tako slaba stvar. V petek zvečer smo na železniški postaji pričakali naše goste, nato pa smo se vsi skupaj zbrali na večerji v gostilni Pod lipo in druženje se je lahko začelo! Ko so bili naši trebuščki napolnjeni in vse logistične težave z razvažanjem prtljage k študentom gostiteljem po Ljubljani urejene, smo se vsi skupaj dobili v študentski sobi v Mestnem logu in pričel se je zabavni del večera. Prva prednost majhne udeležbe se je že pokazala, saj je bilo v sobi dovolj prostora za vse! Ko nam je počasi zmanjkalo glasbenih želja in ni nihče več dežural pri You Tube-u smo se zapeljali še do KMŠ-ja. Enim je uspelo nabrati malo, drugim pa še malo manj uric spanja, saj je bila budnica v soboto kar zgodnja. Po skupnem zajtrku v nepogrešljivi študentski sobi smo napolnili dva kombija in krenili proti štajerski prestolnici. Naredili smo krožni ogled mesta, jim predstavili znamenitosti, vmes se ustavili še na kavici in uživali v sončku, ki nam ga je kot nalašč namenil ta dan. Po kosilu smo si ogledali še zavetišče za male živali blizu Maribora, ki je odprto čisto na novo. Oskrbnik si je vzel čas in nam pokazal vse prostore ter predstavil, kako pri njih poteka delo. Odgovoril je tudi na vsa naša radovedna vprašanja. Ura je hitro tekla dalje, zato smo odhiteli proti kombijem, v GPS vpisali naslov našega naslednjega obiska in se podali na pot. Ja no ko smo se že več kot 15 minut vozili po ozki gozdni poti gor in dol in dol in gor, smo počasi vsi začeli dvomiti o zanesljivosti te male škatle. Na koncu se je izkazalo, da je šlo za varianto okoli riti v žep in vsi smo bili zadovoljni, da je gospodar pred tisto na ekranu označeno hišo čakal ravno na nas! Pripeljali smo se v vinsko klet v okolici Ormoža, kjer smo imeli vodeno degustacijo vin in ogled kleti. Gospod nas je s svojo prijaznostjo in gostoljubjem prijetno presenetil. Tako smo se tam zadržali kar nekaj časa, poizkusili več vrst belih vin, izvedeli nekaj novega o vinogradništvu in kletarjenju; gospodinja pa je poskrbela tudi, da se nas to okušanje ni preveč hitro prijelo in nam zraven ponudila zaseko, ocvirke in sir! Avstrijci in Hrvati so menili, da bo buteljka njihovega vina kar primeren spominek iz Slovenije in po nakupu smo se prijetnih vtisov poslovili ter nadaljevali pot. Na Ptuju smo nato poiskali naš hostel, se namestili po sobah in kmalu nato bili vsi skupaj zbrani v spodnjem prostoru, kjer se je že kuhalo vino. Spili smo kozarček ali dva in ker nam še ni zmanjkalo energije, smo se odločili malce raziskati nočno življenje na Ptuju. Tako se je noč veselo nadaljevala V nedeljo smo si malce prizanesli s prezgodnjim vstajanjem, kar je bila kar pametna poteza. Po zajtrku smo se sprehodili po ptujskih ulicah, si ogledali grad in razgled na mesto, se spustili po ulicah in prišli do centra, kjer smo imeli nato kosilo. Našim južnim sosedom se je malce mudilo, ker so imeli odhod vlaka sredi popoldneva iz Ljubljane, zato je en kombi moral že kar hitro na pot proti domu. Severni sosedi pa so imeli časa malo več, tako da smo se skupaj usedli še na eno kavico in si ogledali Maribor pod mojim nestrokovnim vodstvom, na kar sem jih raje že prej opozorila in zato ob vprašanju: Ooo, what is this? ni prišlo do zadrege. Z njihovim vkrcanjem na vlak se je tako končal še en veseli CRO-SLO- AUSTRO vikend. Naslednje srečanje bodo v poletnem semestru gostili Avstrijci in vsi zainteresirani IVSA člani se nam boste lahko pridružili, ko se bomo odpravili na Dunaj novim dogodivščinam naproti! 24 RUCTUS, januar 2010

25 RUCTUS, januar

26 SKUPINSKA IZMENJAVA Madrid-Ljubljana, 2. del: Slovenija! piše: Varja Vitorovič Priprave na srečanje so potekale že dober mesec, vendar smo se vsi zadnji teden še posebej trudili okoli malenkosti, ki jih bilo treba še postoriti. Vse to zato, ker smo želeli našim prijateljem iz Madrida prirediti nepozabni obisk naše male dežele, ter jih sprejeti prav tako lepo kot so oni sprejeli nas. Končno je le napočil težko pričakovani čas prihoda naših prijateljev iz madridske IVSA. Po prihodu smo se zbrali v gostilni Livada na prvi skupni večerji, kjer je ozračje napolnilo vsesplošno veselju ob ponovnem snidenju. Vsi smo se smejali, objemali in poljubljali ter si hiteli pripovedovati, kaj vse se je zgodilo, odkar se nismo videli. Govorjenju kar ni bilo videti konca, vsaj do prvega krožnika juhe ne Kasneje, ko smo se dodobra najedli in za prvo silo naklepetali, smo se odpravili na bowling v Areno, ki ga je organiziral ŠOU. Seveda pa je sledilo še obvezno druženje v ljubljanskem KMŠ-ju. V petek ob 9h zjutraj je celotno špansko delegacijo sprejel prodekan VF, prof. dr. Vojteh Cestnik, sledil pa je voden ogled prostorov naše fakultete. Po ogledu smo se odpravili na obisk k veterinarski enoti Slovenske vojske v Kočevsko Reko, kjer smo si ogledali njihove prostore ter vojaške pse. Po kosilu smo se odpravili proti Babnem Polju, kjer so nas sprejeli Jaka Ule in njegova družina. Skupaj namreč vodijo azil za divje živali Hubertus, katerega zvezda je popolnoma udomačen divji prašič Herman. Po ogledu smo si ob kuhanem vinu privoščili še pečenega jagenjčka z Vremščice ter se po gostiji odpravili nazaj proti Ljubljani. Po deževnem dnevu smo bili nujno potrebni malo sprostitve in plesa, zato smo odšli v klub K4, kjer smo plesali in se zabavali do zgodnjih jutranjih ur. V soboto je bil zopet na vrsti južnejši del Slovenije, Špance smo namreč popeljali na ogled Krke, tovarne zdravil v Novo mesto, kjer nas je pričakala prijetna pogostitev ter ogled proizvodnega obrata Notol. Kasneje smo se odpravili še na ogled kobilarne Hosta, kjer so nam Matej Hosta in njegova družina pripravili domačo pogostitev, nam razkazali kobilarno, sledil pa je še najbolj zabaven del jahanje lipicancev. Po nekoliko prepričevanja so se prav vsi povzpeli na konja in vsi do zadnjega pri tem izjemno uživali. Pot smo nadaljevali do samostana Pleterje, kjer smo si ogledali muzej na prostem s tipičnimi slovenskimi stavbami in pokusili cviček ter medico. Ker smo bili po vseh aktivnostih sobotnega dne že precej lačni, smo se napotili v gostilno Karolina na obilno pogostitev, sestavljeno iz tipičnih slovenskih jedi. Sledilo je druženje v študentski sobi z nadaljevanjem v Bachusu, kjer je zopet sledila zabava do jutra. Nedelja se je začela sončno na najvišji točki Ljubljane Ljubljanskem gradu, kar je vsem vlilo novih moči po naporni noči. Ogledali smo si grad, se povzpeli na stolp ter si pogledali kratek film o Ljubljani in gradu samem v virtualnem muzeju. Sledil je pohod čez Ljubljano, ki je na ta isti dan gostila Ljubljanski maraton, zato je bil utrip mesta zelo živahen in poln energije, kar je še popestrilo ogled mestnega centra. Vendar s tem nismo zaključili našega dneva, po kosilu v Radovljici je sledil namreč še izlet na blejsko jezero. Tam smo se s pletno podali na otoček in si ogledali cerkev ter razstavi v muzeju. Vsak si je nekaj zaželel in pozvonil lahko vam zaupam, da je zvonček v cerkvici cingljal kar lep čas, vse ostalo pa naj ostane skrivnost. Otoček smo zapustili ob prelepem sončnem zahodu in se podali na malico visoko nad jezero. In kaj drugega bi si lahko privoščili za okrepčilo kot doma narejene blejske kremšnite, ki so bile odlične. Hvala Veroniki; verjemi, da jih nisi spekla zadnjič! Vožnja v Ljubljano je minila dokaj mirno, saj je večina Špancev omagala zaradi polnih želodčkov ter obilice svežega zraka. Sledila je poslovilna večerja v gostilni Pod lipo, v zraku je bilo že čutiti bližajoči se konec našega druženja, zato je zopet sledilo morje objemov, poljubov in lepih besed predsednika IVSA Madrid Adriana Santo Vilches-a, ter predsednika IVSA Slovenija Matije Medveda. Seveda smo po večerji še za nekaj ur podaljšali naše druženje in sicer ob koktejlih v Skeletu. Za zadnji dan smo prihranili še ogled Bolnice za živali Postojna, kjer nas je sprejel prof. dr. Janoš Butinar, nas popeljal na ogled bolnice, ter nam podal krajše predavanje o celjenju ran. Sledila je pot proti Trstu, kjer smo si na kratko ogledali center Trsta, se nadihali morskega zraka in že smo bili na zadnjem delčku naše poti, ki je vodila proti letališču Ronchi. Slovo je bilo prepojeno z veseljem in žalostjo ter polno načrtov o ponovnem snidenju morda pa se vsaj nekateri izmed nas vidimo že prihodnje leto! 26 RUCTUS, januar 2010

27 RUCTUS, januar

28 IVSA Slovenia Austria South Africa Exchange 2009 Article by Raphael Taylor and Martin Cameron Clarke OPOMBA UREDNICE: Po premisleku sem se odločila, da tokrat za poročilo o izmenjavi, ki je potekala v začetku julija 2009 večinoma v Sloveniji in nekaj dni na Dunaju, prosim dva izmed gostujočih študentov iz Južne Afrike. Kdorkoli izmed nas, ki smo pri organizaciji izmenjave pomagali, namreč lahko napiše, kakšen je bil program in da smo se imeli tudi Slovenci praktično ves čas izmenjave enkratno (kljub temu da smo skoraj pozabili, kaj je to spanje), vendar je po mojem mnenju veliko bolj zanimivo prebrati pogled študentov iz drugega konca sveta na našo domovino oziroma tiste predele Slovenije, ki smo jim jih pokazali. Članek sem tudi pustila v angleščini, saj bi se med prevajanjem verjetno marsikateri pomen izgubil, sploh ker seveda nisem šolan prevajalec. Upam, da vsi znate dovolj angleško, da boste razumeli, o čem poročilo govori in da vas bo pričujoči članek tudi za malenkost bolj pritegnil kot debela študijska literature v angleščini. Kar pa še lahko dodam in si verjetno lahko predstavljate vsi sodelujoči Slovenci in Avstrijci že nestrpno odštevamo dneve do poleta v Južno Afriko konec marca!! After a year of planning and back-andforth ing, fifteen South Africans were on their way to Slovenia and Austria for the second group exchange programme that IVSA South Africa has been fortunate enough to be involved in. Our journey began on a flight to Vienna where we got to know a bit more about our fellow South Africans. Through the arrival doors we were warmly greeted by most of the Slovenian organising committee and a few of the Austrians. Then we realised that two Americans and a Belgian were going to come along for the ride. They are supportive members, which means that as recently qualified veterinarians they could still partake in IVSA events. After greeting old friends and meeting what would soon become new ones, we were off to start our trip around Slovenia. We spent our first day at Matej s family farm in Prlekija, a location in the northeastern part of Slovenia well known for its rich cuisine, top wines and trotter horses. We were exposed to all these facets of their culture starting with a delicious welcoming lunch. Matej s father then gave us a guided tour of his farm where he has a small herd of cattle and a stable yard of Trotters. He gave us a demonstration of trotting a horse and anyone interested was allowed to climb onto the little contraption and try it out. We were then taken to a tour of their wine cellar and given the opportunity to taste some of the area s local wines. Upon returning, we spent the rest of the evening with much merriment around a barbeque as we befriended our Slovenian hosts. After thanking Matej s family profusely for their kind hospitality we departed for Ljubljana, Slovenia s capital city. Taking in the spectacular countryside scenery on the drive gave us all a thrill as we realised that many more exciting experiences were waiting in store for us. We spent the following two days in the capital, beginning with a tour of the Baroque Old Town at the foot of the Castle Hill where the magnificent Ljubljana Castle and its glorious view over the entire city left everyone spellbound. The rest of those two days was spent at the University of Ljubljana where we became acquainted with their system of veterinary education. We were not only given a detailed tour of the Faculty of Veterinary Medicine, but also fascinating guided walks through the Microbiology, Virology and Anatomy buildings. However, the Veterinary Faculty was undoubtedly the highlight. Whether it was peeking into the small animals hospital or being taught about exotic salamanders and chinchillas everyone was in their element. The equine buildings with their beautiful exteriors and fairytale Lipizzaners in the stables were also very impressive. Secretly, though, we were all thinking that our own Onderstepoort was not lacking anything and easily met these same standards. We then attended a lecture on the history and establishment of the Lipizzaner horse by Professor Janez Rus, former director of the Lipica stud farm and presently the head of Department of horse breeds at the Faculty. The open castration of two goats, where we all were calculating doses, anesthetised and monitored the animals, ended our time at the faculty off with an adrenaline rush. One important detail that should not be excluded was the fantastic food. The Slovenians provided us with mouth-watering traditional meals and as a consequence of their bountiful supply and our own greediness, to say that we were always full is a complete understatement! This continued for the entire trip and the organising committee should be commended for their thoughtfulness with regard to even the smallest details. On our fourth day, we made our way to Gorenjska to see Lake Bled and the Savica waterfall. The weather was not ideal but this didn t stop us from either swimming or rowing to the island in the centre of the lake to see the Church of St Mary built there. Words cannot describe the beauty and serenity we experienced there, and even my photos do not justice to the vastness that surrounded us. We then made our way to the waterfall which was reached by a short walk along a stunning trail through the forest. At this point the rain was pelting down and as the innovative South Africans we all are, we shocked tourists and lo- 28 RUCTUS, januar 2010

29 cals as we walked by unembarrassed by our make-shift rain gear, namely black plastic bags with holes for heads and arms and plastic surgical booties to protect our feet. Not even a torrent of rain could dampen our determination to have fun and it was most definitely worth all our efforts. The next morning we were up early to make our way to the Soča Valley for an extreme sports experience: river rafting. The route to the valley took us through a mountain pass appropriately called Fiftyturns and soon we were surrounded by the white limestone of the magnificent Julian Alps. The impossibly blue-green waters of the Soča River flowing over white gravel was inviting and shocked everyone who ventured off the rafts by its alarming temperature of only eight degrees! We had all thawed out by the time we reached Lipica, the birthplace of the legendary Lipizzaner. The horsey people were in their element, but everyone enjoyed our exclusive tour of the stables and the talk about the history of this world famous stud farm. From there we drove to Vremščica for a night of camping. Sitting around the fire playing guitar and singing along made it one of the most memorable moments on the trip. We stopped off at the beautiful Slovenian coastal town of Portorož to swim in the Mediterranean waters. With only about fifty kilometres of coastline one can see both Croatia and Italy from where one stands on the beach and this again reminded us of how small Slovenia was in comparison to our own country. Our journey then led us through Postojna where we saw an incredibly advanced small animal oncology hospital. We were welcomed with lunch and an extremely interesting lecture about how small animal oncology is changing due to the modern advances in chemotherapy and radiation treatment. Dr. Butinar was very motivating with his advice on seeking good mentorship after qualifying and made it clear that he believes anything can be made possible with the right attitude. The tour of this exceptional facility was interspersed with his tips on layout, business and client / patient care and it became obvious how he had become so successful. Slovenia s Siberia (Babno polje) was our next destination and as the sun disappeared and the temperature dropped quite substantially, the reason for this nickname became evident. We visited Hubertus, an asylum for wild animals, which is run by the parents of one of our Slovenian friends, Jaka. They explained their methods of helping and rehabilitating harmed RUCTUS, januar

30 animals, mainly deer that locals bring to the shelter. From a giant wild boar who loves chocolate to a grumpy tortoise and a mongoose who keeps coming home it was any vet student s dream place. We were invited to their log cabin in the forest for a traditionally Slovenian roasted piglet and a second night of desperate crowding around the warmth of a fire ensued. Our final day in Slovenia took us to Novo Mesto to visit the pharmaceutical company, Krka. An informative lecture on the production process of tablets and capsules proceeded to a tour of the plant where we could ourselves see the processes in action. We walked up a small hill to glimpse over the walls of the last operational Carthusian Monastery in Slovenia before visiting the private Lipizzaner stud farm, Hosta, for a demonstration on high dressage as well as for an opportunity to ride the horses. We met for our last traditional Slovenian meal at Matija s father s restaurant before heading back to Ljubljana for a final goodbye party at a roof top club with an exceptional night time view of the city lights. The next morning brought with it the end of the Slovenian segment of the exchange. We said our goodbyes to the group of people who had not only graciously hosted us, but had also become our friends. The knowledge that we would see them again in a year and the excitement for the next part of the trip made it much easier. Our first stop on the way to Vienna was Piber, home to the Austrian Lipizzaner horses. A beautiful afternoon was followed by an extended tour around the stud farm and lunch at the cafe. After this we continued on our way to the capital. Vienna is without a doubt one of the most beautiful cities anyone could have the pleasure of experiencing. The next three days were jam-packed with the sightseeing of places like St. Stephen s Cathedral and its catacombs, the Danube River, the famous Schnapps Museum and the Museums Quarter. Particularly impressive was their veterinary faculty and the small animal and equines sections left us all in awe. With every possible gadget and machine ready for use and extensive facilities it was extraordinary. We were kindly taken in and our every need met by the Würger family and the Austrians gave us a true taste of Viennese life and culture. When it was time to fly home everyone admitted to being deeply honoured to have been allowed to go on this trip as these were two of the most remarkable weeks any of us have ever experienced. We learnt so much about their way of life as veterinary students in Europe, from their studies and universities to the culture and social aspects that fill their everyday lives. Since getting home we have organised our committee and launched ourselves into projects and fundraising for hosting them next year. However, most importantly, the first agreement we unanimously made was that we are determined to far exceed their expectations with our part of the exchange. We have an amazing veterinary school that offers a much more hands-on approach to students and a wildlife variety to meet their intense enthusiasm. Together with our vastly different, uniquely beautiful landscapes, our culture, our fabulous food and our nation s zeal for life we can reciprocate with a once-in-a-lifetime opportunity that they can treasure. 30 RUCTUS, januar 2010

31 RUCTUS, januar

32 JAHANJE Jahanje - rekreacija, šport ali kaj drugega? piše: Sanja Kovačević, inštruktorica jahanja Živimo v svetu neskončnih možnosti. Če si le zagotovimo dovolj močno finančno ozadje, si danes lahko privoščimo že tako rekoč vse. Ko se odločimo potovati po svetu, je potrebnih le nekaj organizacijskih potez, da si zagotovimo potrebni čas in že odpotujemo. Preprosto je tudi, če se odločimo učiti novega jezika; na voljo so nam literatura, jezikovni tečaji in vsi potrebni podatki in kontakti na svetovnem spletu. Enako preprosto je, ko se odločamo za izbiro rekreacije. Nobene težave ni, saj imamo na voljo mnogo športnih centrov in društev, le izbrati je treba najprimernejšega zase. Ravnamo se glede na najprimernejšo lokacijo; družbo, ki nam odgovarja; ali pa izberemo šport, o katerem smo sanjali vse življene. Vemo, da rekreacija pomeni bolj zdravo življenje, boljše počutje, vsak dan z njo dobivamo večjo moč in kontrolo nad svojim telesom in duhom. Če nas ob tem priganja še strast do športa, smo zmagali. To velja za vse športe, razen za jahanje. Zakaj je jahanje več kot le običajna rekreacija Pri vseh športih smo odvisni od določenih pogojev, ki jih zagotovimo sami - svojih zmogljivosti, športu namenjenega časa ter kakovosti za posamezni šport specifične opreme. Ko si bo kolesar nabavil vrhunsko kolo, bo z njim dosegal veliko boljše rezultate kot s povprečnim kolesom. Vendar pa, njegovi rezultati bodo odvisni samo od njega osebno od njegove volje, zagrizenosti in vztrajnosti. V športu, kot je jahanje, pa moramo že takoj na začetku prišteti še en dejavnik - najpomembnejši, najlepši in najtežji. Ta dejavnik je žival. Še eno bitje torej, od katerega je odvisno vsaj toliko kot od nas samih, in za katerega smo odgovorni mi. Gre torej za žival, ki mora postati naš (skoraj enakovreden) partner. Šele tedaj bomo lahko v športu maksimalno uživali in, če gre za tekmovalni šport, dosegali tudi dobre rezultate. Kakšne lastnosti naj ima dober jahač Odgovor je čisto preprost: imeti mora ljubezen in občutek do živali. Dve preprosti stvari, ki pa sta istočasno oba bistvena pogoja za jahalni šport. Seveda gre tudi za to, da mora biti jahač po značaju oseba z veliko samokontrole in neizmerno potrpežljivostjo; človek torej, ki se je pripravljen sprijazniti z dejstvom, da bo konj ne le njemu podrejen, temveč tudi njegov učitelj. Človek, ki bo znal in želel konju prisluhniti in se poskušal z njim stopiti v eno. Otroci jahači Ker se za jahanje odloča predvsem mnogo otrok, je ob tej odločitvi nujno potreben tudi pravilen odnos otrokovih staršev. Tudi oni bodo potrebovali razumevanje za živali, saj bodo le tako svoje otroke pravilno usmerjali skozi njihove jahalne začetke, treninge in delo s konji. Le tako, s popolno podporo staršev, bodo otroci brez težav dosegli svoje uspehe. Kakšna žival je konj Da bi konja razumeli, moramo vedeti, da sta zanj značilni nenavadna inteligenca in senzibilnost. Je zelo plašljiva žival, ljubi lagodno in mirno življenje in ima potrebo po prostem gibanju. Ob nevarnosti bo njegov obrambni mehanizem sprožil eno od dveh reakcij, beg ali boj. Prva izbira obrambe je pri konju vedno beg. Boj pri konjih pomeni brcanje in grizenje, kar uporabljajo v čredah za določitev hierarhije. 32 RUCTUS, januar 2010

33 Kakšno naj bo pravilno učenje jahanja Če želimo postati dobri jahači, je prvi pogoj, da se naučimo spoštovati konja. Vsaka prva ura jahanja bi morala vsebovati izključno poučevanje o pravilnem pristopu h konju, pravilni negi konja in pravilnem sedlanju ter uzdanju. Konja je namreč nujno potrebno očistiti vsakokrat pred in po ježi in prav je, da to napravi jahač. Čiščenje zajema pravilno krtačenje konja in čiščenje kopit. Ta higiena je potrebna za dobrobit živali. Šele ko znamo konja negovati, lahko začnemo jahati. Prve ure jahanja potekajo na lonži. Lonža je dolga vrv, pripeta na eni strani na brzdo konja, njen drug konec pa drži inštruktor. Tako lažje in bolje kontrolira oba jahača in konja. Po nekih nepisanih splošnih pravilih naj bi bilo ur na lonži približno deset. Sama menim, da je lonža odlično pomagalo pri učenju jahanja in da bi se je inštruktorji morali posluževati še veliko več. Nič ne bi bilo narobe, če bi tudi takrat, ko jahač zna jezditi že bolje, inštruktor uporabil lonžo in mu pokazal nove prijeme. Začetek jahanja in izpit Jahač 1 Ko inštruktor presodi, da lahko učenec jezdi sam, se začnejo ure jahanja v maneži. V os- RUCTUS, januar

34 JAHANJE novnem tečaju jahanja se učenci učijo povelj priganjanja, ustavljanja, previjanja. Učijo se jahati v koraku, kasu (sedečem, lahkem in polsedečem) ter galopu. Ko jahač obvlada osnove jahanja, lahko opravlja izpit Jahač 1. Pri tem izpitu se razen znanja jahanja preverja tudi znanje pravilne nege konja, uzdanja in sedlanja. Izpit Jahač 2 V nadaljevanju se jahač uči že malo višje gimnastike s konjem kako se pravilno zbira (koncentrira) konja, kako s konjem odstopamo, obrate konja na sprednjih nogah (obrat, kjer se konj vrti okoli svoje sprednje osi, prednje noge ostanejo na mestu, zadnje noge pa odstopajo v polkrogu). Tu je še višje obvladovanje konja v galopu (mali krog) in preskakovanje nižjih zaprek. Napake v jahalnem športu Kot sem že omenila, je jahanje poseben šport, v katerem je človekov partner štirinožna žival. Na žalost se tega zaveda le manjši del ljudi, ki se ukvarjajo s tem prelepim športom. Brez zavesti o konju kot partnerju v športu lahko hitro pride do napak, ki imajo posledice za jahače in tudi za konje. Zato se bi rada nekoliko bolj posvetila tej problematiki. Posledice jahanja kot prestižnega športa Jahanje je šport, močno povezan s fikcijsko besedo prestiž. Žal prav takšno razmišljanje pritegne v ta šport veliko ljudi. Pri nas se je to začelo dogajati nekaj let nazaj. Pojavili so se ljudje, ki so si naenkrat zaželeli jahati ali kupiti konja; in seveda oni, ki so v jahanju zavohali dobiček. Imamo torej vedno več ljudi, ki so začeli jahati (ali pa so si nabavili konja) zaradi modne muhe. Tisti, ki se odločijo za jahanje iz tovrstnega razloga, se dokaj hitro zavedo težavnosti tega športa. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da nepremišljeni novopečeni lastniki konj ne bodo vztrajali prav dolgo. Dokaj hitro se namreč zavedo svoje napake ob prehitrem nakupu živali, ki ji niso kos; obveznosti, ki jih ne zmorejo več; in stroškov, povezanih z oskrbo konja. Dokaj hitro si premislijo in konja prodajo. Konji na prodaj Take okoliščine privedejo do tega, da je na prodaj vedno več konj in posledično njihove nižje in nižje cene. Cene se skoraj primerjajo s klavnimi cenami. Posledično bodo seveda naslednji ljudje v iskanju prestiža poceni prišli do konj in ti bodo spričo prej omenjenih nepredvidenih težav kmalu spet na trgu. Živa bitja v začaranem krogu, res žalostno! Starši iščejo prestiž Še hujši problem so starši, ki iz istega razloga, prestižnosti namreč, svoje otroke potiskajo v ta šport in jih prepričujejo, da je jahanje dober šport. Prav oni so pogosto huda motnja, ko učitelj otroke poskuša učiti jahanja. Pri jahanju je namreč zelo težko postaviti meje dosežkov. Zlasti težavno je to ob jahalnih začetkih. Kot prave dosežke razumem najprej znanje ravnanja s konjem in šele nato obvladovanje jahanja s podrobnostmi, kot so lep sed v sedlu, pravilno previjanje v hoji in kasneje v kasu. Ambiciozni starši seveda ne bodo opazili lepo izvedenih podrobnosti, ki jih je otrok odjahal, saj za to nimajo očesa. Zanje je edini pomembni dosežek to, da otrok pogumno galopira in preskakuje zapreke ter pri tem (po možnosti) divje priganja konja, pa četudi ga sploh nima pod kontrolo. Ko otrok po končani uri jahanja od staršev dobi pohvalo, češ, kako lepo in pogumno je jahal, si upravičeno želi naslednjo uro spet jahanja v galopu, vse več in več jahanja, ki mu sploh še ni dorasel. Pri tem izgublja kontrolo, saj še nima moči za priganjanje; posledica tega je neprestano uporabljanje biča, saj konj, ki se biča boji, uboga nejasno povelje tudi samo zato, ker ga je oplazil bič. Na koncu ure bodo njegovi starši vendar ponosni... Začaran krog, v katerem konj trpi Začne se začaran krog: starši spodbujajo otroka k bičanju konja, ki mora vendar ubogati, ta pa zaradi pomanjkljivih ukazov prešibkega jahača sploh ne ve, kaj ta od njega hoče. Tako poje bič spet in spet. Starši pogosto tudi ne razumejo, da sta čiščenje in priprava konja na ježo zelo pomembna, da to jahač preprosto mora osvojiti. Tu gre za kontakt z živaljo, za boljše razumevanje, za bodočo povezavo jahača s konjem, in posledično za boljše rezultate v jahanju. Na ure jahanja z otroki redno zamujajo, češ da aktivnosti pred ježo niso pomembne in da vendar plačajo uro jahanja in ne čiščenja konja ter dela v hlevu. Takšno ravnanje otrokom sčasoma ubija veselje do jahanja. Otroci izgubljajo ljubezen do konj, prav tisto lepo stvar, ki jih je prva pripeljala na konjski hrbet. Dobivajo vedno močnejši tekmovalni duh - biti opažen za vsako ceno, vedno bolj izgubljajo stik z realnostjo. 34 RUCTUS, januar 2010

35 In le kako drugače bi se stvar lahko zalomila kot s ponovno agresivnostjo do konja Jahalni turizem pod vprašajem Zanimanje za konje in jahanje je privedlo do tega, da imamo v Sloveniji nenadoma veliko število kmetij in turizmov s konji. Ti nudijo jahanje po terenih, ne da bi jih pri tem kakorkoli skrbelo za zdravje jahačev, še manj pa konj. Za terensko jahanje potrebuje jahač po zakonu opravljen izpit Jahač 2, česar pohlepneži seveda ne upoštevajo. Pomembno je plačilo, ki ga iztržijo. Jahači ne poznajo dovolj dobro konj, jahanja in njegovih zakonitosti, še manj pa imajo dovolj prakse, ki je še kako potrebna za varno ježo. Posledici tega sta dve. Najhuje je, da jahači med terenskim jahanjem niso varni. Tudi ne razumejo, da z nepravilnim jahanjem konju škodujejo, saj ga nekontrolirano preobremenijo. Dobičkonosnost tudi v klubih Podobna sla po dobičku se pojavlja tudi v raznih klubih po Sloveniji, zlasti privatnih, kjer poskrbijo za dober zaslužek tako, da v eni uri hkrati puščajo v manežo preveč konj in jahačev. To je seveda slabo za jahača, saj učitelj premalo pozornosti posveča posamezniku, ki je plačal celotno uro učenja jahanja. Slabo je tudi za konje, ki se morajo pokorno premikati, postrojeni drug za drugim v maneži. Nasvet: pred začetkom jahanja se posvetujmo o dobrih jahalnih šolah, kjer bodo v prvi vrsti poskrbeli za jahačevo varnost in seveda tistih, kjer imajo pristen in korekten odnos do konj. Lahko zaključim z mislijo, da je jahanje res poseben šport. Je šport, do katerega lahko pristopimo le z velikim srcem za živali, če seveda želimo zase in za žival napraviti nekaj koristnega. Je eden od športov, ki so najbolj povezani z naravo. Ko se enkrat sprehajamo na konjskem hrbtu po travnikih in gozdovih, naravo doživljamo na prav poseben način. To težko še kdaj zamenjaš za navaden sprehod! Nenazadnje pa je jahanje tudi šport, v katerem ni nikoli, res nikoli, potrebe po uporabi nasilja nad živalmi - če le imamo dovolj znanja. RUCTUS, januar