Intervju s prof. dr. GREGORJEM MAJDIČEM Angleški bulterier Študentske raziskovalne

Transcription

1 Revija študentov Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani številka 28, junij 2011 Intervju s prof. dr. GREGORJEM MAJDIČEM Angleški bulterier Študentske raziskovalne naloge Veterinarska zgodovina VETERINARSKA ONKOLOGIJA SKOZI MOJE OČI TUJEK V ŽELODCU PRI NAVADNEM UDAVU PREDSTAVITEV IZOBRAŽEVANJA NA PODROČJU VETERINARSKE MEDICINE V ZDA 59. IVSA SIMPOZIJ V SLOVENIJI SAVMA SIMPOZIJ DODIPLOMSKI IN PODIPLOMSKI ŠTUDIJ VETERINARSKE MEDICINE ARABIAN HORSE WORKSHOP, KAIRO ABSOLVENTSKI IZLET TELLINGTON TTOUCH

2 Večina evropskih veterinarjev in veterinarskih tehnikov za odpravljanje črevesnih zajedalcev pri domačih ljubljenčkih priporoča Milbemax 1. Majhna filmsko obložena tableta z okusom govedine 2 (100% mačk spontano zaužije Milbemax tableto, dodano v»mokro hrano«za mačke 3 ). Širokospektralna 4 zaščita pred črevesnimi zajedalci, ki učinkuje prav v prebavilih. Po zdravljenju se lahko brezskrbno družite z s svojimi mačkami. MILBEMAX filmsko obložene tablete z okusom umetne goveje arome za mačke in mačje mladiče Sestava: tablete jakosti 16/40 mg vsebujejo 16 mg milbemicin oksima in 40 mg prazikvantela, tablete jakosti 4/10 mg pa 4 mg milbemicin oksima in 10 mg prazikvantela, oboje vsebujejo 132,5 mg pomožnih snovi. Ciljna vrsta: mačke. Indikacije: zdravljenje mešanih infekcij z nezrelimi in odraslimi cestodi in nematodi naslednjih vrst: cestodi (Dipylidium caninum, Taenia spp., Echinococcus multilocularis), nematodi (Ancylostoma tubaeforme, Toxocara cati). Preprečevanje bolezni, ki jo povzroča srčni črv (Dirofilaria immitis), če je indicirano sočasno zdravljenje trakulj (cestodov). Odmerjanje: najmanjši priporočeni odmerek zdravila, 2 mg milbemicin oksima in 5 mg prazikvantela na kg telesne mase, dan peroralno v enem odmerku. Zdravilo se daje s hrano ali po njej. Milbemax lahko prepreči nastanek bolezni, ki jo povzroči srčni črv, za en mesec. Kontraindikacije:»Tablet za mlade mačke in mačje mladiče«ne uporabljajte pri mačkah, mlajših od 6 tednov in/ali tistih, ki tehtajo manj kot 0,5 kg.»tablet za mačke«ne uporabljajte pri mačkah, lažjih od 2 kg. Nezaželeni učinki: V zelo redkih primerih so po zaužitju zdravila zlasti pri mladih mačkah opazili sistemske učinke (kot n.pr. letargija), nevrološke znake (kot n.pr. ataksija in mišični tremor) in/ali prebavne motnje (n.pr. bruhanje in driska). Če opazite kakršne koli resne stranske učinke ali druge učinke, ki niso omenjeni v teh navodilih za uporabo, obvestite svojega veterinarja. Karenca: navedba ni smiselna. Posebna opozorila: samo za živali. Preveliko odmerjanje: pri prevelikem odmerjanju se poleg znakov, ki se lahko pojavijo ob predpisanih dozah, pri nekaterih mačkah pojavi slinjenje. Simptomi izginejo sami od sebe po enem dnevu. Posebni previdnostni ukrepi za uporabo: splošna navodila, natančneje opisana v navodilu za uporabo. Po uporabi si umijte roke. V primeru nenamernega zaužitja tablet, zlasti pri otroku, se takoj posvetujte z zdravnikom in mu pokažite navodilo za uporabo ali ovojnino. Uporaba v obdobju brejosti, laktacije: Milbemax se lahko uporablja za vzrejne mačke, vključno z brejimi in doječimi mačkami. Medsebojno delovanje z drugimi zdravili in druge oblike interakcij: sočasno dajanje Milbemax-a in selamektina živali dobro prenašajo. Zaradi pomanjkanja študij je potrebna previdnost pri sočasni uporabi Milbemax-a in drugih makrocikličnih laktonov. Navodilo za shranjevanje: shranjujte nedosegljivo otrokom. Ne shranjujte pri temperaturi nad 25 C in zaščiteno pred svetlobo. Zdravila ne smete uporabljati po datumu izteka roka uporabnosti. Rok uporabnosti polovične tablete je 6 mesecev. Posebni varnostni ukrepi: vsako neporabljeno zdravilo za uporabo v veterinarski medicini ali odpadne snovi, ki nastanejo iz teh zdravil, je treba odstraniti v skladu z lokalnimi predpisi. Milbemax ne sme priti v vodotoke, ker je lahko nevaren za ribe in druge vodne organizme. Datum zadnje odobritve navodila za uporabo: februar Imetnik dovoljenja za promet z zdravilom: Novartis Santé Animale S.A.S., Usine de Huningue, B.P. 224, F Huningue, Francija. Viri: 1. Vseevropska raziskava (Švica, Francija, Nemčija, Italija, Velika Britanija, Španija), opravljena v imenu Novartis Animal Health aprila 2010 (n=1108). 2. Naravni izvlečki 3. Študija sprejemljivosti NAH CRA 05/173; datoteka iz Dipylidium caninum, Taenia spp., Echinococcus multilocularis, Ancylostoma tubaeforme. Milbemax je zaščitena blagovna znamka Novartis AG, Basel Švica. Novartis Veterina d.o.o., Verovškova 57, 1000 Ljubljana, tel.: Novartis Animal Health Inc., Basel, Švica SLO/CEE47/NAH

3 VSEBINA 3 Uvodnik 4 Intervju: profesor dr. Gregor Majdič vsestranski znanstvenik 8 Predstavitev pasme: angleški bulterier 12 Študentske raziskovalne naloge 21 Veterinarska zgodovina 23 Strokovni članek: veterinarska onkologija skozi moje oči 26 Klinični primer: Tujek v želodcu pri navadnem udavu (Boa constrictor) 30 IVSA Forum: Predstavitev izobraževanja na področju veterinarske medicine v ZDA IVSA simpozij v Sloveniji 36 SAVMA simpozij 2011 California dreamin 39 Dodiplomski in podiplomski študij veterinarske medicine 42 Arabian horse workshop Egipt: Kairo, Zagazig, Hurgada, Luxor 46 Absolventski Izlet Zlata obala v Bolgariji 48 Kaj je Tellington TTouch metoda? Uvodnik piše: Tamara Dolenšek Zaključilo se je še eno študijsko leto na Veterinarski fakulteti. Naši novi bruci so tako preživeli svoj krst, 5. letniki pa se poslavljajo od predavalniških klopi in mnogoterih vajalnic. Za nekatere je leto minilo hitreje, za druge počasneje. Vsekakor pa so se tudi tekom tega leta dogodili (ali pa se še bodo) pomembni dogodki za našo fakulteto. Tako je bila fakulteta ponovno obiskana s strani komisije EAEVE in pridobila pozitivno oceno evalvacije. Po številnih scenarijih in usklajevanjih za ugoditev zahtevam EAEVE študijski proces sedaj ustreza predpisanim smernicam. Prostora za izboljšave je še, vendar pa bodo slonele na dobri osnovi evalvacije in pripravljenosti številnih, da gre razvoj dalje. UVODNIK 18. in 19. novembra se bo prav tako odvijal pomemben dogodek. Gre za IV. slovenski veterinarski kongres, ki ga bodo skupaj organizirale Veterinarska fakulteta, Veterinarska zbornica in Veterinarska uprava Republike Slovenije. Pod naslovom Veterinar za zdravje, veterinar za varno hrano, veterinar za ves planet se bodo odvijala številna predavanja tako domačih kot tujih strokovnjakov. Kot doslej se bodo še vedno odvijale tudi različne študentske dejavnosti, katere so v veliki meri nato opisane v reviji Ructus. Tudi tokrat vam pisci člankov predstavljajo svoja potovanja, raziskovalno delo, način svojega dela, zanimive primere, svoje poglede in še mnogo drugega. Morda pa vas članki prepričajo, da se podobnih dogodkov udeležite tudi sami ali da se preizkusite v obštudijskih področjih veterine. Želim vam prijetno branje in obilo študijskega zagona! Če vas karkoli muči in bi radi, da koga od odgovornih na fakulteti kaj vprašamo v vašem imenu; če bi radi kaj sporočili svetu ali pa v naši reviji oglaševali brž pošljite svoje predloge, ponudbe, članke ali vprašanja na revija.ructus@gmail.com. Ructus že nestrpno čaka na vaš prispevek!! Revija študentov Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani Gerbičeva 60, 1115 Ljubljana revija.ructus@gmail.com GLAVNA UREDNICA: Tamara Dolenšek OBLIKOVALKA: Maja Čonč TISK: Knjigarna Lux Libris NAKLADA: 500 Ructus ONLINE! odsurfajte na Tamara Dolenšek glavna urednica Maja Čonč oblikovalka Zahvaljujemo se docent dr. Petru Kruljcu za dovoljenje objave fotografije na naslovnici. RUCTUS, junij

4 INTERVJU Intervju s profesorjem dr. GREGORJEM MAJDIČEM vsestranskim znanstvenikom Pogovarjala se je Tamara Dolenšek Profesor dr. Gregor Majdič se je rodil leta 1967 v Ljubljani. Leta 1992 je diplomiral na Veterinarski fakulteti v Ljubljani in leta 1994 tam tudi magistriral. Med letoma 1993 in 1996 je opravljal doktorat znanosti na medicinski fakulteti Univerze v Edinburghu na Škotskem z naslovom Izražanje genov med embrionalnim razvojem spolnih žlez. Za dve leti se je nato vrnil v Slovenijo, a že leta 1998 za tri leta odšel na University of Texas Southwestern Medical School v Dallas, ZDA na svoj postdoktorski študij. Od leta 2001 je zaposlen na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njegovo področje raziskovanja je molekularna endokrinologija s poudarkom na razvoju spolnih organov in možganov. Poleg svojega raziskovalnega dela redno predava Fiziologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. Poleg svojega znanstvenega dela pa se rad ukvarja še z mnogimi stvarmi. Navdušen je nad aktivnostmi v naravi, piše poljudnoznanstvene članke in leposlovne knjige ter izredno rad potuje in pripravlja jedi po ustaljenih in lastnih receptih. Začnimo s temo, ki Vas je v tem času v slovenskih medijih najbolj izpostavila. V mislih imam zdravljenje sklepnih bolezni pri psih z matičnimi celicami. Od prvih poskusov zdravljenja je sedaj minilo že nekaj mesecev. Kako kažejo rezultati na samih pacientih? Rezultati so zaenkrat zelo dobri. Lastniki so izjemno navdušeni. Imeli smo že par pacientov, kjer smo zdravili en sklep in so nato lastniki prišli na poseg še na drugem sklepu. S tega stališča se kaže kot izjemno uspešno. Je pa treba poudariti, da gre tu za, kot po angleško rečemo, anecdotal evidence, se pravi, da še ni bilo opravljene prave usmerjene klinične študije s slepo skupino, v kateri bi lahko ugotovili, kako metoda dejansko pomaga in koliko je placebo učinka. Vendar pa je izvedba take raziskave dokaj zahtevna, saj je potrebno pridobiti pasje paciente, ki so približno enake velikosti, istega spola in imajo podobne bolezenske znake. Vendar upamo, da nam bo to uspelo izvesti, ker bo le takšna raziskava dala dokončen odgovor. Vemo, da lastnik sam lahko kaj spregleda. Tudi če psa pregleda ortoped in ugotovi, da je klinična slika boljša dejansko, če nimamo tudi kontrolne skupine, ki ni prejemala zdravljenja in bi podala primerjavo, težko trdimo s 100 % zanesljivostjo, da je zdravljenje prispevalo k izboljšanju. Vendar, kot sem rekel, pa dosedanje izkušnje kažejo, da zdravljenje deluje pozitivno, 4 RUCTUS, junij 2011 saj je pri prav vseh psih, ki smo jih poskusno zdravili, prišlo do izboljšanja klinične slike. Nam lahko opišete sam postopek odvzema in namnoževanja matičnih celic? Postopek je relativno enostaven vzame se košček maščobe iz kateregakoli področja. Mi jo odvzamemo s področja hrbta v območju ramenskega sklepa, ker je to mesto najtežje dosegljivo za psa in mu zato ni treba nositi ovratnika. Naredi se majhna ranica, ki nato potrebuje le en ali dva šiva, in se vzame za pol čajne žličke maščobe. To tkivo se nato dispergira s posebnimi encimi in potem se goji v posebnih gojiščih za matične celice, ki smo jih sami s poskušanjem razvili in ugotovili, da so najugodnejša. Približno en teden do 10 dni te celice rastejo. V tem času se namnožijo na dovolj veliko količino, da jih nato lahko damo nazaj v sklep psa. Pri samem postopku je potreba visoka sterilnost zaradi vašega nadaljnjega dela. Absolutno. Ne samo, kot najprej pomislijo sami kliniki, zaradi njihovega dela, temveč tudi zaradi našega dela. Bakterije bi v hipu prerasle celično kulturo, saj se hitreje razmnožujejo kot živalske celice. Kontaminacija z bakterijami bi tako zelo hitro lahko uničila celotno delo. Omenja se tudi možnost razširitve zdravljenja na druge živalske vrste. Pogovarjamo se že, da bi poskusili še na nekaj konjih z veterinarjem iz Slovenske Bistrice, ki se z njimi veliko ukvarja. V svetu so do sedaj največkrat na podoben način zdravili ravno konje. Poskusili pa bomo tudi pri mačkah, saj so ljubiteljske živali za le-to najbolj primerne iz ekonomskega vidika. Zaradi možnosti večje ponudbe omenjene storitve nameravate v kratkem ustanoviti podjetje. Koliko pacientov bo podjetje predvidoma lahko obravnavalo letno? Podjetje funkcionalno še ne deluje, ker čakamo še na soglasje Veterinarske fakultete, imamo pa vse pripravljeno za ustanovitev. Univerza se strinja, da je to v njenem interesu, zato je treba sedaj urediti le še pravno-formalne zadeve na fakulteti. Vsekakor je to potrebno zaradi komercializacije in obsega dela. Na fakulteti so seveda pogoji omejeni; imamo en inkubator, ki ga uporabljamo za različne raziskave. Za komercializacijo pa potrebuješ posebne prostore, kjer se to lahko izvaja in so drugačni pogoji kot za samo raziskovalno delo. Glede obsega bi na fakulteti lahko z razpoložljivo opremo izvedli nekaj primerov na leto, trg pa na leto omogoča nekaj 100 primerov samo v Sloveniji. Hkrati se že pogovarjamo o širitvi v druge države, bolj

5 konkretno na Hrvaško in tudi v ZDA. Interes za to metodo zdravljenja je zelo velik. Hkrati pa je to tipičen primer tega, kako bi moralo potekati sodelovanje med gospodarstvom in javnimi raziskovalnimi inštitucijami, o čemer se v zadnjih letih v Sloveniji veliko govori, dejansko pa (kot sem sam ugotovil v zadnjih mesecih) tega veliko preveč ljudi ne razume. To je ustaljen vzorec delovanja v razvitih državah. Neka nova, visokotehnološka storitev ali izdelek se razvije na univerzi ali raziskovalnem inštitutu, nato pa se ustanovi podjetje za trženje komercialno zanimivih izdelkov ali storitev. To je v velikem interesu držav, saj le na ta način dobijo povrnjen denar, ki ga vlagajo v raziskovanje, preko davkov, ki jih plačujejo novoustanovljena podjetja, in lahko tako potem javni denar (davke) spet vlagajo nazaj v znanost. Hkrati pa ima od takšnih podjetij neposredne koristi tudi fakulteta oz. univerza, saj se s takšnim podjetjem, ki izhaja iz znanja, pridobljenega na univerzi, sklene licenčna pogodba, po kateri del prihodkov, ki jih ustvarja podjetje, prihaja nazaj na fakulteto oz. univerzo. Tudi v našem primeru nameravamo ustanoviti podjetje za trženje že razvite storitve, medtem ko bi nadaljnji razvoj ostal na fakulteti, ki bi sodelovala z novonastalim podjetjem. pa to poteka v humani medicini? Pri srčnih popuščanjih so prav tako uporabili odrasle matične celice iz kostnega mozga, ne iz maščobe tako kot mi. Zelo veliko raziskav se dela z odraslimi matičnimi celicami, enostavno ker so bolj dostopne, imajo pa v primerjavi z embrionalnimi manjšo sposobnost diferenciacije v različna tkiva, zato imajo embrionalne potencialno večji pomen, vendar je pri le-teh več problemov. Pri odraslih matičnih celicah se izvaja avtologna transplantacija, pacientu vbrizgamo njemu lastne matične celice, kar pa z embrionalnimi ne bo mogoče, razen v primeru, kar pa je še zelo v prihodnosti, da bi s kloniranjem telesnih celic ustvarili zarodek in iz njega pridobili embrionalne matične celice. Ob heterologni transplantaciji pa je vedno prisoten problem zavrnitve celic preko imunskega odgovora prejemnika. Tako imata obe vrsti matičnih celic svoje prednosti in slabosti. Kaj pa možnost shranjevanja popkovne krvi? Ta možnost obstaja, vendar je težava v tem, da je teh celic relativno malo, zato se še ne ve natančno, kako uporabne so te celice. Zdravilo se je nekaj primerov levkemije pri ljudeh, vendar dokler jih ne bomo znali namnožiti, bo njihova uporaba zelo omejena. Kako pa zadeve napredujejo v humani medicini? Pred časom se je v Kaliforniji tako začel klinični poskus zdravljenja poškodbe hrbtenjače pri človeku. S samimi rezultati tega zadnjega poskusa (gre za prvi poskus z uporabo embrionalnih matičnih celic, kar je razlika od naše metode, pri kateri uporabljamo odrasle matične celice) še nisem seznanjen. Prve paciente so začeli zdraviti decembra 2010 in zato gre za dokaj novo zadevo, zato še ni rezultatov, ki bi poročali o tem poskusu, če so bili uspešni. Pri ljudeh je pomemben varnostni vidik zaradi življenjske dobe. Namreč, matične celice so nediferencirane celice, ki se lahko spremenijo v različne celice. Potencialno bi se lahko razvile tudi v rakaste celice. Pri psih, ki imajo krajšo življenjsko dobo, je ta nevarnost zelo majhna. Pri psu z življenjsko dobo 10 do 15 let je verjetnost toliko manjša kot pa pri človeku srednjih let, ki bo živel še 30 do 40 let, in se v tem času lahko razvijejo nezaželene celice. V določenih primerih pa se uporablja tudi že pri ljudeh; recimo tudi v ljubljanskem kliničnem centru pri srčnih popuščanjih, kjer dodajajo matične celice v oslabelo srčno mišico, da ta spet postane močnejša. Za vaše poskuse ste uporabili odrasle matične celice. Kako Leta 1959 je bil objavljen prvi članek, ki je pokazal, da testosteron pred rojstvom dejansko vpliva na to, da se možgani drugače razvijajo. Pri možganih namreč povzroči morfološke spremembe, ki so odgovorne za razlike v obnašanju med spoloma. Ste bili že za časa študija odločeni, da boste delali v smeri raziskovanja ali je to le stvar naključja? Veterino sem šel študirat z namenom, da bom terenski veterinar. Med samim študijem pa sem ugotovil, da me bolj zanima področje raziskovanja in sem se zato proti koncu že usmeril v to. Najprej sem opravljal raziskovalno nalogo pri profesorju Bavdku, ki je bil takrat predstojnik Inštituta za anatomijo in histologijo in je bil moj prvi raziskovalni mentor, ki me je uvedel v lep svet raziskovanja, za kar mu dolgujem zahvalo. Profesor mi je uspel priskrbeti štipendijo, s katero sem šel še kot dodiplomski študent za dva meseca v Veliko Britanijo, kjer sem se nato dodatno navdušil nad raziskovalnim delom. Tam sem spoznal svojo bodočo mentorico, ki mi je predlagala, naj pridem opravljat doktorat znanosti v Edinburgh na Škotsko. Seveda pa delo z matičnimi celicami ne predstavlja edine smeri Vašega raziskovanja. Del Vašega dela je usmerjen na raziskovanje razlik med moškimi in ženskimi možgani. Se ukvarjate predvsem s posledicami delovanja spolnih hormonov na same možgane ali na gensko zasnovo? Ja, seveda. Matične celice so dejansko manjši projekt, ki smo ga izvedli nekako poleg glavnih raziskav, ki jih izvajamo v našem laboratoriju, to pa so trenutno v največji meri raziskave, kako geni vplivajo na razlike med spoloma. Za te raziskave imamo tudi en ameriški projekt, denar za raziskave dobivamo od vlade ZDA, ki meni, da so naše raziskave dovolj pomembne in zanimive, da se jih splača financirati. Moje raziskovalno delo po končanem doktoratu v Edinburghu je bilo tri leta locirano v ZDA, v Dallasu, kjer sem se ukvarjal s posebnim mišjim modelom, ki ima en gen spremenjen, tako da je neaktiven, in značilnost teh miši je, da se rodijo brez spolnih žlez. Razvili smo metodo, s katero smo te miši lahko ohranili pri življenju, saj so pred tem poginjale zaradi odsotnosti nadledvične žleze. Ugotovili smo, da so izjemno zanimiv model za raziskovanje razlik med moškimi in ženskimi možgani, saj je zadnjih 50 let veljalo, da so za vse razlike odgovorni hormoni. Leta 1959 je bil objavljen prvi članek, ki je pokazal, da testosteron pred rojstvom dejansko vpliva na to, da se možgani drugače razvijajo. Pri možganih namreč povzroči morfološke spremembe, ki so odgovorne za razlike v obnašanju med spoloma. Prva raziskava je bila narejena pri morskih prašičkih, kasneje tudi pri drugih živalih, iz raznih kliničnih primerov pa vemo, da podoben mehanizem obstaja tudi pri ljudeh. V zadnjih letih se je začelo razmišljati tudi o vlogi samih genov pri procesih spolne diferenciacije, kar pa je težko preučevati, saj so hormoni pri moških zarodkih že zelo zgodaj prisotni. RUCTUS, junij

6 INTERVJU Testosteron izločajo moda zelo zgodaj in tega dejavnika ne moremo izničiti. Zato je naš model posebej zanimiv, saj je zaenkrat eden od le dveh mišjih modelov na vsem svetu, ki omogoča tovrstne raziskave. Depresija, anksioznost, motnje hranjenja, Alzheimerjeva bolezen so obolenja, ki se bolj pogosto pojavljajo pri ženskah; ADHD, shizofrenija in avtizem pa se bolj povezuje z moškimi. So za ta obolenja res krive razlike v možganih? Zagotovo. Vsekakor so za vse te razlike krive razlike v delovanju možganov, ne vemo pa še natančno, katere morfološke razlike so povezane s tem, da ženske pogosteje zbolevajo za depresijo in Alzheimerjevo boleznijo, pri fantih pa se pogosteje pojavlja avtizem. Glede Alzheimerjeve bolezni obstaja teorija, ki temelji na odkritju raziskave, da naj bi imele ženske nekaj manj možganskih celic v določenih predelih možganov, vendar naj bi imele več sinaps (tako da so možgani enako funkcionalni in zato ni nikakršnih razlik v kvaliteti). Ker pa imajo ženske manj celic, naj bi pogosteje zbolevale za Alzheimerjevo boleznijo, ker imajo manjšo rezervo možganskih celic, se pravi, da bi se ob uničenju enakega števila celic bolezenski znaki pri ženski pokazali prej, ker imamo moški nekaj več rezerve. Razlike v možganih so bile nekaj desetletij politično nekorektna tema, o kateri se raje ni govorilo in se je na splošno raje poudarjalo, kako smo moški in ženske povsem enaki. Danes vemo, da to zagotovo ni res in da se tudi možgani razlikujejo med moškimi in ženskami. Vendar pa je potrebno vedeti, kar sam vedno poudarjam, da to, da so možgani različni, absolutno ne pomeni, da so eni boljši ali slabši. So samo različni, tako kot moški imamo brado, ženske pa ne, pa to ne pomeni, da je en spol boljši, ker ima poraščeno brado. Niso pa razlike povezane samo s psihiatričnimi obolenji. Danes vemo, da so razlike med spoloma tudi v številnih drugih organih, recimo v jetrih so zelo velike razlike, v koži, pri celjenju ran, v presnovi zdravil zaradi razlik v jetrih. Teh razlik je zelo veliko in se jim je v preteklosti posvečalo premalo pozornosti. Trenutno se o tem več govori v humani medicini, vendar sem prepričan, da bo prišlo tudi v veterinarsko medicino, ker se bodo pokazale razlike v delovanju zdravil med spoloma tudi pri živalih. Zaradi vseh teh razlik so naše raziskave zelo pomembne, čeprav se na prvi pogled zdijo morda komu nepomembne. Farmacevtska industrija načeloma ne posveča velike pozornosti razliki presnove zdravil med spoloma Ne, temu se je v preteklosti res posvečalo premalo pozornosti. Ravno zato je ameriška agencija National Institute of Health pred približno petimi leti podala poziv, da je tej temi potrebno posvetiti več raziskav. Veliko več raziskav je bilo namreč opravljenih na moških, tako predkliničnih pri laboratorijskih živalih, kot tudi kliničnih pri ljudeh, ker smo moški nekoliko bolj enostavni za interpretacijo rezultatov, ker imamo spolne hormone več ali manj stalne. Sicer testosteron znotraj enega dneva tudi narašča in pada, vendar na daljši rok imamo nivo testosterona relativno stalen, pri ženskah pa vemo, da se hormoni močno spreminjajo znotraj menstrualnega ciklusa, kar vpliva na celotno telo in zaradi tega je interpretacija rezultatov vedno težja. Tudi mi moramo pri svojih raziskavah paziti, da imamo kontrolno mišjo samico s spolnimi žlezami vedno v isti fazi cikla, ker drugače so rezultati lahko zelo različni, sploh pri vedenjskih testih. Vemo, da od staršev dedujemo njihove lastnosti, vendar ali je možno, da od prednikov dedujemo tudi njihove vzorce obnašanja ali gre le za stvar vzgoje? To je zanimivo vprašanje, ki je postalo zelo aktualno v zadnjih letih, ko se je začelo ugotavljati, da obstajajo tako imenovane epigenetske razlike v delovanju DNK. Epigenetske razlike so načini, ki jih celica uporablja, da lahko sama modificira molekulo DNK. Ne gre za spreminjanje baznih parov, se pravi A-T, C-G, kot se to dogaja pri mutacijah, temveč obstajajo načini, ko se določene molekule, recimo majhne metilne skupine, prilepijo s posebnimi encimi na molekulo DNK. To lahko dolgoročno vpliva na izraženost nekaterih genov. Ugotovilo se je, da se tak vzorec urejanja aktivnosti določenih genov lahko prenaša tudi med generacijami, kar pomeni, da tudi okolje lahko vpliva na to, da se nekatere lastnosti prenašajo naprej. Seveda to ne pomeni, da je pod vprašajem Darwinova evolucijska teorija, ki je povem trdna in imamo zanjo dokaze, vendar pa na določene naše lastnosti lahko vpliva tudi okolje, ki so mu bili izpostavljeni naši starši ali stari starši. Pri ljudeh je pomembna ugotovitev na primer to, da imajo zlorabe v otroštvu lahko take epigenetske posledice. Ugotovili so, da se izraženost genov za glukokortikoidne receptorje spremeni z epigenetskimi spremembami pri zlorabljenih otrocih. Vzorec obnašanja se zaradi teh epigenetskih dejavnikov spremeni in to se lahko prenaša v naslednjo generacijo, tako da imajo še potomci zlorabljenih otrok lahko drugačno delovanje možganov in zaradi tega težave, kot so depresija, nagnjenost k samomoru in podobno. Lahko bi Vas opisali kot neumornega znanstvenika, vendar se poleg tega ukvarjate še z mnogimi zadevami. Tako recimo tudi veliko Menim pa, da je bila tudi zelo dobra in pomembna izkušnja zame življenje v tujini. To ti da neko dodatno širino v pogledu na svet. Slovenci smo namreč vse prevečkrat pretirano prepričani o tem, kako dobri in kako pomembni smo, življenje v tujini pa ti omogoči malo bolj kritično presojo. potujete. Ja, se trudim, kolikor se da, pač ena strast. Že v študentskih letih sem se trudil, da sem vse izpite opravil že v začetku poletja, nato pa sem odšel tudi na dvomesečna potovanja. Sedaj so pač malo krajša, a se še vedno trudim. Ravno sedaj (op. p. med prvomajskimi počitnicami) odhajam v Malezijo za 14 dni z družino, saj je ena od držav, v katerih še nisem bil. Potovanja ti dajo zelo veliko, neko širino. Zdi se mi, da je zelo pomembno, da med spoznavanjem tuje kulture sprejemamo to drugačnost, da ne gledamo na njih s svojimi evropskimi očmi, ker recimo živijo v manjših hišah, ker nimajo televizije. To namreč ne pomeni, da so reveži, da so ubogi, da se nam morajo smiliti. Dejansko namreč marsičesa, kar se nam zdi, da je nujno potrebno, mi ne potrebujemo in včasih menim, da so ljudje v drugih delih sveta na svoj način lahko bolj srečni, ker takšnih stvari nimajo, nas pa pehanje po materialnih dobrinah dostikrat le dela nesrečne. Moj potovalni moto je, da se je treba prilagoditi kulturi, kjer potuješ, in ljudi gledati z njihovimi in ne našimi očmi. Le tako resnično spoznaš tuje kulture. Katera od držav pa je na Vas naredila največji vtis? Zelo velik vtis je name naredil Iran zaradi svojih prijaznih ljudi. Prav tako pa je bila izjemno zanimiva Etiopija. Tudi to sem si zapomnil po zelo prijaznih ljudeh pa tudi po znamenitostih, ki jih skoraj ne poznamo in so mi bile veliko presenečenje. Dežela je iz dveh delov, ki sta si zelo različna severni krščanski in južni, ki je še zelo nerazvit in ima določena plemena, ki živijo še po starih običajih in zato vsak po svoje zanimiv. Etiopija je kot prva na svetu sprejela krščanstvo za svojo uradno vero in iz tega časa so ohranjeni različni spomeniki, recimo v vasici Lalibela, kjer so cerkve vklesane v živo skalo, 10 do 15 m globoko, vse z izklesanimi ornamenti. Tega prej nisem poznal, vendar mislim, da bi si zaslužile mesto med čudesi sveta. Jug Etiopije pa je bila zelo zanimiva izkušnja, ko smo šli na obisk v območja plemen, ki so imela še bolj malo stikov z belci (v tem območju živi tudi pleme Mursi, ki so znani po tem, da si ženske v ustnice dajejo glinaste kroge in si na ta način izjemno povečajo spodnjo ustnico). Sam sem bil tam dobrih 5 let nazaj in verjetno se je kaj že spremenilo, vendar takrat smo bili eni drugim enako zanimivi, oni so opazovali nas in mi njih. Na neki tržnici se mi je zgodilo, da me je domačin začel božati po roki, ker se je čudil, 6 RUCTUS, junij 2011

7 zakaj imam jaz tako kosmato roko, ko so pa oni brez dlak. V primerjavi z Menim pa, da je bila tudi zelo dobra in pomembna izkušnja zame življenje ZDA pri nas šolski v tujini. To ti da neko dodatno širino v sistem še vedno pogledu na svet. Slovenci smo namreč vse prevečkrat pretirano prepričani o preveč sloni na tem, kako dobri in kako pomembni faktografskem smo, življenje v tujini pa ti omogoči malo bolj kritično presojo. Seveda mislim, da je Slovenija lepa, zato sem se ne spodbujajo, učenju. Učitelji tudi vrnil nazaj v Slovenijo, čeprav bi lahko ostal v tujini. Ni pa tako edinstvena, kot si jo včasih predstavljamo, pri predavanjih, da bi sodelovali in žal nas je tako malo, da neke velike teže v tujini nikoli ne bo mogla imeti, da bi sodelovali z lahko pa naredimo Slovenci posamezne vprašanji. preboje na manjših področjih, po katerih bi nas lahko svet spoznal. Vedno sem jezen, ko slišim koga govoriti, kako so Američani neumni, ker ne vedo, kje je Slovenija. Ampak, zakaj bi moral povprečen Američan sploh vedeti, kje je Slovenija? Nas je vseh skupaj za predmestje enega velikega mesta in res ne moremo zahtevati od celega sveta, da nas bo poznal. Poleg tega pa, koliko Slovencev bi znalo na zemljevidu poiskati recimo državo Maine ali pa povedati, katero je glavno mesto Kalifornije? Ali že če ostaneva bližje, v Evropi, koliko Slovencev bi znalo po vrsti od severa proti jugu razvrstiti baltske države ali povedati, katero je glavno mesto Moldavije? Med svojimi obiski tujih držav pa ste velikokrat tudi predavali. Recimo na Japonskem, v ZDA, Nemčiji Kako tam izgledajo predavanja? Moja predavanja niso bila v okviru rednega študijskega procesa, tako da študijskega procesa ne bi mogel neposredno primerjati. Šlo je za vabljena predavanja, ki jih organizirajo univerze in kjer povabijo raziskovalce, da predstavijo svoje delo. Ena velika razlika je, da je recimo pri nas interes za tovrstna predavanja zelo majhen. Ko sem pred leti na naši fakulteti organiziral predavanje svojega sodelavca iz ZDA, je bil obisk porazno majhen, čeprav je šlo za človeka, ki je 20 let delal na Harvardu in je eden najuglednejših znanstvenikov na svetu s področja razvoja možganov z vidika spolnih razlik. Po tistem na fakulteti nisem več organiziral predavanja, ker mi je bilo pred mojim sodelavcem nekoliko nerodno zaradi takega slabega obiska. V primerjavi z ZDA pri nas šolski sistem še vedno preveč sloni na faktografskem učenju. Učitelji ne spodbujajo, da bi sodelovali pri predavanjih, da bi sodelovali z vprašanji. Ko predavaš v ZDA, imaš izjemno veliko komunikacije z občinstvom, veliko vprašanj. Tisti, ki te povabi, je zadolžen, da ti zastavlja vprašanja, če jih ni dovolj iz same publike. Zato se nikoli ne zgodi, da ne bi bilo vprašanj. Pri nas pa se, tudi na konferencah, dostikrat predavanje opravi in temu ne sledi razprava. Sam zato zahtevam na Biotehniški fakulteti med svojimi predavanji fiziologije za smer biotehnologija pri predstavitvah seminarskih nalog, da študenti zastavljajo čim več vprašanj in to upoštevam tudi pri končni oceni seminarske naloge. Pomembna je namreč komunikacija in da se navadimo spraševati. Tudi če se kakšno vprašanje komu zdi neumno, ne pomeni, da je neumno, in tudi če bi slučajno bilo, ni to popolnoma nič narobe. Nekdo, ki se z nekim področjem intenzivno ukvarja že 10 ali 20 let, zagotovo ve več kot pa študent, ampak zaradi tega ne pomeni, da se ga mora študent bati kaj vprašati.. Dobri profesorji takšnega vprašanja ne bodo zamerili, hkrati pa bo dober profesor tudi povedal, če recimo določenega odgovora na zastavljeno vprašanje ne bo vedel. Tudi sam se spomnim, ko sem bil študent, da je na kakšno vprašanje profesor za vsako ceno želel odgovoriti, potem pa se je izkazalo, da odgovora ne ve. Zato sam vedno povem, če kakšnega odgovora na vprašanje ne vem, in potem preverim odgovor do naslednjič, ko se srečam s študenti. VETERINARSKA POSTAJA KONJICE d.o.o. Ob potoku 2b 3210 SLOVENSKE KONJICE Tel Fax Mail : vet.konjice@siol.net RUCTUS, junij

8 PREDSTAVITEV PASME ANGLEŠKI BULTERIER piše: Pavlina Debeljak Skoraj vsi smo ga že videli na ulici ali pasji razstavi Velikokrat je popolnoma bel, impozanten in vidno atletsko grajen pes, izrazito ovnastega profila in majhnih trikotnih oči, ki v marsikomu zbuja strah in spoštovanje! Za očeta pasme navajajo Angleža,»pasjega mešetarja«, Jamesa Hinksa iz Birminghama. Njegova psica Pussy - potomka križancev med buldogom in terierjem in njeni potomci pa štejejo za prve prave angleške bulterierje! Ti psi so bili sicer v osnovi zelo podobni današnjim staffordshirskim bulterierjem, s katerimi so bili nekdaj tudi sorodstveno izredno blizu, a z leti so s strogo in načrtno selekcijo pasmi popolnoma ločili. Angleški bulterier je izredno delo načrtne selekcije, ki je ustvarila psa nenavadnega profila in oblike glave, ki služi zgolj eni stvari - čim večji moči ugriza! V preteklosti so bili to izredno občudovani psi, gladiatorji v pasjih arenah, ne glede na to, kdo je bil nasprotnik, ti psi so bili rojeni zmagovalci. Navkljub svojemu krvoločnemu slovesu pa so z leti skrbne vzreje postali mili in ponekod izredno priljubljeni družinski psi, ki s svojimi atletskimi sposobnostmi in trdnim karakterjem navdušujejo staro in mlado. V zadnjih letih je po svetu v porastu tako število standardnih kot tudi pritlikavih angleških bulterierjev, pasmi pa tudi pri nas pridobivata na popularnosti. Vseeno pa se mora vsak potencialni lastnik angleškega bulterierja, pa naj bo ta pritlikav ali ne, zavedati, da gre za osebnostno močnega in neodvisnega psa, ki potrebuje prav tako močnega in odločnega skrbnika ter zelo dosledno vzgojo, obenem pa nikakor ne prenese prisile in grobega ravnanja z njim. Izredno priporočljiva je zgodnja in dobra socializacija ter vsaj osnovno šolanje poslušnosti. Prav tako pa je koristno, da smo seznanjeni z nagnjenostjo te pasme k določenim boleznim. Zahvaljujemo se lastniku Mike-a in lastnici mini bulterierke za dovoljenje objave fotografij ter Žanu Karničarju za ilustracijo. 8 RUCTUS, junij 2011

9 OBSESIVNO KOMPULZIVNE MOTNJE Po nekaterih podatkih naj bi bili bulterierji ena izmed pasem, ki precej pogosto trpijo za različnimi oblikami obsesivno kompulzivnih motenj. V bistvu gre za stalno ponavljanje nekaterih običajnih vzorcev obnašanja brez kakršnegakoli cilja, ki močno omejujejo normalno funkcioniranje živali ali vodijo v neprestano lizanje ali grizenje okončin, kompulzivno žvečenje okončin ali celo jezika, anksioznost ob ločitvi od gospodarja, fobijo ob grmenju, vrtenje v krogu, lovljenje repa, kroženje ob ograji ali okoli predmetov v prostoru, kopanje Velikokrat lastniki in veterinarji tako vedenje napačno pripišejo nepravilni vzgoji, stresu, zdolgočasenosti in slabim izkušnjam v mladosti. Gre torej za psihološko motnjo, ki jo je izredno težko odpraviti, pomaga pa dosledna disciplina, šolanje poslušnosti, preusmerjanje pozornosti psa, vaje, ki fizično in psihično zaposlijo psa, obogatitev okolja, premestitev iz zaprtega v bolj odprt prostor ali zgolj zamenjava bivalnega okolja. Lahko se poslužujemo tudi terapije z zdravili - antipsihotiki. VRTENJE oz. LOVLJENJE REPA Domnevno gre za obsesivno kompulzivno motnjo, nekatere raziskave nakazujejo tudi na to, da gre za poligeno dedno psihično motnjo, ki pa je zelo pogosta prav pri bulterierjih. Sprožilni dejavnik pa naj bi bil stres. Psi neprestano lovijo svoj rep in se pri tem vrtijo v krogu, tudi do popolne izčrpanosti, med svojim početjem se ne odzivajo na lastnika in kakršnekoli zunanje dražljaje ter so v stanju nekakšne mentalne zamaknjenosti. Nekateri vzreditelji so poizkušali to neželeno vedenje odpraviti s kupiranjem repov, a so bili vsi poizkusi neuspešni. SINDROM BESNENJA Čeprav je to obolenje včasih nosilo pomenljivo ime - bes springer španjelov, pa se danes pojavlja pri več pasmah psov, med drugim tudi pri bulterierjih. Nekateri predpostavljajo, da gre za obliko epileptičnih napadov, ki pa se najpogosteje pojavijo, ko je pes popolnoma umirjen ali celo spi. Na nespecifične dražljaje se pes odzove z nenadnim izbruhom besnenja - renčanje, grizenje, neobvladljivo destruktivno vedenje Po koncu napada je pes popolnoma miren, utrujen in zmeden. Znano je tudi, da je tak pes napadel človeka ali žival, pred in po napadu pa ni kazal nikakršne agresije in je bil celo vidno zmeden ob nastali situaciji. Poročajo o tem, da so med napadom psi v nekakšnem stanju transa, oči so odprte, pogled je begajoč, pogost je usmerjen napad na najbližjo stvar (živo ali neživo). Pogostost in jakost napadov variira od epizode do epizode, poročajo pa, da se s starosto besnenje stopnjuje. EPILEPSIJA Pri bulterierjih gre za pravo oz. primarno dedno obliko epileptičnih napadov, ki se začno pojavljati med 9. in 36. mesecem starosti. Značilno je, da so napadi generalizirani, obsežni tonično-klonični krči, pogosto se začno, ko žival počiva, so kratkotrajni (trajajo cca. 30 sekund do tri minute), žival po napadu hitro okreva. Med napadom pogosto pride do nehotnega uriniranja in defeciranja. Pri dalj časa trajajočih napadih (nad 5 minut) pa je velika nevarnost, da pride do hipertermije, hipoksije, hiperkapnije, acidoze in kome. CEREBELARNA ATAKSIJA Pri tem obolenju se pojavlja neusklajenost gibanja oz. prisotnost nepravilnih, nekoordiniranih gibov. Ataksija je skupek simptomov, ki se pojavljajo tako pri poškodbah kot tudi motnjah v delovanju različnih delov motoričnih ali senzoričnih predelov CŽS ter perifernega živčnega sistema. Najpogosteje nastane pri okvari malih možganov; kot posledica nekaterih sistemskih obolenj, tumorjev, travm. Poškodovani so lahko sami mali možgani ali katerakoli od prog, ki vodi v ali iz malih možganov. Značilna je nekoordinirana aktivnost mišic (podaljšan čas aktivacije agonistov ter zakasnjen odziv antagonistov) in težave z usklajevanjem gibanja različnih sklepov. Pojavljata se tudi hiper- in hipometrija, oteženo požiranje in motnje vida. Pri bolnih živalih opazimo predvsem široko stojo, nekoordinirano gibanje okončin, intermitenten tremor in zakasnjen odziv na nenadne spremembe položaja udov s pretiranim popravljanjem stoje. RUCTUS, junij

10 PREDSTAVITEV PASME GLAVKOM Ponavadi gre za sekundarno stanje oz. komplikacijo prirojene dislokacije leče. Značilen je povečan intraokularni tlak, ki povzroči postopno uničenje mrežnice in papile vidnega živca. Opazimo lahko midriazo, kongestijo bulbarnih in konjunktivalnih venskih pletežev, megaloglobus, kornealni edem, poškodbe Descementove membrane, blefarospazem, živali kažejo periorbitalno bolečino, lahko se spremenjeno vedejo in slabo vidijo. Diagnostika: tonometrija, oftalmoskopija, gonioskopija, elektroretinografija Terapiramo z miotiki, inhibitorji karboanhidraze, prostaglandini, beta adrenergičnimi blokatorji, kirurško ustvarjenimi šanti, ciklokrioterapijo, lasersko ciklofotokoagulacijo Pri tej pasmi se pogosteje pojavljajo tudi druga obolenja: keratitis sicca, ektropium, entropium in mikrooftalmija. LARINGEALNA PARALIZA Pasma je predisponirana za kongenitalno laringealno paralizo, sicer pa se obolenje lahko pojavlja tudi kot posledica: neoplazije, travme, endokrinopatij, sistemskih obolenj, nevromuskularne motnje, idiopatsko in kot posledica kirurških posegov (predvsem v predelu grla in vratu). Gre za poškodbo n. laringicus recurrensa, ki oživčuje abduktorske mišice; le-te med inspirijem ne odmikajo več popolnoma aritenoidnega hrustanca in zaradi tega se tudi glasilke- plice vocales ne odmikajo in ovirajo prehod zraka skozi grlo. Pride do obstrukcije gornjih dihalnih poti, slišen je stridor, lastniki opazijo spremenjen zven lajanja in renčanja. Pri taki živali - še posebno če gre za obojestransko paralizo larinksa lahko hitro pride do: respiratornega distresa, sinkope, cianoze, pogosto kašljajo, se dušijo, oteženo požirajo, lahko pride tudi do aspiracijske pneumonije. Diagnozo postavimo na podlagi kliničnih znakov in laringoskopije, terapija pa je kirurška laringoplastika ter delna ali popolna laringektomija. Če pride do akutne respiratorne stiske, potem gre za resno urgenco. Živali moramo čim hitreje zagotoviti zadosten dotok kisika v pljuča in jo stabilizirati, saj lahko tako stanje privede tudi do nenadne smrti živali. Stanje je neozdravljivo, blažje znake in napredovanje obolenja upočasnimo s fizioterapijo. GLUHOST Zaradi napak v vaskularizaciji kohlee pride v prvih tednih življenja do ireverzibilnih degenerativnih sprememb. Pride do uničenja slušnih struktur in samega slušnega živca. To stanje je lahko uni- ali bilateralno, unilateralno gluhe živali je težko odkriti, bilateralno gluhe psičke pa lahko razpoznamo že pri štirih tednih starosti. Veterinarji in vzreditelji ugotavljajo, da je vsak šesti popolnoma bel bulterier unilateralno gluh in vsak dvajseti bilateralno gluh, gluhost pa se pojavlja tudi pri obarvanih psih. Za diagnosticiranje se uporablja otoskopija, radiografija bulle tympanice in pa BAER (brainstem auditory eviked response) testiranje odzivnosti slušnega živca. LUKSACIJA LEČE Gre za prirojeno stanje pri tej pasmi, ki ga karakterizirajo popoln ali delen izpad leče iz njene anatomske pozicije. Leča je lahko popolnoma luksirana v prednjo očesno kamrico, pri čemer obstaja velika nevarnost za nastanek glavkoma in kornealnega edema. Posteriorna dislokacija v corpus vitreum je lahko asimptomatska ali pa jo spremljata glavkom in vnetje očesnega zrkla. Pri subluksaciji vidimo v zenici rob leče kot nekakšen srp sivo-bele barve, prisotna sta lahko iridonesis in phacodonesis (potrzavanje leče in irisa). Klinični znaki so neizraziti, lahko opazimo motnje vida in orientacije v prostoru ter strah pred močno svetlobo. Terapija je kirurška odstranitev leče. FAMILIARNA NEFROPATIJA Gre za progresivno in velikokrat nepopravljivo odpovedovanje ledvične funkcije. Obolenje se pri pasmi angleški bulterier deduje avtosomalno dominantno. Bazalna membrana glomerula ne funkcionira pravilno in je prekomerno prepustna. V bistvu gre za nekakšno obliko kronične odpovedi ledvic, ki pa se lahko pojavi pri psih te pasme že zelo zgodaj (okoli enega leta starosti so že lahko zaznavni značilni znaki odpovedi ledvic). Ker glomeruli izgubljajo svojo filtracijsko in koncentracijsko sposobnost, se pojavijo: azotemija, izostenurija, hipofosfatemija, poliurija in polidipsija ter posledično - apatija, anoreksija, zaostajanje v rasti, hujšanje, bruhanje in driska. Terapija je omejena na lajšanje simptomov kronične odpovedi ledvic. Familiarno nefropatijo lahko že dokaj zgodaj odkrijemo, če merimo UPC razmerje - razmerje proteinov: kreatininu v urinu, ki naj ne bi presegalo 0,3 mg/dcl pri zdravih živalih. Nekateri psi dolgo ne kažejo znakov odpovedovanja ledvic in tudi raven UPC je lahko dolgo v mejah normale. DISPLAZIJA MITRALNE ZAKLOPKE Velikokrat gre za prirojeno stanje kot posledica malformacije lističev mitralne zaklopke, chordae tendineae ali papilarnih mišic. Zaradi tega prihaja do mitralne insuficience in sistemske regurgitacije v levi atrij srca. Posledica je dilatacija levega atrija in ventrikla, zmanjšan srčni»output«, znaki kronične srčne odpovedi in aritmije. Lahko se kaže tudi kot stenoza ustja mitralne zaklopke. Zaznaven je holosistoličen šum in galopni ritem srca. Na EKG lahko vidimo prezgodnje pojavljanje atrijskega kompleksa in atrijsko fibrilacijo, P val je lahko razširjen. Na RTG sliki toraksa lahko opazimo dilatiran levi del srca. Za diagnosticiranje se uporabljata tudi ehokardiografija in Doppler. Manj prizadete živali so lahko več let asimptomatične. Terapija je usmerjena na lajšanje kronične odpovedi srca. Po ocenah nekaterih veterinarjev, naj bi to prirojeno srčno napako imelo % bulterierjev. 10 RUCTUS, junij 2011

11 BENIGNA MIŠIČNA HIPERTROFIJA oz. STENOZA PILORUSA Nastane zaradi hipertrofije mišične plasti pilorusa in hipertofije mukoze na antrumu želodca. Živali kažejo dokaj nespecifične klinične znake, večkrat regurgitirajo ali bruhajo, se napenjajo, hujšajo in imajo bolečine v predelu abdomna. Za postavitev dokončne diagnoze je potrebna gastroskopija oziroma biopsija hipertrofičnega tkiva, da se ugotovi, če je morda neoplastičnega izvora, terapija pa je ter piloroplastika za odstranitev stenoze. LETALNI AKRODERMATITIS Predvidevajo, da gre primarno za motnjo v metabolizmu cinka. Prizadetega psa lahko opazimo že v leglu; taki mladiči so manjši od sovrstnikov, dlaka in koža dajeta zamaščen videz, profil lobanje je pretirano izražen, mladički imajo težave pri sesanju mleka. Pri starejših mladičih opazimo težave s koordinacijo, pogost je tudi tremor. Med preostalimi kliničnimi znaki so tudi: erozije po blazinicah prstov, okolici oči in ust, ploska stopala, diareja, pneumonija, nenavadno pozibavanje glave in razbarvanje osnovne barve dlake. Domnevno naj bi šlo za avtosomalno recesivno dedno obolenje. LUKSACIJA PATELE Pri tem gre za medialni ali lateralni odmik pogačice izven trohlearnega žleba na femurju, ki se kaže s šepanjem in poskakujočo hojo. Ločimo več stopenj: - I.ni izrazitih kliničnih znakov, patelo zlahka manualno luksiramo in reponiramo; - II. luksacija ob fleksiji sklepa in repozicija ob ekstenziji, poskakujoča hoja in šepanje; - III. pogoste luksacije, dolgotrajno šepanje in vidne deformacije kosti in sklepov na prizadeti zadnji okončini, patelo le s težavo manualno reponiramo; - IV. hudo dolgotrajno šepanje in deformacija uda, patele se ne da manualno reponirati. Diagnostika se opravlja s pomočjo RTG slike in palpacije. V hujših primerih je zdravljenje kirurško - ortopedski poseg na kosteh in mehkem tkivu v okolici. Zaradi nezdravljene luksacije se pogosto razvije artritis. OSTEOHONDRITIS To obolenje je značilno za hitro rastoče, večje pasme psov in pse, ki so zelo aktivni in pretirano obremenjujejo sklep le na enem mestu (stalno kopanje, skakanje ). Ugotavljajo, da gre pri tem obolenju tudi za dedno komponento. Zaradi motnje v vaskularizaciji in enhondralni osifikaciji epifiznega hrustanca pride do distrofičnih sprememb, nezreli hrustanec odstopa od osnove in se lahko tudi popolnoma odlušči in prosto plava v sinoviji sklepnega prostora. Na RTG sliki pogosto vidimo piramidaste lezije in erozije na površini sklepnega hrustanca, ki segajo proti metafizi kosti. Najpogosteje so prizadeti komolčni, ramenski in skočni sklep, in sicer medialni kondil na humerusu in femurju ter trohlea talusa. Pogosto se pridružita še nezdružen proccesus anconeus in pa fragmentiran medialni proccesus coronoideus. Najpogostejši klinični znaki so: šepanje, otečeni sklepi, omejena gibljivost sklepov in bolečina ob manipulaciji sklepov in okončine. Velikokrat sta prisotna tudi sinovitis in artritis. Zdravljenje je kirurško - artrotomija in odstranitev vseh prostih ali motečih fragmentov hrustanca ter zgladitev sklepne površine. Pri hujših degenerativnih oblikah se dajejo tudi protivnetna nesteroidna zdravila in nadomešča sklepno tekočino ter obnavlja hrustanec s pomočjo glikozaminoglikanov. Pri tej pasmi se pogosteje pojavlja tudi displazija kolkov. RUCTUS, junij

12 ŠTUDENTSKE RAZISKOVALNE NALOGE Mikrovezikli v telesnih tekočinah živali in človeka Avtorja: Rok Hrženjak, Roman Štukelj Mentorica: prof. dr. Veronika Kralj-Iglič, univ. dipl. fiz. Somentor: prof. dr. Vojteh Cestnik, dr. vet. med. Rok Hrženjak, študent 5. letnika veterinarske medicine, in Roman Štukelj, absolvent živilske tehnologije, sta v študijskem letu 2009/2010 izdelala raziskovalno nalogo z naslovom»mikrovezikli v telesnih tekočinah živali in človeka«. Nalogo sta praktično izvedla v Laboratoriju za klinično biofiziko Inštituta za biofiziko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani pod mentorstvom prof. dr. Veronike Kralj-Iglič in somentorstvom prof. dr. Vojteha Cestnika. Nagrajena sta bila s fakultetno Prešernovo nagrado za leto Mikrovezikle, izolirane iz krvi, so sprva opisali kot trombocitni prah. Kasneje so opazili, da se MV odcepljajo od membrane eritrocitov shranjene krvi. Mikrovezikli, ki interagirajo s krvnimi celicami, potujejo z limfnim in krvnim obtokom do oddaljenih celic in tako predstavljajo komunikacijski sistem, ki povezuje celoten organizem. Klinične študije kažejo, da mikrovezikli prenašajo genetski material in signalne molekule in povečujejo katalitsko površino za nastajanje krvnih strdkov. Tako delujejo prokoagulantno in sodelujejo pri razširjanju metastaz, okužb in vnetij, njihovo število pa je povečano v izolatih različnih bolezni, kot so rak in avtoimune bolezni ter pri tromboemboličnih zapletih. Boljše razumevanje procesov mikrovezikulacije in njeno kontrolirano manipuliranje bi lahko prispevalo k neinvazivni diagnostiki tumorjev in degenerativnih bolezni in pri razvoju novih metod pri preprečevanju okužb in metastaziranju rakavih bolezni v veterinarski in humani medicini. Namen naloge je bil izboljšanje razumevanja mehanizmov mikrovezikulacije med procesom izolacije mikroveziklov. Ugotoviti sta želela, kaj vsebujejo izolati različnih telesnih tekočin in kako temperatura med procesom izolacije vpliva na število mikroveziklov v izolatih iz periferne krvi. Avtorja sta z uporabo metode, ki temelji na centrifugiranju in izpiranju vzorcev telesnih tekočin živali in ljudi, izolirala mikrovezikle in jih štela, izolate in sedimente pa sta tudi opazovala z različnimi mikroskopskimi tehnikami. Ugotovila sta, da mikrovezikle najdemo v izolatih iz vseh telesnih tekočin, da pa se izolirani mikrovezikli po velikosti med seboj razlikujejo, glede na izvorne celice, iz katerih izhajajo. Ugotovila sta tudi, da je postopek izolacije močno odvisen od dinamike izolacije in zunanjih parametrov. Specifično sta obravnavala vpliv temperature med procesom na število mikroveziklov v izolatih iz krvi in pokazala, da znižanje temperature pod telesno temperaturo lahko povzroči nekajkratno povečanje števila mikroveziklov v izolatih. Literatura: 1. Wolf P. The nature and significance of platelet products in human plasma. Br J Haematol 1967; 13: Rumsby MG, Trotter J, Allan D, Michell RH. Recovery of membrane microvesicles from human erythrocytes stored for transfusion: a mechanism for the erythrocyte discocyte-to-spherocyte shape transformation. Biochem Soc Trans 1977; 5: Pisetsky DS. Microparticles as biomarkers in autoimmunity: from dust bin to center stage. Arthritis Res Ther 2009; 11: No del Conde I, Bharwani LD, Dietzen DJ, Pendurthi U, Thaigarajan P, Lopez JA. Microvesicle-associated tissue factor and Trousseau s syndrome. J Thromb Haemost 2007; 5: Mrvar-Brečko A, Šuštar V, Janša V, et al. Isolated microvesicles from peripheral blood and body fluids as observed by scanning electron microscope. Blood Cell Mol Dis 2010; 44: RUCTUS, junij 2011

13 ŠTUDENTSKE RAZISKOVALNE NALOGE Molekularna determinacija in epidemiologija virusa infekciozne anemije kopitarjev Avtorica: Janja Završnik Mentor: doc. dr. Tadej Malovrh, dr. vet. med. Janja Završnik, študentka 5. letnika veterinarske medicine v študijskem letu 2009/2010, je izdelala raziskovalno nalogo z naslovom»molekularna determinacija in epidemiologija virusa infekciozne anemije kopitarjev«. Naloga je bila izdelana v študijskem letu 2009/2010 na Inštitutu za mikrobiologijo in parazitologijo pod mentorstvom doc. dr. Tadeja Malovrha in bila nagrajena s fakultetno Prešernovo nagrado za leto Virus infekciozne anemije kopitarjev je RNA virus, ki sodi v družino Retroviridae in v rod Lentivirus, kamor spadajo še virus humane imunske pomanjkljivosti (HIV), virus opičje imunske pomanjkljivosti (SIV), bovini virus imunske pomanjkljivosti (BIV), felini virus imunske pomanjkljivosti (FIV), kozji artritis encefalitis virus (CAEV) in maedi visna virus (MVV). Virus IAK povzroča infekciozno anemijo kopitarjev (IAK) ali kužno malokrvnost pri kopitarjih. Ko so leta 1904 ugotovili, da bolezen povzroča»agens, sposoben filtracije«, je s tem IAK postala prva raziskana živalska bolezen virusne etiologije. Virusna RNA je sestavljena iz približno 8200 nukleotidov in vsebuje tri večje gene (gag, pol in env), ki kodirajo strukturne proteine, ter tri manjše gene (S1, S2 in S3), ki kodirajo nestrukturne proteine. V replikacijskem ciklusu nastane iz virusne RNA dvojnovijačna DNA, ki se kot provirus vključi v gostiteljsko DNA. Virusno replikacijo spremlja visoka frekvenca mutacij zaradi majhne natančnosti virusne reverzne transkriptaze in rekombinacije genomov v okuženih celicah. Virus IAK je živalski model za študije HIV, zato ga nekateri imenujejo tudi»podeželski bratranec HIV«. IAK je doživljenjska, neozdravljiva in potencialno smrtna okužba, ki ima v veterinarski medicini v svetovnem merilu velik pomen. Zatira se v skladu s Pravilnikom o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje širjenja in zatiranje kužne malokrvnosti konj iz leta Bolezen je kužna, vendar nenalezljiva. Prenaša se s krvjo okuženih živali, ki jo lahko prenesejo ljudje ali krvosesi insekti iz družine Tabanidae. Opisani so tudi redki primeri intrauterinega prenosa. Pri konjih se v 21 dneh po okužbi aktivira imunski sistem, nastanejo specifična protitelesa in živali postanejo serološko pozitivne. Glavna masa virusa se nahaja predvsem v tkivnih makrofagih v jetrih, ledvicah in vranici. Med vsemi lentivirusnimi okužbami je IAK edinstvena v tem, da več kot 90 % okuženih konjev preide iz kronične v subklinično obliko bolezni. Metoda za potrditev IAK je agar gel imunodifuzijski test (AGID), imenovan tudi Cogginsov test. Novejši metodi sta še ELISA in imunoblot tehnika; ti testi zaznajo prisotnost protiteles proti virusu IAK. Z uporabo verižne reakcije s polimerazo (angl. polymerase chain reaction - PCR) pa lahko dokažemo provirusno DNA, pri čemer se izognemo uporabi celičnih kultur, porabimo manj časa in omogočimo genetsko karakterizacijo. PCR je občutljiva in specifična metoda ne le pri odkrivanju subklinično obolelih živalih, ampak tudi pri nedavno okuženih konjih, ki še niso razvili protitelesnega imunskega odgovora, ali pri okuženih žrebetih, ki še imajo kolostralna protitelesa, katera interferirajo s serološkimi testi. V začetku leta 2009 se je pojavilo večje število primerov IAK pri konjih v Sloveniji. Zaradi aktualnosti bolezni smo se odločili molekularno diagnosticirati virus IAK in determinirati virusna nukleotidna zaporedja, kar je prvo takšno delo v Sloveniji. V ta namen smo zbirali vzorce tistih živali, ki so bili zaradi pozitivnih rezultatov celisa in AGID potrjeni, da imajo protitelesa proti virusu IAK. Pridobili smo krvne vzorce z antikoagulantnim sredstvom EDTA, iz katerih smo izolirali levkocite. Od živali, ki so jih v skladu s Pravilnikom evtanazirali, pa smo pridobili vranice. Tako smo zbrali vzorce 25 konjev iz 12 različnih rej in iz 10 različnih slovenskih občin. Najprej smo ustrezno obdelali vzorce: iz vzorcev vranic smo pripravili organske suspenzije, iz dela krvi pa smo izolirali levkocite. Iz tako pripravljenih vzorcev smo izolirali DNA z uporabo DNeasy, Blood&Tissue Kit. Iz izolirane DNA smo z metodo PCR pomnoževali 285 nukleotidov dolg odsek virusnega genoma, ki se nahaja približno na sredini regije LTR in začetnem delu gena gag. Za dokaz specifične velikosti produktov PCR smo uporabili metodo dokazovanja velikosti produktov z elektroforezo v 1,8 % agaroznem gelu. PCR produkte smo obarvali z nanašalnim pufrom, v zadnjo jamico dodali 5 µl standarda DNA, po končani elektroforezi pa gel obarvali v etidijevem bromidu. Nato smo gel slikali z UV transiluminatorjem (GelDoc1000, Biorad). Ker smo želeli analizirati sekvence izolirane DNA, smo morali produkte pomnoževanja s PCR očistiti. Filtrate s prečiščenim produk- RUCTUS, junij

14 ŠTUDENTSKE RAZISKOVALNE NALOGE EIAV TGCTGGGCTAAC-AAGCCTTGATAATAAATATA--ATTCTCTGCTTAGTCCCTGTTTCCAACTAGTCTTGTTTTCAA-GATCC EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV T.-...TG A..C.AGT...TG.ATT..T.T EIAV A-...CT C...T...CG.T...T EIAV G.T...ACC...TA...C.--T..CTG..T...T.A-...G...G.A... EIAV AT...ACC...TA...C.--T..CTG...T...G...G.-... Clustal Consensus ********** ******* ********** ******* ** * ** ** * * ** * ***** EIAV CAGGGACCTGAGAGGGGCGCAGACCCTGCCTGCTGAACCTGGCTGATCGTAGGATCCCTAGGGCGGCAGAGGAGAACTTACAG EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV A...A... EIAV A...A.A... EIAV A...T...A...A...G... EIAV A...T...A... Clustal Consensus ************* ***** ******* ********************************** * ************** *** Slika: poravnava nukleotidnih zaporedij 12 slovenskih virusov IAK (EIAV4-09-8, EIAV , EIAV2-09-4, EIAV4-09-1, EIAV4-09-3, EIAV1-09-3, EIAV1-09-2, EIAV4-09-7, EIAV9-09-2, EIAV , EIAV6-09-1, EIAV1-09-4) in šestih sevov iz genske banke (AF327878, AF327877, EU240733, AB008196, UO1866, AB008197) EIAV TTCTGGCCACAACACAGGAGGACAGGTAAGATGGGAGACCCCGTGACATG EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV EIAV C...A...A... EIAV C.C...G.G...A...AC... EIAV C...G.G...A...AC.A... EIAV C...A...A...AC..C.C.. Clustal Consensus * * ***** * ******* ********************* * * ** tom pomnoževanja s PCR smo poslali na sekvenčno analizo, izpise sekvenčnih reakcij pa smo nato obdelali z računalniškim programom, ki omogoča analizo posamezne ali več sekvenc hkrati. V vseh 21 vranicah odraslih živali smo potrdili prisotnost virusne nukleinske kisline. Takšen rezultat smo tudi pričakovali, saj je vranica poleg jeter predominantno mesto replikacije virusa IAK. Pri nobeni od 5 vranic plodov nismo izolirali virusne DNA, kar ustreza rezultatom, opisanim v literaturi. Transplacentarni prenos je namreč zelo redek, se pa zgodi v primeru, ko pride pri kobili do akutne oblike IAK in do viremije med brejostjo. Iz krvnih vzorcev in vzorcev levkocitov smo uspeli dokazati virusno DNA le pri treh od štirinajstih vzorcev. Zato menimo, da vzorci krvi in levkocitov niso vedno primerni za dokazovanje provirusne DNA, kar je v skladu z dejstvom, da poteka virusna replikacija v tkivnih markofagih in ne v levkocitih. Pri poravnavi nukleotidnih zaporedij in primerjanju med našimi izolati smo ugotovili, da so sekvence virusne DNA vseh 13 živali iz reje 1 identične, sekvence virusne DNA živali iz ostalih rej pa se med sabo razlikujejo od 7,9% do 11,1%. Zaradi 14 RUCTUS, junij 2011 narave virusa in njegove hitre mutacije smo razlike v izolatih iz različnih rej pričakovali. Ko smo primerjali odstotek različnosti med našimi izolati ter med izolati iz genske banke, smo ugotovili od 4,6 % pa do 12,6 % različnost. Tudi to so glede na podatke iz literature pričakovani rezultati, saj so vsi referenčni sevi, s katerimi smo primerjali naše sekvence, izolirani v drugih državah, s slovenskimi pa jih nismo mogli primerjati, ker jih še ni. Razlike v izolatih so opisali tudi v različnih študijah. Na Irskem so prvi v Evropi leta 2007 določili nukleotidno zaporedje gena gag virusa IAK in ugotovili, da je ta gen le 80 % do 81 % homologen z ameriškimi in azijskimi sevi, in s tem dokazali, da se sekvence gag močno razlikujejo med geografsko oddaljenimi izolati. Pričujoče delo je prva molekularna analiza virusa IAK v Sloveniji. Razvoj PCR metode za dokazovanje virusa IAK, ki smo ga opisali v tej nalogi, bi lahko pomagal pri odkrivanju tistih živali, ki so okužene, vendar so serološko testirane pred razvojem imunskega odziva. Tudi odkritje okužbe novorojenih živali bi bilo lahko olajšano, saj maternalna protitelesa proti virusu IAK ostanejo prisotna do 6 mesecev, pasivna maternalna ter aktivna okužba pa se z metodama AG- ID in ELISA ne razlikujeta. Poleg tega bi lahko PCR služil kot dodatna metoda pri odkrivanju okuženih konjev v primeru nejasnih rezultatov seroloških metod. Ker do sedaj še ni bilo narejene obsežne filogenetske študije, ki bi povzemala stanje po svetu, nismo mogli opraviti filogenetske analize. Vsekakor pa bi morali za filogenetsko študijo pregledati druge odseke genoma, kot so gag, pol ali env. In to je delo, h kateremu se želimo usmeriti v prihodnje. Literatura: 1. Craigo JK, Barnes S, Zhang B et al. An EIAV fields isolate reveals much higher levels of subtype variability than currently reported from the equine lentivirus family. Retrovirology 2009; 6: Kuhar U, Završnik J, Usenik A, Malovrh T. Infekciozna anemija kopitarjev na Vipavskem. Vestn Vet Zborn 2009; 2: Leroux C, Cadoré JL, Montelaro RC. Equine infectious anemia virus (EIAV): what has HIV s country cousin got to tell us? Vet Res 2004; 35: Nagarajan MM, Simard C. Gag genetic heterogeneity of equine infectious anemia virus (EIAV) in naturally infected horses in Canada. Virus Res 2007; 129: Quinlivan M, Cook RF, Cullinane A. Real-time quantitative RT-PCR and PCR assays for a novel European field isolate of equine infectious anaemia virus based on sequence determination of the gag gene. Vet Rec 2007; 160:

15 ŠTUDENTSKE RAZISKOVALNE NALOGE Učinek nesteroidnega analgetika meloksikama na delovanje ledvic pri psih, anesteziranih z medetomidinom, propofolom in izofluranom Avtorici: Marija Rogar, Anja Turk Mentorica: doc. dr. Alenka Seliškar, dr. vet. med. Somentorica: doc. dr. Alenka Nemec Svete, univ. dipl. inž. kem. inž. Marija Rogar in Anja Turk, absolventki študija veterinarske medicine v študijskem letu 2009/2010, sta izdelali raziskovalno nalogo z naslovom»učinek nesteroidnega analgetika meloksikama na delovanje ledvic pri psih, anesteziranih z medetomidinom, propofolom in izofluranom«. Naloga je bila izdelana v študijskem letu 2009/2010 na Kliniki za kirurgijo in male živali pod mentorstvom doc. dr. Alenke Seliškar in somentorice doc. dr. Alenke Nemec Svete in bila nagrajena s fakultetnim Prešernovim priznanjem za leto Meloksikam je nesteroidni protivnetni analgetik, ki inhibira encima ciklooksigenazo 1 in ciklooksigenazo 2 v kaskadi sinteze prostaglandinov. Prostaglandini imajo pomembno vlogo pri ohranjanju ustreznega pretoka krvi skozi ledvice, kadar zaradi kakršnegakoli razloga pride do hipovolemije ali hipotenzije. Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv uporabe meloksikama na delovanje ledvic pri zdravih normotenzivnih psih, anesteziranih z medetomidinom, propofolom in izofluranom. V raziskavo smo vključili 33 zdravih psov, pri katerih smo opravili različne elektivne kirurške posege. Pse smo naključno razdelili v dve skupini: skupino, ki je po uvodu v anestezijo prejela meloksikam v odmerku 0,2 mg/kg intravensko (6 samcev in 10 samic), in skupino, ki je prejela placebo (2 samca in 15 samic). Pred in po anesteziji smo odvzeli urin in določili naslednje urinske parametre: ph, specifično težo, razmerje med γ-glutamiltransferazo in kreatininom (γ-gt/kreatinin), alkalno fosfatazo in kreatininom (AP/kreatinin) ter med beljakovinami in kreatininom (UPC), frakcijsko izločanje natrija, diurezo in indeks glomerularne filtracije. Za ugotavljanje razlik preiskovanih parametrov med skupinama smo uporabili neparametrični Mann-Whitney test. Razlike med skupinama smo opredelili kot statistično značilne pri p < 0,05. Preiskovani parametri se med skupinama psov pred anestezijo niso značilno razlikovali. Po anesteziji so bile vrednosti razmerja γ-gt/kreatinin, AP/kreatinin, UPC in indeksa glomerularne filtracije pri obeh skupinah v mejah referenčnih vrednosti, med skupinama ni bilo značilnih razlik. Frakcijsko izločanje natrija in diureza sta bila povečana pri obeh skupinah psov, vendar med skupinama ni bilo značilnih razlik. Specifična teža urina se je značilno zmanjšala pri obeh skupinah psov, razlika med skupinama ni bila značilna. Spremembe ph so bile nespecifične in klinično nepomembne. psih, premediciranih z medetomidinom in anesteziranih s propofolom in izofluranom, pri katerih smo med anestezijo vzdrževali normalno delovanje srčno-žilnega sistema in s tem ohranili ustrezno prekrvitev ledvic. Raziskava je nadaljevanje predhodne raziskave o varnosti uporabe meloksikama med anestezijo, ki je potekala na Kliniki za kirurgijo in male živali v okviru doktorske disertacije Barbare Lukanc in je vključena v raziskovalno delo programske skupine P (Endokrini, imunski in encimski odzivi pri zdravih in bolnih živalih). Predstavljena je bila na mednarodni konferenci AVA/ECVA. Literatura: Lukanc B, Butinar J, Nemec Svete A, Seliškar A. The influence of meloxicam and general anaesthesia on intestinal barrier permeability in dogs. In: Proceedings AVA/ ECVAA autumn meeting, Leipzig, September 19th to 21st, Leipzig: Faculty of veterinary medicine, University of Leipzig, 2007, str. 63. [COBISS.SI-ID ] Rezultati raziskave kažejo, da dajanje meloksikama pred anestezijo ni vplivalo na delovanje ledvic pri normotenzivnih zdravih RUCTUS, junij

16 ŠTUDENTSKE RAZISKOVALNE NALOGE Hormonalne spremembe med pojatvenim ciklusom pri istrski pramenki Avtorja: Matej Hosta, Rok Jeras Mentorica: prof. dr. Nina Čebulj-Kadunc, dr. vet. med. Matej Hosta in Rok Jeras, študenta 5. letnika veterinarske medicine v študijskem letu 2009/2010, sta izdelala raziskovalno nalogo z naslovom»hormonalne spremembe med pojatvenim ciklusom pri istrski pramenki«. Naloga je bila izdelana v študijskem letu 2009/2010 na Inštitutu za fiziologijo, farmakologijo in toksikologijo ter v Infrastrukturnem centru za sonaravno rekultiviranje Vremščica pod mentorstvom prof. dr. Nine Čebulj-Kadunc in nagrajena s fakultetnim Prešernovim priznanjem za leto V obdobju sezonske reprodukcijske aktivnosti pri spolno zrelih ovcah potekajo ciklične spremembe na jajčnikih, ki vodijo v ciklične spremembe koncentracij hormonov, te pa povzročijo spremembe v maternični sluznici, na rodilih in tudi v obnašanju samic. Glede na spremembe na jajčnikih delimo pojatveni ciklus na folikuralno in lutealno fazo. Med folikularno fazo granulozne celice izločajo estrogene hormone, v lutealni fazi pa rumeno telo izloča gestagene hormone. Pri uravnavanju reprodukcijskih procesov imajo pomembno vlogo tudi hormon maščobnega tkiva leptin in ščitnični hormoni. Namen naše raziskave je bil proučiti vzorce izločanja progesterona in estradiola ter njune korelacije z leptinom ter ščitničnim hormonom tiroksinom pri slovenski avtohtoni pasmi ovc istrski pramenki. Predvidevali smo, da je pojatveni ciklus pri istrskih pramenkah krajši kot pri drugih pasmah ovc, da obstaja povezava med koncentracijami tiroksina, leptina in dolžino pojatvenega ciklusa. V raziskavo, ki je bila izvedena v Centru za sonaravno rekultiviranje na Vremščici, smo vključili 16 ovc pasme istrska pramenka različnih starosti, ki smo jim 25 dni zapored vsak drugi dan jemali kri. V krvnem serumu smo s komercialnim encimsko-imunskim testom (EIA oz. ELISA) merili koncentracije tiroksina, progesterona in estradiola, s komercialnim radioimunskim testom (RIA) pa koncentracije leptina. Na podlagi koncentracij progesterona smo pri večini preiskovanih ovc ugotovili 14- in 16- dnevni ciklus, po ena ovca pa je imela 12-dnevni oziroma 20-dnevni ciklus. Ugotovili smo, da pojatveni ciklusi pri istrski pramenki v povprečju trajajo 15,27 dni, kar 16 RUCTUS, junij 2011

17 Grafikon 1: Koncentracija progesterona pri ovcah z 12-dnevnim (n=1), 14-dnevnim (n=4), 16-dnevnim (n=5) in 20-dnevnim (n=1) ciklusom Grafikon 2: Koncentracija progesterona in estradiola pri ovcah s 16-dnevnim ciklusom je nekoliko manj od povprečja drugih pasem ovc. Koncentracije progesterona so bile v folikularni fazi značilno nižje kot v lutealni, medtem ko v koncentracijah estradiola ni bilo značilnih razlik med fazama. Med koncentracijami progesterona in estradiola nismo opazili obratnega sorazmerja, ki smo ga predvidevali. Vrednosti estradiola so bile najnižje pri ovcah, ki jim nismo mogli opredeliti dolžine ciklusa. Povprečne koncentracije leptina so se med posameznimi ovcami statistično značilno razlikovale, izmerjene koncentracije pa so bile nižje v primerjavi z drugimi pasmami ovc. Ovce s krajšim ciklusom so imele višje koncentracije tako leptina kot tudi tiroksina v primerjavi z ovcami z daljšimi ciklusi. Povprečne koncentracije progesterona, estradiola, tiroksina in leptina so bile odvisne od starosti ovc in najnižje pri jagnjicah. Literatura: 1. Jenko Z. Nekateri reprodukcijski, fiziološki in biokemijski parametri pri bovški ovci, pri jezersko solčavski ovci in istrski pramenki: doktorska disertacija. Ljubljana: Veterinarska fakulteta, Čebulj-Kadunc N, Snoj T, Cestnik V. Faecal gestagene, serum and milk progesterone concentrations in ewes of the Jezersko-Solchava breed. Acta Vet Brno 2000; 69: Strmšnik L, Pogačnik M, Čebulj-Kadunc N, Kosec M. Proučevanje pojatvenega cikla in zgodnjega razvoja zarodka pri ovci s transrektalno ultrasonografijo. Slo Vet Res 2002; 39: Cestnik V, Čebulj-Kadunc N, Pardubsky T. Koncentracija progesterona, tiroksina in trijodtironina v krvi ovc jezersko-solčavske pasme. Zb Vet Fak. 1992; 29: Čebulj-Kadunc N, Cestnik V. Daily changes of triiodothyronine (T3) and thyroxin (T4) concentrations in eves of the Jezersko-Solchava breed during pregnancy and postpartum period. Zb Vet Fak 1999; 36: Čebulj-Kadunc N. Bioritmične spremembe koncentracij tiroksina, trijodtironina, kortizola in progesterona pri ovcah jezersko solčavske pasme. doktorska disertacija. Ljubljana: Veterinarska fakulteta, RUCTUS, junij

18 Determinacija osnovnih mikroorganizmov, ki sodelujejo pri razgradnji v bioloških čistilnih napravah Avtorici: Erna Hafner, Veronika Pretnar Mentor: doc. dr. Tadej Malovrh, dr. vet. med. Somentor: dr. Damjan Nemec, univ. dipl. inž. kem. inž. (Hidroinženiring d.o.o.) Erna Hafner in Veronika Pretnar, študentki 5. letnika veterinarske medicine v študijskem letu 2009/2010, sta izdelali raziskovalno nalogo z naslovom»determinacija osnovnih mikroorganizmov, ki sodelujejo pri razgradnji v bioloških čistilnih napravah«. Naloga je bila izdelana v študijskem letu 2009/2010 na Inštitutu za mikrobiologijo in parazitologijo pod mentorstvom doc. dr. Tadeja Malovrha in somentorja dr. Damjana Nemca in bila nagrajena s fakultetnim Prešernovim priznanjem za leto Biološko čiščenje odpadne vode je sestavni del zmanjševanja onesnaževanja kot posledica urbanega okolja (komunalna odpadna voda), kmetijstva (npr. farmske odpadne vode) ali industrije (tehnološke oz. industrijske odpadne vode). Količina, fizikalne, kemijske in biološke lastnosti dotoka in iztoka vode v čistilni napravi se neprestano spreminjajo zaradi spreminjanja kakovosti in sestave odpadne vode, kot posledica spreminjanja števila prebivalstva, ali pa nenadnih izpustov iz industrije itd. Vse te spremembe so lahko razlog za prekomerno razraščanje filamentoznih mikroorganizmov, ki so sicer osnovna sestavina populacije aktivnega blata, kar posledično privede do problematike s plavajočim blatom v čistilni napravi. Napihovanje in penjenje aktivnega blata sta glavna biološka problema pri obratovanju čistilnih naprav. Biološko penjenje zaradi filamentoznih mikroorganizmov ima zapleten potek fizikalno-kemičnih in bioloških procesov in povzroča stabilizacijo trifaznega sistema: zrak-voda-mikroorganizem. Zaradi produkcije izvenceličnih površinsko aktivnih snovi in hidrofobnih sten mikroorganizmov se pena še dodatno stabilizira. Namen raziskave je bil mikroskopsko determinirati mikroorganizme, ki povzročajo penjenje, ugotoviti dejavnike za njihovo prekomerno razmnoževanje in podati predloge za reševanje težav. V raziskavo sva vključili tri čistilne naprave v letih 2009 in 2010, in sicer Centralne čistilne naprave Koper, Radovljica in Kočevje. V Kopru imajo težave s plavajočim blatom že od leta 2008, zato nama je bil cilj preiskati vzorce iz te čistilne naprave. Vzorci iz Radovljice in Kočevja, kjer nimajo evidentnih problemov s penjenjem in napihovanjem so nama služili za primerjavo. Pri mikroskopiranju vzorcev plavajočega blata sva se osredotočili na pregled nativnih in barvanih preparatov. Opisovali sva značilnosti skupkov in filamentoznih mikroorganizmov. Za natančno identifikacijo filamentoznih mikroorganizmov sva uporabili barvanje po Niesserju, Gramu, PHA barvanje in S test. Odkrili sva, da so najbolj številčni, in zaradi tega tudi poglavitni razlog za težave s plavajočim blatom, nokardioformni mikroorganizmi. Drugi filamentozni mikroorganizmi, ki so se pojavljali v precej manjšem številu, so bili N. Limicola I, II, III, Tip 021N, Tip 0041, Baggiatoa spp., Microtrix parvicella, Tip 0092 in Tip Opazili sva razlike v razmerju mikroorganizmov med zimskim vzorčenjem, ko so težave dosegle vrh, in med poletnim vzorčenjem, ko se je stanje izboljševalo. S pomočjo literature, s poznavanjem fizikalno-kemijskih lastnosti odpadne vode in tehnoloških težav v čistilni napravi Koper sva združili možne vzroke za množično razraščanje nokardioformnih mikroorganizmov. Kot glavne vzroke sva navedli spremembe v temperaturi in ph odpadne vode, sam sistem čistilne naprave, ki še dodatno pripomore k akumulaciji pene na površini, ter prisotnost večjih količin maščob v odpadni vodi, ki še dodatno stabilizirajo peno in onemogočajo usedanje aktivnega blata. S pomočjo razpoložljivih podatkov v literaturi sva podali nekaj predlogov za reševanje problemov z nokardioformnim napihovanjem in penjenjem, kjer sva izpostavili predvsem reden in natančen monitoring in mikroskopsko pregledovanje vzorcev aktivnega blata. Literatura: Roš J. Biološko čiščenje odpadne vode. Ljubljana: GV Založba, 2001: Roš J. Biološko čiščenje odpadne vode. Ljubljana: GV Založba, 2001: 43. Madoni P, Davoli D, Gibin G. Survay of the filamentous microorganism from bulking and foaming activatedsludge plants in Italy. Water Res 2000; 34: Jenkins D, Richard MG. Manual on the causes and the control of activated sludge, bulking, foaming and other solids separation problems. 3rd ed. Boca Raton: CRC Press, 2004: RUCTUS, junij 2011

19 ŠTUDENTSKE RAZISKOVALNE NALOGE Antioksidantni status in plazemski nivo koencima Q 10 pri različnih kardiovaskularnih boleznih pri psih Avtorica: Barbara Verk Mentorica: doc. dr. Aleksandra Domanjko Petrič, dr. vet. med. Somentorica: doc. dr. Alenka Nemec Svete, univ. dipl. inž. kem. inž. Barbara Verk, absolventka študija veterinarske medicine v študijskem letu 2009/2010, je izdelala raziskovalno nalogo z naslovom»antioksidantni status in plazemski nivo koencima Q10 pri različnih kardiovaskularnih boleznih pri psih«. Naloga je bila izdelana v študijskem letu 2009/2010 na Kliniki za kirurgijo in male živali pod mentorstvom doc. dr. Aleksandre Domanjko Petrič in somentorice doc. dr. Alenke Nemec Svete in bila nagrajena s fakultetnim Prešernovim priznanjem za leto V zadnjih letih številne študije potrjujejo vlogo oksidativnega stresa in s tem povečane koncentracije reaktivnih kisikovih zvrsti na eni in zmanjšane antioksidantne rezerve na drugi strani pri patogenezi različnih kardiovaskularnih bolezni pri ljudeh in živalih. V nasprotju s humano medicino je v veterinarski medicini izjemno malo raziskav, ki bi proučevale antioksidantni status psov z različnimi kardiovaskularnimi boleznimi. Namen raziskave je bil ugotoviti antioksidantni status na osnovi določanja celokupne antioksidantne kapacitete (TAC), superoksidne dismutaze (SOD) in glutation peroksidaze (GPX) ter plazemske koncentracije CoQ 10 pri psih z različnimi vrstami in stopnjami kardiovaskularnih bolezni v primerjavi z zdravimi psi. Nadalje smo ugotavljali ali zdravljenje kardiovaskularnih bolezni vpliva na nivo antioksidantnega statusa in plazemske koncentracije CoQ10 ter ali so antioksidantni parametri v vzročni povezavi z izbranimi ehokardiografskimi parametri. V raziskavo smo vključili 42 psov z različnimi vrstami in stopnjami kardiovaskularnih bolezni ter 29 zdravih psov. Pse s kardiovaskularno boleznijo smo razdelili v skupine po ISACHC I III klasifikaciji, pse s kardiovaskularnim obolenjem ISACHC II in III smo nadalje razdelili v skupini zdravljenih in nezdravljenih psov. Pri psih z najvišjo stopnjo kardiovaskularne bolezni (ISACHC III) smo ugotovili statistično značilno višjo vrednost GPX v primerjavi z zdravimi psi. Nasprotno je bila vrednost TAC statistično značilno nižja pri psih z najnižjo stopnjo kardiovaskularne bolezni (ISACHC I) v primerjavi z zdravimi psi. Vrednosti plazemske koncentracije CoQ 10, lipidno standardiziranega CoQ 10 in SOD se niso značilno razlikovale med različnimi stopnjami kardiovaskularnega obolenja in v primerjavi z zdravimi psi. Pri skupini nezdravljenih psov smo ugotovili značilno nižje vrednosti CoQ 10 in lipidno standardiziranega CoQ 10 v primerjavi z zdravljenimi RUCTUS, junij

20 Raziskava je vključena v raziskovalno delo programske skupine P (Endokrini, imunski in encimski odzivi pri zdravih in bolnih živalih). Rezultati raziskovalne naloge so bili predstavljeni na svetovni konferenci na temo Q 10 v Bruslju in evropskem veterinarskem internističnem kongresu v Toulousu. in zdravimi psi. Pri zdravljenih pa smo ugotovili značilno povečane vrednosti CoQ 10 in lipidno standardiziranega CoQ 10 v primerjavi z nezdravljenimi in zdravimi psi. Med posameznimi antioksidantnimi parametri in nekaterimi izbranimi ehokardiografskimi parametri smo ugotovili statistično značilne povezave. Literatura: 1. NEMEC A, SELIŠKAR A, TOMSIČ K, VERK B, ZURC J, PROŠEK M, ŠMIDOVNIK A, JAZBEC P, DOMANJKO-PETRIČ A. Plasma coenzyme Q10 concentration and total antioxidant capacity in healthy dogs and dogs with cardiac disease : a pilot study. V: LITTARRU, Gian Paolo (ur.). The 6th conference of the International Coenzyme Q10 Association. The sixth conference of the coenzyme Q10 association : programme and abstracts : Brussels, Belgium, May 27-30, Brussels: International Coenzyme Q10 Association, cop. 2010, str DOMANJKO-PETRIČ A, VERK B, ZURC J, SELIŠKAR A, TOMSIČ K, NEMEC, A. Antioxidant parameters and serum NT-proBNP in dogs with cardiac diseases. V: 20th ECVIM - CA Congress, 9th - 11th September 2010, Toulouse, France. Congress proceedings. Toulouse: EC- VIM, 2010, str Rezultati naše raziskave kažejo, da encimski antioksidantni obrambni sistem ni iztrošen pri višjih stopnjah bolezni, saj povečana aktivnost antioksidantnega encima GPX ter normalne vrednosti SOD dokazujejo aktivacijo kompenzatornih antioksidantnih obrambnih mehanizmov, in da kardiovaskularno zdravljenje bolezni pri psih značilno poveča vrednost CoQ 10 v plazmi kot tudi vrednost lipidno standardiziranega CoQ 10. brezplačna objava 20 RUCTUS, junij 2011

21 VETERINARSKA ZGODOVINA piše: Valentin Skubic, redni profesor v.p. Pozidni matija (Opilio parietinus) je moja družabnica pri pisanju anekdot Ščavje in oksalna kislina Ščavje ali topolistna kislica (Rumex obtusifolius) je plevel, ki se zelo rad naseli na travnikih intenzivno gnojenih z dušikom. Ščavje zadržuje rast plemenitih trav, ker s svojo veliko listno površino dela senco travinju. Poleg tega je znano, da ščavje vsebuje velike količine oksalne kisline, ki v povezavi s kalcijem tvori netopne oksalate. Ščavje je težko zatirati, ker napravi zelo globoke korenine; še najlažje ga je na travnikih odpraviti s škropljenjem proti širokolistnim plevelom. Seveda je treba pri tem upoštevati karenco za pašo ali odkos trave na škropljenih površinah. Najprimernejši čas za zatiranje ščavja s škropljenjem je po prvem pomladnem odkosu in v drugi polovici poletja, ko se sokovi iz listov začnejo vračati nazaj v korenine. Ščavje kot krma za živali v večjih količinah je škodljivo, ker netopni kalcijev oksalat izstopi v kristalih, ki v vampu pri prežvekovalcih povzročajo draženje, vnetje in krvavitve, še huje pa je, če se kristali kalcijevega oksalata pojavijo v urinu, ker lahko težko poškodujejo ledvice. Resorbirana oksalna kislina v krvi veže serumski kalcij in povzroča hipokalcemijo. Imeli smo primer, ko je na neki večji farmi pri svinjah upadel reprodukcijski potencial (prebukavanje svinj, manjše število pujskov v leglu in povečano število mrtvorojenih pujskov). Ko so prenehali krmiti zeleno krmo, nakošeno okrog hlevov, kjer je bilo veliko ščavja, so motnje v reprodukciji prenehale. Kalcij ima namreč pomembno funkcijo tudi v reprodukciji živali. Presedlanje s konja na psa V mojih študentskih letih sem zadnja tri leta stanoval v študentskem naselju v Rožni dolini. V neposredni bližini je bila dobra gostilna Pri Katrci. Sprehajalna pot, ki se je začenjala tik za naseljem, je vodila na idilični Cankarjev vrh na Rožniku, kjer je spet bila dobra gostilna, pa tudi do središča samega mesta ni bilo prav daleč. Kljub tako ugodnim nastanitvenim okoliščinam sem si neprestano želel diplomirati, misleč, ko dosežem diplomo, sem na konju. Ko je končno napočil čas diplomiranja, sem v enem tednu moral zapustiti študentsko naselje in sem se znašel na cesti. Stanovanja v Ljubljani nisem imel, domov se nisem mogel več vrniti, ker sem se že osamosvojil, kot se je pozneje osamosvojila tudi moja Republika Slovenija, vendar namesto na konju sem pristal na psu. Nisem si mogel odpustiti, da sem pet let študiral veterino in končno tudi diplomiral, nisem pa znal ločiti konja od psa. Iz obupa sem odšel na doktorski študij v Zagreb, kjer pa me je spet čakala samo začasna železna postelja v stambenem traktu Veterinarske fakultete in naporen doktorski študij. Taka je naša usoda, če ne znamo ločiti konja od psa. RUCTUS, junij

22 brezplačna objava 22 RUCTUS, junij 2011

23 strokovni članek VETERINARSKA ONKOLOGIJA skozi moje oči Avtor: prof. dr. Janoš Butinar, dr. vet. med., Bolnica za živali Postojna Pionirji veterinarske onkologije so že v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, v naši državi zanesljivo mednje sodi tudi moj prvi učitelj prof. dr. Vjekoslav Simčič, slutili, da bo onkologija postala vodilna specialistična disciplina v veterinarski medicini. Svetovni razvoj veterinarske medicine je ubiral svojo pot, najdlje je šel seveda v Ameriki. Največja»cokla razvoja«, čeprav to lastnost veterinarji radi oznanjamo za blagor, seveda ne samo pri nas, ampak v svetovnem merilu, je vsaj po mojem prepričanju izvirni greh naše stroke, ki nas vselej, močno in odločno razlikuje od humane medicine z diplomo doktorja veterinarske medicine smeš pod zaščito črke zakona delati vse, če ti le lastnik živali dovoli. Na veterinarsko onkologijo pa žal preži še ena velika nevarnost tradicionalno negativen prizvok besede RAK, ki v hladilnike veterinarskih ustanov pošlje prenekaterega pacienta, ki bi lahko še delal družbo lastniku, ga oplemenitil zaradi uspešne borbe z rakom, ki jo je izbojeval za svojo žival in tudi sam imel kaj od življenja. Vse preveč veterinarskih šol po svetu še danes mnogo premalo pozornosti namenja onkologiji, izjema in zgled, kako študentu predstaviti osnove onkologije, je Veterinarska fakulteta v Ljubljani. Ključen in najtehtnejši dokaz, da onkologija mora biti zelo pomembna disciplina v medicini ljubiteljskih živali, ki je tako in tako najpomembnejša veja veterinarske stroke, je dejstvo, da kar 50 % vseh psov in 40 % vseh mačk umre neposredno ali posredno zaradi raka. Moja strokovna pot v onkologiji je bila kljub dobremu učitelju mnogo prepočasna in se je v resnici začela leta 1992, ko sem bil na strokovnem izpopolnjevanju alternativni»residency«iz kirurgije na Queen Mother s Veterinary Teaching Hospital v Cambridgu pri dr. Richardu Whiteu. V prvih 6 mesecih so me popolnoma sesuli in mojo strokovno samozavest spravili na kolena. Znova sem začel iz nič in to je bilo tudi edino prav. Postalo mi je jasno, da se samouk od samouka ne more učiti. V Angliji sem imel edinstveno priložnost delati s specialisti, ki so jih učili specialisti, kontinuiteta znanja je bila zagotovljena. Kljub temu da sem delal z dr. Whiteom, nekaj časa celo z dr. Michaelom Pavleticom očetom, gurujem, filozofom in največjim strokovnjakom veterinarske plastične in rekonstrukcijske kirurgije - pa so vsi ti ljudje name le pustili prevelik vtis s področja kirurgije. Pravilen, širok pogled na onkologijo mi je prvi odprl dr. Martin Kessler, ki je tudi najmočneje vplival name s svojo onkološko usmerjeno kliniko v Hofheimu v Nemčiji in mi kazal smer v samostojno pot. Kasneje, ko sem se aktivno pridružil evropskemu združenju za veterinarsko onkologijo European Society of Veterinary Oncology (ESVONC; pa še vrsta drugih uglednih onkologov dr. Teske, dr. de Vos, dr. Brerley, dr. Kaser Hotz, dr. Russlander, dr. Kleiter, dr. Benoit in najmočnje dr. Greg Ogilvie, avtor učbenikov veterinarske onkologije in zagotovo eden največjih veterinarskih onkologov, ki me na daljavo uči vsak teden in mi pomaga, ko sem v strokovnih onkoloških zadregah. Pa še prijatelja sva postala. RUCTUS, junij

24 strokovni članek Svoje ideje, kako najlažje, pravilno in čim bolj kompleksno delati dobro klinično onkologijo, sem si zamislil v svoji lastni ustanovi. In tako obstaja Bolnica za živali Postojna, ki ima skoraj vso nujno opremo za dobro onkologijo, vključujoč računalniški tomograf in linearni pospeševalnik za obsevanja novotvorb. Glede na trenutno stanje mojega strokovnega razvoja in veterinarskega duha sem mnenja, da na kakovost onkologije najbolj vplivajo dobri zgledi, mentorji, učitelji, napredni vodilni in lastniki v veterinarskih ustanovah. Torej nekaj dobrega osnovnega znanja in želja delati onkologijo je osnova. Nujen je tudi realen optimističen pristop, ki ti ga da, znova in znova, le znanje o onkologiji. Mogoče prispodoba z anestezijo. Vse prevečkrat lastnike naših pacientov prestrašijo veterinarji, ki niso najbolj domači z anesteziranjem zahtevnejših pacientov, in jim enostavno odsvetujejo kirurške in diagnostične posege, ker jih je anestezije strah, še posebej pri geriatričnih pacientih. Podobno lahko veterinar, ki ni preveč domač v onkologiji, pacienta obsodi na smrt, čeprav so zanj še možnosti. V onkologiji, enako kot v vseh specialističnih disciplinah, smo veterinarji dolžni lastniku ponuditi vse možnosti, o tem, kaj bo izbral, naj odloči sam. V humani onkologiji bo vse možnosti pacientu predstavil onkolog in ne splošen zdravnik ali katerikoli drug specialist. Mi veterinarji se vse prevečkrat pojavimo v vlogi splošnega veterinarja in poznavalca specialističnih znanj vseh vej, kar je seveda nemogoče in rezultati postopkov so temu ustrezni. Kako se čim bolj pravilno lotimo pacienta s tumorsko boleznijo? Kako sploh posumiti nanjo? Najlažje je, ko vidimo bulo, a to je izjemoma. Mnogo več teh bolezni pri naših pacientih odkrijemo s sistematičnim pristopom, ko v anamnezi izvemo ali pri pregledu najdemo enega ali več opozorilnih znakov raka: 1. Povečane bezgavke najlaže odkrijemo povečane mandibularne in poplitealne bezgavke, 2. Bula, izrastek, ki se povečuje, menja obliko, konzistenco, 3. Povečan obseg trebuha lahko pomeni tumor v trebuhu ali trebušno krvavitev zaradi tumorja, 4. Izguba telesne teže seveda ni specifičen znak tumorskih bolezni, a je pogosta, posebej v napredovali fazi, 5. Kronično bruhanje in/ali driska, 6. Nepojasnjene krvavitve motnje v strjevanju krvi odkrivamo predvsem pri mladih živalih; ko starejši pacient krvavi iz nosu, ust, prepucija, vagine, anusa, bodimo pozorni in iščimo dalje, 7. Kašelj vzrokov kašlja pri psih in mačkah je veliko, a suh, neproduktiven kašelj predvsem pri starejšemu pacientu lahko pomeni pljučnega raka, 8. Šepanje šepanje pri starejših psih velikih pasem lahko pomeni kostnega raka, 9. Disurija in hematurija sta najpogostejša znaka infekcij sečnih poti; trdovratna disurija, ki se ne odziva na antibiotsko zdravljenje, zasluži dodatne preiskave, 10. Zadah iz ust poleg parodontalne bolezni so ustni tumorji najpogostejši vzrok smradu iz ust. In tako začnemo z diagnostiko. Osnovni aksiom v onkologiji je: TUMORJU DAJMO IME! Definirajmo ga, določimo njegove lastnosti, stopnjo potencialne malignosti t.i.»grading«, vse s parametri, ki jih določi patocitolog in patohistolog z osnovnimi in dodatnimi preiskavami vzorcev bioptov - torej s citološko in histološko preiskavo. O tehnikah biopsij na tem mestu nima smisla govoriti, močno naj poudarim le, da kakršnakoli biopsija ne bo povzročila širjenje tumorske bolezni, kot pogosto mislijo lastniki. Razsejanje tumorskih celic zelo, zelo redko povzroči biopsija, cena diagnoze, ki jo dobimo z biopsijo, je običajno večja od tveganja zaradi biopsije. Poskrbeti moramo le, da biopsija ne ogrozi nadaljnjega morebitnega zdravljenja. Najbolj je to očitno pri incizijskih (kirurških) biopsijah, kjer moramo odvzem vzorca načrtovati tako, da biopsijski trakt, ki ga smatramo kot s tumorskimi celicami»okuženo«področje, v celoti lahko odstranimo reseciramo skupaj s tumorjem in varnostnimi robovi vred. Naslednji korak je določitev razširjenosti tumorske bolezni, angleško vse te postopke imenujemo»staging«. Za to uporabljamo poleg izredno temeljitega kliničnega pregleda, ki po mnenju avtorice najnovejšega učbenika onkologije dr. Susan North mora pri vseh psih starejših od pet let nujno vsebovati še rektalni pregled, predvsem slikovno diagnostiko - rentgen, ultrazvok, endoskopijo, CT in MR. Kompetentno in brez pristranskosti povzemam mnenje drugih onkologov in svoje lastne štiriletne izkušnje in trdim, da je od vseh naprednejših slikovnih diagnostik v onkologiji zelo pomemben CT. Je hiter, daje izreden vpogled v telo, vključno z lobanjo, njegove slikovne zmožnosti povečamo z uporabo kontrasta t.i.»contrast enhanced imaging«, lahko delamo 3D rekonstrukcije in je nujen pri planiranju obsevanja. Sicer pa je ravno tako nepogrešljiv dober, najbolje digitalen rentgen, ultrazvok in vse vrste endoskopij. Če imamo scintigrafijo in gama kamero, je pa še bolje. Po pridobitvi rezultatov biopsij in določitvi razširjenosti tumorske bolezni si v primeru, da ne poznamo biologije in možnosti zdravljenja tumorja, vzamemo dobro knjigo s področja onkologije in preberemo, kaj ta tumor, ki sedaj ima ime, je, kako se obnaša, kako se ga zdravi, kakšna je prognoza. Katere metode zdravljenja lahko uporabljamo v veterinarski onkologiji? Podatek WHO (World Health Organisation) iz leta 2005 za humano onkologijo navaja naslednje podatke. 50 % vseh rakov je ozdravljivih, kot ozdravitev se pri človeku smatra tudi DFI disease free interval čas brez zaznavnih znakov bolezni 5 in več let. V primeru ozdravitve, danes največkrat uporabljamo t.i. multimodalni pristop, ko je vključenih več metod zdravljenja, kar 50 % prispeva kirurgija, na drugem mestu, za nas zelo presenetljivo, kar s 40 % prispevka k ozdravitvi obsevanje radioterapija, najmanj (10%) pa kemoterapija, ki se v humani onkologiji smatra tudi za najdražjo metodo zdravljenja. V veterinarski onkologiji, kjer onkologijo opravlja tako rekoč vsak veterinar klinik, je vloga kirurgije še večja, saj je radioterapija, ki se danes smatra še bolj pomembno kot leta 2005, ta trenutek živalim z rakom na voljo le v približno 15 do 20 ustanovah v Evropi. Kemoterapija prav tako ni dosegljiva vsakemu veterinarju in tako najpogosteje ostaja na voljo zgolj kirurgija. Kirurška onkologija je v humani medicini posebna disciplina, njen pomen se v zadnjih letih močno poudarja tudi v veterinarski medicini Veterinary Society of Surgical Oncology (VSSO; Kirurška onkologija je popolnoma drugačna od konvencionalne kirurgije. Dober kirurški onkolog mora izjemno dobro poznati biologijo tumorjev in lastnosti tumorske bolezni, upoštevati mora načela tumorske kirurgije, ki v najbolj preprostem jeziku pomeni odstranjevanje tumorjev z različnimi dimenzijami zdravih tkiv, ki obdajajo tumor t.i. varnostni robovi»safety margins«, ki so za različne tumorje različni, poznati mora načela»anatomskih kompartmentov«- logičnih anatomskih prostorov in struktur, znotraj katerih lahko varno odstranjujemo tumorje, poznati mora načela»en bloc«resekcij, ko tumor odstranimo skupaj z okolnimi tkivi neglede na logiko kompartmentov, vse za ceno zdravih varnostnih robov. In nazadnje, poznati mora načela plastične in rekonstruktivne kirurgije, da lahko velike defekte po odstranitvi tumorjev ustrezno rekonstruira. V ves ta proces se močno vplete kakovostna anestezija in oboperativna oskrba. Glede na to, da v Bolnici za živali Postojna imamo radioterapijo, naj poudarim, da je poleg skalpela radioterapija zanesljivo najbolj učinkovita in dostikrat edina in ključna npr. pri nosnih tumorjih - metoda zdravljenja. V treh letih smo obsevali 24 RUCTUS, junij 2011

25 110 pacientov in dosegli dobre rezultate, na zadnjem evropskem kongresu veterinarskih onkologov smo predstavili obetavne rezultate radioterapije neoperabilnih ustnih ploščatoceličnih karcinomov. Radioterapija je zelo učinkovita tudi pri neoperabilnih mactocitomih, je adjuvantna ali neadjuvantna (po ali pred operacijo) pri mehkotkivnih sarkomih, je lokalna terapija neoperabilnih ustnih melanomov, možganskih tumorjev, neoperabilnih timomov, adjuvantna terapija adenokarcinomov paraanalnih vrečk in uporabna še pri vrsti drugih tumorjev. Kemoterapija je najbolj uporabna seveda pri zdravljenju limfoma in kot dodatna terapija pri vrsti drugih tumorjev, dodatno pa ima še pomen kot senzibilizator pri radioterapiji, ker naredi tumorske celice bolj dovzetne za ionizirajoče sevanje. To je bilo nekaj misli in vtisov o veterinarski onkologiji za Ructus izpod peresa veterinarja, ki je zadnji del svoje strokovne poti posvetil onkologiji psov in mačk. Bolnica za živali Postojna v prijaznem in dinamičnem okolju z lastnim osebjem in mednarodno priznanimi specialisti, ki sodelujejo z nami, zagotavlja: - diagnostiko tumorskih bolezni s sodobno medicinsko opremo: računalniško tomografijo, digitalnim rentgenom, ultrazvokom, endoskopijo, citološko in histološko diagnostiko v mednarodno certificiranem laboratoriju, - zdravljenje tumorskih bolezni s pomočjo kirurške onkologije, radioterapije, kemoterapije in tarčne terapije, - ustno medicino, ki jo opravlja specializantka residentka EVDC pod mentorstvom diplomata EVDC (evropski kolidž za veterinarsko stomatologijo), - ortopedske storitve, ki jih pri nas opravlja veterinar ortoped z bogatimi izkušnjami, - kakovostno anestezijo pod vodstvom izurjenega anestezista in - internistično diagnostiko in zdravljenje, ki ga opravlja izkušen veterinar. Želimo ponuditi VEČ, saj je zdravje naših pacientov in zadovoljstvo lastnikov naš najvišji cilj. RUCTUS, junij

26 Klinični primer Tujek v želodcu pri navadnem udavu (Boa constrictor) Avtorji: doc. dr. Jožko Račnik, dr. vet. med., Marko Zadravec, dr. vet. med., Cvetka Marhold, dr. vet. med. Ambulanta za ptice, male sesalce in plazilce, Inštitut za zdravstveno varstvo perutnine, VF Slika 1: Senca kamna v prebavni cevi V ambulanti za ptice, male sesalce in plazilce, Inštituta za zdravstveno varstvo perutnine, Veterinarske fakultete smo klinično pregledali kačo vrste navadni udav (Boa constrictor), staro 22 let. Pacient je bil referiran. Predhodni veterinar je po izčrpni lastnikovi anamnezi izvedel rentgensko diagnostiko prve tretjine telesa kače. Po interpretaciji rentgenograma je posumil na tujek v prebavni cevi in jo je napotil v nadaljnjo obravnavo k nam. 26 RUCTUS, junij 2011

27 Slika 2: Intubacija premedicirane kače Lastnik nam je v anamnezi povedal, da je kača, po njegovem mnenju ženskega spola, nekaj dni manj živahna in da hrane v predpisanem intervalu ne uživa več. Opazil je tudi odebelitev v prvi tretjini telesa, ki bi bila lahko posledica prisotnosti velikega kamna v prebavni cevi. Lastnik kače ni videl zaužiti kamna, a pravi da se mu zdi, da eden od kamnov na dnu terarija manjka. Kačo hrani s piščančjimi bedri vsa leta z dodatkom mineralov in vitaminov. Kača do opisanih sprememb še ni imela zdravstvenih težav. Pri kliničnem pregledu smo ugotovili dobro zdravstveno stanje živali. Kača je imela telesno maso 3,2 kg. Po diagnostičnem sondiranju perianalnih mešičkov smo ugotovili, da je samec. V prvi tretjini telesa je imela razširitev. Koža nad razširitvijo je bila napeta. Stena celomske votline na tem predelu je bila trda, pod pritiskom prstov se ni vdala, organov v celomski votlini ni bilo mogoče tipati. Med diferencialne diagnoze smo dodali še kriptosporidiazo ter absces na tem delu telesa. Na podlagi anamnestičnih podatkov ter klinične slike smo se odločili za rentgensko slikanje tega področja telesa. Na rentgenski sliki smo na področju gornje prebavne cevi (želodec) zaznali močno radioopačno senco, ki je polnila področje celomske votline (slika 1) in bi lahko bila senca zaužitega kamna. Po pripovedi lastnika in tudi po naših domnevah je bil kamen v primerjavi z velikostjo kače dokaj velik. Premer kamna je bil domnevno večji kot je prečni premer telesa kače. Velik predmet v telesu kače je zaradi pritiska na steno črevesa ter okoliške organe povzročal lokalno slabšo prekrvavljenost in poškodbe. Pritisk na velike žile je zmanjšal dotok krvi v kavdalne dele telesa. Zaradi teh objektivnih dejstev smo bili mnenja, da konzervativna terapija odstranjevanja tujka z odvajali in drugimi stimulatorji gibanja prebavne cevi ni primerna metoda zdravljenja. Potrebna je bila takojšna kirurška intervencija. Kačo smo pred anestezijo stabilizirali s tekočinsko terapijo (0,9 % NaCl v dozi 20 ml/kg s/c). Za eno uro smo jo namestili v ogrevan prostor (inkubator) s temperaturo 30 C. Preventivno smo ji aplicirali antibiotik marbofloksacin (Marbocyl 10 % ) v odmerku 10 mg/kg i/m. Kačo smo pred anestezijo premedicirali z butorfanolom (Butador ) v odmerku 0,5 mg/kg i/m in meloksikamom (Metacam ) v odmerku 0,2 mg/kg i/m. Pol ure po premedikaciji smo jo intubirali (Slika 2) ter jo inducirali v anestezijo z izofluranom (Izofluran Torrex ) v 5 % mešanici s 100 % kisikom. Pretok plinov je bil 1 l/min. Med operacijskim posegom smo kačo anestezijsko vzdrževali z izofluranom v 2 % mešanici s 100 % kisikom in pretokom plinov 1 l/min. Kačo smo nadzorovano predihovali (6 vdihov/ min) z ventilatorjem (SAV03, Vetronic Services Ltd, Velika Britanija) ves potek anestezije. Delovanje srca smo nadzorovali z dopplerjevo sondo (Ultrasonic doppler flow detector, Parks Medical Electronics), ki smo jo namestili na kožo v področju srca. Anestezirano kačo smo položili na desni bok. Operacijsko polje za celiotomijo na področju želodca smo omejili in zaščitili s sterilnimi kompresami. Nato smo ga očistili z milom in razkužili s klorheksidermom (Clorexyderm solutio) ter z alkoholom (Spitaderm ). Rez smo naredili med prvo in drugo vrsto stranskih lusk na levi strani telesa. Lusk nismo prerezali, saj smo s tem preprečili kasnejšo težavo pri levitvi, ki bi lahko nastala na področju zaceljene kirurške rane. Plasti podkožja in celomske stene smo topo preparirali s sterilnima vatenkama. V celomski votlini smo locirali želodec v katerem ji bil tujek. Želodec s tujkom smo izvlekli iz celoma skozi kirurško rano. Steno želodca smo prerezali s skalpelom na področju z manjšo ožiljenostjo. Rez smo poljubno podaljšali s škarjami. Po odstranitvi kamna (Slika 3) smo želodec sprali s sterilno fiziološko raztopino. Onesnaženje celomske votline z vsebino prebavne cevi smo preprečili s sterilnimi gazami, ki smo jih obložili okoli robov vhodne kirurške rane v celomsko votlino. Želodec smo zašili v dveh etažah z monofilamentnim resorbtivnim šivalnim materialom Caprosyn 5/0. Celomsko steno smo zašili z multifilamentnim, resorbtivnim materialom Serafit 3/0. Kožo s podkožjem smo zbližali s pomočjo kirurških sponk (Tohamed Skin Stapler). RUCTUS, junij

28 Klinični primer Slika 3: Odstranitev kamna s premerom 9 cm in maso 334 g iz želodca 28 RUCTUS, junij 2011

29 Slika 4: Kirurške sponke za zbližanje kože Po končanem kirurškem posegu smo prenehali dovajati mešanico anestezijskih plinov. Kačo smo odklopili od anestezijskega sistema in jo začeli ročno predihavati z zrakom s pomočjo dihalnega balona. S tem smo pospešili prebujanje in začetek spontanega dihanja. Kača je začela spontano dihati dve uri po zaključku anestezije. V času pol ure po prvem vdihu je dihala enakomerno s frekvenco štirih vdihov na minuto. Kačo smo namestili v ogrevano okolje (inkubator) do popolne prebuditve. Kačo smo po posegu hospitalizirali dva dni. V tem času smo jo opazovali, ji nudili ogrevano okolje (inkubator) ter nadaljevali antibiotično terapijo. Poleg antibiotika marbofloksacina (Marbocyl 10 %) 10 mg/kg/dan smo aplicirali enkraten odmerek antibiotika gentamicina (Gentamicin ) v odmerku 4 mg/kg i/m. S tem smo preprečili nastanek celomitisa zaradi možnosti kontaminacije celomske votline z želodčno in črevesno vsebino. Nadaljevali smo s tekočinsko terapijo (0,9 % NaCl 20 ml/kg/12h s/c). Bolečino smo blažili z aplikacijo meloksikama (Metacam ) v odmerku 0,3 mg/kg in butorfanola (Butador ) v odmerku 0,2 mg/kg. Po odpustu iz hospitalne nege smo za kačo priporočali nekaj tedenski post. Lastnik je nadaljeval doma terapijo z marbofloksacinom (Marbocyl 10 %) 10 mg/kg/dan i/m 7 dni, ranitidinom (Ranital ) 4 mg/kg/dan i/m 7 dni ter meloksikamom (Metacam ) 0,2 mg/kg 3 dni. Lastniku smo priporočili odstranitev kirurških sponk čez 6 do 8 tednov. To je opravil veterinar, ki je pacienta predhodno referiral. Po pogovoru z lastnikom je bilo klinično stanje kače osem tednov po posegu brez posebnosti. Pripravljala se je na redno uživanje hrane. Zakaj je kača zaužila kamen nam ni znano. Iz kliničnih izkušenj vemo in v literaturi je omenjeno, da plazilci pogosto uživajo kamne in druge predmete, ki jih najdejo v njihovem okolju (substrat v terariju,...). V našem primeru nam je lastnik v anamnezi zaupal, da je v času hranjenja pogosto položil piščančje bedro na ta (odstranjen) kamen. Obstaja možnost, da je kača kamen zaradi nepazljivosti in požrešnosti zaužila skupaj s piščančjim bedrom. Za pomoč pri opisanem operativnem posegu se zahvaljujemo gostujoči veterinarki Ingrid Poldan, študentki veterine Maji Čonč in veterinarski tehnici Ireni Bahč. Uporabljena literatura 1. Girling S in Raiti P (2004) BSAVA Manual of Reptiles BSAVA. British Small Animal Veterinary Association. 2. Mader (2006) Reptile Medicine and Surgery, Second edition. Elesvier, Saunders. 3. O Malley (2005) Clinical Anatomy and Phisiology of Exotisc Species. Structure and function of mammals, birds, reptiles and amfibians. Elesvier, Saunders. RUCTUS, junij

30 IVSA FORUM Predstavitev izobraževanja na področju veterinarske medicine v ZDA piše: Mitja Miklavčič Tako kot vsako leto je tudi letos IVSA za študente veterine pripravila forum, letos na temo izobraževanje v ZDA. Dogodek se je odvil v veliki klinični predavalnici. Zahvaljujemo se Maji Zakošek Pipan in Marku Pipanu za slikovno gradivo. Najprej sta Marko Pipan, dr. vet. med., in Maja Zakošek Pipan, dr. vet. med., predstavila izobraževanje na University of Pennsylvania, School of Veterinary Medicine. Marko Pipan je predstavil še problem dihalne stiske pri malih živalih. Za konec pa so nam študentje Irena Bahovec, Jaka Kastelic in Matija Čakš predstavili svoje vtise o študentski veterinarski praksi v ZDA. Po kratkem uvodu je Marko Pipan predstavil specializacijo iz urgence in intenzivne terapije malih živali, katero opravlja. Po opravljeni triletni specializaciji bo dobil potrdilo o uspešno zaključeni specializaciji, ki je pogoj za pristop k izpitu, ki ga enkrat letno organizira Ameriško združenje (American College of Veterinary Emergency and Critical Care). Po uspešno opravljenem izpitu postane specialist na tem področju (diplomat ACVECC). Nato nam je predstavil univerzitetno kliniko za male živali, ki je opremljena z vrhunskimi diagnostičnimi aparaturami, hospitali, laboratoriji Ta ima ločen urgentni del, ki z veliko diagnostičnimi aparaturami, malim laboratorijem in svojo čakalnico oblikuje»bolnico v malem«. Klinika sprejme letno trideset tisoč pacientov, od tega trinajst tisoč na urgenci. Delo na urgenci poteka neprekinjeno 24 ur na dan ob stalni prisotnosti specialistov, delo pa opravljajo tudi specializanti, študentje in veterinarski tehniki. Ob zelo hudih primerih pacienta takoj peljejo v ambulanto in npr. študentje odvzamejo anamnezo, medtem ko je žival že oskrbovana. Delo na urgenci pa je za veterinarja tudi zelo stresno, saj so ljudje ob hudo bolni živali pogosto močno prizadeti, tako da je poleg hitre oskrbe živali potrebna tudi velika mera sočutja in razumevanja lastnikov. Nato nam je Maja Zakošek Pipan predstavila»fellowship«, ki ga je opravljala na področju reprodukcije, genetike in pediatrije malih živali. Njeno izobraževanje je trajalo osemnajst mesecev in je ves čas potekalo pod nadzorstvom njene mentorice M. Casal, ki je diplomat reprodukcije. Delo je vključevalo reprodukcijo in pediatrijo psov in mačk do enega leta starosti, preučevanje in zdravljenje genetskih bolezni psov in mačk ter možnost uporabe enakih načinov zdravljenja istih genetskih bolezni v humani medicini. Potem je Marko Pipan predstavil primer bolezenskega stanja, s katerim se srečujejo na urgencah - dihalno stisko pri malih živalih. Najprej je opisal morfološke in fiziološke značilnosti dihal, nato patološko fiziologijo ter diagnostiko in terapijo RUCTUS, junij 2011

31 Centralna miza na urgenci z ultrazvokom, EKG-jem, defibrilatorjem in ostalo opremo za oživljanje; v ozadju dve kisikovi kletki 2. Monitoring na intenzivi 3. Delo v eni izmed 8 operacijskih dvoran 4. Računalniki na voljo študentom pri vsakdanjem delu s pacienti 5. Kisikova kletka je nepogrešljiva pri terapiji pacientov s hudo dihalno stisko. Mački v kisikovi kletki po zastrupitvi z ogljikovim monoksidom. 6. Brez krvne banke na urgenci in intenzivi ne gre 7. Nevrogeni edem v dorzo-kavdalnih delih pljuč. 8. Uporaba nosne kanile za kratkotrajno ali dolgotrajno aplikacijo kisika. 9. Soba za MRI RUCTUS, junij

32 IVSA 59. IVSA simpozij v Sloveniji piše: Jernej Kmetec V začetku letošnjega leta, med 3. in 11. januarjem, se je pri nas odvijal 59. IVSA simpozij s tematiko Raznolikost v veterinarski medicini. Na simpoziju je bilo prisotnih 100 delegatov iz kar 25-ih držav s celega sveta in 48- ih veterinarskih fakultet. Na naše veliko razočaranje na simpozij ni bil prijavljen nihče od naših študentov. Morda vas bo ta reportaža prepričala, da se v prihodnje udeležite tudi takih dogodkov. Organizatorji simpozija smo se trudili po svojih najboljših močeh, da bi tujim kolegom pokazali največ in tisto najboljše, kar premore veterinarska stroka v Sloveniji. Po odzivih in pohvalah, ki smo jih prejeli, smo naš cilj dosegli, presegli in poskrbeli, da se bo o našem simpoziju govorilo še kar nekaj časa. 32 RUCTUS, junij 2011 Priprave na simpozij Vse se je začelo prejšnje leto julija, ko je na Danskem potekal poletni IVSA kongres (o samem kongresu na Danskem ste lahko brali v prejšnji številki Ructusa). Poleg strokovnega izobraževanje so na kongresu potekale tudi nominacije in oddaje kandidatur za gostitelja naslednjega IVSA dogodka. IVSA Slovenija se je tokrat potegovala za gostiteljico zimskega simpozija in bila na koncu potrjena z veliko večino. Prisotni smo bili zelo počaščeni nad zaupanjem, ki so ga nam izkazali kolegi, hkrati pa smo se zavedali tudi ogromne odgovornosti, ki ga tak dogodek prinaša. Kmalu po prihodu domov se je izoblikovala skupina študentov iz različnih letnikov, ki so bili pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas in ga posvetiti organizaciji simpozija. Čeprav nas je od simpozija ločilo več kot pet mesecev, smo se kar hitro lotili dela in si med seboj razdelili različne zadolžitve. Tako sta Matija Medved in Nejc Višnar skrbela za sponzorska sredstva, Živa Černe za prijave delegatov, Lili Pihler in Meta Trampuž za publikacije, Alja Kastelic za strokovno plat simpozija, Matic Kebler za logistiko, Jernej Hren in Jernej Kmetec za turistične oglede in večerne aktivnosti ter Tereza Gomboc za prihode in odhode delegatov. Seveda naloge niso bile striktno razdeljene in smo si med seboj pomagali, ko je bilo potrebno. Bolj ko se je približeval januar, vse več časa je bilo namenjenega organizaciji simpozija. Tako so sestanki postajali vse pogostejši in daljši (hm, ne spomnim se, da bi kateri sestanek trajal manj kot tri ure). Zahvaljujoč dobri organizaciji so bile v začetku decembra priprave na simpozij bolj ali manj v zaključni fazi in tako smo se lahko posvetili sprejemu»executive Committeeja«(ExCo), ki je v Ljubljano prispel nekaj dni pred novim letom. ExCo je vodstvo svetovne IVSA-e, ki na vsak dogodek pride nekoliko pred ostalimi delegati z namenom, da lahko v miru sestankujejo in diskutirajo o trenutnem stanju svetovne IVSA. Tako so nekateri od organizatorjev preživeli novo leto v družbi s kolegi iz ExCo-ta, drugi pa smo ta čas videli kot zadnjo možnost, da se dodobra naspimo, kar se je izkazalo za zelo pametno odločitev, saj nam je tega med samim simpozijem krepko primanjkovalo. Uradni del simpozija Ponedeljek, V zgodnjih jutranjih urah smo prispeli na Metelkovo, kjer smo v veži Hostla Celica pripravili vse potrebno za sprejem naših gostov. Malo po deseti uri zjutraj so začeli prihajati prvi delegati, nato se je čez cel dan samo še stopnjevalo. Zahvala gre našim neutrudnim voznikom in njihovim jeklenim konjičkom, da nam je uspelo do šeste ure zvečer zbrati vse delegate pod eno streho. Sledil je uvodni nagovor našega predsednika»organisation Committee-ja«(OC teama) in večerja.

33 Po večerji smo jih popeljali na ogled mestnega jedra z ladjicami po Ljubljanici, kjer smo mraz preganjali ob kozarcu kuhanega vina in čaja. Naše goste je seveda najbolj navdušil Ljubljanski zmaj in tematski izbor božične okrasitve mesta (spermiji in jajčne celice, ki vsako leto krasijo ulico pred Mestno hišo). Po prihodu nazaj v Celico je sledila spoznavna zabava, na kateri ni manjkalo plesa in borovničk. Torek, Po budnici je sledil zajtrk, nato pa smo se odpravili v Mestno hišo, kjer smo uradno odprli pričetek 59. IVSA zimskega simpozija. Po nekaj uvodnih nagovorih nas je prišel pozdravit tudi sam ljubljanski župan Zoran Janković, izrekel dobrodošlico delegatom in jim n-tič (n - vstavi poljubno število) zagotovil, da se nahajajo v najlepšem mestu na svetu. Po otvoritvi je sledila še manjša pogostitev v prostorih Mestne hiše, nato pa smo se, razdeljeni v skupine, odpravili na ogled naše fakultete. Po ogledu smo imeli kosilo v BIC-u, nato pa je preostanek popoldneva pripadal prvemu»general Assembly-ju«(GA), na katerem so prisotni razpravljali o dejavnostih in prihodnosti IVSA-e in predavanju o Hill s-u, ki ga je pripravil Boštjan Vidic. Na koncu predavanja je sledil kviz iz predavanega in med delegati z največ pravilnimi odgovori je bil izžreban nekdo, ki je za nagrado dobil novi iphone. Po večerji v hostlu smo naše delegate peljali v eno izmed ljubljanskih diskotek, kjer smo jim pripravili»čičke-čačke party«. Vsak delegat je imel oblečeno belo majico, na katero smo si risali in pisali različna sporočilca. Zabava se je zavlekla do zgodnjih jutranjih ur oziroma do skrajnih žurerskih sposobnosti posameznikov. Sreda, Dopoldan je bil namenjen ogledu Ljubljane in Ljubljanskega gradu. Razdeljeni smo bili v dve skupini in medtem ko je bila prva skupina na vodenem ogledu Ljubljane, si je druga skupina ogledovala grajski muzej in se povzpela na grajski stolp, kjer so kljub nekoliko slabemu vremenu lahko videli celo Ljubljano z njeno širšo okolico. Sledile so praktične delavnice, na katere so se morali delegati predhodno prijaviti zaradi omejenih mest. Izbirali so lahko med delom s prašiči (odvzem krvi, aplikacija zdravil), konji (stomatologija), govedom (odstranjevanje rogov), ovni (kastracija), malimi živalmi in eksoti (praktično delo na kliniki) in perutnino (sekcija). V večernih urah se je v prostorih Hostla Celice odvijala tradicionalna tiha in živa avkcija, na katerima se zbirajo finančna sredstva za veterinarske fakultete v državah v razvoju. Nič nenavadnega ni, da se posameznik kar sam proda na avkciji. Nekateri moški posamezniki so, na veliko zadovoljstvo deklet in v želji po čim večjem izkupičku, uprizorili striptiz. Moški del prisotnih je tako pričakoval, da se bodo tudi dekleta opogumila, vendar na veliko razočaranje tega nismo dočakali. RUCTUS, junij

34 IVSA Zahvala V imenu celotne OC ekipe bi se rad zahvalil vsem profesorjem, ki so nam pripravili tako zanimiva predavanja, vsem delavcem fakultete, ki so nam omogočili tako pester program, sponzorjem za izkazano zaupanje v projekt in vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uresničitvi simpozija. Iskrena hvala! Po avkciji je sledila zabava v Emonski kleti, ki smo jo organizirali v sodelovanju s študenti naše fakultete, tako da so imeli priložnost spoznati in se pozabavati s kolegi s celega sveta. Četrtek, V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili proti Novemu mestu, kjer smo obiskali farmacevtsko podjetje Krka. Predstavili so nam vlogo veterinarja v farmacevtski industriji in nas popeljali skozi proizvodnjo. Po ogledu so nam postregli s kavo, sokom in sendviči. V konferenčni dvorani Krke se je odvijal tudi drugi GA. Sledil je še kratek ogled gradu Otočec in obisk zasebne kobilarne lipicancev Hosta, kjer smo lahko občudovali njihove trike in figure. Lastnikov sin nam je celo pokazal, kako se trenira mladega konja v klasični dresuri. Nato je deset srečnih delegatov, ki so se prejšnji večer potegovali za uro jahanja (najnižja ponujena vsota je bila 40 evrov!!!), imelo možnost jahati te bele lepotce. 34 RUCTUS, junij 2011 Dan smo zaključili v eni izmed tradicionalnih slovenskih restavracij, kjer ni manjkalo obilice tipičnih slovenskih jedi in za to regijo nepogrešljivega cvička. Petek, Vajeni zgodnjega vstajanja smo naše delegate tokrat peljali proti Kočevju na govedorejsko farmo. Na farmi smo se učili opravljati rektalne preglede in pravilnega obrezovanja parkljev. Obiskali smo tudi Veterinarsko enoto Slovenske vojske, kjer so nam razkazali svoj laboratorij, nato pa smo si ogledali vojaške pse v»akciji«. Po vrnitvi v Ljubljano je bil čas za pripravo mednarodnih stojnic, na katerih so se delegati lahko seznanili s študijskimi programi fakultet svojih in tujih kolegov. Sledil je še kulturni večer, na katerem smo degustirali različne jedi in pijače, ki so jih prinesli delegati iz svojih držav. Kulturni večer se je proti koncu sprevrgel v ne tako kulturen večer in se končal s»food fightom«. No, na koncu so, na olajšanje celotnega OC teama, vsi, ki so sodelovali pri nečednem početju, pomagali vse skupaj pospraviti, tako da nismo imeli težav z vodstvom hostla. Zabave željni in neutrudljivi posamezniki so večer izkoristili še za obisk različnih alternativnih klubov Metelkovega mesta, ostali pa so se raje odpravili v posteljo na zasluženi počitek. Sobota, Ob zvokih že skoraj ponarodele Barbra Streisand smo delegate zbudili okoli šeste ure zjutraj. Sledila je razdelitev malic in že smo bili na poti proti obali. V Piranu smo se vkrcali na leseno barko, ki nas je popeljala do školjčišč. Zaradi pregoste megle pogled na obalo ni bil ravno najboljši, smo se pa zato po vožnji z barko sprehodili in si ogledali srednjeveški Piran. Po ogledu mesteca smo delegate odpeljali v kobilarno Lipica, kjer so nam pripravili predavanje o vzgoji in reji lipicancev. Zaradi tesnega urnika smo morali pohiteti še v Postojno na zadnji voden ogled Postojnske jame. Delegate je osupnila velikost jame in naravne lepote, ki se skrivajo v njej. Po pov-

35 ratku v Ljubljano je sledilo zasedanje ExCota, ostali delegati pa so imeli nekaj časa za počitek in sprostitev. Po večerji je sledil»tour the bar«. Z delegati smo obiskali več različnih lokalov, kjer so nas pogostili s»welcome drink«in drugimi pijačami. Večer smo zaključili v klubu visoko nad strehami Ljubljane. Nedelja, Ta dan smo se odpravi na Gorenjsko. Dan je bil namenjen zimskim aktivnostim, kljub temu da je bila temperatura nenavadna za ta letni čas in že skoraj pomladanska. Razdeljeni v skupine so se nekateri odpravili na smučanje pod vodstvom našega OC predsednika, ki je nekatere delegate, ki so prvič stali na smučeh, naučil prvih zavojev po zasneženih strminah, spet drugi so se odpravili na drsanje na ledu, tretji pa so se odločili raje za pohod in ogled Planice. Po kosilu smo se odpravili na Bled, kjer so nas že čakali pletnarji, ki so nas popeljali na otoček sredi jezera. Na poti smo delegate pogostili s kremnimi rezinami in limoncami, manjkal pa ni niti harmonikar, ki nam je igral vso pot do otočka in nazaj. Po prihodu v Ljubljano smo imeli na naši fakulteti različne IVSA delavnice, na katerih so lahko delegati spoznali delo ExCo-ta, se seznanili s organizacijo simpozijev in kongresov ter organizacijo izmenjav. V Celici se je tokrat odvijal karaoke večer, na katerem so delegati lahko preizkusili in pokazali vse svoje pevske sposobnosti. Ponedeljek, Napočil je zadnji dan simpozija in tega smo želeli izkoristiti do konca. Ponovno smo delegate razdelili v tri skupine: prva skupina se je odpravila na ogled Bolnice za živali Postojna, druga si je šla ogledati Gmajnice, tretja pa se je odpravila v živalski vrt. Popoldan smo preživeli na fakulteti, kjer smo poslušali še zadnje predavanje inimeli še zadnji GA. Po GA-ju smo pohiteli nazaj v hostel, kjer so stekle intenzivne priprave za uradno večerjo. Vsi urejeni in lepo oblečeni smo se odpeljali proti Črnučam v gostilno Štern. Na večerji so bili prisotni tudi profesorji, ki so sodelovali na simpoziju, in različni predstavniki sponzorskih firm. Simpozij smo zaključili z ogromno torto in podelitvijo certifikatov. Sledila je še zadnja zabava in zadnja možnost za ples. Odhodi in post simpozij Vsega lepega je enkrat konec in tudi našega simpozija je bilo. Napočil je čas slovesa od ljudi, ki so bili zgolj tujci ob prihodu, po enem tednu skupnih izkušenj in doživetij pa že tvoji dobri prijatelji. Nekateri delegati so se odločili, da se udeležijo tudi post simpozija, ki smo jim ga pripravili na Rogli, in upam, da so se, kljub neugodnim temperaturam za smuko, imeli lepo in da so uživali v skupnem druženju. Po odhodu vseh delegatov nismo mogli verjeti, da je simpozij že za nami, in spremljal nas je čuden občutek, ki se ga ne more opisati z besedami, veš le, da ti nekaj manjka. Hm, mogoče pa naslednje leto ponovno kandidiramo... ;) RUCTUS, junij

36 IVSA SAVMA simpozij 2011 California dreamin ( ) piše: Živa Černe Prvo vprašanje, ki se vam ob naslovu verjetno postavi, je kaj za vraga je SAVMA? Gre za kratico, ki pomeni Student American Veterinary Medical Association in označuje organizacijo, ki povezuje ameriške študente veterine iz 32 različnih univerz. Praktično vsak študent veterine v Ameriki je član SAVMA, ker mu to prinaša številne popuste in ugodnosti. Marsikdo od njih pa se žal ne zaveda, da je s članstvom v SAVMA avtomatično tudi član IVSA, in ena izmed nalog upravnega odbora IVSA je tudi promocija mednarodnega druženja študentov veterine. In to je bil tudi eden izmed razlogov, da sem se lepega marčnega dne znašla na letalu za San Francisco. 36 RUCTUS, junij 2011 SAVMA namreč vsako leto organizira velik tridnevni simpozij, ki se ga udeleži do 1500 študentov iz ZDA in nekaj tudi iz tujine (letos nas je bilo takih kar okoli 50 večinoma starih dobrih IVSA znancev!). Gostiteljica je vsako leto druga univerza, tokrat je šlo za eno izmed»top 5«fakultet v državi in sicer University of California v Davisu. Na simpoziju ima svoje zasedanje SAVMA»House of Delegates«s predstavniki vseh fakultet članic, za ostale manj politično naravnane in bolj zabave ter znanja željne študente pa so na voljo številna predavanja iz vseh področij veterinarstva, praktične delavnice, športna in akademska tekmovanja, celodnevni izleti in seveda pester večerni program. Ni, da ni. Moje kratko potovanje se je začelo z dolgim letom Benetke-Pariz-San Francisco. Ker mi ni dišalo, da bi se odpeljala na drugi konec sveta le za tri dni simpozija, sem se odločila za nekajdnevno raziskovanje prelepega San Francisca. Prek spletne strani couchsurfing sem našla zanimive gostitelje v Oaklandu, ki ga le most oziroma podzemni vlak ločita od centra San Francisca. Skupaj z gostitelji smo v teh dneh predebatirali marsikateri svetovni problem in rušili predsodke drug drugega ter preizkušali odlično lokalno pivo. Mesto San Francisco je resnično vredno ogleda ulice so dejansko tako strme, da dobiš kazen za parkiranje, če poleg fiksiranja avta s pomočjo ročne zavore ne obrneš koles v pločnik. Iz varnostnih razlogov. Pristaniški del s promenado Embarcadero in številnimi pomoli, od katerih so nekateri predelani v turistične znamenitosti, kar vabi k dolgim sprehodom. Na znamenitem Pier 39 mrgoli ljubkih trgovinic s spominki in ostalim blagom, ob pomolu pa se na posebnih lesenih ploščadih sonči velika skupina kalifornijskih morskih levov, ki so se pred kakimi tridesetimi leti počasi začeli zadrževati tam, ne da bi jih kdo v to silil, in ostali. Njihovo oglašanje pomešano s kričanjem galebov se ti kar zaleze v ušesa. Lakoto si lahko med potjo potešiš s hitrim sendvičem ali solato z ribami ali raki, pa tudi burritos so zaradi relativne bližine Mehike popularni za tolaženje krulečega želodca. Restavracije vseh vrst pa so pregrešno drage. Fascinantne v San Franciscu so različne strogo ločene četrti. Chinatown je ogromen, in sredi njega kar zmanjka angleških napisov, počutiš pa se kot sredi Azije. Nato prehodiš nekaj 100 m in že si sredi samih italijanskih špageterij in pizzerij. Na drugem koncu mesta je območje Mission, gre za najstarejši poseljeni del, kjer je bil sprva krščanski misijon, danes pa je to latino območje, kjer so španščina in mehiške restavracije alfa in omega. Le nekaj ulic proč je Castro, homoseksualni distrikt (San Francisco je znan kot raj za istospolno usmerjene), kjer mrgoli pisanih zastav in plakatov, na njih pa se ti ponujajo sami goli moški. Da ne govorimo o Haight street, ki je raj za hipije po duši in kjer flower power miselnost živi naprej. Seveda nisem opustila niti kolesarjenja čez Golden Gate bridge in vožnje nazaj v mesto s trajektom mimo znamenitega zapora Alcatraz, ki leži na otočku sredi zaliva. Pa dovolj o turizmu po prekratkih 3 dneh je bil čas za premik v Davis, ki je slabi dve uri vožnje oddaljen od San Francisca. Mestece je narejeno za študente, ki predstavljajo veliko večino populacije. Leži v izrazito poljedelskem območju, kjer pridelajo sadja in zelenjave, oreškov ter riža za praktično celo ZDA. Jagode iz Kalifornije so dejansko ene najboljših, kar sem jih kdaj jedla. Tamkajšnja veterinarska fakulteta je najbolj znana po medicini konj, psov in mačk ter eksotičnih živali. Izmed približno 800 kandidatov jih vsako leto vpišejo okoli 120, za vpis pa so potrebne izredne ocene v pre-med programu (specializirana srednja šola za medicinske študije) in predhodne izkušnje z delom v veterini na prostovoljni osnovi (torej priporočila veterinarjev). Povprečen študent štiriletni študij zaključi z okoli $ dolga, vsak pa dobi dobro plačano delo kot klinik, če le želi, saj imajo pomanjkanje, ne pa presežek veterinarjev. Vse zadnje leto aktivno preživijo na raznih fakultetnih klinikah in sicer večino tednov na izbrani usmeritvi (konji/male živali/produkcijske živali...). Na kliniki za male živali izvajajo hemodializo za ledvične bolnike na kar 4 aparatih, ledvice tudi uspešno presajajo, lani so naredili trojni bypass pri psu... kot slovenski študentek sem imela ob ogledu klinik lahko samo široko odprte oči pa sem v okviru IVSA že imela priložnost spoznati precej različnih veterinarskih fakultet po svetu. Amerika je pač Amerika... Prvi dan v Davisu sem preživela na celodnevnem sestanku IVSA upravnega odbora, ki je bil eden glavnih razlogov za potovanje. Nato pa se je začel sam simpozij, z večerom

37 RUCTUS, junij

38 IVSA 38 RUCTUS, junij 2011 degustacije odličnega lokalnega piva na stadionu v Sacramentu ter z zabavo z DJ-em. Načrtovano je bilo tudi kickball tekmovanje med ekipami iz različnih šol, a je zaradi slabega vremena odpadlo. Vreme je organizatorjem namreč pošteno zagodlo. Najpogostejši stavek, ki smo ga slišali v teh dneh, je bil:»you know, weather in California is usually NOT like that.«deževalo in deževalo je, mrzel veter je pihal tako, da je dež nosilo skoraj vodoravno, lomilo je drevje, poplavljalo polja... pri tem, ko naj običajno sploh ne bi bilo dežja že od februarja dalje, temperature pa naj bi se gibale okoli 25 C. No, kljub temu pa seveda vremenu nismo pustili, da bi nam pokvarilo razpoloženje. V petek in soboto so bili dnevi polni predavanj naenkrat se je odvijalo 10 različnih, iz področij medicine malih živali, konj, proizvodnih živali, laboratorijskih, eksotičnih in divjih živali, dobrobiti in obnašanja živali,»one health - one medicine«tematike, poslovnih veščin, patologije, toksikologije, kužnih bolezni... izbire čisto preveč. Verjetno so vam iz debelih knjig interne medicine znana imena kot so Nelson ali Ettinger, samo za ilustracijo. Istočasno je bilo na voljo ogromno praktičnih delavnic in izletov, ki so bili posebej plačljivi, kljub temu pa je bil naval nanje ob prijavi tako velik, da je večinoma vsak dobil le eno delavnico ali izlet. Jaz sem po odpovedi delavnice iz akupunkture konj imela priložnost podrobno spoznavati ultrazvok tetiv, abdomna, oči ter struktur na vratu pri konjih in bila navdušena nad načinom poučevanja, ki je vesolje stran od našega. Delavnice so obsegale vse od ultrazvoka, stomatologije, radiacijske terapije, urgentne medicine ter nevrološkega pregleda psov in mačk do medicine primatov in ptic, rehabilitacije divjih živali, radiologije, diagnostike šepanja, endoskopije in urgentne medicine konj... lahko si se odpravil na izlet v center za reševanje morskih sesalcev, v vinorodno pokrajino Napa Valley, na pohod po nacionalnem parku Point Reyes, v ZOO v San Franciscu ali Sacramentu, na pokušnjo piva v pivovarno Budweiser, se spustil na raftu po reki ali si ogledal farme lam in alpak. Seveda je bilo potrebno narediti obhod po razstavnem šotoru, kjer so se predstavljali vodilni proizvajalci medicinskih naprav, hrane za živali, farmacevtska podjetja in najrazličnejša združenja veterinarjev. To v praksi pomeni ogromno promocijskega materiala, ki je poleg gore kulijev, kap in blokcev lahko celo tako uporaben kot umetna koža za vaje iz šivanja. Skoraj vsaka stojnica je organizirala tudi svoj mini srečelov (za sodelovanje si izpolnjeval razne listke) in tako sem zadela stetoskop na stojnici veterinarjev iz ameriške vojske! V petek zvečer so organizirali 80 s night s popularnim 80 s cover bandom Tainted Love iz San Francisca in res so bili enkratni, takega žura že dolgo ne! Noč smo nadaljevali po barih v centru Davisa. Zadnji večer pa je bil večer umetnosti in vina v umetnostnem muzeju v Sacramentu, ko se je bilo potrebno lepo obleči in uživati ob izbranih kalifornijskih dobrotah ter umetninah. Nato je bil čas za slovo od starih in novih prijateljev in naslednji dan je žal sledila vožnja na letališče, nekaj outlet shoppinga med potjo (izdelke nekaterih blagovnih znamk, ki gredo v Evropi v višave s cenami, lahko kupiš za smešno malo denarja) in polet domov. Kratko in sladko. Na simpoziju sem res uživala in ne, ni mi žal, da sem preletela pol sveta in ostala tam le en teden. Največji problem je bil, da se je dogajalo toliko stvari naenkrat, da se nisem mogla udeležiti niti 10 % dogodkov in predavanj, ki so me zanimali. Vendar sem tudi tako veliko odnesla. In kar je najbolje na SAVMA simpozij se lahko prijavi prav vsak, tudi ti! Že dve leti so se organizatorji potrudili in zbrali dovolj sponzorskih sredstev, da so lahko nudili 20 tujim študentom 500 $ štipendije za udeležbo na simpoziju. Zavedajo se namreč, da je priti v Ameriko za 3 dni simpozija velik finančni zalogaj, ki si ga redkokateri študent iz tujine lahko privošči popolnoma na lastne stroške. Ta znesek ne pokrije ravno vseh izdatkov, je pa zelo dobrodošel. Potrudili so se nam najti tudi prenočišča pri svojih študentih, tako da nam ni bilo treba plačevati hotela, kot so to morali Američani. Naslednji SAVMA simpozij se bo odvijal od 15. do 17. marca 2012, organizator pa je Purdue University, Indiana. Le zabeležite si na koledarčku, če pa boste prihodnje leto član IVSA, vas bomo o tem in drugih dogodkih seveda tudi sproti obvestili!

39 ŠTUDIJ VETERINARSKE MEDICINE Dodiplomski in podiplomski študij veterinarske medicine piše: prof. dr. Vojteh Cestnik, dr. vet. med., v. p. Organiziranost in število veterinarskih visokošolskih ustanov Veterinarske visokošolske ustanove so danes organizirane kot samostojne veterinarske visoke šole oziroma univerze, veterinarske fakultete v sestavi univerz ali veterinarski oddelki fakultet. Število veterinarskih fakultet je v največji meri odvisno od velikosti države, čeprav so še drugi dejavniki. Po eno veterinarsko fakulteto v državah EU imajo: Avstrija, Danska, Estonija, Finska, Grčija, Irska, Latvija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Slovaška in Švedska. Po dve fakulteti imajo Belgija, Bolgarija in Češka. Štiri veterinarske fakultete so na Poljskem, Portugalskem, v Franciji in Romuniji. Nemčija jih ima pet, Velika Britanija sedem, Španija enajst, Italija pa kar štirinajst. Manjše članice EU (Ciper, Luksemburg, Malta) nimajo lastnih veterinarskih fakultet. Zanimivi sta veterinarski fakulteti na Češkem. Obe sta sestavni del Univerze veterinarskih in farmacevtskih znanosti v Brnu, kjer sta poleg fakultete za veterinarsko medicino še fakulteta za veterinarsko higieno in ekologijo ter farmacevtska fakulteta. V evropskih državah, ki niso članice EU, imajo po eno veterinarsko fakulteto Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Kosovo in Norveška. Srbija ima veterinarsko fakulteto v Beogradu in veterinarski oddelek kmetijske fakultete v Novem Sadu. Podoben anahronizem je tudi v Makedoniji, kjer je veterinarska fakulteta v Skopju, veterinarski oddelek pa na kmetijski fakulteti v Bitoli. Švicarski fakulteti v Bernu in Zürichu izvajata skupni program Vetsuiss. Črna Gora in Islandija nimata svoje veterinarske fakultete. Večina evropskih veterinarskih fakultet, pa tudi tiste iz Ukrajine, Turčije in Izraela, je vključena v skupnost EAEVE (European Association of Establishments for Veterinary Education), katere glavna naloga je vzdrževanje sistema preverjanja kakovosti članic. Na svetu je približno 500 veterinarskih fakultet, največ, okoli 70, jih ima Brazilija. Fakulteta veterinarskih znanosti, Univerza v Sidneyju Globalizacija in študij veterinarske medicine Vsakodnevni medcelinski prevozi ljudi, živali, živil in tovora so osnovni vzrok, da se nekdaj endemične, redke ali eksotične, pa tudi poznane živalske kužne bolezni in zoonoze širijo po svetu. Zaradi tega nastajajo velike ekonomske škode in zdravstveni problemi, katerim se lahko zoperstavi samo veterinarska stroka. V zadnjih letih je zato v študijskih programih ponovno poudarek na predmetih o boleznih in zdravstvenih varstvih gospodarskih živali in veterinarskega javnega zdravstva, ki so bili marsikje zapostavljeni ob predmetih, ki obravnavajo bolezni malih živali. Veterinarske fakultete po vsem svetu morajo zagotoviti znanje in usposobljenost diplomantov za izvajanje učinkovite veterinarske službe. Slab ali neuk strokovnjak je nevaren živalim, ljudem, družbi in tudi sebi, ker bo nosil posledice svojih napak. Študijski programi z izpiti so zaščita družbe pred neznanjem bodočih strokovnjakov. Med študijskimi programi veterinarske medicine po svetu so kvantitativne (obseg posameznih predmetov, trajanje študija, število obstrokovnih, političnih ali ideoloških predmetov) in kvalitativne (izvajanja pedagoškega procesa, število kliničnih in drugih primerov, sodobnost diagnostike in zdravljenja, opravljanje prakse, velikost skupin) razlike. Za dvig in vzdrževanje kvalitete študija so uveljavljeni postopki preverjanja kakovosti študija in usklajevanja študijskih programov. O preverjanju kakovosti študija v EAEVE in na ljubljanski veterinarski fakulteti je pisal Ructus v letu V ZDA izvaja preverjanje kvalitete študija združenje AVMA (American Veterinary Medical Association), katerega načela ocenjevanja uporabljajo tudi druge ameriške države. Prestižnejše evropske fakultete, se poleg presoje kvalitete študija po merilih EAEVE, prostovoljno podvržejo tudi oceni po kriterijih AVMA. Specifičnosti dodiplomskega študija V Sloveniji je, po prenovi študijskega programa v letu 2007, študij veterinarstva, poleg nekaterih drugih študijev, t.i. enoviti magistrski študij(- ski program) 2. stopnje, kar pomeni, da nima vmesne stopnje. V nekaterih državah ima, zaradi lokalne zakonodaje, tudi študij veterinarstva dve stopnji, vendar diplomanti 1. stopnje ne morejo opravljati veterinarskega poklica, lahko pa nadaljujejo študij biologije, agronomije, medicine Podajanje snovi poteka v glavnem na tri načine. Pri predmetnem sistemu, ki je do nedavnega prevladoval, je snov podana v obliki predmetov, ki si sledijo v smiselnem zaporedju, od Na svetu je približno 500 veterinarskih fakultet, največ, okoli 70, jih ima Brazilija. RUCTUS, junij

40 ŠTUDIJ VETERINARSKE MEDICINE Študent veterinarske medicine iz Salvadorja Študentka iz Wisconsina temeljnih, preko predkliničnih do kliničnih in obkliničnih. Klinični predmeti so lahko podani po področjih (interna medicina, kužne bolezni ) ali po vrstah živali, kar je danes sodoben način podajanja snovi. V Ljubljani je bil klinični pouk po vrstah živali uveden že ob začetku delovanja fakultete. Drugi način podajanja snovi je modularni, pri katerem študenti obdelajo področja in/ali delovanje telesa z vidikov zgradbe, delovanja, obolenj in zdravljenja. V zadnjem času, predvsem v ZDA, uvajajo na primerih temelječ študij (angl. case oriented study), pri katerem se študenti takoj seznanjajo z bolezenskimi primeri in retrogradno študirajo bazalna znanja. Tak pristop je v ZDA možen zaradi drugačnega srednješolskega sistema. Poseben pomen se v zadnjem času posveča praktičnemu delu in osnovnim praktičnim izkušnjam, ki jih morajo študenti pridobiti že med študijem. Na nemških fakultetah je 11. semester namenjen izključno opravljanju različnih praks. Prenovljeni študijski program na ljubljanski fakulteti zahteva trimesečno obvezno prakso. V državah EU traja, načeloma tam, kjer imajo samo eno veterinarsko fakulteto, študij 6 let, v drugih državah pa 5 ali 5,5 let. V ZDA in Kanadi traja študij 4 ali 4,5 let. Študij je zaključen z diplomsko nalogo, kar je danes uvedeno v večini evropskih veterinarskih 40 RUCTUS, junij 2011 Študentka iz Marylanda fakultet, zadnjim, zelo zahtevnim komisijskim izpitom, pri katerem mora študent pokazati celotno teoretično in praktično znanje, ali pa, kot v Ljubljani, z izpitom iz upravnega in sodnega veterinarstva. V Sloveniji je potrebno po diplomi opraviti državni (strokovni) izpit na Veterinarski upravi Republike Slovenije, ki je, poleg članstva v Veterinarski zbornici, osnova za pridobitev dovoljenja za opravljanje dela (licenca). Ob zaključku študija v večini evropskih držav prejme diplomant naziv doktor veterinarske medicine, vendar je njegov mednarodni naziv magister veterinarske medicine. Pred bolonjsko reformo so diplomanti prejeli nazive diplomirani veterinar ali v Veliki Britaniji Bachelor of Veterinary Science (BVSc). Danes ta naziv na veterinarskih fakultetah s stopenjskim študijem prejmejo študenti po končani prvi stopnji. Specifičnosti podiplomskega študija Od sredine šestdesetih let, do uvedbe bolonjske reforme, je bilo po diplomi možno vpisati dveletni magistrski študij, pri katerem so slušatelji opravili s programom določene izpite ter izdelali in pred komisijo javno zagovarjali znanstveno delo. Diplomant magistrskega študija je pridobil naziv magister. Od leta 1966, ko so zagovarjali magistrska dela prvi kandidati, do konca leta 2010 je na ljubljanski Veterinarski fakulteti magistriralo 377 dr. vet. med. Na veterinarskih fakultetah nemško govorečih držav je bilo do uvedbe bolonjske reforme možno po diplomi pridobiti naziv doktor veterinarske medicine (dr. med. vet.) z opravljenim raziskovalnim delom, katerega so kandidati

41 perspektivnim raziskovalcem, ki so pri doktoratu pokazali nadpovprečen smisel za raziskovanje in dosegli izjemne izsledke. Oblika podiplomskega izpopolnjevanja je tudi specializacija (lat. specialitas, -atis = posebnost). Bistveni del specializacije je praktično delo, ki ga specializant opravi v obliki t.i. stažiranja (lat. stagium = bivanje) oziroma pripravniške službe. Specializacije in specialistične nazive urejajo zakonodaje posameznih držav, obstajajo pa tudi mednarodne specializacije, katere v Evropi vodi in ureja Evropski odbor za veterinarske specializacije (European Board of Veterinary Specialisation EBVS), ki združuje 22 specialističnih združenj. V ZDA je vrhovni organ veterinarske specializacije AVMA American Board of Veterinary Specialization, v katerem je 20 specialističnih združenj imenovanih Recognised Veterinary Speciality Organizations (RVSO). Študentka iz Mississippija Študentje iz Južne Afrike lahko pričeli že med študijem. Za dokončanje dela sta bili običajno potrebni 1 2 leti. Vendar to ni bil doktorat znanosti, glede na težavnost in trajanje je približno ustrezal magisteriju na drugih fakultetah. Doktorat znanosti (Dr. Sc., Ph D) predstavlja temeljito znanstveno obdelavo določene tematike z izdelavo doktorske naloge. Ta je pri nas najpogosteje izdelana kot monografija z majhnim številom izvodov. Predvsem v zahodnih državah pa je publikacija natisnjena v večjem številu izvodov in sestavljena iz objavljenih kandidatovih znanstvenih člankov z veznim besedilom. Drugo pomembno dejanje je zagovor dela, ki poteka javno pred veččlansko komisijo. Prvi doktorat pri nas je bil opravljen na tedanjem Veterinarskem oddelku Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo že leta 1959, do konca leta 2010 pa je doktoriralo 150 kandidatov. Doktorski študij pri nas poteka v okviru interdisciplinarnega doktorskega študijskega programa Biomedicina. Pri izvajanju programa sodelujejo: Biotehniška fakulteta, Fakulteta za farmacijo, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Medicinska fakulteta, Veterinarska fakulteta, Inštitut Jožef Stefan, Kemijski inštitut in Nacionalni inštitut za biologijo. Veterinarska fakulteta nudi v programu 2 obvezna temeljna predmeta s 3 moduli, 10 izbirnih teoretičnih predmetov in 33 izbirnih individualno raziskovalnih predmetov. Po opravljenem doktoratu se je možno prijaviti na domači ali tuji razpis za podoktorski študij. Ta je namenjen izredno V ZDA so stopnje specializacije oziroma stažiranja bolj jasno opredeljene kot v Evropi. T.i. fellowship je plačano ali neplačano delo na fakulteti, kjer se kandidat izpopolnjuje na ozkem kliničnem področju ali opravlja specifično raziskavo. Pod določenimi pogoji ta oblika stažiranja omogoča pristop k izpitu za diplomata. Internship je enoletno, običajno slabo plačano klinično usposabljanje na fakultetnih ali verificiranih privatnih klinikah. Stažisti po končanem programu dobijo potrdilo o uspešno opravljenem izpopolnjevanju, ki je pogoj za naslednjo stopnjo, t.i. residency, v katerem je potrebno poleg določenega števila ur na področju specializacije opraviti še druge zadolžitve (predavanja, raziskave, delo s študenti, sodelovanje na razpravah o najnovejših raziskavah, udeležbe na kongresih ). Po končanem usposabljanju dobi udeleženec potrdilo o uspešno opravljeni specializaciji, vendar še ni specialist. Najvišja stopnja specializacije je pridobitev naziva diplomat, za katerega je potrebno opraviti zahteven izpit. Pristop do naziva diplomat določenega specialističnega kolidža se nekoliko razlikuje med ZDA in EU. V slednji je v glavnem potrebno pred pristopom k izpitu opraviti nekajletno prakso pod mentorstvom specialista, prikazati zadostno število evidentiranih kliničnih primerov, objaviti določeno število del, biti udeležen na mednarodnih kongresih in simpozijih. Na koncu je potrebno opraviti tridnevni izpit, pri katerem je prvi dan na sporedu test z različnimi možnimi odgovori, drugi dan odgovori na različno slikovno gradivo, zadnji dan pa je potrebno obdelati klinične primere. V primeru neuspešnega polaganja izpita, ga je možno ponovno opravljati v 2 letih, sicer pa je potrebno ponovno opraviti ves predizpitni postopek. Ob ustanovitvi lahko novonastali evropski kolidž povabi kot ustanovitelje mednarodno priznane strokovnjake, ki s tem postanejo diplomati de facto. RUCTUS, junij

42 ARABIAN HORSE WORKSHOP Arabian horse workshop Egipt: Kairo, Zagazig, Hurgada, Luxor ( oktober 2010) Piše: Meta Sterniša Arabski konji, sonce, vročina, piramide, kamele, templji, drugačna kultura in nova izkušnja, ki sem jo delila s kolegi iz Francije, Grčije in Egipta. Dolga pot je bila za mano, komaj sem se privlekla do izhoda (prtljaga težja od mene je naredila svoje), nato pa je sledila še skoraj dvourna vožnja do hotela. Sama razdalja sicer ni bila velika, a če se voziš največ 30 km/h in stojiš v neverjetno dolgih kolonah, si tam. 42 RUCTUS, junij 2011 Hotel v čistem središču, ves čas si lahko poslušal promet, zjutraj pa te je zbudil zvok z gradbišča poleg hotela in zvoki iz mošej. Klima je bila tako glasna, da je bila večino časa ugasnjena. Med časom preživetim v sobi sva imeli s sostanovalko prižgano miniaturno televizijo in se smejali njihovim video spotom (se ne moreš načuditi, kako imajo še bolj razkrite pevke), večere v hotelu pa smo uživali na terasi z razgledom na razsvetljeni Kairo. Že prvi večer sem ugotovila, da mi egipčanska hrana ne bo šla ravno z užitkom. Njihovi kruhki in namazi so bili sicer super, v 14 dneh pa se je samo nekajkrat zgodilo, da sem oz. smo z užitkom pojedli glavni obrok. Tako smo se za zajtrk najedli, kot se je le dalo (v hotelu so bili malo bolj prilagojeni svojim gostom), dan pa preživeli s piškoti, čokoladami in čipsom. Sadja in zelenjave se ni jedlo, voda v steklenicah je bila nujna tudi pri umivanju zob. Obvezna oprema sta bila tudi Linex in Underberg! Prvi teden smo preživeli v kaotičnem Kairu, imeli enodnevni obisk fakultele v Zagazigu, nato pa je sledil še oddih v turistični Hurgadi ob morju in Luxorju. Univerza v Kairu, Veterinarska fakulteta Velike stare stavbe ograjene z visoko ograjo in vhod na področje faksa zavarovan s policijo... precej nenavadno. Zastarele so bile tudi učilnice in vajalnice (mikroskopi so bili kot tisti zelo stari pri histologiji, ki jih dobimo samo za kolokvije). Sprejeli so nas dekan in profesorji, sledilo je predavanje o zgodovini arabskih konj in ogled njihovega muzeja veterinarske medicine. Spoznali smo tudi nemškega veterinarja, ki sodeluje z večino rejcev arabskih konj na področju Kaira in zdravi konje v turističnih hlevih, ki smo si jih z njim v sledečih dneh tudi ogledali. Na dvorišču pred faksom smo se zapletli v pogovor z nekaj študenti, ki so znali angleško. Bili so zelo različnih starosti od 15 do 22 let, vsi pa so nosili male kovčke, v katerih so imeli vse pripomočke za laboratorij (epruvete, čaše, itd.). V Kairu opravljajo samo prva dva letnika, nato pa morajo nadaljevati študij v Zagazigu. Sharaawi Arabians V puščavi na obrobju Kaira smo si ogledali čudovito farmo arabskih konj, ki jo vodita Ali in Yasmine Shaarawi (Egipčan in Švicarka). Za visokim zidom sredi puščobe se je na res živo zeleni travi pasla čreda konj, družbo so jim delali osli in dva salukija. V senci palm smo poslušali kratko predavanje o telesnem ocenjevanju arabcev in kako naj bi izgledal idealen arabec, nato pa sta nam to prikazala še na nekaj svojih konj, ki sta nam jih predstavila v maneži. Med njimi je bila tudi 28 let stara kobila, ki je za svoja leta izgledala presenetljivo dobro! Njuna hiša in hlevi so bili narejeni v celoti iz kamna, zelo visoki stropi in veliki ventilatorji vse narejeno tako, da se čim manj zadržuje topel zrak. Najbolj smo bili navdušeni nad samim hlevom (še vonja ni bilo po konjih) in nad prigrizkom, ker smo se lahko brez strahu najedli. Veterinarski raziskovalni inštitut za cepiva in serume Zelo velik problem pri konjih v Egiptu predstavljajo virusne bolezni, zato se zelo posvečajo izdelavi cepiv in samemu raziskovanju na tem področju. Pripravili so nam predavanja o aktualnih problemih v Egiptu in severni Afriki (poslušali smo mešanico angleščine, nemščine in arabščine, ampak bistvene stvari smo dojeli )ter nas peljali na ogled samega inštituta. Kar precej smo se nahodili, saj obsega inštitut kakšnih 15 stavb, vmes pa so manjši parki. Najprej smo si že mislili, da o, tu imajo pa moderno opremo, nato pa smo prišli do pralnice, kjer so ženske z burkami prale steklovino (še vedno mi ni jasno, kako jim to uspe z vsem tistim blagom okoli sebe). Brook klinika za delovne ekvide V enem bolj revnih delov Kaira je bila pred približno 80 leti ustanovljena dobrodelna klinika za delovne konje (enake klinike so danes tudi drugod po Afriki in Aziji). Zdravijo izključno konje, osle in mule, ki se uporabljajo za delo, njihovi lastniki pa nimajo denarja, da bi jim plačali veterinarsko oskrbo.

43 RUCTUS, junij

44 ARABIAN HORSE WORKSHOP Klinika sicer res da ni idealna, a trudijo se po svojih najboljših močeh, glede na sredstva, ki jih imajo. V betonskih boksih brez nastilja (voda jim teče v majhnem jarku preko boksa) imajo na novo sprejete konje, kasneje pa jih prerazporedijo. Večinoma zdravijo poškodbe avtomobilskih nesreč, žulje, gnojne rane, laminitise. Ko se konji že malo opomorejo, jih dajo v skupen prostor, kjer jih zadržijo, dokler si ne opomorejo. Večina konj še vedno zapusti kliniko shujšani in s slabimi kopiti oz. jih lastniki pridejo predčasno iskat, saj brez njih ne morejo opravljati svojega dela. Klinika se vedno več trudi izobraževati ljudi, pred kliniko pa imajo urejen tudi vodnjak za živali. El Zahraa razstava arabskih konj Razstava se je odvijala na eni izmed farm v samem Kairu. Sprejela nas je veterinarka te farme, nam razkazala kliniko in hleve, nato pa smo si ogledali samo razstavo. Sistem je podoben kot pri vseh živalskih razstavah skupine narejene po spolih in starosti, štirje sodniki pa so ocenjevali pet kategorij (gibanje, oblika telesa, linija vratu in hrbta, oblika glave, splošen vtis). Sodniških komentarjev se kljub zvočnikom ni slišalo, saj so pomočniki razstavljalcev preveč glasno spodbujali konje. Razstavljalci konj so bili tudi iz Evrope in Amerike. 44 RUCTUS, junij 2011 Veterinarka fakulteta Zagazig Zagazig je mesto oddaljeno približno 3 ure vožnje od Kaira. Prva stvar, ko smo prišli v mesto, je bil ovinek mimo policijske postaje, kjer smo dobili policijsko spremstvo in so nas peljali do fakultete s sirenami in utripajočimi lučmi. Fakulteta je bila tudi tu za visoko ograjo in na vhodu policija. Sprejelo nas je skoraj toliko profesorjev, kot je bilo nas. Sledil je uvodni govor, nato pa ogled fakultete. Zelo veliko se ukvarjajo z ribami in proizvodi živalskega porekla, njihovi predmeti so primerljivi z našimi, tudi oprema. Sama sem bila navdušena nad njihovo obsežno zbirko anatomskih preparatov. Po ogledu njihove kmetije (na fakulteti imajo veliko krav in drobnice, katerih mleko prodajajo domačinom) smo bili razočarani nad njihovim odnosom do živali, saj so živali stale v blatu in imele polno odpadkov v ogradah. Najbolj čudo je bilo to, da so se nekateri študenti bali živali, veliko pa jih je bilo, ki si niti niso želeli biti na tem faksu. Razvedrilni del Kaira Glede na samo lokacijo delavnice bi bilo absolutno narobe, če si ne bi ogledali znanih piramid, sfinge, egipčanskega muzeja, mošeje in tudi krščanskih cerkva. V prodajalni papirusa smo se nasmejali ob prikazu izdelave papirusa in se preizkusili v barantanju na bazarju. Nepozabno jahanje okoli piramid s konji, ogled turističnih hlevov in nočna neturistična ježa kamel do sipine, s katere smo imeli razgled na osvetljene piramide. Peljali so nas tudi v največje nakupovalno središče v Egiptu, ki je bilo popolno nasprotje vsega, kar smo prej videli (bogati ljudje, cene višje kot pri nas, samo firmarske trgovine). Za večerje so nam vsak dan pripravili nekaj drugega. Od ladje na Nilu s predstavo do večerje ob piramidah. Na strehi hotela smo imeli kulturni večer, tam pa smo preživeli tudi večino večerov. Hurgada in Luxor Videlo se je, da smo prišli v dosti manjši mesti, ki sta bili bolj prijazni do turistov. V Hurgadi smo bili nastanjeni v majhnem hotelu ob plaži, kjer smo se čez dan nastavljali sončnim žarkom. V programu smo imeli vodni safari z ogledom koral in pa običajni safari s štirikolesniki ter jeepi. Večere smo preživljali v družbi šiš (101 okus za poskusiti ).Ko smo že mislili, da smo navajeni vročine po dobrem tednu v Egiptu, smo doživeli ponoven šok v Luxorju. Ogledali smo si večino znanih templjev in Dolino kraljev. Skupna dogodivščina se je po dvanajstih čudovitih dneh končala. Bilo je nepozabno!

45 RUCTUS, junij

46 ABSOLVENTSKI IZLET Absolventski Izlet Zlata obala v Bolgariji piše: Tina Pihlar Študijska leta tako hitro minevajo... Da je za teboj že pet let študija veterine, ti postane jasno šele, ko se začneš s sošolci pogovarjati o absolventskem izletu - enem izmed lepših doživetij študentskega življenja. Ampak najprej je potrebno izbrati destinacijo... Hmm, kako? Toliko možnosti, toliko različnih interesov in želja. Naj določi glasovanje. Tako je bila ob kozarčku (ali dveh) v baru v bližini fakultete izglasovana Zlata obala v Bolgariji. Po nekajkrat prestavljenem letu smo 8. septembra v poznih večernih urah pristali na letališču Burgas, kjer sta nas že čakala turistična vodiča iz agencije Palma, in se z avtobusom odpeljali do hotela Sofia na Zlati obali. Zlata in Sončna obala veljata, zaradi dolge peščene plaže, za bisera bolgarske črnomorske obale. Tako smo se sedem dni pustili razvajati sončnim žarkom, mehki mivki in toplemu morju. Poleg tega nam je hotel nudil tudi lasten bazen, ob katerem smo se zabavali z igranjem enke ali nekoliko bolj resnega taroka, in ponudbo all-inclusive, ki so jo nekateri izkoristili bolj, drugi manj (pijača je bila po našem okusu precej zredčena). Seveda pa smo študentje zaživeli predvsem ob sončnem zahodu, ko smo se dobili v kakšni sobi ali na hodniku, se pogovarjali, smejali, igrali activity ali pračloveke iz Cro-Magnona (bunga jaga naga), nato pa se odpravili na ulice, polne živahnega nočnega utripa, kjer so nas zasuli z letaki in ponudbami iz različnih barov in diskotek: če plačaš en koktail, dobiš dva zastonj; če plačaš en koktail, so nadaljnji trije po polovični ceni; prvi koktail brezplačno, in tako naprej. Na koncu imaš že toliko letakov, da plačuješ le še z njimi, kar seveda ni slabo za študentsko denarnico. Poleg žuriranja in lenarjenja pa smo naredili tudi nekaj izletov. Sprehodili smo se po ulicah Zlate obale s številnimi hoteli, restavracijami, diskotekami, trgovinicami. Ko smo zapustili območje letovišča, se je okolica v hipu spremenila - vse je delovalo precej neurejeno, revno. Po zemljevidu smo prišli tudi do kraja, kjer naj bi imeli jahalne konje, vendar je bil objekt v zelo slabem stanju, tudi konjev ni bilo nikjer. Ko smo se vračali nazaj, pa smo jih le srečali - dva dolgina na majhnih ponijih. Jahanje smo, kljub ponujanju, preskočili. Ta dan je nastala tudi ta posrečena fotografija ob vhodu v vodni park, kjer ponosno predstavljamo našo Veterinarsko fakulteto. Potepali smo se v 18 kilometrov oddaljenem mestu Varna, ki velja za tretje največje bolgarsko mesto in največje pristanišče v državi. Ogledali smo si največjo in najbolj znano bolgarsko mestno katedralo, opero, akvarium in seveda živalski vrt, ki pa nas je zelo razočaral. Kletke so bile majhne, raztrgane, nekatere živali v slabem stanju, lev naj bi bil celo brez ene šape. Odločili smo se tudi za celodnevni voden izlet v okolico Varne. Najprej smo obiskali lončarsko obrt. Vsi navdušeni smo občudovali, kako je pod lončarjevimi rokami nastajal čudovito oblikovan in poslikan vrč. Nato smo 46 RUCTUS, junij 2011

47 se odpravili do znamenite Kaliakre. Gre za 2 kilometra dolgo in 70 metrov visoko pečino, na kateri stoji trdnjava Tirisis, ki so jo uporabljali Tračani, Rimljani, Bizantinci in Bolgari. Po legendi naj bi trdnjava varovala zaklad Lyzimaha, naslednika Aleksandra Velikega. Kaliakra pa je še bolj znana po drugi legendi, ki govori o 40 pogumnih bolgarskih dekletih, ki se niso hotele predati Turkom, zato so si med seboj prepletle lase in skočile s pečine v Črno morje. Legendi je posvečen obelisk, ki stoji na začetku rta, ki mu pravijo tudi Vrata 40 devic. Nazadnje smo se odpeljali še v kraj Balchik, ki je po balkanski vojni pripadal Romuniji, in se sprehodili po botaničnem vrtu, kjer si je romunska kraljica Marija dala zgraditi poletno rezidenco. Zadnji dan absolventa pa je seveda bil v našem stilu - v bližnjem baru smo organizirali slovenski večer: plesali, peli in se veselili ob domači slovenski glasbi. Mislim... ne, VEM, da bo vsem nam ostal absolventski izlet v lepem spominu. Zato, udeležite se ga! Ko nastopi absolventski staž, se ne videvate več na predavanjih (no, boljše na vajah), vsak si drugače planira polaganje izpitov, vsak ima svoj tempo življenja... V času izleta pa, ko smo bili daleč od doma in smo morali držati skupaj, so se med nami spletle vezi, za katere upam, dragi moji kolegi in kolegice, da bodo ostale za vedno. RUCTUS, junij

48 TTOUCH Kaj je Tellington TTouch metoda? Piše: Darja Žnidaršič, Tellington TTouch učiteljica in terapevtka, Ranč Kaja in Grom Tellington TTouch metoda je pristop do živali, ki s svojim edinstvenim pristopom do fizičnega telesa združuje le-tega s psihičnim in emocionalnim. Ustvarja dobro fizično počutje, lažje razumevanje situacije in zato večje zaupanje vase ter v okolico. Omenjena metoda je nov pristop, ki združuje stare modrosti z novimi dognanji. Temelji na gradnji dobrega odnosa in pozitivnih miselnih pristopov. Pri delu upoštevamo sledeče: - žival obravnavamo kot celoto, - vedno gledamo in vidimo pozitivno/dobro stran živali, - čas, ki ga posvetimo živali, je samo zanjo; čas se meri v kvaliteti in ne kvantiteti, - dotik je pomemben sestavni del metode, - vedno je prisotna želja po podpori ali pomoči brez pričakovanj, - vedno je prisotna pozitivna vizualizacija. Linda Tellington-Jones pri delu z orko Keiko pri snemanju filma Free Willy Kako deluje in zakaj pomaga? Tellington TTouch metoda povezuje glavo s srcem in ustvarja pozitiven odnos ter izkazuje naklonjenost. Deluje pri tistem, na katerem jo izvajamo, in tudi na izvajalcu samem. I. Delovanje Tellington TTouch metode Vzrok za problem lahko izhaja iz težave na fizičnem, psihičnem ali emocionalnem telesu. Zagotovo vemo, da psihična ali emocionalna težava lahko povzroči fizične (zdravstvene) tegobe. Če ima žival fizične težave, se ne počuti dobro in je ranljiva. Počuti se nemočna in ogrožena, saj so njene reakcije okrnjene in motene, zato postane psihično in emocionalno nestabilna, dvomi vase in išče pomoč pri človeškemu prijatelju. Ima potrebo, včasih tudi pretirano, da se brani (nekatere z umikom, druge z napadom). 48 RUCTUS, junij 2011

49 Na delu v Johannesburgu pomladi letos Porušenje harmonije telesa lahko pri človeku poteka zelo neopazno, pri živali pa je to dogajanje še bolj prikrito. Zato si včasih odstopanja razlagamo napačno, celo dobronamerno lahko naredimo napačen korak. Tellington TTouch metoda pri tem pomaga, ker nas uči bolje razumeti naše štirinožne prijatelje in sebe, da se z njimi še kvalitetnejše povežemo in si naredimo življenje z njimi bolj harmonično in polno obojestranskega razumevanja. Tellington TTouch metoda nas uči delati z živaljo, z glavo in s srcem. Ko jo začnemo uporabljati, smo presenečeni, kako lahko postane del nas samih; nenadoma jo začnemo uporabljati tudi na sebi, svojih bližnjih, v službi in tako postane naš vsakdan. Zakaj? Ker nas prežame s pozitivno mislijo, pristopom, vizualizacijo in dotikom; z vsem, po čemer hrepeni naše fizično, psihično in tudi emocionalno telo. Čarovnija Tellington TTouch metode je v tem, da dajemo zavedno, razumsko (hoteno) in tudi čustveno in smo zato odprti tudi za sprejemanje. Ko delamo z živaljo, pozitivne posledice tega dela občutimo tudi na sebi. Torej dobro, ki ga delimo, se istočasno vrača ter zadovoljuje tudi naše telo, zaradi česar smo tudi sami srečni, zadovoljni in lahko svojo srečo delimo. To je kot začaran krog, ki prinaša obema vedrino in pozitivno energijo. Ob tem, ko delamo po Tellington TTouch metodi z živaljo, jo osrečimo. Srečna žival pa nam vrača z ljubeznijo, sprejemanjem, mehkobo, razumevanjem Zato velja, da je edino srečna žival sposobna nuditi kakršno koli vrsto terapije: pet terapija, hipoterapija, psihoterapija II. Delovanje Tellington TTouch metode z znanstvenega stališča Kot vsak prijateljski dotik ima tudi Tellington TTouch metoda učinek na fizično telo: zniža krvni pritisk, pulz, umiri dihanje, aktivira delovanje celic in s tem pospeši in pomaga pri samopomoči telesa. Del metode Tellington TTouch dela, ki se imenuje»magični krogci«, dokazano deluje tudi na: 1. delovanje leve in desne strani možganov istočasno; RUCTUS, junij

50 TTOUCH S to metodo hkrati in skoraj v enaki meri aktiviramo alpha, beta, theta in delta možganska valovanja (1*). Žival se popolnoma umiri, istočasno pa je sposobna bistrega razmišljanja in celo kreativnosti. To pa je idealno stanje za učenje, zbranost pred in na tekmi, pri delu s službenimi živalmi, kot pomoč pri manj stresnem obisku veterinarja, pred ter med raznimi posegi, ob nesrečah, v času obolelosti ter rekonvalescence Žival lažje in hitreje razume navodila ali razlago ter situacijo. Mnogokrat s svojo kreativnostjo prispeva k boljšim rezultatom. Včasih nas preseneti celo z osupljivimi reakcijami, ki pri nas izzovejo vzklik: Joj, kako je pameten! ; 2. inteligenco in spomin celice, kar vpliva na (2*): a. fizično: pomaga pri stabilizaciji telesa, aktivira telo k samopomoči ter tako podpira zdravljenje in hitrejšo ozdravitev, b. psihično: umiritev ter s tem lažje razumevanje situacije, c. emocionalno: zaupanje - verjame v svojega človeškega prijatelja, da jo bo znal varovati in ji pomagati. III. Tellington TTouch metoda kot podpora v veterini Veterinarji, ki uporabljajo Tellington TTouch metodo pri svojem delu, so kot prednost posebej izpostavili: - lažje jemanje krvi, - bolj učinkovita anestezija, - hitrejše okrevanje, 50 RUCTUS, junij lažji RTG pregledi, - izboljšanje splošnega počutja starih živali, - lažje delo z mladički, - velika pomoč pri živalih z artritisom, - lažje striženje krempljev, - lažje delo z napadalnimi živalmi, - velik napredek pri kontaktu s plaho živaljo, - lažji pregledi ušes, - pomoč pri trebušnih krčih, - pomoč pri zbijanju telesne temperature, - lažje cepljenje, - pri živalih invalidih, - pri delu s kačami, legvani, pajki V veterini je uporaba Tellington TTouch metode zelo priporočljiva pri prvem, začetnem ter nebolečem pregledu, kjer žival pridobi zaupanje v veterinarja. Na Tellington TTouch veterinarja pravijo, da se živali kar»lepijo«. Vsekakor ga imajo rade tako kot otroci prijaznega, nežnega in razumevajočega zdravnika. Čarovnija Tellington TTouch metode je tudi, da za prijaznost in nežnost ne potrebuješ veliko časa, ki je vedno problem. Mnogokrat so že trije dotiki lahko dovolj za želeni učinek. 1* in 2* Dr. Candice Pert: Molecules of Emotion, Bruce Lipton: The biology of belie, Lynn McTeggert: The Intention Experimen, Dr. F. A. Popp: biophotonik.de// Darja Žnidaršič in Linda Tellington-Jones

51 k n j i g a r n a s p l e t n a k n j i g a r n a Knjigarna Lux Libris Trg OF Ljubljana Telefon: 01/ Faks: 01/ E-pošta: info@luxlibris.com GSM: 041/ Našli ste. Pravi naslov za naročila in informacije o najprimernejši strokovni literaturi na vaši študijski in poklicni poti. Knjigarna Lux Libris