OSNOVE TEORIJE TRENIRANJA V KOŠARKI

Transcription

1 Univerza v Ljubljani Fakulteta za šport Inštitut za šport Katedra za košarko OSNOVE TEORIJE TRENIRANJA V KOŠARKI skripta Avtor: Brane Dežman

2

3 Univerza v Ljubljani Fakulteta za šport Inštitut za šport Katedra za košarko Brane DEŽMAN OSNOVE TEORIJE TRENIRANJA V KOŠARKI (skripta) Ljubljana, 2013

4 Osnove treniranja v košarki - skripta Avtor: dr. Brane Dežman, Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani

5 K A Z A L O: 1 Uvod Oblike športnih dejavnosti Model sistema uspešnosti izbranega športa 11 2 Značilnosti izbranih moštvenih športnih iger, uspešnih moštev in igralcev Značilnosti moštvenih športnih iger Značilnosti kakovostnih igralcev in moštev 54 3 Športno usmerjanje in izbiranje Usmerjanje Izbiranje Oblikovanje moštev Model procesa usmerjanja, procesa treniranja in izbiranja 89 4 Upravljanje procesa treniranja Model upravljanja procesa treniranja Metode, razvrstitve in sredstva Vodstveni, organizacijski, administrativni, strokovni in sodniški kadri Vodstveni, organizacijski in administrativni kadri Trenerji Sodniki, tehnični komisarji, inštruktorji sojenja in pomožni sodniki Upravljanje in vodenje športnih organizacij in tekmovanj Organizacijski model košarke v Sloveniji Model organiziranosti Košarkarske zveze Slovenije Model organiziranosti košarkarskega društva Model strokovne organiziranosti košarkarskega društva Literatura 186 Izpitna vprašanja 190

6 1 UVOD ŠPORT je izredno pomembno področje delovanja sodobnega človeka, v katerem lahko na specifičen način izraža svoje ustvarjalne sposobnosti, lastnosti in znanje. Ima tudi vedno večjo ekonomsko, turistično in promocijsko vrednost. Dosežki v vrhunskem športu kažejo na njegov zelo hiter napredek. Tega so omogočili večji interes in vlaganja proizvajalcev športne opreme, naprav in objektov ter s tem povezani boljši pogoji in večja konkurenca. Pomembno vlogo v širjenju in večji kakovosti športa ima tudi razvoj športnega podjetništva in znanstvena raziskovanja, ki se v svetu in pri nas vse bolj intenzivna. V Sloveniji se je začela intenzivna raziskovalna dejavnost v športnih igrah v začetku osemdesetih let, razmahnila pa v zadnjih dvajsetih letih. Danes je najaktualnejši problem športne znanosti povečanje učinkovitosti usmerjanja otrok v njim primerne športe, selekcioniranja in upravljanja procesa treniranja. Z uvajanjem sodobnih znanstvenih pristopov, še posebno z uvajanjem kibernetike in z njo v zvezi teorije informacij ter teorije sistemov, je bil dosežen pomemben napredek pri proučevanju te problematike. Pomembno vlogo pri tem ima tudi sodobna računalniška, video in druga elektronska tehnologija. Sistemsko-kibernetični pristop in z njim povezano modeliranje je zato postalo izhodišče sodobne športne znanosti. Preden bomo opisali in razložili modele, ki jih bomo obravnavali, bomo navedli nekaj splošnih načel sistemskega pristopa in modeliranja v sodobni športni znanosti. Kibernetika, teorija sistemov in teorija informacij KIBERNETIKA se ukvarja s preučevanjem splošnih zakonitosti upravljanja v raznih sistemih in s samim sistemom upravljanja. Njena osnovna naloga je, da išče optimalne metode in sredstva upravljanja, s katerimi bodo cilji doseženi s čim manj materialnih sredstev, dela in časa (na optimalen način). UPRAVLJANJE je proces kroženja informacij, ki zajema pravila sprejemanja, predelave, prenosa in uporabljanja informacij v različnih pogojih. SISTEM je sklop med seboj povezanih in pogojenih elementov, ki po določenih kriterijih predstavljajo skladno celoto. Sestavljen je iz vrste povezanih komponent ali elementov. Kaže posebno uglašenost z okoljem in je navadno po strukturi sredstev upravljanja hierarhične narave. 5

7 Vsak sistem ima svoj CILJ, ki mora biti jasen in natančen. Izraziti se mora količinsko. Določen cilj zahteva tudi specifičen način upravljanja na osnovi povratnih zvez, ki optimizira njegovo delovanje. Vsebuje štiri komponente: strukturo, spremenljivke, informacije in funkcijo (Malacko, 2000). STRUKTURA predstavlja sklop določenih elementov, ki so med seboj povezani. Nekateri izmed njih so tudi povezani z okoljem. Način zvez med njimi je odvisen od njihovih vhodov in izhodov. SPREMENLJIVKE predstavljajo razpored elementov v strukturi in imajo številčno vrednost. Predstavljajo stanje sistema pri reševanju konkretne naloge. INFORMACIJE krožijo med elementi sistema in njegove okolice. Preko informacijskih zvez se prenašajo sporočila. FUNKCIJA določa postopke procesa upravljanja, ki jih mora opraviti sistem pri opravljanju naloge ali spreminjanju. Gre za delovanje sistema oziroma spreminjanje neodvisnih spremenljivk v odvisne. Realne sisteme upravljanja lahko ponazorimo z MODELI, ki naj bi bili čim bolj verna slika stvarnega sistema, vendar morajo zajeti samo tiste elemente in povezave, ki so bistvene za upravljanje s sistemom. Način sestavljanja modelov imenujemo MODELIRANJE. Oblikovanje modelov prehaja skozi več faz: evidentiranje elementov sistema, njihovih vzajemnih odnosov, oblikovanje sheme in določanje enot za merjenje vhodnih in izhodnih podatkov določanje kvantitativnih značilnosti elementov modela, izbor metod za matematično obdelavo podatkov, razločevanje bistvenih od nebistvenih spremenljivk predvidevanje obnašanja sistema v celoti (Kuznjecov, Petrovskij, Šustin, 1980). 6

8 1.1. Oblike športnih dejavnosti OBLIKE ŠPORTNIH DEJAVNOSTI ŠPORTNA VZGOJA KAKOVOSTNI IN VRHUNSKI ŠPORT ŠPORTNA REKREACIJA pomembnejši sklopi športov ENOSTRUKTURNI ŠPORTI VEČSTRUKTURNI NECIKLIČNI IN SESTAVLJENI ŠPORTI VEČSTRUKTURNI ESTETSKI ŠPORTI Merljiv rezultat, stabilne razmere: atletika plavanje kolesarstvo (na stezi) veslanje (mirne vode) dviganje uteži streljanje lokostrelstvo hitrostno drsanje Neciklični: borilni športi igre posameznikov in dvojic igre približevanja in zadevanja nekatere moštvene športne igre (npr.:odbojka) Poudarjena športna komponenta: športna gimnastika skoki v vodo Merljiv rezultat, spremenljive razmere: kolesarstvo (na cesti) triatlon smučarski teki biatlon smučarski skoki nordijska kombinacija alpsko smučanje sankanje veslanje (divje vode) športno plezanje Sestavljeni: večina moštvenih športnih iger Poudarjena umetniška komponenta: športno ritmična gimnastika športni plesi umetnostno drsanje umetnostno kotalkanje umetnostno plavanje smučanje v prostem slogu 7

9 Poznamo tri glavne oblike športnih dejavnosti: športno vzgojo, kakovostni in vrhunski šport in športno rekreacijo. Z vsemi oblikami se ukvarja zdrava in gibalno prizadeta populacija človeštva. V vseh treh oblikah se lahko udeleženci ukvarjajo z enostrukturnimi, večstrukturnimi necikličnimi in sestavljenimi športi ter z večstrukturnimi estetskimi športi. Enostrukturni športi (monostrukturni športi) Pri enostrukturnih športih je struktura gibanja standardna (v naprej določena): pretežno ali povsem neciklična ali ciklična. Praviloma spadajo v te športe posamični športi in njihove discipline. Delež posameznika v dosežku je povsem jasen. Delimo jih na: Enostrukturne športe z merljivim rezultatom v razmeroma stabilnih razmerah: atletika, plavanje, streljanje, dviganje uteži ipd. Enostrukturne športe z merljivim rezultatom v spremenljivih razmerah: smučarski teki, alpsko smučanje, kolesarstvo, veslanje ipd. Temeljne značilnosti enostrukturnih športov: - relativno stabilne razmere, - tekmovalni dosežek je natančno merljiv in primerljiv, - razmeroma enostavna gibalna struktura, - prevladuje energijska komponenta gibanja, - možnost nadomeščanja (kompenzacije) je relativno majhna, - tekmeci lahko vplivajo na dosežek le posredno, - gibanje je največkrat naprej določeno, - raziskovanje pojavov v teh športih je razmeroma enostavno in zanesljivo. Večstrukturni športi (polistrukturni športi) Zanje je značilna bogata struktura gibanja necikličnega (acikličnega) ali neciklično-cikličnega (aciklično-cikličnega) značaja. Poznamo tri velike skupine teh športov. 1) Večstrukturni neciklični športi Pri teh športih so gibanja najpogostejše neciklična. Oblikovanje gibanja je odvisno od pravil in od nasprotnih akcij nasprotnika. Dosežek je binarna spremenljivka (zmaga, poraz). Meri se v točkah. Značilen je neposreden ali posreden dotik (kontakt) in s tem spor (konflikt) z nasprotnikom. Mednje spadajo borilni športi: rokoborba, judo, boks, karate in sabljanje. 8

10 2) Večstrukturni sestavljeni športi Pri teh športih so gibanja ciklična in aciklična. Oblikovanje gibanja je odvisno od pravil in igralnih razmer. Rezultat je število zadetkov z določenim predmetom (žogo, ploščkom ipd.). Ustrezno sodelovanje med člani moštva je pomembno pri premagovanju nasprotnega moštva. Temeljne značilnosti: - tekmovalni dosežek je običajno binarna spremenljivka (zmaga, poraz), - doprinos posameznika ni natančno izmerljiv (pri moštvenih igrah), - taktika ima zelo pomembno vlogo (pomembna je intuicija), - gibanja so zapletena in raznovrstna, - uspešnost je odvisna od več dejavnikov, zato je možnost kompenzacije relativno velika, - rezultat je neposredno odvisen od igre tekmeca, v moštvenih igrah pa tudi od soigralcev, - sodelovanje igralcev je lahko neposredno ali posredno, - rezultat ni odvisen samo od igre posameznikov, temveč tudi od kakovosti njihovega sodelovanja (pomemben je vzajemni vpliv igralcev - sinergija), - igralci oblikujejo in prilagajajo gibanja glede na igralne razmere, - raziskovanja je zaradi velike nepredvidljivosti, možnosti kompenziranja in večdimenzionalnosti zapleteno in pogosto manj zanesljivo. 3) Večstrukturni estetski športi (polistrukturni konvencionalni ali estetski športi) Gibanja temelje na sistemu dogovorov, ki so določena s pravili. Program gibanja je stabilen (v naprej določen), razmere v katerih poteka tekmovanje so tudi stabilne. Gibanje mora imeti ustrezno tehnično in estetsko vrednost. Tekmovalni dosežek je sodniška ocena tehnične zahtevnost in umetniškega izvedbe. Medne spadajo: športna gimnastika, športno ritmična gimnastika, umetnostno drsanje, umetnostno kotalkanje, umetnostno plavanje, skoki v vodo ipd. Značilnosti: - gibanja so gibalno zapletena in raznovrstna, vendar v naprej določena, - relativno stabilni pogoji, - največkrat je gibanje povezano z glasbo, - tekmovalni dosežek je največkrat ocena tehnične zahtevnosti in umetniške izvedbe, - pomembna je ritmičnost in umetniška izraznost, 9

11 - problemi raziskovanja so podobni kot pri prej že omenjenih večstrukturnih športih, le da je oteževalni dejavnik estetska komponenta gibanja, ki jo je težko meriti. Klasifikacija športnih iger* Klasifikacija borilnih športov* ŠPORTNE IGRE BORILNI ŠPORTI I I I_ MOŠTVENE ŠPORTNE IGRE I_ judo I I_ košarka I_ karate I I_ odbojka I_ kick boks I I_ rokomet I_ boks I I_ hokej I_ rokoborba I I I_ na ledu I I_ prosti slog I I I_ na travi I I_ grško-rimski slog I I_ nogomet I_ sabljanje I I I_ veliki I_ floret I I I_ mali I_ sablja I I_ vaterpolo I_ meč I I_ ragby I I_ baseball I I_ ŠPORTNE IGRE POSAMEZNIKOV I IN DVOJIC I I_ tenis I I_ namizni tenis I I_ badminton I I_ squash I I_ ŠPORTNE IGRE PRIBLIŽEVANJA IN ZADEVANJA I_ golf I_ kegljanje I_ kegljanje na ledu I_ balinanje I_ biljard * Opomba: navedene so samo tiste športne igre in borilni športi, ki so pri nas bolj razviti, 10

12 1.2 Model sistema uspešnosti delovanja izbranega športa Model je sestavljen iz šestih podsistemov. Deluje na višji (državni) ravni in nižji (društveni) ravni. VPLIV OKOLJA človeške in gmotne zmožnosti širšega in ožjega okolja, odnos širšega in ožjega okolja do izbranega športa PREUČEVANJE ZNAČILNOSTI SODOBNE MOŠTVENE IGRE TER MODELOV TAKTIKE IGRE MOŠTEV IN IGRALCEV. 1 PREUČEVANJE POTENCIALA IN USPEŠNOSTI MOŠTEV, IGRALCEV, TRENERJEV, SODNIKOV IN ORGANIZATORJEV. USMERJANJE IN SELEKCIONIRANJE UPRAVLJANJE PROCESA TRENIRANJA IZOBRAŽEVANJE TRENERSKEGA, SODNIŠKEGA, ORGANIZACIJSKEGA KADRA UPRAVLJANJE IN VODENJE ŠPORTNIH ORGANIZACIJ IN TEKMOVANJ 4 6 ŠPORTNI OBJEKTI IN OPREMA USPEŠNOST (prirejeno po: Wažny, 1978; Kuznjecov, Petrovskij, Šustin, 1980). 11

13 Značilnosti posameznih podsistemov: Prvi podsistem zajema preučevanje sodobne moštvene igre. Učinkovitost tega podsistema je odvisna od ravni razvitosti ustvarjalne prakse in znanosti ter ravni kakovosti sodelovanja med nosilci teh dveh dejavnosti. V tem podsistemu se zbirajo, urejajo, obdelujejo, shranjujejo in preučujejo sporočila o značilnostih sodobne moštvene igre in trendih njenega razvoja, o modelih potencialne in tekmovalne uspešnosti vrhunskih moštev, igralcev, trenerjev, sodnikov in organizatorjev v posamezni fazi njihovega razvoja in o sodobnih modelih taktike igre moštev in igralcev ter trendih njihovega razvoja. Drugi podsistem zajema usmerjanje gibalno nadarjenih otrok v izbrano moštveno športno igro in kasnejše izbiranje najkakovostnejših igralcev znotraj nje. Učinkovitost iskanja za izbrano moštveno športno igro primernih otrok je odvisna od števila zajetih otrok, učinkovitosti metod usmerjanja in možnosti vključevanja teh otrok v proces treniranja. Učinkovitost izbiranja je odvisna od učinkovitosti metod izbiranja in zagotavljanja optimalnih pogojev za razvoj izbranih igralcev. Tretji podsistem se ukvarja z upravljanjem procesa treniranja. Učinkovitost tega podsistema je odvisna od kakovosti trenerskega kadra in pogojev treniranja. Kakovostni trenerski kader zagotovi optimalno (ekonomično) in ustrezno načrtovanje, izvajanje in nadzorovanje procesa treniranja ter vodenje moštva na tekmah. Četrti podsistem zajema temeljno in stalno izobraževanje vseh kadrov, ki so potrebni za učinkovito delovanje celotnega sistema uspešnosti izbranega športa (trenerjev, sodnikov, organizatorjev in drugih strokovnjakov). Učinkovitost tega sistema je povezana s kakovostnim usmerjanjem tega kadra v njim ustrezne programe izobraževanja, od vsebinsko in količinsko ustreznih izobraževalnih programov, kakovosti pedagoškega kadra in pogojev izobraževanja. Peti podsistem zajema upravljanje in vodenje športne organizacije ali tekmovanja. Učinkovitost tega podsistema je odvisna od kakovosti organizacijskega, administrativnega in tehničnega kadra in zunanjih okoliščin. Vodstveni kader mora ustvariti kadrovske in materialno - tehnične pogoje za kakovostno treniranje in tekmovanje. Šesti podsistem zajema oblikovanje, izgradnjo (izdelavo), uporabo in vzdrževanje in preverjanje uporabnosti ter učinkovitosti sodobnih športnih objektov in opreme ter posodabljanje starih. Uspešnost delovanja celotnega sistema je odvisna od kakovosti delovanja posameznega podsistema in usklajenega medsebojnega delovanja. 12

14 2 ZNAČILNOSTI IZBRANIH MOŠTVENIH ŠPORTNIH IGER, USPEŠNIH MOŠTEV IN IGRALCEV Če želimo uspešno usmerjati nadarjene otroke v določeno moštveno igro, izbirati kakovostne igralce, izvajati z njimi učinkovit proces treniranja, oblikovati ustrezne učne načrte za izobraževanje strokovnega kadra in ustvariti ustrezno organizacijo in gmotno-tehnične pogoje, moramo dobro poznati značilnosti izbrane moštvene igre ter trende njenega razvoja. Uspešnost v vsaki moštveni igri je namreč neposredno povezana s posebnimi osebnostnimi lastnostmi ljudi, ki se z njo ukvarjajo in s posebnimi pogoji delovanja. 2.1 Značilnosti moštvenih športnih iger Temeljne značilnosti Temeljne značilnosti moštvene igre so zapisane v pravilih. Ta določajo: prostorske razsežnosti, časovne razsežnosti, naprave, pripomočke in tehnično opremo, št. igralcev v moštvu in na igrišču, način njihovega menjavanja, opremo igralcev, dovoljene načine gibanja brez in z žogo, dovoljene načine taktičnega odzivanja, kazni za kršenje nepravilnosti, potek tekme in število njenih delov, točkovanje in odločitev o zmagovalcu, število in vlogo trenerjev ter spremljevalcev, število in naloge sodnikov in njihovih pomočnikov, način beleženja dogajanja na igrišču. ZNAČILNOSTI MOŠTVENE IGRE Druge značilnosti ugotovimo s preučevanjem igre najboljših moštev na tekmah. Ugotavljamo: načine postavljanja in gibanja igralcev na igrišču (glede na njihove posebnosti), zunanje obremenitve posameznih tipov igralcev na tekmi (obseg gibanj brez in z žogo z različno hitrostjo, št. skokov, štartov, sprememb smeri, elementov z žogo ipd.), v posameznem delu tekme in v celoti, strukturo igre v napadu in obrambi, možne načine gibanj brez in z žogo ter njihovo učinkovitost, možne načine taktičnega odzivanja v napadu in obrambi (posameznikov, skupin in moštva v celoti) ter njihovo učinkovitost. 13

15 Po definiciji igrata moštveno športno igro dve moštvi z določenim številom igralcev, ki igrajo in določenim številom namestnikov na klopi. Cilj vsakega moštva v napadu je, da doseže zadetek (točko), moštva v obrambi pa, da prepreči tekmecu zadetek (točko) in da pride do žoge. Med moštvene športne igre spada tudi košarka. Temeljne značilnosti košarke po pravilih FIBA razsežnosti igrišča 15 x 28 m cilj zadevanja koš št. igralcev v moštvu 10 (12) št. igralcev v igri 5 št. namestnikov (menjav) 5 (7) tipi igralcev branilec, krilni branilec, krilo, krilni center, center igralni rekvizit (oblika, obseg, teža) žoga, okrogla, št cm, g dotikanje žoge z roko, z glavo, s trupom čas igranja 4x10 min odmori 2 min med četrtinami, med polčasoma 15 min podaljški 5 min odmori med podaljški 2 min kazenski meti prosti meti minuta odmora 1 v 1., 2 in 3. četrtini, 2 v 4. četrtini, 1 v vsakem podaljšku oviranje nasprotnika tudi neposredno v okviru pravil št. sodnikov dva ali trije št. pomožnih sodnikov zapisnikar, pomočnik, časomerilec, merilec 24 sekund Košarka je sestavljena iz cikličnih in acikličnih gibanj brez žoge ter z njo. Značilna je borba med igralci dveh moštev z nasprotujočimi si interesi. Moštvo, ki je v napadu, želi preigrati nasprotnika in doseči zadetek (točko). Moštvo, ki se brani, želi preprečiti zadetek (točko) in prevzeti vlogo napadalca. Zaradi nasprotujočih si interesov, prihaja med posameznimi igralci ali vsemi igralci v igri do spornih (konfliktni) situacij. Le-te rešujejo igralci s taktičnim preigravanjem, ki mora biti usklajeno s pravili igre. Uspešnost reševanja sporne situacije je odvisna od kakovosti sodelovanja med igralci v okviru taktičnega sistema moštva in od kakovosti posameznih igralcev. Stopnja sodelovanja med igralci posameznega moštva je premosorazmerna z zapletenostjo in težavnostjo sporne situacije oziroma s stopnjo sodelovanja in kakovostjo igranja igralcev nasprotnega moštva. 14

16 V napadu se kaže to sodelovanje v želji napadalcev brez žoge, da omogočijo napadalcu z žogo uspešno akcijo (izpraznijo stran prostor, postavijo blokado, odigrajo križanje ipd.) in da se poskušajo sami ali s pomočjo soigralcev odkriti na tako mesto, da postanejo možni (potencialni) kandidati za sprejem žoge in uspešno nadaljevanje napadalne akcije. Glavni nosilec informacij je vedno igralec z žogo, glede na njegov položaj in gibanje, ter v skladu z celotno taktiko pa se postavljajo in gibljejo drugi napadalci. Med seboj se sporazumevajo vidno (z znaki ali glede na postavljanje in gibanje na igrišču) in zvočno (z govorjenjem). Obrambni igralci želijo z organiziranim postavljanjem in gibanjem, v okviru skupne (moštvene) taktike, zaustaviti napadalca z žogo. Hkrati želijo onemogočiti ali vsaj zmanjšati število možnih sprejemnikov žoge, ki bi bili za obrambo nevarni. Glavni nosilec informacij je tudi v tem primeru napadalec z žogo, zato prilagajajo obrambni igralci svoj položaj in gibanje predvsem položaju in gibanju tega napadalca, šele nato pa gibanju možno (potencialno) nevarnih napadalcev brez žoge Značilnosti poteka košarkarske igre Peterka A Peterka A Peterka B Peterka B obramba 1 napad 2 obramba 1 napad 2 OD OD DO, DS IZ, IS DO, DS IZ, IS PČ MU PČ MU M+1PU M+1PU PzU PzU SO MN SO MN M+1PN ali M+1PN ali PzN PzN PM+ž PM+ž nob, nab noa, naa 3 Peterka A 3 Peterka B obramba obramba SN SN DO DO dodatni napad dodatni napad Legenda znakov: OD odvzete žoge (aktivno dobljene žoge); DO dobljene žoge (pasivno dobljene žoge, tudi zaradi izmenične posesti po sodniškem metu - DS); PČ podaje izza čelne črte pa zadetku; SO skoki v obrambi; SN skoki v napadu; IZ izgubljene žoge (tudi zaradi izmenične posesti po sodniškem metu - IS); MU uspešni meti iz igre; M+1PU uspešni dodatni prosti meti; PzU uspešni zadnji prosti meti; MN neuspešni meti iz igre; M+1PN neuspešni dodatni prosti meti; PzN neuspešni zadnji prosti meti; PM+ž prosti meti in žoga s strani; nob ali noa - namerno igranje z nogo tekmeca (žogo obdrži moštvo, ki jo je imelo prej v posesti); nab ali naa napaka tekmeca (žogo obdrži moštvo, ki jo je imelo prej v posesti) 15

17 Igra je sestavljena iz faze obrambe (1) in faze napada (2). Faza napada lahko traja do uspešnega meta na koš ali izgubljene žoge, lahko se tudi nadaljuje kot dodatni napad (3) po zgrešenem metu iz igre, zgrešenem zadnjem prostem metu ali po napaki nasprotnika oziroma namernem igranju nasprotnika z nogo. Obrambna ekipa (1) lahko pride do posesti žoge in s tem v napad na več načinov: 1. Po prestreženi žogi igralca OD (odvzeta žoga). 2. Po izgubljeni žogi nasprotnika v napadu zaradi prekrška ali napake DO (dobljena žoga). Žogo vrne v igro izza mejne črte igralec ekipe, ki je bila v obrambi. 3. Ko nasprotna ekipa izgubi žogo zaradi izmenične posesti po prisojenem sodniškem metu DS (dobljena žoga zaradi izmenične posesti). Žogo vrne v igro izza mejne črte igralec ekipe, ki je na vrsti za dodelitev žoge po pravilu izmenične posesti. 4. Po prejetem zadetku iz igre in po uspešnem zadnjem ali dodatnem prostem metu nasprotne ekipe PČ (podaja izza čelne črte po zadetku nasprotnika). Žogo vrne v igro izza čelne črte igralec ekipe, ki je prejela zadetek. 5. Po uspešnem skoku v obrambi po zgrešenem metu iz igre nasprotnika ali zgrešenem zadnjem ali dodatnem prostem metu SO (skok v obrambi). Napadalna ekipa (2) lahko zaključi napad na več načinov: 1. Po izgubljeni žogi zaradi nespretne podaje ali vodenja, kot tudi zaradi kršitve pravil IZ (izgubljena žoga) 2. Po izgubljeni žogi zaradi izmenične posesti žoge po prisojenem sodniškem metu IS (izgubljena žoga zaradi izmenične posesti). 3. Po zadetem metu iz igre MU (uspešen met iz igre). 4. Po zadetem metu iz igre in zadetem dodatnem prostem metu MU+1PU (uspešen met iz igre in uspešen dodatni prosti met). 5. Po zadetem zadnjem prostem metu (od dveh ali treh) PzU (uspešen zadnji prosti met). 6. Po zgrešenem metu iz igre MN (neuspešen met iz igre). 7. Po zgrešenem dodatnem prostem metu po zadetku iz igre MU+1PN (uspešen met iz igre in neuspešen dodatni prosti met). 8. Po zgrešenem zadnjem prostem metu (od dveh ali treh) PzN (neuspešen zadnji prosti met). 9. Ko sodnik prisodi namerno igranje z nogo obrambnega igralca ali ko prekine igro iz razloga, ki ni povezan z nobeno ekipo. Če napadalna ekipa vrne žogo v igro v svojem zadnjem polju, ji sodnik dodeli novo obdobje 24 sekund, sicer pa ima ekipa na razpolago le preostanek časa oziroma najmanj 14 sekund za zaključek napada no (namerno igranje z nogo). 10. Ko sodnik prisodi napako, po kateri je žoga od ekipe, ki jo je že imela v posesti na (napaka nasprotnika). 16

18 Napadalna ekipa (3) lahko po končanem napadu pride ponovno v posest žoge na več načinov: 1. Ko sodnik prisodi tehnično, nešportno ali izključujočo napako igralcu ali trenerju obrambne ekipe PM+ž (prosti meti in žoga s strani). 2. Ko sodnik prisodi namerno igranje z nogo obrambnega igralca ali ko prekine igro iz razloga, ki ni povezan z nobeno ekipo. Če napadalna ekipa vrne žogo v igro v svojem zadnjem polju, ji sodnik dodeli novo obdobje 24 sekund, sicer pa ima ekipa na razpolago le preostanek časa oziroma najmanj 14 sekund za zaključek napada no (namerno igranje z nogo). 3. Ko sodnik prisodi napako, po kateri je žoga od ekipe, ki jo je že imela v posesti na (napaka nasprotnika). 4. Ko po zgrešenem metu eden od bivših napadalcev ulovi žogo v skoku SN (skok v napadu). 5. Ko po zgrešenem metu bivši obrambni igralec naredi prekršek ali napako, še preden je ena od ekip prišla v posest žoge DO (dobljena žoga). Temeljne značilnosti moštvenih iger in moštva lahko prikažemo v grafičnem modelu, na naslednji strani Model košarkarske igre in moštva MOŠTVO v košarki si lahko zamislimo kot odprt, zapleten in dinamičen sistem, ki je sestavljen iz treh podsistemov: igralcev v igri, menjav in enega ali dveh trenerjev Delovanje celotnega sistema je usmerjeno k zmagi nad nasprotnikom v okviru dogovorjenih pravil. Učinkovitost delovanja tega sistema je odvisna od kakovosti delovanja posameznih podsistemov in ravni njihovega sodelovanja. Učinkovitost celotnega sistema ali posameznih podsistemov na tekmi lahko ocenijo subjektivno trenerji, objektivno pa lahko to ugotovimo s pomočjo temeljnih in izpeljanih statističnih kazalcev. Več o tem bo napisano v nadaljevanju. V košarki je na igrišču pet igralcev, drugi lahko samo posredno vplivajo na igro peterice. Med njimi so predstavniki več tipov igralcev: branilci organizatorji, krilni branilci, krila, krilni centri in centri. 17

19 Zgled modela igre in moštva v košarki ZUNANJI DEJAVNIKI: sodnika gledalci pogoji igranja MOŠTVO-A (napad) IZID + -- MOŠTVO-B (obramba) igralci v igri - A A B igralci v igri - B namestniki SPOR namestniki trener trener neposredno oviranje nasprotnika neposredno sodelovanje med igralci neposredno sodelovanje med igralci NOTRANJI DEJAVNIKI: kakovost igralcev uigranost med igralci (sodelovanje) odnosi med igralci vodenje trenerja Na igro igralcev v igri oziroma moštva v celoti vplivajo notranji in zunanji dejavniki. Med notranjimi dejavniki so najpomembnejši: kakovost in izkušenost igralcev, ki najpogosteje igrajo, in rezerv, raven sodelovanja med njimi ter ustrezno vodenje trenerja. Med zunanjimi dejavniki ima največji neposredni vpliv tekmec, sledita pa sodnika in gledalci. V košarki navadno upravljajo igro moštva branilci organizatorji. To izvajajo skladno s celotnim in delnim modelom taktike igre (skupno, skupinsko in individualno taktiko). To upravljanje je neposredno (notranje). 18

20 Posredno (od zunaj) pa upravlja igro peterice in posameznih igralcev trener (z nasveti s klopi in menjavami). Na ta način vnaša popravke ali spremembe v celotno ali delno taktiko igre. To bo storil takrat, ko notranje upravljanje ne bo uspešno Zgradba (struktura) košarkarske igre Košarkarska tekma je sestavljena iz dveh polčasov, vsak polčas pa iz dveh četrtin. Če je po koncu drugega polčasa rezultat neodločen, sestavljajo tekmo tudi podaljški. Teh je toliko, kolikor je potrebnih, da ena od ekip zmaga. Vsak del tekme sestavljajo aktivne in pasivne faze igre, ki se izmenjujejo. Vsaka aktivna faza je lahko sestavljena iz ene ali več aktivnih podfaz: podfaze napada, podfaze obrambe ter podfaz prehoda iz napada v obrambo ali obratno (slika 1). Podfaza napada ene ekipe poteka sočasno s podfazo obrambe druge ekipe in se časovno skladata. Podfaze napada in obrambe zajemajo različne tipe napada (npr. prehodni in postavljeni napadi) oziroma obrambe (npr. prehodne in postavljene obrambe). Model strukture delov košarkarske igre. Struktura košarkarske igre 1. polčas 2. polčas podaljški 1. četrtina 2. četrtina 3. četrtina 4. četrtina Aktivne faze igre (igralni čas teče) Podfaze napada Podfaze obrambe Prehodne podfaze (po metu na koš, ko žoga ni od nikogar, igralni čas pa teče) Pasivne faze igre (igralni čas stoji) Pasivne faze Prehodne pasivne faze (po zadetku, ko žoga ni od nikogar, igralni čas pa stoji v zadnjih dveh minutah četrte četrtine in podaljških) 19

21 Aktivne faze so obdobja igre, v katerih ura za merjenje igralnega časa teče. Če gledamo z vidika ene ekipe, jih sestavljajo aktivne napadalne, obrambne in prehodne podfaze igre. Trajajo od trenutka, ko časomerilec (ob začetku tekme in med tekmo) požene napravo za merjenje igralnega časa, do trenutka, ko sodnik prekine igro (in s tem zaustavi igralni čas) zaradi prisojenega prekrška, napake ali drugega posega, oziroma ko se izteče igralni čas v posamezni četrtini. Znotraj posamezne aktivne faze, ko ura za merjenje igralnega časa teče, se torej lahko zvrsti več podfaz. Struktura aktivnih faz je po številu podfaz in času njihovega trajanja lahko na različnih tekmah in celo v različnih četrtinah iste tekme zelo različna. Podfaze napada so deli aktivnih faz, v katerih teče čas za napad izbrane ekipe. Merjenje trajanja napada je v košarkarskih pravilih opredeljeno s pravilom štiriindvajsetih sekund. Napad ekipe tako traja od trenutka, ko ekipa pridobi posest žive žoge, do trenutka, ko: gre žoga po metu na koš skozi obroč, se žoga po metu na koš odbije od obroča, sodnik prekine igro zaradi prekrška ali napake, sodnik prekine igro zaradi drugega dogodka (npr. poškodbe ali brisanja vlažnega poda) ali posest žoge pridobi nasprotna ekipa. Merilec 24 sekund v teh primerih zaustavi napravo za merjenje trajanja napada in jo ponastavi na novo obdobje 24 sekund. Napravo izjemoma samo zaustavi in nato nadaljuje z merjenjem istega obdobja 24 sekund v naslednjih primerih: žoga je šla z igrišča v avt in v igro jo bo vrnila ista ekipa, ki jo je pred tem imela v posesti, igra je bila prekinjena zaradi dogodka, ki je povezan z ekipo, ki ima žogo v posesti (npr. poškodba ali odvezana vezalka njihovega igralca), pri situaciji s sodniškim metom, obojestranski napaki oziroma ko se kazni za napake obeh ekip izničita. Merjenje trajanja novega (ali pa v primeru navedenih izjem nadaljevanje merjenja) napada nato vedno steče šele, ko igralec te ekipe pridobi žogo na igrišču. To velja tako po metu na koš kot po vračanju žoge v igro po prekinitvi. Ob sodnikovem pisku zaradi kršitve pravil ali drugi zaustavitvi igre časomerilec zaustavi tudi napravo za merjenje igralnega časa. To znova sproži, ko se žoge po njenem vračanju v igro dotakne igralec na igrišču. Naprave ne zaustavi po doseženem zadetku, razen če je ta dosežen v zadnjih dveh minutah četrte četrtine oziroma podaljška. 20

22 Ko sodnik prisodi osebno napako, se igra nadaljuje s posestjo žoge za ekipo, nad katero je bila storjena napaka. Ko obrambni igralec stori osebno napako pri metu na koš napadalca ali pa če je njegova ekipa že izkoristila bonus štirih napak v četrtini, se osebna napaka kaznuje s prostim(i) metom(-i) za igralca ekipe v napadu. Dodaten prosti met je dodeljen tudi, ko sodnik prisodi osebno napako obrambne ekipe, napadalec pa je ob tem dosegel zadetek. Ko sodnik prisodi nešportno, tehnično ali izključujočo napako, ima nasprotna ekipa na razpolago dva prosta meta (če je ob nešportni ali izključujoči napaki dosežen zadetek, sodnik dodeli samo en met, če pa se kršitev zgodi ob metu za tri točke, pa tri), zatem pa tudi vrne žogo v igro s sredine igrišča. Napadalna ekipa lahko ponovno osvoji žogo po zgrešenem metu iz igre ali zadnjem prostem metu, če jo njen igralec po metu ujame v skoku (skok v napadu), na tleh (odvzeta žoga) ali potem, ko je eden izmed njegovih tekmecev storil prekršek ali napako. Ko eden izmed obrambnih igralcev namerno igra z nogo, ima ekipa v napadu na razpolago le preostanek obdobja 24 sekund, vendar ne manj kot 14 sekund. Novo obdobje 24 sekund se dodeli le, če napadalna ekipa vrača žogo v igri po prekinitvi v svojem zadnjem polju. Ekipa, ki bo imela več skokov v napadu, pridobljenih žog po zgrešenem metu ali po napaki nasprotne ekipe, bo imela na koncu četrtine, polčasa ali tekme večje število napadov. Za en napad se lahko njihovo število v vsaki četrtini poveča, če je ekipa začela in končala četrtino z napadom. Iz tega izhaja, da si napadi in obrambe obeh ekip ne sledijo izmenično. V določenih delih četrtin lahko ekipa odigra dva ali več napadov oziroma obramb zapovrstjo. Napadalne podfaze so največkrat enodelne, lahko pa tudi dvo- ali večdelne. Slednje imenujemo sestavljene podfaze napada ali sestavljeni napadi. Vsak del teh napadov se konča s prekrškom nasprotnega igralca, po kateri ista ekipa nadaljuje napad s podajo izza mejne črte. V eni četrtini izvedeta obe ekipi skupaj od 2 do 4 sestavljene napade. Med posameznimi deli teh napadov so pasivne faze igre. Podfaze obrambe so deli aktivnih faz, v katerih teče čas za napad nasprotne ekipe (največ 24 sekund). Trajajo od trenutka, ko igralci dosežejo zadetek ali izgubijo žogo, do trenutka, ko znova pridobijo posest žive žoge. Časovno so enake in se skladajo s časom napadov nasprotne ekipe. 21

23 Prehodne aktivne podfaze so deli aktivnih faz, ki se nahajajo med podfazama napada in obrambe v vseh delih tekme razen po zadetku v zadnjih dveh minutah četrte četrtine in podaljškov. Trajajo od trenutka, ko se žoga po metu dotakne obroča ali pade skozenj, do trenutka, ko igralec ene od ekip pridobi posest žive žoge na igrišču (po skoku za žogo ali podaji izza čelne črte), ali dokler sodnik ne zapiska zaradi prekrška, napake ali drugega razloga. To je obdobje, ko žoge nima v posesti nobena od ekip (nikogaršnja žoga). Ko se žoga po metu iz igre dotakne obroča ali pade skozi njega, merilec 24 sekund zaustavi svojo napravo, naprava za merjenje igralnega časa pa teče naprej. Izjemen primer prehodne (pravzaprav: začetne) aktivne podfaze je tudi pri sodniškem metu na začetku tekme. Ta faza traja od skakalčevega dotika (odboja) žoge do pridobitve njene posesti s strani enega od igralcev oziroma piska sodnika zaradi prekrška, napake ali drugega razloga. Časomerilec sproži uro, ko se žoge dotakne prvi skakalec, merilec 24 sekund pa šele, ko eden od igralcev pridobi posest žive žoge. Pasivne faze so deli igre, v katerih ura za merjenje igralnega časa stoji. Trajajo od trenutka, ko sodnik zapiska in da znak časomerilcu, naj zaustavi napravo za merjenje igralnega časa (po prekrških, napakah, drugih sodniških posegih), do trenutka, ko sodnik da znak časomerilcu, naj znova zažene napravo (tj. ko se igralec na igrišču dotakne žoge po njeni vrnitvi v igro). Po zadnjem ali edinem (zadetem ali zgrešenem) prostem metu začne teči napadalna oziroma obrambna podfaza v trenutku, ko eden od igralcev na igrišču pridobi posest žive žoge. Ker ura za merjenje igralnega časa med prostimi meti stoji, je ta del igre sestavni del pasivne faze. Ko trener moštva, ki prejme zadetek, pred njim zahteva minuto odmora, postane prehodna aktivna faza del pasivne faze, saj časomerilec takoj po zadetku zaustavi uro in da znak za minuto odmora. Enako velja, ko sodnik po odboju žoge od obroča prisodi prekršek ali napako. Prehodne pasivne faze se pojavijo med fazama napada in obrambe samo v zadnjih dveh minutah četrte četrtine in podaljškov. Trajajo od trenutka, ko gre žoga po metu skozi obroč in se ura za merjenje igralnega časa zaustavi, do trenutka, ko igralec ene od ekip pridobi posest žive žoge na igrišču po podaji izza čelne črte (takrat je to samostojna pasivna faza), ali do piska sodnika zaradi prekrška, napake, zahtevane minute odmora ali drugega razloga (takrat je sestavni del pasivne faze). To je obdobje, ko žoga ni od nikogar (nikogaršnja žoga). Časomerilec in merilec 24 sekund zaustavita njuni napravi, čim gre žoga skozi obroč. Znova ju sprožita, ko pride živa žoga v posest igralca izbrane ekipe. 22

24 Orientacijske referenčne vrednosti števila faz in podfaz igre ter časa njihovega trajanja (rezultati so vzeti iz raziskave Dežman, Ličen, 2010). igralni čas teče Aktivne faze igre št. 81,4 čas 30,66 žoga ekipe 1 nikogaršnja žoga žoga ekipe 2 Podfaze Prehodne Podfaze napada Prehodne napada ekipe 1 podfaze ekipe 2 podfaze ali podfaze napada ali podfaze napada obrambe ekipe 2 po zgrešenem obrambe ekipe 1 po zadetku št. 94,2 čas 11,74 št. 42,6 igralni čas stoji Pasivne faze igre čas 3,71 št. 55,4 metu čas 1,82 igralni čas stoji Prehodne pasivne faze igre po zadetku št. 94,6 čas 11,12 v zadnjih dveh minutah 4. četrtine po zadetku št. 75,6 čas 34,02 št. 10,4 čas 2,66 Legenda: št. povprečno število faz ali podfaz na tekmi; čas povprečno trajanje ene faze ali podfaze Obe moštvi skupaj sta ne tekmi izvedli povprečno 81,4 aktivnih faz. Znotraj njih pa vsako moštvo povprečno 94,2 oziroma 94,6 podfaz napada (obrambe) ter 42,6 in 55,4 prehodnih podfaz napada po zadetku oziroma metu. Pasivnih faz igre je bilo povprečno 75,6, prehodnih pasivnih faz po zadetku v zadnjih dveh minutah četrtih četrtin pa 10,4. Referenčni model strukture delov košarkarske igre se v srednjem delu (aktivnih podfazah igre) ujema s fazami poteka igre (napad, prehod, obramba), o katerih sta pisala znana ameriška trenerja B. Knight in P. Newell (povzeto po Trninić, 1996, str. 24). Iz našega modela je razvidno, da imata obe moštvi, po metu na koš iz igre ali po zadnjem prostem metu, 2 do 4 minute časa, da preideta v nasprotni sistem igranja (napad v obrambo ali nasprotno). Po zgrešenem metu je celo možno, da se moštvi vrneta v isti sistem igranja, če je napadalno moštvo ponovno prišlo do žoge. Obstajata tudi dve drugi situaciji za prehod iz enega sistema igranja v drugega. 1. Po prestreženi žogi, morata moštvi takoj preiti v nasprotni sistem igre. To je najtežji prehod, ker mora biti izveden zelo hitro in brez zastoja. 2. Po prekršku ali napaki napadalcev, oziroma po podaji s sredinske črte, po izvedenih prostih metih, imata obe moštvi največ časa, da organizirano preideta v nasprotni sistem igranja, ker pride v omenjenih primerih do pasivne faze igre, ki lahko traja najmanj 10 sekund, lahko pa tudi precej več, če je bila v tem času izvedena menjava igralcev ali vzeta minuta odmora. 23

25 Posamezne dele igre lahko razdelimo še na več podravni. Ena od takih delitev je prikazana na naslednji sliki. Aktivne faze igre NAPADI OBRAMBE I I I_ PRENOS ŽOGE I_ OVIRANJE PRENOSA I I_ tehnične sestave (akcije) I I_ tehnične sestave (akcije) I I_ tehnični elementi I I_ tehnični elementi I_ PRIPRAVA NAPADA I_ OVIRANJE PRIPRAVE I I_ tehnične sestave (akcije) I I_ tehnične sestave (akcije) I I_ tehnični elementi I I_ tehnični elementi I_ ZAKLJUČEK NAPADA z metom na koš I_ OVIRANJE ZAKLJUČKA z metom na koš I_ tehnične sestave (akcije) I_ tehnične sestave (akcije) I_ tehnični elementi I_ tehnični elementi a. Napad je del aktivne faze igre. Sestavljen je iz ene, dveh ali treh faz (prenos žoge, priprava napada, zaključek napada z metom na koš), slednje pa iz ene ali več napadalnih tehničnih sestav (akcij) in elementov z žogo ali brez nje. Traja od trenutka, ko ekipa osvoji žogo (ko je žoga živa), do trenutka, ko jo izgubi, vrže na koš ali izvede zadnji prosti met (prirejeno po Dežman, Ličen, 2010). V raziskovalne namene običajno definicijo napada poenostavimo, ker nas zanima predvsem to, kaj počenjajo napadalci od trenutka, ko dobijo živo žogo, do trenutka, ko jo dobi nasprotnik. Ta definicija omogoča tudi lažje določanje posameznih faz napada. Njihove definicije so naslednje: Prenos žoge je največkrat prva faza napada, ki se začne s podajo izza mejne črte v obrambni polovici igrišča, z začetnim sodniškim metom, po katerem pride žoga v obrambno polovico, in z uspešno obrambno akcijo v obrambni polovici. Konča se, ko napadalec odda žogo po vodenju prek sredinske črte, s podajo žoge prek sredinske črte ali z izgubljeno žogo v obrambni polovici igrišča. Priprava napada je največkrat druga faza napada. Priprava se začne, ko se po prenosu žoge prek sredinske črte prvi napadalec v napadalni polovici igrišča dotakne žoge; s podajo izza mejne črte v napadalni polovici; s sodniškim metom, po katerem pride žoga v napadalno polovico, in z uspešno obrambno akcijo v napadalni polovici. Konča se pred zaključkom napada ali z izgubljeno žogo. Največkrat se začne po prenosu žoge, lahko pa tudi brez njega. 24

26 Zaključek napada je najpogosteje tretja faza napada. Sestavljen je iz ene napadalne akcije, ki zajema met na koš ali proste mete (prirejeno po Dežman, 2005). Največkrat se začne po pripravi napada, lahko pa tudi po prenosu žoge ali samostojno (npr: po skoku za odbito žogo v napadu). Tipi napadov: - Protinapad (primarni napad) je hiter napad, pri katerem napadalci med prenosom žoge prehitijo obrambe igralce in zaključijo napad s številčno premočjo ali proti manjšemu številu še neorganiziranih obrambnih igralcev. - Zgodnji napad (sekundarni napad) je hiter napad, pri katerem napadalci tako hitro prenesejo žogo, da lahko zaključijo napad proti še neorganiziranim obrambnim igralcem. - Postavljeni napad (terciarni napad) je napad, ki ga izvedejo napadalci proti organizirani postavljeni obrambi. - Napadi proti prehodnim obrambam so napadi, s katerimi poskušajo napadalci uspešno prenesti žogo v napadalno polovico proti prehodnim obrambam in nadaljevati z organiziranim napadom. 25

27 Sestave napadov glede na število in zaporedje njegovih podfaz napadi z vsemi podfazami 1, 3 napadi brez podfaze prenosa žoge 4, 5 in 7 napadi brez podfaze priprave 2, 5 in 6 napadi brez podfaze zaključka (brez meta na koš)) 6, 7 in 8. Tipi/ Pf1 Pf2 Pf3 Sestave napada podfaze TN1 protinapad enega igralca od koša do koša TN2 protinapad z dolgo podajo TN3 prenos žoge in postavljeni napad (priprava, zaključek) TN4 neposredni postavljeni napad (priprava, zaključek) TN5 neposredni zaključek napada TN6 neuspešen prenos žoge TN7 neuspešna priprava napada TN8 prenos žoge in neuspešna priprava napada Legenda: TN1 - protinapad enega igralca od koša do koša (npr.: dobljena žoga v obrambni polovici, vodenje do nasprotnega koša in met), TN2 - protinapad z dolgo podajo (npr.: dobljena žoga v obrambni polovici, podaja soigralcu v napadalno polovico, met na koš), TN3 - prenos žoge in postavljeni napad (npr: podaja soigralcu v igrišče izza čelne črte po prejetem zadetku, vodenje žoge v napadalno polovico, ena ali več podaj med napadalci, met na koš), TN4 - neposredni postavljeni napad (npr: dobljena žoga v napadalni polovici, podaja soigralcu in met na koš, TN5 - neposredni zaključek napada (npr: dobljena žoga v napadalni polovici in met na koš), TN6 - neuspešen prenos žoge (npr.: dobljena žoga v obrambi polovici in izgubljena žoga preden je žoga prišla v napadalno polovico), TN7 - neuspešna priprava napada (npr.: dobljena žoga v napadalni polovici in izgubljena pred metom na koš), TN8 - prenos žoge in neuspešna priprava napada (npr.: dobljena žoga v obrambni polovici, prenos v napadalno polovici in izgubljena žoga pred metom na koš); Pf1 podfaza prenosa žoge, Pf2 podfaza priprave napada, Pf3 podfaza zaključka napada Povprečno število tipov napadov in podfaz napada na tekmo (Dežman, 2012) Tipi Povprečno Pf1 Pf2 Pf3 napadov število % TN1 2,60 2,96 TN2 18,90 21,55 TN3 37,20 42,42 TN4 6,50 7,41 TN5 4,00 4,56 TN6 4,40 5,02 TN7 3,80 4,33 TN8 10,30 11,74 Vsota TN 87,70 100,00 Legenda: TN1-8 tipi napadov od 1 do 8, % - odstotne točke, Pf1-3 podfaze napadov od 1 do 3; Orientacijske referenčne vrednosti veljajo za tekme mlajših članov (povprečje na moštvo). 26

28 Moštva so izvedla 42,4 % TN3 napadov, v katerih so zajete vse tri podfaze (prenos žoge in postavljeni napad), 21,6 % TN2 napadov s prvo in tretjo podfazo napada (protinapad z dolgo podajo) in 11,74 % TN8 napadov, z manjkajočo tretjo podfazo napada (prenos žoge in neuspešna priprava napada). Druge tipe napadov so moštva izvedla precej manjkrat. Podfaze napadov Povprečno število % Pf1 73,40 83,69 Pf2 60,40 68,87 Pf3 69,20 78,91 Vsota TN 87,70 100,00 V vseh tipih napadov je bilo odigranih največ prvih podfaz 83,7 % (prenos žoge), sledile so jim tretje podfaze 78,91 % (zaključek napada), najmanj je bilo drugi podfaz 68,9 % (priprava napada). Napadi TN 5, 6 in 7 trajajo navadno zelo kratek čas, zato so nedoločljivi. Enako velja tudi za obrambo proti njim. Zato jih imenujemo nedoločljivi napadi oziroma obrambe. Napadi TN4 spadajo med ponovljene postavljene napade. Napadalci jih odigrajo po zgrešenem metu na koš, ko ponovno pridejo do žoge. Obrambni igralci igrajo v tem primeru ponovljeno postavljeno obrambo. b. Obramba je tudi del aktivne faze igre. Tako kot napad, je sestavljena iz ene, dveh ali treh faz (oviranje prenosa žoge, oviranje priprave napada, oviranje zaključka napada z metom na koš), te pa iz ene ali več obrambnih tehničnih sestav (akcij) in elementov brez žoge. Traja od trenutka, ko ekipa izgubi žogo, do trenutka, ko pride v posest nad njo (prirejeno po Dežman, Ličen, 2010). Faza obrambe je del aktivne faze igre. Sestavljena je iz ene ali dveh podfaz in traja od trenutka, ko moštvo izgubi žogo, do trenutka, ko pride v posest nad njo. Oviranje prenosa žoge je prva podfaza obrambe. Traja tako dolgo, kolikor časa traja prenos žoge pri nasprotniku. Oviranje priprave in zaključka napada je druga podfaza obrambe. Traja tako dolgo, kolikor časa traja priprava napada pri nasprotniku. Oviranje zaključka napada traja tako dolgo, kolikor časa traja zaključek napada pri nasprotniku. 27

29 Tipi obramb: - Prehodne obrambe (tranzicijske obrambe) so napadalne obrambe, pri katerih obrambni igralci ovirajo napadalce že pri prenosu žoge. Moštva lahko igrajo osebne, conske ali sestavljene (kombinirane) prehodne ali presing obrambe. - Postavljene obrambe (pozicijske obrambe) so obrambe, ki jih organizirajo obrambni igralci po razmerama počasnem prenosu žoge napadalcev. Igrajo jih proti postavljenim napadom. Te obrambe so lahko osebne, conske ali sestavljene. - Obrambe proti hitrim napadom so obrambe, s katerimi želijo obrambi igralci preprečiti hiter prenos žoge in uspešen zaključek hitrega napada Taktika Taktika v širšem smislu je sklop najbolj učinkovitih taktičnih elementov, sestav (kombinacij), sistemov in oblik vodenja igre, ki jih igralci uporabljajo v napadu in obrambi. Taktika v ožjem smislu predstavlja smotrno izbiranje in uporabljanje posamičnih, skupinskih in skupnih tehnično-taktičnih sredstev in oblik v igri s tekmecem, s katerimi želimo doseči čim boljši izid. V večini moštvenih iger je taktika zelo bogata. Delimo jo na taktiko v napadu in taktiko v obrambi. Obe pa na posamično, skupinsko in skupno (moštveno, kolektivno). Skupna (moštvena) taktika zajema delovanje in sodelovanje vseh igralcev v igri, v okviru izbranega taktičnega sistema in taktične kombinacije. Skupinska (grupna) taktika zajema taktične elemente, v katerih sodelujeta dva ali trije igralci. Z njimi želijo rešiti del skupne taktične naloge. Ta taktika je zajeta v igri 2:2 in 3:3. Posamična (individualna) taktika zajema taktične elemente, ki jih izvaja v igri posamezni igralec brez neposredne pomoči soigralcev. To lahko stori v okviru skupinskih ali skupnih taktičnih nalog. Ta taktika je zajeta v igri 1:1. 28

30 Groba klasifikacija taktike v košarki KOŠARKARSKA TAKTIKA TAKTIKA NAPADA TAKTIKA OBRAMBE I I I_ POSAMIČNA (individualna) I_ POSAMIČNA (individualna) I I_ preigravanje I I_ proti preigravanju I I_ skok v napadu I I_ zapiranje poti do koša I_ SKUPINSKA (grupna) I_ SKUPINSKA (grupna) I I_ odkrivanja I I_ proti odkrivanju I I_ vtekanja I I_ proti vtekanju I I_ križanja I I_ proti križanjem I I_ blokade I I_ proti blokadam I I_ igra v trikotniku I I_ proti številčni premoči I I_ igra s števično premočjo I I_ obrambni trikotnik I_ SKUPNA (moštvena) I_ SKUPNA (moštvena) I_ hitri (prehodni) napadi I_ proti hitrim napadom I I_ protinapadi I I_ proti protinapadu I I_ zgodnji napadi I I_ proti zgodnjemu napadu I_ postavljeni napadi I_ proti postavljenim nap. (prehodne obr.) I I_ brez centra I I_ osebne obrambe I I_ s centri I I_ conske obrambe I I_ z enim I I_ sestavljene obrambe I I_ z dvema I_ proti prenosu žoge (prehodne obrambe) I I_ s tremi I I_ osebne presing obrambe I_ napadi proti prehodnim obrambam I I_ conske presing obrambe I I_ proti osebni presing obrambi I I_ sestavljene presing obrambe I I_ proti conski presing obrambi I_ pri posebnih situacijah I I_proti sestavljenim p. obrambam I_ pri sodniškem metu I_ posebne situacije I_ pri prostih metih I_ pri sodniškem metu I_ proti podajam žoge v igrišče I_ pri prostih metih I_ pri podaji žoge v igrišče Sodobna taktika v moštvenih igrah razpolaga z množico sredstev in oblik vodenja igre. Najučinkovitejši so, če jih uporabljamo v pogojih, ki so primerni za njihovo uporabo. Zato moramo pred tekmo dobro preučiti pogoje v katerih bo tekma potekala (igrišče, gledalci, sodniki), značilnosti in zmožnosti tekmeca (moštva, tipov igralcev, ključnih igralcev, trenerja) ter zmožnosti lastnega moštva. Sredstva taktike igre so tehnični in taktični elementi, njihove sestave (kombinacije) in taktični sistemi. Če ti niso ustrezno usvojeni in izbrani, igralci ne morejo izpeljati izbrane taktične rešitve. 29

31 Taktični (igralni) sistem je shema postavljanja in gibanja igralcev, v katerem so položaji in vloge posameznih igralcev, skupin igralcev ali celotne enajsterice v nogometu, sedmerice v rokometu, peterice v košarki, okvirno določene tako v napadu, kot v obrambi. Sistem mora omogočati dobre pogoje za izvedbo nalog posameznih igralcev in optimizirati njihovo delovanje. Taktična (igralna) sestava zajema postavljanje in gibanje skupine igralcev ali celotnega moštva v okviru izbranega taktičnega sistema (v posamezni podfazi napada ali obrambe). Njihov cilj je, da pridejo napadalci v ugoden položaj za nadaljevanje ali zaključek napada oziroma, da obrambni igralci preprečijo namere napadalcev ali pridejo do žoge. Taktične sestave lahko zajamejo delovanje manjšega ali večjega število igralcev znotraj taktičnega sistema. V njih je zajetih več taktičnih elementov, ki jih lahko igralci izvajajo zaporedno (npr.: odkrivanje in sprejem žoge vtekanje igralca, ki je podal žogo) ali vzporedno (npr: preigravanje in hkrati vtekanje in odkrivanje drugih igralcev). Zaporedne taktične sestave Vzporedne taktične sestave Taktične sestave morajo biti usklajene z zmožnostmi posameznih igralcev in morajo optimizirati njihovo delovanje. Igralci jih igrajo med igro ali v posebnih situacijah. Lahko so zaprte, odprte ali zaprto-odprte. Zaprte (neprilagodljive) taktične sestave (taktične šablone) so toge. Igralci jih morajo izpeljati do konca, ne glede na situacijo na igrišču. V sodobnih moštvenih igrah jih uporabljajo trenerji v fazi preizkušanja ali v nekaterih posebnih situacijah. Odprte (prilagodljive) taktične sestave omogočajo igralcem več svobode in ustvarjalnosti. Pri njih je gibanje igralcev in medsebojno sodelovanje določeno z osnovnimi pravili, ki jih morajo igralci upoštevati. Primerne so za vrhunske igralce, ki so sposobni improvizirati in mlajše igralce, ki se taktično šele razvijajo (ne smemo jih omejiti). 30

32 Zaprto-odprte taktične sestave zahtevajo od igralcev dobro organiziran in razmeroma tog začetek, nadaljevanje pa je bolj svobodno in ustvarjalno v okviru prej določenih pravil. Primerne so za kakovostne, vendar taktično manj ustvarjalne igralce in, če želi trener prisiliti igralce v bolj organizirano igro. Taktični elementi so sestavni deli igralne sestave. Izvaja jih lahko en, dva, trije ali več igralcev. Z njimi si lahko poskušajo napadalci ustvariti ugoden položaj za uspešno nadaljevane akcije v napadu, obrambni igralci pa poskušajo otežiti ali onemogočiti delovanje napadalcev. Sestavljeni so iz izbranih tehničnih elementov ali njihovih sestav, ki si morajo slediti v ustreznem zaporedju v prostoru in času. Poznamo temeljne in sestavljene taktične elemente. Med temeljne taktične elemente spadajo: preigravanja, odkrivanje in vtekanje ter obramba proti njim. Ta tehnično-taktična gibanja (spretnosti) so sestavni deli sestavljenih taktičnih elementov. Preigravanje in obramba proti preigravanju Odkrivanje in obramba proti odkrivanju Vtekanje za obrambnim igralcem in obramba proti vtekanju - Med sestavljene taktične elemente spadajo križanja z žogo, križanja brez žoge, blokade na strani žoge in blokade brez žoge (enojne, dvojne, zaporedne) ter obramba proti njim. Križanje z vročitvijo in prevzemanje v obrambi Križanje brez žoge in prevzemanje v obrambi Blokada na stani žoge in vrivanje v obrambi 31

33 Nasprotna blokada in spuščanje v obrambi Zaporedni blokadi in obramba proti njima Dvojna blokada in obramba proti njej Oblike taktike igre so povezane s pristopom do igre. Ta je lahko obramben ali napadalen, oba pa v aktivni ali pasivni obliki (npr.: agresivno branjenje, pasivno branjenje). Izbor ustrezne oblike taktike igre je odvisen od položaja na igrišču oziroma razmerja sil med tekmecema. POVEZANOST TAKTIKE IN TEHNIKE V MOŠTVENIH ŠPORTNIH IGRAH TAKTIKA IN TEHNIKA V NAPADU TAKTIKA IN TEHNIKA V OBRAMBI Sposobnosti, lastnosti in znanje - ambicije, vrednote, motivi MODEL TAKTIKE IGRE V NAPADU MODEL TAKTIKE IGRE V OBRAMBI - poznavanje igre in izkušnje TAKTIČNI SISTEMI TAKTIČNI SISTEMI - sposobnost optimiziranja načini in oblike načini in oblike igranja in prilagajanja igranja TAKTIČNE SESTAVE TAKTIČNE SESTAVE - psihične sposobnosti in osebnostne lastnosti TAKTIČNI ELEMENTI TAKTIČNI ELEMENTI TEHNIČNI ELEMENTI in njihove SESTAVE TEHNIČNI ELEMENTI in njihove SESTAVE - morfološke značilnosti, motorične in funkcionalne sposobnosti 32

34 Modeli taktike igre moštev Učinkovitost delovanja moštva je odvisna od ustreznega modela taktike igre v napadu in obrambi. Model taktike igre moštva določa izbor taktičnih sistemov, sestav in oblik igranja v napadu in obrambi, ki morajo ustrezati lastnostim (značilnostim) moštva in posameznih igralcev, Model taktike igre mora biti tako izbran, da izkoristi čim več zmožnosti (potencialov) moštva, predvsem pa tistih, ki so najučinkovitejše, in da optimizira njihovo delovanje. Izbran model taktike igre moštva mora tudi izkoristiti slabosti tekmecev. Hkrati se mora znati moštvo tudi samouravnavati. To pomeni, da mora model taktike igre tako prilagajati zunanjim vplivom, da obdrži povezanost in učinkovitost. Prilagodljivost modela taktike igre moštva je tesno povezana z njegovimi lastnostmi (značilnostmi). Določen model taktike igre moštva je neposredno povezan z ustreznimi modeli taktike igre igralcev. Model taktike igre igralca zajema vse igralne vloge, ki jih igralec lahko uspešno igra, v njihovem okviru pa vsa igralna (tehnično-taktična) opravila (Trninić,1996 jih imenuje posli), ki jih je sposoben uspešno opraviti. Oboje je odvisno od njegovih lastnosti, tehnično taktičnega znanja in igralnih izkušenj. Zgled odnosov med lastnostmi moštva in igralcev ter modeli taktike igre moštev in igralcev LASTNOSTI MOŠTVA MODEL TAKTIKE IGRE MOŠTVA LASTNOSTI IGRALCA MODEL TAKTIKE IGRE IGRALCA V praksi poznamo tri pristope k oblikovanju modela taktike igre moštva: 1) iskanje ustreznega modela taktike igre za igralce, ki jih ima trener na voljo, 2) iskanje igralcev za določen (navadno sodoben) model taktike igre, 3) sestavljanje obeh pristopov v ustreznih razmerjih. 33

35 Prvi pristop ne zagotavlja najkakovostnejših dosežkov. Značilen je za moštva mlajših kategorij in manj kakovostna članska moštva. Drugi pristop je značilen za najkakovostnejša moštva (navadno za reprezentance). Oba pristopa sta skrajna, zato jih v praksi redko zasledimo. Tretji pristop je najpogostejši, saj trenerji prilagajajo in povezujejo oba temeljna pristopa v ustreznih razmerjih Modeli taktike igre posameznih tipov igralcev Tipi igralcev so skupine igralcev, ki imajo podobne prevladujoče lastnosti in značilnosti, ki jim zagotavljajo uspešno igranje ene, dveh ali več igralnih vlog. Zaradi specifičnosti igranja v različnih delih igrišča, tako v napadu kot v obrambi, so zelo zgodaj igralci dobili različne igralne vloge v napadu in obrambi, ki so bile povezane z njihovimi lastnosti in specialnimi opravili na igrišču. Na začetku razvoja košarke so trenerji delili igralce na tri temeljne tipe: branilce, krila in centre. Ti so opravljali tri temeljne igralne vloge v določenih prostorih igrišča. Kasneje so košarkarski strokovnjaki igralcem začeli dodeljevati še večstranske, vsestranske ali specifične igralne vloge, ki so ustrezale njihovim lastnostim in znanju. S tem so optimizirali njihov potencial, posredno pa tudi učinkovitost ekip. vsestranski tip vsestranski igralci večstranski tipi krilni branilci krilni centri Temeljni tipi - enostranski tipi branilci krila centri Danes v košarki poznamo pet tipov igralcev: branilce organizatorje 1 (»point guard«, sredinski branilec, prvi branilec), krilne branilce 2 (»shooting guard«, branilec strelec, visoki branilec, drugi branilec), krila 3 (»small forward«, nizko krilo), krilne centre 4 (»power forward«, močno krilo, krilni center) in centre 5 (»center«, spodnji ali zgornji center). 34

36 Tipi 2 in 4 so večstranski (poluniverzalni ali polivalentni) igralci. Med njimi so tudi vsestranski (univerzalni) tipi igralcev. V sodobni košarki je teh tipov igralcev vedno več, zaradi sodobnega načina selekcioniranja igralcev (igralk) in bolj univerzalnega procesa treniranja. Vsestranski in večstranski igralci imajo tako sestavo značilnosti, lastnosti in znanja, ki jim omogoča uspešno igranje več igralnih vlog. Z ustrezno delitvijo vlog in opravil med igralci, lahko dosežemo večjo učinkovitost celotnega moštva. Enostranski igralci so specialisti za določeno igralno vlogo in opravljajo točno določene naloge v igri. Ti igralci imajo ožji obseg tehnično taktičnih znanj v napadu in obrambi. Taki igralci so lahko tudi zelo uspešni, vendar le ob primerni skupni taktiki moštva. Največ igralcev, ki so specialisti za točno določeno igralno vlogo je na mestu branilca organizatorja in centra. V sodobni košarki niso pogosti. Igralne vloge različnih tipov igralcev Različni tipi igralcev opravljajo različne igralne vloge, znotraj njih pa izvajajo različna igralna opravila (naloge) na določenih delih igrišča (zunanji igralci pretežno zunaj in okoli polja omejitve, centri večinoma ob in v njem). Igralna vloga okvirno določa: najpogostejši začetni položaj igralca, prostor v katerem se giblje, sodelovanje med igralci in igralna opravila. Vse omenjeno je odvisno od skupne taktike v napadu in obrambi. Igralna opravila v okviru igralnih različnih igralnih vlog Igralna opravila v okviru igralne vloge so splošna in posebna. Splošna veljajo za vse igralce, ki igrajo določeno igralno vlogo. Posebna so povezana s posebnostmi posameznega igralca. Izbor ustreznih tipov igralcev in z njimi povezanih igralnih vlog ter opravil je odvisen od organizacije igre moštva v napadu in obrambi oziroma od izbranega modela moštvene taktike igre v napadu in obrambi. Uspešnost igranja izbrane igralne vloge in v njenem okvirju izbranih igralnih opravil, ni odvisna samo od ustreznih značilnosti in lastnosti igralcev, temveč tudi od njihovega tehnično-taktičnega znanja. Igralci z večjim tehnično-taktičnim znanjem bodo lahko uspešno izvedli več igralnih opravil. Za vsakega igralca je zelo pomembno, da trenerji ugotovijo, katere igralna vloga in znotraj nje igralna opravila mu trenutno najbolj ustrezajo oziroma katere najbolj koristijo moštvu. Ugotoviti morajo tudi v katero smer bi bilo smotrno igralno vlogo igralca razvijati, da bo v absolutni konkurenci njegova učinkovitost največja. 35

37 Zgled: Magic Johnson je bil sposoben igrati uspešno vse igralne vloge (bil je vsestranski igralec), vendar je v določenih obdobjih svoje uspešne igralske poti igral različne vloge. V začetku je igral vlogo branilca organizatorja, na koncu igralske poti pa vlogo centra. Danes poteka oblikovanje modela taktike igre kakovostnega igralca po dveh med seboj odvisnih poteh: v izpopolnjevanju vsestranskih načinov igre in tistih, ki ustrezajo posebnostim posameznih igralcev (ozka specializacija). Vsestransko naj bi bilo znanje, ki pa mora biti prilagojeno posebnostim igralcev (gre za specializacijo znotraj univerzalnosti). Popolna vsestranskost igralcev brez delitve na igralne vloge, predvsem pa na igralna opravila, ki jim najbolj ustrezajo, je nesprejemljiva, ker ne upošteva morfoloških in funkcionalnih posebnosti igralcev, njihovih nagnjenosti in sposobnosti pri reševanju posebnih igralnih opravil. Ustrezna izbira igralnih vlogah in opravil jim omogoča, da uspešno izkoriščajo svoje posebnosti v igri celotnega moštva. Vsestranska priprava jim pomaga pri lažjem prehajanju iz ene v drugo igralno vlogo (prirejeno po Dežman, Trninić, Dizdar, 2000). Značilnosti in igralna opravila posameznih tipov igralcev v košarki (prirejeno po Semaško, 1976, Wooten, 1992; Erčulj, 1998, Trninić, Dizdar, Dežman, 2000; Kukoč, 2000, Dežman, Trninič, Dizdar, 2001, Cmer, 2012). Značilnosti branilcev in njihovih igralnih opravil Branilce delimo na branilce organizatorje in krilne branilce. Vlogi branilca organizatorja in krilnega branilca se v nekaterih delih razlikujeta, a sta v težnji po sinergiji in uspešnosti ekipe tako v napadu kot v obrambi medsebojno povezani. Branilci organizatorji so največkrat najmanjši (od 180 do 200 cm) in najhitrejši igralci v moštvu, z dobrim pregledom nad dogajanjem na igrišču. Vloga branilca organizatorja je temeljna za uspešno igranje vsakega moštva. Imajo posebne značilnosti, ki so bistvenega pomena pri vodenju ekipe. Imeti mora dobro razvite vodstvene sposobnosti, ki mu med soigralci omogočajo avtoriteto na, ob in zunaj igrišča. Uspešni morajo biti v prepoznavanju različnih igralnih situacij in jih uspešno ter nesebično reševati. Tako zaposlujejo ostale igralce moštva, narekujejo tempo igre in so kot podaljšana roka trenerja na igrišču (Erčulj, 1998). Primeri uspešnih košarkarjev iz EP 2011, ki so igrali vlogo branilca organizatorja: J. C. Navarro, Tony Parker, Goran Dragić in Bo McCalebb (Cmer, 2012). 36

38 Branilci organizatorji hitro prenašajo žogo iz obrambe v napad. V protinapadu sodelujejo v zaključku napada. Če ga niso uspeli izvesti, organizirajo zgodnji ali postavljen napad. Pri teh dveh napadih svoje napadalne dejavnosti izvajajo večinoma zunaj polja omejitve okrog črte treh točk. Njihovo temeljno napadalno mesto je pred poljem omejitve (običajno na vrhu napada). Z uspešnim preigravanjem ali z izkoriščanjem blokad soigralcev se odkrivajo, prebijajo prve linije obrambe, prodirajo v vrzeli pod koš, kjer zaposlijo centre ali zunanje igralce, ali sami zaključijo napad. Po potrebi mečejo na koš z razdalje ali pol razdalje. V obrambi največkrat pokrivajo nasprotne branilce organizatorje ali krilne branilce, včasih tudi krila. Po metu otežujejo sprejem prve podaje v protinapad, vnos žoge v igrišče ali ovirajo hiter prenos žoge. Po izgubljeni žogi se hitro vračajo v obrambno polovico igrišča, agresivno pokrivajo napadalca z žogo in mu onemogočajo nemoteno organiziranje napada. Pomagajo soigralcem v obrambi (npr. pri različnih blokadah, podvajanju napadalcev, obrambnih vrtenjih). V presing obrambah igrajo v prvi liniji obrambe, pogosto tudi vlogo»zankarja«(obrambnega igralca, ki podvaja napadalca). Izpopolnjevanje branilcev organizatorjev gre v smeri povečanja njihovih napadalnih zmožnosti, uspešnosti metov iz večjih razdalj ter intenzivnosti tesnega pokrivanja. Krilni branilci se v napadu običajno postavlja na krilne branilske položaje (na levi in/ali desni strani nad črto treh točk). So največkrat nekoliko višji kot branilci organizatorji (običajno so visoki med 185 in 202 cm), zato jih tudi imenujemo visoki branilci. Primeri uspešnih košarkarjev iz EP 2011, ki so igrali vlogo krilnega branilca, so: Miloš Teodošič, Petteri Koponen in Zoran Dragič (Cmer, 2012). Njegova igralna opravila zajemajo igralna opravila branilcev organizatorjev in krilnih igralcev, zato so večstranski igralci. Po potrebi morajo omenjeni vlogi tudi prevzeti. Če je nujno, pomagajo pri prenosu žoge v napadalno polovico in pri organizaciji napada. Že iz angleškega izraza (»shooting guard«- branilec strelec) lahko razberemo, da gre za tip igralca, ki je v napadu najnevarnejši pri metih na koš s pol razdalje in od daleč (metih za tri točke). Izvaja pa v napadu tudi druga igralna opravila, ki so značilna za branilce organizatorje in krile igralce (prodira pod obroč, podaja, skače za odbito žogo...). Prvenstvena naloga krilnega branilca v obrambi je pokrivanje branilcev ali krilnih napadalcev, ki imajo podobne značilnosti in sposobnosti kot on sam. Običajno so zadolženi za pokrivanje nasprotnikovih najučinkovitejših strelcev. Številni krilni branilci so znani po velikem številu odvzetih žog. 37

39 Izvajajo pa tudi druga igralna opravila, ki so značilna tako za branilce organizatorje in krile igralce v obrambi. Značilnosti kril in njihovih igralnih opravil Igralce na položaju krila lahko glede na njihovo telesno višino delimo na nizke in visoke. Slednji spadajo med krilne centre. Višina nizkih krilnih igralcev je navadno med 195 in 205 cm. Običajno so hitri, vitki igralci, z dobro tehniko. Njihova igralna vloga je podobna kot pri visokih branilcih. Primeri uspešnih košarkarjev iz EP 2011, ki so igrali vlogo krila, so: Andrei Kirilenko, Duško Savanovič in Elmir Preldžič (Čmer, 2012). Krilo, ki uspešno skoči za žogo v obrambi, poskuša žogo hitro podati branilcu v protinapad. Nato teče za napadom in prevzame vlogo sledilca. Če krilo ni ujelo žoge, steče hitro v protinapad. Po prenosu žoge se lahko vključi v zaključek protinapada. V zgodnjem in postavljenem napadu se krila gibljejo največ med prostoroma namenjenima centrom in krilnim branilcem. Njihovo temeljno igralno mesto je ob strani prostora omejitve. S svojim postavljanjem in gibanjem ustvarjajo širino napada (veliko se gibljejo brez žoge se odkrivajo samostojno ali s pomočjo blokade soigralca). Na koš mečejo iz vseh razdalj, imajo dober prodor z mesta, znajo reševati igralne situacije na vseh položajih (tudi s hrbtom proti košu) in sodelujejo s centrom. V obrambi krila največkrat pokrivajo nasprotnikove krilne igralce. Če je potrebno, pa tudi centre ali branilce. Po metu skočijo za odbito žogo, ovirajo prvo podajo v protinapad. Lahko se tudi hitro vrnejo pod svoj koš, ker s svojim postavljanjem otežujejo podaje in kroženje žoge okoli polja omejitve. Pomagajo branilcem in centrom v obrambi (npr. pri različnih blokadah, podvajanju napadalcev). Poskušajo blokirati ali ovirati mete nasprotnikov. Po njihovem metu jim zaprejo pot do koša in skočijo za žogo. V prehodnih obrambah igrajo največkrat v drugi liniji obrambe - igrajo vlogo»prestreznika«ali»zankarja«. Izpopolnjevanje krilnih igralcev gre v smeri vsestranskosti (Dežman, 2005). Krilni igralci imajo pomembno vlogo v vseh fazah igre. Predstavljajo vez med prednjo in zadnjo linijo obrambe in napada, s čimer zadržujejo širino (Erčulj, 1998). Običajno je v tej skupini igralcev največ vsestranskih igralcev. Značilnosti centrov in njihovih igralnih opravil Igralec na položaju centra je notranji igralec (igra največkrat znotraj napada). Sem sodijo igralci, ki so telesno najmočnejši in običajno najvišji v moštvu (najpogosteje so visoki od 204 do 220 cm). 38

40 Centri Primeri uspešnih košarkarjev iz EP 2011, ki so igrali vlogo centra, so: Marc Gasol, Nenad Krstič in Timofey Mozgov (Cmer, 2012). Center mora obvladati širok obseg tehnično-taktičnih znanj in jih znati uporabljati proti ostri in tesni obrambi v bližini koša, kjer je malo prostora in malo časa za akcijo. Posebej pomembna znanja so tista, ki jih izvaja s hrbtom obrnjen proti košu. Center, ki je uspešno ulovil žogo v obrambi, poskuša podati žogo branilcu ali krilu v protinapad, nato steče za napadom in prevzame igralno vlogo»varovalca«. V zgodnjem in postavljenem napadu se centri najpogosteje gibljejo ob in v polju omejitve. Njihovo temeljno igralno mesto je ob omenjenem polju (spodnji ali sredinski center) ali na njegovem vrhu (zgornji center). S svojim postavljanjem in gibanjem predvsem ustvarjajo globino napada. Centri postavljajo čvrste blokade zunanjim igralcem ali drugim centrom. Žogo skušajo sprejeti čim bliže koša, največkrat tako, da so s hrbtom ali bočno obrnjeni proti njemu. Ker jih obrambni igralci ves čas tesno pokrivajo in so z njimi v nenehnem stiku, uporabljajo specifično tehniko gibanja z rokami in nogami. Mečejo iz neposredne bližine koša in s pol razdalje, redkeje prodirajo pod koš in mečejo z večjih razdalj. Zaradi slabše tehnike vodenja in biomehaničnih zakonitosti, predvsem pa zaradi tesnega pokrivanja in zgoščene obrambe v prostoru pod košem, centri manj uporabljajo vodenje žoge. Pri preigravanju si največkrat pomagajo z različnimi varanji - varanja obrata, podaje, meta in prodora. V obrambi centri pokrivajo nasprotnikove centre, krilne centre, če je potrebno tudi krilne igralce. Po metu skočijo za odbito žogo ali ovirajo prvo podajo v protinapad. Če jim to ne uspe, se po najkrajši poti (po sredini igrišča) vrnejo pod svoj koš. V postavljeni obrambi obrambni center ovira podajo žoge napadalnemu centru. Če slednji sprejme žogo, ovira njegove akcije in met na koš. Po metu mu zapre pot do koša in skoči za odbito žogo. Centri morajo imeti dober nadzor nad sredino polja omejitve. Pomagati morajo soigralcem v obrambi (npr. pri prodorih, različnih blokadah zunanjih igralcev). V prehodnih obrambah igrajo v zadnji liniji vlogo»zaščitnika koša«. Vrhunski center mora dandanes biti sposoben sodelovati v kolektivni, dinamični in agresivni obrambi, ne pa samo pri kritju svojega igralca (sodelovanje v vrtenjih obrambnih igralcev, zapiranje čelne črte, postavljanje na pot napadalca za izsiljevanje osebne napake v napadu ter oviranje gibanja napadalcev v pravokotniku). Hkrati morajo biti centri sposobni solidno pokriti igralce, ki igrajo na drugih igralnih mesti, če pride do prevzemanja. Prav tako naj bi bili najuspešnejši skakalci ekipe. Njihova naloga je v celoti zaustaviti nasprotno ekipo in ne 39

41 samo posameznika za katerega so zadolženi. Z nadzorom pravokotnika onemogočajo nasprotniku neoviran prodor, skok in met iz bližine koša. Obrambne naloge morajo centri izvajati s popolno koncentracijo in z racionalno rabo moči, ker se le tako lahko izognejo osebnim napakam. Prav nagnjenost k velikemu številu osebnih napak je velika slabost mnogih centrov, tudi vrhunskih (Kukič, 2000). Veliko ekip v sodobni košarki gradi igro prek centrov, ker nase vežejo obrambne igralce. Tako imajo soigralci na zunanjih položajih več prostora za neovirane mete z razdalje ali prodore. Vedno več centrov je tudi sposobnih uspešno metati od daleč. Izpopolnjevanje centrov gre v smeri razširitve njihovega delovanja, povečanja dinamičnosti in gibljivosti, večanja odstotka zadevanja metov s srednjih razdalj, od daleč in izpod koša. Krilni centri so igralci, ki lahko igrajo dve igralni vlogi - vlogo krila ali centra, zato so večstranski igralci. Obvladajo vsa igralna opravila omenjenih tipov igralcev. Največkrat so visoki od 205 in 215 centimetrov. Primeri uspešnih košarkarjev iz EP 2011, ki so igrali vlogo krilnega centra, so: Erazem Lorbek, Dirk Nowitzki in Ersan Ilyasova (Cmer, 2012). V napadu igrajo pogosto eden na enega proti svojim obrambnim igralcem. Proti košu so obrnjeni z obrazom ali s hrbtom. So dobri strelci od daleč. Tisti z boljšim tehničnim znanjem lahko tudi uspešno prodirajo pod koš. Pomembno opravilo krilnih centrov je postavljanje blokad zunanjim igralcem ali centru in aktivno odkrivanje ali vtekanje iz blokade. V fazi zaključka napada iščejo najboljši položaj za napadalen skok. V obrambi krilni center nadzoruje sredino pod košem, se izogiba blokadam, po metu nasprotnika pa zapira prostor pod obročem in skakače za odbitimi žogami. Pogosto so prvi skakalci svojega moštva. Pokriva nasprotnike (krila, krilne centre in centre), ki imajo podobne karakteristike kot jih ima sam. Značilnosti vsestranskih tipov igralcev in njihovih igralnih vlog Ti igralci imajo tako sestavo značilnosti, lastnosti in znanja, ki jim omogoča uspešno igranje več igralnih vlog. Običajno se razvijejo iz krilnih centrov. 40

42 Orientacijske ocene pomembnosti izbranih morfoloških, gibalnih in psihičnih lastnosti ter igralnih opravil petih tipov igralcev (prirejeno po Cmer, 2012) Tipi igralcev, njihove igralne vloge ter najpogostejše oznake: 1 branilec organizator PG; 2 krilni branilec, branilec strelec, branilec GF, SG, G; 3 nizko krilo, krilo SF, F; 4 močno krilo, krilni center PF, FC; 5 center C. Ocene pomembnosti: 1 zelo nizka, 2 nizka, 3 srednja, 4 visoka, 5 zelo visoka. Ocene so lahko tudi vmesne (1,5; 2,5; 3,5 in 4,5). Morfološke značilnosti in gibalne sposobnosti M Morfološke in gibalne lastnosti / igralna vloga Telesna višina Telesna teža Hitrost pospeševanja Hitra moč nog (odrivna moč) Maksimalna (absolutna) moč telesa Vzdržljivostna moč nog Agilnost (sposobnost hitrega spreminjanja smeri) Sposobnost za uspešno uravnavanje gibanja (koordinacija) Sposobnost za uspešno usklajevanje gibanje v prostoru in času (timing) Preciznost zadevanja z razdalje Preciznost podajanja Statično ravnotežje (ravnotežje na mestu) Dinamično ravnotežje (ravnotežje med gibanjem) Osnovna (aerobna) vzdržljivost Specialna (anaerobna) vzdržljivost Psihične lastnosti P Psihične lastnosti / igralna vloga Situacijsko (taktično) mišljenje (hitrost in kakovost) Sposobnost organiziranja igre Sposobnost predvidevanja dogodkov (anticipacija) Sposobnost zaznavanja prostora in gibanja (orientacija v prostoru) Občutek za postavljanje in gibanje v zoženem prostoru Občutek za prodiranje v vrzeli Sposobnost igranja v dotiku (kontaktna igra) Sposobnost sodelovanja

43 Igralna opravila v obrambi O Igralna opravila v obrambi / igralna vloga Sodelovanje v prednji liniji prehodnih (tranzicijskih) obramb Sodelovanje v srednji liniji prehodnih obramb Sodelovanje v zadnji liniji prehodnih obramb Pokrivanje branilcev v postavljeni osebni (mož-moža) obrambi Pokrivanje kril v postavljeni osebni obrambi Pokrivanje centrov v postavljeni osebni obrambi Sodelovanje v prednji liniji postavljenih conskih obramb Sodelovanje v srednji liniji postavljenih conskih obramb Sodelovanje v zadnji liniji postavljenih conskih obramb Sodelovanje v podvajanju napadalca z žogo v napadalni polovici Sodelovanje v podvajanju napadalca z žogo nad poljem omejitve (»raketo«) Sodelovanje v podvajanju napadalca z žogo v kotih Sodelovanje v podvajanju napadalca z žogo v ali ob polju omejitve Odvzemanje žoge med vodenjem napadalca Odvzemanje (prestrezanje ) podanih žog Sodelovanje v oviranju zaključka protinapada s številčno premočjo Pokrivanje zunanjih napadalcev, ki se odkrivajo ali vtekajo prečno Pokrivanje zunanjih napadalcev, ki se odkrivajo ali vtekajo vzdolžno Pokrivanje zunanjih napadalcev, ki se odkrivajo ali vtekajo diagonalno Pokrivanje notranjih napadalcev, ki se odkrivajo ali vtekajo Sodelovanje v obrambi proti blokadam k žogi Sodelovanje v obrambi proti blokadam napadalcu brez žoge Pomaganje v obrambi 1 pomagaj in se vrni Pomaganje v obrambi 2 zaustavljanje,»bumpiranje«napadalca Pomaganje v obrambi 3 prevzemanje) Blokiranje meta Zapiranje poti do koša pred skokom za žogo v obrambi Skok v obrambi Skok v napadu po metu na koš (ko žoga ni bila od nikogar) Osebne napake nad napadalci v napadalni polovici Osebne napake nad branilci v obrambni polovici Osebne napake nad krilnimi igralci v obrambni polovici Osebne napake nad centri v obrambni polovici

44 Igralna opravila v napadu: N Igralna opravila v napadu / igralna vloga Skok za odbito žogo pri sodniškem metu Vnos žoge izza čelne črte v obrambni polovici Vnos žoge izza bočne črte v obrambni polovici Sodelovanje v (hitrem) prenosu žoge pri prehodnih (tranzicijskih) napadih Sodelovanje v zaključkih protinapadov Sodelovanje v zaključkih zgodnjih napadov Sodelovanje v prenašanju žoge proti prehodnim obrambam Sodelovanje v (počasnem) prenašanju žoge proti postavljenim obrambam Organiziranje postavljenega napada Postavljanje na sredini nad poljem omejitve (»raketo«) na vrhu napada Postavljanje ob straneh nad poljem omejitve (stranska mesta branilcev) Postavljanje na ob straneh polja omejitve (mesta kril) Postavljanje ob črtah polja omejitve (mesta centrom) Podajanje žoge okrog ali preko polja omejitve in v njega z mest branilcev Podajanje žoge okrog ali preko polja omejitve in v njega z mest kril Podajanje žoge okrog ali preko polja omejitve in v njega z mest centrov Podajanje žoge iz polja omejitve po vodenju vanj z mest branilcev Podajanje žoge iz polja omejitve po vodenju vanj z mest kril Podajanje žoge iz polja omejitve po vodenju vanj z mest centrov Podajanje žoge iz polja omejitve po uspešnem vtekanju vanj Podajanje žoge iz polja omejitve po uspešnem skoku v napadu Asistiranje (uspešna zadnja podaja pred metom soigralca na koš) Prodiranje v polje omejitve z mest branilcev Prodiranje v polje omejitve z mest kril Prodiranje v prostor omejitve z mest centrov Odkrivanje na mesta branilcev Odkrivaje na mesta kril Odkrivanje na mesta centrov Napadanje z obrazom ali bokom proti košu z mest branilcev Napadanje z obrazom ali bokom proti košu z mest kril Napadanje z bokom ali hrbtom proti košu z mest centrov Vtekanje z branilskih položajev (vzdolžno in diagonalno vtekanje) Vtekanje s krilnih položajev (prečno vtekanje) Vtekanje s položajev centrov

45 35. Postavljanje blokad k žogi in odcepitev notri (»pick'n roll«) Postavljanje blokad k žogi in odcepitev ven (»pick'n pop«) Napeljevanje z žogo na blokado in prodor, met ali podaja Postavljanje blokad od žoge centru in odcepitev ven ali notri Napeljevanje na blokado od žoge centru in odkrivanje ali vtekanje Postavljanje blokad od žoge zun. igralcu in odcepitev ven ali notri Napeljevanje na blokado od žoge zun. igralcu in odkrivanje ali vtekanje Vnos žoge izza čelne črte v napadalni polovici Vnos žoge izza bočne črte v napadalni polovici Meti z mesta zunaj polja omejitve z mest branilcev Meti z mesta zunaj polja omejitve z mest kril Meti z mesta ob polju omejitve z mest centrov Meti po vodenju zunaj polja omejitve z mest branilcev Meti po vodenju zunaj polja omejitve z mest kril Meti v polju omejitve po vodenju (prodiranju) vanj z mest branilcev Meti v polju omejitve po vodenju (prodiranju) vanj z mest kril Meti v polju omejitve po vodenju (prodiranju) vanj z mest centrov Meti v polju omejitve po skoku za žogo v napadu Meti po uspešnem vtekanju v polje omejitve Izvajanje prostih metov Uspešnost izsiljevanja napak Iz profilov izbranih lastnosti in opravil različnih petih tipov igralcev vidimo, da se najbolj razlikujejo branilci in centri, najmanj pa večstranski»sosedni«tipi igralcev: branilci organizatorji krilni branilci, centri krilni centri. 44

46 Zgled profilov igralne učinkovitosti petih tipov igralcev v napadu in obrambi (Cmer, 2012) V raziskavo je bilo vključenih 28 branilcev organizatorjev (PG), 32 krilnih branilcev (GF, G, SG), 29 kril, (F, SF), 30 krilnih centrov (PF, FC) in 25 centrov (C), ki so igralni na EP2011 v Litvi. Igralne vloge teh petih tipov igralcev so določili trenerji posameznih reprezentanc. Profil igralne učinkovitosti petih tipov igralcev v napadu (Cmer, 2012) 90,0 80,0 70,0 60,0 50,0 40,0 30,0 20, ,0,0 z2 m2 p2 z3 m3 p3 z1 m1 p1 as iz dko in 1 3,1 6,9 42,1 1,4 4,7 28,5 3,0 4,0 75,2 5,0 2,9 13,3 4,7 2 3,0 5,8 51,8 1,9 5,5 32,6 2,3 2,8 79,5 3,1 2,3 13,9 3,3 3 3,6 6,9 49,9 1,5 4,5 31,5 2,3 3,1 70,7 2,4 2,1 14,0 3,2 4 4,7 9,4 51,2 1,1 3,3 26,1 2,8 3,8 72,1 1,8 2,1 15,4 4,3 5 6,3 11,9 52,6,2,5 8,6 4,2 6,3 65,0 1,7 3,0 17,3 5,6 Legenda: 1 branilec organizator, 2 branilec, 3 krilo, 4 krilni center, 5 center, z2 zadetki za dve točki, m2 meti za dve točki, p2 odstotek zadevanja metov za dve točki, z3 zadetki za tri točke, m3 meti za tri točke, p3 odstotek zadevanja metov za tri točke, z1 zadeti prosti meti, m1 vrženi prosti meti, p1 odstotek zadevanja prostih metov, as asistence, iz izgubljene žoge, dko dani koši, in izsiljene napake v napadu V vseh kazalcih igralne učinkovitosti v napadu, razen v odstotkih zadevanja prostih metov (p1) so bile razlike med različnimi tipi igralcev statistično značilne. Branilci organizatorji so v napadu prevladovali v številu asistenc (as) in izsiljenih napak (in skupaj s centri). Očitno so več podajali in prodirali. Krilni branilci so prevladovali v številu zadetih in vseh metov za tri točke (z3, m3) ter odstotkih zadevanja metov za dve (p2 skupaj s centri) in tri točke (p3) ter prostih metov (p1). Igralna opravila branilcev so povezana z igro po širini (meti, podaje) in globini (prodori, vtekanja). Zato več mečejo od daleč, prodirajo in podajajo (usklajujejo igro drugih igralcev). Igralci na mestu centra so v napadu prevladovali v zadetih in vseh metih za dve točki (z2), v odstotkih zadevanja za dve točki (p2), zadetih in vseh prostih metih (z1, m1), izgubljenih žogah (iz), danih koših (dko) in izsiljenih napakah v napadu (in). V metih za dve točki so bili tudi najučinkovitejši (p2). Najmanj učinkoviti so bili v zadetih in vseh metih za tri točke (z3, m3), odstotkih zadevanja metov za tri točke (p3), odstotkih zadevanja prostih metov (p1) in asistencah (as). 45

47 Vrednosti krilnih centrov so bile v večini navedenih kazalcev blizu vrednosti centrov. Uspešnejši so bili v odstotkih zadevanja metov za tri točke (p3) in prostih metov (p1). Igralna opravila centrov so bila povezana z igro v globini napada (v bližini koša). Zato so tudi največkrat zaključili napad z metom blizu koša ali s polrazdalje (krilni centri tudi več z meti od daleč). Ker so bili pogosto v dotiku z obrambnimi igralci, je bilo nad njimi storjenih precej osebnih napak, zato so pogosto izvajali proste mete. Vrednosti kril so bile v večini temeljnih kazalcev igralne učinkovitosti med obema skrajnima tipoma. Bolj učinkoviti so bili le v odstotkih zadevanja metov za tri točke (p3). Profil igralne učinkovitosti petih tipov igralcev v obrambi (Cmer, 2012) 7,0 6,0 5,0 4,0 3,0 2, ,0,0 sn so od bl on 1 1,1 3,3 1,5,1 3,6 2 1,1 3,0 1,4,1 3,8 3 1,6 4,7 1,3,3 4,0 4 2,5 5,7 1,0,6 4,5 5 3,4 6,3,8 1,3 4,9 Legenda: 1 branilec organizator, 2 krilni branilec, 3 krilo, 4 krilni center, 5 center, sn skoki v napadu., so skoki v obrambi, od odvzete žoge, bl blokirani meti, on osebne napake. V vseh kazalcih igralne učinkovitosti v obrambi so bile razlike med različnimi tipi igralcev statistično značilne. V skokih v napadu in obrambi, blokiranih metih in osebnih napakah so dosegli višje vrednosti centri in krilni centri. Vrednosti so padale proti branilcem organizatorjem. Pri odvzetih žogah je bil trend obrnjen. Pri skokih in blokiranju meta imajo prednost visoki igralci (njihova dosežna višina je višja). Imajo tudi boljše pogoje za uspešen skok ali blokiranje meta kot nižji igralci, ker pokrivajo prostor v bližini koša. V odvzetih žogah (od) so bili najboljši branilci obeh tipov, vendar razlike z drugimi tipi igralcev niso bile velike, kar se ne sklada povsem z izkušnjami iz prakse. Branilci so v moštvu običajno najhitrejši igralci. Imajo tudi zelo dober pregled nad igro. Njihov napadalni način igranja na žogo jim tudi omogoča, da večkrat prestrežejo žogo. V našem primeru se te izkušnje iz prakse niso povsem potrdile. Zakaj je tako, ne znamo razložiti, ker nimamo dovolj podatkov. Morda je razlog v različnem obsegu igralnih opravil posameznih tipov igralcev (zaradi njihove večstranosti, ki zmanjšujejo nekatere posebnosti v igri temeljnih tipov igralcev. 46

48 2.1.3 Tehnika Pravila določajo tudi dovoljene načine gibanja igralcev. V košarki igralci lahko hodijo, tečejo, skačejo, se zaustavljajo, spreminjajo smer in se obračajo. Žogo lahko podajajo, mečejo, odbijajo, kotalijo in vodijo v katerikoli smeri, vendar skladno s pravili igre. To pomeni, da pravila okvirno določajo tehniko gibanja brez in z žogo. V tem okviru igralci iščejo in oblikujejo gibanja, s katerimi lahko najbolj učinkovito rešijo določeno igralno situacijo. Podrobnejšo in stvarno analizo tehnike gibanja lahko dobimo le z opazovanjem najkakovostnejših igralcev in njihovim razvrščanjem v pregleden in usklajen sistem. Zaradi zelo bogate tehnike uvrščamo košarko med večstrukturne sestavljene športe: večstrukturne zato, ker zajema večje število tehničnih elementov brez in z žogo, sestavljene pa zato, ker se lahko tehnični elementi povezujejo med seboj v zelo različnih, taktično smiselnih kombinacijah oziroma taktičnih elementih. Košarkarska tehnika v širšem smislu je sklop najbolj učinkovitih načinov gibanj igralca z in brez žoge (tehničnih elementov in njihovih kombinacij), ki jih igralci izvajajo v napadu in obrambi. Košarkarska tehnika v ožjem smislu najbolj učinkovit način izvajanja določenega tehničnega elementa ali kombinacije, ki mora biti usklajeno s pravili igre in taktiko reševanja igralne situacije. Hkrati mora izkoristiti vse trenutne telesne, gibalne in psihične zmožnosti igralca. V spodnji klasifikaciji tehnike delimo tehnične elemente v košarki na dva dela: tehnične elemente v napadu in tehnične elemente v obrambi. Oba dela sta razdeljena v dve skupini: tehnične elemente brez žoge in tehnične elemente z žogo oziroma proti žogi. Znotraj teh skupin so vrste tehnični elementov, ki se delijo na načine, slednji na različice, le-te pa na to, v kakšnih pogojih jih izvedemo. 47

49 V nadaljevanju je prikazan grob model klasifikacije košarkarske tehnike. KOŠARKARSKA TEHNIKA V NAPADU V OBRAMBI I I I _ BREZ ŽOGE I _ BREZ ŽOGE I I_ ciklični elementi I I_ ciklični elementi I I I_ hoja (naprej, nazaj) I I I_ hoja (naprej, nazaj) I I I_ teki (naprej, nazaj, bočno-prisun.) I I I_ teki (naprej, nazaj, bočno-prisun.) I I_ neciklični elementi I I_ neciklični elementi I I_ položaji (visok, srednji, nizek) I I_ položaji (visok, srednji, nizek) I I_ prehodi v tek (počasni, hitri) I I_ prehodi v tek (počasni, hitri) I I_ zaustavljanja (počasna, hitra) I I_ zaustavljanja (počasna, hitra) I I_ sprem. smeri (počasne, hitre) I I_ sprem. smeri (počasne, hitre) I I_ obrati (na mestu, med gibanjem) I I_ obrati (na mestu, med gibanjem) I I_ skoki (sonožni, enonožni odriv) I I_ skoki (sonožni, enonožni odriv) I I_ borba za prostor I I_ oviranje napadalca I I I _ Z ŽOGO I _ PROTI ŽOGI I_ ciklični elementi I_ neciklični elementi I I_ vodenje na mestu I_ izbijanja I I_ vodenje med hojo (naprej, nazaj) I_ prestrezanja I I_ v. med tekom (naprej, nazaj, bočno) I_ blokiranja meta I_ neciklični elementi I_ skoki za žogo (sonožni, enonožni) I_ položaji (visok, srednji, nizek) I_ lovljenja I_ podaje (na razdalji 1, 2 in 3) I_ meti (z razdalje 1, 2 in 3) I_ obrati z žogo I_ varanja (metov, podaj, prodorov) KLASIFIKACIJA je hierarhično razvrščanje predmetov in pojmov v skupine po določenih značilnostih (od splošnih do posebnih). Zgled: tehnika del skupina vrsta način različica pogoji izvedbe košarka tehnika napada tehnika z žogo podaja z eno roko od spodaj na mestu 48

50 Tehnični elementi so temeljna gibanja igralca brez in z žogo v napadu ali obrambi. Usklajeni morajo biti s pravili in biomehaničnimi zakonitostmi. Izvedemo jih lahko na različne načine (npr.: z eno ali obema rokama), v več različicah (npr.: od spodaj, v višini rame, nad ramo) in pogojih izvedbe (npr.: na mestu, med tekom, v skoku). Tehnične elemente lahko med seboj sestavljamo v različnih povezavah (sestavah). Tehnične sestave so sestavljene iz začetnih, veznih in sklepnih tehničnih elementov, ki si morajo slediti v ustreznem zaporedju v prostoru in času. (Zgled: lovljenje - vodenje - podaja ali začetni položaj - tek, obrat, tek - zaustavljanje) Sestave tehničnih elementov dobijo taktični značaj šele v okviru taktičnih elementov. Zaradi tega je izpopolnjevanje tehnike tesno povezano z utrjevanjem in izpopolnjevanjem taktike ter igre na en in na dva koša Tehnične elemente delimo na ciklične in neciklične. Ciklična gibanja so temeljna, saj omogočajo igralcu premikanje po igrišču v dveh razsežnostih (dolžini in širini). Mednje spadajo hoja in tek brez žoge ter vodenje žoge na mestu, med hojo ali tekom. Vsa temeljna gibanja, pri katerih se cikel prestopanja ali skakanja z noge na nogo oziroma potiskanja žoge ob tla nenehno ponavlja, lahko igralci izvedejo v različni hitrosti in smeri, na različni razdalji in različen način (čelno, hrbtno, bočno). Neciklična gibanja se pojavljajo pred, med in po cikličnem gibanju. So enkratna in kratkotrajna, z različno gibalno strukturo. Neciklična gibanja brez žoge (zaustavljanja, spremembe smeri, skoki) so največkrat bolj intenzivna, kot neciklična gibanja z žogo (lovljenja, podaje, meti, varanja z žogo). Skoki omogočajo igralcu tudi gibanje v tretji razsežnosti (višini). Neciklična gibanja z žogo (npr.: meti, podaje, lovljenja, vodenja na mestu, obračanja z žogo, blokiranja, izbijanja in prestrezanja žoge), ki niso povezana s cikličnimi ali necikličnimi gibanji brez žoge (npr.: met ali podaja iz skoka, lovljenje 49

51 žoge ali blokiranje žoge v skoku, lovljenje žoge hkrati z zaustavljanjem) energijsko niso zahtevna, njihova informacijska vrednost (zapletenost) pa je visoka. Vsa ciklična in neciklična gibanja brez žoge predstavljajo temelj obremenitve igralcev na tekmi. Posredno imajo tudi največji vpliv na raven napora igralcev. Neciklična gibanja se lahko pojavljajo sama ali v povezavah z drugimi necikličnimi elementi (predvsem brez žoge). Z njimi lahko: začnemo ciklično gibanje (npr.: skok za žogo ali obrat na mestu pred prehodom v vodenje, prehod v tek ali vodenje), jih vpletemo med ciklično gibanje (npr.: sprememba smeri brez ali z obratom; lovljenje žoge in podaja; lovljenje žoge, izbijanje ali prestrezanje žoge med tekom), sklenemo ciklično gibanje (npr.: zaustavljanje-obrat, zaustavljanje-skok s sonožnim odrivom, zaustavljanje-lovljenje žoge in podaja, zaustavljanjelovljenje žoge in met, met na koš iz dvokoraka ipd.). V nogometu in rokometu delimo tehniko tudi na dva dela, na tehniko v napadu in tehniko v obrambi. Pri tem ločimo tehniko igralcev v polju in tehniko vratarja. Tehnika v napadu in v obrambi se nato delita v dve skupini: tehniko brez žoge, z žogo in proti njej, slednja pa na posamezne elemente, načine njihove izvedbe in njihove variante (modele imate v prilogi). Iz biomehaničnega vidika je vsak tehnični element sestavljen iz več komponent. Te so: položaj telesa in udov pot gibanja, ki jo določa smer in amplituda hitrost, tempo in ritem notranje sile (sile delovanja mišic, sila notranjega odpora, trenje v mišicah, reaktivna sila gibalnega sistema) zunanje sile (sila teže, sila reakcije podlage ipd.). 50

52 Zgled biomehanične analize podaje z obema rokama izpred prsi v košarki (Kolos, 1989) Legenda: 1-15: ciklogram: (16 kadrov, tri faze - pripravljalna, temeljna in sklepna), 1-6: hitrost gibanja posameznih delov: m - zapestni sklep, a - komolčni sklep, b - ramenski sklep, f - kolčni sklep, s - kolenski sklep, g - skočni sklep, mg - žoga; m/c - hitrost (po H. A. Bernštejnu) Ker se igralci razlikujejo med seboj v določenih biomehaničnih parametrih, je za vsakega značilna prilagojena tehnika ali slog. To je odstopanje od idealne tehnike zaradi posebnosti v gibalnem sistemu igralca. Pogosto pride do sprememb v temeljni obliki tehnike tudi zaradi spremenjenih okoliščin, v nekaterih igralnih situacijah. Na vsaki stopnji razvoja igralca je učinkovitost njegove tehnike določena z ravnijo razvitosti gibalnih sposobnosti. Med njihovim burnim telesnim razvojem pa tudi z ravnijo morfoloških sprememb v gibalnem sistemu. Zaradi opisanega usvajanje tehnike ni nikoli dokončani proces. 51

53 2.1.4 Obremenitev in napor igralcev Obremenitev Obremenitev med ali na tekmi oziroma treningu je s fizikalnimi enotami in številčnimi ocenami izraženo delovanje igralca na igrišču. Merimo jo z metri, m/s, f pogostostjo, f/s - pogostostjo v časovni enoti in ocenami koordinacijske zapletenosti (Matvejev, 1962 po Harre, 1973, st. 59). Sestavljajo jo tri komponente. 1) Količina ali obseg gibanja: pri cikličnih gibanjih jo merimo z dolžino pretečenih razdalj (metri) pri necikličnih gibanjih pa s številom izvedb določenih gibanj (pogostostjo -frekvenco). 2) Intenzivnost gibanja: pri cikličnih gibanjih jo merimo s hitrostjo gibanja (m/s) pri necikličnih gibanjih s številom ponovitev teh gibanj v časovni enoti (f/s) in oceno intenzivnosti necikličnih elementov s točkami. 3) Koordinacijsko zapletenost gibanja izražamo z ocenami za določanje zapletenosti gibanja. Ker jo izredno težko ocenimo, jo običajno zanemarimo. Prvi dve komponenti sta energijskega značaja (vplivata predvsem na obremenitev srčno-žilnega, dihalnega in mišičnega sistema), tretja pa informacijskega (vpliva predvsem na obremenjenost živčnega in mišičnega sistema). Obremenitev je osnova načrtovanja (glej četrto poglavje). Orientacijske vrednosti izbranih kazalcev obremenitve krilnega branilca na košarkarski tekmi, če igra vseh štiridesetih minut (Mahorič, 1994) način gibanja naprej m % hrbtno m % prisunsko m % skupaj m hoja počasen tek hiter tek sprint skupaj V tem času je igralec tudi izvedel: 50 skokov, 105 lovljenj, 91 podaj in 17 metov. Z žogo se je gibal 475 metrov. Opomba: zaradi spremenjenih pravil leta 2000 (skrajšanje časa napada na 24 sek in časa prenosa žoge prek sredinske črte na 8 sek), je današnja igra hitrejša, to pa pomeni, da so obremenitve današnjih branilcev najverjetneje višje. 52

54 Napor (obremenjenost ) Napor igralca med ali na tekmi oziroma treningu je s funkcionalnimi, biokemičnimi enotami in številčnimi ocenami izražena obremenjenost organskih sistemov igralca. Določa jo raven fizioloških, biokemičnih, morfoloških in psihičnih sprememb, ki jih izzove obremenitev pri posameznem igralcu (prirejeno po Harre, 1973). V moštvenih športnih igrah jo ugotavljamo z merjenjem srčnega utripa v določenem časovnem intervalu med tekmo, z vrednostjo laktata v krvi v določenih časovnih presledkih in s subjektivno oceno utrujenosti igralca med in po obremenitvi. Je tesno povezana z obremenitvijo. Največji vpliv na napor igralcev na tekmi ima intenzivnost gibanja. Povezanost med kazalci intenzivnosti obremenitve in napora (prirejeno po Bon, 1999) obremenitev: stopnja intenzivnosti gibanja napor: stopnja velikosti napora srčni utrip ud/min vrednost laktata mmol/l hoja do 8km/h nizki in zmerni napor < 130 < 2 počasen tek od 8 do 13 km/h srednji napor hiter tek od 13 do 23 visoki napor km/h sprint nad 23 km/h največji napor > 180 > 6 Cone intenzivnosti v cikličnih športih (Bompa, 1983) cona čas trajanja stopnja intenzivnosti energijski sistem %obremenjenosti anaerobna aerobna sek skrajna alaktatni sek maksimalna alaktatni + laktati min submaksimalna laktatni + aerobni 70-(40-30) 30-(60-70) min srednja aerobni (40-30)-10 (60-70) min < nizka aerobni

55 Orientacijske vrednosti izbranih kazalcev napora krilnega branilca na košarkarski tekmi, če igra vseh 40 minut (Mahorič, 1994) srčni utrip u/min na tekmi % 1. polčas 2. polčas 15 min 5 min 15 min 5 min osebna obramba % osebna presing obramba % conska obramba % conska presing obramba % nad pod povpre. u/min laktat mmol/l Opomba: zaradi prej omenjenih sprememb pravil, predvidevamo, da bi bile danes tudi te vrednosti napora višje. Je pa tudi res, da trenerji igralce več menjajo kot prej. 2.2 Značilnosti kakovostnih igralcev in moštev Uspešnost igralcev in njihovih moštev je odvisna od sorazmerno velikega števila dejavnikov. Vsi nimajo enakega vpliva na uspešnost igranja. Večina jih je tudi med seboj povezana, tako da sprememba v enem lahko vpliva na spremembe v drugih in s tem tudi na uspešnost igranja. Ravno zaradi tega se lahko nekateri med njimi med seboj nadomestijo (kompenzirajo) ali izključujejo. Zato ni dovolj, če poznamo značilnosti teh dejavnikov in njihovo raven razvitosti, poznati moramo tudi odnose med njimi in njihov vpliv na rezultat v različnih starostnih obdobjih. To še posebno velja za tiste dejavnike, ki so pod večjim vplivom dednosti. Uspešnost igralca ali moštva lahko ocenimo na dva načina. Tako, da ocenimo (izmerimo) njegov potencial (zmožnosti) ali tako, da ocenimo (izmerimo) izkoristek tega potenciala na tekmovanju. V prvem primeru govorimo o potencialu (zmožnostih) igralca ali moštva, v drugem pa o njuni stvarni (tekmovalni ali igralni) uspešnosti. Od stopnje skladanja ocene potenciala in stvarne uspešnosti je odvisno, kakšno uporabno vrednost imajo podatki, ki jih zajemata potencialni in tekmovalni model oziroma kakšna je njuna praktična vrednost pri usmerjanju igralcev v posamezne igralne vloge, izbiranju najboljših in upravljanju procesa treniranja. 54

56 Povezanost med potencialom in stvarno uspešnostjo igralca ali moštva POTENCIAL STVARNA USPEŠNOST (načini zaključevanja) vzroki posledica vzroki dejavniki dejavniki igranja potenciala REZULTAT (kazalci igre) P I primerjanje izidov P - potencialni izid I - stvarni izid (ocena potenciala igralca) (ocena uspešnosti igranja) (prirejeno po Jošt, 1992) Potencial igralca, tipov igralcev in moštva Potencial igralca, tipov igralcev ali moštva je lahko celoten (vključeni vsi bistveni dejavniki) ali delen (vključen je le del dejavnikov). Najpogosteje je uporabljen morfološko motorični potencial igralca (delni potencial), ki predstavlja tudi temelj igralne uspešnosti. Potencial igralca ugotovimo tako, da izmerimo ali ocenimo ter na ustrezen način ovrednotimo dejavnike, ki najbolj vplivajo na kakovost igranja. Predstavlja trenutno stopnjo razvitosti tistih sposobnosti, lastnosti, spretnosti, veščin in znanja igralca, ki so temelj za doseganje visoke stopnje uspešnosti v igri. Zgled delnega potenciala igralca imate v podpoglavju 3.2, delnega potenciala posameznih tipov igralcev pa v spodnji preglednici). 55

57 Zgled delnega potenciala posameznih tipov igralcev Vsi igralci Tipi igralcev (povprečja) testi as s min max branilci krilni branilci krila krilni centri centri AV (cm) 195,07 7,42 179,5 212,0 185,8 192,1 197,1 200,9 205,8 AT (kg) 85,42 9,06 66,2 110,0 78,3 85,5 86,4 87,0 94,6 S20 (sek) 3,22 0,13 2,90 3,62 3,13 3,15 3,24 3,30 3,35 DT (pon) 59,5 8, HST (sek) 7,13 0,89 5,4 10,1 6,8 6,7 7,2 7,6 7,6 TTP (sek) 9,66 0,64 8,1 11,3 9,3 9,5 9,7 9,9 10,1 TPS (sek) 11,29 0,62 10,1 13,1 11,0 11,0 11,4 11,7 11,7 VSS (sek) 8,99 0,53 7,9 10,6 8,7 8,9 8,9 9,3 9,5 VRV (sek) ,68 10,2 13,1 11,0 11,5 11,7 11,8 12,2 PPV (sek) 13,02 0,69 11,2 15,2 12,6 13,0 13,2 13,0 13,7 PSE (sek) 8,41 0,70 7,2 10,4 8,0 8,5 8,4 8,8 8,8 Legenda: V vzorcu testov sta dve antropometrični meri (AV telesna višina, AT telesna teža), pet motoričnih testov brez žoge (S20 šprint 20 m, DT dvigi trupa, HST hitro stopanje, TTP cikcak tek in gibanje s prisunskimi koraki, TPS tek, zaustavljanje, skok) in štiri motorične teste z žogo (VSS cikcak vodenje, VRV različna vodenja, PPV vodnje in podaje, PSE izmenične podaje v steno). Motorični testi merijo predvsem hitro moč, agilnost brez in z žogo ter hitrost ponavljajočih gibov z nogami in rokami; as aritmetična sredina, s standardni odklon, min in max najmanjši in najvišji izid.. (Opomba: Opise testov dobite v knjigi: Dežman, B., Erčulj. F. (2004). Kondicijska priprava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za šport.) Rezultati veljajo za 75 mladih košarkarjev, kandidatov za uvrstitev v slovenske državne reprezentance, ki so nastopale na Evropskem prvenstvu za mlajše člane v letih 1994, 1998 in Med njimi je bilo 20 branilcev, 15 visokih branilcev, 16 kril, 13 krilnih centrov in 11 centrov. Igralna mesta so določili njihovi trenerji, glede na to katero igralno vlogo so največ igrali v svojem klubskem moštvu (Dežman, Erčulj, Vučković, 2002). Potencial moštva je sestavljen iz potencialov posameznih tipov igralcev, uigranosti med njimi in nekaterih drugih dejavnikov. Predstavlja trenutno strukturo in potencial posameznih tipov igralcev ter njihovo uigranost. Vrednosti trenutnega potenciala igralca in moštva so precej stabilne. Njihove spremembe so odvisne predvsem od razvoja igralca in moštva ter kakovosti procesa treniranja. Izkoriščenost potenciala v igri je odvisna od več dejavnikov. Največji vpliv na izkoristek potenciala posameznega igralca ima kakovost potenciala nasprotnega igralca (igralcev), njegov način igranja, usklajenost igralne vloge s potencialom igralca in igralne izkušnje. 56

58 Največji vpliv na izkoristek potenciala moštva ima kakovost potenciala nasprotnega moštva, njegov način igranja, usklajenost modela igre moštva z njegovo sestavo in potencialom ter igralne izkušnje. Zgled delnega potenciala prvih petih moštev 1. A SKL v sezoni 1997/98 (Prevodnik, 1998) MOŠTVA IGRALCI 1. Union Olimpija 2. Pivovarn a Laško 3. K.S. Polzela 4. Krka NM 5. Maribor Ovni Igralec A 3,38 Igralec B 4,45 3,35 3,63 2,60 Igralec C 4,23 3,40 3,40 2,28 3,05 Igralec D 4,18 2,88 3,23 3,48 3,13 Branilci (1,2) 4,29 3,21 3,32 3,13 3,04 Igralec E 3,85 Igralec F 4,40 4,18 3,90 3,35 Igralec G 4,23 4,35 3,03 2,95 2,60 Krila (3) 4,32 4,27 3,59 3,15 2,60 Igralec H Igralec I 4,80 3,23 3,58 4,20 2,70 Igralec J 4,38 4,33 3,83 2,40 4,40 Igralec K 4,48 3,05 3,13 4,23 3,33 Centri (4, 5) 4,55 3,54 3,51 3,61 3,48 Moštvo 4,39 3,60 3,49 3,32 3,15 Opomba: kakovost igralcev so ocenili trije trenerji SKL. Skladnost ocen delnega potenciala vseh dvanajstih moštev z njihovo končno uvrstitvijo je bila 0,97. Potencial moštev in pričakovani izidi tekme glede na raven aktiviranja tega potenciala možni izidi A B A B A B A B A B A B A B A B ekipi potencial ekipe A potencial ekipe B Zgleda 1: Ekipa A ima višji potencial (zmožnosti) kot ekipa B. Če ekipa A na tekmi izkoristi več potenciala kot ga lahko ekipa B, bo zmagala. Zgleda 2: Če ekipa A na tekmi izkoristi več potenciala kot ekipa B, ki igra pod svojimi zmožnostmi, bo ekipa A zmagala. Zgled 3: Če ekipa A na tekmi izkoristi toliko potenciala, kot ga lahko ekipa B (maksimalni izkoristek potenciala), bo tekma izenačena, zmagala bo tista ekipa, ki bo imela več zbranosti in športne sreče. To pomeni, da ekipe z nižjim potencialom nimajo možnosti za zmago, če ekipe z višjim potencialom igrajo blizu svojim zmožnosti oziroma nad zmožnostmi tekmeca. Zgleda 4: Če ekipa A na tekmi izkoristi manj potenciala kot ekipa B, bo zmagala ekipa B. 57

59 Zgled 5: Če ekipa A na tekmi izkoristi toliko potenciala, kot ga lahko ekipa B, ki ni izkoristila svojega maksimalnega potenciala, bo tekma izenačena, zmagala bo tista ekipa, ki bo imela več zbranosti in športne sreče. To pomeni, da imajo ekipe z nižjim potencialom vse možnosti za zmago, če igrajo ekipe z višjim potencialom pod svojimi zmožnostmi (če izkoristijo manj svojega potenciala kot nasprotnik zaradi slabe forme ali pristopa do tekmeca). Zato se izplača vedno igrati na zmago, pa čeprav je nasprotnik močnejši. Če igrajo med seboj ekipe z izenačenim potencialom je stvar bolj preprosta. Zmaga tista ekipa, ki je bila na tekmi sposobna izkoristiti več svojega potenciala (njena dnevna forma, ali pristop do tekmeca, je bila višja od tekmečeve). Če je izkoristek potenciala obeh ekip približno enak, bo zmagala ekipa z več zbranosti ali športne sreče. Drevesna struktura dejavnikov uspešnosti v moštveni športni igri NOTRANJI DEJAVNIKI USPEŠNOSTI IGRALCA POTENCIAL IGRALCA I I_ TEMELJNE RAZSEŽNOSTI I I_ zdravstveno stanje I I_ morfološke značilnosti I I I_ vzdolžne I I I_ prečne I I I_ obsegi in masa I I I_ maščobna tolšča I I_ kondicijske sposobnosti I I I_ moč I I I_ hitrost I I I_ vzdržljivost I I I_ gibljivost I I_ koordinacijske sposobnosti I I I_ agilnost I I I_ timing (časovna usklajenost gibanja) I I I_ spo. preoblikovanja gibanja I I I_ preciznost I I_ tehnično znanje I I_ brez žoge I I_ z žogo I I_ RALIZACIJSKE IN I MOBILIZACIJSKE RAZSEŽNOSTI I I_ zaznavne in višje spoznavne I I sposobnosti in taktično znanje I I_ vedenjske lastnosti I I_ mikrosocialno stanje I I_ vrednote in motivi (ambicije) I I_ IGRALNE IZKUŠNJE I_ absolutne I_ v aktualnem tekmovanju NOTRANJI DEJAVNIKI USPEŠNOSTI MOŠTVA POTENCIAL MOŠTVA I I_ STRUKTURA MOŠTVA* I I_ POTENCIAL igralcev tipa A I I I I_ A1 I I I I_ A2 I I I I_ Ax I I_ POTENCIAL igralcev tipa B I I I_ B1 I I I_ B2 I I I_ Bx I I_ POTENCIAL igralcev tipa X I I_ X1 I I_ X2 I I_ X3 I I_ USTREZNOST MODELA TAKTIKE I IGRE V OBRAMBI IN NAPADU I I_ model taktike v napadu I I_ model taktike v obrambi I I_ RAVEN MIKROSOCIALNIH I ODNOSOV IN UIGRANOSTI I I_ raven mikrosocialnih odnosov I I_ uigranost I I_ RAVEN PRIPRAVLJENOSTI NA IGRO NASPROTNEGA MOŠTVA * vsako moštvo ima drugačno strukturo 58

60 ZUNANJI DEJAVNIKI USPEŠNOSTI IGRALCA IN MOŠTVA VPLIV NA IGRALNO USPEŠNOST in na RAZVOJ POTENCIALA igralca in moštva I I_NEPOSREDNI DEJAVNIKI I I_ KAKOVOST TEKMECEV I I_ VODENJE TEKME (trener) I I I_ pripravljenost na tekmo I I I_ ustreznost odločitev I I_ POGOJI TEKMOVANJA I I_ razmere za igro I I_ sojenje sodnikov I I_ vedenje gledalcev I I_ POSREDNI DEJAVNIKI I_ OSNOVNI POGOJI I I_ STROKOVNI KADRI I I I_ potencial I I I_ raven procesa treniranja I I I_ ambicije I I_ MANEDŽERSKI, drugi I I organizacijski in tehnični kadri I I I_ potencial I I I_ raven vodenja in delovanja I I I_ ambicije I I_ STARŠI I I_ socialni status I I_ izobrazba I I_ ambicije I I_ MATERIALNO-TEHNIČNI POGOJI I_ objekti, naprave, rekviziti I_ finančna sredstva SPLOŠNI- DRUŽBENI DEJAVNIKI USPEŠNOSTI MOŠTVENE IGRE VPLIV NA USPEŠNOST MOŠTVENE IGRE I I_ ODNOS DRUŽBE DO MOŠ. IGRE I I_ tradicija I I_ gospodarska uspešnost I I_ medijska zanimivost in pokritost I I_ interes in vlaganje gospodarstva I I_ OSNOVNI POGOJI I I_ število ustreznih športnih objektov I I_ razširjenost v šolah in klubih I I_ kakovost in razširjenost tekmovanj I I_ kakovost delovanja strokovne šp. I zveze in drugih nosilcev moš. igre I I_ RAVEN IZOBRAŽEVANJA IN I ORGANIZIRANOSTI I STROKOVNEGA, I ORGANIZACIJSKEGA in I TEHNIČNEGA KADRA I I_ trenerjev I I_ drugih strokovnjakov I I_ sodnikov I I_ menedžerjev, drugih I organizacijskih in tehničnih kadrov I I_ RAVEN RAZVITOSTI STROKE IN ZNANOSTI I_ razvitost stroke I_ razvitost znanosti pomembno pri mlajših igralcih oziroma moštvih 59

61 2.2.2 Kakovost moštva, tipov igralcev in igralca Grobo uspešnost igranja moštva, tipov igralcev ali igralca, določa raven tekmovanja, v katerem moštvo igra. Natančnejšo uspešnost moštva na tej ravni tekmovanja pa njegov položaj na sklepni lestvici tega tekmovanja oziroma število doseženih točk. Bolj natančno ugotovimo uspešnost ali učinkovitost igranja moštva, tipov igralcev in igralca tako, da ocenimo oziroma izmerimo njihovo kakovost igranja na tekmah ustrezne ravni. Iz teh delnih podatkov (vzrokov) in uteži nato izračunamo, podobno kot pri potencialu moštva, tipov igralcev ali igralca, njihovo delno ali celotno igralno uspešnost ali učinkovitost (posledice). Celotna, delna in posamična igralna uspešnost in učinkovitost Celotna igralna uspešnost in učinkovitost zajemata ocene kakovosti igranja ali izbrane statistične podatke na vseh uradnih tekmah v določenem tekmovanju v tekmovalni sezoni. Delna igralna uspešnost in učinkovitost zajemata ocene kakovosti igranja ali izbrane statistične podatke na uradnih tekmah (tekmovanjih) v delu tekmovalne sezone izbranega tekmovanja. Posamična igralna uspešnost pa oceno uspešnosti igranja ali izbrane statistične podatke na izbrani uradni tekmi. Celotna igralna uspešnost (iu) = iu A + iu B + iu C Delna iu - A Delna iu - B Delna iu - C TEKMOVANJE A TEKMOVANJE B TEKMOVANJE C (evropsko tekmovanje) (regionalno tekmovanje) (državno tekmovanje) I_ prvi del I_ prvi del I_ predtekmovanje I I_ tekma 1 I I_ tekma 1 I I_ tekma 1 I I_ tekma x I I_ tekma x I I_ tekma x I_ drugi del I_ drugi del I_ polfinale I I_ tekma 1 I I_ tekma 1 I I_ tekma 1 I I_ tekma x I I_ tekma x I I_ tekma x I_ končnica I_ končnica I_ finale I_ tekma 1 I_ tekma 1 I_ tekma 1 I_ tekma x I_ tekma x I_ tekma x Igralno uspešnost ali učinkovitost igralcev, tipov igralcev in moštva moramo ocenjevati v okviru izbranega tekmovanja. 60

62 Zgled: KK Union Olimpija tekmuje v treh ligaških tekmovanjih: Euroligi, Jadranski ligi in 1. SKL. Obstaja velika verjetnost, da bo celotna igralna učinkovitost igralcev v Euroligi najnižja, v Jadranski ligi nekoliko višja in najvišja v 1. SKL. Igralna uspešnost in učinkovitost moštva, tipov igralcev ali igralca nista tako stabilni kot njihov potencial. Zelo velik vpliv na njihovo spremenljivost ima potencial nasprotnika in njegov način igranja. Z drugimi besedami, struktura in raven igralne uspešnosti ali učinkovitosti sta v veliki meri odvisni od nasprotnika. Spremenljivost je najmanjša pri najboljših in najslabših moštvih, tipih igralcev ali igralcih, največja pa pri povprečnih. Podatki o igralni uspešnosti in učinkovitosti dajo trenerju celotno oceno ravni delovanja igralca ali moštva na tekmah v določenem časovnem obdobju, oceno stanja njegove igralne pripravljenosti, oceno celotnega vpliva procesa treniranja na igralca ali moštvo, posredno pa oceno ravni izražanja potenciala moštva ali igralca v igri. a) Igralna (tekmovalna, stvarna) uspešnost Igralno uspešnost igralca, tipov igralcev ali moštva ugotavljamo tako, da usposobljen strokovnjak (npr. trener) ali pa skupina neodvisnih strokovnjakov oceni uspešnost igranja po določenih kriterijih. To lahko storijo sintetično ali analitično. Zgled opisnikov in meril za celostno (sintetično) ocenjevanje uspešnosti mladih igralcev ali igralk v košarki (Dežman, 1996) Ocena Opisniki z merili 5 Igralec je v igri ZELO USPEŠEN, tako da pogosto vidno IZSTOPA. Njegova uspešnost na tekmah, je dokaj stabilna. Sposoben je prevzeti odgovornost nase v najtežjih trenutkih tekme in uspešno igrati tudi v starejši starostni kategoriji. 4 Igralec igra ZELO DOBRO in pogosto vidno IZSTOPA. Njegova uspešnost na tekmah, niha nekoliko bolj kot pri igralcu z oceno 5. Sposoben je uspešno igrati tudi v starejši starostni kategoriji. 3 Igralec igra DOBRO, vendar ne tako nadmočno, kot igralca z ocenami 5 in 4. Njegova uspešnost na tekmah tudi bolj niha kot pri omenjenih igralcih. Tudi on je sposoben igrati v starejši starostni kategoriji. 2 Igralec igra SPREJEMLJIVO. V igri je koristen in aktiven, vendar je v igri manj opazen kot prej omenjeni igralci. Njegova uspešnost igranja na tekmah lahko tudi precej niha. 1 Igralec igra na meji koristnosti. V igri je skoraj neopazen in neaktiven. Na osnovi teh opisnikov in meril si ocenjevalec ustvari splošno sodbo o igranju posameznega igralca na tekmi. Ker podrobnosti zanemari so običajno te ocene višje od analitičnih ocen. Žal nam ta ocena ne pove v katerih delih igre je bil igralec uspešen in v katerih ne. Tako ocenjevanje je možno neposredno na tekmi. Podatek pomaga trenerjem pri izbiranju mladih igralcev. 61

63 Če želimo oceniti igralno uspešnost igralcev po izbranem tekmovanju lahko to naredimo na naslednji način. Najprej napišemo v spodnjo preglednico po dva najboljša igralca na tekmovanju za posamezno igralno mesto, ki naj bi dobila oceno 5. Prvi so lahko MVP igralci na tekmovanju. igralci ekipa igralno mesto povprečni čas igranja telesna višina ocena Nato ocenimo igralno uspešnost svojih igralcev po igralnih mestih z oceno od 1 do 5 po naslednjih kriterijih: ocena kriterij 5 Je igralec najvišje ravni v njegovi kategoriji in njegovi igralni vlogi! (Nekaj tovrstnih igralcev je navedenih zgoraj). 4 Je nadpovprečni igralec v njegovi kategoriji in njegovi igralni vlogi. 3 Je povprečni igralec v njegovi kategoriji in njegovi igralni vlogi. 2 Je podpovprečni v njegovi kategoriji in njegovi igralni vlogi. 1 Igralec je še nezanesljiv ali/in neizkušen. Ocenjujemo na sledeč način: V spodnjo preglednico vpišemo svoje igralce v naslednjem zaporedju: branilci organizatorji (1), krilni branilci (2), krila (3), krilni centri (4) in centri (5). Nato jih najprej razvrstimo (rangiramo) po uspešnosti igranja na tekmovanju znotraj posameznega igralnega mesta. Na koncu vpišemo vsakemu ustrezno oceno tako, da vsakega igralca primerjamo z modelnimi igralci v zgornji preglednici. Uporabimo lahko tudi vmesne ocene (npr. 3,5). 62

64 Moštvo: št. igralec igralno mesto povprečni čas igranja telesna višina vrstni red ocena Opomba: Na enak način lahko ocenimo uspešnost igralcev v napadu in obrambi. V tem primeru sestavimo spisek modelnih igralcev za igro v napadu in v obrambi. Zgled opisnikov in meril za analitično ocenjevanje igralne uspešnosti v košarki (prirejeno po Trninić, Dizdar, 2000) OCENA PRIMERNOSTI uteži B K C tip igralca ocena celotne igralne uspešnosti igralca v posamezni igralni vlogi OBRAMBA ocena kakovosti igranja v obrambi RPO raven pritiska v obrambi PO pomaganje v obrambi BL blokiranje meta OS osvajanje žoge SO uspešnost skoka v obrambi NAPAD ocena kakovosti igranja v napadu NŽ nadzor nad žogo AS uspešnost podajanja PŽ prodor z žogo M met z zunanjih mest M met izpod koša PM prosti meti ION izsiljevanje osebnih napak PUB postavljanje uspešnih blokad NIB napad (igra) brez žoge SN uspešnost skakanja v napadu UPN uspešnost v prehodnem napadu Pri analitičnem ocenjevanju oceni vsak ocenjevalec posamezne dele kakovosti igranja z ocenami od 1 do 5. Tako dobimo profil igralne uspešnosti igralcev. Posamezne ocene nato obdelamo na enak način kot pri odločitvenih sistemih. 63

65 Tako ocenjevanje zelo zahtevno in je možno le s pomočjo videoposnetka, ker lahko ocenjevalec oceni toliko parametrov naenkrat le pri enem igralcu. Podatki so zelo primerni za uspešno vodenje procesa treniranja, saj natančno poznamo dobre in šibke lastnosti igralca. Objektivnost ocenjevanja povečamo, če ocene kakovost igranja igralcev več ocenjevalcev (najmanj trije). Za nadaljnjo obdelavo lahko vzamemo povprečje vseh treh ocen ali skupno vrednost položaja igralca na prvi glavni komponenti ocen. b) Igralna (tekmovalna) učinkovitost Igralno učinkovitost igralcev, tipov igralcev ali moštev beležimo s pomočjo košarkarske statistike. Zajema le tisti del igre igralcev, tipov igralcev ali moštev, ki je vezan na njihove neuspešne in uspešne akcije v napadu in obrambi ter nekaj akcij pred tem. Imenujemo jih osnovni kazalci igralne učinkovitosti. Med njimi niso zajete tiste aktivnosti, ki posredno vplivajo na neuspešne in uspešne akcije soigralcev in s tem na igro moštva v celoti (npr. uspešnost vodenja moštva, postavljanje blokad, praznjenje prostora, zapiranje poti do koša, pomoč in prevzemanje v obrambi ). To pomeni, da obsega igralna učinkovitost manj informacij kot ocena igralne uspešnosti. Med tekmo jih zapisujejo po posebnih navodilih za to usposobljeni zapisovalci (statistikarji). Iz osnovnih kazalcev igralne učinkovitosti lahko nato s pomočjo posebnih enačb izračunamo izkoristek metov na koš izkoristek osvojenih žog ter kazalce absolutne ali relativne igralne učinkovitosti v napadu, obrambi in v celoti - izpeljane kazalce igralne učinkovitosti. Zgled temeljnih in izpeljanih kazalcev igralne učinkovitosti v košarki OSNOVNI KAZALCI IU V NAPADU OSNOVNI KAZALCI IU V OBRAMBI Z1 uspešni meti za 2 točki izpod koša SO skoki v obrambi Z2 uspešni meti za 2 točki s srednje raz. SN skoki v napadu Z3 uspešni meti za 3 točke OD odvzete žoge ZP uspešni prosti meti BL blokirane žoge AS asistence ON osebne napake N1 uspešni meti za 2 točki izpod koša PKOS prejeti koši N2 neuspešni meti za 2 točki s srednje raz. DO p dobljene žoge (samo za moštvo) N3 neuspešni meti za 3 točke p - če zapisovalec beleži te NP neuspešni prosti meti akcije IZ DKOS Izgubljene žoge dani koši 64

66 IZKORISTEK METOV Z1P = (Z1/(Z1+N1)) * 100 odstotek zadetih metov za 2 točki izpod koša Z2P = (Z2/(Z2+N2)) * 100 odstotek zadetih metov za 2 točki s srednje razdalje Z3P = (Z3/(Z3+N3)) * 100 odstotek zadetih metov za 3 točke ZPP = (ZP/(ZP+NP)) * 100 odstotek zadetih prostih metov IZKRISTEK OSVOJENIH ŽOG ISN = (SN/(N1+N2+N3+NP/4)) * 100 izkoristek skokov v napadu ISO = (SO/(N1n+N2n+N3n+NPn/4)) * 100 izkoristek skokov v obrambi IOS = (OD/IZGn)*100 izkoristek odvzetih žog IDO p = (DO p /IZGn)*100 izkoristek dobljenih žog (samo za moštvo) n nasprotnik; p samo v primeru, če zapisovalec beleži te akcije IZPELJANI KAZALCI DELNE IN CELOTNE IU MOŠTVA ANA = DKOS + AS/2 kazalec absolutne učinkovitosti v napadu AOB = (SO + SN + OD + BL/2) AIG RNA = ANA + AOB =((ANA/(ANA+N2*2+N3*3+NP+IZ))*1 00 ROB = ((AOB/(AOB + PKOS)) * 100 RIG = RNA + ROB kazalec absolutne učinkovitosti v obrambi kazalec absolutne igralne učinkovitosti na tekmi kazalec relativne učinkovitosti v napadu kazalec relativne učinkovitosti v obrambi kazalec relativne igralne učinkovitosti na tekmi Temeljni in izpeljani kazalci igralne učinkovitosti so lahko absolutni ali relativni. Absolutni nam dajo podatek o številu izvedenih akcijah v napadu, obrambi ali celoti. Relativni nam povedo, kakšen je odnos med izbranimi uspešnimi akcijami ter uspešnimi in neuspešnimi tovrstnimi akcijami v napadu, obrambi ali celoti (npr: izkoristek metov in osvojenih žog in kazalci relativne igralne učinkovitosti). Izidi v izbranih kazalcih igralne učinkovitosti kažejo posebnosti v igri posameznih igralcev, tipov igralcev ali moštev. Pri primerjanju teh izidov pa žal nastopa vrsta težav, ki otežuje njihovo razlago. Najmanj težav imamo kadar primerjamo igralno učinkovitost moštev, nekoliko več pri primerjanju igralne učinkovitosti različnih tipov igralcev in največ pri primerjanju igralne učinkovitosti igralcev. 65

67 Pri moštvih je število izvedenih absolutnih temeljnih in izpeljanih kazalcev igralne učinkovitosti odvisno od števila napadov obeh moštev (moštva, ki igrajo hitro v napadu, bodo izvedla več napadov in imele višje vrednosti v omenjenih spremenljivkah). Pri posameznih tipih igralcev ali posameznih igralcih je število izvedb posameznih kazalcev dodatno odvisno od časa igranja igralcev (igralci, ki igrajo dalj časa, bodo imeli višje vrednosti v večini temeljnih in izpeljanih kazalcev). Zaradi prej navedenega moramo biti zelo pazljivi pri razlaganju izidov v omenjenih kazalcih. Priporočljivo je, da si pri tem pomagamo tudi z izidi v relativnih kazalcih igralne učinkovitosti, ki so manj občutljive na omenjene težave, imajo pa nekatere druge slabosti. Kljub omenjenim težavam pa lahko s pomočjo izidov v teh kazalcih ugotovimo kakšne so posebnosti v igri izbranega moštva, izbranega tipa igralcev ali igralca. Te so namreč povezane s sestavo moštva in z izbranim modelom igre moštva oziroma z igralno vlogo in značilnostmi izbranega tipa igralcev ali igralca. Zgled profila igralne učinkovitosti treh tipov igralcev v napadu in obrambi, če bi bil njihov čas igranja izenačen V vzorcu je bilo 144 igralcev dvanajstih državnih reprezentanc, ki so nastopile na Evropskem prvenstvu U 20 leta 2004 v Litvi. Pri razvrščanju igralcev v tri glavne tipe branilce, krila in centre smo upoštevali njihova igralna mesta, ki smo jih dobili v spisku igralcev za posamezno državno reprezentanco (Dežman, Trninić, 2005). Število posameznih tipov igralcev in podatki o njihovi telesni višini (TV): Igralno mesto št. TV Min Max B (branilci) ,0 186,0 195,0 K (krila) ,8 197,0 204,0 C (centri) ,3 204,0 214,0 vsi ,7 186,0 214,0 Napad Z 2 M 2 Z 3 M 3 Z P M P IZ A S B K C Legenda: Z2 zadeti meti za dve točki, M2 meti za dve točki, Z3 zadeti meti za tri točke, M3 meti za tri točke, ZP zadeti prosti meti, MP prosti meti, IZ izgubljene žoge, AS asistenc. 66

68 Obramba B K C 2 0 S O S N O D B L O N Legenda: SO skok obrambi, SN skok v napadu, OD odvzete žoge, BL blokirani meti, ON osebne napake. V grafikonih lahko opazimo razlike v posameznih statističnih kazalcih med osnovnimi tipi igralcev. Razlike so pogojene z različnimi potenciali in igralnimi vlogami različnih tipov igralcev. Zgled analize igralne učinkovitosti moštev Analizirali smo igro štirih državnih reprezentanc, ki so nastopile na svetovnem prvenstvu za člane na Japonskem. Tekmovanje je trajalo od 9.8. do Reprezentance Španije, Grčije in ZDA so osvojile prva tri mesta, reprezentanca Slovenije pa je bila uvrščena v skupino ekip, ki so se uvrstile od 9. do 16. mesta. Prve tri ekipe so igrale 9 tekem, četrta pa 6. (Dežman, 2007) Število posameznih tipov igralcev v posamezni ekipi in njihova povprečna telesna višina ekipa Španija Grčija ZDA Slovenija SP06 ig. mesta št. višina št. višina št. višina št. višina višina branilci 6 191, , , ,6 190,4 krila 2 203, , , ,5 200,5 centri 4 209, , , ,8 208,0 ekipe , , , ,9 199,7 Razlike med ekipami v osnovnih kazalcih igralne učinkovitosti v napadu in v odstotkih zadevanja koša ekipa min z2 m2 p2 z3 m3 p3 zp zm pp iz Španija 200,0 22,0 38,7 56,7 8,2 22,0 38,6 19,9 28,0 69,9 14,1 Grčija 202,8 21,3 38,1 55,9 6,2 18,9 33,6 18,7 26,7 69,8 13,9 ZDA 200,0 28,0 48,7 57,9 9,1 24,7 38,5 20,2 30,3 66,9 10,8 Slovenija 200,0 22,5 46,8 48,1 8,5 19,0 44,7 15,8 23,3 67,9 16,2 SP06 *202,0 20,2 40,8 49,7 7,6 22,1 34,5 15,1 22,3 67,6 15,5 Legenda: min čas igranja (povprečje na tekmo), * povprečno število minut igranja je pri vseh ekipah, ki so igralne na SP06, višje od 200, ker se je nekaj tekem končalo po podaljških; z2, m2, p2 zadeti, vrženi meti za dve točki in njihov odstotek zadevanja, z3, m3, p3 zadeti, vrženi meti za tri točke in njihov odstotek zadevanja, zp, mp, pp zadeti, vrženi prosti meti in njihov odstotek zadevanja, iz izgubljene; SP06 povprečni izidi vseh ekip na prvenstvu 67

69 Razlike med ekipami v osnovnih kazalcih igralne učinkovitosti v obrambi ekipa sn so od Španija 9,0 26,1 9,8 Grčija 8,2 18,8 10,1 ZDA 13,1 23,2 10,8 Slovenija 12,2 23,3 7,3 sp06 10,2 23,0 7,8 Legenda: sn, so, sk skoki v napadu, obrambi in skupaj; od odvzete žoge (povprečja na tekmo); SP06 povprečni izidi vseh ekip na prvenstvu Razlike med ekipami v izpeljanih kazalcih igralne učinkovitosti ekipa stna stob kna rna kob rob Španija 88,8 87,3 88,6 50,1 66,6 61,8 Grčija 84,2 86,2 80,0 47,4 71,4 58,5 ZDA 99,3 93,7 103,6 52,3 83,1 55,5 Slovenija 93,7 88,9 86,3 46,0 87,2 51,2 Sig F 0,002 0,207 0,003 0,250 0,012 0,028 SP06 89,6 88,9 78,4 43,8 78,9 55,9 Legenda: kna povprečno število košev v napadu, kob povprečno število košev v obrambi, stna povprečno število napadov, stob povprečno število obramb, rna odstotek uspešnih napadov, rob odstotek uspešnih obramb; SP06 povprečni izidi vseh ekip na prvenstvu. Izsledki kažejo kar precejšne razlike med igro najboljših treh reprezentanc svetovnega prvenstva na Japonskem in slovensko reprezentanco. Res je tudi, da so tudi med prvimi tremi reprezentancami določene razlike, kar pomeni, da lahko ekipe kakovosten izid dosežejo na različne načine. Z gotovostjo pa lahko trdimo naslednje: a) Najvišja mesta lahko dosežejo reprezentance, ki igrajo zelo učinkovito v obrambi in solidno v napadu (Španija, Grčija) ali zelo učinkovito v napadu in solidno v obrambi (ZDA). b) Učinkovita obramba je temelj stabilne in učinkovite igre ekip v posamezni četrtini tekme in na celotni tekmi. c) Učinkovita igra v napadu po globini (pod košem), ob vsaj povprečni učinkovitosti igranja po širini (od daleč), povprečni učinkovitosti zadevanja prostih metov in podpovprečem številu izgubljenih žog, je temelj stabilne in učinkovite igre v napadu. Napad slovenske reprezenance je bil soliden. Igralci so veliko igrali po globini (tudi zaradi tega, ker so uspešno skakali za odbitimi žogami), vendar je bila učinkovitost te igre povprečna. Po širini so igrali manj, a bili pri tem nadpovprečno učinkoviti. Izgubili so tudi nadpovprečno veliko žog. Slabši del slovenske reprezentance je bila obramba, saj so prejeli nadpovprečno veliko košev. Enaka je bila tudi učinkovitost branjenja lastnega koša. Zaradi slabe obrambe so tudi zelo nihali v uspešnosti igranja, tako po četrtinah kot na tekmah. 68

70 Orientacijske referenčne vrednosti temeljnih kazalcev igralne učinkovitosti za vse štiri starostne kategorije moških in ženskih reprezentanc (Dežman, 2012) Aritmetične sredine lahko uporabimo pri oblikovanju profilov igralne učinkovitosti izbranih moških in ženskih ekip v napadu in obrambi (v izbrani starostni kategoriji). Iz profila lahko razberemo v katerih kazalcih igralne učinkovitosti v napadu in obrambi je bila ekipa nadpovprečna, povprečna ali podpovprečna. Standardne odklone lahko uporabimo, če želimo stvarne vrednosti kazalcev igralne učinkovitosti pretvoriti v standardizirane. Aritmetične sredine in standardni odkloni kazalcev igralne učinkovitosti v napadu in obrambi moških reprezentanc napad Z2 N2 P2 Z3 N3 P3 Z1 N1 P1 AS IZ KNA MCL 18,7 1 19,4 49,1 7,1 14,8 32,2 15,9 7,3 68,1 11,4 15,7 74,5 2,09 2 2,71 3,76 1,91 3,28 5,44 4,75 1,92 6,92 1,86 1,82 7,43 M20 19,2 21,0 47,9 5,9 13,4 30,5 13,5 7,2 65,2 10,9 16,2 68,8 2,26 3,29 5,12 1,20 2,56 4,40 2,99 1,64 4,87 1,36 2,55 6,34 M18 21,1 21,9 49,0 6,1 13,9 30,5 14,2 7,8 64,5 11,9 16,3 74,3 2,66 2,62 3,65 1,57 3,38 5,03 2,14 1,76 6,68 1,78 1,74 5,88 M16 20,9 24,6 45,9 5,4 12,4 30,2 13,3 8,1 62,1 7,0 16,2 71,1 3,42 3,60 5,08 1,63 2,80 4,68 2,89 2,05 5,55 1,71 1,80 7,78 Legenda: 1 aritmetične sredine; 2 standardni odkloni; Z1,2 in 3 zadeti meti; N1, 2 in 3 zgrešeni meti; AS asistence; IZ izgubljene žoge; KNA dani koši obramba SN SO OD BL ON STN MCL 10,0 1 24,4 8,7 2,6 23,8 87,5 2,42 2 3,90 2,41 1,09 3,21 4,65 M20 12,0 25,2 8,9 3,3 20,3 86,3 2,13 2,69 1,78 1,58 2,02 3,66 M18 12,6 25,1 9,1 2,6 21,3 90,5 1,59 2,70 1,91 1,26 1,74 2,76 M16 11,3 25,1 10,9 3,4 20,5 90,3 1,78 2,41 2,08 1,50 3,20 3,86 Legenda: SN, SO skoki v napadu in obrambi; OD odvzete žoge; BL blokirani meti; ON osebne napake; STN število napadov Aritmetične sredine in standardni odkloni kazalcev igralne učinkovitosti v obrambi in napadu ženskih reprezentanc napad Z2 N2 P2 Z3 N3 P3 Z1 N1 P1 AS IZ KNA ZCL 20,2 1 26,5 43,3 5,5 11,6 32,3 11,1 4,3 71,8 13,3 15,3 68,2 2,72 2 3,42 4,00 1,68 2,87 8,13 2,35 1,37 7,40 2,42 2,38 6,70 Z20 19,1 27,8 40,8 4,8 11,6 29,7 14,3 7,7 65,0 10,7 17,3 66,4 2,36 2,98 3,50 1,22 2,73 6,82 2,41 1,62 4,01 1,92 2,80 7,28 Z18 19,7 27,3 41,8 4,6 11,8 27,7 13,0 6,4 67,1 11,0 17,1 65,5 3,32 2,85 4,49 1,50 2,89 4,62 1,75 1,55 5,78 2,07 2,52 6,16 Z16 19,3 29,6 39,4 4,1 12,6 23,7 12,9 9,1 58,9 11,6 21,0 63,3 3,30 3,88 4,48 1,57 2,19 4,98 2,31 2,17 3,53 1,63 2,22 7,12 Legenda: 1 aritmetične sredine; 2 standardni odkloni 69

71 obramba SN SO OD BL ON STN ZCL 10,2 1 24,6 9,9 2,8 17,3 86,9 2,12 2 2,97 1,38 1,54 2,73 4,60 Z20 12,1 26,4 11,4 3,1 20,5 91,7 2,49 3,08 2,39 1,77 2,42 4,74 Z18 12,1 24,9 13,0 2,8 18,3 90,4 2,66 2,00 2,03 0,93 2,24 4,30 Z16 13,8 26,1 13,1 3,2 19,4 97,9 3,49 2,38 2,42 1,05 2,13 5,56 Zgled profilov kazalcev igralne učinkovitosti dveh ženskih reprezentanc na finalni tekmi SP za članice leta 2010 (ZDA : Češka 89 : 69). Profil temeljnih kazalcev igralne učinkovitosti obeh reprezentanc v napadu. 35,0 30,0 25,0 20,0 15,0 ZDA ČEŠ ax 10,0 5,0 0,0 Z2 N2 Z3 N3 Z1 N1 AS IZ ZDA 25,0 30,0 6,0 10,0 21,0 5,0 10,0 12,0 ČEŠ 24,0 22,0 5,0 10,0 6,0 2,0 13,0 20,0 ax 20,2 26,5 5,5 11,6 11,1 4,3 13,3 15,3 Legenda: Z1,2 in 3 zadeti meti; N1, 2 in 3 zgrešeni meti; AS asistence; IZ izgubljene žoge; ax povprečne vrednosti na SP za članice leta 2010 Profil izpeljanih kazalcev igralne učinkovitosti obeh reprezentanc v napadu. 120,0 100,0 80,0 60,0 40,0 ZDA ČEŠ ax 20,0 0,0 P2 P3 P1 KNA STN ZDA 45,5 37,5 80,8 89,0 96,0 ČEŠ 52,2 33,3 75,0 69,0 85,0 ax 43,3 32,3 71,8 68,2 86,9 Legenda: P1, 2 in 3 odstotki zadevanja; KNA dani koši; STN št. napadov; ax povprečne vrednosti na SP za članice leta

72 Profil kazalcev igralne učinkovitosti obeh reprezentanc v obrambi 30,0 25,0 20,0 15,0 10,0 ZDA ČEŠ ax 5,0 0,0 SN SO OD BL ON ZDA 19,0 24,0 13,0 2,0 13,0 ČEŠ 8,0 21,0 4,0 3,0 19,0 ax 10,21 24,6 9,9 2,8 17,3 Legenda: SN, SO skoki v napadu in obrambi; OD odvzete žoge; BL blokirani meti; ON osebne napake; ax povprečne vrednosti na SP za članice leta 2010 Zgled profilov kazalcev igralne učinkovitosti prvih dveh reprezentanc na SP za člane leta 2010 (ZDA in Turčija - povprečne vrednosti na tekmo). Profil temeljnih kazalcev igralne učinkovitosti obeh reprezentanc v napadu 30,0 25,0 20,0 15,0 10,0 ZDA TUR ax 5,0 0,0 Z2 N2 Z3 N3 Z1 N1 AS IZ ZDA 23,9 18,2 10,2 16,3 14,3 5,2 18,2 12,0 TUR 18,8 16,3 9,7 12,9 14,6 9,7 16,6 11,7 ax 18,7 19,4 7,1 14,8 15,9 7,3 11,4 15,7 Legenda: Z1,2 in 3 zadeti meti; N1, 2 in 3 zgrešeni meti; AS asistence; IZ izgubljene žoge; ax povprečne vrednosti na SP za člane leta

73 Profil izpeljanih kazalcev igralne učinkovitosti obeh reprezentanc v napadu 100,0 80,0 60,0 40,0 20,0 ZDA TUR ax 0,0 P2 P3 P1 KNA ZDA 56,7 38,5 73,3 92,8 TUR 53,5 42,9 60,1 81,1 ax 49,1 32,2 68,1 74,5 Legenda: P1, 2 in 3 odstotki zadevanja; KNA dani koši; ax povprečne vrednosti na SP za člane leta 2010 Profil kazalcev igralne učinkovitosti obeh reprezentanc v obrambi 100,0 80,0 60,0 40,0 ZDA TUR ax 20,0 0,0 SN SO OD BL ON STN ZDA 13,0 28,7 10,4 4,0 19,0 90,4 TUR 9,4 26,8 8,1 3,4 17,9 81,4 ax 10,0 24,4 8,7 2,6 23,8 87,5 Legenda: SN, SO skoki v napadu in obrambi; OD odvzete žoge; BL blokirani meti; ON osebne napake; STN število napadov, ax povprečne vrednosti na SP za člane leta

74 3 ŠPORTNO USMERJANJE IN IZBIRANJE Usmerjanje in izbiranje sta postopka, ki omogočata, da iz množice otrok izberemo tiste, ki so najprimernejši za igranje določene moštvene igre, med njimi pa tiste, ki so v njej najuspešnejši. Kakovostno usmerjanje in selekcioniranje je poleg kakovostnega procesa treniranja temelj za doseganje kakovostnih dosežkov. 3.1 Usmerjanje (razvrščanje, orientacija) Poznamo usmerjanje otrok v ustrezen šport (moštveno igro) in usmerjanje igralcev v ustrezno igralno vlogo. a) Usmerjanje otrok v njim ustrezno šport, je postopek odkrivanja gibalno sposobnih otrok in njihovo razvrščanje v skupine, ki se med seboj ločijo po tistih bistvenih lastnostih, po katerih se ločijo med seboj posamezni športi. Po usmerjanju, začnemo z njimi tudi prvo fazo SPECIALNEGA procesa treniranja, značilnega za določen šport. b) Usmerjanje igralcev v njim ustrezno igralno vlogo, je postopek odkrivanja posebnih lastnosti mladih igralcev in njihovo razvrščanja v skupine, ki se med seboj ločijo po tistih bistvenih lastnostih, po katerih se ločijo med seboj posamezni tipi igralcev. Hkrati začnemo z drugo fazo SPECIALNEGA procesa treniranja, značilnega za določeno igralno vlogo. V obeh primerih gre predvsem za ugotavljanje PRIMERNOSTI za ukvarjanje z določenim športom oziroma za igranje določene igralne vloge, manj pa za ugotavljanje, kateri od teh otrok oziroma mladih igralcev bo v določenem športu oziroma igralni vlogi uspešnejši. Ker s postopki usmerjanja v določen šport tudi razvrstimo otroke po PRIMERNOSTI za ta šport oziroma igralno vlogo, imajo lahko tudi določeno prognostično vrednost (na temelju teh rezultatov bi lahko opravili prvi izbor). otrok športna igra košarka nogomet odbojka rokomet A 4, B C D primernost za posamezno športno igro (usmerjanje) perspektivnost v posamezni športni igri (selekcioniranje) Opomba: Usmerjanje otrok v za njih primeren šport, je zgolj teoretično. V praksi si športi konkurirajo in poskušajo drug drugemu že zelo zgodaj jemati potencialne talente, ne glede na posledice za otroka (kdor prej pride, prej melje). V tem primeru ne govorimo o usmerjanju v določen šport, temveč kar o prvem izboru. 73

75 Vendar moramo biti pri tem previdni, ker zajemajo baterije testov za usmerjanje v športe premalo specialnih dejavnikov, ki vplivajo na uspeh v igri! Bolj primerno je, da vključimo v proces treniranja moštvene igre vse zanjo primerne otroke, prvi izbor pa opravimo po vsaj enoletnem treningu s specialno baterijo testov. V košarki je cilj zadevanja nad igralci, zato se veliko akcij dogaja nad tlemi. Ravno zaradi tega ima visok igralec prednost pred nižjim v lovljenju visokih žog, skoku za žogo, metu na koš in pri blokiranju metov. Telesna višina kakovostih košarkarjev se nahaja med dvema in petimi standardnimi odkloni splošne moške populacije, pri kakovostnih košarkaricah pa med eno in petimi standardnimi odkloni splošne ženske populacije iste starosti v Sloveniji. Ker je telesna višina v največji meri dedno pogojena, je pomembna tudi pri usmerjanju (ali prvem izboru) otrok v košarko. Telesna višina košarkarjev različne starosti in kakovosti starost/ ig. mesto beki krila centri vsi uvrstitev SLO kadeti b 195 k 200 c 194 SLO kadeti EP YU kadeti B 200 K 208 C EP SLO mladinci EP EP xa mladinci HRV mladinci EP JUG mladinci SP SLO ml. člani EP EP xa ml člani GRČ ml. člani EP SLO člani EP JUG člani OI JUG člani SP Legenda: v celoti je potemnjen primerjalni letnik (glejte tabelo s telesno višino učencev različne starosti), EP - evropsko prvenstvo, SP - svetovno prvenstvo, OI - olimpijske igre, SLO - slovenska reprezentanca, YU - nekdanja jugoslovanska reprezentanca, B,b - branilci, K,k - krila, C,c centri, TEK - tekmovanje Telesna višina učencev različne starosti (Strel, 1986) star. XA P sig ,0-6, ,2 5,2 5, ,6 5,4 6, ,8 5,1 6, ,1 5,3+ 7, ,4 6,3+ 8, ,3 6,9++ 8, ,0 6,7+ 8,2 16* 174,5 4,5 7,3 181,8 189,1b 196,4kB 203,7cK 211,0 C ,8 2,3 7, ,1 1,3 6,5 74

76 Telesna višina košarkaric različne starosti in kakovosti starost/ ig. mesto beki krila centri vse uvrstitev SLO kadetinje b 178 k 182 c 176 SLO kadetinje 1996 YU kadetinje B 186 K 189 C EP SLO mladinke EP EP xa mladinke RUS mladinke EP YU članice OI SLO članice kvalif. ZDA članice SP Legenda: V celoti je potemnjen primerjalni letnik (glejte tabelo s telesno višino učencev različne starosti), EP - evropsko prvenstvo, SP - svetovno prvenstvo, OI - olimpijske igre, SLO - slovenska reprezentanca, YU - nekdanja jugoslovanska reprezentanca, B,b - branilci, K,k - krila, C,c centri; TEK - tekmovanje Telesna višina učenk različne starosti (Strel, 1986) starost XA P sig ,3-5, ,6 5,3 5, ,4 5,8+ 6, ,3 5,8+ 7, ,8 6,5++ 7, ,5 5,7+ 7, ,7 4,2 6, ,6 1,9 5,9 16* 164,6 1,0 5,7 170,3bB 176,0k 181,7c 187,4K 192,9C ,6 1,1 5, ,0 0,3 5,7 XA - povprečje, P - prirastek, sig - standardni odklon + - obdobje najburnejše rasti, * - primerjalni letnik (glejte tabeli s telesno višino košarkarjev in košarkaric), B,b - beki, K,k - krila, C,c - centri 75

77 Število visokih učencev in učenk v posameznem letniku V enem letniku je približno otrok (2013) moškega in ravno toliko ženskega spola. Po verjetnostnem računu lahko pričakujemo v enem letniku naslednje število visokih fantov oziroma deklet: višina xa do 1 sig 1,1 do 2 sig 2,1 do 3 sig nad 3 sig odstotek 34,13 13,59 2,145 0,135 število Verjetnost napovedi končne telesne višine starost dečki deklice 9 let 75,0 80, ,0 84, ,0 88, ,2 92, ,3 96, ,5 98, ,1 99, ,3 99, ,3 100, ,8 100,0 % uspešnih napovedi 76

78 Ugotavljanje telesnega razvoja in rasti otrok (mladih igralcev) Telesna višina je pomemben dejavnik v košarki, zato je pomembno, da dobimo pravočasno podatek o poteku rasti mladih igralcev. Slednje lahko ugotovimo s pomočjo podatkov o telesni višini igralca v njegovem Športno vzgojnem kartonu. Rezultate testiranja, ki so v njegovem športno vzgojnem kartonu, naj mu učitelj športne vzgoje v njegovi osnovni šoli prekopira za zadnjih pet let. Nato naj izračunajo prirastke v telesni višini (npr. prirastek med trinajstim in štirinajstim letom = TV 14 TV 13). S pomočjo trenda prirastkov v posameznem letu, lahko ugotovijo kaj se je z njimi dogajalo v posameznem letu, oziroma v kakšni fazi rasti se nahaja. Zgled: leto A - prirastek (cm) B C Če se prirastki obnašajo kot v primeru A, bo igralec še rasel, vendar precej manj intenzivno kot v preteklih letih. Če se prirastki obnašajo kot v primeru B, obstaja velika verjetnost, da bo igralec še kar precej rasel, ker se krivulja še ni obrnila navzdol (zakasnela rast). Če se prirastki obnašajo tako kot v primeru C, je igralčeva rast v glavnem končana (pospešena rast). Glede trenutnega izkoriščanja svojega potenciala imajo igralci z rastjo C prednosti pred igralci z rastjo B in A. Igralci z rastjo A pa pred igralci z rastjo B. Igralci C so uspešnejši v obdobju, ko drugi še niso končali z rastjo, igralci A in B pa jih običajno prehitijo potem, ko so sami prenehali rasti. V času burne rasti se namreč potencial, ki je skrit v igralcih ne more tako izraziti, kot ob koncu rasti. Košarka vse bolj postaja igra boja za prostor na tleh in v zraku, zato ima velik pomen tudi masa telesa, v kateri pa ne sme biti odvečnega maščobnega tkiva. Prevelika količina maščevja ima namreč negativen vpliv na rezultate v vseh gibanjih, kjer mora igralec premikati svoje telo ali dele telesa v prostoru. Ker sta obe antropometrični meri pod velikim vplivom okolja (prehrane in treninga), imata manjši vpliv na usmerjanje otrok v košarko kot telesna višina. 77

79 Za gibanja košarkarja so značilni skoki z enonožnim in sonožnim odrivom, hitri štarti, pospeševanja, zaustavljanja in spremembe smeri. Pri vseh teh gibanjih imata zelo pomembno vlogo hitra moč nog. Tudi hitrost je v sodobni košarki zelo pomembna, mora pa biti usklajena z igralno situacijo. Igra zajema vse tipe hitrosti: hitrost teka, hitrost ponavljajočih gibov in hitrost enkratnega giba. Vse omenjene gibalne sposobnosti so v večji meri dedno pogojene, zato so primerne za usmerjanje otrok v košarko. Zaradi visoke kompleksnosti gibanj in zadevanja razmeroma majhnega cilja, je pomembna tudi visoka raven koordinacije in natančnosti. Tekma traja 40 minut čiste igre oziroma 100 minut z vsemi prekinitvami. Boljši košarkarji igrajo največkrat od 30 do 40 minut čiste igre. V tem času pretečejo od 4000 do 7000 metrov. Povprečna vrednost pulza na tekmi je okoli 170 ud/ min. To pomeni, da je aktivnost košarkarja na tekmi razmeroma dolga in intenzivna, zato mora imeti košarkar ustrezno razvite aerobne kapacitete. Povprečna maksimalna poraba kisika pri kakovostnih košarkarjih je 60 ml/kg min. Med tekmo izvaja košarkar kratke in hitre gibe in dalj časa trajajoča intenzivna gibanja. Med njimi so krajši in daljši odmori. Zato morajo imeti igralci tudi dobro razvite anaerobne kapacitete alaktatnega in laktatnega tipa. Povprečna vrednost laktata v krvi med igro je 4 mmol/l, pogosto pa se na tekmi dvigne tudi do 8 mmol/l. Računalniško podprt informacijski sistem usmerjanja Pri usmerjanju otrok v izbran šport je pomembno, da upoštevamo le tiste lastnosti, ki so pomembne za uspešnost igranja in so bolj dedno pogojene. Ker se v športu psihosocialne lastnosti izražajo skozi gibanje, predstavljajo temeljne lastnosti za usmerjanje otrok v izbran šport predvsem tiste motorične sposobnosti in mofološke značilnosti, ki so v glavnem dedno pogojene. Novejši način iskanja nadarjenih otrok je zasnovan na metodi EKSPERTNEGA MODELIRANJA. V Sloveniji so bili tovrstni modeli sestavljeni za več športov, kar omogoča pravo usmerjanje (razvrščanje) gibalno nadarjenih otrok v te športne zvrsti oziroma razvrščanje njihove primernosti zanje (Šturm s sodelavci, 1993). 78

80 Zgled uporabnosti omenjenega modela ekspertnega sistema v košarki (Dežman, Leskošek, 1995) Model ekspertnega sistema usmerjanja v košarko je sestavljen iz računalniške lupine in baze znanja. Bazo podatkov tega modela ekspertnega sistema predstavljajo rezultati testov iz športno vzgojnega kartona. Postopek oblikovanja baze znanja je potekal takole: Najprej je bila sestavljena struktura drevesa modela uspešnega košarkarja v prostoru testov iz ŠPORTNEGA KARTONA. Nato so bile določene uteži na vseh delih modela drevesa. Večjo utež so dobili dejavniki, ki bolj vplivajo na uspešnost košarkarja in so predvsem dedno pogojeni. Sledilo je oblikovanje normalizatorjev (norm) v standardizirani obliki za vsak test posebej. Z njimi, povprečji in standardnimi odkloni za otroke enake starosti, pretvori računalnik rezultate posameznih učencev v vrednostne ocene odličen, prav dober, dober in zadosten. Odločitveni model N o r m a l i z a t o r j i Ocena >=4.5 >=3.5 >=2.5 >=1.5 Odločitveno drevo Utež OU odlično prav dobro zadostno dobro USPEŠNOST I I_Antropomet 40.0 I I_AV 25.0 N >=95 >=85 >=70 >=50 I I_Masa 15.0 I I_AT 10.0 N >=95 >=85 >=70 >=50 I I_AKGN 5.0 P >=94 >=70 >=31 >= 7 I_Motorika 60.0 I_Inform_k 25.0 I I_PKLO 3.0 N >=94 >=70 >=31 >= 7 I I_Koordinaci 22.0 I I_POLN 12.0 P >=94 >=70 >=31 >= 7 I I_TAPR 10.0 N >=94 >=70 >=31 >= 7 I_Energi_k 35.0 I_Moč 20.0 I I_ZGIB 3.0 N >=94 >=70 >=31 >= 7 I I_Din_moč 17.0 I I_DT N >=94 >=70 >=31 >= 7 I I_SDM 14.0 N >=94 >=70 >=31 >= 7 I_Hitrost 10.0 I I_T P >=94 >=70 >=31 >= 7 I_Vzdržl 5.0 I_T P >=94 >=70 >=31 >= 7 Legenda: utež odstotek vpliva na uspešnost, OU - odnos z uspehom 79

81 Na levi strani preglednice je prikazana struktura drevesa. Testi so pisani z velikimi črkami, sposobnosti, ki jih ti testi merijo oziroma vozli, pa z malimi črkami. Najvišji vozel predstavlja oceno možnosti učenca za uspeh v košarki. V drugem stolpcu se nahajajo uteži. V tretjem stolpcu je prikazan, za vsakega od testov, odnos z uspešnostjo v košarki. Ta je lahko naraščajoč ali padajoč (linearen) in kombiniran (nelinearen). V preglednici 2 je prikazan izpis rezultatov odločanja za dva najboljša igralca slovenske mladinske reprezentance na mladinskem evropskem prvenstvu v Izraelu (1994). Bila sta izmerjena v 4. razredu, ko sta bila stara 11 let. Na levi strani izpisa je odločitveno drevo. Sledijo surovi rezultati izraženi v originalnih enotah in ocene napovedane (prognostične) uspešnosti za prvega in drugega igralca. V zadnjem stolpcu so poimenovani vsi dejavniki, ki sestavljajo odločitveno drevo. igralec Milič Marko Nesterovič Radoslav starost 11 let Rezul EO Rezul EO USPEŠNOST Prognostična uspešnost I I_Antropomet* Antropometrične značilnosti I I_AV Telesna visina I I_Masa Masa telesa I I_AT Telesna teza I I_AKGN Kozna guba nadlahti I_Motorika Motorične sposobnosti I_Inform_k* Informacijska komponenta I I_PKLO Predklon na klopi I I_Koordinaci Koordinacija I I_POLN Poligon nazaj I I_TAPR Taping z roko I_Energi_k * Energijska komponenta I_Moč Moč I I_ZGIB Vesa v zgibi I I_Din_moč Dinamična moč I I_DT Dviganje trupa I I_SDM Skok v daljino z mesta I_Hitrost Hitrost teka I I_T Sprint 60 m I_Vzdržl Vzdržljivost I_T Tek na 600 m Legenda: EO - ekspertna ocena Iz ekspertih ocen lahko razberemo, da sta oba igralca že, ko sta bila stara 11 let, dosegala nadpovprečne rezultate v testih, ki merijo temeljne motorične sposobnosti in tistih morfoloških merah, ki so pomembne za uspešnost v košarki. Po sprejemu zakona o varovanju osebnih podatkov se morajo vsi uporabniki osebnih podatkov ravnati v skladu s tem zakonom! To pomeni, da mora biti rokovanje s podatki nadarjenih otrok še bolj odgovorno kot pred sprejemom tega zakona! 80

82 Če do tako obdelanih podatkov ne moremo priti, lahko opravimo usmerjanje na več enostavnejših, vendar manj učinkovitih načinov, ki zahtevajo tudi več časa za iskanje za izbrano moštveno igro zanimivih otrok. 1) V dogovoru z ustreznim profesorjem športne vzgoje si ogledamo otroke v izbranih razredih ali pri pouku športne vzgoje. Z motorično sposobnejšimi (in visokimi) navežemo stik. 2) Na različnih igriščih si ogledamo otroke, ki igrajo določeno športno igro. S tistimi, ki imajo smisel za igro navežemo stik. 3) Če srečamo visokega fanta ali dekle na ulici, navežemo z njim stik in ga poskušamo usmeriti v moštveno igro (velja predvsem za košarko, odbojko in delno za rokomet). V vseh primerih, ni dovolj, da se pogovorimo samo z otroki, zelo pomembno je, da se pogovorimo tudi s STARŠI! Če jih bomo znali prepričati, nam bodo v kritičnih trenutkih pomagali. 3.2 Izbiranje (selekcioniranje) IZBIRANJE je proces periodičnega izbora najboljših športnikov na različnih etapah njihovega športnega izpopolnjevanja. Predstavlja pedagoški proces, ki je tesno povezan z obema fazama specialnega procesa treniranja. Poteka v najmanj dveh stopnjah. Na PRVI STOPNJI je proces selekcioniranja nadgradnja procesa usmerjanja otrok v ustrezno šport. Z njim izločimo iz skupine otrok, ki so bili usmerjeni v določen šport tiste, ki so v njej uspešnejši. Povezan je s prvo fazo specialnega procesa treniranja (tistim, ki je značilen za določen šport). Na DRUGI STOPNJI je proces selekcioniranja nadgradnja procesa usmerjanja mladih igralcev v ustrezno igralno vlogo. Z njim izločimo iz skupine mladih igralcev, ki so bili usmerjeni v določeno igralno vlogo tiste, ki so v njej uspešnejši. Povezan je z drugo fazo specialnega procesa treniranja (tistim, ki je značilen za določen tip igralca). Izločene igralce usmerimo v druga moštva, v katerih izbirni kriteriji niso tako strogi, v druge dejavnosti (med sodnike, organizatorje, pomočnike trenerjev) ali v drug šport. 81

83 igralec igralna branilec krilo center vloga A 2 3,5 4 B C D primernost za posamezno igralno vlogo (usmerjanje) perspektivnost v posamezni igralni vlogi (selekcioniranje) Kriteriji za izbor so lahko različni. Najpomembnejši in najpogostejši kriterij je kakovost igranja, vendar pri mlajših ali manj izkušenih obetavnih (perspektivnih) igralcih, ne more biti edini. Ti igralci namreč nekaterih svojih zmožnosti, zaradi mladosti ali pomanjkanja tekmovalnih izkušenj, v celoti še ne morejo izraziti na tekmah! Pri izboru perspektivnih igralcev naj bi trener upošteval predvsem dejavnike njihovega potenciala in trendov njihovega razvoja. Pri tem si lahko trenerji pomagajo z modelom odločitvenega sistema potencialne uspešnosti za določeno športno igro. 82

84 Računalniško podprt sistem selekcioniranja igralcev V naslednji preglednici so prikazani rezultati delne potencialne uspešnosti dveh branilcev slovenske mladinske košarkarske reprezentance, ki je osvojila na mladinskem evropskem prvenstvu v Izraelu (1994) sedmo mesto. Delni potencial in igralna uspešnost dveh branilcev mladinske košarkarske reprezentance Slovenije igralec igralno mesto Milič branilec Hafnar branilec uspešnost na EP Utež tekmovalna uspešnost na EP 1994 POTENCIAL potencial igralca I_MorfZnac morfološke dimenzije I I_VzdRaz vzdolžne dimenzije I I I_AV telesna višina I I I_ADV dosežna višina I_ObsegMasa obseg in masa telesa I I I_Obsegi obsegi telesa I I I I_AONL obseg nadlahti I I I I_AOSL obseg stegna I I I_Masa masa telesa I I I_AT telesna teža I I I_ATAV razmerje AT/AV I I_MastTkivo mastno tkivo I I_AKGN kožna guba nadlahti I I_AKGH kožna guba hrbta I_KondSpos kondicijske sposobnosti I I_HitraMoc hitra moč I I I_VOS višina odriva I I I_S sprint 20-m I I I_SZS suvanje žoge I I_Hitrost hitrost I I I_HST hitro stopanje I I_Vzdržlji vzdržljivost I I_T tek na 800-m I I_C minutni tek I_TehKoor tehnika in koordinacija I_BrezŽoge gibanja brez žoge I I_TSS tek s spremembami smeri I I_TTP tek-prisunski koraki-tek I I_TPS tek-prisunski koraki-skok I_ZŽogo gibanja z žogo I_HitrVod hitro vodenje I I_VSS vodenje s spremembami smeri I I_VRV različno vodenje I I_PPV vodenje, podaja I_HitrPod hitre podaje I_PSE izmenične podaje Legenda: Na levi strani tabele je predstavljena struktura odločitvenega drevesa delnega potenciala košarkarja. V drugi koloni so uteži. V srednji koloni se nahajajo pretvorjeni izidi v testih obeh igralcev v ocene od 1 do 5. Na desni strani so imenovani vsi deli modela delnega potenciala košarkarja. 83

85 Ocene posameznega igralca začnemo analizirati pri deblu drevesa (morfološko- motoričnemu potencialu igralca). Nato preidemo na njegove debelejše veje (ocene morfoloških, kondicijskih, in koordinacijsko-tehničnih razsežnosti) in preko tanjših vej do njegovih listov (ocen izidov v testih). V našem primeru sta obe oceni potenciala igralcev enaki ocenam igralne uspešnosti, kar je igra slučaja in hkrati stvarnost. Izsledki dosedanjih raziskav namreč kažejo, da dosegajo kakovostni igralci največkrat visoko skladnost med obema ocenama. To pomeni, da sta znala oba igralca svoj morfološko-motorični potencial dobro izkoristiti v igri. Iz rezultatov delne potencialne uspešnosti obeh igralcev lahko ugotovimo, da je dosegel nekoliko boljše izide Milič. Ta igralec je imel bolj izraženo mezomorfno morfološko komponento (poudarjeno razvito mišično tkivo), hkrati ali pa prav zaradi tega, je ima tudi energijsko komponento gibanja na izredno visoki ravni. Slednja mu je, ob visoko izraženi informacijski komponenti gibanja, omogočala visoko raven uspešnosti v igri. Zaradi vseh navedenih značilnosti je lahko učinkovito igral v obrambi, uspešno prodiral in igral pod košem (uspešen je bil v kontaktni igri). Hafnar je imel bolj izraženo ektomorfno morfološko komponento (poudarjene vzdolžne mere) in slabše izraženo mezomorfno morfološko komponento. Ravno zaradi tega je dosegel v testih moči slabše izide kot Milič, je bil pa hiter. V gibanjih brez žoge, kjer prevladuje energijska komponenta gibanja, je bil nekoliko slabši od Miliča, boljše izide pa je dosegel v gibanjih z žogo. Njegov način igranja je ustrezal zgornjim ugotovitvam. Igralec je bil hiter in koordiniran. Zelo uspešen je bil v preigravanjih, manj učinkovit pa je v igri v obrambi in v kontaktni igri. Kot vidimo, lahko iz višine ocen posameznih igralcev na vseh ravneh drevesa delnega potenciala ugotovimo, kje so prednosti in slabosti posameznega igralca, na kakšen način lahko nadomesti (kompenzira) slabosti v določenih dejavnikih te uspešnosti, in kakšne so njegove specifičnosti v strukturi delne potencialne uspešnosti. Profil razvitosti (usvojenosti) pomembnejših lastnosti, značilnosti, sposobnosti in znanj Ustrezne morfološke značilnosti in gibalne sposobnosti (osnovne in specialne) predstavljajo temelj nadarjenosti, vendar samo to ni dovolj. V nadaljevanju je navedenih nekaj značilnosti po katerih prepoznamo nadarjene igralce: 84

86 Igralca (igralko) primerjajte z reprezentanti v njegovi starostni kategoriji, ki igrajo enako igralno vlogo! Ocenite z ocenami od 1 do 5: 5 odlično (zelo visoko), 4 zelo dobro (visoko), 3 dobro (srednje), 2 slabo (nizko), 1 zelo slabo (zelo nizko). 6. Ocena kakovosti * Leto Zdravstveno stanje Občutljivost na bolezni in poškodbe Zdravstvene kontraindikacije za ukvarjanje z vrhunsko košarko (kratko opiši): Ustreznost telesne zgradbe (konstitucije) Raven razvitosti motoričnih (gibalnih) sposobnosti Tehnično znanje - univerzalno Tehnično znanje - specialno Taktično znanje - univerzalno Taktično znanje - specialno Kolektivnost, kooperativnost (nesebičnost, tolerantnost) Družabnost (odprtost, komunikativnost) Vztrajnost (upornost, nepopustljivost) Težnja po izpopolnjevanju, delavnost (storilnostna motivacija) Samodisciplina (rednost brez zunanje prisile) Zanesljivost v izvajanju dogovorjenih nalog Pozitivna ocena svoje samopodobe (samozavest) Prevzem odgovornosti v kritičnih situacijah Neodvisnost, samostojnost, zrelost Raven uživanja v igri (koliko mu pomeni igranje košarke) Raven tekmovalnosti (zmagovalna mentaliteta, bojevitost, pogum) Košarkarske ambicije (raven notranje motivacije uspeti v košarki) Reprezentančne ambicije (nastopanje v SLO reprezentanci) Igralne izkušnje v kakovostnih ekipah Ocena trenutne kakovosti Ocena perspektivnosti Slabe navade (razvade) kratko opiši: *Opomba: zaradi slabšega poznavanja igralca je prva ocena prognostična, v naslednjih letih pa stvarna. 85

87 Zgled ocen pogojev treniranja in perspektivnosti košarkarjev košarkaric s posebnim statusom (izpolni klubski trener pri katerem bo treniral ali trenira) 1. Osebni podatki in podatki o klubu iz katerega prihaja Spol: moški - ženski Priimek in ime: Datum rojstva: Telesna višina: Telesna teža: Leto začetka rednega treniranja ali staž treniranja: Aktualno državljanstvo: Aktualno košarkarsko državljanstvo: Klub iz katerega prihaja: Najvišji rang tekmovanja članov tega kluba: Tekmovalna kategorija ** ekipe v kateri je igral: U14, U16(17), U18(19) Igralna vloga (mesto) v tej ekipi: 1B 2KB - 3K - 4KC - 5C Status reprezentanta države starostna kategorija: da - ne U14 - U16 - U18 Igralna vloga (mesto) v reprezentanci: 1B 2KB - 3K - 4KC - 5C Kakovostni rang igralca v reprezentanci (od 1 do (sodeč po statističnih 12): podatkih) Dosedanja izobrazba: osnovna, srednja Katero šolo je obiskoval v svoji državi: Dosedanja uspešnost v šoli (ocena od 1 do 5): 1 B (branilec organizator); 2 KB (krilni branilec); 3 K (krilo); 4 KC (krilni center); 5 C (center) 2. Podatki o klubu in ekipi v katera prihaja Leto Košarkarski klub: Najvišji rang tekmovanja članov: Tekmovalna kategorija** ekipe v kateri bo igral (igra): Rang tekmovanja te ekipe: Število igralcev s posebnim statusom v ekipi: Pogoji treniranja ekipe (ocena od 1 do 5): Igralna vloga (mesto) v ekipi: 1B - 2KB - 3K - 4KC - 5C Kakovostni rang igralca v ekipi (od 1 do 12): Ocena igre v ekipi: a) napad (ocena od 1 do 5): b) obramba (ocena od 1 do 5): 3. Pogoji treniranja in igranja v ekipi Leto Št. kolektivnih treningov tedensko: Št. individualnih treningov tedensko: Povprečno št. minut v igri na prvenstveni tekmi: Licenca trenerja: A - B - C Status trenerja: P profesionalec, A - amater 86

88 4. Vzgoja Leto Stanuje: 1 pri starših, 2 pri sorodnikih, 3 v dijaškem domu, 4 - drugje Nadzor nad igralcem v prostem času x : Nadzor nad igralcem v šoli x : x 1 starši, 2 sorodniki, 3 vzgojitelj, 4 trener 5. Pogoji za nastopanje v eni izmed SLO reprezentanc Leto interes za slovensko državljanstvo (da-ne) Izbiranje (selekcioniranje) na ravni državnih reprezentanc Kakovostni proces izbiranja igralcev in igralk v košarkarskih društvih je, poleg kakovostnega procesa treniranja, temelj za doseganje kakovostnih dosežkov društvenih ekip in državnih reprezentanc. Na ravni državnih reprezentanc poteka temeljni proces izbiranja mladih igralcev in igralk (U14 in U15) v okviru regijskega selekcioniranja. Za širši izbor jih predlagajo trenerji društvenih ekip ali trenerji reprezentanc, ki so jih evidentirali na ogledih prvenstvenih tekem društvenih ekip. Zgled obrazca za vpis podatkov Košarkarsko društvo: Moštvo: Trener: št. Igralec - igralka Datum rojstva Staž treniranja Telesna višina Telesna teža 1 2. Ocena igranja od 1 do 5 V starejših starostnih kategorijah izvajajo trenerji reprezentanc tudi dodatno izbiranje tistih kandidatov in kandidatk za reprezentance, ki niso bili zajeti v okviru regijskega selekcioniranja (so kasneje dozoreli ali pa so prišli iz drugih držav in sprejeli naše državljanstvo). Opomba: Več o tem lahko preberete na spletni strani Košarkarske zveze Slovenije 87

89 3.3 Oblikovanje (modeliranje) moštev OBLIKOVANJE MOŠTVA predstavlja proces organiziranja, dograjevanja in izpopolnjevanja športnega kolektiva kot učinkovite tekmovalne celote. Ta proces je v kakovostnih moštvih posebno izbiranje igralcev, ki mora upoštevati poleg kakovosti igralcev tudi njihovo skladnost s kriteriji, ki jih določi trener. Z njimi lažje oceni primernost posameznega kandidata za igranje v določenem moštvu, njegove odločitve pa so tudi bolj smotrne. Kriteriji izbora igralcev za moštvo, ki se pripravlja na določeno tekmovanje: KRITERIJI ZA IZBOR I I_ USTREZNA STAROST in ZDRAVSTVENO STANJE (predpogoj) I I_ KAKOVOST IN IZKUŠNJE I I I I_ KAKOVOST IGRALCA I I I_ absolutna I I I_ dejanska (raven dejanske športne forme) I I_ IGRALNE IZKUŠNJE v dejanskem ali podobnem tekmovanju I I_ USTREZNOST I I_ glede na strukturo moštva I I_ glede na možen ali izbran model taktike igre I I_ glede na uigranost I I_ MEDSEBOJNI ODNOSI I I_ s ključnimi igralci I I_ z ostalimi igralci I I_ s trenerjem I I_ STOPNJA STRINJANJA S CILJI I_ s kolektivnimi in posamičnimi cilji I_ s programom in vsebino priprav na tekmovanje I_ z vlogo, ki jo bo imel v moštvu Prvi pogoj za izbor igralca je ustrezna starost. To določi organizator tekmovanja. Drugi pogoj je ustrezno zdravstveno stanje. Če slednje ni tako, da bi lahko igralec nastopil na tekmovanju ustrezno pripravljen, ne more priti v izbor. Če sta omenjena pogoja izpolnjena, oceni trener ostale parametre z ocenami od 1 do 5. Ocene vpiše v obrazec in izračuna njihovo povprečje. To je lahko merilo za izbor, vendar mora biti pozoren tudi na vse ocene manjše od 3. Zaradi njih je lahko tudi končna ocena nesprejemljiva, čeprav je visoka. 88

90 Ustreznost igralca za izbor v moštvo št igralec ig. mesto teles. višina teles. teža starost zdrav. stanje Legenda: 1 absolutna kakovost igralca, 2 aktualna kakovost igralca, 3 igralne izkušnje v aktualnem tekmovanju, 4 ustreznost glede na strukturo moštva, 5 ustreznost glede na izbran model taktike igre, 6 ustreznost glede na uigranost, 7 odnos s ključnimi igralci, 8 odnos z drugimi igralci, 9 odnos s trenerjem, 10 - strinjanje z moštvenimi cilji, 11 strinjanje s programom priprav, 12 strinjanje z vlogo v moštvu. 3.4 Model procesa usmerjanja, procesa treniranja in izbiranja Med večletnim treniranjem igralcev potekajo najmanj trije procesi: proces usmerjanja (orientacije), proces treniranja in proces izbiranja (selekcioniranja). Vsi trije procesi so tesno povezani med seboj. V nadaljevanju bomo opisali nekatere bistvene značilnosti vseh treh procesov v posamezni starostni kategoriji. Model velja za predstavnike obeh spolov, čeprav bodo, zaradi poenostavitve, v nekaterih delih besedila navedeni le igralci. 89

91 Zgled modela procesa treniranja, usmerjanja in izbiranja v košarki starost - kategorije proces proces proces vsestranskega usmerjanja v izbiranja treniranja košarko in v in specializacije igralne vloge nad 20 let funkcionalni za članska člani, članice trening moštva 6. etapa 20 let večstranski in poglobljeno usmerjanje, za moštva 19 let poglobljeni v širše ali ožje igralne mlajših članov ml. člani-članice specialni trening vloge 5. etapa 18 let večstranski in poglobljeno usmerjanje, za mladinska 17 let poglobljeni v širše ali ožje igralne moštva mladinci-mladinke specialni trening vloge 4. etapa 16 let večstranski in usmerjanje v širše za kadetska 15 let uvodni specialni igralne vloge moštva kadeti-kadetinje trening 3. etapa 14 let vsestranski iskanje posebnosti v za moštva st. 13 let košarkarski igri igralcev neodvisno dečkov in deklic st. dečki-deklice trening od znanja) 2. etapa 12 let vsestranski za moštva ml. 11 let košarkarski dečkov in deklic ml. dečki-deklice A trening 1. etapa 10 let uvodni (igrivi) iskanje za košarko 9 let košarkarski primernih otrok mala košarka ml. dečki-deklice B trening 8 let spoznavanje z usmerjanje 7 let gibanji v košarki gibalno sposobnih igriva košarka 6 let (koš. elementarne igre) otrok v košarko 90

92 Kategorija najmlajših dečkov - deklic (starost 9 ali 10 let) Usmerjanje Gibalno sposobne otroke obeh spolov, ki so primerni za igranje košarke poiščemo, s pomočjo rezultatov iz športno-vzgojnega kartona ali s pomočjo ocen opazovanja otrok pri pouku športne vzgoje. Izberemo jih po treh kriterijih: a) Telesni višini. b) Izbranih motoričnih sposobnostih (hitri moči, koordinaciji in hitrosti alternativnih gibov). Podatke lahko dobimo pri športnih pedagogih v posamezni osnovni šoli. c) Interesu (v tej fazi ne smemo izločiti otrok, ki niso bili izbrani po prej opisanem postopku, imajo pa interes za treniranje in igranje košarke). Organizacija treniranja V košarko usmerjeni otroci so vključeni v šolska ali društvena moštva male košarke. Tekmujejo v mali košarki v občinski ligi. Cilji Navajanje otrok na redno treniranje in tekmovanje, seznanjanje z malo košarko in izenačevanje košarkarskega znanja. Tako bodo imeli vsi približno enaka izhodišča za prvi izbor. Vsebina treniranja Poudarek v procesu treniranja je na seznanjanju s pravili male košarke, oblikovanju interesa za treniranje in igranje male košarke, na usvajanju osnovnih načinov košarkarskega gibanja brez žoge in z njo ter na seznanjanju z osnovnimi taktičnimi načeli, ki jih morajo igralci upoštevati v igri. Značilnosti igre V igri igrajo štirje igralci. V obrambi igrajo osebno obrambo, v napadu pa prosto igro, v kateri upoštevajo samo osnovna načela (širino, globino, gibanje in ravnotežje), ki jim omogočajo organizirano delovanje. Kategorija mlajših dečkov - deklic (starost 11 in 12 let) Izbor Prvi izbor igralcev opravimo pri prehodu v kategorijo mlajših dečkov. Pri tem nam pomagamo podatki iz športno-vzgojnega kartona. Izberemo vse nadpovprečno visoke igralce, tiste, ki so bili na tekmah male košarke najuspešnejši in tiste, ki so v izbranih motoričnih testih dosegli nadpovprečne rezultate. V bazi podatkov športnega vzgojnega informacijskega sistema ponovno preverimo telesno višino vseh učencev te starosti. Če kdo še ni bil izbran, ga vključimo v proces treniranja. S tem se 91

93 zavarujemo pred napako, ki smo jo morda storili pri prvem usmerjanju otrok v košarko. Organizacija treniranja Igralci trenirajo v moštvih (reprezentancah) osnovnih šol pod vodstvom profesorjev športne vzgoje ali trenerjev društva, ki ima pokroviteljstvo nad košarkarskim krožkom te šole (alternativa: v košarkarskih šolah košarkarskih društev ali zasebnikov). Košarko igrajo v reprezentancah šol v občinskih, območnih ali državnih tekmovanjih. Cilji To obdobje je čas za usvajanje košarkarske tehnike ter temeljev posamične in skupinske taktike, zato je pomembno, da igralci kakovostno usvojijo vse temeljne in zahtevnejše tehnične elemente in kombinacije ter temeljne elemente posamične ter skupinske taktike. Če bodo ta čas zamudili, bodo lahko te pomanjkljivosti izredno težko nadoknadili. Poudarjeno tudi vzgajamo ambicioznost, delavnost in zdravo tekmovalnost. Vsebina procesa treniranja Igralce seznanimo s pravili velike košarke. Urimo in utrjujemo zahtevnejše tehnične elemente in njihove sestave ter taktične elemente dveh igralcev. Hkrati izpopolnjujemo vse osnovne tehnične elemente in kombinacije ter posamične taktične elemente ter razvijamo njihove gibalne sposobnosti. Treniramo osebne obrambe in tako kolektivno taktiko v napadu, ki ne speciaiizira igralnih vlog. Značilnosti igre Igrajo s petimi igralci, v obrambi osebne obrambe, v napadu proti njim (vzpodbujamo hitro in gibljivo igro). Gibanja v napadu usklajujejo z osnovnimi taktičnimi načeli. Kategorija starejših dečkov - deklic (starost 13 in 14 let) Izbor a) v društvih: Do drugega izbora pride pri prehodu mlajših dečkov v kategorijo starejših dečkov. Izbor mora biti strožji (norme za vrednotenje rezultatov morajo biti zahtevnejše), kajti v tem času se že mora pokazati obetavnost in kakovost posameznih igralcev. Izvedemo ga s pomočjo ocen uspešnosti igranja in podatkov iz košarkarskega informacijskega sistema. Način je enak kot pri prvem izboru, le da upoštevamo tudi tempo razvoja posameznih gibalnih sposobnosti. b) v reprezentanci: Najperspektivnejše igralce oziroma igralke evidentiramo na tekmah šolskih in društvenih moštev (s pomočjo ocene uspešnosti igranja). Tiste, ki svojega potenciala še ne znajo izraziti v igri pa predlagajo trenerji društev. Kriteriji za 92

94 izbor so: telesna višina, telesna teža, starost, absolutni staž, staž v aktualni kategoriji, višina odriva, rezultati teka na razdalji 20 metrov in Cooperjevega testa (tek 12 minut). Ožji izbor opravijo trenerji reprezentance po preglednih treningih, tekmah in testiranju morfološkega motoričnega in psihosocialnega stanja. Organizacija treniranja Izbrani starejši dečki trenirajo in igrajo najprej v moštvih osnovnih šol, izbrani pa v moštvih starejših dečkov košarkarskih društev. Vodijo jih profesorji športne vzgoje ali trenerji društev. Najprej igrajo v reprezentancah osnovnih šol v občinskih, območnih ali državnih tekmovanjih, izbrani pa še za klubska moštva v območni ali državni ligi. Cilji V tem obdobju igralci pospešeno rastejo, postajajo gibalno in umsko sposobnejši, zato je to obdobje primerno za izpopolnjevanje tehnike in za učenje zahtevnejše taktike. Vsebina procesa treniranja Pri starejših dečkih še ne začnemo s specializiranim treningom, ker se njihove zmožnosti zaradi izredno burne rasti še ne morejo povsem izraziti. Kljub temu po iščemo učinkovite posebnosti v igri posameznih igralcev. Zato naj bo vsebina treniranja teh igralcev podobna kot pri mlajših dečkih, le da damo večji poudarek razvoju kondicijskih sposobnosti ter skupinski in kolektivni taktiki (osebnim obrambam, gibljivim napadom proti njim in protinapadu). Značilnosti igre V obrambi naj igrajo še vedno osebne obrambe, v napadu pa protinapad in gibljive postavljene napade, ki naj pretirano ne poudarjajo igralnih vlog. Kategorija kadetov - kadetinj (starost 15 in 16 let) Izbor a) v društvih: Tretji izbor izvedemo pri prehodu starejših dečkov v kategorijo mlajših mladincev. Način izbiranja je enak kot pri predhodnem izboru, le da so zahteve večje (zahtevnejše norme, ki že upoštevajo značilnosti določenega tipa igralcev). Hkrati začnemo z grobom usmerjanjem v njim ustrezne igralne vloge. Kakovostna društva se ne morejo zadovoljiti samo z igralskim kadrom, ki so ga sami vzgojili. Okrepiti se morajo s kakovostnimi igralci iz drugih društev. Pri tem pa ne smejo pretiravati (s tem lahko znižajo konkurenco v drugih moštvih in skrajšajo igralni čas igralcev, oboje pa ni dobro za njihov celovit razvoj). 93

95 b) v reprezentanci: Način izbiranja je podoben tistemu pri starejših dečkih, razlika je le v tem, da evidentiramo najperspektivnejše in najkakovostnejše igralce na kadetskih in mladinskih tekmah. Organizacija treniranja Izbrani igralci trenirajo v društvenih moštvih mlajših mladincev, najperspektivnejši pa v najkakovostnejših slovenskih društvih, ki so jim sposobni zagotoviti optimalne pogoje za treniranje, igranje in šolanje. Igrajo za društvena moštva v območni ali državni ligi. Cilji V tem obdobju igralci tako telesno, duševno, socialno in igralno dozorijo, da so sposobni demonstrirati raznovrstno, zanesljivo in kakovostno igro. Hkrati se ravno zaradi tega pokažejo med njimi razlike, ki jih lahko učinkovito izkoristijo v določeni igralni vlogi. Zato jih začnemo usmerjati v zanje najustreznejše igralne vloge, ob še vedno poudarjenem vsestranskem treniranju (razvijamo njihove posebnosti znotraj vsestranskosti). Vsebina procesa treniranja Nagnjenost igralcev za igranje določene igralne vloge lahko ugotavljamo v igri, dodatne informacije pa lahko dobimo z analizo razlik v rezultatih baterije testov, ki smo jo uporabljali v procesu izbiranja. Za to obdobje je značilna večja specifičnost v procesu treniranja. Del treninga moramo prilagoditi posebnostim posameznih igralcev, večji del pa je še vedno vsestranski (doseči želimo univerzalnost v znanju z upoštevanjem posebnosti v njihovih sposobnostih in lastnostih). V tej fazi igralce usmerjamo v zanje primerne igralne vloge. V skladu s tem mora trener tudi prilagoditi kolektivno taktiko, saj mora optimizirati delovanje igralcev. Treniramo tudi conske in kombinirane obrambe in napade proti njim. V tem obdobju začnemo tudi s sistematičnim treniranjem moči z utežmi, hitrosti in vzdržljivosti. Značilnosti igre Igra v obrambi in napadu postane raznovrstna. Prilagojena mora biti značilnostim igralcev. 94

96 Kategorija starejših mladincev - mladink (starost 17 in 18 let) Izbor a) v društvih: Četrti izbor opravimo pri prehodu iz kategorije mlajši mladincev v kategorijo starejših mladincev. Igralce izbiramo znotraj določene igralne vloge (njihove izide vrednotimo z normami, ki so značilne za posamezni tip igralcev) in v skladu s potrebami moštva. Tudi v tej kategoriji se kakovostna društva ne smejo zadovoljiti samo z igralskim kadrom, ki so ga sami vzgojili. okrepiti se morajo s kakovostnimi igralci iz drugih društev in obetavnimi (predvsem visokimi) igralci iz tujine, ki bi lahko v bližnji bodočnosti dobili slovensko državljanstvo. Tudi v tej kategoriji kakovostna društva ne smejo pretiravati s preštevilčnimi okrepitvami iz drugih slovenskih klubov. Razlogi so enaki kot pri kadetih. b) v reprezentanci: Način selekcioniranja je enak kot pri mlajših mladincih. Organizacija treniranja Organizacija je enaka kot pri mlajših mladincih. Cilji V tem obdobju se proces specializacije poglablja znotraj posameznega igralnega mesta (branilec dirigent - visoki branilec, klasični center - gibljivi center, krilo - krilni center ipd.), pri nekaterih pa v smeri univerzalnosti. Pri igralcih poskušamo odkriti posebnosti v njihovi osebnosti in s tem tudi v igri in jih s specialnim treningom tako razviti, da bodo v igri prišle čim bolj do izraza. Kljub poglobljeni specializaciji, mora biti precejšni del treningov igralcev še vedno vsestanski. Vsebina procesa treniranja Vsebina treniranja mora biti v vseh segmentih prilagojena razvijanju in izražanju njihovih posebnosti. Nadaljujemo tudi s sistematičnim treniranjem moči z utežmi, hitrosti in vzdržljivosti. Proces usmerjanja v igralne vloge naj bi se na koncu tega obdobja postopoma zaključil. Značilnosti igre Igra v napadu in obrambi mora biti raznovrstna, čvrsta, hitra in učinkovita. Taktika mora biti tako izbrana, da poudarja posebnosti posameznih igralcev in optimizira njihovo delovanje. 95

97 Kategorija članov - članic (starost 18 let in več) Izbor a) v društvih: Zadnji izbor opravimo pri prehodu starejših mladincev v člansko kategorijo. Način izbire je enak kot pri predhodnem izboru, vendar moramo bolj upoštevati tudi sestavo moštva. Kakovostna društva ne smejo pozabiti tudi na izbor ustreznega števila kakovostnih tujih igralcev, s katerimi bodo zapolnili vrzeli v strukturi članskega moštva. Pretiravanje v tem ni primerno, ker bo to onemogočilo razvoj domačim nadarjenim igralcem. b) v reprezentancah: Najkakovostnejše igralce za mlado in najkakovostnejšo člansko reprezentanco Slovenije izbere glavni trener teh reprezentanc na osnovi kriterijev, ki veljajo za ožji izbor. Cilji Izbrani igralci morajo biti že oblikovani košarkarji. Ker nimajo dovolj igralnih izkušenj v absolutni konkurenci, jim moramo dati dovolj časa in priložnosti, da se prilagodijo na treniranje in igranje v novih, zahtevnejših pogojih. Tako bodo hitreje igralno dozoreli in dosegli optimalne rezultate. Vsebina treniranja in igranja Vsebina treniranja mora biti usklajena s funkcijami igralcev v moštvu, v okviru modela taktike igre moštva in posebnostim njihove igre, ki jo zahteva model taktike igre nasprotnih moštev in posameznih igralcev. Mladi igralci morajo igrati čim več tekem v najrazličnejših pogojih, z najrazličnejšimi nasprotniki. 4 UPRAVLJANJE PROCESA TRENIRANJA Upravljanje procesa treniranja lahko definiramo kot pedagoški (vzgojnoizobraževalni) proces, s katerim želimo moštvo ali posameznega igralca, s pomočjo posameznih treningov, pripeljati iz začetnega stanja preko etapnih stanj do žalenega (končnega) stanja na čimbolj gospodaren način. Izhodišče tega procesa je poznavanje zakonitosti razvoja športne forme. Športna forma je stanje optimalne pripravljenosti na tekmovanje oziroma stanje optimalne usklajenosti njenih posameznih komponent. Športnik ali moštvo jo doseže z ustrezno načrtovanim in izpeljanim procesom treniranja na vsaki stopnji njegovega razvoja. To pomeni, da se periodično pojavlja in izgublja, vendar vedno na višji ravni kot prej (prirejeno po Matvejevu, 1977). 96

98 Sestavljajo jo kondicijska, tehnična, taktična, igralna, psiho-socialna in teoretična priprava. Nekatere od njih so stabilnejše in zato temeljne, druge pa bolj labilne. Raven športne forme niha tudi med tekmovalno sezono. To nihanje navadno ni izrazito in je odraz trenutnih razpoloženj igralcev in moštva oziroma naključnih dejavnikov. Komponente športne forme: Kondicijska priprava je del procesa treniranja, ki je usmerjen na razvoj kondicijskih sposobnosti. Je ena izmed najstabilnejših komponent športne forme. Sestava kondicijskih (motoričnih in funkcionalnih) sposobnosti (Bompa, 1983) MOČ VZDRŽLJIVOST HITROST KOORDINACIJA GIBLJIVOST VZDRŽLJIVOS TNA MOČ HITROSTNA VZRDŽLJIVOS T AGILNOST DINAMIČN A GIBLJIVOS T HITRA MOČ MAKSIMALN A MOČ ANAEROBNA VZDRŽLJIVOS T - alaktatna - laktatna AEROBNA VZDRŽLJIVOS T MAKSIMALNA HITROST NATANČNOS T - zadevanja - udarjanja STATIČNA GIBLJIVOST (več o tem dobite v knjigi: Dežman, B., Erčulj, F. (2004). Kondicijska priprava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za šport) Tehnična priprava je del procesa treniranja s katerim razvijamo koordinacijske sposobnosti in preciznost ter urimo, utrjujemo in izpopolnjujemo tehniko gibanja brez in z žogo. Taktična priprava je del procesa treniranja s katerim razvijamo taktične sposobnosti in urimo, utrjujemo ter izpopolnjujemo individualno, skupinsko in skupno (moštveno) taktiko. Igralna priprava je del procesa treniranja, ki je usmerjen na uigravanje moštva in prilagajanje na specifične igralne situacije. Je tudi nadgradnja taktične priprave. 97

99 Psiho-socialna priprava je del procesa treniranja, ki je tesno povezan z ostalimi pripravami. Usmerjen je na razvoj ali stabilizacijo psihosocialnih lastnosti, ki so pomembne v športni igri, na oblikovanje ustreznega vrednostnega sistema in socialnih odnosov med igralci. Je najmanj stabilna komponenta športne forme, zaradi katere se pojavijo nihanja njene ravni tudi takrat, ko je moštvo in igralec dobro pripravljen na tekmovanje ali celo med posamezno tekmo. Teoretična priprava je del procesa treniranja, ki omogoča ustrezno komunikacijo med igralci in trenerjem, izmenjavanje izkušenj in usvajanje potrebnih teoretičnih znanj. Zakonitosti razvoja športne forme narekujejo specifično izbiro vsebine, sredstev, metod učenja in treniranja, organizacijskih metod, načinov obremenjevanja, načinov nadzora in oblik tekmovanj v njeni posamezni fazi. Proces treniranja: Sf žaleno (končno) stanje S3 S2 etapna stanja 1,2,3 S1 So začetno stanje Sf = ( f ) So Če želi trener uspešno upravljati proces treniranja mora poznati tudi temeljne zakonitosti in načela procesa treniranja. Temeljne zakonitosti procesa treniranja so (prirejeno po Ušaj, 1996): 1) zakon faze razgradnje in obnove snovi (katabalne in anabolne faze) 2) zakon ravnotežja (homoestaze) 3) zakon prilagajanja 4) zakon primernega dražljaja Zakon faze razgradnje in obnove snovi pravi, da mora vsaki obremenitvi in s tem naporu (fazi razgradnje), slediti odmor (faza obnove). V organizmu namreč nenehno potekata procesa razgradnje in obnove. Zaradi neobstojnosti organskih molekul poteka v organizmu nenehno razgradnja. Slednja se še poveča pri vsakem naporu - tudi športnem. Ta faza je zelo kratka in intenzivna pri acikličnih gibanjih, lahko pa razmeroma dolga in manj intenzivna pri daljših cikličnih gibanjih. Pri tem se sprosti veliko energije in opravi mehansko delo. Ker privede razgradnja snovi do zmanjšane zmogljivosti organizma, mora tej fazi slediti ustrezno dolg odmor. V tej fazi prevladuje sinteza snovi s ciljem obnove porabljenih snovi (kompenzacija) in tvorjenja dodatne zaloge ustreznih novih snovi 98

100 (suberkompenzacija). Faza obnove je lahko različno dolga. Odvisna je od vrste športnega napora in snovi, ki se morajo obnoviti. porast zmožnosti začetna raven znižanje zmožnosti faza 1 faza 2 faza 3 faza 4 obremenitev odmor vračanje na prvotno raven poraba kompenzacija super energije energije kompenzacija Zakon ravnotežja (homoestaze) govori o tem, da teži organizem k izničenju učinkov tistih dejavnikov, ki rušijo njegovo notranjo stabilnost. Na vsako spremembo notranjega in zunanjega okolja se odzove organizem tako, da te poskuša motnje tako zmanjšati, da bistveno ne vplivajo na njegovo normalno delovanje. Za tovrstni odziv potrebuje organizem ustrezen čas. Če je ta glede na specifičnost motnje in pripravljenost organizma prekratek, se lahko ravnotežje v njem poruši. Ravno zaradi tega morajo trenerji ustrezno odmeriti obremenitve in odmore na treningih in tekmah. Zakon prilagajanja pravi, da se organizem prilagaja na različne obremenitve. Ta prilagoditev se lahko dogodi med samo obremenitvijo (npr.: pospešen srčni utrip pri povečani hitrosti teka) ali pa po obremenitvi (npr.: mišična hipertrofija po treningu ustreznega tipa moči). To prilagajanje mora biti tudi gospodarno in specifično glede na posamezno obremenitev. Gospodarnost v prilagajanju na enako obremenitev (boljša usklajenost ustreznih funkcij organizma) in sama prilagoditev nanjo, privede do tega, da postane napor, ki ga izzove ta obremenitev manjši. Zakon primernega dražljaja izhaja iz predhodnega, saj pravi, da predstavlja primeren dražljaj samo tista obremenitev in vsebina, ki daje ustrezen učinek, drugače trening ni učinkovit (nima pomena). Temeljna načela procesa treniranja (prirejeno po Haareju, 1973): 1) načelo nazornosti in razumljivosti 2) načelo sistematičnosti 3) načelo aktivnosti in zavestnosti 4) načelo vsestranskega razvoja in specializacije 5) načelo trajnosti 6) načelo individualnosti 7) načelo neprekinjene obremenitve 8) načelo rastoče obremenitve 99

101 9) načelo periodizacije (časovne razporeditve) in cikličnega razvoja obremenitve. Načelo nazornosti in razumljivosti se nanaša na delo trenerja. Če želi, da bodo dobili igralci ustrezno predstavo o tem kar jim želi pokazati ali povedati, mora biti jasen, nazoren in razumljiv. Pri tem mora uporabljati najrazličnejše metode sporazumevanja. Načelo sistematičnosti poudarja logično dosleden razvoj stanja pripravljenosti igralcev. Pri tem si lahko trener pomaga z naslednjimi pedagoškimi načeli: od splošnega k specialnemu, od lažjega k težjemu (od preprostega k sestavljenemu), od poznanega k nepoznanemu, od temeljnega k specifičnemu. Načelo aktivnosti in zavestnosti govori o tem, da se mora igralec zavedati ZAKAJ in KAKO trenira ter KAKŠNE cilje bo s tem dosegel. Zato mora trener skupaj z igralci postaviti cilje in načine kako bodo prišli do njih. Vzpodbuditi jih mora k razmišljanju, samonadzoru in samostojnosti. Načelno vsestranskega razvoja in specializacije govori o tem, da na uspešnost igralcev vplivajo nekateri temeljne in specialne sposobnosti, lastnosti, spretnosti in veščine. Ravno zaradi tega je potrebno najti pravi čas in odnos v razvijanju obeh sklopov dejavnikov. Če zanemarimo razvoj temeljnih dejavnikov v prvi fazi razvoja igralcev ali prehitro poudarjamo razvoj specialnih dejavnikov, bo to kasneje negativo vplivalo na raven njihove kakovosti (visoko in kakovostna stavbo lahko gradimo le na čvrstih temeljih!). Hkrati moramo paziti tudi na to, da bomo začeli razvijati specialne sposobnosti, lastnosti, spretnosti in veščine v optimalnem obdobju, le tako se bodo igralci lahko maksimalno prilagodili specifičnim zahtevam košarke (več o tem preberite v poglavju: Podsistem procesa usmerjanja in selekcioniranja). Načelo trajnosti je povezano s predhodnim načelom in govori o relativni stabilizaciji pridobljenih sposobnosti, veščin in izkušenj, na posamezni stopnji razvoja. Če tega ni, ni mogoč njihov razvoj na višjih ravneh. Proces zastoja v razvoju je navadno zelo hiter, kadar je prilagajanje neprimerno utrjeno (novo uvajamo šele takrat, ko je predhodno dovolj trdno usvojeno ali razvito). Načelo individualnosti govori o nujnosti prilagajanja vsebine športnega treniranja, metod in obremenitev posebnostim posameznih igralcev. To bo mogoče le, če jih bo trener dobro poznal. 100

102 Načelo neprekinjene obremenitve zahteva od igralcev, da trenirajo neprekinjeno preko vsega leta in da prehod iz ene v drugo sezono ni predolg. Prekinitve v procesu treniranja privedejo do upočasnjenega prilagajanja in zaustavljajo razvijanje kakovosti igralcev. Nenadne prekinitve lahko tudi škodijo zdravju, zaradi česar ima lahko igralec težave pri ponovnem uvajanju v proces treniranja. Načelo rastoče obremenitve pravi, da moramo obremenitev na treningih sistematično povečevati, če želimo, da se bo kakovost igralcev dvigovala. To lahko storimo na več načinov: s povečanjem števila treningov, s povečanjem obsega na posameznih treningih, s povečanjem intenzivnosti na posameznih treningih ipd. Načelo periodizacije in cikličnega razvoja obremenitve govori o etapnosti v razvoju športne forme ter cikličnosti obremenjevanja. Razvoj forme je namreč biološki proces, ki poteka skozi več faz, ki so različna po trajanju. Tem značilnostim v razvoju športne forme moramo prilagoditi proces treniranja oziroma pedagoški proces. Pri tem morajo obremenitve ciklično nihati v skladu s sposobnostjo prilagajanja igralcev. BIOLOŠKI PROCES PEDAGOŠKI PROCES 1) faza pridobivanja forme 1) pripravljalne doba (predsezona) - posredno - osnovna - neposredno - specialna 2) faza ohranitve forme 2) tekmovalna doba (sezona) 3) faza izgube forme 3) prehodna doba (posezona) V športnih igrah ostajajo tudi posebna načela procesa treniranja in tekmovanja (prirejeno po Teodorescu, 1985). Ta so: 1) načelo uskladitve temeljne taktike značilnostim moštva oziroma posameznega igralca 2) načelo prilagajanja taktike posebnostim nasprotnega moštva oziroma nekaterim igralcem nasprotnega moštva in sami tekmi 3) načelo priprave in uporabe rezervne taktike 4) načelo preventive delovanja proti vsem dejavnikom, ki lahko povzročijo motnje. Načelo uskladitve temeljne taktike značilnostim moštva oziroma posameznega igralca govori o tem, da mora trener zelo dobro poznati značilnosti in lastnosti svojega moštva in posameznih igralcev ter izbrati zanje tako taktiko, ki bo maksimalno izkoristila njihove potenciale in zakrila njihove pomanjkljivosti. 101

103 Načelo prilagajanja taktike posebnostim nasprotnega moštva oziroma nekaterim igralcem nasprotnega moštva in sami tekmi je logično nadaljevanje prvega. Pomembno je, da trener spozna tudi značilnosti, lastnosti in taktiko igre nasprotnih moštev ter njihovih igralcev. Le tako bo lahko pripravil proti njim ustrezno protitaktiko. Načelo priprave in uporabe rezervne taktike izhaja iz drugega. Vsako moštvo mora imeti pripravljeno tudi rezervno taktiko, ki jo uporabi, če prilagojena temeljna taktika proti določenemu moštvu ni uspešna. Načelo preventive delovanja proti vsem dejavnikom, ki lahko povzročijo motnje usmerja trenerje tudi v analizo drugih dejavnikov, ki bi lahko negativno vplivali na rezultat moštva ali posameznih igralcev (igralni pogoji, gledalci, sodniki ipd.). Z njimi mora seznaniti igralce in jih nanje pripraviti (situacijski trening). 102

104 4.1 Model upravljanja procesa treniranja STROKOVNI ŠTAB: glavni trener, pomočnik trenerja, kondicijski trener, fizioterapevt, strokovnjak za prehrano, zdravnik, psiholog upravljanje vadbenega procesa analiziranje pogojev treniranja in tekmovanja ravni znanja in sposobnosti treningov in tekem načrtovanje vodenje treningov organiziranje dela posredovanje informacij stalen nadzor pripravljanje moštva na tekmo, občasen nadzor tedenski etapni letni večletni vrste nadzora zdravniški pregled procesa vodenje moštva meritve treniranja na tekmi psihosomatičnega večletno stalna skrb za stanja letno obnovo ocenjevanje etapno zmogljivosti uspešnosti igranja operativno igralcev pripravljanje na treninge in tekme neposredno posredno upravljanje vadbenega procesa treniranje - igranje dobe in faze procesa treniranja v eni tekmovalni sezoni pripravljalna tekmovalna prehodna (predsezona) (sezona) (posezona) F pripravljalne tekme 1 prvenstvene tekme pripravljalne tekme 2 MOŠTVO - IGRALCI Glavni trener moštva je vodja in koordinator strokovnega štaba. On je odgovoren za rezultate, zato tudi odloča. Pri tem lahko upošteva mnenje strokovnih sodelavcev. Upravljanje procesa treniranja poteka v treh fazah, ki so tesno povezane med seboj. Prva faza zajema analizo in načrtovanje, druga izvajanje vadbenega procesa in stalen nadzor, tretja pa občasno nadzorovanje oziroma ugotavljanje učinkovitosti procesa treniranja. Prva faza upravljanja procesa treniranja poteka brez igralcev, ostali dve pa skupaj z igralci. 103

105 4.1.1 Načrtovanje procesa treniranja in izvajanje načrta Načrtovanje procesa treniranja je v naprej določen vrstni red ciljev, vsebin, metod, sredstev in obremenitev treniranja, ki jih želimo v določenem časovnem obdobju izvesti. Pri tem moramo upoštevati zakonitosti razvoja športne forme in koledar tekmovanj. Predpogoj za uspešno načrtovanje in s tem sistematično izvajanje procesa treniranja, so razmeroma stabilne delovne razmere v društvu in redno prihajanje igralcev na treninge. Če tega ni, je načrtovanje nesmiselno, ker je vse preveč odvisno od slučaja. Načrtujemo lahko dolgoročno, srednjeročno in kratkoročno, zato poznamo perspektivne, letne, etapne, tedenske in operativne načrte. PERSPEKTIVNO NAČRTOVANJE je najmanj konkretno in zajema le grobe usmeritve procesa treniranja v večletnem obdobju treniranja. Koristno je za sistematični razvoj mladih igralcev. Pri treniranju nekaterih reprezentanc so pogosti dvoletni perspektivni načrti. Povezani so s koledarjem evropskih tekmovanj. LETNI NAČRTI so sestavni deli perspektivnih načrtov. So tudi temelj načrtovanja procesa treniranja v eni tekmovalni sezoni. Nanje se vežejo etapni načrti za posamezno obdobje treniranja (makrocikel), tedenski načrti za treniranje v izbranem tednu (mikrociklu) in operativni načrti za posamezni trening. V letnem načrtu so zajeti vsi bistveni podatki o: pogojih treniranja, stanju treniranosti moštva in posameznih igralcev, ciljih treniranja in tekmovanja, periodizaciji procesa treniranja, okvirnem obsegu in intenzivnosti obremenitev na treningih in tekmovanjih, grobi vsebini treniranja in načinih nadzora finančni predračun. V etapnih načrtih, ki se nanašajo na posamezno dobo treniranja, so vsi segmenti načrta bolj konkretizirani kot v letnem načrtu. V tekmovalnem obdobju so zelo aktualni tedenski načrti treniranja, ki se skladajo z ritmom tekmovanj in značilnostmi igre moštev in igralcev proti katerim bo moštvo igralo v določenem tednu. Najbolj konkreten je operativni načrt oziroma načrt posameznih treningov. 104

106 Načrtovanje bo uspešno, če ga sproti prilagajamo spremembam, do katerih prihaja med procesom treniranja. Temelj te prilagodljivosti so aktualne in ustrezne povratne informacije! Togost v načrtovanju in izvajanju procesa treniranja vodi v razočaranje in dvom v njegovo smiselnost. Resno načrtovanje je smiselno, če trenira moštvo redno vsaj dvakrat tedensko! Perspektivno načrtovanje procesa treniranja Kakovostni razvoj in s tem igralno dozorevanje mladih košarkarjev in košarkaric poteka na več razvojnih stopnjah, ki so tesno povezane z njihovim telesnim, psihičnim in socialnim dozorevanjem. Zaradi tega mora trener dobro poznati značilnosti otrok na teh stopnjah in cilje, ki naj bi jih mlad igralec (igralka) dosegel na posamezni razvojni stopnji. Stopnje gibalnega razvoja v katerih se nahajajo igralci (igralke) stari od 7 do 18 let razvojna stopnja starostna kategorija starost Prehodna stopnja gibalnega razvoja (obdobje večstranske športne priprave) 7-10 a) Prva stopnja izgradnje široke športne osnove U8 7-8 b) Druga stopnja izgradnje široke športne osnove U Specifična stopnja gibalnega razvoja (obdobje vsestranske košarkarske priprave) a) Prva stopnja vsestranske košarkarske priprave U b) Druga stopnja vsestranske košarkarske priprave U Specializirana stopnja gibalnega razvoja (obdobje specialne košarkarske priprave) a) Prva stopnja specialne košarkarske priprave U b) Druga stopnja specialne košarkarske priprave U Športna faza gibalnega razvoja otrok se običajno pojavi po 7. letu starosti. V tem obdobju se osnovna lokomotorna, stabilnostna in manipulativna gibanja vedno bolj izpopolnjujejo, prečistijo in sestavljajo v zahtevnejše oblike gibanja, ki so značilne za posamezne športne dejavnosti. Zato gibanje postane sredstvo, ki ga uporabljamo v različnih športih. Ta faza razvoja je razdeljena na tri stopnje: prehodno, specifično in specializirano. 105

107 V prehodni stopnji gibalnega razvoja začno otroci uporabljati in sestavljati temeljna gibanja, ki sestavljajo različne športne dejavnosti. V gibanjih lahko opazimo večjo natančnost in učinkovitejše uravnavanje. Otroci so zelo dejavni v odkrivanju in sestavljanju številnih gibalnih vzorcev in spretnosti. Zelo hiter in opazen je napredek v razvoju gibalnih sposobnosti. Hitrost doseže pomembno večje vrednosti med 9. in 10. letom. Aerobna vzdržljivost in koordinacija dosežeta sorazmerno visoke vrednosti, raven gibljivosti pa se znižuje. Zaradi bolj razvitih gibalnih sposobnosti se spontano in navdušeno vključujejo v širok spekter različnih športnih dejavnosti. Otroci posamezne oblike gibanja izpopolnjujejo, mnoge nove pa usvajajo. Običajno povsem spontano, če jim okolje to omogoča (npr.: igre z žogo, smučanje, plavanje, vožnja s kolesom). To obdobje je najprimernejše za usvajanje različnih gibalnih vzorcev in spretnosti, zato jim morajo vaditelji to omogočiti. Raznolikost gibalnih izkušenj namreč povečuje otrokovo gibalno zmogljivost. Omejevanje in zoževanje otrokovega gibanja v tej fazi imata lahko negativen učinek na naslednji stopnji gibalnega razvoja. Otroci kažejo izredno močan interes za šport. Radi imajo skupinske igre, želijo tekmovati, zmagovati, reševati in izvajati nove naloge. Specifična stopnja gibalnega razvoja traja od enajstega do okrog štirinajstega leta. Široka osnova raznovrstnih gibalnih izkušenj in višja stopnja razvitosti spoznavnih sposobnosti otrok omogočata njihovo zavestno vključevanje v ožji krog športnih dejavnosti (odvisno od tega, katere jim nudi okolje in v katerih dosegajo več uspeha). Otroci se tudi zelo pogosto intenzivno spoznavajo z osnovami izbranega športa in nabirajo temeljne tekmovalne izkušnje. V tem obdobju prehajajo otroci v fazo pubertete. Zanjo je značilen hiter telesni, duševni in socialni razvoj. Zaradi hitre rasti se pojavijo motnje v koordinaciji gibanja, ki pa so prehodnega značaja. Otroci postanejo tudi čustveno bolj negotovi in občutljivi. Zato moramo biti z njimi bolj potrpežljivi in razumevajoči. Zbranost se pri njih izboljša, ravno tako razumevanje taktike, zato je to obdobje primerno za bolj poudarjeno razvijanje taktičnega mišljenja. Specializirana stopnja gibalnega razvoja se začne pri okrog 15. leta starosti in se nadaljuje vso dobo odraslosti. Predstavlja vrhunec gibalnega razvoja. V tem obdobju se pokažejo stvarne zmožnosti otrok v izbranem športu, ki se med burno rastjo niso mogle izraziti. Zoži se jim tudi število športnih dejavnosti, s katerimi se dejavno ukvarjajo. V športnih igrah se 106

108 usmerijo v tiste igralne vloge, v katerih so uspešnejši (specializacija po vlogah). Pomembno! Starostnih obdobij za posamezno stopnjo gibalnega razvoja ne smemo obravnavati preveč togo. Obstaja velika verjetnost, da so v vsaki starostni skupni otroci, ki delujejo na različnih stopnjah gibalnega razvoja (odvisno od dednosti in izkušenj). Možno je tudi, da je določen otrok pri določenih gibalnih dejavnostih na višji ravni razvoja, na drugih pa na nižji. V prvem primeru moramo poskrbeti, da bo dobil vsak tiste gibalne izkušnje, ki ustrezajo njegovi razvojni stopnji, v drugem primeru pa, da bo gibalni razvoj omenjenih otrok enakomeren na vseh treh gibalnih področjih: stabilnostnem, manipulativnem in lokomotornem. (Dežman, 2004). Splošni in posebni dolgoročni cilji v obdobju od 7 do 14 leta Splošni cilji za igralce in igralke v šolskih moštvih so drugačni od tistih za igralce v moštvih košarkarskih društev. Posebni cilji so podobni, le da so zahteve za igralce iz moštev košarkarskih društev precej večje. Splošni dolgoročni cilji za igralce in igralke v športnih interesnih dejavnostih osnovnih šol: Dati VSEM igralcem enake možnosti za razvoj (ne dajati pretirane prednosti bolj nadarjenim, slednji bodo prišli na svoj račun v moštvih košarkarskih društev, pomembno je zadovoljstvo vseh igralcev). Navajati igralce na redno vadbo in tekmovanje. Privzgojiti igralcem pozitivni odnos do športa in še posebej do košarke. Skrbeti za ustrezen odnos igralca do obveznosti v šoli. Splošni dolgoročni cilji za igralce in igralke v košarkarskih društvih: Iz množice igralcev ali igralk, ki so vključeni v treniranje košarke izbrati tiste, ki kažejo največjo nadarjenost (iščemo nadpovprečno visoke, hitre, koordinirane in natančne otroke, s smislom za igro in sodelovanje). S sistematičnim, starosti primernim treningom, oblikovati pozitivne vrednote, njihovo osebnost, razvijati njihove zmožnosti, tekmovalnost in zmagovito miselnost. Vsakemu igralcu (igralki) omogočiti, da bo razvil tiste zmožnosti, ki mu bodo omogočili uspešno igranje v članski konkurenci. Mlad igralec (igralka) ne sme biti žrtev bolestnih teženj nekaterih trenerjev po kakovostnih rezultatih mlajših moštev za vsako ceno, ki lahko škodijo njegovemu razvoju! Navajati igralce (igralke) na redno vadbo in tekmovanje. Privzgojiti igralcem (igralkam) pozitivni odnos do športa in še posebej do košarke. Skrbeti za ustrezen odnos igralca (igralke) do obveznosti v šoli. 107

109 V nadaljevanju so opisani minimalni obsegi vsebin, ki jih mora osvojiti vsak igralec ali igralka določene starosti, če trenira dvakrat tedensko. Če ima trener na voljo boljše pogoje in sposobne otroke, lahko predela tudi več gradiva. Pri tem mora vedno upoštevati pravilo, da prehitevanje ni dobro. Nove vsebine naj vključuje v vadbeni proces šele takrat, ko so predhodne pravilno osvojene in dobro utrjene. Vsaka površnost in nedoslednost v izvajanju gibanj bo igralcem ali igralkam kasneje oteževala razvoj! S preverjanjem ravni doseganja minimalnih vsebin v posamezni starostni kategoriji igralcev in igralk bo lahko vodja košarkarske šole v društvu, ocenil pravilnost in kakovost delovanja njihovih trenerjev. Natančnejše opise tehnike in taktike dobite v knjigi: Dežman, B. (2004). Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Fakulteta za šport. Celoten metodični postopek in večino vaj lahko vidite na video filmih: Dežman, B. (2000). Metodika poučevanja košarka v osnovni in srednji šoli. Ljubljana: Zavod ŠKL. Posebni dolgoročni cilji v obdobju večstranske športne priprave To obdobje je razdeljeno na dve razvojni stopnji: a) Prva stopnja izgradnje široke športne osnove (otroci stari od 7 do 8 let - U8) b) Druga stopnja izgradnje široke športne osnove (najmlajši dečki in deklice stari od 9 do 10 let U10) a) Prva stopnja izgradnje široke športne osnove (igriva košarko) Na tej stopnji se nahajajo učenci prvih, drugih in tretjih razredov devetletne osnovne šole. Ti otroci se spoznavajo z osnovami športnih dejavnosti pri pouku športne vzgoje. Učni načrt športne vzgoje v nižjih razredih osnovne šole ponuja različne oblike športno-vzgojnih dejavnosti (ure športne vzgoje, športne dneve, rekreativne odmore, minute odmora, tečaje, interesne dejavnosti), s katerimi dosežemo izbrane cilje. To je obdobje, ko začnemo seznanjati otroke z igrivo košarko. Cilji: privzgojiti otrokom pozitivni odnos do športne vzgoje in športa, zgraditi široko gibalno (športno) osnovo, seznaniti otroke z osnovnimi gibanji z žogo oziroma elementarnimi in malimi moštvenimi igrami z žogo (omenjena vadbena sredstva so opisana v knjigi: Dežman, C. in B (2004). Igre z žogo v prvem triletju osnovne šole. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport), razvijati kolektivnost, tovarištvo in športni duh, sodelovati v različnih tekmovanjih v tehničnih elementih* in igrah na en koš 1:1 in 2:2 ** (s pasivno obrambo). 108

110 (zgledi tekmovanj so opisani v knjigi Dežman, B. (2004). Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Fakulteta za šport, na straneh *, **). Če vadijo ti otroci v okviru športnih interesnih dejavnosti osnovne šole ali v košarkarski šoli zasebnikov ali košarkarskih društev, naj bo vsebina njihove vadbe zanimiva in raznovrstna tako, da jih bo pritegnila in vplivala na njihov celovit razvoj. Med različne gibalne dejavnosti, naj bodo vključene tudi elementarne igre, male moštvene igre z žogo in košarkarske igre 1:1 in 2:2 na en koš, s katerimi vplivamo na usvajanje različnih gibalnih vzorcev in na razvoj nekaterih zelo pomembnih gibalnih in psihičnih sposobnosti v tem starostnem obdobju. Z njimi jih tudi socializiramo otroke. b) Druga stopnja izgradnje široke športne osnove (mala košarka) Otroke četrtih in petih razredov devetletne osnovne šole vključimo v vadbene skupine, ki v športnih interesnih dejavnosti osnovne šole, ali v okviru košarkarski šol zasebnikov ali košarkarskih društev, redno trenirajo malo košarko. Ti igralci in igralke sodelujejo tudi v vseh rednih oblikah redne športne vzgoje v osnovni šoli, kjer nadaljujejo z izgradnjo široke športne osnove. V tem obdobju lahko igralci in igralke vadijo in tekmujejo skupaj, ker razlike med njimi še niso velike. Cilji: nadaljevati z izgradnjo široke športne osnove (razvijati osnovne gibalne sposobnosti - koordinacijo, hitrost, moč, natančnost, aerobno vzdržljivost in osvajati različne gibalne spretnosti), razvijati kolektivnost, medsebojno sodelovanje, tovarištvo in športni duh, razvijati športno tekmovalne psihične sposobnosti in lastnosti (situacijsko mišljenje, pozornost, orientacijo v prostoru, hitrost odzivanja, gibalni spomin, čustveno stabilnost, samozavest, odločnost, vztrajnost), seznaniti otroke z idejo in pravili male košarke, naučiti in utrditi osnovne tehnične elemente brez in z žogo ter njihove sestave, naučiti osnovne elemente posamične in skupinske taktike v napadu (preigravanje, odkrivanje, vtekanje, skok za žogo), naučiti osnovna taktična načela napada brez centra proti osebni obrambi (načela širine, globine, ravnotežja in gibanja, igra naj temelji na sodelovanju dveh igralcev), osnove protinapada 1:0, 2:0 in 2:1, naučiti osnovne elemente posamične in skupinske taktike v obrambi (obramba proti preigravanju in različnim metom, obramba proti odkrivanju in vtekanju, zapiranje poti do koša in skok za žogo), naučiti osnovna taktična načela osebne obrambe po vsem igrišču in na polovici igrišča (osnove osebne in osebne presing obrambe), 109

111 seznaniti otroke z osnovami posebnih situacij (postavljanje in gibanje pri sodniškem metu, postavljanje in gibanje pri prostih metih, sprejem žoge po podaji izza mejnih črt proti presing obrambi, napad s številčno premočjo 2:1 in obrambo proti številčni premoči 2:1), naučiti jih igrati malo košarko 4:4 brez centra, sodelovati na različnih tekmovanjih v igranju 3:3 na en koš (po pravilih ulične košarke) in na dva koša (po pravilih male košarke). Treningi naj bodo raznovrstni in zanimivi. Vsebina naj bo podana v obliki najrazličnejših iger in tekmovanj. Poudarek na treningih je na temeljni telesni pripravi, tehniki, posamični in temeljni skupinski taktiki. Doumeti morajo tudi osnovna taktična načela skupne (moštvene) taktike v napadu in obrambi. Ker so otroci te starosti zelo dojemljivi za posnemanje gibanja, mora biti trener dober demonstrator. Če je le mogoče, naj si otroci ogledajo več kakovostnih tekem ali košarkarskih filmov. Med opazovanjem jih moramo usmerjati, s tem jim razvijamo sposobnost opazovanja (ločevanje pomembnih od nepomembnih stvari, osredotočenje na bistvo problema). Organiziramo tudi druge dejavnosti, ki so povezane s športom (izlete, pohode, kolesarjenje, dejavnosti v in ob vodi ipd.), s katerimi popestrimo celotno dejavnost in vplivamo na utrjevanje socialnih vezi med mladimi igralci ali igralkami. V prvem letu treniranja posvetimo več časa učenju in utrjevanju opisane vsebine, v drugem pa njenem izpopolnjevanju Posebni dolgoročni cilji v obdobju vsestranske košarkarske priprave V to obdobje spadajo učenci in učenke 6. do 9. razreda devetletnih osnovnih šol stari 11 do 14 let. Mlajši in starejši dečki ali deklice redno trenirajo v športnih interesnih dejavnostih ali v košarkarskih šolah zasebnikov in klubov. Najbolj nadarjeni med njimi pa tudi v klubskih moštvih. Vsi se vključujejo tudi v vse redne oblike športne vzgoje v osnovni šoli. To obdobje delimo na dve razvojni stopnji: a) prvo stopnjo vsestranske košarkarske priprave (mlajši dečki-deklice stari 11 in 12 let U12), b) drugo stopnjo vsestranske košarkarske priprave (starejši dečki-deklice stari 13 in 14 let U14). 110

112 a) Prva stopnja vsestranske košarkarske priprave Na tej stopnji trenirajo košarko igralci in igralke, ki obiskujejo šesti in sedmi razred devetletke. Glavna značilnost tega obdobja je prehod od male košarke na veliko. Cilji: navajati na športni režim življenja, seznaniti s pravili velike košarke, razvijati osnovne funkcionalne in gibalne sposobnosti (poudarek je na razvijanju koordinacije, hitrosti in aerobne vzdržljivosti), nadaljevati z razvijanjem osnovnih športno tekmovalnih psihičnih sposobnosti in lastnosti, nadaljevati z razvijanjem kolektivnosti, medsebojnega sodelovanja, tovarištva, športnega duha in zdrave tekmovalnosti, utrjevati in izpopolnjevati vse osnovne tehnične elemente in njihove sestave brez žoge in z njo v oteženih pogojih (večja hitrost, več igralcev, bolj napadalna obramba), usvojiti osnovne elemente posamične in skupinske taktike (poleg že znanih, križanje z in brez žoge, odkrivanje in vtekanje centra in prodor centra), usvojiti osnove napadov brez centra (5:5) in z občasnim centrom proti osebni obrambi in osebni presing obrambi (5:5), izpopolniti protinapad 2:0 in 2:1, usvojiti osnovne elemente posamične in skupinske taktike v obrambi (poleg že znanih, vrivanje, prevzemanje, spuščanje, pristopanje in oviranje podaje, ko napadalec prime žogo, prevzemanje pri presing obrambi, zapiranje poti do koša, obrambo s pomočjo (pomagaj in se vrni)), usvojiti osnove osebne obrambe in osebne presing obrambe, opraviti morajo izpit za naziv pomožni sodnik. Vsebina treningov in organizacijske oblike naj bodo čimbolj raznovrstne in zanimive. Trenerji naj se izogibajo enostranskim obremenitvam mišic in sklepov. Poudarek na treningih je še vedno na temeljni telesni pripravi, tehniki in individualni taktiki. Vse večji pomen pa dobiva tudi skupinska taktika. Skupna taktika ne sme zavirati ustvarjalnosti igralcev in igralk! Tako kot pri predhodni kategoriji, tudi pri mlajših dečkih in deklicah organiziramo dodatne dejavnosti in ogled kakovostnih tekem. 111

113 b) Druga stopnja vsestranske košarkarske priprave Na tej stopnji trenirajo košarko igralci in igralke, ki hodijo v osmi in deveti razred devetletke. Cilji: nadaljevati navajanje na športni režim življenja, razvijati storilnostno motivacijo na treningih in tekmah, razvijati osnovne in specialne funkcionalne in gibalne sposobnosti (predvsem specialno vzdržljivost, koordinacijo, hitrost gibanja brez in z žogo in hitro moč nog), nadaljevati razvijanje športno tekmovalnih psihičnih sposobnosti in lastnosti, nadaljevati z razvijanjem kolektivnosti, medsebojnega sodelovanja, tovarištva in športnega duha, izpopolnjevati tehnične elemente in njihove sestave brez žoge in z njo (širjenje obsega elementov in njihovih sestav, izboljšanje njihove natančnosti in hitrosti izvedbe), izpopolnjevati elemente posamične in skupinske taktike napadov proti osebnim obrambam (poleg že znanih še: blokade zunanjih igralcev k žogi in od nje, blokade centra), izpopolnjevati skupno taktiko napadov brez centra in z občasnim centrom proti osebni obrambi in osebni presing obrambi, protinapad s tremi igralci (3:0, 3:1 in 3:2), izpopolnjevati elemente posamične in skupinske taktike osebnih obramb (poleg že znanih obrambo proti blokadam k žogi in od nje vrivanje z aktivno pomočjo soigralca - izskakanje, spuščanje, tesno sledenje napadalca, ki napeljuje na blokado, prevzemanje ter obrambo proti centru) izpopolnjevati skupno taktiko osebne obrambe in osebne presing obrambe (z napadalnih prevzemanjem in s podvajanjem v napadalni polovici igrišča) ter obrambe proti protinapadu, opraviti morajo seminar za naziv sodnik pripravnik. Treningi morajo biti zahtevnejši in intenzivnejši. Poudarek je na temeljni telesni pripravi, tehniki, posamični in skupinski taktiki. Vse večjo vlogo pa ima tudi skupna taktika. Izbiramo tako vsestransko taktiko, ki omogoča igralcem igranje različnih igralnih vlog. Igralce moramo tudi navajati na analiziranje igre nasprotnika in iskanje ustrezne protitaktike. 112

114 Letno, etapno, tedensko in operativno načrtovanje procesa treniranja Letni načrt je vezan na izvajanje procesa treniranja v eni tekmovalni sezoni, zato predstavlja v tekmovalnem smislu logično celoto. V skladu s koledarjem tekmovanja, ga razdelimo v enega (tekmovanje v enem delu), dva (tekmovanje v dveh delih) ali tri cikle (tekmovanje v treh delih), te pa na posamezne dobe treniranja, mikrocikel (tedne) in posamezne treninge. Smernice za izdelavo letnega in etapnih načrtov treniranja Preden se lotimo letnega načrtovanja treninga moramo poznati naslednje podatke: v kateri kategoriji nastopajo naši igralci, kakšne pogoje za treniranje in tekmovanje imamo, koliko so stari in izkušeni naši igralci, koliko in kakšni igralci so zapustili moštvo, koliko in kakšni so novinci v moštvu, kakšno je stanje pripravljenosti posameznih igralcev in moštva, kaj se dogaja v moštvih, ki so naši tekmeci, kakšen je koledar tekmovanj. Na temelju teh podatkov določimo letne in etapne cilje, periodizacijo treniranja ter vsebino, metode, sredstva, obremenitev in načine nadzora treniranja v posamezni dobi treniranja. Zgled podatkov, ki jih zajema letni načrta proces treniranja Košarkarsko društvo: Moštvo: Sezona: Glavni trener: Drugi strokovnjaki: Pogoji treniranja in tekmovanja Finančna sredstva: Organizacijski kader: Oprema igralcev: Organizacija prevozov: Organizacija tekem: Objekti in rekviziti: 113

115 Sestava moštva št. igralec x starost A - staž B - staž igralno mesto telesna višina telesna teža branilci št. krila št. centri št. moštvo št. povprečje, št. - število, A - staž (absolutni staž), K - staž (staž v aktualni kategoriji) Možne okrepitve kakovost št. igralec starost A - staž B - staž igralno mesto telesna višina telesna teža kakovos t Vrsta tekmovanj, trajanje tekmovalne sezone in tekmovalni cilji vrsta tekmovanja trajanje tekmovalni cilj Periodizacija proces treniranja s koledarjem tekmovanj UT Cikel Doba Mesec Teden Datum krog deli tekmovanja PT Datum KT Število IT Število zdr. preg. testiranje priprave sestanki Legenda: UT uradne tekme; PT pripravljalne tekme; KT kolektivni treningi; IT individualni treningi; 114

116 Pregled vsebin, ki bodo predelane v tekmovalni sezoni KONDICIJA ogrevanje hitrost agilnost moč vzdržljivost gibljivost TEHNIKA BREZ ŽOGE teki, spremembe smeri, obrati, zaustavljanja gibanje s prisunskimi koraki skoki z enonožnim skoki s sonožnim odrivom TEHNIKA Z ŽOGO spretnostne naloge z žogo prehod v vodenje, vodenje zaustavljanje vodenje s spremembami smeri in menjavanjem rok podaje z obema rokama na mestu in med tekom podaje z eno roko na mestu in med tekom podaje po vodenju in iz vodenja meti na koš z mesta ali skoka meti na koš po vodenju meti na koš v gibanju meti centra TEHNIKA PROTI ŽOGI izbiranje žoge prestrezanje žoge blokiranje meta skoki za žogo Opombe Faza Opombe Faza Opombe Faza Opombe POSAMIČNA IN SKUPINSKA TAKTIKA NAPADA Faza Opombe preigravanja in zaključki odkrivanja, vtekanja in zaključki križanja z žogo in zaključki križanja brez žoge in zaključki blokade proti (k) žogi in zaključki blokade od žoge in zaključki napadalne dejavnosti spodnjega centra napadalne dejavnosti zgornjega centra 115

117 POSAMIČNA IN SKUPINSKA TAKTIKA OBRAMBE usmerjanje napadalca z žogo pristopanje po vodenju: oviranje podaje ali meta zapiranje poti do koša obramba proti preigravanju obramba proti odkrivanju obramba proti vtekanju obramba na strani pomoči pomoč pri prodiranju napadalca vrivanje prevzemanje napadalno prevzemanje (pri presing obrambi) spuščanje (prepuščanje) obrambne dejavnosti centra SKUPNA TAKTIKA NAPADA Faza Opombe protinapad 1:0, 2:1, 3:1, 3:2 zgodnji napadi postavljeni napadi brez centra postavljeni napadi s centrom napad proti osebni presing obrambi čelni vnosi žoge v igrišče bočni vnosi žoge v igrišče postavljanje in gibanje pri sodniškem metu postavljanje in gibanje pri prostih metih SKUPNA TAKTIKA OBRAMBE obramba proti protinapadu temeljna osebna obramba zahtevnejša osebna obramba temeljna osebna presing obramba zahtevnejša osebna presing obramba obramba priti čelnim vnosom žoge obramba priti bočnim vnosom žoge postavljanje in gibanje pri sodniškem metu postavljanje in gibanje pri prostih metih Legenda Zbrišemo vse dejavnosti, ki jih ne boste predelali, in dopišemo tiste, ki manjkajo Faza vpišite 1, če boste začeli učiti to dejavnost, vpišite 2 če boste utrjevali to dejavnost, vpišite 3 če boste izpopolnjevali to dejavnost 116

118 IGRE na en koš 1:0-a, 2:0-b, 3:0-c, 4:0-d, 5:0-e na en koš 1:1-a, 2:2-b, 3:3-c, 4:4-d, 5:5-e na dva koša 3:0-a, 4:0-b, 5:0-c na dva koša 3:3-a, 4:4-b, 5:5-c TEKME pripravljalne tekme prvenstvene tekme PREGLEDI, MERJENJA, OCENJEVANJA zdravniški pregled merjenje ravni gibalnih in funkcionalnih sposobnosti ocenjevanje tehnično-taktičnega znanja ocenjevanje uspešnosti igranja DRUGE DEJAVNOSTI ogledi tekem izleti VZGOJNE USMERITVE razvijati pozitiven čustveni odnos do igre razvijati igrivost in ustvarjalnost navajati na upoštevanje pravil igranja navajati na sodelovanje in medsebojno pomoč navajati na strpnost do tekmecev in športno igro navajati na pozitivni odnos do vaditeljev navajati na samodisciplino in samostojnost navajati na ustrezno higieno (odnos do zdravja) navajati na pravilen odnos do športne opreme razvijati odločnost, bojevitost, vztrajnost razvijati odgovornost in zanesljivost seznanjati s pravili in sodniškimi znaki seznanjati s slovenskimi strokovnimi izrazi Opombe Opombe Opombe 117

119 Skupna taktika v napadu in obrambi Skiciramo in kratko opišemo vse napade in obrambe, ki jih bomo predelali. Postavljeni napadi: Protinapad: 118

120 Napad proti osebni presing obrambi Čelni in bočni vnosi žoge: Postavljena osebna obramba: 119

121 Prehodna osebna obramba: Zgled periodizacije proces treniranja za razvoj kondicijskih sposobnosti v košarki (prirejeno po Bompa,1999) OBDOBJA PRIPRAVLJALNO TEKMOVALNO PREHODNO faze predtekmovalna tekmovalna moč anat. prilagod. - maksimalna - vzržljivostna - hitra in elastična vzdrževanje relaks.regen. anatomska prilagodite v vzdržljivost osnovna: aerobna specialna: anaerob. - aerobna specialna in osnovna: vzdrževanje osnovna: aerobna hitrost osnovna: - anaerobno-aerobna specialna: - agilnost brez in z žogo specialna: vzdrževanje vzdržljivost - ciklična hitrost brez in z žogo - hitrost odzivanja - hitrostna vzdržljivost gibljivost razvoj ali/in vzdrževanje vzdrževanje vzdrževanje razvoj ali/in vzdrževanje anatomska prilagoditev: 9-12 vaj, obtežitev 40-60% max, 8-12 ponovitev, 2-3 serije, odmor 2 do 3 minute, 4-6 tednov 120

122 Zgled mesečnega vsebinskega in časovnega načrta za U12 Mesec: Tedni: skupaj čas % Vadbene dejavnosti / treningi Vodenje in meti Napad 1:0 na en koš (preigravanje) Kritje ig. z žogo (usmerjanje, pristopanje) Igra 1:1 na en koš Blokiranje meta Zapiranje poti do koša Protinapad 1:0 Presing obramba 1:1 Vodenje in podaje Met, polprodor in prodor po odkrivanju Meti po vtekanju Nap. akcije po križanju z napeljevanjem Nap. akcije po križanju z vročitvijo Napad 2:0 na en koš Igra 2:2 na en koš Kritje igralca, ki se odkriva in vteka Obramba proti križ. z žogo (vrivanje) Protinapad 2:0 Protinapad 2:1 Presing obramba 2:2 Tekme 1:1 ali 2:2 na en koš Čas trajanja treninga Opomba: V prvem stolpcu so vadbene dejavnosti, ki jo boste predelali v enem mesecu, če boste imeli 4 treninge na teden. Dejavnosti so sistematično nanizane od lažjih k težjim, od enostavnejših k sestavljenim. V stolpcih s številkami označite tiste dejavnosti, ki jih boste predelali na posameznem treningu, v okenca pri izbranih dejavnostih vpišite tudi čas, ki ga boste zanje porabili. Seštevek časov poteka dejavnosti po vertikali, mora biti enak času trajanja treninga. Tedensko načrtovanje Tedenski cikel je zelo pomemben pri načrtovanju procesa treniranja v športnih igrah. To obdobje je povezano z obliko ligaških tekmovanj. 121

123 Tedenski cikel v pripravljalni dobi se bistveno razlikuje od tedenskega cikla v tekmovalni dobi. V prvem primeru je sestavni del pripravljalnega obdobja (gre za izgradnjo forme, zato morajo biti tedenski cikli med seboj tesno povezani), v drugem primeru je razmeroma samostojna celota (v vseh teh ciklih je sorodna le skrb za obnovo zmogljivosti in vzdrževanje kondicije, vse ostalo pa je prilagojeno stanju v moštvu in pripravi na tekmeca). Tedenski načrt v tekmovalnem obdobju največkrat vsebuje: vzdrževanje kondicije (osnovne vzdržljivosti, moči in hitrosti) izpopolnjevanje tehnike, še posebno metov oziroma strelov izpopolnjevanje taktike v obrambi in napadu ter njeno prilagajanju nasprotniku uigravanje posameznih igralcev, skupine igralcev in moštva v celoti igro z določenimi zahtevami psihično pripravo na nasprotnika. Poleg vsebine je pomembna tudi razporeditev obremenitve na treningih v tedenskem ciklu. Od tega kako in koliko bomo obremenili oziroma spočili igralce, je precej odvisen uspeh na tekmah. Zgled za člansko moštvo Če je tekma v soboto, naj bo intenzivnejši trening v ponedeljek in sredo, če moštvo trenira 9 ur na teden oziroma, v ponedeljek, torek in sredo, če moštvo trenira 12 ur ali več treninga na teden. Celodnevni odmor načrtujemo navadno v nedeljo. Dobro je, če so igralci vsaj en dan v krogu svojih vrstnikov ali družine, da se ločijo od vsakdanjega ritma treningov in psihično spočijejo. Pomembna dneva za dobro psihično pripravo na tekmo sta dan pred tekmo in dan, ko se tekma igra. Zato se mora trener nanje posebno pripraviti. Tekmovalno obdobje TEDEN - DAN PON TOR SRE ČET PET SOB NED dopoldan K-TR I-TR I-TR I-TR K-TR I-TR zvečer T-TR T-TR TE - E T-TR TE - D K-TR- kondicijski trening, I-TR - individualni trening ( samo za igralce, ki niso igral), T-TR - taktični trening (pred vsakim taktičnim treningom imajo polurni sestanek na katerem si ogledajo videoposnetke naslednjega tekmeca in seznanijo s taktiko), TE - tekma (E-evropska liga, D-državno prvenstvo) 122

124 Temeljne značilnosti vsebine treniranja v posamezni dobi letnega in etapnih načrtov procesa treniranja (zgled je primeren za košarko, z določenimi prilagoditvami pa tudi za nogomet in rokomet) 1) Pripravljalna doba - prva faza (predsezona 1) Globalni cilj: posredno pridobivanje forme - poudarek je na razvoju temeljnih dejavnikov v posamezni komponenti forme. Kondicijska priprava Naloge: poudarek na razvoju osnovne vzdržljivosti, moči in hitrosti. Obremenitev: 40-45% vsega časa, intenzivnost pa srednja in velika, razmerje med osnovno (OKP) in specialno (SKP) kondicijsko pripravo je 2:1 Tehnična priprava Naloge: odpraviti pomanjkljivosti in napake v tehniki, usvajanje novih elementov in izpopolnjevanje že usvojenih. Obremenitev: 35-40% vsega časa Taktična priprava Naloge: usvajanje in izpopolnjevanje elementov individualne in skupinske taktike obrambe in napada, ki jih zajema moštvena taktika, seznanjanje s moštveno taktiko v napadu in v obrambi. Obremenitev: 20-25% celotnega časa Psiho-socialna priprava Naloge: razvijanje delovnih navad, samodiscipline, samostojnosti oblikovanje kolektiva. Teoretična priprava Naloge: seznanjanje z moštvenim in individualnimi cilji in programi, seznanjanje z novostmi v moštveni taktiki napada in obrambe. Nadzor Zdravniški pregled, testiranje funkcionalnih in motoričnih sposobnosti, ocenjevanje tehničnega in taktičnega znanja, sociogram. 123

125 2) Pripravljalna doba - druga faza (predsezona 2) Globalni cilj: neposredno pridobivanje forme - poudarjeno je razvijanje specialnih dejavnikov posameznih komponent športne forme in njihovo usklajevanje. Kondicijska priprava Naloge: poudarek je na razvoju specialne vzdržljivosti, moči, hitrosti. Obremenitev: 25-30% vsega časa, intenzivnost povečujemo, razmerje med OKP in SKP je 1:1. Tehnična priprava Naloge: izpopolnjevati tehnične elemente (še posebno mete, strele) v oteženih in tekmovalnih pogojih (poudarek na natančnosti in hitrosti). Obremenitev: 30-35% vsega časa Taktična priprava Naloge: izpopolnjevanje elementov individualne in skupinske taktike obrambe in napada v okviru moštvene taktike, preverjanje učinkovitosti igralcev na posameznih igralnih mestih, uigravanje moštvene taktike v napadu in v obrambi, preverjanje učinkovitosti posameznih načinov vodenja tekme. Obremenitev: 40-45% celotnega časa Psiho-socialna priprava Naloge: oblikovanje samozavesti, tekmovalnosti in zmagovalne miselnosti, razvijanje kolektivnosti, navajanje na premagovanje visokih obremenitev. Teoretična priprava Naloge: poglobljeno seznanjanje s taktiko v obrambi in napadu, analiza igre pomembnejših trening tekmah. Nadzor Ocenjevanje napredka v tehniki, individualni, skupinski in moštveni taktiki, ugotavljanje učinkovitosti igranja posameznih igralcev in moštva v celoti, testiranje funkcionalnih in motoričnih sposobnosti. 124

126 3) Tekmovalna doba (sezona) Globalni cilj: stabilizacija forme - poudarjeno je ohranjanje ravni temeljnih dejavnikov forme, fino usklajevanje posameznih komponent forme in prilagajanje na nasprotnika. Kondicijska priprava Naloge: ohranjanje osnovne in specialne vzdržljivosti, moči in hitrosti na doseženi ravni, poskrbeti za fizično in psihično sproščanje. Obremenitev: obseg 20-25% vsega časa, intenzivnost niha znotraj posameznega mikrocikla, razmerje med OKP in SKP je 1:2. Tehnična priprava Naloge: izpopolnjevanje funkcionalne tehnike, še posebno metov (strelov) in z njimi v zvezi razvijanje preciznosti zadevanja. Obremenitev: 30-35% vsega časa Taktična priprava Naloge: izpopolnjevanje funkcionalnih taktičnih elementov, uigravanje, odpravljanje napak, ki so se pojavile na odigranih tekmah, prilagajanje taktike nasprotnikom. Obremenitev: 45-50% celotnega časa Psiho-socialna priprava Naloge: razvijanje tekmovalnosti, zmagovalne miselnosti in kolektivnega duha, odstranjevanje ali zmanjševanje vpliva negativnih čustev (strahu, potrtosti po porazu ipd.). Teoretična priprava Naloge: analiza igre nasprotnikov in pripravljanje na nasprotnika. Nadzor Spremljanje uspešnosti in učinkovitosti igranja posameznih igralcev in moštva, nadzor ravni osnovne vzdržljivosti in moči. 125

127 4) Prehodna doba (posezona) Globalni cilj: znižanje forme - v prvi fazi fizična in psihična sprostitev, v drugi fazi razvijanje temeljev, odpravljanje napak v tehniki in individualni taktiki. Kondicijska priprava Naloge: rekreativno ukvarjanje z drugimi športi zaradi fizične in psihične sprostitve, kasneje razvoj osnovne vzdržljivosti in moči. Tehnična priprava Naloge: odpraviti pomanjkljivosti in napake v tehniki, usvajanje novih elementov in izpopolnjevanje že usvojenih. Taktična priprava Naloge: usvajanje in izpopolnjevanje elementov individualne in skupinske taktike obrambe in napada, preverjanje novih igralcev in novih taktičnih zamisli. Psiho-socialna priprava Naloge: razvijanje delovnih navad, samostojnosti in oblikovanje kolektiva. Teoretična priprava Naloge: analiza predhodne sezone in pripravljanje na novo. Nadzor Ocenjevanje napredka v tehniki in taktiki, merjenje ravni osnovne vzdržljivosti in moči. Operativni načrt Operativni načrt je vezan na posamezni trening. V praksi poznamo tri oblike treningov. Med seboj se ločijo po ciljih, vsebini in organizaciji. To so: posamični (individualni) trening, skupni (kolektivni) trening, mešani (kombinirani) trening. Posamični trening je oblika treniranja pri kateri poudarjeno usvajamo in izpopolnjujemo tehnično in posamično taktično znanje, odpravljamo napake ter razvijamo funkcionalne in gibalne sposobnosti. Omogoča veliko frekvenco ponavljanja nalog in individualno obremenjevanje. V ospredju je posameznik. To pomeni, da vsak igralec oziroma nekaj igralcev, ki imajo podobne cilje ali pomanjkljivosti, trenirajo posamično ali v manjših skupinah (dvojice ali trojice), z različnimi sredstvi. Vsakemu igralcu, dvojici ali trojici sestavimo prilagojen program. Ta zajema tehniko, posamično taktiko in enostavno skupinsko taktiko. 126

128 Skupni trening je oblika treniranja s katero usvajamo ter izpopolnjujemo skupinsko in skupno (moštveno) taktiko ter razvijamo taktične sposobnosti in psiho-socialne lastnosti igralcev. Poudarek je na razvijanju sodelovanja med igralci, uigravanju in s tem v zvezi, na učinkovitosti igranja večjega števila igralcev ali celotnega moštva. Običajno ga organiziramo v večjih skupinah ali z vsemi igralci. Mešan trening je oblika treniranja, v kateri združujemo v ustrezno celoto dobre lastnosti obeh prej opisanih oblik treniranja. V tem treningu trenirajo posamezniki, dvojice, trojice, večje skupine in vsi igralci hkrati. Mešani trening lahko organiziramo zaporedno ali vzporedno: Pri zaporedni obliki organiziramo prvi del treninga posamično, drugi del pa skupno. Pri vzporedni obliki trenira del moštva na polovici igrišča posamično, drugi del pa skupno. Po določenem času menjajo vloge. Čeprav so lahko treningi po obliki in vsebini različne, je vsem skupna zgradba na uvodni, glavni in sklepni del, ki izhaja iz zakonitosti prilagajanja organizma igralcev na obremenitev. Uvodni del mora biti tako sestavljen, da z njim pripravimo organizem na večje obremenitve. Povezan je s splošnim in specialnim ogrevanjem igralca. Zaradi svoje narave je manj intenziven. V glavnem delu je zajeta glavna vsebina treniranja. V tem delu je tudi obremenitev največja. Pri načrtovanju tega dela treninga je pomembno, kako razporedimo posamezne dejavnosti. Hitrost, preciznost, koordinacijo, gibljivost, učenje novih gibanj izvajamo na začetku glavnega dela treninga, ko so živčni centri še spočiti, ostale dejavnosti pa kasneje. V sklepnem delu znižamo intenzivnost z namenom, da umirimo organizem igralca. 127

129 Zgled treninga mlajših deklic Zap. št.: 15 Datum: Ura: Prostor: telovadnica Št. igralk: 18 Cikel: prvi Doba: pripravljalna Št. tedna: 5 Oblika vadbe: mešana Cilji: - Predstaviti postavljanje, gibanje in taktična pravila napada s petimi zunanjimi igralkami. - Uriti in utrjevati tehnično-taktične elemente tega napada in celoten napad. Pomagala: 8 košarkarskih žog, 4 koši čas vsebina organizacija Uvodni del: ) Kratek opis vsebine vadbe ) Demonstracija napada s petimi igralci: 2 - A peterka in B četverka pod L košem, - C peterka in D četverka pod D košem. Igralci peterke A in C se postavijo na pet označenih igralnih mest. Razložim taktična pravila, nato urijo napad. Po desetih akcijah prideta na vrsto četverki C in D (pridruži se jima po en igralec iz peterk A in C). Pozoren sem na postavljanje in gibanje vseh igralcev in upoštevanje taktičnih pravil. Podrobnosti niso važne. 3 4 Glavni del: ) Met iz skoka po odkrivanju. 128

130 ) Polprodor po odkrivanju ) Prodor po odkrivanju, met iz dvokoraka ) Prodor po odkrivanju, podaja ven iz trapeza, met ) Met iz skoka po vtekanju za hrbtom napadalca ) Met iz dvokoraka po vtekanju pred napadalcem ) Podaja v tablo, skok za žogo, met izpod koša. Pri vseh vajah je pod enim košem 4 oziroma 5 igralcev. Vadijo v dvojicah ali trojicah. Najprej vsi izvedejo tretjo vajo. Nato pa vsakih pet minut naslednjo. Igralci morajo izvajati vsa gibanja kot na tekmi. Pri vseh vajah tekmujejo, kateri v skupini bo dosegel več zadetkov ali, katera skupina bo večkrat zadela. Izmenično nadzorujem igralce na levi in desni strani igrišča. Opazujem izvajanje vaj in popravljam napake ) Utrjevanje napada proti obrambi z rokami na hrbtu. A peterka : B četverki (nepokriti igralec v peterki igra za obe moštvi v napadu), igrajo pod levim košem. C peterka : D četverki (nepokriti igralec v peterki igra za obe moštvi v napadu), igrajo pod desnim košem ) Utrjevanje napada proti pasivni obrambi. Igrajo po pravilih igre na dva koša Prekinjam in popravljam pomanjkljivosti in napake. Sklepni del: Kratka analiza opravljenega dela Konec vadbe. 129

131 4.1.2 Vodenje treningov in tekem V drugi fazi procesa treniranja trener vodi treninge. Pred začetkom treninga kratko seznani igralce z njegovo vsebino in jih ustrezno motivira. Med vadbo seznanja igralce z aktualno vsebino in organizacijo vadbe ter vodi in nadzoruje vadbo. V nadaljevanju bodo opisane teoretične osnove poučevanja tehnike in taktike, iz katerih izhajajo tudi praktični nasveti za vodenje učinkovitega procesa učenja gibanja ali gibalnih dejavnosti. Podlaga za učenje košarkarske tehnike in taktike so tri teorije (povzeto po Tancig, 1987): 1) teorija zaprte zanke (Adams, 1971) 2) teorija odprte zanke (Keele, 1968) 3) teorija sheme (Schmidt, 1975) Teorija zaprte zanke Teorija zaprte zanke pravi, da se vsak del v seriji gibov izvaja na podlagi vrnitvene informacije, ki jih posredujejo proprioreceptorji. gibalni nadzorni center gibalni ukazi vrnitvene informacije gibalni efektorji (mišice) Vsak gibalni odgovor je posledica ukazov iz centralnega živčnega sistema (CŽS). Temelji na vrnitveni informaciji predhodnega giba. To pomeni, da ne more nastati naslednji gib v zaporedju gibov preden ni obravnavana vrnitvena senzorična informacija iz mišic in sklepov, ki so sodelovali v predhodnem gibu. Teorija zaprte zanke pride v poštev pri gibanjih, pri katerih se gibalni program šele sestavlja. Jasno pa je, da mora biti hitrost gibanja taka, da omogoča sprejem in predelavo vrnitvenih informacij. 130

132 Teorija odprte zanke Ta teorija pojasnjuje tista gibanja pri katerih zaradi prevelike hitrosti gibanja ne more priti do vrnitvenih informacij. V tem primeru je gibalni program že izdelan, nadzorujejo pa ga višji centri v CŽS. Ti samo sprožijo že izdelan gibalni program, ki se potem izvede. Nadzor programa opravimo po zaključenem gibanju. V praksi lahko potrdimo to teorijo pri vseh eksplozivnih gibih in v vseh stereotipnih gibanjih. gibalni nadzorni center gibalni ukazi gibalni efektorji (mišice) Teorija sheme V športnih igrah je gibanje situacijsko oblikovano (igralec mora izbrati pravo in učinkovito taktično in gibalno rešitev, ki mora biti tudi učinkovito izvedena). Pojavlja se določeno število osnovnih gibanj, njihovih različic pa je nešteto. Zato samo s tema dvema teorijama ne moremo pojasniti vseh gibanj, ki se v igri pojavljajo. Če bi hoteli pojasniti vsa gibanja bi morali imeti nešteto programov. Hkrati bi bilo vprašljivo shranjevanje teh gibalnih informacij in izbira ustreznega programa med tako veliko množico podatkov. Z obema teorijama tudi ne moremo razložiti, kako nastane gibalni odgovor, ki ga nismo še nikoli izvedli. Vemo tudi, da niti istega giba ne izvedemo zmeraj natanko enako. Ta problem poskuša pojasniti teorija sheme, ki pojasnjuje problem uskladiščenja informacij in problem novih gibalnih odgovorov. Avtor te teorije predpostavlja, da se v spominskih celicah shranjujejo samo štiri vrste informacij, ki so pomembne za oblikovanje novih gibanj. Te informacije so: 1) Začetni pogoji Informacije o stanju mišičnega sistema pred začetkom gibanja. Posredujejo jih različna čutila še pred odgovorom. Proprioreceptorji posredujejo informacije o legi in položaju okončin in celotnega telesna v prostoru, eksteroreceptorji pa informacije o stanju okolja. 131

133 2) Posebnosti odgovora To so informacije o zaporedju in intenzivnosti vključevanja moči in hitrosti v gibanje (velikost sile ali hitrosti, ki se mora razviti v posameznem delu gibanja). 3) Senzorične posledice Med gibanjem neprenehoma pritekajo vrnitvene informacije, ki jih posredujejo proprioreceptorji (čutila, ki sporočajo, kaj se dogaja v organizmu) in eksteroreceptorji (čutila, ki sporočajo kaj se dogaja zunaj organizma). Shranjujejo se v glavnem tiste, ki se čim bolj približajo optimalnemu (uspešnemu) gibanju. 4) Izidi odgovora Informacije o uspešnosti določenega gibanja, glede na cilj, ki smo si ga postavili. Dobimo jih s poznavanjem izidov, zato je njihova natančnost odvisna od količine in natančnosti objektivne vrnitvene informacije. Te so lahko notranje (iz čutil) ali zunanje (da jih trener). Vse te informacije se shranijo v spomin po končanem gibanju. Moč odnosa med temi shranjenimi elementi narašča z vsakim naslednjim gibalnim odgovorom istega splošnega tipa in s povečanjem natančnosti vrnitvene informacije o uspešnem odgovoru. Razmerje med omenjenimi štirimi elementi je shema za določen tip gibanja. Oblikovanje odgovora Kadar moramo izvesti neko gibanje, za katero imamo že oblikovano shemo, začnemo z dvema vhodoma k shemi: z izidom gibanja, ki ga želimo doseči in z začetnimi pogoji. S primerjanjem preteklih izidov gibanja in posebnostmi odgovorov izberemo ustrezen odgovor, s katerim poskušamo doseči cilj. Seveda ni potrebno, da bi se že kdaj prej srečali s prav tako shemo, kot jo bomo uporabili. Ko se odločimo za določen odgovor, oblikujemo gibalni program, ki omogoči začetek gibanja. Prepoznavanje odgovora Ko s priklicano shemo izberemo odgovor za gibalni program, se oblikujejo tudi senzorične (čutilne) posledice gibanja. To lahko storimo, ker vsebuje shema odnos med preteklimi izidi gibanja in preteklimi senzoričnimi posledicami (shema prepoznavanja). Med gibanjem vsako pričakovano senzorično posledico primerjamo z resničnimi senzoričnimi informacijami. Če pride do neskladja, določimo napako, ki se prinaša nazaj v shemo skupaj z izidi gibanja. 132

134 Sistem za označevanje napak Znak za napako se pojavlja v dveh oblikah: 1) grobi senzorični znak, ki ga dobimo s primerjavo med pričakovanimi in resničnimi senzoričnimi posledicami in 2) isti znak, vendar označen v sistemu za označevanje napak. Subjektivna informacija o napaki je ponavadi manj natančna kot popolno poznavanje izidov (PI). Vendar nam je lahko, ne glede na to, da ne poznamo objektivne informacije, v veliko pomoč pri priklicu ustrezne sheme. Sistem za označevanje napak pojmujemo kot shemo. V njej so pretekli senzorični znaki o napaki in resnične senzorične posledice, ki temeljijo na poznavanju izidov gibanja. Sčasoma se oblikuje pravilo sheme, ki povezuje senzorične signale o napakah s poznavanjem izidov gibanja. Kakovostno poznavanje izidov gibanja je bistvenega pomena za razvoj sistema označevanja napak. Shema gibalnega odgovora v odnosu z dogajanjem med gibanjem začetni pogoji želen izid subjektivna sistem za vrnitvena informacija označevanje napak izbran odgovor MOTORIČNA SHEMA gibalni program pričakovana proprioreceptivn a vrnitvena informacija pričakovana eksteroreceptivn a vrnitvena informacija okončine propriorecepcija (mišice) okolje eksterorecepcija izmerjeni poznavanje izidov izid 133

135 Delovanje sheme Gibanje začnemo z določanjem želenega izida in ugotavljanjem začetnih pogojev. Na osnovi primerjanja preteklih izidov gibanja in posebnostmi odgovorov izberemo njim ustrezen gibalni program. Hkrati s primerjanjem preteklih izidov gibanja in senzoričnimi posledicami odgovorov določimo pričakovane senzorične posledice. Ko se ti procesi končajo, se začne gibalni program odvijati. Med gibanjem sprejemajo naša čutilo različne informacije o gibanju. Razlika med pričakovanimi in resničnimi senzoričnimi informacijami predstavlja napako odgovora. Ta se neposredno prenaša v gibalno shemo, tako da lahko takoj popravimo gibanje (zmanjšamo napako). Hkrati se napaka odgovora prenaša v sistem za označevanje napak, ki se prenaša v gibalno shemo kot subjektivna informacija o napaki. Končno in objektivno informacijo o napaki poda trener po končanem gibanju. Podana je na osnovi primerjanja uspešnosti gibanja z želenim izidom. Ta informacija se prenaša neposredno v shemo, kjer se uporablja za takojšnje spreminjanje (prilagajanje) pravil sheme in v sistem za označevanje napak. Tako lahko izboljšamo natančnost sistema in označimo nove signale o napakah. To predstavlja osnovo za proces gibalnega učenja, saj se shema sproti krmili z vrnitveno informacijo o napakah gibanja. Začetni pogoji, posebnosti odgovora, senzorične posledice in izidi odgovora omogočajo boljšo oceno pričakovanih senzoričnih posledic in posebnosti odgovorov v bodočih gibanjih. Uspešnost gibalnega odgovora je neposredno odvisna od moči sheme. Dobro razvita shema omogoča kakovostno in uspešno izbiro, oblikovanje in izvedbo gibalnega programa. Tako shemo bomo razvili le s primerno obsežno in raznoliko vadbo. Teorija sheme daje dobra izhodišča za metodiko usvajanja, utrjevanja in izpopolnjevanja tehnike in taktike v športnih igrah. Igralci morajo veliko in raznovrstno trenirati in to tako da: razvijejo vsa čutila, ki so sodelujejo v senzoričnem nadzoru gibanja, razvijejo senzorične in gibalne centre v možganih, ki sodelujejo pri sprejemu, predelavi, shranjevanju in oddajanju informacij (prepoznavanje, predvidevanje, oblikovanje ustreznega gibalnega odgovora, izvedba gibanja), shranijo čim več omenjenih štirih tipov informacij, ki so potrebne za kakovostno in učinkovito oblikovanje najrazličnejših gibanj (situacijsko treniranje). 134

136 V začetku bomo dali večji poudarek usvajanju informacij, v naslednji fazi pa vključujemo energijske parametre v kinematično strukturo gibanja. V obeh primerih prihajajo do igralca vrnitvene informacije, ki niso samo kinematičnega temveč tudi energijskega značaja. S takim načinom gibanja bomo gradili močno shemo. Čim bolj razvita bo, bolj uspešno bomo lahko gibalno rešili igralno situacijo. Značilnosti procesa učenja tehnike in taktike v športnih igrah Proces učenja gibanja ali igre poteka v treh fazah. Te so povezane s tremi etapami učenja gibanja ali gibalne dejavnosti. Posamezni trening lahko zajema več različnih faz procesa učenja. Nova gibanja bodo igralci urili, že izurjena utrjevali, že utrjena pa izpopolnjevali. I G R A L C I faze usvajanja gibanja ali vadbene dejavnosti oblikovanje kakovostne predstave o izvedbi gibanja ali vadbene dejavnosti posnemanjepreskušanje utrjevanje izpopolnjevanje tekmovanje 1 tekmovanje 2 tekmovanje 3 samonadzor, samouravnavanje in spremljanje lastnega razvoja Igralci najprej sprejemajo sporočila od trenerja, si ustvarijo ustrezno vidno in simbolično predstavo o gibanju ali vadbeni dejavnosti, nato pa poslušajo z lastno gibalno dejavnostjo to gibanje ali vadbeno nalogo usvojiti. Igralci se morajo zavestno učiti novih gibanj ali gibalnih dejavnosti. Kar pomeni, da morajo pozorno spremljati trenerjevo demonstracijo, opis ali razlago. Med vadbo morajo nadzorovati svoje gibanje ali taktično odzivanje ter odkrivati v njem pomanjkljivosti in napake. Slednje poskušajo kasneje tudi zmanjšati ali popolnoma odpraviti. Tak način obnašanja igralcev je temelj samonadzora, samouravnavanja in spremljanja lastnega razvoja. Razvili ga bodo le, če jih bo znal trener ustrezno motivirati ter seznaniti z načini ugotavljanja in odpravljanja pomanjkljivosti in napak. 135

137 Faze vadbenega procesa 1. faza posnemanja in preskušanja: Oponašanje prikazanih gibanj, izvajanje gibanj v počasni izvedbi, stabilnih pogoji, preprostih igralnih situacijah ipd.. 2. faza utrjevanja: Izvajanje gibanj v nekoliko oteženih pogojih (hitrejše gibanje, bolj sestavljeno gibanje, zahtevnejše igralne situacije, zmanjšan prostor, večja gneča ipd.). 3. faza izpopolnjevanja: Izvajanje gibanj v zelo oteženih pogojih (velika kompleksnost in hitrost, zapletene in spremenljive igralne situacije, bolj napadalni tekmec, stresni tekmovalni in igralni pogoji ipd.). Etape usvajanja gibanja 1. etapa grobo usvojenega gibanja: Gibanje je v olajšanih okoliščinah v glavnem pravilno izvedeno (prisoten je še zavesten nadzor gibanja). 2. etapa natančne izvedbe gibanja: Gibanje je pravilno in zanesljivo izvedeno v olajšanih okoliščinah (zavesten nadzor gibanja je manjši, ker je gibanje skoraj avtomatizirano). 3. etapa stabilizacije in uporabe gibanja v različnih okoliščinah : Gibanje je pravilno, natančno, zanesljivo in lahkotno izvedeno v različnih okoliščinah, je tudi prilagodljivo. Pred vsako fazo vadbenega procesa morajo dobiti igralci kakovostno predstavo o izvajanju gibanja ali vadbene dejavnosti. Ravno zaradi tega mora biti vaditelj dober demonstrator. Če to ni, mora znati poiskati med igralci tistega, ki zna pravilno izvesti gibanje ali izbrano vadbeno nalogo. Trener mora demonstrirati tudi napake, ki jih delajo igralci med gibanjem. Tako si oblikujejo predstavo o pravilnem in napačnem gibanju, kar jim kasneje olajša prepoznavanje in odpravljanje napak. Preden začnejo igralci s preskušanjem, naj trener demonstrira gibanje (vadbeno nalogo) v počasni (nazorni) izvedbi, brez opisa. Tako si bodo igralci ustvarili vidno predstavo o gibanju (gibalni nalogi) in zaporedju posameznih delov. Drugič naj kratko opiše gibanje, ob enako nazorni demonstraciji kot prvič. Tako si bodo igralci ustvarili tudi simbolično predstavo o gibanju (gibalni nalogi). Po demonstraciji naj jim kratko razloži tudi uporabnost tega gibanja v igri (gibanje mora osmisliti). Nato naj igralci začnejo s preskušanjem. Trener jih opazuje in beleži napake. Če se pojavijo samo pri posameznikih, jih poskuša odpraviti pri njih. Če dela napako več igralcev, preskušanje prekine. V fazi preskušanja naj napako demonstrira, kratko razloži kaj ni pravilo in kako napako odpravimo. Pri tem opozori igralce na bistvene dela gibanja, ki jih morajo nadzorovati (določi naj smernike ali orientire). 136

138 Zgled pri metu na koš z desno iznad glave z mesta: 1) Preverite položaj stopal. Stopalo desne noge mora biti za pol stopala pred drugim. Obe stopali morata biti razmaknjeni v širini ramen. 2) Preverite položaj žoge pred izmetom. Žoga leži na blazinicah prstov desne roke iznad glave. Deli desne roke morajo oblikovati prevrnjeno črko U. Druga roka se s prsti dotika leve strani žoge. 3) Preverite položaj desne roke po izmetu. Roka mora biti iztegnjena v komolcu in upognjena v zapestju. Kazalec in sredinec morata biti usmerjena proti košu. Na koncu gibanje še enkrat pravilno demonstrira. Tako si igralci ustvarijo predstavo o pravilni izvedbi in napakah, to pa pomeni, da jih bodo lahko kasneje sami odkrili in tudi odpravili. V drugi in tretji fazi vadbenega procesa naj trener postopa nekoliko drugače. V fazi utrjevanja naj demonstrira napako in pravilno izvedbo, nato naj igralci sami ugotovijo katera izvedba je pravilna in popravijo napako. V fazi izpopolnjevanja naj samo opozori igralca, da je naredil napako, nato naj mu igralec pove kaj je naredil napačno in kako bo napako odpravil. Tako trener poveča pozornost igralcev in jih navaja na aktivno opazovanje in razmišljanje. Tak način dela privede do učinkovitega samonadzora gibanja in z njim povezanega spremljanja lastnega gibalnega razvoja. Dolge enkratne razlage niso priporočljive (še posebno ne pred začetkom izvajanja gibalne dejavnosti), ker igralcem znižujejo pozornost, hkrati jim krajšajo čas za praktično vadbo. Večji učinek imajo kratke večkratne razlage med prekinitvami vadbe, kjer se osredotočimo samo na razlago trenutne težave (število sporočil je manjše, zato se jih igralci lažje zapomnijo, med vadbo pa se lahko osredotočijo samo nanje). Pri nekaterih gibanjih je pravilna izvedba odvisna tudi od ritma. Zato je zelo pomembno, da si igralci med izvajanjem gibanja dajejo ritem z glasom. Zgled: Izvajanje prodora z mesta z enkratnim vodenjem (igralec vrže na koš z desno roko). Igralec si med izvajanjem korakov govori:»leva, desna, leva.«137

139 V fazi utrjevanja in izpopolnjevanja demonstriramo, opisujemo in razlagamo podrobnosti v gibanju (gibalni nalogi). Demonstrirati moramo v tudi oteženih pogojih in v hitrosti, ki ustreza igralni situaciji. Če sami tega nismo sposobni, naj to stori igralec, ki to zmore. V obeh fazah vadbenega procesa postajata kakovosten opis ali razlaga vedno bolj pomembna. Na ta način bodo igralci povezali čutne predstave s simboličnimi (besednimi) predstavami. Če bo ta povezava kakovostna, bo v fazi izpopolnjevanja dovolj samo kakovosten opis ali razlaga, pa bodo igralci razumeli kaj trener hoče. Na ta način bo sporazumevanje med igralci in trenerjem hitrejše in bolj gospodarno. Pomembno! Mlajši igralci so dobri opazovalci in posnemovalci, zato jim manj razlagamo in več demonstriramo! Vsaka faza vadbenega procesa zahteva tudi ustrezna vadbena sredstva. Pri usvajanju moštvenih športnih iger so primerne naslednje vadbene naloge: V fazi posnemanja in preskušanja uporabljamo preproste in manj zahtevne vadbene naloge, v katerih se lahko igralci osredotočijo predvsem na izvajanje gibanja. Njihova izvedba je zato tudi počasna. V to fazo lahko vključimo že prva tekmovanja v zadevanju različnih ciljev, v pravilni izvedbi izbranega gibanja ali v preprosti situacijski vadbeni dejavnosti. Učinkovitost, zanesljivost in natančnost v izvedbi gibanj igralcev v teh tekmovanjih je nizka, v situacijskih vadbenih dejavnostih pa pogosto taktično neustrezna (zaradi pomanjkanja taktičnega znanja in izkušenj ter osredotočenja pozornosti na oblikovanje gibanja). V fazi utrjevanja izvajamo prej uporabljene vadbene naloge v oteženih pogojih (večja hitrost, sestavljena gibanja, večja gneča, večja oddaljenost od koša ipd.). Uporabljamo tudi zahtevnejše situacijske vadbene naloge (zahtevnejša gibalna struktura, zahtevnejša pravila igranja, pasivno oviranje tekmeca). Učinkovitost, zanesljivost in natančnost v izvedbi gibanj na tekmovanjih je višja kot v fazi preskušanja, v situacijskih vadbenih nalogah pa tudi taktično ustreznejša. V fazi izpopolnjevanja uporabljamo gibalno in situacijsko zahtevnejše vadbene naloge. Te izvajajo igralci v obliki najrazličnejših tekmovanj (v situacijskih vadbenih nalogah tudi z aktivno obrambo tekmeca). Ker imajo igralci v tej fazi gibanja avtomatizirana, lahko na tekmovanjih, še posebno v situacijskih vadbenih nalogah, popolnoma izrazijo svoje sposobnosti in lastnosti. Pri starejših igralcih damo v tej fazi tudi večji poudarek razvijanju kondicijskih sposobnosti (moči, hitrosti, vzdržljivosti in gibljivosti). 138

140 Ne smemo pozabiti, da so moštvene igre situacijske dejavnosti, To pomeni, da uspešnost rešitve igralne situacije ni odvisno samo od pravilne izvedbe gibanja, temveč od pravilne zaznave igralne situacije, pravilne ocene razvoja situacije (anticipacije) in s tem povezanega pravočasnega izbora ustrezne rešitve ter kakovostne gibalne izvedbe te rešitve. Ravno zato moramo tehniko utrjevati in izpopolnjevati s tehnično-taktičnimi vajami in v igri. Na ta način tehniko osmislimo. Ob preskušanju, utrjevanju in izpopolnjevanju gibalnih in taktičnih spretnosti, navad in veščin, bodo razvijali igralci tudi ustrezne gibalne sposobnosti. V prvi in drugi fazi vplivamo bolj na razvoj koordinacije in ravnotežja, v tretji fazi pa na razvoj hitrosti, vzdržljivosti, moči in natančnosti. Sprotno nadzorovanje vadbe (tekmovanja) je zelo pomembna dejavnost trenerja, ki ga manj izkušeni ali nemotivirani trenerji največkrat zanemarjajo ali podcenjujejo. Igralci morajo imeti občutek, da jih trener opazuje, da se zanje zanima in da je zadovoljen, če napredujejo. Z nadzorovanjem ugotavlja pomanjkljivosti ali napake v izvajanju gibanja ali vadbene dejavnosti igralcev in organizaciji vadbe. Te pomanjkljivosti in napake lahko na ustrezen način odpravi tako, da: opozori igralce nanje, dodatno pojasni gibanje, vadbeno dejavnost ali pravila igranja, izbere druga sredstva (vadbene naloge) ali metode. Med vadbo mora nenehno spodbujati igralce in jih pohvaliti, če so dobro opravili nalogo ali, če so izvedli gibanje bolje kot prej. Zgled: Cilj: izvajanje prodora z mesta v levo (met na koš z levo roko) Med gibanjem dela igralec dve napaki. Namesto treh korakov izvede samo dva, na koš pa vrže z desno roko. Trener mu svetuje, naj si med izvajanjem korakov na glas govori:»desna, leva, desna«. Igralec upošteva nasvet in pravilno izvede prvi del gibanja, še vedno pa vrže na koš z napačno roko. Trener ga pohvali, ker je odpravil prvo napako in mu hkrati svetuje, naj vrže na koš z levo roko. Ko igralcu uspe tudi to, ga zopet pohvali in spodbudi k ponavljanju tega gibanja. Na tak način mu gradi samozaupanje, posredno pa tudi zaupanje v trenerja. 139

141 Pomembna dejavnost trenerja v moštvenih športnih igrah je tudi pripravljanje igralcev in moštva na tekme. Ta temelji na zbiranju podatkov o tekmecu, analizi teh podatkov, pripravljanju nasprotne taktike, teoretičnem in praktičnem pripravljanju moštva in pripravljanju trenerja na vodenje tekme. Po teh dejavnosti sledi vodenje moštva na tekmi, po kočani tekmi pa analiza podatkov, ki so bili zbrani na tekmi Nadzorovanje procesa treniranja Nadzorovanje procesa treniranja ter razvoja igralcev in moštva je tretja faza procesa treniranja. Vezana je na zbiranje in analizo podatkov. Sprotne ali neposredne podatke zbirajo in analizirajo: trener, njegov pomočnik in fizioterapevt. Ostale pa mu pomagajo zbrati in analizirati drugi strokovnjaki: zdravnik, psiholog, statistikar, snemalec in merilci. Ti podatki mu povedo kako učinkovit je bil proces treniranja, ali se igralcu približujejo ciljem oziroma, ali je bil načrt procesa treniranja in njegova izvedba ustrezen. Po Zaciorskem poteka zbiranje informacij s pomočjo treh vrst nadzora: etapni nadzor, s katerim ocenimo etapno stanje 1) tekoči nadzor, s katerim ocenimo nihanja v tekočem stanju 2) operativni nadzor, s katerim ocenimo operativno stanje med treningom. 1) Naloga etapnega nadzora je zbiranje in analiziranje informacij, ki jih potrebujemo pri etapnem načrtovanju in ugotavljanje učinkov procesa treniranja v določenem časovnem obdobju. Pri analizi primerjamo tekmovalne in druge kazalce stanja pripravljenosti igralca in moštva z obremenitvijo in vsebino treniranja v tej etapi ter načrtovanimi cilji. Tako ugotovimo učinkovitost procesa treniranja. 2) Naloga tekočega nadzora je zbiranje in analiziranje informacij, ki jih potrebujemo pri tekočem načrtovanju in ugotavljanje tedenskega nihanja v stanju pripravljenosti igralca in moštva. Izvajamo ga konec vsakega tedna (običajno po tekmi). 3) Naloga operativnega nadzora je ocenjevanje stanj pripravljenosti igralcev in moštva pred treningom ali po izvajanju določene aktivnosti, serije aktivnosti med ali po treningu. Izvajamo ga pred začetkom treninga (tako da lahko spremenimo načrt), med ali po treningu. Kaj nadzorujemo? 1) stanje kondicijske, tehnične in taktične pripravljenosti igralcev in moštva (z merjenjem ali ocenjevanjem), 2) obremenitve na treningih in tekmah (z evidentiranjem parametrov obremenitve ali merjenjem), 140

142 3) učinkovitost igranja igralcev in moštva na treningih in tekmah (s statističnimi podatki ali ocenjevanjem). Nadzorovanje stanja pripravljenosti igralcev in moštva Razlikujemo tri stanja pripravljenosti igralca in moštva. Odvisna so od časovnega obdobja, ki je potrebno za prehod iz enega v drugo stanje: 1) Etapno stanje se dolgo gradi in razmeroma dolgo zadržuje. 2) Tekoče stanje se menja pod vplivom enega ali nekaj treningov in se obdrži nekaj dni. Nastane zaradi zakasnelega učinka treninga. Določa ga značaj in velikost obremenitve zadnjih treningov. 3) Operativno (sprotno) stanje se menja pod vplivom določenih vaj in je prehodnega značaja (utrujenost po vajah za moč in vzdržljivost, občutek večje delovne sposobnosti po ogrevanju, kakovostnejše izvajanje tehničnega ali taktičnega elementa). Stanje se menja med treningom. Določa ga značaj posameznih dejavnosti in odnos med aktivnostjo in odmorom. Večino podatkov o stanju pripravljenosti igralcev lahko zberemo sproti in tako, da igralci tega skoraj ne opazijo. Najbolj nenavaden je zanje zdravniški pregled in testiranje, zato ju igralci ne marajo, še posebno, če jim trener ne zna razložiti njunega smisla. Zgled opisnikov in meril za ocenjevanje ravni kakovosti izvajanja tehnično-taktičnih elementov Ocena Opisniki z merili Igralec izvede celotno gibalno nalogo skladno z navodili, tekoče in tehnično pravilno ali z manjšimi pomanjkljivostmi (manj zanesljivo). Igralec izvede celotno nalogo skladno z navodili, tekoče, vendar z opazno napako, ki ni prekršek. Igralec izvede celotno gibanje skladno z navodili, manj tekoče, z zelo opazno (motečo) napako, ki ni prekršek, in manjšimi pomanjkljivostmi v posameznem delu gibanja (manj zanesljivo). Igralec izvede celotno gibanje skladno z navodili, manj tekoče, z dvema zelo opaznima (motečima) napakama, ki nista prekršek, in manjšimi pomanjkljivostmi v posameznem delu gibanja (manj zanesljivo). Igralec izvede gibalno nalogo skladno z navodili, vendar naredi med gibanjem prekršek* (npr.: korake, nošeno žogo, dvojno vodenje, namerno igranje z nogo). Igralec izvede gibalno nalogo neusklajeno z navodili** (npr.: vodenje z napačno roko, napačna sprememba smeri, napačno zaustavljanje, napačen dvokorak, napačen način meta ali podaje). Igralec izvede gibalno nalogo skladno z navodili, vendar netekoče zaradi več zelo opaznih (motečih) napak, ki nista prekršek in zelo nebogljeno. 141

143 Zgled izidov merjenja morfološko-motoričnega potenciala kakovostnega branilca Drevo Uteži Izidi 18 let ocene Izidi 20 let ocene Morfološke značilnosti in motorične sposobnosti POTENCIAL I morfološko-motorični potencial igralca I_MorfZnac morfološke razsežnosti I I_VzdRaz vzdolžne razsežnosti I I I_AV telesna višina I I I_ADV dosežna višina I_ObsegMasa obseg in masa telesa I I I_Obsegi obsegi telesa I I I I_AONL obseg nadlahti I I I I_AOSL obseg stegna I I I_Masa masa telesa I I I_AT telesna teža I I I_ATAV razmerje AT/AV I I_MastTkivo mastno tkivo I I_AKGN kožna guba nadlahti I I_AKGH kožna guba hrbta I_KondSpos kondicijske sposobnosti I I_HitraMoc hitra moč I I I_VOS višina odriva I I I_S sprint 20-m I I I_SZS suvanje žoge I I_Hitrost hitrost I I I_HST hitro stopanje I I_Vzdržlji vzdržljivost I I_T tek na 800-m I I_C minutni tek I_TehKoor tehnika in koordinacija I_BrezŽoge gibanja brez žoge I I_TSS tek s spremembami smeri I I_TTP tek-prisunski koraki-tek I I_TPS tek-prisunski koraki-skok I_ZŽogo gibanja z žogo I_HitrVod hitro vodenje I I_VSS vodenje s spremembami smeri I I_VRV različno vodenje I I_PPV vodenje, podaja I_HitrPod hitre podaje I_PSE izmenične podaje Nadzorovanje obremenitve in napora igralcev na treningih in tekmah Obremenitev igralcev med treningi in tekmami ugotavljamo z merjenjem opravljene poti gibanja (m), hitrostjo gibanja (m/s), pogostostjo pojavljanja izbranih gibanj (f), pogostostjo pojavljanja izbranih gibanj v časovni enoti (f/s) in ocenami koordinacijske zapletenosti. 142

144 V moštvenih športnih igrah ugotavljamo napor igralcev med treningi in tekmami z merjenjem srčnega utripa v določenem časovnem intervalu med treningom ali tekmo, z vrednostjo laktata v krvi v določenih časovnih presledkih in s subjektivno oceno utrujenosti igralca med in po obremenitvi (glej podpoglavje 2.1.4) Nadzorovanje igralne učinkovitosti in uspešnosti igralcev na tekmah Igralno učinkovitost v napadu in obrambi ugotavljamo nadzorujemo s pomočjo kazalcev igralne učinkovitosti, igralno uspešnost v napadu in obrambi pa z ocenami od 1 do 5 po posebnih kriterijih (glej podpoglavje 2.2). 143

145 4.2 Metode, razvrstitve in sredstva Metode poučevanja Metode poučevanja so v procesu treniranja načini podajanja snovi v posamezni etapi učenja gibanja ali vadbene dejavnosti. Z njimi želimo doseči, v danih delovnih razmerah in času, ki ga imamo na razpolago, največji učinek oziroma cilje procesa treniranja. Poznamo dve veliki skupini metod poučevanja. Razlikujejo se po vsebini in načinu dajanja in sprejemanja gibalnih in taktičnih sporočil. METODE POUČEVANJA I I_ TEMELJNE (praktične, gibalne) I I_ analitična (delna, parcialna) I I_ sintetične (celostne) I I I_ vodene I I I_ usmerjene I I_ kombinirane I I_ deduktivne I I_ induktivne I I_ DOPOLNILNE I_ vidne (slikovne, vizualne) I_ slušne (glasovne, besedne, zvočne, verbalne) I_ ideomotorične (mentalne) 144

146 Temeljne metode poučevanja S temi metodami dajemo sporočila predvsem z gibanji. Igralci sprejemajo ta sporočila s kinestetičnimi in tipalnimi čutili, z vidom in sluhom. So od vseh metod najpomembnejše, saj lahko dobijo igralci samo tako celotno, tudi kinestetično predstavo o gibanjih. So torej temelj gibalnega in taktičnega učenja. Z omenjenimi metodami poučevanja so tesno povezani metodični postopki ali algoritmi. Metodični postopek določa najoptimalnejši izbor in zaporedje operacij ter vadbenih nalog (vaj in iger), s katerimi poskušamo doseči izbrane cilje (v danih vadbenih pogojih in v okviru izbrane metode poučevanja). Poznamo različna zaporedja vaj, zaporedja iger ali zaporedja vaj in iger, ki si sledijo v logičnem vrstnem redu in s katerimi lahko na sistematičen in učinkovit način dosežemo postavljene cilje (usvojimo določeno gibanje ali igro oziroma vplivamo na razvoj določene sposobnosti ipd.). Pri oblikovanju metodičnega postopka moramo upoštevati temeljna pedagoška načela: od lažjega (preprostega) k težjemu (sestavljenemu), od poznanega k nepoznanemu, od temeljnega k specifičnemu, od splošnega k specialnemu. Po analitični metodi izvajajo igralci dele posameznih gibanj ali igre ločeno (po delih), zato ta metoda ne more biti končna metoda. Metoda omogoča pravilno in natančno dojemanje tehničnih in taktičnih elementov in njihovih kombinacij ter smotrno izrabo rekvizitov in prostora. Uporabljamo naslednje vadbene naloge: osnovne, tekmovalne in situacijske tehnične in taktično-tehnične vaje ter elementarne in male moštvene igre. Kadar uporabljamo pri analitični metodi samo vaje, ki so razvrščene v smiselnem zaporedju (z njimi elemente logično nadgrajujemo, tako da se čim bolj približamo igri), govorimo o zaporedju vaj. Če uporabljamo pri analitični metodi samo specifične elementarne in male moštvene igre, ki so tudi razporejene v hierarhičnem zaporedju, govorimo o zaporedju elementarnih iger. Obstaja pa tudi možnost, da vaje in elementarne igre, ki so zopet razvrščene v ustreznem zaporedju, smiselno kombiniramo. Takrat govorimo o zaporedju vaj in elementarnih iger. V vseh treh primerih je zaporedje vaj, iger ali vaj in iger odvisno od izbranega metodičnega postopka. 145

147 Analitično metodo lahko uporabljamo v fazi preskušanja, utrjevanja in izpopolnjevanja. Značilnosti analitičnih metod v posamezni fazi vadbenega procesa ostanejo iste, le vadbene naloge in pogoji izvedbe so različni. Pri analitični metodi lahko vodimo vadbeni proces na neigralen (mehaničen ali stereotipen) ali igralen (situacijski) način. Oba pa v netekmovalni ali tekmovalni (storilnostni) obliki. Oba pristopa sta povezana z vadbenimi nalogami, ki jih trener uporabi v procesu treniranja. Če izbere vaje, bo ta treniranje bolj togo in nesituacijsko (mehanično), hkrati pa manj površno, ker se bodo lahko igralci bolj osredotočili na pravilno izvedbo gibanja. Če izbere različne igre bo treniranje bolj sproščeno, ustvarjalno in z večjim čustvenim nabojem. Pri mlajših igralcih mora prevladovati igralni pristop, ker otroke čustveno bolj zadovolji in jim razvija ustvarjalnost. Tekmovanje bo v obeh pristopih spodbudilo mlade igralce k večji storilnosti. Sintetična metoda je celostna, zato izvajajo igralci posamezna gibanja ali igre v celoti. To pomeni, da dobijo dobro predstavo o celotnem gibanju ali igri. Ker je število sporočil, ki jih dobijo igralci po tej metodi včasih preveliko, gibanja ali pravila iger v začetku poenostavimo. Te metode so najbolj naravne, saj učimo igrati športno igro z igro. Gleda na fazo učnega procesa ločimo sintetične metode, ki jih uporabljamo v fazi preskušanja in utrjevanja ter tiste, ki jih uporabljamo v fazi izpopolnjevanja. Gibalne naloge, ki jih uporabljamo pri teh metodah so: igre s celotnim številom igralcev in z manj igralci na en in na dva koša (gola) ter s prirejenimi in neprirejenimi pravili. 1) Sintetične metode, ki jih uporabljamo v fazi preskušanja in utrjevanja Te metode so manj zahtevne in zelo primerne za učenje temeljev posamezne moštvene igre. Ločimo VODENO in USMERJENO sintetično metodo, obe pa delimo na neposredno (igralci takoj igrajo na dva koša ali gola v polnem številu), posredno (najprej začnemo z igro 1:1, nato pa postopoma dodajamo igralce do igre s polnim številom igralcev) Za vodene metode je značilno, da je vpliv trenerja na igro igralcev sorazmerno velik, ker igro VODI. To pomeni, da zahteva od igralcev, da igrajo tako, kot si je zamislil. Če tega ne opravijo, igro prekine in zahteva, da rešijo igralno situacijo v dogovorjeni obliki. Primerna je predvsem v fazi vključevanja taktičnih elementov in kombinacij v igro, če želimo, da bi igralci bolj kakovostno izvajali taktične elemente in kombinacije in kadar želimo igralce disciplinirati. To metodo uporabljamo samo nekaj časa, nato preidemo na usmerjene metode. 146

148 Pri usmerjenih metodah je vpliv trenerja na igro igralcev manjši kot pri vodenih metodah. Trener igralce usmerja, prilagaja pravila igranja njihovim sposobnostim in znanju, igralci pa sami izbirajo rešitve za določene igralne situacije. Igralci so med igro razmeroma svobodni, držati se morajo le temeljnih navodil. Če tega ne store, jih poskuša trener motivirati za opravljanje določenih nalog z različnim vrednotenjem igralnih akcij. Ker je eden izmed močnejših motivov igralcev težnja po zmagi, priredi vrednotenje sklepnih akcij tako, da bodo igralci bolj zainteresirani izvajati tiste akcije, ki prinašajo več točk. Zgled za rokomet: a. Želimo, da igralci v igri čimveč zaključujejo s krilnih položajev, zato vrednotimo zadetek s krila s petimi točkami, zgrešen strel s krila s tremi točkami, zadetek iz katerekoli druge akcije pa z eno točko. b. Želimo, da več igrajo igralci, ki jih drugi v igri zapostavljajo, zato vrednotimo uspešno sklepno akcijo teh igralcev s petimi točkami, neuspešno s tremi, uspešno akcijo drugih igralcev pa z eno točko. Nekateri trenerji dajo igralcem žogo in jih pustijo, da igrajo sami brez nadzora. Tak način nima veliko skupnega z opisano metodo. Trener je tisti, ki usmerja individualno igro posameznikov, nagrajuje uspešne skupne akcije in organizira igro tako, da lahko v njej sodelujejo vsi. 2) Sintetične metode, ki jih uporabljamo v fazi izpopolnjevanja SINTETIČNE METODE, ki jih uporabljamo v fazi izpopolnjevanja I I_ SITUACIJSKE SINTETIČNE METODE I I I I_ metoda posnemanja igre nasprotnika I I I_ celotnega moštva I I I_ skupine igralcev I I I_ posameznega igralca I I_ metoda posnemanja ključnih delov tekme I I I_ celotnega moštva I I I_ skupine igralcev I I I_ posameznega igralca I I_ metoda posnemanja pogojev igranja I I_ klimatskih pogojev I I_ vzdušja na tekmi I I_ sojenja sodnikov I 147

149 I_ METODE MODELNIH TEKEM I_ metoda igranja s tekmecem, ki igra podobno kot tisti na prvenstveni tekmi I_ metoda igranja v enakih pogojih kot na prvenstveni tekmi I I_ klimatski pogoji I I_ vzdušje na tekmi I I_ sojenje sodnikov I_ metoda igranja v različnih pogojih z nepoznanimi tekmeci I_ metoda pripravljanja na zahtevna turnirska tekmovanja Glavni cilj teh metod je izpopolnjevanje igre, prilagajanje na odločilne trenutke tekme, na pogoje igranja in na posebnosti igranja nasprotnika. Primerne so za izpopolnjevanje taktike igre kakovostnejših moštev. Za situacijske sintetične metode je značilno, da poskušamo z njimi na treningih ustvariti približno enake pogoje, kot bodo na prvenstveni tekmi. Oziroma, da poskušamo čim večkrat posnemati take trenutke tekme, ki so odločilni. S tem prilagajamo moštvo, skupine igralcev in posamezne igralce na nenavadne pogoje igranja, na ključne trenutke tekme, na posebnosti v igri nasprotnika in preverjamo učinkovitost protitaktike. Metode modelnih tekem so nadgradnja situacijskih metod. Pri teh metodah igra moštvo trening tekmo proti drugim moštvom, ki jih izberemo glede na cilj, ki ga želimo doseči. Učinek je običajno večji kot pri situacijski metodi, ker so nasprotni igralci najpogosteje kakovostnejši od rezervne peterke, hkrati pa se igralci manj poznajo med seboj. Tudi pogoji igranja so lahko precej bolj raznoliki, kot jih lahko zagotovimo doma. Pri mešanih (sestavljenih, kombiniranih) metodah izvajajo igralci gibanja ali igre izmenično po analitični ali sintetični metodi, zato združujejo mešane metode dobre lastnosti obeh omenjenih metod ali odpravljajo pomanjkljivosti in slabosti posamezne metode. Za te metode je značilno, da želimo z njimi igralce naučiti izvajati celotno gibanje ali igro, hkrati pa tudi pravilno in natančno izvajati posamezne dele gibanja ali igre. Če začnemo učiti najprej po analitični metodi, kasneje pa po sintetični govorimo o induktivni mešani metodi. Kadar je zaporedje obratno pa o deduktivni mešani metodi. Temeljnih metod poučevanja in njihovih sestav izbrane moštvene igre je veliko. To omogoča trenerju pestro in ustvarjalno delo. Katero od metod bo v določenem primeru izbral, je odvisno od več dejavnikov. Najpomembnejši so: kakšno kakovostno raven želi trener doseči, koga trenira (igralce v šolskem krožku ali klubu),, delovne razmere (prostor, pripomočki, čas, ki ga ima na voljo, število igralcev itd.), znanje in raven sposobnosti igralcev. 148

150 Dopolnilne metode poučevanja Z dopolnilnimi metodami dopolnjujemo sporočila, ki jih dobijo igralci s temeljnimi metodami. Teh metod je več, ločimo jih po tem, s katerimi čutili igralci sprejemajo sporočila. DOPOLNILNE METODE POUČEVANJA I I_ VIDNE (slikovne, vizualne) I I_ neposredne (prikazi v živo) I I_ posredne (prikazi preko vizualnih medijev) I I_ SLUŠNE (glasovne, zvočne, besedne, verbalne) I I_ neposredne (v živo) I I I_ opis I I I_ pojasnilo, razlaga I I I_ opozorilo I I I_ usmeritev, dajanje ritma I I I_ analiza I I_ posredne I I_ opis slikovnega gradiva I I_ razlaga slikovnega gradiva I I_ analiza slikovnega gradiva I I_ razgovor ob slikovnem gradivu I I_ IDEOMOTORIČNE (mentalne) I_ predstavljanje zaporedja gibov I_ predstavljanje gibanja igralcev v prostoru Vidne metode Igralci sprejemajo sporočila z vidom. Z njimi dobijo igralci vidno predstavo o gibanju ali kombinacij gibanj, o medsebojnem sodelovanju ipd., zato predstavljajo temelj temeljnim metodam. Na treningih največkrat uporabljamo demonstracije, vedno bolj pa tudi video posnetke pravilne izvedbe gibanja, sodelovanja med igralci ali igre. Pred začetkom treniranja prikažemo gibanje v počasni vendar tekoči izvedbi. Le tako si lahko igralci ustvarijo celotno predstavo o gibanju in zaporedju njegovih delov. Če je potrebno, kasneje demonstriramo tudi posamezne faze gibanja ali poudarimo bistvene dele gibanja. V fazi utrjevanje in izpopolnjevanja gibanja demonstriramo gibanje v hitrosti, ki ustreza določeni igralni situaciji ali cilju, ki ga želimo doseči. 149

151 Slušne metode Igralci sprejemajo sporočila s sluhom. Pomembne so predvsem pri dajanju taktičnih ali drugih sporočil, usvajanju specialnih izrazov in pojmov ter pri medsebojnem sporočanju. Uporabljamo jih v povezavi z vidnimi in temeljnimi metodami. Opis gibanja uporabljamo hkrati z demonstracijo. Z njim povežemo simbolično in vidno predstavo o gibanju. Zgled opisa obrambne preže: Stopala imamo razmaknjena v širini ramen, v kolenih smo skrčeni, trup je nekoliko nagnjen naprej, glavo imamo dvignjeno Gibanje opisujemo šele pri ponovljeni demonstraciji, ko bodo imeli igralci že vidno predstavo o tem kar bomo opisali. Razlago uporabljamo takrat, kadar želimo bolj podrobno pojasniti določeno gibanje in njegov namen. Zgled razlage vodenja žoge z zunanjo nogo:»če vodiš žogo z nogo, ki je dalj od obrambnega igralca, je manjša verjetnost, da ti jo bo slednji izbil«. Opozorila dajemo pred in med vadbo. Z njimi kratko in jedrnato opozorimo igralce na bistvene stvari, na napake, pomanjkljivosti ali nevarnosti. Zgled opozarjanja pred metom na koš:»pazi na iztegnitev roke v komolcu in na upogib zapestja!«usmerjanje uporabljamo med vadbo tako, da sproti govorimo igralcu kaj naj naredi ali pa mu dajemo ritem. Zgled usmerjanja med vadbo streljanja na vrata z roko:»streljaj v levi zgornji kot, steči za žogo, ulovi žogo, vodi jo za črto devetih metrov, spremeni smer...». Ritem je pri usvajanju nekaterih gibanj ključnega pomena, zato moramo igralce navaditi, da si med gibanjem dajejo ritem. Zgled usmerjanja z ritmom med izvajanjem prodora z mesta z enkratnim vodenjem. Po njem vrže igralec na koš z desno roko. Igralec naj si med izvajanjem gibanja govori:»leva, desna, leva.«analizo opravimo po končanem gibanju tako, da kratko in jedrnato opišemo ali razložimo kaj je bilo dobrega in slabega v izvedenem gibanju. Zgled analize po metu na koš z mesta z eno roko:»položaj stopal in položaj žoge pred izmetom je bil pravilen, nisi pa upognil zapestja pri izmetu.«150

152 Pri vseh teh metodah je pomembno, da se izraža trener kratko in razumljivo. Uporabljati mora tudi pravilne in ustrezne strokovne izraze in pojme (te mora prilagoditi razvojni stopnji igralcev). Ideomotorične (mentalne) metode Pri teh metodah pritekajo sporočila predvsem iz gibalnega spomina. Zanje je značilno, da si v mislih predstavljamo potek giba ali kompleksa gibov (tudi reševanja igralne situacije), toda brez aktivnega gibanja. Seveda moramo imeti pred tem ustrezno vidno in gibalno predstavo o gibanju. Vsebina treniranja in metode poučevanja so tesno povezane z oblikami treningov in z organizacijskimi metodami Vzgojne metode in sredstva Proces treniranja ima izobraževalni in vzgojni vpliv. S prvim vplivamo na razvoj sposobnosti in usvajanje znanj, z drugim pa na oblikovanje vedenjskih lastnosti, stališč, odnosov, vrednot in motivacije, manj pa na spremembo lastnosti temperamenta, ker so slednje bolj dedno pogojene (torej vpliv na čustveno področje, ki je tesno povezana z motivacijo). Lastnosti temperamenta kažejo čustveni način odzivanja posameznika na situacijo, njegovo hitrost, moč in trajanje. kolerik - nagle in močne reakcije (nekontrolirane reakcije), sangvinik - nagle in šibke reakcije, flegmatik - počasne in šibke reakcije, melanholik - počasne in redke močne reakcije. Lastnosti značaja se manifestirajo v povezavi z etičnimi načeli in družbenimi normami. Z njimi vrednotimo ravnanje posameznika. To je integriran sistem lastnosti, ki omogočajo posamezniku, da kljub oviram ravna razmeroma dosledno v skladu z moralnimi načeli in pojmovanjem družbe ali skupine. To so dinamične lastnosti, ki se spreminjajo in usmerjano človeka k določenemu cilju (imajo motivacijsko vlogo). Z vzgojnimi metodami navajamo in spodbujamo igralce na določeno ravnanje, obnašanje ali odnos. Lahko ga tudi preprečujemo, če menimo, da je škodljivo. 151

153 VZGOJNE METODE (prirejeno po Lešnik, 1976) I I_ TEMELJNA METODA I I_ navajanje I I_ DOPOLNILNE METODE I_ prepričevanje I_ spodbujanje I_ preprečevanje Temeljna vzgojna metoda je metoda navajanja. Z ostalimi tremi metodami dopolnjujemo učinke prve metode. Vsaka od navedenih metod zajema več vzgojnih sredstev. Z njimi poskušamo doseči vzgojne cilje. Značilnosti posameznih vzgojnih metod in sredstev: Navajanje je vzgojna metoda s katero razvijemo, z neposredno dejavnostjo ter zavestnim sodelovanjem in pripravljenostjo igralcev, skupin ali moštva, ustrezne učne, delovne, zdravstveno-higienske, kulturne, moralne in druge navade. Razvite navade omogočajo omenjenim, da usmerijo pozornost k najbistvenejšemu v svoji dejavnosti, medtem ko z navajeno dejavnostjo ne obremenjujejo volje in zavesti. Temeljna sredstva metode navajanja so: Nasvet ali priporočilo: je sredstvo navajanja s katerim usmerjamo igralca, skupino ali moštvo na opravljanje določene dejavnosti. Je v bistvu zahteva izražena v obliki prošnje, zato izraža željo, da bo omenjeni opravili zanje koristno dejavnost brez prisile. (npr.: "Priporočam ti, da se po vsakem treningu umiješ."). Naročilo ali napotek: je sredstvo navajanja s katerim razvijamo pri igralcu, skupini ali moštvu iniciativnost, odgovornost in zaupanje. Naročila so bolj obvezujoča kot nasveti, zato morajo biti usklajena z zmožnostmi omenjenih. (npr.: "Pred vsakim treningom se dobro ogrej".) Naloga: je naročilo, ki je natančno opisano in odmerjeno. Z njo navajamo igralca, skupino ali moštvo na določeno delovanje, ravnanje in razmišljanje, oblikujemo ustrezno navado in odgovornost. Naloge morajo biti primerne trenutnim zmožnostim in posebnostmi igralcev, skupin ali moštva (npr.: "Vodi žogo v največji hitrosti petkrat do črte in nazaj."). Pri vseh treh sredstvih bo učinek navajanja ustrezen le, če bo trener na ustrezen način nadzoroval njihovo izpolnjevanje. Njihovo zahtevnost mora tudi stopnjevati. 152

154 Prepričevanje je vzgojna metoda s katero z nenehnim dokazovanjem ustvarjamo pristno in sproščeno sodelovanje igralcev, skupin ali moštva. Z njo poskušamo vplivati na oblikovanje ali preoblikovanje presoj, stališč, interesov, čustvovanja in vrednot igralca, skupine in moštva. Vsako trditev, zahtevo in cilj je potrebno jasno in prepričljivo razložiti in osmisliti. Ta metoda zahteva od trenerja veliko potrpežljivosti, razumevanja in taktnosti. Dolgoročno pa ima zelo močan učinek. Temeljna sredstva metode prepričevanja so: Razgovor z igralci, skupinami ali moštvom: omogoča pojasnjevanje in razlaganje pojavov, osmišljanje ciljev, pravil in postopkov ter dokazovanje trditev na besedni ravni. Učinkovit bo, če bo trener prepričljiv, če bodo partnerji v razgovoru prepoznali strokovno usposobljenost trenerja in, če se bo znal z njimi pogovarjati na njim primeren, jasen in razumljiv način. Zgledi: so izredno močno sredstvo prepričevanja. S svojo neposrednostjo in konkretnostjo omogočajo identifikacijo igralcev, skupine ali moštva z zgledom. Zgled bo imel učinek le toliko časa, dokler bo prepričljiv (dokler se bodo ujemale njegove misli, besede in dejanja). Kritika: je način utemeljene presoje dosežkov igralcev, skupin ali moštva, njihovih vloženih naporov, medsebojnih odnosov in drugega, glede na postavljene cilje ali pravila obnašanja in z njo povezane možnosti zboljšanja negativnih namer (teženj). Samokritika: je način utemeljene in stvarne samopresoje uspešnosti igralca, skupine ali moštva in ustreznosti njihovega delovanja (glede na postavljene cilje ali pravila obnašanja) in z njo povezanega zavestnega zboljšanja negativnih namer (teženj). Možna je le v okolju z visoko stopnjo medsebojne pripadnosti, drugače je lahko popačena. Spodbujanje je vzgojna metoda s katero poskušamo igralca, skupino ali moštvo motivirati in pripraviti za kakovostno opravljanje določene aktivnosti. Temeljna sredstva metode spodbujanja so: Vzpostavljanje ugodnega stika: trener z nasmehom, prijaznim izrazom ali spodbudno besedo da vedeti igralcu, skupini ali moštvu, da je na pravi poti. Obljuba: z njo obeta trener igralcu, skupini ali moštvu, za ustrezno opravljeno dejavnost, nekaj ugodnega. Pohvala: trener jo uporabi kot spodbudo med ali po dobro opravljenem delu. 153

155 Vrednotenje med potekom dejavnosti: spodbujanje igralca, skupine ali moštva med izvajanjem dejavnosti ali po njej z ocenjevanjem kakovosti opravljenega dela. Javno priznanje: trener javno pohvali igralca, skupino ali moštvo po kakovostno opravljeni dejavnosti in ga (jih) da za zgled. Nagrada: je pohvala z darilom, za dobro opravljeno delo (učinek bo imela, če bo darilo igralcu, skupini ali moštvu nekaj pomenilo). Objava v sredstvih množičnega obveščanja: to sredstvo omogoča igralcu, skupini ali moštvu, da se potrdi v družbi (javna odličja, diplome, pisna priznanja, različne druge objave v javnih množičnih občilih za dobro opravljeno delo). Igra: je posebna oblika spodbujanja, ki omogoča igralcu, skupini ali moštvu izražanje sproščenosti, ustvarjalnosti in sodelovanja. Z njo zadovoljujejo potrebo po igrivosti, svobodi in ustvarjalnosti. Tekmovanje: je tudi posebna oblika spodbujanja, ki omogoča igralcu, skupini ali moštvu primerjanje z drugimi in zadovoljevanje potrebe po uveljavitvi (ne sme privesti do občutka večvrednosti, prevzetnosti ter do posmehovanja in podcenjevanja drugih). Pri spodbujanju se mora trener držati naslednjih načel: individualno ravnanje, gospodarnost, postopnost in ustreznost ter doslednost. Preprečevanje je največkrat metoda represivne (omejevalne) vzgoje, s katero preprečujemo igralcu, skupini ali moštvu izvajanje motečih, neprimernih ali škodljivih dejavnosti. Preprečevanje ovira igralca, skupino ali moštvo v izvajanju prej navedenih dejavnosti, zato povzroča odpor in neugodno čustvovanje. Temeljna sredstva metode preprečevanja so: Vzgojni nadzor: je ukrep trenerja, s katerim preprečuje izvajanje motečih, nepravilnih ali škodljivih dejavnosti igralcev, skupine ali moštva, ne da bi se oni tega neposredno zavedali. Sprememba motiva: je spreten ukrep trenerja, ki preusmeri igralca, skupino ali moštvo k ustrezni dejavnosti, ne da bi izzval pri njih odpor. Opozorilo: je vzgoji poseg s katerim trener opozori igralca, skupino ali moštvo, da se ne drži postavljenih pravil oziroma dogovorov. Grožnja ali pretnja: je pogojna kazen, ki obeta neugodno posledico, če se igralec, skupina ali moštvo ne bo odrekla neustrezni ali moteči dejavnosti. 154

156 Ukaz, zapoved: je ukrep s katerim zapovemo igralcu, skupini ali moštvu opravljanje le točno določene dejavnosti (učinek bo imela, če bo smiselna). Prepoved: je ukrep, ki preprečuje neustrezno dejanje igralca, skupine ali moštva. Je milejša od zapovedi, kar omogoča prej omenjenim izvajanje drugih dejavnosti. Tudi prepoved bo učinkovita, če bo smiselna in prepričljiva). Kazen: je najostrejši vzgojni ukrep s katerim želimo igralca, skupino ali moštvo odvrniti od neustreznih ali motečih dejavnosti. Vzgojni proces poteka največkrat v naslednjem zaporedju: Trener mora najprej izbrati vzgojni cilj, nato izbere dejavnost, s katero bo lahko ta cilj dosegel. Sledi izbor ustreznega sredstva navajanja, ki bo igralce usmerjal k izbranemu cilju. Trener mora tudi razmisliti s kakšnim sredstvom prepričevanja bo igralcem razložil smisel tovrstne dejavnosti. Nato izbere sredstvo (lahko jih je tudi več) spodbujanja, s katerim jih bo motiviral za izvajanje dejavnosti. V rezervi mora imeti tudi sredstvo preprečevanja, s katerim bo lahko preprečil ali odstranil neprimerno ravnanje. Trener mora med procesom treniranja nenehno opazovati čustveno odzivanje igralca (igralcev) na vzgojne ukrepe. Na osnovi tega bo lažje izbiral ustrezne rešitve. Pravila obnašanja V vsaki skupini, tudi športni, obstajajo določena pravila obnašanja, ki se jih morajo člani držati. Ta zagotavljajo posameznikom in celotni skupini varnost, učinkovito sodelovanje in delovanje. Trener mora postopoma seznaniti igralce s temi pravili in jim razložiti njihov pomen. Pred, med in po treningu (tekmi) mora nadzorovati izpolnjevanje teh pravil. Pri tem mora biti dosleden! Igralce, ki kršijo pravila, mora na to opozoriti in zahtevati od njih, da jih upoštevajo (metoda navajanja). Hkrati jim dodatno pojasni njihov smisel (metoda prepričevanja). Če je potrebno, jih poskuša na različne načine spodbuditi, da se jih bodo držali (metoda spodbujanja). V skrajnem primeru lahko igralce kaznuje, če kršijo pravila (metoda preprečevanja). Na ta način jim oblikuje samodisciplino in samoodgovornost. 155

157 4.2.3 Organizacijske metode Organizacijske metode so načini organiziranja treninga, v okviru izbrane metode poučevanja ali metode treniranja (s temi metodami razvijamo gibalne sposobnosti). Z njimi želimo na čimbolj gospodaren način izkoristiti čas, prostor, naprave in pripomočke. Z izbiro primernih organizacijskih metod lahko povečamo učinkovitost treniranja. Hkrati lahko z uporabo različnih organizacijskih metod popestrimo vadbo. ORGANIZACIJSKE METODE I I_TEMELJNE I I I I_ FRONTALNA METODA (frontalna vadba) I I I_ vzporedna I I I_ zaporedna I I I I_ POLIGON (vadišče za zaporedno premagovanje ovir ali izvajanje gibalnih nalog) I I I_ s točno določenim načinom gibanja I I I_ s poljubnim oblikovanjem gibanja I I I I_ OBHODNA IN KROŽNA METODA (obhodna in krožna vadba) I I_ MEŠANE (sestavljene, kompleksne) I I_ METODA DELA NA POSTAJAH (vadba na postajah) I_ METODA DELA Z DOPOLNILNIMI IN DODATNIMI NALOGAMI Temeljne organizacijske metode Te organizacijske metode so samostojne metode. Med seboj se ločijo po načinu izkoriščanja prostora, zaporedju izvajanja izbranih nalog (druga za drugo, vse hkrati-krožno), izbiri gibalnih nalog in načinih obremenjevanja. 1) Frontalna metoda (frontalna vadba) V skladu s smotri izberemo za del ali celotno vadbo določeno število vaj, elementarnih iger ali iger z manj igralci in jih razvrstimo v metodičnem zaporedju. Nato jih poskušamo z igralci izvesti. Delajo vsi hkrati, vendar vsak zase, v dvojicah, trojicah ali skupinah, kot to določa posamezna naloga. Igralci rešujejo gibalne naloge v različnih razporeditvah (kolonah, vrstah, krogih, polkrogih ipd.). V športnih igrah je najpogostejša organizacijska metoda. 156

158 Uporabljamo jo lahko pri preskušanju, utrjevanju in izpopolnjevanju. Poznamo zaporedno in vzporedno frontalno metodo. Pri zaporedni frontalni metodi razdelimo igralce v manjše skupine, nato pa opravljajo vsako nalogo zaporedno (določen čas ali z določenim številom ponovitev). Zgled: Tek v trojicah Tek z menjavanjem mest Pri vzporedni frontalni metodi razporedimo posameznike ali manjše skupine po vsem prostoru, nato pa opravljajo vsako nalogo hkrati (določen čas ali z določenim številom ponovitev). Zgledi: na mestu s posamezniki v dvojicah v skupinah v gibanju (situacijsko) s posamezniki v dvojicah v skupinah 157

159 2) Poligon Poligon je lahko zelo učinkovita organizacijska metoda. V procesu treniranja, ga lahko uporabljamo za popestritev dela, za izpopolnjevanje gibanj brez ali z žogo, za razvijanje občutka za žogo in koordinacije. Po igrišču postavimo v določenem zaporedju različne ovire (stojala, švedske klopi, okvire švedske skrinje, stole ipd.), okoli ali preko katerih se igralci gibljejo z žogo na točno določen ali poljuben način. Zgled postavljanja ovir po dolžini po širini med koši Poznamo več vrst poligonov. Vsak od njih ima več oblik. Poligon s točno določenim načinom gibanja Igralci se gibljejo v ustrezni razdalji drug za drugim. Med potjo izvajajo naloge, ki so točno določene. Poligon s poljubnim oblikovanjem gibanja Igralci se gibljejo v ustrezni razdalji drug za drugim. Med gibanjem premagujejo ovire na poljuben način. Pri tem naj bodo čim bolj originalni in raznovrstni. Igralcem je zanimiv, ker jih ne utesnjuje. Obe vrsti poligona lahko izvedemo v naslednjih oblikah: a) Igralci se gibljejo okoli ovir na točno določen ali poljuben način tako, da se gibljejo drug za drugim v primerni razdalji. Ko končajo en obhod, nadaljujejo z drugim. Oblika je primerna za utrjevanje gibanja. b) Igralci se gibljejo okoli ovir na točno določen ali poljuben način. Med gibanjem se lahko prehitevajo. Ko končajo obhod, nadaljujejo z drugim. Ta oblika je primerna predvsem za sposobnejše igralce. 158

160 c) Igralci se gibljejo okoli ovir na točno določen ali poljuben način. Polovica jih začne gibanje na eni strani, druga polovica pa na drugi strani. Med potjo se srečujejo in izogibajo. Če želimo doseči večji učinek, jim pustimo, da se med seboj prehitevajo. d) Igralci se gibljejo okoli ovir na točno določen ali poljuben način v posamezni koloni ovir. Ko to opravijo, lahko nadaljujejo z gibanjem v katerikoli koloni ovir (običajno tisti, kjer je manj igralcev). Lahko se tudi prehitevajo. e) a b c d prehitevanje je dovoljeno Pri mlajših igralcih lahko popestrimo vsebino poligonov z najrazličnejšimi načini gibanja z žogo (kotaljenja, nošenja, vodenja z roko ali nogo ipd.). S temi spremembami širimo gibalne vzorce igralcev. Obremenitev lahko povečujemo z večanjem števila obhodov, časa trajanja in z zahtevnostjo posameznih gibanj. 3) Obhodna (obhodna vadba) in krožna metoda (krožna vadba) Obe metodi sta zelo primerni organizacijski metodi za razvijanje nekaterih gibalnih sposobnosti (še posebno moči in vzdržljivosti) in utrjevanje ter izpopolnjevanje gibanj. Zanjo obe metodi je značilno, da tvori vsaka gibalna naloga eno vadbeno postajo. Te razmestimo po prostoru v obliki kroga ali eno za drugo. Gibalne naloge morajo biti igralcem poznane in razvrščene v logičnem zaporedju. Njihovo število je odvisno od vsebine in cilja, ki ga želimo doseči. Na vsako vadbeno postajo postavimo enega, dva ali tri igralce. Vsak posameznik, dvojica ali trojica izvaja nalogo na svoji postaji določen čas ali z določenim številom ponovitev. Nato preide na sosedno postajo v določeni smeri, kjer lahko takoj začne izvajati novo nalogo, ali pa šele po določenem odmoru. Tako izvajajo ob istem času različne naloge, ko končajo en obhod pa opravijo vsi vse naloge. 159

161 Razlika med obema metodama je v načinu obremenjevanja. Pri obhodni vadbi izvedejo igralci na vsaki postaji eno serijo ponovitev (npr.: 1x10 ponovitev ali 1x20 sekund dela), naslednje serije pa v naslednjih obhodih (npr. trije obhodi 3 serije). Pri krožni vadbi opravijo igralci en obhod, na vsaki vadbeni postaji pa po več serij ponovitev (npr.: 3x10 ponovitev ali 3 x 20 sekund dela). Med vsako serijo mora biti ustrezen odmor. Obstajajo obhodne in krožne metode z enim, dvema ali tremi igralci na posamezni vadbeni postaji. Intenzivnost obhodne in krožne vadbe z enim igralcem na vadbeni postaji je največja, zato mora biti čas izvajanja naloge ustrezno odmerjen. Zahteva toliko vadbenih postaj, kolikor je igralcev. Teh je lahko tudi manj, če imamo na vsaki postaji dva ali tri igralce, ki hkrati izvajajo isto nalogo. Taka oblika zahteva več pripomočkov! Gibalne naloge so taktično preproste. Obhodne in krožne vadbe z dvema ali tremi igralci na vadbeni postaji so navadno manj intenzivne. Igralci lahko med seboj sodelujejo ali pa izvajajo nalogo zaporedno (pri slednji ima vsak svojo žogo). Gostota ponavljanja elementov je v obratnem sorazmerju s številom igralcev na vadbeni postaji, zato moramo čas izvajanja naloge ustrezno podaljšati (pri odmeri s časom trajanja aktivnosti). Zahtevajo sorazmerno manj vadbenih postaj in manj pripomočkov. Gibalne naloge so taktično zahtevnejše in raznovrstnejše. Zgled organizacije obhodne vadbe v dvojicah 1) Izberemo naloge in jih kratko opišemo in narišemo na posebne kartončke. Vsebino gibalnih nalog, število obhodov, odmero in način motiviranja prilagodimo pogojem, sposobnostim in znanju igralcev ter ciljem, ki jih želimo doseči. Število vadbenih postaj in njihovo razmestitev uskladimo z vadbenimi razmerami. 2) Kartončke razmestimo skupaj z igralci po prostoru v obliki kroga ali zaporedno. Nato označimo vadbene postaje in jih opremimo z rekviziti. 3) Na vsako vadbeno postajo postavimo dva igralca. Nato jim demonstriramo gibalne naloge in jih seznanimo z načinom točkovanja. 4) Po demonstraciji preskusimo potek celotne obhodne vadbe. Vsaka dvojica začne izvajati svojo nalogo. Mi jih nadzorujemo in odpravljamo napake. Ko opazimo, da ne delajo napak, vadbo prekinemo. Nato se pomaknejo za eno postajo naprej, v smeri urnega kazalca, preberejo navodila na kartončku in se pripravijo na opravljanje naloge. Na naš znak začnejo vaditi. Zopet jih opazujemo in odpravljamo napake. Tako ponavljamo postopek do konca prvega obhoda. 160

162 5) V tem obhodu določimo čas izvajanja naloge po potrebi, enako pa tudi odmor med posameznimi nalogami. Od igralcev zahtevamo, da izvajajo naloge počasi in pravilno. Na napake jih opozarjamo sproti, na najbolj pogoste pa tudi med odmorom in po prvem obhodu. 6) V drugem obhodu poskušamo izvesti obhodno vadbo v normalni izvedbi. Čas izvajanja naloge je 1 minuta, čas odmora pa 30 sekund. Seznanimo jih tudi s točkovanjem. Pri tej obhodni vadbi jim prinaša vsaka podaja eno točko. V vsaki dvojici šteje en igralec. Šteti mora tako, da ga drugi slišijo (medsebojni nadzor). Po končanem obhodu zabeležimo dosežene rezultate in jih primerjamo med seboj. Naslednjič poskušajo iste dvojice preseči svoj rezultat. Krožna razmestitev vadbenih postaj Zaporedna razmestitev vadbenih postaj Obremenitev lahko sistematično povečujemo z daljšanjem časa izvajanja nalog, skrajševanjem odmora ali s povečevanjem števila obhodov. Mešane organizacijske metode Za te organizacijske metode je značilno, da organiziramo vadbo na dveh, treh ali štirih postajah. Prehod iz postaje na postajo je lahko različen. Odvisen je od cilja, ki ga želimo doseči. Pomembno je tudi to, da uporabljajo igralci na posamezni postaji različne temeljne organizacijske metode. Pri organizaciji si lahko pomagamo z organizacijskimi in vsebinskimi vadbenimi kartoni. 1) Metoda vadbe na postajah (postajališčih) S to metodo povečujemo učinkovitost dela in zanimanje igralcev. Uporabljamo jo, ko predelujemo različne vsebine vadbe. Značilnosti vadbe na postajah so: zajema dve do štiri vadbene postaje, vsebina na posameznih postajah je različna, na vsaki vadbeni postaji trenira več igralcev, 161

163 na posamezni postaji opravljajo igralci najpogosteje več gibalnih nalog, ki so si po vsebini sorodne ali eno nalogo daljši čas, na posamezni postaji lahko organiziramo vadbo z različnimi temeljnimi organizacijskimi metodami, po opravljenih nalogah, zamenjajo skupine vadbene postaje, lahko pa tudi ne, omogoča gospodaren izkoristek prostora in pripomočkov. Zgled metode vadbe po postajah Igralce razdelimo v tri približno enako številčni skupini. Vodja vsake skupine dobi organizacijski karton in vsebinske vadbene kartone za svojo postajo, na katerem so napisane in skicirane naloge. Nato poskuša s sovrstniki organizirati in izvesti naloge, ki so navedene na kartonu. V začetku jim pri tem pomagamo, kasneje pa delo samo nadzorujemo in popravljamo napake. Na posamezni vadbeni postaji uporabljajo različne temeljne organizacijske metode. Zgled razmestitve vadbenih postaj za košarko P1 vadbena postaja 1, P2 - vadbena postaja 2 in P3 vadbena postaja 3 2) Metoda vadbe z dopolnilnimi in dodatnimi nalogami Pri tej metodi oblikujemo dve do tri vadbene postaje. Ena vadbena postaja je glavna, druga in tretja pa pomožni. Najprej začnejo vaditi (trenirati) vsi igralci na glavni postaji. Nato se tisti, ki imajo težave v izvajanju nalog pomaknejo na pomožno vadbeno postajo z dopolnilnimi (manj zahtevnimi) nalogami. Tisti, ki izvedejo naloge brez težav se pomaknejo na pomožno vadbeno 162

164 postajo z dodatnimi (bolj zahtevnimi) nalogami. Po potrebi se vrnejo nazaj na glavno vadbeno postajo, ali pa ostanejo na njim primernih vadbenih postajah. Na posamezni vadbeni postaji lahko uporabimo različne temeljne organizacijske metode. Tudi pri tej organizacijski metodi bo delo hitreje potekalo, če bomo uporabili organizacijske in vsebinske vadbene kartone Razvrstitve (razporeditve, formacije) Razvrstitve so oblike postavljanja igralcev v prostoru. Njihova izbira je odvisna pogojev treniranja, organizacijske metode in vadbene naloge (vaje, igre). Poznamo več razvrstitev: RAZVRSTITVE I I_ LINIJSKE I I_ v vrstah I I_ v kolonah I I_ VEČKOTNE I I_ trikotne I I_ štirikotne I I_ mnogokotne I I_ KROŽNE I I_ v krogih I I_ v polkrogih I I_ PROSTE I_ v gručah I_ situacijske Vadbena sredstva Pod vadbenimi sredstvi razumemo vadbeno opremo in vadbene dejavnosti (naloge), s katerimi lahko kakovostno izpeljemo načrtovano vadbo ali tekmovanje. Med vadbeno opremo spadajo učila, naprave in pripomočki ter oblačila in obutev, ki jih uporabljamo v posameznih fazah vadbenega procesa. Omogočajo nam učinkovito izvajanje izbranih vadbenih dejavnosti in tekmovanj. Oprema mora ustrezati varnostnim in vzgojno-izobraževalnim standardom. 163

165 VADBENA SREDSTVA I I _ VADBENA OPREMA I I I I_ UČILA (mediji ali nosilci informacij) I I I I I I_ materialna (modeli) I I I_ slikovna (videoposnetki, slike, risbe) I I I_ slušna (zgoščenke, glasbene kasete) I I I_ pisna (revije, knjige) I I I_ elektronska (didaktični računalniški programi) I I I_ kombinirana I I I I_ NAPRAVE in PRIPOMOČKI I I I I I I_ ponazorila I I I I_ audiovizualni (videorekorder, televizor) I I I I_ vizualni (tabla) I I I I_ audio (radiokasetofon) I I I I_ vadbeni kartoni I I I I_ organizacijski I I I I_ vsebinski I I I I_ mešani I I I I I I_ pomagala I I I_ za tekmovanja (table s koši, žoge zapisnik, ura za merjenje igralnega časa I I I in druga pomagala, ki jih zahtevajo pravila male košarke ipd.) I I I_ za vadbo (table s koši, žoge, stojala ipd.) I I I I_ OBLAČILA in OBUTEV I I_ za vadbo (majice, hlačke, nogavice, trenirke, športni copati) I I_ za tekmovanje (dresi, hlačke, nogavice, športni copati usklajeni s pravili igre) I I_ VADBENE DEJAVNOSTI (naloge) I_ vaje I_ igre UČILA so viri (nosilci) novih sporočil. V moštvenih športnih igrah uporabljamo predvsem slikovna, pisna in elektronska učila (didaktična gradiva, didaktične videofilme, strokovne knjige, revije ipd.) Vadbene NAPRAVE in PRIPOMOČKI (rekviziti) nam pomagajo pri posredovanju sporočil oziroma, pri organizaciji in izvajanju vadbenega procesa ter igranju tekem. 164

166 Delimo jih v ponazorila in pomagala. a) Ponazorila nam pomagajo pri posrednem dajanju oziroma pridobivanju sporočil. V športnih igrah najpogosteje uporabljamo vizualna in audiovizualna ponazorila: videorekorderje, televizorje, magnetne table, table ipd. Zelo uporabni so tudi različni vadbeni kartoni, vendar jih trenerji malo uporabljajo. Poznamo organizacijske, vsebinske in mešane vadbene kartone. Na organizacijskem vadbenem kartonu so navodila o tem, kje je vadbeni prostor (postaja) določene skupine igralcev, kakšne pripomočke naj prinesejo na ta prostor in kje naj jih postavijo, kako naj se razvrstijo in vadijo, koliko časa traja posamezna vadbena naloga in kako naj menjajo vadbene postaje. Na vsebinskem vadbenem kartonu so opisane in narisane gibalne naloge, način izvajanja le-teh in čas izvajanja ali število ponovitev. Na mešanem vadbenem kartonu so navedeni podatki iz obeh prej opisanih vadbenih kartonov. b) Pomagala nam pomagajo pri izvajanju procesa treniranja in tekmovanj (žoge, drobno orodje, štoparice, zapisniki ipd.). Vadbena OBLAČILA in OBUTEV so vadbena sredstva, brez katerih bi bila otežena vadba in tekmovanje. Ta oprema je neposredno povezana z igralci in trenerji. To pomeni, da mora biti njim po meri, hkrati pa usklajena s posebnostmi športa. Na treningih morajo biti igralci in trenerji oblečeni v športno majico s kratkimi rokavi dogovorjene barve (npr.: polovica igralcev naj ima majico modre barve, druga polovica pa rdeče), kratke športne hlačke in športne nogavice. Če je hladno, naj bodo oblečeni v trenirko. Obuti morajo biti v nizke ali visoke športne copate Oblačila in obutev za tekmovanja v določeni športni igri določajo njena pravila, na manj zahtevnih tekmovanjih pa tekmovalne propozicije. 165

167 Vadbene dejavnosti (naloge) Najpogostejša vadbene dejavnosti v moštvenih športnih igrah so: spretnostne in gimnastične vaje z žogo, temeljne, tekmovalne in situacijske tehnične in taktične vaje, elementarne igre, male moštvene igre in košarkarske igre z manj igralci z neprirejenimi in prirejenimi pravili. Z njimi vplivamo na razvoj določenih gibalnih in psihičnih sposobnosti ter urimo, utrjujemo in izpopolnjujemo gibalno-taktične navade, spretnosti in veščine oziroma izbrano moštveno igro v celoti. VADBENE DEJAVNOSTI (NALOGE) I I_ VAJE I I I I_ KONDICIJSKE VAJE I I I I_ SPRETNOSTNE in GIMNASTIČNE VAJE Z ŽOGO I I I I_ TEHNIČNE VAJE I I I I_ TAKTIČNO-TEHNIČNE VAJE I I_ IGRE I I_ ELEMENTARNE IGRE I I_ MALE MOŠTVENE IGRE I I_ temeljna izvedba I I_ prirejene izvedbe I I_ IGRE NA EN KOŠ (GOL) Z MANJ IGRALCI I I_ z neprirejenimi pravili I I_ s prirejenimi pravili I I_ IGRE NA DVA KOŠA (GOLA) Z MANJ IGRALCI I I_ z neprirejenimi pravili I I_ s prirejenimi pravili I I_ IGRE NA DVA KOŠA (GOLA) Z VSEMI IGRALCI I_ z neprirejenimi pravili I_ s prirejenimi pravili 166

168 Kondicijske vaje so gibalne naloge, ki so po gibalni strukturi podobne gibanjem v izbrani moštveni športni igri. Mednje lahko spadajo tudi spretnostne, tekmovalne in situacijske tehnične vaje pa tudi nekatere igre. Njihov cilj je predvsem storilnosten (izvesti gibanje čimbolj hitro, eksplozivno, natančno, gospodarno, v ustreznem času in z obtežitvijo). Z njimi razvijamo kondicijske sposobnosti. Spretnostne in gimnastične vaje so sestavljene iz temeljnih gibanj z žogo (nošenja, kotaljenja, vodenja, lovljenja, podajanja, odbijanja, streljanja v gol in metanja na koš). Izvajamo jih pretežno na mestu ali v počasnem gibanju. Z njimi razvijamo občutek za žogo in fino koordinacijo rok. Gimnastične vaje z žogo lahko uporabljamo na enak način, kot njim podobne gimnastične vaje brez žoge. Tehnične vaje sestavljajo tehnični elementi brez in z žogo. Z njimi učimo, utrjujemo in izpopolnjujemo tehnično znanje ter razvijamo koordinacijske sposobnosti in hitrost. Osnovne tehnične vaje uporabljamo v fazi preskušanja (igralec se lahko osredotoči na pravilno izvedbo). Tekmovalne in situacijske tehnične vaje so osnovne vaje izvedene v tekmovalni (štafetna tekmovanja), situacijski (med gibanjem morajo igralci rešiti določeno igralno situacijo) ali tekmovalnosituacijski obliki. Ker so storilnostno naravnane, jih uporabljamo v fazi izpopolnjevanja gibanja. Taktično-tehnične vaje so nadgradnja tehničnih vaj. Po gibalni vsebini so navadno bolj kompleksne kot tehnične vaje. Hkrati vsebujejo taktično reševanje določene specifične igralne situacije. To pa pomeni, da jih sestavljajo izbrani taktični elementi igre v napadu ali v obrambi. Z njimi izpopolnjujmo tehniko gibanja, ki je specifična za določeno igralno situacijo in ustrezno taktično reagiranje nanjo. Ob tem poudarjeno razvijamo psihične sposobnosti (situacijsko mišljenje, orientacijo v prostoru ipd.) in lastnosti (samozavest, odločnost, vztrajnost). Tudi te vaje delimo na osnovne, tekmovalne, situacijske in tekmovalnosituacijske. Razlike med njimi so podobne kot pri tehničnih vajah. Elementarne igre so po vsebini in zahtevnosti najenostavnejše igre. Z njimi utrjujemo in izpopolnjujemo tehnično in taktično znanje in razvijamo specialne gibalne in psihične sposobnosti ter lastnosti. Po gibalni in taktični vsebini so enostavne. Zanje je značilna igrivost, nepredvidljivost in sproščenost v gibanju. Pravila lahko spreminjamo in prilagajamo glede na okoliščine, znanje in sposobnosti igralcev (mladih igralcev). 167

169 Male moštvene igre imajo enostavna pravila, gibalno in taktično pa tudi niso tako zahtevne kot prave moštvene športne igre. Po vsebini in pravilih so podobne izbrani moštveni športni igri, vendar jim manjka določen ključni element, zaradi katerega jih ne moremo uvrstiti med prave moštvene športne igre. Zanje je značilna borba dveh skupin z različnimi interesi. Tista, ki ima žogo poskuša doseči s pravili določen cilj, druga ji poskuša to preprečiti in priti do žoge. Ravno zaradi tega prihaja med skupinama do nenehnega menjavanja obrambnih in napadalnih vlog. Male moštvene igre zahtevajo od igralcev v posamezni skupini več sodelovanja, drugače ne morejo biti uspešni. Pravila lahko tudi prilagajamo znanju in sposobnostim igralcev oziroma ciljem, ki jih želimo doseči. Z njimi izpopolnjujemo tehnične in taktične elemente, ter poudarjeno razvijamo psihične sposobnosti (situacijsko mišljenje, orientacijo v prostoru ipd.) in lastnosti (samozavest, odločnost, vztrajnost). Igre z manj igralci na en koš (gol) so temeljne igre, s katerimi se igralci seznanjajo z vsemi bistvenimi deli izbrane moštvene športne igre in jih tudi sistematično utrjujejo in izpopolnjujejo. Zaradi sodelovanja manjšega števila igralcev v igri so preprostejše. Z njimi utrjujemo in izpopolnjujemo vse tehnične in taktične elemente izbrane moštvene športne igre, postavljeni napad in obrambo proti njem, prehode iz obrambe v napad in obratno ter pravila. Igre z manj igralci na dva koša (gola) so predigre pravi igri na dva koša (gola). Ker v njih sodeluje manjše število igralcev, le-ti lažje in hitreje doumejo smisel igre na dva koša (gola). Z njimi povežemo prvi del napada s prenosom žoge pod nasprotnikov koš (gol), tega pa s postavljenim napadom ali sklepnim delom protinapada. V obrambi povežemo prehod iz napada v obrambo z oviranjem prvega dela napada, prenosa žoge in postavljenega napada ali protinapada. Igre na dva koša (gola) z vsemi igralci so sklepne oziroma tekmovalne igra, zato tudi zajemajo vse njene dele. Igramo jih po prirejenih ali neprirejenih pravilih. S temi igrami končamo proces učenja izbrane moštvene športne igre. 168

170 5 VODSTVENI, ORGANIZACIJSKI, ADMINISTRATIVNI, STROKOVNI IN SODNIŠKI KADRI 5.1 Vodstveni, organizacijski in administrativni kadri Kakovostni, strokovno osveščeni vodstveni in administrativni kadri, predstavljajo temelj za nemoteno, stabilno in kakovostno delo v vseh nosilcih košarke. V zadnjih letih se je kakovost delovanja menedžersko-administrativnega dela Košarkarske zveze Slovenije dvignila na raven, ki je značilna za uspešne tovrstne organizacije v košarkarsko uspešnih državah. S formiranjem Združenjih društev 1., 2. ter 3. in 4. lige, ter Združenju ženskih društev, je KZS poskušala dvigniti na višjo raven tudi delovanje klubov. Žal pa delovanje teh združenj še ni tako, kot bi moralo biti (razlog je verjetno v tem, ker ga vodijo amaterski kadri). Ker se v današnjem času visoke kakovosti ne da doseči z amaterskimi kadri, je KZS uvedla licenciranje društev za nastopanje njihovih moštev v tekmovanjih. Med kriteriji za licenco so ustrezna finančna sredstva in profesionalen kader na ključnih menedžerskih in strokovnih položajih. Žal zaradi gospodarske krize smeli načrti na tem področju še niso doseženi. (več o tem lahko preberete na spletni strani: K_O_LICENCIRANJU_KOSARKARSKIH_KLUBOV.pdf) 5.2 Trenerji Trenerji so temeljni strokovni kader v košarkarskih društvih in na Košarkarski zvezi. Združujejo se v Združenju košarkarskih trenerjev Slovenije (ZTKS). Vanj se združujejo prostovoljno zaradi razvoja, izobraževanja in varovanja ekonomskih in socialnih interesov. Združenje ima sedež na Košarkarski zvezi Slovenije. Njegovi cilji, namen, naloge in dejavnost so naslednji: - sodelovanje pri strokovnem usposabljanju trenerjev, - organizacija in izvedba licenčnih seminarjev, - licenciranje trenerjev, - izdajanje strokovnega biltena, - obveščanje Združenja članov prek svojih spletnih strani, - sodelovanje v strokovnih organih KZS z namenom doseganja kvalitetnih športnih dosežkov na področju košarke v Sloveniji in svetu, - sodelovanje v izvršilnih organih KZS in Združenjih klubov z namenom zaščite interesov članov Združenja, 169

171 - zbiranje in izvedba pobud, predlogov in stališč članov, ki bi izboljšala učinkovitost Združenja, - sodelovanje s KZS in košarkarskimi klubi pri izvedbi različnih akcij na področju košarke in športa, - sodelovanje s podobnimi združenji trenerjev v Evropi in svetu, - gospodarjenje z lastnimi denarnimi sredstvi, ki jih predstavljajo sponzorska sredstva, donacije in podobno, - ekonomska in socialna zaščita članov Združenja v skladu z kolektivnimi dogovori ter sklepi organov Združenja, - socialna pomoč članom in pravna pomoč pri zaščiti članov Združenja, - zaščita strokovnega in profesionalnega statusa članov Združenja, - ureditev vrednotenja strokovnega dela, delovnih obveznosti in pravic članov Združenja v okviru njihovega delovanja v KZS in košarkarskih klubih. Šolanje trenerjev V Sloveniji poteka šolanje trenerjev po dveh poteh: - na nižji ravni imamo usposabljanje trenerjev prek tečajev (za vse, ki niso vpisani v ustrezne študijske programe Fakultete za šport), - na višji pa izobraževanje trenerjev v okviru študijskih programov Fakultete za šport. Prvi dobijo po uspešno opravljenem tečaju trenerski naziv trener mladih, trener ali trener 1. razreda, drugi pa ustrezno strokovno izobrazbo (visoko ali univerzitetno). Usposabljanje trenerjev potekla v šestih fazah: 1. Splošni del tečaja v fondu 40 ur (teoretične vsebine: osnove športnega treniranja v košarki, medicine športa, organizacije športa in psihologije športa). 2. Specialni del tečaja za naziv trener mladih v fondu 40 ur - teoretične in praktične vsebine (kondicijska priprava, tehnika, taktika, teorija in sojenje), ki ustrezajo treniranju vseh kategorij dečkov in deklic. 3. Praksa v klubu: 80 ur 4. Specialni del tečaja za naziv trener v fondu 40 ur - teoretične in praktične vsebine (kondicijska priprava, tehnika, taktika in teorija), ki ustrezajo treniranju vseh starejših starostnih kategorij igralcev in igralk. 5. Praksa na košarkarskem taboru KZS ali v okviru strokovnih akcij KZS: 30 ur. 6. Seminarska naloga za naziv trener 1. razreda. Tečajniki dobijo ustrezno slovensko strokovno literaturo ali videogradiva. 170

172 Izobraževanje trenerjev poteka v okviru študijskih programov FŠ v dveh stopnjah. 1. Osnovni program (košarka 1, 2 in 3) v fondu 105 ur je namenjen vsebinam, ki jih morajo obvladati učitelji športne vzgoje za delo pri rednem pouku športne vzgoje in v športnih interesnih dejavnosti, ali za delo z igralci in igralkami starih do 14 let v košarkarskih društvih. 2. Izbirni program (košarka 4) v fondu 180 ur v okviru visokošolskega študijskega programa ŠPORTNO TRENIRANJE je namenjen vsebinam, ki jih morajo obvladati trenerji za uspešno delo s selekcioniranimi košarkarji ali košarkaricami v košarkarskih društvih. Po evropski zakonodaji je 5. stopenj strokovne izobrazbe: 5. stopnja - univerzitetni študij (profesor športne vzgoje: smer športno treniranje-košarka) ali 4. stopnja triletni visokošolski študij (diplomirani trener: smer športno treniranje-košarka). 3. stopnja - dveletni višješolski študij (višji trener) 2. stopnja - tečaj za naziv trener (trener oziroma trener I. razreda) 1. stopnja - tečaj za naziv trener mladih in izpit iz predmeta košarka 1 (trener mladih in profesor športne vzgoje z osnovnim programom iz košarke) Izpopolnjevanje trenerjev Izpopolnjevanje trenerjev organizira Združenje košarkarskih trenerjev Slovenije v okviru trenerskih seminarjev. Za izbrane pa tudi Košarkarska zveza Slovenije v okviru svojih strokovnih akcij (regijsko selekcioniranje, tabori, igriva košarka, sodelovanje z reprezentancami). Na tečajih dobijo bodoči trenerji urejena temeljna, in do neke mere posplošena, praktična in teoretična znanja, ki jih morajo poznati, če želi pravilno trenirati določeno starostno kategorijo igralcev. Na izpopolnjevalnih seminarji pa ta znanja nadgrajujejo, saj spoznavajo specifična znanja in izkušnje različnih trenerjev. Licenciranje trenerjev Licenciranje trenerjev je tesno povezano z njihovim stalnim izobraževanjem. Vsakoletno licenciranje trenerjev vodi Združenje košarkarskih trenerjev Slovenije. Na osnovi ustreznega naziva ali izobrazbe, ter izpolnjenih pogojev (zapisani so v pravilniku o licenciranju trenerjev), dobi vsak trener ustrezno licenco (od A do C) za vodenje ekip v aktualni sezoni. 171

173 Informiranje trenerjev Informacije o delovanju ZKTS, izobraževanju in licenciranju trenerjev, trenerskih seminarjih, strokovni literaturi, videokasetah, strokovnih člankih in borzi dela za trenerje so objavljene na spletnih straneh ZKTS ( klik na ZTKS). 5.3 Sodniki, tehnični komisarji, inštruktorji sojenja in pomožni sodniki Združenje košarkarskih sodnikov Slovenije je prostovoljno združenje košarkarskih sodnikov, tehničnih komisarjev, inštruktorjev sojenja in pomožnih sodnikov, ki se združujejo zaradi razvoja, izobraževanja in dviga košarkarskega sojenja. Sedež ima na Košarkarski zvezi Slovenije. Cilji Združenja košarkarskih sodnikov Slovenije so: - sojenje košarkarskih tekem, - množičen in kakovosten razvoj sojenja in kadrov in - organiziranost košarkarskih sodnikov, tehničnih komisarjev, inštruktorjev sojenja in pomožnih sodnikov v Republiki Sloveniji. Dejavnosti Združenja košarkarskih sodnikov Slovenije so: - kadrovanje in selekcioniranje sodnikov, tehničnih komisarjev, inštruktorjev sojenja in pomožnih sodnikov, - sistemsko, kontinuirano in strokovno vzgajanje, izobraževanje in izpopolnjevanje sodnikov, tehničnih komisarjev, inštruktorjev sojenja in pomožnih sodnikov, - delegiranje sodnikov, tehničnih komisarjev in inštruktorjev sojenja, - izvajanje sojenja košarkarskih tekem, - razvrščanje sodnikov in inštruktorjev sojenja ter njihovo uvrščanje na posamezne liste, - priprava predloga za uvrščanje tehničnih komisarjev na posamezne liste za tekmovalno komisijo, - sodelovanje s košarkarskimi in drugimi združenji pri izvedbi različnih košarkarskih akcij, - sodelovanje v organih KZS in - gospodarjenje z lastnimi denarnimi sredstvi - sponzorska sredstva, donacije Več informacij o organiziranosti ZKSS dobite na spletni strani: df. 172

174 Usposabljanje sodnikov V košarki imajo sodniki naslednje nazive: pomožni sodnik, sodnik pripravnik, sodnik, regionalni sodnik, med-regionalni sodnik, državni sodnik, mednarodni sodnik in sodnik ocenjevalec. Pomožni sodniki so: zapisnikar, merilec časa, merilec napada, pomožni zapisnikar. Za usposabljanje sodnikov skrbi Strokovni odbor Združenja košarkarskih sodnikov Slovenije (SO ZKSS). - Nosilci osnovnega šolanja sodnikov do kategorije regionalni sodnik so področna sodniška društva in šole. - Nosilca šolanja sodnikov v nadaljevanju (za kategorije med-regionalni sodnik in državni sodnik pa je SO ZKSS. Kandidate za mednarodne sodnike predlaga SO ZKSS, dokončno pa potrdi FIBA inštruktor. Pri iskanju in vzgajanju novih sodnikov sodelujejo pedagogi športne vzgoje in trenerji društev mlajših starostnih kategorij ob podpori področnih sodniških društev in SO ZKSS. Kriteriji za izbor so interes za sojenje, želja po napredovanju, pripravljenost za permanentno izobraževanje, zdrava motivacija, smisel za sojenje, primerne osebnostne lastnosti. Izpopolnjevanje sodnikov SO ZKSS vsako leto organizira seminarje za sodnike vseh državnih list v Sloveniji (obvezno pred začetkom tekmovalne sezone in po potrebi med tekmovalno sezono). Posebej potekajo izobraževanja za ocenjevalce sojenja. Področne sodniške organizacije, ob pomoči SO ZKSS, organizirajo vsaj en obnovitveni seminar za svoje sodnike, ki niso na listah ZKSS. Mednarodni sodniki se udeležujejo seminarjev FIBE in ULEB ter ABA lige, obvezno pa sodelujejo na seminarju sodnikov 1. državne liste, kjer so tudi nosilci in izvajalci predavanj za udeležence. Najkakovostnejši sodniki tudi predavajo aktualne teme iz sodniške problematike na trenerskih seminarjih. Nadzor kakovosti sojenja opravljajo ocenjevalci sojenja na vsaki tekmi, občasno pa tudi inštruktorji sojenja. Na temelju teh ocen in drugih kriterijev opravi SO ZKSS zaključno razvrščanje sodnikov po končani tekmovalni sezoni in sprejme sodniške liste za naslednjo sezono. 173

175 Kakovost ocenjevalcev sojenja in inštruktorjev sojenja ocenjuje SO ZKSS po uspešnosti opravljanja nalog na tekmah, kakovosti pisnih poročil o sojenji in po kakovosti opravljene analize sojenja po tekmi. Informiranje sodniškega kadra Informacije o delovanju ZKSS, izobraževanju sodnikov, sodniških seminarjih, strokovni literaturi, videokasetah, strokovnih člankih za sodnike so objavljene na spletnih straneh ZKSS ( klik na ZKSS). 174

176 6 UPRAVLJANJE IN VODENJE ŠPORTNIH ORGANIZACIJ IN TEKMOVANJ 6.1 Organizacijski model košarke v Sloveniji NOSILCI NOSILCI KAKOVOSTNE KOŠARKE : SLOVENSKI OLIMPIJSKI KOMITE - ZDRUŽENJE ŠPORTNIH ZVEZ MNOŽIČNE KOŠARKE KOŠARKARSKA DRUŠTVA iskanje in KOŠARKARSKA ZVEZA SLOVENIJE FAKULTETA - ŠPORTNA UNIJA - OKS odbor športa za vse nosilci tekmovalne košarke III. in SKL potencialni nosilci vrhunske košarke nosilci vrhunske košarke I. in II. SKL EU in region. tekmovanja vzgajanje mladih igralcev, trenerjev, sodnikov in organizatorjev priprave državnih reprezentanc SLOVENSKE REPREZENTANCE promocija trženje izbiranje in izpopolnjevanje ZA ŠPORT INŠTITUT ZA ŠPORT razvijanje stroke REKREACIJSKA nadarjenih igralcev DRUŠTVA horizontalni prestopi raziskovalna člani pripravljanje ČLANSKA usposabljanje in dejavnost FAKULTETE igralcev na izpopolnjevanje UKL ml. člani tekmovanja ML. ČLANSKA sodnikov (ZKSS) šolanje strokovnega SREDNJE ŠOLE mladinci organiziranje MLADINSKA izpopolnjevanje kadra ŠKL turnirjev trenerjev (ZKTS) kadeti KADETSKA meritve OSNOVNE ŠOLE vodenje igralcev in 8. in 9. razred st. dečki PIONIRSKA tekmovanj svetovanje koš. društev 6. in 7. razred ml. dečki založniška založniška dejavnost 4. in 5. razred nml. dečki dejavnost igriva košarka KOŠARKARSKE ŠOLE DRUŠTEV - KZS vodenje šolskih KOŠARKARSKE ŠOLE ZASEBNIKOV - Zavod za šport RS tekmovanj - Zavod ŠKL Opomba: model je enak za oba spola; ekipe osnovnih šol tekmujejo v okviru pionirskega festivala ali Šolske košarkarske lige (ŠKL) 175

177 6.2 Model organiziranosti Košarkarske zveze Slovenije (po statutu KZS ) Košarkarska društva ČLANI KZS Združenje košarkarskih trenerjev Slovenije (ZKTS) ORGANI KZS Združenje košarkarskih sodnikov Slovenije (ZKSS) SKUPŠČINA (najvišji organ) Naloge: Sprejema: pravne akte, finančni načrt, program dela in zaključni račun; voli predsednika in oba podpredsednika, voljene člane IO, člane nadzornega odbora in častnega razsodišča. Odloča: o izrednih pravnih sredstvih proti sklepom organov zveze, prenehanju njenega delovanja in njenem premoženju, izrednih omilitvenih kaznih in prošnjah, ki so nanjo naslovljene. Sklepa: o vprašanjih, ki so pomembni za razvoj košarke; opravlja druge posle skladno s statutom in drugimi pravnimi akti KZS, podeljuje priznanja, nagrade in pohvale. Sestava: pooblaščeni predstavniki članov: po en predstavnik vsakega društva, po trije predstavniki ZKTS in predstavniki ZKSS. PREDSEDNIK IN DVA PODPREDSEDNIKA (za moško in žensko košarko) Naloge: Predstavlja in zastopa KZS, vodi politiko KZS na vseh nivojih, sklicuje in vodi seje IO, vodi politiko Zveze, opravlja druge naloge iz tega statuta Zveze, sklepov skupščine in izvršnega odbira, zagotavlja finančne pogoje za delovanje zveze, nadzoruje izvajanje sklepov skupščine in IO. GENERALNI SEKRETAR Naloge: Vodi posle in zastopa zvezo skladno s pooblastili predsednika, odgovarja za njeno zakonito in pravilno delovanje, zastopa interese zveze doma in v tujini, skrbi za delovanje organov zveze in uresničevanje sklepov skupščine in IO, zadolžen je za promocijo košarke in javnost dela. IZVRŠNI ODBOR Naloge: vodi KZS med sejami skupščine Sestava: predsednik, 2 podpredsednika, predstavniki organov in izbranih članov KZS (11 do 16 članov) Stalne komisije: registracijska komisija, komisija za pritožbe, tekmovalna komisija, komisija za košarko mladih, senat za licenciranje, komisija za ulično košarko. NADZORNI ODBOR ČASTNO RAZSODIŠČE Naloge: Spremlja delo IO in nadzira finančno Naloge: Vodi disciplinske postopke članov KZS in poslovanje KZS. izreka kazni po disciplinskem pravilniku. Sestava: predsednik NO, 4 člani. Sestava: predsednik ČR, 2 člana. STROKOVI SVET Naloge: Skrbi za strokovni razvoj in popularizacijo košarke v Sloveniji; usmerja, usklajuje in nadzoruje strokovno delo reprezentanc, analizira aktualne tekmovalne sisteme vseh starostnih kategorij in predloge novih sistemov Sestava: predsednik SS, do 13 članov (dva predstavnika ZKTS in en predstavnik ZKSS, predstavniki štirih združenj klubov, vodja mladih reprezentanc, predstavnik FŠ, predstavnik komisija za košarko mladih, 3 člane imenuje in razreši predsednik SS). REPREZENTANCE Člani, članice, reprezentance U20, U18, U16, U14 obeh spolov + strokovni štabi Združenja moških klubov 1. SKL, 1. SKL, SKL, Združenje ženskih klubov Naloge: Skrbijo za promocijo lig v katerih nastopajo, skrbijo za trženje oglasnih in TV pravic, sprejemajo program dela Združenja, sodelujejo pri pripravi propozicij tekmovanj, pripravi registracijskega pravilnika, koledarja tekmovanj in tekmovalnih sistemov, potrjujejo komisarja lig in njegovi nezaupnici, pripravljajo predloge za pocenitev in popestritev izvedbe posameznih tekmovanj. Združenje ženskih klubov skrbi tudi za razvoj ženske košarke. Sestava: predstavniki klubov, ki sodelujejo v ustreznih ligah. STROKOVNA SLUŽBA KZS Naloge: Opravlja vsa strokovna, administrativna, organizacijska in finančno računovodska dela za potrebe njenih članov in reprezentanc, njenih organov in komisij. Sestava: generalni sekretar, strokovni in administrativni delavci. 176

178 6.3 Model organiziranosti košarkarskega društva NADZORNI SKUPŠČINA DISCIPLINSKA ODBOR KOMISIJA IZVRŠNI ODBOR PREDSEDNIK PODPREDSEDNIK člani direktor, sekretar, računovodja, športni direktor zdravstvena služba, prodajna služba, služba za komuniciranje, ekonom ČLANSKA EKIPA glavni trener, pomočnik trenerja, kondicijski trener, fizioterapevt, zdravnik. KOŠARKARSKA ŠOLA Izvršni odbor košarkarske šole podpredsednik društva, sekretar društva, strokovni vodja košarkarske šole, vodja tehnične komisije (ekonom) STROKOVNA KOMISIJA TEHNIČNA KOMISIJA strokovni vodja košarkarske šole (profesionalni trener) trenerji: - mladincev (U18), - kadetov A in B (U16), - st. dečkov A in B (U14), - ml. dečkov A in B (U12), - najm. dečkov A in B (U10). trenerji moštev osnovnih šol vodja tehnične komisije v klubu: - zainteresirani starši igralcev, - predstavnik sodniške organizacije v osnovnih šolah: - zainteresirani učitelji (usposobljeni učenci) Kakovostno in dobro organizirano delo v košarkarskih društvih je osnovni pogoj za njihov stabilni in uspešni razvoj Upravni del društva Skupščina je najvišji organ društva in ga sestavljajo vsi člani društva, opravlja naslednje naloge : - sklepa o dnevnem redu, - sprejema in usklajuje predloge letnega in večletnega programa dela in finančnega načrta društva ter spremlja realizacijo, - skrbi za uresničevanje obveznosti in dogovorov, - razpravlja o delu in poročilih izvršnega in nadzornega odbora in disciplinske komisije ter sklepa o tem, - sprejema delovni program društva, - sklepa o finančnem načrtu za naslednje leto ter potrdi zaključni račun, - sprejema, spreminja in dopolnjuje pravila in druge akte društva, - z javnim glasovanjem neposredno voli in razrešuje organe društva, 177

179 - - poimensko voli predsednika društva, predsednika nadzornega odbora in disciplinske komisij - določa višino članarine, - odloča o pritožbah proti sklepom izvršnega odbora in disciplinske komisije ter nadzornega odbora na drugi stopnji, - odloča o združitvi in prenehanju društva, - potrjuje skupščino delničarjev, - imenuje častne člane, - dokončno odloča o izključitvi člana iz društva. Nadzorni odbor - nadzoruje izvajanje sklepov organov in članov društva, ter preverja skladnost aktov in sklepov z interesi članov, - nadzoruje izvajanje določil sporazumov, pravil, pravilnikov, - preverja uresničevanje obveznosti članov, - pregleduje vse listine, spise in poročila društva, - se seznanja s poslovno in finančno politiko društva, - spremlja izvrševanje nalog občnih zborov, komisij in IO, - pregleduje izpolnjevanje dolžnosti članov organov društva, - pregleda zaključni račun in finančni načrt za tekoče leto, - preverja, če se odgovorno in ekonomsko ravna s sredstvi društva, - ugotavlja nepravilnosti pri delu organov in jih odpravlja. Disciplinska komisija vodi disciplinski postopek in izreka kazen po disciplinskem pravilniku. Disciplinska komisija lahko izreče članu društva naslednje ukrepe: - opomin, - ukor, - prepoved nastopa za društvo za določen čas ali število tekem, - izključitev iz društva za določen čas, - prepoved opravljanja funkcij za določen čas, - trajno izključitev ali prepoved opravljanja vseh funkcij v društvu, - materialne sankcije določene v disciplinskem pravilniku. O pritožbah proti ukrepom disciplinske komisije odloča na svojem sestanku skupščina društva kot drugostopenjski organ. (Hauptman, 2004) Izvršni odbor je izvršni organ društva in opravlja zadeve, ki mu jih naloži skupščina, ter zadeve, ki po svoji naravi spadajo v njegovo delovno področje. Usklajuje delo vseh članov. Zlasti pa: - uresničuje sklepe skupščine, - uresničuje načrt dela in finančni načrt ter predlaga ukrepe, - pripravlja gradivo za seje skupščine, - razpravlja in odloča o predlogih za sprejem novih članov, - ustanavlja stalne in začasne komisije, - imenuje in razrešuje predsednike komisij, - sklepa pogodbe z igralci in jih sprejema ali razrešuje, - pripravlja predloge dogovorov in sporazumov, - poroča skupščini o svojem delu, - opravlja vse druge naloge za katere ga pooblasti skupščine, - vodi posle, ki zadevajo klubsko življenje članov in njihovo množično včlanjevanje, - pripravlja in sestavlja finančni načrt in zaključni račun, - sestavlja letni koledar tekmovanj, - sprejema in razrešuje direktorja in sekretarja društva, - sprejema in razrešuje glavnega (prvega) trenerja društva ter druge strokovne delavce, 178

180 - imenuje predstavnike društva v športne in druge organizacije, - vodi in nadzira gospodarske dejavnosti društva, - vodi, usklajuje in organizira dejavnosti v zvezi s sponzorji in donatorji, - neposredno sodeluje in skrbi za uspešno delovanje delniške družbe in igre na srečo. Košarkarska zveza Slovenije je pred začetkom tekmovalne sezone 2011/2012 sprejela»pravilnik o licenciranju košarkarskih klubov«, ki opredeljuje kriterije in merila licenciranja, organe odločanja in postopek licenciranja. Skladno z njim se prosilcu podeli licenca za nastopanje v članskem ligaškem tekmovanju Košarkarske zveze Slovenije, za katerega licenco je zaprosil. Ta pravilnik je/bo začel veljati za 1. moško SKL v sezoni 2011/2012, za 2. moško SKL v sezoni 2012/2013, za 3. moško SKL v sezoni 2013/2014, in za 1. žensko SKL v sezoni 2012/2013. Več o tem lahko preberete na spletni strani KZS: U_KOSARKARSKIH_KLUBOV.pdf Pravilnik določa okvirno kadrovsko organizacijsko strukturo košarkarskega društva. Društva 1. SKL praviloma sestavljajo: predsednik, direktor, športni direktor, sekretar, računovodja, oseba za stike z mediji oziroma javnostmi, zdravstvena služba, trenerji ter ostali kadri, ki so v okviru organov, ki delujejo znotraj košarkarskega društva, določeni z aktom o ustanovitvi, oziroma s pravili ali s statutom. Direktor je odgovoren za operativno vodenje in poslovanje košarkarskega društva. Njegove pravice in obveznosti morajo biti opredeljene v pisni pogodbi. Sekretar je odgovoren za organizacijsko delovanje Košarkarskega kluba ter za vodenje administracije in komuniciranje s podeljevalcem licence in javnostjo. Njegove pravice in obveznosti morajo biti opredeljene v pisni pogodbi. Računovodja je odgovoren za finančno poslovanje košarkarskega društva. Računovodja je lahko oseba, zaposlena v administraciji kluba ali pa zunanji sodelavec (fizična ali pravna oseba), ki ga košarkarski klub pooblasti na osnovi pisne pogodbe. Zdravstvena služba je zadolžena za zdravstveno varstvo vseh registriranih igralcev z rednimi zdravniškimi pregledi in tudi zagotavljati ustrezno preventivno zdravstveno oskrbo in organizirati ustrezno prvo pomoč. Zdravstveno službo sestavljajo : a) zdravnik z veljavno zdravniško licenco (njegove pravice in obveznosti morajo biti opredeljene v pisni pogodbi). b) fizioterapevt ali maser z veljavnim potrdilom za opravljanje dejavnosti, (njegove pravice in obveznosti morajo biti opredeljene v pisni pogodbi). 179

181 Oseba za stike z mediji oziroma javnostmi je v aktualni tekmovalni sezoni odgovorna za izvajanje nalog predstavljanja podobe košarkarskega društva in njegovega delovanja v javnosti. Skrbi tudi za pripravo in posredovanje informacij KZS, medijem in ostalim javnostim, za urejanje spletne strani na kateri so predstavljene aktualne informacije o delovanju košarkarskega društva, ter o sestavi, delovanju in rezultatih klubskih ekip. Športni direktor je odgovoren za pripravo, organizacijo in vodenje izvajanja športnih programov košarkarskega društva (njegove pravice, odgovornosti in obveznosti se opredelijo v pisni pogodbi, ki jo mora podpisati zakoniti zastopnik). Cilji uprave društva so dolgoročni in kratkoročni, v skladu s kriteriji in merili, ki jih določa»pravilnik o licenciranju košarkarskih klubov«za nastopanje v ustreznem tekmovanju. 6.4 MODEL STROKOVNE ORGANIZIRANOSTI KOŠARKARSKEGA DRUŠTVA starost KOŠARKARSKO DRUŠTVO ČLANSKA EKIPA KOŠARKARSKA ŠOLA DRUŠTVA do 18 mladinci do 16 kadeti A kadeti B št. igr. PODROČNA SELEKCIJA KZS Regije Košarkarska društva do 14 st. dečki A st. dečki B do 12 ml. dečki A ml. dečki B do 10 najm. dečki A najm. dečki B ŠOLSKE EKIPE do 15 starejši dečki do 13 mlajši dečki do 10 najmlajši dečki do 8 ekipe igrive košarke Osnovne šole 180

182 Vodja področne selekcije je profesionalni trener za mlajše kategorije (vodja košarkarske šole društva) Strokovna komisija košarkarske šole Sestava: strokovni vodja košarkarske šole (profesionalni trener), vodja tehnične komisije košarkarske šole, trenerji društvenih ali šolskih ekip (odvisno od tematike). Sestaja se vsak prvi teden v mesecu. Vodja košarkarske šole oziroma mlajših starostnih kategorij mora imeti s klubom sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih ali podobno pogodbo, s katero trener s statusom (zasebni športni delavec, samostojni podjetnik ali drugačna oblika), dela v klubu na enak način, kot bi bil zaposlen za polni delovni čas. Pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki najmanj za čas sezone, ki se licencira. Ta trener ne sme biti pomočnik glavnega trenerja članske ekipe. Vodja mlajših starostnih kategorij mora imeti ustrezno licenco, skladno s Pravilnikom o licenciranju košarkarskih trenerjev ZKTS. Naloge vodje: - vodi košarkarsko šolo in hkrati njeno strokovno komisijo, - organizira delo z mlajšimi kategorijami igralcev, - usmerja in nadzoruje delo trenerjev mlajših ekip (s trenerji moštev društva uskladi okvirne letne načrte treniranja in spremlja njihovo izvedbo), - izvaja temeljno usposabljanje in stažiranje mladih trenerjev v košarkarskem društvu, - sodeluje pri iskanju mladih igralcev, - vodi posamične treninge z mladimi igralci in - lahko trenira mladinsko (U18) in/ali kadetsko (U16) ekipo. - skupaj s trenerji sodeluje s starši igralcev, ki trenirajo v društvu (svet staršev) in rešuje z njimi eventualne večje probleme. Za svoje delo odgovarja podpredsedniku društva oziroma predsedniku IO košarkarske šole in sekretarju. Naloge komisije: - oblikuje strateške strokovne usmeritve košarkarske šole društva, - izdela minimalno okvirno vsebino treniranja ekipah po kategorijah, ki jo morajo trenerji predelati, - razporedi igralce po društvenih moštvih, - evidentira igralce iz drugih društev, s katerimi se bi lahko okrepile domače ekipe (mladinske ali kadetske), - razporedi najete vadbene prostore po posameznih moštvih, 181

183 - skrbi za realizacijo načrtov in sklepov, ki so bili sprejeti na seji komisije, - sodeluje s košarkarskimi krožki osnovnih šol in koordinira njihovo delo, - skrbi za iskanje, šolanje in izpopolnjevanje trenerskega in sodniškega kadra (skupaj s osnovno sodniško organizacijo), - je v tesnem stiku s strokovnimi organi KZS. Trenerji moštev mlajših starostnih kategorij Vsaka ekipa mlajših starostnih kategorij mora imeti vsaj enega trenerja z ustrezno licenco. K_O_LICENCIRANJU_KOSARKARSKIH_KLUBOV.pdf Trener ekipe starejših (U14) ali mlajših (U12) pionirjev mora imeti s klubom sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih ali podobno pogodbo, s katero trener s statusom ( zasebni športni delavec, samostojni podjetnik ali drugačna oblika ), dela v klubu na enak način, kot bi bil zaposlen za polni delovni čas. Pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki najmanj za čas sezone, ki se licencira. Trener ekipe starejših (U14) ali mlajših dečkov (U12), ki ima s klubom sklenjeno pogodbo za polni delovni čas, je odgovoren tudi za ekipo najmlajših dečkov (U10), za strokovno sodelovanje z osnovnimi šolami in Pionirskim festivalom. Naloge trenerjev: - odgovorni so za svoje delo in dosežke, - izdelajo okvirni letni načrt procesa treniranja za svoje moštvo, - točno prihajajo na treninge, - so dolžni pravočasno poiskati ustrezno zamenjavo, če zaradi objektivnih razlogov ne morejo priti na trening, - vodijo dnevnik dela, treninge in tekme, - iščejo nove igralce in jih predlagajo za vključitev v proces treniranja, - redno se udeležujejo strokovnih sestankov v društvu, - skrbijo za svoje strokovno izpopolnjevanje, - skrbijo za zaupane pripomočke, - nadzorujejo učni uspeh svojih igralcev (povezujejo se z njihovimi razredniki in učitelji) in se povezujejo se s starši igralcev, - evidentirajo težave igralcev in jih poskušajo rešiti skupaj s starši, - predložijo tehnični komisiji in strokovnem svetu mesečno, po končani sezoni pa letno poročilo o opravljenem delu, - o vseh problemih sproti obveščajo vodjo košarkarske šole, - zberejo podatke potrebne za registracijo igralcev. Za svoje delo odgovarjajo vodji košarkarske šole. 182

184 6.4.2 Tehnična komisija košarkarske šole Sestava: predsednik komisije (sekretar), zadolženi funkcionarji društva, gospodar društva, predstavnik osnovne sodniške organizacije, zainteresirani starši, vodja šolskih tekmovanj. Naloge vodje: - sodeluje na sestankih strokovnega sveta, - vodi seje tehnične komisije košarkaške šole, - org. seminarje za organizatorje tekmovanj, pomožne sodnike in sodnike po šolah, - obvešča trenerje o licenčnih seminarjih in ostalih izobraževalnih aktivnostih, - se dogovarja, skupaj z vodjo košarkaške šole, z ravnatelji osnovnih šol in mentorji košarkaških krožkov, organizira sestanke s starši in rešuje z njimi eventualne večje probleme, - določa organizatorje za posamezne dejavnosti in nadzoruje njihovo delo, - organizira in nadzoruje potek tekmovanj šolskih moštev, - pregleda mesečna poročila trenerjev in da nalog za izplačilo honorarjev, - povezuje se z drugimi pionirskimi in mladinskimi košarkaškimi šolami in organizira dogovorjene skupne akcije, - poskrbi za registriranje igralcev. Z svoje delo je odgovoren podpredsedniku društva oziroma predsedniku IO košarkarske šole. Naloge komisije: - evidentira vadbene prostore za vse ekipe, - skrbi za kakovostno organiziranje tekme, turnirja ali drugih dejavnosti vseh ekip (skladno s tekmovalnimi propozicijami), - skrbi za ustrezno potovanje ekip na tekmo, - evidentira potrebno opremo, naprave in rekvizite za ekipe, - skrbi za šolanje organizacijskega in sodniškega kadra, - pomaga koš. krožkom osnovnih šol pri organizaciji tekmovanj, - je v tesnem stiku z ustreznimi organi na lokalni športni zvezi in KZS. 183

185 Temeljni podatki za moštva v košarkarski šoli Podatki o ekipah, igralcih in procesu treniranja Klubska moštva Šolska moštva Podatek/kategorija U18 U16 U14 U12 U10 U14 U12 U10 št. moštev rang tekmovanja (liga) povpreč. št. gledalcev mesto na lestvici št. igralcev št. tujih igralcev št. kategor. igralcev - svetovni razred - mednarodni - državni - perspektivni - mladinski št. igr. v SLO reprez. št. trenin. tedensko št. prip. tekem letno št. prv. tekem letno št. igral. na taboru KZS okvirni letni načrt da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne zdravniški pregled da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne testiranje da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne trenerski dnevnik da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne analiza statistike da - ne da - ne da - ne letno poročilo da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne Legenda: šolska moštva pod okriljem kluba 1 ali moštva v klubski košarkarski šoli 2 Trenerji in drugi strokovni kader glavni tre. (priimek) strokovni naziv trenerska licenca A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C trenerski staž profesionalec da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne pomočnik (priimek) strokovni naziv trenerska licenca A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C A-B-C trenerski staž profesionalec da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne kondicijski tre. (priimek) fizioterapevt (priimek) zdravnik da - ne Legenda: 1-inštruktor, 2-trener mladih ali profesor športne vzgoje, 3-trener, 4-trener I. razreda, 5-višji ali diplomirani trener (če je kandidat absolviral šolanje, vpišite nad številko črko a); 2 moštva v klubski košarkarski šoli (ta šola ni povezana z osnovnimi šolami) 184

186 Vadbeni in tekmovalni objekti kakovost in U18 U16 U14 U12 U10 primernost naziv objekta urnik vadbe** objekt za treniranje * fitnes da - ne da - ne da - ne da - ne da - ne opremljenost * objekt za tekmovanje * oprema igralcev * Legenda: *ocena od 1 do 5; ** kraj in ura Temeljni podatki o šolskih košarkarskih moštvih Dejavnosti/moštvo najmlajši mlajši starejši št. ekip št. trenerjev št. igralcev sestanek s starši izbiranje igralcev interes, telesna višina, raven gibalnih sposobnosti formiranje ekipe št. treningov tedensko št. tekem letno vadbeni objekti in oprema vadbeni cilji tekmovanja in tekm. cilji finančna sredstva Urnik vadbe za šolska moštva osnovne šole najmlajši mlajši starejši 185

187 7 LITERATURA Bompa, T. O. (1999). Periodization: Theory and Methodology of Training. Champaign: Tudor O. Bompa. Bompa, T.O. (2000). Cjelokopni trening za mlade pobjednike. Zagreb: Hrvatski košarkaški savez. Bon, M. (2001). Kvantificirano vrednotenje obremenitve in spremljanje frekvence srca igralcev rokometa med tekmo (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za šport. Buceta, J. M., Mandoni, M., Avakumović, A., Killik, L. (2000). Basketball for young players guidelines for coaches. Madrid: FIBA. Čmer, J. (2012). Razlike v lastnostih in igralnih opravilih dveh tipov branilcev v košarki (diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za šport. Dežman, B. (1988). Določanje homogenih skupin na osnovi nekaterih antropometričnih in motoričnih razsežnosti pri mladih košarkarjih (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo 118 str. Dežman, B., Leskošek, B. (1993). Ekspertni sistem ocenjevanja nadarjenosti otrok za igranje košarke. - V: Zbornik del, 2. mednarodni simpozij "Šport mladih". Ljubljana: Fakulteta za šport, str Dežman, B. (1993). Ekspertni sistem prognoziranja uspešnosti košarkarskega moštva. - V: Zbornik del, 2. mednarodni simpozij "Šport mladih". Ljubljana: Fakulteta za šport, str Dežman, B. (2000). Metodika učenja košarke v osnovni in srednji šoli (prva, druga in tretja težavnostna stopnja). Ljubljana: Zavod ŠKL. Dežman, B. s sodelavci (2003. Smernice razvoja košarke v Sloveniji. Ljubljana: Košarkarska zveza Slovenije. Dežman, B. (2005). Osnove teorije treniranja v izbranih moštvenih športnih igrah. Ljubljana: Inštitut za šport. Dežman, B., Trninić, S. & Dizdar, D. (2001). Expert model of decision-making system for efficient orientation of basketball players to positions and roles in the game - empirical verification. Collegium antropologicum, 25:1, Dežman, B., Erčulj, F., Vučković, (2002). Classifying young basketball players into playing positions with chosen anthropometric and motor variables. V: Milanović, D. (ur.), Prot, F. (ur.). 3rd International scientific conference Kinesiology new perspectives, Opatija, Croatia, Kinesiology: new perspectives: proceedings book. Zagreb: Faculty of kinesiology, University of Zagreb, 2002, str Dežman, B., Drvarič, J., Krump, T., Kobilica A., Majer, B., Fišer, S. (2003): Smernice razvoja košarke v Sloveniji. Ljubljana: Košarkarska zveza Slovenije. Dežman, B., Erčulj, F. (2004). Kondicijska priprava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za šport. Dežman, B. (2004). Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: fakultete za šport. 186

188 Dežman, B., Trninić, S. (2005). Struktura igralne učinkovitosti treh tipov igralcev reprezentanc U20 na EP Trener ZKTS, 5, 1: Dežman, B. (2006). Igralna učinkovitost Španije, Grčije, ZDA in Slovenije na svetovnem košarkarskem prvenstvu za člane leta Šport 54(4), Dežman, B., Ličen,S. (2010). Referenčni model strukture delov košarkarske igre. Sport, 58(1-2): Dežman, B. (2012). Struktura košarkarske igre in igralna učinkovitost [Elektronski vir] : znanstvena monografija. Ljubljana : Fakulteta za šport. Erčulj, F. (1998). Morfološko - motorični potencial in igralna učinkovitost mladih košarkarskih reprezentanc Slovenije. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Haare, D. (1973). Priručnik za trenere. Beograd: Sportska knjiga. Hauptman, D. (2004). Analiza učinkovitosti procesa treniranja ekipe košarkarskega društva Union Olimpija mladi v sezoni 2002/2003 (diplomska naloga). Ljubljana: Fakulteta za šport. K_O_LICENCIRANJU_KOSARKARSKIH_KLUBOV.pdf) Jošt, B., Dežman, B., Pustovrh, J. (1992). Vrednotenje modela uspešnosti v posameznih športnih panogah na podlagi ekspertnega modeliranja: prva faza. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Kukič, I. (2000). Karakteristike i zadaci centara u košarci. Zagreb: Sveučilište u Zagrebu Kuznjecov, V., Petrovskij, V., Šustin, B.(1980). Opšta pitanja modeliranja u sportu. Savremeni trening, 11(2): 5-9 Lešnik, R. (1976). Osnove pedagogike. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum. Malacko, J. (2000): Osnove sportskog treninga. Beograd: Sportska akademija. Matvejev, L.P. (1977). Osnovi sportivnoj trenirovki. Moskva: Fiskul'tura i sport. Mahorič, T. (1994). Zunanje in notranje obremenitve branilca na košarkarski tekmi (diplomska naloga). Ljubljana: Fakulteta za šport Martin, D., Carl, K., Lehnert, Z. (1993). Hanbuch Trainigungslehre. Schorndorf: Verlag Hofmann. Pocrnjič, M. (1999). Prognostična vrednost ekspertnih modelov za usmerjanje, izbiranje in nadzorovanje procesa treniranja mladih (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za šport. Prevodnik, A. (1998). Skladnost med potencialom in tekmovalno uspešnostjo članskih košarkarskih moštev (diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za šport. Semaško, N. V. (1976). Basketbol. Moskva: Fizkul'tura i sport. 187

189 Šturm, J. s sodelavci (1992). Izbor in usmerjanje otrok v športne panoge na podlagi ekspertnega modeliranja. Ljubljana: Inštitut za šport. Tancig, S. (1987). Izbrana poglavja iz psihologije telesne vzgoje in športa. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo. Teodoresku, L. (1986). Kako trenirati igrača. Savremeni trening, 2:3-8 Trninić, S. (2007). Selekcija, priprema i vođenje košarkaša i momčadi. Zagreb: Vikita Marko d.o.o. Trninič, S. (2000). Otkrivanje, vrednovanje i poticanje vrhunskih košarkaša. Zagreb: Hrvatski košarkaški savez, Udruga hrvatskih košarkaških trenera. Trninić, S., Dizdar, D. & Dežman, B. (2000). Empirical verification of the weighted system of criteria for the elite basketball players quality evaluation. Collegium antropologicum, 24:2, Ušaj, T. (1996). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Važni, Z. (1978). Sistem sportskog treninga. Beograd: NIP Partizan Beograd. Več avtorjev (1997). Priručnik za sportske trenere. Zagreb: Fakulteta za fizičku kulturu Sveučilišta u Zagrebu. Wootten, M. (1992). Coaching basketball successfully. Champaign: Leisure Press. Zaciorskij, V. M. (1983). Etapna, tekuća i operatvivna kontrola. Savremeni trening, 4:

190 IZPITNA VPRAŠANJA Katere podsisteme vsebuje sistem uspešnosti delovanja izbrane športne igre? Kdo določa temeljne značilnosti vsake športne igre? Navedite kakšne so obremenitve igralca na tekmi v vaši športni igri? Napišite grobo klasifikacijo tehnike v vaši športni igri! Kako bi lahko definirali tehniko v športnih igrah? Kaj je tehnični element? Napišite grobo klasifikacijo taktike v vaši športni igri! Kako bi lahko definirali taktiko v športnih igrah? Kaj je taktični sistem, taktična sestava in taktični element? Kakšna taktična sredstva poznate v vaši športni igri? Kakšne taktične oblike poznate v vaši športni igri? Kaj je to potencialna in tekmovalna uspešnost igralca? Kako ju ocenimo? Navedite notranje dejavnike poteciala igralca v vaši športni igri! Navedite notranje dejavnike potenciala moštva v vaši športni igri! Kako bi izvedli usmerjanje otrok v vaši športni igri? Kako bi izbirali mlade igralce v vaši športni igri? Napišite glavne kriterije, ki jih moramo upoštevati pri izboru igralcev za moštvo določene starostne kategorije v vaši športni igri? Opišite model upravljanja procesa treniranja v vaši športni igri! Napišite definicijo upravljanja procesa športnega treniranja! Navedite temeljne zakonitosti procesa treniranja in jih kratko opišite! Navedite temeljna načela procesa treniranja in kratko opišite njihov pomen? Navedite posebna načela procesa treniranja in kratko opišite njihov pomen? Navedite komponente športne forme in jih kratko opišite! Kaj morate vedeti preden se lotite izdelave okvirnega letnega načrta treniranja? Kateri podatki morajo biti zajeti v okvirnem letnem načrtu procesa treniranja? Katere komponente obremenitve poznate? Katere kondicijske sposobnosti so pomembne v vaši športni igri? Kako bi nadzorovali napredek v kondicijskih sposobnosti igralcev v vaši športni igri? Kratko opišite učenje po teoriji sheme? Kako bi nadzorovali napredek v tehniki igralcev v vaši športni igri? Kako bi nadzorovali napredek v taktiki vašega moštva? Kako bi spremljali telesni in motorični razvoj mladih igralcev v vaši športni igri? Kako bi spremljali igralni razvoj mladih igralcev v vaši športni igri? Katera vadbena sredstva poznate? Katere vadbene kartone poznate in v čem se razlikujejo? Katere temeljne (gibalne) metode učenja poznate? 189

191 Katere celostne (sintetične) metode v fazi urjenja in utrjevanja poznate? Katere celostne metode v fazi izpopolnjevanja poznate? Katere dopolnilne metode učenja poznate in kakšne so njihove značilnosti? Navedite glavne vzgojne metode? Navedite vsaj tri sredstva metode navajanja in jih opišite? Navedite vsaj tri sredstva metode prepričevanja in jih opišite? Navedite vsaj tri sredstva metode spodbujanja in jih opišite? Navedite vsaj tri sredstva metode preprečevanja in jih opišite? Navedite glavne organizacijske metode, ki jih uporabljamo v športnih igrah! Opišite značilnosti frontalne metode (frontalne vadbe) in njeno uporabnost v vaši športni igri? Opišite značilnosti krožne metode (obhodne vadbe) in njeno uporabnost v vaši športni igri! Opišite značilnosti metode vadbe po postajah in njeno uporabnost v vaši športni igri! Opišite značilnosti metode vadbe z dopolnilnimi in dodatnimi nalogami in njeno uporabnost v vaši športni igri! Navedite glavne razvrstitve, ki jih uporabljamo pri različnih organizacijskih metodah! Kako bi izobraževali trenerski, sodniški in organizacijski kader in zakaj je to potrebno? Kako bi organizirali kakovostni športni klub: upravni del in strokovni del? 190

192 Univerza v Ljubljani Fakulteta za šport Katedra za košarko OSNOVE TEORIJE TRENIRANJA V KOŠARKI skripta Avtor: Brane Dežman Izdajatelj: Inštitut za šport Ljubljana, 2013