UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO KATARINA ŠOTL

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO KATARINA ŠOTL

2 UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA SPECIALNO IN REHABILITACIJSKO PEDAGOGIKO VKLJUČEVANJE OSEB Z GIBALNO OVIRANOSTJO V BOCCIO BOCCIA PARTICIPATION FOR PEOPLE WITH PHYSICAL IMPAIRMENTS DIPLOMSKO DELO MENTORICA: D.R. TJAŠA FILIPČIČ, DOC KANDIDATKA: KATARINA ŠOTL Ljubljana, avgust 2015

3 ZAHVALA Rada bi se zahvalila vsem, ki so mi pomagali pri nastajanju diplomskega dela. V prvi vrsti se zahvaljujem svoji mentorici doc. dr. Tjaši Filipčič za vse nasvete in strokovno pomoč. Zahvaljujem se vsem igralcem boccie za sodelovanje pri raziskavi, še posebej Daši Goričan iz Zveze Sonček za pomoč pri zbiranju podatkov v Sloveniji ter Marku Arambašiću, ki mi je pomagal zbirati podatke na Hrvaškem. Hvala Alenki Mirkac, prof. slov., za lektoriranje, ter Mojci Gams za pomoč pri prevajanju. Zahvala pa gre tudi mojim bližnjim, da so mi stali ob strani skozi ves čas mojega študija. II

4 POVZETEK V javnosti se vse bolj izpostavlja pomen vključevanja v šport. To vključevanje je še posebej pomembno za osebe z gibalno oviranostjo, saj lahko služi kot rehabilitacijsko sredstvo, poleg tega pa ima še številne druge pozitivne učinke, kot so druženje s prijatelji, boljša telesna pripravljenost ter možnost dokazovanja na tekmovalnem nivoju. Pri tem pa pogosto naletijo tudi na različne ovire, kot so pomanjkanje organiziranega treninga in pomanjkanje trenerjev ter ustrezne opreme. Diplomsko delo v teoretičnem delu opredeljuje dejstva s področja športa gibalno oviranih, podrobneje pa je predstavljena tudi boccia, dvoransko balinanje za invalide, ki je primerno za osebe s težjo gibalno oviranostjo. V praktičnem delu smo želeli ugotoviti, s kakšnim namenom so se gibalno ovirani odločili za vključitev v boccio in kaj jim ukvarjanje z boccio pomeni danes, kot aktivnim igralcem. V nadaljevanju smo ugotavljali težave, s katerimi so se soočali kot začetniki in kasneje kot aktivni igralci. Zanimalo nas je tudi, kdo so osebe, ki so boccio predstavile gibalno oviranim, in kakšen je vadbeni režim igralcev. Vključenih je bilo 31 aktivnih igralcev boccie iz Slovenije in Hrvaške. Rezultati so pokazali, da se gibalno ovirani vključujejo v boccio zaradi druženja, ukvarjanje z boccio pa jim pomeni predvsem možnost druženja z drugimi tekmovalci. Najpogostejša težava, s katero so se vprašani soočali pri vključevanju, je bilo pomanjkanje organiziranih treningov, v nadaljevanju njihove poti pa je največjo oviro predstavljalo pomanjkanje finančnih sredstev. Boccio jim je najpogosteje predstavil drug igralec boccie (48,4 %). Vsi igralci se pred tekmo ogrevajo vsaj 2 minuti, medtem ko se na treningu ogreva 83,9 % vprašanih. Ugotovili smo tudi, da le manjši delež (38,7 %) vprašanih med tekmo pije tekočino. KLJUČNE BESEDE: gibalna oviranost, vključevanje v šport, boccia. III

5 ABSTRACT The importance of active participation in sport is more and more emphasized in public. It is especially important for people with physical impairments as it may serve for rehabilitation purposes. It also has many other positive outcomes, such as socialising with friends, a better physical shape and an opportunity to achieve good results in competing. People with physical impairments are facing different obstacles, such as lack of organized training, lack of coaching staff and of proper equipment. The theoretical part of the thesis defines findings in the field of sport for physically impaired athletes and presents in detail boccia - indoor bowling for the disabled, a sport that is well suited for people with severe physical impairments. In the research part we tried to determine the motives for physically impaired to participate in boccia and its current importance to them. Furthermore, we tried to find out which difficulties occurred at the beginning of their sport participation and which emerged later, during their active involvement. We were also interested to find out who introduced boccia to them and what are their training habits like. The research included 31 active boccia players from Slovenia and Croatia. The results of the research have shown that people with physical impairments participate in boccia for socialising. Active involvement in boccia is especially important because it gives them an opportunity to socialise with other competitors. The most commonly cited obstacle they were facing at the beginning, was a lack of organized training, and the most commonly listed obstacle during their active participation was a lack of economic resource. Boccia was most often introduced to the physically impaired by another boccia player (48,4%). All players warm up for at least two minutes before a match, and 83,9% of players warm up at a training session. We also discovered that only a small number of players drink fluids during a match (38,7%). KEYWORDS: physical impairment, participation in sport, boccia. IV

6 KAZALO VSEBINE ZAHVALA... II 1. UVOD PREDMET IN PROBLEM ŠPORT IN GIBALNO OVIRANI OPREDELITEV GIBALNE OVIRANOSTI RAZVOJ ŠPORTA ZA GIBALNO OVIRANE KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED VKLJUČEVANJE GIBALNO OVIRANIH V ŠPORT BOCCIA NAČELA KLASIFICIRANJA KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED BOCCIE IGRIŠČE VRSTE TEKMOVANJ OPREMA IN PRIPOMOČKI ČAS PRAVILA IGRE DEFINICIJE OSNOVNI IZRAZI POTEK IGRE KAZNI CILJI DIPLOMSKEGA DELA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA OZ. HIPOTEZE METODE DELA VZOREC MERJENCEV ZDRAVSTVENO STANJE VZOREC SPREMENLJIVK ORGANIZACIJA MERITEV METODE OBDELAVE PODATKOV REZULTATI IN NJIHOVA INTERPRETACIJA SKLEP LITERATURA PRILOGE V

7 KAZALO SLIK SLIKA 1: SHEMA IGRIŠČA SLIKA 2: BOCCIA KROGLE SLIKA 3: RAMPA ZA TEKMOVALCE KATEGORIJE BC SLIKA 3: STRUKTURA TEKMOVALCEV GLEDE NA DRŽAVO SLIKA 4: STRUKTURA TEKMOVALCEV GLEDE NA KLASIFIKACIJO (N=31) KAZALO GRAFOV GRAF 1: GRAFIČNI PRIKAZ ZDRAVSTVENEGA STATUSA TEKMOVALCEV GRAF 2: STRUKTURA POMEMBNOSTI POSAMEZNEGA MOTIVA ZA VKLJUČEVANJE V BOCCIO GRAF 3: ARITMETIČNA SREDINA POSAMEZNEGA MOTIVA ZA VKLJUČEVANJE V BOCCIO (N=31) GRAF 4: STRUKTURA MNENJ O MOTIVIH ZA VKLJUČITEV V BOCCIO (N=31) GRAF 5: ARITMETIČNA SREDINA MNENJ O MOTIVIH ZA VKLJUČEVANJE V BOCCIO (N=31) GRAF 6: STRUKTURA POMEMBNOSTI TEŽAV PRI VKLJUČEVANJU V BOCCIO (N=31) GRAF 7: ARITMETIČNA SREDINA POSAMEZNE TEŽAVE OB VKLJUČEVANJU (N=31) GRAF 8: STRUKTURA POMEMBNOSTI TEŽAV V PROCESU TRENIRANJA (N=31) GRAF 9: ARITMETIČNA SREDINA POMEMBNOSTI TEŽAV V PROCESU TRENIRANJA (N=31) GRAF 10: STRUKTURA POMEMBNOSTI POMENA UDEJSTVOVANJA Z BOCCIO (N=31) GRAF 11: ARITMETIČNA SREDINA POMENA BOCCIE (N=31) GRAF 12: ČAS, PORABLJEN ZA OGREVANJE PRED TEKMO (N=31) GRAF 13: ČAS, PORABLJEN ZA OGREVANJE NA TRENINGU (N=31) KAZALO PREGLEDNIC PREGLEDNICA 1: OZNAKA IN OPIS SPREMENLJIVK PREGLEDNICA 2: FREKVENČNA TABELA OSEB, KI SO VPRAŠANIM PREDSTAVILE BOCCIO(N=31) VI

8 1. UVOD V našem času se vse bolj izpostavlja pomen zdravega načina življenja, kjer ima pomembno mesto tudi šport. Na vsakem koraku smo priča novim, raznolikim športnim ponudbam na rekreativnem področju. A medtem ko smo po eni strani zasuti z informacijami in ponudbami za gibalno neovirane posameznike, je po drugi strani informacij za invalide zelo malo. Mnogi strokovnjaki (Guttmann, 1976; Peljhan, 2004; Williams in Wu, 2001) izpostavljajo pomen gibanja gibalno oviranih. Guttmann je kot začetnik na področju športa invalidov uvedel šport v rehabilitacijo pacientov s poškodbo hrbtenjače (Guttmann, 1976). Peljhan (2004) izpostavlja številne pozitivne vidike za celotno biopsihosocialno delovanje človeka. Tudi Williams in Wu (2001) med drugim izpostavljata pozitivne vplive na posameznikovo duševno stanje. Kljub številnim pozitivnim učinkom ukvarjanja s športom pa se gibalno ovirani pri tem srečujejo z mnogimi ovirami. Nekatere raziskave so pokazale, da so pri vključevanju gibalno oviranih v šport najpogostejše težave: pomanjkanje organiziranih treningov, usposobljenost športnih trenerjev, pomanjkanje možnosti za športne treninge (Depauw in Gavron, 1995), dostopnost do pripomočkov in pomanjkanje informacij o športu (Gradišnik, 2010). Eden izmed manj znanih športov za invalide je boccia, dvoransko balinanje za invalide. Namenjena je tistim posameznikom, ki so težko in težje gibalno ovirani in se ne morejo vključevati v druge športe. V diplomskem delu bomo ta šport podrobneje opredelili, raziskali motive za vključevanje v boccio, preučili težave, ki se pojavljajo ob začetku vključevanja, ter težave, ki so navzoče v času treniranja. Odkrivali bomo, kdo so osebe, ki najpogosteje predstavljajo boccio posameznikom, kaj pomeni boccia igralcem v tekmovalnem obdobju ter kakšen je vadbeni režim vprašanih. V raziskavo bomo vključili aktivne igralce boccie v Sloveniji in na Hrvaškem. Ker v Sloveniji ta šport še ni raziskan, sem se odločila za diplomsko delo s tega področja. Upam, da bom tako pripomogla k večji prepoznavnosti tega športa pri nas. 1

9 2. PREDMET IN PROBLEM Raziskavi Gradišnikove (2010) in Vuteja (2004) nakazujeta, da se gibalno ovirane osebe v športne aktivnosti vključujejo iz različnih vzrokov. Gradišnik (2010), ki se je osredotočila na področje tenisa na vozičkih, kaže na to, da se osebe z gibalno oviranostjo v šport vključujejo z željo po izboljšanju telesne pripravljenosti in tekmovanju. Podobna raziskava (Vute, 2004) med igralkami sedeče odbojke nakazuje, da se osebe z gibalno oviranostjo za šport odločajo zaradi želje po tekmovanju in doseganju uspehov, sklepanju prijateljstev, izboljšanju zdravja in telesne pripravljenosti, možnosti za sprostitev ter doživljanju novih izkušenj. Športniki z gibalno oviranostjo se pogosto srečujejo z različnimi ovirami pri športnem udejstvovanju. Depauw in Gawron (2005) navajata, da so najpogostejše ovire pri vključevanju oseb s posebnimi potrebami v šport pomanjkanje organiziranih športnih programov, pomanjkanje neformalnih športnih izkušenj v otroštvu, pomanjkanje trenerjev in programov treninga, pomanjkanje dostopnih športnih dvoran ter omejujoči psihološki in sociološki faktorji. Podobnih raziskav v bocii nismo našli. V diplomskem delu bomo raziskali motive za vključevanje v boccio, težave, ki se pojavljajo pri vključevanju, težave, ki se pojavljajo v času treniranja, odkrivali, kdo so osebe, ki so boccio predstavile posameznikom, kaj pomeni boccia igralcem v tekmovalnem obdobju ter kakšen je vadbeni režim vprašanih. 2

10 2.1. ŠPORT IN GIBALNO OVIRANI OPREDELITEV GIBALNE OVIRANOSTI Gibalna oviranost je širok pojem, saj se lahko pri posameznikih kaže v zelo različnih oblikah, razsežnostih, pa tudi vzroki za njen nastanek so lahko različni. Zavod Republike Slovenije za šolstvo v Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (2015) razlikuje otroke z lažjo, zmerno, težjo in težko gibalno oviranostjo: Otroci z lažjo gibalno oviranostjo Težave na področju gibanja se kažejo kot nekoliko zmanjšane zmožnosti. Otrok lahko hodi samostojno tudi v odprtih prostorih, težave pa se lahko pojavijo pri teku ali hoji po neravnem terenu. Lahko ima slabše ravnotežje in težave pri koordinaciji gibanja. Samostojen je pri vseh opravilih, razen pri tistih, ki zahtevajo dobro spretnost rok. Ni odvisen od pripomočkov za gibanje, lahko pa potrebuje manjše prilagoditve za izvedbe nalog. Za izvajanje šolskega dela ne potrebuje fizične pomoči, pri nekaterih oblikah dela pa potrebuje prilagoditve okolja. Otroci z zmerno gibalno oviranostjo Težave na področju gibanja se kažejo kot zmerno zmanjšane zmožnosti gibanja. Otrok hodi samostojno znotraj zaprtih prostorov ali na krajše razdalje, pogosteje potrebuje pripomočke za gibanje (posebni čevlji, ortoze, bergle), ima težave na neravnem terenu in stopnicah. Na srednje in večje razdalje uporablja prilagojeno kolo ali voziček za transport ali na ročni pogon ali pomoč in nadzor druge osebe. Pri zahtevnejših dnevnih opravilih potrebuje nadzor ali pomoč, za izvajanje dejavnosti potrebuje pripomočke ali prilagoditve. Pojavi se lahko motnja kontrole sfinktrov, ki jo lahko otrok obvladuje sam. Pri športu in izvajanju šolskega dela občasno potrebuje pomoč druge osebe ter prilagoditve programa in pripomočke, kot je prilagojena miza, stol, delovni listi. 3

11 Otroci s težjo gibalno oviranostjo Težave na področju gibanja se kažejo kot zelo zmanjšane zmožnosti gibanja. Otrok lahko stopi na nogi ali s pripomočki hodi na kratki razdalji, vendar hoja ni funkcionalna. Za večji del gibanja po vseh prostorih potrebuje pripomočke ter nadzor druge osebe. Hoja po stopnicah ni mogoča. Zaradi okvar roke je otrok večinoma odvisen od fizične pomoči druge osebe. Pri vsakodnevnih opravilih potrebuje stalen nadzor ali pomoč. Pri športu in šolskem delu večino časa potrebuje fizično pomoč druge osebe ter prilagoditve programa in pripomočke. Otroci s težko gibalno oviranostjo Težave na področju gibanja se kažejo kot povsem zmanjšane zmožnosti gibanja, ki povzročajo popolno funkcionalno odvisnost. Samostojno gibanje ni mogoče, razen z elektromotornim vozičkom. Otrok lahko ima zelo hude motnje zaznavanja in občutenja dražljajev, orientacije ter senzomotorične integracije. Lahko se delno hrani sam, ali pa preko sonde, gastronome. Morebitne motnje kontrole sfinktrov zahtevajo pomoč druge osebe. Pri športu in šolskem delu potrebuje stalno fizično pomoč druge osebe, prilagoditve ter pripomočke (individualno izdelana sedež in miza, prilagojena informacijsko-komunikacijska tehnologija) RAZVOJ ŠPORTA ZA GIBALNO OVIRANE KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED Posamezniki, ki po videzu ali vedenju niso ustrezali predpisanim normam svojega časa, so bili vselej deležni drugačnega odnosa. Ta pa je variiral od krutega do humanega in celo spoštljivega. Skozi zgodovino so te, ki so jih dojemali kot»drugačne«, uničevali, mučili, izganjali, sterilizirali, ignorirali, preganjali, izkoriščali, pomilovali, negovali, kategorizirali, izobraževali, ponekod pa celo dojemali kot božanstva. Odnos je bil odvisen od posameznikov, razumevanja narave pomanjkljivosti in od kulturnih vrednot ter norm določenega časa. Že od nekdaj pa je obstajala kategorična razlika med odnosom družbe do gibalno oviranih in do oseb z motnjami v duševnem razvoju. Depauw in Gavron (1995) sta v svojem delu opredelila odnos družbe po posameznih zgodovinskih obdobjih. V predrimskem obdobju so posamezniki, ki so bili očitno»fizično 4

12 deformirani«ali niso bili sposobni bodisi lova za hrano bodisi branjenja, bili prepuščeni krutemu okolju, kar je večinoma pomenilo smrt zaradi lakote ali plenilcev. Takšne posameznike so prav tako pogosto enačili z zlom in so bili zato izločeni iz družinskih enot. Oseb z drugačnim obnašanjem so se pogosto bali oziroma so jih imeli za obsedene. Poleg eksorcizmov so na njih prakticirali tudi trepanacije operacije, pri katerih so v lobanjo izvrtali luknjico, skozi katero naj bi spustili ven zle duhove. Podobno obravnavanje oseb s posebnimi potrebami se je nadaljevalo tudi v grškem in rimskem obdobju. Otroci, rojeni z gibalno oviranostjo, so bili prepuščeni trdemu fizičnemu okolju, detomorom in evgeniki. Grki in Rimljani so poudarjali fizično pripravljenost predvsem zaradi obrambe pred zunanjimi sovražniki. V takšnem okolju osebe s posebnimi potrebami niso bile zaželene in so bile pogosto usmrčene, nasprotno pa so zelo spoštovali tiste, ki so gibalno oviranost pridobili v boju. Miselni napredek je v istem obdobju nastopil pozneje, predvsem po zaslugi mislecev, kot sta bila Hipokrat in Platon. Hipokrat je duševne bolezni pripisal naravnim vzrokom, ne pa obsedenosti z demoni ali božjemu srdu. Platon je duševnim bolnikom priporočal fizično aktivnost, hidroterapijo, masaže in izpostavljanje soncu. Zgodnje krščanstvo je v Evropo s sabo prineslo tudi vpliv na osebe s posebnimi potrebami, saj je v svojem konceptu obsojalo jemanje življenja. Detomor ni bil več sprejemljiva praksa. Kljub dejstvu, da so bile osebe s posebnimi potrebami deležne večjega sočutja, pa so v običajnem fizičnem in družbenem okolju težko preživele. Izjema so bili samostani in dvori, kjer je bila kakovost življenja teh oseb bistveno višja kot v dotedanjih obdobjih. Vpliv krščanstva je bil pomemben pri sprejemanju, razumevanju in humanitarnem odnosu do oseb s posebnimi potrebami. Osebe z motnjo v duševnem razvoju so bile pogosto zaposlene kot dvorni norci. Hujša usoda je še vedno doletela osebe z duševnimi motnjami, ki so bile občasne žrtve eksorcizmov, mučenj, čarovniških sežigov in drugih demonoloških praks tistega obdobja. Znanost in medicina sta vplivala na odnos do oseb s posebnimi potrebami v 16. in 17. stoletju, vendar je bilo to zgolj pri tistih z manj vidnimi razlikami. Demonološka praksa se je še naprej izvajala pri osebah z duševnimi motnjami. Po drugi strani pa so na primer ljudje s slušnimi težavami in osebe z motnjo v duševnem razvoju imeli boljše življenjske pogoje. Gluhi otroci plemiškega rodu so bili deležni visoke izobrazbe v zanje prirejenih institucijah. Osebe z 5

13 motnjo v duševnem razvoju so poskušali razumeti iz psihološkega in pedagoškega vidika. Še vedno pa so veljali za družbeno breme. V 18. stoletju je strah, vraževerje in sovražnost do oseb s posebnimi potrebami zamenjalo sočutje in odločitev o izobraževanju teh posameznikov. Z otroki se je na splošno ravnalo bolj humano. Kljub težkim družbenim razmeram so bili nekateri dojenčki rešeni in oskrbovani na javne stroške. Francoska revolucija je prebudila čut za individualno odgovornost, kar je vodilo v bolj človeški odnos do oseb z duševnimi motnjami. Zanje so skrbele posebne institucije, kot npr. umobolnice, bolnišnice ali šole, ki pa se niso veliko ukvarjale z izobraževanjem in zdravljenjem. Proti koncu 18. stoletja so se pojavile šole za slepe in gluhe otroke. V tem obdobju sicer ni bilo bistvenega napredka v kvaliteti življenja oseb s posebnimi potrebami, niso pa več veljali za hudičevo delo in jim je bilo dovoljeno živeti (Depauw in Gavron, 1995). Razvoj športa invalidov je dosegel nov mejnik v času 1. svetovne vojne, ko se je ravno zaradi vojne povečalo število invalidov. Nastale so nove medicinske specializacije, kot je fizikalna medicina in medicina športa. Po 2. svetovni vojni (Guttmann, 1976) je število invalidov močno naraslo, s tem pa so se množile tudi spodbude k razvoju športa kot pomoči pri obravnavah in rehabilitaciji vojnih invalidov. Prvo športno tekmovanje vojnih invalidov je bilo leta 1949 v Göppingenu, leto kasneje pa je bilo na Bavarskem prvo tekmovanje v smučanju za osebe z amputacijami. Uspeh teh športnih tekmovanj je bil velik navdih za ljudi z drugimi primanjkljaji, da so začeli razvijati šport kot rekreacijo. Zdelo se je smiselno združiti športne aktivnosti za osebe z amputacijami, slepe, osebe s cerebralno paralizo ter osebe s paraplegijo. Tako so na primer v Veliki Britaniji organizirali letna tekmovanja, kjer so lahko športniki tekmovali v različnih športih. Leta 1967 je bila ustanovljena neodvisna mednarodna športna organizacija za gibalno ovirane, imenovana ISOD (International Sports Organisation for Disabled). Njen cilj je bil poleg že obstoječih skupin gibalno oviranih vključevanje oseb z drugimi primanjkljaji. Septembra 1974 so organizirali prve Svetovne igre za invalide. Tekmovanja se je udeležilo 212 tekmovalcev iz 26 držav (Guttmann, 1976). 6

14 VKLJUČEVANJE GIBALNO OVIRANIH V ŠPORT POMEN VKLJUČEVANJA V GIBANJE V javnosti se vse pogosteje govori o koristnosti športne vadbe za posameznika. Izvedene so bile številne raziskave, ki poudarjajo pozitivne posledice izvajanja športnih aktivnosti za celotno delovanje človeka. Peljhan (2004) govori o treh vidikih vpliva: S telesnega vidika si človek s pomočjo športa krepi in izboljšuje različne sisteme: od kardiovaskularnega, dihalnega, imunskega do mišično-skeletnega. S primernim gibanjem se izboljšuje fizična moč in vzdržljivost, ohranja se okretnost in koordinacija. Marsikdo se s športom znebi odvečnih kilogramov in si pomaga pri oblikovanju postave. Na psihološkem področju se dobrobiti športa kažejo še raznovrstnejše. Gibanje je dejavnost, po kateri človek hrepeni skozi vsa življenjska obdobja. Šport lahko duševno sprošča in pomirja ali pa zabava in aktivira. Lahko predstavlja prostor osebnega ustvarjanja, način uresničevanja lastnih želja, obliko uveljavljanja. S pomočjo gibanja marsikateri človek lažje doseže občutek notranjega ravnovesja, zadovoljstva in povezanosti z naravo. Šport pozitivno vpliva na samopodobo in občutek lastne vrednosti. Po športni aktivnosti se zdijo človeku lastne misli bolj jasne, številni problemi, ki ga obremenjujejo pa lažje rešljivi. Celo pri zdravljenju težjih duševnih težav in motenj, kot so anksioznost, depresivnost, bolezni odvisnosti, vedenjske motnje idr., se lahko šport s pridom uporablja. Šport je lahko pomemben dejavnik socialnega življenja človeka. Omogoča mu, da se zabava v družbi z drugimi, sklepa poznanstva in prijateljstva ter se počuti del skupine. V šport se lahko vključuje skozi najrazličnejše socialne vloge, ki vsaka na svoj način prinašajo izkušnje, koristne v drugih življenjskih situacijah. Lahko je udeležen kot aktiven igralec, trener, sodnik, organizator, gledalec, navijač. Uči se sodelovati, povezovati, stremeti k skupnemu cilju, biti strpen, upoštevati pravila, podrejati vodji, doživljati zmage, prenašati poraze. 7

15 VKLJUČEVANJE OTROK V ŠPORT Gibanje in udejstvovanje v športnih dejavnostih je še posebej pomembno za otroke. Že od najzgodnejših razvojnih obdobij poteka psihosocialni razvoj v tesni prepletenosti z razvojem motorike in gibanja. Motorične funkcije otroku omogočajo lastno aktivnost, odzivanje navzven, iniciativnost, prakticiranje, eksperimentiranje in pridobivanje številnih drugih izkušenj, ki so nujno potrebne pri procesu individualizacije in zdravem kognitivnem, čustvenem in socialnem razvoju (Peljhan, 2004). V učnem načrtu za prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom za gibalno ovirane učence je pri predmetu športna vzgoja (v nadaljevanju: predmet šport) predvidenih enako število ur (834) kot za učence rednih osnovnošolskih programov (Kovač, Novak, 2001). Šport je obvezen predmet za vse učence in učenke, kar velja tudi za gibalno ovirane. Po šolski zakonodaji so učenci lahko oproščeni sodelovanja pri posameznih oblikah športne vzgoje. Po presoji zdravnika so lahko opravičeni zaradi zdravstvenih razlogov, delno ali popolno, za krajše ali daljše časovno obdobje. Gibalna oviranost ni razlog za oprostitev od programa športne vzgoje. Informacije o zdravstvenem stanju učenca športni pedagog pridobi pri zdravniku ustrezne specialnosti (ortopedu, fiziatru). Če veljajo kakršne koli omejitve, mora zdravnik ali fiziater o tem seznaniti športnega pedagoga. Če so učenci delno opravičeni, mora športni pedagog vsakemu posamezniku z zdravstvenimi indikacijami prilagoditi proces dela skladno z napotki zdravnika. Gibanje in šport lahko v teh primerih predstavljata pomembno sredstvo kinezioterapije in rehabilitacije. V zvezi z vključevanjem gibalno oviranih otrok v športne dejavnosti sta Karakas in Yaman (2014) ugotovila, da je domače okolje zelo pomemben dejavnik. Starši so namreč prvi, ki lahko s svojim zgledom motivirajo gibalno ovirane otroke k športnim dejavnostim. V svoji raziskavi sta ugotovila pomembno povezavo med športno aktivnimi starši in športno aktivnimi otroki s posebnimi potrebami. V raziskavi je sodelovalo 164 staršev in njihovi otroci. Rezultati so pokazali, da je kar 72 % otrok, katerih se starši aktivno ukvarjajo s športom, tudi športno aktivnih. Najpogostejši športni panogi pa sta plavanje in hoja. Pri izvajanju prilagojene športne dejavnosti se je treba zavedati izjemne celovitosti področja in s tem povezane odgovornosti. Pri delu je zahtevana velika pozornost in strokovno znanje 8

16 izvajalca. Pričakovanja in zahteve, ki so postavljeni pred izvajalce, so in morajo biti visoki. Vute (1999) omenja nekatere: - poznati in razumeti osebe s posebnimi potrebami, vključene v vadbeni proces, - poznati zakonitosti in posebnosti prilagojene športne vadbe, - znati uveljavljati različne metode pri reševanju psihosocialnih problemov, - izbrati in uporabiti metode dela, primerne različnim sposobnostim vadečih, - znati motivirati posameznike in skupino za vadbo, - znati načrtovati in prilagajati programe vadbe ljudem različnih sposobnosti, - biti vešč pri uporabi metod opazovanja. Pri vključevanju gibalno oviranih otrok prihaja pogosto do najrazličnejših težav. Vute (1999) omenja dve značilni težavi, ki se pojavljata pri delu s prilagojenimi športnimi dejavnostmi: - vodje obvladajo športno panogo kot tako, ne poznajo pa dovolj posebnosti ljudi s posebnimi potrebami; - vodje poznajo značilnosti ljudi s posebnimi potrebami, pomanjkljivo pa je njihovo poznavanje športne stroke. Krajnc (2012) je raziskovala stališča učiteljev 1. in 2. triade večinske OŠ v občini Ormož do vključevanja gibalno oviranih učencev v predmet šport. Prišla je do zaključka, da imajo vsi učitelji pozitivna stališča do izvajanja prilagojene športne dejavnosti, vendar pa se ne počutijo dovolj kompetentne za izvajanje. Tudi Lamovec (2006) je izvedla anketni vprašalnik, pri katerem je ugotovila, da se prisotnost učencev z gibalno oviranostjo pri predmetu šport v rednih osnovnih šolah z leti zmanjšuje. Burgess (2007) je v svoji raziskavi med gibalno oviranimi dijaki v Veliki Britaniji ugotovila, da so gibalno ovirani dijaki pogosto izključeni iz športa. Kot najpogostejše vzroke je izpostavila pomanjkanje prilagojene športne opreme, varnost, izbiro med fizioterapijo ali športno vzgojo (dijaki so lahko izbrali le eno možnost)., VKLJUČEVANJE ODRASLIH V ŠPORT Gibalno ovirani posamezniki imajo zaradi svoje oviranosti številne težave pri enakovrednem vključevanju v družbo. Pri tem pa jim je v veliko pomoč leta 2006 sprejeta Konvencija o 9

17 pravicah invalidov 1, ki v svojem 30. členu ureja pravico do sodelovanja v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejavnosti in športu:»države pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom enako kot drugim omogočajo sodelovanje pri rekreacijskih, prostočasnih in športnih dejavnostih: a) za spodbujanje in uveljavljanje najširšega mogočega sodelovanja invalidov v športnih dejavnostih na vseh ravneh; b) za zagotovitev možnosti, da invalidi organizirajo, razvijajo in sodelujejo pri športnih in rekreacijskih dejavnostih za invalide in jim v ta namen enako kot drugim omogočajo ustrezno izobraževanje, vadbo in sredstva; c) da jim omogočajo dostop do krajev, na katerih potekajo športne, rekreacijske in turistične dejavnosti; d) da zagotavljajo invalidnim otrokom enako kot drugim sodelovanje pri igri, rekreaciji in prostočasnih in športnih dejavnostih, vključno z dejavnostmi v šolskem sistemu; e) da zagotavljajo invalidom dostop do storitev tistih, ki organizirajo rekreacijske, turistične, prostočasne in športne dejavnosti.«kljub zakonskim osnovam, ki naj bi zagotavljale invalidom enakovredne možnosti vključevanja, pa številne v nadaljevanju navedene raziskave kažejo mnoge težave, s katerimi se gibalno ovirani srečujejo pri vključevanju v šport. V okviru projekta EQUITY enakost invalidov v obmejnem območju avstrijske Štajerske, Pomurja in Podravja je bila prek anketiranja ponudnikov športa in rekreacije izvedena raziskava o problematiki športa in rekreacije invalidov. Raziskava je pokazala, da je sicer velika večina društev pripravljena sprejeti invalide med svoje člane, vendar so slabo obveščena o možnostih vključevanja ter o potrebah invalidov pa tudi o morebitnih pridobljenih finančnih sredstvih (Smernice za šport in rekreacijo invalidov, 2014). Raziskava Športne zveze enakih je pokazala, da za športnike invalide predstavlja največji problem dostopnost do objekta in urejenost vadbenih prostorov (Smernice za šport in rekreacijo invalidov, 2014). Williams in Wu (2001) sta v svoji raziskavi med športniki s poškodbo hrbtenjače ugotovila, da športnikom ob vključevanju predstavlja največjo težavo športna oprema, medtem ko pridobivanje informacij o športu in dostop do treningov nista predstavljala pomembne ovire. French in Hainsworth (2001) sta raziskovala 1 Izraz»invalidi«je v literaturi mišljen kot skupina oseb z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi motnjami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi (Statistični urad republike Slovenije, 2007). Mednje spadajo tudi osebe z gibalno oviranostjo. 10

18 ovire in priložnosti pri nudenju športa za osebe z invalidnostjo. Ugotovila sta, da ima skoraj polovica vprašanih društev v svojih statutih zapisane določbe za razvoj športa invalidov. Pri mnogih društvih pa so določbe v nastajanju. Člani invalidskih društev so kot največjo težavo pri vključevanju izpostavili pomanjkanje prilagojenih športnih programov. Lastniki športnih objektov so odgovorili, da vidijo največjo težavo za vključevanje invalidov v arhitektonskih ovirah. Vprašani invalidi pa so kot največje ovire izpostavili dostop do športnih objektov ter neprimerne garderobe. Raziskava Gradišnikove (2010) je pokazala, da se igralci tenisa na vozičku pri vključevanju v šport najpogosteje srečujejo težavami, kot so pomanjkanje informacij, dostop, pomanjkanje ustrezne športne opreme. Tudi Lozejeva (2011) je v raziskavi med igralci košarke na vozičkih prišla do podobnih ugotovitev. Najpogostejša težava pri vključevanju v šport je bilo pomanjkanje športne opreme, sledili sta še pomanjkanje znanja in pomanjkanje financ. V Sloveniji za tekmovalni šport invalidov skrbi krovna organizacija, Zveza za šport invalidov Slovenije paraolimpijski komite. Organizirana je kot skupna specializirana organizacija s statusom reprezentativne nacionalne invalidske organizacije za področje športne rekreacije in tekmovalnega športa invalidov. Je tudi članica 17. mednarodnih športnih zvez za šport invalidov na evropski in svetovni ravni. Med njimi je najpomembnejša krovna organizacija za večino športa invalidov: Mednarodni paraolimpijski komite International Paralympic Committee (IPC). ZŠIS-POK je članica Olimpijskega komiteja Slovenije Združenja športnih zvez, v katerem zastopa šport vseh invalidov v Sloveniji. Začetki Zveze (ZŠIS POK) so tesno povezani s športno dejavnostjo vojaških vojnih invalidov. V Zvezi vojaških vojnih invalidov (ZVVI) so ustanovili komisijo za šport, ki je začela organizirano skrbeti za rekreativno, kasneje pa tudi za tekmovalno obliko športa. Sprva le za svoje člane, sčasoma pa se je postopoma razširila na vse invalide. Sedanja organiziranost ZŠIS-POK-a ima svoje korenine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je 10 nacionalnih invalidskih organizacij odločilo, da ustanovijo novo ZŠIS- POK. Tako je ZŠIS-POK iz zveze invalidskih športnih društev postala zveza nacionalnih invalidskih zvez. Poverile so ji izvajanje športne dejavnosti na državnem nivoju in vse zadeve v zvezi z iskanjem, pripravo in nastopanjem najboljših slovenskih športnikov invalidov na uradnih mednarodnih tekmovanjih, kot so evropska in svetovna prvenstva, svetovne igre in paraolimpijske igre. 11

19 Sedanje članice ZŠIS-POK-a so naslednje nacionalne invalidske organizacije: - Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije - Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije - Zveza paraplegikov Slovenije - Zveza delovnih invalidov Slovenije - Sonček Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije - Sožitje Zveza društev za pomoč ljudem z motnjami v duševnem razvoju Slovenije (Zveza Sožitje) - Društvo distrofikov Slovenije - Združenje multiple skleroze Slovenije - Zveza društev CIV Slovenije - Društvo študentov invalidov Slovenije - Zveza društev vojnih invalidov - Zveza invalidskih društev ILCO Slovenije - Društvo laringektomiranih Slovenije - Društvo revmatikov Slovenije - Društvo paralitikov Slovenije (Zveza za šport invalidov, pridobljeno 2015) 2.2. BOCCIA Boccia ali dvoransko balinanje je športna panoga, primerna za gibalno ovirane posameznike. Je tudi paraolimpijski šport. Najprej so se s tem športom ukvarjali le športniki s cerebralno paralizo, sedaj pa so vključeni tudi drugi gibalno ovirani športniki. Igra poteka v dvorani, na začrtanem igrišču, kjer se športniki lahko pomerijo individualno, v parih ali pa v skupinah. Cilj igre je, da igralci svoj barvni balinček (rdeč ali moder) čim bolj približajo belemu (jack ball). Tekmovalci tekmujejo sede na svojih invalidskih vozičkih (Boccia rules, 2013) NAČELA KLASIFICIRANJA Zaradi zagotavljanja čim bolj pravične konkurence, je mednarodni paraolimpijski komite izdal Kodeks klasificiranja (Classification code, 2007), ki omogoča vsem paraolimpijskim 12

20 disciplinam čim bolj enakovredne pogoje tekmovanja za tekmovalce. Klasifikacija tudi zagotavlja strukturo tekmovanj, uporablja pa se tako na lokalnih, kot tudi državnih in mednarodnih tekmovanjih. Klasifikacija ima dve pomembni funkciji: - določiti ustreznost športnika za tekmovanje in - grupirati športnike za tekmovanje. KLASIFIKACIJA Klasifikatorji uporabljajo klasifikacijski sistem, razvit za boccio, ki vključuje fizične, tehnične in opazovalne komponente. Klasifikacija v bocci sestoji iz treh različnih delov: - fizična ocena oz. sodniška ocena gibljivosti in funkcionalnih zmožnosti telesa, - tehnična ocena, ki vključuje različne specifične športne in nešportne teste, - opazovalna ocena, sestavljena iz opazovanja specifičnih športnih aktivnosti na igrišču in med tekmo. Razporeditev v določeno športno kategorijo temelji na tipih oviranosti, povezanih s stanjem živčno-mišičnega sistema, centralnega živčnega sistema, kostno-mišičnimi stanji, kot so koordinacija, mišična moč, deformacije okončin, in stopnjo oviranosti, ki vpliva na temeljne aktivnosti, vezane na šport, neodvisne od stopnje usposobljenosti ali količine treninga. V bocci so tekmovalci razdeljeni v 4 kategorije (Boccia classification rules, 2013): - BC 1: Sem spadajo igralci, ki imajo diagnosticirano spastično tetraplegijo oz. atetozo s kombinacijo drugih motenj. Imajo hudo okvaro vseh štirih okončin, omejen funkcionalni razpon gibanja in nadzora moči. V tej skupini športnikom pripada osebni asistent, ki ogreva in podaja žoge ter jih namesti v ustrezen položaj. - BC 2: Igralcem je bila ugotovljena spastična tetraplegija ali atetoza. Imajo zmerno okvaro delovanja vseh štirih okončin, omejen funkcionalni razpon gibanja in nadzora moči. Športniki lahko uporabljajo električni voziček za vsakodnevno uporabo, prehodijo lahko krajše razdalje. BC 3: Športniki spadajo v profil BC 1 ali BC 4, vendar ne morejo držati ali metati žoge. Dokazati morajo, da ne morejo metati žoge z roko ali je z nogo potisniti v igrišče. Pomagajo si s tako imenovano rampo, ki jo nastavi osebni asistent. 13

21 BC 4: Sem spadajo športniki, ki imajo diagnozo necerebralnega izvora, prav tako pa ni prisotna spastičnost, ataksija ali atetoza. Imajo težke gibalne disfunkcije, ki vplivajo na roke in noge. V vsakdanjem življenju uporabljajo navadni ali električni voziček ali pa pripomočke za pomoč pri hoji KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED BOCCIE Korenine boccie segajo v antično Grčijo, kjer so igralci metali manjše kamne v večjo kamnito tarčo. Vendar pa se je boccia, kot jo poznamo danes, sprva igrala kot prostočasna dejavnost, dokler ni bila leta 1984 na paraolimpijskih igrah v New Yorku predstavljena kot tekmovalni šport. Takrat je nastopilo 17 športnikov. Organizacija CPISRA (Cerebral Palsy International Sport and Recreational Association) je dve leti kasneje organizirala 1. svetovno prvenstvo, na katerem je že sodelovalo večje število udeležencev. Tekmovali so lahko le udeleženci s kategorijo CPISRE z oznako CP1 in CP2. Tekmovali so v dveh kategorijah, posamično in v ekipah. Do tega leta je okrog 20 držav že imelo aktiven nacionalni program boccie je bilo ključno leto, ko so Howard Baily, Debbie Willows, Jamie McCole, Rick Caes in Joaquim Viegas oblikovali International Boccia Commitee. Leta 1990 je potekalo svetovno prvenstvo na Nizozemskem. Tega leta so izvedli tudi prve akreditirane delavnice za sodnike. Tri leta kasneje je IBC (International Boccia Commitee) izdelal svetovno rang lestvico. Paraolimpijske igre v Sydneyju leta 2000 so poskrbele za nov mejnik v popularnosti tega športa, še posebej v smislu integracije te panoge v paraolimpijske igre. Leta 2004, na paraolimpijskih igrah v Atenah, so tekmovalci kategorije BC 4 prvič tekmovali posamezno in v parih. Leta 2008, na paraolimpijskih igrah v Beijingu, je tekmovalo 88 športnikov iz 20 različnih držav. Tekmovali so v vseh kategorijah. Leta 2010 je Portugalska podala predlog, da bi iz CPISRE oblikovali neodvisno športno organizacijo, ki bi pokrivala samo boccio. (A brief history of boccia, 2012) Leta 2013 je nastala nova organizacija, BISFED (Boccia international sport federation). Vanjo je do sedaj včlanjenih 55 držav, med njimi tudi Slovenija (Bisfed, 2014). 14

22 V Sloveniji je boccia pod okriljem Zveze Sonček. V letu 2004 je Zveza za šport invalidov organizirala 1. državno prvenstvo v bocci. Do leta 2012 so vsi tekmovalci tekmovali v eni kategoriji, tekme pa so bile razdeljene na posameznike ter ekipe. V letu 2013 pa so bili tekmovalci v posamični konkurenci razdeljeni med klasificirane (klasifikacije so bile izvedene s pomočjo hrvaškega tima klasifikatorjev) ter neklasificirane igralce. V konkurenci ekip do sprememb ni prišlo. V letošnji sezoni klasificirani tekmovalci tekmujejo znotraj posamezne kategorije, za katero so klasificirani. Novost je tudi ta, da lahko klasificirani tekmovalci, ki tekmujejo v posamični konkurenci, tekmujejo tudi na ekipnem tekmovanju. Za neklasificirane tekmovalce ni sprememb (Razpis 6. ligaškega prvenstva v dvoranskem balinanju boccia za leto 2015, 2015) IGRIŠČE Površina igrišča mora biti ravna in gladka. Pomembno je, da je čista, saj ne sme nič spremeniti smeri balinčkov (prah). Mere igrišča so 12,5 m v dolžino ter 6 metrov v širino. Polje, iz katerega se mečejo krogle, je razdeljeno na 6 boksov.»v«je območje oziroma polje, kjer se odvrženi beli balinček šteje kot neveljavno odvržena krogla. Križ (+) na sredini igrišča ponazarja točko, kamor se v določenih razmerah beli balinček ponovno nastavi. Vse meritve zunanjih črt se merijo od znotraj. Obroba igrišča je označena z debelim trakom, notranje črte pa z ozkim. 15

23 Slika 1: Shema igrišča (vir: ) VRSTE TEKMOVANJ TEKMOVANJE POSAMEZNIKOV Igra posameznikov je sestavljena iz štirih setov, z izjemo neodločenega rezultata, takrat se odigra dodaten set (tie break). Vsak igralec začne set z belim balinčkom, in sicer izmenično z 16

24 nasprotnim igralcem. Vsak igralec ima šest barvnih krogel. Igralec z rdečimi kroglami je postavljen v boks številka tri, igralec z modrimi kroglami pa v boks številka 4. TEKMOVANJE PAROV Igra parov je (z izjemo odločilnega seta) sestavljena iz štirih setov. Vsak igralec začne set z belim balinčkom v zaporedju boksov od dva do štiri. Vsak igralec dobi tri krogle. Par z rdečimi kroglami je postavljen na boksih s številkama dva in štiri, par z modrimi kroglami pa v boksih s številkama tri in pet. TEKMOVANJE EKIP Igra ekip je (z izjemo odločilnega seta) sestavljena iz šestih setov. Vsak igralec začne svoj set z belim balinčkom v zaporedju boksov od ena do šest. Vsak igralec ima na voljo dve barvni krogli. Ekipa z rdečimi kroglami je postavljena na boksih s številkami ena, tri in pet, ekipa z modrimi kroglami pa na boksih s številkami dva, štiri in šest OPREMA IN PRIPOMOČKI Komplet krogel za balinanje je sestavljen iz šestih rdečih, šestih modrih ter enega belega balinčka. Ti balinčki so lahko različnih trdot, tekmovalci si jih izberejo glede na svoje sposobnosti. Tehtajo lahko 275 g +/ 12 g, njihov obseg pa morajo biti 270 mm +/ 8 mm. Slika 2: Boccia krogle (vir: ) 17

25 Tekmovalna rampa (uporabljajo jo lahko tekmovalci v kategoriji BC 3) mora imeti največji obseg manjši od igralnega boksa (1 m x 2,5 m), igralec pa mora biti zadnji, ki je imel stik z žogo pred izmetom. Slika 3: Rampa za tekmovalce kategorije BC 3 (vir: ) ČAS Vsaka stran ima omejen čas za izmet vseh balinčkov. Odštevanje časa za posamezno stran se prične, ko sodnik z loparjem nakaže zapisnikarju, katera stran je na vrsti. Čas se ustavi takoj, ko se balinček ustavi ali ko balinček prečka meje igrišča. Z januarjem 2014 veljajo naslednja določila: BC 1 BC 2, BC 4 BC 3 Pari BC 3 Pari BC 4 Ekipe Kazenske krogle Time out Medicinski time out Ogrevanje 5 minut/posamično/set 4 minute/posamično/set 6 minut/posamično/set 7 minut/par/set 5 minut/par/set 6 minut/ekipa/set 2 minuti/prekršek/2 krogli 2 minuti 10 minut 2 minuti 18

26 Merilec časa mora jasno in glasno napovedati naslednje preostale čase: 1 minuta, 30 sekund, 10 sekund ter konec (Boccia Rules, 2013) PRAVILA IGRE Osnovni cilj igre je enak kot pri balinanju, torej svoj balinček čim bolj približati belemu balinčku. Vsaka stran ima skupno na voljo 6 barvnih (rdečih ali modrih) balinčkov ter belega, ki se vrže na začetku igre. Tekmovalci lahko tekmujejo na 7 načinov: - posamezno BC 1 - posamezno BC 2 - posamezno BC 3 - posamezno BC 4 - pari za športnike, klasificirane kot BC 3 - pari za športnike, klasificirane kot BC 4 - ekipe za športnike, klasificirane kot BC 1 in BC DEFINICIJE OSNOVNI IZRAZI JACK BALL (beli balinček) Bela krogla, h kateri se približujejo ostale krogle. BALL (krogla) SIDE (stran) COURT (igrišče) MATCH (igra) END (set) Ena izmed rdečih ali modrih krogel. Pri tekmovanjih posameznikov je stran definirana kot en tekmovalec. V ekipah in parih je stran definirana kot trije ali dva igralca iste ekipe. Polje, ki ga obdajajo mejne črte, vključno z boksi, od koder mečejo igralci. Tekmovanje dveh strani, pri katerih se igra določeno število setov. Določen del igre, pri kateri je bil odvržen beli balinček in vse ostale krogle na obeh straneh. 19

27 ASSISTIVE DEVICE (pomožna Izraz za pripomočke, ki jih uporabljajo tekmovalci v naprava) kategoriji BC 3, npr. rampa. VIOLATION (prekršek) Vsakršno ravnanje proti pravilom s strani igralca, rezervnega igralca, športnega asistenta ali trenerja. THROW (met) Izraz za vsakršno ravnanje, ki sproži premik žoge v igrišče. To je lahko: met, izmet ali izpust krogle (rampa). DEAD BALL (mrtva krogla) Krogla, ki je po metu igralca zapustila igrišče ali je bila odstranjena s strani sodnika zaradi prekrška ali pa ni bila odvržena pred iztekom časa. DISRUPTED END (prekinjen Set se prekine, če je bila katerakoli izmed že odvrženih set) krogel izven normalnega poteka igre slučajno ali namerno premaknjena. V LINE (v-črta) Črta v polju igrišča, ki jo mora bela krogla prečkati, da se šteje kot pravilno odvržena. YELLOW CARD (rumeni Okrog 7 x 10 cm. Sodnik ga pokaže za opozorilo. karton) RED CARD (rdeči karton) Sodnik ga pokaže pri diskvalifikaciji. SCALE (tehtnica) Uporabljena za tehtanje boccia krogel s točnostjo 0,001 g. BALL TEMPLATE (šablona) Uporabljena za preverjanje ustreznosti obsega krogel. TRANSLATOR (prevajalec) Kjer dopuščajo pravila, je lahko prevajalec dodeljen posameznemu tekmovalcu, ekipi ali paru. Vendar mora imeti popolno akreditacijo za dostop do dodeljenih območij POTEK IGRE Uradni začetek tekme se prične v»call roomu«, 15 minut pred začetkom tekme. To je prostor, kjer sodnik z metom kovanca določi, kdo bo izbral polje v igrišču. V ta prostor smeta samo tekmovalca s trenerjem ter paketom bocc, ki jih bosta uporabila v tekmi. Ko se postavijo na igrišče, imajo igralci 2 minuti časa, da izmečejo balinčke, s katerimi bodo igrali. 20

28 »JACK BALL«Igra se prične z metom belega balinčka. Rdeča stran vedno začne prva. Če beli balinček ni veljaven, pride na vrsto modra stran. Stran, ki vrže veljavni beli balinček, vrže tudi barvnega. Ko je le-ta veljaven, je na vrsti druga stran. VRSTNI RED METANJA Vedno je na vrsti stran, ki nima svojega balinčka najbližje belemu. Izjema je v primeru, ko je nasprotna stran izmetala že vse balinčke. Tekmovalec se lahko tudi odloči, da ne bo izmetal vseh balinčkov. Za to se tekmovalci po navadi odločijo, ko ocenijo, da je situacija na igrišču preveč tvegana, ali pa imajo dovolj točk za zmago. METI BALINCEV Nobena stran ne sme metati svojih balincev, dokler sodnik z barvnim loparjem ne nakaže, katera stran je na vrsti. V trenutku meta ne sme biti noben del športnika ali športnikove opreme izven boksa ali na črti. V tem primeru se šteje kot prestop. Če se zgodi, da balinček športniku po nesreči pade na tla, je treba prositi sodnika za dodaten met. Sodnik se sam odloči, če je bila res nesreča, ali pa je to bilo namerno z namenom pridobitve prednosti. TOČKOVANJE Točkovanje se izvede ob koncu seta, ko so bili vrženi vsi balinčki. Stran, ki ima svoj balinček bližje»jack ballu«, dobi 1 točko za vsak balinček, ki je bližnje od nasprotnikovega. Če sta dva balinčka nasprotnih ekip enako oddaljena, dobi vsaka stran po eno točko. Na koncu vseh setov se točke seštejejo in v primeru enakega rezultata športniki odigrajo še dodaten set, imenovan»tie-break«. Sodnik postavi beli balinček na sredino igrišča, kjer je označen x. Športnika ostaneta v istih boksih, spet pa se izvede met kovanca. Zmagovalec prične igro. Pri tie breaku se točke ne seštevajo, namen tega je le, da se določi zmagovalec. 21

29 KAZNI V primeru prekrška lahko sodnik določi 3 vrste kazni: - kazenski met - odvzem krogel - opozorilo in diskvalifikacija KAZENSKI MET Kazenski met je met dveh dodatnih krogel nasprotni strani, ki jih bo odvrgla ob koncu seta. Uporabijo se mrtve krogle. Če je bila tekom igre kazen izrečena obema stranema, se kazen izniči. Če je bila kazen izrečena več kot enkrat, se najprej izmečeta dva balinčka, nato spet dva in tako naprej. ODVZEM KROGEL Odvzem krogel je odstranitev balinčka z igrišča v trenutku, ko je bil storjen prekršek. Balinček se postavi v posodo za mrtve krogle. OPOZORILO IN DISKVALIFIKACIJA Če se igralcu izreče opozorilo, se mu pokaže rumeni kartonček in se zabeleži v sodniški zapisnik. Pri drugem opozorilu sodnik pokaže najprej rumeni kartonček, nato pa še rdečega. S tem je igralec diskvalificiran. PREKRŠKI Primeri, ki vodijo do kazenskega meta: če igralec zapusti svoj boks, ko ni na vrsti; če v tekmovanjih posameznikov ali parov skupine BC 3 pomočnik pogleda v igrišče tekom seta; 22

30 če potekajo po mnenju sodnika nedovoljeni pogovori med igralci, pomočniki in trenerji; če se igralec pripravlja na met med metanjem nasprotne strani; če asistent premika invalidski voziček, pomožno rampo ali kotali kroglo brez navodila igralca. Primeri, ki vodijo do kazenskih krogel in do odvzema odvržene krogle: če se pri metu krogle katerikoli del telesa pomočnika, igralca ali pripomoček dotika ali presega črto, ki označuje boks, iz katerega se meče; če se pomožna rampa ni očitno premaknila levo ali desno od prejšnjega meta; če igralec pri metu krogle nima vsaj z eno polovico zadnjice stika s sediščem voza; če pri izpustu krogle v skupini BC 3 pomočnik pogleda nazaj na igrišče; metanje krogle, ko je sedež višji od 66 cm. Primeri, ki vodijo do odvzema krogel: met krogle, preden sodnik pokaže, katera stran je na vrsti; met krogle v času, ko je na vrsti nasprotna stran; če se krogla po izpustitvi na pomožni rampi ustavi; če asistent BC 3 iz kakršnih koli razlogov ustavi žogo na rampi; če asistent in športnik sočasno izpustita krogle; če je odvržena barvna krogla, preden je bil odvržen beli balinček. 23

31 3. CILJI DIPLOMSKEGA DELA V diplomskem delu želimo ugotoviti, s kakšnim namenom so se gibalno ovirani odločili za vključitev v boccio in kaj jim ukvarjanje z boccio pomeni danes, kot aktivnim igralcem. V nadaljevanju želimo ugotoviti težave, s katerimi so se soočili kot začetniki in kasneje kot aktivni igralci. Zanima nas tudi, kdo so osebe, ki so boccio predstavile gibalno oviranim, in kakšen je vadbeni režim igralcev. 4. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA OZ. HIPOTEZE 1. Gibalno ovirani, vključeni v raziskavo, so se z boccio začeli ukvarjati zaradi druženja. 2. Najpogostejša težava, s katero so se anketiranci srečali pri vključevanju v boccio, je bilo pomanjkanje organiziranih treningov. 3. Najpogostejša težava, s katero se anketirani soočanju v trenažnem procesu, je pomanjkanje primernih prostorov za trening. 4. Anketiranim igralcem boccie je igro predstavil drug igralec boccie. 5. Boccia pomeni v tekmovalnem obdobju igralcem predvsem možnost druženja z drugimi igralci. 6. Anketirani se pred tekmo ogrevajo 2 minuti, med samo vadbo pa pijejo vodo. 5. METODE DELA 5.1. VZOREC MERJENCEV V raziskavo je bilo vključenih 18 (58,1 %) aktivnih igralcev boccie iz Hrvaške ter 13 (41,9 %) aktivnih igralcev iz Slovenije. Starost igralcev boccie je bila v času raziskave od 17 do 49 let. Povprečna starost merjencev je bila 33,5 leta. Poslanih je bilo 40 vprašalnikov, ustrezno izpolnjenih vprašalnikov za analizo pa je bilo 31. V času raziskave so vsi anketiranci aktivno trenirali boccio ter se udeleževali tekmovanj. 27 gibalno oviranih športnikov je bilo klasificiranih, 4 pa neklasificirani. S tem športom so se v povprečju ukvarjali 5,2 leta. 24

32 Struktura tekmovalcev glede na državo 41,9% 58,1% tekmovalci iz Hrvaške tekmovaci iz Slovenije Slika 3: Struktura tekmovalcev glede na državo (n = 31) Struktura tekmovalcev glede na klasifikacijo 12,9% 87,1% Klasificirani tekmovalci Neklasificirani tekmovalci Slika 4: Struktura tekmovalcev glede na klasifikacijo (n = 31) 25

33 0% 3% 7% 0% 0% nedokončana osnovna šola 32% osnovna šola srednja šola poklicna šola višja šola 58% visoka šola magisterij/doktorat Slika 5: Struktura tekmovalcev glede na izobrazbo (n = 31) Največ tekmovalcev, 18 (58,06 %), je dokončalo srednjo šolo, 10 (32,62 %) tekmovalcev je dokončalo osnovno šolo, dva (6,45 %) tekmovalca sta dokončala magisterij ali doktorat, eden (3,23 %) pa je zaključil poklicno šolo ZDRAVSTVENO STANJE Največ tekmovalcev, ki se ukvarjajo z boccio, ima diagnosticirano cerebralno paralizo (23). Šest tekmovalcev je zapisalo, da imajo mišično distrofijo. Ostali so zapisali druge diagnoze (Arthryposis Multiplex Con., revmatski artritis). Gibalno oviro so navedli tekmovalci sami. 26