DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA VARSTVOSLOVJE. Sodelovanje obveščevalno-varnostnih služb s kriminalci Študija primera Arkan

Transcription

1 DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA VARSTVOSLOVJE Sodelovanje obveščevalno-varnostnih služb s kriminalci Študija primera Arkan September, 2016 Teja Mahkovic Mentor: izr. prof. dr. Andrej Sotlar Somentorica: pred. Bernarda Tominc

2 Zahvala Iskreno se zahvaljujem mentorjema, izr. prof. dr. Andreju Sotlarju in pred. Bernardi Tominc za njun čas, usmerjanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi Borisu, ki mi je celoten čas pisanja diplomskega dela nesebično stal ob strani, me spodbujal in brezpogojno verjel vame, kar mi je dajalo moč in motivacijo za dokončanje študija. 2

3 Kazalo Povzetek... 4 Summary Cooperation of Intelligence and Security Services with Criminals: Arkan Case Study Uvod Metodološki pristop Predmet in cilji preučevanja Hipotezi Metode Opredelitev obveščevalne dejavnosti Obveščevalna dejavnost, obveščevalne službe in njene poglavitne funkcije Tajno sodelovanje Definicija tajnega sodelovanja Vrste tajnih sodelavcev Motivi za sodelovanje z obveščevalno-varnostno službo Sodelovanje obveščevalnih služb s kriminalci: primeri praks nekaterih obveščevalno-varnostnih služb Sovjetska obveščevalna služba KGB Romunska obveščevalna služba Securitate Ameriška obveščevalna služba CIA Izraelski Inštitut za obveščevalne in varnostne operacije - Mosad Študija primera Arkan: sodelovanje v akcijah jugoslovanskih obveščevalno - varnostnih služb Obveščevalno-varnostne službe kot orožje Zveze komunistov Odmevne akcije in operacije obveščevalno-varnostnih služb Arkanova kriminalna pot Arkanovi kriminalni začetki Sodelovanje z obveščevalno-varnostnimi službami Jugoslavije Paravojaška enota Tigri in udejstvovanje v politiki Atentat na Arkana Zaključek Verifkacija hipotez Povzetek glavnih ugotovitev Uporabljeni viri

4 Povzetek Obveščevalna dejavnost je zbiranje informacij, ki jih vlada oziroma država potrebuje za zaščito in uveljavljanje varnostnih, zunanjih, gospodarskih, vojaških in drugih interesov. Tajno sodelovanje kot osnovno metodo dela pri obveščevalni dejavnosti opravlja tajni sodelavec agent. Zaradi zaščite državnih ciljev in interesov so obveščevalne službe nemalokrat delovale protizakonito (npr. posegale v človekove temeljne pravice). Lahko bi rekli, da obstaja neka splošna praksa, ko obveščevalnovarnostne institucije za dosego in zaščito političnih ciljev države posegajo po metodah, ki imajo pogosto za posledice kazniva dejanja. Jugoslovanska služba državne varnosti je večino svojega osebja in sredstev namenila vohunjenju doma in v tujini. Glavnina vsega vohunjenja v tujini je bila usmerjena proti emigraciji. Udba se je ukvarjala tako z vohunjenjem kot tudi z nekaterimi bolj brutalnimi akcijami, ugrabitvami in umori. Pri svojem delu je uporabila tudi kriminalce, nekaj jih je rekrutirala med emigranti oziroma izseljenci, večinoma pa iz kriminalnega podzemlja države. Eden izmed najbolj znanih kriminalcev, ki so opravljali naloge za Udbo je bil Željko Ražnatović Arkan. Kriminalci kot Arkan so bili idealni ljudje za popolnjevanje paravojaških enot, ki so bile zadolžene za izvajanje umazanih del v obliki etničnega čiščenja, plenjenja, tihotapljenja in gospodarskega kriminala v času vojn na območju bivše Jugoslavije, pa tudi po njih. Vse to početje je potekalo pod neposrednim vodstvom ali z odobravanjem najprej jugoslovanske, kasneje pa srbske Službe državne varnosti. Ključne besede: obveščevalno-varnostne službe, tajni sodelavec, kriminaliteta, Željko Ražnatović Arkan 4

5 Summary Cooperation of Intelligence and Security Services with Criminals: Arkan Case Study Intelligence activity is the provision of information by the government or country which is needed for protection and enforcement of security, external and military interests. Secret cooperation as the basic method of work in intelligence activities is carried out by secret collaborator - an agent. The intelligence services often operate illegally in order to protect state interests and objectives (eg. Interfere with fundamental human rights). It is also a common practice that criminal methods are used for work of intelligence-security institutions. Yugoslav State Security Service committed most of its staff and assets for espionage at home and abroad. The majority of all espionage abroad was directed against emigration. The secret police Udba dealt with espionage, as well with some of the most brutal campaigns, kidnappings and murders. For its work Udba also used criminals, some of them were recruited between emigrants and expatriates, but most of them were from criminal underworld. One of the most famous criminals who carry out tasks for Udba was Željko Ražnatovič Arkan. Criminals have been ideal people for manning the paramilitaries which were responsible for carrying out the dirty work in the form of ethnic cleansing, looting, smuggling and economic crimes during the Yugoslavian war and also after it. All this were carried out under the leadership of Yugoslav and later by Srbian State Security Service. Keywords: Intelligence and security services, a secret collaborator, crime, Željko Raznatović Arkan 5

6 1 Uvod Posledice delovanja obveščevalnih in varnostnih služb na notranje in zunanjepolitičnem področju se lahko odražajo v vrsti različnih pozitivnih in negativnih pojavov in procesov. Pri negativnih gre običajno za represivne ukrepe, ki v nekaterih primerih omejujejo človekove pravice in temeljne svoboščine. To je, predvsem v času po drugi svetovni vojni, ki ga imenujemo»hladna vojna«, omogočala tajna zakonodaja, ki je dovoljevala uporabo metod in sredstev, ki so s stališča varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nezakonita (Purg, 1995). Te metode in sredstva so tajne preiskave stanovanj, prisluškovanje brez odobritve sodišča, tajne aretacije, izdelava osebnih dosjejev, izsiljen pristanek na sodelovanje, manipulacije z objavo spiskov sodelavcev tajne policije, likvidacije nasprotnikov sistema in drugo. Jugoslovanska politična policija, popularno imenovana Udba, je bila strah in trepet v nekdanji komunistični Jugoslaviji. Zakon ji je dajal skoraj neomejene pristojnosti. Udba je delovala tudi v tujini, kjer takšnih pristojnosti ni imela, zato je delovala po mafijsko. Opravila je niz podtalnih akcij, umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Pri tem je uporabljala svoje morilce, jugoslovanske kriminalce in celo tuje mafijce (Sajovic, 2006). Udba, je v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja likvidirala številne pripadnike hrvaške in tudi srbske politične emigracije. Razlogi za te umore so različni, vendar je najverjetneje eden najpomembnejših strah predsednika Jugoslavije maršala Josipa Broza Tita, da bo padel pod kroglami svojih nasprotnikov. Za uboj emigrantov oziroma raznih zloglasnih teroristov je Udba največkrat uporabljala kriminalce. Politično izsiljevanje in provokacije so bile le obstranska oblika dela tajne policije. V primerjavi z umori, nasilnimi napadi in drugimi oblikami surovosti so vsekakor manj pomembna. Če se je le dalo, je Udba za umore najela ljudi, ki z njo navzven niso imeli neposredne povezave, navadno pa so bili na njenem plačilnem seznamu. Nekateri za redna plačila, drugi najeti le za posamezne naloge za enkratno plačilo. V takšnih primerih je prihajalo do pravih poslovnih dogovorov (Sajovic, 2006). 6

7 2 Metodološki pristop 2.1 Predmet in cilji preučevanja Predmet diplomskega dela je sodelovanje obveščevalno-varnostnih služb s specifično vrsto tajnih sodelavcev, to so kriminalci. V ta namen je bil izveden študij primera zloglasnega Željka Ražnatovića Arkana iz Srbije. Želimo ugotoviti, kako so bili kriminalci povezani z obveščevalno-varnostnimi službami, katera dela so za njih opravljali in v katera kazniva dejanja so bile omenjene službe vpletene za dosego svojih ciljev in zaščito interesov države. Cilj diplomskega dela je tudi prikazati, da obveščevalno-varnostne službe bivše Jugoslavije niso bile izjema, ko gre za sporne povezave s kriminalnim podzemljem in kaznivimi dejanji. 2.2 Hipotezi V diplomski nalogi smo preverjali naslednji hipotezi: HIPOTEZA 1 Obveščevalno-varnostne službe za določene dejavnosti najemajo ljudi iz kriminalnega podzemlja. HIPOTEZA 2 Jugoslovanske obveščevalno-varnostne službe ne stojijo za umorom Arkana. 2.3 Metode V diplomskem delu bosta uporabljeni deskriptivna in zgodovinska metoda, s katero bomo opisali zgodovinska dejstva in procese na področju obveščevalno - varnostnih služb. Pri iskanju primerne literature smo naleteli na težave, saj je večina dokumentov in dosjejev obveščevalno-varnostnih služb še vedno zapečatenih. Veliko tajnih arhivov iz Socialistične federativne republike - SFR Jugoslavije je bilo tudi namerno uničenih. 7

8 Pri raziskovanju smo se pogosto srečali z urbanimi legendami in nasprotujočimi si podatki (npr. da Arkan je/ ni delal za Službo državne varnosti v SFR Jugoslaviji ipd.). Bili smo pozorni na kredibilnost virov, saj smo tekom prebiranja literature naleteli na avtorja, ki je zavestno navajal netočna dejstva, kar mu je bilo tudi dokazano. 3 Opredelitev obveščevalne dejavnosti 3.1 Obveščevalna dejavnost, obveščevalne službe in njene poglavitne funkcije Pojem obveščevalne službe ni eksakten in poenoten (Lukić, 1991). Mnogi avtorji obveščevalno službo namreč različno definirajo. Obveščevalne službe s postopki odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja ščitijo suverenost države v širšem mednarodnem okolju pred terorizmom in aktivnostmi, ki ogrožajo ustavno ureditev, interese ter tajne podatke državnih organov (Anžič, 1996). Đorđević (1980) obveščevalno dejavnost razlaga kot organizacijo, katera v imenu vodilnih političnih struktur pridobiva in vrednoti pridobljene podatke o nasprotniku. Organizacija varuje lastne interese in deluje na področjih drugih aktivnosti, ki pripomorejo k uresničevanju določenih političnih ciljev. Najpomembnejša funkcija obveščevalnih služb je predvidevanje - preventiva. Sposobne morajo biti, da napovedo predvsem, kaj se bo zgodilo, da lahko organi odločanja (izvršna oblast) na osnovi teh informacij pravočasno reagirajo in preprečijo grožnjo. Pomembna je tudi njihova vloga pri vzpostavljanju stikov med državami, ki nimajo uradnih stikov (tajna diplomacija) (Purg, 2002).»Temeljne funkcije obveščevalnih služb so determinirane z lastnostmi političnih sistemov. Ti določajo vrsto, obseg in ofenzivnost nalog, ki bi jih morale izvajati obveščevalne službe, od njih pa sta odvisna tudi velikost in ustroj obveščevalnega sistema.«(purg, 2002: 34)»Predstavitev poglavitnih funkcij obveščevalnih služb je pomembna za razumevanje njene vloge in pomena v sistemu, za ugotavljanje vzorčno - posledičnih povezav z drugimi deli političnih sistemov ter za ugotavljanje njihovih razvojnih sprememb.«(purg, 1995: 61) 8

9 Obveščevalne službe imajo številne funkcije, ki jih je možno razvrstiti na različne načine. V nadaljevanju so predstavljene klasične funkcije, nato pa še ostale, tudi neobveščevalne funkcije (Purg, 1995). Prioritetne naloge obveščevalnih služb so predvsem zbiranje, analiziranje in ocenjevanje podatkov in spoznanj o drugih državah, njihovem vojaškem in ekonomskem potencialu, političnem stanju, namerah in znanstvenih dognanjih, pridobivanje predčasnih informacij, koristnih predvsem na področjih načrtovanja in oblikovanja politike, konfliktnih situacij, opozarjanje in preverjanje sporazumov. Ena od nalog je sklepanje o resničnosti preteklih, sedanjih in prihodnjih situacij (Purg, 1995).O konkurentu (posamezniku, skupini, državi) je potrebno vedeti čim več, predvsem o njegovih šibkih točkah. Sodobne obveščevalne službe so zato usmerjene na pridobivanje podatkov o novih tehnoloških in bazičnih znanjih, novih patentih, načrtih za prihodnost (Purg, 1995). Predmet njihovega dela je tudi odkrivanje tajnosti v medčloveških odnosih oziroma odkrivanje nasprotnih in zaščita lastnih interesov (Purg, 1995). Obveščevalne službe so lahko kot nekakšen predhodnik uradnim stikom, saj posredovanje med državami, ki sicer nimajo vzpostavljenih uradnih stikov (Purg, 1995). V zgodovini so bile obveščevalne službe pogosto snovalci zarot in političnih intrig. Vendar pa je bilo nadzor nad tem težko vzpostaviti, saj tajne službe lahko zahtevajo tajnost svojih operacij (Purg, 1995). Danes obveščevalne službe delujejo tudi neobveščevalno, in sicer na področju terorizma, likvidacij, državnih udarov in podobno. Delujejo v odnosu do vitalnih interesov nasprotnika. Ne zadovoljujejo samo z odkrivanjem tajnosti, temveč tudi z drugimi metodami vplivajo na realizacijo interesov države, za katero delajo (Purg, 1995). Angloameriško jezikovno področje uporablja za obveščevalno dejavnost izraz»intelligence«, kar pomeni novica ali informacija, sposobnost naučiti se ali razumeti, sposobnost soočiti se z novo nastalo situacijo (Webster v Šaponja, 1999). Obveščevalna dejavnost je najširši pojem, ki ga Richelson (v Purg, 1995) definira kot»rezultat zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh razpoložljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oziroma operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje«(purg, 1995). 9

10 Šaponja (1999) opredeljuje obveščevalno dejavnost kot proces, ki vsebuje zbiranje in analitično obdelavo surovih podatkov in oblikuje celovit obveščevalni izdelek, ki ga uporabnik potrebuje pri zasnovi in odločanju na državniškem, političnem, gospodarskem in varnostnem območju. Obveščevalni ciklus je kot celoten postopek sestavljen iz petih delov (Richelson v Purg, 1995): planiranje in usmerjanje (ang. planning and direction) zajema management celotnega postopka pridobivanja obveščevalnih podatkov, od identifikacije potrebe po podatkih do izročitve obveščevalnega izdelka naročniku, zbiranje (ang. collection) zajema pridobivanje različnih podatkov, iz katerih se oblikuje končni obveščevalni podatek. Postopek vsebuje tako javne vire, tajne agente in tudi tehniko, obdelava (ang. processing and exploitation) predstavlja preoblikovanje velike količine podatkov v informacijo, ki je primerna za obveščevalne službe ter zajema prevajanje, dekodiranje ter sortiranje podatkov, analiziranje (ang. analysis and production) pomeni pretvorbo prvotne informacije v končni podatek pri čemer vključuje vse razpoložljive podatke, posredovanje (ang. dissemination) pomeni dodelitev pomembnega končnega obveščevalnega podatka ciljnemu uporabnikom za katerega se je podatek zbiral. V ožjem smislu zajema obveščevalna dejavnost le tajno zbiranje in analizo podatkov ter njihovo transformacijo v»obveščevalno informacijo, v širšem pomenu pa k obveščevalni dejavnosti spadajo tudi protiobveščevalne in tajne akcije«(richelson v Purg, 1995). Podatki se pridobivajo na različne načine, in sicer s pomočjo tehničnih sredstev (SIGINT ang. Signals Intelligence), slikovnih materialov (IMINT ang. Imagery Intelligence); visoko tehnološko razvitih naprav za izvajaje tehnoloških meritev (MASINT - ang. Measurement Intelligence) in javnih virov (OSINT ang. Open Source Intelligence). Pridobivanje podatkov s pomočjo človeških izvorov imenujemo HUMINT (ang. Human Intelligence) (Šaponja, 1999). Preveliko zanašanje na najsodobnejšo tehnologijo kot načina pridobivanja podatkov, se že kaže kot premalo učinkovito, zato bo človeški dejavnik zopet moral dobiti vodilno vlogo v obveščevalni dejavnosti. To pomeni, da se bodo morale obveščevalne službe, vsaj kar zadeva nove grožnje, vrniti k izvoru svoje obrti tajnemu sodelavcu (Tominc, Koren in Sotlar, 2006). 10

11 3.2 Tajno sodelovanje Tajno sodelovanje je ena izmed oblik pridobivanja podatkov s pomočjo človeških izvorov. HUMINT pozna še naslednje oblike pridobivanja podatkov (Clark, 2007): zavezniško sodelovanje, izvabljanje informacij, emigranti in prebežniki, tajni viri, tehnike vzorčenja in pridobivanje materialov Definicija tajnega sodelovanja Tajno sodelovanje je disciplina zbiranja informacij s pomočjo človeških virov. Kljub naprednim tehnologijam pridobivanja informacij človek predstavlja temeljni element v obveščevalno-varnostni dejavnosti (Podbregar, 2008). Sodelovanje poteka z osebami, s katerimi obveščevalna služba sodeluje. Imenujemo jih: od vohunov,»špijonov«, agentov do tajnih sodelavcev. Osnova tajnega sodelovanja je tajnost med obveščevalno službo in sodelavcem. Sodelovanje poteka na točno določen način. Predpogoj, da se tajno sodelovanje izvede, so predhodno natančno zagotovljeni pogoji. Osnova je, da ima sodelavec dostop do tajnih informacij oziroma informacij, ki so pomembni za obveščevalno službo. Predpogoj za sodelovanje je tudi, da se sodelavec sam odloči za delovanje z obveščevalno službo neodvisno od njegovega motiva. Torej, tajni sodelavec je oseba, ki sodeluje z obveščevalno službo na tajen, točno določen in zavesten način (Šaponja, 1999). Poudariti je potrebno, da tajni sodelavec ni zaposlen v obveščevalni službi s katero sodeluje. Zato je zelo pomembno ohranjanje stikov med organizacijo in tajnim sodelavcem tudi kadar ni neposrednega sodelovanja oziroma pridobivanja podatkov. Stiki se ohranjajo preko telefona, preko osebnih kontaktov, po internetu ali pa se kontakti vzdržujejo preko posrednikov (Podbregar, 2008). 11

12 3.2.2 Vrste tajnih sodelavcev Različnih tipov tajnih sodelavcev je pravzaprav toliko, kot je avtorjev. Z določanjem in opisom tajnih sodelavcev se ukvarjajo tudi slovenski avtorji. Šaponja (1999) jih razvršča sledeče: sodelavec informator: pridobivajo vsebinske in operativne podatke. Njihova primarna naloga je pridobivanje podatkov; policijski sodelavec: razlogi, da govorimo o policijskem sodelavcu, so v zakonodaji (Zakon o policiji), ki omejuje izvajanje tajnih ukrepov in na ta način izničuje temeljno značilnost tajnega sodelovanja; sodelavec za akcijsko dejavnost: se najpogosteje uporablja v obveščevalnih službah, dosti manj pa se uporablja v varnostnih službah. Izvaja tajne aktivnosti, kot so sledenje in opazovanje, fotografiranje in snemanje, odkup dokumentov, prisluškovanje, itd.; sodelavec za vplivanje: je tajni sodelavec, ki ima možnost s svojim vedenjem vplivati na odločitve odločevalcev; sodelavec rezident: oseba, ki na podlagi navodil obveščevalne službe vodi in usmerja delo večih tajnih sodelavcev; sodelavec tipar: oseba, ki išče ljudi, ki bi bili primerni za opravljanje nalog tajnega sodelovanja; sodelavec za pridobivanje tajnih sodelavcev: oseba, ki se uporablja, za prekrivanje sledi delovanja obveščevalnih služb; sodelavec kurir: njegova naloga je prenašati pomembna sporočila med tajnimi sodelavci; sodelavec dvojnik: je oseba, ki hkrati tajno sodeluje z dvema obveščevalnima službama, pri čemer je njegovo sodelovanje z eno le navidezno; mirujoči sodelavec: je oseba, ki ga tajna služba uporabi samo z namenom pridobivanja tajnih informacij; 12

13 sodelavec za logistično podporo: je oseba, ki poskrbi za tajna skrivališča, stanovanja, ter zagotavlja razne prevoze, bolniško oskrbo in pravno pomoč. Glede na zgornje definicije bi lahko kriminalce, ki so sodelovali z tajnimi službami uvrstili v skupino mirujočih sodelavcev ter sodelavcev za akcijsko dejavnost. 3.3 Motivi za sodelovanje z obveščevalno-varnostno službo Motivov za sodelovanje tajnih delavcev z obveščevalno službo je veliko in so v večini odvisni od vsakega posameznika (Šaponja, 1999). Obveščevalne službe se za pridobitev posameznika k sodelovanju trudijo na različne načine. Za obveščevalno službo je zelo pomembno ugotoviti kakšni so motivi posameznika, ki ga ženejo k sodelovanju z njimi. Pri izbiri ustrezne osebe za sodelovanje se morajo večkrat poslužiti različnih psiholoških prijemov, da prepričajo ustrezne kandidate za sodelovanje z njimi (Šaponja, 1999). Glavni motivi za sodelovanje z obveščevalnimi službami so med drugim patriotizem, nacionalni ponos, beg pred odgovornostjo, pripadnost ideologiji ali veri, avanturizem, maščevanje ali sovraštvo, denar - materialne dobrine, izsiljevanje, rehabilitacija, osebne slabosti ali želja po uveljavljanju. Za obveščevalno službo je pomembno, da za sodelovanje najde posameznika, ki ga k sodelovanju žene patriotizem in ljubezen do domovine, ter občutek, da deluje v dobrobit svoje države. Osebe, ki so motivirane pod slednjim motivom predstavljajo za obveščevalne službe najbolj zanesljivega sodelavca (Đorđević, 1980). Med najpogostejše motive za sodelovanje oseb z obveščevalnimi službami spadajo materialne dobrine. Posamezniku namreč velikokrat omogočajo življenjski standard nad svojimi zmožnostmi (Lukić, 1991). Obveščevalne službe se za sodelovanje posameznikov lahko poslužijo metode izsiljevanja na podlagi obremenilnih materialov. Če obveščevalna služba odkrije razne»napake«, ki jih je posameznik storil v preteklosti jih s pridom izkoristi in uporabi kot orožje s katerim posameznika prepriča k sodelovanju v zameno, da se odkrite»napake«ne bodo razkrile (Šaponja, 1999). 13

14 Nekatere ljudi pritegne obveščevalno delo. Misleč, da bi delo v obveščevalni dejavnosti uresničilo njihove skrite želje, možnost avanturizma in realizacijo osebnih ambicij. Obveščevalne dejavnosti so v filmih in knjigah idealizirane in daleč od resničnosti, zato je nevarno, če je motiv za delo spodbujen na ta način (Koren, 2012). Pogost motiv za delo z obveščevalnimi službami je tudi želja po rehabilitaciji. Zaradi težnje po popravljanju napak iz preteklosti, posamezniki pričnejo sodelovati z obveščevalnimi službami. V ozadju na videz poštenega motiva se nemalokrat skriva želja po maščevanju, npr. osebi, ki jih je prijavila pristojnim organom (Koren, 2012). Sovraštvo do posameznika, skupine, organizacije, odklonilno stališče do nekaterih dejanj oziroma ogrožanj pogosto spodbudijo posameznika, da se opredeli za sodelovanje z obveščevalno službo (Koren, 2012). Posameznika za sodelovanje z obveščevalnimi službami ženejo motivi, ki so lahko materialne ali nematerialne narave, kot npr. ideologija, moč, vpliv, maščevanje, Pri nematerialnih dobrinah gre v prvi vrsti za zadovoljevanje potreb na čustvenem področju. Številne raziskave so pokazale, da so posamezniki, ki želijo sodelovati z obveščevalnimi službami pogosto čustveno nestabilni. Veliko število izmed njih je antisocialnih in narcisoidnih, kar ima negativen vpliv na reševanje konfliktnih situacij in lahko povzroča samodestruktivno vedenje (Mielke Schwartz, 2007). Predvidevamo lahko, da zgornja ugotovitev raziskave velja v določeni meri tudi za motiviranost sodelovanja kriminalcev z varnostno obveščevalnimi službami. Vendar pa so bili denar, izsiljevanje ter ideologija po mojem mnenju glavni motivi, ki so prevladovali pri odločitvah kriminalcev za sodelovanje z tajnimi službami bivše Jugoslavije. 4 Sodelovanje obveščevalnih služb s kriminalci: primeri praks nekaterih obveščevalno-varnostnih služb Po Gordonu so prevare in dezinformacije osnova tajnih služb, prav tako kot subverzije, podkupovanja, izsiljevanja in včasih umori. Agente urijo v laganju ter uporabi in izrabi prijateljstev (Gordon, 1999). 14

15 O obveščevalno - varnostnih službah se v javnosti govori, če so vpletene - v afero ali škandal. Sicer pa je o njih malo znanega. Zaradi zaščite državnih ciljev in interesov so obveščevalne službe nemalokrat delovale protizakonito (npr. posegale v človekove temeljne pravice). Lahko bi rekli, da obstaja neka splošna praksa, ko obveščevalno - varnostne institucije za dosego in zaščito političnih ciljev države posegajo po metodah, ki imajo pogosto za posledice kazniva dejanja. Seveda ameriška Centralna obveščevalna agencija (CIA), sovjetski Komite državne varnosti (KGB), romunska Securitate in izraelski Mosad niso nobena izjema (Gordon, 1999). Pri pregledu literature glede vpletenosti kriminalcev v tuje varnostne službe smo se pogosto srečavali s trditvami, da so obveščevalno-varnostne službe za določene nečedne posle, kot je trgovanje z orožjem in mamili, ubijanjem ljudi ipd., najemale tudi ljudi iz kriminalnega podzemlja. Vendar je pogosto nemogoče najti podatke o dejanskih primerih ter osebah, ki so za obveščevalne službe opravljale nečedne posle. Zaradi tajnosti delovanja in zaščite interesov držav je namreč dostop podatkov omejen oziroma bi bilo potrebno podatke pridobiti v arhivih posameznih držav. Pogosto se pojavljajo tudi nepreverjene in dvomljive informacije. 4.1 Sovjetska obveščevalna služba KGB Po Stalinovi smrti je sovjetska varnostno obveščevalna služba opustila ekstremno nasilje, po katerem je slovela v obdobju Stalina in bila marca 1954 reformirano v službo Komite državne varnosti - KGB (The KGB history, 2011). Sovjetska politična policija je prerasla v gigantski aparat in več od polovice stoletja predstavljala državo v državi (Lopušina, 1999). Vsi predhodniki KGB so uporabljali teror za zatiranje ljudskega nesoglasja, medtem ko so idealizem uporabljali za rekrutiranje novih agentov v tuje države (The KGB history, 2011). V KGB je bilo zaposlenih čez pol milijona ljudi in je bil strukturiran v obliki glavnih in samostojnih uprav ter samostojnih oddelkov (Purg, 2002). Posodobitev reform v KGB je bilo izrazitejše v obdobju Juriya Andropova. V 80 ih, ko je prišel na oblast Mihail Gorbačov, je prišlo do popolne reorganizacije reform, kar je privedlo do tega, da je KGB postal manj agresiven do političnih nasprotnikov ter tudi zmanjšal boj proti tujim državam (The KGB history, 2011). 15

16 V zgodovini delovanja KGB-ja, ki je bil ena glavnih opor enopartijskemu sovjetskemu sistemu in vzhodnemu bloku nasploh, zaradi svojega skrivnostnega delovanja pa tudi ena najbolj tajnih ustanov na svetu, je uspelo nekaj velikih podvigov. Njegovi vohuni, ki so se infiltrirali na visoke politične in vojaške položaje na zahodu, so v Moskvo pošiljali sporočila, ki so vodjem režima omogočala, da so bili zelo dobro seznanjeni z aktivnostmi na Zahodu (Leban, 2006). KGB naj bi po pričevanju nekdanjega sovjetskega prebežnika Antatolya Sharanskya, kriminalcem sistematično pomagal, zapustiti Sovjetsko zvezo. Ameriški uradniki pravijo, da je imel Kremelj dva nadvse praktična razloga za to. Da se znebijo kriminalcev, tako kot je to počel kubanski predsednik Fidel Castro pred desetletji ter predvsem za vzpostavitev mreže njihovih agentov na Zahodu (Toth in Ostrow, 1988). Glede na poročilo, ki ga je predstavila ameriška Komisija o organiziranemu kriminalu je več kot sovjetskih priseljencev, ki so prišli v ZDA, vključevala veliko število zločincev, ki so bili prisiljeni zapustiti Rusijo. Med njimi naj bi bili tudi številni agenti KGB. Obstaja velika verjetnost povezanosti med KGB in ruskimi priseljenci, ki so bili vpleteni v organizirani kriminal na celotnem ozemlju ZDA. V času priseljevanja naj bi bilo organiziranih približno 12 kriminalnih združb v New Yorku, Los Angelesu, Philadelphiji, Clevelandu, Chicagu, Dallasu, Portlandu, Bostonu, Miamiju in San Franciscu (Toth in Ostrow, 1988). Pri obračunavanju z nasprotniki KGB ni izbiral sredstev in je nasprotnike med drugim tudi fizično odstranjeval (Leban, 2006). Morda najbolj znan še vedno pa nerazjasnjen primer je bil poskus odstranitve Karla Wojtyle, kasnejšega papeža Janeza Pavla II., ki ga je KGB imel za eno najhujših nevarnosti za obstoj komunističnega režima. KGB je tako nastavil svoje vohune v gibanje Solidarnost in poljsko Cerkev, ob pomoči bolgarskih obveščevalcev pa naj bi leta 1981 pripravil tudi spodleteli atentat na papeža. Turek Ali Agca, ki je izvedel atentat, naj bi deloval po naročilu bolgarskih varnostnih služb, ki so v času hladne zavese delovale pod okriljem KGB - ja. KGB naj bi bil po nekaterih trditvah vpleten tudi v letalsko nesrečo in smrt generalnega sekretarja OZN Daga Hammarskjölda leta Vsem na očem je bil tudi atentat leta 1978, ko je bolgarski agent v Londonu s prilagojenim dežnikom KGB-ja umoril bolgarskega disidenta Georgija Makarova (Leban, 2006). 16

17 4.2. Romunska obveščevalna služba Securitate Generalni direktorat za ljudsko varnost Securitate je bil popularen izraz za Departamentul Securității Statului. Ustanovljen je bil 30. avgusta 1948 s pomočjo sovjetske varnostno obveščevalne službe, kot eden od direktoratov na ministrstvu za notranje zadeve. Securitate je bila tajna policijska agencija socialistične republike Romunije (The Romanian Secret Services, 2016). Oddelek za državno varnost - Securitate je bil v razmerju glede na število prebivalcev Romunije, ena od največjih tajnih policijskih sil v vzhodnem bloku. Glede na pridobljene dokumente je imela politična policija okoli informatorjev. Od teh je bilo okoli nacističnih simpatizerjev in okoli nekdanjih političnih zapornikov. Pod vladavino tirana Ceausescuja je bil Securitate ena izmed najbolj brutalnih tajnih policijskih sil na svetu, ki je odgovorna za aretacije, mučenja in smrti na tisoče ljudi (Lavinia, 2005). Protiobveščevalna služba je bila vpletena v skoraj vse, od vohunstva, vplivanja, dezinformacij, tihotapljenja orožja, mamil in ljudi pa do vsakdanjega prisluškovanja preko mikrofonov, skritih v uradih in stanovanjih romunskih voditeljev. Število agentov, ki so bili zadolženi za operacije za pridobivanje vpliva je daleč presegalo število tistih, ki so se ukvarjali s klasičnim vohunstvom za pridobivanje zaupnih informacij z Zahoda (Pacepa, 1990). Ceausescu je uporabljal Službo K, ki je bila del Securitate, da bi likvidiral določene kritike, ko so sedeli v zaporu na temelju nepolitičnih obtožb. Služba K je bila razmeroma majhna organizacija, odgovorna za protiobveščevalno delo v okviru državnega jetniškega sistema. Službo so ustanovili sovjetski agenti leta 1950 po zgledu KGB. Služba K je upravljala najbolj umazano delo nad jetniki. V nekaterih primerih jih je na skrivaj likvidirala, tako da je uprizarjala domnevne samomore ali uporabljala strup, ki je povzročal navidezno naravno smrt. Spomladi leta 1970 je Služba K vključila v svoj arzenal tudi radioaktivne snovi, ki jih je pošiljal KGB. Ceausescu je sam dal temu postopku šifro»radu«in je naročal likvidatorjem, kdaj naj se daje»radu«. Govorilo se je, da so doze sevanja povzročale smrtne oblike raka (Pacepa, 1990). Ni je bilo stvari, ki bi Ceausesca bolj prestrašila kot pobegi. Zanj, kakor tudi za druge voditelje sovjetskega bloka, je najhujšo dolgoročno škodo povzročilo dejstvo, da lahko eden od njihovih najbolj zanesljivih funkcionarjev pobegne na Zahod in javno 17

18 pove svetu, kakšen je v resnici komunizem. Informacije, ki jih je dal CIA romunski obveščevalni oficir Ion Iacobescu, ki je prebegnil v Francijo leta 1969, so pripeljale do aretacije pomembnih romunskih agentov v NATU in francoski vladi. Za njih je Ceausesca izdal ukaze za umore. Eden od likvidatorjev je bil Mafiozo, ki je bil ameriški državljan, ki je bil dejaven v mafiji in ga je rekrutirala romunska tajna služba, ki mu je dala vzdevek Felix (Pacepa, 1990). Ni veliko ljudi, ki bi vedeli več o vohunskih operacijah kot Ion Pacepa. Nekoč je bil Pacepa vodja romunske obveščevalne službe za tujino in hkrati namestnik notranjega ministra. Bil je torej eden najbližjih sodelavcev romunskega diktatorja Nicolaeja Ceauşescuja. Vpogled je imel v vse, kar se je dogajalo v Romuniji. Vodil je bolj ali manj vse, kar je romunska tajna služba počela v tujini, na vseh celinah. Čim više se je vzpenjal, bolj se mu je razkrivala zločinskost sistema in bolj je v njem rasel odpor do sistema. Odločil se je prebegniti na Zahod k Američanom. Po njegovem pobegu je bilo v Romuniji tedne obsedno stanje. Romunski diktator je razpustil celotno tajno službo in jo na novo organiziral. Vsem poslanim morilcem je spodletel umor Pacepe. Njegovi navedki so še dodatno podžgali gnev do Ceauşescuja, ki je nato pripeljal do strmoglavljenja diktatorja. Ceauşescuja so ustrelili po procesu, na katerem so bile glavne obtožbe skoraj dobesedno vzete iz Pacepovih navedb (Sajovic, 2015). 4.3 Ameriška obveščevalna služba CIA»Za varnostno-obveščevalni sistem ZDA je značilno, da gre za enega največjih, tehnično najbolje opremljenih sistemov, hkrati pa tudi za enega najmlajših.«(purg, 2002: 99)» je Zakon o nacionalni varnosti reorganiziral obrambne sile ZDA in osnoval CIO, ki bo delovala pod Odborom za nacionalno varnost. Od prvih dni delovanja je bila CIA vpletena v večino področij obveščevalne dejavnosti, kot so: zbiranje in ocenjevanje informacij za glavne oblikovalce politike, preprečevanje obveščevalnih prizadevanj drugih narodov v tujini (medtem, ko se je FBI še naprej ukvarjal z protiobveščevalnimi dejavnostmi znotraj ZDA) in prevzela je tudi tajne operacije.«(o'toole, 1988:25) V današnjem času je CIA neodvisna agencija, ki kljub precejšnji kontroverznosti uživa velik ugled. Deluje na področju koordinacije, razvoja in širitve globalne obveščevalne 18

19 in protiobveščevalne dejavnosti, sodeluje v tajnih operacijah in diplomatskih misijah tudi zunaj meja ZDA (O'Toole, 1988). V javnosti je znanih kar nekaj odmevnejših kontroverznih primerov v katere je bila CIA vpletena. Sodelovanje med CIA in organiziranem kriminalom je bilo dobro uveljavljeno. Prekrivaje poslovnih interesov mafije in Washingtona je obrodilo plodno okolje za ustvarjanje dobička pri trgovanju z drogo, orožjem, izsiljevanju, ubijanju ljudi, itd. (CIA and The Mafia, 2015). CIA se je morala v preteklosti otepati ne le obtožb o uporabi mamil v eksperimentalne namene, temveč tudi o tihotapljenju drog, ki jih je nato uporabljala za preizkušanje. Med njimi tudi tako imenovan serum resnice, posebej med hladno vojno priljubljeno zasliševalsko tehniko. O omenjenih poskusih so v 70. letih 20. stoletja že potekala zaslišanja pred kongresom, leta 2003 pa je ameriško ministrstvo za veterane izdalo pamflet, v katerem je zapisalo, da je skoraj vojakov sodelovalo pri testiranju več kot 250 kemikalij, tudi drog, kot sta LSD in PCP, in bioloških ter kemijskih elementov (Cia med poskusi, 2009). Poleg obtožb o tihotapljenju in zlorabi drog CIO obtožujejo tudi sodelovanja z nacističnimi zločinci. Posebno poročilo, za katerega si je ameriška vlada prizadevala, da bi ostalo tajno, razkriva, da so obveščevalne službe v ZDA po drugi svetovni vojni ustvarile varni pristan za naciste in njihove kolaborante. Morda najbolj obremenilna razkritja so v delu, ki poroča o sodelovanju CIE z nacističnimi prebežniki. Strokovnjaki in prejšnja vladna poročila so priznavali, da je CIA naciste uporabljala v povojne obveščevalne namene, a to poročilo gre še korak dlje, saj Američane obtožuje sokrivde in prevar v takih operacijah. Poročilo v delu, ki opisuje vladno kolaboracijo z zločinci, navaja, da so preiskovalci pravosodnega ministrstva izvedeli, da so nekaterim nacistom odobrili vstop v ZDA, čeprav so se vladni predstavniki dobro zavedali njihove preteklosti. Amerika, ki se je ponašala s tem, da je varno zatočišče za preganjane, je v manjši meri postala varno zatočišče tudi za zločince, piše v poročilu (Nacisti v ZDA..., 2010). Med drugim je CIA leta 1954 pomagala Ottu von Bolschwingu, sodelavcu Adolfa Eichmanna, ki je pomagal narediti prvotne načrte iztrganja Nemčije iz rok Judov in je pozneje delal za CIO v ZDA. Poročilo podrobno opisuje tudi primer Arthurja L. Rudolpha, nacističnega znanstvenika, ki je vodil tovarno streliva Miitelwerk. Leta 19

20 1945 so ga prepeljali v ZDA zaradi njegove usposobljenosti za izdelavo raket v sklopu operacije Sponka, ameriškega programa, ki je rekrutiral znanstvenike, ki so delali v nacistični Nemčiji (Nacisti v ZDA..., 2010). 4.4 Izraelski Inštitut za obveščevalne in varnostne operacije - Mosad Mosad, ki je bil ustanovljen leta 1951 kot tajna služba novoustanovljene države Izrael, je elitna obveščevalna veja, katere peščica agentov je zaslužna za najbolj drzne in navdušujoče vohunske podvige (aretacija nacističnega vojnega zločinca Adolfa Eichmana), protiobveščevalne akcije in uboje vseh časov. Po drugi strani je Mosad srh zbujajoča obveščevalna služba, zvesta samo tistim, ki jo lahko nadzorujejo, mračna, brezobzirna združba vohunov (Gordon, 1999). Način, kako so sestavljeni posamezni oddelki ter naloge, ki jih agenti Mosada opravljajo, ni moč opaziti pri drugih obveščevalnih službah. Seveda ne smemo izključiti možnosti, da obstaja še kakšna bolj tajna obveščevalna služba, katere načina delovanja ne poznamo (Mosad: The Institute for Intelligence, 2016). Po Websterju (2003) je število zaposlenih bilo v 80-ih letih ocenjeno na med 1500 in 2000, medtem ko novejši podatki kažejo, da je v službi Mosada okoli 1200 zaposlenih imenovanih»katsa«. Mnogo večje pa je bilo seveda število tajnih agentov. Z leti delovanja Mosada so vodilni prišli do zaključka, da katse potrebujejo pomoč na terenu. Vzpostavili so tako imenovane sajane. To so prostovoljci in niso zaposleni v Mosadu ter dobijo za svojo pomoč povrnjene zgolj nastale stroške. Vendar so nepogrešljivi člen, saj se nanje lahko obrnejo pripadniki Mosada, ko potrebujejo pomoč pri izvršitvi naloge. Tako je sajan lahko medicinsko osebje, bančni uslužbenec ali delavec v nepremičninski agenciji. Katsam zagotavljajo indice za njihovo delovanje (Gordon, 1999). Tako kot druge tajne službe je tudi Mosad včasih delal in se zanašal na kriminalne partnerje. Če se je zdelo potrebno in je sodelovanje z njimi seveda prineslo uspeh (Hall, 2016). Kot primer je bil umor Heinza Kruga, ki je bil eden od številnih nacističnih raketnih strokovnjakov, ki so delali na Hitlerjevemu programu razvoja raket, ki bi lahko 20

21 izbrisal judovsko državo. Mosad je zato vzpostavil stik s Skorzenyem - Hitlerjevim najljubšim bojevnikom, ker je menil, da bi bil primeren za likvidacijo Kruga. Atentat na Kruga je bil uspešno izveden (Hall, 2016). Kot dober primer državne usmrtitve lahko izpostavimo umor Kanadskega znanstvenika dr. Geralda Bulla, ki je bil svetovno znani strokovnjak za izstrelke. Izraelu mnogokrat ni uspelo pri nameri nakupa njegovega znanja, dr. Bull je vedno glasno povedal, da mu Izrael ni všeč, torej je že veljal za sovražnika države. Dr. Bull je svoje znanje raje ponudil iraškemu diktatorju Sadamu Huseinu za izdelavo modernega orožja, s katerimi bi lahko izstrelil rakete z jedrskim, kemičnim ali biološkim orožjem iz Iraka direktno na Izrael. Izraelski vohuni so posredovali informacije, da Irak že preoblikuje konice izstrelkov z namenom, da bodo nosile kemično in biološko orožje. Tako je dvajsetega marca 1990 predsednik izraelske vlade generalnemu direktorju Mosada naročil, da je potrebno Gerald Bulla ubiti. Dvaindvajsetega marca 1990 se je trojica odpeljala k njegovemu stanovanjskemu bloku in s petimi streli v glavo in vrat Bulla pokončala. Po vrnitvi agentov domov, je Mosadov oddelek za psihološko bojevanje začel medijem posredovati novice, da je dr. Gerald Bull mrtev, ker je nameraval prekršiti dogovor s Sadamom Huseinom. Mosad je torej včasih koga ubil samo zato, ker ni hotel svojih sposobnosti uporabiti za podporo izraelski državi (Gordon, 1999). Leta 1988, pod obrambnim ministrom Rabinom, so izpeljali do potankosti izdelan načrt za umor Halil al Vazirja, znanega kot Abu Džihada Glas svete vojne. Zbiranje vseh informacij o al Vazirju, njegovi družini, številu stražarjev ter celo navadah in obnašanju sosedov je trajalo dva meseca. Mosadovi agentje so izdelali natančen načrt njegove vile in poznali vse dovozne poti. Prisluškovali so telefonskim pogovorom, prisluškovalne naprave namestili po vsej hiši, izračunali so še razdaljo med sobami. Delovali so po pravilu: razmišljaj kot tvoja tarča in se od nje loči šele, ko pritisneš na petelina. Iz vojaškega oporišča v bližini Tel Aviva je vzletelo več Boingov 707, v enem od njih je bil tudi Jicak Rabin. Šestnajstega aprila 1988, ob uri je Rabin dal ukaz za izvedbo akcije. Od njihovega vstopa v hišo je minilo le trinajst sekund (Gordon, 1999). Mosad je vedno slovel po svoji hladnokrvnosti in skušnjavi po maščevanju, zaradi česar je bil pogosto tarča javnih kritik. Umor Halila al Vazirja je bil eden od bolj odmevnih primerov v javnosti (Gordon, 1999). 21

22 5 Študija primera Arkan: sodelovanje v akcijah jugoslovanskih obveščevalno - varnostnih služb 5.1 Obveščevalno-varnostne službe kot orožje Zveze komunistov Uprava za državno varnost (orig. Uprava državne bezbednosti - UDB) je nastala po drugi svetovni vojni. Kasneje se je preimenovala v Službo državne varnosti (orig. Služba državne bezbednosti SDB), a se je med ljudmi utrdil izraz Udba in ostal do danes. Ta tajna policija komunističnega režima je obračunavala s tako imenovanimi notranjimi sovražniki. Bila je malodane vsemogoča. Bila je tudi vplivna, saj je neredko celo dajala direktive sodnikom in tožilcem, po potrebi tudi odvetnikom, nadzorovala je tudi zapore. Med drugim je osvobajala tudi kriminalce, ki so bili pripravljeni sodelovati z njo. Sama se je ukvarjala s kriminalom tudi tako, da je za naloge in likvidacije nezaželenih, plačevala kriminalcem, da opravijo umazano delo. Tajna policija je celo zelo aktivno sodelovala pri neposrednih kriminalnih dejanjih kot je tihotapljenje cigaret, trgovina z orožjem, razne sumljive finančne mahinacije (Sajovic, 2006). Na mednarodnem prizorišču je bila njena glavna naloga boj proti politični emigraciji, ob tem pa tudi vohunjenje v tujih državah. Zato je imela velik vpliv na delo zunanjega ministrstva in je kadrovala svoje ljudi v diplomaciji, pa tudi v zunanji trgovini je bil delež njenih kadrov precejšen. Zaradi tega je imela zelo velik vpliv prav v gospodarstvu. Nekaj časa se nobenega trgovskega posla s tujino ni dalo skleniti brez vednosti Udbe, ki si je pri poslu odrezala svoj, navadno kar levji delež. Jugoslovanska tajna policija je imela tudi velik vpliv v svetovni trgovini z orožjem, saj je bila komunistična Jugoslavija eden večjih proizvajalcev orožja in vojaške opreme (Sajovic, 2006). O delu Udbe se je med državljani le govorilo. Dokazov ni bilo, zahodnih novinarjev, ki bi si upali objaviti kaj konkretnega, tudi ne (Sajovic, 2006). 22

23 5.1.1 Odmevne akcije in operacije obveščevalno-varnostnih služb Delovanje jugoslovanske politične policije v domovini je bilo seveda zakonsko utemeljeno in zato tudi ustrezno podprto. Drugačno je bilo seveda njeno delovanje v tujini. Tudi v primeru, da politična policija ni delovala direktno proti interesom določene države (vohunila, novačila informatorje ali rovarila v političnem zakulisju) je prihajala v nasprotje z zakoni države, kjer je sodelovala. Še posebej to velja za umore. Žrtve so bili politični nasprotniki, prebegli bivši kolegi ter seveda vsi, ki jih je centrala zaradi določenih razlogov postavila na črno listo in s tem obsodila na smrt (Sajovic, 2006). V tujini so morilci s svojim delovanjem precej tvegali. Po nalogu države so bili poslani na akcijo v tujino. Seveda so vedeli, da bodo, če jih bodo ujeli, v večini držav veljali za kriminalce. Pri tem se ujeti seveda ni mogel sklicevati na to, da je sodeloval po nalogu svoje države oziroma službe, katere član je bil. Nepisano pravilo je bilo, da agent v primeru ujetja stvar vzame na svoja pleča in pravega naročnika, še posebej pa njegovih izpostav in zvez, ne izda. V nasprotnem primeru je navadno tudi sam hitro prišel na črno listo (Sajovic, 2006). V dobi Tita so bile policijske in varnostne sile nekaterih članic zveze NATO opozorjene proti vsakršnim odločnim ukrepanjem proti razvpiti jugoslovanski tajni službi. Dogovorjeno je bilo, da se jugoslovansko tajno službo pusti na miru in s tem tudi Titov režim. Rezultat tega je bil nenadzorovani val umorov političnih nasprotnikov, kjer koli so se ti nahajali, v Evropi, Ameriki, Avstraliji. Ocena je, da je bilo med leti , ubitih 68 političnih emigrantov. Jugoslovanska tajna služba je postala sinonim za nekaznovane umore v tujini (Woffinden, 2002). Kdo so Udbini morilci, se je le ugibalo. Ugibalo se je ali je tipičen James Bond, ali čisto navadna kriminalna baraba, ki je zaradi denarja ali izsiljevanja bila pripravljena izvršiti umor. Po vsem sodeč je bilo videti, da je šlo za obe zvrsti. Izšolani profesionalni morilci na eni strani in kriminalci na drugi. Seveda gre za poklicne kriminalce večjega kalibra in ne za običajne lopove (Sajovic, 2006). Udbin profesionalni morilec je bila oseba, ki je imela v domovini določen ugled v okolici, v kateri je živela. Navzven je dajal vtis uspešnega in uglednega človeka. Navadno kot lastnik gostinskega lokala ali obrtne delavnice. To je bila pretveza, za katero so skrivali in opravičevali svoj višji življenjski standard (obleke prestižnih znamk, dobri avtomobili, potovanja). Udbin morilec je torej v okolici veljal za 23

24 uglednega zasebnika. Občasno je za plačilo odšel na teren, kjer je imel že vse pripravljeno, opravil posel in se vrnil domov. Zadeva je bila navadno zelo dobro načrtovana, zato so redko koga prijeli (Sajovic, 2006). V Jugoslaviji so se torej obveščevalno-varnostne službe borile proti notranjemu in zunanjemu sovražniku, kamor spada sovražna emigracija, ki je bila razkropljena po celem svetu. Najštevilčnejša je bila v Evropi. Jugoslovanske obveščevalno-varnostne službe so v teh državah pogosto organizirale tajne akcije in operacije z namenom uničevanja zunanjega sovražnika (sovražne emigracije). V teh akcijah naj bi kot rečeno sodelovali tudi kriminalci. Med bolj odmevnimi akcijami so bile neuspel poskus umora Nikole Štedula, operacija Donava, operacija Vrh in atentat na Enverja Hadrija (Spasić, 2002). Poskus umora Nikole Štedula Kot rečeno je miselnost o absolutni svobodi pred nekaznovanostjo zaradi umorov v tujini, pripeljala tudi do površnosti. Nikola Štedul, ki je živel v izgnanstvu v Kirkcaldyju na Škotskem, je postal tarča jugoslovanskih agentov potem, ko je postal predsednik hrvaškega državotvornega gibanja (Woffinden, 2002). Njegova politična skupina je bila med najbolj dejavnimi, a tudi najmilitantnejšimi hrvaškimi političnimi skupinami. Spremembe v osemdesetih so že kazale na razpad Jugoslavije in Štedulova skupina je razpad države podpirala. Njen cilj je bil ustanovitev neodvisne hrvaške države, čeprav z uporabo sile. Štedul s privrženci je po Udbinih informacijah načrtoval cel niz terorističnih akcij, s katerimi bi pospešili razpad države. Zato je prišel na prvo mesto Udbine liste za likvidacijo (Sajovic, 2006). Za njegovo odstranitev so imeli kar nekaj zamisli in idej, čakali so le na primerne pogoje, da bi lahko uresničili načrte. Udbina največja želja je sprva bila, da bi ga za nekaj časa spravili za rešetke. S srbskim oddelkom INTERPOLA je bilo dogovorjeno, da v kolikor po naključju naletijo na večjo količino ponarejenih ameriških dolarjev, takoj shranijo in obvestijo Udbo. V Ameriko so poslali svojega agenta, da bi se dokopal do pisemskega papirja, ki sta ga uporabljala brata Šego, oba ustaška emigranta, ki sta bila med ustaši na dobrem glasu. V pismo so nato napisali, da svojega čezoceanskega soborca obveščata, da mu po posebnem kurirju pošiljata osem tisoč dolarjev kot»pomoč hrvaški stvari«. Štedul je s posredovanjem Udbinega 24

25 agenta pošiljko tudi prejel. A namesto, da bi denar vplačal na račun fonda»hrvaškega državotvornega gibanja«, je denar vplačal na svoj račun. Seveda so ga zaradi ponarejanja denarja prijeli že na banki (Spasić, 2002). Štedul je bil za nekaj časa v zaporu, brata Šego pa sta se skušala na vse mogoče načine izmotati iz neprijetne zagate, pozabila sta na domovino, ustaški časopisi pa so bili spet polni napadov na jugoslovansko policijo, kar je vnašalo le še večji strah v njihove vrste. Medtem, ko je bil Štedul v zaporu, se je porajala ideja, da bi bilo treba Štedula likvidirati. Načrt je bil, da bi Štedula ubili zjutraj, ko bi odpeljal na sprehod svojega ovčarja. Za izpeljavo naloge je bil določen hrvaški agent, ki je nekega jutra čakal na Štedula in njegovega psa, vendar je Štedul atentat preživel (Spasić, 2002). Štedul je bil ustreljen 20. oktobra Vendar je bila operacija slabo izvedena. Ekipa svojega dela ni ustrezno opravila. Ne le, da je Štedul preživel, tudi sosed je zabeležil registrsko številko atentatorjevega najetega avtomobila. Vinko Sindičić je bil kasneje aretiran na letališču Heathrow. Izkazalo se je, da je jugoslovanski morilec, ki je v različnih državah izvedel likvidacije 10-tih nasprotnikov države. Maja 1989 je bil tako obtožen poskusa umora Štedula in obsojen na 15 let zapora (Woffinden, 2002). Štedul je preživel kljub šestim kroglam, ki so ga zadele. Relativno hitro je uspel zapustiti bolnišnico in je bil na sojenju sposoben pričati. Prepoznal je svojega napadalca, ko so ju soočili na sodišču na Škotskem. Udbin plačanec je trmasto molčal, nato pa je proti njemu pričal Josip Majerski, gostilničar iz Munchna. Povedal je, da je morilec, ki je skušal ubiti Štedula, Hrvat Vinko Sindičić in da sta skupaj delala za hrvaški odsek jugoslovanske politične policije. Trdil je tudi, da je Sindičić dolgoletni morilec Udbe, ki ima na vesti več emigrantov in da umore izvršuje po naročilu Uprave službe državne varnosti Hrvaške, katere član je (Sajovic, 2006). Jugoslovanske oblasti so se, kot po navadi, ogradile od svojega morilca. Potem, ko so ga ujeli, je morilca tajna služba pustila na cedilu (Sajovic, 2006). Razpad komunistične Jugoslavije in njegovih tajnih služb je omogočil, da so začeli tu in tam v javnost curljati določeni podatki, ki pa jih je treba seveda jemati z določeno rezervo. Po teh informacijah naj bi bil Sindičić eden od skupine najpogostejših likvidatorjev hrvaškega odseka Službe državne varnosti (Sajovic, 2006). 25

26 Operacija Vrh Tajna policija in SDB so bili vpleteni v ugrabitev ljudi, ki jih je politično vodstvo označilo za sovražnike ali nasprotnike Josipa Broza in Slobodana Miloševića. V tujini, na primer, so bili ugrabljeni oficirji Vlado Dapčević, Mile Perović, poslovnež Slobodan Bata Todorović in katoliški menih dr. Krunoslav Draganovič. Po trditvah hrvaškega zgodovinarja Darka Belušića je tajna služba le v Beogradu in Zagrebu, če v ugrabitve vključimo tudi nezakonite odstranitve ljudi iz njihovih domov, ugrabila ljudi. (Lopušina, 2009). Monolitnost partije je začela s časoma pokati, tako so se tudi v tajni službi začele določene delitve. Pripadniki različnih odsekov Udbe so skakali drug drugemu v zelje, pri čemer so organizirali celo različne akcije v tujini. Ena takšnih je bil primer Slobodana Bate Todorovića, mednarodnega trgovca v raznih legalnih, delno sumljivih ali pa popolnoma sumljivih poslih. Nekaj časa je delal v podjetju Merkur v Zagrebu, potem pa v beograjskem Progresu, kjer je bil pomočnik direktorja. Ker je bila večina trgovskih podjetij, ki se je ukvarjala z zunanjo trgovino, pravzaprav izpostava Udbe, je zelo verjetno, da je bil tudi Todorović, glede na to, da je bil pomočnik direktorja, sodelavec jugoslovanske tajne policije. Vse njegove ustanovljene družbe naj bi poslovale z Jugoslavijo, kar je nenavadno glede na to, da naj bi uradno prebegnil v tujino. Zato so najverjetneje osnovane govorice, da je v resnici delal za službo državne varnosti. Med tem pa naj bi prišlo do določenih malverzacij, ki naj bi bile v škodo Jugoslavije. Todorović je imel v Jugoslaviji močne zveze v trgovini in bančništvu. Verjetno bi šlo vse v redu, če se ne bi spustil v trgovino z orožjem, ki je pripeljala do velikega škandala, po nekaterih trditvah pa tudi do manjšega spora med slovenskim in zveznim odsekom jugoslovanske policije (Sajovic, 2006). Predvsem nekdanji srbski delavci tajne policije trdijo, da je bila preprodaja orožja v nekdanji Jugoslaviji domena Slovenskih udbovcev. Todorović je kot trgovec z dobrimi zvezami v poslovnem svetu in tudi svetu tajnih policij odkril, višino dobičkov. Todorović je poskušal priti na področje, ki je bilo slovenska domena. Priložnost se mu je ponudila v začetku sedemdesetih, ko se je Jugoslavija skušala rešiti starega orožja in pri tem še kaj zaslužiti. Orožje, ki je bilo last jugoslovanske vojske, sicer pa sovjetske izdelave, so sklenili prodati na črnem trgu. Posel je prevzel Todorović, in sicer prek slovenskega odseka tajne policije. Orožje so kupili Italijani. A pri prodaji je prišlo do napake, saj so v pogodbo pozabili vnesti klavzulo, s katero se prepove prodajo orožja v vojno vpletenim državam. Italijani so orožje prodali Izraelu. Do 26