ODMEV ŠESTDNEVNE ARABSKO-IZRAELSKE VOJNE LETA 1967 V JUGOSLAVIJI IN SLOVENIJI

Transcription

1 UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER Rok Vodopivec ODMEV ŠESTDNEVNE ARABSKO-IZRAELSKE VOJNE LETA 1967 V JUGOSLAVIJI IN SLOVENIJI DIPLOMSKO DELO Mentorica: doc. dr. Mateja Režek Študijski program: Zgodovina Koper, 2010

2 IZJAVA O AVTORSTVU Študent Rok Vodopivec, z vpisno številko , vpisan na študijski program Zgodovina, rojen v kraju Maribor, sem avtor diplomskega dela z naslovom: Odmev šestdnevne arabsko-izraelske vojne leta 1967 v Jugoslaviji in Sloveniji. S svojim podpisom zagotavljam, da: - je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela; - sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili; - sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu; - se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 UPB3); - se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na UP FHŠ; - je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika posebej zahtevana). V Kopru, dne Podpis avtorja: 2

3 IZVLEČEK Diplomsko delo obravnava odmev šestdnevne vojne na Bližnjem vzhodu leta 1967 v Jugoslaviji in Sloveniji. Predstavljeno je tako uradno stališče Jugoslavije, kakor tudi odzivi prebivalstva na bližnjevzhodno krizo. Jugoslavija je bila po sporu s Sovjetsko zvezo in Informbirojem prisiljena iskati»svojo pot«v socializem. Ker je leta 1948 na mednarodnem prizorišču ostala osamljena, ji ni preostalo drugega kot da se obrne na Zahod, vendar zaradi svoje družbene ureditve tudi tam ni našla svojega mesta. Tako je skozi svoj celoten obstoj ostala razpeta med Vzhodom in Zahodom. Kot odgovor na svoj specifičen zunanjepolitični položaj je razvijala idejo o miroljubni koeksistenci držav in bila ena od pobudnic ustanovitve gibanja neuvrščenih. Jugoslaviji je uspelo, da je preko gibanja neuvrščenih dosegla relativno velik vpliv in prestiž v mednarodnih odnosih, ki ga je želela ohraniti oz. okrepiti. Eden glavnih protagonistov krize na Bližnjem vzhodu je bil Egipt oz. njegov predsednik Naser, ki je bil poleg Tita in Nehruja soustanovitelj gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je zato budno spremljala razplet (zaplet) dogodkov, ki so pripeljali do izraelsko-arabskega spopada, in tako kot leta 1956 v času sueške krize podpirala svojega zaveznika Naserja. Podporo Egiptu je Jugoslavija izražala tudi s propagando v domačih medijih, čeprav je, kot kažejo rezultati ankete o mnenju občanov o izraelsko-arabski vojni, ki jo je opravil Center za raziskovanje javnega mnenja, približno tretjina Slovencev zagovarjala proizraelska stališča oz. niso povsem podpirali jugoslovanske zunanje politike. Diplomsko delo je nastalo na podlagi znanstvene in strokovne literature, časopisnih člankov iz dnevnikov Borba in Delo ter arhivskega gradiva CK ZKS, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije. Ključne besede: Bližnji vzhod, izraelsko-arabski konflikt, šestdnevna vojna, Naser, Tito, Jugoslavija, gibanje neuvrščenih, mednarodni odnosi. 3

4 ABSTRACT My thesis discusses responses of Yugoslavia and Slovenia to the events in the Middle East in June 1967, during the Six-Day Arab-Israeli War. These events are presented from two different perspectives, one is the formal Yugoslav standpoint and the other is the public opinion. Yugoslavia had to find its own way to build socialism after the break with the Soviet Union and the expulsion from Cominform in Left with no other option open, Yugoslavia turned to the West. However, being a socialist country, it did not find its place there either. Yugoslavia remained torn between the East and the West throughout its existence. As a result of its specific international status, Yugoslavia discovered the idea of positive neutralism and Tito, together with prime minister Nehru of India and president Nasser of Egypt, founded the non-alignment club. Nonalignment gave Yugoslavia a distinctive role in world affairs and by no doubt flattered Tito s considerable vanity. This is why Nasser, being a co-founder of the non-alignment club, was given a complete support in the Suez crisis of 1956 as well as in the crisis of 1967 preceding the Six-Day War. A part of the Nasser support was also a Yugoslav media offensive, but despite that, as the results of a poll carried out by the Public opinion Research Centre founded in 1966, around a third of the Slovenian citizens maintained a pro-israeli standpoint. The thesis was created on the basis of the available literature, newspaper articles from the journals Delo and Borba, and the archive material kept in the Archives of the Republic of Slovenia. Key Words: Middle East, Arab-Israeli conflict, Six-Day War, Nasser, Tito, Yugoslavia, non-alignment, international relations. 4

5 KAZALO 1 PREDGOVOR JUGOSLOVANSKA ZUNANJA POLITIKA V ODNOSU DO BLIŽNJEGA VZHODA Jugoslavija gre svojo pot Razvoj jugoslovanske bližnjevzhodne politike ZAČETKI BLIŽNJEVZODNEGA KONFLIKTA Izhodišča Od sožitja do sovraštva BLIŽNJI VZHOD NA PREDVEČER TRETJE ARABSKO-IZRAELSKE VOJNE ODMEV ŠESTDNEVNE VOJNE V JUGOSLAVIJI IN SLOVENIJI Uvod v vojno Vojna in posledice Odziv»javnega mnenja« Anketa o mnenjih občanov o izraelsko-arabski vojni POSLEDICE SKLEP VIRI IN LITERATURA Literatura Arhivski viri Časopisni viri Internetni viri Drugi viri SEZNAM SLIK IN GRAFIKONOV

6 9.1 Seznam slik Seznam grafikonov PRILOGE

7 1 PREDGOVOR Bližnjevzhodna kriza je tema, s katero se ukvarjajo mnogi raziskovalci z različnih področij, kar je na eni strani posledica dolgotrajnosti konflikta na tem področju, hkrati pa gre za izredno kompleksno tematiko, ki že sama po sebi vzbuja zanimanje raziskovalcev. Bližnjevzhodni konflikt tudi polarizira. Nekateri menijo, da je treba Judom pustiti, da v miru živijo, potem ko so se po dvatisočletnem izgnanstvu in preganjanjih, ki so dosegla vrhunec v holokavstu, končno vrnili v svojo domovino deželo, ki je bila razen redkih arabskih pastirskih prebivalcev skoraj prazna in so jo Judje ponovno kultivirali, pri čemer jim je skoraj čudežno iz puščave uspelo ustvarili bujen vrt. Drugi spet trdijo, da so se Judje naselili v deželo, kjer so tekom dveh tisočletij drugi našli svoj dom, Judje pa v Palestino ne sodijo več, saj ne moreš pregnati iz svojih domov ljudi in si zgolj na podlagi religijskega izročila lastiti deželo, ki ti že dolgo ne pripada več. Res je, Judom so se zgodile strašne reči, vendar se ene krivice ne da popraviti z drugo. Ker tudi mene zanimajo ta vprašanja in sem želel ugotoviti, katero mnenje je bližje resnici, sem se odločil, da se bom v svoji diplomski nalogi lotil bližnjevzhodnega vprašanja. Odločitvi, da bom bližnjevzhodni konflikt raziskoval z jugoslovanskega zornega kota, je poleg tega, da je bila to naša nekdanja skupna država, botrovalo tudi moje mnenje, da lahko naši nekdanji državi marsikaj očitamo, ne moremo pa ji očitati pomanjkanja inovativnosti. Način, na katerega je rešila problem preloma s Sovjetsko zvezo (SZ), je po mojem mnenju resnično enkraten. Jugoslavija si je s pomočjo gibanja neuvrščenih uspela zagotoviti precejšen zunanjepolitični vpliv in prestiž. Slovenija je majhna država, za katero je uspešno vodenje mednarodnih odnosov življenjskega pomena. Jugoslovanskih izkušenj sicer ni potrebno posnemati, se pa lahko iz njih marsikaj naučimo, poleg tega nam ni treba pozabiti, da smo tudi Slovenci igrali svojo, ne majhno vlogo v jugoslovanski zunanji politiki in lahko iz tega črpamo več samozavesti tudi v današnjih dneh. Jugoslavija je po sporu s SZ in Informbirojem razvijala»svojo pot«v socializem. Po Stalinovi smrti so se sicer jugoslovansko-sovjetski odnosi izboljšali, pa vendar je ostala 7

8 grožnja sovjetske intervencije v zraku, kar se je med drugim pokazalo ob intervenciji vzhodnega bloka na Češkoslovaškem leta 1968, ko se je jugoslovansko vodstvo s Titom na čelu balo, da bodo Sovjeti svoje tanke poslali tudi v Jugoslavijo (Režek, 2010, 173). Ta je bila namreč nekakšen»enfant terrible«socialističnega sveta in se je zato že za časa spora z Informbirojem navezala tudi na Zahod, ki ji je kot»odpadniškem vzoru«za druge socialistične države velikodušno namenjal gospodarsko in vojaško pomoč. Kljub temu se Jugoslavija iz objektivnih vzrokov (zaradi družbene ureditve) tudi v zahodno sfero ni mogla vklopiti in se je bala intervencije tudi s te strani. Zato je tudi na področju zunanje politike ubrala svojo pot in bila ena od glavnih pobudnic ustanovitve gibanja neuvrščenih, ki se je zavzemalo za miroljubno koeksistenco držav, zavračalo blokovsko delitev in načelno obsojalo vsakršno poseganje v notranje zadeve suverenih držav s strani drugih. V tej luči bo zastavljena tudi raziskava stališča Jugoslavije glede bližnjevzhodne krize leta Poleg povedanega je pomembno tudi dejstvo, da so bile vse arabske države vpletene v krizo, članice gibanja neuvrščenih, čeprav se je kasneje pokazalo, da se Arabci niso uspeli poenotiti glede najpomembnejših vprašanj. Posebno mesto je seveda imel Egipt oz. Združena arabska republika 1 (ZAR), ki je bila ena od držav ustanoviteljic gibanja, čeprav ne smemo zanemariti dejstva, da je bil Izrael takoj za Egiptom drugi najpomembnejši zunanjetrgovinski partner Jugoslavije v regiji. Povedano dobro ilustrira naslednja anekdota. Ob ustanovitvi rednih letalskih linij do Bejruta in nekaterih drugih arabskih mest je JAT 2 organiziral slavnostni polet, na katerega so bili povabljeni mnogi arabski predstavniki. Ob tem so postregli z osvežilnimi pijačami, med katerimi je bil pomarančni sok, ki je prihajal iz Izraela. Ko so arabski predstavniki to ugotovili, so bili potrebni veliki napori, da ni prišlo do večjega incidenta (Rubinstein, 1970, 249). 1 Ugled, ki ga je Naser pridobil v arabskem svetu po sueški krizi leta 1956, je pripeljal do zveze med Egiptom in Sirijo. 28. februarja 1958 so ustanovili Združeno arabsko republiko. Zveza je bila razdrta tri leta kasneje, vendar je Egipt obdržal to ime (Rubinstein, 1970, 245) do leta Kratica za Jugoslavenski aerotransport, takrat jugoslovanska nacionalna letalska družba. 8

9 Raziskava bo torej osredotočena na razpetost Jugoslavije med Vzhodom in Zahodom, njeno vlogo v gibanju neuvrščenih in kako se je njena zunanjepolitična usmeritev kazala v njenih odzivih na šestdnevno vojno, zanimalo pa nas bo tudi, ali je jugoslovansko gospodarsko sodelovanje z Izraelom kakorkoli vplivalo na politična stališča do te države. Da bi na zastavljena vprašanja našli ustrezne odgovore, moramo torej pogledati širšo sliko. V tem kontekstu nas zanimajo razmere v Jugoslaviji sredi šestdesetih let s poudarkom na zunanji politiki v luči gibanja neuvrščenih in razpetosti Jugoslavije med Vzhodom in Zahodom, preučili pa bomo tudi notranjepolitične razmere in eventualna relevantna spoznanja za obravnavano tematiko vključili v zgodovinski kontekst. Na ta vprašanja bo odgovorjeno predvsem z analizo obstoječe strokovne literature, tako slovenske kot tuje. Poleg tega si bomo ogledali razmere na Bližnjem vzhodu s poudarkom na vzrokih in posledicah šestdnevne vojne v mednarodnopolitičnem kontekstu, pri čemer si bomo prav tako pomagali z analizo relevantne literature. Osrednji del naloge bo namenjen jugoslovanskim odzivom na šestdnevno vojno in dojemanju le-te. Zanimal nas bo tako zunanjepolitični odziv Jugoslavije, kakor tudi vpliv dogodkov na Bližnjem vzhodu na njene notranjepolitične razmere. V ta namen bo vključenih in preučenih več virov. Prvi večji sklop predstavlja časopisno gradivo, in sicer Delo kot najvplivnejši slovenski dnevnik, ter beograjska Borba kot»uradno«glasilo Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ). Nadalje bomo raziskavo usmerili k arhivskemu gradivu slovenske in jugoslovanske zveze komunistov, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, da bi osvetlili tudi»zakulisje«stališč jugoslovanskega oz. slovenskega političnega vodstva. S pomočjo arhivskega gradiva, predvsem ankete o mnenju občanov o izraelsko-arabski vojni, ki jo je junija 1967 izvedel Center za raziskovanje javnega mnenja in informacijah o reagiranju v Sloveniji ob spopadu na Bližnjem vzhodu, ki jih je zbirala partija, bomo skušali rekonstruirati tudi odziv slovenske javnosti na preučevane dogodke. Ne nazadnje pa bomo tudi na tem mestu 9

10 posegli po znanstveni literaturi, ki bo predstavljala ogrodje in vezivo pridobljenih podatkov iz primarnih virov. Raziskava bo sklenjena s historično analizo in interpretacijo pridobljenih podatkov ter njihovo umestitvijo v zgodovinski kontekst. Zadnje vrstice bom izkoristil za zahvalo tistim, ki so pomagali pri ustvarjanju moje diplomske naloge. V prvi vrsti se zahvaljujem svoji mentorici dr. Mateji Režek za vodstvo in nasvete ter, kar ni nezanemarljivo, da se je skozi vroče poletne dni prebijala skozi moje»nekoliko«nedosledne zapiske. Prav posebna zahvala gre dr. Niku Tošu, ki si je kljub (pre)zasedenemu urniku vzel čas in mi pomagal pri interpretaciji ankete, ki jo je leta 1967 s sodelavci sam izvedel. Nisem pa pozabil tudi na prijazne arhivistke v Arhivu RS iz enote na Kongresnem trgu, ki so mlademu raziskovalcu pomagale razvozlati pojme iz»jugoslovanskega obdobja«, ki so skupaj z Jugoslavijo izginili in mu povzročali preglavice. Ne nazadnje moram priznati, da sem neizmerno užival v študiju zgodovine na FHŠ, ki mi je odstrl do tedaj še neznana obzorja in mi odprl nov svet, v katerega sem kot radovednež že večkrat pokukal, vendar pa si nisem upal niti predstavljati, kako pester in zanimiv je v resnici. Ali kot je povedal Marc Bloch:»Meni je bila (zgodovina, op. R. V.) od nekdaj, do koder mi seže spomin, v veliko veselje. Vsakomur, če pač ni bedak, so vse znanosti zanimive. Vendar si med njimi znanstvenik najde samo eno, ki jo opravlja z veseljem.«svojim staršem se tukaj zahvaljujem za razumevanje in za podporo v»mojem drugem študentskem obdobju«in moji Neži za knjigice in drugo pomoč. Hvala! 10

11 2 JUGOSLOVANSKA ZUNANJA POLITIKA V ODNOSU DO BLIŽNJEGA VZHODA 2.1 Jugoslavija gre svojo pot Štiri leta okupacije in državljanske vojne so v Jugoslaviji pustila katastrofalne posledice: več kot milijon ljudi je padlo v boju ali umrlo v taboriščih in na prisilnem delu, kolikor niso bili žrtve etničnega ali ideološkega nasilja. Skoraj tri in pol milijona ljudi je ostalo brez strehe nad glavo in slabega četrt milijona otrok je postalo vojnih sirot. Število živine se je skrčilo za šestdeset odstotkov, cestne in železniške povezave so bile v veliki meri prekinjene, zaradi hude suše, slabega pridelka in splošne zmede pa so se številna področja znašla na robu lakote. Čeprav najpomembnejši industrijski centri, ki so se nahajali predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem, večinoma niso bili prizadeti, proizvodnja leta 1945 ni dosegla niti polovice tiste iz leta 1941 (Pirjevec, 1995, 156). Poleg tega se je stopnjeval pritisk na zahodnih mejah, predvsem z Italijo, saj je bilo vprašanje mej še odprto. Zaradi zgoraj navedenih razlogov in dejstva, da je tudi nova Jugoslavija šla po poti socializma, se je v prvih letih po vojni tesno navezala na SZ in začela intenzivno vzpostavljati sovjetski model socializma (Mates, 1976, 94 95). Vendar pa je Tito, ki je bil sprva sicer močno prosovjetsko usmerjen, na oblast prišel brez pomoči SZ in zato ni želel sprejeti podrejene vloge v lastni državi in je nasprotoval volji Stalina, ki je želel iz Jugoslavije narediti še en sovjetski satelit. Pritisk iz Moskve se je zato stopnjeval na političnem in gospodarskem področju. Z resolucijo Informbiroja junija 1948 je bila Jugoslavija izključena iz komunističnega tabora (Rubinstein, 1970, XI). Jugoslovansko vodstvo pa je bilo v tej izjavi, v napadalnem in brezprizivnem tonu, obtoženo vseh mogočih grehov in zablod. Stalin je Jugoslavijo skušal spraviti na kolena s pomočjo»živčne vojne«in gospodarskega bojkota, ki so ga bile prisiljene izvajati vse države vzhodnega bloka. Še dodatno pa je pritisk stopnjevala sovjetska diplomacija, ki je Beograd zasula z vrsto diplomatskih not, ki so dosegle vrhunec z grožnjo, da bo SZ posegla še po»drugih, bolj učinkovitih sredstvih«, če njene besede ne bodo upoštevane. Tem ukrepom Moskve, so sledili premiki vojaških enot v sosednjih državah vzhodnega 11

12 bloka, ki so v Beogradu še dodatno zaostrili strah pred oboroženim posegom (Pirjevec, 1995, ). Jugoslovansko vodstvo je potrebovalo kar nekaj časa, da se je sprijaznilo z novimi razmerami. Kljub sovražnosti, ki jo je bilo deležno iz Moskve, je namreč še naprej vztrajalo pri lojalnosti do SZ, kar ni presenetljivo, saj mu je to, poleg ideoloških vezi, narekoval tudi utemeljen strah pred vojaško intervencijo. 3 Gospodarska in politična kriza se je medtem vse bolj poglabljala in jugoslovansko vodstvo je bilo prisiljeno poiskati nove rešitve. V notranji politiki je to pomenilo iskanje alternative sovjetskemu modelu socializma, ki se je po letu 1950 manifestirala zlasti v decentralizaciji države in uvedbi samoupravljanja (Režek, 2005, 27 28). V zunanji politiki je Jugoslavija na eni strani»odkrila«združene narode in si z odkritim protestom proti pritiskom SZ in njenih satelitov na Jugoslavijo septembra 1949 v Generalni skupščini Združenih narodov skušala zagotoviti širšo podporo v svetu in okrepiti svoj položaj nasproti SZ, na drugi strani pa je navezala stike z zahodnimi državami, predvsem z Veliko Britanijo (VB) in Združenimi državami Amerike (ZDA), s katerimi se je sporazumela o vojaški in gospodarski pomoči. Washingtonu je namreč odgovarjala komunistična država, ki je bila v sporu z Moskvo, zaradi zgleda, ki ga je ponujala drugim državam znotraj sovjetskega bloka (Petrović, 2006, 34; Rubinstein, 1970, 15 18). Ali kot je zapisal britanski odpravnik poslov v Beogradu, gre za enega najpomembnejših dogodkov v zgodovini komunizma, kajti še nikoli se ni zgodilo, da bi heretično gibanje imelo tudi trdno ozemeljsko osnovo. Krivoverski Trocki je imel na voljo zgolj vilo v Mehiki, pa ga je bilo treba kljub temu pokončati s cepinom. Posledice razkola, zasidranega v evropski državi, bodo torej neprimerno pomembnejše od trockističnega, primerljive samo s tistimi, ki jih je povzročil razkol med Rimom in Bizancem (Pirjevec, 1995, ). 3 Poleg tega sta morala Tito in partijsko vodstvo, da bi zmanjšala upor v lastnih vrstah, dati nižjim partijskim in vojaškim kadrom, ki so bili do tedaj»vzgajani«v duhu lojalnosti in vdanosti do SZ in Stalina, čas, da so preboleli šok in se prilagodili novim razmeram (Rubinstein, 1970, 16). 12

13 Združeni narodi (ZN) so bili odtlej pomemben faktor v jugoslovanski zunanji politiki. Že v začetku oktobra 1949 je jugoslovanska delegacija predlagala sprejetje Deklaracije o pravicah in dolžnostih držav, ki naj bi v duhu Ustanovne listine ZN zagotovila predvsem suverenost in enakopravnost držav, pravico do samoodločbe in garancijo varnosti vsaki posamezni državi v obliki formalnega dogovora, ki bi imel mednarodnopravno veljavo. 4 Jugoslovanski predlog sicer ni bil sprejet, je pa zaznamoval novo jugoslovansko zunanjepolitično usmeritev, ki je v mednarodnih odnosih poudarjala načela miroljubne koeksistence 5 (Rubinstein, 1970, 19). Novo diplomatsko zmago je Jugoslavija dosegla, ko ji je uspelo zasesti mesto nestalne članice Varnostnega sveta ZN z dveletnim mandatom, ki je presegel takratna kratkoročna prizadevanja po»golem preživetju«, saj je Jugoslavija v teh dveh letih navezala tesnejše stike z novimi afriškimi in azijskimi državami, ki so kasneje precej pripomogli k ustanovitvi gibanja neuvrščenih (Rubinstein, 1970, 20 21). Odnosi s SZ so se po smrti Stalina normalizirali in obisk Nikite Hruščova, generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze (KPSZ) oz.»novega šefa«sz, leta 1955 v Jugoslaviji je potrdil otoplitev odnosov. Vendar pa je tedaj Jugoslavija že bila na»svoji poti«, odločena nadaljevati normalne odnose z zahodnimi državami, še več, Jugoslavija je bila pripravljena razvijati dobre odnose z vsemi državami, ne glede na njihovo družbeno ureditev, v kolikor so tudi same bile pripravljene na take odnose, ob spoštovanju enakopravnosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih (Mates, 1976, 116). To politično stališče, ki ga je tako»poetično«izrazil Leo Mates, pa je imelo za seboj bolj pragmatične razloge. V času spora s SZ je Jugoslavija, kot že omenjeno, prejemala 4 Da je zanimanje Jugoslavije za Deklaracijo o pravicah in dolžnostih držav rezultat njenih trenutnih težav s SZ in ne odkritega in globokega prepričanja, je opozoril grški predstavnik, ki je dodal, da se Jugoslavija teh načel ni držala v letih , ko je podpirala grške upornike v državljanski vojni (Rubinstein, 1970, 19). 5 Ta načela, zapisana v jugoslovanski ustavi iz leta 1963, so: spoštovanje nacionalne suverenosti in enakopravnosti, nevmešavanje v notranje zadeve drugih držav, socialistični internacionalizem in reševanje mednarodnih sporov po mirni poti (Nord, 1973, 42). 13

14 gospodarsko in vojaško pomoč z Zahoda (večinoma iz ZDA). To pomoč je prejemala prek posebnega programa realiziranega v obdobju od junija 1951 do julija Takšna oblika nepovratne pomoči pa ni bila brezpogojna. Država, ki jo je prejemala, je morala vodenje svoje lastne ekonomske in tudi vsake druge politike»prilagoditi«splošnim stremljenjem in zahtevam darovalca. Jugoslovansko vodstvo se je zato želelo v prihodnje izogniti situaciji, v kateri se je znašla Jugoslavija v času spora z Informbirojem, torej razkola z državami vzhodnega bloka na eni in posledično ekonomske, vojaške in politične odvisnosti od Zahoda na drugi strani. V tem smislu se je za idealno rešitev pokazalo zavzemanje določene distance do obeh blokov in vzpostavljanje uravnoteženih odnosov z obema velesilama, kar naj bi preprečevalo»škodo«, ki bi bila posledica favoriziranja ene ali druge strani. Takšna politika je imela, kot se je izkazalo, mnogo prednosti. Notranjepolitično je odgovarjala razmerju političnih sil v Zvezi komunistov Jugoslavije in večnacionalni strukturi države, katere kohezija bi bila lahko ogrožena z radikalnim premikom mednarodne usmeritve k eni ali drugi strani. Poleg tega je zunajblokovska usmeritev nudila obema velesilama možnost, da»tekmujeta«za prestiž in vpliv v Jugoslaviji, kar je prinašalo Jugoslaviji znatne ekonomske in vojaške koristi. Ustvarjanje ozračja»izrednega stanja«v državi in nevarnost blokovske konfrontacije, ki je bila v tistem času vsesplošno prisotna v mednarodni skupnosti, pa je še dodatno utrdila notranjo enotnost in legitimnost komunistične partije kot vodilne družbene sile, nosilca obrambe suverenosti in nacionalne neodvisnosti Jugoslavije (Bogetić, 2006, 25). Sporne situacije, v katerih se je znašla Jugoslavija v odnosih tako z vzhodnimi državami kot z zahodnimi silami, so močno vplivale na razvoj njene zunanje politike. Negativne izkušnje, povezane s pritiski z Vzhoda in Zahoda, so vplivale na to, da se je Jugoslavija v petdesetih letih pričela ozirati proti zunajevropskemu prostoru in državam, ki so se po razpadu kolonialnega sistema znašle v podobni situaciji kot ona sama. Tako Jugoslavija kot novonastale države Azije in Afrike so namreč menile, da lahko svojo pravkar pridobljeno neodvisnost ohranijo le z nasprotovanjem blokovski delitvi sveta oz. silam, ki onemogočajo njihov samostojni nacionalni razvoj, ter z umestitvijo načela miroljubne 14

15 koeksistence kot edine sprejemljive osnove, na kateri lahko temelji kompleks mednarodnih odnosov (Bogetić, 2006, 18). Resnično pa bi se lahko Jugoslavija osvobodila svoje ranljivosti nasproti Zahodu le z vzpostavitvijo izvozno usmerjenega gospodarstva, ki bi bilo odprto prodoru tujega blaga in kapitala ter sposobno samostojno odplačevati dolgove iz tujine. Ekonomska osnova nove zunanjepolitične strategije naj bi bil izvoz industrijskega blaga v nerazvite države Azije in Afrike in uvoz surovin s teh področij po ugodnejših cenah od tistih, ki jih je Jugoslavija dosegala v trgovini z Zahodom. Ta koncept pa je predpostavljal hitro industrializacijo, ki je bila mogoča le s pomočjo uvoza opreme in kreditov z Zahoda. Tako je nastalo protislovje, da se je Jugoslavija politično vse bolj približevala državam Azije in Afrike, ekonomsko, finančno, tehnološko in trgovsko pa je ostala tesno navezana na Zahod (Bogetić, 2006, 8 9). 2.2 Razvoj jugoslovanske bližnjevzhodne politike V prvih letih po vojni nova Jugoslavija ni kazala posebnega interesa za območje Bližnjega vzhoda ali druge t. i. oddaljene regije, saj ni imela dovolj sredstev, s katerimi bi vzdrževala diplomatski aparat, potreben za aktivno zunanjo politiko. Njeni skromni resursi so omogočali zgolj majhen diplomatski aparat, ki je bil zaposlen s prioritetnimi odprtimi vprašanji v bližnji okolici, predvsem z ureditvijo meja (tržaško vprašanje), utrditvijo njenega mednarodnega položaja in spremljanjem razvoja dogodkov v neposredni okolici (Albanija, Bolgarija, Grčija). Svoje zunanjepolitične cilje je Jugoslavija v veliki meri poistovetila z globalno strategijo SZ, kar je še posebno veljalo za območja, ki so bila za Jugoslavijo takrat nezanimiva. Poleg tega, izhajajoč iz marksistične ideologije, držav Bližnjega vzhoda niso videli kot suverene mednarodne subjekte, temveč kot polkolonije ali polfevdalne tvorbe britanskega kolonializma. Tudi gospodarsko regija ni bila zanimiva. Trgovinska izmenjava je bila namreč na 15

16 zanemarljivi ravni, saj se je vrtela predvsem okrog izvoza lesa in uvoza bombaža (Petrović, 2006, 29 31). Po sporu z Informbirojem je Jugoslavija izgubila svoje najpomembnejše zunanjetrgovinske partnerje, kar je zahtevalo iskanje novih partnerjev, tudi v smeri Bližnjega vzhoda. Prelom z Moskvo je spodbudil tudi oblikovanje samostojne jugoslovanske zunanje politike, ki pa je še iskala svojo pot. Predvsem slabo poznavanje regije je pripeljalo do nasprotujočih si ocen, s katerimi državami oz. gibanji Bližnjega vzhoda naj Jugoslavija naveže stike oz. spodbuja sodelovanje. Ali naj naveže stike z»naprednimi«gibanji v»reakcionarnih«državah, ali z»naprednimi«državami proti»nazadnjaškim«, ali naj podpre»zatirane«bližnjevzhodne države proti zahodnemu in sovjetskemu imperializmu, ali mlado izraelsko državo proti njenim arabskim nasprotnikom. Te dileme so bile rešene na podlagi meddržavnega sodelovanja in bilateralnih kontaktov, ki so omogočili oceno političnega, strateškega in gospodarskega dobička ali izgube glede sodelovanja s posameznimi bližnjevzhodnimi državami. Pragmatični pristop se je izkazal za bistveno učinkovitejšega od striktno ideološkega. V tem oziru so kot potencialni regionalni partnerji izstopale tri države: Izrael, Egipt in Turčija, vendar pa je zaradi izraelsko-arabskega spora opredelitev za Egipt pomenila nujno odvrnitev Izraela in obratno. Na drugi strani Turčija sicer ni bila obremenjena z izraelsko-arabskim sporom, vendar je arabski svet v njej videl izvajalko ameriške politike in naslednico osovraženega otomanskega cesarstva. S sklenitvijo Balkanskega pakta je Jugoslavija sicer našla partnerja v Turčiji, vendar pa je z normalizacijo odnosov s SZ po Stalinovi smrti ta za Jugoslavijo izgubil pomen, zato se je lahko distancirala od turške bližnjevzhodne politike. To jo je približalo Egiptu, ki je po spremembi režima leta 1952 postal za Jugoslavijo zelo zanimiv (Petrović, 2006, ). Jugoslavija je v tem času uspešno rešila ključna vprašanja, ki so od leta 1948 ogrožala njen obstoj. Iz izkušenj, pridobljenih v teh nemirnih letih, je ustvarila svojo zunanjo politiko, ki je slonela na njeni izvenblokovski politiki in zagovarjanju aktivne miroljubne koeksistence ter sodelovanja med državami, ki se niso želele priključiti blokovski delitvi. S tem se je vse bolj približevala egiptovskim in indijskim pozicijam, 16

17 pa tudi tistim, predstavljenim na afro-azijski konferenci v Bandungu leta Sledilo je konkretno zunanjepolitično dejanje, ko je Tito konec leta 1954 obiskal Indijo in Burmo, kjer je energično zagovarjal idejo izvenblokovskega sodelovanja in se na poti domov skozi Sueški prekop sestal tudi z egiptovskim predsednikom Gamalom Abdelom Naserjem 6. V svetu, ki ga je obvladovala hladna vojna, sta jugoslovanski prodor oba bloka obravnavala kot nevarnost njunemu ravnotežju. Kljub temu so ZDA delno tolerirale Jugoslavijo, saj na eni strani od komunistične države niso pričakovale, da bo promovirala zahodne vrednote, na drugi strani pa so upale, da bo Jugoslavija v tretjem svetu svoje nove prijatelje opozorila na svoje lastne negativne izkušnje s SZ. Poleg tega ZDA niso želele s pregrobim vedenjem v nasprotni tabor odganjati velikih držav, kot je npr. Indija, ali mednarodno pomembnih, kot je bila denimo Jugoslavija. ZDA tudi niso bile obremenjene s kolonialno preteklostjo in so glede vstopanja novih držav na svetovno prizorišče ravnale drugače kot VB ali Francija, ki sta bili izredno občutljivi na kritiko njune kolonialne politike. Zato je prišla Jugoslavija s svojo retoriko antikolonializma in podpore nacionalne emancipacije malih držav večkrat v spor z VB in Francijo, ki sta imeli na Bližnjem vzhodu vitalne interese. VB je, odkar je morala zapustiti Indijo, bila še zlasti odločena, da ohrani svoj položaj na Bližnjem vzhodu, ki je zaradi odkritja ogromnih količin nafte postal tudi gospodarsko pomemben. Francija je bila vpletena v vojno za ohranitev njenih kolonialnih ozemelj na Daljnem vzhodu, težave pa je imela tudi v Alžiriji, ki je bila kot prekomorski departma sestavni del njenega ozemlja, oborožen spopad pa je bil le še vprašanje časa. V teh razmerah je bilo povezovanje nevtralnih držav pod geslom dekolonizacije za VB in Francijo nesprejemljivo. Kljub temu nista vztrajali pri kritiki, saj sta od Jugoslavije kot potencialnega posrednika pričakovali pomoč v reševanju svojih kolonialnih vprašanj. Sovjeti so s Hruščovom vodili novo, bolj dinamično zunanjo politiko, ki je temeljila na previdnem sodelovanju z režimi, ki so izvedli nacionalno emancipacijo. V takšnem ozračju Moskva seveda ni hitela s kritiko nevtralne drže Jugoslavije. Dosledna kritika 6 Tako Egipt kot Izrael sta pritiskala na Jugoslavijo, naj Tito obišče Kairo oz. Jeruzalem. Zato se je Tito sestal z Naserjem na krovu ladje Galeb, kar je imelo manj formalen značaj in ni preveč vznemirilo Izraela (Petrović, 2006, 71 72). 17

18 kolonialne politike je bila tako enostavna formula za približevanje afro-azijskim državam, odnos velesil do tega vprašanja pa je odpiral jugoslovanski diplomaciji dovolj manevrskega prostora za samostojnejšo zunanjo politiko, ki ga je znala tudi izkoristiti (Petrović, 2006, ). Jugoslavija je sredi petdesetih let izvedla diplomatski prodor na Bližnji vzhod z vojaško pomočjo in politično podporo Egiptu (Petrović, 2006, 188). Jugoslavija je bila na primer prva, ki je Naserju prodala moderno orožje in mu omogočila, da je zmanjšal odvisnost od dobave orožja z Zahoda (Rubinstein, 1970, 233). S temi dejanji je jugoslovanska bližnjevzhodna politika dobila jasno strategijo, njen temelj pa je postal razvoj jugoslovansko-egiptovskih odnosov. Egipt je bil zanimiv partner iz številnih razlogov. Naserjev režim je bil stabilen v nasprotju s številnimi drugimi v regiji, npr. v Siriji ali Libanonu. Naserjeva politika 7 je bila odkrito protikolonialna, kar se je lepo ujemalo z jugoslovansko zunanjepolitično retoriko. Zaradi svoje velikosti in geografskega položaja (Egipt je tako afriška kot azijska država) je bil ena od regionalnih sil (Petrović, 2006, ). Približevanje Indiji in Egiptu v smislu izvenblokovskega sodelovanja je bilo kronano julija 1956 s sestankom trojice Naser-Tito-Nehru na Brionih, ki naj bi dal širši in stabilnejši okvir tej politiki. Vendar pa je Naserjeva nacionalizacija Sueškega prekopa teden po sestanku na Brionih, ki je s seboj prinesla hudo zaostrovanje odnosov z Zahodom, ogrozila to novo usmeritev in pokazala na krhkost politike izvenblokovskega povezovanja v praksi, saj Tito in Nehru nista bila obveščena o Naserjevih namerah. Sueška kriza je bila preizkus nove opredelitve jugoslovanske zunanje politike. Jugoslavija se je odločila, da bo v celoti podprla Egipt, in se je te opredelitve odločno držala skozi celotno krizo in to v razmerah, ko je kriza na Madžarskem ponovno odprla vprašanje možnosti sovjetske intervencije v Jugoslaviji (Petrović, 2006, 189). Odločna podpora Naserju je bila posledica ocene, ki se je oblikovala v jugoslovanskih političnih 7 Pomemben faktor v razvoju jugoslovansko-egiptovskih odnosov je bilo tudi»veliko«prijateljstvo med Titom in Naserjem, ki je privedlo v obdobju med letoma 1955 do 1968 do več kot dvajset medsebojnih obiskov, kar je največje število obiskov med katerimikoli vodji držav dotlej (Rubinstein, 1970, 229). 18

19 krogih in analitskih službah, da britansko-francoska intervencija v Egiptu ni le posledica Naserjeve nacionalizacije Sueza, temveč širših političnih in geostrateških ciljev držav agresork, ki jim Naser stoji napoti in so se ga zato odločile odstraniti. Jugoslavija pa je morala Naserja podpreti, ker se je proces nacionalnega osvobajanja in rastočih teženj po neodvisnosti in splošnem napredku, ki je zajel celotno področje Bližnjega vzhoda, najhitreje in najbolj korenito odvijal ravno v Egiptu, posebno odkar je tam prevzel oblast Naser. Dosedanji dosežki Naserjevega režima na zunanjepolitičnem področju, njegova antiblokovska in antikolonialna politika ter utrjevanje neodvisnega položaja Egipta so oslabili ostanke kolonialnega vpliva zahodnih sil (predvsem VB in Francije) v tej regiji. Naserjev zgled še neosvobojenim in odvisnim državam po svetu pa je postal glavna grožnja kolonialnim interesom zahodnih sil, zato so združile moči, da ga odstranijo. Tito je v Naserju videl svojega glavnega potencialnega zaveznika v povezovanju novoosvobojenih afro-azijskih držav v enotno gibanje, ki bi se zoperstavilo blokovski delitvi sveta. Zaradi tega je bil od vzpona ali padca Naserja, po Titovem mnenju, odvisen vzpon ali propad novega jugoslovanskega koncepta miroljubne koeksistence (Bogetić, 2006, 133). S propadom trojne invazije se je jugoslovanski račun izšel, žrtev pa so bili odnosi z Izraelom, ki so bili trajno načeti (Petrović, 2006, 189). Jugoslavija sicer do Izraela ni imela popolnoma odklonilnega stališča in je kazala določeno stopnjo razumevanja do njegovega stališča in dejanj, kot je razvidno iz enega od Titovih govorov, v katerem vidi Izrael kot instrument velikih sil, ki deluje tako, ker ga arabske države niso pripravljene priznati oz. z njim skleniti trajnega miru, vendar pa to ne more biti casusu belli, saj bi se morala najti politična rešitev tega problema (Nord, 1974, 182). Do leta 1956 je Jugoslavija kljub vse tesnejšemu povezovanju z Egiptom ohranjala dobre odnose z Izraelom in v okviru političnega in gospodarskega sodelovanja z Izraelom podpisala več bilateralnih sporazumov, npr. Sporazum o trgovinski izmenjavi in Sporazum o izseljevanju Judov iz Jugoslavije, ki je uredil tudi vprašanje prenosa njihovega imetja. V času sueške krize se je v Izraelu celo mudila jugoslovanska parlamentarna delegacija. Med pogovori so Izraelci podali prošnjo, da bi Tito posredoval v sporu med njimi in arabskimi državami, izraelski predsednik David Ben Gurion pa je na Tita naslovil 19

20 osebno pismo, v katerem ga je povabil, naj obišče Izrael, kadarkoli bi mu to odgovarjalo. Korenit zasuk v jugoslovansko-izraelskih odnosih se je zgodil po napadu izraelskih sil na Egipt, ki ga je izzvala nacionalizacija Sueza, saj je po tem dogodku Jugoslavija postala eden najostrejših kritikov izraelske agresije, kar je ohladilo odnose med državama (Bogetić, 2006, 137). Jugoslovanska brezpogojna podpora Egiptu je, razumljivo, vznejevoljila tudi VB in Francijo, vendar pa sta se odločili zamero pozabiti, saj so ZDA (in večina članic ZN) zastopale podobno stališče kot Jugoslavija. Po neuspehu agresije na Egipt bi nadaljnje vztrajanje pri dosedanji imperialni politiki pomenilo zgolj njuno nadaljnjo mednarodno izolacijo. VB in Francija po neuspeli vojaški akciji na Bližnjem vzhodu nista več igrali vloge velesil. Njihovo vlogo so vedno bolj prevzemale ZDA, ki so postale glavni zaveznik Izraela in SZ, ki je navezala tesne stike z Egiptom (Bogetić, 2006, ). Naserjev uspeh je Egiptu prinesel velik vpliv in ugled v t. i. tretjem svetu in še posebno v regiji, saj so se države Bližnjega vzhoda, razen Turčije in Iraka, pričele obračati proti Egiptu v želji po vodstvu. Tako je Jugoslavija z vztrajanjem na svoji bližnjevzhodni politiki požela velik uspeh in se uveljavila kot država, čeprav relativno majhna, ki ima določen vpliv na svetovno politiko in je o njej tudi sposobna podati neodvisno sodbo. Nadaljnje sodelovanje z Indijo in Egiptom je pripeljalo do globalnega izvenblokovskega povezovanja, ki se je manifestiralo v gibanju neuvrščenih (Petrović, 2006, ). 20

21 3 ZAČETKI BLIŽNJEVZODNEGA KONFLIKTA 3.1 Izhodišča Eno od temeljnih vprašanj, ki se postavi ob raziskovanju arabsko-izraelskega konflikta oz. ob seznanjanju z razmerami in dogajanjem na Bližnjem vzhodu, je, kako daleč v preteklost se je potrebno vrniti, da bi postavili verodostojen okvir za obravnavano temo znotraj konflikta, ki traja že stoletje, v deželi, ki ima večtisočletno burno zgodovino in na področju, kjer so nastale tri velike svetovne religije. Skušnjava, da bi se izgubili v dolgi zgodovini, ki jo piše ta prostor, je torej velika, saj tudi ti že davno minuli časi še danes vplivajo na ljudi, ki tam živijo. In vendar je potrebno začrtati razumne meje, ker gre v pričujoči nalogi v prvi vrsti za raziskavo odmeva šestdnevne vojne v Jugoslaviji oz. Sloveniji, zato se bomo v tem kontekstu omejili predvsem na povzetek razmer na Bližnjem vzhodu na predvečer tretje arabsko-izraelske vojne. Kljub temu se bomo v nekaterih grobih orisih vrnili tudi dlje v zgodovino bližnjevzhodnega konflikta ter orisali tudi nekatere aspekte starejše arabske in judovske zgodovine, da bi razumeli obravnavani čas. Predem preidemo k bistvu, je treba nameniti nekaj besed tudi literaturi, iz katere bomo črpali. Ta je nedvomno zelo bogata, po drugi strani pa ni težko opaziti, da je pri nas dostopna literatura predvsem izpod peresa zahodnih in judovskih avtorjev, težko pa je izbrskati literaturo, ki bi zastopala arabska stališča. 3.2 Od sožitja do sovraštva V začetku šestdesetih let je v Izraelu izbruhnila afera, povezana z nemškimi znanstveniki, ki naj bi v Egiptu razvijali rakete, ki bi lahko dosegle najgosteje poseljene predele Izraela (Gilbert, 2008, 349). Poleg tega je Izrael obtoževal Egipt, da naj bi nudil zatočišče bivšim nacistom. Mosad je kljub stališču takratnega predsednika vlade Bena 21

22 Guriona, da so informacije o raketah prenapihnjene, interveniral in pričel z ustrahovanjem znanstvenikov. V Švici so tako npr. izsledili hčerko enega od znanstvenikov in jo skušali prisiliti, da bi prepričala očeta, naj zapusti Egipt, ta pa je šla na policijo in švicarska policija je aretirala agente Mosada. Izraelski častniki so se po tem dogodku razpisali o grožnji egiptovskih raketnih napadov na cilje v Izraelu. Kasneje se je sicer res izkazalo, da je šlo za tretjerazredne znanstvenike, rakete, ki so jih razvijali, pa niso predstavljale resne grožnje. Šef Mosada Isser Harel je moral zato odstopiti (Bregman, 2003, 99; Gilbert, 2008, 350). V zgornji aferi dosežejo vrhunec strahovi Judov. Na eni strani bojazen, da jih bodo Arabci nekega dne premagali, kar bi pomenilo, kot so arabski voditelji večkrat ponovili, uničenje Izraela, na drugi strani pa zgodovinski spomin izgona Judov in dvatisočletna diaspora, ki je bila zaznamovana z nenehnim preganjanjem in je dosegla svoj tragični vrhunec v holokavstu med drugo svetovno vojno. Judje menijo, da njihova želja po samoohranitvi opravičuje nasilje nad Arabci, vendar se tu zastavlja vprašanje, kako daleč lahko svoja dejanja opravičuješ z željo po samoohranitvi in kdaj postaneš agresor sam. Konec leta 1963 so arheologi ob izkopavanjih ostankov palače, zgrajene na hribih ob obali Mrtvega morja, naleteli na serijo odkritij, ki so dramatično odmevale v izraelski javnosti. Ta odkritja so podala materialne dokaze za dogodke, ki jih je opisal judovski zgodovinar iz rimskega obdobja Flavij Jožef v svojem delu Judovska vojna, ko so se obleganci v Masadi, zadnji trdnjavi, ki se je leta 73 še upirala Rimljanom, raje odločili za skupinski samomor, 8 kot da bi padli v rimsko ujetništvo (Gilbert, 2008, 351). 8 Množičnega samomora niso storili iz»samomorilskega kompleksa«, temveč zato, da jih ne bi doletelo enako ponižujoče umiranje, kot je več sto judovskih ujetnikov, ki so jih razpete na križih pustili umirati od žeje (Šobajič, 1982, 55). Mladina ob naboru v izraelsko vojsko prisega z besedami:»masada ne bo nikoli več padla.«22

23 Menim, da so Judje v sebi ponovno odkrili to bojevitost in voljo vztrajati do konca, saj so prepričani, da jih v primeru poraza čaka uničenje in propad države Izrael 9 ter ponoven beg v negotovo izgnanstvo. V njihovem zgodovinskem spominu se je čas diaspore zapisal kot čas preganjanj in nemoči, sedaj, ko imajo svojo državo in po najhujši tragediji, ki jih je doletela holokavstu, pa se brez boja ne bodo več pustili množično peljati v klavnico. 10 Pri tem ne smemo pozabiti, da so Judje in Arabci stoletja živeli v slogi in sožitju. Obdobje arabske prevlade v Španiji Judje sami imenujejo»zlato dobo«, saj je bilo to obdobje velike blaginje, razmaha znanosti in kulture kot rezultata medsebojnega sodelovanja. Po izgonu iz Španije so se mnogi naselili v Otomanskem imperiju, ki je nadaljevalo politiko strpnosti do Judov. Orientalski Judi so tako bili duhovno oddaljeni od boja evropskih Judov za obstanek v srednjem in novem veku (Šobajić, 1982, 75). Po podatkih britanskih oblasti naj bi Palestina štela prebivalcev, od tega Arabcev in Judov (Al Joundi, 1972, 65). Tudi v Palestini so do začetka sionističnega priseljevanja orientalski Judje živeli v sožitju z Arabci. Sionisti so svoj načrt o državi Izrael uresničili na škodo arabskih Palestincev, 11 ki so z ustanovitvijo 9 Ali kot se je izrazila Golda Meir:»Mi hočemo živeti, naši sosedje pa želijo, da umremo. To ni vprašanje, ki bi dopuščalo kompromis.«torej boj na življenje in smrt (Al Joundi, 1972, 12)! 10 Judovski znanstvenik in pisatelj Ahron Bregman v svoji knjigi A History of Israel pravi, da je bil eden od pomembnih dosežkov mladih priseljencev druge alije, oblikovanje prve obrambne strukture, t. i. Ha'shomer (Hašomer hebrejsko stražar). Ti mladi ljudje so želeli za seboj pustiti svoja prejšnja življenja v diaspori, ko se niso mogli braniti pred svojimi preganjalci, in so si nadeli nova bojevita imena kot Barak (Strela), Tsur (Skala), Oz (Moč)... pri tem je bila pomembna predvsem mentalna transformacija, s katero so pokazali, da se Judje, ki so bili generacije preganjani in žrtve nasilja ter zlorab, znajo sami braniti in tudi s silo ščititi svoja življenja in premoženje (Bregman, 2003, 12). 11 Sionisti so trdili, da je v Palestini obdelanih manj kot deset odstotkov zemlje, preostanek, ne glede na to, ali je bila zemlja rodovitna ali ne, pa je bil neobdelan. Potencial pokrajine, v kateri je v omenjenem obdobju živelo manj kot milijon ljudi, je bil po njihovem mnenju v veliki meri neizkoriščen, saj bi bilo z uporabo modernih poljedelskih in namakalnih tehnik možno zagotoviti nemoteno oskrbo za najmanj šest milijonov prebivalcev. Kot je zapisal v članku januarja 1918 Ben-Gurion:»Na teh nezasedenih ozemljih judovsko ljudstvo zahteva pravico do ustanovitve domovine. Ob tem se zavedamo, da moramo spoštovati tudi pravice nejudovskega prebivalstva, ki že živi na tem območju.«(gilbert, 2008, 37 38) 23

24 judovske države v Palestini morali zapustiti svoje domove in postali begunci, njihova dežela pa se je znašla pod izraelsko okupacijo (Šobajić, 1982, 13 14). Po strahotnem uničenju, ki so ga doživeli Judje v Evropi med drugo svetovno vojno, jih je večina pozdravila ustanovitev zatočišča, toda Arabci so se začeli pri tem spraševati, ali naj se ena krivica popravi z drugo, zakaj naj Palestinci plačajo za zločine, ki jih niso zakrivili in zakaj morajo izgubiti domovino, da bi jo našli drugi (Al Joundi, 1972, 214). Arabci so se že zgodaj začeli upirati priseljevanju Judov v Palestino. Že leta 1908 so začeli javno nasprotovati judovskemu naseljevanju in kmalu zatem so se začele prve protijudovske demonstracije. Sionistični voditelji pa niso pokazali niti najmanjše pripravljenosti, da bi spore reševali sporazumno in v duhu medsebojnega spoštovanja, temveč so vsako obliko nasprotovanja takoj ožigosali kot grobo obliko antisemitizma. Kot je nekoč pojasnil Ben-Gurion, Judje niso imeli česa izgubiti, zato so vztrajali kljub nasprotovanju Arabcev. Ali drugače povedano, Arabci so bili manj strašen nasprotnik od tistih, s katerimi so bili soočeni v Evropi 12 (Šobajić, 1982, ). Judje v Vzhodni Evropi, kjer se je skozi zgodovino oblikovala največja evropska skupnost, so bili v zelo težavnem položaju. Predvsem v carski Rusiji, kjer so preganjanja dosegla vrhunec ob atentatu na Aleksandra II. leta 1881 in nato pod vladavino zadnjega ruskega carja Nikolaja II. ( ), so se vrstili pogromi, med katerimi so bili številni Judje ubiti, ranjeni ali pa je bilo uničeno njihovo premoženje (Šobajić, 1982, 92). Tako so bili judovski priseljenci prve do četrte alije 13 prav iz vrst vzhodne judovske 12 Iz Ben-Gurionovih spominov o njegovem pogovoru z arabskim zgodovinarjem Antoniusom tik pred arabskim uporom aprila leta 1936:»V to deželo ne prihajamo zaradi nekih svojih muh ali trme. Za nas je to vprašanje obstoja, življenja ali smrti. Prihajali smo in bomo še, ne oziraje se na arabsko-judovsko slogo. Tukajšnji nemiri nas ne bodo ustavili. Če že moramo izbirati med nemiri v Nemčiji in na Poljskem ter nemiri v Palestini, nam bolj ustrezajo nemiri v Palestini. Zato se sprašujem, kaj je koristneje za obe strani, pobijati se ali si pomagati?«13 Prva alija (priseljevanje) je potekala v obdobju od 1882 do 1890, v tem času se je iz carske Rusije v Palestino izselilo okoli Judov; druga alija (t. i. pionirska alija) se je začela leta 1904, iz carske Rusije se je tokrat izselilo , večinoma srednjepremožnih Judov, ki so med drugim zgradili naselja Tel Aviv, Petah, Tikva, Hadera, Rishon in Le Zion; v času tretje alije, med leti 1919 in 1923, se je v Palestino izselilo Judov, večinoma iz novonastale SZ in Poljske; četrta alija je potekala v obdobju od 1923 do

25 skupnosti. Na Zahodu pa so v obdobju po francoski revoluciji v okviru splošne emancipacije zahodnoevropske družbe tudi Judje dobili državljanske pravice. Tako so dosegli splošno državljansko emancipacijo, ki je hkrati spodbudila proces judovske asimilacije. Na drugi strani so se v tem obdobju začele razvijati tudi prve ideje političnih manifestacij antisemitizma, novega načina boja proti judovstvu kot narodnostni celoti (Šobajić, 1982, 125). Kljub temu so bili Judje v Zahodni Evropi v boljšem položaju v primerjavi z vzhodnoevropskimi Judi, zato niso posebno poudarjali nujnosti hitrega reševanja judovskega vprašanja v Evropi (Šobajić, 1982, 129). To se je seveda spremenilo z zmago nacizma v Nemčiji, ko se je v obdobju od 1933 do 1939 med t. i. peto alijo prvič v Palestino izselilo tudi večje število zahodnih Judov iz Nemčije, ki so še uspeli rešiti svoje premoženje, kar je močno okrepilo gospodarski napredek palestinske judovske skupnosti (Šobajić, 1982, 161). Zaradi nacističnega preganjanja je naseljevanje Judov v Palestino doseglo dotlej največji obseg. Potrebno je omeniti še Balfourjevo deklaracijo iz leta 1917, v kateri je zapisana podpora ustanovitvi judovske nacionalne domovine pod angleškim mandatom, kar je sprožilo krvave spore med Arabci in Judi, ki so eskalirali in dosegli vrhunec ravno v prej omenjenem obdobju močnega priseljevanja (Šobajić, 1982, 165). Iz retrospektive je jasno, da so posamezni sionisti že od začetka opozarjali na arabski problem, celo na to, da je totalna vojna z Arabci neizbežna, če se z njimi ne doseže dogovora, vendar se je večina odločila ta problem prezreti (Šobajić, 1982, 167). Edward Said v svoji knjigi The Question of Palestine opozarja, da sionistični brezbrižni odnos do usode palestinskega prebivalstva ni bil drugačen od tistega, kakršen je vladal nasploh v Evropi tistega časa v odnosu do vseh azijskih in afriških dežel in ga je možno in je v Palestino pripeljala okoli Judov iz Vzhodne Evrope; po obsegu največja peta alija pa je med leti 1933 do 1939 v Palestino pripeljala priseljencev, ki so se v Palestino izseljevali predvsem zaradi naraščajočega antisemitizma v Evropi. Čeprav je bila le dobra petina Nemcev, so jo poimenovali tudi nemška alija, verjetno zato, ker se je tokrat prvič v Palestino izselilo tudi večje število Judov iz Zahodne Evrope oz. Nemčije; poznana je tudi t. i. mladinska alija, ki je bila organizirana tik pred začetkom druge svetovne vojne in je v Palestino pod pokroviteljstvom Judovske agencije pripeljala otrok brez staršev (Bregman, 2003, 20 26; Šobajič, 1982, ). 25

26 razbrati iz izjav nekaterih uglednih angleških in francoskih intelektualcev in politikov 14 (Šobajić, 1982, ): C. R. Conder:»Staroselski vaščani so komaj vredni, da se jim posveti nekaj besed. To so surovi, neuki zanesenjaki, predvsem pa nepopravljivi lažnivci. Vendar pa bi se jih s primerno vzgojo dalo prevzgojiti v koristne prebivalce, ker so po naravi bistri, žilavi in neobčutljivi za telesno bolečino...«sir Flinders Patrie:»Arabci so neverjetno nesposobni kot pač večina divjakov, zato si od njih ni treba obetati nič več kot od Indijancev ali Mavrov...«Charles Cleremont-Ganneau:»Arabska civilizacija je navadno slepilo, kaže se le v grozotah nekdanjih arabskih osvajanj. V nekem smislu je poslednji žarek grškorimske omike, ki je odmirala v duhovno nemočnem, toda žilavem islamu...«stanley Cook:»Naglo slabšanje razmer v Palestini se je očitno ustavilo samo v času pogumnih križarjev. Sedanjemu obiskovalcu Palestine pade v oči prirojena neznačajnost palestinskega prebivalstva, postane mu jasno, da bi se samo ob pomoči evropskega človeka lahko razvilo...«r. A. S. Makalister:»Prav nič ni pretirana trditev, da staroselsko prebivalstvo Palestine ni v stoletjih ničesar prispevalo k materialni civilizaciji dežele. To je verjetno najslabše razvita dežela na zemeljski krogli. Vso svojo kulturo so v celoti prevzeli od drugih...«tudi v sami judovski skupnosti v Izraelu imajo orientalski ali sefardski 15 Judje zaradi njihovega, v primerjavi z evropskimi Judi, drugačnega zgodovinskega razvoja in 14 V tem kontekstu dr. Sami Al Joundi meni, da Zahod podpira Jude pod vplivom pionirske mentalitete, ki je pripeljala do koloniziranja Amerike. Iz tega izhaja, da imajo zahodnjaki do Arabcev podoben odnos kot so ga imeli pionirji do ameriških Indijancev. Ne morejo jih prenašati, ker mislijo, da niso ljudje njihovega kova. Pokole rdečekožcev, popolno iztrebljenje naroda, ki je do takrat naseljeval ves ameriški kontinent, je mogoče opravičiti, saj so bili pobiti samo primitivci, katerih obstoj je potemtakem docela nepotreben. Danes ameriški Indijanci, ki so se uspeli izogniti pokolom, živijo v rezervatih, kjer si jih lahko ogledujejo turisti kot v živalskem vrtu (Al Joundi, 1972, 39). 26

27 neudeležbe v sionističnem gibanju slabši družbeno-gospodarski položaj, v novi državi pa so zdrknili na samo dno družbene lestvice ter pretežno postali nekvalificirana delovna sila (Šobajić, 1982, 418). Kljub negotovemu položaju judovski priseljenci v novi domovini niso stali križem rok, izsuševali so močvirja in gradili cestno omrežje. Pinchas Ruthenberg, ruski Jud, je postavili načrt za elektrifikacijo Palestine s pomočjo hidrocentral na rekah Jordan in Jarmuk ter v dvajsetih in tridesetih letih zgradil tri elektrarne v Tel Avivu, Haifi in Tiberiji, ki so bile nujno potrebne za gospodarski razvoj regije. Vendar pa so Arabci na ta prizadevanja, ki so sicer koristila tudi njim, gledali z nezaupanjem, saj so menili, da služijo kot sredstvo za judovsko prisvajanje Palestine. Sionisti so menili nasprotno in dokazovali, da z judovskim priseljevanjem doteka v deželo tudi kapital, katerega je deležno tudi arabsko prebivalstvo, preko plačil za odkup zemlje, za najemnine in storitve ter plače, kar dejansko dviguje njihov življenjski standard (Bregman, 2003, 20 25). Tako je vsaka stran ostala pri svojih stališčih, ki jih tudi takratna britanska posredovanja 16 niso uspela zbližati. Pravzaprav se je zgodilo ravno nasprotno in 15 Izraelski in tudi preostali Judi po svetu se delijo na aškenasko in sefardsko vejo. Do takšne razdelitve je prišlo v njihovi dolgi zgodovini po velikem preseljevanju iz Palestine. Judje, ki so se napotili proti zahodni, nato pa še proti vzhodni Evropi, so dobili ime Aškenazi (Aškenazim, hebrejsko Nemčija), ker je bila nemška srednjeveška skupnost najtrdnejša med skupnostmi na tam področju. Judov, ki so živeli v sredozemskih deželah, se je prijelo ime Sefardi (Sefarad, hebrejsko Španija), ker je imela med sredozemskimi judovskimi skupnostmi srednjeveška španska skupnost najboljši položaj, k njim spadajo tudi t. i. orientalski Judje. Pred ustanovitvijo Izraela je ta razdelitev veljala za etnične in duhovno-ritualne razlike, ki so bile posledica posebnih zgodovinsko-družbenih razmer v katerih so stoletja živele evropske in sredozemske judovske skupnosti. V Izraelu pa je takšna razdelitev začela veljati tudi za socialnodružbena razlikovanja (Šobajić, 1982, 418). 16 Reševanje spora je potekalo po naslednjem vzorcu. Britanci so poslali komisijo oz. posrednika, da bi preučil situacijo in našel kompromisno rešitev, ki so jo potem predstavili sprtim stranem. Ta ponavadi eni od sprtih strani ni ustrezala in jo je zavrnila, kar je ponovno razvnelo strasti in Britanci so pod pritiskom sedaj ene, sedaj druge strani popuščali, stvari pa so tekle svojo pot (Bregman, 2003, 24, 29 31). 27

28 nesoglasja so se v času angleškega mandata v obdobju od 1918 do samo še bolj poglobila. Velika nesreča evropske judovske skupnosti in nürnberški procesi so v svetovni demokratični javnosti zbudili velike simpatije do preživelih žrtev nacističnega genocida. V takšnem vzdušju so začeli leta 1947 ZN razpravljati o Palestini, predvsem s stališča akutnega položaja preživelih Judov iz nemških koncentracijskih taborišč (Šobajić, 1982, 213). ZN so v Palestini ustanovili odbor za obravnavanje in dokončno rešitev palestinskega spora t. i. UNSCOP. 18 Judovski predstavniki so se zavzemali za razdelitev Palestine, Arabci pa so zahtevali ustanovitev enotne in neodvisne palestinske države, ki bo spoštovala pravice judovske manjšine. Večina predstavnikov odbora (osem držav) je zastopala stališče o razdelitvi Palestine, ZDA in SZ sta odločno podprli večinski predlog odbora 19 in novembra 1947 je generalna skupščina ZN sprejela načrt o ustanovitvi arabske in judovske države in o internacionalizaciji jeruzalemskega območja skupaj s svetimi mesti. Arabci so odločno zavrnili sklep ZN o razdelitvi Palestine, odnosi med obema etničnima skupinama pa so se zelo zaostrili, 20 zato je judovska stran pohitela z razglasitvijo judovske države (Šobajić, 1982, ). 17 Britanske sile so zasedle celotno območje Palestine že ob koncu prve svetovne vojne, uradno pa so britanski mandat v Palestini v Društvu narodov potrdili julija 1922 (Bregman, 2003, 21). 18 V odboru so bili predstavniki Avstralije, Kanade, Češkoslovaške, Gvatemale, Indije, Irana, Nizozemske, Peruja, Švedske, Urugvaja in Jugoslavije (Šobajić, 1982, 240). 19 ZDA so bile prepričane, da bodo z ustanovitvijo judovske države utrdile položaj Zahoda v tem delu sveta, Sovjetska zveza pa je računala na to, da bo s pomočjo judovskih priseljencev iz Sovjetske zveze dosegla večji vpliv nad tem pomembnim teritorijem (Bogetić, 2006, 13). 20 Od začetka decembra 1947, ko so Britanci napovedali umik iz Palestine za 15. maj 1948, so svoje napore koncentrirali k umiku s kar se da malo žrtvami na njihovi strani ter niso več sprejemali odgovornosti za vzpostavljanje reda med sprtimi stranmi, kar se je kazalo v splošnem eskaliranju sporov in je preraslo v pravo državljansko vojno. Iz sosedov so postali sovražniki, v katerih je vojna vzbudila najnižje instinkte. Decembra 1947 so Arabci v naftnih rafinerijah v Haifi ubili 39 Judov; februarja 1948 je Irgun ubil 10 Arabcev in dva britanska vojaka, potem pa je skupina britanskih vojakov z vozilom, polnim eksploziva, zapeljala v center Tel Aviva, kjer je eksplodiral in ubil več kot 60 Judov; aprila 1948 je bilo poklanih 110 Arabcev v vasici Deir Yassin (t. i. masaker v Deir Yassinu), v odgovor pa so Arabci napadli 28

29 Slika 1: Načrt ZN za razdelitev Palestine Vir: Bregman, 2003, XII Že v zadnjih dneh angleškega mandata, ko so razmere v deželi eskalirale, se je začel množični beg Arabcev. Sprva so se umaknili zgolj premožni posamezniki z družinami, da bi se izognili morebitnim težavam in prebivalci nekaterih vasi. Ko pa se je umaknilo konvoj 77-tih judovskih zdravnikov in medicinskih sester ter vse ubili, če omenimo zgolj nekatere najbolj krute dogodke (Bregman, 2003, 41). 29

30 palestinsko vodstvo in se je začel umikati tudi srednji sloj (oboji so menili, da le začasno) v sosednje arabske države in so Judje»svetovali«umik tudi revnim Arabcem ter jim k odločitvi pomagali tudi s silo 21 (pomagale so tudi govorice o pokolih, kot je bil tisti v Deir Yassinu), je begunski val, po ocenah, dosegel sedemsto petdeset tisoč ljudi, kar je spremenilo etnično podobo Palestine in privedlo do tega, da so predstavljali Judje že ob koncu angleškega mandata večino (Bregman, 2003, 42 43). Na dan odhoda Britancev, ki je bil 14. maja 1948, je Ben-Gurion razglasil neodvisno državo Izrael 22 (Bregman, 2003, 45). Dan po razglasitvi judovske države je pet arabskih dežel (Egipt, Sirija, Transjordanija, Libanon in Irak) začelo»sveto vojno«proti Izraelu. Sprva Izraelu ni kazalo najbolje, vendar je Judom ob koncu vojne uspelo obraniti državo in zasesti 79 odstotkov Palestine 23 (2.700 milj² več, kot je bilo predvideno v sklepu ZN). Izrael je bil, s predhodnim podpisom mirovnih pogodb z Egiptom, Libanonom in Jordanijo, 29. maja 1949 sprejet v ZN, 24 s tem dejanjem pa je mednarodna javnost molče sprejela dejstvo, da so si Izrael, Egipt in Jordanija med seboj razdelili ozemlje, ki je bilo 21 Sionisti so na podlagi predloga UNSCOP-a o delitvi Palestine sestavili seznam arabskih vasi, ki bi bile znotraj bodoče judovske države. V seznamu so zajeli informacije glede števila prebivalstva, kmetijske proizvodnje in njihove zgodovine v odnosu do sionističnega gibanja. Povzetke takšnih seznamov so dobili vodje vojaških enot v času državljanske vojne in kasneje med vojno z arabskimi vojskami. Usodo vasi je poleg bogastva in prejšnjih odnosov do sionistične skupnosti odločila tudi strateška lega vasi. Vasi, ki so ležale ob pomembnih poteh in v neposredni bližini judovskih naselij, niso imele veliko možnosti, da se ohranijo potem, ko so jih okupirale judovske sile (Pappe, 2006, 124). Izrael je zasledoval sistematični načrt za judaizacijo nove države in je zbrisal z zemljevida 370 arabskih vasi, ki so jih občasno spremljali tudi pokoli vaškega prebivalstva, ki še čakajo na znanstveno raziskavo (Pappe, 2006, ). 22 Velesile (razen Anglije) in druge države nekdanje protihitlerjevske koalicije so priznale Izrael takoj po njeni razglasitvi (Šobajić, 182, 245). 23 Vzrok za takšen izid vojne je treba iskati v slabitvi palestinskega upora zaradi bega štirih petin prebivalstva, v nezdravem in nesložnem arabskem režimu, prav tako pa v očitni vojaško-politični podpori mednarodne javnosti, ki je še vedno bila pod vplivom nacističnega genocida nad Judi (Šobajić, 182, 251). 24 Za sprejem je glasovalo 52 držav članic, proti so bile le države arabsko-islamskega bloka (Šobajić, 1982, 252). Premirje s Sirijo, ki je prineslo tudi uradni konec prve izraelsko-arabske vojne, so dosegli 20. julija istega leta (Bregman, 2003, 68). 30

31 predvideno za arabsko državo. Prvi izraelsko-arabski spopad se je končal predvsem na škodo arabskih Palestincev, ki so ostali brez svoje domovine (Šobajić, 1982, ). Slika 2: Izrael po prvi izraelsko-arabski vojni Vir: Bregman, 2003, XIII. 31

32 S koncem druge svetovne vojne, ko vzhodni in zahodni zavezniki niso več imeli skupnega sovražnika, se je začela tudi hladna vojna. Bližnji vzhod je zaradi vse večjega gospodarskega pomena nafte postal strateško in gospodarsko pomemben, saj so bila na tem območju odkrita največja svetovna nahajališča črnega zlata, s tem pa je postal tudi pomembno rivalsko interesno področje velesil. V tem obdobju je začel hitro razpadati tudi svetovni kolonialni sistem, saj so se nekdanje evropske velesile v zadnji vojni med seboj dokončno izčrpale, Bližnji vzhod pa je postal svetovno krizno žarišče, kjer sta se preostali velesili (SZ in ZDA) začeli potegovati za prevlado. Velesili sta vsaka na svoj način znali izkoristiti izraelsko-arabski spor, tako da sta si zagotovili dolgoročne strateške prednosti, namesto da bi odločno podprle prizadevanja za njegovo rešitev (Šobajić, 1982, 15). 32

33 4 BLIŽNJI VZHOD NA PREDVEČER TRETJE ARABSKO- IZRAELSKE VOJNE Meja z Egiptom je bila od konca druge izraelsko-arabske vojne leta 1956 pa vse do leta 1967 mirna. Prav nasprotno je bilo na mejah s Sirijo in Jordanijo, kjer je bila prisotna nenehna napetost (Šobajić, 1982, 288). Glavni vzroki za napetosti so bili trije: spori glede vode, vdori palestinskih komandosov iz Sirije in Jordanije v Izrael in izraelske vojaške represalije v odgovor ter incidenti vzdolž demilitarizirane cone na meji med Sirijo in Izraelom (Bregman, 2003, 104). Palestina je puščavska dežela, kjer dve tretjini ozemlja zavzema puščava Negev, zato je vprašanje vode eden osrednjih problemov. Edini večji vodotok je reka Jordan, padavine pa so neznatne, zato so najugodnejši pogoji za naseljevanje pretežno na ozkem obmorskem pasu in v dolini reke Jordan. Voda ima posledično veliko vrednost, zato je nerešeno vprašanje izkoriščanja vode iz reke Jordan obremenjevalo izraelsko-arabske odnose. Reka Jordan nastaja iz izvirov Dan, Banias in Hazbani, ki izvirajo v Libanonu in Siriji. Izrael je začel leta 1953 graditi kanal, s pomočjo katerega bi preusmeril del vode iz Jordana v puščavo Negev. Po protestu Sirije so ZN zahtevali prekinitev del, dokler se ne doseže dogovor med vpletenimi stranmi. Takratni ameriški predsednik Eisenhower je na Bližnji vzhod poslal svojega posebnega predstavnika, inženirja Erica Jonstona, ki naj bi uskladil načrte za skupni projekt med Izraelom in tremi arabskimi sosedami. Dosežen je bil tehnični dogovor, ki bi rešil osnovno vprašanje razdelitve vod, dislokacije akumulacijskih objektov, namakalne mreže in podobno. Za Izrael je bil projekt zaradi potreb naseljevanja in pridobivanja novih rodovitnih površin življenjsko pomemben in je bil pripravljen ratificirati ustrezno dokumentacijo. Vendar je arabska stran, čeprav so tehnični strokovnjaki potrdili projekt, zavrnila ratifikacijo dokumentacije iz političnih razlogov, 25 saj so menili, da bi potrditev skupnega projekta, ne glede na njegovo 25 Jordanija in Izrael naj bi sicer nadaljevala sodelovanje, kot je bilo predlagano v njunem delu načrta (Gilbert, 2008, 291). 33

34 gospodarsko upravičenost, škodila arabskim interesom, ker bi bil s tem pospešen izraelski razvoj. Vendar Izrael ni opustil svojih razvojnih načrtov in je začel leta 1959 graditi t. i. nacionalni prenosnik vode, ki je preusmeril vodo iz reke Jordan južno v puščavo Negev, končan pa je bil leta Gradnjo sistema je arabska stran sprejela kot največjo uzurpacijo in krajo njihove vode (Gilbert, 2008, ; Bregman, 2003, 104; Šobajić, 1982, ). Zato sta se Sirija in Libanon odločila preusmeriti tok reke Hasbani in Banias, ki napajata reko Jordan, da voda ne bi več dosegla Izraela. Izrael je na ta prizadevanja odgovoril s silo, kar je rezultiralo v več mejnih incidentih v letih 1965 in Arabci so dela opustili, voda pa je ostala vir nesoglasij, ki so medsebojne odnose pred vojno 1967 le še bolj zaostrili (Bregman, 2003, ; Šobajić, 1982, ). Januarja 1964 je Sirija na vrhunskem srečanju arabskih držav predlagala, da se v boj proti Izraelu vključi tudi palestinske begunce, ki so od leta živeli v Siriji in drugih arabskih državah. Sirski predlog, ki je pozival Palestince, kjerkoli že živijo, naj prevzamejo lastno usodo v svoje roke in se vključijo v napore za osvoboditev njihove domovine, je bil sprejet. Še istega leta je Jordanija v vzhodnem Jeruzalemu dovolila zbor palestinskih Arabcev, na katerem se je rodila Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), katere cilj je bil oboroženi boj proti Izraelu za osvoboditev Palestine. Vidnejša je postala še ena organizacija palestinskih Arabcev, katere člani so bili v tistih časih večinoma precej mladi, in sicer Palestinsko nacionalno osvobodilno gibanje, znano po svojem akronimu Fatah 26 (zmaga), njen vodja pa si je nadel ime Abu Ammar (njegovo pravo ime je bilo Jaser Arafat). Komandosi Fataha so delovali v majhnih skupinah treh ali štirih borcev, ki so na skrivaj iz Jordanije, Libanona, Sirije ali Gaze prečkali izraelsko mejo in tam izvajali gverilske akcije, ki jih je Izrael označil za terorizem (Gilbert, 2008, ; Pappe, 2006, 164). Izraelski odnosi s Sirijo in Jordanijo so bili spričo pogostih 26 Točen datum ustanovitve organizacije ni znan, prva akcija Fataha pa je potekala na dan novega leta Fatah je bil organiziran tako, da naj bi poleg oboroženega upora podpiral tudi neodvisno kulturno in politično življenje v Palestini. Poleg deklariranih ciljev, da je potrebno osvoboditi Palestino, uničiti Izrael ter da v Palestini ni prostora za Jude, ki so se tja preselili po prvi svetovni vojni, ni bil navezan na nobeno ideologijo (Pappe, 2006, ). 34

35 napadov palestinskih komandosov in izraelskih vojaških represalij 27 zelo napeti. Na akcije komandosov iz Jordanije je Izrael novembra 1966 odgovoril z največjo vojaško protiakcijo, ki je potekala na Zahodnem bregu v okolici vasi Samu, kjer so imeli palestinski komandosi eno svojih oporišč, pri tem napadu pa je najbolj trpelo civilno prebivalstvo. Jordanija je takrat začela z ostro kampanjo proti Egiptu, saj je menila, da se obnaša preveč nevtralno (Šobajić, 1982, 288). Zadnji in verjetno najpomembnejši košček v mozaiku, ki je vodil v vojno, so bili incidenti vzdolž demilitarizirane cone na meji med Sirijo in Izraelom. 28 Izrael je sicer soglašal z ustanovitvijo demilitarizirane cone na ozemljih, ki jih je med prvo izraelskoarabsko vojno 1948 in 1949 okupirala Sirija, vendar jih je kljub vsemu imel za svoja. Najresnejši incident, ki je postal uvod v vojno, se je zgodil aprila 1967, ko je ponovno prišlo do obojestranskega obstreljevanja, ki je privedlo tudi do spopada v zraku, v katerem so izraelska letala sestrelila šest sirskih migov, dva nad Damaskom. Sirija in Egipt sta novembra 1966 podpisala obrambni sporazum, 29 ki ju je obvezoval, da si v primeru izraelskega napada priskočita na pomoč, kar je poslabšalo izraelske odnose tudi z Egiptom (Bregman, 2003, 105). Očitki Sirije in Jordanije, da premalo odločno ukrepa, so silili Egipt v bolj direktno soočenje z Izraelom. Z blokado Tiranske ožine, premeščanjem novih divizij na Sinajski 27 Moše Dajan:»Boji v času mira hočejo zagotoviti varnost dežele. Arabskih sabotaž ne moremo preprečiti, ubijanja naših državljanov ne moremo ustaviti, toda za našo kri moramo zahtevati najvišje plačilo, ki bo arabske države prisililo, da bodo uvedle izredne ukrepe in kaznovale razbojnike. Represalije so samo kazenske akcije, niso pa maščevanje.«(šobajić, 1982, 268) 28 Kot je pojasnil Moše Dajan v enem svojih intervjujev, so incidenti potekali po naslednjem scenariju:»mi smo na neko področje brez posebne vrednosti poslali traktor orati, pri čemer smo vedeli, da ga bodo začeli Sirci obstreljevati. Če niso, smo dali traktorju navodila naj napreduje proti sirskim položajem, dokler ti niso izgubili potrpljenja in začeli streljati. Na to smo mi odgovorili s topniškim obstreljevanjem njihovih položajev in kasneje še z letalskimi napadi (Bregman, 2003, 105). Sirsko topništvo je iz Golanske planote obstreljevalo tudi izraelska naselja na severu (Gilbert, 2008, 365). 29 Naser, ki je bil v drugi izraelsko-arabski vojni leta 1956 na bojišču sicer poražen, je dosegel svojo največjo politično zmago in si s tem pridobil velik ugled v arabskem svetu. Egiptovski predsednik, ki je zastopal pan-arabske ideje, je skušal povezati arabske dežele v boju proti skupnemu sovražniku, Izraelu, pod vodstvom Egipta (Gilbert, 2008, 362). 35

36 polotok in odhodom mirovnih sil v maju 1967 se je težišče napetosti hitro preusmerilo proti Egiptu (Šobajić, 1982, 289). Z mirovnim sporazumom iz leta 1949 so bile izraelske meje določene iz prejšnjih mej mandatne Palestine (proti Libanonu in Siriji ter Egiptu) ter razmejitvene črte proti Jordaniji. Ker ni bilo upanja za sklenitev dolgoročnih mirovnih pogodb, je Izrael v obdobju od 1949 do 1967 zastopal stališče, da so to njegove dokončne državne meje, ki jih bo sprejel, če mu bodo Arabci priznali pravico do obstoja. Vendar je arabska stran vztrajala, da se v Palestini uveljavi prvotno stanje. Nepriznavanje izraelskih meja je tako postalo jedro spora, ki je sprožilo vojno leta 1967 (Šobajić, 1982, 267). 36

37 5 ODMEV ŠESTDNEVNE VOJNE V JUGOSLAVIJI IN SLOVENIJI 5.1 Uvod v vojno V začetku leta 1967 so postale razmere na Bližnjem vzhodu vse bolj nemirne (Nord, 1974, 218). Poročilo z naslovom»kriza na Bliskom istoku«, ki ga je Komisija za vprašanja mednarodnih odnosov in mednarodnega delavskega gibanja Centralnega komiteja (CK) ZKJ skupaj z drugim gradivom o aktivnostih in stališčih Jugoslavije v zvezi s krizo na Bližnjem vzhodu poslala CK Zveze komunistov Slovenije (ZKS), ocenjuje, da napetostim na Bližnjem vzhodu botrovala sprememba v ravnotežju sil glede na stanje po trojni agresiji leta ZAR se je namreč po oceni poročila uveljavila kot borec za neodvisnost in prepreka širjenju vpliva Zahoda na tem področju, zato so ZDA posredno in neposredno povečale svoj pritisk v tej smeri. Egipt je stalnemu pritisku zaenkrat kljuboval, saj se je Naserju kljub nasprotovanju nekaterih arabskih držav vlogi ZAR uspelo izogniti izolaciji in vzpostaviti zavezništva z Irakom, s Sirijo in še posebej z Alžirijo ter ohraniti notranjo stabilnost in se vojaško okrepiti. Na drugi strani se je okrepila tudi vloga SZ, ki je v prejšnjih letih načrtno krepila svojo prisotnost na Bližnjem vzhodu, vodil pa jo je interes po večji neodvisnosti arabskih držav od zahodnega vpliva. SZ je svojo priložnost videla v vse večjem angažiranju ZDA v Vietnamu, zaradi česar se je angažirala ekonomsko (poleg Asuana je financirala niz drugih ekonomskih objektov v arabskih državah) in vojaško prek sporazumov o dobavi orožja z ZAR, Sirijo, Irakom, Jemnom in Alžirijo ter s prisotnostjo svoje flote v sredozemskih arabskih pristaniščih. Odnose je razvijala tudi z drugimi državami širšega območja, kot so Turčija, Iran in Pakistan. Širjenje sovjetskega vpliva na Bližnjem vzhodu so na Zahodu spremljali z zaskrbljenostjo, saj je to slabilo zahodne pozicije. ZDA namreč po razpadu Bagdadskega pakta niso uspele formirati nobene blokovske ali neblokovske skupine, ki bi bila pod njihovim vplivom. Večji del arabskih držav je namreč kljub notranjim težavam slabostim in medsebojnim sporom ostal v svoji osnovni orientaciji zavezan politiki neuvrščenih (SI AS, 1: 1-2). 37

38 Kljub vsemu je bila izraelska meja z Egiptom, kjer so bile po drugi izraelsko-arabski vojni leta 1956 nameščene enote ZN, UNEF 30 (United Nations Emergency Force), sprva mirna. Ravno nasprotno je bilo na meji s Sirijo, kjer je divjala prava»mini vojna«na področju demilitarizirane cone, ki je dosegla svoj vrhunec v letalskem obračunu, v katerem so izraelska letala sestrelila šest sirskih letal, dva izmed njih celo nad prestolnico Damaskom (Bregman, 2003, 105; Pappe, 2006, 184). Vojna retorika med državama se je stopnjevala. Izraelci so obtoževali Sirijo, da vdira na njihovo ozemlje in zagotavljali, da se bodo branili, če bodo napadeni, medtem ko je Sirija obtoževala Izrael, da načrtuje državni prevrat, ki bi odnesel režim stranke BAAS 31 (Nord, 1974, 218). V Borbi je 16. maja 1967 v zvezi s tem izšel nepodpisan komentar, ki pravi, da Izrael pripravlja napad na Sirijo. Izraelsko agresivno strujo v vladi in vojski naj bi spodbujala skrb Zahoda, ki je vse bolj izgubljal svoje pozicije na Bližnjem vzhodu na račun SZ, za kar je bila kriva»prokomunistična«politika ZAR, Alžirije in Sirije. Podporo svoji agresivni politiki naj bi Izrael videl tudi v vse tesnejšem paktiranju saudskega kralja Fejsala z Londonom, v času, ko ta do konca zaostruje svoja stališča do»naserizma«v Jemnu in drugod v arabskem svetu, Sirija pa je postala idealna žrtev zaradi svojih težav z muslimansko in buržoazno reakcijo (Borba, , 2). To stališče Jugoslavije podpira tudi že omenjeno poročilo z naslovom»kriza na Bliskom istoku«, ki pod drugo točko navaja, da je kriza na Bližnjem vzhodu nastala zaradi poizkusa Izraela, za katerim stojijo ZDA, da zruši obstoječi režim v Siriji in spravi na oblast prozahodno vlado, saj bi zamenjava režima v Siriji verjetno sprožila nadaljnje spremembe v arabskem svetu, ki bi močno oslabile pozicijo ZAR, kar bi pripeljalo do spremembe sil na Bližnjem vzhodu v korist ZDA in VB. Pri tem naj bi Zahod računal na to, da bi eventualni konflikt ostal v lokalnih okvirih, saj je računal na to, da ZAR ni sposoben intervencije, sosednja režima 30 Enote UNEF-a so bile sestavljene tudi iz jugoslovanskih. Jugoslavija je bila namreč ena od prvih, ki je prispevala svoje enote ZN za sestavo enot UNEF, ki so bile poslane na Bližnji vzhod (Nord, 1974, 224). 31 Socialistična stranka arabskega preporoda je v prizadevanju, da bi združila vse Arabce, tesno sodelovala z Egiptom, sicer pa je bila razcepljena na levo in desno krilo. Pod njenim vodstvom je bila uresničena nacionalizacija rudnikov, velike industrije in zunanje trgovine ter določen maksimum zemljiške posesti. Proti koncu leta 1965 prevlada desno krilo, vendar uspe levemu krilu 1966 državni udar, ki ga privede na oblast (Al Joundi, 1972, 235). 38

39 v Saudski Arabiji in Jordaniji pa gledata z naklonjenostjo na zamenjavo režima v Siriji in na akcijo proti Naserju (SI AS, 1: 2). V teh napetih razmerah se je stopnjeval pritisk na Egipt, ki je s Sirijo leta 1966 podpisal obrambni sporazum, ki je obe državi zavezoval k obojestranski pomoči, v kolikor bi bila ena napadena s strani Izraela. Olje na ogenj so prilili obveščevalni podatki, ki so trdili, da Izrael zbira čete na meji s Sirijo. 32 Naser je pod pritiskom svojih zaveznikov poslal na Sinaj dve oklepni diviziji, ki naj bi prisilili Izrael, da premesti svoje sile s sirske meje na mejo z Egiptom. Situacija se je še zaostrila 17. maja 1967, ko je Naser zahteval, da se enote UNEF-a, 33 ki so ločevale egiptovske in izraelske sile v Gazi in Sinaju ter varovale ustje Akabskega zaliva blizu Sharm el Sheika, umaknejo (Bregman, 2003, ; Nord, 1974, ). Kot že omenjeno, so bile del enot UNEF-a tudi jugoslovanske sile, ki jih je Jugoslavija (in Indija) umaknila takoj, ko je to zahteval Kairo in preden je bila poslana uradna zahteva generalnemu sekretarju ZN, U Tantu (Nord, 1974, 224). Jugoslovansko stališče glede umika povzema komentar Borbe 20. maja 1967, ki se sprašuje, zakaj je Kairo zahteval umik modrih čelad in seveda na to vprašanje poda tudi odgovor, da zato, da bi vzpostavil ravnotežje sil, saj je Izrael vojaško bistveno močnejši od Sirije in se lahko, ker je zaščiten od sil ZN, posveča nalogi, ki je v službi širše neokolonialne politike, to je zrušiti neodvisno in levičarsko vlado v Damasku. Predsednik Naser pa je pravilno spregledal, da bi se tudi politično-vojaški položaj Egipta bistveno poslabšal, če bi uspelo Zahodu Sirijo spremeniti v državo, kot sta Jordanija in Saudska Arabija. Zato se je tudi Egipt vmešal v merjenje moči na arabsko-izraelskih mejah, kar je položaj Sirije bistveno izboljšalo. S tem je svoje argumente izgubila tudi arabska reakcija, ki je trdila, da morajo zaradi zaščite Egipta s strani modrih čelad vso 32 To obveščevalno poročilo je jabolko spora med proizraelskimi in proarabskimi pisci. Prvi trdijo, da je bilo poročilo, ki so ga Arabci, kot je kasneje razkril Naser, dobili od sovjetskih agentov, zavajajoče in del sovjetske taktike, da bi ZDA vpletli, poleg Vietnama, v še en spopad, v katerem bi ZDA izgubile naklonjenost arabskega sveta zaradi podpore Izraelu. Proarabsko usmerjeni pisci pa obravnavajo poročilo kot resnično (Nord, 1974, 219; Bregman, 2003, 106). 33 Ker je Izrael leta 1956 zavrnil namestitev enot ZN na svoji strani meje in so torej bile enote UNEF-a izključno na ozemlju Egipta, je ta imel pravico, da zahteva njihov umik (Bregman, 2003, 108). 39

40 silo izraelskih pritiskov prenašati njegove druge sosede. Na koncu neimenovani pisec komentarja doda poziv vpletenim stranem, da skrajna napetost nalaga vsem vpletenim stranem tudi skrajno odgovornost, da situacija ne eskalira v vojno, ki ne koristi nikomur, in prizna, da»imajo poleg izraelskih agresivnih krogov v evoluciji sedanje krize svojo vlogo tudi palestinske begunske organizacije s svojimi diverzantskimi akcijami prek sirsko-izraelske meje in morajo le-te znati svojo sicer upravičeno ogorčenje krotiti, da ne bi povzročile požara, ki bi škodil tudi njihovim interesom.«(borba, , 2) Jugoslavija je, kot je razvidno iz zgornjega članka, podpirala zahtevo ZAR po umiku enot UNEF-a in to utemeljevala s tremi razlogi. Prvič, enote UNEF so bile nameščene na egiptovskih tleh s privolitvijo Egipta kot suverene države, zato je lahko Kairo kadarkoli zahteval njihov umik. Drugič,»modre čelade«niso imele naloge razsojati med vojskujočimi stranmi. V trenutku, ko so arabsko-izraelska nasprotja eskalirala do točke, ko je možen spopad, so se morale enote ZN umakniti, drugače bi nasprotovale ali sodelovale z državo gostiteljico, kar bi bilo v obeh primerih nesprejemljivo in bi pomenilo»kolonialistično ali blokovsko mentaliteto«. Zadnji argument, ki je predstavljen obširneje tudi v zgornjem komentarju v Borbi, pa sloni na pravici do samoobrambe. Predsednik Naser je namreč pravilno ocenil, da bi padec sirske vlade imel izredno negativne posledice tudi za Egipt. Odslovitev enot ZN je torej ponovno vzpostavila ravnotežje sil na arabsko-izraelskih mejah (Nord, 1974, 225). Kriza je dosegla zenit, ko je Naser 23. maja razglasil blokado Tiranske ožine 34 za izraelske ladje, ki ga je Izrael razumel za casus belli (Nord, 1974, 219). To dejanje je bilo videno s strani Jugoslavije (podobno kot odslovitev enot ZN) kot obrambno dejanje, ki je imelo celo trdne mednarodnopravne temelje, saj med Izraelom in Egiptom ni bil nikoli podpisan mirovni sporazum, Akabski zaliv pa je bil del egiptovskega teritorija, kar je dajalo Kairu vso pravico zapreti Tiransko ožino za izraelske ladje, čeravno je v svetovni javnosti potekala razprava glede pravnega statusa Akabskega zaliva, ki je 34 Tiranska ožina predstavlja vhod v Akabski zaliv, ki je za Izrael pomembna vodna pot in jo ta ima za vitalni interes države. Po koncu zadnje vojne (leta 1956) je Izrael izjavil, da bo ponovno blokado ožine s strani Egipta imel za casus belli razlog za vojno (Bregman, 2003, 109). 40

41 zastopala drugo stališče, namreč, da je Akabski zaliv mednarodna vodna pot, na katero se nanašajo načela proste plovbe (Nord, 1974, 225). V komentarju v Delu, ki je izšlo 24. maja 1967 in ga je podpisal Miran Šuštar 35, je odsotno brezpogojno zagovarjanje stališč ZAR, kot smo se ga do sedaj navadili iz Borbe. Šuštar namreč pravi, da je pristanišče Eliat v Akabskem zalivu edino izraelsko pristanišče, iz katerega lahko plujejo ladje v vzhodno Afriko in Azijo, kajti Sueški prekop je zanje zaprt ter opomni, da je Izrael že večkrat opozoril, da bo v primeru blokade plovbe po Akabskem zalivu prisiljen k samoobrambi v smislu 51. člena ustanovne listine OZN. Nadalje ugotavlja, da iz mednarodnopravnega vidika stvar ni jasna, saj»leta 1958 sklenjena konvencija o morskih poteh ne precizira pravnega položaja prelivov, ki so v teritorialnih vodah določene države, a so hkrati prehod iz enega odprtega morja v drugega«, vendar pa tudi opozori, da se»izrael ne more sklicevati na precedens enajst let trajajoče proste plovbe skozi preliv, ker je bila ta izsiljena med sinajsko vojno in enostransko zajamčena od zahodnih velesil«. Ob koncu še doda, da obe strani zagovarjata svoje pravične interese, ZAR uveljavitev svojih suverenih pravic, Izrael pa obrambo svojih življenjskih interesov ter da so mirovne sile OZN s svojim umikom doživele moralni udarec (Delo, , 4). S Šuštarjem se ni strinjala Vida Hreščak, ki je v Delovi tedenski rubriki Sedem dni 28. maja zapisala, da je v letih 1948 in 1956 Izraelu Zahod dopustil, da je zavzel tuje ozemlje in se ni oziral na resolucije OZN, zato je spričo takšnega dolgoletnega izraelskega vedenja»kaj težko razumeti, v čem je moralni udarec, ki naj bi ga doživele mirovne sile OZN, ker so zapustile svoje položaje na sinajskem polotoku«(delo, , 4). 35 Miran Šuštar je na ljubljanski EF študiral ekonomijo. Od maja 1941 je sodeloval v NOB. Po končani vojni se je zaposlil na Radiu Ljubljana (do 1953), pri Ljubljanskem dnevniku (do 1956), Slovenskem poročevalcu (do 1959) in Delu (1980). Njegovo področje je bila zunanja politika. Med leti je bil stalni dopisnik iz Rima in večkratni neposredni poročevalec iz takratnih najbolj kriznih področij (sueški vojni spopad 1956, prvi med slovenskimi dopisniki je poročal iz Angole in Mozambika). Objavil je približno 1500 člankov. Njegovi zapiski o Vietnamu in Kitajski so poglobljene analize, ki se uvrščajo v vrh slovenske publicistike. Za življenjsko delo je 1982 prijel Tomšičevo nagrado (Enciklopedija Slovenije 13, 1999). 41

42 Sliko Naserjevih stališč z zornega kota jugoslovanskega vodstva, daje tretja točka že omenjenega poročila o krizi na Bližnjem vzhodu, ki pravi, da se»na osnovi Naserjevih izjav in tega, kar je bilo sporočeno po diplomatskih poteh, lahko povzame, da je cilj vseh dejanj, ki jih izvršuje ZAR, odprava ostankov trojne agresije. V Tiranski ožini ZAR izvaja svoje suverene pravice, saj nobena mednarodna konvencija ne regulira plovbe v Akabskem zalivu. Sile ZN so bile nameščene s soglasjem ZAR, ki ima vso pravico kadarkoli zahtevati njihov umik. Glede teh odločitev ZAR ni pripravljen popuščati. Sedaj je vse odvisno od postopanja ZDA in Izraela. ZAR želi umiritev situacije in je pripravljen na obnovo dela mešane komisije za premirje. Kljub povedanemu pa je na zadnji Naserjevi tiskovni konferenci v njegovih izjavah zaslediti elemente zaostrovanja v smislu vračanja na stanje pred 1948, da»ne sprejemamo nobene vrste koeksistence z Izraelom, ker sam nastanek države predstavlja agresijo proti Arabcem ter naši nasprotniki želijo omejiti problem na Akabski zaliv, mi pa zahtevamo popolne pravice za palestinski narod.«poročilo nadaljuje, da»po vsemu sodeč Izrael ni pričakoval tako odločne protiakcije ZAR niti tako zadržane podpore Zahoda. Nadaljevanje blokade bi ogrozilo izraelsko oskrbo z nafto iz Irana (2,5 milijona ton), kar bi resno ohromilo gospodarstvo. Kljub temu bi Izrael brez materialne pomoči ZDA težko rešil svoje težave z oboroženim spopadom. V zadnjem času pa se vzporedno z vse bolj pomirjujočimi izjavami Izraela opaža vse ostrejše izjave nekaterih arabskih voditeljev«(si AS, 1: 2-3). Malce širši pogled na problematiko Bližnjega vzhoda je bralcem predstavljen v sobotni prilogi Dela 27. maja 1967, ki poleg že znane retorike prinaša tudi soočenje izraelskoarabskih stališč. V uvodu je zapisano, da se je glavnemu svetovnemu kriznemu žarišču, Vietnamu, pridružilo novo na Bližnjem vzhodu, kjer že od ustanovitve Izraela plamti konflikt, ki se stopnjuje iz leta v leto, kar je tudi posledica tega, da arabske države nočejo priznati države Izrael, ki ga zaveznika Velika Britanija in ZDA ne podpirata zgolj zaradi naklonjenosti glede dva tisoč let trajajočega preganjanja naroda, temveč iz vrste bolj pragmatičnih razlogov kot je ta, da je Bližnji vzhod velikanski bencinski rezervoar zahodnih držav, kjer načrpajo letno četrtino svetovne nafte in tega, da je tam tudi Sueški prekop, ki predstavlja najkrajšo vzhodno-zahodno pot. Zato je Srednji vzhod eno najpomembnejših področij vsake globalne strategije in področje, kjer se srečajo interesi 42

43 velesil. Sledijo komentarji dopisnikov iz prestolnic velesil, ki ne prinašajo nič novega, glede na to, kar smo že slišali, ter pregled stališč Arabcev in Izraelcev, ki so jih v Delu povzeli iz izjav zadnjih let. Predstavitev stališč izraelske strani se navidezno izgubi med drugimi poročili, vendar je, kot bomo videli, dokaj izčrpna. Arabsko stališče nam je z vidika jugoslovanskih komentatorjev že znano, zato se bomo posvetili predstavitvi stališč Izraela. Poročilo pravi, da Izraelci menijo, da je njihova država nastala kot rezultat boja Judov proti britanskim oblastem v Palestini in kot posledica vojne, ki so jo arabske države začele proti maja 1948 ustanovljeni državi Izrael. Vsa izraelska politika je usmerjena k temu, da bi njegove sosede priznale državo Izrael in status quo. Glede tega so stališča tamkajšnjih političnih strank, od izraelske komunistične partije do ekstremističnih verskih strank, enotna. Razlika pa je v tem, kako do tega cilja priti, po»trdi«ali»zmerni poti«. Prvi zagovarjajo manifestacijo moči pred diplomatskimi prizadevanji, drugi upoštevajo stvarnost in so za obratni vrstni red, zavedajoč se, da bi politika»trde roke«utegnila združiti sicer dokaj neenotne arabske države, resno ogroziti mir v regiji in spraviti v nevarnost sam obstoj izraelske države. V reakcijah na številne akcije palestinskih komandosov se ti liniji nenehno prepletata. Povzetek izraelskih stališč se nadaljuje z ugotovitvijo, da so»izraelski državniki ob različnih priložnostih izjavljali, da so se pripravljeni pogajati s katerimkoli arabskim državnikom, kjerkoli in kadarkoli«, in se vpraša:»zakaj ni v devetnajstih letih prišlo niti do enega takega poizkusa?«odgovor je na dlani,»izhodiščna stališča obeh strani so diametralno nasprotna. Arabci zahtevajo najprej repatriacijo več kot enega milijona palestinskih beguncev, nato bi se bili eventualno pripravljeni o čem pogovarjati. Izrael pa hoče, da arabske države najprej priznajo Izrael kot državo v sedanjih mejah, nato bi se pogovarjali o visečih problemih.«glede vprašanja,»kako si Izrael zamišlja svoj položaj na Srednjem vzhodu?«, komentar povzema odgovor zunanjega ministra Aba Ebana 14. decembra 1966, ki pravi:»od ustanovitve naše države smo imeli pred seboj vizijo gospodarskega in socialnega razvoja našega dela sveta, razvoj, ki naj bi zamenjal oboroževalno tekmo in gospodarsko konfrontacijo... Želimo si, da bi bil Srednji vzhod domovina, v kateri bi neodvisne in različne države lahko živele druga ob drugi brez nadvlade kogar koli.«po mnenju Izraela je pogoj za ohranitev miru na Bližnjem vzhodu 43

44 ohranitev današnjega ravnotežja sil na tem področju. Za varnost naj bi jamčile vse štiri velesile: Sovjetska Zveza, ZDA, Velika Britanija in Francija, ki naj bi tudi prenehale z dobavo orožja državam na tem področju. Odnose med Izraelom in arabskimi državami pa bi lahko približali normalnemu stanju po vzoru»taškentskega sporazuma«. Glede plovbe skozi Tiranski preliv je ponovljeno že znano stališče Izraela, da blokada pomeni»casusu belli«, praktično razlago pa je treba iskati v trenutnem razmerju sil med»trdimi«in»zmernimi«ter v širšem mednarodnem okviru (Delo, , 15).»Diplomacija je dobila nekaj dragocenih trenutkov«pravi Božidar Pahor, dopisnik Dela iz Londona 31. maja 1967 v članku z naslovom»velesile obljubljajo podporo, vendar ne ščuvajo«. Nadaljuje, da je»v zadnjih dneh ali celo urah postalo jasno, da VB in Amerika ne mislita s silo razbijati egiptovske blokade v Tiranskem prelivu /.../ ZDA so pripravljene podpirati Izrael politično in gospodarsko, če bi ga vojaško napadla ZAR. Če pa bi Izrael zaradi egiptovske blokade Akabskega zaliva ali katerega koli drugega nevojaškega koraka ZAR prvi napadel, lahko računa kvečjemu na moralno podporo ZDA. Tako si je mogoče vsaj delno razlagati, zakaj Izrael še ni napadel.«tudi predsednik Naser po lastnih zagotovilih naj ne bi napadel prvi. Obstaja pa nevarnost,»da bi arabski diverzanti fedajini s Sinaja in iz Gaze in člani iz organizacije»el-fatah«iz Sirije kaj zakuhali na lastno pest«. Naser je v močnem položaju, je stališče Zahoda, saj je Izrael spravil v nemogoč položaj in lahko sedaj čaka, kaj se bo zgodilo, še posebej zato, ker je egiptovski zunanji minister iz Moskve prinesel zagotovilo, da bo Sovjetska zveza stala ZAR ob strani in ne bo dovolila tujega vmešavanja. Avtor doda, da to skoraj gotovo velja v primeru, da bi bil ZAR napaden in nadaljuje, da sta ti dve zagotovili, ameriško Izraelu in sovjetsko Naserju in drugim arabskim državam, namenjeni podpori in ne ščuvata»varovanca«, naj napade prvi, kot je bilo temu tako pred dobrimi desetimi leti (Delo, , 1). Glede stališča velesil do podpore v pregledani literaturi velja soglasje. Ameriški predsednik Johnson naj bi posvaril Izrael, da naj ne začne vojne in mu hkrati zagotovil, da»izrael ne bo sam, razen če se odloči, da gre sam.«36. Tudi Arabce naj bi velesile 36»Israel will not be alone, unless it decides to go alone.«44

45 enotno svarile, naj ne streljajo prvi (Al Joundi, 1972, 188; Bregman, 2003, 111; Gilbert, 2008, 373). Tudi poročilo Komisije za vprašanja mednarodnih odnosov CK ZKJ o bližnjevzhodni krizi s tem soglaša, saj navaja, da je»sovjetska zveza zadovoljna z dosedanjim razvojem dogodkov in ni zainteresirana za nadaljnje zaostrovanje. Resno se angažira v pomirjevanju, kar pomaga stabilizaciji ZAR in njeni poziciji v tem delu sveta. ZDA pa /.../ delujejo pomirjujoče na Izrael. Čeprav so nezadovoljne s sedanjim tekom krize in nadaljnjim poslabšanjem svojih pozicij, izgleda, da po dosedanjem obnašanju sodeč niso zainteresirane za spor širšega obsega. S svojimi akcijami v ZN, grožnjami Naserju in demonstracijo sile (premiki VI flote) skušajo predvsem zagotoviti varno in svobodno plovbo skozi Akabski zaliv. /.../ Analiza situacije in stališč glavnih faktorjev v krizi ne dopušča zaključka, da bi bila v današnjih razmerah katerakoli stran zainteresirana za oborožen spopad. Nevarnost leži v napačni presoji dejanj nasprotnika in dejanjih potencialnih zaveznikov. Vendar pa tudi hitre umiritev ni pričakovati, saj so v igri strateški interesi ZDA, od katerih te niso pripravljene odstopati.«(si AS, 1: 3-4)»Izrael je vojaško popolnoma obkoljen«je na naslovnici 1. junija 1967 poročalo Delo (Delo, , 1). Dva dni prej (30. Maja) je namreč Egipt tudi z Jordanijo podpisal obrambni sporazum, kar je pomenilo za Izrael, da bo v najslabšem primeru moral voditi vojno na treh frontah (Gilbert, 2008, 377). Na naslovnici dela je tudi članek, ki pravi, da bo verjetno položaj izraelskega ministra za obrambo prevzel general Dayan, ki je poveljeval izraelskim oboroženim silam med trojnim napadom na Egipt leta 1956 (Delo, , 1). Imenovanje Dayana za obrambnega ministra se je 1. junija tudi zgodilo, povezano pa je bilo z oblikovanjem vlade narodne enotnosti v Izraelu. Ta je bila sestavljena pod pritiskom izraelske opozicije in javnosti, saj je zaupanje javnosti v predsednika vlade Eškola po njegovem t. i.»jecljajočem govoru«, v katerem je obvestil javnost, da bo nadaljeval s politiko čakanja, torej iskanja diplomatske in ne vojaške rešitve spora (Bregman, 2003, ), ki je v Izraelu znano pod hebrejsko besedo Hamtana (Bregman, 2003, 109), in Naserjevi vse večji drznosti hitro upadalo (Bregman, 2003, 113). 45

46 Na četrti strani Dela, namenjeni zunanji politiki, pa se je iz Kaira oglasil poročevalec Dela Andrej Novak, 37 ki je zapisal, da je iz trenutne krize Naser izšel z velikim prestižem, saj so tudi tiste države, ki do sedaj niso podpirale politike Egipta, to storile, kar je vseh enajst arabskih držav združilo pod eno zastavo. Razlike, ki obstajajo med t. i. revolucionarnimi in reakcionarnimi arabskimi državami, ki izvirajo iz kolonialne dediščine in različnih razvojnih poti, pa so zaenkrat pozabljene. Na drugi strani pa Novak pravi, da»tudi pritisk od zunaj narašča«ter omeni premike ameriške VI. flote in sovjetskega ladjevja, ki naj bi se prav tako pojavilo v vzhodnem Sredozemlju. Omeni tudi nenaden prihod svetovalca za Bližnji vzhod v ameriškem State Departmentu Charlesa Posta v Kairo, ki naj bi imel resno nalogo predložiti egiptovski vladi kompromisno rešitev spora. Tudi od Izraela, pravi,»ni slišati kdove kako nevarnih glasov«, kar povezuje s tem, da Washington še ni izrazil svojega stališča, od katerega je»izraelsko stališče precej odvisno.«na koncu zapiše, da»se zdi, da je sedanja diplomatska dejavnost uvod v obdobje dolgoročnejšega reševanja krize, to pa bi utegnilo pomeniti popuščanje napetosti«(delo, , 4). Medtem so izraelski prebivalci»čakali«in se pripravljali na vojno. Večina je spakirala nekaj najnujnejših stvari in jih pripravila na priročno mesto, da bi jih lahko zagrabili, ko bi zatulile sirene. Izpraznili so kleti in jih preuredili v zasilna zaklonišča, v vrtovih in šolskih igriščih so izkopali jarke ter jih utrdili z vrečami peska, okna so polepili in jih zatemnili, avtomobilske luči pobarvali modro, parke v mestih so pripravili za najhujši primer, da bi jih morali uporabiti kot masovna grobišča, izpraznili so hotele in jih pripravili za zasilne centre za prvo pomoč. Povsod je vladal občutek strahu pred prihajajočo katastrofo in vsak si je želel vedeti, kdaj bo čakanja konec (Bregman, 2003, 110; Gilbert, 2008, ). O stanju v Izraelu v komentarju 2. junija 1967, Miran 37 Andrej Novak je leta 1963 diplomiral iz francoščine in angleščine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Že leta 1961 se je zaposlil pri časopisu Delo, najprej v gospodarski, od 1965 v zunanjepolitični redakciji kot novinar, nato kot komentator in urednik ( ). Bil je stalni dopisnik Dela iz Pariza ( ) in Rima ( ). Specializiral se je za dogajanja na Bližnjem vzhodu in od tam je kot posebni dopisnik tudi pogostokrat poročal. Leta 1990 je odšel v diplomatsko službo in postal 1991 generalni konzul Slovenije v Strasbourgu (Enciklopedija Slovenije 8, 1994). 46

47 Šuštar zapiše naslednje:»pritisk izraelske javnosti, gledano z izraelskega zornega kota, je razumljiv. Blokada samega Akabskega zaliva za Izrael sicer ni življenjsko nevarna, čeravno dobiva dežela 90 odstotkov vse nafte po tej morski poti in po njej izvaža domala skoraj vse rudninske surovine iz Negeva. Živčnost izraelske javnosti stopnjuje predvsem negotovost in okoliščina, da je mobilizacija veliko huje pritisnila na nacionalno gospodarstvo Izraela, kot pa na gospodarstvo arabskih sosedov.«po Šuštarjevih besedah pa je,»to živčnost vzpodbodla še nedavna Naserjeva izjava, da koeksistenca z Izraelom ni mogoča in da se mora ZAR pripraviti, da izbriše leto 1948, kar brez prispodob za Izraelce pomeni izraelsko državo.«(delo, , 4) V zadnjem komentarju v Delu pred izbruhom vojne 4. junija 1967 Vida Hreščak zapiše, da orožje zaenkrat še molči, da pa izboljšanja na Srednjem vzhodu ni pričakovati, v kolikor se rešitve ne poišče v okviru vse kompleksnosti spora, v katerem je Tiranska ožina povsem postranskega pomena. Posvetiti se je potrebno jedru izraelsko-arabskega spora, to je palestinskemu vprašanju in priznavanju realnosti obstoja izraelske države. Obe strani bosta morali pristopiti h konstruktivnemu reševanju spora, saj bosta le tako pridobili podporo in razumevanje»napredne javnosti«za tiste njune interese, ki so resnično, ne pa samo umišljeno življenjsko važni (Delo, , 4). Tudi poročilo Komisije za vprašanja mednarodnih odnosov CK ZKJ o krizi na Bližnjem vzhodu zaključuje, da»velik vpliv, ki ga ima ZAR na stabilnost in razvoj v tem delu sveta, opravičuje podporo Jugoslavije krepitvi njegovih pozicij in obnovitvi stanja pred agresijo leta Pri tem je bilo in ostaja stališče Jugoslavije, da je potrebno pomiriti situacijo in pristopiti k njenemu reševanju na tak način, ki bo omogočil trajni mir v tem delu sveta. /.../ Nova razporeditev sil sicer zahteva nov dogovor glede ohranjanja miru, saj je bil prejšnji vzpostavljen leta 1956 v drugačnih razmerah. Kljub podpori ZAR in drugim arabskim državam v ohranitvi njihove neodvisnosti in razvoja ter utrditvi njihove pozicije, pa Jugoslavija nasprotuje komurkoli, ki bi prispeval k nadaljnjemu zaostrovanju situacije, saj je Jugoslavija v razmerah, ki pretijo z vojno, za ohranjanje miru in varnosti vseh držav tega področja in podpira vsako iniciativo in napor, ki bi bil usmerjen k umirjanju situacije in iskanju rešitve v okviru OZN, rešitve, ki bi izhajala iz 47

48 nove situacije in nove razporeditve sil na Bližnjem vzhodu in bi imela za svoj cilj dolgoročno stabilizacijo regije.«(si AS, 1: 4-5) Jugoslavija je, če povzamemo, obtoževala Izrael za eskalacijo konflikta, čeprav je priznavala, da so tudi Arabci k temu prispevali svoj delež. Poročila, da je Izrael zbiral enote na sirski meji in se pripravljal na napad, je Beograd vzel kot resnična, saj je menil, da hoče Tel Aviv odstraniti nezaželen režim. Vendar pa Izrael po jugoslovanskem mnenju ni deloval sam. Za njim naj bi stal Zahod, predvsem ZDA, ki so z zrušenjem sirske vlade želele izboljšati svoje pozicije v tem delu sveta. Ti načrti so bili, z vidika Jugoslavije del globalne zahodne strategije, ki je bila usmerjena v omejevanje razvoja»naprednih sil«po vsem svetu, konflikti v Kongu, Dominikanski republiki, vojaški puč v Grčiji, portugalske kolonialne vojne v Afriki in vojna v Vietnamu pa so bili odraz tega. Zato je potrebno odločno podporo Jugoslavije Egiptu videti ne samo kot podporo neuvrščeni državi, ki je v konfliktu s svojo sosedo, temveč v širšem ideološkem aspektu, ki je videla v Egiptu žrtev neokolonialistične politike Zahoda, s tem pa tudi nevarnost za lastno varnost in samostojnost (Nord, 1974, ). Tem ugotovitvam da piko na i depeša CK ZKJ, poslana predsedniku CK ZKS Albertu Jakopiču, ki povzema stališča, izražena na zasedanju predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ, 31. maja V glavnem se stališča ne razlikujejo od tistih, ki smo jih že slišali, razlika pa je v bistveno ostrejšem stališču do vloge ZDA v krizi in njenega odnosa do»naprednih sil«v svetu. Glede tega pravi, da gre glede na trenutno stanje v mednarodnih odnosih za širšo ofenzivo ameriškega in mednarodnega imperializma. To je povezano s politiko ZDA, ki je naravnana v izogibanje direktne konfrontacije s SZ in toleriranje sovjetske interesne sfere. Zato pa toliko močneje pritiskajo na tista področja, kjer Moskva nima ali noče izvajati večjega vpliva. V tem pogledu so ZDA prišle do zaključka, da je dosedanja politika popuščanja napetosti in afirmacija politike aktivne miroljubne koeksistence prinesla večjo korist socialističnemu svetu in SZ. V tem pogledu so se okrepile sile neuvrščenih držav, ki so omejile prostor za delovanje ameriškega in mednarodnega imperializma. Zaradi tega se je politika ZDA usmerila v ofenzivo proti neangažiranim državam in njihovi politiki, kar pomeni na sebe navezati 48

49 vlade po Afriki, Aziji in Južni Ameriki in tako okrepiti svoje pozicije. Po tem sodeč so ZDA spoznale pomen neangažiranih držav in politike za razvoj sveta prej kot v mnogih socialističnih državah. Zaradi tega je potrebno nadalje krepiti fronto neuvrščenih. Tudi večji pritisk ZDA na Jugoslavijo je iz te perspektive razumljiv, puč v Grčiji in nedavna akcija Italije proti Jugoslaviji pa sta del te strategije. V depeši je ob koncu podano mnenje, da»ameriki danes bolj odgovarja, da potiska Jugoslavijo v socialistični lager in varšavski pakt, saj jo hoče uničiti kot samostojni politični faktor in neuvrščeno državo.«(si AS, 2: 4-5) 5.2 Vojna in posledice V ponedeljek zjutraj 5. junija 1967 so vzletela izraelska letala proti tarčam v Egiptu. Za obrambo izraelskega zračnega prostora so pustili le dvanajst letal, ostala so v dobrih treh urah onesposobila egiptovsko vojno letalstvo in samo v prvem valu uničila tretjino sovražnih letal, ki so bila večinoma še na tleh, ter razdejala vzletne steze egiptovskih vojaških letališč. Čeprav so izraelski napad pričakovali, je jutranji silovit letalski napad popolnoma presenetil egiptovsko vodstvo. Sedaj, ko je Izrael dosegel popolno zračno premoč, je v boj poslal tudi kopenske čete (Bregman, 2003, ; Gilbert, 2008, ). Delo je že 5. junija v posebni izdaji poročalo o izbruhu vojne na Srednjem vzhodu (Delo, , 1). Borba ni bila tako ažurna in je o izbruhu vojne prvič poročala dan kasneje. Oba dnevnika pa sta 6. junija objavila izjavo Tita, ki jo je dal že 5. junija in je z nam sedaj že znano retoriko odločno podprl ZAR in druge arabske države, obsodil izraelski napad in dodal:»izraelsko agresijo je treba zaustaviti. To je dolžnost OZN kakor tudi vseh vlad in miroljubnih sil na svetu. OZN mora v skladu s svojo odgovornostjo za ohranitev miru nemudoma sprejeti ukrepe za takojšnje prenehanje agresije in zagotovitev miru na Bližnjem vzhodu.«nato je pozval vse vlade, da»v ta namen brez odlašanja združijo svoja prizadevanja«(delo, , 1). Tito je bil eden prvih državnikov v svetu, ki je dal takšno izjavo (Nord, 1974, 226). Razlog, zakaj je 49

50 Jugoslavija tako hitro in odločno obsodila agresijo Izraela, je poleg dejstva, da je Izrael dejansko napadel prvi, ta, da je jugoslovanska podpora Egiptu presegala zgolj dejanje solidarnosti prijateljski državi, sposobnost Egipta, da se postavi po robu izraelski agresiji, je bila neposredni interes Jugoslavije. Poraz Egipta in njegovo posledično izgubljanje vpliva v regiji bi lahko pomagalo do prevzema oblasti v vzhodnem Sredozemlju silam, ki bi to regijo spremenile v področje ostre medblokovske konfrontacije in tako ustvarjale za Jugoslavijo neugodne strateške razmere, ki bi lahko ogrozile jugoslovansko varnost (Mates, 1976, ). Strahovi Jugoslavije niso bili neutemeljeni, saj se je Egipt, eden najaktivnejših akterjev v gibanju neuvrščenih po težkem porazu v šestdnevni vojni moral soočiti z velikimi vojaškimi izgubami, zavračanjem Izraela, da se umakne iz zasedenih področij in težko notranjepolitično krizo, kar je prisililo Naserja, da se je tesneje navezal na veliko silo, ki mu je lahko nudila izdatnejšo pomoč. Tako je Egipt, ki je pred šestdnevno vojno krepil sodelovanje z neuvrščenimi državami, to sodelovanje vse bolj opuščal in se tesneje navezal na SZ (Mates, 1982, 69). Razlog za brezpogojno podporo Naserju lahko po Pirjevcu iščemo tudi v tem, da je Tito»svoj ugled v arabskem svetu pretesno povezal z egiptovskim diktatorjem (v zadnjih desetih letih sta se srečala kar štirinajstkrat), da bi se ne zbal njegovega poraza in z žaljivim molkom ne spregledal pisem, s katerimi mu je Ben Gurion skušal razložiti izraelsko stališče«(pirjevec, 1995, 273). V nekem smislu»vojaški«komentar v Delu 5. junija 1967 pojasnjuje oz. celo opravičuje dejanje Izraela, saj pravi, ne da bi se spuščali v raziskavo odgovornosti za začetek spopada, je izraelska vojaška doktrina naslednja: Izrael nima časa čakati, da sovražnik izvede mobilizacijo in zbere svoje sile na njegovih mejah, za Izrael pa tudi ni pomembno, ali gre za resnično grožnjo ali za taktični manever v podporo neki politični akciji. V takem primeru je po izraelski vojaški zamisli treba takoj sprožiti protinapad. Izraelski generalni štab je namreč prepričan, da je armada sposobna opraviti s katero koli arabsko armado posamič, ni pa tako prepričan, če lahko odbije koncentriran napad združenih arabskih vojsk. Obrambna sporazuma ZAR z Jordanijo in Irakom sta razlog, ki Tel Avivu narekuje akcijo, sporazum med Amanom in Kairom pa je gotovo dal odločilni argument za vojaško akcijo (Delo, , 2). 50

51 Kakorkoli že, Jugoslavija je med prvimi odločno obsodila napad, njeno stališče pa je bilo»jasno podano v izjavi tovariša Tita«, kot je povedal Jože Smole junija 1967 na posvetovanju sekretarjev komitejev ZKS in članov Komisije za mednarodna ekonomska in politična vprašanja CK ZKS. Smole je poudaril, da je»izjava in stališče logičen rezultat celotne naše politike in tudi rezultat osnovne ocene, da gre tu predvsem za pritisk na politiko neuvrščenosti (SI AS, 3: 25), kot na glavno prepreko v izvajanju neokolonialističnih in imperialističnih aspiracij, ki se zelo jasno manifestira že dalj časa na Srednjem vzhodu. Glavni udarec je naperjen zoper ZAR in Naserja kot nosilcema politike neuvrščenosti na Srednjem vzhodu. Naperjen je proti državniku, ki igra posebno pomembno mednarodno vlogo v politiki neuvrščenosti. Zavedati se moramo, da napadi na ZAR oz. napadi na politiko neuvrščenosti ZAR, predstavljajo hkrati tudi napade na Jugoslavijo. Globoko se moramo zavedati, da se tisto, kar se dogaja danes na Srednjem vzhodu, na precej direkten način dotika tudi naših interesov, vključno z nacionalnimi interesi. Biti si moramo popolnoma na jasnem, da bi bistvena oslabitev Naserja, bistvena oslabitev politike neuvrščenosti na Srednjem vzhodu imela dalekosežne posledice tudi na naš položaj. Potemtakem ne gre za neko izolirano borbo, ki se vodi na področju Srednjega vzhoda. Gre za širši spopad, v katerem se v bistvu odloča, ali se bo popuščalo imperializmu in neokolonializmu ali pa bodo v odločnem spopadu in odporu imperializmu zmagovale tiste sile, ki se zavzemajo in si prizadevajo za demokratične 38 Smole Jože (Ljubljana, ), novinar, politik. Leta 1949 je končal Višjo partijsko šolo Đuro Đaković v Beogradu. Od 1941 je sodeloval v NOB. Med vojno je bil dopisnik in urednik primorske izdaje Mladine, urednik Mladine in Omladine, dopisnik Tanjuga, Borbe in Radia Beograd v New Yorku, zunanjepolitični in nato glavni urednik Borbe in do 1968 glavni urednik Dela. V letih je bil osebni tajnik in vodja kabineta Josipa Broza-Tita, jugoslovanski veleposlanik na Japonskem in v Sovjetski zvezi, predsednik komisije CK ZKS za mednarodne odnose. Po triletnem predsedovanju skupščini RTV Ljubljana je bil predsednik MK ZKS Ljubljana ter predsednik RK SZDL Slovenije. Tedaj se je kljub trdni jugoslovanski in socialistični opredelitvi izkazal kot liberalen politik in se kot zagovornik postopne demokratizacije v Sloveniji ostro spopadal s političnimi vodstvi v drugih delih SFRJ. Med prvimi slovenskimi politiki je pristajal na dialog z drugače mislečimi in na politične spremembe, vendar vztrajno zavračal posplošeno kritiko jugoslovanskega oz. socialističnega obdobja (Enciklopedija Slovenije 12, 1998). 51

52 mednarodne odnose.«(si AS, 3: 6) Bolj pragmatično mnenje, ki precej odstopa od uradnega in ga od člana izvršnega sveta morda ne bi pričakovali, je na seji Komisije za mednarodna, ekonomska in politična vprašanja CK ZKS 7. junija 1967 izrazil Jože Zemljak 39, zato ga bom povzel bolj ali manj v celoti. V začetku je poudaril, da so»arabci in Izraelci v vojnem stanju od leta 1948 /.../ in to je tista osnova, iz katere je treba gledati na dogodke«ter nadaljeval z mnenjem o blokadi Akabskega zaliva in pristanišča Eliat. Pojasnil je, da so pristanišče Eliat Izraelci zgradili komaj po letu 1956, potem ko so izsilili prehod preko Tiranske ožine. Vodna pot, ki pelje skozi Akabski zaliv, pa je za Izrael izrednega pomena, ker se edino preko nje oskrbuje z nafto iz Perzije, v kolikor je niso, kot prizna Zemljak, včasih kupovali od Jugoslavije in je šla direktno v sredozemsko rafinerijo v Haifi (SI AS, 4: 5). Poleg tega je za Izrael zaprt Sueški prekop, ne le za vse strateške, temveč tudi za vse tovorne ladje, zato predstavlja Akabski zaliv za Izrael nadomestek zanj. Tako ima Izrael preko pristanišča Eliat odprt prehod v Rdeče in preko njega v Indijsko morje ter je s tem poleg Egipta druga država, ki ima na tem področju tako rekoč direktno povezavo iz Sredozemlja v Indijski ocean. Če bi se Izrael odločil uresničiti grožnje, ki jih je večkrat ponovil, da bo zgradil konkurenčni prekop na relaciji Eliat izraelska pristanišča na Sredozemlju, bi s tem vzel Egiptu monopol nad to strateško povezavo, kar bi nedvomno močno oslabilo Naserja. 39 Zemljak Jože (Ljubljana, ), politik in diplomat. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je 1934 diplomiral iz slavistike. Leta 1936 je dobil službo profesorja na trgovski akademiji v Ljubljani. Z Edvardom Kocbekom je ustanovil revijo Dejanje ( ). V začetku okupacije 1941 je kot predstavnik krščanskih socialistov vstopil v OF. Spomladi 1942 je postal član uredništva Slovenskega poročevalca; za Slovenski zbornik 1942 je napisal razpravo o slovenskem mednarodno-političnem konceptu. Decembra 1942 ga je italijanski okupator zajel in aprila 1943 poslal v taborišče Visco. Po kapitulaciji Italije se je vrnil in v Ljubljani postal član Pokrajinskega odbora OF; oktobra 1943 so ga na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju izvolili za člana Plenuma OF oz. SNOO in Avnoja, jeseni 1944 pa tudi v IO OF. Decembra 1944 so ga poslali v Beograd; v diplomatski službi je ostal 20 let; bil je član jugoslovanske vojne misije na pariški mirovni konferenci, nato ataše jugoslovanske ambasade v Varšavi, vodja gospodarske delegacije v Trstu, vodja kabineta državnega sekretarja za zunanje zadeve, veleposlanik na Dunaju in veleposlanik v Izraelu. Bil je sodnik zveznega ustavnega sodišča ( ), nato svetovalec skupščine SRS, direktor Centra za proučevanje sodelovanja z deželami v razvoju in nato njegov svetovalec (Enciklopedija Slovenije 15, 2001). 52

53 Tega se zavedata obe sprti strani. Zato je Naser moral točno vedeti, da Izrael razume vsako zaporo preliva kot agresijo in bo na takšno dejanje odgovoril s silo. Vojaški cilj Izraela, ki ga je tudi uradno vedno zagovarjal, je v tem primeru jasen: biti mora tako močan kot vse arabske vojske skupaj, ker je to edino jamstvo za njegov obstoj. Iz tega lahko sklepamo, da sta se obe strani pripravljali na oborožen spopad. Po Zemljakovem mnenju gre za»logičen obračun dveh koncepcij: ene, ki brani integriteto in življenje in vse, kar so si Izraelci priborili po letu 1949, na drugi strani pa arabske koncepcije, da je treba Izrael uničiti ali onemogočiti kot faktor politike na Srednjem vzhodu. Naser je točno vedel, da je Izrael neštetokrat ponovil, da ne bo toleriral blokade Tiranskega preliva in ko je prehod zaprl, je moral računati, da bo prišlo do obrambe. Da je Izrael v tem slučaju začel agresijo, je popolnoma jasno, odgovoril je na zaporo preliva, saj je stokrat trdil, da bo v tem primeru stopil v vojno.«(si AS, 4: 6-7) Potem ko so svoje mnenje predstavili še nekateri drugi člani komisije, je Zemljak nadaljeval, da je»stvar potrebno preučiti čim globlje, da bi iz tega našli neke rešitve. Zadeve ne gre preveč zoževati, sicer bomo prišli le na antiizraelsko ali antiarabsko oz. proizraelsko ali proarabsko linijo, kar bi bila zelo zgrešena pozicija. Mislim, da moramo ugotoviti pri splošni politiki, ki jo imenujemo proarabsko in ki jo vodi SZ in tudi mi, gotove pomanjkljivosti, gotovo pomanjkanje analize situacije na Bližnjem vzhodu, take, kakršna je in povezane z mednarodno situacijo v svetu. Če teh elementov ne vzamemo v poštev in če trdimo, da je to samo, kot se poenostavljeno trdi, odraz neke imperialistične in protiimperialistične fronte, potem po mojem mnenju seveda ne moremo priti do nobenega sklepa, ki bi odpiral perspektivo za rešitev problemov na Bližnjem vzhodu. Edino, če ločimo in čim bolj ločimo interese velesil iz tega področja, potem se lahko približujemo gotovim analizam in prognozam, ki odpirajo perspektivo reševanja teh problemov. Mislim, da bi osnovna napaka bila, če bi se ta kolebanja, ki se danes pojavljajo v Franciji, Italiji, Romuniji, okarakterizirala kot neko popuščanje, ne pa tudi kot spoznanje gotovih realnosti, ki jih je treba priznati, če v življenju hočeš iti naprej. Mislim, da mi vsi, če analiziramo propagando, ki gre prek časopisja itd., lahko mirno ugotovimo, da nismo ugotovili, kar sem tukaj ugotovil, namreč, da je arabski nacionalizem istočasno /.../ absolutno zahteval likvidacijo neke države, ki so jo 53

54 sankcionirali Združeni narodi in ki jo priznava osemdeset držav v svetu. To je element, ki ga je treba vzeti v obzir, če hočeš iskati neke rešitve naprej. Če tega elementa ne vzamemo v obzir, potem lahko seveda zelo enostransko prihaja do črno-belih odločitev. Z drugo besedo mislim, da je perspektiva arabskega napredka in arabske osvoboditve v pravilnem vrednotenju zgodovinskih dejstev, ki niso pravična in nikoli niso bila. Tega se moramo zavedati in to nas uči tudi jugoslovanska zgodovina. Treba je iskati konstruktivno rešitev. Samo taka realistična politika odpira arabskemu svetu napredek in emancipacijo, ki jih bo osvobajala od ekstremnih vplivov velesil na tem področju.«(si AS, 4: 12-13) Nadalje ugotavlja, da je bil ekstremni arabski nacionalizem in ne toliko Izrael tisti, ki je omogočil velesilam ohranjanje kriznih razmer. Zahodne sile po Zemljakovem mnenju sicer niso zainteresirane za vojno, niso pa zainteresirane niti za dobre odnose in za mir, zato je»biti največji prijatelj Arabcev v tem, da jim povemo, kakšna je situacija, da jim nekoliko izbijemo iluzije, da se dajo odnosi urejati le s pravičnostjo, temveč, da se urejajo s kompromisi, ter da se na svetu politični problemi urejajo s kompromisi, tudi problemi arabskega sveta in problemi Bližnjega vzhoda. Na vsak način je osnovno, da smo mi za napredek vseh teh držav, za njihovo emancipacijo. /.../ Bistvo niso konkretni problemi, ki jih lahko vedno postavljaš in v življenju nikoli ne morejo biti do kraja rešeni.«(si AS, 4: 14) Glede jugoslovanskega stališča o izraelskem napadu je povedal:»naše stališče je povsem logično, to smo morali izvajati, kako naj bi kaj drugega, z ozirom na našo dosedanjo politiko«ter nadaljeval:»približno isto kot mi so govorili tudi Rusi. In kaj je posledica? Dejansko stanje je pokazalo, da tisto, kar so Rusi obljubili, ni mogoče, ali pa kaj so Arabci Ruse razumeli, da bodo napravili. Od tod izvira razočaranje Arabcev. Arabci bodo razočarani tudi nad našimi dejanji, ki jih ne moremo adekvatno izpeljati. V tem je negativni aspekt, da smo na nek način opogumili Arabce, ko pa je prišlo do konflikta, smo vedeli, da ne moremo naprej. Reševanje Egipta, reševanje Naserja bi bila osnovna naloga. Postavlja se vprašanje, na kakšen način. Ali na način, kakor je Egipt začel, z nekim zaostrovanjem, za katerega je ves svet vedel, do česa bo prišlo, torej s tako zunanjo politiko, ali na liniji reševanja svojih notranjih socialističnih in vseh progresivnih reform, ki jih on uvaja, torej s politiko napredka socializma v samem 54

55 arabskem svetu. /.../ Ne gre za oceno Naserja, njegovih reform itd., ampak za izpostavljanje celotnih pridobitev arabskega sveta neki nevarnosti. Predvidevamo lahko zelo pesimistične posledice. Vojaško-ekonomska slabitev Naserja je neizogibna. Izrael se bo že kompenziral, za primer naj povem, da je štiristo Judov za pomoč Izraelu zbralo štirinajst milijonov dolarjev v teh dneh. Kdo pa bo reševal škodo, ki je nastala v arabskih državah? Kako naj to nadoknadi progresivni svet? Spet bo trajalo šest let, da se bo vse obnovilo, kar so razrušili v nekaj dneh. Postavljam si vprašanje realizacije politike na Bližnjem vzhodu, ali se je splačalo delati to akcijo, ali se je splačal spor zaradi te akcije. Kdor malo pozna mednarodne odnose, si mu je nemogoče zamisliti, da bo Amerika dopustila, da se Izrael zbriše, ali da se mu spremenijo meje. Bodimo toliko realni. Če je to nemogoče, zakaj je treba z glavo skozi zid? /.../ S tem, da je to nemogoče, mora računati arabski svet in vsi njegovi prijatelji mu morajo povedati, da ne morejo pomagati, da bi se to zgodilo. Samo to je tisto, kar je mogoče. Delali smo jim iluzije, nezavedno, o veliko večji pomoči, kakor jo v konkretnih dejanjih lahko nudimo, vključno s SZ.«(SI AS, 4: 24-25) Zemljakovo mnenje lahko razumemo kot odmev vala protestov v vladnih krogih, ki ga je povzročila Titova»vročekrvna politika«, ki se ni niti najmanj ozirala na gospodarske interese države. Ljudje, ki so bili v Jugoslaviji na visokih položajih, npr. predsednik zveznega izvršnega sveta Peter Stambolić in Koča Popović, so menili, da Tito z njimi ravna kot z»otroki«in jih zapleta v brezperspektivno akcijo, v nasprotju z razglašano ekvidistanco med blokoma. O tem jasno priča odločitev zunanjega ministra Marka Nikezića, ki je čez nekaj mesecev v protest proti Titovi samovolji odstopil (Pirjevec, 1995, 274). V razpravi Komisije za mednarodna, ekonomska in politična vprašanja CK ZKS je bilo skoraj preroško mnenje Mirana Mejaka 40, ki je med drugim dejal:»dokler se ne reši 40 Miran Mejak, (Sevnica ), gospodarstvenik. Diplomiral je iz montanistike na Tehniški visoki šoli (TVŠ) v Ljubljani 1951 in doktoriral na Višji ekonomsko-komercialni šoli (VEKŠ) v Mariboru Sprva je bil direktor Proizvodnje nafte Lendava, nato je delal v republiških in zveznih organih (podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije , član Zveznega izvršnega sveta , Izvršnega sveta skupščine SRS , ambasador SFRJ v Nigeriji ter delegat v zboru republik in pokrajin skupščine SFRJ , tudi predsednik tega zbora). Od 1991 vodi 55

56 vprašanje palestinskih beguncev, ne vidim nobene rešitve, dokler je Naser voditelj Egipta, ki ima ogromno možnosti in prestiž v arabskem svetu, v Jordanu pa tudi drugod. Arabski nacionalizem je zelo močan, Naser ne more preko tega in mora energično zastopati ter se boriti za interese Palestincev. Ni izhoda, dokler se to vprašanje ne reši. /.../ Vojno stanje bo trajalo, dokler to ne bo rešeno ali dokler Naser ne bo umrl, živ od tega ne bo popustil. Ves njegov prestiž je vezan na to. Verjetno ima v tem prav, kajti to je genocid.«(si AS, 4: 8) Jugoslovanske možnosti zagovarjanja svojih mednarodnopolitičnih stališč so bile omejene. Edini način, na katerega je lahko Jugoslavija izrazila podporo Arabcem, je bila, poleg izražanja podpore v sredstvih javnega obveščanja, takojšnja privolitev v zahtevo Egipta po umiku»modrih čelad«s Sinajskega polotoka. Jugoslavija v tem času ni bila (nestalna) članica Varnostnega sveta in je lahko, tudi po izbruhu vojne, zgolj opazovala, kako so njeni pozivi po prekinitvi ognja znova in znova naleteli na gluha ušesa. Kakorkoli že, tik pred razglasitvijo premirja se je po načelu socialističnega internacionalizma odprla možnost za boljšo uveljavitev njene zunanje politike. Sklican je bil namreč sestanek vzhodnoevropskih komunističnih voditeljev v Moskvi o stanju na Bližnjem vzhodu in Tito je povabilo sprejel, saj je to pomenilo večjo možnost uveljavitve jugoslovanskih stališč v kritičnem času konflikta. V moskovski resoluciji, ki je bila objavljena 9. junija 1967 v imenu partij in vlad evropskih socialističnih dežel 41, Center za mednarodno sodelovanje in razvoj v Ljubljani. Proučeval je gospodarstva držav v razvoju (Enciklopedija Slovenije 7, 1993). 41 Brez Albanije, ki na sestanku ni sodelovala, in Romunije, ki je zavrnila podpis izjave. Po Stalinovi smrti so se začele krhati vezi med Albanijo in SZ. Sovjetska odvrnitev od stalinizma je pomenila otoplitev odnosov z Jugoslavijo in omilitev političnega nadzora v vzhodnem bloku, kar stalinistu Enverju Hoxhi ni odgovarjalo. Do dokončnega preloma Albanije s SZ je prišlo, ko je Hruščov vedno bolj omejeval sovjetsko pomoč pri gospodarskem razvoju Albanije in Hoxhi celo predlagal, naj prenehajo gojiti žitarice, saj je ima SZ dovolj za vse, namesto tega pa naj gojijo pomaranče in podobne rastline, za katere je albanska klima ugodna. Takšna izjava je bila za nacionalista Hoxho, ki je želel industrializirati Albanijo, žaljiva. Na partijskem sestanku v Moskvi novembra 1960 je Hoxha odprto napadel Hruščova. Po svoji vrnitvi v Albanijo je ni nikoli več zapustil. SZ je pretrgala vse stike z Albanijo, Albanija pa se je izolirala, ohranila je le tesne stike s Kitajsko (Crampton, 2002, ). 56

57 so bile zajete vse jugoslovanske zahteve glede ustavitve bližnjevzhodnega konflikta. Poleg tega so bile ZDA označene kot ena od imperialističnih sil, ki stojijo za Izraelom, kar je presegalo Titovo izjavo ob izbruhu vojne, ki je omenjala zgolj imperialiste in ni s prstom pokazala na določeno državo. S podporo moskovski resoluciji je Jugoslavija storila korak naprej v ideološki stigmatizaciji Zahoda. Poleg tega je bila moskovska deklaracija v smislu jugoslovanskih zunanjepolitičnih načel problematična, saj je bila Jugoslavija edina udeleženka moskovskega sestanka zunaj vzhodnega bloka, zato bi bil lahko ta, do tedaj edinstveni korak v zgodovini Jugoslavije kot neuvrščene države imenovan kot opredelitev za blokovsko politiko, ki jo je Beograd sicer odločno zavračal (Nord, 1974, ). Titovo ponovno zbliževanje s SZ je imelo tudi notranjepolitične vzroke, saj so partijski»konservativci«, h katerim se je Tito sprva nagibal, podpirali tesnejše povezovanje z Vzhodom, v nasprotju z»liberalci«, ki so menili, da je za Jugoslavijo koristnejša povezava z Zahodom. Titov obisk Moskve leta 1962 je kazal takratno notranjepolitično razmerje sil. V delegaciji je bil Aleksander Ranković, ni pa bilo Edvarda Kardelja in Koče Popovića.»Liberalce«je motilo, da je Tito s svojo politiko približevanja SZ, ki jo je vodil v želji po večjem zunanjepolitičnem vplivu, oviral odnose z Evropsko gospodarsko skupnostjo, ki je kupila več kot polovico jugoslovanskega izvoza. Sozvočja med Titom in sovjetskim vodstvom tudi odstranitev Rankovića leta 1966 ni skalila. Tako je Tito, ne da bi se posvetoval z vlado, sprejel vabilo Brežnjeva, da se udeleži konference voditeljev evropskih komunističnih držav, kjer naj bi se dogovorili o skupni podporni akciji, kar je izzvenelo kot priznanje, da se čuti del sovjetskega bloka. Zaradi tega so»liberalci«odločno protestirali in začeli Romunija je leta 1956 odločno podprla sovjetsko intervencijo na Madžarskem. S tem si je zagotovila sovjetsko popuščanje doma in v povezavi z željo Hruščova po izboljšanju odnosov z Zahodom tudi umik Rdeče armade s svojega ozemlja, kar je bil objavljeno na srečanju Varšavskega pakta leta Že ob koncu petdesetih let se je Romunija v ekonomskem pogledu začela obračati tudi proti Zahodu. Poleg tega je romunsko vodstvo začelo intenzivno industrializacijo države, kar SZ ni bilo pogodu, saj je SZ Romuniji znotraj regionalne ekonomske specializacije vzhodnega bloka namenila agrarno vlogo. Gheorghiu-Dej, romunski partijski vodja, se je sovjetskim pritiskom uprl in uspel Romuniji zagotoviti več avtonomije v političnih in gospodarskih odločitvah. Po njegovi smrti 1965 je njegov naslednik Nicolae Ceauşescu Romunijo še bolj distanciral od SZ (Crampton, 2002, ). 57

58 ponovno šušljati, da ima tajne zveze z Rusi, ki v zaščito njegovih lastnih interesov pogojujejo jugoslovansko politiko (Pirjevec, 1995, ). Glede tega je CK ZKJ sekretariatu izvršnega komiteja CK ZKS poslal depešo s stališči, sprejetimi na skupnem zasedanju predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ 11. junija 1967, na katerem je Tito podal poročilo o sestanku v Moskvi in zgolj posredno govori o nestrinjanju dela članov partije in javnosti z njegovimi stališči in dejanji. Depeša se začne z ugotovitvijo, da se je Tito udeležil sestanka po konzultaciji s sekretarjem izvršnega komiteja in nekaterimi člani predsedstva, ki so bili takrat v Beogradu in so soglasno sprejeli oceno, da bi bil odhod Tita v Moskvo s ciljem, da čim bolj pozitivno vpliva na stališče Moskve glede položaja na Bližnjem vzhodu ter pomoči Egiptu in drugim arabskim državam, koristen. Brežnjev je obrazložil tako hiter sklic sestanka vodij socialističnih dežel predvsem zaradi prošnje Naserja po hitri in vsestranski pomoči SZ in drugih socialističnih dežel (SI AS, 5: 1). Tito se je, v duhu njegove izjave, dane dve uri po začetku agresije Izraela na Egipt, zavzemal za čim bolj odločno stališče socialističnih držav do agresije Izraela in vpliva imperialističnih sil v tem sporu, predvsem ZDA in VB, v smislu pritiska mednarodnega imperializma na neodvisno in neuvrščeno politiko ZAR in arabskih držav s ciljem zrušiti Naserja, kot najbolj izstopajočo figuro v arabskem svetu in borca za enotnost arabskega naroda proti imperialističnim in neokolonialističnim silam. Tito je vztrajal, da morajo doseženim stališčem slediti tudi dejanja v smislu materialne in politične podpore ZAR in drugim arabskim državam (SI AS, 5: 1-2). Med sestankom je prispela tudi novica o odstopu Naserja, ki je dodatno prispevala k dramatičnemu vzdušju sestanka. Tito je nemudoma poslal Naserju depešo z željo, da spremeni svojo odločitev, kar je bila želja tudi drugih vodij socialističnih držav. Po sporočilu o umiku Naserjevega odstopa se je razprava nadaljevala. Dosežena je bila izjava, ki popolnoma odseva stališča Jugoslavije in ZKJ, Romuni pa so zavrnili podpis izjave, kar po jugoslovanskem mnenju»izvira iz oportunizma in njihovih ozkih stališč glede tega problema«(si AS, 5: 2-3). Ob izrazu polne podpore arabskim državam je bilo istočasno opozorjeno na škodljivost ekstremnih stališč arabskega sveta do uničenja izraelske države, o»sveti vojni«itd., česar»jugoslavija ne more odobravati in podpirati.«ugotovljeno je bilo, da je»v smeri 58

59 razumnih in trajnih rešitev arabsko-izraelskih odnosov potrebno vplivati na arabske voditelje«(si AS, 5: 7). Na sestanku v Beogradu je bilo ocenjeno, da»ni posvečene dovolj pozornosti informiranju partijskih članov in javnosti«ter da ljudje sicer večinoma podpirajo stališče ZKJ in Jugoslavije, da pa v delu partijskega članstva in širše javnosti obstaja nerazumevanje do»naših«stališč in dejanj, tudi glede odhoda Tita v Moskvo, v zvezi s katerim so se postavila vprašanja,»ali to pomeni jugoslovansko odstopanje od politike neuvrščenosti in tesnejše povezovanje z varšavskim paktom.«na sestanku je bilo ocenjeno, da»takšna stališča pomenijo popolno nerazumevanje jugoslovanske politike aktivne in miroljubne koeksistence, politike krepitve neodvisnosti in enakopravnosti vseh držav, /.../ ki ni pod vprašanjem, temveč je bila bolj kot kadarkoli potrjena«. Na podlagi tega je bilo ocenjeno, da je»potrebno okrepiti informiranje članstva in javnosti, ne samo preko ZK, temveč tudi preko vseh drugih naših organizacij in institucij. Pri tem imajo še posebno mesto sredstva informiranja in javnega obveščanja.«(si AS, 5: 8-9) Nazadnje je bil sprejet tudi sklep, da bo Jugoslavija v primeru izraelske zavrnitve umika svojih sil z okupiranih področij z Izraelom prekinila diplomatske odnose (SI AS, 5: 10). O zgoraj obravnavanih dogodkih je Delo v soboto, 10. junija 1967 na naslovnici objavilo dve novici. Prva z naslovom»sestanek socialističnih držav v Moskvi«, poroča, da so se ob položaju na Srednjem vzhodu, kjer je Izrael odkrito pokazal velike ozemeljske zahteve, v Moskvi sestali voditelji Bolgarije, Madžarske, Nemške demokratične republike, Poljske, Romunije, SZ, Češkoslovaške in Jugoslavije, drugi članek z naslovom»predsednik Naser je odstopil«pa obširno poroča o razlogih, ki jih je Naser navedel za svoj odstop. K prvemu članku je dodan tudi povzetek izjave predstavnikov socialističnih držav, ki pravi:»države udeleženke sestanka zahtevajo, da Izrael takoj ustavi vojaške akcije proti sosednjim arabskim državam in da svoje enote umakne z njihovega ozemlja za črto premirja. Dolžnost OZN je, da obsodi agresorja. Če Varnostni svet OZN tega ne bo storil, bo huda odgovornost padla na tiste države, ki kot članice VS ne bodo izpolnile svojih dolžnosti. Zdaj je bolj kot kdaj potrebna odločna skupna akcija vseh miroljubnih in naprednih sil, vseh, ki jim je pri srcu svoboda in neodvisnost narodov. Če izraelska vlada ne bo končala agresije in umaknila enot za črto premirja, 59

60 bodo socialistične države, ki so podpisale izjavo, storile vse, kar je neogibno, da bi pomagale narodom arabskih držav, da se odločno uprejo agresorju in zavarujejo svoje zakonite pravice, da se zaduši vojno žarišče na Srednjem vzhodu in da se vzpostavi mir na tem področju.«(delo, , 1) Naslednji dan je Delo, ponovno na prvi strani, objavilo novico, da se je Naser podredil vlogi svojega naroda in preklical izjavo o odstopu s položaja predsednika ZAR (Delo, , 1), na drugi strani pa povzema pozive arabskih držav Naserju, naj ostane njihov voditelj (Delo, , 2). Jugoslavija je izraelski vladi 11. junija 1967 poslala diplomatsko noto, da bo, v kolikor Izrael ne umakne svojih enot, revidirala jugoslovansko-izraelske odnose, in ker se Izrael ni umaknil, je Jugoslavija 13. junija z njim prekinila diplomatske stike (Nord, 1974, ). Delo je o tem 14. junija na prvi strani objavilo skromno novico in se v to zadevo ni nadalje spuščalo (Delo, , 1). Prekinitev diplomatskih odnosov z Izraelom je odjeknila izredno negativno v jugoslovanskem javnem mnenju, celo bolj kot priznanje Nemške demokratične republike pred desetimi leti. Titovo ravnanje med šestdnevno vojno pa je dokončno prepričalo Američane, da se je Jugoslavija vrnila v vzhodni blok. Jugoslovansko vodstvo je sumilo Američane, da želijo s svojo politiko v Sredozemlju spodkopati neuvrščenost in Jugoslavijo obkrožiti s sovražnimi silami. Njihove sume je potrdil že državni udar v Grčiji aprila 1967, ki so ga Tito in njegovi sodelavci označili kot neposreden izziv najbolj reakcionarnih zahodnih krogov (Pirjevec, 1995, 274). Da kriza na Bližnjem vzhodu ni imela le negativnih posledic, je ugotovil predsednik predsedstva CK ZKS Albert Jakopič, ki je v povzetku tretje seje predsedstva CK ZKS, ki je bila 13. junija 1967, navedel,»da je konflikt na Bližnjem vzhodu kakorkoli težak z ozirom na poraz arabskih sil, vendarle povzročil novo situacijo v današnjem svetu, zlasti v pogledu afirmacije politike aktivne koeksistence in neangažiranih dežel ter končno povzročil spremembo odnosa do politike neuvrščenih tudi v socialističnem bloku. To pomembno dejstvo bo nedvomno vplivalo na nove možnosti, ki se odpirajo Jugoslaviji in vsemu progresivnemu svetu v boju zoper reakcionarne sile.«(si AS, 6: 1-2) 60

61 5.3 Odziv»javnega mnenja«dnevni tisk je spremljal tudi odziv ljudi na dogodke na Bližnjem vzhodu. Tako je Delo 6. junija 1967 poročalo o protestnih zborovanjih po Sloveniji in Jugoslaviji ter zapisalo, da so»vsi naši ljudje obsodili izraelsko agresijo na Srednjem vzhodu«in da so protestirali v številnih delovnih organizacijah po vsej Sloveniji (Delo, , 2). O študentskih protestih je Delo poročalo dan kasneje v posebnem članku, v katerem pravi, da se je na protestnem zboru ljubljanske mladine v študentskem naselju zbralo več kot sedem tisoč mladih zborovalcev, ki so»odločno povzdignili svoj glas v podporo upravičenemu boju arabskih ljudstev proti izraelski agresiji.«njim so se pridružili tudi študentje iz arabskih in drugih azijskih in afriških držav, ki so»s pesmijo in klici predsednikoma Titu in Naserju zahtevali pravico za svoje narode, /.../ ob tem pa nosili gesla, kot so, hočemo mir, borili se bomo do konca, pridružite se nam v pravičnem boju proti imperializmu. /.../ In kot odmev njihovemu demonstriranju je zadonela iz ust domačinov slovita partizanska pesem, Oj Kozaro...«Na koncu dodaja, da»mladina ve, kje ji je mesto in kaj hoče.«(delo, , 5) Česar niso zapisali v Delu, se je ohranilo v dokumentu Službe za informacije CK ZKS pod naslovom»reagiranje v Sloveniji ob spopadu na Srednjem vzhodu«, ki prinaša nekoliko drugačno sliko. Po informacijah, ki so jih prejeli z Univerzitetnega komiteja CK ZKS, je»zaradi močno diferenciranih stališč glede spopada na Bližnjem vzhodu in odklonilnega odnosa do jugoslovanske vloge v njem, univerzitetni komite ZK organiziral nekaj sestankov med študenti. Značilnost teh sestankov so zelo dolgotrajne in burne diskusije ter zelo direktno izražanje nezadovoljstva nad odločitvami našega političnega vodstva. Ob tem pa ni mogoče trditi, da študentje niso prebrali vsega tozadevnega materiala, ki ga je priobčil naš tisk. Pogostoma nastopajo tudi z zamejskimi viri informacij avstrijsko-nemškega, francoskega in italijanskega tiska. Glede na razdobje, čas izpitov oz. počitnic je bil obisk na sestankih zelo dober in so v diskusiji sodelovali domala vsi udeleženci.«(si AS, 7: 18-19) Po vrsti so bila prevladujoča stališča na sestankih sledeča: 61

62 »Oboji so si spopad želeli, se nanj pripravljali in eden drugemu dali več kot zadosti povodov za začetek. V vsaki vojni jih nekdo pač skupi. V tem primeru so bili to Arabci. Zakaj so tu potrebni komentarji, izjave in podpore, ne vem. Kaj ni to čisto vojaško vprašanje?nedopustna je poteza predsednika Tita, da se je opredelil pred svetom v trenutku, ko je bila situacija še popolnoma nejasna in ko niti sovjetska tajna policija ni vedela, kdo je agresor in kdo bo zmagal, kaj pa šele naša.če se je sedaj mudilo z izjavo zaradi prijateljskega odnosa Naser-Tito, zakaj smo pa potem molčali, ko je šlo za Indonezijo, Alžir, Gano, Hruščova in Kurde v Iraku.Zakaj drezamo v stvari, ko vemo, da nam lahko to na gospodarskem področju strahovito škodi. Na eni strani gradimo reformo na povezavi s konvertibilnim področjem, na drugi strani pa se politično zaganjamo vanj.zakaj nismo nevtralni. Vsi Jugoslovani si to želijo.če bo prišlo do kakršnekoli zaostritve na mejah z Italijo in Grčijo, je to zasluga Titovega nepremišljenega dejanja.smo torej pristali v vzhodnem bloku!poznam strategijo NATO pakta v primeru svetovnega spopada in mi ni razumljivo, kako se lahko Slovenci opredelimo za varšavski pakt, ker bo na ta način tekla fronta ravno na slovenskih tleh. Če bi šli v atlantski pakt, bi se fronta odvijala v Vojvodini.Naše ljudi je uspelo vzgojiti v indiferentneže, ki na resno situacijo reagirajo kvečjemu panično. Dobro vem, da bi pri nas vsaka mobilizacija propadla.kakšna je ta arabska enotnost, če je posameznim arabskim državam skupno le sovraštvo do Izraela.Ali je odnos do Italije in Grčije sploh zaostren, ali ni to taktična poteza, da bi si sami ustvarili sovražnika.«(si AS, 7: 20-21) 62

63 Stališče študentk, stanovalk iz študentskega naselja, je razvidno iz sledečih povzetkov izjav:»beremo povode tujih avtorjev, ne da bi kdo od naših novinarjev ali politikov polemiziral z njimi.slovenci moramo biti za Izraelce, saj nas druži majhnost in podobna zgodovinska osnova.kdo si upa s stališča politike neangažiranih odobravati nasilstva arabskih držav nad Izraelom.Mi, študentje z Juga, smo za Arabce brezpogojno. Lahko, da ste Slovenci za Izraelce zato, ker se čutite ogrožene v Jugoslaviji.Vsi se pa le sprašujemo, zakaj nismo nevtralni, kot si to želi vsak pameten človek.če bi šli anketirat ljudi, bi videli, da je naše vodstvo v tem primeru odločalo mimo njih.izraelci imajo vso pravico, da si vojaško priborijo Akabski zaliv.predlagam, da se vsakršne demonstracije prepovedo. Demonstrirajo primitivci. Predstavljajte si, da so ameriški novinarji zadnjič fotografirali transparente»dol z ameriškim imperializmom«in podobno. Kaj to lahko za nas pomeni?! Kaj za naše gospodarstvo!po nepotrebnem smo silili v ospredje, saj Titova izjava v svetovni politiki tako ali tako nič ne pomeni.da so Američani na strani Izraelcev je normalno, ne pa njihov imperializem, saj v Ameriki živi šest milijonov Judov.Kaj vi tu v Sloveniji vedno postavljate neke dileme, poglejte naše kolektive na jugu, ki so enodušno podprli Tita, vi ste proti državi.«(si AS, 7: 21-22) 63

64 V nadaljevanju so zapisana tudi vprašanja, ki so bila postavljena na javni tribuni»čas in svet«v študentskem naselju in na katera so odgovarjali dr. Vlado Benko, Jože Smole in Dušan Dolinar:»Kaj mislite, če je pojav toliko provokativnih vprašanj in sploh prokapitalistična nagnjenja med študenti posledica slabe socialistične vzgoje in s tem velike napake našega sistema?ali imajo pravico vsiljevati arabski študentje svoje ideje drugim, s tepežem /.../ (primer v študentskem naselju)?ali so incidenti, pretepi in tožbe, v zvezi z demonstracijami, ki so bili v študentskem naselju, pozitivno ali negativno vplivali na razvoj prijateljstva med arabskimi narodi in narodi Jugoslavije?Zanima me, kako to, da smo v Ljubljani dopustili pri demonstracijah transparente:»palestina je naša, smrt Izarelu«in podobno, čeprav naša država priznava Izrael, hujskanje proti tujim državam pa ni dovoljeno.govorili ste o genocidu s strani Izraela, kaj pa izjave odgovornih arabskih državnikov, ki so zelo blizu izjavam nacističnih voditeljev do Židov.Ali je bilo daljnovidno od predsednika Naserja iti v problematično konfrontacijo z Izraelom z ozirom, da je dežela ekonomsko»na psu«, ima štiri milijarde dolgov, je problematična kvaliteta sovjetskega orožja, ki ga ima in situacije po eventualnem porazu. /.../ Zanima me tudi, ali je bil odstop predsednika Naserja gledališko zrežiran.kako more neki predsednik republike brez posvetovanja s skupščino oz. vlado dajati kategorične izjave dve uri po agresiji.kaj mislite, kaj bi arabske dežele naredile z Izraelom, ko bi zdaj v tem sporu bile vojaško močnejše in ko jih ne bi Američani ščitili?kaj je to arabska enotnost?«(si AS, 7: 22-23) 64

65 Navedena vprašanja so zgolj izbor, skupaj jih je osemintrideset in vsa so zastavljena v istem stilu. Kritični glasovi pa niso bili le med študenti. V nadaljevanju predstavljam še nekaj stališč, ki so jih posredovali občinski komiteji. Na Jesenicah so poročali, da se ljudje večinoma strinjajo z uradnimi stališči. Vznemirila jih je edino neznana oseba, ki je»z belo oljnato barvo, s precej velikimi črkami in z lepo tiskano pisavo napisala preko ceste»amerikanci, rešite nas!«, zadevo raziskujejo organi za notranje zadeve.«(si AS, 7: 1) Iz Lenarta so sporočili, da je pri njih»čutiti precejšen vpliv propagande avstrijskega radia,«ki ga tam ljudje spremljajo, ljudje pa zaradi tega, ker so si informacije v prvih dneh poročanja nasprotovale, dvomijo v jugoslovanska sredstva obveščanja. Poleg tega so se ljudje pogosto spraševali,»zakaj se Jugoslavija v taki meri angažira in vmešava v dogodke na Srednjem vzhodu. /.../ O potovanju tovariša Tita v Moskvo govorijo, da je sedaj jasno, da je tudi Jugoslavija vstopila v Varšavski pakt.«(si AS, 7: 2) V Lendavi so bili zadovoljni z izjavami občanov, saj»komentarjev, ki bi nasprotovali naši politiki, ni bilo zaslediti in izjava tovariša Tita je dobila vso podporo«(si AS, 7: 4). Iz Kranja so poročali o večinoma pozitivnih razpravah v širši javnosti, ki so se vrtela večinoma okoli naslednjih vprašanj:»stališče socialističnih držav in posebej Romunije, razlog za tako pozno reagiranje Sovjetske zveze.pomen deklaracije socialističnih držav in obveznosti, ki iz nje izvirajo zanje in posebej za Jugoslavijo. Ljudi so zlasti zanimala vprašanja, v čem se bo izvajala podpora Jugoslavije arabskemu svetu in kako se bo izvajal pritisk na Izrael, da se umakne na izhodiščne položaje ter tudi, kako rešiti problem palestinskih beguncev.kako je mogoče /.../ razumeti in pojasnjevati hiter vojaški zlom ZAR.Kakšni so bili razlogi in motivi Naserjevega odstopa in ali je šlo le za posledico vojaškega neuspeha ali pa so k temu prispevali tudi drugi notranji razlogi.«65

66 »Kakšna je bila vloga tovariša Tita in ZKJ pri formuliranju Moskovske deklaracije in ali je mogoče pojmovati podpis te deklaracije s strani Jugoslavije kot naše približevanje varšavskemu paktu. V zvezi s tem pa /.../, ali je Jugoslavija že odstopila ali še bo vojne baze sovjetskim oboroženim silam itd.«(si AS, 7: 7-8) Naslednja je bila Ljubljana, poročanje je bilo namreč razdeljeno po občinah. Prva je bila na vrsti občina Bežigrad, kjer so opazili, da so v ospredju komentarji o italijanski meji, ki so skoraj zasenčili vojno na Bližnjem vzhodu. Slišati je govorice o premikih in koncentraciji italijanske vojske ob naši meji, splošni uradni molk o tem pa po njihovem dokazuje, da se tam res nekaj dogaja. Slišati je tudi mnenja, da bi morala Sovjetska zveza hitreje in odločneje pomagati Arabcem. Ljudje pa močno obsojajo nehumane postopke izraelske armade do arabskih beguncev in njihovih vojnih ujetnikov (SI AS, 7: 9). V občini Center pa je vladalo začudenje o vojaškem porazu Arabcev, čeprav so ti imeli moderno sovjetsko orožje. Poleg tega so se»ljudje sprva čustveno bolj nagibali na stran Izraela, /.../ po izjavi maršala Tita, podpisu deklaracije v Moskvi in komentarjih v naših časopisih in radiu, pa se je to mnenje začelo nagibati na arabsko stran, čeprav menimo, da marsikje izražena mnenja ne odražajo intimnega prepričanja posameznikov, ki so dali takšna mnenja.«poleg tega pa opozarjajo, da je bilo v javnosti izraženih več vprašanj kot na primer:»kakšne posledice bo imel za jugoslovansko politiko podpis deklaracije v Moskvi in ali to ne pomeni vračanje Jugoslavije v Vzhodni blok.kakšna je moč ZN in njena učinkovitost in kaj imajo na razpolago sile neangažiranega sveta v realizaciji stališč, sprejetih v ZN.Ali ne bo imela naša odločna podpora arabskim deželam za posledico ekonomske sankcije, predvsem tistih finančnih krogov v svetu, ki so judovskega porekla.«66

67 »Kakšne ekonomske posledice bo imela za Jugoslavijo obsodba Izraela in imperialističnih sil, vključno z ZDA ob dejstvu, da smo vrsto kreditov dobili ravno s področja Zapada za realizacijo naše gospodarske reforme itd.«nadalje poročilo ugotavlja, da»je odnos občanov do zbiranja pomoči /.../ nezadosten.«ljudje so bili pripravljeni dati pomoč za palestinske begunce, ne pa tudi za ZAR, saj se pojavljajo mnenja, da je bil prizadet predvsem vojaški potencial ZAR, ne pa toliko tudi industrijski oz. da bi bilo dobro najprej urediti razmere doma in potem dajati pomoč drugim«(si AS, 7: 10-13). V občini Moste-Polje je bila izražena zaskrbljenost nad pogostimi razpravami o prekinitvi diplomatskih odnosov z Izraelom, saj glede tega ljudje čutijo»zaskrbljenost in govorijo, da to že vpliva na ekonomske odnose z zahodom in da bo v prihodnje ta pritisk še večji«. Pogosto pa je tudi slišati oceno, da so Arabci nesposobni, zato so bili poraženi, za svoj slab standard so si sami krivi, ker so nedelavni in končno, da se»jugoslavija povezuje vedno s samimi siromaki«. Takšna stališča pa bodo, po prepričanju sekretarja občinskega komiteja ZKS, slabo vplivala na zbiranje pomoči za arabske države (SI AS, 7: 14-15). Komite Zveze komunistov na RTV pa je opazil»določeno polarizacijo /.../ ob zbiranju sredstev za arabske države. /.../ Nekateri trdijo, da so določene vlade arabskih držav navadne zapadne agenture in postavljajo vprašanja, kje je denar arabskih kapitalistov, predvsem iz Saudske Arabije, Jordana, Iraka in zakaj ne pišemo o teh kapitalistih, kje imajo naložen denar in koliko bodo prispevali za pomoč Egiptu in za begunce?«(si AS, 7: 17-18) V Velenju je bila slika nekoliko drugačna, tamkajšnji sekretar občinskega komiteja ZKS pa je povzel nekaj naslednjih osnovnih misli:»ljudje so bili ogorčeni zaradi izraelske agresije nad arabske dežele.strinjajo se in podpirajo izjavo predsednika Tita in jugoslovanske vlade, ki je bila podana takoj po agresiji.«67

68 »Menijo, da Sovjetska zveza v prvi fazi ni zavzela dovolj odločno stališče, kar je napadalce do določene mere opogumilo. Smatrali so, da se Sovjetska zveza nima namena aktivneje angažirati.ljudje so zavzeto spremljali razvoj dogodkov na bojiščih. Prve informacije so bile ugodne. Kasneje so bili presenečeni nad spremenjenim potekom dogodkov.najbolj je ljudi presenetila vest o odstopu Naserja, ki uživa velike simpatije.sestanek v Moskvi ocenjujejo pozitivno kot pripravljenost socialističnih držav, da se aktivneje in odločneje vključijo v najnovejši potek dogodkov.posebej je bilo poudarjeno, da socialistične dežele dajejo le preveč moralno pomoč, da pa se odločno premalo usmerjajo na dajanje materialne pomoči.«zda obe pomoči usklajujejo in seveda na ta način dosegajo ustrezne uspehe.»v zvezi s sestankom v Moskvi so bili na terenu tudi negativni komentarji, ali se Jugoslavija odreka politiki neuvrščenosti.«(si AS, 7: 29-30) Zaskrbljenost nad stališči»na terenu«je izrazil tudi član Izvršnega komiteja CK ZKS Mitja Ribičič na osmi seji CK ZKS 20. junija Ribičič je uvodoma ugotovil, da je»splošna zaostritev mednarodne politične situacije z vojaškim napadom na suverenost arabskih držav bolj kot katerikoli drugi dogodek v preteklosti vznemiril jugoslovansko javnost«(si AS, 8: 8) ter nadaljeval, da je bila»pomembna okoliščina hitrost jugoslovanskega odziva na izraelsko agresijo. Naša dežela, Tito in vlada so reagirali med prvimi v svetu. Naš glas se je slišal dve uri po tem, ko je Izrael z bliskovito vojaško akcijo odprl sinajski pekel. Jugoslovansko stališče je bilo čisto, jasno in nedvoumno. V tem je tudi njegov izreden pomen, ker je prvi združil in usmeril aktivnost vseh progresivnih, miroljubnih in socialističnih sil pri nas in v svetu. V našem stališču ni bilo nobene preračunanosti na tak ali drugačen potek dogodkov, v njem ni bilo nobenih predsodkov in zbeganosti. /.../ Samo tako trdno in brezkompromisno stališče je lahko postalo izhodišče za široko aktivizacijo vseh naprednih, miroljubnih sil, da bi ustavili vojno. To stališče je dobilo podporo doma in v svetu. Njegov vpliv je bilo čutiti v 68

69 politični in diplomatski aktivnosti nevezanih dežel, v izredno pomembni široki diplomatski in tenkočutni politični dejavnosti neodvisne Indije, uveljavili smo ga brez težav na sestanku in v izjavi šestih socialističnih držav v Moskvi in bilo je tudi izrednega pomena za Zapadno Evropo, čeprav ga v prvi fazi vojne na Bližnjem vzhodu ni sprejela povsem z razumevanjem. Seveda je bila zavzetost Jugoslavije najbolj pomembna za arabske države same, za pozicijo Naserja, za politično trdnost in stabilnost režimov v napadenih arabskih državah. Pomen angažiranosti poudarjam zato, ker imamo na terenu pomisleke, da smo se prehitro in preveč zavzeli in zapletli v arabsko-izraelski konflikt ter da s tem odstopamo od načel nezavezanosti in koeksistence. To kaže na nerazumevanje politike aktivne koeksistence. Nevzdržna je miselnost, da se nevezana dežela ne sme angažirati oz. ne bi smela sprejeti identičnih stališč z vezanimi deželami, češ da bi jo to vezalo na blokovske pozicije. Prav tako je nepravilno tudi drugo pojmovanje vloge nevezanosti kot nekega»tretjega bloka«, ki bi se lahko povezoval in pogovarjal samo med seboj. /.../ Temeljna smer jugoslovanske zunanje politike aktivne koeksistence je v tem, da v vsaki konkretni situaciji in v vsaki konkretni akciji čim širše združuje napredne, socialistične, miroljubne sile v svetu. /.../ Naslednji pomislek, ki ga srečujemo na terenu, je v tem, da bomo z našimi ukrepi, z angažiranostjo, z energično materialno in moralno pomočjo arabskemu svetu priklicali»hudiča«tudi k nam. Zelo odločno se moramo upreti taki miselnosti, ki jo zapadna propaganda zelo skrbno neguje z raznimi teorijami o»evropskem miru«, o»parcialni koeksistenci«ipd.«(si AS, 8: 12-13) Jože Smole je dodal,»da bi bilo zelo napačno, če bi ignorirali dejstvo, da je ob izraelski agresiji na ZAR prišlo tudi pri enemu delu naše javnosti do cele vrste odprtih vprašanj. /.../ Ugotoviti moramo, da kljub pravilnim ocenam, ki so bile podane na skupni seji predsedstva in IK CK ZKJ, kljub točnim ocenam, da gre za zelo širok napad imperialističnih sil zoper politiko neuvrščenosti, zoper neodvisni svet, nismo vedno znali pravočasno v širši javnosti tolmačiti ozadja dogodkov na Srednjem vzhodu. /.../ Zdi se mi, da je danes pri enem delu naše javnosti nastal občutek, da je glavnina krize minila in da so minile tudi glavne težave. Takšen občutek je zelo nerealen. Kot je bilo v zadnjem času nekajkrat poudarjeno, šele sedaj nastopa izredno mučna, težka, dolgotrajna faza boja za zaščito ozemeljske nedotakljivosti ZAR in drugih arabskih držav in šele sedaj 69

70 nastopa izredno težko obdobje boja za obrambo neodvisnih držav proti imperialističnemu pritisku. /.../ Poleg tega smatram, da bi morali v prikazovanju današnjega položaja zelo jasno povedati, da bomo imeli pri izvajanju naše dosledne podpore žrtvam agresije tudi določene ekonomske težave, ki izhajajo iz našega brezkompromisnega spopada z imperialističnimi silami. Nisem mnenja, da bi morali situacijo dramatizirati, sem pa prepričan, da mora celotna naša javnost spoznati, da bodo naša prizadevanja skupaj z neuvrščenimi državami, socialističnimi državami zahtevala tudi zelo velike žrtve in zelo veliko aktivnost naših občanov.«(si AS, 8: 18-19) 5.4 Anketa o mnenjih občanov o izraelsko-arabski vojni Na pragu šestdesetih let se je Jugoslavija soočala z resnimi gospodarskimi in političnimi težavami. Glede reform, ki naj bi odpravile krizo, sta se v Jugoslaviji oblikovala dva tabora. Na eni strani so bili zagovorniki centralizma, ti so prihajali večinoma iz Srbije, gospodarsko manj razvitih republik in zvezne administracije ter na drugi zagovorniki samoupravljanja in decentralizacije večinoma iz Slovenije in Hrvaške. Spor med tema dvema taboroma sta poosebljala Titova najbližja sodelavca: Aleksandar Ranković in Edvard Kardelj (Režek, 2005, 993). Zagovornikom decentralizacije s Kardeljem na čelu je sprva slabo kazalo, vendar je Ranković šel predaleč in je bil sredi leta 1966 odstranjen iz jugoslovanskega političnega vodstva. Seja CK ZKJ 1. julija 1966 (t.i. brionski plenum), ki je bila po Rankovićevem padcu sklicana na Brionih, je v jugoslovanski partijski in državni politiki prinesla velik prelom (Čepič, 2005, ). Rankovićev padec je (vsaj navidez) prevetril jugoslovansko družbo in vzbudil upanje v»pravi demokratični preobrat«. Tisku je bilo dano več svobode, osnovne človekove pravice so bile večinoma spoštovane, izboljšal se je tudi odnos med oblastjo in verskimi skupnostmi. V tem bolj sproščenem vzdušju so»liberalci«zastavili svoje delo, prepričani, da lahko sistem izboljšajo od zgoraj s krepitvijo idejnega in etničnega pluralizma, ne da bi s tem ogrozili vodilno vlogo partije (Pirjevec, 1995, 281). 70

71 Iz tega vzdušja so gotovo izvirale besede predsednika Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije Janka Smoleta na seji republiškega zbora, ki jih je povzelo Delo 21. oktobra 1966:»Upoštevajoč dosežke sodobne znanosti v svetu bi bilo potrebno tudi v Sloveniji pričeti z uvajanjem znanstvenih metod v proučevanje javnega mnenja, reagiranja občanov in posameznih družbenih okolij na dogajanja. Komisija je predlagala izvršnemu svetu, da se sprejme program dela posebne skupine za raziskavo javnega mnenja, ki naj za potrebe družbenopolitičnih organizacij, predstavniških in politično izvršilnih organov analizira reagiranje javnosti na razne ukrepe. Le s strokovno-znanstvenimi metodami zbrani podatki, brez primesi subjektivizma, lahko predstavljajo pomemben pripomoček v procesu razvoja socialističnih samoupravnih odnosov v naši družbi. Razvit socialistični demokratični organizem predstavlja sam po sebi objektivno potrebo po razvijanju takšne znanstvene dejavnosti. Ker tega že v preteklosti nismo razvijali, so toliko bolj obstajale možnosti, da se kot nadomestek znanstvenega raziskovanja javnega mnenja uveljavljajo razne primitivistične metode.«(cjmmk 1, ). Center za raziskovanje javnega mnenja (CJM) je bil s sklepom izvršnega sveta ustanovljen 26. oktobra 1966 pri takratni Visoki šoli za sociologijo, politične vede in novinarstvo, predhodnici današnje Fakultete za družbene vede (CJMMK 2, ). CJM je junija 1967 izvedel raziskavo (ki je bila ena prvih tovrstnih raziskav pri nas) o mnenju občanov o izraelsko-arabski vojni, ki jo je naročil CK ZKS (Toš, N.). Tukaj se bomo posvetili zgolj določenim vprašanjem, celotna anketa pa se nahaja v prilogi. 71

72 Grafikon 1: Vprašanje 5:»Med Izraelom in arabskimi deželami je v zadnjih dveh desetletjih prišlo do vrste spopadov. Katera izmed dežel je bila po vaši sodbi zato največkrat kriva in obsojena od mednarodne javnosti kot napadalka?«ne vem, premalo poznam; 18,6% Saudova Arabija; 0,5% Sirija; 0,5% Izrael; 30,9% Predvsem so krivi drugi; 26,0% Vsaka po malem; 20,5% Jordanija; 0,2% ZAR (Egipt); 2,8% Vir: SI AS, 9: 3. Kot je razvidno iz Grafikona 1, se je ob prvem vprašanju, pri katerem se bomo ustavili in se nahaja pod zaporedno številko pet, za»izrael«, odločila slaba tretjina anketirancev, za odgovor,»predvsem so krivi drugi«pa dobra četrtina. Zadnji odgovor odraža uradno stališče o Izraelu kot orodju imperialistov. Dobra petina vprašanih pa se je odločila za odgovor»vsaka po malem«, ki verjetno odslikava mnenje dela kritične javnosti, s katero smo se srečali zgoraj. 72

73 Grafikon 2: Vprašanje 6:»Kdo je predvsem odgovoren, da v preteklosti ni prišlo do sporazumne rešitve spornih vprašanj med Izraelom in arabskimi deželami?«kriva je predvsem Organizacija združenih narodov, ker se ni dovolj zavzela za rešitev spornih vprašanj ; 9,3% Ne vem, premalo poznam; 17,3% Izraelci niso hoteli priznati upravičenih zahtev arabskih dežel; 5,2% Arabske dežele niso hotele upoštevati upravičenih zahtev Izraela; 4,3% Noben ni bil dovolj pripravljen za sporazumno reševanje vprašanj; 15,7% Krivi so zlasti imperialisti, ker so podpihovali in izkoriščali trenja zato, da bi si lažje zagotovili svoje koristi v tem delu sveta; 39,8% Enkrat je bil kriv eden, drugič pa drugi; 8,4% Vir: SI AS, 9: 4. V odgovoru»krivi so zlasti imperialisti, ker so podpihovali in izkoriščali trenja zato, da bi si lažje zagotovili svoje koristi v tem delu sveta«, ki ga je izbralo 39,8 odstotka vprašanih, se še očitneje izraža uradno mnenje, verjetno zato, ker je vprašanje bolj neposredno zastavljeno kot prejšnje. 15,7 odstotka vprašanih se je odločilo za odgovor, da»noben ni bil dovolj pripravljen za sporazumno reševanje vprašanj«. 73

74 Grafikon 3: Vprašanje 7 :»Kdo je po vaši sodbi v sedanji vojni pravi napadalec?«ne vem, premalo poznam; 9,3% Sirija; 0,3% Jordanija; 0,4% Še ni jasno; 10,8% Krivi so drugi; 16,5% Izrael; 45,1% Vsak je po malo kriv; 13,4% ZAR (Egipt); 4,2% Vir: SI AS, 9: 4. Na sedmo vprašanje, predstavljeno v Grafikonu 3, je odločnih 45,1 odstotka vprašanih izmed osmih možnih odgovorov izbralo»izrael«, kar glede na to, da je Izrael prvi začel z odprto vojaško akcijo, ni presenetljivo. Odgovor»Še ni jasno«, ki ga je izbralo 10,8 odstotka vprašanih, in odgovor»vsak je po malo kriv«, ki je dobil 13,4 odstotka glasov, predstavljata skupaj 24,2 odstotka vprašanih, ki jih lahko uvrstimo k tistemu delu javnosti, ki ni bila za brezpogojno obsodbo Izraela. 74

75 Grafikon 4: Vprašanje 8:»Kateri dogodek je največ doprinesel k neposredni zaostritvi odnosov med Izraelom in arabskimi deželami?«kak drug dogodek; 3,4% Ne vem, premalo poznam; 23,4% Prepoved svobodne plovbe ladij v Akabskem zalivu; 43,9% Naserjeva zahteva, da se umaknejo sile OZN iz Sinajskega polotoka; 8,3% Izraelska grožnja in priprave za napad na Sirijo; 21,0% Vir: SI AS, 9: 4. Odgovori na to vprašanje prinesejo zanimiv preobrat, saj se slaba polovica občanov opredeli za odgovor»prepoved svobodne plovbe ladij v Akabskem zalivu«in 8,3 odstotka vprašanih za odgovor»naserjeva zahteva, da se umaknejo sile OZN iz Sinajskega polotoka«. Zgolj dobra petina pa je izbrala odgovor, ki so ga izpostavljali jugoslovanski mediji in sicer»izraelska grožnja in priprave za napad na Sirijo«. Tako je skupaj dobra polovica vprašanih krivdo za zaostritev krize na Bližnjem vzhodu pripisovala Naserju. 75

76 Grafikon 5: Vprašanje 9:»Kakšne cilje zasleduje Izrael v odnosu do arabskih dežel?«ne vem, premalo poznam; 22,3% Druge cilje; 2,2% Poleg vojaškega udarca hoče doseči tudi politični polom Naserja in drugih naprednih sil; 23,1% Zagotoviti si želi ozemeljsko nedotakljivost in pravico do življenja v okviru sedanjih meja; 15,9% Hoče tako močno oslabiti vojaško moč arabskega sveta, da bi on določal pogoje miru v tem delu sveta; 14,7% Želi si razširiti ozemlje, da bi si izboljšal obrambne položaje; 21,8% Vir: SI AS, 9: 5-6. Uradno stališče, ki se odraža v vprašanju»poleg vojaškega udarca hoče doseči tudi politični polom Naserja in drugih naprednih sil«je izbralo le 23,1 odstotkov vprašanih. Na drugi strani je v takšni ali drugačni obliki velika večina anketirancev verjela v obrambne cilje, ki jih zasleduje Izrael v odnosu do svojih arabskih sosedov. 76

77 Grafikon 6: Vprašanje 10:»Kakšne cilje je po vaši sodbi zasledovala v sedanji krizi in pred izbruhom vojne Združena arabska republika?«imela je druge cilje; 1,3% Hotela je zavzeti vse ozemlje, na katerem so po 2. svetovni vojnni ustanovili državo in jo uničiti; 5,9% Ne vem, premalo poznam; 27,1% Vojaško je želela oslabiti Izrael, da ne bi več predstavljal grožnje in orodje pritiska na arabske dežele; 8,8% Vsem Arabcem je želela zagotoviti le varnost in mir, da bi se lahko posvetili svojim problemom; 45,6% S silo je želela urediti nerešena vprašanja z Izraelom (ozemeljska vprašanja, begunci); 11,3% Vir: SI AS, 9: 5-6. Kot je razvidno iz grafičnega prikaza, je slaba polovica vprašanih pritrdila odgovoru»vsem Arabcem je želela zagotoviti le varnost in mir, da bi se lahko posvetili svojem problemom.«77

78 Grafikon 7: Vprašanje 15:»Kakšna je bila po vaši sodbi vloga ZDA ob začetku krize?«premalo poznam, ne vem; 21,1% Podpora Izraelu je bila vključena v zasnovan in načrtni pritisk na napredne sile v arabskem svetu in na politiko neuvrščenih držav; 17,8% Podpirale so Izrael, da bi tako povečale pritisk na arabske dežele (nafta, Suez); 20,0% Prizadevale so si ostati neutralne v sporu; 5,4% Bile so le navidezno nevtralne, v resnici pa so dajale vso potrebno pomoč Izraelu, da bi dosegel svoje cilje; 35,7% Vir: SI AS, 9: 5-6. Vprašani so bili nedvomno prepričani, da so Američani pomagali Izraelu, saj je odgovora»bile so navidezno nevtralne, v resnici pa so dajale vso potrebno pomoč Izraelu, da bi dosegel svoje cilje«in»podpirale so Izrael, da bi tako povečala svoj pritisk na arabske dežele (nafta, Suez itd.)«obkrožila več kot polovica vprašanih. Od teh je petina, ki je obkrožila drugo vprašanje, menila, da so to ZDA počele, ker so si želele zagotoviti večji vpliv v regiji. Ponovno le slaba petina vprašanih pa se je odločila za uradno jugoslovansko stališče, ki se odraža v odgovoru»podpora Izraelu je bila vključena v zasnovan in načrten pritisk na napredne sile v arabskem svetu in na politiko neuvrščenih držav«. Iz odgovorov na zadnja tri vprašanja lahko zaključimo, da velika večina vprašanih ni verjela v teorije zarote, v kateri so igrale glavno vlogo zahodne imperialistične sile, Izrael pa naj bi bil zgolj njihovo orodje, in je menila, da sprte strani zasledujejo bolj pragmatične cilje. 78

79 Nadaljnja vprašanja v anketi, ki se jim bomo posvetili, se ukvarjajo z vlogo Jugoslavije v bližnjevzhodni krizi. Grafikon 8: Vprašanje 17:»Kaj sodite o vlogi naše države v teh dogodkih?«premalo smo se zavzeli za arabsko stran; 4,0% Ne vem; 14,5% Preveč smo se zavzeli za arabsko stran; 29,0% Napravili smo vse, kar je bilo potrebno; 52,5% Vir: SI AS, 9: 7-8. Grafikon 9: Vprašanje 18:»Povejte nam še, ali je pravilno, da smo takoj obsodili Izrael za napadalca ali ne?«ne vem; 20,6% Sploh ni pravilno, da smo za to obsodili Izrael; 7,0% Pravilno je, da smo takoj obsodili Izrael; 47,1% Prehitro smo obsodili Izrael kot napadalca; 25,3% Vir: SI AS, 9:

80 Grafikon 10: Vprašanje 21:»Kako pa ocenjujete ukrep naše vlade o prekinitvi diplomatskih odnosov z Izraelom?«Ne vem, premalo poznam; 29,6% Prav je, da smo to storili; 42,9% Ni prav, da smo prekinili odnose; 27,5% Vir: SI AS, 9: 7-8. Grafikon 11: Vprašanje 24:»Kaj menite, kam naj bi se v prihodnje predvsem usmerila naša zunanja politika, da bi čim bolj ustrezala interesom Jugoslavije?«Izboljšati moramo odnose z ZDA; 3,3% Skrbeti moramo zlasti za izboljšanje odnosov z evropskimi deželami; 5,6% Ne vem, ne morem se odločiti; 9,3% Ne bi se smeli zapletati v tuje spore; morali bi biti bolj izrazito nevtralni; 35,8% Močneje se moramo nasloniti na socialistične države; 2,1% Usmeriti se moramo k neuvrščenim državam, ker imamo z njimi največ skupnih interesov; 6,5% Biti moramo v ospredju boja vseh miroljubnih sil in proti vojni, kjerkoli se pojavi; 37,4% Vir: SI AS, 9:

81 Iz odgovorov v tem sklopu vprašanj je razvidno, da je približno 30 odstotkov anketiranih imelo kritični odnos do ukrepov jugoslovanskega vodstva v bližnjevzhodni krizi, saj je Jugoslavija po njihovem mnenju preveč odločno stopila na arabsko stran in prehitro obsodila Izrael kot napadalca ter naredila napako, ko je z Izraelom prekinila diplomatske stike. Ti kritični glasovi dobijo še nekoliko višjo podporo v zadnjem vprašanju iz tega sklopa, saj skoraj tretjina meni, da bi morala biti zunanjepolitična drža Jugoslavije bolj nevtralna. Naslednji sklop vprašanj želi izvedeti več o zaupanju Slovencev v lastne obrambne sposobnosti. Grafikon 12: Vprašanje 25:»Ali ste v tem času kdaj pomislili, kako bi naša dežela vzdržala podobno vojno preizkušnjo?«na naših mejah ni takšne nevarnosti; 8,8% Zaupam v našo moč, v armado in enotnost ljudi; 19,4% Ne vem, se na to premalo spoznam; 12,0% Ne, ni mi prišlo na misel; 13,5% Zelo me skrbi, kako bi se taka preizkušnja končala; 26,1% Zaskrbelo me je, če smo dovolj pripravljeni, najbrž bi morali marsikaj urediti; 20,2% Vir: SI AS, 9: 9. Iz odgovorov na to vprašanje je razvidno, da je slabo polovico vprašanih skrbela možnost vojaške intervencije v Jugoslaviji, poleg tega pa so bili mnenja, da je 81

82 Jugoslavija na morebitni vojaški spopad slabo pripravljena. Med vrsticami lahko iz tega sklepamo, da slaba polovica vprašanih ni imela zaupanja v jugoslovansko armado. Grafikon 13: Vprašanje 26:»Ali bi bilo potrebno tudi pri nas kaj ukreniti, da bi bolje poskrbeli za lastno varnost?«ne vem; 20,6% Dati bi morali več sredstev za armado; 7,5% Tesneje bi se morali povezati z močno državo, ki bi nas ščitila; 11,7% Lahko bi dajali manj; 4,6% Vse je prav, tako kot je; 11,8% Bolje bi morali izkoristiti to, kar že dajemo; 43,8% Vir: SI AS, 9: 9. Kljub temu se pri naslednjem vprašanju, kot je razvidno iz Grafikona 13, s povečanjem sredstev za armado strinja le slabih deset odstotkov vprašanih, velika večina pa meni, da bi morali sredstva, namenjena vojski, bolj učinkovito izkoristiti. Vlogi medijev je namenjen zadnji sklop vprašanj, ki se mu bomo posvetili. 82

83 Grafikon 14: Vprašanje 31:»Zanima nas, od kod (na kakšen način) ste največ izvedeli o izraelsko-arabskem sporu?«drugje; 1,0% Na sestanku kake organizacije; 1,3% Ne vem kje; 4,5% Iz časopisa; 22,1% V razgovoru z znanci; 4,8% Po TV; 30,3% Po radiu; 36,0% Vir: SI AS, 9: Garfikon 15: Vprašanje 32:»Katere od navedenih časopisov pogosto berete?«ne berem nobenega od teh; 6,9% Ne berem časopisov; 8,2% Delo in Ljubljanski dnevnik; 7,7% Delo; 41,6% Delo in večer; 7,6% Večer; 18,7% Ljubljanski dnevnik; 9,1% Vir: SI AS, 9:

84 Glede vprašanja časopisov, ki jih berejo anketiranci, je prevladujoča večina izbrala dnevnik Delo, ki se s tem, pričakovano, izkaže kot osrednji slovenski dnevnik, kar potrjuje tudi našo izbiro Dela za enega temeljnih virov pričujoče raziskave. Naslednji dnevnik, ki ga bere slaba petina anketiranih, je Večer, ki pa je časopis bolj lokalnega značaja. Grafikon 16: Vprašanje 33:»Ali bi lahko povedali, katere tuje radijske in televizijske postaje so najbolj objektivno poročale o izraelsko-arabskem spopadu?«italijanske; 8,4% avstrijske; 5,9% Glas Amerike; 2,2% London (BBC); 0,6% Pariz; 2,0% Moskva; 3,0% Ne poslušam teh postaj; 60,0% Druge; 0,9% Nobena ni bila objektivna; 17,0% Vir: SI AS, 9: Iz odgovorov na to vprašanje je razvidno, da je 40 odstotkov anketiranih spremljalo tuje radijske in televizijske postaje, zato ne presenečajo odgovori na naslednje vprašanje. 84

85 Grafikon 17: Vprašanje 34:»Ali menite, da mora pri nas človek, če želi biti dobro informiran, poslušati tuje postaje in brati tuje časopise?«ne vem; 16,1% Da; 33,0% Ne; 25,0% Kakor kdaj; 25,9% Vir: SI AS, 9: Odgovori na gornje vprašanje kažejo, da je skoraj 60 odstotkov vprašanih menilo, da je potrebno, če želiš biti dobro informiran, vsaj v določenih primerih spremljati tudi tuje medije. 85

86 6 POSLEDICE Ob koncu šestdnevne vojne je Izrael zasedel Zahodni breg, Gazo, Sinajski polotok in Golansko planoto. V klasičnem primeru»blitzkriega«je visoko motivirana in dobro opremljena izraelska armada izkoristila element presenečenja in»povozila«svoje nasprotnike, Izrael pa se je sedaj raztezal od Sueškega prekopa do Golanskega višavja. Sijajna vojaška zmaga je imela velik vpliv na vse sfere družbe, oslabel je vpliv zmernih elementov in vse močnejša je postajala ideja o Velikem Izraelu. Slika 3: Izrael po šestdnevni vojni Vir: Bregman, 2003, XIV. 86

87 Okupacija Sinaja, Gaze, Golanske planote in Zahodnega brega je vzpostavila varnostno območje okoli izraelskih mest in bistveno zmanjšala možnost učinkovitega, nenadnega arabskega napada. Izraelci so po tej vojni menili, da so bolj varni kot kadarkoli prej v svoji zgodovini. Ta zmaga pa je imela tudi poseben zgodovinski pomen zaradi okupacije versko pomembnih krajev, kot so stari del Jeruzalema z Zidom žalovanja ter Judeja in Samarija, ki so bili del biblične dežele Izrael. Zmaga je imela tudi velik ekonomski učinek, globoka recesija, ki je v začetku leta prizadela gospodarstvo, je namreč izginila skoraj čez noč in zavladala je konjunktura. K temu je pripomogla zahodna (predvsem ameriška) finančno-vojaška pomoč ter veliki infrastrukturni in gradbeni projekti na zasedenih ozemljih, ki so drastično znižali brezposelnost. Pomagala pa je tudi diaspora. Judje iz Severne in Južne Amerike, Zahodne Evrope in Južne Afrike ter od drugod so kupovali izraelske državne obveznice (kot je napovedal Jože Zemljak, op. R. V.). V samo šestih mesecih po vojni so jih kupili v skupni vrednosti šeststo milijonov dolarjev. Pristanišče Eliat je bilo ponovno odprto in se je razvilo v najpomembnejšo transportno pot v in iz Izraela. Poleg tega je Izrael z okupacijo Sinaja dobil tudi tamkajšnje oljne vrelce, ki so mu letno prihranili šestdeset milijonov dolarjev v konvertibilnih valutah. Tudi turizem je cvetel in prinašal vsako leto višje donose. Zmanjšal se je tudi prepad med Aškenazi in Sefardi, saj so se»orientalski«judi izkazali kot predani in pogumni vojaki, kar je pripeljalo do opaznega izboljšanja njihovega položaja v družbi. Na splošno se je kvaliteta življenja v Izraelu izboljšala kot še nikoli poprej (Bregman, 2003, ; Pappe, 2006, 186; Šobajić, 1982, 294). Na Zahodnem bregu in v Gazi je prišlo pod izraelsko okupacijo tudi 1,1 milijona Palestincev, vprašanje, kaj narediti z okupiranimi ozemlji, pa je kmalu razdelilo izraelsko družbo. Na eni strani je bilo ustanovljeno gibanje Dežela Izrael, ki je zahtevalo, da se okupirano ozemlje obdrži zaradi varnostnih, verskih in zgodovinskih razlogov, na drugi strani pa so večinoma leve stranke zagovarjale stališče, da bo breme okupiranih področij preveliko, saj bi lahko postalo hitro rastoče arabsko prebivalstvo, ko si bo opomoglo od šoka, ki ga je povzročil poraz, varnostno, predvsem pa demografsko tveganje za Izrael (Bregman, 2003, 125; Šobajić, 1982, 293). 87

88 Novi val palestinskih beguncev, ki so bežali ali bili pregnani s silo iz okupiranih območij, je napolnil že tako prenapolnjena begunska taborišča. To je bil sicer manjši demografski premik kot tisti leta 1948, pa vendar je še dodatno povečal breme že tako zatirane skupnosti. Leta 1972 je bilo registriranih 1,5 milijona beguncev, od katerih jih je živelo v trinajstih velikih taboriščih v Palestini, Jordaniji, Siriji in Libanonu. Razmere v taboriščih nam pomagajo razumeti statistični podatki UNRWA, 42 ki pravijo, da je organizacija porabila 13 dolarjev na leto po beguncu, kar je pomenilo življenje brez mesa, zelenjave in sadja. Ljudje so morali preživeti s 1500 kalorijami na dan, ki so jih zaužili s sladkorjem, rižem, stročnicami in oljem. ZN so namenili manj kot 4 dolarje na leto po osebi za zdravstvo in manj kot 12 za izobraževanje. Ljudje so živeli v nemogočih razmerah. Skoraj vsa taborišča so bila izrazito prenapolnjena, primanjkovalo jim je tlakovanih cest in pločnikov, zato so se mnoga pozimi»kopala«v blatu, poleti pa v prahu (Pappe, 2006, ). Velesile so bližnjevzhodno krizo izkoristile kot sredstvo za okrepitev svojega vpliva na tem področju. Z zmago Izraela je v razmerju sil prišlo do določenih sprememb v korist Zahoda, čeprav se je občutno okrepil tudi vpliv SZ na arabske dežele. Obema velesilama pa je ustrezalo stanje, ki ni bilo niti vojna niti mir in je trajalo vse do oktobrske vojne leta 1973 (Šobajić, 1982, 295). Kar se Arabcev tiče, je še leta 2004 Saϊd K. Aburish zapisal:»šestdnevna vojna, kot jo imenujejo Izraelci, je vojna, ki bi jo Arabci najraje pozabili. An-Naksah oz. nazadovanje, kot imenujejo to epizodo v svoji zgodovini Arabci, je bil tako nepričakovan in po obsegu neverjeten dogodek, ki je imel tako deprimirajoč učinek, da bo ostal v spominu kot največji poraz Arabcev v 20. stoletju. Arabci še danes preživljajo počasen proces političnega, psihološkega in socialnega okrevanja. V nasprotju s porazom leta 1948 an-naksah ne more biti pripisan korupciji ali izdajstvu nekaterih arabskih voditeljev. Arabski narod in njegov najpopularnejši voditelj v zadnjih petsto letih Naser sta izgubila to vojno. Arabci 21. stoletja živijo v senci tega dogodka, 42 UNRWA-the United Nations Relief and Works Agency for Palestine Refugees in the Near East (Agencija OZN za skrb za palestinske begunce). 88

89 nesposobni spremeniti, opravičiti ali sprejeti posledice. Kakršnakoli primerjava s tem, kako je neka vojna vplivala na celoten narod, je nemogoča.«(aburish, 2004, 250) 89

90 7 SKLEP Jugoslovanska oz. slovenska javnost, s katero smo se v pričujoči raziskavi podrobneje ukvarjali, ni pokazala enotnega stališča glede izraelsko-arabskega spora, anketa, ki smo jo predstavili ob koncu prejšnjega poglavja, pa kaže, da je večji del podpiral uradno stališče jugoslovanskega vodstva. To je bila na eni strani posledica propagande, hkrati pa ne moremo zanikati dejstva, da so se Arabci borili za pravično stvar, za pravico, da smejo tudi sami živeti na področju, iz katerega so jih izrinili priseljeni Judi. Ti so še posebno močno začeli pritiskati na Palestino po vzponu Hitlerja na oblast in vse večjem preganjanju Judov po Evropi, ki se je končalo s šestimi milijoni judovskih žrtev, v poskusu iztrebljenja celotnega naroda v koncentracijskih taboriščih. Vendar pa se ene krivice ne da popraviti z drugo, kot poudarjajo mnogi arabski pisci. Arabci so vse težje prenašali nove priseljence, ki so si prisvajali vedno več njihove dežele. Tudi protiimperialistična retorika, ki jo je razvila Jugoslavija, ni bila povsem brez temeljev. Težko zanikamo stoletja trajajočo kolonialno preteklost Evrope, ki je po svetu izkoriščala ljudi in naravne vire ter delovala po načelu»deli in vladaj«, kar sta po zatonu starih evropskih velesil v nekoliko spremenjeni obliki nadaljevali tudi ZDA in SZ. Naser se je temu odkrito uprl in skušal, seveda pod svojim vodstvom, združiti Arabce, katerih edina skupna politična točka je bilo pogosto zgolj sovraštvo do Izraela, kar seveda ni bilo posebno trdna podlaga za skupni nastop. Kako pa se je v teh razmerah znašla Jugoslavija? Kot smo povedali, je Jugoslavija po sporu z Informbirojem šla»svojo pot«in razvijala specifično različico socializma, drugačno od držav pod pokroviteljstvom SZ. V notranji politiki se je jugoslovanski eksperiment kazal v decentralizaciji in samoupravljanju, na področju zunanje politike pa v ideji neuvrščenosti. Na tem mestu se moramo spomniti, kako se je Jugoslavija sploh znašla v posebnem položaju. Tito in partija sta po drugi svetovni vojni prišla v Jugoslaviji na oblast z lastnimi močmi in ne s pomočjo Rdeče armade, zato Tito čeprav 90

91 je bil sprva močno prosovjetsko usmerjen in so bili jugoslovanski komunisti pogosto bolj stalinski od Stalina, ni sprejel vloge Stalinove marionete. Iz nuje po preživetju se je kasneje rodila tudi politika neuvrščenosti, vendar pa to ni bil edini razlog za oblikovanje nove zunanjepolitične usmeritve. Tito je bil namreč tudi v zunanji politiki željan prestiža, za kar se je izkazala politika neuvrščenih kot nalašč. Jugoslavija, ki je bila relativno majhna država, je tako lahko igrala relativno veliko vlogo tudi v svetovni areni. Egipt se je izkazal kot idealni partner za Jugoslavijo, saj sta Tito in Naser imela v marsičem podobne poglede, poleg tega pa je tudi medsebojna osebna naklonjenost teh dveh voditeljev igrala v zbliževanju Jugoslavije in Egipta veliko vlogo. Jugoslavija je podpirala Egipt, partnerja v klubu neuvrščenih, ker je menila, da bo tako posredno krepila vpliv»tretjega bloka«v svetu, od česar si je, kot ena od vodilnih držav v gibanju neuvrščenih, tudi sama obetala večji vpliv v mednarodni skupnosti. Kljub vsemu ne smemo pozabiti, da je Jugoslavija bila in do konca ostala socialistična država, zato je sodelovanje oz. povezovanje z Zahodom imelo svoje meje, na drugi strani pa tudi»lager«ni bil posebno privlačen. Jugoslavija je tako do svojega konca ostala razpeta med Vzhodom in Zahodom, politika neuvrščenih pa je predstavljala idealno rešitev za notranja in zunanjepolitična vprašanja, s katerimi se je soočala. Medtem sta na Bližnjem vzhodu obe strani vedno znova zapravljali možnosti za mirno rešitev spora. Na eni strani so Arabci, v svojem ranjenem ponosu nepremišljeno ponavljali ekstremne ideje o uničenju izraelske države in tako vznemirjali svetovno javnost, ker je to obujalo spomine na Hitlerja in preganjanje Judov, ki arabski stvari gotovo niso koristile. Odlično je ocenil situacijo Jože Zemljak, ko je dejal, da se stvari v mednarodni politiki ne rešuje na podlagi pravičnosti, temveč na podlagi popuščanja, s pomočjo kompromisov in dialoga med sprtimi stranmi, česar bi se tudi danes lahko večkrat spomnili. Na drugi strani pa so se Judje sami odločili, da si bodo ustvarili novi dom v Palestini, kjer so se naselili Arabci. Zato bi pričakovali, da se bodo Judje končno sprijaznili z mislijo, da morajo živeti skupaj z Arabci in se bolj potrudili, da bodo tudi Arabci ponovno dobili svoj dom in človeka vredno življenje v Palestini. Kakorkoli že, tudi velesili v bližnjevzhodni krizi nista odigrali konstruktivne vloge, saj sta si bolj kot 91

92 mir prizadevali uresničiti svoje lastne parcialne interese, tem pa je najbolj ustrezalo stanje»niti vojna niti mir«. Med spopadom zunanjepolitičnih interesov vseh vpletenih držav pa se je in se še danes odvija tragedija, ki jo doživljajo palestinski begunci. Njihovo realnost se sicer omenja, vendar pa je težko izgubiti občutek, da je to zgolj obrobna tema v visoki politiki mednarodne skupnosti, morda zato, ker je ta občutek pravilen. 92

93 8 VIRI IN LITERATURA 8.1 Literatura Aburish, Saïd K. (2004): Nasser, The Last Arab. London, Duckworth. Al Joundi, Sami (1972): Židje in Arabci. Ljubljana, Zavod Borec v Ljubljani. Bogetić, Dragan (2006): Nova strategija spoljne politike Jugoslavije Beograd, Institut za savremeno istoriju. Bregman, Ahron (2003): A History of Israel. New York, Palgrave Macmillan. Crampton, R. J. (2002): The Balkans After the Second World War. London, Longman. Čepič, Zdenko (2005): Politični zapleti zaradi poskusov reform. V: Fischer, Jasna et al.: Slovenska novejša zgodovina 2. Mladinska knjiga, Ljubljana, Enciklopedija Slovenije ( ): Javornik, Marjan (ur.); Voglar, Dušan (ur.); Dermastia Alenka (ur.). Ljubljana, Mladinska knjiga. Gilbert, Martin ( 2008): Israel: A History. New York, Harper Perennial. Mates, Leo (1976): Meñunarodni odnosi socialističke Jugoslavije. Beograd, Nolit. Mates, Leo (1982): Počelo je u Beogradu... Zagreb, Globus. Nord, Lars (1974): Nonalignment and Socialism, Yugoslav Foregin Policy in Theory and Practice. Stockholm, Rabén & Sjörgen. Pappe, Ilan (2006): A History of Modern Palestine. Cambridge, Cambridge University Press. Petrović, Vladimir (2006): Jugoslavija stupa na bliski istok, Stvaranje jugoslovenske bliskoistočne politike Beograd, Institut za savremenu istoriju. 93

94 Pirjevec, Jože (1995): Jugoslavija Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Koper, Lipa. Režek, Mateja (2005): Med resničnostjo in iluzijo, Slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem ( ). Ljubljana, Modrijan. Režek, Mateja (2010): Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in Jugoslaviji. V: Čepič, Zdenko et al.: Slovenija Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Režek, Mateja (2005): Spopad dveh usmeritev. V: Fischer, Jasna et al.: Slovenska novejša zgodovina 2. Mladinska knjiga, Ljubljana, Rubinstein, Alvin Z. (1970): Yugoslavia and the Nonaligned World. Princeton, New Jersey, Princeton University Press. Šobajić, Vojimir (1982): Judje in Izrael. Ljubljana, Mladinska knjiga. 8.2 Arhivski viri SI AS, 1 Arhiv Republike Slovenije (SI AS), SI AS 1589, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS), šk. 58, Kriza na Bliskom istoku, SI AS, 2 SI AS 1589, CK ZKS, šk. 26, CK SKJ, Depeša br. 60/1, Predsedniku CK SKS. SI AS, 3 SI AS 1589, CK ZKS, šk. 224, Uvodna beseda predsednika komisije CK ZKS za mednarodna ekonomska in politična vprašanja tovariša Jožeta Smoleta na posvetovanju sekretarjev komitejev ZKS in članov komisije za mednarodna ekonomska in politična vprašanja CK ZKS, 8. junija SI AS, 4 SI AS 1589, CK ZKS, šk. 224, Zapisnik seje za mednarodna ekonomska in politična vprašanja dne 7. junij

95 SI AS, 5 SI AS 1589, CK ZKS, šk. 292, CK SKJ, Depeša br. 75/1, , Sekretariatu IK CK SK Slovenije. SI AS, 6 SI AS 1589, CK ZKS, šk. 28, Zapisnik 3. seje predsedstva CK ZKS, SI AS, 7 SI AS 1589, CK ZKS, šk. 236, Služba za informacije CK ZKS, Informacije št. 27, , Reagiranje v Sloveniji ob spopadu na Srednjem vzhodu. SI AS, 8 SI AS 1589, CK ZKS, šk. 26, Zapisnik 8. seje CK ZKS, 20. junija SI AS, 9 SI AS 1589, CK ZKS, šk. 30, Visoka šola za politične vede v Ljubljani, Center za raziskovanje javnega mnenja, Anketa mnenja občanov o izraelsko-arabski vojni, junij Časopisni viri Borba (1967): Nova agresija?, , 2. Borba (1967): Bez»plavih šljemova«, , 2. Delo (1967): Šuštar, M.»Akabska kriza«, , 4. Delo (1967): Vzroki in vzvodi, , stran 15. Delo (1967): Hreščak Vida, Sedem dni, Rešitev je v zadržanosti in ne v obmetavanju s paragrafi in obtožbami, , 4. Delo (1967): Božidar Pahor, Velesile obljubljajo podporo, vendar ne ščuvajo, , 1. Delo (1967): Izrael je vojaško popolnoma obkoljen, Varnostni svet OZN pripravlja poziv, , 1. Delo (1967): Preosnova izraelske vlade, , 1. Delo (1967): Novak, Andrej, Naserjev prestiž raste, , 4. 95

96 Delo (1967): Šuštar, M.»Izraelska dilema«, , 4. Delo (1967): Hreščak Vida, Sedem dni, Pot rešitve je v obojestranskem realizmu, , 4. Delo (1967): Na Srednjem vzhodu izbruhnila vojna, , 1. Delo (1967): Štular Jaka, Strategija»preventivnega napada«, , 2. Borba (1967): Vlada SFRJ najodlučnije osuñuje agresiju Izraela, , 1. Delo (1967): Predsednik Tito:»Prekiniti agresijo, zagotoviti mir!«, , 1. Delo (1967): Protestna zborovanja po Sloveniji in vsej državi, , 2. Delo (1967): Dermastija, M. Hočemo živeti in ustvarjati v miru , 5. Delo (1967): Sestanek socialističnih držav v Moskvi; Predsednik Naser je odstopil, , 1. Delo (1967): Naser umaknil ostavko na položaj predsednika, , 1. Delo (1967): Pozivi arabskih držav Naserju, naj ostane njihov voditelj, , 2. Delo (1967): SFRJ prekinila odnose z Izraelom, , Internetni viri CJMMK 1 ( ): Arhiv Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (CJMMK): Iz ekspozeja predsednika Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije Janka Smoleta: Tudi v Sloveniji uvajati znanstvene metode v proučevanju javnega mnenja, Delo, (originalna objava v Delu). sites/cjm.si/files/file/arhiv/smole-delo.jpg CJMMK 2 ( ): Sklep o ustanovitvi CJM. arhiv/sklep.jpg 96

97 8.5 Drugi viri Toš, Niko: Dopis dr. Nika Toša avtorju, (pri avtorju). 97

98 9 SEZNAM SLIK IN GRAFIKONOV 9.1 Seznam slik Slika 1: Načrt ZN za razdelitev Palestine...29 Slika 2: Izrael po prvi izraelsko-arabski vojni Slika 3: Izrael po šestdnevni vojni Seznam grafikonov Grafikon 1: Vprašanje 5:»Med Izraelom in arabskimi deželami je v zadnjih dveh desetletjih prišlo do vrste spopadov. Katera izmed dežel je bila po vaši sodbi zato največkrat kriva in obsojena od mednarodne javnosti kot napadalka?«...71 Grafikon 2: Vprašanje 6:»Kdo je predvsem odgovoren, da v preteklosti ni prišlo do sporazumne rešitve spornih vprašanj med Izraelom in arabskimi deželami?«...72 Grafikon 3: Vprašanje 7 :»Kdo je po vaši sodbi v sedanji vojni pravi napadalec?«...73 Grafikon 4: Vprašanje 8:»Kateri dogodek je največ doprinesel k neposredni zaostritvi odnosov med Izraelom in arabskimi deželami?«...74 Grafikon 5: Vprašanje 9:»Kakšne cilje zasleduje Izrael v odnosu do arabskih dežel?«...75 Grafikon 6: Vprašanje 10:»Kakšne cilje je po vaši sodbi zasledovala v sedanji krizi in pred izbruhom vojne Združena arabska republika?«...76 Grafikon 7: Vprašanje 15:»Kakšna je bila po vaši sodbi vloga ZDA ob začetku krize?«...77 Grafikon 8: Vprašanje 17:»Kaj sodite o vlogi naše države v teh dogodkih?«

99 Grafikon 9: Vprašanje 18:»Povejte nam še, ali je pravilno, da smo takoj obsodili Izrael za napadalca ali ne?«...78 Grafikon 10: Vprašanje 21:»Kako pa ocenjujete ukrep naše vlade o prekinitvi diplomatskih odnosov z Izraelom?«...79 Grafikon 11: Vprašanje 24:»Kaj menite, kam naj bi se v prihodnje predvsem usmerila naša zunanja politika, da bi čim bolj ustrezala interesom Jugoslavije?«...79 Grafikon 12: Vprašanje 25:»Ali ste v tem času kdaj pomislili, kako bi naša dežela vzdržala podobno vojno preizkušnjo?«...80 Grafikon 13: Vprašanje 26:»Ali bi bilo potrebno tudi pri nas kaj ukreniti, da bi bolje poskrbeli za lastno varnost?«...81 Grafikon 14: Vprašanje 31:»Zanima nas, od kod (na kakšen način) ste največ izvedeli o izraelsko-arabskem sporu?«...82 Garfikon 15: Vprašanje 32:»Katere od navedenih časopisov pogosto berete?«...82 Grafikon 16: Vprašanje 33:»Ali bi lahko povedali, katere tuje radijske in televizijske postaje so najbolj objektivno poročale o izraelsko-arabskem spopadu?«...83 Grafikon 17: Vprašanje 34:»Ali menite, da mora pri nas človek, če želi biti dobro informiran, poslušati tuje postaje in brati tuje časopise?«

100 10 PRILOGE Priloga 1: Anketa mnenja občanov o izraelsko-arabski vojni, junij 1967 (SI AS, 9). 100

101 101

102 102

103 103

104 104

105 105

106 106

107 107

108 108

109 109

110 110

111 111