72 prvo. STROKOVNE INFORMACIJE strokovne informacije. četrtletje

Transcription

1 Uvodnik Nekaj paberkov iz zgodovine proizvodnje pigmenta titanovega(iv) oksida in kaj je iz dveh majhnih tovarnic nastalo Priprava in vsebina strani Vodenje in motiviranje zaposlenih za varčevanje z energijo 72 prvo četrtletje ERP - upravljanje virov podjetja Standardna komunikacija kot osnova vertikalne integracije sistemov za vodenje procesov in proizvodnih informacijskih sistemov - 2. del Pravopis, slog in uglajenost pisanja (II) Povzetki zaključnih poročil raziskovalno-razvojnih nalog in projektov 2006 STROKOVNE INFORMACIJE strokovne informacije

2 Uvodnik Obdobje ustvarjalnega vznemirjenja, ob pripravi prve številke glasila v novi obliki, se je za uredniški odbor z njeno izdajo nekoliko umirilo. Na srečo pa nam je ustvarjalnosti in volje ostalo dovolj za še kakšne pobude. Ustvarjalci smo se potrudili, da bi naredili glasilo privlačnejše in vsebinsko bolj zanimivo. Predvsem pa upamo, da nam je uspelo vnesti v kroge strokovnjakov iskro ustvarjalnega nemira in želje po predstavitvi svojega dela tudi izven ožjega okolja. Glasilo ste si lahko ogledali in ga zanesljivo skrbno prebrali. Vabimo vas, da nam svoje vtise pustite na naši spletni strani ali pošljete na e-poštni naslov strokovne knjižnice in jih delite z nami in drugimi bralci. V prihodnjih številkah vam bomo poskušali na poljuden način predstaviti osnovne značilnosti naših proizvodov, o katerih veliko slišimo, a jih mogoče le preslabo poznamo. V tej številki si lahko preberete utrinke iz zgodovine proizvodnje pigmena titanovega dioksida, trenutno stanje proizvodnje v svetu in namig o prihodnjih perspektivah. Da je priprava spletnih strani lahko zahtevna naloga, vidimo iz prispevka sodelavca službe za informatiko. Vsak dan se srečujemo s problemom varčevanja z energijo in njeno gospodarno rabo. Običajno ob tem pomislimo na velike projekte in investicije. Pa smo izkoristili vse možnosti za gospodarno ravnanje z energijo, ki so netehnične narave ali pa tako vsakdanje, da nanje radi pozabimo? Preberite članek o motiviranju zaposlenih za varčevanje z energijo in videli boste še nove možnosti delovanja. Tudi poslovni informacijski sistemi (ERP) so tema, o kateri večkrat slišimo, pa se prehitro zadovoljimo s površnim vtisom o zahtevnosti področja. S kakšnimi napakami se srečujemo ob uvajanju takšnih sistemov in ali jih lahko uvajamo sami, so vprašanja, za katere boste namige našli v naslednjem prispevku. Kadar govorimo o povezovanju računalniških informacijskih sistemov iz poslovnega in proizvodnega okolja le redko pomislimo na komunikacijske sisteme in standarde, ki so osnova za izmenjavo podatkov. Kljub temu, da določajo osnovne lastnosti, možnosti in omejitve prenosa informacij, o njih vemo bolj malo. Kaj se skriva za kraticami preberite v zadnjem prispevku. V tej številki Modrih strani nadaljujemo slovnični del zapisa o pravopisu, slogu in uglajenosti pisanja. Že v prejšnjem uvodniku sem poudaril kontinuiteto modrih strani, ki so nadaljevale tradicijo Poročevalca. Glavni namen Poročevalca je bilo objavljanje podatkov in izvlečkov razvojno raziskovalnih nalog, zato se je uredništvo Modrih strani odločilo, da obnovimo tradicijo in v vsaki številki objavimo povzetke v preteklem obdobju zaključenih projektnih in razvojno-raziskovalnih nalog. Ker je bilo nalog in projektov v preteklem letu veliko, bomo povzetke objavljali postopoma. Glavni urednik mag. Vladimir Vrečko

3 mag. Zoran Kanduč Nekaj paberkov iz zgodovine proizvodnje pigmenta titanovega(iv) oksida in kaj je iz dveh majhnih tovarnic nastalo Pigment titanov(iv) oksid je zadnjih petdeset let najpomembnejši beli pigment. Prednost pred ostalimi belimi pigmenti mu zagotavljajo: visok lomni količnik, visoka stopnja sipanja svetlobe, kemijska obstojnost in nestrupenost. Poleg tega je surovinska nahajališča moč izkoriščati z razmeroma nizkimi stroški. Titan je deveta najbolj razširjena prvina v Zemljini skorji, kjer ga je 0,63 %. Najti ga je v obliki oksidov, vezanih v kamnine, kot so: rutil...tio 2, anatas...tio 2, brukit...tio 2, ilmenit...fetio 3, leukoksen...fe 2 O 3 TiO 2, perovskit... CaTiO 3, sfen (titanit)... CaTiSiO 5, titanomagnetit... Fe(Ti)Fe 2 O 4. Za sedanjo industrijsko proizvodnjo so pomembni: ilmenit, leukoksen in naravni rutil. Titan so odkrili leta Do konca XVIII. stoletja so bile znane vse njegove kemijske reakcije, na katerih temelji današnja proizvodnja pigmenta titanovega(iv) oksida. Prvi industrijsko pridobljeni titanov(iv) oksid je prišel na trg kot pigment šele leta Od takrat do danes sta njegova proizvodnja in uporaba narasla na okoli 4,5 milijona ton letno. Že leta 1896 so v Angliji poskusili dobiti črno barvo z vmešavanjem zmletega ilmenita v firnež. Nekoliko kasneje pa so v ZDA pričeli prodajati premaz za zaščito podvodnih delov lesenih čolnov iz v bitumen vmešanega dobro zmletega naravnega rutila. Po letu 1870 so v ZDA za železarske potrebe uspešno talili ferotitanove rude. Iz nastale žlindre so v Titanium Alloy Manufacturing Co. iz Niagara Fallsa v elektro pečeh pripravljali zlitino ogljičnega jekla in titana za nadaljnjo uporabo v železarnah in jeklarnah. Leta 1908 jim je uspelo pridobiti dokaj čist titanov(iv) oksid bele barve, za katerega so ugotovili, da ima izrazite pigmentne lastnosti. Prvi pigmenti iz titanovega(iv) oksida so bili v bistvu le ostanki ilmenita, iz katerega so izlužili večji del železa in drugih topnih sestavin. Del neizluženih topnih sestavin, silicijev(iv) oksid in druge netopne sestavine so ostali v pigmentu. Zaradi močne onesnaženosti je bil pigment nestalnih lastnosti in obarvan. Običajno je bil rumenkaste barve. V začetku so ga izdelovali le kot kompozitni pigment skupaj z barijevim in kalcijevim sulfatom, v katerem je bilo okoli 25 % titanovega(iv) oksida. Imenovali so ga titanovo belilo. Velika nahajališča ferotitano-magnetitov so vzpodbudila Norveško vlado, da je leta 1908 imenovala komisijo za raziskavo načinov uporabe rudnin iz teh rudnih nahajališč. Raziskave v smeri pridobivanja železa so razkrile množico težav, zato so se preusmerili na preverjanje možnosti pridobivanja in uporabe titana. Razvojno delo jih je privedlo do titanovega(iv) oksida. Prvi pridobljeni pigment so imenovali kar titanov oker, ker je bil zaradi vsebujočih nečistoč rumenkasto rjave barve. Do leta 1912 so razvili postopek za pridobivanje belega titanovega(iv) oksida. Podjetje Titan Co. je leta 1916 v Laskerju na severu Norveške postavilo pilotno tovarno, s katero so dokazali uspešnost sulfatnega postopka in uporabnost pridobljenega pigmenta titanovega(iv) oksida. Nato so v Fredrikstadu postavili tovarno z zmogljivostjo t pigmenta titanovega(iv) oksida letno. S proizvodnjo je pričela leta 1919, skoraj istočasno, kot prva tovarna v ZDA. Titanium Pigment Co. je do leta 1916 postavil tovarno za proizvodnjo titanovega(iv) oksida v Niagara Fallsu v ZDA. V času 1. svetovne vojne je primanjkovalo žveplove(vi) kisline, zato je tovarna s proizvodnjo pričela šele leta Obe družbi, ki sta svoj proizvodni postopek neodvisno razvijali in izboljševali, sta se leta 1920 dogovorili in si izmenjali patentno dokumentacijo ter tehnične in proizvodne izkušnje. V nekaj letih sta ena za drugo prešli v okrilje družbe National Lead, predhodnice današnje NL Industries. Prvi čisti anatasni pigment so proizvedli leta 1923 v tovarni Thann et Mulhouse v Franciji. Naslednji večji korak v razvoju in rasti proizvodnih

4 zmogljivosti, tehnologije in kakovosti pigmenta je bila uvedba rutilne modifikacije pigmenta. Tehnološki postopek so v laboratorijskem merilu razvili na Češkoslovaškem. Prve tržne množine rutilnega pigmenta so izdelali leta 1939 v Titangesellschaftu v Leverkusnu. Druga svetovna vojna je zavrla prodor boljšega, rutilnega pigmenta v evropske tovarne, medtem ko so ga ameriški proizvajalci uvedli v začetku petega desetletja dvajsetega stoletja. Uvedba rutilnega pigmenta je pomenila velik kakovosten skok, ker ima rutilna modifikacija titanovega(iv) oksida boljše pigmentne lastnosti od anatasne in je tudi vremensko bolj obstojna. Anekdota pripoveduje, da so klopi na stadionu, ki so ga postavili za Olimpijske igre leta 1938 v Berlinu, prebarvali z barvo, ki je bila pigmentirana s pigmentom titanovim(iv) oksidom. Seveda z anatasnim, rutilnega takrat na tržišču še ni bilo. Zaradi slabe vremenske obstojnosti površinsko neobdelanega anatasnega pigmenta, se je premaz pričel kredati. Gledalci, odhajajoči z generalke, so zato imeli belo obarvane zadnjice. Vse klopi so nato čez noč prebarvali z obstojnejšo barvo. Prvih štirideset let industrijske proizvodnje pigmenta titanovega(iv) oksida je zaznamoval sulfatni postopek proizvodnje. Vmes se je ponesrečil poskus uvedbe postopka s halogeniranjem. Osnova postopka je bilo halogeniranje rude in nato hidroliza titanovega(iv) halida. Družba Sherwin Williams, ki je v New Jerseyju leta 1938 postavila tovarno po tem postopku, je kot halogen uporabila fluor. Postopek se je izkazal za neekonomičnega in leta 1945 so tovarno prodali. Novi lastnik jo je nemudoma predelal v tovarno s proizvodnjo pigmenta titanovega(iv) oksida po sulfatnem postopku. Leta 1958 je družba Du Pont de Nemours dala v obratovanje prvo tovarno po kloridnem postopku. Kloridni postopek je postal tehnološki izziv za proizvajalce pigmenta titanovega(iv) oksida. Ker so stroški postavitve tovarne po kloridnem postopku nižji od stroškov za sulfatno tovarno, so vsi veliki proizvajalci pigmenta titanovega(iv) oksida pričeli razvijati svoje kloridne postopke in postavljati nove tovarne. Vendar se vsem veliki met ni posrečil. Od triindvajsetih tovarn za proizvodnjo pigmenta titanovega(iv) oksida po kloridnem postopku, ki so jih zgradili med letoma 1958 in 1985, so jih zaradi tehnoloških težav morali pet zapreti že nekaj let po zagonu. Kljub temu je kloridni postopek pričel izpodrivati starejšega sulfatnega in danes prevladuje. Proizvodnja pigmenta titanovega(iv) oksida se je v svoji devetdesetletni zgodovini iz prvih dveh žarišč v Niagara Fallsu in Fredrikstadu razširila po vsem planetu. Današnje proizvodne zmogljivosti ocenjujejo na 5,2 milijona ton pigmenta titanovega(iv) oksida letno. Povpraševanje po tem pigmentu je nižje od proizvodnih zmogljivosti in je za leto 2005 ocenjeno na 4,22 milijona ton, kar je za 5 % manj, kot je bilo v letu 2004 (4,44 milijona ton). Cinkarna Celje je s proizvodnjo t pigmenta titanovega(iv) oksida v letu 2005 zadovoljila 1,1 % povpraševanja po tem pigmentu. Slika 1: Pregled proizvodnih zmogljivosti. Modra površna ponazarja zmogljivosti po sulfatnem postopku, rumena pa zmogljivosti po kloridnem postopku

5 Slika 2: Proizvodnja pigmenta titanovega(iv) oksida v Cinkarni Celje od začetka proizvodnje, meseca maja 1973 Trg pigmenta titanovega(iv) oksida je bil v letu 2004 vreden preko 8 milijard ameriških dolarjev. To ga uvršča na četrto mesto med anorganskimi kemikalijami, za klorom, natrijevim hidroksidom in žveplovo(vi) kislino. Pigment titanov(iv) oksid predstavlja več kot 90 % mase vseh pigmentov, uporabljenih v industriji barv in lakov. Na področju pigmentov in polnil ga prekašajo le: kaolin, kalcijev karbonat, smukec in saje. Značilnost proizvodnje pigmenta titanovega(iv) oksida je močna koncentriranost lastništva proizvodnih zmogljivosti, ki ima težnjo nadaljnjega povezovanja in združevanja. Prevzemanje in združevanje proizvodnih zmogljivosti ni le posledica težnje po zagotovitvi čim večjega tržnega deleža, temveč tudi posledica visokih stroškov za postavitev nove ali razširitev obstoječe tovarne. Huntsman iz ZDA je pred leti od Imperial Chemical Industries iz Velike Britanije kupil Tioxidove tovarne po vsem svetu. Kemira je podjetju Louisiana Pigments prodala svojo ameriško tovarno po kloridnem postopku in obdržala le sulfatno tovarno doma, na Finskem. Lyondell Chemical je lani kupil Millenium Chemicals. Kerr McGee pa tudi napoveduje odprodajo svojih poslov s pigmentom titanovim(iv) oksidom. Slika 3: Razporejenost proizvodnih zmogljivosti v proizvodnih letih 1972, 1997, 1999 in 2005

6 Tabela 1: Preglednica največjih proizvajalcev pigmenta titanovega(iv) oksida v letu 2005 družba zmogljivost ( t / leto ) delež k = kloridni (%) s = sulfatni (%) k / s Du Pont / 0 Lyondell / 23 Huntsman / 79 Kerr McGee / 23 Kronos / 32 Ishihara / 45 Louisiana / 0 Kemira / 100 Cristal / 0 Sachtleben / 100 Poleg novih igralcev na strani proizvodnje pigmenta titanovega(iv) oksida, ki so do proizvodnih zmogljivosti prišli z nakupom obstoječih tovarn, kot sta na primer Huntsman in Lyondell, se je sedaj na igrišču pojavila še Kitajska. Pred letom 1995 je imela zanemarljive zmogljivosti v velikosti nekaj obrtnih podjetij. V letu 2005 pa ocenjujejo zmogljivosti tovarn za proizvodnjo pigmenta titanovega(iv) oksida na Kitajskem že na okoli ton letno. Proizvodnja po sulfatnem postopku naj bi bila v zatonu in že dolgo ni bilo nove tovarne, ki bi bila zgrajena po sulfatnem postopku. To usmeritev je pokvarila Kitajska, saj so vse njene zmogljivosti v tovarnah, ki delajo po sulfatnem postopku. Bodo pa tudi na Kitajskem prej ali slej dobili tovarno po kloridnem postopku, saj se DuPont tam že dogovarja za postavitev tovarne po kloridnem postopku. Še vedno velja, da pigment titanov(iv) oksid vgrajujejo v predmete in materiale, ki kažejo na visoko življenjsko raven. Dokler bodo na svetu ljudje kupovali nove avtomobile, prebarvane z navadno barvo in ne kovinsko, pleskali stanovanja, v izobilju trošili plastično embalažo in kljub računalnikom tiskali gore papirja, se bo tudi pigment titanov(iv) oksid dobro prodajal. Viri: [1] R.W. Adams, D.E. Moore, R.K.A Taylor, TiO2 Pigment, A Dynamic Global Industry, Artikol and TZ Minerals International, (1997). [2] R.E. Walton, Titanium Dioxide Pigments, chapter 26 of Surface Coatings, vol. 1: Raw Materials and Their Usage, Chapman & Hall, (1993) [3] G. Buxbaum, Industrial Inorganic Pigments, VCH, Weinheim (1993) [4) R.D. Amberg, Titanium Dioxide: Its Importance Yesterday, Today and Tomorrow, Polymers Paint Colour Journal, 175 (1985) [5] J. Barksdale, Titanium, 2nd ed., Ronald Press Company, New York (1966). [6] T.A. Egerton, A. Tetlow, Titanium Dioxide Products, chapter 13 of Industrial Inorganic Chemicals: Production and Uses (R. Thompson ed.), Cambridge (1995) [7] R. Adams, Global Pigment Consumption Trends, 6th International TiO2 Industry Development Conference, Intertech Conferences, (1999). [8] R.R. Blakey, J.E. Hall, Titanium Dioxide, Chapter I- A-a in Pigment Handbook, Vol. 1, Properties and Economics, 2nd ed. (P.A. Lewis, ed.), Wiley-Interscience, New York (1988) [9] E. Reck, M. Richards, TiO2 manufacture and life cycle analysis, Pigment & Resin Technology, 28 3 (1999) [10] F.J. Mitsch, The Brightening Perspective from Wall Street, 6th International TiO2 Industry Development Conference, Intertech Conferences, (1999). [11] K. Pearson, Pigment in the Middle - A TiO2 Industry Focus, Industrial Minerals, 382 (1999) [12] I.I. Kalinichenko, A.P Koverda, T.V. Luzgina, A.B. Lundin, Study of Titanium Hydroxide Phase Formation from Concentrated Solutions of Titanium Sulfate in Thermal Hydrolysis, Kolloidnyi Zhurnal, 51 4 (1989) [13] E. Burridge, A Change of Direction, European Chemical News, January (2000) 44. [14] annonym., Millenium Reveals Positive Outlook For TiO2 Markets in 2000, Polymers Paint Colour Journal, (2000) 3. [15] C. Sims, Kemira Pigments, Comitted to a Future in the TiO2 Industry, Industrial Minerals, 367 (1998) [16] A. Shanley, Pigments Redefine Themselves, Chemical Engineering, (1999) [17] annonym., Die wesentlichen TiO2 Fabriken welweit, Farbe & Lack, (1999) 112. [18] P. Woodward, Keynote Presentation: TiO2000, 6th International TiO2 Industry Development Conference, Intertech Conferences, (1999). [19] Z. Kanduč, Hidroliza titanovih soli v kislih raztopinah, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani (2000). [20] R. Adams, TiO2 market review, Industrial Minerals, 442 (July 2004) 39. [21] annonym., Titanium Dioxide, European Chemical News, (2005) 30. [22] annonym., 2005 in Review, TZMI s TiO2 Review, 11 (2006) 5-8.

7 Ideja Matjaž Suša Spletna stran Cinkarne Celje - prvi del Priprava in vsebina strani Spletne strani so v neki obliki že obstajale, ko se je porodila zamisel za lastno novo postavitev. Stare spletne strani so bile narejene pri firmi Maček, pozneje Hermes in S&T, na njihovem web-strežniku. Zaradi ukinjanja strežnika in zastarelosti informacij, jih je bilo treba prenoviti in postaviti na lastni ali najeti strežnik. Zamisel je zame predstavljala velik iziv, ker takrat nisem imel veliko ali bolje rečeno nobenega znanja s področja web programiranja. Danes vsak pozna, ali se je že kdaj srečal s pojmi kot so; svetovni splet (www), internet, brskalnik (browser), HTML, itd. in jih enostavno uporablja. Ko poizkusiš sam narediti spletno stran ali spletno aplikacijo in se poglobiš v spletno tehnologijo, pa odkriješ ledeno goro. Srečaš se s spletnimi jeziki in orodji za njihovo implementacijo ter kopico tehnologij; HTML, CSS, DOM, JavaScript, VBScript, ASP, PHP, Perl, XML, XSL, XHTML, ADO, SQL, Postgresql, MySql, itd. Nastala je dilema kako naj se zadeve lotim, da bi jo uspešno izpeljal. Stare spletne strani Najprej sem naredil pregled vsebine in načina izvedbe dosedanjih spletnih strani. Stare spletne strani so bile narejene kot statične html strani, ki so s hiper povezavami (links) povezovale vsebine med seboj. Prave vsebine, ki bi prikazala podjetje in proizvodnji program je bilo zelo malo. Bil je splošni opis podjetja, kratek pregled zgodovine Cinkarne, splošna organizacijska shema podjetja in prikaz proizvodnih programov. Na prikazu programov so bile strani razdeljene po programih, s kratkim opisom proizvodov. Strani niso omogočale globjega prikaza proizvodov in poslovanja podjetja in so bile vsebinsko že zelo zastarele. Veliko več od vsebine mi je pomenilo spoznavanje tehnologije pisanja za splet, arhitekturna zgradba strani, grafična porazdelitev prostora ter načina prikazovanja kazal in slik. Spoznal sem se s HTML (Hyper Text Markup Language) jezikom, ki mi je bil le malo poznan in z orodji za enostavnejšo izgradnjo spletnih strani. Eno od orodji je tudi Microsoftov FrontPage, v katerem so bile narejene prejšnje strani. Ker uporabljam operacijski sitem windows, in druge Microsoftove programske produkte, je bilo logično, da poizkusim z njim kreirati tudi nove spletne strani. FrontPage je programsko orodje za izdelavo posameznih spletnih strani in celotnega spletnega mesta na grafični način. Njegova prednost je, da lahko hitro kreiraš spletne strani, vnašaš besedila in slike,

8 jih grafično oblikuješ in povezuješ, brez posebnega znanja o spletnem programiranju. Orodje samo omogoča izdelavo arhitekture spletnega mesta, povezovanje posameznih strani in ponuja vnaprej pripravljene predloge grafičnega izgleda strani. Testne spletne strani Najprej sem začel pripravljati testne strani, ki so temeljile na podatkih s starih spletnih strani, da pripravim osnutek spletnega mesta in hkrati spoznavam tehnologijo. Dokler je bilo treba vnašati samo besedila, in jih oblikovati, nisem imel večjih problemov. Postavljal sem podlage za strani in gradil hierarhijo posameznih strani. V posamezno stran sem vnašal besedila in slike, jih oblikoval in z linki povezoval posamezne strani. Vse to je potekalo relativno enostavno z uporabo FrontPage-a. Testne strani so služile kot podlaga za pripravo osnutka prvega spletnega mesta, ki sem ga predstavil vodstvu v ocenitev in podajanje pripomb ter želja. Glede na pripombe, so morale testne strani tako prestati še mnogo vsebinskih in oblikovnih spememb. Poleg teh sprememb, se je pokazala okornost in predvsem obsežnost programske kode spletnih strani pri izdelavi s Front Page programom. Imeli pa smo tudi počasno internetno zvezo (128Kbit/s). Vse se je odražalo v počasnem odpiranju strani in nejevolji bralcev, zato sem pričel pisati programsko HTML kodo v enostavnem spletnem editorju. Poslovil sem se od FrontPagea in začelo se je mukotrpno delo učenja, iskanja programskih namigov in podobnih internetnih rešitev ter programiranja. Zbiranje vsebinskega materiala Največ težav pa mi ni povzročala sama tehnika izdelave spletnih strani ampak vsebina. Začetne težave so bile pri pridobivanju materiala za spletne strani. Ponujali in pošiljali so mi tiskano propagandno gradivo v obliki brošur in letakov, ki samo po sebi ni primerno za objavo na spletnih straneh. Te omogočajo učinkovito večplastno predstavitev besedil in v nasprotju z brošurami omogočajo interaktivno povezavo z uporabniki interneta. Vsebina mora biti primerna za splet, kar pomeni, da so besedila kratka in jedrnata ter omogočajo linke na podrobnejše opise in obrazložitve. Bralec tako hitro pride do osnovne zgoščene informacije, in če želi, ima še možnost poglobljene razlage ali povezave na sorodne teme. Besedila spletnih strani so tako razčlenjena in bolj podobna člankom v časopisih. Veliko časa in napora je bilo potrebno, da sem uspel dobiti uporabno gradivo. Še zlasti težko pa ga je bilo dobiti v elektronski obliki, da mi ga ni bilo potrebno vednomer vnašati. Po vsebinski plati sem sodeloval z Matjažem Ramšakom, ki mi je pripravil in posredoval največ vsebinskega materiala. Težave mi je povzročala tudi priprava grafičnega materiala; slik, podlag, gumbov, znakov in

9 ikon za spletne strani. Takšnega materiala, kot so: podlage, gumbi, znaki, ikone, itd. je na internetu veliko. Lahko jih poiščeš in vkomponiraš v svoje strani, vendar pri tem tvegaš obtožbe za avtorske paravice. Še pomembenejše pa je, da si tako ne izgradiš enotnega izgleda svojih strani in zato imajo vse boljše strani svojo lastno obliko. Grafični material sem zato izdeloval sam v Microsoft Paint programu, ki je v osnovi pridan operacijskemu sistemu windows. Program je zelo okoren in omejen za grafično delo, nisem pa imel drugega programa. Vsi grafični elementi, ki sem jih izdelal v začetku, so bili plod čisto subjektive grafične ocene. Grafično in oblikovalsko delo zahteva svoje zakonitosti in estetska merila za izdelavo dobre oblike, zato sem se povezal z Ramom Selimovičem, ki mi je dal koristne napotke in osnutke za testne strani. Skupaj sva pripravila in obdelala ves slikovni material in grafično podobo spletnega mesta. Z njim sem sodeloval od samega začetka nastajanja spletnih strani. Začetki programiranja Ob programiranju v spletnem editorju sem spoznaval zakonitosti in sintakse HTML jezika, ki ga urejuje W3C združenje. HTML je v bistvu besedilna datoteka opremljena z zaznamki (tags), ki povedo brskalniku kako naj prikaže to spletno stran. V podrobnešo razlago se ne bi spuščal, saj je mnogo literature o njem, omenim naj le, da je to osnovni jezik za splet, ki določa prikaz, ureditev in obliko dokumenta. Pri spoznavanju z zgradbo starih spletnih strani sem se srečal poleg HTML jezika še z JavaScript in VBScript spletnima jezikoma, ki podpirata HTML za programsko krmiljenje spletnih strani. JavaScript je Netscapeov skriptni jezik in ni v nobeni povezavi s programskim jezikom Javo, ki je analogna C-jeziku, razen po imenu. VBScript pa je skripni jezik, ki ga je izdelal in ponuja Microsoft. Oba jezika omogočata dimamično programiranje spletnih strani in ju podpirajo vsi pomembni brskalniki. Programska koda se izvaja v samem brskalniku in ne obremenjuje web strežnika. Pri izdelavi spletnih strani pa sem se, poleg skriptnih jezikov za brskalnike, kmalu srečal tudi s strežniškimi skriptnimi zapisi. Interaktivno delovanje spletnih strani zahteva postavitev form, vpisnih, izbirnih in potrditvenih polj, kar izvedemo s strežniškimi skriptnimi jeziki, kot so; ASP, ADO, PHP, Python, Perl itd. Microsoft ob operacijskem sistemu windows brezplačno ponuja tudi IIS (Internet Information Services) web strežnik, ki je z windows platformo tudi najbol razširjen spletni strežnik. Na njem sem preizkušal osnovno delovanje svojih testnih spletnih strani. IIS podpira ASP (Active Server Pages) in ADO (ActiveX Data Objects) skriptna jezika, ki sta tudi brezplačna in v osnovi vključena v spletni strežnik. Za izdelavo dinamičnih spletnih strani sem moral obvladati tudi ta dva. Seveda je obstajala alternativa z odprtokodnimi sistemi kot so Apache web strežnik in PHP strežniški scriptni jezik, ki sta tudi brezplač-

10 na produkta. Ker pa ju nisem obvladoval, in bi ju poleg tega bilo potrebno še prenesti z intereneta in izvesti uspešno ter kvalitetno instalacijo, sem se raje ogrel za Microsoftovo varianto. Sklep prvega dela: Priprava spletnih strani mi je pomenila velik izziv, zato sem vanjo vložil vso svojo ustvarjalnost. Poleg učenja spletnega programiranja, sem za pripravo spletnih strani moral biti v glavnem oseba za vse; arhitekt spletnih strani, zbiralec in pisec vsebine, urednik, oblikovalec in programer. To ima dobre in slabe strani, saj splet spoznaš tako v celoti, nastajanje spletnih strani pa je dolgotrajno. Spletne strani bi lahko izdelali tudi zunanji ponudniki, kar se je nekje ob nastajanju tudi alternativno pojavljalo. Lastni razvoj je prevagal vsled spoznanja, da moraš pripravljati vsebino in vzdrževati spletne strani v vsakem primeru, ter da so ponujene rešitve drage. Spletne strani so živ objekt, ki ga moraš stalno ažurirati, zato se trudim, da bi se formiral tim več usposobljenih akterjev, kjer bi vsak prevzel del bremena. Nastajanje spletnega mesta Cinkarne Celje je bilo teoretično in empirično, saj sem literaturo odkrival hkrati s programerskim delom. Branko Starič Vodenje in motiviranje zaposlenih za varčevanje z energijo Varčevanje z energijo je bilo marsikje, tudi v naši tovarni, doslej večinoma zapostavljeno. Vsa pozornost je bila usmerjena predvsem v nove proizvodne tehnologije in povečanje kapacitet. Toda enormno povečanje cen energentov v zadnjem času nam da misliti. Variabilni del cene zemeljskega plina, ki je v Cinkarni energetsko najpomembnejši energent, se je v letu dni podražil za kar 55 %. Za preživetje tovarne, ob takih»šokih«, so pravilno motivirani in organizirani zaposleni na prvem mestu. Zaposleni so vedno pripravljeni pomagati, če je njihova pomoč zaželjena in cenjena. Zato se je za doseganje ciljev na področju varčevanja z energijo potrebno naučiti, kako: ceniti zaposlene; jim dati občutek, da so potrebni in pomembni; bodriti zaposlene; jim dopustiti, da se izkažejo; razumeti, da hočejo biti ponosni na svoje delo, znanje in dosežke; omogočiti zanimivejše življenje zaposlenih; pripomoči k njihovemu zadovoljstvu pri delu, namesto nezainteresiranosti; sprotno informirati o koristnosti njihovih zamisli in sodelovanja, ter ustreznem nagrajevanju. Povečanje podpore za doseganje ciljev se ponavadi poveča z vpeljavo timskega dela, kar povečuje stopnjo splošne motivacije in izboljšuje skupno učinkovitost, še posebej, ker varčevanje z energijo samo po sebi ni dovolj vznemirljiv in zanimiv izziv za večino ljudi. Razlogov za neracionalno rabo energije pri poslovanju je lahko običajno več, kot na primer: 1. Neposrednim nadrejenim je vseeno, zakaj ne bi bilo tudi meni? 2. Sem prezaposlen, da bi se ukvarjal še s tem! 3. Varčevanje z energijo ni moje delo! 4. Energija je vedno na voljo, kadar jo rabim! 5. Ni mi treba plačevati računov za energijo, kot doma! Razlogov za neracinalno rabo energije je lahko še kar nekaj, če je naše razmišljanje usmerjano v tej smeri. Za varčevanje z energijo je potrebna podpora tako posameznikov kot tudi skupin, to zahteva dober menedžment in vodenje. Da lahko vodimo ljudi, je potrebno biti sposoben voditi tudi sebe. Za pridobivanje sodelavcev je potrebno dvigniti moralo tako, da smo: prijazni, spoštljivi, zabavni, prizadevni, delavni, pripravljeni, razumljivi, dosegljivi, spoštovani in sprejeti. Ni namreč smiselno pričeti z aktivnostmi varčevanja z energijo, če ni podpore zaposlenih. Za dober menedžment moramo: 1. postaviti primer, 2. zastaviti visoke cilje, 3. biti na razpolago, kadar potrebujemo pomoč, 4. sporazumevati se v zanimivem in jasnem jeziku, 5. ob vsaki priložnosti pohvaliti ostale, namesto iskanja lastne hvale. Večinoma zaposlene ne zanima energija, zato moramo njihove potrebe in želje izrabiti za svoje energetske načrte najprej tako, da odkrijemo, kaj jih vzpodbuja. Varčevanje z energijo je izziv in priložnost, da lahko uspemo in dosežemo truda vredne dolgoročne rezultate.

11 Dober proces energetskega mendžmenta vključuje funkcije načrtovanja, organiziranja, vodenja in kontroliranja. Energetski proračun je potrebno omejevati z nadziranjem vseh glavnih energetskih stroškov: zemeljski plin, elektrika, vse vrste voda, vodna para, komprimiran zrak. V Cinkarni je, kot že rečeno, vodilni energent zemeljski plin (161GWh/ letno), takoj za njim je vodna para (128GWh/letno) od tega jo je 28GWh/letno pridobljeno iz zemeljskega plina, pa elektrika (96GWh/letno) in iz nje pridobljen komprimiran zrak (27GWh/letno). Spremljanje rabe energije izboljšuje tudi razumevanje rabe energije. Za vsak pomembnejši center rabe energije (npr. poslovna enota, veliki porabniki, služba ) je zaželeno postaviti enostaven kazalec kvalitete rabe energije, ki odraža rabo energije na primerljivi osnovi. Potrebno je poznati učinkovit kazalec tako za začetno oceno, kot tudi za naknadne redne nadzore. To je lahko raba energije na enoto proizvoda ali število ljudi ali kvadratni meter površine prostorov. Spremljanje rabe energije je v današnjem času zaželeno»on-line«, torej neprekinjeno, ali v čim krajših časovnih presledkih. Daljši, na primer mesečni presledki, so lahko preredki, saj v takšnih časovnih obdobjih lahko prihaja do bistvenih sprememb, ki zakrijejo pravo sliko dogajanj. Ukrepi za energetsko učinkovitost se lahko porazdelijo na tri glavna področja: 1. praksa dobrega gospodarjenja: naj se spodbuja z npr. notranjim časopisom ali predstavitvenimi dogodki; 2. dela, ki se lahko izvedejo med proizvodnjo in/ ali remontom: vzdrževalna dela lahko dopolnimo z energetskimi izboljšavami, kot so npr. tesnenje mest puščanja pare, komprimiranega zraka, vode; 3. projekti s fazami načrtovanja, razpisa, analize ponudb, izbire in izvedbe: vračilne dobe pod dvema, ali celo enim letom, veljajo za zelo uspešne in jim je potrebno dati prioriteto. Prihranki doseženi s prakso dobrega gospodarjenja (npr. organizacijskimi ukrepi) in manjšimi vlaganji (investicijami) ponavadi ustvarjajo pozitivno klimo za izpeljavo večjih dražjih projektov. Kompleksnost velikega energetskega sistema, ne sme biti razlog za strah pred tem kje začeti. To je možno preseči s pomočjo Paretovega načela, ki pravi, da je z 20 % truda možno doseči 80 % učinek. Če je tudi v našem primeru tako, da se v 20 % procesa ali stavbe porabi 80 % energije, je jasno kje začeti. Roman Broz Neizkoriščene možnosti informatike ERP - upravljanje virov podjetja Problem V podjetje pride novo naročilo. V obliki papirja. Potem ta papir začne dolgo potovanje skozi mnoge dele podjetja, pri tem dobi veliko potomcev v obliki delovnih nalogov, dobavnic, odpremnic, skladiščnih listov, evidenc, naročil, dovolilnic, potnih nalogov, računov in kdo ve kakšnih papirjev še vse, dokler na koncu iz podjetja ne odide naročeni izdelek pospremljen spet z ustreznimi papirji. Vmes je veliko prepisovanja in možnih napak, pošiljanja in možnosti za izgubljeno pošto, večkratnega vnosa v računalnike različnih informacijsko podprtih rešitev (proizvodnja, finance, računovodstvo, skladišče ) ter na koncu še arhiviranje množice papirjev po različnih mestih v podjetju. Vse to pogosto povzroča zastoje in zakasnitve, celo izgubljena in pozabljena naročila, možnosti za napake, ki mečejo slabo luč na podjetje. Pogosto nihče ne ve, kakšno je trenutno stanje naročila, telefon pa je edini način, da se na hitro izve, kaj se z naročilom dogaja. Kdo vse in koliko je delal, da je izdelek prehodil pot od naročila do naročnika, koliko je katera komponenta stala, kateri dobavitelj je priskrbel sestavni del ali surovino vgrajeno v izdelek ter še na mnogo podobnih vprašanj je težko ali celo nemogoče na hitro odgovoriti. Rešitev - ERP sistem Angleško kratico ERP (Enterprise Resource Planing) bi lahko prevedli kot načrtovanje virov podjetja. Priznati je treba, da gre dosti bolj za obvladovanje in upravljanje kot pa načrtovanje. A ime nastalo pred 20 leti je ostalo in z njim vsi hitro vedo, za kaj gre. Obljublja nam visoko integracijo informacijskih rešitev za celovito obvladovanje vseh poslovnih procesov. Sem spada tako evidentiranje kot spremljanje vseh poslovnih dogodkov z možnostjo celovitega pregleda nad vsem. Kot dodatno stopnjo omogoča lažji nadzor in upravljanje z vsemi viri podjetja kamor spadajo finančno administrativni, proizvodni, človeški in materialni viri. Nekatere koristi ERP sistemov V splošnem prinaša uvedba ERP sistema splošne koristi, kot so: integralen pregled nad financami,

12 celovitost informacij o naročilih od začetka do konca, standardiziranje in pospeševanje proizvodnih procesov, zmanjšanje zalog surovin in izdelkov, poenoteno obravnavanje zaposlenih, hitrejše in bolj učinkovito organiziranje dela ipd. Podrobneje je navedenih nekaj točk, kjer lahko pričakujemo izboljšanje: Zaloge možnost popolnega pregleda nad zalogami, kaj je dejansko razpoložljivo, kaj rezervirano in za koga, sledljivost, možnost izbire politike obvladovanja zalog. Nabava celovit pregled nad stanjem zalog in cenami/ popusti, pregled nad odprtimi naročili in možnostmi rezervacij, pregled nad alternativnimi dobavitelji in njihovimi pogoji, ocenjevanje dobaviteljev. Prodaja doslednejše doseganje dogovorjenih dobavnih rokov, hitro reagiranje na spremembe trga, boljše napovedovanje prodaje, informacije o kupcih (opravljeni nakupi, kontaktne osebe ipd.), Finance in računovodstvo izboljšana preglednost nad plačili kupcev, učinkovita primerjava ponudb in faktur dobaviteljev, večja produktivnost zaradi integracije poslovnih funkcij, skrajšanje časa vezave kapitala v nedokončani proizvodnji in neplačanih računih. Poslovodne odločitve mnogo učinkovitejša dostopnost informacij o stanju v podjetju, kakovost in zgoščenost informacij, možnost analize in simulacije poslovodnih odločitev. Odnosi s strankami o prednostih sistema CRM smo pisali v predhodni številki. Upravljanje oskrbovalne verige (SCM) ta je lahko sestavni del sistema ERP ali pa je povezan z njim. Proizvodnja hitrejša odzivnost proizvodnje na kupčeve zahteve, poenostavljeno in fleksibilno planiranje proizvodnje ter kapacitet preko širokega spektra planskih modulov (MRP, MPS, PRP, CRP ), možnost simulacij, možnost istočasne uporabe različnih metod vodenja proizvodnje (izdelava po naročilu, izdelava za zalogo ), nadzor kakovosti proizvodov in storitev preko celotnega proizvodnega cikla izdelka, izboljšana kontrola in lažje sledenje proizvodnih stroškov. Kaj so to vertikalne rešitve? ERP je namenjen zadovoljitvi vseh osnovnih poslovnih funkcij podjetja vendar pa ne vsebuje modulov s katerimi bi bilo možno rešiti specifične poslovne ali tehnološke procese. Tako npr. ERP sistem ne vsebuje modula za hotelske rezervacije ali za pomoč založniški dejavnosti. Tudi vodenje procesne proizvodnje je izven njegovega dometa. Vertikalne rešitve so zgrajene na obstoječem ERP sistemu z namenom reševanja specifičnih problemov. Kombinacija osnovnega ERP sistema in vertikalne rešitve je trenutno največ, kar je mogoče dobiti na področju poslovne informatike. Kaj pa težave? ERP sam po sebi ne bo prinesel reda v poslovni sistem. V najslabšem primeru ga moramo urediti sproti, še bolje pa, če že pred tem. Skušanje prilagajanja ERP sistema na neurejene poslovne procese, je podobno nesmiselno, kot bi želeli z avtomobilom visokega razreda bolje voziti po kolovozih. Ali jih bomo prej asfaltirali ali pa raje kupimo terenca. V nasprotnem primeru bo nezadovoljstvo veliko, stroški ogromni, učinek pa ničen. Ideje v smislu: Kupimo SAP, pa bomo imeli red, so zgrešen način razmišljanja, ki nas lahko zapelje v premnoge težave brez pozitivnih učinkov ob ogromnih stroških. Ena od naivnih obljub, ki so jih dajali razvijalci in dobavitelji v začetku je bila, da bo ERP zadovoljil vse informacijske potrebe podjetja. To se je žal pokazalo kot prazna obljuba. Celo velik del po-

13 mena ERP (resource planing načrtovanje virov) se je po poti izgubil in veliko podjetjem ni kaj dosti mar za to. Že zalogaj obvladovanja integrirane informacijske podpore na celotnem poslovnem področju je dovolj velik tako za izvedbo kot po tem kaj lahko prinese. Ena od velikih zmot je bila ignoriranje ostalih delov informacijske podpore v podjetju. Sem spada npr. področje avtomatizacije proizvodnje, ki bo zaradi svojih specifičnih zahtev vedno otok zase. Zgraditi mostove do njega se je izkazal za enega večjih problemov. Pomeni lahko zelo velik finančni zalogaj, korist pa je vprašljiva. Za povrhu se lahko znajdemo še v hudi pasti, ko kateregakoli od podsistemov skušamo posodobiti. Problemi integracije nas torej čakajo povsod, kjer aktivnosti niso vezane le na področja, ki jih ERP sistemi pokrivajo neposredno. Nekaj največjih napak pri uvajanju ERP sistemov Podjetje, ki se odloči na uvedbo ERP sistema čaka mnogo pasti, stroškov, dela, frustracij zaposlenih in nevarnosti neuspeha. Kakšne vse so, je dobro vedeti že v fazi, ko se sploh odločamo ali sistem uvesti ali ne. Nekaj pogostejših napak iz literature je: 1. Nerazumevanje pomena in resnosti projekta uvajanja ERP Pri uvajanju ERP sistema gre v resnici dosti bolj za poslovni kot pa informacijski projekt. Vodstvo se mora tega jasno zavedati, prav tako kot posledic, ki jih bo ta odločitev imela na celotno organiziranost in delo podjetja. Vpliv uvajanja ERP sistema se dotakne skoraj vsakega zaposlenega neposredno ter spreminja okostenele in neučinkovite navade in metode dela. Če uvajanje ne izvira iz resnične potrebe in želje po spremembi mnogih temeljnih funkcij podjetja, je nesmiselno zapravljati denar za nekaj, kar nas bo na koncu naredilo nesrečne. Odločitev je izrazito dolgoročna in zato strateškega pomena ter za zelo dolgo zadnja tako pomembna na področju informatike. V času uvajanja bo trpel tudi marsikakšen drug projekt ali zaradi visokih izdatkov ali zaradi prilagajanja novi organiziranosti. 2. Projekta ne vodijo pravi ljudje Projektna ekipa mora imeti ustrezno znanje o poslovanju podjetja, hkrati pa morajo biti vsi člani ekipe ustvarjalni in pripravljeni na sprejemanje izzivov v borbi proti obstoječemu stanju. Vodstvo podjetja mora povsem zaupati projektni ekipi in vodji projekta. Člani ekipe morajo imeti pravico sprejemati tudi pomembne odločitve, hkrati pa jim mora vodstvo dovolj zaupati, da jih ni potrebno za vsako odločitev kontrolirati. Uvajanje novega ERP sistema je odlična priložnost za prestrukturiranje in oblikovanje svojega poslovnega sistema. Zelo verjetno bo samo ena priložnost, da to storimo po pravilih stroke. Zato v projektno ekipo spadajo samo najboljši ljudje, njihovo dotedanje delo pa je treba začasno dodeliti drugim zaposlenim. 3. Neučinkovito obvladovanje sprememb Podcenjevanje posledic sprememb, ki jih bo povzročila uvedba ERP sistema na zaposlene, na njihove vloge v podjetju, na potrebna znanja in na celotno organizacijsko strukturo, je pogosta napaka podjetij. Uspešnemu upravljanju s spremembami (Change management) se le redko pripisuje potreben pomen in teža, je pa eden od najpomembnejših faktorjev pri uspešnem uvajanju ERP sistema. Ponavadi se zaposleni upirajo spremembam, razen če zanje obstaja dober razlog. Vodstvo podjetja je zato zadolženo, da uporabi tehnike komunikacije in vplivanja na zaposlene, da vzpostavi okolje, ki zagotavlja, da se zaposleni ne upirajo uvajanju sprememb. Izrednega pomena je na ključna mesta postaviti učinkovite in sposobne ljudi, ki jim tudi podrejeni zaupajo. Pravočasno izobraževanje vseh vpletenih po vnaprej pripravljenem načrtu je ključnega pomena. 4. Neprepoznavanje koristi in pozitivnih učinkov uvedbe ERP Večina podjetij se zelo podrobno posveča stroškom uvajanja ERP sistema, redkeje pa analizirajo koristi in prihranke. Projekt lahko izpeljemo v predvidenih rokih in v predvidenem proračunu, vendar morajo biti znani tudi pozitivni učinki implementacije, ki služijo kot smernice za nove določitve vodstva. Študija poslovnega procesa mora biti ovrednotena po kritičnih točkah projekta, da je možno opredeliti pričakovane stroške in koristi. Pred vsem tem pa mora biti kakovostno opravljena tudi študija stanja pred uvedbo, da imamo merilo uspešnosti implementacije. Vedeti pa moramo tudi to, da tako velike spremembe v podjetju svoje učinke pokažejo šele po daljšem času. 5. Nesprejemanje integracij Veliko podjetij se upira in ne želi sprejeti nivoja integracije poslovnega sistema, ki ga uvedba ERP sistema omogoča. Želijo obdržati obstoječo organizacijsko strukturo. Na tak način ostanejo funkcijski oddelki enaki kot prej, vloga managementa pa prav tako ostaja nespre-

14 menjena. Integracija, ki jo omogoča uvedba ERP sistema spreminja klasične meje med poslovnimi funkcijami in zagotavlja informacijsko podporo neposredno izvajalcem. S tem zmanjša vlogo klasične administracije v podjetju. Vloge v podjetju lahko na novo definiramo npr. tako, da dodelimo posameznikom odgovornost za posel od začetka do konca procesa. Tako je lahko ena oseba odgovorna za ves proces od naročila, proizvodnje, odpreme pa vse do plačila. S tem pa spremenimo klasične vloge vodij nabave, proizvodnje, servisa kar spet lahko povzroči odpor pri ljudeh. 6. Konec projekta mora biti načrtovan še pred začetkom projekta Veliko podjetij ne razume dolgoročnih posledic uvedbe ERP sistema in tako razvodenijo pomen projekta že na samem začetku. V podjetju mora biti jasno, kakšno strategijo dolgoročne podpore bodo dali novemu poslovnemu sistemu. Vzpostavitev internih centrov pomoči lahko veliko pomaga ter v veliki meri zmanjša stroške zunanjih svetovalcev. Predvsem pa je potrebno razumeti, da je uvajanje ERP sistema aktivnost, ki gledano dolgoročno, zahteva politiko stalnih izboljšav. Ali lahko ERP sistem uvedemo sami? Preprost odgovor je:»ne.«zaradi svoje zahtevnosti in visoke stopnje integracije uvajajo ERP sisteme izšolani svetovalci, ki sistem dobro poznajo in ga zmorejo postaviti v skladu s tehničnimi in vsebinskimi zahtevami. Izvedli bodo izobraževanje uporabnikov, izdelali potrebne dopolnitve in prevzeli del vzdrževanja. Katere so najbolj znane ERP rešitve in koga izbrati? Imena kot so SAP, Baan, Oracle Financials, Navision, Great plains, J.D.Edvards in druga so že dolgo znana. Predstavljajo le delček ponudbe, ki obstaja. Paziti je treba na to, da so ponudniki pogosto specializirani po področjih (npr. za avtomobilsko industrijo) ali po velikosti podjetij, ki jih podpirajo. Glede na to, da je jasno, da brez dolgoročne podpore zunanjih partnerjev uvedba ERP sistema ne more uspeti, moramo upoštevati pogoj, da je potrebno imeti svetovalna podjetja blizu. Že ta dva kriterija močno zožita možno izbiro. Je pa res, da imajo vsi vodilni ponudniki vsaj enega, če ne več predstavnikov ali pooblaščenih partnerjev v Sloveniji. A izbira zato ni nič lažja. Odločiti se ali ne? Predvsem je to odločitev uprave podjetja. Če je poslovanje podjetja urejeno, je lahko uvajanje sistema ERP samo informacijsko podpiranje že obstoječega reda, kar pa tudi ni majhen podvig. Če tega ni, nas v resnici čakata dva projekta hkrati. Če pa je cilj podjetja uvajanje ERP brez zagotavljanja ustreznega reda v poslovanju, je to metanje denarja stran ter dolga in naporna pot z razočaranjem na koncu. V vsakem primeru pa je projekt uvedbe ERP sistema v podjetje kadrovsko, organizacijsko, tehnično in finančno ogromen izziv, ki mu v vsakem podjetju niso kos. Odločitev vsekakor ni lahka. Viri [1] Scott Hamilton: Maximizing Your ERP System: A Practical Guide for Managers [2] Christian N. Madu: ERP AND Supply Chain Management [3] Dr. Thomas Lairson (technical article): ERP Overview [4] Edward Bernroider, Stefan Koch, Vienna University of Economics and Business Administration (technical article): Decision Making for ERP-Investments from the Perspective of Organizational Impact [5] John Gunson (technical article): The key success factors of ERP in the new paradigms of business management [6] R. Michael Donovan (article): Successful ERP Implementation the First Time [7] Yusufali F. Musaji(technical article): ERP System Implementation Overview [8] Peter Loos, Wirtschaftsinformatik II, Chemnitz University of Technology, Germany (technical article): Advanced Information Technology Application in ERP Systems [9] [10] [11] [12] [13] [14] [15]

15 mag. Vladimir Vrečko Standardna komunikacija kot osnova vertikalne integracije sistemov za vodenje procesov in proizvodnih informacijskih sistemov - 2. del Uvod Proizvajalci sistemov za vodenje so pri standardizaciji do sedaj več pozornosti posvečali lokalnim vodilom, za povezovanje s proizvodnim informacijskim nivojem pa so želeli uporabiti in si prilagoditi kar rešitve iz sveta informacijskih tehnologij. Protokol TCP/IP je tako postal standarden mehanizem prenosa podatkov v zgornjih nivojih sistemov za vodenje in to kljub temu, da ne zagotavlja časovno determinističnega dostopa do informacij. Ker se stopnjuje potreba po vertikalni integraciji je vse bolj v ospredju tekmovanje med komunikacijskimi sistemi in njihov razvoj. Enostavna izmenjava podatkov že dolgo ne zadošča več in odločilne za prevlado bodo napredne možnosti, ki jih bodo standardi podprli. V drugem delu našega prispevka bodo zgoščeno predstavljeni trenutno najbolj uveljavljeni komunikacijski sistemi in njihove značilnosti. Pregled značilnosti najbolj razširjenih komunikacijskih sistemov za vertikalno integracijo OPC OPC (OLE for Process Control) je trenutno najbolj razširjen sistem za komunikacijo med različnimi nivoji informacijske tehnologije. To je čisti sistem odjemalec/strežnik, kjer odjemalec pošlje strežniku zahtevo po prenosu podatkov, ta jo obdela in podatke vrne odjemalcu. OPC temelji na DCOM tehnologiji in ima zato vse njene slabosti. Ker je DCOM vezan na okolje Windows, je tudi OPC omejen zgolj na uporabo v tem okolju. DCOM prinaša tudi varnostna tveganja, saj uporablja dele operacijskega sistema Windows, ki so najbolj izpostavljeni vdorom in napadom. Zahteve DCOM za učinkoviz prenos podatkov so hkrati v nasprotju z omejitvami požarnega zidu. Varnostna tveganja se s skrbnim načrtovanjem sicer da zmanjšati, ne pa odpraviti. To vzbuja nelagodje tako pri načrtovalcih sistemov za vodenje kot tudi pri uporabnikih. OPC je specifikacija v splošni lasti, kar pomeni, da je ne obvladuje posamezno podjetje. V resnici to ni ena specifikacija, ampak skupek ločenih, neodvisnih specifikacij z različno funkcionalnostjo: Data Access (OPC DA) za bralno/zapisovalno izmenjavo trenutnih podatkov med sistemi, Historical Data Access (OPC HDA) za dostop do arhiviranih podatkov, Alarm & Events (OPC AE) za prenos alarmnih sporočil in opozoril, Security za vzpostavitev mehanizmov varnosti in Batch za povezavo do programov za obvladovanje receptur. Ločene pa niso le specifikacije, ampak tudi ustrezni protokoli. Tako ne moremo govoriti o OPC strežniku, pač pa o npr. OPC Data Access strežniku. Če bi želeli torej hkrati prenašati trenutne in arhivirane vrednosti, bi potrebovali dva ločena strežnika. Ker specifikacije ne omogočajo izmenjave informacij o povezanosti trenutnih podatkov z arhiviranimi podatki, je potrebno lastnosti povezave do iste spremenljivke konfigurirati vsaj dvakrat. Praktično stanje je ta hip takšno, da velika večina proizvajalcev sistemov za vodenje podpira samo OPC DataAccess specifikacije, ne omogoča pa dostopa do arhiviranih vrednosti in alarmov. Specifikacija OPC DA predvideva za bralno/zapisovalno izmenjavo podatkov tako ciklično kot tudi dogodkovno proženo izmenjavo. Dogodkovno prožena izmenjava je za ponudnike izziv. Po eni strani lahko zelo izboljša delovanje komunikacijskega sistema, po drugi strani pa vsebuje vrsto pasti in zahteva skrbno izvedbo. Tako sicer lahko zelo razbremeni omrežje, težave pa nastopijo, če je potrebno povezave izvesti preko požarnega zidu. V tem primeru je potrebno na požarnem zidu vzpostaviti dve ločeni povezavi, kar pa povečuje varnostno tveganje. Poleg tega mora izvajalec aplikacije skrbno programirati mehanizme preverjanja veljavnosti povezave in ukrepov ob izpadu enega ali več odjemalcev oz. strežnikov. Šibkost te vrste izmenjave je tudi ta, da lahko tolerančni pas, izven katerega se sproži prenos, določimo samo za celotno skupino spremenljivk, ne pa za vsako posamezno.

16 Slabosti obstoječega standarda OPC so postajale vse bolj očitne s sodobnimi zahtevami po varnosti in zanesljivosti delovanja ter enostavnosti načrtovanja in uporabe. Zato je v zaključni fazi priprave nov standard OPC UA (Unified Architecture), ki naj bi odpravljal slabosti sedanjega standarda. OPC ne bo več temeljil na DCOM tehnologiji, ampak na mehanizmih internetnih komunikacij (TCP/IP, SOAP in XML). Zato ne bo več vezan na okolje Oken. Odpravil bo tudi drugo najhujšo slabost, ločenost podatkov. Sedaj bo z enotnim vmesnikom mogoče dostopati do trenutnih vrednosti, alarmov, arhiviranih vrednosti in parametrov spremeljivk. Od uspeha OPC UA bo odvisen obstoj OPC standarda, zato mu posvečajo zelo veliko Drugi najbolj razširjen sistem je bil prvotno razvit za UNIX sistem in temelji na tehnologiji RPC (Remote Procedure Call). Ta sistem se uporablja predvsem, ko je potrebno med dvema sistemoma prenašati večje količine podatkov. Omogoča sicer, vendar njegov model omogoča le omejen nabor atributov spremenljivk. Prednosti sistema so neodvisnost od operacijskega sistema, hkraten dostop do trenutnih in arhiviranih vrednosti na strežniku, ter mehanizmi, ki ob prekinitvi povezave omogočajo preklop na drugo povezavo. Njegove pomanjkljivosti so še omejena možnost strukturiranja hierarhije podatkov, omejen nabor atributov spremenljivk in zahteva, da se vsak odjemalec strežniku predstavi in strežnik odloči, ali bo opravil njegove poizvedbe (zaradi nadzora licenčnih pravic). Največja pomanjkljivost pa je ta, da standard ni odprt, saj je v izključni lasti firme Axeda. Tako je nabor možnosti in nadaljnji razvoj standarda odvisen od ene firme, od katere je odvisna tudi licenčna politika. Poleg tega mora vsak proizvajalec in ponudnik računalniške ali programske opreme za svoje sisteme kupovati licence. Zaradi teh lastnosti ga uvrščamo med signalno orientirane sisteme, ki so za potrebe vertikalne integracije primerni le pogojno in bodo v prihodnje verjetno izgubljali bitko s konkurenčnimi odprtimi standardi. Zanimivo je, da je ta standard uporabljen v PCS7 sistemu kot standarden Preko njega je izvedena povezava PCS7 sistema s PI sistemom firme OSI Software. ACPLT/KS Iz potrebe po odprtem standardu, ki bi izhajal posebej iz potreb procesnega vodenja, se je na univerzi v Aachnu porodila iniciativa za razvoj namenskega, odprtega in zmogljivega standarda za komunikacijske sisteme. Cilj priprave standarda je bil združiti prednosti ostalih sistemov in jih nadgraditi. Rezultat je sistem ACPLT/KS (Aachener Prozessleittechnik/Kommunikationssystem), ki ga označujejo tudi kot PLT internet (PLT je oznaka za sisteme za vodenje procesov). Sistem je neodvisen od operacijskega sistema, temelji na povezavi odjemalec/strežnik, omogoča hkraten prenos trenutnih vrednosti, arhiviranih vrednosti, arlarmov in konfiguracijskih podatkov. Kar je še pomembneje pa omogoča tudi prepoznavo strukture podatkov na strežniku brez vnaprejšnjega parametriranja in prenos metainformacij (informacij o informacijah). Njegove prednosti ilustrirajo lastnosti vmesnika PCS7OCS, ki je prirejen za sistem PCS7. Ta omogoča, poleg klasičnega pogleda na strukturo podatkovne baze sistema, tudi hierarhičen pogled glede na tehnološko hierarhijo, določeno v načrtovalskem (inženirskem) sistemu. Tako so odjemalcu na razpolago tudi strukturne informacije (npr. pripadnost tehnološki napravi, tip bloka). Odjemalec lahko tako na primer brez vnaprejšnjega poznavanja aplikacije poseže na strežnik in poišče vse funkcijske bloke tipa Regulator. Ta možnost omogoča odjemalcu enostavno izvedbo funkcij, kot so na primer: iskanje vse regulatorjev, ki so v stanju ROČNO, izpis vseh motorjev, ki so v napaki, izpis vseh aktivnih alarmov določenega tipa. Velika prednost pri tem je, da pri spremembi aplikacije ni potrebno spreminjati komunikacijskega sistema, saj so vsi podatki določeni z imeni in se sprememba njihovih lastnosti samodejno prepoznava. Razvoj standarda, ki je popolnoma odprt, je odvisen od njegove prihodnje razširjenosti in uspešnosti. ODBC/SQL Za dostop do relacijskih podatkovnih baz se uporablja jezik SQL in protokol ODBC.