UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO TINA ZORMAN

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO TINA ZORMAN

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK PRIMERJAVA SLOVENSKIH IN ESTONSKIH LJUDSKIH PRAVLJIC DIPLOMSKO DELO Mentorica: Milena Mileva Blažić Kandidatka: Tina Zorman Ljubljana, september 2012

4

5 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici Mileni Milevi Blažić za pomoč pri iskanju idej, čas in usmerjanje pri pisanju diplomskega dela. Zahvalila bi se svojim bližnjim: očetu Janezu in mami Tanji za skrb in podporo ter sestri Maji za nasvete. Prijateljici Petri za spodbude in razumevanje. Posebna zahvala gre znanki iz Estonije, Mari Sats, za priskrbljeno literaturo in informacije.

6 POVZETEK V prvem delu diplomskega dela je predstavljena pravljica kot literarna zvrst, njena definicija in skupine pravljic. Pojasnjen je pomen pravljice skozi oči različnih raziskovalcev na področju ljudskega izročila (Jack Zipes, Max Lüthi, Bruno Bettelheim, Alenka Goljevšček ipd.). V nadaljevanju je pojasnjena in predstavljena mladinska književnost kot literarna vrsta, raziskovanje slovenske in estonske mladinske književnosti ter teorije raziskovanja (folkloristična teorija, strukturalistična teorija, literarna teorija, psihoanalitična teorija, sociološka teorija, feministična teorija, poststrukturalistična teorija). Osrednji del diplomskega dela vsebuje predstavitev dela Hans-Jörga Uthera in Vladimirja Proppa s pojasnjeno teorijo. Utherova teorija omenja ATU-sistem, po katerem so izbrane pravljice, medtem ko Proppova teorija vsebuje izhodiščno stanje, ki mu sledi predstavitev enaintridesetih funkcij likov. V drugem delu so podrobneje prestavljeni ATU tipi. Vsakemu od petih tipov pripadata dve ljudski pravljici slovenska in estonska. Zadnjemu tipu pa pripada slovenska avtorska pravljica. Pravljice so analizirane po Proppovi teoriji in posamezni tipi pravljic so med seboj primerjani. Cilj diplomskega dela je na osnovi primerjalne analize pokazati podobnosti in razlike ljudskih pravljic. Pokazati želimo, da so si modeli ljudskih pravljic, kljub različnim kulturnim in prostorskim elementom, med seboj podobni in v čem se razlikujejo. KLJUČNE BESEDE: ljudska pravljica, mladinska književnost, teorije analize ljudskih pravljic, Hans-Jörg Uther, ATU-sistem, Vladimir Propp, morfologija pravljice, slovenske in estonske ljudske pravljice.

7 ABSTRACT In the first part of graduation thesis Comparison of slovenian and estonian folk tales a fairy tale is presented as a literary genre, along with its definition and types. The importance of fairy tale is explained according to various researchers in the field of folk tradition (Jack Zipes, Max Lüthi, Bruno Bettelheim, Alenka Goljevšček, etc.). In the following part children's literature is presented as a literary genre. Also, Slovenian and Estonian children's literature is explored. Finally, comparative folk-tale analysis (folklore theory, the structuralistic theory, literary theory, psychoanalytic theory, sociological theory, feminist theory, post-structural theory) are compared. The central part of the thesis contains a presentation of work by Hans-Jörg Uther and Vladimir Propp along with theoretical background. One of the notions in Uther s theory is ATU index, acording to which fairy tales are selected. Propp s theory includes the baseline situation, followed by presentation of thirty-one features characters. In the second part ATU types are presented. Each of the five types is illustrated with two folk tales one Slovenianand one Estonian. The fifth slovenian fairy tale is authors fairy tale. Each of the stories is then analyzed according to Propp s theory. Tales of individual types are compared with each other. The aim of the thesis is a comparative analysis meant to show the similarities and differences between folk tales. Despite different cultural and spatial influences, models of folk tales are similar with each other and yet, on the other hand, still different. KEY WORDS: folk tale, childnen s literature, comparative folk-tale analysis, Hans-Jörg Uther, ATU index, Vladimir Propp, The Morphology of the folk tale, slovenian and estonian folk tales.

8 KAZALO 1 UVOD OPREDELITEV DEFINICIJA PRAVLJICE SKUPINE PRAVLJIC Ljudska pravljica Klasična umetna pravljica Sodobna pravljica POMEN MLADINSKA KNJIŽEVNOST PREDSTAVITEV ESTONIJE ESTONSKA MLADINSKA KNJIŽEVNOST RAZISKOVANJE PRAVLJIC ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRAVLJIC RAZISKOVANJE PRAVLJIC NA SLOVENSKEM TEORIJE ANALIZE LJUDSKIH PRAVLJIC Folkloristična teorija Strukturalistična teorija Literarna teorija Psihoanalitična teorija Sociološka teorija Feministična teorija Poststrukturalistična teorija HANS-JÖRG UTHER ŽIVLJENJE IN DELO HANSA-JÖRGA UTHERJA... 34

9 5.2 THE TYPES OF INTERNATIONAL FOLKTALES: A CLASSIFICATION AND BIBLIOGRAPHY, VLADIMIR JAKOVLJEVIČ PROPP ŽIVLJENJE IN DELO VLADIMIRJA J. PROPPA MORFOLOGIJA PRAVLJICE, FUNKCIJE LIKOV ANALIZA IN PRIMERJAVA SLOVENSKIH IN ESTONSKIH LJUDSKIH PRAVLJIC ATU 103 A MAČEK IN NJEGOVA LISIČJA NEVESTA [THE CAT AS SHE FOX'S HUSBAND] ATU 555 RIBIČ IN NJEGOVA ŽENA [THE FISHERMAN AND HIS WIFE] ATU 331 DUH V STEKLENICI [THE SPIRIT IN THE BOTTLE] ATU 670 MOŽ, KI JE RAZUMEL JEZIKE ŽIVALI [THE MAN WHO UNDERSTANDS ANIMAL LANGUAGES] ATU 43 MEDVED ZGRADI HIŠO BRLOG IZ LESA; LISICA ZGRADI HIŠO BRLOG IZ LEDU [THE BEAR BUILDS A HOUSE OF WOOD; THE FOX BUILDS A HOUSE OF ICE] ZAKLJUČEK VIRI IN LITERATURA LITERATURA ELEKTRONSKI VIRI

10 KAZALO SLIK SLIKA 1: Zemljevid Estonije SLIKA 2: Naslovnica prve knjige The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography (2004) SLIKA 3: Naslovnica druge knjige The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography (2004) SLIKA 4: Naslovnica tretje knjige The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography (2004) SLIKA 5: Naslovnica knjige Morfologija pravljice (2005)... 37

11 1 UVOD V diplomskem delu smo želeli predstaviti in opozoriti na tradicijo, ki je v naši kulturi dokaj neznana. Estonski narod ima kljub majhnosti bogato zgodovino, ki jo je v marsičem mogoče primerjati s slovensko. Namen je prikazati podobnosti in razlike v ljudski književnosti obeh držav. Tako kot je napisal Max Lüthi ( ) v knjigi Evropska pravljica, Forma in narava (1947, v slov. 2011), se pravljice med seboj razlikujejo zaradi kulturnih razsežnosti, pripovedovalcev in obdobij, vendar obstaja osnovna forma, ki je enaka vsem, četudi na zunaj ni vidna. V prvem delu diplomskega dela je predstavljena definicija pravljice, njen nastanek in skupine pravljic. Pravljica je ena najstarejših literarnih zvrsti in se je skozi različna obdobja pri vseh narodih sveta spreminjala. Z njimi so se ohranjali zapisi kultur, njihovega delovanja, zapovedi in zabav. Skozi zgodovino so se širile z ustnim izročilom. Danes so namenjene predvsem otrokom, vendar ni od nekdaj tako, saj so se ljudje z njimi učili življenjskih zgodb, moralnih naukov in si širili domišljijo. V starih ljudskih pravljicah se skoraj nikoli ni uporabljalo cenzure. Zanimanje za ljudske pravljice je naraslo šele v 19. stoletju v času romantike. Mnogi avtorji so jih začeli zbirati, zapisovati različice in jih izdajati. Takrat se je pojavila prva zapisana literatura za otroke. Z razvojem mladinske književnosti se pravljicam ali besedilom, pisanim za otroke, veča pedagoški pomen. Tema sodobne pravljice pa je otroški doživljajski svet in igra. Psiholog Bruno Bettelheim ( ) vidi pravljico kot model ljudske pravljice, ki pomaga otroku reševati življenjske težave, ga spodbuja k domišljiji, spodbuja čustva in mu pomaga soočati se s strahovi. V nadaljevanju omenimo raziskovanje modelov ljudskih pravljic v Sloveniji in po svetu. Zanimanje za ljudske pravljice je pripeljalo do kopičenja gradiva, ki ga je bilo potrebno razporediti v kategorije. V ta namen se razvijejo različne klasifikacije. Podrobneje je omenjena folkloristična teorija raziskovanja, katere glavna predstavnika sta finski teoretik Antti Aarne (The Types of the Folktales: A Classification and Bibliography, 1910) in ameriški folklorist Stith Thompson (The Motif-Index of Folk Literature, 1961, 1987). Leta 2004 je nemški znanstvenik Hans-Jörg Uther (1944 ) prispeval k dopolnjevanju folkloristične teorije raziskovanja ljudskih pravljic. Druga omenjena teorija je strukturalistična teorija raziskovanja ljudskih pravljic, katere predstavnik je Vladimir Propp (Morfologija pravljice, 1928, v slov. 2005). V poglavju podamo povzetke njihovega dela in predstavimo njihove ideje. 8

12 Poleg definicije in teorij na kratko omenimo tudi mladinsko književnost, predstavimo Estonijo in njihovo mladinsko književnost. V drugem delu sledi analiza desetih ljudskih pravljic, petih slovenskih ljudskih pravljic (Lisica in njen mož korenjak, Zlata ribica, Črevec, Grajski čoban, Kako si je osvojila lisica medvedov brlog) in petih estonskih ljudskih pravljic (Lisjakova nevesta, Naklonjenost skrivnostnega drevesa, Smrt v sodčku, Mož, ki je poznal vse jezike živali, Volk in ovca), ter njihova primerjava. Za izbor pravljic sem uporabila ATU-sistem (H. J. Uther). V njegovi knjigi The types of international folktales, A classification and bibliography (2004) sem poiskala pravljice istega tipa (ATU 103A Maček in njegova lisičja nevesta; ATU 555 Ribič in njegova žena; ATU 331 Duh v steklenici; ATU 670 Mož, ki je razumel jezike živali; ATU 43 Medved zgradi hišo brlog iz lesa, Lisica zgradi hišo brlog iz ledu), ki pripadajo slovenskim in estonskim ljudskim pravljicam. Uporabljena zbirka estonskih ljudskih pravljic Estonian folktales, The heavenly wedding [Estonske ljudske pravljice, Božanska poroka] (2005) je izdana v angleščini, zato sem pravljice prevedla. Uporabila sem ATU-sistem za določitev tipov in našla slovenske ljudske pravljice istega tipa. Pravljice sem nato analizirala po strukturalistični teoriji Vladimirja Proppa Morfologija pravljice (1928, v slov. 2005). 9

13 2 OPREDELITEV 2.1 DEFINICIJA PRAVLJICE Pravljica je oznaka za eno najstarejših literarnih zvrsti. Njen izvor težko definiramo, saj je zaradi dolgih časovnih obdobij izgubila svoje individualne avtorje in doživela mnoge preobrazbe. Tem preobrazbam so skupne fantastične pripovedne prvine, umetniške fantazije, nazori dobe in ljudi ter lastnosti ustvarjalca in posredovalca. Pravljica se je razvila iz ustnega izročila, ki se je prenašalo iz generacije v generacijo v različnih kulturah. Folkloristi in antropologi uporabljajo termin ljudska pravljica za označevanje vseh pravljic, ki so se prenašale z ustnim izročilom. S preučevanjem ljudskih pravljic so raziskovalci skušali definirati nemško besedo Märchen, ki izvira iz starovisokonemškega izraza»mari«in srednjevisokonemškega»maere«, kar pomeni pripoved o posebnem dogodku. Nemški filozof Herder in brata Grimm so prvi, ki menijo, da je Märchen izraz, v katerem je glavna pripoved oblikovana z umetniško fantazijo, se dogaja v čarobnem svetu in ne vsebuje prvin iz resničnega življenja. Ameriški folklorist Stith Thompson (The Motif-Index of Folk Literature, 1961, 1987) definira ljudsko pravljico kot dogodke ali epizode, ki se dogajajo v neresničnem svetu in nimajo določene lokacije in karakterjev, vsebujejo pa prvine čudežnega. Ruski formalist Vladimir Propp (Morfologija pravljice, 1928, v slov. 2005) preučuje pravljico iz morfološkega vidika. Meni, da je lahko vsaka pripoved čudežna pravljica, ki se razvije iz dejanja nesreče ali sreče v dogodek, ki se s posredovanjem določenih funkcij konča s poroko ali drugo sklepno funkcijo. Švicarski folklorist Max Lüthi (Evropska pravljica, forma in narava,1947, v slov. 2011) meni, da termin Märchen predstavlja univerzalno pustolovsko zgodbo z vzvišenim slogom (Zipes, 2000). Darka Tancer - Kajnih v članku Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni (1994) zapiše, da je pravljica vrsta fantastično-čudežne pripovedi (najpogosteje namenjena otrokom), ki ne upošteva naravnih zakonitosti in tudi ne historičnih determinant. Odločilne elemente za potek dogajanja predstavljajo irealne postave, liki in čudeži (Tancer - Kajnih, 1994). Kmecl v knjigi Mala literarna teorija (1996) pravljico definira kot prvotno besedilo, ki se pravi, pripoveduje. Jurčič in Levstik jo označita kot zgodovinsko utemeljeno in zgodbeno zaokroženo govorico ali sago. Kasneje jo opredelijo kot krajšo prozno pripoved o 10

14 čudežnih/fantastičnih dogodkih, predmetih in zmožnostih brez časovne/krajevne opredelitve. Etična osnova je enostavno in pregledno nasprotje med dobrim in zlim, pri čemer je na koncu dobro nagrajeno in zlo kaznovano. Je ena najpogostejših književnih vrst v ljudskem slovstvu, razširjena je v antiki, z naslonitvijo na ljudsko pravljico se je razcvetela v času romantike (brata Grimm). Ker je prvotna ljudska pravljica čustveno in duševno najbolj sorodna otroškemu svetu, je pravljica danes ena najbolj razširjenih vrst otroške književnosti (Kmecl, 1996). Alenka Goljevšček v svoji knjigi Pravljice, kaj ste? (1991) pojasni, da imajo svoje posebnosti, med katerimi najbolj izstopa njihova svobodnost. Vsebina je poljubna, vendar prilagojena pravljičnim zakonom. Pravljica ignorira individualnost (njeni junaki navadno nimajo lastnih imen), prostor (pomemben je le shematični prostor akcije, konkretni prostor je zanemarljiv), čas (tristo let mine kot en dan) in njegovo minevanje (Trnuljčica se zbudi iz stoletnega spanja prav tako sveža in mlada, kot je bila). Pravljični junaki se vedno srečujejo z demonskim, ki ga jemljejo samoumevno, brez strahu in presenečenja. V pravljičnem svetu človek vedno zmaga nad demonskim, vse se ujema, ker je vse na pravem mestu in ob pravem času. Zaradi tega pride do razresničevanja; pravljični liki so površinski, enodimenzionalne figure brez telesa, duše, družine in okolja, brez odnosov do soljudi, preteklosti in prihodnosti in tako sposobne, da se srečajo povežejo z vsem. Vse, kar ne služi dogajanju, je neobstojno. Tudi na koncu ne ostane nič nedoločenega, skrivnostnega, negotovega. Ko pravljica svojega izoliranega junaka ali junakinjo privede do zveze z drugim, je ne zanima več (Goljavšček, 1991). 2.2 SKUPINE PRAVLJIC Literarna oznaka pravljica se deli v tri skupine (Tancer - Kajnih, 1994): ljudska pravljica, klasična umetna pravljica in sodobna pravljica Ljudska pravljica Ljudska pravljica ali pripovedka je splošen izraz za različne vrste tradicionalne pripovedi. Zdi se, da je pripovedovanje zgodb kulturno univerzalno s skupnimi osnovnimi in kompleksnimi podobami. Izraz pravljica sta uvedla brata Grimm v zbirki Kinder- und Hausmärchen [Grimmove pravljice] (1812) in veljata za začetnika in utemeljitelja metode zbiranja in zapisovanja ljudske pravljice. Pravljice sta obravnavala kot pozabljene in razkrojene mite, s 11

15 katerimi naj bi odkrila prastar način ljudskega razmišljanja, ljudski jezik in stil. S svojo prvo zbirko, v kateri sta predelala ljudske pravljice, opozarjata na otroško literaturo že na začetku 19. stoletja. Predelave le-teh tako postanejo temeljno delo nacionalne in internacionalne mladinske književnosti (Tancer - Kajnih, 1994). Po vzoru bratov Grimm se je gradivo o ljudskem izročilu povečevalo. Raziskovalci so raziskovali in ugotavljali lastnosti, ki povezujejo med seboj različne narode. Tako se je v 19. stoletju pojavila potreba po mednarodni klasifikaciji pravljic. Eden prvih, ki se je uveljavil, je bil finski teoretik Antii Aarne, ki je leta 1910 izdal knjigo The Types of the Folktales: A Classification and Bibliography. Izhajal je iz prepričanja, da zgodovino pravljic spoznamo tako, da raziščemo zgodovino vsakega pravljičnega tipa posebej. Klasifikacijo je kasneje razširil in izpopolnil Stith Thompson v knjigi The Motif-Index of Folk Literature leta 1961 in tako razvil AT (Aarne-Thompson) indeks motivov. Leta 2004 je nemški znanstvenik Hans- Jörg Uther klasifikacijo še izpopolnil z izdajo knjige The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography. Z novim pristopom se je uveljavil ruski teoretik Vladimir Propp z delom Morfologija pravljice (1928, v slov. 2005). Propp je bil zagovornik sinhronega načina preučevanja pravljične strukture. Kot konstantne elemente je izpostavil enaintrideset funkcij, na katerih se gradi dogajanje. Propp je s svojo strukturo pustil močan pečat na področju raziskovanja ljudskih pravljic, vendar je bil kljub temu deležen veliko kritik (Tancer - Kajnih, 1994). Z ljudsko pravljico se je ukvarjal tudi švedski raziskovalec Max Lüthi (1947, v slov. 2011), ki jo je uveljavil kot literarno vrsto in se s svojimi študijami posvetil analizi evropskih ljudskih pravljic. Govoril je tudi o specifičnem načinu pripovedovanja evropske ljudske pravljice, ki ga definira na abstraktno, linearno in stilizirano obliko. Te oblike izvirajo iz (Tancer - Kajnih, 1994): 1. ploskega značaja pravljičnih likov (nimajo individualnih lastnosti in čustvenega sveta, so nosilci močno izpostavljenih lastnosti, ponavadi so brez lastnih imen); 2. enodimenzionalnosti (dogajanje poteka ves čas samo na eni ravni, na kateri resničnost in čudežnost tvorita neločljivo celoto) in splošnosti prikazovanja (se oddaljuje od globine in resničnosti čustvenih odnosov); 12

16 3. poteka pravljične zgodbe (ljudska pravljica ima strogo določeno strukturo; hiter razvoj dogodkov, ki se odvija po zakonitosti ponavljanja in stopnjevanja ter naloge, prepovedi, pogoji, tabuji, nasveti, namen je premagati težave s srečnim koncem). Pravljice izvirajo iz resničnega sveta, čeprav imajo čudežne sestavine, ki oblikujejo spremenljivost v okviru stalnosti. To naredi žive ljudske pravljice realnejše, saj v njih najdemo bolj znane življenjske pogoje. Ta zvrst je ena najbolj vitalnih in v osnovi nespremenljivih oblik ljudske ustvarjalnosti. Ima zelo trdno notranjo strukturo s svojimi značilnostmi (Tancer - Kajnih, 1994): je krajša prozna pripoved o čudežnih in fantastičnih dogodkih, zmožnostih in predmetih; je enodimenzionalna (vzporednost resničnega in čudežnega, čudežni pojavi so del resničnega sveta, zato so samoumevni); sledi svoji notranji logiki; nizanje dogodkov brez podrobnejših opisov; v večini je cilj premagati težave s predvidenim srečnim koncem; ima nedoločen prostor in čas, liki pa poosebljajo tipične lastnosti; vrednote so določene glede na junaka, s črno-belo opredelitvijo likov Klasična umetna pravljica Klasična umetna pravljica predstavlja prvotni vzorec avtorske pravljice iz 19. stoletja. Njena predhodnica je ljudska pravljica, ki se od klasične umetne pravljice razlikuje po neznanem avtorju (Kobe, 1999). Klasično umetno pravljico je zaznamoval danski romantik Hans Christian Andersen ( ). Uspešno je združeval elemente ljudske pravljice s sodobno literarno naravnanostjo, s poudarjanjem emocionalnosti, fantazije in posameznikovega notranjega življenja. Pravljice je oblikoval do klasične podobe in jih take zapisal v univerzalno literaturo, katere lastnost naj bi bila možnost večplastnega branja (Tancer - Kajnih, 1994). V literarni vedi izraz klasična pravljica označuje vrsto pravljic, ki v svoji zunanji in notranji strukturi ohranja značilne prvine ljudske pravljice. Lastnosti klasične pravljice so (Tancer - Kajnih, 1994): enodimenzionalnost; jasno izpostavljena pripovedna in kompozicijska struktura z bogato zgodbo; 13

17 zgodba, ki je jedro pravljice, izpostavlja globoka moralna občečloveška sporočila; poudarjanje pozitivnih vrednot; harmonični red sveta (za zmago dobrega ali vzpostavitev ravnotežja skrbijo čudeži). Danes se pomen klasične umetne pravljice nanaša na pravljice, ki nastanejo po modelu ljudske pravljice ali po vzorcu avtorskih pravljic iz 19. stoletja (Kobe, 1999) Sodobna pravljica V drugi polovici 20. stoletja se pojavi nov vzorec pravljice, imenovan sodobna pravljica, ki spada v sodobni prostor in čas. Poleg izraza sodobna pravljica obstajajo še druga poimenovanja: moderna pravljica, fantazijska pravljica, moderna fantazijska pravljica, moderna domišljijska zgodba in domišljijska pripovedka (Kobe, 1999). Sodobna pravljica se deli na (Kobe, 1999): kratko sodobno pravljico in fantastično pripoved. 2.3 POMEN Jack Zipes v knjigi The Oxford Companion to Fairy Tales. The Western Fairy tale tradition from medieval to modern (2000) zapiše, da pravljice sprva niso bile namenjene otrokom. Namenjene so bile tistim, ki so znali brati, kar je bilo pogosto povezano s socialnim slojem. Pisale so se že v 13. stoletju (Zipes, 2000). Max Lüthi v knjigi Evropska pravljica: forma in narava (1947, v slov. 2011) omeni, da se izčrpnega odgovora o funkciji, načinu nastajanja in času nastanka pravljice ne da podati. Govori le o tem, kaj se lahko izpelje iz forme pravljice (Lüthi, 2011).»Forma umetniškega dela, ki je tako navadno razširjeno, je določena z dvema dejavnikoma. Odvisna je od njegovega tvorca in tistega, ki jo neguje. Istočasno, in to je neprimerno bolj bistveno, pa je odvisna od potreb poslušalcev. Le forma, ki ustreza tem dejavnikom, lahko doseže tolikšno priljubljenost in tako široko razširjenost kakor pravljica. Forma pravljice ustreza njeni funkciji. Torej lahko o funkciji vsaj približno sklepamo iz forme«(lüthi, 2011, str. 97). V nadaljevanju zapiše, da pravljica ne pozna vezi z resničnostjo in ne z dogmo. Medtem ko v resničnosti vidimo le del dogajanja, pravljica predstavlja samozadosten svet, v katerem ima vsak element natančno določeno mesto. Vidimo le obstoječe osebe, ki ne pojasnijo svojega izvora, cilja in pomena. Vse, kar vidimo, je njihovo natančno in pravo mesto vstopa in izstopa 14

18 iz pravljice. Narava in smisel čudežnih sil sta nepojasnjena, opisuje se le pomembnost delovanja. Upodobljen je svet, ki se razlikuje od zmedenega, nejasnega in grozečega. Ne pojavljajo se vsakdanje naloge in potrebe, pravljični junaki so postavljeni pred velike naloge in nevarnosti. Čeprav glavni junak na koncu pridobi kraljestvo, zaklad ali nevesto, ga zanima pustolovščina. Pravljični junaki ne prejemajo darov, ampak dobijo možnosti in usmeritve za dosego ciljev oziroma nadaljevanje pustolovščine. Namen pravljice ni pokazati, kaj bi se na svetu moralo goditi, temveč kaj se godi. Ne želi postavljati ideala, vendar predstavlja tak svet, kot ga vidi v svojem pogledu. Ne želi nas slepiti z lepim, zato vsebuje tudi strašne dogodke in karakterje, ki imajo natančno določeno mesto v zgodbi. Pravljica si pridobi elemente od vsepovsod, uporabi pa jih na svoj lasten način (Lüthi, 2011).»Pravljica nam ne kaže le nekega sveta, ki je v redu, kaže nam tisti svet, ki je v redu. Kaže nam, da je svet tak, kot mora biti. Pravljica govori o tem, kar je in kar naj bi bilo obenem«(lüthi, 2011, str. 106). Lüthi v svoji knjigi omeni:»abstraktno portretiranje dogajanja in likov pravljici daje jasnost in gotovost. Spretno gibanje, hitro napredovanje zgodbe, potovanje junaka ji daje svobodno lahkost. Vezanost in svoboda, gotovost in gibanje, trdna forma in spretno napredujoča zgodba se v pravljici združijo v umetniško enotnost in v poslušalcih ustvarijo čudežno občutenje forme«(lüthi, 2011, str. 111). V knjigi Evropska pravljica: forma in narava (1947, v slov. 2011) omenja, da so pravljice lahko interpretirane, pojasnjene. Pomen interpretacije je lahko napačen oziroma nezadosten, kar lahko spremeni njeno bistvo. S spremembo ali preusmeritvijo so elementom pravljice odvzete individualne lastnosti, ki so tako temeljito odstranjene iz sfere, v kateri so nastale, da zdaj simbolizirajo tudi druge stvari (npr. nekoč erotični simbol, je zdaj lahko znak nečesa čisto drugega) (Lüthi, 2011). Lüthi omeni, da je pravljica produkt napredne kulture, ki dopušča možnost zelo zgodnjega razvoja. Trditev pojasni z argumentom, da so pravo občinstvo te zvrsti otroci od četrtega do približno trinajstega leta starosti. S tem ne trdi, da so prvotno nastale za otroke, temveč da ustrezajo zgodnejši stopnji razvoja človeštva. Je kot čista literatura delo pravih umetnikov, od njih pa se prenaša k ljudem. Preprosti ljudje jih ne ustvarjajo, so le nosilci in vzdrževalci, in so jih prenašali iz ust do ust, kar nakazuje na posamezne slogovne značilnosti. Uresničuje svojo formo, vendar je vseeno odvisna od zunanjih dejavnikov (nadaljnjega prenašanja) (Lüthi, 2011). 15

19 »Samoumevno je, da je slog pravljice različen od pripovedovalca do pripovedovalca, od naroda do naroda in tudi od obdobja do obdobja. Toda obstaja osnovna forma, za katero si pravljica kot tip pripovedi prizadeva. Redkokdaj se popolnoma uresniči, neopazno pa stoji za vsako pravljico«(lüthi, 2011, str. 123). Stara pravljica naj bi še vedno živela, njen namen je dajanje utehe otrokom in jih razveseljevati (Lüthi, 2011). Ameriški psiholog avstrijskega rodu Bruno Bettelheim v svoji knjigi Rabe čudežnega, O pomenu pravljice (1976, v slov. 1999) razmišlja o ljudski pravljici kot o pripomočku, ki bogati in razvija otrokovo domišljijo, mu pomaga razvijati razum in čustva in je uglašen z njegovimi strahovi in prizadevanji. Prikazovati mora otrokove težave in hkrati nakazovati rešitve težav (Bettelheim, 1999).»Neprecenljiva vrednost pravljic je v tem, da dajejo otrokovi domišljiji nove razsežnosti, ki jih sam ne bi mogel odkriti in kar je še najpomembnejše, oblika in struktura pravljic otroku nudita podobe, s katerimi lahko strukturira svoja dnevna sanjarjenja in z njimi bolje usmerja svoje življenje«(bettelheim, 1999, str. 12). V današnji kulturi naj bi bila človekova temna pot nepoudarjena, pravljice pa naj bi imele ravno nasproten pomen:»pravljice na najrazličnejše načine otrokom sporočajo ravno to: da se v življenju ni mogoče izogniti spopadanju z resnimi težavami, da je to bolj bistveni del človeškega obsoja toda, če človek pred njimi ne beži, temveč se neomajno postavlja po robu nepričakovanim in pogosto nezaželenim težavam, premaga vse ovire in na koncu zmaga«(bettelheim, 1999, str. 13). Bettelheim pravi, da se sodobne pravljice, ki so namenjene majhnim otrokom, pogosto izogibajo eksistencialnim problemom, čeprav so bistvenega pomena za vse ljudi. Tako imenovane»varne«zgodbe naj ne bi omenjale smrti, staranja, meje našega obstoja, celo želje po večnem življenju. Pravljice nasprotno otroka seznanjajo z osnovnimi človeškimi bivanjskimi stiskami. Eksistencialne težave se v njih prikažejo zgoščeno in jasno. Ker se v pravljici vse poenostavi, se otrok zaradi enostavne zgodbe lahko spopade s samim bistvom problema. Pravljični liki so jasno izrisani, podrobnosti so izpuščene. Pravljične osebe so prej tipi kot značaji. V vseh pravljicah nekateri liki utelešajo dobro, drugi zlo, tako kot v življenju. Dvojnost pri otroku ustvari moralni problem, za njegovo razrešitev pa se je treba boriti. Otrok 16

20 se identificira s pravljičnim junakom, skupaj preživljata stiske ter slavita zmage (Bettelheim, 1999). Pravljični liki niso dobri in slabi hkrati, kot je to pri ljudeh. Ločeno prikazovanje obeh značajev otroku omogoča dojeti razliko. Bojazni in težave so zelo resnega pomena potreba po tem, da si ljubljen, strah pred ničvrednostjo, ljubezen do življenja in strah pred smrtjo. Sama predlaga rešitve, ki so prilagojene otrokovi stopnji razumevanja. Primeri: problem želje po večnem življenju končajo s stavkom:»in še vedno živita, če še nista umrla«; pravljice, ki otroku ne obljubljajo večnega življenja, se zaključujejo tako:»in sta srečno živela vse svoje žive dni«. S tem posreduje, da se edino ublaži bolečino zaradi kratkosti življenja, tako da se vzpostavi zares zadovoljujoč odnos z drugim človekom; stavek:»in sta še dolgo srečno in zadovoljno živela«želi sporočiti, da človek ne občuti želje po večnem življenju, če je našel pravo, zrelo ljubezen. Pravljični junak, s katerim se identificira otrok, najde samega sebe tako, da odide v svet. Ko to stori, bo našel tistega drugega človeka, s katerim bo srečen, brez občutka tesnobe pred ločitvijo. Tako je pravljica usmerjena v prihodnost, saj otroka spodbuja, da se odpove željam po otroški odvisnosti in se osamosvoji, kar prinaša več zadovoljstva. Otroke zabava, obenem pa govori o njih samih in pospešuje razvoj osebnosti. Bettelheim omeni, da je najgloblji pomen pravljice za vsakogar drugačen, celo za istega človeka v različnih življenjskih obdobjih. Otrok iz iste pravljice vzame to, kar je zanj v tistem obdobju pomembno (Bettelheim, 1999).»Pravljice so v svojem trajanju izpostavljene pritiskom okolja, spreminjajočim se obrazcem življenja, mišljenja in čustvovanja, vplivom literature, religije, ljudskega praznoverja, sosednjih kultur ipn. Vendar so izjemno odporne, vse te vplive bodo sprejemale le, če jih bodo lahko prilagodile lasnim strukturnim zakonitostim: iz okolja bodo jemale gradivo za spremembe in nadomeščanje starih vsebin«(goljevšček, 1991, str ).»So hkrati bogate in revne, zakonite in svobodne, trdovratno zveste svojemu kanonu in obenem odprte za spremembe, za ustvarjanje novih oblik«(goljevšček, 1991, str ). V knjigi omeni tudi Maxa Lüthija, za katerega posebnost pravljice ni govorjenje o čudežu.»posebnost je v načinu, kako svoje motive uporablja; njena forma živi iz sebe, ne s svojo strukturo: stvari in osebe izgubljajo individualno bit in postanejo breztežne, prozorne, razresničene. Vsi motivi 17

21 doživijo popolno izpraznitev, kar je za pravljico hkrati izguba in dobiček: izgubita se konkretnost in realnost, globina doživljanja in odnosov, odtenki in vsebinska teža, pridobi pa določenost in jasnost oblike, vsi elementi postanejo čisti, lahki, ostro osvetljeni in se združujejo v lahkotni igri, v kateri pa vendar odmeva celota sveta. Pravljica ne zahteva vere v zunanjo resničnost, njen svet je že vnaprej ločen od stvarnosti; zahteva pa vero v notranjo resničnost svojega predstavljanja. Vezanost in svoboda, varnost in tveganje, trdna oblika in zlahka napredujoče dejanje učinkujejo na poslušalca magično, fascinantno: dajejo mu osrečujočo gotovost, da je tam, kjer mora biti, vključen v soodvisno celoto sveta, čeprav o njej nič ne ve in je ne razume. V pravljicah je svet, morda prvič, pesniško obvladan«(goljevšček, 1991, str ). Avstrijski filozof Otto Graf Wittgenstein vidi v mitih in pravljicah sredstva za nekonfliktno prilagajanje posameznika družbi in svetu.»po njegovem preide človek v razvoju do izpolnitve in zrelosti sedem faz, ki so okarakterizirane in se izražajo tudi v pravljicah. Otrok se iz oralne faze, v kateri prevladuje mitična participacija, razvije v analno fazo, kjer je že zmožen identificirati lastno telo, prek te v falično fazo, kjer odkrije opozicijo do drugih in odkrije falus kot simbol moči. Na koncu te faze preide otrok v puberteto, prišel je čas, da se odveže od staršev; naslednja stopnja je individuum, kjer otrok doživlja osamljenost, išče sebe v primerjavi z drugimi in se izživlja v rangiranju. Iz osamljenosti individuuma sledi predor v kolektiv, kjer pride do utopitve v grupo in se pojavi spolnost, ki veže na drugega. V naslednji fazi se človek spozna kot del človeškega in stremi po izpopolnitvi pri drugem kot par, dokler se v zadnji fazi ne spozna kot trojstvo otroka, ženske in moškega, zavestno razjasni vse tri prvine svojega bitja in se iz mraka nezavednega (luna) dvigne v luč zavesti (sonce). Ta sedma razsežnost obsega vse prejšnje, človek je sedaj samostojen, odgovoren in socializiran«(goljevšček, 1991, str ).»Pravljice razvijajo otrokovo notranjo moč, tako spoznanje kot čustvovanje, mu pomagajo razmejiti in urediti njegovo notranjo zmedo, pozunanjajo konflikte in tako osvobajajo otroka psihičnih napetosti; so neke vrste psihohigiene za otroka in družino. Pravljice preusmerjajo otrokovo nekonformistično energijo, da jo lahko izživi na pasiven, sanjski način v območju domišljije. Pomagajo tudi pri religiozni vzgoji otrok; razvijajo izkustvo Jaza, kar pripelje do izkustva drugega in do izoblikovanja pozitivnih čustev: pripadnosti, solidarnosti, ljubezni, spoštovanja «(Goljevšček, 1991, str. 33). 18

22 3 MLADINSKA KNJIŽEVNOST Mladinska književnost je poimenovana kot nadpomenka za otroško in/ali mladinsko književnost. Namenjena je mlademu bralcu od rojstva do 15. oziroma 18. leta starosti (predšolski in osnovnošolski bralec) (Blažić, 2007). V 17. stoletju se je začelo poimenovanje otroštva kot posebnega obdobja v življenju. S tem poimenovanjem se je na koncu 18. in na začetku 19. stoletja mladinska književnost uveljavila kot samostojno področje. V 19. stoletju se je začela razvijati kot vzgojno sredstvo različnih verstev in vzgojnih konceptov. Kot predmet preučevanja se je začela širiti v 80. in 90. letih 20. stoletja, v Sloveniji po letu V slovenskem prostoru se je mladinska književnost institucionalizirala v knjižnicah (pionirska knjižnica) z bibliopedagoškim delom za otroke, s pravljičnimi urami (Martina Šircelj, Marjana Kobe) in sorodnimi dejavnostmi. Med letoma 1987 in 1988 se je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani postopoma začel uveljavljati predmet sodobna mladinska književnost s predavateljico dr. Helgo Glušič. Na Pedagoški akademiji Univerze v Mariboru je predmet uvedla Alenka Glazer. Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani je predmet poučeval Janez Rotar, pozneje je predmet prevzela doktorica znanosti s področja mladinske književnosti dr. Marjana Kobe (Blažić, 2007). Profesorica primerjalne književnosti Maria Nikolajeva meni, da (Blažić, 2007): mladinska književnost ni motivno šibka, maloštevilna in literarnoslogovno skromna, da knjige za mlade niso umetniška dela, kar kaže na dominacijo književnosti za odrasle; mladinska književnost ni posebno področje pedagogike in didaktike, saj so številne knjige za mlade (J. R. R. Tolkien) vplivale na književnost za odrasle in obratno; mladinska književnost ni le del književnosti za odrasle, saj ima svoje specifične značilnosti, lahko jo preučujemo s sodobnimi metodami literarne vede; preučevanje mladinske književnosti temelji na obravnavi mladinske književnosti s stališča teorije bralčevega odziva oziroma mladega naslovnika. Številni odrasli avtorji (Svetlana Makarovič, Tone Partljič, Boris A. Novak, Andrej Rozman Roza itd.) pišejo s perspektive otroka, zato imajo mnoge knjige mladinske književnosti dve kodi: kodo odraslega avtorja in kodo mladega bralca. Primeri vrhunskih pisateljev, ki pišejo za dvojnega naslovnika (Blažić, 2007): John Ronald Reuel Tolkien, Astrid Lindgren, Andrej Rozman Roza, Boris A. Novak. 19

23 »Na marginalno pojmovanje mladinske književnosti vplivajo številni družbeni dejavniki, kot so koncept družine, izobraževanje in ožanje pomena mladinske književnosti le na socializacijsko vlogo. Zato nekateri menijo, da naj bi bila književna besedila za otroke preprosta, akcijsko usmerjena, optimistična, s srečnim zaključkom, didaktična in repetitivna«(blažić, 2007, str. 39). 3.1 PREDSTAVITEV ESTONIJE Estonija, uradno Republika Estonija, je država v Baltski regiji v severni Evropi. Na severu meji s Finskim zalivom, na zahodu z Baltskim morjem, na jugu z Latvijo, na vzhodu z jezerom Peipsi in Rusijo. SLIKA 1: Zemljevid Estonije Vir: Estonija s površino km 2 je dvakrat večja od Slovenije. Desetino ozemlja predstavljajo morski otoki, dvanajstino pa jezera. Njena populacija šteje približno 1,340 milijona. Je parlamentarna demokratična republika. Uradni jezik v državi je estonščina. Glavno mesto Tallin se nahaja na skrajnem severu države. V mestu živi skoraj tretjina estonskega prebivalstva. Pomembna mesta so tudi univerzitetno mesto Tartu, industrijsko obmejno mesto Narva in obmorsko mesto Pärnu. Kot v ostalih severnih državah je tudi v Estoniji dolžina dneva in noči precej različna v letnih časih. Najdaljši poletni dan je dolg 19 ur, medtem ko je najkrajši zimski dan dolg le 6 ur. 20

24 Klimatski pas je prehodno območje med oceanskim in celinskim podnebjem. Nebo je oblačno skoraj polovico leta. Padli dež se pretaka po sedem tisoč rekah in potokih v morje. Nekaj vode se zadržuje v močvirjih, ki zavzemajo eno petino države. Ima več kot naravnih jezer, ki prekrivajo pet odstotkov njene površine. Največje med njimi je jezero Peipus, ki na vzhodu meji z Rusijo. Skoraj polovica države je prerasla z gozdom (bor, smreka in breza). Poleg gozdov ima Estonija precej podeželja, ki je relativno ravno. Skoraj dve tretjini ozemlja ležita na manj kot 50 m nadmorske višine. Najvišja točka je Suur Munamägi (317 m) na jugu države. Ima km obale in okoli otokov, večina je majhnih, dva pa sta dovolj velika, da sta poseljena Saaremaa in Hiiumaa (Taylor, 2007). Tradicija, ki jo ohranjajo Estonci, so glasbeni in plesni festivali. Zaradi tesne povezanosti s tradicionalno glasbeno kulturo nepretrgoma prirejajo nastope s folklorno glasbo in poezijo. Največji glasbeni festival All Estonia Song Festival se zgodi vsakih pet let (Gauldie, 2006). Tipična estonska hrana je črni kruh, svinjsko meso, krompir, korenje in mlečni izdelki. Glavni obrok po večini vsebuje kuhan krompir s kislo smetano, narezano korenje in kumare, cvetačo ali gobe. Pomladi in poleti je na jedilniku sveža hrana sadje, zelišča, zelenjava in ribe. Pozimi jedo jeseni pripravljeno hrano, kot je marmelada, vloženo sadje in zelenjava. Čeprav imajo veliko obale, se ribe ne pojavljajo kot glavna jed. Večinoma jih prekadijo ali posušijo. Take postrežejo s kuhanimi jajci, maslom in črnim kruhom. Radi jih primešajo k solatam ali namazom iz kisle smetane. Kot sladico Estonci radi postrežejo sladki puding. Priljubljena pijača je pivo, vina skorajda ne pijejo, saj ga morajo uvažati. Govorijo ugrofinski jezik, ki je zelo podoben finščini. So zadržani in vljudni ljudje. Njihovo zadržano obnašanje bi lahko pojasnilo vladanje različnih držav, ki so zatirale Estonce skozi zgodovino (Gauldie, 2006). 3.2 ESTONSKA MLADINSKA KNJIŽEVNOST Vir estonske ljudske literature je tako kot drugje po svetu ustno izročilo. Prvi, ki je v Estoniji zbiral in zapisal stare zgodbe, je bil estonski pisatelj Friedrich Reinhold Kreutzwald ( ). Knjiga z naslovom Eesti rahva ennemuistsed jutud [Stare estonske pravljice] je izšla leta 1866 v Helsinkih. V začetku 19. stoletja se je v Estoniji pojavila mladinska literatura, ki je temelji na verski, moralni in didaktični vsebini. Veliko mladinske literature je bilo prevedene. Prvi, ki so se začeli zanimati za pisanje mladinske literature, so bili duhovniki in šolski učitelji. Vsebine so vzgajale k pobožnosti, ubogljivosti in zvestobi. Mladinska literatura se obravnava kot orodje za izobraževanje. 21

25 Prvi šolski učbenik je objavil župnik Carl Körber ( ) z naslovom Karjalaste luggemisse ramat [Abecednik za pastirje] leta Pisatelj in folklorist Juhan Kunder ( ) je leta 1885 objavil Kalevipoega v otroški verziji. Kalevipoeg 1 je ep, ki govori o velikanu, ki se je boril z ostalimi velikani v imenu svojega naroda. Prva estonska otroška revija Lasteleht [Otroško glasilo] je bila prvič objavljena leta Vsebovala je verske in komercialne vsebine, pedagoške nasvete, ljudske pripovedke in pesmi ter dramatiko za otroke. Estonski pisatelj Oskar Luts ( ) je med letoma 1912 in 1913 objavil Kevade [Pomlad], ki je postala ena večjih uspešnic v estonski mladinski književnosti. Kmalu se je zgodba pojavila v filmu in baletu. Knjiga je na seznamu estonske bralne značke. V času neodvisnosti Estonije ( ) se je začela razvijati nacionalna kultura. Otroška literatura je postala bolj zabavna, pisana z otroškega vidika, s pozitivnim pogledom. Pojavljale so se teme, povezane z naravo, zgodovino in otroškim svetom. Nekateri avtorji 2 tistega časa so: Ernst Enno, Jaan Oro, Jüri Parijõgi, Marta Sillaots in Irma Truupõld. Med okupacijo Estonije ( in ) je mladinska književnost govorila o vojnih herojih, gradbenih delih, sovjetskem domoljubju in prijateljstvu med narodi. Otroške knjige so bile bolj kontrolirane kot knjige za odrasle, z namenom vzgoje mlade generacije. Življenje v šoli je postalo bolj pomembno kot življenje doma. Otrok je postal državljan. Avtorji obdobja med okupacijo Estonije so: Lall Kahas, Felix Kotta, Ralf Parve, Holger Pukk, Leida Tigane. Po letu 1950 se je v mladinski literaturi uporabljal otroški način mišljenja, ki vsebuje bolj optimistični pristop. Knjige ponujajo široko izbiro avantur, iger, detektivk, preko katerih otroci dobijo veliko informacij o naravi, zgodovini, tehnologiji, psihologiji in etničnih vrednotah. V tem obdobju so delovali avtorji: Holger Pukk, Jaan Rannap, Eno Raud in Heino Väli. 1 Lastno ime junaka, ki nastopa v epu, zato ga ne prevajam. 2 Oznaka avtorji vključuje tudi ženske avtorice. Za to obliko sem se odločila zaradi boljše preglednosti in pravila, da se moška oblika uporablja, če je vključen vsaj en moški predstavnik. 22

26 Po letu 1970 se je v pravljicah omenjalo dobro in zlo, moč in duh, modrost, spomin in narava. Delujoči avtorji tega obdobja so: Vladimir Beekmann, Manivald Kesamaa, Leelo Tungal, Ellen Niit in Hando Runnel. V osemdesetih letih je mladinska literatura omenjala različne poglede na življenje, spomine na preteklosti in upiranje ruski politiki. Avtorji v tem obdobju so: Lehte Hainsalu, Heino Jõgisalu, Meri-Liis Laherand, Mihkel Mutt, Hando Runnel, Rein Saluri in Tiia Toomet. Z začetkom 21. stoletja estonsko mladinsko književnost zaznamuje prihod novih avtorjev (Heljo Mänd, Peeter Sauter). Mladinska literatura vsebuje teme o sodobnih problemih; problemi mladostnika, zloraba drog, iskanje samega sebe, potreba po neodvisnosti. V prozi še vedno dominirajo pravljice. Govorijo o čudežih in čarovniji, nadnaravnih dogodkih. V mladinskih knjigah se pojavlja tema prijateljstva, ki nudi oporo, živalski karakterji in avanture. Estonska mladinska književnost se v današnjem času še širi preko založnikov, tekmovanj, nagrad in nacionalnih kooperacij. Organizacija, ki deluje pri združevanju knjig in otrok ter podeljuje nagrade v mladinski književnosti IBBY (The International Board on Books for Young People), je bila ustanovljena v Švici leta Namen organizacije je spodbujati mednarodno razumevanje preko mladinske književnosti, omogočiti otrokom dostop do knjig visoke kakovosti, spodbujati izdajo kakovostnih knjig na področju mladinske književnosti, usposabljanje tistih, ki delajo z otroki, spodbujati raziskave in znanstvena dela s področja mladinske književnosti. Organizacija IBBY je v Estoniji prvič ustanovila podružnico leta Ponovno jo je vzpostavila leta V okviru IBBY organizacije vsako leto poteka podeljevanje različnih nagrad. Ena od teh se imenuje IBBY Honour list [IBBY častna lista], ki vsebuje seznam novo objavljenih knjig, pisateljev, ilustratorjev in prevajalcev. Seznam predstavlja naslove najboljših mladinskih del, ki so primerni za objavo po vsem svetu. Zagotavlja vpogled v različna kulturna, politična in socialna okolja, v katerih živijo otroci. Seznam je tako najbolj razširjen in učinkovit način za spodbujanje aktivnosti IBBY organizacije. Zadnji nastali seznam je bil objavljen leta Leta 2010 pa so Estonci IBBY Častno listo osvojili na vseh področjih avtorstva, ilustratorstva in prevajalstva. IBBY častno listo za avtorja je prejela estonska pisateljica Leelo Tungal (1947 ) z objavljeno knjigo Seltsimees laps ja suured inimesed (2008), za ilustratorja 23

27 Urmas Viik (1961 ), ki je ilustriral knjigo z naslovom Jöemehike (2010), in estonska prevajalka ter urednica Leelo Märjamaa (1969 ) za prevod knjige Tiiger virgub (2008) (Järva, Krusten, Müürsepp, Ojala, Laanpere, Vallika, 2010). 24

28 4 RAZISKOVANJE PRAVLJIC 4.1 ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRAVLJIC V evropskem prostoru je bilo sprva zaslediti navdušenje nad ljudskim pesništvom, kasneje se je začela razvijati tudi ljudska proza (miti, legende, pravljice, pripovedke,). Najbolj izpostavljene so bile pripovedke in pravljice. Leta 1550 je v Benetkah izšla zbirka pripovedi Prijetne noči (La piacevoli notti), ki jo je Giovan Francesco Straparola povzel iz ljudskega izročila. Med letoma 1634 in 1636 je v Neaplju izšel Pentameron (Il Pentamerone) Giambattista Basileja. Basile v svoji zbirki ohrani najstarejšo do sedaj znano obliko pravljice, ki jo je bogato okrasil in dodal malce ironije ter humorja. Prva zbirka pravljic za otroke francoskega pisatelja Charlesa Perraulta Histoires ou contes du temps passé: Contes de ma mère I'Oye [Zgodbe in pravljice iz preteklosti: Pravljice moje mame I'Oye] je izšla leta Njegov slog je preprostejši, zvestejši ljudskim izvirnikom. V 18. stoletju so nastajale vilinske zgodbe, ki so jih ustvarjale dame francoskega dvora. Takrat je izšla zbirka avtorja Jeana Antoinea Gallanda ( ) Tisoč in ena noč ( ) (Les milles et une nuit), ki je doživela velik uspeh. Po izdani zbirki je sledil velik vzpon psevdoorientalskih zgodb. Konec stoletja, kot nasprotje oziroma vračanje k ustnemu izročilu, je izšla zbirka Nemške pravljice ( ) avtorja Johana Karla Augusta Musäusa (Goljevšček, 1991). V obdobju romantike (19. stoletje), natančneje v letih , je izšla zbirka Jakoba in Wilhelma Grimm Grimmove pravljice (Kinder- und Hausmärchen). S to zbirko pravljice postanejo del literature in predmet znanosti. Brata Grimm sta zbirala, raziskovala in objavljala ljudska besedila. Začela sta se spraševati o izvoru, bistvu in funkcijah ljudskih besedil. Zanju so bile ljudske pravljice»pozabljeni miti«, ki ohranjajo vrednote prednikov. Ljudsko besedo sta želela ohraniti čim bolj pristno, vendar sta jo vseeno zapisovala po svojem namišljenem idealnem pramodelu. Kasneje so njun pramodel zavrgli in dokazali, da sta razvila lasten jezik in stil in tako ustvarila poseben tip književne pravljice (Goljevšček, 1991). Leta 1875 je Giuseppe Pitrè izdal Fiabe, novelle e racconti popolari siciliani [Pravljice, kratke zgodbe in ljudske pripovedke iz Sicilije], pomembno zbirko pravljic, legend, pesmi, šeg in navad v sicilijanskem narečju. Zbirka združuje bogato tradicijo vzhoda z evropskimi motivi. Jack Zipes jih ocenjuje za pomembnejše kakor Grimmove pravljice, ker so vsebinsko 25

29 zelo bogate, pripovedovali pa so jih nepismeni, kultivirani ljudski pravljičarji. V Veliki Britaniji je med letoma 1889 in 1910 Andrew Lang izdal zbirko Fairy Books [Pravljične knjige]. Leta 1890 je Joseph Jacobs izdal angleške ljudske pravljice English Fairy Tales [Angleške pravljice], dve leti kasneje pa keltske ljudske pravljice Celtic Fairy Tale [Keltske pravljice]. Zelo pomembna je tudi zbirka ruskih pravljic Aleksandra Nikolajeviča Afanasjeva, ki je bila izdana v osmih knjigah v letih (Lüthi, 2011). Z razporejanjem in klasifikacijo literarnega gradiva se začne znanstveno preučevanje pravljic in oblikovanje različnih teoretičnih pristopov. Avtor prve najbolj uporabljene klasifikacije je Antii Aarne (The Types of the Folktales: A Classification and Bibliography, 1910), utemeljitelj finske šole, ki je zagovarjala, da ne moremo spoznati zgodovine pravljic, dokler se ne razišče vsak pravljični tip posebej. Ruski raziskovalec Vladimir Propp (1928, v slov. 2005) je pravljice preučeval z oblikovne plati, zato so ga zanimale le-te v pravem ali ožjem pomenu. Po njegovem mnenju niti siže niti motiv ne določata strukturne enotnosti pravljice. Pravi, da so konstantni elementi v pravljici funkcije delujočih oseb. Teh funkcije je 31 in vse si sledijo po logičnem zaporedju in vsako funkcijo je treba gledati v povezavi s celoto. Morfologija pravljice je izšla leta 1928, sovjetska literarna znanost pa je ni sprejela, saj problematika oblikoslovja ni bila uporabna za ideološko-politične namene. Očitali so mu formalizem, premalo zgodovine in nepartijskost. Delo je bilo ocenjeno kot politično neprimerno. Trideset let kasneje je bilo delo sprejeto kot vzor za strukturalno analizo na področju folkloristike. V dialogu z Vladimirjem Proppom (1928, v slov. 2005) je francoski antropolog Claude Lévi-Strauss ( ) oblikoval svojo teorijo, ki jo je posvetil preučevanju mita. Mit ima zanj skrbno izdelan sistem, ki omogoči človeku, da si svet razloži in naredi obvladujočega. Ne zanimata ga pravljica in mit, zanima ga preučevanje strukture mitičnega načina mišljenja (Goljevšček, 1991). Goljevščkova pravi:»mit je torej predvsem logični instrument za premagovanje protislovij; deluje tako, da protislovja, ki se izključujejo med seboj nenehoma posreduje, jih nadomešča z novimi in drugačnimi v nekakšnem spiralastem gibanju tako dolgo, da ustvari novo stanje, v katerem je prejšnje izključevanje premagano. Zato je mit zmeraj dvoumen, zmeraj je združitev dveh razsežnosti: je historična pripoved o preteklosti, o tem, kar je bilo, ki pa ima namen, da razloži in utemelji sedanjost oz. prihodnost«(goljevšček, 1991, str ). Preučevanju forme se je posvetil švicarski raziskovalec Max Lüthi (1947, v slov. 2011). Pravi, da posebnost pravljice ni govorjenje o čudežih, ampak v načinu uporabe motivov. 26

30 Vsebine pravljic so vsesplošne, vendar spremenjene v skladu s strukturo pravljice. Meni, da so delo visoke umetnosti, ki so bile pisane za preprosto ljudstvo. V javnost so jih širili svečeniki in vrači, s pripovedovanjem so se spreminjale, dokler niso izoblikovale svoje umetniške forme. Lüthijeva teorija je ena bolj prepoznavnih v današnjem svetu (Goljevšček, 1991). Če so na eni strani preučevali obliko, so se na drugi strani raziskovalci ukvarjali z vsebino. Z raziskovanjem vsebine se je ukvarjal psiholog Bruno Bettelheim. Zanj so pravljice vzgojno sredstvo, ki otroku pomaga, da se pravilno odzove na najvažnejše stiske v življenju. Cilj je uresničen tako, da se v njih močno poudarja razlika med dobrim in zlim, krepkost na koncu vedno zmaga, zlo pa je ponižano in pregnano. Ne poda cilja, odločitev oziroma zaključek si otrok zamisli sam. So preproste, intimne, optimistične, posredujejo gotovost, zaupajo v prihodnost in zaupajo v srečen izhod iz težav, pravljica brez srečnega konca naj ne bi bila pravljica (Goljevšček, 1991). Na začetku 19. stoletja so se pravljice uveljavile kot mladinska literatura. Tako so se o njihovem pomenu začeli spraševati pedagogi, ki so v ospredje postavljali vzgojo in socialno-politično funkcijo. Pedagoge je motila krutost, človeške žrtve, ubijanje, izpostavljanje otrok, krute kazni. Sledilo je nezadovoljstvo, zaradi katerega so morali številne pravljice odmakniti iz šolskih beril. Pedagogi in pedopsihologi kljub vsem kritikam in spremembam menijo, da so pravljice vzgojno sredstvo. Goljevščkova zapiše:»razvojna stopnja, na kateri otroci sprejemajo pravljice, je označena kot magično življenjsko obdobje, ko sta otrokov in pravljični način dojemanja vzporedna: ni jasne ločitve med čudežnim in realnim, otrok ne dojema realnosti po njenih stvarnih razsežnostih, ampak povezano s svojimi željami in potrebami«(goljevšček, 1991, str. 33).»Pravljice so umetniško delo, zato je vsaka razlaga nujno enostranska in njihovega bogastva ne more izčrpati. V celoti pa se naše vedenje o pravljicah kljub vsemu širi in poglablja«(goljevšček, 1991, str. 35). 27

31 4.2 RAZISKOVANJE PRAVLJIC NA SLOVENSKEM Janez Vajkard Valvasor ( ) je med prvimi, ki je v 17. stoletju na slovenskem pisal o bajeslovju, v Slavi vojvodine Kranjske (1689). V času romantike je bilo zanimanje za poezijo večje kot za prozo. Valentin Vodnik ( ) je v svojih pesmih, učbenikih in poučnih sestavih zbral veliko ljudskih pesmi in bajeslovnega ljudskega izročila. Eden prvih zapisovalcev ljudskega pripovedništva je bil gorenjski župnik Matevž Ravnikar Poženčan ( ). Zbrana gradiva je objavil v časopisu Danica Ilirska (1842), Novicah (1846), Slovenskem glasilu (1859). Ostalo neobjavljeno gradivo pa je ohranjeno v rokopisu v Narodni univerzitetni knjižnici. Prvi, ki je sledil narodnemu preporodu, je bil duhovnik in pisatelj Urban Jarnik, ki je s pesnikom in pisateljem Janezom Primicem pozval k zbiranju ljudskega izročila. Med letoma 1887 in 1902 je na Dunaju izhajalo delo Die österreichisch-ungarische Monarchie in Woer und Bild [Avstro-Ogrske monarhije], kjer so bili predstavljeni vsi narodi, živeči znotraj meja takratne Avstro-Ogrske. Slovenci so obravnavani v štirih knjigah. O šegah na Koroškem sta pisala utemeljitelja koroškega narodopisja Franz Franzisci in Rudolf Waizer. O kranjskem ljudskem izročilu, pripovedkah in pravljicah ter vražah je pisal Wilhelm (Viljem) Urbas. O Kočevju je pisal Karl Julius Schörer, primorsko je predstavil Franc Coronini - Cronberg, o Porabskih Slovencih pa je pisal Valentin Bellosics. O verovanju in vraževerju slovenskega ljudstva sta pisala Josip Pajek in Ivan Navratil. Pajek je v knjigi Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev (1884) pisal o starih verovanjih, pripovednem izročilu. Ivan Navratil pa je objavil Slovenske narodne vraže in prazne vere (1885). Prvi fonetično natančen zapisovalec na področju ljudskega pripovedništva je bil slovenski jezikoslovec in pesnik Matija Valjavec ( ). Nekaj zapisanih pravljic in pripovedk iz Varaždina je leta 1858 objavil njegov učitelj filolog Fran Milkošič ( ). Prvo pregledno zbirko slovenskih bajk in pripovedk Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1930) je objavi germanist Jakob Kelemin ( ). Slovenske mitološke like je razdelil v pet skupin. Med njimi omenja: Petra Klepca, Pehto, Vampirje, Jago babo, Perico, Lepo Vido, Kralja Matjaža, Martina Krpana itd. 28

32 Organizirano znanstveno raziskovanje ljudskega izročila, slovstva in šeg se je na pobudo Ivana Grafenauerja začelo leta 1947 z ustanovitvijo Komisije za slovensko narodopisje. Leta 1951 se Komisija preimenuje v Inštitut za slovensko narodopisje. Arhiv je nastajal z objavljenimi študijami avtorjev, kot so: Ivan Grafenauer, Niko Kurent, Vilko Novak, France Kotnik in Milko Matičetov. Leta 1982 je Alenka Goljevšček objavila doktorsko disertacijo v knjigi Mit in slovenska ljudska pesem, kjer je iskala vzporednice z ljudskimi pesmimi in šegami, religijo, socialnimi in ekonomskimi odnosi. V delu Med bogovi in demoni iz leta 1988 je predstavila pustne šega, zelenega Jurija, kresnice, Pehtro babo, sojenice in rojenice, vilinska bitja, vile, povodnega moža, kačjo kraljico, škrate, velikane, coprnice, volkodlake, vampirje in hudiča. Monografijo Slovenska mitologija in verovanja je leta 1991 objavil Damjan J. Ovsec. Monografija posreduje celosten pregled mitologije slovenskih ljudstev. Obsežnejše primerjave je objavila Mirjam Mencej v monografskih študijah Vodi v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti, Gospodar volkov v slovenski mitologiji. Raziskovala je mite, stare verske predstave v ljudskem pesništvu, pripovedništvu, jeziku in šegah (Kropej, 2008). 4.3 TEORIJE ANALIZE LJUDSKIH PRAVLJIC V Oxfordovem priročniku pravljic, ki ga je uredil Jack Zipes,so navedeni teoretični pogledi raziskovanja modelov ljudskih pravljic. Teorije (Blažić, 2008): Folkloristična teorija Glavna predstavnika sta finski znanstvenik Antti Aarne ( ) in ameriški raziskovalec Stith Thompson ( ). Thompson je eden vodilnih znanstvenikov na področju ljudskega izročila. Njegova najbolj znana knjiga je Motif-Index of Folk-Literature, ki jo je začel objavljati med letoma 1932 in Kot osnova mu je služil indeks motivov finskega folklorista Antti Aarneja, prvič objavljen leta 1910, ki ga je Thompson prevedel leta 1928 in mu dodal nove motive ter podmotive. Razširjena različica je izšla leta 1961 in je znana kot Aarne-Thompson indeks ali AaTh ali krajše AT. Leta 2004 je nemški znanstvenik Hans-Jörg Uther indeks dopolnil z izdajo knjige The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography. Ta se odslej imenuje Aarne-Thompson Uther ali ATU-sistem. 29

33 Folkloristična teorija je bila predmet številnih kritik. Očitano ji je bilo le naštevanje motivov, ne pa tudi njihova razlaga. Za osnovno analizo motivike je aplikacija teorije primerna za ljudsko slovstvo, ne glede na to, ali gre za prozo ali poezijo. Številni motivi ali motivne prvine so se samostojno razvijali v različnih kulturah in so se jim kulturno prilagajali. Različice istega motiva lahko najdemo v različnih zvrsteh ljudskega izročila poeziji, prozi in dramatiki, najdemo pa jih tudi v različnih kulturah Strukturalistična teorija Teorija je značilna za ruskega formalista Vladimirja J. Proppa, ki je leta 1928 (v slov. 2005) izdal knjigo Morfologija pravljice. Bistvo Proppove teorije je, da poleg enaintridesetih funkcij nastopajočih oseb (stalnic v ljudskih pravljicah in odnosa posameznih stalnic), ki se pojavljajo v skoraj vsaki ljudski pravljici, nastopa tudi sedem likov v pravljici (pošiljatelj, prejemnik, subjekt, objekt, pomočnik, nasprotnik in lažni junak). Propp je kot predstavnik ruskega formalizma ugotovil nekaj stalnih in nekaj spremenljivih sestavin v modelu ljudske pravljice. Stalne sestavine je poimenoval dejanja ali funkcije, ki so nespremenljive in jih je enaintrideset. Nestalne sestavine so nosilci ali liki v pravljicah, ki se spreminjajo in uresničujejo funkcije. Teh je skupno sedem. Ugotovil je, da je za preučevanje ljudskih pravljic izjemno pomembno: 1) KAJ (dejanje, aktivnost) delajo liki v pravljicah, 2) KDO (osebe, vršilci dejanja) dela in 3) KAKO (način dejanja). Propp je na osnovi pripovedi in pojavljanju ključnih dogodkov pokazal shematičnost modela ljudske pravljice, ki ga imenuje čarobna pravljica. Odkril je nespremenljivost enaintridesetih funkcij (sestavnih delov ali dejanj nastopajočih oseb v pravljici), linearno zaporedje funkcij in število sedmih spremenljivih vlog, razdeljenih med konkretnimi osebami v modelu ljudske pravljice Literarna teorija Literarna teorija je pristop švicarskega strokovnjaka Maxa Lüthija s knjigo Europian folk tales: the form and structure iz leta Slovensko javnost je z literarno teorijo Maxa Lüthija seznanila znanstvenica Marjana Kobe v monografiji Pogledi na mladinsko književnost iz leta Njegovih pet značilnosti je dopolnila z dodatnima dvema (enodimenzionalnost, 30

34 površinskost, abstraktnost, izolacija in univerzalna povezanost, sublimacija in vsevključenost) in jih tako prilagodila v sedem značilnosti modela ljudske pravljice: tipičen začetek (nekoč davno, pred davnimi časi, enkrat) in zaključek (in potem sta živela srečno do konca svoji dni); nedoločen čas (nekoč, pred davnimi časi) in kraj (nekje, za devetimi gorami, za devetimi vodami, v gozdu, v gradu); literarni liki (kralj, kraljica, princ, princesa, kmet, pastir, deklica); moralna osnova (dobro, zlo); zgradba dvojnosti (dva brata, dve sestri) ali trojnosti (trije brati, tri hčerke; trikrat, tri vile, trije grahi, tri želje, tri peresa); čarobni predmeti (besede, prstan); enodimenzionalnost. Njegova definicija modela ljudske pravljice, v kateri pravi, da je pravljica nerealna, ampak ni neresnična, je tudi predmet znanstvenih vprašanj, kar pomeni, da je dogajanje v pravljicah nerealno glede na stvarnost, vendar je resnično glede na literarno stvarnost. Kategorijo enodimenzionalnosti (dogaja se na eni ravni) so sprejeli vsi znanstveniki, kar pomeni, da je celotno dogajanje (čas, prostor, osebe, predmeti) na ravni čudeža. Primer enodimenzionalnosti iz ljudske pravljice Rdeča kapica J. in W. Grimma: Rdeča kapica se ne začudi, ko sreča volka, z njim se pogovarja. To pomeni, da se zgodba dogaja na ravni čudeža. Razlika med modelom ljudske pravljice, kjer se vsa zgodba dogaja v eni dimenziji, in modelom sodobne pravljice je torej v tem, da se v sodobni pravljici zgodba najpogosteje dogaja na dveh ravneh ali na dveh dimenzijah doživljajski in domišljijski oziroma realni in fantastični. V modelu ljudske pravljice pa ostaja le na fantastični ravni oziroma ravni čudeža Psihoanalitična teorija Pri tej teoriji je najbolj znan pristop Bruna Bettelheima, na katerega je imel velik vpliv Sigmund Freud. Psihoanalitični pristop je Bettelheim uporabil v knjigi Rabe čudežnega (1976, v slov in 2002). Knjiga je sestavljena iz dveh delov. V prvem, teoretičnem, delu Bettelheim predstavlja svojo psihoanalitično teorijo na modelu ljudske pravljice. V drugem, praktičnem, delu aplicira teorijo na model ljudske pravljice (Janko in Metka, Rdeča kapica, Jakec in fižolovo steblo/jakec in čarobni fižol, Sneguljčica, Zlatolaska in trije medvedki, Trnuljčica, Pepelka) in na motivno-tematski sklop ljudskih pravljic o živalskem ženinu. Njegova ključna misel je, da model ljudske pravljice omogoča psihoanalitični vpogled v 31

35 globlji smisel življenja. Model ljudske pravljice, ki predstavlja zgoščene človeške izkušnje, kratko, jedrnato in premočrtno obrušene pravljice v tisočletjih nastajanja skozi številne ustne in pisne različice, omogoča, da mladi bralci na simbolni ravni izživijo svoje notranje probleme. Načrtno se je osredotočil le na raziskovanje modela ljudske pravljice, ki omogoča otroku podoživljanje in izživljanje tudi negativnih čustev na simbolni ravni. Meni, da so klasične avtorske ali sodobne pravljice depresivne, imajo odprt zaključek, kar otroku ne daje občutka varnosti. Ljudske pravljice imajo odkrite in skrite pomene, otrok intuitivno doživlja in podoživlja njihov skrit pomen, ki mu omogoča katarzo določenega notranjega problema. S psihoanalitičnimi pristopi se je ukvarjal tudi švicarski znanstvenik Carl Gustav Jung ( ), ki je analiziral arhetipe v pravljicah Sociološka teorija Pri sociološkem pristopu se omenja Jacka Zipesa (1937), ki je objavil številne knjige o zgodovini ljudskih pravljic, teorijah modela in poglobljene interpretacije o ljudskih in avtorskih pravljicah ter njihovih filmskih predelavah. Ob izidu svoje prve znanstvene knjige Breaking the Magic Spell: Radical Theories of Folk and Fairy Tales (1979) je svojo teorijo imenoval socialni darvinizem. Na področju preučevanja pravljic je dodal potrebno znanstvenost in sociološki kontekst vpliv časa in prostora. Meni, da so pravljice internacionalne oziroma univerzalne (nedoločen čas in prostor, brez imena) in nacionalne po drugi strani, ker izražajo določeno kulturo, čas in prostor. Zipes pravi, da so v literarni zgodovini darvinsko preživeli le tisti motivi, ki so ohranili svoje elementarno bistvo in so se hkrati prilagodili času in prostoru oziroma kulturi. Pravi, da je na svetu okoli pravljičnih motivov. Ostali naj bi bili le različica istega motiva, ki so se ohranili le zato, ker se dotaknejo instinkta. Pravljični motivi so potrebovali nekaj stoletij razvoja, da so dobili osnovno pravljično obliko, ki se potem replicira. Zipesa zanima moralna stran pravljic, odnos elita ljudstvo, moški ženske, nadrejeni podrejeni. V modelu ljudske pravljice so na simbolni ravni ubesedeni konflikti in njihove rešitve Feministična teorija Feministični pristop ima tri predstavnice, in sicer ameriško znanstvenico Mario Tatar (1945) (The hard facts of the Grimms fairy tales, 2003), britansko mitologinjo Marino Warner (1946) (Form the Beast to the Blonde: On fairy tales and their tellers, 1994) in ameriško psihoanalitičarko Clarisso Pinkolo Estés (1945) (Woman who run with wolves, 1993; v slov. 2003). Estésina teorija je dopolnjevane dveh teorij, Jungove arhetipske teorije in feministične 32

36 teorije. Ob študiju Jungovih arhetipov je spoznala, da se določeni arhetipi ponavljajo predvsem pri ženskah v smislu izkoriščanja ženske duševnosti. Raziskovala je arhetip divje ženske oziroma vzroke in posledice zatajevanja ženske identitete ter njeno podrejanje moškim Poststrukturalistična teorija Poststrukturalistična teorija švedske znanstvenice Marie Nikolajeve (1995) pri raziskovanju pravljic združuje dve teoriji, strukturalistično in psihoanalitično. Osnovo predstavlja teorija Vladimirja Proppa, na kateri temelji zgradba pripovedi osnovna dihotomija ali nasprotje ter manko ali zapolnitev manka. V teoriji poudarja nasprotja (manko zapolnitev, prepoved kršitev, spopad zmaga, dobrodejen škodljiv, duh materija, pomočnik nasprotnik, dajalec prejemnik, prihod odhod). Subjekt (junak) želi objekt (kraljično), to je formula, na kateri temelji pripoved. Proppova strukturalistična teorija temelji na temeljnem nasprotju manko zapolnitev manka. Druga teorija pa je teorija J. Greimasa, ki pravi, da pravljica temelji na nasprotju hoteti morati. Propp in Greimes s strukturalistično teorijo predstavljata le gradbeno orodje, ki ga dopolnjuje arhetipska teorija C. G. Junga. Ta pravi, da je začetek pravljice v harmoniji, jedro je kaos in zaključek nova harmonija. Vse to je v skladu z Jungovim potovanjem junaka/junakinje in fazami v zrelostnem razvoju od začetne separacije, osrednje iniciacije do sklepne individualizacije. 33

37 5 HANS-JÖRG UTHER 5.1 ŽIVLJENJE IN DELO HANSA-JÖRGA UTHERJA Hans-Jörg Uther, rojen leta 1944, je profesor nemške literature na univerzi v Duisburgu Essnu. Je pomemben znanstvenik na področju tradicije in ljudske književnosti, s posebnim interesom za zgodovinske in primerjalne študije. Uredil je že več kot 50 knjig o ljudskih pripovedkah in legendah, med njimi tudi pravljice bratov Grimm (1996, 2004) in je avtor številnih člankov. Uther je leta 2004 izdal knjigo The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography ali ATU tipi, ki temelji na sistemu Aarne/Thompson (Kinnes, 2011). 5.2 THE TYPES OF INTERNATIONAL FOLKTALES: A CLASSIFICATION AND BIBLIOGRAPHY, 2004 SLIKA 2: Naslovnica prve knjige The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography (2004) 34

38 SLIKA 3: Naslovnica druge knjige The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography (2004) SLIKA 4: Naslovnica tretje knjige The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography (2004) Vir: Knjiga je sestavljena iz treh delov, ki govorijo o internacionalnih tipih pravljic ali ATU tipih (ATU za Aarne/Thompson/Uther). Knjigi je dodal številne dodatke in inovacije, s katerimi je poskušal urediti pomanjkljivosti kataloga Aarne/Thompson. ATU-sistem vsebuje velik nabor mednarodnih tipov pravljic, ki se hitro locirajo. Je bibliografsko orodje z opisom vsakega tipa, teksti in objavljenimi raziskavami (Kinnes, 2011). 35

39 Hans-Jörg Uther: The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography. Helsinki: Academia Scientiarum Fennica, 2004 Enciklopedično delo je monografija v treh delih nemškega znanstvenika Hansa-Jörga Utherja z naslovom: The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography. Monografija se v strokovnem žargonu imenuje ATU-sistem in temelji na monografijah Antti Aarneja (Antti Aarne: The Types of Internationale Folktales: A Classification and Bibliography. Helsinki: The Finnish Academy of Sciance and Letters, 1910, 1961) in Stith Thompsona (Stith Thompson: Motif-Index of Folk-Literature. A Classification of Narrative Elements in Folktales, Ballads, Myths, Fables, Mediaeval Romances, Exempla, Fabliaux, jest-books and Local Legends. Rev. & enlarged ed. 6 vols. Bloomington, Indianapolis. Indiana University Press, po letu 1997) (Blažić, 2009). H. J. Uther je v tridelni monografiji dodal še 250 novih tipov pravljic. V prvem delu so poleg uvoda prikazani različni tipi pravljic, in sicer živalske, čarobne, religiozne in realistične (str. 619). V drugem delu najdemo naslednje vrste/tipe pravljice: neumni velikan, anekdote in smešnice ter formula zgodbe (str. 536). V tretjem delu so dodatki (str. 285), ki omogočajo lažje iskanje pravljičnih vrst/tipov in/ali motivov. Obsežna monografija omogoča hitro iskanje določenega tipa pravljice, sorodnih pravljičnih tipov in daje zgodovinsko ter primerjalno orientacijo. Monografija je odličen vir informacij za nadaljnje, tudi primerjalno, raziskovanje svetovnih pravljičnih tipov in motivov (Blažić, 2009). 36

40 6 VLADIMIR JAKOVLJEVIČ PROPP 6.1 ŽIVLJENJE IN DELO VLADIMIRJA J. PROPPA Vladimir Propp ( ) se je rodil in izobraževal v St. Peterburgu, kjer je diplomiral iz filologije. Kasneje se je osredotočil na preučevanje folkloristike. Z Morfologijo pravljice (1928) je želel pokazati, da je vse ljudske pravljice mogoče strukturirati v eno obliko. Ker je bil nezadovoljen s klasifikacijskim sistemom Arne Thompson indeks, je predlagal drugačen sistem preučevanja preko elementov, ki jih je poimenoval funkcije. Morfologija pravljice je na zahodu postala znana šele s Claudom Levi-Straussom, ki je kritiziral Proppovo delo. Leta 1948 z drugimi sovjetskimi znanstveniki postane tarča kritik. Z Morfologijo pravljice so mu pripisali pretiran formalizem (Kononenko, 2004). Propp je bil ruski filolog in strukturalist, ki je analiziral osnovne komponente ruskih pripovedk, da bi našel njihove najosnovnejše elemente. Za raziskovanje pripovednih struktur je uporabil formalistično metodo. Formalisti analizirajo strukturo stavka tako, da ga razdelijo na posamezne elemente ali morfeme. Propp to metodo uporabi pri analizi ljudske pravljice. Kljub kritikam je Proppova Morfologija pravljice postala svetovno znana in je vplivala na literarne študije, antropologijo in semiologijo. Vladimir Propp je leta 1970 umrl v Leningradu (Olshansky, 2008). 6.2 MORFOLOGIJA PRAVLJICE, 2005 SLIKA 5: Naslovnica knjige Morfologija pravljice (2005) Vir: =709&tbm=isch&tbnid=CSvyVzv1l_hWcM:&imgrefurl= 37