UVODNIK. Irina Lešnik. Arhija«. V: Šumijev zbornik: Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, ur. Jadranka Šumi. Ljubljana, 1999.

Transcription

1 KAZALO Uvodnik... 2 Razvoj patronažne službe medicinskih sester in posvetovalnic za matere in otroke v Ljubljani od 1924 do Srednjeveški Salzburg kratka zgodovina uspešnega in vplivnega mesta... 6 Opereta v središču moderne umetnosti Konstantinova darovnica Literatura kot zgodovinski vir Itinerar Friderika Barbarosse do kronanja v Rimu Cerkev vzhoda nestorijanci Kitajski politični plakat po 2. svetovni vojni ali kako vemo, da je Mao oboževal Hollywood?

2 UVODNIK Ţe kar nekaj časa se v univerzitetnem okolju pohvalno in mnogo govori o interdisciplinarnosti, sodelovanju med različnimi znanostmi in strokami. Kot mnoge druge aktualne zadeve, tudi interdisciplinarnost ni izum današnjega časa, ampak smo jo tako rekoč»izumili na novo«. Če se vrnemo na same znanstvene začetke, je bilo stanje v znanosti veliko bolj obvladljivo kot je danes. Znanost je bila univerzalna, ločevala se ni niti na druţboslovje in naravoslovje. Aristotel je kot zadnji zagovornik ideala univerzalne znanosti ustanovil tudi univerzalno filozofsko šolo. Toda ravno v tej šoli je po Aristotelovi smrti prišlo do prve delitve znanosti na oţje zamejena področja. Po znanem vzorcu se je situacija prenesla iz Grčije v Rim, kjer se je parcelizaciji znanosti po robu postavil slavni govornik Mark Tulij Ciceron ( pr. Kr.). V enem od svojih znamenitih govorov je opeval idejo o medsebojni povezanosti humanističnih znanosti in vseh lepih umetnosti, torej idejo interdisciplinarnosti. Če citiram:»vse humanistične znanosti in umetnosti imajo neko skupno vez in so si med sabo tako rekoč v nekakšnem sorodstvenem razmerju.«kot primer navede lastno izobraţevanje če se ne bi nenehno seznanjal z odkritji različnih vej znanosti, bi njegova govorniška spretnost bila izredno okrnjena. 1 Ţe Cicero se je torej zavedal pomembnosti poznavanja ostalih strok, za izpopolnjevanje znanja na svojem specialnem področju. Znanost je danes zagotovo neprimerljivo bolj neobvladljiva kot je bila v njegovem času, toda ideja ostaja. Zgodovinarji morda ne bomo ravno prihajali do revolucionarnih odkritij na področju jedrske fizike, vseeno pa je morda pametno poznati nekaj osnovnih dejstev, še posebej za olajšano razumevanje zgodovinsko-socialnih komponent obravnavanega področja. Sploh nikakršnih izgovorov pa ni, da ne bi z zanimanjem sledili sorodnim humanističnim strokam. Na tem mestu (poleg študentov zgodovine) vabim tudi študente iz ostalih oddelkov Filozofske fakultete, da ko zajadrajo v zgodovinske vode, uredniški odbor revije Klio presenetijo s kakšnim zanimivim prispevkom! Irina Lešnik 1 Povzeto po: Kajetan Gantar, Ideja interdisciplinarnosti v Ciceronovem govoru»za pesnika Arhija«. V: Šumijev zbornik: Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, ur. Jadranka Šumi. Ljubljana,

3 Maja Bobnar Razvoj patronažne službe medicinskih sester in posvetovalnic za matere in otroke v Ljubljani od 1924 do 1954 Povzetek Zaščitne sestre so s svojim delom pričele leta 1924 pod okriljem Zavoda za zdravstveno zaščito matere in otroka. Na terenu so obiskovale nosečnice, matere z otroki, delale v posvetovalnicah ter si prizadevale za izboljšanje ţivljenjskih razmer prebivalcev mesta Ljubljane. Začetki so bili zaradi pomanjkanja kadra, primernih prostorov in neurejenih razmer teţki. Velik napredek je za njih pomenila ustanovitev Centra patronaţne sluţbe medicinskih sester in socialnih delavcev v Ljubljani leta Ključne besede: Patronaţna sluţba, zaščitne sestre, zdravstveno varstvo, Ljubljana. Prva posvetovalnica za matere in otroke je bila kot edina za celo Ljubljano organizirana leta 1924 pri Zavodu za zdravstveno zaščito matere in otroka. V posvetovalnici je do leta 1929 delala samo ena medicinska (zaščitna) sestra, po tem letu pa dve. Frekvenca obiskov v tej posvetovalnici ni bila velika, ker miselnost in koristnost o potrebi preventivnega dela na zaščiti matere in otroka pri ljudeh še ni bila ukoreninjena. Matere so namreč nosile k zdravniku samo bolne otroke. V sklopu posvetovalnic so bili organizirani tečaji o negi in prehrani otrok, materinski večeri ter potujoči tečaji za higieno matere in otroka. Poleg dela v posvetovalnici je sestra obiskovala dojenčke po predhodnih prijavah porodnišnice in Matičnega urada. Tako je v posameznih letih opravila povprečno 150 do 200 intervencij. Število zaščitnih sester se je iz leta v leto večalo. Prve štiri sestre (Anţlovar, Sallberger, Lavrenčič, Korenčan) so obiskovale tudi tuberkulozne bolnike 1. Od je, z decentralizacijo zdravstvene sluţbe, zdravstveno delo postopoma prešlo iz MLO (Mestni ljudski odbor) na RLO (Rajonski ljudski odbor). Obiske tuberkuloznih bolnikov so s tem dnem prevzele sestre protituberkuloznega dispanzerja. Kot referentke za zaščito matere in otroka so patronaţne sestre delale na RLO-jih vse do decembra 1951, ko so bili le ti razpuščeni 2, nato pa so se priključile Upravi za zaščito matere in otroka, kjer so delale do konca Poleg obiskov nosečnic in dojenčkov po domovih, so pomagale pri ustanovitvi otroških posvetovalnic, posvetovalnic za noseče ţene, otroških vrtcev, sodelovale so pri ustanavljanju šolskih mlečnih kuhinj, otroških restavracij, terenskih mlečnih kuhinj, usluţnostnih podjetij (šivalnice, krpalnice). Organizirale so različne zdravstvene akcije in predavanja, aktivno sodelovale ob tednih matere in otroka, ob protituberkuloznem tednu, ob tednu RK, ob tednu čistoče ter sodelovale pri delitvi prehrambenih artiklov. Opravljati so morale tudi razna administrativna dela (razna poročila, dopisi ustanovam), reševale so prošnje za sprejem v zdravilišča in okrevališča (Ponikve, Martuljek). Za patronaţno delo jim je tako ostalo le malo časa, saj so šle na teren šele ob 10. ali 11. uri. V letu 1951 je to delo opravljalo ţe 9 terenskih sester. Naloge so bile iste kot prejšnja leta, ker pa je bilo sester več, so lahko dojenčke obiskovale bolj sistematično. Pri prvem patronaţnem obisku so se sestre najprej pozanimale: 1 Zgodovinski arhiv Ljubljana (dalje ZAL), Socialno skrbstvo in zdravstvo LJU 479, šk. 182, mapa K424/55, Razvoj patronaţne sluţbe medicinskih sester in posvetovalnic za matere in otroke v Ljubljani od leta 1924 do 1. julija Prav tam. 3 ZAL, LJU 479, šk. 182, mapa K424/55, Razvoj patronaţne sluţbe medicinskih sester in posvetovalnic za matere in otroke v Ljubljani od leta 1924 do 1. julija

4 1. o zdravstvenem stanju matere, otroka in druţine; 2. ali mati pravilno neguje otroka in pravilno doji (marsikatera ţena ob prihodu domov ni vedela zakaj in kako naj doji otroka); 3. o higienskih, zdravstvenih, socialnih, ekonomskih in vzgojnih okoliščinah. Pri obisku na domu so patronaţne sestre mater ustrezno poučile o negi otroka in jo povabile v posvetovalnico. Na območju mesta Ljubljana je v letu 1953 delalo 12 patronaţnih medicinskih sester, ki so delale pri Upravi za zaščito matere in otroka. Posebno skrb so namenjale materam z nedonošenčki, dvojčki z bolnimi otroci, še posebno tistim, ki so prihajali iz tuberkuloznih druţin. Da bi izboljšale zdravstvene in higienske ţivljenjske razmere druţin, so sestre posredovale materam potrebno zdravstveno in socialno pomoč (zaposlitev, premestitev na laţje delovno mesto) preko socialnega skrbstva in mnoţičnih organizacij ali preko posredovalnice za delo. Posredovale so tudi pri sprejemu otrok v jasli, vrtce, Dečji dom in otroške ustanove v primeru teţje materine bolezni, teţkih razmer v druţini in v primeru, če so matere ţivele z dojenčki v zdravju škodljivem stanovanju. Na območju Ljubljane so ob osvoboditvi delale tri posvetovalnice: Dečji dom, Jeţica in Šentvid 4. Kasneje, leta 1953 jih je bilo ţe 10. Delale so le 1-2 krat tedensko po 3-4 ure, nekatere pa celo samo 1-krat mesečno. Posvetovalnice so bile večinoma nameščene v neprimernih in improviziranih prostorih, brez moţne izolacije bolnikov od zdravih in brez tekoče vode. Sodobnim zahtevam so odgovarjali edino prostori v Mostah. 5 Nega dojenčkov je bila v mestu opazno boljša kakor na njegovi periferiji. Posebno teţko je bilo izboljševati ţivljenjske pogoje nezakonskim materam delavkam, ki so stanovale v barakah, kjer je prebivalo navadno po več oseb v enem prostoru. Take matere so bile deleţne zaščite Materinskega in Dečjega doma od enega do dveh mesecev po porodu. Po tem so se matere vračale v nezdrave barake ali stanovanja, otroke pa so pogosto izročale svojcem največkrat na deţelo, ali pa so jih dale v rejo rejnicam 6. Delo patronažnih medicinskih sester v letu 1954 Leto 1954 pomeni za patronaţne sestre velik korak v izboljšanju organizacije patronaţne sluţbe. 1. februarja 1954 je bil namreč organiziran Center patronaţne sluţbe medicinskih sester in socialnih delavcev v Ljubljani, s sedeţem ustanove na Streliški ulici Z ustanovitvijo takega centra so sestre začele s sistematičnim delom in širjenjem njihovega delokroga - prej so delovale monovalentno, v glavnem pri zaščiti dojenčka, s prehodom na polivalentno dejavnost pa so se zavzemale, da bi se njihovo delo razširilo tudi na druge ogroţene skupine prebivalstva. Ob ustanovitvi centra je delalo na terenu 12 patronaţnih medicinskih sester. To število se je tekom leta večalo in je ob koncu leta znašalo: 20 patronaţnih sester, socialni delavec, 2 administratorki ter upravnica centra, Neda Anţlovar. Od teh sester jih je bilo 19 na terenu, ena pa je bila zadolţena za zdravstveno prosvetno delo (predavanja, tečaji za nego bolnikov v hišni negi). Za ogromen teritorij dela, okoli prebivalcev je bilo število sester še vedno premajhno, saj je na eno sestro odpadlo okoli prebivalcev, okoli 200 novorojenčkov in 1500 predšolskih otrok 8. Patronaţne sestre so se nenehno trudile urejati neurejene druţine z intervencijami na druţbene organizacije (okrevališča, jasli, vrtce, igrišča s čuvanjem otrok, menze za izboljšanje hrane, potni stroški, zaposlitev, namestitev na laţje delo, gospodinjska pomoč, posredovanje za zdravniško pomoč). Porazen vpliv na vsakega, posebno na noseče ţene so imele teţke stanovanjske razmere, 4 Prav tam. 5 ZAL, LJU 479, šk. 182, mapa K424/55, Analiza postnatalne zaščite matere in otroka. 6 ZAL, LJU 479, šk. 182, mapa K424/55, Letno poročilo o delu patronaţnih medicinskih sester Uprave za zaščito matere in otroka v Ljubljani za leto ZAL, LJU 479, šk. 182, Razvoj patronaţne sluţbe medicinskih sester in posvetovalnic za matere in otroke v Ljubljani od leta 1924 do 1. julija ZAL, LJU 479, šk. 187, mapa 976/55, Zapisnik seje odbora za zaščito matere in otroka. 4

5 velikokrat nezadostna prehrana nosečnic zaradi visokih cen sadja, zelenjave, masla in mesa. Alkoholizem staršev, ki je bil največkrat hranilec druţine, je uničeval napore socialno zdravstvenih delavcev pri sanaciji druţine. 9 Začetki delovanja patronaţnih sester so bili izredno teţki. Soočale so se z mnogo teţavami: s pomanjkanjem kadrov, denarnih sredstev ter s slabimi in teţkimi razmerami za delo, pa vendar so si leto za letom prizadevale za boljše pogoje in za kvalitetnejše ţivljenje širšega kroga prebivalstva. Zelo teţko je bilo tudi vzpostaviti stik z ljudmi, saj so jih ti zaradi nevednosti zelo teţko sprejeli medse in jim začeli zaupati. Rezultati dela patronaţnih sester so vidni v spodnji tabeli. Tu ţe lahko zasledimo upad mortalitete pri novorojenčkih. Pomemben je tudi podatek, da so z vsakim letom pregledale več otrok, tako v posvetovalnici, kot pri obiskih na domu. Tabela 1: Rojstva in umrljivost otrok do 1. leta starosti, število obiskov medicinskih sester in število pregledov otrok v posvetovalnici za matere in otroke od 1934 do (statističnih podatkov za obdobje med ni). do 1. leta starosti število obiskov otrok Leto število živorojenih Umrli umrli v % v posvetovalnici po domovih ,7 ni podatkov , , , , ,7 3046* , , , , , , , , , , ** , *** , , , (1. pol) (Vir: ZAL, LJU 479, Razvoj patronaţne sluţbe medicinskih sester in posvetovalnic za matere in otroke v Ljubljani od leta 1924 do 1. julija 1954, šk. 182.) * za Jeţico in Št.Vid ni podatkov ** ter sestre RLO in Dečjega doma *** samo sestre RLO VIRI IN LITERATURA 1. Zgodovinski arhiv Ljubljana. 2. Mestni ljudski odbor Ljubljana, Socialno skrbstvo in zdravstvo, LJU ZAL, LJU 479, šk. 182, Razvoj patronaţne sluţbe medicinskih sester in posvetovalnic za matere in otroke v Ljubljani od leta 1924 do 1. julija

6 Erik Logar Srednjeveški Salzburg kratka zgodovina uspešnega in vplivnega mesta Povzetek Salzburg je nedvomno eno od najbolj vplivnih cerkvenih središč v srednjem veku. V tem prispevku sem skušal na kratko osvetliti predvsem njegove srednjeveške začetke ter vzpon, in tudi opisati vlogo, ki jo je to mesto imelo skozi srednji vek. Navsezadnje je Salzburg do neke mere vplival na današnje slovensko etnično ozemlje ţe v dobi pokristjanjevanja Slovanov, kar priča o moči in vplivu mesta na prostor, ki je močno oddaljen od same lokacije mesta. Ključne besede: Salzburg, Virgil, Rupert, misijonarji, nadškofija Salzburg je dandanes eno najbolj kulturno razpoznavnih mest v Avstriji in celotni srednji Evropi; s svojo arhitekturno in zgodovinsko zasnovo je to mesto postalo pravi simbol visoke evropske kulture, izobraţenosti in umetnosti. Kot rojstni kraj velikega evropskega skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta danes privablja mnogo turistov, ki si privoščijo sprehod po mestu, obiščejo rudnik soli in številne cerkve, ki stojijo po mestu. Kot iztočnico za članek bi rad razloţil, da je arhaično slovensko ime za Salzburg»Solnograd«, kar priča o tem, da so ljudje na slovenskem ozemlju ţe včasih poznali to mesto, bodisi zaradi trgovanja s soljo, bodisi zaradi cerkvenega pomena mesta, v katerem je imel salzburški nadškof svojo stolico in je iz nje usmerjal duhovni in cerkveni potek ţivljenja na dobršnem delu ozemlja današnje Slovenije in zamejske Koroške, kjer se ohranjajo slovensko izročilo, zavest in slovenski jezik. V svojem prispevku bom skušal prek opisa in interpretacije nekaterih zgodovinskih knjig osvetliti, kakšna je bila srednjeveška zgodovina tega mesta in kje tičijo razlogi, da je vpliv tega mesta segel celo do slovenskega ozemlja. Glavni poudarek bo predvsem na 8. in 9. stoletju, ki predstavljata odločilno obdobje za vzpon mesta. Geografska opredelitev lokacije mesta Salzburg kot pomemben element v njegovi zgodovini Mesto Salzburg leţi na severnem robu Alp, označuje pomembno spremembo v geografski legi: juţno se dvigujejo gorovja in klima postaja vse bolj gorska, proti severu pa se teren uravna, klima postaja v temperaturnih amplitudah zmernejša. Povprečna nadmorska višina mesta je nekje okoli 420 metrov. Zgodovinsko jedro mesta se nahaja med tremi griči, med katerimi teče reka Salzach, ki je predstavljala nekdaj pomembno trgovsko rečno pot. Mesto na prehodu iz antike v zgodnji srednji vek Četudi nekatere arheološke najdbe pričajo, da je bil človek na ozemlju današnjega mesta naseljen ţe v neolitiku, postane naselbina zares pomembna v času Kristusovega ţivljenja, ko doţivi večje pozidave hiš (leto 14 po Kristusu, tj. čas vladanja cesarja Avgusta). 1 Ime te naselbine je v tedanjih virih sporočeno kot»iuvavum«, kar izhaja iz keltske besede, ki pomeni»mesto boţjega«, kasneje pa 1 Heinz Dopsch, Robert Hoffmann, Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg: A. Pustet, 1996, str

7 se je stari keltski koren besede povezal z latinsko besedo»iuvare«, kar je pomenilo pomagati, biti v pomoč; do baročnega časa so v nekaterih nemških dialektih ime Salzburg imenovali»helfenburg«. 2 Zagotovo ta zanimiva besedna zveza odseva pomembno vlogo mesta pri transportu po poteh in po reki, morda včasih celo kot zaščito pred vremenskimi nevšečnostmi in kot kraj, kjer so trgovci trţili svoje blago in se tudi sami oskrbeli za nadaljnjo pot. V času cesarja Klavdija (41 54 po Kr.) je mesto dobilo status municipija, kar je posredno tudi odraz postopnega prehajanja Noriškega kraljestva k provinci Rimskega cesarstva, 3 saj je predstavljalo za cesarstvo pomemben vir rudnin, predvsem ţeleza, predelanega v noriško jeklo. Za obdobja pozne antike imamo le malo podatkov (tj. čas vojaških cesarjev, ter čas ko Dioklecijan razdeli Norik na»noricum ripense«in»noricum mediterraneum«, le v času sv. Severina nam je nekoliko odstrt pogled na dogajanje v pokrajini. Predvsem pa nas na območje ugibanja pripeljejo stoletja vpadov ljudstev, tako da jasne slike o dogajanju v zgodnjem srednjem veku nimamo. Bolj kot s pisnimi viri, si pomagamo z arheološkimi najdbami. Sveti Rupert in Salzburg Dejstvo je, da je izročilo in vsi viri o Svetem Rupertu fantastično in stilizirano, kar je navsezadnje razumljivo, kajti v cerkvenem pomenu je precej pomemben svetnik. Rupert naj bi izhajal iz Rupertincev, visokega frankovskega plemstva, ki so bili v sorodu z Merovingi. Ţe konec sedmega stoletja je bil škof v Wormsu, odkoder je šel misijonarit na jug in vzhod; zagotovo je moral imeti močne osebne razloge, morda pa tudi voljo po še večji oblasti, da je zapustil ţe tako vplivno stolico v Wormsu. 4 Morda je bil s tem povezan spor z Pipinom II., kajti Rupert je bil bolj naklonjen Karolingom; to je morda ogrozilo njegov poloţaj in ţivljenje, in morda je bil k begu celo prisiljen. Sklepa se, da ga je v tem ključnem dogodku bavarski vojvoda Thodo povabil, naj se mu pridruţi pri širjenju bavarske oblasti in krščanske vere. Sveti Rupert naj bi prišel v Salzburg (tedaj poznan še pod starim imenom) leta 696, čeprav Dopsch domneva, da bi lahko prišel ţe kakšno leto prej, z letom 696 pa je začel intenzivno pokristjanjevanje. Zagotovo naj bi ţe kmalu po prihodu Rupert pričel z gradnjo cerkve in samostana, posvečenima Svetemu Petru, obenem pa naj bi izvedel precej gradbenih del v mestu nasploh; s tem splošnim razcvetom mesta je povezano tudi to, da je v mestu ţivel tudi Theobert, sin bavarskega vojvode. 5 Rupert je tako v sodelovanju z Theodbertom vzpostavil duhovno in cerkveno strukturo Salzburga, pa tudi okoliških krajev (Pongau, samostan sv. Maksimiljana leta 711, ter ţenski samostan v Salzburgu na gornjem»gradu«713; pa tudi predelava starega samostana na Nonnbergu v»damski«, plemiški ţenski samostan). 6 Ne smem prezreti drugih del, ki jih je Rupert opravil v mestu, saj nikakor ni bil naravnan zgolj na gradnjo samostanov. Salzburg je pod njegovim vodstvom postal prava duhovna bavarska metropola. Rupert se je tik pred smrtjo vrnil v Worms, skoraj zagotovo po smrti Pipina II. leta 714, ki mu je, kot ţe omenjeno, predstavljal nevarnost. Umrl je Dopsch večkrat poudarja, da je opatija Svetega Petra po zaslugi Svetega Ruperta najstarejša v nemškem govornem prostoru in zibelka vsemu mestu ter okoliškem območju, tudi zaradi njunega vpliva. Salzburg se je ţe zelo zgodaj zavedal, koliko je Rupert prispeval k njihovem mestu, saj je ţe škof Virgil 774 ob posvetitvi stolnice prenesel njegove relikvije vanjo. Dejstvo je, da je iz tega centra prišlo večino misijonarjev v Karantanijo v 8. stoletju, 7 zato lahko štejemo Salzburg, še posebej pa samostan sv. Petra kot matico, ki je Karantaniji posredovala krščansko vero (pa tudi škofijo, škofa, vpliv). 2 Prav tam. Str Prav tam. Str Heinz Dopsch, Robert Hoffmann, Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg: A. Pustet, 1996, str Prav tam. Str Prav tam. Str Peter Štih, Vasko Simoniti, Na stičišču svetov. Ljubljana: Modrijan, 2009, str

8 Začetek vzpona Salzburga Ni jasno kakšno je bilo mesto (če bi temu sploh lahko rekli mesto, kajti zagotovo je naselbina s koncem antike gospodarsko in kulturno nazadovala), preden je Rupert dal naselbini nov zagon; skoraj zagotovo je mesto imelo kontinuirano ţivljenje, saj v osrednjem delu današnjega mesta (tj. Kapiteljski trg, pa tudi obala reke Salzach, ki sta predstavljala center naselja ţe v rimskem času), 8 verjetno pa se kontinuiteta obdrţi tudi na višje leţečih terasah (ti. Nonnbergterasse,»castrum superius«), pa tudi na»gorenjem gradu«; to je vzpetini nad mestom, kjer je bilo nekakšno zatočišče (in ne grad v srednjeveškem pomenu besede). Nekateri biografi opisujejo, da je bila ob prihodu sv. Ruperta okoli leta 700 večina naselja porušena. Rupert naj bi torej naselbino dobil v dar od bavarskega vojvode Thoda, 9 da bi iz naselbine ustvaril center oz. izhodišče za pokristjanjevanje na vzhod in jugovzhod; vendar naj bi kasnejše vojvode v mestu obdrţale precejšen vpliv, kar si lahko razlagam v treh moţnostih: odkrili so kameno sol, ki jim je skupaj z dohodkom od mesta in trgovine prinašala precejšnje dohodke, ter mesto kot strateško točko za pridobivanje oblasti na jugu, na kar nas opozarja v virih, da so se vojvode večkrat bojevale z Langobardi, da bi utrdili svoj oblastni vpliv. 10 Pri tem bi na tem mestu zgolj beţno poudaril, da so se posegi Bavarcev proti jugu in jugovzhodu tedaj zapisali tudi v zgodovino tedaj ţe trdno uveljavljene kneţevine Karantanije. 11 Kot sem ţe omenil, naj bi bil Rupert dober sodelavec Theoda in njegovega sina Theodberta, saj je delal po namenu, zaradi katerega je dobil mesto v dar: prav v izgradnji srednjeveškega Salzburga v cerkveno, misijonsko in oblastno središče severovzhodnega dela Bavarske iz starega Iuvavuma odseva močan namen po oblasti nad slovanskimi ljudstvi. Vendar pri tem ne pozabimo, da Rupert Salzburgu ni dal novega ţivljenja, temveč le drugačen način razvoja mesta (tj. v smer cerkvenega središča), kot je bil tedaj običajno za ostala mestna središča. 12 Škof Virgil v vse vplivnejšem Salzburgu S smrtjo Sv. Ruperta in škofa Emmerana, ki je dolgo časa pokristjanjeval Bavarsko, nazadnje pa je bil celo škof v Regensburgu, se je v Salzburgu proces vzpona nekoliko upočasnil. Vojvoda Thodo, ki ga je sv. Rupert krstil, kar kaţe na močen vpliv in njegovo upravičeno imenovanje»apostola Bavarske«, je tako sam odšel v Rim z namenom, da se s papeţem Gregorjem II. pogovori o organizaciji cerkve na Bavarskem, kar je papeţ tudi storil: leta 716 je Regensburg postal glavna nadškofija, Freising in Salzburg pa sta dobila status mesta s škofovskim sedeţem. 13 Zatem se zvrstijo še 4 škofje na salzburškem sedeţu; po letu 745, ko umre škof Janez, pa sedeţ zasede, na pobudo Odila, bavarskega vojvode, Virgil, duhovnik irskega rodu. Tudi Virgil je bil plemenitega rodu, njegova druţina je bila iz zahodne Irske, kjer je kot mlad vstopil v samostan Iona in kmalu prevzel vodstvo. Virgil se je ţe zgodaj, skupaj s sobrati, podal v pokristjanjevanje Evrope (npr. s Sidoniusom, kasnejšim škofom v Passau). 14 Virgil je sprva deloval pri Pipinu Mlajšem ( ), nato pa je bil poslan k Odilu, ki je bil Pipinov svak, kjer je nekaj časa sodeloval z škofom Bonifacijem, s katerim se je sprl zaradi zakramenta svete spovedi (glede veljavnosti obrazca), spor pa je razsodil sam papeţ Zaharija, in sicer Virgilu v prid., zaradi česa je Virgil kasneje imel precej teţav Heinz Dopsch, Peter M. Lipburger, Die Entwicklung der Stadt Salzburg,, v: Geschichte Salzburgs, Heinz Dopsch, Hans Spatzenegger, Oswald Reiche. Salzburg : Universitätsverlag Anton Pustet, 1995, str Prav tam. Str Heinz Dopsch, Robert Hoffmann, Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg: A. Pustet, 1996, str Peter Štih, Vasko Simoniti, Na stičišču svetov. Ljubljana: Modrijan, 2009, str Heinz Dopsch, Robert Hoffmann, Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg: A. Pustet, 1996, str Heinz Dopsch, Robert Hoffmann, Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg: A. Pustet, 1996, str Prav tam. Str Prav tam. Str

9 Po Bonifacijevi smrti je leta 747 Virgil lahko prevzel Salzburg, čeprav še ni imel škofovskega posvečenja; tega je prejel dve leti kasneje. Virgil je Salzburg močno zaznamoval, kajti sluţboval je 40 let kot stolni škof in opat; deloval je predvsem na področju misijonov slovanskih ozemelj, ter posodabljanja cerkvene organizacije, ne smem pa pozabiti na gradnjo: najpomembnejša od vseh je zagotovo stolna cerkev v Salzburgu, tedaj grajena v romanskem slogu. Končana je bila v letu 774, ko jo je Virgil posvetil in vanjo prenesel relikvije Svetega Ruperta. Dopsch pri tem sarkastično dodaja, da je bila gradnja tudi konkurenčno tekmovanje z gradnjo francoske cerkve St. Denis. 16 Gradnja stolnice je bila velik projekt in obenem tudi potencial za udejanjanje umetnikov in mojstrov, s čemer je srednjeveški Salzburg prvikrat dobil poseben ugled v kulturnem pogledu. Ob tem naj še na kratko omenim Virgilovo vlogo pri pokristjanjevanju Karantanije; ključno pri vsem tem je, da so Bavarci leta 743 v zameno za pomoč Karantancem odpeljali Borutovega sina Gorazda in nečaka Hotimirja, ki sta bila zaradi svojih»ugrabiteljev«vzgojena v krščanskem duhu. In prav z vrnitvijo Hotimirja po Gorazdovi smrti leta 752 je prišel z njim prvi salzburški duhovnik (papeţ Zaharija je namreč ţe nekaj let prej določil, da je Karantanija salzburško interesno območje); s tem pa se začne karantanska druţba usodno spreminjati. 17 Virgil je torej kmalu po tem, ko je postal škof (morda še celo pred posvečenjem) poslal Modesta, ki je kot prvi Karantancem posvetil tri cerkve: Gospo Sveto, cerkev v Judenburgu in v Teurniju. Virgil je umrl junija (nekateri drugi viri govorijo o letu 784), 19 pokopan je v stolnični cerkvi v Salzburgu. Skupaj z Rupertom sta zavetnika Salzburga in njihove stolne cerkve. Škof Arno, Karel Veliki in dvig Salzburga v nadškofijo Karel Veliki, ki kot frankovski kralj zavlada 768, je bil vseskozi zoper Tasila III., sina Odila. Ves političen dvoboj se, razumljivo, odrazi tudi pri imenovanju Virgilovega naslednika, vendar se na koncu sprijaznijo z imenovanjem škofa Arna, ki je bil nekdaj opat v Belgiji. Arno je bil v dobrih odnosih z Alkuinom, ki je bil anglosaškega rodu in je bil en od glavnih mislecev na dvoru KarlaVelikega. Nekaj ohranjenih pisem kaţe, da sta bila Arno in Alkuin velika zaupnika, z nasvetipa je Alkuin pomembno pomagal oblikovati Salzburg in njegov razvoj v času škofa Arna ( ). 20 Arno (in s tem tudi ves Salzburg) se je ţe od začetka spopadal z teţavami glede vojne za prevlado med Tasilom III. in Karlom Velikim; posebna teţava je bila v tem, ker se s postopnim prevzemanjem oblasti slednjega ni vedelo, s kom mora Arno kot predstavnik cerkvene oblasti Salzburga sodelovati (čeprav je po mojem mnenju bil bolj naklonjen Karlu Velikem, zaradi zvez z Alkuinom itd.). Ko je Karel Veliki bavarsko vojvodstvo vključil v frankovsko kraljestvo, je to tudi za Salzburg pomenilo veliko ločnico v njegovem razvoju (navsezadnje je bil vendarle nastanek salzburškega cerkvenega središča organsko vezan na Bavarsko in njihove vojvode). Po koncu bavarskega vojvodstva ni v Salzburgu ţivel noben od vladajočih ali pa njihovih sorodnikov (kot je Theobert ţivel v gornjem gradu v času Ruperta in sin Tasila III. v času Arna). Nekatere palače in objekti, ki so prej pripadali bavarski vojvodski rodbini (npr. rezidenca ipd.) so bili prevzeti s strani Karla Velikega. Med Karlom Velikim in Arnom je po padcu Tasila vzniknil pristen, zaupanja vreden odnos; odslej je bilo vse več misijonov, pa tudi pri kasnejših izbirah škofov je imel glavno besedo prav frankovski vladar. 21 Arno se je odslej tudi udeleţeval ali podpiral bojne pohode zoper Avare, več kot 20 let je bil tudi osebni svetovalec kralja (oz. njegov paţ). Arno je (verjetno posredno prek Karla Velikega, ki je imel veliko vpliva, morda se bi bilo bolje izraziti z besedo»nadoblast«pri papeţu) pri Leu III. leta 798 tedanjemu papeţu dosegel (po zgolj enem letu prizadevanj!), da se je škofija Salzburg imenovala nadškofija, ki je dobila podrejene 16 Prav tam. Str Peter Štih, Vasko Simoniti, Na stičišču svetov. Ljubljana: Modrijan, 2009, str Heinz Dopsch, Robert Hoffmann, Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg: A. Pustet, 1996, str Peter Štih, Vasko Simoniti, Na stičišču svetov. Ljubljana: Modrijan, 2009, str Heinz Dopsch, Robert Hoffmann, Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg: A. Pustet, 1996, str Prav tam. Str

10 (oziroma ti. sufraganske) škofije Passau, Säben, Freising, Neuburg; vse skupaj je postala bavarska cerkvena pokrajina (ti. metropolija), salzburški škof pa je od papeţa prejel palij. 22 Salzburg je tako postal od papeţa imenovana nadškofija, cerkveno pokrajino pa je določil Karel Veliki (pa tudi njegove meje med ostalimi cerkvenimi pokrajinami, 796 je ţe Karlov sin Pipin določil Dravo za mejo med Oglejem in Salzburgom, 811 pa je cesar sam določil celoten tok reke za mejo med cerkvenima provincama). 23 Mesto Salzburg je s tem postalo enakovredno staremu vojvodskemu mestu Regensburg. Ni povsem jasno, zakaj je ravno Salzburg doţivel tovrsten vzpon, vendar je precej vzrokov očitnih: z zdruţitvijo pod Salzburgom je Karel Veliki hotel vsa na novo osvojena ozemlja zdruţiti pod eno enoto; tudi za izhodišče pokristjanjevanja frankovske ekspanzije, in navsezadnje, Salzburg je bil pomembno mesto na trgovskih poteh med Alpami, Mediteranom in bavarskimi ozemlji. Pri vsem tem pa se ne sme pozabiti velika vloga prijateljstva med Karlom Velikim in Arnom, ki je zagotovo vsem razvoju dala veliko energije. 24 Pri vodenju salzburške nadškofije pod Arnom pa opaţam še nekaj: s povišanjem škofije in pridobitvijo podrejenih škofij je Salzburg poleg pridobivanja na moči, vplivu, postal tudi nekoliko vsiljiv in skušal vse bolj vplivati na politiko in vladanje cesarja, kar se morda najbolj vidi pri sporu za meje, pa tudi pri zloglasnem procesu zoper škofa Metoda, ki ga je Salzburg neusmiljeno preganjal. 25 Škof Arno je umrl 24. januarja 821 v Salzburgu, in je glavni zavetnik škofije Salzburg, skupaj s sv. Rupertom. Vloga Salzburga pri pokristjanjevanju slovenskega ozemlja Z dvigom Salzburga v cerkveno pokrajino, postavitvijo meja in kraljevim zaščitništvom nad misijonom je postala glavna naloga nadškofije, da pokristjani vsa ljudstva, ki so bila še»poganska«. S tem je cesarstvo doseglo večjo asimilacijo in včlanitev ljudi v cesarstvo. Pogosto je šel proces pokristjanjevanja»od zgoraj«, torej najprej elita in visoko plemstvo; od tega je bil odvisen proces pokristjanjevanja nad preostalim ljudstvom (lep primer je pokristjanjevanje Karantancev v 8. stoletju). 26 V 9., najintenzivneje pa v 10. in 11. stoletju se je pojavljajo ustanavljanje sufraganskih škofij (npr. Krka na Koroškem), ter prvih ţupnijskih središč. V povezavi s pokristjanjevanjem naj omenim, da so v tem času nastala prva staroslovenska liturgična besedila za krščansko liturgijo (npr. Briţinski spomeniki). 27 Cerkve na slovenskem ozemlju, ki imajo za svoje zavetnike Sv. Ruperta, Sv. Virgila, in Sv. Petra, so skoraj zagotovo nekdaj spadale k salzburški nadškofiji. Salzburg v visokem srednjem veku Bistven napredek v razvoju mesta je prehod od cesarskega trţnega prava k pisnim mestnim statutom. S cesarji v 10. stoletju se je mesto vse bolj krepilo, največji premik pa je nastal z uvajanjem denarja. Srce Salzburga so bila, seveda, škofovska poslopja in samostani, vendar je bilo tudi precej trgovcev; pri vsej izjemni cerkveni vlogi ne smemo pozabiti, da je Salzburg leţal na strateško pomembnih poteh ter ob reki, kar je omogočalo dobro poslovanje. V času zadnjega vzhodno-frankovskega karolinškega kralja Ludvika IV. je Salzburg doţivel precejšen napredek; nadškof Pilgrim je namreč kralju sledil in ga podpiral. Pilgrim (nasledil je škofa Teotmarja, ki je padel v bitki pri Bratislavi), ki je bil sicer po rodu iz starega bavarskega plemstva, pa se je soočal z precejšnjimi teţavami zaradi neenotnosti vzhodno-frankovskega kraljestva 28 (morda 22 Prav tam. Str Peter Štih, Vasko Simoniti, Na stičišču svetov. Ljubljana: Modrijan, 2009, str Heinz Dopsch, Robert Hoffmann, Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg: A. Pustet, 1996, str Peter Štih, Vasko Simoniti, Na stičišču svetov. Ljubljana: Modrijan, 2009, str Prav tam. Str Rudolf Leeb, Maximilian Liebmann, Georg Scheibelreiter, Peter G. Tropper, Geschichte des Christemtums in Österreich. Wien: Ueberreuter, 2003, str Heinz Dopsch, Robert Hoffmann, Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg: A. Pustet, 1996, str

11 bi temu lahko rekli ţe zgodnji fevdalni partikularizem, le da ima tokrat še korenine v nekdaj samostojni politični vojvodini Bavarske) ; še posebej se to vidi pri mejnem bavarskem grofu Arnulfu (sin pri Bratislavi padlega grofa Luitpolda), ki si je po letu 907 ustvaril zelo močen in dokaj neodvisen poloţaj. Po smrti Ludvika IV. je bil izbran Konrad I., četudi je Arnulf pričakoval, da bo on izbran za kralja; Konrad je nadškofa Pilgrima imenoval za vodjo svoje kraljeve pisarne, in tako tudi Salzburg vzel pod svoje oblastno okrilje; Arnulf pa se zatekel na Madţarsko; Salzburg je bil v njegovih očeh viden ne le kot močno cerkveno središče, temveč tudi kot izhodišče za ponovno osvojitev Bavarske; leta 916 in 917 je prišel v Salzburg (tedaj je dovolil tudi kovati srebrne kovance z napisom»iuvavo civitas«) z namenom, da osvoji, kar je po njegovem pripadalo njegovi oblasti. Leta 918 je umrl Konrad I., ki je v umrl v boju zoper Arnulfa; nasledil ga je saški vojvoda Henrik, ki pa je bil dovolj močan, da ustvari enotno, njemu podrejeno kraljestvo. Prav salzburška najstarejša knjiga, nekakšen letopis, (ti. Jahresbuch iz leta 919) omenja dvojne volitve za Henrikom (ustanovitelj dinastije Otonov) in Arnulfom; omenjam jo kot zanimivost, saj je tedaj prvikrat omenjeno»nemško kraljestvo«(regnum Teutonicorum). 29 Kljub vsem Arnulfovim načrtom pa je Salzburg ostal na strani kralja Henrika; nadškof Pilgrim je namreč poleg močnih vezi z kraljem utrdil tudi prijateljstvo z sorodno povezanimi bavarskimi plemiči Aribonci; to je omogočilo Salzburgu, da je ostal pod Bavarsko kljub nenehni nevarnosti s strani Madţarov (čeprav je bil med leti pod Arnulfovo oblastjo). Z mirovno pogodbo 927, ko je Arnulf z Madţari sklenil mir, je škof in Salzburg dobil nazaj nekdanjo oblast in poloţaj v nemškem cesarstvu. Če močno posplošim, je Salzburg v času otonske dinastije ohranil svoj primat med škofijami nemškega cesarstva, si povečal vpliv pri vodenju cesarstva (prim. spretne poteze nadškofa Pilgrima) in se obenem močno trgovsko razvil. Salzburg in investiturni boj V času Henrika II., zadnjega v otonski dinastiji, je tedanji salzburški nadškof Hartwig dobro sodeloval s kraljem (očitno bi to medsebojno sodelovanje med nadškofi in kralji cesarji lahko šteli kar za značilnost razvoja mesta v zgodnji fazi nadškofije), ker viri sporočajo, da se je Henrik II. mnogokrat ustavil v Salzburgu in ga obdaroval. Hartwig je bil prvi, ki je močno posegel in obnovil prvotno Virgilovo stolnico in ji dal nov, svojevrsten izgled. Nadškof Theothmar II. (ime škofa je v literaturi sporočeno z različnimi verzijami) 30 je 1026 poleg palija prejel še posebno pravico, da sam imenuje nekatere funkcije, sicer pridrţane papeţu; s tem je Salzburg v svojih podloţnih škofijah začel mnoţično in samostojno imenovati škofe in prelate, sam salzburški nadškof pa se je s papeškim dovoljenjem začel oblačiti kot kardinal (torej je rdeče opasan), medtem ko so ostali škofje opasani vijolično. Ta privilegij z oblačenjem salzburškega nadškofa je ostal do danes. Iz teh privilegijev se je v 12. stoletju razvil naziv oz. pravica»legatus natus«, kar pomeni stalni papeški prelat (ne da bi ga papeţ izrecno imenoval, kar je običajno pri tako pomembnih funkcijah). Pa še kot zanimivost: v sedemnajstem stoletju se je funkcija nadškofa Salzburga začela imenovati tudi»primas Germaniae«, nekakšen prvi, odgovorni škof za nemško območje. Theotmarjev naslednik Balduin je na sinodi v Sutriju 1046 podpiral cerkveno reformo zoper simonijo in ostale nepravilnosti v cerkvi; to je pokazal z odkrito podporo škofu Suitgerju iz Bamberga, ki je bil izvoljen za papeţa. Nadškof Gebhard (tudi ustanovitelj sicer sprva močno nesamostojne škofije Krka leta 1072) 31 je bil izjemno naklonjen prav bogatenju škofije, zato je politično podprl Henrika IV. ( s katerim je 29 Prav tam. Str Heinz Dopsch, Robert Hoffmann, Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg: A. Pustet, 1996, str. 130; podobno omenja tudi Heinz Dopsch, Peter M. Lipburger, Die Entwicklung der Stadt Salzburg,, v: Geschichte Salzburgs, Heinz Dopsch, Hans Spatzenegger, Oswald Reiche. Salzburg : Universitätsverlag Anton Pustet, 1995, str Peter Štih, Vasko Simoniti, Na stičišču svetov. Ljubljana: Modrijan, 2009, str

12 investiturni boj dosegel višek, še posebej z Canosso leta 1077 itd.). Zagotovo je Henrika podprl zato, ker je od njega pričakoval več samostojnosti in privilegijev kot pa od reformnega papeţa Gregorja. Z Wormškim konkordatom leta 1122 je cesar Henrik V. s papeţem Kalistom II. določil, da se kanonična izvolitev škofov prenese na stolni kapitelj, podelitev temporali v nemškem cesarstvu pripade cesarju in plemstvu, spiritualije pa kleru in papeţu. VIRI IN LITERATURA 1. Heinz Dopsch, Peter M. Lipburger, Die Entwicklung der Stadt Salzburg,, v: Geschichte Salzburgs, Heinz Dopsch, Hans Spatzenegger, Oswald Reiche. Salzburg : Universitätsverlag Anton Pustet, Heinz Dopsch, Robert Hoffmann, Geschichte der Stadt Salzburg. Salzburg: A. Pustet, Peter Štih, Vasko Simoniti, Na stičišču svetov. Ljubljana: Modrijan, Rudolf Leeb, Maximilian Liebmann, Georg Scheibelreiter, Peter G. Tropper, Geschichte des Christemtums in Österreich. Wien: Ueberreuter,

13 Irina Lešnik Opereta v središču moderne umetnosti Povzetek V 19. stoletju se iz opere razvije nova zvrst, opereta. V skladu z duhom časa kritično secira druţbeno in politično stanje na humoren način. Politična tiranija in meščanska utesnjenost sta ljudstvo potisnili na rob, vendar svet še ni bil zrel za spremembe. Do teh najprej pride na področju umetnosti. Opereta je tabuje osvetlila z odrskimi lučmi in jih v strahu pred velikim zgraţanjem zastrla s humorjem. Postala je ena izmed najbolj priljubljenih umetniških zvrsti svojega časa. Ključne besede: moderna umetnost, opereta, druţbena kritika, vzpon meščanstva, opereta v Sloveniji. Venturi pravi:»zgodovina umetnosti zahteva jasno zavest o tem, kaj je umetnost... saj lahko le tako ocenimo neko sliko ali skulpturo kot umetniško, ne pa kot racionalno, ekonomsko ali religiozno delo.«1 Pojem umetnosti se vztrajno izmika dokončni definicji. Razprave o tem kdaj neko delo velja za umetniško in kdaj ne so številne, vendar nas nikakor ne pripeljejo do enotnega zaključka. Navajajo sicer veliko kazalcev, ki naj bi jih umetniško delo obvezno vsebovalo, a izjem je ogromno. Skoraj vse kar uvrščamo pod pojem umetnosti moderne predstavlja tako izjemo. Ugovori so usmerjeni predvsem na minimalno psihološko in asociativno ustreznost moderne umetnosti, posebej še v primerjavi s tradicionalnimi deli, ki so bolj ali manj posnemala predhodnja ti. mimetična umetnost. Drugi argument zadeva nagnjenost k izenačevanju pojma lepega, estetskega z umetnostjo ti. vprašanje esteticizma, ki je bilo popularno ţe v antiki in še vedno ni dokončno pojasnjeno. Ţe od humanizma dalje glavni smoter na področju umetniške dejavnosti ni več estetska oz. lepa umetnost, ampak pride do izraza eksistencialni pomen umetnosti. Ernesto Grassi pravi, da se»človekova transcendenca ţeli izraţati v delih, ki neposredno sodelujejo v ţivljenskem dogajanju«. 2 In vendar se zgodovinarji ne ukvarjamo s tem zakaj so ta dela umetnost, pač pa umetnost jemljemo kot»eno izmed odločilnih plati človekovega bivanja«. 3 Izvor moderne umetnosti Moderna umetnost se je pravzaprav začela ţe ok. leta 1400 v Italiji, kajti ţe v tem času se izoblikujejo vse glavne estetske norme, ki se širše uveljavijo šele ob koncu 19. stoletja. Z novim vekom se začne odkrivanje sveta in človeka skozi umetnost. Novoveška umetnost je prekinila s prejšnjimi umetniškimi tokovi in je zato v svojem času pomenila nekaj nezaslišanega. Očitali so ji pomanjkanje zgradbe, prisotni naj bi bili samo izseki. Odkrila je nove teme, stare pa postavila v nek popolnoma drugačen kontekst. Grassi pravi, da»novoveška umetnost postane funkcija v razmerju med človekom in svetom«. 4 Gre za razmerje, ki temelji na absolutni svobodi in kot tako odraţa različne bivanjske moţnosti. Kljub temu, da moderna umetnost izhaja iz novoveške, pa med njima obstaja bistvena razlika. Novoveška umetnost je iskala nove vidike za prikaz ţe znanega konteksta, medtem ko je moderna knjiţevnost izšla iz spoznanja, da so vsi moţni načini gledanja na stvari ţe preizkušeni in izrabljeni, kar ukinja zanimanje za različne neobvezne moţnosti. Za edini umetniški cilj si postavlja zanikanje sleherne predstavitve, ki izhaja iz resničnosti ali z drugimi besedami prikaz 1 Misel o moderni umetnosti, izbrani eseji in odlomki.. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1981, str Prav tam, 9. 3 Prav tam, 5. 4 Misel o moderni umetnosti, izbrani eseji in odlomki, Ljubljana: 1981, str

14 brezinteresnosti same. Tako umetniško delo se dotakne človeka v njegovem najglobjem bistvu, dotakne se eksistence same. Sedlmayer vidi korenine moderne umetnosti v prelomnem času ob koncu 18. stoletja, čas francoske revolucije. Ne razmišlja samo o novih potezah umetnosti, ampak se sprašuje ali umetnost sploh še obstaja v pravem pomenu besede. Govorimo o tezi»izgube središča«, ki naj bi bila značilna za moderno umetnost. Izgubljeno središče umetnost pa naj bi bilo izraz za izgubljeno središče stoletja modernega človeka, kar izhaja iz Sedlmayerjeve glavne predpostavke, da je zgodovina umetnosti skladna z svetovno zgodovino, duh umetnosti skladen z duhom časa. Pravi:»Vsakokratna umetnost je simptom in simbol vsakokratnega časa.«5 Navede tudi čisto konkreten primer dolgo 19. stoletje naj bi postreglo z umetnostjo, ki je simptom ti. nihilističenga duha časa, značilnega za to obdobje. Zaradi vsega navedenega je Sedlmayrja mogoče primerjati s Heglom (sam Sedlmayer je menil, da je Hegel bil na nek način njegov prerok), ki trdi, da je»umetnost po svoji najvišji določenosti za nas nekaj preteklega.«6 Če izhajamo iz Sedlmayrjeve teze o»izgubi središča«, nihilizem pomeni propad umetnosti. Izguba središča v človeku vodi v izgubo središča v umetnosti. Lahko pa na stvar pogledamo iz drugačnega vidika, do katerega se je dokopal Hegel če izguba določil umetnosti ni v nasprotju z izgubo določil duha časa, potem ne pride do nikakršne»izgube središča«, pač pa zgolj do izgube preţivetih, balastnih določil, ki jih je pač»povozil«novejši čas:»čas sam je umetnosti spodnesel tla.«7 Hegel je pravilno ugotovil rešitev problema, ki je Sedlmayerju predstavljala teţav slednji je spregledal pojav menjajočih se zgodovinskih temeljev posameznih ţivljenskih področij. Sedlmayer nam tako ponudi mračno podobo razpada umetnosti, kot simptoma nihilistične usmeritve obdobja, Hegel pa nezaskrbljeno trditev o koncu umetnosti, toda ob sočasni izpolnitvi duha. Opereta Najprej je potrebno opredeliti zvrst operete, ki jo prepogosto mešajo z starejšo zvrstjo opero. Opereta je seveda pomanjševalnica besede opera, nekakšna»mala opera«ali tudi»laţja opera«. Od opere se razlikuje po tem, da ima pri operetni libreto poleg petih delov skorajda enako število govorjenih dialogov, veliko plesa in preprosto, humorno dogajanje. Opereta se je razvila iz komične opere. Komična opera pa se je v 18. stoletju najprej razvila v Italiji (»opera buffa«kot nasprotje»operi serii«) in se kmalu nato razširila v Francijo, kjer se je iz nje rodila opereta. Iz njiju se je potem razvila dunajska opereta, nemška spevoigra, španska zarzuela, ruska komična opera, angleška baladna opera in v viktorijanski Angliji savojska opera. Opereta predstavlja eno najpomembnejših oblik razvedrila na prelomu 19. stoletja v 20. Priljubljenost so ji priznavale široke meščanske mnoţice. Kljub temu ima marsikdo pomisleke pri njenem uvrščanju v umetniške tokove fin-desiecla, saj naj bi šlo za preveč»lahkotno«na nek način torej trivialno, manjvredno obliko umetniškega ustvarjanja. Kljub tovrstnim pomislekom ali morda prav zaradi njih opereto uvrščamo v obdobje moderne, bila naj bi celo nabolj značilna predstavnica duha tega dekadentnega časa»stanja brez zavesti in vrednot«kot pravi Moritz Csaky. 8 S tem se strinja tudi Theodor W. Adorno, ki pravi:»če je kje upravičen pojem, ki ga zelo radi navajajo izobraţeni filistri proti moderni pojem propada, potem je upravičen v lahki glasbi.«9 Dejstvo pa je kot trdi Moritz Csáky, da so se dali z opereto ponazoriti vsi bistveni kriteriji moderne dobe. Duh časa Priljubljenost operete je bila povezan z vzponom meščanstva v 19. stoletju. Ta je posledica modernizacije in posledično urbanizacije. Vendar pa zgodnji začetki operete segajo ţe v ljudsko, 5 Prav tam, Prav tam, Prav tam, Moritz Csáky, Ideologija operete in dunajska moderna, Ljubljana: 2001, str Adorno Theodor,»Lahka glasba«, Ljubljana: 1986, str

15 torej predmestno gledališče. Dejstvo, da so si mestna gledališča prizadevala uprizarjati»ljudsko«igro, postane zlahka razumljivo, če vemo, da je bila publika novopečenih meščanov še pred kratkim prebivalcev ruralnega okolja. Sloj meščanstva pa je bil sam po sebi vse prej kot enoten. V grobem ga lahko razdelimo na višje liberalno»mestno«meščanstvo ali burţuazijo ter niţje meščanstvo na novo priseljeno v mestno okolje. Opereta je produkt višjega meščanstva, saj je sprva bolj ustrezala njihovem ţivljenskem slogu. Z novimi in novimi priseljevanji pa se je sloj niţjega meščanstva dovolj okrepil, da je povzročil propad burţoazne politične ideologije. Imeli so drugačne socialne in politične predstave ter cilje, ki so jih zastopale na novo ustanovljene politične stranke. Opereta v letih po 1900 se tako vse pogosteje obrača k kasneje priseljenemu meščanskemu sloju. Vzpon»niţjega«meščanstva in zaton»višjega«, je uprizorjen tudi v prvi moderni opereti z naslovom Vesela vdova (1905). Njen avtor je Franz Lehár. Vzroke za priljubljenost operet, iger z elementi satire, so ravno tako odsev pogojev v katerih je ţivela takratna druţba. Kljub modernizaciji ob izteku 18. stoletja, 19. stoletje še zdaleč ni prineslo druţbenega vzpona vsem slojem. Ţe v prvih desetletjih 19. stoletja je vlada začela s kratenjem ţe doseţenih ali obetajočih se svoboščin. Ljudi se je polotilo občutje vdanosti, zavest, da ne prideš nikamor naprej. Posledica tega je umik iz politične javnosti, v zasebno sfero. Uveljavi se geslo:»srečen je, kdor pozabi!«namiguje na pozabo svojega mesta v druţbi in ţivljenju. Tovrstna melanholija je v največji meri zajela predstavnike meščanstva, njihova glavna tolaţba je bilo gledališko razvedrilo z elementi satire. Velik uspeh zvrsti operete je razloţljiv skozi funkcijo šal in humorja občinstvu je vsaj za nekaj večernih uric omogočala beg iz tiranske politične in utesnjene meščanske situacije, ki je zaznamovala takratni vsakdan. Gledajočim je kazala nek utopičen novi svet po katerim so hrepeneli, brez pravega upanja, da bi kdaj v njem dejansko zaţiveli. To je jasen dokaz, da opereto lahko uvrstimo v eksistencialistični tok moderne umetnosti. Kritika družbe Z druţbeno realnostjo časa po modernizaciji in posledični socialno diferenciaciji se je bilo najlaţje soočiti skozi komiko oz. humor. Moritz Csáky pravi:»kar je bilo v realnosti socialnega ţivljenja bridko resno, je bilo na odru mogoče nalepotičiti v nekaj lahkotnega, komičnega, celo satiričnega in, iz perspektive zatemnjene, brezimne gledališke dvorane, izpostaviti smehu, zasmehovanju in kritiki.«10 Opereta je torej kljub očitani ji»lahkotnosti«postavljala ogledalo socialnih in političnih razmer avstrijski monarhiji, sicer na lahkoten, veder način. Večinoma se norčuje iz malomeščanske»visoke«druţbe, iz lastnega publikuma torej, kritika politike pa je nekoliko bolj zastrta pod ogrinjalom šaljivosti. Tako Vesela vdova obravnava»evropsko ravnoteţje«oz.»politiko odprtih vrat«, gesla izposojena iz realnega političnega jezika monarhije, ki pričajo o politiki tistega časa. Kritično vrednost operetam priznava tudi kritik Endre Ady:»Nikar ne izničujte stvari s tem, da menite, češ tu nam govori opereta, sladka, naivna, nora. V resnici je opereta eden najresnejših odrskih ţanrov, najlepši in najsvobodnejši, s katerim lahko brez nevarnosti primaţemo zaušnico kraljem.«11 Dunajska moderna Proti koncu 19. stoletja se je, z zdruţevanjem obseţnih občin v predmestjih Dunaja in Budimpešte, bistveno spremenila socialna sestava teh mest. Hkrati se je spreminjala tudi miselnost. Pojavile so se nove generacije, ki niso več razmišljale v meščanskem duhu, še več poskušale so zavestno prelomiti z vrednotenjskimi vzorci prejšnjih generacij, z zastarelim meščanskim častnim kodeksom. 10 Moritz Csáky, Ideologija operete in dunajska moderna. (Ljubljana, 2001), Prav tam,

16 Spremenjeno je bilo razmerje med spoloma, pojmovanje meščanskega zakona, gledanje na etnično in jezikovno-kulturno različnost... Razblinjali so se nekdanji tabuji in rodila se je dunajska moderna. Za nastanek samosvoje dunajske moderne je bil odločilen neposreden vpliv z evropskega zahoda in severa (filozofske, literarne, umetniške novosti). Zaokroţen, enotni program se tako ni razvil, kot pravi Bahr:»Nimajo programa. Nimajo svoje estetike. Le kar naprej ponavljajo, da hočejo biti moderni. Ta beseda jim je zelo pri srcu, kot kakšna mistična sila, ki čudeţno učinkuje in lahko zdravi.«12 Dunajska opereta je postala popularno izrazno sredstvo za vsebine dunajske moderne. Preobrazba meščanskih slojev je tu odigrala vidno vlogo. Nekaj uveljavljenih ustvarjalcev operet, predstavnikov dunajske moderne: Oscar Straus, Richard Heuberger, Hugo von Hofmannsthal... Opereta v Sloveniji Prva premiera operete v Sloveniji je potekala 31. Decembra 1864 v čitalniški dvorani v Ljubljani v okviru Gimnastičnega društva»juţni Sokol«. To je bila enodejanka Franza Schuberta z naslovom Advokata. Uprizarjanje operet pri nas se v večjem razmahu začne po ustanovitvi Dramatičnega društva v Ljubljani leta Z odprtjem deţelnega gledališča 1892 je bilo moţnosti za uprizarjanje še več. Med leti 1892 in 1913 je bilo tako uprizorjenih kar 208 glasbenogledaliških predstav, kar je štirikrat več v primerjavi s prejšnjim petindvajsetletnim obdobjem. 13 Veliko je za priljubljenost operete na današnjem slovenskem ozemlju naredilo tudi poklicno Slovensko gledališče v Trstu. Med letom 1909 in začetkom prve svetovne vojne so na oder postavili šest oper in kar štirinajst operet. 14 Prvi izvirno nam ohranjeno slovensko opereto je napisal slovenski skladatelj in zdravnik Benjamin Ipavec ( ). To je bila leta 1864 nastala kratkočasna spevoigra z naslovom Tičnik. Opereta je bila napisana v nemškem jeziku, zato jo je v slovenščino prevedel duhovnik, pesnik in publicist Mihael Lendovšek ( ). Na sporedu bi morala biti aprila leta 1865, vendar predvidevami, da še ni bila zrela za javno predstavitev. Do prve uprizoritve je prišlo v okviru Ljubljanske čitalnice 4. februarja Spevoigra Tičnik je bila pri občinstvu odlično sprejeta. Opereta na Slovenskem je tudi v prihodnje uspešno ţivela ob svoji starejši sestri operi, in ni zaostajala za njo, kar dokazujejo številne objavljene ocene. Sklep Moderna umetnost naj bi ob sebi nujno zahtevala komentar oz. interpretacijo. S tem teoretičen del (komentar oz. interpretacija) postaneta obvezna sestavna dela modernih umetniških del. Gehlen jih zato imenuje»refleksivna dela«. 15 Pojavljajo se ugibanja o morebitni nadvladi teorije nad umetniškim delom, torej absolutno zmagoslavje znanosti v primerjavi z umetnostjo. Nutall piše, da je nujen teoretičen komentar povezan z ţeljo umetniškega občinstva po lastni udeleţbi v umetniškem procesu. Posledica bi bila preprečitev iluzije, navidezne reničnosti, ki jo ustvarja umetniško delo, kar na nek način zopet izniči celoten smisel moderne umetniške prakse. Opereta kljub humorni zastrtosti»krute«resničnosti komentarja ob sebi ne potrebuje. Njena velika priljubljenost kaţe, da je bila zagotovo dobro razumljena med širšimi meščanskimi mnoţicami. Paradoksalno pa je ravno to zopet privedlo do ugibanj in spraševanj o njeni umetniškosti. Kljub temu, da so operete obiskovali (in še vedno obiskujejo) predvsem v razvedrilne namene, si ne gre zatiskati oči pred dejstvi, da se pod masko humorja skrivajo temeljna vprašanja o obstoju in ţivljenju človeka in druţbe časa na prelomu stoletja. 12 Moritz Csáky, Ideologija operete in dunajska moderna. (Ljubljana, 2001), Henrik Neubauer, Opereta v Sloveniji, Ljubljana: 2008, str Prav tam, Misel o moderni umetnosti, izbrani eseji in odlomki, Ljubljana: 1981, str

17 VIRI IN LITERATURA 1. Adorno, Theodor.»Lahka glasba«, Uvod v sociologijo glasbe. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije, Csáky, Moritz. Ideologija operete in dunajska moderna. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo, Misel o moderni umetnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, Neubauer, Henrik. Opereta v Sloveniji, Zgodovinski pregled. Ljubljana: Glasbena matica, Vattimo, Gianni. Konec moderne. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura,

18 Matej Hreščak, Ivan Ţgavec, Špela Planinšek Konstantinova darovnica Povzetek Konstantinova darovnica je ponarejen dokument iz 8. stoletja. V njem naj bi cesar Konstantin podelil papeţu posvetno oblast. Dokument je imel čez cel srednji vek zelo veliko vlogo v odnosih med papeţem in cesarjem, še posebej v času investiturnega boja. Listino je kot ponaredek razkrinkal italijanski humanist Lorenzo Valla, njemu pa je nasprotoval Agostino Steuco. Ključne besede: Konstantinova darovnica, Lorenzo Valla, Agostino Steuco, investiturni boj. Konstantinova darovnica (lat. Donatio Constantini) je ponarejena listina, nastala v 8. stoletju (oz , mnenja o nastanku se rahlo razlikujejo), avtor le te pa nam je neznan. V njej je zapisano, da cesar Konstantin Veliki, tri dni po svojem krstu, papeţu Silvestru, ki naj bi ga po legendi spreobrnil in krstil, pa tudi ozdravil gobavosti, 1 izroča oblast nad štirimi glavnimi sedeţi (Antiohija, Aleksandrija, Jeruzalem in Konstantinopel), poglavarstvo nad vsem krščanskim svetom, posesti v Judeji, Grčiji, Aziji, Trakiji, Afriki, in Italiji, dodeljuje mu Lateransko palačo, diadem in cesarsko opravo, časti poveljnikov cesarske konjenice, nato mu prepušča mesto Rim in rimske province na zahodu cesarstva, medtem ko bo cesarska oblast premeščena v Konstantinopel, ker naj ne bi bilo prav, da cesar stoluje v istem mestu kot papeţ. Vse to velja tudi za prihodnje papeţe, na koncu pa je še prepovedano prekršiti navedene odloke, pod katere se je Konstantin sam podpisal in jih poloţil na grob sv. Petra. 2 Listina je datirana zelo dvoumno in bi lahko kazala na leto 315 ali 317, lahko pa celo 330, 3 nedvomno pa čas po letu 313, ko je Konstantin izdal Milanski edikt, poznan je le datum domnevnega nastanka: tretji dan pred aprilskimi Kalendami (i.e. 30. marec). Obstaja v več prepisih, ne samo v latinščini, ampak tudi v grščini. Najstarejši do sedaj znani rokopis iz 9. stoletja hranijo v Bibliothèque Nationale v Parizu. 4 Ponaredek je imel podlago v starejšem, prav tako laţnem viru, v Legenda sancti Sylvestri, ki je nastala v Rimu za časa papeţa Simaha ( ). Ta opisuje, kako je papeţ Silvester ozdravil in krstil cesarja Konstantina. 5 Lorenzo Valla Darovnica je skozi celoten srednji vek povsod veljala za verodostojen dokument, papeţi so si na njeni podlagi celo utrjevali oblast, dokler ni v 15. stoletju italijanski humanist Lorenzo Valla odkril, da je listina ponaredek, in je o tem leta 1440 tudi napisal razpravo De falso credita et ementita Constantini donatione declamatio. Razpravo je napisal za neapeljskega kralja Alfonza Aragonskega, ki je bil v sporu s papeţem Evgenijem IV. glede papeških zahtev po odločanju, kdo 1 Veliki svetovni biografski leksikon, ur. Igor Antič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002, s. v. ''Silvester I.''. 2 Lorenzo Valla, O laţni Konstantinovi darovnici. Ljubljana: Studia humanitatis, 2009, str Salvatore I. Camporeale, Lorenzo Valla's ''Oratio'' on the Pseudo-Donation of Constantine : Dissent and Innovation in Early Renaissance Humanism. V: Journal of the History of Ideas 57, issue 1, 1996, str Kirsch, Johann Peter. "Donation of Constantine." The Catholic Encyclopedia. Vol. 5. New York: Robert Appleton Company, Oct < 5 Zgodovina Cerkve 2: srednji vek ( ), prev. Joţe Dolenc. Ljubljana: Druţina, 1991, str

19 naj bi vladal Neaplju, papeţ se je namreč naslanjal ravno na Konstantinovo darovnico, 6 Alfonz pa je ţelel vlogo tega dokumenta izničiti. Moţno je, da je bil drugi, manj pomemben razlog za pisanje razprave, tudi razprava De concordantia catholica Nikolaja Kuzanskega, ki jo je Kuzanski predstavil na baselskem koncilu leta 1433 in jo je Valla zelo dobro poznal ter je iz nje črpal argumente kanonskega prava področja, o katerem je imel on sam zelo malo znanja. 7 Valla se je svojega dokazovanja laţnosti dokumenta lotil zelo sistematično po načelih, ki so veljala v njegovem času, velik vpliv nanj je imel Kvintilijan, pri katerem se je zgledoval pri načelih tekstne kritike in retorike. 8 Tekst je seciral in komentiral tako s filološke strani, kot tudi s stališča ideologije in pravnih norm, ki so veljale za časa domnevnega (laţnega) nastanka Darovnice, ter tudi s strani historične pravilnosti in kronološke soslednosti. Tako se je v prvem delu po odstavkih lotil celotnega teksta, razjasnjeval napake v slovnici in v napačni uporabi latinskih besed in sklonov, opozarjal je na kronološke nedoslednosti dogodkov in protislovja, ki se pojavljajo na določenih mestih, pri tem pa pogosto grajal avtorja ponaredka češ, kakšne neumnosti je pisal, in kakšne napake si je privoščil pri pisanju. V drugem delu pa je Valla razpravljal o tem, da četudi bi Konstantin dejansko poklonil papeţu vse napisano (kar bi bilo zelo dvomljivo, nelogično in nesmiselno, vsekakor pa preveč velikodušno celo za cesarja), donacija ne bi bila veljavna, ker Konstantinova moč in gospostvo nad Rimom in rimskim imperijem ni imelo nobene legitimne podlage, kajti ta lahko izhaja samo od senata in rimskega ljudstva (SPQR 9 ), pa tudi papeţ Silvester ne bi nikoli sprejel takega darila, ker je bil svét človek, ki je vedel, kaj je prav in kaj ne, in ga tudi ne bi smel, saj bi s tem prišel v nasprotje s Kristusovim naukom; namen Cerkve je, da sluţi ljudem, ne pa, da vlada ljudem in si nabira posestva. 10 Nasprotovanje Vallovi argumentaciji Vallova razlaga je bila tako močna, da je bila Darovnica ţe kmalu po objavi Declamatio v intelektualnih krogih smatrana kot falsifikat. Vseeno pa so bili nekateri, ki so Vallovi kritiki nasprotovali. Eden izmed teh je bil Agostino Steuco ( ), ki je v svojem Pro religione christiana adversus Lutheranos (1530) in Contra Laurentium Vallam de falso donatione Constantini libri duo (1547) navedel pomanjkljivosti številnih Vallovih filoloških, slovničnih in zgodovinskih argumentacij glede avtentičnosti dokumenta in si za nalogo zadal pokazati šibkost Vallovega argumentiranja po merilih 16. stoletja. 11 Valla je označil za preprostega slovničarja, očital mu je, da je za svoja opaţanja imel osnovo v okrnjeni, slabi reviziji teksta iz Gracijanovega Decretum, namesto da bi pri pisanju upošteval najboljše rokopise. 12 Steuco je namreč leta 1528 v knjiţnici samostana San Antonio di Castello v Benetkah našel rokopis Darovnice v grščini, ki se je na več mestih razlikoval od tistega iz Decretum. 13 Uporabil ga je, da je pojasnil neustreznost Vallove ars rhetorica, ki je bila temelj za njegovo kritiko v De Constantini donatione Camporeale, Lorenzo Valla's ''Oratio'', str Riccardo Fubini, Humanism and Truth: Valla Writes against the Donation of Constantine. V: Journal of the History of Ideas 57, issue 1, 1996, str Ronald K. Delph, Valla Grammaticus, Agostino Steuco, and the Donation of Constantine. V: Journal of the History of Ideas 57, issue 1, 1996, str Senatus populusque Romanus. 10 Milanski vojvoda Filippo Maria Visconti je dodal, da tudi če bi Konstantin zares namenil Silvestru tako številne in bogate darove, bi mu jih lahko predal samo za čas njegovega (Silvestrovega) ţivljenja, kajti Cesarstvo ima prednost pred vsakršno oblastjo, gl. Fubini, Humanism and Truth, str Delph, Valla Grammaticus, str. 57 in Prav tam. 13 Prav tam, str Pri tem je treba vzeti v obzir dejstvo, da je v času med Vallom in Steucom tekstna kritika doţivela velik razvoj. O Steucovi primerjavi rokopisov gl. Delph, Valla Grammaticus, str

20 Kljub naporom Steuca in še nekaterih renesančnih piscev je obveljalo mnenje, da je Darovnica ponaredek (celo Steuco sam je priznal, da je avtentičnost teksta dvomljiva) in s tem je Vallovo delo še danes cenjeno in velja za nekakšen prolog v cerkveno kritiko Erazma Rotterdamskega. 15 A kljub temu, da jo je Valla razkrinkal in je od tedaj veljala za ponaredek, jo je kot tako cerkveno zgodovinopisje sprejelo šele v 19. stoletju. 16 Pipinova darovnica Prvo navezavo na Darovnico morda zasledimo ţe v času nastanka ponaredka. Ko je langobardski kralj Ajstulf leta 753 zasedel ravenski eksarhat in od papeţa Štefana II. zahteval plačevanje tributa, se je Štefan za pomoč obrnil na frankovskega kralja Pipina Malega. Ta mu je bil nekako zavezan pomagati, saj ga je papeţ 2 leti prej povzdignil v kralja, zato je izsilil vojno proti Langobardom, jih premagal, ter leta 756 v zameno za papeţevo podporo izdal Pipinovo darovnico, s katero je papeţu podaril vzhodnorimska ozemlja (šlo je za kos ozemlja vzdolţ Jadranskega morja, ki je mejilo na juţni del beneškega območja in je vključevalo Raveno, Pentapolis, Rimini, Pesaro, Fano, Senegaglio in Ancono), 17 ki so za 11 stoletij postala jedro Cerkvene države, v kateri je bil papeţ posvetni vladar. 18 Morda je papeţ pri pogajanjih s Pipinom za njegovo pomoč uporabil prav Darovnico in/(ali pa) je potem tudi Pipin izdal svojo verzijo darovnice po zgledu Konstantina, kot nekakšno poistovetenje s Konstantinom ali aluzijo na odlične odnose s Štefanom, kakršne je imel tudi Konstantin s Silvestrom. Dejstvo pa je, da je papeštvo zastopalo stališče, da naj bi bila Pipinova darovnica neke vrste povrnitev pravnih zahtevkov, ki jih je zagotovila ţe Konstantinova darovnica. 19 Le malo kasneje, leta 778, je iz pisma Hadrijana I. cesarju, v katerem poveličuje Karla Velikega kot novega Konstantina, zapaziti, da je izrazje na las podobno besedilu Darovnice. V papeţevi prošnji za nekatera ozemlja ravenskega eksarhata, ki so mu jih ponovno odvzeli Langobardi, zasledimo dvakrat glagol exaltari ter prislov amplius, s katerima so na več mestih podkrepljene tudi trditve Darovnice. 20 Zaradi teh dogodkov je od osmega stoletja naprej postala glavna politična trditev papeţev, da so zakoniti vladarji Rima, vedno bolj zmešana z glavno teološko trditvijo, da so gospodarji nad vsemi krščanskimi kralji zaradi višje vrednosti njihove vrhovne duhovne sluţbe. 21 Cerkveni razkol Prvi papeţ, ki je Darovnico odkrito uporabil v uradnem spisu in se na njo nanašal, je bil Leon IX. Leta 1054 je poslal pismo bizantinskemu patriarhu Mihaelu Kerulariju, v katerem je citiral velik del Darovnice, da bi prikazal, da sveta stolica poseduje tako zemeljsko, kot tudi nebeško (duhovno) oblast (imperium). 22 Pri tem je seveda mislil tudi na svojo avtoriteto nad vzhodnimi patriarhi. 23 Leon je patriarhu zagotovil, da je donacija pristna, in ima lahko zato le naslednik sv. Petra primat in legitimno vodstvo nad celotno Cerkvijo. Patriarh je zahteve o papeţevem primatu zavrnil, ker je zagovarjal stališče, da je papeţ le prvi med enakimi (primus inter pares), to pa je skupaj z nestrinjanjem glede datuma velike noči, uporabo kvašenega ali nekvašenega kruha, stališč o tem, ali se lahko duhovniki poročijo ali ne, ter še drugimi nasprotovanji sproţilo spor, v katerem sta papeţ in patriarh drug drugega izobčila. Končalo se je z velikim cerkvenim razkolom na vzhodno in zahodno 15 Camporeale, Lorenzo Valla's ''Oratio'', str ZGODOVINA (Zbirka Tematski leksikoni), prev. Damijana Zelnik. Trţič: Učila International, 2007, s. v. ''Konstantinova darovnica''. 17 Zgodovina Cerkve2: srednji vek ( ), str Svetovna zgodovina: od začetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba, 1976, str ZGODOVINA, s. v. ''Pipinova darovnica''. 20 Valla, O laţni Konstantinovi darovnici, str Brian Tierney, The Crisis of Church and State Englewood Cliffs, N. J.: Prentice-Hall, str Kirsch, Johann Peter. "Donation of Constantine." The Catholic Encyclopedia. Vol. 5. New York: Robert Appleton Company, Oct < 23 V Darovnici Konstantin papeţu izroča oblast nad štirimi glavnimi sedeţi (Antiohija, Aleksandrija, Jeruzalem in Konstantinopel). 20

21 Cerkev istega leta, t.i. veliko shizmo. 24 Čeprav je bil vzhodno-zahodni razkol pravzaprav posledica daljšega obdobja stopnjevanja napetosti med obema cerkvama, ki se je vlekel ţe stoletja, pa je v zadnjem, ključnem delu spora, ki je za vedno ločil Cerkev na dva dela, imela prste vmes (vsaj posredno) tudi Darovnica. Investiturni boj Zelo prav je Darovnica prišla v investiturnem boju, ko so se zaostrili odnosi med cesarjem Henrikom IV. in papeţem Gregorjem VII. zaradi milanske nadškofije. Namreč, ko je njen nadškof izstopil, so na dvoru Henrika IV. namestili njegovega naslednika Gottfrieda, ki papeţu in Milančanom ni bil všeč, zato so ti izbrali svojega namestnika. Leta 1073 je Henrik IV. predloţil to zadevo v presojo papeţu, a je pozneje svojo predloţitev preklical. 25 Vse skupaj je izgledalo, kot da se cesar igra s papeţem in bi ga rad prisilil, da se ukloni njegovi volji. Gregor VII. pa je storil ravno nasprotno na sinodi leta 1075 je izdal odlok, s katerim je še stroţje prepovedal laično investituro. Henrik je Gregorja obtoţil zlorabe oblasti in ga pozval k odstopu, Gregor pa je Henrika izobčil in mu s tem vzel vso oblast, ki mu je»bila dana od Boga«. 26 Toda tik preden je to storil, je marca 1075 zasnoval niz odločb o kanonski oblasti papeštva, imenovano Dictatus papae, med katerimi je bila tudi pravica, da lahko odstavi cesarja (točka 12). 27 Ta reformni odlok v 27 točkah oz. členih je bil posledica namernega oţivljanja starega prava, ki je bil v prejšnjih stoletjih izven rabe, namenili so veliko časa in truda za preiskovanje starih zapisov, da bi ustvarili skupek zakonov, ki bi zagotavljal podporo njihovemu cilju. 28 Tako je večina členov prišla iz zbirke kanonov, imenovane Psevdo-Izidor, 29 med njimi pa je bila tudi Konstantinova darovnica. 30 Njen odmev je zaslediti v razglasu, da lahko samo papeţ uporablja znamenja cesarske oblasti in da morajo njegove noge poljubiti vsi knezi. Gregor je obsodbo izobčenja preklical, ko je Henrik prišel bosonog v spokorniškem oblačilu pred grad Canosso, ni pa ga tudi ponovno postavil za kralja. Tako je leta 1080 Gregor potrdil za cesarja Rudolfa Švabskega, ki so ga izvolili nemški knezi in Henrika še enkrat izobčil. Šele Henrikov sin Henrik V. je leta 1122 z Wormškim konkordatom s papeţem Kalistom II. rešil spor glede investiture, pa čeprav samo na papirju. Odmevi darovnice do njenega razkritja Čeprav Darovnica v 12. stoletju ni imela tako rekoč nobene vloge v papeškem boju za posvetno oblast, pa se je v rabo vrnila v času papeţa Gregorja IX., ki jo je postavil v center diskusije, saj se je nanjo navezoval v pismu cesarju Frideriku II., oktobra 1236, da bi podprl tako teritorialne zahteve papeštva v Italiji kot tudi pravico papeţa, da okrona cesarja. Darovnica je bila presenetljivo šibek argument. Rimski pravniki na univerzah so namreč ţe sproţili dvome, ne toliko o njeni pristnosti kot o zakonitosti samega darila. Poleg tega, če se vse posvetne zahteve papeštva opirajo na darilo prejšnjega cesarja, potem se da to zbijati s tem, da trenutni cesar preprosto prekliče darilo in s tem papeţu odvzame argument za svoje zahteve. In to je Friderik II. v svojem pismu iz leta 1246 tudi nameraval narediti. 31 Inocenc IV. je v odgovoru na pismo Friderika II., ki je ugovarjal svoji odstavitvi, 32 predstavil novo interpretacijo Darovnice. Njegovo tolmačenje se je močno navezovalo na teorije kanonista 24 Zgodovina: od začetkov civilizacije do danes, prev. Bogo Stupan. Ljubljana: Mladinska knjiga, Beograd: Vuk Karadţić, 1968, str Maurice Keen, Srednjeveška Evropa. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba, 1993, str Prav tam, str Tierney, The Crisis of Church, str Prav tam, str Ponarejena zbirka zakonov, ki jo sestavljajo ponarejena zbirka španskega rokopisa Hispana Autunska, Angirlamnova Capitula, ponarejeni kapitulariji in ponarejeni dekretali. Nastala je okrog leta 850 s strani majhne skupine duhovnikov, katerim je šlo za to, da Cerkev obvarujejo pred napadi in vmešavanjem posvetnih gospodarjev, gl. Zgodovina Cerkve 2: srednji vek ( ), str Keen, Srednjeveška Evropa, str Tierney, The Crisis of Church, str Junija 1245 je papeţ Inocenc IV. sklical koncil v Lyonu, na katerem so odstavili Friderika II. kot cesarja. 21

22 Alanusa in politične dekretale Inocenca III. Obravnaval jo je skupaj z znano simboliko o dveh mečih. Napisal je, da so papeţi ţe od samega začetka podedovali tako kraljevsko kot duhovno oblast Kristusa. Torej, ko je Konstantin predal cesarstvo Silvestru, s tem ni prvič podelil papeţu posvetno oblast, ampak je samo priznal kraljevsko oblast, ki je papeštvu vedno pripadala. Ta razlaga je bila v bistvu obramba proti novim napadom na papeštvo, ki jo je povzročil Gregor IX. z nepremišljeno uporabo Darovnice leta Zadnji papeţ, ki se je pri uveljavljanju svoje posvetne oblasti še opiral na Konstantinovo darovnico, je bil Aleksander VI., 34 a eden njegovih pogovorov z beneškim veleposlanikom Girolamom Donatom ţe priča o tem, da v verodostojnost Darovnice v tem času niso več verjeli, očitno je Vallovo razkritje ţe naredilo svoje. Ko je namreč Aleksander na nekem sprejemu v šali spodbodel Donata z vprašanjem odkod Benetkam samooklicana pravica po gospostvu nad Jadranskim morjem, mu je ta porogljivo odvrnil, da je ta jasno zapisana na hrbtni strani izvirnika darovnice. 35 Spričo moči in pomembnosti, ki jo je imela Konstantinova darovnica v politični podobi srednjega veka in kot oroţje, s katerim si je papeţ ţelel podrediti cesarja tako v času investiturnega boja kot tudi kasneje, lahko brez dvoma trdimo, da velja za enega najpomembnejših dokumentov srednjega veka. Zelo zanimivo pri Darovnici je, da je njena laţna identiteta zdrţala tako dolgo časa in da so jo vsi priznavali kot avtentičen spis, celo Grki (Bizantinci), katerim je poleg rimsko-nemškega cesarja šla še najbolj v nos. Tudi po svojem razkritju je dolgo burila duhove intelektualcev ter bila za njih eden od številnih vzrokov nepriljubljenosti papeţa in Cerkve (lep primer je Martin Luther, ki je v svojem Krščanskemu plemstvu nemškega rodu iz leta 1520 na nekaterih mestih skorajda dobesedno povzel nekatere Vallove kritike papeţa 36 ). Najdlje se je nanjo sklicevala seveda duhovščina, o njeni absurdni navezanosti na dokument nam priča podatek, da jo je cerkveno zgodovinopisje kot laţno sprejelo šele v 19. stoletju. 37 Kljub svoji pomembnosti je v historiografiji (pre)malo zastopana. Štirje članki, ki jih je objavil Journal of the History of Ideas leta 1996, so sploh edine resne študije po Vallovem razkritju, ki se podrobneje ukvarjajo z Darovnico in njeno vsebino. Temu verjetno botruje Vallova neizpodbitna študija, ki bi zgodovinarje lahko napeljala k mišljenju, da je tematika z njo zaključena, toda o njenem vplivu na dogajanje, ki je sledilo njenemu nastanku, še posebno v časih napetosti med papeţem in cesarjem, je še marsikaj neznanega. Za to pa bi lahko okrivili kar Darovnico samo: njena vloga je bila skoraj vedno obrobna, ni nastopala kot glavni argument, raje je delovala prikrita v ozadju in je kakor lutkar preko nevidnih vrvic manipulirala največje moţe skozi stoletja dolga obdobja. Mogoče ji v svoji nevednosti pripisujemo prevelik pomen, a vendar je teţko oporekati dejstvu da je tudi ona tkala dogodke, ki so oblikovali preprogo evropske zgodovine med duhovnim in profanim. 33 Tierney, The Crisis of Church, str Rodrigo Borgia je s spletkami in podkupovanji dosegel, da je 1492 postal papeţ Aleksander VI. Ţivel je razkošno in razvratno, imel je 9 otrok. Pomagal je sinu Cesaru osvojiti Severno Italijo, podpiral je umetnost in Michelangelu naročil predelavo bazilike sv. Petra. On je bil tudi tisti papeţ, ki je 1494 potrdil sporazum v Tordesillasu, s katerim so razdelili novoodkrita čezoceanska območja sveta med Španijo in Portugalsko. Zaradi nepotizma, razvrata in spletkarjenja spada med t.i. nevredne papeţe, gl. Veliki svetovni biografski leksikon, s.v. ''Aleksander VI.''. 35 Valla, O laţni Konstantinovi darovnici, str Prav tam, str ZGODOVINA, s. v. ''Konstantinova darovnica''. 22

23 VIRI IN LITERATURA 1. Lorenzo Valla, O laţni Konstantinovi darovnici. Ljubljana: Studia humanitatis, Salvatore I. Camporeale, Lorenzo Valla's ''Oratio'' on the Pseudo-Donation of Constantine : Dissent and Innovation in Early Renaissance Humanism. V: Journal of the History of Ideas 57, issue 1, Ronald K. Delph, Valla Grammaticus, Agostino Steuco, and the Donation of Constantine. V: Journal of the History of Ideas 57, issue 1, Riccardo Fubini, Humanism and Truth: Valla Writes against the Donation of Constantine. V: Journal of the History of Ideas 57, issue 1, Maurice Keen, Srednjeveška Evropa. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba, Brian Tierney, The Crisis of Church and State Englewood Cliffs, N. J. : Prentice- Hall, Svetovna zgodovina: od začetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba, Veliki svetovni biografski leksikon, ur. Igor Antič. Ljubljana: Mladinska knjiga, ZGODOVINA (Zbirka Tematski leksikoni), prev. Damijana Zelnik. Trţič: Učila International, Zgodovina Cerkve 2: srednji vek ( ), prev. Joţe Dolenc. Ljubljana: Druţina, Zgodovina: od začetkov civilizacije do danes, prev. Bogo Stupan. Ljubljana: Mladinska knjiga, Beograd: Vuk Karadţić,

24 Neja Blaj Hribar Literatura 1 kot zgodovinski vir (Teorija in praksa na kratko) Povzetek V članku je na kratko predstavljeno mišljenje avtorice o uporabi literature kot vira raziskav v zgodovinopisju. V nadaljevanju sledi prikaz moţne uporabe na dveh različnih primerih. Ključne besede: viri, literatura, Ivan Tavčar, Juš Kozak. Zgodovinarji se zaradi znane fiktivnosti literarnih del le tem raje izogibajo, kot da bi jih uporabili v svojih raziskavah. Literatura je fikcija, izraţa avtorjevo subjektivnost, njen namen tudi ni predstavljati realnosti, saj je njen delokrog imaginarnost. Vprašanje pa je, koliko se lahko literarno delo oddalji od realnosti, v kateri je nastala. Aristotelova trditev, da se poezija nahaja v polju verjetnega in nujnega 2, je kot taka danes preozka. Če pa te besede razumemo v širšem pogledu in Aristotla malo preinterpretiramo (tako kot svojih besed Aristotel najverjetneje ni razumel sam), lahko rečemo, da je literatura v polju nujnega in verjetnega znotraj človeške domišlije. Domišlija posameznika, tudi genija, nikoli bistveno ne preseţe miselnosti svojega časa. Vsa odkritja so postopna. Brez zavedanja o obstoju vesolja, ne more biti ideje o vesoljcih. Tako od druţbe, kjer take vednosti ni, ne moremo pričakovati zgodb o vesoljcih. Čeprav je literatura fikcija, ne glede na to ali se zgleduje po resničnih dogodkih ali ne, je uporaben vir za zgodovinarje. Literarno delo ni le avtor, ni le njegovo trenutno psihofizično stanje, ni le duh časa, ni le delo samo na sebi (neodvisno od zunanjega sveta) in ni le recepcija. Je skupek vsega tega ter še marsičesa drugega. Zato je potrebno iz literarnega dela izluščiti uporabne podatke, saj se sami ne ponujajo na pladnju. Večinoma ne more biti to osrednji ali edini vir, je pa vedno lahko v pomoč, v podkrepitev tez, za osmislitev ali pa le za popestritev. Zaradi svojega bistva, ki ni enako dokumentom, listinam ipd., je zelo zahtevna za obdelavo. Paziti moramo, kaj je tisto kar lahko uporabimo in zakaj. Najprej se moramo vprašati zakaj je delo nastalo. Je osnovni namen avtorja čisto umetniško izraţanje njegove muze ali je motivirano s strani zunanjih okoliščin. Je delo nastalo, da opozarja na druţbene krivice, da smeši določeno politično opcijo/odločitev, stan, osebo, je delo ideološko obarvano... To ne naredi dela neupoabnega, le spremeni se način njegove obravnave. V takem primeru nas zanima, kaj se je takrat dogajalo, kaj je avtorja spodbudilo k pisanju nek določen dogodek, njegovo prepričanje... Na kratko, vsako delo zahteva drugačen pristop, enako velja za to kakšne informacije v delu iščemo. V nadaljevanju bom na kratko predstavila dve povsem različnih si deli oz. bolje kaj na primer se lahko zgodovinar ob njiju vpraša in s čim mu lahko pomagata. Če vzamemo v roke delo Ivana Tavčarja 4000 (prvič objavljeno v Ljubljanskem zvonu leta 1891), nam ţe podnaslov (Času primerna povest iz prihodnjih dôb; po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevésekdo) namiguje zakaj je avtor v roke vzel pisalo. Dr. Ničmah ni nihče drug kot dr. Anton Mahnič. Ta je leta 1889, ob stoletnici francoske revolucije v Rimskem katoliku ponatisnil svojo utopijo Indija Komandija (prvič izdana 1884 v Slovencu), ki zasmehuje novodobne moderne ideje in z njimi po njegovo padec avtoritete in vere. Tavčar pa ravno obratno, kot odgovor Mahniču v svoji 1 Pojem literatura je v članku rabljen kot sinonim za knjiţevnost. 2 Aristoteles, Poetika. Ljubljana: Študentska zaloţba, 2005, str

25 utopiji prikaţe svet leta 4000, ko je oblast popolnoma prevzela Cerkev. Gre za satiro, ki jasno kaţe na politični boj med klerikalci in liberalci v tistem času. Vsi očitki Tavčarja kot politika klerikalni politiki, predvsem pa dr. Mahniču, so tu prikazani skozi zgodbo. Od zanemarjanja nacionalnega vprašanja, malikovanja laţnih svetnikov, do neetičnosti cerkvenih oblastnikov, ki ne ţivijo po načelih, ki jih sami narekujejo... Zakaj je to relevantno za zgodovinarja? Ne zato, ker bi bili vsi njegovi očitki upravičeni (vprašljivo je ţe to ali so ali niso lahko del raziskovanja) in bi z njimi lahko opisali klerikalno politiko, ampak zato kar nam pove o liberalni politiki. Kaj so si mislili o svojih političnih nasprotikih, kaj so jim očitali, kakšne so bile njihove metode političnega boja, na kakšne načine so ţeleli očrniti nasprotnika. Enako seveda velja tudi za Mahničevo delo. Kakšne ideale predstavlja in zakaj jih zaničuje, katere poveličuje, kaj je ţelel s to objavo doseči, zakaj je delo objavil na obletnico francoske revolucije ipd. Popolnoma drugačno je leta 1934 v Ljubljanskem zvonu objavljeno delo Juša Kozaka Maska: Muni. Maske so izhajale v tem časopisu postopoma in bile leta 1940 izdane v knjigi. Muni je le ena izmed kratkih proznih del znotraj Mask. Ţanrsko so teţko določljive, saj se med seboj prepletajo različne zvrsti od novel, spominov, esejskih pasaţ... Muni je pripovedovalčev maček, ki je od rojstva naprej slaboten in ne hodi iz stanovanja. Svet opazuje skozi okno in si šele po dolgem času upa stopiti ven. Na koncu pogine v spopadu z drugimi mački. Ali gre za resnično zgodbo avtorja niti ni pomembno, pomembno je, kakšen pečat je čas nastanka pustil v zgodbi. Dogajanje je postavljeno v rdečo hišo na Poljanah v Ljubljani. V zgodbi nam avtor postreţe z opisom predmestja in spreminjanjem le tega (»Stanovanjska rdeča hiša stoji v predmestju, kjer so pred leti prebivali po večini krčmarji, mesarji in drugi obrtniki v lastnih hišah, obdanih s prostranimi vrtovi. /.../ V rdeči hiši so se naselili ljudje najraznovrstnejših poklicev iz vseh mestnih okrajev. Pol stoletja staremu predmestju se oblikuje nova fiziognomija, ţivljenjske okoliščine zdruţujejo prebivalce v enoto. Na Spodnjih Poljanah in pašnikih na Kodeljevem so zrasla nova predmestja, ki se pretakajo po naših ulicah in Zavôdo v mestno osrečje.«3 ). Iz tega opisa izvemo tudi marsikaj o socialni strrukturi prebivalstva poljanskega predmestja v tistem času. Zakaj bi verjeli temu podatku, če slonimo na tezi, da so literarna dela fikcija? Zaradi narave samega dela. Mogoče nikoli ni obstajala mlada vdova Fani, ki si je na svetlo pobarvala lase 4, a z izmišljanjem splošne druţbene sturkture predmestja bi delo izgubilo verjetnost (Aristotel: literatura = nujno in verjetno). Bralci tistega časa so poznali razmere in bi delo s takim potvarjanjem imelo popolnoma drugačen smisel. Prav tako je z veliko gospodarsko krizo. Iz lastnega vedenja vemo, da je takrat bila. Avtor nam slikovito opiše bedo ljudi, organiziranje bračev, stavko delavcev, volilne boje. Ti so bili realni, ni pa nujno, da se je ravno tisto pomald ob Ljubljanici zgodil enodnevni štrajk delavcev 5. Tu se kaţe tista ločnica med realnim in imaginarnim v delu in tisto kar zgodovinar lahko izve iz literarnega dela. Delo ne daje nekih ekzaktnih podatkov, ki nam iz drugih virov ne bi bili znani, nam pa zagotovo omogoči boljše razumevanje tistega časa.»zlasti Muni bo verjetno ostal naš najlepši literarni spomenik tistih let med dvema vojnama, ko se je kriza kapitalistične druţbe tudi pri nas začela kazati v pošasti vedno hujše brezposlenosti. Tu se lahko vrnemo k svoji prejšnji ugotovitvi: skoraj vse maske namreč nosijo tudi močan pečat svojega časa. Teţki, razbiti, moreči čas drugega desetletja med dvema vojnama, poln iskanja, negotovosti, dvomov in duhovni sporov ves čas zveni iz teh strani.«6 Kako in zakaj bi uporabil literarno delo, je seveda odločitev posameznega zgodovinarja. Seveda je potrebno upoštevati, tudi za kakšno vrsto raziskave gre. Vsako literarno delo ni nujno uporabno kot vir, zagotovo pa nam vedno ne glede na to ali gre za umetniško delo ali trivialno literaturo, pomaga razumeti čas v katerem je nastalo. Razumeti čas, ki ga preučujemo, pa se mi zdi bistveni namen zgodovinskih raziskav. 3 Juš Kozak, Maska (Muni). V: Ljubljanski zvon, letnik 54, št 8, Str Isti, Isti, J.G., Juš Kozak: Maske. V: Novi svet, letnik 6, št. 6., Str

26 VIRI IN LITERATURA 1. Aristoteles, Poetika. Ljubljana: Študentska zaloţba, J.G. Juš Kozak: Maske. Novi svet, letnik 6, št. 6., Juš Kozak, Muni. Ljubljanski zvon, letnik 54, št. 8, Ivan Tavčar, Zbrano delo 4. Ljubljana: DZS,

27 Matic Batič Itinerar Friderika Barbarosse do kronanja v Rimu Povzetek Friderik Barbarossa je odločilno zaznamoval 12. stoletje v Evropi. Raziskovanje cesarskega itinerarja nam daje natančno sliko njegovega delovanja, saj je bilo to obdobje, ko so lahko cesarji zaradi slabih komunikacij in pomankljive drţavne uprave izvrševali svojo oblast le z nenehnim potovanjem po vseh delih svoje drţave. Tako lahko tudi Frideriku sledimo pri večkratnih prečkanjih Nemčije in cesarske Burgundije, kjer je posredoval v sporih med fevdalci, predvsem pa skušal utrjevati svojo moč in avtoriteto. Za zagotovitev slednje je bil neizogiben pohod v Italijo in Rim, kjer ga je papeţ leta 1155 tudi okronal za cesarja. Ključne besede: Friderik Barbarossa, itinerar, 12. stoletje, Sveto rimsko cesarstvo. Ko govorimo o 12. stoletju v Evropi, ne moremo mimo osebnosti cesarja Friderika I., po svoji rdeči bradi pogosto imenovanega tudi Barbarossa oz.»rdečebradec«. Kot cesar Svetega rimskega cesarstva je odločilno oblikoval politično zgodovino tega obdobja, ki pa ga njegova osebnost v zgodovinskem spominu še presega. Na osebnost prvega staufovskega cesarja so bili preneseni pogledi in ideje prihodnosti. Tako so nemški romantiki govorili o»slepečem sončnem sijaju in neprimerljivi visokosti«njegove vlade, 1 enako aktualno je bilo obdobje Staufovcev tudi v času zdruţevanja Nemčije in nastanku koncepta»drang nach Osten«. 2 Raziskovanje cesarjevega itinerarja nam omogoča najhitrejši, vsaj delen vpogled v delovanje cesarja Friderika Barbarosse osebno, pa tudi cesarske funkcije v 12. stoletju. To je namreč obdobje, ki ga tako dobro označuje nemška beseda»reisekönigtum«- vladarji so svojo oblast lahko izvrševali le z nenehnim gibanjem po svoji drţavi, zato ni presenetljivo, da nam načrt Barbarossine poti kaţe več kroţnih prečkanj Nemčije, Burgundije in cesarske Italije. Za razumevanje Friderikovega vzpona na kraljevi in potem cesarski prestol ter njegovega delovanja si moramo najprej na kratko ogledati razmere v Svetem rimskem cesarstvu v 12. stoletju ter poloţaj in pomen Friderikove druţine Staufovcev. O zgodnji zgodovini te znamenite rodbine ni veliko znanega. Druţina je izvirala iz Bavarske, a si je ţe v dobi Henrika II. pridobila večino posesti na Švabskem, kjer so postali pomembna lokalna rodbina. 3 Ţe Oton iz Freisinga začne zgodovino Staufovcev s Friderikovim dedom Friderikom, ki je tudi postavil grad na hribu Hohenstaufen, po katerem je rodbina dobila tudi ime. 4 Pravi vzpon so Staufovci doţiveli v času cesarja Henrika IV. Po njegovem sporu s papeţem Gregorjem VII. je del nemškega plemstva postavil za protikralja švabskega vojvodo Rudolfa iz Rheinfeldna. Henrik se je zato na Švabskem oprl prav na Staufovce, Frideriku je dal svojo hčerko Agnes 1079 za ţeno, njega pa imenoval za novega švabskega vojvodo. S tem sta se moč in prestiţ rodbine neizmerno povečala, postali so ena najpomembnejših plemiških druţin v cesarstvu. 5 Friderik II. Švabski je nadaljeval z izgradnjo druţinskega vpliva v okviru vojvodine, pri čemer mu je bila glavna nasprotnica mogočna rodbina Zähringerjev. Po izumrtju salijske dinastije leta 1125 si je aktivno prizadeval doseči izvolitev, a je za novega kralja bil 1 Ferdinand Opll, Friedrich Barbarossa (Darmstadt, 1998), 1. 2 Nemški zgodovinarji, predvsem Wilhelm von Giesebrecht, so Frideriku očitali preveliko ukvarjanje z Italijo in zanemarjanje meje ter kolonizacije na vzhodu; gl. Opll, Barbarossa, 2. 3 Opll, Barbarossa, Opll, Barbarossa, Opll, Barbarossa,

28 izglasovan saški vojvoda Lotar Supplinburški. Dediščina po Salijcih je sproţila dolgotrajno vojno, Friderikov brat Konrad je bil celo izvoljen za protikralja, a se Staufovcem ta poizkus ni posrečil, leta 1135 so se bili prisiljeni podrediti Lotarju. Do nepričakovanega preobrata je prišlo po Lotarjevi smrti leta Čeprav je bil cesarjev zet, Welf Henrik Ponosni, takrat najmočnejša osebnost v cesarstvu, so knezi izbrali prav Konrada, kar je sproţilo hudo vojno z Welfi. Konrad je zato Welfom odvzel obe vojvodini; Bavarsko je dobil Babenberţan Leopold, pozneje pa njegov brat Henrik Jasomirgott. 6 Spopadi so bili prekinjeni 1142, a je mir, ki naj bi zagotovila Henrikova poroka z vdovo Henrika Ponosnega, po njeni smrti propadel. 7 Po Konradovi smrti (15. februarja 1152) je bil za»kralja Rimljanov«(»Rex Romanorum«), kot je bil takrat uradni naziv nemških kraljev, izvoljen njegov nečak, švabski vojvoda Friderik III. O Friderikovi mladosti ne vemo veliko. Rojen je bil verjetno decembra 1122, njegov oče je bil švabski vojvoda Friderik II., mati pa Judita, hčerka bavarskega vojvode Henrika Črnega. Friderik je seveda bil deleţen viteške vzgoje, ţe v mladosti se je izkazal v bojih proti Zähringerjem, druţinskim nasprotnikom na Švabskem in v Alzaciji. Zanimivo je, da se je ţe v mladosti čutil zelo povezanega z druţino svoje matere, Welfi, ne glede na to, da so bili seveda glavni nasprotniki njegovega strica. Navezanost na Welfe, posebno na strica Welfa VI. je jasno vidna tudi v prvih letih vladanja je nasledil svojega očeta kot švabski vojvoda. Sodeloval je na 2. kriţarskem pohodu, ki ga je vodil njegov stric cesar Konrad in se je končal s popolnim polomom med napadom na Damask, a se je Friderik kot poveljnik izkazal. Po vrnitvi se je poročil z Adelheid iz Vohburga in s poroko utrdil svoj poloţaj na Švabskem. 8 Friderik izvolitve ni prepuščal naključju takoj po stričevi smrti se je začel pogajati z vodilnimi knezi in škofi. 4. marca 1152 so se tako v Frankfurtu zbrali knezi, da bi izvolili novega kralja. 9 Oton poroča, da so volitve potekale mirno in da je bil Friderik izvoljen soglasno. Razlog naj bi bil predvsem v Friderikovi pripadnosti obema rivalskima druţina v cesarstvu, ki naj bi po desetletjih spopadov in sporov v cesarstvo končno prinesla mir. 10 To idilično Otonovo sliko je seveda treba nekoliko popraviti. Predvsem nestrinjanje mainškega škofa Henrika z izvolitvijo ter Friderikovo predhodno pogajanje s knezi deloma razblinijo Otonovo podobo, ki pa ima v bistvu gotovo prav, saj je njegova pripadnost Staufovcem in Welfom gotovo bila Friderikov glavni adut. 11 Takoj po izvolitvi so se knezi z novoizvoljenim kraljem odpravili proti Aachnu. Potovali so po Majni in Renu do Sinziga, od tam pa na konjih do Aachna, kjer je bil Friderik v nedeljo 9. marca maziljen in kronan za kralja v aachenski Marijini cerkvi, slavni aachenski»dvorni kapeli Karla Velikega«. Kronal ga je aachenski nadškof Arnold, ob številni prisotnosti drugih škofov in knezov. 12 Prihod novega vladarja je bil pospremljen z velikim optimizmom,ki ga je še povečalo dejstvo, da je bil istočasno in v isti cerkvi posvečen tudi novi škof v Münstru, ki se je prav tako imenoval Friderik. 13 Tudi prve kraljeve poteze kaţejo na ţeljo po ureditvi razmer v cesarstvu, predvsem pa s papeţem. Zato je bilo takratnemu papeţu Evgenu III. poslano odposlanstvo, da ga obvesti o njegovi izvolitvi. V pismu, ki ga je sestavil opat Wibald iz Stabla in Corveya, je odnos med papeštvom in cesarstvom predstavljen kot enakovreden, kot se je izoblikoval ţe v 5. stoletju pod papeţem Gelazijem Nenavaden vzdevek tega kneza naj bi izviral iz nemške fraze»ja, so mir Gott helfe!«, ki naj bi jo omenjeni pogosto uporabljal; gl. Encyclopædia Britannica, s. v.»henry II Jasomirgott«. 7 Opll, Barbarossa, Opll, Barbarossa, Poznamo imena le najpomembnejših udeleţencev sestanka nadškofi Henrik iz Mainza, Arnold iz Kölna, Hillin iz Trierja, saški vojvoda Henrik Lev, Berthold von Zähringen, Welf VI. (brat Henrika Ponosnega), Henrik Jasomirgott; gl. Opll, Barbarossa, Otto von Freising und Rahewin, Gesta Frederici, II. 1 2, v: Die Taten Friedrichs oder richtiger Cronica, Ausgewählte Quellen zur deutschen Geschichte des Mittelalters, izdal Franz-Josef Schmale (Darmstadt, 1965). 11 Opll, Barbarossa, Otto von Freising, Gesta, II V nemščini ime pomeni»bogat z mirom«; gl. Otto von Freising, Gesta Frederici, II Po tem pojmovanju, nastalem pod vplivom Lukovega evangelija, je Bog podelil duhovno oblast Cerkvi (duhovni meč), posvetno pa kraljem (posvetni meč); gl. Rögge, Die deutschen Könige,

29 Z 9. marcem so datirane ţe prve Friderikove listine. Prva se nanaša prav na zgoraj omenjenega opata; Friderik je samostanu Stablo potrdil njegove fevde in premoţenje. 15 Po izdaji prvih listin (zadnja je datirana s 14. marcem) je Friderik po Renu odpotoval do Utrechta na današnjem Nizozemskem, da bi kaznoval meščane, ki so se uprli ţe njegovemu stricu, cesarju Konradu. Naloţil jim je denarno kazen, nato pa se je po Renu vrnil v Köln, kjer je 20. aprila praznoval veliko noč. 16 Da bi utrdil svojo oblast v Nemčiji, se je Friderik takoj odpravil na Saško, središče druţine Welfov. Tako je prečkal Vestfalijo, kjer so njegove listine bile izdane (po Kölnu) konec aprila in začetek maja v Soestu, Paderbornu in Goslarju, 18. maja pa ţe na Saškem, v Merseburgu. 17 Tu se je prvič pokazal tudi velik zunanjepolitični vpliv in pomen cesarstva. Na drţavnem zboru (Reichstagu) v Merseburgu je rešil spor glede danskega kraljevega prestola, za katerega sta se potegovala sorodnika Sven in Knut. Friderik je izbral prvega; odločitev je bila sprejeta brez odpora. 18 V Merseburgu se je Friderik zapletel tudi v spor, ki ga je pozneje pripeljal v prvi spopad s papeţem. Šlo se je za razrešitev cerkvenega spora v Magdeburgu. Škofijski kapitelj se ni mogel zediniti glede naslednika prejšnjega škofa in je hkrati izvolil dva kandidata, Friderik pa jih je prepričal, da so končno potrdili njegovega, in sicer škofa Wickmanna iz Zeitza, ki mu je takoj tudi podelil regalije. 19 Po ureditvi razmer na Saškem Friderika ponovno srečamo na Bavarskem (5. julija v Regensburgu) 20, kjer poteka drţavni zbor, vrnejo pa se tudi odposlanci iz Italije. Na drţavnem zboru naj bi razpravljali o vojni proti Madţarski, a se knezi niso strinjali, zato je bila prenesena na kasnejši čas. 21 Posvetil se je tudi urejevanju dveh velikih nerešenih problemov v drţavi. Odnose z pomembno druţino Zähringerjev, starih nasprotnikov Staufovcev, je utrdil s prenosom oblasti v Burgundiji vojvodi Bertoldu IV., ki se je zato zavezal k sodelovanju na bodočem pohodu v Italijo. 22 Veliko pomembnejše je bilo vprašanje Bavarske, ki jo je kralj Konrad podelil Babenberţanu Henriku Jasomirgottu. Welfski saški vojvoda Henrik Lev je Bavarsko zahteval nazaj, kar je Barbarosso spravilo v zelo teţaven poloţaj, saj se ni hotel spreti s pomembnima fevdalcem, ki sta bila tudi njegova sorodnika 23. Zato je bila odločitev prenesena na naslednji drţavni zbor v Würzburgu, ki naj bi potekal jeseni julija je bil Friderik ţe v Ulmu, na Švabskem, kjer je obdaril več samostanov, izdal več listin italijanskim plemičem in mestom, razglasil pa je tudi deţelni mir (Landfrieden) 25. Ta kaţe na velik optimizem in zaupanje v prihodnost, ki je z novim vladarjem zavel v drţavi, saj bi drugače taka razglasitev, glede na desetletja nenehnih spopadov, lahko zvenela prav ironično. 26 Če se povrnemo k Friderikovemu itinerarju, ga srečamo od 19. do 25. avgusta v Speyerju, nato v Fuldi, 16. oktobra pa končno na drţavnem zboru v Würzburgu. 27 Sem so prišli odposlanci iz Apulije, ki jih je sicilski kralj Roger pregnal iz njihove domovine, in ga prosili pomoči. Ţe načrtovan pohod v Italijo, kjer naj bi bil Friderik okronan za cesarja, je sedaj hotel povezati še s pohodom na sam jug Italije proti Normanom. Knezi so morali priseči svoje sodelovanje. 28 Rešitev bavarskega vprašanja še ni bila doseţena, saj Henrik Jasomirgott, verjetno sluteč, da kralj ne bo razsodil v njegov prid, sploh ni prišel. Kljub temu je Friderik nadaljeval s svojim načrtom splošne pomiritve z 15 MGH: Die Urkunden der deutschen Könige und Kaiser, zv. 10/1: Die Urkunden Friedrichs I (DD F. I.), pripravili Heinrich Appelt et al., (Hannover, 1975), 1 3, dostopno na spletnem naslovu (uporabljeno med in ). 16 Otto von Freising, Gesta, II MGH, DD F. I., št Otto von Freising, Gesta, II Otto von Freising, Gesta, II MGH, DD F. I., št Otto von Freising, Gesta, II Opll, Barbarossa, Henrik Lev je bil njegov bratranec, Henrik Jasomirgott pa njegov stric po materini strani; gl. Otto von Freising, Gesta, II Otto von Freising, Gesta, II MGH, DD F. I., št Opll, Barbarossa, MGH, DD F. I., št Otto von Freising, Gesta, II

30 Welfi; da bi jih pomiril, delno pa tudi zaradi dobrega odnosa, ki ga je vedno gojil s svojim welfskim stricem Welfom VI., mu je podelil obseţna posestva v Italiji mejno grofijo Toskano, skupaj s posestvi grofice Matilde Toskanske, 29 hkrati pa še vojvodino Spoleto in principat Sardinijo. Skupaj z posestmi, ki jih je istočasno dedoval Henrik Lev na Saškem, se je moč rodbine znatno povečala. 30 V Würzburgu ga je doletela tudi posledica magdeburškega posredovanja stolni prošt Gerhard, eden izmed dveh neuspešnih kandidatov, je odšel v Rim in se pri papeţu pritoţil nad kraljevim ravnanjem. Papeţ Wichmanna ni priznal, njegovo jezo pa izraţa pismo, ki so ga prebrali v Würzburgu. 31 Vendar do preloma s papeštvom ni prišlo, kar je v veliki miri zasluga delovanja Arnolda iz Brescie v Rimu. Ta reformator je ostro nastopal proti vsakršnemu posvetnemu premoţenju Cerkve, v Rimu mu je kratkotrajno uspelo uvesti republiko in pregnati papeţa Evgena III., s cesarjem Konradom se je pogajal o prepustitvi mesta cesarski oblasti. 32 Kralju pa je postajal nevaren s svojo idejo o lastnih kraljevih volitvah, ki jih je načrtoval v Rimu. Tako so se kljub magdeburški epizodi pogajanja s papeţem intenzivno nadaljevala in privedla do sporazuma, ki ga, po kraju podpisa, imenujemo Konstanška pogodba. V pogodbi, podpisani marca 1153, se je Friderik zavezal k varovanju rimske Cerkve proti Rimljanom, Normanom in Bizantincem, papeţ pa je obljubil, da bo kralja kronal za cesarja in izobčil drţavne sovraţnike. 33 Kralj je tako večino oktobra preţivel v Würzburgu, zaposlen s pogajanji. Šele 31. oktobra je spet izdal listino v Nürnbergu, 34 boţič pa je nato praznoval v Trierju. 35 V novem letu 1153 je skušal, kot je obljubil v pogodbi prejšnje leto, utrditi oblast Zähringerjev v Burgundiji, zato ga 10. januarja srečamo v Metzu, 27. v Hohenburgu, 30. v Colmarju, 4. februarja v Mühlhausnu, 15. pa v Besanconu marca je v Konstanci usklajena in podpisana pogodba poslana papeţu. 37 V Konstanci je bil razvezan tudi njegov prvi zakon z Adelheid iz Vohburga, uradno zaradi preozkega sorodstva, v ozadju pa seveda stojijo politični razlogi, predvsem pa to, da v zakonu še vedno ni bilo otrok. Če vemo, da je bila v srednjem veku poroka najlaţji način hitrega dedovanja ali pridobitve političnega vpliva, potem ta Friderikova poteza sploh ni presenetljiva, saj mu zakon z Adelheid ni mogel prinesti več koristi. 38 V Konstanci se je Friderik prvič srečal tudi s severnoitalijansko problematiko, natančneje s pritoţbami mesta Lodi proti milanski hegemoniji. Njegova razsodba v prid Lodija je ostala le črka na pergamentu 39, kar ţe preroško kaţe na njegove desetletne neuspešne spore z lombardskimi mesti. Friderika nato srečamo v Bambergu, na zgornjem Bavarskem, kjer je 19. aprila 1153 praznoval veliko noč. Tu je tudi sprejel dva kardinala, papeţeva legata, ki sta prišla, da na kraljevo ţeljo odstavita neposlušne ali neprimerne škofe. 40 Preko Heiligenstadta (29. maja) 41 je nato za binkošti (7. junij) prišel v Worms, kjer je bil odstavljen nadškof Henrik iz Mainza, kot tudi škofje Eichstätta, Hildesheima in Mindna. 42 Posebno nadškof Henrik je ţe od začetka nastopil odklonilno proti novemu vladarju, zato oster Friderikov nastop proti njemu ni presenetljiv. Na njegovo mesto je bil imenovan Friderikov kancler Arnold iz Selenhofna. 43 Bolj presenetljiva se zdi velika servilnost, ki jo kaţe papeštvo proti cesarju, posebej če upoštevamo, da magdeburški spor uradno sploh še ni bil 29 Ta je za časa cesarja Lotarja dobil njegov brat Henrik Ponosni; gl. Opll, Barbarossa, Opll, Barbarossa, Otto von Freising, Gesta, II The Catholic Encyclopedia, s. v.»arnold of Brescia«, dostopno na (uporabljeno ). 33 Opll, Barbarossa, MGH, DD F. I., št Opll, Barbarossa, MGH, DD F. I., št MGH, DD F. I., št Barbarossa se je po vrnitvi s prvega pohoda v Italijo zelo ugodno poročil z burgundsko dedinjo Beatrix, več časa pa so potekala tudi pogajanja o poroki z bizantinsko princeso; gl. Opll, Barbarossa, Opll, Barbarossa, Otto von Freising, Gesta, II MGH, DD F. I., št Opll, Barbarossa, Otto von Freising, Gesta, II

31 razrešen. 44 V Worms sta prišla tudi oba Henrika, a spor še vedno ni bil rešen, saj se je eden od njiju pritoţeval, da ni bil prav povabljen julija je umrl papeţ Evgen III., nasledil ga Anastazij IV., Friderik pa se je pospešeno pripravljal na pohod v Italijo, zato si je prizadeval poravnati spor med Babenberţani in Welfi, svojemu bratrancu Henriku Levu je na Saškem prepuščal čedalje več pooblastil, predvsem kraljeve investiturne pravice nad škofijami Oldenburg, Ratzburg in Mecklenburg, kot tudi nad vsemi novoustanovljenimi škofijami vzhodno od Labe. 46 Sicer pa lahko glede na listine sledimo njegovi poti le preko Ersteina (12. julija) do Speyerja, 47 kjer je verjetno preţivel tudi boţič. V novem letu je bila končno doseţena rešitev magdeburškega vprašanja. Novi papeţ Anastazij je poslal legata Gerharda, da bi to vprašanje dokončno rešili. Do srečanje je prišlo 4. aprila ob veliki noči v Magdeburgu in čeprav naj bi bilo po Otonu neuspešno, je Wichmann pozneje vseeno bil priznan in celo prejel palij od papeţa. 48 Spomladi je bilo odposlano odposlanstvo bizantinskemu cesarju Manuelu Komnenu; pogajali naj bi se glede poroke z bizantinsko princeso in zavezništva proti sicilskim Normanom. 49 Kralja glede na listine tega leta srečamo 3. februarja v Bambergu, 24. v Ulmu, 11. aprila v Quedlinburgu, 3. maja v Wormsu, nato v Göppingenu, Batzenhofnu (17. maj) in Goslarju.(konec maja in junija). 50 V Goslarju je potekal tudi drţavni zbor, kjer naj bi dokončno rešili bavarsko vprašanje. Spet je prišel le Henrik Lev, ki mu je bila končno obljubljena Bavarska, vendar je bila odločitev izvršena šele po vrnitvi s prvega pohoda v Italijo. 51 Frideriku nato lahko sledimo v Dortmundu in Maastrichtu. Njegove listine se kot vedno ukvarjajo z reševanjem sporov med fevdalci, podeljevanjem posesti in privilegijev itd. 52 Do dolgo pričakovanega pohoda v Italijo je prišlo v začetku oktobra Vojska se je zbrala na Leškem polju pred Augsburgom in se nato preko prelaza Brenner, skozi brixensko in tridentinsko dolino podala v severno Italijo. Sodelovali so vsi najpomembnejši drţavni knezi, vojska naj bi štela 1800 vitezov s spremstvom. Prvi cilj pohoda je bilo kronanje v Rimu, utrditev oblasti v severni Italiji ter napad na sicilske Normane, kot je bilo sklenjeno ţe 1152 v Würzburgu. 53 Kot bomo videli, so bili ti cilji le delno izpolnjeni. Po uspešnem prečkanju Alp se je vojska najprej ustavila ob Gardskem jezeru. Lačni vojaki naj bi, kot poroča Oton, poškodovali nekaj samostanov in drugih svetih krajev. Barbarossa je, kot bogaboječ vladar sklenil, da mora biti ta ţalitev boţjega veličanstva ustrezno poplačana in je ukazal zbrati veliko denarno vsoto in jo podaril škofoma Tridenta in Briksna. Po 30. novembru je prišel do Pada in postavil tabor blizu Roncaglie, blizu Piacenze, kjer je sledil pregled vojske. Po starodavnem običaju so morali vsi vitezi in knezi eno noč straţiti vladarjev šotor. Kdor je manjkal, je bil kaznovan z izgubo fevdov, kar se res ni zgodilo le nekaterim posvetnim fevdalcem, temveč tudi škofoma Hartviku iz Bremna in Ulriku iz Halberstadta. 54 Friderik je pri Roncaglii ostal pet dni in se tu srečal s pomembnimi posvetnimi plemiči severne Italije (daleč najpomembnejši so bili mejni grofje iz Montserrata, ki so imeli veliko posesti v Piemontu), škofi in mestnimi konzuli. Plemstvo se je pritoţevalo nad nesramnostjo mest in poseganjem v njihove pravice. Hude so bile obtoţbe na račun Chierija in Astija, posebno pa seveda proti Milanu in z njim povezani Tortoni, proti kateremu so se pritoţevala tudi številna mesta (predvsem Como in Lodi). 55 Za obračun z Milanom je bila njegova vojska prešibka, česar se je tudi Friderik dobro zavedal. Zato se je omejil na 44 Opll, Barbarossa, Otto von Freising, Gesta, II Opll, Barbarossa, MGH, DD F. I., št Otto von Freising, Gesta, II Otto von Freising, Gesta, II MGH, DD F. I., št Otto von Freising, Gesta, II MGH, DD F. I., št Opll, Barbarossa, Glede na precej majhno število vojske je moralo manjkati veliko več fevdalcev. Tudi škofa naj bi bila kaznovana bolj zaradi nasprotovanja Henrika Leva proti njima; gl. Otto von Freising, Gesta, II Otto von Freising, Gesta, II

32 pustošenje mestnega ozemlja in manjših mest, pri čemer sta ga omejevalo slabo vreme in lakota. 56 Oton poroča, da so poţgali trg Rosate, nato so si izbojevali prehod čez reko Ticino in opustošili še tri milanske gradove. 57 Pri gradu Galiati je vladar tudi praznoval boţič. V novem letu je vojska mimo Vercellija in Torina odšla proti Pavii in nato proti upornima mestoma Chieri in Asti. 3. januarja ga tako srečamo pri Casalu Monferratu, 13. pa pri Rivarolu Canavese. 58 Meščani so se pred bliţajočo vojsko skrili v hribe, nebranjeni mesti sta bili poţgani in oplenjeni. Iz Astija se je 1. februarja odpravil proti Tortoni, močno utrjenemu in z Milanom povezanemu mestu. 59 Friderik je meščanom ukazal, naj se odpovejo zvezi z Milanom in se namesto tega poveţejo s Pavio. Meščani pa so to zavrnili in sledilo je dolgotrajno obleganje Tortone (od 13. februarja do 18. aprila 1155). Vojska je v naskoku zavzela le spodnji del mesta, višji in močno utrjeni del pa se je uspešno upiral vsem napadom kraljeve vojske, kar kaţe na precejšnjo neučinkovitost fevdalne vojske pri obleganju utrjenih naselbin. Oton posveča obleganju Tortone zelo visoko pozornosti in natančno opisuje vse podrobnosti obleganja, iz česar lahko sklepamo, da je končni padec mesta za Barbarosso pomenil velik prestiţni uspeh. 60 Obleganci so se bili prisiljeni predati šele potem, ko so jim uspešno zastrupili edini vodni izvir, ki so ga imeli. K vdaji jih je torej prisila predvsem ţeja, ne toliko sovraţni napadi, kar priznava tudi Oton. Friderik se je do premagancev pokazal kot milostljiv sodnik in jim je pustil ţivljenje in svobodo, mesto pa je dal opleniti in porušiti, pri čimer so se posebno izkazali meščani Pavie. 61 Po zmagi je odšel v Pavio, kjer je bil v cerkvi sv. Mihaela verjetno 24. aprila slovesno okronan. 62 Nato je nadaljeval s pohodom proti Rimu, vojna proti Milanu je bila začasno opuščena, saj je Friderik spoznal, da za obračun z Milanom trenutno ni dovolj močan. 5. maja je izdal listino v okolici Parme, 63 preko Piacenze je 15. maja prišel do Bologne, kjer so praznovali binkošti. Nato je prečkal Apenine in prišel v Toskano, kjer naj bi Pizancem naročil naj pripravijo ladje za napad proti Siciliji, kar kaţe na to, da ti načrti še tedaj niso bili zavrţeni. Vrnili so se tudi odposlanci iz Bizanca, škof Anzelm iz Havelberga, ki jih je vodil, je bil v zahvalo postavljen za ravenskega nadškofa. 64 Pri Sutriju se je srečal s papeţem Hadrijanom IV. Srečanje je bilo pripravljeno s številnimi pogajanji in manjšimi spori glede počastitev, ki jih je Friderik dolţan papeţu. Kot vsi papeţi tega časa se je namreč tudi Hadrijan čutil ogroţenega, ko je v Rim prišla kraljeva vojska, stalno so v zraku visele napetosti glede pravic in dolţnosti, ki jih imata obe strani. V znak dobre volje je papeţu predal Arnolda iz Brescie, ki je bil usmrčen, njegovo truplo pa vrţeno v Tibero, čeprav sam kraj usmrtitve ni znan. Končno sta se obe strani dogovorili in se skupaj odpravili v Rim. Frideriku je naproti prišlo rimsko odposlanstvo in mu ponudilo cesarsko krono, kar je vladar seveda zavrnil. 65 Dan pred vhodom v mesto je vojska taborila na hribu Monte Mario, v Rim je Barbarossa na čelu vojske vstopil skozi t.i. Zlata vrata 18. junija Papeţ ga je sprejel na vhodu v cerkev, ga spovedal in nato po slovesni maši okronal s cesarsko krono. Vzdušje v Rimu pa nikakor ni bilo praznično. Ţe med ceremonijo v cerkvi so morali vojaki straţiti most, ki pri Angelskem gradu vodi čez Tibero, da ne bi jezne mnoţice vdrle v cerkev. 66 Prebivalce Rima je močno jezilo, da je cesar dobil krono brez njihove privolitve. Besne mnoţice so se zbrale na Kapitolu, prečkale Tibero in vdrle v samo Cerkev sv. Petra, kjer so pobili nekatere straţarje. Ko je zvedel za nemire, je Barbarossa z vojsko takoj vdrl v mesto; pri Angelskem gradu je prišlo do krvavega spopada, kot tudi 56 Ne smemo pozabiti, da je bil ţe december. 57 Gradove Torre di Momo, Galiate in Trecate; gl. Otto von Freising, Gesta, II MGH, DD F. I., št Otto von Freising, Gesta, II Otto von Freising, Gesta, II Otto von Freising, Gesta, II Ne smemo misliti, da je bil Friderik okronan za kralja Italije, čeprav Oton o tem piše nekoliko dvoumno, Friderik je namreč za kralja Italije bil okronan šele 1158; gl. Otto von Freising, Gesta, II MGH, DD F. I., št Otto von Freising, Gesta, II Oton tu Frideriku v usta poloţi dolg govor, ki se očitno zgleduje po tradiciji antičnih govorcev in kaţe na ţeljo po umestitvi v to tradicijo; gl. Otto von Freising, Gesta, II Otto von Freising, Gesta, II

33 pri kraju Trastevere. Oton poroča o dolgotrajnem boju, končno pa se mnoţica ni mogla več upirati viteški vojski in se je razbeţala, na bojišču naj bi obleţalo vsaj tisoč mrtvih. 67 Zapisani itinerar seveda ni popoln. Za popolno rekonstrukcijo poti Friderika Barbarosse bi moral seveda uporabiti tudi številne lokalne kronike, anale itd. Kljub temu nam ţe pregled najpomembnejših postankov cesarskega itinerarja ponuja odličen vpogled v delovanje cesarja Friderika Barbarosse v prvih letih njegovega vladanja, probleme s katerimi je bil soočen in s katerimi se je spopadal, njegov način vladanja in delovanje drţave v 12. stoletju. Temeljni problem Friderikove vladavine, teţava z mesti v Lombardiji, se zelo lepo pokaţe ţe med njegovim prvim pohodom v Italijo, kot tudi njegov poskus reševanja. S poskusom izigravanja rivalskih mest in vojaško silo mu je sicer uspelo doseči nekaj uspehov (uničenje Tortone), ki pa so se izkazali za kratkotrajne, predvsem pa niso mogli zavreti naraščajočega gospodarskega in z njim političnega vzpona mest. LITERATURA 1. Andy Bennett, Cultures of Popular Music. Buckingham in Philadelphia: Open University Press Gregor Tomc, Druga Slovenija: Zgodovina mladinskih gibanj na Slovenskem v 20. stoletju. Ljubljana: UK ZSMS Mitja Prezelj, Heavy metal bojevniki peklenskega hrupa. V: Urbana plemena: subkulture v Sloveniji v devetdesetih, ur. Peter Stankovič. Ljubljana: ŠOU Peter Stankovič, Rockerji s konca tisočletja. V: Urbana plemena: subkulture v Sloveniji v devetdesetih, ur. Peter Stankovič. Ljubljana: ŠOU Rajko Muršič, Center za dehumanizacijo: Etnološki oris rock skupine. Pesnica: Frontier, ZKO Pesnica Rajko Muršič, Trate vaše in naše mladosti: Zgodba o mladinskem in rock klubu. Ceršak: Subkulturni azil Simon Frith, Zvočni učinki: Mladina, brezdelje in politika rock' n' rolla. Ljubljana: UK ZSMS Otto von Freising, Gesta, II

34 Janez Mihovec Cerkev vzhoda nestorijanci (Prvo obdobje: čas vzpona, prepirov in razkolov) Povzetek Daleč na drugi strani reke Evfrat, zunaj meja rimskega imperija, so se ţe v 1. stoletju našega štetja oblikovale krščanske skupnosti. Glede na to, da so obstajale ločeno od preostale krščanske skupnosti, je njihov razvoj potekal bistveno drugače. Druge krščanske skupnosti so jih ţe v 4. stoletju našega štetja označile kot heretične. Stik s preostalim krščanskim svetom se je praktično prekinil v 7. stoletju ob vzponu Islama. Evropejci smo bili presenečeni, ko smo v 19. stoletju spet stopili v stik z njimi in spoznali, da so se navkljub vsem preizkušnjam obdrţali. Vendar jim usoda ni naklonjena. Današnji Bliţnji vzhod zaznamuje stanje vsesplošne nestabilnosi, v kateri so Nestorijanci postavljeni pred največjo preizkušnjo svojega obstoja. Ključne besede: Nestor, Kurdistan, Edessa, Perzija, islam, nadduhovnik Janez, Raban Hormizd, Timurlenk, Kaldejci, Aramejci, Turki. Ţe v 1. stoletju so apostoli in njihovi učenci delovali v Perziji, torej v današnjem Kurdistanu, Iraku in Iranu. Za začetnika krščanstva v teh deţelah velja apostol Tadej, pomembno dejstvo je, da so se nahajale zunaj Rimskega cesarstva. Tako je v 2. stoletju bilo med Rimskim imperijem in Perzijo več malih drţavic, ki so bile odvisne od obeh drţav in so sluţile kot tamponska cona. Edesa je bila nasploh prva drţava, ki je sprejela krščanstvo, a se ni ohranila do današnjih dni. Njeni vladarji so sprejeli krščanstvo ţe okoli leta 250. Sasanidska Perzija je bila še pomembnejša. Krščanstvo je prispelo v deţelo, kjer je bila drţavna religija zoroastrizem, in je nato s staro religijo sobivalo v stalnih prepirih in nelagodnem soţitju. A vendar so prve krščanske skupnosti pokazale neverjetno upornost in se razširile po celotnem cesarstvu. Središča krščanskih skupnosti so bila v Edesi, Nisibisu in glavnem mestu Perzije Seleukia Ctesiphonu 1. V tem času so bile krščanske skupnosti še vedno povezane s skupnostmi Rimskega imperija. V drugem in tretjem stoletju se je tu krščanstvo širilo z veliko naglico in doseglo svoj prvi višek z Milanskim ediktom iz leta 313. Cesar Konstantin je s tem odlokom kot prvi cesar v imperiju dovolil kristjanom svobodno delovanje. Naenkrat postane krščanstvo priznani del druţbe in posledično del drţavnega aparata. Na ţalost pa je to prineslo neskončne prepire in delitve. Krščanstvo se ni oblikovalo v apostolskem času, temveč se je vera formirala še skozi celo pozno antiko. Zgodnje herezije so kristjani zatrli sami, a zgodnje četrto stoletje prinese arianizem verovanje po katerem Kristus sin ni enak Bogu očetu, ampak mu je podvrţen. Obsodijo ga s koncili v Nikeji leta 325 in v Konstantinoplu leta 381. V vseh monoteističnih religija kot kaţe vlasa precejšnja nestrpnost, kar se je v krščanstvu pokazalo ţe v prvih desetletjih priznanja. V trenutku priznanja kristjani postanejo neizogiben del drţave in hkrati prepovedo vsa poganska verstva in tudi vse krščanske herezije. To se je zgodilo za časa cesarja Teodozija I. konec četrtega stoletja 2. A v Perziji so spremembe še večje. Leto 224 prinese propad dinastije Partov. Ardeshir I. je Sasanid in ta dinastija je izredno agresivna. Ta agresivnost prinese skorajda 400 let neprekinjenih bojev med 1 Die Apostolische Kirche des Ostens, Wilhelm Baum, Dietmar W. Winkler, Verlag Kitab, Celovec, Avstrija, 2000, stran The Syrian Orthodox Church of Antioch and All the East, Christine Chaillot, Inter ortodox dialogue, Geneva, Švica,

35 vzhodnim Rimskim imperijem in Perzijo, ki se izkaţe za boj v katerem sta na koncu izgubili obe drţavi. Perzijski kristjani, v bogosluţju uporabljajo vzhodno sirski jezik, različico semitske aramejščine, ki jo je govoril sam Kristus. Konec 5. stoletja perzijski kristjani zapuščajo bizantinsko drţavno cerkev. Njihovo pojmovanje Jezusa je pod vplivom Nestorija. Rojen je bil okoli leta 380 in postal konstantinopelski nadškof. Bil je proti dogmi, da je Marija rodila boga. Jezus je bil človek in se je postopoma razvil v bitje, ki ga je zaradi njegovega zglednega ravnanja poduhovil boţji duh. Tako nestorijanci Marije nimajo za bogorodico /Theotokos/. Njegovo razmišljanje je naletelo na silovit odpor. Vodil ga je Ciril Aleksadrijski, ki je dosegel da so Nestorija izobčili. Ta se je vrnil v samostan v Antiohiji, ko pa je izgubil naklonjenost drţave, so ga pregnali v Egipt, kjer je umrl leta 451. Cerkev vzhoda kot imenujejo nestorijance, se na mnenje rimske drţave ni ozirala. Njeni člani so predstavljali del Sasanidske Perzije, ki sumničavo gleda na kristjane. Ima jih za ljudi, ki podpirajo sovraţno Rimsko cesarstvo. Obnovi se star konflikt z zoroastrijci, ki so v vladarski dinastiji našli močno oporo. Stvari so se umirile šele po stoletjih, ko je postalo jasno, da nestorijanci pri drugih kristjanih veljajo za heretike. Nestorijanci zavračajo razpelon kot krščanski simbol in ga nadomestijo s starocerkvenim zmagovitim kriţem, a brez kriţanega na njem. Razvije se močno meniško gibanje, ki se večinoma loči od oblasti škofov. Razširjeno je bilo po Mezopotamiji in predvsem po gorovjih današnjega Kurdistana. Cerkvena organizacija je bila ohlapna s sedeţem patriarhata v mestu Seleukia Ctesiphon 3. Ta organizacija je omogočala, da so se lahko zlahka prilagajali vsakokratnemu političnemu okolju. Vendar to ne presega pomanjkljivosti, da vsepovsod predstavljajo manjšino in nikakor ne morejo nikjer ustanoviti narodne cerkev. Zaradi tega dejstva so obsojeni na propad. V začetku 7. Stoletja, v zakotnem kraju na jugu Arabije, Mohamed začne širiti novo vero: islam. Prav nanj v veliki meri vplivajo nestorijanci. Zamisel, da je bil Jezus naravni človek, ki se je s svojim zglednim ţivljenjem vedno bolj pribliţeval bogu, dokler ni končno sprejel vase boţje narave, je islam z navdušenjem pograbil. Nomadska plemena so zapustila brezvodne puščave in oddrvela proti severu. Tu so trčila na mogočna imperija Bizantincev in Sasanidov. Imperija, v vojni ţe 400 let, sta bila izredno šibka. Nerazumsko pogumni Arabci, so orjaško bizantinsko vojsko uničujoče porazili v bitki pri Yarmuku leta 636, istočasno pa so napadli še Perzijce. Po veliko bitkah so jih uničujoče porazili leta 640 pri Nehavedu. Perzijsko cesarstvo so v celoti preplavili, Bizantinsko pa se je obdrţalo le na tretjini nekdanje velikosti. Začelo se je novo obdobje. V enem samem stoletju so muslimanske vojske pridirjale iz zakotja Arabskega polotoka tja do juţne Francije, do vrat Bizanca in do same Indije. Nekdaj divji nomadski konjeniki so prav hitro prevzeli navade bolj civiliziranega okolja. Kalifi so se naselili v Damasku, poganom so vladali z mečem, kristjani in ţidje pa so veljali za ljudstva Knjige. Naprtili so jim posebne davke, morali so nositi posebno obleko in niso smeli opravljati nekaterih poklicev. A v imperiju, ki se je raztezal od Atlantika do Indijskega oceana, je v zlatem obdobju Islama vladala toleranca. Takšen poloţaj so izkoristili tudi Nestorijanci 4. Misijonsko delovanje je cvetelo naprej. Prav v tem zlatem obdobju islama, so njihovi misijonarji prišli do današnjega Uzbekistana, Kirgizije, Mongolije, Tibeta in Kitajske. Spustili so se tudi preko gorovij Afganistana vse tja do juţne Indije, kjer so jih imenovali Tomaţeve kristjane in so se ohranili do današnjih dni. Celo Sokotra, otok pred somalsko obalo, je bil nekdaj krščanski. V Arabskem imperiju so vladali do leta 750 Umajadi. Tega leta jih je na gostiji poklala tekmujoča stranka Abasidov vse razen enega, ki je zbeţal v Cordobski kalifat. Novi vladarji so se preselili v Bagdad in tja so prišli tudi nestorijanski patriarhi. To je pomenilo pravi pravcati razcvet. Azijski misijoni imajo 200 škofij, zdruţenih v 27 metropolitijah. Nestorijanci so bili razširjeni po vsej Aziji. 3 Die Apostolische Kirche des Ostens, Wilhelm Baum, Dietmar W. Winkler, Verlag Kitab, Celovec, Avstrija, 2000, strani Die Apostolische Kirche des Ostens, Wilhelm Baum, Dietmar W. Winkler, Verlag Kitab, Celovec, Avstrija, 2000, strani 35,42. 35

36 V trenutku ko je bil uspeh na dosegu roke, pa se je začel njihov zaton. Nekaj napačnih odločitev, korupcija in premalo sodelovanja je bilo ključnih. Abasidski kalifat so v 10. stoletju potiho prevzele kurdske druţine, ki so kalifu sicer pustile vladati, a resnična oblast so imele same. Centralna oblast se je začela krhati. Konec 11. stoletja so v Levant pridrli kriţarji in povzročili silovit nemir. Ves arabski svet je kipel v neskončnih bratomornih vojna in v vojnah proti Frankom. A še hujša nevarnost je prihajala iz azijskih step. Mongoli so v enem samem stoletju osvojili centralno Azijo, Kitajsko. Na področju današnjega Uzbekistana so uničili kraljestvo Horezmijcev in leta 1258 so bili ţe pred Bagdadom. Mesto je padlo v boju v katerem je bilo nasilno ubitih tričetrt milijona ljudi. Mongoli so pobili tudi ogromno število kristjanov, a njihova usoda je bila laţja. Številni mongolski kani so imeli nestorijanske ţene in so bili do nestorijancev presenetljivo tolerantni. V tem času je omahujoče kriţarje presenetila legenda o nadduhovniku Janezu. Prav Mongoli so prinesli legendo, da za muslimanskimi morji v Indiji leţi mogočno krščansko kraljestvo. Za kriţarje, ki so pripeljali islam na rob prepada, so bile mongolske pomoţne čete, sestavljene iz Gruzincev, Armencev in nestorijancev, glasniki prihoda velikega krščanskega vladarja. Presenečeni dominikanci, jezuiti, kapucini, so kotmisijonarji v centralni Aziji so presenečeno srečevali kristjane, ki so se ohranili 1000 let, ne da bi na zahodu kdo kaj vedel o njih. Utvara je trajala le 60 let. Islam je bil bliţje mongolski miselnosti, zato so ga prevzeli. Egiptovski sultan Bairbas je premagal tiste Mongole, ki so ţe zavzeli Sirijo in rinili v Egipt. Mongoli so se umaknili in maščevanje ponovno vstalega islama je bilo strahovito. Hkrati pa je z vzhoda prihajala ţe nova nevarnost. Timurlenk, tatarski vladar, je bil zadrt musliman in v desetletjih pravih masakrov, je zdrobil hrbtenico nestorijancev. V komaj opisljivih pokolih je pobil na milijone kristjanov, ţidov in zaratustrovcev, Indijcev in tudi vseh muslimanov, ki so se mu upirali. Nestorijanci so se umaknili tja od koder so prišli v severno Mezopotamijo in neprehodna kurdska gorovja. Patriarh je moral zbeţati iz Bagdada. Njegov sedeţ se je sedaj selil iz kraja v kraj, pa teţavam še kar ni bilo videti konca. Osmanski Turki so se dvignili v 14. Stoletju in leta 1453 zavzeli Konstantinopel ter se po tem uspehu ponovno obrnili na vzhod. Zavzeli so prav vse arabske drţave razen Maroka 5. Šestnajsto stoletje so nestorijanci pričakali nevarno oslabljeni. Velik del duhovnikov so pobili. Zlomili so njihove ekonomske temelje, na katerih so ţiveli. Zaradi neznosnih davkov so bili predvsem revnejši sloji prisiljeni, da so prevzeli islam. Nestorijanci so izgubili tisto elito, ki je imela vizijo o poti naprej. Za povrh pa jih je tepla še neenotnost. Rabban hormizd, samostan v današnjem Iraku je postal sedeţ patriarhata. A sedeţ patriarhata je bil sedaj v rokah posamičnih rodbin. Linija patriarhov je šla v tej smeri, da je patriarha nasledil njegov nečak, to pa seveda ni bilo všeč preostalim rodbinam. Izhod so iskali v povezavi z Rimom. V tem času so na njihovem področju delovali tudi krščanski misijonski redovniki, predvsem jezuiti. Da bi dosegli svoje cilje so se orientalni nestorijanci povezovali s katoličani. Tako so nastale linije več vzporednih patriarhov. Sedeţe so imeli v Diyarbakirju, Sulaqui in kaldejski v Bagdadu, vendar te unije niso bile trajne. Ko je izginila pomoč, so te unijatske linije patriarhov izumrle 6. Vsi Nestorijanci niso prevzeli te zveze iz koristi. Tisti pravoverni so se morali ponovno seliti. Tokrat v Kotchannes v današnji Turčiji. V devetnajstem stoletju so na pomoč priskočili Angleţi. V Mosulu so postavili svojega konzula, ki je bedel nad njimi in za varstvo nenehno pritiskal na turškega sultana. A sultan je bil nekje daleč in kurdsko-turški napadi so se nenehno nadaljevali 7. 5 Living Cultural Heritage, Tur Abdin, Hans Hollerweger, Freunde des Tur abdin, Linz Avstrija, 1999, strani 32 in Living Cultural Heritage, Tur Abdin, Hans Hollerweger, Freunde des Tur abdin, Linz Avstrija, 1999, strani Jean naayem, Les Assyro Chaldeans et les armenian massacre par les Turcs, Sabastien de Coutois, 1920, Francija, Eugene Guisele, Syriens et Chaldeans, Leur Martyre, leurs Esperances, Paris, Francija Blout et Gay, 1918, 36

37 Najhuje je šele prišlo. Turčija je stopila leta 1914 v vojno na strani centralnih sil. V tej vojni so hoteli Turki enkrat dokončno rešiti tudi svoje nacionalno vprašanje. Njihov odgovor na to vprašanje ni skrivnost samo Turki v turški drţavi. V grozovitem pokolu so ţe leta 1915 pobili milijon Armencev. V tem času je v turški drţavi ţivelo kakih tisoč nestorijancev. Pokolu je ušla manj kot polovica. Kot predstavnik svojega naroda /Millet/ je patriarh Shimun XIX. 10. Maja 1915 uradno napovedal Turčiji vojno. Rusi so pridrli daleč na Turško ozemlje, a so se morali spet umakniti. Angleţi so jim poizkušali pomagati, pa so bili leta 1917 šele pri Bagdadu. V popolnoma nemogočem poloţaju so se obkoljeni nestorijanci poizkušali prebiti v nevtralno Perzijo, toda na poti jih je polovica umrla. Zbrali so se v okolici jezera Urmia. Tu so izvedeli, da so ubili tudi njihovega patriarha. Leta 1918 je bila Turčija prisiljena zaprositi za mir. Mir v Sevresu je Arabcem obljubljal drţavo, ki so si jo razdelili Angleţi in Francozi. Kurdi naj bi jo tudi dobili, toda obdrţala se je le leto dni. Nestorijancem so obljubljali avtonomno območje v bodoči iraški drţavi. Nerodno je bilo, da so na tem področju še vedno bili prisotni Turki, tako da se je uspelo vrniti le delu beguncev. Angleţi so zasedli Irak in jih uporabljali kot pomoţne čete. Leta 1932 so dali Iraku neodvisnost. Novi patriarh Shimun XXI. je bil še otrok. Nestorijanci so se raztepli po vsem svetu. Patriarh ima od leta 1940 sedeţ v Chicagu, kjer jih je največ. Današnji patriarh je Dinkha IV. V Iraku je ostal kaldejski patriarh, ki je povezan s Rimom, njegov sedeţ je danes v Bagdadu. Od leta 1976 ga vodi Raphael I. Bidawid 8. Tudi z razglasitvijo neodvisnega Iraka teţav ni konec. V šestdesetih in sedemdesetih letih so se uprli Kurdi na severu, prav v tistem delu Iraka, kjer je bilo od nekdaj največ kristjanov. Ti so beţali predvsem v Bagdad. Sadam Husein jih je ščitil, saj so v drţavi suniti in kristjani predstavljali manjšino nasproti večinskim šiitom. Druga Zalivska vojna in padec Huseina je pomenil drţavljansko vojno v drţavi in kristjani so spet nemočna tarča. Mnoţično se izseljujejo in njihova usoda je negotova. Nestorijanski kristjani, tako tisti ki so ostali samosvoji, kot tisti ki so povezani z Rimom, imajo občutek, da je svet po dveh tisočletjih preganjanj pozabil nanje. In res se zdi tako. 8 Die Apostolische Kirche des Ostens, Wilhelm Baum, Dietmar W. Winkler, Verlag Kitab, Celovec, Avstrija, 2000, strani

38 VIRI IN LITERATURA 1. Living Cultural Heritage, Tur Abdin, Hans Hollerweger, Freunde des Tur abdin, Linz Avstrija, Die Apostolische Kirche des Ostens, Wilhelm Baum, Dietmar W. Winkler, Verlag Kitab, Celovec, Avstrija, The Syrian Orthodox Church of Antioch and All the East, Christine Chaillot, Inter ortodox dialogue, Geneva, Švica, Information Christlicher Orient, ICO, Freunde des Tur Abdin, revija, letniki 2002 in Stimme des Tur Abdin, Freunde des Tur Abdin, revija, letniki 2002 in Deir mar Mussa al Habashi, Al Daudi, Ola Abvdallah, Nebek, Syria Lepsius Johanes, Berich ueber die Lage des arameisches Volkes in der Turkei, Nemčija Telegram of vice consul Walter Holstein, Nemško ministrstvo za zunanje zadeve z dne in Los Angeles times, Harvey Morgenthaus Sr, Namestnik zunanjega ministra ZDA, W.R. Hay, The tragedy of Assyrians, Haezel, ZDA, Martin Tamcke, Der Genocid and der Assyrians und Nestorianen, Peter Balakian, The burning Tigris, New York Times, Jean naayem, Les Assyro Chaldeans et les armenian massacre par les Turcs, Sabastien de Coutois, 1920, Francija. 14. Eugene Guisele, Syriens et Chaldeans, Leur Martyre, leurs Esperances, Paris, Francija Blout et Gay, Abraham Yonan, The death of a Nation, The evening press, G.P. Putnams sons, Velika Britanija,

39 Alan Kelher Kitajski politični plakat po 2. svetovni vojni ali kako vemo, da je Mao oboževal Hollywood? Povzetek Kitajski politični plakat v 50. in 60. letih 20. stoletja nam lahko zelo nazorno pokaţe, kako se je kitajska (vizualna) miselnost obdobja po 2. svetovni vojni spreminjala v skladu s političnim programom oziroma njegovimi cilji. Ti doţivijo pomemben preobrat najprej s programom Veliki skok naprej ( ), nato pa še z Veliko proletarsko kulturno revolucijo ( ). Slednje je vidno tudi v razcvetu masivne produkcije cenenih litografij, predvsem v črno-belo-rdeči tehniki večjega formata, toda tisto, kar je v tem obdobju še bolj zanimivo z vidika kulturne zgodovine pa je, da so v teh litografijah ţe opazni elementi hollywoodske filmske estetike, kar je sicer v nasprotju z kitajskim deklarativnim političnim zavračanjem zahodne misli. Kot kaţe, se je reţim partijskega voditelja Mao Zedonga propagandnih trikov učil tudi od kapitalistov. Ključne besede: Veliki skok naprej, Kulturna revolucija, propaganda, kitajska vizualna umetnost, plakat. Vizualna umetnost je dober pripomoček za preučevanje določenega zgodovinskega obdobja neke druţbe. T. i. propagandna umetnost, predvsem v obliki plakata ta je začel nastajati v 30 letih 20. stoletja, je na Kitajskem igrala glavno vlogo pri podpori mnogim političnim kampanjam, katerih cilj je bil vsesplošna mobilizacija ljudi in prenos vzorcev ljudskega vedenja. 1 Pregled propagandnega plakata nam zato slikovito pokaţe, kako je Kitajska skozi leta videla sebe in svojo prihodnost in predstavlja nekakšno ilustrirano zgodovino moderne Kitajske. Veliki skok naprej Za razumevanje pretekle vizualne umetnosti je potrebno poznati vsaj osnovna zgodovinska dejstva določenega obdobja, v našem primeru dveh povojnih političnih mejnikih Velikega skoka naprej in Velike proletarske kulturne revolucije. Kitajska je v zgodnjih 50. letih uspešno prestala ekonomsko rekonstrukcijo, zato je partijsko vodstvo z Mao Zedongom na čelu smatralo, da so razmere dovolj zrele za novi ekonomsko-razvojni program, t. i. Veliki skok naprej. Ta se je začel zgodnjega leta 1958 in ni pomenil le drznega ekonomskega projekta, temveč je bil njegov namen tudi pokazati Sovjetski zvezi, da je kitajski pristop k ekonomskemu napredku bolj dinamičen in v končni fazi uspešnejši kakor sovjetski model, ki so mu pozorno sledili dotlej. 2 Cilj novega programa, ki je nadomestil zgodnejše, bolj previdne in realne poskuse povojnega okrevanja s t. i. petletkami, je bil v 15 letih gospodarsko prehiteti Veliko Britanijo 3 in hkrati izvesti tranzicijo iz socializma v komunizem ter tako pustiti Sovjetsko zvezo daleč zadaj. To so poskušali doseči z večjo, hitrejšo, boljšo in cenejšo proizvodnjo. Novi program utelešujejo mnogi v ta namen 1 Vizualna propaganda je bila vedno bolj učinkovita od ostalih oblik; na tem principu deluje tudi moč sodobne propagande in vsiljevanja (česarkoli, tudi potrošnje) preko televizije, filma in interneta. 2 Veliki skok naprej predstavlja tretji razvojni mejnik po 2. svet. vojni na Kitajskem: prvi je bil t. i. Nova demokracija ali čas povojne obnove ( ), drugi pa socialistična preobrazba in prvi petletni plan za pospešitev gospodarske rasti po vzoru Sovjetske zveze ( ) (Saje in sod., 2006). 3 Prav tam. 39

40 naslikani propagandni plakati, kot je to neposredno vidno tudi v pismenkah na jadrih ladje na spodnjem plakatu (Plakat 1), ki v prevodu pomenijo»več, hitreje, boljše, ceneje«4. Plakat poskuša impresionirati oziroma prepričati kitajski narod, da bo njihov novi program izboljšal druţbeno blaginjo za razliko tiste na Tajvanu, ki je plod enostrankarskega reţima Guomingdanga in prisotnosti Američanov na otoku, zaradi katerih Tajvanci tako trpijo. Slednji so kot nesrečni brodolomci simbolično prikazani v spodnjem desnem kotu in poosebljajo tako Tajvan kot Zahod. Da bi bilo sporočilo nedvoumno, so plakate spremljala tudi propagandna besedila. Plakat 1: Zhang Ruji, Wang Shuhui, Shao Guohuan, Spremljajoče besedilo:»pojdite vsi ven in si postavite visoke cilje. Vzhod koraka naprej, Zahod je zakrbljen.«5 Kitajski partijski radikalci so tako pretirano verjeli v moč ideologije na človeško zavest (kar diši po medijski teoriji hipodermične igle 6 ) in bili prepričani, da lahko z močjo volje v relativno kratkem času preseţejo objektivne teţave, ki jih je ustvarila zaostala industrializacija in mehanizacija. Veliki skok naprej je tako predstavljal masovno mobilizacijo moči volje, ki ga je spremljal hud propagandni napor z globino in širino, kakršne Kitajska dotlej še ni videla. In ta je vključeval tudi vizualno umetnost, s plakatom na čelu. 7 Veliki Skok Naprej je sproţil dva procesa, in sicer masovno kampanjo jekla in ustanovitev ljudskih komun. Gre pravzaprav za dve plati istega procesa; proizvodni jeklarski proces je bil popolnoma kolektiviziran, da bi kar najučinkoviteje proizvajali količino jekla, ki je bila potrebno za dosego cilja, tj. prehiteti Veliko Britanijo. Ţivljenje je bilo takorekoč militarizirano za boj za jeklo 8 zgradili so celo ljudske menze, kjer so mnoţicam delavcev delili brezplačno hrano. Po celi deţeli so gradili 4 Chineseposters.net: 5 Prav tam. 6 Medijska teorija podkoţne igle predpostavlja, da ima medij neposreden, takojšen in močan vpliv na celotno občinstvo enako, hkrati pa predpostavlja, da posameznik sporočilo sprejme in razume v celoti in na način, kakršnega mu sporočevalec oziroma medij pripisuje. Termin podkoţne oziroma hipodermične igle namreč podaja mentalno podobo neposredne, strateške in načrtovane infuzije sporočila v ţile nemočnega posameznika. Teorija ni nastala na podlagi empiričnih raziskav, temveč na behaviorističnih predpostavkah o človeški naravi, ki so zanemarjale socio-kulturne spremenljivke, ki pomembno vplivajo na spremembe percepcije medijskih sporočil (Dolničar, Vesna; Nadoh, Jana (2004): Medijske navade med slovenskimi mladostniki. Empirične zaznave. Ljubljana: Študentska organizacija univerze (ŠOU): Fakulteta za druţbene vede, Center za metodologijo in informatiko; Hypodermic needle model. ( )). 7 Kitajski politični plakat je svojo ideologijo posnemal iz ruskega političnega plakata. Pravzaprav so vse velike diktature in populistični reţimi od stalinizma, frankizma do peronizma uporabljali iste metode, med njimi tudi plakat, saj je bila velika večina prebivalcev komajda pismena. 8 Mao je stremel k 75 % rasti industrijske kot tudi kmetijske proizvodnje samo v ţelezni proizvodnji 50 % rast (Saje in sod., 2006). 40

41 majhne (dvoriščne) talilne peči (Plakat 2, levo spodaj), v katere so ljudje prispevali vse, kar so našli ţeleznega, da bi dosegli zahteve proizvodnje, celo vratne ročice, kuhinjske plošče s štedilnikov in lonce. Šele kasneje je postalo jasno, da je kvaliteta te masivne proizvodnje ljudskega jekla preslaba za teţko industrijo. Plakat 2: Xu Limin,1958. Spremljajoče besedilo:»vsi so zavzeti s proizvodnjo, trgovina pa je zavzeta za vse.«9 Zaradi prekomerne vneme lokalnih uradnikov, ki jih je gnala splošna atmosfera entuziazma in strah pred nedoseganjem zastavljenih drţavnih načrtov, so se proizvodne predstave, ki so bile ţe na začetku nerealistične, postavljale še višje. Hkrati pa je zaradi vsesplošne mobilizacije v jeklarski industriji začelo primanjkovati delovne sile v kmetijstvu, čeprav je bil napredek v agrikulturi ţe od začetka kampanje mišljen kot sočasen korak z napredkom industrializacije. Čeprav je bil po obljubah entuziastičnih poročil idealizirani komunizem takorekoč za vogalom, kakor je očitno bilo splošno prepričanje jeseni 1958, je do zgodnjega leta 1959 ţe postalo jasno, da stvari uhajajo iz rok. Realnost Velikega skoka je čedalje manj ustrezala slikam, ki so jih vsebovala poročila vodstvu. Razočaranje je doseglo vrhunec julija 1959 na plenumu v mestu Lushan, v provinci Jiangxi na jugovzhodu Kitajske, ki se je sprevrgel v končni obračun med zagovorniki (z Maotom na čelu) in nasprotniki programa (z obrambnim ministrom Peng Dehuaijem na čelu). V osebnem pismu Maotu je Peng kritiziral ekstremne elemente programa, kar je Mao tolmačil kot osebni napad. Posledično je bil Peng razrešen s svojega poloţaja, nasledil pa ga je maršal Lin Biao. Med proslavo 10. obletnice Ljudske Republike oktobra 1959 je Maotov reţim podprl nadaljevanje programa, s tem pa tudi jeklarsko kampanjo in ljudske komune. Gibanje se je sprevrglo v katastrofo med obdobjem , ko so Kitajsko prizadele naravne katastrofe. V spremljajoči lakoti je umrlo preko 35 milijonov ljudi, po nekaterih podatkih celo preko 45 milijonov. Poleg tega se je zaradi konca odnosov s Sovjetsko zvezo Kitajska soočila s popolnim ekonomskim propadom. Ponovna in nujna prilagoditev ekonomije se je začela leta 1961, vodil pa jo je Deng Xiaoping. Mao je prevzel odgovornost za katastrofe in se umaknil v Shanghai, od koder je načrtoval povratek na vrh, ki ga je realiziral v Veliki proletarski kulturni revoluciji Chineseposters.net: 10 Mao se namreč zaradi neuspeha Velikega skoka naprej, ki se je kazal v čedalje večji mnoţični lakoti, in pod pritiski Liu Shaoqija (enega izmed štirih podpredsednikov Kitajske komunistične partije KPP) in Deng Xiaopinga (generalnega sekretarja KKP) neformalno odpove poloţaju predsednika drţave, nadomesti pa ga Liu Shaoqi. Slednjega ponovni nadomesti Mao leta 1966 v Veliki proletarski kulturni revoluciji (Prav tam). 41

42 Plakati, ki so bili izdani leta 1960, so prikrivali, kar se je dejansko dogajalo in so še naprej prikazovali surrealno sliko ţivljenja. 11 Tako so partijski veljaki nadalje pridobivali podporo za ţe diskreditirano razvojno strategijo. Plakati iz obdobja Velikega skoka zato sluţijo kot primeri ilustratorsko-realističnega stila. Materialno pomanjkanje v tem času se kaţe tudi v dejstvu, da so bili vsi ti plakati ali natisnjeni na recikliran papir ali pa na papir, ki je bil pred tem ţe uporabljen za izdajo raznih tekstov. Natiskani tekst se namreč vidi skozi zelo tanek papir povprečne kvalitete. Kulturna revolucija in estetski obrat k Hollywoodu Velika proletarska kulturna revolucija ( ) pomeni Maotov povratek na vodilno politično sceno in neke vrste drugo revolucijo. V obdobju Maotovega zatišja, ko je vladal v senci Liu Shaoqija, se je namreč razbohotil birokratski uradniški aparat, ki je po Maotovem mnenju postal nekakšen skorumpiran elitni razred in je močno dišalo po starih tradicionalnih vzorcih. Drugi problem so bili po njegovem mnenju preveč zaščiteni izobraţenci, prav tako del nove elite. Zato je Mao izkoristil nezadovoljstvo kmetov, brezposelne mladine in tradicionalno podrejenih ţensk, da se je s pomočjo njihove natančno usmerjene jeze revolucionarno povzpel nazaj v vladajoče sedlo. Če povzamemo glavno razliko, je bil Veliki skok Maotov gospodarski projekt, zgrajen na idealih, pri Kulturni revoluciji pa je šlo le še za njegov političen boj, pri katerem si je pomagal s propagando, s katero je en del naroda hujskal proti drugemu delu. 12 Splošni kaos v drţavi, ki je uhajal iz rok, se odraţa tudi v številni podkampanjah Kulturne revolucije, ki so posegale na različna področja ţivljenja. Številni preobrati znotraj večjega okvirja Kulturne revolucije so navsezadnje odraţali tudi boje znotraj vodstva. Tovrstni preobrati so za ljudstvo postajali čedalje manj razumljivi, zato je propagandni plakat v drţavi popolnega kaosa predstavljal še najbolj zanesljiv medij ki je jasno sporočal, kakšno vedenje in slogani so bili sprejemljivi v določenem trenutku. 13 Lokalno ustvarjeni plakati pa so izjemno zanimivi ne le zato, ker osvetlijo lokalno situacijo, temveč tudi z umetniškega vidika. 14 Pogosto so osupljivi v svoji preprostosti dizajna in barv, vidno v črnobelo-rdeči tehniki večjega formata, kar spominja na ročni tisk med vojnimi leti. Kitajska kljub manjku komercialne potrošnje ni bila v večjem zaostanku uporabe estetskih elementov za Zahodom razlika je le ta, da je te uspešno uporabljala politika v propagandne namene, ne pa industrija v konkurenčno uspešnost. V tem fenomenu se jasno pokaţe, da Kitajska ni bila popolnoma izolirana entiteta, ki bi se trdoglavo upirala kakršnemkoli zunanjemu vplivu, temveč je ta izolacija obstajala le kot demagogija za ljudstvo, ne pa tudi za vladajaočo elito, ki je s pridom uporabila katerikoli element manipulacije, ki se je lahko izkazal za potencialno uspešnega pri ohranjanju oblasti, ne glede na njegov izvor, pa najsi je šlo za odkrit vpliv Sovjetske zveze ali pa prikrit vpliv Hollywooda. Na primeru spodnje primerjave (Plakat 3 in 4) lahko opazimo, kako je kitajska politika s pridom uporabljala estetske elemente in semantično zgradbo holywoodskega filma v svoje propagandne namene. Na prvem plakatu (3) vidimo prizor iz slovitega filma V vrtincu iz leta 1939, drugi plakat (4) pa izhaja iz obdobja kulturne revolucije ( ). Na njem sta Mao Zedong in njegov tesni zaupnik in sloviti strateg Rdeče armade Lin Biao. Razmerje med posameznimi elementi slike, glavnimi protagonisti in stranskimi liki, perspektiva, predvsem pa barvna kompozicija (črno-belarumena-rdeča tehnika) so na moč podobni. 15 Glede na gromozanski uspeh filma V vrtincu je teţko verjeti, da gre za naključje podobnosti. Ali je bil Maotu film V vrtincu všeč le vizualno oziroma estetsko ali pa je ţelel prenesti njegov mnoţični uspeh v svojo politiko, ne vemo. Vidimo pa, da je 11 Propaganda po eni strani mora odsevati realnost, po drugi pa vzpodbujati utopijo. Tu tičijo vzroki končnega neuspeha vseh tovrstnih propagand po svetu. 12 Saje in sod., Zaradi zmede oziroma nenehnih preobratih v drugih medijih, kot so radio, časopisi, pa tudi politične brošure, je ideja kulturne revolucije bila včasih povsem nerazumljiva. 14 Toda kljub njegovi estetski vrednosti ima plakat na Kitajskem in v drugih reţimih primarno funkcijo medija, potem šele umetnosti. 15 Predavanja pri predmetu Uvod v kulturne študije, Fakulteta za humanistične študije UP, 2006/

43 bila Kitajska po 2. svetovni vojni vpeta v širši mednarodni kontekst bolj očitno, kot je nasprotno vztrajno prepričevala svoje ljudstvo. Včasih zato, ker ji je bilo tako vsiljeno, drugič pa zato, ker je tako sama ţelela, saj je od tega imela korist. Plakat 3: V vrtincu (1939) 16 Plakat 4: avtor in leto nastanka neznana: Lin Biao in Mao Zedong med Kulturno revolucijo