GLASBENE DELAVNICE ZA MLADE

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI AKADEMIJA ZA GLASBO ODDELEK ZA GLASBENO PEDAGOGIKO DIPLOMSKA NALOGA GLASBENE DELAVNICE ZA MLADE NOVA GORICA, 2011 ANA KNEZ

2 UNIVERZA V LJUBLJANI AKADEMIJA ZA GLASBO ODDELEK ZA GLASBENO PEDAGOGIKO DIPLOMSKA NALOGA GLASBENE DELAVNICE ZA MLADE Mentorica: doc. dr. Branka Rotar Pance ANA KNEZ NOVA GORICA, 2011

3 Izjava o avtorstvu Spodaj podpisana ANA KNEZ, študentka Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, na smeri GLASBENA PEDAGOGIKA, izjavljam, da sem diplomsko delo z naslovom GLASBENE DELAVNICE ZA MLADE (angleški prevod: MUSIC WORKSHOPS FOR THE YOUNG), pri mentorici doc. dr. Branki Rotar Pance napisala sama in da se zavedam disciplinskih in kazenskih posledic, če bi ugotovili, da sem pri pisanju dela uporabila nedovoljena sredstva. Nova Gorica, 2011 Podpis študentke:

4 Izjava o lekturi Spodaj podpisana KSENIJA ŠTRANCAR, po poklicu profesorica slovenščine izjavljam, da sem lektorirala diplomsko delo študentke ANE KNEZ z naslovom GLASBENE DELAVNICE ZA MLADE. Plače, 2011 Podpis lektorice:

5 ZAHVALA Iskrena hvala mentorici doc. dr. Branki Rotar Pance za vse strokovne nasvete, potrpežljivost in razumevanje. Še posebno se zahvaljujem mojim najdražjim, Mateju, mami, očetu, sestri, bratu in babici, ker so mi med študijem ves čas stali ob strani in me spodbujali. Hvala tudi Poloni Bratina, ker mi je omogočila vpogled v svet mladinskega centra, in vsem dobrim ljudem, ki so na kakršenkoli način pripomogli k nastajanju moje diplomske naloge.

6 POVZETEK Diplomska naloga razkriva in osvetljuje eno od še ne tako razvitih in poznanih glasbenih dejavnosti na slovenskem glasbene delavnice za mlade. S svojim raziskovalnim delom sem ţelela predvsem prikazati pomembnost neformalnega izobraţevanja za mlade v povezavi z glasbo in glasbeno pedagogiko. Zaradi pomanjkanja literature s področja neformalnega glasbenega izobraţevanja sem se pri predstavitvi te teme naslanjala predvsem na informacije, znanja in izkušnje, ki sem jih dobila z raziskovanjem Mladinskega centra Hiša mladih Ajdovščina in opazovanjem ciklusa glasbenih delavnic»glasba v ţivo«. V diplomski nalogi sem se dotaknila tematik mladostništva, vseţivljenjskega učenja in mladinskega dela, ki sem jih smiselno prepletla in povezala s pojmom glasbenih delavnic. V teoretičnem delu so podrobno obravnavane vse tri ključne teme od tega, kako uspešno»prerasti«obdobje mladostništva, do pomembnosti oblikovanja identitete, dojemanja vseţivljenjskega učenja kot sestavni del razvoja vsakega posameznika in razumevanja vloge mladinskih organizacij. Na podlagi teorije tako laţe razumemo empirični del, v katerem je podrobno opisan postopek raziskovanja glasbenih delavnic. Pri delu so me vodila tri poglavitna raziskovalna vprašanja, katerih odgovore sem poiskala z vprašalniki in intervjuji ter soudeleţenostjo v procesu samem. Raziskava je pokazala slabo ponudbo glasbenih delavnic na ajdovskem območju, porast poučevanja glasbe na neprofesionalni ravni in posledično pomanjkanje interakcij med glasbeno pedagogiko in neformalnimi oblikami izobraţevanja. Ključne besede: mladostništvo, neformalno izobraţevanje, mladinski center, glasbene delavnice

7 ABSTRACT The Diploma thesis reveals and illuminates one of the less developed and much unknown musical activities in Slovenia - music workshops for the young. The main goal of my research was to show the importance of informal education for the young in connection to music and music pedagogy. Due to the lack of literature in the field of informal music education I relied on information, knowledge and experience gained through the exploring of the youth centre Youth House Ajdovščina (Hiša mladih Ajdovščina) and the observation of the music workshops cycle entitled Live Music (Glasba v ţivo). In the Diploma thesis I touched upon the themes of youth, lifelong learning and youth work, which I meaningfully intertwined and connected to the concept of music workshop. The theoretical part consists of a detailed examination of all three key themes. It includes the topics of how to successfully outgrow the adolescence period, the importance of identity construction, the perception of lifelong learning as an integral part of individual's development and understanding the importance of different youth organizations. The empirical part, which is based on the theory and therefore easier to understand, provides a detailed description of my music workshop research. At work, I followed three major research questions, the answers to which I sought through questionnaires, interview and my participation in the process. The research revealed a poor offer of music workshops in the Ajdovščina region, an increase in non-professional music teaching and consequent lack of interaction between music pedagogy and the informal music education. Key words: youth, informal education, youth centre, music workshop

8 VSEBINSKO KAZALO 1 UVOD TEORETIČNI DEL Mladostništvo in njegove posebnosti Adolescenca skozi prizmo znanosti Obdobje mladostništva in njegove potrebe Razvojne naloge mladostništva Razvoj in ustvarjanje identitete Mladostnik v druţbenem okolju Mladostnik in glasbena identiteta Pomoč in svetovanje mladim Mladostništvo kot predpriprava na vseţivljenjsko učenje Formalno izobraţevanje Neformalno izobraţevanje Naključno ali priloţnostno in aformalno učenje Glasbena pedagogika in neformalne oblike izobraţevanja nekoč in danes Mladinski center Splošno o mladinskih centrih Mladinski center Hiša mladih Ajdovščina (MC Hiša mladih) Od CMD do Hiše mladih Splošno o MC Hiša mladih Ajdovščina Namen in cilji programa MC Hiša mladih Ajdovščina Program MC Hiša mladih Ajdovščina EMPIRIČNI DEL Namen in cilj akcijskega raziskovanja Raziskovalna metodologija Tehnike spremljanja in potek raziskovanja Način obdelave in analiza zbranega gradiva Glasbene delavnice na MC Hiša mladih Glasbene delavnice od ideje do izvedbe Splošni cilji dela s skupino na glasbenih delavnicah ~ 1 ~

9 3.3.3 Glasbene delavnice v preteklosti Načrtovanje in vsebina glasbenih delavnic Glasba v ţivo! Glasba v ţivo! Rezultati z interpretacijo Kvantitativna analiza in interpretacija vprašalnika udeleţencev glasbenih delavnic Kvalitativna analiza vodenih intervjujev Sklepne ugotovitve ob soudeleţenosti v procesu glasbenih delavnic ZAKLJUČEK LITERATURA PRILOGE ~ 2 ~

10 1 UVOD Mladostništvo je prehodno obdobje od otroštva do relativne zrelosti oziroma obdobje, ko mlad človek ni več otrok in hkrati še ne odrasla oseba. Zaradi bioloških sprememb, hitrega razvoja mnogih psihičnih funkcij ter povečanih pričakovanj in zahtev sodobne druţbe velja obdobje mladostništva za enega od najteţavnejših obdobij v človekovem razvoju. Izkušnje, ki jih mladostnik pridobi v tem obdobju, variirajo od zmedenosti in neuspeha do občutka samostojnosti, celovitosti in ustvarjanja lastnega jaza. Od vsakega posameznika pa je odvisno, na kakšen način in kako uspešno bo to obdobje prešel. Mladinski center je ena od številnih mladinskih organizacij, ki mladim s svetovalno, izobraţevalno, informativno, razvojno in asociativno pomočjo pomaga skozi obdobje prehajanja v odraslost. Za mnoge je to drugi dom,»rešilna bilka«v kriznih trenutkih ali vrata v svet pridobivanja znanja in usmerjanja v poklice. Tako mladinski centri izvajajo številne dejavnosti, prek katerih se mladi oblikujejo in ustvarjajo, odkrivajo svoje sposobnosti in ţelje ter hkrati osvajajo socialno-druţbene veščine. Ena od takšnih dejavnosti je tudi glasbena. S svojo diplomsko nalogo ţelim predvsem odkriti relacijo glasba in mladi v procesu neformalnega izobraţevanja, in sicer prav zaradi spominov iz osnovne šole, ko so nam pri nekem debatnem kroţku predstavljali dejavnosti, ki so jih takrat ponujali na mladinskem centru v Ajdovščini. Med temi je bila seveda tudi glasbena dejavnost. Takrat se zaradi obiskovanja glasbene šole za tovrstne dejavnosti nisem zanimala, zato sem hotela to še dokaj nepoznano obliko poučevanja glasbe spoznati pobliţe. Pri svoji»mini«pilotski raziskavi, ki sem jo začela v novembru 2009, sem bila usmerjena predvsem v glasbene delavnice in druge glasbene projekte, ki so potekali pod okriljem različnih mladinskih organizacij v občini Ajdovščina, s starostno skupino udeleţencev od pribliţno dvanajst do osemnajst let. Zaradi slabe ponudbe tovrstne dejavnosti in odziva na mojo prošnjo o raziskavi sem se osredotočila zgolj na Mladinski center Hiša mladih Ajdovščina, ki mi je omogočil hospitiranje na treh glasbenih delavnicah v januarju Kot raziskovalko me je poleg mladinskega centra samega zanimal predvsem odziv in odnos mladih do glasbe in glasbenih delavnic. Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela teoretični del osvetljuje tri glavna področja razprave, ki vodijo do empiričnega dela. Kot prvo predstavim obdobje mladostništva z njegovimi posebnostmi, kjer se po kratkem pregledu značilnosti mladostništva skozi prizmo znanosti dotaknem potreb in razvojnih nalog mladostnikov. Te poveţem s ključno nalogo tega ~ 3 ~

11 razvojnega obdobja procesom izgrajevanja identitete, ki ga umestim v kontekst današnje druţbe ter poveţem z glasbeno identiteto. Na koncu poglavja pa se mi zastavlja vprašanje, kdo in kako je lahko mladim pri tem v pomoč. Ena od moţnosti je vseţivljenjsko učenje, ki s prepletanjem formalnega, neformalnega in priloţnostnega učenja mladim omogoča laţji prehod iz mladostništva v odraslost ter hkrati sproţi postopek priprave na neodvisno in samostojno ţivljenje. Posebno pozornost posvetim tudi glasbeni pedagogiki v povezavi z neformalnimi oblikami izobraţevanja. Sledi zgodovinski pregled razvoja obšolskih glasbenih dejavnosti na Slovenskem, ki so pozneje pripomogle k razvoju glasbenega neformalnega izobraţevanja. V zadnjem poglavju predstavim še mladinski center kot enega od pomembnih dejavnikov v mladostnikovem odraščanju, ki obenem ponuja tudi neformalno obliko glasbenega izobraţevanja. Teoretični del zaključim s podrobno predstavitvijo Mladinskega centra Hiša mladih Ajdovščina, s katerim se naveţem na empirični del. V empiričnem delu najprej podrobneje predstavim potek raziskovanja, kjer poleg metodologije ter namenov in ciljev predstavim svoja raziskovalna vprašanja. V nadaljevanju podrobneje predstavim glasbene delavnice na Mladinskem centru Hiša mladih Ajdovščina od moje ideje do izvedbe in pregleda splošnih ciljev dela s skupino na glasbenih delavnicah, preleta skozi zgodovino glasbenih delavnic ter načrtovanja in opisa izvedenih delavnic, na katerih sem aktivno sodelovala. V nadaljevanju predstavim rezultate raziskovanja z analizo in interpretacijo vprašalnikov in intervjujev, ki so jih udeleţenci in mentorji izpolnili neposredno po opravljenih delavnicah. Poglavje končam z mislimi o soudeleţenosti v procesu glasbenih delavnic. Čisto na koncu pa podam še razmišljanja o pomembnosti celotne izkušnje za moj profesionalni razvoj in se pomudim ob vizijah in ţeljah za prihodnost. ~ 4 ~

12 2 TEORETIČNI DEL 2.1 Mladostništvo in njegove posebnosti Adolescenca skozi prizmo znanosti Z obdobjem mladostništva se ukvarjata dve znanstveni disciplini: razvojna psihologija, ki je usmerjena v proučevanje psihičnih sprememb in doslednosti, ki se pojavljajo od človekovega spočetja do njegove smrti (Baltes v Marjanovič Umek, 2004), ter socialna psihologija, ki se ukvarja z vplivom medosebnih odnosov na posameznike znotraj manjših in večjih skupin ter raziskuje vpliv skupine na posameznikovo vedenje in mišljenje, vpliv na posameznikova stališča in ustvarjanje stereotipov (Ule Nastran, 2000). Granville Stanley Hall, ameriški psiholog in učitelj, velja za začetnika razvojne psihologije. Utemeljil je psihologijo otroka in mladostnika kot eno od področij psihologije in je bil tudi prvi predsednik ameriškega psihološkega zdruţenja (Batistič Zorec, 2000). Bil je prvi, ki je raziskal obdobje adolescence. Po njegovem je za adolescenco značilno viharništvo, stresi in upori mladih proti različnim avtoritetam. Svoje teorije je kot prvi opisal v knjigi Adolescence, leta Do leta 1960 so adolescenco raziskovali predvsem na področju klinične psihologije in psihiatrije oziroma na vzorcu mladostnikov, ki so imeli določene teţave. Kot ţe rečeno, se je adolescenco obravnavalo kot stresno in nevihtno obdobje. Šele po letu 1960 so teoretiki začeli adolescenco proučevati kot normalen pojav pri povprečni populaciji mladostnikov (Poljšak Škraban, 2004). V zadnjih desetletjih so razvojni psihologi potrdili hipotezo o mladostništvu kot o razvojnem fenomenu, ki izvira iz najzgodnejšega obdobja otrokovega ţivljenja, hkrati pa tudi odločilno vpliva na posameznikov psihosocialni razvoj v odraslosti (Adams, Gullota, Markstrom Adams v Poljšak Škraban, 2004). ~ 5 ~

13 2.1.2 Obdobje mladostništva in njegove potrebe Avtorji kronološko različno opredeljujejo obdobje mladostništva. V 50. letih prejšnjega stoletja je Hurlockova ločila štiri faze mladostništva: predadolescenco (10 12 let), ki se nanaša na spolno dozorevanje posameznika, oblikovanje identitete, teţnjo po samostojnosti, na upiranje avtoritetam, spreminjanje vrednostnega sistema, usmerjenost k prosocialnim oblikam vedenja itn.; zgodnjo adolescenco (12 14 let), ki poleg značilnosti predhodne faze zajema postopen razvoj avtonomne morale in teţnjo k popolnosti; srednjo adoloscenco (14 17 let), ki jo označujeta razvoj formalno-logičnega mišljenja in pospešen socialnoemocionalni razvoj; pozno adolescenco (17 20 let), ki jo avtorica imenuje tudi doba konsolidacije ali pomirjanja s samim seboj in svetom (Poljšak Škraban, 2004). Archejeva in Marcia leta 1995 navajata, da je zgodnja adolescenca (12 15 let) čas, ko se kognitivne, psihoseksualne in fiziološke funkcije destruktirajo, v srednji adolescenci (16 18 let) gre za restrukturiranje novih organizacij, v pozni adolescenci (18 22 let) pa ugotavljata podobno kot Hurlockova, da se vsebine konsolidirajo v oblikovanje identitete. Leta 2000 pa Antrella loči puberteto med 12. in 15. letom, adolescenco med 16. in 24. letom starosti ter postadolescenco med 23. in 30. letom (Poljšak Škraban, 2004). Iz zgoraj navedenega je razvidno, da se je prehod iz mladostništva v odraslost v petdesetih letih precej spremenil in časovno podaljšal ter da se ta iz leta v leto še podaljšuje. Razlog za mejo med mladostništvom in zgodnjo odraslostjo tiči tudi v individualnih razlikah pri doseganju psihološke zrelosti, končanju izobraţevanja in doseganju ekonomske neodvisnosti (Marjanovič Umek, 2004). Večina nas lahko iz lastnih izkušenj potrdi, da je mladostništvo obdobje hitrih in velikih sprememb, tako notranjih (v posamezniku) kot zunanjih (v obliki novih pričakovanj in zahtev oţje in širše druţbene skupnosti). Skozi to preidemo iz obdobja otroštva, v katerem naj bi bili odvisni in zaščiteni od drugih ter primarno navezani na druţino, v obdobje odraslosti, za katerega naj bi bile značilne samostojnost, neodvisnost, odgovornost zase in za druge ter navezanost na partnerja (Horvat, Magajna, 1989). Za dobo mladostništva je značilno, da doseţe prvo stopnjo ţivljenjske zrelosti, ko svoj vrhunec doseţejo nekatere telesne in intelektualne funkcije (Musek, 1993). Na splošno velja mladostništvo za zelo viharno in stresno obdobje, vendar je treba omeniti, da je za nekatere posameznike to obdobje lahko relativno umirjeno in harmonično. Predvidevamo lahko, da nosi vsak svojo izkušnjo, katere ~ 6 ~

14 narava je povezana tako z osebnostnimi dejavniki kot z vplivi okolja in drugimi specifičnimi okoliščinami v procesu dozorevanja. Coleman in Hendry obravnavata adolescenco kot občutljivo obdobje zlasti v primerih, ko obrambni mehanizmi mladostnika ne zmorejo razrešiti notranjih konfliktov in napetosti, kar povzroči neprilagojeno vedenje mladostnikov (Poljšak Škraban, 2004). Olson in sodelavci (v Poljšak Škraban, 2004) so ugotovili, da je obdobje mladostništva najbolj stresen stadij v druţinskem ţivljenjskem ciklu, zato Coleman in Hendry pravita, da če uspe mladostniku razviti zrele emocionalne in spolne stike zunaj druţine, je osvoboditev napetosti neizogibna. Konflikti in protislovja se v obdobju mladostništva kaţejo na vseh področjih, saj se mladostnik razvija telesno oziroma spolno (telo otroka se spreminja v telo odraslega), razvija se na čustvenem področju (labilnost, občutljivost, eksplozivnost), v socialnem ţivljenju (prijatelji postajajo čedalje pomembnejši), druţinskem ţivljenju (spreminjata se odnos do staršev in lastna vloga v druţini), oblikuje lastno identiteto ipd. Mladostnik se ukvarja predvsem z vprašanji, kako zdruţiti zgodnejše vloge in pridobljene veščine z novimi ideali. Velikokrat ima občutek, da ne ustreza pričakovanjem drugih, kar je pogosto tudi res, saj se tudi okolje teţko hitro prilagaja njegovim novim razvojnim potrebam. Vsaka potreba je neke vrste informacija, kaj trenutno potrebujemo za svoj obstoj in napredek, obenem pa daje motivacijsko energijo za dosego ali uresničenje tega. Nezadovoljene potrebe zato največkrat občutimo kot napetost ali stisko. Skozi različne ţivljenjske faze se naše potrebe različno pojavljajo. Nekatere nas spremljajo vse ţivljenje, druge se pojavljajo samo v posameznih obdobjih. Tudi mladostnik občuti svoje potrebe, ki so zanj razmeroma nove in tuje, zato mora razviti določene načine, kako jih bo zadovoljil (Ramovš, 2000). Po Maksimoviću (1991) so glavne potrebe naslednje: sprejetost oziroma občutek, da so stališča drugih do nas pozitivna, da smo spoštovani, cenjeni ter obravnavani kot drugim enaki; uspeh oziroma doseganje ciljev in vrednot; ljubezen oziroma zaščita ter brezpogojna ljubezen staršev, prijateljev ali partnerja; potrjevanje lastnih vrednot oziroma izognitev kritiki, graji in kazni ter potreba po tem, da vedenje drugih potrjuje naše kvalitete; pripadanje oziroma občutek, da smo del neke skupine ali institucije, s katero se lahko poistovetimo; ~ 7 ~

15 odvisnost oziroma obstoj čustvene podpore, zaščite, pomoči in ohrabritve od drugih; samostojnost in zanašanje nase oziroma»odrešitev«od zunanjega nadzora staršev ali drugih oseb; dominacija in izkazovanje samemu sebi oziroma potreba po moči, reševanju problemov in vplivu na druge ljudi. Ramovš (2000) pravi, da se kakovost človeškega ţivljenja meri po tem, koliko in v kakšni medsebojni skladnosti ima posameznik zadovoljene vse potrebe. Pogosta izkušnja današnjega časa je ta, da imajo ljudje dobro zadovoljene materialne potrebe, so zdravi in duševno čili, a vendar hkrati nezadovoljni, saj so osamljeni in frustrirani na področju medčloveških odnosov Razvojne naloge mladostništva»razvojna naloga je tista naloga, ki se pojavi v določenem obdobju posameznikovega ţivljenja kot rezultat njegovega telesnega razvoja, druţbenih zahtev v njegovem okolju ter osebnih aspiracij in vrednost posameznika samega.«(havighurst, 1972; Klaczynski, 1990 v Marjanovič Umek, 2004.) Z drugimi besedami je to spretnost, znanje, način vedenja itn., ki ga mora posameznik v določenem obdobju svojega ţivljenja usvojiti, da bi učinkovito deloval v določeni druţbi in v določenem zgodovinskem času. Ljudje ţe od otroštva spoznavamo značilnosti in zakonitosti, ki nam jih svet ponuja in narekuje, vendar se te s hkratnim samorazvijanjem znatno pospešijo (Poljšak Škraban, 2004). Horvat in Magajna (1989) opisujeta naslednje razvojne naloge v mladostništvu: ustvarjanje novih in zrelejših odnosov z vrstniki obeh spolov (vrstniško sprejemanje in odobravanje mladostnika); oblikovanje spolne vloge in spolne identitete (mladostnik se uči uravnavati seksualne tendence in aktivnosti, za kar je potrebno razumevanje svojih spolnih potreb in njihovih vlog v odnosu s partnerjem; definirati mora tudi svojo spolno identiteto na tak način, da bo sprejemljiva zanj in za osebe nasprotnega spola); sprejemanje in učinkovito uporabljanje svojega telesa (obvladovanje svojega odraščajočega telesa); ~ 8 ~

16 oblikovanje čustvene neodvisnosti od staršev in drugih odraslih (postopno in počasno osamosvajanje ter obojestransko prilagajanje, a vendar ne nujno brez stresa in napetosti tako mladostnika kot tudi staršev); pripravljanje na zakon in druţinsko ţivljenje (razvoj sposobnosti empatije, izraţanja čustev in reševanje medosebnih konfliktov med partnerjema); oblikovanje odnosa do dela in priprava na poklicno udejstvovanje (pridobivanje izkušenj in znanj, ki so potrebna za ekonomsko neodvisnost in razvoj lastne poklicne poti); oblikovanje lastnega sistema vrednot in etičnih načel; oblikovanje ţelja in sposobnost opravljanja druţbeno odgovornih dejavnosti (pripravljenost odkrivanja posameznikovih in druţbenih vrednot, ki mu bodo omogočale delovanje v zapleteni sodobni druţbi). Vse zgoraj navedene naloge so veljale za prehod v odraslost, vendar so današnji socialni pogoji morda ustvarili teţje razmere za njihovo dosego. Razvojne naloge izhajajo iz zahtev kompleksne druţbe, v kateri ţivimo, kar je za mladostnike lahko velik zalogaj, zato ni nič nenavadnega, da številni med njimi postanejo preobremenjeni (Maksimovič, 1991). Horvat in Magajna (1989) navajata, da se zaradi zgodnjega biološkega dozorevanja in hkratnega dolgotrajnejšega obdobja duševnega dozorevanja pojavljajo številni napetosti in konflikti. Zato mladi potrebujejo pomoč staršev, prijateljev, učiteljev, različnih skupin, katerih del so, ali drugih pomembnih ljudi v njihovem ţivljenju. Ti jim lahko pomagajo pri razgraditvi napetosti, ki jih spremlja, in jih tako soočijo z lastnim psihosocialnim razvojem in razvojem identitete Razvoj in ustvarjanje identitete Biti ali ne biti? Vprašanje znamenitega Shakespearovega junaka Hamleta je danes postalo simbol intelektualnega dvoma o ţivljenjskih izbirah ter simbol iskanja identitete. Vse to je značilno za mladostnike, ki so v obdobju adolescence. To vprašanje se začne porajati v zadnjih ~ 9 ~

17 razredih osnovne šole, njegovega pravega pomena pa se mladostnik začne zavedati v obdobju srednje šole (Braconnier, 2001). Različni znanstveniki različno pojmujejo pojem identitete. Nastran Uletova (1992, str. 367) meni, da»pojem identitete zajema tiste duševne in vedenjsko-delovanjske značilnosti posameznika, ki predstavljajo enotnost ţivljenja in doţivljanja skozi različna ţivljenjska obdobja in skozi različne socialne situacije«. Krstić v Poljšak Škraban (2004) poudarja, da je za osebno identiteto pomemben občutek istovetnosti, ki jo doţivljamo kljub spremembam v sebi in druţbi. Kroger (prav tam) meni, da je raznim definicijam skupno dejstvo, da se razvoj identitete pojmuje skozi iskanje ravnoteţja med sebstvom (angl. self) in vsem, kar naj bi predstavljalo drugo (angl. other). Potemtakem predstavlja izkušnjo osebne identitete dejstvo, kako diferenciramo sebe od drugih in od svojih organskih funkcionalnih konstruktov. Po Eriksonu pa je v vsakem individuumu jaz center zavedanja in volje, ki mora transcendirati v psihosocialno identiteto. Razvoj identitete se začne v zgodnjem otroštvu, višek doseţe v adolescenci, dopolni in konča pa se v odrasli dobi. Za adolescenco je značilna predvsem intenzivnost procesa. Vzroki za intenzivnost so velike biološke spremembe mladostnika, hitro dozorevanje psihičnih funkcij, ter izraţanje pričakovanj, ki jih druţba postavlja mladostniku. Vsi ti dejavniki vplivajo na mladostnikovo videnje in razumevanje samega sebe in svojega odnosa do okolja (Poljšak Škraban, 2004). Po Marjanovič Umek (2004) identiteta vključuje pojmovanje sebe kot: od drugih ločenega, različnega posameznika ne glede na to, koliko značilnosti ima dejansko skupnih z drugimi; istega in doslednega v času (kontinuiteta v pojmovanju samega sebe v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti); celovitega (jaz kot celota osebnih značilnosti, na primer potreb, ciljev, sposobnosti); sposobnega psihosocialne vzajemnosti (doslednost med tem, kar posameznik zaznava, da je, in tem, kar drugi zaznavajo in pričakujejo od njega). Razvoj identitete zahteva razvite spoznavne, sociokognitivne sposobnosti, precejšnjo mero samostojnosti in socialne izkušnje, zato se kot celovit konstrukt razvije šele v obdobju mladostništva in pozneje, ne pa ţe v otroštvu (Zupančič v Marjanovič Umek, 2004). Erikson ~ 10 ~

18 (Kobal, 2000) v svoji teoriji psihosocialnega razvoja predpostavlja, da razvoj identitete poteka v osmih zaporednih stopnjah, v katerih se posameznik sooči z osmimi temeljnimi psihosocialnimi krizami oziroma konflikti, ki jih je treba razrešiti in potekajo v določenem zaporedju od otroštva do starostne dobe. Vsaka nova stopnja v ţivljenjskem poteku doda nekaj specifičnega vsem naslednjim in se nanaša na prejšnje. Vsaka uspešno rešena faza pa pomeni višjo stopnjo osebnostne integriranosti, medtem ko se morebitni nerazrešeni problemi prenašajo v naslednjo fazo in tako oteţujejo razvoj. Ta teorija dokazuje,»da je razvoj identitete pomemben most med otroštvom in odraslostjo in pogoj za uspešno razrešitev dileme naslednjega obdobja intimnosti nasproti izolaciji. Uspešna rešitev te dileme vodi v stabilne intimne odnose.«(poljšak Škraban, 2004, str. 19.) Po Watermanu (prav tam) naj bi na razvoj identitete poglavitno vplivali naslednji dejavniki: obseg identifikacij s starši pred mladostništvom in v času mladostništva, stil vzgoje v druţini, prisotnost modelov, ki jih mladostnik doţivlja kot uspešne, socialna pričakovanja druţine, šole in vrstniške skupine glede identitetnih izbir, obseg moţnosti identitetnih izbir ter sposobnost spoprijemanja z identitetnimi vsebinami. Prav zaradi zgoraj navedenih dejavnikov se mladostnik v obdobju adolescence znajde na razpotju ali si bo ustvaril samopodobo, s katero bo zadovoljen in se bo uspešno pojavil v vlogi odrasle osebe ter se uspešno prebijal skozi nadaljnje faze, ali pa bo doţivel identitetno zmedenost, ko ne bo več vedel, kdo je in kaj hoče, in se bo zaradi tega znašel v teţavah. Marcia (Poljšak Škraban, 2004) je na osnovi empiričnih študij mladostnikov razvil Eriksonovo teorijo in jo diferenciral v štiri različne načine, kako mladostniki razrešujejo krizo identitete razvita oziroma zrela identiteta, privzeta identiteta, moratorijski status in razpršena identiteta. Ti identitetni statusi med seboj variirajo glede na načine, kako se mladostniki soočajo z vprašanji izpolnjevanja obveznosti in pričakovanj okolice, razvijanja svoje in prevzemanja ţe izoblikovane identitete (na primer od staršev), nivoja raziskovanja in eksperimentiranja, prenašanja tveganj in negotovosti, fleksibilnosti, avtonomnosti, sprejemanja odločitev ipd. Identitetni statusi so rezultat celotnega procesa oblikovanja identitete, strukturnih značilnosti ter načina doţivljanja sveta in njegovih značilnosti. Za ugoden rezultat identitetne krize lahko sprejmemo dejstvo, če mladostnik ugotovi, da je, kar ~ 11 ~

19 je, in da je v redu takšen, kakršen je, ter če ga spremlja občutek doţivljanja samega sebe kot celovite, stalne, samostojne in edinstvene osebnosti (Maksimović, 1991) Mladostnik v druţbenem okolju Po Nastran Uletovi (2000) ljudje za svoj razvoj in obstoj potrebujemo sodelovanje z drugimi ljudmi. Svojo zavest in duševno strukturo gradimo namreč s tem, ko postanejo naši medosebni odnosi sestavina naše zavesti in duševnih struktur, ki jih ponotranjimo. Z drugimi besedami rečeno si vsak posameznik nenehno gradi svoj model socialnega sveta (socialnih situacij) in podobo sebe v njem. Model socialnega sveta je splet kognitivnih, afektivno-emocionalnih in motivacijskih dejavnikov. Bistvena vloga modela socialnega sveta je, da se utrdi v posameznikovi duševnosti (tako v zavesti kot v podzavesti) ter da je vedno ţe nekakšen predhodni kontekst vseh izkušenj, doţivljajev, misli, hotenj in dejanj. Model socialnega sveta posameznika vsebuje: kompleksno in shematsko predstavo sveta (predstavo o sebi kot subjektu in dejavniku v svetu), implicitno shemo predpostavk in razlag drugih oseb (sprejemanje odgovornosti za dejanja, dojemanje dejanj posameznikov, skupin in institucij), razlago lastnega vedenja in delovanja v svetu. Posameznik tako z zgoraj navedenimi shemami in predstavami usmerja svoje delovanje v svetu in gradi svoje odnose z drugimi, fizičnim svetom in samim seboj. Vendar je oblikovanje posameznika kot psihološkega subjekta pogojeno s tem, da ga druţba sprejme in potrdi kot polnopravnega socialnega akterja ter da sam sebe sprejme in razume v okolju dane druţbe in kulture. Nastran Uletova (2000) tudi pravi,»da je samoumeščanje posameznika v druţbeni svet razvoj njegove sposobnosti, da razume in prepoznava samega sebe v redu, ki ni zgolj red stvari in dejstev, temveč je druţbeno pomenljiv red«. Z druţbeno pomenljivim redom ţeli avtorica poudariti pomen in smisel človeških dejanj, namer, govornih dejanj, socialnih situacij, medčloveških odnosov, institucij ter subjektivnih doţivljanj posameznika. ~ 12 ~

20 »Mladost je druţbeno uravnavano ţivljenjsko obdobje prehoda posameznika iz otroštva v odraslost«(ule Nastran, 1995). V tem obdobju se spremenijo mladostnikovi odnosi z vrstniki, sorojenci, starši in drugimi odraslimi, tako kakovostno kot tudi količinsko. Poudariti je treba tudi dejstvo, da začne mladostnik tudi bolj dejavno komunicirati s širšim socialnim okoljem. Mladostniki s socialnimi stiki pridobivajo nova socialna spoznanja in spretnosti, preizkušajo nove vloge, opredeljujejo svoje ţivljenjske cilje, prepričanja, vrednote ter s tem oblikujejo tudi svojo identiteto (Marjanovič Umek, 2004). Prehod iz otroštva v odraslost ni samo stvar posameznika, temveč je to pomembno ţivljenjsko področje, ki zdruţuje mlade v generacijsko socialno enoto oziroma mladino, ter področje, ki mladim omogoča primerjavo in izmenjavo izkušenj, posploševanje kulturnih vzorcev in preţivljanje prostega časa oziroma t. i. mladinski svet (Ule Nastran, 1995). Odnosi z vrstniki mladostniku pomagajo pri njegovem osamosvajanju od primarne druţine, pri oblikovanju identitete, vzorcev moralnega presojanj in vedenja, pridobivanja socialnih spretnosti, upadu mladostniškega egocentrizma, vzpostavljanju odnosov z nasprotnim spolom. Vloga vrstnikov postane še pomembnejša, ko se odnosi čustveno poglobijo, postanejo vzajemnejši, stabilni in psihološko intimni (Harris v Marjanovič Umek, 2004). Za mlade je značilno predvsem to, da se zbirajo v skupinah bodisi v oblikah mladostniških druţb, ki vključujejo do pribliţno sedem članov in so v zgodnjem mladostništvu običajno istospolne, bodisi v mladostniških mnoţicah oziroma skupinah, ki zaradi števila članov niso več tako intimne, se pa v njenem okviru druţijo mladi s podobnimi druţbenimi interesi in ideali, z ţeljo po dosegu nekega skupnega cilja.»druţbe imajo funkcijo socialnega konteksta, v katerem se odvija neposredna socialna interakcija med člani, mnoţica pa je večja socialna struktura, znotraj katere obstajajo posamezne druţbe (na primer šolski razred, društvo tabornikov)«(marjanovič Umek, 2004, str. 602). Mnoţica tudi ponuja ustvarjanje prvih socialnih interakcij med pripadniki nasprotnega spola, saj se ta po navadi strukturira v prehodu iz zgodnjega v srednje mladostništvo, ko se interesi po komuniciranju z nasprotnim spolom ţe večajo (Marjanovič Umek, 2004). Za srednje in pozno mladostništvo so značilne t. i. mladinske scene, ki ponujajo inovacije na področju oblikovanja ţivljenjskih stilov, samouvrščanja posameznikov med vrstniki, omogočajo intimne in intenzivne medosebne stike, a niso trajne ter tako ne dajejo stabilnega in trdnega izhoda iz mladinskega moratorija. 1 Danes je bolj smiselno govoriti o stilsko-scenskih okoljih mladih kot pa o mladinskih subkulturah, saj so prve predvsem odzivi na pritisk k individualizaciji 1 Izraz mladinski moratorij izhaja od E. I. Eriksona (1973), ki je z njim označil obdobje, ki je osvobojeno neposrednega nadzora staršev oziroma odraslih ljudi. V tem obdobju mladostnik eksperimentira z različnimi izkušnjami, socialnimi vlogami in išče prostor zase v druţbi ter tako oblikuje svojo identiteto (Ule Nastran, 1995). ~ 13 ~

21 ţivljenjskih stilov in individualiziranju druţbenih problemov. Raziskovalci izpostavljajo predvsem naslednjih pet stilno-scenskih okolij: telesno in akcijsko poudarjajoče scene scene, opisane s fizičnimi oznakami, ki temeljijo na agresivno-telesnih dejavnostih. Gre za mlade fante, običajno dijake poklicnih ali strokovnih šol, ki so nasledniki polmočnih po Schelskem ali huliganov iz 50. let, ki svoje ţivljenje usmerjajo proti nejasnemu, sovraţnemu svetu odraslih. Običajno so to skinheadi, 2 militantne skupine, mladi neonaciji, 3 motoristi, nogometni navijači. Zanje so značilni predvsem občutki praznine, brezizhodnost njihove vsakdanjosti in zasičenost. Izhajajo iz niţjih socialnih slojev, hitro zapustijo izvorno druţino, prenehajo z izobraţevanjem ter imajo zgodnje spolne zveze. Poglavitna značilnost njihovih skupin so trdno članstvo, vsakdanje srečevanje članov, močan občutek pripadnosti ter pojavljanje skupin v javnosti. Poleg medijev ima pri teh mladostnikih pomembno vlogo glasba običajno hard rock 4 in električne kitare kot falični simbol moči; alternativne mladinske scene njihov glavni moto je iskanje»pravega«ţivljenja. Pri teh mladih se pojavljajo fantazije in utopije, iščejo naravne in enostavne ţivljenjske oblike, solidarnost ter strategije preţivetja; religiozno-spiritualne mladinske scene gre za duhovno-religiozna ali okultno-magična gibanja, ki mladim obljubljajo varnost, harmonijo in srečo. Značilnost te scene je zavračanje medijev, zaţelena pa je glasba kot ozadje meditacije ter posebna literatura, ki pomeni zaščito pred nevarno sedanjostjo; manieristično-postmodernistična mladinska scena scena je prepoznavna prek zunanjih znakov: obleke, frizure, modnih dodatkov in ţargona. Gre za mlade, urbane 2 Skinhead je vrsta subkulture, ki se je razvila v delavskem razredu v poznih 60. letih dvajsetega stoletja z začetkom v Veliki Britaniji. Prepoznavni so predvsem po svojih obritih glavah (od tod tudi ime obritoglavci) in močnih škornjih (bulerjih). Prvoten namen obritoglavcev je bil nasilen in robusten videz ter s tem povezan način ţivljenja. Šele pozneje so se razvili v politično in rasistično subkulturo. (Vir: Wikipedia, dostopno dne ) 3 Neonacizem je gibanje, ki se je začelo po 2. svetovni vojni z ţeljo po oţivitvi ideologije o nacionalnem socializmu oziroma nacističnem rasizmu in etničnem nacionalizmu. Najpogosteje vključuje antisemitizem, rasizem, ksenofobijo (predvsem do nebelcev), nacionalizem, nadvlado bele rase, militarizem, homofobijo in idoliziranje Adolfa Hitlerja. (Vir: MMC RTV SLO, dostopno dne ) 4 Hard rock je glasbena zvrst, in sicer podzvrst rocka, katerega korenine segajo v 60. leta 20. stoletja. Razvil se je iz garaţnega, blues rocka in psihedeličnega rocka. Značilen je po uporabi distorziranih električnih kitar, bas kitar in bobnov. Termin hard rock se uporablja tudi kot nadpomenka za punk in grunge, da se laţe ločita od mehkejšega, popularnejšega pop rocka. Za začetnike trdega rocka veljajo glasbene skupine, kot so Led Zeppelin, Black Sabbath in Deep Purple (Velika Britanija) ter James Gang, Sir Lord Baltimore, Grand Funk Railroad (ZDA). (Vir: Wikipedia, dostopno dne ) ~ 14 ~

22 in podjetne mladostnike, ki so zelo komunikativni in ambiciozni. Pravila za svoje vedenje in videz dobijo v filmih, glasbi, videosceni in časopisih; institucionalno integrirane scene mladi iz te scene so zelo tradicionalni in se od odraslih komaj kaj razlikujejo. Njihove vezi z druţino so harmonične in brezkonfliktne, prav tako s šolo. Skupine so zelo heterogene, nekomplicirane, nevpadljive, teţijo predvsem k varnosti in imajo razmeroma jasne predstave o poznejšem ţivljenjskem poteku in poklicni usmerjenosti. Njihov prosti čas strukturirajo in kontrolirajo odrasli prek različnih dejavnosti, kot so glasbene in plesne šole, šport, gasilstvo, cerkvene skupine (Ule Nastran, 1995). Habermas (Poljšak Škraban, 2004) poudarja vzpostavljanje in ohranjanje ravnoteţja med osebno in druţbeno identiteto ter meni, da mora posameznik vzpostaviti nujno kritično distanco do socialne vloge in postati zmoţen, da izpostavljanje te vloge zavestno usklajuje s svojimi individualnimi zahtevami. Socialno uspešen mladostnik naj bi se zavedal samega sebe, ljudi okoli sebe in druţbe v širšem smislu. Imel naj bi neki osnovni sistem vrednot, kratkoročne in dolgoročne cilje, za katere se zna potruditi in zaradi njih odreči drugim stvarem. Pomembno je, da se zaveda, da so teţave rešljive in da je vedno mogoče izbirati med rešitvami (Poljšak Škraban, 2004). Ob vsem tem pa se je pomembno zavedati, da smo v ţivljenju na pravi poti, če smo po eni strani podobni samo sebi, po drugi strani podobni le nekaterim in po tretji strani podobni vsem ljudem (Maksimović, 1991) Mladostnik in glasbena identiteta Ţe 25 stoletij zahodna znanost poskuša svet gledati. In še danes ni doumela, da se svet ne vidi, ampak sliši, da se ga ne čita, ampak gleda... (Jacques Attali, Hrup) Zgoraj zapisane besede francoskega politika, ekonomista in pisatelja alţirskega rodu so rezultat opazovanja in razmišljanja o pojavnosti in razvoju glasbe v človeški zgodovini. ~ 15 ~

23 Študije številnih znanstvenikov so pokazale, da je govoriti o glasbi kot o neki univerzalni kategoriji, ki bi ji določili neke okvire in splošnosti, velik nesmisel. Po etnomuzikologu Listu je najbolj univerzalna lastnost glasbe prav njena neuniverzalnost (Cvetko, 1990). Da bi še bolje razumeli to Listovo misel, si samo poskusimo postaviti čisto preprosta vprašanja: Kdaj, kje, kolikokrat, na kakšen način srečamo glasbo? Kako jo sprejmemo, razumemo? Se z njo poistovetimo? Psihologija 21. stoletja stoji za dejstvom, da je otrokov prvi stik z zunanjim svetom ţe pred njegovim rojstvom prav stik prek zvoka. Gotova je trditev, da pri človeku odzivanje na zvok ni samo fizično odzivanje na zvočni draţljaj, temveč gre za zapleteno psihofizično reakcijo na akustičen dogodek. Zvok in glasba spremljata človeka vse od njegovega rojstva naprej, bodisi ropotanje, topotanje z nogami, ploskanje, ozvočevanje okolice s predmeti, bodisi enostavna vokalna in instrumentalna glasba, zvočne igre otrok na igriščih. Ozvočen je tudi celoten človekov ţivljenjski krog (rojstvo, poroka, smrt), praznični in koledarski ciklus (obredje vseh letnih časov), kot tudi njegov vsakdanjik. To spoznanje velja za splošno, tako za primitivne druţbe kot tudi za razvite civilizacije. S tem ugotovimo, da je glasba tako rekoč sestavni del človekovega ţivljenja, vsake druţbe, vseh obdobij, vedno in povsod (Cvetko, 1990). V nadaljevanju si poglejmo, kako se zgoraj omenjeni proces stika človeka z glasbo izraţa v psiho-socialnem pogledu. Ko se rodimo v ta naš prečudoviti svet, se avtomatično začnemo podrejati različnim procesom, ki jih socialni psihologi in sociologi poznajo kot socializacija, akulturacija, prilagajanje druţbenemu redu ipd. Obstajajo torej neka pravila, ki jih mora novorojenec skozi svoj razvoj osvojiti, se jim prilagoditi, jih prepoznati za svoje, se jih drţati in o njih tudi kritično premišljevati. Svet je sestavljen tako, da se človeško bitje enostavno prilagaja okolju, se mu s tem tudi nezavedno predaja in obenem ustvarja lastno identiteto, tudi t. i. glasbeno (Rutar, 2001). Ker smo v prejšnjem poglavju razpravljali o mladostniku v druţbi, si za primer vzemimo mnoţico mladih na koncertih ali v diskoklubih, kjer preglasna glasba ob gnetenju mnoţice onemogoča tudi najosnovnejšo komunikacijo na plesišču ali ob njem. Ali potemtakem ni ta»zabava«del nekega predpisanega»obredja«, ki ga narekuje čas in kraj, v katerem mladostniki ţivijo, se razvijajo, si ustvarjajo identiteto? Lahko rečemo, da je, vendar je od mladostnika odvisno, kako kritično bo ta»obred«sprejel in ali ga bo sprejel kot del lastnega ~ 16 ~

24 razvoja in se prilagodil kulturno-druţbenemu okolju, ki ga svet narekuje (Cvetko, 1990). Poleg zgoraj omenjenega primera je še nešteto drugih primerov iz vsakdanjega ţivljenja, kjer lahko glasbo samo ali kot del»sodobnih obredij«kritično sprejmemo ali zavrnemo. Odvisno je od nas samih, od tega, kakšni smo, kaj nam ustreza, in predvsem v kakšnem okolju odraščamo. S takšnimi in podobnimi vprašanji si vsak človek ustvarja lastno glasbeno identiteto in s tem tudi glasbeno identiteto širšega okolja, v katerem ţivi. Moramo se zavedati, da kulturni obrazci, tako tisti regionalni kot tudi splošni, v veliki meri označujejo podobo sodobnega ţivljenja, podobo glasbene identitete posameznika in druţbe. Wachman poudarja predvsem to, da bi bilo glasbo treba upoštevati predvsem kot vedenjsko kategorijo, ne pojav kot tak, ampak v povezavi z antropologijo glasbenega pojava. Kako pogosto se bodo neki glasbeni pojavi pojavljali, je predvsem posledica prisotnosti individualnih vplivov (Cvetko, 1990). Po Boseju (Cvetko, 1990) pa se nam jasna slika določenega glasbenega sloga oziroma zvočne in glasbene identitete posameznika in področja, v katerem ţivi, pokaţe le, če nanjo gledamo v celoti, s hkratnim obravnavanjem človekovega (ustvarjalnega) zvočnega sveta Pomoč in svetovanje mladim Tako druţbeno kot kulturno okolje oblikuje vsakega posameznika posebej. Skozi proces socializacije nas vplivi za nas pomembnih oseb, skupin in ustanov usmerjajo pri razvoju v socialno bitje. Po drugi strani si tudi sami oblikujemo svoje vedenje, razvijamo osebnostne lastnosti, si ustvarjamo podobo ter merila o tem, kakšni smo in kakšni naj bi bili (samopodoba) (Musek, 1993). V odnosih z drugimi ljudmi opazujemo, kako se na nas odzivajo, kako nas zaznavajo, s tem pa se učimo, kako naj zaznavamo sami sebe. Če nas drugi doţivljajo kot vredne, se tudi sami sebe ustrezno vrednotimo (Kobal, 2000). Vsi vemo, kako pomembni so socialno okolje in vrstniki za mladostnika, saj so bistven dejavnik v procesu odraščanja in iskanja poti ter sprejemanja samega sebe kot pomemben del druţbe. Z vrstniškimi skupinami se mladostnik identificira, upošteva skupna pravila in norme, se uči sodelovati ter po večini hkrati dobi enakopraven poloţaj z vsemi drugimi. A mnogi znanstveniki ugotavljajo, da mladinske kulture in vrstniške skupine danes niso več tako pomembne oporne točke v obdobju mladostništva. Nadomeščati so jih začele druge socialne ~ 17 ~

25 povezave, ki praviloma niso občutljive na starost in generacijske razlike. Mladim naj bi se povečala odvisnost od proizvodov skomercializirane kulture, na primer identitete, stili, imidţi, internet, računalniške igre. Prav zaradi tega se mladi vse bolj zatekajo v labirint samonegotovosti, samospraševanja»kdo sem?«in»kaj si pravzaprav ţelim?«mladi posledično v iskanju samega sebe veliko eksperimentirajo, spreminjajo telesne podobe in modne sloge, spreminjajo nazore in poglede na ţivljenje itn. (Ule Nastran, 2002). Maksimovič (1991) poudarja, da je pri mladostnikovem razvoju, zlasti ko je v stiski ali krizi, potrebna in zelo pomembna pomoč druţine, prijateljev, vrstnikov, šole in ostale širše druţbene skupnosti. Mladostnik mora imeti dovolj velik»manevrski prostor za igranje«z identitetami, kjer so mu bliţnji kot opora in vodilo s hkratno toleranco in razumevanjem. Zelo pomembno je, da se sprejme takega, kot je, z vsemi prednostmi in slabosti. Za nekatere je obdobje mladostništva neteţavno in zabavno, za druge teţavno in stresno. Kako mladi doţivljajo mladostništvo in obdobje pubertete, vpliva tudi na njihovo izobraţevanje in odnos do njega. Tisti z manj teţavami v povprečju šolanje uspešno končajo in se usmerijo v poklice, ostalim pa izobraţevanje in šolske obveznosti pomenijo velike teţave, kar potegne za seboj nedokončanje izobraţevanja in usmerjanja v poklice. Pri slednjih tu nastopijo neformalne oblike izobraţevanja, ki ponujajo mladim izhod v sili in njim prijazen pristop k učenju in usmerjanju v poklice. Poleg neformalnih oblik izobraţevanja so mladim na voljo tudi različna skupinska dela, kot so mladinske delavnice in projekti, ki mladim ponudijo izkušnje sprejemanja, odgovornosti, upanja, zvestobe samemu sebi, ustvarjalnosti, odprtosti in opore. Ramovš (2000) opredeli pomen skupinskega dela za podobnega, kot ga imajo šolanje, izobraţevanje in razne oblike stalnega usposabljanja kar je šola za človekovo intelektualno in delovno področje, naj bi bilo skupinsko delo za njegovo socialno učenje medčloveškega soţitja. ~ 18 ~

26 2.2 Mladostništvo kot predpriprava na vseţivljenjsko učenje Formalno izobraţevanje Vloga in razumevanje znanja sta se skozi stoletja in desetletja spreminjala. Na razumevanje in vlogo šolskega, formalnega znanja je vplivalo več dejavnikov, in sicer razumevanje druţbene vloge šole, lastnosti šolskega znanja, vloga znanja v druţbi ipd. Veliko časa je veljalo, da je imelo formalno znanje poseben poloţaj predvsem zato, ker je bilo sestavni del druţbenega statusnega simbola, ki so mu pripadali izobraţeni sloji (Collins v Barle, 2007). Danes formalno izobraţevanje velja za pomemben element preţivetja, kajti znanje je postalo t. i. oroţje v boju za eksistenco (Lamm v Barle, 2007). Formalno izobraţevanje je namerna institucionalizirana, sistematična, vnaprej načrtovana in organizirana izobraţevalna dejavnost, ki navadno pomeni»lestvični sistem«rednega izobraţevanja otrok in mladostnikov. Za izobraţevalne dejavnosti formalnega izobraţevanja je značilno, da imajo točno določeno trajanje, hierarhično strukturo s kronološkim zaporedjem letnikov in stopenj, jasno definirane vstopne pogoje in formalni vpisni postopek (Moja izbira 5 ). Takšno izobraţevanje navadno pripelje do neke vrste formalno potrjenih izobraţevalnih rezultatov, kot so doseţena stopnja izobrazbe, diploma ali poklicna kvalifikacija (Jelenc v Strategija vseţivljenjskosti učenja v Sloveniji, 2009). Formalno izobraţevanje izvajajo vrtci, šole, fakultete in drugi vzgojno-izobraţevalni zavodi. V Republiki Sloveniji se vzgoja otroka začne z vstopom v vrtec (glej Slika 1: Zgradba vzgoje in izobraţevanja v Sloveniji 2007/2008, na strani 24). Otrok se lahko vključi v vrtec z dopolnjeno starostjo 11 mesecev pa vse do vstopa v šolo. Predšolska vzgoja ni obvezna. Predšolsko vzgojo v vrtcih izvajajo javni in zasebni vrtci, zagotavljanje predšolske vzgoje pa je ena od temeljnih nalog občine, zato vrtce ustanavljajo in financirajo občine (Ministrstvo za šolstvo in šport, Predšolska vzgoja). 5 Na spletni strani Moja izbira so vsebine o poklicni orientaciji v najširšem pomenu besede. Namenjena je učencem, dijakom, staršem, odraslim in svetovalcem (šolski svetovalci, karierni svetovalci, svetovalci v vseţivljenjskem učenju). Glavni cilj te spletne strani je na enem mestu ponuditi vsem ciljnim skupinam preprost in učinkovit dostop do informacij, ki jim bodo v pomoč bodisi pri odločanju o nadaljnji poklicni, izobraţevalni in s tem tudi ţivljenjski poti, bodisi pri opravljanju vloge dobrega svetovalca. (Vir: dostopno dne ) ~ 19 ~

27 S šestim letom otroci vstopijo na obvezno formalno izobraţevalno pot, in sicer v osnovno šolo. Začetek šolanja s šestim letom za naš prostor ni novost, saj je vstop šestletnih otrok v obvezno šolo predpisoval ţe zakon Marije Terezije iz leta Osnovnošolsko izobraţevanje izvajajo osnovne šole, osnovne šole s prilagojenim programom, glasbene šole ter zavodi za vzgojo in izobraţevanje otrok s posebnimi potrebami. Za učence tujce je organizirana mednarodna šola v sklopu Osnovne šole Danile Kumar, Ljubljana. Osnovnošolsko izobraţevanje traja devet let in je razdeljeno na tri triade: prva triada traja od prvega do tretjega razreda, druga od četrtega do šestega razreda in tretja od sedmega do devetega razreda. Osnovne šole delujejo po točno določenih in formiranih učnih načrtih, ki so oblikovani tako, da posegajo na različna področja učenčevega razvoja od čustvenega, prek socialnega in spoznavnega do gibalnega in moralnega. Mladostnik s petnajstim letom konča obvezno osnovnošolsko izobraţevanje ter dobi javno veljavno potrdilo (spričevalo) o končanju osnovne šole (Ministrstvo za šolstvo in šport, Osnovnošolsko izobraţevanje). Vsa nadaljnja izobraţevanja v Republiki Sloveniji niso več del obveznega formalnega izobraţevanja. Srednješolsko izobraţevanje v Republiki Sloveniji se deli na splošno, tehnično in strokovno, poklicno in niţje poklicno izobraţevanje. V sistem splošnega srednješolskega programa spadajo splošne gimnazije in strokovne gimnazije. Gimnazijski programi trajajo štiri leta ter se končajo s splošno maturo. V program niţjega poklicnega izobraţevanja se lahko vključijo mladostniki, ki so končali najmanj sedmi razred osnovne šole oziroma šesti razred osemletne osnovne šole in so izpolnili osnovnošolsko obveznost ali pa so končali osnovnošolsko izobraţevanje po prilagojenem izobraţevalnem programu z niţjim izobrazbenim standardom. Program traja dve leti in se konča z zaključnim izpitom. V program srednjega poklicnega izobraţevanja se lahko vpiše, kdor je uspešno končal osnovnošolsko izobraţevanje ali niţje poklicno izobraţevanje ali enakovredno izobraţevanje po prejšnjih predpisih. Program traja tri leta in se konča z zaključnim izpitom. Posameznik lahko po ţelji nadaljuje z dodatnim dvoletnim poklicno-tehničnim izobraţevanjem, ki se konča s poklicno maturo. Program tako skupno traja pet let (poznan kot program»tri plus dva«). ~ 20 ~

28 V program srednjega strokovnega izobraţevanja se lahko vpiše, kdor je uspešno končal osnovnošolsko izobraţevanje ali niţje poklicno izobraţevanje ali enakovredno izobraţevanje po prejšnjih predpisih. Program traja štiri leta in se konča s poklicno maturo (Ministrstvo za šolstvo in šport, Srednješolsko izobraţevanje). Po srednji šoli se mladostnik lahko odloči za nadaljevanje izobraţevanja na visokošolskem ali višjem strokovnem študiju (višješolskem). Do leta 2004 je visoko šolstvo ponujalo študentom vpis na univerzitetne programe, ki so trajali štiri leta (tudi pet ali šest, odvisno od smeri študija), se končali z diplomo, in če so kandidati ţeleli, so se lahko vpisali naprej na specializacijo, magistrski ali doktorski študij; ali pa na visoke strokovne študije, ki so trajali tri leta in se po ţelji kandidatov nadaljevali na specializaciji. Z letom 2004 so tudi v Republiki Sloveniji začeli z bolonjsko reformo, ki je tako strokovni kot univerzitetni sistem razdelila na tri stopnje: 1. stopnja: strokovna ali univerzitetna, 2. stopnja: magisterij stroke, 3. stopnja: doktorat znanosti. Od študijskega leta 2009/2010 niso več mogoči vpisi v 1. letnik nebolonjskih programov (Zavod Študentska svetovalnica). Mladostniki se po srednji šoli lahko odločijo tudi za nadaljevanje izobraţevanja na višjem strokovnem oziroma višješolskem študiju, ki traja dve leti in se konča z diplomsko nalogo. Po tem programu nadaljnji magistrski ali doktorski študij ni mogoč. K javnim zavodom, ki izvajajo formalno izobraţevanje v Republiki Sloveniji, pa spadajo tudi glasbene šole, osnovne šole s prilagojenim programom, zavodi za otroke in mladino s posebnimi potrebami ter ljudske univerze, ki izvajajo programe izobraţevanja odraslih. V Republiki Sloveniji delujejo javne in zasebne glasbene šole, ki izvajajo osnovne glasbene in plesne programe. V pouk vseh predmetov se lahko vključujejo predšolski otroci, osnovnošolci, srednješolci in odrasli, in sicer pod pogoji (starost učenca, fizične dispozicije, nadarjenost...), določenimi z izobraţevalnimi glasbenimi in plesnimi programi. Vpis v prvi razred igranja glasbila, petja, baleta in sodobnega plesa se opravi na podlagi opravljenega sprejemnega preizkusa, vpis v predšolsko glasbeno šolo, glasbeno in plesno pripravnico pa se opravi brez sprejemnega preizkusa. Glasbeno izobraţevanje traja na niţji stopnji štiri ali šest let (odvisno od glasbila), na višji pa dve leti, torej skupno osem let (ali šest let, odvisno od glasbila). Plesno izobraţevanje pa traja na niţji stopnji štiri leta, na višji pa dve leti. Nadarjeni ~ 21 ~

29 glasbeniki in plesalci lahko po končani glasbeni šoli in sprejemnem izpitu nadaljujejo svoje izobraţevanje na srednji stopnji umetniški gimnaziji, smer glasba oziroma ples (Ministrstvo za šolstvo, Glasbeno izobraţevanje). Osnovno šolo s prilagojenim programom obiskujejo predvsem otroci, ki zaradi motenj v razvoju ne morejo slediti programu redne osnovne šole. Za takšne otroke je značilno, da imajo več motenj poleg učnih še razne fiziološke posebnosti in bolezni, senzorične in govorne motnje ter motnje v vedenju in čustvovanju. Večina otrok se na osnovno šolo s prilagojenim programom vpiše po nekaj letih neuspešnega izobraţevanja na redni osnovni šoli. Takšni otroci po navadi prihajajo iz socialno slabotnejših druţin, kjer je ţivljenjski standard nizek. Značilno je, da imajo ti otroci nizko samopodobo ter so slabo opremljeni s socialnimi veščinami. Zato otroci, ki obiskujejo osnovno šolo s prilagojenim programom, potrebujejo sistematično učenje vedenja za uspešnejše socialne interakcije. Vzgojno-izobraţevalno delo šole poteka na osnovi predmetnika in predpisanega učnega načrta za osnovno šolo s prilagojenim programom in izobrazbenim standardom. Pri delu se upoštevajo razlike in posebnosti v funkcioniranju otrok in njihovih interesih, načinu doţivljanja in čustvovanja. V okviru pouka se izvaja individualizacija. Otroci lahko po uspešno končani osnovni šoli nadaljujejo izobraţevanje na srednjih šolah s skrajšanim in prilagojenim programom (Meško, 1997). V zavode za otroke in mladino s posebnimi potrebami so usmerjeni tisti mladostniki in otroci, ki imajo motnje v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci z motnjami vedenja in osebnosti. To so otroci z avtizmom, Aspergerjevim sindromom oziroma osebe z MAS, 6 otroci s splošnimi učnimi teţavami, specifičnimi učnimi teţavami, disleksijo, dispraksijo, epilepsijo, neverbalnimi učnimi teţavami, selektivnim mutizmom, ADD/ADHD, 7 cerebralno paralizo, Downovim sindromom, mišično distrofijo, kroničnimi zdravstvenimi teţavami Takšni otroci in mladostniki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraţevanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraţevanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraţevanja. 8 S prilagojenimi programi osnovnošolskega 6 MAS: osebe z motnjami avtističnega spektra. 7 ADD/ADHD (angl. attention deficit hyperactivity disorder) oziroma po slovensko primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti. Ta motnja se običajno pojavi v otroštvu in mladosti, ter spada v skupino vedenjskih in čustvenih motenj (Vir: dostopno dne ) 8 (Vir: dostopno dne ) ~ 22 ~

30 izobraţevanja, ki omogočajo otrokom s posebnimi potrebami pridobiti enakovreden izobrazbeni standard, se lahko prilagodijo predmetnik, organizacija, način preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanje in časovna razporeditev pouka. Otroci s posebnimi potrebami, ki jim ni mogoče zagotoviti vzgoje in izobraţevanja v kraju njihovega prebivališča in jim zaradi oddaljenosti prebivališča od kraja vzgoje in izobraţevanja ni mogoče zagotoviti prevoza, se lahko vključijo v zavod za vzgojo in izobraţevanje otrok s posebnimi potrebami ali se oddajo v rejništvo. Otroci s posebnimi potrebami se lahko izobraţujejo tudi na domu, in sicer se v omenjeni program vključijo otroci, ki zaradi primanjkljajev, ovir oziroma motenj ne morejo prisostvovati pouku, ali pa tisti, ki pri izobraţevanju na domu zaradi individualiziranih metod laţe dosegajo cilje oziroma standarde znanja (Uradni list Republike Slovenije, 2007). Ko govorimo o izobraţevanju odraslih, govorimo o izpopolnjevanju, usposabljanju in učenju oseb, ki so izpolnile šolsko obveznost in si ţelijo pridobiti, posodobiti, razširiti in poglobiti znanje, pri tem pa nimajo statusa učenca, dijaka ali študenta. Osebe, ki se vključijo v izobraţevanje odraslih, pridobijo status udeleţencev izobraţevanja odraslih. Izobraţevanje odraslih običajno poteka v ljudskih univerzah, šolah ali njihovih enotah, specializiranih organizacijah za izobraţevanje odraslih in v drugih organizacijah, ki so registrirane za izobraţevanje odraslih, v podjetniških izobraţevalnih centrih in pri zasebnikih, ki imajo status zasebnega učitelja. Takšno izobraţevanje lahko razdelimo na formalno in neformalno. Formalno izobraţevanje omogoča pridobitev javno veljavne izobrazbe, poklicno kvalifikacijo ali javno veljavno listino (Ministrstvo za šolstvo in šport, Izobraţevanje odraslih). Vse bolj se kaţe pomembnost formalnega izobraţevanja za uspešno ţivljenje posameznika. Poleg tega, da nam izobrazba odpira številna vrata do dobrih sluţb in s tem ustreznih druţbenih poloţajev in moči, nam pomaga pri oblikovanju samih sebe, oblikovanju naših vrednot, pomaga nam razumeti in spoznavati svet, politično in naravno okolje, v katerem ţivimo, ter nam ohranja fizično in psihično zdravje. Od nas samih je odvisno, kako in v kolikšni meri bomo izkoristili moţnosti, ki nam jih formalno izobraţevanje ponuja (Barle, 2007). ~ 23 ~

31 Slika 1: Zgradba vzgoje in izobraţevanja v Sloveniji 2007/2008 ~ 24 ~

32 (Vir k Sliki 1 na strani 24: Ministrstvo za šolstvo in šport, dostopno dne ) Neformalno izobraţevanje Vse bolj nam je znano dejstvo, da se učimo v vseh ţivljenjskih obdobjih. To nedvomno vpliva na naš osebnostni razvoj in pripomore k boljšemu razumevanju okolja, v katerem smo. Veliko se naučimo ţe med osnovnim šolanjem, vendar to ni dovolj. Tako se lahko posebno mladi, ki najbolj potrebujejo nove izkušnje in vedenja, skozi mladinsko delo neformalno izobraţujejo in dopolnjujejo, saj jim šola oziroma formalno izobraţevanje ne zadovolji vseh učnih in razvojnih potreb (Briot v Pucelj Lukan, 2009). Ravno tako Kobolt (2008) pravi, da nam druţba danes poleg osnovnega izobraţevanja ponuja tudi vzporedna izobraţevanja, recimo športno izobraţevanje ter izobraţevanja na individualno specifičnih področjih (glasbeno, likovno, plesno področje). S tem lahko dobro stoječe druţine dajo svojim otrokom več moţnosti za doseganja različnih nazivov, ki so v druţbi priznani. Tako rekoč lahko rečemo, da je danes postala izobrazba stvar privilegija določenih druţbenih slojev. Zaradi tega pa so tisti mladi, ki niso uspeli pridobiti poklica ali pa nimajo ustreznih zaposlitvenih izkušenj (zaradi socialnih, ekonomskih idr. teţav), toliko bolj ranljivi in v druţbi umeščeni v kategorijo najteţje zaposljivih. Zanje je značilna negotovost o lastnih sposobnostih, nizka samopodoba, pomanjkljive izkušnje socialnih spretnosti pri komunikaciji, strah pred neuspehom in brezposelnostjo in posledično strah pred socialno izključenostjo. Vsi ti strahovi se lahko kaţejo tudi v patoloških oblikah, recimo kronična anksioznost, depresija ali socialna osamitev. Mladi, ki so bili izključeni iz šolskega sistema (mladostniki med 15. in 19. letom), v tem poloţaju doţivljajo vrsto problemov, kot so brezposelnost in nezmoţnost zaposlitve, nezmoţnost dokončanja šolanja, nimajo denarnih prihodkov, ob dopolnitvi polnoletnosti nimajo urejenega zavarovanja, se teţje osamosvojijo, so izpostavljeni učinkom socialne osamelosti in s tem nagnjeni k potencialnemu pesimizmu, kriminaliteti ipd. Mladi se zato izolirajo od okolja, kar poglablja njihovo stisko. Čutijo se odrinjene, osamljene, hkrati pa nimajo volje, da bi se vključili v vrstniške skupine ali navezali stik z ljudmi okoli sebe. Po podatkih Velikonjeve (v Kobolt, 2008) je v Sloveniji vsako leto vsaj trideset odstotkov mladih, starih med 15 in 25 let, ki ne dokončajo osnovnega šolanja, po osnovni šoli ne ~ 25 ~

33 nadaljujejo šolanja ali pa izpadejo iz sistema nadaljevalnega šolanja. Razlogov za t. i. šolske osipnike (učence, ki ne dokončajo šolanja ali pa izstopijo) je lahko več. Med njimi so tudi obremenjenost zaradi različnih razlogov, niţja izobrazba oziroma raven druţine, ogroţena materialna ali socialna situacija druţine, šibko znanje slovenskega jezika itn. Kot sem ţe omenila, je skupina teh mladih v druţbi bolj stigmatizirana in kriminalizirana. Da bi lahko taki mladi razvijali socialne spretnosti, širili socialno mreţo in vzpostavili stik z okoljem, so se razvile t. i. prilagojene oblike izobraţevanja, med katere spada tudi neformalno izobraţevanje. Neformalno izobraţevanje je po Coombsu»organizirana izobraţevalna dejavnost izven vpeljanega formalnega izobraţevalnega sistema«(kobolt, 2008). Pucelj Lukan (2009) navaja, da neformalno izobraţevanje časovno ni določeno, saj se vsak posameznik sam odloči, kdaj in kako se bo izobraţeval oziroma izpopolnjeval. Tako kot formalno izobraţevanje ima tudi neformalno prednosti in slabosti. Največja pomanjkljivost te vrste izobraţevanja je, da nima formalne veljave. Cepin v Pucelj Lukan (2009) navaja štiri poglavitne prednosti neformalnega izobraţevanja: vstopanje/udeleţba motiviranih posameznikov, uveljavljanje vodenja brez prisile, procesno načrtovanje kurikuluma, večje delovanje na pomenu vrednot. Pri takem izobraţevanju je potrebno, da je med mentorjem in učencem vzpostavljen intenziven osebni odnos, posledično večja mera angaţmaja, gibljivosti, spontanosti in upoštevanja individualnih potreb. Neformalno učenje mora v posamezniku prebuditi motivacijo in ţeljo po preizkušanju novega, ustvarjanju in lastni kreativnosti. V takem učenju je v ospredju predvsem izkustveno učenje, saj le tako posameznik najde in spozna samega sebe. Neformalno učenje je zato namenjeno mladim, ki imajo nerealna pričakovanja in predstave o delu in zaposlovanju, tistim, ki so manj motivirani za izobraţevanje, ki so neustrezno načrtovali poklicno kariero, ki so druţbeno osameli, in takim, ki imajo pomanjkljive izkušnje funkcionalnih socialnih spretnosti, ki bi omogočile uspešno komunikacijo v manjših skupinah in vključevanje v širšo druţbeno skupnost (Kobolt, 2008). ~ 26 ~

34 Mladi se lahko neformalno izobraţujejo pri različnih organizacijah, kot so PUM 9 (Projektno učenje mladih), Zavod za zaposlovanje, 10 ŠENT 11 (Slovensko zdruţenje za duševno zdravje), mladinski centri in druge organizacije, kjer izvajajo različne projekte in produkcije, prek katerih mladi pridobijo določene spretnosti in znanja Naključno ali priloţnostno in aformalno učenje Do sedaj smo si podrobneje ogledali dve vrsti izobraţevanja formalno in neformalno. Vse prevečkrat pa pozabimo, da obstaja še ena zelo pomembna vrsta učenja, in sicer takšna, pri kateri ne potrebujemo šol in urnikov, niti zvezkov in knjig, ampak uporabljamo kar svet in ţivljenje okoli nas. Ko govorimo o takšni vrsti učenja, govorimo o naključnem ali priloţnostnem in aformalnem učenju. Tako pri naključnem kot aformalnem učenju gre za učenje, ki poteka neposredno v socialnem in fizičnem okolju posameznika samega. Tu prevladuje predvsem metoda učenja z izkušnjami in zgledi, ki poteka spontano, nenačrtovano in nenadzorovano. Tako učenje ni prvina izobraţevalne dejavnosti, zato se pojavlja kot vzporedna in dopolnjujoča sestavina, na primer socialnega dela, šolanja, dela z mladino, domske vzgoje, skupnostnega dela. Lahko bi rekli, da ni le učenje, temveč tudi socialni odnos, usmerjen v osebnost človeka, ki se uči (Strategija vseţivljenjskosti učenja v Sloveniji, 2009). Ko govorimo o formalnosti ali neformalnosti izobraţevanja, gre vedno za neko namembnost, saj imamo točno oblikovane namene in cilje. Izobraţevanje je tako vedno namembno, učenje pa je lahko namembno ali nenamembno. Takšno učenje je naključno ali priloţnostno učenje in aformalno, 12 ki predstavlja najniţjo stopnjo tako po namembnosti kot tudi po formaliziranosti izpeljave. Gre za dejavnost, ki poteka popolnoma brez točno določene forme in seveda brez ciljnosti, kar pomeni, da nima namena takšnega izobraţevanja, s katerim bi lahko pridobili kakšno potrditev (Strategija vseţivljenjskosti učenja v Sloveniji, 2009). 9 (Vir: dostopno dne ) 10 (Vir: dostopno dne ) 11 (Vir: dostopno dne ) 12 Izraz»aformalno«vpeljujemo namesto v slovenščini neustreznega izraza»informalno«, ki ga sicer v praksi pogosto uporabljajo. Angleški izraz»informal«še prevajamo z neformalno in priloţnostno, novi termin»aformalno«pa je bil vpeljan šele leta Raba izraza»informalno«v slovenščini ni ustrezna. (Vir: dostopno dne ) ~ 27 ~

35 Naključno ali priloţnostno učenje je»proces, ki poteka vse ţivljenje, pri katerem vsak oblikuje stališča, pridobiva vrednote, spretnosti in znanje iz vsakodnevnih izkušenj, izobraţevalnih vplivov in virov v svojem okolju, druţini, soseski, pri delu in igri, pri nakupovanju, v knjiţnici in iz javnih občil«(jelenc 1991 v Strategija vseţivljenjskosti učenja v Sloveniji, 2009, str. 36). Iz zgoraj navedenega citata je razvidno, da je tako učenje nenamembno, saj si učenec tako rekoč ne prizadeva zavestno, da bi se učil. Aformalno učenje pa je dejavnost, ki je podobno priloţnostnemu učenju po tem, da je neformalizirano, je pa vsaj deloma namembno.»zavesten namen, ki ga imata bodisi vir učenja (informacij) bodisi učenec (sprejemalec informacij), ni časovno usklajen, torej ni sočasen; zato sta usklajena le naključno ali priloţnostno, to pa je lahko bodisi tako, da prihaja bolj ali manj strukturirana pobuda ali bolje rečeno priloţnost ali moţnost za učenje od zunaj, ne da bi subjekt tedaj ţe imel jasen namen, da se bo učil, bodisi tako, da se izrabi zunanja priloţnost, ki zadovolji človekov ţe oblikovani namen ali interes (učni projekt), ki se s tem aktivira«(strategija vseţivljenjskosti učenja v Sloveniji, 2009, str. 36). In da bomo laţe potegnili smernico med vsemi tremi tipi izobraţevanja in učenja (formalnega, neformalnega, naključnega), se samo spomnimo stavka, ki nam vsem odzvanja ţe vse od otroštva naprej učimo se vse ţivljenje. Ta trditev je še kako resnična, saj se izobraţujemo in učimo tako rekoč od rojstva pa vse do starosti. Kot majhni otroci se najprej učimo od svojih staršev, nato vzgojiteljic, v šoli od učiteljev, pa od profesorjev, mentorjev itn. Ob vsem tem pa je najpomembnejše dejstvo, da se prek vseh treh vrst izobraţevanja in učenja (formalnega, neformalnega in priloţnostnega) učimo vseţivljenjskega učenja, učenja, ki nas oblikuje, nas ustvarja in nam odpira nove moţnosti in smernice ţivljenja. Termin vseţivljenjsko časovno pomeni vse ţivljenje in se kaţe v razseţnosti celotnega človekovega ţivljenja, na katerikoli stopnji našega ţivljenja.»ozavešča nas, da je učenje lahko tudi radostno in poteka v druţini, v trenutkih sproščanja, v skupnosti in pri vsakdanjem delu. V večrazseţnostnem učenju se prepletata obe vlogi učiti se in poučevati, ki ju lahko spreminjamo in zamenjamo v različnih časih in na različnih mestih«(memorandum o vseţivljenjskem učenju, 2000, str. 9). Vsak dan nam prinese nekaj novega in sveţega, s tem pa tudi nova spoznanja in vedenja. Zato lahko rečemo, da smo vsak dan hkrati učenci in učitelji, ki stremimo k izpopolnjevanju in dopolnjevanju samih sebe, ljudi in sveta okoli nas. ~ 28 ~

36 2.2.4 Glasbena pedagogika in neformalne oblike izobraţevanja nekoč in danes Ţe antična šola, ki je bila namenjena zgolj svobodnim meščanom polisa, je imela navdih preţivljanja časa s sedmimi svobodnimi umetnostmi: z gramatiko, dialektiko, retoriko, aritmetiko, geometrijo, glasbo in astronomijo (Komljanc, 2007). Poudarek je bil na samostojnem učenju, kritičnem mišljenju ter izhajanju iz posameznika. Ţe takrat so se porajale ideje od vseţivljenjskem učenju. Platon je zagovarjal pomembnost samostojnega učenja osebe pod učiteljevim vodstvom od otroštva do zrelosti (Govekar Okoliš, 2007). Srednjeveški šolski sistem je prevzel antični model in t. i.»sedem svobodnih umetnosti«povezal v trivium in quadrivium. Prvi je bil namenjen razvijanju logičnih in retoričnih spretnosti, drugi pa je bil predpriprava na študij teologije in filozofije, ki je povezovala vse znanosti. Veliko pozneje, ko je izobraţevanje postalo obvezno za vsakega otroka, pa so se začele razvijati tudi zunajšolske dejavnosti, dejavnosti, namenjene preţivljanju časa po rednem pouku (Komljanc, 2007). Na Slovenskem zasledimo obšolske glasbene dejavnosti ţe na začetku 19. stoletja. Najdaljšo tradicijo obšolskih dejavnosti ima mladinsko petje, ki so ga tedaj gojili v okviru šolskih ustanov, ki so bile v glavnih mestih posameznih deţel tedanje Avstrije. Petje se je izvajalo na začetku in koncu pouka, pouk glasbe in petja pa do leta 1851 ni bil del učnega načrta. Prva pomembna osebnost, ki se je zavzemala za slovensko mladinsko glasbo je bil škof Anton Martin Slomšek. Svoje sposobnosti je v veliki meri posvetil prosvetnemu delu in vzgoji mladine. Čeprav je bil škof in je zavestno izpolnjeval določbe konkordata, se je zavzemal za petje v materinščini. Z letom 1851 je uvedel petje kot neobvezni predmet v gimnazijah in realkah. Od leta 1846 je izdajal Drobtinice, Slovensko gerlico, zbirko Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino in še veliko drugih pevskih zbirk. Na področju mladinskega zborovodstva so bili dejavni tudi Jurij Fleišman, Kamilo Mašek in Anton Nedvěd. Z leti se je tako mladinska kot druga glasbena dejavnost širila na vsa slovenska območja. Statistični viri pričajo, da je bilo leta 1912 kar 250 zborov in 168 tamburaških zborov. Leta 1934 je v Unionski dvorani v Ljubljani potekal prvi pevski festival mladinskih zborov, na katerem je sodelovalo devetnajst mladinskih zborov. Mladinske zbore so vodili glasbeni učitelji, ki so redno obiskovali številne pevovodske tečaje mladinskih pevskih zborov (Budkovič, 1983). Poleg mladinskega petja se je mladina lahko udeleţevala obšolskih dejavnosti na Glasbeni matici v Ljubljani, kjer so se učili igranja na različna glasbila, bili so lahko tudi del številnih ~ 29 ~

37 folklornih skupin, godb, tamburaških orkestrov itn. Največji razcvet je obšolska dejavnost dosegla po drugi svetovni vojni, ko so se začele izvajati svobodne in prostočasne dejavnosti. Tu so učenci predvsem širili in poglabljali znanja za različne interese na kulturnih in športnih področjih. Začeli so se uvajati različni kroţki, na primer pevski zbor, dramske skupine, strelski kroţki, tehnični kroţki, radioamaterski kroţki. V zakonu o osnovni šoli iz leta 1969 zasledimo:»prostovoljne dejavnosti učencev so sestavni del ţivljenja in dela v šoli. Osnovna šola je dolţna pomagati učencem, da v okviru pionirskih in drugih samostojnih organizacij učencev razvijajo razne oblike dela s področja druţbenega, kulturnega in gospodarskega ţivljenja.«(komljanc, 2007, str. 11.) Dejavnost po pouku je v naslednjih desetletjih še naraščala. Šolska zakonodaja, ki je nastala s samostojno Slovenijo leta 1991, je določala obvezni in razširjeni program, ki ga je bila šola dolţna ponuditi učencem. Danes obšolske dejavnosti največkrat poveţemo tudi z neformalnim izobraţevanjem, kar niti ni tako zelo napačno, saj gre v obeh primerih za izobraţevanje in učenje zunaj okvirov formalnega izobraţevanja, kjer se ne dosega javno veljavna formalna izobrazba (razen v glasbenih šolah). Ideja o vseţivljenjskem, tudi neformalnem izobraţevanju se je začela razvijati v 20. stoletju. Zaradi hitrega razvoja znanosti in tehnologije so brezposelnost v drugi polovici 20. stoletja začeli reševati z izobraţevanjem in nadaljnjim preusmerjanjem dela za ljudi. Začelo se je mnoţično izobraţevanje delavcev za pridobivanje znanja v potrebah dela in industrije. Izobraţevanje je postalo temeljna dejavnost ne le z vidika posameznika, temveč tudi z vidika druţbe. Sprva je bilo takšno izobraţevanje namenjeno samo odraslemu prebivalstvu, s katerim se je ukvarjala andragogika, v 70. letih 20. stoletja pa so začeli neformalno izobraţevanje izvajati tudi za mladino, ki v formalnem izobraţevanju ni bila dovolj uspešna (Govekar Okoliš, 2007). Tako so se začeli ustanavljati mladinski centri in druge mladinske organizacije, ki so začele izvajati programe neformalnega izobraţevanja za mlade (Društvo prijateljev mladine, pozneje Zveza prijateljev mladine, PUM itn.). Mladi se danes lahko izobraţujejo na področju umetnosti in kulture, zdravstva, varstva okolja, osebnostne rasti, komunikacije, ročnih del, gostinstva in turizma, kmetijstva, računalništva itn. Ena od zelo pomembnih oblik prostočasnih dejavnosti mladih, ki se je začela razvijati v obdobju 60. let prejšnjega stoletja in se je ohranila vse do danes, pa je igranje v različnih ansamblih oziroma bendih. T. i. garaţni bendi (angl. garage bands, garage rock) so se začeli razvijati v Zdruţenih drţavah Amerike ter se postopoma širili v Evropo in tudi na druge ~ 30 ~

38 celine. Takšna prostočasna dejavnost je potekala izven vsakih povezav z organizacijami ali društvi, saj so se te garaţne skupine po navadi formirale kar v domačih garaţah (od tod tudi ime). Te skupine so običajno formirali mladi amaterski glasbeniki iz srednjega razreda mest, predmestij ali celo vasi. Glede na zvrst so bile to po navadi rock 13 skupine (pozneje tudi punk 14 skupine), ki so opevale predvsem srednješolsko problematiko (učitelje, pouk, dekleta, spolnost) in problematiko uveljavljanja v druţbi. Z leti so se počasi začela organizirati različna tekmovanja za domače, garaţne bende, kjer so se mladi, še neuveljavljeni glasbeniki lahko pokazali širši javnosti. Nekaterim od njih je prav na ta način uspelo ustvariti glasbeno kariero. Po kratkem zgodovinskem preletu obšolskih in neformalnih oblik izobraţevanja poglejmo še, kako te dejavnosti potekajo danes, v začetku 21. stoletja. Ker se diplomska naloga nanaša na mladinsko neformalno glasbeno dejavnost, nas zanima predvsem neformalno izobraţevanje na glasbeno-kulturnem področju v povezavi z glasbeno pedagogiko. Ţe ob samem začetku raziskovanja in obravnavanja tega področja sem ugotovila, da literature in virov o glasbeni pedagogiki in slovenski muzikologiji v povezavi z neformalnim izobraţevanjem skoraj ni. Ob pregledovanju spletnih strani številnih mladinskih organizacij sem zaznala, da skoraj v vsaki mladinski organizaciji enkrat na leto poteka vsaj ena glasbena dejavnost. To je lahko glasbena delavnica učenja določenega glasbila (najpogosteje izvedene so bile delavnice učenja na bobne, kitaro in klaviature), delavnica izdelovanja preprostih glasbil (iz naravnih ali odpadnih materialov), pogoste so tudi pevske delavnice, delavnice radijskega ustvarjanja, snemanja in oblikovanja glasbenih vsebin itn. V zadnjem desetletju se tudi na Slovenskem vse bolj uveljavljajo tekmovanja lokalnih bendov, ki jih po navadi organizirajo različni mladinski centri in društva. Zanimivo je dejstvo, da s tem mlade spodbujajo k obliki interesne prostočasne dejavnosti, ki deluje samostojno, torej mimo organizacij in društev (vadenje v bendu poteka na primer doma), a jim te hkrati ponujajo moţnost uveljavljanja v svetu glasbe prav prek sebe (z omogočanjem tekmovanj bendov). In ker je ponudba neformalnega glasbenega izobraţevanja v Sloveniji srednje zadovoljiva, me je seveda zanimalo, kdo so 13 Rock (izvirno angleško rock and roll oziroma rock'n'roll) je razširjena glasbena zvrst v popularni glasbi, ki običajno uporablja vokal, (električne) kitare in močno poudarjen ritem. Rock je nastal v ZDA po drugi svetovni vojni, in se razširil po vsem svetu. Sam izraz rock and roll se včasih nanaša na začetna obdobja 50. in 60. let 20. stoletja, pozneje pa je bolj običajen krajši izraz rock. Z»britanski invazijo«se je spet razširil v ZDA in povsod po svetu ter pomembno vplival na druţbene spremembe. Danes je s številnimi podzvrstmi najpopularnejša glasbena zvrst. (Vir: Wikipedia, dostopno dne ) 14 Punk ali punk rock (najpogosteje samo punk/pank) je protiinstitucionalno glasbeno gibanje, ki se je razvilo med letoma 1976 in Med začetnike te zvrsti pa uvrščamo skupine The Ramones, Sex Pistols, The Clash in The Damned. Ta izraz se uporablja tudi za poimenovanje pozneje razvitih podzvrsti, ki imajo nekaj ključnih značilnosti izvirnega punkovskega gibanja. (Vir: Wikipedia, dostopno dne ) ~ 31 ~

39 mentorji teh glasbenih programov. Zanimiva se mi zdi ugotovitev, da sem po nekajurnem brskanju po spletu le na eni od spletnih strani zasledila omembo mentorjev glasbenih dejavnosti, ki jih izvajajo v njihovem programu glasbenega neformalnega izobraţevanja. To so bili glasbeniki instrumentalisti (formalna izobrazba ni bila navedena) in specializantka na področju glasbene kulture. Ob tej ugotovitvi sem se vprašala, zakaj se pri neformalnem izobraţevanju ne navaja izvajalcev/učiteljev programa tako kot pri formalnem. So morda izvajalci teh programov sami neizobraţeni in laiki na glasbenem področju? Kdo jih najame/zaposluje? Po kakšnem načelu? Kakšni so pogoji? In še veliko je podobnih vprašanj, na katere bom teţko dobila točne odgovore. Kot sem sama skozi svoj raziskovalni del ugotovila, velja dejstvo, da se v neformalne oblike glasbenega poučevanja zagotovo ne vključujejo izobraţeni glasbeni pedagogi, ampak glasbeniki samouki, ki menijo, da so dovolj usposobljeni za glasbeno poučevanje (kar ni nujno, da je slabo in nekakovostno). Menim, da se glasbeni pedagogi v tovrsten način poučevanja ne vključuje predvsem iz dveh razlogov, in sicer ker so prezaposleni s svojim šolskim delom in jim čas ne dopušča dodatnega poučevanja in izobraţevanja in ker mladinske organizacije v večini delujejo po načelu prostovoljnega dela. Danes pa je po večini ţal tako, da bo skoraj redko kdo z izobrazbo opravljal neko redno delo brezplačno, ker se mu preprosto»ne splača«. Zato programe izvajajo prostovoljci, ki svoje še tako skromno znanje z velikim veseljem posredujejo njim podobnim ljudem mladostnikom, ki se zaradi številnih dejavnikov niso mogli (konkretno v tem primeru) formalno glasbeno izobraziti. V večini primerov so tako to prav tisti glasbeniki, ki prihajajo iz lokalnih bendov (so v njih igrali ali še igrajo) in so si glasbeno znanje pridobili na drugačen, amaterski način. Zadrego mentorjev glasbenih delavnic vidim predvsem v tem, da jim primanjkuje tudi literatura na področju izvajanja glasbenih delavnic in se morajo tako učiti le iz lastnih izkušenj. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi se v prihodnosti začeli izvajati tečaji ali predavanja za mentorje glasbenih delavnic, saj bi s tem pripomogli k višji kakovosti glasbenega znanja tudi na neformalnem področju. Ţelim si, da bi se glasbeni pedagogi začeli bolj aktivno vključevati v mladinske organizacije in mladim s svojim znanjem in veščinami prek glasbe pomagali pri oblikovanju in razvijanju samih sebe, pri reševanju teţav, stisk in problemov ter jim predvsem predstavili neskončnosti, ki jih glasba ponuja. ~ 32 ~

40 2.3 Mladinski center Splošno o mladinskih centrih Mladi se danes zdruţujejo v različne tipe mladinskih organizacij, kot so mladinski center, mladinski svet, nacionalne mladinske organizacije ter druge nevladne organizacije.»mladinski centri predstavljajo središčno točko, kjer mladi vseh starosti in nazorov ustvarjajo in razvijajo najrazličnejše klubske aktivnosti, in ponujajo tudi moţnost preventivnega delovanja, neformalnega izobraţevanja in usposabljanja mladih na lokalni ravni.«15 Poleg neformalne socializacije in vključevanja organizirane in neorganizirane mladine v lokalna, regionalna in mednarodna okolja, v preventivne, neformalno izobraţevalne, prostovoljne, socializacijske, prostočasne, kulturne in animacijske dejavnosti je cilj delovanja mladinskih centrov tudi spodbujanje sodelovanja mladih, omogočanje aktivnega drţavljanstva, uveljavljanje večkulturne vzgoje in integracija mladih skozi boljše poznavanje poloţaja in vloge mladih v druţbi. Mladinski centri skozi preventivno, asociativno, servisno, informativno, izobraţevalno in razvojno funkcijo, poleg programov in projektov ponujajo svetovalno, strokovno, organizacijsko, finančno, tehnično in podobno pomoč posameznikom, avtonomnim mladinskim skupinam in prostovoljnim zdruţenjem. Mladinski centri so se doslej pojmovali v okviru javnih razpisov Urada Republike Slovenije za mladino. Med osnovnimi pogoji pojmovanja mladinskega centra so rednost delovanja, raznolikost programa s številnimi dejavnostmi, ustrezna infrastruktura in lokacija, kompetentnost in strokovnost vodstva in zunanjih sodelavcev, demokratično organizacijsko načelo vodenja ter podpora sorodnim mladinskim organizacijam. V Republiki Sloveniji se je število mladinskih centrov v relativno kratkem roku povečalo hitreje od načrtovanega, kar kaţe na izredno zanimanje za tovrsten način organiziranega delovanja. Spodbudna je informacija, da so se v zadnjem obdobju nekateri centri s svojo dejavnostjo širili prek občinskih meja, se povezali s širšim okoljem ali celo vzpostavili satelitske enote. Urad Republike Slovenije je tako v letu 2006 sofinanciral dejavnost in programe 47 centrom. 15 (Vir: dostopno dne ) ~ 33 ~

41 Organizacije, ki opravljajo dejavnosti mladinskih centrov ali delujejo na področju mladinskega dela v Sloveniji, zdruţuje in zastopa zavod Mladinska mreţa MaMa Mladinski center Hiša mladih Ajdovščina (MC Hiša mladih) Od CMD do Hiše mladih Od leta 2001 se je pogodbeno za Občino Ajdovščina prek centra za socialno delo kot preventivni program izvajal večletni projekt pod imenom Center mladinskih dejavnosti (CMD). Ta se je s 1. januarjem 2009 pod notranjo organizacijsko enoto Zavoda za šport Ajdovščina spremenil v Mladinski center Hiša mladih Ajdovščina. Idejna podlaga ustanovitve je bila potreba mladih po organizirani obliki raznovrstnega ustvarjalnega delovanja. Stari program CMD se je preoblikoval in se začel izvajati v okviru novonastalega mladinskega centra, katerega cilj je razširiti okvir dejavnosti, ki jih ponuja mladim, saj so se s pridobitvijo nove funkcije spremenile tudi naloge (MC Hiša mladih Ajdovščina, arhiv 2009) Splošno o MC Hiša mladih Ajdovščina»Temeljni cilji delovanja mladinskega centra so spodbujanje participacije mladih, omogočanje aktivnega drţavljanstva, uveljavljanje večkulturne vzgoje, predvsem pa integracija mladih skozi boljše poznavanje poloţaja in vloge mladih v druţbi«17 (Mladinska mreţa MaMa). Poleg programov in projektov, ki potekajo vse leto, je namen mladinskega centra tudi razvoj mladostnikovega preţivljanja prostega časa ter nudenje učne pomoči, svetovanje v stiskah, reševanje problemov, podpora mladim in pomoč pri izraţanju njihovih talentov. Mladi iz Ajdovščine in njene okolice lahko preţivijo v mladinskem centru prosti čas na različne načine, saj center ponuja različne ustvarjalne delavnice (likovne, glasbene, literarne), 16 Mreţa MaMa je organizacija, ki zdruţuje in zastopa organizacije, ki opravljajo dejavnosti mladinskih centrov ali delujejo na področju mladinskega dela v Sloveniji za namene podpore mladim in njihovega kakovostnejšega preţivljanja prostega časa ter boljšega ţivljenja v druţbi. (Vir: dostopno dne ) 17 (Vir: Urad Republike Slovenije za mladino, dostopno dne ) ~ 34 ~

42 ki jih redno izvaja, ponuja številne razvedrilne dejavnosti, kot so druţabne igre, namizni nogomet, namizni tenis in pikado, mladi lahko pod njihovo organizacijo obiščejo tudi filmske predstave, si ogledajo kulturne in športne prireditve ter se udeleţijo športnih dejavnosti pri nogometu, košarki ali badmintonu. Center svojo dejavnost popestri tudi z raznimi turnirji, kjer mladi lahko izrazijo svoje sposobnosti, tako na športnih kot tudi na drugih področjih. Mladinski center ima tudi računalnike za šolske in prostočasne potrebe ter omogoča brezplačno uporabo interneta. Poleg ţe omenjenih programov se trudijo razvijati tudi druge dejavnosti, kot so tabori, izleti, EVS (evropska prostovoljna sluţba), obiski letnega kopališča, učna pomoč, svetovanje, mladinske izmenjave, izobraţevanja, predavanja, posveti, okrogle mize, info točka. V zadnjih letih se izvaja tudi program MEPI (mednarodno priznanje za mlade), katerega osnovni cilj je, da se mladi urijo na različni področjih (prostovoljstvo, veščine, rekreativni športi in odprave) in tako izpopolnjujejo v za današnji način ţivljenja vse bolj zapostavljenih, vendar pomembnih veščinah ter pridobijo občutek odgovornosti do sebe in do drugih (MC Hiša mladih Ajdovščina, arhiv 2009) Namen in cilji programa MC Hiša mladih Ajdovščina Osnovni cilj, ki je vodjem MC Hiša mladih Ajdovščina vseskozi glavno vodilo, je čim bolj raznovrstno ustvarjalno delovanje mladinskega centra. Prizadevajo si tudi, da bi mladinske dejavnosti dobile ustrezno mesto in priznanje v lokalni skupnosti, da bi s prostorsko in stalno proračunsko postavko mladim omogočili ustvarjalno preţivljanje prostega časa ter jim pomagali pri realizaciji njihovih idej, interesov in pobud. Mlade bi radi čim bolj spodbudili k širjenju znanja ter jim ozavestili pomembnost vključevanja v druţbena dogajanja in doţivljanja sebe kot del druţbenega in naravnega okolja. S projekti odprtega tipa ţelijo omogočati spoznavanje in sodelovanje mladih iz različnih okolij in starostnih skupin ter jih tako spodbujati k strpnosti, sprejemanju različnosti. Mladim ţelijo dati tisto, kar je najpomembnejše za njihovo razvojno obdobje: druţenje z vrstniki, navajanje na samostojnost, doseganje uspehov in ciljev, občutek pripadnosti neki skupini ali instituciji, podpora in krepitev pri oblikovanju pozitivne samopodobe ter sprejetost in uveljavljanje v širši druţbi. MC Hiša mladih ima tako odprta vrata za vse mlade, tako za tiste, ki se k njim zatečejo po pomoč, kot za tiste, ki so ţeljni ustvarjalnosti in druţenja (MC Hiša mladih Ajdovščina, arhiv 2009). ~ 35 ~

43 Program MC Hiša mladih Ajdovščina MC Hiša mladih ponuja številne dejavnosti, pri katerih lahko mladi sodelujejo in se izpopolnjujejo ter hkrati razvijajo socialno-druţbene veščine. Program MC Hiša mladih obsega: a) Neformalno izobraţevanje in usposabljanje mladih za mladinsko delo Ena od najpomembnejših dejavnosti MC Hiša mladih je neformalno izobraţevanje mladih prek izvajanja lastnih projektov, saj menijo, da s tem mladi pridobijo samozavest ter hkrati razvijajo lastne sposobnosti in veščine. Ponujajo jim tudi učenje skozi igro in športne dejavnosti, učenje skozi kreativne delavnice, tečaje, delavnice, kot je Odraščanje in mi, ter druge podobne dejavnosti. Mladinski center skrbi in se trudi za osebnostni in profesionalni razvoj mladinskih delavcev, ki so usposobljeni za delo z mladimi. b) Prostovoljno mladinsko delo Cilji prostovoljnega mladinskega dela so izboljšati socialne kompetence, izgrajevati pozitivno samopodobo, spoznavati lastne sposobnosti, zmanjševati socialno izključenost, razvijati odgovornost, razvijati in privzgajati socialne veščine ipd. Ţal je danes prostovoljno delo zelo oslabljeno in se mladi še ne zavedajo dobro njegove vloge v druţbi. Program prostovoljnega dela, ki ga organizira Hiša mladih, danes deluje v sodelovanju s centrom za socialno delo, letos pa so se na ta program prijavili samostojno. Mladinski center širi dobro luč o prostovoljnem delu s predstavitvami na šolah ter s programi usposabljanja za prostovoljce. Prostovoljci postajajo nepogrešljivi pri učni pomoči, organizaciji taborov, izvajanju delavnic, druţenju z uporabniki, organizaciji prireditev in drugih delih mladinskega centra. c) Informiranje in svetovanje za mlade MC Hiša mladih ponuja mladim t. i. info točko, kjer lahko mladi dobijo razne informacije glede šolanja in izobraţevanja, kulturnega dogajanja, mednarodnega povezovanja ter informacije o drugih društvih. Eden od namenov programa je tudi svetovanje in podpora mladim v stiski ter njihovim staršem. V sodelovanju s centrom za socialno delo ter osnovnimi šolami izvajajo tudi individualno spremljanje otrok in mladih, ki potrebujejo dodatno pomoč. ~ 36 ~

44 Na področju svetovanja in ozaveščanja izvajajo razne tematske delavnice o drogah, spolnosti, aidsu ter delavnice Odraščanje in mi, ki se izvajajo na osnovnih šolah v treh sklopih: spolnost, zasvojenosti in medsebojni odnosi. d) Participacija, aktivno drţavljanstvo, človekove pravice Mladinski center s pomočjo lokalnih skupnosti, ki se navezujejo na mladinska področja, organizira tudi programe z aktivnim sodelovanjem mladih, predvsem tistih z manj priloţnostmi. Ţelja Hiše mladih je pomagati skupini mladih, ki ţe ima določene cilje, vendar jih ne znajo uresničiti in izpeljati. Tukaj pozivajo predvsem mlade, ki se radi izraţajo in ne vedo, kako naj to izpeljejo, mlade, ki bi ţeleli sodelovati pri organizaciji dogodkov v okviru lokalne skupnosti, a ne najdejo pravega načina, mlade, ki odkrivajo pri sebi umetniško ţilico, a se ne znajo predstaviti. Mladinski center spodbuja tudi mlade literate, ki jim spontanost, domišljija in ustvarjalnost niso tuji. Prav tako se center trudi ustanoviti skupino»mc mladinske delovne brigade«, s katero bi prostovoljci in prostovoljke na ajdovskem območju karkoli prostovoljno storili v korist občanov in občank (čiščenje okolice, urejanje pešpoti, barvanje ograj, pomoč pri prireditvah ipd.). Drţavljanstvo in sodelovanje mladih se v okviru MC Hiša mladih Ajdovščina kaţe zelo aktivno, saj sodelujejo skoraj pri vseh druţbeno pomembnih akcijah v občini ter si obenem prizadevajo, da bi svoje delovanje širili tudi navzven. V prihodnosti pripravljajo tudi projekt na temo ekologija in ekološko ozaveščanje, ki bi mlade tudi aktivno vključil v poglobljeno in širše razumevanje tega področja. e) Mednarodno mladinsko delo in mobilnost mladih Hiša mladih je za mednarodno povezovanje zelo odprta, kar priča tudi podatek, da so se prijavili v program Mladi v akciji 18 (prej Mladina), iz katerega črpajo sredstva za pošiljajoče 18 Program Mladi v akciji je program Evropske unije, ki sledi ciljem evropskega sodelovanja na področju mladine. Omogoča finančno podporo projektom neformalnega učenja in mobilnosti mladih, ki prispevajo k ciljem evropskega sodelovanja na področju mladine. Program je namenjen predvsem mladim med 15. in 28. letom, da bi se povečala njihova zavzetost in vključevanje v oblikovanje ter upravljanje druţb, vključno z Evropsko unijo. Program omogoča mladim, da na podlagi lastnih prizadevanj pridobivajo in krepijo ključne kompetence za vseţivljenjsko učenje z namenom povečevati njihovo zaposljivost in vključevanje v druţbo. Program zasleduje štiri prednostna področja, katerih cilje morajo zasledovati projekti, ki ţelijo biti sprejeti v program: evropsko drţavljanstvo, udejstvovanje/participacija mladih, kulturna raznolikost, vključevanje mladih z manj priloţnostmi. (Vir: Mladi v akciji, dostopno dne ) ~ 37 ~

45 in gostiteljske izmenjave (EVS 19 ). MC Hiša mladih Ajdovščina je tako ţe gostil prostovoljca v okviru programa EVS. Izvajajo tudi mednarodni program MEPI, 20 v okviru katerega potekajo odprave na drţavni in mednarodni ravni. Mladinski delavci so se tudi udeleţili več izobraţevanj na področju mladinskih mednarodnih projektov z ţeljo, da bi mednarodne projekte še bolj razširili med mlade in jim s tem omogočili izpopolnjevanje v mentorje in inštruktorje. f) Raziskovalno delo mladih Mladinski center ponuja mladim tudi raziskovalno dejavnost, kjer se ti lahko izkaţejo na raziskovalnem in znanstvenem področju ter hkrati popularizirajo znanost med mladimi prek izvedbe eksperimentalnih delavnic. Mladi se v okviru izvajanja programa raziskovalnega dela ukvarjajo z naravoslovnimi znanostmi, jeziki, etnologijo ipd. g) Prostočasne dejavnosti Rizična populacija mladih, posebno tistih v obdobju adolescence, si svojega prostega časa ne zna ali ne zmore organizirati aktivno in zato prosti čas preţivlja pasivno. To pomeni, da ne obiskujejo organiziranih oblik ukvarjanja s športom, glasbo ipd. Prav zato je eden od ciljev Hiše mladih, da mlade motivirajo in animirajo pri razvijanju prostočasnih interesov ter jim ponujajo moţnosti, da so lahko aktivni tudi v ustanovah, kot je mladinski center. Vse dejavnosti, ki jih izvaja Hiša mladih v programu prostočasnih dejavnosti, so tako raznolike, da lahko vsak od mladostnikov najde nekaj, kar mu je blizu in s čimer se lahko ukvarja v 19 Projekt Evropske prostovoljne sluţbe (European Voluntary service EVS) omogoča mlademu posamezniku, da postane prostovoljec/-ka v drugi drţavi za obdobje od 2 do 12 mesecev (ali manj za kratkoročne projekte). EVS je ena od akcij programa Mladi v akciji, katerega namen je omogočati mladim dodatno neformalno izobraţevanje in ţivljenjsko izkušnjo v mednarodnem okolju. Program spodbuja mlade, da postanejo druţbeno aktivni in s tem pripomorejo k razvoju svoje skupnosti. Program podpira in omogoča razvoj novih povezav in partnerstev v celotnem evropskem prostoru. Projekti EVS lahko potekajo v vseh programskih drţavah. EVS je namenjen mladim od 18 (prostovoljci so lahko v nekaterih projektih tudi mlajši) do vključno 29 let. Področja, na katerih potekajo projekti, so okoljevarstvo, umetnost, kultura, dejavnosti z otroki, dejavnosti z mladimi, dejavnosti z ostarelimi, dejavnosti z ljudmi s posebnimi potrebami, športne dejavnosti in druge druţbeno koristne dejavnosti. (Vir: Projekt Evropske prostovoljne sluţbe, dostopno dne ) 20 MEPI je eden od šestih največjih svetovnih programov za mlade od 14. do 25. leta in ga izvaja ţe več kot 120 drţav po svetu. Program deluje na treh stopnjah (bronasta, srebrna, zlata) in mladostnikom ponuja mnogo več kot le pridobivanje neformalne izobrazbe. Na področjih prostovoljstva, veščin, rekreativnih športov in odprav se mladi urijo in izpopolnjujejo v za današnji način ţivljenja vse bolj zapostavljenih, vendar pomembnih veščinah, ki pomembno vplivajo na razvoj doţivljajskega sveta, odgovornosti do drugih in do sebe ter se prek preizkušenj in odrekanj razvijajo v močne, samozavestne in odgovorne drţavljane. (Vir: Mednarodno priznanje za mlade, dostopno dne ) ~ 38 ~

46 prostem času (druţabne igre, turnirji, delavnice, športne dejavnosti, obiski bazena, izleti, računalniki...). h) Izobraţevanja predavanja za starše, potopisna predavanja, posveti, okrogle mize Hiša mladih ponuja lep spekter različnih dejavnosti tudi za starejše obiskovalce, starše in druge odrasle, skratka za tiste, ki se z mladimi kakorkoli ukvarjajo. Za program so se odločili z namenom ozaveščanja in informiranja, zato organizirajo predavanja na različne teme, ki zajemajo različna področja: vzgoja otrok, zasvojenost, odnosi, koristno preţivljanje prostega časa, vključevanje mladih v lokalno skupnost, mladi in turizem, ekologija in podobne teme, ki jih vodijo strokovno usposobljeni predavatelji (MC Hiša mladih Ajdovščina, arhiv 2009). Slika 2: MC Hiša mladih Ajdovščina (Vir: foto Ana Knez) ~ 39 ~

47 3 EMPIRIČNI DEL 3.1 Namen in cilj akcijskega raziskovanja Vsebina teoretičnega dela je sestavljena iz štirih tem: biti mladostnik v današnjem času, oblike vseţivljenjskega učenja in vključenost slovenske glasbene pedagogike v neformalne oblike glasbenih dejavnosti in izobraţevanja ter delo in namen mladinskih centrov. Raziskovalni del pa je logično povezan s teorijo, saj je bil temeljni cilj mojega raziskovanja izkusiti glasbene delavnice za mlade, razumeti njihov odnos do glasbe in kulturnega okolja, ki jih obdaja. Znotraj procesa glasbenih delavnic sem bila pozorna na samo organizacijo, vodenje, mentorje in na udeleţence, na njihovo udeleţbo, vedenje, zanimanje in ţelje. Poskušala sem razbrati, s katerimi teţavami se soočajo organizatorji in mentorji delavnic, kako jih razrešujejo in na koga se obračajo po pomoč. Zanimala me je tudi preteklost mladinskega centra in preteklost glasbenih delavnic pod njihovim okriljem. Na podlagi izkušnje same, torej soudeleţenosti v procesu delavnic ter pridobljenega in analiziranega gradiva, sem si ţelela ustvariti konkretno sliko celotnega sistema mladinskega centra ter kulturnega delovanja in udejstvovanja mladih na ajdovskem območju. Pred samim začetkom raziskovanja sem si postavila okvire oziroma t. i. raziskovalna vprašanja, ki so mi bila glavno vodilo in rdeča nit skozi celoten postopek. Zanimale so me predvsem naslednje teme: Koliko in kako se mladi ukvarjajo z glasbo, kaj jim ta pomeni in kako jo razumejo oziroma dojemajo? Ali so jim glasbene delavnice in druge oblike dela z glasbo poznane in kaj o njih menijo? Kje tiči vzrok za nezanimanje mladih za različne vrste dela z glasbo in dojemanja kulture kot pomembnega dejavnika v ţivljenju? ~ 40 ~

48 3.2 Raziskovalna metodologija Po Mesecu (1993) poteka akcijsko raziskovanje kot proces, v katerem se izmenjujejo faze načrtovanja, akcije in evalvacije oziroma refleksije. To pomeni, da potekajo raziskovalno-analitske dejavnosti ciklično v sekvencah. Fazi odločanja in praktične akcije sledi faza analize, katere rezultat je priporočilo za nov akcijski korak. Analiza izvršene akcije vsebuje evalvacijo in/ali refleksijo. Pri evalvaciji gre za oceno uspešnosti akcije in registriranje ter oceno zaţelenosti njenih namenskih in nenamenskih posledic, pri refleksiji pa za»zagledanje«posledic v kontekstu kot nastale nove situacije in za obrazloţitev teoretskega pomena nove situacije. Pri evalvaciji odgovarjamo bolj na vprašanje, ali je bilo naše dejanje uspešno glede na cilje, ki smo si jih zastavili, pri refleksiji pa bolj na vprašanje, kaj pravzaprav pomeni to, kar smo storili. Vsako akcijsko raziskovanje poteka kot študija posameznega pomena oziroma»raziskava o raziskavi«. Med akcijsko raziskavo se po navadi izvedejo različne anketne in druge podobne raziskave, ki jih je nato treba rekonstruirati in obdelati. Pred samim začetkom raziskovalnega dela diplomske naloge sem načrtovala določene metode, prek katerih sem pozneje raziskovala glasbene delavnice v MC Hiša mladih Ajdovščina in na širšem ajdovskem območju. Ena od najbolj primernih metod se mi je zdela opazovanje z udeleţbo, ki se je tudi izkazala za najbolj učinkovito, saj sem kot aktiven opazovalec dobila odgovor na vprašanja, ki sem si jih postavila pri tem raziskovanju. Poleg omenjene metode sem uporabila tudi vodeni intervju, in sicer z mentorji delavnic, skupinsko razpravo z organizatorji delavnic (vodjo mladinskega centra in sodelavci v njem) ter vprašalnik, ki so ga udeleţenci izpolnili neposredno po končani delavnici. Raziskava, ki sem jo opravila, je bila vodena z upoštevanjem etičnega kodeksa Tehnike spremljanja in potek raziskovanja Po Cencičevi (2009) je raziskovalna tehnika celoten postopek, ki se uporablja v določeni stopnji raziskovanja. Čeprav sem opravila pilotsko raziskavo, narejeno na majhnem vzorcu, metoda opaţanja in doţivetja ne bi bila zadostna za analizo raziskovanja. Zato sem se poleg ţe navedene metode odločila vključiti tudi posredne in neposredne tehnike zbiranja podatkov, ~ 41 ~

49 in sicer analize dokumentov, vprašalnika in intervjujev. Po vsakemu koncu delavnice sem udeleţencem dala vprašalnik, na katerem je bilo zapisanih šestnajst vprašanj zaprtega tipa, ter eno vprašanje odprtega tipa (pri nekaterih vprašanjih je bilo mogočih tudi več odgovorov). Z vprašalnikom (priloga 1) sem ţelela dobiti informacije o vtisih in občutkih glede izvedene glasbene delavnice, o razumevanju in doţivljanju glasbenih delavnic na splošno ter o povezanosti mladih z glasbo. Udeleţenci so na vprašalnik odgovarjali samostojno in anonimno. Z odgovori sem bila zadovoljna, saj menim, da so odgovarjali resnično po svoji presoji in izkušnjah. Podobno sem naredila z mentorji delavnic, le da sem z njimi opravila vodeni intervju, kjer sem imela vnaprej pripravljenih petnajst vprašanj odprtega tipa (priloga 2). Intervjuje sem izvajala ustno, odgovore pa zapisovala. S pogovorom sem ţelela spoznati glasbeno izobrazbo mentorja, njegove izkušnje na področju glasbenih delavnic, zadovoljnost z delom MC Hiša mladih Ajdovščina, poiskati odgovore na vprašanje mladi in kulturno udejstvovanje ter narediti kratko refleksijo o izvedeni delavnici. Z intervjuji sem bila zelo zadovoljna, saj so bili vsi trije mentorji zelo zgovorni in so mi s svojimi odgovori dopolnili sliko razumevanja delovanja glasbenih delavnic in mladih. Poleg tega sem tudi analizirala dokumente MC Hiša mladih, s katerimi sem lahko natančneje obdelala njihovo zgodovino ter zgodovino glasbenih delavnic Način obdelave in analiza zbranega gradiva Pri obdelavi in analizi gradiva sem uporabila kvantitativne in kvalitativne metodološke postopke. Pri vprašalniku, kjer so bila vprašanja zaprtega tipa, sem uporabila osnovno deskriptivno statistiko, in sicer kot frekvenčno distribucijo odgovorov, ki je prikazana na slikah in v preglednicah. Večjo teţavo mi je povzročala analiza intervjujev, saj so bili odgovori, čeprav so imeli vsi intervjuvanci enaka vprašanja, zelo različni in bi jih teţko prikazala v preglednicah ali na slikah. Zato sem se za njihovo obdelavo in analizo odločila izbrati kvalitativne metodološke postopke. Vse odgovore na ista vprašanja sem najprej zdruţila in jih nato smiselno kodirala glede na temo, o kateri pripovedujejo. Nekatere odgovore sem zaradi večje preglednosti in smiselnosti zdruţila. Tako sem dobljene kode razdelila na tiste, ki ilustrirajo odnosni vidik glasbenih delavnic, ter na tiste, ki ponazarjajo storilnostnega. Vsaka koda je zaradi večje preglednosti predstavljena v svoji preglednici, kjer ~ 42 ~

50 so navedene izjave mentorjev glasbenih delavnic. Izjave iz vsake kodirne teme sem pregledala in spodaj zapisala kratko analizo. 3.3 Glasbene delavnice na MC Hiša mladih Glasbene delavnice od ideje do izvedbe Ideja o raziskovanju neformalnega glasbenega dogajanja na ajdovskem območju se je porodila po tem, ko sem razmišljala, kaj počnejo otroci, ki imajo radi glasbo, pa ne obiskujejo glasbene šole. Spomnila sem se na svoja osnovnošolska leta, na sošolce, ki so po pouku ostajali doma ali se podili po vaških igriščih, in na čas, ko je kar naenkrat postalo moderno obiskovati mladinski center v Ajdovščini. Takrat se za to ponudbo nisem zmenila, saj sem imela dovolj dejavnosti z glasbeno šolo, veroukom in številnimi kroţki v šoli. Moje zanimanje za tovrstno dejavnost se je začelo novembra 2009, ko sem stopila v stik z različnimi mladinskimi organizacijami na področju ajdovske občine. Na mojo prošnjo in ţeljo o raziskovanju in proučevanju glasbenih delavnic ter hospitiranju pri teh se je odzval le MC Hiša mladih Ajdovščina. Vodja Polona Bratina me je prijazno sprejela in takoj začela pripovedovati o delovanju centra, o mladih, ki se v njem zadrţujejo, o dogodkih ipd. Ker v mesecu novembru in decembru 2009 niso imeli v načrtu nobenih glasbenih delavnic, so mi obljubili, da bodo v januarju 2010 ob petkih organizirali glasbene delavnice, ki se jih bom lahko udeleţila in proučila trenutno situacijo glasbenega dogajanja v njihovem centru. Po dogovoru so tako v mesecu januarju 2010 organizirali sklop treh glasbenih delavnic, ki so potekale ob petkih popoldne in trajale pribliţno dve uri in pol. Kot pri vsaki prejšnji delavnici so si tudi tokrat ţeleli najprej ustvariti in postaviti dobre temelje za delavnico, torej dobro in sproščujoče ozračje ter zaupanje, sodelovanje in strpnost med udeleţenci in mentorji. Glavni cilj sklopa treh glasbenih delavnic je bil mladim pribliţati glasbo na drugačen način, zabavno in nevsiljivo. Med mladimi namreč še vedno veljajo vsa glasbena udejstvovanja za dolgočasna in za»starejše«, zato je eden od ciljev mladinskega centra glasbo mladim pribliţati na zabaven in njim prijazen način (prek glasbenih delavnic, projektov, koncertov...) ter jih usmerjati h kulturnemu ţivljenju. ~ 43 ~

51 Ker je MC Hiša mladih Ajdovščina center, kjer se mladi zatekajo k sprostitvi, druţenju in tudi reševanju problemov, je bilo vzdušje na delavnicah zelo»domače«in sproščeno sedeli smo po tleh, na kavčih, z dišečimi palčkami in pomirjajočo glasbo v ozadju, skratka brezskrbno in pomirjeno, a hkrati v duhu pridobivanja novih znanj in veščin Splošni cilji dela s skupino na glasbenih delavnicah Za boljše razumevanje koncepta in pomena glasbenih delavnic, torej pomena skupinskega dela, si je najprej treba pogledati nekaj splošnih razlag. Ljudje nismo»prosto lebdeča bitja«, ampak smo vpeti v mreţe najrazličnejših druţbenih organizacij, odnosov in skupin (druţina, prijatelji, vrstniki, delovne organizacije...), v katerih rastemo kot človeška bitja, se v njih socializiramo ter naučimo pogleda nase in na svet. Po Ramovšu (2000) je pri skupinskem delu, kjer je cilj osebnostno in odnosno oblikovanje članov, skupina nosilec (subjekt) svojih ciljev in osrednje sredstvo (objekt) za njihovo doseganje. Če povzamem z drugimi besedami, skupina spreminja samo sebe in prek skupinskega dogajanja se vzpostavljajo moţnosti za razvoj. Poznamo dve vrsti skupin: primarne ali naravne to so skupine, kjer je človek vključen celostno, uporablja najmanj obrambnih mehanizmov, so del njegovo človeške narave in so zaradi tega dokaj trajne (na primer druţina, prijatelji); in sekundarne oziroma umetne skupine vanje se vključujemo zaradi trenutnih potreb ali okoliščin, vanje smo vključeni le delno ali pogojno ter običajno imajo vnaprej določen rok prenehanja in so zato samo začasne. Na način sekundarnih skupin delujejo tudi glasbene delavnice. Te so kot skupina po navadi formalno organizirane, 21 saj imajo vnaprej določene cilje in vsebine skupinskih dejavnosti, vnaprej določene poloţaje in vloge posameznikov, vedno pa imajo tudi vodjo ali cel sistem vodstva skupine. Zato si pred začetkom vsake glasbene delavnice organizator (na primer vodja centra) postavi poglavitne cilje, s katerimi bi mladim omogočili naslednje izkušnje: izboljšanje samopodobe, samoizraţanje prek giba, zvoka, glasu, 21 Formalno organizirane skupine in beseda»formalno«(na primer formalno izobraţevanje) tukaj nimajo istega pomena. ~ 44 ~

52 varnost, zaupanje in iskrenost do sebe in drugih, razvijanje sposobnosti, socialnih veščin, spretnosti, kreativnosti, interesov, senzibilnosti, povečanje občutka moči, zmogljivosti in zaupanja vase, zavedanje moţnosti izbire, ki jo vseskozi ponuja ţivljenje, izkušnja vrstniške podpore in navezovanje novih prijateljskih stikov znotraj same skupine. To, kar smo, kar nas je oblikovalo, dobimo v veliki meri prav od ţivljenja in delovanja v skupinah. Skupinsko delo nam pomaga, da se razvijemo kot posamezniki ali socialna bitja, kulturna in duhovna bitja, da razvijamo svojo poklicno identiteto ali da razvijamo rešitve za določene probleme (Ramovš, 2000) Glasbene delavnice v preteklosti Pri empiričnem delu diplomske naloge sem se osredotočila predvsem na trenutno stanje glasbenih delavnic, ki potekajo pod okriljem MC Hiša mladih Ajdovščina, a sem morala za razumevanje trenutnega stanja najprej pobrskati tudi po preteklosti te kulturne dejavnosti. Vodja mladinskega centra Polona Bratina je v arhivu centra poiskala in mi pokazala poročila dejavnosti, ki so potekale nekako od leta 2006 naprej. Med vsemi mogočimi športnimi, likovnimi in literarnimi dejavnostmi sva odkrili tudi glasbene delavnice. Najstarejši odkriti zapis glasbenih delavnic je bil ţal le iz leta 2007, tako da kdaj točno in kako so potekale glasbene delavnice v prejšnjih letih, nisva odkrili. Po zapisu iz arhiva mladinskega centra, sta v letu 2007 potekali dve glasbeni delavnici, in sicer v okviru»veselega decembra« je bila pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ajdovščina organizirana prva plesno-glasbena delavnica, in sicer v prostorih Hiše mladih oziroma Mladinskega sveta Ajdovščina, druga glasbena delavnica pa je bila prav tako v prostorih Hiše mladih. Kakšne delavnice so bile in kdo jih je vodil, ţal, ne vemo, saj so bili podatki zelo ohlapni in netočni. Naslednje delavnice so potekale na t. i. Štrudlfestu 2008, festivalu gledališča, glasbe, filma in plesa. Največ podatkov o glasbenih delavnicah pa sva dobili iz leta 2009, kjer so bili zapisi natančnejši ter obogateni s fotografijami in tudi videoposnetki. ~ 45 ~

53 Delavnice so potekale v okviru poletnega programa»odprti oder 2009«, ki ga je organiziral MC Hiša mladih Ajdovščina. Program se je začel 14. julija in končal s Festivalom Hiše mladih 30. avgusta. Mladi so se vsak torek, četrtek in petek dobivali na letnem vrtu Hiše mladih, kjer so potekale različne tematske delavnice. Ob torkih so bile likovne in dramske delavnice, ob četrtkih so bile filmsko-literarne delavnice, petki pa so bili rezervirani za glasbene delavnice. Glasbene delavnice so potekale v sklopu štirih petkov. Prvi petek sta program Odprtega odra zapolnila Bongo in Čučo, člana skupine Mi Familia, 22 ki sta predstavila različna tolkala, pihala in druga eksotična glasbila. Seveda sta glasbila prepustila tudi udeleţencem in skupaj z njimi sestavila (po besedah Polone Bratina) prav dobro kompozicijo. Naslednji petek je sledila kitarska delavnica pod mentorstvom Janija Paškvana iz rokovske skupine Sabalmoza 23 iz Vipave. Poučili so se o vrstah kitar in zgodovini tega glasbila ter se seznanili z različnimi zvrstmi glasbenega ustvarjanja. Pri tretji delavnici so gostili Denisa Premrla, ki je mladim, glasbeno ţeljnim udeleţencem, predstavil klaviature. Seveda so delavnice spremljale tudi karaoke, ki so poţele veliko smeha in zabave. Ciklus glasbenih delavnic se je končal v druţbi Nejca Bizjaka, ki je mlade navdušil s starodavnim pihalom avstralskih domorodcev Aboridţinov didgeridoojem. Zadnje glasbene delavnice v letu 2009 pa so potekale med jesenskimi počitnicami. Hiša mladih je organizirala začetni tečaj za DJ-e, kjer so mladi lahko spoznali mešalne mize, gramofone, osnove in različne tehnike miksanja (MC Hiša mladih Ajdovščina, arhiv 2009). Na vprašanje, kakšna je bila udeleţba mladih na glasbenih delavnicah do zdaj, se je Polona Bratina le nasmehnila in mi povedala, da je delo z mladimi kot loterija. Včasih se za kakšno stvar neizmerno potrudiš in je nato udeleţba zelo slaba, včasih pa z malo dela ţanješ velike uspehe in tudi udeleţbo mladih. Na splošno je bila udeleţba mladih največja med poletnimi počitnicami, saj mladi takrat nimajo nobenih obveznosti in tako imajo veliko časa za udeleţbo na različnih delavnicah. Nasprotno pa je z drugimi dejavnostmi, ki potekajo vse šolsko leto. Zanimanja mladih za izvenšolske dejavnosti je manj, zato sta tudi obisk in udeleţba na delavnicah precej niţja kot poleti. 22 Glasbena skupina Mi Familia, dostopno dne Glasbena skupina Sabalmoza, dostopno dne ~ 46 ~

54 Slika 3: Poletni program MC Hiša mladih Ajdovščina, 2009 (Vir: MC Hiša mladih Ajdovščina, arhiv 2009) ~ 47 ~

55 3.3.4 Načrtovanje in vsebina glasbenih delavnic Glasba v ţivo! Po besedah Polone Bratina izbira teme teh glasbenih delavnic ni bil lahka, saj so v preteklem letu izvedli kar nekaj glasbenih delavnic in se zato niso hoteli ponavljati in mladim ponuditi nečesa, kar so ţe izkusili, videli in slišali. Ţeleli so biti izvirni, novi in sveţi, takšni, da bi pritegnili pozornost mladih in jim vzbudili ţeljo po udeleţbi na glasbenih delavnicah. Po nekaj premislekih so tako organizatorji izvedli glasbene delavnice z naslovom Glasba v ţivo!, ki so potekale v sklopu treh zaporednih petkov s kontinuirano tematiko. Organizatorji so ţeleli v treh popoldnevih udeleţencem predstaviti ves glasbeni ciklus: od nastanka glasbila do glasbene produkcije in reprodukcije. Ţelje in ideje, kakšne bi bile delavnice, koga bi povabili na intervjuje, na kateri radio bi šli in kakšna glasbila bi izdelovali, so prihajale na plano kot za stavo, vendar so se organizatorji kaj kmalu morali postaviti na realna tla, saj je mladinski center financira samo Občina Ajdovščina in nima drugih virov prihodkov. Tako so se morali organizatorji zelo omejiti pri izbiri gostov in vodij glasbenih delavnic ter količini materialnih stroškov. Na koncu so sklenili, da je najugodnejše in praktično ter hkrati tudi zanimivo, če v izvedbo glasbenih delavnic vključijo lokalne glasbenike in umetnike, ki so mladim lahko vzor, kako delovati in uspeti na občinski in pa tudi drţavni ravni, z malo sredstvi in podporami ter z veliko hrepenenja in ţeljami po uspehu. Ker je zanimanje mladih za kulturne dejavnosti na ajdovskem območju zelo slabo in je udeleţba po navadi na različnih delavnicah in pri projektih niţja od ţelene, so se organizatorji tokrat še bolj potrudili z oglaševanjem in pozivanjem k udeleţbi teh glasbenih delavnic. Pošiljali so oglase različnim časopisom, lepili plakate in delili letake po šolah ter vabili k udeleţbi prek radijskih oglasov, vse z velikim upanjem in pričakovanjem, da bo vsaj tokrat malo drugače in da se bodo mladi vsaj malo bolj odzvali. ~ 48 ~

56 Slika 4: Plakat za glasbene delavnice Glasba v ţivo! MC HIŠA MLADIH TE VABI: DA SPOZNAŠ OSNOVE GLASBE DA SI SAM-A IZDELAŠ SVOJE PRAVO GLASBILO DA USTVARIŠ LASTNO KOMPOZICIJO DA IZVEŠ, KAKO POSTATI ČLAN BENDA DA SPOZNAŠ NA KAKŠEN NAČIN GLASBA PRODRE V JAVNOST Prva delavnica; PETEK 15. JANUAR 2010 ob 15. uri V Prostorih MC Hiša Mladih Ajdovščina (Vir: MC Hiša mladih Ajdovščina, arhiv 2010) ~ 49 ~

57 3.3.5 Glasba v ţivo! Kot sem ţe omenila, so glasbene delavnice potekale v sklopu treh zaporednih petkov. Bile so odprtega tipa in namenjene vsem, ki jih svet glasbe zanima. Prva glasbena delavnica je potekala na MC Hiša mladih Ajdovščina. Organizatorka glasbenih delavnic je bila Polona Bratina, mentorica pa Nike Škofič, ki prihaja iz Medobčinskega društva prijateljev mladine Ajdovščina. Naša pričakovanja o t. i. idealni udeleţbi, torej mladostnikov med 14. in 18. letom, so bila velika, a ţal neuresničena, saj se jih je udeleţilo le nekaj. Presenetila pa nas je predvsem udeleţba mladih drugih starostnih skupin, na katere nismo računali: osnovnošolci od 10. do 12. leta in pa tudi študenti in zaposleni. Tako je bilo vseh udeleţencev na prvi glasbeni delavnici v sklopu»glasba v ţivo!«le pet. Sprva smo bili skeptični o uresničitvi in izpeljavi te delavnice, a se je gospa Nike Škofič hitro prilagodila situaciji ter izpeljala delavnico zanimivo in korektno. Delavnica je bila sestavljena iz dveh delov: v prvem delu smo ob sproščujoči glasbeni podlagi in dišečih palčkah izdelovali ropotuljice, ki so lahko tudi bobenček obenem, v drugem delu pa smo te izdelke preizkusili in uporabili kot ritmično spremljavo neke melodije, ki jo je Nike Škofič improvizirano igrala na sintetizator. Z vajo nam je ţelela predvsem vzbuditi občutek za ritem in improvizacijo. Delavnice so bile nedvomno pestre in zanimive tudi zaradi vseh materialov in pripomočkov, ki smo jih uporabili pri likovnem delu (kartonasti tulci, usnjeni trakovi vseh barv, akrilne barve, flomastri...) ter pri glasbenem delu (otroška glasbila, kljunaste flavte, panove piščali, ksilofoni in zvončki, paličice, ropotulje, triangli in še vrsta drugih doma narejenih izdelkov iz naravnih materialov). ~ 50 ~

58 Slika 5: Glasbene delavnice Glasba v ţivo!, (Vir: MC Hiša mladih Ajdovščina, arhiv 2010) Druga glasbena delavnica je bila , pri kateri smo spoznali domačo glasbeno skupino Free Kingdom. 24 Skupino, ki izvaja nekakšno mešanico ska glasbe 25 in hip-hopa, 26 sestavlja pet mladih glasbenikov iz Ajdovščine in njene okolice. Kljub ponovno majhnemu številu udeleţencev (bilo jih je namreč spet samo pet) je bila delavnica še kako na mestu in ravno pravšnja za obiskovalce, saj so ti bili veliki oboţevalci te 24 Glasbena skupina Free Kingdom, dostopno dne Ska je zvrst glasbe, ki izvira z Jamajke in ki tradicionalne elemente menta in kalipsa zdruţuje z jazzom ter rhythm & bluesom. Nastala je v 50. letih 20. stoletja; iz nje pa izvirajo tudi druge glasbene zvrsti, kot so reggae in rocksteady. Z Jamajke se je z jamajškimi izseljenci najprej razširila v Veliko Britanijo, kjer je postala izjemno priljubljena med delavskim razredom. Tako so jo kmalu»posvojili«angleški skinheadi, tam pa je tudi najbolj napredovala in se razvijala. Glasbeni zgodovinarji ločijo tri obdobja oziroma»valove«te glasbe. (Vir: Wikipedia, dostopno dne ) 26 Hip-hop je kulturno gibanje, ki se je začelo v getih med mladimi Afroameričani in Juţnoameričani v New Yorku (v Bronxu) in se nato razširilo po vsem svetu. Pod pojmom hip-hop se skrivajo štirje glavni elementi: rap, DJ-stvo, grafiti in breakdance. (Vir: Wikipedia, dostopno dne ) ~ 51 ~

59 glasbene skupine in jih je vedno zanimalo, kako lahko ustvariš svoj band ter postaneš uspešen in prepoznaven. Delavnica je bila zasnovana tako, da je Polona Bratina začela sproščen pogovor s člani skupine, ki ga je nadaljeval in vodil vodja skupine Free Kingdom, Omar Ismail. V pogovoru smo udeleţenci delavnice lahko izvedeli glasbeno pot posameznikov skupine, od nastanka skupine pa do končnega izdelka, torej velikega koncerta in zgoščenke. Člani so nam povedali in podrobno opisali, kako se po navadi vse začne, torej kako se glasbena skupina»rodi«, kako so se člani zbrali, kako so začeli preizkušati svoje sposobnosti na glasbilih in jih poskušali uskladiti z drugimi, kako so potekale prve vaje ipd. Ko jih je eden od udeleţencev delavnice vprašal, ali je bilo tudi kaj nesporazumov v skupini, so člani skupine povedali, da brez tega seveda ne gre in da se med vajami večkrat skregajo (tudi s pestmi), a se potem hitro pomirijo in pogovorijo, saj jim je cilj uspeti in biti vsak dan boljši. Ţal so takšna nesoglasja pogosto vzrok za razpad še tako dobrih glasbenih skupin, zato so mladim na delavnici poudarili, da je za uspeh na kateremkoli področju treba biti potrpeţljiv, poslušen in vztrajen ter pripravljen sklepati kompromise, sicer se ti ţelje o uspehu ne morejo uresničiti v tako polni meri, kot bi se lahko. Pogovor z glasbeno skupino je potekal dobro uro in pol in udeleţenci so se vţiveli v pogovor. Tako kot so bili udeleţenci na začetku pogovora molčeči, so proti koncu Polono Bratina in Omarja Ismaila ţe utišali in skupino sami zasipali z vprašanji o snemanju zgoščenke, koliko vaj imajo, kje vse nastopajo, kdaj bodo spet nastopali v Ajdovščini, ali bodo lahko med koncertom šli v njihovo zaodrje, ali bi lahko kdaj prišli na njihove vaje ipd. Po opravljenem intervjuju smo se preselili v delovne prostore skupine Free Kingdom, ki so v isti stavbi kot MC Hiša mladih. Vstop v te prostore je zelo omejen, saj člani ne ţelijo, da bi jih kdorkoli motil pri njihovem delu, zato smo bili udeleţenci še kako ponosni in veseli, da smo imeli priliko videti skupino pri delu. Ko smo prišli v njihovo»vadnico«, so člani poprijeli za glasbila in nam zaigrali osnutek njihove nove skladbe. Ostali smo še nekaj minut, nato pa so nas vljudno prosili, ali se lahko razidemo, saj ne bi radi, da slišimo novo nastajajočo skladbo in si tako pokvarimo presenečenje ob izidu zgoščenke. ~ 52 ~

60 Slika 6: Glasbene delavnice Glasba v ţivo!, (Vir: foto Ana Knez) Med zadnjo glasbeno delavnico, v petek 29. januarja 2010, pa smo obiskali lokalni radio, Radio Nova, kjer nas je prijazno sprejela napovedovalka radia Polona Krušec. Do prostorov, v katerih deluje Radio Nova, smo se udeleţenci delavnice (poleg mene so bili še štirje udeleţenci) in člani mladinskega centra odpeljali kar z avtomobili. Ţe sama pot od centra do radia je bila pestra in zabavna, saj smo se vsi skupaj v teh treh tednih kar nekako spoprijateljili in si znali vsako minutko prostega časa popestriti s šalami in drugimi vragolijami. Ko smo prišli na radio, nam je napovedovalka Polona predstavila osnovne stvari o radiu, torej kdo je tam zaposlen, kako so razdeljene vloge, kdo piše govorna besedila, kdo izbira glasbo in kako. Pokazala nam je tudi vse prostore radia, od snemalnega studia do pisarne in montaţne sobe. Podrobneje nam je pokazala računalniški program, s katerim upravlja radio, in predstavila radijski program tistega dneva. Zanimivo je bilo, ko nam je pokazala, kako v program vneseš poročila, reklame, kako sprejmeš klic poslušalca, kako nastaviš glasbo, kako jo»zmiksaš«, kako posnameš intervju in še veliko drugih radijskih trikov, ob katerih smo kar obnemeli. Očarala nas je tudi ogromna zbirka glasbenih plošč v ~ 53 ~

61 snemalnem studiu. Obenem pa je Polona Krušec zgrabila priliko udeleţbe mladinskega centra na radiu in vodjo Polono Bratina povabila k sodelovanju na radiu. Nekaj časa nazaj so se porodile ideje o mladinski oddaji na Radiu Nova, ki bi jo vodili člani mladinskega centra. Udeleţencem je bila zamisel všeč in takoj so začeli glasno razmišljati, o čem bi lahko oddaja govorila. O Radiu Nova in novi mladinski oddaji na njem je bilo še veliko govora na poti nazaj do mladinskega centra, kjer smo zaključili sklop treh glasbenih delavnic. Slika 7: Glasbene delavnice Glasba v ţivo!, (Vir: foto Ana Knez) Slika 8: Plakat za MC Radio (Mladinska oddaja MC Hiša mladih) (Vir: MC Hiša mladih Ajdovščina, arhiv 2010) ~ 54 ~

62 3.4 Rezultati z interpretacijo Kvantitativna analiza in interpretacija vprašalnika udeleţencev glasbenih delavnic Slika 9: Struktura vzorca udeleţencev glasbenih delavnic (N = 14) Pod 12 let let let 18 let in več Kot sem ţe omenila, so bile te glasbene delavnice namenjene predvsem starostni skupini nekje od 13 pa do 20 let, torej mladini. Hiša mladih bi rada dvignila starostno povprečje svojih obiskovalcev, saj bi radi, da bi njihova ustanova postala mladinski center v polnem pomenu, in ne center, kjer bi se zadrţevali otroci, mlajši od 13 let. Njihov namen ni zavračati otrok in jih ne sprejemati v svoj center, vendar jim tako velike starostne razlike omejujejo in onemogočajo delo in razvoj samega centra, saj se nikakor ne morejo osredotočiti samo na mladostnike, ki imajo precej drugačne potrebe in ţelje kot otroci. ~ 55 ~

63 Čeprav se center še kako trudi k sebi privabiti mlade, otroke pa usmeriti na Medkrajevno društvo prijateljev mladine Ajdovščina, sta bila tako udeleţba kot starostno povprečje bolj nezadovoljiva kot zadovoljiva. Vseh treh delavnic se je kljub številnemu oglaševanju in nagovoru skupaj udeleţilo le 14 mladostnikov in otrok. Nad udeleţbo so bili na mladinskem centru nekoliko razočarani, a po drugi strani veseli, saj so bile delavnice prav tako uspešno izvedene, kot če bi se jih udeleţilo petdeset. Mene osebno majhna udeleţba ni motila, saj je bilo pri tako majhnem številu udeleţencev njihovo aktivno sodelovanje še bolj izpostavljeno, in sem s tem imela še boljši vpogled v celotno sliko cikla glasbenih delavnic. Slika 10: Predstavitev vzorca glede na spol Ženski Moški ~ 56 ~ Pred samim začetkom ciklusa treh glasbenih delavnic sem bila trdno prepričana, da se jih bo udeleţila preteţno ţenska populacija. Vendar sem se še kako zmotila, saj so bila od štirinajstih udeleţencev le štiri dekleta in kar deset fantov. Rezultat delavnic je torej spodbudil čisto novo in drugačno razmišljanje o tem, kdo se največ zadrţuje v mladinskih centrih in kdo se udeleţuje glasbenih delavnic v njih. Po dobljenih rezultatih sem bila precej bolj pozorna na obiskovalce Hiše mladih kot prej, in res se v njej zadrţuje pribliţno dvakrat več fantov kot deklet. Tudi vodja centra Polona Bratina mi je povedala, da v center precej raje hodijo fantje kot dekleta, saj pridejo k njim predvsem zaradi druţenja (po navadi to poteka ob biljard mizi, namiznem nogometu ali pred računalniki, kjer imajo računalniške igrice in zastonj internetno povezavo), nekaj jih pride tudi po učno pomoč, ali pa se k njim enostavno zatečejo, ker»špricajo«pouk, ali pa so doma sami in nimajo kaj za početi. Z

64 dekleti pa ni tako. Kot vemo, veljajo dekleta za bolj pridna in marljiva, organizirana in polna vsemogočih obšolskih dejavnosti, zato jih po navadi ne dobimo v mladinskih centrih. Razen izjem, seveda. Med mojim enomesečnim obiskom in dihanjem z mladinskim centrom sem opazila le peščico deklet, ki so prišla v center sama ali pa s svojim fantom, ki je redni obiskovalec centra. Dekleta niso za računalnikom ali ob biljardni mizi. Po navadi berejo knjige (v eni sobi imajo manjšo knjiţno zbirko), listajo po revijah, pomagajo vodji in drugim usluţbencem pri raznih pripravah na dejavnosti v centru, pišejo domače naloge, se pogovarjajo ali rišejo, skratka, njihov način preţivljanja prostega časa v centru je precej drugačen od fantovskega. Slika 11: Predstavitev vzorca glede na status in kraj izobraţevanja Kot sem ţe omenila v enem od prejšnjih poglavij, sem bila zelo presenečena tako nad starostjo kot nad statusom udeleţencev glasbenih delavnic. Pričakovala sem, da bo to v večini srednješolska mladina, vendar slika 11 kaţe, da je bilo največ mladostnikov iz Osnovne šole ~ 57 ~

65 Šturje, ki je v neposredni bliţini centra, ter udeleţencev PUM 27 Ajdovščina, ki deluje v isti stavbi kot Hiša mladih. Na center se zatekajo tudi bivši osnovnošolci različnih ajdovskih šol, ki so danes dijaki različnih srednjih šol in gimnazij v Novi Gorici in Ajdovščini. Zanimivo se mi je zdelo spoznanje, da se v centru zadrţujejo tudi študenti in zaposleni, ki poleg druţenja po navadi sodelujejo in pomagajo pri različnih organizacijah in vodenjih dejavnosti v centru. Vsekakor pa je prvo delavnico v januarskem sklopu 2010 popestrila udeleţba prostovoljke Zande Brikmane, ki prihaja iz Latvije. Čeprav Zanda ni ne glasbenica ne pedagoginja, nam je delavnico popestrila z melodičnostjo latvijskega jezika in drugačnim odnosom do izraţanja glasbe prek giba in petja. Slika 12: Predstavitev vzorca glede na udeleţbo na glasbenih delavnicah Prvič Drugič Tretjič in več Pred samim začetkom delavnic smo imeli z organizatorji pogovor o udeleţbi na delavnicah, in sicer ali se jih bodo morda udeleţili isti udeleţenci kot po navadi ali pričakujejo nove, 27 PUM oziroma Projektno učenje za mlajše odrasle je javno veljavni program, ki pomaga pri nadaljevanju opuščenega šolanja ali pri iskanju zaposlitve. Ponuja priloţnost za izobraţevanje, druţenje in zabavo. (Vir: PUM, dostopno dne ) ~ 58 ~

66 nepoznane obraze. Iz izkušenj s prejšnjih delavnic so mi povedali, da se delavnic vedno udeleţujejo eni in isti mladostniki, včasih s sabo pripeljejo kakšnega znanca ali prijatelja. Glede na to, da so bile te delavnice v januarju 2010 zastavljene nekoliko drugače kot tiste iz prejšnjih let, so si organizatorji potihoma ţeleli, da bi se jih v čim večjem številu udeleţili novi in nepoznani mladostniki, saj bi s tem mladinski center pridobil nekaj novih članov in obiskovalcev ter se tako širil. Kot prikazuje slika 12, so se tihe ţelje vsem uresničile, saj je bilo kar devet udeleţencev prvič na takšnih delavnicah. Hkrati so bili organizatorji veseli, da se je delavnic udeleţilo tudi nekaj mladih, ki so glasbene delavnice obiskali drugič ali tretjič. S tem je Hiša mladih dobila nekakšno potrdilo, da je mlade vendarle mogoče spet privabiti na glasbene delavnice, le veliko mero ustvarjalnosti in inovativnosti je treba uporabiti. Slika 13: Informacijski vir za izvedbo glasbene delavnice Hiša mladih Ajdovščina Internetni oglas Časopisni ali radijski oglas Drugo ~ 59 ~

67 Pri raziskovanju razumevanja in odnosa mladih do glasbenih delavnic se mi je zdelo izjemno pomembno tudi to, kako in kje so dobili informacije o glasbenih delavnicah. Organizatorji na mladinskem centru pred vsako delavnico (katerokoli, ne samo glasbeno) objavijo napoved v lokalnih in regionalnih časopisih ter po radiih, izdelajo plakate, ki jih izobesijo po oglasnih deskah v vsej ajdovski regiji ter na osnovnih in srednjih šolah, objava o delavnicah pa je tudi na spletni strani MC Hiša mladih Ajdovščina. 28 Skratka zagotavljajo, da je oglaševanost dogodka zelo dobra in odmevna. Glede na to, da je dogodek potekal v mladinskem centru, sem pričakovala, da so se mladi o tem pozanimali oziroma dobili informacijo na spletu ali prek prijateljev, vendar mi je analiza tega odgovora pokazala, da so za delavnice v večini izvedeli kar v centru samem (kar enajst udeleţencev), le dva sta bila o tem informirana prek časopisnega ali radijskega oglasa, en sam pa prek internetne objave. Iz tega je razvidno, kako zelo je pomemben dober in hkrati tudi oseben stik z obiskovalci mladinskega centra, saj pripomore k spodbujanju mladih k udejstvovanju pri različnih dejavnostih v njem samem. Slika 14: Razlog za udeleţbo na glasbenih delavnicah dostopno dne ~ 60 ~

68 Pri vprašanju o razlogu za udeleţbo na glasbeni delavnici sem mladim ponudila odgovore, za katere sem mislila, da so jim najbliţji in poznani. Pri odgovarjanju so se lahko odločili za več odgovorov, saj sem menila, da se je zgolj za enega pri tovrstni ponudbi dejavnosti teţko odločiti. Pri odgovarjanju sem jim ponudila tudi moţnost odgovora»drugo«, kjer so lahko zapisali razloge, ki ne ustrezajo nobenemu od navedenih pod tem vprašanjem. Največ, kar enajst udeleţencev, se je glasbene delavnice udeleţilo zaradi zanimive in nove teme, za pet udeleţencev je bil eden od razlogov za udeleţbo ta, da se radi ukvarjajo z glasbo, štirje so se delavnice udeleţili zgolj zato, ker se jih je udeleţil prijatelj, trije so se prav takrat zadrţevali v Hiši mladih, eden se jih je udeleţil, ker je na podobnih delavnicah ţe bil in so mu bile zelo všeč, ter eden, ker je bil prostovoljec in je sodeloval pri večini dejavnosti, ki so se dogajale v organizaciji mladinskega centra. Ko sem organizatorjem posredovala rezultate opravljene ankete, so bili nadvse zadovoljni, da so se mladi v tako veliki meri odločili za udeleţbo delavnic prav zaradi nove in zanimive teme vsake od treh delavnic. Slika 15: Zadovoljstvo z izvedbo glasbene delavnice Pri ugotavljanju kakovosti izvedenih glasbenih delavnic se mi je zdelo izjemno pomembno tudi to, da izvem, ali so bilo udeleţenci z izvedbo delavnice zadovoljni ali ne in zakaj ja oziroma ne. Slika 15 kaţe, da je bila polovica udeleţencev zelo zadovoljna z izvedbo ~ 61 ~

69 delavnice, polovica pa še kar zadovoljna. Ne preveč zadovoljnih oziroma nezadovoljnih z izvedbo katerekoli od treh delavnic ni bilo. Takšen rezultat sem nekako pričakovala, saj sem menila, da glede na teme in mentorje delavnic udeleţenci ne bi mogli biti nezadovoljni. Pod moţne odgovore, ki sem jih navedla mladim, sem dodala odprto vprašanje»zakaj?«. Tako so udeleţenci lahko utemeljili svoj odgovor. Polovica udeleţencev (sedem) na to vprašanje ni odgovorila. Od sedmih, ki so napisali svoje mnenje o izvedbi delavnice, sta bila samo dva zelo zadovoljna z izvedbo glasbene delavnice, in sicer zato, ker je bilo zanimivo in ker imam rad delavnice. Ostalih pet udeleţencev, ki so bili z izvedbo delavnic še kar zadovoljni, je svoj odgovor utemeljilo tako: kar 'tku', 'fajn' tema, ker so me navdušili s svojo voljo, ker sem bil prvič in mi je bilo še kar zanimivo, premalo časa. Z njihovimi odgovori so bili zadovoljni tudi vodilni na mladinskem centru, saj so dobili nekakšno potrdilo, da kljub majhnemu obisku in interesu mladih za glasbene delavnice delajo dobro, uspešno in kreativno, sicer mladi pri t. i. anonimni anketi ne bi napisali takšnih odgovorov. Slika 16: Zanimanje za udeleţbo na glasbenih delavnicah v prihodnosti Gl. delavnic se bom še udeležil Gl. delavnic se ne bom več udeležil Gl. delavnic se bom mogoče še udeležil Drugo ~ 62 ~

70 Kakovost izvedbe delavnic vsekakor vpliva tudi na to, kako dobro smo prepričali mlade z glasbenimi dejavnostmi in ali smo jih tako navdušili, da se bodo ţeleli podobnih dejavnosti udeleţiti še kdaj v prihodnosti. Vsekakor je bila pomirjujoča ugotovitev, da se nihče ni odločil za odgovor, da se delavnic v prihodnje ne bo več udeleţil ali da o tem še ne ve, kajti to pomeni, da so se jih delavnice dotaknile, da so pustili tako mentorjem kot glasbi sami, da se jih dotaknejo in da jim pokaţejo razseţnosti, ki jih glasba ponuja. Kar osem udeleţencev se je po obiskani glasbeni delavnici odločilo, da se bodo v prihodnje vsekakor udeleţili kakšne glasbene delavnice, šest jih pa meni, da se bodo za tovrstno dejavnost morda še kdaj odločili. Slika 17: Priporočilo drugim za udeleţbo na glasbenih delavnicah Gl. delavnice bom priporočil Gl. delavnic ne bom priporočil Gl. delavnice bom mogoče priporočil Ne vem ali bom komu gl. delavnice priporočil Glede na odgovore, ki so prikazani na sliki 16, je smiselno sklepati, da bodo sovpadali z odgovori na sliki 17, ki prikazuje priporočila za udeleţbo na glasbenih delavnicah. Tako kot na sliki 16 se tudi tukaj ni nihče odločil, da ne bo nobenemu priporočil udeleţbe na glasbenih ~ 63 ~

71 delavnicah oziroma da tega še ne ve, ampak se je kar devet udeleţencev odločilo, da bodo glasbene delavnice nedvomno komu priporočili, pet udeleţencev pa jih bo morda priporočilo. Slika 18: Predlogi tem za naslednje glasbene delavnice Kot sem ţe omenila v enemu od prejšnjih poglavij, je bila določitev teme zelo teţka, saj postajajo mladi zelo zahtevni in, če lahko tako rečem, izbirčni pri izbiranju dejavnosti, ki jih ~ 64 ~

72 imajo danes na pretek. Udeleţencem sem ponudila šest različnih odgovorov, za katere sem mislila, da so primerni njihovi starosti in sposobnosti ter primerni za izvedbo na glasbenih delavnicah. Pod šesti moţni odgovor sem dala drugo, pri katerem so lahko udeleţenci prosto odgovarjali. Za moţnost odgovora drugo se ni odločil nihče. Z vprašanjem o ţeljah za naslednje glasbene delavnice sem ţelela izvedeti čim več ţelja mladih, zato so pri vprašanju lahko obkroţili tudi več odgovorov, in ne samo enega. Največ, deset udeleţencev si je zaţelelo, da bi se v prihodnje učili igranja na različna glasbila, osem bi jih ustvarjalo glasbo, šest udeleţencev bi v prihodnje rado spoznavalo glasbenike in glasbene skupine, dva izmed udeleţencev bi rada izdelovala glasbila in dva bi se rada pogovarjala o različnih glasbenih zvrsteh in subkulturah. Slika 19: Razlogi za udeleţbo in zanimanje mladih za glasbene delavnice Mladim se zdijo glasbene delavnice dolgočasne in nezanimive Mladi za glasbene delavnice niso vedeli Mladi za obisk glasbenih delavnic niso imeli časa Mladi niso navajeni obiskovati tovrstnih dejavnosti Drugo Iz leta v leto je mlade vse teţe prepričati in privabiti k prostočasnemu udejstvovanju, športnemu, kulturnemu ali kakršnemkoli drugemu. V anketi, ki so jo izvedli na Radiu ~ 65 ~

73 Slovenija 1 v radijski oddaji Gymnasium, 29 so mladi odgovarjali na vprašanje, zakaj mladi ne obiskujejo mladinskih centrov in zakaj se ne odločijo za prostočasne dejavnosti, ki jih mladinski centri ponujajo. Mladi anketiranci so povedali, da se marsikateremu mlademu še vedno dozdeva, da se v mladinskih centrih zbirajo bolj»zgube«in»luzerji«in se zato raje ne oglasijo v mladinskih centrih, ker tako mislijo, da bodo zgubili veliko na svojem»dobrem«imidţu in statusu med vrstniki. Eden od razlogov, zakaj mladi ne obiskujejo mladinskih centrov v velikem številu, je tudi ta, da mislijo, da bodo morali s svojim obiskom v centru prevzeti kakšno nalogo in delo, torej da bodo morali kaj delati ali obvezno sodelovati pri kateri od dejavnosti, ki jih center ponuja. Večina radijskih anketirancev še vedno meni, da se mladi raje zadrţujejo v svojih najoţjih prijateljskih krogih, saj jim je navezovanje novih stikov in izpostavljanje samega sebe v večjih druţbah obremenjujoče in hkrati nepotrebno. Tudi sama sem udeleţence delavnic na MC Hiša mladih Ajdovščina vprašala, zakaj se konkretno glasbenih delavnic ne udeleţijo v večjem številu. Največ, kar sedem jih je menilo, da za delavnice niso vedeli, šest jih je menilo, da tovrstnih dejavnosti niso navajeni obiskovati in da se jim zdi to dolgočasno in nezanimivo, trije pa so odgovorili, da za udeleţbo na glasbenih delavnicah niso imeli časa. Z odgovorom, da mladi niso imeli časa, nisem popolnoma zadovoljna, saj vemo, da večina mladih svoj čas po pouku običajno porabi za gledanje televizije, sedenje pred računalnikom in za potepanje po ulicah ali vaseh, kajti le malo je tistih, ki čas porabijo za vsakodnevno učenje ali izvenšolske dejavnosti, kot so aktivno ukvarjanje z športom, plesom ali glasbo. Tudi mnenje anketirancev, da ostali o tem niso bili obveščeni, me ne prepriča dovolj dobro, saj vem, da se mladinski center za vsako svojo dejavnost zelo potrudi in jo oglašuje v vseh medijih, ki jih današnji čas ponuja: televizija, radio, internet, časopisi, letaki in plakati. Se pa strinjam tako z mnenjem anketirancev oddaje Gymnasium kot z mnenjem udeleţencev glasbenih delavnic v januarskem sklopu 2010, da se v povprečju mladim glasbene delavnice zdijo dolgočasne in nezanimive. Takoj zatem se mi porodi vprašanje zakaj. Morda zato, ker ukvarjati se z glasbo med mladimi na splošno še vedno velja kot nekakšno čudaško delo ali hobi. Pred dvajsetimi, tridesetimi leti je bila glasba ne glede na to, koliko so se glasbeni pedagogi trudili eden od tistih šolskih predmetov, za katerega je veljalo, da ni pomemben in da je na urniku samo zato, da zapolni šolski čas. Ta negativni prizvok in mnenje o glasbi še danes ostaja nekje v podzavesti tako starejših kot mladih, vendar se glasbeni pedagogi na različnih stopnjah izobraţevanja (tako 29 (Vir: Oddaja Gymnasium: Radio SLO 1, dostopno dne ) ~ 66 ~

74 formalnega kot neformalnega) trudijo, da bi otrokom in mladim glasbo predstavili kot pomemben pojem in dejavnik v ţivljenju. Slika 20: Število organiziranih glasbenih delavnic pod okriljem MC Hiša mladih Ajdovščina MC Hiša mladih organizira dovolj glasbenih delavnic MC Hiša mladih ne organizira dovolj glasbenih delavnic S tem nisem seznanjen Pri organizaciji katerekoli interesne dejavnosti za mlade smo skoraj vedno v dilemi, koliko dejavnosti naj jim ponudimo in kako pogosto. Zavedamo se namreč, da so danes nekateri mladi ţe»siti«interesnih dejavnosti, s katerimi jih zasipajo razne izobraţevalne in druge ustanove (razni kroţki, delavnice, tabori, šole ipd.). Nikoli ne vemo, kje je prava mera ponujanja dejavnosti, kajti če jim ponudimo preveč, pravijo, da so preobremenjeni, če jim ponudimo premalo, jim je dolgčas in nimajo kaj početi. Kar osem anketirancev glasbenih delavnic mi je potrdilo, da konkretno MC Hiša mladih Ajdovščina organizira dovolj glasbenih ~ 67 ~

75 delavnic, le eden je bil prepričan, da jih organizira premalo. Ostalih pet udeleţencev se je mnenja raje vzdrţalo, saj s količino izvedenih glasbenih delavnic niso seznanjeni. Ko sem prebirala spletno stran Hiše mladih, 30 sem zaznala veliko dejavnosti, ki so namenjene mladim športnih, likovnih, gledaliških, glasbenih in drugih. Skratka mladi lahko vsak dan najdejo kaj zase in si tako popestrijo popoldneve. Slika 21: Mnenja glede raznolikosti tem glasbenih delavnic, ki jih organizira MC Hiša mladih Ajdovščina Teme glasbenih delavnic se mi zdijo dovolj raznolike Teme glasbenih delavnic se mi ne zdijo dovolj raznolike S tem nisem seznanjen Kot sem ţe omenila v enemu od prejšnjih poglavij, je cilj MC Hiša mladih Ajdovščina pritegniti in privabiti čim več mladih, novih članov. Zato so posebno pozorni, kako izbirajo dejavnosti, kako jih predstavijo in kako izpeljejo. Pri načrtovanju pazijo, da se teme delavnic in drugih dejavnosti ne ponavljajo, temveč da so raznolike ter tako nove in sveţe. Zato so v januarju 2010 mladim predstavili sklop treh glasbenih delavnic z naslovom»glasba v ţivo!«30 dostopno dne ~ 68 ~

76 in jim ponudili nov koncept glasbenih delavnic, ki se prepleta in kontinuirano dopolnjuje. Sedmim udeleţencem glasbenih delavnic se je zdelo, da Hiša mladih ponuja dovolj raznolike teme na glasbenih delavnicah, eden se s tem ni strinjal, ostalih šest pa s tem ni seznanjenih. Po pogovoru z vodjo centra Polono Bratina in po pregledu dokumentacije iz prejšnjih glasbenih delavnic menim, da center organizira dovolj raznolike glasbene delavnice, ki se ne ponavljajo. Slika 22: Ţelja po kontinuiteti glasbenih delavnic Želim, da bi se glasbene delavnice izvajale redno Ne želim, da bi se glasbene delavnice izvajale redno Za rednost glasbenih delavnic mi je vseeno Koliko glasbene delavnice dejansko pomenijo udeleţencem in kako so jih doţivljali, sem ugotovila tudi z vprašanjem, ali si morda ţelijo, da bi se glasbene delavnice izvajale redno, na primer enkrat na teden, enkrat na mesec, po sklopih. Z njihovimi odgovori sem bila zadovoljna, saj se nihče od udeleţencev ni odločil za odgovor, da si ne ţeli kontinuiranosti glasbenih delavnic. Petim udeleţencem je za rednost glasbenih delavnic vseeno, kar devet jih pa meni in si ţeli, da bi se glasbene delavnice izvajale redno. Za številne mlade bi bila ~ 69 ~

77 vključitev v neke projekte ali kontinuirane delavnice ključ do navezovanja novih stikov, utrjevanja odnosov do prijateljev, iskanja svojih zmoţnosti in sposobnosti, iskanja tolaţbe in hkrati zatočišče pred teţavami, učenje veščin komuniciranja in socializiranja, saj ima po Ramovšu (2000) skupinsko delo svoje mesto in vlogo prav v tem, da ljudem omogoča učenje vedenja, medčloveškega soţitja in komuniciranja. Posebno mladim dobro dene skupinsko delo, saj je v današnjih razmerah lahko sredstvo za človekovo socialno rast in samostojnost v odnosu do drugih. Preglednica 1: Mnenja o pomenu glasbe Glasba mi pomeni... DEKLETA Dosti. Zabava. (smeh) Veliko. Zabava, veselje, smeh. FANTJE Ţivljenje (ker se z njo ukvarjam) Obenem sproščenost in pomirjanje Jaz igram t. t. in nogomet. Glasba me še kar zanima. Vse. Dosti. Dovolj. (smeh) Rad jo poslušam in uţivam v njej. Zabava, prosti čas, druţenje. Veselje, preţivljanje prostega časa, smeh. Glasba mi je všeč. Ne vem kaj. Glasba mi pomeni zabavo, dobro vzdušje. Braconnier (2001) v knjigi Kako razumeti mladostnika razlaga, da si je danes adolescenco skoraj nemogoče predstavljati brez glasbe. Mladostnik glasbe ne razume samo kot razvedrilo, ~ 70 ~

78 temveč predvsem kot sredstvo, s katerim se pomiri; ali pa ravno nasprotno, omogoča mu izraziti silovita čustva ali upor proti svetu odraslih. Tudi De la Motte-Haber (1990) vidi pomen glasbe predvsem v kriznih obdobjih ţivljenja, kot je puberteta, kjer se izkaţe izredna potreba po nenehnem predajanju glasbi brez prestanka. Pojavila se je tudi domneva o t. i. ukoreninjenosti v emocionalni sistem, katere potrdilo najdemo v vedenju ob poslušanju.»glasba nam omogoča uţivati ob lastnih občutkih, ne da bi dopuščala, da se neposredno izrazi narcisoidna komponenta«(de la Motte-Haber, 1990, str. 151). Na edino vprašanje odprtega tipa v anketi Kaj ti pomeni glasba? je odgovorilo vseh štirinajst udeleţencev. Odgovore sem namenoma prikazala v preglednici, ločeno po spolu, saj se mi je zdela zanimiva ugotovitev, da so se na to vprašanje precej bolj poglobili fantje kot punce. Fantje so napisali večbesedne stavke ali celo več stavkov, v nasprotju z dekleti, ki so na vprašanje odgovorila z eno oziroma največ tremi besedami. Odgovori so v celoti pozitivno naravnani, saj jim glasba v večini pomeni sprostitev, dobro vzdušje in zabavo. Nihče ni izrazil negativnega odnosa do glasbe ali glasbenega izraţanja in dogajanja. Slika 23: Glasba in mladostnik... (Vir: music is my life, dostopno dne ) ~ 71 ~

79 Slika 24: Ukvarjanje z glasbo Ko sem sestavljala vprašalnik, sem se popolnoma zavedala, da bodo verjetno vsi udeleţenci v nekakšnem stiku z glasbo, zanimalo me je pa predvsem v kakšnem, torej ali se z glasbo srečujejo pasivno ali aktivno. Udeleţenci so lahko obkroţili več odgovorov, saj sem s tem ţelela dobiti celovito sliko njihovega stika z glasbo. Po pričakovanjih je kar štirinajst udeleţencev odgovorilo, da glasbo poslušajo v prostem času, pet jih redno ali občasno obiskuje koncerte in druge glasbene prireditve, dva pojeta v pevskem zboru, eden igra oziroma poje v glasbeni skupini in eden obiskuje glasbeno šolo. Zanimiv se mi je zdel ~ 72 ~

80 odgovor, da se eden od udeleţencev z glasbo posebej ne ukvarja, saj sem predvidevala glede na to, da so to bile glasbene delavnice da imajo vsi nekakšen stik z glasbo in da jim glasba pomeni vsaj malo. Poleg tega odgovora se mi je zdel zanimiv tudi odgovor petnajstletnega fanta, ki se je odločil svoj stik z glasbo opisati pod drugo, torej pod moţnost prostega odgovora. Zapisal je: Rad pojem sam. Ko sem prebirala vprašalnike, sem bila nad odgovorom predvsem zelo prijetno presenečena, saj je pogosto mnenje, da v večini fantje, sploh tisti, ki so v adolescenci, ne marajo prepevati. Ob tem sem začela razmišljati, kako bi spodbudili fante k petju, k udejstvovanju v pevskih zborih, sodelovanju pri šolskih glasbenih projektih in podobno, kajti ţelje očitno so, le strah in srameţljivost je treba potisniti na stran. Slika 25: Ţelje po ukvarjanju z glasbo Z glasbo bi se ukvarjal, vendar mi čas tega ne dopušča Z glasbo bi se ukvarjal, vendar za to nimam dovolj denarja Ne bi se več kot toliko ukvarjal z glasbo, ker mi ne pomeni veliko Drugo Tudi danes, v 21. stoletju, še vedno veliko mladih nima moţnosti ukvarjati se s stvarmi, ki jih zanimajo oziroma ki jim veliko pomenijo. Vzroki tičijo v socialni stiski, pomanjkanju časa, pomanjkanju podpore in drugih podobnih stvareh. Zato sem se pri mladih udeleţencih na ~ 73 ~

81 glasbenih delavnicah pozanimala, ali bi se z glasbo morda ţeleli ukvarjati bolj aktivno in kaj je tisto, kar jim to omogoča. Pri tem vprašanju so udeleţenci lahko odločili za več odgovorov. Osem jih je odgovorilo, da bi se z glasbo radi ukvarjali bolj aktivno, vendar jim čas tega ne dopušča, pet jih je odgovorilo, da bi si ţeleli, a za to nimajo dovolj denarja, trije so se odločili za odgovor drugo, vendar sta le dva pri tem dodala še svojo utemeljitev. Eden je zapisal mi je vseeno, drugi pa rajši imam šport. Nihče od udeleţencev se ni odločil za odgovor, da mu glasba ne pomeni veliko Kvalitativna analiza vodenih intervjujev Osnovni podatki o izvedbi intervjujev: Kraj in datum: Ajdovščina, MC Hiša mladih, Izpraševalec: Ana Jerkič Intervjuvanec: Nike Škofič (N), vodja glasbene delavnice Kraj in datum: Ajdovščina, MC Hiša mladih, Izpraševalec: Ana Jerkič Intervjuvanec: Omar Ismail (O), član skupine Free Kingdom, vodja glasbene delavnice ~ 74 ~

82 Kraj in datum: Ajdovščina, MC Hiša mladih, Izpraševalec: Ana Jerkič Intervjuvanec: Polona Krušec (P), napovedovalka na Radiu Nova, vodja glasbene delavnice a) Splošna porazdelitev kod glede na osnovni vidik ODNOSNI VIDIK STORILNOSTNI VIDIK odnosni stik z glasbo/profesionalno ukvarjanje razlogi in ideje za ukvarjanje z glasbenimi delavnicami izkušnje pri delu z mladimi na glasbenih delavnicah vzroki in izkušnje pri sodelovanju z MC Hiša mladih Ajdovščina realizacija glasbenih delavnic na območju ajdovske regije izbira teme in priprave na glasbene delavnice odziv mladih udeleţba in zanimanje mladih za glasbene delavnice uspešnost izvedenih glasbenih delavnic/ţelje po izboljšavi mladostnik in izkušnja glasbene delavnice ~ 75 ~

83 b) Analiza kod, izhajajočih iz odnosnega vidika vodenja ODNOSNI STIK Z GLASBO/PROFESIONALNO UKVARJANJE N: Nekako bi res lahko rekla, da se z glasbo ukvarjam profesionalno, saj od tega ţivim in sluţim. Delujem kot mentorica na glasbenih delavnicah, sem igrala in še igram po različnih glasbenih skupinah, sicer pa je moja glasbena izobrazba neformalna. Glasbo sem osvojila s potovanjem po svetu, z igranjem po različnih»bendih«in udeleţbo na različnih seminarjih. Naj se pohvalim, da sem se sama naučila igrati na tolkala, kitaro in klavir. O: Z glasbo se trenutno ne ukvarjam profesionalno, se pa nagibam k temu, da bi se z njo ukvarjal profesionalno. P: Lahko bi rekla, da se z glasbo ukvarjam profesionalno, saj sem na radiu vsak dan v stiku z glasbo in je tako rekoč del mojega delavnika. Toplak (2002) pravi, da verodostojnosti vodenja in moderiranja ni mogoče meriti z univerzitetnimi diplomami, potrdili o opravljenih usposabljanjih in poklicnimi certifikati. Nekateri ljudje mislijo, da jim bo njihova usposobljenost samodejno prinesla verodostojnost, a ţal sama usposobljenost ni dovolj. Posamezniki, ki so verodostojni, trdno verjamejo v svoje usmeritve in namene, zato kljub oviram uspešno dosegajo svoje cilje. A za verodostojnost je zelo pomembna doslednost. Uspešen vodja in moderator mora biti odprt, iskren, resnicoljuben, pošten, prilagodljiv, komunikativen, pozoren. Ta mora tudi biti vedno pozoren na t. i. učne trenutke in priloţnosti, v katerih si ljudje pridobivajo nova znanja ali oblikujejo nova stališča. Pred samim začetkom sklopa treh glasbenih delavnic v januarju 2010 sem nekako pričakovala, da skoraj nihče od intervjuvancev ne bo profesionalni glasbenik, bodisi instrumentalist bodisi glasbeni pedagog. Kot kaţe zgornja koda, se tudi nisem veliko zmotila. Vsi trije mentorji glasbenih delavnic so si glasbeno izobrazbo pridobili na neformalni način in jo v tem duhu tudi posredujejo. Ţe v teoretičnem delu diplomske naloge sem omenila, da je delo t. i. glasbenih mentorjev, ki nimajo formalne glasbene izobrazbe, primerno le za glasbene delavnice ali tabore pri mladinskih organizacijah. Mladi in tudi otroci lahko prek njihovega znanja na malce drugačen, sproščen način spoznajo osnove razumevanja in sprejemanja glasbe, se ob njej izraţajo, bodisi plesno/gibno ali likovno, se o njej na splošno pogovarjajo in jo preprosto poslušajo. Za bolj strokovno in poglobljeno posredovanje glasbe pa menim, da je potrebna formalna izobrazba mentorjev, saj ti poleg vseh glasbenih znanj, ki jih pridobijo med ~ 76 ~

84 glasbenim izobraţevanjem, dobro poznajo tudi načine in metode, s katerimi»operirajo«pri glasbenem izobraţevanju otrok in mladih. RAZLOGI IN IDEJE ZA UKVARJANJE Z GLASBENIMI DELAVNICAMI N: Glasbo imam enostavno rada. Navdih za glasbene delavnice sem dobila na različnih festivalih tako doma kot v tujini, navdušila me je tudi glasbena literatura, prek katere sem spoznala, da bi lahko otrokom in mladim posredovala glasbo na neformalen, sproščujoč in zabaven način. O: Ideja za glasbene delavnice? Hmmm, enostavno mi je veliko do tega, da bi mladi našli v sebi glasbeni talent, da bi se ob slabih in kritičnih trenutkih v ţivljenju zatekali h glasbi in ne kakšni drugi stvari. In prav zaradi tega podpiram glasbene delavnice in se jih z velikim veseljem udeleţim kot vodja ali tudi kot udeleţenec. P: Glavni vzrok je bila predvsem velika ljubezen do glasbe in zanimanje za to vrsto umetnosti ter ţelja po širjenju in prenašanju ljubezni do nje na mlade. Učitelji niso le posoda znanja, ki ponuja bisere modrosti vsakokrat, ko zazvoni zvonec. (Kottler, 2001, str. 11) Razmišljanje o pomenu zgornje misli me je še bolj prepričalo o dejstvu, da učitelj ni zgolj oseba, ki stoji v učilnici s šolskim zvoncem za seboj, temveč je lahko vsak človek, ki svoja znanja in izkušnje dobronamerno predaja ljudem okoli sebe z ţeljo, da bi se od njih naučili stvari, ki bi jim pomagale laţe priti skozi različna ţivljenjska obdobja, tako tista lepa kot tudi tista teţja. Učiteljski poklic je bil še do nedavnega v slovenskem prostoru preveč povezan le s formalnim izobraţevanjem, zato se danes s polno paro trudimo, da bi širili pomen vseţivljenjskega izobraţevanja in da bi v čim večjem številu ljudem predstavili pozitivne plati neformalnega in aformalnega učenja, učenja, kjer ni zvoncev in časovnih okvirov. Kottler (2001) poudarja, da vsak, ki sprejme učiteljski poklic, sprejme tudi veliko odgovornost, odgovornost odločilnega vplivanja na ţivljenje svojih učencev. Tisti, ki poučuje, je zapisan velikemu poslanstvu in tega bo uresničil le, če bo naredil veliko več, kot samo podajal učno snov. Pomembno je, da z otroki vzpostavimo odkrite medosebne odnose, ki morajo temeljiti na zaupanju, medsebojnem spoštovanju in na pristnih čustvih, da jim bomo lahko pomagali, ko nas bodo potrebovali. ~ 77 ~

85 Nihče od treh mentorjev glasbenih delavnic ni poklicni učitelj. Vsi pa so se z glasbenimi delavnicami začeli ukvarjati predvsem zato, da bi mladim posredovali glasbeno znanje na malo drugačen, sproščen in zabaven, skratka neformalen način in da bi glasbo predstavili kot nepogrešljiv in nezamenljiv dejavnik tako v dobrih kot tudi teţkih trenutkih ţivljenja. Kakorkoli ţe s formalnostjo v roki ali brez nje pomembno je le, da imamo svoj poklic radi, da vemo, kakšen je njegov namen, in da ga opravljamo dobro, vestno in predvsem z dobro voljo in velikim veseljem. IZKUŠNJE DELA Z MLADIMI NA GLASBENIH DELAVNICAH N: Vodenje glasbenih delavnic sem začela pribliţno pred desetimi leti, seveda pa sem se ţe veliko pred tem ukvarjala z otroki in z njimi ustvarjala, le da to ni bilo v okviru glasbenih delavnic. Poleg vsega so bile vse delavnice tako čudovite, da ne bi mogla zdaj nobene izpostaviti in jo posebej opisati. O: Glasbene delavnice sem vodil ţe večkrat, in sicer sem imel bobnarske delavnice, delavnice rapa in hip-hopa in podobne. Z mladimi sem praktično ves čas v stiku, če se le da, se udeleţim čim več različnih festivalov in drugih prireditev, kjer so mladi, da jim lahko posredujem svoje znanje in svojo glasbo ter jim pričaram ta čudovit občutek, ki ti ga lahko da le glasba. Najbolj se me je dotaknila ena od tolkalskih delavnic, kjer so otroci izdelovali svojo tolkala in na koncu zaigrali svojo kompozicijo nanje. Takrat sem šele dojel, kaj otroci vse premorejo in koliko glasbe nosijo v sebi. P: Moje izkušnje z glasbenimi delavnicami so se začele pred pribliţno osmimi leti, ko sem začela delati tu na radiu. Redno nas obiskujejo srednje in osnovne šole, imamo tudi dan odprtih vrat, kjer priredimo glasbene delavnice na temo radia. Zgleda, da je radio ena od tistih redkih stvari, ki še nekako pritegne pozornost mladih. Vsi trije mentorji imajo vrsto izkušenj z mladimi na glasbenih delavnicah. Ko sem jih vprašala, ali morda imajo kakšno negativno izkušnjo, so mi vsi odkimali in z veseljem povedali, da so vse njihove izkušnje do zdaj zelo pozitivne, da mladi radi sodelujejo na glasbenih delavnicah, se za teme, ki jih predstavljajo, zanimajo, sprašujejo in komentirajo. Po Mrgoletu (2003) delo z mladimi spada med opravila, kjer so vodje nenehno izpostavljeni nepredvidljivim naporom, med katerimi je na prvem mestu nevarnost izgorevanja oziroma»burn out«. Pomembno je, da si mentorji, ki delajo s skupinami mladih, v svoje delo vpeljejo način komunikacije, ki omogoča sprotno refleksijo pričakovanj, sprotno reševanje nastalih konfliktnih situacij in moţnost izraţanja počutja udeleţencev. ~ 78 ~

86 VZROKI IN IZKUŠNJE SODELOVANJA Z MC HIŠA MLADIH AJDOVŠČINA N: Na povabilo MC sem se enostavno odzvala zato, ker me to delo veseli. Z njimi sem sodelovala ţe večkrat, in sicer kot mentor gost. Kakšne so izkušnje z njimi? Dobre, v redu. Vse zmeraj teče tako, kot je treba. O: V prvi vrsti je vzrok za sodelovanje moja dobra volja in dejstvo, da bi rad, da bi glasbene delavnice mladim odprle vrata v svet glasbe in da bi mladi poiskali sebe skozi in z njo. S Hišo mladih sem sodeloval ţe nekajkrat, tudi na njihovem festivalu, kjer smo sodelovali kot glasbena skupina Free Kingdom in sam kot vodja ene od likovno-glasbenih delavnic. P: Vzrok za sodelovanje z mladinskim centrom je ţelja po tem, da mladim predstavim glasbo kot sproščujoč pojem v tem divjem tempu ţivljenja in seveda da jim pobliţe predstavim radio in delo na njem. Z mladinskim centrom sodelujem ţe od prej, torej ko je bil še CMD (Center mladinskih dejavnosti), in ne Hiša mladih. Sodelovala sem pri različnih projektih, animacijah in podobno. Mentorji glasbenih delavnic so izrazili zelo pozitivno mnenje o MC Hiša mladih Ajdovščina. Center so opisali kot dobrega organizatorja delavnic, s katerim so do zdaj imeli same pozitivne izkušnje. Tudi centru je v interes, da s svojo organizacijo in širokim spektrom dejavnosti privabi številne mlade kot tudi mentorje različnih strok. REALIZACIJA GLASBENIH DELAVNIC NA OBMOČJU AJDOVSKE REGIJE N: Ne vem, koliko glasbenih delavnic se izvaja. O: Zagotovo vem, da glasbene delavnice redno organizira MC Hiša mladih, ne vem pa, kako je z drugimi ustanovami. Mislim pa, da je glasbenih delavnic na splošno bistveno premalo. Krivdo vidim predvsem v občini, saj bi ta morala bolj spodbujati mlade h kulturnemu udejstvovanju in morala bi seveda tudi podpirati različne mladinske ustanove k širjenju in organiziranju čim več različnih dogodkov za otroke in mlade. P: Ne vem zagotovo, koliko delavnic poteka na našem območju, mislim pa, da je na splošno tovrstne, tako rekoč umetniške ponudbe za mlade premalo. Nihče od mentorjev ni seznanjen s številom glasbenih delavnic, ki se izvajajo na ajdovskem območju. Menijo pa, da je na splošno tovrstnih dejavnosti za mlade premalo. Tako kot Omar Ismail tudi sama menim, da levji deleţ krivde nosi predvsem občina, ki mladinskim organizacijam ne namenja dovolj sredstev za izvedbo različnih dejavnosti za mlade. ~ 79 ~

87 Mladinski centri zato izvajajo le tiste programe in dejavnosti, ki so v okviru njihovih finančnih zmogljivosti. c) Analiza kod, izhajajočih iz storilnostnega vidika vodenja IZBIRA TEME IN PRIPRAVE NA GLASBENE DELAVNICE N: Izbiranje teme za to glasbeno delavnico ni bilo teţko, saj je moje delo vsakotedensko in imam ţe kar lep nabor različnih vaj in iger, s katerimi ustvarjam na delavnicah. Na delavnice se ne pripravljam prav posebno. Program si pripravim prej, prilagodim ga glede na starost udeleţencev in kraj, kjer bodo delavnice izvedene. Lahko bi rekla, da priprava poteka pribliţno en teden prej. Vendar sem pripravljena na vse spremembe in pripetljaje, ki se znajo nepričakovano zgoditi. Moja delavnica je vedno neki umetniški projekt, tako da ni nikoli enaka. O: Izbira teme ni bila teţka, saj smo se tokrat le odzvali na prošnjo, da čim bolj podrobno predstavimo našo skupino in delovanje skupine na splošno. Predpriprav tokrat ni bilo, ker sem predstavljal to, kar vsak dan počnem. P: Ne, izbira ni bila teţka, saj sem enostavno predstavila to, kar počnem vsak dan. Predvsem sem se vţivela v koţo nekoga, ki radia in dela na njem ne pozna. Radio sem namreč hotela predstavit čim bolj enostavno in razumljivo. Iz zgoraj navedenih izjav razberemo, da mentorjem tako izbira tem kot tudi predpriprave za tokratne delavnice niso bile teţke in zahtevne. Menijo, da svoje delo obvladajo ţe v takšni meri, da se nanj ni treba pripravljati s posebnimi tehnikami ali metodami. Mrgole (2003) omenja ciljno načrtovanje kot eno od bolj prepoznavnih značilnosti mladinskega dela. Ciljno načrtovanje omogoča predvsem postavitev ciljev in njihovo postopno doseganje, kar ohranja motiviranost mladih za sodelovanje ter večjo samoorganiziranost mentorjev. Tako načrtovanje zahteva vnaprejšnje premišljevanje in s tem hkrati ponuja večje zagotovilo za realizacijo načrtovanega. Pomembno je, da so v cilje zdruţena snovanja mladih, njihove ţelje, potrebe in ideje. ~ 80 ~

88 ODZIV MLADIH N: Ma so bili pridni, so delali, me poslušali in tudi kaj vprašali. Če bi bilo več otrok, bi bilo drugače, bolj ţivo in glasno. Tako pa je to bila ena zelo umirjena in pomirjajoča delavnica. O: Dobro se mi je zdelo, da so bili udeleţenci poslušljivi in da so spraševali. Odziv na splošno super. P: Odziv se mi je zdel zelo dober. Radi so sodelovali pri pogovoru, bili so vedoţeljni in radovedni. Ko so mladi vključeni v neke organizacije, ni dovolj, da jih sprašujemo samo po mnenju, treba jih je vključevati kot vodje, svetovalce ali partnerje pri odločanju. Pravo udejstvovanje temelji na jasnem, odprtem in iskrenem komuniciranju ter na resničnem poslušanju mladih. (Gril, Klemenčič, Auor, 2009) Toplak (2002) pravi, da uspešen vodja nikoli ne zbuja neprijetnih občutkov v svojih prizadevanjih po sodelovanju članov. Prav nasprotno, truditi se mora, da bi se člani skupine počutili izpopolnjene, upoštevane in zadovoljne pri sodelovanju v skupinskem procesu. Res pa je, da se nekateri ljudje laţe in bolj sproščeno izraţajo, drugi pa ne. Zato moraš biti pri skupinskem delu pozoren, da ekstravertirani člani skupine ne preglasijo introvertiranih in jih tako še bolj omejijo pri sodelovanju. Vodja mora zato ustrezno voditi pogovor ali razpravo, tako da ima vsak član enakovredno moţnost izraţanja. Kot sem ţe sama opazila, so tudi mentorji povedali, da je bil odziv mladih na delavnicah zelo dober. Mladi so radi sodelovali in se zanimali za stvari, ki so jim bile predstavljene. Mentorji so jih med delavnicami spodbujali, jih spraševali in jih vključevali v pogovore in debate. Ţeleli so jim predvsem dati občutek, da so del skupine in da je vsak njihov komentar zelo dobrodošel. Tukaj napačnih odgovorov ali mnenj ni bilo, saj je bil eden od ciljev delavnic tudi ta, da se mladim da moţnost izraţanja svojih ugotovitev, občutij in mnenj. Mentorji so pogovore vodili tako, da so vsakega od udeleţencev tudi vprašali, zakaj tako misli oziroma kaj ga je vodilo do takega razmišljanja in ugotovitve. ~ 81 ~

89 UDELEŢBA IN ZANIMANJE MLADIH ZA GLASBENE DELAVNICE N: Udeleţba je bila slaba. Zame kot vodjo delavnice bi bila idealna udeleţba nekje udeleţencev. Otroci in mladi se največkrat bojijo, da morajo imeti za glasbene delavnice neko glasbeno predznanje, vendar se krepko motijo. Menim, da je treba imeti z mladino ţe nekakšen oseben kontakt, da vidijo, da so stvari, ki jim jih ponujamo, lepe, zanimive in nove. Otrokom je treba osebno razloţiti in predstaviti neke delavnice, da vedo, zakaj se priključiti, da vedo, kaj jim tam ponujamo in kaj se bodo naučili. O: Udeleţba je bila relativno dobra, glede na to, koliko se mladi udeleţujejo takšnih delavnic. Je pa za te delavnice čisto vseeno, ali je udeleţba velika ali majhna, saj gre bolj za pogovorne in demonstracijske delavnice. Mogoče bi morale biti delavnice bolj odmevne, torej da ne bi oglaševali samo prek letakov in časopisov. Mislim, da bi bilo dobro, da bi delavci pri Hiši mladih sami osebno mladim posredovali informacije o glasbenih delavnicah, torej kaj bomo delali, koliko časa bodo trajale, kdo vse bo tam, in podobne stvari. P: Udeleţba se mi je zdela idealna, saj je tu pri nas laţe delati, če jih je v skupini manj. Problem vidim predvsem v tem, da mladi in tudi otroci ne vedo, kako priti do nas. Mogoče bi morali večkrat organizirati podobne delavnice. Iz zgoraj navedene kode vidimo, da je vsak mentor imel drugačno mnenje o udeleţbi mladih na delavnicah in o splošnem zanimanju mladih za tovrstno izvenšolsko dejavnost. Za Nike Škofič, ki je organizirala glasbeno delavnico, pri kateri smo izdelovali glasbila in nato improvizirali ter ustvarjali glasbo, je bila udeleţba slaba, saj bi ji bilo laţe izvesti delavnico, če bi bilo v skupini več mladih, s tem tudi več novih izdelanih glasbil in pozneje instrumentalistov v improviziranem ansamblu. Omarju Ismailu se je udeleţba zdela relativno dobra, saj glede na to, da je bila delavnica bolj pogovorno usmerjena, ni bilo pomembno, ali je udeleţencev več ali manj. Za Polono Krušec, napovedovalko na Radiu Nova, je bila udeleţba na njeni glasbeni delavnici idealna, saj bi z večjo skupino mladih teţko predstavila svoje področje tako podrobno kot sicer. Glede udejstvovanja mladih na glasbenih delavnicah menijo, da je treba mlade bolj spodbujati, glasbene delavnice večkrat organizirati, jih bolj odmevno oglaševati in mladim predvsem sporočiti, da so dobrodošli, da glasbeno znanje ni potrebno, le dobra volja in ţelja po ukvarjanju z glasbo. ~ 82 ~

90 USPEŠNOST IZVEDENIH GLASBENIH DELAVNIC/ŢELJE PO IZBOLJŠAVI N: Delavnice so bile uspešne, a smo ţal imeli premalo časa. Menim, da so dosegle svoj namen. Seveda pa se vedno da kaj spremeniti, dodati ali odvzeti. Če ne spreminjaš, ne rasteš. O: Mislim, da so dosegle tisto, kar smo si zadali. Pri naslednji izvedbi bi ţelel še kaj dodati in povedati, torej tisto, kar sem prej pozabil in sem se zdaj med pogovorom spomnil. P: Po mojem so bile uspešne. Predvsem mi je bilo zelo prijetno, ker so bili udeleţenci odzivni.(smeh) Ţelela bi si, da bi bila mogoče malo bolj skoncentrirana, saj je za mano teţek delovni dan in še petek je. (smeh) Seveda bi bilo dobro, da bi svoje delo predstavili še novinar, snemalec in tehnik, a so ţal na terenu. Ena od dobrih lastnosti uspešnega vodje ali moderatorja je tudi zavedanje svojih dobrih in slabih strani vodenja.»kadar skupinski proces ne prinese ţelenega uspeha, je to pogosto zato, ker je moderator (pod)zavestno bolj zaposlen z zadovoljevanjem lastnih potreb«(toplak, 2002, str. 21). Dobri vodja sam sebe dobro pozna in se spoznava z lastnimi izkušnjami, razmišljanji in iskanjem razlogov za svoje vedenjske vzorce ter se jasno zaveda, kako osebne potrebe vplivajo na njegovo učinkovitost. Vodja mora ob zavedanju svojih prednosti in slabosti tudi redno preverjati, kakšen učinek imajo te na njegovo delo. Če ta ni dobro proučil svojega vedenja in odzivanja, ne bo mogel ugotoviti, kako najbolje pomagati komu drugemu (Toplak, 2002). Iz zgornje kode je razvidno, da so bili mentorji z izvedbo svojih glasbenih delavnic zadovoljni, bi pa vsekakor pri naslednji izvedbi kaj spremenili, dodali ali odvzeli. Temelj njihovega dela je torej samoopazovanje in ugotavljanje lastnih napak ter posledično izpopolnjevanje in dopolnjevanje kakovosti njihovega dela z mladimi. ~ 83 ~

91 MLADOSTNIK IN IZKUŠNJA GLASBENE DELAVNICE N: Pri glasbenih delavnicah gre tako za vzgojni kot tudi za zabavni del. Mladi se tu druţijo, pogovarjajo, so kreativni, govorijo o svojih občutkih, ki jih vzbudi glasba, analizirajo svoje delo in glasbo ipd. O: Mladostnik lahko prek glasbene delavnice odkrije talent, ki ga nosi, nedvomno mu prinese nekaj novega glasbenega znanja, torej glasbeno ozaveščenost, in glasbo lahko spozna kot zelo pomemben dejavnik v svojem ţivljenju. P: Glasbene delavnice mladostniku ponujajo spoznavanje novih stvari, druţenje in mogoče potrditev, kaj si ţelijo, kaj jim je všeč. Po Grilu, Klemenčiču in Auoru (2009) se druţbeno udejstvovanje mladih nanaša na aktivno udeleţbo in resnično vplivanje na odločitve, ki zadevajo njihovo ţivljenje, ne pa njihovo simbolično ali pasivno prisotnost v delovanju odraslih. Skupinska terapija ali skupinsko udejstvovanje daje mladostniku predvsem novih priloţnost za vadbo novih socialnih spretnosti, kot so ustrezna vključitev v skupine in skupinske razprave, kako asertivno 31 nastopiti v odnosu z drugimi, kako obvladovati lastno dolgočasje, jezo in ţalost, kako izraţati empatijo, 32 spoštovanje in skrb za druge. S skupinskim udejstvovanjem mladi tudi odkrivajo samega sebe, svoje ţelje, interese, sposobnosti. Največ moţnosti udejstvovanja pa imajo mladi v različnih nevladnih organizacijah, torej se druţbenega udejstvovanja učijo povsem neformalno (Carrell, 2002). Tudi glasbene delavnice ponujajo mladim moţnost druţbenega udejstvovanja. Mladi se tu druţijo, zabavajo, spoznavajo nove stvari, so kreativni, izraţajo svoja mnenja in občutja. Glasbene delavnice dajejo moţnost neformalnega glasbenega izobraţevanja tistim mladim, ki se za formalno izobraţevanje niso mogli odločiti zaradi socialnih ali drugih razlogov. 31 Asertivnost: zaupanje v svoje sposobnosti, spoštovanje samega sebe, učinkovita komunikacija. 32 Empatija: sposobnost in pripravljenost vţiveti se v situacijo svojega sogovornika in začutiti, kaj doţivlja (Kottler, 2001). ~ 84 ~

92 3.4.3 Sklepne ugotovitve ob soudeleţenosti v procesu glasbenih delavnic Soudeleţenost v procesu glasbenih delavnic je bila zame dragocena učna izkušnja, saj sem se prvič seznanila z glasbeno pedagogiko na neformalnem področju. Čeprav mentorji glasbenih delavnic niso bili glasbeni pedagogi in udeleţenci glasbeni nadebudneţi, so mi s svojim delom, pripovedmi, občutji in dejanji pokazali, da lahko glasbena pedagogika seţe tudi prek vseh formalnih okvirov. Za začetek moram reči, da so bila moja pričakovanja o glasbenih delavnicah malo drugačna od situacije, ki sem jo pozneje doţivela. Torej, moja ideja je bila nekako takšna: hospitirala bom pri glasbenih delavnicah, ki bodo potekale v temu primernem prostoru, z dobro glasbeno opremo, vodil jih bo kakšen poznan glasbeni pedagog, mogoče iz severnoprimorske regije, udeleţencev bo veliko (za prvo delavnico sem imela namreč pripravljenih pribliţno 20 vprašalnikov) in izkazalo se bo, da je mladinski center ustanova, ki reši vse probleme mladih. Skratka, moje ideje so se izkazale za zelo utopične in nerealne in verjamem, da marsikdo misli, da na mladinskih centrih poteka vse brez teţav. Zato sem še kako vesela, da sem imela moţnost videti, kako dejansko deluje ta mladinske organizacije, čeprav sem se osredotočila le na glasbeno dejavnost. Moje pilotsko raziskovanje se je začelo z iskanjem mladinske organizacije, ki me bo pripravljena sprejeti kot opazovalca in raziskovalca glasbenega dogajanja pod njihovo organizacijo. Poklicala sem različne mladinske organizacije na ajdovskem območju (Medobčinsko društvo prijateljev mladine Ajdovščina, Mladinski svet Ajdovščina, Projektno učenje mladih, Klub Ajdovskih študentov), a kot sem ţe omenila v enem od poglavij, se je na mojo prošnjo odzval le MC Hiša mladih Ajdovščina. Vse druge organizacije v svojem programu niso ponujale nobenih glasbenih dejavnosti za mlade. Hvale vreden se mi zdi odziv vodje mladinske centra Polone Bratina, ki mi je z velikim veseljem priskočila na pomoč. Čeprav v polletnem načrtu glasbenih delavnic niso imeli predvidenih, jih je zgolj zaradi moje raziskovalne potrebe skupaj s sodelavci izpeljala v januarju Ker mladinskega centra v Ajdovščini pred tem še nikoli nisem obiskala, nisem vedela, kje in v kakšnih razmerah deluje. Zato sem bila ob prihodu pred njihovo stavbo kar malo presenečena in osupla. ~ 85 ~

93 Ugotovila sem namreč, da mladinski center deluje v stari, razpadajoči vojašnici (moja prva asociacija ob pogledu na stavbo je bila Metelkova mesto v Ljubljani 33 ). Vhod v ta razpadajoči objekt je bil skozi ozka visoka vrata, v prostore mladinskega centra pa si prišel po starinskem stopnišču, ki je vodilo do drugega nadstropja. Na nasprotni strani hodnika je delovalo društvo PUM Ajdovščina, v tretjem nadstropju pa so različne glasbene skupine imele svoje»vadnice«. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem dojela, da v 21. stoletju drţava in občina kljub vsem mogočim inšpektoratom dovoljuje in podpira delovanje mladinske organizacije v takšnih nemogočih in celo ţivljenju nevarnih razmerah. Povedali so mi namreč, da se stropi v nekaterih prostorih ţe podirajo in da streha ob vsakem nalivu redno namaka prostore. Mladinski center se je vrsto let trudil na raznih občinskih in drugih javnih razpisih za dodelitev nepovratnih sredstev za izgradnjo novega centra, a je bil večkrat neuspešen, vse do sredine leta 2010, ko so uspešno kandidirali na razpisu in začeli z graditvijo novega mladinskega centra z mladinskim hotelom. Otvoritev novega mladinskega centra je bila maja Pred samim začetkom delavnic sem nekajkrat obiskala center, se z delavci pogovarjala o njihovem delovanju, zgodovini in tekoči problematiki (takrat je to bila gradnja novega mladinskega centra). Ko sem opazovala njihovo situacijo, v kakšnih razmerah delajo z mladino in s kako pičlimi sredstvi, sem pomislila nase, na svojo glasbeno učilnico ali pa na katerikoli drug prostor v javnem šolstvu, kjer se poučuje glasba. Neverjetno se mi je zdelo, da so bili otroci, mladi in mentorji v centru zadovoljni in srečni, zgolj ker so imeli en računalnik, en kasetofon, majhno knjiţno omaro in prostor z mizami, kjer so se izvajale razne dejavnosti. Za več sploh niso vprašali, ker so se v teh pisanih prostorih mladinskega centra počutili tako domače, da so nekatere od njih ob 18. uri, ko se je center zapiral, morali dobesedno poslati domov. Večina od teh mladostnikov prihaja iz socialno šibkih druţin, iz druţin, kjer so starši brezposelni ali pa imajo sluţbo v izmenah, tako da se z njimi ne ukvarjajo kaj dosti. Mnogi od njih še danes doma nimajo računalnika in interneta, zato je zanje mladinski center še kako koristen, zlasti pri pisanju na primer seminarskih nalog. Pri domačih nalogah jim večkrat na pomoč priskočijo tudi mladinski delavci. Za mnoge je mladinski center njihov drugi dom, njihovo zatočišče in pomemben del ţivljenja. 33 Metelkova mesto je po Sloveniji in svetu znano središče umetniškega in rokodelskega ustvarjanja, političnega delovanja in neodvisne kulturne produkcije s področja glasbe, gledališča, slikarstva, videa, stripa, kiparstva in drugih umetnosti. Znana je tudi kot sproščen in navdihujoč druţabni prostor. Pred šestnajstimi leti je nastala prav zato, ker takšnega prostora v Ljubljani ni bilo. (Vir: dostopno dne ) ~ 86 ~

94 Moja udeleţba na glasbenih delavnicah je bila prva izkušnja hospitiranja na mladinskem centru tako zame kot zanje. Kot bodočo glasbeno pedagoginjo so me delavci centra najprej vprašali, ali smo na predavanjih kdaj spregovorili o neformalnem učenju glasbe ali konkretno o glasbenih delavnicah. Povedala sem, da smo tovrstno neformalno obliko poučevanja omenili, nismo pa se prav posebno poglabljali v njeno vsebino. Tako da prošnji, ali jim lahko dam kakšen nasvet za načrtovanje delavnic, nisem mogla ustreči v polni meri. Zelo so se zanimali za mojo vrsto dela, kaj vse obsega, kako poučujem, kakšni otroci se vključujejo v glasbeno šolo in kaj jim ponujamo. Tudi mentorji glasbenih delavnic so me veliko spraševali predvsem o teoriji glasbe, saj jim ta v njihovem glasbenem znanju manjka. Moram reči, da sem bila vesela, da sem svoja glasbena znanja lahko predajala mentorjem, saj sem vedela, da jih bodo koristno uporabili pri delu na naslednjih glasbenih delavnicah. O tem, kako je potekala organizacija delavnic, od ideje do iskanja mentorjev in sredstev, ţal vem bolj malo, saj so delavci sami in po zelo hitrem postopku vse organizirali, vem pa, kakšen je bil odziv mladih, ko smo se po hodnikih centra podili in jih pregovarjali, naj se udeleţijo delavnic. Kljub dobremu oglaševanju po radiu, internetu, časopisih in plakatih je bilo udeleţencev, ki niso redni obiskovalci mladinskega centra zelo malo, zato smo morali trenutne obiskovalce pregovarjati, zakaj vse bo dobro, če se udeleţijo delavnic. Med trenutnimi obiskovalci so bili večinoma fantje, ki so se jim glasbene delavnice zdele nesmiselne, kajti zbali so se, da bodo morali kaj peti ali igrati, skratka se izpostavljati. Pred drugimi fanti jih je bilo preprosto sram reči, da bi šli na delavnice, ker tako ali tako nimajo kaj drugega početi. No, na koncu nam je le uspelo zbrati nekaj fantov, ki so se odločili za obisk delavnic. Naše veselje ob njihovi udeleţbi se je povečalo toliko bolj še na drugih delavnicah, ko smo videli, da so se jih udeleţili isti fantje kot na prvih. S tem smo si dokazali, da je bilo naše prepričevanje uspešno in delavnice še toliko bolj, sicer se jih ne bi vnovič udeleţili. Udeleţence sem opazovala tudi med samim potekom delavnic. Na začetku, prvih deset minut, so bili vsi nekoliko zadrţani niso hoteli kaj veliko komentirati, spraševati, se izpostavljati. Ko pa je spregovoril prvi, so vsi kot po tekočem traku začeli komunicirati in aktivno sodelovati. Predvidevam, da so samo rabili nekoga, ki jim je»utrdil pot«, da so videli, da ne bo nič groznega, če se bodo morali z glasbo izraţati, o njej govoriti ali jo preprosto poslušati. Med mladimi, posebno med osipniki ali tistimi, ki prihajajo iz socialno teţjih okolij, še vedno kroţi stereotip, ki ukvarjanje z glasbo, posebno klasično, postavlja na mesto starejših, snobov ali tistih, ki preprosto niso»kul«. Vsem tem mladim bi bilo treba glasbo predstaviti tako, da bi tudi sami začutili, kakšne moţnosti vse ponuja, da bi se znali odpreti ~ 87 ~

95 tudi za druge zvrsti in načine ukvarjanja z glasbo. Menim, da mnogi med njimi nosijo v sebi veliko občutka za glasbo, vendar zaradi različnih dejavnikov tega še niso odkrili. Zato jih je treba usmerjati v programe, kjer bodo svoje sposobnosti odkrivali in jih začeli tudi koristno uporabljati. Pri vseh treh delavnicah sem tudi sama aktivno sodelovala, za svojo raziskavo pa sem udeleţencem po vsaki delavnici zastavila vprašanja o njihovih občutkih in mnenjih o izpeljani delavnici. Zato sem zanje pripravila vprašalnike. Na začetku sem bila precej v dvomih, ali bodo mladi sploh ţeleli vprašalnike izpolnjevati, ali se jim bodo vprašanja zdela neumna in nesmiselna in ali ne bo število vprašanj morda preveliko. Moram reči, da sem bila presenečena, saj je bil odziv na moje vprašalnike zelo pozitiven. Nihče ni zavrnil vprašalnika, nihče ni dajal nikakršnih pripomb, temveč so bili zelo veseli in počutili so se pomembne, da so mi s svojo udeleţbo na delavnicah pomagali pri izdelavi diplomske naloge. Veliko pozornost sem posvetila tudi mentorjem glasbenih delavnic. Kot sem ţe večkrat omenila, mentorji niso bili glasbeni pedagogi, temveč laični glasbeniki, brez formalne glasbene izobrazbe. Glasbena znanja so osvojili sami, iz prebiranja knjig, poslušanja glasbe, improviziranja na različnih glasbilih, obiskovanja festivalov ipd. Svoje delo kot mentorji glasbenih delavnic izpopolnjujejo tako, da so sami sebi najstroţji kritiki in po opravljenem delu razmislijo, kaj so naredili v redu in kaj ne. Drugih oblik izobraţevanja za mentorje glasbenih delavnic ni, tako da se ţal te vrste izpopolnjevanja ne morejo udeleţiti. Njihov način posredovanja glasbe, pripovedovanja, učenja, poslušanja ali izvajanja, je zelo preprost, torej primeren njihovim znanjem in veščinam. Ob opazovanju njihovega dela, ki ni bilo niti brezhibno niti slabo, sem si zastavila vprašanje: Kaj je za mladostnike najbolje ali to, da jim»predavajo«in jih učijo neprofesionalni delavci, ki nimajo zadostnega znanja o glasbi, a je njihov način hkrati zelo sproščen, dostopen in nezahteven, ali bi bilo bolje, da takšne ponudbe mladinski centri ne bi dajali, ker lahko z napačnimi metodami poučevanja in informacijami mladim naredijo več škode kot koristi? Po daljšem premisleku in odzivu mladih na njihovo delo sem ugotovila, da je vseeno boljše, če se mladim v mladinskih centrih ponudi tovrstno neformalno obliko izobraţevanja/učenja, sicer sploh ne bi imeli druge moţnosti ţivega stika z glasbo. ~ 88 ~

96 Ob koncu premišljevanja o soudeleţenosti v procesu glasbenih delavnic sem bom dotaknila tistih treh raziskovalnih vprašanj, ki so mi olajšala raziskovanje in mi po končanem delu pomagala narisati podobo mladinskega centra, mladine ter njihovega odnosa in dela z glasbo. Ţe desetletja velja, da imajo mladi zelo radi glasbo. Nekateri v glasbi najdejo sprostitev,»odklop«, uteho v teţavah ali ţivljenjski stil. Nekateri so mogoče celo odvisni od nje. In kako bodo mladi glasbo, ki jih obdaja, sprejeli, razumeli in ocenili, je v veliki meri odvisno od nas pedagogov, mentorjev, odraslih. Od našega načina učenja in pogovarjanja o glasbi je odvisno, ali jo bodo znali kritično sprejeti in z njo pametno ţiveti. Za osebni razvoj vsakega posameznika se mi zdi pomembno, da je deleţen dobrega in kakovostnega poučevanja glasbe, četudi le njenih osnov. Ţal so glasbene delavnice in druge neformalne oblike dela z glasbo mladim in tudi širši javnosti še dokaj nepoznane oziroma nekaj, kar ni»in«. Vzrok za nezanimanje ne tiči le pri modnih muhah mladih, temveč pri mladinskih organizacijah, ki mladim ne ponujajo dovolj širokega spektra neformalnih glasbenih dejavnosti. In zakaj je na ajdovskem območju tako malo ponudbe neformalnega glasbenega izobraţevanja? Na to vprašanje mi ţal nihče ni znal nedvoumno odgovoriti. Sama menim, da je poleg vseh tistih številnih finančnih in prostorskih teţav edina prava teţava v tem, da ni povezave med formalnim in neformalnih izobraţevanjem, da se tako glasbeni pedagogi kot mladinske organizacije na ajdovskem ne trudijo vzpostaviti kontaktov in splesti sodelovanja med seboj. Mogoče obe strani premalo poznata druga drugo, da bi se povezale pedagogi ne poznamo dovolj situacije v mladinskih organizacijah, mladinske organizacije pa ne vloge in načina našega dela. In tako stvar tiči na mestu, mladi pa ostajajo nevedni in neuki na glasbenem področju v okviru neformalnega izobraţevanja. Zato si ţelim, da bi glasbeni pedagogi več vedeli o mladinskih organizacijah, o mladih osipnikih, o mladih, ki prihajajo iz socialno ogroţenih druţin, o mladih, ki še iščejo in odkrivajo svoje sposobnosti. Upam, da se bo v prihodnosti formiralo več neformalnih glasbenih izobraţevanj za mlade in da bodo prav glasbeni pedagogi tisti, ki jim bodo to znanje posredovali. ~ 89 ~

97 4 ZAKLJUČEK Delo s skupinami mladostnikov je bolj podobno hoji po divjini kot sprehodu po urejeni potki. Ovire, vzponi in prepadi so del naravnega terena. (Susan Carrell) Delo z mladimi je lepo, razburljivo, včasih nepredvidljivo in polno presenečenj. Poleg tega, da moraš za dobro delo mlade poznati in jih spoštovati, jih moraš predvsem znati razumeti in poslušati. Mnogi mladi se kljub»bombardiranju«ponudb različnih dejavnosti zanje ne odločijo, saj v svoj svet razen sebe ne spustijo nikogar. Izziv pri delu z mladimi je predvsem in najprej v tem, kako jih motivirati. Teţava pri delu s skupino mladostnikov se največkrat pojavi ţe pred samim začetkom dela. Torej kako mlade motivirati, da se pridruţijo takšni ali drugačni skupini? Za začetek moramo začeti ustvarjati ponudbe, ki imajo moţnost prodreti med mlade in ki zanje pomenijo določeno obogatitev oziroma ustvarjajo drugačne izkušnje od tistih iz njihovega vsakdanjega ţivljenja. Maxwell (1999) poudarja, da je mladim treba ponuditi skupino, v kateri lahko najdejo vrstniško druţbo in vodjo, ki se zanima zanje in s katerim lahko ustvarijo ozračje varnosti in pozitivne spodbude, pogoje za razmišljanje o sebi, moţnosti delitev izkušenj z drugimi in prostor, kjer poleg resnih tem in reševanja problemov najdejo prostor tudi tiste bolj zabavne in sproščujoče teme. Z motiviranjem mladostnikov smo se skupaj z mladinskim centrom spopadali tudi pri glasbenih delavnicah. Vedno znova smo se soočali z vprašanji kako, zakaj, kdaj in kako naj mladim predstavimo glasbo in glasbene dejavnosti, da bi le imeli večje zanimanje in ţeljo po udejstvovanju. Spoznali smo, da dokler se bomo vrteli v neskončni spirali iskanja odgovorov na vprašanja, za katera vemo, da nimajo poslušalcev, se je nesmiselno s tem obremenjevati, temveč delati po svojih najboljših močeh in zmoţnostih. Zame kot glasbeno pedagoginjo je bilo raziskovanje glasbenih delavnic pomemben doprinos k moji profesionalni rasti, saj sem popisala še en list iz številnih vej glasbene pedagogike. Med pisanjem diplomske naloge sem odkrila, da je področje glasbene pedagogike v povezavi z neformalnimi oblikami izobraţevanja pri nas še dokaj nerazvito in neraziskano. Literature o tem skoraj ni, kar mi je povzročalo precej teţav. Menim, da se pedagogi v povprečju premalo pogovarjamo o mladih, ki so drugačni, o tistih, ki imajo dar glasbe in zaradi socialnih ~ 90 ~

98 in drugih razlogov tega ne morejo izraziti, o tistih, ki izstopijo iz formalnega učnega sistema in si ţelijo izobraţevanja na drugačen, njim bolj prijazen in razumljiv način. Ko sem opazovala, kakšno moč ima glasba pri»drugačnih«mladih, sem si zaţelela, da bi se povezava med glasbo in neformalnim načinom izobraţevanja končno vzpostavila tudi na bolj profesionalni ravni. Moja vizija v prihodnost posega v ţelje, da bi glasbene delavnice in druge dejavnosti začeli voditi glasbeni pedagogi oziroma za to usposobljeni strokovni delavci, ki bi s svojim znanjem in veščinami mladim glasbo predstavili kot nepogrešljiv dejavnik v svojem ţivljenju dejavnik, ki širi obzorja in pomaga skozi teţavna in vesela obdobja ţivljenja. Zdaj, ko končujem svoje raziskovanje, ugotavljam, da sem sestavila le delček slike razumevanja pravega ţivljenja na mladinskem centru, saj je mesec dni sodelovanja še kako premalo, da bi lahko prav razumela mlade s teţavami, njihove misli, ideje, ţelje in potrebe, dva lista intervjuja pa vse prej kot dovolj, da bi mi skromni mentorji lahko povedali, kako ponosni so nase, da se ukvarjajo z glasbo in mladimi. A hkrati je bil ta mesec dovolj dolg, da sem spoznala, da je skrajni čas, da se tista spirala številnih vprašanj konča in dobi poslušalce, ki bi bili pripravljeni oblikovati kakovostno neformalno glasbeno izobraţevanje. ~ 91 ~