UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE POMEN PREPREČEVANJA BAKTERIJSKIH OKUŽB PREBAVIL. (diplomsko delo)

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE POMEN PREPREČEVANJA BAKTERIJSKIH OKUŽB PREBAVIL (diplomsko delo) Maribor, 2012 Karmen Šekoranja

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Mentor: viš. predav. mag. Karl Turk, dr. med. spec. epidemiologije Somentor: viš. predav. mag. Milica Lahe

3 POVZETEK V teoretičnem delu diplomskega dela z naslovom Pomen preprečevanja bakterijskih okužb prebavil smo predstavili dejavnike tveganja za okužbo z glavnimi bakterijskimi povzročitelji, z živili, vodo ter možnosti njihovega preprečevanja in nadzora. Predstavljena je tudi vloga medicinske sestre pri preprečevanju bakterijskih okužb prebavil. Medicinska sestra lahko s svojo izobrazbo in delovanjem osvešča posameznika in širšo družbeno skupnost o nevarnostih okužbe in prepoznavnosti le- teh. V empiričnem delu smo v obliki grafikonov predstavili rezultate raziskave, s katero smo želeli ugotoviti seznanjenost posameznikov o bakterijskih okužbah, simptomih in preventivnimi ukrepi. Metodologija raziskovanja. Uporabili smo deskriptivno metodo dela, za pridobitev želenih podatkov pa smo uporabili anonimen anketni vprašalnik. Sodelovalo je 100 naključno izbranih pacientov v Zgornjesavinjskem zdravstvenem domu. Anketiranje je bilo izvedeno v mesecih maj, junij in julij Rezultati raziskave. Rezultati raziskave so pokazali, so se pacienti v 83 % že srečali s težavami, ki so bile posledica okužbe prebavil z bakterijo, 69 % anketiranih pozna vsaj enega od povzročiteljev okužb. V večini so seznanjeni s preventivnimi ukrepi, med katere sodijo predvsem higiena rok in rokovanje z živili. Informacije pa so si pridobili v 73 % preko medijev. Sklep. Bakterijske okužbe prebavil so pogosta obolenja, ki prizadenejo osebe vseh starosti. Nevarnejša so pri otrocih, starostnikih, pri osebah z oslabelim imunskim sistemom. Pomembna je seznanjenost posameznikov in širše skupnosti o dejavnikih tveganja za okužbo in preprečevalnimi ukrepi, ki so poglavitni za ohranjanje in krepitev zdravja. Ključne besede. Bakterije, okužba, zastrupitev s hrano, pitna voda, medicinska sestra. I

4 ABSTRACT In theoretical part of diploma work, entitled with The importance of preventing gastrointerstinal bacterial infections, we presented risk factors for infection with the major bacterial pathogens, food, water, and the possibilities of their prevention and control. It is also presented the work of a nurses and their role at prevention of gastrointerstinal bacterial infections. The nurse is able, through the constant training and education, to raise the individuals and broader society about the symptoms of a bacterial infections and their threat to life. The empirical part of a work includes different form of a chart that presented the result of a search about bacterial infection, symptoms and preventive measures. Methodology of the research. A descriptive method was used to an anonymous questionnaire, that was distributed among 100 patients in the Zgornjesavinjski health center. The survey took place in May, June and July of The results of a research. The results of a survey showed, that 83 percent of a patients already meet with problems that were caused by gastrointerstinal infection, 69 percent of a patients are familiar with least one of the infectious agents. Most of them are informed with the preventive measures, which include mainly hand hygiene and food handling. Information was gained in 73 percent of the media. Conclusion. Bacterial infections are common gastrointerstinal diseases that affect people of all ages. Represent a higher risk with children, older people and people with compromised immune systems. The most important is the familiarity of individuals and wider community about the risk factors for infection and preventive measures, that are crucial for maintaining and improving health. Key words. Bacteria, infection, food intoxication, water, nurse. II

5 KAZALO POVZETEK... I ABSTRACT... II 1 UVOD NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA Namen diplomskega dela Cilji diplomskega dela BAKTERIJSKE OKUŽBE PREBAVIL Značilnosti bakterij Vrste bakterij, ki okvarjajo tkivo prebavil Salmonele Escherichia coli Šigele Yersinia enterocolitika Vibrio cholerae Campylobacter jejuni Helicobakter pylori Clostridium difficile Dejavniki tveganja, ki vplivajo na nastanek in razvoj bakterijskih okužb prebavil Bakterije Hrana Voda Nega rok Zdravljenje bakterijskih okužb prebavil Bolnišnično zdravljenje Zdravljenje najpomembnejših bolezenskih sprememb pri bakterijskih okužbah prebavil PREPREČEVANJE BAKTERIJSKIH OKUŽB PREBAVIL Ukrepi preprečevanja bakterijskih okužb prebavil Higiena in nega rok Izbira, priprava in shranjevanje živil Higiena okolja in zdravstvena ekologija VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU BAKTERIJSKIH OKUŽB PREBAVIL METODOLOGIJA RAZISKOVANJA Raziskovalna vprašanja Metode dela Raziskovalni okolje Raziskovalno vzorec Etični vidik REZULTATI RAZISKAVE INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA SKLEP LITERATURA IN VIRI ZAHVALA... III

6 PRILOGE... ANKETNI VPRAŠALNIK... 1 SOGLASJE ZA ODOBRITEV ANKETE... 6 IV

7 KAZALO GRAFOV Graf 1: Starostna porazdelitev anketirancev Graf 2: Spol anketirancev Graf 3: Kraj prehranjevanja Graf 4: Pregled etikete ob nakupu živila, njegovo sestavo in datum uporabe Graf 5: Najpogostejši način priprave hrane Graf 6: Pogrevanje hrane Graf 7: Ozaveščenost o tem, katere hrane ni priporočljivo pogrevati Graf 8: Upoštevanje navodila za shranjevanje, ki so zabeležena na vsakem živilu Graf 9: Pitje vode Graf 10: Čistost in kakovost pitne vode v Sloveniji Graf 11: Onesnaženost vode v domačem kraju Graf 12: Poudarek na higieni rok Graf 13: Umivanje rok Graf 14: Način umivanja rok Graf 15: Poznavanje pravila pravilnega umivanja rok Graf 16: Uporaba razkužila za roke Graf 17: Poznavanje lastnosti in delovanje razkužil za roke Graf 18: Težave s prebavo (bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, driska), ki so bile posledica okužbe prebavil z bakterijo Graf 19: Hospitalizacija zaradi težav s prebavo Graf 20: Težave zaradi zastrupitve s hrano Graf 21: Poznavanje bakterij, ki povzročajo okužbe prebavil Graf 22: Pridobljene informacije glede bakterijskih okužb prebavil V

8 1 UVOD Incidenca nalezljivih bolezni zaradi oporečne hrane narašča v razvitem svetu. Danes že veliko vemo o povzročiteljih in imamo izdelane varnostne ukrepe za preprečevanje okužb, saj je želja in dolžnost zagotoviti varno, neoporečno hrano. Število prijavljenih okužb pa se kljub temu povečuje. Delno zaradi bolj doslednega prijavljanja, izpopolnjene mikrobiološke diagnostike in tudi zaradi prilagajanja mikroorganizmov na nova okolja, oziroma zaradi sposobnosti bakterij pridobivati nove gene za patogenost (Zore et al., 2007, str. 107). Dobro zdravstveno stanje prebivalstva je integralni del uspešne sodobne družbe in je tako tesno prepleteno z ekonomsko rastjo in trajnostnim razvojem. Za dosego dobrega zdravja prebivalstva, morajo biti v ospredju preventivni mehanizmi na državni ravni, ki vključujejo zdrav življenjski slog slehernega posameznika. Prav tako morajo biti koncepti ohranjanja in krepitve zdravja načelo in privzeta navada slehernega posameznika (Raspor, 2007, str. 4). Pri preprečevanju okužb je najpomembnejša oskrba z zdravo pitno vodo in higiensko neoporečno hrano, primerna sanitarno- higienska ureditev okolja ter higiensko odstranjevanje odplak; izredno pomembno je tudi pravilno in natančno umivanje rok s tekočo vodo in milom, natančna osebna higiena, higiensko ter varno odstranjevanje fekalij in higiena stranišč. Potrebno je pravilno in strokovno ravnanje z živili. V kuhinji moramo ločiti čisti del od nečistega; hrano moramo pravilno pripraviti, pravilno odtajati, toplotno obdelati ter prevažati, že pripravljeno hrano pa moramo pravilno hraniti pri temperaturi od 4 ali nad 60 C (Radšel- Medvešček, 2002, str. 96). Medicinska sestra se kot nosilka zdravstvene nege ravna po procesni metodi dela, ugotavlja bolnikove potrebe, izdela cilje zdravstvene nege, načrtuje zdravstveno nego, jo izvaja in vrednoti. Izvajanje zdravstvene vzgoje je ena temeljnih nalog medicinskih sester, ki zahteva veliko znanja, spretnosti in iznajdljivosti. Posameznike je potrebno poučiti o osebni higieni 1

9 (zlasti rok), higieni sanitarij, pravilnem in strokovnem ravnanju z živili in o preprečevanju prenosa infekcij (Kolar, 2008). 2

10 2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA 2.1 Namen diplomskega dela Namen diplomskega dela je predstaviti vlogo medicinske sestre pri preprečevanju okužb prebavil in ugotoviti, koliko so ljudje ozaveščeni o preprečevanju bakterijskih okužb prebavil in o njihovih posledicah. 2.2 Cilji diplomskega dela Ugotoviti, kje dobijo ljudje največ informacij o bakterijskih okužbah prebavil. Ugotoviti, koliko so ljudje seznanjeni z zdravim načinom prehranjevanja in pitno vodo. Ugotoviti, kako dosledno si ljudje umivajo in razkužujejo roke. 3

11 3 BAKTERIJSKE OKUŽBE PREBAVIL Patogene bakterije za človeka so tiste, ki povzročajo okužbo oziroma zastrupitev, nekatere bakterije tvorijo toksine- strupe, ki lahko povzročijo zastrupitev oziroma bolezen (Ferk, 2010). 3.1 Značilnosti bakterij Bakterije so del našega vsakdanjega okolja in bivajo tudi na vseh površinah, ki varujejo našo notranjost. Najdemo jih v morjih, rekah, izvirih, v rodni zemlji, skratka povsod. So mikroorganizmi, ki jih s prostim očesom ne vidimo, opazujemo jih lahko le z mikroskopi. V živilu so lahko v obliki spor ali v vegetativni obliki (Gubina et al., 2002, str. 3). Obarvane razmaze bakterijskih kultur in kužnin opazujemo v svetlobnem mikroskopu z imerzijo. To pomeni, da med obarvani razmaz na predmetniku in imerzijski objektiv (povečava 100-krat) nanesemo nekaj kapljic imerzijskega olja, ki ima isti lomni količnik kot steklo, ter s tem preprečimo lomljenje svetlobnih žarkov, ki gredo skozi obarvani razmaz. Bakterije barvamo zaradi lažjega opazovanja. Barvila, ki jih uporabljamo so bazična in kisla, tehnike barvanja pa pozitivne in negativne, glede na to, ali obarvamo bakterije ali okolico. Največkrat se barva z dvema ali več barvili. Če uporabljamo samo eno barvilo, npr. metilensko modrilo, navadno lahko razlikujemo le obliko bakterij (enostavno barvanje). V bakteriologiji uporabljamo običajno barvanje po Gramu (sestavljeno barvanje- metilvijolično, lugol, etanol, fuksin ali safranin). Na osnovi tega barvanja razlikujemo po Gramu pozitivne (modrovijolične) in po Gramu negativne (rdeče) bakterije. Značilne bakterije imajo tri temeljne oblike: okrogle- koki, paličaste- bacili in svedraste (spiralne)- spirohete. Mnoge paličaste bakterije imajo zmožnost, da se v zanje neugodnih okoliščinah spremenijo v spore. Spora je mirujoča oblika bakterije, ki se ne deli. Ovoj je sestavljen iz petih plasti, zato je zelo odporna proti fizikalnim in kemičnim vplivom. V notranjosti ima ves za življenje potreben material. V okolju preživijo spore zelo dolgo, tudi več let. Ko spet pridejo v ugodno okolje, skalijo. Iz njih ponovno nastane presnovno dejavna 4

12 oblika (vegetativna oblika). Bakterije sporulirajo le v okolju, ne v tkivih (Dragaš, 2004, str ). 3.2 Vrste bakterij, ki okvarjajo tkivo prebavil Bakterije predstavljajo največje tveganje za zdravje potrošnikov. Okužba z njimi ali njihovimi strupi lahko povzroči bolezen ali celo smrt. Za okužbe in zastrupitve s hrano so še posebej občutljive ogrožene skupine ljudi: starejši, otroci, nosečnice in bolniki (Ferk, 2010) Salmonele Salmonele so razširjene v črevesu različnih živali, sesalcev in ptic, pa tudi pri kačah, želvah in kuščarjih. S salmonelami so pogosto okužene kokoši, piščanci, gosi, race, fazani, golobi, govedo in svinje. Najdemo jih v odplakah in živalski krmi. Človek se okuži z jajci, mesom, mlekom, čokolado, vodo, raznimi pijačami, zelenjavo in z okuženimi rokami. Edini rezervoar za bakterijo Salmonella Typhi je človek. Na človeka sta prilagojeni še Salmonella Paratyphi A in B. nekatere salmonele so prilagojene izključno na živali. Taka je na primer Salmonella Choleraesuis. Če se človek okuži s to salmonelo, nastane huda sistemska okužba z gnojnimi zasevki. Salmonele, imenovane tudi živalske (ker so rezervoar teh salmonel predvsem živali), niso prilagojene na specifičnega gostitelja. Povzročajo lahko bolezen pri človeku in živalih. Te salmonele se širijo po vsem svetu, v razvitih in manj razvitih deželah. Lažje ali težje oblike gastroenterokolitisov (bolečine v trebuhu, bruhanje, driska) nastanejo predvsem poleti z okuženo hrano (jajčne jedi, mleto meso, kreme, solate, mlečni izdelki), ki ni pripravljena po higienskih načelih, je premalo kuhana ali pečena in dalj časa stoji na sobni temperaturi, lahko pa tudi zaradi okužene vode (Dragaš, 2004, str ). Salmonele povzročajo 3 glavne tipe bolezni: trebušni tifus, enterokolitis, in septični sindrom z lokaliziranimi vnetnimi žarišči (Ihan et al., 2002, str. 193). 5

13 Večina ljudi preboli salmonelozo brez zapletov v nekaj dneh. Pri zelo majhnih otrocih, ki jih bruhanje in driska izsušita so mere, ko je njihovo življenje ogroženo, pa je lahko salmoneloza zelo resna bolezen. Tudi pri starejših in kronično bolnih je salmoneloza lahko zelo resna bolezen. Ogrožene bolnike je treba zdraviti v bolnišnici, kjer se jim s pomočjo infuzij nadomešča izgubljena tekočina, prejmejo pa tudi antibiotike, če je to potrebno (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2005b). Znaki okužbe: driska, trebušne bolečine, temperatura, glavobol, mrzlica, siljenje na bruhanje. Inkubacijska doba: 6-48 ur. Bolezen traja 2-5 dni, povprečno od 7 do 10 dni (Radšel- Medvešček, 2002, str. 102). Okužbo lahko preprečimo s pravilno pripravo hrane, to pomeni, da ne križamo poti priprave surovih živil in kuhane hrane. Tako na primer pečeno meso ne režemo na tistih delovnih površinah (na primer rezalna deska), ki smo jih uporabili za pripravo surovih živil. Prav tako ne uporabljamo istega pribora (nožev, vilic, ), s katerimi smo se dotikali surovih živil. Pravilna priprava hrane pomeni tudi, da moramo meso res dobro prepeči, saj tako uničimo salmonele, ki se morda nahajajo v živilu. Pripravljeno hrano moramo zaužiti v kar najkrajšem času ali pa jo pravilno shranimo v hladilniku. Vso hrano, ki vsebuje surova (termično neobdelana) jajca, ki so lahko izvor okužbe, moramo hraniti na temperaturi +4 C torej v hladilniku. Osnova za preprečevanje salmoneloz so dobre higienske navade tistih, ki pripravljajo hrano. Oseba, ki ima drisko ali bruha, ne sme sodelovati pri pripravi hrane. Redno in natančno umivanje rok po vsaki uporabi stranišča in pred pripravo hrane je osnoven, preprost in učinkovit način preprečevanja salmoneloz in večine drugih okužb s hrano (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2005b). 6

14 3.2.2 Escherichia coli Povzroča okužbe prebavil in zunajčrevesne okužbe. Escherichia coli je prvi opisal nemški zdravnik Escherich leta Vrste iz rodu Escherichia so tipične predstavnice enterobakterij. So po Gramu negativni fakultativno anaerobni bacili. Večina sevov je gibljiva. Nevirulentni sevi so del normalne črevesne flore. Virulentni sevi povzročajo okužbe v prebavilih in zunajčrevesne okužbe pri človeku in živalih (Ihan et al., 2002, str ). E. coli je po Gramu negativna palička, gibljiva, ima bičke in fimbrije. Na hladnem v vodi in ledu preživi tudi eno leto. Zato jo uporabljajo kot znak (indikator) onesnaženosti vode, hrane, rok in površin. Posamezni tipi E. coli imajo virulenčne dejavnike, kot so sestavine celične stene (endotoksin, ovojnica). In celični izrastki (fimbrije), ki omogočajo prilepljanje za celice na črevesnih resicah. Tvorijo strupnine- enterotoksine ali neposredno vdirajo (invazivnost) v globlje plasti črevesne sluznice ali okvarjajo celice (citotoksičnost). Glede na zgradbo celične stene in virulenčne dejavnike delimo bakterije E. coli, povzročiteljice drisk, v enterotoksigene, enteroinvazivne, enteropatogene, enteroaagregatne, difuzno adherentne in enterohemoragične (Dragaš, 2004, str ). Znaki okužbe: napet trebuh, trebušni krči, bruhanje, driska, lahko povišana temperatura. Inkubacijska doba: 8-48 ur. Bolezen mine sama po sebi in traja povprečno do 7 dni (Radšel- Medvešček, 2002, str. 121). Vir so različne, pogosto zdrave domače živali, zlasti govedo, ovce, koze, prašiči, psi, mačke, lahko pa tudi ptice, jelenjad, srnjad. Z iztrebki okuženih živali se širijo v okolje, v vodo, na zelenjavo in sadje. Lahko so prisotne v okuženem toplotno neobdelanem mesu (zlasti govedini) in mesnih izdelkih, surovem mleku in mlečnih izdelkih (sir, jogurt). Klinični znaki so vodena, lahko tudi krvava driska, ki jo pogosto spremljajo bolečine v trebuhu, pa tudi slabost, bruhanje in povišana telesna temperatura. Včasih pride do nevarnega zapleta, zlasti pri otrocih in starejših, hemolitično uremičnega sindroma (HUS) (Inštitut za varovanje zdravja, Escherichia coli, 2007a). 7

15 Varna so le zadostno toplotno obdelana živila (z zadostno toplotno obdelavo v živilih uničimo morebitno prisotne zdravju škodljive mikroorganizme). Surovo sadje in zelenjavo pred zaužitjem temeljito očistimo in operemo s pitno vodo. Za pripravo jedi izbiramo lokalno pridelana živila s sledljivim poreklom. Pri shranjevanju, rokovanju in pripravi živil dosledno upoštevamo higienske postopke (Inštitut za varovanje zdravja, Tvegana živila, najpogostejši povzročitelji okužb in zastrupitev z živili (OZŽ) ter preventivni ukrepi za preprečevanje OZŽ, 2011b) Šigele Šigele so bakterije, ki povzročajo drisko pri ljudeh. Imenujejo se po japonskem znanstveniku Kijošiju Šigi, ki je šigele prvi opisal pri obsežni epidemiji bacilarne griže na Japonskem leta 1890, ko je umrlo več kot ljudi (Ihan et al., 2002, str. 198). Šigele povzročajo dizenterijo ali grižo (sluzastokrvava driska). Nosilec šigel je človek, od katerega se prenašajo s stikom neposredno ali posredno prek hrane ali vode. Na hrano lahko šigele z iztrebkov prenašajo muhe in ščurki. Znan je rek za prenos šigel: ffff- finger, faeces, food, fly- prsti, iztrebki, hrana, muhe. Šigele so zelo kužne in odmerek med 100 in 1000 bakterij povzroči drisko. Šigele širijo tudi klicenosci, ki jih iztrebki izločajo dalj časa (Dragaš, 2004, str. 99). Šigele so genetično zelo sorodne rodu Escherichia. V rod Shigella spadajo 4 vrste: Shigella dysenteriae (skupina A) Shigella flexneri (skupina B) Shigella boydii (skupina C) Shigella sonnei (skupina D) (Ihan et al., 2002, str. 198). Vse vrste šigel so patogene za ljudi in višje razvite primate. Okužbe s šigelami se pojavljajo po vsem svetu in v vseh letnih časih, najpogosteje pri otrocih do 10 let. Glede na podatke, ki 8

16 jih zbere Svetovna zdravstvena organizacija, je vsako leto prijavljenih okoli 200 milijonov okužb s šigelami. V razvitih deželah je najpogostejša S. sonnei, v nerazvitih pa S. flexneri in S. dysenteriae (Ihan et al., 2002, str. 198). Znaki okužbe: povišana telesna temperatura, mrazenje, krčevite bolečine v trebuhu, vodena driska, utrujenost. Inkubacijska doba je kratka. Povprečno traja od 36 do 72 ur. Nezdravljena bolezen traja en dan, do enega meseca, povprečno 7 dni (Radšel- Medvešček, 2002, str. 114). Klicenosci največkrat onesnažijo živila, ki se jih dotikajo z ne dovolj umitimi rokami med delom z živili. Sestavine živil se običajno onesnažijo med pripravo z rokami, predvsem pri mešanju živil in čiščenju živil s higiensko oporečno vodo. Šigele rastejo pri temperaturi med 7 in 46 C, prenesejo hlajenje in zamrzovanje, uniči pa jih pasterizacija. Pri preprečevanju šigeloz je pomembno preprečevanje, zaviranje rasti in uničevanje povzročiteljev. Okužbo in zastrupitev s hrano povzročata nehigienska priprava in nehigiensko shranjevanje živil ter fekalno onesnažena voda. Bakterijo v živilih uniči toplota pri visoki temperaturi (kuhanje, pečenje), vzdrževanje tople oz. hladne verige onemogoča njeno razmnoževanje. Zamrzovanje hrane bakterije ne uniči. Najpomembnejša je ustrezna osebna higiena, temeljito umivanje rok pred ravnanjem z živili, po uporabi stranišča, po previjanju dojenčkov., zatiranju muh, poostren higienski režim, pravilna toplotna obdelava živil ter uporaba higiensko neoporečne pitne vode pri pripravi živil (Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana, Šigela, 2011) Yersinia enterocolitika Yersinia enterocolitika povzroča driske in črevesno vročino z ognojki v vranici in jetrih. Bakterija živi v črevesju divjih glodavcev in pri domačih živalih, svinjah, drobnici, govedu, mačkah in psih. Našli so jih tudi v onesnaženih površinskih in pitnih vodah. Stik z živalmi, 9

17 meso in mlečni izdelki, onesnažena hrana in voda so pomembni vir okužbe. Pogosteje kot pri nas se pojavlja v hladnejših deželah severne Evrope in Amerike. Yersinia enterocolitika je drobna, po Gramu negativna gibljiva bakterija. Poznamo veliko tipov, ki jih označujemo po antigenu 0 celične stene. Najbolj znana sta tipa 03 in 09. Razmnožujejo se v sluznici tankega črevesa, kjer povzroča vnetje in drobne razjede. Izdeluje tudi strupnino enterotoksin (Dragaš, 2004, str. 100). Okužba z Yersinio enterocolitica lahko poteka kot vnetje mezenteričnih bezgavk, ki klinično posnema akutno vnetje slepiča. Bolniki zbolijo s hudimi bolečinami v ileocekalnem predelu, vročino in bruhanjem. Trebuh je pri globokem tipanju, zlasti v predelu slepiča boleč (Blumbergov znak). V krvni sliki je visoka levkocitoza. Laparatomija pokaže normalen ali rahlo vnet slepič, vedno pa je prisotno gnojno mezenterijalno vnetje bezgavk (Radšel- Medvešček, 2002, str. 118). Znaki okužbe: vročina (tudi do 40 C), hude bolečine v trebuhu, slabost z bruhanjem, glavobol, driska. Inkubacijska doba: 16 do 36 ur, lahko je tudi daljša, 4 do 7 dni. Bolezen traja dva do tri dni tedne, povprečno 9 dni (Radšel- Medvešček, 2002, str. 118). Za preprečevanje okužb z Yersinio je potrebno: Zadostno toplotno obdelati živila (zlasti meso). Uporabljati toplotno obdelano mleko in mlečne izdelke (pasterizirano, sterilizirano mleko in mlečne izdelke ali prekuhano surovo mleko). Pri pripravi živil preprečiti navzkrižno kontaminacijo (uporabljati ločen pribor, površine in pripomočke za rezanje surovega in toplotno obdelanega mesa ter drugih živil). Dosledno izvajati osebno higieno (umivanje rok z milom in vodo po uporabi sanitarij, pred pripravo hrane, pred jedjo, po stiku z živalmi, po ravnanju s surovim mesom, drobovino, odpadki, ). Splošni ukrepi pa vključujejo pravilne postopke v klavnicah pri zamrzovanju, shranjevanju in prevozu mesa ter preprečevanje onesnaženja mleka in mlečnih 10

18 izdelkov v proizvodnji živil (Zavod za zdravstveno varstvo Celje, Yersinia enterocolitica, 2010). Jersinioza je razširjena po vsem svetu. Največ obolenj je v državah severne Evrope. Pri nas je število ugotovljenih in prijavljenih primerov majhno. Pojavlja se posamično in množično, povzroča tudi bolnišnične okužbe (Ferk, 2010) Vibrio cholerae Vibrio cholerae, klasični tip 01, povzroča bolezen, ki jo imenujemo kolera. Človek se lahko okuži pri stiku z bolniki in osebami, ki so prebolele bolezen in še izločajo v iztrebkih vibrione, le pri pomanjkljivem umivanju rok ali neposrednem stiku z iztrebki, predvsem pa z okuženo vodo in hrano, tudi s školjkami. Povzročitelja prenašajo na hrano muhe. Vibrioni se pogosto razmnožujejo v površinskih vodah, tudi v morju. Vibrio cholerae je po Gramu negativna ukrivljena palička, gibljiva, z enim bičkom. Razmnožuje se v alkalnem okolju (ph 8,5-9,0). Vibrio cholerae ne okvarja celic sluznice tankega črevesa, pač pa se pripne na črevesne resice in izloča hud strup, toplotno neodporni enterotoksin LT (labilni toxin). Enterotoksin moti pri vsrkanju in izločanju vode in elektrolitov (Dragaš, 2004, str ). Kolera je sezonska bolezen, največ obolenj je v vročih poletnih mesecih. Obolevajo osebe vseh starosti. Redko zbolijo dojeni otroci v prvem letu starosti, ker jih varujejo materina protitelesa. Kolera se pojavlja v obliki epidemij, ki zajemajo lahko velika območja in kontinente. Večina okužb poteka brez simptomov ali pa se pokaže kot blaga driska. Bolezen mine sama po sebi brez posledic. Inkubacija pri koleri je kratka, traja od 12 do 72 ur. Glavni klinični znak je vodena driska, podobna riževi vodi. Huda kolera se začne naglo z obilnimi tekočimi iztrebki. Bolniki pogosto bruhajo in imajo krče v mišicah. Bolnik lahko izgubi več kot 5 litrov tekočina na dan in je močno izsušen. Smrt lahko nastopi že nekaj ur po začetku bolezni. 11

19 Najpomembnejši ukrepi so sanitarna ureditev okolja, higiensko odstranjevanje odplak, preskrba z zdravo pitno vodo in izboljšanje higienskih navad prebivalstva (Inštitut za varovanje zdravja, Kolera, 2007) Campylobacter jejuni S kampilobaktri so pogosto okužene različne domače živali, perutnina, govedo, ovce, svinje, pri, mačke, glodavci in tudi ptice. Pri živalih lahko povzročijo bolezen. Večina okuženih živalih trajno izloča kampilobaktre. Meso okuženih živali se pogosto kontaminira v klavnicah. Perutnina, predvsem piščanci in purani, komercialno vzrejena za prodajo v trgovinah, je skoraj vsa kolonizirana s Campylobacter jejuni (Radšel- Medvešček, 2002, str. 109). Čeprav je v perutninskih klavnicah zagotovljen stalen veterinarski nadzor, popolne mikrobiološke varnosti zaradi tehnoloških pogojev in postopkov priprave perutninskega mesa ni možno zagotoviti. Salmonele in kampilobakter so pogosto prisotni v črevesju perutnine. V postopkih odstranjevanja notranjih organov (evisceracija) perutnine, lahko pride do površinskega mikrobiološkega onesnaženja kože ali trebušne votline z vsebino črevesja (Zavod za zdravstveno varstvo Celje, Ravnanje s surovim perutninskim mesom v domači kuhinji, 2011). Znaki okužbe: driska, krči in bolečine v predelu slepiča ter vročina. Pogosta spremljevalca sta tudi slabost in bruhanje. Inkubacijska doba: 1-7 dni. Bolezen traja v povprečju 1-7 dni (Radšel- Medvešček, 2002, str. 110). S kampilobakteriozo se lahko okužimo preko iztrebkov okuženih domačih živali ter preko mesa, ki se pogosto okuži v klavnicah (perutnina, govedina, svinjina, ). Lahko pa se okužba prenese tudi preko človeka, ki nosi bacil v sebi (takih ljudi je pri nas zelo malo -1 %). Znaki bolezni nastopijo 1-3 dni po okužbi, začnejo pa se s slabostjo, krči v trebuhu, bruhanjem, drisko ter s povišano temperaturo 12

20 Kot za preprečevanje ostalih črevesnih okužb, je tudi za preprečevanje kampilobakterioze potrebna dobra higiena: Umivanje rok po vsaki uporabi WC-ja ter pred začetkom rokovanja z živili. Natančno umivanje rok po dotiku z mesom, živalmi in živalskimi izločki. Pravilna in ustrezna toplotna obdelava živil, še posebno mleka in mesa. Nadzor nad pitno vodo- v primeru onesnaženja je potrebno uporabljati prekuhano oz. klorirano pitno vodo (Inštitut za varovanje zdravja, Nalezljive črevesne bolezni, nekaj podatkov in predvidenih ukrepov pri salmonelozi, šigelozi, okužbah s S. Aureusom, C. Perfringensom, Calici virusi, rotavirusi in kampilobaktrom, 2005). Kompilobakterioza je zoonoza; povzroča jo več vrst kompilobakritov. Kompilobaktri tvorijo termolabilni enterotoksin in citotoksin. Rastejo zelo počasi na različnih obogatenih gojiščih (Ferk, 2010) Helicobakter pylori Helicobacter pylori povzroča vnetje želodčne sluznice in sluznice dvanajstnika. S starostjo se poveča število oseb, ki imajo vnetje želodčne sluznice. Vemo, da je rezervoar okužbe največkrat človek. Bolezen se prenaša v usta prek rok, onesnaženih z iztrebki. Okužba je pogosta v okoljih, kjer za higieno ne skrbijo dovolj. Helicobacter pylori je kampilobaktrom podobna po Gramu negativna gibljiva spiralna bakterija, ki je zahtevna za osamitev na bakterioloških gojiščih. Za bakterije, ki povzročajo vnetje želodčne sluznice, je značilno, da tvorijo veliko količino encima ureaza (Dragaš, 2004, str. 102). Po okužbi bakterija običajno ostane v sluznici želodca ali dvanajstnika več let ali celo desetletij in ne povzroča nobenih težav. Govorimo o asimptomatskih nosilcih bakterije. Pri približno petini okuženih se razvije vnetje želodčne sluznice, rana na želodcu in rana na dvanajsterniku. Akutna bolezen se pokaže s slabostjo, bruhanjem, bolečinami v zgornjem 13

21 predelu trebuha, lahko tudi s povišano telesno temperaturo. Pogosto je ne moremo ločiti od vnetij ali razjed, nastalih zaradi drugih vzrokov (Zavod za zdravstveno varstvo Kranj, Helicobacter pylori, 2008). Ker glavni vir bakterije Helicobacter pylori še ni prepoznan, se za preprečitev okužbe priporoča splošne ukrepe kot so pogosto in pravilno umivanje rok, skrbna higiena rok po obisku toaletnih prostorov, umivanje rok med obiskom v bolnišnici in ob odhodu iz bolnišnice, umivanje rok pred pripravo hrane, skrb za higieno rok po kašljanju in kihanju, Hrana naj bo vedno sveže pripravljena. Uživa naj se čista in neoporečna voda (Pisk, 2011) Clostridium difficile Clostridium difficile je najpomembnejši povzročitelj bolnišničnih črevesnih infekcij. Normalna črevesna flora je glavna pregrada pred kolonizacijo s patogenimi bakterijami. Zdravljenje z antibiotiki poruši ravnotežje v sestavi normalne črevesne flore, kar omogoči kolonizacijo bakterije C. difficile. Poleg zdravljenja z antibiotiki so dejavniki tveganja za razvoj bolezni še starost nad 60 let, bivanje v bolnišnici, bolezen pa se lahko razvije tudi pri ljudeh po gastrointerstinalnih kirurških posegih in kemoterapiji. Okužba s C. difficile lahko mine neopazno ali pa se pojavi blaga driska, ki jo spremljajo želodčne bolečine. Najhujša oblika okužbe je psevdomembranozni kolitis, ki je nemalokrat tudi smrtna. Bolniki imajo lahko povišano telesno temperaturo in levkocitozo, bolezen pa spremlja še bruhanje, vrtoglavica in splošna oslabelost. Prvi korak pri zdravljenju simptomatične okužbe s C. difficile je prekinitev antimikrobne terapije. Če prekinitev antimikrobne terapije v nekaj dneh ne izboljša stanja, se zdravi bolnika z vankomicinom ali metronidalizinom (Janežič, 2008). 14

22 3.3 Dejavniki tveganja, ki vplivajo na nastanek in razvoj bakterijskih okužb prebavil Mnoga živila, ki jih kupujemo za domačo uporabo, so pogosto onesnažena z naravno prisotnimi patogenimi mikroorganizmi. Patogenih mikroorganizmov ne moremo niti videti, vonjati, okušati ali zaznati z otipom, ko pa jih zaužijemo, lahko povzročijo resne bolezni ali celo smrt. Zato je varnost hrane bistvenega pomena (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Okužbe in zastrupitve s hrano v domačem okolju, 2011) Bakterije Bakterijska naselitev lahko moti gostiteljevo normalno življenje, posledica je bolezen (bakterioza). Patogenetični mehanizmi posameznih bakterijskih okužb so zelo različni, neredko tudi medsebojno kombinirani- od delovanja bakterijskih encimov, toksinov in metabolitov na tkiva do tkivnih okvar zaradi imunskega odziva proti povzročitelju. Ker v človeku hkrati bivajo številne bakterijske vrste, je pogosto težko vzročno povezati bolezen s posamezno bakterijsko vrsto (Ihan et al., 2002, str. 335) Hrana Zastrupitve živil zaradi biološke nevarnosti so za ljudi najizrazitejše, saj povzroči zaužitje mikrobiološko oporečnega živila bolezenske težave v najkrajšem času. Sicer lahko najdemo v vsakem živilu določeno število mikroorganizmov, vendar je izbruh okužbe odvisen od števila patogenih mikroorganizmov v enoti živila. Biološko nevarnost delimo na makrobiološko (strupene žuželke in žuželke kot prenašalke bakterij) in mikrobiološko (mikroorganizmi in njihovi produkti). Druga vrsta nevarnosti za zastrupitev živil je kemično onesnaženje, do česar lahko pride na vsaki stopnji pridelave in predelave hrane: od rasti rastlin na polju in vzreje živali, v postopku industrijske predelave hrane, do končne priprave hrane doma. Kemična 15

23 onesnaženja lahko delujejo na zdravje škodljivo takoj, torej akutno, lahko pa na telesno zdravje vplivajo počasi in povzročajo bolezni šele čez leta (Založnik, 2002, str ). Načini onesnaženja živila: Živilo je prišlo že okuženo v nadaljnje faze procesa proizvodnje ali prometa. Živilo je bilo naknadno okuženo s strani klicenosca: - direktno s kašljanjem, kihanjem, govorjenjem, - posredno preko rok (brisanje nosu, kajenje, dotikanje ust, nosa, ). Živilo se je okužilo ob križanju nečisti in čistih poti (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Higienska stališča za higieno živil, namenjena delavcem v živilski dejavnosti/ 2. stopnja, 2007). Dogajanje v organizmu: zaužitje mikrobiološko onesnaženega živila omogoči mikroorganizmom ali toksinom vstop v telo skozi prebavila. Reakcija organizma je odvisna od zaužite količine živila in stopnje onesnaženosti le tega ter splošne odpornosti prizadetega. Najbolj pogosti bolezenski znaki pri okužbah in zastrupitvah z živili so: bruhanje, driska, krči v trebuhu, slabost (Zavod za zdravstveno varstvo Celje, Zastrupitve (okužbe) z živili, 2010) Voda Voda je univerzalno topilo, ki na svoji poti v kroženju sprejema ter bolj ali manj raztaplja večino snovi, s katerimi pride v stik- delce, trdne snovi, tekočine, pline. Voda prinaša s seboj vse, kar je pridobila in tako razširja v živem in neživem svetu nevarne kemikalije, radioaktivne snovi, mikroorganizme. Pitna voda se onesnaži kjerkoli na svoji poti zajema, preko priprave in distribucije, do porabnika. O primarnem onesnaženju govorimo, če je onesnažena že surova voda, o sekundarnem onesnaženju pa takrat, ko se onesnaži na poti od vodnega vira (zajetja) do porabnika (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Pogosta vprašanja o pitni vodi, 2010). 16

24 Voda predstavlja največje tveganje za prenos povzročiteljev okužb. Preko vode se lahko prenašajo bakterije, virusi, praživali in paraziti. Viri okužbe so običajno živalski in človeški iztrebki, ki lahko pridejo v vodo zaradi vdora v vodovodni sistem zaradi neugodnih vremenskih razmer, posegov v okolje, poškodb in popravil na omrežju ipd. Do okužbe z vodo lahko pride direktno s pitjem okužene vode ali pa neposredno z živili, ki pridejo v stik z onesnaženo vodo (Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica, Mikrobiološke preiskave pitnih vod, 2010). V zadnjih letih se soočamo z vedno večjo problematiko vode kot glavnega vira življenja. Pomen čiščenja voda narašča, predvsem zaradi vse večje omejenosti in onesnaženosti virov vode. Čiščenje pitne vode in odpadne vode je danes v središču pozornosti tudi zaradi vse strožjih zakonodajnih predpisov za nadzor nad onesnaževanjem (Roš in Zupančič, 2010, str. 12). Industrijska revolucija s seboj ni prinesla samo proizvodov, ki človeku lajšajo življenje, temveč tudi velike razsežnosti onesnaženja, ki je danes eden največjih okoljskih problemov. Po definicije je onesnaženje človekovo uvajanje tistih substanc in energije v okolje, za katere je verjetno, da pomenijo tveganje za človekovo zdravje, da so škodljive za žive organizme in ekološke sisteme, da povzročajo škodo na zgradbah ali komunalnih objektih ali da motijo upravičeno pravilno rabo okolja (Holdgate 1979). Prepozno je, če se s temi problemi in njihovim reševanjem začnemo ukvarjati šele, ko postanejo očitni (Smrekar, 2006, str. 14) Nega rok Umivanje rok je zelo pomembno za preprečevanje kontaktnega širjenja nalezljivih bolezni ali za preprečevanje okužb živil, če imamo opravka z njimi. Z rokami, na katerih so mikroorganizmi nalezljivih bolezni, lahko prenesemo v usta ali na druge dele telesa in tako povzročimo okužbo samega sebe. Druga možnost pa je, da z rokami prenesemo mikroorganizme na živila ali delovne površine in posodo, v kateri se bo obdelovala hrana. 17

25 Mikroorganizmi se v hrani razmnožujejo naprej, okužijo pa se le tisti, ki to hrano uživajo (Likar in Bauer, 2006, str. 15). Veliko okužb in zastrupitev s hrano se prenese preko rok. Za zmanjšanje tega tveganja, ki ogroža zdravje drugih ljudi in lastno zdravje, je izredno pomembno pravilno umivanje rok. S pravilnim umivanjem rok odstranimo z njih umazanijo in mikroorganizme (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Higienska stališča za higieno živil, namenjena delavcem v živilski dejavnosti/ 2. stopnja, 2007). 3.4 Zdravljenje bakterijskih okužb prebavil Za preprečevanje okužb v zdravstvenih in drugih ustanovah oziroma v celotni družbeni skupnosti je potrebno upoštevati vrsto znanj in spoznanj, ki so jih razvili različni strokovnjaki, znanstveniki in medicinske sestre ter sanitarni inženirji. V tretjem tisočletju je jasno, da moramo posebno pozornost posvečati snagi, osebni higieni in higienskim ukrepom, od katerih sta umivanje in razkuževanje rok na vrhu lestvice. Zelo pomembno je pravilno izvajanje diagnostike bolezni, nege in zdravljenja bolnih oseb v skladu s predpisanimi navodili. Preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni je obveznost ne le epidemiologov, mikrobiologov in infektologov, pač pa vsega zdravstvenega osebja. Z ukrepi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni, zlasti v kritičnih okoliščinah in ob grozeči epidemiji, mora biti seznanjena celotna populacija (Dragaš in Škerl, 2004, str. 20) Bolnišnično zdravljenje Zdravljenje črevesnih okužb je praviloma simptomatsko. Pri zdravljenju infekcijskih drisk je najpomembnejše: nadomestiti tekočino in elektrolite, prilagoditi prehrano, 18

26 vzdrževati normalno prehranjenost, lajšati neprijetne simptome, po potrebi zdraviti z antibiotiki (Kolar, 2008). Povzročitelje diarealnih bolezni iščemo najpogosteje v iztrebkih, kontaminirani hrani in vodi, izbruhku ter krvi (Kolar, 2008). Koprokultura je postopek, s katerim poskušamo iz preiskovalnih iztrebkov osamiti bakterije, ki povzročajo črevesne okužbe ali enteritis, ki se kaže kot driska. Za običajno preiskavo potrebujemo vsaj 2 g (1 žličko) iztrebka, ki ga v dobro zaprti posodici ali transportnem gojišču prenesemo v laboratorij, kjer ga zasejemo v primerna gojišča, inkubiramo in identificiramo povzročitelja (Ihan et al., 2002, str. 360). Najbolj primeren čas za odvzem vzorca je takoj, to je čim prej po začetku simptomov. Najprimernejši tip vzorca in metoda zbiranja: Bolnik naj defecira v čisto nočno posodo ali v WC školjko, če le- ta ima poličko, iz katere odvzame vzorec v posodo za blato. Primernejši tip vzorca je tekoče ali mehko blato, s primesmi krvi, gnoja ali sluzi. Bolnik ali negovalno osebje naj vzame nekaj žličk blata, običajno ne več kot za lešnik vzorca (1-5 g ali ml tekočega blata). Pazi naj, da ne kontaminira zunanjosti posodice. Posodico naj tesno zapre in nanjo napiše svoje podatke. Rektalni bris ni ustrezen vzorec, uporabimo ga lahko izjemoma (novorojenčki, oslabeli- za preiskavo na Salmonella spp., Shigella spp.), na brisu pa morajo biti vidni sledovi blata. Bris vstavimo približno 2,5 cm globoko za analnim sfinktrom in nežno rotiramo. Nato ga vložimo v transportno gojišče (Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica, Navodila za odvzem in transport vzorcev kužnin za mikrobiološke preiskave, 2009). 19

27 Bioptični vzorci želodčne sluznice za bakteriološko preiskavo na Helicobacter pylori: najbolj primeren čas za odvzem vzorca je pred začetkom protimikrobnega zdravljenja ali po neuspeli antimikrobni terapiji, najprimernejši tip vzorca in metoda zbiranja: več koščkov tkiva odvzetih z gastroskopom iz antruma in/ali corpusa želodca, vzorec odvzame zdravnik specialist ustrezne stroke, uporaba epruvete z zunanjim navojem, ki vsebuje fiziološko raztopino, vzorci v formalinu niso primerni za bakteriološke preiskave, količina vzorca vsaj 1 g, več koščkov tkiva (Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica, Navodila za odvzem in transport vzorcev kužnin za mikrobiološke preiskave, 2009). Bistvo zdravljenja je nadomeščanje vode in soli. V ta namen se uporablja oralno rehidracijska tekočina ali po potrebi intravenozna infuzijska raztopina (Ferk, 2010) Zdravljenje najpomembnejših bolezenskih sprememb pri bakterijskih okužbah prebavil Driska ali diareja je črevesno obolenje, za katerega je značilno tekoče blato, povečana pogostost odvajanja in zvečana količina blata v primerjavi z običajni vzorcem pri določeni osebi. Če traja manj kot 14 dni, govorimo o akutni driski, če traja več kot mesec, o kronični. V blatu se poveča količina vode in mineralov, pojavijo se neprebavljeni ostanki hrane, lahko celo kri. Ko se v blatu znatno poveča količina neprebavljene hrane, se zmanjša prehajanje hranilnih snovi v telo. V črevesju so aktivni predvsem dejavniki izločanja ali sekrecije, vsrkavanje biomolekul, vode ter vitaminov in mineralov pa oslabi. To povzroči malabsorbcijo oziroma zmanjšano vsrkavanje za življenje potrebnih snovi. Človek začne hujšati, izgubi veliko telesnih tekočin in mineralov, zato pride do izsušitve ali dehidracije (Mezgec, 2011). 20

28 Če je driska kratkotrajna in traja le nekaj dni, si ponavadi lahko pomagamo sami, tako da nadomeščate izgubljeno tekočino in minerale, uživate hrano z malo balasta in vzpostavite normalno ravnovesje črevesne flore (Sever, 2003). Če otrok zboli za drisko, ga mora pregledati zdravnik. Najnevarnejša je izsušitev, ki lahko otroka celo življenjsko ogroža. Če dojenček bruha, ima drisko in noče jesti, se lahko že v nekaj urah izsuši. Znaki izsušitve so žeja, slabost, zmanjšano izločanje seča, bledo- siva barva kože, suha ustna sluznica, zaspanost, hitrejše bitje srca, zmanjšana napetost kože, če je otrok večji, lahko ima vrtoglavico ob vstajanju. Pomembno je vedeti, da je otrok hitreje prizadet, če je bil že prej bolj suh ali celo pod normalno težo v primerjavi z vrstniki (Sedmak, 2011). Bruhanje je posledica intoksikacije. Definirano je kot vračanje želodčne vsebine skozi usta. Pojavi se pri zastrupitvah s hrano (po zaužitju hrane s predhodno proizvedenim enterotoksinom) in pri večini akutnih črevesnih okužb. Z bruhanjem in odvajanjem se iz telesa izločijo velike količine tekočin in elektrolitov, kar vodi v dehidracijo. V ta namen se uporablja oralna rehidracijska raztopina ali intravenozne infuzijske raztopine (Kolar, 2008). 21

29 4 PREPREČEVANJE BAKTERIJSKIH OKUŽB PREBAVIL Mikrobi se nahajajo povsod: v zraku, vodi, zemlji, hrani in na vseh površinah. Najdemo jih na naši koži, laseh in za nohti. Pogosto pa zaidejo tudi v naše telo. Kadar naš obrambni mehanizem ne deluje dovolj dobro, lahko mikrobi povzročijo okužbo (Edgson in Marber, 2001, str. 81). Ukrepe za preprečevanje nalezljivih bolezni in drugih prenosljivih okužb uravnavata predvsem Zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi in Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni in posebni ukrepi za njihovo preprečevanje in obvladovanje, pa tudi Pravilnik o pripravi programa za obvladovanje nozokomialnih okužb. Drugi zakoni urejajo nadzor nad pitno vodo in pijačami, živili in predmeti splošne uporabe ter vprašanja komunalne higiene, odpadkov in odplak ter zdravstveni nadzor. Pomembno vlogo pri higienski vzgoji občanov in odkrivanju in spremljanju okužb imata tudi družinski zdravnik in patronažna medicinska sestra. V veliko pomoč pri vzgoji občanov glede higiene rok, gospodinjske higiene, preprečevanja prenosa nalezljivih bolezni otrok, starejših ljudi, obnašanja klicenoscev ipd. bi bila medicinska sestra, ki bi bila posebej izobražena za nadzorovanje okužb v zunaj bolnišničnem okolju. Pri higienski vzgoji in obvladovanju okužb v okolju imajo pomembno vlogo tudi sanitarni inženirji. Najboljši način za zmanjšanje okužb v družbeni skupnosti je vsekakor dvig higienske zavesti in dosledno izvajanje higienskih ukrepov doma, v družinah (Dragaš in Škerl, 2004, str. 18). Svetovna zdravstvena organizacija za vse naštete povzročitelje okužb z živili in vodo predlaga, naj jih posamezne države pri pojavih okužb ugotavljajo in vnesejo v svoja poročila. Domnevajo, da jih je prijavljenih le 1 do 10 %, kar pomeni, da število vseh prijavljenih primerov lahko pomnožimo vsaj z deset. Na podatke prijavljanja okužb z živili in vodo lahko vplivajo tudi tako imenovani umetni dejavniki: boljši sistemi prijavljanja, 22

30 uporaba izboljšanih mikrobioloških preiskavnih metod, kar je še posebno opazno pri ugotavljanju okužb z listerijo Esherichio coli; izbira metode nemalokrat pogojuje tudi uspešnost odkritja, štetja ali identifikacije, spremembe priprave oz. tehnologije živil, intenzivna proizvodnja, predpriprava živil, napol pripravljena živila, več toplotno manj obdelane in konzervirane hrane, itd., spremenjene navade prehranjevanja (turizem, ogrožene skupine prebivalstva), pojavljanje novih povzročiteljev (Gubina et al., 2002). Ukrepi v vrtcu ob pojavu črevesnih nalezljivih bolezni: poostren higienski režim, če je potrebno, obveščanje pristojne epidemiološke službe ZZV, spremljanje zdravstvenega stanja otrok in zaposlenih, da se odkrijejo morebitni novi primeri obolenja, bakteriološki pregled blata otrok in zaposlenih, temeljito čiščenje in dezinfekcija kuhinjskega bloka, temeljito čiščenje in dezinfekcija sanitarij in igralnice, Pravilno ravnanje s perilom, otroci, ki imajo drisko in bruhajo morajo ostati doma in naj ne hodijo v vrtec. Otrok se lahko ponovno vključi v kolektiv, ko je od zadnjega bruhanja ali odvajanja tekočega blata minilo vsaj 24 ur (Lozinšek, 2008). 4.1 Ukrepi preprečevanja bakterijskih okužb prebavil Okužbe prebavil nastanejo s stikom, zaradi umazanih rok, z okuženo hrano in vodo. Za preprečevanje prenosa mikroorganizmov iz iztrebkov z rokami je potrebna skrbna higiena rok in splošna higiena, za preprečevanje onesnaženja hrane in vode pa tudi urejena preskrba s hrano in vodo ter pravilno odlaganje iztrebkov in odpadkov ter odvajanje odplak. V higiensko 23

31 neurejenih razmerah lahko okužbe hrane povzroča mrčes, kot so npr. muhe, ki se vsedajo na iztrebke, nato pa pridejo na hrano (Dragaš, 2004, str. 96). Za preprečevanje nalezljivih črevesnih okužb imajo najpomembnejšo vlogo: pravilno in natančno umivanje rok, natančna osebna higiena, oskrba z zdravo pitno vodo in s higiensko neoporečno hrano, primerna sanitarno higienska ureditev okolja, higiensko odstranjevanje odplak, higiensko in varno odstranjevanje fekalij, higiena stranišč (Ekart et al., 2005, str. 70). Zelo pomembno je tudi pravilno in strokovno ravnanje z živili v celotnem postopku skladiščenja. V kuhinji je pri pripravi hrane treba ločiti čisti del od nečistega. Hrano je potrebno pravilno pripraviti, odtajati, toplotno obdelati, prevažati in shranjevati. Pripravljeno hrano moramo pravilno hraniti pri temperaturi od 4 stopinje ali nad 60 stopinj Celzija (Kolar, 2008). 4.2 Higiena in nega rok Umivanje rok je zelo pomembno za preprečevanje kontaktnega širjenja nalezljivih bolezni ali za preprečevanje okužbe živil, če imamo opravka z njimi. Z rokami, na katerih so mikroorganizmi nalezljivih bolezni, lahko prenesemo v usta ali na druge dele telesa in tako povzročimo okužbo samega sebe. Druga možnost pa je, da z rokami prenesemo mikroorganizme na živila ali delovne površine in posodo, v kateri se bo obdelovala hrana. Mikroorganizmi se v hrani razmnožujejo naprej, okužijo pa se tisti, ki to hrano uživajo (Likar in Bauer, 2006, str. 15). Prek rok se zlasti pogosto prenašajo povzročitelji črevesnih nalezljivih bolezni, okužb in zastrupitev s hrano. Ob umivanju z rok odstranimo umazanijo in prehodne mikroorganizme. S 24

32 pravilnim umivanjem rok pomembno zmanjšamo tveganje za prenos povzročiteljev, ki ogrožajo naše zdravje in zdravje drugih ljudi. Kdaj moramo roke nujno umiti: vedno, ko so umazane, po uporabi stranišča, pred začetkom dela z živili, pred delom z gotovimi živili, čistimi živili, higiensko občutljivimi živili (gotove jedi, delikatesna živila, oprana zelenjava, slaščice, ) med delom z živili, kadarkoli se umažejo: po rokovanju s surovimi, neobdelanimi živili (surovo meso, jajca, surova neočiščena zelenjava in sadje), po rokovanju z embalažo in odpadki, po kihanju, kašljanju, brisanju nosu, po dotikanju kože obraza in lasišča, popravljanju las, pred jedjo, pred hranjenjem otroka, pred in po hranjenju bolnika, pred in po previjanju dojenčka, oskrbi bolnika, po dotikanju živali (pes, mačka, ), po opravljenem čiščenju, pred in po uporabi zaščitnih rokavic, ko pridemo domov (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Higienska priporočila za varnost živil za potrošnike, 2011). Pedagoški delavci morajo poleg tega, da stalno skrbijo za higieno svojih rok, skrbeti tudi za to, da so umite roke otrok. Mlajšim pri tem pomagajo, starejše pa nadzirajo in jih spodbujajo, da jim umivanje rok pred določenim opravilom in po njem pride v navado (Strah, 2005). 25

33 4.3 Izbira, priprava in shranjevanje živil Človek si je že pred več kot tisoč leti prizadeval pripraviti okusno, hranilno in hkrati zdravju neškodljivo hrano. Tudi vodilo sodobne živalske zakonodaje in priporočil mednarodnih organizacij o preskrbi z živili je varna hrana. Celotna veriga- od kmeta, ki hrano prideluje, preko živilske industrije, ko jo predeluje, do razpečevalcev, ki jo ponujajo kupcu- mora imeti sistem nadzora in skrb za kakovost, ki zagotavlja proizvodnjo in razpečevanje varnih oz. zdravstveno ustreznih živil. Zdravstveno ustrezno živilo se imenuje živilo, ki je v skladu z veljavno zakonodajo in predpisi ter ne pomeni biološke, kemijske in fizikalne nevarnosti (Založnik, 2002, str. 101). Da živilo poimenujemo za varno živilo, mora zadovoljiti več kriterijev: Biti mora pravilno označeno (oznake vsebujejo genetične podatke): - ime, - naziv prodajalca ali uvoznika, - sestavine, - dodatke oz. aditive, - neto količino, - serijo in poreklo, - rok uporabe, - navodila za shranjevanje, - navodila za pripravo. Zagotovljena sledljivost, ki nam omogoča da za vsak živilski izdelek ugotovimo kako oz. iz katerih surovin je nastal in h kateremu kupcu je dostavljen. Živilo mora biti v skladu z higienskimi načeli proizvodnje živil pridelano, predelano in dano v promet. Živilo mora biti predstavljeno tako, da ne zavaja potrošnikov (Nekrep, 2011). 26

34 Označba, ki mora biti napisana v slovenskem jeziku, mora vsebovati naslednje podatke: - ime proizvoda (in) blagovno znamko, - poreklo proizvoda, - ime in naslov ali firmo in sedež proizvajalca ali tistega, ki živilo pakira, ali proizvajalca, ki mora imeti naslov oz. sedež v Skupnosti, - rok uporabnosti, - prostornino ali neto količino, - seznam sestavin- vrsta in količina po padajočem redu, - uporabljene aditive za živila, - arome, - pogoje hrambe, če je to pomembno za varnost živila, - navodila za pripravo živila, če je potrebno, serija (lot) živila (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, higienska stališča za higieno živil, namenjena delavcem v živilski dejavnosti, 2007). Za varnost toplotno obdelanega živil je nujna prava kombinacija časa in temperature, s katero zanesljivo uničimo za temperaturo občutljive mikroorganizme in toksine (strupe). Ustreznost toplotne obdelave živila preverjamo z merjenjem središčne temperature s pomočjo termometra. Termometer je treba pred vsako uporabo in med posameznimi meritvami očistiti (v čisti vodi z dodatkom čistilnega sredstva), razkužiti z alkoholom, da preprečimo navzkrižno okužbo in ustrezno shraniti. Da bi preprečili okužbe in zastrupitve z živili, skuhajmo vedno toliko, kolikor bomo pojedli. Slaba navada je kuhati»za naprej«ali»več«, da ne bo zmanjkalo. V ostankih živil, ki jih pustimo stati na toplem se kaj hitro razmnožijo mikrobi. Postana, pogreta, pokvarjena ali okužena živila pogosto povzročajo prebavne motnje, lahko pa tudi težje črevesne bolezni, ki so včasih lahko tudi usodne (Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica, Toplotna obdelava in pogrevanje, 2002). Med ohlajanjem toplotno obdelanega živila lahko pride do razmnoževanja mikroorganizmov in tvorbe njihovih strupov (toksinov). Ko živilo ohlajamo in temperatura v njem pada, 27

35 moramo poskrbeti, da ga ohladimo čim hitreje toliko, da ga lahko shranimo v hladilnik. V temperaturnem območju med 60 in 10 C se namreč bakterije najhitreje razmnožujejo, nekatere tvorijo tudi toksine. To območje imenujemo nevarno temperaturno območje. Da bakterijam ne damo priložnosti, da bi se v živilu razmnožile do take mere, da bi postale nevarne za človeka, moramo postopek ohlajevanja čim hitreje izvesti. Ohlajanje živila do shranitve v hladilnik ne sme potekati več kot 2 uri. V hladilniku naj bo gotova hrana shranjena v pokritih posodah. Shranjena naj bo na višjih policah, kot surova živila. Še zlasti surovo meso. Nevarno bi bilo namreč, če bi kuhano hrano onesnažili s surovimi živili ali z izcedkom surovega mesa. Pred uporabo moramo ohlajeno kuhano hrano ponovno temeljito prevreti in jo porabiti takoj. Neporabljeno zavržemo (Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana, Ohlajevanje živil, shranjevanje ohlajenih živil, 2011). HACCP je mednarodni priznan sistem, ki z natančno vodenimi zaporednimi operacijami zagotavlja najvišji nivo varnosti živil. Razvit je bil v šestdesetih letih v vesoljskem centru NASA v Ameriki, ker je bilo potrebno človeški posadki zagotoviti zdravo in varno hrano. Sistem je vključeval vse stopnje priprave hrane in omogočal njihov nadzor. HACCP je kratica za Hazard Analysis Crritical Control Points in v slovenskem prevodu pomeni analiza tveganja in obvladovanja kritičnih kontrolnih točk (Sep, 2011). HACCP sistem je postavljen na osnovi sedmih načel, to so: 1. ANALIZA DEJAVNIKOV TVEGANJA Analiza tveganja je postopek prepoznavanja ali določen dejavnik predstavlja tveganje za zdravje ter določevanja in ocenjevanja potencialnih tveganj (biološka, kemijska ali fizikalna). Pri oceni tveganja za potrošnika poleg opredelitve ali je tveganje veliko, majhno ali srednje, vedno upoštevamo tudi uporabnika in usposobljenost osebja. Med postopki, ki predstavljajo tveganje, poudarjamo zlasti: - pripravo jedi vnaprej, - nepravilno shranjevanje, - nepravilno odtajevanje, - nezadostno toplotno obdelavo, - neustrezno ohlajevanje, 28

36 - križanje čistih in nečistih poti, - neustrezen transport. Tipične skupine živil, ki predstavljajo tveganje, pa so: - vsa gotova živila, ki zahtevajo kontrolirano temperaturno okolje, - mlečni izdelki, zlasti iz nepasteriziranega mleka, - surovo meso, - živila, ki niso zadosti toplotno obdelana, - vsa ohlajena živila, ki niso ustrezno ohlajena, - živila, ki niso ustrezno shranjena. 2. DOLOČANJE KRITIČNIH KONTROLNIH TOČK (KKT) KKT je stopnja v proizvodnji ali prometu živil, kjer je potrebna vzpostavitev preventivnih oz. kontrolnih ukrepov, s pomočjo katerih se morebitna prisotnost dejavnikov tveganja v živilu prepreči, odstrani ali zmanjša na sprejemljivo raven. 3. DOLOČANJE KRITIČNE MEJNE VREDNOSTI Kritična mejna vrednost je vrednost oz. kriterij, ki ločuje sprejemljivo od nesprejemljivega. 4. VZPOSTAVITEV IN IZVAJANJA MONITORINGA KKT Monitoring je izvajanje načrtovanih opazovanj ali meritev uvedenih preventivnih oz. kontrolnih ukrepov, da bi ugotovili, ali je KKT pod nadzorom (največkrat merimo čas, temperaturo; opazujemo, ). 5. DOLOČITEV KOREKCIJSKIH POSTOPKOV Je katerikoli postopek, ki ga je potrebno izvesti, kadar rezultati monitoringa kažejo, da KKT ni pod nadzorom. Namen korekcijskega ukrepa je tveganje preprečiti oz. vsaj zmanjšati. 6. VERIFIKACIJA To so postopki, metode, testi in druga vrednotenja, s katerimi se poleg spremljanja (monitoringa) potrjuje skladnost dela s HACCP načrtom v nekem obratu. 7. VZPOSTAVITEV DOKUMENTACIJE Dokumentacija je urejen sistem shranjevanja dokumentov in podatkov v zvezi z izvajanjem aktivnosti zaradi zagotavljanja varnosti živil (Inštitut za varovanje zdravja Republike 29

37 Slovenije, Higienska stališča za higieno živil, namenjena delavcem v živilski dejavnosti/ 2. stopnja, 2007). Sistem predstavlja strokoven in sistematičen pristop k zagotavljanju varne prehrane v vseh fazah proizvodnje in prometa živil s pomočjo identifikacije kritičnih točk, ocene in nadzora tveganj škodljivih agensov in stanj v živilih, ki lahko vplivajo na varnost prehrane. Predstavlja najuspešnejše orodje za obvladovanje obolenj, katerih vzroki so mikrobiološki, kemični ali mehanični dejavniki v živilih. Uspešno se ga lahko vgrajuje v vse tipe živilskih obratov, od primarne proizvodnje do končne distribucije potrošniku (Potočnik, 2001, str. 8). 4.4 Higiena okolja in zdravstvena ekologija Za pripravo dobre pitne vode in uporabne vode je treba dobro poznati kemijsko in biološko sestavo potencialnih virov pitne vode (podtalnice, studenčnice, površinska voda v potokih, rekah, jezerih in morjih ali padavinska voda, kot so deževnica, sneg ali led). Ravno tako pa je treba določene vire pitne vode pravilno pripraviti, tako da jim odstranimo nepotrebne snovi, ki jih vsebujejo (suspendirane snovi, nekatere raztopljene snovi in mikroorganizme). Ob uporabi vode se ta največkrat čezmerno onesnaži z naravi škodljivimi organskimi in anorganskimi snovmi, zato je treba tako vodo, ki jo imenujemo odpadne voda, pred izpustom v naravo čistiti, tako da dosežemo za posamezne parametre zakonsko mejne dovoljene koncentracije. Poznamo vrsto postopkov čiščenja, od mehanskega, biološkega do specifičnih separacijskih postopkov ali posameznih kemijsko- fizikalnih postopkov (Roš et al., 2005, str. 3). Okvir za delovanje Evropske skupnosti, katere članica je tudi Slovenija, na področju vodne politike predstavlja Okvirna vodna smernica (Water Framework Directive 2000/60/EC). Cilj te smernice je ohraniti in izboljšati vodno okolje v Evropski skupnosti z namenom doseganja dobre kakovosti vode zaradi zagotavljanja oskrbe prebivalstva s pitno vodo, ob upoštevanju ranljivih vodnih ekosistemov. 30

38 Slovenija je upoštevala okvirno vodno smernico in jo vgradila v svojo zakonodajo. Temelj varovanja okolja, katerega sestavni del so tudi vode, je predstavljen v Zakonu o varstvu okolja, ki med drugim določa, da se predpišejo mejne vrednosti emisij snovi in energije v tla, vodo in zrak ter mejne emisijske vrednosti (Roš, et al., 2005, str. 4). Slovenija usklajuje svojo zakonodajo z zakonodajo Evropske skupnosti. Pristojnosti v Sloveniji so deljene tako, da je pitna voda v pristojnosti Ministrstva za zdravstvo, viri pitne vode pa v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. Z nacionalno zakonodajo in standardi moramo zagotoviti higiensko neoporečno vodo, z namenom varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaženja pitne vode. Jasno je treba opredeliti odgovornost posameznih organov, nadzor, inšpekcijo in varno upravljanje oskrbe s pitno vodo (Roš, et al., 2005, str. 7). 31

39 5 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU BAKTERIJSKIH OKUŽB PREBAVIL»Temeljna naloga medicinske sestre je krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, obnavljanje zdravja ter lajšanje trpljenja. Z zdravstveno nego so neločljivo povezane človekove pravice, posebej pravice do življenja in spoštovanja človekovega dostojanstva.«(kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2005, str. 5). Medicinska sestra ima na vsakem delovnem mestu s svojim znanjem in ravnanjem možnost vplivati na zdravje ljudi. Naloga medicinske sestre je, da bo z zdravstveno vzgojo v vsakem posamezniku prebudila občutek odgovornosti za lastno zdravje, ki postaja njegova dolžnost in ne le pravica. Zdravstvena vzgoja je ena najpomembnejših poslanstev medicinskih sester in je vedno pomemben element njenega dela (Janžekovič, 2007). Promocija zdravja pomeni ohranjanje in krepitev zdravja ter je mnogo širše naravnana kot primarna preventiva. Je proces usposabljanja ljudi, da sami nadzorujejo in izboljšujejo svoje zdravje. Zajema vse prebivalstvo in ga usmerja k aktivnemu in zdravemu načinu življenja. Poteka lahko tako v vrtcih, kakor tudi v šolah, lokalnih skupnostih, ter v različnih društvih v obliki delavnic ali tečajev. Pomemben element promocije zdravja predstavlja zdravstvena vzgoja, saj je osnova za izvajanje njenih splošnih ciljev. Predstavlja sestavni del preventivne in kurativne medicine, kakor tudi splošne vzgoje in s tem pomemben dejavnik napredka posameznika in skupnosti. Zavzema pomembno mesto v okviru promocije zdravja, ki združuje različne dejavnosti za izboljšanje in ohranjanje zdravega načina življenja (Žalar in Pucelj, 2002). Naloge medicinske sestre pri preprečevanju okužb in zastrupitev s hrano so usmerjene predvsem v izobraževanje, osveščanje in svetovanje v zvezi z zdravim načinom življenja ter spremembami tveganih življenjskih navad. Potrebno je vzpodbuditi posameznika in skupine 32

40 prebivalcev, da bi skrbeli za ohranjanje lastnega zdravja ali da bi začeli aktivno skrbeti za svoje zdravje (Ferk, 2010). Medicinska sestra s promocijo o pomenu zdravega in varnega prehranjevanja, ozavešča in seznani paciente z zdravo in varno hrano ter pomenom zdravega in varnega načina prehranjevanja na telesno zdravje. Seznani jih s sodobnimi najpogostejšimi obolenji, ki so v večji meri posledica nezdravega prehranjevanja z industrijsko pridelano in predelano hrano in vseh kemičnih dodatkov, ki se jih poslužuje današnja prehrambena industrija. Motivira jih za bolj varen in zdrav način prehranjevanja, ki prepreči, izboljša ali popolnoma odpravi bolezensko stanje (Nekrep, 2011). Medicinska sestra mora imeti vpliv na osveščenost šolskega otroka o zdravstvenih problemih, v njih mora spodbuditi zavest. Podati jim mora specifično znanje in informacije o zdravstvenih problemih. Šolski otroci se pogosto zavedajo specifičnega problema, vendar nimajo dovolj znanja. Medicinska sestra z zdravstveno vzgojo pomaga šolarjem, da ugotovijo kaj je za njih prioritetno, pomembno, vpliva na njihovo samozavedanje. Svoje mnenje morajo izraziti. Z ustreznimi informacijami se bo šolski otrok in mladostnik lažje odločal glede aktivnosti za doseganje zdravja in bo aktivneje ukrepal. Otroci preživijo velik del dneva v šoli. Krepitev zdravja bo čedalje bolj pomembna. Zdravje je neprecenljiva dobrina. To je potrebno ljudem, zlasti otrokom velikokrat poudarjati. Promocija zdravja je proces- to je dobrina, ki je mlademu človeku ne bomo vcepili z enkratnim predavanjem, ampak postopoma in stalno bomo poudarjali pomen zdravja (Lukman, 2009). Pomembni so tako vsebine zdravja v učnem načrtu, kontinuirano izobraževanje učiteljev, ponudba zdravju naklonjenih dejavnosti na šoli, dobra organizacija, pravila, kot tudi kakovostna komunikacija med zaposlenimi, učenci, starši, sodelovanje z lokalno skupnostjo; torej je pomembno vse, kar lahko izboljšuje življenje na šoli. Podpora zdravstvene službe je pomembna pri spremljanju in ocenitvi zdravstvenega stanja, razmer na šoli, svetovanju, pomoči strokovnih služb ne le na področju telesnega zdravja, temveč tudi na področju socialnega in duševnega zdravja. Večina zdravstvenih ustanov 33

41 sodeluje s šolami kontinuirano že vrsto let na regijski in lokalni ravni, jim ponujajo programe predavanj za starše in učitelje ter delavnice za učence/dijake preko celega šolskega leta za različne vsebine zdravja (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Slovenska mreža zdravih šol, 2012). V dispanzerski dejavnosti je izredno pomembna zdravstvenovzgojna metoda. Z zdravstvenovzgojnim procesom vplivamo na splošno vzgojo in izobraževanje otrok. Z oblikovanjem in prenosom izkušenj, navad, znanja, stališč in s prakso vplivamo na individualno in kolektivno zdravje ter pripomoremo k ohranjanju in izboljšanju zdravja (Lukman, 2009). Bistvo preventivnega zdravstvenega varstva v dispanzerju za šolske otroke in mladino, so sistematični pregledi. Namen teh pregledov je aktivni zdravstveni nadzor, odkrivanje zdravstvene problematike in svetovanje šolskim otrokom in mladini (Prebevšek, 2005, str. 244). Znanje, ki ga imamo zdravstveni delavci o zdravju in bolezni, posameznikom ali populaciji ne pomeni kaj dosti, če ga ne znamo pravilno posredovati. Novo znanje je temelj, ki vpliva na oblikovanje stališč in vrednot, kar pa ima za posledico spremembo vedenja in dejavnosti, v našem primeru v korist zdravju posameznika. Če želimo, da informacije preidejo v znanje, jih je treba pravilno predstaviti. Na način posredovanja znanja in informacij vplivajo metode dela, ki jih bomo uporabili pri učno- vzgojnem procesu (Hoyer, 2005, str. 148). Medicinska sestra mora imeti ogromno znanja in preverjene informacije o določeni temi, ko jo bo posredovala naprej, ciljni populaciji. Zato se mora na učno- vzgojni proces temeljito in strokovno pripraviti. V primeru, da je njeno znanje slabo, tudi v zdravstveni vzgoji proces ne more biti uspešen (Nekrep, 2011). 34

42 6 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA 6.1 Raziskovalna vprašanja RV: Ali anketiranci poznajo pomen zdrave prehrane in pravilen način priprave živil? RV: Ali anketiranci dosledno skrbijo za higieno rok? RV: Ali so bolj zdravstveno vzgojeni tisti anketiranci, pri katerih so že bili prisotni znaki bakterijske okužbe prebavil? 6.2 Metode dela Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili: študij ustrezne literature, metodo zbiranja podatkov (anketni vprašalnik, ki je vseboval 22 vprašanj zaprtega in odprtega tipa). Za obdelavo podatkov smo uporabili deskriptivno statistično metodo s frekvenčno distribucijo in grafično prikazanostjo. Rezultati ankete so obdelani s pomočjo računalniških programov Microsoft Office 2003 in Microsoft Office Excel Raziskovalni okolje Raziskava je potekala v Zgornjesavinjskem zdravstvenem domu Mozirje. Pred pričetkom raziskave smo dobili soglasje vodstva zavoda. 35

43 6.4 Raziskovalno vzorec Raziskovalni vzorec je zajemal 100 naključno izbranih pacientov. 6.5 Etični vidik Vsak anketiranec je bil seznanjen z namenom in cilji raziskave. Vsem sodelujočim smo zagotovili anonimnost in imeli so možnost odkloniti sodelovanje v raziskavi. Pri izvedbi raziskave smo upoštevali vsa etična načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 36

44 7 REZULTATI RAZISKAVE Graf 1: Starostna porazdelitev anketirancev 17% 38% do 36 let let nad 55 45% Raziskava je zajemala 17 % anketirancev starih do 36 let, 45 % starih med 37 in 54 let ter 38 % starih nad 55 let. Graf 2: Spol anketirancev 57% 43% moški ženski Anketiranih je bilo 100 pacientov od tega 43 % moških in 57 % žensk. 37

45 Graf 3: Kraj prehranjevanja 21% 6% doma restavracije šola 73% 73 % anketirancev se prehranjuje doma, 21 % anketirancev v šoli, 6 % pa se večinoma prehranjuje v restavracijah. Graf 4: Pregled etikete ob nakupu živila, njegovo sestavo in datum uporabe 22% 53% da ne včasih 25% 53 % anketiranih ob nakupu pregleda etiketo na živilu, njegovo sestavo in datum uporabe, 25 % jih ne pregleda, preostalih 22 % pa včasih. 38

46 Graf 5: Najpogostejši način priprave hrane 4% 3% 5% 0% kuhanje pečenje dušenje cvrenje drugo 88% Kar 88 % anketirancev se poslužuje kuhanja, 3 % anketirancev pečenja, 5 % dušenja. 4 % cvrenja, drugih načinov priprave hrane se ne poslužujejo. Graf 6: Pogrevanje hrane 21% 2% včasih nikoli redko 77% 77 % anketirancev zatrjuje, da včasih pogreje hrano, 2 % nikoli, 21 % redko. 39

47 Graf 7: Ozaveščenost o tem, katere hrane ni priporočljivo pogrevati 26% da ne 74% 74 % anketirancev ne ve, katere hrane ni priporočljivo pogrevati, 26 % je ozaveščenih o tem. Graf 8: Upoštevanje navodila za shranjevanje, ki so zabeležena na vsakem živilu 15% 6% da ne včasih 79% 79 % anketirancev upošteva navodila za shranjevanje, ki so zabeležena na vsakem živilu, 15 % včasih, 6 % anketirancev teh navodil ne upošteva. 40

48 Graf 9: Pitje vode 4% voda iz pipe ustekleničena voda 96% 96 % anketirancev pije vodo iz pipe, 4 % pa ustekleničeno vodo. Graf 10: Čistost in kakovost pitne vode v Sloveniji 13% da ne 87% 87 % anketirancev je mnenja, da je v Sloveniji pitna voda dovolj čista in kakovostna, 13 % anketirancev ni takega mnenja. 41

49 Graf 11: Onesnaženost vode v domačem kraju 14% 9% velika onesnaženost majhna onesnaženost v našem kraju ni onesnaženosti 77% 77 % anketirancev ocenjuje, da je v njihovem domačem kraju majhna onesnaženost pitne vode, 9 % je mnenja, da je velika onesnaženost, 14 % anketirancev je mnenja, da v njihovem kraju ni onesnaženosti. Graf 12: Poudarek na higieni rok 12% da ne 88% 88 % anketirancev daje dovolj poudarka na higieno rok, 12 % anketirancev je nasprotnega mnenja. 42

50 Graf 13: Umivanje rok vedno, ko so vidno umazane ob prehodu od nečistih del k čistim 95% 87% 100% 93% po rokovanju z živili (jajca, sveže meso, neočiščena zelenjava, sadje, ), embalažo, odpadki pred in po hranjenju 43% 47% 73% po kihanju, kašljanju, brisanju nosu, kajenju po dotikanju živali po uporabi sanitarij Vsi anketiranci si roke umije vedno, ko so vidno umazane, 93 % ob prehodu od nečistih del k čistim, 73 % si jih umije po rokovanju z živili (jajca, sveže meso, neočiščena zelenjava, sadje, ) embalažo, odpadki, 47 % si roke umije pred in po hranjenju, 43 % po kihanju, kašljanju, brisanju nosu in kajenju, 95 % si roke umije po dotikanju živali, 87 % po uporabi sanitarij. Graf 14: Način umivanja rok 8% samo z vodo z vodo in milom 92% 92 % anketirancev si roke umiva z vodo in milom, 8 % anketirancev pa samo z vodo. 43

51 Graf 15: Poznavanje pravila pravilnega umivanja rok 35% da ne 65% 65 % anketirancev pozna pravilo pravilnega umivanja rok, 35 % pravila ne pozna. Graf 16: Uporaba razkužila za roke 5% 16% da ne včasih 79% 79 % anketirancev ne uporablja razkužila za roke, 16% uporablja razkužilo za roke, 5 % ga včasih uporabi. 44

52 Graf 17: Poznavanje lastnosti in delovanje razkužil za roke 25% da ne 75% 75 % anketirancev ne pozna lastnosti in delovanje razkužil za roke, 25 % je ozaveščenih o tem. Graf 18: Težave s prebavo (bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, driska), ki so bile posledica okužbe prebavil z bakterijo 17% da ne 83% 83 % anketirancev je že imelo težave s prebavo, ki so bile posledica okužbe prebavil z bakterijo, 17 % anketirancev še teh težav ni imelo. 45

53 Graf 19: Hospitalizacija zaradi težav s prebavo 28% da ne 72% 72 % anketirancev še ni bilo hospitaliziranih zaradi težav s prebavo, 28 % anketirancev je zaradi težav s prebavo bilo hospitaliziranih. Graf 20: Težave zaradi zastrupitve s hrano 37% da ne 63% 37 % anketirancev je že imelo težave zaradi zastrupitve s hrano, 63 % še teh težav ni imelo. 46

54 Graf 21: Poznavanje bakterij, ki povzročajo okužbe prebavil 31% da ne 69% 69 % anketirancev pozna vsaj eno od bakterij, ki povzročajo okužbe prebavil, 31 % anketirancev ne pozna nobene od teh bakterij. Graf 22: Pridobljene informacije glede bakterijskih okužb prebavil 21% preko medijev 6% pri zdravniku in medicinski sestri, saj sem že imel-a težave povezane s tem 73% nimam še informacij glede bakterijskih okužb prebavil 73 % anketirancev je največ informacij pridobilo preko medijev, 21 % jih zatrjuje, da še nima informacij glede bakterijskih okužb prebavil, 6 % si je informacije pridobilo pri zdravniku in medicinski sestri, saj so že imeli težave povezane s tem. 47

55 8 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA Bakterijske okužbe prebavil so vse bolj razširjene, saj so bakterije vse manj občutljive na vplive okolja. Zato je ozaveščenost prebivalcev o preprečevanju nujno potrebna, da se izognemo simptomom in težavam, jih povzročajo. Analiza raziskave kaže, da je 83 odstotkov anketirancev že imelo težave s prebavo, kot so: bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, driska, ki so bile posledica okužbe prebavil z bakterijo. Zaradi omenjenih težav je bilo hospitaliziranih 28 odstotkov anketirancev. Največ informacij glede bakterijskih okužb prebavil pa so pridobili preko medijev. Zastrupitve s hrano so čedalje večji problem v svetu, zato je pomembno, da je hrana kakovostno in higiensko neoporečna. Ponudba živilskih izdelkov, ki so na voljo, je danes zaradi svobodnega evropskega trga tako raznovrstna, da odločitev ni vedno lahka. Oznake na živilih omogočajo izbiro, seznanjajo z vsebino pred pakiranega živila in opozarjajo na njegove lastnosti, posebnosti in načinom ravnanja z izdelkom. V raziskavi smo dobili podatke, da 53 odstotkov anketirancev ob nakupu živila pregleda etiketo, ki je na posameznem živilu, je pozorno na sestavo živila in rok uporabe. Za potrošnika je zelo pomemben podatek o roku uporabnosti živila, saj ta zagotavlja, da je v tem času živilo še varno in kakovostno. Uporabnost, neoporečnost in druge lastnosti živil so velikokrat odvisne od temperature in načina shranjevanja. Pogoji shranjevanja morajo biti označeni, če je to pomembno za varnost in ohranjanje kakovosti in hranilne vrednosti živila. Pomembna sta zlasti temperatura in čas shranjevanja. Na vprašanje ali upoštevate navodila za shranjevanje, ki so zabeležena na vsakem živilu, je kar 79 odstotkov anketirancev obkrožilo pritrdilen odgovor. Pitje vode je dobro za zdravje, toda ali naj izberemo ustekleničeno vodo ali pa je prav tako dobra tista iz pipe? V anketi je 96 odstotkov anketiranih odgovorilo, da pijejo vodo iz pipe. Da je v Slovenijo voda dovolj čista in kakovostna, pa jih je odgovorilo 87 odstotkov. Voda je nujna za življenje in varna oskrba s pitno vodo je potrebna za ohranjanje javnega zdravja. Slovenija je bogata z vodnimi viri. Večina pitne vode načrpamo iz podzemnih zalog. Ko si iz pipe natočimo v kozarec hladno, svežo vodo, le redko pomislimo o njeni 48

56 dragocenosti. Zdravo okolje s čisto vodo je želja vseh, pa vendar človek s svojimi aktivnostmi močno prispeva k onesnaženju voda. V Sloveniji je dovolj podtalnice in izvirov podzemnih vod, da lahko z njimi pokrijemo naše potrebe po pitni vodi. Čim globlji je izvir vode ali vrtina, tem večja je verjetnost, da bo voda dovolj čista in primerna za uporabo. Večje težave so pri površinskih vodah, saj jih morajo zaradi industrijskega in kmetijskega onesnaževanja pripraviti oziroma očistiti, filtrirati in razkužiti, da postanejo pitne. Umivanje rok je higienski ukrep, o katerem smo bili poučeni že v zgodnjem otroštvu, je najpreprostejši in hkrati eden najučinkovitejših higienskih ukrepov za preprečevanje bakterijskih okužb prebavil. Iz raziskave smo ugotovili, da 92 odstotkov anketirancev uporablja pri higieni rok vodo in milo, 65 odstotkov jih pozna pravilo pravilnega umivanja rok. Pomembno se je zavedati svojih higienskih navad glede umivanja rok in spremeniti navade, če ugotovimo, da so pomanjkljive. Z zgledom lahko vplivamo na naše bližnje, prijatelje, sodelavce in ne nazadnje na vse, ki jih naključno srečamo v različnih okoliščinah, ko si je treba umiti roke. 49

57 Na podlagi rezultatov smo dobili odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja: Ali anketiranci poznajo pomen zdrave prehrane in pravilen način priprave hrane? Ljudje poznajo pomen zdrave prehrane, vendar si zaradi hitrega tempa življenja ne uspejo pripraviti vedno zdrav obrok hrane. Ali anketiranci dosledno skrbijo za higieno rok? Glede na rezultate raziskave smo ugotovili, da ljudje dobro skrbijo za higieno rok. Ali so bolj zdravstveno vzgojeni tisti anketiranci, pri katerih so že bili prisotni znaki bakterijske okužbe prebavil? Sklepamo lahko, da so bolj vzgojeni tisti anketiranci, pri katerih so že bili prisotni znaki bakterijskih okužb prebavil. 50

58 9 SKLEP Bakterije so krive za različne okužbe, ki lahko v našem organizmu povzročijo resne zdravstvene težave. Zaradi tega moramo poznati postopke preventive kot tudi prve simptome, na katere se je potrebno takoj odzvati. Nevarnosti pred bakterijami nikoli ne smemo zanemariti. Kolikor naj bi bile tako imenovane dobre bakterije varne za nemoteno delovanje različnih procesov v našem organizmu, toliko večjo škodo nam lahko naredijo patogene bakterije. Bakterijske okužbe prebavil se širijo z vnosom kontaminirane hrane, porabo kontaminirane vode in s stikom z okuženimi živalmi in njihovimi iztrebki. Če se želimo zaščititi pred okužbami, je pomembno ohraniti normalen higienski red, ki seveda vključuje obvezno umivanje rok, kadar so roke vidno umazane, po uporabi stranišča, umivanje rok pred in po pripravi hrane, kot tudi po kakršnem koli stiku z živalmi, ohranjanje higiene delovnih površin v kuhinji, kot tudi kuhinjskega pribora. Pomembna je zadostna termična obdelava mesa, saj se bakterije uničujejo šele pri temperaturi od 70 C naprej. Dojeti moramo, da se mikroorganizmi nenehno spreminjajo, da bi se izognili zankam, ki jim jih človeštvo postavlja. Pri vsem je pomembna dobra in pravočasna informacija. Medicinska sestra je dolžna posredovati informacije in poučiti posameznika in okolico o ukrepih, da bi se izognili in preprečili okužbe prebavil. Poučiti jih mora, da je pri preprečevanju bakterijskih okužb prebavil najpomembnejša osebna higiena ter higiena rok. Mikroorganizmi pridejo na roke preko predmetov ali direktnega kontakta z ljudmi. Prav tako z umazanimi rokami sami širimo mikroorganizme na druge predmete, živila in ljudi. Za zmanjšanje tega tveganja, ki ogroža zdravje drugih ljudi in lastno zdravje, je izredno pomembno pravilno umivanje rok. S pravilnim umivanjem rok odstranimo z njih umazanijo in mikroorganizme. 51

59 LITERATURA IN VIRI Dragaš, A. Z. Mikrobiologija z epidemiologijo. Ljubljana: DZS, 2004: Dragaš, A. Z., Škerl, M. Higiena in obvladovanje okužb. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004: 18, 20. Edgson, V, Marber, I. Hrana: zdravilo za dušo in telo. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 2001: 81. Ekart- Koren, K, Urlep- Žužej, D, Orešič, N. Črevesne nalezljive bolezni pri otrocih. V: Reberšek- Gorišek, J, Baklan, Z, Kotnik- Kevorkijan, B. (ur.). Zbornik predavanj in praktikum. 5. Bedjaničev simpozij z mednarodno udeležbo o temi Nalezljivih bolezni v otroški dobi, Maribor, 27. in 28. maja Maribor: Splošna bolnišnica, 2005: 70. Ferk, Z. Bakterijske okužbe in zastrupitve s hrano. Diplomsko delo. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, Gubina, M, Dolinšek, M, Škerl, M. Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za mikrobiologijo in imunologijo, Hoyer, S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdracstvo, 2005: 148. Ihan, A, Gubina, M, Števanec, M. Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikrobiologijo. Ljubljana: Medicinski razgledi, 2002: Janežič, S. Molekularne metode za tipizacijo črevesnih patogenih bakterij- Clostridium difficile. Ljubljana: Biotehnična fakulteta, enota medoddelčnega študija mikrobiologije, Janžekovič, K. Promoviranje zdrave prehrane med prebivalstvom. Diplomsko delo. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede,

60 Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 2005: 5. Kolar, U. Aktivnosti zdravstvene nege pri pacientu s črevesno okužbo. Diplomsko delo. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, Likar, K, Bauer, M. Izbrana poglavja iz higiene. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo Univerze v Ljubljani, 2006: 15. Lukman, D. Vpliv prehrane na zdravje šolskih otrok. Diplomsko delo. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, Nekrep, S. Socialni vidiki in zdravstvena ozaveščenost populacije o pomenu varnega prehranjevanja. Diplomsko delo. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, Potočnik, V. Namen in uporaba HACCP sistema. Ljubljana: Zavod za zdravstveno varstvo, 2001: 8. Prebevšek, M. Vloga medicinske sestre pri izvajanju preventivnih pregledov v Zdravstvenem domu Maribor na Dispanzerju za šolske otroke in mladino. Zbornik / XV. srečanje pediatrov v Mariboru z mednarodno udeležbo na II. srečanju medicinskih sester z mednarodno udeležbo, 15. in 16. april, Maribor, 2005: 244. Radšel- Medvešček, A. Črevesne okužbe. V: Marolt- Gomišček, M, Radšel- Medvešček, A. (ur.). Infekcijske bolezni. Ljubljana: Tangram, 2002: Raspor, P. Izzivi sedanjosti v živilsko prehrambeni verigi, V: Rugelj, D. (ur.). Zbornik predavanj/ Posvetovanje Varna in zdrava hrana na mizi potrošnika, v Ljubljani, 7. december Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 2007: 4. 53

61 Roš, M, Zupančič, G. Čiščenje odpadnih voda, Velenje: Visoka šola za varstvo okolja, 2010: 12. Roš, M, Simonič, M, Šostar- Turk, S. Priprava in čiščenje vod. Maribor: Fakulteta za strojništvo, Oddelek za tekstilstvo, 2005: 3-7. Sep, M. M. Zdrava prehrana osnovnošolcev s prehransko analizo šolskih malic in kosil v višjih razredih osnovne šole. Specialistično delo. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, Smrekar, A, Zavest ljudi o pitni vodi. Ljubljana: Založba ZRC, 2006: 14. Založnik, V. Zastrupitve s hrano, V: Grmec, Š. Posavec, A. (ur). Zastrupitve v predbolnišničnem okolju, Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije- ZDMSZTS, Sekcija zdravstvenih tehnikov in medicinskih sester- reševalcev, 2002: Zore, A, Zabukovnik, P, Andlovič, A. Enterohemoragični sev E. coli in onesnaženost hrane od polja do mize. V: Rugelj D. (ur.). Zbornik predavanj/ Posvetovanje Varna in zdrava hrana na mizi potrošnika, v Ljubljani, 7. december Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 2007: 107. Žalar, A, Pucelj, V. Zdravstveno vzgojna dejavnost zdravstvenih organizacij v Sloveniji Zdrav Var 2002:

62 VIRI: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Nalezljive črevesne bolezni, nekaj podatkov in predvidenih ukrepov pri salmonelozi, šigelozi, okužbah s S. Aureusom, C. Perfringensom, Calici virusi, rotavirusi in kampilobaktrom, 2005b. Dostopno na: _5_newsCategory=&_5_action=ShowNewsFull&pl= ( ). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Escherichia coli, 2007a. Dostopno na: 2&_6_newsCategory=IVZ+kategorija&_6_action=ShowNewsFull&pl= ( ). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Tvegana živila, najpogostejši povzročitelji okužb in zastrupitev z živili (OZŽ) ter preventivni ukrepi za preprečevanje OZŽ, 2011b. Dostopno na: _5_newsCategory=&_5_action=ShowNewsFull&pl= ( ). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Kolera, Dostopno na: 2&_6_newsCategory=IVZ+kategorija&_6_action=ShowNewsFull&pl= ( ). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Nalezljive črevesne bolezni, nekaj podatkov in predvidenih ukrepov pri salmonelozi, šigelozi, okužbah s S. Aureusom, C. Perfringensom, Calici virusi, rotavirusi in kampilobaktrom, 2005b. Dostopno na: _5_newsCategory=&_5_action=ShowNewsFull&pl= ( ). 55

63 Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni zavod za zdravstveno varstvo Celje, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Ravna na Koroškem, Osebna higienska stališča za higieno živil, namenjena delavcem v živilski dejavnosti, Dostopno na: ( ). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni zavod za zdravstveno varstvo Celje, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Ravna na Koroškem, Higienska stališča za higieno živil, namenjena delavcem v živilski dejavnosti/ 2. stopnja, Dostopno na: ( ). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Okužbe in zastrupitve s hrano v domačem okolju, Dostopno na: 2&_6_newsCategory=IVZ+kategorija&_6_action=ShowNewsFull&pl= ( ). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Pogosta vprašanja o pitni vodi, Dostopno na: 2&_6_newsCategory=IVZ+kategorija&_6_action=ShowNewsFull&pl= #4 ( ). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Slovenska mreža zdravih šol, Dostopno na: 5_newsCategory=&_5_action=ShowNewsFull&pl= ( ). 56

64 Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, Higienska priporočila za varnost živil za potrošnike, Dostopno na: toresize=false&pl= ( ). Mezgec T. Driska. Kraške lekarne: Dostopno na: ( ). Krbavčič S., Hočevar Z. Izpiranje hišnih vodovodnih napeljav Dostopno na: ( ). Lozinšek, P. Črevesne nalezljive bolezni pri otrocih. Vrtec Slovenska Bistrica, Dostopno na: ( ). Pisk, N. Farmacevt odgovarja. Gorenjske lekarne, Dostopno na: ( ). Sever M., Zdravljenje driske. Pomurske lekarne, Dostopno na: ( ). Sedmak, M. Moj otrok ima drisko- ali je to nevarno? Naša lekarna, Ljubljana Dostopno na: ( ). 57

65 Strah, B. Zdravstveno higienski režim v vrtcu. Vrtec pod Gradom, Dostopno na: UMIVANJE%20ROK%7Coutline ( ). Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana, Šigela, Dostopno na: ( ). Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana, Ohlajevanje živil, shranjevanje ohlajenih živil, Dostopno na: ( ). Zavod za zdravstveno varstvo Celje, Ravnanje s surovim perutninskim mesom v domači kuhinji, Dostopno na: ( ). Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica, Mikrobiološke preiskave pitnih vod, Dostopno na: ( ). Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica, Navodila za odvzem in transport vzorcev kužnin za mikrobiološke preiskave, Dostopno na: ( ). Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica, Toplotna obdelava in pogrevanje, Dostopno 58

66 na: ( ). Zavod za zdravstveno varstvo Celje, Zastrupitve (okužbe) z živili, Dostopno na: ( ). Zavod za zdravstveno varstvo Kranj, Helicobacter pylori, Dostopno na: ( ) Zdravstveno varstvo Celje, Yersinia enterocolitica, Dostopno na: ( ). 58

67 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mentorju viš. predav. mag. Karlu Turku ter somentorici viš. predav. mag. Milici Lahe za svetovanje in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se vodstvu Zgornjesavinjskega zdravstvenega doma, da so mi omogočili izvedbo ankete. Zahvaljujem se vsem, ki so mi na kakršenkoli način pomagali pri pripravi diplomskega dela. Posebna zahvala pa gre mojim staršem, ki so mi omogočili študij ter me skozi vsa leta podpirali.

68 PRILOGE Anketni vprašalnik Soglasje za opravljanje raziskave

69 ANKETNI VPRAŠALNIK Spoštovani! Sem študentka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. Pripravljam raziskovalno diplomsko nalogo z naslovom»pomen preprečevanja bakterijskih okužb prebavil«. Z vašim sodelovanjem v anketi mi boste pomagali do pomembnih podatkov, zato Vas vljudno prosim, da odgovorite na zastavljena vprašanja. Zagotavljam Vam, da bodo vsi podatki, pridobljeni s to anketo anonimni in uporabljeni izključno za potrebe diplomske naloge. Anketa je neobvezna in jo imate pravico odkloniti. Za sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem in Vas lepo pozdravljam! Karmen Šekoranja Na vprašanja odgovorite tako, da obkrožite črko pred odgovorom ali pa dopišite odgovor! 1. Prosim, navedite starost: let 2. Prosim, navedite spol: a. ženski b. moški 3. Kje se v večini prehranjujete? a. Doma 1

70 b. Restavracije c. Šola 4. Ali ob nakupu hrane preberete etiketo na živilu, njegovo sestavo in datum uporabe? a. Da b. Ne c. Včasih 5. Kakšnega načina priprave hrane se največkrat poslužujete? a. Kuhanje b. Pečenje c. Dušenje d. Cvrenje e. Drugo 6. Ali pogrejete hrano, ki jo potem zaužijete? a. Včasih b. Nikoli c. Redko 7. Ali veste, da nekatere hrane ni priporočljivo pogrevati? a. Da b. Ne 2

71 8. Ali upoštevate navodila za shranjevanje, ki so zabeležena na vsakem živilu? a. Da b. Ne c. Včasih 9. Kakšno vodo največkrat pijete? a. Voda iz pipe b. Ustekleničena voda 10. Ocenjujete, da je v Sloveniji pitna voda dovolj čista in kakovostna? a. Da b. Ne 11. Kako ocenjujete stanje onesnaženosti vode v vašem kraju? a. Velika onesnaženost b. Majhna onesnaženost c. V našem kraju ni onesnaženosti 12. Ali dajete dovolj poudarka na higieno rok? a. Da b. Ne 13. Kdaj si umivate roke (možnih več odgovorov)? a. Vedno, ko so vidno umazane b. Ob prehodu od nečistih del k čistim 3

72 c. Po rokovanju z živili (jajca, sveže meso, neočiččena zelenjava, sadje,...), embalažo, odpadki d. Pred in po hranjenju e. Po kihanju, kašljanju, brisanju nosu, kajenju f. Po dotikanju živali g. Po uporabi sanitarij 14. S čim si umivate roke? a. Samo z vodo b. Z vodo in milom 15. Ali poznate pravilo pravilnega umivanja rok? a. Da b. Ne 16. Ali kdaj uporabite razkužilo za roke? a. Da b. Ne c. Včasih 17. Ali poznate lastnosti in delovanje razkužil za roke? a. Da b. Ne 4

73 18. Ste že imeli kdaj težave s prebavo (bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, driska), ki so bile posledica okužbe prebavil z bakterijo? a. Da b. Ne 19. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z DA, navedite prosim, ste bili zaradi teh simptomov tudi hospitalizirani? a. Da b. Ne 20. Ste že kdaj imeli težave zaradi zastrupitve s hrano? a. Da b. Ne 21. Ste že slišali za katero od naštetih bakterij, ki povzročajo okužbe prebavil? a. Da b. Ne 22. Kje ste pridobili največ informacij glede bakterijskih okužb prebavil? a. Preko medijev b. Pri zdravniku in medicinski sestri, saj sem že imel-a težave povezane s tem c. Nimam še informacij glede bakterijskih okužb prebavi 5

74 SOGLASJE ZA ODOBRITEV ANKETE 6