marec 2009 Mesečnik za človeške vrednote

Transcription

1 Mesečnik za človeške vrednote

2 Mesečnik za človeške vrednote Kazalo Uvodnik Različnost je lepa 2 Predstavljamo ljudi Colman McCarthy 3 Vzgoja in izobraževanje Vzgoja z matematiko 5 Ekologija Ekološko razmišljanje 8 Film Revni milijonar 11 Življenje Zgodba o avtomatu za kavo 12 Zdrava prehrana 15 Pisma bralcev 16 E-mesečnik izdaja Ekološko-kulturno društvo Za boljši svet. Več informacij na:

3 Uvod Mesečnik za človeške vrednote Uvodnik: Različnost je lepa Ste že bili kdaj na Nizozemskem? Dežela ravne pokrajine, odtrgane od morja, visokih pravljičnih vetrnic in rož, seveda. Najbrž na vsak konec sveta pridejo njihovi tulipani. V skladu s tem so njihovi nasadi tudi ogromni. Neskončna polja rumenih tulipanov, pa za njimi spet milijoni rdečih tulipanov, pa spet zeleni... Saj je lepo, ampak... Nekako menim, da se ljudje lažje odzovemo na lepoto pisanih divjih travnikov, v katerih se barve mavrice igrivo prepletajo s zeleno travo, modrim nebom in zlatimi sončnimi žarki. Zakaj ta uvod? Ker sem danes prebral nekaj prelepega, kar me je spomnilo, da je človeštvo pisan travnik in Življenje največji arhitekt vseh časov. Le koliko ustvarjalnosti je bilo potrebne, da smo nastali tako različni? Majhni in veliki, debeli in suhi, princi in princese, črni in beli in rdeči in rumeni in... Ja, pod pesniškim peresom vse postane pravljično in lepo. Marsikje v svetu pa te iste razlike povzročajo nemire, napetosti in celo vojne. Da se vse da narediti popolnoma drugače, z zvrhano dozo humorja, nam pokaže spodnja pesem, ki je bila nominirana za pesem leta 2005, napisal pa jo je nek afriški otrok: Ko se rodim, sem črn, ko zrastem, sem črn, ko grem na sonce, sem črn, ko sem prestrašen, sem črn, ko mi je slabo, sem črn, in ko umrem... sem še vedno črn. In ti, beli kolega, ko se rodiš, si rožnat, ko zrasteš, si bel, ko greš na sonce, si rdeč, ko te zebe, si moder, ko te je strah, si rumen, ko ti je slabo, zelen, in ko umreš, si siv... In ti praviš, da sem jaz obarvan??? Goran - 2 -

4 Predstavljamo ljudi Mesečnik za človeške vrednote Colman McCarthy Ameriški novinar in mirovni aktivist Colman McCarthy poučuje nenasilje in mirovniško literaturo že od leta Leta 1985 je ustanovil Center za učenje miru, neprofitno organizacijo, ki je pomagala šolam širom ZDA, da bi ustanovile in razširile program mirovnih študij. Moč pride preko miru Colman pravi, da moč pride v mnogih oblikah. Politiki, ki trdijo, da mir pride preko moči, se zanašajo na vojaško moč. Če pa bi ta omenjena vojaška moč bila učinkovita, bi na zemlji že tisočletja vladal mir. Nasilje tako kot vsako drugo dejanje res spreminja svet, vendar tako, da ta svet postaja le še bolj nasilen. Nasprotje od nasilne moči je moralna moč. Dokaza, da deluje, ni težko najti, meni g. Colman. Le v zadnjih petindvajsetih letih so ljudje, ki so bili opremljeni le z orožjem duha, odstranili šest brutalnih režimov: na Filipinih je mirovni spor zrušil Marcosa, Pinočeta so v Čilu odstranili iz oblasti ljudje, Sovjete je s Poljske pregnala Solidarnostna delavska zveza, študentje v Jugoslaviji so z oblasti pregnali Miloševića, bojkot ljudi je zrušil apartheid v Južnoafriški republiki in postavil Mandelo za predsednika. Navdih, da je začel poučevati nenasilje, je dobil kot mnogoletni novinar. Intervjuval je namreč mnoge velike svetovne mirovnike, vsi so bili Nobelovi nagrajenci za mir (mati Tereza, Desmund Tutu, Muhamad Junus idr.). Ko sem jih zastavljal vprašanje, kako naj zaustavimo nasilje in povečamo mir, je dobil vselej enak odgovor: pojdite med ljudi in jih učite alternative nasilju. In tako se je odločil upoštevati njihov nasvet

5 Mesečnik za človeške vrednote Danes vodi seminarje nenasilja in pacifizma na treh gimnazijah, na Ameriški univerzi, Marylandki univerzi, Georgetownski pravni šoli in v Washingtonskem internističnem centru. Šola vzgaja učence kot rezine sira Gospod Colman je mnenja, da je v izobraževalnem sistemu manija testiranj zavzela osnovne, srednje in višje šole. Učitelji so namreč demoralizirani z obveznostjo, da morajo pritiskati na učence, da izgovorijo pravilne odgovore v času testov. Ali pa ob tem vzgajamo prijazne, ljubeznive in ustvarjalne otroke, se sprašuje Colman.»Dvomim«, pravi. Hkrati pa on v šolah uči otroke nenasilja in miru brez testov, preizkusov in tekmovanja. S svojimi razredi hodi v siromašne šole, rehabilitacijske centre za odvisnike, domove in kuhinje za brezdomce, kot tudi sodne dvorane in zapore, kjer čakajo na izvršitev smrtne kazni in tudi koncerte Joan Baez. Analizirati sebe je najtežje Colman meni, da je za nasilje v družbi najlažje kriviti rasiste, seksiste, militariste, nacionaliste, toda analizirati sebe, je najtežje. Začeti je treba pri svojih osebnih odločitvah: kako preživimo svoj čas, kje porabimo svoj denar? Ugotoviti je potrebno razliko med tem, kaj hočemo in kaj potrebujemo. Živite preprosto, da bodo tudi drugi lahko, poudarja Colman. Najbolj priročen kraj za urjenje mirovništva pa je jedilna miza. Imamo namreč prehrano, ki temelji na krutosti, poudarja avtor, vendar nimamo nobene pravice ubijati ali raniti živali samo zaradi njihovega okusa. Colmana McCarthya so vprašali, kaj je najbolj pomembna stvar, ki jo lahko storimo, da bomo ustvarili svet miru? Odgovoril je:»vprašajte osebo poleg vas, kaj trenutno prestaja v življenju in potem delujte na podlagi njenega odgovora. Če ima težke čase, ji pomagajte pri plezanju na hrib ali kljubovanju vetra. Če pa ima dobre čase, potem skupaj proslavljajta, pojta in plešita.«barbara - 4 -

6 Vzgoja in izobraževanje Mesečnik za človeške vrednote VZGOJA Z MATEMATIKO V roke mi je prišla mednarodna raziskava Timss Za vse tiste, ki ne veste: to je ena zelo uporabna zadeva, ki je sposobna med seboj analizirati, primerjati in posodabljati številne različne prijeme in šolske sisteme po celem svetu. Meni osebno se zdi ta pripomoček naravnost fantastičen, ker smo zaradi majhnosti naše dežele in specifičnega osebnostnega profila Slovencev nagnjeni k ozkosti in zapiranju. Tipičen rezultat takšnega razmišljanja je bilo desetletja vsesplošno prepričanje, da so naše šole na področju naravoslovja in matematike najboljše v bivši državi Jugoslaviji. Sam zelo dobro poznam sisteme poučevanja in lahko trdim, da je to že prva zelo vprašljiva zadeva. Na mednarodnem področju pa smo se radi bahali z znanjem naših učencev in dijakov. Pa nas je Timms že leta 2003 postavil na realna tla. V primerjavi s pisano paleto držav celega sveta (npr. Tajska, Singapur, Madžarska, Anglija, Oman, Sirija, Litva, Tunizija, Gana, Maroko, Češka, Italija...) smo v večini rezultatov dosegli čisto mednarodno povprečje. Kar pa me je letos šokiralo, je prvo mesto Slovenije na zelo nehvaležni lestvici. Smo namreč svetovni prvaki v odporu učencev osmega razreda do matematike. Kar 53% učencev osmega razreda (več kot polovica!) se matematike ne uči z veseljem, nimajo radi matematike kot vede in se jim zdi skrajno dolgočasna. Vaoo, to pa je nekaj, kaj je vredno razmisleka. In spominov. Če na hitro pobegnem na svoje začetke učiteljevanja, ki sem jih v razredih prebil ravno z matematično redovalnico, se spomnim mnogih skuštranih srednješolskih obrazov. To so bili fantje na srednji gradbeni šoli, bodoči zidarji, malarji, tesarji. Večinoma vozači iz Prekmurja in štajerske okolice Maribora. Že takoj mi je bilo jasno, da je vanje posajen en drugačen interes do življenja, kot ga včasih preozko gledamo predmetni učitelji. V takih primerih naša želja po poučevanju in prenašanju znanja ustvari kontra efekt, ki se zelo hitro prepozna v razredu preko odklonilnega obnašanja,»špricanja«, napetosti in še marsičem

7 Mesečnik za človeške vrednote Moji razredi so poleg vsega bili na glasu kot najtežji na šoli. In sem se lotil dela. Pa ne pedagoških priprav, ampak sem ves čas razmišljal, kako bi našel stik z njimi. Tako, kot človek do človeka, kot prijatelj. In tako je nastalo eno od najbolj srečnih pedagoških obdobij mojega življenja. Z njimi sem se družil, hodil na šolske tekme in plese, skupaj smo ustvarili marsikatero lumparijo. Eno vam bom danes razkril, čeprav sodi nekje na mejo dovoljenih pedagoških prijemov, za katere je zelo možno, da ravnatelju stopijo lasje po konci. Pa kaj, kot učitelji smo najprej zavezani dati otrokom, potem šele oblasti in njenim organom. Torej, bila je nekakšna izredna sobota. Dan, ko ga nihče nima rad, še posebej otroci vozači, ki so imeli silne težave s prevozi zunaj delovnika. Eni so»špricali«, večina pa jih je le prišla, toda zelo namrgodena. Jaz pa sem to pričakoval in jim pripravil presenečenje. Kot študent sem bil velik kvartopirec in sem poznal ter uporabljal številne trike. Tako sem tisto sobote prinesel označene karte (seveda dijaki niso imeli pojma o tem) in predlagal nenavaden poker za točke. Če dijaki dobijo 20 točk, se jim te prištejejo k naslednji kontrolki. Če dobi izbrana ekipa 50 točk, imajo vsi dvojko, ne da bi bilo treba pisati nalogo. Če pa dobijo 100 točk, cel razred dobi slavnostno petico iz naslednje kontrolne naloge. V razredu velikansko navdušenje in izbor treh kandidatov, ki ''bodo starega z lahkoto namazali''. Vendar pogajanj še ni konec. ''Če dobim jaz 20 točk, se vam te odbijejo pri kontrolni nalogi, če pa dobim 60, boste vsi imeli enico. Ste še vedno za?'' Grobna tišina je naelektrizirala čisto matematično izbiranje in odločanje o problemu tipa: ''Ali se splača?'' No, dvoboj se pa le začne, in na začetku dijaki zmagujejo. Napetost začne popuščati in otroci pride čez mejo razredne dvojke. ''Mogoče pa je zdaj dovolj, kaj pravite?'' ''Pa ne, vidiš, da stari nima pojma, gremo do petice!'' Vendar se kolo sreče obrača, še posebej, ko ga vrti spreten kvartopirec. Tako da so dijaki najprej prišli na ničlo. Opozorilo, da bi bilo mogoče pametno nehati, seveda ni zaleglo. V nervozni atmosferi, ki jo je od časa do časa prerezala celo kakšna mladinska sočna beseda smo dočakali konec ure z rezultatom - 60 točk. Na naslednji uradni uri me je cel razred molče in v grozi opazoval, ko sem slavnostno vpisal enice v redovalnico. Niso pa vedeli, da je bilo orožje vpisa kemični svinčnik, ki se da zradirati. Slabe ocene so preživele - 6 -

8 Mesečnik za človeške vrednote približno mesec dni v redovalnici. Približno tako dolgo me je tudi gledal moj ljubi 2a razred. Po slavnostnem izbrisu ocen smo spet postali najboljši prijatelji Lepoto te zgodbe najboljše opiše dogodek, ki se je zgodil po več kot petnajstih letih od dneva X. Fant iz te generacije, danes uspešen podjetnik, mi je rekel, da si je za vselej zapomnil to lekcijo iz odgovornosti Mogoče vam tale pedagoški cukrček, dragi učitelji matematike, lahko dajo namig. Najprej smo pedagogi, ljudje, ki smo v roke dobili nepojmljiv zaklad ŽIVA BITJA, ki od nas rabijo na prvem mestu človečnost in šele potem znanje o ulomkih, grafih in piramidah. In če bodo imeli nas, učitelje, radi, bodo zlahka preplezali še tako zoprno in težko nalogo. In skupaj z njimi se bomo na vrhovih mladostnih usod zadovoljno sončili tudi mi, njihovi učitelji. In kaj bi lahko bila večja sreča od te? Z lepimi pozdravi, Goran - 7 -

9 Ekologija Mesečnik za človeške vrednote Ekološko razmišljanje V času, ko je vsaka druga človekova skrb namenjena ekološki krizi, ko se svet opoteka od skorajšnjega zloma borze in bank, število brezposelnih in revščine narašča, je čas, da se vprašamo, kaj lahko storimo, da bi se ta začaran krog začel vrteti v drugo smer. Večina ljudi meni, da je nemočna, da so vlada in državni voditelji tisti, ki imajo vso moč v rokah, da je na njih, da kaj spremenijo. Res je, toda Prepustiti ljudem, ki sta jim moč in oblast zameglili um in čakati, da se v njihovo mišljenje prikrade občutek za ekologijo, solidarnost, revščino, sočutje, je potrata časa. Nekoč so Nelsona Mandelo, Nobelovega nagrajenca za mir, vprašali, kaj lahko storimo, da bo v svetu manj nasilja in več miru. Odvrnil je:»pojdite med ljudi in jih učite alternative nasilju.«z drugimi besedami povedano, kot je rekel Gandhi: Bodi sam sprememba, ki jo želiš v svetu. Torej, začnimo! Okolju prijazno življenje Ta trenutek lahko odtipkate v Googlov internetni iskalnik besede ekološki način življenja in našli boste veliko zadetkov: ločevanje odpadkov, uporaba bombažnih namesto plastičnih vrečk pri nakupovanju, vožnja s kolesom namesto z avtomobilom, manjša uporaba osebnih avtomobilov in več mestnih avtobusov, manj potovanj z letalom, smotrno nakupovanje oblačil, kupovanje biološko pridelane hrane, varčna uporaba mobilnih telefonov, elektrike, uporaba okolju prijaznih in razgradljivih čistil, kozmetike in še bi lahko naštevali Vendar je vsako izmed zgoraj naštetih dejanj le posledica ekološke ozaveščenosti, mišljenja, ki ne podpira poti komercializaciji in uničenju planeta. Zatorej začnimo z mislimi, da bodo le-tem sledile besede in le-tem dejanja. Komercializacija Ob trenutni gospodarski krizi je človeštvo prav tako v še večji duhovni krizi, ker ne vemo, kdo smo. Ne vemo, zakaj smo tu niti ne poznamo namena življenja. Svoje spoštovanje do življenja in narave smo nadomestili s komercializacijo, - 8 -

10 Mesečnik za človeške vrednote tržnim gospodarstvom in čaščenjem denarja. Ekonomija je postala nova svetovna religija in prav ta komercializacija nas žene na sam rob uničenja. Duhovna kriza človeštva se odraža na političnem, ekonomskem in ekološkem področju in prav na teh področjih jo moramo tudi rešiti. Značilnost komercializacije je pohlep in ta bo prizadel vse narode. Nekoč je velik mirovnik, Mahatma Gandi, dejal: Na svetu je dovolj dobrin za človekove potrebe, toda ne za človekov pohlep. In prav na tem področju jo je najbolj kratko odrezala ekologija. Do planeta se ljudje obnašamo, kot da je neskončni vir zadovoljevanja človeških potreb in želja. Vendar temu ni tako. Zemlja je obnovljiv organizem, ki potrebuje svoj čas, primerno ravnanje, nego in spoštovanje njenih prebivalcev. Komercializacija ter potrošništvo pa sta energiji, ki ne gresta z roko v roki z ekologijo, temveč jo korak za korakom ugonabljata. Pritiski, ki jih povzročajo tržne sile, hudo prizadenejo ljudi v razvitem svetu. Skoraj nemogoče se je sprehoditi po ulicah Pariza, Londona, New Yorka, ne da bi se spotaknili ob ljudi, ki spijo na ulicah armado brezposelnih in brezdomcev razvitega sveta. Vse to je delo tržnih sil. Potem so tukaj še mamila in kriminal, ki sunkovito naraščata. Ljudje, ki pa trpijo zaradi zlorabe mamil, duhovno stradajo. Vse to je rezultat tekmovanja, pohlepa, izkoriščanja Da bi se ta vožnja proti prepadu pravočasno končala, se mora vsak posameznik ustaviti in ponovno razmisliti o namenu in pomenu življenja. Spremeniti je potrebno način življenja. Iz zavesti človeštva bo potrebno izbrisati strah, ki se odraža v tekmovalnosti in pohlepu. Najti bo potrebno novo pot, ki temelji na zaupanju v življenje, zaupanju vase, delitvi dobrin, izkoreninjanju revščine in v pomoči drugim

11 Mesečnik za človeške vrednote Razmišljam ekološko, razmišljam»kdo sem«če sežemo v samo korenino ekološkega razmišljanja, se bomo dotaknili temeljnih smernic človekova obstoja. Kaj me resnično osrečuje? Sledenje najnovejšim modnim trendom? Avtomobili najboljših znamk? Luksuzna potovanja? Dragocen nakit? Če bi bilo to res, potem ne bi znova in znova segali po novih dobrinah, misleč, da nas bo to resnično osrečilo. Vse to je kratkočasovno omejeno. Nedvomno pa je edina trajnostna človekova sreča v dajanju, pomoči drugim, skrbi za naravo, razvijanju intuicije in mentalne ter duhovne moči. Takšno intuitivno življenje avtomatično ne bi škodilo naravi in pojma ekologija sploh ne bi poznali. Živeti v sožitju s samim seboj, pozitivne misli, besede in dobronamerno delovanje je novo ekološko razmišljanje, ki utira pot zdravi zemlji, na kateri živimo. Barbara

12 Film Mesečnik za človeške vrednote Revni milijonar (Slumdog Millionaire) Že, ko smo bili letos v Indiji, smo slišali za ta film. Z velikim navdušenjem in nacionalnim ponosom so nam naši dragi indijski člani društva razlagali o tej stvaritvi, ki je prvič v zgodovini ponesla indijsko življenje na velika platna. Seveda smo se kot navdušeni etnoraziskovalci lotili ogleda filma. Film se res začne zelo obetavno, opisuje tipičen indijski živ-žav vsakdanjika, v katerem se prepletajo neverjetna barvitost, živahnost, multikulturnost in revščina. Bolj kot film teče naprej, bolj sem dobival grenak občutek. Pa ne zaradi kakovosti vsebine, ampak zaradi slik Indije, ki jo sam še kako dobro poznam. V Indiji je na pohodu najbolj strašna od vseh civilizacijskih pošasti TELEVIZIJA. Še v tako revne domove, ki so komajda dobili elektriko, prihaja z neusmiljeno hitrostjo. In s seboj nosi vse naše ''zahodne'' domislice potrošništvo, komercializem, primerjave, poželenja Zdi se mi, da ameriški konstrukt, v katerem revežem manjka samo denar, tudi v tem filmu prevlada in zmaga. Zato niti ni presenetljivo, da je film dobil številne Oskarje. Ampak ne v naši rubriki, filmski kinoteki izdelkov, ki vas resnično obogatijo. Več kot za pogledat nikakor ni. Goran

13 Življenje Mesečnik za človeške vrednote Zgodba o avtomatu za kavo Bil je mrzel januarski dan, nebo so pokrivali težki, temni oblaki, sneg je pokrival strehe, ljudje so se stiskali v svoje tople plašče. Kapo na glavo, šal okrog vratu, tople rokavice na roke in že sem odhitela na faks s kolesom. Predavanja so se začela, ure smo strmeli v profesorja in si delali zapiske. Med odmori pa zmeraj isti, dolgočasen pogovor ob avtomatu za kavo, ki se vrti znotraj treh različnih povedi - uf, naslednji teden je izpit ah, zakaj mi je profesor dal oceno osem namesto devet joj, kako je vse težko Skratka, povsem nič inspirativnega. Tik pred koncem predavanj pa se težki oblaki pretrgajo in pade obilen dež. Super, jaz pa brez dežnika na kolesu. Sedem na kolo in že mislim na toplo kosilo, ki me čaka v priljubljeni restavraciji, kjer skoraj vsak dan jem na študentske bone. tem trenutku pa počnem prav isto. Peljem se mimo tržnice, vsa premočena in premražena. Tam pa zagledam na zid naslonjena brezdomca, ki sedi na zložljivem stolčku in ima zraven postavljene bergle. Ves premočen sedi z zaprtimi očmi in se trese. V hipu pomislim - glej, njega pa ne čaka toplo kosilo kot mene. Odpeljem se mimo in ob kosilu se mi ves čas vračajo misli nazaj na njega in mi ne dajo miru. Do doma imam samo še približno dvesto metrov in v čevljih imam že pravo jezero. V glavi se mi začne pravi majhen dvoboj in sama vem, da mi gredo pri ljudeh najbolj na živce izgovori, kot so»joj, ne morem«ali pa»nimam časa«, v Obrnem kolo in ga mahnem nazaj v center. Prispem do moža in ga pocukam za rokav. Mož, ves tresoč, odpre oči.»gospod, ali ste lačni? Tukaj v bližini je trgovina, za ovinkom pečejo hamburgerje, lahko pa vam prinesem tudi kaj bolj zdravega, če želite.«en lep čas je strmel vame, ker mu ni bilo prav nič jasno, niti

14 Mesečnik za človeške vrednote kaj se dogaja niti kaj želim od njega.»gospod, vam prinesem kaj za jest? Ste žejni? Vas zebe? Lahko vam kupim šal, morda kapo ali rokavice tukaj na tržnici.ne, nisem lačen. Res ne. Imam tukaj v vrečki nekaj s seboj. Kapo imam in vse ostalo, slej ko prej bo itak vse mokro.«komaj izusti s tresočim glasom.»res ne? Imam čas. Res niste lačni?ne, bi pa pil.«ah ne, sem si mislila, pa ne spet to vino»en vroč čaj bi, ki bi me pogrel.«uf, mi odleže in po prvem presenečenju se zamislim, le od kje naj mu zdaj prinesem čaj?»glejte, tukaj imam ravno še nek euro, vroč čaj mi prosim prinesite iz avtomata za kavo tukaj za ovinkom v mestni hiši. Pa moj denar vzemite. Ah ne, danes vam jaz častim čaj. Takoj pridem nazaj.«odhitim do mestne hiše in poiščem avtomat, nakar me preseneti še en brezdomec, ki smukne v mestno hišo iz zadnje strani in si greje roke, ozeble od mraza, par metrov stran od avtomata.»gospod, ravno sem pri avtomatu. Bi se želeli pogreti ob čaju ali kakavu?«možakar me pogleda in na široko odpre velike, otroške oči, ustnice pa se mu razlezejo v širok, nadvse prijazen nasmeh.»kkaaakkkaaaavvv... Kakava pa že sto let nisem pil.«medtem ko čakava na kakav, v prostor vstopi ženska srednjih let v krznenem plašču.»ah, tukaj pa nekaj smrdi.«in se namršči. Ah, ljudje brez občutka, si mislim in pokramljam z brezdomcem, nakar se mi iz srca zahvali, jaz pa odhitim s čajem do prvega moža. Ta me prosi, če mu zmešam čaj s palčko, če mu palčko dam ven iz plastičnega kozarčka in opraviva cel obred, nato mi hoče vrniti denar, jaz pa mu ga hočem dati še za par čajev. Na koncu se le zmeniva, da sva si zdaj bot in se s toplim srcem posloviva. Vsa mokra in hkrati srečna se odpeljem proti domu in si mislim: vzelo mi je natanko petnajst minut in pol eura, da sem vsaj za trenutek osrečila dva človeka. Pa naj še kdo reče, da nima časa, da je prezaposlen ali nezaposlen, da je premlad ali prestar, prereven ali prebogat, bogat ali zdrav, vse je samo izgovor za lenobo. Življenje nas kliče na vsakem koraku, da nekomu pomagamo,

15 Mesečnik za človeške vrednote da nekoga osrečimo in nam ponuja toliko priložnosti, da s tem osrečimo tudi sebe. Pa naj še kdo jamra, da je osamljen ali nesrečen, da ga nihče nima rad in se sprašuje, zakaj ni zadovoljen v življenju. To je odgovor - ljubi in ljubljen boš! Zdaj tudi sama vem, kaj je zdravilo zame in za nezadovoljstvo, ki se me na trenutke polasti. Največja moč, ki jo ima človek, je razdajanje samega sebe drugim. Vesna

16 Zdrava prehrana Mesečnik za človeške vrednote Cvetačni narastek Sestavine: 600 g cvetače 100 g masla 4 jajca 100 g moke 1 dl mleka 100 g naribanega parmezana Sesekljan peteršilj, sesekljan česen, sol, mlet poper Priprava: Cvetača narežemo na kose ter skuhamo v rahlo osoljeni vodi. Vodo odlijemo. Maslo z rumenjaki penasto umešamo, ter dodamo mleko, moko, česen in peteršilj, sol, poper. Primešamo polovico sira, cvetačo in trd sneg iz beljakov. Maso vsujemo v pomaščen pekač, potresemo z ostankom sira in pečemo pri 180 stopinjah Celzija približno 30 minut. Čokoladne kroglice Sestavine: 275 g sladkorja v prahu 75 g na drobno sesekljanih oreščkov (lahko lešniki, mandeljni, indijski oreščki ) 2 žlici kakava v prahu 50 g margarine 1 žlička vaniljeve esence 1-2 žlici sojinega mleka Priprava: V skledo damo sladkor, sesekljane oreščke, kakav v prahu, margarino in vaniljevo esenco. Počasi dolivamo sojino mleko; zmes mora biti lepljiva, vendar ne tekoča. Zmes damo v hladilnik, da se strdi, nato iz nje oblikujemo kroglice. Povaljamo jih v čokoladi v prahu. Kroglice hranimo na hladnem, dokler jih ne serviramo. Sesekljane oreščke lahko v receptu zamenjamo za 40 g kokosove moke in namesto čokoladnih kroglic, ustvarimo kokosove kroglice. Le-te lahko povaljamo v kokosovi moki. Katja

17 Pisma bralcev Mesečnik za človeške vrednote Pozdravljeni! Rada bi pohvalila vaš e-mesečnik, ki ga vsakič znova z zanimanjem preberem. Danes sem se posebej ustavila ob posebnih otrocih, saj imam tako posebno deklico tudi jaz. Veliko uspehov in delovnega elana vsem, ki soustvarjate boljši svet... Karla

18 Mesečnik za človeške vrednote Veseli bomo vaših vprašanj, idej in mnenj. Elektronsko pošto nam posredujte na naslov Prosimo, da kot zadevo zapišete "za mesečnik". Uredništvo e-mesečnika