GOLICA (Koralpe) ekskurzija GMDS,

Transcription

1 1 GOLICA (Koralpe) ekskurzija GMDS, (avtor: dr. Karel Natek) Namen ekskurzije Ekskurzija je namenjena spoznavanju nekaterih značilnih periglacialnih procesov in oblik, ki so v preteklosti v gorskem svetu pomembno prispevali k sedanji izoblikovanosti površja in ga v višjih geografskih širinah ter marsikje v gorskem svetu tudi še danes aktivno preoblikujejo. Ker je naš visokogorski svet skoraj v celoti zgrajen iz apnencev in dolomitov, so te oblike pri nas slabše razvite oziroma manj opazne in netipične, sredogorski svet iz nekarbonatnih kamnin pa je takorekoč v celoti pod zgornjo gozdno mejo in skriva v sebi predvsem fosilne periglacialne oblike iz zadnje ledene dobe (Pohorje, Smrekovec, Kranjska reber, okolica Jezerskega). Zato smo se na tej ekskurziji podali čez mejo v najbližji gorski svet v nekarbonatnih kamninah, in sicer na Golico (nemško Koralpe), mogočno 'hribovje' med Labotsko dolino in Graško kotlino, ki v vršnih delih sega prek 2100 m. Pot ekskurzije a. Iz kranjske smeri: Ljubljana mejni prehod Ljubelj Celovec (84 km) po državni cesti št. 70 mimo Velikovca (Völkermarkt) in Št. Andraža v Labotski dolini (St. Andrä) do vasi St. Stefan (50 km) po gorski cesti do planinske koče Hipfelhütte (n. v m; 11 km). b. Iz štajerske smeri: Dravograd mejni prehod Vič Labot (Lavamünd) Št. Pavel v Labotski dolini (St. Paul im Lavanttal), mimo Št. Andraža v Labotski dolini (St. Andrä) do vasi St. Stefan (35 km) po gorski cesti do planinske koče Hipfelhütte (n. v m; 11 km). Dostop do planinske koče Hipfelhütte Slika 1: Karta poti iz Labotske doline do Hipfelhütte na Golici (vir: Planinska karta Saualpe, Lavanttal, Koralpe, Region Schilcherheimat. Merilo 1:50.000, založba Freytag & Berndt).

2 2 Od Št. Andraža se peljemo po cesti št. 70 naprej proti severu in tik za krajevno tablo Wolfsberg Kleinedling zavijemo desno proti St. Stefanu (na križišču desno je šesterokotni kiosk z napisom Lotto), prečkamo reko Labotnico, se skozi podvoz peljemo pod železniško progo in mimo železniške postaje (oker barve) do vasi St. Stefan. 150 m naprej od železniške postaje pridemo do križišča v vasi, kjer zavijemo desno (zelen kažipot Koralpe), 30 m naprej pa takoj spet levo, mimo gasilskega doma (na desni strani) in 1 km naprej do novega križišča. Tu sta dva zelena kažipota: levo Koralpe Waldrast in desno Koralpe Goding. Mi zavijemo levo, 200 m naprej pa sledi odcep ceste na desno za vas Rieding to je cesta na Golico. Že više gori je vas Rieding s cerkvico na slemenu tik desno nad cesto, nato pa se peljemo po asfaltirani cesti še 10 km naprej, dokler ne pridemo do smučarskih žičnic (visok stolp z velikim rdečim napisom Koralpe). 1 km naprej pridemo do velikega parkirišča, kjer zavijemo desno do Hipfelhütte in tam lahko parkiramo avtomobile. Zbirališče vseh udeležencev bo pri planinski koči Hipfelhütte (parkirišče je v neposredni bližini). Od tam bomo nadaljevali peš po pašnikih na širokem slemenu proti najvišjemu vrhu Golice (Grosser Speikkogel, 2140 m), od tam pa najprej proti severu in nato proti zahodu skozi Veliko krnico (Grosses Kar) nazaj do planinske koče Hipfelhütte. Vsega skupaj bo ok. 5 ur zložne hoje po večinoma zložnih visokogorskih pašnikih. Geografski oris Golice Golica (nemško Koralpe) je ok. 40 km dolgo in 20 km široko hribovje, ki poteka v smeri sever jug od prelaza Packsattel na severu (1169 m) do Drave na jugu; njen najjužnejši del je Košenjak (1522 m) in pripada Sloveniji. Hribovje je v nižjih legah pokrito z obsežnimi, večinoma smrekovimi gozdovi in predstavlja težko prehodno pregrado ter zgodovinsko mejo med Koroško in Štajersko. Preko osrednjega dela hribovja sta speljani samo dve gozdni cesti, v južnem nižjem delu pelje prek 1347 m visokega prelaza Sóbote (Soboth) državna cesta št. 69 iz Ivnika (Eibiswald) na Štajerskem do Labota (Lavamünd) na koroški strani, prek prelaza Packsattel na severu pa vodi glavna prometna pot iz Gradca proti Celovcu (državna cesta št. 70), medtem ko je avtocesta A2 (Gradec Celovec) speljana pod prelazom skozi 1993 m dolg predor Kalcherkogel. Poselitev sega do nadmorske višine ok m, predvsem v obliki samotnih kmetij in zaselkov. V južne dele hribovja sega tudi slovenska poselitev, ki pa je vse šibkejša zaradi dolgotrajne germanizacije in odhajanja ljudi v dolino (območje Sóbote je novembra 1918 zasedla vojska generala R. Maistra, Avstriji pa je pripadlo v skladu z mirovno pogodbo v Saint-Germainu. Nad zgornjo gozdno mejo ( m) so obsežni planinski pašniki, na katerih pasejo predvsem govejo živino. V preteklosti je bila pomembna dejavnost glažutarstvo (npr. zaselek Glashütten/Glažuta v n. v m na štajerski strani hribovja). V prejšnjem stoletju je z razvojem planinstva in turizma nastalo omrežje markiranih planinskih

3 3 poti in več planinskih koč ter smučarski center Koralpe z ok. 30 km smučarskih prog. Na najvišjem vrhu Golice stojita od daleč vidni radarski kupoli avstrijske vojske. V jugovzhodnem delu Golice je sredi obsežnih gozdov v nadmorski višini 1080 m zajezitveno jezero Koralpe na (Mučki) Bistrici (površina 80 ha; do 22 mil. m3 vode), od koder pošiljajo vodo po 8 km dolgem cevovodu do hidroelektrarne Koralpe na levem bregu Drave pod Labotom (instalirana moč 50 MW). Ker hidroelektrarna uporablja del vode naše (Mučke) Bistrice, pripada slovenskemu elektrogospodarstvu 20 % proizvedene električne energije. Geološka in geomorfološka zgradba Golice Golica je obsežen, asimetričen tektonski čok med široko Labotsko dolino (Lavanttal) na zahodnem vznožju, ki je nastala ob Labotskem prelomu, in t. im. Graškim terciarnim zatokom, kjer segajo daleč proti zahodu miocenski sedimenti nekdanjega Panonskega morja. Hribovje je del Štajerskega robnega hribovja, zgrajeno iz metamorfnih kamnin (gnajs, filiti), nagubanih že pred alpidsko orogenezo, z vmesnimi polami in lečami eklogita, amfibolita, marmorja idr. kamnin. Po razlagah avstrijskih geologov in geomorfologov je vršni, uravnjen del Golice ostanek obsežne pliocenske (po mnenju starejših preučevalcev še starejše: Heritsch, Lichtenecker, Böhm) uravnave, ki je lepo vidna v širokih, enakomerno visokih slemenih v n. v m. Po mnenju avstrijskih geomorfologov naj bi bila zgornjepliocenska vršna uravnava dvignjena za m, po mnenju Arthurja Winklerja v. Hermadena naj bi se na štajerski strani Golice ohranilo kar 11 stopničasto razporejenih uravnav, od katerih naj bi vsaka ustrezala eni fazi močnejšega tektonskega dviganja. Na začetku pleistocena naj bi se v povirjih dolin začel nabirati sneg in iz tega naj bi nastali posamezni dolinski ledeniki, ki pa niso bistveno preoblikovali prvotnega pliocenskega površja. Ledeniki so postopoma izoblikovali sedanje krnice, ki pa se nahajajo le ok. 200 m pod najvišjimi slemeni, bili pa so razmeroma kratki in so se po nekaj kilometrih končali za čelnimi morenskimi nasipi, te pa so tekoče vode naknadno močno preoblikovale, tako da so v pokrajini razmeroma slabo opazni. Istočasno so na slemenih prevladovale periglacialne razmere z močnim zmrzalnim preperevanjem, s katerim naj bi iz prvotnih, denudacijsko izoblikovanih vzpetin na slemenih, nastale današnje skalnate vzpetine (nemško Ofen, slov. peči). V sedanjem času v vršnih legah in na pobočjih prevladujejo periglacialni procesi, ki si jih bomo ogledali na več mestih, v nižjih legah pa denudacijski procesi na pobočjih in fluvialni procesi vzdolž tekočih voda, ki so tu zaradi neprepustne podlage zelo številne. Zaradi človekovega delovanja (paša, smučišča, planinarjenje) je na več mestih zelo opazna tudi močna antropogeno pogojena erozija.

4 4 Slika 2: Würmski ledeniki v osrednjem delu Golice (vir: Beck-Managetta, 1953, str. 266). Periglacialni procesi uvod Izraz periglacialni (iz gr. peri = okrog, okoli + lat. glacies = led) je 1909 uvedel poljski geograf W. Lozinski, ko je preučeval 'neobičajne' oblike mehaničnega preperevanja v Karpatih, in je hotel s tem izrazom opredeliti značilne pojave zmrzalnega preperevanja na območjih, ki so bila blizu kontinentalne poledenitve ali višinske meje večnega snega in ledu, vendar so ostala nepoledenela. Sprva so te pojave preučevali predvsem v hribovjih Srednje Evrope, ki ob višku zadnje ledene dobe niso bila poledenela, so bila pa brez gozda in izpostavljena močnemu zmrzalnemu preperevanju in različnim vrstam premikanja prepereline. Po drugi svetovni vojni so se tovrstna preučevanja preusmerila na polarna območja, kjer so tovrstni procesi danes najbolj aktivni. Sam izraz 'periglacialni procesi' je v bistvu neustrezen, saj beseda 'periglacialen' pomeni značilnosti določenega okolja (predvsem v smislu preteklih ali sedanjih klimatskih razmer), v takšnem okolju prevladujočih nizkih temperatur, številnih prehodov temperature prek ledišča in skromnega rastlinskega pokrova pa delujejo številni procesi, bolj ali manj neposredno povezani s fizikalno značilnostjo vode, da ob prehodu v trdno agregatno stanje (led) poveča prostornino za ok. 9 %. V osnovi lahko razlikujemo naslednje skupine procesov in oblik, ki si jih bomo ogledovali tudi na geomorfološki ekskurziji:

5 5 1. procesi in oblike, povezani z obstojem permafrosta v tleh (stalno zamrznjena tla): ledeni klini, ledene žile, nagubane strukture v preperelini (angl. involutions), grbine (angl. earth hummocks, turf hummocks), pingosi, termokraški pojavi 2. procesi nastajanja in oblike strukturnih tal (angl. patterned ground): kamniti krogi, kamnite mreže, poligonalna tla, kamniti pasovi, kamnite stopničke in kamnite girlande 3. procesi in oblike zmrzalnega preperevanja golega skalnega površja: vzpetine iz skal (angl. tor), skalna polja (angl. block fields) 4. procesi in oblike premikanja prepereline na pobočjih: soliflukcija (pravilneje geliflukcija), polzenje tal, geliflukcijske terasice, pobočne stopničke, geliflukcijski režnji (angl. lobes), potujoče skale (angl. ploughing blocks), blockmeeri 5. procesi in oblike, povezane z dolgotrajno snežno odejo: nivacijske kotanje (angl. nivation hollows), nivacijske krnice, nivacijske morene, krionivacijske uravnave 6. procesi in oblike, povezani z delovanjem vetra v periglacialnem okolju: deflacijske kotanje Na ekskurziji na Golico se bomo seznanili predvsem s procesi in oblikami iz tretje, četrte, pete in šeste skupine, saj stalno zamrznjenih tal na tem območju nimamo, strukturnih tal pa takorekoč ni moč najti zaradi precejšnjega antropogenega (smučišča) in kravogenega vpliva (planinski pašniki). Obenem se bomo seznanili tudi z nekaterimi značilnimi oblikami gorske poledenitve, ob kateri so zaradi neprepustne podlage na Golici nastale precej bolj značilne oblike kot v naših gorah, skoraj izključno zgrajenih iz karbonatnih kamnin.

6 6 Opis opazovalnih točk Slika 3: Območje okrog najvišjega vrha Golice (vir: Planinska karta Saualpe, Lavanttal, Koralpe, Region Schilcherheimat. Merilo 1:50.000, založba Freytag & Berndt). Točka 1: Steinschober (1890 m) vzpetina iz kupa velikih skal, skalno polje in krionivacijska uravnava Na slemenu severozahodno od telekomunikacijskega centra se dviga nizka vzpetina Steinschober (1890 m), tipičen primer vzpetine zgrajene iz kupa velikih, nepravilno ena na drugo naloženih skal (nem. Ofen). Takšna oblika lahko nastane na najmanj dva načina: ali iz predhodne 'navadne' vzpetine, v kateri je več deset metrov debela preperelina pokrivala nekdanje površje, v njej pa so se ohranili nekoliko odpornejši deli prvotne kamnine. Ko eksogeni procesi pozneje odstranijo finejše dele prepereline, na kupu ostanejo le večje skale, ki jih ti procesi ne morejo premakniti. Drugi, za periglacialno okolje verjetnejši način nastanka, je močno in globoko zmrzalno preperevanje na izpostavljenih mestih, kjer močni

7 7 vetrovi spihajo sneg in sproti odnesejo finejše preperele delce, v sodelovanju z denudacijskimi procesi v toplejšem delu leta. Vzpetina je tudi izrazito asimetrična: severno pobočje (osojno) je manj strmo, tam skalna vzpetina počasi preide v pobočje, ki se nekoliko nižje prevesi v strm zatrep krnice Erlenloch, na južni (prisojni) strani pa je sprva strmejše pobočje, pokrito z debelimi skalnimi bloki (skalno polje), nekaj metrov niže pa preide v manjšo, vendar izrazito krionivacijsko uravnavo. Niže navzdol so po pobočju razporejene še posamične potujoče skale, na njih lahko ponekod vidimo škavnicam podobne oblike, čeprav so zgrajene iz gnajsa. Slika 4: Steinschober vzpetina iz skal iz južne strani; spredaj krionivacijska uravnava (foto: K. Natek). Točka 2: Pobočje jugovzhodno od Steinschoberja geliflukcijske terasice, pobočne stopničke Na zmerno nagnjenih pobočjih, prekritih z debelejšo preperelino, so v visokogorju pogost pojav nekaj decimetrov do nekaj metrov široke stopničke (angl. terracettes). Na zgornji strani so uravnjene in praviloma povsem poraščene s travno rušo, na spodnji strani pa imajo izrazit rob v debelejših delcih prepereline (velikosti peska in nekaj večji). (slika 4).

8 8 Slika 4 (levo): Geliflukcijske terasice (vir: Encyclopedia of Geomorphology, 1968, str. 371). Slika 5 (desno): Pobočne stopničke (vir: Encyclopedia of Geomorphology, 1968, str. 371). Včasih so te oblike bistveno manj pravilne, tako da pobočje izgleda kot prepreženo z nekakšno mrežo 'poti'. V tem primeru ne moremo govoriti o terasicah, temveč imenujemo pojav pobočne stopničke (angl. nonsorted steps). Razlika med obema oblikama je predvsem v tem, da je pri terasicah sortiranje prepereline po velikosti izrazitejše in da so večinoma v celoti poraščene s travno rušo. Pri pobočnih stopničkah je na ravnejšem delu pogosto nekaj neporaščene površine, kjer ob padavinah prihaja do občasnega zastajanja padavinske vode ter najfinejšega denudacijskega gradiva, na zunanji strani pa jih obdaja nekoliko dvignjen rob, poraščen s travo, ki se navzdol strmo prevesi proti naslednji, niže ležeči stopnički (slika 5). Nastanek teh oblik ni povsem pojasnjen, obenem lahko podobne oblike nastanejo z zelo različnimi procesi. V periglacialnem okolju je verjetni razlog za njihov nastanek v tem, da se debelejši kosi prepereline pod vplivom zmrzali premikajo po pobočju nekoliko hitreje kot finejši delci, zato iz njih nastanejo manjši kupčki, za katerimi se potem nabere nekaj finejšega materiala. V tem materialu se zadržuje več vode, ob njeni zamrznitvi pa pride do širitve stopničke navzven in tako se celotna oblika počasi premika navzdol po pobočju.

9 9 Slika 6: Pobočne stopničke na jugozahodnem pobočju slemena med vzpetinama Steinschober in Steinschneider (foto K. Natek). Slika 7: Pobočna stopnička na jugozahodnem pobočju slemena med vzpetinama Steinschober in Steinschneider (foto K. Natek).

10 10 Na sliki 8 je prikazana hitrost premikanja tal v merskem profilu v Colorado Front Range (ZDA). V vertikalno vrtino so namestili niz valjev in jih štiri leta pozneje izkopali, iz rezultata pa se jasno vidi močno premikanje teh valjev v zgornji plasti prepereline, kjer je prihajalo do večkratnega zamrzovanja in odtajevanja. Valje iz spodnjih plasti tega dela prepereline je dvignilo na površje in po pobočju navzdol, medtem ko so bili premiki v spodnji, pozimi nezamrznjeni plasti tal minimalne. Slika 8: Premikanje gradiva v zamrznjenih tleh (vir: Embleton, King, 1975, str. 104). Tovrstne oblike so precej pogoste tudi v našem visokogorju, vendar jih ne smemo zamenjati s podobnimi oblikami na planinskih pašnikih, ki nastanejo, ko živali (predvsem težje govedo) ob paši tlačijo preperelino in povzročijo njeno razporejanje v obliki poti, bolj ali manj usmerjenih vzporedno s pobočjem. Točka 3: Sleme Steinschober Steinschneider vetrna erozija V periglacialnem okolju je pomemben geomorfni dejavnik tudi veter, ki pozimi spiha sneg z izpostavljenih grebenov in vrhov. Njegove učinke je možno videti tudi na Golici, tako v deformiranih drevesnih krošnjah kot (posredno) v lesenih ograjah, s katerimi poskušajo

11 11 zadržati sneg na smučiščih, pa tudi v drobni izoblikovanosti površja. Z nezaščitenega površja močni vetrovi spihajo finejše delce prepereline, saj je travna ruša zlasti v zimskem času ne more v celoti zaščititi. Na ta način so tudi na tem slemenu v tleh nastale do 20 cm globoke in od nekaj decimetrov do več kot meter dolge kotanje z bolj ali manj ravnim dnom, prekritim z debelejšimi kamenčki, ki jih veter ne more odnesti, in strmim ali celo spodjedenim notranjim robom, na katerem nam izpihane koreninice dokazujejo recentno deflacijo. Na osnovi usmerjenosti deflacijskih kotanj lahko ugotovimo, da je tu najučinkovitejši severovzhodni veter. Slika 9: Deflacijska kotanja na slemenu med vzpetinama Steinschober in Steinschneider (foto K. Natek). Točka 4: Pod Steinschneiderhütte potna erozija Na poti od planinske koče in telekomunikacijskega centra na vrhu Steinschneider navzdol proti Koralpenhütte imamo zelo izrazit primer potne erozije, nastale zaradi množičnega obiska planincev na tem območju. Več vzporednih potnih jarkov v smeri nagnjenosti pobočja nam kaže, kako denudacijski procesi zelo hitro izrabijo planinsko pot za hitrejše in učinkovitejše odtekanje padavinske vode ter prepereline. Zlasti učinkovite so močnejše poletne nevihte, ko v kratkem času pade velika količina padavin in hitro odteče po pobočju navzdol. Ker je tako poglobljena pot neprimerna za hojo, začno planinci hoditi po novi poti neposredno ob stari in na tak način nastane cela serija takšnih, do 1 m globokih potnih

12 12 jarkov. Zelo očitno je tudi, kako so ti procesi intenzivne, antropogene denudacije, v izrazitem kontrastu z okoliškim pobočjem, kjer prevladujejo manj učinkoviti periglacialni procesi. Slika 10: Potna erozija na planinski poti med kočama na vrhu Steinschneider in Koralpen (foto K. Natek). Točka 5: Jugovzhodno od Steinschneiderhütte potujoče skale Na južnem pobočju slemena Steinschneider Grosser Speikkogel je v bližini odcepa ceste proti telekomunikacijskemu centru na razmeroma položnem prisojnem pobočju cela rajda potujočih skal, ki druga za drugo 'hitijo' navzdol po pobočju. Nenavadna je že njihova usmeritev praviloma z daljšo osjo v smeri nagnjenosti pobočja, kar je v izrazitem nasprotju z nakopičenimi skalnatimi bloki, kakršne smo videli npr. na Steinschoberju ali jih bomo še srečali na slemenu proti najvišjemu vrhu. Takšna razlika nam kaže, da te skale nekaj premika po pobočju navzdol, še dodatno pa nas v to prepriča bolj ali manj izrazita brazda, ki jo puščajo za sabo v preperelini, in nakopičena preperelina pred njihovim čelom (od tod angleški izraz 'ploughing rocks'). Za nekaterimi skalami je na tem mestu prav izrazita vrzel, kar kaže na precejšnjo hitrost premikanja.

13 13 Slika 11: Potujoča skala na pobočju pod slemenom Steinschneider Grosser Speikkogel (foto K. Natek). Mehanizem premikanja je verjetno naslednji: sneg ali padavinska voda se v nekoliko večji meri nabereta za takšno skalo na pobočju in večji delež vode pronikne v tla. Ko ta voda zamrzne, dvigne skalo nekoliko više od soseščine in rezultat je neto premik po pobočju navzdol. Dodatno se skala (težja od okoliške prepereline) premika navzdol še v okviru splošnega polzenja tal pod vplivom sile teže, po mnenju nekaterih pa k temu prispeva tudi večja količina toplote, ki jo skalna gmota vsrka ob direktnem sončnem sevanju, del te toplote pa se porabi za taljenje ledu v podlagi in tudi to naj bi prispevalo k hitrejšemu potovanju skale navzdol po pobočju. Točka 6: Grosser Speikkogel (2140 m) najvišji vrh Golice Najvišji vrh Golice je močno 'antropogeno' preoblikovan, saj na njem stojita dva velika radarja avstrijske vojske. Ob lepem vremenu je z vrha širen razgled, najlepši proti jugu, kjer se izza Pece in naprej proti jugozahodu dvigajo zelo raznoliko izoblikovani vrhovi naših Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in v daljavi Julijskih Alp. Na zahodu se dviga mogočna Svinja (nemško Saualpe), pod njo pa kot na dlani leži Labotska dolina (nemško Lavanttal). Proti vzhodu se pogledi izgubljajo proti Graškemu zatoku Panonske kotline, na severu pa je pred nami nekdanja širna pliocenska uravnava, razčlenjena na široka, enakomerno visoka slemena osrednjega dela Golice v n. v m. Tik pod nami je široka Velika krnica

14 14 (nem. Grosses Kar), nekoliko proti severovzhodu pa manjša, a izrazitejša Jezerska krnica (nem. Seekar) z manjšim jezercem. Slika 12: Pogled z najvišjega vrha Golice proti severu na starejše uravnjeno površje. V ospredju široko uravnjeno sleme med Veliko krnico na zahodu in Jezersko krnico na vzhodu (foto K. Natek). Točka 7: Velika krnica (Grosses Kar) nivacijski in ledeniški procesi ter oblike Velika krnica je skoraj dva kilometra široka kotanja pod najvišjim vrhom Golice, poglobljena za m globoko med okoliška slemena, ki naj bi bila ostanek nekdaj uravnanega pliocenskega površja. Na južni (osojni) strani je krnica omejena z izrazito strmejšim polkrožnim pobočjem, ki je nastalo v pleistocenu, in nam zelo jasno kaže učinkovitost nivacijskih procesov, proti severu pa se z neizrazitim pregibom spušča proti sprva široki, ledeniško preoblikovani dolini potoka Rassing. Slika 13: Velika krnica (Grosses Kar) od vzhodne strani. Na levi strani je sleme med vrhoma Grosser Speikkogel in Steinschneider, s katerega se na sredini proti dnu krnice spušča obsežen blockmeer. V dnu krnice v ospredju različno stari morenski nasipi, v ozadju desno ledeniške grbine (foto K. Natek).

15 15 Slika 14: Ostanki pleistocenske poledenitve v osrednjem delu Golice (vir: Beck-Managetta, 1953, str. 264). V vzhodnem delu krnice, ki ga bomo na naši poti prečkali najprej, je po mnenju P. BeckManagette ohranjenih več zaporednih morenskih nasipov, ki so nastali med posamičnimi umikalnimi stadiji. Rezultati njegovega preučevanja kažejo, da je ob višku zadnje (würmske) ledene dobe segal ledenik iz Velike krnice navzdol po dolini potoka Rassing do n. v. ok metrov, ob koncu würma pa se je postopoma umaknil nazaj v krnico in nam zapustil umikalne morenske nasipe. Podrobnejši pogled razkrije, da tega morenskega gradiva ni na debelo in da ga sestavljajo večinoma večji skalnati bloki, za razliko od nekoliko nižje ležečega morenskega nasipa, zgrajenega pretežno iz finejšega materiala, zaradi česar ima blažje oblike in na njegovi površini skoraj ni večjih skal. Razliko med tema tipoma nasipov bi lahko razložili s tem, da zgornji nasipi niso morenski, temveč nivacijski, ko se je nekdanji ledenik v krnici skrčil na obsežno snežišče in so se na njegovem spodnjem koncu kopičile skale, ki so se z višje ležečega pobočja skotalile nanj. V srednjem delu krnice sega skoraj od vrha slemena do dna krnice obsežno območje velikih skal značilen blockmeer ('kamnito morje'; nem. Blockmeer ali Felsenmeer, angl. block field). To je pas velikih, nepravilno nakopičenih skal, ki se pod vplivom sile teže in zmrzali počasi premikajo navzdol. Poznamo več različnih tipov tega pojava, od tukajšnjega primera blockmeera, kjer so se večje količine skal nakopičile zaradi zmrzalnega

16 16 preperevanja in hkratnega odnašanja finejših delcev prepereline, do t. i. kamnitih ledenikov (angl. rock glaciers) v višjih legah visokogorja in v polarnih območjih, kjer pa so prostori med skalnimi bloki bolj ali manj zapolnjeni z ledom in se celotna gmota, podobno kot ledenik, razmeroma hitro spušča po pobočju navzdol. Takšna je bila v würmski ledeni dobi verjetno tudi ta oblika, danes pa o kamnitem ledeniku ne moremo več govoriti. Slika 15: Blockmeer na južnem, strmejšem pobočju Velike krnice. Pogled od zahoda, v ozadju radar na vrhu Grosser Speikkogel (foto K. Natek). V jugozahodnem delu Velike krnice je na površini veliko manj morenskega in nivacijskega gradiva, prevladuje skalnato površje, v katerem je nekaj lepo oblikovanih ledeniških grbin (fr. in angl. roche moutonnée). Prepoznamo jih po izrazito asimetričnem podolžnem prerezu: na zgornji strani, od koder je pritekal ledenik, imajo položno in lepo zglajeno površino, na spodnji strani pa imajo strmejše in bolj robato površje. Položnejšo stran je zgladil in izravnal ledenik, ki se je premikal prek skalnega površja in s kamnitim gradivom na spodnji strani brusil površino, na spodnji strani pa so se pritiski v ledeni gmoti hitro zmanjšali in zaradi tega tudi intenzivnost ledeniške erozije, tako da se je površje preoblikovalo bistveno manj.

17 17 Slika 16: Ledeniška grbina v zahodnem delu Velike krnice; pogled od zahodne strani. Ledenik se je premikal od desne proti levi (foto K. Natek). Točka 8: Zahodno od Steinschneiderhütte recentna geliflukcija Ob poti navzdol, na slemenu zahodno od Steinschneiderhütte, bomo morda ponovno našli nesporen dokaz za recentno delovanje geliflukcijskih procesov, kar nam bo v veliki meri pomagalo razumeti, kako so lahko tovrstni, razmeroma počasni geomorfni procesi v tem periglacialnem okolju tako učinkovito preoblikovali površje. Literatura in viri Beck-Managetta, P., Die eiszeitliche Vergletscherung der Koralpe (Alpen-Ostrand). Zeitschrift für Gletscherkunde und Glazialgeologie, Band II/2, str Embleton, C. in C. A. M. King, Periglacial geomorphology, 197 str. Založba Edward Arnold. London. Fairbridge, Rhodes W., Encyclopedia of geomorphology. Založba Reinhold Book Corp., 1295 str. New York. Goudie, A. (urednik), Encyclopedia of geomorphology. 2. izdaja. Založba Routledge in International Assoc. of Geomorphologists. Knj. 1 (578 str.) in knj. 2 (577 str.). London, New York. Paschinger, H., Steiermark. Steirisches Randgebirge, Grazer Bergland, Steirisches Riedelland. Sammlung Geographischer Führer, Band 10. Berlin-Stuttgart.