Material in oblika. Domen Zupančič Borut Juvanec

Transcription

1 Material in oblika Domen Zupančič Borut Juvanec

2 Material in oblika Domen Zupančič Borut Juvanec Ljubljana, 2013

3 Material in oblika Domen Zupančič, Borut Juvanec Recenzenta: prof.dr. Vladimir Brezar, doc.dr. Beatriz tomšič Čerkez Prevodi: Martin Hugh Cregeen Pregled slovenskih besedil: Karmen Sluga Zasnova in oblikovanje: Domen Zupančič Izdajatelj: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo Za izdajatelja: prof. mag. Peter Gabrijelčič, dekan Tisk: Littera Picta d.o.o. Naklada: 400 izvodov 1. izdaja Izdajo monografije so omogočili JAK RS, sklep št ASTRONI d.o.o. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana (497.4) ZUPANČIČ, Domen Material in oblika / Domen Zupančič, Borut Juvanec ; [prevodi Martin Hugh Cregeen] izd. - Ljubljana : Fakulteta za arhitekturo, 2013 ISBN Juvanec, Borut Vse pravice pridržane, Zupančič / Juvanec 2013, Ljubljana

4 Vsebina Izvleček Teorija 1 Uvod 2 Arhitekt 3 Konstrukcija 4 Ekonomika 5 Dinamika v prostoru Material 6 Materiali 7 Kamen 8 Les 9 Ilovica Red in grafika 10 Red: teorija 11 Red: proporcijski sistemi 12 Red: projektiranje 13 Jezik arhitekture 14 Grafika: ploskev, logotip 15 Grafika: knjiga, plakat 16 Grafika: usmerjanje Elementi 17 Ognjišče in odvod dima 18 Steber, slop, zid 19 Odprtina 20 Streha Celote 21 Hiša 22 Domačija, vas, mesto 23 Kozolec 24 Kašča Viri in literatura Indeks Iz recenzij Povzetek

5 Izvleček Abstract Namen monografije je predstavitev uporabe materiala, ki določa obliko elementov v arhitekturi kot tehnično in estetsko problematiko oblikovanja prostora. Knjiga je namenjena mladim v arhitekturi, likovnim pedagogom, projektantom in študentom. Teorija se naslanja na prvobitne izvedbe, na izkušnje prvih graditeljev, z razvojem skozi tisočletja vse do sistemskih rešitev oblikovanja, arhitekture in prostorskega načrtovanja. Praksa povezuje zasnovo, detajl in celoto. Pri tem razvija sociološke poglede na stroko v humanem okolju. Teorija potrjuje izvedbe v praksi na podlagi teoretičnega znanja matematike, predvsem pri proporcioniranju, ki veže tehnično izvedbo z estetiko. Teorija povezuje še komponente po lastnostih, obnašanju in po uporabi z znanjem tehnike in tehnologij, vse v procesu načrtovanja. V razvoju z analitičnimi metodami dokumentiranja, analiziranja in dokazuje nekatere praktične izvedbe strukturnega oblikovanja. Vse to je vgrajeno v interdisciplinarne projekte, ki vežejo arhitekturo z arheologijo, etnologijo, in sociologijo v okviru tehnike in inženirskih znanj. Pri tem je razumevanje strok ključnega pomena za povezovanje z drugimi strokami, pa tudi z drugimi arhitekturami evropskega prostora, kar je ključno tudi za procese metod raziskovanja. Med drugo vsebino so najpomembnejše teoretske osnove (tloris, konstrukcija) od prvobitnih rešitev do danes, razvoj, red (proporcije: sistemi in nekatere rešitve), estetika in dekoracija, vernakularna arhitektura kot temelj za današnjo, konstrukcijski sistemi, kompozicija in sistem dela pri zahtevnih projektih splošnega načrtovanja. Cilj je pregledno poznavanje arhitekture med teorijo in prakso, katere ključni element je material, ki definira obliko. The aim of the monograph is to present the use of materials, which defines the form of elements in architecture as a technical and aesthetic problem of the design of space. The book is intended for the young in architecture, art teachers, project planners and students. Theory relies on original executions, on the experience of the first builders, with development over the millennia right up to systemic solutions of design, architecture and spatial planning. Practice links plan, detail and totality. It thereby develops sociological views of the profession in the human environment. Theory confirms implementation in practice on the basis of a theoretical knowledge of mathematics, above all proportion, which connects technical implementation with aesthetics. Theory additionally links components, on the basis of properties, behaviour and according to use, with knowledge of techniques and technologies, all in the process of planning. In the development of analytical methods of documenting and analysing, it shows some practical implementations of structural design. All this is built into interdisciplinary projects that link architecture with archaeology, ethnology and sociology, within the framework of techniques and engineering knowledge. The understanding of the profession here is of crucial importance for linkage with other professions, as well as with other architectures of the European space, which is also crucial for the processes of methods of research. Among other contents, the most important are the theoretical basis (ground plan, construction) from original solutions to today, development, order (proportion: systems and some solutions), aesthetics and decoration, vernacular architecture as the foundation for today's construction systems, composition and systems of work in demanding projects or general planning. The aim is to provide an overview of architecture, between theory and practice, the key element of which is material, which defines form. 4 material in oblika

6 TEORIJA 1 Uvod 2 Arhitekt 3 Konstrukcija 4 Ekonomika 5 Dinamika v prostoru

7 Uvod problematika, primeri, princip dela, problem, smisel in rešitve Smisel arhitekture je vedno isti: dajati okvir življenju, človeku pa omogočiti preživetje. Konstrukcija se razvija in omogoča vedno več. Uporaba je v smiselnem delu še vedno ista, v praksi pa omogoča človeku več in več. V hlastanju za napredkom mu - na srečo - predstavlja okvir in mu določa logične možnosti. 6 Ne govor, jezik arhitekta je risba in končni rezultat je oblika prostora. Risba je le tehnični prikaz arhitektove misli, ki temelji na njegovem znanju, na izkušnjah in na zmožnosti usklajevanja vseh teh elementov. Cilj pa seveda ni risba, ne projekt, ne gradnja in ne zgradba: cilj arhitekture je delovanje, funkcioniranje v prostoru in v času, temu pravimo življenjski časovni ciklus. Arhitektura je sestav zahtev investitorja ali naročnika, ki pozna potrebe uporabnika nastajajočih prostorov, možnosti okoliščin in zmožnosti graditelja. Arhitektura je oblikovanje prostora. Ključni elementi so: ideja, teorija, materializacija, izvedba in nenazadnje delovanje. Človek je torej uporabnik, poznavalec, investitor in graditelj hkrati, čeprav se že pri uporabniku zaplete: uporabnik kurnika je kura, uporabnik avtobusne postaje ni avtobus, pač pa potnik, uporabnik hangarja je letalo, pa še to je lahko mali Learjet ali velik Airbus 380. Razlike so v dimenzijah, uporabo pa narekuje tehnologija. Včasih arhitektura ali oblikovanje prostora diktira pogoje uporabniku: če hoče letalo na letalonosilki v hangar, mora postati "manjše", zložiti mora celo krila. Toda to so bolj kot ne izjeme in premnogokrat le želje arhitekta. Vloga arhitekta po dikciji prof. Amaliettija je, da po naročilu investitorja, v odvisnosti od uporabnika določi dimenzije, velikost in obliko, kadar gre za več elementov, še njihovo zaporedje. Naj dodamo na tem mestu še pomemben element: začetek načrtovanja v arhitekturi določa jasna projektna naloga. Projektno nalogo oblikuje naročnik s pomočjo arhitekta. Pri tem je najpomembnejše dejstvo, da je največ arhitekture namenjene človeku, torej je najbolj grajena za njega in tudi po njem. Arhitektura kot oblikovanje prostora predstavlja prvotno le okvir za preživetje, potem za življenje in delo, za delovanje, za funkcioniranje vsebine, kakršnakoli že je. Prvo zatočišče pračloveka je bila jama, ta je zagotavljala varnost ali drugače povedano zaslon pred padavinami, pred mrazom in pred pogledi. Pračlovek se je dvignil nad žival zaradi uporabe ognja, orožja in orodja (kar je v prvi fazi verjetno eno in isto), za arhitekturo pa je pomembnejša druga stvar: nehal se je bati ognja. Od ognja se je naučil prvih stvari: radialnost (centralna zasnova ), stena, začetek, trajanje in konec, pa jakost in učinek, ki nista vedno odvisni od velikosti. material in oblika Krog kot najbolj popolna oblika lika je v začetku najbolj preprosta arhitektura, še tisočletja pa je predstavljal osnovo za arhitekturo mrtvih ali za stik z bogovi. Red predstavlja poenostavljanje. Bolj ko je preprost red, bolj je učinkovit. Vse o redu se je pračlovek naučil v naravi: večja žival poje manjšo, najprej jo ulovi in šele potem poje, ker je jedla, raste, ker raste, se lahko razmnožuje. A najprej se rodi, nato živi in nazadnje umre ali pogine, to pa je tudi ves ciklus življenja. Na videz neumne in povsem navadne stvari, a vendar so to dejstva, ki jih ne moremo obrniti. Tako kot ne moremo obrniti vrstnega reda na primer gradnje hiše: graditi začnemo pri temeljih in ne pri strehi, padec strehe mora biti od hiše in ne obratno. Bolj zahtevne stvari so odnosi ali proporcije: pa še te je videl v naravi. Iz okroglega debla je iztesal kvadratno bruno. Odnos med krogom in kvadratom je stalen tako pri majhnih kakor pri velikih deblih. Šele kasneje se je naučil razumevati kvadrat in kvadratni korenom iz dve, vendar pa je uporabljal njegove prednosti že davno prej. Tesar je izvajal prakso pred teorijo. Na tem mestu izpostavljamo pojem vernakularne arhitekture. Vernakularna arhitektura je namreč tipični in najbolj jasen primer uporabe pameti in modrosti dedov, ki jih je podedoval z dediščino in oplemenitil s svojimi izkušnjami. Taka arhitektura je plod nešolanega, a ne neumnega človeka - ne glede na to komu je namenjena. Kolikor vernakularna arhitektura ni dobra - propade, ohrani se le tista, ki je najboljša, ki funkcionira, ki jo je možno zgraditi, ki ima dolgo življenjsko dobo: torej nastopi nova kvaliteta - ekonomika. Arhitektura z dobrimi lastnostmi je tudi udobna, lepa, torej estetska. Naj pa pri tem izpostavimo še to, da arhitektura brez človeka ne preživi, saj jo moramo tudi vzdrževati in skrbeti zanjo. Vernakularna arhitektura nam je mnogokrat v pomoč pri razumevanju izhodišč, izvedbe in uporabe arhitekture nasploh. Kompozicija je sklop vseh elementov, ki odgovarjajo zahtevam, možnostim in delovanju; ki ima elemente vsebine, konstrukcije in estetike; je sistem, ki deluje sam v sebi in z drugimi; je istočasno zaključena celota in del neke večje, ki spet sestavlja večji sistem.

8 Slika 1: Kozolec na Šentviški gori in v Studorju. Kozolec je primer izčiščene konstrukcije z umno uporabo reda v prostorski kompoziciji. Odnosi med dolžino, višino in širino brane so stanovitni in jih označimo s kompozicijo kvadratov, njihovih diagonal in stranic. Pri dvojnem kozolcu je kompozicija sestav kocke in njene polovice. Dvojni kozolec z zidanimi stebri in vmesnimi lesenimi latami na Šentviški planoti. V Bohinju so dvojni kozolci bolj sloki. Funkcija sušenja žit, trave, hramba orodja in kmetijskih delovnih strojev in opreme. zupančič & juvanec 7

9 Slika 2: Stegnjeni kozolec v Gozd Martuljku in na Sorici. Sorodno kot dvojni kozolec je tudi enojni ali stegnjeni kozolec čista konstrukcija, ki služi osnovni funkciji: sušenju trave. V preteklosti so na late obešali tudi žita. Stebri so lahko leseni ali pa zidani starejši so zidani s kamnom in ometani, mlajši pa v opeki. Sodobnejši pa obstajajo še v betonski izvedbi. Načelno vsi stebri sledijo tektoniki sestava: spodaj v tleh in malo nad njimi je baba ali razširitev, nato steber se proti vrhu postopoma oži in tako zmanjšuje težo elementa na višini. Naj poudarimo, da je kozolec naprava za sušenje. 8 material in oblika

10 Slika 3: Svetišče Abu Simbel, Egipt in Vrtujak na Korčuli. Oblikovanje s kamnom terja uporabo orodja, s katerim oblikujemo elemente in jih medsebojno sestavljamo v celote. Peščenjak v Abu Simblu je nezahteven, oblikujemo ga z manjšim naporom kot granit. Gradimo lahko tudi z neoblikovanim kamnom, seveda je tako delo težje in terja drugačne veščine kot gradnja s pravilno oblikovanimi kamnitimi bloki. Gradnja na suho je strokovni termin, ki označuje gradnjo brez vmesnega mokrega veziva (malta, ). Izbira med oblikovanimi in neoblikovanimi elementi izhaja iz družbenega položaja graditelja in namena objekta. zupančič & juvanec 9

11 Arhitekt problem, smisel in rešitve Najbolj prepoznaven zbir opisov arhitektovega dela v zgodovini je Vitruvijevih Deset knjig o arhitekturi. Vitruvij je s svojimi zapiski vplival na mnoge graditelje, arhitekte in literate (Plinij starejši I. st., Frontius v II. st., Favencij v III. st, XIV. st. Petrarca in Boccaccio) [Kuft, 1995: 42]. Deset knjig o arhitekturi je zaokroženo delo, ki govori o izobrazbi arhitekta, o organizaciji načrtovanja mest, objektov javnega in zasebnega značaja, zgodovini, matematiki in filozofiji; o gradnji bojnih strojev in astronomiji. Delo je nastajalo postopoma ob praktičnem delu, ki ga je Vitruvij opravljal za svojega Imperatorja, kot ga naziva v uvodnih mislih posamezne knjige. Nedvomno je imel odličnega naročnika in investitorja - cesarja in rimsko cesarstvo. Vitruvijevo pisanje je v prvi vrsti namenjeno investitorju, od katerega pričakuje splošno razgledanost in visoko izobrazbo. Investitor je tisti, ki izbere arhitekta in kontrolira njegovo delo [Bedenko, 1999: 228]. Odlični meščan antičnega Rima naj bi bil izobražen, razgledan in podučen tudi z vidika glasbe, matematike, filozofije, vojskovanja in književnosti. Le-tak je bil dober sogovornik arhitektu in zmožen izvajanja javnih naročil. Investitor v rimski dobi je bil cezar, državnik, vojskovodja, meščan (trgovec, filozof, matematik, glasbenik, igralec). Naročniki arhitekture na podeželju so bili redki. Vsebinska struktura knjig veliko pove o vrednotah rimske družbe, njeni organiziranosti, filozofski naravnanosti in jasni opredelitvi razvoja. Na tem mestu se izkaže praktična narava Vitruvija, saj najprej opredeli 6 osnovnih gradnikov arhitekture. Arhitekt je poklic, poslanstvo in delo. Terja čas, potrpežljivost, poznavanje vsega po malem od celote proti detajlu. Poslanstvo dela je v oblikovanju uporabnega. Prostorska kompozicija izhaja iz poznavanja potreb uporabnika, možnosti in razpoložljivosti gradbenega materiala. Poleg tehničnih, inženirskih znanj, mora arhitekt dobro poznati tudi umetnostno zgodovino, glasbo, literaturo in še druge upodabljajoče umetnosti. Arhitekt vidi svojo lastno stvaritev v prostoru, ko je ta še na papirju. Gora analiz stanja pred posegom in številni scenariji "delovanja" objekta še po tem ko je zgrajen, nudijo varnost investiranemu kapitalu in omogočajo reševanje problemov med obratovanjem in vodijo k celostnemu načrtovanju objektov. Vsekakor je današnje načrtovanje bolj ekološko, trajnostno delovanje, kot pa preizkušanje posegov v prostor v merilu 1:1. Vendar pa merilo 1:1 le ni tako neuporabno pri načrtovanju kot se zdi na prvi pogled. V nekaterih kantonih v Švici in v Vorarlbergu v Avstriji za objekte v ruralnem okolju postavijo tudi vertikalne kotnice objekta. To so pokončno postavljene letve, ki označujejo mejne gabarite bodočega objekta. Prostorsko zakoličeni objekt predstavlja bolj verodostojno prostorsko označitev. V Sloveniji objekt zakoličimo le v njegovih tlorisnih gabaritih. Oba principa sta namenjena izvajalcem gradbenih del, sosedom in nazadnje tudi naročniku. Razlikovati pa moramo med arhitektom in graditeljem. Graditelj sicer ve, kaj dela, vendar do konca ni jasna prostorska in socialna pojavnost arhitekture, kljub temu pa graditelja ne gre postavljati v temno luč. Prednost graditelja pred arhitektom je v tem, da pozna lokacijo in lokalne materiale ter realizacije podobnih objektov v okolici, kjer namerava graditi. Tozadevne lokalitete mora arhitekt ugotoviti z metodologijo, ki zajema analizo stanja, poznavanje literature in dialog med domačini. 10 material in oblika

12 Slika 4: Sveti vodnjak, Su Tempiesu, Orune, Sardinija, Italija. Na Sardiniji obstajajo t.i. sveti vodnjaki, ki so nastajali od 1200 let pr. n. š. do 600 pr. n. š. O tej kulturi vemo bore malo, ostala je le arhitektura in arheološka najdišča. Da bi dognali hipotetično obliko celote uporabljamo različne metode z uporabo kompozicijskih analiz in z grafičnimi mrežami konstrukcije. Predhodno moramo opraviti natančno izmero objekta. Dokumentiramo ga s skicami in fotografijami. Na osnovi izmer izdelamo delovni načrt, ki ga na terenu dodatno preverimo in uskladimo. Na podlagi urejenega načrta izdelamo analizo gradiv, odnosov med elementi in jaseje predstavimo sestave. zupančič & juvanec 11

13 Slika 5: Sveti vodnjak, Santa Anastasia, Sardara, Sardinija, Italija. Metrika omogoča smiselno rekonstrukcijo objekta, ob tem pa lahko logično povežemo prostorsko kompozicijo s teorijo načrtovanja. Vodnjak je datiran 1200 let pr. n. š. in je teoretično tvorjen iz niza kock, te nam omogočajo razložiti fizikalne pojave (odboj sončnega žarka od vodne površine ob godu Sv. Anastazije v aprilu). Vodnjak je s svojim temnim prostorom deloval tudi kot zrcalo za opazovanje nebesnih teles. Z antropološkim vpogledom na lokacijo, lahko doumemo tudi gibanje ljudi ob objektu. 12 material in oblika

14 Slika 6: Sveti vodnjak, Santa Anastasia, Sardara, Sardinija, Italija. Tloris vodnjaka na koti 0,00 (površju) in na koti vodne gladine v notranjosti. Sorodnost oblik, simetrija in osna zasnova so karakteristike objekta. Kamniti objekt je sestavljen iz slabše obdelanih kamnitih kvadrov, zvončasti podzemni svod pa je izveden v tehniki korbelinga oz. krožnega postopnega previsevanja kamnov. Korbeling je predhodnik izvedbe kupole. Pri korbelingu so plasti le delno nagnjene, pri kupoli pa so osno usmerjene v središče krogle. zupančič & juvanec 13

15 Konstrukcija vpraskani prostori, izklesana arhitektura, masivne zgradbe, okvir, skelet, obloga, sendvič Naravni materiali in sestavi omogočajo niz gradbenih principov. Iz predzgodovine poznamo vklesano in izklesano arhitekturo ter nevezane okvire, kasneje masivno gradnjo, okvirne in segmentne, pa tridimenzionalne konstrukcije. 14 Vsak princip delovanja fizičnega mehanizma izhaja iz narave. Mehanizem, ki ne deluje, ni mehanizem, ne upošteva principov gradnje oz. sestavljanja delov v celoto. Napaka na posameznem delu vodi do nedelovanja celote. Ekonomičnost pri strojegradnji je iskanje najmanjšega števila delov, ki sestavljajo celoto, katera še opravi pričakovano delo. Arhitektura zavisi od potreb, možnosti in zmožnosti graditelja. Možnosti daje narava: kamen lahko nastopa elementarno, vklesan ali obklesan; druge materiale je treba bolj ali manj obdelovati, tehnično in tehnološko. A tudi to je človeka naučila narava: sledil ji je in si prilagodil nekatere detajle in postopke. Konstrukcijsko nastopajo predvsem razni načini gradnje, naj jih poenostavljeno omenim le nekaj: Vklesana arhitektura je tista, ki ima le notranjost, saj je vklesana v globini ali v hribu. Ne glede na to, da je za to potreben mehkejši kamen, so tako izvedeni le objekti sakralne in grobne vsebine. Hal Saflieni na Malti je najstarejši prikaz korbelinga, stopničenja. Ima okrogel tloris: spodaj so stopnice uporabne, zgoraj gre za navidezno konstrukcijo. Datirajo ga v četrto tisočletje pred štetjem. Na Sardiniji poznamo mnogocelične grobnice: ohranjeni so detajli stropa iz tkanine, ki so mrtvim pričarale njihovo domovanje pri življenju. Vklesana arhitektura nima fasad, oblike in se na zunaj ne vidi. Izklesana arhitektura še vedno ni arhitektura v celoti, a vklesani prostori se odpirajo navzven in se vsaj delno pokažejo. Podzemske jame na Menorci (Baleari) imajo zahtevne tlorise in celo prerez: odvod dima, zbiranje površinske in metorne vode. Najpomembnejši so elementi, ki gledajo navzven: okvirji odprtin (oken), ti imajo elemente klasične arhitekture (stebri, preklade v basreliefu), drugo tisočletje pred štetjem. V Korintu najdemo izklesan objekt iz enega samega kosa kamna: ta ima temelj, streho, obod in vse štiri fasade. Okvirne, nevezane konstrukcije so tiste, ki imajo osnovo, stebre, preklade in streho. Vsi elementi so vnaprej pripravljeni in oblikovani. Med sabo niso vezani, razen s tehničnimi detajli trna z utorom. To so dolmeni megalitov, ki segajo v četrto tisočletje pred štetjem. So vsi egipčanski in grški templji. To so nerazumljene in nerazkrite kompozicije na Menorci (recinte de taula) in material in oblika Stonehenga, ki je bil - v nasprotju s prej naštetimi - dograjevan v času, skoraj dva tisoč let. Okvirnih konstrukcij, ki so vezane s tehnološkimi detajli, je razmeroma malo (kamniti spoji, ki jih veže vlit svinec: Rim). Masivna gradnja kamna se začenja s korbelingom, ki je princip previsevanja, stopničenja v prerezu, medtem ko je v tlorisu čim bliže krogu. Korbeling nastopa kot posnetek v četrtem tisočletju na Malti, v Egiptu tisoč let kasneje (nawamis kot grobna arhitektura na Sinaju, v piramidah Memphisa, Rdeča in Zalomljena, v Jemnu kot grobnice). V prvem tisočletju najdemo korbeling še v Mikenah (Atrejeva zakladnica). Etruščani uvedejo obok, ki ga Rimljani razvijejo v kupolo. Gnetena ilovica v elementarni obliki in tehnično obdelani oblikovniki iz ilovice, sušeni na soncu dovoljujejo masivne zidove, ki so vezani z ilovnatim vezivom. Prostorska komponenta ploskega zidu je debelina: zidovi iz čerpiča v Jemnu so spodaj debelejši in zgoraj tanjši, iz več razlogov.masivni zidovi so mnogokrat od zunaj zaščiteni z ometom. V lesu so masivne konstrukcije vedno sestav brun: horizontalnih ali vertikalnih. Palisada omogoča oblikovanje tlorisa, kladne zveze pa prereza. Problem kladnih zvez je vogal, ki ga človek rešuje na več načinov. tako obstajajo odprti, previsevajoči, zaprti, zarezovani, plosko oblikovani (lastavičji rep), prostorsko oblikovani: z mozniki ali brez njih. Masivna gradnja je mnogokrat kombinirana z drugimi elementi, predvsem s prekladami in z nosilci, kjer so posamični elementi nevezani. Okvirne konstrukcije so praviloma omejene na les in na armiran beton. Lesene konstrukcije vežejo okvire iz brun v ortogonalne, tridimenzionalne konstrukcije, ki jih je treba od časa do časa zavetrovati z diagonalnimi nosilci; kadar so križni, so to lahko tudi natezne vrvi. Leseni okvirji so spojeni s tesarskimi zvezami, z zarezovanjem ali rogljičenjem. Polnila, ki zakrivajo okvir in varujejo vsebino arhitekture, so lahko iz kamna, ilovice, čerpiča, opeke ali iz kombinacije vseh naštetih. Majhni okvirji omogočajo odprtine, okna, ki pa so po velikosti omejena, zato jih je po potrebi v vrsti več.

16 Slika 7: Lesni spoji. Lesene konstrukcije terjajo drugačen pristop pri zasnovi konstrukcije. V osnovi omogočajo dva načina spajanja: skeletno spajanje in spajanje brun s preklopom. Oba principa imata v praksi širok nabor variantnih rešitev, ki jih določajo osnovni trije gradniki: tradicija gradnje v danem okolju, vedenje mojstrov in znanje arhitektov. Seveda je pred vsemi naštetimi dejavniki: vrsta les, saj ima vsak les specifične lastnosti. Spoji so pogosto utrjeni z osnimi elementi kot so cveki (lesene palice iz praviloma tršega lesa), vijaki ali žeblji. Spoji so v svojem bistvu so enaki, a različni v izvedbi in materialu. V sodobni arhitekturi je konstrukcija blizu lastnostim materiala, tako nastali elementi nosijo posamično vse bolj sami: primer so mostovi Santiaga Calatrave ali Gabrijelčiča, kjer je izvedba že skoraj sama shema napetosti in tlakov. Te inženirske mojstrovine so plod dobrega sodelovanja med arhitektom in gradbenim inženirjem, konstruktorjem. Konstruktor je snovalec konstrukcij, ki z estetskim čutom dimenzionira in vklaplja nosilne elemente v celoto konstrukcije. Jeklene in betonske okvirne konstrukcije omogočajo uporabo tudi drugih materialov v obliki plošč: od prepleta do stekla ali kompozitov iz umetnih smol. Segmentne konstrukcije so tiste dvodimenzionalne ali posamične v vrstah, ki s postavitvijo mrež predstavljajo navidezno tridimezionalnost. V arhitekturi nastopajo predvsem kot ponavljanje konstrukcij (dolmen - več dolmenov - koridor / prostor), v ploskvi pa največkrat kot brise soleil, sončna zaščita. Školjka kot tridimenzionalna konstrukcija 'zvite ploskve' postane vse bolj konstruktivna, nosilna in s tem vse bolj uporabna. zupančič & juvanec 15

17 Slika 8: Lesen most. Model mostu v merilu 1:1, ki ima v tlačni coni ročke iz umetne mase, kovinski trak spodaj in zgoraj jih medsebojno povezuje, prek pa so nameščene lesene letve. Stik s tlemi je utrjen z lesenim podijem vijačenim v tla, tako je onemogočen horizontalni zdrs podija. Most je tako dovolj trden, da zdrži težo pešca. Konstrukcija je trojna: kovina, umetna masa in les. S smiselnimi obdelavami detajlov bi dosegli večjo estetsko vrednost konstrukcije. 16 material in oblika

18 Slika 9: Kozolec, model uporabe lesa od konstrukcije do opreme. Dvojni kozolci imajo v brani vgrajen ločno napet nosilec, ki ob obtežbi bolje nosi oz. prenaša vertikalne obtežbe na stranske podpornike. V jedru brane je škatlasta lesena konstrukcija iz lesenih tramov medsebojno povezanih pravokotno in pod kotom 45. Jedro omogoča trdnost konstrukcije kozolca v vzdolžni smeri. Primer kozolca v Kneju, ki ima v brani vgrajen velik lesen predal (dera), ki služi za podlogo sušenju prosa. Na področju vernakularne arhitekture tako velikih predalov z lesenimi kolesi ne najdemo nikjer drugje na svetu. zupančič & juvanec 17

19 18 Ekonomika gospodarnost, upravljanje, družbeni odnosi Pojem razporeditev ali razpršenost je nujni element pri realizaciji ideje v prostoru. Vitruvij omenja pojem distributio kar je sorodno. Oblikovanje prostora mora biti ukrojeno tako, da omogoča smiselno razporeditev v času, materialu in v družbi. Razporeditev v času terja največ napora, mnogo truda, izkušnje na projektih nam omogočajo natančnejše načrtovanje dela na projektu. Projekt se ne konča z dobrimi, jasnimi načrti, to je le prvi del projektiranja. Nadaljevanje projekta je priprava del, gradnja, izgradnja in vzdrževanje. Naslednji korak, ki ga vedno bolj vključujemo tudi v arhitekturni projekt je še razgradnja objekta. Razgradnja objekta je obdobje, ko objekt odsluži svojemu namenu in ne ustreza gradbenim ali drugim standardom, takrat moramo objekt porušiti. V zgodovini so pogosti primeri razgradnje objektov, pogosto so se porušili ker jih nihče ni vzdrževal, gradivo so postopoma uporabili graditelji pri gradnji svojih hiš. Tako so v temelje hiš pogosto vgrajeni kamniti bloki bližnjih templjev ali pa so uporabljene opeke za zidove iz bližnjih ruševin. Prenova ni razgradnja objekta, kar se včasih izrazi v javnih polemikah ob prenovah zgodovinskih objektov. Prenova terja mnogo naporov pri pripravi projekta, od zelo dobre dokumentacije do pogostih sondiranj konstrukcije na samem objektu. V človeški zgodovini je največja trajnost znanje. Znanje arhitekta mora biti mnogostransko razpršeno, homogeno in ga vodi do iskanja pravih rešitev z upoštevanjem univerzalnih zakonov fizike ter matematike. Arhitekt, četudi naplavljen na obalo nepoznanega otoka mora znati razbrati danosti okolja. Red, somernost, enakost, simetrija so zakrite vrednote in se ne odražajo neposredno v obliki arhitekturnih elementov. Zanimiv je primer nukleacije. Nukleacija vasi odraža socialno in ekonomsko ureditev naselbine, s stalnim naselbinskim vzorcem, trajajočim nekaj generacij. Nukleacija je naselbinska oblika, ki je velikokrat povezana z načinom obdelave in izrabe zemljišč. Pojem skriva v sebi tendenco prebivalstva k združevanju v naselbinske vzorce, ki se širijo in zgoščajo [Fikfak, 2004: 31]. Ekonomika se ne odraža le na merilu ruralnega naselbinskega vzorca. Vidna je tudi na urbaniziranem mestnem prostoru, le da je tu pogosto prežeta z ekonomskimi parametri. Primer ekonomike v prostoru je distribucija avtobusnih postajališč, pogostejša so material in oblika Čas uporabe določa kvaliteto. Uporaba prostora, okolja in ostalih elementov je mogoča z gibanjem in časom. Dobro počutje, zdravstvena uravnoteženost, uravnotežen mentalni nivo, razvoj v telesnem in duhovnem pogledu so sopomenke kvalitete. Neposredno relacijo najdemo v ekonomiki, ki opisuje, da so optimalno izbrani vstopni elementi zagotovilo pričakovanega rezultata. Blizu ekonomiki je varnost in trajnost. v središču mesta in redkejša ob obrobju mesta. Razporeditev je odvisna od cestne mreže, gostote naseljenosti, obremenjenosti linijskega prometa itd. Preskok med ekonomiko in ekonomijo v prostoru predstavlja primer iz Caracasa, kjer so nad revnim mestnim predelom San Augustin speljali kabinsko vlečnico. Ideja ceste je v tem primeru preoblikovana v vlečnico. Fizični rezultat je: porušenih je bilo manj objektov in na koncu vlečnice je nastala še vertikalno zasnovana športna dvorana. Ob teh rezultatih se celovitost razmišljanja izrazi v družbeni sprejemljivosti projekta, saj so prebivalci na tem območju dobili pokrita športna igrišča in urejen delujoč javni prostor [Čerkez, 2011: 61]. Vsem tem opisom je skupna ideja o celovitosti bivalnega okolja. Izraz celovitost je sodobno preimenovan v trajnost, kar pa le povečuje težave pri razumevanju med strokami in javnostjo. Celovitost je bolj temeljna ideja, tej ideji je sorodna ekonomika oz. gospodarnost. Vsi našteti pojmi so v arhitekturnem jeziku pogosti in kot kažejo izkušnje, so pogosto premalo zastopani v začetni fazi razmišljanj ob snovanju. Kvaliteta bivalnega okolja ni v posameznem elementu, temveč v harmoniji urejenosti elementov v celoto. Ekonomika v ozkem smislu pomeni gospodarno ravnanje z razpoložljivimi viri, gospodarnost je pojem, ki nima popolnoma jasnih mej. Gospodarnost tudi ni le zdrava pamet, vanjo je vključena etika posameznika, kultura zavedanja posameznika v družbi, zavedanje ciklusa kroženja snovi v proizvodnih procesih, upoštevanje klimatskih ciklusov in še drugi dejavniki.

20 Slika 10: Prilagajanje oblike in postavitve danostim okolja. Oblikovanje hiš v Kvarneju je prilagojeno razpoložljivim virom gradbenih materialov, dolgi leseni tramovi za ostrešje so redkejši kot v Alpah. Kamna je na tem območju dovolj. Hiše so tipološko prilagojene: zatrep je na vzdolžni strani objekta in strešne lege so krajše. Primer postavitve objektov v Alpah, objekti so postavljeni v nizu, izveden imajo kamnit odbojnik iz zloženih kamnov. Postavitev in kombinacija z odbojnikom omogočata večjo varnost ob snežnem plazu. zupančič & juvanec 19

21 Slika 11: Primerjava lesnih kritin in ekonomika. Stegnjeni kozolec in njegov izkoristek. Primerjali smo leseno konstrukcijo s polnilom (krmo). Drug izračun prikazuje kvadraturo strehe, ki jo lahko prekrijemo z gorenjskim skodlami, koroškimi skodlami in z deskami. Izračun je predstavljen tudi grafično. Ob teh rezultatih je tehtno vprašanje: primerjava časa priprave, izdelave skodel in delo prekrivanja v primerjavi z življenjsko dobo prekrivnega materiala. Deske so v tem primeru z vidika časovne komponente in izvedbe najlažje dostopne in omogočajo dobre rezultate, navkljub manjšemu izkoristku glede na razmerje material in kvadraturo prekritja. 20 material in oblika

22 Slika 12: Ekonomika izrabe in vgradnje. Na primeru izdelave gorenjskih skodel (A), koroških skodel (B) in desk (C) smo predstavili način izdelave in vgradnje strešnih elementov. Primerjava prikazuje odstotek izkoristka glede na osnovni obdelovalni element. Pri predstavitvi sestava elementov v streho se izrazijo odstopanja, ki so v praksi poglavitna pri odločanju izbire. Tanke koroške skodle so zaradi časovno intenzivnega in tehnično zahtevnega prekrivanja manj ugodne. Pogosto so skodle bolj izpostavljene vremenskim pojavom: močna toča poškoduje tanke cepljene lesene elemente in zmanjšuje pričakovano življenjsko dobo elementa. zupančič & juvanec 21

23 Dinamika v prostoru urejenost, organiziranost Distribucija vedenja in vključevanje zaznavanja sta dela dinamike v arhitekturnem snovanju in oblikovanju prostora. Vsaka materializirana oblika ima dinamiko, nekateri imajo kompozicijo celote dinamično v likovnem smislu, druge pa nagovarjajo in vplivajo na druge nastajajoče arhitekturne kompozicije. 22 Pozna neolitska bivališča in grobnice Skara Brae, na otočju Orkney severno od Velike Britanije, so zanimive z več vidikov. Zveznost oblike in uporabe materiala je mogoče zasledovati v obdobju več sto let. Peščenjak, katerega lastnost je nezahtevna obdelava, je bil osnovno gradbeno sredstvo. Gradili so zahtevne oblike na principu krožnega stopničenja suhega zidu. Zid in oprema sta tvorili celoto, in sicer tako, da je bila oprema del strukture bivališča. V centru je bilo ortogonalno ognjišče, v stenah pa niše, police in ležišča. Pearson Skara Brae opisuje kot "striking homogenety in the architecture of the late Neolithic house." [Pearson, 1997: 41]. Drug vidik je organizacija preprostega eno/dvoceličnega prostora, saj kaže na delitev dela in način življenja. Velikosti niš ležišč, opredelitev uporabnika; ženska je bila v temnejšem delu, varovana pred zunanjim svetom, saj je bila njena vloga reprodukcija in skrb za ogenj. Ob vhodu je bilo ležišče za moškega, ki je omogočalo hitri dostop iz bivališča (varnost, kontrola), torej moški varuje žena skrbi. Raziskovanja bivališč so pokazala, da je bilo ognjišče postavljeno najprej. Tvorijo ga vertikalno postavljene plošče z veliko ortogonalno natančnostjo v tlorisu. Ortogonalno ognjišče je z eno izmed stranic pravokotno na vhod, zato orientacija ognjišča omogoča določitev vhoda. Korak naprej je interpolacija otrogonalnosti ognjišča in opreme. Standardna oprema bivališč Skara Brea je "omara", vhod in dvoje postelj. Ognjišče je določilnik vsega. Določitev orientacije ognjišča ni naključna in je orientirana JZ SV [Pearson, 1997: 46]. Orientacija vhoda na JZ je logična, saj sonce zahaja na JZ v zimskem času, tako sveti globoko v notranjost in jo delno tudi ogreva, kar pripomore k boljšemu bivanjskemu okolju. Celovit pogled na bivališča neolitskega človeka pokaže, da je opazoval okolico in jo z arhitekturo spoštoval. Verjetno ni govoril o kvalitetnem bivanjskem okolju, vsekakor ga ni načrtoval, ga pa je znal zgraditi, kar je najpomembnejše. Upošteval je sonce, določil ognjišče in s tem preddoločil pozicijo opreme in notranjo organizacijo življenja. Bivalno okolje preddoloča izbiro materiala, njegove fizikalne in kemične lastnosti; zasnova oblike in kot imenuje Hodder, znanje, vpeto v kontekst kulture. Grobnice so redefinirana bivališča živih za mrtve. Čisti funkcionalni pogled govori, da ekonomika obstaja, vzorec bivanjske hiše je apliciran v obliko groba ena oblika dve vsebini. Oblika ni pogojena samo eni rabi, raba pogojuje obliko material in oblika in nasprotno. Zasnova je preverjena, spoji elementov so znani, gradivo je lokalno. Zgodovinsko izročilo temelji na identiteti. Identiteta je pojem, ki presega ekonomiko in določuje pripadnost. Mrtvi potrebujejo počitek in varnost. Dom je mesto, kjer je posameznik najbolj varen, kjer je odraščal in bival. Zato naj grob spominja na dom, varnost in spokojni počitek. Nasipanje zemlje prek grobov postavlja arhitekturo v okolje, še več, prekriti grobovi, gomile ozelenijo in postanejo del naravne krajine. Izluščimo lahko naslednje teze: graditelj zakriva svoje sledi, pokojnik po smrti postane del vsega, kar nas obkroža, gomila nudi največjo varnost pred zunanjimi vplivi, saj se mrtvi fizično ne morejo braniti. Dinamika izvedb pa je najbolj zanimiva reč: mislečega človeka kar žalosti spoznanje koliko njegovih izumov so poznali že Grki, Rimljani, so jih izvedli v renesansi ali pa je bila današnja misel izvedena že včeraj. Dinamika izvedb posega na različna področja, v arhitekturi najdemo detajle strojniške narave (zobato letev na primer, v kozolcu; samonosno konstrukcijo oboda, v kašči), uporabo astronomskih vedenj (svete vodnjake), uporabo fizike (krčenje in raztezanje materialov, napenjanje z vlago in tesnjenje), konstrukcijske elemente (kapitel, vuta; učvrščevanje ali armiranje; prednapetost konstrukcij), red in mreže v projektiranju, v izvedbi in v estetiki. Vse te izvedbe pričajo o miselnem potencialu arhitekta, ki je potreben za njegov poklic. Ob tem je še dinamika razvoja: arhitektura se razvija že tisočletja. Raste je od najpreprostejših kamnov do zahtevnih kompozicij. Pri tem je izbor materiala ključna komponenta razvoja: pogojuje obdelavo, delovanje in estetiko. Izgled je bil le redko načrtovan, le pri reprezentativnih objektih, katerih vloga in pomen je bil vnaprej določen in simbolno utrjen. Fenomen pri tem ustvarjanju je vernakularna arhitektura, ki ni bila nikoli krašena, a ima toliko dekorativnih elementov. Toda ta dekoracija ima vedno svoj smisel: ob premisleku vedno najdemo delovanje, sestav ali konstrukcijo, ki so vplivali na rešitev. Pogosto je rešitev v končni fazi estetsko izjemno močna. Tipološki razvoj zasnove bivališč v vernakularni arhitekturi je temeljni pogoj sodobnemu snovanju, tega se je zavedal tudi Le Corbusier, ko je potoval po vzhodni Evropi.

24 Slika 13: Dinamika védenja, znanja in delovanja. Razpršenost podatkov je pri raziskovanju en izmed poglavitnih elementov. V teoriji poskušamo pridobljene podatke sistematizirati in urediti, tako dobimo podatke z nizko entropijo. Temeljne raziskave so namenjene vzpostaviti teh osnovnih naborov. Nabori nam služijo kot podstat drugim raziskavam, te so praviloma aplikativne, torej usmerjene v prakso. Ciklus raziskovanja in preučevanja se nikoli ne zaustavi, na primer gradnja s kamnom na suho: veščine in znanja so skoraj izginila, z načrtnim raziskovanjem tega področja arhitekti omogočamo vzpostavitev novih / starih poklicev - mojster za suhi zid. zupančič & juvanec 23

25 Slika 14: Konjukturni cikli in celovitost. Shema razvojnih ciklov in veriga faznosti v arhitekturi opredmetijo dinamiko v prostoru. Razvidni so naslednji elementi: življenjski ciklus materiala se razlikuje od življenjskega ciklusa objekta; predstavljen je tudi pojav in obstoj arhitekturne tipike. Tipika je povezana s pojmom identitete kulturne krajine in delovanjem arhitekture v prostoru, odstira razumevanje način preživetja in življenja posameznika ali družbe. Celovita slika pogleda na procese vodi od misli, potreb do znanja. Korak naprej je zavedanje znanja, kar pomeni umno uporabo v dobrobit vseh posameznikov. 24 material in oblika

26 Slika 15: Iz teorije v prakso. Družbeno upravljanje je lahko materializirano v arhitekturi, dva primera v suhem zidu. Zgornji so t.i. mrgari, fizični razdelilniki črede drobnice. V široki lijak se zbere čreda in se jo prek osrednjega trga prerazporedi v lastniške celice. Lastniki si odberejo svojo čredo. Sorodne rešitve obstajajo tudi v Alpah, na Islandiji in na Britanskem otočju. Spodnji primer predstavlja delitev vodnega vira med različnimi lastniki zemljišč, otok Cres. Tudi ob suši se živali ob napajanju ne morejo pomešati, saj zidovi potekajo v vodo. Celovitost sonaravnega upravljanja v praksi. zupančič & juvanec 25

27

28 MATERIAL 6 Materiali 7 Kamen 8 Les 9 Ilovica

29 Materiali kamen, les, ilovica, drugo lastnosti, možnosti in principi uporabe, problem, smisel in rešitve Naravne materiale je dala narava, sintetične je ustvaril človek, a po naravnih zakonih in v okviru možnega. Tako tehnično, tehnološko kot estetsko. In le slednje si lahko človek kroji po svoje. V tem tiči nevarnost. 28 Nekdaj smo uporabljali zgolj naravne materiale: slamo, les, kamen in glino. Danes imamo niz novih, ki temelje na starih ali so tehnološko sestavljeni na novo. Ni boljšega ali lepšega: vsi imajo svojo vrednost. Les je nedvomno prvi material, dosegljiv pračloveku v svoji elementarni obliki. Lesena arhitektura izpred tri ali štiri tisoč let bi se zelo težko ohranila v prepoznavni obliki. Pa vendar imamo nekaj detajlov: težko, da bi bila risba iz Valcamonice (po nekaterih virih šesto, celo deseto tisočletje pred štetjem (Juvanec 2002b:4) kamnita hiša; domus de janas na Sardiniji kaže tkanino, obešeno preko vitke preklade, ki je očitno les. Na tem mestu ostaja odprta diskusija kaj je bilo prej: slama, les, glina ali kamen. Posamezni arhitekturni elementi povzemajo oblike t.i. predhodnega materiala (kamnit steber povzema obliko vezanih snopov slame). Ti sledovi obstajajo v kamnu. A očitno so preproste rešitve premoščanja razpetine najprej ponavljanje lesa: most iz granita v Angliji; v klasični arhitekturi en sam kos konstrukcije: strop, streha in preklada v enem. Danes poznamo kamen kot gradbeni material z vezivom, a začel se je brez njega. Zid na suho je najstarejša konstrukcija, kjer je kamen uporabljen v svoji elementarni obliki, brez drugih lepil ali tesnil, veziv. Človek je iznašel načelo sestavljanja s preklopom, korbeling, ki ga poznamo že iz megalitov izpred pet ali šest tisoč let (Juvanec 2005a:19). Najbolj znana je konstrukcija Atrejeve zakladnice v Mikenah, danes pa imamo nekaj sto let stara kamnita zatočišča, ki so plod preprostega graditelja (Juvanec 2002a). Grki torej uporabljajo predvsem preklado, razvijejo korbeling, ki ga Etruščani in kasneje Rimljani razvijejo v obok. Pantheon v Rimu je dva tisoč let stara, prva moderna arhitektura našega časa. Gre za odprto arhitekturo, za javni prostor okrogle oblike. Več: okrogla je v prostoru, saj bi lahko vanjo vrisali kroglo. Končuje se z okroglo odprtino v horizontali - kakor pač zaključen obok to omogoča, pa še svetlobo spušča v prostor, kot so to delali Rimljani dotlej, v značilni rimski hiši z notranjim dvoriščem. Medtem ko je megalitski način gradnje zahteval izjemno eksaktnost, je bil sam sistem le sestavljanje s preklopom: vsak vertikalni spoj je bil prekrit. Ta princip je ostal še danes, tudi v opeki. material in oblika Zanimiv je način gradnje na Malti, kjer kamnina dopušča, da najprej kamen izžagajo iz terena. Tako dobijo izkop za klet, potem pa s kamnitimi bloki, ki so jih dobili, gradijo zidove. Prvotno so bili to masivni zidovi, danes je pogosta rešitev le še obod in drobir kot polnilo. Danes uporabljamo kamen le še bolj ali manj kot oblogo, medtem ko je nosilna konstrukcija betonska ali jeklena. Glina je naravni material, ki ga kopljemo iz tal, obdelamo, predelamo in vgradimo na najrazličnejše načine. Dejstvo pa je, da je glina, sušena na soncu, krhka in jo je treba utrditi, "armirati". Masa je praviloma utrjevana s kosmi slame, lahko pa tudi z vejami grmov. Slednje počnejo s smolnatimi vejami brina (Zupančič, 2005). Najpreprostejši način gradnje z glino je, da gneteno maso dodajamo v grobo zidan zid: po dnevu sušenja zid z mesarico obtešemo v želeno debelino. Površina zidu ob tej obdelavi dobi karakteristično teksturo. Sorodno teksturo najdemo v repnicah na Bizeljskem. Butana gradnja zahteva les za opaž: v opaž naphemo glino in jo potem butamo z nogami ali z lesenim orodjem nabijalom Tak način gradnje je zanimiv, saj opaž po zaključku butanja pomaknemo vzdolžno po zidu naprej in delo steče od začetka. Čerpič ali adobe je način, ko oblikovane zidake sušimo na zraku, na soncu in jih potem, tudi z glino kot vezivom, zidamo v zidove. V maso gline, z dodatkom peska in vode dodajajo tudi slamo, zrezano na največ pet centimetrov dolge slame. Opeka je glina oblikovana v oblikovniku. Oblikovano maso žgemo: pri tem se tehnološko spremeni in pridobi na trdnosti; krhkost se zmanjša, a ostaja. Žgano glino vedno zidamo z apneno ali s cementno malto kot vezivom. Seveda je lahko žgana glina tudi vidna, na zunanji strani, a potem mora biti trša in odpornejša na zunanje vplive. To dosežemo s posebnimi dodatki v tehnološkem procesu in pa z dvojnim žganjem, včasih celo z emajlom. Lito železo se danes redko uporablja, včasih pa je bila konstrukcija sestavov iz litine edina, ki je premagovala velike razpone in velike višine. Kristalna palača iz polovice devetnajstega stoletja, Eifflov stolp, prve stolpnice v Združenih državah Amerike so prve velike arhitekture. V Sloveniji je najboljši primer arhitekture litega železa

30 Slika 16: Selatangar, Islandija, sušilnica rib. Nekdanja ribiška postojanka s sušilnicami za ribe. Stalni manjši objekt iz kamna, spoji so grobi, a trdni, saj je vulkanski kamen možno razbrazdan in se dobro zatika z drugimi kamni. Gobi detajli in manjše medsebojne špranje so tu prednost, saj skozi njih piha veter in v notranjosti suši obešene ribe. Zaprte ribe v tej kamniti kletki so varne pred galebi in drugimi pticami. Objekti stojijo na obali na kamniti polici, v varni razdalji pred uničujočimi valovi Atlantika, razdalja od morja znaša več kot 100 metrov. Hradecki most v Ljubljani. Konstrukcija je izvedena tako, da je medsebojno vijačena. Most je bil že dvakrat prestavljen, prva postavitev 1867 (lokacija Čevljarskega mostu); 1931 prestavitev v bližino ljubljanske mrtvašnice (projekt J. Plečnik) in 2011 prestavitev med Krakovski nasip in Grudnovo nabrežje (projekt Urbi d.o.o.). Jeklo je v arhitekturi pomemben element, saj omogoča vezane konstrukcije, kamen je v sodobni arhitekturi redko vezan. V preteklosti, ko je kamen igral temeljno vlogo pri snovanju in graditvi stavb so bili kamniti bloki medsebojno vezani s kovinskimi vezmi. Jeklo nastopa kot samostojen element (jeklene konstrukcije) ali kot ojačitev betona. V tem primeru je jeklo na poziciji presek, da prevzema natege, medtem ko beton vzdrži tlake. Umetni kamen je beton, ki je sestav cementa, agregata in vode, ki v 28 dneh zatrdi. Armiranobetonske konstrukcije so smiselni sestav, kjer so različna materiala delita vloge: beton prenaša tlake in varuje vgrajeno jeklo pred korozijo; jeklo pa prenaša natezne sile. Steklo ni konstruktivni material, je le obložni, ki omogoča prosojnost in vidnost. Včasih je bil za okna uporabljan kamen, oniks, ki je delno prepuščal svetlobo. Včasih je bilo steklo drago in nedosegljivo, zato so bila okna majhna ali vsaj razdeljena na male enote. Že ime "Kristalna palača" v Londonu pove vse: da je bila prva velika konstrukcija, kjer je bilo steklo uporabljeno kot opna in kot navidezna odprtina. Danes poznamo vrste stekel in ga uporabljamo za oblogo vse fasade, pri čemer je lahko okno zakrito, vidno, poudarjeno, spremenljivo, osvetljevalno, izolacijsko itn. Navkljub temu, da steklo ni konstrukcijski material, ga v izjemnih primerih uporabljamo kot lokalni nosilni element. Tako je steklo pri izložbi Maximarketa (arh. Ravnikar) v Ljubljani uporabljeno kot konstrukcija. Drugi materiali nastopajo bolj ali manj v sestavih, v konstrukcijskih ali v obodnih, pa v sendvičih, kjer opravlja vsak sloj svojo nalogo: nosi, odpira, zapira, izolira, ščiti, kaže, skriva, dekorira... Arhitektura je kot veda široka, nabor konstrukcijskih in obložnih materialov se letno veča in tudi spreminja. Pri tem izpostavljamo temeljno načelno misel, da noben material ni najboljši, kot ni najboljše arhitekture ali najlepšega človeka. zupančič & juvanec 29

31 Slika 17: Zemljine in delo z njimi. Dva primera iz različnih kulturnih okolij, prvi je iz Jemna in drugi iz Slovenije. Oba sta v svoji tehniki primarna. Gradnja zidu iz sveže zmesi prsti, koščkov rezane slame in kamnitega drobirja uporablja veje dreves kot armaturo. Zid z vgrajenimi lesenimi elementi postane trdnejši in prenaša večje natezne sile. Repnice na Bizeljskem so vpraskane in izsekane celice v hribini, celice v repnici so medsebojno povezane s hodniki in stopnicami. Repnice so v 20. stoletju iz prvotnih shramb repe, krompirja in zelja prešle v vinske kleti. V vojnem času pa so bile uporabljane kot zaklonišča. 30 material in oblika

32 Slika 18: Litoželezni most praktičnost sestavljivosti. Hradecki most v Ljubljani je dober primer uporabe sestavljivih modularnih elementov. Sestavi so medsebojno vijačeni, elementi so smiselno dimenzionirani. Velikost elementov opredeljuje tui praktičnost: dostava elementa iz livarne na lokacijo, postavitev na lokaciji in vijačenje. Tri preproste zahteve in z njimi povezana logistika. Most bi bil lahko tudi iz drugih materialov, vsak pa ima svoje zahteve in zakonitosti. Glede na to, da je bil most že trikrat postavljen v Ljubljani, ga lahko umestimo v kategorijo sonaravnega upravljanja z objekti. Vir načrta: Urbi d.o.o., Ljubljana. zupančič & juvanec 31

33 32 Kamen konstrukcija - zid, korbeling, obok, kupola, problem, smisel in rešitve Kamen kot element arhitekture nastopa kot samostojen, enovit objekt - steber, kot kompozit - zid, kot konstrukcijski element - nosilec ali preklada, kot obloga. V prazgodovini poznamo menhir, vertikalni kamen, verjetno sakralnega pomena. Dva menhirja s streho predstavljata že zatočišče, hišo. Na Gozu v Ġgantiji so prvi začetki uvedbe konstrukcijskega principa imenovanega korbeling. Ta tehnika predstavlja zlaganje horizontalnih plasti v višino, s previsevanjem in tvorbo ovalnih, krožnih tlorisnih oblik. Egipt pozna stopničenje s stopničastimi in kasneje s klasičnimi piramidami. Grška kultura je korak zadaj: uporablja le steber in preklado (tako kot Kitajci). Navkljub ozkemu izboru arhitekturnih elementov so le-ti obdelani z veliko mero natančnosti in tipološko razviti do podrobnosti. Etruščani uvedejo nov princip: obok, ki ga Rimljani razvijejo do kupole: Panteon v Rimu. Brez veziva nastopa kamen kot tehnika suhega zidu predvsem v vernakularni arhitekturi manjših objektov. Princip suhega zidu je sestavljanje s preklopom, kjer vsako vertikalno fugo prekrijemo z novim kamnom. V tlorisu so lahko kamni v tem načinu gradnje povsem neoblikovani, delno klesani ali klesani na zunanji, vidni strani, znotraj pa tvorijo obliko trikotnika - v tem prostoru je drobir. Opisani tlorisni sestav zidu so uporabili že Rimljani, ko so uporabili kamen kot opaž, v notranjost pa so vlivali t.i. rimski beton. Zid iz kamna brez veziva potrebuje zaščito vrhnje plasti. Venec zidu je izveden lahko iz horizontalno položenih kamnitih plošč; druga možna rešitev je iz poševno nizanih kamnitih plošč in tretja pogosta možnost je z navpično postavljenimi ostrimi kamni. Pomembni gradbeni elementi suhega zidu so še odprtine, niše, jasli, klopi, stopnice. V slovenskem jeziku je izraz suhi zid manj pogost, vzrok tiči v tem, da je opisana tehnika gradnje v slovenskih strokovnih krogih slabše poznana in raziskana. Uporabljan slovenski termin za tako gradnjo je med zidarji poznan kot: zid na suho. Masivne konstrukcije kamna so danes pretežke in predrage, zato jih kljub novim možnostim v transportu in v tehniki ter v tehnologiji praktično ni - razen v posebnih arhitekturah. Tehnika suhega zidu je mogoča le pri nezahtevnih, nizkih, manj obremenjenih objektih, za večje in za zahtevnejše ni zadosti varna. Zahteva tudi sprotno vzdrževanje, kar je danes povsem neekonomično. Zgradbe brez fasade, ki so vklesane v kamen v globini terena so redke. Hal Saflieni na Malti, jame na Sardiniji, tumulusi v Bretaniji in material in oblika Kamen kot element arhitekture nastopa kot steber. Brez veziva nastopa kot zidu na suho. Spoji kamnov so najprej tehnični in nato tehnološki. Obdelava kamna vse bolj peša: od ogromnih kamnov (z izjemno natančnostjo - megaliti), uporabljamo danes (z velikimi tehničnimi zmožnostmi) kamen bolj ali manj le še kot oblogo. Problemi uporabe kamna so tehnični in ekonomski. na Menorci so objekti posebnih namembnosti in v zgodovini niso našli posnemovalcev. Večjo prepoznavnost in trajnost uporabe imajo vklesane zgradbe v Kapadokiji v Turčiji. Delna uporaba kamna v ključnih predelih konstrukcije je logična, saj je zid obremenjen predvsem v vogalu, manj v dolžini. Vernakularna arhitektura pozna zidanje z manjšimi, neartikuliranimi kamni v dolžini zidu, celo v kombinaciji z drugimi materiali (opeka, les), vogal pa je sestav največjih, vedno vsaj delno klesanih kamnov. Navidezna uporaba kamna se je najbolj razširila zadnjih dvesto let v opečnih zgradbah, ki so na zunaj 'krašene' s konstrukcijskimi elementi: preklade, okviri oken, vrat, robovi, frizi, vogali. Vogali imajo bodisi narisane 'šivane robove' (kar poznamo že iz srednjega veka) ali pa prostorsko oblikovane kamne, ki so v tehniki basreliefa nalepljeni na vogal. Tehnično obremenjujejo konstrukcijo, a govorijo o vsebini, o nosilnosti. Kamniti bloki so običajna tradicionalna gradnja na Malti, ko je ekološki princip razvit do vrhunca: mehak kamen, ki ga je moč žagati, je dosegljiv povsod. Problematika kamna in konstrukcij z njim je predvsem toplotni most: zunanji hlad se prenaša po kamnu v notranjost, s tem tudi vlaga. Stik notranjih elementov z zunanjimi je treba prekiniti, kar zahteva kompozitno steno in nove, druge materiale. Obloga v kamnu ima prednosti in težave: prednosti so preprosto vzdrževanje, neprepustnost za vodo, odporna površina na zunanje vplive. Težave so v vdelavi, v toplotnem mostu, v hladnosti na dotik - zato je kamen bolj v uporabi v toplih krajih. Največji problemi so v sestavljanju obloge med elementi in med elementi in konstrukcijo samo. Konstrukcija obloge je vertikalno in horizontalno nizanje elementov, ki pa ni konstruktivno: treba jo je vezati na zid. Problematika je v delovanju kamna, ki se na toploti širi in v mrazu krči. Megalitski zidovi so konstrukcija in obloga obenem: zato teh problemov ne poznajo. Največji problem obloge iz kamna pa sta sestav med elementi in fiksiranje na zid. Sestav kamnov med sabo ne sme biti tog, ne sme prepuščati vlage, včasih niti zraka ne. Sestav mora imeti zračnost za dolžino raztezka. Masivni zidovi iz kamna so konstruktivni, načelno iskreni, a so mogoči le v omejenih okoliščinah, v tehniki, v prostoru in v ekonomiki. Pri tem naj izpostavimo še razmislek o trajnosti in smiselni uporabi gradiv v arhitekturi.

34 Slika 19: Kamnolom material in gradivo, primer Malta. Na Malti imajo precej mehak kamen, ki ga pridobivajo v kamnolomu, kar ne predstavlja nič posebnega. Posebnost pridobivanja je v tem, da ga v kamnolomu ob pridobivanju neposredno režejo v kvadre za gradnjo. Ob nalaganju na kamion ga prek dvižnega transportnega traku obrusijo in površinsko finalizirajo za vgradnjo. Pridobljeni prah pakirajo posebej in služi kot dodatek vezni malti. Načelno obstajata dve vrsti kamna Qawwi in Franka, slednja je mehkejša. Zaradi mehkobe jo pogosto uporabljajo pri balustrih ograj in pri drugih dekorativnih elementih. zupančič & juvanec 33

35 Slika 20: Kamen kot masiva in kot obloga. Nabor fotografij predstavlja nekaj primerov uporabe masivnih blokov v arhitekturnih konstrukcijah. V Egiptu, Luxor je nekaj slopov izvedenih iz enega kosa, drugi del se temu kosu prilaga dokaj natančno. Ob gradnji zidu z manjšimi kamni so večji kamniti bloki tisti, ki povezujejo konstrukcijo v celoto. Mnogokrat so ti vezni kamni vidni v vogalu šivanje. V Münchnu pri sinagogi Jakobov šotor je kamnita obloga masivna. Nasprotno pa je zasnovana kamnita obloga parlamenta v Valletti na Malti, kjer je kamne oblikovan kot geometrijska prostorska obloga. Dobro je vidna tudi kovinska nosilna konstrukcija obloge. 34 material in oblika

36 Slika 21: Vsestranskost kamna in obnova. V Starem Egiptu so gradili piramide in velikanske skulpture, ki so mnogo presegale merilo človeka. Kazale so na veličino vladarja, piramide so bile obložene z brušenimi kamnitimi elementi. Veličastnost ni nujno velikanska, pretehtana umestitev oniksa (arh. Mies V.R.) v interjer naredi prostor prepoznaven in karakterno močan. Filigranska obdelava stopnic, pilastrov, stebrov uvaja drugo pot, tam igra senca pomembno vlogo, saj je element izrazit prav v konturi. Hiša ima lahko lesene stene in preklade, ostalo pa iz kamna. Ob prenovah je zgodba dveh kamnov posebna, tu uporabimo dilatacijo, ki jo lahko tudi poudarimo. zupančič & juvanec 35

37 Les kladne zveze, obloga, nosilnost, trajnost Medtem, ko so arhitekture v trajnejših materialih (kamen) namenjene mrtvim, bogovom in kraljem, je lesena arhitektura vedno arhitektura človeka, človeku, od človeka in zanj. 36 Človeku najbližji material je nedvomno les, tudi najlaže ga oblikuje. Misel, da je na tem mestu slama in palmovi listi je utemeljena, vendar je les v tem oziru trdnejši in obstojnejši. Fizična, takojšnja uporaba lesa je vgradnja najdenih gradnikov, obdelava kot obrtniško delo je plod spretnosti, tehnologija pa je rezultat uma. Sestavi novih značilnosti so bolj uporabni, trši, trdnejši, trajnejši. Na videz boljši. Ampak les je le les. Konstrukcije v lesu upoštevajo delovanje lesa, spajanje, mere in modularne sisteme, vzdrževanje in staranje. Tehnične rešitve so danes poenostavljene, bolj sofisticirane so tehnološke, ki pa lesu spreminjajo lastnosti. Kljub temu bo tudi jutri les najbolj human material kar jih poznamo. Les je živ material, ki mu lahko sledimo življenjski ciklus, celo vplivamo lahko nanj. Ima pa - seveda - življenjsko dobo. S pametno uporabo jo lahko bistveno podaljšamo. Medtem ko so arhitekture v trajnih materialih, predvsem mislim na kamen, namenjeni mrtvim, bogovom in kraljem, je lesena arhitektura vedno arhitektura človeka, človeku, od človeka in zanj. Les kot gradbeni material je primeren zaradi svojih lastnosti, zaradi dosegljivosti in zaradi preproste obdelave, ki je lahko ročna, obrtniška ali industrijska. Vir za les je nedvomno drevo, njegova rast pa določa uporabo. Značilnosti vrste lesa pridejo do izraza le pri idealno raščenem drevesu. Izbor je odvisen od dosegljivosti, od namena in od možnosti obdelave: les pa dopušča izjemno širok razpon izbora, od mehkobe, trajnosti, žilavosti, poroznosti, površine ali barve in izgleda. Kvaliteta ni - presenetljivo - toliko odvisna od izbora vrste ali rasti, pač pa bolj od obdelave. Trdota ali sposobnost obdelovanja sta pomembni, še bolj pa odloča o kvaliteti lesa njegova končna obdelava, površina. Ta definira končni efekt, človekov stik z lesom in njegov odnos do lesa. Zato je vrednost lesa vse bolj odvisna od človeka samega: tistega, ki ga je izbral, ki ga obdeluje in ki ga vrednoti. Les kot konstrukcija je skoraj idealen material, ki pa ima svoje omejitve. Problem je predvsem vlaga: vlaga brez prisotnosti kisika spremeni les v tisočih let v premog, voda ga utrdi, da postane trd kot kamen, občasna voda pa povzroča gnitje in s tem njegov propad. Les, predvsem pa človek, ki ga uporablja na različne načine, se na vlago odziva vedno enako: mlad se napne, star ne reagira več. To izrablja človek za vgradnjo lesa na različne načine. Preplet je pravzaprav najstarejši gradbeni princip: prepletanje vej in vejic, kasneje tudi vzdolžno cepljenih vej, saj omogočajo material in oblika bolj kontroliran upogib. Preplet zapira in predstavlja ploskev, sestavljeno iz vzdolžnih elementov. Sam po sebi ne zapira popolno: prepušča veter, poglede, vlago; odvisno od gostote prepleta. Palisada je konstrukcija vertikalnih brun, ki so zabita v zemljo. Omogoča tudi okrogle in amorfno oblikovane tlorise, ki jih drugi konstrukcijski principi skorajda ne omogočajo. Nam Konstrukcija palisad in kolov vezanih na njih je pogosta tudi pri koliščarjih na Barju. Vsak kol je bil pred vgradnjo ožgan, tisti del, ki je bil vstavljen v tla in je bil v stiku s tlemi. Tehnika ožganega lesa zavira gnitje lesa, odvrača rast gliv in preprečuje trohnenje. Kladne zveze sestavljajo pravokotne tlorise z vzdolžnimi elementi. Omogočajo večprostorne tlorise in prepletanje vsebin. Problem je v vogalu, ki pa istočasno tudi utrjuje. Kladne zveze so lahko z okroglimi profili ali - bolj uporabno - s pravokotnimi ali s kvadratnimi, kar omogoča boljše tesnenje in bolj kvalitetno vogalno vez. Okvirne konstrukcije so tiste, kjer tvori les okvir in povezuje več sten in več višin v zaključeno celoto. Pri tem je najpomembnejše zavetrovanje, navadno v obliki križajočih se tramov, včasih le z ročicami. Okvirna konstrukcija zahteva polnilo na fasadi, odvisno namembnosti prostorov objekta. Horizontalni nosilec, preklada je najbolj običajni element konstrukcije, kjer nastopa les. Je razmeroma dolg, od oblike profila pa je odvisna tudi njegova nosilnost. Prerez je nosilnejši, če ima večjo višino od širine. Konstruktorji dokazujejo, da je najbolj nosilen polni les v prerezu, ki ima razmerja stranic z upoštevanjem antropometričnih mer, povzeto po [Kušar, 2002: 32-35]. Les kot oblikovanec je idealen material, saj ga lahko režemo, tešemo, kalamo, žagamo, gladimo, stružimo. Pri tem je najpomembnejši izbor: les je lahko mehak ali trd, ima lahko izrazite letnice, ki definirajo zunanjo obliko, lahko je dekorativen sam po sebi. Um arhitekture, človek, humanost: čutnost in razum nista vedno vsaksebi, čeprav ju veže niz tehničnih elementov (prevodnost mraza: 'hladen' kamen povezujemo z grobnico, 'topel' les pa z življenjem), uporaba pameti približa arhitekturo človeku, človeka arhitekturi, veže ju humanost. Problematika lesa v današnji arhitekturi ima niz aspektov. Združimo jih lahko v: delovanje lesa, spajanje, mere, vzdrževanje, življenjska doba. Les je v konstrukciji vdelan kot masiven les ali kot tehnično predelan les.

38 Slika 22: Lesen steber. Les je dovolj mehak, da so oblike lahko zelo različne, a vedno presenetijo prav tiste preproste geometrijske oblike. Primer zaključka lesenega stebra pri kmečki hiši v Romuniji. Kot izhodišče je bila uporabljena kocka, njeni diagonali sta križa. Spoj dveh križev tvori prizmo, ki je izrezana iz mase lesa. Tako kot pri oblikovanju v antiki je tudi tu senca pomemben likovni element, ki daje vidnemu globino in prostorsko predstavo. Delovanje lesa je ključno za vse masivne lesove: glavni problem je raztezanje in krčenje, ki sledi zunanjim vplivom. Delovanje lesa teče v obratni smeri kot je bil les 'utesnjevan' v deblu: ob sušenju se skuša zviti vedno v nasprotni smeri. Zvija se, ploskovno in torzijsko, torej tudi prostorsko, krči se. To lahko rešimo na tehnični in na tehnološki način: Tehnični načini so tisti, ki ne posegajo v notranjost lesa in ga ne spreminjajo, gre za način priprave lesa, za neagresivne postopke. Tehnološki postopki so predvsem kemijski pripravki, ki jih na les in vanj nanašamo: da bi skrajšali postopke izbora, podiranja in priprave. Vzrok za to je ekonomski: na hitro odbran les, les, ki hitro raste, je hitro podrt, na hitro sušen - tako je tudi cenen in zato dosegljiv. Včasih so sledili drevesa za določeno rabo, jim omogočali idealno rast, podirali les le okrog novega leta in ob 'pravi' luni. Gre za življenje lesa, ki ima v tem času idealne lastnosti: če ga še sušimo sedem let, pa je njegovo stanje sploh idealno. Predvsem delovanje je zmanjšano na minimum, odpornost na škodljivce je največja (zaradi odsotnosti 'hrane' zanje), prožnost in trdnost sta v ravnovesju. To ni ekonomična rešitev, je dolgotrajen postopek, predvsem za znano konstrukcijo. Mizarski detajli so že skoraj pozabljeni: preveč dela je z njimi, delo zahteva znanje in potrpežljivost, predragi so in zaradi tega manj dosegljivi ali povsem nedosegljivi. Vernakularna arhitektura pozna niz tesarskih in mizarskih detajlov, ki so izjemno trdni in v končni fazi izjemno dekorativni. Ko doseže v arhitekturi konstrukcija stopnjo dekoracije, je popolna. Smešno je, da v času, ko so priročni stroji tako dosegljivi in efektni, ko zmorejo malone čudeže, teh znanj in ne zanimanja zanje preprosto ni več. Tehnični posegi spremenijo obliko, barvo, lastnosti (trdnost, upogljivost, prožnost, odpornost, vzdržljivost..) do neprepoznavnosti, seveda pa odpirajo nove možnosti oblikovanja, ki jih klasična oblika lesa ne dopušča. Žaganje, kalanje: Tehnična priprava lesa je najbolj značilna na primeru deska / skodla. Medtem ko za skodlo velja, da so drevje zanjo izbirali na terenu samem, ko je pomemben izbor mesta v deblu samem, je najpomembnejša izvedba sama: pri nas v Sloveniji poznamo dve vrsti skodel - gorenjsko in koroško. Gorenjska je večja in meri v dolžino tudi do 120 centimetrov, kalamo pa jo z udarci na rezilo, večkrat. Koroška je dolga do šestdesetih centimetrov in jo kalamo z enim samim udarcem. Razumljivo je, da je gorenjska debelejša (kak centimeter), koroška pa tanjša (od 5 milimetrov do slabega centimetra in je v prerezu izrazito konična). Bistvo skodle je, da ostanejo vse žile nedotaknjene, pri koroški popolnoma, pri gorenjski nekaj manj. Bistvo kalanja je: omogočanje lesu, da deluje v vsej svoji pojavnosti. Deska pa je - nasprotno - rezultat žaganja, kjer so vse žile na izbrani črti žaganja vzdolžno porezane, ranjene, odprte in zato že vnaprej nagnjene h gnitju. Življenjska doba deske je zato bistveno krajša. Sestavi lesa in lesne mase so različni: plošče so lahko sestavljene iz tanjših elementov, navzkriž (zaradi delovanja); lahko pa je les nastrgan, zoblan ali zmlet, iveri so kasneje zlepljene v kompaktne plošče. S prvim načinom dobimo vezane plošče, z drugim iverke. Medtem ko so iverke same pogojno uporabne, bolj kot ne za polizdelke, je vezana plošča material mnogih možnosti. Arhitekt Kralj je pri stolu Rex uporabil vezano ploščo, prečno perforirano, ki mu je omogočila prostorsko krivljenje naslona - rezultat je nekaj milijonov izdelkov, veliko je tudi plagiatov, saj model ni avtorsko zaščiten. Stiki: spoji lesenih elementov so izjemnega pomena, saj je od njih odvisna trdnost konstrukcije. Tesarski in mizarski (finejši, manjši, bolj zahtevni) spoji so rezultat zarezovanja: zareze, pero in utor, trn, lastavičji rep, preklop.. Spoji so lahko vidni ali pa so notranji, skriti in navzven zaščiteni (ne pred pogledi, pred zunanjimi vplivi). Tesarski spoji ne uporabljajo lepil, kvečjemu moznik ali klin, klinec, medtem ko so mizarske zveze navadno še lepljene. zupančič & juvanec 37

39 Slika 23: Dva osnovna tipa lesenih konstrukcij. Temeljno obstajata dva tipa: skelet in kladni sistem. Skelet tvorijo tramovi, ki so medsebojno vezani z lesnimi zvezami, pogosto najdemo zveze na preklop in vijačenje elementov. Pokončni tramovi so sohe, prečni so praviloma lege. Med lego in soho so diagonalno vgrajene ročice. Ročice zmanjšujejo razpon leg. Pravokotno na soho so škarje, te povezujejo škarnike in soho. Skeletne konstrukcije omogočajo svobodnejšo zasnovo prostora, saj so vsi ostali elementi le polnila. Nasprotno so t.i. kladne zveze, kjer tramove zlagamo horizontalno in se ostalimi tramovi povezujejo z lesnimi zvezami. Pri teh konstrukcijah je stena v celoti nosilni element. 38 material in oblika

40 Slika 24: Les kot opaž in kot konstrukcija z likovnim izrazom. Primeri iz Romunije, ki ima bogato arhitekturo lesa. Preproste vkopane hiše na območju Constance, nekakšne zemljanke, uporabljajo lesen plohe kot opaž. Na opaž naphejo slamo in ilovico, opaž je na notranji strani hiše. Zemljanke imajo dvojno vlogo: tipološko so vkopane v tla in se ne pregrevajo oz. v zimskem času ne ohlajajo preveč. Ograja iz prepleta je likovno močno izrazna, veje v prepletu omogočajo stabilnost konstrukcije in estetsko dvigajo vrednost. Arhitektura lesene strehe, les od tal to vrha cerkve. Vidna je razlika v obdelavi lesenih skodel med bivanjskim in sakralnim objektom. zupančič & juvanec 39

41 Ilovica gnetena, butana, sušena, žgana Ilovica, kot sestav gline, peska in vode je human material, človeku blizu, tako po pripravi kot po vgradnji in uporabi. Obstajajo sušene ilovice in žgane ter posebne, uporabne tudi v posebnih razmerah kot je vročina, vlaga itn. Bodočnost je predvsem v ploščatih oblogah. 40 Ilovica je sestav peska, gline in vode. Pesek je agregat, ki mora biti zadosti droben, da v materialu ne izstopa in da deluje. Glina predstavlja vezivo, medtem ko voda regulira gostoto in s tem končno trdoto mase. Ilovica je lahko na zraku, na soncu sušena, lahko pa je žgana. Prvi je tehnični, drugi pa tehnološki postopek: v času lahko prvega vrnemo v sestavne dele, drugega ne več. Osnova je glina, ki je mineral, preperina prakamnin, kasneje lahko tudi sediment. Je spojina silicijevega oksida, aluminijevega oksida z oksidom kake druge kovine (ki daje predvsem barvo in manj vpliva na kvaliteto samo): SiO 2 + Al 2 O 3 Brez dodatkov je Al 2 O 3 x 2SiO 2 x 2H 2 O, kar je kaolin (navadno bele barve), ki se uporablja kot osnova za porcelan. Kaolin je aluminijev silikat [Zbašnik Senegačnik, 2006]. Glina kot taka je zmes kaolina z drugimi spojinami, ki jo predvsem obarvajo: železo rdečkasto, apno rumeno, organske spojine temneje. Od izbora, velikosti in količine sestavnih delov so odvisni: barva, gostota, sprimnost, možnosti toplotne obdelave, trdnost, vgradljivost Tipi ilovice v arhitekturi pri nas so: ilovica v masi, gnetena; ilovica phana, stiskana ali tlačena; ilovica, na zraku ali na soncu sušena (pri nizkih temperaturah). Pri naštetih ilovicah gre za tehnične postopke. Ti se lahko po času uporabe ponovijo, sušena ilovica je lahko spet zdrobljena in tehnične postopke lahko ponovimo. Žganje je tehnološki psotopek in ga ne moremo ponavljati od začetka. Ko je ilovica prvič žgana, postopka ne moremo več ponavljati od začetka. Ponovno žganje sicer spremeni barvo in nekaj trdote, lahko lesk ali kvaliteto površine, v prvotno maso je ne moremo več vrniti. Arhitektura ilovice ali rezultat uporabe ilovice kot gradbeni material je: gnetena ilovica: grobo gnetemo z nogami (vmešava material in oblika armature, kadar je to slama), fino gnetenje in vdelava v konstrukcijo z roko. rezultat je 'blatnjača' (Filovci, arhitektura severne Afrike, Jemna); butana gradnja: nabijamo med opaži, ki so drsni v višino. Rezultat je 'butanca', največ jih je še na Ptujskem polju; čerpič ali adobe, na zraku, na soncu sušeni zidaki so kakih 4o x 6o cm veliki zidaki, debeline okrog 4 cm. Vgrajuje se z vezivom, z glineno malto. Rezultat je arhitektura Jemna (Shibam), Mali itn; opeka je zidak iz ilovice, sušen v ognju ali na njem. Primitivno žganje poteka z v kope zloženimi surovimi zidaki, ki so zadelani z glinastim ovojem. Modernejše so peči, kamor zlagamo surovce ali jih - v industrijskih predorih - peljemo skozi vročino do želene trdnosti. Poznamo navadno, enkrat žgano opeko; tako s primesmi (na primer silikatno, ki je trša in uporabna tudi za zunanje obloge); klinker je dvakrat žgana ilovica z večjo trdnostjo; strešniki pa so lahko za večjo kvaliteto (vodonepropustnost) engobirani ali površinsko obdelani (navadno s solmi) do visokega leska. Voda izhaja iz zmesi že pri sto stopinjah, pečemo jo pri vsaj šeststo stopinjah. Dvakrat žgane opeke so narejene za peči, za dimnike, ki prenašajo višje temperature. Silikatne opeke so trše in jih je moč vgrajevati v fasade. Posebne opeke z dvakratnim žganjem ene površine so posebej prirejene za fasade - to je konstrukcija in obloga v enem. Ploščice so tanjše plošče raznih dimenzij, enostransko žgane in posebej obdelane (barva, površina, trdota, lesk itn), uporabljamo jih le kot oblogo, tudi v vlažnih prostorih. Opeka nastopa kot masivni zidak, votlak ali kot ekspandirana ilovica. Medtem ko votlaki izolirajo z zrakom, je za opeke pomembna predvsem njihova modularna vrednost. Sodobna opeka ima dimenzije 6, 12 in 24 cm, iz katerih lahko zlagamo vse debeline zidu v rastru 6 centimetrov. Vedno pogostejše so tudi druge variante rešitve opek v kombinaciji z izolativnimi materiali. Bodočnost ilovice ni v konstrukciji, pač pa v ekološko osveščeni gradnji, saj je ilovica human material, ki nudi mnogo možnosti, tako v kompoziciji in v estetiki, v zdravju in v ugodju človeka.

42 Slika 25: Butana gradnja, Bukovci na Ptujskem polju. Hiše grajene v tej tehniki so navzven videti enake kot hiše grajene iz opeke, fasade so sorodne in členjene sorodno kot pri opečnatih hišah. Šele takrat, ko hiša izgubi omet se odstre nosilna konstrukcija. Hiša je sestavljena iz štirih enot: A je temelj iz betona, nato sledi but (B) do nadstropja, zatrep (C) je izveden iz opek in sledi lesena konstrukcija strehe (D). Horizontalna plošča med pritličjem in nadstropjem je izvedena z lesenimi stropniki in plohi. Konstrukcija upošteva klasično načelo tektonike od vrha navzdol se konstrukcijski elementi krepijo. zupančič & juvanec 41

43 Slika 26: Shibam, jemenski Manhattan, stolpnice iz čerpiča. Čerpič je zidak iz mešanice ilovice in slamnatih sekancev, mešanico z oblikovnikom oblikujejo v plošče. Oblikovnik določa enotno modularnost zidakov. Zidaki se sušijo na soncu, ob zidanju uporabljajo ilovnato mešanico za vezavo. Kasneje so stene obdelane z ilovnatimi in mavčnimi ometi, tehniko imenujemo qudad. Obdelava sten poteka postopno prek celega leta, tako zagotovijo zadostno kvaliteto končne površine. Stolpnice niso le dokaz umnosti gradnje, so tudi socialno determinirane. Vsaka etaža ima družbeno določen namen (od drobnice, perutnine, žensk, otrok do moških). 42 material in oblika

44 Slika 27: Čerpič, opeka in travna ruša. Arhitektura zemljin je področje, ki zajema velik del tradicionalne arhitekture na svetu. Čerpič v Sloveniji (Štajerska) se razlikuje od jemenskega, pri nas ni slamnate kaše. Pri ročni izdelavi ilovnatih zidakov za čepiče ali pečenje (opeke) uporabljamo praviloma lesene oblikovnike. To so opaži za izdelavo enega zidaka na enkrat, vmesne vdolbine so koristne ob zidanju, vanjo vdelamo vezno malto. Povsem drug pristop h gradnji zemljin imajo na Islandiji. Tu uporabljajo travno rušo (ang. turf) in jo zlagajo na leseno skeletno konstrukcijo. Travna ruša je sočasno gradbeni material in živa rastoča travna ruša. Objekt je enoten s krajino. zupančič & juvanec 43

45

46 RED IN GRAFIKA 10 Red: teorija 11 Red: proporcijski sistemi 12 Red: projektiranje 13 Jezik arhitekture 14 Grafika: logotip 15 Grafika: tisk 16 Grafika: usmerjanje

47 Red: teorija problem, smisel in rešitve Stalno razmerje je odnos med vsaj dvema količinama, tako da ima stalni red ali pravilo. Stalno ali značilno razmerje mora nastopati v vsej kompoziciji, biti mora karseda preprosto, zapomnljivo, opazno, berljivo in razumljivo. 46 Odnos pomeni razmerje, proporcijo med dvema ali med več količinami. Proporcioniranje pomeni kontroliran odnos med količinami, ki ima za končni cilj skladnost kompozicije: detajla, detajlov med sabo, vse do celote. Pri tem je bistveno, da se dimenzije spreminjajo, odnosi ostajajo. Čevelj na primer, sega od 26 centimetrov pa vse do 40: poznamo dunajskega, beneškega, tudi ljubljanskega. Čevelj je del antropomorfnih mer, mer, prilagojenih človeku. Te dimenzije so favorizirale človeka. Pri tem je zanimivo, da nekatere mere ostajajo: egipčanski komolec je dolg 50 cm. Odnos nastopa kot relacija velikosti, teže, prostornine, barve, položaja (v prostoru ali v času), avtoritete ali moči. Pomembno pa je, da je ta odnos kontroliran (umerjen), da ga lahko opazimo in da je razumljiv, da ga tudi razumemo. Opazen odnos je jasen in ločljiv med vsemi, če jih je v sklopu več. Jasnost nastopa v sistemu več uporabljenih proporcij: kombinacija kvadrata in dveh kvadratov je mnogo bolj jasna od kombinacije dolžin korenov kvadrata in pravokotnikov. Razumljiv proporcijski sistem je lahko preprost, ni pa to nujno: najbolj razumljiv odnos je ena proti ena ali kvadrat (fizična enostavnost, preprosta formula). Ena najbolj zahtevnih (tehnična izrazljivost, formula) proporcij je nedvomno zlati rez - a je razumljiv, ker ga je moč primerjati s samim seboj, s človekom. Ob tem je treba poudariti, da je človekovo oko razmeroma neeksaktno pri percepciji. Po Kurentu oko opazi šele napake, ki so večje od petih odstotkov. Zato je pomembno, da proporcije nastopajo v kombinacijah in čim večkrat, da so s tem bolj opažene. V arhitekturi imamo dva primera proporcioniranja: dvodimenzionalne, ploskovne kompozicije elementov nastopajo v grafiki, ki so lahko tudi deli prostora, teles, a ima vsaka zase svoja pravila ravninske konstrukcije. tridimenzionalne konstrukcije ali telesa so tiste konstrukcije, ki imajo tri razsežnosti in obsegajo prostor, ga torej določajo. Dvodimenzionalne, ploskovne kompozicije ali ploskve so tiste konstrukcije, ki imajo vsaj eno, bolj zanimivi liki, predvsem za arhitekturo bolj uporabni in bolj uporabljani pa so tisti, ki imajo vsaj po dve razsežnosti. O uporabnih, značilnih razmerjih lahko govorimo, ko sta vsaj dva kota enaka pravemu kotu: ta dva definirata tudi druga dva, ki sta enaka. Potem imamo le še razmerja dolžin (dve in dve stranici). material in oblika Najbolj preprosti liki so tisti, ki imajo čim manj elementov: krog ima center in polmer; kvadrat ima štiri stranice in štiri kote: stranice so enako dolge, koti so enaki; pravilni pravokotnik (paralelepiped) ima po dve in dve stranici enaki, pa štiri enake kote; mnogokotniki so lahko pravilni, a so mnogo bolj zahtevni, zato tudi manj uporabljani. Tridimenzionalne konstrukcije ali telesa so nekaj bolj zahtevne za razumevanje, a v načelu so prav preproste tudi te. Ni naključje, da je število principov po Vitruviju prav šest. Branje III. knjige razodene popolno število iz grškega sveta šest (lat. teleios perfectus). Človeška glava z vratom je 1/6 telesa oz. človek tvori popolno število šest in je merilo vsemu. Šest ploskev s stranico ena tvori kocko z enoto ena. Število dvanajst je dvakratnik popolnega števila [Vitruvij, 1999: 55]. Red določa osnovni gradnik arhitekturnega elementa, na primeru templja je to steber. Princip razporeditve govori o odnosu med tlorisom, pogledom in prostorsko pojavnostjo objekta; enakomernost ritma vodi do uravnoteženosti in melodičnosti, taktilnost v arhitekturi je neposredno povezana z glasbo; simetrija izenačuje in uravnoteži. Gracioznost materialnega ustvarjanja arhitekta ne more obstajati brez upoštevanja predhodnih principov. Lepota človeškega telesa je prav v skladnosti delov do celote, kar potrjuje risba Leonarda da Vincija. Zaradi vojaške imperialistične politike so Rimljani ob zavojevanju gradili nova mesta in infrastrukturo. Zato so potrebovali učbenike arhitekture, ki so pomagali zasnovati mesto, ki bo funkcioniralo in predstavljalo bit rimske države; torej red, usklajenost, pravno in socialno razdeljeno državo z jasnimi upravnimi, političnimi in finančnimi ustanovami. Gre za podrejanje celoti, za izkazovanje podložnosti, za potrjevanje posameznika ali skupnosti (po velikosti, moči), za reklamiranje ali za navidezno zagotavljanje varnosti posameznega elementa, sklopa znotraj celote ali celote same [Juvanec, 1998: 8]. Rimski vojaški tabor je diagramska prostorska predstavitev Rima, postavitev tabora je ceremonialno dejanje [Rykwert, 1976: 68].

48 Slika 28: Človek v ravnovesju v srednjem veku in danes. Hildegarda Bingenska je primer statičnega človeka v ravnovesju, ki mu kraljuje nad red in nad njim še nad red. Krog, telo v telesu, glava nad glavo, ujetost. Tako kaže iluminacija iz kodeksa, a z vidika geometrije je podoba dokaj enostavna: koncentrični krogi se širijo iz središča navzven; stopnjuje se barvna nasičenost; v obodnem obroču so postavljene zvezde (oglišča) mnogokotnika. Mnogokotnik ima vrisano mrežo diagonal, ki poudarjajo središče človeka. Kompoziciji dodaja glava ob robu usmerjenost in poudarja vzdolžno os. Drug primer je glava v kocki, barve so monokromatske in kocka je povezana z elektriko. zupančič & juvanec 47

49 Slika 29: Red: trikotnik, krog, linija, kvadrat. Trikotnik je lik, ki ima najmanj stranic, enakostranični trikotniki so zanimivi prav zaradi njihove univerzalnosti pri sestavljanju. Šesterokotnik je približek krogu, uporabljajo ga žuželke, saj nudi dovolj statične trdnosti, omogoča spajanje z drugimi šesterokotni, sestav pa nima mej. Rozeta stropnih reber je elegantna, kamniti elementi tvorijo geometrijski lik sekajočih enakih krožnic v krogu. Kvadrat vzorcev sledi zakonitostim pletenja in z uporabo temnejše barve izraža strog geometrijski red. Linija temnih kvadrov na vrvicah uvaja dinamiko v kompozicijo in hkrati izraža enotnost. 48 material in oblika

50 Slika 30: Kompozicija likov na ploskvi. Vaja predstavlja variantne rešitve enakih likov na enaki ploskvi, liki predstavljajo okenske okvirje. Izraznost fasade je vsakokrat različna. Na romanski cerkvici na Korziki je predstavljena možnost nizanja krogov v liniji, kvadratu in pravokotniku. Geometrijsko izražanje med polnim in praznim omogoča več kompozicijskih interpretacij v enakem materialu: kamnu. Likovno osredinjen koncept je viden na krstilnici v Pisi. Material je kamen. Dva trikotnika tvorita kvadrat, torej sledita diagonalam kvadrata. Vzorec se širi iz centra navzven raste. V središču je prostorska upodobitev cveta. Lik kvadrata uokvirja lok med dvema pilastroma. zupančič & juvanec 49

51 Red: proporcijski sistemi proporcijski sistemi v dvodimenzionalnih in v tridimenzionalnih kompozicijah Razmerje kot odnos vsaj dveh dolžin definira eno samo ravnino, v dveh ploskvah in v treh dimenzijah telo. Stalno razmerje označuje, definira ritem arhitekturnih elementov in karakter zasnove objekta. Odnosi so uporabni, vidni in razumljeni, ko so preprosti. To pomeni, da so izrazljivi z enostavnimi števili. Najbolj uporaben odnos je tak, ki je izražen z malimi števili: na primer pravokotnik 3 : 2. Uporabnost sistematiziranih odnosov je v njihovi zasnovi in ponavljanju teh zasnov v vrste, ploskve in telesa. Primer vrste je lahko ograja, kjer so ritmično postavljene stojke in polnila. Ritem je v tesni povezavi z odnosi dela s celoto in celote z delom. V ploskvi je pogosto uporabljan odnos med celoto in delom: celota je ploskev v razmerju, recimo 1:2, na ploskvi pa so nanizani elementi, ki sledijo delitvam stranic (polovica, tretjina, četrtina, šestina, ). S sistematiziranimi odnosi lahko dobimo tudi telo, v arhitekturni praksi je to objekt ali stavba, ki sledi zasnovi od prve linije do končne linije kot na primer Palladijeva vila v Vicenzi. Značilnost pravokotnika je odnos stranic: je lahko povsem poljuben, medtem ko so koti lahko le 90. Zlati rez je zahtevno izrazljiv, a vidno povsem jasen in določljiv. Po definiciji je 'razmerje dolžin, kjer je krajši del proti daljšemu v enakem razmerju kot daljši del proti celoti; če je celota seštevek krajšega in daljšega dela'. Pravokotnik 4 : 3 je pravokotnik, sestavljen iz dveh trikotnikov, katerih seštevek kvadratov nad krajšima stranicama je enak kvadratu hipotenuze. Kot med krajšima stranicama je vedno pravi kot. Poznali so ga že v Egiptu, ko so pravi kot konstruirali na način 3 : 4 : 5. Trikotnik ima tri stranice in enake ali različne kote. Nedvomno so najbolj zanimivi tisti, ki imajo tri enake kote in pa tisti, ki vsebujejo pravi kot. Le ti so kontrolirani z dolžinami stranic in z velikostjo kotov. Teorijo v praksi predstavlja kar nekaj primerov, ki jih lahko primerjamo z različnih gledišč: po elementih: teoretična konstrukcija; material; oblika. Najbolj preprosti primeri so v vernakularni arhitekturi: korbeling je življenjsko vezan na koren iz tri polovic, saj določa njegovo kompozicijo. Višje konstrukcije so možne, a neracionalne (razen v sakralnih objektih kot je Gallarus Oratory, Columba's House na Irskem, nekaj izjem je tudi v Provansi in v Pugliji, kjer pa višino izkoriščajo za dvocelične konstrukcije). Slika 31: Razmerja v praksi in njihova zasnova. Vila Capra (arh. Palladio) v Vicenzi je zasnovana na osnovi kvadrata in je simetrična v osi X in Y. Vila je primer izvedbe traktatov o klasični arhitekturi v praksi. V nadaljevanju so predstavljeni osnovni liki osnovnih razmerij in njihova zasnova. 50 material in oblika

52 zupančič & juvanec 51

53 52 material in oblika

54 Slika 32: Razmerje zlatega reza in prostorska kompozicija. Zlati rez ima v med razmerji posebno mesto, pogost je v naravi med živimi bitji. Nizanje cvetnih listov, venčnih listov in cvetov je v tesni zvezi s tem razmerjem. Tudi človek je v zlatem rezu, nastali trikotnik od tal do vrha glave, ki je v razmerju 1:2 omogoča z zvračanjem krajše katete določitev pozicije popka. Razmerje se nadaljuje še naprej po telesnih okončinah. Hiša Franka Lloyda Wrighta, dom in studio v Oak Parku. Hiša je sestav kubusov, ki se v tlorisu delijo v smeri dveh glavnih osi. Višinsko se hiša postopoma krepi proti središču. zupančič & juvanec 53

55 Red: projektiranje proporcijski sistemi v dvodimenzionalnih in v tridimenzionalnih kompozicijah Razmerja so uporabljali za v preteklosti, konstruirali so jih s preprostimi orodji in z uporabo geometrijskih znanj. Razmerje lahko preprosto: tudi izračunamo, določimo parametre. Parametrična arhitektura ali arhitektura izdelana z računalniško vodenimi stroji omogoča poljubne oblike prostora. 54 Material je osnovni gradnik vsake konstrukcije. Konstrukcijo določa material, ki mu človek z vgradnjo veča zmogljivosti: spremeniti jih ne more. Vzorec, velikost sestavnih delov, zrnatost, vidnost, izrazitost so elementi, ki jih konstrukcija kaže ali pa ne. To ni problem konstrukcije ali materiala, je stvar graditelja. Konstrukcija in dekoracija sta povezani v logično celoto. Medtem ko se konstrukcija spreminja počasi, kot evolucija in kot posledica umskih dosežkov graditelja, je dekoracija odsev dobe in odnosov v njej, torej tudi trendov, poskusov, prebojev. Steber od klasične arhitekture do danes ni doživel ključnih sprememb: ima temelj ali bazo, telo samo in kapitel, ki nosi preklado ali preklade. Temelj mora biti čim večji v tlorisu, zato se okrogel tloris stebra spremeni v kvader. Telo stebra mora biti čim manjše v tlorisu, torej krog, v prerezu pa oponaša delovanje: pod težo, ki jo nosi, se napne. Kapitel nosi preklado in stik med obema mora biti spet čim večji. Kaj lahko graditelj krasi: temelj rabi čim večjo maso, steber mora biti čim tanjši, za krašenje je mogoč le kapitel, ki bi lahko s svojim profilom nosil nosilec, a gre za varnost: večja površina pod spojem bo, bolj bo kompozicija varna. Zato je kapitel predimenzioniran in je lahko dekoriran. Okvir okna je stvar trajnosti: nastopa od barvanja z apnom (Jemen, Španija: tam pravijo, da apnen oplesk okrog okna odganja celo zle duhove) do oblikovanih lesenih ali kamnitih okvirov. Raster glavne fasade zgradbe je segmentiran, razdeljen s stebri ali z navideznimi stebri. To nakazuje razdeljenost vsebine in kaže red. Vzorec in dekoracija sta v vernakularni arhitekturi identična s konstrukcijo. Ko se to zgodi, je arhitektura popolna. Preprost graditelj je podedoval znanje z dediščino svojih prednikov, to pa je oplemenitil s svojimi izkušnjami. Bistvo arhitekture ni oblika, je namen. Estetska urejenost je stranski produkt in logični rezultat uspešne konstrukcije. Romanika uporablja obok in mnogo materiala, rezultat so majhni prostori, mase zidov so izrazite. Gotika uporablja znanje in izkušnje ter vse manj materiala: dekoracija je le še pot do konstrukcije - kipi na opornikih so tehnična reč, a so dekorativni do konca. Gotika prostor odpre, stena se umakne vlogi prostora. Konstrukcija postane skeletna, pojavijo se vidne mrežaste in druge geometrične oblike, najbolj izrazni so rebrasti oboki (Zadnikar, material in oblika 1973). Gotika predstavlja kvalitativni premik v arhitekturnem snovanju, saj nosilna konstrukcija dobiva estetske konstrukcijske elemente. Renesansa obuja antiko in jo preslika v nov čas, dodaja znanje tistega časa. Secesija barva in krasi iz preprostega razloga, ker je v konstrukciji že vse povedala. Moderna arhitektura z novimi materiali spet poudarja konstrukcijo, za dekoracijo uporablja detajl, pa naj bo to red v kompoziciji, ploskev ali nosilni element, detajl spoja. Raster je poenoten red ploskve, seštevek vseh najmanjših delcev celote. Tudi barva je izbor izbranih sestavnih delov, ki se ločijo po obdelavi površine. Zid kaže svojo konstrukcijo ali njeno oblogo (zaščitno, izolativno, vizualno). Zid je lahko razmejnica med dvema deloma, pogosteje je nosilni element hiše. Lahko kaj ustavlja ali prepušča (unjulica na Krku, brana v kozolcu), stabilen in nosilen pa mora biti vedno. V tem je red ali kompozicija sestavnih elementov, ki z večjim redom tudi večajo nosilnost. Red pa predstavlja tudi kvaliteto estetike, ki jo zid kaže. Raster ali sestav površine torej izraža tudi delovanje. Temelj je nosilni del, ki ga ne vidimo, kajti spaja teren s konstrukcijo. Zanimivo pa je, da zgradba, ki pokaže, da ima temelj, deluje na gledalca v smeri kvalitete. Zato ni čudno, da je temelj ali podstavek pri hiši poudarjen, kjer ga pa ni, je preprosto - narisan.

56 Slika 33: Okno in vrata. Kamnit okenski okvir zasnovan v razmerju 3:4, svetla mera sledi razmerju zvrnjene diagonale kvadrata. Skladnost in sestavljivost. Dimenzijo oblik določa uporabnik s svojimi potrebami. Korak naprej je standardizacija oblik, ki je koristna za industrijo in tudi za množične uporabnike. Po drugi svetovni vojni je standardizacija zajela mnogo izdelkov in današnji izdelki so vsi certificirani ali pa vsaj v fazi preverjanja lastnosti. Skica različnih uporabnikov in različnih potreb v arhitekturi, arh. Amalietti. zupančič & juvanec 55

57 Slika 34: Grški tempelj. V antični Grčiji so bili templji grajeni po strogem kompozicijskem ključu. Red je določal vsako ped templja. Stilobat podpira stebrišče, to pa prek arhitrava nosi friz, timpanon in streho. Timpanon je podlaga, kjer so predstavljeni motivi junakov. Tempelj ima jasno usmeritev. Zaradi tipskih konstrukcijskih elementov ne dopušča večjih odstopanj. Generična zasnova omogoča, da je tempelj lahko ponovljiv in izvedljiv. Celota predstavlja trdnost, statičnost in harmonijo. Tempelj upošteva razmerje zlatega rez, ki zajema odnos kompozicijskih elementov do celote. 56 material in oblika

58 Slika 35: Vila in kvadrat. Vila Capra je v tlorisu zasnovana kot kompozicija kvadratov: delitev velikega kvadrata na manjše četrtine in nato sledijo še delitve celote proti središču. Nastali tloris predstavlja simetrijo v horizontali in v vertikali. Kompozicija je statična in predvidljiva. Palladio je s to kompozicijo navdušil mnoge kasnejše generacije arhitektov, saj povzemali to shemo načrtovanja pri zasnovah novih objektov. Pri tem navduševanju je odigrala največjo vlogo njegova zbirka traktatov z naslovom: Quattro Libri dell'architettura. Traktati so bili v njegovem času pogosto izrazno orodje. zupančič & juvanec 57

59 58 Jezik arhitekture risba, skica, načrt, fotografija, maketa Osnovni jezik arhitekta je risba. Misel o potezi je bila vedno izražena na mediju, ki je bil uporaben za druge bralce. Prve risbe so bile vpraskane v mehak kamen ali pa vrisane v pesek, ali pa vrezane v les in kasneje tudi v kamen (Egipt), mehke glinene plošče (Sumerci), tekstil Vsaka tehnika ima svoj čas obstojnosti, uporabno vrednost in izraznost. Risba v pesku je obstojna le kratek čas in je tudi nenatančna. Glinena plošča je za risbo ugodnejša, saj dopušča natančen izris in ima dolgo obstojnost. Slabost je krhkost pečene gline, težave nastanejo tudi pri spremembah zasnove tlorisa in drugih risb. Glina zahteva veliko obdelave, od priprave gradiva, do izrisa in nato sledi še pečenje plošč. Rešitev, je bila namenjena premožnim in družbeno priznanim naročnikom. V času starega Egipta so bili arhitekti že bolje pripravljeni, saj so pomembnejše načrte vklesali v kamen. Sorodno kot Sumerci so Egipčani razvili tehniko, ki je služila izbranim slojem (vladarji in premožni). Domnevamo, da so v preteklosti obstajali tudi drugi zapisi arhitekture (les, tekstil papirus,..), vendar so žal še neodkriti ali pa so v času zgodovine razpadli. Bolj organiziran način predstavitve arhitekture se začenja v srednjem veku v rokopisnih zapisih. Risba je bila podrejena barvnim krasitvam rokopisov (iluminirane začetnice in naslovnice rokopisov). V teh krasitvah in inicialkah so predstavljeni različni graditeljski posegi, tehnika gradnje in drugi orisi s področja arhitekture. Kasneje je renesansa koreniteje zakorakala v smer arhitekturne risbe in k snovanju prostorskih rešitev, takrat so nastajali temeljni arhitekturni traktati o arhitekturi. Prvi odmevnejši in teoretsko priznan je Leon Battista Alberti z delom De re aedificatoria libri decem ( ). Seveda jih je v renesansi nastalo kar veliko število. Skupna značilnost vseh je iskanje prvin arhitekturnega snovanja, iskanje zgodovinskih začetkov, malikovanje grških ritmov in stebrnih redov. Risbe so praviloma skladno urejene na listih ali pergamentih. Načrtovanje objektov postaja vedno bolj sistematično urejeno in hkrati vedno bolj kompleksno delo. Mnogo risarskega dela opravimo na računalniku s posebnimi programi (CAD computer aided drawing). Risbe so ploskovne (planarne) in prostorske (aksonometija, material in oblika Ples je govorica telesa in je materializiran odnos do zvoka. V slikarstvu je kontrolirana kompozicija tako elementarna, a tudi najteže dojemljiva prav zaradi zahteve po preprostosti. Ne vidimo je, jo čutimo. V arhitekturnem snovanju je jezik izražanja risba in model. Razmišljanje s črtami je prva sintaksa, kasneje se ji pridruži še maketa, prostorski model, fotografija, besedilo in nato načrt. perspektiva). Vsak način risanja ima svoje lastne zakonitosti. Vsaka risba ima svoj namen, prostorske risbe so uporabne pri predstaviti prostorskih oblik, pri preučevanju prebojev, prevojev ploskev, senc in drugih karakteristik (testi v simulatorjih vetrov, potresov, ). Fotografija v arhitekturi je pomemben element. Prevod grške besede pomeni pisati s svetlobo. Začetnik fotografije sta Niepce in Dauguerre, moža sta v začetku devetnajstega stoletja (1826 in 1837) postavila temelje uporabni fotografiji. Niepce je uporabljal cinkove plošče, drugi pa je uporabljal posrebrene bakrene plošče. Kranjčan Janez Puhar pa je bil prvi, ki je uporabil steklene plošče. Te so bile v uporabi do izuma filma. Fotoaparat je v temelju posnetek človeškega očesa, najosnovnejša je camera obscura. Motiv na matrici je postavljen na glavo, slika potuje skozi drobno luknjico škatle. Fotoaparat tvorijo: ohišje, leča, odpiralo, regulator odprtine in fotosenzorični material. Prvotna omejitev fotoaparatov je bil film, danes so fotoaparati presegli film in fotografije so digitalno zapisane datoteke. V profesionalni uporabi je priznan zapis RAW, fotografi temu pravijo digitalni negativ. Tak zapis fotografije je celoobsežen, kar pomeni, da vsebuje množico svetlobnih podatkov. Datoteka RAW nudi različno končno obdelavo, sorodno kot delo v temnici na negativu. A še vedno drži pravilo, dober fotoaparat še ne zagotavlja dobre fotografije. Posebno mesto v jeziku arhitekture ima model ali maketa. Prostorska grafična predstavitev ima svoje omejitve (ploskev), model v računalniku omogoča preučevanje prostorskih dejavnikov in pojavnost v prostoru. Pravi prostorski model v realnosti pa omogoča posebne zaznavne doživljaje opazovalca. Računalniško prostorsko oblikovanje in dejansko prostorsko oblikovanje sta različna procesa in ju ne morem enačiti z vidika zaznave. Posebni prostorski tiskalniki omogočajo brizganje tekoče polimerne mase na osnovi digitalne prostorske risbe. Makete v arhitekturi so uporabljali tudi v preteklosti, v starem Egiptu so z maketami predstavili tudi tesarske delavnice. Maketa je lahko narejen iz papirja, kartona, umetne mase, stekla, lesa in drugih materialov. Maketa v javnem prostoru lahko služi tudi kot prostorska informacija za obiskovalce.

60 Slika 36: Skica. Ob misli na prostor sodeluje tudi roka. Ročna skica je interpretacija videnega. Skicirka in nalivno pero sta prva in osnovna elementa arhitekturnega izražanja misli o prostoru. Skica ni tehnična risba, skica je prostoročna linija roke misli. Kompozicijsko skica spoštuje danosti prostora, v tem primeru je to meja velikosti papirja, prek njega ne moremo risati. Postavljanje mej in urejanje risbe prostora v okviru mej skicirke je izraznost misli, ki spoštuje meje. Arhitekturno snovanje izhaja iz določil prostora, tem določilom lahko rečemo meje. Razumevanje teh mej nam omogoča zasnovo prostora, ki deluje v času in prostoru. zupančič & juvanec 59

61 Slika 37: Fotomontaža. Snovanje prostorskih rešitev ne poteka brez kombinacije tehnik, tako koncepte predstavimo z drugačnih pogledov v likovnem smislu. Fotomontaža skice, fotografije in besedil omogoča vpogled v idejo variantne rešitve. Most prek Drine v mestu Goražde ima pomembno vlogo v zgodovinskem spominu mesta. Pod cestnim mostom stoji graciozen peš most, ki so ga v zadnji vojni na tleh BiH obesili na obstoječo konstrukcijo. Most pod mostom je bil odprti varovalni koridor med dvema deloma mesta. Zgrajen je iz armaturnega železa in armaturnih mrež ter iz lesenih letev, preprost in odrešilni infrastrukturni objekt nacionalnega pomena. 60 material in oblika

62 Slika 38: Maketa in načrt. Pri opredmetenju ideje je maketa poglavitno komunikacijsko orodje. Merilo makete določa namen sporočilnosti, pri urejanju mesta je merilo 1:500 osnova, za večje dela mesta uporabljamo merila 1:2500 in več. Pri arhitekturnih rešitvah je ugodno merilo 1:100. Merilo in material makete lahko odločilno pripomoreta k razumevanju problematike in rešitev. Načrt je končni izrazni element arhitekta, ta zajema že bolj ali manj jasne linije, elemente opreme in kote. Merilo je določeno glede na nivo obdelave detajla. Nekateri ključni detajli morajo biti predstavljeni v merilih 1:5 ali celo 1:1. zupančič & juvanec 61

63 62 Grafika: ploskev, logotip točka, predstava ideje Razvoj človeka teče od uporabe orodja: to je razmejnica, ko se je ločil od živali. Z orodjem se je človek povzpel nad žival, ki je bila fizično močnejša od njega. Z orodjem si je priboril več sredstev za obstanek, več hrane, več varnosti, povečaj je družino. Ker je imel več hrane, je lahko višek energije, ki mu je tako ostala, porabil drugje. Tako delo ne predstavlja več zgolj preživetja, temveč nekaj več: na tako ustvarjenih pogojih se razvije kultura z vsemi svojimi pojavnimi oblikami. Začetek je nedvomno grafika: človekova izpoved v risbi. Teoretično so prve risbe sheme, izražanje znanja, videnja, hotenja v preprostih potezah barvastega kamna na steni predzgodovinskih jam. Arhitektura ureja človekovo najožje domovanje, zunaj in znotraj in mu zagotavlja življenje. Oblikovanje je človeku najbliže, saj ima z izdelki, ki jih je oblikoval, vsakdanji stik. Risanje je oblika izpovedi: a risba ni plod lačnega človeka - torej je bil najprej arhitekt, potem oblikovalec in šele potem risar. Risba je najpreprostejša izpoved, najprej na ploskvi. Risbe so lahko črtne, barvane, realne, abstraktne. Prve risbe so bolj dokumentacija, potem hvala bogovom, vojskovodjem in državnikom. Risbe se lahko odzivajo na realnost ali predstavljajo le misel avtorja, v zadnjem času vtis, samo trenutek. Risba ni nikoli realen odsev resničnosti, je le trenutek po izbiri avtorja, izraz njegovih hotenj. Črka ali abeceda je poseben znakovni nabor grafične predstavitve govora. Znamenka lahko predstavlja besedo, del besede, sklop črk ali glasov, črko samo. Red, ki v tem nastopa, določa smer pisave in ostala pravila. Naša abeceda ima 25 črk, te tvorijo besede in besede tvorijo povedi in dalje zgodbe, pesmi in romane itd. Teoretično predstavljajo risbe nekake poenostavljene zgodbe, pri čemer se ključni elementi venomer ponavljajo. To so znaki. Znak je najosnovnejši, a tudi najpomembnejši element grafike, ki ga srečamo povsod in vselej, na cesti, doma, v reviji, na televiziji, v knjigi, v časopisu, v slikanici, na spletu. Znak je temeljni element celovite grafike države, podjetja, organizacije, posameznika, s katero se predstavlja, o sebi pripoveduje: o svojem delu, o odnosih med sabo in z drugimi, o svojih rezultatih, o delu in tudi o hotenjih. Dober znak je grajen po čim bolj jasnem, strogem, a enostavnem material in oblika Pračlovek je z oblikovanjem orodja in orožja stopil nad žival. S prebitkom hrane je lahko začel novo dejavnost: kulturo. Prva je nedvomno risanje. Za večkrat izraženo vsebino je narisal znamenje, znak, ki ga uporabljamo še danes za predstavljanje sebe, podjetja, družbe, države. Znak mora biti predvsem čim bolj enostaven, razumljiv, zapomnljiv, izpoveden in človeku všeč. redu, ki mu omogoča spreminjanje, dodajanje, sestavo in vključevanje med druge. Beseda, ki jo pri znaku uporabljamo največkrat, je enostavnost: to je njegovo bistvo. Celostna grafična podoba ali 'corporate image' je zbirka navodil, shem in podatkov o teh predstavitvah.

64 Slika 39: Med ploskvijo in skulpturo. Niz fotografij predstavlja možne grafične pojavnosti besedila. Ploskev je lahko groba, gladka, sijoča, svetla itd. Pri prosojnih materialih svojevrstno učinkujejo vgrajena svetlobna telesa. Kamen je ugoden za rezkanje, klesanje ali sestavljanje, napisi so reliefni. V tem primeru ima veliko vlogo senca. Pri lebdečih napisih je podlaga izvzeta iz kompozicije, v tem primeru morajo biti črke zadostno dimenzionirane, da so berljive in da je napis razumljiv. Ob posebnih dogodkih se ploskev izdvoji iz arhitekturnega objekta in postane samostojni prostorski element. Oblika naj ne konkurira napisu. zupančič & juvanec 63

65 Slika 40: Aplikacija logotipa - ploskev. Logotip podjetja ali skupine se pojavlja na mnogih elementih, to so papir, elektronski mediji, pisarniški material, objekti in kot posebno skupino predstavljajo prevozna sredstva in stroji. Dva primera različnih podjetij: podjetje za ravnanje z odpadki in letalske družbe. Zank je v kontrastu osnovne barve stroja, belina poudarja barvitost logotipa in sam logo. Pri manjših strojih je tak logotip izveden s samolepilnimi folijami ali tiskanimi nalepkami. Pri posebnih elementih pa nalepke nadomesti barva, saj je obstojnejša pri zahtevnih pogojih (nenadne spremembe temperature, vlažnosti in spremembe v zraku). 64 material in oblika

66 Slika 41: Aplikacija logotipa - prostor. Smoter arhitekture je sestavljivost, ekonomičnost in uporabnost za uporabnika. Sestav ni zgolj detajl konstrukcije, sestavljivost predstavlja tudi tloris in prostor. Sestav v tlorisu ali bolje v prostoru je poglaviten, da arhitektura deluje in omogoča boljše življenje uporabnika najsi bo to delo, počitek ali rekreacija. Pri montažnemu objektu na fotografiji naj izpostavimo več vidikov: prenosljivost objekta s standardnim kamionom; razširitev delovnih površin med delovanjem; uporabniku prijazno oblikovanje, robustnost podaljšuje trajnost uporabe, vodotesnost, modularnost v primeru sestava več kontejnerjev. zupančič & juvanec 65

67 66 material in oblika

68 Slika 42: Logotip od zasnove do aplikacije. Znak za kartografe, ti si natančno ogledujejo in merijo površje zemlje. Izdelujejo karte in zemljevide. Iz krivine krogle lupijo in vse to zlagajo v smiselne pregledne celote. Brez tega trdega dela bi bili izgubljeni. Znak izhaja iz strogega reda zvrnjene diagonale kvadrata, pravokotnik v merilu 1 : 2. Znak zajema idejo lupljena in črko G kot geografija, Gaia. Znak je preprost, zapomnljiv in ponovljiv. Aplikacija logotipa je moža v različnih variantah, ena je tudi kot obesek ali značka. Zasnova: B. Juvanec. zupančič & juvanec 67

69 Grafika: plakat, knjiga ploskev, prelom in kompozicija Oblikovanje na papirju se ne konča z znakom, tam se začne. Sporočanje s pisano in risano besedo obstaja že od pradavnine. Altamira je jama, grafike na njenih stenah so knjiga iz preteklosti. Celovitost in skladnost zgodbe lova na živali navdušujeta bralce. Medij pa je skala, kar je v današnjem svetu precej neuporabno. Knjiga je odraz kulture vsakega naroda. 68 Kamen, glinene ploščice, papirus, pergament, papir in digitalni zaslon so mediji, ki nosijo besedila, grafiko, slike, fotografije, torej informacije. Namen oblikovanja celote je v pripovednosti, sporočanju in obveščanju. Jamske slike imajo barvno lestvico enotno, tonaliteta je skladna, saj barvila izhajajo iz bližnjega okolja in razpoložljivega gradiva kot je oglje, kri, zemljine, mlete kamnine, maščobe živali in rastlin in jajca. Svod jame je hkrati plakat, stena z grafiti. Plakat je starejši od knjige. Plakat je enovita ploskev, kjer so zbrani ključni podatki sporočila, ki so kompozicijsko urejeni v skladno celoto, kar omogoča opazovalcu tudi estetske užitke. Prvotna sporočila so bila zgolj grafična: slikarije, slikovne pisave in uporaba simbolov oz. znakov. Kasneje z razvojem pisav so avtorji plakatom dodali še besedila, ta pa so kombinirali z grafičnimi elementi. Praviloma je plakat večjega formata, kar omogoča branje z daljše razdalje kot je običajna za branje. Plakat je namenjen množici, ki hkrati zre vanj. Plakat je velik, govorec pa je človek na podstavku, da njegov glas in pojavnost sežeta prek ljudi v ospredju do poslušalcev v ozadju. Vsako oblikovanje je tehnično omejeno z možnostjo razpoložljivega orodja in velikostjo medija. Z razvojem družbe in družbenih sistemov slikarji, kiparji in arhitekti sočasno razvijajo format medija. Formatiranje velikosti je ključno, saj omogoča druge aplikativne izpeljanke oblikovanja. Najosnovnejši format papirja v Evropi je DIN A4 (210 x 297 mm), skladno s tem formatom so oblikovani tudi drugi formati papirja A1, A2, A3,. tja do A6. Ti papirji so oblikovani po ključu 1 : 2. To pomeni, da je krajša stranica zvrnjena na daljšo stranico in nato je diagonala nastalega kvadrata zvrnjena na daljšo stranico. Diagonala kvadrata je 2, torej je daljša stranica dolga natanko toliko kot je stranica kvadrata. Obstajajo še druge družine kot je linija B (B1, B2, ) in C itd, vse imajo svoje specifične uporabne lastnosti. Z vedno pogostejšo in prevladujočo uporabo računalniških programov za oblikovanje in tiskanje je format medija manj trdno predpisan, vseeno pa je družina DIN A najbolj zasidrana v okviru uradnih komunikacijskih poti (dopisi, pisma, dokumentacija, načrti, sheme, tehnične mape). Izhodišča plakata so ključna (vsebina, namen, pozicija namestitve). Bistvo knjige je črka in pisava. Urejan pisava je klinopis ali pa material in oblika hieroglifi v Egiptu. Ti dve pisavi imata jasno zastavljen urejena sistem. Prednice knjige so plošče, te so kamnite, glinaste ali celo lesene. Kasneje so nastali zvitki in nato knjiga kot jo poznamo. Vedno pogostejše so tudi elektronske knjige, ki so za raziskovalno branje koristne, saj je iskanje besednih zvez po njih hitro in učinkovito. Tipografija je nabor črk, družina črk tvori celotno tipografijo. Dobre družine premorejo variantne rešitve črkovnih naborov od navadnih (Normal), krepkih (Bold), nagnjenih (Italic) do strnjenih (Condensed), votlih (Outline) do drugih možnih invariantnih rešitev. Črkovni nabor ima karakter. Temeljno ločimo dva tipa pisav: s serifi in brez njih. Uporaba črkovnega nabora terja tehten premislek, saj so nekateri nabori učinkoviti za daljša besedila in obratno. Načelno velja kodeks, ja so pisave na digitalnih medijih (projekcije, televizijski podnapisi) brez serifov, kajti gostota pik zaslona in kvaliteta osvetlitve lahko kritično vplivata na kontrast med ozadjem in zapisom. Še najboljša šola so izkušnje, preskusi in zrel odnos do vsebine. Knjigo tisk ali globinski tisk je postavil Guttenberg, tvorijo ga svinčene črke, ki imajo izbočene črke, črnilo se oprime črke in le-to odtisnemo na papir. Litografija izkorišča kemijske postopke tako, da se barva nekje na papir prime in drugje ne. Gravura je tehnika sorodna globinskemu tisku, navadno je oblika vrezana v trden material (kovina, les, kamne, steklo). Barva se prime ploskve, na mestih vreza barve ni, odtis je torej ploskev in ne rez. Knjiga predstavlja zahtevno grafično oblikovanje, tako kot drugje moramo tudi tu poznati tehnologijo izdelave knjige. Sestavljena je iz platnic, veznih listov in notranjost. Vezni listi povezujejo platnice in notranjost. Vezava je način izvedbe spojev notranjosti knjige in naslovnice. Pogosta je trda in mehka vezava, prva je šivana in lepljena na hrbtni trak in pritrjena na trdo lepenko platnic; druga pa je zgolj lepljena na mehke papirne platnice. Platnice imajo natisnjeno naslovnico (sprednja stran, hrbet in zadnja stran), naslovnice pri mehki vezavi omogočajo tudi zavihke. Včasih knjigam dodamo še ovitek. Vezni list je tehnično najpomembnejši element, saj povezuje zunanjost in notranjost knjige. Pri oblikovanju notranjosti knjige moramo upoštevati pravila oblikovanja in seveda vsebino. Pravila oblikovanja so odvisna od

70 Slika 43: Plakat. Plakat je omejena ploskev s sporočilom, ki se primarno naslanja na grafično izpovednost vsebine. Likovna kompozicijska zasnova je temeljno pravilo, brez nje plakat ne "stoji". Pristop k zasnovi in določitvi kompozicijskega ključa določa namen plakata in njegova pričakovana izpovednost. Plakat naj bi izkazoval interpretacijo problematike z izpostavitvijo dveh do treh elementov. Večje število zmanjša pripovednost in zamegli sporočilnost. Vsebina nagovarja opazovalca in ga spodbuja k razmisleku o vsebini. tehničnih možnosti izvedbe (odmiki od robov, porezava tiskanih pol, barvne kombinacije, nasičenost barvnih ploskev, debeline črt ) in zahtevnosti vsebine. Pred oblikovanjem knjige, je ključnega pomena izbor in določitev formata (dejanske velikosti). Naslednji korak je določitev ploskovne kompozicije, določitev izdelamo v sovisnosti glede na vsebino in namen knjige. Pri plakatu je ploskev zgolj ena sama, pri knjigi je teh ploskev več, imenujemo jih tipične strani (stran z besedilom, stran v kombinaciji z grafičnim materialom, stran z grafiko brez besedila, posebne strani, ). Oblikovanje knjige terja čas, zbranost in obvladovanje večje količine podatkov. Sorodno kot pri načrtovanju objektov, tudi tu je večje število udeležencev (avtor nastajajoče knjige, oblikovalec, založnik, tiskar, bralci). Oblikovanje elektronske knjige ne predstavlja lažje naloge, pasti oblikovanja ostajajo (postavitev, elektronsko kazalo, vključevanje grafike, možnosti pokončne ali ležeče kompozicije ). Knjiga je končana, ko jo bralec prebere, tako kot vsaka druga umetnost: šele opazovalec umetnino dokonča. Umetnina brez opazovalca ne obstaja. zupančič & juvanec 69

71 ISBN th Slika 44: Formatiranje papirja ISO standard. Papir nastaja v proizvodnem procesu in je zaradi svoje množične uporabe standardiziran. Najbolj pogost je ISO standard papirja. Glede na velikost papirja in papirnih pol izdelujejo tudi tiskalnike in tiskarske stroje. Pri oblikovanju naslovnic, knjig in drugih tiskanih elementov moramo vzeti v zakup tolerance in obrezovanje. Tolerance so nujne zaradi fizičnih odstopanj pri procesu tiskanja in zaradi gibanja papirne pole. Obrezovanje papirnih pol je nujno, na ta način dosežemo enakomerno velikost končnega izdelka. 213 mm 9 mm folding 11 mm back 9 mm folding Cover design: Alpe Adria 4 Report Designer: Domen Zupančič Date: 6 Sept 2011 Info: domen.zupancic@fa.uni-lj.si // mm 300 mm material in oblika

72 Slika 45: Tehnična priprava za tisk. Priprava za tisk terja komunikacijo med oblikovalcem in tiskarjem. Oblikovalec uporablja izbrane nabore barv, ki so tvorjene tako kot jih tvori tiskarski stroj. Manj kot je tu odstopanj med zasnovo in strojem boljši bo rezultat. Pomembna je izbira vrste medija bodisi papir bodisi folija. Ob izdelavi datoteke za tisk mora imeti vsaka stran točno določen format za obrezovanje papirne pole in zadostne tolerance pri ploskvah, ki presegajo rob obrezovanja. Poleg vse te skrbne priprave je del tiska izdelava vmesnega tiska, ki ga tiskar pripravi v enem izvodu. Tak testni izvod moramo skrbno pregledati in odpraviti vse morebitne napake. AR Arhitektura, raziskave Architecture, Research 2011/3 barvna lestvica barv in sivih odtenkov notranji križec označuje porezavo na končni format zunanji križec označuje minimalno območje preliva vsebina oblikovana po kompozicijskem ključu vsi elementi imajo barvno shemo določeno v CMYK sistemu ali pa je barva določena po barvni paleti (PANTONE,...) Fakulteta za arhitekturo Inštitut za arhitekturo in prostor Ljubljana 2011 AR_2011_3_A.indd :01:34 zupančič & juvanec 71

73 Grafika: usmerjanje orentacija, smer, pot, cilj Kompas nam omogoča določiti smer severnega magnetnega polja glede na našo trenutno lokacijo. Z obvladovanjem prostora se varneje, lažje in pametneje gibamo. Na vrhu hriba si lahko ogledamo krajino, določimo potovanje in ocenimo vreme. Prostor je poln informacij, s svojimi čutili jih zaznavamo. Zaznava je impulz, ki nam pomaga pri odločanju. 72 Lovec v pradavnini je bil drugačen kot današnji lovec, v svojem bistvu pa ostaja enak: loviti in ujeti plen. Pri lovu je pomemben veter, saj prenaša informacije vonj. Če žival zavoha lovca, je lov bolj kot ne ubog in brezploden. Veter je nosilec informacije. Za žival je to kot naš kompas. Tako izostrenega čuta za vonj nimamo več, kar ne pomeni da smo ga izgubili. Le premalo ga uporabljamo. Današnji svet obvladuje človek in grajeno okolje. Vonj je zelo koristen, a mnogo manj uporaben kot vid. Vidne informacije na vsakem koraku vplivajo na naše zaznavanje in dojemanje prostora. Mestni prostor ima poleg zgradb še ulice, trge, parke, spomenike in druge prostorske kompozicije. Ob teh kompozicijah so še imena ulic, prometne table, spominske plošče, znamenja, številke hiš. To so formalne prostorske informacije namenjene široki množici ali splošni javnosti. Tudi tu velja temeljno pravilo: enostavnost, preprostost in jasnost. Vse ostalo je že balast. Prostorska usmerjevalna grafika terja premislek o namenu, zasnovi in izvedbi. Namen je: obvestiti obiskovalca (npr. v muzeju) o njegovi lastni trenutni lokaciji in mu ponuditi splošno informacijo kako je zgradba sestavljena (dvorane, oddelki, pisarne, sanitarije, izhodi). Arhitektura je namenjena varnosti in preživetju, tudi pri usmerjevalni grafiki je ta namen prisoten. Obiskovalec, ki prvič stopa v objekt je v dvomih, saj ne pozna vsebine, počuti se tesnobno ali pa vsaj nelagodno. Usmerjevalna grafika je v prenesenem pomenu kot butler. Torej nekaj, kar obvešča, pomiri in usmeri. Najboljši primer uporabnosti teh grafik so velika mednarodna letališča, kjer je velika množica ljudi in enako število potreb in vprašanj. Zasnova usmerjevalnega sistema je tehnično gledano logično nadaljevanje oblikovanja znaka v kombinaciji s plakatom. Znakovna govorica je univerzalna in presega jezikovne ovire, puščica v desno je razumljiva veliki večini ljudi ne glede na njihovo narodnost in izobrazbo. Tako znakovno govorico imenujemo piktogrami, sporočanje z znaki. Sorodnosti znakovnega sporazumevanja najdemo še v navtiki, letalstvu in seveda tudi pri jeziku gluhonemih. Piktogrami so najpreprostejši elementi, tem pridamo še kratke opise. Kombinacija obeh je prostorska informacija. Sklop prostorskih informacij nanizanih v smiselne celote tvori material in oblika usmerjevalni grafični sistem. Posebnosti so tudi tu prisotne, tako se nemalokrat srečujemo z ljudmi s posebnimi potrebami (slabovidni, slepi, gluhi, telesno ovirani,..). V teh primerih mora usmerjevalna grafika v določeni meri upoštevati potrebe teh skupin. Kar dviga kvaliteto izvedbe.

74 Slika 46: Usmerjanje na ploskvi. Tabla za usmerjanje romarjev in vernikov ob obisku cerkvenega kompleksa Sv. Pija v Švici kraju Meggen. Izbran je kvadrat, ki kaže na osredinjenje in statičnost. Zasnova kompleksa je zelo racionalistična, kar lahko vidimo tudi na tej usmerjevalni tabli. Z jasnimi opisi in nazornimi piktogrami je orientacija razumljiva in preprosta. Tabla je izdelana iz pločevine, oznake pa so izvedene s samolepilnimi folijami. Najzanimivejša je legenda, ki puščici dodeli ime. Grafični jezik je razvit za posebne uporabnike romarje ti potrebujejo jasno informacijo in lastno pozicijo v tem kompleksu. zupančič & juvanec 73

75 Slika 47: Problematik a usmerjanja. Spodnji primeri prikazujejo variantne rešitve usmerjanja v prostoru. Za nazornejšo predstavo o velikosti grafike lahko uporabimo roko kot merilo. Tabla ima grafični jezik razvit v sivinah, prostori so barvani v odtenku nekaj odstotne črne. Žal je izbor velikosti pisave nezadosten in se ob branju težje prepozna. Drug primer kaže na izrazito diametralnost, kontrast med rdečo in belo učinkuje in jasno usmerja. Usmeritev, ki je namenjena kratkočasni postavitvi: ob dogodku na sejmu. Usmerjanje lahko preide ploskev in zavzame geometrična telesa, v tem primeru moramo biti pozorni na smiselno pozicioniranje le-teh. 74 material in oblika

76 Slika 48: Usmerjevalna grafika množično obiskanih prostorov. Dober primer dvojnosti usmerjevanja, valjasta pločevina na stropu, izkoriščena je notranji in zunanji plašč valja. Valji so izvedeni iz krivljene pločevine barvane v sijaj barvnem laku. Večji valji so na sečiščih osi gibanja obiskovalcev. Notranji obod zajema tekstualne napise, zunanji obod je namenjen stiliziranim upodobitvam oz. piktogramom. Grafični elementi so izvedeni s samolepilnimi nalepkami. Valji so del spuščenega stropa in ugodnim razmerjem med polnim in praznim. Vmesne prostore zapolnjujejo stropna svetila. Prednost stropa kot usmerjevalne grafike je v tem, da ga ne more zakriti gneča ljudi in je vedno v vidnem kotu. zupančič & juvanec 75

77

78 ELEMENTI 17 Ognjišče in odvod dima 18 Steber, slop, zid 19 Odprtina 20 Streha

79 Ognjišče in odvod dima ogenj, dim, center, preživetje Udomačitev ognja je v arhitekturi precej pomemben mejnik, saj omogoča človeku zavestno kontrolo energije svetlobe in toplote. Ob ognju se grejemo, kuhamo,družimo, pogovarjamo in tudi delamo. Ogenj omogoča kuhanje, ogreva prostor, sveti in ima še mnogo drugih lastnosti kot je barva, vonj, zvok in dim. 78 Lahko si predstavljamo, da je bil ogenj pred udomačitvijo božanska stvaritev poslana z neba (strela med nevihto), a tudi stvaritev poslana iz zemlje (poletni samovžig). Zaradi ognja so naši predniki spremenili jedilnik, kuhana in pečena hrana je bila lažje prebavljiva in okusnejša. Ogenj je revolucija. Pa se ni spremenil samo okus hrane, spremenil se je tudi družbeni red. Temeljna točka druženja je bilo ognjišče. Najpreprostejši lik okoli ene same točke je krog. Druženje v krogu je enakovredno, pomeni druženje s sebi enakimi. V krogu se razvija pogovor, spoznavanje in je v prenesenem pomenu celica družbenega življenja. Dim je del ognja, tako kot vročina. Kontrolirani ogenj ja zahteven tehnični sklop. Ognjišče je mesto, ki nudi varno netenje in vzdrževanje ognja. Poleg mora biti mesto za kurivo. Vendar ne preblizu, da se ne vname. Nad ognjiščem mora biti prostor, kamor se vali, odvaja dim. Ob ognjišču mora biti dovolj prostora vsaj za skrbnika ognja. Ko ogenj gori za seboj pušča pepel. Torej tudi prostor za pepel je del ognjišča. Seveda je to v današnjih časih samoumevno in precej ne težavno opravilo oz. védenje. Prvotna ognjišča so bila v jamah in se vsi ti dejavniki niso zelo ločevali med seboj. Kasneje, ko so naši predniki začeli graditi prva bivališča na prostem (izven zavetja jam) in so vanje vgradili tudi ognjišča, se je pomen dejavnikov precej jasno izrazil. Predstavljamo si, da je so bila prva ognjišča na tleh v ravnini sedečih. Z vpeljavo posodja za kuhanje je ognjiče postalo bolj in bolj tehnično oblikovano. Dvig ognja od tal je drugi korak razvoja v arhitekturi. Posledica te stopnje razvoja je, da je skrbnik, kuhar lažje obvladoval procese s tem: vzravnana drža ob ognjišču, smiselno zasnovan prostor za odlaganje posod, netenje ognja, hrambo kuriva, pripravo hrane za kuhanje, Ognjišče je z vedno bolj sistematičnim organiziranjem in upravljanjem postalo tehnološka rešitev. Dim odprtega ognjišča se je vil prosto navzgor. Prvotna bivališča z odprtim ognjiščem brez dimnika imenujemo dimnice. Praviloma so to enoprostorska bivališča. Antropološko gledano so dimnice prostorske preslikave jame, kot prvotnega bivališča. Dim se je vil skozi špranje v strehi. Ob prehodu skozi streho se je dim ohlajal in na stikih z ostrešjem in kritino so se iz dima nabirale saje in smole. Tako je bilo ostrešje material in oblika zaščiteno (zasmoljeno in dimljeno) pred škodljivci (lesni črvi). Naprednejša stopnja je črna kuhinja, ognjišče je še vedno odprto, a ne zavzema osrednjega prostora. Še vedno ej v središčni osi objekta. Izmaknjeno je vstran, ognjišče ima obokan strop. Svod nad ognjiščem določa tloris črne kuhinje, ta je bila sprva odprta. To pomeni, da med črno kuhinjo in vstopno vežo ni bilo stene. Dim se ni vil v vežo, to mu je preprečeval lesen tram na katerem je slonel stropni obok. Dim se je zadrževal v tem delu. Dim je postal koristen element pri pripravi hrane: dimljeno meso je bilo dlje časa odporno proti plenim in drugim dejavnikom. Ognjišče ni bilo več le mesto ognja, postal je laboratorij. Nadaljnji korak je peč v "hiši", kmečka peč, ki je povezana z ognjiščem črne kuhinje. Peč je grela družinsko sobo, dim je bil speljan v dimnik in dimnik je prebodel streho. Hiša postane čista, ogenj pa je popolnoma ukročen in s pridom uporabljan za človeške potrebe. Dimnik je v osnovi cev, ki vodi vroč zrak in dim varno izven objekta. Nadvse preprosta naloga, ki pa je v arhitekturi premalo poznana. Dimnik v Primorju ali na Krasu je tipološko različen kot dimnik v Panoniji ali Alpah. Kraška burja potegne tako močno, da napačno izveden dimnik ne "vleče" in se dim vrtinči v cevi. Prav špranje za izpust dima odigrajo tu najpomembnejšo vlogo, te so postavljene tako,d a veter odbijajo navzgor, kar povzroča lokalni podtlak in vlek dima iz cevi. Dimniki na Krasu so močni in izraziti elementi tipologije kraške hiše, najboljši primer so spahnjence. Spahnjenca je izpahnjeno ognjišče ( v tlorisu) z napu (zajem dima nad ognjiščem) in mogočnim dimnim kanalom. V Alpah ali Panoniji je dimnik lahko tudi lesen, saj veter ni tako močan, dim pa se ohladi v podstrehi. Spremembe so del arhitekture, ta pa je tesno povezana z življenjem uporabnika in skupnosti. Odprto ognjišče je v sodobni hiši uporabljeno v različne namene, ogrevanje in estetika sta najbolj izrazita. Kuhanje na štedilniki na drva je redko, bolj izjema kot pravilo.

80 Slika 49: Opečnati dimnik. Dimnik je samostojni arhitekturni element na strehi. Tehnično dimnik skrbi za primeren odvod dima in plinov med kuriščem in izpustom. Navkljub strogi funkcionalni vlogi dimnik predstavlja kot arhitekturni element del celote objekta. Ploskovne horizontalne delitve, strešina, obdelava ometa in zaključki nakazujejo skladnost s kompozicijsko shemo objekta. Na Krasu je dimnik tehnično še bolj izpopolnjen kot drugje po Sloveniji, saj mora delovati tudi ko piha močna burja. Vlek dima je takrat še bolj problematičen. zupančič & juvanec 79

81 Slika 50: Odvod dima in plinov: enostavnost in sistematika. Peka kruha na Sinaju poteka preprosto, testo spečejo kar na kovinskih ploščah (nekdanji pokrov kovinskega soda) nad odprtim ognjem. Oblikovanje je tu skromno, primer kaže na možnost recikliranja. Soroden primer je glinena peč. Organska oblika spominja na lonec, dimnik je zaprt s pokrovko. Mehkoba oblike in dimenzije ustrezajo dimenzijam kurjača (peka). Ob gradnji stanovanjskih objektov je odvajanje dima regulirano in urejano s predpisi. Pri industrijski objektih je odvod plinov kombiniran s filtri. Tu je pločevina smiselni material, saj omogoča poljubno oblikovanje. 80 material in oblika

82 Slika 51: Odprto ognjišče, oblikovanje prostora. V Sloveniji imamo različne variante rešitve odprtega ognjišča, ki niso le muzejske predstavitve temveč delujoče rešitve v današnjem času. Črna kuhinja in kurišče sta tesno povezana prostora. Dim iz ognjišča se dviga pod strop, ki je ločno oblikovan, ključno vlogo ima lesena lega med vežo in ognjiščem. Zaradi nizke višinske kote lege se dim zaustavlja in ne širi po hiši. Odprto ognjišče v pastirskem stanu na Veliki planini je skromno, dim potuje med skodlami navzven. Minimalna kamnita površina zadosti ognjevarnim potrebam. Sušilnica sadja je arhitekturni objekt, kjer sta dim in ogenj koristno uporabljena. zupančič & juvanec 81

83 Steber, slop, zid navpičnica, horizontala, presevanje Streha ne stoji sama od sebe. Streho podpira zid, za zid potrebujemo mnogo gradiva. Hitreje kot zid lahko postavimo steber, zanj potrebujemo manj gradiva in več pameti. Prva prosto stoječa zatočišča so bile senčnice iz vejevja slonečega na palica zapičenih v tla. Najtežji spoj je vogal med stebrom, strešno konstrukcijo in streho. 82 Steber je mentalna preslikava drevesa, steber ima tri osnovne elemente: bazo, trup in kapitel. Baza je razširjena, stabilizira steber; trup stebra ima svojske lastnosti od kanalov do napetosti (entasis); kapitel pa je krošnja drevesa. Prvi steber je bil zelo verjetno lesen, morda celo iz trsja in prepasan na različnih višinah, tega žal ne poznamo si samo predstavljamo, saj sta oba materiala nestanovitna in jih arheologi le redko najdejo. Mnogo bolj pogost je kamen, ta preživi daljša časovna obdobja. Stenske risbe v grobnicah v Egiptu izpričujejo, da je bil steber povzet po obliki dreves, najbližje drevo je palma. Stebri so v prerezu različni, od preprostih mnogokotnikov do krogov. Stebri s pravokotnim prerezom ali kvadratom imajo posebno ime: to so slopi. Steber ne stoji sam zase, potrebuje trdno oporo na tleh: temelj. Fizično izdelan temelj v konstrukciji in v arhitekturi sprva ni bil prepoznan kot nujni del. Osnova pod nameravanim objektom je bila izvedena tako, da so območje očistili travne ruše in prsti. Templji so temelje zaobšli s svojo kompozicijsko zasnovo: močna kamnita baza stopnišč oz. kamnitih plošč (grško: stereobat) je podpirala stebrni niz in le ti so podpirali streho prek arhitravov ali preklad. Preklada je klada prek dveh podpor. Z razvojem arhitekture in arhitekturnega oblikovanja so stebri zavzeli posebno mesto tako na področju traktatov o arhitekturi kot tudi pri njihovi uporabi. Vsako obdobje ima svoj prevladujoči stebrni red, kar je najbolj očitno v antiki in renesansi. Zid je zahtevnejši konstrukcijski sklop v arhitekturi. Zid ločuje med tu in tam. Zid usmerja gibanje, stebri v nizu še niso zid, saj se lahko med njimi še vedno gibamo. Zid je polna konstrukcija od tal do stropa. Lahko je tudi nižji, vendar takrat pač ne nosi, ampak zgolj razmejuje. V zidu izdelane luknje imajo svojo funkcionalno vlogo, luknja od tal do višine nad človeško glavo so uporabne za prehode: vratna odprtina. Luknje, ki ne omogočajo prehoda, nudijo pa pogled skozi so okna. Zid postane nosilec stavbnega pohištva in drugih elementov v arhitekturi kot so balkon, ograja, fasada, senčnica itd. Nekaj naborov zidu: Preplet, to je preprosta oblika uporabe lesa (vej). Lesen preplet je navadno zamazan z ilovico. material in oblika Palisada je konstrukcija, kjer so leseni koli zabiti v tla. Težavo predstavlja višina kolov in nadaljevanje konstrukcije v višino. Tesarska zveza netesanih brun s preklopom je prva inženirska konstrukcija. Preklopi so izvedeni s četrtinskim zarezami. ¼ + ½ +¼. Tako je ½ "mesa" ohranjenega. Delno tesane brune predstavljajo korak naprej in so le minimalno tehnično izboljšana verzija prej omenjene zveze. Tu so značilne ločne krivulje obtesanega dela vogala. Tesana bruna lahko spajamo s preklopi oz. brez preklopov. Taka lesna zveza je najpogostejša. Preklop elementov je lahko izpopolnjen in je pogost v obliki na lastavičji rep, ponekod najdemo tud zveze na zvonec. Obe lesni zvezi zahtevata večjo skrbnost pri izvedbi, a mnogo bolj izboljšata konstrukcijsko trdnost vogalnega spoja. Spoj je prostorsko sestavljen in zmanjšuje zdrs elementa v horizontalni smeri. Gospodarski objekti (senik, hlev, lope,..) imajo navadno okvirno leseno konstrukcijo. Taka konstrukcija je skeletna (vertikale in diagonale). Konstrukcija je obita s plohi ali deskami. Pogosto je oboj na notranji strani prostorov, tako, da je nosilna konstrukcija vidna navzven, mestoma imajo konstruktivni elementi manjše odkapne deske, ki ščitijo čelne dele tramov. Vogalni leseni spoj je mogoč tudi na zapah. Nosilni ali zvezni del prebada drug nosilni element in je učvrščen z zagozdo. Taki spoji so v objektih redkejši, pogosti so pri izvedbah notranje opreme. Zid je lahko izveden tudi z butano ilovico, tu graditelji uporabljajo opaž in zemljino. Phajo jo opaž in postopoma butajo. Postopek v veliki meri spominja na betoniranje (beton + opaž). Kar ponovno dokazuje, da se zgodovina ponavlja. Zid je pogosto opečnat. Opek je več vrst in oblik (formatov). Zaradi obširnosti tematike, predstavljamo le najosnovnejši gradnik: normalni format (NF opeko). Opeka je teoretično oblikovana v razmerjih 1 : 2 : 4 (višina : širina : dolžina). Vogalni sklop je lahko enojen, dvojen trojen ali celo širši, vendar je na tem mestu potreben premislek o smislu takega ravnanja.

84 Slika 52: Steber v arhitekturi Plečnika. Steber predstavlja izziv, oblikovanje sega od interpretacije zgodovinskih virov do zgolj funkcionalne rešitve vertikalnega prenosa.arhitekt Plečnik je mojstrsko obvladal osnovne materiale. Kapitel v kamnu se ob belem apnenem ometu izraziteje oddvoji od celote. Na stopnišču je ob zavoju umestil minojski dioritni steber v granitu. Granitna preklada je vzidana v zid stopnišča. Sestav dveh različnih materialov terja premislek spoja, granit je v tem primeru izbočen iz ravnine zidu, mehkejši peščenjak je kompozicijsko podrejen granitu. Ostenje stopnišča je izvedeno oz. obloženo z voskanim peščenjakom in v niši je viden pilaster alegorija stebra. zupančič & juvanec 83

85 Slika 53: Steber v Starem Egiptu. Zgodovina Starega Egipta je obsežna in presega tisočletja, razvoj stebra je viden na primerih ohranjenih arhitektur. Osnovni granitni slopi so geometrično jasni sestavi, izrazita je močna predimenzioniranost elementov in natančna izvedba v detajlu. Kasneje je slop postal nosilec likovnega izrazoslovja Egipčanske umetnosti. Arhitekturni element je tako v dvojni vlogi. Tempelj Philae na Nilu je odličen primer razvoja stebrnih redov v Egiptu. Oblike očitno posnemajo vegetacijo v močno stiliziranem jeziku. Steber ni več je skulptura, korak naprej so kariatide v Stari Grčiji. 84 material in oblika

86 Slika 54: Zid. Zid ob vojaškem pokopališču je brez detajla, ob spremembi smeri so kamnite piramide, vhod na omejeno območje določata dva zaključna elementa. Preprosta zasnova, omet in kamen. Zid omejuje s svojo polnostjo, enovita finalna obdelava z ometom veča likovno pojavnost mejnih točk izvedenih v granitu (vogali, prekinitev zaradi vhoda). Detajl stika ometa in kamna je ponovno izpostavljen, z izmikom kamnitega elementa iz ravnine zidu doda senco globino. Senca izraziteje predstavi konturo arhitekturnega elementa. zupančič & juvanec 85

87 Odprtina okno, vrata, prehod, pogled Okno predstavlja povezavo dveh prostorov z zračenjem, osvetljevanjem in s pogledi - v prostor in iz njega. Novi materiali spreminjajo vlogo okna: okno postaja vse bolj fasada sama, okvir izginja, polnilo postane okno samo. Odprtine na fasadi določajo uporabno in estetsko vrednost objekta. 86 Smisel, vzrok za okno je samo in zgolj navidezna povezava notranjega z zunanjim prostorom. Omogoča troje: osvetlitev, zračenje in poglede. Osvetlitev je navadno v prostoru splošna, lahko pa je prostorsko omejena, na primer na mizo. Zračenje je stalno in občasno: stalno zahteva manjše odprtine, občasno odpira okno v celoti. Pogledi so različni: splošni v velikem planu, detajlni v majhnem, horizontalni, vertikalni, odvisno pač od izbora. Velikosti okna so povsem različne, od line do panoramskega okna, teoretično. Praktično pa je velikost vezana na možnosti. Lina v ognjiščnici ali v dimnici je majhna in jih je mnogo, zapirajo se z drsno, leseno loputo in regulirajo predvsem dim, manj svetlobo. Velikost je pogojena s steklom, ki je osnovni material navideznega zapiranja, saj zapira, a prepušča svetlobo. Do polovice devetnajstega stoletja so bila stekla izjemno majhna zaradi dosegljivosti (možnost nabave, cena, prevoz in prenos). Po tem času ostajajo okna deljena na več manjših delov, predvsem zaradi cene. Tudi detajli so prirejeni domačemu mojstru: steklo je vdelano z mizarskim detajlom, kit je uporabljen kasneje. Oblika okenske odprtine je poljubna: načelno omogoča loputa daljši pravokotnik v horizontalni smeri, steklo teži h kvadratu, sestav okna pa je zaradi njegovih elementov vertikalni pravokotnik, a blizu kvadratu. Elementi okna in material so: okvir zidu, okvir okna, krilo, polnilo. Medtem ko ima odprta lina obliko, materiala pa ne (v lesu ali v zidu preprosto 'manjka' del materiala), je konstruktivno najpomembnejši okvir zidu, ki okno omogoča. V lesu je redko okno brez okvira, v zidu ga omogoča omet - a še tam je navadno vsaj narisan. Okvir je najbolj občutljiv del okna, zato je iz najtršega materiala: kamen, les. Najpomembnejši del okvira okna je preklada, ki je zato tudi najbolj dekorirana. Okvir okna je praviloma leseno in omejuje in drži okensko krilo, ki jih je navadno več, praviloma dve. Krilo je vmesnik med okvirjem in polnilom (steklom). To je najbolj kritični del okna. Polnilo je lahko karkoli ploščatega, a navadno je to steklo (v Egiptu so uporabljali kamen oniks, ki je prepuščal svetlobo). Elementi so še preklada in police. Delovanje elementov okna: okvir zidu ščiti zid pred fizičnimi material in oblika posegi pri uporabi. Okenski okvir je vpet v zid in omogoča delovanje krila. Krilo objema polnilo in omogoča odpiranje. Polnilo izolira notranjost pred zunanjostjo: navidezno ločevanje prepušča svetlobo in/ali poglede. Preklada omogoča odprtino in poudarja svojo ključno funkcijo v konstrukciji okna. Odkapi so izpostavljeni deli polic, ki odvajajo odvečno vodo, da ne teče po zidovju. Oblika in njih efekt: barvanje z apnom je dezinfekcija, a ima močan estetski poudarek. Okvir zidu (polica, vertikali, preklada s sklepnikom, naoknice) predstavljajo konstrukcijsko in fizično trdnost, varnost. Okenska krila omogočajo odpiranje: stalno zračenje, občasno zračenje, navidezne povezave (pri zaprtem oknu), direktne povezave (odprto okno) s pogledi, izolacijo pred zunanjimi vplivi, varnost. Humanost je v oknu prisotna že zaradi njegove ključne vrednosti, dekoracija in rože pa predstavljajo kulturo gospodinje, ki to humanost izraža. Posebnost so mreže, ki nimajo materiala in ne elementov konstrukcije: so le stranski rezultat konstrukcije. Prezračevalne line zatrepu so uporaben in likovno izjemno močan motiv. Zatrep hiše, izveden v deskah, je naravno prezračevanje. Tesno zbite deske, v času osušene in zato skrčene, tvorijo vertikalne reže, predstavljajo naravno fizično zaporo, omogočajo dostop vetra. Brana v kozolcu je vzdolžno zavetrovanje (konstrukcijskega elementa), brani pred izpadanjem vsebine in pred vstopom od zunaj. Opečne mreže predstavljajo manjkajoči zidaki v konstrukciji: omogočajo zračenje, onemogočajo izpadanje vsebine, dostop od zunaj. Opečne mreže so sestavni deli sušilnih naprav, največkrat so to podstrešja, pa tudi gospodarska poslopja. Posebnost so opečni elementi pod kotom, ki regulirajo dostop svetlobe in sonca, tudi pogledom. So izjemno dekorativni elementi, katerih estetski efekt je stranski proizvod konstrukcije same. Pri tem so uporabljeni zidaki raznih vrst, od graditelja pa je odvisen način njih vgradnje. Okno danes predstavlja več kot je včasih in ima bistveno manjše

88 Slika 55: Odprtina določa ritem fasade. Palača Farnese prvotno delo arhitekta De Sangalla, kasneje jo je dodelal še Michelangelo. Palače je zasnovana v strogem redu. Mreža vertikalnih osi in horizontalnih plasti opredeljuje pozicijo vseh odprtin, poudarkov in drugih plastik na fasadi. Sredinska os prek vhoda deli palačo na dva enaka dela. Odprtine imajo močno poudarjene likovne elemente, ki s senco bogatijo fasado. probleme kot jih je imelo včeraj: omejitev praktično ni več. Za velikost, obliko in pogostnost pojavljanja na fasadi je več možnosti zaradi tehničnih in tehnoloških novosti. Novi materiali omogočajo večja okna, so bolj toplotno izolirana, so močnejša, večja, cenejša in omogočajo niz novih možnosti: barvanje, zastiranje pogleda, sončna zaščita. Tehnično je danes manj problemov zaradi odpiranja: to uravnavajo klimatske naprave. Smisel okna pa je največji na fasadi, kjer deluje, kjer je lahko okno skrito, poudarjeno, vidno in uravnava delovanje in vrednost prostorov znotraj zgradbe. Okno na fasadi predstavlja izraz delovanja arhitekture znotraj objekta. Kaže vsebino, namen in kulturo, saj okno ključno posega v estetsko vrednost oblikovanja fasade. zupančič & juvanec 87

89 Slika 56: Odprtina v ploskvi. Vsaka odprtina ima svoj namen in funkcijo. Nabor skic predstavlja zgolj osnovne principe razumevanja odprtine v ploskvi (zidu). Odprtina so različne: vrata, prehod, okno, niša Poleg širine in višine odprtino določa tudi globina zidu. Bolj kot je zid debel, večjo maso v likovnem smislu dobiva odprtina. Skladnost med višino, širino in globino določa karakter celote. V Luxorju je odprtina v dvignjenem stropu templja dobila tudi vlogo svetlobnika. Kolonada označuje hodnik gibanja, horizontalno ga določa močna kamnita preklada. 88 material in oblika

90 Slika 57: Okno. Okno v objektu ima več vlog. Poleg že omenjenih vlog (svetloba, pogled, zračenje) ima okno tudi druge možne vloge. Odvisno od funkcije objekta, okno je lahko uporabno kot začasni sedež ali pa je del sakralnega prostora kot rozeta. Rozeta izrablja svetlobo zunanjosti, svetloba osvetljuje barvni vitraž in iluminira upodobljene zgodbe. Okroglo okno (arh. Calatrava) na železniški postaji v Zurichu je izvedeno v armiranobetonski konstrukciji. Okvir je stopničasto tanjšanj in izničuje debelino zidu v katerem je vgrajen. zupančič & juvanec 89

91 Streha naklon, odvod vode, zbiranje vode, senčenje Streha je ključni in zaključni element konstrukcije vsakega objekta: ščiti pred zunanjimi vplivi, predvsem pred vlago, pa tudi pred vročino, mrazom, pogledi... Hiše brez strehe ni. Streha je peta fasada objekta. Teorija in praksa strehe sta si bolj blizu kot bi hoteli priznati. Oblika strehe je odvisna od naloge, ki jo ima: navadno odvaja vodo, lahko pa jo tudi zbira. Teoretični model oblike strehe je lijak, kadar vodo zbira, in obrnjen lijak, kadar pred vodo ščiti. Vsaka streha je nagnjena, celo ravna. Materiali za strešne konstrukcije so razni, od naravnih (les, kamen, led) do umetnih (steklo, karbonska vlakna). Razvoj kritine raste od preprostega sestava ravnih površin do eksaktnih spojev. Pri tem je pomen sistemske rešitve najpomembnejši. Strešna konstrukcija narekuje izbor, čeprav lesena konstrukcija pravzaprav omogoča veliko. Konstrukcija strehe in njena vloga v zgradbi kot celoti sta pomemben element arhitekture. Ta element nudi niz možnosti za izrabo, ki so bile včasih zanemarjene, danes pa je z novimi materiali to sestavni del sodobne hiše. Poseben izziv predstavlja podstrešje. Včasih je služilo kot kašča za hrano, pri brezdimničnih konstrukcijah za prekajevanje, za odlaganje, v gospodarskih objektih za izolacijo in za spravilo. Neizrabljene možnosti podstrešja v mestu govorijo bolj o nesposobnosti urejanja te tematike kot na tehničnih problemih. Obstoječe dvokapne strehe so idealne za izvedbo izrabe prostora z nizom možnosti, ki dvigajo kvaliteto zgradbe v celoti. Ravne strehe predstavljajo možnosti za direktno večanje uporabnega prostora in dvig kvalitete objekta v celoti. Težave izrabe strehe niso tehnične, pač pa so neurejeni lastniški odnosi, ki jih je mogoče urediti le s sistemskimi posegi zakonodajalca. Oblika streh je lahko povsem različna, le nagnjena je vedno, da odvaja ali zbira vodo. Oblike so od ravne plošče do dvokapnih streh, dvokapnih s čopi, so štirikapne strehe, konkavno ali konveksno napete, kupolaste ali školjkaste. Kadar je namen strehe senčenje, je lahko tudi sestav manjših sklopov, ki ponavljajo naravo - s posamičnimi elementi. Streha, odvisna od namena, je lahko obrnjena prosti soncu ali od njega, na veter ali obratno, se kaže ali se skriva pred pogledi. Posebne oblike streh so posebni objekti: grobni, sakralni, obrambni, protokolarni itn. Streha je praviloma stalni element zgradbe, le v redkih primerih se odpira (kopališča, bazeni, observatoriji) ali nagiba (stadioni, tekmovališča). Strešna konstrukcija se je še najmanj spreminjala: lege povezuje poveznik, po potrebi imamo še stojke in škarje, ki že omogočajo izrabo podstrešja, letve pa nosijo špirovci. ravne strehe praviloma nimajo lesenih konstrukcij. 90 material in oblika

92 Slika 58: Streha je peta fasada. Streha ni le arhitekturni element, pomembna je v urbanističnem smislu. Pregovorna teza, ki popolnoma drži. Karakter mestni sliki ali krajini določajo objekti v svoji celoviti pojavnosti, torej ne le s fasadami, temveč tudi s streho. Pogled na strehe starega dela Ljubljane tvorita dva elementa: strešine hiš in nebo. Strešine hiš so enovite, a niso enotne, so pa skladne. Velikost strešnikov, nakloni in barvni odtenki so sorodni, a ne vedno enaki. Poleg strešin pogled razgibajo tudi dimniki, ki so del celote objekta. zupančič & juvanec 91

93 Slika 59: Leseni strešniki. Obstaja mnogo izvedb lesenih strešnikov. Vsi imajo enako vlogo: spraviti padavine v najkrajšem času z objekta na tla. Bolj ko to drži, bolj učinkovita je streha. Tehnično to dosežemo z naklonom strešne ploskve. V arhitekturnem smislu pa so prav oblike strešnikov pomembne. Ne gre zgolj za oblike posameznih elementov, ampak način tvorjenja niza in zasnova celotne strešne površine. Detajli so preprosti: prekrivanje na preklop v več plasteh, zatikanje lesenih elementov v utore, zlaganje v plasti in hkrati nagibanje v ravnini strešine. Vsak način zahteva drugačno oblikovanje posameznih strešnikov. Posebno poglavje predstavlja zaključek ali rob strehe. 92 material in oblika

94 Slika 60: Kamnita streha. Kamnite strehe so redkejše, saj predstavljajo težjo nalogo začenši od načrtovanja do izvedbe. Kamen ima veliko specifično težo, nosilna strešna konstrukcija mora biti primerno dimenzionirana in dobro izvedena. Prednost kamnite strehe oz. kamnitih strešnikov je v tem, da imajo dolgo življenjsko dobo in so odpornejši proti vremenskim pojavom. Skrilj je kamen, ki se lušči v plasteh, strešniki so tanki in jih lahko dooblikujemo. Ti strešniki so vijačeni v nosilno strešno konstrukcijo. zupančič & juvanec 93

95

96 CELOTE 21 Hiša 22 Domačija, vas, mesto 23 Kozolec 24 Kašča

97 96 Hiša bivanje Tlorisi teh struktur so praviloma mehkejših oblik, torej vogali so zaokroženi. Logično, saj je pravokotni vogal težje izdelati, klesanje je delovni proces vezan na orodje, ki ga žene človeška roka v ločnem gibanju. Morda je slišati komplicirano, vendar fizično je to najbolj preprosto, orodje v pesti in zamah z roko krožna poteza po liniji loka. Os gibanja je rama. Arhitektura v svojem bistvu ni zapletena, zapleteno delajo ljudje, ki se nanjo ne spoznajo, a o njej veliko pišejo. Jezik arhitekta je risba, tesar ima sekiro in les, klesar ima orodje in kamen itd. Enocelične zgradbe so inuitski igluji, mongolski ger (jurt je turška beseda) ali dogonske kašče. Pa nam ni treba tako daleč potovati. Tudi tu v Sloveniji imamo take objekte, ki jih še danes gradijo in postavljajo. To so kamnite hiške na Krasu. Zgrajene so po principu korbelinga in v tehniki suhega zidu. Gradivo je torej kamen, veziva ni. Kamen je umno zlagan v trdni sklad obodnega zidu in se zlagoma nagiba s horizontalnimi pomiki navznoter in zložno zapre odprti svod v enovit prostor. Natančnejša analiza teh enoceličnih objektov izpriča osnovni konstrukcijski princip: notranja konstrukcija, polnilo in zunanja oblika. Torej navkljub enoviti gradnji in uporabi zgolj enega samega gradiva (kamen) obstaja v tako preprosti arhitekturi klasični red (konstrukcija, polnilo in fasada), ki ga najdemo od templjev v antiki do danes. Enocelični objekti so praviloma preprosti v tlorisnih oblikah in povzemajo osnovne geometrijske like in njihove variantne kombinacije. Konstrukcije so novejšega datuma, po nekaj desetletjih, ko jih ne uporabljamo izginejo. Stare so po izročilu, po konstrukcijskem principu in v zasnovi postavitve. Detajli so preprosti, mestoma zelo primitivni, a vseeno delujoči in v funkciji. Tudi dimnice so enake v svoji elementarnosti, lesene klade so zložene po principu prekladanja na roglje, ali druge lesne zveze. Tloris je pravokotne oblike. Najpogosteje so enocelični objekti povezani s pastirstvom. Osnovna vloga pastirja je skrb za čredo, življenjski slog je podrejen tej funkciji. Arhitektura v tem primeru ne more biti komplicirana, služi bolj kot ne zgolj zatočišču, kasneje je zatočišče pred vremenom dobilo še nove funkcije, a spet v povezavi s pašništvom. Tak primer je pastirski stan na Veliki Planini, osnovnemu enoceličnemu lesenemu objektu je bila pridana stožčasta ovalna streha (krilo) na kamnitih pilonih. material in oblika En sam prostor zajet v celoto in umerjen po človeških merah je enocelična zgradba. Te prve grajene strukture so bile vpraskane v mehko kamnino, kasneje so prvotnim celicam ali kamram dodali še nove, odvisno od potreb in funkcije. Slovenska hiša obstaja, a ni povsod enaka, razlikuje se po regijah od alpske, pomurske, osrednje slovenske, kraške in dolenjske. Tlorisno je objekt videti kot celica v celici, vhod je v osi slemena. V centru je pastir z novo funkcijo: planšar, živi na planini in dela mlečne izdelke; okoli njegove izbe so živali (bogastvo in bistvo njegovega dela). Najsi bo še tako majhna celica, kot je kamnita hiška na Krasu ali pa planšarski stan: obe arhitekturi imata ognjišče (udomačen ogenj). Morda to danes ni kaj posebnega, vendar je taka izvedba v primerjavi z drugimi sosednjimi arhitekturnimi regijami izjema. Kot smo že v prejšnjih poglavjih omenili, je tloris hiše vezan na pozicijo veže, ognjišča v njej, črne kuhinje in kmečke peči v skupnem prostoru (hiši). Iz veže je bil možen prehod na notranje dvorišče kmečkega gospodarstva do hlevov. V veži so praviloma tudi stopnice, ki vodijo v zgornji prostor: podstreho. Ta je bila deloma izkoriščena, na zatrepnih straneh so bile kamre. Osrednji prostor podstrehe je bil odprt in je služil skladiščenju orodja, stvari, ki jih pri hiši uporabljajo manj pogosto (korita, sita, koši, ). Značilne tipične slovenske kmečke hiše ni. Značilna panonska hiša je povsem različna kot tista v Alpah ali pa na Krasu. Različne razmere, klimatski pogoji, razpoložljivost gradiva, drugačna obdelava materiala in celo drugačna uporaba so ključni dejavniki, ki vplivajo na mnogoterost slovenske arhitekture. Slovenija leži na stiku treh vplivov: najmočnejši je panonski, ki čelno trči v primorskega, ki se konča v kraškem; s severa pa pritiska alpski. Osrednja Slovenija je stičišče vseh, zato je tudi najmanj prepoznavna in najmanj tipična. Tloris se tako prilagaja različnim regijam. Spreminja se po obliki in tudi etažnost objektov je različna. Panonska hiša je dolga, včasih zalomljena na L in je popolnoma drugačna kot goriška hiša, kjer je prisoten tudi kvadrat in le-te ima več etaž, saj stoji v strmem pobočju. Kašča v Baški grapi ima lahko tudi tri etaže, pa so vse dosegljive s terena. Še najbolj enotno za Slovenijo velja pravilo enotnega naklona strehe. Streha tipičnih objektov je 45, saj je tak naklon najpreprosteje zasnovati in izdelati. Pravilo kvadrata in njegove diagonale 2 omogoča racionalno izrabo gradiva. Z vpeljavo novih gradiv se tudi to načelo spreminja. Zanimivo je še tole, da je povprečna vrednost geografske širine naših krajev.

98 Slika 61: Hiša, Kras in pastirski stan, Velika planina. Hiša na Krasu je enocelični objekt iz nič ali malo obdelanega kamna. Konstrukcija je v celoti kamnita od temeljne postelje do strehe, kamne pa je zložen brez vmesnega veziva. Zunanja oblika hiške ne odraža notranjega prostora. To drži tudi za pastirski stan na Veliki planini, zasnova je dvocelična: obodna strešna membrana in notranje jedro z ognjiščem. Šotorasta oblika strehe je izvedena v lesu, nosilna lesena konstrukcija je podprta ob robovih z večjimi kamni. Oba objekta obstajata in jih gradijo še danes živa arhitektura. zupančič & juvanec 97

99 Slika 62: Zgornjesavska hiša. Pravokotni tloris s shematsko jasno zasnovo komunikacij in razporeda prostorov. Črna kuhinja je v povezavi s hišo. Stopnišče je postavljeno v osrednjem delu objekta. Streha je dvokapna z lesenim ostrešjem; izvedena je lesna frčada. Streha ima čope. Tipologija čopa ima funkcionalno vlogo: zatrep je ob padavinah manj omočen in ob tej izvedbi je ometane površine fasade manj. Les v teh krajih je lahko dosegljiv in množično uporabljan v arhitekturi. To je ekonomika v zasnovi oblikovanja. Kasneje z regulacijo zakonodaje in prostorskih dokumentov je čop postal del arhitekturne tipologije teh območij. 98 material in oblika

100 Slika 63: Kašča - hiša na Pohorju. Obnova v arhitekturi je zahtevna naloga, ne gre zgolj za preoblikovanje prostorov. Velik poudarek je na preučevanju že vgrajenih materialov in delovanju konstrukcije. Oblika objekta je že podana, možnih poti obnove je več, saj objekt v celoti nadomestimo z novim v enaki obliko, a z drugimi gradivi. Drug skrajni korak je obnovimo objekt z uporabljenimi materiali na objektu in ga konservatorsko stabiliziramo v času. Obe poti sta le mejni točki, vmes je še mnogo poti. Poleg tehničnih pogojev so tu še pogoji lastnika, naročnika in uporabnika arhitekture; temu pravimo danosti okolja. zupančič & juvanec 99

101 100 Domačija, vas, mesto vzorec poselitve, varnost, gostota objektov Oblika arhitekture postaja vse popolnejša: začne se z jamo, ki oblike nima oziroma jo pračlovek nenehno dopolnjuje, v okviru možnosti. Ogenj določi krog - tako je tudi prvo bivališče. A za gradnjo je krog prezahteven. Kvadraten in kasneje pravokoten tloris je za izvedbo lažji, pa tudi za organizacijo samo. Več prostorov se začne s 'pristreškom', lopo, ki se razvije v črno kuhinjo, potem pa se preko nje hiša simetrično razvija naprej. Enako je z domačijo, ki združuje več bivalnih enot z gospodarskimi, tudi z zunanjimi. Skupni objekti pričajo o hotenjih družbe za organizacijo, za svoj lastni razvoj. Casa dei reunioni v kulturi nuraghov (drugo in prva polovica prvega tisočletja pred štetjem) je okrogel prostor s klopjo krog in krog: vsi se pogovarjajo in se pri tem gledajo. Posebne arhitekture so predvsem za mrtve, za bogove in za kralje. To so grobnice, ki so lahko izjemnih dimenzij (piramide), sakralne zgradbe, ki ponavljajo naravne oblike zarodka (morula) na Malti, gradovi pa so predvsem utrjene zgradbe in na videz v dobro ljudem, v resnici pa se je manjšina v njih varovala pred večino, pred ljudstvom. Varnost predstavljajo predvsem utrdbe, ki so smiselne vse do izuma smodnika: potem postanejo odveč in nerabne. Najboljši primer utrdbenih mest predstavljajo rimska mesta, tudi Emona pri nas. "Utrjena" je bila celo hrana: predstavljala je preživetje in v času turških vpadov imamo skupne kašče v taborih. Posebne arhitekture posegajo tudi na področje kulture, kjer so najbolj znani rimski amfiteatri. Pred tem so bila tudi gledališča, tako v Grčiji kot v Rimu, potem pa nič vse do poznega srednjega veka, ko začenjajo igrati v lesenih gledališčih. V četrti knjigi se Vitruvij med drugimi temami posveti še ruralni arhitekturi. Domačija naj odraža velikost kmetije, spoštuje danosti okolja in organizacija tlorisa pa naj upošteva naslednja pravila: v povezavi s kuhinjo naj bodo na zahodni strani staje za govedo pogled na ogenj (zvečer), svetlobo (vzhod) jih pomiri; v povezavi s kuhinjo naj bo kopalnica; vinska klet je orientirana na sever z majhnimi okni ohrani zračnost in temperaturo; oljne stiskalnice in hrami za hrambo olja so orientirani proti jugu olje se ne strjuje; kašče so na severu oz severozahodu žito se ne pregreva na soncu in se v zimskem času zaradi vetrov ne omoči, saj ohranja konstantno temperaturo; material in oblika Meja med ruralnim in urbanim je v splošnem določljiva glede na gostoto objektov v morfologiji poselitvenega vzorca. Ruralni vzorec ima več zelenih površin, neposredno ob njem so kmetijske površine, ki jih dopolnjujejo gospodarski objekti kot so staje, kozolci ali lope. Urbani vzorec ali mesto kot skupek teh vzorcev je oddvojeno od kmetijskih površin in zajema celovito mrežo objektov in servisov (trgovine, poslovni prostori, trgi, ). staje za konje se namesti ob kuhinjo, vendar s pogledom od ognja konji se ognja bojijo. Navodila so jasna, podkrepljena z argumenti in namenjena samograditeljem, ki niso gradili po predlogah arhitekta, temveč so gradili na osnovi svojih lastnih izkušenj in znanja predhodnikov. Rast ali nastanek od bivalnega prostora, hiše, domačije do vasi in mesta je pogojen s potrebami. Vas nastane najprej zaradi individualnih potreb (človek, družina v hiši, z delavci v domačiji, med nekaj stanovalci v vasi), ki se združujejo z razmeroma redko skupno potrebo, pomembno za preživetje (voda, varovanje ali vzreja živine, redkeje sakralni vzrok). Mesto je plod skupnih potreb, kjer preživetje nikakor ni na prvem mestu. na prvem mestu je ekonomski faktor, potem prometni. Varnost je ključna v srednjem veku, a kasneje zamre. Upravni, sodni in davčni elementi so pomembni v času organiziranja držav. Kulturni in šolski centri, ki se v srednjem veku vežejo predvsem na verske objekte, postanejo pomembna arhitekturna središča po pomladi narodov. Takrat stopita v ospredje tudi človek in humanost, v zadnjem času še ekologija. Sredina devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja se z novimi materiali odpirajo nove možnosti tudi za arhitekturo: lito železo, jeklo, steklo, tlorisi pa postanejo vse bliže človeku, uporabni in prijaznejši. Skladni razvoj je pomemben tudi v podeželskem prostoru, kjer arhitektura posega v naravo in v okolje. Delo človeka je vedno poseg v naravo, zato mora biti čim bolj usklajeno, po potrebah človeka in v okviru možnosti narave.

102 Slika 64: Med hišo in domačijo. Hiša je samostojen objekt, ki stoji na lokaciji. Domačija je sklop objektov od bivanjskih, gospodarskih in pomožnih objektov, a vsi služijo skupnemu namenu: omogočati funkcionalno bivanje v času in prostoru. Bivanjski objekti so praviloma vezani na družino, gospodarski so lahko vezani na širši prostor. Žaga, kašča, sušilnica so objekti, ki jih uporablja več ljudi oz. prebivalcev. Nekateri enostavni objekti kot je vodnjak, zunanja skupna napajališča so namenjeni oskrbi jasno določeni skupini uporabnikov. Vse te ločnice tudi določajo zasnovo in obliko celote. zupančič & juvanec 101

103 Slika 65: Naselje, vas. Aglomeracija eno ali dvostanovanjskih objektov s pripadajočimi manjšimi gospodarskimi objekti ob prometnici je vas. Naselje omejujejo reliefni pogoji, obstoječe grajeno okolje in drugi posamezni pogoji. Oblikovanje prostora v kontekstu naselja je zahtevna naloga, saj zajema širše območje in večje število uporabnikov (prebivalcev). Vloga materiala in oblika je tu enako pomembna kot pri arhitekturi. Lakirana pločevinasta streha odseva sončne žarke drugače kot opečnata. Naklon strešin, oblika stavbnih mas določa urbani prostor. 102 material in oblika

104 Slika 66: Mesto. Oblikovanje mestnega prostora je kompleksen proces. Mestna slika, veduta je tista, ki je opazovalec zazna. Veduta v risbi konkretizira oblike in se približa preučevanju grajenih oblik v prostoru ter postavitvi le-teh na lokacije v mestu. Fotografija mestne vedute z višine vodne gladine odstira drugačen pogled na mesto. Niso zgolj stavbe del mesta, so tudi infrastrukturni, inženirski objekti: rečni breg, zapornice na vodi, kanalizacija, cestišča itd. Vsi ti grajeni elementi morajo biti zasnovani celostno, tako v obliki kot v materialu. zupančič & juvanec 103

105 Kozolec žito, krma, tipologija, reka Sava Kozolec je stalna, vertikalna, pokrita, odprta, pretežno lesena naprava za sušenje in spravilo krme. Lahko je popolnoma lesena ali pa izvedena v kombinaciji z armiranobetonskimi stebri. 104 Včasih so ga uporabljali za spravilo in za donegovanje žita in žitaric, danes pa služi za krmo in skladiščenje strojev. Njegova uporaba je tako uspešna, da vztraja še danes, živi in deluje v vseh svojih pojavnih oblikah. Najbolj preprost je stegnjeni kozolec, ki je sestav stebrov in letev s streho. Ima lahko eno okno, de ali več v sklopu. Kozolec na psa, imenuje se tudi kozolec s plaščem, ta je tudi stegnjen in ima vsaj eno okno pokrito. Plašč ščiti ljudi, orodje in stroje pred nenadnim nalivom. Ponekod mu pod plašč namestijo še ogrado za drobnico. Dvojni kozolec ima dva reda, to sta dva vzporedno postavljena stegnjena kozolca, ki sta med seboj povezana. Tako sta bolj trdna. Nizki kozolec je verjetno najmlajši, nima zgornjega dela, vseeno pa v ostrešju spravljajo suho krmo. Najbolj tipičen in najbolj konstrukcijsko zahteven v svoji konstrukciji je dvojni vezani kozolec. Obstajata dva tipa: nas Savo in pod njo. Razlika med njima je v konstrukcijski shemi vidni v prečnem prerezu. Zanju obstajata dve imeni: v eno drevo in v dve drevesi. V eno drevo je ploskovni, v dve drevesi pa prostorsko osrednji, togi del. Pod Savo dvojnega kozolca v eno drevo ne zasledimo. Kozolec nastopa po vsej osrednji Sloveniji, Kras in panonski svet kozolca nimata. Največja neumnost tiči prav v prostorskih aktih, kjer tudi v teh dveh regijah urejevalci prostora predpisujejo tipični kozolec in ga celo dovoljujejo. Navadno so kozolci samostojno postavljeni, izjema so kozolci v Studorju v Bohinju. Kozolec je naprava. Postavljeni so v bližini kmečkega gospodarstva, da je spravilo suhe krme do senika kratka in učinkovita. Oddaljenost določa velikost voza za prevoz suhe krme, večje oddaljenosti so neljube, saj je vožnja med senikom (navadno nad hlevom) in kozolcem časovno potratna. Stegnjeni kozolce je pogost, redkejši je na Štajerskem. Dvojni kozolci so značilni za ravnice oziroma ob njihovih robovih (Ljubljansko barje). Nizki kozolec najdemo ob Savi, dvojni vezani pa je pogost v osrednji Sloveniji. Še nekaj besed o teoriji sestava kozolca. Tako izčiščene konstrukcije kot je kozolec so učinkovite v svoji racionalni izrabi gradiva glede na funkcijo objekta (naprave). Dvojni kozolec z dvema oknoma (nas Savo) je konstrukcijsko sestavljen iz treh kock. Zamislite si da eno kocko prerežete po diagonali kvadrata. Nastaneta dve material in oblika polovici, ti dve polovici (prizmi) tvorita streho kozolca. Spodnji dve kocki pa sta nosilki strehe. Zakaj je ta prostorska kompozicija tako pomembna? Odgovor je preprost: arhitektura stremi k učinkoviti rabi razpoložljivega gradiva in umni vgradnji elementov v celoto. Tako preprosta misel in toliko detajlov. Pa jih je res? Kozolec je simetričen objekt, sestav in sklop je enovit, preprost in trden. Trdnost kozolca zagotavlja jasna lesna zveza tramov in strižnih diagonal. Dvojni vezani kozolec je nad Savo sestavljen iz dveh kvadratov. Brana pri kozolcu je čelna konstrukcija z vertikalami (stebri) in strižnimi diagonalami. Kozolci nad Savo imajo brano redkejšo in bolj enostavno sestavljeno. Tem kozolcem pravimo, da so sestavljeni v eno drevo. Pod Savo so pogosti bolj konkretni, kompozicijsko izrazitejši kozolci. Kozolci v dve drevesi imajo brano gostejšo (gostejši preplet diagonal). Gostota diagonal izpričuje bogastvo grunta. Tu najdemo analogijo s pavovim repom, gostejši in širši kot je bolj je pav pomemben. Ti kozolci imajo pogosto nakladalno ploščad na zatrepu (brani). Na njej je pogosta še tudi ograja. Kasnejše postavitve imajo izrazitejšo dekoriran zatrepni oboj z izumetničenimi prezračevalnimi linami. Tak zatrep kozolec ne potrebuje, to potrebuje človek. Dekoracija v vernakulani arhitekturi ima funkcijo, kasneje pa estetsko vrednost. Temeljna misel ostaja: kozolec je naprava. V Sloveniji je to stalna naprava, kar drugje ni (Rusija, Japonska, Finska, Švedska, Kitajska). Oblikovno je na etničnem ozemlju Slovencev kozolec dosegel višjo oblikovno arhitekturno raven. Kozolcem sorodne objekte najdemo še v Ziljski dolini, na avstrijskem Koroškem, Reziji in celo na območju retoromanov v Švici. Kar kaže na to, da je izvor kozolca težje določljiv, je pa zabeležen tam, kjer so živeli stari narodi.

106 Slika 67: Kozolec na psa, Dolenjska. Zgodovinska fotografija kozolca na psa, kozolec ima stopnice, balkon, ograjo in zatrep. Vsi elementi so sorodni uporabljenim pri bivanjski hiši. Streha je izvedena z betonskim zareznikom, ki se v barvi ujema z leseno konstrukcijo. Detajli služijo funkciji celote: pod streho naj bo suho in prepišno. V pritličju je shranjeno orodje, zgoraj pa je suha krma. Kozolec je gospodarski objekt in je nujen del domačije na širšem območju Slovenije. zupančič & juvanec 105

107 Slika 68: Kozolci po Sloveniji. Kozolci so v Sloveniji različno oblikovani in izvedeni. Na Jezerskem ima dvojni kozolec močne vogalne zidane slope in vmesne lesene stebre. Streha je simetrična in dvokapna. Na Notranjskem so dvojni kozolci bolj čokati, brana obrnjena proti cesti je še posebno skrbno oblikovana in celo zidana z opeko. Obstajajo preprosti kozolci na psa, tu je največje likovno bogastvo lesena mreža v zatrepu. Gostejša kot je bogatejši je bil lastnik kozolca, torej oblikovanje ni le funkcionalno temveč izraža družbeni status. Stegnjen kozolec z obnovljeno streho kaže na to, da je ta arhitektura še uporabna in delujoča. 106 material in oblika

108 Slika 69: Kozolec detajl in uporaba. Čar kozolca je v asketskem oblikovanju detajlov, ti so preprosti in so del celovitega oblikovalskega pristopa. Detajli so izvedeni s tesarsko natančnostjo, kar pomeni, da so tolerance v sestavu med 2 do 5 cm. Tolerance so smiselne, saj se late v kozolcu premikajo in ob različnih namenih drugače postavijo. Izvedb zatikanja lat v kozolec je mnogo, končni rezultat je vedno enak: lata mora biti v času sušenja trave stabilna. Kozolec je naprava, zato so arhitekturni elementi na kozolcu skromni in strogo funkcionalni. Stol, hlapec, na kozolcu je pripomoček za delo in šele nato sedež, čeprav ima obliko sedeža. zupančič & juvanec 107

109 Kašča hramba hrane, skrinje, fasada in konstrukcija Kašča je v svojem bistvu hramba hrane. Kašča je prostor v hiši ali enocelični samostojni objekt postavljen v bližini hiše in gospodarskega objekta kmečkega gospodarstva. Postavljena je tako, da jo lastnik objekta lahko kontrolira. 108 Kašča je prostor ali objekt z spravilo človekove hrane. To so predvsem žitarice, nezmlete; vanje so mnogokrat vkopali suhe mesnine; včasih pa je bilo suho meso obešeno na konstrukcijo strehe. Kašča, čeprav preprosta je imela opremo: omare z značilnimi detajli vnosa in izpustov žita. Detajli so enaki kot jih pozna vsak logistični center za razsuti tovor. Poleg teh omar so bile značilne posode za hrambo druge hrane in zapisovanje vsebine. Bistveni element kašče je stalna zmerna temperatura z minimalnimi odkloni, tako hrana ohrani želeno konsistenco, vonj in prehransko vrednost skozi daljše obdobje (leto in več). Zaradi teh tehničnih pogojev je kašča tehnološko zahtevnejši objekt v vernakulani arhitekturi. Za človeka je kašča zakladnica, kar ji izkazuje z bogato dekoracijo, ki jo ti objekti premorejo. Kašča kot objekt je na Gorenjskem redkejša, bolj izjema kot pravilo. Kašča je na tem območju vključena v tloris bivalne hiše, pozicionirana je za kamro ali "tamalo hišo". Na severovzhodu pa kašče le kot skrinje na podstrehi. Te skrinje ali omare so lahko velike in zaprte z vrati. V Robanovem kotu je velika tri krat pet metrov, ob Pesnici v Slovenskih goricah pa je to zgolj visoka omara (slanijek za hrambo suhih mesnin). Pogosto je kašča v kombinaciji s kletjo, taka zasnova izkorišča danost strmega reliefa. Klet je v večini vkopana v teren (hlad, konstantna temperatura), kašča nad njo ima velike nadstreške in pogosto še obodni balkon. Oba arhitekturna elementa imata funkcijo senčenja fasade kašče. Senca hladi objekt ob poletni pripeki in ščiti (krije) objekt pred padavinami. Veliki napušči in balkon mali objekt kašče močno prostorsko poudarijo in mu dodatno dvigajo estetsko vrednost v arhitekturnem smislu. V Baški grapi je teren tako strm, da je kašča umeščena v teren tako, da je možen dostop v vsako etažo s terena (klet, pritličje in podstreha). Bistvo kašče razkrije njena konstrukcija, kjer igra pomembno vlogo gibajoči zrak okoli ovoja. Streha je odmaknjena od osnovne konstrukcije, zrak tako kroži in hladi. Vernakularna arhitektura uporablja princip hladne strehe dolgo, proizvajalci strešne kritine pa so ga "izumili" pred nekaj desetletji. Kašče imajo samonosno konstrukcijo, na katero je nameščena strešna konstrukcija in streha. material in oblika Lesena konstrukcija ima kladne zveze, pogosto so te zveze izvedene na lastovičji rep, nekatere v Tuhinjski dolini in na Koroškem pa imajo te zveze izpeljane v obliki zvončaste lesne zveze. Zvončasta lesna zveza je zahtevni prostorski sklop dveh lesenih brun. Tesar je imel pri izdelavi teh zvez posebno šablono.

110 Slika 70: Kašča na Koroškem Na Pohorju na Koroškem so kašče izredno bogato oblikovane v detajlu, predvsem so to lesne zveze med horizontalnimi brunami ostenja. Kot celota stavbnih mas so kašče po Sloveniji dokaj enotne. Lesene skodle na strehi so skrbno izvedene in vgrajene, sleme končuje likovni poudarek. Čop senči del zatrepa in obhodnega balkona, tako se ostenje shrambe manj pregreva temperatura notranjosti je bolj konstantna. Oblika objekta in etaže so logično zasnovane, kamnit zid je v kleti v terenu, nato sledi leseni del, ki je izveden tako, da so shrambni deli dobro prevetreni. zupančič & juvanec 109

111 Slika 71: Konstantnost oblike in materiala. Objekti so nastali v enakem časovnem obdobju, kar je vidno v zasnovi in končni podobi objekta. Tektonika objektov je jasna: kamnit podstavek z lesenim delom v etaži; streha je dvokapna v večjem naklonu. Teoretično je naklon 45 najbolj gospodaren: preprosta izvedba, možnost zamenjave elementov brez dodelave detajlov, učinkovito delovanje strehe. Detajli izvedb izpričujejo tehnično znanje tesarja, mojstra. Največji oblikovalski preskok pri kaščah v Sloveniji so kašče, ki imajo dvojno konstrukcijo: plašč in nosilno konstrukcijo. Taka izvedba zagotavlja višjo kvaliteto hrambe živil. 110 material in oblika

112 Slika 72: Enotnost in različnost. Zatrep kašče v Baški grapi je iz slamnatih snopičev, pokončna stena uporablja oblikovalsko rešitev slamnate strehe. Detajl deluje in je likovno zanimiv. Del stene je izveden s skodlami, tudi te so nameščene kot bi bile na strehi. Zatrep še vedno omogoča gibanje zraka, ki je ključno za vzdrževanje vlažnosti oziroma sušenje konstrukcije. Kašče v Logarski dolini, tu se dobro vidi dvojnost konstrukcije: strešna nosilna konstrukcija leži na lesenem obodu kašče. V sodobni arhitekturi temu detajlu pravimo: princip hladne strehe, saj izvedba omogoča gibanje zračnih mas ob obodu konstrukcije. Taka rešitev zmanjšuje pregrevanje notranjosti. zupančič & juvanec 111

113 Viri in literatura 112 Alberti, G. (1985): Achenza, M. (2005): Aleksandrova, B. (1967): Belingar, E. (2011): Berge, B. (2003): Brezar, V. (2012): Byrne, O. (1847): Cevc, T. (1993): Ching, F. D. K. (2012): Correia, M. (2007): Djakovič, B. (1998): Eco, U. (1980): Evers, B. et al (2003): Fikfak, A. (2010): Fister, P. (1986): Fister, P. (1993): Fletcher, B. (1996): Freudenreich, A. (1962): Gabrijelčič, P. (2002): Guillaud, H. (2008): Hegger. M. et al (2006): Horvatić, B. (2000): Juvanec, B. (2000): Juvanec, B. (2001): Juvanec, B. (2002): Juvanec, B. (2005): Juvanec, B. (2006 a): Juvanec, B. (2006 b): Juvanec, B. (2007): Juvanec, B. (2008 a): Juvanec, B. (2008 b): Juvanec, B. (2009 a): Juvanec, B. (2009 b): material in oblika Notizie su alcuni stagni di Trieste. Atti Mus.civ.Stor.nat 37, Trieste. Houses and cities built in earth. Argumentum, Lisboa. Russkie istoričeski etnografičeski atlas. Nauka, Moskva. Uporaba kamna v življenju Kraševcev. V: AR 2011/3, str.: 71-78, Ljubljana. The ecology of building materials. Architectural Press, Amsterdam. My IAHS sketchbook. IAHS, Istanbul. The First Six Books of the Elements of Euclid. William Pickering, London. Slovenski kozolec. Agens, Žirovnica. A Visual Dictionary of Architecture. John Wiley, New Jersey. Taipa no alentejo. Argumentum, Lisboa. The cupoaled stone shelters and abodes. V: Irish Journal of Ant 3 str.: 91-96, Dublin. Function and sign: The semiotics of architecture, Signs, Symbols and Architecture, Wiley, Chichester. Architectural Theory. Taschen, London. Istrska tradicionalna arhitektura. Glasnik SED 48, Ljubljana. Umetnost stavbarstva na slovenskem. Cankarjeva založba, Ljubljana. Arhitekturne krajine in regije Slovenije. MOP RS, Ljubljana. History of architecture. Architectural Press, London. Narod gradi na ogoljenom krasu. Savezni Institut za Zaštitu Spomenika Kulture, Zagreb. Rurizem in ruralna arhitektura. UL FA, Ljubljana. Terra incognita. Preserving Earthen Architecture. Argumentum, Lisboa. Construction Materials Manual. Birkhaeuser Edition Detail, Basel. Mrgari, Flower Shaped Sheepcote. Alps Adria Conference, Ljubljana. Šuplja gromila, Šibenik. V: Prostor 71/72, str.: 43-53, Zagreb. Reinventer les abris en pierre. UNESCO/ICOMOS Canada, Montreal. Six Thousands Years and more. UNESCO / ICOMOS France, Paris. Kamen na kamen. UL FA in I2, Ljubljana. Kultura bivalnega prostora. UL Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Chischner, naprava za sušenje v Švici. V: LES, let. 58, št.: 10, str.: , ZLS, Ljubljana. Kozolec. UL FA in I2, Ljubljana. Chozo de Extremadura, Joya en piedra. ARTE, Caceres. Hvalnica lesu. V: LES, let. 60, št.: 7/8, str.: , ZLS, Ljubljana. Basics of Proportional Systems in Architecture. V: Prostor, let. 17, št.: 1 (37), str.: Zagreb. Arhitektura Slovenije 1, Alpski del. UL FA in I2, Ljubljana.

114 Juvanec, B. (2010 a): Juvanec, B (2010 b): Juvanec, B (2010 c): Juvanec, B. (2011 a): Juvanec, B. (2011 b): Juvanec, B. (2011 c): Juvanec, B. (2012): Juvanec, B. (2013): Kajzelj, M. (2010): Kitek, K. M. (2000): Kolenc, N ur. (2012): Kopač, V. (1996): Kranjc, A. (2011): Kregar, R. (1946): Kregar, R. (1947): Kuft, H.W. (1995): Kunej, T. (2002): Kurent, T. (1974): Lah, L. (1994): Le Corbusier, (1963): Lokar, J. (1912): Ložar, R. (1944): Nerdinger, W. et al (2013): May, J. (2010): Melik, A. (1931): Mileto, C., Vegas, F. (2008): Moser, O. (1974): Mušič, M. (1963): Olafsson, G. (2000): Oliver, P. (ed) (1997): Oliver, P. (2003): Oliver, P. (2006): Opolovnikova, E. (1998): Arhitektura Slovenije 2, Severovzhod. UL FA in I2, Ljubljana. Pozzo Sacro Sant Anastasia, Sardara. V: Piedras con raices 1/10, ARTE, Caceres. Slovenski čebelnjak. UL FA in ČZS, Ljubljana. Arhitektura Slovenije 3, Osrednji pas. UL FA in I2, Ljubljana. Stare i nove ideje značajnih intervencija. Zbornik 6. int konf. Min. kulture, Banjaluka. Corbelling of Mediterranean. V: Mecca (ed): Earthen Domes, ETS, Pisa. Arhitektura Slovenije 4, Južna hribovja. UL FA in I2, Ljubljana. Arhitektura Slovenije 5, Kraški svet. UL FA in I2, Ljubljana. Bovško od doline do planine. Debora, Ljubljana. Razvoj lesene konstrukcije z razvojem orodja. Univerza v Ljubljani, Ljubljana. V: Vernakularna arhitektura deset let naporov, 10th Alpe Adria conference str.: 60-61, Ljubljana. Kraška hiša, priročnik za prenovo. Občina Komen, Komen. Velikoplaninska pastirska bajta in nekaj njenih značilnosti. V: Traditiones, let. 25, str.: , SAZU, Ljubljana. Pomen Krasa za krasoslovje. V: AR, let. XII, št.: 3, str.: 23-26, Ljubljana. Naše stavbno gradivo. Naš dom, Ljubljana. Naš kamen I. del: Naravni in umetni kamne za tehniko in okras. Naš dom, Ljubljana. Geschichte der Architekturtheorie. Muenchen, Deutschland. Repnice. Občina Brežice, Brežice. Kompozicija modularnih mer. Univerza v Ljubljani, FAGG, Ljubljana. Prenova stavbne dediščine Kras. Dolenjska založba, Novo mesto. Modulor. L architecture d aujourd hui, Boulogne. Belokranjska hiša. V: Carniola III/1, str 1-27, Ljubljana. Kmečki dom in kmečka hiša. V: Klas, Znanstvena knjižnica, Ljubljana. Der Architekt, Geschichte und Gegenwart eines Berufsstandes. Prestel, München. Hand made houses. Thames and Hudson, London. Kozolec na Slovenskem. V: Razprave znanstvenega društva, Ljubljana. Homo faber. Mancomunidad, Ademuz. Das Bauernhaus. Landesmuseum, Klagenfurt. Arhitektura slovenskega kozolca. Založba Obzorja, Maribor. Rec. medieval farm in Thorsardalur. National Museum, Reykjavik. Encyclopedia of vernacular architecture. Cambridge University Press, Cambridge. Dwellings, The Vernacular House World wide. Phaidon, New York. Built to meet needs: vernacular architecture. Cambridge University Press, Cambridge. Derevo i Garmonija. Opolo, Moskva. zupančič & juvanec 113

115 Potokar, R. (2002): Rappoport, A. (1990): Renčelj, S. (2008): Renčelj, S., Lah, L. (2008): Steimer-Herbet, T. (1999): Šarf, F. (1971): Ščukovt, A. (1998): Šrajer, F. (ur) (2012): Titl, J. (1988): Titl, J. (1993): Tomšič, Č. B. (2011): Vegas, F., Mileto, C. (2007): Vegas, F., Mileto, C. (2010): Vellinga, M. (ed) (2008): Velušček, A. (2010): Vilfan, S. (1971): Vitruvius (1825): Werner, P. (1988): Uebele, A. (2009): Unwin, S. (2010): Gorenjska, arhitekturni vodnik. Saving, Ljubljana. Form, Culture and Materials. Prentice Hall, London. Kras, kamen in življenje. Libris, Koper. Kraška hiša in arhitektura Krasa. Libris, Koper. Monuments funeraires megalithiques au proche orient. Editions Errance, Paris. Kmečka hiša v slovenskem panonskem svetu. SEM, Ljubljana. Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte. Etnolog 8/59 p , Ljubljana. Gradimo u kamenu. Slobodna Dalmacija, Split. Vodni mlini v Slovenski Istri. Lipa, Koper. Primorje Krasa A Ž. GP Pomurski tisk, Murska Sobota. Kras2011: Izkušenjsko učenje. V: AR 2011/3, str.:37-40, Ljubljana. Renovar conservando. Municipio Rincon A., Ademuz. Aprendiendo a restaurar. Generalitat Valenciana, Valencia. Vernacular Architecture in the 21st. Taylor and Francis, London. Koliščarji. ZRC SAZU, Ljubljana. Kmečka hiša v slovenskem panonskem svetu. V: Glasnik SED, let 12, št.: 4, str.: 32-33, Ljubljana. De Architectura Libri Decem. Ponatis 1999: Institut za gradjevinarstvo, Zagreb. Das Bundwerk. Callwey, Muenchen. Signage systems & information graphics : a professional sourcebook. Thames & Hudson, London. Twenty Buildings Every Architect Should Understand. Routledge, London. Zadnikar, M. (1991): Slovenska znamenja. Družina, Ljubljana. Zaragoza, C (2000): Arquitectura Rural Primitiva en Seca. Colleccio Politecnica 10, Valencia. Zbašnik, M., Kresal, J. (2002): Površinska obdelava gradiv v arhitekturi. UL FA, Ljubljana. Zupančič, D. (2003 a): Sardinija, arhitektura kamna. UL FA, Ljubljana. Zupančič, D. (2003 b): Vernakularna arhitektura in ekonomika gradnje. V: AR, let V, št.: 1, str 60-63, Ljubljana. Zupančič, D. (2009 a): Economy and Common Sense. Craterre Grenoble, Cagliari. Zupančič, D. (2009 b): Sveti vodnjaki na Sardiniji, Su Tempiesu. V: AR, let X, št.: 1, str.: 82, Ljubljana. Zupančič, D. (2010): Hiska at Kras, Slovenia. V: Stonechat 21:6, Caernarfon. Zupančič, D. (2011): Splošni oris ekonomike. V: AR let XII, št.: 3, str.: 15-22, Ljubljana. Zupančič, D. (2012): Institutional homes: the evolution of open space in the case of some workers' colonies in history. V: Facta Universitatis. Series, Architecture and Civil Engineering, let. 10, št.: 2, str.: , Niš. Zupančič, D. (2013): Raumgestaltung in slowenischen Tourismuszentren, Ertrag vor Identität. V: ISG Magazin, str.: 23-26, Graz. 114 material in oblika

116

117 Indeks aluminij 40 apno 40, 54, 86 beton 8, 14, 15, 28, 29, 32, 41, 82, 89, 104 cement 28, 29 čerpič 14, 28, 40, 42, 43 čop 90, 98, 109 deske 20, 37, 82, 86 dimnik 40, 78, 79, 80, 91 glina 28, 40, 58, 68 granit 28, 83, 84, 85 ilovica 14, 28, 40 jeklo 29, 100 les 14, 16, 28, 32, 36, 37, 39, 58, 68, 86, 90, 96, 98 lito železo 28, 31, 100 logotip 62, 64, 65, 67 malta 9, 33 most 15, 16, 28, 29, 31, 60 mreža 87, 106 naklon 91, 92, 96, 102, 110 nalepka 64, 75 obloga 14, 32, 34, 36, 40 okno 29, 55, 86, 87, 88, 89, 104 omet 41, 85, 86 opeka 28, 32, 40, 43, 82 os 47, 87, 96 ostrešje 19, , 108, 110 tempelj 56, 84 travna ruša 43 trikotnik 32, 48, 49, 50, 53 vitraž 89 voda 36, 40, 90, 100 vodnjak 11, 12, 13, 22, 101 vrata 55, 86, 88 zatrep 19, 41, 86, 96, 98, 104, 105, 106, 109, 111 zid 7, 8, 14, 18, 22, 23, 25, 28, 30, 32, 34, 40, 42, 43, 54, 79, 82, 83, 85, 88, 96, 106, 109 zlati rez 46, 50, 52, kamen 14, 28, 29, 32, 33, 34, 36, 49, 58, 63, 68, 82, 85, 86, 90, 93, 96, kašča 90, 96, 99, 101, 108, 109, 110 kovina 16, 68 kozolec 7, 8, 17, 20, 104, 105, 106, 107 krog 6, 13, 14, 28, 32, 36, 37, 40, 46, 47, 48, 49, 54, 67, 78, 82, 89, 100 kvadrat 6, 7, 20, 36, 46, 48, 49, 50, 55, 57, 67, 68, 73, 82, 86, 96, 100, 104 material in oblika peščenjak 22, 83 piramida 14, 32 plakat 68, 69, 72 razmerje 20, 46, 50, 53, 54, 56, 75 ritem 50, 87 skodle 21, 37, 109 slama 28, 36, 40 slop 34, 82, 84, 106 steber 8, 28, 32, 37, 46, 54, 82, 83, 84 steklo 29, 68, 86, 90, 100 stilobat 56 streha 28, 82, 90,91, 92, 93, 96, 98, 102, 105,

118