kazalo Članki Darinka IGNJATOVIĆ, univ. dipl. inž. grad. S047 Regijski centri za ravnanje z odpadki cilji in realnost

Transcription

1 1

2 R E V I J A O O K O L J U 0 6 Članki Darinka IGNJATOVIĆ, univ. dipl. inž. grad. S047 Regijski centri za ravnanje z odpadki cilji in realnost Milka LESKOŠEK, univ. dipl. inž. grad. S048 Izkušnje pri izvajanju regijskega koncepta ravnanja z odpadki 2 9 Izdajatelj: INSTITUT ZA EKOLOŠKI INŽENIRING, d.o.o. Ljubljanska ulica Maribor t: e: info@ekolist.si Urednik: Tomaž Oberžan Angleški prevod: dr. Jure Ravnik Lektoriranje: Tjaša Veber Stajnko Rač. prelom: ENTER, d.o.o. Tisk: Forma Celje tiskano na recikliranem papirju CyclusOffset 250gr/m 2, 80gr/m 2 Naklada: 1000 kosov ISSN Mnenja, zapisana v prispevkih, so izključno stališča avtorjev. Maribor, december dr. Jure RAVNIK prof. dr. Matjaž HRIBERŠEK dr. Matej ZADRAVEC S049 Primerjava modelov razširjanja onesnaževal v ozračju Željko BLAŽEKA, univ. dipl.inž. grad. S050 Vodooskrba Pomurja mag. Bojan CVELFAR S051 Pomen zgodovine pri novi ureditvi ulic in trgov v Celju Radoslav VODOPIVEC, univ. dipl.inž.str. S052 Rekonstrukcija in povečanje CČN Piran kazalo dr. Uroš KRAJNC S053 Protipoplavna varnost levega brega Maribora Duška CZURDA, univ. dipl. inž. grad. S054 Instrument celovite presoje vplivov na okolje Lea CIRNSKI, univ. dipl. ekon. mag. Mojca LANGERHOLC ŽGEČ S055 Izzivi trženja ekoloških živil v Sloveniji Andreja GERČER, univ. dipl. inž. agr. S056 Problematika širjenja invazivnih tujerodnih rastlin na obrežjih rek izr. prof. dr. Jurka LEPIČNIK VODOPIVEC S057»Ekošola«kot način življenja Novice N057 Ekošola v III. osnovni šoli Celje N058 Gradnja in poskusno obratovanje nekaterih čistilnih naprav N059 Kanalizacija Slovenske Konjice N060 Odvodnja z avtocest N061 Športno igrišče v naselju Sveta Ana N062 Sejem Entsorga-Enteco 2009 N063 Kocerod N064 Okoljska ocena lokacije za Poyry N065 Urbanistična delavnica Mestno jedro Celje N066 Andreja Džakušič, vizualna umetnica N067 Nina Kozin: Ekologija, okolje in prihodnost

3 V reviji lahko preberete razmišljanja avtorjev o številnih okoljskih in ekoloških temah ter problemih. S področja odpadkov so v dveh prispevkih predstavljeni cilji in problemi pri izvedbi vseh postopkov za izgradnjo regijskega centra, področje voda pokrivajo teme vodooskrbe /projekt Pomurskega vodovoda/, odvodnje na urbaniziranih območjih /problem izločitve potokov iz kanalizacijskega sistema, predstavljen na območju levega brega Maribora/ in teme čiščenja komunalnih odpadnih voda /načrtovanje in izgradnja ČN Piran/. Predstavljene so tudi druge zanimive teme. V prejšnjem uvodniku sem večino besed namenil imenovanju ministra Erjavca in njegov mandat pospremil s prijazno vzpodbudo, da utegne postati celo soliden okoljski minister, pa čeprav zgolj zato, ker je pričakovanje stroke in javnosti ob njegovem nastopu funkcije izjemno majhno. V razmislek in pomoč sem ponudil nekaj predlogov. Čas je primeren, da jih ponovim in preverim uvodnik rezultate: razpoložljiva sredstva za zagotavljanje evropske okoljske politike so odločno prenizka sodelovanje z resorji, z izrazitimi posegi v okolje in prostor (kmetijstvo, promet, gospodarstvo) je ključno, MOP mora pri tem prevzeti odločilno vlogo kadrovska problematika na MOP kompetentne kadre je potrebno vključiti tudi izven seznama zaposlenih na ministrstvu poenostavitev in časovno skrajšanje postopkov odločanja pri nameravanih posegih v prostor pospešitev pri izvedbi in potrjevanju projektov, definiranih v OPROPI 07-13, predvsem na področju zmanjšanja škodljivega delovanja voda, vključno z vzdrževanjem obstoječe vodne infrastrukture transparentnost pri porabi namenskih sredstev vodnega sklada potrebna je izdelava Strategije politike do voda. Danes sem mnenja, da so bili predstavljeni predlogi primerni. Ugotavljam pa, da pravzaprav na nobenem področju niso bili upoštevani. Spremembe pri vodenju resorja in rezultati dela so temu sorazmerni. Javnosti, lokalnim skupnostim in stroki se zdi najbolj problematična tema črpanje evropskih sredstev kohezijskega sklada. Pri načrtovanju, izdelavi ustrezne ekonomske dokumentacije in potrjevanju vlog se prepleta sodelovanje izdelovalcev dokumentacije, investitorjev in dveh služb: okoljskega ministrstva in Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Vsi postopki so odločno preveč dolgotrajni, navodila obeh služb so marsikdaj nejasna, neusklajena ali celo kontradiktorna. Posledično je Slovenija pri črpanju sredstev premalo uspešna ali vsaj prepočasna. Več v objavljenih strokovnih člankih. V objavljenem poročilu o delu ministrstva po prvem letu delovanja te vlade je poglavitna pozornost namenjena sprejetemu Operativnem programu za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter ustanovitvi Službe vlade za podnebne spremembe. Menim pa, da sta za dobro življenja v Sloveniji ključni področji voda in odpadki. In četudi uspešnost vodenja ministrstva pri rezultatih na omenjenih področjih omejim pri vodah na omilitev škodljivega delovanja voda (Savinja, Ljubljana, hudourniki), zagotavljanje varne vodooskrbe (Pomurje, Obala) in ustrezno odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda ter pri odpadkih na boljše sodelovanje z občinami pri črpanju razpoložljivih kohezijskih sredstev, trdim, da bo moral Erjavec v preostanku mandata kratkoročno reorganizirati okoljske cilje, da bi ga lahko pomnili po dejanjih. Terminator - v pomoč ali breme? Total Recall ali True Lies? Tomaž Oberžan UVODNIKekoLIST06 3

4 S047ekoLIST06 Darinka IGNJATOVIĆ, univ. dipl. inž. grad. Regijski centri za ravnanje z odpadki cilji in realnost Regional centres for waste management goals and reality Dolgoročni cilj EU vključno z Republiko Slovenijo je,»da postane gospodarsko in okoljsko učinkovita družba recikliranja, katere cilj je izogniti se nastajanju odpadkov in uporabiti odpadke kot vire. Takšna usmeritev naj bi prispevala k temu, da se tokovi odpadkov preusmerijo stran od odlaganja, v razne oblike predelave, da se poveča delež in izboljšajo tehnologije recikliranja in delež kompostiranja ter predelave odpadkov v energetske namene«. V tem smislu bi naj v Sloveniji že v letošnjem letu prešli na regijski koncept ravnanja z odpadki. Z operacionalizacijo ciljev pa krepko zamujamo, saj v skladu z zahtevami predpisov obratuje šele eden od petnajstih regijskih centrov. Izkušnje nas učijo, da je pot od načrtovanja do obratovanja regijskih objektov dolga več kot deset let. Najdaljši so postopki formiranja regije s podpisom medobčinskih pogodb, sledi pridobivanje okoljskih dovoljenj in potrjevanje vlog za pridobitev sredstev evropskih kohezijskih skladov in sočasno sredstev iz proračuna RS. Long-term goal of the EU and Slovenia is that we become an economically and environmentally efficient recycling society, where we avoid production of waste and use waste as sources. Such goals tend away from landfilling of waste towards composting and usage of waste for energetic purposes.this trend is expected to contribute towards ensuring that waste streams are diverted away from landfill, in various forms of processing to increase the share and improve recycling technology and share of composting and recovery of waste for energy purposes. In this respect, Slovenia is expected already in this year to switch to a regional concept of waste management. But with the realization of the targets we are well behind as only one of foreseen 15 regional operates in accordance with the legislative requirements. Experience teaches us that the path from planning to operation of regional centres is taking over 10 years. The longest are the procedures of forming regions, resulting in a sign the inter-municipal agreements, following the acquisition of environmental permits and certification of applications for European Cohesion Fund and simultaneously for co-funding from the budget of the RS. Operativni program odstranjevanja odpadkov s ciljem zmanjšanja količin odloženih biorazgradljivih odpadkov (v nadaljevanju: OP BIOO), ki je bil izdelan najprej za obdobje od leta 2004 do konca leta 2008, v marcu 2008 pa noveliran, je pomemben strateški dokument in v veljavi do konca leta To je dokument s projekcijo, kako bodo doseženi cilji in obveznosti v zvezi z odstranjevanjem odpadkov in zmanjšanjem količin biološko razgradljivih odpadkov v odloženih komunalnih odpadkih, kakor nam nalaga Direktiva Sveta 1999/317ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih. V operativnih programih, ki jih sprejema vlada, se praviloma za obdobje štirih let razčlenijo cilji, usmeritve in naloge v celoti, na posameznem področju ali za posamezno vprašanje varstva okolja. Cilji, zastavljeni v operativnih programih, pa se v prakso prenašajo preko uredb, ki zavezujejo izvajalce javnih služb in lokalne skupnosti, posredno pa vse prebivalce RS k postopnemu prilagajanju strogi politiki ravnanja z odpadki. Naloga države pa se ne konča pri sprejetju zakonskih določil. Država mora preko Ministrstva za okolje in prostor, Ministrstva za gospodarstvo in Ministrstva za finance poskrbeti, da bo zastavljene cilje strateških programov in uredb moč tudi doseči. Trenutno so uspehi na področju recikliranja zelo slabi. V Republiki Sloveniji se reciklira le nekaj odstotkov vseh odpadkov, preostali (približno 90 %) še vedno končajo na odlagališčih. Strateški cilji OP BIOO Glavna usmeritev ravnanja z odpadki v RS je ločeno zbiranje odpadkov na izvoru in učinkovita obdelava (mehanska, biološka, termična) preostanka odpadkov po ločenem zbiranju Zastavljeni cilji OP BIOO so: 100 % vključenost prebivalcev v ločeno zbiranje embalažnih in bioloških odpadkov, 22 % recikliranje plastike, kovine 50 %, papirja 60 %, stekla 60%, obdelanega lesa 15 %, EE-opreme 50 % (Operativni program odstranjevanja odpadkov s ciljem zmanjšanja količin odloženih biorazgradljivih odpadkov, novelacija marec 2008) MOP pa uveljavlja zmanjševanje količin biološko razgradljivih snovi v odloženih odpadkih preko Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS št. 32/06 in njegove zadnje spremembe v Ur. l. RS št. 53/09). Ta stopi v polno veljavo s Do leta 2012 dovoljuje 28-odstotni 4

5 delež odloženih biološko razgradljivih snovi v komunalnih odpadkih, izražene v odstotku mase komunalnih odpadkov, nastalih letu Delež se postopno zmanjšuje do leta 2016 na 25 % in končno do leta 2019 na 22 %. Slika 1: Opredelitev odpadkovnih regij v RS (vir: OP BIOO, marec 2008) Formiranje regij Že z OP BIOO iz leta 2004, kakor z njegovo kasnejšo verzijo 2008, je država načrtovala, da bo do leta 2008 vzpostavila učinkovit in ekonomičen regijski koncept ravnanja z odpadki. Opredeljenih je bilo 15 regij (deset regijskih centrov I. reda z več kot prebivalci in pet centrov II. reda med in vključenih prebivalcev). Regijski centri bi naj do prevzeli skrb za odpadke z ramen do takrat približno 45 aktivnih odlagališč. S podporo države oziroma Ministrstva za okolje in prostor naj bi bili tako formirani regijski centri deležni evropskih sredstev iz kohezijskih skladov, saj brez tega sami ne bi zmogli v tako kratkem času izpeljati investicij, vrednih več sto milijonov evrov. Na izvedbenem nivoju je namreč učinkovitost sistema ravnanja z odpadki značilno odvisna od razpoložljivih objektov in naprav in mreže zbiralcev. Poleg tega pa mora biti regijski sistem nadgrajen z učinkovitim sistemom ločenega zbiranja odpadkov na izvoru, optimalnim številom ustreznih objektov in naprav za zbiranje in predelavo, z uporabo nadomestnega goriva ter zagotovitvijo urejenega deponijskega prostora za odlaganje preostanka odpadkov po predelavi. Na sliki 1 je prikaz predvidenih regijskih centrov. Koliko centrov je dejansko zaživelo in s kakšno (regijsko) opremo za obdelavo so opremljeni v tem trenutku (ob koncu leta 2009), pa je prikazano v tabeli na strani 4. 5

6 ŠT REGIJA IME CENTRA Osrednja Slovenija 1. reda LJUBLJANA Savinjska CEROC 1. reda Podravje CERO 1. reda Dolenjska CEROD 1. reda Pomurje CERO PUCONCI 1. reda Primorska GOJUP 1. reda Goriška CERO Nova Gorica 1.reda Gorenjska CEGOR 2 Mala Mežakla 1.r eda Gorenjska CEGOR 1 Kovor 1. reda GLOBOKO 1. reda Spodnje Podravje CEROSP 2. reda BARJE, LJUBLJANA BUKOVŽLAK, CELJE DOBRAVA, ORMOŽ LESKOVEC, NOVO MESTO PUCONCI, MURSKA SOBOTA ŠT. VKLJ. PREB. ZAPIRANJE OBSTOJEČIH ODLAGALIŠČ Dob Bočna-Podhom, Strensko, Tuncovec in Velenje ZAHTEVANA PREUREDITEV V REGIJSKO OD- LAGALIŠČE 1 ) OBSTOJEČA ODLAGALIŠČA V FUNKCIJI REGIJSKEGA 2009 Regijsko odlagališče Barje Regijsko odlagališče Bukovžlak REGIJSKI OBJEKTI ZA OBDELAVO ODPADKOV ) V obratovanju: Mehansko biološka obdelava(mbo) objekt termične obdelave odpadkov ročno-strojna sortirnica demontaža kosovnih odpadkov zaprta kompostarna STOPNJA OBDE- LAVE ODPADKOV ) neustrezna ustrezna Dogoše Dobrava neustrezna KOPER, STARA GORA, NOVA GORICA MALA MEŽAKLA, JESENICE Bočka, Dobova, Spodnji Stari Grad, Vranoviči Ljutomer, Dolga vas Dragonja, Izola, Jelšane, Sežana Dolga poljana, Raskovec, Volče Draga, Ostri Vrh Dvori Stara gora Mala Mežakla Regijsko odlagališče Leskovec Regijsko odlagališče v izgradnji: Puconci II. V obratovanju: ročno-strojna sortirnica odprta kompostarna V izgradnji: MBO demontaža kosovnih odpadkov zaprta kompostarna neustrezna neustrezna neustrezna neustrezna neustrezna KOVOR, TRŽIČ Tenetiše Kovor neustrezna GLOBOKO, TREBNJE GAJKE, PTUJ Rakek-Pretržje, Stara vas in Ostri vrh Globoko Regijsko odlagališče Gajke V obratovanju: ročno-strojna sortirnica zaprta kompostarna demontaža kosovnih odpadkov neustrezna neustrezna 6

7 Koroška KOCEROD 2. reda Zasavje CEROZ 2. reda Špaja Dolina 2.reda Podravsko CEROP 2. reda ZMES, PREVALJE UNIČNO, HRASTNIK ŠPAJA DOLINA, GROSUPLJE PRAGERSKO, SLOVENSKA BISTRICA Črneče, Gortina- Muta, Lokovica in Mislinjska Dobrava Širjava Mala Gora in Mozelj Slovenske Konjice Špaja Dolina Pragersko Regijsko odlagališče v izgradnji: Zmes Regijsko odlagališče Unično V izgradnji: MBO ročno-strojna sortirnica demontaža kosovnih odpadkov zaprta kompostarna V obratovanju: ročna sortirnica odprta kompostarna neustrezna neustrezna neustrezna neustrezna Tabela 1: Trenutno stanje objektov in opreme s pridobljenim statusom regijskih objektov (november 2009) Opomba: 1) Obstoječa odlagališča, ki sedaj služijo kot medobčinska, je potrebno šele urediti v regijska, jih vnesti kot regijska v prostorske akte in zanje v taki obliki tudi pridobiti okoljska dovoljenja. 2) Navedeni so le objekti, ki so namensko zgrajeni in imajo ustrezno kapaciteto za obdelavo odpadkov s celotne regije na izbrani lokaciji. 3) Z izrazom»ustrezna obdelava«je mišljeno izpolnjevanje zahtev Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS št. 32/06, 98/07, 62/08, 53/09), ki veljajo za leto Obstoječe stanje ob koncu leta 2009 Iz Tabele 1 je razvidno, da je postavitev vseh novih regijskih objektov načrtovana neposredno ob lokacijah obstoječih odlagališč. Odlagališča, katerih bodoči status se bo spremenil iz medobčinskega v regijsko, morajo skozi proces presoje vplivov na okolje in pridobiti OVD, pa tudi sicer je potrebno njihovo izgradnjo uskladiti z Zakonom o prostorskem načrtovanju, Zakonom o varstvu okolja, Zakonom o graditvi objektov. To so postopki, ki terjajo veliko časa. Rezultati presoje vplivov lahko povzročijo zahteve po spremembah v načrtih ali dopolnitve le-teh, posamezna lokacija pa je lahko ocenjena kot neprimerna. Da je v vseh primerih potreben podpis medobčinske pogodbe v regijo vključenih občin, ni potrebno posebej poudarjati. Poudariti pa je potrebno, da je v vseh primerih potrebno pridobiti soglasje bližnjih prebivalcev, ki so stranke v postopku in tudi drugih udeležencev, ki se izkazujejo kot stranke v postopkih umeščanja tovrstnih objektov v okolje. Primeri v preteklosti nas učijo, da se ti postopki vlečejo več let. Iz tabele 1 je tudi razvidno, da je doslej le eden od naštetih 15 centrov opremljen z objekti in napravami, s katerimi lahko dosega predpisano stopnjo obdelave odpadkov, da bi se ostanek lahko odložil (v skladu z določili Uredbe za odlaganje odpadkov na odlagališčih). Očitno je, da je terminski plan za doseganje ciljev regijske organiziranosti in stopnje recikliranja zastavljen previsoko. Poti do izgradnje regijskih centrov so (pre)dolge in polne pravnih ter finančnih vrzeli, ki odmikajo cilje v prihodnost. Kako torej dalje? Ukrepi Ministrstva za okolje Zaradi zakasnitev pri izgradnji regijske infrastrukture in pri prenosu Direktive o odlaganju odpadkov v Republiki Sloveniji je Ministrstvo za okolje in prostor v Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih vneslo nekaj sprememb, ki naj bi omogočile legalizacijo obstoječega stanja. To so: finančna jamstva, s katerimi upravljavci obstoječih odlagališč zagotavljajo ustrezno zaprtje odlagališč in jamstvo za skrb za zaprto odlagališče v trajanju najmanj še 30 let po zaprtju štiri letno podaljšanje roka za dosego zadnjega cilja glede količin biorazgradljivih odpadkov v odloženih odpadkih podaljšanje možnosti obratovanja obstoječih neregijskih odlagališč do operativnosti novih regijskih centrov pod določenimi pogoji. Ministrstvo Evropski komisiji zagotavlja, da bo storilo vse (ali bodo zgolj spremembe operativnih programov in Uredb dovolj?), da se bodo odpadki preusmerili stran od odlagališč, v druge postopke, pri čemer imata prioriteto recikliranje in ponovna uporaba. Zato je v pripravi Operativni program ravnanja z ločenimi frakcijami odpadkov za obdobje , ki prinaša ponovne korekcije dosedanjih usmeritev. 7

8 Z evropskimi sredstvi do centra I. reda CERO Puconci Kako dolga je pot do regijskega centra, bi lahko nazorno ilustrirala s primerom Pomurskega regijskega centra CERO Puconci. Začetek postopkov za izgradnjo tega regijskega centra sega v leto 1999, ko je bil sprejet»odlok o sprejetju lokacijskega načrta za razširitev in dograditev odlagališča komunalnih odpadkov Puconci«. Površina velikosti približno 15 ha je bila s tem odlokom namenjena rabi za sodobno odlagališče in spremljajočim objektom centra za ravnanje z odpadki. Za izvajanje aktivnosti in realizacijo regijskega projekta za ravnanje z odpadki je bil takrat izražen interes 20 pomurskih občin iz treh upravnih enot (Ljutomer, Murska Sobota in Gornja Radgona). V začetku sta aktivnosti vodili družba Saubermacher- Süd iz Murske Sobote in Občina Puconci. Na prispevnem območju CERO Puconci so takrat izvajali dejavnost zbiranja in odvoza odpadkov trije izvajalci gospodarske javne službe: Komunalno-stanovanjsko podjetje Ljutomer d.o.o. Saubermacher - Komunala Murska Sobota d.o.o. Letnik - Saubermacher d. o. o. Objekt CERO Puconci I. faza je bil med prvimi v Sloveniji, ki je kandidiral za dodelitev nepovratnih evropskih sredstev, takrat še iz predpristopnega strukturnega sklada ISPA. Vloga za koriščenje nepovratnih sredstev sklada ISPA je bila posredovana na MOP v mesecu juniju Finančni memorandum med Evropsko komisijo in Republiko Slovenijo je bil podpisan v mesecu novembru Zaradi časovnega zamika realizacije projekta je bila potrebna novelacija investicijskega programa v maju 2005, v juniju pridobljeno soglasje finančnega ministrstva k investiciji, v začetku julija 2005 pa je bila potrjena razpisna dokumentacija in izveden začetek postopka javnega naročanja za I. fazo projekta. Po izbiri izvajalca v letu 2005 je sledila gradnja objektov I. faze, ki se je izvajala v letih V mesecu februarju 2009 se je začelo enoletno poskusno obratovanje. Objekti CERO Puconci I. faza in viri financiranja Zgrajeni objekti I. faze so namenjeni sprejemu odpadkov, obdelavi ločeno zbranih frakcij odpadkov, ob določenih pogojih tudi za mešane komunalne odpadke in odlaganju ostanka komunalnih odpadkov. Objekti so: upravni objekt, tehtnica 50 ton, avtopralnica zbirni center za ločeno zbrane frakcije začasno skladišče za nevarne odpadke sortirnica za sortiranje ton MKO in 3000 ton ločeno zbranih odpadkov kompostna ploščad za ločeno zbrane biološke odpadke (LBIOO ) kapacitete 2000 t/leto odlagališče CERO Puconci I. faza velikosti 1.6 ha in s kapaciteto ton Poleg tega je bila nabavljena osnovna strojna oprema: drobilec, mešalec kompostne mešanice, mobilni mešalec zasipnic, mobilno bobensko sito. Vrednost investicije (gradnja objektov) je 9,9 mio EUR. Projekt so sofinancirali: Evropska Unija (strukturni sklad - ISPA) v višini 3,3 mio EUR R. Slovenija v višini 5,5 mio EUR 27 občin v višini 1,1 mio EUR *). *) V začetku 20 občin, naknadno še 7 lendavskih občin. Zaradi pomanjkanja prostora za odlaganje odpadkov in dolgotrajnih postopkov pri pridobivanju sredstev iz skladov EU (ISPA) pa so tedaj vključene občine začele izvajati določene investicije iz 1. faze same že v letu Izvedena je bila razširitev odlagališča, sanacija obstoječega odlagališča v Puconcih ter odplinjevanje odlagališča, zgrajena TP ter nabavljen kompaktor. Za potrebe celotnega centra je bilo odkupljeno zemljišče. Celotna vrednost realiziranih investicij (zemljišče, projektna in investicijske dokumentacija, izvedba investicij,vodenje in nadzor) je znašala približno EUR. Občine so financirale investicijo v deležu 56 %, iz sredstev okoljske dajatve pa 44 %. Še pred zaključkom izgradnje prve faze pa je v letu 2007 Občina Puconci v imenu 20 prekmurskih občin izvedla razpis za izdelavo projektne in okoljske dokumentacije ter za izdelavo vloge za pridobitev pomoči ESRR- kohezijskega sklada za nadgradnjo CERO Puconci I. faza v II. fazo, na podlagi katerega je bil kot najugodnejši ponudnik izbran Institut za ekološki inženiring, d. o. o. Načrtovani objekti CERO Puconci II. faza predstavljajo funkcionalno nadgradnjo obstoječega ravnanja z odpadki I. faze. Z novim projektom je bilo potrebno načrtovati mehansko predobdelavo mešanih komunalnih odpadkov (MKO) in njihovo ločitev na lahko frakcijo, ki se bo pripravila na termično obdelavo kot nadomestno gorivo in na tako imenovano težko frakcijo, ki se bo biološko razgradila z namenom odlaganja na odlagališču za nenevarne odpadke. V okviru opredeljene lokacije centra se načrtuje tudi širitev odlagališča v II. fazo. Prvotna Idejna zasnova, Idejni projekt, ter Poročilo o vplivih na okolje so bili izdelani za enak obseg občin kot v prvi fazi, kasneje pa je bil projekt Regijski center za ravnanje z odpadki Pomurje II. faza (CERO Puconci - II. faza) uvrščen v Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture kot celovit projekt z namenom zagotavljanja urejenega ravnanja z odpadki, na območju sedemindvajsetih občin pomurske regije, ki vključuje poleg 8

9 MEHANSKA OBDELAVA ODPADKOV MAX KAPACITETA OBJEKTOV ZA R3 IN R1 SORTIRNICA(R3) t/l t/l t/l DEMONTAŽA t/l t/l t/l PREDELAVA LAHKE FRAKCIJE V RDF (R1) t/l t/l t/l BIOLOŠKA OBDELAVA ODPADKOV KOMPOSTARNA (LBIOO) R t/l t/l MEŠANI KOMUNALNI ODPAKI D t/l t/l MAX. KAPACITETA ZA R3 IN D t/l (R3 + D8) ODSTRANJEVANJE MAX. KOLIČINE ZA ODSTRANJEVANJE R1, D1 SOSEŽIG (R1) t/l t/l t/l ODLAGANJE (D1) t/l t/l t/l PRODUKTI: RDF (Gorivo) t/l t/l SOSEŽIG (R1) Ostanek od MBO t/l t/l ODLAGANJE (D1) PRODAJA: Steklo, plastika, papir t/l t/l Prodaja DROE Tabela 2: Kapacitete objektov za CERO Puconci II. faza prej 20 občin še 7 občin iz UE Lendava. Zato se je osnovna združba investitorjev morala prilagoditi večjemu številu vključenih prebivalcev s povečanjem kapacitete objektov do skrajnih meja prostorskih možnosti na tej lokaciji. V ta namen je bila z Aneksom 4 dogovorjena udeležba lendavskih občin tudi za sofinanciranje I. faze. Posledica naknadne vključitve omenjenih občin v CERO Puconci je bila upočasnitev tempa priprave projekta, vloženo je bilo ogromno energije za ureditev medsebojnih odnosov med starimi in novovključenimi občinami ter v spremembo projektne in investicijske dokumentacije. Objekti CERO Puconci II. faza in viri financiranja Celotni center zdaj pokriva območje km2 z nekaj manj kot prebivalci, ki bodo v startu proizvedli ton komunalnih in njim podobnih odpadkov. Po scenariju MOP-a v prihodnjih letih pričakujemo blago rast količin zbranih odpadkov tako, da bi naj ob koncu leta 2030 njihova količina narasla na ton. Delež mešanih komunalnih odpadkov, ki bo prešel v mehansko biološko obdelavo, se bo zaradi povečevanja deleža recikliranih odpadkov in povečevanja izločanja bioloških gospodinjskih odpadkov skozi vse obdobje gibal okrog ton/leto. Proces mehansko-biološke obdelave vključuje: objekt za mehansko predelavo odpadkov v nadomestno gorivo s kapaciteto ton objekt za aerobno biološko obdelavo MKO in LBIOO v kompost kapacitete ton hala za naknadno zorenje MKO in komposta ton biofilter za čiščenje onesnaženega zraka. Velikost II. faze odlagališča za obdelane ostanke odpadkov zagotavlja odložitev ton obdelanih odpadkov, kar zadošča za 30 let. Čiščenje izcednih in drugih tehnoloških vod je predvideno na čistilni napravi z reverzno osmozo. Urejeni bodo vsi infrastrukturni objekti, manipulacijske in cestne površine ter parkirišča. V projekt so vgrajeni vsi cilji aktualnih Uredb in evropskih Direktiv, ki dajejo prednost ločenemu zbiranju in recikliranju odpadkov ter uporabi odpadkov kot gorivo. Za ponovno uporabo se bo pripravilo ton reciklatov, v gorivo se bo predelalo ton/leto, od ton mešanih odpadkov pa se bo v bodoče odlagalo le še slabih ton preostanka 9

10 odpadkov v začetku oziroma ton v končni fazi obratovanja naprave. V tabeli 2 so prikazane pričakovane količine posameznih vrst odpadkov, ki bodo predelane, prikazane pa so tudi kapacitete posameznih objektov na CERO Puconci II. faza. Objekti so dimenzionirani na maksimalne kapacitete, ki nastopajo v zahtevanem obdobju delovanja centra. Na podlagi projektne dokumentacije in Poročila o vplivih na okolje je bilo pridobljeno Okoljevarstveno soglasje v maju 2009, v avgustu 2009 pa je bila vložena vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje za 1. etapo izgradnje II. faze je bilo izdano v septembru 2009, gradbeno dovoljenje za 2.etapo II. faze pa je v postopku pridobivanja. Predračunska vrednost kohezijskega projekta CERO Puconci II. faza je ocenjena na 23,2 mio EUR po tekočih cenah. Predvideni so naslednji finančni viri: Kohezijski sklad EU: 8,5 mio EUR sredstva RS: 6,8 mio EUR okoljska dajatev: 1,2 mio EUR občine sofinancerke: 2,8 mio EUR občina Puconci DDV: 3,9 mio EUR. Zaradi ponovnih zapletov pri potrjevanju vloge za financiranje pa so vključene občine znova prisiljene same zgraditi prvo etapo odlagališča, saj v tej regiji ni več razpoložljivega volumenskega prostora za odlaganje. Občine bodo še v tem letu financirale izgradnjo prve etape odlagališča v vrednosti 1,9 mio EUR, od tega iz občinskih proračunov 1,4 mio EUR, iz okoljskih dajatev pa 0,5 mio EUR. Vloga za potrditev financiranja iz kohezijskega sklada je v pripravi, predvidevamo, da bo potrjena do marca leta 2010, izbira izvajalca pa bo izvedena do septembra Izgradnja v trajanju vsaj enega leta in pol ter enoletno poskusno obratovanje premikata začetek rednega obratovanja centra CERO Puconci na začetek leta Ali pa morda še dalje? Zaključek Trenutno stanje glede recikliranja in obdelave odpadkov pred odlaganjem v Sloveniji ni zadovoljivo. Po podatkih OP BIOO je bil še v letu 2006 delež biorazgradljivih odpadkov 50 % od vseh odloženih komunalnih odpadkov, v letu 2009 pa naj bi se delež že zmanjšal na 22 %. Ločeno zbrane frakcije brez odpadne embalaže so dosegle povprečno vrednost le 6,7 % od nastalih odpadkov, odpadki iz vrtov in parkov pa le slabe 3 %. Instrumenti, ki jih je uvedla država s spremembami Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališča, bodo omogočili legalizacijo trenutnega stanja. Jasno je, da zaradi zamujanja pri izgradnji regijskih centrov ali bolje rečeno objektov za obdelavo odpadkov, v obdobju do leta 2012 in morda še dlje upravljavci obstoječih odlagališč, razen redkih izjem, ne bodo mogli izpolnjevati zahtev sprejetih predpisov. Morda bo boljše rezultate prinesla sprememba Uredbe o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki, ki s nalaga izvajalcem javnih služb nove obveznosti glede zbiranja kuhinjskih odpadkov in zelenega odreza. Tako zbrane odpadke pa bo potrebno tudi ločeno predelati v kompost, objekte v ta namen pa šele zgraditi. Vzrok slabih rezultatov pa je tudi slaba ozaveščenost uporabnikov storitev izvajalcev javnih služb, saj brez discipline pri ločevanju odpadkov ciljev ni mogoče doseči. Na primeru CERO Puconci je prikazana časovnica nastajanja regijskega centra. Ta je imel na začetku celo to prednost, da je bila celotna lokacija v prostorskih aktih že v letu 1999 opredeljena z namenom njegove izgradnje. Od začetka načrtovanja pa do konca postavitve bo preteklo 14 let. Podobne izkušnje so nam znane tudi pri izgradnji drugih centrov, pri katerih načrtovanju smo sodelovali. Začetki CERO Celje segajo v leto 1995, ko je bila sprejeta odločitev o izgradnji centra v Bukovžlaku, njegova izgradnja pa se zaključuje po 14 letih v letu Enake izkušnje imamo pri poteku načrtovanja in izgradnje centra KOCEROD. Od začetkov načrtovanja v letu 2001 do predvidene izgradnje v letu 2011 bo preteklo 10 let. V finančni perspektivi RS za obdobje bo torej težko zadovoljivo izpopolniti regijsko infrastrukturo za ravnanje z odpadki. Res pa je, da so sredstva, ki so v kohezijskem skladu za ta namen na voljo v tem obdobju (200 mio EUR), daleč pod dejansko potrebnimi. Zaradi recesije pa so okrnjeni tudi drugi finančni viri. Viri: Operativni program odstranjevanja odpadkov s ciljem zmanjšanja količin odloženih biorazgradljivih odpadkov, marec 2008 Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS št. 32/06, 98/07, 62/08, 53/09) Osnutek Uredbe o spremembi uredbe o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki, november 2009 Direktiva Sveta 1999/317ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih ROP-inernet-IB-GS Zbornik Celovito ravnanje z odpadki okoljsko ogledalo Slovenije, Celje 2009 Arhiv projektov Institut za ekološki inženiring 10

11 Milka LESKOŠEK, univ. dipl. inž. grad. Izkušnje pri izvajanju regijskega koncepta ravnanja z odpadki Experiences with execution of regional concept of waste management Med slovenskimi mesti ima Celje verjetno najbolj bogato tradicijo pri prepoznavanju in reševanju okoljskih problemov. Celje je staro industrijsko mesto in po drugi svetovni vojni se je industrija izjemno hitro razvijala. Temu so pripomogli ugodna geografska lega, prometna povezanost, predvsem pa bogata tradicija in veliko število visokokvalificiranih kadrov in visoko izobraženih strokovnjakov. To je bilo obdobje, ko je bilo potrebno graditi domovino in prispevati k razvoju. Povzročena škoda v okolju pa zaradi velike želje po višjem standardu ni bila tako očitna in opažena. Among Slovenian cities Celje has most likely the richest tradition at identifying and solving environmental problems. Celje was an old industrial town and after the Second World War the industry developed very rapidly. This was possible because of a good geographic position, traffic connections and above all a rich tradition and a high number of highly qualified experts. This was a period when our country had to be developed and built. Damage made to the environment, was in light of great need for higher standard of living, never obvious and noticed. Kmalu po letu 1970 so nekateri strokovnjaki različnih strok že začeli opozarjati tudi na negativne posledice razvoja na okolje. Tako so bile v Celju izdelane številne meritve in analize zraka in voda. Okrog leta 1980 pa se je že začela intenzivna sanacija obstoječih in možnih onesnaževalcev. Pripravljeni in sprejeti so bili tudi številni programi in ukrepi, ki naj bi preprečevali onesnaženje in sanirali že storjeno škodo v okolju. Raziskani in v veliki meri tudi sanirani so bili skoraj vsi takrat prepoznani ogroženi segmenti okolja: Zrak: ugotavljanje stanja in izvedene številne sanacije pri onesnaževalcih. Površinske vode: ugotovljeno stanje in bistveno sanirane razmere pri onesnaževalcih. Pitna voda: ugotovljeno stanje in izvedene številne sanacije obstoječih in potencialnih onesnaževalcev. Onesnaženje zemlje: prvo območje v Sloveniji, za katero so bile izdelane natančne analize stanja, predvideni ukrepi in pričeta sanacija, ki pa bo trajala daljše obdobje. Ravnanje z odpadki: je bilo zadnje med segmenti okolja, ki so jih intenzivno obdelovali. Zaradi dobre tradicije in izkušenosti strokovnjakov in vseh odgovornih, predvsem tudi političnih struktur ter splošne okoljske naravnanosti prebivalstva, so bili tudi na tem področju narejeni veliki premiki. Ne glede na veliko težav in ovir, ki so specifične pri izvajanju projektov na področju ravnanja z odpadki, smo uspeli zgraditi infrastrukturo, s katero bo mogoče celovito izvajati gospodarjenje z odpadki. To je bila zasluga pozitivno naravnane celotne sfere v občini, regiji in državi, tako strokovnjakov kot nadzornih in upravnih institucij, in tudi političnih struktur ter prebivalcev celotnega območja. Ravnanje z odpadki v Celju Tudi v Celju so odpadke nekdajodlagali v jame na svojih parcelah ali v malo bolj oddaljenih kotanjah v okolici mesta. Odpadkov je bilo zelo malo. V letu 1972 je občina odkupila večje površine zemljišč v Bukovžlaku za namen odlaganja komunalnih in delno industrijskih odpadkov. Naravni pogoji terena so bili ugodni za varnejše odlaganje, saj je bil teren precej nepropusten. Prvi načrti ureditve odlagališča in načinov odlaganja so bili izdani v letu V letu 1978 je občina sprejela Odlok o ravnanju z odpadki, ki je predpisoval najosnovnejše pogoje odlaganja in določal obveznosti vključevanja v organiziran odvoz. Zaradi povečanih količin odpadkov so začeli od leta 1980 dalje na odlagališču graditi najnujnejše tehnične objekte: perišče delovnih vozil, delavnice, sanitarije, vodovod in hidrant za protipožarno varnost. Pristop k intenzivnem reševanju problema ravnanja z odpadki leto 1990 Zaradi neurejenih razmer na območju odlagališča in čedalje večje okoljske zavesti so krajani iz naselij v bližini odlagališča zahtevali, da se odpadki na deponiji prenehajo odlagati. Protest je dobil široke, tudi politične razsežnosti. Strategija ravnanja z odpadki leto 1992 Občinski svet je sprejel Strategijo ravnanja z odpadki, ki je natančno opredelila načine ravnanja z odpadki. Na osnovi sprejete strategije je bil uveden Prispevek za investicijska vlaganja in tako so bilezagotovljene tudi finančne možnosti za pristop k reševanju problemov ravnanja z odpadki. Izdela- S048ekoLIST06 11

12 Slika 1: RCERO Celje pogled iz zraka (foto: Matevž Lenarčič) ni so bili analize stanja, načrti sanacije in sanacija najnujnejših razmer. Sanacija obstoječe deponije in razširitev odlagališča - leto 1994 V tem letu se je pričela intenzivna sanacija in nato še razširitev obstoječega odlagališča. Izvedene so bile predvsem naslednje ureditve: Odplinjevanje deponije z izgradnjo vertikalnih jaškov in povezovalne plinske mreže. Deponijski plin se izkorišča na mali plinski elektrarni za proizvodnjo elektrike. Urejeno je bilo zajemanje izcednih vod, usedanje in izgradnja kanalizacije za odvodnjavanje voda do centralne čistilne naprave. Na delih odlagališča, kjer se je prenehalo odlagati, je bilo izdelano prekritje z glinenim materialom, humusiranje. Površine so bile rekultivirane in zasajene z avtohtonimi vrstami rastlin. Ob vstopu na odlagališče je bila postavljena elektronska mostna tehtnica in vhodna kontrola odpadkov. Zgrajena je bila nova cestna povezava preko industrijske cone do odlagališča. Zgrajena je bila razširitev odlagališča skladno s sodobno tehnologijo in evropskimi standardi z ustrezno tesnitvijo dna deponije in zajemom izcednih vod z drenažami ter odvodnjavanje meteornih vod in s tem zagotovljena možnost urejenega odlaganja do izgradnje infrastrukture za obdelavo odpadkov. Načrtovanje regionalnega centra za ravnanje z odpadki Leto 1995 Zaradi dobrega poznavanja prostora in vseh okoljskih parametrov je bila v Celju sprejeta odločitev, da ni primerno iskanje in analiziranje možnih lokacij po celotni regiji, temveč je potrebno vse razpoložljive vire in znanje vložiti v razvoj in razširitev obstoječe lokacije odlagališča, da bo na tem mestu možna tudi izgradnja Centra za celovito ravnanje z odpadki, ki ne bo obremenjeval okolja. Pripravljalna dela za projekt Regijski center za ravnanje z odpadki so stekla v letu 1995, ko je bil izveden javni razpis za izbiro izdelovalca Programskih zasnov Centra za ravnanje z odpadki in idejnih projektov tehnoloških objektov centra. V letu 1996 je bila izdelana študija Programske zasnove za izgradnjo Centra za ravnanje z odpadki, v kateri so detajlno obdelane vse prostorske sestavine, vplivi na okolje, postopki ravnanja z odpadki in izbrana makro in mikrolokacija Centra za ravnanje z odpadki. Študijo je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo Celje, ki je sestavil tim iz strokovnjakov različnih strok tako, da so bile že v postopku izdelave študije vključene vse institucije, ki so tudi sicer pristojne za izdelavo strokovnih osnov in soglasij za posege v prostor. Isto leto je bila izdelana tudi idejna zasnova objektov Centra. Ti dokumenti so bili osnova za opredelitev lokacije v dolgoročnem družbenem planu občine Celje. 12

13 Dolgoročni družbeni plan - potrjena lokacija območja RCERO izbrane tehnologije leto V teku izdelave projektov in med postopkom sprejemanja plana so bile izvedene številne javne obravnave in predstavitve projekta. V celotnem obdobju so se izvajali tudi odkupi potrebnih zemljišč na širšem območju. V letu 2001 je na osnovi javnega razpisa izbran izvajalec študije variant možnih tehnoloških postopkov ravnanja z odpadki RCERO (kompostiranja, sortiranja in mehansko biološke obdelave odpadkiv s termično obdelavo). Izvajanje študije je spremljala revizijska komisija investitora (N. Samec, J. Zore, M. Ivanc). Rešitev, ki jo je v postopku večkriterijske analize pripravil izvajalec študije Institit za ekološki inženiring, je vsebovala dvofazno izgradnjo RCERO Celje: prva faza je predvidevala izgradnjo sortirnice, demontaže, odlagališča in kompostarne, druga faza pa mehansko-biološko obdelavo odpadov s postopkom suhe stabilizacije in proizvodnjo goriva iz odpadkov, ki se uporabijo kot energent v Toplarni Celje. Institut za ekološki inženiring je pozneje izdelal tudi projektno dokumentacijo IDZ (podlaga za PVO), IDP (podlaga za investicijsko dokumentacijo) in projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja (pridobitev gradbenega dovoljenja) ter poročilo o vplivih na okolje (pridobitev okoljevarstvenega soglasja). Istočasno je bila v izdelavi tudi urbanistična dokumentacija za umestitev objektov v prostor in izdelavo lokacijskega načrta. Z vključitvijo Centra za ravnanje z odpadki Celje kot regijskega centra za ravnanje z odpadki v nacionalni program varstva okolja, je Mestna občina Celje dobila možnost, da kandidira za nepovratna sredstva, ki jih Evropska unija namenja članicam za ureditev okoljskih problemov. Za pridobitev sredstev s strani kohezijskega sklada EU je bila izdelana ustrezna tehnična in ekonomska dokumentacija. V prvi fazi so bili načrtovani osnovni objekti za ravnanje z odpadki. V vlogi pa je bilo napovedano, da je v pripravi tudi druga faza projekta, ki obsega mehansko biološko obdelavo odpadkov in termično obdelavo gorljive frakcije. Vloga za pridobitev sredstev za izgradnjo II. faze RCERO je bila podana v letu V istem letu je bila izdana tudi odločba o odobritvi sredstev. Realizacija projekta Center za ravnanje z odpadki RCERO je dimenzioniran za prispevno območje prebivalcev. Izgradnja centra je bila zasnovana v dveh fazah: I. faza obsega izgradnjo osnovnih objektov za ravnanje z odpadki kompostarna za obdelavo ločeno zbranih biorazgradljivih odpadkov (letna kapaciteta znaša min ton), sortirnica ločeno zbranih odpadkov plastike, kovin, papirja, embalaže (kapaciteta min t/leto), demontaža kosovnih odpadkov, izgradnja novega odlagališča Bukovžlak za preostanek odpadkov (končna kapaciteta m 3 ), vsa potrebna infrastruktura (upravna zgradba, utrjene manipulacijske površine, zunanja ureditev območja odlagališča, avtopralnica, plato za začasno shranjevanje gradbenih odpadkov, čistilna naprava za izcedne vode). Vključitev občin savinjske regije v skupni projekt Med celotno pripravo projekta so potekali dogovori z občinami savinjske regije o skupnem sodelovanju pri izvedbi projekta. Znano je bilo, da so projekti te vrste ekonomsko upravičeni, ko obsegajo območje nad prebivalci. V letu 2003, torej pred prijavo za pridobitev sredstev kohezijskega sklada EU, je Dogovor o skupni izgradnji RCERO podpisalo 24 občin savinjske regije, kar pomeni prebivalcev. Preostale občine v regiji pa so izrazile namero, da bi se k projektu priključile v prihodnjih desetih letih. Vloga za pridobitev sredstev kohezijsega sklada EU 2004 Vloga za pridobitev sredstev za izgradnjo I. faze RCERO je bila podana v letu Po manjših dopolnitvah je bila konec leta tudi odobrena. Slika 2: Sortirnica sekundarnih surovin 5000 t letno 13

14 Z izgradnjo objektov se je začelo v letu 2006, investicija je bila zaključena leta II. faza obsega: Napravo za mehansko biološko obdelavo preostanka odpadkov za obdelavo ton preostanka odpadkov. Odpadki se biološko obdelajo in se ločijo na lahko in težko frakcijo. Težka frakcija se po biološki obdelavi odloži na odlagališču preostanka odpadkov, lahka frakcija pa se uporabi kot gorivo v načrtovani toplarni Celje. Objekt MBO je predviden za obdelavo ton preostanka odpadkov. Toplarno Celje, katere namen je zagotoviti toplotni vir za potrebe daljinskega ogrevanja Celja z možnostjo termične obdelave lahke frakcije iz preostanka odpadkov in blata iz čistilne naprave. Objekt je dimenzioniran za termično obdelavo ton obdelanih odpadkov letno. Vrednost investicije in rok izgradnje: Stroški izgradnje, izvedbe projekta komuniciranja z javnostmi in nadzora znašajo EUR Odobrena sredstva kohezije EUR Izgradnja objektov je stekl v letu 2007, dokončanje pa je predvideno v letu Lokacija objektov: Lokacija naprave MBO je znotraj območja RCERO Celje, ki je opredeljena v ureditvenem načrtu za center za ravnanje z odpadki Celje RCERO; Ur. list RS št. 65/03, julij Lokacija toplarne je v industrijskem predelu Celja in je opredeljena v lokacijskem načrtu Toplarne Celje; Ur. list RS št. 24/04, februar Slika 3: Kompostarna 5000 t letno Slika 4: Notranjost kompostarne Slika 5: Odlagališče preostanka odpadkov volumen m 3 Vrednost investicije in rok izgradnje: Stroški izgradnje, izvedbe projekta komuniciranja z javnostmi in nadzora znašajo EUR Odobrena sredstva kohezije EUR Preostala sredstva so nepovratna sredstva RS, sredstva okoljskih dajatev in lastna sredstva vključenih občin. Spremljajoči programi Zastavljeni cilji pa ne bodo doseženi samo z izgradnjo in obratovanjem infrastrukture za obdelavo odpadkov. Odpadki morajo biti že na izvoru pripravljeni tako, da jih bo v z novimi tehnološkimi postopki mogoče optimalno obdelati. Zato je nujna tudi izvedba spremljajočih programov, ki se v celjski regiji intenzivno izvajajo že najmanj 15 let, še posebej intenzivno pa po letu Našteti so le nekateri najpomembnejši programi: Osveščanje - vzgoja in izobraževanje Projekt ekološke vzgoje v osnovnih šolah poteka od leta V akciji sodeluje večina osnovnih šol v regiji. V okviru projektov izgradnje RCERO potekata tudi dva kvalitetna projekta»komuniciranje z javnostmi«, ki sta zasnovana zelo široko. Natančneje bosta predstavljena v posebnem članku Vključevanje vseh prebivalcev v organizi- 14

15 ran odvoz Da bi zmanjšali in preprečili nastajanje novih divjih odlagališč, se izvajajo aktivnosti za vključitev vseh povzročiteljev v organiziran odvoz odpadkov. Sedaj je vključenih približno 97 % povzročiteljev, do konca leta 2010 pa naj bi bila vključenost 100%. Ločeno zbiranje odpadkov Strateške usmeritve države in sprejeta strategija ravnanja z odpadki v Celju zahtevajo izločanje sekundarnih surovin iz odpadkov in ponovno uporabo le-teh. Ločeno se zbira papir, steklo, pločevinke, plastika in kosovni odpadki. Za ločeno oddajanje teh odpadkov je namenjena posebna infrastruktura, in sicer zbiralnice na vsakih 500 prebivalcev in zbirni centri v občinah, ki imajo več kot 3000 prebivalcev. Ločeno zbiranje biorazgradljivih odpadkov Po izgradnji kompostarne smo v letu 2007 začeli intenzivno izvajati ta zahtevni projekt. Biorazgradljivi odpadki se ločeno zbirajo na območjih gostejše zazidave, na redko poseljenih območjih pa se spodbuja k individualnemu kompostiranju. Zbiranje nevarnih odpadkov Program zbiranja nevarnih odpadkov je bil uveden v letu Izvaja se z mobilno zbiralnico, ki je v vsaki krajevni skupnosti enkrat do dvakrat letno. Občani pa lahko oddajo nevarne odpadke iz gospodinjstev tudi na vseh zbirnih centrih vse leto v času njihovega obratovanja. Monitoring Skladno z veljavno zakonodajo je bil izdelan program obratovalnega monitoringa za celotno območje odlagališča. Izvajajo se redne meritve, ki zajemajo spremljanje kvalitete izcednih vod, površinskih vod in podzemnih vod, emisij v zrak ter meritve hrupa. Rezultati analiz kažejo, da parametri ne presegajo dovoljenih koncentracij. Slika 6: Mehansko-biološka obdelava odpadkov t letno Slika 7: Biofiltri Cilji projekta Projekt se nanaša na okoljske cilje, opredeljene v 174. členu Pogodbe Evropske skupnosti ter na cilje petega Okoljskega programa, ki jih v celoti izpolnjuje in so naslednji: ohranjati, varovati in izboljševati kakovost okolja, zaščititi zdravje ljudi in kakovosti okolja v naseljih, povečanje deleža na mednarodni ravni, ki se ukvarja z regionalnimi in globalnimi okoljevarstvenimi problemi, gospodarjenje z naravnimi viri. Zaključek Glede na potek aktivnosti verjamemo, da se bo uresničila namera, da v celjski regiji ustrezno uredimo problem ravnanja z odpadki na okolju prijazen in ekonomsko učinkovit način do leta Seveda nam je to uspelo le z izjemnim sodelovanjem vseh pristojnih služb na nivoju občin in države ter krajanov. Vsekakor projekta ne bi mogli izvesti z lastnimi viri sredstev, zato je bilo ključnega pomena, da smo pridobili sredstva kohezijskega sklada Evropske unije in sofinanciranje proračuna Republike Slovenije. 15

16 S049ekoLIST06 dr. Jure RAVNIK prof. dr. Matjaž HRIBERŠEK dr. Matej ZADRAVEC Primerjava modelov razširjanja onesnaževal v ozračju Comparison of air pollution dispersion models Z naraščajočo računsko močjo postajajo numerične simulacije vedno bolj dosegljive. Simulacije dogajanj v atmosferi so danes že mogoče, vendar pa temeljijo na prenekaterih predpostavkah in poenostavitvah. Nekatere izmed teh so bile uvedene že v prejšnjem stoletju, zato je danes čas, da razmišljamo o njihovi omilitvi Napovedovanje razširjanja onesnaževal tradicionalno poteka preko poenostavljenih modelov, ki na podlagi meteoroloških parametrov po ozračju prenašajo Gaussove porazdelitve koncentracij. V članku enako nalogo zaupamo modelu, ki temelji na računalniški dinamiki tekočin. Rezultate analiziramo in določimo prednosti in slabosti obeh pristopov. Numerical simulations are with the ever growing computing power becoming more and more accessible. Simulation of conditions in atmosphere is already possible today, although they do base on some assumptions and simplifications. Some of them were introduced in the previous century; therefore today it is time to rethink these assumptions and limitations. Prediction of pollutant concentrations in the atmosphere is traditionally performed using simplified models, which, based on meteorological data, move Gaussian distributions of pollutant concentrations. In this paper we employed a computational fluid dynamics model for the same task. Results are analysed and advantages and disadvantages of both models are discussed. Danes predstavljajo numerični modeli jedro modernih inženirskih simulacijskih orodij. V uporabi so tako kompleksni modeli, ki vključujejo fiziko mehanike tekočin, prenosa snovi, mase in toplote na zelo podrobnem, diferencialnem nivoju, kot tudi poenostavljeni modeli, ki delujejo na podlagi mnogih poenostavitev in predpostavk z uporabo preprostih rešitev za prenos snovi in toplote. Kadar imamo opravka z razširjanjem onesnaževal v okolju, je to praviloma vedno povezano z gibanjem tekočine, zraka ali vode. Rezultati kompleksnih modelov za opis gibanja onesnaževal v tekočini, ki jih označujemo s skupnim imenom Računalniška dinamika tekočin (RDT, angl.: Computational Fluid Dynamics, CFD), so natančne časovno in krajevno odvisne porazdelitve zračnega tlaka, hitrosti vetra in koncentracij onesnaževal. Zaradi navadno velikega območja, kjer je razširjanje onesnaževal potrebno simulirati in zaradi dolgih časov razširjanja, je uporaba modelov računalniške dinamike tekočin omejena z računsko močjo računalnika. Poenostavljeni modeli te omejitve nimajo, saj je njihova računska zahtevnost veliko manjša in jih preprosto uporabljamo na običajnem osebnem računalniku, časi računanja pa se merijo v minutah oz. nekaj urah. Na drugi strani modeli računalniške dinamike tekočin zahtevajo paralelno izvajanje na gručah osebnih računalnikov oziroma na vektorskih superračunalnikih. Primerjali smo dva modela. Iz nabora kompleksnejših modelov računalniške dinamike tekočin smo uporabili ANSYS-CFX (Ansys 2009), med poenostavljenimi pa Gaussov disperzijski model ISC- ISCST3 (EPA, 1995, 1995, Lakes Environmental 2006). Zanimala nas je predvsem uporabnost posameznih modelov za napovedovanje koncentracij onesnaževal v atmosferi, njune prednosti in slabosti. V nadaljevanju podajamo matematično fizikalne osnove obeh modelov in primerjavo rezultatov na primeru razširjanja trdnih delcev v atmosferi. Modeli računalniške dinamike tekočin Prenos snovi, mase in tok tekočin v naravi sledi trem osnovnim zakonom ohranitve. Ti povedo, da se masa, gibalna količina in energija ohranjajo. Modeli obenem upoštevajo, da se snov in toplota prenašata z difuzijo in konvekcijo. Difuzijski prenos snovi je določen z difuzivnostjo, npr. onesnaževala v zraku, difuzijski prenos toplote pa s toplotno prevodnostjo. Konvektivni prenos poteka s samim tokom tekočine, ki s seboj odnaša snov in toploto. Zakoni ohranitve in difuzijsko konvektivni transportni model za gibalno količino, snov in toploto so v matematični fiziki zapisani v obliki parcialnih diferencialnih enačb. Rešitev le-teh so porazdelitve tlaka, hitrosti zraka, koncentracije snovi in temperatur v celotnem območju reševanja. Do rešitve pridemo s pomočjo metod numerične matematike, v primeru računalniške dinamike tekočin je to navadno metoda končnih volumnov. Simulacijo lahko zaženemo, ko določimo območje reševanja in začetne ter robne pogoje. Pri izbiri območja je potrebno biti previden, da zajamemo dovolj veliko območje da ni prevelikega vpliva robov na simulacijo. Hkrati pa težimo k čim manjšemu območju, 16

17 Slika 1; Grafa prikazujeta koncentracijo onesnaževala, ki se razširja od točkastega vira samo z difuzijo. Na levi vidimo razširjanje oblaka onesnaževala, na desni pa časovni razvoj koncentracije na različnih oddaljenostih od vira. saj lahko tako zmanjšamo računsko zahtevnost. Če je problem simetričen, lahko simetrijo izkoristimo in simuliramo samo pol območja. Zelo pomembna je tudi določitev robnih pogojev. Iz meteoroloških meritev je potrebno izluščiti višinski hitrostni profil vetra, ki ga predpišemo na robu območja. Vir onesnaženja postavimo v ustrezno točko modela in povemo, kakšno je onesnaževalo in kolikšna količina se sprošča v določeni smeri. Ko simulacija steče, se onesnaževalo razširja z difuzijo in konvekcijo in model za vsak časovni korak napove trenutno koncentracijo v celotnem območju. Modeli računalniške dinamike tekočin ločijo dva opisa onesnaževal: Eulejevega in Lagrangevega. Pri Eulerjevem pristopu onesnaževalo (ne glede na to, da so to na primer trdni delci) opišemo kot zvezno fazo, ki ji določimo difuzivnost. Onesnaževalo zavzema del prostornine, drugi del pa tekočina (zrak v primeru razširjanja po atmosferi ali voda v primeru razširjanja na primer nafte po morju). Lagrangev pristop obravnava onesnaževalo kot delce, navadno v obliki majhnih togih kroglic. Ker je delcev onesnaževala veliko, bi bilo računsko prezahtevno modelirati tok tekočine okoli vsakega delca. Delci onesnaževala so navadno majhni in ker potujejo bolj ali manj z vetrom in je njihova relativna hitrost glede na hitrost vetra majhna, lahko izračun sile tekočine na delec poenostavimo. Enačbe gibanja tekočine so v takih primerih analitično rešljive. Takrat je tok okoli delca stacionaren, dinamičnega vzgona ni. Sila na kroglo deluje v smeri relativne hitrosti krogle glede na tekočino. Imenujemo jo sila upora. Prvi jo je leta 1851 izračunal George Stokes. Če delci onesnaževala niso podobni kroglam, lahko upor nanje popravimo s polempiričnimi nastavki, ki so podprti z meritvami. V računalniški dinamiki tekočin zvezno fazo, ki je v našem primeru zrak, modeliramo po Eulerjevem pristopu. Omeniti velja še obravnavo turbulentnih tokov. Opis turbulence je pomemben, ker znatno vpliva na difuzijo onesnaževala. Večina v inženirski praksi uporabljanih modelov rešuje časovno povprečne enačbe in opisuje turbulenco s pomočjo modeliranja. Šele v zadnjem času prihajamo z razvojem računalništva do možnosti simuliranja turbulentnega gibanja, a le v manjših dimenzijah (npr.: tok v cevi), ki so premajhne za okoljske aplikacije. Gaussovi modeli Podobno kot uporabimov Lagrangevem modelu analitično rešitev toka okoli krogle za izračun sile na delec, uporabimo v Gaussovih modelih analitično rešitev za difuzijski prenos snovi in s tem se izognemo reševanju zapletenih enačb prenosa, na katerih temelji računalniška dinamika tekočin. Predstavljamo si točkovni vir onesnaženja - na primer razlitje nafte v morje. Za trenutek si mislimo, da morje miruje bibavice, morskih tokov in valov ni. V trenutku razlitja bo vsa nafta zbrana na enem mestu. Zaradi naključnega gibanja molekul se bo razširila v morje, pri čemer se bo koncentracija v točki razlitja zmanjševala, naftni oblak pa se bo sčasoma širil v morje. Ta proces imenujemo difuzija. Problem je analitično rešljiv. Koncentracijo v času in kraju opiše t. i. Gaussova porazdelitvena krivulja (slika 1), bralcu najbrž bolj znana kot normalna porazdelitev iz statistike. V Gaussovi krivulji nastopa parameter, navadno označen z grško črko sigma, ki pove širino oblaka onesnaževala, v katerem je 68 % mase onesnaževala. Širino roba onesnaženja pa navadno definiramo z dva sigma. V tem območju je 95 % vsega onesnaženja. Parameter sigma narašča sorazmerno s korenom iz časa. Če je tako oblak onesnaženja širok 100 m po eni uri, bo štiri ure kasneje dvakrat širši. Takšno analitično rešitev, povedano poenostavljeno, Gaussovi modeli premikajo po zraku ali morju s hitrostjo vetra oziroma morskih tokov ob upoštevanju posedanja zaradi gravitacije. Modeli so navadno nadgrajeni z upoštevanjem dodatnih meteoroloških parametrov, kot so temperatura, relativna vlažnost, tlak, sončno obsevanje ipd. V modelu igrajo vlogo na integralnem nivoju, kjer analitično rešitev idealiziranega problema približajo razmeram v naravi. Vključitev parametrov je 17

18 Slika 2; Na levi prikazujemo mrežo računskih točk na kateri Gaussov model izračunava koncentracijsko polje. Mreža je zgoščena okoli vira onesnaženja in v smeri dominantne hitrosti vetra. Na desni je 3D-mreža modela računalniške dinamike tekočin, ki zajema enako veliko področje. Na njej izračunavamo hitrostno, tlačno in koncentracijsko polje. Prikazana je od spodaj navzgor, da se vidi model reliefa. Velikost 10 x 10 x 3 km. izvedena polempirično in ne na nivoju simulacije prenosa mase in toplote, kot je to v navadi pri modelih računalniške dinamike tekočin. Poleg meteoroloških parametrov, ki jih lahko brez težav izmerimo, potrebujejo Gaussovi modeli še dodatne podatke, ki se nanašajo na območje modeliranja. Navadno je mogoče vnesti digitalni model višin, pa tudi več empiričnih podatkov, ki povedo, ali je območje urbano ali ruralno, kako je poraščeno, kakšen je albedo in kakšen toplotni tok povzročajo naselja. Te podatke je težje meriti in se zato navadno ocenijo s pomočjo literature. Slika 3; Slika prikazuje izolinije koncentracije, izračunane z Gaussovim modelom, ko je bila v meteorološke podatke vnesena dominantna smer vetra. Sever je zgoraj. Primerjava med modeli Cilj izvedbe simulacij je, podobno kot pri izvedbi eksperimentov, s čim višjo stopnjo zaupanja določiti parametre, ki nas zanimajo. V primeru razširjanja onesnaževal gre navadno za koncentracije oziroma količine odloženega onesnaževala, ki jih lahko pričakujemo ob takšnih ali drugačnih pogojih v naravi. Navadno so najbolj zanimive najslabše vrednosti, ki nam povedo zgornjo mejo koncentracije onesnaževala v okolju. Prva pomembna razlika med modeli je v vhodnih podatkih. Gaussovi modeli zahtevajo več let meteoroloških parametrov, merjenih vsako uro. Z njimi se za vsako uro posebej izračunajo koncentracije onesnaževal v okolici vira ob upoštevanju Gaussove porazdelitve in meteoroloških podatkov. Računski časi so majhni, rezultate za več let urnih koncentracijskih polj dobimo le v nekaj urah. Rezultat simulacije so zgolj koncentracije. Po drugi strani zagon modela računalniške dinamike tekočin zahteva mnogo več računskega časa. Zato je potrebno med zbranimi meteorološkimi podatki vnaprej izbrati povprečne oziroma najslabše in simulacijo izvesti samo zanje. Rezultat je tridimenzionalna napoved koncentracij, tlakov in hitrosti v celotnem območju. Računska mreža točk, na kateri se simulacija izvaja, je v primeru Gaussovega modela dvo-dimenzionalna pahljača točk. Pri računalniški dinamiki tekočin pa uporabljamo mrežo sestavljeno iz tridimenzionalnih elementov (tetraedrov, piramid, prizem), ki omogoča tri-dimenzionalno razločitev tokovnih, tlačnih in koncentracijskih polj. Na sliki 2 sta prikazani obe mreži. Slika nazorno prikazuje, da je število neznank, ki jih računamo, znatno višje pri modelih računalniške dinamike tekočin. V prikazanem primeru je razmerje v številu neznank enako približno 1 : Kvantitativno primerjavo med modeloma smo izvedli na naslednji način. Na 10 x 10 km velikem območju z realno topografijo reliefa smo modelira- 18

19 li razširjanje trdnih delcev gostote 2.21g/cm 3. Velikosti delcev so bile med 5 in 320 mikrometrov porazdeljene po naslednjih masnih deležih: 38.7 % 5μm, 16.5 % 10μm, 7.5 % 25μm, 6.6 % 35μm, 3.8 % 45μm, 6 % 60μm, 5.8 % 85μm, 9.6 % 150μm in 5.5 % 320μm. Vir onesnaženja je bil odprti kop velikosti 250 m 2 iz katerega je v zrak uhajalo g/s/m 2. Zbrali smo za tri leta urnih meteoroloških podatkov. Na podlagi rože vetrov smo določili dominantne smeri vetra. Da bi lahko modela direktno primerjali, smo v obeh primerih predpisali enako, dominantno, smer vetra. Predpostavili smo torej, da je dominanten veter pihal ves čas skozi vsa tri leta. Izolinije koncentracij Gaussovega modela so prikazane na sliki 3, izopovršina enakih koncentracij Eulerjevega RDT-modela pa na sliki 4. Rezultati kažejo, da se onesnaževalo razširja v dominantni smeri vetra v vseh modelih. Gaussov model in Eulerjev RDT model sta prikazala znatno večje koncentracije izven dominantne smeri od Lagrangevega RDT modela, kar nakazuje na delovanje empiričnih nastavkov v modelu, ki poskrbijo za difuzijo. Model, ki temelji na podlagi računalniške dinamike tekočin, je podal tridimenzionalno porazdelitev koncentracij (slika 4). Izračunane koncentracije so v dominantni smeri pri vseh modelih enakega reda velikosti, kar je glede na popolnoma različno matematično fizikalno zasnovo modelov zadovoljivo. Glavna prednost Gaussovega modela je zmožnost hitrega preračunavanja koncentracijskih polj za različne atmosferske pogoje. Tako na podlagi dolgoletnega niza meteoroloških opazovanj zagotovo pridemo do najslabših možnih situacij, ko pride na določeni oddaljenosti od vira do najvišje možne koncentracije. V tem pogledu model RDT zaostaja, saj podaja rezultat samo za eno ali morda največ nekaj konfiguracij vhodnih parametrov. Hkrati rezultati zaradi velike razsežnosti simuliranega območja in omejitve z gostoto računske mreže tudi niso tako podrobni, kot bi si želeli. Po drugi strani pa model RDT boljše upošteva model reliefa, saj veter resnično piha preko terena. Tako je mogoče ugotoviti lokalna področja, kjer se zaradi vetrovnih razmer in vpliva razgibanosti terena lahko pojavijo področja večjega odlaganja delcev. Omogoča tudi modeliranje stavb v bližini vira, ki bi lahko vidno vplivale na tok, kar je še posebej pomembno v primeru razširjanja onesnaževal v mestih. Zaključki Predstavljena primerjava med Gaussovimi disperzijskimi modeli in modeli računalniške dinamike tekočin za simulacijo razširjanja onesnaževal v atmosferi je razkrila prednosti in slabosti obeh pristopov. Gaussovi modeli zelo hitro napovedo koncentracijska polja na velikem območju za veliko število kombinacij meteoroloških parametrov in s tem omogočijo dobro oceno najvišje pričakovane koncentracije na določenem mestu. Modeli na Slika 4; Slika prikazuje izopovršino enakih koncentracij onesnaževala, izračunano z Eulerjevim RDT-modelom. Prikazan je tudi digitalni model višin; sever je spodaj. Vidimo, da oblika oblaka sledi dominantni smeri z razširjanjem v prečnih smereh. Vrh koncentracije je približno 500 m nad tlemi. podlagi računalniške dinamike tekočin so računsko mnogo bolj zahtevni in jih je mogoče uporabiti za preračunavanje le nekaj vhodnih konfiguracij. Rezultati, ki jih dobimo, so veliko bolj podrobni, saj je tok zraka in onesnaževala resnično simuliran. V trenutnem stanju razvoja cenovno dostopnih računalniških zmogljivosti služijo kot dopolnilo k rezultatom Gaussovega modela za podroben vpogled v dogajanje ob izbranih meteoroloških pogojih. Literatura Ansys-CFX v12, Ansys, Inc., ISC-AERMOD View, Interface for the U.S. EPA ISC and AERMOD Models, Lakes Environmental, U. S. Environmental Protection Agency. User's guide for the Industrial Source Complex (ISC3) Dispersion Models Volume 1 (Revised). EPA-454/B a. Office of Air Quality Planning and Standards, Research Triangle Park, NC, U. S. Environmental Protection Agency. User's guide for the Industrial Source Complex (ISC3) Dispersion Models Volume II Description of model algorithms. EPA-454/B b. Office of Air Quality Planning and Standards, Research Triangle Park, NC,

20 Željko BLAŽEKA, univ. dipl.inž. grad. Vodooskrba Pomurja Potable water supply in Pomurje S050ekoLIST06 20 Državni zbor je sprejel Zakon o razvojni podpori v Pomurski regiji (Ur. list št.: 87/2009, (ZRPPR1015)) v obdobju V 11. členu ZRPPR1015 je določeno tudi, da razvojna pomoč v Pomurski regiji predstavlja tudi vlaganja v infrastrukturo za oskrbo Pomurske regije s pitno vodo v okvirni višini 98 mio. Sredstva se zagotovijo iz nacionalnih in kohezijskih sredstev iz državnega proračuna. Za projekt je odgovorno Ministrstvo za okolje in prostor (MOP), kot posredniško telo MOP tudi zagotavlja sredstva na svojih proračunskih postavkah. Z ZRPPR1015 je predvidena ustanovitev projektne pisarne vlade v Pomurski regiji kot začasna oblika delovanja službe vlade. Pisarna torej usklajuje, svetuje in pomaga tudi pri izvedbi projekta Oskrbe z vodo Pomurja. V obrazložitvi členov ZRPPR1015 je vlada zapisala, da je projekt oskrbe z vodo vreden 121 mio, razlogi za razvojno pomoč pa so v tem, da kar 21,6 % prebivalcev Pomurske regije oskrbuje z vodo, ki pogosto kakovostno ni ustrezna, da se 17 % prebivalcev oskrbuje z vodo, ki ni pod nadzorom. Z vidika vzpostavljanja osnovnih pogojev za konkurenčnost regije je zato pomembno reševanje oskrbe s pitno vodo. Dejstvo je tudi, da na Goričkem obstaja občina, ki nima niti metra javnega vodovodnega omrežja. Zakon je v opredelitvi območja, ki ga obsega regija Pomurje k občinam statistične pomurske regije, prištel tudi občine Ormož, Središče ob Dravi, Sveti Tomaž, saj le-te delijo isti gospodarski, socialni in infrastrukturni prostor. Osnovne obrise tehnološke rešitve oskrbe z vodo je pripravil Institut za ekološki inženiring leta 2005(1), kar je predstavljalo podlago za nadaljnje koncipiranje projekta. Slovenian parliament adopted the Law on the support for development of Pomurje region on (Off. Gaz. Of Slovenia 87/2009, (ZRPPR1015)) for the period between 2010 and In Article 11 of ZRPPR1015 it is stated that aid of about 98 mio will be given for potable water supply of Pomurje region. The funds will be taken form national and cohesion sources of the national budget. Ministry of environment and spatial planning is responsible for this project and ensures the funds in its budget. ZRPPR1015 foresees establishment of a governmental office in Pomurje region as a temporal way of governmental operation. The office will harmonize, advise and help with the execution potable water supply project. In the explanation of Articles of ZR- PPR1015 the government stated that the potable water supply project is worth 121mio and that the reasons for this development aid are that 21.6% of inhabitants of Pomurje region is supplied with water of inadequate quality and that 17% of inhabitants of Pomurje region is supplied with water without control. In order to set up the basic conditions of the competitive position of the region it is important to solve the potable water supply problem. At the same time, it was found, that there is a municipality in the Goričko region, which does not have even a metre of public waterworks. The law included in the Pomurje region the municipalities of the statistical region as well as municipalities of Ormož, Središče ob Dravi and Sveti Tomaž, since they share the same economical and social conditions and infrastructure. The basic framework for the technological solution of the potable water supply was drawn by the Ecological Engineering Institute in 2005, which was the basis for the conception of the project. Členitev projekta oskrbe z vodo po ZRPPR1015 Za zaokroženo prebivalcev Pomurja, ki jih Mura deli na levi breg (Prekmurje) in desni breg (Prlekijo) je MOP že od leta 2005 prevzel obvezo s pogodbo med MOP in Pomurskimi občinami, da zgradi vodovodno infrastrukturo. V ta namen je MOP naročilo izdelavo projektne dokumentacije do faze IDP. Dokumentacijo je v letih izdelal konzorcij (2) projektantov, z vodilno družbo Institut za ekološki inženiring iz Maribora. Občina Ljutomer in občina Ormož sta v letih naročili in pridobili pri Institut za ekološki inženiring projektno dokumentacijo za posodobitev vodovodne infrastrukture na območju obeh občin, medsebojno povezavo vodooskrbnih sistemov in zagotavljanje večje varnosti pri oskrbi z vodo obeh občin. K temu projektu sta na» dravski strani«pristopili občini Središče ob Dravi in Sv. Tomaž. Na»dravski strani«se je oblikoval vodooskrbni sistem občin Ormož, Sv. Tomaž in Središče ob Dravi, tehnološko povezan s pomurskim vodovodom preko občine Ljutomer.

21 Legenda: A - vodovodni sistemi s predvideno srednjo porabo za kritičen dan 30l/s predvidena izdatnost vodnega vira (VV) 30l/s obstoječa izdatnost VV Pomurski vodovod Projekt Oskrbe z vodo Pomurja je vsebovan v Operativnem programu okoljske in prometne infrastrukture za obdobje Pri koncipiranju vodooskrbe v Pomurju je iz zgodovinsko organizacijskih razlogov, tehnološke zaokroženosti oskrbovalnih con vodooskrbni sistem Pomurja razčlenjen na tri sisteme. Sistem A obsega vzhodni del Prekmurja (občine Črenšovci, Dobrovnik, Lendava, Odranci, Turnišče, Velika Polana, Kobilje), sistem B zahodni del Prekmurja (občine Murska Sobota, Tišina, Beltinci, Hodoš, Moravske Toplice, Šalovci, Cankova, Gornji Petrovci, Grad, Kuzma, Puconci, Rogašovci) in sistem C celotni desni breg Mure (občine Gornja Radgona, Radenci, Sveti Jurij, Križevci, Ljutomer, Razkrižje, Veržej, Apače, Ormož). Občine iz teh sistemov so svojo voljo in potrebo po izgradnji vodovodne infrastrukture izrazile s podpisom medobčinskih pogodb, ki opredeljujejo medsebojne odnose, upravljanje, financiranje projekta v svojem sistemu. Tehnološke karakteristike Oskrba z vodo v Pomurju se je razvijala lokalno in v času razvoja so nastali občinski vodovodni sistemi, utemeljeni na vodnih virih: lendavski, ljutomerski, murskosoboški, radgonski vezani na vodne vire iz podtalnice, za katere ob njihovem nastanku še ni bilo dosti zavesti o potrebni zaščiti na vodovarstvenih območjih. Na vododeficitarnih območjih in praviloma razvojno najbolj nerazvitih delih Goričkega in Slovenskih goric pa se prebivalstvo še danes oskrbuje z vodo iz lokalnih individualnih, vaških vodnih virov brez ustreznega nadzora. Poskusi z globinskimi vrtinami so pokazali, da voda sicer je, a majhne in spremenljive izdatnosti, obremenjena z raztopljenim železom, manganom in ponekod z arzenom. V glavnem ima Pomurje dva dominantna vodooskrbna problema. Nezadostna zaščita vodonosnika na vodnih virih in posledično kakovostni problemi na zajetjih podzemne vode ter nezadostna zmogljivost za zagotavljanje varnosti in razvoja oskrbe z vodo. Drugi problem je, da na območju Goričkega in Slovenskih goric ni razvite javne vodooskrbe, saj vodni viri in nerazvitost okolja tega niso omogočili. Tema območjema je potrebno s transportnimi oz. skupnimi medobčinskimi vodovodi vodo pripeljati in od tam razviti občinsko vodovodno infrastrukturo. Predlagane rešitve Načrtovanje potreb po vodi za dolgoročno obdobje 50 let je vedno nehvaležna naloga, saj regionalni planski dokumenti ne sežejo tako daleč, ključne vodne vire pa je potrebno rezervirati v vodnogospodarskih in prostorskih razvojnih konceptih za najmanj to obdobje. Demografski podatki za Pomurje kažejo stagnacijo rasti prebivalstva, saj sta v preteklosti splošna nerazvitost in prometna izoliranost, pomenili le odliv prebivalcev ne glede na državne, regio- 21

22 nalne politike skladnega regionalnega razvoja Slovenije. Zgrajeni avtocesta in železnica, finančna injekcija v Pomurje z zakonom na osnovi pravkar sprejetega Zakona o razvojni podpori Pomurju vlivajo optimizem in računamo lahko z rahlim naraščanjem prebivalstva. Predvidena gospodarska orientacija v gospodarski razvoj na območju kmetijstva, turizma, razvoja človeških virov, geotermalne energije vsekakor terja zdravo pitno vodo kot esencialno podlago za razvoj. V Pomurju je predvidena naslednja poraba vode za 50-letno obdobje: sistem A približno 110 l/s, sistem B 345 l/s in sistem C 150 l/s, skupaj cca 605 l/s. Strateški vodni viri, ki bodo zagotavljali te dolgoročno predvidene količine, vključno s potrebnimi rezervami na vodnih virih zaradi morebitnega izpada na kateremkoli izmed VV v celoti ali delno, so naslednji: Vodni vir (VV) Pitna voda (l/s) Aktivna zaščita (l/s) Regionalni vodni viri Segovci-Podgrad 120 Krog 100 Vučja vas 350* Dokležovje 230 Lukavci 80 Mota 100 Gaberje 130 Lokalni vodni viri Turnišče 30 Hraščice 80 Skupaj *Vodni vir Vučja vas predstavlja vir vode za umetno bogatenje podtalnice na območju VV Krog in VV Dokležovje, s katero se zagotavlja varnost teh dveh VV pred dotokom vode s kmetijskih površin in povečuje izdatnost ter varnost teh VV. Zagotavljanje varnosti vodnih virov si delita tehnologija in vodovarstveni režim na telesih podzemnih vod. Tehnološke rešitve se prilagodijo kakovosti surove vode, oceni tveganja incidentnih situacij, geokemičnim in hidrološkim razmeram v vodonosniku. Vpogled v lastnosti in karakteristike podzemnih vod kot vir pitne vode je po naročilu MOP izdelal Geoko (3), kar je dalo dobro izhodišče za projektiranje rešitev na regionalni ravni. Med projektiranjem je bila opravljena večkriterijska analiza koncepta priprave vode na vodnih virih. Analizirana je možnost neposredne uporabe murske vode s predelavo v pitno vodo, uporabe murskega obrežnega filtrata, principe povečanja izdatnosti in varnosti podzemnega obmurskega vodonosnika z aktivno zaščito vodnega vira, podzemna oksidacija železa in mangana v vodonosniku, kadar to predstavlja problem. Vsak vodni vir ima načeloma svojo tehnologijo priprave vode, vsem pa je značilno, da sta pred distribucijo vode v omrežje povsod predvidena širokospektrna filtracija na filtrih, ki vsebujejo aktivno oglje in dezinfekcija vode. Za distribucijo vode je predvidena dogradnja obstoječega vodovodnega omrežja v Pomurju, z izboljšanjem hidravličnih razmer, ter zagotavljanjem obratovalne varnosti. Za perspektivo do leta 2013 je predvidena izgradnja cca 346 km vodovodnega omrežja s 64 objekti (vodohrani, črpališča ). Struktura po sistemih je razvidna iz spodnje preglednice. Stroški, financiranje, terminski plan Projektirani stroški izgradnje pomurskega vodovoda znašajo približno 133 mio EUR, 10 mio EUR so stroški vodooskrbe ormoškega vodovoda. Financiranje projekta je predvideno s sredstvi kohezijskega sklada, državnega in občinskih proračunov. Terminski plan predvideva za leto 2010 izdelavo in dokončanje projektne, investicijske, prostorske in okoljske dokumentacije, pripravo in odobritev koriščenja kohezijskih sredstev, začetek postopkov izbire izvajalcev. V letih 2010 do 2013 je predvidena fazna in etapna izvedba projekta, 2014 poskusno obratovanje vodnih virov in finančni ter vsebinski zaključek projekta. Dolgoročna študija ureditve oskrbe prebivalstva s pitno vodo in varovanje vodnih virov Pomurja, IEI d.o.o. Maribor, marec 2005 Člani konzorcija: IEI d.o.o, Atrij d.o.o, VGB d.o.o, Hidroinženiring d.o.o. Hidrogeološke raziskave za projekt»ureditev celovite oskrbe prebivalstva s pitno vodo in varovanja vodnih virov Pomurja» zaključno poročilo, Geoko d.o.o. Ljubljana, 3/2007. Sistem Transportni vodovodi (m) Primarni vodovodi (m) Vodovodi skupaj (m) objekti Vrednost investicije z 20 % DDV A B C skupaj

23 mag. Bojan CVELFAR Pomen zgodovine pri novi ureditvi ulic in trgov v Celju Imporatance of histroy for the new arrangemet of streets and squares in Celje»Če hočemo postaviti nove temelje mestnemu življenju, moramo predvsem razumeti zgodovinsko podobo mesta in razločevati med njegovimi izvirnimi nalogami, ki so se razvijale iz njega sproti, in tistimi, ki bi mu jih še radi nadalje namenili.«lewis Mumford Zgradba mesta Celja je zelo pestra, saj se v njej zrcali nekdanje in sedanje mestno življenje, mestne funkcije, vplivi iz preteklosti, tradicija in odnos do mestne okolice. Mestno zgradbo tako sestavljajo nepozidane in pozidane površine, izraba tal in kot najpomembnejši element - mestni tloris. Slednji priča o ustroju mesta in njegovi postopni rasti. Razmeščenost ulic in pozidane površine sta kazalca, ki govorita o smeri, času in moči širitve mesta. Tako kot skorajda vsa mesta pri nas ima tudi Celje nenačrten tloris, ki sicer priča o spontani rasti mestne naselbine. Kljub temu pa se je rast mesta morala prilagajati naravnim značilnostim (npr. toku reke Savinje) ali pa pomembnim objektom (npr. Knežji dvorec, stolnica, mestna hiša ). Na splošno so bile spremembe mestnega tlorisa izjemno redke - to velja tudi za Celje; celo po različnih katastrofah (požari, poplave, potresi, vojne ). Razloge za to najdemoi predvsem v lastništvu posesti, parcelaciji in že zgrajenem komunalnem omrežju. Mestna občina Celje je v začetku leta 2009 razpisala urbanistično delavnico»ureditve javnih površin v starem mestnem jedru.«natančneje - Mestna občina Celje je tudi uradno pristopila k celoviti prenovi odprtih javnih površin mestnega jedra, ki obsega v smeri sever-jug Stanetovo ulico od Glavnega trga do Miklošičeve ulice in v smeri zahodvzhod Prešernovo ulico od Trga Celjskih knezov do železniške postaje vključno s Krekovim trgom. Pohvalno.»If we want to build new foundations for urban life in a city, we must, before all, understand the historical image of the city and make a distinction between its original functions, which were developed along the way and those, which we want the city to have in the future. The layout of the city of Celje is very diverse. One can find the images of the old and today s urban life, city functions, influences from the past, tradition and relations to the urban environment. The city is composed of built and empty surfaces, land usage and the most important element the cities ground plan. The cities ground plan gives evidence of the cities structure and its gradual growth. Layout of the streets and built surfaces are indicators that speak of the direction, timeframe and strength of the cities expansion. As almost all cities in Slovenia, Celje s ground plan was not designed, which is the evidence of spontaneous city growth. In spite of this the cities growth had to adjust for natural properties (such as riverbed of the river Savinja) and important structures (such as Prince Manor, the cathedral, city hall ). In general alterations of the city ground plan are rare this is true for Celje as well. Even after major disasters (fires, floods, earthquakes, wars). The reasons for this are above all in property ownership, parcel distribution and the already build municipal network. In 2009 the City municipality of Celje opened an urbanistic workshop Arrangement of public surfaces in the old city centre. Specifically the City municipality of Celje officially joined the complete renovation open public surfaces in the old town, which include (north to south): Stane street for the Glavni square to Miklošičeva street and in the west east direction: Prešeren street from Celjski knezi square to the railway station including the Krek square. Worthy of praise. S051ekoLIST06 23

24 Z delavnico so pristojni občinski uslužbenci, kot so zapisali, želeli pridobiti čim več različnih ureditev javnih površin. Glavni naročnikovi poudarki so bili namenjeni ureditvi trga pred starim magistratom in Marijino cerkvijo (ki je danes ponesrečeno kar sestavni del Prešernove ulice), 1 Krekovim trgom (katerega dominanta ni Celjski dom, kot si nekateri to predstavljajo, pač pa poslopje železniške postaje), trg pred Metropolom (kjer čaka na obnovo nekdanji Železni dvor stavba nasproti Metropola) ter ohranitev zgodovinskega ambienta najstarejšega mestnega trga Glavnega trga. Na prvem in edinem sestanku 2 naročnika (predstavnikov Mestne občine Celje) in potencialnih interesentov za udeležbo na razpisani delavnici , so bila podana še dodatna pojasnila in poudarki. Tako je predstavnik Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Območna enota Celje, morebitne udeležence sicer nekoliko presenetila s pojasnilom, da v fazi pridobivanja idejnih zasnov načrtovalcev nikakor ne želijo omejevati s podrobnostmi in jih pri svojem načrtovanju prepuščajo lastnemu videnju. Liberalizacija. A že v naslednjem hipu opozorila, da je potrebno pri Glavnem trgu ohraniti ambient, ter omenila, da nadkritje ulic s strani ZVKDS ni dovoljeno ter da bi bilo smiselno ohraniti določene obstoječe ambiente in tlake. Pričakovano konservativno. Še sreča, da poseg obnove tlaka ni predviden v globino, kajti območje arheološko še ni raziskano. Sam sem bil povabljen k sodelovanju v eno od skupin udeležencev delavnice. Delavnico smo vzeli skrajno resno in naš izdelek je bil rezultat dela skupine strokovnjakov s področij arhitekture, krajinske arhitekture, gradbeništva, prometa in zgodovine. Torej, delo smo zastavili interdisciplinarno, kar je pri predlogih takšnih ali podobnih rešitev seveda nujno potrebno. Tako smo analizirali obstoječe stanje, predložili zgodovinski oris ulic in trgov v Celju, pripravili programsko zasnovo, opozorili na obstoječo in predlagano prometno ureditev, podali načela ureditve javnih površin (ulic in trgov), predlog za tlakovanje, urbano in komunalno opremo, (novoletno) razsvetljavo, gostinske vrtove, zasaditve zelenih površin ter na koncu še faznost izvedbe. Sam sem prevzel»zgodovinski«del naloge. Urbana zgodovina Celja sega namreč že v obdobje Keltov. Takrat je Savinja tekla nekoliko severneje (nekako tam, kjer danes poteka velenjska železnica). Poseljena sta bila tako levi kot desni breg. Ko pa se je v rimskem obdobju, konec 3. st., tok reke prestavil pod Miklavški hrib, je mesto naenkrat ležalo le na njegovem levem bregu. 1 Ta nerodnost se je zgodila, ko je bilo po osamosvojitvi potrebno na hitro spremeniti imena nekaterih glavnih trgov in ulic v Celju. Predvidevam, da za tedanji Trg V. kongresa, ki je zaradi svojega skrajno ideološkega predznaka kar klical po spremembi imena, niso našli boljše rešitve oziroma konsenza, pa so sprejeli, za nekatere salomonsko rešitev, ter trg enostavno spremenili oziroma podaljšali v Prešernovo ulico. 2 Zapisnik sestanka urbanistične delavnice ( ). Natančna mreža ulic v rimski Celeji, ki je bila mimogrede veliko večja od srednjeveškega Celja, sicer ni poznana. Ob prenovi knežjega dvorca so v njegovih kletnih prostorih arheologi odkrili čudovito ohranjeno rimsko cesto. To so sestavljali večji kamniti bloki, ob njej je potekal jarek, viden je tudi tloris dveh obrambnih stolpov in stanovanjskih hiš, ki so stale ob cesti. To je bila pot, ki je prihajala iz smeri Emone in se je nadaljevala proti Petovioni. Rimski municipij (civilna naselbina) Claudia Celeja, izjemno lepo in bogato mesto, je bilo, kot je znano, v večini grajeno iz belega marmorja v nasprotju s kolonijama (naselbine rimskih vojnih veteranov) Emone in Petovione, ki sta bili grajeni večinoma iz apnenca. Po nekajkratnih barbarskih vpadih, ki so»malo Trojo«dobesedno izbrisali s površja zemlje, je šele v poznem srednjem veku na rimskih temeljih začela nastajati srednjeveška naselbina, ki je leta 1451 dobila tudi mestne pravice. Glede na to se je srednjeveška mreža ulic verjetno naslonila na rimsko, mesto pa se je začelo razvijati najprej okoli današnje stolnice z Glavnim trgom, kjer je stala tudi prvotna mestna hiša. Ko so na mestu nekdanjega rimskega stolpa pozidali Spodnji grad ali Knežji dvorec, je nastala najstarejša ulica v mestu Gosposka ulica, prvotno imenovana Dolga ulica. Ta je povezovala dve najpomembnejši zgradbi v mestu (cerkev in grad), ob njej pa so stanovali najboljši mojstri obrtniki in dobro založene trgovine. Najpomembnejša ulica pa se je razvila v smeri sever jug, po današnji Stanetovi ulici mimo (Glavnega)»trga«ter se nadaljevala po nekdanjem Kapucinskem mostu proti Laškemu. Vse bolj je postajala pomembna tudi prometnica proti Ljubljani in tako je nekoliko kasneje vzporedno z Gosposko nastala ulica, ki se je ob Marijini cerkvi nekdanjega minoritskega samostana razširila v nov trg, danes neprimerno poimenovan kot podaljšek (Prešernove) ulice. Ostale ulice so nastajale postopoma in so imele zgolj povezovalno vlogo med glavnima ulicama. Ko so mesto v letih obzidali (stranice mestnega obzidja niso bile povsem ravne, dolge pa so bile okoli 500 metrov), je dobilo obliko skorajda pravilnega štirikotnika. Kljub temu pa se obe že omenjeni glavni prometni poti nista križali v geometrijski sredini mesta, ampak nekoliko severovzhodneje. Takšno obliko je mesto ohranilo vse do srede 19. stoletja. Predvsem južna železnica in z njo prihajajoča industrializacija sta pripomogli, da se je mesto začelo širiti tudi zunaj mestnega obzidja, ki so ga sicer že konec 18. stoletja prodali na javni dražbi. V petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja je v samem mestu nastalo ali pa vsaj začelo nastajati kar nekaj novih ulic. Tako so denimo napravili povezavo med današnjo Prešernovo in Linhartovo ulico ob nekdanjem minoritskem samostanu (današnja Savinova ulica). Tudi Gosposko ulico so preko današnjega Slomškovega trga skušali povezati s 24

25 postajnim poslopjem. Načrtovali so povezavo čez župnijske vrtove in podrti nasip, kjer danes poteka Pleteršnikova ulica, na koncu so se zadovoljili s povezavo po že obstoječi Kocenovi ulici. Ob jarku na zahodni strani Graške mitnice so z gradnjo nekaj novih hiš že nakazali današnjo Vodnikovo ulico, od nekdanjega Kapucinskega mostu pa današnjo Razlagovo. Želja je bila ustvariti nekakšen»mini ring«ob nekdanjem srednjeveškem obzidju po dunajskem vzoru. Mestne ulice so bile do konca 19. stoletja še vedno popolnoma neurejene, polne nesnage, prašne in blatne. Tedaj pa se pričelo njihovo sistematično urejanje. Naprej so jih utrdili z debelejšim, nato pa povrhu nasipali še drobno kamenje. Leta 1862 je mestni svet sklenil, da morajo ulice imeti pločnike. Po ponovnem odkritju stare rimske kanalizacije in polaganjem nove so ulice tlakovali z granitnimi kockami. Interes za pravilno izgradnjo mesta je narasel predvsem s sprejetjem štajerskega stavbnega reda za mesta in trge leta , ki je (seveda z dopolnitvami) veljal tudi še po propadu črno-žolte monarhije. Tako je občina že leta 1866 pri okrajnem stavbnem uradu naročila mestni razširitveni in ureditveni načrt. Delo je prevzel stavbni adjunkt, inženir Viljem Hallada. Že leto pred njegovo predložitvijo pa so na seji mestnega odbora (1871. leta) sprejeli prvi mestni razširitveni in regulacijski načrt. V njem so določili potek novoprojektiranih in ureditveno linijo starih ulic, predpisali, da je treba pri podelitvi gradbenih dovoljenj to linijo upoštevati in naj se ti sklepi vrišejo na načrt, ki je bil takrat v fazi izdelave. 4 Načrt iz leta 1872 je bil izdelan v merilu 1 : 2880 in je predvidel nekaj novih ulic: Ring (Cankarjevo, Krekov trg, tako da bi železniško postajo zajeli v mestni organizem) 5, Razlagovo, Vodnikovo, Ulico XIV. divizije, Aškerčevo in severni del Stanetove. Kot toliko drugih načrtov pa so tudi tega že čez štiri leta dopolnili: povsem na novo so začrtali Razlagovo, Cankarjevo, Aškerčevo in Vodnikovo ulico ter zaradi živahne gradbene dejavnosti posegli v ureditev nekaterih obstoječih ulic: Linhartove, Gledališke, Na okopih in Kocenove. 6 A že leta 1882 so sprejeli nov ureditveni načrt, ki 3 Bau-Ordnung für das Herzogtum Steiermark mit Ausnahme der Landeshauptstadt Graz, Kundmachung der k. k. Statthalterei vom 9. februar 1857 (v posebni izdaji Leykam, Gradec 1905). Obsega 171 členov za mesta in trge ter še 20 dodatnih členov za podeželje. 4 Jože Curk, Celje urbanistično-gradbeni zgodovinski oris, v: Celjski zbornik, Celje 1963, str ; Peter Povh, Celjska arhitektura v 19. stoletju, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta IX, Ljubljana 1972, str. 83; Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del ( ), Celje 1974, str Zelo veliko pozornosti so namenjali ureditvi tega mestnega področja, saj so z veličastnim videzom želeli narediti mogočen vtis na obiskovalca, ki je izstopal iz železniške postaje. 6 Peter Povh, Celjska arhitektura v 19. stoletju, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta IX, Ljubljana 1972, str. 83; Jože Curk, Celje urbanistično-gradbeni zgodovinski oris, v: Celjski zbornik, Celje 1963, str ; Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del ( ), Celje 1974, str. 47. so ga zaradi eksplozivne širitve mesta morali neprestano dopolnjevati predvsem proti severu in tudi proti vzhodu. Z novimi industrijskimi obrati namreč začnejo nastajati močna delavska predmestja, na novo pa so morali vrisati Gledališki trg, Gregorčičevo, Miklošičevo in Ipavčevo ulico. 7 Zaradi nenehnih sprememb je občinski odbor 1. februarja 1889 sprejeli nov, tretji ureditveni načrt. 8 Ta je predvideval, da bi na severnem delu mesta potekala sklenjena pozidava, na zahodnem in severozahodnem delu pa naj bi se zidalo odprto, po kotažnem sistemu (vile). Težišče je tako bilo med današnjo Gregorčičevo ulico in novozgrajeno bolnišnico, kjer so sicer pozidali nekaj hiš, a se načrt tu ni uresničil in je bil leta 1906 opuščen. 9 V njem sta bili nakazani tudi današnji Kocbekova in Levstikova ulica. Temu je sledila organizirana zunanja ureditev ulic in trgov. Zanimivo je, da je mestna oblast nove stavbe za dvanajst let celo oprostila vseh mestnih davščin, nekaj popusta pa je priznala tudi država. Izdali pa so tudi odlok, ki je v mestnem središču prepovedoval zidati manj kot enonadstropne hiše. 10 Konec 19. stoletja so tako nastopile tudi spremembe v urbanističnem pogledu: pravokotno sekanje ulic, sklenjeni stavbni bloki; stavbne enote so začele nastopati kot kockaste tvorbe v novih celotah. Velik učinek so dajali vodoravni poudarki po strehah in oknih, vse hiše so bile v isti višini, dosežena je bila enotnost cest in ulic. 11 Proti koncu stoletja so končno spoznali glavno pomanjkljivost vseh dotedanjih ureditvenih načrtov. Namreč, niti eden se ni ukvarjal z ravnijo stavbišč omejeni so bili le na površinsko, ploskovno določitev. Mestna občina Celje je v letu 1897 razpisala natečaj za nivojsko izmero Celja in izdelavo mestnega načrta. Na razpisu 12 so izbrali ponudbo 39-letnega dunajskega civilnega geometra, inže- 7 Peter Povh, Celjska arhitektura v 19. stoletju, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta IX, Ljubljana 1972, str. 83; Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del ( ), Celje 1974, str ZAC, MOC I. del, a. š. 50, Regulacija mesta Celja. 9 Od Gregorčičeve ulice so vzporedno z Ipavčevo potegnili še dve ulici (eno proti bolnišnici, drugo tam, kjer se danes začenja Kersnikova ulica), vmes pa določili 22 stavbnih parcel za gradnjo vil. Vendar pa je bil ta predel neprimeren za gradnjo vil, saj sta v neposredni bližini stali bolnišnica in vojašnica, tod pa je potekala tudi zelo prometna povezava med Ljubljansko in Mariborsko cesto. Leta 1906 je nov sklep mestnega odbora predvidel le eno ulico, ki bi potekala od stare bolnišnice do Gregorčičeve, sekala šemalsko vojašnico na dvoje in se končala na stikališču Vodnikove in Kocbekove ulice. 10 Peter Povh, Celjska arhitektura v 19. stoletju, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta IX, Ljubljana 1972, str. 83; Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del ( ), Celje 1974, str Peter Povh, Celjska arhitektura v 19. stoletju, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta IX, Ljubljana 1972, str. str Na ta razpis so prispele 4 ponudbe: - Emil Teischinger (mestni stavbni mojster v Gradcu), gld, končanje del maj 1900, - Johann Korbuly, 6000 gld, končanja del ni navedel, - Viktor pl. Thomka, 5204 gld., (za 36 ha zazidanih površin po 80 gld. = 2880 gld; za 104 ha nepozidanih površin po 16 gld. = 1664 gld., za 5 ½ km rečnega posnetka 660 gld.); končanje del v 16 mesecih od pričetka del. - Wilhelm Lindauer, 140 ha po 31 gld. = 4340 gld., konec del je predvidel za

26 nirja Viktorja pl. Thomko. Thomka je elaborat o profilaciji vseh ulic izdelal v dveh letih ( ), zraven pa naredil še načrt za zazidavo Otoka. Pri meritvah se je opiral na deželne koordinate (Sv. Ana, Lipovec, Šentjungert in opatijska cerkev Sv. Danijela), kote pa je izravnaval po metodi najmanjših kvadratov. Rezultat njegovega dela so profili vseh celjskih ulic z navedbo višine na približno vsakih 10 m. Za dolžino je uporabil merilo 1 : 500, za višino pa 1 : 50. Pridal je tudi dragocen seznam takratnih lastnikov vseh hiš v mestu. 13 Na podlagi njegovega načrta so bile leta 1902 z mestnim odlokom določene stavbne črte in širine za pozidavo posameznih ulic: Savinjska ulica (od Slomškovega trga do kapucinskega mostu): 10 m; obrežna cesta ob Savinji (od Savinjskega nabrežja do mestne meje), ki je ostala le na papirju: 12 m; ulica preko kaplanije, ki bi povezovala to obrežno cesto z Glavnim trgom (ostala je le kot neuresničeni projekt): 12 m; današnja Stanetova ulica (od Prešernove do mostu čez Koprivnico): 12,5 m; Cankarjeva ulica (od Stanetove ulice do železniškega nadvoza): 14 m; Prešernova ulica (od Stanetove do Savinove ulice): 12 m; Lilekova in Gubčeva ulica (od Stanetove do Krekovega trga): 8 m. 14 Po I. svetovni vojni je izgradnjo in širitev mesta ob Savinji narekovala močna industrializacija, kar je povzročilo povečanje števila prebivalstva. Doba avtomobilizma je prinesla novo obliko urejanja cest in ulic v tridesetih letih prejšnjega stoletja so mestne oblasti ulice opremile z asfaltiranim voziščem in pločniki, ponekod pa so še donedavnega ostale granitne kocke, kot npr. delčki Cankarjeve ulice. Seveda je bilo to za tisti čas popolnoma primerna ureditev, saj je takrat še zelo redek promet potekal po celotnem mestnem središču. Izid novega gradbenega zakona in pravilnika o izdelavi regulacijskega načrta v uradnem listu Kraljevine Jugoslavije leta 1932 je pri mestnih oblasteh povečal zanimanje za izdelavo generalnega regulacijskega načrta. Končno je bila s sklepom mestnega sveta le dana zelena luč za razpis natečaja za izdelavo idejnega osnutka za generalni regulacijski načrt, ki ga je Mestna občina Celje objavila ZAC, MOC I. del, a. š. 54 in Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del ( ), Celje 1974, str Ocenjevalno razsodišče so sestavljali: dr. Alojzij Voršič (predsednik mestne občine celjske in predsednik razsodišča), inž. arh. Ivan Vurnik (univerzitetni profesor v Ljubljani), inž. arh. Vladimir Mušič (predstavnik»udruge inženjera i arhitekta«, mestni gradbeni svetnik v Ljubljani), inž. Dragotin Fatur (zastopnik inženirske komore), ing. Josip Černivec (teh. višji svetnik pri kraljevi banovinski upravi v Ljubljani), ing. Jan Marek (višji tehn. svetnik, zastopnik gardbenega Do določenega roka, 30. junija 1939, je na natečajno komisijo prispelo le 6 projektov. Natečaj pa je le deloma uspel, ker je samo prvonagrajeni načrt (pod oznako»g«je dobil daleč največ točk 86,8 %), ki ga je izdelal zagrebški inženir Velimir Jamnicky, 16 nudil tudi možnost stvarne izvedbe, pa še tega je bilo potrebno prilagoditi dejanskemu stanju. V tehničnem oddelku mestne občine so ustanovili poseben regulacijski odsek, ki je bil zadolžen za pripravo vseh teh materialov. Vendar pa je bila velika težava, kako in kje najti dobre strokovnjake, saj se v zapisniku seje sveta Mestne občine Celje omenja, da»v vsej Dravski banovini ne razpolagamo niti z enim povsem verziranim urbanistom, ako izvzamemo oba univerzitetna profesorja«. 17 Tako je regulacijski odsek pod vodstvom vodje tehničnega oddelka, inženirja Blaža Pristovška (člani so bili še arhitekt Drago Umek, geometer inženir Ferlan in inženir Jože Brodnik), na podlagi prvonagrajenega projekta inženirja Jamnickega izdelal idejno skico generalnega regulacijskega načrta v merilu 1 : 5000, načrt»uredbe o izvajanju regulacijskega načrta«in tehnični popis. Ves elaborat je bil obravnavan na petih sejah regulacijskega odbora, ki ga je na seji tudi odobril. Skica s kratkim opisom pa je bila v vpogled predložena tudi mestnemu svetu. Kot glavni javni trgi v mestu so bili predvideni: Gledališki trg (združen s pravoslavno cerkvijo in renoviranim gledališčem naj bi postal glavni mestni reprezentativni trg in novo središče mesta), novi trg v podaljšku Oblakove ulice v presečišču z Mariborsko oziroma Aškerčevo ulico (ki naj bi imel izrazit prometni značaj združitve najpomembnejših mestnih komunikacij), Glavni trg, Krekov trg, Trg Celjskih knezov, Slomškov trg, novi trg med Marijino cerkvijo in Savinovo ulico z novo tržnico, trg pred Salezijanskim domom v Gaberjah ob Mariborski cesti, novi trg ob zvezni cesti naselja Medlog v bližini izliva Ložnice v Savinjo, novi trg ob Ljubljanski in podaljšani Oblakovi ulici, novi trg v presečišču Oblakove in Kosovelove ulice. 18 Umetno zasajen in redno vzdrževan javni nasad je mesto imelo le v Mestnem parku ob Savinji; ta je zajemal tudi obsežen mestni gozd na obronku bližnjega hriba. Po I. svetovni vojni je občina ta park razširila še na promenado ob levem bregu Savinje odbora MOC), dr. Jurij Skoberne (predsednik gradbenega odbora mesta Celje in odvetnik), Konrad Gologranc (mestni stavbenik, član mestnega sveta). Mestne oblasti so v komisiji želele videti tudi arhitekta Jožeta Plečnika, vendar je ta sodelovanje odklonil (ZAC, MOC II. del, a. š. 58, L 1855/35, Regulacija mesta Celja). 16 Glede na dejstvo, da nobeden, razen zmagovalnega projekta, ni dosegel niti 50%, je razsodišče povečalo prvo nagrado na din, druge pa ni podelilo. Podelilo pa je dve tretji (v znesku din), in sicer celjskemu arhitektu inž. Dragu Umeku in ljubljanskima arhitektoma ing. Niku Bežeku in ing. Milanu Severju. 17 ZAC, MOC II. del, a. š. 119, sig. 308, Regulacijski načrt mesta Celja, Zapisnik seje regulacijskega odbora in, a. š. 119, sig. 308, Regulacijski načrt mesta Celja, Izvleček iz zapisnika o javni seji mestnega sveta celjskega 29. septembra 1939, str ZAC, MOC II. del, a. š. 119, sig. 308, Regulacijski načrt mesta Celja, Načrt uredbe o izvajanju regulacijskega načrta mesta Celja, str

27 med reko in nekdanjim srednjeveškim obzidjem. Ta je bil tudi v regulacijskem načrtu predviden kot glavni mestni park. Za razne prireditve na prostem je služila še Glazija, travnik z obrobnim drevoredom, na površini okoli 3 ha. Tu je bil predviden novi park v podaljšku Gledališkega trga. Kot javni nasad sta bila določena tudi ravnica pri Kalvariji ter travnik pod cerkvijo sv. Jožefa na istoimenskem hribu. Popolnoma novi parki so bili predvideni: ob Aškerčevi ulici pri cerkvi sv. Maksimiljana, ob Savinjskem nabrežju, v Gaberjah za Salezijanskim domom, ob Ipavčevi ulici severno od državne ceste št. 50, severno od Nove vasi, v naselju Medlog, novi nasadi pa tudi ob državni železnici Celje Velenje, severno od Lave ob Sušnici ter na okoliškem pokopališču na Golovcu. Širši pas zelenja naj bi se ohranil ob potokih Koprivnica, Sušnica, Ložnica in Hudinja, ob železniški progi Celje Velenje, ob državni cesti št. 50 v Gaberjah. Ohranili bi se seveda tudi zvezni zeleni pasovi mesta z zaščitnim pasom. Vse ostale manjše zelene površine, predvidene v regulacijskem načrtu, so bili dejansko manjši okrasni parki in otroška igrišča, locirana predvsem ob novih osnovnih šolah. Doba okupacije je pomenila cezuro v razvoju mestnega organizma. Nadaljnja izgradnja mesta je bila ustavljena (z izjemo velikopotezno zastavljene širitve bolnišnice, izgradnje tovarne perila v Zavodni ter nekaj hiš ob Ljubljanski in Kersnikovi ulici), davek na zavezniško bombardiranje pa je moralo plačati kar nekaj zgradb v samem središču mesta. Urbanistični razvoj Celja v obdobju je označevalo zelo kvalitetno strokovno delo. To pomeni, da so bili urbanistični načrti od celote do detajla narejeni praviloma na visoki ravni; Celje ni nič zaostajalo za drugimi slovenskimi mesti. Na drugi strani je opazna problematika kampanjskega dela, ko oblast prevečkrat ni bila pripravljena na časovno kontinuirano in prostorsko celovito urbanistično delo. Tudi to ni kakšna celjska posebnost. Posebnost urbanega razvoja Celja v drugi polovici 20. stoletja, predvsem od leta 1965 naprej, pa je problem, da ni obstajala mestu primerna teritorialna enota okraj oziroma regija. Investicije so se drobile in se še drobijo v množico občin in tudi zaradi tega Celje ni zgradilo, kar je načrtovalo. Če se omejimo le na najpomembnejše, to pomeni, da Celje ni zgradilo načrtovanih paralelnih prometnic sever jug, mestnega cestnega obroča, centralne čistilne naprave, novega centra v podaljšku Stanetove in Aškerčeve ulice, mestnega centra, in 19 subcentrov in še česa. Glavni urbanistični dokumenti za Celje so bili naslednji: 1.»Urbanistični plan za Celje mesto «,»Generalni urbanistični načrt Celje osnutek, «, preimenovan 1957 v»urbanistični program za mesto Celje«; vse troje izdelal»projektivni atelje«, podjetje za arhitekturo, urbanizem in nizke gradnje. 2.»Urbanistični načrt«, sprejet 1968, popularno imenovan»unc«, izdelal Zavod za napredek gospodarstva Celje. 3.»Urbanistični načrt«,1982, izdelal Razvojni center Celje, TOZD Planiranje. 4.»Prostorske sestavine srednjeročnega in dolgoročnega družbenega plana Občine Celje za obdobje «, sprejete 1985 in dopolnjene 1992, 1996 izdelal RC Planiranje, d.o.o., leta 2000 pa Geodetski zavod Celje in ZPI Celje. Urbanistični razvoj mesta, kot že rečeno, pomeni dvoje: načrtovani in spontani razvoj. O načrtovanem razvoju govorimo v zvezi z načrti mesta, ki so bodisi ostali zgolj na papirju bodisi pa so jih izvedli. Kot smo že omenili, se spontani razvoj dogaja takrat, kadar se načrtovano ne more ali ne zna upoštevati, kadar je gradnja zaradi političnih ali kapitalskih interesov izsiljena, kadar se načrtovanega zaradi zastarelosti ne da izvesti. Polpretekla urbanistična zgodovina nas uči, kaj je bilo dobro narejeno in kje so bile storjene napake. 19 Zakaj toliko besedi o urbanizmu? Udeleženci delavnice so upravičeno poudarili, da pogrešajo strategijo oziroma podrobnejše usmeritve. Celje bi že moralo imeti nov, celovit urbanistični načrt. Mesto kot je Celje bi moralo imeti mestnega arhitekta. Potem bi bilo tudi udeležencem te in vseh prihodnjih delavnic ter vsej strokovni in laični javnosti verjetno lažje poiskati, odgovornim pa sprejeti kvalitetne rešitve, ne pa da je stanje danes takšno, kot ga je v članku v Delu slikovito opisala arhitektka in načrtovalka prostora Alenka Polutnik:»Starega zgodovinskega mesta, kakršno je Celje, ni mogoče urejati brez načrtov in brez zagotovljenega denarja, načrtov pa ni mogoče sprejeti brez analize razmer, brez ciljev, dosledno izbranih konceptov in tudi ne brez vključevanja in soglasja široke, predvsem strokovne javnosti.«hkrati pa poudarja, da»nam danes manjkajo kulture bivanja, obnašanja, odločanja in komuniciranja. Za premostitev teh pomanjkljivosti bi se morali toliko bolj nasloniti na stroko in javnost, da bi prišli do ustreznih rešitev v prostoru, ki je last nas vseh.«20 Tako se lahko ponovno vrnemo na uvodne misli L. Mumforda in upamo, da bo ta zapis prispeval k nekoliko drugačnemu razmišljanju in pristopom k reševanju tako pomembne problematike, kot je urejanje celjskega starega mestnega jedra, ne da ga bi pri tem spreminjali v muzej. 19 Povzeto po: mag. Miran Gajšek, Oris urbanističnega razvoja Celje v letih , v: Pogled v urbanistični razvoj Celje, Celje Delo,

28 Radoslav VODOPIVEC, univ. dipl. inž. str. Rekonstrukcija in povečanje CČN Piran Reconstruction and expansion of WWTP Piran S052ekoLIST06 Obstoječa centralna čistilna naprava (v nadaljevanju CČN) Piran je obsegala samo primarno čiščenje, vsi objekti in naprave pa so bili v celoti dotrajani. Zato se je Občina Piran odločila za rekonstrukcijo in povečanje obstoječe naprave. Ker je obalno morje po slovenski zakonodaji prepoznano kot občutljivo območje, je pri načrtovanju rekonstrukcije in povečanja naprave predvideno tudi terciarno čiščenje odpadnih vod z odstranjevanjem dušikovih in fosforjevih spojin in dodatno čiščenje (dezinfekcija). Rekonstruirana in povečana naprava je koncipirana kot biološka naprava s suspenzijo biološkega blata v štirih sekvenčnih bazenih, aerobno stabilizacijo blata, nitri in denitrifikacijo, biološko kemijskim čiščenjem fosforja in dodatnim čiščenjem z UV dezinfekcijo iztoka. Presežno blato se strojno zgošča v centrifugi. Zmogljivost naprave je PE. Izvedba rekonstrukcije in povečanja je bila končana septembra 2009 in naprava je v poskusnem obratovanju. V dotoku na napravo je zaradi nevodotesne kanalizacije precejšen delež morske vode. Naročnik je nameraval še pred pričetkom obratovanja CČN zmanjšati koncentracijo kloridov v dotoku na CČN pod mg/l, vendar mu to ni uspelo, tako da so koncentracije kloridov v dotoku med do mg/l. Existing central waste water treatment plant (henceforth WWTP) Piran consisted only of primary treatment, all objects and equipment were completely decrepit. Therefore the municipality of Piran decided for reconstruction and expansion of the existing WWTP. As the costal waters are defined as sensitive sea area according to Slovenian legislation, tertiary treatment of waster water with removal of nitrogen and phosphor compounds and additional treatment (disinfection) was foreseen in the WWTP expansion project. Reconstructed and extended WWTP is designed as a biological WWTP with suspension of active sludge in four sequencing batch reactors, aerobic sludge stabilization, nitrification and denitrification, biologicalchemical treatment of phosphorous and additional treatment of outlet by means of UV disinfection. Surplus sludge is mechanically dewatered in the centrifuge. The capacity of the reconstructed WWTP is PE. The WWTP reconstruction and extension was completed in September 2009 and the plant is currently in trial operation. Due to the leaking sewer system there is a substantial amount of sea water present at the WWTP inlet. The contracting authority tried to reduce the chloride concentration to less than mg/l, however had failed and therefore the current chloride concentration at WWTP inlet ranges between to mg/l. Stanje naprave pred rekonstrukcijo Obstoječa čistilna naprava je bila izvedena kot naprava za mehansko čiščenje. Locirana je bila na dveh platojih. Na spodnjem platoju je bilo mehansko predčiščenje (razbremenjevanje deževnih voda, fine elektromotorne grablje, prezračen peskolov in lovilec maščob, vhodno črpališče in upravna stavba). Ob deževjih se je višek vode na iztoku iz peskolova razbremenjeval v kanal meteornih vod, ki je odvajal presežno vodo v črpališče meteornih vod, kjer so se meteorne vode prečrpavale na višji nivo in odvajale v morje. Na zgornjem platoju je bilo mehansko čiščenje, ki je obsegalo dva primarna usedalnika. Od tod je mehansko prečiščena voda iztekala v razdelilni jašek na obali, kjer se je iztok razdelil v dva podmorska izpusta, premera 400 mm in 630 mm, dolžine 3.450m. Oba podmorska izpusta sta opremljena z difuzorskim izpustnim sistemom. Usedlo primarno blato se je črpalo v stabilizator blata, od tu pa se je blato črpalo na tračno stiskalnico, kjer se je strojno zgoščalo. Onesnažen zrak iz primarnega usedalnika in objektov linije blata se je čistil v zračnem biofiltru. Vsi objekti in naprave so bili v celoti dotrajani. Ker je obstoječa čistilna naprava obsegala samo mehansko čiščenje, je bil učinek čiščenja majhen. Izhodišča za načrtovanje in izvedbo rekonstrukcije in povečanja naprave 28

29 Izvedba rekonstrukcije in povečanja obstoječe naprave je obsegala načrtovanje in izvedbo objekta (rumena knjiga) skladno z zahtevami razpisne dokumentacije, ki je bila izdelana na podlagi idejnega projekta. Idejni projekt razpisne dokumentacije ni upošteval tehničnih zakonitosti gradnje (vseh objektov zaradi utesnjene lokacije ni bilo mogoče graditi hkrati) in ni upošteval potrebne predhodne prestavitve obstoječih komunalnih vodov na lokaciji obstoječe naprave. Dostopna pot do zgornjega platoja CČN je bila predvidena samo za servisne posege, predvidena je bila pomanjkljiva izvedba selektorjev biološke stopnje. Čeprav je bilo predvideno prekritje biološke stopnje, razpisna dokumentacija kljub pomanjkanju prostora na lokaciji CČN ni predvidela koristne uporabe pokritih površin biološke stopnje. Zaradi evidentnih pomanjkljivosti zahtev izvedbe po razpisni dokumentaciji je bil izdelan nov idejni projekt, kjer so bile vse zgoraj navedene pomanjkljivosti odpravljene. Po naročnikovi potrditvi spremenjenega idejnega projekta je bila nato izdelana vsa ostala projektna in tehnična dokumentacija. Opis rekonstrukcije in povečanja naprave Prispevno področje CČN so naselja Piran, Portorož, Lucija, Seča, Fiesa in Strunjan. Na prispevnem področju ni večjih industrijskih obratov. Sistem kanalizacije je pretežno mešan. V dotoku na napravo so zaradi nevodotesne kanalizacije vdori morske vode, koncentracija kloridov je med do mg/l. Rekonstruirana in povečana naprava je koncipirana kot biološka naprava s suspenzijo biološkega blata v štirih sekvenčnih bazenih, z aerobno stabilizacijo blata, nitri in denitrifikacijo, biološko-kemijskim čiščenjem fosforja in dodatnim čiščenjem z UV-dezinfekcijo iztoka. Presežno blato se strojno zgošča v centrifugi. Zmogljivost naprave je PE. Naprava je izvedena na dveh platojih, višinska razlika med njima je približno 20 m. Na spodnjem platoju je obstoječi objekt peskolova preurejen v mehansko predčiščenje, vhodno črpališče in zadrževalni bazen z razbremenjevanjem deževnih voda. Onesnažen zrak iz preurejenega mehanskega predčiščenja se odsesava v zračni biofilter mehanskega predčiščenja. Dostop do spodnjega platoja je po obstoječi dostopni cesti. Na zgornjem platoju so vsi objekti na novo zgrajeni. Peskolov je izveden kot klasičen statičen dvojni peskolov, prigrajen sekvenčnim bazenom. Nad peskolovom je pokrit 29

30 objekt,v katerem so nameščeni pralnik peska, puhalo za prezračevanje peskolova in oprema za obarjanje fosforja. Ob peskolovu je zgrajen objekt za sprejem gošč iz greznic in presežnega blata iz malih ČN. Biološka stopnja obsega štiri sekvenčne bazene. Na vtočnem delu sekvenčnih bazenov so vgrajeni selektorji. Zato, v ciklusu obratovanja sekvenčnega bazena ni potrebna anoksična mešalna faza, ampak je ta faza vključena v fazi polnjenja in prezračevanja. Selektor poenostavi potek procesa in zagotavlja biološko selekcijo mikroorganizmov, ki večinoma tvorijo flokule pri vseh obremenitvah, predvsem pa pri obremenitvah, ki so manjše od projektirane obremenitve. Biološki selektor omogoča potek procesa ob krajših časovnih ciklih kot drugi sekvenčni sistemi, kar pomeni manjše bazene in manjše stroške obratovanja. Selektor torej obratuje pri anoksičnih do anaerobnih pogojih, kjer se lahko razgradljiva organska frakcija odpadne vode hitro odstrani z encimskimi mehanizmi. Te topne organske snovi, predvsem acetati, se hitro pretvorijo v intracelularne produkte. Selektor obenem zagotavlja tudi selekcijo polifosfatnih mikroorganizmov. Zelo učinkovito zmanjšuje tudi nastanek filamentnih mikroorganizmov, ki povzročajo napihnjenost in penjenje blata. Obratovanje vse opreme sekvenčnih bazenov upravlja programibilni logični kontrolor. Očiščena voda se iz sekvenčnih bazenov preko prelivnikov preliva v merilnik pretoka in skozi cevno UV dezinfekcijo v obstoječi iztok v morje. Presežno blato se odvaja v zgoščevalec in zalogovnik blata, kjer se zgošča, nato pa se strojno zgošča v centrifugi. Onesnažen zrak iz sekvenčnih bazenov, peskolova, sprejema gošč iz greznic in presežnega blata iz malih ČN in vseh sklopov linije blata se odsesava v zračni biofilter biološke stopnje. Dostop do zgornjega platoja je po novoizvedeni dostopni poti. Na zgornjem platoju je izvedena tudi nova tipska transformatorska postaja za napajanje celotne CČN in elektroagregat za sekundarno napajanje prioritetnih električnih porabnikov. Pred rušenjem obstoječih primarnih usedalnikov je bil zgrajen zgoščevalec in zalogovnik blata, v katerem se je uredilo začasno čiščenje odpadne vode. Nad prekritimi sekvenčnimi bazeni je urejeno parkirišče za komunalna vozila upravljalca CČN. Dovoz gošč iz greznic in blata iz MČN, odvoz peska, maščob in strojno zgoščenega presežnega blata je po zgornji dostopni cesti. Zaključek V teku je poskusno obratovanje CČN, ki bo trajalo devet mesecev. Ker se je poskusno obratovanje šele pričelo, še ni podatkov o motečem vplivu prevelike vsebnosti kloridov v dotoku na napravo. Če koncentracija kloridov ne bo zmanjšana, pričakujemo pri obratovanju naprave težave. 30

31 dr. Uroš KRAJNC Protipoplavna varnost levega brega Maribora Floow safety of the left bank in Maribor Potoki izza Kalvarije, Ribniškega sela, Počehovec in Potok iz Zokove grabe prečkajo urbaniziran del Maribora na levem bregu Drave. Zaradi širitve mesta v povodja teh potokov so bili le-ti potoki preusmerjeni v kanalizacijske cevovode in tako priključeni na mestno kanalizacijo. Zaradi premajhne prepustne sposobnosti ob intenzivnih nalivih vode potokov preplavljajo posamezne predele mesta. Rešitev je v izločitvi potokov v lastne odprte struge, kjer je to možno, oziroma v lastne cevovode ter izgradnja zadrževalnikov. Kjer je možno, ob rekonstrukciji obstoječe kanalizacije sledimo temu konceptu, primer je zbiralnik v Svetozarevski ulici. Izdelan je že hidravlični model v sklopu dolgoročne rešitve mariborske kanalizacije s sodobnim matematičnim modelom. Streams from Kalvarija, Ribniško selo, Počehovec and the stream from Zokova graba cross the urban part of Maribor on the left bank of Drava river. Due to expansion of the city into the catchement areas of these streams, they were rerouted into sewer pipes and connected to the cities sewerage. Because of small maximal flow rate through the system, stream water floods certain parts of the city during intensive storms. The solution is to direct streams into their own open river beds, where this is possible, and/or their own pipelines as well as construction of retention tanks. Where this is possible we follow this concept when reconstructing sewerage. An example is the retention tank in Svetozarevska street. We developed a hydraulic model in the framework of a long term solution for the Maribor sewerage using a modern mathematical model. Problem Potoki izza Kalvarije, Ribniškega sela, Počehovec in Potok iz Zokove grabe prečkajo urbaniziran del Maribora na levem bregu Drave. Prispevne površine teh potokov so dobro vidne s satelitske slike. V sredini devetnajstega stoletja mestno obzidje zavira buren razvoj mesta, razvojni prag pomeni izgradnja Južne železnice med Dunajem in Trstom ( ), ki je dosegla Maribor leta 1846, Maribor pa je bil ravno na sredini te proge. Zato so ravno v Mariboru zgradili delavnice za popravilo lokomotiv in vagonov, ki so bile prvi industrijski obrat na območju bivše Jugoslavije. Železnica je bila močen impulz razvoju mesta, ki je tako postalo upravno, sodno, kulturno in cerkveno središče slovenske Štajerske. Zato porušijo mestni jarek in ga zasujejo. Napajala ga je voda potoka iz Treh ribnikov, ki so bili zgrajeni kot zadrževalniki za vodo, saj je bil jarek poln vode samo v primeru nevarnosti. Potok izza Kalvarije (Barbarin potok) so kanalizirali vzporedno s širitvijo mesta ob današnji Strossmayerjevi ulici, v petdesetih letih pa je bil kanaliziran odsek v Trubarjevi ulici. Potok Svete Barbare ima urejeno strugo v tesni soteski med Kalvarijo in Mestnih hribom, ta del struge je bil reguliran v obliki več pragov v začetku 20. stoletja ob izgradnji vodovoda do vodohrana pod Kalvarijo. Potok je kanaliziran v mestno kanalizacijo na koncu Trubarjeve ulice, Slika 1: stara slika Maribora z jarkoma okrog mestnega obzidja Slika 2: potoki na levem bregu Maribora Srednjeveški Maribor je varovalo mestno obzidje, ki je povezovalo Vodni stolp, Sodni stolp, Mariborski grad in Tscheligijev stolp. Večjo varnost pa mu je nudil še obzidni jarek in na južni stranici reka Drava. S053ekoLIST06 31

32 Slika 3: vtok potoka izza Kalvarije v mestno kanalizacijo Sliki 4 in 5: izgradnja kanaliziranega Počehovca vode tečejo po kanalizaciji v Strossmayerjevi ulici in po novi kanalizaciji, zgrajeni ob gradnji nove tržnice na Koroški cesti. Pred priključkom na levobrežni zbiralnik je zgrajen razbremenilnik, ki višek razredčenih voda v času naliva preliva direktno v Dravo. Vode iz potoka iz Treh ribnikov so kanalizirane na območju mestnega parka, iz zadnjega (spodnjega ribnika) pa tečejo v kanalizacijskem zbiralniku po Ulici heroja Staneta, preko Maistrovega trga in Trga svobode v zbiralnik v Svetozarevski ulici. Ta ima v križišču z Ulico kneza Koclja narejen prag, ki v sušnem času odvaja onesnažene vode v zbiralnik v Ulici kneza Koclja in dalje na levobrežni zbiralnik. Višek padavinskih voda odteka po zbiralniku dalje do Drave, izliv je ob Vodnem stolpu. Zbiralnik v Svetozarevski ulici je nastal v sredini 19. stoletja in je zidan iz opeke. Takrat so porušili mestno obzidje in zasuli obrambni jarek ob vzhodnem mestnem obzidju. Ta jarek so napajale vode iz Treh ribnikov. Zato je zbiralnik relativno velikega profila (jajčasti prerez) 500/750 mm, 1000/1500 mm, 2450/2750 mm in 1600/2250 mm, globine od 2 do 9 metrov. Od Trga svobode v smeri reke Drave poteka zbiralnik delno pod obstoječimi objekti, na primer objekt Večera in objekti ob obstoječi zazidavi na lokaciji novega stanovanjsko-poslovnega objekta ob Ulici ob jarku in Svetozarevski ulici. V Kraljevini Jugoslaviji je bilo mesto Maribor za Zagrebom drugo mesto po industriji v celotni državi. Tekstilna industrija se je širila v Melje, kjer je trasa potoka Počehovec. Zato so ga v tridesetih letih dvajsetega stoletja prav tako kanalizirali. Do izgradnje hidroelektrarne Zlatoličje so vsi površinski vodotoki kakor tudi vse veje kanalizacijskega sistemi levega brega Maribora odtekali direktno v reko Dravo. Gradnja jezu v Melju in posledično nastanek akumulacijskega jezera in s tem poveza- Slika 6: izpust Počehovca v Dravo v sklopu črpališča Melje. 32

33 Slika 7: Koncept protipoplavne varnosti urbaniziranih območij Za nalive s povratno dobo T < 3 5 let mora delovati kanalizacija tako, da je cev največ polna. Za nalive s povratno dobo T > 3 5 let lahko nastopi v kanalizacijski cevi tlak, vendar mora biti tlačna črta pod terenom (cesto). Za nalive z daljšo povratno dobo T = let pa je potrebno preveriti, kam odteka voda po cesti in predvideti ukrepe, da ne zalije kletnih stanovanj, lokalov itd. Pogostost nalivov1 (1x v n letih) Kraj Pogostost poplav (1x v n letih) 1 v 1 letu Podeželje 1 v 10 letih 1 v 2 letih Stanovanjska območja 1 v 20 letih 1 v 2 letih 1 v 5 letih Mestni centri, industrijska in obrtna območja: s preskusom poplavljanja brez preskusa poplavljanja 1 v 30 letih 1 v 10 letih Podzemni prometni objekti Podvozi 1 v 50 letih 1 Pri nalivih ne sme priti do preobremenitve. ne dvignjene gladine Drave je zahtevala drastičen poseg v celotno odvodnje odpadne in padavinske vode levega brega. Dvignjena gladina zajezene Drave je zahtevala izgradnjo predvsem levo-obrežnega zbiralnika. Zastavljen je bil celovit koncept, vendar je bil takrat zgrajen levoobrežni kolektor, ne pa tudi desnoobrežni in čistilna naprava. Zgrajen je bil je levo- obrežni zbiralnik, ki leži deloma pod gladino Drave in je zato zahteval posebej skrbno tesnjenje. Zlasti zanimiv je odsek v Melju, ki sedaj leži pod gladino Drave. Zaradi nizke lege je bil zgrajen dodatni industrijski kanal, ob nasipu elektrarne v isti betonski škatli potekajo levo obrežni izbiralnik, industrijski kanal in kanaliziran Počehovec. Levoobrežni zbiralnik in industrijski zbiralnik vodita vode v črpališče Melje, Počehovec pa odteka direktno v Dravo. Potok iz Zokove grabe, ki je prej prosto odtekal v Dravo, je bil speljan v kanalizacijsko omrežje Melja. Problemi z zalednimi vodami v mestnem kanalizacijskem omrežju Dokler kanalizacijski sistem mešanega tipa ni tehnološko zaokrožen s čistilno napravo, zaledne vode predvsem v sušnem času celo»koristijo«, saj povečujejo pretoke v sušnem času, preprečujejo usedanje suspendiranih delcev v odpadni vodi in posledično smrad. Po izgradnji čistilne naprave pa vode teh potokov po nepotrebnem dodatno vsaj hidravlično obremenjujejo čistilno napravo in tako povečujejo investicijske in obratovalne stroške. Poseben primer pa predstavljajo glede protipoplavne varnosti kanalizacije. Mesto Maribor ima kanalizacijo mešanega sistema; torej v isti cevi vodimo odpadno in padavinsko vodo. Za dimenzije kanalizacijskih cevovodov je merodajna padavinska voda. V daljšem času se je oblikoval tak koncept protipoplavne varnosti kanalizacije mešanega tipa, da kanalizacijski sistem nudi le neko omejeno varnost, iz gospodarskih razlogov 33

34 prvi konflikt različne izbire protipoplavne varnosti. Naslednji problem pa je, če se zaledni potoki priključijo na mestno kanalizacijo, ki ni bila projektirana v ta namen. Tako je prispevna površina te kanalizacije bistveno večja. To je problem potoka iz Kalvarije, potoka iz Treh ribnikov in potoka iz Zokove grabe. V letih 2008 in 2009 smo imeli nalive takšnih intenzitet, da so preplavile posamezne mestne predele. Padavine konec maja 2009 so povzročile preplavitev mariborske kanalizacije na več odsekih: Stražunski kanal pod prečkanjem z energetskim kanalom hidroelektrarne Zlatoličje, območje tržnice na Taboru ter območje Razvanja. Po podatkih meritev padavin na centralni čistilni napravi Maribor so dosegle padavine mm in mm. Naslednji intenzivni naliv je bil Služba za zaščito, reševanje in obrambno načrtovanje pri Mestni upravi je ob tem nalivu črpala vodo iz kleti 46 objektov. Slika 8: Vinarska ulica Slika 9: Trubarjeva ulica Slika 10: Ribniška ulica izberemo sistem, ki je enkrat poplavljen v enem letu, dveh letih ali petih letih. Ta koncept je glede mestne kanalizacije nudil varnost le za tiste dele zgradb, ki so nad najbližjo cesto, delom zgradb pod cesto pa mestna kanalizacija ni nudila protipoplavne varnosti. V izračunih kanalizacije je bila običajna praksa v Mariboru izbor varnosti glede enoletnega naliva. Sedaj določa protipoplavno varnost evropski standard EN752, ki za kanalizacijo naselij v urbaniziranih območjih predpisuje sledečo protipoplavno varnost. Koncept zagotavljanja protipoplavne varnosti se vidi s Slike 7. Povsem drugačen problem pa je zaščita urbaniziranih površin pred poplavami zunanjih voda. Za urbanizirana območja zahtevamo običajno varnost pred stoletnimi poplavami. Tako je že prisoten Izločitev voda zalednih potokov iz mestne kanalizacije Ker smo ta problem identificirali v Mariboru že pred več kot petnajstimi leti, več strateških dokumentov razvoja mariborske kanalizacije vsebuje cilj izločitve voda potokov iz kanalizacijskega sistema. Kot primer navedimo Lokalno agendo 21. Ta je med prednostne cilje uvrstila izboljšanje stanja vodnega okolja, kjer navaja: skozi mesto oz. ob njem tečejo potoki iz Kamniške grabe, Kalvarije, območja Treh ribnikov in Počehovski, Pekrski ter Radvanjski potok. Revitalizacija teh potokov, njihova vključitev v zeleni sistem in ohranjanje biotske raznovrstnost ter razbremenitev kanalizacije, je vsebovana v akcijskem programu izgradnje kanalizacije MOM. Postavljen je bil cilj: Izločitev potokov iz kanalizacijskih sistemov in njihova vključitev v zeleni sistem mesta. Ta naj vsebuje tri strateške korake: 1. Izdelava katastra hidrogeografske mreže površinskih voda in kataster kakovosti površinskih odvodnikov 2. Izdelava koncepta dolgoročne izločiteve potokov iz kanalizacijskih sistemov in njihova vključitev v zeleni sistem mesta 3. Izvedba izločitve potokov iz kanalizacijskih sistemov. 34

35 Dosednja realizacija izločitev voda zalefnih potokov iz mestne kanalizacije Ta program se v celoti ni realiziral, temveč le delno ob posameznih večjih gradnjah v mestu. Eden zadnjih večjih posegov je gradnja novega poslovno stanovanjskega objekta podjetja MTB v Svetozarevski ulici. Podjetje Nigrad, upravljavec javne kanalizacije, je postavil naslednje projektne pogoje oziroma pogoje za izdelavo idejne zasnove: Traso Svetozarevskega kolektorja, ki je potekala pod obstoječimi objekti ob Svetozarevski ulici, je potrebno v sklopu projektne rešitve»premakniti«izven zunanjih gabaritov predvidenega objekta oziroma v Svetozarevsko ulico. Nigrad je investitorju predlagal, da v sklopu idejne rešitve projektno obdela dve varianti, in sicer: predstavitev kolektorja samo na trasi predvidenega objekta (od ulice Ob jarku do Ulice kneza Koclja), vključno z ustreznimi objekti za spremembo smeri in navezovanje na del trase, ki se ne spreminja; prestavitev kolektorja na celotni trasi od Trga svobode do Ulice kneza Koclja. Nigrad je postavil zahtevo, da je potrebno upoštevati celotno gravitacijsko zaledje Svetozarevskega kolektorja in intenzitete nalivov v skladu s klimatskimi spremembami sedanjega časa. Glede na dejstvo, da je v prihodnje predvidena izločitev komunalnih odpadnih vod (sanitarnih) iz sistema odvajanja padavinskih (meteornih) vod, je potrebno na omenjenih potezah predvideti ločeno odvajanje. Institut za ekološki inženiring je izdelal idejni projekt v dveh variantah. Prva varianta je predvidevala, da v Svetozarevski ulici od Trga svobode do Kocljeve ulice potekata dva zbiralnika. Prvi zbiralnik je za odpadne vode in padavinske vode neposrednega prispevnega območja. Del tega zbiralnika je že zgrajen, potrebno ga je podaljšati do Trga svobode. Sušne odpadne vode odtekajo v zbiralnik po Ulici kneza Koclja. Isto velja za padavinske vode kritičnega naliva. Razredčene odpadne vode nad kritičnim nalivom na tem zbiralniku se preko razbremenilnika prelivajo v novi zbiralnik v Svetozarevski ulici. Za odvajanje padavinskih voda v zaledju levega brega Maribora (Potok svete Barbare, potok iz treh ribnikov) se zgradi novi zbiralnik v Svetozarevski ulici od Trga svobode do Ulice kneza Koclja, tu pa se naveže na obstoječi zbiralnik v Svetozarevski ulici. Vode po tem zbiralniku odtekajo direktno v Dravo. Obstoječi zbiralnik pod novim stanovanjsko- poslovnim objektom ob Ulici ob jarku in Svetozarevski ulici se opusti oziroma poruši. Slika 11: stari zbiralnik v Svetozarevski ulici Slika 12: stari in novi zbiralnik v Svetozarevski ulici Slika 13: novi zbiralnik v Svetozarevski ulici 2. varianta je predvidevala prestavitev obstoječega zbiralnika na zahodni strani Svetozarevske ulice kolektorja poteka od Ulice ob jarku do razbremenilnika na južni strani križišča Svetozarevske in Ul. kneza Koclja. Kanal je še naprej v mešanem sistemu. V predviden razbremenilnik se prevežeta sekundarna obstoječa mešana kanala. Razbremenjene, razredčene vode se bodo prelivale v obstoječi Svetozarevski zbiralnik, ki ima izpust v Dravo, onesnažene vode pa se bodo vodile preko obstoječe kanaliza- 35

36 cije in levobrežnega kolektorja na čistilno napravo. Izvedena je bila 2. varianta, ki jo je v celoti financiralo podjetje MTB, Mestna občina Maribor pa ni zmogla financiranje po 1. varianti, čeprav so bili pogoji za izvajanje ugodni, kot na primer zapora ceste. Dolgoročni koncept izločitve voda zalednih potokov iz mestne kanalizacije V okviru izdelave idejnih projektov za projekt»odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju Maribora širše prispevno območje ČN Maribor«je Institut za ekološki inženiring Maribor skupaj s podjetjem CEKIBEO iz Beograda izdelal hidravlične izračune mariborske kanalizacije z dinamičnim modelom z uporabo programskega paketa SWMM 5.0. Model priporoča ameriška agencija za okolje EPA (USA Environmental Protection Agency. IEI in CEKIBEO sta izdelala poenostavljeni model za celotni Maribor in tri natančnejše modele za levi breg Maribora, desni breg Maribora vzhod in desni breg Maribora zahod. Glavni namen hidravličnih izračunov je bil preverba transportne sposobnosti obstoječih cevovodov in objektov za različne nalive. Ugotovljeno je bilo, kateri so kritični odseki, kjer cevi ne prevajajo dovolj vode. Model je podal koncept zaščite levega brega Maribora pred poplavami z izgradnjo vsaj osmih zadrževalnikov. Za potok iz Zokove grabe je ravno tako že izdelan projekt, vode iz Zokove grabe se bodo vodile po posebnem sistemu, deloma kot odprt jarek, deloma kot cevovod po trasi z izlivom v strugo Drave pod jezom v Melju. Zbiralnik Svetozarevska idejna zasnova, Institut za ekološki inženiring Maribor, št. proj. 6K , januar 2008 Lokalna agenda Program varstva okolja za Maribor, Mestna občina Maribor, Zavod za varstvo okolja, 2001 Zaključno poročilo o aktivnostih zaščite in reševanja ob neurju in rekordno ekstremnih padavinah dežja na območju MOM , Mestna občina Maribor, Mestna uprava Služba za zaščito, reševanje in obrambno načrtovanje, Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju Maribora širše prispevno območje čistilne naprave Maribor, izdelava matematičnega modela mesta Maribor II.faza, mapa 1.3: rezultati izračunov za levi breg, idejni projekt, številka projekta: 6P-1H , marec 2008 Ključni koraki pri razvoju mariborske Kanalizacije, Uroš Krajnc, Zbornik Preteklost za prihodnost , Društvo gradbenih inženirjev in tehnikov Maribor Matematički model kanalizacionog sistema Maribora radi unapređenja kanalizacionog sistema i rada PPOV-a, Jovan Despotović, Uroš Krajnc, Zoran Jovanović, Jasna Plavšić, Zbornik Savremena tehnika kanalisanja 16. septembra 2009, Beograd Nigrad 145 let , Nigrad

37 Duška CZURDA, univ. dipl. inž. grad. Instrument celovite presoje vplivov na okolje Instrument of Strategic Environmental Impact Assesment V članku bomo predstavili postopek celovite presoje vplivov na okolje (v nadaljevanju CPVO) in naše izkušnje pri izvedbi takšnih postopkov, torej pri izdelavi okoljskih poročil, pri javnih razgrnitvah in javnih obravnavah plana ter pri pridobivanju odločb ministrstva, pristojnega za varstvo okolja, o sprejemljivosti izvedbe plana na okolje. In the paper we present the procedure of strategic environmental impact assessment (henceforth CPVO) and our experiences with execution of such projects; such as: writing of environmental reports, experiences with public unveilings and public proceedings, getting written orders from the Ministry for environment and experiences with impacts of the execution of the plan on the environment. Uporaba CPVO CPVO se v splošnem izvede za plan ali spremembo plana, ki ga na podlagi zakona sprejme pristojni organ države ali občine in ima pomemben vpliv na okolje. Plani so vsi plani, programi, načrti, prostorski ali drugi akti in njihove spremembe ali dopolnitve, ki jih na podlagi zakona sprejme pristojni organ države ali občine s področja urejanja prostora, upravljanja voda, gospodarjenja z gozdovi, lova, kmetijstva, energetike, industrije, transporta, ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami, oskrbe prebivalstva s pitno vodo, telekomunikacij in turizma, če se z njimi določa ali načrtuje poseg v okolje, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje, ali če obsega varovano območje ali če bi izvedba plana nanj lahko vplivala sama po sebi ali v povezavi z drugimi plani. Pri pripravi plana, katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje, je potrebno: izvesti celovito presojo vplivov tega plana na okolje, s katero se oceni vplive na okolje in vključenost zahtev varstva okolja, ohranjanja narave, varstva človekovega zdravja in kulturne dediščine (za potrebe postopka CPVO je potrebno izdelati okoljsko poročilo), pridobiti odločbo pristojnega ministrstva (Ministrstvo za okolje in prostor) o sprejemljivosti izvedbe plana na okolje. Okoljsko poročilo preverja, ali so predvideni posegi v okolje takšni, da ustrezajo načelu vzdržnega oziroma trajnostnega razvoja in splošnim zahtevam Resolucije o nacionalnem varstvu okolja Zahteva iz 40. člena Zakona o varstvu okolja je, da je potrebno zaradi uresničevanja zahtev trajnostnega razvoja, celovitosti in preventive v postopku priprave plana, programa, načrta ali drugega splošnega akta, katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje. S celovito presojo vplivov na okolje se ugotovijo in ocenijo vplivi na okolje ter vključenost zahtev varstva okolja, ohranjanja narave, varstva človekovega zdravja in kulturne dediščine v plan. Celovita presoja vplivov na okolje se izvede na podlagi okoljskega poročila. Za prej navedene plane in druge splošne akte je potrebno pridobiti odločbo MOP o sprejemljivosti izvedbe plana na okolje. Okoljsko poročilo je potrebno pripraviti v skladu z Uredbo o okoljskem poročilu in podrobnejšem postopku celovite presoje vplivov izvedbe planov na okolje. V okoljskem poročilu se opredelijo, opišejo in ovrednotijo vplivi izvedbe plana na okolje in možne alternative, ob upoštevanju ciljev in geografskih značilnosti območja. Splošno Evropska skupnost na osnovi sprejetih direktiv podaja smernice, na podlagi katerih države članice usklajujejo svojo zakonodajo na področju varstva okolja. Tako je podlaga za področje Celovite presoje vplivov na okolje (v nadaljevanju CPVO) sprejeta Direktiva 2001/42/ES o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje. Postopek se imenuje v angleškem jeziku Strategic Environmental Impact Assessment (SEIA), torej strateška presoja vplivov na okolje. V Sloveniji smo v začetni fazi implementacije instrumenta celovite presoje vplivov na okolje uporabljali izraz strateška presoja vplivov na okolje, ki pa se je kasneje preimenoval v celovito presojo vplivov na okolje. Občine in CPVO V postopek CPVO so vključene občine pri pripravi ali spremembi prostorskih planov. Gre predvsem za spremembe že sprejetih družbenih ali prostorskih planov ter pri izpeljavi postopkov za sprejetje občinskih prostorskih načrtov ali občinskih podrobnih prostorskih načrtov. V začetni fazi priprave prostorskih načrtov pošlje občina osnutek plana ministrstvu, pristojnemu za S054ekoLIST06 37

38 Slika 1: Predvidena zazidava v Mariboru, tako imenovani Manhattan - Iz okoljskega poročila za Občinski podrobni prostorski načrt za del prostorsko planske enote Ta3-C območje med Nasipno ulico in železnico, oktober 2008 (vir: IEI d.o.o.) varstvo okolja in zaprosi za odločbo, v kateri se ministrstvo opredeli, ali je za sprejem plana potreben postopek CPVO ali ne. Zakonske podlage V Sloveniji je že nekaj let uzakonjen instrument CPVO. Podlaga za uvedbo navedenega instrumenta je Zakon o varstvu okolja in Zakon o ohranjanju narave. Z navedenima zakonoma je država uredila postopek celovite presoje vplivov planov na okolje in postopek presoje sprejemljivosti vplivov planov na zavarovana območja, posebna varstvena območja in potencialna posebna ohranitvena območja. V članku predstavljamo postopek CPVO in okoljsko poročilo, ki je podlaga za izvedbo postopka CPVO. Postopek vodi ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, torej Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP). Izdelava tako imenovanega dodatka k okoljskemu poročilu, ki se nanaša na presojo sprejemljivosti vplivov planov na zavarovana območja, posebna varstvena območja in potencialna posebna ohranitvena območja, se izdela samo v primerih, ko tako določi MOP v Odločbi o potrebnosti izvedbe postopka CPVO. Prej navedenega dodatka v tem članku ne bomo obravnavali. Pri določitvi planov, ki bi lahko imeli bistveni vpliv na okolje in je zato potrebno izvesti CPVO, se upoštevajo zlasti določbe Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, ki določa vrste posegov v okolje, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna, vrste posegov v okolje, za katere je presoja vplivov obvezna nad določenim obsegom posega in vrste posegov v okolje, pri katerih za presojo vplivov na okolje zadošča poročilo, ki vsebuje samo posamezne analize ali delne elaborate. Merila za ocenjevanje pomembnejših vplivov na okolje so določena z Uredbo o merilih ocenjevanja verjetnosti pomembnejših vplivov izvedbe plana, programa, načrta ali drugega splošnega akta in njegovih sprememb na okolje v postopku celovite presoje vplivov na okolje. Postopek CPVO in vsebina okoljskega poročila sta določena z Uredbo o okoljskem poročilu in podrobnejšem postopku celovite presoje vplivov izvedbe planov na okolje. V skladu s slovensko zakonodajo je v postopkih sprejemanja planov potrebno zagotoviti tudi sodelovanje javnosti, zato je v skladu s 43. členom Zakona o varstvu okolja predvidena tudi javna razgrnitev plana in okoljskega poročila v trajanju najmanj 30 dni in javna obravnava v okviru razgrnitve. V skladu z 41. členom Zakona o varstvu okolja in 16. členom Zakona o prostorskem načrtovanju revizija okoljskega poročila ni več potrebna. Naše izkušnje v postopkih CPVO V dosedanjih postopkih CPVO ugotavljamo, da ni razlik v postopkih, bodisi da gre za postopek pri sprejemanju občinske strategije, občinskega prostorskega načrta, občinskega podrobnega prostorskega načrta ali pa za spremembo obstoječega plana. Vsi postopki so dolgotrajni, ne glede na to, da so v Zakonu o varstvu okolja in podzakonskih aktih sprejete določene časovne omejitve, ki obvezujejo voditelja postopka CPVO. V začetni fazi postopka CPVO se pripravi osnutek predvidenega plana, pridobi smernice pristojnih organov, uskladi plan s smernicami in izdela okoljsko poročilo. Nato se pošlje okoljsko poročilo in predlog plana na MOP v pregled in po izdaji pozitivnega mnenja Ministrstva k okoljskemu poročilu se lahko začne javna razgrnitev. V okviru javne razgrnitve se opravi tudi javna obravnava. Možnost sodelovanja javnosti v postopku CPVO je zahteva Aarhuške konvencije, ki smo jo sprejeli tudi v Sloveniji in jo uvedli v naš pravni red. Običajno in priporočljivo je, da se na javno obravnavo posebej povabijo tudi vsi predvidoma prizadeti deležniki. Morebitno prizadetim je potrebno odkrito in realno predstaviti predvidene posege in njihov vpliv na okolje, bivalno okolje in s tem na zdravje. Izkušnje kažejo, da je korektnost do morebitno prizadetih običajno nagrajena s priznavanjem verodostojnosti strokovnjakov. Pogosto se izkaže, da se na javni obravnavi razčistijo nejasnosti, saj v javnosti nemalokrat krožijo polresnice glede predvidenih posegov v okviru plana in so vplivi le-teh na okolje 38

39 precenjeni. Javna obravnava je priložnost, da se zainteresirani javnosti realno predstavijo predvideni posegi in pričakovani vplivi na okolje v zvezi s tem. Na spodnji sliki je prikazana predvidena zazidava v Mariboru. Postopek CPVO je bil uspešno zaključen in Občinski podrobni prostorski načrt za del prostorsko planske enote Ta3-C območje med Nasipno ulico in železnico je bil sprejet. Skoraj pri vseh postopkih CPVO, kjer so predvideni posegi na kmetijska zemljišča, nastopajo nepredvidene težave. Zaradi teritorialnih značilnosti in dejstev imamo v Sloveniji zelo nizek odstotek kmetijskih zemljišč na prebivalca. Imamo tudi visok odstotek poraščenosti z gozdovi na prebivalca, vendar je to druga zgodba. Zaradi usmeritve države, da se nikakor ne sme zmanjšati deleža kmetijskih zemljišč na prebivalca, je praktično nemogoče umestiti nove dejavnosti na območja kmetijskih zemljišč. Običajno je namreč izjemno težko najti nadomestna kmetijska zemljišča v okviru občine, ki bi nadomestila izgubljene površine zaradi umestitve novih predvidenih dejavnosti v prostor. Na spodnji sliki je prikazano območje, ki ga želi občina Gorišnica izkoristiti za nekatere dejavnosti, sicer povezane tudi z izkoriščanjem kmetijskih zemljišč. Gre za poseg v zahodnem delu občine za umestitev proizvodne cone za predelavo kmetijskih proizvodov na površini 11 ha. V zvezi s tem izvaja Občina Gorišnica aktivnosti za spremembo obstoječega plana, pripravlja Spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana za območje občine Gorišnica spremembe in dopolnitve Težave v postopkih CPVO V dosedanjih izkušnjah v sodelovanju pri postopkih CPVO ugotavljamo, da običajno veliko časa preteče pri pridobivanju smernic pristojnih dajalcev soglasja. Gre za to, da je potrebno k predvidenemu planu pridobiti smernice k osnutku plana. V nadaljnjem postopku MOP pridobi k predlogu plana pozitivno mnenje od vseh nosilcev urejanja prostora. Torej je potrebno v planu upoštevati zahteve iz smernic in seveda zakonodaje, saj v nasprotnem nosilci urejanja prostora ne bodo izdali pozitivnega mnenja k planu. V skladu s prostorsko zakonodajo, Zakonom o prostorskem načrtovanju je glede smernic zahtevano naslednje: 47. člen: (2) Občina pošlje osnutek občinskega prostorskega načrta ministrstvu, ki ga nemudoma, najkasneje pa v sedmih dneh, pošlje nosilcem urejanja prostora, da v roku 30 dni podajo smernice za načrtovane prostorske ureditve iz njihove Slika 2: Karta namenske rabe občine Gorišnica obravnavano območje spremembe plana je označeno z modro barvo - Iz okoljskega poročila za Spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana za območje občine Gorišnica spremembe in dopolnitve 2008, maj 2009 (vir: IEI d.o.o.) pristojnosti. (3) Nosilci urejanja prostora pošljejo smernice ministrstvu in občini. Če nosilci urejanja prostora v roku iz prejšnjega odstavka ne dajo smernic, se šteje, da jih nimajo, pri čemer pa mora pripravljavec upoštevati vse zahteve, ki jih za načrtovanje predvidene prostorske ureditve določajo veljavni predpisi. 51. člen: (5) Minister v 75 dneh od prejema predloga občinskega prostorskega načrta iz prvega odstavka tega člena s sklepom potrdi predlog občinskega prostorskega načrta, če nosilci urejanja prostora v mnenjih ugotovijo, da so v predlogu občinskega prostorskega načrta njihove smernice upoštevane, v primeru iz četrtega odstavka tega člena pa je ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja, izdalo odločbo, da so vplivi njegove izvedbe na okolje sprejemljivi. Ne glede na gornje časovne omejitve ugotavljamo, da nekateri nosilci urejanja prostora teh časovnih omejitev ne upoštevajo. Če izdelovalec plana in presojevalec vpliva plana na okolje delo izvedeta brez prejetja smernic, tvegata, da bosta kasneje predlog plana in okoljsko poročilo zavrnjena, ne bosta prejela pozitivnega mnenja MOP in občina tega ne bo mogla sprejeti. 39

40 la Strategijo. Konec septembra 2008 so v Odrancih začeli proizvodnjo v novi tovarni avtodomov Carthago, ki ima lokacijo v obrtno-industrijski coni. Podjetje trenutno zaposluje 75 delavcev (podatek: februar 2009). Slika 3: Proizvodne hale Carthago v Odrancih (vir: spletna stran Občine Odranci) Pozitivne izkušnje pri dosedanjih nalogah Da pa ne bomo govorili samo o težavah in dolgotrajnih postopkih CPVO, podajamo tudi svetli primer iz naših izkušenj z izvedbo postopka CPVO, ki se je uspešno zaključil z odprtjem nove proizvodnje in novimi delovnimi mesti v Prekmurju. Izpostavili bi pozitivno izkušnjo v postopku sprejemanja Strategije prostorskega razvoja občine Odranci. V okviru Strategije je bila predvidena tudi obrtnoindustrijska cona na območju Kamenice, s predvideno površino 12,75 ha s širitvijo na najboljša kmetijska zemljišča, predvidene so bile še nekatere druge umestitve s širitvijo na najboljša kmetijska zemljišča. Gre za specifičen primer, saj je celotno naselje Odranci obdano z najboljšimi kmetijskimi zemljišči, samo na manjšem območju jugozahodno od naselja so kmetijska zemljišča II. kategorije. Po besedah izdelovalca Strategije, podjetja ZEU d.o.o., zaradi majhnosti občine Odranci prostorsko ni možno umestiti obrtne-industrijske cone in območja mešanih dejavnosti drugje in tako ni bilo pripravljenih več variant prostorske umestitve. Pogoja o širitvi na manj kvalitetna kmetijska zemljišča v občini Odranci ni možno upoštevati, saj je naselje v celoti obdano z najboljšimi kmetijskimi zemljišči. Na območju občine je 77 % površin najboljših kmetijskih zemljišč, manj kvalitetnih zemljišč je le 1,8 % celotne površine občine. V predvideni obrtno-industrijski coni je bila po podatkih občine Odranci predvidena montaža bivalnih prikolic z večjim parkiriščem. Montažo avtodomov naj bi izvajali v objektu velikosti ca m 2, ki bi ga gradili fazno. V aprilu 2007 je podjetje Institut za ekološki inženiring izdelalo okoljsko poročilo za Strategijo prostorskega razvoja občine Odranci. Postopek CPVO je bil uspešno zaključen in občina je spreje- Zaključek V članku smo predstavili postopek CPVO in tudi poudarili, da so postopki CPVO dolgotrajni. Velikokrat spravljajo župane občin v obup, saj zgleda, kakor da je postopek CPVO zlo, ki ovira sprejetje planov in s tem razvoj občine. Ne glede na to menimo, da je to učinkovito orodje, saj se na ta način že v času planiranja prerešetajo in ocenijo vplivi predvidenih posegov na okolje, ki se včasih tudi zaradi okoljskih omejitev zmanjšajo ali spremenijo. Včasih se po premisleku glede vplivov na okolje izkaže, da nekatere prvotno predvidene dejavnosti v občini sploh niso tako zelo potrebne ali zaželene. 40

41 Lea CIRNSKI, univ. dipl. ekon. mag. Mojca LANGERHOLC ŽGEČ Izzivi trženja ekoloških živil v Sloveniji Challenges of marketing ecologically produced good in Slovenia Da je ekološko pridelana in predelana hrana za naše zdravje in dobro počutje boljša od konvencionalno pridelane, se v splošnem zaveda že večina ljudi. Kaj jo razlikuje od konvencionalno ali integrirano pridelanih živil? Tako v konvencionalni kot integrirani pridelavi hrane je dovoljena uporaba pesticidov, mineralnih gnojil, snovi za spodbujanje rasti živali, in antibiotikov, dodatnih hormonov, gensko spremenjenih semen in podobno. Znaten delež teh snovi ostane v sadju, zelenjavi in izdelkih živalskega izvora tudi takrat, ko jih prinesemo domov iz trgovine. Velik del jih ostane v živilih tudi po pranju, nekaj pa celo po kuhanju ali pečenju. Ekološka pridelava je v porastu, kljub temu pa se ob trženju ponudniki srečujejo s številnimi izzivi, ki izhajajo predvsem iz pomanjkanja (pravih) informacij, splošnega prepričanja in imaginarne predstave o tem, da je ekološko samo za posebneže ali bogate. The fact that ecologically grown and processed food is better for our health and feeling than conventionally produced food is generally known and understood by most people. How is it different from conventionally or integrally produced food? Conventional as well as integrated production of food allows the use of pesticides, mineral fertilizers, substances for growth of animals, antibiotics, additional hormones, genetically altered seeds, etc. A major portion of these substances remains in fruits, vegetables and animal products when we bring them home from the stores. A large portion remains in food after washing, some even after cooking or roasting. Ecological food production is growing. When marketing, distributors face many challenges, which arise mostly from a lack of (real) information, general belief and imaginary idea that ecological food is only for rich or odd people. Kaj so ekoživila? V ekološki pridelavi uporaba zgoraj naštetih»pomagal«z izjemo peščice dovoljenih pripravkov ni dovoljena oz. je prepovedana. Poleg tega je potrebno v ekološko prakso vložiti veliko več energije, iznajdljivosti in spretnosti, saj se lahko ekološki kmet zanese le na tiste tehnike, preparate in načine pridelave, ki so jih uporabljali naši pradedje. To pa zahteva celosten pristop pri pridobivanju hrane; od boja proti škodljivcem do spoštovanja naravnih zakonitosti, zato postane ekološki način kmetovanja pravzaprav ekološki način življenja. Vir: splet S055ekoLIST06 41

42 Ekološka pridelava na kmetijskih zemljiščih temelji na: uporabi organskih in dovoljenih gnojil za ekološko pridelavo, pri vzdrževanju optimalne oskrbljenosti tal s hranilnimi snovmi, pravilnem vrstenju poljščin (širok kolobar), vključevanju metuljnic v kolobar (detelja, grah, soja, fižol...), vzdrževanju neprekinjene zelene odeje na njivskih površinah (setev dosevkov z globokim koreninskim spletom in veliko organske mase), izbiri ustreznih vrst in sort rastlin, vzdrževanju ravnovesja populacij med plenilci in plenom (npr. ličinke pikapolonic in uši), mehanskem varstvu gojenih rastlin pred njihovimi konkurenti. Ekološka živinoreja temelji na: upoštevanju vedenjskih vzorcev posameznih vrst živali (prosta reja, možnost paše v poletnem času, uporabe izpustnih površin v vseh letnih časih, socialnih stikov med živalmi...), optimalni oskrbi rejenih živali (kakovostna krma, zagotovitev optimalnih pogojev reje v hlevih in na izpustnih površinah...), izbiri ustreznih vrst in pasem oziroma avtohtonih vrst in pasem živali (čebela - kranjska sivka, jezersko-solčavska pasma ovac, štajerska kokoš...), ustreznem zdravstvenem varstvu živali, pravilni obremenitvi kmetijskih zemljišč z živalmi (maksimalno 1,9 GVŽ/ha). Ekoživila so torej tista, ki so pridelana in predelana ob spoštovanju zgoraj navedenih načel. Tako imajo ekoživila večjo prehransko vrednost, večjo vsebnost vitaminov, mineralov in hranljivih snovi, so boljšega okusa, ne vsebujejo gensko spremenjenih organizmov, ekološko pridelano meso ne vsebuje antibiotikov in hormonov rasti itd. Ponudba v sloveniji Še pred kratkim smo lahko v Sloveniji našli le osnovna živila, pridelana na ekološki način, danes pa je ponudba ekoloških izdelkov zelo pestra. Proizvajalci so naredili eko različice skoraj vseh obstoječih izdelkov, vina, paštete, meso in mesne izdelke, čipsi, žgane pijače. Tako danes prehranjevanje z ekološko pridelano hrano ne pomeni več nujno, da jemo tudi zdravo. Gre le za bolj kakovostna živila, ali se bomo prehranjevali zdravo, pa je odvisno tudi od izbire ekoloških živil in načina priprave le-teh. Kljub vse obsežnejši ponudbi ekoloških živil najdemo na prodajnih policah le malo živil slovenskega izvora. Med trgovskimi verigami največ ekoloških živil slovenskega izvora ponuja Mercator, predvsem v večjih trgovskih centrih in hipermarketih, v manjših pa so na voljo žita in mlevski izdelki slovenskega porekla ter izdelki iz uvoza. Večina ostalih trgovskih verig ponuja ekološka živila iz uvoza. Prav tako je zelo omejena ponudba ekološko pridelane sveže zelenjave in sadja. Velik problem je prav to, da v Sloveniji prevladujejo ekološko obdelani pašniki, precej manj pa je ekoloških površin, poraščenih z žiti, zelenjavo in sadjem. Trgovske verige in predelovalci sicer povprašujejo po ekoloških pridelkih in (predelanih) ekoloških živilih slovenskega porekla, vendar ponujene količine ne zadoščajo povpraševanju. Izzivi trženja Pri trženju ekoloških živil se na slovenskem trgu srečujemo z naslednjimi ključnimi izzivi: neosveščenost slovenskega potrošnika, slabo zaupanje slovenskih potrošnikov certifikatom, cene ekoloških živil, ki so večinoma višje od cen primerljivih konvencionalnih živil, subvencije države tako za ekološko kot integrirano pridelavo, nizka kupna moč za kakovostnejša živila, omejena ponudba slovenskih kmetij s pridelavo zelenjave in sadja, ki zaradi tega niso zanimive za trgovske verige, kuhinje javne prehrane se večinoma odločajo za živila na osnovi kriterija najnižje cene, pomanjkanje usposobljenosti ekoloških kmetij za trženje in neposreden stik s kupci. V nadaljevanju so podrobneje predstavljeni pomembnejši med zgoraj navedenimi izzivi. Neosveščenost slovenskega potrošnika Ekološka živila si v Sloveniji šele utirajo svojo pot. Kljub vse pestrejši ponudbi ekoloških živil na trgu med končnimi potrošniki ekološko pridelana živila še zmeraj niso prepoznana in precej ljudi nima pravilne predstave o tem, kaj pomeni ekološko živilo. Anketa, ki je bila leta 2008 izvedena med 110 slovenskimi gospodinjstvi, je pokazala, da za večino vprašanih predstavljajo ekološka živila le vegetarijansko prehrano, torej le zelenjavo in sadje pridelano na naravi prijazen način. Hkrati si pod tem izrazom predstavljajo bolj zdrav način prehranjevanja. Prav tako večina anketiranih slabo pozna prednosti ekoloških živil. Seznanjeni so le s tem, da so pridelana na naraven način, brez pesticidov, in posledično bolj zdrava. Niso pa seznanjeni z drugimi prednostmi ekoloških živil. 42

43 Tisti, ki kupujejo ekološko pridelana živila, jih kupujejo predvsem zaradi zavedanja pomembnosti zdravega načina prehranjevanja in hkrati omenjajo, da so ekološka živila bolj zdrava in boljšega okusa. Tisti, ki se ne odločajo za nakup ekoloških živil, navajajo predvsem naslednje razloge: visoka cena ekoloških živil, nezaupanje v ekološko pridelana živila, ne posvečajo dovolj pozornosti kakovosti živil, ki jih kupujejo, slaba ponudba ekoloških živil, nepoznavanje ponudbe, pomanjkanje prodajnih mest z ekološkimi živili. Kljub dokaj slabemu poznavanju ekoloških živil je postopoma zaznati tudi med slovenskimi potrošniki vse večje zanimanje za zdrav način življenja in prehranjevanja. To je tudi razlog za rast povpraševanja po ekoloških živilih. Mednarodni inštitut FiBL uvršča Slovenijo med države z najhitreje rastočim povpraševanjem po ekoloških izdelkih na prebivalca. Nezaupanje certifikatom Poleg dokaj slabega poznavanja ekoloških živil med slovenskimi potrošniki njihovo trženje dodatno otežuje nezaupanje slovenskih potrošnikov do certifikatov, da je živilo pod oznako ekološko resnično ekološko. Razlog za to je tudi različno označevanje ekoloških živil. Označevanje živil iz nadzorovane ekološke pridelave v Sloveniji ureja Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil (2001) na osnovi Zakona o kmetijstvu, od vstopa v Evropsko unijo dalje pa tudi Uredba EU 2091/92. V skladu s temi akti je z oznako»ekološki«in znaki za ekološko živilo dovoljeno označevati le živila iz nadzorovane ekološke pridelave in predelave. Ekološko živilo je opremljeno s certifikatom, ki porabniku zagotavlja sledljivost od njive do prodajne police. Ta certifikat je uraden dokument, ki ga izda neodvisna pooblaščena kontrolna organizacija, z njim se potrjuje skladnost pridelave, predelave, pakiranja, skladiščenja in transporta ekoloških pridelkov in živil z veljavnimi mednarodnimi (IFO- AM) in slovenskimi predpisi za ekološko kmetijstvo. Nadzorna organizacija vsaj enkrat letno izvede nenapovedan pregled celotne kmetije, med katerim kontrolor pregleda celotno kmetijo, dokumentacijo, obdelovalne površine, hlev, skladišča... Po potrebi lahko vzame tudi kakšen vzorec in ga da v analizo. Če je kontrola pozitivna, dobi kmetija certifikat, za proizvode pa lahko uporablja uradne oznake. V Sloveniji je uradni znak»ekološki«, medtem ko sta v uporabi še dve blagovni znamki, in sicer Biodar, za proizvode iz biološko-dinamične pridelave pa Demeter. Če je na živilu oznaka»eko«ali»bio«, mora biti certifikat na vpogled pri prodajalcu. Uporaba nacionalnega znaka je za mnoge potrošnike še vedno edini simbol za ekološke izdelke, ki ga prepoznajo. Uradni državni znak Uradni znak EU Znak Biodar Znak Demeter Pravico do uradnega državnega znaka si izdelek pridobi s certifikatom pooblaščene organizacije s strani države. Vloga za uporabo znaka se poda na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP). Uradni znak EU lahko uporablja vsak, ki je v registru ekoloških kmetovalcev in izpolnjuje zahteve, ki so določene v uredbi EU 2092/91. Kljub nadzoru nad ekološko pridelavo in predelavo ter pravilnikom je anketa med slovenskimi gospodinjstvi pokazala visoko stopnjo nezaupanja do certifikatov na živilih med slovenskimi potrošniki. Mnogi menijo, da na trgu ne more biti nič popolnoma ekološko oz. naravno in da so te označbe le zavajanje. Poleg uradnih oznak pa se tudi na slovenskem trgu na živilih pojavljajo oznake, ki potrošnika zavajajo, da gre za živilo, pridelano na ekološki ali podoben način. To še dodatno prispeva k splošni nezaupljivosti slovenskih potrošnikov do oznak nasploh in tako tudi do označevanja ekoloških živil. Višje cene ekoloških živil Cene ekoloških živil so precej višje od živil iz konvencionalne pridelave oz. predelave, hkrati pa so ekološka živila, ki prihajajo iz Evrope, cenejša od slovenskih. Razlog je namreč v dolgoletni tradiciji ekološkega kmetijstva v evropskih državah, kjer se kmetije med seboj povezujejo, sodelujejo in obdelujejo večje površine kot v Sloveniji, kar znižuje stroške pridelave na enoto. K višjim cenam ekoloških živil je vsekakor prispevala sodobna industrija, ki je z vrsto kemičnih pripravkov omogočila, da je možno pridelati več pridelka z manj dela, kar znižuje ceno hrani, pridelani na konvencionalen način. Pomembno je tudi to, da 43

44 cena konvencionalno pridelane hrane ne vsebuje tako imenovanih eksternih stroškov (predvsem stroškov onesnaževanja okolja, negativnega vpliva na zdravje ljudi ter bolezni, ki se pojavljajo zaradi masovne pridelave mesa). Na drugi strani ekološki pridelovalci ne razpolagajo s kemičnimi pripomočki sodobne industrije in izbirajo stare sorte, ki so sicer odpornejše, a dajejo precej manjši pridelek. Tako pridelajo ekološki kmetje manj pridelka z več dela, kar zahteva višjo ceno. Kljub naraščajočemu zavedanju ostaja cena pomemben dejavnik pri odločanju o nakupu osnovnih življenjskih potrebščin, med njimi tudi živil. K temu še posebej prispeva zmanjšanje kupne moči zaradi trenutnih neugodnih razmer na trgu. V Sloveniji si večina končnih potrošnikov ne more privoščiti, da bi za ekološka živila plačali višjo ceno. Zaradi tega se pri trženju tovrstnih živil vsekakor velja osredotočiti na regije z najvišjo kupno močjo. Najvišja kupna moč je skoncentrirana v osrednji Sloveniji, ki predstavlja trenutno velik in še neizkoriščen potencial za slovenske pridelovalce in predelovalce ekoloških živil. Ekološka živila v kuhinjah javne prehrane Kljub temu, da bi morali otrokom in bolnim privoščiti najkakovostnejša živila, v praksi ni tako. Tudi v kuhinjah javne prehrane še zmeraj igra pomembno vlogo pri odločanju o nakupu živili cena. Od angažiranja vodstva javnih ustanov pa je odvisno, ali bodo v prehrano vključili tudi ekološka živila. Precej prispevajo k temu (ne)osveščeni starši, vodstva vrtcev in šol ter njihovi organizatorji prehrane. V Sloveniji je uvajanje ekoloških živil in skrb za zdravo prehrano otrok šele na začetku. Nekateri vrtci in šole so že pričeli z vključevanjem ekoloških živil v prehrano. Med njimi je največ tistih, ki so pridobili naziv Eko šola/eko vrtec. Trženje v praksi V Sloveniji je še precej neizkoriščenega potenciala v ekološkem kmetovanju, tako na strani ponudbe kot tudi na strani povpraševanja. Zaradi omejenih količin ekoloških pridelkov slovenskih pridelovalcev le-ti ne morejo konkurirati tujim ekološkim pridelovalcem niti zagotavljati zadostnih količin za trgovske verige. Tako večina slovenskih ekoloških kmetij prodaja svoja živila na ekoloških tržnicah, direktno na kmetijah ali se trudijo z direktno prodajo prodreti v gostinski sektor ter kuhinje javne prehrane. Pri trženju je ponudnikom v pomoč predvsem dejstvo, da zdrav način življenja vse bolj pridobiva na pomenu in, da povpraševanje po zdravi prehrani ter ekoloških živilih narašča. Za uspešno trženje pa je vsekakor potrebno slediti željam in pričakovanjem ciljnih skupin. Zavedati se moramo, da s trženjem ekoloških živil ne prodajamo le živil, ampak tudi način življenja. Za povečanje prodaje ekoloških živil bodo morali ponudniki aktivno sodelovati pri osveščanju končnih potrošnikov; otrok in njihovih staršev ter vzgojiteljev v vrtcih in šolah. Med drugim z objavljanjem člankov, s predavanji, organizacijo dogodkov, s predstavitvenimi materiali, z»dnevi odprtih vrat«svojih kmetij, izvedbo projektov, v katere vključijo vrtce in šole, s promocijami, z degustacijami... Prav tako lahko ponudijo ciljnim skupinam nekaj več kot le živilo, dodano vrednost, npr. recepte in nasvete za pripravo živil, izobraževanje o zdravi prehrani, prednostih posameznih živil itd. Za uspešno trženje je prav tako ključnega pomena obdržati obstoječe kupce in jih prepričati, da se vedno znova vračajo. Pri tem je lahko ponudnikom v pomoč redna komunikacija s kupci, obveščanje o novostih v ponudbi, o dogodkih, nagrade za zvestobo... Dati jim bodo morali dober razlog, da bodo ponovno prišli k njim. Pomembno je upoštevati tudi dejstvo, da ljudje kupujemo z očmi in zaradi tega je potrebno tudi samo prodajno mesto in ponudbo narediti za potrošnika privlačno. Zaključek V času naših pradedov so bila vsa živila ekološka. Pridelana z zmernim kmetovanjem in v količinah, ki so jih potrebovale družine za življenje. Industrializacija je prinesla številne izboljšave, skupaj z njimi pa tudi številne negativne učinke za okolje, zdravje ljudi in živali. Kljub številnim državnim ukrepom regulacije trgov pa še vedno velja načelo, da je kupec kralj, ki bo izbral ali zavrnil. Še vedno velja osnovni zakon ekonomije: večje je povpraševanje, večja bo ponudba in obratno. S tega vidika lahko največ za povečanje ponudbe ekoživil storijo potrošniki, ki izberejo. Viri: Anketa poznavanja ekoloških živil in ekološke pridelave med slovenskimi gospodinjstvi, jesen 2008 Akcijski načrt razvoja ekološkega kmetijstva v Sloveniji do leta 2015; MKGP; 2005 Združenje ekoloških pridelovalcev in predelovalcev Deteljica; Društvo ECHo, pesticidi.net Forschungsinstitut für biologischen Landbau FiBL,

45 Andreja GERČER, univ. dipl. inž. agr. Problematika širjenja invazivnih tujerodnih rastlin na obrežjih rek (primer - spodnji tok reke Savinje) Problem of spread of alien invasive plants on riverbanks (example lower flow of the river Savinja) Članek govori o problematiki širjenja tujerodnih invazivnih rastlin v naravo, predvsem na obrežja rek. Kot primer je naveden spodnji tok reke Savinje pri Celju. Obrežja naseljujejo gosti sestoji invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst, ki ponekod popolnoma izpodrivajo avtohtone rastlinske vrste, kot so jelše in vrbe. Invazivne rastline imajo pred avtohtonimi vrstami določeno prednost, saj proizvajajo ogromne količine semen ali pa se zelo uspešno vegetativno razmnožujejo. So tudi zelo hitre rasti, pogosto pa izločijo strupe, ki izpodrivajo druge rastline. Njihovi sestoji predstavljajo nevarnost za naravo, saj s svojim pojavom rušijo naravno ravnovesje in izpodrivajo avtohtone vrste rastlin, kar lahko popolnoma spremeni videz krajine. Zaradi njihove nevarnosti za naravo ter njihovega težavnega zatiranja, je torej zelo pomembno obveščanje širše javnosti o njihovi nevarnosti za naravo, krajino ter nadzorovanje njihovega širjenja. Eden izmed nujnih ukrepov pa je tudi omejitev gojenja takšnih vrst. Za Slovenijo sta značilni izjemno visoka biotska pestrost in ohranjenost narave. Lahko se pohvalimo, da na zelo majhni površini (0,004 % celotne površine Zemlje) gostimo več kot 1 % vseh znanih živih bitij, saj je tu prisotnih kar rastlinskih in živalskih vrst. Sobivanje le-teh uvršča našo deželo med naravno najbogatejše države v Evropi. Naše naravno okolje je izredno pomembno tudi za ohranjanje vrst, ki so ogrožene na evropski ravni. Pomembno vlogo pri ohranjanju naravnega ravnovesja imajo domorodne ali avtohtone vrste, ki so del biotske pestrosti in predstavljajo ogromno bogastvo. Tujerodne ali alohtone vrste pa je v novo okolje, v katerem prej niso bile prisotne, naselil človek, ki je to storil namerno ali nenamerno. Takšna vrsta je torej vnesena na območje izven naravne razširjenosti. Te vrste se spontano razširjajo in v naravnem okolju izpodrivajo avtohtone vrste. This article is about the problem of the spread of alien invasive plants in nature, particularly in the riverside areas. As an example is given below the river current Savinja in Celje. Shoreline inhabited dense stands of invasive alien plant species, some completely being replaced by native plant species such as alder and willow. Invasive plants are native species from some priority as producing huge quantities of seeds, or be very successful vegetative propagation. They are also very rapid growth, and often exclude toxins that being replaced by other plants. Their consists pose a threat to nature, since the occurrence of overrun the net with his natural balance and being replaced by indigenous species of plants, which can completely change the look of the landscape. Due to the nature of their hazards and their control difficult, it is therefore very important to inform the general public about threats to their nature, landscape and control their spread. One of the emergency measures but also the limits of cultivation of such species. Žlezava nedotika ( Impatiens glandulifera), pri mostu čez Savinjo v Polulah pri Celju (foto. Gerčer S., 2009) Tujerodnih rastlinskih vrst je v Sloveniji zelo veliko. Sem uvrščamo večino okrasnih in drugih gojenih rastlin, mnoge plevele... Človek je takšne rastline gojil zaradi prehrane, kasneje pa v okrasne namene. Mnoge rastline so bile ravno zaradi svojega čudovitega videza prinešene iz daljnih držav. Velik problem, ki pa se ga v Sloveniji vse premalo S056ekoLIST06 45

46 glandulifera), japonski dresnik (Fallopia japonica), japonska medvejka (Spiraea japonica) in japonsko kosteničje (Lonicera japonica). V članku so predstavljene tri invazivne rastlinske vrste, ki jih pogosto opažamo na obrežju Savinje, predvsem v njenem spodnjem toku, in predstavljajo potencialno nevarnost, saj so ponekod popolnoma izpodrinile domorodne rastlinske vrste in otežile dostop do vodotoka. Gost sestoj invazivnih rastlin na obrežju reke Savinje pri Celju (foto. Gerčer S., 2009) zavedamo, pa je pojav vedno večjega števila tako imenovanih invazivnih tujerodnih vrst ali skrajšano invazivk. To so tiste tujerodne vrste, katerih ustalitev in širjenje ogroža ekosisteme, habitate ali vrste. Nevarnost v naravi predstavljajo predvsem tiste tujerodne rastline, ki so se začele pojavljati zunaj vrtov oziroma so pobegnile v naravo in šele tam pokazale svoj pravi obraz. Večina invazivnih tujerodnih rastlin, ki povzročajo škodo v naravnem okolju, je glede na svoj izvora okrasna ali kulturna rastlina. Pogosto imajo pred domorodnimi vrstami neke konkurenčne prednosti»invazijski potencial«, ki ga razvijejo, ko se pojavijo v konkurenčno šibkejšem tujem okolju. Ta potencial izkazujejo z ogromnim številom semen ali pa z zelo uspešnim vegetativnim razmnoževanjem. S svojim pojavom in vdorom rušijo naravno ravnovesje in izpodrivajo ter preraščajo domorodne vrste rastlin, kar lahko popolnoma spremeni videz krajine. Te rastline tvorijo zelo goste sestoje in so predvsem v času cvetenja tudi zelo opazne. Problem so predvsem tiste rastline, ki se na novo okolje zelo dobro prilagodijo. Razraščanje takšnih rastlin na rečnih brežinah povečuje nevarnost poplav in onemogoča dostop do vodotokov. Te rastline prihajajo iz klimatsko podobnih predelov iz jugovzhodne Azije in jugovzhodnih predelov severne Amerike. Med pogostejše in nevarnejše severnoameriške spadajo: robinja (Robinia pseudoaccacia), zlati rozgi (Solidago canadensis in Solidago gigantea), žvrklja (Ambrosia artemisiifolia), deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laciniata) in topinambur (Helianthus tuberosus). S predelov vzhodne Azije pa prihajajo: pajesen (Ailanthus altissima), žlezava nedotika (Impatiens Žlezava nedotika (Impatiens glandulifera) Je enoletnica, ki zraste do 2 metra visoko, in ima močno, kolenčasto odebeljeno, sočno steblo. Zanjo je značilno, da se njeni plodovi ob dotiku eksplozivno razprejo in odvržejo semena, ki se raztrosijo tudi do 10 metrov daleč. Rastlina cveti v jesenskem času, cvetovi pa so rožnate barve in značilnega vonja. V Evropo so jo zanesli v prvi polovici 19. stoletja, kjer so jo gojili kot okrasno in medonosno rastlino, ki pa je kmalu pobegnila z vrtov in se naselila tudi v naravi. V Sloveniji se je pojavila ob začetku 20. stoletja. Pogosto se pojavlja ob večjih rekah, cestah, na robovih gozdov in uspeva v družbi drugih invazivk: deljenolistne rudbekije, japonskega dresnika ter topinamburja. Japonski dresnik (Fallopia japonica) Je 2 do 3 metre visoka rastlina, katere grmi zrastejo iz podzemnih delov vsako vegetacijsko sezono. Njena domovina je vzhodna Azija. Ima zelo močne in razrasle podzemne dele - korenike, ki lahko segajo več metrov stran od materinske rastline. Korenike lahko prodrejo tudi skozi debelo plast asfalta, zato ima zelo negativen vpliv na ceste, nasipe in druge objekte. Razmnožuje se na vegetativni način, in sicer zelo uspešno. Uvršča se med sto najbolj invazivnih rastlin na svetu. Pojavlja se predvsem ob vodah, kjer tvori goste sestoje, ki izpodrivajo domorodne rastline. Videz pokrajine je lahko zaradi te rastline zelo spremenjen. Grmi imajo značilno kolenčasto členjena stebla, ki so votla. Cvetovi so združeni v pokončna latasta socvetja in so belkaste barve. Rastlina cveti pozno poleti. Ob košnji iz korenik znova poženejo stebla. V Evropo je japonski dresnik prišel v začetku 19. stoletja kot okrasna rastlina za vrtove in parke, nekoliko kasneje pa so ga zabeležili v naravi. Sadili so ga tudi za utrjevanje brežin in preprečevanje erozije ter kot medonosno rastlino. V Sloveniji so ga prvič omenili ravno ob Savinji pri Celju, danes pa je pogost po vsej Sloveniji, in sicer se najpogosteje nahaja ob rekah in potokih. 46

47 Topinambur (Helianthus tuberosus) Rastlina je trajnica, nadležen plevel, katere domovina je severna Amerika. Visoka je 1-3 metre in ima gomoljasto odebeljene korenike. Cveti značilno rumeno v pozno poletnem času. Razmnožuje se vegetativno -z gomolji. Gomolji vsebujejo inulin, ki je zelo pomemben v prehrani sladkornih bolnikov. V Sloveniji so ga prvič evidentirali sredi 19. stoletja, namenjen je bil predvsem v okrasne namene. Poleg bregov rek se pojavlja tudi ob cestah in gozdnih robovih. Ob bregovih razvije zelo goste sestoje, ki preprečujejo razvoj avtohtonih drevesnih vrst, kot so jelše in vrbe. Širitev invazivnih rastlin v naravo pa predstavlja nevarnost za naravo tudi zaradi njihovega težavnega zatiranja, ki je večkrat neuspešno. Zatiranje invazivnih rastlin je namreč izredno težavno zaradi njihovega»invazijskega potenciala«, ki se kaže predvsem v ogromnem številu semen, hitri rasti, uspešnem vegetativnem razmnoževanju in odpornosti na bolezni in škodljivce. Tiste invazivke, ki se razmnožujejo predvsem s semenom, je potrebno odstranjevati; kositi pred njihovim izdatnim cvetenjem. Postopek je potrebno večkrat ponoviti, saj je seme v zemlji kaljivo lahko tudi več let. Mesta, kjer jih odstranjujemo,je potrebno zasaditi z avtohtonimi rastlinami, da se nam ne zasadijo druge invazivke. Za invazivke, ki pa se razmnožujejo na vegetativen način, predvsem s korenikami, je podoben postopek. Večkrat zapovrstjo jih je potrebno kositi, puliti, odstranjevati korenike. Z njihovimi ostanki je potrebno ravnati zelo previdno, saj se rade zelo hitro ponovno ukoreninijo. Širitev invazivnih rastlin v naravo je resna nevarnost, ki pa se je žal ne zavedamo dovolj. Nevarnost predstavljajo predvsem tujerodne invazivne rastline, gojene v okrasne namene, ki pa vse prevečkrat prestopijo meje vrtov, parkov in pobegnejo v naravo. Zato je zelo pomembno obveščanje širše javnosti o njihovi nevarnosti za naravo, krajino in nadzorovanje njihovega širjenja. Eden izmed nujnih ukrepov pa je tudi omejitev gojenja takšnih vrst. Gost sestoj japonskega dresnika (Fallopia japonica), ob Savinji v Celju (foto. Gerčer S., 2009) Sestoj topinamburja (Helianthus tuberosus), ob Savinji v Celju (foto: Gerčer S., 2009) Literatura in viri: Veenvliet Kus J.,...( et al.), (2009): Tujerodne vrste: ubežnice z vrtov. Grahovo: Zavod Symbiosis Veenvliet Kus J in Veenvliet P.,2008. Tujerodne vrste v Sloveniji. ( ) Fitosanitarna uprava republike Slovenije(FURS). Tujerodne invazivne rastline-obvestila ( ) European Commission, Environment. Invasive Alien Species, ( ) 47

48 Izr. prof. dr. Jurka LEPIČNIK VODOPIVEC»Ekošola«kot način življenja»eco-school«as a way of life S057ekoLIST06 Slovenski šolski sistem ima na področju okoljske vzgoje številne primere dobrih praks. Zdrava šola, Ekošola, Skriti zaklad in drugi projekti so že stalnica na tem področju. Ekošola je projekt evropskega združenja in je sestavni del prizadevanj Evropske unije za okoljevarstveno izobraževanje. Nosilec projekta je sklad za okoljevarstveno izobraževanje - Foundation for Environmental Education - FEE, ki je bila ustanovljen z namenom, da organizirano in načrtno pospeši okoljsko izobraževanje in ozaveščanje. V Sloveniji poteka projekt, ki se imenuje»ekošola KOT NAČIN ŽIVLJENJA«, v okviru društva»doves - Društvo za okoljevarstveno izobraževanje Slovenije«. Projekt je namenjen načrtnemu okoljskemu osveščanju in izobraževanju v osnovnih in srednjih šolah. Ekošola poveča zavest in skrb za človeka vključno z varovanjem zdravja, graditvijo medsebojnih odnosov, skrbi za okolje in naravo. In the field of environmental upbringing, the Slovenian school system has many examples of good practise. Healthy school, Eco-school, hidden treasure and other projects are constantly present in this field. Eco-school is an European union project and is a part of the European unions concern for environmental education. The project is led by the Foundation for Environmental Education FEE, which was formed with the purpose to systematically accelerate environmental education and awareness. In Slovenia, a project called»eco-school AS A WAY OF LIFE«is run by the association»doves Association for environmental education of Slovenia«. The project provides environmental education in primary and secondary schools. Eco-school increases consciousness and care for humans by protecting health, building relations and taking care for environment and nature. Projekt Ekošola kot način življenja je program, ki uvaja načrtno in celostno okoljsko vzgojo v osnovne in srednje šole skladno z metodologijo 7 korakov, ki jih lahko primerjamo z ISO standardi V program se lahko vključi vrtec, šola kot celota (učitelji, učenci, vodstvo šole, svet šole, svet staršev in predstavniki lokalnih oblasti). Vedno bolj se je potrebno zavedati, da je temelj odgovornega odnosa do okolja izobraževanje, ki ni le posredovanje in pridobivanje znanja, ampak dejavno spreminjanje kulture obnašanja in ravnanja. S projektom»ekošola kot način življenja«se gradijo vrednote za odgovoren način našega bivanja na tem planetu. Ekošola bogati čustvene vezi otroka do narave. Uči ga spoštovati drugačnost in ceniti naravne dobrine. Učencem in učiteljem daje priložnost, da znanje, ki ga pridobijo pri pouku, uporabijo v vsakdanjem življenju v šoli in izven nje. Za izpeljavo ciljev okoljskega izobraževanja izbira zanimive metode dela in učencem pomaga uporabiti znanje, ki so osvojili pri pouku, za reševanje vsakdanjega življenja. Vsaka ustanova, ki je vključena v program slovenske Ekošole, mora: sodelovati v vsaj enem projektu, ki ga razpisuje nacionalna koordinacija. Projekt mora biti vezan na tematski sklop, sodelujejo vsi učenci, dijaki... in njihovi mentorji - nastane lahko mrežno sodelovanje z drugimi ustanovami pri nacionalnih projektih: Ekologija medsebojnih odnosov, Skriti zakladi mestnih parkov, Zdravo življenje, Revščina po svetu in pri nas, Živali in mi, Varčevanje z energijo in obnovljivi viri energije, Očistimo Slovenijo nevarnih odpadkov, Mozaik sveta, Voda kot vir življenja. sodelovati v vsaj petih projektih, ki jih razpisuje ali organizira nacionalna koordinacija slovenske ekošole : Celje sejem Altermed, Mladi za napredek Pomurja, Zeleni nahrbtnik, Zbiranje izrabljenih tonerjev in kartuš, Zbiralna akcija za Šport Špas, Ekokviz za OŠ in SŠ, Natečaj ekovoščilnic, Prispevki v angleškem jeziku za Eco-News, Prispevki v slovenskem jeziku za objavo na spletnih straneh ekošole, Ekobralna značka, Kaj lahko mladi storimo za okolje, Literarni razpis za srednje šole, Prispevek za tiskane in elektronske. medije v lokalnem ali širšem okolju. obdelati vsaj en tematski sklop - voda, zrak, zemlja, energija, hrana, živali, medsebojni odnosi - sodelujejo naj vsi učenci in zaposleni > zaželena je vključenost staršev in zunanjih sodelavcev. 48

49 organizirati ostale projekte: izvesti ekodan (ob dnevu voda, Zemlje, okolja, živali, itn.) zbiralne akcije (papir, baterije, odpadno jedilno olje, steklo, tonerje in kartuše); nadgradnja tega naj bo sistemsko zbiranje in ločevanje odpadkov v šoli obvezno je beleženje zbranega, ker bo ustanova poročilo o zbiranju in ločevanju podala v prijavi za ekozastavo. izdelati in ažurirati spletno stran ekošole, kjer bodo vidni cilji, ki jih ustanova uresničuje. vsaka ustanova naj obišče eno ekokmetijo v šolskem letu. ( es/?page=esslo&sub=13) Cilji in načela vzgoje ter izobraževanja za trajnostni razvoj V Sloveniji imamo že preko 300 ekošol. Ta številka zajema osnovne šole, srednje šole, vrtce in domove CŠOD, ki vzgajajo mlade, da bo skrb za okolje in naravo morda nekoč postala del življenja. To nam daje upanje, da bo tudi kakovost našega bivanja v prihodnosti zagotovljena. Slovenija je naravno lepa in bogata, biotsko pestra dežela, zato se moramo toliko bolj potruditi, da bo taka tudi ostala, k temu pa lahko največ pripomorejo tisti, ki bodo snovali njeno prihodnost naši najmlajši. Ta program veliko pripomore k celostnemu okoljskemu osveščanju šole, njene okolice in tudi širšega prostora. Ekošola pomeni uresničitev ciljev vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj, ki so opredeljeni v nacionalnem učnem programu okoljske vzgoje ter nacionalne strategije vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Tu se cilji uresničujejo v praksi, v življenju. V Sloveniji so ekošole poleg osnovnih šol postali tudi nekateri vrtci, srednje in poklicne šole. Pobudniki, da se šola vključi v ekološki program, so lahko učenci, učitelji ali ravnatelji. Ko šola začuti, da želi nekaj narediti na tem področju in se znotraj nje pojavi neko zdravo jedro, se prijavi nacionalni koordinaciji. S tem pridobi začetne informacije, da lahko aktivnosti stečejo,učitelji se začnejo usposabljati ipd. Šole morajo najprej ustanoviti programski svet, ki vključuje nekaj učencev, učiteljev, ravnatelja, predstavnika lokalne skupnosti in včasih še kakšnega sponzorja, ki je vedno dobrodošel. Ti skupaj naredijo analizo stanja in zasnujejo okoljski program za šolsko leto. Pri analizi stanja ne gre za velike, papirnate projekte, ampak za pregled potreb, kaj v šoli ali okolici manjka, in na katerem področju bi lahko uresničevali program občine. Pri tem izbirajo šole teme z železnega repertoarja, ki je predpisan, in jih prenesejo v svoje lokalno okolje. Najbolj nujne so: klimatske spremembe; ohranjanje biotske pestrosti; voda, varčevanje z njo in preprečevanje onesnaževanja; odpadki, zmanjšanje njihove količine, ločeno zbiranje, čiščenje; energija, varčevanje z njo in uporaba alternativnih virov; zdrava prehrana; promet in okolje. Temo si torej izberejo glede na to, kaj je na šoli, v kraju in okolju najpomembneje. Tako se naučijo razmišljati o tem, kaj je treba izboljšati, odkrivajo, spoznavajo, ocenjujejo, kritično razmišljajo in iščejo rešitve. Projekti niso zgolj teoretični, ampak v praksi in življenju dejansko pomenijo izboljšanje. ( Glavna načela ekošole: interdisciplinarnost (povezovanje naravoslovnih in družboslovnih vidikov ob posamezni temi); celostni oziroma sistemski pristop, upoštevanje kompleksnosti okoljskih problemov; izhajanje iz resničnih, okoljsko pomembnih aktivnosti v lastnem okolju in povezovanje s težavami širšega okolja; dejavnosti so usmerjene v prihodnost, v iskanje in utemeljevanje alternativnih zamisli ob upoštevanju potreb prihodnjih generacij; uvajanje v aktivno sodelovanje v demokratičnih procesih odločanja o okoljskih zadevah; povezovanje spoznavnih in čustvenih, etičnih ter estetskih vidikov. (Rustja, 2007) Cilji, ki jih uresničuje program Ekošola kot način življenja: razvijanje pozitivnih medsebojnih odnosov; vzgajanje za zdrav način življenja v zdravem okolju (uvajanje ekološko pridelane hrane, pitniki v ustanovi, gibanje); učinkovita raba naravnih virov (voda, odpadki, energija); vzpodbujanje trajnostne mobilnosti v prometu; vzgajanje za okoljsko odgovornost; 49

50 N057ekoLIST06 izvajanje celostnega pristopa vzgoje in izobraževanja v programu Ekošola kot način življenja; povezovanje okoljskih vprašanj z ekonomskimi in socialnimi. ( Namesto zaključka Vnašanje osnovnih človekovih vrednot za življenje je v programu»ekošola«zelo poudarjeno, saj se vsi projekti začnejo v nas samih. V vrtcih in šolah so zato pomembni medsebojni odnosi in tudi zdrav način življenja, prehrana in okolje, v katerem dan za dnem živijo otroci skupaj z učitelji. Zdrav način življenja lahko poteka le v zdravem okolju; iz okolja črpamo vse, tudi zrak in vodo. Cilj programa ekošol je razvijanje in razumevanje trajnostnega razvoja v vseh porah življenja. Želimo si, da bi s trajnostnim razvojem lahko ohranili naše okolje tudi za bodoče generacije. Literatura: Masten G. (2006). Vloga odraslih pri vzgoji in izobraževanju za trajnostni rzvoj. Okoljska vzgoja v šoli, 8 (1), str Rustja E. (2007). Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj Primeri dobre prakse v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport es/?page=esslo&sub=2 es/?page=esslo&sub=13 Ekosola%20%20ekocasopis% es/?page=esslo&sub=8 Ekošola v III. osnovni šoli Celje Okoljska problematika je tako v Sloveniji kot v svetu čedalje aktualnejša tema, ki zahteva celosten pristop. Ker je prihodnost našega planeta v rokah predvsem mlajših generacij, je izrednega pomena dvigovanje njihove (pa tudi naše) ekološke zavesti že danes. Zato se je tudi III. osnovna šola Celje v letošnjem šolskem letu vključila v državni projekt Ekošola kot način življenja, ki po sedemnajstih letih izvajanja dobiva mednarodne razsežnosti. Aktivnosti, povezane z ekologijo, na šoli pravzaprav niso novost, saj jih izvajamo že vrsto let. Tako smo že pred leti začeli z ločenim zbiranjem odpadnega papirja, izrabljenih baterij, kartuš in tonerjev za tiskalnike ter odsluženih mobilnih telefonov. Letos smo ločeno zbiranje odpadnih materialov razširili še na zbiranje plastenk, pločevink, kartonske embalaže in odpadne elektronike (odsluženi električni aparati in elektronski odpadki). Slednjo bomo zbirali v okviru posebnih akcij, v katere bomo vključili tudi občane iz širše okolice šole. Iz humanitarnih razlogov smo se odločili, da bomo ločeno zbirali tudi plastične zamaške. Trenutno jih zbiramo za vrstnika 9-letnega Žiga s cerebralno paralizo, ki potrebuje rabljeno kombinirano vozilo. Toda projekt Ekošola ni omejen samo na ločeno zbiranje odpadkov. Vanj so vključene še številne druge dejavnosti. Tako bomo v tekočem šolskem letu osvajali ekobralno značko, obiskali RCERO Celje, čistilne naprave in ekološke kmetije, sodelovali bomo na natečaju ekovoščilnic, pa tudi na Eko- 50

51 kvizu za osnovne šole. Vrhunec letošnjega projekta pa bomo obeležili na ekodnevu, ki ga načrtujemo za 8. april 2010, ko bomo naredili pregled celoletnega ekološkega dogajanja, v obliki ustvarjalnic pa izdelovali izdelke iz odpadnih materialov in jih postavili tudi na ogled. Sodelovali bomo tudi v mednarodni mreži ekošol (v okviru projekta Comenius), izmenjavali izkušnje in črpali nove ideje. Vse naštete dejavnosti pa bodo usmerjene v tri tematske sklope: ravnanje z odpadki, voda kot življenjska vrednota in zdrav način življenja. Celotno ekodogajanje na šoli koordinira šestčlanski ekološki svet, ki ga sestavljamo štiri učiteljice, predstavnik skupnosti učencev in predstavnik sveta staršev. S sedmošolci smo že septembra obiskali RCERO Celje, pri gospodinjstvu smo v 6. razredih izdelali plakate, ki zajemajo vse tri tematske sklope, in jih razstavili v pritličju v našem eko-kotičku. V okviru predmeta tehnika in tehnologija so učenci predmetne stopnje ob pomoči učencev podaljšanega bivanja izdelali unikatne zabojnike za ločeno zbiranje odpadkov, ki sedaj sestavljajo naš mini ekološki otok. Šolo smo skoraj v celoti tudi opremili z napisi, ki nas opozarjajo na varčno uporabo električne energije in vode. V predprazničnem času na šoli pripravljamo tudi božični bazar, na katerem lahko obiskovalci kupijo drobna darila in dekorativne izdelke, pri katerih bomo letos poudarili ekologijo izdelave le-teh. Tudi praznična okrasitev šole bo ekološko naravnana in izdelana iz odpadnih materialov, ki jim lahko še enkrat damo uporabno vrednost, preden jih namenimo za reciklažo. Sicer pa že peto leto zapored sodelujemo tudi v občinskem projektu Ekorg, kjer se lahko pohvalimo s kar 100-odstotno udeležbo naših sedmo-, osmoin devetošolcev na Ekorgovem kvizu. ekokoordinatorica: Helena Škarlin 51

52 Gradnja in poskusno obratovanje nekaterih čistilnih naprav V nadaljevanju predstavljamo stanje pri gradnji nekaterih čistilnih naprav, za katere je v letu 2009 podjetje Institut za ekološki inženiring izdelalo projektno dokumentacijo, opravljalo nadzor ali dobavljalo opremo. Centralna čistilna naprava Ptuj, gradnja Obstoječa CČN Ptuj ni dosegala zakonsko zahtevanih mejnih vrednosti za izpuste iz komunalnih in skupnih čistilnih naprav (čiščenja dušika in fosforja), gradbena konstrukcija biološke stopnje in vsa tehnološka oprema pa sta bili popolnoma dotrajani. Zato se je Občina Ptuj odločila za rekonstrukcijo in povečanje obstoječe CČN Ptuj. Dela se izvajajo že eno leto in naprava naj bi pričela s poskusnim obratovanjem predvidoma aprila 2010 Čistilna naprava je koncipirana kot sekvenčna biološka naprava s štirimi sekvenčnimi bazeni z nitrifikacijo in denitrifikacijo, biološko-kemijskim čiščenjem fosforja, z aerobno stabilizacijo blata, strojnim zgoščanjem blata v centrifugi in sušenjem blata. Njena zmogljivost je PE. Vloga IEI: načrtovanje tehnologije in hidravlike za idejni projekt, izdelava razpisne dokumentacije, opravljanje nadzora nad gradnjo po FIDICU za tehnološki del, strojno in elektro opremo. Centralna čistilna naprava Kasaze, gradnja V izvedbi je rekonstrukcija in povečanje obstoječe CČN Kasaze za čiščenje komunalnih vod prispevnega področja Žalec. Gradnja bo končana predvidoma aprila Čistilna naprava je koncipirana kot klasična pretočna naprava z nitrifikacijo in denitrifikacijo, kemijskim čiščenjem fosforja in z anaerobno stabilizacijo blata v gniliščih. Zmogljivost naprave je PE. Vloga IEI: opravljanje nadzora nad gradnjo po FIDICU za tehnološki del in strojno opremo. Centralna čistilna naprava Trbovlje, pričetek poskusnega obratovanja Konec julija leta 2009 je poskusno pričela obratovati CČN Trbovlje. Čistilna naprava je koncipirana kot sekvenčna biološka naprava s štirimi sekvenčnimi bazeni z nitrifikacijo in denitrifikacijo, biološko-kemijskim čiščenjem fosforja, z aerobno stabilizacijo blata in strojnim zgoščanjem blata v centrifugi. Zmogljivost naprave je PE. Priključevanje onesnaževalcev na sistem javne kanalizacije in sanacija nekaterih delov obstoječe kanalizacije še nista v v celoti izvedena, zato je dotok na napravo še zelo razredčen. Vloga IEI: izdelava projektne in tehnične dokumentacije za sistem kanalizacije in CČN, dobava ključne tehnološke opreme biološke stopnje, izvajanje enoletnega poskusnega obratovanja. 52

53 Čistilna naprava Kidričevo, gradnja Novembra leta 2009 je bila zgrajena ČN Kidričevo. Čistilna naprava je koncipirana kot sekvenčna biološka naprava z dvema sekvenčnima bazenoma z nitrifikacijo in denitrifikacijo, biološko kemijskim čiščenjem fosforja, z aerobno stabilizacijo blata in strojnim zgoščanjem blata v centrifugi. Njena zmogljivost je PE. Vloga IEI: izdelava idejnega projekta in razpisne dokumentacije, opravljanje nadzora nad gradnjo po FIDICU za tehnološki del, strojno in elektro opremo. N058ekoLIST06 Čistilna naprava Dobrna, gradnja Oktobra leta 2009 je bila dokončana rekonstrukcija in povečanje obstoječe ČN Dobrna. Poleg obstoječe naprave, kjer se je zamenjalo tehnološko opremo, se je zgrajena nova naprava, ki je izvedena kot klasična pretočna naprava z nitrifikacijo in denitrifikacijo, kemijskim čiščenjem fosforja in aerobno stabilizacijo blata. Zmogljivost rekonstruirane in povečane naprave je PE. Vloga IEI: izvajanje nadzora nad gradnjo po FIDICU za tehnološki del in strojno opremo. Čistilna naprava Gorišnica, gradnja Novembra leta 2009 je bila zgrajena ČN Gorišnica. Čistilna naprava je koncipirana kot sekvenčna biološka naprava z dvema sekvenčnima bazenoma z nitrifikacijo in denitrifikacijo, biološko kemijskim-čiščenjem fosforja in z aerobno stabilizacijo blata. Zmogljivost naprave je PE. Vloga IEI: priprava razpisne dokumentacije, izvajanje nadzora nad gradnjo po FIDICU za tehnološki del, strojno in elektro opremo. Gradnja ČN Poljane V izvedbi je rekonstrukcija obstoječe ČN Poljane. Tehnološka oprema obstoječe naprave se bo nadomestila z novo, namesto obstoječe lesene strojnice so zgradili zidan objekt, kjer bodo nameščene elektromotorne grablje, puhala za prezračevanje in upravni prostor. Zmogljivost rekonstruirane naprave ostaja enaka, PE. Vloga IEI: izdelava PGD in PZI projektne dokumentacije za rekonstrukcijo obstoječe naprave, opravljanje projektantskega nadzora nad gradnjo.. Radoslav Vodopivec, univ. dipl. inž. str. 53

54 Kanalizacija Slovenske Konjice Odsek kanalizacije v Vinogradni ulici N059-N060ekoLIST06 54 Podjetje Institut za ekološki inženiring uspešno sodeluje pri izdelavi načrtov, potrebnih za dograditev obstoječega kanalizacijskega sistema Slovenskih Konjic - na območju obvoznice, Ul. T. Melive, Usnjarske, Liptovske, Oplotniške ceste in Vinogradne ulice. Na obravnavanem območju deloma že poteka kanalizacija v mešanem sistemu (del Oplotniške in Usnjarske ulice), vendar je ta dotrajana in potrebna obnove. Odpadne vode te primarne kanalizacije se zlivajo v Dravinjo mimo bodočega razbremenilnega objekta ZB-2. Dodatni problem predstavljajo zaledne vode pobočja Škalc, ki se stekajo in poplavljajo območja parcel hiš v Vinogradni ulici. Rešitev je zasnovana tako, da se zgradi nov kanal za mešane odpadne vode, ki poteka deloma vzporedno z obstoječo kanalizacijo, deloma pa po novi trasi. Odvodnja z avtocest Avtocestni odsek Slivnica Draženci se je končala izgradnja avtoceste AC Slivnica Draženci dolžine 19,8 km. Avtocesta je načrtovana kot štiripasovnica z odstavnimi pasovi in vmesnim ločilnim pasom s prečnim profilom 26,2 m. Gradbeni odsek je sestavljen iz dveh prometnih odsekov, in sicer Slivnica- Hajdina in Hajdina-Draženci. V promet sta bila dana v juliju IEI d.o.o. je izdelal IDP načrte odvodnjavanja in prečkanja kanalizacije, PGD,PZI načrte odvodnjavanja za odsek Slivnica-priključek letališče in prečkanja kanalizacije za celotno traso AC. Skupna dolžina kanalizacije za odvodnjo je 28 km, premera mm, prečkanja in prestavitve kanalizacije je dolžine 5 km, premera mm. Obenem je predvidena izgradnja meteornega kanala za zaledne vode Škalc in meteorne vode prispevnega območja Merkatorja ter Hoferjeve trgovine. Trasa obeh kanalov poteka pretežno po javnih površinah (cestah). Predvideni so vodotesni, betonski cevovodi premera od 300 do 1000 mm. Odvodnjavanje zalednih vod Škalc je predvideno s pomočjo požiralniških zvez in vzdolžne kanalete. Skupna dolžina kanalizacije je 2574 metrov. V sklopu izgradnje mešanega kanala v Vinogradni ulici je predvidena tudi kompletna obnova ceste, vodovoda in izgradnja plinovoda, kar je primer dobrega načrtovanja sočasne izgradnje potrebne infrastrukture. Sabina Žaja, univ. dipl. inž. grad. Avtocestni odsek Pesnica-Slivnica se je z izgradnjo pododseka Pesnica Maribor končala izgradnja AC Pesnica- Slivnica, ki je trajala od leta Avtocesta je načrtovana kot štiripasovnica z odstavnimi pasovi in vmesnim ločilnim pasom s prečnim profilom 26,2 m v skupni dolžini 15,6 km. Gradbeni odsek je sestavljen iz dveh prometnih odsekov, Maribor Slivnica in Pesnica Maribor. V promet je bila dana delno v juniju 2009, ostalo pa avgusta IEI d.o.o. je izdelal IDP,PGD,PZI,PZR in PID-načrte odvodnjavanja, kjer so bile predvidene cevi premera mm. Brigita Žiberna, univ. dipl. inž. grad.

55 Športno igrišče v naselju Sveta Ana V letu 2009 se je zaključila izgradnja športnega igrišča v naselju Sv. Ana. Načrte je po naročilu občine Sv. Ana izdelal Institut za ekološki inženiring. Igrišče je locirano ob osnovni šoli in obsega krožno dvostezno tekališče, jamo za skok v daljino,površino za skok v višino, nogometno igrišče z umetno travo in košarkarsko igrišče. Igrišče bo zadovoljevalo potrebe in dejavnosti širše populacije, za športne igre in atletske dejavnosti pa po programu za osnovne šole. Do igrišč je dostop urejen preko nove ceste. Brigita Žiberna, univ. dipl. inž. grad. Sejem Entsorga-Enteco 2009 V Kölnu je od , v organizaciji BDE (Bundesverband der Deutschen Entsorgungswirtschaft) potekal sejem Entsorga-Enteco. To je mednarodni sejem, namenjen gospodarjenju z odpadki in okoljskimi tehnologijami, ki poteka vsaka tri leta in je z m 2 razstavne površine eden največjih te vrste. Na sejmu se je predstavilo več kot 600 razstavljavcev, ki so bili razvrščeni na osem glavnih področij: gospodarjenje z odpadki in recikliranje sežig in obnovljiva energija voda in tekoči odpadki lokalna oblast in okoljske službe tehnologija in logistika nadzor nad kvaliteto zraka in zaščita pred emisijami zdravje in varnost pri delu ter zaščita pred hrupom raziskave in organizacija. Med državami razstavljalkami je bila tudi Slovenija, ki jo je zastopalo podjetje Noži Ravne d. o. o., ki izdeluje industrijske nože za papir, les, plastiko in kovino. Zakaj obiskati takšen sejem? ker boste na enem mestu našli tako mednarodne strokovnjake kot tudi spoznali izdelke, sisteme in storitve, koristne za vaše delo ker lahko delite vaše ideje in pretehtate probleme z enakomislečimi ljudmi ker ste v okolju, kjer se ideje prenašajo v prakso in kjer se sklepajo poznanstva za uspešno sodelovanje v prihodnosti. Uspešno mednarodno sodelovanje in ustrezno poznavanje najboljših razpoložljivih tehnologij in izdelkov pa pomeni osnovo za zaščito naravnih virov in okolja. Maša Ignjatović, univ.dipl.biol. vir: N061-N062koLIST06 55

56 Koroški regijski center za ravnanje z odpadki KOCEROD Slika 1: pogled na izvajanje gradbenih del na Mislinjski Dobravi N063ekoLIST06 V začetku pomladi tega leta so se pričela gradbena dela za Koroški regijski center za ravnanje z odpadki KOCEROD. Institut za ekološki inženiring d. o. o. je za investitorja (občini Slovenj Gradec in Prevalje) pripravil vso projektno in okoljsko dokumentacijo do projekta PGD. V tej fazi sodeluje kot projektant za izvajalca Primorje d. d. Gradbena dela za KOCEROD potekajo na dveh lokacijah, in sicer: v Mislinjski Dobravi v Mestni občini Slovenj Gradec, kjer so predvideni objekti za mehansko-biološko predelavo odpadkov, kompostiranje in sortiranje na lokaciji ZMES v občini Prevalje, kjer potekajo gradbena dela za odlagališče 1. etape vzhodnega kraka, vključno z izgradnjo z vsemi potrebnimi infrastrukturnimi priključki in gradbenimi objekti. Vrednost celotne investicije znaša okoli ,00 EUR. Kapacitete posameznih objektov: Mislinjska Dobrava: mehanska-biološka obdelava t/leto kompostarna t/leto (v sklopu objekta MBO) sortirnica t/leto demontaža t/leto ostali infrastrukturni objekti (kanalizacija, vodovod ) ZMES: odlagalno polje prve etape meri tlorisno m2 in zagotavlja približno m3 volumna, namenjenega odlaganju odpadkov Slika 2: prikaz 1. etape izgradnje odlagalnega polja vzhodnega kraka bazen za izcedne vode približno 400 m 3 bazen za požarne vode približno 120 m 3 pohodna AB kineta, dolžine približno 132 m cestna tehtnica 40 t upravni objekt tlorisnih dimenzij 9.0 x 10.0 m garaža za kompaktor tlorisnih dimenzij 7.0 x m ostali infrastrukturni objekti (kanalizacija, vodovod ) Mislinjska Dobrava Na Mislinjski Dobravi so bila izvedena naslednja dela: izmenjava temeljnih tal na območju celotnega platoja izvedba demontaže delna prestavitev potoka. V tem trenutku se izvajajo montažna dela za gradbeno konstrukcijo sortirnice. V kratkem se bo začela tudi gradnja objekta za mehansko-biološko obdelavo, v kateri bo vzporedno potekalo kompostiranje ločeno zbranih bioloških odpadkov. Odlagališče Prevalje ZMES V Prevaljah na lokaciji ZMES se izvaja le prva od treh etap odlagalnega polja s spremljajočimi objekti. Trenutno so že izvedena naslednja zemeljska dela: cesta do dna I. faza, ki poteka vzdolž vzhodnega roba odlagališče do 56

57 infrastrukturnega platoja druga berma odlagalnega polja formiranje infrastrukturnega platoja. Trenutno se zaključujejo gradbena dela AB pohodne kinete. Ta se zaključi s požarnim bazenom, ki zagotavlja približno 120 m 3 volumna za nabiro požarne vode. Kineta poteka pod tesnjenim dnom vzdolž odlagalnega polja 1. etape v dolžini približno 132 m in ima funkcijo odvodnje talnih izvirov na tem območju. V času izgradnje AB kinete se je izkazalo, da je dotok zalednih vod močan in konstanten ter da bo potrebno izvesti dodatna dela, ki se bodo izvajala po navodilih in nadzorom geomehanika. Potekajo pa tudi priprave za izvedbo vznožnega nasipa odlagališča, ki se bo prav tako izvajal po natančnih navodilih geomehanika, ter pripravljalna dela za izvedbo ceste do dna II. faza, ki se zaključi na vznožju spodnjega platoja. Zemeljska dela na obravnavani lokaciji so zelo zahtevna, kar pomeni velik izziv tako za izvajalca kot za projektante geomehanike. Sonja Strmšek, univ. dipl. inž. grad. Slika 3: pogled na odlagališče 1. etape Slika 4: iz slike je razviden potek ceste do dna, I. faza Slika 5: pogled na AB kineto, ki se zaključi z bazenom za požarne vode Okoljska ocena lokacije, Phase I ESA (Environmental Site Assessment), Maribor in Ljubljana julij-avgust 2009 Institut za ekološki inženiring d. o. o. (IEI) je v juliju in avgustu 2009 sodeloval z naročnikom Poyry Finska pri izvedbi postopka okoljske ocene lokacije I. faza (Phase I Environmental Site Assessment). Generalni naročnik namerava izvesti veliko naročilo pri slovenskih podjetjih v tiskarski industriji. Zato smo izvedli postopek I. faze okoljske ocene lokacije (Phase I Environmental Site Assessment) pri dveh podjetjih na različnih lokacijah; ena lokacija je bila v Mariboru in druga v Ljubljani. Glavni poudarek pregleda je bil na vplivih na okolje z vidika socialnih vprašanj. Za posamezno lokacijo smo sodelovali pri pripravi poročila v angleškem jeziku v skladu s smernicami Mednarodne finančne korporacije (International Finance Corporation), ki je član Skupine Svetovne banke (World Bank Group). Duška Czurda, univ. dipl. inž. grad. N064koLIST06 Odpadne krpe od čiščenja tiskarskih strojev Začasno skladiščenje odpadne barve 57

58 Urbanistična delavnica Mestno jedro Celje Mestna občina Celje je v letu 2009 izvedla Urbanistično delavnico Ureditev javnih površin v starem mestnem jedru, ki je obravnavala območje Stanetove in Prešernove ulice z vsemi trgi. Predlog avtorske skupine Institut za ekološki inženirng in ARK Arhitektura Krušec je na delavnici zelo uspešno sodeloval. Predlagana rešitev je rezultat dela skupine strokovnjakov s področij arhitekture, krajinske arhitekture, gradbeništva, prometa, zgodovine idr. TRG PRED METROPOLOM - SEVERNI TRG Trgu se nadgradi obsoječa programska zasnova (gostinstvo, zunanji prostor pred kinom, zimsko drsališče) s fiksno konstrukcijo vodnega motiva in drsališča, ki se v pomladno-jesenskem obdobju pokrije z lesenim prekritjem, ki postane podlaga gostinskega vrta. Ohrani in rekonstruira se fontana (pitnik) kot dodatni vodni motiv. GLAVNI TRG - JUŽNI TRG Na tem trgu se sedaj prepletajo dejavnosti gostinstva, občasnih kulturnih prireditev in boljšjega sejma. S preureditvijo dela trga v terase, prekrite z lesenimi konstrukcijami, se trgu poveča možnost uporabe gostinskih vrtov. N065ekoLIST06 PREŠERNOV TRG - ZAHODNI TRG Sedaj ulica dobi s preureditvijo v trg vodilno reprezentativno vlogo. Poudarjena je zasaditev in ureditev niza klopi na na severni strani trga, s čimer se omogoči zaznavanje arhitekture nekdanje mestne hiše. Poveča se prostor gostinskih vrtov Zvezda. Na trgu se uredi začasni oder za prireditve. Omogočena je dostava po ulici in vstop/izstop v Ozko ulico in Zagato. 58

59 KREKOV TRG - VZHODNI TRG Krekov trg bo z zaporo prometa šele prevzel funkcijo trga, v perspektivi ob rekonstrukciji Ul. XIV. divizije čez desetletje ali dve je nujna izgradnja podhoda z neposredno povezavo Kreko trg peroni železniške postaje. ZVEZDA Poglavitna točka ureditve mestnega središča je križišče Stanetova Prešernova, imenovano»zvezda«. Na tem mestu predlagamo izvedbo stilizirane zvezde, funkcijo pa jih poda vodni motiv, ki ponazarja bit Celja mesta na Savinji in v ključno mestno točko poveže številne obstoječe in predlagane vodne motive (pred stavbo občine, krožišče na Ul.XIV. divizije, trg pred Metropolom). V zvezdo se usmerijo vse šriti kamnite mulde glavnih ulic, vodo pa ji seveda dovaja zgolj krajši del teh muld. Za stalno delovanje se usposobijo preostali štirje kraki, voda pa kroži preko internega črpališča. SLOMŠKOV TRG Poglavitna slabost mestnega središča je povezava do Savinjskega nabrežja. Edina logična in funkcionalno smiselna je pot preko Slomškovega trga z navezavo na Glavni trg. Z zaporo Gosposke ulice se zagotovi popolna varnost pešcem. Predlagana izvedba prehoda na Savinjsko nabrežje upošteva minimalne možne posege na tem občutljivem mestu (lastništvo lokacije, rimski zid). Savinjsko nabrežje se na odseku med Splavarjevo brvjo in t.i. spodnjim vrečastim jezom na Savinji lahko usposobi kot prireditveni prostor vrhunske lokacije. Prireditveni prosto je možno zagovotivi na pontonu na reki s tribuno, ki jo predstavlja ustrezno oblikovana brežine reke. Prireditveni prostor je lahko izjemno uporaben pri delovanju Glasbene šole. Tomaž Oberžan, univ.dipl.inž.grad. Seznam avtorjev: Tomaž Oberžan, univ.dipl.inž.grad. doc.mag. Tomaž Krušec, univ.dipl.inž.arh. Lena Krušec, univ.dipl.inž.arh. mag. zgod. Bojan Cvelfar Nina Polajnar, m.i.a. Tina Demšar Vreš, univ.dipl.inž.kraj.arh. Gregor Vreš, univ.dipl.inž.kraj.arh. Mitja Škrjanec, univ.dipl.inž.kraj.arh. Andreja Džakušič 59

60 N066ekoLIST06 Andreja Džakušič, vizualna umetnica»pri svoji sedanji praksi izhajam iz problemov ali pa stanja v okolici, v kateri se nahajam oziroma živim. Moje ustvarjanje je odgovor, refleksija, komentar na stanje realnega osebnega ali pa družbenega okolja. Za realizacijo uporabljam različne medije - tiste, ki se mi v dani situaciji zdijo najprimernejši. Za svoje delovanje ne potrebujem nujno galerijskega prostora, lahko se zgodi kjerkoli. Poskušam delovati v širšem kontekstu, ne le galerijskem«. Curriculum Vitae: študijsko se je izpopolnjevala na Slovaškem in Poljskem, diplomirala in končala magistrski študij na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, vpisana v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture Ministrstva za kulturo RS, razstavlja pri nas in v tujini, živi in dela v Celju, ukvarja se vizualno umetnostjo in uporablja različne medije: fotografijo, video, instalacijo, performance, deluje na področju gledališča, opremljanja prostora, umetnost tudi predava. 60

61 Ekologija, okolje in prihodnost Ideja o izdelavi torb iz recikliranih transparentov, s katero sem se začela ukvarjati leta 2005, je bila posledica razmišljanja o perečem, a takrat še ne tako medijsko izpostavljenem problemu ekologije. Želela sem se aktivno udeležiti procesov v zvezi azmišljanja s spreminjanjem našega odnosa do okolja in prispevati oceanu svojo kapljico. Zgodba o unikatni torbi se začne z odsluženim transparentom, ki je enkrat že izpolnil svoje kulturno poslanstvo. S ponovno uporabo vsak transparent dobi še eno priložnost za življenje. Razrezan in ponovno sestavljen odigra novo vlogo s povsem uporabno funkcijo: postane torbica ali vrečka, spominek na dogodek ali prireditev, ki jo je nekoč oglaševal. Vsak izdelek je ročno izdelani unikat, prilagojen željam ali potrebam vsakega naročnika ali dogodka posebej. Od prvih začetkov do sedaj so se časi iz cvetočih prevesili v čase, ko zaradi pomanjkanja na dan priplavajo najrazličnejši problemi, pred katerimi si je v obilju laže zakrivati pogled. V prihodnosti namreč ne bo več dovolj, da bomo odvrženi papir ločili od stekla, ampak se bomo morali soočiti s celostno odgovornostjo do oblikovanja okolja. Bomo kupili pralni prašek, ki onesnažuje okolje ali takšnega, ki se razgradi; pomaranče, ki so pridelane s pesticidi in gnojili, ki obremenjujejo podtalnico ali takšne, ki jih pridelajo na ekološki kmetiji; kozmetični preparat, ki je bil preizkušen na živalih in s tem dopušča mučenje, pohabljanje in ubijanje za potrebe preizkušanja kemikalij; majico, obdelano s strupenimi barvili in proizvedeno v tovarni, polni otrok; si sposodili denar od banke, ki svoja sredstva pridobiva tudi s prisilnimi izselitvami bankrotiranih družin in unovčenju življenjskih zavarovanj, pisanih na 61

62 njihove uslužbence Prvi val posledic ravnanja, ki ga tudi sami dopuščamo s tem, ko se takšnim načinom služenja denarja ne upremo in se še vedno vrtimo v začaranem krogu kapitalistične proizvodnje in potrošnje, nas je že dohitel. Še vedno verjamem, da lahko kvaliteto življenja in življenjskega okolja izboljšamo, če začnemo ukrepati sedaj. Začrtati si moramo smernice, ki ne bodo temeljile samo na materialnih dobrinah, in začeti živeti v skladu z njimi. Splošno znižanje standarda in pomanjkanje pogosto vplivata na to, da se odločimo kupiti cenejši izdelek, kljub temu da vemo, da je bil narejen s sestavinami, ki so okolju neprijazne, in v tovarni, ki izkorišča otroško delovno silo. Nakup se trenutno lahko izkaže za cenovno ugodnejšega, na dolgi rok pa bomo visoko ceno takšnih odločitev plačali vsi. Če torej v resnici želimo izboljšati svet, v katerem živimo, moramo spremeniti način razmišljanja in delovanja. Ena izmed priložnosti se vam ponuja že 10. decembra na dobrodelnem koncertu ekolista, kjer lahko sočloveku pomagate po svojih zmožnostih. Na dogodek vas bo lahko spominjal tudi moj doprinos h kvalitetnejšemu okolju: reciklirana torba z lanskoletnega transparenta ekolistovega dobrodelnega koncerta. Nina Kozin, univ. dipl. inž. arh. za komentarje, naročila torb ali pogovor o vremenu dosegljiva na nina.kozin@gmail.com 62