Guilty or Not So Guilty Plastic Bags Durable, Energy Saving and Environmentally Friendly LED Lights

Transcription

1 Specializirana revija za embalažo, okolje in logistiko / Specialized magazine for packaging, environment and logistics 56 embalaža okolje logistika packaging environment logistics februarfebruary 2011 Temična obdelava odpadkov: Investitor v nove objekte bo država Krive ali manj krive plastične vrečke Komunalci bodo morali dosegati cilje, sicer bodo ob dovoljenje Logistika na drobno je v Sloveniji šele v povojih Guilty or Not So Guilty Plastic Bags Durable, Energy Saving and Environmentally Friendly LED Lights Poštnina plačana pri pošti 3320 Velenje

2 Specialni kontejnerji za potrebe v energetiki V podjetju Container, d.o.o., razvijamo in proizvajamo celovite kontejnerske rešitve za področje energetike. Naši vrhunski izdelki so skrbno izdelani in zadostujejo pogoju dolge življenjske dobe in obstojnosti v vseh vremenskih pogojih. So večinoma nestandardnih mer, primerni za vgradnjo visoko tehnološke opreme. Izvajamo tudi optimizacijo (teža/ nosilnost) izdelkov, s katero je mogoče doseči velike prihranke pri materialu in posledično pri končni ceni. Visoka usposobljenost naših sodelavcev vam omogoča vgradnjo vaše lastne opreme, za katero je kontejner namenjen, na naši lokaciji. Promocija Promocija Komerciala tel: , faks: gsm: NUDIMO LASTEN PREVOZ Logistika: tel: , gsm: CONTAINER, d.o.o. Bežigrajska cesta 6, 3000 Celje tel: +386 (0) fax: +386 (0) e-pošta: container@maksim.si Delovni čas pon - pet: 7:00-15:00 ščitimo kovino in naravo ISO 9001 ISO OHSAS bureau veritas pocinkovalnica, d.o.o. Bežigrajska cesta 3000 Celje tel: pocinkovalnica@maksim.si

3 Uvodnik Editorial Kdor seje plevel, žanje osat Da ne bo nesporazuma že s sporočilom izposojenega pregovora v naslovu. Nove uredbe in usmeritve, kako ravnati v Sloveniji s komunalnimi odpadki, seve niso paket ukrepov, ki ne bi bil v marsičem dorečen in z okoljskimi cilji za posamezne občine oziroma regije dovolj konkreten. To je res novost v zakonodaji. Navsezadnje tudi komunalci in samokritični župani uvajanje reda pri odlaganju komunalnih odpadkov, kjer je Slovenija v primeri s prakso v EU bliže zadnjim mestom, sprejemajo kot vabilo za skupni radikalnejši premik pri ločenem zbiranju komunalnih odpadkov. Za več reda, saj se pod mizo marsikaj skriva. No, kritična opozorila prakse so, a saj je še razprava. Prav zato smo ob intervjuju z generalno direktorico Direktorata za okolje hkrati objavili odmeve komunalnega gospodarstva in občin, dodali pa še okroglo mizo o termični obdelavi odpadkov. Kajti telenovela s komunalnimi odpadki in ločenim zbiranjem ne more imeti dveh režiserjev. In tudi gradnja regijskih centrov o ravnanju z odpadki in dveh sežigalnic ne. Je pa zdaj pravi trenutek za vprašanje: ali bo v Sloveniji dovolj odpadkov za osem regijskih centrov? In za jasno stališče, da naj nove usmeritve določijo samo okoljske cilje, ne pa tudi poti, kako jih bodo komunalci in občine dosegli. Tudi vroča zgodba o plastičnih vrečkah je objavljena v reviji. In z njo se vračam k pregovoru naslovu. Vsi, od mopovcev do komunalcev in direktorjev, trdijo, da bo z odpadki in okoljem drugače, če bo več okoljskega izobraževanja in osveščanja. Aha! Te besede pa se tako pogosto seje, da so zares že postale plevel. Ali ne? Ali je tudi zato toliko osata v okolju? K o boste listali revijo, boste hitro ugotovili, da je debelejša. Tudi pogosteje bo izhajala. Tako bo lahko celoviteje postavljala ogledalo in risala poti zelene Slovenije. Seveda skupaj s portalom ki je dnevno svež z novicami, in drugimi projekti Zelene Slovenije. He Who Sows Weeds Shall Reap Thistles Allow me to clarify, so that there is no misunderstanding of the message from this borrowed proverb in the title. The new decrees and directives regarding what to do with municipal waste in Slovenia are of course a package of regulations that would be strongly agreed with and are concrete enough regarding the environmental objectives of individual municipalities or regions. It truly is a novelty in our legislation. After all, public utility companies and self-critical mayors accept the implementation of order in the disposal of municipal waste, where compared to the established practices in the EU, Slovenia holds a position close to the bottom of the list, as an invitation to a joint and radical move in the collection of separate municipal waste. More order is needed, as there are too many issues that have been swept under the carpet. Well, critical warnings have been experienced, but the debate continues. That is why we are publishing an interview with the Director General of the Environmental Directorate and the response of public utility companies and municipalities as well as a roundtable discussion on thermal waste processing. The telenovela dealing with municipal waste and separate collection cannot have two different directors. The same applies to the construction of regional waste management centres and two waste incineration plants. Now is the right time to ponder, however, whether Slovenia will have enough waste for eight regional centres. It is also the time to take a clear stand regarding the new directives to determine only the environmental objectives and not the ways in which public utility companies and municipalities will realise them. The hot topic of plastic bags is another story published in this issue of the magazine and that subject takes me back to the proverb in the title. Everyone, from the Ministry to public utility companies and directors, claims that things will be different in regard to waste and the environment if there is more environmental education and awareness. Aha! These words are sown so often that they have truly turned into weeds. Or haven t they? Isn t that the reason why there are so many thistles in the environment? EOL 56 3 Uvodnik februar february 2011 foto: Jože Volfand, glavni urednik editor in-chief Rok Tržan

4 februar february 2011 EOL 56 4 Impresum Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru partnersko sodeluje pri izdajanju revije EOL. Embalaža - okolje - logistika, specializirana revija za embalažo, okolje in logistiko specialized magazine for packaging, environment and logistics izdala in založila published and issued by: Fit media d.o.o., Celje glavni urednik editor-in-chief: Jože Volfand odgovorna urednica editor: mag. Vanesa Čanji oblikovanje, prelom in grafična priprava / layout and graphic design: Fit media tisk / Printed by: Eurograf oglasno trženje / marketing: Fit media d.o.o. (Kidričeva ulica 25, 3000 Celje, tel.: 03/ , info@fitmedia.si) Uredniški odbor / editorial board: Marko Cedilnik (Mercator d.d.), Vesna Fabjan (Dinos d.d.), Rudi Horvat (Saubermacher Slovenija d.o.o.), mag. Katja Buda (Ministrstvo za okolje in prostor), Marjan Lasič (Ultrapac d.d.), Rade Mijatović (Valkarton d.d.), dr. Marko Notar (Termoelektrarna toplarna Ljubljana d.d.), Marko Omahen (Omaplast), Petra Prebil Bašin (Združenje papirne in papirno predelovalne industrije), Robert Tomazin (Slopak d.o.o.), Saša Stropnik (Koding d.o.o.), Emil Šehič (Zeos) Uredniški odbor za strokovne prispevke: dr. Bojan Rosi (Fakulteta za logistiko), dr. Marko Notar (Termoelektrarna toplarna Ljubljana d.o.o.), dr. Franc Lobnik (Svet za varstvo okolja RS), Tomaž Požrl (Biotehniška fakulteta) Celje, februar february 2011 Naklada 4000 izvodov Revija je brezplačna. Revija EOL je tiskana na eko recikliranem papirju Cyclus Print, s certifikati Blue Angel, Nordic Swan, FSC, TCF, NAPM, EMAS in EU okoljska marjetica (Eco-label). Z uporabo tega papirja smo samo pri tej številki, ki jo držite v rokah, prihranili 14 dreves, litrov vode in 606 kg CO 2. Vsebina Contents 8 Embalaža bo letos zelena in interaktivna Krive ali manj krive plastične vrečke Guilty or Not So Guilty Plastic Bags Na tuje trge z lastnimi distribucijskimi podjetji 16 Trend je material, ne barve 18 Pogled uporabnika na papir kot embalažni material 20 Komunalci bodo morali dosegati cilje, sicer bodo ob dovoljenje 23 Zakonodaja naj izboljšuje, namesto da ruši doseženo 26 Koga kliče mobilnik z odlagališča? 28 Na odlagališčih že preveč tekstilnih materilov 30 Vsaka tehnološka rešitev je zgodba zase 31 Projektni svet odpira vrata za Cero NIK Investitor v nove objekte bo država The State as an Investor in New Facilities Tudi z varuhi luči do prihrankov 40 Na trgu vse več nelojalne tuje konkurence Tretja najbolj gozdnata država v Evropi, a z nizko dodano vrednostjo 42 sebina 44 Raziskovalka, ki je znana bolj na tujem kot doma Vzdržljive, varčne in okolju prijazne LED svetilke Durable, Energy Saving and Environmentally Friendly LED Lights Marsikje nam energija uhaja skozi okno 50 Pouk tudi z videokonferencami 51 Bistvenih sprememb za uporabnike ne bo 52 Tudi konkurenčni boj sili v razvoj logistike 54 Uporaba konceptov vitkosti za uspešno poslovanje podjetja 56 Logistika na drobno je v Sloveniji šele v povojih 58 Nezelene navade 58 Ekošola sprašuje, stroka odgovarja

5 Novosti Podeljene nagrade Gospodarstvo Mobius za kreativno odličnost Podjetje Tahiti Noni International je doseglo prvo mesto na prestižni podelitvi Mobius Awards za najboljši dizajn embalaže. Mednarodno podjetje je svetu prvo predstavilo zdravilne učinke rastline noni, ki raste na Tahitiju. Rastlina ima izjemne bioaktivne učinke, je adaptogena (poveča odpornost telesa na stres) in izboljša metabolizem. Podjetje je vodilno na svetu v prodaji bioaktivnih dodatkov. Nagrado so tako prejeli za stekleničko za novo Noni bioaktivno pijačo in za unikaten 4-litrski avtomat za hladilnik. Letošnja zmagovalca v kategoriji za najboljši dizajn embalaže sta bila še Coca Cola in Absolut Vodka. Ocenjevalci upoštevajo predvsem učinkovitost in kreativnost predstavljene embalaže. Mobius nagrade so ene izmed najstarejših, neodvisnih oglaševalskih tekmovanj, podeljene pa so za zelo uspešne transformacije oglaševalskega koncepta v unikaten dosežek, ki predstavlja vodstvo v oglaševalski industriji. Električni avtomobili pobrali nagrade v Detroitu Na največjem ameriškem avtomobilskem sejmu v Detroitu so okolju prijazni avtomobili pobrali vse pomembnejše nagrade. Analitiki se strinjajo, da bodo visoke cene naftnih derivatov in rastoča razširjenost električnih avtomobilov prepričali tudi kupce k uporabi okolju prijaznejših vozil. Nagrado za severnoameriški avto leta 2010 je dobil Chevroletov Volt, hibrid, ki ga poganjata tako gorivo kot elektrika, in tako premagal Nissanov Leaf, ki ga poganja izključno elektrika. Na sejmu je bilo predstavljenih veliko električnih in hibridnih avtomobilov. Ford je predstavil tri nove hibridne in električne modele.»ford dela danes isto, kot je moj praded naredil z modelom T,«je povedal podpredsednik Bill Ford.»Na trg prinašamo vodilno tehnologijo v večjem obsegu, tako ponujamo več električnih avtomobilov.«podjetje BYD, kitajski proizvajalec, za katerim stoji milijarder Warren Buffet, je predstavilo svoje načrte za vstop na ameriški trg v prvem četrtletju 2012, in sicer z električnim avtomobilom e6. Ameriški proizvajalec električnih avtomobilov višjega cenovnega razreda, Tesla, je oznanil, da je na ameriški trg že poslal športnih roadsterjev. Roadster stane dolarjev, če upoštevamo dolarjev davčnega posojila za zelena vozila.»električna vozila so na trgu in bodo tudi ostala,«je povedala Brandy Schaffels, predstavnica Truecar.com.»Predvsem zato, ker jih tudi proizvajalci ne jemljejo več kot nekaj eksperimentalnega.«dodala je še, da je vlada spodbudila trg okolju prijaznih vozil, in tudi, da so se proizvajalci zelo trudili za znižanje cen, ki bodo še dodatno padle, ko se bodo okolju prijazni avtomobili začeli bolje prodajati. Šminka s ponovnim polnjenjem Tajvansko podjetje SR Packaging je predstavilo serijo embalaž za šminke, ki omogočajo ponovno polnjenje. Ugotavljajo, da okoljska osveščenost med strankami narašča, vendar se težko odpovejo vsem prednostim, ki jih imajo embalaže za šminke danes. Serija»i«vsebuje število variacij proizvodov in podjetje je prepričano, da je tako zmanjšalo število odpadne embalaže in ohranilo prednosti, predvsem njen videz, ki skuša kupce prepričati s prefinjenostjo in luksuzom. Poleg ponovnega polnjenja lahko šminko tudi razstavimo ter recikliramo posamezne dele. Prve brezogljične zgoščenke Podjetje Sunlyte LLC je ponosno oznanilo proizvodnjo prvih brezogljičnih CD, DVD in Blu-ray zgoščenk, kar so potrdili tudi pri CarbonFund.org s certifikatom. Ustanovitelj podjetja, Paul Gelardi, je povedal, da so izvedli do sedaj najbolj Kratko, zanimivo ni naklonjeno podnebnemu zakonu Načrtovani sprejem zakona o podnebnih spremembah v Sloveniji je že ob prvih predstavitvah vzbudil nezadovoljstvo zlasti med gospodarstveniki. Na Gospodarski zbornici Slovenije menijo, da ni razlogov za sprejem, saj je normativnih osnov za ukrepanje dovolj in ni nobene potrebe za energetsko-podnebni paket. Država pridno pobira dajatve za izpuste ogljikovega dioksida, družbam, ki varčujejo z energijo in surovinami, je vrnila zelo malo denarja iz okoljskih taks, lani pa vračila sploh ni bilo več. Prav tako si polni proračun iz trošarin za energetiko in elektriko, vendar je uresničevanje akcijskih načrtov o zmanjševanju izpustov in učinkovite rabe energije zelo pičlo. Do leta 2016 bi morala biti Slovenija pri učinkovitejši rabi energije boljša za devet odstotkov. Vendar bo industrija za te ukrepe dobila malo pomoči. Slovenija zdaj z okoljskimi davki pobere 3,3 odstotka BDP, EU pa 2,6 odstotka. Razlika je tudi v tem, koliko sredstev za varstvo okolja in varčevanje z energijo namenja Slovenija in koliko EU. EU skoraj trikrat več. Matjaž Valant novi dekan Matjaž Valant Po umiku dr. Polonce Trebše z mesta dekanje na Fakulteti za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici je prevzel dekanske dolžnosti prof. Matjaž Valant, ki med drugim poučuje na šoli kot izredni profesor. Po osnovni izobrazbi diplomirani inženir kemije in po doktorski specializaciji je bil med drugim znanstveni sodelavec londonske South Bank University, zdaj pa je znanstveni svetovalec londonskega Imperial Collega. Vodi tudi Laboratorij za raziskave materialov na novogoriški univerzi, sicer pa so prav materiali njegovo specialno strokovno področje. Podarite ekološka semena Dijaki Srednje šole Zagorje zbirajo ekološka semena za države v razvoju v okviru projekta Revščina po svetu. Zbrana ekološka semena zelenjave bodo poslali šolam, misijonom in EOL 56 5 februar february 2011 Fotografije: arhiv proizvajalcev

6 februar february 2011 EOL 56 6 Kratko, zanimivo nevladnim organizacijam v državah Azije, Afrike in Srednje Amerike. Tam bodo iz semen pridelali zelenjavo, namenjeno revnejšim slojem lokalnega prebivalstva. Akcija na šoli poteka do sredine aprila Dijaki bodo zbrana semena sproti pošiljali državnemu koordinatorju organizacije GCAP (Global Call to Acrition against Poverty) in akcije Semena življenja Robinu Dewi, on pa jih bo poslal naprej v izbrane države v razvoju. Če se bodo našli tudi donatorji finančnih sredstev, bodo z njimi dijaki nakupili ekološka semena in jih prav tako posredovali revnim prebivalcem Azije. Dijaki vabijo v akcijo vse, ki so pripravljeni podariti semena ali sredstva za njihov nakup. Najbolj primerna so seveda ekološka semena. Ker potujejo na področja s toplim ali vročim podnebjem, so to lahko semena paradižnikov, kumar, koruze, paprike, fižolov, jajčevcev, soje, poletnih solat, blitve, okre in eksotičnih vrst zelenjave. Za višje predele Etiopije in Indonezije pa so primerne tudi vrste za hladnejša podnebja, kot so korenovke, grah, kapusnice itd. V EU še daleč do»družbe recikliranja«poročilo o uspešnosti držav članic pri preprečevanju in recikliranju odpadkov kaže, da so nekatere države odlično napredovale, vendar je še daleč do izpolnitve dolgoročnega cilja. Tudi Sloveniji je cilj postati»družba recikliranja«- družba, ki se ne le izogiba proizvodnji odpadkov, temveč te uporablja tudi kot vir. Poročilo ne kaže optimistične slike. V večini držav v EU se nastajanje odpadkov povečuje ali v najboljšem primeru stabilizira, vendar ne dosega stopnje gospodarske rasti. V zadnjih desetih letih se je proizvodnja komunalnih odpadkov ustalila na okoli 524 kilogramih letno na osebo, čeprav se je poraba v gospodinjstvih v istem obdobju povečala za okoli 16 odstotkov. Glede ravnanja z odpadki med državami članicami obstajajo velike razlike: v nekaterih državah članicah je deponiranje skorajda izginilo, v drugih pa se 90 odstotkov odpadkov še vedno zakopava na odlagališčih. V Sloveniji se na odlagališčih še vedno odlaga skoraj 70 odstotkov odpadkov (povprečje v EU je okrog 40 odstotkov), delež recikliranih odpadkov pa hitro narašča, vendar še vedno znaša le okrog 12 odstotkov. Nova okvirna direktiva o odpadkih uvaja obvezno hierarhijo odpadkov in določa prednostni red ravnanja z odpadki, tako da je na vrhu seznama preprečevanje, sledijo ponovna uporaba, recikliranje in drugi postopki predelave, odstranjevanje, kot je na primer odlaganje na odlagališčih, pa bi se moralo uporabljati le kot zasilni izhod. Rok za prenos direktive v nacionalne zakonodaje je bil 12. december Države članice so imele na voljo dveletno prehodno obdobje, da sprejmejo ukrepe, potrebne za uskladitev z novo direktivo, vendar je do zdaj prenos v nacionalne zakonodaje izvedlo le malo držav članic. Slovenija je že sprejela nekatere nove usmeritve. Novosti obširno analizo na tem področju z namenom dobiti želeni izdelek. Ogljični odtis zgoščenk je upošteval celoten proces, torej izbiro materialov in izdelavo, embaliranje in tiskanje materiala, transport in distribucijo. Izračunalo ga je neodvisno svetovalno podjetje, metodologijo pa sta izvedli dve organizaciji, obe vodilni na področju upravljanja z ogljikom. Ovitek zgoščenke je narejen 100-odstotno iz recikliranih plastenk. Tako pakirane zgoščenke zmanjšajo materialne in energetske stroške ter odpadke. Za primerjavo, taka CD zgoščenka skupaj z ovitkom tehta 49 odstotkov manj kot standardna CD zgoščenka, s čimer prihranimo pri razpošiljanju, prav tako je manjši ogljični odtis. Tudi cenovno je izdelek popolnoma primerljiv z ostalimi izdelki te vrste.»velik del ogljičnega odtisa izdelka predstavljajo odpadki in ti ne škodijo le okolju, ampak tudi poslovanju, kar skušamo s svojim izdelkom tudi dokazati,«je še povedal Gelardi. Od sedaj tisk direktno na tube Pri podjetju M&H so razvili popolnoma novo tehnologijo tiska, ki omogoča tisk realističnih fotografij direktno na tube in tako nadomešča uporabo nalepk. Izdelajo lahko tudi do milijon tub tedensko in obenem dosegajo vedno bolj zahtevne standarde. Tube so na razpolago v katerikoli barvi, ponujajo pa tudi posebne dodatne učinke. Maskara z izjemno embalažo Kozmetična znamka Ultraflesh je na trg lansirala novo maskaro Panthera, pri kateri so združili unikaten, inovativen dizajn s proizvodnjo. Podjetju HCT CA, ki je maskaro izdelalo, je izziv prenosa vizije v realnost uspel in naredili so maskaro, ki resnično izstopa iz povprečja. Sijočo, črno embalažo dopolnjuje gladka panterjeva glava, ki so jo oblikovali iz brezbarvnega akrilata in obarvali črno ter tako dosegli mimiko videza črnega stekla. Pri HCT CA pravijo, da je bil to eden najbolj zapletenih izdelkov, kar so jih izdelali. Papir z Zelenim pečatom Podjetje GPA, severnoameriški proizvajalec specializiranih substratov za tisk, je predstavil okolju prijazen papir, občutljiv na pritisk. 100-odstotno recikliran nepremazan in na pritisk občutljiv papir ima tako certifikat FSC kot tudi certifikat Zeleni pečat (Green Seal), ne vsebuje nobene kisline, lignina in klora. Primeren je predvsem za izdelavo različnih vrst etiket. Sestavljen je iz treh slojev, in sicer nosilca, lepila in sloja, na katerega tiskamo. Ko nosilec odstranimo, se pod pritiskom (s strani človeka ali stroja) nemudoma prilepi na večino substratov, omogoča pa tudi vrsto dodelav, kot na primer UV-premaz ali perforacijo. Vegatronic 2000 OF z ultrazvočno tehnologijo pečatenja Ilapak Limited je naredil nov pakirni stroj brez določenega formata, Vegatronic 2000 OF, ki embalažo oblikuje, napolni in zapečati. Mehanizem vključuje ultrazvočno tehnologijo zapečatenja in omogoča izbiro poljubnega formata, kar omogoča hitro servisiranje in lažje vzdrževanje ter zvišuje učinkovitost in storilnost. Ultraz-

7 Novosti Odlagališče vočna tehnologija prinaša bolj celovito pečatenje, saj omogoča zmanjšanje števila poškodb in razpok v zapečatenem območju, tako je tudi manjša možnost za nastanek bakterij. Napredna nadzorna platforma uporablja najnovejše programske jezike, barvni zaslon, občutljivost na dotik pa omogoča hitre spremembe nastavitev. Revolucionarni čitalec črtnih kod Podjetje Fairfield je predstavilo prvi čitalec črtnih kod, ki omogoča branje vseh treh vrst črtnih kod v farmacevtski industriji, in sicer 1D tradicionalnih črtnih kod, posebnih binarnih kod za farmacevtsko industrijo in tudi, danes vedno več uporabljenih, 2D črtnih kod, z enim samim branjem.»tak sistem omogoča višjo hitrost in vsestranskost, kar bo farmacevtskim podjetjem prihranilo čas, denar in trud ter povečalo produktivnost,«je prepričan Lee Wrang, razvojni direktor pri podjetju Fairfield. Hitro pripravljen smoothie Smoothieji so v zadnjih letih postali pravi trend. Pri podjetju Del Monte so ugotovili, da bi si jih kupci pripravili večkrat, če bi bil postopek priprave krajši in manj zahteven. Tako so na trg lansirali embalažo, ki vsebuje vse sestavine za pripravo smoothieja (koščke sadja in kašo), dodajo mu le led in vse skupaj zmešajo. Ker se izdelek prodaja poleg ostalih napitkov, pripravljenih za takojšnje uživanje, je bilo z dizajnom potrebno izpostaviti prednosti izdelka»naredi si sam«in tudi dodano vrednost da je v eni embalaži, potem ko dodamo led, dovolj napitka za dve osebi. Flaška z izračunanim ogljičnim odtisom Podjetje 4 Vivus iz Zgoše pri Begunjah je izračunalo ogljični odtis svojega proizvoda Flaška. Gre za steklenico za redno uživanje vode, ki nadomešča pitje vode iz plastenk. Projekt je imel dva cilja. En cilj je bil preveriti (in izkoristiti) potenciale zmanjševanja emisij toplogrednih plinov (TGP) in z njimi povezanih drugih vplivov na okolje ter stroškov. Drugi cilj pa je bil primerjati emisije, ki jih povzroča pitje vode iz Flaške s pitjem embalirane vode iz plastenk. Izračun ogljičnega odtisa je za 4 Vivus v skladu z mednarodno priznanim standardom PAS 2050 izvedlo podjetje Ekogenca okoljska inteligenca z Bleda. V okviru projekta je bilo ugotovljeno, da bi povprečni Slovenec (povprečna poraba embalirane vode v Sloveniji je 56 l/prebivalca letno), ki bi namesto vode iz plastenk uporabljal Flaško, v štiriletnem obdobju zmanjšal emisije na račun uživanja vode za vsaj 36,81 kg CO 2 e ali 95%. K temu je treba dodati, da emisije TGP na račun pitja vode iz plastenk (38,75 kg CO 2 e v štirih letih) niso glavni okoljski problem te embalaže, so pa dodatni argument proti pretirani in neutemeljeni rabi embalirane vode. Raziskava je identificirala tudi potenciale zmanjševanja emisij toplogrednih plinov (TGP) pri proizvodnji in distribuciji izdelka. Zadali so si cilj, da zmanjšajo ogljični odtis flaške za %. Kratko, zanimivo radioaktivnih odpadkov vzbuja dvome Odlagališče nizko in srednjeradioaktivnih odpadkov (NSRAO), ki naj bi ga zgradila Slovenija v Vrbini v občini Krško do leta 2020, v javnosti še vedno vzbuja različne odmeve in ocene. Med drugim predvsem o tem, kakšni bodo vplivi na okolje. Karel Lipič iz Zveze ekoloških gibanj Slovenije ne verjame zagotovilom Agencije za radioaktivne odpadke, češ da je varnost zagotovljena med drugim s fizičnimi pregradami, večpregradnim sistemom, stalnim varnostnim analizam in monitoringom. Podzemna gradnja na tej lokaciji po njegovem ni sprejemljiva. Podtalnica Krškega polja bo zaradi radioaktivnih snovi ogrožena. Pa tudi nikjer v Evropi jedrski objekti oziroma odlagališča niso tako blizu urbanim naseljem. Stroški celotne gradnje odlagališča naj bi znašali okrog 180 milijonov evrov. Občina Krško vsako leto zaradi odlagališča in omejene rabe prostora že dobi 7,2 milijona evrov na leto, še preden bo odlagališče zgrajeno pa naj bi prejela okoli 50 milijonov. Sicer pa ARAO pripravlja investicijski program, ki bi naj celovito predstavil potek gradnje, vrednost naložbe in vire financiranja. V akcijo za popis divjih odlagališč Društvo Ekologi brez meja napoveduje projekt Popis divjih odlagališč Od začetka marca do sredine aprila bo potekal popis divjih odlagališč po vseh občinah v Sloveniji. Prostovoljci bodo tako posodobili prvi nacionalni register divjih odlagališč, ki je nastal v letu K popisu je vabljena vsa slovenska javnost, aktivno udeležbo v projektu pa je že napovedalo 15 ključnih partnerjev lanske akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Pred začetkom popisa bodo organizatorji po 12 slovenskih krajih izvedli delavnice za usposabljanje popisovalcev, ki bodo vsako leto pregledovali prijavljena odlagališča v Registru. Državi in občinam bo register z rednim vzdrževanjem, enostavnimi prijavami divjih odlagališč, njihovo razvrstitvijo po prioriteti sanacije, na enem mestu omogočal spremljanje trendov na področju nelegalnega odlaganja v Sloveniji in zagotovil preko 10 milijonov EUR prihrankov. Prof. dr. Dušan Plut, redni univerzitetni profesor za fizično in regionalno geografijo na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je razpršena divja odlagališča odpadkov zaradi velikega števila, lege, sestave in nepopolnega poznavanja označil kot eno od ključnih okoljskih bremen slovenskih pokrajin.»ogrožajo varno vodno oskrbo, bivalno okolje, naravovarstvena in turistično-rekreacijska območja. Sistemsko poznavanje, dinamični register divjih odlagališč je prvi korak k njihovi prepotrebni okoljski sanaciji,«poudarja dr. Dušan Plut. Več informacij na EOL 56 7 februar february 2011 Fotografije: arhiv proizvajalcev

8 56 8 februar february 2011 Embalaža Trendi v PRoizvodnji embalaže Embalaža bo letos zelena in interaktivna Nina Semolič Čeprav je še mnogo podjetij in kupcev pod vplivom gospodarske krize, je embalažna industrija že pripravljena na nove izzive. Pike Research je v letu 2010 pripravil poročilo, ki Trendi v proizvodnji embalaže napoveduje, da se bo dohodek svetovne embalažne industrije povečal s 429 milijard dolarjev v letu 2009 na 530 milijard dolarjev do leta 2014, kar kaže stopnjo rasti, ki je hitrejša od rasti celotne svetovne ekonomije. Ta ekspanzija naj bi s seboj prinesla tudi veliko bolj previdno izbiro materialov, porabo energije, transporta in distribucije. Tako postaja vpliv na okolje ključni dejavnik embalaže prihodnosti, takoj za dizajnom. Embalaža postaja interaktivna Moderni potrošniki so pravzaprav nakupovalni strokovnjaki, ki se odločajo v sekundah. Posebej v supermarketih mora embalaža prav premamiti v nakup novega izdelka. Revolucionarne tehnologije, kot so zvočni, svetlobni in interaktivni efekti, lahko imajo fenomenalne učinke na potencialnega kupca. Z zvočnimi čipi tako lahko izdelku dodamo promocijska sporočila, kot papir tanki zasloni pa lahko demonstrirajo samo uporabo izdelka. Proizvajalci, ki se bodo odločili za takšno embalažo, bodo tako lažje prepričali potrošnike v nakup izdelka na že tako prenapolnjenem trgu, so prepričani pri podjetju Landor. Podjetje Innova Database, ki raziskuje trg prehrambene industrije, napoveduje, da bo interaktivna embalaža zrasla do 4,8 milijarde dolarjev v letu 2011 in dosegla 14,1 milijarde dolarjev v letu 2013.»Embalaža je končno in zares postala interaktivna,«pravijo na blogu Greener Package. Tako oblikovalci kot tudi dobavitelji bi morali svoj fokus usmeriti v interaktivno izkušnjo, ki jo lahko preko embalaže izdelka vzpostavimo med znamko in uporabnikom. Nove oznake za varnost in avtentičnost Uporaba pametnih senzorjev, ki bodo v bližnji prihodnosti vključevali integracijo tehnologij tiskane organske elektronike in radiofrekvenčne identifikacije RFID, omogoča spremljanje zgodovine proizvoda s časovno odvisnim zapisovanjem specifičnih parametrov, ki so določeni glede na vrsto proizvoda. To omogoča varnost in avtentičnost. Danes na trgu ni več pomembno, da kupcu ponudimo le storitev oziroma proizvod, ampak je čedalje bolj pomembno tudi, kakšno vez vzpostavimo z njim. Ker foto: Shutterstock

9 je embalaža običajno površinsko omejena, onemogoča kakovostno informiranje in oglaševanje, kar lahko rešimo s tehnologijo 2D kod, ki omogočajo zgoščeno kodiranje velike količine informacij. Takšna aktivna embalaža naj bi po napovedih podjetja Innova Database do leta 2013 predstavljala 6,4 milijarde dolarjev trga. Ponovna uporaba in trajnost embalaže Ko kupci opazijo izdelek in preberejo oznako, pride na vrsto tretji dejavnik, ponovna uporaba embalaže oziroma možnost recikliranja. Vse več proizvajalcev se bo odločalo za okolju prijazno embalažo, saj so tudi kupci vedno bolj okoljsko osveščeni. Vse več podjetji bo preučevalo vpliv izdelkov na okolje in kako onesnaževanje zmanjšati. Packaging Digest je v svojem vsakoletnem poročilu razkril, da je v dveh tretjinah embalažnih podjetij postala trajnost eden najpomembnejših dejavnikov, kar so napovedali tudi strokovnjaki iz podjetja Landor. 61 odstotkov embalažnih podjetij je potrdilo, da je to postala tudi prioriteta njihovih kupcev. Podjetje Mittel, ki se ukvarja z raziskavo trga, je poudarilo, da se bodo podjetja vedno bolj osredotočala na okolju prijazno embalažo, v kombinaciji z edinstvenostjo, kot na primer žitne ploščice brez embalaže oziroma pakiranje po več izdelkov skupaj. Packaging Digest je tudi razkril, da je že četrtina podjetji pripravila strategije za boljšo trajnost, in sicer na področju porabe energije (62 odstotkov), recikliranja posameznih delov (54 odstotkov), oblikovanja embalaže (49 odstotkov) in opustitev oziroma omejitev uporabe določenih materialov (43 odstotkov). Pike Research predvideva, da bo okolju prijazna embalaža skoraj podvojila prihodke v obdobju od 2009 do 2014, in sicer z 88 milijard na 170 milijard dolarjev. Fleksibilna embalaža zmanjšuje stroške Velik trend bo v letu 2011 tudi uporaba fleksibilne embalaže. Pri Flexible Packaging Magazine so zapisali, da industrija fleksibilne embalaže predstavlja 18 odstotkov celotnega embalažnega trga, ta odstotek pa naj bi se v letu 2011 še povečal. Fleksibilna embalaža lahko igra pomembno vlogo tudi pri zmanjševanju stroškov. Raziskava Inštituta proizvajalcev strojev za izdelavo embalaže (Packaging Machinery Manufacturers Institute PMMI) je pokazala, da že 41 odstotkov proizvajalcev zmanjšuje stroške s pomočjo lahke fleksibilne embalaže. Največji uporabnik take embalaže je in bo predvsem prehrambna industrija. Po podatkih PMMI bo kar 53 odstotkov podjetij povečalo uporabo fleksibilne embalaže. Unikatna embalaža in prilagojeno pakiranje Da bi izdelki ostali relevantni in primerljivi tudi v letu 2011, morajo potencialne kupce prepričati s svojo namenskostjo in izpostaviti predvsem tisto, v čemer so dobri oziroma boljši od ostalih ponudnikov, in to tudi ustrezno izražati preko embalaže, so prepričani pri Landorju. Embalaža izdelka pa je prva stvar, ki jo kupec opazi. Tako nam unikatna embalaža z izpostavljenimi prednostmi omogoča preusmeritev kupčeve pozornosti. S tako prilagojenim pakiranjem imajo podjetja mnogo možnosti, ki jih lahko izkoristijo za boljšo prodajo izdelka. Seveda pa ostajajo v ospredju ekonomski pomisleki, kot so nizki stroški. Podjetja delajo predvsem na vzpostavitvi trdnih odnosov s strankami in zelo verjetno je, da bo tako ostalo tudi v letu Viri: ryid=837&sct=6&s=6&a=40750&bhcp= global-packaging-trends-for-2011.html Embalaža 56 9 februar february 2011

10 56 10 februar february 2011 Embalaža Za ali PRoti Krive ali manj krive plastične vrečke Nina Semolič Za ali proti Ekologi brez meja so skupaj s poslancema Državnega zbora, Lukom Jurijem in Tadejem Slapnikom, javnost vzburkali s predlogom Zakona o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk. Z njim želijo doseči zmanjšanje pretirane porabe plastičnih vrečk in spodbuditi uporabo vrečk za večkratno uporabo. Ali gre za okoljsko premišljeno dejanje, za populistično akcijo ali za nekaj več? Ali niso uredbe o odpadkih in odpadni embalaži dovolj jasne? Ali bo nov zakon imel več sreče v življenju, v praksi? Koga prizadene? Kaj se dogaja v svetu s plastičnimi vrečkami in zakaj države normativno omejujejo uporabo plastičnih vrečk? Je potrošnik naključno ali zavestno spregledan? Zdajšnje plastične vrečke so iz polietilena, ki je okolju manj škodljiv kot prej uporabljen polivinilklorid, problematičen pa naj bi bil predvsem dolgotrajen razkroj, če je vrečka odvržena v naravo. V svetu vsako leto pogine več kot milijarda živali, ki vrečke zamenjajo za hrano ali pa se vanje zapletejo. Predvsem v azijskih in afriških deželah, kjer sta govedo in drobnica redek vir hrane za ljudi, zaužitje vrečk posredno ogroža tudi preživetje ljudi, zato ni presenetljivo, da so z uvedbo različnih omejitev v osredju prav države, kot so Indija, Bangladeš in Kitajska. Zakon o omejevanju oziroma obdavčitev so do danes sprejele skoraj vse afriške države, z tudi Kenija. V Evropi je prvo tako takso uvedla Danska, in sicer že davnega leta 1994, Irska leta 2002, davek z imenom PlastTax, ki ga plačajo porabniki plastične vrečke, pa so s uvedli tudi v Italiji. Na Irskem se je z uvedbo davka poraba zmanjšala za 90 odstotkov, kar zelo radi poudarjajo zagovorniki prepovedi. Velikokrat pa pozabijo omeniti, da se je po uvedbi takse povečala prodaja plastičnih vrečk za gospodinjske koše za smeti za 77 odstotkov (Plastics Europe, 2004). Avstralija je namesto prepovedi uporabe uvedla kampanjo za spodbujanje množične uporabe vračljivih plastičnih vrečk. V dveh letih jim je na ta način uspelo zmanjšati porabo za 20 odstotkov. V Franciji so pripravili projekt, pri katerem sodeluje partnerjev skupaj s komunalnimi podjetji, postavili pa so zbirnih mest za odpadke. Posebna skrb je namenjena osveščanju otrok o pomenu ločenega zbiranja odpadkov (Vacances Propres, 2007). V Nemčiji so že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja ustanovili»okoljsko patruljo«, ki denarno kaznuje kršitelje. Plastična vrečka je, predvsem zaradi odmetavanja v naravo, stigmatizirana. Pozablja pa se, da ustrezna in sodobna embalaža izdelek tudi ščiti ter podaljša njegov rok trajanja, kar posledično pomeni zmanjševanje odpadkov. Poraba celotne energije za plastično vrečko je četrtino manjša kot za papirnato, pri izdelavi papirnatih se v zrak spusti 35 odstotkov več emisij. Prav tako je vprašljiva biorazgradljiva embalaža. Za biorazgradljive polimere so viri v glavnem rastlinskega izvora, predvsem poljščine in les. Da bi zadostili sedanjim potrebam na trgu, bi morali poljščine gojiti na ogromnih površinah, kar bi posledično lahko ogrozilo proizvodnjo hrane. Prav tako pa se poraja strah, da ne bi s tem še spodbudili odmetavanja vrečk v okolje brez slabe vesti. Tako se kaže, da je odmetavanje vrečk v okolje predvsem etični in ne tehnološki problem. Po mnenju Eurocommerce (2003) je najboljša izbira plastična polietilenska vrečka za večkratno uporabo (ko se uporabi najmanj štirikrat). Mnenja o predlogu Zakona o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk so različna, a več foto: Shutterstock

11 je mnenj, ki predlogu nasprotujejo. Povabljenim v anketi smo postavili naslednja vprašanja. 1. Ali ste za ali proti omejevanju uporabe plastičnih nakupovalnih vrečk? 2. Zakaj? Opredelite okoljske in ekonomske razloge. 3. Ali imate še kakšen drug predlog za rešitev problema, na katerega opozarjajo predlagatelji zakona? Več razlogov govori proti zakonu Dr. Andrej Kržan, Kemijski inštitut Ljubljana: Proti. Edino dobro je, da predlog odpira tematiko, sicer pa je v celoti nesprejemljiv. Vsi ekonomski učinki so negativni: strošek za potrošnike in ogrožanje delovnih mest v proizvodnji. Pristop je ludističen, saj ljudem odteguje rezultate moderne tehnologije in jih vrača v zgodovino, namesto da bi poiskali sedanjemu času primerno rešitev. Okoljski učinki so negativni, če bodo potrošniki uporabljali alternativne netrajne vrečke. Dodatno je potrebno upoštevati, da so vrečke le majhen del embalaže ter da imajo PE-vrečke najmanjši okoljski odtis (razen trajne vrečke). Vrečke prispevajo k varnosti in zdravju, kar predlagatelji v celoti spregledajo. Kaj je z izvajanjem zakonov in uredb s področja ravnanja z odpadki (zmanjševanje nastajanja, zajem, ločevanje, recikliranje, energijska izraba)? Vse je opredeljeno, a se ne izvaja. Ugotoviti je potrebno dejansko stanje (število vrečk, okoljski odtis alternativnih scenarijev) in sprejeti primerne ukrepe v soglasju s ključnimi udeleženci (proizvajalci, trgovci, potrošniki). Jože Ceglar, Termoplasti-Plama: Sem absolutni nasprotnik novega predloga zakona o omejevanju nakupovalnih vrečk, ki predvsem enostransko predstavlja plastično vrečko kot neizmerno škodljivo okolju. Mojih argumentov proti zakonu je več. Obstoječo problematiko obravnavata že dva zakona. Kolikor nam je poznano, vse države rešujejo te stvari z enim samim zakonom. Mi pa bi po zadnjem predlogu radi uveljavili še tretji zakon, kar je tipično za totalno zbirokratizirane države. Zakon je neživljenjski, neekonomski in neevropski, saj predvideva v nekaterih segmentih dodatni davek, ki je pri lažjih polietilenskih vrečkah celo 100-krat večji, kot je prodajna cena gotove embalaže. Vsaka alternativna embalaža je neprimerno dražja in porabi več energetskih virov za proizvodnjo. Takšen zakon bi dodatno udaril po žepu potrošnika, posledično pa bi bilo kar nekaj sto ljudi brez delovnih mest. Rešitev mora biti celostna: zbiranje, pravilno sortiranje, recikliranje, ponovna uporaba. Po večkratni uporabi pa sežiganje, saj le-to dokazano ne škodi okolju, pa še kalorična vrednost je večja od kurilnega olja. Za vsa opravila že imamo obstoječo zakonodajo in regulativo, pa tudi institucije če hočete. Začeti moramo torej z osveščanjem ljudi, da bodo odpadke pravilno odlagali in sortirali! Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije: Moj odgovor je proti. Zakon o omejevanju ne bo rešil problema, ker je potrebno poskrbeti za vso embalažo, ki konča na odlagališču. Glede na razmerje med dano embalažo na trgu in ločeno zbrano embalažo v ZEG ugotavljamo, da več kot ton embalaže konča na odlagališču, gre za nekomunalno embalažo. Družbe za ravnanje z odpadki cilje dosegajo na račun nekomunalne embalaže, kar daje navidezni občutek, da so naše družbe za embalažo uspešne. V resnici so embalažnine za nekomunalno embalažo prenizke in ne pokrijejo stroškov ravnanja, zato jim je najceneje to odložiti. Ekonomski razlog za negativni odgovor je v dejstvu, da na odlagališču konča tudi druga embalaža, ne le plastične vrečke, ki jih je treba omejiti v uporabi kot vse druge vrste embalaž. Socialni vidik vsi potrošniki plačamo pri nakupu izdelka v ceni stroške ravnanja z embalažo zakaj se potem ne poskrbi za vso embalažo? Koliko plastenk, pločevink, trde plastike, folij, stiropora konča na odlagališču? Povratne embalaže bi lahko bilo več, potrošništva pa brez sistema samo z omejevanjem vreč in spregledom celotnega problema ne bomo omejili. Gre za sicer všečno politično temo, a učinka brez celostnega pristopa ne bo. Rešitev je ločiti cilje za komunalno in nekomunalno embalažo in prenehati z linearnim razmišljanjem, kajti večina se jih ukvarja s tem, kako bodo zbrali odpadke in jih odložili. Nujna je fleksibilna cena, ki bo motivirala k ločevanju in odločitvi za trajnostni življenjski stil. Veliko občin že ima učinkovite sisteme in vedo, kaj je njihova vloga, kajti gre za lokalno javno službo. Zakon ni primeren za obravnavo Tajda Pelicon, Gospodarska zbornica Slovenije: Primerjava Slovenije z ostalimi državami EU na področju okoljskih dajatev za leto 2008 kaže, da proračunski prihodki iz naslova teh dajatev v Sloveniji predstavljajo 3 odstotke BDP oziroma 0,6 odstotkov več, kot je povprečje EU-27, kar nas uvršča na šesto mesto. Predvidene nove davčne obremenitve so povsem nesprejemljive, saj so nesorazmerno visoke. V primerjavi s prodajno ceno 2 evrov na kilogram (400 kosov) vrečk iz polietilena nalagajo okoljski prispevek do 200 evrov na kilogram (odvisno od teže oz. velikosti vrečke). Poleg tega je to bistveno več, kot znašajo stroški ravnanja z odpadno embalažo (embalažnina), ki jo družbam za ravnanje z odpadno embalažo zavezanci plačujejo že danes. Le-ta za prodajno plastično embalažo znaša 112 evrov na tono, kar je 0,112 evrov na kilogram. Srečko Bukovec Milica Makoter Dr. Gregor Radonjič Karel Lipič Jože Ceglar Dr. Andrej Kržan Embalaža februar february 2011

12 56 12 februar february 2011 Embalaža Na osnovi obstoječe zakonodaje in po načelu razširjene odgovornosti proizvajalca podjetja že plačujejo stroške ravnanja z odpadno embalažo, hkrati pa na podlagi uredbe o okoljski dajatvi plačujejo tudi okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže, kar je prihodek proračuna. Uvedeni novi okoljski prispevek bi tako za podjetja predstavljal samo še novo obveznost in nove stroške. Pri tem pa prihodki iz tega naslova ne bi bili usmerjeni v spodbujanje sprememb obnašanja potrošnikov, v izboljšanje sistema zbiranja odpadne embalaže ali v spodbujanje predelave odpadne embalaže v slovenskem prostoru. V prvi vrsti bi bili usmerjeni v ukrepe za»državljanke in državljane«. Izpostavljamo, da je odpadna embalaža dragocena surovina, ki nadomešča uporabo naravnih virov, zato je treba njeno zbiranje in predelavo spodbuditi. Da bi izboljšali učinkovitost ravnanja z odpadno embalažo, predlagamo, naj se oblikuje delovna skupina, ki bo pripravila osnutek Akcijskega načrta za ravnanje z odpadno embalažo. Vključuje naj ukrepe za spodbujanje sprememb sedanjih potrošniških navad in naj bo sestavni del načrtov ravnanja z odpadki, katerih izdelavo zahteva okvirna direktiva o odpadkih 2008/98/ ES. Prepričani smo, da je nujno v pripravo tega načrta aktivno vključiti vse, v embalažno verigo vključena podjetja oziroma gospodarsko in druge reprezentativne zbornice, ki bi morale pri tem imeti zelo aktivno vlogo. Gre za necelostni pogled na problem Dr. Diana Gregor Svetec, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani: Sem proti zakonu zaradi necelostnega pogleda na okoljsko problematiko. O plastičnih nakupovalnih vrečkah kroži veliko neresnic in jih spremlja negativno mnenje, ki pa ne temelji na dejstvih. Zato odločitve vedno ne temeljijo na strokovnosti, ampak se kopirajo rešitve nekaterih držav. Koliko strokovnih analiz, temelječih na od kapitala neodvisno izvedenih raziskavah, je bilo preučenih s strani predlagatelja? Za vse vrste nakupovalnih vrečk: plastične (polietilen, polipropilen), papirne, tekstilne (naravna vlakna, sintetična vlakna) in biorazgradljive je potrebno ovrednotiti vpliv na okolje glede na celotni življenjski cikel vrečke. Upoštevati je treba vidik proizvodnje, porabo energije, vode, kemičnih sredstev, transport, vidik recikliranja in razgradnje ter določiti ogljični odtis po enotni metodologiji in na podlagi primerjalne analize določiti obremenitve okolja. Nakupovalna vrečka iz sintetičnih polimerov (polietilen, polipropilen) ima veliko prednosti: je močna, vzdržljiva, lahka, poceni, predvsem pa nudi zaščito izdelka, saj ima zelo dobre barierne lastnosti, je varna in zdravju neškodljiva. Največja pomanjkljivost pa je njena dobra obstojnost in s tem obremenitev okolja, če se odlaga na smetišča. Plastične vrečke, ki končajo na odlagališču, predstavljajo zelo majhen odstotek. V razvitih državah, kjer skrbijo za ločeno zbiranje in recikliranje plastike, predstavljajo plastične vrečke na smetiščih manj kot en odstotek. Načela trajnostnega razvoja je treba upoštevati pri vseh izdelkih, vključno pri nakupovalnih vrečkah, in poskrbeti za njihovo ločeno zbiranje in recikliranje na celotnem območju Slovenije. Še naprej je nujna uporaba vseh vrst materialov (plastika, papir, tekstil, biorazgradljivi materiali) za izdelavo nakupovalnih vrečk, vendar ob vpeljavi ekološkega dizajna in metodologije LCA pri načrtovanju nakupovalnih vrečk. Papir bolj problematičen kot vrečke Prof. dr. Gregor Radonjič, Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor: Z zakonom ali brez se stanje slovenskega okolja ne bo bistveno spremenilo. Po podatkih, ki jih imam, predstavljajo nakupovalne vrečke manj kot en odstotek komunalnih odpadkov. Tudi v naravi lahko opazimo odvrženih neprimerno več plastenk in pločevink kot vrečk. Kljub temu tovrstno regulativo podpiram, in to predvsem zaradi simbolnega pomena. Kot simbolno sporočilo podivjani potrošniški družbi. Nedvomno je uporaba nakupovalnih vrečk pretirana in neracionalna. Prav v neracionalni rabi primarnih surovinskih virov vidim njihov največji problem. Na žalost v sodobni družbi lahko hitro najdemo veliko izdelkov, ki bi lahko bili zaradi enkratnosti uporabe in takojšnjega zavrženja upravičeno tarča podobnega zgražanja. Tak primer so mobilni telefoni, ki postajajo pravi potrošniški izdelki. Predlagatelje zakona pozivam, naj spremljajo številne primerjalne analize okoljskih življenjskih ciklov nakupovalnih vrečk, ki so bile objavljene v zadnjih letih. Ne vem, koliko predlagateljev je po stroki kemikov, toda vsak študent kemije ve, da je proizvodnja papirja po porabi surovin, vode in kemikalij izjemno intenzivna in zato okoljski profili papirnatih vrečk niso bistveno drugačni od npr. plastičnih. Ravnanje z odpadki, vključujoč biološko razgradljivost, je le ena faza v življenjskem ciklu vrečke, slednja pa se bo manifestirala le ob primernih pogojih v kompostarnah. Tudi na problematiko nakupovalnih vrečk je treba gledati sistemsko in celovito. Pred očmi velike večine ljudi se namreč odigra le majhen del okoljske zgodbe o nakupovalnih vrečkah. MOP ne pripravlja posebnega zakona Ministrstvo za okolje in prostor, Služba za odnose z javnostmi: Z vidika zakonodaje, ki ureja ravnanje z odpadki, sodijo odpadne plastične vrečke med odpadno embalažo, zato je treba z njimi ravnati na enak način kot z vso ostalo odpadno embalažo. Zakonodaja zelo natančno predpisuje vse zahteve glede ravnanja tako z embalažo kot z odpadno embalažo. Več napora bo potrebno vložiti v ozaveščanje najširše javnosti, tako s strani ministrstva kot tudi oseb, ki dajejo embalažo ali embalirano blago v promet, družb za ravnanje z odpadno embalažo in izvajalcev javne službe zbiranja komunalnih odpadkov. Potrebno je bolj dosledno izvajati sprejeto zakonodajo in poostriti nadzor. Ministrstvo ne načrtuje priprave posebne zakonodaje, ki bi urejala samo ravnanje z odpadnimi plastičnimi vrečkami. Plastične vrečke sodijo med embalažo, zato velja predpis, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo. Vrečke so izpostavljene kot simbol potrošništva, vendar je treba dodati, da je problem potrošništvo in ne vrečke. Na ta način je možno z navidezno velikimi koraki v smeri varovanja okolja in z napadanjem vrečk nabirati popularnost. Milica Makoter, Makoter, d. o. o.: Podjetje MAKOTER, d. o. o., nasprotuje Zakonu o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk podobno kot drugi proizvajalci iz panoge. V ta namen delovna skupina na GZS pripravlja tudi skupno stališče in razlago, ki bo posredovana poslanskim skupinam. S tem stališčem in razlago se povsem strinjamo. Problematiko je sicer zelo težko razložiti na kratko. V želji za zmanjšanjem obremenitve okolja je s tem zakonom predvidena zelo visoka dodatna dajatev na servisne vrečke. Pri tem je najbolj na udaru plastična vrečka, čeprav ima v svojem celotnem življenjskem ciklu najbolj ugodne okoljske kazalnike v primerjavi z vrečkami iz ostalih materialov. V javnosti pa še zmeraj prevladuje zelo razširjena zmota, da je plastična vrečka iz PVC (polivinil klorid), ki je okoljsko problematičen material. Vrečke se že zdavnaj več ne proizvajajo iz PVC, ampak iz PE (polietilena). Vrečke so na udaru, ker so vidne, v resnici pa ne povzročajo posebne okoljske škode. Dejansko

13 13 predstavljajo okoljsko marginalen problem, praktično zanemarljiv v primerjavi z ostalimi okoljskimi problemi. V državah tretjega sveta, kjer so z njimi smetili vsepovsod, so seveda predstavljale izjemno težavo, vendar pri nas razmere niso takšne. Poleg tega se je v državah, ki so prepovedale ali dodatno obdavčile plastične vrečke, zelo povečala poraba drugih vrst embalaže, saj je konec koncev stvari potrebno nekako spakirati za nošenje iz trgovine. Vrečke so izpostavljene kot simbol potrošništva, vendar je treba dodati, da je problem potrošništvo in ne vrečke. Na ta način je možno z navidezno velikimi koraki v smeri varovanja okolja in z napadanjem vrečk nabirati popularnost. Posebej je potrebno poudariti, da sta plastična vrečka in folija iz PE najbolj praktičen, higieničen in neoporečen pakirni material, ki omogoča oskrbo z živili in drugimi potrebščinami. Premalo se omenja, da so plastične vrečke material, ki ga je možno odlično reciklirati. Seveda je vrečke potrebno predhodno zbrati in pripraviti za reciklažo. Tudi z vidika energetske izrabe so odličen vir, ker se jih lahko sežiga v ustreznih napravah za pridobivanje toplotne energije, pri čemer so izkoristki zelo visoki. Pri nas bi s tem zakonom dobili samo dodaten vir denarja za državo, skupna količina embalaže pa se ne bi zmanjšala. Najbolj pomembno pa je, da bi se s tem zelo povečal tudi pritisk na del gospodarstva. Vprašljivo bi postalo določeno število delovnih mest, in to predvsem v območjih, kjer sta gospodarska situacija in nezaposlenost že zdaj resen problem. Tudi podjetje MAKOTER, d. o. o., se nahaja v takem območju. Vrečke bi bile obremenjene kar štirikrat Srečko Bukovec, Mercator, d. d.: Trgovske družbe, združene v TZS, so v preteklih letih samoiniciativno, prostovoljno in proaktivno že sprejemale ukrepe za zmanjševanje uporabe plastičnih nakupovalnih vrečk in vlagale znatna sredstva v ozaveščanje potrošnikov, zato niso naklonjene politično-administrativnim ukrepom v smeri omejevanja in prepovedovanja. Tudi Mercator ne podpira predloga zakona v predlagani obliki. V Sloveniji imamo delujoč sistem zbiranja in ravnanja z odpadno embalažo, vključno s plastičnimi vrečkami. Problem prekomerne porabe in neprimernega odlaganja vrečk je predvsem problem ozaveščenosti porabnikov. Za to, da bi spremenili navade ljudi, ki neprimerno porabljajo in uporabljajo plastične vrečke, predvsem pa jih neprimerno odmetavajo v okolje, je nesmiselno povzročiti velike in nepredvidljive neposredne in Predelovalci plastike prijavili italijansko vlado Evropsko združenje predelovalcev plastike je prijavilo italijansko vlado Evropski komisiji zaradi prepovedi polietilenskih vrečk. Vlada naj bi kršila evropski pravni red. Prijava med drugim temelji tudi na raziskavah francoske Agencije za varstvo okolja in atomsko energijo. Agencija je namreč ugotovila, da biorazgradljive vrečke v primeri s klasičnimi polietilenskimi nimajo nobene prednosti, kar zadeva vplive na okolje. posredne stroške v celotnem procesu proizvodnje in prodaje. Zaradi tega je vprašljiv namen takega zakona, kot je predlagan. V procesu prodaje ni ustreznega nadomestila za t. i. servisne vrečke, ki se uporabljajo na oddelkih prodaje sadja in zelenjave, na delikatesi, v mesnicah, na tik-tak blagajnah, za prodajo drobnih potrošnih artiklov ipd. Zavijanje izdelkov v papir in podobno je neustrezen predlog posebej z vidika okoljskih obremenitev, saj papir in papirne vrečke zaradi tehnologije izdelave in nizke uporabnosti bolj obremenjujejo okolje. Podobno je z vrečkami, izdelanimi iz različnih vrst tekstila, npr. bombažnimi (pesticidi za bombaž, monopolni trg bombaža, poraba detergentov za pranje ipd.), ali z vrečkami iz biorazgradljivih materialov, ki zaradi porasta porabe surovin zanje dražijo hrano, ipd. V Mercatorju smo z lastnimi aktivnostmi (brezplačno smo doslej razdelili 1,4 milijona nosilnih vreč za večkratno uporabo iz reciklirane plastike in tako za več kot 20 odstotkov zmanjšali porabo novih nosilnih vrečk, prav tako smo za več kot 20 odstotkov zmanjšali porabo ločevalnih vrečk na blagajni) pomembno prispevali tako k ozaveščanju ljudi kot k zmanjševanju porabe vrečk. Istočasno smo izvajali ukrepe za zmanjševanje dimenzij vrečk, njihove teže, izdelave teh vrečk iz reciklirane plastike itd., ki so maso porabljenih vrečk močno zmanjšali. Po novem zakonu, če bi bil sprejet, bi bile vrečke finančno obremenjene štirikrat: DDV, okoljske dajatve, okoljski prispevek, poleg tega, da že sedaj zavezanci, ki te izdelke dajejo na trg, plačujejo embalažnino, s katero v okviru shem za ravnanje z odpadno embalažo zagotavljajo financiranje celovitega ravnanja s temi vrečkami, vključno z njihovo predelavo. Poleg tega bi po novem postale nakupovalne vrečke (iz vseh materialov!) predmet posebne obravnave med izdelki in praksami, mnogo bolj obremenjujočimi za okolje. Pika Breskvar, Spar Slovenija: V strokovnih krogih mnenje glede uporabe nakupovalnih vrečk ni enotno. Vsekakor bomo na tem področju delovali v skladu s sprejeto zakonodajo. Druga vprašanja pa so teme, s katerimi se ukvarjajo predlagatelj zakona in strokovnjaki, ki imajo tudi odgovore nanje. For or Against Guilty or Not So Guilty Plastic Bags Together with National Assembly Deputies Luka Jurij and Tadej Slapnik, Ecologists without Borders have stirred up public opinion with their motion to curb the use of plastic bags. The proposed Act is aimed at reducing the excessive use of plastic bags and at facilitating the use of reusable bags. Is this an environmentally responsible action, a popular campaign or something more? Are the decrees regarding waste and packaging waste not clear enough? Will the new Act achieve more success during its lifespan and in being implemented in practice? Who does it concern? What is happening with plastic bags in the world and why are countries limiting the use of plastic bags? Is overlooking the consumer a conscious or a coincidental fact? februar february Particularly due to its being discarded in nature, the plastic bag is stigmatised. We are, however, forgetting that appropriate and modern packaging protects the product and prolongs its useful life, which consequently means less waste. The total energy consumption for manufacturing a plastic bag is a quarter lower than that needed for a paper bag. In paper bag manufacturing, 35 percent more emissions are generated. Biodegradable packaging is also a questionable matter. The main sources for biodegradable polymers are of plant origin, mostly field crops and wood. In order to meet the current market demands, field crops must be produced on huge surfaces, which could consequently endanger food production. There is also the fear that this might additionally increase the discarding of bags into the environment without any feeling of guilt accompanying it. It therefore seems that discarding bags into the environment is more of an ethical rather than a technological problem. Eurocommerce (2003) believes the best choice to be the reusable polyethylene bag (if reused at least four times). Embalaža

14 56 14 februar february 2011 Embalaža Skupina Motvoz Na tuje trge z lastnimi distribucijskimi podjetji Jože Volfand Grosupeljski Motvoz in Ultrapac iz Volčje Drage sta se leta 2007 odločila za poslovno potezo, ki naj bi dala sinergijske učinke. V novi skupini dela zdaj 200 delavcev, krovna družba Motvoz pa se ukvarja predvsem z vodenjem naložb in trgovino na debelo. V podjetju Motvoz Plast v Grosupljem so ohranili proizvodnjo veziv in predelavo odpadne embalaže, Ultrapac je specializiran za proizvodnjo fleksibilne embalaže, z lastnimi distribucijskimi podjetji pa Motvoz na Hrvaškem, v Srbiji, na Češkem in Poljskem lahko do kupca stopijo v vlogi proizvajalca in trgovca. Čeprav je embalažni trg prepoln konkurence, inovacije pri materialih pa vse popolnejše, premišljena poslovna strategija daje rezultate. Odgovarjal je mag. Anton Lakner, predsednik upravnega odbora v Motvozu in Ultrapacu. Skupina Motvoz V letu 2007 je Motvoz proizvodnjo folij preselil iz Grosuplja v Volčjo Drago, v Ultrapac. Kaj ste s tem dosegli? Združili smo program folija vrečke in s tem povečali tržni delež Ultrapaca na slovenskem trgu, v državah EU pa smo povečali prodajo na 50 odstotkov skupne realizacije. Lani je ta znašala okrog 24,5 mio evrov. Sicer pa je večinski lastnik Motvoz, d. d., Grosuplje. Na grosupeljski lokaciji sta ostali proizvodnja veziv in regeneracija. Dosegli ste več sinergijskih učinkov? Da. Boljša je izkoriščenost strojne opreme, dopolnili smo proizvodne programe, zmanjšali transportne stroške in optimirali število delovnih mest. Manj je odpadkov, saj smo racionalneje razporedili naročila po strojih, boljša in cenejša je nabava. Racionalneje lahko tržimo, a tudi naša tržna pozicija je močnejša. Poleg tega smo izboljšali tehnološke postopke in kakovost izdelkov. Je dobil Motvoz drugačno vlogo na trgu? Motvoz, d. d., se prvenstveno ukvarja z razvojem distribucijske mreže za celotno skupino podjetij, razvijanjem blagovnih znamk, upravljanjem lastnih podjetij ter razvojem trgovskega programa, ki je kompatibilen z ostalimi programi. Naš cilj je specializirati se za prodajo embalaže in programa za kmetijstvo in vrtni program. Kot skupina smo se intenzivno začeli usmerjati v storitveno organizirano podjetje z močno proizvodno komponento, ki se odlično dopolnjuje z izdelki, narejenimi pri kooperantih doma in tudi v tujini. Proizvodni program dopolnjujemo s prodajnim, ki omogoča večjo dobičkonosnost in je v lastni proizvodnji ni mogoče vedno doseči. Kupcu kot skupina lahko ponudimo celoten program (proizvodni in trgovski), ga s tem zadržimo in motiviramo za še boljše in uspešnejše sodelovanje. S katerimi proizvodi in programi ste najbolj uspeli odgovoriti na nihanja na trgu in na posledice krize? Proizvodni program Ultrapaca je usmerjen v živilsko industrijo in nosilne trgovinske vrečke, zato problemov avtomobilske in gradbene industrije nismo občutili v taki meri kot drugi. Vlagali smo v razvoj programa avtomatskih folij. foto: Shutterstock

15 mag. Anton Lakner Kar se tiče skupine, pa načrtujemo nadaljnjo internacionalizacijo poslovanja. V roku dveh let imamo cilj ustanoviti lastno firmo na t. i.»plavi coni«. Do sedaj imamo svoje firme že na Hrvaškem, v Srbiji, na Češkem in Poljskem. Kaj kaže povpraševanje na začetku leta 2011 in kakšna so poslovna pričakovanja bo rast? Zaradi drastičnega dviga cen osnovnih surovin ne pričakujemo rasti. Prodaja bo ostala na istem nivoju. Kje ste lani bolj občutili krizo na domačem ali tujem trgu? Na domačem trgu. Kako se odpirajo vrata na trgih EU glede na vaše izvozne načrte? Imamo že ustaljene evropske trge. Za našo večjo prepoznavnost pa si prizadevamo s povečanimi aktivnostmi na sejmih in z osebnimi obiski potencialnih kupcev. Ali v povpraševanju opažate premik k ekološki embalaži, prijaznejšim, biorazgradljivim vrečkam? Ja, vendar ne v obliki biorazgradljivih materialov, ampak v povpraševanju po izdelkih, izdelanih iz regenerata, posebno PCR. V Sloveniji je dana pobuda za sprejem zakona o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk, kar naj bi dosegli s posebnim prispevkom za posamezne kategorije vrečk. Kaj bi to pomenilo za Ultrapac? V Ultrapacu upamo, da bomo v Sloveniji dovolj foto: Rok Tržan razsodni in takega prispevka, kot je predlagan, ne bo. Če pogledamo napredne evropske države, vidimo, da je potrebno delati na večji osveščenosti ljudi za zbiranje odpadnih surovin in s ponovno reciklažo zmanjšati obremenitev prostora, v kateremživimo. V primeru sprejetja takega prispevka pa bi to pomenilo padec prodaje, saj nakupovalne vrečke v našem programu na domačem trgu predstavljajo v skupni prodaji okrog 11 odstotkov. Katere bistvene prednosti ste dosegli z vstopom Ultrapaca v skupino motvoz Group in s preselitvijo proizvodnje iz Grosupljega? Nove kupce in nove trge. Kateri programi so v ospredju in katere prednosti ste uspeli uveljaviti na trgu? Program avtomatskih folij z večjo dodano vrednostjo. Že nekaj let je, kar ste napovedali specializacijo v proizvodnem programu, razvoj alternativnih proizvodov na bazi tiska z uporabo večslojnih materialov in racionalizacijo pri uporabi materialov. Novosti? Osvojena je proizvodnja folije za pakiranje Mozzarelle in BIO razgradljivih folij za pakiranje BIO prehrambnih izdelkov. Oba izdelka sta že testirana na trgu in sta pokazala dobro kvaliteto. V bodoče računamo na pospešeno rast prodaje teh artiklov. Kakšni so trendi v panogi na globalnem trgu? Glede na različne zakonodaje po državah EU so trendi različni. Podobno kot pri nas se tudi v drugih državah pojavljajo predlogi novih dajatev na nosilne vrečke. Upamo na rešitve, razumne tudi za nas. Paradni konj med vašimi proizvodi je bila visokokvalitetna potiskana nosilna vrečka. Se razmere na trgu spreminjajo? To je še vedno, saj v kolikor izdelki niso vrhunske kvalitete, te ni. Še zmeraj poudarjam, da imamo vrhunsko ekipo za tisk. Kaj se dogaja s cenami surovin? Drastično naraščajo in ni znakov, da bo drugače. Načrtujete nove naložbe? Glede na razmere na trgu (gospodarska kriza, dajatve na vrečke) in glede na posodobitev strojne opreme v letu 2010 (nakup tiskarskega stroja) v Ultrapacu zaenkrat ne načrtujemo kakšnih večjih naložb, razen posodabljanja že obstoječe strojne opreme. Kar se tiče skupine, pa načrtujemo nadaljnjo internacionalizacijo poslovanja. V roku dveh let imamo cilj ustanoviti lastno firmo na t. i.»plavi coni«. Do sedaj imamo svoje firme že na Hrvaškem, v Srbiji, na Češkem in Poljskem. V letu 2011 bomo postavili svoje firme v Romuniji in Makedoniji, v naslednjem letu pa pridejo na vrsto še Kosovo, Bolgarija in Albanija. Promocija Ustvarjamo prihodnost. Motvoz group taborska grosuplje Slovenija tel.: (0) fax: (0) info@motvoz.si internet: Motvoz d.d., Grosuplje Ultrapac d.d., Volčja Draga Motvoz plast d.o.o., Grosuplje Motvoz zagreb d.o.o. MotVoz odžaci d.o.o. Motvoz czech s.r.o. MotVoz PolanD sp.z.o.o. Embalaža februar february 2011

16 56 16 februar february 2011 Embalaža Ekodizajn Trend je material, ne barve Darja Verbič EKODIZAJN»Naročnik je na enem in oblikovalec embalaže na drugem bregu reku. Skupaj gradita most, pri čemer ima vsak svoje zahteve: naročnik marketinške in finančne omejitve, oblikovalec zakonitosti oblikovanja in estetike. Njuna želja je, da se srečata na sredini mostu. Oblikovalec mora z znanjem, ki ga ima, svetovati naročniku ali pa predvidevati skupaj z njim, kakšen bo odziv trga na rezultat, tj. na izdelek v embalaži,«pravi Dejan Ščernjavič, oblikovalec in predavatelj na oddelku za vizualne komunikacije na ljubljanski Visoki šoli za dizajn. Razmišljanja in razprave o tem, kaj je pomembnejše, izdelek ali embalaža, v katero je izdelek (po)spravljen, so lahko podobna razpravi o kuri in jajcu. Vprašanje lahko postavimo drugače. Kaj v trgovini kupec vidi prej?»testi so pokazali, da meri čas, ki je na voljo, da kupec v trgovini opazi izdelek, medtem ko se sprehaja med policami, le dve do tri sekunde. Ta izdelek komunicira s kupcem, pravzaprav nosi osnovno nalogo komuniciranja embalaža. Le-ta je promocijsko sredstvo tudi v večini promocijskih akcij v tiskanih medijih in na televiziji dejstvo je, da se najčešče izdelek pokaže v embalaži,«meni Dejan Ščernjavič. Glede na takšno vlogo pri predstavitvi in prodaji izdelka je del predavanj na Visoki šoli za dizajn namenjen tudi oblikovanju embalaže. Na oddelku za vizualne komunikacije študentom, ki se v tolikšnem številu vpišejo na fakulteto, da je treba vpis omejiti s sprejemnimi izpiti, ne predstavijo le vizualne podobe in grafičnih rešitev embalaže, temveč jih podučijo tudi o vsem, na kar je treba biti pozoren pri oblikovanju.»posebno poglavje je npr. zakonodaja, ki natančno predpisuje, katerih pravil se je treba držati recimo pri oblikovanju embalaže za alkoholne pijače; dobro je treba poznati materiale, ki se uporabljajo za izdelavo, potrebna so tehnična znanja in znanja s področja tržnega komuniciranja S slednjimi lahko embalažo analiziramo in jo po raziskavi in testiranjih dopolnimo, spremenimo ter se na podlagi analiz odločimo za pravilno rešitev,«pojasnjuje Dejan Ščernjavič.»Študenti se morajo lotiti povsem konkretne Dejan Ščernjavič foto: osebni arhiv naloge. Lotili smo se oblikovanja embalaže za slaščičarske izdelke. Študenti so izbrali ime za produkt, oblikovali simbol blagovne znamke, izbrali material, oblikovali embalažo in pripravili predstavitev. Ob praktični nalogi, na predavanjih, so izvedeli, kakšni so procesi oblikovanja embalaže, katere so obvezne informacije, ki morajo biti vanjo vključene, katere dele zakonodaje je treba upoštevati pri njenem oblikovanju. Seveda je na fakulteti lažje, saj študentje pri izdelavi naloge nimajo omejitev, ki jih na trgu postavi naročnik. Toda rezultati so dobri, pravzaprav so dobre vse ideje. Naši študenti se usposobijo tako, da se po končanem študiju lahko vključijo v delovne skupine in uspešno delajo,«meni predavatelj. Embalaža dražja od izdelka Dela pa je na trgu dovolj, četudi embalaža v strukturi cene izdelka ni zanemarljiv strošek. Prav nasprotno; lahko se zgodi, da je embalaža dražja od izdelka. Kot pravi Dejan Ščernjavič, se to zgodi pri izdelkih v večjih količinah, npr. pri kozmetiki. Steklenička za parfum je lahko dražja od svoje vsebine, vsekakor pa je steklenička tista, ki pritegne kupca.»cena je običajno odvisna od tipa izdelka, kompleksnosti in zahtevnosti embalaže in je deljena na tehnični in vizualno-grafični del. Če je že beseda o steklenički za parfum (ki je primarna embalaža):

17 Trend je material, ne toliko barve. Če so do zdaj proizvajalci izdelke povečini pakirali v plastične škatle, sta zdaj v ospredju tekstilna in lesena embalaža, predvsem pa ekološki papirji.«ta steklenička je nato shranjena v škatlici (sekundarna embalaža), nato pa je več teh škatlic zloženih v večje škatle (transportna embalaža). Tako torej za en parfum potrebujemo stekleničko, škatlico in transportno embalažo,«razlaga sogovornik in dodaja, da bi podjetja morala gledati na ceno embalaže z vidika cene proizvoda.»v tej ceni pa je delež za oblikovanje embalaže porazdeljen na število produktov, ki jih bodo zapakirali v to embalažo.«želja po drugačnosti in ekodizajnu Oblikovalci tudi pri oblikovanju embalaže sledijo modnim smernicam. Te po eni strani narekuje okolje, v katerem živimo, po drugi strani jih narekuje razvoj tehnologij. Vsekakor pa so naročniki tisti, ki želijo biti ne le pri izdelku, ampak tudi pri embalaži drugačni od konkurence, inovativni. Zato tudi ti narekujejo trende, ki pa so drugačni kot modni.»barve, na primer,«razlaga Dejan Ščernjavič,»na oblikovanje embalaže ne vplivajo v tolikšni meri, kot vplivajo na oblačila. Vemo, na primer, da so letos v modi pastelne barve, a jih boste v embalaži zasledili občutno manj. Trend je material, ne toliko barve. Če so do zdaj proizvajalci izdelke povečini pakirali v plastične škatle, sta zdaj v ospredju tekstilna in lesena embalaža, predvsem pa ekološki papirji.«ko teče beseda o ekoloških vidikih embalaže, je potrebna določena previdnost. Vsa embalaža namreč ne prenese ekološkega. Trende, da se tudi embalažo skuša delati okolju prijazno, sicer narekujejo že podjetja, ki izdelujejo materiale. Ti ne smejo biti okolju škodljivi.»toda material za embalažo je samo ena plat zgodbe, drugo predstavljajo stranski proizvodi, ki prav tako vplivajo na okolje. V mislih imam na primer barve ali potisk. Zatorej je, ko govorimo o t. i. ekodizajnu, ki je v tem času 'in', treba gledati na celoten proces,«opozarja Dejan Ščernjavič.»Poglejmo primer ekološke vrečke: za njeno proizvodnjo se porabi več energije kot za proizvodnjo neekološke vrečke! Tudi za to je pripravljenih vse več regulativ in zakonov, ki zahtevajo okolju prijazne rešitve. Mislim, da je to dobro. Za vse nas.«rešitve naj gledajo v prihodnost Pod»prav za vse nas«sodi tudi ločeno zbiranje odpadkov. Podjetja, ki naročajo embalažo, se zavedajo, da le-ta ni samo nuja glede varovanja in zaščite izdelka, temveč skupaj z oblikovalcem razmišljajo leta, desetletja naprej, ko hočeš-nočeš postane odpadek.»zanimivo je opazovati razvoj v razmišljanju. Včasih so proizvajalci oziroma oblikovalci med embalažo in izdelek dajali stiropor. Kasneje so ga zamenjale penaste kroglice, zdaj lahko srečamo napihnjene blazinice, nazadnje sem videl, da za blažitev udarcev uporabljajo narezljan karton. Najslabša je seveda plastika,«meni Dejan Ščernjavič. Diplomante, morebitne bodoče oblikovalce embalaže, usmerjajo k razmišljanju, da bodo pri svojem delu lahko pripomogli k temu, kakšno bo naše okolje v prihodnosti. Primerov slabe in dobre embalaže lahko na policah in pod milim nebom vidijo veliko: slabih v smislu tehničnih rešitev (npr. tetrapak, na katerem se odtrga plastični delček, s katerim naj bi odprli pokrov), dobrih v smislu prijetnega izgleda, funkcionalne uporabe, prijaznosti do okolja.»če bodo naši diplomanti znali sodelovati z naročnikom (ki ga omejujejo časovni roki in finančna sredstva) ter mu predlagati rešitve, privlačne njemu, kupcu in naravi, smo zmagali!«zaključuje Dejan Ščernjavič, oblikovalec in predavatelj na oddelku za vizualne komunikacije na ljubljanski Visoki šoli za dizajn. Toda material za embalažo je samo ena plat zgodbe, drugo predstavljajo stranski proizvodi, ki prav tako vplivajo na okolje. V mislih imam na primer barve ali potisk. Zatorej je, ko govorimo o t. i. ekodizajnu, ki je v tem času 'in', treba gledati na celoten proces.«embalaža Zdravo življenje z vseh strani. Gibanje Zdravje Vrtnarjenje Dober tek Promocija V klubu Uæivajmo zdravo, ki je namenjen imetnikom kartice Mercator Pika, se z zdravjem ukvarjamo z vseh strani, in sicer v πtirih sklopih: Gibanje, Zdravje, Vrtnarjenje in Dober tek. Poleg tega na spletni strani vsak mesec predstavljamo novega blogerja, obveπëamo o ugodnostih pri nakupih, pripravljamo privlaëne nagradne igre, vaπe kuharsko znanje pa bogatimo z recepti. VËlanitev v klub je brezplaëna, prav tako pa ni potrebno plaëevati Ëlanarine. Pristopnico v klub Uæivajmo zdravo lahko dobite na Mercatorjevih prodajnih mestih ali pa se vëlanite na spletnem mestu Postanite tudi vi Ëlan kluba Uæivajmo zdravo in izkoristite πtevilne ugodnosti. Zbirajte lepe trenutke februar february 2011

18 56 18 februar february 2011 Embalaža foto: Bobo Marko Cedilnik ko lum na Marko Cedilnik, mag. inž. log., univ. dipl. prav., državljan Republike Slovenije in Evropske unije, 1 Predstavljene niso zaznave končnega porabnika, temveč pogled specifičnega profesionalnega uporabnika papirne embalaže. kolumna Pogled uporabnika 1 na papir kot embalažni material Ali si danes lahko zamišljate trgovino brez kartonskih škatel? Če so že posamični izdelki pakirani v razne plastenke, polietilenske ali»celofanske«ovitke, v folije vseh vrst in seveda tudi papirno embalažo, je njihovo skupinsko pakiranje še vedno v več kot 50 odstotkih v obliki»kartona«. Veliko teh kartonov je potiskanih, ima posebne perforacije, po katerih jih je mogoče enostavno z nekaj fizičnimi posegi (beri trganji) spremeniti v priročne in lične prodajne displeje. Kljub temu večino izdelkov, ki so zapakirani v kartonsko embalažo, v trgovskih sistemih še vedno preložimo na prodajne police. Dnevno v trgovinah prodamo na sto tisoče kosov posamičnih izdelkov. Če konkretiziram, v Mercatorju, v katerem poteka moje profesionalno delovanje, vsak dan obdelamo več kot naročilnih vrstic, kar predstavlja povprečno odjemnih enot oziroma tako imenovanih skupinskih pakiranj. Kot je bilo že omenjeno, več kot polovico teh enot še danes predstavlja kartonska embalaža. Za lažjo predstavo, za kakšne blagovne tokove gre, naj povem, da bi z volumnom te embalaže oziroma s temi izdelki v enem letu lahko napolnili 650 olimpijskih bazenov. Če bi ta pakiranja oziroma kartoni predstavljali zidake, bi lahko ponovno zgradili enega od porušenih stolpov WTC v New Yorku. Ko so izdelki zloženi na prodajno polico, za njimi ostane gora prazne papirne kartonske embalaže. Pred nami se pojavi vprašanje, kako se uspešno in učinkovito rešiti te gore embalaže, ki je odigrala svojo primarno vlogo. Seveda pri reševanju tega problema nismo popolnoma avtonomni. Na eni strani obstajajo zahteve zakonodaje, ki konkretno v Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur. l. RS, št. 84/05 in 110/07) pravi: odpadna embalaža, ki ni komunalni odpadek, je odpadna embalaža, ki nastaja pri opravljanju proizvodne, trgovinske in storitvene dejavnosti ter pri izvajanju del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu in prometu. V 22. členu te uredbe so zapisani tudi okoljski cilji, ki nam nalagajo obvezno količino odpadne embalaže, ki jo moramo zbrati. Na primer, za leto 2012 je potrebno zagotoviti predelavo odpadne embalaže za najmanj 60 odstotkov celotne mase odpadne embalaže in reciklirati 60 odstotkov mase odpadne embalaže za papir in karton. V Sloveniji naj bi v letu 2011 zbrali ton odpadne kartonske embalaže in od tega reciklirali ton. Po drugi strani pa znanost ugotavlja, da 1 kg recikliranega odpadnega kartona prihrani 900 g emisij CO 2, vse emisije metana CH 4, če bi papir gnil na odlagališču, 40 litrov čiste vode in 1/5 drevesa. Povrh vsega pa je poslovna usmeritev podjetja tudi družbena odgovornost in spoštovanje zahtev po trajnostnem razvoju, zaradi česar je področje možnosti rešitev tega problema relativno ozko determinirano. Kako smo se reševanja tega problema lotili pri najboljšem sosedu? Odpadno embalažo pričnemo sortirati po frakcijah že v trgovinah. To odpadno embalažo vozimo na zbirna mesta v distribucijskih centrih s povratnimi vožnjami iz trgovin in tako dodatno ne povzročamo težav v prometu in ne proizvajamo dodatnih izpustov CO 2. Na zbirnih mestih v distribucijskih centrih dodatno preverimo ločevanje po frakcijah in odpadno embalažo»zapakiramo«v specialne zabojnike ter jo predamo zbiralcem odpadne embalaže. Tako smo v letu 2009 ločeno zbrali ton odpadnega papirja, v zadnjih petih letih smo v recikliranje vrnili preko ton odpadnega papirja in tako preprečili nastanek ton emisij CO 2, ohranili litrov čiste vode in ohranili dreves. To so sicer fascinantni podatki in dobra osnova lepih zgodb za marketing in razne ekologe, klimatologe in ostale»loge«. Za njih je s tem zgodbe o uporabi papirja kot embalaže konec. Vmes pa se profesionalni uporabniki ukvarjamo z dvema ključnima problemoma, ki jih imamo s kartonsko embalažo. Najprej se moramo spopasti s problemom, kako hitro, učinkovito in uspešno odpreti zaprt karton, in ko ta karton izpraznimo (ko embalaža odigra svojo primarno funkcijo), se pojavi drugi problem, kako to škatlo hitro, učinkovito in uspešno zložiti in jo oddati v reciklažo.

19 Da so to resnični problemi, s katerimi se je smiselno ukvarjati, naj povedo številke iz konkretnega primera. Če moramo vsak dan odpreti paketov in polovico predstavlja kartonska embalaža, moramo odpreti kartonov. Za odpiranje enega kartona po izkušnjah potrebujemo cca. 25 sekund, kar na dan pomeni 4,375 milijona sekund ali minut ali ur ali 152 osemurnih delovnikov, porabljenih za odpiranje kartonov. Če bi iznašli preprosto pomagalo za odpiranje kartonov, bi lahko z njegovo uporabo ta čas skrajšali na 10 sekund, kar bi pomenilo samo še 486 ur, preračunano pa dobrih 60 osemurnih delovnih dni. Uporaba namenskega pomagala bi seveda prihranila tudi veliko zlomljenih nohtov, razlomljenih kemičnih svinčnikov, prerezanih izdelkov zaradi uporabe neprimernih rezil, ureznin in še bi lahko naštevali. Predvsem pa taka uvedba pomaga ohraniti nasmeh na licih delavcev. Pot do odkritja čudežnega noža ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Nihče od proizvajalcev in primarnih uporabnikov kartonov običajno ne razmišlja o rešitvi tega problema. Trgovci pa smo tudi bolj usmerjeni v prodajo kot v pripravo za prodajo. Še sreča, da imamo trgovci po celem svetu enake probleme z odpiranjem in so se zato lotili iskanja rešitve drugje v deželi vzhajajočega sonca, kjer so tudi našli rešitev tega problema. Izdelali so preprosto orodje s prestavljivim rezilom (primerno za levičarje in desničarje), ki je odlično pomagalo pri odpiranju kartonov in dobro pomagalo pri razstavljanju praznih kartonov. Če odgovorim na začetno vprašanje, danes in verjetno tudi v prihodnosti bo zaradi zahtev in mode v uporabo uvedene veliko embalaže, ki je vračljiva. Zaradi vseh prednosti pa bo v uporabi še dolgo tudi kartonska embalaža, ki je obnovljiva. N auk te zgodbe je v potrditvi ugotovitve, da so velika odkritja zelo redka. Kadar opazujemo celoto in smo z njo zadovoljni, ne pozabimo na drobne detajle. Tudi rešitve majhnih problemov lahko prinesejo velike koristi. Četudi te koristi neposredno ne prinesejo velikih finančnih prihrankov, pa izrazito vplivajo na zadovoljstvo uporabnikov 2. Samo zadovoljstvo vseh uporabnikov 3 v življenjskem ciklu določenega izdelka je garancija za njegovo dolgo uporabo. Za opazovanje, zaznavo in reševanje problemov resnično potrebujemo veliko sposobnosti, ki naj temelji na zdravi pameti. Če odgovorim na začetno vprašanje, danes in verjetno tudi v prihodnosti bo zaradi zahtev in mode v uporabo uvedene veliko embalaže, ki je vračljiva. Zaradi vseh prednosti pa bo v uporabi še dolgo tudi kartonska embalaža, ki je obnovljiva. 2 Z uporabniki so v tem smislu mišljeni zaposleni, ki vsak dan odpirajo in zlagajo kartone. 3 S tem mislimo vse deležnike, porabnike, uporabnike, lastnike, delavce, ki rokujejo z izdelkom, ipd. februar february 2011 Embalaža Promocija

20 februar february 2011 okolje zakonodajne novosti na področju komunalnih odpadkov Komunalci bodo morali dosegati cilje, sicer bodo ob dovoljenje mag. Vanesa Čanji Ministrstvo za okolje je konec januarja pripravilo in javnosti predstavilo paket predpisov in strateških dokumentov za področje ravnanja z odpadki,ki bodo v javni obravnavi do 21. februarja. Gre za Uredbo o ravnanju s komunalnimi odpadki, Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih in za Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja. Ta paket občinam in komunalnemu gospodarstvu prinaša številne nemajhne novosti in jim prvič nalaga obvezujoče cilje. Barbara Avčin Tržan, generalna direktorica Direktorata za okolje, poudarja, da država pri teh ciljih ne bo popuščala in da jih bo treba jemati resno. Hkrati pa odpira vrata za dialog. Intervju z Barbaro Avčin Tržan Na mizah občin oziroma komunalnih podjetij se je nakopičilo precej resnih težav. Zelo odmevne so konkretne kazni in zaprtja odlagališč. Bo ta obsežen paket predpisov pomagal reševati nakopičene težave ali jih bo še oteževal? S tem paketom uvajamo celovit pristop na nekem ožjem segmentu odpadkov, ki mu rečemo komunalni odpadki. Do sedaj smo to področje pokrivali segmentno, nekaj z biološkimi odpadki, nekaj z ločeno zbranimi frakcijami, odlaganje je pokrivala posebna uredba. Za komunalne odpadke komunalna podjetja doslej niso imela nekakšnega priročnika, iz katerega bi bilo razvidno, kaj točno morajo delati v skladu z zakonodajo. V tej uredbi so določeni trije temeljni koncepti: področje zbiranja, obdelave in odlaganja odpadkov. Pri zbiranju komunalnih odpadkov uvajamo obvezno storitev zbiranja od vrat do vrat odpadne Barbara Avčin Tržan foto: Rok Tržan embalaže in hišnih kuhinjskih odpadkov, kar pomeni, da se bosta na ekoloških otokih zbirala samo še papir in steklo. Uvajamo minimalni standard, kako morajo biti opremljeni zbirni centri ter način odvoza in obdelave kosovnih odpadkov. V ta koncept deloma vključujemo tudi zbiranje gradbenih odpadkov, sicer ne kot obvezno javno gospodarsko službo, ampak pogojno. S tem odpravljamo določene nepravilnosti, ki se nanašajo na divja odlagališča. S področja zbiranja imamo še eno novost: javne ustanove, podjetja in storitvene dejavnosti morajo ločeno zbirati papir, kovine, plastično embalažo in kuhinjske odpadke. Čas do uveljavitve je 6 mesecev. Če boste takrat prišli na naše ministrstvo, boste videli, da tudi mi začenjamo z ločenim zbiranjem. Naslednja pomembna novost je, da bodo morali izvajalci javnih služb obvezno ozaveščati vse končne uporabnike na pol leta in vse javne zavode, šole in podobne inštitucije vsaj enkrat letno pozvati k akciji ločenega zbiranja odpadkov. To

21 je urejeno tudi s kazenskimi določbami. Doslej smo vsi veliko govorili o ozaveščanju, ki pa je bilo v celoti prepuščeno odločitvam izvajalcev javnih služb ali pa prostovoljnim akcijam ekošol in podobnih institucij. Področje odlaganja se zdi v tem trenutku posebej pereče. V uredbo o odlaganju smo morali poseči, če smo želeli povezati celoten paket zakonodaje. Istočasno dajemo v razpravo še tretjo uredbo, in sicer uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, torej komunalnih storitev. To pomeni, da so tiste storitve, ki so opredeljene v uredbi o ravnanju s komunalnimi odpadki, pokrite z uredbo o metodologiji cen in z uredbo o odlaganju odpadkov. Kaj so bistvene novosti? V uredbi definiramo, kaj je obdelava odpadkov pred odlaganjem. Definirajo se tudi okoljski cilji, ki jih mora posamezni izvajalec javne komunalne službe dosegati. To je popolna novost v naši zakonodaji. Doslej je imela država določene nacionalne cilje. Nacionalne cilje so imele tudi družbe za ravnanje z odpadno embalažo, nismo pa teh ciljev prenesli na izvajalce javnih služb. Vse, kar je izvajalec javne službe doslej zbral, je bilo super. To je naprej brezplačno oddal. Imel je omejitev na področju bioloških odpadkov, tu pa se je njegova obveza končala. Kako ste določili cilje za izvajalce javne službe? Za vsako statistično regijo smo predpisali delež ločeno zbranih frakcij. Te cilje smo izračunali glede na nastale odpadke v regiji in glede na postavljene cilje iz Direktive o ravnanju z odpadki do leta Če izvajalci tega cilja ne bodo dosegli, lahko izgubijo svojo odločbo, da so še zbiralci komunalnih odpadkov. Tu smo zelo strogi, vendar smo v fazi javne obravnave še pripravljeni na usklajevanje. Uredba o ravnanju s komunalnimi odpadki zapolnjuje vrzel na področju predpisov, ki urejajo ravnanje z odpadki. To je lahko hud udarec za lokalne skupnosti. Seveda se bodo lahko na odvzem dovoljenja pritožili. A stanje se bo lahko hitro preverilo na podlagi evidenčnih listov. Predvideli smo obdobje 6 mesecev, v katerem mora lokalna skupnost oziroma občina izbrati drugega izvajalca, če dosedanji ni primeren za opravljanje službe. Občine bodo imele več opcij: lahko izberejo koncesionarja, lahko se pridružijo neki drugi regij ipd. Želim jasno poudariti, da ni več dovolj, da ima nek izvajalec javne službe zbiralnike, ekološke otoke ali prevozna sredstva oziroma smetarska vozila. To ni več dovolj. Vsak bo moral narediti tak načrt, ki ga bo potrdila Agencija RS za okolje, na podlagi katerega bo moral dosegati cilje, ki so predpisani. So ti cilji uresničljivi? Ciljev posameznim regijam nismo določali pavšalno, pač pa smo pregledali količine nastalih odpadkov in izračunali, koliko lahko posamezna regija maksimalno odloži bioloških odpadkov, to je bil en robni pogoj. Drug pogoj pa je cilj do leta 2020, ko je potrebno preusmeriti 50 % odpadkov v reciklažo. Kako je z obdelavo odpadkov? Tu imamo težave, saj še nimamo zgrajenih naprav za mehansko-biološko obdelavo odpadkov, vemo pa, da obstoječa zakonodaja zavezuje izvajalce komunalnih služb, da odložijo samo obdelane odpadke. Paradoks je očiten. Objektov, sofinanciranih s kohezijskimi sredstvi, ne bo še do leta 2015, objektov za MBO, kot rečeno, pa nimamo. Zato smo na ministrstvu zadnjih nekaj mesecev preučevali, kako so se druge države lotile tega problema v obdobju, ko še niso imele potrebnih objektov za obdelavo odpadkov. V skladu s dobrimi vzori iz tujine bomo uvedli vmesno, t.i. prehodno obdobje do leta 2015, v katerem se komunalnemu podjetju šteje, da izpolnjuje vse pogoje, če dosega postavljene okoljske cilje. Naj povem primer. Če imaš 100 enot odpadkov, od tega daš 50 % v reciklažo in hkrati še izločiš 30 % bioloških odpadkov, pomeni, da je ta ostanek že tako inerten, da ga lahko obravnavamo kot obdelan odpadek in ga kot takega odlagamo. Dali smo še dodatne pogoje, da se pred odlaganjem odpadki anaerobno stabilizirajo. S tem smo omogočili vsem, da z minimalnimi stroški in ne glede na izvedbo projektov, sofinanciranih s kohezijskimi sredstvi, dosegajo postavljene cilje. To pomeni, da če se bo komunalno podjetje zelo dobro organiziralo za ločeno zbiranje odpadkov, bo z minimalno predobdelavo to je anaerobno stabilizacijo - lahko odlagalo na odlagališču. Kako je z odlagališči, ki nimajo ippc dovoljenja? Z IPPC dovoljenji je situacija naslednja. Tisti, ki so IPPC zavezanci, so vezani na velike objekte za obdelavo. Določili smo osem regijskih odlagališč, ki bodo obratovala od leta 2015 dalje, to so torej projekti, ki so sofinancirani iz kohezijskega sklada. Vsa ostala odlagališča, ki so tehnično primerna, odprta in imajo zadostno kapaciteto, pa bomo, če bodo izpolnjevala vse tehnične pogoje in bodo poskrbela za obdelavo odpadkov, zapolnili do leta Škoda je namreč na tri četrt polna odlagališča na silo zapreti. To pomeni, da se ta odlagališča do leta 2015 polnijo, ob pogoju, da sta zagotovljena obdelava in finančno jamstvo. Osem regijskih odlagališč, ki pa so IPPC zavezanci, bo delovalo od leta 2015 naprej, seveda z obvezno predhodno obdelavo odpadkov. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih določa mejne vrednosti emisij snovi v okolje zaradi odlaganja odpadkov, obvezna ravnanja in druge pogoje za odlaganje ter pogoje in ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo, obratovanjem in zapiranjem odlagališč ter ravnanja po njihovem zaprtju. Z uredbo bodo v celotnem obdobju trajanja odlagališč zmanjšani učinki škodljivih vplivov na okolje, zlasti zaradi vplivov onesnaževanja z emisijami snovi v površinske in podzemne vode, ter v tla in zrak, zmanjšane bodo emisije toplogrednih plinov in preprečena tveganja za zdravje ljudi. okolje februar february 2011

22 februar february 2011 okolje Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja določa metodologijo za oblikovanje cen in druge ukrepe in normative. Kako je sedaj z inšpekcijskimi pregledi, zaprtji, ki razburjajo javnost? Zakonodaja, ki bo stopila v veljavo maja, bo omogočala komunalam, da bodo večino tistih zadržkov, na katere se sklicujejo zaradi zamud pri črpanju kohezijskih sredstev, odpravili. Potem je na izvajalcih javnih služb, kako se bodo zorganizirali. Vsi, ki zagotavljajo ustrezne tehnične pogoje, bodo okoljevarstveno dovoljenje dobili strogo samo za odlagališče. Če gledamo samo upravljavce odlagališč, na primer Špajo dolino, lahko rečem tole: ko bodo res izkazali tehnično ustreznost odlagališča, bodo lahko okoljevarstveno dovoljenje dobili takoj. A tu ne gre samo za to, ali so bili odpadki obdelani ali ne. Ko se prouči vsak primer posebej, in mi smo to storili, smo ugotovili tehnične pomanjkljivosti, na katere inšpektorji opozarjajo že dve ali tri leta, ponekod celo več. Sedaj se je vrsta segmentov, kot so tehnične pomanjkljivosti, obdelava idr., zgolj časovno pokrila. Boste še kaj zaprli? Tabela: Doseganje okoljskega cilja ločenega zbiranja Lahko se zgodi, da bo še kakšno odlagališče tehnično neprimerno. Večja verjetnost pa je, da se bodo odlagališča sama odločila, da ne bodo več obratovala zaradi finančnega jamstva. Tu moramo spoštovati evropsko direktivo, ki smo jo prenesli v naš pravni red, ki določa, da je za obdobje treh let zapiranja in še nadaljnjih 30 let po zaprtju potrebno imeti finančno jamstvo. Če si bodo komunalna podjetja izračunala, da v letih od 2010 do 2015 ne morejo dobiti dovolj prilivov, da bodo odlagališča ustrezno zaprla in jih potem še 30 let nadzorovala, je to pomemben faktor pri njihovi odločitvi, kaj storiti. Kakšno je sodelovanje s komunalami, občinami? Zdi se, da ste trdno vsak na svojem bregu. Povod, da so občine oziroma komunalna podjetja začela resno jemati predpise ministrstva, je akcija našega inšpektorata. Včasih so bile občine oziroma župani ali komunalna podjetja prepričani, da je pri njih vse v redu, da imajo vse v skladu z okoljevarstvenimi dovoljenji. Ko pa pride inšpektor in pregleda, kaj je dejansko na terenu, ko se izkažejo diskrepance med stanjem na papirju in v realnosti, se slika razbistri. Mislim, da so s temi pregledi inšpektorjev občine dobile čisto sliko, prav tako upravljavci odlagališč. Na koncu vedno pridemo do zakonodajalca, ki mora upoštevati celotno okoljsko zakonodajo. V tem trenutku se časovno prekriva, kot sem že omenila, več dejavnikov. Po eni strani stiska, ker še ni sredstev iz kohezijskega sklada za MBO, po drugi strani zahteve iz uredbe o obdelanih odpadnikih, ki je v veljavi že od leta 2006, prenesena v leto 2009, vendar je nihče ni jemal resno. Šele sedaj se je izkazalo, kakšno je stanje. Pri tem je treba jasno povedati, da je to pristojnost in obveza občin. Upam, da se bomo začeli o tej temi pogovarjati, da jim bomo razložili, da smo vso zakonodajo prilagodili tudi finančnemu stanju občinam oziroma njihovim zmožnostim. A najprej smo morali natančno preveriti, ali je to skladno z direktivo o embalaži, o odlaganju in z novo direktivo o ravnanju z odpadki. To direktivo sedaj prenašamo v naš pravni red. Najprej v uredbe, na kar sledi še krovni del. Nismo želeli, da bi, medtem ko rešujemo komunalni del odpadkov v Sloveniji, dobili kakšne ugovore ali tožbe iz EU z vidika nove direktive. Ti postopki trajajo nekoliko dlje, kot si predstavljajo komunalna podjetja. Verjamem pa, da v določenih primerih, najbrž tudi z naše strani, ni bila prava komunikacija. Lani jeseni je MOP organiziral delavnico s komunalnimi podjetji, ki se je izkazala za koristno. Upam, da bo obdobje javne obravnave uredb kar se da plodno z vidika tvornega komuniciranja. Pri tem pa moram poudariti, da komunale ne morejo pričakovati, da bomo stanje vrnili na prejšnjo raven, ko niso imele nobenih obveznosti. Prehodno obdobje je do leta In cene komunalnih storitev? To področje je doslej urejal pravilnik. Po novem ima status uredbe, ki vključuje kazenske določbe. Novost je povečanje cene za t.i.»črno kanto«, torej za preostanek odpadkov, ki je lahko za 50 % višja kot za biološke odpadke in ločeno zbrane odpadke. S tem omogočimo izvajalcu komunalne službe, da preko cene stimulira, pritiska in ozavešča svoje občane za ločevanje odpadkov. POMURSKA KOROŠKA savinjska ZasaVSKA JV SLOVeniJA GORenJSKA leto A B C A B C A B C A B C A B C A B C (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) ,6 4,6 70,1 9,5 0,3 90,2 14,7 3,3 82,0 12,0 3,1 84,9 15,8 0,8 83,4 22,8 2,3 74, ,1 5,0 67,8 10,6 0,4 89,0 15,8 3,8 80,4 13,2 3,6 83,2 17,3 1,0 81,7 23,1 2,6 74, ,2 5,5 65,3 11,9 0,6 87,5 17,2 4,3 78,4 14,6 4,1 81,3 19,1 1,3 79,6 25,0 3,0 72, ,5 6,0 62,5 13,5 0,8 85,7 18,8 5,0 76,2 16,1 4,7 79,2 21,2 1,6 77,2 27,1 3,5 69, ,9 6,6 59,5 15,4 1,1 83,5 20,7 5,7 73,6 17,9 5,4 76,7 23,5 2,1 74,4 29,5 4,0 66, ,4 7,3 56,4 17,6 1,5 80,9 22,9 6,5 70,6 19,9 6,2 74,0 26,2 2,7 71,0 31,9 4,6 63, ,5 8,0 53,5 20,2 2,2 77,6 25,5 7,5 67,0 22,1 7,1 70,8 29,3 3,6 67,1 34,2 5,2 60, ,5 8,8 51,8 23,4 3,0 73,6 28,6 8,6 62,8 24,7 8,1 67,2 32,9 4,6 62,4 36,8 6,0 57, ,8 9,4 50,8 27,0 4,2 68,8 31,5 8,9 59,5 26,7 9,1 64,1 35,3 6,0 58,7 39,0 6,9 54, ,9 9,4 50,8 29,2 5,9 64,9 33,4 9,0 57,6 28,8 9,2 62,0 36,3 7,7 55,9 39,1 7,9 53, ,9 9,4 50,7 30,6 8,2 61,2 33,9 9,0 57,1 31,2 9,2 59,6 37,0 8,1 55,0 39,1 7,9 53,0 V skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo teritorialnih enot, je uvrstitev občine v statistično regijo dostopna na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije:

23 Odmevi Zakonodaja naj izboljšuje, namesto da ruši doseženo Še pred razgrnitvijo novih usmeritev, ki jih je pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor glede ravnanja s komunalnimi odpadki, so bili predvsem v občinah in komunalnih podjetjih ogorčeni zaradi prve odločbe o zapiranju tistih odlagališč, ki še nimajo okoljevarstvenega dovoljenja. Zgodila se je Špaja dolina. Domine naj bi se začele podirati. Nič ni pomagala pomirjevalna izjava Aleksandre Velkovrh z Inšpektorata RS za okolje in prostor in ne napovedi na seji Odbora za okolje in prostor DZ, da bo MOP poskušal poiskati najrazumnejše prehodno obdobje za odlagališča. Načrtovane spremembe, ki naj bi začele urejevati probleme pri ravnanju s komunalnimi odpadki, pa so še bolj odmevale, ko so v komunalnih podjetjih skrbno prebrali gradiva in izračunali, kaj se bo zgodilo, če bo MOP vztrajal pri predlaganih usmeritvah. Kajti sedaj vendarle poteka še razprava. Odmevi Jože Leskovar, Kostak: Od leta 2001 se v podjetju Kostak, d. d., v občinah Krško in Kostanjevica na Krki aktivno uvaja evropsko primerljiv sistem ravnanja ločenega zbiranja odpadkov. V desetih letih smo dosegli lepe rezultate, saj iz gospodinjstev ločeno zberemo že 50 odstotkov odpadkov. Od tega pomemben del predstavljajo biorazgradljivi odpadki, ki na odlagališčih povzročajo nastajanje deponijskega plina in izcednih voda. Vzpostavljen sistem ravnanja z odpadki je tako ekonomsko in ekološko sprejemljiv. Poleg sistema ločenega zbiranja smo zgradili tudi zbirni center s sortirno linijo in kompostarno, ki ima edini v regiji vsa potrebna dovoljenja za obratovanje. Na njem lahko prevzemamo in obdelujemo odpadke v skladu z zakonodajo. Odlagališče nenevarnih odpadkov pa smo zaprli in sanirali. Na Ministrstvu za okolje in prostor se pripravljajo novi predpisi, ki naj bi prispevali k še učinkovitejšemu ločevanju odpadkov in doseganju ciljev, določenih v direktivi Evropske skupnosti. Pri pregledu osnutka nove Uredbe smo ugotovili, da v Uredbi opredeljeni načini zbiranja in obdelave niso v skladu s trenutno prakso in lahko predstavljajo zelo velik finančni in logistični problem, saj se sistemi ločenega zbiranja iz ekoloških otokov prenašajo na individualne posode. Velik problem pa predstavljajo tudi opredelitve, da se na posameznem centru za ravnanje s komunalnimi odpadki lahko obdelujejo le mešani komunalni odpadki. Jože Leskovar Rudolf Horvat Vili Eisenhut Hkrati so objekti in naprave, ki se uporabljajo za izvajanje gospodarske javne službe zbiranja, prevoza, obdelave in odlaganja komunalnih odpadkov, opredeljeni kot javna infrastruktura, kar pa v praksi ne velja, ni pa okolje POSAVSKA PODRAVSKA NOTRANJSKO-KRAŠKA osrednje-slovenska OBALnokRAŠKA GORIŠKA leto A B C A B C A B C A B C A B C A B C (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) ,5 8,6 73,9 24,3 10,9 64,8 22,3 0,9 76,8 20,5 10,2 69,3 17,7 3,1 79,2 26,7 3,0 70, ,9 9,0 72,1 25,4 10,2 64,4 21,4 1,2 77,4 21,7 10,3 68,0 19,3 3,6 77,2 27,8 3,3 69, ,4 9,4 70,2 27,1 10,2 62,7 22,8 1,5 75,7 23,2 10,3 66,5 20,9 4,1 75,0 29,2 3,6 67, ,1 9,9 68,0 28,8 10,2 60,9 24,4 1,8 73,7 24,7 10,4 64,9 22,8 4,7 72,6 30,7 3,9 65, ,0 10,2 65,8 30,9 10,3 58,9 26,3 2,3 71,5 26,5 10,4 63,1 24,8 5,3 69,8 32,3 4,3 63, ,0 10,2 63,8 32,7 10,3 57,0 28,3 2,8 68,8 28,4 10,5 61,2 27,2 6,1 66,7 34,2 4,7 61, ,2 10,3 61,5 34,5 10,4 55,1 30,7 3,5 65,8 30,0 10,5 59,5 29,8 7,0 63,2 36,4 5,2 58, ,9 10,3 58,8 36,4 10,4 53,2 33,4 4,4 62,2 31,7 10,6 57,7 32,0 8,1 59,9 38,6 5,7 55, ,8 10,4 55,8 37,7 10,5 51,8 36,0 5,5 58,5 33,5 10,6 55,8 34,5 8,6 56,9 40,5 6,2 53, ,6 10,4 54,0 38,5 10,5 51,0 37,1 6,8 56,1 35,4 10,7 53,9 35,8 8,6 55,6 41,9 6,8 51, ,4 10,5 53,1 38,5 10,6 50,9 37,8 7,5 54,7 36,9 10,7 52,4 36,4 8,7 55,0 42,2 7,4 50,4 A delež ločeno zbranih nenevarnih in nevarnih frakcij, brez odpadkov s klasifikacijskima številkama in , glede na celotno zbrano količino komunalnih odpadkov, oddanih v pripravo za ponovno uporabo ali recikliranje B delež ločeno zbranih kuhinjskih odpadkov, glede na celotno zbrano količino komunalnih odpadkov, oddanih v pripravo za ponovno uporabo ali recikliranje C delež prevzetih mešanih komunalnih odpadkov glede na celotno zbrano količino komunalnih odpadkov februar february 2011

24 februar february 2011 okolje niti v skladu s sedaj veljavnimi usmeritvami. Od MOP-a predvsem pričakujemo: spodbude za ločeno zbiranje odpadkov; poenostavitev postopkov zbiranja, odvoza in obdelave odpadkov; uskladitev cene z zahtevami sprejete zakonodaje; da se začne z izgradnjo objektov za termično obdelavo odpadkov, saj bomo le na tak način dosegli cilje iz predpisov ES; da se čim prej pripravi operativni program ravnanja z odpadki. Zavedamo se, da za vse težave ni krivo ministrstvo, zato tudi izvajalci prevzemamo del odgovornosti na sebe. Ni pa naša želja, da v bodoče ministrstvo sprejema predpise, ki rušijo že dosežene rezultate na terenu in jih v praksi ni možno uresničiti. Zato predlagamo, da podjetja, gospodarska zbornica in MOP skupaj pripravijo zakonodajo, ki bo omogočala razvoj logičnega sistema zbiranja, odvoza in obdelave ter odlaganja odpadkov, hkrati pa bomo s sistemom dosegli cilje, opredeljene v zakonodaji Evropske skupnosti. Prav tako morajo biti sistemi ekološko sprejemljivi za uporabnika, izvajalca in zakonodajalca. Rudolf Horvat, Saubermacher Slovenija: Mineva natanko devetnajst let od predstavitve Integralnega koncepta ravnanja z odpadki v Republiki Sloveniji (IKROS), kjer smo takrat kot zmagovalci v Cankarjevem domu predstavili naš koncept ravnanja z odpadki. V največji meri je temeljil na preprečevanju nastajanja odpadkov, njihovem ločenem zbiranju na izvoru nastajanja (imenovan BioPaS sistem), izločevanju bioloških odpadkov, papirja in stekla iz snovnega toka komunalnih odpadkov ter nadaljnji obdelavi posameznih vrst odpadkov. Na podlagi izkušenj matičnega podjetja Saubermacher iz Avstrije smo že takrat napovedali, da bo minilo precej časa do uresničitve predstavljenega koncepta ravnanja z odpadki. Naša napoved se je uresničila, saj smo v letu 2011 pred sprejemom novega paketa predpisov, ki natančneje določajo obveznosti posameznih subjektov pri ravnanju z odpadki. Predlog vsebine Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki (URKO) pozdravljamo, saj smo mnenja, da so obveznosti posameznih izvajalcev javnih služb natančneje določene, še posebej pa je pomembna razmejitev na t. i. javno službo in tržne dejavnosti v okviru ravnanja z odpadki. Mnenja smo, da je predlog dobra osnova. V času javne razprave pa jo je potrebno dopolniti s konkretnimi rešitvami, ki bodo omogočale povzročiteljem oddajo ločeno zbranih odpadkov, izvajalcem javnih služb pa nemoteno izvajanje dejavnosti z ustrezno oblikovanimi cenami, kar bo omogočilo ekološko in ekonomsko najsprejemljivejše rešitve za vse. Predlagamo, da se v uredbo vnese večja odgovornost oziroma pristojnost lokalnih skupnosti pri zagotavljanju pogojev izvajanja javne službe, saj je sedaj vse prepuščeno iznajdljivosti in angažiranju posameznih lokalnih izvajalcev javnih služb. Vili Eisenhut, Mestna občina Maribor: Občine so na svojem združenju Skupnosti občin Slovenije predlagale, da se MOP opredeli tudi do že zaprtih deponij, ki jim povzročajo stroške oziroma njihovim upravljavcem. To so običajno podjetja, ki izvajajo obvezno gospodarsko javno službo ravnanja z odpadki. Stroške imajo sedaj občine in njihovi izvajalci obvezne gospodarske javne službe ravnanja z odpadki, ker je MOP s svojo agencijo ARSO predpisal monitoringe in poročanje o stanju zaprtih deponij. Na teh deponijah ležijo odpadki»znanih povzročiteljev«, ki so po naše dolžni te monitoringe in vse z njimi povezane aktivnosti plačevati, saj je v Zakonu o varstvu okolja že zapisano, da»povzročitelj plača«. To je že dovolj, da se ta storitev lahko prizna kot upravičen strošek v procesu ravnanj z odpadki in pri strukturi tako imenovane lastne cene, ki sedaj v Uredbi o komunalnih cenah to strukturo predpisuje. Če MOP ne bo sprejel zahteve občin, ki so bile jasno podane s strani SOS, bodo nastale težave, ker bi se naj ti stroški pokrivali iz proračunov občin, kar pa bi lahko bilo neskladno s porabo javnega denarja. Občine ne smejo plačevati stvari, ki so jih dolžni plačati uporabniki javnih storitev, kamor nedvoumno spada ta strošek, ki nastane na že zaprtih deponijah. Kaj pravi predsedstvo Skupnosti občin Slovenije? Predsedstvo Skupnosti občin Slovenije je v januarju razpravljalo o problematiki ravnanja z odpadki v Sloveniji in predlagalo MOPu, da v novih rešitvah bolj upošteva položaj izvajalcev in občine. Med drugim so sprejeli naslednje stališče: upravitelji odlagališč ugotavljajo, da v roku 6 mesecev ni možno izvesti predobdelave odpadkov, sploh tam, kjer se bo investiralo v regijske centre. Med razlogi, zakaj niso bili izvedeni zahtevani ukrepi, v uredbi navajajo: predelava odpadkov pred decembrom 2009 ni bila javna služba in je niso izvajali komunalni izvajalci; decembra 2009 je bil sprejet dopolnjen Zakon o varstvu okolja, ki je opredelil predelavo odpadkov kot javno službo; projekti izgradnje regijskih centrov so stali, ker so bile nejasnosti glede davka, odgovora s strani pristojnih institucij pa ni bilo; operativni program je bil sprejet leta 2008 in šele takrat je bilo možno poslati vlogo v Bruselj; energetska izraba odpadkov vprašanje, kdaj bo vlada postavila oziroma omogočila postavitev prve sežigalnice, katere rok za izvedbo je v programu zapisan za leto Izvajalci sami niso sposobni izvajati odločb iz uredbe. Regionalni centri se ne gradijo, veliko je sistemskih anomalij. Manjka celovit pristop, saj so lokalne skupnosti premajhne za reševanje problematike odlaganja odpadkov. Celotna problematika je strateška in ne lokalna, potrebna pa je zelo jasna strategija. Na seji je Predsedstvo sprejelo sklep o predlogu Ministrstvu za okolje in prostor, da v Uredbo o oblikovanju cen komunalnih storitev uvrsti tudi stroške za izvajanje obratovalnega monitoringa ter vzdrževanja zaprtih odlagališč. Prav tako so predlagali, naj izvajalci gospodarskih javnih služb upravičene stroške iz naslova zaprtih deponij zaračunavajo občanom na položnicah. Na prve odločbe o zapiranju odlagališč in na predvidene novosti pri ravnanju s komunalnimi odpadki v Sloveniji je reagirala tudi Zbornica komunalnega gospodarstva, ki dela v okviru Gospodarske zbornice Slovenije. Zbornica ne soglaša z zapiranjem odlagališč. Med drugim pravijo: slovenskem prostoru obratuje večje število V komunalnih deponij, večina pa še nima okoljevarstvenega dovoljenja. Zaradi tega visi nad nekaterimi deponijami grožnja, da bodo dobile prepoved odlaganja komunalnih odpadkov ne glede na posledice, ki bodo nastale zaradi tega. Ali imamo na obzorju slovenski Neapelj? Danes je padla Špaja dolina, jutri bodo padla vsa odlagališča v Sloveniji, pojutrišnjem pa bo padlo komunalno gospodarstvo. Vse to se dogaja v času, ko so zamrznjene cene komunalnih storitev. Tudi sprejeta zakonodaja o organih upravljanja komunalnih podjetjih brez sodelovanja socialnih partnerjev nakazuje namero oblasti, da korak za korakom izbriše delujoče komunalno gospodarstvo. Skrajni čas je, da se oglasimo in povemo svoja mnenja in stališča do dogajanj v zadnjem obdobju. Z dnem zaprtja deponije v Špaji dolini bo ravnanje z mešanimi komunalnimi odpadki in azbestno cementnimi odpadki iz območja šestih občin za okoli prebivalcev onemogočeno, saj na območju Republike Slovenije ni mogoče zagotoviti obdelave mešanih odpadkov pred odlaganjem v obratu, ki bi imelo pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje.

25 Ker je bila problematika zapiranja komunalnih deponij obravnavana tudi na Odboru za okolje in prostor v parlamentu, kjer je bila s strani predstavnikov ministrstva dana obljuba, da bodo našli začasno prehodno rešitev za nastali problem, je toliko bolj nenavadno dejstvo, da je do zaprtja prve deponije sploh prišlo ne glede na posledice, ki jih bo čutilo prebivalstvo prizadetih občin. Ker menimo, da upravni organ v doglednem času še ne bo izdal okoljevarstvenega dovoljenja in ker ni pričakovati odločitve pristojne okoljske inšpekcije o preklicu izvršbe, bomo dali pobudo, naj izvajalci nadaljujejo z obratovanjem odlagališč do končne odločitve ARSO glede pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja. Zagrožena kazen za nadaljevanje odlaganja predstavlja bistveno nižji strošek kot škoda, ki bi nastala občanom zaradi neodlaganja komunalnih odpadkov. Milica Maslo, JP Okolje Piran: januarjem 2011 je Javno podjetje Okolje Z Piran, d. o. o, prenehalo odlagati odpadke na odlagališču nenevarnih odpadkov Dragonja. Predajamo jih na drugo odlagališče, kar prinaša nove, zelo visoke stroške, ki jih bo potrebno pokriti iz cene, ki pa je zamrznjena. Spremembe Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki določajo, da lahko obratujemo do leta 2015, za nas prihajajo prepozno z vidika možnosti nadaljevanja odlaganja, saj smo odlagališče napolnili. Zaradi trenutno veljavne zakonodaje si nismo mogli urediti dodatnega odlagalnega polja. Prav tako bi postavitev naprav za zahtevano obdelavo odpadkov pred odlaganjem povzročila previsoke stroške. Stroški zbiranja in prevoza odpadkov so za našo družbo že sedaj visoki, saj smo kot najbolj razvita turistična občina že zagotovili visok standard ravnanja z odpadki na 205 zbiralnicah (157 za gospodinjstva) in pobiranje od vrat do vrat pri uporabnikih, to je pri več kot polovici gospodinjstev. Kuhinjske biorazgradljive odpadke zbiramo od konca leta 2006 pri več kot uporabnikih od vrat do vrat. V starem mestnem jedru vsak dan pobiramo odpadke v štirih namenskih vrečkah, v poletni sezoni dvakrat dnevno. Torej smo že sami postavili visok občinski standard, ki nam povzroča drago zbiranje in prevoz za doseganje okoljskih ciljev in primerno urejenost turistične občine. Ocenjujemo, da bi bila v strnjenem naselju, kot sta Portorož in Lucija, postavitev treh ali celo štirih posod za ločeno zbiranje pri vsaki hiši problematična, obvezna uvedba vrečk za embalažo in papir (imamo 376 prebivalcev na km2) pa izjemno visok strošek. Zbiranje ostanka odpadkov enkrat na dva tedna na obalnem območju je neprimerno, tudi zaradi temperatur nad 35 stopinj. Poleti se število»prebivalstva«celo podvoji. Težko bo zagotavljati tudi pravilno ločevanje, saj se turisti ne obremenjujejo z ločevanjem, tudi če so informirani. Pozdravljamo prizadevanja MOP za dosego predpisanih ciljev ločenega zbiranja, menimo pa, da bi lahko prepustili lokalni skupnosti, na kakšen način bo te cilje dosegla glede na svoje posebnosti in že obstoječe dobre prakse. Od MOP-a predvsem pričakujemo: spodbude za ločeno zbiranje odpadkov; poenostavitev postopkov zbiranja, odvoza in obdelave odpadkov; uskladitev cene z zahtevami sprejete zakonodaje; da se začne z izgradnjo objektov za termično obdelavo odpadkov, saj bomo le na tak način dosegli cilje iz predpisov es; da se čim prej pripravi operativni program ravnanja z odpadki. Zavedamo se, da za vse težave ni krivo ministrstvo, zato tudi izvajalci prevzemamo del odgovornosti na sebe. Ni pa naša želja, da v bodoče ministrstvo sprejema predpise, ki rušijo že dosežene rezultate na terenu in jih v praksi ni možno uresničiti. Zato predlagamo, da podjetja, gospodarska zbornica in MOP skupaj pripravijo zakonodajo, ki bo omogočala razvoj logičnega sistema zbiranja, odvoza in obdelave ter odlaganja odpadkov, hkrati pa bomo s sistemom dosegli cilje, opredeljene v zakonodaji Evropske skupnosti. Prav tako morajo biti sistemi ekološko sprejemljivi za uporabnika, izvajalca in zakonodajalca. februar february 2011 okolje 56 25

26 februar february Odsluženi mobilni telefoni okoljekoga kliče mobilnik z odlagališča? Tanja Pangerl Koliko sta zelena Mobitel in Si.mobil, koliko uporabniki mobilnih telefonov? Ti se še prevečkrat znajdejo tam, kjer se ne bi smeli med komunalnimi odpadki. Model je znan. Okolju prijazni materiali in ekološko učinkovita proizvodnja mobilnih telefonov gresta z roko v roki Odsluženi mobilni telefoni s trajnostnim ravnanjem. Premišljeno ravnanje z mobilnikom na izvoru olajša in izboljša ravnanje na koncu njegove življenjske dobe. A ne gre brez osveščenega uporabnika, ki je odgovoren za to, da odsluženi mobilni telefon odda v reciklažo. Mobilni telefoni so postali nepogrešljiv izdelek, ki lajša komunikacijo več kot polovici svetovne populacije. Raziskave kažejo, da je med približno 6,7 milijarde svetovne populacije v uporabi več kot 4,6 milijarde mobilnih telefonov. To pomeni, da približno 60 % svetovne populacije uporablja mobilni telefon. Seveda je potrebno pri tem upoštevati, da lahko posameznik poseduje več mobilnih telefonov hkrati. Uporaba mobilnih telefonov iz leta v leto narašča, narašča torej tudi število odsluženih mobilnih telefonov. Po besedah Zeosa, enega izmed nosilcev skupne sheme ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo, je v Sloveniji v uporabi približno 1 milijon mobilnih telefonov, ki jih povprečen Slovenec zamenja v letu in pol. Nastajajo gore odpadkov. Onemogočanje reciklaže Vprašanje postaja vroče. Kakšno je, v koliki meri je pravilno ravnanje z odsluženimi mobilnimi telefoni? Operaterja, kot sta Mobitel in Si.mobil, ter zbiralec odpadne elektronske in električne opreme Zeos opažajo, da oddaja v reciklažo odsluženih mobilnih telefonov s strani uporabnikov narašča. Vendar jih večina še vedno konča v predalu uporabnikov ali med komunalnimi odpadki. Okolje je vse bolj ogroženo, reciklaže premalo. Tiste, ki svoje mobilne telefone hranijo doma, lahko s pravilnim ozaveščanjem še vedno spodbudimo k temu, da jih oddajo v za to primerne zabojnike ali zbirne centre. Zeosu so povedali, da je med komunalne V odpadke odloženi mobilni telefon velika grožnja za okolje, saj odpadki pristanejo na odlagališčih. Škoda je nepopravljiva. V tem primeru namreč ni mogoče izločiti nevarnih komponent, ki jih mobilni telefon vsebuje, in koristnih frakcij, ki bi jih lahko uporabili za nove izdelke. Povečujejo se količine odloženih odpadkov. Pri tem smo v Sloveniji s 449 kg zbranih komunalnih odpadkov v letu 2009 v ospredju med evropskimi državami. Posledica? Dvig cen odlaganja odpadkov in povišanje cen ravnanja z odpadki za končne uporabnike. Brez pravilno odloženih mobilnih telefonov je nemogoče povečati količino uspešne reciklaže in zmanjšati negativne vplive na okolje. Čeprav majhen (skupaj z baterijo ima približno 100 g), lahko mobilni telefon vsebuje tudi do 1000 različnih komponent, precej od teh je nevarnih. Kljub temu pa je mogoče reciklirati kar 80 % mobilnega telefona: plastiko iz ohišja, tiskana vezja, kovine, spominske kartice, čipe, na podlagi pravilnega postopka obdelave pa tudi LCD-zaslon ter baterijo oziroma akumulator, ki napaja mobilni telefon. Materiali in komponente, ki jih ni mogoče reciklirati, se odstranijo po primernem postopku, ki je odvisen od frakcije. Nepravilno odloženi mobilni telefoni so zaradi svojih nevarnih sestavin okolju zelo škodljivi. Največjo nevarnost predstavlja tiskano vezje z vsebnostjo svinca, saj predstavlja 40 % teže aparata. Največji delež snovi predstavlja plastika, in sicer 45 %, sledi več vrst kovin, kot so baker, aluminij, železo, silicij, nikelj in kositer, ki predstavljajo 35 % materiala, 10 % predstavljata steklo in keramika, 9 % predstavljajo baterijske elektrode, 0,11 % žlahtne kovine, kot so zlato, srebro, platina in paladij, ter 0,19 % ostale nekovine. Nevarne snovi v mobilnih telefonih pa so krom, PVC, gorljivi bromovi delci, tekoči kristali, svinec, živo srebro, kadmij, litij in nikelj. Za njihovo uporabo obstajajo tudi zakonske omejitve. Po zakonu namreč nobena električna in elektronska oprema ne sme vsebovati več kot 0,1 % svinca, živega srebra, šestvalentnega kroma, polibromiranih bifenilov (PBB) in polibromiranih difeniletrov (PBDE) ter ne več kot 0,01 % kadmija.

27 Vsak proizvajalec ali distributer mora zagotoviti možnost brezplačne oddaje električne in elektronske opreme, zato je danes nujna praksa mobilnih operaterjev, da uporabnike o tem ozaveščajo. To počnejo tudi tako, da jim ob oddaji odsluženega mobilnega telefona, njihovih baterij in polnilnikov podarijo majhno darilce kot zahvalo za okolju prijazno ravnanje. Operater zbrane mobilne telefone odda naprej v center za obdelavo odpadkov, kjer najprej odstranijo plastično ohišje, baterije, LCD-ekrane, tiskana vezja, čipe in spominske kartice. Vsaka od teh komponent ima nato svojo nadaljnjo pot obdelave in reciklaže. Recikliranje kar za 66 % zmanjša negativen vpliv na okolje. EU hoče dvakrat več reciklaže Za ekonomsko učinkovitost razgradnje mobilnih telefonov je potrebna določena količina zbranih mobilnih telefonov, zato jih iz Slovenije pošiljajo na razgradnjo v tujino (Avstrijo in Nemčijo). Po zakonu se lahko obdelava in reciklaža izvedeta tudi v drugi državi članici EU ali v tretji državi pod pogojem, da ima le-ta okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadki. Vendar pa si je EU zastavila novi cilj do leta 2016 v EU zbrati in obdelati 85 % vseh evropskih električnih in elektronskih odpadkov (v tem trenutku se jih le 33 %), saj se zaradi nezakonitega izvažanja izgubi veliko dragocenih surovin, ki so vsebovane v mobilnih telefonih. V milijonu mobilnih telefonov je namreč 250 kg srebra, 24 kg zlata, 9 kg paladija in 9 kg bakra. Kaj pravijo mobilni operaterji? Mobitelu pravijo, da je za operaterja pomembno izražati svojo okoljsko naravna- V nost že na izvoru, tako da sodeluje s proizvajalci, ki tudi sami upoštevajo okoljske učinke proizvodnje, uporabe, reciklaže in distribucije. Tudi omrežje vpliva na okolje, zato se ne sme zanemariti zasnove omrežij. Zasnova naj bo takšna, da bo omogočala delovanje mobilnih telefonov s čim manjšo oddajno močjo, saj to pozitivno vpliva na porabo energije in trajanje akumulatorjev v mobilnikih. V Si.mobilu se zavedajo problema velikega števila napačno odloženih ali samo doma hranjenih mobilnikov, zato bi bilo potrebno še več pozornosti posvečati spodbujanju in nagovarjanju uporabnikov, da ravnajo okolju prijazno in svoje odslužene ali ne več uporabljane mobilnike oddajo v reciklažo. Intenzivno spodbujanje uporabnikov k reciklaži v njihovem primeru poteka preko ponudbe Re.misli in ustrezno postavljenih zabojnikov za oddajo mobilnikov. Mobilni operater pa ne sme biti samo spodbujevalec, ampak v prvi vrsti zgled. Ne samo prodajalec, temveč okoljsko naravnani snovalec ponudb ter aktivni udeleženec pri razvoju okolju in človeku prijaznih mobilnih telefonij. Novi trend so materiali na biološki osnovi Vpliva na okolje mobilni telefoni nimajo samo po uporabi, ampak že od začetka proizvodnje, zlasti s tehnologijo in materiali. Pri pridobivanju surovin in izdelovanju komponent za mobilni telefon se porabi veliko energije. Pri proizvodnji enega mobilnega telefona nastane okoli 60 kg CO 2. Če bi se na povprečnem mobilnem telefonu pogovarjali eno uro na dan, bi v enem letu proizvedli do ene tone CO 2, kar je primerjalno poletu iz Londona do New Yorka. Danes se tudi proizvajalci vedno bolj osredotočajo in razvijajo nove zelene tehnologije, ki zmanjšujejo negativen vpliv mobilnih telefonov na okolje v njihovem celotnem življenjskem ciklusu. Okolju prijazni mobilni telefoni vsebujejo tehnologije in materiale, ki so manj toksični in manj nevarni za ljudi in okolje ter ne vsebujejo strupenih kemikalij, kot so svinec, kadmij, živo srebro, PVC, in bromiranih gorljivih delcev. Nokii se na primer pri razvoju proizvoda V osredotočajo na energetsko učinkovitost, trajnostno rabo materialov in pametno pakiranje. Tako so vse Nokiine naprave od leta 2006 brez PVC-materialov, bromiranih in kloriranih komponent in antimonovih trioksidov, v maju 2010 pa so za vse svoje proizvode začeli zagotavljati ekološki profil, ki omogoča pregled vpliva njihovih proizvodov na okolje. Pozornost so posvetili tudi embalaži, v kateri so mobilni telefoni pakirani: v celoti jo je mogoče reciklirati in ima manjšo prostornino oziroma velikost. Novi trend pa so tudi materiali, grajeni na biološki osnovi (bio plastika iz koruze), komponente iz obnovljivih virov energije (v mobilni telefon vgrajene sončne celice). Velika večina sodobnih mobilnih telefonov ima univerzalni omrežni polnilec (kar zmanjša količino tovrstnih odpadkov), ki je tudi energetsko učinkovitejši. Vedno več pozornosti namenjajo materialom, ki so priloženi k mobilnemu telefonu, in sicer pri Samsungu za natisnjeni material uporabljajo črnilo na podlagi soje, pogosto pa se prilagajo računalniška navodila. Kot zanimivost lahko omenimo tudi, da so znanstveniki po naročilu Motorole izdelali polimer, ki ima videz navadne plastike, vendar se v zemlji razgradi. Več na Ljudje v svojem vsakdanu uporabljamo vedno več baterijskih vložkov. Povprečni posameznik je tako lastnik treh gumbastih baterij in dvajset običajnih (AA, AAA, C, D, 9V, ipd.), letno pa odvrže okoli osem odpadnih baterijskih vložkov. Promocija Prazni baterijski vložki lahko predstavljajo za okolje nevaren odpadek, saj lahko vsebujejo (odvisno od tipa baterijskega vložka) težke kovine kot so živo srebro, kadmij, litij in nikelj. Zaradi tega je pomembno, da ne končajo v okolju, pač pa na posebej za to namenjenih zbiralnikih, saj na ta način skrbimo za njihovo varno predelavo. okolje februar february 2011

28 februar february 2011 okolje Recikliranje tekstilnih odpadkov Na odlagališčih že preveč tekstilnih materilov Bojana Vončina, Marija Pintar 1 V splošnem lahko tekstilni odpadni material delimo na dve skupini, in sicer: tekstilni odpadni material pred uporabo; ta del zajema ostanke in odpad pri proizvodnji ploskih tekstilij, vlaken in prej; velik del teh tekstilnih ostankov po svetu reciklirajo v sekundarne surovine za avtomobilsko, pohištveno, papirno in ostalo industrijo [1]; Recikliranje tekstilnih odpadkov tekstilni odpadni material po uporabi sestavljajo vse vrste oblačil in tekstilni gospodinjski artikli; te artikle zbirajo dobrodelne ustanove, običajno pa jih zavržemo na mestna smetišča. 1 Bojana Vončina, Marija Pintar, Oddelek za tekstilne materiale in oblikovanje, Fakulteta za strojništvo, Univerza v Mariboru Pravilnik o odlaganju odpadkov [2], ki je bil usklajen z direktivo EU o odlaganju odpadkov iz leta 1999 [3], uvršča tekstilne odpadke med odpadke, za katere ocena odpadkov ne temelji na kemični analizi. V letu 2004 je bil sprejet Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o odlaganju odpadkov[4], ki močno omejuje odlaganje biorazgradljivih odpadkov; kamor bi lahko razvrstili velik del tekstilnih materialov. Glede na ta pravilnik vrednosti parametrov onesnaženosti obdelanih komunalnih odpadkov ne smejo presegati 5 odstotkov vrednosti celotnega organskega ogljika (TOC) glede na maso suhe snovi; vrednosti parametrov onesnaženosti obdelanih nenevarnih odpadkov z visoko vsebnostjo biološko razgradljivih snovi ne smejo presegati 18 odstotkov mase suhe snovi, njihova kurilna vrednost mora biti manjša kot kj/kg. Iz navedb pravilnika je mogoče razbrati, da velika večina tekstilnih materialov predstavlja skupino odpadkov, ki ne izpolnjuje pogojev za odlaganje na odlagališčih. Po podatkih statističnega urada RS iz leta 2008 je pri proizvodnji usnja, krzna in tekstilij nastalo ton odpadkov (vsi odpadki v Sloveniji zajemajo ton). Podatki kažejo, da so večino odpadkov, ki so nastali v tekstilnih industrijah leta 2008, oddali drugim predelovalcem v Sloveniji (5.032 ton), veliko odpadkov so industrije predelale same znotraj podjetja (4.740 ton), nekaj pa so jih izvozili v tujino (174 ton). Majhen delež odpadkov so interno odstranili (529 ton) ter začasno skladiščili (172 ton). Shematično je ravnanje z nastalimi odpadki v industriji prikazano na sliki 1. javnim odvozom je bilo iz gospodinjstev in Z proizvodnih ter storitvenih dejavnosti po podatkih statističnega urada RS v letu 2008 zbranih 483 ton tekstilij in 386 ton oblačil. Večina tekstila, zbranega s pomočjo javnega odvoza leta 2008, je pristala na odlagališčih (392 ton). Le minimalni delež je bil oddan zbiralcem tekstilnih materialov (83 ton). Shematično je ravnanje s tekstilnim materialom predstavljeno na sliki 2. Tehnične možnosti recikliranja Postopki recikliranja tekstilnih materialov so odvisni od vrste materiala, ki ga želimo ponovno predelati, od kvalitete sekundarne surovine, ki jo želimo pridobiti, in od tehničnih možnosti, ki so trenutno na razpolago. V splošnem potekajo ti postopki po naslednjem vrstnem redu: zbiranje, sortiranje, čiščenje (po potrebi) in predelava. Tehnične možnosti recikliranja so torej odvisne predvsem od vrste, oblike, mehanskih, fizikalnih in kemijskih lastnosti tekstilne surovine za recikliranje ter pričakovanih lastnosti bodočega izdelka. Največkrat tehnične možnosti recikliranja omejujeta heterogena foto: arhiv podjetja

29 sestava in kvaliteta vhodnih surovin, saj na tem področju ni uvedene nobene sledljivosti vhodnih surovin za recikliranje [6]. Številni aditivi, ki jih dodajamo pri proizvodnji tekstilnih vlaken, kot tudi kemikalije in barvila, ki jih uporabljamo za plemenitenje in barvanje tekstilnega materiala (protimikrobna obdelava), so lahko škodljivi zdravju ljudi in obremenjujejo okolje. Ti aditivi in kemikalije pri postopkih recikliranja ostanejo v dobljenih sekundarnih surovinah in v izdelkih, narejenih iz njih, zato je lahko pogostokrat uporaba sekundarnih surovin tudi ekološko vprašljiva. Po mehanskem postopku recikliranja je mogoče dobljene sekundarne tekstilne surovine uporabljati kot polnila za blazine, odeje in igrače, čistilne krpe ter kot izolacijski material ali kot komponente za uporabo v avtomobilski industriji. Mehansko recikliranje tekstilnih materialov, izdelanih iz naravnih ali sintetičnih vlaken ter njihovih mešanic, poteka s pomočjo rezanja, trganja in razvlaknjevanja. Obnavljanje materialov uporabljamo le za dobro sortiran material ene vrste polimera, dobljenega neposredno iz proizvodnje. Termoplastične polimerne odpadke talimo, ekstrudiramo v granulat in nato pretvorimo v nov izdelek. Na splošno kakovost materiala pri recikliranju zaradi procesa taljenja ter zaradi prisotnih onesnaženj in nepopolnega sortiranja odpadnega materiala pade. Postopek obnavljanja materialov sestoji iz ekstrudorske linije, ki obsega: drobljenje, transport, skladiščenje, zgoščevanje, pranje, ločevanje kovin, plastificiranje in homogeniziranje, odstranjevanje plinov, filtriranje taline in granuliranje. kemijskim recikliranjem se izognemo dragemu sortiranju in čiščenju polimernih odpad- S kov. Makromolekularni material razgradimo na nizko molekularne proizvode, ki jih vračamo v rafinerije ali drugo kemijsko proizvodnjo kot surovino. Primeren način ravnanja s tekstilnimi odpadki je toplotna obdelava tekstilnih materialov, kjer s pomočjo izgorevanja pridobljeno energijo uporabimo za toplovodno ogrevanje. Toplotna vrednost tekstilnih odpadkov je primerljiva s toplotnimi vrednostmi najpogosteje uporabljenih goriv. Za kompostiranje so primerni le biorazgradljivi tekstilni materiali (bombaž, volna, viskoza). Vemo pa, da danes tekstilije vsebujejo mešanice naravnih in sintetičnih vlaken z različnimi obdelavami. Oblačila je zaradi različnih dodatkov, kot so gumbi in zadrge, težko kompostirati. Sklep Strategija sodobnega ravnanja z odpadki je zasnovana po prednostnem redu: preprečevanje nastajanja odpadkov, neposredna uporaba odpadkov, recikliranje odpadkov in njihova uporaba z ustrezno predelavo, izraba energetske vrednosti, ki jo vsebujejo odpadki, odlaganje odpadkov na trajnih deponijah [7]. Možnosti reševanja problema odpadkov so predvsem naslednje: sklenjeni tehnološki krogi, uvajanje novih proizvodov in čistejših tehnologij, uvajanje sistemov, ki porabijo manj surovin in energije ter proizvajajo manjše količine odpadkov, ponovna uporaba materialov in izdelkov [8]. Odlaganje na trajnih deponijah je torej zadnja rešitev za ravnanje z odpadki, pa vendar je leta 2008 v Sloveniji pristalo na odlagališču kar ton tekstilnih materialov, nastalih v proizvodnji in zbranih s pomočjo javnega odvoza [5]. Recikliranje V Sloveniji se s predelavo tekstilnih odpadkov ukvarja Gorenje Surovina [9]. Tekstilne odpadke znane sestave, kot so na primer odpadki pri proizvodnji celuloznih prej in sukancev (Predilnica Litija), ki imajo visoko vpojnost, predelajo v izdelke za industrijsko čiščenje. Tekstilni odpad neznane sestave vključijo v proces predelave nenevarnih odpadkov (plastika, les, papir, karton), ki temelji na mehanski obdelavi odpadkov; po večstopenjskem mletju, izločanju magnetnih in nemagnetnih kovin ter anorganskih materialov, preostali material uporabijo za proizvodnjo trdnega goriva. Sestava tako pripravljenega trdega goriva je sledeča: les 5 10 % (m/m), papir 5 10 % (m/m), plastika brez Cl % (m/m), guma 5 8 % (m/m), tekstil 5 10 % (m/m), drugo pod 5 % (m/m). Edini proizvajalec poliamida pri nas, Julon, bo do leta 2015 s pomočjo lastnih vlaganj (Aquafila in Julona) ter sofinanciranja države izvedel projekt regeneriranja kaprolaktama iz poliamida 6. Julon sedaj uvaža okoli 98 odstotkov kaprolaktama, investicija pa bo omogočila, da ga bodo sami proizvedli med 26 in 27 odstotki. S tem bo podjetje izpuste ogljikovega dioksida v okolje znižalo za ton, poraba nafte bo nižja za ton, poraba plina za kubičnih metrov in poraba vode za kubičnih metrov [10]. Slika 1: Grafični prikaz ravnanja z odpadki, nastalimi pri proizvodnji usnja, krzna in tekstilij v tekstilnih industrijah leta 2008 [5]. Slika 2: Grafični prikaz ravnanja s tekstilijami, zbranimi z javnim odvozom iz gospodinjstev in proizvodnih ter storitvenih dejavnosti v letu 2008 [5] Literatura [1] Poročilo Statističnega urada RS za leti 2001 in Dostopno na spletu: ( ). [2] Pravilnik o odlaganju odpadkov. Uradni list RS, št. 5/00. [3] Directive on Landfill of Waste, 99/31/EC. [4] Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o odlaganju odpadkov. Uradni list RS, št. 20/01 in št. 43/04. [5] Količine tekstilnih odpadkov v Sloveniji. Podatki Statističnega urada RS za leto Dostopno na spletu: si/ ( ). [6] Pintar, M Industrijski tekstilni odpadki v Sloveniji in njihovo recikliranje: magistrsko delo. Maribor: Fakulteta za strojništvo. [7] Izkoristimo odpadke. Okoljski informator Slovenske Konjice: Eko, d. o. o. [8] Zakrajšek, S Odpadki. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport. [9] Osebna komunikacija z S. Pivcem, vodjo področja Podravja pri Gorenje Surovina, d. o. o. [10] Država bo sofinancirala investicijski projekt podjetja Julon Dostopno na spletu: ( ). okolje februar february 2011

30 februar february 2011 okolje Obraz Vsaka tehnološka rešitev je zgodba zase Čiščenje predvsem z metalurškimi delci hudo onesnažene industrijske vode v jeseniškem Acroniju in tehnološke vode v celjski Cinkarni. Razžvepljevanje dimnih plinov v družbi Metalurgija-plastika inženiring v Mežici. Zagotavljanje kakovostne pitne vode s pomočjo membranske naprave v novi vodarni na Frankolovem. Izdelava lužilne kadi in sušilne linije v proizvodnji nerjaveče pločevine v Acroniju. Čiščenje odpadnih voda v rudniku in termoelektrarni Ugljevik v Republiki srbski v BiH. To je le nekaj velikih okoljskih in energetskih naložbenih projektov, pri katerih je z načrtovanjem tehnoloških rešitev in skrbnim nadziranjem postopkov pri njihovi izvedbi že sodelovalo inovacijsko naravnano inženirsko podjetje Esotech iz Velenja. Obraz Družba, ki je v večinski lasti notranjih lastnikov, je v zametkih nastala pred več kot pol stoletja kot remontna delavnica velenjskega rudnika. Sredi devetdesetih let se je uspela ohraniti kot razvojno obetaven del njenega predhodnika, podjetja za izdelavo elektro in strojne opreme ESO. Zdaj ima okoli 200 zaposlenih, od tega je polovica z višjo in visoko strokovno izobrazbo, med njimi je tudi doktor znanosti. Med vidnejšimi strokovnjaki v družbi je Iztok Hrastel, po izobrazbi diplomirani inženir strojništva in magister s področja menedžmenta tehnologij in inovacij z mednarodnim certifikatom projektnega menedžerja, ki v Esotechu kot direktor vodi divizijo ekologije. Po rodu in kraju bivanja Velenjčan je 50-letni Iztok Hrastel v Esotechu in pred njim v ESO skupaj zaposlen že 25 let in glede na ambiciozen cilj družbe postati eno najbolj prepoznavnih podjetij za razvoj in uvajanje ekoloških in energetskih projektov na trgih jugovzhodne Evrope mu delovnih izzivov, kot sam pravi, tudi v prihodnjih letih ne bo zmanjkalo. ot inženir, tehnolog in menedžer sem»kvedno znova postavljen pred velike projektne izzive, ki jih spremljajo tudi različna tveganja. Vedno znova moram spoznavati določena strokovna področja in zato usvajati nova znanja, pojavljajo se novi trgi in novi kupci naših storitev. Vse to me pri delu zelo motivira, zato sem v Esotechu tudi zaposlen tako dolgo,«pojasnjuje svojo četrt stoletja dolgo karierno pot v Esotechu Iztok Hrastel. Iztok Hrastel Kot inženirja ga zanimajo predvsem procesi in tehnologije, kar pa terja nenehno izpopolnjevanje znanja na različnih področjih, od kemije in fizike do biologije in sociologije, da lahko načrtovani procesi in izbrane tehnologije tudi pripeljejo do najboljših rešitev in rezultatov. Pri vodenju področja ekologije pa se mu zdi najpomembnejša prava izbira in organizacijski ustroj takšnega strokovnega tima ljudi, ki je po znanju in veščinah sposoben uresničiti načrtovani projekt. am veliko dam na zaupanje, ki mora po»smojem trdnem prepričanju prevladovati v odnosih med sodelavci in tudi med poslovnimi partnerji. V Esotechu pomagamo krepiti to zaupanje na veliko načinov. Tudi tako, da z družinskimi in drugimi srečanji, športnimi dogodki in različnimi prireditvami gradimo trdnejše vezi med sodelavci. Trdim, da smo dober kolektiv, ki zna kljub osebnim razlikam posameznikov prepoznati skupne interese in cilje in je visoko motiviran, da jih v okviru organiziranih timov ter z velikim zaupanjem do sodelavcev tudi izpelje.«poslovni izidi podjetja kažejo, da je način, po katerem Esotech pridobiva nove posle in kupce, uspešen. Že nekaj zadnjih let, tudi najbolj kriznih, letno ustvarja okoli 20 milijonov evrov prihodkov, med njimi desetino na tujih trgih. Za letošnje leto ima podpisanih pogodb že za okoli 60 odstotkov načrtovane realizacije, za ostala dela pa še potekajo dogovori z domačimi in tujimi partnerji. Slednjih je v poslih vse več, zato že letos pričakujejo, da foto: Rok Tržan

31 bodo 20 odstotkov svojih prihodkov ustvarili na tujih trgih. aših konkurentov je veliko in zavedamo»nse, da sta znanje in od njega odvisne najboljše tehnološke rešitve ter sprejemljiva cena dva naša največja aduta pri pridobivanju poslov. Da v znanje ogromno vlagamo, dosti pove podatek, da znaša dodana vrednost na našega zaposlenega nekaj manj kot 50 tisoč evrov.«lani so pričeli razvijati naprave in postopke, katerih cilj je zgraditi lastno industrijsko adsorpcijsko napravo. Pravi kapital velenjskega Esotecha so torej predvsem ljudje in njihovo znanje, poudarja Iztok Hrastel. Vse, kar podjetje dela, je namreč podrejeno točno določenemu kupcu in rešitvi natančno opredeljenega problema, povezanega s čiščenjem pitne ali industrijske vode, s čiščenjem prahu ali kemijskih spojin v zraku, naravi prijaznem odlaganju odpadkov ter reševanju perečih energetskih problemov. Da kupcu lahko vse to v Esotechu zagotovijo, morajo zasnovati tehnološko rešitev, ki bo dolgoročno prispevala k ekološki ali energetski učinkovitosti naročnika in jo bo mogoče ustrezno vpeti v obstoječo proizvodnjo. To pa pomeni povezavo snovanja posameznih tehnoloških rešitev, njihovega izvajanja in nadzorovanja postopkov pri njihovi implementaciji z dodatnimi znanji in izobraževanjem ter z novimi, povsem inovativnimi pristopi. er se zavedamo pomena znanja, se v»kesotechu nenehno izobražuje vsaj dvajset ljudi, dvajset imamo tudi štipendistov, ki jih potem, ko jih zaposlimo, dodatno usposabljamo. Naša znanja so seveda omejena, zato tesno sodelujemo tudi z različnimi instituti in razvojno-raziskovalnimi ustanovami. Skupaj z Institutom Jožef Stefan in Kemijskim institutom smo, denimo, pred leti razvili tehnologijo za razžvepljevanje dimnih plinov, ki smo jo že implementirali v več projektih. Z Institutom Jožef Stefan smo razvili tudi demonstracijsko napravo za tehnično procesiranje odpadkov, ki je obenem naš razvojni laboratorij. Uspešni smo bili tudi na razpisu slovenske tehnološke agencije TIA, kjer v izbranem projektu iščemo tehnološke rešitve za Mežico in kjer povezujemo znanje z različnimi institucijami, v to povezovanje pa vključujemo tudi mlade raziskovalce. Obetamo si, da bomo z državnim denarjem prišli do novih tehnologij in z njimi tudi referenc, ki nam bodo pomagale pri prodoru na tujih trgih.«izgradnja okoljske infrastrukture Projektni svet odpira vrata za Cero NIK Dragica Jaksetič Potem ko je že kazalo, da bodo»južni«primorci ostali brez lastnega centra za predelavo Izgradnja okoljske infrastrukture odpadkov in tako tudi brez evropskega denarja, s katerim bi ga lahko zgradili, se je zgodil nenadni preobrat. Piranski podžupan Gašpar Gašpar Mišič je prevzel pobudo pri iskanju rešitve in komentiral, da so spremembi botrovale zadnje lokalne volitve, ki so na plano prinesle nove župane in z njimi novo voljo in energijo. Uspeli so se povezati in spodbuditi vse župane osmih južnoprimorskih občin za iskanje ustrezne rešitve. Še več. Nedavno se je v hrpeljski občinski hiši sestalo kar sedemnajst županov, ki so vsi brez omahovanja dvignili roko za skupni Center za ravnanje z odpadki (Cero) v Logatcu. Če bo predlagatelj, logaški župan Berto Menard, uspel prepričati Logatčane, da je lokacija, ki jo je predlagal, smiselna in za okolje neobremenjujoča, bodo Primorci in Notranjci še ujeli zadnji vagon zadnjega vlaka z denarjem iz kohezijskih skladov. Po osmih letih neuspešnega iskanja ustrezne lokacije za odpadke občin Divača, Hrpelje-Kozina, Ilirska Bistrica, Izola, Komen, Koper, Piran in Sežana, nazadnje tudi po propadli možnosti, da bi lokacijo ponudili v občini Ilirska Bistrica, je jeseni hrpeljsko-kozinski župan Zvonko Benčič, tedanji koordinator aktivnosti konzorcija Gojup, v katerega so se povezale omenjene občine, predlagal razpustitev Gojupa. To bi pomenilo, naj za lastne odpadke poskrbi vsaka občina zase, kakor pač zna in zmore. Toda decembra so se župani ponovno sestali v Hrpeljah. Pobudo je prevzel novi piranski podžupan Gašpar Gašpar Mišič. Prepričan je bil, da rešitev za južnoprimorske odpadke, na primer pridružitev severnoprimorskemu centru za odpadke Mala Gora ali varianta na Serminu ali vsaj skupno iskanje enega izmed obstoječih centrov, ki bi bil pripravljen prevzeti južnoprimorske odpadke, obstaja. Že po treh tednih so se župani, tokrat ne več samo južnoprimorski, ponovno sestali za (javnost) zaprtimi vrati hrpeljske dvorane in soglasno sprejeli predlog, da bodo Cero gradili v Logatcu. Zdaj je spet možnost za evropska sredstva Zamisel o Cero v tej občini ni nova, saj si je že prejšnji logaški župan Janez Nagode več let prizadeval, da bi ga uredili, in to v obrtno-industrijski coni za KLI-jem. Eden od razlogov, da odločitev za Cero v Logatcu do zdaj ni bila sprejeta, je bil tudi ta, da so občine zaradi uvajanja strožjega ločevanja odpadkov v zadnjih letih zmanjšale količine odpadkov, ki bi jih morali voziti v predelavo. Potrebno število občin, ki bi moralo gravitirati na logaški center, da bi zadostilo potrebnim pogojem o količinah in številu prebivalcev, se je iz leta v leto večalo. Pogoj za evropsko sofinanciranje pa je dosežen šele zdaj, ko so v»igri«za logaški center tudi občine slovenske Istre in Krasa, kjer jim odpadke»pomagajo«ustvarjati tudi turisti. okolje februar february 2011

32 februar february 2011 okolje V logaški center, ki so ga na sestanku že poimenovali Cero nik (Notranjske, Istre in Krasa), naj bi torej čez dve leti vozili sortirane odpadke iz občin Bloke, Borovnica, Cerknica, Divača, Hrpelje-Kozina, Ilirska Bistrica, Izola, Komen, Koper, Logatec, Log-Dragomer, Loška dolina, Piran, Pivka, Postojna, Sežana in Vrhnika. Ker imajo te občine skupaj več kot prebivalcev in ker ustvarijo med in tonami odpadkov na leto, bi s tem zadostili tudi pogojem za sofinanciranje s strani evropskega kohezijskega sklada. Iz tega bi za Cero lahko pridobili 35 milijonov evrov, ki bi jih morali počrpati do leta 2014, delež posamezne občine pa ne bi bil velik, saj v projektu sodeluje kar sedemnajst občin.»moram reči, da je to za nas tako rekoč zgodovinski trenutek,«je po sestanku županov dejal vidno zadovoljen Gašpar Gašpar Mišič. Zeleno luč za logaški center je dalo tudi ministrstvo za okolje in prostor, katerega predstavniki so se udeležili hrpeljskega sestanka. logaški center, ki so ga na sestanku že poimenovali Cero NIK (Notranjske, Istre in V Krasa), naj bi torej čez dve leti vozili sortirane odpadke iz občin Bloke, Borovnica, Cerknica, Divača, Hrpelje-Kozina, Ilirska Bistrica, Izola, Komen, Koper, Logatec, Log-Dragomer, Loška dolina, Piran, Pivka, Postojna, Sežana in Vrhnika. Ker imajo te občine skupaj več kot prebivalcev in ker ustvarijo med in tonami odpadkov na leto, bi s tem zadostili tudi pogojem za sofinanciranje s strani evropskega kohezijskega sklada. Iz tega bi za Cero lahko pridobili 35 milijonov evrov, ki bi jih morali počrpati do leta 2014, delež posamezne občine pa ne bi bil velik, saj v projektu sodeluje kar sedemnajst občin.»moram reči, da je to za nas tako rekoč zgodovinski trenutek,«je po sestanku županov dejal vidno zadovoljen Gašpar Gašpar Mišič. Zeleno luč za logaški center je dalo tudi ministrstvo za okolje in prostor, katerega predstavniki so se udeležili hrpeljskega sestanka. Že februarja naj bi župani podpisali pogodbo Nosilka projekta bo občina Logatec, župani pa so ustanovili tudi projektni svet, katerega člani so Gašpar Gašpar Mišič, Berto Menard ter novi vrhniški župan Stojan Jakin. Kot nam je povedal Mišič, zdaj pripravljajo dokument identifikacije investicijskega projekta oziroma novelacijo obstoječega, ki je bil za logaški Cero narejen že v prejšnjem mandatu. Ta dokument bodo februarja obravnavali občinski sveti vseh občin, predvidoma konec februarja pa naj bi podpisali medobčinsko pogodbo. Snovalci projekta dopuščajo možnost, da se jim do tedaj priključi še katera občina. ztrajali bomo na čim večjem ločevanju»vodpadkov na izvoru. Po občinah naj bi imeli le prekladalne rampe. S soglasjem župana občine Koper bosta občini Izola in Piran svoje odpadke prekladali na koprski prekladalni rampi na Serminu. Tu se bo odpadke z manjših tovornjakov stiskalo in prekladalo na večje. Kam bomo z ostankom odpadkov po predelavi, bo še stvar dogovora, cilj pa je, da bi ga uporabili dalje kot surovino. Naš cilj je tudi, da cena za predelavo tone odpadkov vključno s stroški prevoza ne bi presegala 90 evrov,«je pojasnil Mišič. Odgovora na vprašanje, kdo bo gradil Cero, še ni, opredelili pa ga bodo v pogodbi. Občine bodo morda v ta namen ustanovile gospodarsko družbo ali pa bo podeljena koncesija. O lokaciji so mnenja različna Toda logaško javnost, ki ni ničesar vedela o ponudbi lokacije s strani svojega župana skoraj vsem občinam južno od Ljubljane do objave člankov po januarskem sestanku sedemnajstih županov, trenutno najbolj zanima prav lokacija, kjer naj bi Cero zgradili. Predelovalnica odpadkov naj bi namreč stala za avtocestnim postajališčem Lom 1 (desno v smeri Koper), na kraškem terenu na območju Nature 2000, kar pa je med Logatčani že povzročilo precej negodovanja.»čemu graditi tretjo industrijsko cono sredi gozda, ko pa imamo komunalno urejene parcele za gradnjo industrijskih obratov že v obstoječih dveh obrtno-industrijskih conah? Ali se vam to zdi smotrno z vidika ekonomije, z vidika narave?«je na primer župana na seji občinskega sveta 25. januarja vprašala občinska svetnica SLS, Bibijana Mihevc. Župan Berto Menard pa niti o lokaciji niti o projektu za Cero pred javnostjo še noče govoriti.»na področju je zemljišče, ki nam po prostorskih planih gradnjo dovoljuje. Pogovarjamo se o nakupu dodatnih zemljišč. Nismo hoteli iti pred javnost, preden ne raziščemo, če ta predlog podpira vseh sedemnajst občin, kajti zagotoviti moramo določeno število prebivalcev, ki bi gravitirali na center, in dovolj velike količine odpadkov. Sklicali bomo okroglo mizo in konferenco, predstavili projekt, a šele takrat, ko bo vse jasno,«je občinski svetnici in s tem tudi javnosti odgovoril Menard. Vlogo z vso potrebno dokumentacijo, tudi z javnim naročilom za gradnjo, bodo morale občine ministrstvu za okolje in prostor dostaviti do letošnjega poletja. Po besedah Gašparja Gašparja Mišiča ne dvomijo, da jim bo to uspelo. Pričakujejo pa tudi, da bodo ugoden odgovor o evropskem sofinanciranju s Službe vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko prejeli do konca tega leta. foto: Shutterstock

33 Termična obdelava odpadkov v sloveniji Investitor v nove objekte bo država Bojan Stojanović Termična obdelava odpadkov v Po termični obdelavi odpadkov je Slovenija med zadnjimi v Evropi, vendar pa je Celje zgradilo toplarno, objekt, v katerem odpadke sežigajo in zagotavljajo energijo oziroma toploto. Celjski toplarni naj bi se pridružila, načrti so takšni, tudi niso od včeraj, dva precej večja objekta za termično obdelavo v Mariboru in Ljubljani. Strokovne ekipe delajo, čeprav še marsikaj ni dogovorjeno in jasno. Slovenija bo povečevala delež ločenih zbranih odpadkov, vendar objektov za predelavo ni dovolj. Kaj bo torej s termično obdelavo? Katero mesto bo sledilo Celju? Na okrogli mizi so sodelovali mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostor, dr. Niko Samec, Fakulteta za strojništvo v Mariboru, Janez Peterman, Toplarna Celje, dr. Marko Notar, TE-TOL Ljubljana, Valter Nemec, Snaga Ljubljana, in Branko Kosi, Snaga Maribor. Sloveniji V Sloveniji je sprejeta odločitev, da bosta poleg celjske toplarne zgrajena še dva objekta za termično obdelavo odpadkov, in sicer v Ljubljani in Mariboru. Ljubljanski te-tol naj bi imel možnosti za pridobitev evropskih sredstev za izgradnjo toplarne v višini 100 milijonov evrov. Ali to drži in kako daleč so ti projekti? Mag. Bernarda Podlipnik: Izhodišče za razmišljanje o potrebnih obratih za energijsko izrabo odpadkov je krovna direktiva EU o ravnanju z odpadki iz leta V Sloveniji je začela veljati decembra Direktiva še ni v celoti prenesena v naš pravni red, saj za samo implementacijo pripravljamo posebno Uredbo o ravnanju z odpadki, ki naj bi začela veljati marca. Direktiva od nas zahteva spoštovanje ciljev na področju ločenega zbiranja odpadkov ter snovne in energetske izrabe odpadkov. Ministrstvo je pred kratkim izvedlo študijo masnih tokov odpadkov in oceno količin odpadkov, ki jih je potrebno obdelati s termično obdelavo. Iz posredovanih odpadkov izhaja, da imamo takšnih odpadkov približno ton, kar predstavlja energetski potencial v višini 135 MW. Zmogljivost trenutno edine sežigalnice, ki je v Celju, je 15 MW, kar pomeni, da moramo v Sloveniji postaviti objekte za izkoristek preostalih 120 MW. Ministrstvo ocenjuje, da bi lahko preostali potencial izkoristili v dveh dodatnih objektih, ki bosta predvidoma locirana v Ljubljani in Mariboru. Proces izgradnje objektov za toplotno obdelavo (TOO) pomeni premik od dosedanjega pojmovanja in gledanja na odpadke kot na izključno občinsko zadevo. V procesu zagotavljanja goriva za te objekte bodo morale sicer sodelovati vse občine oz. vseh osem planiranih RCERO centrov, a skupaj z državo in njenimi institucijami, saj govorimo o skupni masi in skupni razpoložljivi energetski vrednosti teh odpadkov v celotni Sloveniji. Poleg tega je po Zakonu o varstvu okolja sežig odpadkov državna javna služba, kar pomeni, da je vse, kar je povezano s sežigom odpadkov, povezano z aktivnostjo države. Seveda brez občin ne gre, vendar morajo biti aktivnosti države in občin Kar se tiče tehnologije, je potrebno povedati, da morajo v prvi vrsti zadovoljevati najstrožje okoljevarstvene predpise. Zagotavljati morajo tudi visoko stopnjo obratovalne zanesljivosti in ustrezno ekonomiko tako investicije kot obratovalnih stroškov. okolje foto: Shutterstock februar february 2011

34 februar february 2011 okolje usklajene. Iz zakona izhaja tudi, da mora biti investitor v TOO država, ki mora tudi voditi vse postopke do dovoljenja za obratovanje. Če pa pride do prenosa javne službe na lokalno skupnost, kot je to bilo v primeru Celja, potem je potrebno s koncesijskim aktom Vlade RS prenesti koncesijo na lokalno skupnost. Vendar to ne pomeni, da se država odveže vseh obveznosti, ampak le prenese določene pristojnosti na lokalno skupnost. Dobro je, da imamo že na razpolago študije Ljubljane in Maribora. Pri pripravi DIP bomo vse te dokumente v celoti uporabili, razen tam, kjer so novi podatki, ki jih bomo novelirali. Izredno pomembno je tudi, da imamo zagotovila občin glede razpolaganja s potrebnimi zemljišči, saj je za pripravo kohezijske vloge potrebno imeti sprejet državni prostorski načrt, ki vključuje vsa potrebna zemljišča. Danes potrebujemo dokončno odločitev ministra in vlade o začrtani poti, kar bo tudi osnova za oblikovanje strokovne ekipe, ki bo projekta vodila in implementirala v zadanih rokih. Za oba projekta imamo na voljo 100 milijonov evrov evropskih sredstev. MOP računa, da bosta oba projekta na trgu stala okoli 150 milijonov evrov, pri čemer bodo občine zagotovile zemljišča in komunalno ureditev zemljišč, katerih vrednost ocenjujemo na 25 milijonov evrov, razliko pa bo pokrila država iz državnega proračuna. V vsakem primeru pa bo investitor v objekte TOO država, bodisi preko direktnega financiranja bodisi preko sofinanciranja občin. V Ljubljani dve potencialni lokaciji Dr. Marko Notar: Ljubljanski TE-TOL bi bil zelo vesel, če bi prejeli ta sredstva. Do tega zapleta je morda prišlo zaradi tega, ker je TE-TOL pred velikim investicijskim ciklom, v katerem je prioriteta parno-plinsko postrojenje, glede katerega se dogovarjamo z Evropsko investicijsko banko. Glede na to, da je znesek, o katerem govorite, približno takšen, je možno, da je v medijih prišlo do napačnega sklepanja in so si razložili, da so ta sredstva namenjena objektu energetske izrabe odpadkov. Trenutna Uredba o načinu opravljanja javne gospodarske službe govori, da je objekt energetske izrabe odpadkov državna javna služba. Seveda EU dopušča izjeme, kot je bilo v primeru Celja, ko je bila ta koncesija s strani države prenesena na Mestno občino Celje in konzorcij občin, ki sodelujejo v projektu RCERO Celje. Tudi Ljubljana je v proces izgradnje TOO vstopila s podobnim izhodiščem, in sicer že leta 2006, ko smo pripravili že kar nekaj dokumentov: študijo o lokaciji, DIP in predinvesticijsko zasnovo, kjer pa so se zadeve malce zatikale, kajti takrat še ni bilo končne odločitve o sami velikosti objekta, saj ni bilo ocene skupnih masnih tokov»ostanka«odpadkov. Nova EU Direktiva o odpadkih drastično znižuje delež lahkih frakcij v gorivu za TOO in danes ugotavljamo, da smo v naši predinvesticijski zasnovi količine precenili vsaj za 50 odstotkov. Ljubljana je sicer primerno območje za postavitev objekta TOO. V dolgoročnem urbanističnem načrtu MO Ljubljana sta predvideni dve potencialni lokaciji, ena neposredno ob samem TE-TOL in druga pri logističnem centru Spar na Letališki ulici. Ljubljana je primerna lokacija tudi zaradi faktorja R1 (recovery ali energijska izraba odpadkov), ki ga EU v nasprotju s faktorjem D10 (klasične sežigalnice, brez energetske izrabe) nadgrajuje, saj to pomeni, da odpadke izkoristimo za pridobivanje toplote in električne energije. Ljubljana je primerna lokacija zato, ker je možno objekte R1 graditi le tam, kjer so možnosti daljinskega ogrevanja. Takšnih okrožij v Sloveniji pa ni prav veliko, zato je odločitev ministrstva za te lokacije najbolj logična. V te-tol se že nekaj časa strokovno pripravljate na naložbo. Dr. Marko Notar: Da. A všeč nam je, da je ministrstvo predstavilo terminski načrt izgradnje dveh objektov za TOO, ki naj bi bila končana do leta 2015, in prevzelo vajeti v svoje roke z implementiranjem prvega koraka, tj. pripravo Državnega prostorskega načrta (DPN), ki je temelj za vse ostale aktivnosti. Zelo sem Zato na tem mestu pozivam MOP, da se v neki fazi odloči in prepusti vodenje projekta stalni strokovni ekipi TE-TOL, ki se že dlje časa ukvarja s tem projektom, kot je bilo storjeno v primeru Regionalnega centra Barje. vesel, da se je MOP oz. država poistovetila z besedo»investitor«. To pomeni, da moraš v državnem proračunu odpreti proračunsko postavko, ki je v tem trenutku še ni. Občine, ki bodo zainteresirane za financiranje tega objekta in pokrivanje manjkajočih sredstev, o katerih smo govorili prej, prav tako še nimajo za ta projekt namenjenega niti enega evra in nobene postavke, hkrati pa so proračuni za 2011 že sprejeti, kar pomeni, da bo potrebno delati rebalanse proračunov oz. te postavke uvrstiti v proračune za Na tem področju vidim velike težave in časovno past. Dokler teh sredstev ni oz. zanj ni postavk, tudi iz kohezijskega sklada ne moremo pričeti črpati sredstva. Podjetja, v našem primeru TE-TOL, pa niso sposobna financirati takšnega projekta, tudi v prehodnem obdobju ne. Potrebno se je zavedati, da v TE-TOL že več kot štiri leta na tem projektu dela usposobljena ekipa. V tem času se je naučila pridobivati evropski denar in tehnične specifikacije, ki jih je potrebno upoštevati. S tem, da objekt za TOO ne bo»green field«investicija, temveč bo ta okoljski in termoenergetski objekt potrebno umestiti v sam sistem. Zato na tem mestu pozivam MOP, da se v neki fazi odloči in prepusti vodenje projekta stalni strokovni ekipi TE-TOL, ki se že dlje časa ukvarja s tem projektom, kot je bilo storjeno v primeru Regionalnega centra Barje. Ključno je tudi sodelovanje med MOP in MG v segmentu obnovljivih virov energije (OVE). Na primer na Danskem, kjer v energentu definirajo med 35 do 40 odstotkov biorazgradljivega dela, ki ga deklarirajo kot OVE. Tudi v Sloveniji bi morali slediti podobni poti. V pripravi so lokalni energetski koncepti, kjer se lokalne skupnosti izjemno trudijo zagotoviti spoštovanje cilja , skratka, nabrati določen segment OVE. Popolnoma jasno je, da v Ljubljani ne moremo foto: BOBO foto: BOBO foto: BOBO foto: BOBO foto: BOBO Mag. Bernarda Podlipnik Dr. Marko Notar Branko Kosi Valter Nemec Dr. Niko Samec

35 doseči ciljev na področju OVE z izkoriščanjem sončne energije, saj je med 75 do 80 odstotkov dni v Ljubljani prisotna inverzija, tudi poleti, kar pomeni, da je potrebno začeti razmišljati o drugih segmentih. Segment izkoriščanja energije odpadkov je potrebno načeti v pogovorih z MG, da tudi oni začnejo resneje razmišljati o klasifikaciji te energije. Ključna je izgradnja centrov za ravnanje z odpadki Dr. Niko Samec: Ključnega pomena pri delovanju objektov TOO so prispevna območja. Če vsa potrebna infrastruktura (mreža desetih RCERO, op. p.) ne bo zgrajena pravočasno in če vsi ti centri ne bodo proizvajali zadostnih količin lahke frakcije, namenjene energetski izrabi, potemtakem teh objektov sploh ne moremo začeti graditi. Lahko se zgodi, da bo potrebno vnaprej pogodbeno določiti prispevna območja ter količino in strukturo odpadkov, ki bo šla v TOO. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bodo morali ti objekti primorani sami iskati tiste surovine, ki so primerne za TOO. Mag. Bernarda Podlipnik: Že v primeru Celja smo definirali prispevno območje in frakcije odpadkov, ki jih je potrebno dostavljati v Toplarno Celje. V primeru državne javne službe teh odpadkov ni mogoče npr. izvoziti v Italijo. V primeru naših treh postrojenj mi zagovarjamo koncept enotnega sistema, saj vsak objekt potrebuje remont in vzdrževanje. Zato bodo morali vsi trije objekti delovati kot en sistem, da lahko eden drugemu priskočijo na pomoč, ko je eden izmed njih neoperativen. Podobno je zamišljen koncept pri regijskih centrih za ravnanje z odpadki. Za delovanje takšne sheme je potreben zelo velik političen in strokoven konsenz. Ob pomanjkanju konsenza bo celoten sistem le še ena neučinkovita zgodba. Valter Nemec: Slovenija je leta 2001 uvedla takso za odlaganje odpadkov. Ta taksa je bila takrat mišljena kot vir sredstev za izgradnjo bodočih sežigalnic. Kasneje se je ta sredstva preusmerilo k občinam. Ko pa je bil sprejet odlok o državni javni službi sežigalnic, pa je bilo v njem znova predvideno, da bodo sredstva iz takse namenjena financiranju izgradnje sežigalnic. V kolikor se sredstva iz takse ne bodo uporabila za izgradnjo objektov RCERO, bodo po mojem mnenju ta sredstva namenjena izgradnji objektov za TOO. Verjamem, da še ni zaprta celotna finančna konstrukcija. A vseeno ne vidim hujšega problema, saj sežigalnice potrebujemo in brez njih ne moremo doseči ciljev na področju ravnanja z odpadki. Z izgradnjo treh sežigalnic bomo končno celovito uredili sistem ravnanja z odpadki v Sloveniji. Mag. Bernarda Podlipnik: MOP lahko ta dva projekta uvrsti v načrte razvojnih programov in proračun takrat, ko imamo potrjen DIP (Dokument identifikacije investicijskega projekta). Ministrstvo za finance nam pred tem ne pusti odpreti proračunske postavke. Za aktivnosti v letu 2011 po naših ocenah potrebujemo okoli milijon evrov. Ta sredstva MOP lahko ta dva projekta uvrsti v načrte razvojnih programov in proračun takrat, ko imamo potrjen DIP (Dokument identifikacije investicijskega projekta). Ministrstvo za finance nam pred tem ne pusti odpreti proračunske postavke. ima MOP pripravljena na drugih postavkah in aktiviranje ne bo problem. Ko bo potrjen DIP, bo to dokument, na podlagi katerega bo Ministrstvo za finance odprlo posebno proračunsko postavko. Ko bo projekt dovolj daleč, bomo tudi občine, ki bodo sodelovale v projektu, pozvali k otvoritvi posebnih proračunskih postavk. Ključni korak pa je v vsakem primeru sprejetje državnega prostorskega načrta (DPN) in prostorskega akta za posamezna zemljišča, saj brez tega ne moremo pričeti z nobenimi deli. Pogoj za sprejetje prostorskih aktov pa je potrjen DIP. Ti procesi so prioritetni za MOP. Če bi MOP koordiniral vse te aktivnosti, seveda z vso pomočjo mestnih občin oz. njihovih javnih podjetij in strokovnih služb, potem mislim, da bo ministrstvo odigralo svojo vlogo. Glavna naloga MOP-a je, da priskrbi in zagotovi sredstva, kar je tudi največ, kar lahko MOP v trenutni zasedbi stori. Določanje moči postrojenj, način prenosa energije z namenom zagotavljanja optimalnega izkoristka pa mora biti v domeni tistega, ki bo ta sistem tudi upravljal. Ko bo sprejet prostorski akt, lahko začnemo s postopkom podelitve koncesije tistemu izvajalcu javne službe, ki bo s postrojenjem tudi upravljal. Pojavlja pa se vprašanje statusa proizvedene energije, ki ga ureja Ministrstvo za gospodarstvo in bo moralo biti dojemljivo za tovrstno energijo. Branko Kosi: Maribor je do sedaj naredil dva koraka. Naredili smo idejno zasnovo DIP, ki smo jo že poslali na MOP, ter določili zemljišče, kjer naj bi toplarna stala. Zemljišče je v centru mesta, kar pomeni dober odjem toplote, hkrati pa je zelo dobro logistično povezano. V Promocija letu 2010 smo pričeli z aktivnostmi in skupaj z MOP ustanovili delovno skupino ter naredili osnutek DPN, ki ga Maribor še ni sprejel. Pred novim letom smo od MOP dobili terminski plan projekta in dobili informacije glede dinamike izvedbe projekta. Glavno težavo vidimo v zagotavljanju zadostne količine odpadkov za sežig, zato pozdravljamo odločitev MOP glede vodilne vloge države v tem procesu, saj je problematiko odpadkov potrebno reševati na nivoju države. Sistem ravnanja z odpadki je velika slika, sestavljena iz množice puzzlov. Če en puzzle manjka, tudi slika ni celovita. Četudi Vlada sprejme DIP, prav gotovo ne bo sprejela predinvesticijskih zasnov (PIZ), če do takrat ne bodo znani resursi za izgradnjo objektov za TOO in postavljeni roki za izgradnjo celotne mreže RCERO. O teh projektih se pogovarjamo že skoraj celotno desetletje in zadnji dogodki oz. aktivnosti MOP nam vlivajo upanje, da bomo dejansko začeli te projekte tudi realizirati. V Sloveniji imamo dovolj izkušenih ljudi in strokovnjakov, da lahko ta projekt speljemo na vzorčen način. Ognjemet ob novem letu bruha dioksine, a se nihče ne razburja Slovenija je zaradi svojih geografskih danosti izredno občutljiva na dodatne okoljske pritiske. Že sedaj se v mestih soočamo s prekomernim onesnaženjem zraka, sedaj pa bodo ZNIŽUJEMO STROŠKE RAVNANJA Z ODPADKI CENTER ZA RAVNANJE Z ODPADKI Zbiranje, sortiranje in baliranje ločeno zbranih frakcij komunalnih in nekomunalnih odpadkov Zbiranje, sortiranje in kompaktiranje nekomunalnih odpadkov Začasno skladiščenje in posredovanje v prometu z nevarnimi odpadki Izdelava načrtov gospodarjenja z odpadki Izdelava tehnične dokumentacije KARBON d.o.o. Čiste tehnologije Partizanska cesta 78, 3320 VELENJE, Slovenija T: , F: info@karbon.si okolje februar january 2011

36 februar february 2011 okolje v mestih locirane tudi bodoče toplarne, ki jih velikokrat povezujejo z rakotvornimi dioksini. Kako se lahko izognemo negativnim posledicam sežiga odpadkov? Kako boste zagotovili, da bo izbor tehnologije ustrezal principu bat in da bo hkrati ta tehnologija primerna tudi za naše specifično okolje (razgibanost terena, kotline)? Branko Kosi: O tehnologiji še nismo veliko razmišljali, ker je to zaenkrat še državna javna služba. Po mojem mnenju je pri izboru tehnologije pomembno le, da bomo lahko zagotavljali čim bolj popolno zgorevanje. Na voljo imamo določene tehnologije, ki so že preizkušene, poznamo pa tudi njihove slabosti. Druga stvar pa so novejše ali popolnoma nove tehnologije, ki obljubljajo marsikaj, niso pa preverjene. V katero smer bomo šli v Sloveniji, bomo še videli. Dr. Marko Notar: Kdor malce spremlja emisijske vrednosti sežigalniške direktive, lahko dobro vidi, da je sežigalniški lobi oz. lobi konstruktorjev čistilnih naprav zadeve pripeljal do takšnega nivoja, da bi se lahko čistilne naprave menjale vsakih pet let. Ker so lobirali za še nižje emisijske norme, ki so se dejansko izredno znižale, tehnika pa je tem zgodbam sledila, se danes pogovarjamo o čistilnih napravah na nano tehnologiji oz. o čiščenju na molekularnem nivoju. Kot kemijski strokovnjak vam lahko zagotavljam, pa nisem zagovornik sežigalništva, da so tehnike in tehnologije danes speljane do tega nivoja, da so emisijske vrednosti onesnaževal praktično na takšnih nizkih nivojih, da jih še sodobni instrumenti komaj zaznajo. Za prispodobo naj povem, da je koncentracija dioksinov ob milenijskem ognjemetu v Londonu presegla koncentracije, ki jih klasična sežigalnica proizvede v 100 letih! Vsak ognjemet ob novem letu foto: Jure Kravanja pusti v zraku toliko dioksinov, kot jih povprečna sežigalnica v 50 letih, pa se nihče preveč ne razburja. To so obstojni organski onesnaževalci, Ni namen uvajanja objektov TOO, da bi na vsak način zagotovili neke ustrezne količine in nato proizvajali energijo. V prvi vrsti gre za prizadevanje za snovno reciklažo, ker pa po njej vedno ostane določen del energetsko bogatih odpadkov lahke frakcije, je te najbolj smotrno energijsko izkoristiti v takšnih objektih TOO. ki ostanejo v okolju. Kar je potrebno javnosti predstaviti, je, da se emisije na enoto proizvoda ali proizvedene energije skozi zgodovino zmanjšujejo. TE-TOL bo del premogovne tehnologije nadomestil z odpadki. Pred tremi leti smo že ton premoga nadomestili z adekvatno vrednostjo biomase, s čimer smo pomembno zmanjšali emisije CO 2. Podobno pa bomo dosegli z novim postrojenjem za sežig odpadkov, pri čemer se bodo še dodatno zmanjšale emisije organskih onesnaževalcev. Mag. Bernarda Podlipnik: Opraviti imamo s postrojenjem, ki bo v tehničnem in tehnološkem smislu zelo dovršeno. Bistvo problema je, kako bo potekal postopek investicije, kako natančna bosta vgradnja in izgradnja postrojenja, kako kvaliteten bo nadzor nad izvajanjem del itd., saj smo že bili priča projektom, ki so bili financirani s strani EU, a izredno slabo izvedeni, zato tudi dlje časa niso mogli pridobiti uporabnega dovoljenja. Zato je ključnega pomena 100-odstotno profesionalna ekipa, ki bo skrbela za vse najmanjše detajle projekta in zagotovila, da se bo projekt izpeljal, kot je v osnovi začrtan in predviden. Tehnologija plazme ni nič drugega kot klasično sežiganje Dr. Niko Samec: Po mojem mnenju bo umestitev teh objektov dejansko pripomogla k izboljšanju okolja v Ljubljani in Mariboru, kar je tudi namen uvajanja teh tehnologij. Dejstvo je, da se bo struktura odloženih odpadkov bistveno spremenila, s čimer se bo zmanjšala generacija deponijskega plina, kar je danes največji problem. Tisti del odpadkov, ki ga ni možno na ekonomsko in okoljsko upravičljiv način snovno izrabiti, je pa kalorično bogat, se bo sedaj izrabil energetsko. Ni namen uvajanja objektov TOO, da bi na vsak način zagotovili neke ustrezne količine in nato proizvajali energijo. V prvi vrsti gre za prizadevanje za snovno reciklažo, ker pa po njej vedno ostane določen del energetsko bogatih odpadkov lahke frakcije, je te najbolj smotrno energijsko izkoristiti v takšnih objektih TOO. Tehnologij za TOO je danes veliko. Imamo klasični sežig na rešetki, v rotacijskih pečeh, v lebdečih slojih, imamo oksidacijsko in plazemsko uplinjanje, pirolizo itd. Skratka, ogromno postopkov, katerih skupni imenovalec je proces gorenja. Proces zgorevanja naj bi bil popoln, kar pomeni, da ne prihaja do nastanka produktov nepopolnega zgorevanja, ki bi obremenjevali okolje. Lahko rečem, da so emisijski predpisi glede dovoljenih vrednosti škodljivih snovi v dimnih plinih iz sežigalnic najstrožji, bistveno bolj strogi kot za ostale termoenergetske objekte. V kolikor je zagotovljeno, da takšni objekti delujejo v skladu s predpisi, v skladu z njimi pa morajo delovati, pomeni to, da najmanj obremenjujejo okolje. Kar se tiče tehnologije, je potrebno povedati, da morajo v prvi vrsti zadovoljevati najstrožje okoljevarstvene predpise. Zagotavljati morajo tudi visoko stopnjo obratovalne zanesljivosti in ustrezno ekonomiko tako investicije kot obratovalnih stroškov. Zagotavljati mora tudi ustrezno mero fleksibilnosti pri strukturi odpadkov, odstopanja v kurilni vrednosti in vsebnosti vlage, pri vsem tem pa zagotavljati maksimalno mogoče popolno zgorevanje snovi, ne glede na način sežiga. Zelo me moti, ko slišim razne promocijske prispevke v časopisju, kako je tehnologija plazme ali uplinjanja nekaj povsem drugega kot klasično sežiganje, pravzaprav pa gre za isto zadevo. Pri plazemski tehnologiji se proizvaja plin, ki pa še vedno nekje zgori ali se celo preusmeri v sistem plinskega ogrevanja. V vsakem primeru pa govorimo o

37 procesu zgorevanja. Janez Peterman: V Celju smo opravili več študij, pri čemer nam je pomagala Univerza v Mariboru, v katerih smo pregledali vse različne Potrebno pa se je zavedati, da pri vsakem sežigu prihaja do izpustov. Tudi pri sežigu biomase se pojavljajo dioksini, vprašanje pa je, kakšne vrste dioksinov in v katero skupino spadajo (strupeni ali nestrupeni). tehnologije, ki so bile na trgu. Pregledali smo tudi nekaj mednarodnih študij, ki so preučevale kvantitativne in kvalitativne parametre takšnih objektov. Odločili smo se za tehnologijo dvostopenjskega sežiga na rešetki, ki je bila najboljša rešitev glede na velikost objekta in vstopne snovi. Ugotavljamo, da smo se odločili dobro in da obratujemo v skladu s pričakovanji. Nam je sicer bistveno, da predvideno onesnaževanje oz. izpusti ne ogrožajo okolja in da delujemo v skladu s standardi. Potrebno pa se je zavedati, da pri vsakem sežigu prihaja do izpustov. Tudi pri sežigu biomase se pojavljajo dioksini, vprašanje pa je, kakšne vrste dioksinov in v katero skupino spadajo (strupeni ali nestrupeni). Nivo izpustov se da regulirati s povečevanjem ali zmanjšanjem količine aditivov, kar pa je povezano tudi z višjimi stroški. Tehnologija se neprestano izboljšuje, dopolnjuje in izpopolnjuje, tako da je potrebno pri vseh investicijah v objekte TOO imeti pripravljena tudi dodatna sredstva za dograjevanje in izpopolnjevanje tehnologije. Dr. Marko Notar: V primeru Ljubljane se je izredno pomembno zavedati, da ima Ljubljana po definiciji MOP status ranljivega okolja. To pomeni, da je trenutna obremenjenost z zračnimi onesnaževali takšna, da mora Ljubljana v svojem sanacijskem načrtu dokazati, da bo v določenem časovnem obdobju zmanjševala emisije. Zato je objekt TOO v Ljubljani tudi tehnično zahteven zalogaj, saj ne moremo povečevati emisije, če jih na drugi strani ne manjšamo. To v primeru TE-TOL pomeni, da bomo večji del premoga zamenjali z zemeljskim plinom in odpadki, biomaso pa smo že vpeljali. Branko Kosi: Mislim, da bi morali na obeh lokacijah eno leto pred začetkom del narediti analizo ničelnega stanja in izmeriti vse trenutne emisije v tla, zrak in vodo. S tem dokumentom bi nato veliko lažje zagovarjali delovanje objekta, saj bi bili jasno vidni njegovi vplivi na okolje, bodisi pozitivni bodisi negativni, s čimer bi dosegli, da v razpravi z javnostjo ne bi bilo prostora za demagogijo in pavšalne ocene. Izdelava analize ničelnega stanja je tudi del presoje vplivov objekta na okolje. Pri obdelavi in ravnanju z odpadki v državi vlada stihija Večina objektov za toplotno obdelavo odpadkov vključuje kompleksno tehnologijo, ki je tudi izjemno draga. Cena za povprečno toplarno z vsemi pripadajočimi objekti se giblje tudi do 100 milijonov evrov, kar je zelo velika investicija, a tudi tako visoki zneski še ne zagotavljajo najboljše tehnologije. Kdaj se takšna investicija povrne občini? Ne bi bilo ceneje odpadke bolje ločevati, vzpostaviti sortirnice, kjer bi uporabne frakcije ločili, preostanek pa odložili? Mag. Bernarda Podlipnik: Poglejmo kar primer iz prakse. Povprečen Slovenec na leto proizvede okoli 400 kg odpadkov. Če pogledamo primer Komunale Radovljica, ki za odlaganje teh odpadkov na Jesenicah plačuje 120 evrov na tono, ločeno pa zbere 10 odstotkov odpadkov, pomeni, da je letni strošek na posameznika okoli 43 evrov. Če pa mi je omogočeno, da ločeno zberem vsaj 200 kg odpadkov, preostanek pa še dodatno sortiram in obdelam, nam ostane le še okoli 50 kg odpadkov, ki se jih ne da drugače obdelati kot s sežigom ali odlaganjem. V primeru, da bi jih odložili, bi bil strošek 6 evrov na občana. Če to vse skupaj seštejemo in pomnožimo s številom komitentov komunal, vidimo, da se jim že sedaj splača imeti objekt za mehansko in biološko obdelavo odpadkov in sežigalnico, saj se stroški ravnanja z odpadki drastično znižajo. Pri tej kalkulaciji nismo upoštevali še vseh okoljskih stroškov, ki jih povzroča odlaganje in obremenjevanje prihodnjih generacij. S tega vidika so tako vse špekulacije, da je to drago ali da so stroški izgradnje previsoki, neutemeljene, saj je Tehnologija se neprestano izboljšuje, dopolnjuje in izpopolnjuje, tako da je potrebno pri vseh investicijah v objekte TOO imeti pripravljena tudi dodatna sredstva za dograjevanje in izpopolnjevanje tehnologije. Promocija februar february 2011 okolje 56 37

38 februar february 2011 okolje potrebno le pogledati strošek, ki ga plačujemo sedaj, in kakšen strošek bomo povzročili naravi, če bomo na takšen način odlagali še naprej. V tem trenutku na področju obdelave in ravnanja z odpadki vlada stihija, saj tovornjaki z odpadki iz celotne Slovenije kar švigajo sem ter tja. Če bi kot država sešteli, koliko nas je takšno stanje stalo v zadnjih petih letih, bi imeli vsaj pol sežigalnice že zgrajene. Prepričana sem, da bi bili, če bi izračunali, koliko prihranimo pri stroških prevažanja odpadkov po celotni Sloveniji, kar blizu znesku, ki ga bomo investirali v izgradnjo objektov TOO. Z upoštevanjem stroškov, ki jih povzroča uporaba zemljišč za odlaganje in njihova kasnejša sanacija, lahko z gotovostjo trdim, da je odlaganje najdražji način ravnanja z odpadki. V vsakem primeru pričakujemo, da bodo ti objekti delovali s pozitivno ničlo, kar je tudi načelna usmeritev vseh javnih državnih služb, saj na trgu delujejo kot monopolisti. Tudi če bi prišlo do večjih dobičkov, mora lastnik natančno povedati, za katere namene se bo ta dobiček porabil. Valter Nemec: Kot ekonomist trdim, da je projekt, ki nima vgrajenega dobička, slab projekt. Pozitivna ničla je načeloma v redu, vendar je problem, da v tem primeru ni nikakršnega»odbijača«za takrat, ko gre nekaj narobe, in po Murphyjevem zakonu gre vedno nekaj narobe, zaradi česar se lahko preide v negativno poslovanje. Zame je dobiček nekaj normalnega in popolnoma pričakovanega. Seveda tukaj govorimo o minimalnih dobičkih, ki se gibljejo med 5 in 10 odstotki. Ekonomika je zame popolnoma jasna. Z upoštevanjem stroškov, ki jih povzroča uporaba zemljišč za odlaganje in njihova kasnejša sanacija, lahko z gotovostjo trdim, da je odlaganje najdražji način ravnanja z odpadki. Problem, ki se pojavlja pri umeščanju teh projektov v prostor, je pridobivanje okoljskih dovoljenj ter omejene in nepopolne informacije, s katerimi razpolagajo ljudje. Večina informacij, ki je prišla v Slovenijo v povezavi s sežigalnicami, temelji na študijah o sežigalnicah, ki so bile namenjene samo zmanjšanju mase odpadkov pred odlaganjem. Takrat so delovali v skladu z načelom, čim hitreje skuriti čim več, in se sploh niso zavedali okoljskih posledic. Takoj, ko so te stvari postale znane, je tehnologija ukrepala in takšno stanje sanirala. Če bi vsi energetski objekti imeli takšne zahteve, kot jih imajo sežigalnice, potem ne verjamem, da bi projekt TEŠ 6 šel skozi. Več na Thermal Waste Processing in Slovenia The State as an Investor in New Facilities Slovenia is among the last in Europe as regards thermal waste processing but the City of Celje has constructed a new heating plant, a facility in which waste is incinerated and energy or heat is created. According to not so recent plans, the Celje heating plant is to be joined by two much larger thermal waste processing facilities one in Maribor and one in Ljubljana. Expert teams are working on the projects but much still remains unorganised and unclear. It is, however, clear that recycling and energy reuse are clearly determined to be parts of the waste hierarchy. Slovenia will increase its share of separately collected waste, but there are not enough processing facilities. So what will happen to thermal processing? Which city will follow Celje? When could these two investments be realised and what is hindering faster decision making on the part of the Ministry of the Environment and Spatial Planning and other partners? The roundtable discussion featured Bernarda Podlipnik, MSc. from the Ministry of the Environment and Spatial Planning, Niko Samec, PhD. from the Maribor Faculty of Mechanical Engineering, Janez Peterman from the Celje Heating Plant, Marko Notar, PhD. from TE-TOL Ljubljana (Ljubljana Combined Heat and Power Plant), Valter Nemec from Snaga Ljubljana and Branko Kosi from Snaga Maribor (public utility companies). The process of constructing thermal waste processing facilities is a move away from the current understanding and notion of waste as an exclusively municipal matter. The process of ensuring fuel for these facilities will include the participation of all municipalities or all ten planned RCERO centres (Regional Waste Management Centres), but this will be done together with the state and its institutions as we are talking about the total mass and total available energy value of this waste across Slovenia. Furthermore, under the Environmental Protection Act, waste incineration is a national public utility service, which means that everything connected with waste incineration is connected to the state. Municipalities need to be included of course, however the activities of the state and the municipalities need to be harmonised. Branko Kosi: So far, Maribor has made two steps forward. We have prepared the conceptual design of the document regarding the identification of the investment project, and we have already sent that to the Ministry of the Environment and Spatial Planning. We have also chosen the land where the heating plant is to be constructed. The lot is in the city centre, which means good heat collection and very good logistic connections. We began with our activities in 2010 and set up a working group together with the Ministry, preparing a draft of the national spatial plan that Maribor has not yet adopted. Just before the New Year, the Ministry sent us the schedule for the project and provided information regarding the implementation dynamics. We see the main problem to be ensuring sufficient amounts of waste to be incinerated, so we welcome the Ministry s decision regarding the state having the leading role in this process. The problem of waste needs to be solved on the state level. Waste management is like a big picture made up of a number of smaller puzzle pieces. With one puzzle piece missing, the picture is incomplete. Even if the government adopts the document regarding the identification of the investment project, it will certainly not adopt the pre-investment project if resources for constructing thermal waste processing facilities are not determined by then and if the deadlines for the construction of the entire RCERO network are unclear. We have been talking about these projects for almost a decade and the last events or activities of the Ministry of the Environment and Spatial Planning allow us to hope that we will actually start realising them soon. There are enough experienced people and experts in Slovenia that will allow us to realise this project in an exemplary manner. Marko Notar, PhD: It is evident to all who pay at least some attention to the emission values of the incineration directive that the incineration lobby or the lobby of treatment plant designers have brought matters to such a level that treatment plants could change every five years. As they were lobbying for even lower emission norms, which actually did reduce substantially and the technology followed these changes, we are now talking about treatment plants operating at nanotechnology levels or treatment at the molecular level. As a chemistry expert I can assure you, and I am not an advocate of incineration, that techniques and technologies have advanced to such a level that the emission values of pollutants are actually so low that modern instruments barely register them. Allow me to say as a comparison that the concentration of dioxins at the millennium fireworks in London exceeded concentrations that a typical incineration plant generates in 100 years!

39 Energetsko varčna šola Tudi z varuhi luči do prihrankov Tanja Pangerl okolje Energetsko varčna šola Šole so veliki porabniki električne energije. S pravimi energetskimi sistemi in z varčno porabo pa lahko pomembno prispevajo k manjši potratnosti. S tem prizanašajo okolju in krepijo okoljsko zavest, rezultati pa se poznajo tudi pri stroških. Kakšno je torej poslanstvo projekta Energetsko varčna šola? Kako biti energetsko učinkovit, ne da bi se odrekli nekaterim potrebnim dejavnostim? Ideja o izboljšanju energetske učinkovitosti v šolah in dijaških domovih je zrasla v podjetju GEN energija, kjer so zasnovali dolgoročni nacionalni projekt Energetsko varčna šola (EVŠ), v katerem lahko sodelujejo osnovne in srednje šole ter dijaški domovi. Svoje korenine ima v letu Njegova partnerja sta Šolski center Velenje, ki daje svetovalno tehnično pomoč pri pripravi izobraževalnega gradiva za mentorje, pri tekmovanjih, spremljanju projektov, recenzijah in drugih strokovnih vsebinah, ter Eko šola kot način življenja, ki skrbi za komunikacijo med šolami, mentorji in mladimi. Ciljna populacija, h kateri se projekt neposredno obrača, so tako učenci in dijaki kot tudi njihovi profesorji oziroma mentorji in ravnatelji. Vključuje torej vse udeležence pri porabi energije v šolskem okolju. K učinkoviti porabi in varovanju okolja lahko prispeva vsak, zato je potrebna sprememba slabih okoljskih navad v dobre pri vsakem posamezniku, saj lahko le sodelovanje vsakega posameznika pripelje do vidnih pozitivnih rezultatov. Z okoljsko ozaveščenim vedenjem in novimi tehnologijami lahko pomembno izboljšamo svoje življenjske pogoje in prizanesemo okolju, ne da bi se morali odreči udobju. Da bi se v učinkovito ravnanje z električno energijo vključilo čim več izobraževalnih ustanov, lahko zainteresirane šole izbirajo med dvema sklopoma sodelovanja: EVŠ največji prihranek električne energije in EVŠ mladi za učinkovito rabo energije. Prvi je namenjen predvsem organizacijskim ukrepom v izobraževalnih ustanovah, kjer sproti beležijo porabo električne energije in ukrepe za zmanjšanje porabe. O izvajanju ukrepov skozi šolsko leto pripravijo zaključno poročilo, na podlagi katerega se preveri njihova dejanska učinkovitost pri porabi energije. Za vsako privarčevano megavatno uro električne energije prejmejo od GEN energije nagrado v višini 60 evrov. V ta sklop se lahko vključijo tiste šole, katerih dobavitelj je GEN energija. Privarčuje se torej pri sami porabi električne energije, hkrati pa so za svoje okoljsko ravnanje šole tudi nagrajene. Pri drugem sklopu, EVŠ mladi za učinkovito rabo energije, je osredotočenost predvsem na ozaveščanju in spodbujanju učencev in dijakov, učiteljev in profesorjev ter ravnateljev osnovnih in srednjih šol k uvajanju in uresničevanju ukrepov za učinkovito rabo energije v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Mladi lahko tako v štirih starostnih kategorijah sodelujejo s svojimi raziskovalnimi energetskimi projekti, najboljši trije pa prejmejo praktično nagrado. Za rezultate je bistven prispevek vsakega posameznika Kaj je projekt doprinesel šolam, ki so vanj vključene, smo povprašali dve izmed zmagovalnih šol v šolskem letu 2009/2010. Več na foto: Shutterstock februar february 2011

40 februar february 2011 okolje Ekološki inženiring Na trgu vse več nelojalne tuje konkurence Borko De Corti Sliši se neverjetno, je pa najbrž resnično, kar je povedal Željko Blažeka, Ekološki inženiring univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, ki je direktor in solastnik mariborskega Instituta za ekološki inženiring (iei). V času»kruhoborstva«, ko se vsi ukvarjajo z vsem, da preživijo, njim ostaja delo samo na velikih projektih. In to iz preprostega razloga, ker se drugi manjši, z manj usposobljenimi strokovnjaki, velikih projektov sploh ne morejo lotiti in jih narediti. Pri izdelavi manjših projektov so v prednosti manjše družbe, saj v občinah delo najprej razdelijo»svojim«, v kriznih časih pa vse manj dela ostaja za druge. Vendar to ni edini problem, na katerega opozarja. Pri nas je zelo huda tuja konkurenca, zato so večkrat zagrenjeni nad njenim ravnanjem na slovenskih tleh. Za projekte je treba nameniti 2 do 3 odstotke celotne naložbe, tuje družbe, ki prodajajo investicijsko opremo, pa mnogokrat ponujajo brezplačno projektiranje, ker že dovolj zaslužijo s prodajo opreme. Vse to so poslovni prijemi, ki mejijo na nelojalno konkurenco. S takim načinom dela poskrbijo, da oprema, ki jo prodajajo, lažje najde pot do kupcev. Mnogi tujci gredo v posel z zelo nizkimi cenami, samo da pridobijo posel in lahko potem prodajo svoje izdelke. Potomec nekdanjega komunalnega inženiringa Ime institut je nenavadno, vendar je Institut za komunalni inženiring potomec nekdanjega mestnega komunalnega inženiringa, zadolženega za izgradnjo komunalne infrastrukture. Nekdanji komunalni inženiring se je dobro izbrusil v svojem delu, kajti njegova naloga v mestu je bila projektiranje in gradnja. Inženiring je zaposloval dobre inženirje, ki so imeli veliko praktičnih izkušenj. Na področju komunale so opravili dobro standardizacijo, zato bi bilo škoda, so menili, da bi se njegovi strokovnjaki porazgubili in se odločili za dela, ki niso imela nobene zveze z njihovo osnovno dejavnostjo. V organizacijskih spremembah so nekateri pametni ljudje mestnim veljakom svetovali, naj ohranijo strokovnjake, vendar s temi pogledi niso mogli prodreti. Šest strokovnjakov nekdanjega komunalnega inženiringa je staknilo glave, postali so nekakšna programsko študijska ekipa, vendar so bili le štirje od njih toliko hrabri, da so ustanovili Institut za ekološki inženiring. Od teh štirih sta se kasneje dva odcepila in sta zdaj lastnika Željka Blažeka in Uroš Krajnc. Leto ustanovitve je bilo Pred ustanovitvijo so se z vodstvom tehniških fakultet dogovorili, da bodo nekakšna njihova dodana vrednost ali nekakšna rezerva. Institut bo za njihove študente neke vrste praktična delavnica, kjer bodo na terenu sodelovali pri izdelavi projektov. Prav zavoljo tega so družbi z omejeno odgovornostjo nadeli ime institut. Zamisel je bila odlična, vendar so za uresničitev zamisli potrebni ljudje. foto: Matevž Lenarčič

41 Fakultete so začele dojemati institut kot konkurenta, čeprav še vedno spodbujajo tovrstno izobraževanje, magistrski in doktorski študij. S fakultetami ni bilo prave simbioze (povezave), pristno sodelovanje pa je uničila komerciala. Željko Blažeka pravi, da morajo vse zaslužiti, kar vsaj do zdaj ni bil problem. Večji problem vidi v ljudeh s potrebnimi ustreznimi referencami, kajti izobraževanje na tehniških fakultetah ni tako privlačno. Ko študentje sklenejo šolanje na fakulteti, potrebujejo še deset let, da so lahko samostojni na tem področju, poudarja direktor Instituta za komunalni inženiring, ki ima okrog 40 zaposlenih in izpostavi v Celju in Ljubljani. Sebe in sodelavce imenuje»kup čudakov«, ki se ukvarjajo s tem raznovrstnim poslom, za katerega pravi, da je v kadrovskem, družbenem in sociološkem pogledu svojstveno, saj se ljudje ne pulijo za delovna mesta. Centrov za ravnanje z odpadki ni mogoče prekopirati Dejavnost družbe na področju ravnanja z odpadki je zelo pestra: zajema izdelavo konceptov in strategij ravnanja z odpadki, izbor tehnoloških postopkov predelave odpadkov in zmanjševanja nevarnostnega potenciala odpadkov, pripravo projektne in investicijske dokumentacije za nove objekte ravnanja z odpadki (sortirnice, kompostarne, objekte mehanske in biološke predelave, odlagališča). Tudi sanacijske programe za obstoječe objekte (rekonstrukcije in razširitve odlagališč, sanacije gramoznic in črnih odlagališč in podobno). Naš projekt je Regionalni center za ravnanje z odpadki Celje, je povedal direktor in pristavil, da podoben projekt zaključujejo na Koroškem, kjer bo odlagališče v Prevaljah, predelava pa v Slovenj Gradcu. Center za ravnanje z odpadki Puconci je tik pred božičem prejel kohezijska sredstva, investicijska vrednost naložbe znaša 25 milijonov evrov. Takih zadev ne morejo pripraviti majhne ekipe strokovnjakov, ugotavlja Blažeka, saj gre za investicije v višini 20 do 50 milijonov evrov. majhno grenkobo omeni, da jih obstoječa Z županska ekipa v Mariboru nima pred očmi. Za nekdanjo so pripravili osnovne koncepte za predelavo odpadkov in odlagališče, pripravljali so predloge, kje in kaj bi lahko bilo, zato Željko Blažeka domneva, da so zaradi tega izgubili veljavo pri sedanjih občinskih možeh. Ni javnih razpisov, da bi se lahko prijavili, pristavlja. Kohezijski denar je na voljo do leta 2013, čas pa hitro teče. Na Gorenjskem so sodelovali, kako in kje naj se organizira ravnanje z odpadki Željko Blažeka (predelava odpadkov), a je prihajalo do nasprotij med občinami. Na Primorskem so delali na treh koncih. V okolici Postojne so nameravali postaviti center za ravnanje z odpadki. Vendar so bili občani na referendumu proti, tako da nobenemu ni uspelo sprožiti projekta, zato zdaj odpadke vozijo po vsej Sloveniji. Takšne centre za ravnanje z odpadki, poudarja Blažeka, ni mogoče preprosto prekopirati in prenesti v drugo okolje, ker je vsak nekaj posebnega in ga je treba drugače zasnovati. Zdaj snujejo center za ravnanje z odpadki na Hrvaškem v sodelovanju s tamkajšnjo družbo. Zajel bo severni del sosednje države, medtem ko so za splitsko regijo to že naredili. Projekti za 200 čistilnih naprav Projektirali so okrog 200 čistilnih naprav, nekatere so postavili. V Pomurju so vodili projekt vodooskrbnega sistema, za katerega bo letos izbor izvajalcev, podobno v Beli krajini, kjer so dobili denar, načrte pa izdelujejo za izvajalca. Imajo orodja, znanja in računalnike tudi za to področje. E na od pomembnih nalog Instituta za ekološki inženiring je priprava dokumentov za gradnjo objektov s sofinanciranjem evropskega kohezijskega sklada in evropskega sklada za regionalni razvoj. Slovenija kot članica Evropske unije koristi sredstva kohezijskega sklada. V ta namen so že izdelali dokumentacijo za projekt trajnostne oskrbe s pitno vodo Bele krajine, center za ravnanje z odpadki koroške regije, regionalni projekt zaščite kakovosti Dravskega in Ptujskega polja, center za ravnanje z odpadki CERO Celje, center za ravnanje z odpadki Maribor. Za objekte, ki jih financirajo skladi Evropske unije, pa opravljajo naloge inženirja po pravilih, ki jih zahtevajo (FIDIC). foto: Matej Modrinjak Promocija»Znižaj, ugašaj, hodi, recikliraj, spreminjaj.«center PROJEKTOV, ZNANJA IN IDEJ ZA UÈINKOVITO RABO ENERGIJE IN OBNOVLJIVE VIRE ENERGIJE Dejavnosti Energetske agencije za Podravje so: * izvajanje gospodarjenja z energijo v javnem sektorju (občine, javni zavodi), * uvajanje energetskega upravljanja v zasebnem sektorju, * priprava strategije trajnostne mobilnosti, * svetovanje pri zelenih javnih naročilih, * priprava in izvedba projektov s področja URE in OVE, njihova promocija in ozaveščanje ljudi, * izvedba razvojnih in raziskovalnih nalog, * priprava energetske strategije lokalnih skupnosti, * izvedba izobraževanj strokovne javnosti, javne uprave, gospodarskih subjektov in občanov, * spodbujanje URE in rabo OVE s svetovanjem za dosego pozitivnih ekonomskih in okoljskih učinkov v malih in srednjih podjetjih, * izdelava načrtov za zmanjšanje porabe električne in toplotne energije v zgradbah, ki so v javni rabi, * priprava načrtov zmanjšanja porabe električne energije javne razsvetljave in * skrb za trajnostni energetski razvoj. Energetska agencija za Podravje, Zavod za trajnostno rabo energije, Smetanova ulica 31, 2000 Maribor T: (02) , F: (02) , info@energap.si, okolje februar february 2011

42 februar february 2011 okolje Mednarodno leto gozdov in statistika o gozdovih Tretja najbolj gozdnata država v Evropi, a z nizko dodano vrednostjo Špela Gale 1 Povzetek Gozdovi in njihova dostopnost za vse ljudi pomenijo tržno priložnost in primerjalno prednost Slovenije. Omogočajo razvoj sonaravnega turizma in so podlaga za kulturno promocijo v mednarodnem prostoru. Okolju prijazno in trajnostno gospodarjenje se uveljavlja s smotrno izrabo proizvodnih vlog gozdov ob hkratni krepitvi ekoloških in socialnih funkcij gozdov. Za Slovenijo so simbol prepoznavnosti, saj smo s 60-odstotno gozdnatostjo tretja najbolj gozdnata dežela v Evropi. Les iz slovenskih gozdov je najpomembnejša obnovljiva surovina v državi, primerna tako za oskrbo predelovalne industrije kot tudi za energetske namene. Ekonomske, ekološke in socialne prednosti rabe lesa so razvojna priložnost Slovenije, predvsem za podeželje. Gospodarsko vrednost in vlogo gozdov prikazujemo z ekonomskimi računi za gozdarstvo (ERG), ki predstavljajo kompleksen informacijski sistem v okviru nacionalnih računov, le-ta pa omogoča mednarodno primerljivost podatkov ter vpogled v gozdarsko dejavnost, kar je pomembno za določanje in usmerjanje gozdarske politike. Podatki so osnova za izračun dohodkovnih kazalnikov in podatkovni vir za modeliranje. Izdelani so po metodologiji Ekonomskih računov za kmetijstvo in gozdarstvo ERK/ERG 97 za obdobje , ti pa so izpeljani iz Evropskega sistema računov 95 (ESR 95). Leta 2006 so skladno z odločitvijo Eurostata postali del sistema integriranih okoljskih in ekonomskih računov za gozdarstvo (ieeaf), kjer je gozdarstvo prikazano v kompleksnem, širšem okoljskem okviru. 1 Špela Gale, Sektor za okoljske statistike, Statistični urad RS 1 Uvod Glavni namen ERG je analiza proizvodnega procesa in primarnega dohodka, ki ga ustvarja gozdarstvo. Računi vsebujejo sistem med seboj povezanih računov, ki temeljijo na konceptu dejavnosti, ki se opravlja v gozdarskih podjetjih, pri samostojnih podjetnikih ter na kmetijskih gospodarstvih kot primarna ali dopolnilna dejavnost. Večina kmetijskih gospodarstev se z gozdarsko dejavnostjo ukvarja poleg kmetijske dejavnosti. 2 Računa proizvodnje in PRimarnega dohodka 2.1 Proizvodnja Količina posekanega lesa je v celotnem opazovanem obdobju med letoma 1995 in 2009 naraščala. Leta 2009 je bilo v Sloveniji posekanih dobrih 3 milijone m 3 lesa, kar je za dobrih 60 odstotkov več kot leta Delež posekanih iglavcev je od leta 2000 (54,5 odstotkov) do 2005 naraščal, takrat je znašal slabih 63 odstotkov od celotnega poseka, nato pa do leta 2009, ko je znašal slabih 55 odstotkov, padal. Povprečne odkupne cene lesa so v opazovanem obdobju rahlo nihale, po letu 2005 pa je bilo zaznati občutnejšo rast cen okroglega lesa iglavcev ter cen lesa za kurjavo, medtem ko so cene okroglega lesa listavcev skozi obdobje variirale, po letu 2008 pa nekoliko padle (56 indeks 150,0 140,0 130,0 120,0 110,0 100,0 90,0 80,0 70,0 60, Posek iglavcev 2002 leto Posek listavcev evrov za m 3 lesa v letu 2009). Grafikon 1: Indeksi poseka, Slovenija, strukturi vrednosti proizvodnje je med V letoma 2000 in 2009 prevladoval okrogel les iglavcev in listavcev za industrijsko uporabo. Leta 2000 je njegov delež znašal slabih 83 odstotkov od celotne vrednosti proizvodnje gozdarske dejavnosti, do leta 2009 pa nekoliko padel (65,5 odstotkov) na račun povečane vrednosti lesa za kurjavo v skupni proizvodnji. Vrednost lesa za kurjavo je leta 2009 dosegla 30,9 mio evrov, kar je predstavljalo dobrih 20 odstotkov od celotne vrednosti proizvodnje. V skupni strukturi proizvodnje je naraščal tudi delež vrednosti gozdarskih storitev, ki je v letu 2009 znašal 14 odstotkov, kar je za dobrih 8 odstotkov več kot leta Vmesna potrošnja, bruto dodana vrednost in faktorski dohodek Vmesna potrošnja predstavlja vrednost proizvodov in storitev, ki se uporabijo v proizvodnem procesu. Njena vrednost vpliva na dodano vrednost gozdarske dejavnosti, ki omogoča primerjavo z drugimi dejavnostmi znotraj nacionalnega gospodarstva ter mednarodno primerjavo. Vrednost vmesne potrošnje se je med letoma 2000 in 2009 precej povečala. Leta 2009 je skupna vrednost znašala 47,9 mio evrov. K vrednosti vmesne potrošnje je največ prispevala rast vrednosti gozdarskih storitev, ki je tudi odstotkovno pomenila največji delež. Ta se je od leta 2000 povečala za skoraj 21 odstotkov in k skupni vrednosti vmesne potrošnje 2009 prinesla skoraj 45 odstotkov. Gozdarske storitve so največjo vrednost dosegle leta 2006 (29,2 mio evrov). Poleg gozdarskih storitev je bil na vmesno potrošnjo bistven vpliv porabe 11 % 40 % 1 % 6 % Iglavci, okrogel industrijski les Listavci, okrogel industrijski les Les za kurjavo (vključuje les za oglje) 42 % Ostali proizvodi Gozdarske storitve Grafikon 2: Struktura proizvodnje gozdarske dejavnosti, Slovenija, 2000

43 energije ter vzdrževanja opreme. Delež porabljene energije je od leta 2000, ko je dosegel najvišjo vrednost, to je dobrih 48 odstotkov oziroma 8,3 mio evrov, počasi padal. Leta 2009 je vrednost porabljene energije za gozdarsko dejavnost znašala dobrih 17 mio evrov, to je nekaj več kot 36 odstotkov od celotne vmesne potrošnje. Izmed goriv je bilo uporabljenega največ bencina in dizelskega goriva, ki sta k skupni vrednosti porabljene energije leta 2009 prispevala slabih 97 odstotkov. Delež je bil skozi celotno obdobje od 1995 precej stalen, postopoma se je v gozdarski dejavnosti zmanjšala uporaba elektrike. Za vzdrževanje opreme je bilo v celotnem obdobju porabljeno okrog 5 mio evrov letno. Delež vrednosti sadik, zaščitnih sredstev in ostalih proizvodov je bil majhen. ekonomskega vidika, glede na delež v BDP, Z gozdarstvo za Slovenijo ni pomembna dejavnost. V obdobju med 1995 in 1997 je bil delež gozdarstva v bruto domačem proizvodu 0,4 odstotkov, od leta 1998 do 2009 pa večinoma 0,3 odstotkov. Delež dodane vrednosti gozdarstva v BDP je bil precej stabilen, na počasen padec sta vplivala razmerje med proizvodnjo ter vmesno potrošnjo in relativno hitrejša rast drugih gospodarskih panog. V opazovanem obdobju je bil zaznaven trend rasti BDV na zaposlenega v gozdarski dejavnosti. Ta je leta 2009 znašala dobrih evrov. Faktorski dohodek je za gozdarstvo specifičnega pomena in predstavlja realnejšo dohodkovno kategorijo, kot je dodana vrednost. Vključuje vse subvencije, ki se nanašajo na gozdarsko proizvodnjo, tudi ostale subvencije na proizvodnjo, medtem ko dodana vrednost vključuje le subvencije na proizvode. Leta 2009 je za gozdarsko dejavnost znašal 83,7 mio evrov. V primerjavi z letom 2000 je bil večji za dobrih 66 odstotkov. V opazovanem obdobju je največjo vrednost dosegel leta 2008, ko je znašal 102,6 mio evrov. 2.3 Zaposlenost Zaposlenost se v gozdarstvu zaradi upoštevanja občasnega in sezonskega dela meri v polnovrednih delovnih močeh (PDM). Ena PDM je ekvivalent za eno osebo, ki je v gozdarstvu polno zaposlena eno leto. Celotna delovna sila v gozdarstvu zajema plačano in neplačano delovno silo. V celotnem opazovanem obdobju je število zaposlenih počasi naraščalo in leta 2009 znašalo PDM. Od tega so velik delež predstavljali: neplačana delovna sila, to so kmetje, ki imajo tudi gozd, ter zaposleni v gozdarskih podjetjih, ki so za svoje delo plačani. V strukturi zaposlenih v gozdarstvu je delež neplačane delovne sile naraščal, od leta 2000 je narasel za 7 odstotkov (s 63,4 odstotkov leta 2000 na 70,4 odstotkov leta 2009). Od neplačane delovne sile so skozi celotno obdobje okrog 90 odstotkov delovne sile predstavljali kmetje. Število vseh zaposlenih v gozdarski dejavnosti je od leta 1995 naraslo za dobrih 8 odstotkov. 3 Zunanja TRGovina z okroglim lesom Iz primerjave uvoza in izvoza v zadnjih letih ter analiz Gozdarskega inštituta (GIS) je razvidno, da je bila Slovenija do leta 2004 neto uvoznik okroglega lesa predvsem na račun okroglega lesa za celulozo in plošče. Z vstopom v Evropsko unijo, s spremembami v lesni industriji ter zaradi drugih razlogov je po letu 2004 naraščal izvoz, po letu 2007 pa je Slovenija postala neto izvoznik. Gozdarski inštitut ocenjuje, da podatki o zunanji trgovini ne zajemajo neposrednega odkupa avstrijskih kupcev in slovenskih podjetij, ki ne dosegajo praga za poročanje, zato so uradni podatki zunanje trgovine verjetno nekoliko podcenjeni. Pri uvozu je bilo opaziti vpliv prenehanja proizvodnje kemične celuloze leta 2006, ki se kaže v zmanjšanju uvoza okroglega lesa za celulozo in plošče ter drugega industrijskega lesa. Do leta 2004 smo v Avstrijo izvozili zanemarljive količine okroglega lesa iglavcev, nato je izvoz začel naraščati in v letu 2009 dosegel m 3. Pri hlodovini iglavcev je bil trend podoben. Zadnja leta strmo narašča tudi izvoz okroglega lesa slabše kakovosti. Po podatkih SURS je Slovenija leta 2009 izvozila skoraj m 3 okroglega lesa, uvozila pa ga je dobrih m 3. V primerjavi z letom 2008 je bil izvoz hlodov za žago in furnir večji za skoraj 11 odstotkov, predvsem na račun povečanega izvoza hlodov iglavcev. V primerjavi z letom 2008 se je v strukturi uvoženega lesa povečal zlasti delež lesa za kurjavo, in sicer za 21 odstotkov. Leta 2009 je bilo uvoženih skoraj m 3 lesa za kurjavo. Več na Proizvodnja (mio EUR) 77,7 82,7 93,2 98,1 104,4 150,0 149,1 163,2 152,9 BDV (mio EUR) 60,1 61,6 68,0 67,5 68,2 98,4 114,4 120,5 105,0 BDV na zaposlenega, EUR , , , , , , , , ,9 BDP Slovenija (mio EUR) , , , , , , , , ,0 BDV/BDP 0,3 0,3 0,3 0,2 0,2 0,3 0,3 0,3 0,3 Zaposlenost (PDM) Tabela 1: Proizvodnja gozdarske dejavnosti, bruto dodana vrednost (BDV), delež v bruto domačem proizvodu (BDP), zaposlenost (PDM), Slovenija, ; Vir: SURS okolje % 0,3 % 14 % 18 % Iglavci, okrogel industrijski les Listavci, okrogel industrijski les Les za kurjavo (vključuje les za oglje) 48 % Ostali proizvodi Gozdarske storitve Grafikon 3: Struktura proizvodnje gozdarske dejavnosti, Slovenija, % Sadike Energija Zaščitna sredstva in pesticidi Vzdrževanje opreme 2 % 1 % 3 % 1 % 13 % 36 % Gozdarske storitve Posredno merjenje storitve finančnega posredništva Ostali proizvodi in storitve Grafikon 4: Struktura vmesne potrošnje gozdarske dejavnosti, Slovenija, 2009 indeks 160,0 140,0 120,0 100,0 80,0 60,0 40,0 20,0 0, leto proizvodnja gozdarske bruto dodana vrednost Grafikon 5: Indeksi proizvodnje, bruto dodane vrednosti in zaposlenosti, Slovenija, februar february 2011

44 februar february 2011 okolje Naj raziskovalka po mnenju gospodarstva Raziskovalka, ki je znana bolj na tujem kot doma Borko De Corti Naj raziskovalka po mnenju gospodarstva Naj raziskovalka za leto 2010 je po mnenju gospodarstva postala redna profesorica dr. Aleksandra Lobnik s Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru. Ustanovila je center za senzorsko tehniko na fakulteti, kar omogoča aktivno vključevanje v reševanje problematike varovanja okolja s pomočjo izvajanja različnih monitoringov, pilotnih poskusov čiščenja voda in razvijanja novih senzoričnih metod za spremljanje ekoloških in procesnih parametrov. Aleksandra Lobnik je diplomirala na Tehniški fakulteti Maribor leta 1987, magisterij je opravila štiri leta kasneje na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, doktorat leta 1998 na Univerzi Karl Franzens v Gradcu v Avstriji. Pri doktoratu je imela srečo, ker ga je opravljala pri svetovno znanem profesorju Ottu Wolfbeisu, ki je med prvimi na področju senzorike. V okviru doktorskega študija ji je odprl pot v svet, kjer je prihajala do novih znanj in spoznanj. Za enako pot, kot jo je imela pri graškem profesorju, se je kasneje odločila tudi sama, saj morajo tisti, ki pri njej opravljajo doktorat, najmanj pol leta prebiti v tujini. Senzor ali čutilo za zaščito vojakov Aleksandra Lobnik je že v času študija razvijala nove senzorske sisteme. Z razvojem novih senzorjev je nadaljevala, ko se je z doktorskega študija v Gradcu vrnila v Maribor. Vsa ta leta v centru za senzorsko tehniko fakultete za strojništvo razvija ideje za razvoj senzorjev, kjer ne gre le za trenutni navdih. Senzor, čutilo ali čutni organ, je naprava, ki sprejme dražljaj in ga pretvori v impulz. Senzor je nekakšno tipalo, ki omogoča merjenje. V njihovem raziskovalnem foto: Matej Modrinjak dr. Aleksandra Lobnik središču se med številnimi drugimi raziskavami zdaj ukvarjajo, kako v okolju zaznati onesnaženost, strupene pline in podobno. Nobeno presenečenje ne bo, če bodo v prihodnje vojaki imeli pritrjeno majhno škatlico, denimo, veliko kot zavoj vžigalic, ki jih bo opozarjal, da so na področju, kjer so morda strupeni plini ali kaj nevarnega. Ta senzor za detekcijo organofosfornih spojin, ki je namenjen osebni zaščiti vojakov, so razvili lani, zato predvidevajo, da ga bodo lahko še letos ponudili trgu. Za te raziskave so pokazale veliko zanimanje nekatere tuje vojske, vendar naj kot zanimivost povemo, da opravljajo tudi raziskave na področju prehrambne industrije. Senzorji naj bi pri nakupu opozarjali, ali je na primer pakirano meso še sveže in uporabno, ne da bi pri tem morali pogledati na rok veljavnosti izdelka. Raziskovalka si želi, da bi razvili senzorske sisteme, ki bodo označevali kakovost pakiranega mesa. Zdaj se namreč kupci zanašajo na zapisan rok uporabe, vendar je lahko hrana užitna tudi dlje časa. Povsem mogoče pa je, da lahko pakiran izdelek hrane izgubi kakovost že med transportom, čeprav datum veljavnosti še ni potekel. V tem trenutku so rezultati raziskav tovrstnih čutil zelo obetavni, pravi Lobnikova in upa, da bodo dejansko zagledali luč sveta.

45 Iz laboratorija na teren Senzorika postaja vse bolj aktualna, ugotavlja Aleksandra Lobnik, ker klasične metode raziskav potekajo v laboratoriju, kamor se prinesejo vzorci. Senzor (čutilo) pa omogoča merjenje na terenu, kar je vsekakor prednost, ker so senzorji majhni in prenosljivi. Tovrstna čutila imajo velike prednosti, zato Evropa in svet zelo spodbujata razvoj teh novih merilnih metod in novih pristopov do okolja. Senzorji imajo zelo široke možnosti uporabe. Naše sodelovanje z gospodarstvom je resnično zelo razvejeno, meni Lobnikova, ko jo vprašamo, zakaj je po njenem prejela nagrado»naj raziskovalka«. V delu imajo namreč številne projekte, kjer so potrebni raziskovalci z akademskega področja in partnerji iz gospodarstva. Opravljajo direktne projekte za gospodarstvo, kot je bil, denimo, projekt za Pinus iz Rač o razstrupljanju odpadnih voda, zelo prisotni so tudi v tekstilni industriji pri razstrupljanju odpadnih obarvanih voda, delali so za Beti Metliko, Levi Strauss iz Madžarske to je le nekaj direktnih projektov, ki jih niso upoštevali pri podelitvi nagrade, saj je bilo dovolj drugih.»ko smo se vključili v Evropsko unijo, smo morali zadostiti evropski okoljevarstveni zakonodaji, zato je tudi velik interes gospodarstva za raziskave na tem področju.«o smo se vključili v Evropsko unijo, smo»kmorali zadostiti evropski okoljevarstveni zakonodaji, zato je tudi velik interes gospodarstva za raziskave na tem področju,«pojasnjuje Aleksandra Lobnik. Predpisi so zelo jasni, kjer gre za določene mejne vrednosti izpustov v okolje (v vodo, zrak in tla). Priprava tehnoloških voda, pitnih in kopalniških vod ostaja še marsikje velik problem, zato se vključujejo v reševanje tovrstnih problemov, vrh tega pa še v čiščenje odpadnih industrijskih voda. Industrijske odpadne vode so posebne, odvisne od tega, katera proizvodnja je v ozadju. Tekstilna industrija je povsem drugačna od metalurgije, zato so drugačne tudi njene odpadne vode. V odpadnih vodah metalurške proizvodnje so težke kovine, v tekstilni industriji pa so odpadne vode obarvane in biološko slabo razgradljive. Za vsako vodo je treba najti najprimernejši postopek čiščenja, ki je ekonomsko tudi najbolj sprejemljiv in ga je mogoče tudi tržiti. In prav na tem področju jih gospodarstvo najbolj potrebuje. Država naj bolj spodbuja študij tehniških ved Ukvarjajo se tudi z novimi nano materiali na temelju silicijevih in magnetnih nano delcev, inteligentnimi tekstilijami. Ena od študentk je pri Lobnikovi nedavno doktorirala na temo ločevanje težkih kovin. Skupaj z Medicinsko fakultete Univerze v Mariboru pripravljajo klinično analizo, kjer bi z magnetki analizirali žarišče sprememb v telesu. Pri tem predvidevajo, da se bodo dokopali do dobrih rezultatov. Za projekt o pametnih tekstilijah so v Franciji prejeli evropsko nagrado med univerzami kot najbolj uporaben projekt, ki bo našel prostor na trgu, to pa je Aleksandri Lobnik na stežaj odprlo vrata Nata, kjer tudi občasno predava. Pregovor nekako pravi, da je težko biti prerok doma ali da se moraš najprej uveljaviti na tujem, da te začnejo ceniti doma. To sicer ne velja za Aleksandro Lobnik, saj je gospodarstvo prepoznalo njeno delo in ji kot prvi ženski v nekaj letih, ko podeljujejo letno nagrade»naj raziskovalca«, dalo priznanje, ki ima večji simbolni kot denarni pomen. Vendar so v tujini bolj seznanjeni, s čim se ukvarja, kot doma, kajti v tujino jo vabijo na predavanja o njenem delu. Na Japonskem je dve leti predavala podiplomskim študentom. Veliko je predavala v Združenih državah Amerike, Maleziji, Argentini, da pri tem sploh ne omenjamo številnih evropskih držav. V tujini zelo dobro vedo, da edini v Sloveniji razvijajo optične, kemijske in senzorske sisteme. Prof. dr. Aleksandra Lobnik je patentirala osem patentov, iz česar je mogoče sklepati, da je v njej močan športni duh. Kot odlična odbojkarica, ki je bila v letih 1979 do 1987 v državni članski in mladinski reprezentanci, sicer pa je igrala za Palomo Branik, ki je dve leti zapored osvojila državno prvenstvo, ve, kaj so vztrajnost, borbenost in delavnost. Šport, ki jo je marsičesa naučil, jo zdaj sprošča in usmerja k pozitivnim mislim. Pri športu je spoznala, da se je treba po porazu pobrati in nadaljevati z delom in borbenostjo. Znanstvenica poudarja, da so znanja nujno potrebna za razvoj družbe in gospodarstva. Meni sicer, da smo v določenem trenutku v državi zanemarili znanja, študij, inovativnost, kajti pomembnejša sta le slava in denar. Sedanje razmere v gospodarstvu po njenem kažejo, da so med najuspešnejšimi podjetji v Sloveniji tista, ki imajo veliko znanja in proizvajajo visoko zahtevne tehnološke izdelke. Taka podjetja se praktično niso znašla v krizi, meni, zato mora država postaviti prednosti in strategijo gospodarstva, kjer bo imela pred očmi visoko izobražene ljudi. S strani države mora biti več motivacije za študij tehniških ved, ker gospodarstvo za svoj razvoj potrebuje najboljše ljudi s tehniškim znanjem, ki so sposobni za uresničitev novih in ustvarjalnih idej. Promocija Komunalno podjetje Logatec d.o.o. Tržaška cesta 27, 1370 Logatec tel.: 01 / Faks: 01 / e-pošta: info@kp-logatec.si spletna stran: Naša osnovna dejavnost je opravljanje gospodarskih javnih služb Na področju občine logatec. dejavnosti, ki jih izvajamo, so NasledNje: oskrba s pitno vodo; odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode; ravnanje s komunalnimi odpadki in odlaganje ostankov komunalnih odpadkov; vzdrževanje javne razsvetljave, vzdrževanje javnih površin, vzdrževanje cest in zimska služba; pokopališke in pogrebne storitve; organizacija tržnic in sejmov; ozaveščanje občanov o pravilnem ločevanju odpadkov; opravljamo tudi našim dejavnostim podobne storitve na trgu. Skrbimo za čisto in prijetno bivalno okolje občanov. okolje februar february 2011

46 februar february 2011 okolje Inovacije za okolje Vzdržljive, varčne in okolju prijazne led svetilke Svetovna finančna kriza in recesija, ki je posledično oklestila tudi evropsko avtomobilsko industrijo, sta visoko tehnološkemu in razvojno naravnanemu družinskemu podjetju SG Automotive iz Slovenskih Konjic, zadali hud udarec. Samo v letu 2009 v primerjavi z letom prej sta mu odnesli skoraj polovico prihodkov, a ga hkrati razvojno in tehnološko močno okrepili. Podjetje je namreč ravno v času največje gospodarske krize dokončno razvilo, patentiralo in kot prvo poslalo na trg novo in tehnološko dovršeno LED (Light Emitting Diode) svetilko za osvetljevanje cest in zunanjih površin. Po tolmačenju direktorja in solastnika podjetja SG Automotive Roberta Graha zaradi svoje varčnosti in okoljske ustreznosti hitro nadomešča klasične natrijeve cestne svetilke. Inovacije za okolje Na inovativno LED cestno svetilko podjetja Automotive, po kateri povprašujejo kupci s celega sveta, največ tisti iz ZDA, Nemčije, Italije, Francije in tudi Dubaja, pa mečejo senco glasne kritike slovenskega društva Temno nebo. Trdijo, da so take svetilke zdravju in žuželkam nevarne in povzročajo svetlobno onesnaževanje. Robert Grah te kritike odločno zavrača kot neutemeljene in povsem nestrokovne. Kako odgovarjate kritikam, ki jih na račun vaših novih LED cestnih svetilk izrekajo v slovenskem društvu Temno nebo? Po Prešernu bi jih najlaže zavrnil z besedami,»le čevlje sodi naj kopitar«. Zakaj? Preprosto zato, ker v društvu Temno nebo niso dovolj strokovno podkovani, da bi ocenjevali ustreznost naših novih svetilk in njihov vpliv na okolje, tuje strokovne ocene pa zavračajo ali jih uporabljajo le v delih, ki jim ustrezajo. Naj omenim le dva primera. Ko so člani društva naslovili na slovenske občine pismo, v katerem so svojo trditev, da so naše cestne LED sijalke škodljive, naslanjali na domnevno enako trditev v neki tuji študiji, smo se v Automotivu zelo angažirali in odkupili omenjeno študijo, v njej pa odkrili ravno nasprotno trditev da so namreč natrijeve svetilke okolju bolj škodljive od LED svetilk. Ko so svoje trditve neutemeljeno trosili po javnih forumih, so se želeli naši strokovnjaki s člani društva Temno nebo neposredno soočiti in predstaviti argumente, ki govorijo v prid našim LED sijalkam, pa so nam vstop na te forume preprečili, češ da smo na njih nezaželeni. Ker smo pri izdelavi naših novih cestnih svetilk sodelovali z mnogimi evropskimi instituti za svetilno tehniko, tudi foto: arhiv podjejta Robert Grah Ilexo in Philipsom, pa tudi uglednimi evropskimi strokovnjaki, kot je dr. Eisenbeiss, ki je prava ikona po poznavanju področja biološkega vidika osvetljevanja, smo želeli pripraviti soočenja med njimi in predstavniki društva Temno nebo. Tudi pri tem nismo uspeli. Največja ironija, ki se kaže ob robu kritik slovenskega društva Temno nebo na našo novo sijalko, pa se kaže v dejstvu, da nas je krovno društvo Dark Sky (Temno nebo) s sedežem v ZDA uvrstilo na visoko četrto mesto po ustreznosti in okoljski sprejemljivosti naše cestne LED svetilke in nas celo zaprosilo, naj na vsako izdelano svetilko vtisnemo označbo z njihovim certifikatom. Evropa odstranjuje natrijeve svetilke So vaši argumenti prepričali slovenske občine kot največje slovenske kupce cestnih svetilk? Žal so neutemeljene kritike društva Temno nebo napravile naši LED sijalki v Sloveniji veliko škodo. Vendar tu ne gre le za nas, gre za okolje in tudi za večje stroške pri rabi natrijevih svetilk. Na pritiske in kritike društva so se namreč nekatere slovenske občine odzvale tako, da so stare cestne sijalke še enkrat nadomestile z natrijevimi. Pri tem pa naj omenim primer Nemčije, kjer občine nadomeščajo stare natrijeve cestne sijalke z novimi LED cestnimi lučmi, ki so cenejše in okolju prijaznejše, pri čemer jim s 40 odstotki sredstev pomaga Evropa iz

47 Kohezijskega sklada, 20 odstotkov denarja pa je občinam pri vgrajevanju novih cestnih LED svetilk pripravljena pridati še nemška država. Je pa tudi v Sloveniji, kjer imamo po evropskih smernicah sprejeto dobro zakonodajo, vse več občin, ki so okoljsko osveščene, zaupajo našim strokovnjakom in se odločajo za nadomeščanje starih cestnih svetilk z novimi LED sijalkami. Katere so sploh ključne prednosti led cestne svetilke, ki jo izdelujete v SG Automotive? Izpostavil bom dve: optiko in elektroniko. Tudi naši največji konkurenti na Kitajskem izdelujejo LED sijalke, ki pa svetlobe nimajo usmerjene. Mi smo LED cestno sijalko razvili na podlagi izkušenj, ki smo si jih pridobili kot proizvajalci avtomobilskih luči, pri katerih je usmerjanje svetlobe bistveno. Naša cestna sijalka zato sveti točno tja, kjer je svetloba potrebna. Ne sveti v nebo ter naprej in nazaj v prostor. Naša sveti samo navzdol in naprej v točno opredeljen prostor, zato svetlobna energija, ki jo oddaja, ne gre v izgubo. Za našo LED sijalko smo razvili in Največja ironija, ki se kaže ob robu kritik slovenskega društva Temno nebo na našo novo sijalko, pa se kaže v dejstvu, da nas je krovno društvo Dark Sky (Temno nebo) s sedežem v Zda uvrstilo na visoko četrto mesto po ustreznosti in okoljski sprejemljivosti naše cestne LED svetilke. patentirali svojo optično lečo, ki je usmerjena v točno določeno točko v prostoru in tudi elektroniko, ki že omogoča izdelavo inteligentne cestne svetilke, kot ji pravimo, z izjemnimi možnostmi uporabe. Prihrankov veliko, povpraševanje izjemno In osnovna lastnost vaše led cestne svetilke? Sijalko izdelujemo skladno s priporočili EU, ne onesnažuje okolja in ne seva v nebo, ima 70 odstotkov manjšo porabo energije in sveti z barvno temperaturo 4200 kelvina (K), ki velja za toplo do nevtralno in je blizu naravnemu spektru. Barvna reprodukcija pod našimi lučmi je več kot 90-odstotna, zato so pod njo vidne vse barve. Seveda lahko pri nas izdelamo tudi svetilke, ki bi svetile s še bolj toplo svetlobo, tudi 3500 K, a po njih ni nikakršnega povpraševanja ne potrebe. Vsa povpraševanja naših kupcev se nanašajo na svetilke s temperaturo svetlobe 4200 K, le ena sama nemška občina bi želela bolj rumeno osvetliti svoje staro mestno jedro, pa smo ji odgovorili, da lahko posebej zanjo naredimo tudi sijalko s takšno svetlobo. Kolikšni pa so prihranki vaših cestnih sijalk? Govorimo o treh vrstah prihrankov. Prvi nastaja pri porabi električne energije, kjer se pri sedanjih cenah elektrike strošek cestne svetilke v enem letu zmanjša z zdajšnjih 59 evrov pri natrijevih na le 15 evrov pri naših LED svetilkah. Mi namreč nadomestimo 80- vatno (W) natrijevo svetilko, katere dejanska poraba ustreza 90 W, z našo 30 W, katere dejanska poraba ustreza 34 W in katere svetilnost lahko v nočnih urah zmanjšamo tudi za polovico. Drugi prihranek nastaja pri vzdrževanju. Naše luči imajo življenjsko dobo 20 let, sedanje svetilke pa je treba na leto in pol menjati, kar v povprečju stane okoli 100 evrov. Tretji prihranek nastaja pri izpustih CO2, ki so pri klasični sijalki za 120 kilogramov večji kot pri naši, to pa znese glede na ceno zdajšnjih kuponov na izpuste 2,8 evra na leto. Če vse prihranke seštejemo, znesejo na leto za eno našo LED cestno sijalko 150 evrov, to pa pomeni, da se neki občini lahko naložba povrne že v manj kot dveh letih. V življenjski dobi sijalke prihranek po naših izračunih prinese 2300 evrov. Kolikšno je povpraševanje po vaših led cestnih svetilkah in od kod prihajajo vaši potencialni kupci? Več na Innovations FOr the Environment Durable, Energy Saving and Environmentally Friendly LED Lights The global financial crisis and the recession that consequently hit the European automotive industry have dealt a heavy blow to the highly technological and development oriented SG Automotive family company from Slovenske Konjice. 80 percent of their production is made up of automotive lights for known buyers. Compared to 2008, 2009 generated only half the revenue but still made the company stronger in terms of development and technology. It was precisely during the peak of the crisis that the company finally finished the development and patenting of the market s first technologically advanced LED (Light Emitting Diode) light for illuminating streets and outdoor surfaces which, globally speaking, Promocija represents a minor revolution since, as Robert Grah, CEO and co-owner of SG Automotive said, its energy saving qualities and environmental suitability are quickly substituting for conventional sodium street lights. The innovative LED street light manufactured by SG Automotive and demanded by buyers from across the globe, predominantly the USA, Germany, Italy, France and even Dubai, is however being tarnished by loud criticism from the Dark Sky Slovenia association. They claim that such lights are hazardous to human health and insects and that they cause light pollution. Robert Grah strongly rejects such criticism, saying it is unfounded and above all unprofessional. The development of the new LED street light has opened new technological and development opportunities to SG Automotive in manufacturing so-called intelligent street lights. What kind of lights are we talking about? Robert Grah: We were able to manufacture an LED street light that will with time surpass its developmental stages and become the basic platform for realising various useful functions and also unusual ideas. At last year s fair in Frankfurt, we presented it as an intelligent street light with built-in LEDs, a traffic control video camera and a wireless internet connection and have patented it as such. In its essence, our LED street light is manufactured to be used for street illumination, while technological upgrades are making it even more intelligent and multifunctional. We anticipate that it will develop exceptionally in the next five years, as it is our goal to become key global players in manufacturing intelligent street lights. Šolski center Celje okolje februar february 2011

48 februar february 2011 okolje Energetska učinkovitost Marsikje nam energija uhaja skozi okno Jasna Kontler Salamon Energetska učinkovitost Kako znamo Slovenci varčevati z energijo? Se dovolj zavedamo, da prihaja čas, ko bomo prisiljeni v bolj gospodarno ravnanje, čeprav bi nam to že sedaj zelo koristilo? Kaj bi še morala narediti država? Odgovore na ta in še druga vprašanja smo iskali pri enem od najbolje poučenih slovenskih strokovnjakov, mag. Stanetu Meršetu 1, vodji Centra za energetsko učinkovitost (CEU), ki že 15 let deluje v okviru Instituta Jožef Stefan, in sicer na območju Reaktorskega centra v Podgorici pri Ljubljani. 1 Mag. Stane Merše, ki bo letos dopolnil 40 let, je odraščal v Ljubljani in se po maturi na bežigrajski gimnaziji vpisal na študij elektrotehnike na ljubljanski univerzi. Kot sam pravi, ga je tja usmeril tudi zgled očeta, elektroinženirja v Iskri. Na fakulteti je izbral smer procesna avtomatika. Na področje energetike se je po diplomi preusmeril, ker so na Institutu Jožefa Stefana iskali mladega raziskovalca na področju modeliranja energetskih procesov v Centru za energetsko učinkovitost (CEU). Med magistrskim študijem je ugotovil, da je energetska učinkovitost področje, ki mu je pisano na kožo. Ker je njegovo raziskovalno delo izrazito aplikativno, doslej še ni čutil potrebe oziroma tudi ni našel časa za doktorski študij. Časa mu zmanjkuje zlasti zadnji dve leti, odkar je vodja CEU. Pri tem delu mu pridejo zelo prav tudi njegove izredne komunikacijske sposobnosti. Zmanjšane emisije toplogrednih plinov so najbolj vidna posledica večje energetske učinkovitosti. V CEU se veliko ukvarjate z emisijami. Kaj kažejo najnovejši podatki za Slovenijo? Zaradi gospodarske krize smo v prizadevanjih za zmanjšanje emisij uspešnejši, kot bi bili sicer. Po eni strani so se emisije zmanjšale zaradi manjše gospodarske aktivnosti, po drugi strani so se znatno zmanjšale v prometu. K manjšim prometnim tokovom je gotovo vplivalo tudi to, da Slovenija glede cene goriv trenutno ni več najcenejša v regiji. Nekateri tranzitni tokovi se zato ne napajajo več pri nas. Še bolje bi bilo, če bi večji del tovornega prometa, ki se vali skozi Slovenijo, uspeli preusmeriti na železnico. Se v vaši izdelavi sistemskih študij ukvarjate tudi s tem? Tudi, čeprav ta transport sodi na področje prometne politike in direktorat za energijo, ki je najtesneje povezan z našim centrom, tu nima pristojnosti. Vendar se takšnim interakcijam med različnimi področji pri energetski učinkovitosti preprosto ni mogoče izogniti. Vsak vladni sektor je odgovoren tudi za porabo energije in za to, da se le-ta ohranja na trajnostni ravni, ob tem pa je potreben še celovit vpogled v to porabo. Tega pomagamo zagotavljati tudi mi. Zakaj se v Sloveniji zatakne pri večini načrtovanih investicij, ki bi lahko znatno prispevale foto: Rok Tržan mag. Stane Merše k energetski učinkovitosti? Na primer pri projektih novih hidroelektrarn, vetrnih elektrarn ali drugih sodobnih elektrarn? Strinjam se, da v Sloveniji pri velikih energetskih projektih včasih preveč vztrajamo pri zgolj energetskih prioritetah, na drugo pa pozabljamo. Zdi se mi, da imamo pri nas veliko kvalitetnih strokovnjakov, ki znajo načrtovati odlične energetske projekte, vendar pri tem ne upoštevajo dovolj tistih okolij in prostorov, kjer naj bi ti projekti zaživeli. Če imamo, na primer, projekt hidroelektrarne, ki bo potopila določeno območje, moramo biti pripravljeni prisluhniti mnenjem tistih, katerim območje, ki bo v primeru izgradnje pod vodo, predstavlja vrednost in je torej zanje pomembno. To pomeni, da moramo biti sposobni narediti kompromis o obliki ali velikosti predvidene elektrarne, sicer zaidemo v konflikte, ki jih je zelo težko rešiti. Velikokrat se takšni projekti nikoli ne uresničijo. Prepričan sem, da bi morali že pri samem načrtovanju vključiti kvalitetno širšo javnost poleg strokovnjakov različnih strok še nevladne organizacije, zlasti tiste, ki se ukvarjajo z okoljskimi vprašanji, z zaščito narave. Preko dialoga z njimi je največkrat mogoče priti do sprejemljivega kompromisa, ki bo morda energetsko nekoliko manj odličen in optimalen od prvotnega, a bo, za razliko od tega, izvedljiv. Mogoče se to dogaja tudi zato,

49 ker nam na splošno manjka znanja o tem, kako sploh umeščati nek energetski projekt v prostor, saj se je pri tem potrebno držati predpisanih postopkov in procedur, ki vključujejo tudi upoštevanje vseh strank v postopku in pridobitve soglasij. Čeprav se komu zdi, da so ti postopki včasih precej komplicirani in bi lahko brez škode marsikaj poenostavili, vendar tega ni mogoče zaobiti, dokler je nekaj predpisano. Manjka znanja in denarja Kako pa bi ocenili uspešnost izvajanja manjših projektov energetske učinkovitosti na različnih področjih? Tu smo ponekod sicer uspešnejši, a na splošno bi lahko rekel, da nam tudi tu velikokrat manjka znanja, v zadnjem času pa tudi finančnih sredstev. To velja tako za projekte v industriji kot za tiste v gospodinjstvih. Razlog je preprosto to, da energetska učinkovitost pri nas še ni dovolj vpeta v naš način razmišljanja in ravnanja. Ali ni to mnenje le nekoliko preveč neprizanesljivo do energetske ozaveščenosti Slovencev? Vsaj v svojih domovih so mnogi, še posebej tisti, ki živijo v predimenzioniranih stanovanjskih hišah, prisiljeni razmišljati o energetski učinkovitosti. Že zato, ker jim sicer položnice za porabljeno energijo narastejo čez njihove plačilne možnosti. Drži, da smo Slovenci zasebno na splošno gospodarni in varčni, imamo občutek za stroške in energijo. Toda po drugi strani bi rekel, da še ni pravega zavedanja in poznavanja, kje vse bi lahko še marsikaj prihranili. Marsikje nam energija še vedno uhaja skozi okno. Gotovo so ljudje bolj občutljivi pri večjih izdatkih, kot je ogrevanje, ki v zadnjem času doživlja skokovito rast cen. Po drugi strani pa z električno energijo, ki je relativno poceni, še vedno ravnamo neučinkovito in razsipno in se ne zavedamo, da bi lahko tudi tako še veliko prihranili. Bi torej elektrika morala postati dražja, da bi tudi s to energijo bolj gospodarno ravnali? Velik strošek je le eden od motivov za ukrepanje, čeprav je verjetno najbolj učinkovit. Pravi motiv pa je zavest, da prihajamo v obdobje, ko bo vedno več težav s preskrbo z energijo, oziroma da nam dejansko že grozi energetska revščina. Zato je socialno šibkejšim slojem družbe potrebno zagotoviti sprejemljivo oskrbo z energijo, kar pa je najlažje v primerih, ko ljudje za svoje kvalitetno bivanje potrebujejo malo energije. Danes smo še razmeroma daleč od takih razmer. V svetu se marsikje v urbanih okoljih sistematično ukvarjajo z načrtovanjem večje energetske učinkovitosti, pri čemer želijo predvsem zmanjšati škodljive emisije. Kako uspešno temu trendu sledimo pri nas? V svetu je res veliko tovrstnih bolj ali manj uspešnih prizadevanj in prav gotovo je nekaj tega tudi pri nas. V nekaterih mestih (Mariboru, Velenju, Ljubljani) smo uspeli z intenzivnim širjenjem daljinskega ogrevanja in s plinifikacijo praktično izriniti ogrevanje na trda goriva, predvsem premog, kar je bistveno pripomoglo k zmanjšanju lokalnega onesnaževanja in na primer tudi megle v Ljubljani. Res pa je, da se zdaj ponovno vračajo ti problemi, ker se zaradi dviga cen goriv nekateri ljudje vračajo k uporabi trdih goriv, ki pa so v neustreznih kurilnih napravah okoljsko problematična, veliko pa k onesnaženju prispeva tudi Sicer pa se energetsko varčevanje v domovih ne začenja pri velikih napravah, temveč pri tako banalnih podrobnostih, kot so termostatski ventili na radiatorjih. neurejen promet. Zakaj v Sloveniji še nimamo mestnih četrti ali občin, ki bi težile k energetski samozadostnosti ali trajnostni oskrbi z energijo in tako ustvarile optimalna bivalna okolja, je večplastno vprašanje. Toda vsaj manjši tovrstni poskusi so. Občasno se kje gradijo stanovanjske soseske ali vsaj skupine hiš, kjer je poudarjen ta trajnostni vidik in skrb za okolje. Nekaj k temu prispeva tudi kriza na nepremičninskem trgu, ki zahteva kvalitetnejšo ponudbo, mislim pa, da nam tu še manjka znanje, s katerim bi energetsko učinkovitost avtomatsko in kvalitetno vključevali tudi v urbanistično in prostorsko načrtovanje. Kje pa je resnica v oceni prizadevanj, da bi slovenski potrošniki tudi pri nakupih gospodinjskih naprav posegali predvsem po tistih, ki so energetsko najbolj učinkovite. Dejstvo je, da so te praviloma tudi najdražje, mnogi pa dvomijo, da jim bo energetski prihranek nadomestil razliko v ceni. To, da bodo s takšnimi napravami manj škodili svojemu okolju, očitno ni dovolj močan motiv. Energetski prihranek vedno pokrije vložek Zanimivo je, da pri večini predlaganih ukrepov za večjo energetsko učinkovitost pri ljudeh ni velikih nasprotovanj, temveč je razmeroma velik konsenz glede okoljskih vplivov. Zaplete se šele pri fazi realizacije. Večinoma zaradi stroškov. Toda glede omenjenih naprav zanesljivo drži, da se ljudem takšni nakupi splačajo, saj z njimi v njihovi življenjski dobi prihranijo več od razlike v ceni. Razen tega pa so varčnejše naprave, na primer hladilniki, tudi manj moteči, saj je potrebni čas delovanja hladilnega kompresorja krajši. Na to pa lahko pogledamo še iz enega zornega kota. Pri energetsko varčnejših napravah se v proizvodnji dejansko porabi nekaj več energije, a tudi v tem primeru velja, da energetski prihranek pri uporabi v življenjski dobi vedno pokrije večji začetni energetski vložek. Sicer pa se energetsko varčevanje v domovih ne začenja pri velikih napravah, temveč pri tako banalnih podrobnostih, kot so termostatski ventili na radiatorjih. Sam si ne predstavljam več življenja brez teh ventilov in to ne le zaradi znatnega varčevanja z energijo, temveč zato, ker dejansko bistveno prispevajo k udobju našega bivanja. To pa je najmanj tako pomembno, kot je energetski prihranek. Podobno sistemi prisilnega prezračevanja pri nizkoenergijski gradnji poleg prihranka energije predstavljajo tudi izboljšanje bivalnih pogojev v stavbi. K večjemu ozaveščanju na nacionalni ravni nas usmerjajo tudi evropski predpisi in dogovori, ki temeljijo na številnih raziskovalnih projektih, tudi tistih, ki potekajo v okvirnih evropskih programih. Vanje se je vaš center doslej uspešno vključeval. Vam je to uspelo tudi pri zadnjem, sedmem okvirnem programu? Center je s svojim delom vpet tudi v evropske raziskovalne projekte, največ s področja inteligentne energije, ravno ta mesec pa smo oddali dve prijavi za sedmi okvirni program. Sicer pa smo vključeni tudi v spremljanje izvajanja evropskih direktiv z našega področja na nacionalni ravni in tudi v prenos teh direktiv v Slovenijo, ki pa hkrati potrebuje svojo lastno politiko glede na svoje interese in pogoje. Zato je potrebno predvsem dobro usklajevanje interesov in usmeritev in to z obeh strani. Med naše evropske projekte sodi tudi izobraževanje evropskih energetskih menedžerjev (EUREM) po programu, ki so ga leta 1997 razvili Nemci, v naslednjih letih pa razširili še v Avstrijo, Veliko Britanijo in na Portugalsko. Leta 2006 je to izobraževanje postalo projekt Evropske komisije in se začelo uvajati še v devetih državah, med katerimi smo tudi mi. Odzivi slušateljev so zelo pozitivni, letos zaključuje izobraževanje že četrta generacija, tako da bomo imeli v Sloveniji kmalu sto energetskih menedžerjev, ki so uspešno zaključili ta program. Kako pa ocenjujete delo aktualne vlade in prejšnjih vlad na področju prizadevanj za varčevanje z energijo? Z zadovoljstvom lahko rečem, da se v zadnjih letih stvari premikajo na boljše. Več na okolje februar february 2011

50 februar february 2011 logistika Fakulteta za logistiko Pouk tudi z videokonferencami Majdi Kosi Letošnjo jesen bodo na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru vpisali sedmo generacijo študentov. Dijaki imajo možnost izbire med visokošolskim strokovnim in univerzitetnim študijem ter med krajem študija, saj ima fakulteta poleg sedeža v Celju še dislocirani enoti v Krškem in Tržiču. Četudi je fakulteta še mlada, je študij logistike moderen, saj delno poteka tudi v okviru virtualne učilnice, ki marsikomu olajša študij. Ključne prednosti, zaradi katerih se študentje odločajo za vpis, je predstavil prof. dr. Martin Lipičnik, dekan Fakultete za logistiko. Fakulteta za logistiko Ni brezposelnih diplomantov Študijski program na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru je oblikovan in izvajan tako, da omogoča študentom zaposljivost, saj so kadri zaradi multidisciplinarnih znanj dobro zaposljivi, razumejo poslovanje in logistične procese v podjetjih in tudi v večjih sistemih. Obenem imajo diplomanti zadosti znanja z različnih področij (pravo, ekonomija, logistika), da se lahko tudi samozaposlijo. Poklic diplomiranega logista je v Evropski uniji uvrščen med 10 najbolj zaželenih in najbolje plačanih poklicev. Tudi v Sloveniji študij po priljubljenosti ne zaostaja. Kombinacija tradicionalnega študija in študija s pomočjo moderne informacijsko-komunikacijske tehnologije Fakulteta izvaja isti program v Celju in Krškem, kar bi lahko v praksi pomenilo dvojno financiranje in neracionalno porabo sredstev. Rešitev so našli v obliki virtualne učilnice. Tako je Fakulteta za logistiko med prvimi v Sloveniji uvedla e-gradiva in e-izobraževanje, tako tehnično kakor tudi vsebinsko celovito in dovršeno. Prek videokonferenc zmorejo biti danes profesorji na obeh lokacijah hkrati, v letošnjem letu pa bodo storili še korak naprej, saj bo predavanja mogoče spremljati od doma. E-učilnico so vzpostavljali dolgo časa, saj gre za zahteven projekt, ki je odlično prilagojen današnji generaciji. Kljub mladosti bogate mednarodne izkušnje Kot fakulteta se dobro zavedajo, da morajo biti obenem raziskovalna organizacija in da se je potrebno ves čas primerjati s tistimi, ki v svetu nekaj pomenijo. Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru je pridobila mednarodne foto: arhiv Fit medie prof. dr. Martin Lipičnik akreditacije ECBE in ACBSP, ki dokazujejo kakovost in mednarodno primerljivost študijskih programov. Na fakulteti si tako zelo načrtno in organizirano prizadevajo za vzpostavitev sodelovanja v mednarodnem univerzitetnem prostoru. Fakulteta je od leta 2006 vključena v program Erasmus, ki omogoča mednarodno izmenjavo študentov in profesorjev na številnih partnerskih fakultetah v tujini. Študenti in profesorji Fakultete za logistiko veliko potujejo, medtem ko je število študentov, ki se odločajo za študijski semester v Celju, manjše. Ključni razlog za to je pomanjkanje študentskih namestitev, saj Celje nima študentskega doma. Dokaz za uspešno uveljavitev v mednarodnem prostoru sta tudi dve odmevni mednarodni konferenci z odlično udeležbo: Mednarodna jezikovna konferenca in Mednarodna konferenco za logistiko in trajnostni transport. Aktivno sodelovanje z gospodarstvom Študenti imajo ves čas študija priložnost povezovati pridobljeno teoretično znanje s praktičnimi primeri iz gospodarstva. Sodelovanje poteka na dveh ravneh: fakultetni in študentski prek posebne organizacije študentov z imenom LARS (Logistično akademsko raziskovanje in svetovanje). Študent, ki želi delovati znotraj LARS-a, se mora strinjati s kodeksom združenja in prebrati določeno število strokovnih člankov, napisati poročila, sodelovati pri raziskavah v podjetjih, pri tem pa mu fakulteta nudi tako finančno, organizacijsko kot tudi mentorsko podporo. Delodajalec na ta način dobi možnost, da že vnaprej spozna svojega morebitnega sodelavca, medtem ko ima diplomant priložnost, da se predstavi morebitnim bodočim delodajalcem, fakulteta pa dobi priložnost za prenos znanja in tehnologij v poslovno okolje.

51 Liberalizacija TRGa poštnih storitev Bistvenih sprememb za uporabnike ne bo Od 1. januarja 2011 je poštni trg za pošiljke, lažje od 50 g, odprt za vse ponudnike. Pošta Slovenije tako v teoriji izgublja moč monopolista. Kako pa se bo liberalizacija trga odražala v praksi? V kolikor bi bila ostala podjetja dovolj konkurenčna in prijazna za stranke, bi se lahko ponovila zgodba v primeru Telekoma Slovenije, vendar pa je slovenski trg zaenkrat zaradi svoje majhnosti precej manj zanimiv za tuje ponudnike poštnih storitev. Podjetje Maksmail je s strani APEK že pridobilo dovoljenje za poslovanje in prinaša v poštne storitve na slovenskem trgu novo perspektivo. Liberalizacija trga poštnih storitev primeru nastopa konkurenta na slovenskem trgu poštnih storitev, ki želi dostop V do poštne infrastrukture, mora Pošta Slovenije konkurentu pod zakonsko opredeljenimi pogoji to omogočiti. Doslej je Pošta Slovenije pogodbo za dostop do poštnega omrežja sklenila z enim podjetjem, in sicer s podjetjem Maksmail. Dostop do poštnega omrežja pomeni, da mora Pošta Slovenije prosilcem, ki so predhodno pridobili ugotovitveni sklep APEK za izvajalca zamenljivih poštnih storitev, v točkah dostopa, ki predstavljajo del poštnega omrežja, omogočiti oddajo pošiljk pod pogoji, določenimi v Splošnih pogojih za dostop do poštnega omrežja družbe Pošta Slovenije, d. o. o. Izvajalci zamenljivih storitev lahko v okviru dostopa do poštnega omrežja oddajajo pošiljke v prenos na določenih sprejemnih poštah (teh je 8 na vseh velikih poštah na sedežih poslovnih enot) in vseh dostavnih poštah, pod pogojem, da so te ustrezno opremljene in sortirane v skladu s splošnimi pogoji. To pomeni, da dejansko uporabljajo logistični sistem Pošte Slovenije. Prav tako mora izvajalec univerzalne poštne storitve omogočiti dostop do poštne infrastrukture, in sicer do sistema poštnih številk, podatkovne zbirke z naslovi, storitve vračanja pošiljk pošiljatelju in storitve preusmeritve pošiljk. Po besedah direktorja podjetja Maksmail, d. o. o., Tomaža Krajnca, njihovo podjetje prinaša na trg pomembno konkurenčno prednost, saj uporablja najboljšo infrastrukturo ob uporabniku prilagojenih storitvah in konkurenčnih cenah. Glede na letne količine namreč nudijo popust na storitve prenosa kot tudi letni popust za lojalnost. Sodeč po simulacijah poštnih stroškov za nekatere slovenske družbe bi lahko prihranki za poštne storitve tako v letu 2011 znašali vsaj 5 odstotkov, kar bi pri velikih slovenskih pošiljateljih zneslo tudi več kot evrov. Maksmail je družba s sodelavci z različnih področij: ekonomskega, pravnega, statističnega in logističnega. Kot pravi direktor podjetja, premorejo zadosti znanja in izkušenj na področju dela s hibridno pošto, s katero so prisotni v skoraj vseh državah bivše Jugoslavije. Direktor podjetja pravi, da prav v Maksmailu tuje rešitve neposredno prinašajo v slovenski prostor. Poudarja, da so tudi po zaslugi sestrske družbe Maksmaila v Makedonski pošti lani prvič po osamosvojitvi države dosegli izjemno dobre rezultate in zabeležili pozitivni poslovni izid. Maksmailu ciljajo predvsem na večja podjetja, na približno 60 potencialnih strank, V ki pošljejo več kot pošiljk mesečno. Računajo na banke, ki pošiljajo mesečne izpiske, javna komunalna podjetja, mobilne operaterje, kabelske operaterje in tako naprej. Za svoje delovanje podjetje deloma uporablja infrastrukturo Pošte Slovenije, in sicer prevzame vse pošiljke neposredno na lokaciji naročnika, nato pa na različnih točkah dostopa posreduje pošiljke v mrežo Pošte Slovenije, ki še vedno dostavlja pošiljke do naslovnikov. Maksmail tako izvaja faze prevzema, sortiranja in dostave pošiljk do poštnega omrežja. Več na foto: Shutterstock logistika februar february

52 februar february 2011 logistika Logistika v krki Tudi konkurenčni boj sili v razvoj logistike Miran Varga Urejena in dobro organizirana logistika za podjetja predstavlja možnosti za racionalizacijo stroškov in pospešitev poslovanja. Naš sogovornik, Andrej Lukan, pomočnik direktorja oddelka oskrbe z Logistika v Krki izdelki v Krki, tovarni zdravil, d. d., iz Novega mesta, je povedal, da je logistika ena ključnih poslovnih funkcij v vsakem farmacevtskem podjetju. Sodobna logistika lahko pomeni tudi odločilen nagib jezička na tehtnici neizprosnega konkurenčnega boja. Vodenje logistike v Krki velja za zahtevno področje, saj gre za mednarodno družbo, ki distribuira proizvode v več kot 70 držav. Na katere elemente logističnih procesov in njihove optimizacije morate biti pri svojem delu še posebej pozorni? V Krki se celovito posvečamo celotnemu področju oskrbne verige. Želimo obvladovati procese materialnega poslovanja od naših dobaviteljev in njihovih virov pa vse do naših kupcev in seveda končnih potrošnikov. Logistika je vpeta tudi v številne procese, ki se izvajajo znotraj skupine Krka. Pri tem gre za zelo kompleksne procese, saj ti vključujejo veliko partnerjev in premorejo več stopenj. Pozornost posvečamo vsem partnerjem in z njimi vzdržujemo kakovostne in poštene odnose. Partnerjem v verigi želimo zagotoviti pravočasne in pravilne informacije, ki jih oboji potrebujemo za kakovostno opravljanje dela. Le s popolnim obvladovanjem poslovnih procesov, med njimi tudi logistike, lahko zagotovimo kakovostne izdelke in storitve. To pomeni, da je učinkovito organizirana logistika lahko dodana vrednost ali pa pomeni veliko racionalizacijo v poslovanju. Stroka celo meni, da je logistika lahko srce dobrega poslovanja. Koliko dodane vrednosti daje logistika osnovni dejavnosti podjetja Krka? Urejena in dobro organizirana logistika vsekakor predstavlja možnosti za racionalizacijo in pospešitev poslovanja. Poleg ustrezne opreme in dobrih partnerjev je danes nujna tudi ustrezna informacijska podpora. Z zagotavljanjem in pravočasno izmenjavo informacij med vsemi členi v verigi lahko prihranimo veliko časa in stroškov. Obseg dodane vrednosti, ki»odpade«na logistiko, bi težko opredelil s številkami, lahko pa zagotovim, da je logistika ena ključnih poslovnih funkcij v vsakem farmacevtskem podjetju. Slovenija ima dobre logiste Ali lahko za Krko trdimo, da je logistika njena konkurenčna prednost? Zakaj? Kje vidite največje rezerve v sistemu logističnih procesov v proizvodnji zdravil? Krka ima ustrezno podprto logistiko. Premoremo sodobno opremo in ustrezno podprte procese od napovedi potreb prek številnih poslovnih funkcij do dobave kupcu. Brez ustrezne informacijske podpore materialnemu poslovanju, ki zagotavlja hiter pretok informacij, najbrž ne bi bilo možno Poenotenje označevanja v dobavni verigi bo zagotovo znižalo stroške tako pri proizvajalcih kot tudi trgovcih. Krka denimo že sodeluje z določenimi partnerji na projektih elektronskih dobavnic. Znotraj teh projektov se usklajujemo tudi glede t. i. logistične etikete. kljubovati konkurentom. Nekaj rezerv je moč najti v še boljši in racionalni podpori proizvodnje kot tudi v elektronski izmenjavi informacij tako s kupci kot z dobavitelji. Z omenjenimi izboljšavami bomo še dodatno skrajšali pretočne čase in izboljšali prilagodljivost potrebam trga. foto: arhiv podjetja

53 Krka ima obilo izkušenj s tujino. Kakšna je stopnja razvoja logistike v Sloveniji v primerjavi z državami, ki so nam po gospodarskih lastnostih in mentaliteti najbližje? Razvitost logistike je odvisna od podjetij in konkurence v posamezni panogi. V Sloveniji nas konkurenčni boj sili, da poleg vlaganj v opremo intenzivneje vlagamo tudi v razvoj logistike in informacijske podpore. Podjetja iz sosednjih držav, ki hočejo konkurirati na evropskih trgih, nam skušajo slediti. Menim, da ima Slovenija dobre logiste. Pri proizvodnji zdravil so izjemnega pomena standardi ter označevanje, oboje pa je tesno povezano tudi z logistiko. Zanjo velja, da naj bo kar se da vitka, saj takšna podjetju omogoča hitrejše poslovanje. Kako vitkost logistike dosegate v podjetju Krka? Farmacevtska proizvodnja podobno kot ostale industrijske panoge zahteva zelo dober nadzor nad pretoki materialov in izdelkov. V Krki smo že pred približno petnajstimi leti uvedli sistem označevanja s črtno kodo. Za osnovo smo uporabili kodi EAN 13 in EAN 128. Trenutno se v svetu uporablja več standardov, ki zagotavljajo označevanje in sledenje transportnih enot. Posamezne panoge spodbujajo uporabo standardov, ki so foto: arhiv podjetja Andrej Lukan zanje primernejši. Poenotenje označevanja v dobavni verigi bo zagotovo znižalo stroške tako pri proizvajalcih kot tudi trgovcih. Krka denimo že sodeluje z določenimi partnerji na projektih elektronskih dobavnic. Znotraj teh projektov se usklajujemo tudi glede t. i. logistične etikete. Kakšno vlogo igrajo informacijsko-komunikacijske tehnologije (ikt) v vašem logističnem centru oziroma v farmacevtski industriji nasploh? Brez ustreznih informacijsko-komunikacijskih tehnologij ob sedanji množici izdelkov in materialov ne bi mogli zagotavljati ustreznega servisiranja kupcev. Informacijska podpora nam poleg obdelave ter izmenjave informacij omogoča ustrezen nadzor nad proizvodnimi procesi in tako zagotavlja kakovostno proizvodnjo. Prav tako so digitalne komunikacije del poslovne realnosti in si brez njih poslovanja ni več mogoče predstavljati. Obnovili ste tudi visokoregalno skladišče embalaže. Zakaj ste se odločili za to naložbo? Rast obsega poslovanja, novi izdelki, drobljenje trgov in gradnja dodatnih proizvodnih kapacitet so glavni razlogi, ki so povzročili povečano število manipulacij v skladiščih. Da bi lahko še naprej zagotavljali ustrezno podporo proizvodnji in ji v naslednjih letih omogočili dodatno rast, smo investirali v posodobitev tehnološke opreme v skladišču. Poleg sodobnejše opreme smo pridobili tudi dodatna skladiščna mesta, zato smo že pripravljeni na prihodnje izzive. Več na logistika Promocija Projekti Direkcije RS za vodenje investicij v javno železni{ko infrastrukturo Pomembnej{i projekti zaklju~eni v letu 2010 oziroma v fazi zaklju~ka Daljinsko vodenje elektri~ne vleke (43,7 mio EUR) Modernizacija signalno-varnostnih naprav na železni{ki progi Pragersko-Ormož (47,6 mio EUR) Tehni~ne podlage razvoja ljubljanskega vozli{~a (2,4 mio EUR) Nadgradnja železni{ke proge Pragersko-Murska Sobota na odseku Ptuj-Mekotnjak (45,3 mio EUR) Modernizacija signalno-varnostnih naprav na železni{ki progi Diva~a-Koper (61,9 mio EUR) Glavne investicije v javno železni{ko infrastrukturo predstavljajo v prihodnjih letih projekti Nova železni{ka povezava Diva~a-Koper, dokon~anje projekta je predvideno leta 2018, ocenjena vrednost projekta zna{a 899 mio EUR Rekonstrukcija proge Pragersko-Hodo{, dokon~anje projekta je predvideno leta 2015, ocenjena vrednost projekta zna{a 176 mio EUR Nadgradnja proge Pragersko-Murska Sobota (2.etapa), dokon~anje projekta je predvideno leta 2013, ocenjena vrednost projekta zna{a 65 mio EUR Modernizacija obstoje~e železni{ke proge Diva~a-Koper, dokon~anje projekta je predvideno leta 2013, ocenjena vrednost projekta zna{a 128 mio EUR Modernizacija nivojskih prehodov, dokon~anje projekta je predvideno leta 2016, ocenjena vrednost projekta zna{a 101 mio EUR Uvedba sistema GSM-R, digitalnega radijskega omrežja, dokon~anje projekta je predvideno leta 2014, ocenjena vrednost projekta zna{a 128 mio EUR februar february 2011

54 februar february 2011 logistika Vitka logistika Uporaba konceptov vitkosti za uspešno poslovanje podjetja Doc. dr. Nataša Vujica Herzog 1 Gospodarska kriza je pokazala svoje zobe. Veliko podjetij se bori za preživetje, kljub temu pa strokovnjaki s področja gospodarstva zatrjujejo, da je glavni namen krize odstraniti vsa tista podjetja, ki poslujejo slabo in ne dodajajo vrednosti, ohraniti pa zdrava in uspešna podjetja. Podjetja, ki imajo težave pri poslovanju, bodo morala svoj način dela preoblikovati, sicer jim grozi propad. Kriza je torej res lahko tudi priložnost za nov začetek. Že naravoslovec Charles Darwin je v svoji teoriji evolucije zapisal, da na poti razvoja ne preživijo najmočnejši, niti najboljši, ampak tisti, ki so pripravljeni na spremembe. Spremembe so običajno nujno zlo, ki se ga v podjetjih v glavnem bojijo, ker prinašajo nekaj novega, nepoznanega. Vendar trenutna situacija kaže, da bodo spremembe nujno potrebne, zato je najbolje, da se nanje pripravimo. Vitka logistika 1 doc. dr. Nataša Vujica Herzog, Fakulteta za strojništvo Maribor Uvod Znano je, da imajo tudi najboljša gospodarstva obdobja vzponov in padcev in običajno se iz težkih situacij izvijejo boljša in še močnejša. Kako jim to uspeva? Japonska podjetja, kot je na primer Toyota, so posebej znana po izjemni sposobnosti prilagajanja novim razmeram. Leta 1990 so bile v knjigi The machine that changed the world [1], avtorjev Womacka, Jonesa in Rossa, objavljene ideje o vitki organizaciji, ki izhaja iz japonskih podjetij in katere glavni cilj je odstranitev vsega, kar izdelku ali storitvi ne dodaja vrednosti. Za prikaz toka vrednosti Japonci in tudi veliko ostalih podjetij, ki so privzela njihov način delovanja, uporabljajo orodje, ki se s tujko imenuje Value Stream Mapping (VSM) in jo lahko prevedemo kot metodo za prikaz toka vrednosti. VSM postaja vse bolj uveljavljeno in nepogrešljivo orodje za uvajanje vitke organizacije, saj lahko s pomočjo te metode nazorno prikažemo procese, ki tečejo v podjetju, skupaj z materialnimi in informacijskimi tokovi. Šele dobro poznavanje procesov v podjetju nam omogoča, da se lahko odločimo za potrebne spremembe. Kaj pomeni izraz vitkost? Vitkost pomeni uravnoteženo vključevanje zaposlenih, opreme in materiala ob najnižjih stroških. Vitko proizvodnjo (angl. Lean manufacturing LM) je leta 1950 v podjetju Toyota začel razvijati Taiichi Ohno. Šele leta 1990 so bile njegove fascinantne ideje o vitki proizvodnji prvič predstavljene zahodnemu svetu z objavo omenjene knjige The machine that changed the world, ki je omogočila, da se je to znanje najprej preneslo v proizvodna podjetja avtomobilske industrije, kasneje pa tudi v vse ostale proizvodne panoge od kmetijstva do aeronavtike. Womack je definiral pojem vitkost kot odstranitev izgub in zato je glavni cilj vitke proizvodnje odstranitev vsega, kar ne dodaja vrednosti izdelku ali storitvi. Čeprav je pojem vitka proizvodnja poznan in prisoten že kar nekaj časa, spet pridobiva na veljavi. Številna ameriška podjetja so po vzoru japonskih z uvedbo vitke proizvodnje dosegla izjemne izboljšave, kot so skrajšanje časov izdelave, manjše zaloge, prihranki pri foto: Shutterstock

55 transportu materiala, krajše čakalne vrste, večja odzivnost na zahteve kupca, hitrejše in bolj zanesljive dobave. V evropskem prostoru je manj odmevnih objav doseženih izboljšav, v Sloveniji pa so splošno znani in objavljeni primeri še bolj redki. Vitka proizvodnja in orodja za doseganje vitkosti Vitka proizvodnja je način razmišljanja oziroma sistem meritev in metod, s pomočjo katerih lahko podjetje postane zelo konkurenčno, ne samo z vidika proizvodnje, ampak podjetja kot celote. Glavni cilj vitke proizvodnje je odstraniti vse možne zastoje, tako da delo poteka čim bolj enakomerno in tekoče. To pomeni, da podjetje za aktivnosti v okviru procesa porabi manj dela, manj proizvodnega prostora, manj vlaganj, manj orodij in manj časa. Vitka proizvodnja zagotavlja preseganje do pred tem nezdružljivih konkurenčnih meril visoke kakovosti in nizkih stroškov [2]. Pomeni sposobnost proizvajati standardne izdelke visoke kakovosti z nizkimi stroški, kar zagotavlja poslovanje z dobičkom. Uporaba načel vitke proizvodnje daje najboljše rezultate pri obvladovanju materialnih tokov, posebno skladiščenja in transporta, ter pri obvladovanju kakovosti. Dobre rezultate lahko dosežemo tudi pri racionalizaciji proizvodnega toka. Resnična vitka organiziranost temelji na predpostavki, da se maksimalno število delovnih nalog in odgovornosti prenese na delavce, ki opravljajo osnovne delovne naloge. knjigi Lean Thinking (1996) sta James P. V Womack in Daniel T. Jones [3] definirala niz petih osnovnih vidikov, tipičnih za vitko podjetje: 1. definiraj vrednost z vidika kupca, 2. določi tokove vrednosti in odstrani vse izgube, 3. uvedi sistem vlečenja (angl. Pull), 4. vpelji sistem vlečenja, 5. trudi se za doseganje popolnosti. Metoda 5S Orodij za doseganje vitkosti je precej, zato so v nadaljevanju na kratko predstavljena samo najpomembnejša. Številna ameriška podjetja so po vzoru japonskih z uvedbo vitke proizvodnje dosegla izjemne izboljšave, kot so skrajšanje časov izdelave, manjše zaloge, prihranki pri transportu materiala, krajše čakalne vrste, večja odzivnost na zahteve kupca, hitrejše in bolj zanesljive dobave. Celična proizvodnja je način dela, pri katerem se celoten proces izdelave posameznega izdelka ali podobnih izdelkov, skupaj s proizvodnimi stroji, izvede znotraj celice. Tak način dela omogoča hitrejši in enostavnejši način proizvajanja. Proizvodnja točno ob pravem času (angl. Just in time JIT) je sistem, pri katerem kupec sproži zahtevo, ki se nato posreduje nazaj od končne montaže do surovcev za izdelavo in na tak način 'vleče' proizvodnjo v točno določenem času, ko je to potrebno. KANBAN se v literaturi pojavlja kot del JIT in je sistem vodenja proizvodnje po načelu vlečenja, ki zahteva proizvodnjo potrebnih delov le v zahtevanih količinah in ob pravem času. Več na logistika 20 let polnilne tehnike! Rešitve na ključ za industrijo pijač Promocija ICS d.o.o. Ulica V. Prekomorske brigade Ljutomer februar february 2011

56 februar february 2011 logistika Juma logistika Logistika na drobno je v Sloveniji šele v povojih Miran Varga Trgovci se v finančnogospodarskem krču otepajo večjih zalog, kar je hkrati velika priložnost za dobre logiste, saj tak način poslovanja prinaša več manjših dobav in dostav blaga. Marko Juvan, direktor podjetja Juma logistika, je predstavil prednosti t. i. logistike na drobno. V Sloveniji se logistika na drobno šele uveljavlja kot ena izmed logističnih možnosti, a bistveno je, da Marko Juvan napoveduje logistiki letos rast. Juma logistika V podjetju Juma logistika ob 20-letnici zagotovo presojate, kakšna je bila poslovna pot. Na katere dosežke ste najbolj ponosni? V prvi vrsti na to, da obstajamo na trgu že dvajset let, da smo v celotnem obdobju stabilno rastli in ohranjali dobičkonosno poslovanje. Ponosen sem še na to, da smo v tem času z večino partnerjev ohranili dolgoročni odnos, kar kaže na zaupanje strank v podjetje. S prilagajanjem poslovanja potrebam naročnikov smo uspeli oblikovati ponudbo storitev, ki je na trgu iskana, in ustvarili ime, ki je prepoznavno v dejavnosti. Kako je na vaše poslovanje vplivalo ohlajanje gospodarstva? Dejansko se je obrat blaga upočasnil, kar direktno vpliva tudi na poslovni rezultat. Iz tega naslova se obseg opravljenih storitev obstoječih partnerjev zmanjšuje, pa tudi pridobivanje novih naročnikov v tem obdobju stagnira. Ali so že znaki, da se gospodarska in finančna kriza v bližnji prihodnosti poslavljata? Menim, da se bo izraz»kriza«počasi opustil, kar pa ne bo pomenilo konec trenutnega stanja na trgu. Preden se bo gospodarstvo pričelo ogrevati in se bodo finančni vzvodi postavili na stabilna tla, bo minilo še precej časa. Po katerih logističnih storitvah najpogosteje povprašujejo mala in srednje velika podjetja? Pri nas beležimo največ povpraševanja po celoviti logistični ponudbi, ki je naša primarna usmeritev, sicer pa opažamo veliko povpraševanja tudi po enkratnih prevozih v mednarodnem transportu. Kakšen je odziv strank na ponudbo zunanjega upravljanja logistike? Ali podjetja s težkim srcem svojo logistiko zaupajo zunanjemu partnerju? Da, večina podjetij, ki je logistiko opravljalo v lastni režiji, se zaveda, da je to kompleksna dejavnost. Težko zaupa, da bo to delo zunanji ponudnik lahko opravljal enako dobro in hkrati ceneje. A dober ponudnik mora to zaupanje upravičiti in navadno tudi ga. Gre torej za dvig ali ohranjanje kakovosti ter hkrati za stroškovne prihranke? Glede na situacijo, v kateri se obrat in zaloge blaga zmanjšujejo, bodo stroški najetega prostora, opreme in zaposlenih v skladišču v enoti izdelka narastli. Podjetja bodo prisiljena zmanjševati te stroške in potrebne bodo nekatere spremembe. Ena od rešitev je zunanje izvajanje logistike, ki jo ponuja tudi Juma logistika. foto: shutterstock

57 Ponudnik zunanjega upravljanja logistike izvedbo poslov opravi ceneje predvsem zato, ker izvaja storitve za več strank hkrati. Na osnovi tega bolj učinkovito izrablja vire oziroma dosega večjo produktivnost. Pri tem pa se kakovost storitve in odzivnost ponudnika ohranjata na enakem nivoju. Obstaja t. i. točka preloma, kdaj se zunanje izvajanje logistike podjetjem splača? Kako prepoznajo to točko? Odločitev za zunanje izvajanje logistike morajo podjetja pretehtati najprej pri sebi in sprejeti odločitev z upoštevanjem svojega načina poslovanja. V podjetju Juma logistika podjetjem nudimo informativni izračun stroškov logistike, ki ga lahko primerjajo s svojimi lastnimi stroški. Storitve nudimo podjetjem, upravljavcem blaga, ki ne podleže posebnim pogojem skladiščenja (nevarno, hitro pokvarljivo ipd.), ter podjetjem, ki oskrbujejo prodajo na drobno (trgovske centre in manjše trgovine, fizične osebe ). Pri tem iz skladišča lahko dostavimo tudi manjša pakiranja posameznega artikla, kot sta karton ali celo kos. Tak način izvajanja logistike smo pri nas poimenovali logistika na drobno (ang. retail logistics) in je primarna usmeritev našega podjetja.»logistika na drobno«v Sloveniji zaenkrat še ni posebej opredeljena kot zvrst, ki podpira prodajo na drobno in tudi s cenovnega vidika se ne razlikuje od posplošene vrednosti logistike, čeprav je z vidika stroška v enoti izdelka velika razlika. Točko preloma pa si mora vsako podjetje izračunati glede na naravo in obseg svojega poslovanja, univerzalne točke preloma pač ni. Kako vaše podjetje razume pojem zelena logistika? Osebno razumem pojem zelena logistika kot zavedanje obremenilnega vpliva posameznih aktivnosti v celotnem logističnem procesu na okolje ter izvajanje ukrepov za njihovo odpravo oziroma zmanjšanje njihovih učinkov. Najprej se moramo zavedati, kako in koliko posamezno opravilo vpliva na okolje, ter nato najti ukrepe, ki bodo usmerili procese, da bodo kar se da prijazni okolju. V zeleni logistiki vidim dve smeri delovanja eno kot zmanjšanje porabe energije na proizvedeno enoto izdelka oziroma storitve in drugo kot zmanjšanje negativnih vplivov, kot so recimo ločevanje in recikliranje odpadkov. Pri prvi smeri deluje z ekonomskega vidika zelena logistika pozitivno, saj z zmanjšanjem energije zmanjšujemo stroške, v drugem delu pa je direkten učinek na stroške kratkoročno obremenilen, vendar dolgoročno vpliva na bolj ugodno nabavno ceno materiala. Predpogoj je seveda aktivno delovanje vseh vpletenih v verigi. V vsakem primeru je zelena logistika prava smer razmišljanja, ki pozitivno vpliva tako na okoljevarstveni vidik kot tudi na ekonomski. foto: Rok Tržan Marko Juvan Pa se načela zelene logistike uresničujejo tudi v praksi? Drži, da v trenutni situaciji marsikatero podjetje razmišlja le o svojem obstoju in ne o tem, kako bo zmanjšalo negativen vpliv na okolje. V Juma logistiki smo nekje vmes. Izvajamo ukrepe, ki ne zahtevajo večjih stalnih stroškov in za katere niso potrebna večja vlaganja. Če se le da, v našem podjetju pri tekočih odločitvah upoštevamo kriterij vpliva na okolje. Zaposlene s pogovori osveščamo o tem, kako posamezna aktivnost v procesu vpliva na okolje, saj menimo, da bomo le tako uspeli doseči dobre rezultate pri ohranjanju okolja. Vsekakor pa si želimo, tako mi kot tudi vsi ostali logisti, da bi se v prihodnje splošno zavedanje dvignilo. Boljši ekonomski položaj nam bo dal na razpolago več sredstev, s katerimi bomo, pa tudi s pomočjo države, naredili nekaj korakov naprej proti pravi zeleni logistiki. Kakšen je vaš»idealni logist«, če ga opišete kot osebo? Idealni logist je oseba, ki je usmerjena predvsem v izvrševanje osnovnega poslanstva logistike: poskrbeti, da bo blago iz točke A prišlo na točko B ob predpostavljenih kriterijih v najkrajšem času ali ob pričakovanem času z najmanjšimi stroški in v enaki kakovosti. Če tukaj upoštevamo še zeleno logistiko z najmanj negativnega vpliva na okolje. Kakšna je vaša napoved za področje logistike v letu 2011, kateri trendi bodo najbolj izstopali v prihodnjem letu? Glede na izjave velikih logistov v Sloveniji velja za področje logistike v letu 2011 zelo pozitivna napoved. Predpostavljam, da bo izstopal predvsem transport. Podjetja si namreč ne bodo privoščila večjih zalog, kar pomeni več manjših dobav in dostav. Na žalost to ni v smeri zelene logistike. Kot sem že omenil, upam, da se bo več podjetij odločilo tudi za zunanje izvajanje logistike in si s tem zmanjšalo stalne stroške, ki imajo ob manjšem obratu posledično največji vpliv v strošku na enoto izdelka. Promocija Logistika na drobno«v Sloveniji zaenkrat še ni posebej opredeljena kot zvrst, ki podpira prodajo na drobno in tudi s cenovnega vidika se ne razlikuje od posplošene vrednosti logistike, čeprav je z vidika stroška v enoti izdelka velika razlika. SHRANIMO PRIPRAVIMO DOSTAVIMO * akcija ob 20. jubileju - veë na Izkoristite -20% za 20 let.* Specialisti za skladiπëenje februar february logistika

58 55 58 Nezelene navade Kako s papirjem? Skoraj vsak dan v naše poštne nabiralnike prihajajo reklamni oglasi, ki jih morda pregledamo ali ne, kaj kmalu pa postanejo neaktualni. Kaj lahko storimo s temi kupi odpadnega papirja? Zgodi se, da končajo kar med mešanimi odpadki, a veliko boljša in okolju prijazna praksa je, da neuporaben papir ločujemo (odložimo v posebne smetnjake) ali zbiramo in oddamo v zbirni center. Še bolje pa je, da jih otroci ob zbirnih akcijah odpadnega papirja odnesejo v šolo, saj so tako vključeni v okoljske zelene aktivnosti, poleg tega pa razred za vsak zbran kilogram odpadnega papirja lahko dobi nagrado. Ekošola sprašuje, stroka odgovarja Nevarne žvečilke foto: arhiv šole februar february 2011 EOL Nekateri, predvsem mladostniki, si dan težko predstavljajo brez žvečilnega gumija. A kje konča, ko ni več okusen? Prepogosto so tla šolskih dvorišč polna ostankov odvrženega žvečilnega gumija, kar med drugim povzroča problem tistim, ki čistijo javne površine. Kot zanimivost: v Singapurju je uporaba žvečilnih gumijev v javnosti prepovedana, ker jih je težko odstraniti s tal. Lahko pa konča tudi na podplatu katerega od mimoidočih. Celo ptice lahko poginejo zato, ker ne morejo odpreti kljuna, ki se jim je zalepil zaradi odvrženega žvečilnega gumija. Navadni žvečilni gumiji razpadajo od 100 do 25 tisoč let in ne le, da kazijo podobo ulic in dvorišč, ampak so kot napačno odvržen odpadek škodljivi za okolje. Zato naj končajo v košu za smeti. Vprašujejo učenci 6. in 7. razredov ljubljanske OŠ Bežigrad pod vodstvom vodje EKO projektov, Tomaža Jurce. Človek v vesolje izstreljuje razna vesoljska plovila (rakete, satelite, sonde idr.), med katerimi nekatera ostanejo v atmosferi, druga poletijo globoko v vesoljni prostor. Kaj se zgodi s temi plovili, ko se konča njihova življenjska doba, ter kako to vpliva na onesnaženost zemeljske atmosfere in prostrani vesoljni prostor? Ali odslužena plovila ogrožajo nas in morebitna druga življenja v vesoljnem prostoru? Zanima nas tudi, kaj se zgodi z raketami in drugimi pirotehničnimi sredstvi (petarde, ognjemeti) v zraku? Ali vplivajo na ptice in druga živa bitja? Ali zgoreli delci in hrup vplivajo na organizme in naravo na zemlji? Prof. dr. Tomaž Zwitter, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za matematiko in fiziko: Kaj se zgodi z vesoljskim plovilom, je odvisno od njegove oddaljenosti od Zemlje. Če je blizu, to je na višini nekaj sto kilometrov nad Zemljinim površjem, ga upor v zgornjih plasteh Zemljinega ozračja sčasoma ustavi in pade proti Zemlji. Tako zgori v ozračju. Da ne bi slučajno kak večji kos vseeno padel na Zemljo, poskrbi eksplozivni naboj, s katerim mora biti opremljeno vsako tako plovilo. Več manjših kosov namreč gotovo zgori, en sam velik kos pa morda ne bi. Usoda plovil, ki so vsaj nekaj tisoč kilometrov nad Zemljinim površjem, je drugačna. Ta plovila praktično za vedno ostanejo v vesolju. Ne v enem ne v drugem primeru se posebnega onesnaženja ni bati. Plovila, ki potujejo daleč od Zemlje, že zaradi občutljivih aparatur na krovu skrbno razkužijo, še posebej pa na to pazijo pri vseh predmetih z Zemlje, ki končajo svojo pot na drugem planetu ali luni. Tudi padci na Zemljo so redki, mnogo redkejši kot padci naravnih kamnov iz vesolja. Pravzaprav predstavljajo vesoljska plovila nevarnost le eden drugemu. Če bi v vesolju trčila, bi se pokvarila, torej se skušajo takim trkom izogniti in zato poti umetnih satelitov budno spremljajo. Izr. prof. dr. Maja Remškar, Laboratorij za sintezo anorganskih nanocevk in vrvic, vodja Odseka za fiziko trdne snovi na Inštitutu Jožef Stefan: Veliko kemikalij, katerih kemijske reakcije izkoriščajo pirotehniška sredstva za dosego zvočnih in svetlobnih efektov, je naštetih na povezavi: htm. Pri pregledu spojin dobimo vpogled v strupenost ali relativno varnost posameznih raket, vendar je potrebno vedeti, da poceni pirotehnična sredstva ne vsebujejo nikakršnih informacij o kemijski sestavi. Prav tako ni navodil o ščitenju dihal pri eksplozijah, zato se je pirotehničnim sredstvom najbolje na daleč izogniti. Ptice spadajo med dihalno bolj občutljive organizme, a tudi astmatiki, starejši ljudje in otroci lahko postanejo žrtve uporabe pirotehnike, še posebej v zaprtih okoljih, kamor spadajo tudi zaprti trgi in neprevetrene kotline. Pri eksplozijah nastajajo majhni delci, ki se med seboj ne morejo združiti v manj nevarne skupke, saj jih eksplozija razprši. Nanodelci so nevarni, ko zaidejo v pljuča, potem v krvni obtok, v možgane in notranje organe. Nekateri so strupeni že zaradi kemijske sestave, npr. svinčeve in arzenove spojine, drugi pa zaradi majhnosti: bakrovi in železovi oksidi. Več o tem lahko preberete na spletnem naslovu

59 OE odpadna embalaža OEEO odpadna električna in elektronska oprema OBA odpadne baterije in akumulatorji ONS odpadne nagrobne sveče OZ odpadna zdravila Promocija Promocija EOL Interseroh d.o.o., Brnčičeva ulica 45, 1231 Ljubljana - Črnuče, Tel.: 01/ , Fax: 01/ , ISO 9001 Q-190 ISO E-185 BS OHSAS H-065 februar february 2011

60 foto: Shutterstock specializirani za okoljsko komuniciranje in ozaveščanje! Specializirana revija za embalažo, okolje Specializirana revija za embalažo, okolje in logistiko / Specialist in logistiko / Specialist magazine for packaging, magazine for packaging, environment and logistics environment and logistics embalaža okolje logistika packaging environment logistics 50 Maj / May 2010 embalaža okolje logistika logistics packaging environment 51 julij / July 2010 Na trgu naj bo več povratne embalaže Ran v okolju vse več, inšpektorjev premalo Študentje prihajajo z vseh koncev sveta Izbiramo NAJBOLJ ZELENO EMBALAŽO V SLOVENIJI! Environmental Sores are on the Increase and there are not Enough Inspectors Students from All Over the World Politika v resnici malo misli na okolje Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana vprašanje + Hamletovsko embalaža Taking a Bite povratna ali nepovratna + The Ministry grize v + Ministrstvotežave Out of Waste Issues Monitoring, smetarske + Operationalfrom monitoringi, Standards and + Obratovalni od Deviations standardov ses odstopanja in slovenske klavnice Slovenian Slaughterhou Poštnina plačana pri Strokovna specializirana revija EOL Embalaža Okolje Logistika že 10 let in preko 50 številk! pošti 3102 Celje Okoljski učbeniki Že v prodaji: OkOljevarstvena zakonodaja, tvena Okoljeavkaorsnodaja z avtorica: mag. Adrijana Viler Kovačič Napovedujemo: varstvo OkOlja, avtorica: dr. Jana Sterže GOspOdarjenje z Odpadnimi vodami, avtorja: dr. Milenko Roš, dr. Jože Panjan OkOljevarstvene tehnologije avtor: dr. Darko Drev Okoljske oddaje Eko utrinki Koprodukcija z RTV Slovenija Okoljski portal z dnevnimi novicami in aktualno knjižnico Promocija Natečaj Najbolj zelena občina