ZADRŽEVANJE PADAVINSKIH VOD NEKOČ IN DANES

Transcription

1 mag. Matija Bogdan MARINČEK * ZADRŽEVANJE PADAVINSKIH VOD NEKOČ IN DANES POVZETEK Zgornji tok povodja Save ter reke najsevernejšega dela jadranskega povodja zavzemajo pretežni del ozemlja R Slovenije. V referatu so nakazane značilnosti padavin, ki pogojujejo potrebo po časovnem prerazporejanju odtokov v površinskih odvodnikih. Opisani so nekatera prizadevanja in ukrepi v porečju Savinje in Sotle, ki sta pritoka Save, za zadrževanje oziroma shranjevanje dela visokih voda od že bolj oddaljene preteklosti pa do danes. Namen referata je tudi poudariti pomen poznavanja prizadevanj naših predhodnikov na vodarskem področju, pomen opazovanja posledic preteklih izjemnih dogodkov in pomen upoštevanja naravnih zakonitosti odtoka površinskih vod pri načrtovanju vodnogospodarskih ureditev. Skratka, upoštevati načela ekoremediacije tudi na tem področju. 1. UVOD Voda je eden najpomembnejših naravnih elementov, ki omogočajo življenje na zemlji. Že pred našim štetjem so na Kitajskem zapisali modrost, ki se glasi:»voda je kri sveta, reke pa so njegove žile.«energija Sonca poganja vodni krog na Zemlji: izhlapevanje, padavine, odtok. Človek spreminja kakovost vode, v zadnjem času pa vpliva tudi na dinamiko vodnega kroga. Pretežni del slovenskega ozemlja je povirje povodja Save in porečja najsevernejših vodotokov jadranskega povodja. Drava in Mura, ki imata povirji v sosednji Avstriji, v tem referatu nista obravnavani Velika količina letnih padavin odteče iz slovenskega ozemlja v relativno kratkem času visokih vod. Večji del odtečenih visokih vod ni s pridom izkoriščen. Po drugi strani pa je razdiralna energija visokih vod škodljiva. Tako je ideja o zadrževanju odtokov padavin, oziroma o potrebi po časovnem prerazporejanju odtokov, že dolgo prisotna. Načini zadrževanja in intenzivnost posegov pa so bili skozi čas različni. So odraz potreb časa, stopnje poznavanja naravnih zakonitosti vodnega režima in strokovne ravni vodarjev in drugih strokovnjakov. 2. NEKAJ VEČ O ZNAČILNOSTIH VODNEGA REŽIMA VODOTOKOV Na območju obeh obravnavanih povodij pade na leto cca 3000 do 1200 mm padavin, največ na zahodu, najmanj na vzhodu. Porečje Savinje je po značilnostih povprečje slovenskega dela povodja Save. Porečje Savinje meri 1770 km 2. Do sotočja s Savo pri Zidanem mostu zavzema slabo tretjino njenega povodja. Njeno povirje je v Savinjsko Kamniških Alpah in Karavankah in sega do višine 2400 m. Povprečno pade na leto od približno 1800 mm v povirju Savinjsko-Kamniških Alp do 1200 mm na območju porečja Voglajne, ki leži najbolj vzhodno. Izvir Savinje je na nadmorski višini 960 m. Na ca 100 km dolgi poti do izliva v Savo se spusti skoraj za 700 m. V sledečo tabeli 1 je podan prikaz hidroloških količin porečja Savinje: * mag. Matija Bogdan MARINČEK, univ.dipl.inž.grad., SVETOVANJE, PROJEKTIRANJE, POSREDNIŠTVO IN ŠTUDIJE, Matija Bogdan Marinček s.p.,teharska c. 13, 3000 Celje

2 Porečje Savinje do VP Laško: količina velikost enota povprečna vrednost letnih padavin v porečju: 1500 mm povprečna količina padlih padavin na leto: mio m 3 povprečni odtočni koeficient v porečju: 0.52 povprečna količina odtečenih padavin v vodotoke mio m 3 Odtečene letne količine do višine pretoka 30 m 3 /s 500 mio m 3 Odtečene letne količine do višine pretoka biološkega min. (18 m 3 /s) 300 mio m 3 Odtečene količine nad pretokom 30 m 3 /s 700 mio m 3 Odtečene količine nad pretokom biološkega minimuma 900 mio m 3 Trajanje odtokov večjih kot 18 m3/s 3 meseci Trajanje odtokov večjih kot 30 m3/s 2.5 mesec a tabela 1: nekaj hidroloških karakteristik porečja Savinje (posredni vir podatkov je študija:koncept ureditve Savinje-zv.1 Hidrološka študija, št. C-15/1, VGI Ljubljana, leto 1992). Količine veljajo za prerez VP Laško. Podane so povprečne vrednosti porečja in določenega obdobja z namenom, oceniti osnovne lastnosti porečja. Na njihovi osnovi je mogoče trditi, da je vsaj 50% vodnih količin neizrabljenih in da vsaj 20% od njih odteka v času visoki vod, ki poplavljajo manjša ali večja urbana območja in druge intenzivno izrabljene prostore. To potrjuje tudi razmerje med pretoki nizkih in visokih vod, ki je do 1:300, na nekaterih pritokih pa je še občutnejše. Večina visokih vod Savinje od leta1960 dalje, ki so povzročile poplave, je nastopilo v jeseni od septembra do novembra, to je v času jesenskega tipa padavin. Večina ujm v stranskih dolinah pritokov Savinje in pritokov teh pritokov pa je nastopilo v poletnem času, največ v mesecih juniju in juliju. Včasih poplave terjajo človeška življenja. Škode, ki jih povzročijo, niso majhne. To potrjuje tudi podatek, da je ob nastopu visoke vode 1. in 2. novembra 1990 skozi prerez VP Laško odteklo več kot 100 mio m3 vode oziroma skoraj 10 % vseh odtokov Savinje v tem letu. V porečju Savinje je visoka voda povzročila več kot 350 mio EUR škode zaradi poplavljanja in erozije. Samo na vodnogospodarski infrastrukturi, to je grajenem javnem dobru, je bila ocenjena škoda na več kot 60 mio EUR. Menim, da tudi za druge dele povodja Save in jadranskega povodja v Sloveniji veljajo podobne značilnosti. Navedeno kaže, da bi bila vlaganja v časovno prerazporeditev vsaj dela odtečenih vod še kako primerna in potrebna. Seveda pa bilo treba izbirati primerne oblike zadrževanja/shranjevanja voda. 3. PRISTOPI IN UKREPI ZA ZADRŽEVANJE VODA V PRETEKLOSTI V preteklosti so vodarji znali bolje opazovati naravo in naravne zakonitosti odtočnega režima rek in potokov. Imeli pa so na razpolago manj delovnih sredstev, s katerimi bi opažanja preverjali in predpostavljali možne, a bodoče dogodke. Za izvedbo načrtovanih posegov so rabili več efektivnega časa kot danes. Danes imamo boljša delovna sredstva, zmanjkuje pa nam časa za opazovanje, ali pa se nam ne zdi več potrebno Opisati želim dva primera iz preteklosti na porečju Savinje IZRABA RETENCIJSKIH POVRŠIN PRI POSEGIH V VODNI REŽIM V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI V 19. STOLETJU Do osemdesetih let 19. stoletja je bila Spodnja Savinjska dolina zamočvirjena. Prepletali so jo meandri in rokavi Savinje, pa tudi nekaj umetnih prekopov in strug-mlinščic, ob katerih so bili žage, mlini, oljarne in tudi kakšen drug gospodarski obrat. Obrežja pa so pokrivale gmajne in logi, na katerih so pasli svojo živino člani pašnih skupnosti. Savinja in njeni pritoki na tem območju so pogosto poplavljali, ponekod tudi v širino nekaj sto metrov. Po t.i. prvi industrijski revoluciji so zainteresirani lastniki dosegli izdelavo projekta in izvedbe regulacije struge Savinje med Nazarjem in Celjem v dolžini več kot 24 km, da bi omogočili razvoj kmetijstva, predvsem hmeljarstva. Želeli so zaokrožiti obdelovalne površine in

3 zmanjšati pogostnost poplav. Na sliki 1 sta prikazani naslovna in zadnja stran načrta regulacije Savinje, ki je bil izdelan leta Slika 1: dela načrta iz leta 1886; vir: kopija delov načrta iz leta1886; foto posnetek: Tina Teršek, dipl.inž.graf.teh.; Po načrtu so izvajali dela nepretrgoma več kot 15 let in sicer: postopno so sekali meandre in preusmerjali odseke struge k jugozahodnemu in južnemu robu doline; zožene dele struge Savinje so širili; utrjevali so najprej konkavne bregove preusmerjene struge in nato zapirali konveksne; brežine so utrjevali s kamnometom, največkrat so kamen razložili vzdolž brežine, ki je samodejno zdrsnil po erodirani brežini in preprečil nadaljnje poškodbe; ob levem bregu so gradili nasipe, da bi zmanjšali pogostost poplav; v nasipih na levem bregu so puščali utrjene prelivne odprtine. Zadnji detajl želim opisati nekoliko podrobneje. Na celotnem odseku so v nasipih izvedli ca 40 prelivov. To so bili ponižani, s prodniki utrjeni odseki nasipa, dolžine tudi nekaj deset metrov. Predvidni so bili predvsem na mestih, kjer je nova struga prečkala prejšnje rokave. Namenjeni so bili za razbremenitev-retenzijo urejene struge ob nastopu večjih visokih vod, kot naj bi jih bila sposobna prevajati regulirana struga. Ker je tok poplavnih vod je počasnejši kot tok v strugi, del voda časovno zakasni, poplavne površine delujejo tudi kot retencijski prostor. Mimogrede: dr. Kovačič, pred desetletji profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvoin geodezijo, je tenkočutno razlagal razliko med pojmoma retenzija, kar pomeni: razbremenjevanje in retencija, kar pomeni zadrževanje vode. Na sledeči sliki 2 je prikazan del detajlnejšega načrta odseka (pri Rojah nad Žalcem) z vidnimi prelivi.

4 Slika 2: situacija dela ureditev; vir: kopija delov načrta iz leta1886 ; foto posnetek: Tina Teršek, dipl.inž.graf.teh.; 3.2. NAČRTOVANJE UMETNIH ZADRŽEVALNIKOV V POREČJIH SAVINJE IN SOTLE OB KONCU 60-tih LET 20. STOLETJA IN URESNIČEVANJE TEH NAČRTOV Leta 1967 je bila izdelana dokumentacija»študija in iskanje novih retenzijskih prostorov za akumulacijo voda na Savinji, Sotli in njunih pritokih«. V njej je podrobneje analiziranih 13 možnih lokacij zadrževalnikov v porečju Savinje in 3 v porečju Sotle. Zadrževalniki so bili podani tudi v variantah glede na prostornino in lokacijo pregrade. Ugotovljene so bile možne lokacije predvsem na pritokih obeh vodotokov, le ena je bila predvidena v sami dolini Sotle nad Podčetrtkom. Delovanje zadrževalnikov naj bi bilo večnamensko. V njih bi zadrževali vode, večje od t.i. biološkega minimuma, ki naj bi omogočal še zadovoljive pogoje za rečne in obrečne ekosisteme. Poleg t.i. mrtve prostornine, rezervirane za odlaganje vlečenih in suspendiranih plavin, je bil del akumulacijskega prostora predviden kot zbiralnik vode za različne rabe vode (za pitno in tehnološko vodo ali za namakanje kmetijskih zemljišč). Približno 1/3 prostornine pa naj bi delovala kot zadrževalnik visokih vod, to je za zniževanje konic visokovodnih valov. Ta prostor bi zagotovili z delnim praznjenjem akumulacije pred vsakim verjetnim nastopom visokih vod. Pregradni objekti zbiralnikov bi bili praviloma težnostne pregrade iz zemeljskih materialov. Večina pregrad vi bila nižja kot 10 m, nekatere pa bi bile tudi višji in bi spadale med t.i. visoke pregrade. Načrtovalci so se zavedali obsežnosti takih posegov tako v prostorskem kot tudi v finančnem smislu. Zato sta študiji vsebovali poleg osnovnih hidroloških karakteristik tudi oceno potrebnih materialov, potrebnih sanacij prostora in tudi potrebnih sredstev. Prav tako so se zavedeli, da posamezni uporabniki prostora ali vode ne bodo sami vlagali v tako zahtevne objekte (to velja tudi za današnje družbene in gospodarske razmere). Možno bi jih bilo izvesti le kot javno vodnogospodarsko infrastrukturo. Tako so bili zadrževalniki vključeni v Družbeni plan SR Slovenije za obdobje in Dolgoročni plan SR Slovenije za obdobje

5 Do danes so bili v porečju Savinje za različne rabe zgrajeni 3 objekti: zadrževalnik Žovneško jezero na Trnavi (tehnično ime je akumulacija Trnava) s prostornino 1.7 mio m 3 bi uravnaval pretoke in zbiral vodo za namakanje kmetijskih površin (hmelja). Zadrževalnik Šmartinsko jezero na Koprivnici (akumulacija Loče) s prostornino 5 mio m 3 bi uravnaval pretoke in bil še zbiralnik tehnološke vode. Zadrževalnik Slivniško jezero na Voglajni (akumulacija Tratna) s prostornino 3 mio m 3 bi uravnaval pretoke in bil še zbiralnik tehnološke vode. Na Sotli je bilo zgrajeno: z zadrževalnikom Sotelsko jezero (akumulacija Vonarje) s prostornino 10 mio m 3 bi uravnavali bi pretoke, bil še zbiralnik vode za pitje in za namakanje. Sotelsko jezero je bil skupni projekt slovenskega in hrvaškega vodnega gospodarstva. Zadrževalnik do danes ni doživel stalne ojezeritve, ker je bilo treba najprej izboljšati kakovost voda Sotle. Danes je kakovost Sotle boljša, saj obratuje komunalna čistilna naprava Rogaška Slatina, v kateri se čistijo komunalne odplake Rogaške Slatine in Rogatca. Odplake naselij na hrvaški strani pa še vedno odtekajo neposredno v Sotlo. Omenjeni zadrževalniki se ne uporabljajo za shrambo vode za pitje, tehnološko vodo ali namakanje kmetijskih zemljišč, kar je bil v času izgradnje glavni namen. našli so druge vire ali pa so se potrebe po vodi spremenile. V umetnih zbiralnikih oziroma zadrževalnikih ter ob njih so se spontano razvili bogati ekosistemi. Vzporedno so se razvile druge rabe, kot so ribištvo, delno tudi turizem in rekreacija. Danes jih imenujemo kar jezera. V študiji o razvoju turizma in rekreacije zadrževalnik Šmartinsko jezero opisujejo kot naravni biser. Slika 3: pogled na Šmartinsko jezero iz zraka; vir: publikacija «Šmartinsko jezero 30 let«, NIVO d.o.o in Fit Media Celje, leto 2000; foto posnetek: Tina Teršek, dipl.inž.graf.teh. Vsi navedeni objekti delujejo tudi kot zadrževalniki visokih vod. Z njimi se časovno prerazporejajo odtoki padavin s prispevnih območij. Z zadržanim delom visokih vod se, v okviru kapacitet zadrževalnega prostora, bogatijo nizke vode v sušnih obdobjih. Včasih so namreč naravni pretoki v vodotokih celo nižji od sprejemljivih za normalno preživetje rečnih in obrečnih ekosistemov. Takrat je zelo pomembna tudi kakovost voda in predvsem vsebnost kisika. Zato, ker se po načinu izvedbe

6 izpustnih objektov razlikujejo in ker so oblika in velikost akumulacijskih prostorov ter karakteristike prispevnih območij različne, je upravljanje z zadrževalniki včasih zelo zahtevno. Treba je izpuščati vodo v različnih časih in iz različnih globin. Poleg tega je zaradi vzporednih rab gibljivi del prostornine omejen. Kako je pomembno zadržanje visokih vod in s tem znižanje konic visokovodnih valov je najbolj vidno na Sotelskem jezeru. Zaradi prepovedi stalne ojezeritve deluje kot»suhi«zadrževalnik. Že nekajkrat je bil v njem zadržan celotni visokovodni val Sotle. Leta 1996 je bilo zadržanih skoraj 7 mio m3 vode. V kolikor Sotle nebi zadržali, bi skupaj s pritokom Mestinjščico povzročili katastrofo na turističnem kompleksu v Podčetrtku. 4. PRISTOPI IN UKREPI ZA ZADRŽEVANJE VODA DANES Časovna razporeditev padavin in posledično odtokov v zadnjem četrtstoletju ni ugodna. Tudi dolgoročne napovedi niso boljše. Glede na to, da se poraba vode povečuje, da se napovedujejo burnejša klimatska obdobja, bo po eni strani preobilje, po drugi strani pa pomanjkanje vode vedno občutnejše. Zato bo izgradnja zadrževalnikov vedno bolj potrebna in pomembna, kar zna med potencialnimi uporabniki vode zaostriti boj za akumulacijski prostor NEKAJ MOŽNIH TIPOV ZADRŽEVALNIKOV GLEDE NA NAČIN ZADRŽEVANJA Sledeči tipi objektov oziroma ukrepov za časovne prerazporeditve odtokov padavin bodo postali verjetno v prihodnje pomembni: a) Večnamenski zadrževalniki oziroma zbiralniki odtečenih padavin v stranskih dolinah pritokov Tu poselitev in drugi pritiski na prostor še niso tako veliki, voda ni toliko onesnažena. V kolikor ta območja niso varovana v pogledu redkih ali avtohtonih ekosistemov, naravnih znamenitosti ali kulturne dediščine, so primerna za to obliko zadrževalnikov, zlasti če so na območjih z večjimi letnimi padavinami. Poleg zbiranja vode za različne in vedno bolj selektivne rabe, bosta namena teh zadrževalnikov še bogatenje voda v vodotokih v sušnih obdobjih ter manjši meri lokalno protipoplavno varovanje. Zaradi spontanega razvoja vodnih in obvodnih ekosistemov bodo izražene tudi težnje po razvoju ribištva, turizma in rekreacije. Različnost interesov in konfliktnost bo tu najbolj izražena. b)»suhi«zadrževalniki Največji učinek zadrževanja visokih vod kot obramba pred poplavami se doseže, če je zadrževalnik neposredno nad območjem ki se varuje, ker so tu združeni vplivi oz. prispevki vseh gorvodnih prispevnih površin. Tako so v študiji Savinja-koncept ureditve Savinje, zvezek 3-Presoja možnosti zadrževanja voda (VGI, 1993), poleg ponovne presoje zadrževalnikov, opisanih v poglavju 3.2, nakazane tudi možne lokacije dolinskih retencij, med drugimi tudi v Spodnji Savinjski dolini. Z dopolnilnimi ukrepi je možno njihov učinek protipoplavnega varovanja bistveno povečati. Pomembno je, da stopijo v funkcijo neposredno pred nastopom konice visokovodnega vala. Več o tem v sledečem kratkem opisu nekaterih praktičnih primerov. c) Lokalni zadrževalni bazeni Tu je princip obraten. V bazenih različnih oblik in konstrukcij bi čim dalj časa zadržali odtoke padavin s posameznih objektov in pripadajočih zemljišč ali manjših sklopov objektov ali delov infrastrukturnih objektov (t.i. lastne vode). Ker so padavine časovno in prostorsko razporejene neenakomerno, je učinek zadrževanja lokalen. Če pa bi postal to splošen princip na porečju ali celo povodju, bi z njim zajezili trend vse hitrejšega odtekanja padavin po površini zaradi širjenja urbanizacije. d) Optimizacija delovanja verige rečnih hidroelektrarn

7 Z optimalnejšim voznim redom hidroelektrarn na rekah, oziroma regulacijo vode v bazenih hidroelektrarn bi bolje izkoristili vodni potencial za pridobivanje električne energije in hkrati zmanjšali neugodne posledice ob nastopu visokih vod. e) Vršne elektrarne, Kot zadrževalniki visokih vod bi lahko delno delovale elektrarne, ki bi pokrivale sezonske primanjkljaje, to je v sušnih obdobjih NEKAJ PRIMEROV NAČRTOVANJA»SUHIH«ZADRŽEVALNIKOV V POREČJIH SAVINJE IN SOTLE i. Varovanje Celja in naselij v Spodnji Savinjski dolini pred poplavljanjem Savinje V študiji»hidravlična analiza za Strokovne podlage za izboljšanje poplavne varnosti urbaniziranih območij v Spodnji Savinjski dolini«je bila leta 2001 preučena možnost povečanja poplavne varnosti Celja in naselij v Spodnji Savinjski dolini z izkoriščenjem retencijskih sposobnosti kmetijski površin v Spodnji Savinjski dolini (gl. poglavje 4.1b). Izkoristili bi jih za zadrževanje dela visokih vod oziroma sploščitev visokovodnih valov verjetne povratne dobe kot 25 let ali daljše. Koncept je temeljil na poznavanju ukrepov ob koncu 19. stoletja (gl. poglavje 3.1) ter natančni preučitvi dinamike toka in dinamike porušitve jezov in nasipov v ujmi 1/2. novembra 1990 na osnovi terenskih ogledov in meritev ter pripovedovanj prizadetih. Ugotovilo se je sledeče: ker prelivi v nasipih iz 19. stoletja niso bili ohranjeni, struga Savinje tako visoke vode ni bila sposobna prevajati. Delno ali v celoti je porušila jezove. Porušila je tudi nasipe v skupni dolžini več kot 2.5 km na zelo neugodnih mestih. Dinamika porušitev je bila skoraj skladna z dinamiko potovanja visokovodnega vala. Porušitve so nastajale neposredno pred nastopom konice vala. Na tej osnovi je bila ob upoštevanju podatkov gorvodnih limnigrafov na Savinji in pritokih izdelana hidravlična analiza dogodka. V analizi je bil uporabljen dinamični matematični model toka MIKE 11. Ugotovljeno je bilo, da je prelita poplavna voda toliko zakasnila, da je bila zaradi tega konica visokovodnega vala neposredno nad Celjem ca 15%, to je 70 cm nižja. Limnigraf na brvi v mestni park v Celju so voda in plavine onesposobile. Na osnovi gornjih spoznanj je bilo predvideno (gl sliko 4): južna obrobja naselij v Spodnji Savinjski dolini zavarovati pred poplavljanjem z lokalnimi varovalnimi nasipi, samo strugo Savinje ter jezove ponovno usposobiti za visoke vode do 25 letne verjetne povratne dobe, izvesti ustrezne prelive za prelivanje višjih visokih vod od 25 letnih na kmetijske površine, Slika 4: predvidene protipoplavne ureditve v Spodnji Savinjski dolini; Vir: Hidravlična analiza za Strokovne podlage za izboljšanje poplavne varnosti urbaniziranih območij v Spodnji Savinjski dolini, leto 2001; foto posnetek: Tina Teršek, dipl.inž.graf.teh. povečati retencijsko prostornino vsaj nekaterih kmetijskih površin s prečnimi nasipi in odtočnimi prelivnimi objekti, ob upoštevanju dinamike odtokov voda,

8 izvesti nekatere dodatne lokalne protipoplavne ureditve v Celju. Hidravlična analiza je bila strokovna podlaga za predlog za pripravo državnega lokacijskega načrta. V času priprave državnega lokacijskega načrta, ki je še v teku, so koncept nekoliko spremenili. ii. Varovanje Rogatca pred poplavljanjem Draganje Draganja, desni pritok Sotle pogosto poplavlja tako del starega trškega jedra kot tudi novejše predele Rogatca. Povečanje prevodnosti Draganje skozi ogroženi del nebi bilo niti smiselno niti mogoče. Zato je bilo predvideno zadrževanje in sploščitev visokovodnih valov Draganje s»suhimi«zadrževalniki. Na osnovi hidravličnih analiz z uporabo matematičnega modela MIKE 11 se je pokazala kot najprimernejša, varianta s tremi zaporednimi zadrževalniki in zemeljskimi pregradnimi objekti višine do 8 m. Izkazalo se je, da bi po varianti s tremi zadrževalniki lahko zadržali skoraj celoten visokovodni val Draganje, ki bi se nabral do prereza spodnje pregrade. Lokacija drugega pregradnega prereza in obseg zadrževalnika sta prikazana na sledeči sliki 5. Slika 5: lokacija in obseg zadrževalnika v prerezu 2; vir: Študija Strokovne podlage za izboljšanje poplavne varnosti Rogatca št.4/00, 2000; Foto posnetek: Tina Teršek, dipl.inž.graf.teh. iii. Varovanje naselij v Občini Tabor pred poplavljanjem Konjščice S»suhimi«zadrževalniki na manj kakovostnih kmetijskih zemljiščih, ki ne nebi zavzemali večjega obsega, kot so sedanje poplavne površine, vendar s primerno ureditvijo, bi znižali konice visokovodnih valov Konjščice in s tem povečali poplavno varnost naselij. Več o tem je bilo povedano v prispevku v publikaciji referatov 17. Mišičevega dne, leta ZAKLJUČEK Veliko vode, ki odteče po slovenskih rekah, je neizkoriščene. Povzroča celo škodo. Potreba po vodi v razne namene se bodo povečevale, prav tako pritiski na prostor, konfliktnost različnih namenov rabe vode bo vedno večja. Z ukrepi za časovno prerazporejanje odtokov rek je možno zmanjšati ogroženost občutljivih območij zaradi poplav in erozije, kot tudi shraniti del voda za različne rabe v kritičnih obdobjih. Razvoj modernih sredstev, kot so dinamični matematični modeli toka, nadgrajeni z ekološkimi modeli, nam danes omogoča jo poiskati optimalnejše rešitve. Seveda po so pomembni tudi verodostojni podatki za modeliranje. Potrebna sta tudi znanje in praktična izkušnjenost.

9 VIRI: Zavod za vodno gospodarstvo Ljubljana Okvirna vodnogospodarska osnova Savinje, Zavod za vodno gospodarstvo Ljubljana Študija in sskanje novih retenzijskih prostorovza akumulacijo voda na Savinji, Sotli in njunih pritokih, Ajdič Mladen, Burja Darko, Marinček Matija; Vodnogospodarski inštitut Ljubljana Savinja, koncept ureditve Savinje, št. C-15, zvezki 1,2,3;, Matija Marinček, Stane Petrič, Branko Skutnik, Zdenko Zupančič, Zvone Prekoršek; NIVO Celje 5 Matija Marinček; Svetovanje, projektiranje, posredništvo in študije, Marija Katarina Marinček s.p., Celje 6 Matija Marinček, Tina Marinček, Marija Marinček; Marija Katarina Marinček, s.p., Celje 7 DHI Water & Environment, HÖrsholm, Denmark: 8 DHI Water & Environment, HÖrsholm, Denmark: 9 DHI Water & Environment, HÖrsholm, Denmark: Vodna ujma 1998, publikacija, 1999 Študija Strokovne podlage za izboljšanje poplavne varnosti Rogatca št.4/00, 2000 Hidravlična analiza za strokovne podlage za izboljšanje poplavne varnostiurbaniziranih območij v Sp. Savinjski dolini, št.3/01, 2001 MIKE 11, User Manual, DHI Software 2004 MIKE 21 Flow Model, Hydrodynamic Module, User Guide, DHI Software 2005 MIKE FLOOD, User Manual, DHI Software Matija Marinček; ćlanek Varnost Celja pred visokimi vodami danes in jutri; Društvo vodarjev Slovenije; 1. dan slovenskih vodarjev; Matija Marinček; prispevek Hidrološke in hidravlične značilnosti Šmartinskega jezera Publikacija Šmartinsko jezero 30 let, Matija B. Marinček; Svetovanje, projektiranje, posredništvo in študije, Matija Bogdan Marinček s.p., Celje Referat Ukrepi za zmanjšanje poplavne ogroženosti naselij ob Konjščici, 17. Mišičev vodarski dan 2006