UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA. Oddelek za likovno umetnost MAGISTRSKO DELO. Sanja Korošak

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za likovno umetnost MAGISTRSKO DELO Sanja Korošak Maribor, 2017

2 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za likovno umetnost MAGISTRSKO DELO KNJIGA UMETNIKA Mentorica: mag. Zora Stančič Kandidatka: Sanja Korošak Maribor 2017

3 Lektorica: mag. Nataša Koražija, prof. slov. Prevajalka: Ksenija Pečnik, predm. učit. angl. j.

4 ZAHVALA Najlepša hvala mentorici mag. Zori Stančič za pomoč in strokovne nasvete. Posebej bi se zahvalila staršem za podporo in spodbudo ter partnerju Dominiku, ki mi je ves čas stal ob strani, me spodbujal in pomagal. Hvala tudi Martini in Jasmini ter vsem, ki so mi kakorkoli pomagali in me prenašali.

5 IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Sanja Korošak, rojena v Murski Soboti, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer likovna pedagogika, izjavljam, da je zaključno delo z naslovom Knjiga umetnika pri mentorici mag. Zori Stančič avtorsko delo. V zaključnem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Podpis: Maribor, 2017

6 POVZETEK Magistrsko delo je sestavljeno iz dveh delov, teoretičnega in praktičnega. V prvem delu smo pojasnili, kaj je knjiga umetnika. Predstavili smo nekaj definicij, raziskali zgodovinski razvoj in prikazali nekaj primerov v praksi. Osredotočili smo se tudi na nekaj primerov iz Slovenije in ugotovili, da imamo v Sloveniji veliko umetniških del, ki so knjige umetnika. Na kratko smo predstavili področji, ki sta tesno povezani s tem medijem. Ti področji sta vizualna in konkretna poezija ter mail art (poštna umetnost). Veliko umetnikov v svoja dela vključuje besedila. Besede so tudi del knjige in velikokrat so tudi del knjige umetnika. Predstavili smo vključevanje besedil v umetniška dela in omenili nekaj primerov. V praktičnem delu sem oblikovala lastno knjigo umetnika v grafični tehniki linorez. V grafike sem vključila besede, ki jih imamo za samoumevne in se ne zavedamo njihovih pomenov. Ključne besede: knjiga umetnika, knjiga objekt, konkretna in vizualna poezija, poštna umetnost, napisane slike.

7 SUMMARY The Master s thesis consists of two parts, the theoretical and practical part. In the first part we explained, what the Artist s book is. We presented some definitions, researched the historical development and showed some practical examples. We also focused on some Slovenian examples and found that we have many art pieces, which are Artist s books. We briefly presented the fields, which are closely connected with this media. These fields are visual and concrete poetry and mail art (postal art). Many artists include texts into their work. Words are also a part of the book and often a part of the Artist s book. We presented the inclusion of texts into art books and stated some examples. I the practical part we designed our own Artist s book in the graphical technique linocut. Into the graphics, I included words, which we take for granted and are not aware of their meanings. Keywords: Artist s book, the book as an object, concrete and visual poetry, postal art, written images.

8 KAZALO 1 UVOD TEORETIČNI DEL KNJIGA UMETNIKA ZGODOVINSKI PREGLED Predhodniki knjige umetnika Primeri v praksi KNJIGA UMETNIKA NA SLOVENSKEM KONKRETNA IN VIZUALNA POEZIJA MAIL ART NAPISANE SLIKE NAMEN RAZISKOVALNE HIPOTEZE METODOLOGIJA PRAKTIČNI DEL BESEDE IN NJIHOV POMEN Poslušam te Prosim Želim si Pogrešam te Strah me je Razočarana sem Jezna sem Žal mi je Upam Oprosti Obljubim Verjamem Živim Srečna sem Rada te imam Hvala PA BREZ ZAMERE... 69

9 6.3 POSTOPEK IZDELAVE KNJIGE UMETNIKA TISKANJE OBLIKA IN VEZAVA KNJIGE SKLEP LITERATURA... 80

10 KAZALO SLIK Slika 1: Marcel Broodthaers; Pense-bête; knjige, mavec in gumijasta žoga, 1964 (Andrew, 2015, str. 560)... 6 Slika 2: Anselm Kiefer, Razbijanje posod, 1990 (Zalaznik, 2011, str. 44).. 7 Slika 3: George Brecht, WATER YAM, first edition, 1963 (Fluxus collection, brez datuma)... 8 Slika 4: Ambroise Vollard (editor), Parallèlement, text by Paul Verlaine, lithographs by Pierre Bonnard, 1900 (1215today, brez datuma)... 9 Slika 5: Stephane Mallarmé, Un Coup de Dés jamais n'abolira le Hasard, 1897 (Albert, brez datuma) Slika 6: Marcel Broodthaers, Artist s book, offset lithograph on transparent paper, 1969 (Moma, brez datuma) Slika 7: Michalis Pichler, Un Coup de Des Jamais N'Abolira Le Hasard, 2008 (center for book arts, brez datuma) Slika 8: Ed Ruscha; Twentysix Gasoline Stations, 1962 (Eučbeniki, brez datuma) Slika 9: Yves Klein, Yves Peintures, 1954 (vox, brez datuma) Slika 10: Christian Boltanski 10 portraits photographiques de Christian Boltanski, (L'art moderne, 2015) Slika 11: Fluxus , Fluxus Edition announced 1962 (Museum of Modern Art, brez datuma) Slika 12: Fluxkit. 1965, Fluxus Edition announced 1964 (Museum of Modern Art, brez datuma) Slika 13: Marcel Duchamp.oîte-en-valise (de ou par Marcel Duchamp ou Rrose Sşlavy) (Museum of Modern Art, brez datuma) Slika 14: Alison Knowles, Bean Rolls, 1964 (Artists' Books and Multiples, brez datuma) Slika 15: Flux Year Box 2. c.1968, Fluxus Edition announced 1965 (Museum of Modern Art, brez datuma) Slika 16: Yoko Ono, GRAPEFRUIT, first edition, 1964 (Fluxus Collection, brez datuma)... 17

11 Slika 17: The "Xerox" Book, Carl Andre, Robert Barry, Douglas Huebler, Joseph Kosuth, Sol Lewitt, Robert Morris, Laurence Weiner, zasnoval Seth Siegelaub, 1968 (Artists' Books and Multiples, 2012) Slika 18: Francisca Prieto, The Antibook (Artdco, brez datuma) Slika 19: Dieter Roth. Literature Sausage (Literaturwurst). 1969, published (Moma, brez datuma) Slika 20: Alex Appella, The János Letter, 2015 (Alex Appella, brez datuma) Slika 21: Alex Appella, Renualt 12, 2009 (Alex Appella, brez datuma) Slika 22: Alex Appella, Renualt 12, 2009 (Alex Appella, brez datuma) Slika 23: Alex Appella, Where Are You From?, 2008 (Alex Appella, brez datuma) Slika 24: Marko Pogačnik, Artikel: KNJIGA, 1966 (Center in Galerija P74, brez datuma) Slika 25: Marko Pogačnik, Iztok Geister, OHO, 1966 (MG+MSUM zbirke, brez datuma) Slika 26: Tadej Pogačar, Various (Small) Pieces of Trash, 2010 (Center in Galerija P74, brez datuma) Slika 27: Dejan Habicht, One Gasoline Station, 2010 (Center in Galerija P74, brez datuma) Slika 28: Tanja Lažetić, Coloured People in Black and White (Yellow), 2010 (Center in Galerija P74, brez datuma) Slika 29: The Book of Doodles (Beli sladoled, brez datuma) Slika 30: Zora Stančič, Revija, Eqgurna, Ljubljana, 2000 (Zora Stancic in the mood for art, brez datuma) Slika 31: Petra Varl, Knjiga serigrafij (Galerija Černe prostor čutenja, brez datuma) Slika 32: Mina Fina, THIS IS THE END, 2010 (Kapsula, 2011) Slika 33: Franc Zagoričnik, Osredotočenost forme iz cikla Rej pod lipo, 1966 (Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, 2009, str. 314) Slika 34: Srečko Kosovel, Kons. 5, 1925, prvič objavljena 1967 (Gradiva, brez datuma) Slika 35: Marko Pogačnik, NALEPKE ZA ŠKATLICE VŽIGALIC - S PLETILKO IN KVAČKO, 1967 / 1994 (MG+MSUM zbirke, brez datuma) 33

12 Slika 36: Ray Johnson, Mail Art (Ray Johnson Estate, brez datuma) Slika 37: Ben Vautier, The Postman s Choice from Flux Year Box , Fluxus Edition announced (recto and verso) (Museum of Modern Art, brez datuma) Slika 38: Cave canem, del rimskega mozaika iz Pompejev, pred l. 79 (Zalaznik, 2011, str. 8) Slika 39: Paul Gauguin, Tahemara ima veliko prednikov, 1893 (Zalaznik, 2011, str. 14) Slika 40: Ernst Ludwig Kirchner, Plakat za razstavo skupine Most, 1910 (Zalaznik, 2011, str. 15) Slika 41: Pablo Picasso, Glass and Bottle of Suze, 1912 (The Artchive, brez datuma) Slika 42: Georges Braque, Le Portugais (The Emigrant), (The Artchive, brez datuma) Slika 43: Carlo Carrà, Manifest posredovanja, 1914 (artnet, brez datuma) Slika 44: Tracey Emin, Everyone I Have Ever Slept With (1995) (artspace, brez datuma) Slika 45: Barbara Kruger, Untitled (I Shop Therefore I Am), 1987 (intervievmagazine, brez datuma) Slika 46: Joseph Kosuth, One and Three Chairs, 1965 (Museum of Modern Art, brez datuma) Slika 47: Marcel Broodthaers, Abeceda s pipo, (Andrew, 2015, str. 560) Slika 48: René Magritte, La trahison des images (Ceci n est pas une pipe) (The Treachery of Images [This is Not a Pipe]), 1929 (Museum of Modern Art, brez datuma) Slika 49: Charlotte Salomon, Življenje? Ali gledališče?, (Zalaznik, 2011, str. 40) Slika 50: Joseph Beuys, Rodbina, 1964 (Zalaznik, 2011, str. 43) Slika 51: Ed Ruscha, Ace, (hirshhorn, brez datuma) Slika 52: John Baldessari, Nasveti umetnikom, (Zalaznik, 2011, str. 58) Slika 53: Bruce Nauman, Grehi in vrline, 1988 (Zalaznik, 2011, str. 64).. 48

13 Slika 54: Xu Bing, Book From the sky, (i.imgur, brez datuma) Slika 55: Naslov Knjige umetnika, Pa brez zamere Slika 56: Priprava za izdelavo knjige Slika 57: Tipografija Magneto Slika 58: Matrica Prosim Slika 59: Nanašanje barve in polaganje papirja Slika 60: Tiskanje z žlico Slika 61: Odkrivanje grafike Slika 62: Primer pravilno in nepravilno obrnjene grafike Slika 63: Sušenje grafik Slika 64: Prikaz razlike v vezavah (Japanese stab binding, 2016) Slika 65: Zbirka 5 ročno izdelanih notesnikov z japonsko vezavo (deconstructed graphic design & art direction, brez datuma) Slika 66: Hemp Leaf vezava Slika 67: Material za vezavo Slika 68: Vezava v nastajanju Slika 69: Knjiga umetnika, Pa brez zamere Slika 70: Primer težjega listanja... 77

14 UVOD Knjiga ima za nekatere veliko vrednost. Vrednost ima po svoji vsebini in tudi glede na to, kako nastane. Kadar odpremo knjigo,»gremo«v drug svet, svet domišljije, znanja, sanj, intimnosti itd. Knjiga kot predmet je vedno bolj ali manj enaka, ima platnice in na njih naslov, v notranjosti pa seveda besedilo. Oblika in velikost knjige je prav tako večinoma standardna. Kadar govorimo o knjigi umetnika, ne govorimo o klasični knjigi in ne o knjigi, v kateri je vsebina o umetniku, temveč je umetniško delo. Take knjige so iz različnih tehnik in medijev. So različnih oblik: majhne, velike, okrogle, lahko so zgibanke, zloženke, zvitki, škatlice, knjige, ki nimajo konca, itd. Tudi vezave so različne, vezane z različnimi tehnikami. Poznamo tudi knjigo objekt in knjigo skulpturo. V nalogi smo podali nekaj primerov knjige objekta. Definicija knjige umetnika ni točno določena. V magistrski nalogi smo sledili definicijam treh avtorjev, Cliva Phillpota, Guya Schraenena in Anne Moeglin-Delcroix. Vsi trije avtorji zagovarjajo drugačen pristop h knjigi umetnika. Tudi zgodovina in začetki niso natančno določeni. Pri zgodovini se bomo osredotočili predvsem na tiste umetnike, ki so v literaturah največkrat omenjeni kot pionirji. Tudi v Sloveniji imamo kar nekaj dobrih primerov, saj je že leta 1966 izšla prva izdaja knjige umetnika v Sloveniji. Imenovala se je Artikel: KNJIGA. Avtor je Marko Pogačnik, ki je član umetniške skupine OHO. Poezija je imela veliko vlogo pri zgodovini. Vizualna in konkretna poezija je področje, ki je tesno povezano s knjigo umetnika. Eden izmed omenjenih pionirjev je ravno pesnik Stéphane Mallarmé, ki je dal besedilu vizualnost. Z vsemi temi področji so tudi tesno povezane besede, besedila. Veliko umetnikov se posveča jeziku in besedam. Besede postanejo slika, ki ima različno vlogo in pomen. V praktičnem delu se bom poleg izvedbe lastne knjige umetnika posvetila besedam, ki imajo veliko vlogo v življenju. Z njimi lahko izražamo čustva, lahko podajamo znanje, pripovedujemo zgodbe. Osredotočila sem se 1

15 predvsem na besede, ki so zame pomembne, o katerih veliko premišljujem in za katere mislim, da jih premalo uporabljamo ali pa jih uporabljamo v napačnem kontekstu; besede, ki so samoumevne in katerih pravih pomenov se ne zavedamo, ne zavedamo se, da imajo moč prizadeti ali osrečiti. V lastni knjigi umetnika bom razkrila svoj osebni pogled na te besede. Besede sem primerjala z njihovimi pomeni v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. 2

16 TEORETIČNI DEL KNJIGA UMETNIKA Knjiga umetnika je umetniško delo, ki je izvedeno v obliki knjige. Pristopi k ustvarjanju knjige so različni. V dvajsetem stoletju je ta medij uporabljalo veliko umetnikov in umetniških skupin; pri nas je najbolj znana skupina OHO. Avtor nadzoruje vse postopke izdelave od oblikovanja, izbire tipografije, tiskanja, vezave, materialov. Oblike so zelo različne, večinoma so natisnjene v majhnih izvodih. Na Čajanki za sodobno umetnost so Bredo Škrjanec povprašali, kaj knjiga umetnika ni. Povedala je, da to ni poezija, to niso romani, otroške knjige, ilustrirane knjige, dnevniki, to niso umetniške knjige ali umetnostno zgodovinske knjige. Pravi pa, da se lahko knjiga umetnika z vsemi temi elementi poigrava, uporablja katerokoli knjižno obliko in jo spreminja. Knjiga in knjiga umetnika sta si zelo blizu, obe imata vsebino. Knjiga umetnika je umetniško delo in ima lahko tudi zgodbo, vendar ni nujno, pomembnejša je vsebina, ki je v določenem kontekstu. Lahko odpira nova vprašanja ali pa nam določeno stvar prikaže z drugega zornega kota. Knjiga umetnika je umetniški izdelek, lahko pa jo razumemo kot prostor za razstavo, saj so njeni listi kot neke vrste prostor, kjer umetnik predstavi svojo idejo. Knjigo in knjigo umetnika se lahko bere od začetka do konca, vendar se razlikujeta v samem pomenu. Knjiga umetnika je torej umetniško delo in ni knjiga o umetniku, kar pa je sama knjiga lahko. Definicij za knjige umetnika je veliko. Breda Škrjanec, avtorica knjige Devet plus devet, se je omejila le na nekaj avtorjev, ki so po njenem najbolje ujeli samo bistvo knjige umetnika:»clive Phillpot, bivši direktor knjižnice MOMA v New Yorku in pisec besedil o knjigah umetnika, mail artu in drugih umetniških publikacijah, razlikuje med»knjigami umetnika«, 3

17 knjigami in knjižicami oz. brošurami, ki so jih avtorizirali umetniki, in med,»knjižnimi deli«(bookworks), ki so po njegovem umetnine v knjižni obliki. Knjiga umetnika odlikuje to, da sodijo na stičišče med umetnostjo, dokumentacijo in literaturo, in prav ta nedoločljiva narava je ena od značilnosti tega področja, ki je napolnjeno z vrsto podzvrsti in hibridov«(škrjanec, 2010, str. 10).»Po mnenju Guya Schraenena, zbiralca in kustosa razstav, povezanih s knjigo umetnika in umetniškimi publikacijami sploh, se knjiga umetnika le malo razlikuje od navadne knjige in tudi nima nič skupnega z bibliofilskimi luksuznimi objekti, saj luksuz ni povezan, njena vrednost je v njeni vsebini. Običajno je srednjega formata, papir in tipografija pa nista nič posebnega. So pa po njegovem taka pravo odkritje za bralca, saj»ne gre več za zgodbe, ki hočejo biti povedane, pač pa za umetnino, oblikovano v prostoru in času. Knjige umetnika lahko jemljemo kot prostore za razstave, za razmislek, dovoljujejo percepcijo, ki je lastna likovni ustvarjalnosti.«schraenen pravi, da umetniku taka knjiga ni spomin na razstavo (katalog), niti pri njej ne gre za sodelovanje med umetniki kakor je to pri ilustriranih knjigah, pač pa je knjiga umetnika originalno likovno delo tako kot kip, grafika ali slika«(škrjanec, 2010, str. 10).»Anne Moeglin-Delcroix, avtorica do danes najobsežnejše monografije o knjigah umetnika (Esthétique du livre d'artiste, Editions Jean Michel Place, Bibliothéque nationale de France, Pariz 1997) in številnih drugih teoretskih razprav o tej vsebini, pravi, da je knjiga umetnika oblikovno in predstavitveno knjiga, ki je narejena tako, da jo lahko postavimo na polico v naši knjižnici in jo beremo od strani do strani. Konceptualno pa so to podobe in besedila, katerih avtor je umetnik, ki se ne podreja nikomur. To torej ni ilustracija besedila pisca, ampak sta podoba in besedilo 4

18 izrazni sredstvi vizualnega umetnika. Gre za delo, ki je realizirano v tiskani obliki, za katero so značilni reproduciranje, omejena naklada in zmerna cena«(škrjanec, 2010, str. 10). Vsaka definicija zagovarja drug pristop. Po mnenju Clive Phillpota v kategorijo knjige umetnika spadajo vse tiste knjige, ki so jih umetniki avtorizirali in umetnine, ki so v knjižni obliki, kar imenujemo»book works«. V Sloveniji uporabljamo za knjigo, ki jo je ustvaril umetnik, izraz»avtorska knjiga«. Guy Schraenen upošteva, da knjige umetnika niso zgolj knjige, ampak so tudi knjiga-objekt in knjiga-skulptura. Anna Moeglin-Delcroix pa zagovarja, da je knjiga umetnika v obliki knjige, ki ima večinoma njene značilnosti, da jo lahko položimo na knjižno polico in jo listamo. V definiciji Anne Moeglin-Delcroix je omenjeno, da so tiskane v omejenih nakladah in da se gibljejo v zmernih cenah, čeprav dandanes lahko zasledimo tudi večje število naklad in z veliko večjo ceno. Anne Moeglin-Delcroix pravi, da knjiga umetnika mora biti v obliki knjige, ki se jo lahko lista ter jo lahko damo na polico. Kaj pa knjiga, ki je ne moremo odpreti, tudi to spada pod knjigo umetnika? Marcel Broodthaers ( ) je bil pesnik, ki je kasneje postal vizualni umetnik. Svojo pesniško zbirko, 50 neprodanih izvodov je potopil v mavec. Naslov tega dela je Pense-bête, ki pomeni opomnik, dobesedni prevod pa lahko pomeni divjo ali noro misel. 5

19 Slika 1: Marcel Broodthaers; Pense-bête; knjige, mavec in gumijasta žoga, 1964 (Andrew, 2015, str. 560) Ker je umetnik knjige potopil v mokri mavec, knjig ni možno brati. Sledi vprašanje, ali lahko to delo spada pod kategorijo knjiga umetnika, ali govorimo o skulpturi. Guy Schranen upošteva knjigo objekt in knjigo skulpturo. Torej bi lahko trdili, da je delo Marcela Broodthaersa knjiga skulptura ali knjiga objekt. Knjiga umetnika je kot prostor za razstavo, je kot galerijski prostor. Knjiga, ki je ne moremo odpreti, kot na primer pesniška zbirka Marcela Broodthaersa, kjer je zbirka neberljiva, bi lahko rekli, da je knjiga kot zaklenjen galerijski prostor, v katero ne moremo vstopiti in si ogledati umetniška dela. Umetnik Anselm Kiefer se je konec osemdesetih let začel ukvarjati s skulpturami, ki so bile predvsem iz železa in svinca. Ena izmed njegovih skulptur nosi naslov Razbijanje posod in je v obliki knjižne omare s tremi policami. Na policah so knjige, ki so svinčene. Nad omaro je polkrožno steklo. 6

20 Slika 2: Anselm Kiefer, Razbijanje posod, 1990 (Zalaznik, 2011, str. 44)»Knjige dajejo vtis starih porumenelih in zgubanih dokumentov, zvezanih v mape opraviti imamo torej z nekakšno zgodovinsko zapuščino, arhivom ali knjižnico starodavnih zapisov. / / Knjige se zdaj zdijo ne le stare in dragocene, ampak morda tudi ožgane. Kiefer nas opomni na nacistično uničevanje in požiganje po njihovem mnenju neprimernih knjig. Pred zunanjimi vplivi je knjige v njegovi skulpturi nekoč varovalo steklo, zdaj to v črepinjah leži po tleh«(zalaznik, 2011, str. 44, 45). Sledi vprašanje, ali to delo uvrščamo pod knjigo umetnika. Če bi knjige v tej skulpturi jemali posamezno in bi bile razstavljene posamezno, bi lahko tako dejali. Ker pa so knjige svinčene in jih je težko brati in listati kot knjige, bi lahko trdili, da so te knjige knjiga objekt. Vendar knjige niso razstavljene kot posamezno delo, zato tega umetniškega dela ne moremo dojemati kot knjige umetnika oziroma knjigo objekt. Dela ne moremo postaviti na polico v knjižnici, kot trdi Anna Moeglin-Delcroix, da je to ena izmed značilnosti za knjigo umetnika, saj je celotno delo oblikovano kot 7

21 knjižna omara. Dela ne moremo listati od strani do strani in ni v tiskani obliki. George Brecht, rojen 1926 leta kot George Ellis MacDiarmid, je bil član skupine Fluxus. Naredil je delo z naslovom Water Yam, ki jih je od leta 1963 do 2002 odtisnil v več edicijah. Umetniško delo predstavlja škatlo, ki vsebuje veliko malih tiskanih kartic, na katerih so različna navodila. Pri tem delu spet sledi vprašanje, ali to umetniško delo spada pod kategorijo knjiga umetnika. Delo res ni oblikovano v osnovni obliki knjige, vendar na prvi pogled izgleda kot knjiga. Ko odpreš knjigo, zagledaš začetek neke vsebine. Škatlo odpreš in tako kot pri knjigi, je tudi v škatli začetek vsebine oziroma navodil. Knjigo listamo od prve do zadnje strani. V škatli kartice niso vezane, vendar jih tudi lahko prebiramo od prve do zadnje kartice z navodili. Knjigo v taki obliki tudi štejemo med knjige umetnika. Slika 3: George Brecht, WATER YAM, first edition, 1963 (Fluxus collection, brez datuma) Knjiga umetnika»potrebuje aktivnega bralca«(škrjanec, 2011, str. 70), kar pomeni, da branje ne poteka kot običajno pri knjigah. Bralec mora biti aktiven. Mora biti pripravljen na drugačnost in ne na običajno branje knjige in na njeno osnovno obliko. V knjigi»zgodovina KNJIGE skozi knjige«sta avtorja knjige omenila temo s podnaslovom»do»umetniške knjige«knjige?«(cave & Ayad, 2015, str. 251) 8

22 Nekateri verjamejo, da je knjiga le nosilec besedila. Mnogi drugi pa so mnenja, da je besedilo le temelj za nadaljnje delo, kot so tisk besedila, materiali, barve, v glavnem delo domišljije. Številnih umetniških knjig se ne da brati, namenjene so gledanju. Skozi njih umetniki izražajo svoja prepričanja.»medsebojno vplivanje med umetniki in knjigami je tradicionalno, tudi kadar sama umetnost ni. Toda meja med knjigo in umetniškim delom ni trdna«(cave & Ayad, 2015, str. 251) ZGODOVINSKI PREGLED Sama zgodovina ni natančno določena, razlaga se jo na različne načine. Konec štiridesetih in zgodnja petdeseta leta je bilo veliko umetnikov, ki so raziskovali knjigo umetnika (Škrjanec, 2010) Predhodniki knjige umetnika Dolgo časa je v modernem smislu veljala za prvo knjigo umetnika knjiga poezij Paula Verlaina, imenovana Parallèlement. Knjiga vsebuje 19 litografij Pierra Bonnarda. Litografije so v rožnati barvi. Knjiga je izšla leta Slika 4: Ambroise Vollard (editor), Parallèlement, text by Paul Verlaine, lithographs by Pierre Bonnard, 1900 (1215today, brez datuma) 9

23 Vizualna poezija in ilustrirana knjiga sta na nek način predhodnici knjige umetnika, saj sta razširili pomen umetniške publikacije v moderni umetnosti (Škrjanec, 2011, str. 68). V literaturah so kot predhodniki najbolj pogosto omenjena tri imena: William Blake, Stéphane Mallarmé in Ed Ruscha. William Blake je angleški simbolistični pesnik in umetnik. Obiskoval je slikarsko šolo; ker je imel željo po izpopolnjevanju, je začel obiskovati Kraljevo akademijo; v tistem času je v Angliji bila to edina umetniška šola. Študij je hitro opustil, ker je prišel do konflikta s predstojnikom, kajti Blake je bil človek, ki se ni bil pripravljen podrediti idejam njegovih učiteljev. V času študija se je vključil v krog slikarjev, ki so podpirali njegova literarna prizadevanja in mu omogočili tiskanje njegovih del.»že v osnovi je začel zavračati tradicionalno tiskanje knjig kot masovno umetniško produkcijo in zato je razmišljal, kako bi vse, kar je napisal, pa naj je to v obliki pesmi ali filozofske proze, podajal brez pomoči zunanjega sveta, ki ga je obkrožal. S potrpežljivim iskanjem je razvil metodo, ki mu je omogočila predstavitev svojih misli na popolnoma originalen, a privlačen način, ki je bil v celoti delo njegovih lastnih rok. Izumil je tehnični postopek, ki ga je sam imenoval»iluminativni tisk«in pri katerem je poleg pesniškega daru prišla do izraza tudi njegova graverska in risarska spretnost. Vsako stran knjige, tekst in ilustracijo, je vrezal v bakreno ploščo, to odtisnil na papir in pobarval z vodenimi barvami. Na ta način je lahko izdelal seveda samo po nekaj izvodov vsake knjige in še ti so bili v bistvu unikati«(avanzo, 1978). Ko je imel svojo tiskarno, sta bili prvi dve pesmi, ki ju je natisnil z iluminativnim tiskom, Songs of Innocence (Pesmi nedolžnosti) in Songs of Experience (Pesmi izkustva).»pesniški zbirki je kasneje združil v eno pod naslovom Pesmi nedolžnosti in izkustva. To je zbirka enostavnih kratkih liričnih in globoko simboličnih pesmi«(grabnar, 2010, str. 20). 10

24 Tudi Stephane Mallarmé je bil simbolist, vendar se je od Blake razlikoval po tem, da Mallarmé ni verjel»v dejanski obstoj simbolov kot»arhetipov«/ / Blake vseskozi prepričuje svoje bralce o obstoju nebes in pekla, angelov in vil«(grabnar, 2010, str. 8). Mallarmé je bil Rojen leta 1842 v uradniški družini. Njegov življenjski projekt je bila knjiga, ki bi zajela ves vesoljni svet (Novak, 1989, str. 117). Bil je pesnik, ki je konec 19. stoletja povezal besede in prostor, tako je besedilu dal vizualnost. Poudarjal je črke, igral se je s prostori na straneh med besedami in stavki. Črke so bile različne velikosti in jih je razporedil po obeh straneh. Vključeval je tudi prazen prostor, ki je v dramaturškem in oblikovalskem smislu veliko prispeval končni obliki pesmi. Njegovo besedilo Un coup de dés jamais n'abolira le hasard je vplivalo na veliko ustvarjalcev (Škrjanec, 2011, str. 68). Slika 5: Stephane Mallarmé, Un Coup de Dés jamais n'abolira le Hasard, 1897 (Albert, brez datuma) Iz dela Stephana Mallarméja je izhajal Marcel Broodthaers, ki je besedila zakril. Zakril jih je tako, da je čez besedilo naredil črte oziroma kvadratke. Iz teh črt je nastala slika. Michalis Pichler pa je te kvadratke izrezal in nastala je skulptura. Se pravi dobili smo tretjo dimenzijo v sliki. 11

25 Slika 6: Marcel Broodthaers, Artist s book, offset lithograph on transparent paper, 1969 (Moma, brez datuma) Slika 7: Michalis Pichler, Un Coup de Des Jamais N'Abolira Le Hasard, 2008 (center for book arts, brez datuma) Ed Ruscha je v drobno brošuro sestavil fotografije v linearna zaporedja. Fotografije predstavljajo šestindvajset bencinskih črpalk na cesti Route 40 med Los Angelesom in Oklahoma Cityjem, kjer je živel in odraščal. Knjižica se imenuje Twentysix Gasoline Stations (Škrjanec, 2011). Fotografije so večinoma na eni strani, besedilo je na drugi strani knjige. Nekatere fotografije so tudi čez obe strani»tanka cenena knjižica z naslovom Twentysix Gasoline Stations ob izdaji ni vzbudila zanimanja občinstva, Kongresna knjižnica pa jo je zaradi»neortodoksne oblike in pomanjkanja informacij«zavrnila. A čez čas je ta knjiga umetnika pridobila kultni status«(ar., brez datuma). Pogosto se zgodi v umetnosti, da je delo 12

26 cenjeno šele kasneje, z zamikom. Žal velikokrat tudi po smrti umetnika in ne v času njegovega življenja. Slika 8: Ed Ruscha; Twentysix Gasoline Stations, 1962 (Eučbeniki, brez datuma) Primeri v praksi Yves Klein je leta 1954 sestavil 16 nespetih listov, predstavil je 16 mest, v katerih je živel. Monokromatskim listom je dodal napis, kraja, kjer je bival. Vsaka barva izraža atmosfero kraja. Delo se imenuje Yves Peintures, in je bilo ustvarjeno v letih 1951 in Od 150 izvodov se je ohranilo 10 kopij. Prijatelja je prosil, da pod psevdonimom napiše uvod. Ta je namesto besedila naredil črne vrstice. Slika 9: Yves Klein, Yves Peintures, 1954 (vox, brez datuma) Christian Boltanski je že od nekdaj uporabljal fotografijo, ki je bil njegov izrazni medij v sliki, s katero je manipuliral v vsebinskem in umetniškem 13

27 smislu. V knjigi Deset portretov Christiana Boltanskega so na desetih fotografijah predstavljeni njegovi portreti v starosti od 2 do 20 let. V resnici pa je vse fotografije posnela njegova žena Annette Messager v enem popoldnevu v nekem parku v Parizu. Na vseh fotografijah so različni fantje in ne Christian Boltanski, razen na zadnji fotografiji, kjer naj bi bil star 20 let. V resnici je bil star 28 let. Boltanski pravi, da je s tem delom želel pozabiti svoje izgubljeno otroštvo in ustvariti kolektivno. Slika 10: Christian Boltanski 10 portraits photographiques de Christian Boltanski, (L'art moderne, 2015) Fluxus je umetniška skupina ustanovljena leta vključevali so različne zvrsti. Ustanovitelj skupine je George Maciunas. Veliko članov umetniške skupine Fluxus je ustvarjalo knjige umetnika. Umetniško delo z naslovom Fluxus 1 je v obliki poštnega zaboja, ki vsebuje knjigo umetnika. Strani knjige so v obliki ovojnic, ki so vezane s kovinskimi vijaki. Ovojnice vsebujejo dela različnih umetnikov. 14

28 Slika 11: Fluxus , Fluxus Edition announced 1962 (Museum of Modern Art, brez datuma) Fluxkit je različen izbor predmetov, različnih oblik, kot so na primer škatle, igre, revije, filmi. Vsa ta dela so zbrana v kovčku. Slika 12: Fluxkit. 1965, Fluxus Edition announced 1964 (Museum of Modern Art, brez datuma) Ideja o umetnosti v kovčku prihaja od Marcela Duchampa,»Boîte-envalise«, ustvaril je več takih škatel oziroma kovčkov. Kovček je narejen iz kartona, ki je oblečen v bež usnje. Vsebuje vrsto umetniških reprodukcij Marcela Duchampa. Umetnik je kovček sam zasnoval. 15

29 Slika 13: Marcel Duchamp.oîte-en-valise (de ou par Marcel Duchamp ou Rrose Sşlavy) (Museum of Modern Art, brez datuma) V kovčku Fluxkit se nahaja tudi delo Alison Knowles z naslovom Bean Rolls. Kvadratna pločevinka vsebuje zvitke, ki so zvezani z zobno nitko. Zvitki vsebujejo dejstva o fižolih, ki so opisane v pesmih. Škatla vsebuje tudi fižole, da ko pločevinko stresamo, fižoli proizvajajo zvok. Slika 14: Alison Knowles, Bean Rolls, 1964 (Artists' Books and Multiples, brez datuma) Flux Year Box 2 je lesena škatla, v kateri so različni objekti. Eno izmed del je od umetnika Bena Vautiera, z naslovom Flux Declarations. V majhni plastični vrečki, ki se zapira, je 27 majhnih kartic z izjavami umetnika. 16

30 Slika 15: Flux Year Box 2. c.1968, Fluxus Edition announced 1965 (Museum of Modern Art, brez datuma) Yoko Ono je bila ena izmed članic skupine Fluxus. Ustvarila je knjigo z imenom Grapefruit. Grapefruit je hibrid med limono in pomarančo, ravno tako se je počutila ona, hibrid med vzhodom in zahodom. Knjiga vsebuje različna navodila, med njimi tudi primer, kako zavreš vodo. Kar nam vzpostavlja čas kot neko dodatno dimenzijo o razmišljanju o knjigi. Slika 16: Yoko Ono, GRAPEFRUIT, first edition, 1964 (Fluxus Collection, brez datuma) Seth Siegelaub je bil posrednik in ni bil umetnik. Ker ni imel svoje galerije, je leta 1968 pripravil razstavo, ki je bila prva razstava, katere prostor je bil katalog. Ta razstava je bila od umetnika Douglasa Hueblerja, temu pa je sledilo še več razstav v obliki kataloga. Ena izmed teh razstav je bila»the Xerox Book«. Publikacija vsebuje dela sedmih avtorjev. Ti avtorji so: Carl 17

31 Andre, Robert Barry, Douglas Huebler, Joseph Kosuth, Sol Lewitt, Robert Morris in Laurence Weiner (Škrjanec, 2011, str. 69, 70). Slika 17: The "Xerox" Book, Carl Andre, Robert Barry, Douglas Huebler, Joseph Kosuth, Sol Lewitt, Robert Morris, Laurence Weiner, zasnoval Seth Siegelaub, 1968 (Artists' Books and Multiples, 2012) Charles Lamb je kategoriziral registre in pratike kot knjige, ki se ne morejo brati. Pod vprašaj postavljajo nekatere umetniške knjige in spodkopavajo konceptualna in fizična izhodišča knjig. Nicanor Parra Sandoval je, da bi izpodbijal tradicionalno pojmovanje, kaj knjiga pesmi mora biti, pisal čilske antiknjige. Umetnica Francisca Prieto je naredila interpretacijo antiknjige, njeno izhodišče je bila Parrova pesem. Njena dela so pogosto konstrukcije nizkega reliefa iz papirjev in origamijev. Njena izhodišča so obstoječa besedila (Cave & Ayad, 2015, str. 251). Slika 18: Francisca Prieto, The Antibook (Artdco, brez datuma) Dieter Roth je med letoma 1961 in 1970 iz knjig delal klobase. Ustvaril je okoli 50»Literature sausages«. Sledil je receptu za klobase, uporabil je vse sestavine, ki so potrebne za izdelavo klobas. Vendar je osnovno 18

32 sestavino, torej meso, zamenjal za knjige. Vse te sestavine, vključno s knjigami ali revijami, je zmešal in naredil klobase. Slika 19: Dieter Roth. Literature Sausage (Literaturwurst). 1969, published (Moma, brez datuma) Alex Appella je začela svoje spise in kolaže ročno vezati, medtem ko je potovala na ladji. Knjige umetnika izražajo njeno ljubezen do pripovedovanja zgodb, potovanja, kolažev in do poezije. Leta 1994 se je preselila v Argentino, da razišče svojo družinsko zgodovino. The János Book je knjiga umetnika, ki vsebuje zgodovino umetničine družine. Na vprašanja o njeni družini ji je lahko odgovoril takrat edini preživeli član njene družine, brat njenega dedka z imenom János. Knjiga ne zajema le družinske zgodovine, ampak predstavlja tudi 90-letnega človeka, ki je bil pripravljen povedati zgodovino. Knjiga umetnika The János Book je nastajala 12 let. János je leta 2003 umrl. Vendar je Alex Appella leta 2014 prejela njegovo pošto, ki ji jo je poslal že veliko prej, vendar zaradi nekaterih naključij je ni prejela že prej. Tako je umetnica naredila novo knjigo umetnika z naslovom The János Letter, ki vsebuje vsebino pisma (Appella, 2016). 19

33 Slika 20: Alex Appella, The János Letter, 2015 (Alex Appella, brez datuma) Poleg The János Book je ustvarila tudi knjigo umetnika z naslovom Renualt 12. Slika 21: Alex Appella, Renualt 12, 2009 (Alex Appella, brez datuma) Vsebuje 6 barvnih kolažev. Narejeni so v varianti»pop up«, kar pomeni, da knjiga vsebuje tridimenzionalne papirne zloženke. Slika 22: Alex Appella, Renualt 12, 2009 (Alex Appella, brez datuma) Knjiga umetnika Where Are You From? Vsebuje raziskovanje odgovorov na vprašanje, od kod si. Umetnica pravi, da ne mine dan, da ne bi 20

34 uporabila tega vprašanja. Knjiga umetnika vsebuje 8»pop up«barvnih kolažev. Slika 23: Alex Appella, Where Are You From?, 2008 (Alex Appella, brez datuma) KNJIGA UMETNIKA NA SLOVENSKEM S knjigo umetnika na Slovenskem se je začela ukvarjati skupina OHO. Tiskali so jih ročno, izdajali pa v samozaložbi. Izhajale so od leta 1966 in do leta 1969.»Skupina OHO velja za najpomembnejšo neavantgardno konceptualistično umetniško skupino v slovenski likovni umetnosti«(pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, 2009, str. 218). Naredili so zelo veliko knjig umetnika, ki so jo tudi sami distribuirali.»skupina oziroma gibanje OHO je delovalo od srede 60. let dalje. Njeno ustanovno leto je 1966, ko je bil decembra v glasilu Tribuna objavljen Manifest OHO avtorjev I. Geistra in M. Pogačnika. V letih med 1966 in 1968 je OHO nastopal v obliki radikalnega, provokativnega gibanja, ki je obsegalo skupno delovanje mlade generacije literatov, filmskih ustvarjalcev, likovnih umetnikov ter teoretikov (kritikov in filozofov). / / V prvi fazi je bil idejna osnova gibanja reizem (lat. Res = stvar). / / Reizem je težil k temu, da bi vsak objekt doživeli kot samostojno, zase živečo bitnost, katere vizualna prisotnost je dovolj, da dojamemo njeno bistvo. Ko prestopimo v tak način gledanja, lahko šele zares vstopimo v svet stvari, jih doživimo in uživamo v njihovi raznoliki 21

35 prisotnosti tukaj in zdaj«(pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, 2009, str. 218, 219). Leta 1966 je v Sloveniji izšla prva izdaja knjige umetnika Artikel: KNJIGA avtorja Marka Pogačnika. Knjiga je ročno izdelana in izdana v samozaložbi. V knjigi Zmajeve črte, ekologija in umetnost je umetnik zapisal:»jeseni 1965 sem na stranišču bežno prebiral stavke iz Glasu Gorenjske, ki ga je nekdo skrbno razrezal na lističe enakega formata. Naletel sem na stavek, ki sem ga pozneje objavil v Evi kot moj moto zbornika:»proti severu je vedno manj dreves, vedno manj rastlin, vsega primanjkuje, a pričenjajo se široka prostranstva snega in ledu.«v tistem hipu je skozme stekla neka sila, ki me je, mislim, zaznamovala za vse življenje. V naslednjih tednih sem se poglabljal v občutek, ki me je preletel ob viziji izginjanja množičnosti in pojavljanja enosti beline. Potem sem sanjal o lovu na polarnega (belega) medveda v popolnoma beli polarni pokrajini, o belem na belem. Na osnovi stavka in sanj sem opisano intuicijo končno opredelil za pot približevanja prapočelu bivanja. (Naj spomnim na Maljevičev beli kvadrat na belem polju.) Pot ima po zgodbi iz sanj tri stopnje. Na prvi stopnji se človek začne zavedati, da»beli medved«sploh obstaja, in ga priložnostno išče. Imenoval sem jo stopnjo zalezovanja. Na drugi stopnji že najde Njegove sledove v svojem življenju; zdaj ne bega več sem ter tja, ampak sledi določeni, s stopinjami Belega medveda označeni poti, ki ga bo, ne glede na vijuganje, neizbežno pripeljala na cilj. To drugo stopnjo imenujem stopnjo zasledovanja. Tretjo stopnjo sem označil za obkrožanje. Beli medved je dosežen, znajde se v središču krogov, s katerimi ga lovec vedno tesneje obkoljujem, dokler ga ne sprejmem v svojo središče se z njim izenačim. Inspiracijo»lova na Belega medveda«sem materializiral v obliki svoje prve knjige z naslovom KNJIGA 22

36 / / Knjiga nosi vse podatke na ovitku, znotraj pa le snežno bele liste, ki so vsi na določen način preluknjani. Dokler se v knjigo ne zalista, je vse belo na belem. Med listanjem pa vdrejo med njene preluknjane strani svetloba in sence. Sestavljena je seveda iz treh delov: zalezovanje zasledovanje obkrožanje«(pogačnik, 1986, str. 81, 82). Umetniški predmet je imenoval artikel namesto kip ali knjiga.»artikel vsebuje mednarodni izraz ART in hkrati pomen»objektivne«serijske proizvodnje. Artikel ni mišljen niti kot umetniško delo niti industrijski izdelek, ampak kot srednja oblika med obema, tako kot je OHO srednja oblika med OKO in UHO«(Pogačnik, 1986, str. 83). Slika 24: Marko Pogačnik, Artikel: KNJIGA, 1966 (Center in Galerija P74, brez datuma) Marko Pogačnik in Iztok Geister sta leta 1966 ustvarila knjigo umetnika z naslovom OHO. Knjiga je večdimenzionalna in ima krožno strukturo. Nima ne začetka in ne konca. Lahko jo beremo z obeh strani in jo listamo v neskončnost.»v knjigi se prepleta odnos med črto oz. risbami Marka Pogačnika, besedo oz. pesmimi I. G. Plamna in prostorom, ki ga uteleša forma knjige«(mg+msum zbirke, brez datuma). 23

37 Slika 25: Marko Pogačnik, Iztok Geister, OHO, 1966 (MG+MSUM zbirke, brez datuma) P.A.R.A.S.I.T.E. je muzej sodobne umetnosti v Sloveniji, ki ima veliko zbirko knjig umetnika. Ustanovitelj in direktor zavoda je Tadej Pogačar.»Tadej Pogačar (r. 1960) je umetnik, kustos in umetniški direktor Centra in Galerije P74 v Ljubljani«(UGM, 2010).»Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. v Sloveniji popularizira in podpira neodvisno produkcijo knjig umetnika: organizira razstave, pripravlja»seminar knjige umetnika«s predavanji, predstavitvami, delavnicami ter izdaja nove edicije knjig umetnika. Od leta 2004 je z javnimi razpisi izbral in izdal knjige Andrejke Čufer, Mateja Stupice, Jaka Železnikarja, Jureta Engelsbergerja, Mladena Stilinovića, Zore Stančič, Dejana Habichta, Boštjana Puclja, Vlada Marteka. Ob tem je izoblikoval zbirko knjig umetnika, ki danes obsega preko 120 enot domačih in tujih avtorjev«(obalne galerije Piran, 2009). Various Small Books je knjiga, v kateri je zbranih 91 knjig umetnika na 300 straneh. Vseh 91 del je našlo navdih v delu Eda Ruscha. V knjigi so zbrana tudi dela treh slovenskih umetnikov: Tadeja Pogačarja (Various (Small) Pieces of Trash), Dejana Habichta (One Gasoline Station) in Tanje 24

38 Lažetić (Coloured People in Black and White in Nine Swimming Pools Behind a Broken Glass). Slika 26: Tadej Pogačar, Various (Small) Pieces of Trash, 2010 (Center in Galerija P74, brez datuma) Slika 27: Dejan Habicht, One Gasoline Station, 2010 (Center in Galerija P74, brez datuma) 25

39 Slika 28: Tanja Lažetić, Coloured People in Black and White (Yellow), 2010 (Center in Galerija P74, brez datuma) MGLC Mednarodni grafični likovni center, ustanovilo ga je mesto Ljubljana leta Muzej ima bogato zbirko grafične umetnosti. Prireja razstave, je založnik novih grafičnih del, katalogov, knjig in publikacij ter je producent grafičnih bienalov. V Sloveniji ima največjo zbirko grafik in avtorskih knjig nastalih po drugi svetovni vojni slovenskih in mednarodnih ustvarjalcev, več kot osem tisoč del. V MGLC-ju so izdali tudi priročnik za klasifikacijo, ki jim je v pomoč pri urejanju gradiva. Breda Škrjanec omenja, da je to eden izmed mnogo možnih priročnikov, ki obstajajo, in da je še vedno naloga kustosa, da se odloča znotraj žanrov. Pomembni so znanje in delovne izkušnje, vendar še vedno ni to nekaj, kar je vnaprej določeno, pravila se lahko spreminjajo (ČAJANKA ZA SODOBNO UMETNOST N24: Knjiga umetnika, 2013). Breda Škrjanec, kustosinja Mednarodnega grafičnega centra, je na čajanki za sodobno umetnost med pogovorom, ki je stekel o knjigi umetnika, govorila o priročniku:»v našem priročniku je definiranih 20 žanrov umetniških publikacij, te pa se obravnava kot vse stvari, ki jih naredijo umetniki in jih je mogoče reproducirati, kopirati in izdati, torej tudi na različnih nosilcih (npr. avdio in video kaseta, CD in DVD). Od tega je v priročniku knjiga umetnika samo en žanr; sorodno je knjiga objekt drug žanr; tretji žanr je efemerna umetnost: od plakatov, nalepk, letakov in podobno. Plakat je 26

40 poseben žanr, vendar pri njem razlikujemo, kakšen je plakat v efemerni umetnosti ter kateri plakat je umetniško delo. To so stvari, ki jih precenimo in pri tem uporabimo tudi zgodovinski pregled, da lahko uvrstimo posamezno delo. Tudi kakšen katalog lahko uvrstimo med knjige umetnika, čeprav načeloma katalogi to niso. / / Do klasifikacije pride, ko pridejo artefakti v muzeje in tudi preko pogovorov kot je današnji razmišljamo o stvareh in imamo cel kup vprašanj (izhodišče, vodilo)«(čajanka ZA SODOBNO UMETNOST N24: Knjiga umetnika, 2013). Beli sladoled je slikarska skupina z dvema članoma, Mihom Pernetom in Leonom Zuodarjem. Imata tudi neodvisno založbo, ki je specializirana za izdajo fanzinov, publikacij, knjig. Založbo sta poimenovala BELI SLADOLED Books & zines.»smisel teh publikacij, pravita, je skrb za promocijo kvalitetne risbe, ki je na račun sodobnejših umetniških praks največkrat porinjena na marginalo in v vrtce«(beli sladoled, brez datuma). Slika 29: The Book of Doodles (Beli sladoled, brez datuma) Zora Stančič je grafičarka in vizualna umetnica. Vztraja pri človeški figuri kot nosilki sporočila. Pri nekaterih delih uporablja tudi besede in poezijo. Leta 1995 je izdala knjigo, ki jo je poimenovala Album. Za grafiko je iskala nov kontekst in prostor, saj se ji podoba na steni ni zdela dovolj.»knjiga je koncipirana kot album grafik, ki pa so v njej dobile povsem nov značaj in pomen. S tem se je porodilo spoznanje, da je ustvarila poseben znakovni 27

41 jezik vsaka grafika je preštudirana do zadnje napake, ki s svojo naključnostjo tvori umetniški presežek. Očiščene odvečnega grafizma in naracije, postanejo grafike znaki«(teržan, 2010). Leta 1997 je nastala knjiga Avtocenzura, ki je bila natisnjena v tehniki sitotisk flock. Tej tehniki drugače pravimo tudi žametni tisk.»podobe, besede in misli, odtisnjene na blago, pripovedujejo zgodbe in eden izmed pogojnih stavkov izraža dvom If Chagal is right, I'm right! -, a se ne nanaša le na umetnost, ampak tudi na sanje in strast, ki jih je slikal Chagal«(Stančič & Varl, 2008, str. 36). Leta 2000 je izdala Revijo.»Med snovanjem Revije je reinterpretirala lastne grafike in jih postavila v kontekst popkulture in subkultur. Ujela je temeljno logiko sodobnega revialnega tiska, a grafike so zaživele novo življenje, ki je revijo povzdignilo v vrhunski umetniški akt«(stančič & Varl, 2008, str. 39). Leta 2007 je izdala knjigo»nič posebnega«. Knjiga je ročno vezana in tiskana v kombinaciji ink jet tiska ter sitotiska. Izhajala je iz njenih dnevniških zapisov in risb. Slika 30: Zora Stančič, Revija, Eqgurna, Ljubljana, 2000 (Zora Stancic in the mood for art, brez datuma) Umetnica Petra Varl je v sodelovanju z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom izvedla knjigo grafik. Knjiga vsebuje dela, ki jih je predstavila na dveh razstavah, v Viteški dvorani Umetnostne galerije Maribor in v mariborskem multimedijskem centru Kibla. Tam je bila na ogled serija 28

42 znakov, ki jih je tudi obešala po različnih krajih. Risbe v knjigi so enakovredne. Knjiga vsebuje zgodbo, vendar je le-ta v drobcih, je niz podob iz vsakdana, kot so medsebojni odnosi, vloge ženske in moškega. Figure so pogosto postavljene v dvojicah. Rdeča nit knjige je soočanje individualnega in splošnega. Avtorica pa je stična točka.»petra Varl svoje delo rada predstavlja premišljeno v daljših časovnih presledkih in s takšno natančnostjo, da je videti vsaka njena razstava kot zadnja. Je slikarka, ki je raje postala grafičarka, ker ji slikanje kratko malo ni šlo od rok«(stančič & Varl, 2008, str. 7). Slika 31: Petra Varl, Knjiga serigrafij (Galerija Černe prostor čutenja, brez datuma) Mina Žabnikar je vidžejka ilustratorka, striparka in grafična oblikovalka. Njeno umetniško ime je Mina Fina. Je članica oblikovalske skupine Ee in zasedbe Your Gay Thoughts. Njena izhodišča za ustvarjanje so predvsem risbe iz njenih skicirk, ki so kot nekakšen dnevnik. Njene skice se kasneje spremenijo v knjige umetnika, grafike, zine ali instalacije. V njenih delih lahko opazimo, da pogosto združuje podobe in besede. 29

43 Slika 32: Mina Fina, THIS IS THE END, 2010 (Kapsula, 2011) KONKRETNA IN VIZUALNA POEZIJA Vizualna poezija in ilustrirana knjiga sta na nek način predhodnici knjige umetnika, saj sta razširili pomen umetniške publikacije v moderni umetnosti. Veliko knjig umetnika izvira iz poezije, kot na primer pesnik Stephane Mallarme, ki je imel idejo, da naredi knjigo knjig. Ta ideja mu ni uspela, napisal je knjigo, ki so jo izdali 14 let po njegovi smrti,»un COUP DE DÉS JAMAIS N'ABOLIRA LA HASARD«(Met kocke ne bo nikoli ukinil naključja). Ta knjiga je vplivala na celo serijo takih knjig. Vizualna poezija je oblika konkretne poezije. Ni jasno določeno ali konkretna poezija spada v literarno ali likovno zvrst. Postopki konkretne poezije so se zelo spremenili. V Pojmovniku slovenske umetnosti je zapisano:»vizualna poezija je tista oblika neoavantgardne, konkretne poezije, ki ima poudarjeno vizualno razsežnost, zato jo mnogi opredeljujejo kot povsem novo, eksperimentalno umetniško prakso, ki presega meje besedne in se širi v prostor nebesedne umetnosti. Četudi še ohranja posamezne besede (jezikovne) elemente, lahko učinkuje čisto likovno 30

44 sporočilo«(pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, 2009, str. 312). Kar pomeni, da poezije ne prakticiramo le z besedami, ampak tudi z drugimi različnimi tehnikami, kot so grafika, kolaž, fotografija itd. Torej ni vezana le na list papirja, preseli se v prostor. Poezijo, ki je v prostoru, lahko imenujemo tudi objektna poezija. Vizualno poezijo imenujemo tudi»montažna, kinetična, multiplikacijska, evidentna, materialna, taktilna, tehnološka, multidimenzionalna, prototipska, iznajditeljska poezija, tudi signalizem, na začetku je bila pogosta oznaka topografska poezija, v povezavi z gibanjem OHO pa tudi reizem«(pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, 2009, str. 312). Za očeta vizualne in konkretne poezije velja Eugen Gomringer, švicarski pesnik in esejist.»začetki vizualne poezije v Sloveniji segajo v sredino 60. let preteklega stoletja, ko so bili v študentskem časopisu Tribuna po prvih konkretističnih poskusih demontaže jezika (F. Zagoričnik, T. Šalamun, A. Kermavner) objavljeni še prvi pesniški eksperimenti z opaznimi zamahi v likovnost (M. Pogačnik, I. G. Plamen, M. Matanović). Objav vizualne poezije v Tribuni je bilo največ v letih 1966/67 in predvsem 1967/68, od leta 1969 dalje je vizualno poezijo večinoma objavljala revija Problemi«(Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, 2009, str. 313). Slika 33: Franc Zagoričnik, Osredotočenost forme iz cikla Rej pod lipo, 1966 (Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, 2009, str. 314) 31

45 »Izhodišča za razvoj slovenske vizualne poezije najdemo pri zgodovinskih avantgardah, zlasti pri pesnikih Antonu Podbevšku in Srečku Kosovelu. Oba sta v iskanju novih ustvarjalnih rešitev večkrat zavestno presegla tradicionalno ločevanje posameznih zvrsti umetnosti. Prve vidnejše pesniške poteze v smeri vizualnosti predstavlja zbirka A. Podbevška Človek z bombami (1925), sledil mu je S. Kosovel s svojimi lepljenkami (Leteča ladja,1925; Ujetnik zrcala in R detektiv, 1925/26) in konsi, ki jih je začel sestavljati leta 1925 (predvsem Srce v alkoholu, Sferično zrcalo, Sivo). 60. leta, čas nastopa slovenske pesniške neoavatgarde, so bila hkrati čas odkrivanja Kosovelove konstruktivistične poezije (Integrali so prvič izšli leta 1967), ki pa nanjo skoraj ni vplivala. Za njeno formiranje so odločilnejši svetovni zgledi«(pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, 2009, str. 313). Slika 34: Srečko Kosovel, Kons. 5, 1925, prvič objavljena 1967 (Gradiva, brez datuma) V Sloveniji sta najbolj raznolik in obsežen opus vizualne poezije ustvarila Matjaž Hanžek in Franci Zagoričnik. Ukvarjali so se z njo tudi nekateri člani skupine OHO. Leta 1968 je skupina izdala serijo knjig, ki so bile v vžigaličnih škatlicah, že vnaprej izdelane, na njih so bile odtisnjene nalepke. Avtorji so iz škatlic oblikovali vsak svojo knjigo. 32

46 »Načrt edicije je bil takšen, da smo naročili izdelavo škatlic in rezanje kartončkov. Potem smo povabili sodelavce, da si s tem vsak naredi knjigo, kot hoče. Nadalje smo izdali več serij nalepk za škatlice vžigalic ki smo jih zagledali kot možnost, da risbe objavimo v medialni obliki med knjigo in uporabno rečjo. Kupovali smo vžigalice, jih prelepljali z našimi serijami nalepk in jih po isti ceni prodajali na stojnici pod Kazino«(Pogačnik, 1986, str. 96, 97).»Ohojevske knjige seveda niso bile knjige v klasičnem pomenu besede, saj niso bile več nosilke vsebine, ampak v konkretni in vizualni»režiji«prostorsko orientirane, dinamične strukture, ki so izzivale bralčevo inventivnost«(pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, 2009, str. 315). Slika 35: Marko Pogačnik, NALEPKE ZA ŠKATLICE VŽIGALIC - S PLETILKO IN KVAČKO, 1967 / 1994 (MG+MSUM zbirke, brez datuma) Ustvarjalci, ki so se ukvarjali z vizualno poezijo, so dokazali, da vizualna poezija v Sloveniji ne zaostaja za svetom. Ustvarile so se tudi neformalne komunikacije med nekaterimi ustvarjalci. Pojavile so se avtorske knjige, mail art (poštna umetnost) in različni projekti. MAIL ART Mail art oziroma poštna umetnost, je umetnost, ki je nastala z namenom, da se jo pošlje po pošti. Njen medij je torej pošta. Umetniki si med seboj pošiljajo razglednice, pisemske ovojnice, ki so različno poslikane, okrašene, prijateljske knjige, poslikane poštne znamke, golo pošto, kjer pošljejo stvarne predmete brez embalaže. V mail artu ne sodelujejo samo 33

47 znanci, ampak tudi ljudje, ki se med sabo ne poznajo. Bistvo mail arta je predvsem, da se ljudje kljub veliki oddaljenosti spoznajo. Sodelujejo lahko laiki, umetniki, v bistvu vsi ljudje, ki jih to zanima. Pogovori so večinoma v angleščini. Pri mail artu ne veljajo enake zahteve kot pri ostalih umetniških delih, ni potrebe po takih kvalitetah. Uporabijo se lahko tehnike, ki pri visoki umetnosti nimajo prostora in niso zaželene. Sodelujoči lahko naredijo kolaže, asemblaže, slike, besedila, lahko režejo, lepijo, rišejo, karkoli. K mail artu se lahko priložijo navodila, na primer da se delo lahko dopolni in pošlje naprej. Lahko sami določimo kakšno temo, torej pozivamo znance ali neznance k ustvarjanju na določeno temo. Lahko pošljemo pismo posebej prirejeno za prejemnika, ta se pa sam odloči, ali bo odgovoril na prejeto pošto. V poštni umetnosti so najbolj priljubljene razglednice. Obstajajo tudi nenapisana pravila za mail art, vendar jih ni veliko. Pomembno je predvsem, da ne prevara poštnega sistema. To velja predvsem pri umetniških znamkah, saj ta znamka ne sme nadomestiti resnične znamke, torej ne sme biti nadomestek za poštnino.»mail art je in si prizadeva za prijateljstvo, individualizem, demokracijo, mir, spremembe, bratstvo, pluralizem, toleranco, sodelovanje, decentralizacijo, proti voditeljem (horizontalna namesto vertikalne komunikacije)«(skrbinek, 1998). Leta 1916 se je Marcel Duchamp domislil, da bi svoje ideje začel pošiljati po pošti. Ideje, ki so bile poslane po pošti, veliko razkrivajo o času, ko je nastala, in tudi o samem umetniškem razvoju, kjer je nastala (Skrbinek, 1998). Prva sproščena organizacija mail arta je nastala leta 1962 pod imenom»new York Correspondence School of Art. Njen ustanovitelj je Američan R. Johnson. Organizacija je spodbujala gibanje, ki pošti daje lastnosti medija. Povezovala je Dadaizem in Duchampa z ameriškim gibanjem Fluxus, njihovi pripadniki so si med seboj po pošti pošiljali majhne objekte. V šestdesetih letih so umetniki dopisnice in žige vzporedno uporabljali kot neko opozarjanje na njihove razstave. R. Johnson je pošiljal vabila na 34

48 razstave, ki pa se nikoli niso zgodila. S tem je naslovnike na šaljiv način opozarjal na njihova pričakovanja in njihovo lastno obnašanje v vlogi umetniških potrošnikov. Leta 1973 je R. Johnson razpustil šolo»new York Correspondence School of Art«, takrat je imela mreža že kar nekaj tisoč naslovov njihovih sodelavcev. Šola kot institucija ni več obstajala, vendar šola ni več bila potrebna, da bi mreža delovala. Omrežje je torej delovalo naprej, čeprav uradno šola ni več obstajala (Skrbinek, 1998). Slika 36: Ray Johnson, Mail Art (Ray Johnson Estate, brez datuma) Razglednice so primerne tudi za happeninge, za njihovo spodbujanje. Ben Vautier je poštarju prepustil odločitev, komu bo dostavil dopisnico. Dopisnico je naslovil na obe strani, vendar z različnima naslovoma, tako se je poštar moral sam odločiti, kdo bo prejemnik. Dopisnico je imenoval»postman s choice«poštarjeva odločitev (Skrbinek, 1998). Slika 37: Ben Vautier, The Postman s Choice from Flux Year Box , Fluxus Edition announced (recto and verso) (Museum of Modern Art, brez datuma) 35

49 NAPISANE SLIKE Veliko umetnikov v svoja dela vključujejo besedila. Ta besedila imajo različen pomen in vlogo. Nekatera besedila ustvarijo različne čustvene odzive, lahko so povezana s podobami in s spomini, nekatera besedila, so definicije in razlage, ki povzročijo spraševanja ali je to tudi lahko umetnost. Kadar umetnik razstavi definicije in besede na nosilcu, imenujemo to besedna umetnost (word art) (Lynton, 1994, str. 326). Z besedno umetnostjo se ukvarja tudi skupina Art Language. Skupina se ukvarja z analizami likovnega jezika. Člani skupine v skupinah ali posamezno pišejo zapletena in podrobna besedila (Lynton, 1994, str. 326). Skupina je bila ustanovljena leta Ustanovili so jo štirje umetniki, ki so se že prej družili. Ti umetniki so Terry Aktinson, Michael Baldwin, David Bainbridge in Harold Hurrell. Ime izvira iz njihove revije Art & Language. Beseda in slikana podoba sta povezani že iz zgodovine.»na slikarijah in kipih, nastalih v tisočletjih staroegipčanske civilizacije, lahko sledimo navdihujočemu prepletu slike in teksta, ki drug drugega dopolnjujeta in krepita«(zalaznik, 2011, str. 8). S tem, ko so iznašli črkopis, beseda in podoba nista bili več tako povezani, postali sta ločeni. Skupaj sta bili v primeru pojasnjevanja, na primer besedilo pod sliko je pojasnjevalo kaj slika predstavlja. V knjigi Janeza Zalaznika Tekst in podoba avtor poda odličen primer pojasnjevanja slike z besedilom. Podoba psa na rimskem mozaiku ni le navadna podoba psa, vendar je opozorilna tabla, saj je pod podobo napis Pazi, pes (Cave, canem). Če besedila ne bi bilo, bi torej bila le podoba psa. V nekaterih likovnih delih bi brez besedila težko razumeli vsebino podobe. 36

50 Slika 38: Cave canem, del rimskega mozaika iz Pompejev, pred l. 79 (Zalaznik, 2011, str. 8) Z renesanso sta se tekst in podoba vedno bolj ločevale, v zahodni umetnosti.»iz slikarskih podob so vse bolj izginjale besede in nastopil je čas, ko sta tisočletna družabnika za stoletja krenila vsak svojo pot«(zalaznik, 2011, str. 11). Drugače je bilo na vzhodu. Na Kitajskem in Japonskem so oblikovali pismenke, ki so predstavljale zloge in besede. Tako so ustvarili kaligrafijo, ki pa ni bila namenjena samo pisanju.»kaligrafski zapis na sliki je najmanj enakovreden ostalim likovnim elementom in ni le v vlogi pojasnila ali dodatka. V eno samo kaligrafsko potezo želi umetnik strniti spoznanja o svetu, duhovnosti in razumu«(zalaznik, 2011, str. 11). Od renesanse do moderne umetnosti so likovna dela v Evropi redko bila upodobljena z uporabo teksta. V 19. stoletju so bili pogosti plakati in reklamni panoji. V nekaterih impresionističnih in postimpresionističnih delih je bil vključen tekst.»henri de Toulouse-Lautrec in Pierre Bonnard sta oblikovanje plakatov, ki so vabili v razvpita pariška zabavišča, dvignila na raven umetniških del«(zalaznik, 2011, str. 12). Naslovi slik so se po navadi pisali na hrbtni strani. A Paul Gauguin je naslove vključil v dela, napisal jih je na sprednjo stran. Janez Zalaznik je v njegovi knjigi predstavil primer slike Paula Gauguina, ki je naslov slike vključil v samo podobo: 37

51 »Na sliki Merahi metua no Tehamana (Tehamana ima veliko prednikov) imajo besede pomembno vlogo. Za podobo dekleta, Gauguinove mlade ljubice, imamo steno z nizom znakov, kakršne so arheologi odkrili na Deviških otokih, vklesane v kamnite plošče (njihov pomen oziroma vsebina napisov na teh ploščah je še do danes nepojasnjena). Na Gauguinovi sliki je njihova naloga poudariti arhaično skrivnostnost, mistično nenavadnost sveta, v katerem je slikar ustvaril podobo. V spodnjem pasu, na levi strani, je Gauguin s tiskanimi črkami, brez osebne note, napisal naslov slike v jeziku domorodcev. Tudi ta zahodnjaškemu gledalcu prav nič ne pomaga v razumevanju slike, doda pa pomemben drobec k mistični eksotičnosti prizora. Slika je torej nekakšna meditacija o odnosih med različnimi jeziki: razumljivim in tujim, skrivnostnim in profanim, verbalnim in likovnim Gotovo govori tudi o čisto osebni umetnikovi izkušnji, o srečanju dveh različnih svetov, o tujstvu, pa tudi o grenkobi spoznanja, da svet onkraj oceana konec devetnajstega stoletja le ni bil več tako zelo nepokvarjeno drugačen od življenja v Parizu.«Slika 39: Paul Gauguin, Tahemara ima veliko prednikov, 1893 (Zalaznik, 2011, str. 14) 38

52 Leta 1905 je druščina nemških ekspresionistov ustanovila skupino Die Brücke (Most). Skupina se je zavzemala za preproste, grobe oblike, močne barve. Za izdelavo plakatov so uporabljali tehniko lesorez. Ko so vključevali tekst, so bile besede grobe oziroma namerno izrezane bolj v nerodnih in okornih oblikah. Slika 40: Ernst Ludwig Kirchner, Plakat za razstavo skupine Most, 1910 (Zalaznik, 2011, str. 15) Pablo Picasso in George Braque sta začetnika kubizma. Na platna s kubističnimi podobami sta vnašala tekste. Uporabljala sta tehniko kolaž.»črke, besede in cela besedila so dobila na sliki ne le avtonomni likovni značaj, ampak nam šele njihovo branje, najsi nam bo ponujeno kot berljiva enota ali le fragment, omogoči smiselno potovanje skozi sliko«(zalaznik, 2011, str. 19). Delo Pabla Picassa z naslovom Kozarec in steklenica Suze je sestavljeno iz barvnih papirjev, izrezkov iz časopisov in tapete. V središču slike je etiketa steklenice Suze. Časopisni izrezki so iz časopisa Le Journal. 39

53 Slika 41: Pablo Picasso, Glass and Bottle of Suze, 1912 (The Artchive, brez datuma) Georges Braque je v delu Portugalec (Emigrant), kjer je upodobljen sedeči kitarist ob oknu, uporabil številke in črke. Te naj bi pomagale razvozlati pomen slike. Vse te številke in črke namigujejo, da je kitarist upodobljen v kavarni. Črke D BAL naj bi bile del besede grand bal, ki pomeni ples, OCO je del besede chocolat in številki pomenita ceno oziroma račun iz bara. Slika 42: Georges Braque, Le Portugais (The Emigrant), (The Artchive, brez datuma) 40

54 Carlo Carrà je s svojim delom z naslovom Manifest posredovanja (1914) hotel spodbuditi italijanskega kralja, da vstopi v takratni svetovni spopad (Prva svetovna vojna). Besede je postavil kot v nekakšen vrtinec, ki prihajajo iz središča slike. Uporabil je izrezke iz časopisov in dele poezij Tomassa Marienttija. Slika 43: Carlo Carrà, Manifest posredovanja, 1914 (artnet, brez datuma) Tracey Emin ustvarja avtobiografska in neposredno čustvena dela. Njene grafike razkrivajo krhkost s šokantno ekspresivnostjo. Umetnico prikazujejo v nenavadnih ali ranljivih pozah z besedili. Besedila se nanašajo na podobo kot obsedeno misel ali spomin (Andrew, 2015, str. 581). Delo z naslovom Vsi, s katerimi sem kdaj spala , vsebuje šotor, v katerem so kosi tekstila, na njih pa so bila našita imena ljudi, s katerimi je delila posteljo.»naslov Vsi, s katerimi sem kdaj spala je publika razumela v povsem erotičnem smislu in se zgražala nad dejstvom, da so bili na spisku tudi umetničin mlajši brat in člani sorodstva. Pri tem so se seveda ujeli v lastno past, saj je umetnica vztrajno zatrjevala, da je naslov potrebno razumeti čisto dobesedno: z bratom sta si v otroštvu nekaj časa pač delila posteljo«(zalaznik, 2011, str. 73). 41

55 Slika 44: Tracey Emin, Everyone I Have Ever Slept With (1995) (artspace, brez datuma) Barbara Kruger je na črno-belih povečanih fotografijah z besedili ustvarila nelagoden učinek. Povezuje grafično oblikovanje s poezijo. Večinoma uporablja črno-bele fotografije, preko njih pa na sredino postavi napis. Tako je tudi naredila pri delu Brez naslova (Kupujem torej sem). V središče črno-bele fotografije dlani je postavila napis Kupujem torej sem. Napis ironizira na stavek Renéja Descartesa, francoskega filozofa, Mislim, torej sem. Napis je na rdeči osnovi in celotna slika je obrobljena z rdečo barvo. Slika 45: Barbara Kruger, Untitled (I Shop Therefore I Am), 1987 (intervievmagazine, brez datuma) Josepha Kosutha je zanimalo, kako skozi jezik predstaviš nek predmet. Razstavil je stol in fotografijo stola, ki je bila v naravni velikosti stola, ter 42

56 definicijo besede»stol«. Delo se imenuje»one and Three Chairs«, kar v prevodu pomeni Eden in trije stoli. Sprašuje se, ali je lahko besedna razlaga umetnost. Jezik je torej njegov najljubši medij. Kjer naj bi bile podobe, so zdaj besede (Andrew, 2015, str. 561). Slika 46: Joseph Kosuth, One and Three Chairs, 1965 (Museum of Modern Art, brez datuma) Marcel Broodthaers je naredil Abecedo s pipo, katero delo naj bi bilo poklon Renéju Magrittu in njegovi sliki Varljivost podob (Andrew, 2015, str. 560). Slika 47: Marcel Broodthaers, Abeceda s pipo, (Andrew, 2015, str. 560) René Magritte je vsakdanjim predmetom odvzel njihovo običajno vsebino. Pogosto je v svoje slike vključeval besede. Slika Varljivost podob je nastala leta Na prvi pogled je slika zelo preprosta. Naslikal je pipo, pod pipo pa je napisal napis»ceci n'est pas une pipe«(to ni pipa). Pipa izgleda, kot da je nekakšen model za oglaševanje tobaka. Napis pod pipo To ni pipa deluje kot nasprotje. Vendar ni nasprotje, ampak je dejansko 43

57 res, da slika ni pipa, je le njena podoba. Če bi bila pipa, bi jo lahko napolnili s tobakom, vendar je ne moremo, saj je le podoba pipe, njena interpretacija.»v nekaterih slikah je šel Magritte še dlje in se vprašal, ali ne bi bilo za določen predmet ustreznejše drugačno poimenovanje. Morda bi bilo pipi ustrezneje reči oblič ali obronek, ker je videz in zvočnost katere od teh besed bližje obliki pipe. Gledalca postavi pred nerešljivo dilemo, ali naj verjame podobi ali besedi«(zalaznik, 2011, str. 38). Slika 48: René Magritte, La trahison des images (Ceci n est pas une pipe) (The Treachery of Images [This is Not a Pipe]), 1929 (Museum of Modern Art, brez datuma) V Evropi, v času rastočega totalitarnega režima pred drugo svetovno vojno, so hoteli prepričati ljudi, da morajo verjeti vsem izrečenim in natisnjenim besedam. Vsem umetnikom, ki so temu nasprotovali in prikazovali nezadovoljno ljudstvo, so uničili dela, onemogočili nadaljnja dela, nekatere pa tudi prisilili v taborišča tretjega rajha. Nacisti so za avantgardno umetnost uporabljali izraz»izrojena umetnost«(entartete Kunst). Ena izmed teh umetnic je bila Charlotte Salomon. Leta 1938 je začela ustvarjati na papirju serijo slik. Na papirju so bile izmišljene osebe, preko katerih je nizala svoje življenje. Serija vsebuje preko sedemsto del, ki jih je ustvarila v petih letih med izgnanstvom.»v začetku je bilo delo zamišljeno kot nekakšen slikarski dnevnik vsak list je oštevilčen in predstavlja kamenček v avtobiografskem mozaiku z naslovom Življenje? Ali gledališče? Z razvojem pa je celota presegla okvire dnevnika, saj se je umetnica vračala k že ustvarjenim delom 44

58 ter jih dopolnjevala, kot so se dopolnjevala njena spoznanja o sebi, družini in družbi. Delo je zasnovano kot celostna umetnina, saj je avtorica k slikam dopisovala besedila, zadnjo stran listov pa je opremila z glasbeno spremljavo, ki naj bi ustrezno dopolnjevala določen fragment. Sama je celoto poimenovala»singspiel«, kot glasbeno formo, ki je najbližje opereti, in opus po glasbenem vzoru razdelila na tri dele: Preludij, Glavni del in Epilog. Uporabila je glasbene izseke, ki segajo od nacističnih koračnic do Schubertovih samospevov in drobcev Mozartove in Mahlerjeve glasbe. Prizori v Preludiju so naslikani barvno bogato / / besedilo pa se v slikah pojavi le občasno. Kasneje slog slik postane bolj fragmentaren, uporaba barve bolj ekonomična, tekstu pa je namenjeno vse več prostora. / / V zadnjih mesecih ustvarjanja je dodala številna besedila, komentarje, navodila, dialoge in številčenja, ki jih je napisala na prosojne papirje. Te je prilepila na robove že narejenih slik in jim tako dodala nove pomene, slike lahko gledamo s prosojnicami ali brez njih, učinek posameznih listov in celote pa je v vsakem primeru različen«(zalaznik, 2011, str. 40,41). Slika 49: Charlotte Salomon, Življenje? Ali gledališče?, (Zalaznik, 2011, str. 40) V ustvarjanju nemškega umetnika Josepha Beuysa pogosto najdemo govor in besede.»v drobnem delu Rodbina (1964) se umetnik skozi lastno rodoslovje ukvarja z zgodovino prepovedi in travm nemškega naroda«(zalaznik, 2011, str. 42, 43). V obliki navpičnega stolpca je napisal priimke njegovih prednikov in variante za njegov priimek. Priimke 45

59 je napisal v klasični romanski pisavi, z velikimi tiskanimi črkami. Čez napisane priimke, ponovno napiše priimke, vendar z drugo pisavo imenovano sütterlin, ki jo tako imenujejo Nemci. To pisavo so najprej vpeljali v šolski sistem, kasneje jo je Hitler prepovedal.»rodbina je na nek način krhko delo, ki gledalca navda z občutki melanholije in minevanja list je na dnu raztrgan in gledalca pušča v negotovosti, ali naj bi se naštevanje imen nadaljevalo ali ne, in celo napelje na pomisel, da gre za cenzuro. Ne nazadnje na slednjo odkrito kaže prav uporaba»prepovedane«pisave. V kotu zgoraj je velik masten madež, za katerega lahko verjamemo, da ima na listu podobno simbolno vlogo, kot jo je Beuys pripisoval svojemu preživetju po»nomadskih metodah«. V delu je prisotna znanstvena metodika, tako značilna za Beuysovo ustvarjanje, ki jo je prav tako razvil med vojno, ko je nekaj let intenzivno študiral botaniko«(zalaznik, 2011, str. 43). Slika 50: Joseph Beuys, Rodbina, 1964 (Zalaznik, 2011, str. 43) Ed Ruscha je ročno naslikal na sivo podlago besedo ACE. Beseda je v poševni legi, z rumenim pasom in s tankimi vijoličnimi črtami, kar pa nam daje občutek, kot da je beseda ravnokar pridrvela na podlago in da bo oddrvela iz podlage mimo nas.»namesto ACE bi lahko pisalo kar koli, 46

60 pomen besede je ničen, saj zapis vidimo predvsem kot predmet, ki smo ga ujeli s pogledom ali zamrznili njegovo podobo s pritiskom na sprožilec fotografskega aparata«(zalaznik, 2011, str. 55). Slika 51: Ed Ruscha, Ace, (hirshhorn, brez datuma) I Will Not Make Any More Boring Art je delo John Baldessarija, ki ni narejeno izpod njegovih rok. Instalacija je nastala pri Nova Scotia College of Art and Desing. John Baldessari ni imel denarja, da bi potoval v Novo Škotsko in je tako študentom predlagal, da naj na stene galerije napišejo stavek»i Will Not Make Any More Boring Art«kot nekakšna kazen. Pojavljajo se vprašanja o avtorstvu in njegovi vlogi, saj med samim potekom dela ni bil prisoten. Njegovo delo je tudi slika z naslovom Nasveti umetnikom. Sliko je izvedel profesionalni črkoslikar. Osnovo teksta je našel v priročniku za slikanje in prodajo, osnovni kontekst besedila je spremenil. 47

61 Slika 52: John Baldessari, Nasveti umetnikom, (Zalaznik, 2011, str. 58) Bruce Nauman je z neonskimi cevmi različnih barv naredil ogromne napise, ki jih je namestil na pročelje podjetja. Delo nosi naslov Grehi in vrline. Napisi so bili sestavljeni iz sedmih parov besed. Vsak par je predstavljal en greh in eno vrlino. Pari besed niso bili v običajnih kombinacijah:»upanje zavist, dobrota lenoba itd.«(zalaznik, 2011, str. 63).»Slike v svetlih barvah se bolje prodajajo kot slike v temnih barvah. - Motivi, ki gredo v prodajo: Madona z detetom, pokrajine, cvetje, tihožitja (brez mrtvih in morbidnih predmetov), akti, marine. - Motiv je pomemben: menda se na slikah s kravami in kokošmi nabira prah, medtem ko se slike z biki in petelini dobro prodajajo.«(zalaznik, 2011, str. 58)»Delo ne daje prednosti nobeni besedi in avtor ne predlaga moralnih odločitev, pač pa nas opominja na vsaj dve pomembni podmeni. Prva opozarja na dejstvo, da pomena posameznih besed v stvarnem življenju ne izkusimo v»čisti obliki«, čeprav se zavedamo njihovega smisla, in druga, morda še bolj usodna, da se je marsikateri greh v sodobni praksi spremenil v vrlino«(zalaznik, 2011, str. 64). Slika 53: Bruce Nauman, Grehi in vrline, 1988 (Zalaznik, 2011, str. 64) 48

62 Kitajski umetnik Xu Bing se posveča predvsem jeziku in besedam. Njegova instalacija Knjiga iz neba je narejena iz ponjav, na katerih je 4000 pismenk, ki si jih je umetnik sam izmislil. Tla so prekrita z vezanimi knjigami (Andrew, 2015, str. 593). Slika 54: Xu Bing, Book From the sky, (i.imgur, brez datuma) 49

63 NAMEN Namen magistrske naloge je bilo proučiti področje knjige umetnika, razliko med knjigo in knjigo umetnika, začetke tega medija, področja, ki so tesno povezana s tem medijem, knjiga umetnika na Slovenskem ter vključevanje besedil v umetniška dela. Cilj magistrske naloge je bilo oblikovati lastno knjigo umetnika z vključevanjem besed v grafični tehniki linorez. 50

64 RAZISKOVALNE HIPOTEZE Knjiga umetnika je umetniško delo in ni knjiga o umetniku. Knjiga umetnika in knjiga imata med seboj tanko mejo. Največkrat je izvedeno v obliki knjige in je sestavljena iz različnih tehnik in materialov. Definicija ni samo ena, ampak jih je veliko. Zgodovina ni natančno določena, kot pionirji so v literaturah največkrat omenjeni William Blake, Stephane Mallarmé in Ed Ruscha. Vizualna in konkretna poezija ter mail art (poštna umetnost) sta področji, ki sta tesno povezani s knjigo umetnika. 51

65 METODOLOGIJA V prvem delu magistrske naloge smo raziskali zgodovino knjige umetnika, njene definicije in začetnike ter nekaj knjig umetnika na Slovenskem. Dotaknili smo področja vizualne in konkretne poezije ter mail arta (poštna umetnost). Raziskali smo tudi nekaj primerov, kjer umetniki uporabljajo besede in tekst. V drugem delu sem uporabljene besede poiskala v slovarju, jih primerjala z lastnim razmišljanjem o teh besedah in jih prikazala s tehniko linorez. Linorez je grafična tehnika, ki ji štejemo pod kategorijo visokega tiska. Za izdelavo matrice se uporablja linolej, v katerega vrezujemo podobo s pomočjo grafičnih nožkov. Poskušala sem tiskati na način, ki ga lahko prakticiram doma. Zato sem tiskala ročno, z žlico. Raziskala sem, na kakšne načine so knjige lahko vezane. Zasledila sem orodje Japanese Screw Punch. Orodje je zasnovano za izdelavo lukenj. Pritisk na orodje povzroči, da z vrtenjem navzdol naredi luknjo skozi material (papir, karton, usnje, tkanina). 52

66 PRAKTIČNI DEL BESEDE IN NJIHOV POMEN Nekatere besede v življenju jemljemo preveč samoumevno. Ne zavedamo se njihovih globljih pomenov. Izgovarjamo jih, ne da bi se zavedali njihove moči, ne vidimo, kakšno težo nosijo te besede. Prevečkrat jih uporabljamo mimogrede ali pa jih sploh ne uporabljamo. V knjigi umetnika sem uporabila besede, ki so meni pomembne. Uporabila sem besede, kot so: poslušam te, prosim, želim si, pogrešam te, strah me je, razočarana sem, jezna sem, žal mi je, upam, oprosti, obljubim, verjamem, živim, srečna sem, rada te imam, hvala. Besede, ki sem jih izbrala, so mi zelo pomembne, zato sem jih hotela posredovati tudi drugim. Zanimal me je dejanski pomen teh besed. Zato sem te besede poiskala v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in sem jih primerjala s pomenom, ki jim ga pripisujem jaz z mojega vidika Poslušam te Poslušam te je stavek, ki ga nočem slišati. Hočem ga doživeti, se pravi hočem, da se me sliši. Ko nekoga poslušam, pokažem, da mu sledim, da ga gledam v oči, z njim delim veselje in žalost. Žal pa je velikokrat drugače, imam občutek, da me nihče ne posluša in me ne sliši. Tudi zato, ker živimo v tako hitrem času, da si enostavno ne vzamemo časa za poslušanje in vsak sliši samo sebe.»poslúšati -am, in poslúšati tudi poslušáti am nedov. (ú; ú á ú) 1. zavestno, hote s sluhom zaznavati: sedel je mirno in poslušal; poslušati bitje srca; poslušati hrup; poslušal sem, kako je pokalo v daljavi; gledati in poslušati; molče, napeto, pazljivo poslušati; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo // s poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: prebral bom članek, poslušajte; poslušati glasbo, radijsko oddajo, 53

67 pogovor; poslušal je, kaj govorijo; z zanimanjem poslušati / poslušati govornika, pevca njegov govor, petje; ekspr.: saj me sploh ne poslušaš; samo napol me poslušaš nepazljivo; publ. poslušajte nas spet danes teden ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na programu danes teden ob isti uri«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Prosim V mojem otroštvu je ta beseda veljala za»čarobno besedo«. Ugotavljam, da je sama beseda danes redkeje v uporabi, če pa je izrečena/izražena, se uporablja že skoraj refleksno, brez pravega pomena oziroma teže same besede. Ugotavljam tudi, da se danes namesto prošnje veliko uporablja kot ukaz. Kadar na meni nekdo uporabi ukaz, čeprav bi lahko uporabili prošnjo, veliko težje upoštevam in izpolnim ta ukaz.»prosíti prósim nedov., próšen (ī ó ) 1. izražati komu željo a) da kaj da, naredi: prositi koga za časopis, denar, voz; lepo prositi; pismeno prositi; kot boga te prosim / bolnik prosi malo vode / prositi za delo, nasvet, pomoč; soseda prosi, da bi prišel kdo pomagat / ekspr.: na kolenih te prosim; pri najinem prijateljstvu te prosim: ne hodi tja; prositi s solzami v očeh / na stara leta je prosil od hiše do hiše / kot vljudnostna fraza: prosim za besedo; vljudno prosim za odgovor; smem prositi za ples b) da kdo postane deležen česa: prositi koga ljubezni, za ljubezen; mati ga je prosila odpuščanja za sina / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja; kot vljudnostna fraza prosimo za razumevanje 2. v medmetni rabi izraža vljudnost pri nagovoru: 54

68 a) prosim, odprite okno; prosim, oprostite, kje pa stanuje NN / elipt., pog.: prosim dve kavi; vozne listke, prosim; žarg., trg. prosim, že dobite / kot vljudnostni odgovor pri zahvali hvala.»prosim.«; kot vprašanje po nerazumljeni trditvi: prosim? Nisem dobro razumel; kako, prosim b) prosim, tukaj imate; mi posodiš pero? Prosim;»Ančka!Prosim.«; smem vstopiti? Prosim, kar naprej«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Želim si Zdi se mi, da vedno hočemo več in se ne znamo zadovoljiti s tem, kar imamo ali pa enostavno ne vidimo, kaj imamo in tega ne znamo ceniti. Želje, ki jih imamo, so vedno bolj materialne in ob teh željah pozabimo na stvari, ki so res pomembne. Velikokrat je tudi tako, da si nekaj želimo, vendar za to nič ne naredimo in samo čakamo.»želéti ím nedov., žêlel (é í) 1. čutiti v sebi željo, da je kdo deležen česa: vsem ljudem želi dobro, srečo; nikomur ne želi nič hudega; starši želijo otrokom srečno prihodnost; lepšega življenja mu ne more želeti, kot ga ima; želi mu, da bi bil zdrav // izražati komu kako željo ob kaki priložnosti: pri slovesu jim je želel srečno pot; ob izročitvi diplom jim je želel mnogo uspehov v življenju; želeli so si lahko noč in šli spat / kot pozdrav dober dan želim; kot voščilo pri jedi dober tek želim; kot voščilo ob kakem dogodku, prazniku: vse najboljše za rojstni dan vam želimo; želim vam srečno novo leto / / želéti si tudi želéti 55

69 1. čutiti željo po čem: želi si miru, počitka, rešitve; zgodilo se je to, česar si je dolgo želel / želi si novo obleko; želela si je otroka / želi si pijače / želi si, da bi se sin vrnil // z nedoločnikom izraža željo po uresničitvi kakega dejanja: želi si plesati, potovati; želi si videti tuje kraje / elipt. želi si proč iti«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Pogrešam te Pogrešam je čustvo, ki ga večinoma doživim takrat, ko osebe, ki jo imam rada, ni v bližini. Lepo bi bilo, da bi se tega večkrat zavedali in bi to ljubljeni osebi tudi izrazili.»pogréšati -am nedov. (é ) 1. čutiti odsotnost, manjkanje koga, česa: pogreša prijetno družbo; pogrešati iskrenost, toplino; v knjigi pogrešamo ilustracije; pogrešajo dobrega strokovnjaka / dobro mu je pri njih, ničesar ne pogreša // navadno s prislovnim določilom biti čustveno prizadet zaradi odsotnosti, manjkanja koga: otroci zelo pogrešajo mater / ko je odšel, ga je precej pogrešala 2. ugotavljati, opažati odsotnost, manjkanje koga, česa: že nekaj dni ga pogrešajo; nekaj članov posadke še pogrešajo / ali že dolgo pogrešaš dežnik pogréšan -a -o: iskati pogrešane predmete; sam.: prišteli so ga med pogrešane; bilo je veliko pogrešanih«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) 56

70 6.1.5 Strah me je Strahu ne vidimo, vendar na nas deluje z močjo, ki nas uničuje. Naredi nas šibke in v nas vzbuja negativne občutke. Ustvarimo ga z močjo naših misli, predvsem pa z našo bujno domišljijo, da se lahko zgodi nekaj groznega, nekaj kar nam ni všeč. Strah je koristen takrat, kadar se moramo odzvati na fizično nevarnost.»stráh -ú stil. -a m, mn. strahóvi (ȃ) 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah // tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega // bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je // bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povednoprislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi 57

71 jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Razočarana sem Razočaranje čutim vsakič kadar me nekdo prizadene in ko me nekdo, ki mu zaupam, izda. Največje razočaranje pa je, ko sama sebe razočaram.»razočáranje -a s (ȃ) neugodno duševno stanje, ki ga povzroči neizpolnitev želj, pričakovanj: prevzelo ga je razočaranje; ekspr. ljudi se je polastilo razočaranje; ni skrival svojega razočaranja; doživeti hudo, veliko, ekspr. grenko razočaranje; ljubezensko razočaranje / ekspr. kljub vsem razočaranjem je ostal idealist / to je storil iz razočaranja«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Jezna sem Ko me razočaranje mine, sledi jeza. Postanem jezna sama na sebe, ker nekaj nisem naredila prav, pa čeprav bi lahko. Zdi se kot, da sta razočaranje in jeza močno povezani. Včasih jezo pokažem z besedami, potezami ali dejanji. A velikokrat jezo zadržim tudi v sebi, kar ni najbolje. Jeza je neprijetno čustvo, ki bi jo morali izražati na način, kjer ne bi bil nihče prizadet.»jéza -e ž (é ) 1. močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje: ob pogledu na njihovo prizadetost ga je jeza kmalu minila; jeza ga obide, se mu poleže, ga premaga, ga prevzame; ekspr. jeza ga grabi, se mu izkadi, mu kopni, ga lomi, se mu ohladi, ga popade, mu prekipi, ga prime, ga razganja; premagati, zadrževati jezo; knjiž. brzdati, dušiti jezo; ekspr. hladiti si jezo s psovkami; ekspr. potlačiti, požreti jezo; pusti ga, sicer ga boš spravil v jezo; ekspr. onemogla, slepa jeza; izbruh jeze; bled od jeze; ekspr. je ves zelen od 58

72 jeze; ekspr. pograbila ga je taka jeza, da bi vse razbil / govoriti brez jeze; raztrgati pismo od jeze; ekspr. jokati, peniti se, pihati od jeze; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze; ekspr. na vso jezo se ga je napil; v jezi kaj narediti, reči; z jezo delati jezno, nejevoljno // tedaj ga je popadla jeza: Dovolj vas imam // ekspr. kar je posledica takega čustva: čutiti gospodarjevo jezo; braniti otroka pred očetovo jezo 2. nav. ekspr. negativen, odklonilen odnos: kazati jezo; prizadeval si je potolažiti njihovo jezo; s to odločitvijo si je nakopal jezo domačih / hiral je v jezi do sina, na otroke; razšla sta se v jezi in sovraštvu; pren., knjiž. jeza usode 3. knjiž., ekspr. silovitost, divjost: jeza valov ekspr. jeza govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je jezen; ekspr. dati duška svoji jezi sproščeno izraziti svojo jezo; ekspr. hladiti si jezo na kom, nad kom z neprijaznim govorjenjem, ravnanjem s kom si pomirjati, zmanjševati jezo; ekspr. kuhati jezo na koga biti jezen nanj; ekspr. stresti, zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; star. s sosedovimi so si v jezi so sprti; nar. babja jeza babje pšeno; pog. je hitre, nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta, star. pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; šalj. jeza škoduje lepoti rel. dan jeze sodni dan«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Žal mi je Žal mi je je stavek, s katerim izražamo sočutje. Včasih se nam zdi zelo podoben besedi oprosti. Te besede razumem tudi kot opravičilo, da ne morem pomagati, čeprav si želim 59

73 »žàl [žau ] prisl. (ȁ) 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016). 60

74 6.1.9 Upam Vsi imamo neko upanje, da se nekaj zgodi ali da se ne zgodi, upanje, da se bo vse dobro izteklo. Upanje nas spodbuja in nam pokaže naše želje. Upanje je povezano predvsem z našo domišljijo.»úpanje -a s (ȗ) 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Oprosti Oprosti je beseda, ki nočem, da mi je namenjena kar tako, mimogrede. Tudi kadar jo jaz namenim nekomu drugemu hočem, da jo izgovorim z njenim pravim pomenom. Žal je velikokrat tako, da slišim opravičilo, ki je izgovorjeno brez njegovega pravega pomena ali pa sploh ni izgovorjeno. 61

75 Opažam, da je besedo oprosti včasih zelo težko izgovoriti, sploh če ne priznamo krivde ali napake, ki smo jo storili.»oprostíti -ím dov., opróstil (ī í) 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti // kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 4. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Obljubim 62

76 Obljubiti zame pomeni zaupati. Kadar je obljuba prelomljena, se zaupanje začne krhati. Zgodi pa se tudi, da vedno znova zaupam v obljubo, ki je bila že večkrat prelomljena, vendar tega nočem videti in vedno znova verjamem. Največje razočaranje pa je, ker sem ta oseba z vedno znova prelomljeno obljubo jaz, ko sama sebi nekaj obljubljam.»obljubíti in obljúbiti -im dov. (ī ū) izjaviti komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: obljubiti komu nagrado, zvestobo; obljubil je, da mu bo dobro pri njem; slovesno obljubiti / knjiž. obljubiti na svojo čast / obljubiti komu kazen / oče je hčer obljubil drugemu // navadno z odvisnim stavkom izjaviti komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: obljubil je, da bo prišel; obljubil je, pa ni naredil publ. včeraj so si obljubili zvestobo štirje pari so se poročili; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje obljubíti se in obljúbiti se zastar. priljubiti se: on se zna povsod obljubiti obljúbljen -a -o: bil je zelo obljubljen; dobiti obljubljeno pomoč ekspr. obljubljena dežela dežela, kjer je izobilje; dežela, kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Verjamem Verjamem v moč besed. Verjamem, da te besede lahko marsikaj storijo, dobrega in slabega. Verjamem v to, da če se bom potrudila, se mi bodo v življenju izšle stvari, kot si želim in verjamem, da bom nekega dne počela to, kar rada počnem. Vendar vem, da se da z besedami zelo manipulirati, da nam z njimi velikokrat prodajajo laži in zato ne smem vsemu verjeti.»verjéti -jámem nedov. in dov., verjêmi verjemíte; verjél; nam. verjét in verjèt (é á) 63

77 1. biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico: opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli; teh govoric ne verjamejo; ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi; vse verjame; sam verjame, kar govori 2. biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš; verjamem to, kar vidim; verjeli so, da je v globini voda / ne verjame v njegovo nedolžnost; sam pri sebi verjame, da so krivi; težko verjamem, da bo še kdaj hodil // biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verjeti v mir, rešitev; verjeli so, da bodo zmagali 3. biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: verjeli so v čarovnice, duhove / verjeli so, da so nekatera števila nesrečna; verjeti v vraže 4. z dajalnikom biti prepričan o kom, da govori resnico: verjeti pričam; otroku je težko verjeti / tega vam ne verjamem; ničesar, ekspr. niti besedice mu ne verjame; verjamemo vam, da niste mogli / ekspr. verjeti časopisom, poročilu // biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno: oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli; imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli; verjeti zdravniku / verjeli so njegovi oceni položaja; verjeti teoriji // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: dekle fantu ne verjame več; nič mu ne verjame, vsega je zmožen; ekspr. slepo so verjeli svojim voditeljem / verjeli so njegovim obljubam / ekspr. verjeti komu na besedo 5. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verjame v svoje otroke; verjeti v umetnika / verjeti v 64

78 idejo, načrt«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Živim Opažam, da živimo po nekih nenapisanih pravilih, ki jih je določila družba skozi zgodovino. Da moramo vsi hoditi po isti poti življenja in da le redko kateri krene svojo pot. Ko hodim po tej poti lažem sama sebi, saj sem to, kar je družba določila, in ne to, kar sama sem. Če hočem, da se to spremeni, si moram nehati lagati in postati močna, da krenem po svoji poti ter tako počnem stvari, ki si jih želim početi. Le tako bom lahko dejansko živela.»živéti -ím nedov., žível (é í) 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja; prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe; take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi; samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode // s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur / / 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel 65

79 večno // biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Srečna sem Sreča je relativna, vsak si jo drugače interpretira. Sreča in žalost se vedno prepletata in vzpostavljata neko ravnotežje v naravi. Kljub nesrečnim dogodkom v življenju imam srečo, saj imam ob sebi ljudi, ki mi veliko pomenijo in me v težkih trenutkih podpirajo in mi stojijo ob strani. Sreča je tudi v nekaterih majhnih stvareh, ki jim ne dajemo velikega pomena, a vendar nas te malenkosti osrečujejo. Tega se žal premalokrat zavedam.»sréčen -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (é ē ) 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen // ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled // za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče // v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo 66

80 koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto // zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016) Rada te imam Te besede imajo močan pomen, zato jih izgovarjajmo le takrat, ko tako čutimo. Če jih izgovarjamo kar tako, izgubijo pomen. Opažam pa, da so nam včasih te besede samoumevne, kot da ni potrebe, da bi jih komu izrekli. Težko nam gredo iz jezika in videti je, da jih lažje izrečemo v zvezi s stvarjo, kot s človekom.»ràd 1 ráda -o stil. -ó -í prid., m., ž., s. rájši in ráje stil. ráj, stil. rájši -a -e (ȁ á) v prislovni rabi / / 3. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer; rada se imata / rad ima oba, mater in očeta; otroci imajo babico zelo radi / te rastline imajo rade sončno lego // imeti nagnjenje, veselje do česa: rad ima glasbo, knjige / rad ima dobro hrano; ekspr. na obrazu se mu pozna, da ima rad žganje 4. izraža a) nagnjenost k določenemu ravnanju, dogajanju: fant rad laže; ne dajaj mu denarja, preveč rad zapravlja / ta konj se rad plaši / v brezosebni rabi: na ladji mu je rado slabo; v topol rado trešči; zelo rado jo zebe; kaj takega se rado zgodi 67

81 Hvala b) pogostnost dejanja: prve češnje so rade črvive; suha koža rada razpoka«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016). S to besedo ne bi smeli varčevati in se je izogibati. Lep občutek je, kadar lahko izraziš hvaležnost ali jo prejmeš. Včasih tudi od neznanca, ki si mu slučajno pridržal vrata in ti je hvaležen za to gesto.»hvála -e ž (á) 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo 3. v medmetni rabi izraža a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo:»kako se imate?hvala, dobro!«;»dober tek!hvala, enako!«b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu 68

82 c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno«(fran Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016). PA BREZ ZAMERE Moja knjiga umetnika nosi naslov Pa brez zamere. Naslov delo nekako postavi v okvir, hkrati pa vzpostavlja distanco do besed, ki sem jih uporabila v knjigi. Stavek pa brez zamere lahko jemljemo na več načinov, zares ali za hec, odvisno v kakšni situaciji ga uporabimo in s kakšnim namenom. Stavek lahko povezujemo tudi s strahom, saj nas je strah pred zamero. Kljub temu, da obstaja stavek pa brez zamere, s katerim se nekako hočemo zavarovati pred zamero, je treba previdno ravnati s temi besedami, ker dejansko imajo težo in moč. Previdni moramo biti tudi, na kakšen način povemo ta stavek in tudi na ton. Izgovorjene besede v nas vzbujajo različne občutke. Naše telo se odziva na besede, to lahko opazimo predvsem po spremembi našega dihanja. S tem, ko pride do spremembe dihanja, se spremeni tudi glas. Tako lahko po glasu začutimo počutje sogovornika, pa čeprav ga ne vidimo in ga samo slišimo. Slika 55: Naslov Knjige umetnika, Pa brez zamere 69

83 POSTOPEK IZDELAVE KNJIGE UMETNIKA Pred samo izvedbo knjige umetnika sem razmišljala o besedah. Ko sem izbrala tiste besede, ki sem jih želela, so sledile skice grafik, ob katerih bi bile besede predstavljene. Skice sem prenesla na računalnik, jih uredila v želene mere in jih natisnila. Natisnjene skice sem s pomočjo papirja za prerisovanje prenesla na linolej, ki sem ga prej še narezala na prave mere. Slika 56: Priprava za izdelavo knjige Misliti sem morala tudi na to, da sem na linolej prenesla zrcalno sliko. Izbrala sem tipografijo Magneto. Pisava vsebuje ostre in oglate oziroma»mehke«oblike, take so tudi prej omenjene besede. Nekatere so ostre, nekatere pa delujejo mehko, prijetno. Ta tipografija nam da tudi nekakšen občutek nostalgije. Nekateri ob tej pisavi pomislijo na tiste stare hladilnike, na katerih je bil napis s podobno pisavo. Zato začnemo razmišljati o preteklosti in posledično tudi o teh besedah. Slika 57: Tipografija Magneto 70

84 Besede sem zrcalno natisnila in jih pravilno razporedila na linoleje. Z grafičnimi nožki sem nato izrezala motiv, ki sem ga imela pripravljenega na linoleju. Nastala je matrica. Slika 58: Matrica Prosim TISKANJE Pripravila sem si vse matrice, material in površino, kjer sem tiskala. Grafično barvo sem nanesla na matrico, na njo pa sem položila kitajski papir. Na prvi pogled papir deluje krhki, vendar je zelo prožen, narejen je iz vlaken murve, je lahek in ima mehko površino ter rahlo teksturo. Ko sem tiskala z žlico, je papir deloval zelo krhko, tako na prvi pogled delujejo tudi izbrane besede. Slika 59: Nanašanje barve in polaganje papirja Začela sem tiskati z žlico in po prvem poskusu sem prišla do ugotovitve, da sem pri tiskanju narobe obrnila papir. Pri vsakem končanem tiskanju v tistem trenutku, ko dvigneš papir, sledi vznemirjenje, kaj je nastalo. Zgodi se, da komaj takrat opazimo, če smo pri nastajanju matrice naredili 71

85 kakršnokoli napako, kot je na primer, da smo pozabili na zrcaljenje in smo kaj preveč ali premalo izrezali. Slika 60: Tiskanje z žlico Slika 61: Odkrivanje grafike Slika 62: Primer pravilno in nepravilno obrnjene grafike 72

86 Slika 63: Sušenje grafik OBLIKA IN VEZAVA KNJIGE Oblike in vezave knjig umetnika so zelo različne. Pravila o obliki knjige umetnika ni, saj so različnih oblik, od forme, ki je najbolj podobna navadni knjigi do tridimenzionalnih predmetov. Knjige umetnika najdemo v obliki zvitkov, flip book, tunnel book, leporello, kar pomeni, da je knjiga zložena v obliki harmonike, razne zgibanke, škatlice, v katerih so lahko predmeti. Zadnje čase jih je veliko tudi v obliki digitalnih zapisov. So tudi iz različnih materialov, včasih so platnice iz lesa, usnja... Ni potrebno, da je vezava narejena na klasičen način, lahko so različne, od klasičnih do tistih najbolj tradicionalnih. Nekateri izrazi s področja knjigoveštva: angléška vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, pri kateri je trdi ovoj izdelan ločeno od knjižnega bloka in mu je dodan kasneje, italijánska vezáva -e -e ž v knjigoveštvu trda vezava z ravnim hrbtom in navadno lakiranim ovojem, japónska vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, pri kateri blok iz traku, svitka zgibanih listov ni obrezan in so listi potiskani le po zunanji strani; sin. orientalska knjiga, 73

87 méhka vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, pri kateri so platnice iz papirja, mehkejšega kartona; sin. broširana vezava; prim. trda vezava, nèšívana vezáva -e -e ž v knjigoveštvu manj odporna vezava, pri kateri knjižni blok in hrbet nista šivana ; prim. lepljena knjiga, šivana knjiga, spirálna vezáva -e -e ž v knjigoveštvu cenejša in manj obstojna vezava, navadno delovnih gradiv, z luknjanjem listov in spenjanjem s spiralo, tŕda vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, pri kateri so platnice iz lepenke, ki je preoblečena s prevlečnim papirjem, platnom, usnjem, npr. vezava v polplatno, platno, polusnje, usnje, umetno usnje ; prim. mehka vezava, založníška vezáva -e -e ž v knjigoveštvu enaka vezava celotne naklade ali njenega dela, ki jo določi založnik (Bibliotekarska terminologija, 2016). Pri vezavi me je zanimala predvsem japonska vezava. Japonska vezava izvira iz Kitajske. Zato nekateri tej vezavi pravijo tudi kitajska vezava. Japonska vezava se le malo razlikuje od kitajske in korejske vezave, razlikujejo se predvsem v številu lukenj. Slika 64: Prikaz razlike v vezavah (Japanese stab binding, 2016) Japonska vezava ima veliko različnih vzorcev. 74

88 Slika 65: Zbirka 5 ročno izdelanih notesnikov z japonsko vezavo (deconstructed graphic design & art direction, brez datuma) Uporabila sem japonsko»hemp Leaf«vezavo. Slika 66: Hemp Leaf vezava Pred samo vezavo sem si najprej pripravila platnice. Uporabila sem karton, ki sem ga razrezala v primerno velikost. Karton sem oblekla v črni šeleshamer in levi rob platnice v šeleshamer bež barve. Pripravila sem si še papir, ki sem ga vstavila med grafike z besedami. Papirji so prazni, ker ponazarjajo nekakšen predah od besed, da si lahko vzamemo trenutek za vsako besedo posebej in da se pripravimo na naslednjo. Izbrala sem odtenek rjave barve, ki je svetlo bež. Ene izmed pozitivne lastnosti rjave barve so, da pomirja, je čutna, iskrena, poštena, daje občutek stabilnosti. Pripravljenim papirjem, grafikam in platnicam sem naredila luknjice s pomočjo orodja Japanese Screw Punch. To je orodje, s pomočjo katerega delamo luknje različnih velikosti. 75

89 Slika 67: Material za vezavo Ko sem imela vse luknjice, sem začela z vezavo. Papirje sem si najprej porazdelila, kako se bodo po vrsti listali, nato sem še jih poravnala, da so bili vzporedni z luknjami. Pripravila sem si rdečo vrvico in malo daljšo iglo ter začela vezati. Slika 68: Vezava v nastajanju 76

90 Slika 69: Knjiga umetnika, Pa brez zamere Ko sem končala s postopkom izdelave, sem ugotovila, da je knjigo umetnika malo težje listati, ker sta vezava in debelina knjige v premajhnem razmerju. Slika 70: Primer težjega listanja 77