UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE INFORMIRANOST MLADIH O ANOREKSIJI NERVOZI (Diplomsko delo) Maribor, 2015 Alen Vidmar

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Mentor: Viš. predav. dr. Klavdija Čuček Trifkovič

3 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici, viš. predav. dr. Klavdiji Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg. za pomoč, podporo in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se ravnateljici Srednje zdravstvene šole Celje Katji Pogelšek Žilavec za omogočanje in pomoč pri izvedbi raziskave. Zahvaljujem se tudi anketirancem za sodelovanje v raziskavi. Posebej pa se zahvaljujem družini in vsem sorodnikom, še posebej mami, ki so mi skozi študij stali ob strani, me finančno podpirali in verjeli vame ter prispevali k temu, da sem to, kar sem. Zahvaljujem se tudi vsem prijateljem in vsakemu posebej, ki je prispeval k nastanku mojega diplomskega dela.

4 Izjava študenta o avtorskem delu Alen Vidmar: Informiranost mladih o anoreksiji nervozi

5 Povzetek Teoretična izhodišča: Anoreksija nervoza je duševna motnja, ki je v današnjem svetu vedno bolj pogosta in v največji meri prizadene prav mladostnike, ki podležejo visokim standardom in idealom, ki jih narekuje družba in način sodobnega življenja. Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti motnjo hranjenja s poudarkom na anoreksiji nervozi in vlogo medicinske sestre pri zdravljenju in ozaveščanju o anoreksiji nervozi. Želeli smo ugotoviti kakšno je znanje in informiranost mladih o anoreksiji nervozi, in kakšen pomen ima medicinska sestra pri predajanju svojega znanja mladim o tej duševni motnji. Metodologija raziskovanja: Uporabili smo deskriptivno in analitično metodo raziskovanja s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 23 vprašanj. Ob pregledu strokovne domače in tuje literature smo opisali motnjo hranjenja s poudarkom na anoreksiji nervozi. Rezultati: Ugotovili smo, da dijaki površno poznajo anoreksijo nervozo in da se znanje dijakov četrtega letnika razlikuje od znanja dijakov prvega letnika, saj bolje poznajo anoreksijo nervozo, njene simptome, značilnosti bolezni in prognozo. Sklep: Anoreksija nervoza je bolezen, ki je pogostejša ravno pri mladostnikih, zato je zelo pomembno, da jo čim prej prepoznamo. Hitro ukrepanje in pomoč strokovnjakov izredno izboljša prognozo bolezni in prepreči splošne posledice anoreksije nervoze. Ključne besede: Anoreksija nervoza, motnja hranjenja, duševna motnja, pacient, mladostnik, medicinska sestra. I

6 Abstract Theoretical background: Anorexia Nervosa is a mental disorder that in today's world, more and more often and with a great extent, affeets adolescents, who succumb to high standards and ideals dictated by socity and the modern way to life. Purpose: The purpose is to present the eating disorder, with focus on anorexia nervosa and the role of nurses in the treatment and awareness of anorexia nervosa. We wanted to find out, what is knowledge and information of young people about anorexia nervosa and the significance of the nurse in passing on her knowledge to young people about this disorder. Methodology: We used descriptive and analitical methad of researching with using a questionnaire with 23 questious. With domestic and foreign literature, we examineted the eating disorder, with focus on anorexia nervosa. Results: We found out, that the students knowledge is superficial and that the knowladge of students in the fourth grade is much better from students in first grade, they are more familiar with symptoms, characterisitcs and prognosis of this disorder. Conclusion: Anorexia nervosa is a disease, that is most common in adolescents that, so it is very important to recognize this disorder as soon as it get. Only a uick response and assistance of a specialist highly improves a prognose disease and prevent general inplications of anorexia nervosa. Keywords: Anorexia nervosa, eating disorder, mental disorder, a patient, an adolescent, a nurse. II

7 Kazalo vsebine Povzetek... I Abstrakt... II Kazalo vsebine... III Kazalo grafov... V 1 UVOD NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA Namen Cilji MOTNJE HRANJENJA Motnje hranjenja v različnih obdobjih Motnje hranjenja kot duševne motnje Razlike med motnjami hranjenja in motnjami prehranjevanja Klinične značilnosti in diagnostična merila Zdravstvena nega pri motnjah hranjenja ANOREKSIJA NERVOZA Klinicni znaki anoreksije nervoze Psihodinamika bolezni Diagnostična merila anoreksije nervoze Tipi anoreksije nervoze Vpliv anoreksije na posameznika ZDRAVLJENJE IN PROGNOZA Sociološki vidiki motenj hranjenja III

8 6 MLADOSTNIKI Z MOTNJAMI HRANJENJA V OTROŠKEM DISPANZERJU Vloga medicinskih sester Primarna preventiva Sekundarna preventiva Terciarna preventiva SKUPINE ZA SAMOPOMOČ Podpora za samopoč Primer... Error! Bookmark not defined. 8 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU IN OZAVEŠČANJU MLADIH O ANOREKSIJI NERVOZI EMPIRIČNI DEL Raziskovalna vprašanja Metodologija raziskovanja Raziskovalne metode Raziskovalno okolje Raziskovalni vzorec Postopki zbiranja podatkov REZULTATI RAZPRAVA Odgovori na raziskovalna vprašanja SKLEP LITERATURA PRILOGE... 1 Priloga 1: Anketni vprašalnik... 1 Priloga 2: Pisno soglasje o izvedbi raziskave na Srednji zdravstveni šoli Celje... 6 IV

9 Kazalo grafov Graf 1:Spol dijakov Graf 2: Starost dijakov Graf 3: Letnik srednje zdravstvene šole, katerega dijaki obiskujejo Graf 4: Motnja hranjenja Graf 5: Motnje hranjenja, ki jih poznajo dijaki Graf 6: Prva informacija dijakov o anoreksiji nervozi Graf 7: Število dijakov, ki poznajo osebo z anoreksijo nervozo Graf 8: Starostno obdobje v katerem je anoreksija nervoza najpogostejša Graf 9: Izpostavljenost za anoreksijo nervozo glede na spol Graf 10: Umrljivost pri anoreksiji nervozi Graf 11: Indeks telesne mase pri anoreksiji Graf 12: Postavitev diagnoze glede na indeks telesne mase Graf 13: Vzrok za nastanek anoreksije nervoze Graf 14: Znaki osebe z anoreksijo nervozo Graf 15: Pomoč sošolcu/ki z anoreksijo nervozo Graf 16: Zdravljenje anoreksije nervoze Graf 17: Najpogostejši simptom anoreksije nervoze Graf 18: Najpomembnejša vloga pri zdravljenju anoreksije nervoze Graf 19:Popolna ozdravitev osebe z anoreksijo nervozo Graf 20: Vključevanje medicinske sestre v proces zdravljenja anoreksije nervoze Graf 21: Vloga poznavanja lastnega odnosa do hrane medicinske sestre pri zdravljenju pacienta Graf 22: Strokovnjak, ki je v času hospitalizacije največ časa ob pacientu Graf 23: Intenziteta nadzora medicinske sestre nad pacientom V

10 1 UVOD Hrana je osnova za delovanje organizma in celega telesa, poleg bioloških in fizioloških potreb pa zadovoljuje tudi psihološke potrebe človeka. Od odnosa staršev do hrane je odvisno kakšen odnos bo imel otrok, saj otrok prevzema navade in običaje od staršev, hrana pa mu v začetku njegove življenja predstavlja najpomembnejši vir zadovoljstva (Čuček Trifkovič, 2011, str. 161). Anoreksija nervoza je lahko za vsakega posameznika pogubna. Odlikuje se z najvišjo stopnjo smrtnosti izmed vseh psihiatričnih obolenj. Načeloma se bolezen ne konča s smrtjo ampak zastruplja življenja pacientov in njihovih svojcev ves ta čas, ko se ti želijo rešiti njenih okov. Anoreksija nervoza se najpogosteje pojavi nekje v času mladostništva in zgodnje odrasle dobe. Lahko se pojavi že mnogo prej v obdobju osnovne šole, ampak je na srečo to prej izjema kot pravilo (Eivors, & Nesbitt, 2007). Anoreksija nervoza je bolezen, pri kateri se korenito spremeni telesna teža obolelega Najpogosteje prizadene mlade ljudi, ki so zelo sposobni, pridni in z jasno postavljenimi cilji ter ambicijami. Ko bolezen prizadene človeka, pusti posledice prav na vseh področjih tako na njegovem telesnem, čustvenem in socialnem področju kot tudi na njegovi šolski ali službeni uspešnosti ter odnosu do svojih staršev, sorodnikov in prijateljev (Luban- Plozza, Poldinger, & Kroger, 1993, str ). Anoreksija nervoza je bolezen, za katero velja, da jo je težko zdraviti, saj se oseba z anoreksijo boji zdravljenja, je glede zdravljenja razdvojena in odklanja kakršnokoli pomoč. Terapevti in zdravniki se zavedajo nujnosti zdravljenja in pomoči mlademu pacientu, ampak včasih dvomijo v pravilen način nudenja pomoči osebi z anoreksijo. Najpomembnejše poslanstvo mladih je razvijanje integrirane zavesti in samopodobe, saj le tako dosežejo stopnjo neodvisnosti in samozavesti in lahko v življenju sprejemajo odločitve, ki jim bodo omogočile, da bodo v družbi sprejeli svojo vlogo kot odrasli (Eivors, & Nesbitt, 2007). 1

11 2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA 2.1 Namen Namen diplomskega dela je predstaviti anoreksijo nervozo, ugotoviti informiranost mladine o tej obliki motnje hranjenja ter opisati vlogo medicinske sestre pri preprečevanju in ozaveščanju mladih z anoreksijo. 2.2 Cilji V diplomskem delu smo si zastavili naslednje cilje: - Opisati anoreksijo nervozo ter vzroke, ki pripeljejo do te motnje. - Informirati mlade o anoreksiji nervozi. - Ugotoviti ozaveščenost mladih o anoreksiji nervozi. - Opisati vlogo medicinske sestre pri preprečevanju in ozaveščanju mladih z anoreksijo nervozo. 2

12 3 MOTNJE HRANJENJA Hrana lahko v različnih življenjskih obdobjih človeka postane njegovo zatočišče ob pojavu težav ali stiske, kar lahko poruši duševno in telesno ravnovesje. Motnje hranjenja, ki so vedno bolj pogoste, nevarne in kompleksne bolezni so peroč problem današnjega sodobnega časa (Čuček Trifkovič, 2011, str. 161). Motnje hranjenja obravnavamo kot bolezen šele zadnjih 50 let, čeprav so že veliko prej bili znani opisi bolezni, ki bi jih v današnjih časih uvrstili med motnje hranjenja. Strokovnjaki danes motnje hranjenja opredeljujejo kot etnične bolezni in jih definirajo kot skupek osebnostnih značilnosti ter družbeno-socialnim in ekonomskih sistemom, v katerem posameznik živi. Na podlagi teh dejstev se je uveljavil izrek:»nikoli nisi dovolj bogat in nikoli preveč suh!«motnje hranjenja spadajo med duševne motnje in jih delimo na anoreksijo nervozo, kompulzivno prenajedanje in bulimijo nervozo (Eivors, & Nesbitt, 2007). Čeprav statistika kaže, da v povprečju za motnjami hranjenja zbolijo večinoma ženske, pa vse pogosteje obolevajo tudi otroci ter moški, ki predstavljajo že vsaj desetino obolelih z motnjami hranjenja. Motnje hranjenja se kažejo kot izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti oziroma kot ne-sprejemanje samega sebe ter spremenjeni odnos do hranjenja (Duker, & Slade, 2003, str ). Lahko bi rekli, da so motnje hranjenja motnje v sprejemanju samega sebe, doživljanja sebe kot nesposobnega, grdega, neuspešnega, osebe, ki ni nikdar zadovoljna sama s seboj in ima zelo nizko samopodobo (Eivors, & Nesbitt, 2007). Osebe z motnjo hranjenja se lahko popolnoma odrečejo hrani. Večji delež obolelih predstavljajo ženske v obdobju iz otroštva v adolescenco (Kobal Frančišek, 2009, str. 64). 3

13 3.1 Motnje hranjenja v različnih obdobjih Med prvimi potrebami, ki jih opravi vsak človek, ko se rodi, je, da si poteši lakoto in ob tem začuti ugodje, ki nastane po hranjenju. Po prvem hranjenju postane otroku hrana tako rekoč prispodoba, ki predstavlja v podzavesti otroka varnost, udobje, ljubezen, zadovoljstvo, srečo, moč itd. (Končnik - Goršič, 2004, str. 92). Skoraj vsak otrok v določeni starosti preide v obdobje, v katerem staršem povzroči veliko preglavic glede hrane in tej fazi pravimo faza izbirčnosti, kar pa je sestavni del razvoja otrok. V tem obdobju otrok je le določeno hrano, kar pa ne predstavlja kakšne velike težave, če s to hrano zaužijejo dovolj hranilnih snovi in kalorij. Tokrat ne moremo pri tej fazi govoriti o motnji hranjenja. Zavedati se moramo dejstva, da so motnje hranjenja v obdobju otroka drugačne kot kasneje pri adolescentih in odraslih, saj pri otrocih najdemo več vrst motenj hranjenja, imajo druge značilnosti, jih drugače obravnavamo in imajo popolnoma druge razloge kot pri odraslih (Fox, & Joughin, 2008, str ). Adolescenca je obdobje, v katerem se mladostnik duševno predvsem pa telesno začne spreminjati in izoblikuje velik delež svoje osebnosti. To je obdobje, kjer je oseba najbolj dovzetna za motnje hranjenja, saj se najlažje»zlomi«pod pritiski, ki jih narekuje družba in sovrstniki. Najpomembneje v času adolescence je predvsem pravilna vzgoja in pogovor staršev z mladostnikom, in tudi kakovostno vzgojno-izobraževalno delo šol in zdravstvenih delavcev, ki so največ časa preživijo prav z mladostniki (Končnik - Goršič, 2004, str ). Obdobje srednjih let oziroma doba odraslosti je čas, v katerem si večina ljudi ustvari družine, dom in svoj način življenja. To je obdobje, v katerem je odstotek obolelih z anoreksijo nervozo in na splošno z motnjami hranjenja zelo nizek vendar ni popolnoma izključen. Večinoma motnje hranjenja prizadenejo ljudi, ki so zelo nezadovoljni s svojim zunanjim videzom ali imajo kakšno travmo iz otroštva glede telesne teže (prav tam). 4

14 3.2 Motnje hranjenja kot duševne motnje Motnje hranjenja so šele v drugi polovici prejšnjega stoletja bile opredeljene kot bolezni. Spadajo med duševne motnje, saj se kljub navzven vidnim telesnim znakom vzrok za nastanek skriva v različnih čustvenih stiskah. Bruhanje, zloraba zdravil, povečana telesna aktivnost, stradanje in prenajedanje uvrščamo le v zunanje znake motenj hranjenja (Sernec, 2009, str. 250). Motnje hranjenja so duševne motnje, pri katerih je spremenjen odnos do hrane. Motnja hranjenja je maska, ki skriva zelo hudo notranjo duševno stisko pri pacientu, ki nastane zaradi različnih razlogov, katerih rezultat je spremenjeno dojemanje prehranjevanja. Način dojemanja hrane in prehranjevanja je izraz minimiziranja notranjih bolečin in spremenjenih čustev (prav tam). Motnje hranjenja lahko spremljajo tudi druge vrste duševnih motenj kot so depresivne motnje, strah in pa različne vrste zasvojenosti in povzročijo še hujše posledice kot jih sama motnja hranjenja (Reich, & Kröger, 2009, str. 20). 3.3 Razlike med motnjami hranjenja in motnjami prehranjevanja Motnje hranjenja in motnje prehranjevanja je potrebno ločiti med seboj. Motnje prehranjevanja v številnih primerih pomenijo nekakšen začetek, ki vodi v motnje hranjenja, vendar pa to ne drži vedno in ni predpogoj, da se razvije v njih. Motnje prehranjevanja ne uvrščamo med duševne motnje oziroma ne predstavljajo znaka le-teh. Med motnje prehranjevanja sodijo neredno hranjenje, nihanje telesne teže, uživanje le določene vrste hrane (vegetarijanci, vegani) itd. (Sernec, 2009, str. 250). Že od nekdaj si ljudje prizadevamo doseči tako imenovano»idealno težo«. Telesna teža, ki bi naj bila najbolj primerna za vsakega posameznika, se spreminja glede na starost in spol. Velik vpliv na naš apetit imajo čustva. Veliko ljudi, kadar je pod stresom ali pa so jezni, pojedo veliko hrane, ki vsebuje predvsem sladkor, maščobe in veliko količino ogljikovih hidratov. Takšne spremembe v prehranjevanju so v večini primerov situacijske, lahko pa pri določenih posameznikih preidejo tudi v navado, vendar ne moremo govoriti o motnjah hranjenja, pač pa gre za motnjo prehranjevanja (Reich, & Kröger, 2009, str. 12). 5

15 3.4 Klinične značilnosti in diagnostična merila Med motnje hranjenja uvrščamo: - bulimijo nervozo, - anoreksijo nervozo, - kompulzivno prenajedanje, - nove oblike motenj hranjenja (Pregelj, Kores, Plesničar, Tomori, Zalar, & Ziherl, 2013, str. 255). Bulimija nervoza je prav tako kot anoreksija najbolj pogosta v adolescenci in zgodnji odrasli dobi. Za bulimijo nervozo najpogosteje zbolijo ženske. Bulimija predstavlja 1-3 % obolelih ljudi z motnjami hranjenja. Največja težava pri bulimiji nervozi je, da se veliko težje opazi kot anoreksija, saj se oseba prenajeda s hrano kadar je sama in lahko bolezen traja celo do nekaj let predno se diagnosticira (Čibej Žagar, 2003, str. 3-4). Kompulzivno prenajedanje ni tipična ženska motnja hranjenja za razliko od anoreksije in bulimije, saj je prizadetih tudi veliko moških s to boleznijo. Pojavi se največkrat v odrasli dobi in je v veliki meri povezana z debelostjo, ni pa nujno. Pri kompulzivnem prenajedanju oseba svoje težave rešuje preko hrane in pretirava s količino zaužite hrane (prav tam). Statistika motenj hranjenja kaže, da odstotek obolelih z anoreksijo nervozo v zadnjih dveh desetletjih ostaja približno enak (0,5-1 %), kar pa ne moremo trditi za bulimijo nervozo, saj v primerjavi z anoreksijo strmo narašča (3-5 %). Podatki o kompulzivnem prenajedanju še niso popolnoma usklajeni, saj je ta bolezen najmlajša od vseh treh naštetih motenj hranjenja. V preteklosti so za motnjami hranjenja zbolevale predvsem ženske, danes pa je odstotek ljudi, ki zbolijo za anoreksijo nervozo in bulimijo nervozo, vedno večji tudi pri moških. Pri kompulzivnem prenajedanju je odstotek obolelih približno enak med obema spoloma (Sernec, 2009, str. 250). Ortoreksija nervoza je motnja hranjenja, pri kateri je oseba obsedena z uživanjem zdrave biološko pridelane hrane. Za ortoreksijo večinoma zbolevajo ženske v obdobju adolescence in zgodnji ter srednji odrasli dobi. Posebnost te motnje hranjenja je, da obolela oseba nima težav ne z debelostjo, kot tudi ne z znižano telesno težo (Sernec, 2009, str. 252). 6

16 Bigoreksija nervoza je motnja hranjenja, za katero v večini primerov zbolijo moški v obdobju adolescence in zgodnji odrasli dobi. Pri bigoreksiji gre za obsedenost osebe s pridobivanjem mišične mase, zato ji tudi pravimo obrnjena anoreksija. Oseba z bigoreksijo postane asocialna, bolezen pa lahko spremljajo tudi motnje razpoloženja, obsesivnokompulzivna motnja in izpad spolnih funkcij (prav tam). 3.5 Zdravstvena nega pri motnjah hranjenja Pacienta z motnjo hranjenja medicinska sestra obravnava po enem izmed teoretskih modelov ali teorij zdravstvene nege. Opisali bomo obravnavo osnovnih življenjskih aktivnostih pacienta, ki ima motnjo hranjenja po modelu Virginije Henderson: - dihanje - ko opazujemo dihanje moramo biti pozorni na frekvenco dihanja, način dihanja, ritem dihanja ter globino dihanja, pozorni moramo biti pa tudi na kašelj, strah in bolečino; - prehranjevanje in pitje - pri pacientu z motnjami hranjenja je zelo pomembno, da medicinska sestra ugotovi njegove prehranjevalne navade in se skupaj z dietetičarko in pacientom pogovori in sestavi jedilnik. Obroki naj bodo manjši in večkrat dnevno, saj s tem preprečimo slabost, tiščanje v želodcu in bruhanje; - izločanje, odvajanje - medicinska sestra mora poznati normalne vrednosti izločanja in odvajanje, opazovati mora barvo, količino, konsistenco in primesi. Težave pri pacientu z motnjami hranjenja so lahko obstipacija, diareja in amenoreja; - gibanje in ustrezna lega - pri kompulzivnim prenajedanju je načeloma telesna aktivnost zmanjšana, ravno nasprotno kot pa pri anoreksiji nervozi, kjer je telesna aktivnost povečana, saj pacient želi znižati telesno težo s povečano telesno aktivnostjo. Medicinska sestra opazuje mišični tonus, bolečino, prisotnost moči, volje, držo telesa, hojo, značaj, psihično prizadetost ter opravi meritve telesne višine in teže; - spanje in počitek - pri pacientu z motnjo hranjenja se lahko pojavi povečana potreba po spanju ali nespečnost; - oblačenje - značilno za paciente z motnjami hranjenja je, da se oblačijo v ohlapna oblačila saj tako zakrijejo svojo prenizko ali previsoko težo; 7

17 - vzdrževanje normalne telesne temperature - potrebno je pacienta poučiti o primerni mikroklimi, gibanju, primerni prehrani ter o ustreznem oblačenju; - osebna higiena in urejenost - Pri pacientu z anoreksijo nervozo je lahko osebna higiena in urejenost zelo poudarjena lahko pa je tudi zanemarjena; - izogibanje nevarnostim v okolju - pacienti z motnjo hranjenja so v večini primerov zelo prestrašeni in pazljivi v okolici, zato je zelo pomembno, da si zdravstveno osebje pridobi njihovo zaupanje; - komunikacija, izražanje čustev, občutkov - pri izražanju čustev in občutkov imajo pacienti z motnjo hranjenja veliko težav, saj so pogosto zaprti vase in ne govorijo radi o sebi; - izražanje verskih čustev - tudi pacientom z motnjami hranjenja morajo biti omogočene potrebe po izražanju verskih čustev; - koristno delo - pacienti z motnjami hranjenja lahko bolezen zakrivajo s prekomernim in uspešnim delom ali pa izgubijo voljo ter energijo za opravljanje koristnega dela; - razvedrilo in rekreacija - predstavljata velik pomen pri pacientu, saj ga motivirata, sprostita in napolnita s pozitivno energijo; - učenje, pridobivanje znanja o razvoju in zdravju - pri poučevanje mora medicinska sestra način podajanja informacij prilagoditi pacientu, pri tem pa ga mora aktivno vključiti v zdravljenje in ga motivirati za sodelovanje v zdravstvenovzgojnem načrtu (Čuček Trifkovič, 2011, str ). 8

18 4 ANOREKSIJA NERVOZA Anoreksija nervoza je namerno znižanje telesne teže za več kot petnajst odstotkov od teže, ki bi ustrezala osebi glede na njeno starost in telesno višino. Najpogosteje anoreksijo srečamo pri adolescentnih dekletih in sicer kar trinajstkrat pogosteje kot pri adolescentnih fantih (Tomori, & Ziherl, 1999, str. 347). Glavna značilnost anoreksije nervoze je odklanjanje hrane, kar pripelje do izgube telesne teže od 20 do 40 % od nastanka motnje. Vnos hrane se zmanjša v tako veliki meri, da je v mnogih primerih ogroženo celo življenje pacienta. Smrtnost anoreksije nervoze predstavlja okoli 10 % primerov. Razvoj bolezni skozi zgodovino se opisuje skozi štiri obdobja. V prvem obdobju se motnja kaže kot poskus neke vrste sugestivnih procesov. V drugem obdobju so simptomi in patogeneza sindroma že bolj jasno definirani. Tretje obdobje se je začelo leta 1914 s Simmondsovim odkritjem hipofizne kaheksije, četrto obdobje pa se oblikuje z psihoanalitskimi in fenomenološkimi raziskavami (Luban-Plozza, Poldinger, & Kroger, 1993, str. 63). Termin anoreksija je prvi leta 1873 uporabil Gull in je s to besedo opisal najstnice in mlajše ženske, ki odklanjajo hrano. Beseda anoreksija dejansko pomeni izgubo apetita in je neustrezna, saj večina obolelih za anoreksijo navaja povečano željo po hrani (Sternad, 2001, str. 60). Anoreksija nervoza je sindrom stradanja, kjer ljudje namenoma omejujejo uživanje oz. vnos hrane iz strahu pred debelostjo. Anoreksiki (ljudje, ki trpijo za anoreksijo nervozo) se počutijo debeli tudi pri normalni telesni teži oz. celo takrat, ko so že nevarno suhi. Pogosto zanikajo svojo bolezen in razvijejo zelo močan odpor do hrane. Umrljivost zaradi anoreksije je višja od katere koli druge duševne bolezni (Kahn, & Fawcett, 2008, str. 169). 9

19 4.1 Klinicni znaki anoreksije nervoze Klinični znaki anoreksije nervoze so: - telesna teža, znižana pod 85 % glede na telesno višino; - stroga dieta, bruhanje, odklanjanje hrane, odvajala; - amenoreja; - bradikardija, hipotenzija, hipotermija, obstipacija (Tomori, & Ziherl, 1999, str. 347). Razen glavnega znaka anoreksije nervoze, izgubljanje telesne teže, je značilni znak motena telesna podoba oz. napačna predstava o telesu, ki se kaže kot občutek debelosti kljub temu, da je telesna teža zelo nizka. Takšne osebe so obsedene s svojo zunanjo podobo. Telesno težo izgubljajo z odklanjanjem hrane, jemanjem diuretikov in odvajal ter bruhanjem. Pojavijo se hormonsko-elektrolitske spremembe, edemi, presnovne motnje pri dekletih, izostanek menstruacije, bodisi primarno, bodisi sekundarno. Osebe z anoreksijo nervozo so perfekcionistične, zelo storilne tako v službi kot tudi v domačem okolju, malo pomena pa dajejo druženju in navezovanju partnerstva. Pri večini srečamo tudi druge psihiatrične motnje, kot so: motnje spanja, nemir, depresivnost, anksioznost in obsesivno kompulzivno vedenje. Največji problem anoreksije predstavlja ne priznanje pacienta o svojih motnjah, v večini primerov jih celo zanikajo, čeprav so lahko že življenjsko nevarne (Sternad, 2001, str ). Uradni medicinski kriterij za prepoznavanje anoreksije nervoze vsebujejo podatke dveh vrst: podatke v zvezi s simptomi podhranjenosti ali stradanja in podatke v zvezi posebnega odnosa do nadzora nad hrano in telesom obolelega (Duker, & Slade, 2003, str. 17). 4.2 Psihodinamika bolezni Psihodinamika bolezni se nanaša na disfunkcijo spolnosti in s tem odklanjanje odraslosti. Osebe se vrnejo nazaj v otroška telesa, saj se s tem umaknejo obvez, ki jih prinaša odrasla spolna vloga. Motnje, ki se pojavijo v družinskih odnosih, tako imenovane disfunkcije v partnerstvu staršev, so navzven v večini primerov prikrite. Psihoterapevtska obravnava v kombinaciji z ustreznim zdravljenjem primarnih in sekundarnih telesnih motenj je načeloma zelo dolgotrajen proces, v nekaterih primerih pa takšno zdravljenje sploh ni 10

20 možno zaradi pacientkine odklonilnosti. Smrtnost je 9-15 % (Tomori, & Ziherl, 1999, str. 348). 4.3 Diagnostična merila anoreksije nervoze Diagnostična merila za anoreksijo nervozo po klasifikaciji MKB-10: - kadar ne ustreza merilom bulimije nervoze; - oseba iz prehrane namerno izloča živila z visokimi energijskimi vrednostmi, in posledično namerno izgublja telesno težo; - vsaj 15 % nižja telesna teža pri določeni starosti in telesni višini, kar se pri odraslih kaže kot hujšanje pri otrocih pa nezadostno pridobivanje telesne mase; - kadar ima oseba nerealno predstavo o svoji telesni teži, se vidi debelo in jo je neizmerno strah pred tem, da se bo zredila; - nepravilno delovanje hipotalamusa, hipofize in spolnih žlez, kar pri moških povzroči zmanjšanje libida, pri ženskah pa odsotnost menstruacije - amenoreja (Pregelj, Kores Plesničar, Tomori, Zalar, & Ziherl, 2013, str. 256). Večina pacientov samega sebe vidi kot predebelega, nekateri pacienti pa so nezadovoljni samo z določenim delom telesa in se drugače dojemajo kot suhe. Pacienti se vseskozi primerjajo z drugimi se opazujejo, merijo obseg telesa, težo in so obsedeni s svojim zunanjim videzom (Čibej Žagar, 2003, str. 2-3). 4.4 Tipi anoreksije nervoze Pri različnih osebah ima anoreksija nervoza drugačen potek oziroma drugačen vzrok nastanka, zato jo delimo v dva tipa. Pri prvem tipu anoreksije nervoze osebe vzdržujejo nizko telesno težo z jemanjem zdravil, odvajal ali diuretikov, se prenajedajo in posledično izzovejo bruhanje. Govorimo o purgativnem tipu anoreksije nervoze. Purgativni tip anoreksije predstavlja kar 75 % vseh anoreksij. Poznamo pa restruktivni tip anoreksije nervoze, za katerega je značilno, da oseba vzdržuje nizko telesno težo s stradanjem, hrano odklanja in z redno pretirano telesno aktivnostjo. Restriktivni tip predstavlja 25 % vseh anoreksij (Sernec, 2009, str. 251). 11

21 4.5 Vpliv anoreksije na posameznika Anoreksija ne vpliva le na telesno podobo, ampak na človeka kot celoto, na čustvovanje, vedenje, odnose z drugimi in celo na razmišljanje. Vpliva oziroma spremeni dosedanje dejavnosti, saj oseba z anoreksijo ne izvaja več stvari, s katerimi se je prej ukvarjala, si krajšala prosti čas in se z njimi na nek način sproščala. Ne druži se več z svojimi prijatelji, se zapre vase in večino časa premišljuje o hrani, katera živila naj zaužije, da se ne bo zredila ter kako pojesti čim manj hrane. Anoreksija vpliva tudi na telesne spremembe, ki so najbolj vidne in jih je najtežje zakriti. Oseba se hitro utrudi in je zelo slabotna, pojavijo se mrazenje, drhtavica, omotičnost, obstipacija, težave z mehurjem, zmanjša se plodnost, otečejo gležnji in roke, rane se slabo celijo, zaradi nenehnega bruhanja propadajo tudi zobje. Anoreksija ima vpliv tudi na okolico, saj mladi s to boleznijo težko sprejemajo vse pritiske iz šole, službe ter na vseh ostalih področjih, kjer potrebujemo veliko energije in koncentracije. Pomembno je, da osebe z anoreksijo poskušajo staršem in prijateljem prikazati kakšen boj bijejo z anoreksijo saj, jih bodo le tako razumeli in se borili skupaj z njim proti anoreksiji nervozi (Eivors, & Nesbitt, 2007, str ). 12

22 5 ZDRAVLJENJE IN PROGNOZA Splošni zdravnik mora najprej postaviti diagnozo in se prepričati ali ni vzrok motnje organski. V preteklosti so mnogokrat anoreksijo nervozo zamenjevali s Simmondsovo hipofizno kaheksijo. Zelo pomembno je, da se čim prej postavi točna diagnoza, saj bolj kot bolezen napreduje, težje oziroma bolj dolgotrajno je zdravljenje. Zdravljenje je sprva še posebej težavno, saj pacient zaradi svojega hladnega, pasivnega in nezaupljivega odnosa zelo težko vzpostavi stik z zdravstvenim osebjem (Luban-Plozza, Poldinger, & Kroger, 1993, str. 66). Najbolj pomembno pri zdravljenju anoreksije je ohranitev telesne teže, pri določeni starosti in padcu telesne teže pod 70 % pa se izvede hospitalizacija. Faza hospitalizacije je najlažja faza zdravljenja, saj se v tej fazi v večini primerov pacienti podredijo in pridobijo na telesni teži, kar pa traja le kratek čas predno spet pade. Zelo pomembno je, da v proces zdravljenja vključimo družino, zlasti pri pacientih v dobi adolescence; saj skupaj lažje dosežejo oziroma spremenijo odnos do hrane in prehranjevanja kot takega. Pomembno vlogo ima tudi preventivno delo v dobi adolescence in sicer nekje med enajstim in trinajstim letom starosti (Erzar, 2007, str ). Pri zdravljenju anoreksije se moramo zavedati, da se zdravi tako telo kot tudi duša, to pa je zelo dolgotrajen in težaven proces z mnogimi preprekami in poleni (Končnik - Goršič, 2004, str. 97). Zdravljenje anoreksije nervoze je zelo dolgotrajen proces, z zelo pogostimi recidivi bolezni. Zdravljenje anoreksije poteka v treh stopnjah; odvisno od trajanja bolezni in glede na telesno težo lahko poteka ambulantno ali bolnišnično. Najbolj uporabljeni metodi zdravljenja anoreksije sta psihoterapevtski metodi in sicer vedenjsko-kognitivna psihoterapija, ki vpliva na spremembo vedenja preko spoznavnih procesov in pa dinamska psihoterapija, ki vpliva na vedenje preko razumevanja preteklih izkušenj (Gregorič - Kumperščak, 2011, str ). 13

23 5.1 Sociološki vidiki motenj hranjenja V današnjem svetu, v katerem družba postavlja merila»normalnosti«za zunanji izgled in posledično tudi za idealno postavo, se pojavlja vedno večji strah ljudi pred debelostjo. Strah vpliva na rituale hranjenja, na telesno aktivnost in razne diete, s katerimi si ljudje prizadevajo doseči idealno postavo. Takšno razmišljanje in vedenje pa strokovnjakom vzbuja skrb in vprašanje, kako se obraniti in nadzirati v družbi, katerih ideali prehajajo v vse večje ekstreme. Debelost lahko definiramo tudi kot našo podobo notranjega doživljanja, občutkov in stanja, ko ne moremo več kontrolirati samega sebe v teh razmerah življenja (Sternad, 2001, str. 70). Eivors in Nesbitt (2007, str. 68) navajata, da se današnja družba preveč ukvarja s telesno težo in doseganjem popolne postave z različnimi dietami, posti in telesno aktivnostjo, kar viša odstotek ljudi z motnjami hranjenja. To vpliva močno tudi na mlade, kjer mediji preko televizij, revij in reklam vse preveč prikazujejo izgled»idealne«telesne teže in»idealnega«telesa. Hrana se spreminja v dovoljeno obliko oralnega zadovoljevanja, ki pa bi jo lahko v določenih primerih primerjali z alkoholom ali celo z drogami (Eivors, & Nesbitt, 2007, str. 71). 14

24 6 MLADOSTNIKI Z MOTNJAMI HRANJENJA V OTROŠKEM DISPANZERJU Za otroke oziroma mladostnike je na voljo premalo ustanov s specialistično obravnavo in to je razlog, da mladostnike ne napotijo direktno k specialistu za motnje hranjenja. Raziskave kažejo, da je več kot polovica mladostnikov z anoreksijo nervozo bila najprej sprejeta v splošne bolnišnice in šele kasneje k specialistu pedopsihiatru. Ko se opazijo prehranjevalne spremembe in drugačno vedenje pri otroku, se je potrebno najprej oglasiti pri splošnem, družinskem, šolskem ali osebnem zdravniku, pri katerem je zelo pomembno, da se natančno opišejo težave otroka, saj omenjeni zdravniki niso specializirani za motnje hranjenja in v večini primerov ne odkrijejo takoj diagnoze bolezni. Ko otroka napotijo k specialistu za motnje hranjenja, je tam obravnavan na več načinov glede na motnjo hranjenja. Otroku omogočijo razvijanje in odraščanje in mu pomagajo, kako naj svoja čustva in občutke izraža, da v njih ne vključuje hrano. Pomembno je, da so vključeni starši in da se s pomočjo teoretičnega znanja zdravnika skupaj odločijo ali je motnja hranjenja v stadiju, v katerem je potrebna hospitalizacija ali ne. Ključnega pomena je hitra reakcija tako staršev kot tudi zdravnika, saj lahko le s hitrim ukrepanjem otroku omogočimo čim prejšnje in kakovostno okrevanje in nadaljnje življenje (Fox, & Joughin, 2008, str ). 6.1 Vloga medicinskih sester Zdravstvena nega pri pacientih, ki imajo motnje hranjenja, zahteva celovito obravnavo na psihičnem, fizičnem in prav tako na socialnem področju. Medicinske sestre, ki delajo z osebami z motnjami hranjenja morajo imeti izjemen čut za empatijo, biti morajo čustveno stabilne in izjemno potrpežljive, saj pri osebah z motnjami hranjenja traja dolgo časa, preden je rezultat zdravljenja viden. Pomembno je, da medicinska sestra opusti vse komplekse, kar se tiče motenj hranjenja, razumeti mora svoja pričakovanja in hkrati razumeti pacientovo doživljanje bolezni in njegovo stisko in šele takrat lahko medicinska sestra pomaga pacientu (Arzenšek, Turčin, & Lahe, 2005). 15

25 Medicinska sestra mora pri pacientu delovati zelo odločno, samozavestno, z obilico človeškega čuta in teoretičnega znanja, saj le tako daje pacientu občutek varnosti ter prikaže sebe kot trdno vztrajno osebo, na katero se lahko pacient zanese in ji zaupa. Bolnik bo bolj motiviran za zdravljenje, če ga medicinska sestra prepriča, da bodo spremembe, ki jih želijo doseči pri pacientu, njemu v korist. Delo medicinske sestre ni, da prisili pacienta v opustitev prehranjevalnih navad, ki jih ima med boleznijo samo, ampak, da ga poskuša motivirati, da te navade sam opusti. Zelo pomembno delo opravljajo medicinske sestre z vključevanjem pacientovih svojcev v proces zdravstvene nege, saj svojci na pacienta delujejo izjemno motivacijsko, obenem pa je zelo pomembno, da medicinska sestra deluje zdravstveno vzgojno tako na pacienta kot tudi na svojce in na splošno na širšo populacijo, saj bo le tako znanje ljudi o motnjah hranjenja boljše (Reljič Prinčič, 2003). 6.2 Primarna preventiva Vloga primarne preventive je delovanje k zmanjševanju nastajanja bolezni in pojavnosti le teh. V primarni preventivi si prizadevamo odstraniti vzrok bolezni, zmanjšati širjenje bolezni, povečati imunsko odpornost ljudi in zdrav način življenja. Primarna preventiva se zelo razlikuje na področju psihiatrije, saj še dan danes ne poznamo vzrokov večine duševnih motenj in posledično zelo težko odkrijemo povzročitelja oziroma, ga poskušamo odstraniti. Primarna preventiva poučuje predvsem otroke in mladostnike v sodelovanju z šolami in pri obveznih sistematskih pregledih mladih. Poučujejo jih o pravilnem in zdravem prehranjevanju in jih tako posledično seznanijo z motnjami hranjenja jih naučijo in pokažejo kako se te duševne motnje kažejo pri človeku, kako se izogniti možnosti za nastanek anoreksije in drugih motenj hranjenja in kako pravilno ukrepati ob pojavu le-teh (Tavčar, 1999, str ). 6.3 Sekundarna preventiva Glavna značilnost sekundarne preventive je zmanjševanje bolezni, zgodnje prepoznavanje bolezni in posledično čim prejšnje ukrepanje in zdravljenje. Še vedno je znanje ljudi o poznavanju duševnih motenj zelo slabo še posebej na področju motenj hranjenja, kljub temu da so anoreksija bulimija in druge motnje hranjenja v velikem porastu. Zelo malo ljudi je dovolj poučenih o motnjah hranjenja, da bi hitro prepoznali osebo s to duševno motnjo in ne šele, ko so znaki kot so velika izguba telesne teže, zadržanost, depresivnost, 17

26 znižanje uspešnosti itd. Izredno očitno je, da se zagotovi čim boljša mreža psihiatričnih služb, ki bi pokrivala vsa območja po celi Sloveniji in tako omogočala hitro ukrepanje ob pojavljanju duševnih motenj (Tavčar, 1999, str ). 6.4 Terciarna preventiva V psihiatriji je izrednega pomena terciarna preventiva, saj je glavna naloga preprečevanje ponovitve bolezni oziroma poslabšanja bolezni in popolna rehabilitacija pacienta, obolelega z motnjo hranjenja. Terciarna preventiva si prizadeva, da bi pacienti kar se da dobro poznali, svoje telo, samo bolezen, za katero so se zdravili, katere skupine za samopomoč na področju motenj hranjenja so jim na voljo in da bi znali pravočasno poiskati pomoč ob pojavu recidiva. Ne dolgo nazaj je bilo prepričanje, da se katerakoli preventiva, še posebej pa primarno preventivo, težko oziroma skoraj nemogoče izvaja, saj za večino dušenih motenj ne poznamo vzrokov. Sodobna spoznanja pa kažejo, da so vse tri vrste preventiv izrednega pomena in se jih zelo uspešno da izvajati tudi v psihiatriji (Tavčar, 1999, str ). 17

27 7 SKUPINE ZA SAMOPOMOČ Velika prednost obravnave pacienta v skupinah je, da lažje spregovori o svojih težavah, saj je v skupini s sovrstniki, ki imajo iste težave in s tem dobi pacient občutek pripadnosti (Eivors, & Nesbitt, 2007, str. 157). V Sloveniji imamo več različnih skupin za samopomoč pri motnjah hranjenja: - skupina za samopomoč pri motnjah hranjenja; - celostni pristop k motnjam hranjenja; - skupina za pomoč ženskam z bulimijo; - socioterapija za ženske, ki jih moti odnos do lastnega telesa in načina hranjenja (Švab, Šolar, Ziherl, Ibic, Čufer, & Trivič, 1998). Namen skupin za samopomoč pri motnjah hranjenja je: - da so namenjene izključno pacientom z motnjami hranjenja, saj se pacienti počutijo sprejete, se odprejo za pogovor in dobijo dodatno motivacijo za zdravljenje ob osebah z istim problemom; - da so skupine mešane glede na oblike motenj hranjenja, saj gre v večini primerov za kombinacijo osnovnih oblik motenj hranjenja in za podobno notranjo stisko; - poudarek je tudi na preventivi, saj se lahko oseba vključi v skupino za samopomoč v kateri koli fazi bolezni; - skupine za samopomoč zagotavljajo varen prostor z veliko mero razumevanja problema; - delovanje v ozaveščanju osebe kot posameznika in v iskanju novih hobijev oziroma ritualov za izpopolnjenost osebnosti (Sternad, 2001, str ). Skupine za samopomoč ljudem z motnjami hranjenja so z dolgoletnim delovanjem in izkušnjami ugotovili, da prihajajo po pomoč v skupine ljudje v katerih se je nekaj korenito spremenilo in so sami prepoznali nesmisel početja, ki je privedel do motnje hranjenja (Švab, et al., 1998). 18

28 7.1 Podpora za samopomoč Največja moč skupin za samopomoč se nahaja prav v pripovedovanju in izpovedih oseb, ki imajo lastne izkušnje o težavah, o katerih pripovedujejo. Skupina za samopomoč nudi osebam popolno odprtost za izpovedi o notranjih stiskah, ali strahovih, o težavah, ki jih ne morejo deliti s svojimi prijatelji, skupina pa takšno osebo popolnoma razume in jo sprejema takšno kot je brez obsojanja in predsodkov (Švab, et al., 1998, str. 58). Delo z ljudmi, ki imajo anoreksijo nervozo, je v skupinah za samopomoč zelo zahtevno, saj so osebe velikokrat zaprte vase, potrebujejo veliko časa, da zaupajo drugim ljudem. Strokovnjaki, ki vodijo skupino za samopomoč ljudi z motnjami hranjenja, morajo biti zelo dobro strokovno podkovani in z dolgoletnimi izkušnjami na področju motenj hranjenja (Eivors, & Nesbitt, 2007). Osebna izkušnja dekleta:»vedela sem, da je prišel čas, ko moram poiskati strokovno pomoč. V glavi sem imela obupno zmedo in sploh nisem razumela, kaj se dogaja z mano. V oblasti me je imelo nekaj, česar nisem mogla ne videti ne slišati ali prijeti, prevzelo pa je vsa moja čustva. Sploh nisem bila več jaz. Postala sem oseba, ki jo nadzoruje neka nevidna sila. Hotela sem izvedeti več o tem, kar se mi dogaja, zakaj se tako počutim in zakaj ne morem nadzorovati svojih misli«(eivors & Nesbitt, 2007, str. 114).»:Preko skupine sem končno prišla do meje, ki je pomenila preobrat bilo je še vedno enako (včasih je še vedno), toda vedela sem, da sem na pravi poti. Ko sem si obljubila, da bom hodila v skupino, sem si hkrati obljubila, da bom vztrajala. Skupino lahko torej imenujem mejnik. Če sem si na ta način pomagala, pa vem, da brez skupine ne bi izvedela še kopico ostalih stvari, ki so posredno povezane z mojim problemom, pa so me vedno zanimale, a so bile hkrati pretežke za premišljanje v monologu. S pomočjo ostalih sem si razširila obzorja. Videnja, mnenja, občutki in izražanja drugih so zame neprecenljiv vir znanja. Tudi ko padeš, tudi ko se spotakneš, če veš, da si na pravi poti, naj ti ne bo težko pobrati se in nadaljevati v isti smeri«(švab, et al., 1998). 19

29 8 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU IN OZAVEŠČANJU MLADIH O ANOREKSIJI NERVOZI Medicinska sestra ima ključno vlogo pri preprečevanju napredovanja anoreksije nervoze, predvsem pa pri zdravljenju, saj sodeluje v vseh fazah zdravljenja tako pri družinski terapiji kot tudi pri psihoterapiji in je od vseh zdravstvenih delavcev največ zraven pacienta. Najpomembnejše naloge medicinske sestre so ozaveščanje mladih z motnjami hranjenja in staršev ter učenje kako čim prej prepoznati simptome motenj hranjenja (Arzenšek, Turčin, & Lahe, 2005). Vloga medicinske sestre se razlikuje glede na faze poteka bolezni. Tako mora medicinska sestra v prvi fazi delovati predvsem zdravstveno vzgojno, pomagati pacientu zgraditi odnos do svojega telesa ter prehranjevalnih navad, ga poučiti o telesni aktivnosti ter pomenu počitka, mu pomagati pri izboljšanju fizičnega in duševnega zdravja ter ga poučiti o škodljivosti jemanja odvajal. Motnje hranjenja so duševne motnje, ki se jih z veliko volje, truda, sodelovanja pacienta, svojcev in seveda vseh zdravstvenih delavcev da ozdraviti ter s tem omogočiti boljše nadaljnje življenje prizadetega (Šolc, 2004, str. 18). 20

30 9 EMPIRIČNI DEL 9.1 Raziskovalna vprašanja Zastavili smo naslednja raziskovalna vprašanja; Raziskovalno vprašanje 1: Kakšna je informiranost in znanje mladih o anoreksiji nervozi? Raziskovalno vprašanje 2: Kako vloga medicinske sestre vpliva na informiranost mladih o anoreksiji nervozi? 9.2 Metodologija raziskovanja Raziskovalne metode Pri predstavitvi teoretičnega dela nam je bila v pomoč zbrana domača in tuja strokovna literatura, uporabili smo vire, ki so na voljo v slovenskih knjižnicah, preko spleta in strokovne članke. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Podatke smo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 23 polodprtih in zaprtih vprašanj. Anketo smo izvedli med srednješolci Srednje zdravstvene šole Celje. Pridobljene podatke smo analizirali ter jih statistično obdelali s pomočjo računalniškega programa Microsoft Excel Rezultate ankete smo ponazorili opisno in grafično s pomočjo stolpčnih in paličnih grafikonov Raziskovalno okolje Raziskavo smo izvedli na Srednji zdravstveni šoli Celje. Za sodelovanje v raziskavi smo zaprosili ravnateljico Srednje zdravstvene šole Celje in dijake, ki so sodelovali v raziskavi Raziskovalni vzorec V raziskavo je bilo zajetih 100 dijakov. Anketa je zajela dijake prvega in četrtega letnika Srednje zdravstvene šole Celje. 21

31 9.2.4 Postopki zbiranja podatkov Podatke smo zbirali s pomočjo anketnega vprašalnika v pisni obliki. Ankete so dijaki reševali v razredu med razrednimi urami. Razdelil jim jih je njihov učitelj, ki je dijake tudi nadziral med reševanjem. 22

32 10 REZULTATI Raziskavo smo izvedli s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 23 vprašanj. Graf 1: Spol dijakov 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 78% 64% 36% 22% 1. LETNIK 4. LETNIK MOŠKI ŽENSKI V raziskavi je sodelovalo 50 dijakov prvega letnika od teh je bilo 11 oseb moškega spola, kar je 22 % in pa 39 oseb ženskega spola, kar je 78 %. Prav tako je sodelovalo 50 dijakov četrtega letnika in sicer 18 oseb moškega spola, kar predstavlja 36 % in 32 oseb ženskega spola, kar je 64 %. 23

33 Graf 2: Starost dijakov 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 88% 90% 12% 10% 15 LET 16 LET 18 LET 19 LET 1. LETNIK 4. LETNIK Med prvimi letniki je bilo 44 dijakov starih 15 let (88 %), ter 6 dijakov starih 16 let (12 %). Med četrtimi letniki pa je bilo 45 dijakov starih 18 let (90 %) in 5 dijakov starih 19 let (10 %). Graf 3: Letnik srednje zdravstvene šole, katerega dijaki obiskujejo 120% 100% 80% 60% 40% 100% 100% 1. LETNIK 4. LETNIK 20% 0% 50 DIJAKOV 50 DIJAKOV V raziskovalni nalogi je sodelovalo 50 (100 %) dijakov prvega letnika in prav tako 50 (100 %) dijakov četrtega letnika srednje zdravstvene šole, smeri tehnik zdravstvene nege. 24

34 Graf 4: Motnja hranjenja 120% POMANKANJE APETITA 100% 80% 60% 40% 94% 96% NEPRAVILEN NAČIN PREHRANJEVANJA POVEZAN S ČUSTVENIMI PROBLEMI IN STISKAMI CROHNOVA BOLEZEN 20% PREKOMERNO UŽIVANJE HRANE 0% 6% 0% 0% 4% 0% 0% 1. LETNIK 4.LETNIK 47 (94 %) dijakov prvih letnikov je odgovorilo, da je motnja hranjenja nepravilen način prehranjevanja, povezan s čustvenimi problemi in stiskami, 3 (6 %), da gre za pomanjkanje apetita. Med dijaki četrtega letnika je kar 48 (96 %) izbralo odgovor nepravilen način prehranjevanja, povezan s čustvenimi problemi in stiskami, 2 (4 %) je izbralo odgovor pomanjkanje apetita. Ostala dva odgovora ni izbral nihče med dijaki obeh letnikov. 25

35 Graf 5: Motnje hranjenja, ki jih poznajo dijaki 70% 66% 60% 56% 50% 40% 30% 40% Anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje Anoreksija, bulimija 20% 18% 16% Ne vem 10% 4% 0% 1. LETNIK 4.LETNIK 9 (18 %) dijakov prvega letnika je odgovorilo, da poznajo anoreksijo, bulimijo in kompulzivno prenajedanje, 33 (66 %) pozna samo anoreksijo in bulimijo, 5 (16 %) ne pozna nobene motnje hranjenja. Med dijaki četrtega letnika 28 (56 %) pozna anoreksijo, bulimijo in kompulzivno prenajedanje, 20 (40 %) jih je odgovorilo, da poznajo anoreksijo in bulimijo, 2 (4 %) še niso slišali za nobeno motnjo hranjenja. 26

36 Graf 6: Prva informacija dijakov o anoreksiji nervozi 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 92% 86% 4% 14% 4% 0% 1. LETNIK 4. LETNIK V osnovni šoli V srednji šoli Še niso slišali 46 (92 %) dijakov prvega letnika je za anoreksijo nervozo slišalo že v osnovni šoli, 2 (4 %) v srednji šoli, 2 (4 %) pa še za anoreksijo nervozo nista slišala. Vsi dijaki četrtega letnika so že slišali za anoreksijo nervozo in sicer 43 (86 %) dijakov v osnovni šoli, 7 (14 %) dijakov v srednji. 27

37 Graf 7: Število dijakov, ki poznajo osebo z anoreksijo nervozo 80% 70% 60% 50% 40% 30% 72% 66% Da Ne Ne vem 20% 10% 0% 18% 26% 10% 8% 1. LETNIK 4. LETNIK 9 (18 %) dijakov prvega letnika pozna osebo z anoreksijo nervozo, 36 (72 %) dijakov ne pozna osebe z anoreksijo nervozo, 5 (10 %) pa je na vprašanje odgovorilo z ne vem. 13 (26 %) dijakov četrtega letnika pozna osebo z anoreksijo nervozo, 33 (66 %) dijakov ne pozna osebe z anoreksijo nervozo, 4 (8 %) pa so odgovorili z ne vem. 28

38 Graf 8: Starostno obdobje, v katerem je anoreksija nervoza najpogostejša 90% 80% 76% 84% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 22% 16% 0% 2% 0% 0% 1. LETNIK 4. LETNIK Obdobje dojenčka Obdobje adolescence Obdobje pozne odraslosti Obdobje mlajše in srednje odraslosti Med dijaki prvega letnika je 38 (76 %) odgovorilo, da je anoreksija najpogostejša v obdobju adolescence, 1 (2 %), da je to obdobje pozne odraslosti, 11 (22 %) je izbralo odgovor obdobje mlajše in srednje odraslosti. Za odgovor obdobje dojenčka se ni odločil nihče. Med dijaki četrtega letnika se je za odgovor obdobje adolescence odločilo 48 (84 %) dijakov, 8 (16 %) jih je izbralo obdobje mlajše in srednje odraslosti. Za odgovor obdobje dojenčka in obdobje pozne odraslosti se ni odločil nihče. 29

39 Graf 9: Izpostavljenost za anoreksijo nervozo glede na spol 120% 100% 80% 60% 40% 92% 100% Moški Ženske Ne vem 20% 0% 0% 8% 0% 0% 1. LETNIK 4. LETNIK 46 (92 %) dijakov prvega letnika je odgovorilo, da so anoreksiji nervozi bolj izpostavljene ženske, 4 (8 %) pa so izbrali odgovor ne vem. Dijaki četrtega letnika so vsi (100 %) izbrali odgovor, da so anoreksiji nervozi bolj izpostavljene ženske. 30

40 Graf 10: Umrljivost pri anoreksiji nervozi 100% 90% 92% 80% 70% 74% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 24% 2% 2% 6% 1. LETNIK 4. LETNIK Da Ne Ne vem 37 (74 %) dijakov prvega letnika je izbralo odgovor da, 1 (2 %) odgovor ne, 12 (24 %) pa so odgovorili z ne vem. 46 (92 %) dijakov četrtega letnika je izbralo odgovor da, 1 (2 %) odgovor ne 3 (6 %) pa so odgovorili z ne vem. 31

41 Graf 11: Indeks telesne mase pri anoreksiji 100% 90% 92% 80% 70% 60% 50% 40% 56% 36% <17, % Ne vem 20% 10% 0% 6% 4% 4% 0% 0% 0% 2% 1. LETNIK 4. LETNIK 28 (56 %) dijakov prvega letnika je odgovorilo, da je ITM pri osebi z anoreksijo nervozo 17,5 ali manj, 2 (4 %) sta mnenja, da je pravilen ITM 30, 2 (4 %) sta se odločila, da je ITM 20, 18 (36 %) pa so obkrožili odgovor ne vem. Za odgovor, da je ITM 25 se ni odločil nihče. 46 (92 %) dijakov četrtega letnika je mnenja, da je ITM 17,5 ali manj, 1 (2 %) je izbral ITM 20, 3 (6 %) pa so izbrali odgovor ne vem. Za ITM 20 in 30 se ni odločil nihče izmed četrtih letnikov. 32

42 Graf 12: Postavitev diagnoze glede na indeks telesne mase 80% 70% 74% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 44% 46% 22% 10% 4% 1. LETNIK 4. LETNIK Da Ne Ne vem 5 (10 %) dijakov prvega letnika je odgovorilo, da je ITM dovolj za postavitev diagnoze anoreksije nervoze, 22 (44 %) so mnenja, da ITM ni dovolj, 23 (46 %) je izbralo odgovor ne vem. 11 (22 %) dijakov četrtega letnika je izbralo odgovor da, 37 (74 %) trdi, da ITM ni dovolj za postavitev diagnoze bolezni, 2 (4 %) pa sta izbrala odgovor ne vem. 33

43 Graf 13: Vzrok za nastanek anoreksije nervoze 120% 100% 100% 96% 80% Ker je bolezen nalezljiva 60% 40% Zaradi pomankanja hrane v Sloveniji Dednost, družbeno mnenje in stiske povezane z odraščanjem 20% 0% 0% 0% 0% 4% 1. LETNIK 4. LETNIK 50 (100 %) dijakov prvega letnika je prepričanih, da je vzrok za nastanek anoreksije nervoze dednost, družbeno mnenje in stiske povezane z odraščanjem. 2 (4 %) dijaka četrtega letnika sta izbrala odgovor, da tiči vzrok za anoreksijo v pomanjkanju hrane v Sloveniji, 48 (96 %) je izbralo odgovor, dednost, družbeno mnenje in stiske povezane z odraščanjem. Za odgovor, ker je bolezen nalezljiva, se ni odločil nihče. 34