RAZBIRANJE ILIRSKIH JEZIKOV

Transcription

1 Vinko Vodopivec VinkoVodopivec RAZBIRANJE ILIRSKIH JEZIKOV razwiranieilirzkiđiezikov ZALOŽNIŠTVO JUTRO

2 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.1/2. VODOPIVEC, Vinko, Razbiranje ilirskih jezikov / Vinko Vodopivec. - Ljubljana : Jutro, 2011 ISBN

3 SPREMNA BESEDA V obsežnih knjigah Starejša slovenska etnogeneza in Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze je V. Vodopivec zbral veliko arheološkega, zgodovinskega in zlasti jezikovnega dela o naših davnih prednikih. Ti so živeli že od kamene dobe na sedanjem slovenskem in širšem srednjeevropskem ozemlju in kot miroljubno poljedelsko ljudstvo postavljali temelje evropske kulture. O tem pričajo tlopisna imena, posejana po vsej srednji Evropi. Naši staroselci so jih poimenovali s smislom za obliko in njihov pomen. Vsa ta imenovanja so večinsko dobro razumljiva v sedanji slovenščini, ki je v svojih številnih narečjih najbolje ohranila značilnosti predantičnega satemskega govora. V. Vodopivec orje ledino in razširja primerjalno jezikoslovje z analizami značilnimi za razbiranje starih napisov neznane in največkrat namerno skrite vsebine. S primerjavami jezikovnih značilnosti dokazuje ustreznost razumevanja v slovenščini, ki je pravi jezikovni muzej in predstavlja temelj razumevanja predantičnih napisov starih Retov, Venetov, Etruščanov, Galcev, Starih Trakov, Mesapcev in nekaterih drugih predantičnih evropskih narodov in jezikov. Stari napisi so pisani v tedanjih narečjih in prav narečja so pri Venetih, Retih, Mesapcih in Starih Frigih prevladujoča, saj obsegajo več kot 60 odstotkov, medtem ko je knjižnih besed manj kot 25 odstotkov. Pričujoča knjiga ima tri bistvene dele, ki predstavljajo zaključeno celoto iz arheoloških pogledov, iz sistema razbiranja in iz obravnave ilirskih jezikov. Najpomembnejši del razširja razumevanje tudi na ilirske slovenske napise, kjer so najštevilnejši mesapski napisi, ki so jih napisala ljudstva na vzhodnem koncu Apeninskega polotoka. Obsežnost in razumljivost teh napisov pričata o naših staroselskih koreninah tudi na celotnem območju Jadranskega morja, ki se je v rimskem obdobju imenoval Ilirik, do imperializma novega veka pa je vedno pomenil območje satemske naselitve. Knjiga je izziv in hkrati odličen pripomoček znanstvenim delavcem, zlasti na jezikovnem področju, saj podaja besedno razumevanje, ki ga jezikoslovci s predpostavljenimi imeni še niso podali. Podana razumevanja bi morali jezikoslovci primerjati z razumevanji v drugih jezikih in pri tem upoštevati širši izbor jezika razumevanja, saj Latinščina in Grščina do sedaj nista dali ustreznih izidov. Besedno razumevanje bi morali jezikoslovci obdelati z običajnimi postopki primerjalnega jezikoslovja. Slovenščina in zlasti njena številna in dragocena narečja se morajo vključiti v to študijo kot tretji klasični jezik. Začetek takega dela je vedno težak in tvegan, saj besede slovenskih narečij, ki so temelj takih študij še niso strokovno obdelane. Morda je to vzrok, da se takega dela slovenski znanstveniki še niso oprijeli. Bodoči raziskovalci bodo lahko nadaljevali delo na tej osnovi in nekatera spoznanja potrdili, druga pa spremenili, dopolnili ali zavrgli. Narejena je bila velika škoda, ker se tega dela ni lotila že prejšnja generacija znanstevnikov in akademikov. Ob dvajsetletnici osamosvojitve Slovenije je tudi za zgodovinsko in jezikovno znanost prišel čas, da opustita dosedanje vsiljene izmišljotine imperialističnih centrov moči. Težko je izcimiti resnico ob potvorjeni zgodovini, a resnica je vedno le ena in zanjo si moramo vsi prizadevati. Do nedavnega so nam pisali zgodovino drugi in tudi odločali kdo smo in od kod smo prišli. Kot izpričani staroselci na svoji zemlji se moramo zavedati naše miroljubne zgodovine in ko smo sedaj zopet samostojni, si moramo zgodovino pisati sami! Boston, 18. oktobra 2011 Prof. dr. Anton Mavretič Dopisni član SAZU Center for Space Physics, Boston University 725 Commonwealth Ave, Boston MA 02215, USA mavretic@bu.edu

4 Znanost in njene stranpoti Znanost stremi k naravni resnici, njej je zavezana in k njej teži. Čeprav ji ni v celoti dosegljiva se trudi, da bi jo spoznala in jo posredovala svetovnemu občestvu. Žal je v humanistične znanosti prodrl libertinski duh, ki mu je resnica tuja in resnico celo zanika z mnenjem o več resnicah, kar je v nasprotju z znanostjo, saj je resnica vedno le ena sama. Ljudje sicer stvari vidimi različno in imamo o isti resnici različna mnenja, toda resnica je kljub različnim pogledom le ena in prav zanjo si moramo vsi neprestano prizadevati. Naša narodna zgodovina temelji na laži in zamolčevanju, zato je dolžnost znanosti, da jo postavi na dokazljive osnove in s tem opravi svojo znanstveno in državljansko dolžnost. V Združeni Evropi ni prostora za zaničevanje posameznega naroda z lažmi in zamolčevanjem in prav Slovenci smo potomci prvobitnih poljedelskih naseljencev Srednje Evrope. Čudež samostojne države Slovenije nalaga vsem državljanom dolžnost skrbeti za narodni ponos in prav humanistične znanosti nosijo zanj največjo odgovornost. Jezik je najpomembnejša prvina vsakega naroda in prav zemljepisna imena naše staroselske korenine pomikajo v staro kameno dobo, ko se je srednja Evropa sproščala izpod ledu. Prav jezikoslovci so poklicani, da preuče pogostost in razumljivost zemljepisnih imen v Srednji Evropi in tako ugotovijo kateremu sedanjemu jeziku podobno so govorili staroselci. Resnica nas bo osvobodila! Science and its deviations Science seeks to natural reality, to it is committed and to it approach. Although it is not fully available, it seeks to meet it and sent it to the worldwide communion. Regretfully in humanistic sciences penetrated the libertine spirit, that is foreign with truth and even deny it with opinion of many truths, which contrary to science, because the truth is always only one. Peoples see things differently and have about the same reality different opinions, but the truth is, despite different views only one, therefore all should to it strive constantly. Our national history is based on lies and concealing, therefore the duty of science is to placed it on the proven bases, and with this made his scientific and civic duty. In the United Europe is no place for contempt of each nation with lies and concealing and especially the Slovenes are descendants of indigenous agricultural settlers of Central Europe. The miracle of Slovenia s independent imposes duty of care to all citizens for national pride and especially the humanistic sciences bear the greatest responsibility for it. Language is the most important element of a nation s and especially geographical names move our indigenous roots to the Old Stone Age, when Central Europe released from constantly freezing. Especially the linguists are requested to investigate frequency and clarity of geographical names spread all over Central Europe in order to find which one of modern languages match the language of ancient dwellers. The truth will set us free!

5 Vsebina UVODNE MISLI 7 Arheologija Razbiranje Jezikovni okvir Ilirski jeziki Teorije zamegljevanja Izvor lažnih teorij Nestrokovnost jezikoslovcev Pristranska zgodovina Teorije, mnenja in dejstva Država Slovenija in dolžnost znanosti ZNANOST 18 Prava, vprašljiva in lažna znanost Povednost znanosti Časovni pregled slovanskih ljudstev Najnovejše znanstvene ugotovitve Pomembno gradivo Tomaž Jarič Razprava Napredek človeštva in Slovenci 27 Pojav človeka Najpomembnejše arheološke najdbe na Slovenskem Razvoj prevozov Zaključek Razbiranje 52 Tajnost zapisovanja in njegovo razkrivanje Razbiranje pozabljenih jezikov Sodobno tajnopisje Sistem razbiranja starih napisov 75 Jezik Pisava Značilni primeri Zaključek Jezikovne primerjave črk, dvojčkov in trojčkov 94 Podatki Analize Dodatna primerjava Razprava

6 Ilirski NAPISi 114 PICENSKI NAPISI 116 PRIMERJAVA OBRAVNAV Novilara Stele 118 Napis Novillara Prečrkovanje Razumevanje Mesapski napisi 137 PRIMERJAVA RAZUMEVANJ MESAPSKIH NAPISOV 139 Napisi Zbir MESAPskih napisov, delitev, Prevod in SLOVAR 152 Prečrkovanje Delitev zveznega besedila in prevodi Analize prečrkovanj Analize prevodov Primerjava besed Verjetnosti prečrkovanj in prevodov Analiza narečnosti mesapskega jezika Najpogostejše slovenske knjižne in narečne besede KATALOG MESAPSKIH NAPISOV, BESED IN PREVODOV 197 Pregled mesapskih napisov Delitev zveznega besedila in prevodi Katalog NAPISI 208 Arhaični čas Klasično obdobje Helenistično rimsko obdobje Republikansko obdobje Dodatek nezajeti napisi SLOVAR MESAPSKEGA JEZIKA Vocabulary of Messapic Language 288 Zaključek 318

7 7 UVODNE MISLI Naša zgodovina je večinoma še vedno zastrta, saj resnica o naših staroselskih koreninah v južni in srednji Evropi še ni širše priznana, čeprav so zanjo neizpodbitni dokazi. Del krivde je tudi v prilagodljivosti Slovencev, kar je vrlina, ki omogoča dobro delovanje in sodelovanje, vendar je tudi zlo, če gre za udinjanje tuji moči. Prav slovenska prilagodljivost, ki je bila skozi zgodovino stalno prisotna, je omogočila prevlado tujih gospodarjev in tujih jezikov na račun nekdanjega ozemlja in krčenja območja slovenskega jezika. Še danes so Angleži, Nemci in Italijani predvsem narodnjaki, Slovenci pa smo multikulturni, kar je zopet vrlina, vendar v pretirani slovenski obliki deluje izrazito v škodo lastnega naroda. Tudi Slovenci smo imeli mnogo pomembnih vojaških, vladarskih in kulturnih velikanov, zato moramo biti nanje ponosni in okrepiti svojo narodno zavest, ki nam je v talilnem loncu Evropske zveze edino trdno zagotovilo za narodni obstoj. Posebej pomemben je odnos do materinega jezika slovenščine, ki ima toliko lepote in zmožnosti izražanja, da jo moramo negovati in ohraniti njeno prvobitnost. Slovenščina je pravi jezikovni muzej in prav v njej so najbolje ohranjeni predantični predslovanski jeziki, kar dokazujejo daleč najboljši izidi njihovega razumevanja. Pričujoča knjiga ima tri bistvene dele, ki predstavljajo zaključeno celoto iz arheoloških pogledov, iz sistema razbiranja in iz obravnave ilirskih jezikov. Odkriva naše staroselske korenine, saj smo v srednji in južni Evropi kot miroljubno poljedelsko ljudstvo postavljali temelje evropskega gospodarstva in njene kulture. Odkriva pa nam jezikovne sledi tudi na italijanskih tleh in zopet je slovenščina tisto jezikovno orodje, ki najbolje služi za odgrinjanje dosedaj neznane ali zanikane zgodovine Slovencev. Ključne besede Pri branju boste naleteli na ključne besede, ki zajemajo predvsem ustrezna znanstvena področja ter obravnavane narode in jezike. Ključne besede etnogeneza, narod, arheologija, genetika, sociologija, elite, religija, bajeslovje, jezikoslovje, pomenoslovje, etimologija, zgodovina, zgodovinsko jezikoslovje, govor, prečrkovanje, enoglasnik, dvoglasnik, narečje, krajevna imena, kentum, satem, slovenščina, sanskrt, vede, praslovanščina, Teorija kontinuitete, evropski staroselci, Etruščani, Veneti, Wendi, Reti, Stari Frigi, Trakijci, Piceni, Mesapci, Rimljani, Germani, Romani, Slovani, Slovenci, Galci, Kelti, Iliri, Karni, Skiti, kamenodobna piščal, mezolitski deblak, eneolitski voz, situla, poselitev, španovija, fašina, gradnja, ceste, prevoz, prenos, vleka, prevoz. Key words etnogenesis, nation, archaeology, genetics, sociology, élites, religion, mythology, linguistics, semantics, etymology, history, historical linguistic, speech, transliteration, phoneme, diphthong, dialect, toponymes, kentum, satem, Slovene, Sanskrit, Vedic, Ancient-Slavic, Continuity theory, European aborigines, Etruscans, Venetic, Wends, Rhaetic, Old Phrygians, Thracians, Picenian, Messapian, Romans, Germans, Romance, Slavs, Slovenes, Gaul s, Celts, Illyrian, Karnes, Skits, stone age whistle, mezolitic canoe, eneolitic carriage, situl, settlement, španovy, fascine, construction, roads, transport, carry, traction, cartage.

8 8 Arheologija Arheologija seže daleč v preteklost, je pa v svojih dognanjih omejena na kulturne, socialne in gospodarske sestavine vsakokratne družbe, ne daje pa bistvenih podatkov o ljudstvih in narodnostih, ki jih pokriva zgodovinsko jezikoslovje. Razlaga stvarnih arheoloških podatkov pa nam kjub temu lahko mnogo pove o dejavnostih naših prednikov ali vsaj o naseljencih naših ozemelj od najstarejših časov do pojave modernega človeka. Homo sapiens sapiens tudi v arheologiji odpira novo dobo, ter z umnejšim orodjem in kasneje s pašništvom in poljedelstvom, priča o svojih mnogovrstnih dejavnostih. O prazgodovini na naših tleh nam največ povedo ostaline od katerih izstopajo kamenodobna piščal, mezolitski deblak in eneolitski voz. Piščal je izjemno pomembna za razumevanje takratnega življenja, ki je očitno že zajemalo kulturno in družabno okolje v začetnem času Homo sapiens sapiensa, ki je znalo prisluhniti lastni glasbeni pobudi in družabnemu razvedrilu ob glasbi. Plovne poti so služile prevozu dobrin že od pradavnine, zato je najdeni čoln deblak dokaz o stalni in živahni prevozni dejavnosti naših prednikov. Iznajdba kolesa in vozila s kolesi pa je še pomembnejša za uvid v tedanjo razvojno stopnjo, ki kaže na gostejšo poselitev, nujnost umnega gospodarstva in povečano socializacijo. Kaže tudi na organizacijo gradnje skupnih objektov takratne, prav gotovo že tudi širše rodovne družbe, kjer so bile izjemno pomembne tudi ceste. Začetki poljedelstva so pogojevali gradnjo ustreznih in suhih prostorov, ki so poleg zavetja za družino omogočali tudi varno shrambo za živila, ki so morala ostati uporabna preko vse zime. Gradnja zavetišč in stavb pa ni bilo edina dejavnost naših prednikov, saj je iznajdba kolesa že prastara in je zahtevala tudi ureditev poti, ki so omogočale prevoz tovora, najprej v krajših, kasneje pa tudi v čedalje večjih razdaljah. Prometne poti so bile že v kameni dobi pomembno gibalo razvoja, saj so nudile izmenjavo dobrin, zlasti nakita in materialov za pripravo obrednih barv in kasneje kovinskih izdelkov. Najstarejša znana prometnica na slovenskem je znamenita Jantarska pot, ki je povezovala Jadran z Baltikom. V predzgodovinskih časih so bile poti speljane po naravnih prehodih in praviloma naslonjene na vodne poti. Lega slovenskega ozemlja je v vsej srednji Evropi reliefno najbolj prehodna v smereh Jadrana in Baltika ter Padske nižine in Panonije, zato so preko naših krajev v vseh časih potekale izmenjave dobrin, ki so se tovorile po vodnih poteh in po bolj ali manj utrjenih poteh in cestah. Ceste so prisotne že iz pradavnine, naši predniki pa so gradili dobre ceste že daleč pred prihodom Rimljanov, ki so le nekatere ceste izboljšali in zgradili le nekaj vojaških cest. Znano je, da so Rimljani prevzeli znanje tako na področju umetnosti kot na področju graditeljstva od Etruščanov, ki so izvorno predslovanskega porekla in Venetov, ki so bili sosedi Etruščanov in po obsegu in ohranjenosti jezika prednjačijo pred njimi. Poleg gospodarskih dejavnosti so še pomembnejši sociološki temelji, saj so človeštvo vedno vodile elite, ki so praviloma vzpodbujale družbeni in gospodarski razvoj. Pri nas je izpričana oblika skupnosti španovija, ki jo je vodil špan in je skrbela za skupne obrambne in prevozne potrebe, to je za gradnjo utrjenih gradišč in tudi za gradnjo cest.

9 9 Razbiranje Veliko je predantičnih napisov, ki še niso razumljeni ali pa so razumljeni napačno. Razlogi so strokovne in zamolčevalne narave in prav postavitev razbiranja na znanstveno osnovo lahko bistveno pripomore k pravilnemu vrednotenju dosedanjega dela jezikoslovcev. Tu izrazito izstopajo napisi Slovenov, ki so razširjeni od Male Azije do Francije in Anglije. Libertizem in imperializem sta zanikala prvobitnost Slovenov v srednji in južni Evropi in po tej lažni teoriji zahodnoevropski jezikoslovci dosledno odklanjajo razumevanje najstarejših evropskih napisov v slovenščini. Izločanje slovenščine kot jezika razumevanja potrjuje zamolčevanje naših korenin, saj nima osnove v arheologiji, še manj v zgodovini in najmanj v jezikoslovju. Razvidna je nestrokovnost zahodnoevropskih jezikoslovcev, saj je prav izbira jezika temelj strokovnosti in zavračanja slovenščine, ki je po zgodovinskih in jezikovnih dokazih najprimernejša, priča o njihovi zavestni nestrokovnosti. Razbiranje vsebuje tri bistvene sestavine, ki so nujne pri obravnavi doslej nerazumljenih napisov in sicer: prečrkovanje črkovnih, slikovnih ali sestavljenih znakov, delitev zveznih ali delno zveznih besedil in razumevanje po prepoznanih besedah v jeziku razumevanja. Razumevanje napisov lahko potrjuje pravilnost prečrkovanja in delitev zveznih besedil, lahko pa kaže njune napake, ki jih je možno z analizami ustrezno opredeliti in popraviti. Vsako razbiranje temelji na analizah pogostosti črkovnih znakov in drugih značilnosti ter na jezikovnih primerjavah, ki se morajo združiti v ustreznem razumevanju. Najbolj povedne so primerjave besed po začetni črkah, ki dajejo začetke besednih korenov in s tem osnovo razumevanja. Primerjave besed po končnih črkah pa dajejo besedne končnice, ki opozarjajo na narečnost in na morebitno napačno delitev zveznega besedila. Končno odločitev o ustreznem jeziku razumevanja podaja primerjava razumevanj istega napisa v različnih jezikih. Prevodi morajo biti dobesedni in izvedeni po enakih načelih, saj se z deleži prepoznanih črk in prepoznanih besed nedvoumno ugotovi najboljše razumevanje, s tem pa tudi najverjetnejši jezik razumevanja. Zahodnoevropski jezikoslovci so dokaj dobro prečrkovali ilirske napise, čeprav jih niso razumeli. Delno zvezna besedila delijo po privzetih imenskih končnicah in v njih berejo poljubna imena, tako kot pri drugih predantičnih predslovanskih napisih. Taka razlaga napisov je lahko le predpostavka, ki pa je ovržena z razumevanjem v slovenščini. Prav sistem razbiranja je z ustreznimi postopki in analizami omogočil ustrezno presojo in potrdil slovenščino kot najustreznejši jezik razumevanja ilirskih jezikov in zavrnil razumevanje v latinščini, grščini in nemščini. Jezikovni okvir Jeziki so prastari, saj so jih uporabljali že naši človečnjaški predhodniki, začetek modernega sporazumevanje pa je podan z nastopom sodobnega človeka Homo sapiens sapiensa pred več kot leti pred sedanjostjo. Vendar jih jezikoslovci ne postavljajo v starejša obdobja, kot jih nakazujejo zemljepisna imena, verjetno iz nacionalističnih razlogov, saj v Srednji Evropi prevladujejo slovanska imena, kar je razumljivo, saj so prav Slovani najmočnejše in osrednje deblo indoevropskih jezikov.

10 10 Časovna in jezikovna porazdelitev Zanimive so porazdelitve evropskih jezikov, ki so prikazane na naslednjem pregledu, kjer v jezikovne skupine niso uvrščeni venetski, mesapski in ilirski jeziki, torej prav tisti jeziki, ki so dobro razumljivi v slovenščini. Porazdelizev evropskih jezikov, J. P. Mallory, In search of the Indoeuropeans, Language, Archaeology and Myth, Thames and Hudson, London 1991, Reprint 1996 pri slovanskih jezikih niso navedeni jeziki, ki so najbolje ohranili predantični govor, to so slovenščina, slovaščina in sorbščina, baltski jeziki so pretežno slovanski, kar nedvomno velja za litvanščino, delno za latvijščino in najverjetneje tudi za pruščino, keltski jeziki so pretežno slovanski, saj je večina njihovih predantičnih in antičnih napisov razumljiva v slovenskem jeziku, sodobni romanski jeziki ne izhajajo iz latinščine, saj imajo mnogo starejše korenine in bi morala biti porazdelitev podobna ostalim delitvam, latinščina ni izvoren jezik, ampak je zmes staroitalskih in slovanskih jezikov, ker ni povezave med latinščino in venetščino se zanika poskuse razumevanja venetskih napisov v latinščini, venetski in mesapski jeziki so predantični predslovanski jeziki, saj so njihovi napisi razumljivi v slovenskem jeziku, ilirski jeziki naj bi se nadaljevali v albanščini, kar je zgodovinsko in jezikovno napačno, saj večinsko predstavljajo slovanske jezike, etruščanski, retijski in starotrakijski jeziki pa v pregledu niso zajeti, so pa razumljivi v slovenskem jeziku.

11 11 Območna porazdelitev Povedne so tudi jezikovne območne porazdelitve, kot so razvidne iz zemljevida Rimskega imperija, povzete po Pliniju starejšemu Naturalis historia okoli 60, Tacitu Germania okoli 100 in Ptolomeju Geographia okoli 140. Rimski imperij po Pliniju, Taciti in Ptolomeju Imena ljudstev so sicer polatinjena, vendar se lahko še vedno ugotovi njihov verjetni jezikovi izvor. Opozoriti moram na pomanjkljivost zemljevida, saj v Rimskem imperiju niso zabeležene narodnosti, čeprav so staroselci pretežno zadržali svoj jezik. Barve posameznih verjetnih barbarskih jezikovnih skupin: temnosivo germansko, zeleno balto-slovansko, svetlomodro keltsko, rjavo iransko, vijolično trakijsko, sivo finsko-ugrinsko, rdečerjavo hamito-semitsko in modro neznano, pa ne ustrezajo navedenim virom, ampak so plod splošno sprejetih a lažnih imperialističnih teorij, kot je razvidno iz komentarja posameznih skupin ljudstev. Germani so pisani le za odtenek različno od črne in se ne ločijo od splošnih napisov, kar jih uvršča skoraj po vsej Evropi, zlasti pa na srednjeevropskem območju, kjer so pretežno Slovani, Baltoslovani so le na vzhodu, Slovanov pa ni, čeprav so bile Retija, Norikum, Panonija in Vindelicija, pa tudi Dalmacija, Makedonija in Trakija dežele Slovanov,

12 12 Kelti so le na Irskem in Škotskem, čeprav Keltov tam ni bilo, saj je izvirno ime za Kelte uporabljeno le za prebivalce južne Francije, Iranci naj bi bili Lazyges, Roxolani in Skiti ter kavkaška ljudstva Anti, Aorsi, Siraci in Alani, čeprav se za njihove jezike le skepa, večinsko pa so najverjetneje Slovani, Sarmati naj bi bili Hamito-Semiti, vendar so najverjetneje Slovani. Ilirski jeziki V dosedanjih zbornikih projekta Korenine slovenskega naroda in v knjigah o Starejši slovenski etnogenezi so zajete primerjalne študije in razbiranja raznih predantičnih predslovanskih napisov. Nekateri jezikoslovci retijski in venetski jezik, ki sta podrobno že obdelana, tudi prištevajo k ilirskim jezikom, v dosedanjih študijah pa niso zajeti napisi v ilirskih jezikih južno od njih. Območje ilirskih jezikov je vse do 19. stoletja predstavljalo skupnost raznih narodov, ki so večinoma govorili slovanske jezike. Velikonemški imperializem 19. stoletja pa je z zahtevami širjenja velikonemške rase postavil»znanstvene«teorije, ki so Slovanom v srednji in južni Evropi odrekale staroselstvo. Ker so naši predniki kot poljedelci poselili srednjo Evropo, ko se je sproščala izpod ledu od 10. do 8. tisočletja pred sedanjostjo in so jih bojevita germanska in romanska ljudstva ropala in zasužnjevala, so te laži ustrezale tudi angleškim, francoskim in italijanskim imperialističnim centrom. Prav ti imperialistični centri so vršili močan gospodarski, kulturni in nacionalni pritisk na tedanje deloma še slovansko govoreče skupnosti in tako učinkovito raznorodovali naše prednike v srednji in južni Evropi. Ilirski jeziki so se govorili na obeh straneh Jadranskega morja in so območno prikazani na naslednjem zemljevidu. Ljudstva ob Jadranskem morju od 10. do 1. stoletja pr. Kr.

13 13 Teorije zamegljevanja Preseljevanje narodov je dolgo služilo za zastiranje evropske predzgodovine in za dokazovanje česarkoli, predvsem pa je pomenilo osnovo za teorije o poznem prihodu Slovanov. V Evropi pa genetika preseljevanje narodov postavlja na laž, saj selitve vzhod-zahod in obratno nedvoumno zavrača, dopušča pa selitve sever-jug in obratno, ki so bile podnebno pogojene. Le še redki znanstveniki podpirajo teorijo preseljevanja narodov, saj zanjo ni dokazov in gre večinoma za opise bojnih pohodov, ki pa s pravimi naselitvami nimajo nič skupnega. V zgodovinskem obdobju pa imamo nekaj naselitev ljudstev tudi v našem okolju: Langobardi, Madžari, Hrvati in Srbi. O slovenski starobitnosti v srednji in južni Evropi pa pričajo zemljepisna imena, ki so jih poimenovali staroselci že v stari kameni dobi med 10. in 8. tisočletjem pred sedanjostjo in so dobro razumljiva v slovenščini. Iliri kot ljudstvo in jezik so vse do novega veka ime za razna slovanska ljudstva na obeh straneh Jadranskega morja in šele velikonemške imperialistične teorije 19. stoletja jim odvzemajo slovansko jezikovno osnovo. S tem pa odvzemajo tudi staroselstvo slovanskim narodom, ki so v tem delu Sredozemlja prvobitno ljudstvo. Prav številna zemljepisna imena, ki so jih poimenovali staroselci in mesapski napisi razumljivi v slovenščini in njenimi narečji, potrjujejo prvobitnost Slovencev in dokazujejo lažnost teh teorij. Spoznanje, da so bili pravi Iliri sorazmerno majhno pleme na meji med današnjima Albanijo in Črno goro, bistveno zmanjša njihov resnični zgodovinski pomen, saj o njih in njihovem jeziku ne vemo nič zanesljivega. Pojem Iliri je zato uporaben območno, jezikovno pa le kot skupnost različno poimenovanih in pretežno slovanskih rodov. Kelti kot ljudstvo in jezik so ime za razna romanska ljudstva v jugozahodni in za slovanska ljudstva v srednji Evropi. Ime Kelti je prvi uporabil grški zemljepisec Hecataeus iz Mileta leta 517 pr. Kr. za slovanska ljudstva v okolici Marseilla. Zmotno prepričanje, da so jezikovni potomci Galcev v sedanji Angliji je podalo začetke teorij o Keltih, ki še danes služijo za zamegljevanje evropske zgodovine. Med temi jeziki so res močne vzporednice, ki pa so v veliki večini slovanske. Vzrok za te teorije je morda posledica neznanja slovanskih jezikov, verjetneje pa gre za zavestno odrekanje staroselstva našim prednikom. Keltizacijo so nadaljevali Nemci, ki so napolnili predantično Evropo s Kelti, saj Slovani, ki naj bi se po njihovih imperialstičnih teorijah naselili šele v 6. stoletju, vendar ne morejo biti prvobitno ljudstvo v Evropi, zato jih je bilo treba zamenjati s Kelti. Grška in rimska kultura kot homogeni celoti. Pojma rimski in grški, ki sta se dolga stoletja prikazovala kot kulturni in narodni edinosti, se v znanstveni zavesti že pretvarjata v narodnostna in s tem tudi kulturna sestava. Prav velikonemški imperializem je poveličeval latinsko in grško, saj je s tem zamolčeval slovansko in to prav Slovence in Makedonce, ki sta prvobitni ljudstvi v Evropi. Poučno je, da tudi naši znanstveniki poveličujejo grško in rimsko, zametujejo pa prav slovensko, ki je njun pratemelj, kar dokazujejo tako jezikovne raziskave kot sodobna teorija kontinuitete. Tudi Kelte uporabljajo, v nasprotju z dejstvi kot ljudstvo, ki naj bi naseljevalo naše kraje. Tudi v mednarodnih zbornikih uporabljajo to ime, čeprav so se temu v drugih sodelujočih državah odrekli in so uporabili svoja narodna imena. To priča o njihovi narodni zavesti, še bolj pa priča o zamolčevanju naših znanstvenikov prav o naših slovenskih staroselskih koreninah.

14 14 Naselitev Slovanov v 6. stoletju še vedno služi za zamegljevanje evropske zgodovine, čeprav zanjo ni dokaza, medtem ko je prvobitnost naših prednikov, ki so kot poljedelska ljudstva po ledeni dobi poselila srednjo Evropo, izdatno dokazana s tlopisnimi imeni, to pa bistveno spreminja sedanjo zgodovino drugih srednjeevropskih narodov. Tako kot so Rimljani ob koncu 3. stoletja pr. Kr. sistematično uničevali etruščanske knjige in vse sledove njihove kulture, ter so zgodovino prikrojili tako, da so si pripisali zasluge za antično kulturo, Etruščane pa so iz zgodovinskega spomina izbrisali, prav tako še vedno delajo nekateri»znanstveniki«. Sedanji srednjeevropski romanski in germanski znanstveniki zanikajo našo prvobitnost in naše korenine, ki so temelj evropske kulture, obenem pa si laste naše korenine, našo kulturo in našo zgodovino. Izvor lažnih teorij Izvor lažnih teorij zamegljevanja evropske zgodovine sta libertizem, ki temelji na laži in imperializem, ki z lažjo in prevaro zavzema tuja ozemlja in potujčuje tamkajšnje prebivalstvo. Predvsem pa je to velikonemški nacionalizem, ki je z zahtevo po širjenju velikonemške rase vzpodbudil»znanstvene«teorije, ki so naselitev Slovanov postavile v zgodovinsko dobo, čeprav za izredno obsežno naselitev ni niti enega zgodovinskega dokaza. To je toliko bolj čudno saj so že stoletja pred tem bistveno manjše naselitve ali celo samo roparski pohodi podrobno opisani. Znanost je te teorije zavrnila in s tem pokazala njihovo napačnost, sprejela pa je njihove laži o pozni priselitvi Slovanov in tako še naprej služila svojim naročnikom in podpirala imperializem. Laži o pozni naselitvi Slovanov so splošno sprejete in nacionalsocializem jih je v pripravah na drugo svetovno vojno posvojil in jih pripeljal do skrajnega zla, ki ga je udejanil v množičnem genocidu Judov in Slovanov. Ta genocid je ves svet obsodil, splošno sprejete laži, ki so postavile temelj nacizmu in posledičnemu genocidu, pa še vedno ponavljajo in zagovarjajo nekateri tuji, pa tudi nekateri naši»znanstveniki«. Podobno se je zgodilo pred kratkim z memorandumom Srbske Akadenije znanosti in umetnosti o Veliki Srbiji, Dobrice Čosića, ki pa se je lastnim genocidnim idejam odpovedal, vendar šele, ko je videl koliko gorja so povzročile in kako ničen uspeh za Veliko Srbijo so imele. Posledic laži o poznem prihodu Slovencev pa Nemška akademija znanosti in umetnosti še ni obsodila, niti ni lažno zgodovino Evrope in Slovencev postavila na dokazljive osnove. V Združeni Evropi ni mesta za take imperialistične in nacionalistične laži in evropska, zlasti pa nemška zgodovinska in jezikovna znanost sta poklicani, da sedanje laži zavrneta in namesto sedanjih pravljičnih izmišljotin predstavita svetovni znanstveni javnosti zgodovinsko in jezikovno resnico. Žalostno je, da te očitne laži ponavljajo prav nekateri naši znanstveniki, ki niti v samostojni državi Sloveniji niso zmožni niti toliko narodnega ponosa, da bi zavzeto iskali resnico in našo zgodovino postavili na dokazljive osnove. Tudi čudež samostojnosti države Slovenije jim ni prebudil odgovornosti za našo državo, za naš narodni ponos in za resnico, saj se bomo le z njo uspešno zoperstavili evropskemu talilnemu loncu.

15 Nestrokovnost jezikoslovcev Te lažne osnove se kažejo tudi pri obravnavi predantičnih predslovanskih napisov, saj skladno s pozno doselitvijo Slovanov zahodnoevropski jezikoslovci dosledno izločajo slovenski jezik kot najverjetnejšo možnost za razumevanje teh napisov. Zahodnoevropski jezikoslovci v več generacijah niso uspeli razumeti niti enega samega venetskega, retijskega, galskega keltskega, starotrakijskega, starofrigijskega, picenskega in mesapskega napisa in to tudi sami priznavajo. Kljub nerazumevanju se čvrsto drže latinščine, ki jim ni dala razumevanja in to je dokaz o njihovi nestrokovnosti, saj je pravilna izbira jezika razumevanja bistvo jezikovne strokovnosti. Nestrokovnost dokazuje tudi odsotnost analiz pogostosti, ki so temelj vseh razbiranj in podajajo trdne osnove za ustrezno izbiro jezika razumevanja. To je še toliko bolj nerazumljovo, saj so bili opozorjeni na svojo nestrokovnost z razumevanji v slovenskem jeziku. M. Bor je, kljub nekaterim napačnim razlagam pri prečrkovanju in razumevanju napisov, v le nekaj letih znanstveno elito postavil na laž in ker so njegove ugotovitve objavljene tudi v angleškem, nemškem in italijanskem jeziku, njihovo omalovaževanje in neupoštevanje priča o njihovi nestrokovnosti. Razumljeni so vsi znani in ne preveč poškodovani venetski, retijski, galski keltski, starotrakijski, starofrigijski napisi, picenski in mesapski napisi. Zamolčevanje teh razumevanj v strokovni literaturi, je značilen izraz nestrokovnosti, saj bi njihovo upoštevanje vse njihovo dosedanje razbiranje sesulo v prah. Razlog za tako nestrokovno zadržanje jezikovnih znanosti iščejo v splošno sprejetih teorijah, ki pa so brez dokazov, kar zopet priča o njihovi nestrokovnosti. Prav staroselstvo Slovencev v Srednji Evropi je nedvoumno izpričano že v kameni dobi in to 7. tisočletij pr. Kr., ko so poljedelska ljudstva poselila Srednjo Evropo, ki se je sproščala izpod ledu. Prav staroselci so poimenovali značilne zemljepisne pojave, zlasti gore in reke in prav razumljivost teh poimenovanj v slovenščini dokazuje naše staroselstvo v vsej Srednji Evropi. Jezikoslovci se sklicujejo na lažno Miklošičevo načelo, da gre za slučajne pojave, a te slučajnosti ne utemelje z analizami pogostosti. Lažnost navedenega načela je tudi v predpostavljeni enopomenskosti poimenovanega objekta. Mnogo imen razumljivih v slovenščini opisuje tudi stvarne značilnosti poimenovanega objekta, zato gre za dve neodvisni spremenljivki, ki nedvoumno določata jezik njihovega poimenovanja, in to prav slovenščino. ki je najbolje ohranila predantični predslovanski govor Pristranska zgodovina Nekateri zgodovinarji pojem zgodovine uporabljajo pristransko in ne upoštevajo njenega pomena, ki je v SSKJ določen kot: celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem. Zgodovinarji morajo upoštevati vse arheološke, genetske in jezikovne dokaze, ki so vezani na območje in jezik in sestaviti najverjetnejšo narodno zgodbo in jo uveljaviti namesto dosedanjih pravljic. Pri svojem delu so nekateri zgodovinarji izrazito pristranski in nekaterim narodom pripisujejo zgodnjo zgodovino, drugim pa ne in to prav Slovencem. 15

16 16 Ponazorimo to s primerjavo Grkov in Slovencev. Grki priznana starodavnost Ahajci itd Troja, Špartanci Šparta itd, Grki Grčija Ali so Grki napadli Trojo? Seveda, pa čeprav Grkov takrat ni bilo, saj sta izraza Grki in Heleni mnogo kasnejša in so bili to le Ahajci, Danajci, Itačani itd. Slovenci zanikana starodavnost Veneti, Reti, Sloveni, Norik, Sklavinija, Karantanija itd, Slovenci Slovenija Ali so Slovenci prvobiten srednjeevropski narod? Seveda, pa čeprav so bivali pod različnimi imeni najbolj pogosto kot Veneti. Tudi ime Sloveni je izpričano že v 5. stol. pr. Kr. v etruščanskem Pyrgijskem napisu in poudarjeno z drugim narodnim imenom Itala. Istovetnost Oseba, ki spremeni svoje ime in priimek je zadržala svojo istovetnost, čeprav se sedaj imenuje in predstavlja drugače! Prav tako velja za narode, ki so se imenovali različno, a so govorili isti ali zelo podoben jezik. Očitna je zlonamerna nestrokovnost nekaterih naših in tujih zgodovinarjev, ki v nasprotju s pojmom zgodovine in celo v nasprotju z lastnim pojmovanjem zgodovine ne upoštevajo vsega, kar je povezano z območjem, kulturo, izvorom in jezikom posameznega naroda, zlasti Slovencev. Teorije, mnenja in dejstva Zgodovinska znanost mora temeljiti na dejstvih in analizah ter s celovito obravnavo podatkov različnih področij prikazati čim stvarnejšo sliko nekdanjih dogodkov. Pri tem so pomembni znanstveniki, ki so sposobni pregledne povezave dosežkov različnih področij in dosledno ločijo mnenja in dejstva. V med seboj povezane stroke se namreč lahko prikradejo trditve, ki se smatrajo kot dejstva, čeprav gre le za mnenja. To se je dogajalo med zgodovino, arheologijo in zgodovinskim jezikoslojem, saj so se strokovnjaki posameznih področij sklicevali na dosežke znanstvenikov drugih področij. Tako so se vrtili v krogu splošno sprejetih navedkov, mnenj in teorij, zato je šele celovit pregled pokazal na ničnost navajanih mnenj brez dokazov. Na naslednji korak dokazov, ki ga omenjene stroke, vsaka zase in skupno, morajo narediti, pa še čakamo. Prav zgodovina kot sestav dokazov posameznih znanstvenih področij mora opraviti temeljno delo in sedanje teorije zamenjati z dokazi in tako javnosti podati zgodbe namesto dosedanjih neresnic. Posebno pomembno je zgodovinsko jezikoslovje, ki mora na temelju zemljepisnih imen, ki podajajo najstarejše jezikovne podatke, opraviti obsežne raziskave in z analizami pogostosti dokazati prvobitni jezik na posameznih evropskih območjih. Pri tem mora upoštevati smiselna razumevanja poimenovanj ter najstarejše vire v zapisih zgodovinarjev in zemljepiscev, saj se tudi imena spreminjajo. Upoštevati je treba tudi jezik in namen vsakega posameznega zapisovalca, saj niso bili prosti predsodkov, predvsem o svoji poklicanosti in pomembnosti svojega naroda in njegove kulture. Podana imena so pisali v različnih jezikih, tako kot so predstavljena imena slišali, praviloma v narečjih in to zapisali v svoji pisavi in prilagoditvi svojemu jeziku.

17 17 Ob prvobitnosti jezika pa zgodovinsko jezikoslovje lahko poda tudi jezikovne spremembe, saj so zemljepisna imena na različno starih zemljevidih in pri različno starih zemljepiscih podana morda različno in omogočajo ocenjevanje sprememb tako pri zapisih kot pri zasledovanju jezikovnih sprememb. Država Slovenija in dolžnost znanosti Čudež osamosvojitve Slovenije kot samostojne države, ki se je zgodil kljub silovitemu nasprotovanju velesil, nam vsem nalaga dolžnost, da uresničeni sen naših davnih rodov tako, da očuvamo in uresničimo raj pod Triglavom. Prav Nemčija je po politični poti popravila lastno zgodovinsko krivico in od večjih držav prva priznala našo samostojnost in skupno s priznanjem Vatikana postavila osnovo za hitrejša in številčnejša priznanja naše neodvisnosti in državnosti. Zunanja osvoboditev pa ni prinesla tudi notranje narodne osvoboditve, saj Slovenci še vedno veljamo za pozne priseljence, čeprav smo prvobitno evropsko miroljubno in poljedelsko ljudstvo in smo postavljali gospodarske in kulturne temelje Evrope. Narodno osvoboditev nam bo prinesla le resnica o naši nedavni, polpretekli in starejši zgodovini, ki jo moramo postaviti na dokaze in s tem dati priznanje našim prednikom, ki so s svojim večtisočletnim mučeništvom podpirali našo osamosvojitev. Neizpolnjena notranja osamosvojitev postavlja pred znanstvenike odgovornost presoditi dosedanje svetovno in domače znanstveno delovanje. Prav naša znanost mora ugotoviti stopnjo dokazljivosti in stopnjo zamolčanosti, saj je bila podrejena dosedanjim centrom moči in jim je služila. Zanikanje te služnosti ni znanstveno, saj poznamo en sam primer izstopa iz Slovenske Akademije znanosti in umetnosti. Le jezikoslovec Karel Oštir se ni uklonil partijskim pritiskom in je raje izstopil iz Akademije, kot pa da bi spremenil svoja jezikovna odkritja o povezavi Etruščanov in Slovencev. Edini, ki so o nujnosti preveritve dosedanjega znanstvenega dela pisali so arheologi, vendar pa preveritve še niso naredili. Jezikoslovci in zgodovinarji, ki so morali prestati najmočnejše pritiske in so se morali najbolj udinjati tujim centrom moči, pa ne čutijo potrebe po znanstveni neodvisnosti in se o nujnosti preveritve svoje znanosti niti ne sprašujejo. To priča, da še vedno služijo bivšim centrom, kar pa zanika njihovo znanost in zavzetost za resnico, ki je nesporni temelj vsake znanosti. Prav Slovenska Akademija znanosti in umetnosti, bi v samostojni državi Sloveniji morala vzpodbuditi temeljni projekt Osamosvojitev in znanost, kjer bi se znanstveniki spoprijeli z vrednotenjem svojega dosedanjega dela in s preveritvijo dokazljivosti postavili trden temelj za napredovanje svojega znanstvenega raziskovanja naše sedanjosti, preteklosti in prihodnosti! Morda bodo morali politiki zahtevati tako znanstveno preveritev in vzpodbuditi projekt notranje osvoboditve znanosti, ki je še vedno vkalupljena v lažne teorije o prihodu Slovencev v zgodovinskem času, čeprav jezikovne ostaline v zemljepisnih imenih nedvoumno pričajo o našem staroselstvu v srednji in jugovzhodni Evropi. Resnica je čudovita in kot sonce osvetljuje naše okolje, zato si moramo zanjo prav vsi neumorno prizadevati.

18 18 ZNANOST Prava, vprašljiva in lažna znanost Znanost bi morala skrbeti za resnico, saj obdeluje dejstva in izvaja analize, ki ji pomagajo izraziti čim bolj resnično sliko sedanjega, preteklega in prihodnjega sveta. Znanost bi morala biti skromna, saj ne more posegati v presežno in utemeljevati»znanstveni materializem«, ki je izrazito neznanstven, saj znanost o tem kar ne ve, tudi ne more soditi. Skromnost pa je temelj tudi pri razglašanju svojih dosežkov, ki niso nikoli dokončni, ampak so v najboljšem primeru le približek resnici. Prav zgodovina in zgodovinsko jezikoslovje sta morala najbolj služiti naročnikom, ki so jima narekovali zaključke, ki so bili brez dokazov, so pa služili imperialističnemu pohlepu po tuji zemlji in podložnikih. Znanost zato ne bi smela zametavati drugačnih mnenj in dokazov, temveč bi jih morala preizkusiti in kar je dobro tudi posvojiti. V nasprotju z znanostjo, ki bi morala na osnovi podatkov, analiz in stvarnega vrednotenja postavljati teorije in jih s stvarnimi ali miselnimi dokazi potrditi, so mnogokrat splošno sprejete tudi teorije, ki nimajo dokazov. Njihovi zastopniki praviloma ne upoštevajo nasprotnih dokazov, zato so take teorije pogosto nestrokovne. Zlasti v družboslovju, kjer je velik del dokazovanja odvisen od vrednotenja posameznih vsebin, so pogoste lažne teorije, ki temelje na zamolčevanju dejstev in dokazov ter na lažnem prikazovanju nekaterih vsebin. Posebno na udaru je zgodovinsko jezikoslovje, ki s tlopisnimi imeni posega močno v predantične čase in dokazuje prvotno poselitev Srednje Evrope, ki nekdanjim in sedanjim centrom moči ni pogodu, saj v njihovo škodo spreminja v evropsko zgodovino. Zgodovinska znanost je bila tudi pod močnimi pritiski in je skladno z imperialističnimi željami prilagajala pisna poročila, ki so že sama nosila mnoge nepravilnosti in polresnice tako, da je poveličevala izvor centrov moči in zamolčevala vse ostale. Znanost glede verodostojnosti lahko delimo na tri skupine podane v naslednjem pregledu. Verodostojnost Osnova Način prava znanost zamolčevalna znanosti lažna znanost podatki, preveritve, analize, teorije, vrednotenja in dokazi prikrivanje analiz, dokazov in drugačnih pogledov ter stalno ponavljanje nedokazanih teorij in lažnih navedb lažna mnenja in teorije, lažne analize in vrednotenja predstavlja kot znanost, dokaze pa v strokovni in širši javnosti prikazuje kot nestrokovne preveritev dosedanjega dela in stvarno ugotavljanje stanja izločanje dokazov ter drugačnih in neprijetnih vsebin v strokovni in širši javnosti ter na kongresih in v literaturi lažna mnenja in teorije predstavlja kot znanost in jih ponavlja v strokovni in širši javnosti ter na kongresih in v literaturi

19 19 Povednost znanosti Razne znanosti različno opisujejo etnogenezo starodavnih ljudstev iz zgodovinskega genetskega, jezikovnega, verskega, bajeslovnega, sociološkega, gospodarskega in kulturnega pogleda. Podajajo različne in časovno opredeljene značilnosti in to je lahko osnova za temeljno vrednotenje posameznih znanosti in njihovih podatkov. Vsebinski in okvirni časovni pregled različnih znanosti za evropsko območje ponazorimo v smiselno razdeljeni preglednici. Področje Pretekli čas Vsebina genetika PS genetske - telesne značilnosti, starodavnost, preseljevanja jezikoslovje JE PS zemljepisna imena jezik staroselcev narodnosti arheologija PS verovanje, gospodarstvo in kultura jezikoslovje SE PS zemljepisna imena jezik staroselcev narodnosti bajeslovje PS verovanje, izročila pisni viri PS jeziki, narodi, verovanja in življenje zgodovina PS rase, narodi, jeziki, kultura, vojne in življenje Oznake: PS pred sedanjostjo JE Južna evropa, območje Sredozemlja vključno s severno Afriko SE Srednja Evropa, ki se je takrat rešila ledenega okepa 1 Homo sapiens naj bi se pojavil v Afriki okoli PS, Homo sapiens sapiens pa okoli PS, 2 Govor se ocenjuje na starost 1,7 milijona let PS, sedanji govor pa lahko umestimo z modernim človekon na let PS. Prvo razvejanje jezikov je okoli PS in iz tega obdobja so verjetno najstarejši jezikovni ostanki v zemljepisnih imenih. Glej B. Kavur, Kako smo izgubili kožuhe, ARHEO 21, Ljubljana, 2001, in wikipedijo. 3 Arheologija podaja najdbe v zelo velikem časovnem razponu. Najstarejše najdbe so sledovi ognja in kamnitega orodja. Povedne so najdbe kosti, ki pričajo o lovski ali pašniški družbi ter najdbe žitaric, ki pričajo o poljedestvu. Najdbe žitaric so v Palestini stare že let PS, le nekoliko mlajše so v Mali aziji, kjer so bili slovanski Starofrigijci, zato je prenos poljedelstva v Južno Evropo v času zadnje ledene dobe okoli PS, zelo verjeten. 4 V srednji Evropi so najstarejši jezikovni ostanki v zemljepisnih imenih iz dobe, ko se je sproščala izpod stalne poledenitve, saj so jih poimenovala prvobitna poljedelska ljudstva in je verjetnost ostankov poimenovanj ledenodobnih lovcev zelo majhna. Podane so okvirne časovne uvrstitve, ki so v posameznih primerih lahko tudi starejše. Pri vsebinah so podane le najpomembnejše značilnosti, ki pa kažejo na omejenost posameznih znanstvenih področij, zato se le z doslednim upoštevanjem vseh podatkov iz vseh področij, dobi najverjetnejše predvidevanje prastarih časov. Posebej je treba smiselno vrednotiti zgodovino, ki včasih opisuje tudi starejše dobe po izročilu ali po drugih znanih ali verjetnih podatkih. Tako kot pri medpodročnem znanstvenem preverjanju je tudi pri zgodovini nujno upoštevati vse dostopne vire. Šele iz celote, očiščene nestrokovnih namenov ali stereotipnih razumevanj, je treba ustvariti najverjetnejšo zgodbo, ki jo lahko imamo za najbolj verodostojen prikaz različnih virov.

20 20 Časovni pregled slovanskih ljudstev Časovno dogajanje naših jezikovnih prednikov je podano v naslednji preglednici. Doba Čas Opis Ledena doba 20 do 10 tisoč PS Predslovanska ljudstva pretežno poselijo jugovzhodno Evropo in delno Afriko, kar dokazujejo zemljepisna imena. Otoplitev 10 do 6 tisoč PS Predslovanska ljudstva kot prvobitna poljedelska ljudstva poselijo Srednjo Evropo, kar dokazujejo zemljepisna imena. Poljedelstvo 7 do 3 tisoč PS Dobri pogoji za poljedelstvo v srednji Evropi so omogočili naraščanje predslovanskega prebivalstva. Selitev 3 do 2,5 tisoč PS Potresi v Sredozemlju in Islandiji ter izjemna ohladitev povzročijo selitev proti jugu. Rimljani 500 pr. Kr do 500 Rimljani plenijo in podjarmljajo stara evropska ljudstva. Sistematično uničujejo etruščanske knjige in druge njihove kulturne spomenike. [1]. Germani 500 pr. Kr do 500 Različna bojevita germanska ljudstva napadajo, plenijo in zasužnjujejo Slovane, ki se jim morajo poslej pokoravati in jih vzdrževati [2]. Srednji vek 500 do 1500 Nemška cerkev si načrtno prisvaja slovansko lastnino in kulturo, na srečo pa pokristjanjenje izvajajo irski menihi s posluhom za slovanske narode in jezike [3]. Novi vek 1500 do danes Velikonemški imperializem in njegovi»znastveniki«postavljajo lažne teorije in mnenja, ki poveličujejo nemštvo, omalovažujejo slovanstvo in mu jemljejo prvobitnost in s tem tudi pravico do poseljenih ozemelj. [4-6]. 1. T. Livij, XXV, Rimljani so ob koncu 3. stoletja pr. Kr. sistematično uničevali etruščanske knjige in vse sledove njihove kulture. Tako so si pripisali zasluge za antično kulturo in zgodovino prikrojili tako, da so oni postali zgodovinski nositelji antične kulture, Etruščane pa so iz zgodovinskega spomina izbrisali. 2. Jožica Gerden, Prvobitnost Venetov Srednje Evrope, Zbornik posveta, Praprebivalstvo na tleh Srednje Evrope, Jutro, Ljubljana 2003, in Slavonic Enciklopedija, Josef S. Roucek, University of Bridgeport, New York 1949, in Ciril in Metod sta uporabljala slovansko bogoslužje in nemška duhovščina je protestirala pri papežu, da so sveti samo jeziki hebrejščina, grščina in latinščina in da mora bogoslužje potekati v enem od teh jezikov. Odpotovala sta v Benetke in v Rim, kjer sta uspešno branila svoja stališča in Papež Hadrijan II. ju je podprl, ker je imel tudi sam težave z nemško cerkvijo. Metoda je leta 869 poslal nazaj h Koclju v Panonijo, kjer pa so ga nemški duhovniki napadli kot krivoverca in ga zaprli za dve leti in pol Gustaf Kossinna * 28. september 1858, Tilsit 20. december 1931 Berlin, je bil jezikoslovec in profesor nemške arheologije na Univerzi v Berlinu. Bil je eden najbolj vplivnih nemških predzgodovinarjev svojega časa in avtor poravnalne arheologije. Njegove nacionalistične teorije o izvoru Germanov so vplivale na nacionalsocialistične ideologije.

21 Wilhelm von Humboldt, nemški jezikoslovec, * 22. junij 1767, Potsdam, 8. april 1835, Tegel; spada med najvplivnejše osebnosti v nemški kulturni zgodovini, kot ustanovitelj Humboldtove univerze v Berlinu in pruskega izobraževalega sistema, ki je bil kasneje uporabljen kot model za izobraževalne sisteme v drugih državah. Leta 1936 je izšlo njegovo delo O različnosti človeške jezikovne zgradbe in njenem vplivu na duhovni razvoj človeškega rodu, ki velja za eno temeljnih jezikoslovnih del. Komentar: Iz njegovega temeljnega dela je ob stalnem navajanju sanskrta in drugih velikih in manj pomembih jezikih očitno popolno zamolčevanje slovanskih jezikov, ki predstavljajo večinsko deblo indoevropskih jezikov. 6. Johann Leonhard Parrot je v svojem delu o Slovanih: Versuch einer Entwicklung der Sprache, Abstammung, Geschichte, Mythologie und bürgerlichen Verhältnisse der Liwen, Letten und Esten 1828 menil, da so se v Evropi kot prej neznan narod pojavili šele ob koncu 5. stoletja. Na to delo se je, sicer v pismu Janu Kollarju, nemudoma odzval Pavel Jozef Šafařík:»... Ko si je /Parrot/ enkrat zabil v betico Kelte, je z njimi napolnil celo Evropo in je vse jezike spremenil v keltščino. Brodil je skoraj po vseh evropskih in azijskih jezikih, toda o slovanščini noče niti slišati. Tisočkrat poudarja, da se po slovanščini menda ni niti vredno ozreti, in zavestno trdi, da so Slovani mlad in orientalski narod, ki se je bogve od kod pritepel v Evropo in ki pred 5. stoletjem sploh ni obstajal, ne v Evropi ne nikjer drugje; njihov jezik da ne more biti priznan za jezik, niti ni znano, kateri je bil njihov izvirni jezik etc. etc. /.../ Nepopustljivo stojim za idejo o naši starožitnosti. Vsi dokazi jo potrjujejo, vsak dan pa mi prinaša nove in nove. /...«Najnovejše znanstvene ugotovitve Slovensko etnogenezo in ilirske jezike najbolje opredeli Teorija kontinuitete, ki na stvaren način najbolje pojasnjuje evropsko poselitev poljedeskih ljudstev in neprekinjen kulturni razvoj jugovzhodne Evrope. Avtor Teorije kontinuitete Mario Alinei, vrhunski zgodovinski jezikoslovec, podaja naslednje ugotovitve: Alinei neposredno zavrača pojem Retoromanov, kot zgodovinsko in lingvistično nesprejemljiv in umetno skovan ter namesto njega uveljavlja in utemeljuje ladinščino, jezik, ki ga še danes govore na prostoru od Furlanije preko Karnijskih Alp do Švice, kjer ima celo status enega od konstitutivnih državnih jezikov. Uveljavlja ga kot jezik, ki je nastal iz predhodnega substrata in slovenščine, kar je mogoče podkrepiti ne le lingvistično ampak tudi z etnološkimi, sociološkimi in zgodovinskimi dokazi. Alinei (ALI/2, str. 732) poudarja: Po scenariju teorije kontinuitete latinščina, italščina, venetščina, fališčina in sorodni jeziki ne le predhodijo romanizacijo, ampak tudi samo ustanovitev Rima in to za cela tisočletja. Alinei (ALI/2, str. 192) sklepa:» Iliri za teorijo kontinuitete niso le etnolingvistična skupina blizu Slovanom, ampak tudi elitna skupina, ki je obvladovala del slovanskega prostora «. In (str. 218):» antična prisotnost Ilirov v južni Italiji, kot so bili Mesapci, sodi med zgodovinske dosežke zadnjih desetletij. In iz teh odkritij izhaja tudi potreba po reviziji problema odnosov med Slovani in Iliri (str. 220) 'panilirizem' je videl Ilire vsepovsod. Toda kaj kmalu je nastopil čas stvarne obravnave ilirskega obsega naselitve

22 22 v bronasti in železni dobi so obstajala območja, ki so jih obvladovale posamezne elitne skupine in to nima zveze z njihovim dejanskim izvirnim ozemljem ni mogoče izključiti, da je ime Iliri izhajalo od dominantne skupine, ki je izoblikovala konfederacijo, z mešano etnično in jezikovno sestavo in je zajemala tudi Slovane in/ali Italide. Lahko torej sprejmemo modificirano kronološko in sociološko kot že omenjeno danes uveljavljeno mnenje, da Iliri niso nikoli bili etnično kompaktno ljudstvo, ampak sestavljeni iz heterogenih ljudstev in da namesto o neki ilirski kulturi moramo govoriti o skupnosti civilizacij«. Komentar: To Alineijevo izvajanje se v bistvu ujema s stališči Sergija, ki je trdil, da so davni Protoiliri v Italiji v resnici Praslovani, tisti, ki so sooblikovali latinščino. Alinei dobesedno navaja naslednje:»začeti moram s tem, da pospravim z eno najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije: 'prihod', in to celo v zgodovinskem obdobju, Slovanov na neizmerno področje, kakršnega danes naseljujejo edini logični sklep je, da je južna veja Slovanov najstarejša in iz nje sta se razvili, na različne načine in morda v različnih časih, zahodna in vzhodna veja Slovanov Danes le še manjšina strokovnjakov podpira teorijo o poznem preseljevanju Slovanov saj nobena od različic poznega preseljevanja ne odgovarja na vprašanje: kaj je omogočilo Slovanom, da so iz svojih bronastodobnih ognjišč postali dominantno ljudstvo v Evropi jugozahodni del Slovanov je od vselej mejil na Italide v Dalmaciji, na prostoru vzhodnih Alp in v Padski nižini domnevno 'slovansko preseljevanje' je polno nasprotij Ne obstaja neka 'severna slovanščina' pač pa je to le različica južne slovanščine prve metalurške kulture na Balkanu so slovanske v povezavi z Anatolijo Prisotnost Slovanov na območju, ki je zelo blizu sedanjemu, obstaja od neolitika (in potemtakem še od prej) Slovani so (prvi, skupaj z Grki in drugimi balkanskimi ljudstvi) razvili poljedelstvo poljedelsko mešano ekonomijo, tipično evropsko, ki kasneje omogoči rojstvo grškega, etruščanskega in latinskega urbanizma Germani so prevzeli poljedelstvo od Slovanov balkansko območje je eno redkih, na katerem je dokazana prava in resnična naselitev skupin ljudi, ki so prišli iz Anatolije [7]«Te kratke navedbe so dovolj zgovorne, da razumemo revolucionarnost teorije kontinuitete, ki pa ima mnoge in slavne predhodnike vse od najstarejših časov, dobiva pa v mednarodni strokovni javnosti nov zagon [8]. [7] M. Alinei, Origini delle lingue d'europa, vol.2., Il Mulino Ed., Bologna [8] L. Vuga, Sodobna teorija kontinuitete baltiški, jadranski in paflagonski Veneti, Zbornik prve mednarodne konference, Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro, Ljubljana 2002, Pomembno gradivo Pomembno gradivo je zbral Robert Petrič v delu Venetska teorija in izvor Slovenov, Zbornik pete mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2007, Jurij I. Venelin ( ), v delu Starodavni in današnji sloven/c/i, Slovene uvršča med prebivalce starorimskih provinc Panonije, Norika, Retije, Vindelicije, itn. Z naslednjo ugotovitvijo je zelo jasno že takrat razpoznal slovenski narod:»če bi v današnjem letu

23 1834 bilo potrebno poimenovati dežele in ilirsko pokrajino po imenu njihovih prebivalcev, bi jo morali imenovati Slovenija, Slowenen land, la Slovenie.«V odstavku Germani niso Nemci pa še poudarja, da se je z imenom Germanija vedno označevalo ozemlje, na katerem so živela mnoga slovanska plemena. Zelo pomembno delo je opravil tudi češki jezikoslovec Pavel Josef Šafařik ( ), katerega delo na tem področju priznana Ottova enciklopedija takole povzame:»"starožitnosti" so dosegle glavni cilj, namreč dokazati starobitnost Slovanov v Evropi, davno pred Kristusovim rojstvom, v celem obširnem območju od Baltskega do Jadranskega in Črnega morja, od Visle do Dona, zraven tega pa dokazati enakovrednost slednjih z Germani, Galci, Itali in Grki.«Med pomembnejša dela, ki zagovarjajo avtohtonistično teorijo Slovanov sodi zagotovo Helmolts Weltgeschichte, nemški obsežni zgodovinski učbenik iz začetka 20. stoletja, ki se v svojih ugotovitvah opira na prej omenjeno Venelinovo predstavo. V petem zvezku, na strani 277, najprej sicer omenja selitev Slovanov proti severu in jugu, vendar, kot vidimo kasneje, tukaj govori o Hrvatih (Kroaten), ki naj bi se, po opisu cesarja Konstantina Porfirogeneta, leta 626 n. št. naselili na Balkanu. Dalje pa še pove, da ne smemo pozabiti, da so se Hrvati naselili na ozemlju, ki je»prej pripadalo Slovencem in se je imenovalo Slovenija«(Slowenen, Slowenia). Kasneje naj bi se slovenska plemena stopíla s hrvaškimi in»danes spominja ime Slavonija (Slawonien) / / in ime slovaškega plemena na Madžarskem na stare lastnike in na staro panonsko-slovensko kraljestvo (pannonisch-slowenische Reich).Pred tem so bili mnenja, da je priseljevanje Slovanov v balkanske dežele potekalo med stoletjem. Zdaj tukaj smo odkrili njihove zanesljive sledi že precej pred tem /obdobjem/. Temu v prid pričajo starejša krajevna imena. Ta novi pogled pa je tudi v sozvočju z najstarejšimi zgodovinskimi pričanji in na naraven način pojasnjuje pojav, ko naj bi se Slovani v tolikšnem merilu nenadoma pojavili v teh deželah / /«Tudi v The Catholic Encyclopediji, je moč zaslediti pomembno ugotovitev, ko beremo:»consequently if we were to follow strictly the written historical authorities, of which a number are very trustworthy, we would be obliged to support the theory that the original home of the Slavs is in the countries along the Danube and on the Adriatic coast.če bi se potemtakem strogo držali zgodovinskih pisnih poročil, od katerih so številna zaupanja vredna, bi nas to obvezovalo podpirati teorijo o izvirni slovanski domovini vzdolž Donave in ob Jadranski obali.«drugi pomembnejši vir je Vitae sanctorum Columbani (l. 615), kjer J. Bobbiensis omenja Venete, ki se imenujejo Slovani. V originalu beremo:»termini Venetorum qui et Sclavi dicuntur.«malce kasneje pa še kronist Fredegar (7. st.), za leto 631 piše o Slovanih, ki so imenovani Vinedi (Sclavi coinomento Winidi). V nadaljevanju tega odlomka uporabi avtor tudi zanimivi imenski izpeljanki Wenedus in Venedorum. Ti trije viri, so skupaj z omembo Diakonove provincie Sclavorum, upravičeno sprožili mnogo razmišljanj o avtohtonosti srednjeevropskih Slova(e)nov. V poznejšem srednjem veku so se pogosteje pričeli pojavljati glasovi o tradicionalno slovanskem izvoru Nemcem sosednjih Vendov in s tem tudi teorije o Slovenskem izvoru avstrijskih Vindov, Vindišarjev. Po pričanju nemškega zgodovinarja Helmolda 23

24 24 (12. stoletje), naj bi Slovani včasih bili poimenovani Vandali, zdaj pa Vendi. To mišljenje je pri nas prevzelo mnogo avtorjev, posebno od obdobja protestantizma naprej. Tako kronist Antol Vramec, kot tudi jezikoslovec Adam Bohorič in zgodovinar Janez Vajkard Valvasor (vsi 16. st.) so bili mnenja, da so Veneti, Vendi, Vindišarji in Slovenci en in isti narod. Adam Bohorič ( ) povezuje Henete, Vene(d)te, Vinde, Vandale in Slovane v en narod, ko piše:»vsi pa, ki so doslej pisali zgodovino in v njej preiskovali izvor in običaje ljudstev, vsi soglašajo s tem, da so Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali in Slovani [Slavos] isto ljudstvo ter enega in istega izvora. Zakaj če temu ljudstvu prideneš katero koli naštetih imen, boš našel, da pomeni isto. Vsi ti pridevki jim namreč pripadajo po bivališčih, ki so jih pogostoma in velikokrat menjavali, / / Že če kdo preiskuje izvor in starost Slovanov [Slavorum], bo našel, da je to ljudstvo silno staro. / / na jugu so Slovani zasedli ves Jadranski zaliv, ki se ravno zato imenuje Venetski. / / Pa tudi to nemalo prispeva k priporočilu slovanskega [Slavico] jezika, da se, ne toliko zunaj kakor znotraj Nemčije, nazivi kraljestev, prvakov, starih rodbin viteškega reda, mest, rek in tudi vasi imenujejo s slovanskimi besedami.«janez Vajkard Valvasor ( ), zemljepisec in zgodovinar piše:»vendi in Sklaveni so eno ljudstvo, Vandali in Vendi en in isti narod«. V originalu beremo:»wenden und Sclaven seynd ein Volk, Wandalen und Wenden einerley Nation.«Anton Tomaž Linhart ( ), avtor knjige Poskus zgodovine kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, je zaradi jasnosti na določenih mestih zemljevide podpisoval:»slavi seu Vinidi«(»Slovani ali Vinidi«). Pri nas je začel strokovneje raziskovati izvor Slovencev jezikoslovec Davorin Trstenjak ( ). Ta je pisal o starodavnih jadranskih Venetih, ki da so vindiško-slovanske družine. Poudaril je tudi njihovo sorodnost z armoriškimi ter baltskimi Veneti. Po njegovem naj bi bilo iz listin in krajevnih imen razvidno, da so v prazgodovinski dobi na Salzburškem prebivali Slovani. Takšno razmišljanje je do neke mere podprto z že omenjenim zgodovinskim učbenikom Helmolts Weltgeschichte saj slednje, ko govori o Venetih, tudi namigne, da so Veneti, Wendi in Windi pravzaprav predniki Slovencev ter, da so le-ti»živeli v starih rimskih provincah Pannoniji, Noriku, Raetiji in Vindeliciji.«Italijanski zgodovinar, antropolog in jezikoslovec Giuseppe Sergi ( ), je med drugim razvil teorijo, da je latinščina nastala z zlitjem praslovanščine in jezika neindoevropskih staroselcev na tleh Italije. To pa se je skladalo z imenoslovnimi raziskavami Henrika Tume ( ), ki je ugotavljal prisotnost slovenskih imen globoko v Alpah, vse do Švice, in pa venetologa Davorina Žunkoviča ( ), ki je kljub težkemu času posvetil precej časa in dobro raziskal nekatere napise in zgodovino. Tomaž Jarič Pomembna pričevanja o slovenski prvobitnosti podaja tudi zamolčani Tomaž Jarič, ki v svoji knjižici, izdani v nemščini, v Beljaku leta 1853, O večinsko slovanskem poreklu nemških dežel, pojasnjuje številna zemljepisna imena in imena slovanskih rodov. Glej E. Thomas, Predstavitev knjigice Thomasa Jaritza, Zbornik devete mednarodne konference, Jutro, Ljubljana Navajam le izbrane prevedene odstavke.

25 Vsaka zmota je ena sramota za človeštvo. Tisti človek pa, ki ljubi človeštvo, sovraži njegovo zmoto ter ne more drugače, kakor da se trudi zmoto odpraviti. Nevihte očistijo zrak in iz boja mnenj se izlušči resnica. Temu boju nasproti naj gredo moja izvajanja, ki sledijo in naj brez obžalovanja potonejo, ako se ne bodo zmogla obdržati v ognjeni preizkušnji. Zgodovina je kakor eno drugo Sonce na Zemlji, osvetljuje dejanja in usode ljudstev, toda skoraj bolje je biti kar brez zgodovine, kakor pa živeti z zgodovino brez resnice. Resnica, ki je Bogu dopadljiva, naj nikogar ne užali, sploh pa tega namena ni v mojih izvajanjih, ki ne nosijo s seboj niti najmanjšega namena prizadeti plemenito in spoštovanja vredno nemško ljudstvo. Po izvajanjih v tem drobnem spisu so Helveti, Tigurini, Rauraki, Triboki, Soravadi, Trevi, Batavi, Frizi, Uzibeti, Franki, Kimri, Hauki, Fozi, Peucini, Hermononi, Katti, Svevi, Heruski, Boji, Marcomani, Kuadi, Hermunduri nedvomno vinedska imena ljudstev in z nekaj sile bi brez dvoma prepoznali še več takšnih prastarih imen germanskih ljudstev kot vinedska imena, ker se je, po vsej verjetnosti, eno glavno vinedsko pleme bilo naselilo v Germaniji ter sploh na evropskem severovzhodu. Ker med tako številnimi vinedskimi imeni ne najdemo enega edinega nemškega, potem moramo videti v Nemetih edino resnično nemško ljudstvo in neke vrste predhodnico kasnejšega nemškega vdora v Germanijo. Precej mogoče je, ja celo verjetno, da so Nemci šele kot Almani privandrali v Nemčijo, podjarmili tukaj živeče Vinede, na katere so pri vdoru naleteli in se dvignili v vladajoče ljudstvo. Vinedska imena so razširjena po vsej Nemčiji. Tako kakor sklepamo iz najdenih rimskih spomenikov, da so tam nekoč bili Rimljani, enako je nujen zaključek iz vinedskih imen, ki so razprostrta preko vse Nemčije, da so morali biti tam nekoč Vinedi in sicer pred Nemci, kajti, ako ne bi bili tam Vinedi pred Nemci, potem bi se bili Vinedi, kot zmagovalci razširili preko cele Nemčije, postali vladajoče ljudstvo in ne bi bilo nobenega nemškega jezika, kajti kakor je bil izginil vinedski jezik ravno iz razloga, ker so bili tam nastopili Nemci kot zmagovalci ter so nato, v teku stoletij, ponemčili vse in vsakogar pred seboj, bi se bilo zgodilo tudi v nasprotnem primeru. Nemška zgodovina ne ve ničesar o vinedskih prebivalcih Germanije ter jih ne omenja niti z enim zlogom, torej temu mešanju manjka vsaka zgodovinska podlaga. Vendar napaka, ki je sprožila takšen pomislek, ne leži v zgodovinskih dejstvih, marveč v celoti pri piscih zgodovin, kajti že zdavnaj bi moralo nemške zgodovinopisce zbosti vprašanje, kako in od kod je vendar dejstvo, da od stotih imen germanskih ljudstev iz njih ne pokuka na svetlo niti en nemški zlog? Ako bi se bili nemški zgodovinopisci z vso potrebno resnostjo od blizu soočili s tem prvim vprašanjem, bi se bili sami spotaknili ob naslednje vprašanje, namreč, od kod jim pravica, da popolnoma tuja ali najmanj nenemško zveneča imena razglasijo za čisto nemška in ob tem ne začutijo niti najmanjšega nemira ter niti ne podvomijo ob nemškosti teh popolnoma tuje zvenečih imen? Ko bi si bili nemški zgodovinopisci to dvojico lahkih vprašanj temeljito in od blizu ogledali, potem bi se bilo moralo kmalu pojaviti prepričanje, da vsa ona zgodovinsko trdna dejstva popolnoma manjkajo, po katerih naj bi v Nemcih videli praprebivalce Germanije. Plemenito ter spoštovanja vredno je nemško ljudstvo med ljudstvi tega sveta na daleč blesti s svojimi umetnostmi, s svojo znanostjo, pogumom in občutkom za vrline zato ta 25

26 26 drobni zapis ne nosi v sebi niti najmanjšega zlega namena užaliti nemška srca, marveč ga vodi samo en dobrohoten namen, da bi razdrlo ta nemški predsodek, ki Nemce nagiba k temu, da gledajo na Vinede zviška, z določenim prezirom in čigar velikanski predsodek sicer priznano nemško temeljitost nemškega raziskovalnega duha zatemni v očeh tistih, ki morda vedo, da Herman in Hermanova bitka, da Markomani ter večina ostalih germanskih ljudstev, ki so jih opisovali ter imenovali rimski zgodovinarji, niso pripadali k Nemcem. Na tem svetu je vse minljivo, tudi ta ljudstva so izginila, globoko potonila, kakor Babilon in Palmyra ter Tir in Kartagina in tako, kakor je Nemec ponosen nanje, naj bo tudi Vined, dva bratska naroda naj si delita skupaj to dediščino. Razprava Navedeni pregledi povednosti posameznih znanosti in zgodovinska pričevanja so v velikem neskladju z uradno slovensko zgodovino, in znanost se mora s tem spoprijeti. Dosledno mora ločiti mnenja, teorije in navedke od podatkov, analiz in dokazov ter zavrniti nedokazano in pričevati za resnico z analizami in dokazi. Posebno veliko odgovornost nosijo zgodovinski jezikoslovci, ki lahko sledijo narodnosti najdalj v zgodovino, z raziskovanjem poimenovanj zemljepisnih imen. Opraviti morajo analizo pogostosti in imenskih preoblikovanj in tako slediti zgodovinskim spremembam jezikov od časov poselitve do danes. Zgodovinarji morajo prevrednotiti svoje dosedanje delo in upoštevati vse stvarne podatke in dokaze vseh zadevnih znanosti ter na osnovi celovite presoje pripraviti zgodbo, ki bo najbližje dejanski resničnosti. Tako bodo sedanje pravljice zamenjali z resnično zgodbo, ki bo temeljila na dokazih. Osamosvojitev Slovenije kot samostojne države še ni prinesla notranje osvoboditve, saj je zamolčana naša novejša, starejša in najstarejša zgodovina. O naših staroselskih koreninah se ne uče naši šolarji, niti se o tem ne vrši javna razprava, kar slabi že tako slabotno narodno zavest o naših kulturnih koreninah, ki so temelj evropske kulture. Slovenijo in Slovaško še vedno lažno prikazujejo kot naroda brez zgodovine, čeprav sta živi dokaz nekdanje predslovanske srednje Evrope. Pomembno vlogo je odigral panslavizem, ki je v nasprotju s svojo idejo poudarjal večje narode in omalovaževal manjše, zlasti vklopljene v večje države in to velja še posebej za Slovence in Slovake. Velika je odgovornost znanosti, velika pa je tudi odgovornost politike, ki mora skrbeti za dobro državljanov. Temelj državnosti so prav narodno ponosni državljani in zavedanje lastnih korenin, ki so nam vsem v ponos, je za to najboljša osnova. Prav ta osnova je resnična in mora zamenjati sedanje izmišljotine. Politika mora zahtevati razčiščevanje zamolčanih dejstev in tako vzpodbuditi delovanje mladih raziskovalcev, ki bodo neodvisno od sedanjih univerzitetnih struktur, lahko neobremenjeno raziskovali našo zgodovino. Umestna je ustanovitev projekta Slovenski narod, ki bo vsestransko prikazal našo zgodovino od najstarejših časov do danes.

27 27 Napredek človeštva in Slovenci Abstract Human development and Slovenes We learn about prehistory mostly from archaeological remains. There are in Slovenia several noteworthy remains, the Upper Paleolithic bone whistle, the Mesolithic dugout canoe and the Neolithic carriage. The whistle is very important for understanding of the culture and social circumstances at the beginning of the Homo sapiens sapiens period; he knew how to appreciate his own music and social amusement with music. The dugout canoe was for our ancestors the principal means of water transportation. Navigable waterways have been used for transportation of goods since prehistoric times. However, the invention of the wheel and the carriage with wheels is still more important for the understanding of the development of that period, indicating a denser settlement, a more regulated economy, increased socialization and building of roads. Transportation routes were already an important means of development in the Stone Age. They made possible the exchange of a variety of goods, including raw materials for making of jewellery, materials for preparation of ceremonial colours, and later, products made from metal. The oldest known transportation route in Slovenia was the well-known Amber Road, which connected the northern Adriatic Sea with the Baltic Sea. The Slovenian lands are in all of central Europe geographically the most easily traversable in the directions of the Adriatic, Po River basin, Pannonia and the Baltic. For this reason there has been in Slovenian territory since the earliest times an exchange of goods transported on waterways and on more or less established roads. Roads have been present since ancient times, suggesting good road-building skills of our ancestors long before the arrival of the Romans, who in the main improved the existing roads, and built only a few new ones for military use. It has been established that there was among Slovenians in ancient times a form of community known as španovija, which was led by a špan mayor, who took care of common needs, among them the building of fortified settlements and roads. It is also known that Romans took over the knowledge of art and building from their neighbours Etruscans and Veneti, both of whom are now considered of Slavic origin. Povzetek O prazgodovini na naših tleh nam največ povedo ostaline od katerih izstopajo kamenodobna piščal, mezolitski deblak ali drevak in eneolitski voz. Piščal je izjemno pomembna za razumevanje kulturnega in družabnega okolja v času začetka Homo sapiens sapiensa, ki je znalo prisluhniti lastni glasbeni pobudi in družabnemu razvedrilu ob glasbi. Plovne poti so služile prevozu dobrin že od pradavnine, zato je najdeni čoln deblak dokaz o stalni in živahni prevozni dejavnosti naših prednikov. Iznajdba kolesa in vozila s kolesi pa je še pomembnejša za uvid v tedanjo razvojno stopnjo, ki kaže na nujnost gostejše poselitve, umnega gospodarstva, povečano socializacijo in gradnjo cest. Prometne poti so bile že v kameni dobi vedno eden najpomembnejših gibal razvoja, saj so nudile izmenjavo dobrin, zlasti nakita in materialov za pripravo obrednih barv in kasneje

28 28 kovinskih izdelkov. Najstarejša znana prometnica na slovenskem je znamenita Jantarska cesta, ki je povezovala zgornji Jadran z Baltikom. Lega slovenskega ozemlja je v vsej srednji Evropi reliefno najbolj prehodna v smereh Jadrana in Baltika ter Padske nižine in Panonije, zato so preko naših krajev v vseh časih potekale izmenjave dobrin, ki so se tovorile po vodnih poteh in po bolj ali manj utrjenih cestah. Cesta so prisotne že iz pradavnine, naši predniki pa so gradili dobre ceste že daleč pred prihodom Rimljanov, ki so obstoječe ceste večinoma izboljšali in le nekatere vojaške ceste zgradili na novo. Pri nas je izpričana oblika skupnosti španovija, ki jo je vodil špan in je skrbela za skupne potrebe, to je za gradnjo utrjenih gradišč in za gradnjo cest. Ivan Cankar O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: Tod bodo živeli veseli ljudje! Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje! Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca! Slovenci in Slovenija Slovenci nimamo le čudovite domovine, ampak imamo tudi pri razvoju človeštva pomembno vlogo, saj so se prav v naših krajih odvijale dejavnosti, ki so v marsičem pomenile bistveni kulturni napredek. V Sloveniji so najdbe, ki to izdatno potrjujejo na kulturnem, prevoznem, poljedelskem in obrtniškem področju in to od najstarejših časov pojave modernega človeka do rimske zasedbe. Starejše obdobje proti koncu zadnje ledene dobe je v Sloveniji nudilo dokaj ostre podnebne razmere, ki so prebivalstvo silile k povečani umski dejavnosti, kar se izraža v večjem obsegu novejših izdelkov. Podobno tem razmeram, kot bistveni pogoj razvoja sodobnega človeka navajajo savansko podnebje, ki je pospešilo razvoj sodobnega človeka. Južneje v območju Jadranskega morja so bile razmere ugodnejše in zato je tam manj pomembnih starodavnih najdb človekove dejavnosti.

29 29 Jadransko morje je bilo med zadnjo ledeno dobo, zaradi nižje gladine za 100 m, kopno do Zadra in je predstavljalo ugodno bivališče številnim prebivalcem. To območje je sedaj že več kot let poplavljeno, in mogoče skriva pomembne arheološke najdbe, ki pa še niso odkrite. Podmorska arheologija je šele v razvoju in zaradi različnih raziskovalnih globin zahteva tudi različne delovne in zaščitne pogoje. Zaradi bistveno dražjih raziskav pa je po obsegu tudi močno omejena, zato na večja odkritja lahko le čakamo. Slovenci imamo pomembno mesto tudi pri študiju indoevropskih jezikov, saj so predslovanski jeziki starejši kot germanski in romanski jeziki, kar potrjujejo številni naravni izvori besed, ki so privzete v sedanje romanske in germanske jezike. O tem pričajo tudi najstarejše jezikovne ostaline, ki so prisotne v poimenovanjih zemljepisnih imen v Srednji in Južni Evropi, ki so večinsko razumljiva v sedanjem slovenskem jeziku. Prav slovenščina kot najbolje ohranjeni predslovanski govor, s številnimi in najbolj razvejanimi narečji, predstavlja dobro orodje za razumevanje zemljepisnih imen in predantičnih preslovanskih napisov v Evropi. Tudi za študij razvoja in razvejanja indoevropskih jezikov je, poleg sanskrta, prav slovenščina najprimernejša, saj ima ohranjeno dvojino, ki priča o njeni starodavnosti. Naš jezik je, najbolj primeren tudi za zgodovinsko jezikoslovje, saj je živ jezikovni muzej in takega bogastva v slovnici in narečjih ni v nobenem drugem jeziku v Evropi. Za take študije je primerno tudi izvorno jezikoslovje, ki posega v prastare čase začetka govornega sporazumevanja, saj je govor nastal s poimenovanjem posameznih predmetov, dogajanj, hotenj, mnenj, ukazov itd. Prav najpomembnejši izrazi so še razvidni iz sedanjih besed in izdatno pričajo o davnih jezikovnih zasnovah in o razvoju govornega sporazumevanja. Sedanji etimološki slovarji so potrebni nadgraditve, saj ugotavljajo le izvor besed v možnih starejših jezikih, kar je iz zgodovinskega razvoja jezikov primerno, o samem izvoru besed pa ne dajejo pravih podatkov. Besede so nastale tako, da so ljudje ubesedili to kar so videli, slišali, čutili, razumeli in poimenovali. Ta naravni izvor besed je najmočneje pogojen z vremenskimi pogoji, s socialnimi razmerji, s hrano in s čustvi. Prav slovenščina je z drugimi slovanskimi jeziki dobro orodje za ugotavljanje naravnih izvorov pomembnejših besed. Pojav človeka Začetki civilizacije Začetke civilizacije predstavljajo uporaba ognja in orodja, predvsem pa govorna sposobnost. Uporaba orodja je stara milijon let, uporaba ognja pa je še pol milijona let starejša. Najpomembnejšo vlogo v človekovem razvoju pa je prav gotovo predstavljala zmožnost govornega sporazumevanja. Začetki govora verjetno segajo v davno preteklost 1,7 milijona let, ko so hominidi dobili že skoraj moderno človeško anatomijo in so poselili savanske predele, kjer je bila potrebna večja gibljivost in sodelovanje večjih skupnosti pri lovu in preživetju. V živalskih skupinah primatov sporazumevanje temelji na neposrednih fizičnih kontaktih, zato se jezik ne more razviti, ampak celo izgubi svojo temeljno sporočilno vrednost.

30 30 Izvor jezika je možen le v skupinah, kjer pri posredovanju mnenj in dobrin sporazumevanje presega fizično obliko, zato temelji na političnih, ekonomskih, socialnih in spolnih situacijah. Jezikovna izmenjava sporočil se je razvila kot povezovalni element v skupnosti in je povečala njeno trdnost in povezanost. Posredovanje razumevanja bistveno znižuje obseg nasilja, saj to ni vedno potrebno, če partnerja lahko ugotovita skupno korist. V nasprotju s pričakovanji je dajanje informacij v bistvu skrb zase - danes bi temu rekli trženje informacij, saj se poveča tako samozavest informatorja kot povpraševanje po znanju in vedenju. Poleg te osebne ravni je še pomembnejša družbena raven, saj znanje in vedenje bistveno prispevata k povezanosti in dobrobiti celotne skupnosti [1]. Bistveni pogoji človeškega razvoja Za človeka so bili vedno najpomembnejši naravni in podnebni pogoji, ki so mu omogočali nabiranje, lov in pridelavo hrane. Savansko podnebje, kjer so prvi pojavi modernega človeka, je bilo ugodno za njegov razvoj, saj je bilo zahtevno in prav pogoste spremembe klime na tem subtropskem območju so tak razvoj pogojevale. Tako je podnevna vročina zahtevala hitrejše ohlajanje, kar je omogočala gola koža in najmanjša površina izpostavljena soncu, kar je nudila pokončna drža in na drugi strani hladne noči, ki so zahtevale zaščito telesa. Še ostrejši pogoji so bili v času ledenih dob, ki so ustvarjale nasprotne klimatske pogoje, ki so zahtevali ustrezno zaščito telesa pred mrazom. Zaradi taki naravnih danosti in širjenja obsega človeške poselitve, se je človek pogosto znašel na podnebno manj ugodnih območjih. Neugodne razmere so ga prisilile k večji umski dejavnosti, kar je bistveno vplivalo tudi na pospešen razvoj skupnosti in zlasti jezikovnega sporazumevanja. Prvotno si je iskal zavetja v jamah in duplinah, kasneje pa si je varna bivalna zavetja naredil sam. Taka potreba se je pokazala zlasti v času poljedelstva, ko je bilo treba pridelek shraniti do naslednje žetve, zato si je takratni človek moral zgraditi ustrezne prostore in stavbe, ki so poleg zavetja družini omogočale tudi varno shrambo za pridelana živila, ki so morala ostati uporabna preko vse zime. Postopoma je tudi izumil različne postopke shranjevanja živil, predvsem sušenje, ki je bilo uporabno skoraj za vso njegovo prehrano [2]. Na naših tleh so bile doline tudi v času ledenih dob kopne, medtem ko je bila vsa srednja Evropa pod ledom, zato je večina prebivalstva ostala še iz tistih časov, kar potrjujejo tudi genetske raziskave. Potrebno je poudariti, da je bilo Sredozemsko morje nižje za okoli 100 m, zato je bil skoraj ves severni Jadran kopnina, ki je skupno s Padsko in Panonsko nižino predstavljali največjo naselitveno površino v tedanji kopni, to je Južni Evropi. Te tri izjemno ugodne naselitvene ravnine so bile povezane preko Slovenskega ozemlja, ki je zato že v pradavnini imelo važno povezovalno vlogo. Ko se je ob otoplitvi morje dvignilo na sedanjo raven, se je prebivaljstvo selilo na območja Srednje Evrope, ki se je sproščala izpod stalega ledu [3].

31 31 Socialni vidik razvoja človeške družbe Pri obravnavi sodelovanja starih ljudstev in plemen je bistven socialni pogled, ki se je do sedaj preveč zakrival v področje ekonomije, čeprav je bistvenejši generator razvoja kot pa so le materialni odnosi v družbi. Občestvena, družinska, rodovna, jezikovna in klanska povezanost so bistveno prispevale k socialni urejenosti in nujnosti govornega sporazumevanja ter s tem k urejenemu razdeljevanju dobrin in k hitrejšemu razvoju človeka in človeške družbe. Prav tako ni zadostna delitev le na materialno, kulturno, socialno in versko področje, ampak je potreben širši pogled, ki z novim razvejanim pristopom zajema tudi druge vidike in jih združeje v smiselno povezano celoto. Še posebej je pomemben vpliv rodovnih, verskih in političnih elit, njihova moč in vpliv ter zmožnost organizacije gradnje pri izvedbi večjih in zahtevnejših gradenj. Pri izvedbi večjih del ne gre le za znamenite objekte kot so sfinge, piramide in veličastni templji, temveč predvsem za tiste dobrine, ki so bile skupne večji skupini ljudi. To pa so predvsem skupna domovanja, zavetišča, utrdbe in v vseh časih tudi prevozne poti, v kasnejših časih predvsem ceste. Še pomembnejši vpliv pa imajo vsakokratne elite pri preoblikovanju celotne družbe, saj prav elite tvorijo osnovo za razvoj družbenih odnosov v vseh človeških skupnostih. Prav ti odnosi so omogočili delitev dela in s tem razvoj obrtništva, novih načinov pridelovanja hrane in njenega shranjevanja. Prav tako pa so dali pobude za delitev dela, za nove načine prevoza, boja in varovanja ter drugih uspešnejših načinov življenja [4]. Začetki Helenizma Grška kultura je nedvoumno močno vplivala na Rimsko in kasneje na Evropsko kulturo, zato je treba opozoriti na njeno bistvo. Novost, ki so jo Grki zapustili civilizaciji je v določenem načinu mišljenja, ki se najbolje izraža v filozofiji, ki upošteva religiozno bistvo človeka, in išče njegovo bistvo tako v človekovi notranjosti kot v njegovem dejavnem življenju ter daje odgovore na temelja civilizacijska in vsakdanja vprašanja. Drugi močan element je politika, to je organizacija mestne države, ki je neločljivo povezana s helenizmom in predstavlja državno skupnost državljanov, ki so z odločitvami v ljudskem svetu upravljali z državo in s tem podali osnove parlamentarne demokracije. V primerjavi z današnjimi pojmi je veljala takratna demokracija le za maloštevilne člane elite, sužnji pa so bili sploh brezpravni. Te mestne državice so poudarjale lastne prednosti, zato je bilo prisotno stalno tekmovanje med njimi tako v športu kot na drugih področjih, njihovi dosežki pa se nam ohranili v njihovi bogati in vsestranski dediščini. Grki so nas na duhovni ravni obogatili z moralo, etiko in filozofijo, na zavestni in umetniški ravni so nam zapustili množico kipov, stavb in junaških pesnitev, na praktični ravni pa so uveljavili skupno upravljanje države ter trgovino s splošno in širšo uporabo denarja [5].

32 32 Rimski problem Pri našem zgodovinopisju imamo pogosto opraviti s prikrojevanjem, ki vse kar je iz rimskih časov poveličuje, vse kar je drugega pa omalovažuje in pripisuje različnim skupinam plenilcev, ki so kdaj koli viharili preko naših krajev. Poučen je zato prispevek Rimski problem, ki sicer govori o rimski umetnosti, vendar opozarja na to da izraz rimski istočasno označuje mesto in državo in zato odpira razviden pogled tudi na druga področja, ki so bila dosedaj zastrta ali celo zamolčana. "Tako je rimski problem v resnici in v marsičem priviligirano mesto. Najprej zato, ker je bila rimska umetnost v novejši zgodovini umetnosti testno področje in pokopališče marsikatere nove teorije, tako da je zgodovina rimskega problema pravzaprav zgodovina novejših teorij umetnosti in arheologije. Drugič je rimski problem - priviligirano mesto zaradi posebne narave gradiva, za katerega so bili številni koncepti in teorije izdelani. Popolna odsotnost podatkov o izdelkih rimske umetnostne proizvodnje na eni strani in množica teh izdelkov na drugi, vse to je arheologe in zgodovinarje postavilo v položaj, ki prej spominja na situacijo v zvezi s podobno prazgodovinsko proizvodnjo kot pa s katerokoli zgodovinsko. V bistvu pa gre za pomembnejše in potrebnejše reči. Najprej za to, da vpeljemo, predvsem v arheologijo, tisti tako neizmerno potrebni način pisanja in razmišljanja, ki lahko disciplino kot tako šele vzpostavi«[6]. Pojma rimski in grški Pojma rimski in grški začenjata izgubljati svoj znanstveni pomen kot kulturni in narodni edinosti in se pretvarjata v narodnostna sestava, njun pojem barbarski, ki je slabšalno poenostavljen, pa v grško-rimskem pomenu izraža druga ljudstva. Upoštevati je treba različne namene antičnih piscev, ki so obravnavali narodnosti in jezike, ki jih zajemata pojma Iliri in Kelti, saj je treba vsakega avtorja obravnavati glede na njegovo poslanstvo in vire, ki jih je uporabil. Na primeru zapisov Strabona avtor ugotavlja, da njegova opredelitev Japodov kot Iliro-Keltov nima osnove, saj ne kažejo podobnosti s to umetno sestavljeno skupino, temveč izkazujejo svoje lastne značilnosti. Avtor opozarja, da morajo znanstveniki upoštevati arheološke in pisne vire, socialna, politična in druga okolja, saj sama arheologija ne more dati odgovore glede imen ljudstev in njihovih jezikov. Izpostavlja kolonialno politiko 19. stoletja pri obravnavi grško-rimske stvarnosti, zlasti Kossino, ki zoži obravnavo narodnosti na arheološke kulturne značilnosti. Kaže na potrebo po postkolonialni znanosti, ki preveri dosedanje delo in celoviteje obravnava dosedanje mnogokrat oguljene in neustrezne opredelitve. Poudarja, da morajo znanstveniki pri obravnavi predantičnih ljudstev upoštevati skup vseh značilnosti na katerih so ta ljudstva gradila svojo identiteto. Strogo loči nekdanje kulture od njihovih nosilcev, od nekdanjih ljudstev, ki so pogosto sprejemala kulturne prvine, a so obdržala svojo samobitnost, ki se najmočneje izraža v lastnem jeziku [7]. Komentar Džino podaja sodoben pogled na kulturo kontinentalne Evrope in jo vzporeja z meditranskima kulturama Rimljanov in Grkov. Njegove dobre, postkolonijalne in povsem

33 33 ustrezne opredelitve kulture primerjanih skupnosti lahko smatramo kot izziv naši znanosti, ki se še ni izkopala iz»teorij in mnenj imperialistične znanosti«. Preseljevanje narodov in teorija kontinuitete Teorija o preseljevanju narodov je bila dolgo časa podlaga za najrazličnejše predpostavke, saj se je z njo lahko poljubno dokazovalo tisto, kar je posameznemu centru državne ali druge oblasti ustrezalo. To je bilo obdobje izrazite germanizacije in romanizacije nekoč slovanskega prebivalstva in zasedanje njihovega ozemlja, zato je bilo treba postaviti teorije, ki so prihod Slovanov na ta območja postavljale v novejše obdobje 6. stoletja. Teorija o preseljevanju narodov je v znanstvenem svetu še vedno prisotna, čeprav zanjo ni nobenega zgodovinskega, genetskega, jezikovnega, arheološkega ali drugega dokaza. Žal tudi mnogi naši in drugi slovanski znanstveniki še vedno zagovarjajo to teorijo, ki je brez dokazov in ki bistveno krni našo davno zgodovino in s tem tudi našo zgodovinsko zavest. Prav zgodovinska zavest pa je v sodobni Združeni Evropi še kako pomembna za ohranitev našega naroda, našega jezika in naše kulturne izvirnosti in samobitnosti [8]. Na naših tleh je arheološko bogato izpričana naselitev že v stari kameni dobi, sedanji prebivalci pa so na teh ozemljih že od konca zadnje ledene dobe. Konec zadnje ledene dobe predstavlja tudi zadnje večje preseljevanje ljudstev, saj so se ljudje morali izseliti iz sedaj poplavljenih ozemelj severnega Jadranskega morja, istočasno pa so se nudile možnosti naselitve na prej zamrznjenih tleh srednje in severne Evrope. Genetske raziskave, ki so od vseh uvidov v preteklost najverodostojnejše dokazujejo, da se je od bronaste dobe, to je v zadnjih tri tisoč letih v Alpah spremenila genetska slika le za 7 %, kar je manjša sprememba kot pa je sprememba v Kanadi v zadnjih 10 letih. Znanstveniki po skrbnem proučevanju arheoloških, genetskih, jezikovnih, bajeslovnih in zgodovinskih dokazov, že zavračajo teorijo o preseljevanju narodov in nam naše slovanske korenine na naših tleh pomikajo čedalje bolj v staro kameno dobo. V času so se sicer vrstili osvajalni pohodi, vendar nobeden ni izrinil staroselcev, tudi ne v času najdaljše zasedbe v času Rimskega imperija [9]. Jezikovne sledi kažejo na skupni izvor sodobnih jezikov in v nasprotju s teorijo preseljevanja narodov kažejo izrazito neprekinjenost in to že iz paleolitika pred več kot 40 tisoč leti. Za preseljevanje narodov ni nikakršnega arheološkega dokaza, saj najdbe kažejo na veliko stalnost prebivalcev. To nedvoumno potrjujejo genetske preiskave, ki dokazujejo, da najmanj 80 % genetskih sledi prebivalcev Evrope izvira iz paleolitika. Na podlagi mnogih interdisciplinarnih raziskav je razvidno, da je teorija kontinuitete edina, ki jo potrjujejo prav vsa raziskovana področja, zato jo lahko smatramo kot zmagovalko med naselitvenimi teorijami. Teorija kontinuitete vsebuje kot bistveni element prav stalnost jezikov in to že iz paleolitika. To še posebej velja za predslovanska ljudstva, saj se z neprekinjeno naselitvijo in z naravno rastjo prebivalstva, najbolje pojasni številne neolitske kulture srednje in jugovzhodne Evrope [10].

34 34 Najpomembnejše arheološke najdbe na Slovenskem Na slovenskih tleh imamo kar nekaj izjemno pomembnih arheoloških najdb od katerih izstopajo: okoli let stara piščal najdena v jami Divje babe, ki je do sedaj daleč najstarejše najdeno glasbilo, okoli let stari čoln deblak najden v Hotizi, ki je najstarejši primerek takega tipa in vozilo s kolesi staro okoli let najdeno na Ljubljanskem barju, ki je tudi najstarejše v Evropi. Piščal je izjemno pomembna za razumevanje takratnega življenja, ki je očitno že zajemalo kulturno in družabno okolje v času začetka Homo sapiens sapiensa, ki je znalo prisluhniti lastni glasbeni pobudi in družabnemu razvedrilu ob glasbi. Plovne poti so služile prevozu dobrin že od pradavnine, saj so omogočale enostaven in še dovolj varen prevoz, zato je najdeni čoln drevak ali strokovno deblak dokaz o stalni in živahni prevozni dejavnosti naših prednikov. Iznajdba kolesa in vozila s kolesi pa je še pomembnejša, tako za vsestranski napredek družbe, kot za uvid v tedanjo razvojno stopnjo gospodarstva in socializacije. Prav nove možnosti prevoza nam omogočajo uvid v nujno organizacijo takratne, prav gotovo že tudi širše rodovne družbe. Tedanje elite so že morale skrbeti tudi za ceste, saj prevoz z vozovi zahteva vsaj izravnane poti. Kamenodobna piščal Najdena kamenodobna piščal narejena iz stegnenice mladega jamskega medveda je stara okoli let in je prirejena za piskanje kot piščalka pa tudi za igranje kot flavta. Ko so arheologi kopijo najdene piščali pokazali glasbeniku je na njihovo presenečenje takoj zaigral nanjo. Ker je šlo za do sedaj daleč najstarejšo piščal je bilo treba ugotoviti ali je tedanji človek z svojim tedanjim kamnitim orodjem lahko izdelal tako piščal. Po nekajkratnih poizkusih je bilo možno izdelati piščal s kamnito konico in z udarjanjem z lesenim tolkalom tako, da je dokazano, da je tedanji človek s kamnitim orodjem, ki ga je imel, prav gotovo lahko izdelal to glasbilo. Uporabna vrednost najdene kosti kot glasbila potrjuje, da si je tedanji človek ob primernih priložnostih tudi zaigral in tako razveselil sebe in svoje poslušalce. Najdeno glasbilo nam odkriva tedanje socialne odnose in potrjuje rodovno in občestveno povezanost tedanjih prebivalcev. Primerjava časovno in izvedbeno različnih kostih piščali je podana na sliki 1 in kaže, da so bile do sedaj najdene bolje izdelane piščali, praviloma še enkrat mlajše od piščali v Divjih babah, ki je na sliki označena s številom 1 [11]. Novejši podatki pomikajo starost piščali za let nazaj v leta pred sedanjostjo, piščal pa naj bi bila najdena skupno z značilnim orodjem neandedtalcev, zato v mnogočem spreminja znanje o njih. Neandertalci naj bi se pojavili pred približno leti in naj bi izumrli z nastopom inovativnejših kromanjoncev.

35 35 Starost najdene piščali je bila ponovno določena z elektronsko spinsko resonanco preiskav medvedjih zob. Jamo so najprej uporabljali neandertalci, kasneja pa tudi kromanjonci. Piščal iz Divjih bab je najstarejša in prva, ki je zanesljivo izdelek neandertalca, kar dodatno osvetljuje njegove umske in čustvene sposobnosti, pa tudi poznavanje razvoja človeškega govora in glasbe [12]. Komentar Sam sem mnenja, da je piščal iz Divjih bab delo kromanjoncev in ne neadertalcev, zato imam več razlogov, med njimi tudi pogostostnega, saj do sedaj pri izkopavanjih še niso našli številnejše izdelke neandertalcev, ki bi potrjevali tako stališče. Na podlagi ene same najdbe in dvomljivega pomika starosti za let nazaj ter dvomljive predpostavke, da je piščal izdelal neandertalec, zanikati vse ostale najdbe neandertalcev, na njihovem izjemno obširnem območju ne zdrži znanstvene presoje. Morda pa je razlog tudi v zamolčevanju naše preteklosti in bi namig o neandertalcih lahko prišel celo iz tujine, naši arheološki pa so ga z veseljem sprejeli. Saj vendar ni mogoče, da bi v Sloveniji poleg najstarejšega kolesa in voza ter še bistveno starejšega deblaka, našli tudi najstarejši kulturni predmet v Evropi in to izdelek naših krajevnih prednikov kromanjoncev, zato ga je bilo treba pripisali neandertalcem. Moje stališče o kulturnih iz izdelovalskih sposobnostih neandertalcev in kromanjoncev ter pogostosti najdb iz Divjih bab izdatno podpira tudi prvotni raziskovalec najdišča Mitja Brodar, ki v več razpravah navaja smiselne dokaze. Slika 1: Primerjava kostnih piščali [11] Slika 2: Preluknjane kosti, novosti/39105/

36 36 Piščalka iz Divjih bab ni neandertalska Leta 1977 sem zvedel za jame v Divjih babah in takojšen ogled je pokazal, da je v spodnji jami vsekakor treba poskusno kopati. Prvo presenečenje smo doživeli ob ugotovitvi, da so sedimenti drugačni kakor v drugih jamah. Jama Divje babe I je v dolomitu, ki razpada drugače kakor apnenec. Že to je pomenilo, da bodo težave pri ocenjevanju plasti. Drugo presenečenje so bila odkrita orodja, ki niso dala jasne kulturne slike. Šlo je za vprašanje, ali je bival v jami neandertalec s svojo moustériensko kulturo ali pa je hodil v jamo moderni človek že mlajše paleolitske aurignacienske kulture. Morda je prav opozoriti, da smo že v mojem času našli nekaj kosti z luknjami. Po odhodu v pokoj leta 1986 sem nadaljevanje raziskovanja prepustil I. Turku, ki je že prej vodil dela v jami in tudi pisal sprotna letna poročila. Delo v jami se je nadaljevalo še vrsto let, število kamenih orodij pa se ni bistveno povečalo, do pomembnega odkritja pa je prišlo v najvišji kulturni plasti. Odkrita je bila skoraj cela koščena konica s precepljeno bazo, ki je dokončno opredelila najvišjo kulturno plast kot aurignacien. Ostal je pa problem kulture starejših plasti. Pred prihodom modernega človeka so v Evropi in tudi pri nas živeli neandertalci s svojo kulturo moustérienom. Leto za letom smo zaman pričakovali, da se bodo vendarle našli tipični moustérienski artefakti, ki bodo domnevo o neandertalcih in moustérienu potrdili, toda ni jih bilo. Pri prvem izkopavanju v Potočki zijalki leta 1928 so poleg koščenih konic našli tudi kosti z luknjami. Med prvimi je bila čeljust jamskega medveda s tremi luknjami v mandibularni kanal in razširjenim vhodom vanj. Ta čeljust je takoj postala»piščalka«. O njej se je veliko razpravljalo, toda le v strokovnih krogih. V Potočki zijalki so pozneje našli še nekaj desetin najrazličnejših lukenj v raznih kosteh - skoraj vse so bile med vojno uničene. Ko sem kmalu po vojni raziskoval Mokriško jamo, našo drugo visokoalpsko postajo, se je zgodba z luknjami ponovila. Našel sem 39 različnih kosti z različnimi luknjami. Problem teh lukenj je bil še odprt in zato sem vse življenje pri vseh izkopavanjih pazil na take primerke in jih zbiral, obenem pa zbiral podatke o luknjah drugod. Zadnje luknje, ki so prišle v zbirko, so bile tiste iz Divjih bab. Skupno je v tej edinstveni zbirki, ki je zdaj v Narodnem muzeju v Ljubljani, več kot 80 kosti z luknjami - uničene luknje iz Potočke zijalke niso upoštevane. Na zahodu Evrope lukenj ni, in ker o paleolitiku žal še vedno odločajo Francozi, ki ga imajo največ, te luknje še vedno niso priznane kot človeško delo. To razlago neomajno odklanjajo, češ da so jih naredile zveri s svojimi ostro koničastimi podočnjaki. Toda zakaj naj bi zveri samo v srednji Evropi grizle tako, da so povzročale luknje, na zahodu pa bi grizle drugače? Poleg tega se časovno te luknje pojavljajo le v zadnjem toplem presledku, ko se je končeval moustérien in je nastopal aurignacien, kot da bi prej in pozneje zveri pazile in ne povzročale lukenj. Luknje lahko nastanejo na razne načine in za nekatere smo prepričani, da jih je naredil človek. Ko je bil leta 1995 najden odlomek z dvema luknjama, je bil to dober prispevek za zbirko. Ne zato, ker bi bil ta primerek kaj posebnega, pač pa zato, ker razen tistim, ki so a priori proti, lepo kaže človeško delo. Res pomemben je pa že precej prej najden odlomek (na sliki 2 je označen s št. 3). Številne čeljusti jamskih medvedov imajo vse po eno, dve ali tri luknje v mandibularni kanal. Samo ena iz Potočke zijalke ima preluknjan kronski

37 37 odrastek in ta je bila šestdeset let unikat. Izredna sreča je bila, da smo našli v Divjih babah I ravno še dovolj velik odlomek kronskega odrastka, ki ima luknjo na istem mestu. Ta mali odlomek namreč pomeni direktno povezavo s Potočko zijalko, torej aurignaciensko kulturo modernega človeka. Ob koščenih konicah, ki že same dovolj jasno povedo, da jih je naredil moderni človek, saj neandertalci do take obdelave kosti niso prišli, je to potrdil tudi ta preluknjani odlomek. Naj še dodam, da je bil en odlomek koščene konice najden celo znatno globlje, kar dokazuje, da sta moderni človek in neandertalec dalj časa živela eden ob drugem. Kakor za»grizenje«zveri je tudi v kulturnem pogledu pomembna razširjenost preluknjanih kosti. Daleč največ jih je v naših aurignacienskih alpskih postajah Potočki zijalki in Mokriški jami. V drugih najdiščih nastopajo v precej manjšem številu ali posamezno. Precej na grobo lahko rečemo, da jih najdemo le v srednji Evropi. Neandertalska kultura moustérien pa je mnogo bolj razširjena. Na prostoru od Atlantika in daleč v Azijo je odkritih stotine in stotine moustérienskih najdišč. Jasno je, da neandertalci lukenj niso delali, saj bi jih sicer morali najti povsod, omejene pa so le na razmeroma majhen prostor sredi Evrope. V Potočki zijalki je bila k sreči najdena med koščenimi konicami tudi ena, ki je preluknjana. Nikjer drugje ni nobene druge take, pomeni pa, da moramo luknje smatrati za kulturni pojav. V srednji Evropi so tudi te vrste lukenj element aurignacienske kulture. Že sto let stara predvidevanja, da sta neandertalec in moderni človek živela nekaj časa vzporedno, zdaj niso več samo domneva. V Jabrudu v Siriji se v več plasteh menjavata moustérien in aurignacien. Tudi pri nas sta več tisočletij živela oba in sta se nujno morala na razne načine, kar je zelo pomembno, tudi srečevati. V nasprotju z drugimi kulturami, pri katerih lahko ločimo razvojne stopnje, v moustérienu kljub stotisočletnemu trajanju ni videti razvoja. Zelo pomembno je dejstvo, da med moustérienom in aurignacienom ni genetske zveze. Z izumrtjem neandertalcev je moustériena konec. Aurignacien ni od neandertalcev prevzel ničesar. Zato tudi ni in ne more biti prehodnih kultur. Kjer je vplival moderni človek, se je do izginotja spreminjal le moustérien. Neandertalci so živeli na velikem prostoru od Atlantika še daleč v Azijo vsaj sto tisoč let. Če bi delali luknje, bi jih v množici najdišč morali najti na tisoče, pa jih sploh ni. Nasprotno pa so luknje v kosteh posebna značilnost našega aurignaciena. Majhen preluknjan odlomek kronskega odrastka in odkrite koščene konice dokazujejo prisotnost modernega človeka tudi v območju Divjih bab [13]. Komentar Navajanja M. Brodarja so smiselno povezana v celoto, ki jo pri ugovorih nasprotnikov ne zasledim. Na sliki so lepo vidne okrogline, ki ne morejo biti iz ugrizov zveri, saj bi se pojavile neenakomerno in bi bile različno poškodovane. Tudi mesta lukenj pričajo o njihovem umnem izdelovalcu, saj so načrtno urejene. Opozarjam tudi na vprašljivo starost, saj so se razmere sevanja v teku časa spreminjale in atomska ura zahteva korekturo, ki se spreminja predvsem glede na dotok vode, ki je v dolomitu lahko različen in zato vprašljiv. Starost tudi ni izmerjena neposredno, ampak iz zob jamskih medvedov, ki pa so lahko, tako kot tudi najdena piščal, tudi iz višje ali nižje plasti, saj so tudi tedanji prebivalci urejevali svoja bivališča in lahko spremenili zaporedje bližnjih najb.

38 38 Neandertalci v svoji stotisočletni zgodovini niso pokazali razvoja, zato bi najdena piščal zanikala vse dosedanje znanje o neandertalcih. Poleg tega pa Homo sapiens sapiens po novejših dognanjih posega že v starejše obdobje in sta z neandertalcem dalj časa živela tudi drug ob drugem. Preveč je očitnih neskladij za znanstveno utemeljenost neandertalske piščali! Najstarejši deblak Najstarejši drevak ali strokovno deblak takega tipa najden pri Hotizi star okoli let priča o izjemno starih vodnih prevozih naših prednikov. Do sedaj je na slovenskem zabeleženih 60 deblakov in modelov preprostih plovil. V muzejih je shranjenih 10 deblakov, 19 pa bi se jih moralo nahajati na krajih odkritja. Največ deblakov je na Ljubljanskem barju, kar pa je predvsem posledica dobrega ohranjanja, saj ima barje dokaj stalno podtalnico, ki varuje les pred razpadom. Tudi drugod po Evropi je največ deblakov najdenih na barjih, deblak iz Hotize pa nam dokazuje, da so bile plovne poti po rekah še bistveno starejše, le deblaki so se lahko ohranili le v stranskih rokavih rek s stalnim vodostajem. Deblak iz Hotize je bil dolg okoli 11,5 m, ohranjen je v dolžini okoli 9 m, širok 1,1 m, z notranjo širino 0,85 m, debeline sten deblaka pa so od 10 do 16 cm. Lahko si prestavljamo koliko truda in potrpljenja je bilo potrebno, da so izžgali in obtesali takšen deblak iz debla premera najmanj 1,20 m, saj so imeli na razpolago le kamnito orodje. Na sliki 3 se lepo vidi zaokrožen sprednji del, zadnji del manjka, prav tako sta lepo vidni izboklini na prednjem in zadnjem delu notranjosti deblaka, ki lahko služita za veslanje, sedenje ali tovor [14]. Radiokarbonske datacije plovil v Sloveniji [14] vzorec vir kraj vrsta lesa starost v letu 1950 Z-634 Vuga 1981a Lipe Quercus sp Z-1932 Dirjec 1990 Zakotek, Preserje Quercus sp Z-1031 Dirjec 1990 Blatna Brezovica Quercus sp Z-737 Booth 1984, 191 Rudnik Abies Alba 3290 Z-2294 Horvatinčič 1002 Hotiza Quercus Rob Z-2359 Horvatinčič 1002 Hotiza [ponovljen] Quercus Rob GrN Lanting 1994 Hotiza [ponovljen] Quercus Rob GrN Lanting 1994 Črna vas - čep Fraxinus sp GrN Lanting 1994 Črna vas- platica Picea sp GrN Lanting 1994 Bevke-N. Gorice Quercus sp GrN Lanting 1994 Matena Iška Loka Quercus sp GrN Lanting 1994 Iška Loka Abies sp Komentar Tudi tu je umestna časovna umeritev, saj je deblak najden v stalni vodi v mrtvem rokavu Mure in je umeritev odvisna od možnega pretoka vode.

39 39 Slika 3: Deblak iz Hotize [14] Najstarejše kolo in najstarejši voz Najstarejše kolo in najstarejši voz v Evropi stara okoli 5300 let, najdena v koliščarski naselbini Stare gmajne na Ljubljanskem barju, pričata o živahni prevozni dejavnosti naših prednikov. Kolesna plošča je iz jesena premera 72 cm, sestavljena iz treh plošč, ki so povezane s štirimi letvami in dodatno zvezane z vrvjo, ki pa se ni ohranila. Povezavo z vrvjo dokazujeta luknji na njihovem stiku. Kolo je bilo v sredini debelo 5 cm in se je tanjšalo proti robu. Os je bila iz hrasta dolga 124 cm, in je simetrična. Zaključka sta pravokotnega preseka 6x5,5 cm in se ujemata z odprtino na kolesu. Temu štirioglatemu delu, na katerem je bilo nasajeno kolo sledi odebeljeni del z nadvišanim robom, ki je deloval kot zapora, da os ni zdrsnila iz ležišč na vozu po katerih je drsela toga prema z dvema kolesoma. Slika 4 : Kolo in os enoosnega voza [15]

40 40 Enoosno, dvokolesno vozilo je bilo posebej primerno za naše hribovite kraje, praviloma pa sta ga vlekli dve živali. Kolo in voz sta datirana v drugo polovico 4. tisočletja pr. Kr. in sta stara okoli let. Prikazana sta na sliki 4 [15]. Najdeno vozilo pa je tudi eno najstarejših na svetu, saj se prva vozila s prečkami na kolesu pojavijo na bližnjem vzhodu šele v času 2000 let pr. Kr. Večja uporaba vozil predvsem v vojne namene pa sledi šele v prvi polovici drugega tisočletja pr. Kr. Takrat se pojavijo taka vozila v Egiptu od koder se je ohranila tudi njihova izdelava, ki je podana na sliki 5 [16]. Slika 5: Izdelava koles bojnih vozil iz Teb [16] Najdbe delov koles in voz v Sloveniji V Sloveniji imamo še več najdb delov vozov, ki jih arheologi pripisujejo Keltom, čeprav so izdelki naših prednikov. Najdbe so predvsem v žarnih grobovih v okolici Brežic, kjer so v grobu 6 najdeni deli kovinskega enoosnega voza in deli konjske opreme - dva železna kolesna obroča obsega 272 cm, kar daje premer okoli 95 cm, širine 4,1 cm in debeline 0,4 cm, štirje železni pestni obroči obsega 38 cm, širine 3,7 cm in debeline 0,2 cm in dva železna osna zatiča s ploščicama okoli 4,6x2,3 in 4,3x2,5 cm s konicama po 12,4 cm in nekateri drugi deli, ki sodijo k vozu. Vsi kovinski deli, ki se pri vpepelenju pokojnika niso mogli uničiti so bili obredno uničeni, to je zviti in položeni v grob. Ohranjeni deli voza so prikazani na sliki 6. Ob gradnji državne ceste iz Novega mesta proti Bršljinu so našli zatič iz masivnega železnega jedra, preko katerega je vlit bronast plašč. Premer glave s krilci je 6,2 cm, dolžina zatiča pa je 5 cm, klinasti del je odlomljen in se ni ohranil. Tehnika izdelave z bronom omogoča primerjavo s sorodnimi razkošnimi primerki latenskega časa [17].

41 41 Slika 6: Ohranjeni deli voza iz Brežic [17] Komentar Keltov pri nas ni bilo, bila pa je morda njihova oblast, ki pa je bila do prebivalcev tako dobra, da so jo sprejeli za svojo. Genetske sledi v Evropi kažejo na izrazito razliko med vzhodom in zahodom in skoraj enako sliko na jugu in severu. To se sklada z naselitvijo, ki je po koncu zadnje ledene dobe prevladovala v smeri jug sever in kasneje ob ohladitvi v smeri sever - jug, medtem ko večjih selitev v smereh vzhod zahod in obratno ni bilo. Genetske sledi nedvoumno zavračajo tako priselitev Keltov iz zahoda kot priselitev Slovanov iz vzhoda. Slika 7: Ohranjena uzda iz Mosta na Soči Slika 8: Ohranjeni uzdi iz Magdalenske gore [18]

42 42 O uporabi konj na naših tleh morajo pisati drugi, zato navajam Wolfganga M. Wernerja, ki piše o latenskih, od 500 pr. Kr. do 35 pr. Kr., uzdah v Jugoslaviji. Od 43 najdišč jih je v Sloveniji kar 17 ali 40 %, kar dokazuje vsestransko uporabo konj naših prednikov v bojih, prevozih in potovanjih v naših krajih in v tem obdobju. Znana nahajališča so: Boštanj, Brežice, Škocjan-Brežec, Idrija pri Bači, Kobarid, Libnat, Magdalenska gora, Most na Soči, Novo mesto, Roje, Stična, Šmarjeta, Trnovo, Tržišče, Vače in Zagorje. Na sliki 7 je uzda iz Mosta na Soči, na sliki 8 pa uzdi iz Magdalenske gore [18]. Razvoj prevozov Razvoj človeštva se kaže, poleg večjih družbenih in državnih skupnostih, predvsem v umni uporabi orodja, rastlin in domačih živali pašništvo, poljedelstvo in obrtništvo, kar je omogočilo porast prebivalstva in njegovo kulturno napredovanje. Kaže pa se tudi v raznih vrstah prevozov, ki so se nadgrajevale od človeških in živalskih prenosov ter raznovrstnih vlek in pol vlek, do uporabe vodnih poti ter do iznajdbe kolesa in prevozov. Prav prevozi so bili pomembni za spravilo poljedelskih pridelkov iz oddaljenejših polj. Približen časovni razvoj je razviden iz slike 8, ki pa ne zajema vodnih prevozov, ki so praviloma še bistveno starejši okrog let [19]. Ob tem pregledu moramo upoštevati, da so sedanja znanja iz življenja naših predhodnih rodov nekatere iznajdbe pomaknile kar precej v starejša obdobja. Udomačitev domačih živali in poljedelstvo sta bistveno starejša kot sta prikazana in to kar za okoli let. Slika 9: Časovni prikaz pomembnih človeških dejavnosti [19]

43 43 Sodobni PREVOZI Razvoj sodobnih prevozov je izjemno hiter, saj z raznimi prevoznimi sredstvi in ustreznimi prometnicami omogoča hiter in še kar zanesljiv prevoz dobrin in omogoča izjemno gibljivost prebivalstva v službe namene in turizem. Železnica je v prejšnjem stoletju v marsičem spremenila podobo sveta in bistveno skrajšala časovne razdalje daljših potovanj, ter omogočila množični prevoz izjemno velikih količin materiala z bistveno manjšimi stroški. To je močno povečalo prevoz in celotno izmenjavo dobrin. Povečal pa se je tudi potniški promet, ki je bil precej hitrejši in varnejši od konjskih kočij. Še večjo spremembo pomeni cestno vozilo z lastnim pogonom, ki danes močno obvladuje sodobni svet in bistveno vpliva prav na vse človekove dejavnosti, zlasti pa na izrabo prostega časa. Omogoča prevoze od vrat do vrat, saj ni vezano na tire kot železniška vozila, niti ni vezano na vozni red kot avtobusni promet, zato omogoča prosto izbiro časa in prostora ter skrajšuje čase prevozov in potovanj. Največjo spremembo v zavedanju o majhnosti našega planeta Zemlja pa predstavlja letalski prevoz, ki je dejansko iz našega vesoljskega doma naredil majhno vas, saj je skoraj vsaka naseljena pokrajina dobro povezana s celoto, potovanje na drugi konec sveta pa zahteva le še en dan. Sodobna letala nudijo cenene prevoze in s tem omogočajo hiter svetovni prevoz in množični turizem. Zgodovinska pričevanja Naši predniki so imeli konje že od davnine o čemer priča tudi Homer, ki je pisal v 8. st. pr. Kr., njegov opis pa se nanaša na trojanske vojne okoli 1200 pr. Kr., saj v Iliadi poje: "Bil Paflagoncem možem je Pilaimenes vodja možati, tam iz Enetske zemlje, kjer divji mezgi se plodijo: ti so Kitoros imeli, živeli v Sesamu mestu, kraj Partenia reke prebivali v krasnih domovih, v Kromni, Aigalu, da na strmih skalah eritanskih [20]. Zapis se nanaša na paflagonske Venete, naše jezikovne predhodnike v Mali Aziji. O tem priča tudi napis v mešanici frigijskih, grških in venetskih črk na zlatem prstanu, ki so ga našli v pogrebni gomili pri Duvanliju v okrožju Plovdiv v Bolgariji. Na prstanu sta jezdec na konju in napis, ki ga uvrščajo v drugo polovico 5. stol. pr. Kr. Napis se glasi: Moj si hej----- naj le mezga jezdim! Uporabljena je ista beseda mezeg za konja kot pri Homerju [21]. Beseda kon se v različnih oblikah pojavlja tudi v venetskih 6x, v starofrigijskih 2x in v mesapskih napisih 4x [22-27]. Najdbe pa pričajo, da so tudi naši območni predniki uporabljali konje že davno prej tako za jahanje kot za tovorjenje vključno z vlekami in polvlekami. Iznajdba kolesa pa je bistveno povečala obseg prevoza, saj je omogočala, da je človek ali konj zlahka tovoril večkratno količino, kot pa jo je lahko nesel. Prav gotovo so za vožnjo že uporabljali tako konje kot vole. Poti iz pradavnine je bilo treba ob uporabi kolesnih voz izboljšati, kar je zahtevalo veliko truda in dobro organizacijo, saj je cesta služila vsem, urejevati pa so jo morali predvsem domačini in prevozniki.

44 44 Najstarejši pisani vir o prevozu na naših tleh je Herodotova zgodovina iz 5. st. pr. Kr., kjer navaja: "Hiperborejci zavijajo svoja darila v pšenično slamo ter jih prinašajo Skitom; od Skitov jih prevzemajo njih sosedje, od teh zopet drugi in tako zmeraj naprej ljudstvo za ljudstvom, do Jadrana na daljnem zahodu." Pot o kateri govori Herodot je znana vodna pot iz železne dobe, o čemer priča tudi legenda o zlatem runu in Argonavtih, ki naj bi, po pripovedovanju Apolodora iz Rodosa, v začetku 7. st. pr. Kr. pluli iz Črnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici navzgor do Nauporta - Vrhnike. Od tam pa naj bi ladjo po kopnem preko Hrušice prenesli ali prepeljali na razdalji okoli 40 km do prve plovne reke to je do Idrijce pri Idriji. Na poti so morali premagati najvišji teren okoli 600 m nadmorske višine okoli Godoviča. Možna je tudi varianta do reke Vipave, vendar je manj verjetna, saj bi morali pri isti nadmorski višini premagati bistveno večjo razdaljo okoli 70 km. Izčrpnejši je grški zgodovinar Strabon iz 1. st. pr. Kr. "Pri Okri - Hrušica, najnižjem delu Alp mejijo Japodi na Karne in prek nje tovorijo blago z vozovi iz Aquileje - Oglej v kraj, imenovan Nauportus - Vrhnika po poti, ki ni mnogo daljša od 400 stadijev. Od tam prevažajo blago z ladjami po rekah do Donave in do krajev, ki leže ob njej. Mimo Nauportusa teče iz Ilirika prihajajoča plovna reka, ki se izliva v Savo, tako da se tovor brez truda prevaža v Segestico - Sisak, do Panoncev in Tavriskov. Pri Segestici pa se v Savo izliva tudi Kolapis - Kolpa." "Pot od Aquileje do Nauporta, naselja Tavriskov, do koder je treba pripeljati tovorne vozove, znaša za tistega, ki potuje čez Okro, 350 stadijev; nekateri pravijo tudi da 500. Okra je namreč najnižji del tistih Alp, ki se raztezajo od Retije do Japodov. Tam pa, pri Japodih, se gorovje spet dvigne in imenuje Albijsko. Podobno pelje pot čez Okro tudi iz Tergesta - Trsta, karnijske vasi na barje, imenovano Lugeon - Ljubljana. Blizu Nauporta teče reka Korkoras - Krka, ki sprejema blago; izliva se v Savo." Gradnja in vzdrževanje cest sta pridobila na pomenu v času nadvlade Rimskega imperija, ki je zaradi osvajalnih pohodov in upravljanja imperija potreboval hitre povezave, ki so jih v tedanjem času nudile le ceste. Cestno omrežje je imelo v rimski državi posebno mesto. Vojaške ceste je ob osvajanju sproti gradila ali le obnavljala obstoječe ceste, prodirajoča vojska s posebnimi enotami vojaških inženircev. Gradnja cest je bila prilagojena terenu in usposobljenosti razpoložljivega kadra. Ostale javne ceste / viae publicae pa je vzdrževala državna uprava. Koristniki, predvsem prevozniki, razen armade, pošte in državnega aparata so plačevali cestnino ali vzdrževalnino. Ohranjenih je precej zemljevidov z napisi pomembnejših krajev, poštnih postaj in prenočišč z navedbami razdalj med posameznimi kraji. Ceste so označevali z miljniki - rimska milja je 1481,5 m, kar predstavlja tisoč dvojnik korakov. Med pomembnejše javne ceste sodijo: ceste Emona / Ljubljana Siscia / Sisak Sirmium / Sremska Mitrovica; cesta Celeia / Celje Virunum / Celovec; cesta Poetovio / Ptuj Carnuntum / Petronell in ceste Aquilea / Oglej Poetovio / Ptuj Sirmium / Sremska Mitrovica. Med vojaške pa spadajo ceste Poetovio / Ptuj Neviodunum / Drnovo in japodska cesta Tergeste / Trst Divača Stari trg / Civitas Colapianorum Lika. Rimljani so zgradili le eno povsem novo cesto in sicer v najkrajši povezavi: Oglej Hrušica - Ljubljana in naprej do garnizij po Sloveniji [28].

45 45 Da je Okra res Hrušica in ne prehod preko Postonjskih vrat nam utemeljujejo navedene razdalje. Rimska milja je 1480 m ali 8 stadijev po 185 m. Sedanja dolžina poti od Ogleja preko Razdrtega do Vrhnike je okoli 130 km, preko Hrušice pa okoli 90 km. 350 stadijev je 64,35 km, 500 stadijev pa 92,5 km. Očitno je ustrezna dolžina le 500 stadijev in ta dolžina ustreza le najkrajši razdalji, ki poteka preko Hrušice. Iz tega lahko sklepamo, da Okra ne predstavlja Razdrtega, ampak Hrušico. Zanimiva je etimologija imena Hrušica. Nikakor ni moč sprejeti prevoda ad Pirum - Hrušica, saj tam nikoli niso rasle hruške, ki zaradi neugodnega vremena ne bi uspevale. Tako kot pri vseh starih imenih bistvenih orientacijskih zemljepisnih točk, je treba upoštevati terenske značilnosti in poiskati tem značilnostim ustrezno izrazoslovje. Okra pomeni suh - brez vode, v sanskrtu pomeni okr sušnat. Ohrni so tisti, ki so suhi in ne dajejo nič od sebe, krhelj je suh - del suhega sadja itd. Enako je s sedanjim imenom Hrušica, ki izhaja iz imena krušica, ki so ga Rimljani le nekoliko napačno razumeli in prevedli v ad Pirum, ki se je kasneje ponovno prevedlo v Hrušica, ne da bi upoštevali krajevne značilnosti tega območja krušljivih kraških tal [29]. Predrimske ceste O cestah, ki so jih gradili naši predniki že tisočletja prej kot so nas zasedli Rimljani, pričajo številni arheološki primeri prastarih cest, številne najdbe konjske opreme po vsej Sloveniji, zlasti pa najdba najstarejšega voza v Evropi na Ljubljanskem barju. O cestah in cestnem prometu pričajo tudi številne upodobitve voz s konji na situlah, ki so posejane po vsej Sloveniji. Cestne trase so se v vseh arheoloških obdobjih prilagajale prometnim potrebam, naseljenosti in terenu. Povezovale so naselja po najkrajši in najzložnejši poti. Nagel porast naseljenosti in zgostitve cestnega omrežja zasledimo v Halštatskem obdobju od 1200 do 300 pr. Kr., kar izpričuje 3200 dokumentiranih najdišč. V tem času je množičen pojav gradišč in orodja bronaste in kasneje železne dobe. Kovinarstvo je bilo izrazito vezano na prevoz surovin in izdelkov, zato so se prometne povezave v tem času še razširile in izboljšale. Proizvodnja železa na tleh sedanje zahodne in osrednje Slovenije je bila zelo pomembna za razvoj gospodarstva in obrambe. V Halštatskem obdobju so bila pogosta utrjena gradišča, ki so služila obrambnim namenom in za zatočišče v primeru plenilnih napadov na vzpetinah, zato so tudi ceste pogosto speljane po obronkih večjih kotlin. Ozemlje Slovenije pa ni prestavljalo le stičišča narodov in kultur, marveč je bilo zaradi svoje izredne lege v alpsko-sredozemskem prostoru, tudi pomembno komunikacijsko območje z zelo razvitim cestnim omrežjem. Prikaz cestnega omrežja v Halštatskem in rimskem obdobju se navezuje na gradivo Arheološka najdišča Slovenije in je podan na sledeči karti [30]. Iz karte je razvidno, da je enočrtno označenih cest v legendi so na drugem mestu, ki predstavljajo antične trase le zelo malo, zato je več kot 90 % cestnega omrežja v rimskem času že iz časov pred rimsko zasedbo. Tudi primerjava z današnjo cestno mrežo kaže zelo veliko podobnost [31].

46 46 Predrimske in rimske ceste [30] Razmeroma številne postojanke paleolitskega človeka so razvrščene v dve skupini: od Tržaškega krasa mimo Postojne do Vrhnike in od Dravske doline skozi porečje zgornje Savinje do Kamnika. Priroda je podelila prostoru sedanje Slovenije posebne naloge, ki so z ugodnimi zemljepisnimi oblikami vplivale na usmerjenost poglavitnih prometnih žil na našem ozemlju. Prav na Slovenskih tleh se gorski masiv, ki poteka od Soluna do južne Francije, zniža na 613 m nadmorske višine, zato se je tu že davno izoblikovalo pravo križišče, ki predstavlja najugodnejšo povezavo tako od severa proti jugu kot od vzhoda proti zahodu [32]. Pri nas imamo izpričano obliko urejanja skupnih zadev v tako imenovanih španovijah, ki jih je vodil špan, po sedanje župan, ki so skrbele za skupno blaginjo, za skupne obrambne priprave in za gradnjo zavetišč v primeru napadov, ki so jih imenovali gradišča. Beseda špan pride od glagola povezovati - spajati in se je preoblikovala: spaj - špaj - špan. V ograjena in utrjena gradišča, ki so bila na zaščitenih mestih tako, da jih je bilo lahko braniti, so se zatekli prebivalci v primeru hujšega napada. Imela so večji obseg, ki je omogočal daljše preživetje tako ljudem kot živini, ki so jo tudi prignali v utrjeno postojanko - gradišče. Gradišča so imela vse sestavine za dobro in čvrsto organizacijo vsakodnevnega življenja tudi ob daljšem obleganju tako, da je bilo poskrbljeno za vse najnujnejše potrebe. Za dobro pripravljeno gradišče so morali poskrbeti že v času miru, zato je imela španovija dobro urejeno skupno gospodarstvo, ki je bilo v območju gradišča. Tam so morali člani španovije obdelovati skupna polja in travnike, kar jim ni prineslo takojšnjega lastnega dobička. Od

47 47 tod še danes znani pregovor, da "v španoviji še pes crkne". Kljub tem so imeli španovijo za svojo, saj brez nje posamezna družina ni mogla preživeti ob naravnih nesrečah, zlasti pa ne ob tedaj običajnih plenilskih napadih [33]. Španovija je morala imeti tudi druge skupne dobrine, kjer so tako kot danes izstopale ceste, ki so bile zgrajene in utrjene za tedanje potrebe, za prevoz pridelkov iz polja, zlasti pa za hitro selitev najpomembnejših dobrin v utrjeno gradišče, ob takrat čestih plenilskih napadih. Naši predhodni rodovi so prav gotovo imeli utrjene ceste daleč pred Rimljani, čeprav se za večino starih cest trdi da so jih naredili Rimljani. Ti so res utrjevali ceste na morda sodobnejši način, ki pa so ga prevzeli od Etruščanov, obdržali pa so večino cest, ki so jih le dodatno utrdili za svoje potrebe in po potrebi izravnali. Nove ceste so gradili le tam, kjer stare ceste niso bile v smeri njihovih vojaških povezav. Gradili so tudi kamnite obokane mostove, pa tudi to tehnologijo so prevzeli od Etruščanov, ki so izvorno predslovanskega ali točneje slovenetskega porekla. Da so bile številne ceste že daleč pred Rimljani dokazuje tudi najdba kolesa in voza v ljubljanskem barju. Vozovi pa se pojavljajo tudi drugod po Evropi, zato so bile ceste že v času pred Rimljani kar dobro razpredene po vsej srednji Evropi. Če so španovije zahtevale dobro organizacijo na območju posamezne španovije, pa so ceste, ki so imele tranzitni in daljinski pomen zahtevale sodelovanje več španovij tako, da so tudi ceste, ki so povezovale več španovij imele svoji vlogi ustrezno lego in utrditev. Gradnja predrimskih cest Gradbena dejavnost naših prednikov se začenja z gradnjo domov in shramb, kmalu pa so se pokazale tudi druge potrebe, saj je iznajdba kolesa že prastara in je zahtevala tudi ureditev ustreznih poti. Te so omogočale prevoz tovora, najprej v krajših, kasneje pa tudi v čedalje večjih razdaljah. Prometne poti so bile že od kamene dobe vedno eden najpomembnejših gibal razvoja, saj so nudile izmenjavo dobrin, zlasti nakita, kultnih barv in drugih pripomočkov in kasneje tudi kovin. Starodavni prevoz je potekal tudi na velike razdalje. Najstarejša znana prometnica na slovenskem je znamenita Jantarska cesta, ki je povezovala zgornji Jadran z Baltikom. V predzgodovinskih časih so bile poti speljane po naravnih prehodih in praviloma naslonjene na vodne poti, ki so z vodnim prevozom dopolnjevale kopnega. Lega slovenskega ozemlja je reliefno najbolj prehodna v smereh Jadrana in Baltika ter Padske nižine in Panonije, zato so preko naših krajev v vseh časih potekale številne izmenjave dobrin, ki so se tovorile po vodnih poteh in po bolj ali manj utrjenih cestah. Gradnja cest je tako zahteven projekt, da so morali ljudje imeti ustrezno organizacijo, dovolj veliko število ljudi in ustrezno orodje. Tak gradbeni podvig zahteva zato že gostejšo poselitev in stalno izmenjavanje dobrin, saj so ceste gradili le tam, kjer so jih potrebovali. Prav gotovo so že tedaj kopali naravno drobljeni pesek in z njim posipali svoje ceste tako, da so istočasno dobili dovolj gladko površino in dovolj utrjeno cestišče, ki se ni preveč ugrezalo pod težo tovora. Kljub ozkim cestam in le skromni utrditvi je bilo treba za gradnjo takratnih cest veliko delavcev, ki so s tedanjim preprostim orodjem in pretežno

48 48 ročnim prenosom kamenja in peska, le v daljšem času uredili tako obsežno cestno omrežje. Gradnja cest je potekala iz roda v rod v časovnem obdobju mnogo generacij, saj je posamezna generacija lahko le malo dodala k že zgrajenim in vzdrževanim cestam. Ceste so vzdrževali predvsem uporabniki, to je člani rodovnih skupnosti za svoje potrebe in prevozniki, ki jim je bil prevoz glavna naloga in vir zaslužka. Prevozniki so se prav gotovo dogovarjali z domačini o posameznih slabših delih ceste, ki so jim predstavljala večjo oviro in so jo skupnimi močmi prej ali slej uredili v vsesplošno korist. Ceste so najprej uredili kot jahalne in tovorne karavanske poti, ki so zahtevale le majhno širino, zato pa že ustrezen vzdolžni nagib, primeren konjskemu tovorjenju. V bližini naselij so potrebovali že širše ceste z dovolj gladko površino za vleko, pri katerih je bil prevoz še bolj odvisen od vzdolžnih nagibov. Vleko sestavljata dva povezana droga, ki so jo običajno vlekle dve tovorne živali, ki sta bili vpreženi na obeh straneh vleke ali pa ena žival, ki je bila vprežena med oba droga. Na zadnjem delu vleke, ki je bila oblikovana kot sani pa je bil tovorni prostor s prečnimi klanimi deskami. Bistveno spremembo pa predstavlja iznajdba kolesa, ki je zahtevala že kar dobro utrjene in dovolj gladke ceste z širino za vsaj eno vozilo. Ceste so imele tudi naravna ali delno urejena počivališča in izogibališča. Ceste so gradili že pred iznajdbo kovin, zato so imeli na voljo le zelo preprosto in okorno leseno orodje, ki so ga izdelali s klanjem lesa in z obdelavo s kamnitim orodjem. Tudi prenos kamenja in peska je bil zahteven, saj so uporabljali vreče za ročni ali živalski prenos. Uporabljali pa so tudi ročna nosila - trage, ki so bile sestavljene iz dveh nosilnih drogov z izoblikovanimi ročaji in s tovornim prostorom iz prečnih klanih desk. Ceste so gradili tudi preko močvirnih predelov, kjer je bil kolesni prevoz brez utrjenih cest praktično nemogoč. Gradnje na močvirskih območjih so dokazane že v 4. st. pr. Kr. Na močvirnem terenu so imeli ustrezno gradnjo, ki jo poznamo tudi iz Ljubljanskega barja. Slika 9: Gradnja cest na močvirnem terenu [34]

49 49 Osnovo so tvorile prečne palice, klane poloblice ali pa fašine - povezi ali snopi iz protja - vejevja. Ta osnova je bila povezana tudi med seboj z vzdolžnimi palicami. Po potrebi so tako konstrukcijo še utrdili z več vzdolžnimi in prečnimi plastmi okroglic ali poloblic. Na tako dobro nosilno podlago so nasuli kamniti drobir in pesek in tako dobro uredili in utrdili vozno površino. Na sliki 9 je prikazan izkop take starodavne ceste na močvirnem terenu, kjer se lepo vidi način utrditve nosilne konstrukcije [34]. Zaključek Klimatski pogoji ter ekonomske, verske in sociološke potrebe so vzpodbujale naše predhodnike k umnemu gospodarstvu in k izmenjavi dobrin, pa tudi k umetniškemu izražanju, ki je potrjeno z najstarejšo piščalko. Prav ta priča o družbeni dejavnosti, saj je glasbena spremljava piščali prav gotovo združevala skupnost, ki je rada prisluhnila takratnemu muziciranju. Gospodarske in verske potrebe so zahtevale ustrezno izmenjavo dobrin, zato prevozne poti segajo že zelo daleč v zgodovino. Prenosom ljudi in živali karavanskega tipa ter vodnemu prevozu na splavih in čolnih, so sledile vleke in polvleke. Bistveni premik pa pomeni iznajdba kolesa in vprežnega voza, ki je izjemno olajšal prevoz težjih tovorov. Nova tehnologija je izdatno povečala znanje pri obdelavi lesa in bistveno povečala izmenjavo dobrin, istočasno pa je zahtevala urejene ceste, ki so izjemen gradbeni projekt. Pri gradnji cest so morali sodelovati vsestransko izkušeni ljudje, ki so morali biti dobri organizatorji, to so bili vodje elit, ki so imeli ustrezno moč in znanje. Za pretežno ročno izvedbo cest in potrebnega nasipnega gramoznega in peščenega materiala je bila potrebna tudi množica neutrudnih delavcev. Ceste so se vedno gradile za potrebe vsakokratnega prevoza, zato so imele takratnim širinam vozil, načinu vprege in hitrosti prevoza, prilagojene tudi elemente prečnega in vzdolžnega profila. Cesta so prisotne že iz pradavnine, naši predniki pa so gradili dobre ceste že daleč pred prihodom Rimljanov, ki so obstoječe ceste večinoma izboljšali in le nekatere vojaške ceste zgradili tudi na novo. Znano je, da so Rimljani prevzeli znanje tako na področju umetnosti kot na področju graditeljstva od Etruščanov, ki so izvorno slovenetskega porekla in Venetov, ki so bili sosedi Etruščanov. V času rimskega imperija, pa so navdihe za razvoj umetnosti in graditeljstva dobivali iz vseh njihovih provinc tako, da so imeli veliko vzornikov. Mnoge dragocenosti iz celotnega imperija so se stekale v Rim, ki je bil dolga stoletja center moči imperija. To se je dogajalo tudi kasneje, ko je imel Rim praviloma prednost zaradi svoje vsakokratne moči. Zato je dobival množico umetniških del, avtorji pa so bili predvsem iz severnejšega italijanskega z raznovrstnimi umetniki bogatega območja. Nekateri naši znanstveniki še vedno pristajajo na»rimski problem«in mnoge iznajdbe, stvaritve ali celo kulture pripisujejo Rimljanom, pa čeprav niso njihove. To ni skladno z arheološkimi, jezikovnimi in kulturnimi podatki iz naših krajev. Tudi osamosvojitev

50 50 Slovenije kot neodvisne države jim ni dala vzpodbude, da bi ocenili dosedanje delo, ki je bilo praviloma pogojeno z zahtevami tujih centrov moči in zato pristransko, in primerljivo s kolonialno znanostjo, ki jo v drugih samostojnih državah že nadomeščajo z znanostjo, ki temelji na dokazih. Na naših tleh so najdene izjemne arheološke znamenitosti, zato upravičeno ugotavljamo že zelo zgodnjo poselitev in bogato kulturno in gospodarsko dejavnost, ki ima svoje zametke že v paleolitiku, močnejši razvoj pa v neolitiku. Iz tega časa izvira tudi pretežni del sedanjega prebivalstva, ki je v veliki meri ohranilo svoje jezikovne in druge značilnosti. Prav Slovenci smo praprebivalci, ne samo na sedanjem narodnem ozemlju, ampak tudi v srednji Evropi. Literatura 1. B. Kavur, Kako smo izgubili kožuhe, Ljubljana, ARHEO 21/2001, V. Vodopivec, Korenine zahodnih in južnih Slovanov, Zbornih mednarodnega posveta, Sledovi Evropske preteklosti, Jutro, Ljubljana, 2004, A. Perdih, Vplivi zadnje poledenitve na praprebivalstvo Evrope, Zbornik posveta, Praprebivalstvo na tleh srednje Evrope, Jutro, Ljubljana 2002, R. Bradley, Social Fundations of Prehistiric Britain, Longman series, London L. Gernet, Les débuts de l`hellénisme, 1982, prevod Lenca Bogović, Začetki Helenizma, ARHEO 7/1988, B. Djurić, Rimski problem, Predgovor, ARHEO, Ljubljana, 14/1992, D. Džino, The people who are Illyrians and Celts": Strabo and the identities of the 'barbarians' from Illyricum, Arheološki vestnik, SAZU, Ljubljana 2008, L. Vuga, Sodobna teorija kontinuitete, Zbornih prve mednarodne konference, Veneti v etnogenezi srednjeevropskega praprebivalstva, Jutro, Ljubljana 2002, J. Škulj, Genetske raziskave in njihov pomen za proučevanje Venetov, Zbornik druge mednarodne konference, Praprebivalstvo na tleh srednje Evrope, Jutro, Ljubljana 2003, M. Alinei, The paleolitic continuity theory on indo-evropean origins, an introduction, continuitas. com, Alessandro Peroni, I. Turk, Moustérienska koščena piščal in druge najdbe iz Divjih bab v Sloveniji, Založba ZRC, Ljubljana 1997, Piščal iz Divjih bab, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana M. Brodar, Piščalka iz Divjih bab ni neandertalska, M. Erič, Nova datiranja deblakov in čolnov, Ljubljana, ARHEO 16/1994, A. Velušček, Ostanki eneolitskega voza z Ljubljanskega barja, Arheološki vestnik, Ljubljana 2002, C. F. E. Pare, Wagons and Wagon-graves of the Early Iron Age in Central Europe, Oxford University, Committee for Archaelogy, Monographi No.35, 1992, M. Guštin, Prazgodovinski grobovi z vozovi na ozemlju Jugoslavije, Posavski muzej Brežice, knjiga 6, Keltski voz, Brežice 1984, W. M. Werner, Latenezeitliche Trensen in Jugoslavien, Posavski muzej Brežice, Knjiga 6, Keltski vot, Brežice 1984,

51 H. Schlichtherle, Die jungstezetliche Radfunde vom Federsee und ihre kultugeschichtliche Bedeutung, Rundgessprech Hemmenhofen, Schleife, Schlitten, Rad und Wagen, Janus Verlag, Freiburg 2002, Homer, Iliada, prevod A. Sovre str. 81, Državna založba Slovenije, Ljubljana V. Vodopivec, Zgodnji trakijski napisi, Starejša slovenska etnogeneza, Jutro, Ljubljana 2010, 22-27, str , 10, 18, 18,19, 22, 23, V. Vodopivec, Katalog venetskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Slovar venetskih besed, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Katalog starofrigijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Besednjak starofrigitskih besed, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Katalog mesapskih napisov, besed in prevodov, Mesapski jezik, Jutro, Ljubljana V. Vodopivec, Slovar mesapskega jezika, Mesapski jezik, Jutro, Ljubljana M. Guštin, D. Grosman, Ceste na Slovenskem: dediščina, trajna dobrina ali dolgoročna naložba v prihodnost, Ceste in promet, Cestarski dnevi Celje 1995, DRC, Ljubljana L. Verbovšek, Komu (ni)smo tujci, Jutro, Ljubljana, 1995, F. Trhular, Struktura in razvoj cestnega omrežja današnje Slovenije od Halštatskega do Slovanskega obdobja, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, XXII, 3. zvezek, 1974, B. Grafenauer, Zgodovina ljubljanskega prostora pred naselitvijo Slovencev, Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino, XI, 2 zvezek, Ljubljana, 1963, L. Sever, Iskal sem prednamce, samozaložba, Turjak 2003, S. Burmeiter, Strassen im moor, Rundgessprech Hemmenhofen, Schleife, Schlitten, Rad und Wagen, Janus Verlag, Freiburg 2002.

52 52 Razbiranje Razbiranje obsega dve povezani področji in sicer razbiranje tajnopisja in razbiranje starih napisov neznane vsebine. Kljub temu, da sta področji povezani so razlike precejšne in je vsebina deljena v poglavji Tajnopis in razbiranje in Sistem razbiranja starih napisov. Oba načina razbiranja temeljita na analizah pogostosti, ki dajejo možnost razumevanje skrite ali neznane vsebine. Dodano je tudi poglavje o različnih analizah črkovnih znakov, ki so prve analize pri določevanju širšega izbora jezika razumevanja. Abstract Secret of writing and its deciphering At all times of writings there are secrets protected with ciphering, while opponents try to decipher their contents. Methods of deciphering are suitable also in reading of ancient inscriptions with letters, syllables or pictures with known and unknown values of single signs. Such methods are applicable also at transliteration and deciphering of ancient inscriptions understanding on Slavic bases. Secret writing and deciphering were especially important in war times particularly in the 1 st and 2 nd World War. Without present secret writing modern money and product market isn't possible. Povzetek Tajnost zapisovanja in njegovo razkrivanje V vseh časih pismenosti so obstajale skrivnosti, ki so jih varovali s tajnopisjem, medtem ko so nasprotniki poskušali odkriti njihovo vsebino z razbiranjem. Postopki razbiranja so uporabni tudi pri preučevanju starodavnih črkovnih, zlogovnih in slikovnih zapisov z znanimi in neznanimi glasovnimi vrednostmi posameznih znakov. Uporabni pa so tudi pri prečrkovanju in razumevanju napisov, ki jih predstavljajo pred-antični zapisi v jezikih razumljivih na slovanskih osnovah. Tajnopisje in razbiranje je bilo posebno pomembno v vojnih časih, zlasti v obeh svetovnih vojnah. Brez sodobnega tajnopisja ni možna sodobna organiziranost svetovnega denarnega in dobrinskega trga. Abstract Deciphering System of old inscriptions Deciphering of old inscriptions is clearly divided to substantial fields important to their understanding. Description of single frequency analyses, which are essentially for treating of ancient inscriptions are omitted, while they are well presented in quoted literature. Basic terms for deciphering of ancient inscriptions and for their different characteristics are given. These are first of all different frequency analyses and suitable choose of language of understanding, where known data especially of history and linguistic for deciphering inscription have to be taking into account. At know signs the good knowledge of language and its dialects is enough, but by unknown signs the supporting points such as geographical names, names of known dynasties names of important kings etc are necessary.

53 53 Povzetek Sistem razbiranja starih napisov Razbiranje starih napisov je pregledno razdeljeno na bistvena področja pomembna za njihovo razumevanje. Izpuščeni so opisi posameznih analiz pogostosti, ki so nujne za obravavo starih napisov, so pa dovolj dobro opredeljene v ustrezni literaturi. Podani so onovni pogoji za razbiranje pri različnih pisavah in različnih značilnostih obravnavanih starih napisov. To so predvsem različne analize pogostosti in ustrezna izbira jezika razumevanja, ki mora upoštevati znane, zlasti zgodovinske in jezikovne značilnosti obravnavanih napisov. Pri znanih znakih je dovolj znanje jezika razumevanja v njegovih narečij in besedna analiza, pri neznanih znakih po so nujne oporne točke kot so zemljepisna imena, imena znanih dinastij, imena znanih kraljev itd. Abstract Linguistic comparisons of letters, pairs and triplets Comparisons of frequency of letters and their pairs and triplets give different results and for suitable choice of language of understanding of ancient inscriptions these differences are valuated. Many comparisons about extent of single groups and average of words, which are characteristic for single languages and their dialects, are done. Analysis show suitable correlation between literary languages and dialects only by letters. Essentially differences appear by comparisons at pairs and triplets which are caused by different extents and dialectical shapes and especially by different length of words which are basic characteristic of single languages and dialects. Comparisons of letters give badly arranged results, while different mutations mostly present in groups of voices with similar pronunciations, especially in dialects, are present. We distinguish vocals and consonants which are divided to voiced and non-voiced, which are divided to voiced and non-voiced consonants. The best correlations give pondered comparisons of joint groups of vocals, voiced and non-voiced consonants or only by vocals and consonants. Such comparisons are especially suitable for narrow choices of language of understanding. Povzetek Jezikovne primerjave črk, dvojčkov in trojčkov Jezikovne primerjave pogostosti posameznih črk, njihovih dvojčkov in trojčkov dajejo različne rezultate in za ustrezno izbiro jezika razumevanja starih napisov so te razlike ovrednotene. Izvršene so primerjave glede na obsege posameznih skupin in glede na povprečne dolžine besed, ki so značilnost posameznih jezikov in njihovih narečij. Analize kažejo ustreznost primerjav normiranih jezikov z narečnimi jeziki le pri uporabi črk. Bistvena odstopanja pa so pri primerjavah normiranih jezikov z narečnimi jeziki pri dvojčkih in trojčkih. Ta odstopanja so poleg različnih obsegov in raznovrstnih narečnih oblik predvsem zaradi različnih povprečnih dolžin besed, ki so značilnost posameznih jezikov in narečij. Primerjave posameznih črk dajejo nepregledne rezultate, saj so predvsem v narečjih prisotni številni preglasi, ki so najpogostejši v skupinah posameznih črk glede na njihovo izgovorjavo. Ločimo samoglasnike in soglasnike, ki se dele na zvočnike in nezvočnike, ki se dele na zveneče in nezveneče soglasnike. Najbolj povedne so utežene primerjave združenih skupin: samoglasnikov, zvočnikov in nezvočnikov ali le soglasnikov in samoglasnikov. Ti primerjavi sta posebno primerni za ožji izbor ustreznega jezika razumevanja.

54 54 Tajnost zapisovanja in njegovo razkrivanje Uvod V vseh časih so ljudje odkrivali nove in uporabne stvari: orodja in orožja, načine shranjevanja živil in načine priprave hrane, raznovrstnost rastlinske in živalske hrane, obleko in obutev, posodo za jed in shranjevanje ter vodna, jezdna, vlečna in kolesna prevozna sredstva. Udomačili so živali za mlečno in mesno prehrano, za volno, za obutev in obleko iz kožuhov in golega usnja, pa tudi za ježo, boj, delo itd. Vsa tako pridobljena znanja so predstavljala pomembno prednost pred drugimi skupinami, zato so znanja predstavljala varovane rodovne skrivnosti, ki pa so prej ali slej postale last tudi drugih sosednjih plemenskih in rodovnih skupin. Navedene prednosti so omogočale hitrejšo rast plemenskih skupin ali celo nadvlado sosednjih plemen. V vseh časih se je pojavljala tudi magija in s tem v zvezi tudi tajnost sporočil, ki so se ustno prenašala iz roda v rod in so pomembno vplivala na oblikovanje družbenih elit, včasih v dobrem, velikokrat pa tudi v slabem pogledu. Ob izumih zapisovanja pa so bile skrivnosti lahko tudi zapisane in so bile zato skrbno varovane, predvsem pa so bila narisana ali napisana znamenja znana le ožji elitni skupini. Vendar so kljub skrbnemu in ustreznemu varovanju lahko prišla v roke tudi drugim, zato so v vseh časih pismenosti izumljali postopke, kako bi prikrili zapisano vsebino. Tako prikrivanje napisane vsebine imenujemo tajnopis ali šifriranje, odkrivanje njegove vsebine pa razbiranje ali dešifriranje. Z ustanovitvijo večjih skupin kot so države in kraljestva, se je zaradi dobrega poslovanja države povečalo število nujnih sporočil, in nekatera upravna in zlasti vojaška sporočila so bila zelo pomembna in niso smela s pravo vsebino priti v sovražne roke. Zato so oblasti uvedle tajne službe, ki so šifrirala poročila za varno prenašanje njihovih pomembnih vsebin. Hkrati s tem pa so nasprotniki iskali poti, kako bi se dokopali do pravih sporočil in so iskali poti, da bi dobili šifrante ali pa so celo sami poskušali najti ustrezno pot do njihovega razumevanja. Tako sta se dopolnjevali dve povezani veji: vohunstvo in razbiranje. Vsaka šifra ima določene lastnosti, ki se opazijo pri razbiranju in po večkratnih poskusih dobijo smiselno vsebino, ki pomaga odkriti zapisano besedilo. S tem je tajna pisava odkrita in zato neuporabna. Tako se je vedno bila bitka med tajnopisjem in razkrivanjem: tajnopisje z novimi postopki zapleta odkrivanje, razkrivanje pa uporablja vedno zahtevnejše analize. Ta boj se je nadaljeval skozi vso zgodovino in je pomembno vplival na odnose med posameznimi centri moči in njihovimi bitkami in je bistveno odločal o zmagi in porazu nasprotujočih si sil. V času svetovnih vojn pa je ta boj zajel celoten svet in z množico različnih tajnopisov in množico štabov za razbiranje odločilno vplival na hitrejši in uspešnejši zaključek vojn. V sedanje času globalizacije pa brez zanesljivega tajnopisa ni mogoče niti politično, niti gospodarsko poslovanje, saj se že večina storitev opravlja preko spletnega trgovanja.

55 55 Opozorilo Zapis je izvleček iz knjige [1]: Simon Singh, Knjiga šifer, Umetnost šifriranja od starega Egipta do kvantne kriptografije, prevedel J. Plešej, Učila International, Tržič Tajnopisje Najstarejši tajnopis Najstarejši znani tajnopis opisuje Herodot, ki je bil kronist o bojih med Grčijo in Perzijo v 5. stol. pr. Kr., saj naj bi tajnopis rešil Grke pred osvojitvijo perzijskega kralja Kserksa. Ta se je pripravljal, da si podredi tudi neposlušno Grčijo in je 5 let zbiral največjo vojsko v dotedanji zgodovini. To je opazil neki Grk v izgnanstvu, ki je pisno opozoril Šparto pred invazijo, ker pa je bil na tujem ozemlju si je pomagal z zvijačo. S pisalne deščice je postrgal vosek in nanjo napisal besedilo in preko njega zopet vlil vosek in tako prekril besedilo. Deščica je prišla v prave roke, toda niso razumeli njenega pomena, dokler ni žena vodje svetovala naj odstranijo vosek, in tako so prebrali sporočilo in ga poslali še drugim Grkom. Začeli so se pripravljati na boj in zgradili 200 bojnih ladij. Tako je Kserks izgubil odločilno prednost presenečenja. Ko je leta 480 pr. Kr. napadel Grke, so perzijsko številčnejše ladjevje z begom zvabili v ozek zaliv, kjer so bile njihove manjše ladje učinkovitejše kot večje perzijske ladje, in so ponižujoče premagali Perzijce. Skrito sporočilo Najstarejši tajnopis je bil načini skritega sporočila, ki se pojavlja v raznovrstnih oblikah. Kitajci so sporočilo napisali na svilo, jo stisnili v kroglico in jo potopili v vosek. Tako pripravljeno kroglico je sel pogoltnil, in tako varno prenesel sporočilo. Če na trdo kuhano jajce pišemo z galunom, ta skozi porozno jajčno lupino prodre do beljaka in na njem pusti sporočilo, ki ga lahko preberemo le če jajcu odstranimo lupino. Že v 1. stol. pr. Kr. so poznali nevidno črnilo, ki s sušenjem postane prozorno in se ob segrevanju obarva rumeno. Še celo v 20. stoletju so vohuni uporabljali lasten urin, če jim je zmanjkalo nevidnega črnila. V drugi svetovni vojni so nemški vohuni v Južni Ameriki uporabljati mikrotočko: sporočilo so pomanjšali v velikost pike in ga tako poslali v nedolžnem pismu. Američani so to odkrili šele po namigu, naj v pismih pregledajo bleščeče pike, ki so nastale zaradi gladkega fotografskega papirja. Ti postopki skrivanja nudijo določeno varnost, vendar so predvidljivi in dobra kontrola jih z lahkoto odkrije, potem pa je vsebina takoj znana. Tajnopis Naslednja stopnja je tajnopis, ki za nasprotnika nima nobene vrednosti tudi če ga prestreže, če ne pozna ključa za njegovo razbiranje. Način postopka in uporabe je viden na naslednji sliki. Odprto besedilo in ključ omogočata po postopku določenem s ključem izdelavo tajnega besedila in po obratnem postopku njegovo branje. Uporabljala sta se predvsem dva postopka: prestavitev in zamenjava. Prestavitev Prestavitev je tajnopis, kjer črka ohrani svojo vrednost, spremeni pa svoje mesto. To je v bistvu premetanka anagram čigar rešitev raste potenčno s številom črk zapisa, zato

56 56 Postopek tajnopisja in branja je daljši anagram praktično nerešljiv, vendar je nerešljiv tudi za prejemnika. Zato mora biti urejen po nekakšnem pravilu in to omogoča uporabniku hitro branje, nasprotniku pa osnovo za ugotovitev ključa za razbiranje. Uporabne so tudi enojne ali večkratne»vrtne ograje«, kar je razvidno iz naslednjega primera dvojne in trojne»ograje«: NA VRTU SKRIT N R S I N V T S R T A T K T NVTRSRTARUKI A R U K I V U R NRSIATKTVUR Rovaš Podoben sistem je uporaba rovaša (palica za označbe) iz 5. stol. pr. Kr., ko so Špartanci tanek trak ovili okoli palice in po dolgem pisali po traku na palici. Potem so trak odvili in na posameznem mestu so bili največ zlogi, ki niso nič pomenili. Šele če se je trak navil na palico enake debeline, se je pojavil pravi napis. Zamenjava Zamenjava je tajnopis, kjer črka ohrani svoje mesto, spremeni pa svojo vrednost. Gre za nadomestitev posamezne črke z drugo črko, številko ali simbolom. Najenostavnejše so zamenjave s črkami, ki so enako oddaljene po znani abecedi na primer za eno ali več mest: Pri premiku za eno črko namesto ABCD dobimo BCDE, CDEF, DEFG itd. Najstarejša znana zamenjava je iz 4. stol pr. Kr. v Kamasutri, kjer se poljubno določi par črk ki se zamenjuje. To je ključ, ki ga morata uporabljati tako pošiljatelj kot sprejemnik. Cezar, ki je veliko uporabljal premik za tri črke, ki se po njem imenuje Cezarjanka je neko sporočilo napisal v grški abecedi in zato je bilo za galskega nasprotnika nerazumljivo. Sistem je torej enostaven, besedilo spremenjeno po ključu se prenese prejemniku, ki ga po znanem ključu lahko prebere. Kodiranje Naslednja stopnja je kodiranje, kjer določena črka ali znak predstavlja besedo. Tak sistem je možno razbrati šele z dovolj velikim številom zapisov, zato je zelo varen. Sistem pa ima vendar veliko pomanjkljivost, saj je treba sestaviti debelo knjigo izrazov, ki lahko pride nasprotniku v roke in skrivna poročila so takoj znana.

57 57 Razbiranje Razbiranje tajnopisa je odvisno od dolžine zapisa, saj se ponavljajo podobni pojavi, ki omogočajo različne analize. Razbiranje je bistveno odvisno od zahtevnosti izbranega ključa in v nekaterih primerih brez znanega ključa ni možno. Velik napredek so naredili Arabci, ki so v Bagdadu ustanovili Hišo modrosti, knjižnico in prevajalski center. S tajno pisavo so zaščitili mnoge dejavnosti, pomemben premik pa so naredili tudi pri razvrščanju besedil preroka Mohameda. Preverjali so zgradbo zapisov in ugotavljali ali jih je napisal sam prerok ali so jih napisali drugi. Prav tako so po starosti posameznih besed časovno razvrstili posamezne zapise. Odkrili pa so tudi različno pojavljanje posameznih črk in tako postavili temelj razbiranja tajnopisja. Pomembne pa niso le posamezne pogoste ali redke črke, ampak tudi pogosti ali redki dvojčki. V 19. stol. je arabski»filozof«al Kindi napisal knjigo o razbiranju tajnih pisav na osnovi frekvenčne analize najpogostejših črk in drugih jezikovnih značilnosti. Primer pogostosti pojavljanja posameznih črk v angleščini in slovenščini je v odstotkih prikazan v naslednji tabeli 1: Tabela 1a: Pogostost črk v angleščini v odstotkih. A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z 8,2 1,5 2,8 4,3 12,7 2,2 2,0 6,1 7,0 0,2 0,8 4,0 2,4 6,7 7,5 1,9 0,1 6,0 6,3 9,1 2,8 1,0 2,4 0,2 4,0 2,4 Tabela 1b: Pogostost črk v slovenščini v odstotkih. A B C Č D E F G H I J K L M N O P R S Š T U V Z Ž 10,9 2,1 0,7 1,6 3,4 10,8 0,1 1,6 1,2 9,3 4,6 3,9 5,0 2,9 6,3 9,1 3,1 5,1 4,9 1,1 4,7 1,6 3,3 2,1 0,9 Poleg značilnih črk v angleščini Q, W, X in Y in v slovenščini Č, Š in Ž so značilne tudi razlike pri deležih posameznih črk, zato je taka analiza pomembna pri ugotavljanju povezanosti neznanega zapisa z znanimi jeziki. Značilne razlike v podani tabeli med angleščino in slovenščino so pri črkah: C 4 krat, F 22 krat, H 2 krat, J 23 krat, K 6 krat in T 2 krat. Pri samoglasnikih takih razlik ni. Analiza pogostosti Analiza pogostosti ali frekvenčna analiza se prične z ugotovitvijo jezika zapisa in z značilno pogostostjo najpogostejših in najredkejših črk. Velika pogostost predstavlja samoglasnike, majhna pa soglasnike, pri zelo majhnih deležih pa že lahko sklepamo na posamezne zelo redke črke: v angleščini J, K, Q in X, v slovenščini pa C, F, Š in Ž. Tako dobimo možen izbor črk, ki ga nadgradimo z veliko in zelo majhno pogostostjo dvojčkov in že se izluščijo najverjetnejši glasovi za posamezne črkovne znake. Na tej osnovi je možno že ugotoviti posamezne besede, zlasti če vsaj približno poznamo vsebino sporočila. Značilne so na primer vremenske napovedi za posamezna bojišča, kjer se morda celo vsakodnevno pojavljajo besede: vreme, sončno, oblačno, padavine itd. Nadgradnja zamenjave je vstavljanje mašil, ki predstavljajo težave za razbiranje, za naročnika pa ne, saj jih pozna, vendar so tudi taki napisi hitro rešljivi.

58 58 Enako zamenljiva Naslednja stopnja tajnopisja je»enako zamenljiva«, kjer se črke, ki se pogosteje uporabljajo označujejo z več znaki ali števili. Tako se onemogoči enostavno analizo pogostosti in so potrebni bolj zapleteni postopki. Običajno se uporabi značilne dvojčke in sicer črke ki so zelo redke in njihovih bolj ali manj stalnih spremljevalcev. V angleščini sta to črki Q in U, ki sta vedno skupaj in imata pogostost Q 0,1 in U 2,8, torej gre za dvojček, ki ima drugo črko 28 krat pogostejšo kot prvo črko. V slovenščini pa so to črke s pogostostjo F 0,1, Š 1,1 in Ž 0,9, ki jim najverjetneje slede samoglasniki torej zopet najverjetnejše kombinacije dvojčkov z bistveno pogostejšo drugo črko. Črne komore Črne komore so bila posebna vohunska središča, ki so jih imele vse evropske sile, najbolj znana pa je bila na Dunaju. Ob 7 uri zjutraj so prispela v urad za razbiranje pisma veleposlaništev; tajniki so omehčali pečate, prepisali sporočila in jih ponovno zapečatili ter predali pošti, kopije tajnih pisem pa so šla v razbiranje. Tranzitna pisma pa so prispela v urad ob 10 dopoldne, bila deležna enakega postopka, ob štirih popoldne pa so nadaljevala svojo pot. Skupine dunajske črne komore za razbiranje so tedaj že strle vse navadne tajnopise, in so s svojimi delom nudile usluge tudi drugim evropskim centrom, na primer neposredno francoskemu kralju Ludoviku XV. Več-abecedna zamenjava Črne komore so razvrednotile klasične tajnopise in pošiljatelji so bili primorani poiskati močnejše orožje in uporabiti več-abecedno zamenjavo, ki je bila znana že davno pred tem, vendar so se je izogibali, ker je predstavljala zahtevnejši postopek tajnopisja in branja. Za to je bil primeren Vigenèrov tajnopis, ki ga je objavil že leta 1586 z razpravo Taicté des Ciffres. V tistem času pa so kabineti za razbiranje raje uporabljali enostavnejše načine in njegov genialni izum odložili in sicer kar za 200 let. Vigenère je abecedo ponovil v naslednjih vrstah tolikokrat kot je bilo število črk abecede, vendar premaknjeno za eno mesto naprej, kar je dalo v angleščini možnost 26 različnih zamenjav črk sporočila z drugimi črkami. Treba se je bilo le dogovoriti za ključno besedo in potem po postopku določiti ustrezne vrstice za določitev pravega znaka. Ustrezne so bile tiste vrstice, ki na prvem mestu vsebujejo ravno črke dogovorjene besede. Z enostavno analizo pogostosti črk ni možno prodreti v tak tajnopis, saj ima ista črka več znakov, ki so pomešano tako, da lahko posamezen znak lahko predstavlja pogosto ali redko črko. Pri daljših ključnih besedah je ta pomešanost dovolj velika. Razvozlanje Vigenèrovega tajnopisa Charles Babbage je bil vsestranski znanstvenik z mnogimi izumi, njegov največji izum pa je bil računski stoj z več kot deli, ki bi omogočal tudi komplicirane račune, saj je vseboval spomin, mlin in odločitve, podobno kot sodobni računalniki spomin, procesor in zanke. Žal stroj ni bil izdelan, bi se ga pa dalo ustrezno programirati. Šele sto let kasneje so prve elektronske naprave uresničile njegove zamisli. Njegovo genialno delo na področju tajnopisja pa je razbiranje Vigenèrovega tajnopisa. Tudi v tem primeru se ponovijo skupine

59 59 črk, kar je odvisno od dolžine izbrane besede - ključa, ki določa vrstice za tajnopisje. Če vzamemo besedo dolgo 20 črk je ponovitev samo enkrat in če ta vmesni prostor pregledamo tudi z drugimi ponovitvami lahko ugotovimo, da se pri določenem številu pojavijo vse ponovitve. Zato je to število enako številu črk izbrane ključne besede. Na tej osnovi se že lahko vrši analiza pogostosti, ki pa obsega vse črke in iz značilnosti poteka vseh vrednosti lahko sklepamo na značilno zaporedje črk. Opazni so skupni vrhovi in daljše doline, ki so značilne za vsako abecedo, tak značilni vrh in dolina je v slovenščini EFGH. Če graf premaknemo tako, da se sklada z normalno porazdelitvijo ugotovimo vrednost do sedaj predpostavljene črke, ki je v tem primeru E. Tako lahko že verjetno določimo prvo črko ključa, drugo črko pa določimo po istem postopku z že znano prvo črko. Če izid ni smiseln je treba postopek ponoviti z drugo najverjetnejšo prvo črko. Babbage tega odkritja ni objavil in so ga odkrili šele v 20 stoletju, ko so strokovnjaki pregledovali njegovo zapuščino. Isti postopek je samostojno odkril pruski častnik Kasiski, ki ga je objavil leta 1863 pod naslovom Die Geheimschriften und die Dechiffrierkunst, in se po njem imenuje Kasiskijev test. Odkritje telegrafa in radia Obe odkritji sta vzpodbudila številne poskuse tajnopisja, vendar brez večjega uspeha. Telegrafist je znano besedilo v svojem jeziku oddal večkrat hitreje in brez napake, pri šifriranem poročilu pa je šlo bistveno počasneje, kar je bilo precej dražje in možne so bile tudi usodne napake. Radijski promet teh možnosti ni imel, zato je bilo treba najti ustrezne vrste tajnega govora, kar bi omogočilo zaupnost javno poslanega sporočila in njegovo hitro šifriranje in razbiranje. V prvi svetovni vojni so uporabljali kombinacije starih tajnopisov, vendar je bilo vedno le vprašanje časa, kdaj bodo novo šifriranje strli. Nemški napad na Francijo Le 16 dni pred napadom na Francijo dne 5. marca so Nemci uporabili kombinacijski tajnopis, ki naj bi jim omogočil popolno presenečenje ob napadu, ki je bil 21. marca Francozi so imeli tedaj najboljšo službo za razbiranja tajnopisja, saj so se po bolečem porazu leta 1870, ko so Nemci priključili Alzacijo in Loreno dobro organizirali in imeli obsežno službo s številnimi strokovnjaki. Čas je bil kot vedno bistvena sestavina reševanja nove šifre in razbiranja sporočila. Novo šifro je rešil genialni Francoz G. Painvin, ki je podnevi in ponoči reševal uganko in jo je še pravočasno rešil, kar je omogočilo branje prestreženih sporočil. S postavitvijo več sprejemnih postaj so lahko določili tudi mesto oddajne postaje. Z vsebino poročil o nujnih pošiljkah orožja in z določitvijo mesta oddajanja radijskega sporočila so Francozi ugotovili mesto napada in po hudi 5 dnevni bitki zavrnili nemški napad, ki mu je manjkala bistvena sestavina presenečenja. Neomejena podmorniška vojna Razbiranje je tudi bistveno odločilo, da so se ZDA vključile v prvo svetovno vojno in s tem bistveno prevesile razmerje moči. Prvega dne prve svetovne vojne še ponoči je

60 60 britanska ladja dvignila šop čez-atlantskih kablov in jih prerezala ter tako preprečila najvarnejšo povezavo. Novo imenovani nemški zunanji minister A. Zimmermann je zato poslal tajnopis po radijski zvezi v obliki 152 tri do pet mestnih števil. Telegram je bil poslan nemškemu veleposlaništvu v Washingtonu, ki ga je poslalo mehiškemu veleposlaništvu. Bistvo sporočila so Angleži razbrali še isti dan in ga posredovali vodji mornariške obveščevalne službe, ta pa ga je spravil v trezor, saj naj bi napovedani neomejeni podmorniški napadi v vsakem primeru potegnili ZDA v vojno. Besedilo sporočila: Prvega februarja nameravamo začeti neomejeno podmorniško vojno. Poskušali bomo doseči, da bi Združene države kljub vsemu ostale nevtralne. V primeru, da se to ne bi posrečilo, predlagamo Mehiki zvezo na naslednji podlagi. Skupno vojskovanje. Skupna sklenitev miru. Bogata finančna podpora in strinjanje z naše strani, da dobi Mehika nazaj svoja izgubljena ozemlja v Texasu, Novi Mehiki in Arizoni. Podrobnejša določila prepuščamo vaši visokosti. Prosimo, da vse zgoraj omenjeno strogo zaupno sporočite predsedniku, takoj ko bo vse glede vojne z Združenimi državami odločeno, hkrati pa še dodate spodbudo, da bi Japonsko sam od sebe povabil k takojšnjemu pristopu ter posredoval med Japonsko in nami. Prosimo opozorite predsednika na to, da bo brezobzirna uporaba naših podmornic prinesla dobre možnosti, da bo Anglija v nekaj mesecih prisiljena k sklenitvi miru. Prosim za potrditev prejema, Zimmermann. Ker je 1. februarja Nemčija začela neomejeno podmorniško vojno, je predsednik ZDA W. Wilson sklical 2. februarja sejo kabineta, 3. februarja pa na Kongresu razglasil, da želijo ZDA še naprej ostati nevtralne in kot posrednik miru. Angleški admiraliteti ni preostalo drugega kot seznanitev z vsebino telegrama in tako je 2. aprila 1917 predsednik W. Wilson na Kongresu razglasil:»ugotavljam, da politika, ki jo v novejšem času vodi nemška cesarska vlada, ni nič manj kot vojna proti vladi in ljudstvu Združenih držav. Razbrana brzojavka je uspela tam, kjer ni zadostovalo tri leta napornega diplomatskega dela. Zanimivo je, da so Angleži uporabili zvijačo, češ da je bila vsebina telegrama izdana, zato so po zvezah na mehiškem brzojavnem uradu dobili mehiško verzijo Zimmermannove brzojavke in jo objavili, tako da so Nemci skoraj dve desetletji živeli v prepričanju, da so njihove šifre nerešljive. Šifrirne ploščice Že v 15 stoletju je italijanski arhitekt L. Alberti vzel dve bakreni okrogli ploščici, manjšo položil na večjo in ju v sredini povezal z iglo. Na robu je napisal črke in z zasukom ploščice dobimo Cezarjev premik za eno ali več črk. Podobno ploščico so uporabljali tudi v ameriški državljanski vojni. Že njen izumitelj Alberti je predlagal več abecedno tajnopisje s ključno besedo in tako prišel do Vigenèrove metode. Ima pa ploščica to prednost, da je mehanska in omogoča hitrejše tajnopisje in branje. Novejše šifrirna naprave Šifrirni stroji enigma uganka A. Scherbius je izumil elektromehanski šifrirni stroj, ki omogoča hitro šifriranje in hitro branje, zaradi raznovrstne kombinacije postopkov pa zagotavlja tudi izjemno veliko stopnjo zanesljivosti. Sestavljen je iz več delov, ki jih je sestavil v zelo zapleten šifrirni stroj:

61 tipkovnica za vnos črk, šifrirna enota, ki črke spremeni v šifre in enota z lučkami, ki jih pokaže. Najpomembnejša enota je valj, ki je prepleten z žicami, vhod in izhod zanje pa je na šestih mestih, to pa je pomanjkljivost, saj se stanje ponovi po šestih prekinitvah. To so odpravili tako, da so uporabili dva valja, zato se stanje ponovi šele po 36 ponovitvah. Po vsaki črki se valj samodejno premakne za 1/26, to je za eno črko abecede, to pa je tudi pomanjkljivost, saj se stanje ponovi po 26 prekinitvah. To so odpravili tako, da so uporabili dva valja, ki so jima pozneje dodali še en valj in pri popolni abecedi je bilo že 26x26x26 = kombinacij. Šifrer mora valje nastaviti na določen položaj, kar je v bistvu ključ, ki je veljal le tisti dan. To je pomenilo mesečno 30 ključev in razpošiljanje ključev vsem enotam, ki so imele enigmo. Šifriranje in branje sta obratna procesa, ki potekata samodejno ob enaki nastavitvi valjev. Knjiga ključev ne sme priti v nasprotnikove roke, sam šifrirni stroj pa je seveda prej ali slej dostopen tudi nasprotniku. Razbiranje bi tudi ob posedovanju enigme zahtevalo preizkus tudi do različnih nastavitev. Valje so lahko tudi zamenjevali, kar je povečalo število možnosti še šest krat. Tudi stikalna plošča je imela šest povezav z valji, ki so jih lahko zamenjevali z vsemi črkami, kar je dalo skupno število kombinacij Stroj je bil izjemen dosežek in majhen, saj je bil v kovčku velikosti 34x28x15 cm. Visoka cena $ pa je odvrnila zainteresirane kupce. Podobne naprave so razvili tudi na Švedskem in v ZDA, vendar prav tako ni bilo zadostnega števila kupcev. Scherbius pa je imel srečo, saj sta dve objavi iz prve svetovne vojne nedvoumno izdali, da so Angleži strli nemške tajnopise. Nemška vojska je takoj naročila obsežno raziskavo in ugotovila, da je enigma najboljša rešitev, ki so jo predelali za vojaško opremo. Zdelo se je, da bo enigma odločilno prispevala k zmago nacionalsocializma, vendar je prispevala pomemben delež k njegovemu propadu. Po letu 1926 so angleški, ameriški in francoski oddelki za razbiranje poslušali radijska poročila, ki jih niso mogli razvozlati. Ker so jim bila poročila nerešljiva uganka so hitro odnehali, saj je bila Nemčija oslabljena in ni bilo politične volje za razbiranje teh poročil, zato je število usposobljenih ljudi za razbiranje hitro padalo. Poljska, ki je po prvi svetovni vojni postala samostojna, pa je bila med Sovjetsko zvezo, ki je širila svoj komunizem in Nemčijo, ki je hotela pridobiti nazaj ozemlja, ki jih je morala prepustiti Poljakom. Tako ukleščeni so bili Poljaki hvaležni za vsako informacijo in so na novo organizirali službo za razbiranje. Tudi oni so naleteli na tajnopis z enigmo in niso imeli nobene možnosti za njeno razkrivanje. Francozi so po izdaji dobili kopijo dokumentov: Navodila za uporabo šifrirnega stroja enigma in Navodila za uporabo ključev šifrirnega stroja enigma. Dokumenti niso vsebovali žičnih povezav, vendar dovolj podatkov, da so lahko sestavili kopijo enigme. Glede na izjemno število možnosti so bili prepričani, da je ni možno razrešiti, saj se jim je zdela nepremagljiva. Na srečo so imeli Francozi s Poljaki vojaški sporazum in so Poljakom izročili fotokopijo dokumentov in jim pustili nalogo naj strejo tudi to šifriranje. Osnovni prikaz enigme in njenega delovanja je prikazan na naslednji sliki 37: Poljaki so se zagrizli v možnost, da mora obstajati bližnjica in pri velikem številu dnevnih poročil z istim ključem se pojavljajo ponovitve, ki pripeljejo do razvozlavanja. Zato so Nemci dodali še postopek, da so z dnevnim ključem posredovali nov sporočilni ključ za novo 61

62 62 nastavitev valjev. Na prvi pogled je sistem neprebojen, toda Poljaki niso izgubili poguma. Na tečaj razbiranja so povabili 20 matematikov iz univerze v Poznanju, ki je prej pripadal Nemčiji, zato so vsi tekoče govorili nemško. Trije so pokazali poseben talent za razbiranje in so jih takoj zaposlili. Najbolj nadarjen je bil M. Rejewski, ki so mu predstavili enigmo. Razbiranje enigme Rejewski je delal popolnoma sam in je enigmo spoznal do najmanjše podrobnosti. Prav tako je vedel, da so ključ za rešitve v ponavljanjih in taka ponavljanja so bili individualni ključi, ki so bili na začetku vsakega sporočila. Te ključe sestavlja šest črk dva enaka trojčka, ki v šifriranem besedilu dasta šest šifer. Prvi in četrti, drugi in peti ter tretji in šesti znak zanesljivo predstavljajo isto črko. Pri zadostnem številu poročil je dobil različne vzorce povezav in iz njih poiskal zaključene verige, ki so se začele in končale pri isti črki. Vzel je poljubno črko abecede in znak v spodnji vrsti, poiskal isti znak v gornji vrsti in znak pod njim in nadaljeval do zaključene verige, kot je prikazano. prva črka A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z četrta črka F Q H P L W O G B M V R X U X C Z I T N J E A S D K Primer verig: A F W A tri povezave B Q Z K V E L R I B devet povezav Verige se vsak dan spreminjajo in črke se zamenjujejo, kar je posledica dnevnega ključa, vendar se število povezav ohrani in to je povezano z nastavitvijo valjev, ki se pri

63 vsaki naslednji črki premaknejo za eno mesto naprej. Tu je sprejel pomembno ugotovitev: stikalna plošča in valji sicer vplivajo na natančno sestavo verig, vendar je ena lastnost odvisna izključno le od nastavitve valjev. Tako je uspel razdvojiti vpliv stikalne plošče in je njene povezave odstranil in dobil le vpliv valjev. Tako je neobvladljivo število kombinacij spustil na bistveno manjše število in sicer Več ljudi je šele v celem letu pregledalo vse možne kombinacije in izdelalo katalog posameznih zaključenih dolžin verig za določeno črko. Rejewski je zdaj lahko začel razbirati enigmo. Ko je ugotovil značilnosti verig dnevnega ključa, je vedel za nastavitev valjev, vendar je bilo še bistveno preveč kombinacij glede na povezave s stikalno ploščo. Število kombinacij je bilo še vedno previsoko, vendar je bila na voljo poenostavitev. Odstranil je vse kable na stikalni plošči in prestreženi šifrant vnesel v enigmo. Večinoma je dobil nesmisle, včasih pa tudi zveze na primer: alkutlibernil verjetno ankunft in berlin. Če je bila domneva pravilna je vedel da sta na stikalni plošči povezani črki R in L in z analizo nadaljnjih zaporedij je bilo možno odkriti še druge črke in s tem ustrezne povezave na stikalni plošči. Rejewski je imel sedaj prave povezave na stikalni plošči in nastavitev valjev in je lahko bral vsa poročila tistega dne. Ko so Nemci nekoliko spremenili svoj postopek prenašanja sporočil, je Rejewski razvil mehanično verzijo, ki je samodejno poiskala nastavitev valjev. Zaradi šestih položajev valjev je moralo šest strojev Rejewskega delovati vzporedno, vsak v drugem možnem položaju. Skupna naprava je lahko našla dnevni ključ v približno dveh urah. Pravili so ji bomba, ker je tiktakala pri svojem delovanju. Zanimivo je, da je imel šef njihove službe ključe, ki jih je redno dobival iz istega vira kot opis enigme, vendar jih je imel v svojem predalu, ker je vedel, da bo prišel čas, ko ključi ne bodo več na voljo in do takrat mora biti enigma odprta knjiga. Leta 1938 so Nemci dodali še dva nova valja in za razbiranje bi rabil desetkrat toliko bomb, kar je predstavljalo 15 letnih proračunov njihovega biroja. Naslednji mesec pa so število kablov na stikalni plošči povečali iz 6 na 10, zato zdaj niso več zamenjali le 12 črk ampak 20. Poljska služba je bila leta 1938 na višku svoje moči, v letu 1939, ko so Nemci dopolnili enigmo, pa so bili brez velikih sredstev povsem brez možnosti. Zdaj bi jim njihov šef lahko prinesel ključe, ki jih je imel. Toda ključev ni bilo več, saj je bila dotedanja zveza prekinjena. Če Poljaki ne bi mogli streti tudi ojačane enigme, ne bi imeli nobenih možnosti, da bi ustavili nemški napad, ki je bil oddaljen le nekaj mesecev. Poljski major Langer je 30. junija svoje francoske in britanske kolege povabil v Varšavo, da bi se pogovorili o nujnih vprašanjih glede enigme. Longer jih je peljal v prostor, kjer je stala bomba Rejewskega in presenečeni Francozi in Britanci so ugotovili, da so bili Poljaki za desetletje pred njimi. Predal jim je tudi dva odvečna primerka enigme in načrte za bombe, ki bi strle tudi ojačano enigmo. Dne 1. septembra je nemška vojska vdrla na Poljsko in vojna se je začela. Jeseni so Angleži že bili sposobni odkriti dnevni ključ in so potem lahko prebrali vsa ostala poročila. Iskali pa so tudi bližnjice: preobremenjeni šifrerji včasih niso izbrali treh naključnih črk, ampak kar tri sosednje, kar je dalo imenitno bližnjico. Valji niso smeli ostati na istem položaju, kar je za polovico zmanjšalo število možnosti. Podobno pravilo 63

64 64 je bilo, da na stikalni plošči ne smejo povezati črke s črko pred njo ali za njo, kar je zopet zmanjšalo število različic. Bližal pa se je čas, ko bodo Nemci ugotovili, da s ponavljanjem dnevnega individualnega ključa bistveno zmanjšujejo njeno varnost. Problema se je lotil Turing, ki je bil odličen matematik in je pri ogledu množice poročil ugotovil določeno podobnost, če vemo za čas in kraj oddajanja. Značilno je bilo vremensko poročilo, ki so ga redno pošiljali malo po šesti uri, kjer so se pojavljale predvidljive besede na primer wetter vreme. Torej je treba vnesti wetter v enigmo in moralo bi se pojaviti šifrirano besedilo, vendar je bilo število kombinacij mnogo preveliko. Zasnoval je kombinacijo treh strojev, ki so vedno obravnavali le en element šifriranja znotraj zanke, kljub temu pa je bilo število kombinacij nerešljivo. Tu je uporabil rešitev Rejewskega in ločil problem stikalne plošče in valjev. Z odstranitvijo stikalne plošče je bistveno zmanjšal število poskusov od 159x10 18 na , to pa je bilo rešljivo že v petih urah. Vendar to še ni bilo dovolj saj pri napačnem začetnem položaju valjev žarnica ni zasvetila: teči bi moralo istočasno 60 trojnih enigem, da bi dobili ustrezen rezultat. Ko je bila znana prava nastavitev valjev, je bilo treba v enigmo vpisati besedilo in pregledati odprto besedilo. Če je bil rezultat tewwer, je bilo treba le zamenjati povezavo za w in t in iz vnosa drugega besedila so bile kmalu znane tudi druge povezave. Tudi te naprave so imenovali bombe, ki pa so bile 2 m dolge, 2 m visoke in 1 m široke, njihova zasnova pa je bila podobna zasnovi Rejewskega. Prototip so postavili 14. marca 1940, vendar je bil prepočasen, saj je naprava potrebovala en teden da je našla ključ. Minili so štirje meseci, ko je bil na voljo nov stroj. Medtem so Nemci v resnici izpustili ponavljanje in mrk razbiranja je trajal več mesecev. Čez leto in pol je delovalo že petnajst bomb in če je šlo po sreči, so ključ razbrali že v eni uri. Vendar je bila za razbiranje potrebna opora -»crib«, ki v angleščini pomeni leseno podporo v rovu, v tem primeru pa pomeni oporno točko, na kateri je mogoče graditi sistem razbiranja, ki je podobno tipanju v temnem rovu. Razbiralci so imeli več takih opornih točk, ki so ob ugodnem razpletu lahko skrajšale čas razbiranja. Predvidena delna rešitev pa je bila lahko na napačnem mestu in glede na pravilo, da ista črka ne more prestavljati sama sebe, je bilo treba to rešitev le premikati tako, da se nobena črka ni ponovila v obeh vrstah: Domnevno besedilo w e t t e r n u l l s e c h s Znani tajnopis I P R E N L W K M J J S X C P L E J W Q V besedilu»crib«ni na pravem mestu saj sta črki e ena pod drugo! Če pa je»crib«na pravem mestu so ga lahko uporabili kot izhodišče za razbiranje s pomočjo bombe. Na naslednji sliki 49 je prikaz ene trojice valjev, ki so ob ustrezni nastavitvi podali rešitev, ko je lučka zasvetila. Šifre nemške mornarice pa so bile težavnejše, saj so imele 9 valjev, zato so si šifrante preskrbeli z napadom na ladje, kjer so zaplenili ključe enigme. Pri tem pa so skrili sledi, da Nemci ne bi odkrili, da so njihovi tajnopisi brez vrednosti. Prav tako so postavili znana minska polja in potem so na radijskih sporočilih nemških ladij takoj prepoznali znane koordinate lastnih minskih polj in imeli odlično osnovo za razbiranje.

65 Razbiranje ostalih tajnopisov Angleži so razrešili tudi italijanske in japonske tajnopise in s tem bistveno pripomogli k uspešnemu zaključku druge svetovne vojne tako v Sredozemlju kot po celem svetu. Vendar pa je bila ta služba v popolni tajnosti in to še desetletja po koncu vojne. Po koncu vojne so enigme delili članicam Commonwealtha in so tako lahko razbirali njihova»tajna«sporočila. Šele po treh desetletjih popolnega molka je leta 1974 lahko izšla knjiga Ultra, kar je bil znak za udeležence, da je konec zapovedane molčečnosti, in doba priznanja njihovega dela, žal za mnoge že prepozno. 65

66 66 Navahi Tudi ZDA, ki so medtem že strle japonski tajnopis, so morale izdelati učinkovito napravo za prenašanje tajnih sporočil. Angleži so uporabljali TYPEX, Američani pa SIGABA. Obe sta bili zapletenejši kot enigma in tudi uporabljali so ju strokovno. Obstajale pa so tudi druge možnosti, saj je bil postopek šifriranja in branja dolgotrajen in ni bil uporaben za neposredne akcije na bojišču. Nek vojni dopisnik je težave opisal takole:»ko so se akcije skoncentrirale na majhno območje, se je vse moralo zgoditi bliskovito hitro. Za šifriranje in dešifriranje ni bilo časa. Tedaj je pomagala dobra stara angleščina čim bolj groba, tem bolje.«smola pa je bila v tem, da je mnogo Japoncev obiskovalo ameriške kolidže, zato so tekoče govorili angleško. Tako so informacije prišle tudi v nasprotnikove roke, ki so prav tako vedeli za nove premike. Tu se je vključil P. Johnston. Bil je prestar za bojevanje, zato je hotel pomagati na drugačen način. Videl je, da je angleški jezik ovira in je začel razvijati sistem na izkušnjah iz otroštva. Odrasel je v arizonskih rezervatih Navahov in je dobro poznal njihov svet, poznal je njihov jezik in bil tolmač z vladnimi uradniki. Spoznal je, da bi bil jezik Navahov nerešljiva šifra, hitrost prenosa pa bi bila taka kot v angleščini. Na poskusu so dva Navaha oddaljili in radijski prenos se je povsem posrečil in takoj so ukazali rekrutiranje. Najprej so se morali odločiti za najustreznejše pleme med: Navahi, Sjuji, Čipeva in Pimapago. Odločilo je poročilo, da so Navahi edino pleme, ki jih niso obiskali nemški raziskovalci. Poleg tega je njihov jezik nerazumljiv za ostala plemena, prav tako pa je nerazumljiv tudi za ostale jezikoslovce, razen za 28 Američanov, ki so raziskovali njihov jezik. Navahi so živeli v težkih razmerah in so bili obravnavani kot manj vredno ljudstvo, vendar so si želeli sodelovati v vojni. Njihov svet je podprl vključitev ZDA v vojno in pokazal svojo lojalnost:»ni čistejšega izražanja patriotizma, kot je med prvimi Američani.«Tako so si želeli sodelovati, da so dali celo napačne podatke o starosti ali pa so pojedli veliko banan in popili mnogo vode, da so dosegli mejno težo 55 kg. Mnogo angleških besed ni bilo v njihovem jeziku in so jih morali nadomestiti. Tako so postali: višji oficirji - vojni poglavarji, bojni položaji - blatna bivališča, minometi - čepeče puške itd. Celoten slovar je vseboval 274 besed. Imena pa so črkovali v angleščini, in jih poimenovali po živalih ali predmetih, ki so prevedeni v navajski jezik, kar je za celotno abecedo prikazano v tabeli 12. Takoj so pričeli s šolanjem in na koncu šolanja so vsi odlično opravili izpit. Ameriški strokovnjaki za razbiranje niso znali njihovega govora niti zapisati, kaj šele da bi ga razumeli, očitno je šlo za izjemen uspeh. Dva sta ostala za izobraževanje naslednje skupine, ostale pa so poslali na Tihi ocean, kjer so Japonci zavzemali čedalje več ozemlja. Japonci so gradili letališče na Guadalcanalu in s tem bi postal protinapad zaveznikov skoraj nemogoč. Admiral E. King je zato priganjal k invaziji in 7. avgusta se je izkrcala I. mornariška divizija. K njim je spadala tudi prva skupina Navajcev, ki pa je prinesla zgolj zmedo, saj so radiotelegrafisti, ki tega sporazumevanja še niso poznali, v paniki oddajali poročila, da Japonci uporabljajo ameriške frekvence. Poveljnik je takoj ustavil oddaje v navajščini, dokler se ni prepričal o njihovi koristnosti.

67 67 Eden od Navajev se spominja, da mu je polkovnik rekel, da jih bo obdržal, če bodo hitrejši kot njegov»beli kod«. Oba sva oddala svoja sporočila in vprašali so me koliko časa bom potreboval, ali dve uri? Bolj verjetno dve minuti sem odgovoril. Po štirih in pol minutah sem že dobil odobritev poročila in vprašal sem polkovnika, kdaj se bo odpovedal svoji napravi. Nič ni odgovoril, samo prižgal je svojo pipo in odšel proč. Med boji so Navaji dokazali svojo prednost v primeru, ko so Američani zavzeli japonski položaj in so jih obstreljevali lastni ljudje. Takoj so poslali opozorilo, vendar so ga smatrali za japonsko zavajanje in šele Navaji so dokazali resnični položaj. Pokazali pa so tudi izjemno domoljubnost, saj so kljub čedalje bolj krvavim bitkam vztrajali in dokazali svoje prednost pri hitrosti, zanesljivosti in tajnosti. Razbiranje pozabljenih jezikov Japonci so imeli posneto mnogo navahovskega govora, pa ga kljub temu niso znali razbrati. Pri razbiranju starih napisov pa pogosto ne vedo za jezik, za glasovno vrednost posameznih znakov, niti za vsebino zapisov. Pa vendar se mnoge ženske in moški strastno lotijo te naloge. Pravila razbiranja tajnopisja in starih napisov so v mnogih pogledih podobna. Tudi tu gre za analizo, pogostost, ponavljanje in oporne točke pomešane z intuicijo in zdravim razmišljanjem. Hieroglifi Dolga stoletja je bila to zaprta knjiga, ki se je z mojstrskim razbiranjem odprla in omogočila vpogled v davne čase starega Egipta, saj so najstarejši hieroglifi datirani okoli let pr. Kr. Hieroglifi kot okrasne črke ali simboli so se uporabljali v templjih, stilizirani

68 68 hieroglifi so predstavljali hieratsko pisavo za vsakdanje zadeve, okoli leta 600 pr. Kr. pa je hieratsko pisavo nadomestila demotska ljudska pisava. Vse tri pisave so izumrle okoli leta 400, ko je krščanstvo te pisave nadomestilo s koptsko pisavo, ki je imela 24 grških črk in 6 demotskih črk za glasove, ki jih grščina ni vsebovala. Koptska pisava je zaradi Arabcev izumrla v 11. stoletju. S koptsko pisavo je izumrl tudi koptski jezik in tako je bila jezikovna povezava s starim Egiptom pretrgana. Koptski jezik pa še živi v liturgiji krščansko-koptske cerkve. Strokovnjaki so bili prepričani, da so hieroglifi slikovna pisava in so celo sestavili slovar pomenov predpostavljeno slikovnih znakov. Leta 1799 so francoski učenjaki naleteli na pomemben kamen, po najdišču imenovan kamen iz Rosette, ki je imel vse tri napise: hieroglifski, demotski in grški napis, ki je bil takoj povsem razumljiv. To je bila oporna točka za razbiranje, saj naj bi imeli vsi trije napisi enako vsebino. Kamen je bil popisan leta 196 pr. Kr. in je sedaj v britanskem muzeju. Prvi, ki je podvomil v slikovno pisavo je bil angleški matematik T. Young. Bil je vsestranski znanstvenik in je znal grško, latinsko, francosko, hebrejsko, kaldejsko, sirsko, arabsko, samaritansko, perzijsko, turško in etiopsko. Ko je zvedel za kamen iz Rosette, je zanj postal neustavljiv izziv. Pozornost so mu zbudili znaki obdani s pentljo, ki so se večkrat ponavljali v enaki ali podaljšani obliki. Predvideval je, da predstavljajo nekaj zelo pomembnega, morda ime faraona Ptolemaja in tako je dokaj dobro razbral glasovne vrednosti posameznih znakov. Žal je imel preveliko spoštovanje do predhodnikov, ki so v hieroglifih videli slikovno pisavo, zato je domneval, da so uvedli zapis imen s črkami šele, ko so po Aleksandru Velikemu Egiptu vladali faraoni, ki so bili Evropejci. Njegovo delo je nadaljeval Francoz J. F. Champollion, ki je tudi znake na obeliskih prečrkoval tako, kot je prikazano v tabeli 15. Naslednji preboj mu je uspel, ko je razbral tudi starejšo pentljo, ki so jo sestavljali štirje znaki: znak za sonce, neznani znak in dva znaka za S. S tem je dokazal, da so tudi pri starejših hieroglifih uporabljali črkovno pisavo. Kot mladenič se je učil koptski jezik in

69 69 ga tekoče obvladal. Z znanjem koptskega jezika je za znak krogec s piko, ki naj bi pomenil sonce, vstavil glasovno vrednost ra in dobil izraz RA-?-S-S in po njegovem mnenju se je to ujemalo le z enim imenim faraona. Ob običajnem izpuščanju samoglasnikov in manjkajočo črko M je prečrkoval RAMESES, torej Ramzes, ime enega največjih faraonov. Ta ugotovitev ima temeljno jezikovno vrednost, saj je lahko določil jezik piscev in podrobno proučevanje drugih hieroglifov je pokazalo, da gre prav za koptski jezik. Ugotovil je, da so zapisi kombinacije slikovnih znakov kot sonce itd, lahko so kombinacija slikovnih in črkovnih znakov, ki lahko predstavljajo tudi več soglasnikov. Daljše besede so sestavljene iz slikovnih ugank ali pa so zapisane z navadnimi črkovnimi znaki. Počasi je dopolnjeval svoje prečrkovanje tako, da je bilo možno branje hieroglifov. Svoje delo je objavil v knjigi Précis du système hiéroglyphique leta Champollion je na osnovi Youngovega dela in znanja koptskega jezika razbral hieroglife predvsem na osnovi grškega besedila na kamnu iz Rosette, ni pa razbral demotskega besedila, ki še danes čaka na ustrezno razbiranje. Linear B Linear B je grška pisava iz bronaste dobe. V tem pred-helenističnem času je celino obvladovala Mikenska kultura, saj so pri izkopavanjih naleteli na veliko umetnostnih izdelkov, vendar niso našli nobenih zapisov. Med trgovci s starinami v Atenah pa so našli nekaj pečatnikov, ki niso imeli pisave, ampak le simbole in ti pečatniki naj bi prihajali iz Krete. Leta 1900 so na Kreti izkopali mnogo tablic, ki so bile tako dobro ohranjene, da so se videli celo prstni odtisi zapisovalcev. Zgleda, da so se tablice ohranile, ker je palačo uničil ogenj, ki je spekel tudi tablice in jih tako ohranil. Tablice so razdelili v tri skupine: 2000 do 1650 pr. Kr. na katerih so bili slikovni znaki, 1750 do 1450 pr. Kr. na katerih so bile črke iz preprostih črt, zato so jo poimenovali linear A in tablice iz 1450 do 1375 pr. Kr. na katerih je bila pisava, ki so jo poimenovali linear B. Ob množici podobnih zapisov se je zdelo razbiranje enostavno, vendar je bilo v resnici bistveno težje. Opazili so okoli 90 različnih znakov, kar je kazalo na zlogovno pisano. Črkovne pisave imajo navadno od 20 do 40 črk za posamezne glasove, zlogovne pisave imajo 50 do 100 znakov za posamezne zloge, slikovne pisave pa obsegajo več sto, v kitajščini celo več tisoč znakov. Nekateri raziskovalci so bili prepričani, da gre za izumrli kretski jezik, drugi pa so menili, da gre za grščino. Leta 1939 so tudi na celini našli tablice s pisavo linear B, vendar to še ni pomenilo, da gre za grško pisavo. A. Kobler je sredi štiridesetih let spoznala, da mora pustiti vnemar vse teorije o pisavi in se posvetiti le značilnostim posameznih možnih besed. Opazila je, da se besede pregibajo z različnimi končnicami, pri tem pa lahko dobijo še premostitveni zlog podobno kot v akadščini. Primera pregibanja dveh besed, najverjetneje samostalnikov, sta prikazana v tabeli 17. Sestavila je pregled znakov, kjer je vsakemu znaku dodelila dvomestno število, in z dvojico številk označila nekatere besede in njihovo pregibanje. Dvojice je sestavila tudi v rešetko, vendar se ji večji preboj ni posrečil, saj je 1950 umrla za rakom na pljučih v 43 letu. Le nekaj mesecev pred svojo smrtjo je A. Kobler dobila pismo od angleškega arhitekta M. Ventrisa, ki se je tudi zanimal za problem razbiranja pisave linear B. Ventris je izpopolnil

70 70 rešetko A. Kobler tako, da je v stolpce razdelil samoglasnike, v vrste pa soglasnike in dobil 5x15 = 75 polj za posamezne zloge. Skoraj polovico polj je napolnil s števili, ki so pomenili ustrezne kombinacije. Nekateri samoglasniki in nekateri soglasniki so bili očitno številnejši in zato dobra osnova za razbiranje. Do sedaj se je upiral skušnjavi, da bi nekaterim skupinam dodelil glasovne vrednosti, sedaj pa je opazil, da se nekatere skupine pojavljajo pogosteje in tako je namesto šifre vstavil a-mi-ni-so = Amnisos, pomembno pristanišče. Na tej osnovi je sklepal, da mora zlog 12 vsebovati s, ostala znaka pa o in tako je za drugo besedo dobil je?o-?o-so ali ko-no-so ali Knosos. Na tej osnovi je sestavil tretjo besedo in sicer ali??-?i-so ali tu-li-so ali Tulisos, pomembno mesto na Kreti. Postopno se je odpirala zaprta stran in posamezni zlogi so postali znani z ustrezno glasovno vrednostjo. Izkazalo se je, da so zapisi v stari grščini, ki je okoli 500 let starejša od homerjeve grščine in je bila jezik Odiseja. Ventris je imel predavanje na BBC, ki ga je poslušal tudi J. Chadwick, ki je bil zgrožen in je tako kot večina strokovnjakov zavrnil Ventrisovo delo kot dela amaterja, kar je v jezikovem pogledu tudi bil. Priskrbel si je Ventrisove delovne zapiske in jih študiral, da jih bo lahko znanstveno raztrgal. Že v nekaj dneh pa je ta skeptični znanstvenik postal eden prvih zagovornikov Ventrisove teorije, da so zapisi v pisavi Linear B pisani v grščini. Bila sta idealen par, Ventris kot razbiralec tajne pisave in Chadwick kot poznavalec razvoja grščine. Skupaj sta izdala več člankov in svoje delo kronala s temeljnim delom Documents in Mycenaean Greek, ki je izšlo 6. septembra Pregled vseh zlogovnih znakov in njihove glasovne vrednosti so podane v tabeli 23. Sodobno tajnopisje Razvoj sodobnega tajnopisja je vezan na čedalje zmogljivejše računalnike, ki ob povezavi v super računalnik obdelajo izjemno količino podatkov in klasični načini tajnopisja niso več nerešljivi. Računalniki pa omogočajo tudi programiranje takih šifrantov, ki posnemajo klasične šifrirne stroje, vendar s skoraj neomejenimi spremenljivkami, zato jih ni mogoče dešifrirati. Ostane pa problem prenosa šifrirnega sistema, ki ga morata imeti tako pošiljatelj kot naslovnik. Težava se je pojavila z rabo v poslovnem svetu, zato so

71 71

72 72 iskali standardizirani sistem. Uveljavil se je sistem IBM z imenom Lucifer, ki je sporočilo premešal skladno s ključem, ki sta ga morala imeti pošiljatelj in naslovnik. Dovolj veliko število ključev je zagotavljalo tajnost sporočil. Ostal pa je problem razdeljevanja ključev. Problem je rešljiv z osebnim prevzemom ali z dostavo z zanesljivim kurirjem, kar pa je v sodobnem svetu in globalnem poslovanju predrago in prepočasno. Razrešitev razdeljevanja ključev Razrešitev razdeljevanja ključev je največji tajnopisni dosežek vseh časov. Različne skupine zanesenjakov pa so strle tudi ta problem. Američana Diffie in Hellman sta ugotovila, da je možno poslovanje tako, da A pošlje B sporočilo v zaboju z obešenko. B doda svojo obešenko in jo pošlje A, ki odstrani svojo obešenko in jo pošlje B, ki sedaj lahko prebere sporočilo. V elektronski obliki namesto zaboja uporabimo tajnopis, vendar je pomemben vrstni red, saj mora biti zadnje prvo, tako kot si obujemo nogavice in čevlje moramo sezuvanje ponoviti v celoti v obratmem vrstnem redu, saj ne moremo sezuti nogavic prej kot čevljev. Elektronska inačica obešenke daje nesmisel, saj B razbira tajnopis šifriran s ključem A, ki ga je A že odstranil. Tak sistem v elektronskem poslovanju sicer ne deluje, je pa odprl možnost uporabe enosmerne matematične funkcije, ki ima lastnost obešenke. Take lastnosti imajo neponovljivi procesi kot so mešanje barv, razbitje jajca itd, v matematiki pa je mnogo takih funkcij, predvsem so to modularne funkcije. To pokažemo na primeru eksponentne funkcije, kjer je modul 7 in je rezultat le presežek preko mnogokratnika števila 7. x x x(mod7) Diffie Hellman Merklov postopek za izmenjavo ključev (odkril ga je Hellman, vendar so delovali skupaj) uporabi funkcijo Y x (mod P). Celoten postopek zahteva več javnih sporočil in je zato nekoliko neprijeten:»a«in»b«se javno dogovorita za vrednosti Y in P, s tem, da mora biti Y manjši od P.»A«izbere vrednost za x in ga obdrži v tajnosti, z njim pa izračuna vrednost funkcije in vrednost pošlje»b«;»b«stori enako, vendar s svojo vrednostjo za x; ko ponovita račun s sprejetim številom dobita isti rezultat, ki je ključ! Odprti ključ Nesimetrični ključ Diffie je odkril nov šifrirni postopek tajnopisja z nesimetričnim ključem. Do sedaj je bilo tajnopisje in razbiranje preprosto obrnjen postopek, pri nesimetričnem ključu pa je le enosmeren postopek. Primer:»A«pošlje javni ključ za šifriranje (število) po spletu, zasebni ključ za razbiranje pa obdrži v tajnosti; katerikoli»b, C itd«lahko pošlje šifrirano sporočilo A, ki je dostopno tudi vsem drugim uporabnikom spleta; sporočilo pa lahko prebere le»a«z zasebnim ključem. Ko je poleti 1975 Diffie objavil svoje odkritje so se mu pridružili še

73 73 drugi znanstveniki in pričeli iskati enosmerne funkcije, ki bi ustrezale pogojem za nesimetrično tajnopisje. Odkritje pa se jim ni posrečilo, saj jih je prehitela druga skupina. Praštevila Praštevila so ustrezna nesimetrična funkcija. Skupina Andelman, Rivest in Shamir so sestavljali odlično ekipo, kjer sta Rivest in Shamir podajala predloge, Andelman pa jih je zavračal in ju držal v pravi smeri. Rivest je odkril pravo funkcijo v obliki praštevil, postopek pa so poimenovali ARS po začetnicah avtorjev. Postopek:»A«objavi javni ključ, ki ju tvori zmnožek dveh praštevil p in q, ki jih je obdržal v tajnosti. Če hoče»b, C, itd«poslati»a«tajno sporočilo, ga šifrira z njegovim javnim ključem in»a«ga lahko prebere, saj lahko funkcijo obrne, ker pozna svoji izbrani praštevili. Drugim pa razbiranje ni dostopno, razen če po dolgotrajnem postopku ugotovijo oba faktorja p in q. Pri majhnih praštevilih je rešitev hitra, pri zelo velikih praštevilih pa je čas razbiranja prevelik. Za bančne posle se uporabljajo zmnožki večji od in čas razbiranja z super računalnikom je večji od 1000 let. Pri dovolj velikih številih p in q pa je šifra ARS nerešljiva. Prijazna zasebnost Pretty Good Privacy s kratico PGP. Phil Zimmermann je bil prepričan, da ima vsak človek pravico do zasebnosti v javnem sporazumevanju in to na enostaven način. Sistem ARS je nadgradil s programom, ki samodejno opravlja delo tajnopisja in razbiranja in ga poimenoval Pretty Good Privacy s kratico PGP. Obrnjen postopek ARS pa omogoča tudi elektronski podpis, ki je javno dostopen, vendar potrjuje, da je sporočilo prišlo prav od osebe z določenim javnim ključem. Združena postopka omogočata tako zasebnost kot lastnoročni podpis pošiljatelja. Zimmermann je hotel najprej svoj izum prodajati, zaradi zahtev, da bi bila elektronska sporočila dostopna tajnim služba zaradi preprečevanje terorističnih dejanj, pa je ponudil svoj izdelek kot del programske opreme zastonj in se tako izognil mnogim upravnim oviram. Kljub temu je ameriški FBI tri leta iskal temelje za obtožbo, da je Zimmermann izvozil nevarno orožje, saj je sovražne države in teroriste oskrbel z orožjem s katerim so se lahko izmaknili obrambnim ukrepom ameriške vlade. Tu so nastopili borci za človekove pravice, predvsem pa podjetja, ki jim je elektronsko poslovanje prineslo pocenitev, razvoj in široko dostopnost do kupcev in surovin. Končno so pri FBI uvideli, da je stvar zamujena in so s procesom naredili le reklamo za široko uporabno in prijazno tajnopisje. Tako je bil Zimmerman rehabilitiran, njegov program pa so s spleta lahko dobili vsi. Problem terorizma Ob nedvoumni zaščiti tajnopisja se je pojavilo vprašanje tajnosti dopisovanja terorističnih skupin in to vprašanje je odprto še danes. Sodobno gospodarstvo čedalje močneje zahteva tajno poslovanje tako za zaščito proizvodnje kot zlasti za spletno prodajo. Nekatere oblasti pa se kljub temu zavzemajo za obvezno deponiranje ključev, kar pa ne rešuje problema zadovoljivo, saj so prav tako možne zlorabe, ob izgubi ključa pa je potreben ustrezen postopek za izbris starega in za dodelitev novega ključa. Poleg tega pa so lahko kadarkoli objavljeni tudi drugi ne deponirani javni ključi, ki omogočajo tajnopisje. Res je, da se jih lahko takoj ugotovi in zato lažje preverja njihovo tajnopisno delovanje, ki pa je še

74 74 vedno nerešljivo. Poleg tega pa se lahko javni ključi tudi hitro spreminjajo in tako sproti puščajo svoje nove sledi, kar je za teroristično delovanje značilno. Tako jih je težje odkriti, saj stare sledi niso več uporabne, nove pa še niso odkrite. Zaključek V vseh časih so ljudje odkrivali novosti, ki so predstavljale varovane prednosti različnih, plemenskih, elitnih, narodnih in državih skupin. Ob izumih zapisovanja so zato izumljali postopke, kako bi prikrili zapisano vsebino, nasprotniki pa so jo poskušali odkriti. Prikrivanje napisane vsebine je tajnopis, odkrivanje vsebine pa razbiranje. Enostavno tajnopisje je hitreje rešljivo, zato so tajnopisci čedalje bolj zapletali postopek, razbiralci pa uporabljali čedalje uspešnejše načine analiz. Sodobno tajnopisje uporablja šifriranje z zmožkom dveh velikih praštevil, ki zagotavlja ustrezno varnost pred razkrivanjem. Žal je varnost zagotovljena tudi mafijskim in terorističnim skupinam, ki lahko dovolj skrito poslujejo. Pojavljale so se in se še pojavljajo zahteve po mednarodnih bankah ključev, kar pa onemogoča sodobno poslovanje, istočasno pa omogoča poslovanje z neprijavljenimi ključi, ki se jih sicer hitro zasledi, a ukrepanje je mnogokrat že prepozno. Očitno je, da zaradi peščice teroristov ne moremo prepovedati tajnega poslovanja, ki obsega večji del svetovne proizvodnje in trgovine. Velikemu bratu tudi ne moremo dopustiti, da bo v našem imenu obvladoval naše življenje in nas kontroliral v vseh porah našega osebnega življenja. Očitno bo treba poiskati druge in preizkušene načine urejanja sveta, verjetno prav tako kot nam ga že od nekdaj ponujajo velika verstva sveta. Ponovno se bo treba vrniti k materi naravi in novim generacijam privzgojiti ne le tekmovalnost, ampak predvsem sodelovanje v mirnem sožitju med različnimi svetovnimi, narodnimi in osebnimi interesi. Tajnopisje in razbiranje sta na kratko prikazana prav zaradi tega, ker so mnoge osnove in postopki uporabni tudi pri razbiranju pred-antičnih napisov razumljivih na slovanskih osnovah. Razbiranje etruščanskih, venetskih, retijskih, galskih, starofrigijskih in drugih napisov je enostavnejše, saj so glasovne vrednosti večine črkovnih znakov dobro znane in le izjemoma naletimo na znake, ki jim je treba glasovno vrednost dodeliti šele na osnovi razumevanja obdelovanega besedila. Gre preprosto za to, da neznano zvezno pisano besedilo v glasovno znanem zapisu, delimo na različne sklope črk, ki predstavljajo znane besede. Tako dobljene besede preverjamo z različnimi znanimi, sodobnimi ali izumrlimi jeziki in njihovimi narečji ter statistično ugotovimo najboljše ujemanje. Tako primerjanje nam podaja tudi najustreznejši jezik razumevanja in primerna narečja tako obravnavanih napisov, saj navedeni napisi niso pisani v normiranih jezikih. Literatura 1 Simon Singh, Knjiga šifer, Umetnost šifriranja od starega Egipta do kvantne kriptografije, prevedel J. Plešej, Učila International, Tržič 2006.

75 75 Sistem razbiranja starih napisov Uvod Veliko jezikoslovcev in ljubiteljev se je na različne načine spoprijelo z razbiranjem raznih skupin starih napisov. Načine razbiranja so največkrat sproti prilagajali že ugotovljenim značilnostim posameznih vrst napisov. Uporabljali so dotedaj znane načine jezikovne analize, marsikdaj pa so ubrali tudi povsem nove poti, ki so jim sicer poredko, a vsaj včasih omogočile globlji vpogled v dotedaj nerazumljive napise. O posameznih razbiranjih je veliko literature avtorjev posameznih razbiranj, pa tudi preglednih del, ki povzemajo njihove načine razbiranja in razumevanja. Namen prispevka je osvetliti značilna prizadevanja različnih raziskovalcev pri razbiranju starih napisov in ne navajanje literature, zato podajam le tri pregledna dela, ki zajemajo tajnopisje in razbiranje, predvsem pa različne poti do razumevanja predantičnih napisov v znanih in neznanih črkovnih, zlogovnih in sestavljenih znakih in pisavah [1-3]. Prikazano je sistematično reševanje prečrkovanja, oziroma ugotavljanja glasov uporabljenih črkovnih in drugih znakov, delitev zvezno pisanega besedila in razumevanja različnih skupin predantičnih napisov. Posebna pozornost je dana ustrezni izbiri jezika, saj v napačno izbranem jeziku, razumevanje ni možno. Postopek oži širši obseg jezikov, ki so izbrani po znanih arheoloških, jezikovnih, genetskih, zgodovinskih in drugih podatkih, s črkovnimi in besednimi analizami ter zaključi z primerjavo razumevanj istega napisa v različnih jezikih. Jezik Jezik je bistvena lastnost posameznega naroda in njegova prvinska kultura. Vsa kultura se odvija v njem, saj se izmenjave kulturnih dobrin, njihovo uživanje in ocenjevanje ter razmenjav občutij umetnosti, pretežno odvija prav v jeziku. Jezik je lasten posameznemu narodu, ki z lastnimi glasovi izraža svoja videnja, občutja, mišljenja in raznovrstne dejavnosti in vse to ubesedi. Besede imajo zato svoj naravni izvor in jezik kot skup besed, prav tako počiva na svojem naravnem izvoru. Jezik kot dejavnost Samo po sebi je razvidno, da je govor dejavnost. V filozofiji so govor delili na: prošnjo, vprašanje, odgovor in ukaz, ki sta se jim kasneje pridružila še izjava in sodba, ki naj bi bila le pojasnjevalna. Govor pa ima tudi druge družbene značilnosti, ki so odvisne od širšega okolja kot so zborovanja, protesti, seje, razprave, sodišča, kjer imajo posamezni govorniki določene naloge, ki jih občinstvo sprejema glede na dogovorjeno vlogo ali glede na vsebino in obliko govora. Študije jezikov opravljamo v jeziku, zato moramo paziti na ustrezne izraze, saj sicer lahko dobimo napačno ali celo vsiljeno predstavo. Avtor opozarja

76 76 na možnosti neuspeha ali celo na manipulacije; zgreške deli na napačno sklicevanje in napačno izvajanje, čemur sledi napačna uporaba ter zlorabe, ki jih deli na neiskrenosti in nedoslednosti. Tem pa lahko sledijo zavajanja, manipulacije, strahovanja, pritiski, umori in druge oblastne stranpoti, praviloma prisotne v tiranijah [4]. Različnost človeške jezikovne zgradbe in njen vplivu na duhovni razvoj W. Humboldt je predstavnik nemškega liberalizma svobodomiselnosti, ki se je pri njegovih naslednikih spremenila v libertinstvo, katerega osnovna značilnost je neresnica, ki je»znanstveno«utemeljena Avtor v svojem temeljnem jezikovnem delu opozarja na možne napačne predstave pri zgodovini, zgradbi, odličnosti in drugih podatkih ali mnenjih o obravnavanih jezikih. Poudarja pomembnost jezika kot temelja omike, saj v jeziku ljudstva izražajo vse, kar je v njem delo posameznika ali naroda kot celote. Jezik je vnanja pojavnost duha naroda in obojega ne moremo nikoli misliti dovolj istovetno. Govor je živ in je v svojem bistvu prehajajoč, saj se stalno spreminja in dopolnjuje. Pisana beseda pa je neke vrste mumija, ki priča o nekem stanju jezika, daje pa možnost daljšega spominjanja in hitrejšega razvoja različnih jezikovnih in drugih kulturnih dejavnosti. Opozarja na okostenelost normiranja jezika, ki večkrat povzroči večjo škodo kot korist [5]. Komentar Ob dobri razčlenitvi množice jezikov je opazno popolno zamolčanje slovanskih jezikov, ki so osrednje deblo indoevropskih jezikov, kar je še toliko vpadljiveje ob stalnem ponavajanju sanskrta in dejstva, da je ravno slovenščina najbolj podobna sanskrtu tako po izrazju kot po slovnični zgradbi. Zamolčanost je še toliko bolj očitna ob navajanju drugih velikih neindoevropskih, pa tudi manjših značilnih jezikov. Govor Govor v ožjem smislu je z besedami izražena misel, volja, namen, prošnja itd. Govor je temeljna značilnost človeškega sporazumevanje, ki ga dopolnjujejo druga za sporazumevanje pomembna sredstva: Okolje je pomembna sestavina govora, saj v prijetnem okolju poteka sporazumevanje uspešneje, kar upoštevamo v vsakdanem življenju z urejenim stanovanjem, z okrašeno in prijetno servirano jedilno mizo in morda tudi s prijetno nevsiljivo glasbo. Še posebej je to pomembno pri poslovnih pogovorih, ki se mnogokrat vrše v prijetnem okolju ob dobri hrani in pijači. Tudi shodi in zborovanja morajo biti ustrezno govorno organizirana, sicer izmenjava mnenj ne zajema večine sodelujočih in zato ne daje ustreznih rezultatov. Govorica telesa je bistvena sestavina prepričljivega govora, saj se govornikovo navdušenje nad vsebino tako najbolje prenaša na poslušalce. Nasprotno pa zapetost, enoličnost ali celo naveličanost odbija sogovornike in poslušalce ter otežkoča sporazumevanje. Govori celotno telo z držo in gibanjem, še posebej pa govore roke in obraz, ki lahko razodeva tudi tisto, kar bi govornik želel prikriti. Govorica predmetov je različna in mnogokrat dobro znana. Znano je fantovo darovanje jabolk, pa tudi drugih sadežev svoji izvoljenki, ki jih lahko sprejme ali zavrne.

77 77 Dekleta pa darujejo svojim izvoljencem predvsem rože s svojega vrta. Taka darovanja so pogosto zapisana tudi v knjigah in opisana zlasti v ljudskih pesmih. Vržena rokavica pomeni poziv na besedni ali dejanski dvoboj. Bela zastava pomeni mir ali celo predajo. Zimzelen zataknjen za klobuk je bil znak upornih kmetov. Pri potovanjih so razpoznavni smerokazi v obliki kamnov v vrsti, v vidno postavljeni in v pravo smer naravnani ter dvignjeni prekli itd. Posebno govorico imajo cigani, ki z raznimi vidnimi predmeti drugim posredujejo sporočila o pravih poteh in drugih za njih pomembnih podakih [2:3]. Tudi prosjaki imajo posebne znake, ki tudi drugim sporočajo o gostoljubnosti ali sovražnosti posameznih gospodarjev in drugih zanje pomembnih sporočilih [2:99]. Govorica rož je posebno pomembna pri izkazovanju naklonjenosti. Rože imajo značilno barvo in vonj, ki že sami po sebi pričata o namenu darovalca. V različnih kulturnih okoljih pa so razpoznavne prav posebne vloge različnih rož, različnih barv, njihovega števila, oblike šopka itd. Pri nas sta značilna nagelj in rožmarin, v novejšem času pa predvsem vrtnice. Tudi darovanje cvetja je obilno opisano v knjigah in pesmih, še posebej ljudskih. Najbolj razvita govorica rož je na bližnjem vzhodu, kjer so jo v haremih razvili do podrobnosti [2:15]. Beseda in njen izvor Vsaka beseda ima svoj lasten in značilen pomen, ki je posebnost posameznega jezika in v besednem sestavu glasovno izraža voljo govorca, da drugim posreduje svoje želje, prošnje, navodila, zahteve, ukaze, naklonjenost, nasprotovanje itd. Vsaka beseda ima praviloma svoj naravni izvor, saj prav gotovo ni nastala z uporabo v nekem, čeprav prastarem jeziku, zato ima večina pomembnejših besed svoj izvor v osnovnem človeškem zaznavanju. Ta je pogojen s tem, kar so ljudje slišali, videli, otipali, opazovali, razumeli, posvojili in ugotovili. Te zaznave so ubesedili v svojem jeziku in njihova poimenovanja so ustrezala tem zaznavam in spoznanjem. Najpomembnejši naravni izvori besed so vremenski pogoji: sonce, oblak, dan, noč, vročina, mraz, voda, dež, sneg, slana, led itd; socialna in družbena razmerja: rod, klan, pleme, vodja, kralj, župan, sodnik, lastnik, sorodstveni izrazi itd; človekove dejavnosti: lovec, pastir, poljedelec, čuvaj, kovač, čevljar, tkalec, krojač, pevec, vojak itd; značilnosti krajine: gora, reka, potok, izvir, hrib, vzpetina, ravan, planina, dolina, soteska, strmina, greben, zemlja, skala itd; rastline: drevesa, zeli, gobe: vrtne, sadne, gozdne, zdravilne, strupene; živali: domače, divje, jezdne itd; čustva: ljubezen, naklonjenost, prijateljstvo, jeza, sovražnost, zaupanje itd; verovanja: bog, čudež, prošnja, molitev, zaobljuba, dar, nebesa, raj itd. Številni naravni izvori slovenskih besed so razvidni še danes, čeprav so mnogokrat že preoblikovani s premeti in preglasi, v tujih jezikih pa tudi z neznačilnimi slovanskimi glasovi. Naravni izvor besed je za različne primere in pomene podan in literaturi [6-9]. Obrazložitev pa je podana tudi za mnoge sedanje romanske in germanske besede, ki imajo v etimoloških slovarjih vprašljiv izvor, pa so razumljive prav z značilnimi naravnimi izvori iz slovanskega izrazja [9].

78 78 Še danes imamo značilen izraz ubesediti, kar lahko pomeni z znanimi različnimi besedami pokazati svoje misli, čutenja, dejanja, voljo, prošnjo in podobne namene. Lahko pa pomeni, da svoja notranja spoznanja izrazimo z novo ali s preoblikovano besedo. Prav značilni so otroški izrazi, saj neobremenjeno izražajo otrokovo doživljanje in marsikatero izvirno otroško besedo bi prav lahko sprejeli tudi v knjižni jezik. Pisava Pisava je vidni zapis govorjene besede. Izražena je na različne bolj ali manj povedne in bolj ali manj določene načine. Skozi zgodovino se pisava spreminja in dopolnjuje ter prehaja od slikovnih zapisov do poenostavljenih oblik, ki že predstavljajo posamezne znake določene vsebine. Ta slikovna in simbolna pisava se preko zlogovnih pomenov razvije do sedanje glasovne oziroma črkovne pisave. Kakor je govor pomenil bistveni napredek v človekovem razvoju, saj je omogočil višjo raven človekovega sporazumevanja in ohranjanja že preteklih dogodkov, izkušenj in znanja, saj se je z ustnim izročilom prenašala vednost, je šele pisava podala izjemno orodje za vsestranski razvoj človekovega znanja, mišljenja in delovanja. Prav pisava je omogočila zapisovanje družbenih pravil, ki niso več veljala samo za določeno pleme, ampak za širšo narodno ali državno tvorbo. Omogočila je upravljanje države, pri organizaciji vsakdanjega življenja in obrambi, pri pobiranju davkov, pri sporočanju obvestil itd, zato se je razvila predvsem na bližnjem vzhodu starih kraljestev in kultur. Omogočila je tudi pisanje zgodovine, pa tudi svečeniških obrazcev ter zaobljubljenih dejanj in nagrobnih napisov, s katerimi so se poslavljali od pokojnih ali jim želeli ugodno posmrtno življenje. Bistveni napredek pisave predstavlja tiskana beseda, ki je omogočila izdelavo večjega števila izvodov in s tem tudi po obsegu in ceni široko dostopnost znanja ljudem. Še večjo dostopnost pa nudijo sodobni mediji kot so pisna in oddajna javna glasila ter elektronske povezave od spleta do osebnih sprejemnih in reklamnih točk in naslovov. Sistemi pisav Slikovne pisave Ljudje so že kmalu poskušali svoja videnja, čutenja in razmišljanja izraziti tudi v vidni obliki. Prvi poskusi so slike, ki so se ohranile predvsem v jamah z dokaj stalnimi okoljskimi pogoji. Že prve slike so do neke mere poenostavljene in predstavljajo prve začetke slikovnih pisav. Te še danes uporabljajo Kitajci in Japonci, čeprav imajo več tisoč sestavljenih znakov, predvsem zaradi ohranjanja narodnega izročila. Slikovne pisave so povedne, saj tudi v poenostavljenih posameznih pomenih, ki se združujejo v sestavljene slikovne znake kažejo na vsebino, ki je tako razvidna iz posameznega in sestavljenega slikovnega znaka. Tak način pisave je znan po vsem svetu in se je v naravnih kulturah ohranil še v srednji vek. Znane so različne slikovne pisave Indijancev, Eskimov, Indonezijcev, Indijcev itd.

79 79 Slikovne znake uporabljamo še danes, zlasti pri zemljevidih, kjer označujemo naselja: mesta, kraje, vasi, posamezne hiše itd, prometnice: ceste, železnice, vzpenjače, mostove, predore itd, kulture: polja, travnike, gozdove, sadovnjake, vinograde itd, objekte: spomenike, cerkve, šole, hotele, turistične točke itd, dejavnosti: toplice, rudnike, tovarne, ladjedelnice itd, višine: izohipse, različne barve nižin, predgorij, sredogorij, visokih gora itd, razne podatke: kote in vrhove z označeno višino, imeni itd [2:95]. Uporabljamo jih tudi pri potrebi večjezičnosti, zlasti na mednarodnih prometnih točkah: cestah, letališčih itd., pri prometnih in informacijskih znakih, v lekarništvu, medicini ali celo pri navodilih za negovanje in uporabo. Magična znamenja Z razvojem rodovnih skupnosti se pojavljajo elite moči, znanja in volje. Za obvladovanje rodovnega okolja so primerne zlasti magijske sposobnosti, ki z dejansko ali navidezno močjo oblikujejo odnose v vsakokratni rodovni skupnosti. Magiji so svoje znanje skrivali za oblačili, za glasbenimi melodijami, ki so jih izvajali predvsem z bobni, ki imajo zaradi svojih nižjih in ponavljajočih se tonov močan vpliv na podzavestno dojemanje. Skrivali pa so se tudi za raznimi simboli tetoviranja, obrednih mask, poslikav, obrednih pripomočkov in raznih stiliziranih slik, totemov, ki jih lahko smatramo za prva lastniška znamenja. Taka znamenja lahko v nekaterih primerih že predstavljajo tudi zlogovna ali črkovna znamenja. Tudi v Sloveniji so znana lastniška znamenja posameznih hiš in večjih kmetij, saj so se nekatera ohranila do danes. Simboli Simboli predstavljajo pomembno slikovno izražanje in so znani od najstarejših časov do današnjih dni. Znano je sončno kolo, ki je pogosto tudi na predantičnih slovanskih napisih. Mnogo je tudi drugih znakov z znanimi pomeni: valovnica, krogi, svastika itd. Nekateri se uporabljajo še danes za nebesna telesa, za zvezdni živalski krog, za kovine in pomembnejše elemente, za lekarniško dejavnost itd [2:82-92]. Simbolna so tudi števila, zlasti 3 trobožje, 5 prsti ene roke, 10 prsti obeh rok [10-13]. Posebej izstopa število 7 čez 7 let vse prav pride, judovski sedmerokraki svečnik sedem ustvarjenih praduhov in božjih lastnosti po katerih je vse ustvarjeno: ljubezen, modrost, volja, red, resnost, potrpežljivost, usmiljenost; prav te lastnosti so v različni meri dane tudi človeku, ki jih po svoji svobodni volji razvija in uporablja v svojo in splošno korist ali zlorablja v svojo in občestveno škodo [14:43-49]. Simboli pa so mnogo širše uporabni. Državni: grb, zastava, himna, denar, spoštljivost itd. Vladarski: krona, žezlo, meč, obleka, drža, spoštljivost itd. Obredni: različna oblačila, posode, drže, spoštljivost itd. Svečani: svatovsko oblačilo, nedeljska obleka, darila itd. Zlogovne pisave Poenostavljene stopnje slikovne pisave so zlogovni sistemi, ki imajo osnovo v slikovni pisavi, zaradi množice znakov pa njihov praviloma slikovni izvor ni vedno razviden.

80 80 Zlogovne pisave imajo še vedno okoli sto zlogovnih znakov, ki pa lahko predstavljajo tudi le posamezne črke, predvsem samoglasnike. Zlogovni sistemi imajo poudarjeno osnovo razumevanja, saj slika neposredno opisuje predmet ali pojav, ki se ga lahko pri poenostavitvah tudi različno tolmači, zlogovni znak pa ima že določeno glasovno vrednost, ki so jo skušali s poenostavljenim slikovnim znakom ustrezno določiti in posredovati. Črkovne pisave Splošno uporabna pa je črkovna pisava, ki zahteva le okoli 30 črkovnih znakov, ki pokrijejo vse glavne glasove v posameznih jezikih. Tudi črke imajo praviloma slikovni izvor in največkrat ponazarjajo stilizirano začetno črko besede, ki predstavlja njeno slikovno osnovo. Različni preglasi posameznih črkovnih znakov praviloma ne spreminjajo pomenov s črkami izraženih besed, kar je razvidno iz predantičnih slovanskih črkovnih zapisov, ki vsebujejo le okoli 20 pomembnih črkovnih znakov, ki morajo pokriti okoli 30 različnih glasov. Dvojne glasove pa je možno pisati v obliki dveh zaporednih črk [10-13, 15-22]. Sestavljene pisave Sestavljene pisave ne teže k enostavnosti zapisa, ampak k zagonetkam, ki so iz različnih lepotnih, skrivnih ali magičnih potreb urejene tako, da so lahko skup slikovnih, zlogovnih in črkovnih sestavnih delov. Značilen primer so hieroglifi, ki so jih zaradi estetskih prvin, namesto črkovne pisave uporabljali v pomembnih objektih: svetiščih in grobnicah faraonov. Vsebujejo slikovne, zlogovne in črkovne elemente, ki so med seboj pomešani. Tako napis predstavlja rebus s stiliziranimi predmeti, znaki za soglasnike, ki jim je treba dodajati samoglasnike in znaki za soglasniške skupine. Samoglasnikov praviloma niso pisali in jih je bilo treba vstaviti pri razumevanju napisanega besedila. Posebne pisave Rovaš Rovaš je palica, ki je praviloma služila za zapis števil z urezi, od koledarskih dni do izvršenih storitev ali dolgov. Znan je rek na tvoj rovaš, kar pomeni na tvoj račun. V času konjskih prevozov je delovodja beležil število voženj na dvojnem rovašu tako, da sta imela enak podatek on in prevoznik. Tako so zapisovali gostilničarji zapitek na rovaš in ob odhodu obračunali potrošeno. Rovaš je bilo zelo razširjeno sredstvo za zapisovanje števil, ki je ob dvojnem rovašu pomenil nedvoumno znano število opravljenih storitev. Vozli Vozli so bili zelo razširjena vrsta pisave zlasti v srednji in južni Ameriki pa tudi na Kitajskem, predno so izumili slikovno pisavo. Največkrat so pomenili števila in so s tem podobni rovašu, lahko pa imajo tudi sestavljene pomene prav tako kot slikovna pisava [2:24-29]. Tudi na bližnjem vzhodu so se uporabljali, saj je znan Gordijski vozel, ki ga je presekal Aleksander Makedonski.

81 81 Načini jezikov in pisav Normirani jeziki Normirani jeziki imajo predpisano črkovno, to je glasovno, besedno, to je korensko in oblikovno, to je slovnično zgradbo. Praviloma ločujejo besede s presledki ali z različnimi ločili, zato je besedni pomen pisanega sporočila razviden, če le izberemo ustrezen jezik razumevanja. Razbiranje normiranih jezikov je zato razmeroma preprosto. Ker so besede s presledki podane, je možno analizirati pogostosti dobljenih besed in sestaviti ustrezen slovar, ki omogoča branje in razumevanje tako pisanih besedil. Tudi končnice so normirane, zato je možno tudi oblikovno primerjanje. Normirani jeziki z neznano črkovno vrednostjo Razbiranje normiranih jezikov z neznano črkovno vrednostjo je tudi precej enostavno. Pri črkovnih pisavah so ustrezne analize pogostosti posameznih črkovnih znakov, ki se jih lahko primerja s pogostostmi znakov v smiselnih jezikih razumevanja [23-25]. Vsak jezik ima značilne deleže posameznih črkovnih znakov pa tudi značilne črkovne dvojčke, ki se po pogostosti bistveno razlikujejo in so zato posebno primerni za natančnejšo določitev jezika razumevanja. Značilne so tudi pogostostne črkovne doline in vrhovi, ki pa se jih lahko primerja le pri znanih abecedah. Pri normiranih jezikih je taka primerjava enostavna pri narečjih pa težavna in je treba izsledke vzporejati tudi z drugimi analizami pogostosti. Upoštevati je treba zgodovinske, arheološke, genetske in jezikovne podatke in pripraviti širšo izbiro možnih jezikov razumevanja. Pogostostna analiza posameznih črkovnih znakov že nakaže ožjo izbiro jezika razumevanja in najverjetnejše glasovne vrednosti pozameznih pogostih črkovnih znakov. Postopna analiza pa praviloma dobro poda tudi glasovne vrednosti ostalih manj pogostih črkovnih znakov. Zvezno pisana črkovna besedila z znano črkovno vrednostjo Mnogo predantičnih napisov je pisano z znano črkovno vrednostjo, toda praviloma zvezno in le izjemoma so opazni znaki, ki lahko predstavljajo delitev na besede ali na besedne sklope, večinoma pa le poudarjajo posamezne črkovne znake [10-13, 15-22]. Besede je treba iz zveznega besedila ali iz besednih sklopov šele izluščiti. Če gre za normirani jezik je uporabna tudi oblikovna primerjava, saj so končnice besed normirane. Praviloma pa so taki napisi pisani v narečjih, zato oblikovna metoda ne daje ustreznih rezultatov. Uporabiti je treba korensko metodo, ki na podlagi postopnih delitev zveznega besedila in dobljenih možnih besed ugotavlja pomen v izbranem jeziku razumevanja. Za razbiranje takih napisov je najpomembnejše izbrati najustreznejši jezik razumevanja pri čemer je treba upoštevati zgodovinske, arheološke, genetske in jezikovne podatke in pripraviti širšo izbiro možnih jezikov razumevanja. Sledi pogostostna analiza posameznih črk, ki nakaže ožjo izbiro jezikov razumevanja. Tako so podane bistvene osnove za najustreznejši jezik razumevanja in besedna analiza se lahko prične [15].

82 82 Analize Analiza zvezno pisanih črkovnih besedil Vsak posamezen napis je treba obravnavati postopno z delitvijo zveznega besedila z naslednjo črko. Tako dobimo niz eno, dve, tri in več črkovnih skupin, ki nam ob ustrezni delitvi dajejo znane besede v izbranem jeziku razumevanja, ki je predhodno določljiv z analizo pogostosti posameznih črkovnih znakov oziroma glasov. Ko je posamezen napis deljen na besede znanega pomena se dobljene besede primerja z besedami iz drugih napisov. Tako se postopno veča izbor razumljivih besed, kar lahko izdatno olajša razbiranje naslednjih napisov iste jezikovne skupine. Pri delitvi na besede nam zato izdatno pomagajo že znane daljše in zanesljive besede, pa tudi imena božanstev. V pomoč pa so tudi govorno nezdružljive soglasniške skupine, ki jih je treba deliti na besede ali okrajšave znanih pomenov [10-13, 15-22]. Izbira jezika razumevanja Izbira jezika razumevanja temelji na strokovnosti razbiralcev, saj je treba upoštevati zgodovinske, arheološke, genetske in jezikovne podatke in pripraviti širšo izbiro možnih jezikov razumevanja Postopna analiza uporabe posameznih črk in skupin črk dajeta začetno ožjo izbiro jezika razumevanja. Sledi postopna delitev zveznih besedil na besede znanega pomena in razumevanje obravnavanih napisov v izbranih jezikih razumevanja. Če rezultati razbiranja potrjujejo razumevanje v izbranem jeziku je obravnava zanesljiva. Ako pa rezultati razumevanja niso zadostni je treba preveriti ustreznost in doslednost dosedanjega dela. Če kljub preverbi doslednosti rezultati ne potrjujejo razumevanja v izbranem jeziku je treba na istih osnovah upoštevati širši izbor in analize pogostosti ponoviti ter izbrati usteznejši jezik razumevanja. Posebno povedne so analize deležev besed z začetno in končno črko, saj besede predstavljajo temelj vsakega jezika. Dobro ujemanje s podpostavljenim jezikom razumevanje potrjuje pravilno izbiro, slabo ujemanje pa izbrani jezik razumevanja zavrača [15]. Potrditev jezika razumevanja Potrditev izbire jezika razumevanja se doseže s primerjavo različnih razumevanj istega besedila v različnih jezikih razumevanja. Primerjani prevodi morajo biti pripravljeni na istih osnovah, zato mora vsaki dobljeni besedi zveznega besedila ustrezati tudi le ena beseda v izbranem jeziku razumevanja. Tako se lahko že primerja število besed in povprečna dolžina besed, kot značilnosti izbranega jezika razumevanja. Najpomembnejša pa je primerjava v posameznih prevodih prepoznanih črk in prepoznanih besed. Če bi razbiranje poskušala razvozlati ustrezna skupina, bi taka primerjava različnih jezikov razumevanja zelo hitro in najbolje odgovorila na bistveno vprašanje razbiranja; podala bi najustreznejšo izbiro jezika razumevanja [15].

83 83 Značilni primeri Predantični slovanski napisi Slovani in slovanski je poimenovanje izumljeno v 19. stoletju, zato ga je treba ustrezno opredeliti. Predstavlja skupnost satemskih narodov in jezikov, ki se v predantični, antični in novejši dobi niso nikoli tako imenovali. Predstavlja torej sestav ljudstev in jezikov, ki so se tekom časa in območno različno imenovali. Predantični slovanski napisi so pisani v znanih črkovnih znakih, saj je večina črk bistveno podobna črkam sedanje latinice, ki je le polepšala že znane črkovne znake. Zahodnoevropski jezikoslovci so obravnavali večje število venetskih, retijskih, galskih mesapskih in starofrigijskih napisov in jih dokaj ustrezno prečrkovali. Pri izbiri jezika niso upoštevali zgodovinskih, arheoloških in jezikovnih podatkov, kar kaže na njihovo nestrokovnost, saj sta na venetskih ozemljih izpričana le dva starodavna jezika slovenščina in latinščina [26-32]. Pri razbiranju upoštevajo latinščino kot jezik razumevanja, kar pa jim ni dalo ustreznih rezultatov, saj napisov ne razumejo. V njih berejo le poljubna imena in ugotavljajo, da gre predvsem za zaobljubne napise, pa vendar v nobenem napisu niso uspeli pokazati vsebino zaobljube [33-37]. Kljub popolnemu neuspehu niso naredili ustreznih analiz izbire najustreznejšega jezika razumevanja, zato je njihovo delo razbiranja šele začeto, ga pa iz neznanih razlogov ne nadaljujejo z ustreznimi postopki primerjalnega jezikoslovja [15, 38]. Ustrezna je izbira jezika razumevanja slovenščine, ki je izpričana na območjih najdenih venetskih in retijskih napisov in je najbolje ohranila predantične značilnosti slovanskega govora. Prav slovenščina z najbolj razvejanim narečnim izražanjem omogoča ustrezno obdelavo in razumevanje, saj se najbolje prilagaja navedenim predantičnim napisom. Pokazalo se je, da so napisi pisani v tedanjih narečjih, zato oblikoslovna primerjava ni ustrezna in je treba uporabiti korensko osnovo razumevanja, ki je dala zelo dobre rezultate, saj so vsi obravnavani napisi dovolj dobro razumljivi. Slovenska narečja so s svojo raznolikostjo ustrezno orodje, saj omogočajo dobro razumevanje tudi pri narečno okrajšanih besedah predantičnih napisov. Na osnovi razumevanj so sestavljeni besednjaki obravnavanih napisov, kar je omogočilo tudi analizo narečnosti, ki je v teh jezikih prevladujoča [38]. Pri razbiranju predantičnih slovanskih napisov se je pokazalo, da ni dovolj le jezikovno znanje, ampak predvsem poštenost in širši pogled, ki presega splošno sprejete teorije, ki niso skladne z zgodovinskimi, jezikovnimi in drugimi dokazi. Šele širša izbira jezika je pokazala neustreznost dosedanjih poskusov zahodnoevropskih jezikoslovcev, saj latinščina ni prestala analiz pogostosti posameznih jezikovnih značilnosti [15, 38]. Linear B Zlogovna pisava Linear B ima okoli 90 zlogovnih znakov in je zahtevala ustrezno analizo pogostosti. Popisane glinaste tablice najdene v zelo velikem številu so imele vsaj delno normirane zapise, saj so mnoge predstavljale davčne obveznosti in so imele zelo

84 84 podobne vsebine, zato je bila analiza pogostosti možna, kljub neznanim glasovnim vrednostim posameznih zlogov. Opazno je bilo tudi pregibanje nekaterih besed s končnicami, ki pa ni bistveno pripomoglo k razbiranju, je pa pokazalo pot v sistemsko obravnavo zlogovnih znakov. Temelj je predstavljala tabela, kjer so bili po stolpcih razporejeni znaki za samoglasnike, ki imajo nekajkrat večjo pogostost kot soglasniki, ki so bili razporejeni v vrstice. B. Ventris je tako dobil 5 x 15 = 75 polj za zlogovne znake in za 20 črk 5 samoglasnikov in 15 soglasnikov, torej prav toliko, kot so črkovnih znakov običajno uporabljali pri predantičnih slovanskih črkovnih napisih. V posamezna polja je vstavljal različna dvomestna števila, ki so predstavljala ustrezne kombinacije. Nekateri samoglasniki in nekateri soglasniki so bili očitno številnejši in zato dobra osnova za razbiranje. Ko je imel dovolj dobro pokrito mrežo je vstavljal za posamezne zlogovne znake dvočrkovne glasove in tako z znanimi imeni grških pristanišč počasi razvozlaval glasovno vrednost posameznih znakov. Tako je počasi dopolnjeval pokritost posameznih zlogovnih znakov z njihovo najverjetnejšo glasovno vrednostjo [1, 2:22-23, 3:B , 39-40]. Ventrisovo razbiranje je temeljilo na analizah pogostosti. Najprej je glede bistveno različne pogostosti soglasnikov in samoglasnikov sestavil ustrezno mrežo in vanjo vpisoval pogostost posameznih znakov. Na tej osnovi je za najpogostejše znake vstavljal posamezne črkovne pomene, ki so se ujemali z znanimi imeni pomembnejših grških pristanišč, ki so se ohranila še od staroselcev. Tako je lahko postopoma določil ustrezno glasovno vrednost posameznih zlogovnih znakov. Linear A Zlogovna pisava Linear A še ni razvozlana, je pa verjetnost, da posamezni podobni znaki predstavljajo podobne glasovne vrednosti kot v pisavi Linear B [3:B , 39-40]. Pri takem sklepanju je treba opozoriti, da so pri pisavi Linear B dokaj zanesljive glasovne vrednosti dobljene na osnovi znanih ohranjenih imen pomembnih pristanišč, ostali znaki pa imajo manjšo zanesljivost, saj so vezani na razumevanje posameznih napisov, ki pa je lahko tudi drugačno. Obravnave razbiranja pisave Linear A so pokazale tudi drugačno možno izbiro jezika razumevanja in to na slovanskih osnovah. Razumevanje na slovansklih osnovah omogoča napis na pečatnem zlatem prstanu iz Mavro Spelio na Kreti [41]. Razbiranje izbrane glinaste ploščice HT 13 s Krete je tudi dalo ustrezno razumevanje v slovanskih jezikih [42]. Tu čaka jezikoslovce še zahtevno delo izbire najustreznejšega jezika razumevanja in razbiranje vsebine napisov v zlogovni pisavi Linear A [43]. Klinopis Klinopis je vrsta pisave, ki so jo razvili Sumerci in dopolnili Akadci v Mezopotamiji pred približno leti, saj so znaki in slike dobivali vedno bolj poenostavljeno obliko. Za zapis so uporabljali trstene paličice s klinasto konico, s katerimi so v vlažne glinaste ploščice vrezovali znake. Klinopis je bil prilagodljiv, da so ga lahko uporabljali za različne jezike. V začetku je bilo okoli dva tisoč klinastih znamenj, pozneje pa so jih skrčili na kakih osemsto, vendar so jih le dvesto do tristo stalno uporabljali. Pri pisanju so sčasoma

85 iz stolpcev prišli na vrstice od leve proti desni. Klinopis je najstarejša zlogovna pisava. Ime klinopis izhaja iz podobe pismenk, ki so bile klinaste oblike. Ogromno klinopisnih ploščic so našli v mestu Ninive. Veliko jih še danes razbirajo [44]. Klinopis je uporabljalo kar 14 znanih narodov: Sumerci, Babilonci, Elamiti, Hetiti, Kasiti, Asirci, Akadijci, Amoričani, Mitanci, Urartejci, Kapadokijci, Ugoričani, Perzijci, Armenci in verjetno še drugi narodi, zato ga lahko smatramo za prvo mednarodno pisavo. Ohranjene so še starejše glinaste ploščice s slikovno pisavo, in z mešano, prehodno pisavo, ki prehaja od slikovne v klinopisno pisavo. Znani obseg klinopisnih dokumentov je zelo velik in vsestransko pomemben, saj poleg verskih in obrednih, astroloških in mističnih del zajema tudi zgodovinske, pravne, zakonodajne, ekonomske, politične, slovnične, filozofske, diplomatske in druge vsebine na primer račune, dobavnice, dopise, ukaze itd [2:137, 3:A71-117, 3:B40-83]. Hamurabijev zakonik iz Mezopotamije Babilonije iz 18. stol. pr. Kr. je z 282 členi ena prvih zbirk zakonov. V klinopisu ga je dal zapisati kralj Hamurabi pr. Kr. in je najpomembnejši pravni spomenik v taki obliki. Ohranjen je na skoraj tri metre visoki dioritni steli, ki so jo našli v jugozahodni Perziji, kamor so jo kot vojni plen odpeljali Elamci. Sedaj je v pariškem Louvru [45]. Evropski popotniki po Perziji so od 17. stoletja poročali, da je tam povsod najti staroperzijske zapise. Pisavo na njih je Nemec Engelbert Kämpfer leta 1700 poimenoval klinopis. V 18. stoletju so odkrili številne nove zapise, pomembni pa so bili predvsem tisti, ki jih je nemški popotnik Cartsen Niebuhr prekopiral v staroperzijski prestolnici Perzepolisu. Strokovnjaki so na njih odkrili tri različne pisave: preprosti tip z okrog štiridesetimi znaki in še dva z občutno več znaki. Prva pisava je bila podobna naši, za drugi dve pa so domnevali, da sta zlogovni ali besedni. Na podlagi domneve, da je na napisih enako besedilo v treh jezikih in da so pripadali ahemenidskim kraljem, so sklepali, da je bilo prvo besedilo v staroperzijščini, ki naj bi bila tesno povezana z avestijščino in sanskrtom. Razporeditev napisanih sekvenc v skupke je poleg tega olajšalo spoznanje, da je bila za ločnico med besedami uporabljena poševna zagozda. Nemški jezikoslovec Georg Friedrich Grotefend je v 4. septembra 1802 objavljeni razpravi domneval, da so bili v uvodnih vrsticah besedila najverjetneje zapisani ime, naslov in vladarjeva genealogija, vzorec, po katerem so bili znani tudi poznejši iranski zapisi v prilagojenem aramejskem črkopisu. Sčasoma je lahko prebral več dolgih imen in določil številne glasove. Grotefendova začetna spoznanja so pozneje razširili številni jezikoslovci. Sčasoma so se lotili še drugega črkopisa s trijezičnih tabel z več kot stotimi znaki, ki so najverjetneje označevali zloge. S primerjavo glasovnih poudarkov staroperzijskih imen s posameznimi deli so določili pomen številnih znakov in delno dobili vpogled v jezik, za katerega se je izkazalo, da je nova elamitščina [46]. Pietro della Valla je leta 1621 ugotovil, da se klinopisne tablice berejo od leve proti desni. Leta 1788 je Carsten Neibur ugotovil, da gre za tri različne pisave od katerih ima najenostavnejša le 42 znakov. Le 10 let kasneje je Tyschen ugotovil, da poševni klin predstavlja sedanji znak piko. Končno je Georg Friedrich Grotefend v 4. septembra 1802 objavljeni razpravi predstavil svoje ugotovitve: Tri različne pisave predstavljajo tri različne jezike; 85

86 86 prva pisava je črkovna, saj obsega le okoli 40 znakov. Obravnaval je dva pomembna napisa, ki sta prikazana na sliki 1 in sliki 2. Slika 1: Klinopisna poščica 1 [2:145] Slika 2: Klinopisna poščica 2 [2:145] Opazil je, da se znaki 2, 4, 5 in 6 prvega napisa ponove na spodnjem napisu kot znaki 2, 4, 5 in 7. Začetni znaki pa so različni in predstavljajo ime vladarja, toda prvi znak se v spodnjem pojavi kot znak 6 in predstavlja očeta, zato 8. znak predstavlja besedo sin. Sedaj je imel imena očeta, sina in vnuka in to se je ujemalo s Hyspadesom, Darijem in Kserksom, Tako je dobil glasovno vrednost za 13 črkovnih znakov. Tako so se ta srečna in svobodna razmišljanja ujela z znanimi imeni in predstavljala prvo preokretnico dosedanjega tavanja v mraku k stvarnemu razbiranju najenostavnejše klinopisne pisave. Leta 1836 sta skoraj istočasno Lassen in Barnouf objavila točen prevod teh napisov, ki je prikazan na sliki 3. Slika 3: Prečrkovanje obeh klinopisov [2;148]

87 87 V prevodu, kjer posamezne besede ustrezajo s števili označenim skupinam črk, se napisa glasita: Darij, veliki kralj, kralj kraljev, kralj ozemelj, Hystasposov sin Ahemenid, ki je zgradil (to) palačo. Kserks, veliki kralj, kralj kraljev, kralja darija sin, Ahemenid. [2] Značilnost navedenega razbiranja klinopisa je skup proste domišljije, stvarnih značilnosti zapisa z ugotovljenim ponavljanjem in s srečnim dejstvom ujemanja z znanimi dinastičnimi imeni. Grotefend je bil filolog in ni bil obremenjen z jezikovnimi pravili in to mu je omogočilo uporabo običajnih postopkov razbiranja od analize do predvidevanj možnih pomenov in glasovnih vrednosti črkovnih znakov. Sam je poudaril, da razbiranja ne smemo enačiti z vsebinsko razlago. Češki arheolog in jezikoslovec Bedrich Hrozný je razvozlal hetitski klinopis, v katerem so bila napisana besedila iz arhiva hetitske prestolnice Hatuše, in s tem zgodovinarjem omogočil vpogled v antično zgodovino Bližnjega vzhoda. Na dunajski univerzi je študiral akadščino, aramejščino, etiopščino, sumerščino in sanskrt ter klinopisne pisave iz Male Azije, Mezopotamije in Perzije, na Humboldtovi univerzi v Berlinu pa orientalistiko. Pozneje je bil profesor na dunajski univerzi in na Karlovi univerzi v Pragi. Med proučevanjem klinopisnih tablic iz hetitskih kraljevih arhivov, ki jih je nemška arheološka odprava leta 1906 odkrila v starodavni prestolnici Hetitov Hatuši blizu današnjega turškega mesta Boğazköy, je potrdil teorijo, ki jo je leta 1902 postavil norveški raziskovalec J. A. Knudtzon, da hetitščina pripada indoevropski jezikovni družini in je sorodna iranskim, italskim, keltskim, germanskim in slovanskim jezikom. Leta 1915 je svoje izsledke objavil v razpravi Jezik Hetitov, ki pa jo je večina znanstvene srenje zavrnila. Svoje trditve je zato podkrepil s prevodi številnih dokumentov, med katerimi je bil tudi hetitski pravni zakonik, in jih leta 1919 objavil v zbirki Hetitska klinopisna besedila iz Boğazköya. Bedrich Hrozný je poskual razrešiti tudi kretsko pisavo in je opozoril, da dosedanja razumevanja niso dala ustreznih rezultatov predvsem zaradi vnaprejšnje odločitve, da gre za grško pisavi in grški jezik. Vendar tudi njegova razmišlanja in razumevanja, ki jih je vezal na protoindijsko pisavo iz mesta Mohenjo Daro nimajo ustrezne potrditve, saj gre za neznano pisavo in neznan jezik, zato je treba nadaljnih proučevanj, ki bi potrdila njegova predvidevanja tako o kretski kot o protoindijski pisavi [2: ]. Kretska pisava naj bi bila tudi izvor feničanske pisave, saj kar 20 od 22 znakov feničanske pisave izvira iz kretske pisave [2: ]. Vprašljivost grščine kot jezika razumevanja V izvirniku Homejevih pesnitev je mnogo slovanskega izrazja, kar dodatno odpira izbiro jezika razumevanja predgrških napisov na tem območju, saj se predantična grščina precej razlikuje od klasične, še bolj pa od današnje grščine [9]. Pregledne knjige o pisavah in njihovem razbiranju ne vsebujejo novejšega dognanja o vinčanki pisavi, kot prvi črkovni pisavi [47], niti kanaanskega napisa iz Tell el-dab'e, ki je pisan v venetski pisavi, čeprav se navajajo tamkajšnja izkopavanja, saj so tam našli tudi mnogo klinopisnih ploščic. [7]. Oboje močno prednjači pred grško pisavo!

88 88 V literaturi 3 je posebno poglavje, ki navaja začetke evropskega pismenstva na Balkanu in z največ znaki navaja Vinčo v Srbiji in Tordos v Romuniji nasproti Vinče, ki pa je bolj oddaljen od Donave [3:A31-44]. Žal v pregledu pisav ta bistveno stareja pisava od feničanske ni zajeta in se še vedno prikazuje napačen izvor črkovnih pisav. Hieroglifi Časovni prikaz pisave s hieroglifi je dobro podan z egiptovskimi dinastijami, ki segajo od predzgodovinskih časov 5. tisočletja pr. Kr. do Makedonske dinastije v 4. stol. pr. Kr. in je podan na sliki 4. Slika 4: Egiptovske dinastije [3:A121]

89 89 Slika 5: Piktogrami različnih predmetov in pojmov [2:177] Razbiranje hieroglifov bi bilo še bistveno težje, saj gre za sestav slikovne, zlogovne in črkovne pisave. Na srečo je bil najden kamen iz Rozete, ki je imel tri napise enake vsebine. Grškega, ki je bil takoj razumljiv, hieroglifnega, ki ga je po primerjavah z grškim napisom in z znanjem koptskega jezika razbral J. F. Champollion, ni pa razbral demotskega ljudskega napisa, ki še čaka na razbiranje raziskovalcev [48]. Delno razbiranje nudijo makedonski raziskovalci, ki so uspeli razbrati nekatere dela napisa [49]. Tudi oni so uporabili analizo pogostosti in so posamezne znake razvrstili v ustrezne preglednice.

90 90 Slika 6: Eno in dvečrkovni hieroglifni znaki [3:A151]

91 91 Champollion je imel tri za razbiranje pomembe osnove: znanje koptskega jezika, ki je izumrl v 11. stoletju, a se je ohranil v liturgiji krščansko-koptske cerkve, enako znano grško vsebino na kamnu iz Rozete ter pomembne dele hieroglifnega besedila, ki so bili v ovojnicah in so pomenile imena znanih osebnosti iz egiptovske zgodovine, predvsem imena faraonov [1, 2:29, 3:A , 3:B84-158]. Brez teh osnovnih in neodvisnih podatkov bi bili hieroglifi verjetno še danes zaprta knjiga. Napis iz Rozete je iz časa makedonskega faraona Ptolemaja, ki je po smrti Aleksandra Velikega vladal v Egiptu, in je pisan v tedanjem koptskem jeziku, zato je bilo razbiranje z znanjem tega jezika toliko lažje. Starejši hieroglifi pa so pisani v tedanjih jezikih, ki so se s starostjo spreminjali. Tako ostane za raziskovalce še ugotavljanje najustreznejšega jezika razumevanja starejših egipčanskih zapisov v hieroglifih v različnih časovnih obdobjih in prav slovanske osnove nudijo dobre možnosti razumevanja [50]. Starejši hieroglifi so pretežno slikovni mlajši pa kombinirani. Slikovni prikaz posameznih hieroglifov in njihovih pomenov je podan na sliki 5 [2]. Mlajši hieroglifi, ki imajo enočrkovne znake za samoglasnike in dvočrkovne znake za soglasnike, so predstavljeni na sliki 6. Zaključek Za razbiranje starih napisov so potrebne postopne analize pogostosti, ki lahko določijo ustrezne glasovne vrednosti posameznih črkovnih znakov. Za ugotavljanje glasovnih vrednosti zlogovnih znakov pa so nujne oporne točke znanih zemljepisnih imen, ki so se mnoga ohranila še iz dobe poselitve, saj so najpomembnejše zemljepisne značilnosti poimenovali staroselci. Oporne točke so tudi dinastična imena in imena znanih zgodovinskih osebnosti, ki so lahko celo oblikovno ali drugače poudarjena. Če takih imenskih osnov ni, pa bi bile potrebne zahtevnejše mrežne analize, ki bi ob velikem številu po vsebini podobnih napisov lahko podale tudi glasovne vrednosti zlogovnih znakov. Na osnovi znanih glasovnih vrednosti je že možno jezikovno razbiranje ob ustrezni izbiri jezika. Jezik razumevanja se okvirno določi s pogostostjo posameznih glasov z upoštevanjem znanih zgodovinskih, arheoloških in jezikovnih podatkov in preverja z ustrezno razumljivostjo znanih besed iz podobnih napisov. Starejši napisi so praviloma pisani v tedanjih narečjih, saj so normirani jeziki večinoma mlajši, zato oblikoslovni načini primerjanja niso vedno uspešni, medtem ko korenski način razbiranja išče znane besede in daje zanesljivejše rezultate. Šele znane besede omogočajo oblikoslovne analize primerjalnega jezikoslovja, ugotavljanje stopnje narečnosti in določitev jezikovnih sprememb glede na izbrani jezik razumevanja. Najboljši rezultat pri izbiri jezika razumevanja pa podaja primerjava razbiranj istega napisa v različnih jezikih, saj se s številom prepoznanih črkovnih ali zlogovnih znakov in prepoznanih besed v različnih jezikih najbolje določi najustreznejši jezik razumevanja. Če rezultat razbiranja kljub ustreznemu delu ni zadovoljiv, je treba na osnovi znanih jezikovnih značilnosti razširiti začetno izbiro jezika razumevanja. Na taki širši osnovi je treba ponoviti, tako analize za določitev najustreznejšega jezika razumevanja, kot primerjalno razumevanje v različnih jezikih.

92 92 Literatura 1. S. Singh, Knjiga šifer, Umetnost šifriranja od starega Egipta do kvantne kriptografije, prevedel J. Plešej, Učila International, Tržič Z. Kulundžić, Historija pisama, materijala i instrumenata za pisanje, Školska knjiga, Zagreb W. Seipel, Der Turmbau zu Babel, Ursprung und Vielhaft von Sprache und Schrift, Band II Sprache, Band III A Schrift, Band III B Schrift, Kunsthistirisches Museum, Wien, Graz N. Mišković, Jezik kot dejavnost, John Langshaw Austin, Zbirka Analecta, DDU Univerzum, Ljubljana W. Humbold, Ueber die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues und ihren Einfluss auf die geistige Entwickelung des Menschengeschlechts, Berlin 1883 / O različnosti človeške jezikovne zgradbe in njenem vplivu na duhovni razvoj človeškega rodu, prevedla Samo Krušič in Alfred Leskovec, Nova revija, Ljubljana L. Sever, Iskal sem prednamce, Dokazi o starožitnosti Slovencev na Dolenjskem zahodu, L. Sever, Turjak 2003, V. Vodopivec, Staroegiptovski napis Tell el Dab a, Starejša slovenska etnogeneza, Jutro, Ljubljana 2010, B. Petrič, Koren gor in njegovi siminimi v alpskem svetu, Zbornik sedme mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Ljubljana, Jutro 2010, O. Belchevsky, The Principles of Conceptual Linguistics and its Nature-Based Evolution, Proceedings of the Eight International Topical Conference, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Nabor venetskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik četrte mednarodne konference Evropski staroselci, Jutro, Ljubljana 2006, V. Vodopivec, Katalog venetskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Slovar venetskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V Vodopivec, Atestinske tablice verski in jezikovni pomniki naših prednikov, Zbornik prve mednarodne konference, Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro, Ljubljana 2001, J. Lorber, Janezov veliki evangelij, 7. knjiga, Založba Aura, Ljubljana 2011, V. Vodopivec, Statistična primerjava črk in besed, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V Vodopivec, Zbir retijskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik šeste mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2008, V. Vodopivec, Katalog retijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Besednjak retijskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Zbir starih frigijskih napisov, delitev, prevod in besednjak, Zbornik sedme mednarodne konference Izbor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Katalog starih frigijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Besednjak starofrigijskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Primerjava branj zlatih Pyrgijskih ploščic, Zbornik posveta Praprebivalstvo na tleh srednje Evrope, Jutro, Ljubljana 2003, G. Tomezzoli, M. Silvestri, Linguistic computational analysis between Venetic, Latin and Slovenian languages, Zbornik tretje mednarodne konference, Staroselci v Evropi, Jutro, Ljubljana 2005, M. Silvestri, G. Tomezzoli, Linguistic distances between Rhaetian, Venetic, Latin and Slovenian languages, Jezikovne razdalje med retijskim, venetskim, latinskim in slovenskim jezikom, Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2007,

93 25. A. Perdih, G. Tomezzoli, V. Vodopivec, Comparison of contemporary and ancient languages, Primerjava sedanjih in nekdanjih jezikov, Zbornik šeste mednarodne konference Izbor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2008, Julien Cezar, Les actions de l Empereur ou de la royaute, 17, Les Belles lettres. I, Paris 1932, 143; Glej: I Tomažič, Slovenske korenine, I Tomažič, Ljubljana 2003, M. Alinei, The paleolitic continuity theory on indo-evropean origins, an introduction, continuitas. com, Alessandro Peroni, M. Alinei, Origini delle lingue d Europa, Il Mulino, Ed., Vol 1, Bologna 1996, Vol 2, Bologna J. Škulj, Etruscans, Veneti and Slovenians a genetic perspective, Zbornik tretje mednarodne konference, Staroselci v Evropi, Jutro, Ljubljana 2005, J. Kollar, Staroitalija slavjanska, Objevy a dukazy živlu Slavskih, Mesapia, Cisarske kralovske dvorske a statni tiskarne, Viden 1853, P. J. Šafařík. Slovanské starožitnosti, Praga R. Petrič, Venetska teorija in izvor Slovenov, Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2007, G. B. Pellegrini, A. L. Prosdocimi, La lingua Venetica, Instituto di glottologia dell universita di Padova, Circolo linguistico Fiorentino, Padova 1967, 2. del, M. Lejeune, Manuel de la langue Vénète, Indogermanische bibliothek, Carl Winter, Universitätverlag, Heidelberg 1974, S. Schumacher, Die Rätischen Inschriften, Geschichte und heutiger Stand der Forschung, 2. erweitete Auflage, Archaeolingua, Innsbrucker Beiträge zur Kulturwissenschaft, Sonderheft 121, Innsbruch C. Brixhe, M. Lejeune, Corpus des Inscriptions Palèo-Phrygiennes Èditions Recherche sur les Civilisations, Paris 1984, H. Krahe, Die Sprache der Illirier, Zweiter Teil, C. de Simone, Die messaischen Inschiften und ihre Chronologie, J. Unterman, Die messapischen Personnamen, Otto Harrassowitz, Wiesbaden V. Vodopivec, Stopnja narečnosti venetskih, retijskih in starofrigijskih napisov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, M. Ventris, J. Chadwick, Documents in Mycenaean Greek, 1956, Second edition Cambridge M. Ventris, Work notes on Minoan language research and other unedited papers, Edizioni dell Ateneo, Roma P. Serafimov, G. Tomezzoli, Evidence for the Early Slavic Presence on the Island of Crete During the Minoan Period, New Reading of the Linear A Script on the Golden Ring from Mavro Spelio, Proceeding of the First International Congress, Pre-Cyrillic Slavic Writing and Pre-Christian Slavic Culture, St. Petersburg 2008, P. Serafimov, A. Perdih, Translation of the Linear A Tablet HT 13 from Crete, Zbornik sedme mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, A. Perdih, V. Vodopivec, Posebni znaki v starofrigijskih napisih, Zbornik osme mednarodne konference, Izvor Evroppejcev, Jutro, Ljubljana 2010, Klinopis, Wikipedia, Hamurabijev zakonik, zbirka.si, Delo, Klinopis, R. Pešić, I accuse the silence, Denial plot how to help Europe, Lectures and notes , Pešić i sinovi, Beograd 2001, J. F. Champollion, Précis du système hiéroglyphique des anciens Égyptiens, Paris T. Boshevski, A. Tentov, Tracing the script and the language of the ancient Macedonians, Zbornik pete mernarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2007, V. Vodopivec, Staroegiptovski napis v venetski pisavi, Starejša slovenska etnogeneza, Jutro, Ljubljana 2010,

94 94 Jezikovne primerjave črk, dvojčkov in trojčkov Uvod Pri razbiranju starih napisov so nujne analize pogostosti črkovnih, zlogovnih ali slikovnih znakov, oziroma njihovih glasov ali pomenov. Analize črkovnih znakov oziroma njihovih glasov lahko že pokažejo določene značilnosti jezika obravnavanih napisov in s tem nakažejo širšo izbira jezika razumevanja [1-4]. Ustrezna izbira jezika razumevanja je bistvenega pomena, saj ob napačni izbiri razumevanje ni možno, lahko pa vodi v stranpoti, ki ne dajejo pravih zaključkov, lahko pa služi tudi za zavestno prikrivanje pravega razumevanja iz različnih oblastnih, kariernih ali drugih osebnih, narodnih ali službenih razlogov [5-6]. Dosedanje raziskave so pokazale ustreznost primerjav uporabe pogostosti črk med posameznimi sedanjimi in starimi jeziki, medtem ko primerjave dvojčkov in trojčkov kažejo precej drugačne rezultate. Očitno je treba poiskati vzroke v obsegih primerjanih jezikovnih skupin, njihovi knjižnosti ali narečnosti ter v povprečnih dolžinah besed, ki so pomembne značilnosti vsakega jezika in narečja [7]. Podatki Podrobno so primerjani predantični predslovanski jeziki, kjer so jezikoslovci z razlago napisov s poljubnimi imeni dobili več kot dvojne dolžine besed, kot pa so jih ugotovili raziskovalci z normalnim jezikovnim razumevanjem. Veneti Raziskovalci 7879 črk / 2426 besedami = 3,25 črk [8-10] Jezikoslovci 4686 črk / 758 besedami = 6,18 črk [11] 4793 črk / 768 besedami = 6,24 črk [12] Reti Raziskovalci 2301 črka / 779 besedami = 2,95 črk [13-15] Jezikoslovci po imenih je ocenjena na 6 črk [16] Starofrigi Raziskovalci 2438 črk / 867 besedami = 2,81 črk [17-19] Jezikoslovci 1992 črk / 359 besedami = 5,55 črk [20] Mesapci Raziskovalci 6507 črk / 2340 besedami = 2,78 črk [21-23] Jezikoslovci 3215 črk / 424 besedami = 7,85 črk [24-25] Slovenci Povprečne dolžine slovenskih leposlovnih besed 4,55 črk [26] Latinci Latinsko besedilo črk / 3579 besedami = 6,17 črke [27]

95 95 Povprečne dolžine besed jezikoslovcev so več kot še enkrat daljše, zato dvojčki in trojčki niso primerljivi, kar kažejo tudi ustrezne analize. Bistvena razlika je tudi med normiranima jezikoma slovenščino in latinščino, ki ima precej daljše besedno povprečje. Rezultati Primerjava je izvedena za tri predantične jezike, podatki pa so označeni: VEN venetski napisi RET retijski napisi FRI starofrigijski napisi Za štetje znakov je bil uporabljen program, ki ga je naredil B. Perdih [28]. Za oceno jezikoslovne razdalje je bil uporabljen korelacijski koeficient R [29]. Števila posameznih črkovnih znakov, dvojčkov in trojčkov v navedenih datotekah so podana v tabeli 1. Mesapski jezik ni primerjan, glede na še manjšo povprečno dolžino besed pa še bolj odstopa in je dvojčkov in trojčkov primerljivo še manj. Tabela 1: Število črkovnih znakov, dvojčkov in trojčkov Jezik primerjave Posamezni znaki Dvojčki znakov Trojčki znakov Ustrezno število FRI RET VEN Posameznih znakov je v vsaki od teh baz podatkov več kot 700, zato so dovolj velike, da njihova velikost ne vpliva na rezultate analize [7]. Parov znakov je manj kot 8.000, trojčkov znakov pa mnogo manj kot , zato na njihovi podlagi resna analiza ni mogoča [29]. Več dimenzionalna analiza Več dimenzonalna analiza [7] je podala primerjavo črkovnih znakov za različne predvsem stare jezike. Izpuščene so različice istih jezikov, ki so dobljene na osnovi različnih prečrkovanj. Za oceno jezikoslovne razdalje je bil uporabljen korelacijski koeficient R [29], zaporedja po večanju oddaljenosti uporabe črk pa so podana v tabeli 2. Tabela 2: Zaporedne bližine jezikov po črkah FRI 1 0,916 0,886 0,885 0,881 0,872 0,871 0,866 0,851 0,847 0,836 0,828 0,827 FRI Sl Fi VEN Vz Es Gr Bq Cs LaC My RET Os RET 1 0,879 0,867 0,860 0,857 0,836 0,828 0,827 0,824 0,793 0,790 0,770 0,730 RET Sl Os EtT Fi LaC FRI Es VEN Lu Cs Bq Um VEN 1 0,937 0,908 0,885 0,848 0,842 0,834 0,812 0,793 0,786 0,784 0,726 0,720 VEN Cs Sl FRI Gr Fi My LaC RET Vz Os EtB Bq

96 96 Starofrigijskemu jeziku so najbližji stara slovenščina, finščina in venetščina, ki jim slede benečanščina, estonščina, grščina, baskovščina, starocerkvena slovanščina, latinščina, micenščina, retijščina in oskanščina. Retijskemu jeziku so najbližji stara slovenščina, oskanščina in etruščanščina, ki jim slede finščina, latinščina, starofrigijščina, estonščina, venetščina, luvijščina, starocerkvena slovanščina, baskovščina in umbrijščina. Venetskemu jeziku so najbližji starocerkvena slovanščina, stara slovenščina in starofrigijščina, ki jim slede grščina, finščina, micenščina, latinščina, retijščina, benečanščina, oskijščina, etruščanščina in baskovščina. Razvidno je, da sama primerjava črkovnih znakov oziroma črkovnih glasov ne pokaže vedno tudi smiselno ožjega izbora jezika razumevanja, saj finščina, estonščina, latinščina in grščina po besednih značilnostih niso ustrezni jeziki razumevanja slovenskih in slovanskih besedil, niti predantičnih predslovanskih napisov. Analize Črke Primerjanih črk je le 21, ki so v uporabi v navedenih predatičnih slovanskih jezikih, zato so so pri slovenskih besedilih prenesene črke: F v V, Č v C, J v I in Ž v Z; črke X, Y in W pa so izpuščene, upoštevana je tudi izgovorjava končnega L kot U; pri latinskih besedilih pa so prenesene črke : F v V, Q v K in X v K in S. Glede na obseg primerjanih črkovnih datotek je število črk majhno, zato daje primerjava ustrezne rezultate, ki so podani v tabeli 3 in so dobro upodobljivi in prikazani v grafu 1 za naslednje skupine: VEN venetski napisi 7879 črk [8-9] RET retijski napisi 2301 črk [13-14] FRI starofrigijski napisi 2438 črk [17-18] MES mesapski napisi 6507 črk [21-22] SLO slovenska besedila črk [26] LAT latinska besedila črk [30] Graf 1: Primerjava deležev črk venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih, slovenskih in latinskih besedil

97 97 Obseg posameznih črk je podoben, opazne pa so posebnosti posameznih napisov oziroma jezikov, ki v različnem obsegu uporabljajo glasovno podobne črke. Pri samoglasnikih so razlike velike, saj venetski O nadomešča A, retijski U nadomešča O, starofrigijski A nadomešča I, mesapski A nadomešča U, slovenski O nadomešča U, latiski U pa črko O. Pri soglasnikih je ujemanje boljše, opazne pa so izravnave med črkami podobne izgovorjave, zlasti med nezvočniki: med B, D, P in T, med G in H in med C, Č, S in Š. Posebej izstopata slovenski in latinski C ter mesapski in slovenski Z. Opazna je izravnava med zvočniki: med M in L ter R in V, medtem ko so deleži pri črki N zelo izenačeni. Opazne izravnave med navedenimi črkovnimi glasovi nakazujejo ustreznejšo primerjavo po skupinah črk podobne izgovorjave. Tabela 3: Primerjava venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih, slovenskih in latinskih besedil po številih in deležih črk ČRKE Števila Deleži v odstotkih VEN RET FRI MES SLO LAT VEN RET FRI MES SLO LAT A ,37 13,60 16,49 18,09 10,47 9,19 B ,79 0,78 1,60 2,09 1,94 1,56 C ,09 0,00 0,00 0,02 2,14 4,13 D ,66 0,52 2,75 3,75 3,39 2,74 E ,59 8,43 10,79 10,68 10,72 11,89 G ,22 2,56 1,35 1,32 1,64 1,16 H ,39 0,91 0,00 0,03 1,05 0,84 I ,40 19,82 13,90 14,15 13,71 10,10 K ,29 3,56 4,47 1,75 3,70 2,08 L ,05 5,22 2,09 4,16 4,99 3,17 M ,15 1,83 4,14 2,20 3,30 5,44 N ,88 6,04 5,37 5,76 6,33 6,13 O ,58 0,48 8,04 8,07 9,09 5,65 P ,28 3,09 1,35 1,66 3,37 2,74 R ,65 4,35 3,24 5,52 5,01 6,72 S ,95 6,08 8,90 7,15 5,05 8,02 Š ,75 1,35 0,00 1,11 1,00 0,00 T ,11 8,65 7,96 8,11 4,33 8,29 U ,91 9,39 3,32 0,66 2,15 8,64 V ,60 2,96 4,22 1,92 3,87 1,52 Z ,29 0,39 0,00 1,80 2,75 0,00 VSE

98 98 Dvojčki Število črkovnih dvojčkov je izrazito odvisno od povprečne dolžine besed, ki je značilnost posameznega jezika, pa tudi od posameznega narečja, saj narečja krajšajo knjižne besede. Razlika je že pri normiranih jezikih slovenščini in latinščini: slovenščina s povprečno dolžino besed 4,55 črk ima le 3,55 dvojčkov na povprečno besedo, latinščina s povprečno dolžino besed 6,17 črk ima že 5,17 dvojčkov na povprečno besedo. Še večje so razlike pri narečjih in zlasti pri predantičnih predslovanskih napisih, ki imajo veliko okrajšav in vzklikov žalosti: venetščina s povprečno dolžino besed 3,25 črk ima le 2,25 dvojčkov, retijščina s povprečno dolžino besed 2,95 črk ima le 1,95 dvojčkov, starofrigijščina s povprečno dolžino besed 2,81 črk ima le 1,81 dvojčkov, mesapščina s povprečno dolžino besed 2,78 črk pa ima le še 1,78 dvojčkov na povprečno besedo. Dvojčki črk se po dolžini že bližajo povprečni dolžini besed predantičnih predslovanskih napisov, ki so pisani v tedanjih narečjih in imajo povprečno dolžino besed le okoli 3 črke. V treh zajetih datotekah VEN, RET in FRI je vseh dvojčkov 8329 in 284 različnih dvojčkov. Obseg dvojčkov je prevelik, zato je prikaz narejen le za različne dvojčke z začetno črko A: skupno število dvojčkov na začetno črko A je 987, različnih dvojčkov pa je le 20. Različni dvojčki z začetno črko A so prikazani v grafu 2 za naslednje skupine: VEN vseh 5393 vseh na A 555 različnih 108 različnih na A 17 RET vseh 1485 vseh na A 195 različnih 108 različnih na A 16 FRI vseh 1451 vseh na A 237 različnih 162 različnih na A 17 VSI vseh 8329 vseh na A 987 različnih 284 različnih na A 20 Graf 2: Primerjava deležev različnih dvojčkov na A v venetskih, retijskih in starofrigijskih napisih

99 99 Opazna so izrazita odstopanja, ki kažejo besedne značilnosti posameznih jezikov: AE, AI in AT pri Starofrigijcih; AI, AS in AT pri Venetih; AL kot zelo pogosta končnica pri Retih ter AT, ki pri Starofrigijcih in Retih pride od ATA v raznih oblikah, pri Venetih pa od besed ŠAINATEI in predvsem TRUMUSICATEI. Edino dobro ujemanje je pri dvojčku AN, ki največkrat pomeni in ali en v raznih oblikah. Namesto primerjave dvojčkov, ki se že bližajo povprečni dolžini besed je bolje primerjati te jezike po besedah na različne začetne črke. Primerjava dvojčkov venetskega, retijskega in starofrigijskega jezika po začetnih črkah je v številih in deležih prikazana v tabeli 4 in v grafu 3. Graf 3: Primerjava deležev vseh dvojčkov po začetnih črkah v venetskih, retijskih in starofrigijskih napisih Opazne so razlike zlasti pri skupinah črk kot so samoglasniki in zvočniki ter pri črkah D in P, ki se očitno zamenjujeta. Dobro ujemanjeje pri črkah S, T in V. Trojčki Število črkovnih trojčkov je še bolj odvisno od povprečne dolžine besed, ki je značilnost posameznega jezika, pa tudi od posameznega narečja, saj narečja krajšajo knjižne besede. Razlika je že pri normiranih jezikih slovenščini in latinščini: slovenščina s povprečno dolžino besed 4,55 črk ima le 2,55 trojčkov, latinščina s povprečno dolžino besed 6,17 črk ima že 4,17 trojčkov na povprečno besedo. Še večje so razlike pri narečjih in zlasti pri predantičnih slovanskih napisih, ki imajo veliko okrajšav in vzklikov žalosti: venetščina s povprečno dolžino besed 3,25 črk ima le 1,25 trojčkov, retijščina s povprečno dolžino besed 2,95 črk ima le 0,95 trojčkov, starofrigijščina s povprečno dolžino besed 2,81 črk ima le 0,81 trojčkov, mesapščina s povprečno dolžino besed 2,78 črk pa ima le še 0,78 trojčkov.

100 100 Tabela 4: Števila in deleži dvojčkov venetskega, retijskega in starofrigijskega jezika po začetnih črkah Začetne črke Števila dvojčov Deleži v odstotkih VEN RET FRI VEN RET FRI A ,29 13,13 16,33 E ,07 6,26 8,61 I ,72 15,35 9,99 O ,57 0,47 9,37 U ,97 7,61 3,65 B ,04 1,21 2,14 C ,61 0,00 0,07 D ,26 0,81 3,38 G ,97 3,10 1,93 H ,33 0,61 0,00 K ,56 4,85 5,44 L ,17 5,66 2,00 M ,34 2,22 5,86 N ,12 7,27 4,76 P ,65 4,31 1,93 R ,04 5,45 3,65 S ,08 6,06 5,03 Š ,82 1,28 0,00 T ,40 10,30 10,75 V ,62 3,64 5,10 Z ,37 0,40 0,00 VSE Trojčki večinoma že prestavljajo besede, saj so povprečne dolžine predantičnih slovanskih besed, ki so pisani v tedanjih narečjih le okoli 3 črke. Vseh trojčkov v treh zajetih datotkah je 4991, različnih trojčkov pa je 512, podrobnejši podatki pa so: VEN vseh 3368 vseh na A 255 različnih 820 različnih na A 58 RET vseh 837 vseh na A 121 različnih 469 različnih na A 56 FRI vseh 786 vseh na A 136 različnih 422 različnih na A 55 VSI vseh 4991 vseh na A 512 različnih 1208 različnih na A 103 Obseg trojčkov je prevelik, zato je prikaz narejen le za trojčke z začetno črko A: skupno število trojčkov na začetno črko A je 512, različnih trojčkov pa je 103. To je še vedno mnogo preveč za grafičen prikaz, zato omejim pogostost posameznega trojčka v posamezni skupini na najmanj 4, kar daje 36 različnih pogostejših trojčkov na začetno črko A. Primerjava teh trojčkov je podana v grafu 3 za obravnavane skupine:

101 101 Graf 4: Primerjava trojčkov v venetskih, retijskih in starofrigijskih napisih na začetno črko A Odstopanje je še večje, saj ujemanja skoraj ni. Izstopajo prepoznane besede: pri Starofrigijcih ABA, AGA, ANA, ANO, ATA, ATE in ATI, pri Retijcih ANI, ANU, ARI, ATA, ATI in AVI, pri Venetih pa AIN, AST in ATE. Venetski ain iz besede šainat, ast in besede donasto in ate, iz besed ŠAINATEI in predvsem TRUMUSICATEI. Trojčki, ki se pokrivajo so AIS, ANE, ARA in ATI. Graf 5: Primerjava vseh trojčkov v venetskih, retijskih in starofrigijskih napisih po začetnih črkah

102 102 Primerjava deležev vseh trojčkov venetskega, retijskega in starofrigijskega jezika po začetnih črkah je prikazana v tabeli 5 in v grafu 5. Tudi tu so opazne izravnave med samoglasniki, saj je le črka E uravnotežena, izravnave so tudi med zvočniki, izrazita je zopet izravnava med D in P. Možna je delna izravnava tudi med U in V, kar je posebnost izgovorjave v tedanjih narečjih in v slovenskem jeziku. Primerjava črk, dvojčkov in trojčkov Primerjava deležev črk, dvojčkov in trojčkov po začetnih črkah za venetski jezik je podana v tabeli 6 in prikazana v grafu 6. Izrazita je dobra pokritost črk, dvojčkov in trojčkov, kar kaže na to, da so večinoma že prišle do izraza besede, ki imajo povprečno le okoli tri črke. Nekoliko odstopata le I in T. Primerjava deležev črk, dvojčkov in trojčkov po začetnih črkah za retijski jezik je podana v tabeli 7 in prikazana v grafu 7. Tudi tu je ujemanje zelo dobro in zopet največ odstopata črki I in T. Tabela 5: Števila in deleži trojčkov venetskega, retijskega in starofrigijskega jezika Začetne Števila dvojčov Deleži v odstotkih črke VEN RET FRI VEN RET FRI A ,29 13,13 16,33 E ,07 6,26 8,61 I ,72 15,35 9,99 O ,57 0,47 9,37 U ,97 7,61 3,65 B ,04 1,21 2,14 C ,61 0,00 0,07 D ,26 0,81 3,38 G ,97 3,10 1,93 H ,33 0,61 0,00 K ,56 4,85 5,44 L ,17 5,66 2,00 M ,34 2,22 5,86 N ,12 7,27 4,76 P ,65 4,31 1,93 R ,04 5,45 3,65 S ,08 6,06 5,03 Š ,82 1,28 0,00 T ,40 10,30 10,75 V ,62 3,64 5,10 Z ,37 0,40 0,00 VSE

103 103 Graf 6: Primerjava deležev črk, dvojčkov in trojčkov za venetski jezik po začetnih črkah Tabela 6: Števila in deleži vseh črk, dvojčkov in trojčkov za venetski jezik po začetnih črkah Začetne Števila Deleži v odstotkih črke črke dvojčki trojčki črke dvojčki trojčki A ,37 10,29 7,57 E ,59 9,07 7,42 I ,40 10,72 12,38 O ,58 12,57 9,14 U ,91 3,97 5,17 B ,79 1,04 1,45 C ,09 1,61 1,87 D ,66 2,26 3,24 G ,22 2,97 1,78 H ,39 0,33 0,42 K ,29 3,56 3,74 L ,05 3,17 3,80 M ,15 3,34 4,54 N ,88 6,12 6,21 P ,28 1,65 2,40 R ,65 5,04 6,83 S ,95 5,08 6,18 Š ,75 0,82 0,98 T ,11 11,40 8,91 V ,60 4,62 5,43 Z ,29 0,37 0,53 VSE

104 104 Graf 7: Primerjava deležev črk, dvojčkov in trojčkov za retijski jezik po začetnih črkah Tabela 7: Števila in deleži vseh črk, dvojčkov in trojčkov za retijski jezik po začetnih črkah začetne števila deleži v odstotkih črke črke dvojčki trojčki črke dvojčki trojčki A ,60 13,13 14,46 E ,43 6,26 6,93 I ,82 15,35 15,17 O ,48 0,47 0,60 U ,39 7,61 8,48 B ,78 1,21 1,67 C 0 0 0,00 0,00 0,00 D ,52 0,81 0,96 G ,56 3,10 2,51 H ,91 0,61 0,60 K ,56 4,85 3,11 L ,22 5,66 4,90 M ,83 2,22 3,35 N ,04 7,27 4,66 P ,09 4,31 5,62 R ,35 5,45 7,29 S ,08 6,06 6,81 Š ,35 1,28 0,96 T ,65 10,30 7,41 V ,96 3,64 3,82 Z ,39 0,40 0,72 VSE

105 105 Graf 8: Primerjava deležev črk, dvojčkov in trojčkov za starofrigijski jezik po začetnih črkah Primerjava deležev črk, dvojčkov in trojčkov po začetnih črkah za starofrigijski jezik je podana v tabeli 8 in prikazana v grafu 8. Tudi tu je ujemanje dovolj dobro in zopet največ odstopata črki I in T, ki se jim pridruži tudi črka S, ki samostojno predstavlja povezovalni besedi s in z. Pri vseh primerjavah črk, dvojčkov in trojčkov je ujemanje zelo dobro in kaže, da gre večinoma že za besede. Črki I in S imata tudi številen samostojen pomen, zato odstopajo enočrkovne besede navzgor, črka T pa predstavlja sredinsko črko v pogostih besedah ali delih besed ATA, ATE, ATI in ATO. Dodatna primerjava Primerjava po skupinah Primerjava črk kaže na preglase črk podobne izgovorjave v navedenih jezikih, zato primerjava po črkah ni najboljša in jo je treba nadomestiti s skupinami črk podobne izgovorjave tako, kot so bile že dosedaj izvršene nekatere primerjave [30-32]. Različne preglase podajata tudi J. Kollar [33] in V. P. Nikčević [34] in njuna graf sta podana na sliki 1 in 2. Primerjali bomo uporabo črk venetskih, retijskih, starofrigijskih in mesapskih napisov tudi s slovenščino in z latinščino. Primerjane so črke po skupinah kot so podane v literaturi [35]. Primerjava po posameznih skupinah črk je podana v tabelah 9, 10, 11 in 12.

106 106 Tabela 8: Števila in deleži vseh črk, dvojčkov in trojčkov za starofrigijski jezik po začetnih črkah začetne črke števila deleži v odstotkih črke dvojčki trojčki črke dvojčki trojčki A 402,00 237,00 136,00 16,49 16,33 17,30 E 263,00 125,00 65,00 10,79 8,61 8,27 I 339,00 145,00 76,00 13,90 9,99 9,67 O 196,00 136,00 61,00 8,04 9,37 7,76 U 81,00 53,00 29,00 3,32 3,65 3,69 B 39,00 31,00 18,00 1,60 2,14 2,29 C 0,00 1,00 1,00 0,00 0,07 0,13 D 67,00 49,00 32,00 2,75 3,38 4,07 G 33,00 28,00 17,00 1,35 1,93 2,16 H 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 K 109,00 79,00 28,00 4,47 5,44 3,56 L 51,00 29,00 17,00 2,09 2,00 2,16 M 101,00 85,00 54,00 4,14 5,86 6,87 N 131,00 69,00 37,00 5,37 4,76 4,71 P 33,00 28,00 25,00 1,35 1,93 3,18 R 79,00 53,00 34,00 3,24 3,65 4,33 S 217,00 73,00 42,00 8,90 5,03 5,34 Š 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 T 194,00 156,00 61,00 7,96 10,75 7,76 V 103,00 74,00 53,00 4,22 5,10 6,74 Z 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 VSE Slika 1: Preglasi soglasnikov Jan Kollar [33] Slika 2: Preglasi samoglasnikov V. P. Nikčević [34]

107 107 Tabela 9: Primerjava deležev samoglasnikov Primerjava jezikov VEN RET FRI MES SLO LAT Deleži samoglasnikov: a, e, i, o in u 51,84 51,72 52,50 51,65 46,15 45,47 Primerjava kaže bistveno ujemanje venetščine, retijščine, starofrigijščine in mesapščine, slabše ujemanje s slovenščino in najslabše z latinščino. Tabela 10: Primerjava deležev zvočnikov Primerjava jezikov VEN RET FRI MES SLO LAT Deleži zvočnikov: m, n, l, r in v 21,32 20,38 19,08 19,57 23,50 22,98 Primerjava kaže dobro ujemanje retijščine, starofrigijščine in mesapščine, slabše z venetščino in latinščino in najslabše s slovenščino. Tabela 11: Primerjava deležev zvenečih soglasnikov Primerjava jezikov VEN RET FRI MES SLO LAT Deleži zvenečih soglasnikov: b, d, g, z in ž 4,96 4,26 5,74 8,96 9,71 4,46 Primerjava kaže dobro ujemanje venetščine, retijščine, starofrigijščine in latinščine, slabše ujemanje z mesapščino in najslabše s slovenščino. Tabela 12: Primerjava deležev nezvenečih soglasnikov Primerjava jezikov VEN RET FRI MES SLO LAT Deleži nezven. soglas.: p, t, s, š, č, k, h in c 21,88 23,64 22,68 19,82 20,64 26,09 Primerjava kaže dobro ujemanje venetščine, starofrigijščine, mesapščine in slovenščine, slabše ujemanje z retijščino in najslabše z latinščino. Najpomembnejša je primerjava s samoglasniki, ki imajo tudi daleč največji delež med značilnimi skupinami črk oziroma glasov, in ta primerjava kaže na boljše ujemanje venetščine, retijščine, starofrigijščine in mesapščine s slovenščino kot pa z latinščino. Uteženo ujemanje Uteženo ujemanje po vseh skupinah Uteženo ujemanje po navedenih štirih skupinah izvršimo glede na primerjalni jezik jezikoslovcev latinščino. Upoštevane so razlike deležev posameznih skupin črk v posameznem jeziku glede na latinščino, razmerje pa je zmnožek teh razlik in uteži, ki so deleži latinskih črk po istih skupinah. Utežena primerjava uporabe črk je podana v tabelah 13, 14, in 15. Tabela 13: Uteženo ujemanje po vseh skupinah glede na latinščino Jezik VEN RET FRI MES SLO LAT Samoglasniki 51,84 51,72 52,50 51,65 46,15 45,47 Razmerje 330,22 323,25 369,08 319,20 31,38 0,00 Zvočniki 21,32 20,38 19,08 19,57 23,5 22,98 Razmerje 38,15 59,75 89,62 78,36 11,95 0,00

108 108 Zveneči soglasniki 4,96 4,26 5,74 8,96 9,71 4,46 Razmerje 2,23 0,89 5,71 20,07 23,42 0,00 Nezven. sogl. 21,88 23,64 22,68 19,82 20,64 26,09 Razmerje 109,84 63,92 88,97 163,58 142,19 0,00 Vsota razmerij 480,44 447,81 553,37 581,21 208,94 0,00 Latinščini je daleč najbližja slovenščina, ki ji na precejšnji razdalji slede retijščina, venetščina, frigijščina in mesapščina. Uteženo ujemanje po treh skupinah Tabela 14: Uteženo ujemanje po treh skupinah Jezik VEN RET FRI MES SLO LAT Samoglasniki 51,84 51,72 52,50 51,65 46,15 45,47 Razmerje 330,22 323,25 369,08 319,20 31,38 0,00 Zvočniki 21,32 20,38 19,08 19,57 23,5 22,98 Razmerje 38,15 59,75 89,62 78,36 11,95 0,00 Soglasniki 26,84 27,90 28,42 28,78 30,35 30,55 Razmerje 113,34 80,96 65,07 54,07 6,11 0,00 Vsota razmerij 481,71 463,96 523,77 451,63 49,44 0,00 Latinščini je daleč najbližja slovenščina, ki se ji je precej približala in ji na precejšnji razdalji slede mesapščina, retijščina, venetščina, frigijščina. Uteženo ujemanje po dveh skupinah Tabela 15: Uteženo ujemanje po dveh skupinah Jezik VEN RET FRI MES SLO LAT Samoglasniki 51,84 51,72 52,50 51,65 46,15 45,47 Razmerje 330,22 323,25 369,08 319,20 31,38 0,00 Soglasniki 48,16 48,28 47,50 48,35 53,85 53,53 Razmerje 287,46 281,03 322,79 277,29 17,13 0,00 Vsota razmerij 617,68 604,28 691,86 596,48 48,51 0,00 Latinščini je daleč najbližja slovenščina, ki ji na precejšnji razdalji slede mesapščina retijščina, venetščina, frigijščina. Samo mesapščina je spremenila svoj položaj za tri mesta pri združitvi nezvenečih in zvenečih soglasnikov, kar pomeni, da je imela precej preglasov črk med navedenima skupinama. Tudi slovenščina ima veliko teh preglasov, kar pa se je pokazalo le v večji bližini glede na latinščino. Vrstni red in jezikovne razdalje so zelo podobne pri zadnjih dveh primerjavah, ki sta zato tudi najprimernejši za ugotavljanje širšega izbora jezika razumevanja. Točkovanje ujemanja Točkovanje ujemanja izvedemo za posamezen jezik s primerjavo glede na latinščino. Najboljše ujemanje točkujemo rastoče z 1, 2, 3, 4 in 5. Izračun z upoštevanjem deležev latinščine in točkovanega ujemanja, je prikazan v tabeli 16.

109 109 Tabela 16: Točkovanje in izračun primerljivega ujemanja z latinščino Točkovanje % lat. VEN RET FRI MES SLO VEN RET FRI MES SLO Samoglasniki 45, ,88 136,41 227,35 90,94 45,47 Zvočniki 22, ,96 68,94 91,92 114,90 22,98 Zven. sogl. 5, ,92 5,64 16,38 21,84 27,30 Nezv. sogl. 26, ,27 26,09 52,18 130,45 104,36 Skupaj ,03 237,08 387,83 358,13 200,11 Latinščini je daleč najbližja slovenščina, ki ji slede retijščina, venetščina, mesapščina in starofrigijščina. Razmerje jezikov je podobno uteženemu razmerju, razdalje pa so seveda različne, saj je namesto razlike upoštevano točkovanje. Pri vseh primerjavah izstopajo dobre povezane primerjanih predantičnih jezikov, slabše povezave s slovenščino in najslabše povezave z latinščino. Slabše povezave s slovenščino v dobri meri pogojujejo primerjave narečnih jezikov venetščine, retijščine, starofrigijščine in mesapščine z normiranim jezikom slovenščino. Primerjava več dimenzionalne analize z uteženim izračunom Primerjavo bomo izvedli za venetščino, ki najbolje ustreza povprečju uteženega računa, ki je: (617, , , ,48) / 4 = 627,575, glej tabelo 15. Upoštevani so jeziki, ki so po več dimenzionalni raziskavi črkovno bližje predantičnim slovanskim govorom: venetščini, retijščini in starofrigijščini. Deleži samoglasnikov, zvočnikov in soglasnikov so podani v tabeli 17, utežena primerjava po teh črkovnih skupinah pa v tabeli 18. Tabela 17: Primerjava deležev črk po skupinah za navedene jezike Jezik VEN SL SI FI OS CS ES GR ET BQ LA samoglasniki 51,84 46,15 49,76 49,13 44,55 48,75 48,50 51,29 47,06 51,15 46,67 zvočniki 21,32 23,50 19,32 24,56 20,05 19,89 20,65 19,44 27,29 19,70 20,96 soglasniki 26,84 30,35 30,92 26,31 35,40 31,36 30,85 29,27 25,65 29,15 32,37 Tabela 18: Utežena primerjava deležev črk po skupinah za navedene jezike Jezik VEN SL SI FI OS CS ES GR ET BQ LA samoglasniki 51,84 46,15 49,76 49,13 44,55 48,75 48,50 51,29 47,06 51,15 46,67 razmerje 0,00 295,0 107,7 140,6 377,7 160,1 173,2 28,6 247,8 35,9 268,1 zvočniki 21,32 23,50 19,32 24,56 20,05 19,89 20,65 19,44 27,29 19,70 20,96 razmerje 0,00 46,50 42,70 69,10 27,00 30,50 14,2o 40,0o 127,4 34,6o 7,8o soglasniki 26,84 30,35 30,92 26,31 35,40 31,36 30,85 29,27 25,65 29,15 32,37 razmerje 0,00 94,2 109,6 14,20 229,6 121,4 107,5 65,10 32,00 62,10 148,6 Skupaj 0,00 435,7 260,0 223,9 634,4 312,1 294,9 133,6 407,2 132,6 424,5

110 110 Venetščini sta najbližje baskovščina in grščina, slede finščina, stara slovenščina, estonščina in starocerkvena slovanščina, bolj oddaljene so etruščanščina, latinščina in slovenščina, najbolj oddaljena pa je oskijščina. V več dimenzionalni raziskavi sta venetščini najbližje starocerkvena slovanščina in stara slovenščina, ki jim slede grščina, finščina, micenščina, latinščina, benečanščina, oskijščina, etruščanščina in baskovščina. Izrazito izstopa baskovščina, ki je iz zadnjega mesta prišla na prvo mesto. Očitno je možna večja razlika pri vrednotenju pogostosti posameznih glasov v primerjavi s primerjavo po skupinah glasov podobne izgovorjave. Slovenski in latinski jezik sta zamenjala mesti, saj so ugotovljene vsebnosti glasov drugačne, kar pomeni, da ni bila upoštevana enaka izbira besedil. Rezultat nedvoumno pokaže, da primerjava črk poda le en vidik, ki ga je treba dopolniti z drugimi znanji iz področij zgodovine, jezikoslovja, zgodovinskega jezikoslovja, arheologije, genetike in drugih ustreznih znanstvenih področij. Dosedanje raziskave Raziskava [37] je potrdila, da je venetski jezik po uporabi črk bistveno bolj podoben slovenskemu jeziku kot pa latinščini. Raziskava [38] je potrdila, da je retijski jezik po uporabi črk bistveno bolj podoben venetskemu in slovenskemu jeziku kot pa latinščini. Poglobljena več razsežnostna raziskava [7] je potrdila, da so retijski, venetski, starofrigijski in etruščanski jezik po uporabi črk bistveno bolj podobni staroslovenskemu jeziku kot pa latinščini. Razprava Primerjave črk so pokazale različnost posameznih preglasov črk podobne izgovorjave v različnih jezikih, zato so ustreznejše primerjave po skupinah glasov podobne izgovorjave, ki so pokazale zelo dobro ujemanje. Večje razlike s slovenščino so posledica primerjav narečnih jezikov venetščine, retijščine, starofrigijščine in mesapščine z normiranim jezikom slovenščino. Primerjave dvojčkov predantičnih slovanskih jezikov kažejo že povezave z besedami, saj je povprečna dolžina besed v obravnavanih jezikih okoli tri črke in dvojčki predstavljajo že 2/3 povprečne dolžine besed. Primerjave teh jezikov pisanih v narečjih, z normiranimi jeziki niso ustrezne, saj ima že slovenščina precej daljše besede. Primerjava z nerazumljenimi napisi s poljubnimi imeni jezikoslovcev pa očitno ni ustrezna, saj so njihove povprečne besede še enkrat daljše. Primerjave trojčkov še bolj nakazujejo besede, saj trojčki predstavljajo že povprečno dolžino besed v obravnavanih jezikih, zato taka primerjava ni smiselna. Primerjava teh jezikov pisanih v narečjih, z normiranimi jeziki ni smiselna, primerjava z nerazumljenimi in poljubnimi imeni jezikoslovcev pa tudi ni ustrezna, saj so njihove povprečne besede še enkrat daljše.

111 111 Primerjave dvojčkov in trojčkov so vprašljive celo pri normiranih jezikih, saj ima latinščina s povprečno dolžino 6,17 črke v povprečju 5,17 dvojčkov in 4,17 trojčkov, slovenščina pa ob povprečni dolžini besed 4,55 črke le 3,55 dvojčkov in le 2,55 trojčkov. Slovenščina ima zato le 69 % dvojčkov in le 61 % trojčkov v primerjavi z latinščino glede na povprečno dolžino besede. Najustreznejša primerjava Primerjave pogostosti posameznih črkovnih glasov so sicer ustrezne, vendar jih je smiselno zamenjati s primerjavami pogostosti med skupinami črk podobne izgovorjave. Tudi pri različnih črkovnih primerjavah so pomembne razlike, zato je najustreznejša primerjava uteženo razmerje po združenih skupinah samoglasnikov, zvočnikov in soglasnikov ali celo samo samoglasnikov in soglasnikov. Namesto primerjav dvojčkov in trojčkov pa je ustrezna primerjava besed po začetnih črkah tako kot so zajete v slovarjih in so temeljna značilnost vsakega jezika. Možne pa so tudi primerjave besed po zadnjih črkah, saj so končnice značilne za posamezne jezike, pa tudi za posamezna narečja, ki pa morajo biti strokovno normirana. Zahvala Zahvaljujem se prof. dr. Antonu Perdihu za vzpodbude in za podatke o dvojčkih in trojčkih ter o kriterijih za njihovo smiselno primerjavo, saj bi bil brez tega prispevek pomankljiv. Literatura 1. V. Vodopivec, Sistem razbiranja starih napisov, Zbornik devete mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana S. Singh, Knjiga šifer, Umetnost šifriranja od starega Egipta do kvantne kriptografije, prevedel J. Plešej, Učila International, Tržič Z. Kulundžić, Historija pisama, materijala i instrumenata za pisanje, Školska knjiga, Zagreb W. Seipel, Der Turmbau zu Babel, Ursprung und Vielhaft von Sprache und Schrift, Band II Sprache, Band III A Schrift, Band III B Schrift, Kunsthistirisches Museum, Wien, Graz V. Vodopivec, Statistična primerjava črk in besed, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Stopnja narečnosti venetskih, retijskih in starofrigijskih napisov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, A. Perdih, G. Tomezzoli, V. Vodopivec, Comparison of contemporary and ancient languages. Zbornik šeste mednarodne konference Izvor Evropejcev (Proceedings of the Sixth International Topical Conference, Origin of Europeans), Jutro, Ljubljana 2008, 40-87, si/zborniki/zbornik08/comparison_languages.pdf. 8. V. Vodopivec, Nabor venetskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik četrte mednarodne konference, Evropski staroselci, Jutro, Ljubljana 2006, V. Vodopivec, Katalog venetskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010,

112 V. Vodopivec, Slovar venetskih besed, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, G. B. Pellegrini, A. L. Prosdocimi, La lingua Venetica, Instituto di glottologia dell universita di Padova, Circolo linguistico Fiorentino, Padova 1967, 2. del, M. Lejeune, Manuel de la langue Vénète, Indogermanische bibliothek, Carl Winter, Universitätverlag, Heidelberg 1974, V. Vodopivec, Zbir retijskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik šeste mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2008, V. Vodopivec, Katalog retijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Besednjak retijskih besed, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, S. Schumacher, Die Rätischen Inschriften, Geschichte und heutiger Stand der Forschung, 2. erweitete Auflage, Archaeolingua, Innsbrucker Beiträge zur Kulturwissenschaft, Sonderheft 121, Innsbruch V. Vodopivec, Zbir starofrigijskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik osme mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Katalog starofrigijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Besednjak starofrigitskih besed, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, C. Brixhe, M. Lejeune, Corpus des Inscriptions Palèo-Phrygiennes Èditions Recherche sur les Civilisations, Paris 1984, V. Vodopivec, Zbir mesapskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik devete mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana V. Vodopivec, Katalog mesapskih napisov, besed in prevodov, Razbiranje ilirskih jezikov, Jutro, Ljubljana V. Vodopivec, Slovar mesapskega jezika, Razbiranje ilirskih jezikov, Jutro, Ljubljana H. Krahe, Die Sprache der Illirier, Erster Teil, Die Qellen, Otto Harrassowitz, Wiesbaden H. Krahe, Die Sprache der Illirier, Zweiter Teil, C. de Simone, Die messaischen Inschiften und ihre Chronologie, J. Unterman, Die messapischen Personnamen, , Abbildungen zu den Messapischen Inschriften und ihrer Chronologie, , Otto Harrassowitz, Wiesbaden 1964, 26. P. Jakopin, Doktorska disertacija, Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v Slovenskem jeziku, Fakulteta za elektrotehniko, Ljubljana J. Cezar, Commentariorvm de bello Gallico, Liber tertivs, gall3.shtml. 28. A. Perdih, Comparison of some methods of estimation of linguistic distances, Zbornik osme mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, A. Perdih, Linguistic analysis based on the frequency of sound pairs and triplets, Zbornik devete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana G. Tomezzoli, M. Silvestri, Latin Language Database iz datotek/from data base: Propertius, The Latin Library, The Classics Homepage. 31. V. Vodopivec, Primerjava razumevanj Pyrgijsjih zlatih ploščic, Starejša slovenska etnogeneza, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Najdaljši venetski napis, Zbornik sedme mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010,

113 V. Vodopivec, Primerjava branj napisa na prstanu iz Ezerova, Zbornik sedme mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, J. Kollar, Staroitalija slavjanska, Objevy a dukazy živlu Slavskih, Piceni, Cisarske kralovske dvorske a statni tiskarne, Viden 1853, V. P. Nikčević. Kritika monogenetskoga etničkoga jezičkoga pristupa, Fran Ramovš kao mladogramatičar, Zbornik mednarodnega posveta Sledovi evropske preteklosti, Jutro, Ljubljana, 2004, C. Bačar, in drugi, Slovenščina jezik na maturi: za slovenščino jezik v četrtem letniku gimnazijskih programov: zbirka nalog za ponovitev jezikovne snovi, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2004, M. Silvestri, G. Tomezzoli, Linguistic Computational Analysis to measure the distances between ancient Venetic, Latin and Slovenian Languages, Proceedings of the Third International Topical Conference, Ancient Settlers of Europe, Jutro, Ljubljana 2005, 77-85, zborniki/zbornik05/tomezzoli_venslolat.htm. 38. M. Silvestri, G. Tomezzoli, Linguistic distances between Rhaetian, Venetic, Latin and Slovenian languages, Jezikovne razdalje med retijskim, venetskim, latinskim in slovenskim jezikom, Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2007,

114 114 Ilirski NAPISi Knjigi Starejša slovenska etnogeneza in Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze sta podali temelje za prevrednotenje sedanje zgodovine in jezikoslovja Slovencev in naših evropsko prvobitnih poljedelskih kulturnih korenin, saj obravnavata venetske, retijske, starotrakijske, starofrigijske in galske napise. Pričujoča knjiga pa razširja védenje tudi na jezike jugovzhodnega dela Apeninskega polotoka, ki jih predstavljajo tako imenovani ilirski napisi, ki so zgodovinsko in jezikovno označeni kot praslovanski, oziroma praslovenski. Vzhodni del Apeninskega polotoka je arheološko podoben ozemlju na drugi strani Jadranskega morja, kot Ilirik, ki pa zgodovinsko pomeni območje pretežne naselitve slovanskih ljudstev in jezikov. Območna porazdelitev Ilirskih ljudstev je prikazana na naslednjem zemljevidu: = iliri&hl = sl&prmd = ivns&tbm = isch&tbo = u&source = univ&sa = X&ei = -MW_TcGsJNDxsgaxqvzCBQ&ved = 0CDUQsAQ&biw = 1579&bih = Zemljevid ilirskih in sosednjih narodnih ali jezikovnih skupin pred Rimsko zasedbo

115 115 Ilirska ljudstva so označena z njihovimi imeni. Veneti so prišteti k Ilirom, niso pa všteti Reti, Vindelicijci in Noričani, ki tudi predstavljajo zibelko naših prednikov. Dobro se vidi zaokrožena celota okrog Jadranskega morja, ki je pogojena s skupno naselitvijo severnega Jadrana že v času zadnje ledene dobe in s pomorskim prometom v njegovem južnem delu. Ilirski jeziki so še iz časa zadnje ledene dobe, ko je bilo Jadransko morje nižje za okoli 100 m in kopno do Zadra. To pojasnjuje veliko podobnost v kulturi znani iz arheoloških najdb in v jezikih, ki pa so v predantičnih napisih znani le iz italijanskega dela, na drugi strani Jadrana pa jih še niso našli ali pa še niso objavljeni. Na balkanski strani je zato možno primerjati le zemljepisna imena, ki večinsko kažejo izrazito slovansko osnovo razumevanja. Na italijanski strani pa imamo na severu venetske napise, na jugu pa picenske in mesapske napise. Številna zemljepisna imena na omenjenih območjih, ki imajo večinsko razumevanje v slovanskih jezikih, je podrobno obravnaval Slovak Jan Kollar v obsežni knjigi Staroitalija Slavjanska. Po otoplitvi in dvigu morja med 15. in 10. tisočletjem pred sedanjostjo za okoli 50 m so se prebivalci poseljenih in poplavljenih območij selili proti severu, kjer se je Evropa sproščala izpod ledu. Dvig morja je bil počasen in je obsegal le tretjino sedanjega polavljenega območja, zato so se prebivalci poseljenih območij lahko postopno selili proti severu. Na nepoplavljenih območjih, pa je večina prebivalstva verjetno ostala s svojo jezikovno in kulturno dediščino. Pri bistveno hitrejšem dvigu v 7. tisočletju pred sedanjostjo za ponovnih 50 m, pa sta bili poplavljeni kar dve tretjini preostalega kopnega, kar je pomenilo dejansko množično selitev proti severu, saj se je poljedelsko prebivalstvo v vmesnih tisočletjih precej pomnožilo. V Srednji Evropi pa so bili zaradi močne otoplitve, ko so bile temperature precej nad sedanjimi, celo ugodnejši pogoji za poljedelstvo. Ugodni podnebni pogoji in neporaščenost zemlje z gozdovi so omogočili takojšnje in donosno poljedelstvo, ki je nudilo obilo hrane in hitrejšo rast prebivalstva. Območje poplavljenega Jadranskega morja je bilo največje v Evropi in je zaradi prisilne selitve proti severu bistveno pripomoglo k temu, da so prav naši jezikovni predniki poselili večino Srednje Evrope, o čemer pričajo zemljepisna imena, ki so jih poimenovali staroselci in so večinsko razumljiva v slovenskem jeziku. Na nepoplavljenih območjih, pa je večina prebivalstva verjetno ostala s svojo jezikovno in kulturno dediščino, kar potrjujejo velike podobnosti arheoloških, predvsem keramičnih, najdb na obeh straneh Jadranskega morja. Najbolj pa naše staroselske korenine potrjujejo zemljepisna imena, ki izvirajo še iz zadnje ledene dobe pred 15. tisočletjem pred sedanjostjo in številni napisi razumljivi na slovanskih osnovah in najbolje v slovenskem jeziku.

116 116 PICENSKI NAPISI Picenske napise so ustvarila ljudstva na zgornji sredi, desne strani Apeninskega polotoka, kot je razvidno iz naslednjega zemljevida. Območje picenskega jezika v širšem okolju, Picenski napisi so skromni po obsegu, zato ni soglasja med jezikoslovci ali je picenski jezik indoevropski, pa čeprav je picensko območje obkroženo z napisi razumljivimi v slovenskem jeziku. Daleč najbolj ohranjen in najdaljši je napis iz Novilare, ki bo obravnavan posebej, tu pa bosta prikazane le krajša napisa, ki ju obravnava Jan Kollar v svoji knjigi Staroitalija Slavjanska, kjer podaja prečrkovanje in razumevanje. Kollar Napis na bronastem kipcu Apola, črke niso vrezane ampak vdelane, glej stran 663. Prečrkovanje CAIS PAIS VARIENS JUVE SALSE SURE Dobesedno Koiš pyje Varinskeho Gove Solke Sure. Smiselno Koiš Syn Variskeho Volu Slunci Belbohu. Latinsko Caius puer Varini Jovi Soli Genio.

117 117 Glosar CAIS Koiš od kojiti sesati PAIZ od pyjec, chlapec, syn sin VARIENS mesto Varinsk JUVE Jovi Gove volu bohu od goveda SALSE Solnce sonce SURE žari, bohu belbohu Uporabljena so imena, kar ni prepričljivo, saj v obrazložitvi podaja tudi razumevanje nekaterih besed, ki niso nujno imena. Vodopivec CAIS PAIS VARIENS JUVE SALSE SURE Kdor pije varjeno mlademu sonce žari. Kdor poje varinsko mlademu sonce žari. Opis kipca ustreza Aplolonu, izvirno Apulu, ki je bil bog vina in petja, kar se sklada tudi z obema različicama razumevanja. Kollar Napis na skali je pisan serpentinasto v petih vrstah, glej strani Po vrstah podajam prečrkovanje, dobesedni, smiselni in latinski zapis DANEIS PAS IE PAE ANA AIPAS A PARATAM EMSPAM PARINNSATU UZET Dane kas je kojem janom apach a brodom jemcom porančato uzeti. Platy ktere jest kterym rokem vod a brodu najemcum poroučeno vziti. Taxae quas est quo anno aquarum et portuum conductoribus mandatum accipere. Glosar DANEIS dane dajatev, obdavčitev PAS kas, namestka - namestnik IE jest - jaz PAE kterym - katerim ANA janom, leto leto AIPAS vodach vodah A a a PARATAM brodom brodom EMSPAM na-jemcom najemnikom PARINNSATU poroučeno zapovedano UZET uzeti vzeti Prevod je smiseln in se opira na kraj najdbe, kjer bi bil lahko brod, ker pa je na kipcu Apolona je manj verjeten. Vodopivec DANEIS PASIE PAE ANA AI PAS A PARATAM EM SPAM PARINNSATU UZET Danes poslovilno poje in aja pazi a poračunam jem spim peresnato uzet. Verjetneje je, da gre za nagrobni napis, kar kaže razumevanje, ki govori o pokojnem, ki poslovilno poje in pazljivo poračuna ter aja in spi, peresno lahko uzet.

118 118 PRIMERJAVA OBRAVNAV Novilara Stele Abstract COMPARISON OF decipherments OF NOVILLARA STELE Novillara inscription from 6 th century BC on smooth sandstone is in Picene language and because of it s exceptionality it gave rise to much interest by historical linguists while officialy it is still considered to be undeciphered. On the front side there is a lavishly illustrated inscription whereas on the back there is picture that could explain the contents of the inscriptin. In the surrounding of Picene there are ancient inscriptions which can be understood in Slavic languages and also in this case such understanding gave suitable results. Horak s Czech translation based on somewhat different transliterations but it reaches the understanding demands. Use of Slovene gave rise to good results and decipherment and confirms Slovene language as a useful tool for decipherment of ancient Slavic inscriptions. Povzetek Napis Novillara iz 6. stoletja pr. Kr. je na gladki plošči iz peščenjaka v severno picenskem jeziku neznanega izvora in zaradi svoje izjemnosti vzbuja zanimanje zgodovinskih jezikoslovcev, saj kljub nekaj poskusom razumevanja uradno velja za nerazumljenega. Na prednji strani je lepo berljiv in ilustriran napis v etruščanski pisavi, na zadnji strani pa je slika, ki naj bi pojasnjevala vsebino napisa. Okoli picenskaga območja so napisi razumljivi na slovanskih osnovah in tudi v tem primeru je razumevanje dalo ustrezne rezultate. Horakov češki prevod sicer temelji na nekoliko drugačnem prečrkovanju, a kljub temu izpolnjuje pogoje razumevanja, prevod v slovenščino pa dosega dobre rezultate in potrjuje razumevanje v slovenščini, ki je ohranila največ arhaičnosti in z najštevilčnejšimi narečji nudi večjo izbiro besednih različic. Uvod Staroselci tega območja so poseljevali tudi celotno območje severnega Jadrana, ki je bilo med zadnjo poledenitvijo nižje za 100 metrov in je bilo kopno do Zadra. Apenini pa so ločevali vzhodni in zahodni del poselitve Apeninskega polotoka, saj je bila tam stalna poledenitev do višine 1200 [1]. Po otoplitvi v obdobju od 15. do 10. tisočletja pred sedanjostjo je bilo takratno kopno do Zadra poplavljeno za 50 metrov višine, zato je bilo kopno le še v severnem Jadranu brez globljega Kvarnerskega zaliva. Tako stanje je trajalo okoli 1000 let, ko se je morje zelo hitro, v obdobju okoli 1000 let, dvignilo na sedanjo raven zaradi dotoka iz Atlantskega oceana. Dotedanjo skupno poselitev je dvig gladine razdelil na dvoje, vendar sta poselitvi obeh strani Jadranskega morja zadržali veliko skupnih značilnosti [2-3]. Možna bi bila zgodovinska in jezikovna podobnost z mesapskimi napisi, ki so jih našli na jugovzhodnem delu Apeninskega polotoka in naj bi jih napisala ljudstva, ki so se priselila

119 119 (ali so morda kar ostala) z druge strani Jadranskega morja. V arheologiji to hipotezo podpirajo podobnosti v keramičnih in kovinskih predmetih na obeh straneh Jadrana. S stališča jezikoslovja pa povezava med mesapščino in ilirščino ni zanesljivo dokazana in v celoti sloni na podobnosti osebnih in krajevnih imen [4-6]. Iliri so v zgodovinskih zemljevidih vpisani na obeh straneh Jadrana, kar potrjuje prvotno poselitev v zadnji ledeni dobi. Treba je ločiti med upravnim pomenom Ilirija in narodnim ali jezikovnim pomenom. Ime ilirski v pomenu slovanski pa se je ohranjal vse do 19. stoletja za ozemlje na zahodnem delu jadranskega morja, na vzhodnem pa je v rabi še sedaj. Ilirščina pri starih piscih pomeni slovanščino. Pomen ilirski za skupino južno slovanskih jezikov ali za posamezni jezik je bil uveljavljen pri jezikoslovcih še v začetku 19. stoletja [7-8]. Koprski škof P. Naldini je leta 1710 pisal za jezik v Istri»qua Sclava seu Illirica«[9]. Jezikoslovec G. Sergi je še v začetku 20. stoletja ugotovil, da narečja v severni Italiji ob Jadranskem morju vsebujejo ilirski substrat, ki sega celo do juga polotoka. Navajal je slovanski izvir za staroselce, za katere se je po rimskem pravu uporabljalo ime ilirski [10]. Te navedbe so podane v literaturi [7]. Picenci in Mesapci so možen ostanek prvotne poselitve skupnega severnojadranskega območja, saj so poselitve in jeziki mnogo trajnejši kot so mislili prej in Teorija kontinuitete to izdatno potrjuje. Prav to območje z Balkanom naj bi bilo najstarejša evropska staroslovanska poselitev, ki zajema mnoga ljudstva, predvsem Venete in Starotrakijce, ki so zapustili predantične napise razumljive na slovanskih osnovah. Avtor Teorije kontinuitete zgodovinski jezikoslovec Mario Alinei glede naših prednikov izjavlja:»the totally absurd thesis of the so called late arrival of the Slavs in Europe must be replaced by the scenario of Slavic continuity from Paleolithic, and the demographic growth and geographic expansion of the Slavs can be explained, much more realistically, by the extraordinary success, continuity and stability of the Neolithic cultures of South-Eastern Europe (the only ones in Europe that caused the formation of tells)«[11-13]. Picene omenja tudi J. P. Mallory, ki navaja prepis besedila Novilara in mnenje, da jezikoslovci niso odločili ali je picenski jezik indoevropski ali ne, strinjajo pa se, da nobena beseda napisa ne more biti zanesljivo prevedena [14]. Ime Piceni Ime Piceni, Picen Pečen, izvira iz njihovega znanja peke kruha Picenum panis, saj Jan Kollar navaja Plinija «Durat sua Piceno in panis inventione gratia...«in dodaja, da so pogosta imena ki sledijo prehrani: konjejedci, ribojedci itd [15]. Beseda pečen se pojavi tudi na etruščanskem krožniku iz 6. do 5. stoletja pred Kr., ki ga jezikoslovci prečrkujejo - mi venelus leceniies [16:653] in pojasnjujejo z imeni - Io (sono) di Venel Leceniie [17:182]. Točno prečrkovanje in razumevanje napisa je podano pri obravnavi venetskih napisov s prečrkovanjem - MIV EN ELU SPECENI IES, kar v prevodu pomeni - Mili eno jelo spečeno ješ [18:167]. Jan Kollar navaja tudi slovanski izvor imen dveh vrhov, devet voda, devetnajst mest in štiri sestavljena imena, na picenskem območju. Nekatera imena niso prepričljiva, večina pa

120 120 ima očitno slovansko razumevanje. Podaja tudi obravnavo in razumevanje krajšega napisa na kipu in nekaj daljšega na kamnu [15]. Napis Novillara Napis Novillara iz 6. stoletja pr. Kr. je na gladki plošči iz peščenjaka napisan v severno picenskem jeziku neznanega izvora, morebiti iz ilirskih krajev. Zaradi svoje izjemnosti vzbuja zanimanje zgodovinskih jezikoslovcev in kljub nekaj poskusom razumevanja uradno velja za nerazumljenega. Na prednji strani je lepo berljiv in ilustriran napis v etruščanski pisavi, na zadnji strani pa je slika, ki naj bi pojasnjevala vsebino napisa. Napis je pisan iz desne proti levi, besede pa so deljene s presledki. Zadrega je pri novih vrsticah, kjer ta delitev ni jasna, saj se beseda v novi vrsti lahko še nadaljuje. Na zadnji strani je slika, ki naj bi ponazarjala lovske motive [19-23]. Razvidno je, da je napis izdelan mnogo natančneje kot pa slika, ki je precej preprosto oblikovana. Območje picenskega jezika je prikazano na zemljevidu 1 [24]. Zemljevid 1: Območje picenskega jezika v širšem okolju [23] Opis Prednja in zadnja stan napisa sta prikazani na slikah 1 in 2.

121 121 Slika 1: Napis Slika 2: Slika Na sprednji strani je lepo ilustriran napis v 12 vrsticah. Zunanji del je okrašen z valovitim ornamentom, ki ni usmerjen, podstavek pa s črkami C, ki kažejo smer branja napisa to je od desne proti levi, tako kot se berejo starejši venetski napisi. Notranji del ilustracije predstavlja 6 povezanih sončnih koles po tri na vsaki strani. Na vrhu so tri znamenja: na levi je trikotnik, ki se pojavi tudi na zadnji strani, na desni je križ s štirimi prameni, na sredini pa je lepo oblikovano kolo s petimi prečniki, prav tako kot na situli in Vač. Razumevanje simbolov je pomembno: en spomenik, dve njegovi strani, levo trikotnik, desno križ s štirimi kraki, sredi kolo s petimi prečniki, vse obdaja šest povezanih sončnih koles. Zajeta so vsa števila od ena do šest, dvojnik zaključnega števila pa daje število vrstic napisa. Preveč smiselnosti je v avtorjevem delu, da bi upodobljeno simboliko lahko imeli za slučajno. Na zadnji strani sta dva simbolna znaka zgoraj kolo in levo trikotnik. Ker se oba pojavita tudi na sprednji strani in je kolo različno, saj ima le štiri prečnike, verjetno predstavljata števili tri in štiri. Na zgornjem delu je 5 človeških postav v delovanju, saj imajo trije verjetno moški v rokah kopja, ena značilno ženska s širšimi boki ima v roki palico ali srp, morda tudi ribo, manj značilna postava, verjetno tudi ženska, pa ima morda v roki tudi vodoravno kopje, ki pa je zaradi prekrivanja z drugo postavo le nakazano ali pa nekaj podaja zraven stoječemu moškemu s kopjem. Srednji del, ki ločuje zgornji in spodnji del, je večpomenski: lahko predstavlja spolno združitev, počitek, plavanje ali smrt. Najverjetneje predstavlja tri mrtve: levo, desno in v sredini. Spodnji del predstavlja bodisi lov, bodisi pastirstvo. Osebi imata v rokah sicer kopja, saj sta vidni osti, ni pa izključeno da gre za pastirstvo.

122 122 Če obdržimo isto simboliko, sta spodaj dve osebi, sledi trikotnik, na vrhu je kolo s štirimi prečniki, pod njim pa pet oseb. Manjka število 6, ki je morda upodobljeno v srednjem delu, ki je večpomenski. Če seštejemo vse upodobljene osebe in simbola dobimo zopet število 12, torej število vrstic napisa. Isto število dobimo, če simbola zamenjamo z upodobljenima živalma. Možno je tudi razumevanje slike od zgoraj, ko od petih zgornjih stoječih oseb, po smrti treh oseb ležečih v sredini, ostaneta le še dve stoječi osebi, ki sta upodobljeni spodaj. Iz slike ni možno nedvoumno sklepati na vsebino napisa, saj je možnih več različnih pomenov. Najverjetneje gre za nagrobni napis ob smrti več oseb, bodisi ubitih v boju, bodisi umrlih zaradi kake hujše nalezljive bolezni. Prečrkovanje Prečrkovanje je lažje, saj so črke lepo pisane in v večini tudi lepo ohranjene. Imamo več prečrkovanj, ki jih lahko primerjamo med seboj. Za ustrezno prečrkovanje napačno prečrkovani črkovni znaki ne smejo preseči 10 % črk napisa. Primerjamo štiri prečrkovanja, ki so podana po navedenem vrstnem redu. Splet [19] Poultney [20] Horak [21-22] Vodopivec Pri Horaku je upoštevana črka Š in ne dvoglasnik ŠČ, ki je možna sprememba glasu zaradi češkega govora pri prevajanju. Pri spletu in Poultneyu pa je posebej prikazano napačno prečrkovanje črkovnega znaka J kot S, saj se praviloma prečrkuje kot Š. Vse črke Napačne Črka Š MIMNIS ERUT SAARES TADES 3 3 MIMNIS ERUT GAARES TADES 4 3 MIMNIŠ ĚRUT ČAARĚŠ TAJAĚŠ 2 0 MIMNIŠ.ERUT.SAAREŠ.TADEŠ 21 ROTNEM UVLIN PARTENUS 1 1 ROTNEM UVLIN PARTENUS 1 1 ROTNĚM UVLIN CARTĚNUŠ 1 0 ROTNEM.UVLIN.PARTENUŠ 19 NOUEM ISAIRON TET 2 1 POLEM ISAIRON TET 2 1 COLĚM IŠAIRON TĚT 1 0 NOLEM.IŠAIRON.TET 15 SUT TRAT NEMI KRUVS 1 0 SUT TRAT NEŠI KRUŠ? 4 0 MUT TRAT NĚMI KRUVE 1 0 MUT.TRAT.NEMI. KRUVS 16

123 123 TENAS TRUT IPIEM ROTNEM 0 0 TENAG TRUT IPIEM ROTNEM 1 0 IĚŠIČ TRUT IŠĚM ROTNĚM 5 0 TENAS.TRUT.IPIEM.ROTNEM 20 LUTUIS TALU ISPERION VUL 2 2 LUTUIS THALU ISPERION VUL 2 2 LUTUIŠ HALU IŠCĚRION VUL 2 0 LUTUIŠ.TALU.IŠPERION.VUL 21 TES ROTEM TEU AITEN TAMUR 1 1 TES ROTEM TEU AITEN TAŠUR 2 1 TĚŠ ROTĚM TĚU AITĚN TAMUR 0 0 TEŠ.ROTEM.TEU.AITEN.TAMUR 21 SOTER MERNON KALATNE 1 1 SOTER MERPON KALATNE 2 1 ŠOTĚR MĚRCON KALATNĚ 1 0 ŠOTER.MERNON.KALATNE 18 NIS VILATOS PATEN ARN 2 2 NIS VILATOS PATEN ARN 2 2 NIŠ VILATOŠ CATĚN ARN 1 0 NIŠ.VILATOŠ.PATEN.ARN 18 UIS BALESTENAS ANDS ET 3 3 UIS BALESTENAG ANDS ET 4 3 UIŠ BALĚŠTĚNAČ ANJAŠ ĚT 2 0 UIŠ BALEŠTENAS.ANDŠ.ET 19?UT IAKUT TRETEN TELETAU 2 0 ŠUT LAKUT TRETEN TELETAU 1 0 NUT IAKUT TRĚTĚN TĚLĚTAU 1 0 NUT.LAKUT.TRETEN.TELETAU 21 NEM POLEM TINU SOTRIS EUS 3 2 NEM POLEM TIŠU SOTRIS EUS 3 2 NĚM COLĚM TIMU ŠOTRIŠ ĚUŠ 1 0 NEM.POLEM.TIMU.ŠOTRIŠ.EUŠ 21 Razlika Skupaj Splet Poultney Horak Vodopivec 230 Izdi prečrkovanje so podani v tabeli 1.

124 124 Tabela 1: Izidi prečrkovanja po avtorjih Avtor Vse napačne črke Brez črke Š Splet [19] 21 9,13 % 5 2,17 % Poultney [20] 27 11,74 % 11 4,78 % Horak [21-22] 18 7,83 % 18 7,83 % Vodopivec 0 0,00 % Prečrkovanji Splet in Poultney ne izpolnjujeta pogoja manj kot 10 % napak, vendar bi bila ob zanemarjanju napačnega prečrkovanja črke Š tudi ustrezna. Največ nedoslednosti prečrkovanja je zaznati pri Horaku. Prečrkovalci ne pišejo pik, ampak uporabljajo presledek, kar ni dosledno, ne spremeni pa niti delitve niti pomena. Vodopivec je po skrbnem pregledu slike upošteval pravilna dosedanja prečrkovanja in prav povsod obdržal dosedanje najverjetnejše prečrkovanje. Črkovne sorodnosti Primerjava deležev črk po značilnih skupinah Pisava je najbolj podobna etruščanski, zato primerjamo pogostost pojavljanja skupin črk napisa Novilara z etruščanskimi, pyrgijskimi, venetskimi, umbrijskimi, latinskimi in slovenskimi besedili [24-30]. Primerjava deležev po skupinah je podana v tabeli 2, primerjava bližine jezikov pa v tabeli 3. Tabela 2: Primerjava deležev po posameznih skupinah v odstotkih Primerjava jezikov VEN SLO LAT PYR UMB ETR NOV Deleži samoglasnikov a, e, i, o in u 52,18 46,14 45,47 49,06 49,08 41,91 41,74 Deleži zvočnikov m, n, l, r in v 21,46 23,51 22,98 27,5 21,90 28,39 29,57 Deleži zvenečih soglasnikov b, d, g, z in ž 5,01 9,71 5,46 2,81 1,87 2,69 1,30 Deleži nezvenečih soglasnikov p, t, s, š, č, k, h in c 21,33 20,64 26,09 20,63 27,15 27,01 27,39 Ujemanje pri samoglasnikih etr, lat, slo, pyr, umb, in ven Ujemanje pri zvočnikih etr, pyr, slo, lat, umb in ven Ujemanje pri zvenečih soglasnikih umb, etr, pyr, ven, lat in slo Ujemanje pri nezvenečih soglasnikih umb, etr, lat, ven, slo in pyr Tabela 3: Točkovanje in utežena primerjava po skupinah in bližini jezikov glede napisa Novilara Točkovanje od 1 do 6 Skupaj Uteženo z deleži Skupaj Etruščanski ,46+170,34+13,45+135,05 570,75 Latinski ,35+ 68,94+10,92+104,36 411,57 Slovenski ,56+ 94,04+ 9,71+ 41,28 329,59 Pyrgijski ,18+137,50+11,24+ 20,63 316,55 Umbrijski ,16+ 43,80+11,22+162,90 316,08 Venetski ,18+ 21,46+15,03+ 63,99 174,12

125 125 Črkovno številčno ujemanje po značilnih črkovnih skupinah je izrazito z etruščanskimi, manjše z umbrijskimi napisi, z latinskimi besedili in s pyrgijskim napisom, še manjše s slovenskimi besedili in najmanjše z venetskimi napisi. Črkovno uteženo ujemanje po značilnih črkovnih skupinah pa je izrazito z etruščanskimi napisi, manjše z latinskimi besedili, še manjše s slovenskimi besedili, pyrgijskim napisom in umbrijskimi napisi in najmanjše z venetskimi napisi. Opazna je bistvena razlika med etruščankimi besedili in napisom na Pyrgijskih zlatih ploščicah, kar kaže na različnost posameznih napisov in prav gotovo tudi napis iz Novillare zaradi enostranske vsebine odstopa po črkovnih značilnostih. Ujemanje črk še ne pomeni tudi izbiro jezika razumevanja, kar je očitno ob dobrem črkovnem ujemanje napisa Novillara z napisom na Pyrgijskima zlatima ploščicama, ki sta najbolje razumljiva na osnovi slovenskega jezika. Primerjava deležev posameznih črk Pregled deležev uporabe posameznih črk je za navedene jezike podan v tabeli 4 in prikazan v grafu 1. Upoštevane so le črke predantični napisov, zato so pri slovenskih besedilih prenesene črke: F k V, Č k C, J k I; črke Q, X, Y in W pa so izpuščene, upoštevana je tudi izgovorjava končne črke L kot U. Pri latinščini so prenešene črke; F k V, Q h K, Y v I in X h K in S. Tabela 4: Števila in deleži posameznih črk v odstotkih v obravnavanih jezikih Števila Deleži PYR NOV UMB ETR VEN SLO LAT PYR NOV UMB ETR VEN SLO LAT A ,31 8,93 8,85 14,04 9,38 10,47 9,19 B ,94 0,45 0,79 0,02 0,80 1,94 1,56 C ,00 0,00 0,00 4,95 1,12 2,14 4,13 D ,00 0,89 0,70 0,02 1,64 3,39 2,74 E ,25 13,39 14,55 10,78 8,58 10,72 11,89 G ,00 0,00 0,23 1,46 2,23 1,64 1,16 H ,50 0,00 1,21 0,75 0,38 1,05 0,84 I ,69 7,59 9,68 10,59 17,39 13,71 10,10 K ,94 1,34 3,10 1,25 3,31 3,70 2,08 L ,81 4,91 1,44 7,62 3,06 4,99 3,17 M ,69 6,25 3,04 3,52 3,15 3,30 5,44 N ,00 9,82 5,09 7,53 6,90 6,33 6,13 O ,88 4,91 5,34 0,02 12,57 9,09 5,65 P ,63 2,23 4,85 2,21 1,28 3,37 2,74 R ,06 4,91 11,01 5,70 4,65 5,01 6,72 S ,94 1,79 8,07 5,95 5,99 5,05 8,02 Š ,00 7,59 0,69 3,14 0,75 1,00 0,00 T ,63 15,18 9,24 8,75 9,09 4,33 8,29 U ,94 8,04 10,66 7,40 3,79 2,15 8,64 V ,94 1,79 1,32 3,11 3,64 3,87 1,52 Z ,56 0,00 0,14 1,19 0,30 2,75 0,00 VSE

126 126 Graf 1: Deleži posameznih črk obravnavanih jezikov v odstotkih Pri samoglasnikih so vidne prerazporeditve: Pyrgijski A se razporedi z O, Novilara ima uravnotežene, Umbrijski E se razporedi z U, O pa z U, etruščanski A se razporedi z O, venetski E se razporedi z I, O pa z U, slovenski in latinski O pa se razporedita z U. Pri soglasnikih so razlike velike in kažejo značilnosti posameznih jezikov, zato podrobno primerjamo le napis Novilara: črk C, G, H ni in se verjetno prerazporede s črko T, črki S in Z se razporedita s črko Š, črka K pa bi se razporedila s črko N, črka R pa se razporedi s črkama L in V. Značilna so odstopanja posameznih črk C, G, H, K, L, M, N, S, Š, T in Z, ki pa ne dajejo skupnih značilnosti z najbližjima jezikoma etruščanskim in umbrijskim, zato je primerjava po posameznih skupinah črk različne izgovorjave ustreznejša. Razumevanje Glede na vrsto pisave - etruščanska, smer pisave venetska in okolje napisov razumljivih na slovanskih osnovah, je smiselno predpostaviti jezik razumevanja med slovanskimi jeziki. Na voljo imamo le dve razumevanji in sicer Horakovo na osnovi češčine in avtorjevo na osnovi slovenščine. Podrobna primerjava prevajanja Delovni hipotezi Delež prepoznanih črk v posameznem prevodu mora biti najmanj 25 %, in to brez imen in neprevedenih besed, če želimo doseči še sprejemljivo raven razumevanja obravnavanega besedila.

127 127 Delež prepoznanih besed v posameznem prevodu mora biti najmanj 30 % in to brez imen in neprevedenih besed, če želimo doseči še sprejemljivo raven razumevanja obravnavnega besedila [31]. Podrobnejša primerjava je izvedena po dobesednih prevodih tako, da se lahko primerja v prevodih uporabljene črke in uporabljene besede in sicer: po prepoznanih črkah v besedah brez imen, ki so odebeljene in po prepoznanih besedah, ki imajo vsaj polovico prepoznanih črk in so podčrtane Števila prepoznanih črk in besed ter vseh besed so podana na koncu vrstic. Horak Napačna prečrkovanja so odebeljena in niso upoštevana, združevanje ločenih besed je označeno z vprašaji, preglasi pa so poševno odebeljeni in so primerjalno upoštevani. Podana so števila napak in preglasov; uporabljena so okrajšave: napačno prečrkovanje NP, preglas PR, prepoznane črke PČ, prepoznane besede PB in vse besede VB. 1 NP PR PČ PB VB MIM NIŠČ ĚRUT ČA AR ĚŠČ TA JA ĚŠČ 0 2 My (jim) nic věříc. Co pán je to já jsem We (them) nothing believe. What master is that I am. 2 ROTNĚM UVLIN CAR TĚ NUŠČ 0 1 Bojem (ubíjením) uvadlý, čaroděj tě zbídačí (nouze) (By) fight (eradication) wilted, wizard (will put) you (in) indigence. 3 COLĚM IŠČ AI RON TĚT 0 1 Celkem věštec aj (v) základu zloděj Stands (out as) seer also inside thief. 4 MUT TRAT?NĚMI KRUVE 1 1 Zmučeni ztrácíme krve Tortured (we are) loosing blood. 5 I ĚŠČIČ TRUT IŠČĚM ROTNĚM 0 5 I věštíc trápí věštěním, bojem (ubíjením), And foretelling torment (by) foretelling, eradication, 6 LUTU IŠČ HALU IŠČ CĚRI ON VUL 0 2 lítou věštící saní. Věštec léčí on vůl, fierce foretelling dragon. Seer medicates he fool, 7 TĚŠČ ROTĚM TĚU AI TĚN?TAM UR 1 0 těšící ubíjením těl. Aj tentam (je) úroda enjoying eradication body. Oh gone (is) harvest.

128 128 8 ŠČOTĚR MĚR CON KALATNĚ 0 1 Součty měr skrývají špinavě (kalí) Sums (of) measures hiding filthily. 9 NIŠČ VILATOŠČ CA TĚN ARN 0 1 Ničící vilnost co ten pan Destroying vileness what the master 10 UIŠČ BAL ĚŠČ TĚ NAČ?ANJAŠČ ĚT 1 2 ující (bůh) bál je. Tě začínají jí ing (god) baal is. You start ea- 11 NUT IAK UT TRĚTĚN TĚLĚTAU 0 1 st jak zvíře obětní (ztracený), telátko t as animal sacrifice (lost), (little) calf 12 NĚM COLĚM TIMU ŠČOT RI ŠČĚ UŠČ 0 1 němé. Veřejně ti vše(součet). Věru chci zdechnout (ujít) mute. (In) public you all (sum). Really want (to) die (escape). Skupaj Delež prepoznanih črk je 123/230 = 53,48 %, kar močno prekoračuje postavljeno mejo 25 %. Delež prepoznanih besed je 24/62 = 38,71 %, kar le malo prekoračuje postavljeno mejo 30 %. Horak ima tri napake in kar 18 samosvojih prečrkovanj, kar zmanjšuje zanesljivost razumevanja, saj gre lahko za prikrojevanje zapisa. Namesto črke Š uporabi dvoglasnik ŠČ, ki se bolje prilega češkemu jeziku. Taka prilagoditev je lahko ustrezna, saj gre za različne preglase, ki so pogosto prisotni tudi v slovenskih narečjih. Prevod nima enovite vsebine, niti ne ponazarja dovolj dobro slike na drugi strani napisa, zato v celoti ni prepričljiv, čeprav kaže nekatere značilnosti napisa, ki so prepoznavne v izbranem jeziku razumevanja. Na treh mestih se ne drži ločil in združuje besede, ki bi morale biti ločene, kar zmanjšuje zanesljivost razumevanja. Prevod slabo sledi prečrkovanju in besedam, niti ni v celoti prirejen za podrobno obravnavo in bi po ustreznem izboljšanju lahko dosegel boljši izid. Kljub opaženim pomankljivostim je to dosedaj najboljši prevod, ki kaže na ustreznost razumevanja v slovanskih jezikih.

129 129 Prosti češki in angleški prevod 1 My jim nic nevěříme. Co pán jest, to i já jsem. We don t believe them anything. What a master is, the same I am. 2 Jsi bojem uvadlý a čaroděj tě zbídačí. You are wilted from fight, eradication and wizard will put you in indigence. 3 Navenek veštec a zároveň uvnitř zloděj. He is posing as a seer, but in fact, he is a thief. 4 Zmučeni ztrácíme krve. We are loosing blood being tortured. 5 I věštíc, trápí nás věštěním, ubíjením, Whilst foretelling, they torment us by foretelling, eradication, 6 lítou věštící saní. Věštec, ten vůl, léčí fierce foretelling dragon. Foolish seer medicates 7 ubíjením těl a je mu to potěšením. Ach, tatam je úroda. through eradication of bodies and he is enjoying it. Oh, the harvest is gone. 8 Podvodně, špinavě skrývají součty měr. They are hiding sums of measures in a filthy manner. 9 Ničící zloba, to je pan- Destroying vileness is the description of the master- 10 ující bůh bál. Začnou tě pojídat, -ing god baal. They start to eat you, 11 jako bys byl obětní zvíře, telátko as if you were a sacrifice animal, as if you were a mute little calf. 12 němé. Otevřeně ti vezmou vše. Věru chci zdechnout. They ll take everything from you openly, in public. I really feel I want to die. Obrazložitev posameznih besed je podana v navedeni literaturi [21-22].

130 130 Vodopivec 1 VČ PČ PB VB MIM NIŠ ERUT SAAREŠ TADE Š 21 Meni nisi rut zares tedaj še ROTNEM UVLIN PAR TE NUŠ 19 rotim vil par te naše NOLEM IŠAI RON TET 15 Golem šel mrtev tebi MUT TRAT NEMI KRUV S 16 mati trati nemi kriv si TE NAS TRUT IPIEM ROTNEM 20 Te naš trud ispijem rotim LU TUI Š TALU IŠPERI ON VUL 21 le tuoje šlo telo isperi on bol TEŠ ROTEM TEU AI TEN TA MUR 21 teši rotim telo aja te ta mrtev ŠOTER MERNON KALATNE 18 Noter mrtev pokopan NIŠ VILA TOŠ PATEN ARN 18 niš vila boš raten ran UIŠ BALEŠ TE NAS AN D Š ET 19 Uis valeš te nas in da še te NUT LAKUT TRETEN TELETAU 21 nut lakoten trepeten telesno NEM POLEM TIMU ŠOTRI Š E UŠ 21 nem potem timu notri še je ostal Skupaj Delež prepoznanih črk je 176/230 = 76,25 %, kar več kot trikrat prekoračuje postavljeno mejo razumevanja 25 %. Delež prepoznanih besed je 58/76 = 76,32 %, kar več kot dvakrat prekoračuje postavljeno mejo razumevanja 30 %.

131 131 Rezultati omogočajo dovolj veliko zanesljivost razumevanja tega edinstvenega, bogato ilustriranega in najdaljšega picenskega napisa. Primerjava značilnih besed, Horak - Vodopivec Skupno razumljive besede MIN, NIŠ, TE, TRAT, ON, TEU, NIŠ, TE, NEM, TIMU, Skupno razumljivih je 10 besed ali 10 / 76 = 13,16 % besed in 29 / 230 = 12,61 % črk. Skupne besede so sicer krajše vendar je njihov pomen razviden. Različno razumljive besede ROTNEM, KRUV, ROTNEM, PERI, VUL, TEŠ, ROTEM, TELETAU, UŠ Različno razumljivih besed je sicer le 9 ali 9 / 76 = 11, 82 % besed in 40 / 230 = 17,39 % črk, so pa daljše in je različno razumevanje odvisno od predvidene vsebine. Različno prečrkovane besede SAAREŠ, TADE, PAR, NOLEM, TE, NAS, TALU, IŠPERI, TE, NAS, AN, POLEM Različno prečrkovane besede so pretežno daljše in bi ob pravilnem prečrkovanju dale skupno ali različno razumevanje. Teh besed je 12 ali 12 / 76 = 15,79 % besed in 44 črk ali 44 / 230 = 19,13 % črk. Skupna sorodnost Skupna sorodnost obeh prevodov je 31 besed ali 31 / 76 = 40,79 % besed in 113 črk ali 113 / 230 = 49,13 % črk. Skupna sorodnost precej prekoračuje postavljena kriterija in potrjuje ustreznost razumevanja v slovanskih jezikih. V napisu se dvakrat pojavi beseda ROTNEM in enkrat ROTEM s pomenom rotiti zarotiti, ki se pojavljajo tudi v venetskih napisih [18, 26-27], a ju Horak prevaja z bojevati se. Besedi VUL in TELETAU, ki ju Horak prevaja kot vol in teliček, se ne skladata najbolje s pokopom svojcev, razen če bi šlo za njihovo žrtvovanje pokojnim, kar pa iz vsebine obeh prevodov ni razvidno. Pojavijo se tudi značilne besede: ERUT, RON in RUT s pomenom grob ter MUR in MER s pomenom mrtev. Ker so v sredini slike najbolj verjetno trije mrtveci, je precej verjetno, da gre za umrle in za njihov pokop. Pojavi se nekaj nenavadnih preglasov, ki kažejo na morebitna drugačna preoblikovanja jezika v različnih okoljih in različnih vplivih. Preglasi so razvidni tudi iz primerjave deležev posameznih črk. Horak ugotavja 62 besed ali 230/62 = 3,71 črk/besedo, kar je več od pričakovane dolžine 3 črke na besedo. Vodopivec ugotavlja 76 besed ali 230/76 = 3,03 črk/besedo, kar je blizu pričakovani dolžini besed [31-35]. Kratice/Abbreviations SK Slovensko knjižno Literary Slovenian okr okrajšava abbreviation SN Slovensko narečno Dialectal Slovenian preg preglas mutation HK Hrvaško knjižno Literary Croatian prem premet toss PL Pleteršnikov slovar Pleteršnik's dictionary prpr preglas/premet mutation/toss

132 132 Glosar Različice so pisane poševno MIM min, men, meni preg, SN, SK to me NIŠ niš, nis, nisi preg, SN, SK not ERUT rut, grob SN, PL, SK grave SAAREŠ zares preg, SK really TADE tad, tade, tedaj HK, SN, SK then Š še okr, SK still ROTNEM rotnem, rotim preg, SN, SK conjure UVLIN vil, vile prem, SK fairies PAR par SK pair TE te SK these NUŠ nuš, nəš, naš preg, SN, SK our NOLEM golem, velik preg, HK, SN, SK great NOLEM golem, glo, nag preg, SN, SK naked IŠAI išai, šel SN, SK went RON gron, grob okr, SN, SK grave TET teb, tebi preg, SN, SK to you MUT mut, mət, mat, mati preg, okr, SN, SK mother TRAT trat, trati okr, SN,SK waste NEMI nemi SK mute KRUV kriv preg, SK guilty S s, si okr, SN, SK you are TE te, tedaj okr, SN, SK then NAS naš prg, SK us TRUT trut, trud preg, SN, SK trouble, effort IPIEM pijem, ispijem SK drink off ROTNEM rotnem, rotim okr, preg, SN, SK conjure LU le preg, SK just TUI tui, tvoj okr, SN, SK your Š šlo okr, SK went TALU talu, telo preg, SN, SK body IŠPERI išperi, isperi preg, SN, SK bathe, clean ON on SK he VUL bol preg, SK pain TEŠ teš, teši okr, SN, SK console ROTEM rotem, rotim preg, SN, SK conjure TEU teu, telo okr, preg, SN, SK body AI ai, aja okr, preg, SN, SK lie TEN te SK you TA ta SK this MUR mrtev okr, SK dead ŠOTER noter preg, SK inside ŠO šo, šel okr, preg, SN, SK went TER ter SK and MERNON mrtev preg, SK dead MERN mrtev okr, preg, SK dead

133 133 ON on SK he KALATNE kalan, pokopan sin, PL, SN, SK buried NIŠ niš, nič preg, SN, SK null VILA vila SK fairy TOŠ boš preg, SK you will PATEN raten, bojevit preg, HK, SN, SK fighting, militant ARN ran, jar prem, SK young, early UIŠ uis, ais preg, SN, SK ah BALEŠ valeš, veljaš preg, SN, SK walue, worth TE te SK you NAS nas SK us AN an, in preg, SN, SK and D d, da okr,. SN, SK that Š še okr, SK still ET te ptem, SK these NUT nut, not preg, SN, SK inside LAKUT lakot, lakoten okr, preg, SN, SK hungry TRETEN trepeten okr, SK trembling TELETAU telesno preg, SK of body NEM nem SK mute POLEM potem preg, SK than TIMU timu, temu preg, SN, SK to this ŠOTRI notri preg, SK inside Š š, še okr, SN, SK still E e, je okr, SN, SK is UŠ ostal okr, preg, SK; tudi ušel remain; also escape Prosti slovenski in angleški prevod 1 Meni nisi grob zdaj še zares. Grave isn't really for me. 2 Nekaj teh naših vil rotim. I conjure some of our fairies. 3 Velik šel mrtev tebi. Great went dead to you. 4 Mati trati, kriv si nemi. Mother waste, mute you are guilty. 5 Tu naš trud ispijem roteč. Here I drink our trouble beseeching.

134 134 6 Le tvoje telo je šlo, isperi si bol. Only your body was gone, you bathe your pain. 7 Tešim, rotim, telo počiva saj je mtrvo. I console, conjure, body rest while is dead. 8 Noter si mrtev pokopan. Inside you are dear burried. 9 Nič vila, boš bojevit mlad. Nothing fairy, you will be fighting young. 10 Joj veljaš za nas in da še tam Oh you value for us that still there 11 not lačen, trepetav, telesno inside, hungry, trembling, bodily 12 nem, potem tam notri je ostal. mute, than there inside remeined. Zaključek Napis, ki uradno velja za nerazumljenega, je s primerjavo prečrkovanja in razumevanja omogočil dovolj zanesljive zaključke. Oba primerjana prevoda prekoračujeta postavljeni zahtevi za še ustrezno razumevanje in imata tudi precej skupnih besed, med katerimi pa so nekatere razumljene različno. Slovenski prevod podaja smiselno vsebino in z najboljšimi rezultati potrjuje razumevanje na slovanskih osnovah. Prečrkovanje napisa v etruščanski pisavi je dovolj zanesljivo, saj sem lahko obdržal dosedanje najboljše prečrkovanje posameznih črk. Analiza pogostosti črkovnih skupin kaže na etruščanski jezik, ki pa je razumljiv na osnovi slovanskih jezikov, saj je velika podobnost tudi s Pyrgijskima zlatima ploščicama, ki sta razumljivi v slovenskem jeziku. Napis loči posamezne besede in tudi vrste pomenijo ločitev besed, kar lajša delitev na besede, saj je treba deliti le še besedne sklope. Razumevanje v češkem jeziku je sicer slabše, kar je posledica nekoliko drugačnega prečrkovanja, vendar je koristno in kaže na možnost razumevanja tudi s pomočjo drugih slovanskih jezikov. Tako razumevanje je pričakovano slabše, saj je ravno slovenščina ohranila največ arhaičnosti in z najštevilčnejšimi narečji nudi večjo izbiro besednih različic. Zaradi velike sorodnosti slovanskih jezikov pa je pričakovano tudi razumevanje tega napisa v drugih slovanskih jezikih.

135 135 Rezultati razumevanja v slovenskem jeziku so dovolj dobri za ustrezne zaključke, žal pa jih ni moč primerjati z razumevanji drugih picenskih napisov, ki so maloštevilni in bistveno krajši. Ni pa jih možno primerjati tudi z razumevanji tega napisa v neslovanskih jezikih. Literatura 1. A. Perdih, Vpliv zadnje poledenitve na praprebivalstvo Evrope, Zbornik posveta Praprebivalstvo na tleh sedanje Evrope, Jutro,Ljubljana 2003, V. Vodopivec, Kelti na Slovenskem, resnica ali mit, Zbornik četrte mednarodne konference Evropski staroselci, Jutro, Ljubljana 2006, T. Šegota, Paleoklimatske i Paleografske promjene, Praistorija Jugoslavenskih zemalja, Akademija nauka i umjetnosti BIH, Sarajevo, 1979, Mesapski napisi, Wikipedia, 5. H. Krahe, Die Sprache der Illirier, Erster Teil, Die Qellen, Otto Harrassowitz, Wiesbaden H. Krahe, Die Sprache der Illirier, Zweiter Teil, C. de Simone, Die messaischen Inschiften und ihre Chronologie, J. Unterman, Die messapischen Personnamen, , Abbildungen zu den Messapischen Inschriften und ihrer Chronologie, , Otto Harrassowitz, Wiesbaden D. K. Umek, Meja med Histri in Veneti v opisu iz leta 1775, Zbornik tretje mednarodne konference Staroselci v Evropi, Jutro, Ljubljana 2005, D. K. Umek, Staroselci Severnega Jadrana v opisih od 16. do 19. stoletja, Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2005, Nadškofijski arhiv v Vidmu, ACAU, Fondo a parte imperii, Diocesi di Capodistria (Koper), Dokunent iz leta 1710, ki ga je napisal Pavel Naldini. 10. G. Sergi, Gli Arii in Europa e in Asia, Studio etnografico, Torino 1903, L. Vuga, Sodobna teorija kontinuitete, Zbornik prve mednarodne konference Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro, Ljubljana 2002, M. Alinei, Origini delle lingue d Europa, Vol. I, II, il Mulino, Bologna 1996, M. Alinei, Interdisciplinary and linguistic evidence for Palaeolithic continuity of Indo-European, Uralic and Altaic populations in Eurasia, with an excursus on Slavic ethnogenesis J. P. Mallory, Search of the Indo-Europeans, Language, Archaeology and Mith, Thames amd Hudson, London 1991, Reprint MK Ljubljana 1996, J. Kollar, Staroitalija slavjanska, Objevy a dukazy živlu Slavskih, Piceni, Cisarske kralovske dvorske a statni tiskarne, Viden 1853, G. B. Pellegrini, A. L. Prosdocimi, La lingua Venetica, Instituto di glottologia dell universita di Padova, Circolo linguistico Fiorentino, Padova 1967, 1. del, A. Marinetti, AKEO I Tempi della Scrittura, Veneti antichi. Alfabeti e documenti, TIF Cornuda, Montebelluna, Museo di Storia Naturale e Archeologia, Cornuda 2002, V. Vodopivec, Katalog Venetskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, Prečrkovanje napisa Novilara na spletu, J. W. Poultney, The Language of the Northern Picene Inscriptions, JIES 1979 VII, A. Horak, O Slovanech uplne jinak, Lipa - A. J. Rychlik, Vizovice 1991, D. Polansky, Reading of Novilara Stele by Antonin Horak, Zbornik osme mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, Zemljevid staroitalskih jezikov,

136 A. Perdih, G. Tomezzoli, V. Vodopivec, Comparison of contemporary and ancient languages. Zbornik šeste mednarodne konference Izvor Evropejcev (Proceedings of the Sixth International Topical Conference, Origin of Europeans), Jutro, Ljubljana 2008, 40-87, si/zborniki/zbornik08/comparison_languages.pdf. 25. V. Vodopivec, Primerjava branj Pyrgijskih zlatih ploščic, Zbornik posveta, Praprebivalstvo na tleh srednje Evrope, Jutro, Ljubljana 2003, V. Vodopivec, Nabor venetskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik četrte mednarodne konference Evropski staroselci, Jutro, Ljubljana 2006, V. Vodopivec, Slovar venetskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, P. Jakopin, Doktorska disertacija, Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v Slovenskem jeziku, Fakulteta za elektrotehniko, Ljubljana statopis.htmlv. Vodopivec, Katalog retijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, G. Tomezzoli, M. Silvestri, Latin Language Database iz datotek/from data base: 30. Propertius, The Latin Library, The Classics Homepage 31. V. Vodopivec, Statistična primerjava črk in besed, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Zbir retijskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik šeste mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2008, V. Vodopivec, Besednjak retijskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Zbir starofrigijskih napisov, delitev, prevod in besednjak, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Besednjak starofrigijskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010,

137 137 Mesapski napisi Območje Mesapske napise naj bi napisali prišleki z druge strani Jadranskega morja ali pa prvotni prebivalci z obeh strani sedanjega morja, saj je bil v zadnji ledeni dobi Jadran 100 m nižji in je bilo sedanje morje kopno do Zadra. Mesapski napisi so na vzhodnem koncu Apeninskega polotoka in so z ostalimi italskimi jeziki prikazani na naslednjem zemljevidu.

138 138 Obseg Mesapski napisi zajemajo obdobje od 6. do 1. stoletja pr. Kr in so po obsegu le malo manjši od venetskih napisov. So izrazito usmerjeni v pokop in onostranstvo, saj je le nekaj napisov, ki jih je možno razumeti tudi posvetno. Taka vsebinska usmerjenost povečuje zanesljivost razumevanja, saj se vsebine in podobne besede prekrivajo. Prečrkovanje je dovolj zanesljivo, čeprav se črke s starostjo nekoliko spreminjajo, vendar so jezikoslovci te spremembe zajeli in jih pri prečrkovanju tudi upoštevali. Večina prečrkovanj je dovolj dobra za nadaljnje delo in le pri nekaterih napisih so očitne napake, ki jih je možno nedvoumno popraviti povsod tam, kjer so slike napisov dovolj dobre. Razumevanje jezikoslovcev Razumevanje jezikoslovcev je omejeno na poljubna moška, ženska in rodbinska imena, ki jih določajo s svojimi izbranimi končnicami. Tako razumevanje je lahko le hipoteza, ki je ovržena z bistveno napako prečrkovanja njihove najpogostejše končnice IHI, ki se ne izgovarja ihi, ampak iei, saj, znak H ne pomeni glasu H, ampak glas E, tako kot v grških in starotrakijkih napisih. Zavrnitev razumevanja s poljubnimi imeni pa je potrjena tudi z razumevanji vseh dovolj dobro ohranjenih mesapskih napisov v slovenskem jeziku in v njegovih narečjih. Zanesljivost prevodov v slovenski jezik je zelo velika, saj z odličnimi in prav dobrimi prevodi dosega 83 % napisov, kar je bistveno več od smiselno postavljene meje 30 % razumljenih besed, brez imen in neprevedenih besed. Tabula Bantina Jan Kollar v svoji knjigi Staroitalija Slavjanska, v II. delu, v glavi VI, v poglavju VIII Mesapia, poleg imen gora, rek in mest obravnava na straneh tudi dvojezično tablico poimenovano po mestu Bantina. Napis je na medeni plošči in ima na eni strani napis v opskem, na drugi pa v latinskem jeziku. Našli so jo leta 1793 v mestecu Obvodi blizu jezera Noč in ga uvrščajo v leta 625 do 636 mesta Rima ali 150 pr. Kr. Ime so ji dali učeni možje pa kraju Bantiu, ki se v napisu večkrat pojavlja. Z razumevanjem tablice so se spoprijeli jezikoslovci, Italijani: Rosini, Marini, Guarini in Nemci: Klenze, Lachmann, Grottefend in Momsen. Jan Kollar podaja prečrkovanje napisa, dobesedni in smiselni prevod v češčino, smiselni prevod v latinščino in pojasnilo dobljenih besed. Tablica ima na opski strani sedem delov, na latinski strani pa le štiri. Opska stran opisuje ustanovitev mestnega sveta, njegovega območja, meja, sredstev, potokov in površin, glavarino, davke, postopke in kazni. Latinska stran pa predpisuje senatorjem in sodnikom obleko in obutev na sejah, njihove prisege in kazni za nezakonita dejanja. Napisa na plošči sta dokaj obsežna, nista pa zajeta v mesapske napise, zato v tej knjigi nista podrobno obravnavana.

139 139 PRIMERJAVA RAZUMEVANJ MESAPSKIH NAPISOV Abstract COMPARISON OF UNERSTANDIG OF MESAPIC INSCRIPTION Messapic inscriptions on shore of Adriatic Sea, Southeast of Apennine Peninsula are quite extensive with 346 more or less preserved inscriptions. Dating of these inscriptions extend from 6 th to 1 st century BC, when they are exchanged with Latin. Linguists transliterated these inscriptions but they read only names as in other ancient inscriptions understanding in Slavic languages. Six inscriptions are treated by M. Bor and his transliterations and translations are compared with authors treating and both translations confirm understanding in Slovene, which with its language archaism and with numerous and different dialects once more demonstrate, as a good tool also for deciphering of Messapic inscriptions. Povzetek Mesapski napisi na obali Jadranskega morja, na jugovzhodnem delu Apeninskega polotoka so dokaj obsežni, saj obsegajo 346 bolj ali manj ohranjenih napisov. Časovno zajemajo obdobje od 6. do 1. stoletja pr. Kr., ko jih zamenjujejo latinski napisi. Jezikoslovci so prečrkovali te napise, v napisih pa berejo predvsem imena tako kot v drugih predantičnih napisih, ki so razumljivi v slovanskih jezikih. Šest napisov je obravnaval tudi M. Bor in njegovo prečrkovanje in razumevanje je primerjano z avtorjevim delom in oba primerjana prevoda potrjujeta razumevanje v slovenščini, ki se je z jezikovno arhaičnostjo in s svojimi številnimi in različnimi narečji izkazala kot dobro orodje tudi za razumevanje mesapskih napisov. Uvod Mesapske napise so našli na jugovzhodnem delu Apeninskega polotoka in naj bi jih napisala ljudstva, ki so se priselila z druge strani Jadranskega morja. V arheologiji to hipotezo podpirajo podobnosti v keramičnih in kovinskih predmetih na obeh straneh Jadrana. S stališča jezikoslovja pa povezava med mesapščino in ilirščino ni zanesljivo dokazana in v celoti sloni na podobnosti osebnih in krajevnih imen [1-2]. Verjetneje pa so Mesapci ostanek ledenodobnega prebivastva, ki poseljevalo obe strani Jadrana in tedanje kopno do Zadra, ki pa je bilo ob koncu ledene dobe poplavljeno in prejšnje enotno ljudstvo se je razdelilo. Tako možnost nakazujejo klimatske razmere na koncu ledene dobe in višina Sredozemskega morja, ki se je v ledeni dobi znižala za 100 m, ob otoplitvi pa se je povišala na prejšnjo raven in poplavila obsežna območja. Največ poplavljene zemlje je bilo ravno v Jadranskem morju [3]. Mesapski napisi so dokaj obsežni, saj obsegajo 346 bolj ali manj ohranjenih napisov, od katerih jih je kar nekaj izgubljenih in so ohranjene le njihove slike ali prerisi. Časovno zajemajo obdobje od 6. do 1. stoletja pr. Kr., ko jih zamenjujejo latinski napisi [1-2].

140 140 Jezikoslovci so prečrkovali te napise, v napisih pa berejo predvsem imena tako kot v drugih predantičnih napisih, ki so razumljivi v slovanskih jezikih in ne podajajo razumevanj njihove vsebine. Šest napisov: 72, 85, 101, 196, 198 in 221 je obravnaval tudi M. Bor in njegovo prečrkovanje in razumevanje bo primerjalno obravnavano v tem sestavku. Mesapski napisi so na peti italijanskega škornja kot je prikazano na zemljevidu. Najdišča starejše dobe mesapskih napisov [2] Ime Mesapci tolmači Jan Kollar takole: Mesapia = Mez-apia Mez-apa Mez-ava, to je Mezi-vodja ali medvodja, saj je ravno starejše območje pretežno na majhnem polotoku in ga obliva morje z obeh strani [4]. Obravnava napisov Prečrkovanje Prečrkovanje jezikoslovcev je dovolj dobro in ga večinoma lahko obdržim, razen nekaterih očitnih napak, kjer izstopa prečrkovanje črkovnega znaka H. V napisih se pogosto pojavlja črkovni znak H, zlasti v skupini IHI, ki z vrednostjo znaka H kot črke H nima ustreznega pomena. Napisi so v veliki večini nagrobni, zato so pogosti vzdihljaji objokovanja. Venetski IOI, ki se pojavlja 71 krat in je najpogostejša venetska beseda, se tu pojavi kot mesapski IEI, ki se pojavi kar 125 krat in je daleč najpogostejša mesapska beseda. Znak H zato ne predstavlja znaka za glas H, ampak za glas E tako kot v grških in starotrakijskih napisih. Podrobna obrazložitev takega prečrkovanje je podana v obravnavanih starotrakijskih napisih, kjer tako prečrkovanje upoštevajo tudi jezikoslovci [5-6].

141 141 Obravnava Pri vsakem napisu podajam: Prečrkovanje jezikoslovcev s komentarjem. Razumevanje z imeni, saj ne podajajo vsebine napisov [1-2], če ni niti možne delitve je na tem mestu vprašaj. Podajam tudi kratek komentar k njihovi obravnavi. Borovo obravnavo s kratkim komentarjem. Ne podajam obrazložitve njegovih besed napisov, saj je pomen razviden iz podanega prevoda, podrobna obrazložitev pa je podana v navedeni literaturi [7]. Svojo obravnavo s prečrkovanjem in komentarjem, delitvijo delno zveznih besedil, dobesedni in prosti slovenski prevod, angleški prosti prevod, komentar in glosar besed obravnavanega napisa. Uporabljene kratice SK Slovensko knjižno [8] okr okrajšava SN Slovensko narečno preg preglas HK Hrvaško knjižno [9] prem premet PL Pleteršnikov slovar [10] I imena R različica Napisi Napis 72 Napis iz najdišča Ceglie z višino črk 2 cm se bere desno v 4 vidnih vrstah dolžine 13, 14, 15 in 15 cm. Je vgraviran na zgoraj in desno odlomljenemu obdelaneme kamnu 27x21x26 cm in je shranjen v Pokrajinskem muzeju v Brindisiju. Starost napisa je ocenjena na prvo polovico 4. stoletja pr. Kr. slika [2:267] Napis je prikazan na sliki 1. Slika 1: Napis 72 na odbitem kamnu [2] Jezikoslovci xx----[ / aθida--[ / plator--[ / lahon--[ / hadive--[ [2:69] Aθida Plator Lahon hadive I Jezikoslovci podajajo zanesljivo prečrkovanje, razen črke H, ki je E; ne podajajo pa razumevanja, razen s poljubnimi imeni. Delitev je izvedena po podobnih imenih iz drugih napisov.

142 142 Bor ATHIDA PLATOR LAHON HA DIVE dolžina besed 22/5 = 4,4 Odide Plator Lahon k bogu. [7:81] Bor prečrkuje θ kot TH, kar je možno. Njegovo razumevanje je smiselno, čeprav upošteva dve poljubni imeni. Avtor Črke so lepo vidne, zato je prečrkovanje zanesljivo, žal pa manjkata zgornji in desni rob, kar zmanjšuje možnost razumevanja. Črkovni znaki so delno venetski: A, L, TH, I in V; delno grški, starofrigijski ali starotrakijski: D in H ter delno latinski, saj imajo znaki: A, I, R in T že sedanjo obliko. Pri obravnavi drugih mesapskih napisov se je izkazalo da črkovni znak H v resnici predstavlja glas E, tako kot pri starogrških in starotrakijskih napisih [5-6]. Črka TH pomeni preglas, ki je blizu glasu za črko T. ATIDA/PLATOR/LAEON/EADIVE ATIDA PL ATOR L AE ON EA DIVE dolžina besed 22/8 = 2,75 Odide pol ator le aja on aja bogu. Odide ata on le aja bogu. Father leaved, he just lies to God. R ATI DA PLATOR oče da plačilo ali očetu daj plačilo Branje znaka H kot glas E precej spremeni pomen napisa, ki predstavlja nagrobnik očetu, ki je odšel in le aja bogu, ali v različici izraža željo, da naj mu bog sam daje plačilo. Glosar ATIDA atide, odide preg, SN, SK leaved PL pol, potem SN, SK then, after ATOR ator, ata SN, SK father L l, le SN, SK just AE aja, SN, SK lie ON on SK he EA aja, SN, SK lie DIVE div, diva, deva, bog, boginja SN, SK giant, girl, god, goddess R ATI ati, atu preg, SN, SK father, to father DA da, dam okr, SN, SK give PLATOR plačnik preg, SK payer Pojavljajo se značilne in pogoste mesapske besede: EA 5x, ATI 13x, DA 69x, PL 13x in ON 13x [11-13]. Napis 85 Napis iz najdišča Ceglie je štirivrstičen z višino črk 1 cm in je poškodovan. Bere se desno in je vrezan na obdelanem pilastru 26x19 cm. Shranjen je v Pokrajinskem muzeju v Brindisiju. Starost napisa je ocenjena na drugo polovico 4. stoletja pr. Kr. slika [2:271] Napis je prikazan na sliki 2.

143 143 Slika 2: Napis 85 na kamnu [2] Jezikoslovci plastas 2 moldatθehiai 3 biliaetθeta 4 hipadesaprod(i)ta [2:73] Plastas Moldatθehiai(hi) Bilia Etθeta hipades Aprod(i)ta I [2:168, 183] Jezikoslovci podajajo dokaj zanesljivo prečrkovanje, razen črke H, ki predstavlja glas E; ne podajajo pa razumevanja, razen s poljubnimi imeni. Bor PLAŠTAŠ MOLDA T THE H JAJ BILIA ET DETA HIPADES APROD(I)TA Plačaš mlada ti tja ki greš bivanje od deteta Hipades Aprodita. [7:80] Bor bere dvakrat S kot Š, črko θ bere enkrat kot TH in enkrat kot D. Pri razumevanju upošteva dve imeni, vendar podaja smiselno povezano vsebino, ki pa ne sledi vedno dobljenim besedam. dolžina besed 45/11 = 4,1 Avtor Napis je dobro viden, prečrkovanje jezikoslovcev je ustrezno in ga obdržim razem znaka H, ki po primerjavi z drugimi napisi pomeni E. Tudi tu so črke mešanica venetskih, grških, starofrigijskih in starotrakijskih črkovnih znakov. PLASTAS/MOLDATTEEIAI/BILIAETTETA/EIPADESAPRODITA P LAS TA S MOL DAT TEE IAI BIL IAET TE TA EI PADE SA PRODI TA Pa sem tu si moli dat tej aja bil ajan tu ta je padel se porodi tam. Tu si molil da tvoj aja bil bi ajan in ko tu pade se tam porodi. There you pray that your father could bi dandled and when here fall there he rise. dolžina besed 45/17 = 2,65 R PLASTAS MOLDA T Plačaš mlada tu ali Plačnilo mladi tu R PADES A padeš a R TETA tota, ta Možno je razumevanje tudi brez imen, ki podaja smiselno vsebino, saj plačaš ali z molitvijo daš, da pokojni aja, a ko tu pade se tam porodi. Napis morda nakazuje reinkarnacijo, kot napis 19 v članku Nekaj galskih napisov [14]. Pojavljajo se pogoste venetske besede MOL-6x in podobne-8x in IAI-40x [15-17].

144 144 Glosar P p, pa okr, SN, SK just LAS las, les, sem preg, SN, SK here TA ta, tu preg, SN, SK this S s, si okr, SN, SK you are MOL mol, moli okr, SN, SK pray DAT dat, dati okr, SN. SK give TEE teh SK these IAI iai, aja preg, SN, SK lie BIL bil SK was IAE aie, aja prem, preg, SN, SK lie or oh T t, ti okr, SN, SK you TETA teta, tam SN, SK there EI ki, ko preg, SK when PADE pade, umre SK fall, die SA sa, se preg, SN, SK itself PRODI poroditi, okr, preg, SK birth, rise R PLASTAS plačaš preg, SkK you pay MOLDA mlada prem, SN, SK young T t, tu okr, SN, SK here PADES pades, padeš preg, SN, SK you fall A a, toda SN, SK but TETA tota, ta SN, SK this Pojavljajo se značilne in pogoste mesapske besede: LAS 9x, TA 80x, MOL 4x, BIL 7x, IAI 5x, PADE 3x in PRODI 6x [11-13]. Možno ime Aprodita Afrodita ima naravni zvor, ki podaja bistvo ženske narave, ki rodi in ohranja rod. Pojavlja se praviloma tik pred koncem napisov, kjer bi lahko pomenilo ime boginje, vendar sosednje besede kažejo na rojevanje in ne na ime. Glej tudi razlago imena Afrodita na osnovi slovanskih izrazov [18]. Napis 101 Napis iz najdišča v kraju Valensio je na votivnem kamnu, prva beseda je ločena z dolžino 21cm, ostali del pa je dolg 72 cm, višina črk je 3 cm, bere se desno in je shranjen pri V. Stamera v Aradeu. Starost napisa je ocenjena na 3. stoletje pr. Kr. slika [2:277] Napis je prikazan na sliki 3. Slika 3: Napis 101 na votivnem kamnu [2]

145 145 Jezikoslovci haloti taotoritaolneidibarislaoho [2:79] haloti Taotori Taolneidi dibarislaoho I [2:162] Jezikoslovci podajajo dokaj zanesljivo prečrkovanje in poljubna imena, ne pa razumevanja. Prečrkovanje je težko kontrolirati, saj slika ni dovolj dobra, črka H pa predstavlja glas E. Bor HALOTI TA OTORITA OL NE IDI VA RIS LA OHO dolžina besed 32/10 = 3,2 Golota tvoja naj bo skrita ali ne idi v ris tu okoli. [7:77] Bor bere V namesto B, kar pa je glasovno blizu. Njegov prevod podaja smislno vsebino, ki pa je lahko tudi nekoliko drugačna. Avtor EALOTITAOTORITAOLNEIDIBARISLAOEO EAL OTITA OTO RI TAO L NEIDI BAR IS LA OEO dolžina besed 32/11 = 2,91 Ajal očita tu raj ta le najdi saj isti le aja. Pokopal si očeta, naj raj le najde, saj isti tu aja. You bury your father, let he find the heaven, as the samne he lie here. R OTI TAO TORI TA OL oče tu potuje tu al R OTORITA odkrita Podani nagrobni smisel je večpomenski in je lahko tudi votivne narave. Pojavljajo se pogoste venetske besede TA-10x in IS-6x [15-17]. Glosar EAL ajal preg, SN, SK lay OTITA atita preg, SK father OTO oto, to, tu preg, SN, SK this, here RI raj okr, SK heaven TAO tao, ta, tu SN, SK this, here L l, le preg, okr, SN, SK just NEIDI nejdi, najdi, preg, SN, SK find BAR bar, le, saj SN, SK just IS ist, isti okr, SN, SK the same LA le preg, SK just OEO aja preg, SK lie R OTI oti, oči preg, SN, SK father TAO tao, ta, tu SN, SK this, here TORI tura, potuje SN, SK travel TA ta, tu preg, SN, SK this, here OL ol, al, ali preg, okr, SN, SK or OTORITA odkrita preg, SK decovered Pojavljajo se značilne in pogoste mesapske besede: RI 4x, TAO 5x, IS 14x, LA 9x, OEO 3x, OTI 3x, TORI 5x in TA 80x [11-13].

146 146 Napis 196 Napis iz kraja Ruvo v štirih vrstah je vtisnjen v pikčasti tehniki v bronasto ploščo 12,5x8,8 cm, bere se desno in je sedaj izgubljen. Starost napisa je ocenjena na 2. do 1. stoletje pr. Kr. slika [2:320] Napis je prikazan na sliki 4. Slika 4: napis 196 na bronasti plošči v pikčasti tehniki [2] Jezikoslovci artosatotio 2 [s]taiθoitaigunak 3 haipensklen 4 xupave [2:113] Artos Atotios tai θoitai Gunakhai Pensklen ]Upave I [2:167, 184] Jezikoslovci podajajo dovolj dobro prečrkovanje in imena, ne pa razumevanja. Bor ARTOS ATOITOS TAJ DO ITAJ GUNAK HA I PEN SKLEN DUGA VE Artos Atoitos taj da je junak ki tudi ko glava je sekana dolg (svoj) ve. [7:76] Bor pri prečrkovanju včasih zamenjuje I z J, neznano črko x pa upošteva kot G. Pri delitvi enkrat ne upošteva vrstice. Podaja smiselno razumevanje z dvemi imeni, ki je možno, čeprav ne sledi dobro dobljenim besedam. dolžina besed 43/12 = 3,58 Avtor ARTOSATOTIOS/TAITOITAIGUNAK/EAIPENSKLEN/(D)UPAVE Dodane črke S ni videti je pa smiselna, črka H je slabo vidna in praviloma predstavlja glas E, neznana črka x pa je lahko D, L ali A in glede na sosednje črke je najverjetneje D. AR T OS ATO TI OSTAI TOI TAI GUNAK EAI P EN SKLEN D UPAVE Mlad tu ostani ati ti ostani tvoj ta junak aja pa en skleni da upamo. Mlad tu ostani ati, tu doli ostani junak, ajaš a mi sklenemo da upamo. Young stay here daddy, stay down here the hero, you lie but we conclude to hope. R OS TAI ostane tu R S KLEN si klen R UPA VE upa ve Podani prevod nima imen in podaja smiselno vsebino o mladem junaku in očetu, ki naj tu ostane, saj je bil klen možak, ki ve svoj dolg. Pojavljajo se pogoste venetske besede AR-2x, OS-26x in TAI-10x [15-17]. dolžina besed 43/16 = 2,69

147 147 Glosar AR ar, iar, mlad okr, SN, SK, PL young T t, tu okr, SN, SK here OS osti, ostani okr, SN, SK remain ATO ato, ati preg, SN, SK father TI ti SK you OSTAI ostaj, ostani okr, SN, SK remain TOI toi, tvoj preg, okr, SN, SK your TAI tai, ta poudarjeno, SN, SK your GUNAK junak preg, SK hero EAI aja preg, SK lie P p, pa okr, SN, SK and EN en SK one SKLEN sklen, skleni okr, SN, SK decide D d, da okr, SN, SK that UPAVE upave, upamo SN, SK hope VE ve SK know R OS osti, ostani okr, SN, SK remain TAI tai, ta, tu SN, SK this, here S s, si okr, SN, SK you are KLEN klen SK vigorous UPA upa, upati okr, SN, SK hope VE ve SK know Pojavljajo se značilne in pogoste mesapske besede: AR 5x, OS 38x, ATO 10x, TI 27x, TAI 10x, EAI 5x in EN 4x [11-13]. Napis 198 Napis iz kraja Manduria v dveh vrstah z višino črk 1 do 2 cm je naslikan z rjavim firnežem na glinastem vrčku premera 5 cm in višine 5 cm. Bere se desno in je shranjen v Občinski knjižnici v Manduriji. Starost napisa je ocenjena na 2. do 1. stoletje pr. Kr. slika [2: ] Napis je prikazan na sliki 5. Slika 5: Napis198 na glinastem vrčku v dveh pogledih [2]

148 148 Jezikoslovci asstaizalles 2 ilirailaziova? [2:113] Jezikoslovci podajajo zanesljivo prečrkovanje, ne pa delitve na besede niti razumevanja. Bor AS S TA ZALLES ILIRAI LA ZIOVAJ dolžina besed 25/7 = 3,57 Ko s to zaliješ, Iliru tu vzklikni! [7:75] Bor enkrat izpusti I na koncu pa doda J. Podaja smiselno vsebino povezano z vrčkom in podaja ime ljudstva, kar se večkrat pojavlja tudi v venetskih napisih [15-17]. Avtor ASSTAIZALLES/ILIRAILAZIOVA AS S TAI ZALLES ILIR AI LAZI OVA dolžina besed 25/8 = 3,13 Ko s tem zaliješ Ilir aja leži tu. Ko z vrčka popiješ tu Ilir ležiš. When you drinking of the jug you lie down here Illytian. Razlika je le na koncu, kjer so značilne besede lezi in ova, ki podajajo tudi bolj verjetno vsebino, ki je še bolj povezana z opojno pijačo vrčka. Pojavljajo se pogoste venetske besede TAI-10x in AI-27x [15-17]. Različica AS STAI ZALLES ILI RAI LAZI OVA dolžina besed 25/8 = 3,13 Ali stoje zaliješ ali raje ležiš tu. Ali raje stoje piješ ali raje tu ležiš. Do you prefer to drink standing or prefer to lie here? Različica še bolj poudarja pitje, ki je lahko stoje še bolje pa leže. Glosar AS ak, ko preg, SN, SK when S s, z SK with TAI tai, tem SN, SK this ZALLES zaliješ preg, SK drink up ILIR Ilir ime ljudstva Ilir nameof people AI ai, aja okr, SN, SK lie LAZI lazi, lezi preg, SN, SK lie down OVA ova, ta, tu okr, HK, SN, SK thia, here R STAI stai, stoj, stoje preg, SN, SK stand ILI ili, ali SN, SK or RAI raj, raje, rajši SN, SK rather Pojavljajo se značilne in pogoste mesapske besede: TAI 10x in AI 9x [11-13]. Napis 221 Napis v 4 vrstah dolžine 44, 40, 39 in 19 cm z višino črk 1,5 do 2 cm iz kraja Ruvo je vklesan na kamniti plošči 45x13x6,2 cm in je shranjen v muzeju Jatta v kraju Ruvo. Starost napisa je ocenjena na 2. do 1. stoletje pr. Kr. slika [2:331]

149 149 Napis 221 je prikazan na sliki 6. Slika 6: Napis 221 na kamnu [2] Jezikoslovci 1 sonrukadamaturatou 2 ebugeimakeikonalon 3 toundetuaasute 4 aturena? [2:119] Jezikoslovci podajajo delno napačno prečrkovanje, saj so črke lepo vidne. Podčrtana črka je lahko tudi R, črka A pa je vrinjena, saj je ni! Črko H berejo kot v grščini, torej E, kar je smiselno in je podobno kot v starotrakijskih napisih iz istega obdobja. Jezikoslovci ne podajajo delitev na besede niti razumevanja. Bor SON RUKA DAMATURA TOU E BUGEI MAKEI KONA LON T OUNDE TA VA SUTE ATURENA dolžina besed 58/15 = 3,87 Sin narical, Damatura, tvoj in (z) božjo močjo opravil popotnico [7:72] te potem tja v grob odpeljana. Sin narical, Damatura, je tvoj in z božjo močjo končal je truplo, potem je bilo tja v grob odpeljano. Bor vrine A, ki ga ni in U prečrkuje kot V. Podaja smiselni prevod z enim imenom, vendar ne sledi dobro dobljenim besedam. Avtor SONRUKADAMATURATOR/EBUGEIMAKEIKONALON/ TOUNDETUASUTE/ATURENA dolžina besed 58/17 = 3,41 SON RUKA DAM ATU RATOR E BUGE IMA KEI KONA LON TO UN DETU ASUTE A TUR ENA Sin roko dam atu bojevniku in bog ima koj konja lon tu in dedu zasute a pot ena. Sin roko dam atu bojevniku in bogu dam konja tu za lon, a za zasutega dedu je pot le ena. Son I give my hand to fighting father and I give to God a horse as a loan here, but for burried grandpa is just one way. R SON sonce R DA MATURA TORE da mati potuje

150 150 Napis govori o pokojnem atu in dedu, ki je bojevnik in bogu zanj darujejo konja, sin mu da roko, a za v grobu zasutem je pot le ena. Možna pa je različica z materjo. Pojavljajo se pogoste venetske besede SON-5x, ATU z različicami 17x, KON-5x, LON-14x, TO-20x, UN-4x in TUR z različicami 6x [15-17]. Glosar SON son, sin preg, SN, SK son RUKA ruka, roka preg, HK, SN, SK hand DAM dam SK give ATU atu SK to father RATOR rator, bojevnik HK, SN, SK fighter E e, je, in SN, SK is, and BUGE bug, buge, bogu preg, SN, SK God IMA ima SK have KEI kei, koj, takoj, preg, okr SN, SK immidiately KONA kona, konja okr, SN, SK horse LON lon, dar SN, PL, SK gift TO to SK this UN un, in preg. SN, SK and DETU detu, dedu preg, SN, SK to grandfather ASUTE asute, osute, zasute SN, SK covered, buried A a, toda SN, SK but TUR tura, pot SN, PL, SK travel ENA ena SK one R SON son, sonce okr, SN, SK sun DA da SK that MATURA matora, mati SN, SK mother TORE tura, potuje SN, SK travel Pojavljajo se značilne in pogoste mesapske besede: DAM 7x, ATU 4x, LON 4x, TUR 5x in DA 69x [11-13]. Zaključek Podane primerjave prečrkovanj in razumevanj jezikoslovcev kažejo na mestoma nedosledno prečrkovanje. V ločenem poglavju podajajo možno razumevanje nekaterih napisov z imeni, ki pa ne omogočajo razumevanja vsebine. Bor tudi ni dosleden pri prečrkovanju, podaja pa smiselno vsebino, čeprav po nepotrebnem vključuje osebna in rodbinska imena. Avtor preverja prečrkovanje jezikoslovcev in podaja smiselno vsebino brez imen, razen možnega imena ljudstva, saj se imena različnih ljudstev pojavljajo tudi v venetskih napisih. Slovenščina je z jezikovno arhaičnostjo in s svojimi številnimi in različnimi narečji dobro orodje tudi za razumevanje mesapskih napisov.

151 151 Literatura 1. H. Krahe, Die Sprache der Illirier, Erster Teil, Die Qellen, Otto Harrassowitz, Wiesbaden H. Krahe, Die Sprache der Illirier, Zweiter Teil, C. de Simone, Die messaischen Inschiften und ihre Chronologie, J. Unterman, Die messapischen Personnamen, , Abbildungen zu den Messapischen Inschriften und ihrer Chronologie, , Otto Harrassowitz, Wiesbaden V. Vodopivec, Kelti na slovenskem, resnica ali mit, Zbornik četrte mednarodne konference, Evropski staroselci, Jutro, Ljubljana 2006, J. Kollar, Staroitalija slavjanska, Objevy a dukazy živlu Slavskih, Mesapia, Cisarske kralovske dvorske a statni tiskarne, Viden 1853, V. Vodopivec, Primerjava branj napisa na prstanu iz Ezerova, Zbornik sedme mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Primerjava branj napisa na skrilu iz Kjolmena, Zbornik osme mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, M. Bor, Etruščani in Veneti, Mesabski ali japodski napisi, I. Tomažič, Wien 1995, Slovar slovenskega knjižnega jezika, Državna založba Slovenije, Ljubljana, J. Jurančič, Slovensko Srbohrvaški slovar, Državna založba Slovenije, Ljubljana M. Pleteršnik, Slovensko Nemški slovar, Cankarjeva založba, Ljubljana V. Vodopivec, Zbir mesapskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik devete mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana V. Vodopivec, Kalalog mesapskih napisov, delitev, prevod in slovar, Razbiranje ilirskih jezikov, Jutro, Ljubljana V. Vodopivec, Slovar Mesapskega jezika, Razbiranje ilirskih jezikov, Jutro, Ljubljana V. Vodopivec, Nekaj galskih napisov, Zbornik pete mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2007, V. Vodopivec, Nabor venetskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik četrte mednarodne konference Evropski staroselci, Jutro, Ljubljana 2006, V. Vodopivec, Katalog venetskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Slovar venetskih besed, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, O. Belchevsky, Proto Slavic roots of the European languages were analyzed and confirmed with a new methodology, Principles of conceptual linguistics and their nature-based evolution, Proceedings of eighth International Topical Conference, Origin of Europeans, Jutro, Ljubljana 2010, 7-28.

152 152 Zbir MESAPskih napisov, delitev, Prevod in SLOVAR Abstract Collection of Messapian texts, punctuation, translation and vocabulary Messapian inscriptions in Southeast of Apennine Peninsula are for that epoch quite extended with 303 understandable inscriptions, comprising 2345 words and 6507 letters. They are known for a long time and different more or less qualified people of different profession studied them. First of all there are reknown linguists who do not understand the inscriptions and, on the other hand, the people who understand these texts on Slavic bases. While in transliterations there are not big differences there are essential differences in understanding the inscriptions. Italian and German linguists by their own statements they do not understand them. As a rule they read in texts only names, what makes possible almost any explanation, while with fictitious names all texts even those completely not understood could be explained. Such readings can be treated only as working hypotheses, which are convincing rejected with comparisons of understanding on Slavic bases. At successive treatment on giving hypotheses, analyses and results it happens that all Messapian texts can be understood on Slavic basis. Based on understanding of contents, good division of continuous inscriptions is obtained, which gives the base for a credible Messapian vocabulary. The Slovene language with its numerous dialects, as an archaic language, is an exceptional tool for studying the ancient Slavic texts. Its usefulness proved also in this case, so there is no need to use the reconstructed Old-Slavic. Collection of texts is sufficiently extended and documented by archaeology, language and time, to give feasible conclusions. More than 80 % of Messapian inscriptions reach excellent transliterations and more than 83 % reach excellent and very good translation. This confirms successful transliteration, reading, translation and vocabulary. Such results confirm ancient settlement on Adriatic shores with Slavic and Slovene language ancestors. Povzetek Mesapski napisi na jugovzhodnem delu Apeninskega polotoka so že dolgo znani in za tiste čase dokaj obsežni, saj obsegajo 303 razumljene napise, ki vsebujejo 2340 besed in 6507 črk. Obdelovali so jih bolj ali manj usposobljeni ljudje različnih strok. Predvsem so to priznani jezikoslovci, ki napisov ne razumejo in slovenski raziskovalci, ki razumejo napise na slovanskih osnovah. Medtem ko v samem prečrkovanju ni bistvenih razlik, pa so bistvene razlike pri razumevanju zapisanih besedil. Italijanski in nemški jezikoslovci po njihovih lastnih izjavah obravnavanih besedil ne razumejo. Praviloma berejo v napisih samo imena, kar omogoča skoraj poljubno razlago, saj se z imeni vedno lahko pokrije prav vsaka, tudi povsem neznana besedila. Tako branje lahko obravnavamo le kot možno delovno hipotezo, ki pa je prepričljivo ovržena s prevodi na slovanskih osnovah.

153 153 Po postopni obdelavi podani v delovnih hipotezah ter analizah in rezultatih je razvidno, da so vsi mesapski napisi razumljivi v slovanskem izrazju. Na podlagi razumevanja vsebine je bila možna dokaj ustrezna delitev deloma zveznega besedila, kar je podalo osnovo za pripravo mesapskega slovarja. Tudi tu se izkaže slovenščina kot izrazito arhaičen jezik in s svojimi številnimi narečji predstavlja izjemno orodje za proučevanje najstarejših slovanskih zapisov, saj ni bilo nobene potrebe po uporabi izrazov v praslovanščini. Nabor napisov je dovolj obsežen in arheološko, jezikovno in časovno dovolj dokumentiran, da omogoča podane zaključke. Več kot 80 % napisov dosega odlično prečrkovanje in več kot 83 % napisov dosega odlične in prav dobre prevode, kar omogoča nedvoumne rezultate in uspešno zaključeno delo prečrkovanja, branja, prevajanja in slovarja. Ti rezultati nedvoumno pričajo o predantični poselitvi obal Jadranskega morja s slovanskimi in slovenskimi jezikovnimi predniki. Uvod Prvobitni prebivalci severnega jadranskega območja so poseljevali tudi celotno območje severnega Jadrana, ki je bilo med zadnjo poledenitvijo nižje za 100 metrov in je bilo kopno do Zadra. Apenini so ločevali vzhodni in zahodni del poselitve Apeninskega polotoka, saj je bila stalna poledenitev do višine 1200 metrov. Apenini tudi na koncu polotoka dosegajo višino 2000 m, zato so bilo stiki obeh strani omejeni le na južni obalni del polotoka. Tesnejše povezave so bile zato z ljudstvi na sedanji vzhodni jadranski obali [1]. Po otoplitvi v obdobju od 15. do 10. tisočletja pred sedanjostjo je bilo takratno kopno do Zadra poplavljeno za 50 metrov višine, zato je bilo kopno le še v severnem Jadranu brez globljega Kvarnerskega zaliva. Poplavljeni del je že ločil južni del, medtem ko je severni še ostal povezan. Tako stanje je trajalo okoli 1000 let, ko se je morje zaradi dotoka iz Atlantskega oceana precej hitro, v obdobju okoli 1000 let, dvignilo na sedanjo raven. Dotedanjo skupno poselitev je dvig gladine razdelil na dvoje, vendar sta poselitvi obeh strani Jadranskega morja zadržali veliko skupnih značilnosti [2-3]. Možna je zgodovinska in jezikovna podobnost ilirskih napisov z mesapskimi napisi, ki so jih našli na jugovzhodnem delu Apeninskega polotoka in naj bi jih napisala ljudstva, ki so se priselila ali so morda kar ostala, z druge strani Jadranskega morja. V arheologiji to hipotezo podpirajo podobnosti v keramičnih in kovinskih predmetih na obeh straneh Jadrana. S stališča jezikoslovja pa povezava med mesapščino in ilirščino ni zanesljivo dokazana in v celoti sloni na podobnosti osebnih in krajevnih imen [4-6]. Iliri so v zgodovinskih zemljevidih vpisani na obeh straneh Jadrana, kar potrjuje prvotno skupno poselitev v zadnji ledeni dobi. Ime Iliri se pogosto uporablja napačno, zato je treba ločiti med upravnim pomenom Ilirija in narodnim ali jezikovnim pomenom. Ime ilirski v pomenu slovanski pa se je ohranjal vse do 19. stoletja za ozemlje na zahodnem delu jadranskega morja, na vzhodnem pa je v rabi še sedaj. Ilirščina pri starih piscih pomeni predantično slovanščino. Pomen ilirski za skupino južno slovanskih jezikov ali za posamezni jezik je bil uveljavljen pri jezikoslovcih do začetka 19. stoletja [7-8].

154 154 Koprski škof P. Naldini je leta 1710 pisal za jezik v Istri»qua Sclava seu Illirica«[9]. Jezikoslovec G. Sergi je še v začetku 20. stoletja ugotovil, da narečja v severni Italiji ob Jadranskem morju vsebujejo ilirski substrat, ki sega celo do juga polotoka. Navajal je slovanski izvor za staroselce, za katere se je po rimskem pravu uporabljalo ime Ilirski [10]. Navedbe so podane v literaturi [7]. Mesapci so možen ostanek prvotne praslovanske poselitve skupnega severnojadranskega območja, saj so poselitve in jeziki mnogo trajnejši kot so mislili prej in Teorija kontinuitete to izdatno potrjuje. Prav to območje z Balkanom naj bi bilo najstarejša evropska staroslovanska poselitev, ki zajema mnoga ljudstva, predvsem Venete in Starotrakijce, ki so zapustili predantične napise razumljive na slovanskih osnovah. M. Alinei kot utemeljitev Teorije paleolitske kontinuitete pod naslovom Glavne smernice zgodovinske rekonstrukcije navaja: "The totally absurd thesis of the so called late arrival of the Slavs in Europe must be replaced by the scenario of Slavic continuity from Paleolithic, and the demographic growth and geographic expansion of the Slavs can be explained, much more realistically, by the extraordinary success, continuity and stability of the Neolithic cultures of South-Eastern Europe (the only ones in Europe that caused the formation of tells)" [11-13]. Območje mesapskih napisov je prikazano na naslednjem zemljevidu [15]. Imena J. Kollar izvaja ime Apulia = Opolja iz opaliti (morda še iz časov krčenja zemlje iz gozdov pri nas Poljane itd.). Podobno izvaja ime Mesapia = Mez-apia Mez-apa Mez-ava, to je Mezi-vodja ali medvodja, saj je območje delno na majhnem polotoku in ga obliva morje z dveh strani. Navaja tudi podobne primerjave izvorov imen. Navaja tudi slovanski izvor imen dveh vrhov na apulskem in dveh na mesapskem, sedem voda na apuljskem in pet voda na mesapskem, 24 mest na apuljskem ter 17 mest in štiri sestavljena imena na mesapskem območju. Podaja tudi obravnavo in razumevanje daljšega, dvojezičnega in mlajšega napisa Tabula Bantina iz let 625 do 636 mesta Rima ali okoli 150 pr. Kr. Napis na medeninasti plošči so našli leta 1793 v mestecu Obvodi blizu jezera Noč. Napisa na plošči sta obojestranska, pisana v opskem in latinskem jeziku. Sta dokaj obsežna in nista zajeta v mesapske napise, zato nista podrobno obravnavana [14]. Napisi Mesapske napise so našli na jugovzhodnem delu Apeninskega polotoka in naj bi jih napisala ljudstva, ki so se priselila z druge strani Jadranskega morja. V arheologiji to hipotezo podpirajo podobnosti v keramičnih in kovinskih predmetih na obeh straneh Jadrana. S stališča jezikoslovja pa povezava med mesapščino in ilirščino ni zanesljivo dokazana in v celoti sloni na podobnosti osebnih in krajevnih imen [15-17]. Vzporednice mesapskega jezika iščejo jezikoslovci z ilirskimi jeziki na širšem območju Balkana, kjer so ohranjeni starotrakijski in venetski napisi, ki pa so razumljivi na slovanskih

155 155 Mesapsko območje je označeno: IE2, osnovah. Osebna imena obsegajo obširno poglavje, vendar gre večinoma za poljubnost, ki nima izvorne jezikovne osnove [16:49-81]. Navedenih je množica možnih božanstev, njihova imena pa imajo prav posvetni pomen, saj je edino prepoznaven bog Belin [16:81-86]. Belin se dvakrat pojavlja v venetskih napisih, nista pa omenjeni venetski božanstvi Reita, ki se pojavlja 36 krat in Trumusicatei, ki se pojavlja 48 krat [18]. Pri rečnih imenih, praviloma z latinskimi končnicami, podajajo primerjave končnic tudi z osebnimi imeni na

156 156 strani 91, navajajo pa tudi vzporednice z rečnimi imeni v srednji Evropi. Pri teh imenih so večinsko razpoznavne slovanske korenske osnove [16:87-97]. Pri sicer redkih imenih gora, pa te korenske osnove navedejo in sicer dvakrat celo pravilno: Bora - gora in Tomor teman [16:97-98]. Široko obravnavajo imena naselij, kjer zajemajo podobna imena tudi v širšem srednjeevropskem prostoru, zlasti na venetskem območju in iščejo jezikovne vzporednice, kjer pa so mnogokrat razvidne slovanske osnove [16:98-111]. Obravnavajo tudi različna imena ljudstev, ki pa so prikazana le zelo skopo in z malo verjetnimi obrazložitvami [16: ]. Mesapske napise so proučevali že številni znanstveniki navedeni v literaturi [17], ki zapisov do sedaj niso razumeli, njihova razmišljanja o njihovem pomenu pa nimajo stvarne podlage za razumevanje teh napisov. Kot običajno iščejo v napisih predvsem poljubna imena, ki pa ne morejo podati razumevanja napisov, saj se z»imensko teorijo«razloži lahko prav vsak nerazumljen napis in to v različnih jezikih. Mesapske napise smatrajo za ilirske, napisane v njim nepoznanem jeziku, čeprav zgodovinsko ilirski pomeni slovanski, saj Ilirija predstavlja krajevno in ne jezikovno poimenovanje. Sorodnost mesapščine in ilirščine pojasnjujejo z osebnimi in krajevnimi imeni in jo smatrajo za nedokazano. Glede osebnih imen se gotovo motijo, saj v mesapskih napisih imena niso izkazana, čeprav zahodnoevropski jezikoslovci prav z njimi pojasnjujejo te napise. Krajevna imena so sicer zanesljiv pokazatelj, vendar je treba ločiti med izvirnimi imeni in imeni kasnejših osvajalcev, zlasti Rimljanov. M. Bor je obravnaval 6 mesapskih napisov na slovanskih osnovah in bolj ali manj uspešno ugotovil pomen posameznih napisov [19], ni pa obravnaval več napisov skupaj. Skupno obravnavanje napisov je koristno, saj se tako lahko bolje pokažejo določene zakonitosti, ki pri posameznih napisih niso razvidne. V tabeli 1 prikazujem število napisov, ki jih zahodnoevropski jezikoslovci uvrščajo med mesapske napise ter število v njih prepoznanih besed in črk. Tabela 1: Število mesapskih napisov ter v njih prepoznanih besed in črk Napisi Število napisov Število besed Število črk Prebrani napisi Neprebrani, prekratki in pomanjkljivi napisi Vsi napisi Napisi berljivi v obeh smereh V literaturi [6] je še 60 strokovno neobdelanih napisov, vendar ima 6 napisov podano tudi prečrkovanje in so v obravnavi tudi upoštevani. Povprečna dolžina mesapskih napisov je 6507 črk / 303 napisi = 21,48 črk ali 2340 besed / 303 napisi = 7,72 besed. Povprečna dolžina mesapskih napisov je večja od venetskih napisov z 18,71 črk ali 5,76 besed, od starofrigijskih z 10,68 črk ali 4,19 besed in večja od retijskih napisov z 10,51 črk ali 3,5 besed. Povprečna dolžina besed je 6507 črk / 2340 besedami = 2,78 črke. Povprečna dolžina besed je manjša od venetskih, ki je 3,25 črk, pa tudi od starofrigijskih napisov z 2,81 črkami

157 157 in od retijskih z 2,95 črkami [20-22]. Razlog za razkorak pri dolžinah besed je v velikem številu mesapskih besed in okrajšav objokovanja. V tabeli 2 so podane dopolnitve napisov s črkami, ki so jih dodali strokovnjaki, s črkami, ki jih je avtor dodatno prebral in s črkami, ki jih je po razumevanju dodal. Tabela 2: Dopolnitev napisov s črkami Dopolnitev napisov Črke napisa Dodali strokovnjaki Dodatno prebrano Dodatno dodano Vse črke skupaj Števila Deleži v odstotkih 93,85 2,35 2,31 1, Deleži črk, ki so jih po primerjavi z drugimi napisi dodali jezikoslovci in deleži dodanih in dodatno prebranih črk kot jih podaja avtor so zelo majhni, saj so napisi večinoma dovolj dobro ohranjeni. Delovni hipotezi Delovni hipotezi, ki sta bili uporabljeni pri podrobni primerjavi različnih prečrkovanj in branj istih napisov, pri obravnavi vseh mesapskih napisov nista uporabni in sta ustrezno preoblikovani podobno kot pri retijskih napisih: Verjetnost prečrkovanja je ocenjena glede na število znanih in glede na število dodanih in v prevodu uporabljenih črk. Verjetnost prevoda je ocenjena glede na znani pomen predvsem daljših in pogostejših besed in glede na smiselni prevod celotnega napisa. Kriteriji ocenjevanja verjetnosti prečrkovanj in prevodov Kriteriji ocenjevanja verjetnosti prečrkovanj in prevodov so enaki kot pri dosedaj obravnavanih napisih in so podani v tabeli 3 [23-25]. Tabela 3: Kriteriji ocenjevanja verjetnosti prečrkovanj in prevodov Ocena Verjetnost prečrkovanj Verjetnost prevodov odlično > 0,85 > 0,80 prav dobro > 0,70 > 0,60 dobro > 0,55 > 0,40 zadostno > 0,40 > 0,20 nezadostno < 0,40 < 0,20 Osnova za obravnavo je seznam mesapskih napisov, prečrkovanj z obrazložitvami, podatki o najdiščih, starosti in slikami napisov, objavljen v publikaciji [17]. Prečrkovanje Prečrkovanje stokovnjakov Strokovnjaki podajajo prečrkovanja, ki se delno spreminjajo s starostjo napisov in so dovolj dobra osnova, zato prečrkovanja v pretežnem delo lahko obdržim. Edina izjema je znak H, ki ga prečrkujejo kot glas, ki ga v slovenščini označujemo s črko H, vendar vsebina

158 158 napisov takega prečrkovanja ne potrjuje. Praviloma se ta znak pojavlja v trojici IHI, ki je najpogostejša mesapska beseda in se pojavlja kar 125 krat, medtem ko se druga najpostejša beseda RAS pojavlja le 21 krat. Obe besedi imata nedvoumen pomen, pa ju kljub temu uporabljajo kot končnici poljubnih imen, čeprav ju smiselno ne utemeljijo. Napačno prečrkovanje črke H je s primerjavo pogostosti prikazano v poglavju Analize. Prečrkovanje Večina črkovnih znakov je podobna črkam Venetov, Retijcev, Starofrigijcev, Etruščanov [23-32] ter Starotrakijcev [33-34] in prečrkovanja jezikoslovcev ustrezno upoštevajo njihovo podobnost, zato sem lahko po preveritvi prečrkovanj napisov s slikami, obdržal večino njihovih prečrkovanj. Napačno pa prečrkujejo znak H, ki ga v slovenščini označujemo kot glas za črko H, saj vsebina napisov takega prečrkovanja ne potrjuje. Praviloma se ta znak pojavlja v trojici IHI, ki je najpogostejša mesapska beseda, ki se pojavlja kar 125 krat. Zelo pogosto pa se znak H pojavlja tudi v različnih dvojicah ali trojicah kot HA, OHA itd s pomeni vzklikov žalovanja za pokojnikom ali njegovega ležanja v grobu. Znak H zato prečrkujem kot v grških in starotrakijskih napisih, kjer znak H pomeni glas, ki ga v slovenščini označujemo s črko E. Najpogostejša venetska beseda IOI s pomenom joj, ki se pojavi 71 krat se pri mesapskih napisih spremeni v IHI s pomenom jej, ki ima enak pomen kot joj. Pravilnost takega prečrkovanja potrjuje dejstvo, da je od 303 razumljenih mesapskih napisov le 25 napisov, ki se lahko razumejo tudi posvetno, ostalih 278 napisov ali 278 / 303 = 91,75 % pa ima nedvomno nagrobno vsebino. Prav vzklika joj in jej pa sta značilna za žalovanje po pokojnikih in za žalne napise. Pri samoglasnikih praviloma ni drugačnih prečrkovanj, čeprav se pogosto pojavijo dvojice II in EE s pomenom je in dvojice AA s pomenom aja. Pri soglasnikih pa je več možnosti, saj sta za glas T dva znaka; znak t za glas T in znak t, ki ga jezikoslovci prečrkujejo kot θ, ki pa ima podobno glasovno vrednost kot glas za črko T in šele z razumevanjem se najbolje določi utrezna glasovna vrednost. Zato se večkrat pojavijo dvojice TT, vendar so pogoste tudi dvojice DD, LL, RR, NN, SS, ŠŠ, TT in ZZ. Značilnost teh dvojic je, da ne predstavljajo povsem zanesljive delitve zveznega besedila in lahko le poudarjajo določeno vsebino. Možna je tudi narečna izgovorjava znaka za črko V, ki lahko predstavlja tudi glas za črko U ali Uə kot v slovenskih narečjih. Edini znak, ki ima drugačen pomen kot v venetskih in retijskh napisih je znak T, ki v navedenih jezikih pomeni T, v mesapskih napisih pa ta znak pomeni glas, ki ga v slovenščini označujemo s črko Š. Treba se je zavedati, da so tudi ti napisi pisani v tedanjih narečjih in točnega glasu za posamezni črkovni znak ni možno ugotoviti, zato je razumevanje omejeno na glavni izbor glasov za posamezne črkovne znake, ki so določeni dovolj zanesljivo.

159 159 Delitev zveznega besedila in prevodi Razumevanje jezikoslovcev Razumevanje jezikoslovcev je vezano na poljubna imena, saj praviloma ne podajajo smiselnih prevodov ampak le predvidevanja, saj naj bi napisi večinsko vsebovali rodbinska ter moška in ženska mesapska imena. Teh poljubnih imen ne pišejo z veliko začetnico in je le iz spremnega besedila možno vsaj delno ugotavljati njihovo opredelitev za posamezna imena. Zato ni mogoče zanesljivo ugotoviti niti njihove delitve delno zveznega besedila niti predvidenih imen. Razlog za imensko teorijo ima podlago v kasnejših latinskih napisih, kjer so številna imena nedvomno razpoznavna. Enačiti rimske in predrimske napise, ki so pisani v drugačnem jeziku in z drugačnimi pokopnimi navadami in željami pa ni strokovno in se lahko upošteva le kot delovno hipotezo, ki pa je prepričljivo ovržena z razumevanji s pomočjo slovenskega jezika. Jezikoslovci sicer govore o staroitalskih jezikih, vendar jih ne navedejo, niti ne navedejo svojega jezika razumevanja, zato celotna njihova obravnava nima temeljev in ni dokazljiva. Navajajo sicer podobnosti lastnih in rodbinskih ter zemljepisnih imen z imeni na drugi strani Jadrana, vendar so tudi tu praviloma podane le oblikoslovne primerjave in brez razumevanj navedenih imen. Značilna je popolna odsotnost analiz pogostosti, ki so bistveni temelj razbiranja vseh neznanih jezikov. Povedna je tudi predvidena delitev delno zveznih besedil, kjer bistveno odstopajo ravno štirje najdaljši napisi: napis 166 s 462 črkami, 191 s 165, 192 s 350 in 195 s 251 črkam, kjer ni moč ugotoviti njihove predvidene delitve. Razlog je enak kot pri najdaljšem venetskem napisu, ki ga ni moč pojasnjevati s poljubnimi imeni kot pri drugih venetskih napisih [35]. Pregled teh napisov je podan v tabeli 4. Tabela 4: Primerjava delitev najdaljših mesapskih napisov avtorja in jezikoslovcev Najdaljši napisi Črke napisa Besede avtorja Dolžine bes. avt. % avtorja Besede jezikos. Črke jezik. Dolžine jezikosl. % črk jezikos. % besed jezikosl , ,86 0,15 0, , ,50 0,08 0, , ,31 0,33 0, , ,71 0,52 0,20 Skupaj , ,86 0,27 0,11 Povprečna dolžina besed jezikoslovcev 7,86 črk je več kot dvojna in je daljša od slovenskih leposlovnih besed s povprečno dolžino 4,55 črke [36], pa tudi od latinskih besed s povprečno dolžino 6,17 črk [37]. Predvsem bistveno odstopa število ugotovljenih besed, ki je bistveni pokazatelj razumevanja, saj je v povprečju le 11 %, kar dokazuje njihovo nerazumevanje. Od 346 napisov je 43 napisov s 347 črkami prekratkih ali močno poškodovanih in njihovo razumevanje ni smiselno; poleg štirih posebej obravnavanih napisov jezikoslovci podajajo osnove za delitev 162 napisov s 2885 črkami, ne podajajo pa osnov za 137 napisov s 2400 črkami, ki jih obravnavam v tem prispevku.

160 160 Končnice imen in drugih besed jezikoslovcev Po posebej navedenih imenih in po uporabljenih končnicah drugih besed pri katerih dele delno zvezno pisano mesapsko besedilo so zbrane končnice jezikoslovcev. Končnice moških in rodbinskih imen ter drugih besed: ahi, aos, bas, bos, das, des, ehe, ehi, eos, eti, has, hes, his, hos, ias, idi, ihe, ihi, ios, iti, nes, kas, kes, kos, les, mas, mes, mos, nas, nes, oas, oho, oni, oos, ori, oti, ras, res, ris, sat, ses, ssi, sso, tas, tes, tis, tos, tor, vas, ves, zet. Končnice ženskih imen ter drugih besed: ana, ara, ata, ati, aza, boa, dda, eta, ika, ina, ino, ita, iva, lia, lla, loa, nda, nia, nna, oao, ona, ora, ota, ova, rai, ria, rta, sia, sno, sti, šta, toa, vas, voa. Nekatere končnice so povsem razumljive v slovenskem jeziku, a jezikoslovci ne podajajo njihovega pomena niti jezikovnih analiz pogostosti, ampak le posamezne primerjave, ki pa ob nerazumevanju napisov ne dajejo ustreznih rezultatov. Posebej izstopa najpogostejša končnica IHI, ki nima pomena v znanih jezikih in je ne pojasnjujejo. Podana imena in uporabljene končnice, ki naj bi ločevale besede, so uporabljene pri delitvi delno zveznih besedil jezikoslovcev, v Katalogu mesapskih napisov [38]. Osnove razumevanja Obravnavanje predpostavljeno nerazumljivega besedila poteka postopno tako, da se po posameznih značilnostih določi prepoznane skupine črk: 1, 2, 3, 4, 5 in več črk, ki omogočajo določitev ustreznega pomena. Znane besede, ki predstavljajo samostalnike, glagole, pridevnike, imena, zaimke, vzklike in druge besedne oblike, omogočajo začetno delitev zveznega besedila, ki se z dopolnjevanjem znanja in izkušenj iz drugih napisov stalno dopolnjuje. Tako postajajo zvezna besedila čedalje bolj smotrno razdeljena na posamezne besede, njihovi prevodi pa čedalje bolj razumljivi in zanesljivi. Zanesljivost dobljenih besed je glede na njihove značilnosti podana v tabeli 5. Smiselna je tudi primerjava dobljenih besed s pogostimi besedami iz venetskih, retijskih in starofrigijskih napisov [39-41]. Tabela 5: Skupine večkrat ponavljajočih se črk, ki predstavljajo besede Besede Razumljivost Številčnost Ocena daljše besede razumljive številne odlično razumljive manj številne prav dobro krajše besede razumljive številne prav dobro razumljive manj številne dobro slabše razumljive zadostno nerazumljive nezadostno Za razumevanje prebranega besedila so najpomembnejše daljše in razumljive besede, pomembne pa so tudi krajše številne besede, saj omogočajo ustrezno delitev zveznega besedila in razumevanje celotnega besedila. Nerazumljive besede ali točneje nerazumljive skupine črk so v prevodih označene z vprašaji.

161 161 Za razumevanje prebranega besedila so pomembne vse prepoznane in razumljive besede, pa tudi mnoge okrajšave. Razumljivo je, da so bile okrajšave bistveno pogostejše kot pa so danes in to tako zaradi omejenega prostora, kot tudi zaradi bistveno težjega zapisovanja v kamen, keramiko ali kovino. Okrajšave so zelo pogoste in nam lahko kažejo tudi takratno govorjeno besedo, ki je tako kot tudi danes praviloma odstopala od pravopisne besede. Večkrat so izpuščene manj pomembne črke, ki jih tudi danes v pogovornem jeziku ne izgovarjamo, čeprav bi jih morali po pravopisu izgovarjati in tudi zapisati. Okrajšave so lahko delne ali pa skoraj popolne, saj največkrat opazimo le prvi del besede, včasih pa je okrajšava tako korenita, da zajema le prvo črko. Pri sodobnih okrajšavah so te zapisane z velikimi črkami, kar pri Mesapcih ni mogoče, saj niso razlikovali velikih in malih črk. Zlasti so pogoste okrajšave vzklikov žalovanja. Delitev praviloma zveznega besedila delitev pri znanih besedah, delitev pri znanih in pogostih okrajšavah. Delitev zvezno pisanega besedila je pri znanih daljših besedah ustrezna in zelo zanesljiva, medtem ko je delitev pri znanih krajših besedah praviloma le zanesljiva. Pri okrajšavah je možno upoštevati delitev kot pravilno le z dobrim razumevanjem celotnega smiselno prebranega dela napisa ali celotnega besedila. Smer branja Smer branja je praviloma podana s smerjo črk in je praviloma od leve proti desni, pa tudi obratno, navzgor, navzdol ali v krogu. Pri težavnih zapisih v kamen so tudi takratni ljudje prej določili, kaj hočejo zapisati in pri tem vsaj včasih upoštevali tudi obratno smer branja, ki je tako prikazala njihovo duhovitost ali pa poseben namen. Morda gre tudi za prikrit namen, saj so hoteli skriti določeno vsebino pred ljudmi ali še verjetneje pred duhovi ali pa so hoteli dobiti odgovor umrlih in obratna smer branja bi bila zato kar ustrezna. Taki ugotovljeni zapisi so prevedeni tudi v obratni smeri. Število napisov razumljivih v obeh smereh je pri Mesapcih zanemarljivo, saj jih je le 23 ali le 23 / 303 = 7,59 %. Delno je to pogojeno z daljšimi napisi, delno pa z izrazitimi nagrobnimi vsebinami, kjer prevladujejo stvarni občutki ob pokopu. Različice Pri razumevanju vsakodnevnih besednih sporočil je za pravilno razumevanje posredovanega sporočila potrebno poznati: okolje dogodka, način podajanja, namen, v neposrednem govoru pa tudi govorico telesa. Pri starih napisih mnogih od teh podatkov nimamo, zato je možnost različnega tolmačenja velika. Praviloma se različna razumevanja le delna, pri krajših napisih pa so lahko tudi povsem različna. Veliko število besednih različic lahko zmanjšuje verjetnost razumevanja, lahko pa jo tudi povečuje, če kaže na dobro isto-smiselno razumevanje besedila. Številne različice povečujejo število prepoznanih

162 162 besed, vendar bi bilo oporečno opuščati take različice, saj so povsem umestne in skladne s celotnim besedilom. Tudi v slovarjih so praviloma podane take različice, ki so v vsakdanjem govoru tudi bolj ali manj uporabljene. Dosedanja razumevanja Šest napisov z zaporednimi števili: 72, 85, 101, 196, 198 in 221 je obravnaval tudi M. Bor [17] in njegovo prečrkovanje in razumevanje je primerjalno obravnavano v sestavku Primerjava razumevanj mesapskih napisov [42]. Analize prečrkovanj Prečrkovanja Prečrkovanja zahodnoevropskih jezikoslovcev so dobra osnova za določitev glasovnih vrednosti za posamezni črkovni znak, v spornih primerih pa je ustrezno vrednost možno določiti šele z dobrim razumevanjem besedila. Napačno pa je prečrkovanje črkovnega znaka H, ki se izjemno pogosto pojavlja v skupini IHI, kjer nima ustreznega pomena. Pravilno prečrkovanje je tako kot v grških in starotrakijskih napisih, kjer znak H pomeni glas, ki ga v slovenščini označujemo s črko E. Razumevanje daje vzdih IEI, ki je značilen za nagrobne napise. Vsi mesapski napisi so obravnavani v Katalogu mesapskih napisov, besed in prevodov [38], mesapske besede pa so zbrane v Slovarju mesapskega jezika [43]. Primerjava prečrkovanj znaka H Pri prečrkovanju znaka H so bistvene razlike, saj ga jezikoslovci prečrkujejo kot glas H, avtor ga pa po primerjavi s starotrakijskimi napisi in z grško črko za glas E, prečrkuje kot glas E. Izvedena je primerjava deležev črke H in črke E po obeh prečrkovanjih, s slovenskim in latinskim jezikom za naslednje skupine. M_J Mesapski napisi jezikoslovci [6] M_V Mesapski napisi Vodopivec [36] SLO Slovenska leposlovna besedila [34] LAT Latinska besedila [37] Skupina črke H vse črke % črke H črke E % črke E M_J , ,10 M_V , ,68 SLO , ,72 LAT , ,89 Deleži črk H in E pri obeh prečrkovanjih mesapskih napisov so v primerjavi s slovenščino in latinščino prikazani na grafu 1. Očitno je nesorazmerje prečrkovanj jezikoslovcev črke H in črke E in to celo z latinskim jezikom, ki ga praviloma upoštevajo kot jezik razumevanja.

163 163 Graf 1: Primerjava deležev črk H in E obeh prečrkovanj s slovenščino in latinščino Manjša razlika je tudi pri mojem prečrkovanju, saj je težko ločiti glas H in glas E, če sta pisana enako, saj so pogoste dvojice različnih ali enakih samoglasnikov. Analiza je pokazala neustreznost prečrkovanja jezikoslovcev in pravilnost avtorjevega prečrkovanja znaka H kot glasu E. Tako prečrkovanje se smiselno pokriva tudi z najverjetnejšim razumevanjem najpogostejše besede IHI s pomenom iei, ki je značilna za nagrobne napise, ki so pri mesapskih napisih v veliki večini. Primerjava prečrkovanj je izvedena tudi na primeru iz doktorske disertacije Primoža Jakopina: Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v slovenskem jeziku. Upoštevana so besedila 60 del, 40 avtorjev vzorec S1 in vsa besedila Cirila Kosmača, 52 del vzorec S2, v skupnem številu znakov 19, , kot so podani v tabeli 28 v poglavju 5.1 Znaki. Iz tabele kjer so navedeni posamezni znaki, so sešteti vsi znaki za črke in je tako dobljeno število 14, , kar je 2196 krat večji vzorec od mesapskega vzorca prebranih napisov s 6507 črkami. Razlika med naborom vseh znakov in naborom vseh črk v velikosti 5, znakov je velika in obsega 3, presledkov, ter drugih ločil, števil, oklepajev in drugih znakov [36]. Primerjava uporabe črk med slovenskimi besedili ter venetskimi, retijskimi in mesapskimi napisi je podana v grafu 2 in v tabeli 6, kjer so podana števila vseh prebranih in dodanih črk in njihovih deležev po posameznih stolpcih in sicer: SLO vse črke navedenih slovenskih besedil 14, črk [36] LAT vse črke navedenih latinskih besedil 1, črk [37] VEN vse črke venetskih napisov brez pon. in obj. delov črk [23] RET vse črke navedenih retijskih napisov črk [24] FRI vse črke navedenih starofrigijskih napisov črk [25] MES vse črke navedenih mesapskih napisov črk [38]

164 164 Graf 2: Primerjava uporabe črk v slovenskih, latinskih, venetskih, retijskih, starofrigijskih in mesapskih besedilih Tabela 6: Števila in deleži črk v slovenskih, venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih in latinskih besedilih ČRKE Števila posameznih črk deleži v odstotkih VEN SLO RET FRI MES LAT VEN SLO RET FRI MES LAT A ,37 10,47 13,60 16,49 18,09 9,19 B ,79 1,94 0,78 1,60 2,09 1,56 C ,09 2,14 0,00 0,00 0,02 4,13 D ,66 3,39 0,52 2,75 3,75 2,74 E ,59 10,72 8,43 10,79 10,68 11,89 G ,22 1,64 2,56 1,39 1,32 1,16 H ,39 1,05 0,91 0,00 0,03 0,84 I ,39 13,71 19,82 13,86 14,15 10,10 K ,30 3,70 3,56 4,47 1,75 2,08 L ,05 4,99 5,22 2,09 4,16 3,17 M ,15 3,30 1,83 4,14 2,20 5,44 N ,88 6,33 6,04 5,37 5,76 6,13 O ,58 9,09 0,48 8,04 8,07 5,65 P ,27 3,37 3,09 1,35 1,66 2,74 R ,65 5,01 4,35 3,24 5,52 6,72 S ,95 5,05 6,08 8,90 7,15 8,02 Š ,75 1,00 1,35 0,00 1,11 0,00 T ,13 4,33 8,65 7,96 8,11 8,29 U ,91 2,15 9,39 3,32 0,66 8,64 V ,60 3,87 2,96 4,22 1,92 1,52 Z ,29 2,75 0,39 0,00 1,80 0,00 Vse

165 165 Upoštevane so le črke predantični napisov, zato so pri slovenskih besedilih prenesene črke: F v V, Č v C, J v I in Ž v Z; črke X, Y in W pa so izpuščene, upoštevana je tudi izgovorjava končnega L kot U; pri latinskih besedilih pa so prenesene črke : F v V, Q v K in X v K in S. Iz grafa je lepo vidno bistveno ujemanje samoglasnikov E, I in O med mesapskimi in slovenskimi črkami, večje odstopanje pa je pri črki A, ki se pokriva s črko U. Pri soglasnikih je opazno dobro ujemanje med mesapskimi in slovenskimi črkami, večje odstopanje pa je pri črkah C, P in T. Pri latinskih besedilih je večja razlika glede mesapskih napisov pri samoglasnikih A in U ter pri soglasnikih C, H, M, P, Š in Z. Primerjava posameznih črk kaže na boljše ujemanje mesapskih črk s slovenskimi kot pa z latinskimi črkami, zato naredimo še skupinsko analizo. Tabela 7: Primerjava deležev samoglasnikov Primerjava jezikov VEN SLO LAT MES Deleži samoglasnikov: a, e, i, o in u 51,84 46,15 45,47 51,65 Primerjava somoglasnikov kaže bistveno ujemanje z venetščino, nekoliko manjšo s slovenščino in najslabše ujemanje z latinščino. Tabela 8: Primerjava deležev zvočnikov Primerjava jezikov VEN SLO LAT MES Deleži zvočnikov: m, n, l, r in v 21,32 23,50 22,98 19,57 Primerjava zvočnikov kaže največje ujemanje z venetščino, manjše z latinščino in najmanjše ujemanje s slovenščino. Tabela 9: Primerjava deležev zvenečih soglasnikov Primerjava jezikov VEN SLO LAT MES Deleži zvenečih soglasnikov: b, d, g, z in ž 4,96 9,71 5,46 8,96 Primerjava zvenečih soglasnikov kaže najboljše ujemanje s slovenščino, nekoliko manjšo z latinščino in najslabše ujemanje z venetščino. Tabela 10: Primerjava deležev nezvenečih soglasnikov Primerjava jezikov VEN SLO LAT MES Deleži nezvenečih soglas.: p, t, s, š, č, k, h in c 21,88 20,64 26,09 19,82 Primerjava nezvenečih soglasnikov kaže bistveno ujemanje s slovenščino, nekoliko manjšo z venetščino in najslabše ujemanje z latinščino.

166 166 Najpomembnejša je primerjava s samoglasniki, ki imajo tudi daleč največji delež med značilnimi skupinami črk oziroma glasov, in ta primerjava kaže na najboljše ujemanje črk mesapskih napisov z venetščino in nekoliko slabšo s slovenščino. Večje število samoglasnikov v venetskih in mesapskih napisih je pogojeno s pogostimi vzkliki žalosti IEI in IOI ter AIA v različnih oblikah. Točnejša primerjava je razvidna iz uteženih deležev s točkovanjem najboljšega ujemanja z utežjo 3, srednjega z 2 in najslabšega z 1. Z upoštevanjem deležev posameznih jezikov in navedenih uteži je izračunana ustreznega ujemanja in prikazana v tabeli 11. Tabela 11: Točkovani in uteženi izračun primerljivega ujemanja v odstotkih Točkovanje VEN SLO LAT VEN SLO LAT Samoglasniki ,52 92,30 45,47 Zvočniki ,96 23,50 45,96 Zveneči soglasniki ,96 29,13 10,92 Nezveneči soglasniki ,76 61,92 26,09 Skupaj ,20 206,85 128,44 Največ primerjav kaže na ujemanje z venetščino in s slovenščino in najmanj z latinščino. Upoštevanje deležev posameznih skupin, ki daje boljšo primerjavo pa kaže, da je ujemanje s slovenščino za 206,85 / 128,44 = 1,61 krat boljše kot z latinščino, ujemanje z venetščino pa 268,20 / 128,44 = 2,09 krat boljše kot z latinščino. Analize prevodov V Katalogu napisov in besed so prikazane delitve zveznega besedila na besede, prevodi v slovenščino in ocene verjetnosti prevodov prebranih napisov. Upoštevana so do sedaj znana razumevanja mesapskih napisov M. Bora v navedeni literaturi [18] in sicer napisi: 72, 85, 101, 196, 198 in 221. Pogostejše besede Za ocenjevanje ustreznosti prevodov so pomembne pogostejše besede, ki imajo zaradi pogostosti večjo verjetnost in s tem povečujejo verjetnost ustrezne delitve zveznih napisov in njihovih prevodov. Značilne in vsaj dve-črkovne besede so prikazane v tabeli 12. Pri vsaki skupini zapisanih besed, ki se nizajo v začetnem stolpcu, je v vrstici za prevodom po vrstnem redu za vsako besedo podano tudi njihovo število v slovarju mesapskih besed, na koncu pa še njihovo skupno število. Navedene besede omogočajo ustrezno delitev zveznega besedila in njegovo razumevanje. Delitev zveznega besedila je sicer razvidna, vendar je pogosto možna v različicah, zato je navedeni spisek v pomoč predvsem pri ugotavljanju zanesljivosti posamezne delitve. V spisku niso upoštevane posamezne črke, ki sicer predstavljajo dokaj veliko množico dovolj zanesljivih pomenov, vendar se pri njih pogosto izraža večpomenskost.

167 167 Tabela 12: Pogoste in vsaj dvečrkovne mesapske besede brez obratne smeri branja [38, 43] Zapisane besede Prevodi Posamezna števila besed Vse aa, aai, ae, aea, aeas, aeaš, aee, aeeš, aei, aeia, aja, eja, leži, 1, 1, 2, 2, 1, 1, 1, 4, 4, 1, 1, 209 aeias, aeo, aes, ai, aia, aiai, aias, aie, aiei, aio, ao, aoa, aoe, aos, apa, aspa, aspae, aspi, ea, eai, eal, eao, eaš, eee, eei, eeiei, ees, eeš, ei, eia, eiai, eias, eiaš, eiaz, eie, eies, eii, eiias, eio, eiol, eo, eoe, esplla, ia, iae, iaei, iaet, iai, lais, lazi, legia, loezis, na, naa, nae, nai, naie, nana, nani, nanser, nin, nina, ninin, niniš, nink, ninkoe, nino, ninši, ninvas, oa, oae, oas, oass, oea, oei, oeiz, oeo, oev, oi, pa, pava, saeo, sana, sanaa, sn, sna, sno, snoi, sp, spa, spe, spi, spla, spo, vasno, zaeias, zania, zesna, zesp, zespa, zzes nina, sanja, spi 1, 9, 3, 2, 1, 1, 1, 4, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 5, 5, 2, 1, 1, 2, 1, 1, 3, 1, 5, 14, 2, 3, 2, 1, 5, 1, 2, 1, 3, 1, 1, 1, 1, 5, 1, 1, 5, 1, 1, 1, 1, 2, 1, 2, 7, 1, 2, 1, 1, 1, 6, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 4, 1, 1, 1, 1, 2, 2, 3, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 2, 1, 2, 2, 1, 2, 1, 1, 1, 1, 2, 1, 1, 1, 3, 3, 1 eee, eie, iai, iei, ieo, io, ioi, oi, ou, jej, joj, oj 3, 1, 1, 125, 1, 2, 3, 2, al, ale, all, iin, ili, ol, ali, in 8, 1, 1, 1, 1, 1 13 ar, ara, eir, er, ir, ira, iri, nib, or, ora, ra, rae, raei, rai, rao, rar, re, reai, rei, reio, ri, ria, rie, riei, rii, rio, ro, roa, roe, roi, rro, van, vana, ven aire, ar, ari, arri, iar, iaro, iaros, iri, mad, molda, ran, raj, van 4, 1, 2, 1, 1, 1, 2, 1, 1, 1, 18, 2, 1, 3, 2, 1, 2, 1, 2, 13, 4, 4, 2, 1, 3, 1, 1, 3, 1, 1, 2, 1, 1 84 jar, mlad 2, 5, 1, 1, 5, 1, 1, 1, 1, 2, 4 24 ais, boaal, bol, brid, eis, martas, matra, ais, bol 1, 1, 1, 1, 3, 1, 1 9 asute, bar, bara, barai, bari, baro, baroa, eama, bara, grob, 1, 2, 14, 1, 2, 1, 1, 1, 1, 4, 43 gr, gra, grave, greb, gron, grov, grove, kata, kote, ner, pare, rarou, reov, ron, rot, rou, kot, rov 1, 1, 1, 1, 2, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1 garo, gra, graee, graiva, palia, pallenka, tliš, zegia gori, pali, tli 1, 2, 1, 4, 1, 1, 1, 1 12 andi, dle, eto, ke, kl, kla, las, laso, oto, ova, sem, ta, tao, taota, te, tea, teee, teo, tia, tl, tli, tm, to, tt, tta, tte, ttes, as, os, osa, osda, ose, oses, osi, ost, osta, ostai, ostan, oste, ostel, ostell, osto, ozze, stane, stei, us aide, aidde, ašo, ašša, atida, dšle, eide, ge, gel, id, ide, idee, idova, iti, ode, ošo, ošor, ošš, oššo, paiva, sel, seo, sla, sli, slo, ša, šai, šail, šal, ši, šiaal, šil, šl, šli, šo, šoa, šol, vša, zaide, ame, ami, aš, eo, ga, im, io, ma, mae, mai, man, mani, me, men, mi, mie, miei, min, moa, moas, moi, nai, naiu, nam, nami, nas, nasa, nase, naš, naz, nen, nes, neš, niei, nm, nnas, nniei, nom, noz, ns, tab, tabo, taboa, tee, tei, tibe, tiei, tistn, to, toa, tobi, toe, toi, tooa, tti, vai, vas, vasa, vaš, vi, zan, zate an, ana, ano, ean, eden, en, ena, ene, enna, ian, ien, in, ino, un ondi, tu, tam, sem 1, 1, 1, 6, 5, 4, 9, 1, 10, 1, 1, 80, 5, 1, 22, 2, 1, 5, 3, 1, 1, 1, 17, 3, 1, 2, 1 ostane 2, 38, 3, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 5 ajde, odšel, gre, šel zame, jim, moj, meni, nas, nam, tebi, vaš, vi, zate 1, 1, 1, 1, 1, 1, 5, 1, 1, 5, 1, 1, 2, 1, 2, 1, 1, 3, 1, 1, 3, 1, 1, 2, 1, 2, 1, 2, 1, 2, 1, 1, 1, 5, 2, 1, 1, 1 1, 1, 1, 1, 11, 1, 2, 15, 3, 3, 2, 1, 7, 1, 7, 1, 1, 2, 1, 1, 1, 1, 3, 1, 1, 17, 1, 1, 2, 2, 2, 1, 1, 4, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 2, 1, 5, 2, 1, 5, 1, 1, 1, 1, 3, 1, 1, 2, 1, 2, 1, 19, 1, 2, 11, 2, 1 en, ena, in 18, 2, 1, 4, 1, 4, 2, 1, 1, 2, 1, 10, 1, 1 ee, ei, ie, iee, ii, je 8, 5, 1, 3, 1 18 bil, bilia, bla, blo, nisse, se, si, sma, smo, so, ss, bil, si, ste, so 7, 2, 9, 1, 1, 5, 7, 1, 2, 5, 2, 66 ssi, ste, sva, zi, zo, 1, 1, 1, 17,

168 168 ata, atai, atas, atata, ate, atei, ati, atita, ato, atoor, ator, atorr, atto, atu, atute, maz, ocoto, oti, otita, tati, tato, dadi, ded, dedi, dedo, detu, sin, sino, son, zet, zin, zinne, gen, gena, mat, mate, mati, matia, matira, mato, matonk, matonka, matr, matri, matura, mit, motai, nano, noni, šena, zen, zena, zeni, ata, mož, oči, tata 11, 1, 1, 1, 1, 1, 13, 1, 10, 1, 1, 1, 1, 4, 1, 1, 1, 3, 1 1, 1 57 ded, sin, zet 1, 1, 1, 1, 1, 3, 1, 1, 2, 2, 1 15 žena, mati, nona 1, 1, 9, 1, 6, 2, 3, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 2, 1, 3, 2, 2 deiva, diva, dive deva 1, 3, 1 5 boh, buge, bog 1, 1 2 briga, brin, brinnaš, mar, mare, mari, nega, skrb, nega 1, 2, 2, 1, 1, 1, 1 9 bale, baleei, balei, baletas, vala, valat, valdan, baletnik, 2, 1, 1, 6, 1, 1, 1, 1, 1, 6, 6, 31 valdes, vale, valetas, valla, vallai, vallaid, vallas, veljak, 1, 2, 1 vrednost avi javi 4 4 blat blatan, blate, blato, ila, illo, ilo, blato, ilo 6, 1, 1, 1, 1, 1, 1 12 is, isa, iste, isti, isti 13, 1, 2, 1 17 iua, iva, ivaa, ive, ivva, siva, živa 1, 5, 1, 1, 1, 1 10 krit, skri, skrita, skro, tajan, taio, tano skrit 1, 1, 1, 2, 1, 1, 1 8 sea, seiva, sia, sie, siei, sies, siet, sii, soa, soe, ssia, ssivaa, zasio, zoi, seva, sije, zasije 1, 1, 1, 1, 1, 2, 1, 1, 1, 1, 1, 1 sa, saba, se, seb, sebi, ze se, sebi 3, 1, 8, 1, 1, 1 15 pei, peor, zepoe, poj 1, 1, 1 3 zao, zav, zil žal 1, 1, 1 3 dibna, dik, diva, divan, kas, lib, liba, libbi, libi, lip, lpa, lpe, maro, rad, rada, rao, rat, saka, salu, voli, zao, zav, lep, ljub 1, 1, 1, 1, 1, 1, 2, 1, 1, 1, 1, 2, 1, 2, 1, 1, 2, 1, 1, 1, 1, 1 26 dade, dai, daia, dal, dall, dam, dao, dar, das, dasta, daš, dat, dati, daz, ddao, dei, diva, do, dona, donomo, loan, lon, lona, asira, gla, lai, lei, loi, lte, matri, pas, paste, vid, vit, daj, dam 1, 1, 1, 3, 1, 7, 2, 2, 1, 2, 6, 1, 2, 5, 1, 4, 1, 1, 1, 1, 1, 4, 1 50 ozira, vidi 1, 1, 4, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 2, 2 16 da, dde, de, des, di, do, kor, ten, da, kar 69, 1, 12, 1, 1, 1, 2, 5 92 dm, teme, teni, tima, tin, tinn, tn, tema 1, 1, 1, 1, 1, 1, 3 9 osk, oskei, tes, tisan, tisin, tesen 1, 1, 8, 1, 1 12 tarnata, tgov, tuzi, tarnati 1, 1, 1 3 bera, beran, beree, ver, verine, verne, verri, vera, veren 2, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1 9 verrin ba, bas, bi, bo, boa, deiva, bo, bova 9, 2, 5, 6, 2, 1 25 prodi, prodit, pridita, rodi, rodit, rodita roditi 5, 2, 3, 1, 1, 1 13 kos, mak, rot kos, mag 3, 1, 1 5 pa, sa, sai, sei, saj, toda 4, 1, 1, 2 8 bas, la, lae, le, li, ll, lo, baš, le 1, 9, 1, 8, 2, 1, 1 23 gar, gir, gor, goria, ori, orr, sgor, gor 2, 1, 11, 1, 1, 1,

169 169 ka, ke, kei, kel, ker, ko, ku, ko, ker 7, 3, 2, 1, 1, 11, 1 26 lan, leta, letos, liat, liti, leto 4, 2, 1, 1, 1 9 nes, nnes, nesi 7, 1 8 oll, olle ulje 4, 2 6 pade, pades, pala, pale, pandes, pao, pate, pade 3, 3, 2, 2, 1, 1, 1 13 pall, pl, po, pol, polai, poll, potem 1, 13, 2, 5, 1, 1 23 doa, dolas, ras, rasd, rasi dol 1, 1, 21, 1, 1 25 res, ros, rz, zaras, zaris, zarres res 5, 1, 1 2, 1, 2 12 vin, vina, vinna vino 1, 2, 3 6 in, on, ona, oni, onn, onne, ono, onoe, onom, on, ona vsi 1, 13, 2, 1, 2, 1, 1, 1, 1, 26 onomo, sve, svi, 1, 1, 1 ak, as, pak, ako, če 1, 1, 1 3 dm, doma, dome, domu, zoma doma 1, 1, 1, 1, 1 5 bal, beil, bl, boll bolj 3, 1, 1, 2 7 bar, bara, bari, baro, barr, pita vsaj, vpraša 8, 1, 1, 1, 1, 1 13 beiri, ber, bera, beree beri 1, 1, 2, 1 5 dazi dasi 3 3 do, dok do 5, 3 8 gol, nagi gol 2, 1 3 ias jaz 10, 10 iei, ieo, kosi, sit, sita jej 3, 2, 1, 1, 1 8 im, ima, imiei, ma, mei, mel, ima 1, 2, 1, 1, 1, 1 7 kas kasno 3 3 ker, kr, ker 4, 1 5 kon, kona konj 3, 1 4 makos makneš 3 3 giina, gin, kerpani, marta, mor, mork, morke, morki, morko, moroa, morta, mre, rieino, sg, stin ginil, mrtev, rajni 1, 2, 1, 1, 9, 2, 1, 2, 2, 1, 1, 1, 1, 1, 1 mol, moltem, šernaje moli 4, 1 5 na, nata, natar, nati nd, net, neta, nett, no, nn, noter 5, 1, 1, 1, 2, 2, 1, 1, 4, 2, 7, 33 nt, nta, ntan, ntav, nti, ot 2, 1, 1, 1, 1 nade, tost, upa, upave nada, up 3, 1, 1, 1 6 nab, ne, ni, nne ne 1, 4, 4, 1 10 neka, nn, nnaa, pu, naj 1, 1, 1, 1 4 nev, noa, nnoa, nova, nva nov 1, 3, 1, 1, 1 7 otor, otoras, potorre, romat, sotor, tor, tora, torar, toras, tore, tori, toria, toris, torna, torre, torres, torri, tourar, tur, turar tura, pot, potnik 2, 1, 1, 1, 1, 13, 1, 1, 4, 2, 4, 1, 1, 1, 2, 1, 1, 1, 5, 1 plastas, plat, plato, plator, platur plačnik 1, 1, 3, 2, 5 12 Ret, Reti, Rette Reti 1, 5,

170 170 gunak, porvai, rat, ratou, rvata bori 1, 1, 2, 1, 1 5 aze, ba, ka, na, od, pri, sa, va, ven, vni, v, k, s, od, pri, 1, 1, 1, 5, 2, 1, 2, 1, 1, 1, 1 17 ven ita, ova, ta, taa, tai, tala, talae, tas, teta, ti, tis, ta, ti 1, 1, 1, 2, 10, 1, 1, 1, 2, 25, 56 tisda, tista, to, toto, un, zo 2, 1, 1, 3, 2, 1, 1 vas, ves, vs vse 6, 1, 1 8 za, ze za 8, 4 12 sa, se, še, ze še, že 1, 7, 1, groš, groše, poula, poulai groš, 1, 2, 1, 2 6 polovnjak ka, kai, ki kot, kaj, ki 1, 3, 2 6 kes, kesa kes 1, 1 2 avil, avita, lam, lomia, nab, nabti, nalomia, savit, tpen uvil, lomi, zvit 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1 9 naid, naide, naidei, neidi najdi 1, 1, 1, 1 4 pia, pil, pio, zalles pil 1, 1, 1, 1 4 plas, splaz plaz 1, 1 2 ran, ranniš raniti 2, 2 4 rin, rinai, riniš, rinn rini 1, 1, 1, 1 4 tade, teda, tedo tedaj 1, 1, 1 3 dir, dirr, tekel, teči 1, 1, 1 3 ava, tibal, tivas tava 1, 1, 2 4 oda, vada, voadi, voto voda 1, 1, 1, 1 4 baos, boas bati 1, 1 2 kola, kole, tak, toik tako 1, 1, 1, 1 4 snai, uka, umen, va, vai, ve, vei, vesta znaj, vej 1, 1, 1, 1, 2 1, 1, 1 9 son, sorra, svan, zare, sonce, zor 2, 1, 1, 1 5 kelk, tol, koliko 1, 2 3 V primerjavi s pogostimi besedami v venetskih napisih je pri mesapskih začetna pogostost večja in še bolj usmerjena v posmrtno življenje. Najpogostejša je beseda IEI s pomenom jej se pojavlja 125 krat, TA s pomenom tu se pojavlja 80 krat, DA s pomenom da se pojavlja 69 krat in OS s pomenom ostani se pojavlja 38 krat, TI se pojavlja 25 krat in TE se pojavlja 22 krat. V venetskih napisih pa so najpogostejše besede: IOI 71 krat, TI 49 krat, VI 44 krat, IAI 40 krat, KOS 35 krat, VAN 30 krat in OS 26 krat. V retijskih napisih so najpogostejše besede: pa TI 33 krat, TU 22 krat in SI 13 krat, II 13 krat, NA 11 krat, GA 10 krat in LE 9 krat. V starofrigijskih napisih so najpogostejše besede: OS 31 krat, TI 19 krat, SI 15 krat, ATA 15 krat, TA 15 krat, TE 15 krat in NA 13 krat.

171 171 Prikaz pomena posameznih SKUPIN pogostih besed Primerjava je podana glede na venetske napise, ki so jim mesapski po vsebini najbolj podobni. Upoštevane so le besede iz normalne strani branja, zato je pri venetskih napisih upoštevano enako pravilo v nasprotju z dosedanjimi primerjavami. Zaradi precej večje dolžine mesapskih napisov ne primerjam po številu napisov kot dosedaj, ampak po številu črk. Imena možnih božanstev V mesapskih napisih se pojavlja venetska boginja Reita: Ret 1 krat, Reti 5 krat in Rette -1 krat skupaj 7 krat in ime Apola Apalloa 1 krat, skupaj 8 krat. V venetskih napisih se božanstva pojavljajo kar 86 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x8/86 = 0,112 ali 8,89 krat manj. Besede ki izražajo verovanje Besede: ar, ara, eir, er, ir, ira, iri, nib, or, ora, ra, rae, raei, rai, rao, rar, re, reai, rei, reio, ri, ria, rie, riei, rii, rio, ro, roa, roe, roi, rro, van, vana, ven, s pomenom nebo ali raj se pojavljajo 84 krat; besede: gar, gir, gor, goria, ori, orr, sgor, s pomenom gor v nebo se pojavljajo 18 krat; besede: boh, buge, s pomenom bog se pojavljajo 2 krat; besede iua, iva, ivaa, ive, ivva, siva, s pomenom živa se pojavljajo 10 krat; besede sea, seiva, sia, sie, siei, sies, siet, sii, soa, soe, ssia, ssivaa, zasio, zoi, s pomenom sije se pojavljajo 13 krat; besede bera, beran, beree, ver, verine, verne, verri, verrin, s pomenom veren se pojavljajo 9 krat; besede prodi, prodit, pridita, rodi, rodit, rodita, s pomenom poroditi se pojavljajo 13 krat; besede mol, moltem, šernaje, s pomenom moliti se pojavljajo 5 krat; torej se najpogostejši izrazi verovanja pojavljajo skupno 154 krat. V venetskih napisih se izrazi verovanja pojavljajo 174 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x154/174 = 1,07 krat več. Besede ki izražajo željo po ugodnem posmrtnem bivališču Besede: son, sorra, svan, zare s pomenom sonce, zor se pojavljajo 5 krat; besede: nade, tost, upa, upave s pomenom nada, up se pojavljajo 6 krat; besede: dm, teme, teni, tima, tin, tinn, tn s pomenom tema, senca se pojavljajo 9 krat; besede: aa, aai, ae, aea, aeas, aeaš, aee, aeeš, aei, aeia, aeias, aeo, aes, ai, aia, aiai, aias, aie, aiei, aio, ao, aoa, aoe, aos, apa, aspa, aspae, aspi, ea, eai, eal, eao, eaš, eee, eei, eeiei, ees, eeš, ei, eia, eiai, eias, eiaš, eiaz, eie, eies, eii, eiias, eio, eiol, eo, eoe, esplla, ia, iae, iaei, iaet, iai, lais, lazi, legia, loezis, na, naa, nae, nai, naie, nana, nani, nanser, nin, nina, ninin, niniš, nink, ninkoe, nino, ninši, ninvas, oa, oae, oas, oass, oea, oei, oeiz, oeo, oev, oi, pa, pava, saeo, sana, sanaa, sn, sna, sno, snoi, sp, spa, spe, spi, spla, spo, vasno, zaeias, zania, zesna, zesp, zespa, zzes, s pomenom aja, leži, nina, sanja, spi se pojavljajo 209 krat; torej skupno 229 krat. V venetskih napisih se izrazi ugodnega očitka pojavljajo 126 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x229/126 = 2,20 krat več.

172 172 Besede ki izražajo žalost po pokojniku ali žalost nad njegovo usodo Besede: eee, eie, iai, iei, ieo, io, ioi, oi, ou s pomenom jej, joj se pojavljajo 140 krat; besede ais, boaal, bol, brid, eis, martas, matra s pomenom bol se pojavljajo 9 krat; besede zao, zav, zil s pomenom žal se pojavljajo 3 krat; besede dm, teme, teni, tima, tin, tinn, tn s pomenom tema se pojavljajo 9 krat; besede osk, oskei, tes, tisan, tisin s pomenom tesen se pojavljajo 12 krat; besede tarnata, tgov, tuzi s pomenom toži se pojavljajo 3 krat; besede pade, pades, pala, pale, pandes, pao, pate s pomenom pade se pojavljajo 13 krat; besede doa, dolas, ras, rasd, rasi s pomenom dol se pojavljajo 25 krat; besede aide, aidde, ašo, ašša, atida, dšle, eide, ge, gel, id, ide, idee, idova, iti, ode, ošo, ošor, ošš, oššo, paiva, sel, seo, sla, sli, slo, ša, šai, šail, šal, ši, šiaal, šil, šl, šli, šo, šoa, šol, vša, zaide s pomenom odšel se pojavijo 62 krat; skupno kar 276 krat. V venetskih napisih se izrazi žalosti pojavljajo 130 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x276/130 = 2,57 krat več. Besede ki izražajo sorodstvena razmerja Besede: ata, atai, atas, atata, ate, atei, ati, atita, ato, atoor, ator, atorr, atto, atu, atute, maz, ocoto, oti, otita, tati, tato, s pomenom ata se pojavljajo 57 krat; besede: gen, gena, mat, mate, mati, matia, matira, mato, matonk, matonka, matr, matri, matura, mit, motai, nano, noni, šena, zen, zena, zeni s pomenom žena, mati se pojavljajo 49 krat; besede: dadi, ded, dedi, dedo, detu, sin, sino, son, zet, zin, zinne, s pomenom ded, sin zet se pojavljajo 15 krat; besede: deiva, diva, dive s pomenom deva se pojavljajo 5 krat; skupno se pojavljajo pogostejši izrazi za sorodnike 121 krat. V venetskih napisih se izrazi sorodstva pojavljajo 51 krat, ata 21x, mati 15x, sin 12x in nona 13x, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x121/51 = 2,87 krat več. Besede ki izražajo dar, darovanje, darovalca in osebo za katero se daruje Besede: dade, dai, daia, dal, dall, dam, dao, dar, das, dasta, daš, dat, dati, daz, ddao, dei, diva, do, dona, donomo, loan, lon, lona, s pomenom dar se pojavljajo 50 krat ame, ami, aš, eo, ga, im, io, ma, mae, mai, man, mani, me, men, mi, mie, miei, min, moa, moas, moi, nai, naiu, nam, nami, nas, nasa, nase, naš, naz, nen, nes, neš, niei, nm, nnas, nniei, nom, noz, ns, tab, tabo, taboa, tee, tei, tibe, tiei, tistn, to, toa, tobi, toe, toi, tooa, tti, vai, vas, vasa, vaš, vi, zan, zate, s pomenom zame, zate itd se pojavljajo 173; besede bil, bilia, bla, blo, nisse, se, si, sma, smo, so, ss, ssi, ste, sva, zi, zo s pomenom bil si itd se pojavljajo 66 krat; besede: briga, brin, brinnaš, mar, mare, mari, nega, s pomenom skrbi se pojavljajo 9 krat; besede: dibna, dik, diva, divan, kas, lib, liba, libbi, libi, lip, lpa, lpe, maro, rad, rada, rao, rat, saka, salu, voli, zao, zav, s pomenom lep, ljub se pojavljajo 26 krat besede: asira, gla, lai, lei, loi, lte, matri, pas, paste, vid, vit, s pomenom glaj, vidi se pojavljajo 16 krat beseda: ias s pomenom jaz se pojavlja 10 krat besede: iei, ieo, kosi, sit, sita, s pomenom jej, sit se pojavljajo 8 krat, besede: im, ima, imiei, ma, mei, mel, s pomenom ima se pojavljajo 7 krat, torej skupno kar 365 krat. V venetskih napisih se izrazi darovanja, darovalca in osebo za katero se daruje pojavljajo 207 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x365/207 = 2,13 krat več.

173 173 Besede ki izražajo urok, čarovnijo in čarovnika Besede: kos, mak, rot s pomenom čarovnik, čaraj se pojavljatjo 5 krat; besede: krit, skri, skrita, skro, tajan, taio, tano, s pomenom skrito se pojavljajo 8 krat ali skupno 13 krat. V venetskih napisih se izrazi čaranja pojavljajo 64 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x13/64 = 0,25 ali 4,07 krat manj. Besede ki izražajo željo, da pokojni ostane mlad ali enak Besede: aire, ar, ari, arri, iar, iaro, iaros, iri, mad, molda, ran s pomenom mlad se pojavljajo 24 krat; besede: as, os, osa, osda, ose, oses, osi, ost, osta, ostai, ostan, oste, ostel, ostell, osto, ozze, stane, stei, us, s pomenom ostani, stati se pojavljajo 63 krat; besede: is, isa, iste, isti, s pomenom isti se pojavljajo 17 krat, besede: dm, doma, dome, domu, zoma, s pomenom dama se pojavljajo 5 krat, besede: bal, beil, bl, boll, s pomenom bolje se pojavljajo 7 krat, besede: nev, noa, nnoa, nova, nva, s pomenom nov se pojavljajo 7 krat, besede: plastas, plat, plato, plator, platur s pomenom plačnik se pojavljajo 12 krat, besede: naid, naide, naidei, neidi, s pomenom najdi se pojavljajo 4 krat, torej skupno 139 krat. V venetskih napisih se dobre želje pojavljajo 111 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x139/111 = 1,51 krat več. Besede ki izražajo smrt, ogenj, grob in pokop Besede: giina, gin, kerpani, marta, mor, mork, morke s pomenom smrt in umrl se pojavljajo 27 krat; besede: garo, gra, graee, graiva, palia, pallenka, tliš, zegia, s pomenom ogenj, gorenje se pojavljajo 12 krat; besede: asute, bar, bara, barai, bari, baro, baroa, eama, gr, gra, grave, greb, gron, grov, grove, kata, kote, ner, pare, rarou, reov, ron, rot, rou s pomenom grob se pojavljajo 43 krat; besede: blat blatan, blate, blato, ila, illo, ilo, s pomenom blato, ilo, pokop se pojavljajo 12 krat, besede: na, nata, natar, nati nd, net, neta, nett, no, nn, nt, nta, ntan, ntav, nti, ot, s pomenom not se pojavljajo 33 krat, besede: avil, avita, lam, lomia, nab, nabti, nalomia, savit, tpen, s pomenom zvit itd se pojavljajo 9 krat, besede: andi, dle, eto, ke, kl, kla, las, laso, oto, ova, sem, ta, tao, taota, te, tea, teee, teo, tia, tl, tli, tm, to, tt, tta, tte, ttes, s pomenom tu se pojavljajo 186 krat, torej skupno kar 322 krat. V venetskih napisih se beseda vezane na grob in pokop pojavljajo 78 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x322/78 = 4,99 krat več. Besede ki izražajo hranjenje Besede: iei, ieo, kosi, sit, sita, s pomenom jej, sit se pojavljajo 8 krat; besede: pia, pil, pio, zalles s pomenom pitje se pojavljajo 4, besede: vin, vina, vinna s pomenom vino se pojavljajo 6, torej skupno 18 krat. V venetskih napisih se besede jedi in pijače pojavljajo 16 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x18/16 = 1,36 krat več.

174 174 Besede, ki izražajo boj in bojevnika Besede: gunak, porvai, rat, ratou, rvata s pomenom boj in bojevnik se pojavljajo 5 krat. V venetskih napisih se besede borbe pojavljajo 13 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x5/13 = 0,47 ali 2,15 krat manj. Besede, ki izražajo petje Besede: pei, peor, zepoe, ki izražajo petje se pojavljajo 3 krat. V venetskih napisih se besede petja pojavljajo 8 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x3/8 = 0,45 ali 2,21 krat manj. Besede, ki izražajo potovanje ali romanje Besede: otor, otoras, potorre, romat, sotor, tor, tora, torar, toras, tore, tori, toria, toris, torna, torre, torres, torri, tourar, tur, turar s pomenom tura, pot, potovati se pojavljajo 45 krat; besede: dir, dirr, tekel s pomenom teči se pojavljajo 3 krat, besede: ava, tibal, tivas s pomenom tava se pojavljajo 4 krat, torej skupno 52 krat. V venetskih napisih se besede potovanja pojavljajo 34 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x52/34 = 1,85 krat več. Besede, ki izražajo stvari Besede: bale, baleei, balei, baletas, vala, valat, valdan, valdes, vale, valetas, valla, vallai, vallaid, vallas s pomenom veljak se pojavljajo 31 krat; besede oll, olle s pomenom ulje se pojavljajo 6 krat; besede lan, leta, letos, liat, liti s pomenom leto se pojavljajo 9 krat; besede kon, kona s pomenom konj se pojavljajo 4 krat; besede groš, groše, poula, poulai s pomenom groš, polovnjak se pojavljajo 6 krat, besede plas, splaz s pomenom plaz se pojavljajo 2 krat, besede oda, vada, voadi, voto s pomenom voda se pojavljajo 4 krat, torej skupno 68 krat. V venetskih napisih se besede za stvari pojavljajo 30 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x68/30 = 2,74 krat več. Besede, ki izražajo delovanje Besede: avi s pomenom javi se pojavljajo 4 krat; besede: ba, bas, bi, bo, boa, deiva s pomenom bova se pojavljajo 25 krat; besede: nes, nnes s pomenom nesi se pojavljajo 8 krat; besede: bar, bara, bari, baro, barr, pita s pomenom vpraša se pojavljajo 13 krat; besede: beiri, ber, bera, beree s pomenom bere se pojavljajo 5 krat; beseda makos s pomenom makne se pojavlja 3 krat, besede: snai, uka, umen, va, vai, ve, vei, vesta s pomenom ve se pojavljajo 9 krat; besede: kes, kesa s pomenom kes se pojavljajo 2 krat; besede: ran, ranniš s pomenom rana se pojavljajo 4 krat; besede: rin, rinai, riniš, rinn s pomenom rine se pojavljajo 4 krat; besede: baos, boas s pomenom bojiš se pojavljajo 2 krat; toraj skupno 79 krat. V venetskih napisih se besede delovanja pojavljajo 23 krat, zato se v mesapskih napisih pojavljajo 7869/6507x79/23 = 4,15 krat več.

175 175 Primerjave potrjujejo namembnost mesapskih napisov, saj so besede namenjene pokojnim in pokopu mnogo pogostejše. Pogostejše so tudi sorodstvene besede, saj se pokopavajo sorodniki in to je razvidno tudi iz te pogostosti. Bistveno manj je besed božanstev, čaranja, boja in petja, kar pomeni, da so smrt jemali bolj naravno, ob nedvoumnem verovanju v posmrtno življenje. Primerjava besed Primerjava dolžin vseh besed Primerjava dolžin vseh besed naslednjih vzorcev je glede na dolžino besed podana v grafu 3 in v tabeli 13. SLO2 slovenskih besedil, upoštevan je vzorec S2 [36] VEN venetskih napisov brez ponavljalnih in objokovalnih delov [23] RET retijskih napisov [24] FRI starofrigijskih napisiv [25] MES mesapskih napisov [38] Graf 3: Primerjava dolžin vseh slovenskih, venetskih, retijskih, starofrigijskih in mesapskih besed Iz grafa je razvidno bistveno odstopanje pri eno črkovnih besedah, kar je pogojeno z mnogimi okrajšavami. Nesorazmerje pri slovenščini je pri dve črkovnih besedah je pogojeno s knjižnim jezikom, ki veliko eno-črkovnih besed v slovenskih narečjih, piše kot dve-črkovne besede. Pri tri-črkovnih besedah pa je razlika predantičnih napisov pogojena z mnogimi vzkliki: AIA, IOI itd, ki so najpogostejši pri venetskih napisih ter IEI, ki so pogoste v mesapskih napisih. Opazno je večje odstopanje vseh predantičnih napisov pri daljših besedah, ki v kratkih napisih niso pogoste.

176 176 Tabela 13: Porazdelitev po dolžinah vseh besed Število Števila vseh besed Deleži v odstotkih črk VEN RET FRI MES VEN RET FRI MES SLO ,09 17,33 19,95 14,68 4, ,01 29,91 27,45 28,38 30, ,08 21,69 25,84 34,67 9, ,61 15,28 14,53 12,67 12, ,35 10,14 6,81 6,59 13, ,43 3,85 2,77 2,18 10, ,13 0,90 1,61 0,68 8, ,99 0,51 0,81 0,13 5, ,25 0,39 0,12 0,00 3, ,45 0,00 0,00 0,00 1, ,25 0,00 0,12 0,00 0, ,36 0,00 0,00 0,00 0,30 VSE ,75 Pri slovenščini vsota deležev ni 100 %, saj se daljše besede še nadaljujejo. Primerjava dolžin različnih besed Primerjavo dolžin različnih besed izvedemo s porazdelitvijo dolžin različnih besed, ki je podana v poglavju Dolžine besed na sliki 14 [36]. Primerjava različnih besed brez obratne smeri branja je podana v Grafu 4 in tabeli 14 za skupine: SLO2 deleži različnih besed v drugem vzorcu slovenskih besedil po številu črk [36], VEN deleži različnih besed prebranih venetskih besedil po številu črk [39], RET deleži različnih besed prebranih retijskih besedil po številu črk [40], FRI deleži različnih besed prebranih starofrigijskih besedil po številu črk [41], MES deleži različnih besed prebranih mesapskih napisov [43]. Graf 4. Porazdelitev po dolžinah različnih besed vseh vzorcev

177 177 Ta primerjava od vseh najbolj odstopa od slovenskih besedil, kar je razumljivo, saj je nabor različnih venetskih, retijskih in mesapskih besed zaradi velike podobnosti večine napisov, primerjalno zelo majhen. Izrazito so očitne okrajšave in kratki vzkliki žalosti, zato je podobnost venetskih, retijskih, starofrigijskih in mesapskih zapisov dokaj velika. Dobro je ujemanje s slovenskim vzorcem pri pet-črkovnih besedah, pri daljših besedah pa ujemanje hitro pada in pri deset in več črkovnih besedah ujemanja ni več, razen pri venetskih napisih, zaradi imena božanstva Trumusicatei v različnih oblikah. Tabela 14: Porazdelitev po dolžinah različnih besed po vseh vzorcih Število Števila različnih besed Deleži v odstotkih črk VEN RET FRI MES VEN RET FRI MES SLO ,86 3,26 2,78 1,83 0, ,11 14,59 12,04 10,67 1, ,71 29,37 33,80 34,90 5, ,44 26,30 27,93 28,08 11, ,55 15,16 11,88 16,83 17, ,38 7,10 5,86 5,67 18, ,01 2,69 2,62 1,63 17, ,33 0,77 1,70 0,29 12, ,27 0,77 0,93 0,00 7, ,62 0,00 0,15 0,10 4, ,44 0,00 0,15 0,00 2, ,27 0,00 0,15 0,00 1,00 VSE ,80 Pri slovenščini vsota deležev ni 100 %, saj se tudi daljše različne besede še nadaljujejo. Primerjava povprečnih dolžin besed in napisov Primerjava povprečnih dolžin vseh besed Primerjava povprečnih dolžin vseh besed in predantičnih napisov: v venetskih napisih brez ponavljalnih in objokovalnih delov VEN, v retijskih RET, v starofrigijskih FRI, v mesapskih napisih MES ter v slovenskih leposlovnih besedilih SLO. VEN vseh besed 7879/2426 = 3,25 črk napisov 2426/421 = 5,76 besed [23] RET vseh besed 2301/ 779 = 2,95 črk napisov 779/219 = 3,56 besed [24] FRI vseh besed 2438/ 867 = 2,81 črk napisov 867/207 = 4,19 besed [25] MES vseh besed 6507/2340 = 2,87 črk napisov 2340/303 = 7,72 besed [42] SLO vseh besed = 4,55 črk [35] Povprečna dolžina vseh besed v slovenskih leposlovnih vzorcih je 4,55 črk, ob upoštevanju mnogih okrajšav zaradi težavnega pisanja v kamen, kost ali keramiko in narečnih govorov, ki krajšajo besede, pa moramo pričakovati v pred-antičnih napisih

178 178 precej krajše povprečne dolžine besed, to je okoli tri črke. Venetski napisi imajo največjo povprečno dolžino besed, predvsem zaradi številnih daljših imen božanstev. Mesapski napisi so v povprečju najdaljši s 7,72 besedami, Venetski napisi so krajši s 5,76 besedami, starofrigijski so še krajši s 4,19 besedami, retijski pa so najkrajši s 3,56 besedami. Primerjava povprečnih dolžin različnih besed Primerjava povprečnih dolžin različnih besed brez obratne smeri branja: v venetskih s ponavljalnimi in objokovalnimi deli, v retijskih in mesapskih napisih ter v slovenskih leposlovnih besedilih. VEN razl. besed 4469/1126 = 3,97 črk napisov 1126/421 = 2,67 besed [39] RET razl. besed 1959/ 521 = 3,76 črk napisov 521/219 = 2,38 besed [40] FRI razl. besed 2461/ 648 = 3,80 črk napisov 648/207 = 3,13 besed [41] MES razl. besed 3880/1040 = 3,73 črk napisov 1040/303 = 3,43 besed [43] SLO razl. besed = 8,00 črk [36] Povprečna dolžina različnih besed v slovenskih leposlovnih vzorcih je 8,00 črk, ob upoštevanju mnogih okrajšav zaradi težavnega pisanja v kamen, kost ali keramiko in narečnih govorov, ki krajšajo besede, pa moramo pričakovati v pred-antičnih napisih tudi precej krajše povprečne dolžine različnih besed in sicer okoli štiri črke, to je približno le polovico dolžine slovenskih leposlovnih besed, saj so zaradi okrajšav pogoste tudi različne kratke besede. Povprečna dolžina različnih besed se dovolj dobro ujema s predpostavljeno dolžino 4 črk. Glede na vse besede, se povprečne dolžine različnih venetskih besed povečajo za 0,72 črke ali za 22 %, pri retijskih besedah se povečajo za 0,81 črke ali 27 %, pri starofrigijskih besedah se povečajo za 0,99 črke ali za 36 % in pri mesapskih besedah se povečajo za 0,99 črke ali za 36 %. Pri različnih besedah je razmerje povprečnih dolžin napisov spremenjeno, saj so venetski in mesapski napisi po vsebini zelo podobni in je zmanjšanje zato največje. Mesapski napisi imajo povprečno največ različnih besed, starofrigijski manj venetski še manj in retijski najmanj. Povprečne dolžine napisov pri različnih besedah se pri venetskih napisih zmanjšajo za 3,09 besed, pri mesapskih za 4,29 besed, pri starofrigijskih za 1,06 in pri retijskih za 1,18 besed. Primerjava najpogostejših besed V poglavju Rast besednega zaklada je tudi tabela 35 z najpogostejšimi besedami obeh vzorcev z njihovimi deleži [36], zato primerjamo tudi na tej osnovi. V tabeli 15 in grafu 5 je 10 najpogostejših vsaj dvečrkovnih besed v slovenskih besedilih ter v venetskih, retijskih in mesapskih napisih, brez obratne smeri branja in z njihovimi deleži.

179 179 Tabela 15: Deset najpogostejših vsaj dvečrkovnih slovenskih, venetskih, retijskih in mesapskih besed z njihovimi deleži SLO je/5,63 in/3,31 se/2,65 da/1,56 na/1,24 so/1,19 pa/0.91 ne/0,90 ki/0,84 bi/0,80 VEN ioi/2,93 ti/1,94 iai/1,69 ego/1,69 vi/1,57 donasto/1,48 mego/1,48 kos/1,44 Reiti/1,36 van/1,24 RET ti/3,47 tu/2,57 si/1,54 ii-je/1,28 ga/1,28 le/1,56 ke/1,03 iti/1,03 ie/1,03 iai/0,77 FRI os/3,58 ti/1,96 ata/1,73 si/1,73 mi/1,27 da/1,15 na/1,15 ie/1,15 toj/1,04 ak/1,04 MES iei/5,35 ta/3,42 da/2,95 os/1,63 ti/1,07 te/0,94 an/0,77 ra/0,77 to/0,73 zi/0,73 Graf 5: Deset najpogostejših vsaj dvečrkovnih slovenskih, venetskih, retijskih in mesapskih besed uvrščenih po njihovih deležih Medtem ko najpogostejše slovenske besede niso razumljive brez stavčnih povezav z ostalimi besedami razen besede so, je pri venetskih besedilih samostojno razumljivih kar vseh 10 besed, pri retijskih 5 besed, pri starofrigijskih 6 besed, pri mesapskih pa že 7 besed; vse te besede so odebeljene. Slovenski leposlovni vzorci so pretežno povedni, zato so najpogostejše besede JE, IN in SE; venetski so usmerjeni k pokojnikom zato so najpogostejše besede IOI, TI in IAI; retijski so usmerjeni v neposredno delovanje zato so najpogostejše besede TI, TU in SI; starofrigijski pa so usmerjeni tako k pokojnikom kot k delovanju zato so najpogostejše besede OS, TI in ATA, mesapski pa so izrazito usmerjeni k pokojnim, zato so najpogostejše besede IEI, TA, DA in OS. Pomembna razlika se pokaže, če upoštevamo tudi enočrkovne besede, saj jih je zaradi okrajšav in narečnega zapisa bistveno več kot pa v knjižnem jeziku, ki ga prestavlja slovenski vzorec. Ti podatki so pokazani v tabeli 16 in grafu 6.

180 180 Tabela 16: Deset najpogostejših slovenskih, venetskih in retijskih besed z njihovimi deleži SLO je/5,63 in/3,31 se/2,65 v/1,86 da/1,56 na/1,24 so/1,19 pa/0.91 ne/0,90 ki/0,84 VEN ioi/2,93 ti/1,94 t-tu/1,94 i-je/1,73 i-in/1,73 iai/1,69 ego/1,69 vi/1,57 donasto/1,48 mego/1,48 RET ti/3,47 e-je/2,70 i-in/2,70 tu/2,57 i-je/2,57 t-tu/2,05 l-le/1,80 si/1,54 ga/1,28 ii-je/1,28 FRI s-s/5,65 e-je/4,27 os/3,58 ti/1,96 t-tu/1,96 ata/1,73 si/1,73 t-ta/1,50 a-toda/1,50 mi/1,27 MES iei/5,35 ta/3,42 da/2,95 s-si/2,52 t-tu/2,05 os/1,63 a-toda/1,58 e-je/1,11 l-le/0,98 te/0,94 Deleži mesapskih besed so bistveno bližji slovenskemu vzorcu od ostalih, saj je njihova razporeditev skoraj enaka slovenski. Graf 6: Deset najpogostejših slovenskih, venetskih, retijskih in mesapskih besed uvrščenih po njihovih deležih Tudi pri tem prikazu je razmerje podobno, saj najpogostejše slovenske besede niso samostojno razumljive, venetske pa so samostojno razumljive še vedno v 8 primerih, samostojno razumljive retijske so še 4, starofrigijskih je 6, mesapskih pa je tudi 6; vse te besede so odebeljene. Deleži se v tem primeru povečajo, saj se je pri slovenščini pojavila ena, pri venetskih napisih tri, pri retijskih, starofrigijskih in mesapskih napisih pa kar pet enočrkovnih pogostih besed. Pri enočrkovnih besedah je poleg črke podan tudi njihov pomen. Največja sprememba je pri starofrigijskih napisih, kjer je pojavita dve zelo pogosti enočrkovni besedi. Od četrte pogoste besede imajo vsi predantični napisi večje deleže kot slovenski leposlovni napisi, razlog pa je v manjšem obsegu opazovanih besed. Primerjava dolžin povedi V poglavju Dolžina povedi pa je tudi slika 17: Porazdelitev dolžin povedi v besedah za vsak vzorec posebej [36]. Tudi to sliko bomo primerjali z vzorcema mesapskih povedi na Grafu 7, podatki pa so v tabeli 17.

181 181 VEN deleži prebranih venetskih besedil brez pon. in obj. delov po številu besed [23] RET deleži vseh prebranih retijskih besedil po številu besed [24] FRI deleži vseh prebranih starofrigijskih besedil po številu besed [25] MES deleži vseh prebranih mesapskih besedil po številu besed [38] SLO1 deleži povedi v prvem vzorcu slovenskih besedil po številu besed [36] Graf 7: Dolžine povedi venetskih, retijskih, mesapskih in slovenskih besedil po številu besed Tudi tu je opazna razlika pri zelo kratkih napisih, kjer še posebej izstopajo starofrigijski napisi na keramiki, pa tudi kratki retijski napisi na kosteh, kar je razumljivo, saj je težko primerjati običajno pisano besedo s skromnimi posvetilnimi ali sporočilnimi napisi. Dobro ujemanje venetskih, retijskih in starofrigijskih napisov je le pri 5 besednih povedih, medtem ko mesapski še odstopajo in se približujejo šele pri 8 besednih povedih. Bistvena razlika je pri povprečno precej daljših mesapskih napisih, kjer je precej boljše ujemanje skoraj pri vseh dolžinah povedi. Pri mesapskih napisih so daljši napisi deljeni na posamezne zaključene celote: napis 37 na 17 in 20; napis 166 na 32, 28, 26, 27 in 27; napis 191 na 28 in 24; napis 192 na 20, 23, 26, 23 in 12 ter napis 195 na 21, 26, 21 in 19 besed. Zato se število napisov v tabeli 17 poveča za 13 in je 316. Verjetnosti prečrkovanj in prevodov Verjetnosti prečrkovanja in razumevanja napisov so za vsak napis posebej podane v Katalogu napisov in prevodov. Ocene so podane na podlagi postavljenih kriterijev. Zbir verjetnosti pa statistično uvršča napise glede prečrkovanj in branj po kriterijih podanih v delovnih hipotezah.

182 182 Tabela 17: Primerjava števila in deležev povedi po številu besed Število besed Števila besed Deleži v odstotkih VEN RET FRI MES VEN RET FRI MES SLO ,83 22,79 26,67 4,11 4, ,61 20,00 24,76 8,54 4, ,55 17,67 16,67 10,76 6, ,47 14,42 7,62 13,61 7, ,57 7,44 7,62 12,03 7, ,61 4,65 2,38 13,29 7, ,83 3,26 1,43 8,86 6, ,94 1,40 1,43 6,33 5, ,71 3,72 0,95 3,16 5, ,64 0,93 0,95 3,48 4, ,60 0,47 0,48 0,63 4, ,60 0,93 0,48 0,95 3, ,08 0,93 0,00 1,27 3, ,08 0,47 1,43 0,63 3, ,78 0,47 1,90 0,95 2, ,56 0,47 0,48 0,32 2, ,26 0,00 1,43 1,90 2, ,78 0,00 0,00 0,63 1, ,52 0,00 0,00 0,63 1, ,00 0,00 0,95 0,95 1, ,00 0,00 0,48 1,27 1, ,00 0,00 0,95 0,63 1, ,00 0,00 0,48 1,27 1, ,00 0,00 0,00 0,32 0, ,00 0,00 0,48 0,00 0, ,00 0,00 0,00 0,95 0, ,00 0,00 0,00 0,63 0, ,00 0,00 0,00 0,63 0, ,00 0,00 0,00 0,32 0, ,00 0,00 0,00 0,00 0, ,00 0,00 0,00 0,32 0, ,00 0,00 0,00 0,63 0,34 Skupaj ,5 Pri slovenščini vsota deležev ni 100 %, saj se daljše povedi še nadaljujejo.

183 183 Kriteriji ocenjevanja in verjetnosti prečrkovanj Kriteriji ocenjevanja in verjetnosti prečrkovanj so podani v tabeli 18. Tabela 18: Kriteriji ocenjevanja in verjetnosti prečrkovanj za napise, besede in črke Ocena prečrkovanj Kriterij v odstotkih Napisi Besede črke število odstotek število odstotek število odstotek odlično > , ,00 74, ,00 74,46 prav dobro > ,54 407,00 17, ,00 17,73 dobro > ,60 161,00 6,88 453,00 6,96 zadostno > ,66 19,00 0,81 55,00 0,85 nezadostno < ,00 0 0,00 0 0,00 SKUPAJ Odlično oceno prečrkovanja je dobilo več kot 80 %, verjetnost prečrkovanj besed in črk pa se zmanjša, kar je pogojeno s slabšo berljivostjo daljših napisov. Primerjava verjetnosti prečrkovanj venetskih, retijskih, starofrigijskih in mesapskih napisov je podana tudi na grafu 8. Graf 8: Primerjava verjetnosti prečrkovanj venetskih, retijskih, starofrigijskih in mesapskih napisov Graf kaže na najboljše prečrkovanje mesapskih besedil celo v primerjavi z venetskimi besedili, saj je delež odličnega prečrkovanja največji, zato pa je delež prav dobrega in dobrega manjši.

184 184 Kriteriji ocenjevanja in verjetnosti prevodov Kriteriji ocenjevanja in verjetnosti prevodov so podani v tabeli 19. Tabela 19: Kriteriji ocenjevanja in verjetnosti prevodov za napise, besede in črke Ocena Kriterij v Napisi Besede Črke prevodovj odstotkih število odstotek število odstotek število odstotek odlično > ,21 991,00 42, ,00 42,80 prav dobro > ,95 893,00 38, ,00 37,53 dobro > ,53 397,00 16, ,00 17,35 zadostno > ,30 59,00 2,52 151,00 2,32 nezadostno < ,00 0 0,00 0 0,00 SKUPAJ Odlično oceno prevodov je dobilo več kot 45 % prevedenih napisov, odlično in prav dobro pa celo več kot 83 %, verjetnost prevedenih besed in črk pa je precej manjša, kar je prav tako pogojeno s slabšo berljivostjo daljših napisov. Primerjava verjetnosti prevodov venetskih, retijskih, starofrigijskih in mesapskih napisov je podana tudi na grafu 9. Graf 9. Primerjava verjetnosti prevodov venetskih, retijskih, starofrigijskih in mesapskih napisov Graf kaže na dobro razumevanje mesapskih besedil, saj je celo nekoliko boljše od razumevanja venetskih in starofrigijskih ter precej boljše od retijskih besedil. Zanesljivost prevodov je bistveno povezana z namembnostjo mesapskih napisov, ki so v veliki večini nagrobni. Rezultati prečrkovanj in prevajanj so ustrezni in kažejo na uspešno zaključeno delo. Pri obravnavi starih zapisov ni možno vedno ugotoviti dejanske vsebine, zato sta pri vsakem napisu ocenjena tako verjetnost prečrkovanja kot prevajanja. Možne so vedno izboljšave, ki se bodo pojavile z novimi, doslej še neznanimi besedili in s še izboljšanim razumevanjem že znanih mesapskih napisov.

185 185 Katalog mesapskih napisov, besed in prevodov Na podlagi navedenih pogostih besed so bila zvezna besedila ustrezno deljena na posamezne besede z znanim pomenom. To je omogočilo prevode napisov s pomočjo sedanjega slovenskega jezika. Prevodi so oblikovani tako, da se kar najbolj prilegajo izvornemu zapisu, zato je besedni red prevoda tak, kot je besedni red v napisu, zato ne zvene sodobno, vendar tako bolje kažejo na jezik tedanjega časa. Neprevedeni so le zelo kratki in zelo poškodovani ali zelo nepopolni zapisi, saj ni moč z zadostno zanesljivostjo ugotoviti njihove vsebine. Prebranim mesapskim napisom so podane njihove verjetnosti prečrkovanja in razumevanja. Vsa besedila so označena z običajnimi oznakami in so zbrana v posebni prilogi Katalog mesapskih napisov, besed in prevodov [38]. Slovar mesapskega jezika Na podlagi razumljenih in prevedenih napisov je sestavljen tudi Slovar mesapskega jezika, ki obsega 1209 besed, najdenih v znanih mesapskih napisih. Tudi v besednjaku so podane različice, saj ni možno vedno upoštevati prav določeno vsebino pri tako različnem zapisovanju, kot je razvidna iz zapisa pogostejših in znanih mesapskih besed. Besednjak zajema besede zapisane v originalnem prečrkovanju, njihov pomen v slovenskem jeziku z navedbo preoblikovanja in jezikovne uporabe, pomen v angleškem jeziku, navedbo v katerem zapisu je dana beseda in potrebna pojasnila. Besede iz obratno berljivih napisov so označene s poševno oznako napisa. Besednjak je pripravljen v posebni prilogi Slovar mesapskega jezika [43]. Analiza narečnosti mesapskega jezika Temeljno primerjavo stopnje narečnosti bomo izvedli na najboljšem vzorcu, to je na besedah, ki so zbrane v Slovarju venetskega jezika [39], v Retijskem [40] in Starofrigijskem besednjaku [41] ter v Slovarju mesapskega jezika [43]. Osnova za navedene slovarje so: Katalog Venetskih napisov, besed in prevodov [20], Katalog Retijskih napisov, besed in prevodov [21], Katalog Starofrigijskih napisov, besed in prevodov [22] in Katalog mesapskih napisov, besed in prevodov [38]. Upoštevane so le besede iz običajne smeri branja, ki je praviloma podana z usmerjenostjo črkovnih znakov. Zajete besede predstavljajo takratni govor in se lahko delijo v razne skupine, ki omogočajo poglobljeno ugotavljanje povprečne ocene narečnosti. Besede delimo v štiri temeljne in za narečnost pomembne skupine, ki so podane v tabeli 20. Tabela 20: Skupine besed pomembne za ugotavljanje narečnosti Izločilna skupina Skupina okrajšav Knjižna skupina Narečna skupina imena, neslovenske besede in neznačilne slovenske besede besede okrajšane na koncu besed besede slovenskega knjižnega jezika ali drugih slovanskih jezikov besede slovenskih narečij

186 186 Razdelitev v navedene skupine je v veliki večini nesporna, v mejnih primerih pa gre za osebno presojo. Imena, neslovenske besede in neznačilne slovenske besede so besedni vrinki, ki niso značilni za slovenski jezik in jih je treba izločiti. Besede z okrajšavami na koncu besed, kjer ni mogoče ugotoviti niti narečnih oblik, ki sicer krajšajo oblike knjižnih besed, so uvrščene v drugo skupino. Besede, ki so okrajšane na začetku ali v sredini in imajo ustrezne končnice, so uvrščene bodisi v slovensko knjižno ali slovensko narečno skupino. Slovenska narečja niso strokovno zajeta v slovarjih narečij, ampak so opisana le po značilnostih posameznih narečnih govorov. Narečja hitro izginjajo, zato so mlajši bralci prikrajšani, saj večinoma ne poznajo lepot naših slovenskih narečij. Imajo po možnost seznanjanja z nekaterimi narečji, saj jih je več dostopnih na spletu, v datotekah in v knjigah, ki so jim lahko v pomoč pri ohranjanju naše jezikovne dediščine. Navajam le slovar Wikipedije [43], ki pa ne zajema polglasnikov in drugih različnih izgovorjav, ki izdatno razširjajo narečni besedni zaklad. Pri venetskih napisih je nekaj imen narodnosti ter obilo imen bogov in netipičnih besed, ki jih retijski in starofrigijski napisi praktično ne vsebujejo. To so jezikovni vrinki, ki popačijo jezikovno sliko in jih je treba izločiti, zato so venetske besede ustrezno upoštevane v popravljeni skupini V-KOR [18]. Nekaj takih besed je tudi med mesapskimi besedami, ki bodo prikazane v tabeli 21, kot izločeni jezikovni vrinki. Tabela 21: Izločeni jezikovni vrinki ime narodnosti Ilirai 1x imena bogov Reita - 7x in Apola - 1x, skupaj 8x skupine BALE, BALET in VALA, VALDAN, skupaj 25x besedi DONO, DONOMO, skupaj 2x skupine vseh besed TORA in TORNA 46x skupaj 72 vse ostale netipične besede 53x, so zajete tudi v korigirani primerjavi [38]. Narečna analiza vseh besed Analiza narečnosti vseh besed je izvedena za venetski, retijski, starofrigijski in mesapski jezik tako kot je izvedena v prvi analizi narečnosti [18]. Vse besede so označene glede na ustrezno skupino pomembno za ugotavljanje narečij podanih v tabeli 20. Števila vseh besed in deleži vseh besed navedenih jezikov v obravnavanih napisih, zbranih v ustreznih katalogih, so po navedenih skupinah v tabeli 20, prikazani v tabeli 22 za naslednje skupine. VEN vseh venetskih besed brez obratne smeri branja ter pon. in obj. delov [20] RET vseh retijskih besed brez obratne smeri branja [21] FRI vseh starofrigijskih besed brez obratne smeri branja [22]

187 187 MES vseh mesapskih besed brez obratne smeri branja [38] V-KOR vseh korig. ven. besed brez obr. smeri branja in brez pon. in obj. delov [18] M-KOR vseh korigiranih mesapskih besed brez obratne smeri branja [38] Okrajšave: NE-S netipične slovenske besede OKR okrajšane besede SK slovenske knjižne besede SN slovenske narečne besede Tabela 22: Števila in deleži vseh besed po navedenih skupinah Obravnavani Števila vseh besed Deleži v odstotkih jezik NE-S OKR SK SN VSE NE-S OKR SK SN VSE VEN ,53 9,33 29,63 45, RET ,26 10,43 24,03 62, FRI ,06 10,63 32,82 51, MES ,41 8,50 30,62 56, V-KOR ,20 10,58 33,60 51, M-KOR ,92 8,72 31,42 57, Delež narečnosti vseh besed je pri vseh štirih navedenih skupinah napisov: RET, FRI, V-KOR in M-KOR več kot 51 %, delež slovenskih knjižnih besed, po katerih bi lahko ugotavljali slovnične oblike, pa manjši od 34 %. Retijski jezik kaže največjo stopnjo narečnosti, kar je delno pogojeno s kratkimi napisi na kosteh, ki še poudarjajo narečne okrajšave. Sledi mu mesapski jezik, ki ima bistveno manj jezikovnih vrinkov kot venetski jezik. Narečna analiza različnih besed V navedeni primerjavi so bile upoštevane vse besede obravnavanih napisov, kar pa ne daje prave slike glede narečnosti, saj so posamezne besede navedene večkrat in je njihova pogostost odvisna od namena napisov, ki so vsebinsko mnogokrat podobni. Zato je bistveno ustreznejša primerjava narečnosti z upoštevanjem le različnih besed. Tudi tu so v korigiranem prikazu venetskih in mesapskih besed izpuščene iste skupine besed, kar podaja ustreznejšo primerjavo z ostalimi skupinami napisov, ki takih skupin besed praktično nimajo. Analiza narečnosti različnih besed je izvedena na besedah v besednjakih obravnavanih napisov. Število različnih besed je manjše od števila besed v slovarjih, zaradi izpustitve besed iz obratne smeri branja in zaradi večpomenskih kratkih besed. Števila različnih besed se nekoliko povečajo, saj so enočrkovne besede ustrezno deljene med slovenske knjižne in slovenske narečne besede, zato so zajete dvakrat. Označene so vse posamezne besede glede na ustrezno skupino pomembno za narečnost podano v tabeli 20. Število različnih besed in deleži različnih besed po navedenih besednjakih in navedenih skupinah podanih v tabeli 20, so prikazani v tabeli 23.

188 188 VEN raz. ven. besed brez obratne smeri branja in brez pon. in obj. delov [39] RET različnih retijskih besed brez obratne smeri branja [40] FRI različnih starofrigijskih besed brez obratne smeri branja [41] MES različnih mesapskih besed brez obratne smeri branja [43] V-KOR raz. kor. ven. besed brez obr. smeri in brez pon. in obj. delov [18] M-KOR različnih korigiranih mesapskih besed brez obratne smeri branja [38] Okrajšave: NE-S netipične slovenske besede OKR okrajšane besede SK slovenske knjižne besede SN slovenske narečne besede Tabela 23: Števila in deleži različnih besed po navedenih skupinah Obravnavani Števila različnih besed Deleži v odstotkih jeziki NE-S OKR SK SN VSE NE-S OKR SK SN VSE VEN ,32 7,42 20,48 57, RET ,01 4,15 16,06 74, FRI ,18 6,47 24,87 60, MES ,45 2,49 20,44 60, V-KOR ,66 8,00 22,07 62, M-KOR ,27 2,58 21,15 71, Delež narečnosti različnih besed je pri vseh treh navedenih skupinah napisov (V-KOR in M-KOR) več kot 60 %, delež slovenskih knjižnih besed, po katerih bi lahko ugotavljali slovnične oblike, pa je manj kot 25 %. Opazna je bistvena razlika pri retijskem jeziku, ki ima precej večji delež narečnosti in znatno manjši delež knjižnosti. Razlog je verjetno v krajših napisih s številnimi okrajšavami, ki pa so še značilne za slovenska narečja in v manjšem številu neslovenskih vrinkov. Razlika je tudi pri mesapskem jeziku, ki ima drugi največji delež narečnosti, ki je pogojen s številnimi različicami. Grafični prikaz narečnosti Grafični prikaz narečnosti in knjižnosti je za obravnavane pred-antične jezike predstavljen za vse besede in za različne besede v grafu 10, podatki pa so v tabeli 24. Opazna je razlika narečnosti in knjižnosti med vsemi in med različnimi besedami, opazna je čistost retijskega in korigiranega mesapskega jezika in podobna čistost korigiranega venetskega in starofrigijskega jezika. Tabela 24: Prikaz narečnosti in knjižnosti za obravnavane predantične jezike Obravnavani Vse besede Različne besede jezik SK-VSE SN-VSE Skupaj SK-RAZ SN-RAZ Skupaj VEN 29,63 45,51 75,14 20,48 57,78 78,27 RET 24,03 62,28 86,31 16,06 74,78 90,85 FRI 32,82 51,50 84,32 24,87 60,48 85,35 MES 30,62 56,47 87,09 20,44 60,62 81,06 V-KOR 33,60 51,62 85,22 22,07 62,27 84,35 M-KOR 31,42 57,94 89,36 21,15 71,00 92,15

189 189 Graf 10: Prikaz narečnosti in knjižnosti za obravnavane pred-antične jezike Deleži slovenskih besed so v vseh navedenih pred-antičnih jezikih večji od 84 %, kar močno presega merilo še zadovoljivega razumevanja, ki je ocenjeno na 30 % razumljenih besed brez imen in neprevedenih besed. Zanimiva je tudi čistost jezika, saj so slovenske knjižne in narečne oblike najpogostejše pri korigiranem mesapskem in retijskem jeziku v deležu 92,15 in 90,85 %, manjša čistost je pri starofrigijskem jeziku z deležem 85,35 %, najmanjša čistost pa je pri korigiranem venetskem jeziku z deležem 84,34 %. Venetski jezik ima veliko vrinkov in neznačilnih slovenskih besed, zato ima čistost jezika le 78,26 %. Tudi te razlike so razumljive in so pogojene z različnimi obsegi navedenih skupin, saj je pri večjem obsegu praviloma večja tudi raznolikost, ki pogojuje tudi večje tuje vplive. Največ neslovenskih vrinkov je pri venetskem jeziku, kjer se kaže etruščanski in italski vpliv. Pri kasnejših venetsko-latinskih napisih, ki so tudi zajeti v obravnavi, pa je opazen tudi vpliv latinščine, ki pri še kasnejših latinskih napisih že prevladuje. Razprava Analiza je pokazala, da so celo pri dobrem razumevanju navedenih predantičnih napisov slovnične oblike, ki jih določajo končnice, močno vprašljive. Knjižne oblike so v izraziti manjšini in se šele po več enakih besedah lahko sklepa na ustreznost besednih končnic. Šele dovolj velika zanesljivost prevodov določa tudi ustrezno delitev zvezno pisanih besedil. Šele dovolj zanesljiva delitev pa omogoča ugotavljanje stopnje narečnosti in knjižnosti in šele pri dovolj veliki stopnji knjižnosti in večkrat ponovljenih knjižnih besedah, je možno zanesljiveje ugotavljati tudi slovnične oblike in s tem čase, sklone itd. Slovnične analize predantičnih napisov bi se lahko vršile na osnovi narečnih besed, ki imajo zelo velik delež, vendar manjka bistvena osnova, saj niti slovenska narečja niso

190 190 strokovno obdelana. Jezikoslovce čaka izjemno delo pri ugotavljanju narečnih končnic v slovenskih narečjih in njihova primerjava s končnicami v obravnavanih venetskih, retijskih, starofrigijskih in mesapskih napisih. Analiza je ponovno potrdila nerazumevanje navedenih skupin predantičnih napisov s strani zahodnoevropskih jezikoslovcev, ki ob nerazumevanju navedenih napisov sklepajo na slovnične oblike in ugotavljajo slovnične podrobnosti kot v znanem knjižnem jeziku. Njihovo»razumevanje«nima dobrih osnov niti v besedah v izbranem jeziku razumevanja, še manj pa v slovničnih oblikah v njim neznanem jeziku pisanem v neznanem narečju. Ob zavračanju možnosti razumevanja navedenih skupin predantičnih napisov s pomočjo slovanskih jezikov, ki so posredno ali neposredno izpričani na njihovih območjih [44-46], ob neustrezni delitvi zveznih napisov, ob upoštevanju poljubnih imen in določanju končnic, in ob nedvoumno napačno izbranem jeziku razumevanja, ostane od njihovega jezikoslovnega obravnavanja le še večinoma ustrezno prečrkovanje [47]. Najpogostejše slovenske knjižne in narečne besede Najštevilčnejše slovenske knjižne in narečne in vsaj tričrkovne besede so za obravnavane jezike prikazane v naslednji tabeli 25 in 26. Tabela 25: Najpogostejše slovenske knjižne in narečne in vsaj tričrkovne besede Venetske Mesapske knjižne narečne knjižne narečne knjižne narečne knjižne narečne IOI 71 IAI 40 IEI 125 RAS 21 KOS 35 NAI 22 VAS 19 NAI 17 VAN 30 VIREM 18 NAS 17 BARA 14 IAR 18 OSTI 17 ATI 13 EIA 14 ŠAINATEI 14 LON 15 ATA 11 TAI 10 TEI 14 ZOTO 13 GOR 11 ATO 10 TER 12 OUGON 11 IAS 10 MAT 9 TOLER 9 NEI 11 BIL 7 LAS 9 VDAN 6 NOS 11 DAM 7 MOR 9 VSE 5 TAI 11 DASTA 6 BLAT 8 Skladno z obsegom obravnavanih napisov so tudi pogostejše slovenske knjižne in narečne besede v venetskih napisih, s tem da izrazito odstopata venetski IOI in mesapski IEI, nato pa števila najpogostejših besed zelo hitro padajo. Knjižne besede imajo večjo začetno pogostost kot narečne predvsem zaradi številnih narečnih oblik besed istega pomena. Začetna pogostost pa hitreje upada in se prevesi k narečnim oblikam pri venetskih in mesapskih besedah pri 8. najpogostejši besedi.

191 191 Tabela 26: Najpogostejše slovenske knjižne in narečne in vsaj tričrkovne besede Retijske Starofrigijske knjižne narečne knjižne narečne knjižne narečne knjižne narečne ITI 8 NUA 6 ATA 15 ATE 9 IAI 6 RISNA 5 BABA 8 TOJ 9 IUI 6 LAVI 5 ATI 7 MEKA 7 REDI 3 AVI 5 VAN 6 VOS 6 ATI 3 ESI 4 AIS 5 MAN 6 VINU 2 IAVE 3 NAV 5 VEI 5 NAGE 2 STRI 3 SIT 4 NOGAV 4 LIPI 2 LAS 3 DOIKA 3 MATAR 4 ZNA 2 RAI 3 LAS 3 DUMA 3 NAGI 2 GAR 3 IOI 3 BEJA 3 Skladno z obsegom obravnavanih napisov so tudi pogoste slovenske knjižne in narečne besede številnejše v starofrigijskih napisih in redkejše v retijskih napisih. Knjižne besede imajo večjo začetno pogostost kot narečne predvsem zaradi številnih narečnih oblik besed istega pomena. Začetna pogostost pa hitreje upada in se prevesi k narečnim oblikam, pri retijskih besedah že pri 4. in pri starofrigijskih pri 5. najpogostejši besedi. Opazne so značilne in povsem samostojno razumljive ter slovenskim knjižnim podobne besede: Venetske IOI, KOS, VAN, IAR, ŠAINATEI, TOLER, VDAN in VSE Retijske ITI, IUI, REDI, ATI, VINU, NAGE, LIPI, ZNA in NAGI Starofrigijske ATA, BABA, ATI, VAN, AIS, NAV, SIT, DOIKA in LAS Mesapske IEI, VAS, NAS, ATI, ATA, GAR, IAS, BIL, DAM in DASTA Pri značilnih slovenskih najpogostejših besedah je še bolj nerazumljivo zavračanje razumevanja navedenih napisov v slovenskem jeziku s strani naših jezikoslovcev, saj se nekatere navedene besede pojavljajo tudi v besednjakih zahodnoevropskih jezikoslovcev. Predantični medosebni odnosi Navedeni predantični napisi nam vsaj delno odkrivajo tedanje medosebne odnose, ki jih lahko osvetlimo z različnimi študijami. Zanimiva je primerjava družinskih in družbenih odnosov, ki se kažejo v razmerju med spoloma v tedanjem času, zato primerjamo razmerje med različnimi besedami za moške in ženske člane tedanje družbe. Upoštevane so le besede brez obratne smeri branja in so prikazane v tabeli 27.

192 192 VEN vse besede navedenih pomenov v prevedenih venetskih napisih [39] RET vse besede navedenih pomenov v prevedenih retijskih napisih [40] FRI vse besede navedenih pomenov v prevedenih starofrigijskih napisih [41] MES vse besede navedenih pomenov v prevedenih mesapskih napisih [43] Tabela 27: Števila in deleži sorodstvenih besed jezik oče sin drugi mama nona druge moški ženske vsi oče % moški % VEN % 52 % RET % 83 % FRI % 52 % MES % 60 % Pri venetskih napisih sta poudarjena oče in sin skupaj 30 ter mama in nona skupaj 27, razmerje moških je podobno kot pri ženskah in je le nekaj večje od 50 %. Značilnost venetskih napisov je močna prisotnost sinov in popolna odsotnost hčera, ter poudarjen lik matere in none 27, ki skupaj močno presegata očeta in dedka 20. Venetski napisi so močno onostransko usmerjeni, zato imajo najmanjši delež sorodstvenih izrazov 63/2426 = 2,60 %, kar jih uvršča blizu retijskih napisov. Pri retijskih napisih je razmerje bistveno drugačno, saj je poudarjen predvsem oče, ki že zajema 61 %, pri moških pa se delež poveča na 83 %, kar je verjetno povezano z lovsko naravnanostjo teh napisov. Tudi očetje in dedi, ki jih je skupaj 11, močno presegajo omembe mater in babic, ki jih je skupaj le 3. Retijski napisi so po obsegu in po dolžinah napisov najkrajši, majhen pa je tudi delež sorodstvenih izrazov: 23/779 = 2,95 %, kar jih statistično uvršča takoj za venetskimi napisi. Pri starofrigijskih napisih je razmerje pri očetu malo pod 50 %, pri moških pa se le nekoliko poveča, saj sta pogosta izraza tudi za nono in za dekle. Razen izrazite prednosti očeta, je delež matere in none podoben kot pri Venetih, kar izkazuje celo enako razmerje med spoloma kot pri Venetih in s tem žensko enakopravnost. Starofrigijski napisi imajo največ sorodstvenih izrazov: 87/867 = 10,03 %, zato je njihova zanesljivost največja. Pri mesapskih napisih je razmerje pri očetu malo pod 50 %, pri moških pa se poveča, saj sta pogosta izraza tudi za sina in deda. Zaradi večje prednosti očeta in sina je razmerje med spoloma nekoliko večje vendar še vedno blizu ženski enakopravnosti. Mesapski napisi imajo vmesno pogostost sorodstvenih izrazov: 121/2340 = 5,17 %, zato je njihova zanesljivost velika. Ženska enakopravnost značilna za slovanske skupnosti se je izkazala pri Venetih in Starih Frigijcih, pa tudi pri Mesapcih. Pri Retijcih prevladuje lik očeta, zato gre bolj za očetovsko ali pa za lovsko družbo, kjer je poudarjen moški lik lovca.

193 193 Naravni izvor imen in priimkov Besede imajo svoj naravni izvor, saj so ljudje pomensko ubesedili to kar so slišali, videli, opazovali in razumeli, bodisi v naravi ali v medsebojnih odnosih [48-50]. Tudi imena in priimki so nastali na enak način, saj so ubesedene značilnosti posameznikov: hiter, len, hraber, borben, visok, majhen, pošten, tatinski, dober, trd, varčen, zapravljiv, vzdržljiv, mevžast itd. ali pa njihove dejavnosti, sposobnosti, zadolžitve in podobno. Sedanja imena so v precejšnji meri privzeta iz drugih jezikov in zato njihovi izvori niso vedno razumljivi v slovanskih jezikih, na primer Peter skala. Drugače pa je s priimki, ki večinsko izvirajo iz slovenskih jezikovnih osnov. Kot značilen primer navajam začetek imen iz telefonskega imenika z začetno črko K, kjer so po vrsti priimki: Kanc, Kanceljak, Kancilija, Kančal, Kandare, Kandorfer, Kandrič, Kanduč, Kandus, Kandušer, Kandžič, Kandič, Kanelloulos, Kangled, Kanič, Kanižaj, Kanjuo, Kanlič, Kanoni, Kansky, Kantar, Kantarevič, Kante, Kantušer, Kanurič, Kaos, Kaparič, Kapele, Kapelj, Kapetan, Kapetanovič, Kapevski, Kapič itd. Prav nobenega ni, ki bi mu bilo težko pokazati naravni izvor, čeprav nekateri priimki izvirajo iz pomenov v drugih jezikih. Značilno je, da poljubna imena zahodnoevropskih jezikoslovcev s katerimi pojasnjujejo pomen predantičnih slovanskih napisov, ne kažejo takih naravnih izvorov. To odstopanje od običajnih pomenov priimkov ponovno dokazuje njihovo poljubnost in nerazumevanje na njihovi osnovi. Zopet je opazna odsotnost analiz pogostosti, ki bi morale dokazovati pomen besed ali priimkov in imen v izbranem jeziku razumevanja. Zaključek Postopna obdelava celotnega obsega znanih mesapskih napisov, opisana v delovnih hipotezah, je omogočila dovolj dobro delitev zveznega besedila in razumevanje prebranih besedil. Mestoma so možna tudi drugačna branja, ki lahko delno spremenijo del prevedenega besedila, celoten pomen pa lahko spremenijo le pri zelo kratkih ali z okrajšavami izraženimi napisi. Celotni izbor prebranih zveznih napisov je zato razumno razdeljen in preveden v slovenski jezik tako, da omogoča nadaljnje poglabljanje v posamezna besedila. Mesapski napisi so izrazito usmerjeni v onostranstvo, saj je le nekaj napisov, ki jih je možno razumeti tudi posvetno, zato je zanesljivost prevodov zelo velika. Prvič je narejen tudi Slovar mesapskega jezika, ki obsega vse besede v navedenih besedilih in navaja napise kjer so te besede. Slovar omogoča dobro razumevanje že navedenih besedil in ustrezno branje novo odkritih besedil v istem ali podobnem jeziku. Ne prevedeni so le zelo kratki in zelo poškodovani ali nepopolni zapisi, saj ni moč z zadostno zanesljivostjo ugotoviti njihove vsebine. Odlično oceno prečrkovanja ima več kot 80 % prečrkovanih napisov, odlično in prav dobro oceno pa ima celo več kot 83 % prevedenih napisov. Taki rezultati omogočajo nedvoumne rezultate in uspešno zaključeno delo prečrkovanja, branja, prevajanja in besednjaka. Veneti, Etruščani, Wendi, Reti, Mesapci in drugi naši jezikovni predniki, ki so naseljevali večji del Srednje Evrope, so s svojo pisno, gradbeno, religiozno, kmetijsko in tehnično

194 194 kulturo nedvomno bistveno pripomogli k vsestranskemu razvoju antične kulture, ki je gradila predvsem na njihovi osnovi. Naši jezikovni predniki pa so bili tudi v centru Male Azije, ki pa so se delno preselili v Evropo, ostali pa so se pomešali z drugimi narodi in izgubili svojo jezikovno kulturo. Tudi ta jezikovna študija potrjuje že do sedaj znana dejstva, da so mesapski napisi berljivi in razumljivi na slovanskih osnovah. Zanimivo je, da je za razumevanje teh prastarih napisov ustrezna sedanja slovenščina in ni bilo potrebno iskati izrazov v praslovanščini, kar postavlja sedanje pojmovanje praslovanščine pod resen vprašaj! Tudi tu se je pokazala slovenščina z upoštevanjem mnogih narečij in jezikovnega bogastva širšega istrsko tolminskega območja kot izrazito arhaičen jezik in zelo dobro orodje za razumevanje teh prastarih napisov. Literatura 1. A. Perdih, Vpliv zadnje poledenitve na praprebivalstvo Evrope, Zbornik posveta Praprebivalstvo na tleh sedanje Evrope, Jutro,Ljubljana 2003, V. Vodopivec, Kelti na Slovenskem, resnica ali mit, Zbornik četrte mednarodne konference Evropski staroselci, Jutro, Ljubljana 2006, T. Šegota, Paleoklimatske i Paleografske promjene, Praistorija Jugoslavenskih zemalja, Akademija nauka i umjetnosti BIH, Sarajevo, 1979, Mesapski napisi, Wikipedia, 5. H. Krahe, Die Sprache der Illirier, Erster Teil, Die Qellen, Otto Harrassowitz, Wiesbaden H. Krahe, Die Sprache der Illirier, Zweiter Teil, C. de Simone, Die messaischen Inschiften und ihre Chronologie, J. Unterman, Die messapischen Personnamen, , Abbildungen zu den Messapischen Inschriften und ihrer Chronologie, , Otto Harrassowitz, Wiesbaden D. K. Umek, Meja med Histri in Veneti v opisu iz leta 1775, Zbornik tretje mednarodne konference Staroselci v Evropi, Jutro, Ljubljana 2005, D. K. Umek, Staroselci Severnega Jadrana v opisih od 16. do 19. stoletja, Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2005, Nadškofijski arhiv v Vidmu, ACAU, Fondo a parte imperii, Diocesi di Capodistria (Koper), Dokunent iz leta 1710, ki ga je napisal Pavel Naldini. 10. G. Sergi, Gli Arii in Europa e in Asia, Studio etnografico, Torino 1903, L. Vuga, Sodobna teorija kontinuitete, Zbornik prve mednarodne konference Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro, Ljubljana 2002, 24-34, 12. M. Alinei, Origini delle lingue d Europa, Vol. I, II, il Mulino, Bologna 1996, M. Alinei, Interdisciplinary and linguistic evidence for Palaeolithic continuity of Indo-European, Uralic and Altaic populations in Eurasia, with an excursus on Slavic ethnogenesis. com/intro.html. 14. J. Kollar, Staroitalija slavjanska, Objevy a dukazy živlu Slavskih, Mesapia, Cisarske kralovske dvorske a statni tiskarne, Viden 1853, Mesapski napisi, Wikipedia, V. Vodopivec, Stopnja narečnosti venetskih, retijskih in starofrigijskih napisov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, M. Bor, Mesapski ali japodski napisi, Etruščani in Veneti, Drugi venetski zbornik, Ivan Tomažič, Wien 1995, V. Vodopivec, Katalog Venetskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010,

195 V. Vodopivec, Katalog retijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Katalog starofrigijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Nabor venetskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik četrte mednarodne konference Evropski staroselci, Jutro, Ljubljana 2006, V Vodopivec, Zbir retijskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik šeste mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2008, V. Vodopivec, Zbir starofrigijskih napisov, delitev, prevod in besednjak, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Primerjava branj Pyrgijskih zlatih ploščic, Zbornik posveta Praprebivalstvo na tleh srednje Evrope, Jutro, Ljubljana 2003, G. B. Pellegrini, A. L. Prosdocimi, La lingua Venetica, Instituto di glottologia dell universita di Padova, Circolo linguistico Fiorentino, Padova 1967, 2. del, M Lejeune, Manuel de la langue Vénète, Indogermanische bibliothek, Carl Winter, Universitätverlag, Heidelberg 1974, S, Schumacher, Die Rätischen Inschriften, Geschichte und heutiger Stand der Forschung, 2. erweitete Auflage, Archaeolingua, Innsbrucker Beiträge zur Kulturwissenschaft, Sonderheft 121, Innsbruch C, Brixhe, M, Lejeune, Corpus des Inscriptions Palèo-Phrygiennes Èditions Recherche sur les Civilisations, Paris 1984, U. Di Martino, Gli Etruschi, Mursia, Milano 1982, G. M. Facchetti, L enigma svelato della lingua Etrusca, Newton, Roma 2001, V. Vodopivec, Primerjava branj napisa na prstanu iz Ezerova, Zbornik sedme mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Primerjava branj napisa na skrilu iz Kjolmena, Zbornik osme mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Najdaljši venetski napis, Zbornik sedme mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, P. Jakopin, Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v Slovenskem jeziku, Doktorska disertacija, Fakulteta za elektrotehniko, Ljubljana, 1999, J. Cezar, Commentariorvm de bello Gallico, Liber tertivs, gall3.shtml. 36. V. Vodopivec, Katalog mesapskih napisov, besed in prevodov, Razbiranje ilirskih napisov, Jutro, Ljubljana V. Vodopivec, Slovar venetskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Besednjak retijskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Besednjak starofrigijskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Primerjava razumevanj mesapskih napisov, Zbornik devete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana V. Vodopivec, Slovar mesapskega jezika, Razbiranje ilirskih napisov, Jutro, Ljubljana G. Tomezzoli, M, Silvestri, Latin Language Database iz datotek/from data base: Propertius, The Latin Library, The Classics Homepage

196 Slovenska narečja v vikipediji, % C4 % 8Dnih_in_manj_ znanih_besed. 44. Julien Cezar, Les actions de l Empereur ou de la royaute, 17, Les Belles lettres. I, Paris 1932, 143; Glej: I Tomažič, Slovenske korenine, I Tomažič, Ljubljana 2003, J. Škulj, Etruscans, Veneti and Slovenians a genetic perspective, Zbornik tretje mednarodne konfe rence, Staroselci v Evropi, Jutro, Ljubljana 2005, R. Petrič, Venetska teorija in izvor Slovenov, Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2007, V. Vodopivec, Statistična primerjava črk in besed, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, L. Sever, Iskal sem prednamce, Dokazi o starožitnosti Slovencev na Dolenjskem zahodu, L. Sever, Turjak 2003, O. Belchevsky, Proto Slavic roots of the European languages were analyzed and confirmed with a new methodology, Principles of conceptual linguistics and their nature-based evolution, Proceedings of eighth International Topical Conference, Origin of Europeans, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Novo razumevanje napisa Tell el Dab a, Zbornik osme mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010,

197 197 KATALOG MESAPSKIH NAPISOV, BESED IN PREVODOV Uvod Mesabski napisi naj bi bili ilirski, Iliri pa so večinsko prebivali na drugi strani Jadranskega morja in so se tudi različno poimenovali, saj je izraz Ilirija krajevni in ne narodnostni [1]. Razčilnost njihovega poimenovanje je razvidna iz preglednega zemljevida 1, z označenimi imeni posameznih območij iz 4. stoletja pr. Kr., ki so že bližje imenom posameznih narodnih skupin [2]. Zemljevid 1: Možni narodi, [2] Zanimiv je prikaz Venetov vse do Liburnov, medtem ko med Veneti in Mesapci ni povezave kot na drugih zemljevidih podobnega obdobja.