enajste mednarodne konference IZVOR EVROPEJCEV

Transcription

1 12 KORENINE SLOVENSKEGA NARODA ORIGINS OF SLOVENES ZBORNIK enajste mednarodne konference IZVOR EVROPEJCEV ZALOŽNIŠTVO JUTRO ZBORNIK IZVOR EVROPEJCEV PROCEEDINGS ORIGIN OF EUROPEANS ZBORNIK enajste mednarodne konference Korenine slovenskega naroda IZVOR EVROPEJCEV prinaša najnovejše ugotovitve domačih in mednarodnih strokovnjakov in znanstvenikov o staroselstvu na Slovenskem in v Evropi. Raziskave gredo v smeri povezav jezikoslovja in genetike, ki kažejo, da sta stara slovenščina in venetščina na isti veji kot toharščina. Nosilci R1a skupine, med katere spadajo tudi Toharci, so se selili pred 4000 leti iz srednje Evrope na vzhod čez Karpate do vzhodne Azije. To pa pomeni, da smo Slovenci staroselci v Evropi 4000 in več let. O podobnosti s staro slovenščino pričajo napisi na Kreti iz 2. tisočletja pred n. št., etruščanski, umbrijski in samnitski napisi. Grška poimenovanja staroselcev v Podonavju iz prve polovice 1. tisočletja se berejo kot Sloveni in Slaveni. To pa pomeni, da so makedonski in panonski staroselci govorili stari slovenski jezik in naseljevali pokrajini Sklavinija in Slauonia. Pojem Sloveni je naveden v Vramčevi Kroniki (1578) prvič že za leto 2175 pred n. št., drugič pa sega v obdobje Aleksandra Makedonskega v 4. stol. pred n. št. Zgodovina, da smo staroselci na današnjem slovenskem in širšem ozemlju, ki je bila splošno uveljavljena vse do začetka 20. stoletja, je bila potem pozabljena, zamolčana in prikrita. V delih, ki so izšla v zadnjih tridesetih letih, je zbranih dovolj novih dejstev, zato je zdaj čas, da se za mladi rod napiše na novo zgodovina Slovencev kot enega najstarejših narodov v Evropi. THE PROCEEDINGS of the Eleventh International Conference Roots of Slovenes ORIGIN OF EUROPEANS brings to light the latest findings of Slovene as well as international experts and scientists about the ancient population in Slovenia and elsewhere in Europe. The research is focused on the relationship between the linguistics and genetics, which shows that Slovene and Venetian are of the same origin as tocharian language. The holders of R1A group, which includes Tocharians, migrated four thousand years ago from the middle Europe to the east across the Carpathian range all the way to Eastern Asia. This proofs that Slovenes have been natives in Europe for 4000 and more years. The similarity between modern and old Slovene is shown by inscriptions in Crete that go as far as the second millennium B.C. and Etruscan, Umbrian and Samnite inscriptions as well. The Greek names of the indigenous community in the Danubian region mention both Slovenes and Slavenes, which means that the natives of Macedonia and Pannonia spoke an old Slovene language and were inhabitants the countries of Sclavinia and Slauonia. In the Chronicle of Anton Vramec (1578) is the term Slovenes stated first for the year 2175 BC and next to the fourth century BC in the period of Alexander of Macedonia. The historical records that considered Slovenes as indigenous population within the borders of our country and beyond had prevailed up to the beginning of the 20 th century, have become afterwards much forgotten, withheld and rather concealed. The works that have been published in the last thirty years have gathered a lot of new historical facts, which makes it crucial for the new generation to come up with an updated version of the history that should present Slovenes as one of the oldest nations in Europe PROCEEDINGS of the Eleventh International Topical Conference ORIGIN OF EUROPEANS

2 Zbornik enajste mednarodna konference IZVOR EVROPEJCEV Proceedings of the Eleventh International Topical Conference ORIGIN OF EUROPEANS

3

4 KORENINE SLOVENSKEGA NARODA ORIGIN OF SLOVENES ZBORNIK enajste mednarodne konference IZVOR EVROPEJCEV PROCEEDINGS of the Eleventh International Topical Conference ORIGIN OF EUROPEANS Ljubljana, 31. maja 2013 Ljubljana, May 31 st 2013 ZALOŽNIŠTVO JUTRO

5 CIP - Kataložni aložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 903(4)(082) 811(082) 930.2: (082) MEDNARODNA konferenca Izvor Evropejcev (11 ; 2013 ; Ljubljana) Zbornik Enajste mednarodne konference Izvor Evropejcev, Ljubljana, 31. maja 2013 = Proceedings of the Eleventh International Topical Conference Origin of Europeans, Ljubljana, May 31st 2013 / [uredila Duša Krnel Umek]. - Ljubljana : Jutro, (Korenine slovenskega naroda = Origin of the Slovenes) ISBN Dodat. nasl. 2. Krnel-Umek, Duša

6 5 Kazalo Contents V SPOMIN VINKU VODOPIVCU Anton Perdih HIERARHIČNO GRUPIRANJE PODATKOV O POGOSTOSTI GLASOV V STARIH JEZIKIH Vinko Vodopivec ZBIR ETRUŠČANSKIH NAPISOV, DELITEV, PREVOD IN SLOVAR Vinko Vodopivec ZBIR UMBRIJSKIH NAPISOV, DELITEV, PREVOD IN SLOVAR Vinko Vodopivec RAZUMEVANJE SAMNITSKIH NAPISOV Valery Osipov THE READING OF ETRUSCAN INSCRIPTION TLE Zoran Siriški THE ORIGIN OF THE WORD CALENDAR Giancarlo Tomezzoli, Pavel Serafimov THE LINEAR-A INSCRIPTIONS II.1, II.2 FROM THE PALACE OF KNOSSOS Giancarlo Tomezzoli Anatole Klyosov DNA GENEALOGY AND LINGUISTICS. A NEW MIGRATION / LINGUSTICTIC / SETTLEMENT PARADIGM FOR ANCIENT EUROPE Marjan Ivan Moškon O STARI SLOVENŠČINI Andrej Šiško SLOVENCI, SLOVENI, SLOVENSKI IN SLOVENIJA V DVEH STARIH KRONIKAH PANONSKIH SLOVENCEV Cyril A. Hromník SLOVENIKAM / SLOVENSKO NA BRIEŽDENĹ

7 6 Marko Hrovat ETIMOLOGIJA BESED TREBITI, ČREPINJE, ČREVA, TREBUH, CEV, ČRV IN ČERVENA (BARVA) Eric Tomas de Saint Maur STARORIMSKI BOG MARS, NJEGOV PRVOTEN POMEN IN VZDEVKI Eric Tomas de Saint Maur SLEDOVI VENETOV V NEKATERIH DANAŠNJIH OBATLANTSKIH, SREDOZEMSKIH IN ČRNOMORSKIH JEZIKIH George Sotiroff FENIČANI, VENIČANI, HENETI, VENETI IN VENDI George Sotiroff ALI JE OBSTAJALA AVTOHTONA PISAVA V SLOVANSKI DEŽELI PRED ČASOM CIRILA IN METODA?

8 V SPOMIN VINKU VODOPIVCU Kmalu potem, ko smo opravili enajsto konferenc Izvor Evropejcev maja 2013, nas je zapustil mag. Vinko Vodopivec. Bil je ustanovitelj projekta Korenine slovenskega naroda in je leta 1999 povabil k sodelovanju doc. dr. Jožeta Ranta, ko je pripravljal 1. Konferenco znanstvenikov iz diaspore in zamejstva na Bledu septembra Ob tej priložnosti je tekel pogovor s prof. dr. Antonom Mavretičem prav tako pobornikom nadaljnjih raziskav o izvoru Slovencev. Posebej je povabil k sodelovanju tudi prof. dr. Antona Perdiha in še precej drugih. Projekt in konference so bile nadaljevanje e odkrivanja naših davnih prednikov, ki so ga z Veneti začeli Ivan Tomažič, Joško Šavli in Matej Bor. Prva mednarodna konferenca Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva je bila v Ljubljani septembra 2001 in posvetovanje na Ptuju istega leta. Vinko Vodopivec je bil odločen zagovornik, da Svetovni slovenski kongres nadaljuje s prakso konferenc, a so se te od 2002 nadaljevale v samostojni organizaciji Vinka Vodopivca kot vodje projekta in njegovih sodelavcev iz programskega in mednarodnega programskega odbora. Za zbornike prispevkov konferenc je doc. dr. J. Rant poskrbel, da so izšli pri Založništvu Jutro. Prvi zbornik sta uredila doc. dr. J. Rant in prof. dr. A. Perdih, naslednja leta je zbornike urejal prof. dr. Anton Perdih in od leta 2009 dalje Vinko Vodopivec. V zbornikih so zbrana nova odkritja in obsežno gradivo o naši davni preteklosti, ki je bila zamolčana in pozabljena. Zgodovina Slovencev se tako kaže v novi luči, kot zgodovina enega od evropskih narodov, ki je na tem in širšem območju živel od davnine. Z udeležbo domačih in mednarodnih strokovnjakov in znanstvenikov je bila odprta izmenjava pogledov na širšem področju raziskav: zgodovinskih, arheoloških, etnoloških, jezikoslovnih in genetskih. V projektu Korenine slovenskega naroda je bilo od leta 2001 do 2013 organiziranih 13 konferenc in izšlo 11 zbornikov, sodelovalo je 62 avtorjev oz. soavtorjev, objavljenih je bilo 183 prispevkov, od tega jih je prispeval Vinko Vodopivec 50. Njegov posebni interes je bilo branje napisov. Svoja dognanja je objavil v samostojnih knjigah: Starejša slovenska etnogeneza (2010), Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze (2011), Razbiranje ilirskih jezikov (2011), Slovenci praprebivalci Evrope (2012), v pripravi so jeziki Etruščanov, Samnitov in Umbrov. Dela predstavljajo bogat

9 8 prispevek, saj je zbral in obdelal veliko dragocenega gradiva. A delo na tem področju še ni končano, saj bo potrebno še marsikaj razjasniti in preveriti tako z vsebinskega kot metodološkega vidika. Bil pa je v svojem delu pošten, rodoljub in zagnan preučevalec naše davne preteklosti. Z vztrajnostjo in požrtvovalnostjo je vsa ta leta pod njegovim vodstvom tekla priprava vsakoletnih mednarodnih konferenc in izdaja zbornikov. Nova dognanja, ugotovitve tve in obilo gradiva, ki je bilo zbrano in predstavljeno širši javnosti, predstavljajo pomemben doprinos k poznavanju naše preteklosti. Prispevek Vinka Vodopivca k iskanju resnice o našem izvoru je spodbuda, da delo nadaljujemo. w w e n i n e. s i Zadnji nastop Vinka Vodopivca na 11. konferenci dne 31. maja 2013.

10 9 Anton Perdih HIERARHIČNO GRUPIRANJE PODATKOVO POGOSTOSTI GLASOV V STARIH JEZIKIH Summary HIERARCHICAL CLUSTERING OF DATA A ON SOUND FREQUENCIES IN ANCIENT LANGUAGES The method of Hierarchical Clustering of particular languages based on the sound frequency in them indicates that there are the closest different ways of reading of the same texts. As expected, regarding the sound frequencies are quite close to one another the language pairs Old Slovene and Old Church Slavonic; Tocharic A and B; Estonian and Finnish. Close to one another are also Old Phrygian and Messapic. Surprisingly form by this criterion the same branch as different languages as there are Basque, Greek, Venetian, Estonian, Finnish, and Mycenaean. One reason for such a result could be the missing of some other languages. On the other hand, Old Slovene and the antique Venetic form a separate branch as if they derived of the same origin. They are on the same super-branch as the Tocharian A and B. A possible explanation for this indicates the DNK Genealogy presenting data that a lot of R1a people, to which belonged also the Tocharians, emigrated about 4000 years ago from Central Europe and Danube area a across the Carpathian Mountains to the east and expanded till the East Asia. Italic languages ages like Latin, Oscan and Umbrian form a separate branch. Etruscan and Rhaetic form a separate, distant branch which seems to have the same origin as Hittite and Luvian. Uvod Vsebine napisov v nekaterih starih jezikih, kot so to npr. venetski, retijski, etruščanski, frigijski, mesapski, je težko primerjati med seboj in z drugimi jeziki. Obseg besedil v teh napisih je majhen in zato ni mogoče narediti velikih baz podatkov. Celo glasovne vrednosti vseh znakov niso zanesljivo znane, nekatere so le predpostavljene. Napisi so pogosto pisani zvezno in delitev na besede ni naznačena ter jo največkrat lahko le ugibamo. Zato tudi besedišče, slovnica in druge lastnosti jezika ter njegov razvoj še niso zadovoljivo znani in jih razni proučevalci različno razlagajo. To onemogoča uporabo pristopov, ki jih uporabljajo drugi raziskovalci pri raziskavah dobro znanih jezikov. Ugotavljati ujemanje slovnične zgradbe in jezikovnega gradiva, ki to nosi, je pri nekaterih starih jezikih zaradi majhnega obsega in poškodb napisov, ki so pisani zvezno, v narečjih in z mnogimi okrajšavami, brez njihovega dobrega razumevanja, dvomljivo. Prav pri venetskih, retijskih in frigijskih napisih so zaradi teh razlogov ustreznejše primerjave pogostosti glasov.

11 10 V ta namen sta Silvestri in Tomezzoli v letih 2005 in 2007 [1, 2] uporabila pristop z ugotavljanjem jezikoslovne razdalje na podlagi pogostosti glasov. Pri tem sta prišla do presenetljive ugotovitve, da so po pogostosti glasov venetski in retijski napisi bliže pred-trubarjevi slovenščini (v nadaljevanju stari slovenščini) kot pa jeziku njihovega časa, latinščini. Njuni rezultati so nas spodbudili, da smo podobne primerjave naredili z različnimi načini branja teh napisov, pa tudi z drugimi jeziki. Enodimenzionalne in večdimenzionalne analize pogostosti glasov v 16 jezikih, večinoma starih, kjer je pri nekaterih od njih vprašljiva še delitev zveznega besedila na besede, potrjujejo prejšnjo ugotovitev, da sta po pogostosti glasov venetščina in retijščina bliže stari slovenščini kot starim italskim jezikom latinščini, oskijščini i in umbrijščini. Po teh lastnostih sta venetščini in retijščini blizu tudi stara frigijščina in etruščanščina. Zanimiva je po tem kriteriju podobnost estonščine odnosno finščine z večino od teh jezikov. Latinščina, oskijščina in umbrijščina tvorijo poseben skupek, ki je ločen od skupka, ki ga tvorijo etruščanščina, retijščina in venetščina. Medtem ko je etruščanščina blizu retijščini, stari slovenščini, venetščini, itd, pa ni blizu hetitščini in luvijščini, iz katerih naj bi po nekaterih domnevah izhajala. Sedanja benečanščina je po pogostosti glasov skoraj enako blizu tako latinščini kot venetščini in stari slovenščini, ter ima, čeprav jo štejejo med kentumske jezike, mnogo satemskih prvin, kar daje slutiti, da so glasovne korenine zelo obstojne, in nam lahko nudijo vpogled v izvore jezikov. Analize pogostosti glasov in njihovih kombinacij v raznih jezikih dajejo rezultate, ki bi lahko neodvisno dopolnjevali tisto vedenje enje o jezikih, ki izhaja iz ujemanja slovnične zgradbe in jezikovnega gradiva, ki to nosi [3]. Primerjanih je bilo 6 metod za oceno jezikovne razdalje med 17 jeziki, z enajstimi različnimi branji nekaterih starih jezikov. Različne metode so dale različne numerične vrednosti, zato je bilo treba primerjati njihove normalizirane in sortirane rezultate. Primerjave kažejo, da je starim jezikom, kot so to etruščanščina, stara frigijščina, retijščina in venetščina, po uporabljenih metodah za oceno jezikovne razdalje stara slovenščina večinoma bliže kot latinščina in grščina. Slovenščino torej lahko upravičeno uporabimo za razvozlavanje nekaterih starih jezikov [4]. Na podlagi analize alize pogostosti glasov v 17 jezikih so ugotovljene meje, nad katerimi je velikost baze podatkov dovolj velika, da njena velikost ne vpliva več bistveno na rezultate izvedene iz pogostosti glasov, njihovih parov in trojčkov. Te meje so: več kot 700 posameznih glasov; več kot 8000 parov glasov; več kot trojčkov glasov. Kriteriju za posamezne glasove ustrezajo vse uporabljene baze podatkov. Kriteriju za pare glasov ne ustrezajo baze podatkov za mesapski, oskijski, starofrigijski, retijski in venetski jezik. Kriteriju za trojčke glasov ne ustrezajo tu uporabljene baze podatkov za etruščanski, hetitski, luvijski, mikenski, oskijski, starofrigijski, retijski, staroslovenski, umbrijski in venetski jezik. Zato so pri teh jezikih uporabni predvsem rezultati na podlagi pogostosti posameznih glasov. Selektivnost pristopa pa narašča v smeri: posamezni glasovi < pari glasov < trojčki glasov. Na podlagi analize pogostosti glasov se kaže, da mikenska pisava Linear B in morebiti tudi luvijska pisava še nista dovolj dobro razvozlani in da bi bilo dobro pri njunem razvozlavanju upoštevati tudi slovanske pare glasov tipa soglasnik-soglasnik ter trojčke

12 glasov tipa soglasnik-soglasnik-samoglasnik in soglasnik-soglasnik-soglasnik [5]. Videti je, da pogostost glasov nakazuje substratni jezik izpred tisočletij. K dosedanjim pristopom dodajam še pristop s hierarhičnim grupiranjem podatkov o pogostosti glasov v starih jezikih. Podatki Pregled upoštevanih jezikov in načinov branja napisov je podan v tabeli 1. Tabela 1: Uporabljeni jeziki, okrajšave, število posameznih glasov v bazah podatkov za navedene jezike [3, 6, 7] Jezik način branja Okrajšava Št. glasov Baskovski Bk Benečanski Bč Starocerkvenoslovanski Cs Estonski Es Etruščanski Bor; zah. jezikoslovci EtB, EtT Finski Fi Grški (Homer) Gr Hetitski He Latinski klasično LaC Latinski semiklasično LaS Luvijski Lu Mesapski MeV Mikenski Mi Oskijski Os Retijski Bor RtB Retijski zah. jezikoslovci RtT Retijski Vodopivec RtV Starofrigijski Ambrožič SfA Starofrigijski zah. jezikoslovci SfT Stari slovenski Sl Toharski A ToA Toharski B ToB Umbrijski Um Venetski Bor VeB w w w. k o r e n i n e. s i Venetski zahodni jezikoslovci VeT Venetski Vodopivec VeV

13 12 Rezultat Rezultat uporabe metode hierarhičnega grupiranja [9] je prikazan na sliki 1. Bk Gr Bč Es Fi Mi SfT SfA MeV Cs Sl VeB VeV VeT ToA ToB LaC LaS Os Um EtB EtT RtB RtT RtV He Lu Razprava (D/D maks ) Slika 1. Drevo upoštevanih jezikov glede na pogostost posameznih glasov Tako kot druge metode [3, 4, 5], tudi metoda hierarhičnega grupiranja posameznih jezikov glede na pogostost posameznih glasov v njih pokaže, da so si najbliže ista besedila, čeprav jih različni avtorji berejo nekoliko različno. Med različnimi jeziki je bilo pričakovano, da so si po pogostosti glasov dokaj blizu pari stara slovenščina in stara cerkvena slovenščina, nadalje toharščini A in B ter estonščina in finščina. Zanimivo je, da sta si po pogostosti posameznih glasov blizu stara frigijščina in mesapščina. Presenetljivo pa je, da pride po pogostosti posameznih glasov na isto vejo skupek baskovščina, Homerjeva grščina, benečanščina, estonščina, finščina in mikenščina. w w w. k o r e n i n e. s i

14 Del vzrokov za tak rezultat je verjetno to, da niso bili upoštevani še drugi jeziki. Stara slovenščina in venetščina sta na isti veji, kot da bi bili isto-izvorni. Skupaj sta na isti veji kot toharščini. Razlago za to nam nakazuje DNK-rodoslovje [8], ki kaže, da so se R1a ljudje, med katere spadajo tudi Toharci, pred okoli 4000 leti izselili iz Srednje Evrope in Podonavja čez Karpate na vzhod in se razširili do vzhodne Azije. Italski jeziki latinščina, oskijščina in umbrijščina tvorijo svojo vejo, ki je po pogostosti glasov precej oddaljena od doslej omenjenih. Etruščanščina in retijščina sta na svoji veji, ki je precej oddaljena, a videti isto-izvorna kot veja, na kateri sta hetitščina in luvijščina. Literatura 1. M. Silvestri, G. Tomezzoli, Linguistic Computational Analysis to Measure the Distances between Ancient Venetic, Latin and Slovenian Languages. Zbornik tretje mednarodne konference Staroselci v Evropi, Založništvo Jutro, Ljubljana 2005, M. Silvestri, G. Tomezzoli, Linguistic Distances between Rhaetian, Venetic, Latin and Slovenian Languages. Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Založništvo Jutro, Ljubljana 2007, A. Perdih, G. Tomezzoli, V. Vodopivec, Comparison on of Contemporary and Ancient Languages. Zbornik šeste mednarodne konference Izvor Evropejcev, Založništvo Jutro, Ljubljana 2008, A. Perdih, Comparison of Some Methods of Estimation of Linguistic Distances. Zbornik osme mednarodne konference Izvor Evropejcev, Založništvo Jutro, Ljubljana 2010, 78-86, korenine.si/zborniki/zbornik10/perdih_ling_comparisson.pdf 5. A. Perdih, Linguistic Analysis Based on the Frequency of Sound Pairs and Triplets. Zbornik devete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Založništvo Jutro, Ljubljana 2011, G. Tomezzoli, J. Kreutz, The Linguistic Position of the Tocharian, Zbornik devete mednarodne konference Izvor Evropejcev, v, Založništvo Jutro, Ljubljana 2011, V. Vodopivec, Primerjava razumevanj mesapskih napisov, Zbornik devete mednarodne konference Izvor Evropejcev, v, Založništvo Jutro, Ljubljana 2011, A. Perdih, Novi vidiki preteklosti. Zbornik desete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Založništvo Jutro, Ljubljana 2012, J. Zupan, Kemometrija in obdelava eksperimentalnih podatkov, Kemijski inštitut; Inštitut Nove revije, Zavod za humanistiko 2009, 5.3 Podobnost med večdimenzionalnimi objekti, razdalja in matrika a razdalj, ; 7.4 Hierarhično grupiranje, ; drevo 160. Povzetek Metoda hierarhičnega grupiranja posameznih jezikov glede na pogostost posameznih glasov v njih pokaže, da so si najbliže različna branja istih besedil. Pričakovano je bilo, da sta si po pogostosti glasov dokaj blizu stara slovenščina in stara cerkvena slovenščina, pa tudi toharščini (A in B) ter estonščina in finščina. Zanimivo je, da sta si po pogostosti posameznih glasov blizu stara frigijščina in mesapščina. Presenetljivo pa je, da pride po pogostosti posameznih glasov na isto vejo skupek baskovščina, grščina, benečanščina, estonščina, finščina in mikenščina. Del vzrokov za tak rezultat je verjetno to, da niso 13

15 14 bili upoštevani še drugi jeziki. Stara slovenščina in venetščina sta na isti veji, kot da bi bili isto-izvorni. Skupaj sta na isti veji kot toharščini. Razlago za to nam nakazuje DNK-rodoslovje, ki kaže, da so se R1a ljudje, med katere spadajo tudi Toharci, pred okoli 4000 leti izselili iz Srednje Evrope in Podonavja čez Karpate na vzhod in se razširili do vzhodne Azije. Italski jeziki latinščina, oskijščina in umbrijščina tvorijo svojo vejo, ki je po pogostosti glasov precej oddaljena od doslej omenjenih. Etruščanščina na in retijščina sta na svoji veji, ki je precej oddaljena, a videti isto-izvorna kot veja, na kateri sta hetitščina in luvijščina.

16 Vinko Vodopivec Summary ZBIR ETRUŠČANSKIH NAPISOV, DELITEV, PREVOD IN SLOVAR UNDERSTANDING OF ETRUSCAN INSCRIPTIONS Etruscan inscriptions on the Western Central part of Italy are the most ancient European inscriptions, ranging from 8 century BC to Roman age. They are very large, but only small parts are better-preserved as the Romans consistently destroyed their inscriptions and other cultural and technical creations. So they have pocketed their knowledge and Etruscan erased from the historical memory. mory. There are more than Etruscan inscriptions on stone, ceramics and metals. Emperor Claudius 10 BC to 54 AD, wrote the Etruscan history in 20 parts, but none of them retained, since they were not at the will of the later Roman authorities. The inscriptions are treated more or less s qualified people from various fields. These are primarily recognized linguists who do not understand the inscriptions and Slovenian researchers who understand the inscriptions ions on the Slovenian basis. While at transliteration are significant differences are substantial differences in the understanding of the written texts. Italian and German linguists according to their own statements do not understand the texts and as a rule read in the inscriptions only names. Understandings in Slovenian bases are shortly shown but in detail is treated Kollar s selection. Slovenian proves to be an extremely archaic language and its many dialects is an excellent tool for studying the oldest Slovenian records. A set of signs is big enough and sufficiently documented to allow conclusions given. More than 99% of the inscriptions with excellent transliteration and more than 98% of the inscriptions achieves excellent and very good translations, which provides unambiguous results and successful completion of transliteration, reading, translation and dictionary. Uvod Etruščani so zasedali osrednje območje Italije prikazano na naslednjem zemljevidu [1]. Temnejše območje je njihov prvotni obseg, kasneje pa so se raztegnili proti severu. Na jugu so mejili na Latine, na vzhodu na Sabine in Umbrijce, na severu pa na Ligure in Venete. Napisi naj bi se pojavili v 7. stoletju pr. Kr. Na Etruščansko kulturo naj bi imeli velik vpliv Grki kot trgovci. Rimljani so zasedli njihove južne dele v 5. stoletju, njihove severne dele pa v 3. stoletju pr. Kr. [2] 15

17 16 Komentar Etruščanski napisi i so po obsegu najštevilnejši, redkejši pa so dobro ohranjeni. Zavzemajo dobo od 8. stoletja pr. Kr. do latinske dobe. So najstarejši evropski napisi, saj so grški nekoliko mlajši. Napisi se s starostjo jezikovno spreminjajo in prav najstarejši so najbolje razumljivi v slovenščini. Prvi jezikovni mejnik je med 5. in 4. stoletjem pr. Kr., drugi mejnik je 3. stoletje, ko so Etruščani že premagani, zato se v besedila že vrinjajo latinski izrazi, etruščanski jezik pa prevzema tudi tuje jezikovne prvine. Rimljani so dosledno uničevali njihove napise in druge kulturne in tehnične stvaritve. Tako so si prisvojili njihovo znanje, zgodovino pa so prikrojili tako, da so si pripisali njihovo kulturo, Etruščane pa so izbrisali iz zgodovinskega spomina[3]. Prečrkovanje k o s Etruščanske črke naj bi se razvile iz grških črk in glasovi za te črke naj bi bili dobro poznani, medtem ko strokovnjaki za pomen besed niso gotovi. Najdenih je več kot

18 17 Starejša etruščanska pisava 7. do 5. stol. pr. Kr. Mlajša etruščanska pisava 4. do 3. stol. pr. Kr. s i Slika 1: Pomen etruščanskih črk v dveh obdobjih [2] etruščanskih napisov na kamnu, keramiki in kovinah. Cesar Claudius 10 pr. Kr. do 54 po Kr. je napisal etruščansko zgodovino v 20 delih, a se noben ni ohranil. Jezik naj bi bil podoben retijskemu in lemnijskemu, morda tudi jezikom severozahodne Italije [2]. Pomen etruščanskih črk v dveh obdobjih objih je prikazan na sliki 1. Komentar Grška pisava se je razvila iz etruščanske, obe pa izvirata iz Vinče, ki pa z začetki datira že v 6. tisočletje pred sedanjostjo. Črke so sicer razpoznavne imajo pa nekatere drugačno izgovorjavo kot jim jih pripisujejo strokovnjaki. To se kaže že v Pyrgijskih zlatih ploščicah, še bolj na napisu z Lemnosa, še bolj na napisu iz Perugie, najbolj pa na iguvinskih tablicah. Ustrezne črke so: A, E, V, I, K, L, M, N, P, R, T in U, ostale pa so vprašljive, zlasti dvoglasniki, ki zamegljujejo pravo izgovorjavo, ter črka F, ki je Etruščani praviloma niso imeli in se je pojavila šele v kasnejšem času. Starejše obdobje Glas th praviloma pomeni glas O, T ali B; glas ph praviloma pomeni glas H ali B; glas dz praviloma pomeni glas Z ali Ž; glas g praviloma pomeni glas C, S ali K; glas f ima kar tri znake, kjer krajna znaka predstavljata glas B; glas kh praviloma pomeni glas G; glas ks praviloma pomeni glas T ali KS; glas sh praviloma pomeni glas Š. Mlajše obdobje Glas th praviloma pomeni: levo glas O, desno glas T ali B, v sredi pa glas T; glas ch praviloma pomeni glas H ali B; glas dz praviloma pomeni glas Z ali Ž; glasova v, f praviloma pomenita glas V; glas g pomeni C, S ali K; glas kh pomeni glas G; glas sh pa praviloma pomeni glas Š. w w w. k o r e n i n

19 18 Slika 2: Etruščanske in druge območne pisave Kollar podaja preglednico različnih prečrkovanj območno sorodnih jezikov [4]. Razvidne so podobne značilnosti kot pri etruščanskih črkah. w w. s i NAPISI Nekaj slikovnega gradiva o etruščanskih napisih podaja splet [5]. V tabeli 1 prikazujem število napisov Kollarjevega izbora, ter število v njih prepoznanih besed in črk.

20 19 Tabela 1: Število napisov ter v njih prepoznanih besed in črk Napisi Število napisov Število besed Število črk Izbrani napisi Povprečna dolžina napisov je 3937 črk / 190 napisi = 20,72 črk ali 1274 besed / 190 napisi = 6,71 besed. Povprečna dolžina napisov je manjša od mesašskih napisov z 21,48 črk ali 7,72 besed in večja od venetskih napisov z 18,71 črk ali 5,76 besed, od starofrigijskih z 10,68 črk ali 4,19 besed in večja od retijskih napisov z 10,51 črk ali 3,5 besed. Povprečna dolžina besed je 3937 črk / 1274 besedami = 3,09 črke. Povprečna dolžina besed je manjša od venetskih, ki je 3,25 črk, večja pa od mesapskih s 2,78 črk, starofrigijskih napisov z 2,81 črkami in od retijskih z 2,95 črkami [6-9]. Primerjava prečrkovanj Primerjava prečrkovanj je izvedena na primeru iz doktorske disertacije Primoža Jakopina: Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v slovenskem jeziku. Upoštevana so besedila 60 del, 40 avtorjev vzorec S1 in vsa besedila Cirila Kosmača, 52 del vzorec S2, v skupnem številu znakov 19, , kot so podani v tabeli 28 v poglavju 5.1 Znaki. Iz tabele kjer so navedeni posamezni znaki, so sešteti vsi znaki za črke in je tako dobljeno število 14, , kar je 3623 krat večji vzorec od etruščanskega vzorca prebranih napisov s 3937 črkami. Razlika med naborom vseh znakov in naborom vseh črk v velikosti 5, znakov je velika in obsega 3, presledkov, edkov, ter drugih ločil, števil, oklepajev in drugih znakov [10]. Primerjava uporabe črk med slovenskimi besedili ter venetskimi, retijskimi in mesapskimi napisi je podana v grafu 1 in v tabeli 2, kjer so podana števila vseh prebranih in dodanih črk in njihovih deležev po posameznih stolpcih in sicer: SLO vse črke navedenih slovenskih besedil 14, črk [10] LAT vse črke navedenih latinskih besedil 1, črk [11] VEN vse črke venetskih napisov brez pon. in obj. delov črk [12] RET vse črke navedenih retijskih napisov črk [13] FRI vse črke navedenih starofrigijskih napisov črk [14] MES vse črke navedenih mesapskih napisov črk [15] E-J vse črke etruščanskih napisov jezikoslovcev, Pallotino [16] E-V vse črke Kollarjevega izbora, Vodopivec črk [17] Upoštevane so le črke predantični napisov, zato so pri slovenskih besedilih prenesene črke: F v V, Č v C, J v I in Ž v Z; X, Y in W pa so izpuščene, upoštevana je tudi izgovorjava končnega L kot U; pri latinskih besedilih pa so prenesene črke : F v V, Q v K in X v K in S. Pri etruščankih napisih E-V sta 2 črki Č preneseni h črki C, dve črki F h črki V in 31črk Ž h črki Z.

21 20 Tabela 2: Števila in deleži črk v slovenskih, venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih, latinskih ter etruščanskih - Pallotino in etruščanskih Vodopivec Črke Števila Deleži v odstotkih VEN SLO RET FRI MES LAT E-V VEN SLO RET FRI MES LAT E-S E-V A ,37 10,47 13,60 16,49 18,09 9,19 14,26 14,71 B ,79 1,94 0,78 1,60 2,09 1,56 0,02 1,19 C ,09 2,14 0,00 0,02 4,13 5,02 3,30 D ,66 3,39 0,52 2,75 3,75 2,74 0,02 0,15 E ,59 10,72 8,43 10,79 10,68 11,89 10,02 9,91 G ,22 1,64 2,56 1,39 1,32 1,16 1,49 0,18 H ,39 1,05 0,91 0,00 0,03 0,84 0,76 0,69 I ,39 13,71 19,82 13,86 14,15 10,1 10,75 11,84 K ,30 3,7 3,56 4,47 1,75 2,08 0,51 2,01 L ,05 4,99 5,22 2,09 4,16 3,17 7,73 8,48 M ,15 3,3 1,83 4,14 2,20 5,44 3,58 2,87 N ,88 6,33 6,04 5,37 5,76 6,13 7,65 7,24 O ,58 9,09 0,48 8,04 8,07 5,65 0,02 3,66 P ,27 3,37 3,09 1,35 1,66 2,74 2,25 2,72 R ,65 5,01 4,35 3,24 5,52 6,72 5,78 6,25 S ,95 5,05 6,08 8,90 7,15 8,02 5,28 6,76 Š ,75 1 1,35 0,00 1,11 0 3,19 1,55 T ,13 4,33 8,65 7,96 8,11 8,29 8,89 5,00 U ,91 2,15 9,39 3,32 0,66 8,64 7,51 7,14 V ,60 3,87 2,96 4,22 1,92 1,52 4,08 3,33 Z ,29 2,75 0,39 0,00 1,80 0 1,21 1,04 Σ Primerjava posameznih črk med E-S in E-V kaže na precejšne razlike, kjer najbolj izstopa črka O, kjer je razlika več kot desetkratna. Primerjava je izvedena tudi po skupinskih analizah in je prikazana v tabelah 3 do 6. Tabela 3: : Primerjava deležev samoglasnikov s prečrkovanjem E-V Jezik VEN SLO LAT E-S E-V Deleži samoglasnikov: a, e, i, o in u 51,84 46,15 45,47 42,55 47,24 Razlika glede na E-V 4,60 1,09 1,77 4,69 0,00 Primerjava samoglasnikov kaže bistveno ujemanje s slovenščino nekoliko manjšo z latinščino še manjše z venetščino in najslabše ujemanje z E-S.

22 Graf 1: Primerjava uporabe črk v slovenskih, latinskih, venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih, etruščanskih strokovnih in mojih prečrkovanjih. 21 Velika razlika 4,69 med E-V in E-S opozarja na dosedanje napačno branje jezikoslovcev, kjer zlasti izstopa črka O z razliko 3,66 0,02 = 3,64 in to kljub temu, da so vsaj nekateri znaki za to črko povsem nedvoumni. To kaže na zavestno zavajanje jezikoslovcev, saj bi dosedaj nerazumljeni napisi dobili povsem razumljivo vsebino. Tabela 4: Primerjava deležev ev zvočnikov Jezik VEN SLO LAT E-S E-V Deleži zvočnikov: m, n, l, r in v 21,32 23,50 22,98 28,82 28,17 Razlika glede e na E-V 6,85 4,75 5,19 0,65 0,00 Primerjava zvočnikov kaže največje ujemanje z E-S, manjše ujemanje s slovenščino, še manjše z latinščino in najmanjše z venetščino. Tabela 5: : Primerjava deležev zvenečih soglasnikov Jezik VEN SLO LAT E-S E-V Deleži zvenečih soglasnikov: b, d, g, z in ž 4,96 9,71 5,46 2,73 2,57 w w w. k o r e n Razlika glede na E-V 2,39 7,14 2,89 0,16 0 Primerjava zvenečih soglasnikov kaže najboljše ujemanje z E-S, nekoliko manjšo z venetščino, še manjše z latinščino in najslabše ujemanje s slovenščino.

23 22 Tabela 6: Primerjava deležev nezvenečih soglasnikov Jezik VEN SLO LAT E-S E-V Deleži nezvenečih soglas.: p, t, s, š, č, k, h in c 21,88 20,64 26,09 25,90 22,02 Razlika glede na E-V 0,14 1,38 4,07 3,88 0 Primerjava nezvenečih soglasnikov kaže bistveno ujemanje z venetščino, manjše s slovenščino, še manjše z E-S in najslabše ujemanje z latinščino. Najpomembnejša je primerjava s samoglasniki, ki imajo tudi daleč največji delež med značilnimi skupinami črk oziroma glasov, in ta primerjava kaže na najboljše ujemanje črk skupine E-V napisov s slovenščino in nekoliko slabše z latinščino- Primerjava prečrkovanj je izvedena tudi z utežnimi deleži posameznih skupin glasov za iste jezike in napise ter je podana v tabeli 7. Posamezno razmerje je izračunano kot razlika posamezne skupine do deleža etruščanskih črk E-V, pomnožena z njegovim deležem. Tabela 7: Primerjava jezikov po utežnih razmerjih posameznih skupin glasov Jezik PYR E-S E-V VEN MES SLO LAT Samoglasniki: a, e, i, o, u 49,06 42,55 47,24 51,84 51,65 46,15 45,47 Razmerje 85,98 221, ,30 208,33 51,49 83,61 Zvočniki: m, n, l, r, v 27,50 28,82 28,17 21,32 19,57 23,50 22,98 Razmerje 18,87 18, ,96 242,26 131,55 146,20 Zveneči soglasniki 2,81 2,73 2,57 4,96 8,96 9,71 5,46 Razmerje 0,62 0,41 0 6,14 16,42 18,35 7,43 Nezveneči soglasniki 20,63 25,90 22,02 21,88 19,82 20,64 26,09 Razmerje 30,61 85,44 0 3,08 48,44 30,39 89,62 Vsota razmerij 136,07 325, ,49 515,46 231,78 326,87 Etruščanskim napisom E-V je črkah najbližji Pyrgijski napis, sledijo E-S, latinski in slovenski, kjer so razlike zelo majhne, nato venetski in mesapski jezik. Prevodi Delovni hipotezi Delovni hipotezi, ki sta bili uporabljeni pri podrobni primerjavi različnih prečrkovanj in branj istih napisov, pri obravnavi ertuščanskih napisov nista uporabni in sta ustrezno preoblikovani podobno kot pri retijskih napisih: Verjetnost prečrkovanja je ocenjena glede na število znanih in glede na število dodanih in v prevodu uporabljenih črk. Verjetnost prevoda je ocenjena glede na znani pomen predvsem daljših in pogostejših besed in glede na smiselni prevod celotnega napisa. w w w. k o r e n i n e. s i

24 Kriteriji ocenjevanja verjetnosti prečrkovanj in prevodov Kriteriji ocenjevanja verjetnosti prečrkovanj in prevodov so enaki kot pri dosedaj obravnavanih napisih in so podani v tabeli 8 [12-15]. Tabela 8: Kriteriji ocenjevanja verjetnosti prečrkovanj in prevodov Ocena Verjetnost prečrkovanj v odstotkih Verjetnost prevodov v odstotkih odlično > 0,85 > 0,80 prav dobro > 0,70 > 0,600 dobro > 0,55 > 0,40 zadostno > 0,40 > 0,20 nezadostno < 0,40 < 0,20 Delitev zveznega besedila in prevodi Razumevanje jezikoslovcev Razumevanje jezikoslovcev je vezano na poljubna imena, saj praviloma ne podajajo smiselnih prevodov ampak le predvidevanja, saj naj bi napisi večinsko vsebovali rodbinska ter moška in ženska etruščanska imena. Značilna je popolna odsotnost analiz pogostosti, ki so bistveni temelj razbiranja vseh neznanih jezikov. Osnove razumevanja Obravnavanje predpostavljeno o nerazumljivega besedila poteka postopno tako, da se po posameznih značilnostih določi prepoznane skupine črk: 1, 2, 3, 4, 5 in več črk, ki omogočajo določitev ustreznega ega pomena. Znane besede, ki predstavljajo samostalnike, glagole, pridevnike, imena, zaimke, vzklike in druge besedne oblike, omogočajo začetno delitev zveznega besedila, ki se z dopolnjevanjem znanja in izkušenj iz drugih napisov stalno dopolnjuje. Tako postajajo zvezna besedila čedalje bolj smotrno razdeljena na posamezne besede, njihovi prevodi pa čedalje bolj razumljivi in zanesljivi. Zanesljivost dobljenih besed je glede na njihove značilnosti podana v tabeli 9. Smiselna je tudi primerjava dobljenih besed s pogostimi besedami iz venetskih, retijskih, mesapskih in starofrigijskih napisov [12-15]. Tabela 9: Skupine večkrat ponavljajočih se črk, ki predstavljajo besede Besede Razumljivost Številnost Ocena daljše besede razumljive številne odlično razumljive manj številne prav dobro krajše besede razumljive številne prav dobro w w w. k o r e n i n e. s i razumljive manj številne dobro slabše razumljive zadostno nerazumljive nezadostno 23

25 24 Za razumevanje prebranega besedila so najpomembnejše daljše in razumljive besede, pomembne pa so tudi krajše številne besede, saj omogočajo ustrezno delitev zveznega besedila in razumevanje celotnega besedila. Za razumevanje prebranega besedila so pomembne vse prepoznane in razumljive besede, pa tudi mnoge okrajšave. Razumljivo je, da so bile okrajšave bistveno pogostejše kot pa so danes in to tako zaradi omejenega prostora, kot tudi zaradi bistveno težjega zapisovanja v kamen, keramiko ali kovino. Okrajšave so zelo pogoste in nam lahko kažejo tudi takratno govorjeno besedo, ki je tako kot tudi danes praviloma odstopala od pravopisne besede. Večkrat so izpuščene manj pomembne črke, ki jih tudi danes v pogovornem jeziku ne izgovarjamo, čeprav bi jih morali po pravopisu izgovarjati in tudi zapisati. Okrajšave so lahko delne ali pa skoraj popolne, saj največkrat opazimo le prvi del besede, včasih pa je okrajšava tako korenita, da zajema le prvo črko. Delitev praviloma zveznega besedila delitev pri znanih besedah, delitev pri znanih in pogostih okrajšavah. Delitev zvezno pisanega besedila je pri znanih daljših besedah ustrezna in zelo zanesljiva, medtem ko je delitev pri znanih krajših besedah praviloma le zanesljiva. Pri okrajšavah je možno upoštevati delitev kot pravilno le z dobrim razumevanjem celotnega smiselno prebranega dela napisa ali celotnega besedila. Smer branja Smer branja je praviloma podana a s smerjo črk in je praviloma desne proti levi, od leve proti desni, v krogu ali drugi obliki. Dosedanja razumevanja anja Etruščanske napise je obravnavalo več tujih [18-21] in domačih avtorjev [4, 22-27]. Tuji avtorji napisov ne razumejo in v njih berejo predvsem imena, kar pa je daleč od razumevanja. V nekaterih primerih so poskušali podati tudi stvarno vsebino, vendar niso dosegli mejnih pogojev, njihovi izidi, pa so okoli desetkrat slabši ob slovenskih razumevanj. Vztrajanje jezikoslovcev pri latinščini nima niti zgodovinske, niti jezikovne osnove in je izrazito nacionalistično. Zanemarjajo dejstva, da so na venetskem območju zgodovinski, jezikovni in genetski viri, ki dokazujejo prvobitno slovensko poseljenost [28-32]. Pogostejše besede Za ocenjevanje ustreznosti prevodov so pomembne pogostejše besede, ki imajo zaradi pogostosti večjo verjetnost in s tem povečujejo verjetnost ustrezne delitve zveznih napisov in njihovih prevodov. Značilne in vsaj dve-črkovne besede so prikazane v tabeli 10. Pri vsaki skupini zapisanih besed, ki se nizajo v začetnem stolpcu, je v vrstici za prevodom po vrstnem redu za vsako besedo podano tudi njihovo število v slovarju etruščanskih besed, na koncu pa še njihovo skupno število.

26 25 Tabela 10: Pogoste in vsaj dvečrkovne etruščanske besede [17, 33] Zapisane besede ae, aei, ai, aie, aliaš, anai, aoa, lasa, leši, nia, ninai, sniš, panam, san, sani, sen, sniš, sp, spa, sup ais, ao, au, eis, eo, iai, ioi, iu, oa, oe, oee, oi, ou, uh, Prevodi aja, leži, nina, sanja, spi Posamezna števila besed Vse 2, 1, 2, 1, 1, 1, 1, 3, 2, 4, 1, 1, 4, 1, 1, 1, 1, 2, 1, 1 30 ais, au, jej, 2, 1, 12, 2, 1, 3, 3, 2, 1, 1, joj, oj 1, 1, 1, 1 32 al, el, an, ter, un ali, in 2, 1, 2, 1, 1 7 airu, ar, ariou, aro, ir, ra, rae, rai, re, reari, ri, ria, rie, rno, ro, roa, roi, roia, rua, rui, rv, raj 1, 16, 1, 4, 2, 7, 1, 1, 1, 1, 3, 1, 2, 1, 4, 3, 11, 3, 1, 73 van 3, 1, 3 at, ata, ati, atiu, atr, papa, patri ata 1, 1, 1, 7, 1, 1, 1 13 us ustani 7 7 3, 1, 1, 1, 1, 1, 4, 2, 2, 1, ce, cia, cie, cle, cli, fla, ke, kla, les, lies, ls, lse, tu, tam, sem 2, 1, 1, 1, 2, 2, 1, 1, 1, 1, ta, th, ti, tia, tim, tite, titi, tl, tla, tle, tu 2, 1, 5 38 ouša, se, sel, sla, sli, slsc, ša, šai, ši, šl, šla, šo gre, šel 1, 1, 2, 3, 1, 1, 1, 1, 1, 2, 1, 1 16 ei, ie, hila je 2, 4, 2 8 ave, avi, avil, avl javi 1, 3, 6, 2 12 man, me, men, meom mes, mi, mia, mies, moj, meni, 1, 2, 3, 1, 1, 14, 1, 1, 1, 3, mini, mn, mnal, mnu, mo, moa, mon, nas, nam, 1, 1, 1, 3, 1, 2, 1, 2, 3 muni, muo, muoi, nam tebi, vaš, 43 clan, clanicia, clen, clena, clun, klan član 5, 1, 4, 1, 1, 1 13 brin, kukne, mar, oaure, raši, rav, štite, var, varna, varoiaš skrb, nega 1, 1, 5, 1, 2, 1, 1, 1, 1, 1 14 val, vel, velan, velch, velcia, veli, velo, vels, velu, velus, veluša velik 1, 3, 2, 1, 1, 3, 1, 1, 1, 1, 1 16 is, iš isti 3, 1 4 ril, vil, žika živa 11, 1, 1 13 bera, bire, blereš bere 1, 1, 3 5 se, ši, ze, ža, ži že 1, 1, 2, 1, 1 6 sia, sial, sie, svetiv, v, zesia, zesial sije 2, 1, 3, 1, 1, 1 9 peuo, pui, puia, puiam poj 1, 1, 7, 1 10 puren, ver, veroveol, vurui veren 1, 1, 1, 1 4 bl, blu, bui, bul, se, še, šeš, šiee, bolj 2, 1, 9, 1, 1, 1, 1, 1 17 date, lon, turce, tular dar 1, 1, 1, lai, lei, leo, lie, lui, vis vidi 3, 2, 1, 1, 1, 1 9 matul metulj 7 7 ceicna, lupu, lupum čeden 1, 4, 1 6 tes, tesa tesen 2, 1 3 aš, te, teia, ti, tua, tuoa, tuoi, vi, ti, tvoj 2, 5, 1, 18, 1, 2, 2, 3 24 nis, niso, ns, sa, ses, si si, nisi 2, 1, 2, 2, 1, 7 15 ba, bi, bu, buma, bus, pu bo, bova 1, 3, 1, 1, 1, 2 9 ca, cae, cai, car, co, cra, cu, cua, cur, cv, her, kaj, kar, ker, 3, 2, 1, 3, 1, 1, 2, 1, 5, 2, ka, kar, ke, kei, ser ko 1, 1, 1, 2, 1, 3 30 w w w. k o r e n i n e. e. s i

27 26 Zapisane besede Prevodi Posamezna števila besed Vse cehen, urkli, vrke urok 2, 1, 1 4 la, le, li, lo, lu le 32, 2, 1, 4, 1 40 lanl, lecu, let leto 1, 1, 1 3 nes, nesl, unis nesi 3, 2, 1 6 pl, ppol, pul potem 1, 1, 1 3 arses, cares, ras, res, ris, rs, rus, series res 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1 8 pes, pupliana, puta, pvtuial, tor, turce, turias, turie, turis, turu, pot, potovati 2, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, ma, meal, meol, mš ima 1, 1, 1, 1 4 balna, ginei, hilar, scires ginil 1, 1, 1, 1 4 nat, nati nt, nu, nur, nut noter 3, 1, 2, 1, 2, 1 10 ne, nei, ni, nice ne 1, 9, 5, 1 16 na, nai naj 1, 1 2 nao, nav, neu, nevi, no, noa, noar, nou, nue, nuos, nvi nov 1, 1, 1, 1, 2, 2, 1, 1, 1, 1, 1 13 nas, nasa, nask, naš, naša, neš, nis, nos, ns, nas, naš nsa, nž 7, 1, 1, 3, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1 20 cei, cela, celi, sav, usa, vas, ves vse 2, 1, 1, 2, 1, 1, 2 10 caia, kes kes 2, 4 6 oupit, pia, piia, piias, pilu, pupu, spuil pil 1, 2, 1, 1, 1, 1, 1 8 avak, tazu, tk, tok tako 1, 1, 1, 1 4 cna, oueš, sna, snal, snar, ve, vei, veo, vet, 1, 1, 2, 1, 1, 3, 2, 1, 1, 4, znaj, vej vete, via, vis, žna 2, 3, 1 23 sin, sinu, sn sin 1, 1, 1 3 noc, noke, seno, tame, tenine, tmi, tn, tne tema 1, 1, 1, 1, 1, 1, 3, 1 10 kure, kuran kuri 1, 1 2 ka, kot, kut, kuti kot 1, 1, 1, 1 4 lacnemi, laucin lačen 1, 1 2 ac, ak ak 2, 1 3 banu, isle, izsel, uan, uon, ven ven 1, 1, 1, 1, 1, 1 6 cveia, cvenel, cvenleš cvetel 1, 1, 1 3 cal, calu kal 2, 1 3 dani, dune, tavi dan, davi 1, 1, 1 3 ana, ene, ieni, ine en 3, 1, 1, 1 6 suoi, suoiam, svojim 6, 1 7 micana, mila, miu mil 1, 2, 1 4 on, ona, on 1, 1 2 pa, sae pa, toda 3, 1 4 sea, sean sej 1, 1 2 sec, seca, secv seka 3, 1, 1 5 saž, sež, sežis seže 1, 3, 1 5 muienike, mulenike mučenike 2, 1 3 puina, pulniil, puna, puni polni 2, 1, 2, 1 6 maram, maris, rat, rie rad 1, 2, 1, 1 5 w w w. k o r e n i n e. s i

28 Zapisane besede Prevodi Posamezna števila besed Vse se se 3 3 cen, cini ceni 1, 1 2 ias, ies jaz 5, 1 6 ial bol sutni slutnji 4 4 morau, rin, tera, teri, turan tera 1, 1, 2, 1, 2 7 mal, mau malo 2, 1 3 na na, vzemi 4 4 nasla, našla našla 1, 1 2 pan kruh 3 3 ci ki 3 3 lisa leze 3 3 Navedene besede omogočajo ustrezno delitev zveznega besedila in njegovo razumevanje. Delitev zveznega besedila je sicer razvidna, vendar je pogosto možna v različicah, zato je navedeni spisek v pomoč predvsem pri ugotavljanju u zanesljivosti posamezne delitve. V spisku niso upoštevane posamezne črke, ki sicer predstavljajo dokaj veliko množico dovolj zanesljivih pomenov, vendar se pri njih pogosto o izraža večpomenskost. Obseg obdelovanih napisov je manjši, zato so tudi pogostosti posameznih besed manjše. Pri etruščanskih napisih se najpogostejša beseda LA s pomenom le se pojavlja 32 krat, TI s pomenom ti se pojavlja 18 krat, AR s pomenom raj se pojavlja 16 krat, MI s pomenom meni se pojavlja 14 krat, AU s pomenom au se pojavlja 12 krat, TULAR, RIL in ROI s pomeni: življenski dar, živel in raj se pojavljajo 11 krat. V venetskih napisih pa so najpogostejše besede: IOI 71 krat, TI 49 krat, VI 44 krat, IAI 40 krat, KOS 35 krat, VAN 30 krat in OS 26 krat. V retijskih napisih so najpogostejše besede: pa TI 33 krat, TU 22 krat in SI 13 krat, II 13 krat, NA 11 krat, GA 10 krat in LE 9 krat. V starofrigijskih napisih so najpogostejše besede: OS 31 krat, TI 19 krat, SI 15 krat, ATA 15 krat, TA 15 krat, TE 15 krat in NA 13 krat. V mesapskih napisih so najpogostejše besede: IEI 125 krat, TA 80 krat, DA 69 krat, OS 38 krat, TI 25 krat, TE, 22 krat in VAS 19 krat. Prikaz in utemeljitev pomena posameznih pogostih besed Primerjava je podana glede na venetske napise, ki so jim etruščanski po vsebini najbolj podobni. Primerjava je izvedena po številu črk: venetski 7869 črk, etruščanski 3937 črk. Imena možnih božanstev V etruščanskih napisih se pojavljajo božanstva: Epul 2 krat, Herkle 3 krat, Leino - 1 krat, Menrva 1 krat in Turan - 1 krat, skupaj 8 krat. V venetskih napisih se božanstva pojavljajo kar 86 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x8/86 = 0,186 ali 5,38 krat manj. w w w. k o r e n i n e. s i 27

29 28 Besede ki izražajo verovanje Besede: airu, ar, ariou, aro, ir, ra, rae, rai, re, reari, ri, ria, rie, rno, ro, roa, roi, roia, rua, rui, rv, van s pomenom nebo ali raj se pojavljajo 73 krat; besede ril, vil, žika s pomenom živi se pojavljajo 13 krat; besede sia, sial, sie, svetiv, zesia, zesial s pomenom sije se pojavljajo 9 krat; besede puren, ver, veroveol, vurui s pomenom veren se pojavljajo ajo 4 krat; torej se najpogostejši izrazi verovanja pojavljajo skupno 99 krat. V venetskih napisih se izrazi verovanja pojavljajo 99 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x99/174 = 1,14 krat več. Besede ki izražajo željo po ugodnem posmrtnem bivališču Besede: noc, noke, seno, tame, tenine, tmi, tn, tne s pomenom m tema, senca se pojavljajo 10 krat; besede: ae, aei, ai, aie, aliaš, anai, aoa, lasa, leši, nia, ninai, sniš, panam, san, sani, sen, sniš, sp, spa, sup s pomenom aja, leži, nina, sanja, spi se pojavljajo 30 krat; besede mal, mau s pomenom malo se pojavljajo 3 krat; besede arses, cares, ras, res, ris, rs, rus, series s pomenom res se pojavljajo 8 krat; besede maram, maris, rat, rie s pomenom rad se pojavljajo 5 krat besede cveia, cvenel, cvenleš s pomenom cvetel se pojavljajo 3 krat besede aš, te, teia, ti, tua, tuoa, tuoi, vi s pomenom tvoj se pojavljajo 24 krat; besede oupit, pia, piia, piias, pilu, pupu, spuil s pomenom piti se pojavljajo 8 krat, torej skupno 91 krat. V venetskih napisih se izrazi ugodnega očitka pojavljajo 126 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x91/126 = 1,44 krat več. Besede ki izražajo žalost po pokojniku ali žalost nad njegovo usodo Besede: ais, ao, au, eis, eo, iai, ioi, iu, oa, oe, oee, oi, ou, uh s pomenom jej, joj se pojavljajo 32 krat; besede ial s pomenom bol se pojavljajo 11 krat; besede noc, noke, seno, tame, tenine, tmi, tn, tne s pomenom tema se pojavljajo 10 krat; besede tes, tasa s pomenom tesen se pojavljajo 3 krat; besede ede ouša, se, sel, sla, sli, slsc, ša, šai, ši, šl, šla, šo s pomenom odšel se pojavijo 16 krat; besede lacnemi, laucin s pomenom lačen se pojavijo 2 krat besede banu, isle, izsel, uan, uon, ven s pomenom ven se pojavijo 6 krat; skupno kar 80 krat. V venetskih napisih se izrazi žalosti pojavljajo 130 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x80/130 37x80/130 = 1,23 krat več. Besede ki izražajo sorodstvena razmerja Besede: at, ata, ati, atiu, atr, papa, patri, s pomenom ata se pojavljajo 13 krat; besede: sin, sinu, sn s pomenom sin se pojavljajo 3 krat; skupno se pojavljajo pogostejši izrazi za sorodnike 16 krat. V venetskih napisih se izrazi sorodstva pojavljajo 51 krat, ata 21x, mati 15x, sin 12x in nona 13x, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x16/51 = 0,63 krat več ali 1,59 krat manj. Besede ki izražajo dar, darovanje, darovalca in osebo za katero se daruje Besede date, lon, turce, tular s pomenom dar se pojavljajo 14 krat; besede nes, nesl, unis s pomenom nesi se pojavljajo 6 krat; besede man, me, men, meom mes, mi, mia, mies, mini, mn, mnal, mnu, mo, moa, mon, muni, muo, muoi, nam s pomenom zame, zate itd

30 se pojavljajo 43 krat; besede brin, kukne, mar, oaure, raši, rav, štite, var, varna, varoiaš, s pomenom skrbi se pojavljajo 14 krat; besede val, vel, velan, velch, velcia, veli, velo, vels, velu, velus, veluša, s pomenom velik se pojavljajo 16 krat besede lai, lei, leo, lie, lui, vis s pomenom glej, vidi se pojavljajo 9 krat; besedi: ias, ies s pomenom jaz se pojavljata 6 krat; besede ma, meal, meol, mš s pomenom ima se pojavljajo 4 krat; besedi suoi, suoiam s pomenom svojim se pojavljata 7 krat; besede nas, nasa, nask, naš, naša, neš, nis, nos, ns, nsa, nž s pomenom naš se pojavljajo 20 krat, torej skupno 139 krat. V venetskih napisih se izrazi darovanja, darovalca in osebo za katero se daruje pojavljajo 207 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x139/207 = 1,34 krat več. Besede ki izražajo urok, čarovnijo in čarovnika Besede: cehen, urkli, vrke s pomenom čarovnik, čaraj se pojavljatjo 4 krat. V venetskih napisih se izrazi čaranja pojavljajo 64 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x4/64 = 0,12 ali 8,01 krat manj. Besede ki izražajo željo, da pokojni ostane mlad ali enak Besede us s pomenom ostani, stati se pojavljajo 7 krat; besede is, iš s pomenom isti se pojavljajo 4 krat; besede pl, ppol, pul, s pomenom potem se pojavljajo 3 krat; besede bl, blu, bui, bul, se, še, šeš, šiee s pomenom bolje se pojavljajo 17 krat; besede nao, nav, neu, nevi, no, noa, noar, nou, nue, nuos, nvi s pomenom nov se pojavljajo 13 krat; besede micana, mila, miu s pomenom mil se pojavljajo 4 krat; besede ceicna, lupu, lupum s pomenom čeden se pojavljajo 6 krat: besede ede cei, cela, celi, sav, usa, vas, ves s pomenom ves se pojavljajo 10 krat, torej skupno 64 krat. V venetskih napisih se dobre želje pojavljajo 111 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x64/111 = 1,15 15 krat več. Besede ki izražajo smrt, ogenj, grob in pokop Besede balna, ginei, hilar, scires s pomenom giniti se pojavljajo 4 krat; besede kure, kuran s pomenom ogenj se pojavljajo 2 krat; besede ka, kot, kut, kuti s pomenom grob, kot se pojavljajo 4 krat; besede: ce, cia, cie, cle, cli, fla, ke, kla, les, lies, ls, lse, ta, th, ti, tia, tim, tite, titi, tl, tla, tle, tu s pomenom tu se pojavljajo 38 krat; besede muienike, mulenike s pomenom mučenik se pojavljajo 3 krat; besede nat, nati nt, nu, nur, nut s pomenom not se pojavljajo 10 krat, torej skupno 61 krat. V venetskih napisih se beseda vezane na grob in pokop pojavljajo 78 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x61/78 = 1,56 krat več. Besede, ki izražajo petje Besede: peuo, pui, puia, puiam, ki izražajo petje se pojavljajo 10 krat. V venetskih napisih se besede petja pojavljajo 8 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x10/8 = 2,50 krat več. Besede, ki izražajo potovanje ali romanje Besede: pes, pupliana, puta, pvtuial, tor, turce, turias, turie, turis, turu s pomenom tura, pot, potovati se pojavljajo 11 krat. 29

31 30 V venetskih napisih se besede potovanja pojavljajo 34 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x11/34 = 0,65 ali 1,55 krat manj. Besede, ki izražajo stvari Besede clan, clanicia, clen, clena, clun, klan s pomenom član se pojavljajo 13 krat; besede lanl, lecu, let s pomenom leto se pojavljajo 3 krat; besede pan s pomenom kruh se pojavljajo 3 krat; besede dani, dune, tavi s pomenom dan se pojavljajo 3 krat; besede ede cal, calu s pomenom kal se pojavljajo 3 krat, torej skupno 25 krat. V venetskih napisih se besede za stvari pojavljajo 30 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x25/30 = 1,67 krat več. Besede, ki izražajo delovanje Besede ave, avi, avil, avl s pomenom javi se pojavljajo 12 krat; besede bera, bire, blereš s pomenom bere se pojavljajo 5 krat; besede matul s pomenom metulj se pojavljajo 7 krat; besede cna, oueš, sna, snal, snar, ve, vei, veo, vet, vete, via, vis, žna s pomenom ve se pojavljajo 23 krat; besede caia, kes s pomenom kes se pojavljajo 6 krat; besede morau, rin, tera, teri, turan s pomenom rine se pojavljajo 7 krat; besede lisa s pomenom leze se pojavlja 3 krat; besede nasla, našla se pojavljajo 2 krat; besede cen, cini s pomenom ceni se pojavljajo 2 krat; besede puina, pulniil, puna, puni s pomenom polni se pojavljajo 6 krat; besede saž, sež, sežis s pomenom seže se pojavljajo 5 krat; besede sec, seca, secv s pomenom seka se pojavljajo 5 krat; besede sea, sean s pomenom sej se pojavljajo 2 krat; besede ba, bi, bu, buma, bus, pu s pomenom bi se pojavljajo 9 krat; besede nis, niso, ns, sa, ses, si s pomenom si, nisi se pojavljajo ajo 15 krat, torej skupno 105 krat. V venetskih napisih se besede delovanja pojavljajo 23 krat, zato se v etruščanskih napisih pojavljajo 7869/3937x105/23 = 9,12 krat več. Primerjave potrjujejo namembnost mbnost etruščanskih napisov, saj so besede širše razpršene, kar se močno izraža pri besedah edah delovanja, ki jih je kar 9,12 krat več. Bistveno manj je besed božanstev in čaranja, kar pomeni, da so življenje in smrt jemali bolj naravno, ob nedvoumnem verovanju v posmrtno življenje. Primerjava etruščanskih besedil Primerjava a dolžin vseh besed Primerjava dolžin vseh besed naslednjih vzorcev je glede na dolžino besed podana v grafu 2 in v tabeli 11. SLO2 slovenskih besedil, upoštevan je vzorec S2 [10] VEN venetskih napisov brez ponavljalnih in objokovalnih delov [12] RET retijskih napisov [13] FRI starofrigijskih napisiv [14] MES mesapskih napisov [15] E-V etruščanskih napisov [17]

32 Graf 2: Primerjava dolžin vseh slovenskih, venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih in etruščanskih besed 31 Iz grafa je razvidno bistveno odstopanje pri eno črkovnih besedah, kar je pogojeno z mnogimi okrajšavami. Nesorazmerje pri slovenščini je pri dve črkovnih besedah je pogojeno s knjižnim jezikom, ki veliko eno-črkovnih besed v slovenskih narečjih, piše kot dve-črkovne besede. Pri tri-črkovnih besedah pa je razlika predantičnih napisov pogojena z mnogimi vzkliki: AIA, IOI itd. Opazno je večje odstopanje vseh predantičnih napisov pri daljših besedah, ki v kratkih napisih niso pogoste. Etruščanski napisi se najbolj približajo slovenskeu vzorcu, čeprav so razlike še vedno zelo velike. Tabela 11: Porazdelitev po dolžinah vseh besed Število besed Števila besed Deleži v odstotkih VEN RET FRI MES E-V VEN RET FRI MES E-V SLO ,09 17,33 19,95 14,68 11,85 4, ,01 29,91 27,45 28,38 24,18 30, ,08 21,69 25,84 34,67 30,85 9, ,61 15,28 14,53 12,67 17,50 12, ,35 10,14 6,81 6,59 10,13 13, ,43 3,85 2,77 2,18 3,45 10, ,13 0,90 1,61 0,68 1,41 8, ,99 0,51 0,81 0,13 0,63 5, ,25 0,39 0,12 0,00 0,00 3,25 w w w. k o r e n i n ,45 0,00 0,00 0,00 0,00 1, ,25 0,00 0,12 0,00 0,00 0, ,36 0,00 0,00 0,00 0,00 0,30 VSE ,75

33 32 Pri slovenščini vsota deležev ni 100%, saj se daljše besede še nadaljujejo. Primerjava dolžin različnih besed Primerjavo dolžin različnih besed izvedemo s porazdelitvijo dolžin različnih besed, ki je podana v poglavju Dolžine besed na sliki 14 [10]. Primerjava različnih besed brez obratne smeri branja je podana v Grafu 3 in tabeli 12 za skupine: SLO2 deleži različnih besed v drugem vzorcu slovenskih besedil po številu črk [10] VEN deleži različnih besed prebranih venetskih besedil po številu črk [12] RET deleži različnih besed prebranih retijskih besedil po številu črk [13] FRI deleži različnih besed prebranih starofrigijskih besedil po številu črk [14] MES deleži različnih besed prebranih mesapskih napisov [15] E-V etruščanskih napisov [17] Graf 3. Porazdelitev po dolžinah različnih besed vseh vzorcev Ta primerjava od vseh najbolj odstopa od slovenskih besedil, kar je razumljivo, saj je nabor različnih venetskih, retijskih, mesapskih in etruščanskih besed zaradi velike podobnosti večine napisov, primerjalno zelo majhen. Izrazito so očitne okrajšave in kratki vzkliki žalosti, zato je podobnost venetskih, retijskih, starofrigijskih in mesapskih za- pisov dokaj velika. Dobro je ujemanje s slovenskim vzorcem pri pet-črkovnih besedah, pri daljših besedah pa ujemanje hitro pada in pri deset in več črkovnih besedah ujemanja ni več, razen pri venetskih napisih, zaradi imena božanstva Trumusicatei v različnih oblikah. Etruščanski napisi imajo manj eno in dvo črkovnih besed, kar se izravna pri tri in štiri črkovnih besedah. w w w e. s i

34 33 Tabela 12: Porazdelitev po dolžinah različnih besed po vseh vzorcih Število besed Števila besed Deleži v odstotkih VEN RET FRI MES E-V VEN RET FRI MES E-V SLO ,86 3,26 2,78 1,83 2,81 0, ,11 14,59 12,04 10,67 15,11 1, ,71 29,37 33,80 34,90 33,78 5, ,44 26,30 27,93 28,08 24,44 11, ,55 15,16 11,88 16,83 14,07 17, ,38 7,10 5,86 5,67 6,07 18, ,01 2,69 2,62 1,63 2,67 17, ,33 0,77 1,70 0,29 1,04 12, ,27 0,77 0,93 0,00 0,00 7, ,62 0,000 0,15 0,10 0,00 4, ,44 0,00 0,15 0,00 0,00 2, ,27 0,00 0,15 0,00 0,00 1,00 VSE ,80 Pri slovenščini vsota deležev ni 100%, saj se tudi daljše različne besede še nadaljujejo. Primerjava povprečnih dolžin besed in napisov Primerjava povprečnih dolžin vseh besed Primerjava povprečnih dolžin vseh besed in predantičnih napisov: v venetskih napisih brez ponavljalnih in objokovalnih delov VEN, v retijskih RET, v starofrigijskih FRI, v mesapskih napisih MES, v E-V napisih ter v slovenskih leposlovnih besedilih SLO. VEN vseh besed 7879/2426 = 3,25 črk napisov 2426/421 = 5,76 besed [12] RET vseh besed 2301/779 = 2,95 črk napisov 779/219 = 3,56 besed [13] FRI vseh besed 2438/867 = 2,81 črk napisov 867/207 = 4,19 besed [14] MES vseh besed 6507/2340 = 2,87 črk napisov 2340/303 = 7,72 besed [15] E-V vseh besed 3937/1274 = 3,09 črk napisov 1274/190 = 6,71 besed [17] SLO vseh besed = 4,55 črk [10] Povprečna dolžina vseh besed v slovenskih leposlovnih vzorcih je 4,55 črk, ob upoštevanju mnogih okrajšav zaradi težavnega pisanja v kamen, kost ali keramiko in narečnih govorov, ki krajšajo besede, pa moramo pričakovati v predantičnih napisih precej krajše povprečne dolžine besed, to je okoli tri črke. Venetski napisi imajo največjo povprečno dolžino besed, predvsem zaradi številnih daljših imen božanstev. Mesapski napisi so v povprečju najdaljši s 7,72 besedami, etruščanski so krajši z 6,71 besedami, venetski napisi s 5,76 besedami, starofrigijski so še krajši s 4,19 besedami, retijski pa so najkrajši s 3,56 besedami. w w w. k o r e n i n e. s i

35 34 Primerjava povprečnih dolžin različnih besed Primerjava povprečnih dolžin različnih besed brez obratne smeri branja: v venetskih s ponavljalnimi in objokovalnimi deli, v retijskih, mesapskih in etruščanskih napisih ter v slovenskih leposlovnih besedilih. VEN razl. besed 4469/1126 = 3,97 črk napisov 1126/421 = 2,67 besed [12] RET razl. besed 1959/521 = 3,76 črk napisov 521/219 = 2,38 besed [13] FRI razl. besed 2461/648 = 3,80 črk napisov 648/207 = 3,13 besed [14] MES razl. besed 3880/1040 = 3,73 črk napisov 1040/303 = 3,43 besed [ 15] E-V razl. besed 2467/675 = 3,65 črk napisov 675/190 = 3,55 besed [17] SLO razl. besed = 8,00 črk [10] Povprečna dolžina različnih besed v slovenskih leposlovnih vzorcih je 8,00 črk, ob upoštevanju mnogih okrajšav zaradi težavnega pisanja v kamen, kost ali keramiko in narečnih govorov, ki krajšajo besede, pa moramo pričakovati v pred-antičnih napisih tudi precej krajše povprečne dolžine različnih besed in sicer okoli štiri črke, to je približno le polovico dolžine slovenskih leposlovnih besed, saj so zaradi okrajšav pogoste tudi različne kratke besede. Povprečna dolžina različnih besed se dovolj dobro ujema s predpostavljeno dolžino 4 črk. Glede na vse besede, se povprečne dolžine različnih venetskih besed povečajo za 0,72 črk, pri retijskih za 0,81 črk, pri starofrigijskih za 0,99 črk, pri mesapskih za 0,99 črk in pri etruščanskih se povečajo za 0,56 črk. Primerjava najpogostejših besed V poglavju Rast besednega zaklada je tudi tabela 35 z najpogostejšimi besedami obeh vzorcev z njihovimi deleži eži [10], zato primerjamo tudi na tej osnovi. V tabeli 13 in grafu 4 je 10 najpogostejših vsaj dvečrkovnih besed v slovenskih besedilih ter v venetskih, retijskih, mesapskih in etruščanskih napisih, brez obratne smeri branja in z njihovimi deleži. Tabela 13: Deset najpogostejših vsaj dvečrkovnih slovenskih, venetskih, retijskih, mesapskih in etruščanskih besed z njihovimi deleži SLO je/5,63 in/3,31 se/2,65 da/1,56 na/1,24 so/1,19 pa/0.91 ne/0,90 ki/0,84 bi/0,80 VEN ioi/2,93 ti/1,94 iai/1,69 ego/1,69 vi/1,57 donasto/1,48 mego/1,48 kos/1,44 Reiti/1,36 van/1,24 RET ti/3,47 tu/2,57 si/1,54 ii-je/1,28 ga/1,28 le/1,56 ke/1,03 iti/1,03 ie/1,03 iai/0,77 FRI os/3,58 ti/1,96 ata/1,73 si/1,73 mi/1,27 da/1,15 na/1,15 ie/1,15 toj/1,04 ak/1,04 MES iei/5,35 ta/3,42 da/2,95 os/1,63 ti/1,07 te/0,94 an/0,77 ra/0,77 to/0,73 zi/0,73 E-V la/2,51 ti/1,42 ar/1,26 mi/1,10 au/0,94 tular/0,86 ril/0,86 roi/0,86 ial/0,86 nei/0,71 Medtem ko najpogostejše slovenske besede niso razumljive brez stavčnih povezav z ostalimi besedami razen besede so, je pri venetskih besedilih samostojno razumljivih kar vseh 10 besed, pri retijskih 5 besed, pri starofrigijskih 6 besed, pri mesapskih pa že 7 besed in pri etruščanskih zopet vseh 10 besed; vse te besede so odebeljene. w w w

36 Slovenski leposlovni vzorci so pretežno povedni, zato so najpogostejše besede JE, IN in SE; venetski so usmerjeni k pokojnikom zato so najpogostejše besede IOI, TI in IAI; retijski so usmerjeni v neposredno delovanje zato so najpogostejše besede TI, TU in SI; starofrigijski pa so usmerjeni tako k pokojnikom kot k delovanju zato so najpogostejše besede OS, TI in ATA, mesapski so izrazito usmerjeni k pokojnim, zato so najpogostejše besede IEI, TA, DA in OS, etruščanski so močno usmerjeno v delovanje, zato so najpogostejše besede LA, TI, AR in MI. Graf 4: Deset najpogostejših vsaj dvečrkovnih slovenskih, venetskih, retijskih, mesapskih in etruščanskih besed uvrščenih po njihovih deležih Deleži etruščanskih besed se pokrivajo z vsemi predantičnimi napisi razen pri enočrkovnih, pa tudi pri dvo in tro črkovnih besedah. Pomembna razlika se pokaže, če upoštevamo tudi enočrkovne besede, saj jih je zaradi okrajšav in narečnega zapisa bistveno več kot pa v knjižnem jeziku, ki ga prestavlja slovenski vzorec. Ti podatki so pokazani v tabeli 14 in grafu 5. Tabela 14: : Deset najpogostejših slovenskih, venetskih in retijskih besed z njihovimi deleži SLO je/5,63 in/3,31 se/2,65 v/1,86 da/1,56 na/1,24 so/1,19 pa/0.91 ne/0,90 ki/0,84 VEN ioi/2,93 ti/1,94 t-tu/1,94 i-je/1,73 i-in/1,73 iai/1,69 ego/1,69 vi/1,57 donasto/1,48 mego/1,48 RET ti/3,47 e-je/2,70 i-in/2,70 tu/2,57 i-je/2,57 t-tu/2,05 l-le/1,80 si/1,54 ga/1,28 ii-je/1,28 FRI s-s/5,65 e-je/4,27 os/3,58 ti/1,96 t-tu/1,96 ata/1,73 si/1,73 t-ta/1,50 a-toda/1,50 mi/1,27 MES iei/5,35 ta/3,42 da/2,95 s-si/2,52 t-tu/2,05 os/1,63 a-toda/1,58 e-je/1,11 l-le/0,98 te/0,94 w w k s i E-V l-le/2,59 la/2,51 ti/1,42 e-je/1,33 ar/1,26 mi/1,10 au/0,94 a-a/0,94 tular/0,86 ril/0,86 Tudi pri tem prikazu je razmerje podobno, saj najpogostejše slovenske besede niso samostojno razumljive, venetske pa so samostojno razumljive še vedno v 8 primerih, 35

37 36 samostojno razumljive retijske so še 4, starofrigijskih in mesapskih je 6, etruščanskih pa je kar 9; vse te besede so odebeljene. Deleži se v tem primeru povečajo, saj se je pri slovenščini pojavila ena, pri etruščanskih napisih dve, pri venetskih tri, pri retijskih, starofrigijskih in mesapskih napisih pa kar pet enočrkovnih pogostih besed. Pri enočrkovnih besedah je poleg črke podan tudi njihov pomen. Graf 5: Deset najpogostejših slovenskih, venetskih, retijskih, mesapskih in etruščanskih besed uvrščenih po njihovih deležih k o i Največja sprememba je pri starofrigijskih in etruščanskih napisih, kjer je pojavita dve zelo pogosti enočrkovni ovni besedi. Od četrte pogoste besede imajo vsi predantični napisi večje deleže kot slovenski leposlovni napisi, razlog pa je v manjšem obsegu opazovanih besed. Primerjava dolžin povedi V poglavju Dolžina povedi pa je tudi slika 17: Porazdelitev dolžin povedi v besedah za vsak vzorec posebej [10]. Tudi to sliko bomo primerjali z vzorcemetruščanskih povedi na Grafu 6, podatki pa so v tabeli 15. VEN deleži prebranih venetskih besedil brez pon. in obj. delov po številu besed [11] RET deleži vseh prebranih retijskih besedil po številu besed [12] FRI deleži vseh prebranih starofrigijskih besedil po številu besed [13] MES deleži vseh prebranih mesapskih besedil po številu besed [14] E-V deleži vseh prebranih etruščanskih besedil po številu besed [17] SLO1 deleži povedi v prvem vzorcu slovenskih besedil po številu besed [10]

38 Graf 6: Dolžine povedi venetskih, retijskih, mesapskih, etruščanskih in slovenskih besedil po številu besed. Zaradi preglednosti je graf omejen na povedi do 18 besed. 37 Tudi tu je opazna razlika pri zelo kratkih napisih, kjer še posebej izstopajo starofrigijski napisi na keramiki, pa tudi kratki retijski napisi na kosteh, kar je razumljivo, saj je težko primerjati običajno pisano besedo edo s skromnimi posvetilnimi ali sporočilnimi napisi. Dobro ujemanje venetskih, retijskih in starofrigijskih napisov je le pri 5 besednih povedih, medtem ko mesapski ski še odstopajo in se približujejo šele pri 8 besednih povedih. Etruščanski napisi izrazito zito odstopajo pri 5 do 9 besednih povedih, ki jih je precej več, daljših in krajših pa je manj. Tabela 15: Primerjava a števila in deležev povedi po številu besed Števil besed Števila besed Deleži v odstotkih VEN RET FRI MES E-V VEN RET FRI MES E-V SLO ,83 22,79 26,67 4,11 2,63 4, ,61 20,00 24,76 8,54 6,84 4, ,55 17,67 16,67 10,76 9,47 6, ,47 14,42 7,62 13,61 11,05 7, ,57 7,44 7,62 12,03 16,32 7,7 w w w. k o r e n ,61 4,65 2,38 13,29 9,47 7, ,83 3,26 1,43 8,86 14,21 6, ,94 1,40 1,43 6,33 11,05 5,75

39 38 Števil besed Števila besed Deleži v odstotkih VEN RET FRI MES E-V VEN RET FRI MES E-V SLO ,71 3,72 0,95 3,16 7,37 5, ,64 0,93 0,95 3,48 2,63 4, ,60 0,47 0,48 0,63 2,63 4, ,60 0,93 0,48 0,95 1,58 3, ,08 0,93 0,00 1,27 0,53 3, ,08 0,47 1,43 0,63 0,53 3, ,78 0,47 1,90 0,95 1,05 2, ,56 0,47 0,48 0,32 1,05 2, ,26 0,00 1,43 1,90 1,05 2, ,78 0,00 0,00 0,63 0,53 1, ,52 0,000 0,00 0,63 0,00 1, ,00 0,00 0,95 0,95 0,00 1, ,00 0,00 0,48 1,27 0,00 1, ,00 0,00 0,95 0,63 0,00 1, ,00 0,00 0,48 1,27 0,00 1, ,00 0,00 0,00 0,32 0,00 0, ,00 0,00 0,48 0,00 0,00 0, ,00 0,00 0,00 0,95 0,00 0, ,00 0,00 0,00 0,63 0,00 0, ,00 0,00 0,00 0,63 0,00 0, ,00 0,00 0,00 0,32 0,00 0, ,00 0,00 0,00 0,00 0,00 0, ,00 0,00 0,00 0,32 0,00 0, ,00 0,00 0,00 0,63 0,00 0,34 Skupaj ,5 Pri slovenščini vsota deležev ni 100%, saj se daljše povedi še nadaljujejo. Pri mesapskih napisih so daljši napisi deljeni na posamezne zaključene celote: napis 37 na 17 in 20; napis 166 na 32, 28, 26, 27 in 27; napis 191 na 28 in 24; napis 192 na 20, 23, 26, 23 in 12 ter napis 195 na 21, 26, 21 in 19 besed. Zato se število napisov v tem prikazu poveča za 13 in je 316. w w w. k o r e n i n e. s i

40 Verjetnosti prečrkovanj in prevodov Verjetnosti prečrkovanja in razumevanja napisov so za vsak napis posebej podane v Katalogu napisov in prevodov. Ocene so podane na podlagi postavljenih kriterijev. Zbir verjetnosti pa statistično uvršča napise glede prečrkovanj in branj po kriterijih podanih v delovnih hipotezah. Kriteriji ocenjevanja in verjetnosti prečrkovanj in prevodov so podani v tabeli 16. Tabela 16: Kriteriji ocenjevanja in verjetnosti prečrkovanj in prevodov Ocena obdelave Kriteriji prečrkovanj Verjetnost prečrkovanj Verjetnost etnost prevajanj Kriteriji število odstotek prevajanj število odstotek odlično > ,47 > ,37 prav dobro > ,53 > ,05 dobro > 55 0 >40 3 1,58 zadostno > 40 0 >20 0 nezadostno < 40 0 <20 0 Odlično oceno prečrkovanja je dobilo več kot 99 %, upoštevati pa je treba, da so vsa privzeta prečrkovanje ocenjena z vrednostjo 0,9. Odlično oceno prevodov ima več kot polovico napisov to je 57,39 %, prav dobro 41,05 % in dobro le 1,58 %. Primerjava verjetnosti prečrkovanj venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih in etruščanskih napisov je podana tudi na grafu 7. Graf 7: Primerjava verjetnosti prečrkovanj venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih in etruščanskih napisov o r e n i n e. s i Graf kaže daleč najboljše prečrkovanje etruščanskih besedil celo v primerjavi z venetskimi in mesapskimi besedili. Razlog je v izboru napisov, saj so vsa privzeta prečrkovanja uvrščena v razred odlično. 39

41 40 Primerjava verjetnosti prevodov venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih in etroščanskih napisov je podana tudi na grafu 8. Graf 8. Primerjava verjetnosti prevodov venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih in etruščanskih napisov Graf kaže na zelo dobro razumevanje etruščanskih besedil, saj je bistveno boljše od razumevanja venetskih in mesapskih besedil. Tudi tu je razlog v izboru napisov, ki zajema po vsebini podobna besedila. Rezultati prečrkovanj in prevajanj j so ustrezni in kažejo na uspešno zaključeno delo. Pri obravnavi starih zapisov ni možno o vedno ugotoviti dejanske vsebine, zato sta pri vsakem napisu ocenjena tako verjetnost t prečrkovanja kot prevajanja. Možne so vedno izboljšave, ki se bodo pojavile s širšim izbprom napisov, z novimi, doslej še neznanimi besedili in s še izboljšanim razumevanjem že znanih etruščanskih napisov. Katalog etruščanskih napisov, besed in prevodov Na podlagi navedenih pogostih besed so bila zvezna besedila ustrezno deljena na posamezne besede z znanim pomenom. To je omogočilo prevode napisov s pomočjo sedanjega slovenskega jezika. Prevodi so oblikovani tako, da se kar najbolj prilegajo izvornemu zapisu, zato je besedni red prevoda tak, kot je besedni red v napisu, zato ne zvene sodobno, vendar tako bolje kažejo na jezik tedanjega časa. Vsa besedila so označena s Kollarjevimi oznakami in so zbrana v posebni prilogi Katalog etruščanskih napisov, besed in prevodov [17]. Slovar etruščanskega jezika w w w. k o r e n Na podlagi razumljenih in prevedenih Kollarjevih napisov je sestavljen tudi Slovar etruščanskega jezika, ki obsega 1182 besed, najdenih v Kollarjevih etruščanskih napisih. Tudi v slovarju so podane različice, saj ni možno vedno upoštevati prav določeno vsebino

42 pri tako različnem zapisovanju, kot je razvidna iz zapisa pogostejših in znanih etruščanskih besed. Besednjak zajema besede zapisane v originalnem prečrkovanju, njihov pomen v slovenskem jeziku z navedbo preoblikovanja in jezikovne uporabe, pomen v angleškem jeziku, navedbo v katerem zapisu je dana beseda in potrebna pojasnila. Slovar je pripravljen v posebni prilogi Slovar etruščanskega jezika [33]. Razumevanje jezikoslovcev Analiza je pokazala, da so celo pri dobrem razumevanju navedenih predantičnih napisov slovnične oblike, ki jih določajo končnice, močno vprašljive. Knjižne oblike so v izraziti manjšini in se šele po več enakih besedah lahko sklepa na ustreznost t besednih končnic. Šele dovolj velika zanesljivost prevodov določa tudi ustrezno delitev zvezno pisanih besedil. Šele dovolj zanesljiva delitev pa omogoča ugotavljanje stopnje narečnosti in knjižnosti in šele pri dovolj veliki stopnji knjižnosti in večkrat ponovljenih knjižnih besedah, je možno zanesljiveje ugotavljati tudi slovnične oblike in s tem čase, sklone itd. Slovnične analize predantičnih napisov bi se lahko vršile na osnovi narečnih besed, ki imajo zelo velik delež, vendar manjka bistvena osnova, saj niti slovenska narečja niso strokovno obdelana. Jezikoslovce čaka izjemno delo pri ugotavljanju narečnih končnic v slovenskih narečjih in njihova primerjava s končnicami v obravnavanih venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih in etruščanskih napisih. Analiza je ponovno potrdila nerazumevanje navedenih skupin predantičnih napisov s strani zahodnoevropskih jezikoslovcev, ki ob nerazumevanju navedenih napisov sklepajo na slovnične oblike in ugotavljajo slovnične podrobnosti kot v znanem knjižnem jeziku. Njihovo»razumevanje«nima dobrih osnov niti v besedah v izbranem jeziku razumevanja, še manj pa v slovničnih oblikah v njim neznanem jeziku pisanem v neznanem narečju. Ob zavračanju možnosti razumevanja navedenih skupin predantičnih napisov s pomočjo slovanskih jezikov, ki so posredno ali neposredno izpričani na njihovih območjih [28-32], ob neustrezni delitvi zveznih napisov, ob upoštevanju poljubnih imen in določanju končnic, in ob nedvoumno napačno izbranem jeziku razumevanja, ostane od njihovega jezikoslovnega obravnavanja le še večinoma ustrezno prečrkovanje. Naravni izvor imen in priimkov Besede imajo svoj naravni izvor, saj so ljudje pomensko ubesedili to kar so slišali, videli, opazovali in razumeli, bodisi v naravi ali v medsebojnih odnosih [34-36]. Tudi imena in priimki so nastali na enak način, saj so ubesedene značilnosti posameznikov: hiter, len, hraber, borben, visok, majhen, pošten, tatinski, dober, trd, varčen, zapravljiv, vzdržljiv, mevžast itd. ali pa njihove dejavnosti, sposobnosti, zadolžitve in podobno. Značilno je, da poljubna imena zahodnoevropskih jezikoslovcev s katerimi pojasnjujejo pomen predantičnih slovanskih napisov, ne kažejo takih naravnih izvorov. To odstopanje od običajnih pomenov priimkov ponovno dokazuje njihovo poljubnost in nerazumevanje na njihovi osnovi. Zopet je opazna odsotnost analiz pogostosti, ki bi morale dokazovati pomen besed ali priimkov in imen v izbranem jeziku razumevanja. 41

43 42 Najštevilčnejše slovenske knjižne in narečne besede Najštevilčnejše slovenske knjižne in narečne in vsaj tričrkovne besede so za obravnavane jezike prikazane v naslednji tabeli 17 do 19. Tabela 17: Najštevilnejše slovenske knjižne in narečne in vsaj tričrkovne besede Venetske Mesapske knjižne narečne knjižne narečne IOI 71 IAI 40 IEI 125 RAS 21 KOS 35 NAI 22 VAS 19 NAI 17 VAN 30 VIREM 18 NAS 17 BARA 14 IAR 18 OSTI 17 ATI 13 EIA 14 ŠAINATEI 14 LON 15 ATA 111 TAI 10 TEI 14 ZOTO 13 GOR 11 ATO 10 TER 12 OUGON 11 IAS 10 MAT 9 TOLER 9 NEI 11 BIL 7 LAS 9 VDAN 6 NOS 11 DAM 7 MOR 9 VSE 5 TAI 11 DASTA 6 BLAT 8 Skladno z obsegom obravnavanih napisov so tudi pogostejše slovenske knjižne in narečne besede v venetskih napisih, s tem da izrazito odstopata venetski IOI in mesapski IEI, nato pa števila najpogostejših besed zelo hitro padajo. Knjižne besede imajo večjo začetno pogostost kot narečne predvsem zaradi številnih narečnih oblik besed istega pomena. Začetna pogostost pa hitreje upada in se prevesi k narečnim oblikam pri venetskih in mesapskih besedah pri 8. najpogostejši besedi. Tabela 18: Najštevilnejše slovenske knjižne in narečne in vsaj tričrkovne besede Retijske Starofrigijske knjižne narečne knjižne narečne ITI 8 NUA 6 ATA 15 ATE 9 IAI 6 RISNA 5 BABA 8 TOJ 9 IUI 6 LAVI 5 ATI 7 MEKA 7 REDI 3 AVI 5 VAN 6 VOS 6 ATI 3 ESI 4 AIS 5 MAN 6 VINU 2 IAVE 3 NAV 5 VEI 5 NAGE 2 STRI 3 SIT 4 NOGAV 4 LIPI 2 LAS 3 DOIKA 3 MATAR 4 w w w. k o r e n i n e. s i ZNA 2 RAI 3 LAS 3 DUMA 3 NAGI 2 GAR 3 IOI 3 BEJA 3

44 Skladno z obsegom obravnavanih napisov so tudi pogoste slovenske knjižne in narečne besede najševilnejše v starofrigijskih napisih in redkejše v retijskih napisih. Narečne besede imajo večjo začetno pogostost kot narečne predvsem zaradi številnih narečnih oblik besed istega pomena. Začetna pogostost pa hitreje upada in se prevesi k narečnim oblikam, pri retijskih besedah že pri 4. in pri starofrigijskih pri 5. najpogostejši besedi. Tabela 19: Najštevilnejše slovenske knjižne in narečne in vsaj tričrkovne besede knjižne Etruščanske narečnene TULAR 11 IAL 12 ROI 11 RIL 11 MATUL 7 BUI 9 ATI 7 NEI 9 SUOI 6 PUIA 7 NAS 5 AVIL 6 CLAN 5 CUR 5 IAS 5 ARO 4 MAR 5 LUPU 4 KES 4 NIA 4 Pri etruščanskih napisih so števila knjižnih in narečnih besed dokaj izenačena in bi se razlika pokazala šele pri večjem obsegu besedil. Opazne so značilne in povsem samostojno razumljive ter slovenskim knjižnim podobne besede: Venetske IOI, KOS, VAN, IAR, ŠAINATEI, TOLER, VDAN in VSE Retijske ITI, IUI, REDI, ATI, VINU, NAGE, LIPI, ZNA in NAGI Starofrigijske ATA, BABA, ATI, VAN, AIS, NAV, SIT, DOIKA in LAS Mesapske IEI, VAS, NAS, ATI, ATA, GAR, IAS, BIL, DAM in DASTA Etruščanske TULAR, ROI, MATUL, ATI, SUOI, NAS, IAS, MAR in KES Pri značilnih slovenskih najpogostejših besedah je še bolj nerazumljivo zavračanje razumevanja navedenih napisov v slovenskem jeziku s strani naših jezikoslovcev, saj se nekatere navedene besede pojavljajo tudi v besednjakih zahodnoevropskih jezikoslovcev. Dosedanja razumevanja w w w. k o r e n i n e. s i Slovenski raziskovalci, so vsaj nekatere etruščanske napise dovolj dobro razumeli in njihova prizadevanja so kratko prikazana. 43

45 44 M. Bor, Pyrgijske zlate ploščice Podajam le grafični prikaz razumevanj, ki je značilen, saj nedvoumno kaže na ustreznost razumevanja v slovenščini in nerazumevanja v običajno privzetih jezikih razumevanja zahodnoevropskih jezikoslovcev [37-38]. Primerjana so razumevanja: Mario in Faccheti v italijanščini, Schmitz v angleščini ter Bor in Vodopivec v slovenščini. Graf 9: Prikaz različnih razumevanj Pyrgijskih zlatih ploščic Neslovenski avtorji ne dosegajo niti tretine postavljenih zahtev, medtem ko jih Bor presega več kot dvakrat, Vodopivec pa več kot trikrat [37-38]. Perusinski napis Dobro ohranjen etruščanski napis iz Perugie je podrobno obdelan in je bil že predstavljen s primerjavo prečrkovanj in prevodov [39-44]. Napis z Lemnosa je podrobno obdelan in je bi že predstavljen s primerjavo prečrkovanj in prevodov [45-48]. Razni napisi Napis na slonokoščeni kocki, napisi na mejnikih, napis Palestrina, severno oskijski napis, napis na vrču in napis Caere so bili že predstavljeni s primerjavo prečrkovanj in prevodov [49]. Etruščansko čaščenje rodnosti Napisi na zrcalih, na ženskem aktu in falusih so bili že predstavljeni s primerjavo prečrkovanj in prevodov [50]. w w w. k o r

46 Zaključek Postopna obdelava celotnega obsega izbranih Kollarjevih etruščanskih napisov, opisana v delovnih hipotezah, je omogočila dovolj dobro delitev zveznega besedila in razumevanje prebranih besedil. Mestoma so možna tudi drugačna branja, ki lahko delno spremenijo del prevedenega besedila, celoten pomen pa lahko spremenijo le pri zelo kratkih ali z okrajšavami izraženimi napisi. Celotni izbor prebranih zveznih napisov je zato razumno razdeljen in preveden v slovenski jezik tako, da omogoča nadaljnje poglabljanje v posamezna besedila. Prvič je narejen tudi Slovar etruščanskega jezika, ki obsega vse besede v navedenih Kollarjevih besedilih in navaja napise kjer so te besede. Slovar omogoča dobro razumevanje že navedenih besedil in ustrezno branje drugih ali novo o odkritih besedil v istem ali podobnem jeziku. Odlično oceno prečrkovanja ima več kot 99 % prečrkovanih napisov, odlično in prav dobro oceno pa ima tudi več kot 98 % prevedenih napisov. Taki rezultati omogočajo nedvoumne rezultate in uspešno zaključeno delo prečrkovanja, branja, prevajanja in slovarja. Veneti, Etruščani, Wendi, Reti, Mesapci in drugi naši jezikovni predniki, ki so naseljevali večji del Srednje Evrope, so s svojo pisno, gradbeno, religiozno, kmetijsko in tehnično kulturo nedvomno bistveno pripomogli k vsestranskemu razvoju antične kulture, ki je gradila predvsem na njihovi osnovi. Tudi ta jezikovna študija potrjuje že do sedaj znana dejstva, da so etruščanski napisi berljivi in razumljivi na slovenskih osnovah. Tudi tu se je pokazala slovenščina z upoštevanjem mnogih narečij kot izrazito arhaičen jezik in zelo dobro orodje za razumevanje teh prastarih rih napisov. Literatura 1. ch?q=etrusca =ttleud7kf8ritqa29ydyag&sqi=2&ved=0cf0qsaq&biw=1920&bih=1022 YAg&sqi=2&v 2. Splet, 3. T. Livij, XXV, J. Kollar, Staroitalija ija slavjanska, Objevy a dukazy živlu Slavskih, Mesapia, Cisarske kralovske dvorske a statni tiskarne, Viden 1853, univ&sa=x&ei=jhbxujgsb8i0taag1ohaaq&sqi=2&ved=0ceiqsaq&biw=990&bih= V. Vodopivec, opivec, Katalog Venetskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Katalog retijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Katalog starofrigijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slov- enske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Katalog mesapskih napisov,besed in prevodov, Razbiranje ilirskih jezikov, Jutro, Ljubljaba 2011, P. Jakopin, Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v Slovenskem jeziku, Doktorska disertacija, Fakulteta za elektrotehniko, Ljubljana, 1999, statopis.html. 11. G. Tomezzoli, M. Silvestri, Latin Language Database iz datotek/from data base: Propertius, The Latin Library, The Classics Homepage. 45

47 V. Vodopivec, Nabor venetskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik 4. mednarodne konference Evropski staroselci, Jutro, Ljubljana 2006, V Vodopivec, Zbir retijskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik šeste mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2008, V. Vodopivec, Zbir starofrigijskih napisov, delitev, prevod in besednjak, Jezikovni temelji starejše e slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V Vodopivec, Zbir mesapskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik devete mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2011, A. Perdih, G. Tomezzoli, V. Vodopivec, Comparison of contemporary and ancient languages, Primerjava sedanjih in nekdanjih jezikov, Zbornik šeste mednarodne konference Izbor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2008, V. Vodopivec, Katalog etruščanskih napisov, besed in prevodov, objavljeno v tej knjigi. 18. U. Di Martino, Gli Etruschi, Mursia, Milano 1982, G. M. Facchetti, L enigma svelato della lingua Etrusca, Newton, Roma 2001, G. Bonfante, L. Bonfante, The Etruscan Language, Manchester University Press, Manchester 2002, 66-68, L. Bonfante, Etruscan, Reading the past, British museum publications, 1990, 8, D. M. Žunkovič, Slavische-Runem Denkmälen, Bibliotek»Staroslovan«, Heinrich Slovák, Kremsier 1915, M. Bor, Etruščanski Retijski, in mesapski napisi, Etruščani in Veneti, Drugi venetski zbornik, Ivan Tomažič, Wien 1995, M. Škibin, Etruščani so bili Slovani, Mirko Škibin, Pancopy Printstudio, Ljubljana, Nova Gorica, A. Ambrozic, The»warrior«stele from Lemnos, zbornik tretje mednarodne konference, Staroselci v Evropi, Jutro, Ljubljana 2005, A. Horak, O Slovanech úplne jinak, co nebylo o Slovanech dosud zmámo, Lipa, Vizovice A. Berlot, Eine Studie uber die Sprachen der Rassen oder der Etrusker, samozaložba, Burlett, Zurich Julien Cezar, Les actions de l Empereur ou de la royaute, 17, Les Belles lettres. I, Paris 1932, 143; Glej: I Tomažič, Slovenske korenine, I Tomažič, Ljubljana 2003, M. Alinei, The paleolitic continuity theory on indo-evropean origins, an introduction, continuitas. com, Alessandro Peroni, M. Alinei, Origini delle le Lingue d Europa, Il Mulino, Ed., Bologna, Vol 1, 1996, Vol 2, J. Škulj, Etruscans, Veneti and Slovenians a genetic perspective, Zbornik 3. Mednarodne konference, Staroselci v Evropi, Jutro, Ljubljana 2005, R. Petrič, Venetska teorija in izvor Slovenov, Zbornik 5. mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2007, V. Vodopivec, Slovar etruščanskega jezika, objavljeno v tej knjigi. 34. V. Vodopivec, opivec, Statistična primerjava črk in besed, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, L. Sever, Iskal sem prednamce, Dokazi o starožitnosti Slovencev na Dolenjskem zahodu, L. Sever, Turjak 2003, O. Belchevsky, Proto Slavic roots of the European languages were analyzed and confirmed with a new methodology, Principles of conceptual linguistics and their nature-based evolution, Proceedings of eighth International Topical Conference, Origin of Europeans, Jutro, Ljubljana 2010, M. Bor, Etruščani in Veneti, Pyrgijske ploščice, Editiones Veneti, Wien 1955, V. Vodopivec, Primerjava branj Pyrgijskih zlatih ploščic, Zbornik posveta Praprebivalstvo na tleh srednje Evrope, Jutro, Ljubljana 2003, Napis iz Perugie, Prečrkovanje napisa in razumevanje s poljubnimi imeni, org/wiki/cippus_perusinus.

48 40. G. M. Facchetti, Napis iz Perugie, Cippus Perusinus, podaja le rečrkovanje napisa, upmf-grenoble.fr/haiti/cours/ak/etrusca/cippo_perugia.gr.htm. 41. Cippus-perusinus, Prečrkovanje, delitev delno zveznega besedila in razumevanje v narečni albanščini, A. Horak, 50. Perusínský obelisk, O Slovanech úplne jinak, co nebylo o Slovanech dosud zmámo, mo Lipa, Vizovice 1991, A. Berlot, Cypus aus Peruggia, Eine Studie uber die Sprachen der Rassen oder der Etrusker, Burlett, Zurich 1966, V. Vodopivec, Primerjave obravnav napisa Perugia, Zbornik desete mednarodne konference Izbor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2012, A. Horak, 29 Stéla z Lémnu, O Slovanech úplne jinak, co nebylo o Slovanech dosud zmámo, Lipa, Vizovice 1991, A. Ambrozic, The Warrior stele from Lemnos, Vojščakova stela z Lemnosa, Zbornik tretje mednarodne konference, Staroselci v Evropi, Jutro, Ljubljana 2005, M. Škibin, Kamnita plošča z Lemnosa, Etruščani so bili Slovani, M. Škibin, Pancopy, Nova Gorica, 2005, V. Vodopivec, Primerjave in obdelave raznih napisov, Zbornik desete mednarodne konference Izbor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2012, V. Vodopivec, Čaščenje rodnosti, Zbornik desete mednarodne konference Izbor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2012, Povzetek Etruščanski napisi na osrednjezahodnem odnem delu Italije so najstarejši evropski napisi, saj segajo od 8. stoletja pr. Kr. do latinske dobe. So zelo obsežni, a le v manjšem delu bolje ohranjeni, saj so Rimljani dosledno o uničevali njihove napise in druge kulturne in tehnične stvaritve. Tako so si prisvojili njihovo znanje, Etruščane pa so izbrisali iz zgodovinskega spomina. Najdenih je več kot etruščanskih napisov na kamnu, keramiki in kovinah. Cesar Claudius 10 pr. Kr. do 54 po Kr. je napisal etruščansko zgodovino v 20 delih, a se noben ni ohranil, saj niso bili po volji kasnejše rimske oblasti. Napise so obdelovali ovali bolj ali manj usposobljeni ljudje različnih strok. Predvsem so to priznani jezikoslovci, ki napisov ne razumejo in slovenski raziskovalci, ki razumejo napise na slovenskih osnovah. Medtem ko so že pri prečrkovanju pomembne razlike, pa so bistvene razlike pri razumevanju zapisanih besedil. Italijanski in nemški jezikoslovci po njihovih lastnih izjavah obravnavanih besedil ne razumejo in praviloma berejo v napisih samo imena. Razumevanja na slovenskih osnovah so kratko prikazana, podrobno pa je obdelan Kollarjev izbor besedil. Slovenščina se izkaže kot izrazito arhaičen jezik in s svojimi številnimi narečji predstavlja izjemno orodje za proučevanje najstarejših slovenskih zapisov. Nabor napisov je dovolj obsežen in dovolj dokumentiran, da omogoča podane zaključke. Več kot 99 % napisov dosega odlično prečrkovanje in več kot 98% napisov dosega odlične in prav dobre prevode, kar omogoča nedvoumne rezultate in uspešno zaključeno delo prečrkovanja, branja, prevajanja in slovarja. 47

49 48 Vinko Vodopivec Summary ZBIR UMBRIJSKIH NAPISOV, DELITEV, PREVOD IN SLOVAR COLLECTION OF UMBRIAN TEXTS, PUNCTUATION, TRANSLATION AND DICTIONARY Umbrian inscriptions on the territory of present Umbria in central Italy are modest in number; consisting of two short inscription, longer text of Perugia, so as well as seven bronze plates of Iguvium by far the longest ancient inscription. ion. The first 5 plates is older and the last two repeat, extend and partially change the contents of the first 5 plates. The shorter two inscription contains 23 words and 70 letters; Perugia inscription contains 658 letters and 193 words; the first 5 Iguvium plates contains 9841 characters and 2,206 words, the last two contains 15,081 letters, all tablets has 24,992 letters. The inscriptions treated more or less qualified people from various fields. These are primarily recognized linguists who do not understand the contents of inscriptions or understand it differently in Latin, then Slavonic researchers rchers who understand the inscriptions on the basis of Slavonic languages. The differences are already in dividing into individual words, especially in a match of words obtained in the selected languages of understanding. The results are reliable because comparative values of transliteration and understanding more than three times exceed the given requirements: 25% of recognized letters and 30% of recognizable words. This allow unambiguous results and successful completion work of transliteration, reading, translation and dictionary. These results clearly demonstrate the ancient settlement in the central part of Italy as the Slovenian linguistic ancestors. Uvod Umbrijsko območje zavzema osrednje območje Italje in je enako oddaljeno od Jadranskega in Tirenskega morja. Prikazano je na zemljevidih 1 in 2 [1]. Mesto Gubbio je na severnem delu, glavno mesto Perugia, kjer je perusinski napis, ki je dobro razumljiv v slovenskem jeziku, pa je nekaj nižje. Umbrijci so bili med Etruščani, katerih starejši napisi so praviloma razumljivi v sloven- ščini in med ilirskimi staroslovenskimi ljudstvi, katerih napisi so prav tako razumljivi v slovenščini. Prvobitne prebivalce Apeninskega polotoka so med zadnjo ledeno dobo, Apenini ločevali na vzhodni in zahodni del poselitve, saj je bila stalna poledenitev do višine 1200 metrov [2]. Prav na umbrijskem območju pa se Apenini znižajo in najvišja umbrijska gora

50 49 Torre Maggiore je visoka le 1121 m, zato je bil tu kopen prehod tudi med zadnjo ledeno dobo, zlasti po dolinah Tibere in Arne. To lahko pojasnjuje tudi večji vpliv Latinov, ki so imeli po reki Tiberi ugoden dostop do Umbrijskega območja. Imena Zemljevid 1: Območje Umbrije Zemljevid 2: Umbrija v sredini Italije Kollar [3] Ime Umbrija izhaja iz Umo-ber: um razum, torej gre za ljudstvo razuma, pa tudi za ljudstvo, ki razum pripisuje božanstvom in jih kot take tudi časti. Komentar Umober pa kaže tudi na pisanje in posledično na branje, kar je poudarjeno v Iguvinskih tablicah, kjer sta izpostavljeni besedi um in beri. Gore Apenini izhajajo iz Ohenini ognjeni, kar ima veliko vzporednic tudi pri poimenovanjih v drugih pokrajinah, bodisi, da gre za ognjene gore v katere rade treščijo strele ali za bele gore, ki žare v jutranjem in večernem soncu. Ocra je gora v Iguvinskih tablicah in izhaja iz premeta Ogra Ohra Hora. L. Verbovšek pa ime pojasnjuje s sanskrtskim izazom ocra, ki pomeni sušnat in na tej osnovi ugotavlja ime Hrušica kot Krušica [4]. w w w. k o r e n i i n Komentar Gora naj bi se nahajala v besedi UKRIPER UKRI OHRI HORI, kar je možno. Poultney besede ne pojasnjuje, verjetno pa jo upošteva enako. Beseda UKRIPEJ pa ima dobro razumljiv pomen ukrepaj, kar močno zmanjšuje verjetnost, da gre za goro. Beseda

51 50 se nadaljuje z besedo FISIU, ki jo Poultney razume kot ime, ima pa zopet dobro razumljiv pomen vizija, saj črka F večinoma pomeni črko V. Reke Navaja 13 vodnih imen, ki so lahko razložljiva v slovenskih jezikih. Naselja Navaja 52 imen mest in vasi, ki so lahko razložljiva v slovenskih jezikih. Imena Navaja tudi nekaj osebnih imen, ki so lahko razložljiva v slovenskih jezikih. Navaja tudi pregled imen božanstev, ki pa niso prepričljiva, saj jim daje tudi stvaren pomen, ki poudarja živinorejo kot: vol, svinje, ovce, turi, vepri, kozli itd. Krajši umbrijski napisi Kollar navaja le štiri napise, ki jih tudi prevede. Slike napisov so podane v priloženih listih označenih z rimskimi števili, napisi na teh listih pa z običajnimi števili. Napis Tudersky XXVII 2 Kollar Prečrkovanje AHALTRUTITISPUNUM. VEPE Delitev AHAL TRU TI TIS PUNUM VEPE 21 Dobesedni prevod vol tura di teh kuno upem Smiselni prevod Vola tura mocneho socha slibem. 10 / 21 = 47,62 % 3 / 6 = 50,00 % Latinski prevod Volturi ditis fanum voto. Komentar Deleža prepoznanih črk in besed sta precej visoka, vendar prevod ne sledi najbolje izbranim besedam, zato je manj verjeten. Stvarna verjetnost se zato zniža od primerjalne verjetnosti 50 % na 20 %. Vodopivec AHAL TRU TI TIS PUNUM VEPE 21 Dobesedni prevod jahal tura ti tam poln vere Smiselni prevod Ti si tam jahal tura poln vere. 16 / 21 = 76,19 % 5 / 6 = 83,33 % Angleški prevod You there rode bisob full of feith. Deleža prepoznanih črk in besed sta zelo visoka, prepoznane besede pa so dobro razumljive v slovenščini, zato se stvarna verjetnost zniža od primerjalne verjetnosti deleža prepoznanih besed od 83,33 % na 75%. Drugi napis Tudersky XXVII 3 dvojezični napis Kollar DRUTEI / OISIS DRUTEI F. / FRATER EIUS MINIMUS LOCAV / IT ET STATUIT Kollar latinskega napisa ne obravnava.

52 Umbrijski AT. EIKNATI. TRUT / IKNI. KARNI TU / ARTUACH KOISIS. T / RUTIKNOS Dobesedni prevod Smiselni prevod Latinski prevod Otu Neznatu Truto synu hrani tu pratuach Koičič Trutisyn-s Otovi Neznamu, Truta synovi, kamen ten udelal Koičič Trutuv syn. Attio Ignatio, Truti filio, lapidem hunc fecit Coisius Truti filius / 46 = 26,09 % 3/ 10 = 30,0000 % Kollarjev prevod se naslanja na predvidevanja strokovnjakov, zato ima več nepotrebnih imen, kar zmanjšuje verjetnost njegovega razumevanja. V dobesednem prevodu navaja besedo hrani, v prostem pa jo nadomesti z besedo kamen, kar bistveno zmanjša verjetnost prevoda. Stvarna verjetnost razumevanje se zato zniža od primerjalne verjetnosti 30,00 % na 10 %. Vodopivec Napis je dvojezičen in je na obeh straneh kamna A B ATEKNATITRUTIKNI/KARNITU.LOKAN.KO-SIS/TRUTIKNOS KO-SIS/TRU ATEKNATI.TRUT/IKNI.KARNITU/ARTUAŠKOISIS.T/RUTIKNOS. UAŠKOISIS.T Napisa na obeh straneh kamna sta v skoraj povsem enakem besedilu, zato bomo upoštevali najverjetnejšo kombinacijo obeh napisov: ATEKNATI TRUTIKNI KARNITU (LOKAN) (ARTUAŠ) KOISIS TRUTIKNOS V napisih na obeh straneh sta različni besedi Lokan in Artuaš, ki verjetno pomenita imeni, zato ju v skupnem besedilu pustim kot imena. ATEK NA TI T RUT IK NIKAR NI TU LOKAN ARTUAŠ KOI SI S TRUTI K NOS Dobesedni prevod k nam. Atek na ti tu grob ak nikar ni tu Lokan Artuaš ki si s trudom / 49 = 63,27 % 13 / 17 = 76,47% Smiselni prevod Atek tu ti na grob, oj nikar ni te tu, Lokan in Artuaš dajeva spomenik, saj si se trudil priti k nam. Angleški prevod Daddy here on your grave, oh you are not here, Lokan and Artuaš give tombstone, while you make efforts to come to us. Primerjalna verjetnost je zelo visoka, prepoznane pa so nekatere dobro razumljive besede, e, zato se stvarna verjetnost zniža od primerjalne verjetnosti 76,47 % na 65 %. Komentar Napis je podan v literaturi Gaulish Inscriptions [5], kjer strokovnjaki venetski napis prevajajo kot imena: Ateknati, Drutikni, Koisis in Drutiknos in pojasnjujejo: Ategnatos sin Drutosa ob mlajšem bratu Coisisu. Prikazani sta obe strani nagrobnika, zato je prečrkovanje nekoliko različno, saj Kollar navaja le približen preris ene strani. Nagrobni napis je podrobno obravnavan in preveden v delu Nekaj galskih napisov [6]. 51

53 52 Napis Bastio-Assissky XXVII 4 AGER. EMPS. ET / TERMNAS. OHT / C. V. VISTINIE. NER. T. BABR. / MARONA. TEI / VOIS. NER. PROPARTIE / T. V. VOISIENER. / SACRE. STAHV Kollar navaja dobesedni, prosti in latinski prevod z upoštevanjem 13 imen od 21 besed, kar kaže na mlajši latinski napis, saj se v latinskih napisih pojavlja množica imen, kar kaže na drugačen odnos do stvarnosti in poveličevanje lastnih veličin. Gre za novejše latinsko besedilo, zato ga ne upoštevam kot umbijskega in ga ne prevajam. Napis Falisky XXVII 5 Prečrkovanje APOLINI. CLATRAE. / LERPIRIOR. SANTIRPIOR. DVIR. FOR./ /FOVFER. VEF. NARATV. VEF. PONI. SIRTIR Dobesedni prevod Opalinu, KLatre Lech Pirjoš Žahtvlkjoš Dvojar pro hovet dečitjech Diechech, (s)ljubitich parech vol narjatu, vol ohnem žertich. Latinski prevod Apollini, Clatrae Lar Pirius Sancto hirpius Duumvir pro fovere (prae) dictis Diis, votis paribus tum narratione, tum igne sacrificavi. Kollar navaja 6 imen, kar kaže na novejši umbrijsko latinski napis ali celo latinski napis, saj je ujemanje z latinščino precejšnje. Gre za novejše, pretežno latinsko besedilo, zato ga ne upoštevam kot umbijskega in ga ne prevajam. Izidi razumevanja so podani v tabelah 1 in 2. Tabela 1: Primerjalne vrednosti prečrkovanj in razumevanj Primerjalna verjetnost Kollar Vodopivec Prepoznane črke Prepoznane besede Prepoznane črke Prepoznane besede Napis 1 10 / 21 = 47,62 % 3 / 6 = 50,00 % 16 / 21 = 76,19 % 5 / 6 = 83,33 % Napis 2 12 / 46 = 26,09 % 3 / 10 = 30,00 % 31 / 49 = 63,27 % 13 / 17 = 76,47 % Tabela2: Stvarne vrednosti razumevanj Stvarna verjetnost Primerjalna razumevanja verjetnost Kollar Znižanje Stvarna verjetnost Primerjalna verjetnost Vodopivec Znižanje Stvarna verjetnost Napis 1 50,00 % 30 % 20 % 83,33 % 8,33 % 75 % Napis 2 30,00 % 20 % 10 % 76,47 % 11,47 % 65 % Stvarne verjetnosti razumevanja so zelo visoke in potrjujejo slovenščino kot jezik razu- mevanja predantičnih umbrijskih napisov. PERUSINSKI NAPIS w w w. k o r e n i n e. s i Perugia je naselje Umbrijcev in se prvič pojavi v pisni zgodovini kot Perusia, eno od dvanajstih zveznih etruščanskih mest. Prvič je omenjena v zapisih Q. Fabius Pictor-ja, ki jih uporablja Livy, za opis odprave Fabius Maximus Rullianus-a proti etruščanski zvezi v letu 310 ali 309 pr. Kr.

54 Cippus Perusinus je kamnita tabla odkrita na hribu San Marco, v bližini Perugie v Italiji leta Tabla ima 46 vrstic odlično vklesanega etruščanskega besedila in je eno najdaljših etruščanskih besedil. Domneva se, da je besedilo pravna pogodba med etruščanskima družinama Velthina in Afuna glede izmenjave ali uporabe premoženja in zemljišča, na katerem je bila grobnica, ki je pripadala plemenitemu Velthinasu. Datum napisa se ocenjuje na 3. ali 2. stoletje pr. Kr. Kamen z napisom se hrani v Narodnem Arheološkem muzeju v mestu Perugia [7]. Napis je podrobno obravnavan v delu Primerjave obravnav napisa Perugia, kjer so primerjani albanski, češka in slovenska prevoda [8]. Napis obsega 658 črk in 193 besed in je najbolje razumljiv v slovenščini, kar potrjuje razširjenost venetskega jezika tudi na tem območju. Izidi primerjave prečrkovanj so podani v tabeli 3 in grafu 1. Tabela 3: Primerjava prečrkovanj z deleži v odstotkih Prečrkovanja Napake Brez preglasov Wikipedija 14,00 7,61 Giulio-Facchetti 21,57 14,46 Horak 32,50 29,36 Berlot 28,12 19,00 Kollar 22,04 7,90 Albanski 13,55 8,22 Graf 1: Prikaz primerjava prečrkovanj z deleži v odstotkih o r e n i n e. s i Neustrezna so prečrkovanja Giulio-Facchetija, Horaka in Berlota, ki močno presegajo mejo še zadovoljivega prečrkovanja. 53

55 54 Izidi primerjave razumevanj so podani v tabeli 4 in grafu 2. Tabela 4: Primerjava deležev prepoznanih črk in besed v odstotkih Primerjava razumevanj Črke Besede HOR 40,42 49,34 KOL 43,66 51,15 BER 48,18 58,43 ALB-N 47,49 64,67 ALB-K 35,31 49,72 VOD 84,65 99,48 Graf 2: Primerjava deležev prepoznanih črk in besed v odstotkih Zanimiva je razlika pri albanskem narečnem in knjižnem jeziku in tudi slovenski prevod bi le z upoštevanjem knjižnega jezika dobil nižje primerjalne vrednosti. Podrobna primerjava primerjalnih in stvarnih verjetnosti razumevanja je podana v delu jezikoslovje v knjigi Slovenci praprebivalci Evrope [9]. IGUVINSKE TABLICE Iguvinske tablice sestavlja zaporedje 7 bronastih tablic, odkritih v naselju Iguvium sedaj Gubbio, v Italiji v letu Prve tablice so verjetno napisane v 3. stoletju pr. Kr., v izvorni umbrijski pisavi podobni etruščanski, zadnje pa v 1. stoletju pr. Kr. v latinici. Ime Tesenocir naj bi pomenil sedanje naselje, ki je okoli 18 km jugozahodno od mesta Gubbio. Ime Treblanir pa naj bi pomenilo pokrajino na sabinskem območju, ki je na jugovzhodni strani mesta Gubbio. Tablice vsebujejo verske napise, kot dejanja in obredov Atiedian bratov, skupine 12 duhovnikov Jupitra s pomembnimi funkcijami v občini Iguvium. Pisane so v umbrijskem w w w. k e. e. s i

56 jeziku sorodnemu latinščini. So daleč najdaljši in najpomembnejši dokument v umbrijski družini jezikov. Celotno besedilo, skupaj s prevodom v latinščini, je objavil v Londonu leta 1863 Francis Newman, leta 1931 pa Albrecht von Blumenthal. Pomembnost teh dokumentov je poudarjena z velikim številom znanstvenikov, ki so od njihovega odkritja, svoja prizadevanja osredotočili na branje in razvozlavanje tablic. Njihova vrednost je tudi v dejstvu, da so dokument starodavnih religij Evrope in Sredozemlja, ki se je v popolnosti ohranil. Zgodovinski jezikoslovec Giacomo Devoto je bil mnenja, da je treba iti globoko v Azijo, da bi našli karkoli enake vrednosti. Čeprav je po splošnem pomenu razumevanje tablic jasno, je še veliko stvari, ki zamegljujejo vsebino in zahtevajo vprašanja in odgovore. Glavna težava a pri razumevanju pomena besedila je nezadostno poznavanje umbrijskega besednjaka. Tablice I do V predstavijo vsebino na kratek stvaren način. Tablici VI in VII ponovita vsebino veliko bolj podrobno z očitnim literarnim pridihom. Vsebina tablic je podana kot jih določajo Newman, Aufrecht in Kirchhoff in je podobna tisti, ki jo je pred kratkim navedla A. Maggiani. [10] Prečrkovanje Obravnavana so prečrkovanja Poultneya [11], Kollarja[3] in Horaka [12]. Vsa prečrkovanja so zelo dobra, saj so črke praviloma lepo izpisane, zato vsa prečrkovanja izpolnjujejo merilo, manj kot 10 odstotkov napačnih prečrkovanj. Izidi so prikazani v tabeli 5 po avtorjih in tablicah. Tabela 5: Nepravilna prečrkovanja po avtorjih in tablicah Avtor T-I T- II T- III T- IV T- V T- VI T-VII Vse Delež Poultney / = 0,64 % Kollar / = 4,16 % Horak / 999 = 9,31 % Črke Kollar ne podaja prečkovanja, temveč že delitev na besede in upošteva nekatere preglase, brez preglasov pa bi imel podoben izid kot Poultney. Horak obdeluje samo prvi del tablice V, nekatere črke bere po svoje in upošteva možne preglase v češkem jeziku, zato njegovo prečrkovanje ne ustreza in šele brez preglasov pade pod mejo 10 %. Avtor je upošteval dosedanja najustreznejša prečrkovanja. Preglasi Pri razumevanju posameznih besed izrazito izstopa prečrkovanje črke F, ki se v veliki večini izraža kot glas V in sicer v vseh tablicah od I do V: 160 krat na začetku, 72 krat v sredini in 43 krat na koncu. Velikokrat se izraža tudi kot glas črke B: 23 krat na začetku, 12 krat v sredini in 7 krat na koncu. w w w. k o r e n i n e. s i 55

57 56 Sovpada pa tudi z novejšimi slovenskimi besedami, ki že vsebujejo črko F: 2 krat na začetku, 8 krat v sredini in 2 krat na koncu. Mestoma pa izraža tudi glasove drugih črk največkrat kot P - 9 krat, T - 3krat, D - 2krat in J - 1 krat, kar pa predstavlja normalen obseg preglasov. Preglasi F v V, F v B in mesta, kjer črka F ostane so že upoštevani pri razumevanju. Primerjava uporabe črk Primerjava uprabe črk je izvedena tudi na primeru iz doktorske disertacije Primoža Jakopina: Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v slovenskem jeziku.. Upoštevana so besedila 60 del, 40 avtorjev vzorec S1 in vsa besedila Cirila Kosmača, 52 del vzorec S2, v skupnem številu znakov 19, , kot so podani v tabeli 28 v poglavju 5.1 Znaki. Iz tabele kjer so navedeni posamezni znaki, so sešteti vsi znaki za črke in je tako dobljeno število 14, , kar je 1449 krat večji vzorec od umbrijskega vzorca prebranih napisov s 9841 črkami. Razlika med naborom vseh znakov in naborom vseh črk v velikosti 5, znakov je velika in obsega 3, presledkov, ter drugih ločil, števil, oklepajev in drugih znakov [13]. Primerjava uporabe črk med slovenskimi in latinskimi besedili ter med umbrijskimi, venetskimi, retijskimi in mesapskimi napisi je podana v grafu 3 in v tabeli 6, kjer so podana števila vseh prebranih in dodanih črk in njihovih deležev po posameznih stolpcih in sicer: SLO vse črke navedenih slovenskih besedil 14, črk [13] LAT vse črke navedenih latinskih besedil 1, črk [14] UMB vse črke iguvinskih tablic pisane v umbrijski pisavi črk [20] VEN vse črke venetskih napisov brez pon. in obj. delov črk [15] RET vse črke navedenih retijskih napisov črk [16] FRI vse črke navedenih nih starofrigijskih napisov črk [17] MES vse črke navedenih mesapskih napisov črk [18] Upoštevane so le črke predantični napisov, zato so pri slovenskih besedilih prenesene črke: F v V, Č v C, J v I in Ž v Z; X, Y in W pa so izpuščene, upoštevana je tudi izgovorjava končnega L kot U; pri latinskih besedilih pa so prenesene črke : F v V, Q v K in X v K in S. Pri umbrijskih napisih so upoštevani glasovi navedeni pri prečrkovanju. Pri umbrijskih samoglasnikih se izravnavajo A, O in U ter E in I. Pri umbrijskih soglasnikih pa izstopajo P, R in V, kar bo bolje prikazano pri primerjavi deležev posameznih skupin črk. Glede na slovenščino so razlike občutne, zlasti pri samoglasnikih, glede na latinščino pa so razlike manjše.

58 Graf 3: Primerjava uporabe črk v slovenskih, latinskih, umbrijskih, venetskih, retijskih starofrigijskih in mesapskih besedilih 57 Tabela 6: Števila in deleži črk v slovenskih, umbrijskih, venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih in latinskih besedilih Črke Števila posameznih črk Deleži v odstotkih UMB VEN SLO RET FRI MES LAT UMB VEN SLO RET FRI MES LAT A ,95 9,37 10,47 13,6 16,49 18,09 9,19 B ,37 0,79 1,94 0,78 1,60 2,09 1,56 C ,00 1,09 2, ,02 4,13 D ,00 1,66 3,39 0,52 2,75 3,75 2,74 E ,54 8,59 10,72 8,43 10,79 10,68 11,89 G ,00 2,22 1,64 2,56 1,39 1,32 1,16 H ,28 0,39 1,05 0,91 0 0,03 0,84 I ,09 17,39 13,71 19,82 13,86 14,15 10,1 K ,75 3,30 3,70 3,56 4,47 1,75 2,08 w w w. k o r e L ,46 3,05 4,99 5,22 2,09 4,16 3,17 M ,66 3,15 3,30 1,83 4,14 2,20 5,44

59 58 Črke Števila posameznih črk Deleži v odstotkih UMB VEN SLO RET FRI MES LAT UMB VEN SLO RET FRI MES LAT N ,18 6,88 6,33 6,04 5,37 5,76 6,13 O ,00 12,58 9,09 0,48 8,04 8,07 5,65 P ,32 1,27 3,37 3,09 1,35 1,66 2,74 R ,89 4,65 5,01 4,35 3,24 5,52 6,72 S ,75 5,95 5,05 6,08 8,9 7,15 8,02 Š ,89 0,75 1,00 1,35 0 1,11 0 T ,03 9,13 4,33 8,65 7,96 8,11 8,29 U ,89 3,91 2,15 9,39 3,32 0,66 8,64 V ,55 3,60 3,87 2,96 4,22 1,92 1,52 Z ,40 0,29 2,75 0,39 0 1,80 0 Vse Ostali predantični jeziki nimajo črke F in tudi v umbrijskem primeru se črka F večinsko bere kot V, zato je v številu 300 prenesena h črki V. Primerjava po črkovnih skupinah je podana v tabelah 7 do 10. Tabela 7: Primerjava deležev samoglasnikov Primerjava jezikov UMB VEN SLO LAT MES Deleži samoglasnikov: a, e, i, o in u 46,47 51,84 46,15 45,47 51,65 Primerjava samoglasnikov kaže bistveno ujemanje s slovenščino, nekoliko manjšo z latinščino in najslabše ujemanje z venetščino in mesapščino. Tabela 8: Primerjava deležev zvočnikov Primerjava jezikov UMB VEN SLO LAT MES Deleži zvočnikov: v: m, n, l, r in v 24,74 21,32 23,50 22,98 19,57 Primerjava rjava zvočnikov kaže največje ujemanje s slovenščino, nekoliko manjšo z latinščino, no, slabše ujemanje z venetščino in najslabše ujemanje z mesapščino, venetščino, manjše z latinščino in najmanjše ujemanje. Tabela 9: Primerjava deležev zvenečih soglasnikov Primerjava jezikov UMB VEN SLO LAT MES w w w. k o r e n i n e. s i Deleži zvenečih soglasnikov: b, d, g, z in ž 0,77 4,96 9,71 5,46 8,96 Primerjava zvenečih soglasnikov kaže izrazito odstopanje; najboljše ujemanje z venetščino, nekoliko manjšo z latinščino, slabše z mesapščino in najslabše ujemanje s slovenščino.

60 59 Tabela 10: Primerjava deležev nezvenečih soglasnikov Primerjava jezikov UMB VEN SLO LAT MES Deleži nezvenečih soglas.: p, t, s, š, č, k, h in c 28,02 21,88 20,64 26,09 19,82 Primerjava nezvenečih soglasnikov kaže bistveno ujemanje z latinščino, precej slabše z venetščino, še slabše s slovenščino in najslabše ujemanje z mesapščino. Najpomembnejša je primerjava s samoglasniki, ki imajo tudi daleč največji delež med značilnimi skupinami črk oziroma glasov, vendar se kažejo značilne razlike pri zvenečih in nezvenečih soglasnikih. Točnejša primerjava je razvidna iz utežih deležev, kjer se razlika do opazovanega jezika pomnoži z njegovim deležem. Deleži in utežne razlike so prikazane v tabeli 11. Tabela 11: Utežni izračun primerljivega ujemanja Uteženje UMB VEN SLO LAT MES VEN SLO LAT MES Samoglasniki 46,47 51,84 46,15 45,47 51,65 249,54 14,87 240,72 240,72 Zvočniki 24,74 21,32 23,5 22,98 19,57 84,61 30,68 43,54 127,91 Zveneči soglasniki. 0,77 4,96 9,71 5,46 8,96 3,23 6,88 3,61 6,31 Nezveneči soglasniki 28,02 21,88 20,64 26,09 19,82 172,04 206,79 54,08 229,76 Skupaj ,42 259,22 341,95 604,69 Daleč najboljše ujemanje umbrijščine je s slovenščino, nekoliko slabše z latinščino, slabše z venetščino in najslabše s mesapščino. Razumevanje Iguvinske talice je obravnavalo in poskušalo razumeti mnogo bolj ali manj usposobljenih raziskovalcev. Za primerjavo rjavo razumevanja je izbrano delo J. W. Poulteya [11], ki predstavlja dosedanje razumevanje jezikoslovcev, ki svoje videnje pojasnjujejo v latinščini ter J. Kollarja, ki pojasnjuje razumevanje v slovenskih jezikih [3] in A. Horaka, ki obravnava le prvi del tablice V in jo pojasnjuje v češčini [12]. Osnove razumevanja Obravnavanje predpostavljeno nerazumljivega besedila poteka postopno tako, da se po posameznih značilnostih določi prepoznane skupine črk: 1, 2, 3, 4, 5 in več črk, ki omogočajo določitev ustreznega pomena. Znane besede, ki predstavljajo samostalnike, glagole, pridevnike, imena, zaimke, vzklike in druge besedne oblike, omogočajo začetno delitev zveznega besedila, ki se z dopolnjevanjem znanja in izkušenj iz drugih napisov stalno dopolnjuje. Tako postajajo zvezna besedila čedalje bolj smotrno razdeljena na posamezne besede, njihovi prevodi pa čedalje bolj razumljivi in zanesljivi. Zanesljivost dobljenih besed je glede na njihove značilnosti podana v tabeli 12. w w w. k o r e n i n e. s i

61 60 Tabela 12: Skupine večkrat ponavljajočih se črk, ki predstavljajo besede Besede Razumljivost Številčnost Ocena daljše besede razumljive številne odlično razumljive manj številne prav dobro krajše besede razumljive številne prav dobro razumljive manj številne dobro slabše razumljive zadostno nerazumljive nezadostno Iguvinske tablice predstavljajo izjemo dolgo besedilo, zato je bilo treba postopek razumevanja posameznih besed večkrat ponoviti in to glede na trenutno razumevanje podano v slovarju iguvinskih besed [19], ki je nastajal sproti s prevajanjem. Upoštevati je bilo treba tudi različne značilne preglase in premete, kot najobičajnejši jezikovni spremembi, ugotovljeni tudi pri razbiranju drugih, predvsem napisa iz Perugie ter drugih etruščanskih in srednjeitalskih napisov. Smer branja Smer branja je praviloma podana s smerjo črk in je pri prvih petih tablicah, ki so pisane v umbrijski pisavi, razen pri kasnejšem dodatku, pisane od desne proti levi, novejši zapisi pa so pisani v latinici od leve proti desni. Delitev zveznega besedila Delitev zveznega besedila je prikazana po posameznih avtorjih in po tablicah, s številom besed v tabeli 13 in s povprečno dolžino besed v tabeli 14. Tabela 13: Število besed po avtorjih in tablicah Avtor T-I T- II T- III T- IV T- V T- VI T-VII Vse tablice Poultney Kollar Horak Vodopivec Tabela 14: : Povprečne dolžine besed po avtorjih in tablicah Avtor T-I T- II T- III T- IV T- V T- VI T-VII Dolžina za vse tablice Poultney 5,65 5,65 6,04 6,53 5,39 5,69 6, / 4313 = 5,79 črke Kollar 5,54 5,59 6,01 6,45 5,41 5,60 6, / 4354 = 5,74 črke w w w. k o r e n i n e. s i Horak 4, / 248 = 4,03 črke Vodopivec 4,41 4,51 4,46 4,69 4, / 2206 = 4,46 črke

62 Poultney in Kollar imata podobno dolžino besed, kar je za Poultneja razumljivo, saj ima latinščina daljše besede 5,84 črk [14 ], za Kollarja pa manj razumljivo, saj ima povprečje precej večje kot pa je za slovenske leposlovne besede, ki je 4,55 črke [13]. Horak ima še krajše besede, kar je sicem možno je pa zaradi mnogih besednih podaljšanj manj verjetno. Vodopivec se najbolj približa povprečju slovenskih leposlovnih besed, kar je glede na izravnavo okrajšav in podaljšanj najbolj verjetno. Glede na to, da sta zadnji tablici le pesniško razširjena vsebina prejšnjih tablic, obravnavanje zadnjih tablic ne prinaša nič novega k razumevanju v slovenščini, zato njuni vsebini ne obravnavam. Zanimiva bi bila primerjava jezikovnih sprememb med prvimi petimi in zadnjimi dvemi tablicami, saj se predvideva več latinskih značilnosti, ki pa iz razumevanj Poultneya in Kollarja niso razvidne, saj primerjalne verjetnosti prepoznanih črk in prepoznanih besed kažejo podobne vrednosti. To je naloga za jezikoslovce, ki se je še niso lotili, bi jim pa dala vpogled v spremembo umbrijščine v treh stoletjih. Analize prevodov V Katalogu tablic [20] so prikazane delitve zveznega besedila na besede, prevodi v slovenščino in angleščino ter primerjalne verjetnosti prečrkovanj in prevodov. Podana so prečrkovanja in prevodi Poultneya, Kollarja in Horaka z deleži prepoznanih črk in deleži prepoznanih besed ter primerjalne verjetnosti prečrkovanj in prevodov. Kollar izvaja mnoga imena razvidna iz njegovega razumevanja, vendar niso prepričljiva, saj se jih da razumeti tudi stvarno, kar je razvidno iz mojega prevoda. Podobno velja za Poultneya, ki se pri razumevanju naslanja na predhodne poskuse. Oba spletata zgodbo, ki je možna, zaradi mnogih imen in slabše jezikovne podlage pa je manj verjetna. Pogostejše besede Za ocenjevanje e ustreznosti prevodov so pomembne pogostejše besede, ki imajo zaradi pogostosti večjo verjetnost in s tem povečujejo verjetnost ustrezne delitve zveznih napisov in njihovih prevodov. Značilne in vsaj dve-črkovne besede so prikazane v tabeli 15. Pri vsaki skupini zapisanih besed, ki se nizajo v začetnem stolpcu, je v vrstici za prevodom po vrstnem redu za vsako besedo podano tudi njihovo število v slovarju iguvinskih besed, na koncu pa še njihovo skupno število. Navedene besede omogočajo ustrezno delitev zveznega besedila in njegovo razumevanje. Delitev zveznega besedila je sicer razvidna, vendar je pogosto možna v različicah, zato je navedeni spisek v pomoč predvsem pri ugotavljanju zanesljivosti posamezne delitve. V spisku niso upoštevane posamezne črke, ki jih je v iguvinskih tablicah manj in se pri njih pogosto izraža večpomenskost. 61

63 62 Tabela 15: Pogoste in vsaj dvečrkovne iguvinske besede [19-20] Zapisane besede Prevodi Posamezna števila besed Vse af, afi, avef, aves, avi, avie, avif, avis, eaf javi 2, 2, 1, 1, 1, 1, 4, 1, 1 14 ahes, ahti, ahtre, ahtu, aruvia, arva, arveitu, arvu, arvia, arvietu, arvis, arviu, farer, fasiu ai, aia, spafu, spi, spina, spinia, spiniama aitu, astintu, ates, ati, atru, atu, atutu, tatu, vatuva, vatuvu ahti, varuj 3, 4, 4, 3, 1, 1, 4, 2, 7, 1, 2, 10, 2, 1 45 spi 2, 1, 1, 1, 1, 1, 1 8 atu, 1, 2, 1, 19, 1, 3, 1, 5, 5, 1 39 akre, karne, karu kara 3, 3, 3 9 amparihmu, amparitu, ampe, ampentu, amperia, ampetu, amprefu, amprehtu ajmer, vedro 2, 1, 1, 1, 1, 4, 1, 1 12 an, ant, in, inu, ter, in, ter 7, 2, 18, 1, 2 30 antentu, anter, atentu, isunt, nt, utur noter 8, 1, 1, 4, 1, 1 16 ap, ape, api, bu abi, bi 2, 9, 3, 1 15 aper, arepe, areper, arepes, aripes, sahta, sper, vapere ar, are, ari, raia, ri, riate, rie, rier, riu, riur, operi 2, 3, 2, 3, 1, 1, 2, 1 15 raj 23, 2, 1, 1, 1, 4, 7, 2, 7, 2 50 arpes, pesar, pisi pisar 1, 1, 2 4 asiane, asiaru, seva, sevakne, sevaknef, sevakni, savaknis, seve, sevum, siaru, sif, siu, zeri, zeriates, zvri obsijane 1, 1, 1, 10, 1, 5, 3, 3, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1 acnu, numen, numer namera 4, 2, 3 9 ei, ie je 8, erek, erere, ererek prerek 7, 1, 1 9 erešl, erešla, erešle, erešlu prešel 1, 1, 2, 2 6 eru, eruk, eruku enak 4, 1, 1 6 est, este, estu, esu, si, sis, su, sub ste, so 3, 1, 3, 4, 6, 2, 5, 1 25 esum, esumek, esune, esunu, esunume, suna, sune, sunesku, sunu sin 1, 1, 1, 7, 1, 1, 1, 1, 5, 19 et, ta, tetu, tuta, tute, tutu te 13, 9, 2, 18, 1, 2 45 cla, etu, etuta, etutu, kla, kle, kles, klu, ktu, kve, ntu, titu, tiu, tlatie, tu asnata, asnate, asnates, asnatu, eu, feia, feiu, feitu, feta, fete, fetu, mefa, mefe, snata, snate, snates, snatu, um, uma, umek, umen, umk, umne, ve, vea, vei, vem, vepe, vetu, via, viis, znanie erie, fer, feraklu, verehtru, ferest, ferime, ferine, fertu, fertur, ferture, ferum, furent, furfat, uerni, uerniur, ver, veres, verniie, verufe tu ne znajo, znajo, vedo, umejo vera, vernik 2, 6, 1, 6, 9, 3, 4, 7, 1, 3, 1, 1, 3, 1, 64 1, 1, 1, 1, 3, 2, 1, 20, 2, 1, 47, 3, 1, 1, 1, 1, 1, 2, 18, 2, 1, 1, 1, 1, 2, 4, 1, 1, 3, 1, 1, 1 w w w. k o r e n i n e. s i 1, 6, 2, 2, 1, 2, 6, 9, 4, 3, 1, 1, 1, 1, 1, 4, 3, 2,

64 63 Zapisane besede Prevodi Posamezna števila besed Vse fisiu vizija 9 9 frateer, frater, fratreks, fratru fratrum, fratrus fust, pus, pust, puste, puster, pusti, pustin babia, fafiaf, habas, habi, habe, habia, hapi akerunia, akerunie, benus, berus, berva, hare, heri, heries, herifi, heriiei, heris, herte, herter, herti, perak, perakne, perakneu, peri, perum, perume brat 1, 5, 2, 10, 1, 4 23 pusti 8, 5, 1, 1, 1, 4, 2 22 vabi 1, 1, 1, 1, 9, 2, 2 17 beri, bereš 1, 1, 1, 2, 2, 1, 6, 2, 1, 1, 3, 3, 2, 4, 1, 6, 1, 2, 2, 2 iar, iiuvi, iuve, iuves, iuvi, iuvie, iuviu, jar, mlad 2, 2, 7, 1, 3, 7, 1 23 ka kot hu, ke, ku ko 1, 1, kabru, kapres, kapru, krapuvi krapi 1, 1, 1, 3 6 huntak, hunte, huntia goniti 2, 3, 2 7 kuratu, kureiate, kurent, kuretie, kuršla, pepurkurent, scurent kuriti 3, 2, 2, 1, 1, 1, 2 12 kumaltu, kumate, kumates, kumats komad 3, 3, 2, 1 9 marte, marti, martier, marties, urtes mrtev 2, 2, 2, 2, 1 9 meritu, mers, mersus, mersuva mertiti 2, 2, 1, 2, 7 man, mani, manuve, me, mem, men, menes, mne, mner, mnesku, mune, munes meni 3, 1, 1, 1, 3, 3, 1, 1, 2, 1, 10, 3, naratu, naru narodu 6, 1, 7 pater, patre pater 1, 5, 6 apentu, peia, peieriate, peiu, pel, persnmhniu, persnimu, persnihmu, persuntre, persuntru, persuntra, persutru, pesni, pesnimu, pestu, pesuntres, pesuntru, pesuntrum, pesutru, prepesnimu, zpesnimu peti, pesniti 1, 1, 2, 1, 5, 1, 4, 14, 1, 2, 1, 1, 1, 21, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1 per, pera pere, pri 24, 1, 3 28 prae, peraem, peraia preraja 2, 2, 2 6 pir, pire, piri, pirus pir 12, 5, 1, 2 20 preve, prever, preveres preveri 2, 2, 3 7 prinuvatu, prinuvatus prenoviti 3, 3 6 w w w. k o r e n i n e. s i puprike, puprikes, pupriše, puprišez, pupšez poprime 3, 3, 1, 1, 1 9 pue, pune, puni polni 11, 21, 23, 55 pura, puratu, pure, puri, purka svinja 1, 5, 9, 2,

65 64 Zapisane besede Prevodi Posamezna števila besed Vse purti, purtiiu, purtiius, purtin, purtitius, purtitu, purtu, purtuvitu priti 3, 1, 3, 1, 1, 5, 1, res, ries, rus res 2, 2, sakra, sakre, sakref, sakreu skril 2, 8, 2, 1 13 asa, aves, sve, svi, ves vsi, ves 3, 1, 4, 3, 24, 35 struhšla, struhšlas, strušla, struvu, struvuf štrukel 3, 2, 1, 2, 2 10 subra, supa, supes, supu juha 1, 6, 1, 1 9 suru, suruf, suru zora 2, 1, 2 5 šefi, šerfe, šerfie šef 1, 3, 2 6 šeta, šetes, šetus šetaš 4, 1, 1 6 ta, tuta, tute, tutu ta 9, 18, 1, 2 20 terte, terti, tertia, tertie, tertu, tre, tref, tretie, tri, trif, triia, triiu, tris tretji 1, 1, 1, 2, 3, 2, 6, 2, 1, 1, 1, 5, 2 tišel, tišit, tišlu tiščati 2, 2, 3 7 tur, tures, turse, turu, turuf, turup, vuf, vufru tur 4, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 3 13 ukre, ukripe, ukriper ukrepaj 1, 1, 8 10 upe, upetu up 1, 6 7 usten, ustentu, ustetu, ustite vstanite 1, 12, 6, 2 21 uve, uvef, uvem uvel 1, 1, 5 7 šesna, vestikatu, vestiša, vestišam, vestiše, vestišia, vistiša vesta 4, 4, 2, 1, 1, 3, 1 16 vinu vino vuke, vuku, vukukum, vukumen vnuk 2, 1, 2, 1 6 V iguvinskih tablicah so najpogostejše besede: TU - tu 64 krat, FETU - vedi 47 krat, VES - ves 24 krat, PER - pri 24 krat, AR - raj 23 krat, PUNI - polni 23 krat, PUNE - polni 21 krat, PESNIMU - pesnimo 21 krat, IE - je 21 krat, FEITU - vedi 20 krat in ATI - ati 19 krat. Značilne številnejše skupine besed z njihovim številom in z najštevilnejšo besedo pa so: vedenje 128 krat FETU 47 krat, tu 112 krat TU 64 krat, pesnimo 63 krat PE- SNIMU 21 krat, polni 55 krat PUNI 23 krat, veruj ali vernik 51 krat FERTU 9 krat, raj 50 krat AR 23 krat, ta 45 krat TUTA 18 krat, varuj 45 krat ARVIU 10 krat, beri 44 krat HERI 6 krat, ata 39 krat ATI 19 krat, ves 35 krat VES 24 krat, sevane 32 krat SEVAKNE 10 krat, meni 30 krat MUNE 10 krat, in 30 krat IN 18 krat, je 29 krat IE 21 krat, tretji 28 krat TREF 6 krat, pri 28 krat PER 24 krat, priti 25 krat PURTUVITU 10 krat, si 25 krat SI 6 krat, jar ali mlad 23 IUVE 7 krat, brat 23 krat FRATRU 10 krat, pusti 22 krat FUST 8 krat, vstanite 21 krat USTENTU 12 krat, sinu 19 krat ESUNU 7 krat. w w w. k o r e n i n e. s i 28

66 V venetskih napisih pa so najpogostejše besede: IOI 71 krat, TI 49 krat, VI 44 krat, IAI 40 krat, KOS 35 krat, VAN 30 krat in OS 26 krat. V retijskih napisih so najpogostejše besede: pa TI 33 krat, TU 22 krat in SI 13 krat, II 13 krat, NA 11 krat, GA 10 krat in LE 9 krat. V starofrigijskih napisih so najpogostejše besede: OS 31 krat, TI 19 krat, SI 15 krat, ATA 15 krat, TA 15 krat, TE 15 krat in NA 13 krat. Razlike med iguvinskimi besedami in besedami drugih predantičnih napisov so očitne in so pogojene z vsebino iguvinskih tablic. Iguvinske tablice predstavljajo enovito besedilo, zato običajna primerjava po posameznih skupinah besed različnih pomenov ne bi dala prave slike, saj besedilo edilo zajema skoraj vse življenske poglede, ki so vsi povezani v celoto, ki tuzemsko življenje povezujejo z onostranstvom in uči pravilnega delovanja. Na prvem mestu so besede vedenja in znanja, kar kaže na izobraževalni pomen besedila, danes bi temu rekli poučna pridiga. Na drugem mestu so besede, ki poudarjajo tukajšnost, to se pravi stvaren odnos do življenja in dolžnosti. Na tretjem mestu so besede pesnenja to je poveličevanja, ki od stvarnosti življenskih dolžnosti že kažejo na onostranstvo. Na četrtem mestu so besede polnenja, ki se največkrat nanašajo na stvarne dobrine, ki pa so že povezane z večpomenskim slavljenjem. Na petem mestu so besede verovanja, ki so predpogoj za pričakovanje onostranstva in vernika vodijo k dobremu. Na šestem mestu so besede za raj in nebesa, ki si jih je treba prislužiti z zglednim in odgovornim življenjem. Na sedmem mestu so besede, ki kažejo na določene osebe, ki morajo biti vodene, da bodo lahko prevzele e svoje dožnosti. Na osmem mestu so besede varovanja, ki je vedno potrebno pri vzgoji, saj je treba mladino varno in prav voditi. Na devetem mestu so besede branja, ki poudarjajo pomen pisane besede, ki uči pravilnega delovanja. Itd. Primerjava rjava dolžin vseh besed Primerjava dolžin vseh besed slovenskih, venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih in umbrijskih besed je podana v grafu 4 in v tabeli 16. SLO2 slovenskih besedil, upoštevan je vzorec S2 [13] VEN venetskih napisov brez ponavljalnih in objokovalnih delov [21] RET retijskih napisov [22] FRI starofrigijskih napisiv [23] MES mesapskih napisov [24] UMB umbrijskih iguvinskih napisov [20] 65

67 66 Graf 4: Primerjava dolžin vseh besed navedenih jezikovnih vzorcev Opazno je bistveno boljše ujemanje umbrijskih in slovenskih besedil s tem, da imajo iguvinski napisi več besed s štirimi, petimi, šestimi in sedmimi črkami, ter celo z osmimi in desetimi črkami. Dobro ujemanje s slovenskimi besedili i in neujemanje z ostalimi predantičnimi napisi kaže na posebnost teh napisov. Tabela 16: Porazdelitev po dolžinah vseh besed navedenih vzorcev Število črk Števila vseh besed Deleži v odstotkih VEN RET FRI MES UMB VEN RET FRI MES UMB SLO ,09 17,33 19,95 14,68 0,67 4, ,01 29,91 27,45 28,38 5, ,08 21,69 25,84 34,67 11,42 9, ,61 15,28 14,53 12,67 20,68 12, ,35 10,14 6,81 6,59 18,43 13, ,43 3,85 2,77 2,18 13,63 10, ,13 0,9 1,61 0,68 14,71 8, ,99 0,51 0,81 0,13 8,08 5, ,25 0,39 0,12 0 6,00 3, , ,30 1,6 w w w. k o r e n i ,25 0 0,12 0 0,11 0, , ,00 0,3 VSE ,75

68 67 Pri slovenščini vsota deležev ni 100 %, saj se daljše besede še nadaljujejo. Primerjava dolžin različnih besed Primerjavo dolžin različnih besed izvedemo s porazdelitvijo dolžin različnih besed, ki je podana v poglavju Dolžine besed na sliki 14 [13]. Primerjava različnih besed brez obratne smeri branja je podana v grafu 5 in tabeli 17 za skupine: SLO2 deleži različnih besed v drugem vzorcu slovenskih besedil po številu črk [13] VEN deleži različnih besed prebranih venetskih besedil po številu črk [21] RET deleži različnih besed prebranih retijskih besedil po številu črk [22] FRI deleži različnih besed prebranih starofrigijskih besedil po številu črk [23] MES deleži različnih besed prebranih mesapskih napisov [24] UMB umbrijskih iguvinskih napisov [20] Graf 5: Porazdelitev po dolžinah različnih besed vseh vzorcev Ta primerjava pri vseh predantičnih besedilih najbolj odstopa od slovenskih besedil, kar je razumljivo, saj je nabor različnih venetskih, retijskih in mesapskih besed zaradi velike podobnosti večine napisov, primerjalno zelo majhen. Drugače je z umbrijskimi napisi, ki tudi odstopajo pri 3, 4, 5 in 6 črkovnih besedah, zato pa se bolje ujemajo pri 7, 8 in 9 črkovnih besedah. w w n e. s i

69 68 Tabela 17: Porazdelitev po dolžinah različnih besed po vseh vzorcih Število črk Števila različnih besed Deleži v odstotkih VEN RET FRI MES UMB VEN RET FRI MES UMB SLO ,86 3,26 2,78 1,83 1,01 4, ,11 14,59 12,04 10,67 5,73 30, ,71 29,37 33,80 34,90 13,82 9, ,44 26,30 27,93 28,08 22,36 12, ,55 15,16 11,88 16,83 20,34 13, ,38 7,10 5,86 5,67 15,39 10, ,01 2,69 2,62 1,63 10,34 8, ,33 0,77 1,70 0,29 7,53 5, ,27 0,77 0,93 0,00 3,15 3, ,62 0,000 0,15 0,10 0,22 1, ,44 0,00 0,15 0,00 0,11 0, ,27 0,00 0,15 0,00 0,00 0,30 VSE ,80 Pri slovenščini vsota deležev ni 100 %, saj se tudi daljše različne besede še nadaljujejo. Primerjava najpogostejših besed V poglavju Rast besednega ega zaklada je tudi tabela 35 z najpogostejšimi besedami obeh vzorcev z njihovimi deleži [13], zato primerjamo tudi na tej osnovi. V tabeli 18 in grafu 6 je 10 najpogostejših vsaj dvečrkovnih besed v slovenskih besedilih ter v venetskih, retijskih in mesapskih napisih, brez obratne smeri branja in z njihovimi deleži. Tabela 18: Deset najpogostejših vsaj dvečrkovnih slovenskih, venetskih, retijskih, mesapskih in iguvinskih besed z njihovimi deleži SLO je/5,63 in/3,31 se/2,65 da/1,56 na/1,24 so/1,19 pa/0.91 ne/0,90 ki/0,84 bi/0,80 VEN ioi/2,93 ti/1,94 iai/1,69 ego/1,69 vi/1,57 donasto/1,48 mego/1,48 kos/1,44 Reiti/1,36 van/1,24 RET ti/3,47 tu/2,57 si/1,54 ii-je/1,28 ga/1,28 le/1,56 ke/1,03 iti/1,03 ie/1,03 iai/0,77 FRI os/3,58 ti/1,96 ata/1,73 si/1,73 mi/1,27 da/1,15 na/1,15 ie/1,15 toj/1,04 ak/1,04 MES iei/5,35 ta/3,42 da/2,95 os/1,63 ti/1,07 te/0,94 an/0,77 ra/0,77 to/0,73 zi/0,73 UMB tu/0,65 fetu/0,47 ves/0,24 per/0,24 ar/0,23 puni/0,23 pune/0,21 pesnimu/0,21 ie/0,21 feitu/0,20 w w w. k o r e n i n e. s i w Medtem ko najpogostejše slovenske besede niso razumljive brez stavčnih povezav z ostalimi besedami razen besede so, je pri venetskih besedilih samostojno razumljivih kar vseh 10 besed, pri retijskih 5 besed, pri starofrigijskih 6 besed, pri mesapskih pa že 7 besed, pri umbrijskih pa so tudi vse razumljive; vse te besede so odebeljene.

70 Slovenski leposlovni vzorci so pretežno povedni, zato so najpogostejše besede JE, IN in SE; venetski so usmerjeni k pokojnikom zato so najpogostejše besede IOI, TI in IAI; retijski so usmerjeni v neposredno delovanje zato so najpogostejše besede TI, TU in SI; starofrigijski pa so usmerjeni tako k pokojnikom kot k delovanju zato so najpogostejše besede OS, TI in ATA, mesapski so izrazito usmerjeni k pokojnim, zato so najpogostejše besede IEI, TA, DA in OS, iguvinski pa so stvarni, čeprav več besed kaže na raj: AR, PESNIMU, pa tidi FETU, PUNE, PUNI in FEITU. Graf 6: Deset najpogostejših vsaj dvečrkovnih slovenskih, venetskih, retijskih, mesapskih in iguvinskih besed uvrščenih po njihovih deležih Deleži iguvinskih besed so bistveno nižji od ostalih vzorcev, saj je število besed primerljivo bistveno večje. Pomembna razlika se pokaže, če upoštevamo tudi enočrkovne besede, saj jih je zaradi okrajšav in narečnega zapisa bistveno več kot v knjižnem jeziku, ki ga prestavlja slovenski vzorec. Ti podatki so pokazani v tabeli 19 in grafu 7. Tabela 19: : Deset najpogostejših slovenskih, venetskih, retijskih, mesapskih in iguvinskih besed besed z njihovimi deleži SLO je/5,63 wz in/3,31 se/2,65 v/1,86 da/1,56 na/1,24 so/1,19 pa/0.91 ne/0,90 ki/0,84 VEN ioi/2,93 ti/1,94 t-tu/1,94 i-je/1,73 i-in/1,73 iai/1,69 ego/1,69 vi/1,57 donasto/1,48 mego/1,48 RET ti/3,47 e-je/2,70 i-in/2,70 tu/2,57 i-je/2,57 t-tu/2,05 l-le/1,80 si/1,54 ga/1,28 ii-je/1,28 w w w. k s i FRI s-s/5,65 e-je/4,27 os/3,58 ti/1,96 t-tu/1,96 ata/1,73 si/1,73 t-ta/1,50 a-toda/1,50 mi/1,27 MES iei/5,35 ta/3,42 da/2,95 s-si/2,52 t-tu/2,05 os/1,63 a-toda/1,58 e-je/1,11 l-le/0,98 te/0,94 UMB tu/0,65 fetu/0,47 ves/0,24 per/0,24 ar/0,23 puni/0,23 pune/0,21 pesnimu/0,21 ie/0,21 feitu/0,20 69

71 70 Tudi pri tem prikazu je razmerje podobno, saj najpogostejše slovenske besede niso samostojno razumljive, venetske pa so samostojno razumljive še vedno v 8 primerih, samostojno razumljive retijske so še 4, starofrigijskih je 6, mesapskih tudi 6 pri iguvinskih pa so razumljive vse. Vse samostojno razumljive besede so odebeljene. Deleži se v tem primeru povečajo, saj se je pri slovenščini pojavila ena, pri venetskih napisih tri, pri retijskih, starofrigijskih in mesapskih napisih pa kar pet enočrkovnih ovnih pogostih besed, umbrijske imajo zelo malo enočrkovnih besed, zato se ne pojavi nobena. Pri enočrkovnih besedah je poleg črke podan tudi njihov pomen. Graf 7: Deset najpogostejših slovenskih, venetskih, retijskih, mesapskih in iguvinskih besed suvrščenih po njihovih deležih Največja sprememba je starofrigio pri starofrigijskih napisih, kjer je pojavita dve zelo pogosti enočrkovni besedi. Od četrte pogoste besede imajo vsi predantični napisi večje deleže kot slovenski leposlovni napisi, razlog pa je v manjšem obsegu opazovanih besed. Zopet izrazito izstopajo iguvinske besede, saj imajo zaradi bistveno večjega primerljivega števila besed tudi pogoste besede znatno nižje deleže. Primerjava a dolžin povedi V poglavju Dolžina povedi pa je tudi slika 17: Porazdelitev dolžin povedi v besedah za vsak vzorec posebej [13]. Izvedli bomo tudi to primerjavo na naslednjih vzorcih, izidi pa so podani v grafu 8 in v tabeli 20. VEN deleži povedi venetskih besedil brez pon. in obj. delov po številu besed [15] RET deleži povedi retijskih besedil po številu besed [16] FRI deleži povedi starofrigijskih besedil po številu besed [17] MES deleži povedi mesapskih besedil po številu besed [18] UMB deleži povedi iguvinskih tablic po številu besed [20] SLO1 deleži povedi v prvem vzorcu slovenskih besedil po številu besed [13] w w w. k o s i

72 71 Graf 8: Dolžine povedi venetskih, retijskih, mesapskih in slovenskih besedil po številu besed Tudi tu je opazna razlika pri zelo kratkih napisih, kjer še posebej izstopajo starofrigijski napisi na keramiki, pa tudi kratki retijski napisi na kosteh, kar je razumljivo, saj je težko primerjati običajno pisano besedo s skromnimi mi posvetilnimi ali sporočilnimi napisi. Dobro ujemanje venetskih, retijskih in starofrigijskih napisov je le pri 5 besednih povedih, medtem ko mesapski še odstopajo in se približujejo šele pri 8 besednih povedih. Izrazito izstopajo umbrijske iguvinske tablice, saj so pisane po vrsticah, ki predstavljajo tudi stavke, zato so dolžine stavkov prilagojene dolžinam vrstic. Te imajo največjo gostoto med petimi in desetimi besedami. Tabela 20: Primerjava števila in deležev povedi po številu besed Število črk v besedi Števila besed Deleži v odstotkih VEN RET FRI MES UMB VEN RET FRI MES UMB SLO ,83 22,79 26,67 4,11 0,39 4, ,61 20,00 24,76 8,54 0,39 4, ,55 17,67 16,67 10,76 0,39 6, ,47 14,42 7,62 13,61 2,34 7, ,57 7,44 7,62 12,03 5,86 7, ,61 4,65 2,38 13,29 7,81 7, ,83 3,26 1,43 8,86 19,92 6, ,94 1,40 1,43 6,33 19,92 5, ,71 3,72 0,95 3,16 15,23 5, ,64 0,93 0,95 3,48 12,11 4,79 w w w. k o r e n i n e ,60 0,47 0,48 0,63 10,55 4, ,60 0,93 0,48 0,95 2,73 3, ,08 0,93 0 1,27 1,56 3,40

73 ,08 0,47 1,43 0,63 0,39 3, ,78 0,47 1,90 0,95 0,39 2, ,56 0,47 0,48 0,32 0 2, ,26 0 1,43 1,90 0 2, , ,63 0 1, , ,63 0 1, ,95 0,95 0 1, ,48 1,27 0 1, ,95 0,63 0 1, ,48 1,27 0 1, ,32 0 0, , , ,95 0 0, ,63 0 0, ,63 0 0, ,32 0 0, , ,32 0 0, ,63 0 0,34 Skupaj ,5 Pri slovenščini vsota deležev ni 100%, saj se daljše povedi še nadaljujejo. Pri mesapskih napisih so daljši napisi deljeni na posamezne zaključene celote: napis 37 na 17 in 20; napis 166 na 32, 28, 26, 27 in 27; napis 191 na 28 in 24; napis 192 na 20, 23, 26, 23 in 12 ter napis 195 na 21, 26, 21 in 19 besed. Zato se število napisov v tem prikazu poveča za 13 in je 316. Iguvinski napisi so s stavki ločeni po vrsticah, zato so dolžine temu prilagojene in imajo največjo gostoto oto med petimi in desetimi besedami. Verjetnosti prevodov Imamo štiri primerjalne prevode: Poultney podaja prevod v celoti v latinščini, vendar mnogo besed ne pojasnjuje. Kollar podaja prevod v celoti na slovenskih osnovah, v češčini in v latinščini. Horak obravnava le prva dela tablice V v češčini. Vodopivec pa podaja prevod v slovenščini in angleščini za prvih pet tablic. w w w. k o r e n i n e. s i Primerjalne verjetnosti razumevanja napisov so za vsako tablico podane pri tablicah. Primerjalno razumevanje je podano z deleži prepoznanih besed, ki morajo imeti vsaj polovico prepoznanih črk. Izidi primerjalnega razumevanja so podani v tabeli 21 in grafu 9.

74 73 Graf 9: Deleži prepoznanih besed po avtorjih in tablicah Tabela 21: Deleži prepoznanih besed po avtorjih in tablicah Avtor jezik T_I T_2 T_3 T_4 T_5 T_6 T_7 VSE Poultney lat. 18,30 23,12 28,09 18,67 33,82 30,54 21,17 24,82 Kollar slova. 52,58 51,36 55,87 50,00 40,12 47,94 42,67 48,65 Kollar češko 18,47 15,43 21,79 11,31 17,88 15,31 16,47 16,67 Kollar lat. 22,87 28,31 34,08 18,45 40,89 30,95 28,53 29,15 Horak češko 62,50 62,50 Vodop. slove. 96,61 98,39 97,93 99,57 98,26 98,15 V stopcu VSE so povprečne primerjalne vrednosti vseh obravnavanih tablic. Primerjalni izidi razumevanja dajejo veliko prednost zadnjemu prevodu, zato je najverjetnejši. Drugi je Horakov prevod, ki kljub slabemu in prilagojenemu prečrkovanju dosega drugi najboljši izid. Sledi Kollarjev larjev prevod na slovenskih osnovah, ki dosega dobre primerjalne vrednosti, kljub množici božanstev, ki slabšajo izid. Kollarjev larjev latinski prevod je nekoliko boljši od Poultnejevega, kar kaže na pomanjkljivo obdelavo slednjega. Najslabši je Kollarjev češki prevod, kar potrjuje dejstvo, da je češčina mlajši jezik in ni primerna za razumevanje predantičnih napisov. Stvarno razumevanje Stvarno razumevanje je praviloma slabše od primerjalnega, saj se upoštevajo podrobnosti, ki pri primejalnem razumevanju niso zajete. w w w. k o r e n i n Kollarjev češki prevod kaže slabo razumevanje v češčini, zato se primerjalna verjetnost zniža od 16,67 % na 10 %.

75 74 Poultnejev latinski prevod kaže slabo razumevanje v latinščini, ki je posledica slabe obdelave, zato se primerjalna verjetnost zniža od 24,82 % na 15 %. Kollarjev latinski prevod kaže slabše razumevanje v latinščini, zato se primerjalna verjetnost zniža od 29,15 % na 20 %. Kollarjev slovenski prevod kaže boljše razumevanje na slovenskih osnovah, zato se primerjalna verjetnost zniža od 48,65 % na 35 %. Horakov češki prevod kaže boljše razumevanje v češčini, zato se primerjalna verjetnost zniža od 62,50 % na 40 %. Vodopivčev slovenski prevod kaže zelo dobro razumevanje v slovenščini, upoštevati pa je treba nekatere manj verjetne premete in preglase, zato se primerjalna verjetnost zniža od 98,15 % na 70 %. Rezultati prevajanj avtorja so ustrezni in kažejo na daleč najboljše razumevanje in na uspešno zaključeno delo. Katalog tablic Podrobni podatki so zbrani v Katalogu tablic [20]. Na podlagi navedenih pogostih besed so bila zvezna besedila ustrezno deljena na posamezne besede z znanim pomenom. To je omogočilo prevode napisov s pomočjo sedanjega slovenskega jezika. Prevodi so oblikovani tako, da se kar najbolj prilegajo izvirnemu zapisu, zato je besedni red prevoda tak, kot je besedni red v napisu, zato ne zvene sodobno, vendar tako bolje kažejo na jezik tedanjega časa. Slovar iguvinskih besed Na podlagi razumljenih in prevedenih napisov je sestavljen tudi Slovar iguvinskih besed prvih petih tablic, ki obsega 890 besed. Tudi v slovarju so podane različice, saj ni možno vedno upoštevati prav določeno vsebino pri tako različnem zapisovanju, kot je razvidno iz zapisa pogostejših in znanih iguvinskih besed. Slovar zajema besede zapisane v originalnem prečrkovanju, njihov pomen v slovenskem jeziku z navedbo preoblikovanja in jezikovne uporabe, pomen v angleškem jeziku, navedbo v katerem zapisu je dana beseda in potrebna pojasnila. Slovar je pripravljen v posebni prilogi Slovar iguvinskih besed [19]. Analiza narečnosti iguvinskih napisov Analiza ni narejena, saj so prisotne okrajšave, še bolj pa podaljšanja tako na začetku, v sredini in na koncu, zato bi bila delitev na narečne in knjižne besede težavna in nezanesljiva. Razprava Analiza je pokazala, da so celo pri dobrem razumevanju iguvinskih napisov slovnične oblike, ki jih določajo končnice, močno vprašljive. Prisotne so tako okrajšave kot podaljšanja in to na začetku, v sredini in na koncu.

76 Opazne so značilne in povsem samostojno razumljive ter slovenskim knjižnim podobne besede: Venetske IOI, KOS, VAN, IAR, ŠAINATEI, TOLER, VDAN in VSE Retijske ITI, IUI, REDI, ATI, VINU, NAGE, LIPI, ZNA in NAGI Starofrigijske ATA, BABA, ATI, VAN, AIS, NAV, SIT, DOIKA in LAS Mesapske IEI, VAS, NAS, ATI, ATA, GAR, IAS, BIL, DAM in DASTA Iguvinske VES, PUNI, ATI, PESNIMU, SNATE, VERNIIE, SEVAKNE in UMEN Pri značilnih slovenskih najpogostejših besedah je še bolj nerazumljivo zavračanje razumevanja navedenih napisov v slovenskem jeziku s strani naših jezikoslovcev, saj se nekatere navedene besede pojavljajo tudi v besednjakih zahodnoevropskih jezikoslovcev. Predantični medosebni odnosi Pri iguvinskih napisih gre predvsem za vzgojo deške mladine, zato so značilne besede za očeta v različnih oblikah 39 krat, za sina v različnih oblikah 19 krat in za vnuka v različnih oblikah 6 krat. Značilne so tudi besede, ki pomenijo mladce. Ženski del ni prisoten razen v zgledu vestalk, to je devic, ki imajo različno in besedilu prilagojeno vlogo kot zgled mladcem. Zaključek Postopna obdelava celotnega obsega prvih petih igivinskih tablic, opisana v delovnih hipotezah, je omogočila dovolj dobro delitev zveznega besedila in razumevanje prebranih besedil v slovenščini. Mestoma so možna tudi drugačna branja, ki lahko delno spremenijo del prevedenega besedila. Napisi na iguvinskih tablicah so izrazito usmerjeni v poučevanje mladine v tostranstvu, s prevzemanjem osebne e odgovornosti in potrebnih veščin ter njihovo utrjevanje, za doseganje onostranstva. Podrobna oddelava napisov je podana v Katalogu iguvinskih napisov, kjer so podana prečrkovanja, delitev na besede in prevodi v slovenščino in angleščino. Narejen je tudi Slovar iguvinskih besed, ki obsega vse besede v navedenih besedilih in navaja napise kjer so te besede. e. Primerjalna verjetnost razumevanje v slovenščini je podana z deležem prepoznanih besed in je 98,15 %. Stvarna verjetnost razumevanja se zaradi deleža manj verjetih premetov in preglasov zniža, a je še vedno zelo visoka v deležu 70 %. Taki rezultati omogočajo nedvoumne rezultate in uspešno zaključeno delo prečrkovanja, branja, prevajanja in slovarja. Veneti, Etruščani, Wendi, Reti, Mesapci, Umbrijci in drugi naši jezikovni predniki, ki so naseljevali večji del Srednje Evrope, so s svojo pisno, gradbeno, religiozno, kmetijsko in tehnično kulturo nedvomno bistveno pripomogli k vsestranskemu razvoju antične kulture, ki je gradila predvsem na njihovi osnovi. Tudi ta jezikovna študija potrjuje že do sedaj znana dejstva, da so tudi umbrijski napisi berljivi in razumljivi na slovenskih osnovah. Zanimivo je, da je za razumevanje teh prastarih 75

77 76 napisov ustrezna sedanja slovenščina in ni bilo potrebno iskati izrazov v»praslovenščini«, kar postavlja sedanje pojmovanje»praslovenščine«pod resen vprašaj! Tudi tu se je pokazala slovenščina z upoštevanjem mnogih narečij in jezikovnega bogastva kot izrazito arhaičen jezik in zelo dobro orodje za razumevanje teh prastarih napisov. Literatura 1. Splet, ozemlje Umbrije, =imvns&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=x&ei=l2nmumhuoy_csgb6ligqcg&sqi=2&ved=0ccwq- &ved=0ccwq saq&biw=1920&bih= A. Perdih, Vpliv zadnje poledenitve na praprebivalstvo Evrope, Zbornik posveta Praprebivalstvo na tleh sedanje Evrope, Jutro, Ljubljana 2003, J. Kollar, Staroitalija slavjanska, Objevy a dukazy živlu Slavskih, Mesapia, Cisarske kralovske dvorske a statni tiskarne, Viden 1853, L. Verbovšek, Momu (ni) smo tujci? Knjiga izzivov, Jutro, Ljubljana S Bökönyi, W Meid, Gaulish Inscriptions, Archaelolingua, Akaprint, Second rev. ed., Budapest V. Vodopivec, Nekaj Galskih napisov, Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2007, Napis iz Perugie, Prečrkovanje napisa in razumevanje s poljubnimi imeni, org/wiki/cippus_perusinus. 8. V. Vodopivec, Primerjava obravnav napisa Perugia, Zbornik desete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2012, V. Vodopivec, Slovenci praprebivalci Evrope, jezikoslovje, Jutro, Ljubljana 2012, Splet, Iguvinske tablice, J. W. Poultney, The bronze tablets of Iguvium, American Philological Association, Baltimore A. Horak, Iguvijske desky, O Slovenech úplne jinak, co nebylo o Slovenech dosud zmámo, Lipa, Vizovice 1991, P. Jakopin, Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v Slovenskem jeziku, Doktorska disertacija, Fakulteta za elektrotehniko, Ljubljana, 1999, statopis.html. 14. G. Tomezzoli, M. Silvestri, Latin Language Database iz datotek/from data base: Propertius, The Latin Library, The Classics Homepage. 15. V. Vodopivec, Nabor venetskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik četrte mednarodne konference Evropski staroselci, Jutro, Ljubljana 2006, V Vodopivec, Zbir retijskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik šeste mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2008, V. Vodopivec, Zbir starofrigijskih napisov, delitev, prevod in besednjak, Jezikovni temelji starejše slovenske ske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Zbir mesapskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik devete mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2011, V. Vodopivec, Slovar iguvinskih besed, Umbri - Etruščani Slovenci, Jutro, Ljubljana V. Vodopivec, Katalog iguvinskih tablic, Umbri - Etruščani Slovenci, Jutro, Ljubljana V. Vodopivec, Slovar venetskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Besednjak retijskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Besednjak starofrigijskega jezika, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Slovar mesapskega jezika, Razbiranje Ilirskih jezikov, Jutro, Ljubljana 2012,

78 Povzetek Umbrijski napisi so na ozemlju sedanje Umbrije v osrednjem delu Italije in so po številu skromni, saj obsegajo la krajša napisa in daljši zapis iz Perugie, zato pa tudi sedem bronastih iguvinskih tablic z daleč najdaljšim predantičnim zapisom. Prvih 5 tablic je starejših, zadnji dve pa ponavljata, razširjata in delno spreminjata vsebino prvih 5 tablic. Krajša napisa vsebujeta 23 besed in 70 črk; Perusinski napis vsebuje 658 črk in 193 besed; prvih 5 iguvinskih tablic vsebuje 9841 črk in 2206 besed, zadnji dve pa črk, vse tabice skupno skupno pa črk. Napise so obdelovali bolj ali manj usposobljeni ljudje različnih strok. Predvsem so to priznani jezikoslovci, ki vsebine napisov ne razumejo ali jo razumejo drugače in v latinščini, kot slovenski raziskovalci, ki razumejo napise na slovenskih osnovah. Razlike so že pri delitvah na posamezne besede, predvsem pa v ujemanju dobljenih besed v izbranih jezikih razumevanja. Rezultati so zanesljivi, saj primerjalne vrednosti prečrkovanja in razumevanja več kot trikrat prekoračujejo podane zahteve: 25 % prepoznanih črk in 30 % prepoznanih besed. To omogoča nedvoumne rezultate in uspešno zaključeno delo prečrkovanja, branja, prevajanja in slovarja. Ti rezultati nedvoumno pričajo o predantični poselitvi osrednjega dela Italije s slovenskimi jezikovnimi predniki. 77

79 78 Vinko Vodopivec RAZUMEVANJE SAMNITSKIH NAPISOV Abstract UNDERSTANDING OF SAMNITIAN INSCRIPTIONS Samnitian inscriptions are South of Umbrian and South-East of Etruscan and are nearly close to Messapian. The inscriptions treated more or less qualified people from various fields. These are primarily recognized linguists who do not understand the inscriptions and Slovenian researchers who understand the inscriptions on the Slovenian basis. In detail is treated Kollar s selection. Slovenian proves to be an extremely archaic language and its many dialects is an excellent tool for studying the oldest Slovenian records. More than 92% of the inscriptions with excellent transliteration and more than 96% inscriptions ions with excellent translations provides unambiguous results and successful completion of transliteration, reading, translation and dictionary. Uvod Obravnavan je le Kollarjev izbor samnitskih napisov [1], ki obsegajo 27 napisov, ki vsebujejo 237 besed in 626 črk. NAPISI V tabeli 1 prikazujem število napisov Kollarjevega izbora, ter število v njih prepoznanih besed in črk. Tabela 1: Število napisov ter v njih prepoznanih besed in črk Napisi Število napisov Število besed Število črk Izbrani napisi Povprečna dolžina samnitskih napisov je 626 črk / 27 napisi = 23,19 črk ali 237 besed / 27 napisi = 8,78 besed. Povprečna dolžina napisov je zaradi skromnega izbora večja od mesapskih napisov z 21,48 črk ali 7,72 besed, od etruščanskih napisov z 20,72 črk ali 6,71 besed in večja od venetskih napisov z 18,71 črk ali 5,76 besed, od starofrigijskih z 10,68 črk ali 4,19 besed in večja od retijskih napisov z 10,51 črk ali 3,5 besed. Povprečna dolžina samnitskih besed je 626 črk / 237 besedami = 2,64 črke. Povprečna dolžina besed je najmanjša. Slede mesapske s 2,78 črk, starofrigijske z 2,81 črk, retijske z 2,95 črk, etruščanske z 3,09 in venetske z 3,25 črk [2-6]. w w

80 Primerjava prečrkovanj Zaradi majhnega obsega napisov podajam v tabeli 2 le pregled črkovnih znakov za posamezne skupine. Tri črke F so prištete h črki V, Črka Y pa je upoštevana kot črka I. Upoštevane so jezikovne skupine: SLO vse črke navedenih slovenskih besedil 14, črk [7] LAT vse črke navedenih latinskih besedil 1, črk [8] VEN vse črke venetskih napisov brez pon. in obj. delov črk [9] RET vse črke navedenih retijskih napisov črk [10] FRI vse črke navedenih starofrigijskih napisov črk [11] MES vse črke navedenih mesapskih napisov črk [12] E-V vse črke Kollarjevega izbora etruščanskih napisov 3937 črk [13] SAM vse črke Kollarjevega izbora samnitskih napisov 626 črk [14] Tabela 2: Primerjava števila posameznih črk ČRKE Števila VEN SLO RET FRI MES LAT SAM E-V A B C D E G H I K L M N O P R S Š T U V Z w w w. k o r e n i n e. s i SKUPAJ Izvedem le primerjavo prečrkovanj samoglanikov in utežno primerjavo posameznih glasov, kar je prikazano v tabeli 3 in 4. 79

81 80 Primerjava deleža samoglasnikov. Tabela 3: Primerjava deleža samoglasnikov Jezik PYR SAM E-V VEN MES SLO LAT Samoglasniki: a, e, i, o, u 49,06 43,93 47,24 51,84 51,65 46,15 45,47 47 Razlika 5,13 0,00 3,31 7,91 7,72 2,22 1,54 Samnitskim napisom je najbližje latinščina, nekaj bolj oddaljena je slovenščina, potem etruščina, na večji razdalji pa so pyrgijski, mesapski in venetski napisi. Primerjava prečrkovanj je izvedena tudi z utežnimi deleži posameznih skupin glasov za iste jezike in napise ter je podana v tabeli 4. Posamezno razmerje je izračunano kot razlika posamezne skupine do deleža samnitskih črk SAM, pomnožena z njegovim deležem. Tabela 4: Primerjava jezikov po utežnih razmerjih posameznih skupin glasov Jezik PYR SAM E-V VEN MES SLO LAT Samoglasniki: a, e, i, o, u 49,06 43,93 47,244 51,84 51,65 46,15 45,47 Razmerje 225, ,41 347,49 339,14 97,52 67,65 Zvočniki: m, n, l, r, v 27,50 24,76 28,17 21,32 19,57 23,50 22,98 Razmerje 67, ,43 85,17 128,50 31,20 44,07 Zveneči soglasniki b, d, g, z, ž 2,81 5,91 2,57 4,96 8,96 9,71 5,46 Razmerje 18, ,74 5,61 18,03 22,46 0,66 Nezveneči soglasniki 20,63 25,40 22,02 21,88 19,82 20,64 26,09 Razmerje 121, ,85 89,41 141,73 120,90 17,53 Vsota razmerij 432, ,43 527,68 627,40 272,08 129,91 Samnitskim napisom SAM sta po črkah najbližja latinski in slovenski jezik, slede etruščanski, pyrgijski, venetski in mesapski jezik. Mesto sta zamenjala le venetski in mesapski jezik. Primerjava prevodov Delovni hipotezi Delovni hipotezi, ki sta bili uporabljeni pri podrobni primerjavi različnih prečrkovanj in branj istih napisov, pri obravnavi ertuščanskih napisov nista uporabni in sta ustrezno preoblikovani podobno kot pri retijskih napisih: w w w. k o r e n i n e. s i Verjetnost prečrkovanja je ocenjena glede na število znanih in glede na število dodanih in v prevodu uporabljenih črk. Verjetnost prevoda je ocenjena glede na znani pomen predvsem daljših in pogostejših besed in glede na smiselni prevod celotnega napisa.

82 Kriteriji ocenjevanja verjetnosti prečrkovanj in prevodov Kriteriji ocenjevanja verjetnosti prečrkovanj in prevodov so enaki kot pri dosedaj obravnavanih napisih in so podani v tabeli 5 [9-13]. Tabela 5: Kriteriji ocenjevanja verjetnosti prečrkovanj in prevodov Ocena Verjetnost prečrkovanj v odstotkih Verjetnost prevodov v odstotkih odlično > 0,85 > 0,80 prav dobro > 0,70 > 0,60 dobro > 0,55 > 0,40 zadostno > 0,40 > 0,200 nezadostno < 0,40 < 0,20 Delitev zveznega besedila in prevodi Razumevanje jezikoslovcev Razumevanje jezikoslovcev je vezano na poljubna imena, saj praviloma ne podajajo smiselnih prevodov ampak le predvidevanja, saj naj bi napisi večinsko vsebovali rodbinska ter moška in ženska samnitska imena. Značilna je popolna odsotnost analiz pogostosti, ki so bistveni temelj razbiranja vseh neznanih jezikov. Delitev praviloma zveznega besedila delitev pri znanih besedah, delitev pri znanih in pogostih okrajšavah. Delitev zvezno pisanega besedila je pri znanih daljših besedah ustrezna in zelo zanesljiva, medtem ko je delitev pri znanih krajših besedah praviloma le zanesljiva. Pri okrajšavah je možno upoštevati delitev kot pravilno le z dobrim razumevanjem celotnega smiselno prebranega dela napisa ali celotnega besedila. Dosedanja razumevanja Samnitske napise je obravnavalo več avtorjev od katerih je najpomembnejši Jan Kollar, ki podaja tudi stvarno razumevanje [1]. Pogostejše ostejše besede Za ocenjevanje ustreznosti prevodov so pomembne pogostejše besede, ki imajo zaradi pogostosti večjo verjetnost in s tem povečujejo verjetnost ustrezne delitve zveznih napisov in njihovih prevodov. Značilne in vsaj dve-črkovne besede so prikazane v tabeli 6. Pri vsaki skupini zapisanih besed, ki se nizajo v začetnem stolpcu, je v vrstici za prevodom po vrstnem redu za vsako besedo podano tudi njihovo število v besednjaku samnitskih besed, na koncu pa še njihovo skupno število. w w w. k o r e n i n e. s i 81

83 82 Tabela 6: Pogoste in vsaj dvečrkovne samnitske besede [14] Zapisane besede Prevodi Posamezna števila besed ai, ia, nea, nia, san aja, leži, 3, 1, 1, 1, 1 7 eis, gev, ial, ies, iiu, ioi, kes, ui, vh ais, joj 4, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1 12 ara, iri, ra, rei, rie raj 2, 1, 1, 1, 1 6 ati, maat, mame ata, mama 1, 1, 1 3 sta, us ustani 1, 1 2 hie, ke, kla, klum, ta, ti, tte tu, tam, 2, 1, 1, 1, 2, 1, 1 9 adii, ge, sl gre, šel 1, 3, 1 5 ei je 2 2 ege, gaa, mai, me, mi, mie, mn, nas, nei, nie moj, meni, 1, 1, 2, 1, 2, 1, 2, 1, 1, 1 13 frun, mar, pestlum skrb, nega 1, 2, 1 4 vel, velu, vlkhna velik 1, 1, 1 3 is, iss isti 8, 1 9 herine, mul, mulu veren 1, 1, 1 3 epe, fin, mik, vesul čeden 1, 1, 1, 1 4 ak,aku, al, ekk, pa, sae, ul ali, in, če 1, 1, 1, 1, 1, 1, 1 7 nis, si, sim, sima, su, ti, tiu, tou si, nisi 1, 1, 4, 1, 1, 5, 1, 1 15 bm, buva bo, bova 1, 1 2 da, de, hei, ka, pak, da, ko, 1, 1, 1, 3, 1 7 la, le le 1, 1 2 rs res 1 1 nt, nut noter 1, 1 2 niu, nov, nv nov 2, 1, 1 4 kure, kuru kuri 1, 1 2 sei, seies sej 1, 1 2 mara, marai rad 1, 1 2 sa se 1 13 bait, poterem, uri tera 1, 1, 1 3 fed, umea, vad, vue ve 1, 1, 1, 1 4 up, ups up 2, 1 3 w w w. k o r e n i n e. s i med, mt med 3, 1 4 Obseg obdelovanih napisov je majhen, zato so tudi pogostosti posameznih besed manjše. Vse

84 Pri samnitskih napisih se najpogostejša beseda IS s pomenom isti se pojavlja 8 krat, TI s pomenom ti se pojavlja 5 krat, SIM s pomenom sem se pojavlja 4 krat, EIS s pomenom ajs se pojavlja 4 krat, AI, GE, KA, in MED s pomeni: aji, gre, ko in med se pojavljajo po 3 krat. V etruščanskih napisih so najpogostejše besede LA - 32 krat, TI - 18 krat, AR - 16 krat, MI - 14 krat, AU - 12 krat, TULAR, RIL in ROI pa se pojavljajo 11 krat. V venetskih napisih pa so najpogostejše besede: IOI 71 krat, TI 49 krat, VI 44 krat, IAI 40 krat, KOS 35 krat, VAN 30 krat in OS 26 krat. V retijskih napisih so najpogostejše besede: pa TI 33 krat, TU 22 krat in SI 13 krat, II 13 krat, NA 11 krat, GA 10 krat in LE 9 krat. V starofrigijskih napisih so najpogostejše besede: OS 31 krat, TI 19 krat, SI 15 krat, ATA 15 krat, TA 15 krat, TE 15 krat in NA 13 krat. V mesapskih napisih so najpogostejše besede: IEI 125 krat, TA 80 krat, DA 69 krat, OS 38 krat, TI 25 krat, TE, 22 krat in VAS 19 krat. Prikaz in utemeljitev pomena posameznih pogostih besed Zaradi manjšega obsega podajam le splošno primerjavo. Samnitski napisi imajo sicer onostransko usmeritev, vendar so praktične narave in prevladujejo besede pokojniku in besede žalosti, vse pa v oznanjaju skupnosti živih in mrtvih. Usmeritev je pokopne narave, tu so podobni mesapskim napisom, po praktičnosti in značaju pokopavanj pa so bliže etruščanskim napisom. Primerjava značilnosti obravnavanih besedil Primerjava najpogostejših beseded V poglavju Rast besednega zaklada je tudi tabela 35 z najpogostejšimi besedami obeh vzorcev z njihovimi i deleži [7], zato primerjamo tudi na tej osnovi. V tabeli 7 in grafu 1 je 10 najpogostejših vsaj dvečrkovnih besed v slovenskih besedilih ter v venetskih, retijskih, mesapskih, etruščanskih in samnitskih napisih z njihovimi deleži. Tabela 7: Deset najpogostejših vsaj dvečrkovnih slovenskih, venetskih, retijskih, mesapskih, etruščanskih in samnitskih besed z njihovimi deleži SLO je/5,63 in/3,31 se/2,65 da/1,56 na/1,24 so/1,19 pa/0.91 ne/0,90 ki/0,84 bi/0,80 VEN ioi/ 2,93 ti/ 1,94 iai/ 1,69 ego/ 1,69 vi/ 1,57 donasto/ 1,48 mego/ 1,48 kos/ 1,44 Reiti/ 1,36 RET ti/3,47 tu/2,57 si/1,54 ii-je/1,28 ga/1,28 le/1,56 ke/1,03 iti/1,03 ie/1,03 iai/0,77 FRI os/3,58 ti/1,96 ata/1,73 si/1,73 mi/1,27 da/1,15 na/1,15 ie/1,15 toj/1,04 ak/1,04 w w w. k o r e n i n e. s i MES iei/5,35 ta/3,42 da/2,95 os/1,63 ti/1,07 te/0,94 an/0,77 ra/0,77 to/0,73 zi/0,73 E-V la/2,51 ti/1,42 ar/1,26 mi/1,10 au/0,94 tular/0,86 ril/0,86 roi/0,86 ial/0,86 nei/0,71 SAM is/3,38 ti/2,10 sim/1,69 eis/1,69 ai/1,27 ge/1,27 ka/1,27 med/1,27 mai/0,84 up/0,84 van/ 1,24 83

85 84 Medtem ko najpogostejše slovenske besede niso razumljive brez stavčnih povezav razen besede so, je pri venetskih besedilih samostojno razumljivih kar vseh 10 besed, pri retijskih 5 besed, pri starofrigijskih 6 besed, pri mesapskih pa že 7 besed, pri etruščanskih in samnitskih pa zopet vseh 10 besed; vse te besede so odebeljene. Slovenski leposlovni vzorci so pretežno povedni, zato so najpogostejše besede JE, IN in SE; venetski so usmerjeni k pokojnikom zato so najpogostejše besede IOI, TI in IAI; retijski so usmerjeni v neposredno delovanje zato so najpogostejše besede TI, TU in SI; starofrigijski pa so usmerjeni tako k pokojnikom kot k delovanju zato so najpogostejše besede OS, TI in ATA, mesapski so izrazito usmerjeni k pokojnim, zato so najpogostejše besede IEI, TA, DA in OS, etruščanski so močno usmerjeno v delovanje, zato so najpogostejše besede LA, TI, AR in MI, samnitski so usmerjani v delovanje in k pokojnim, zato so najpogostejše besede IS, TI, SIM in EIS. Graf 1: Deset najpogostejših vsaj dvečrkovnih slovenskih, venetskih, retijskih, mesapskih, etruščanskih in samnitskih besed uvrščenih po njihovih deležih Deleži etruščanskih in samnitskih besed se pokrivajo z vsemi predantičnimi napisi razen mesapskih besed, ki so bistveno bližji slovenskemu vzorcu. Primerjava dolžin povedi V poglavju Dolžina povedi pa je tudi slika 17: Porazdelitev dolžin povedi v besedah za vsak vzorec posebej [7]. Tudi to sliko bomo primerjali z vzorcem samnitskih povedi na Grafu 2, podatki pa so v tabeli 8. w w n e. s i VEN deleži prebranih venetskih besedil brez pon. in obj. delov po številu besed [9] RET deleži vseh prebranih retijskih besedil po številu besed [10] FRI deleži vseh prebranih starofrigijskih besedil po številu besed [11]

86 MES deleži vseh prebranih mesapskih besedil po številu besed [12] E-V deleži vseh prebranih etruščanskih besedil po številu besed [13] SAM deleži vseh prebranih samnitskih besedil po številu besed [14] SLO1 deleži povedi v prvem vzorcu slovenskih besedil po številu besed [7] Graf 2: Dolžine povedi venetskih, retijskih, mesapskih, etruščanskih, samnitskih in slovenskih besedil po številu besed. Zaradi preglednosti je graf omejen na povedi do 18 besed. Tudi tu je opazna razlika pri zelo kratkih napisih, kjer še posebej izstopajo starofrigijski napisi na keramiki, pa tudi kratki retijski napisi na kosteh, kar je razumljivo, saj je težko primerjati običajno pisano besedo s skromnimi posvetilnimi ali sporočilnimi napisi. Dobro ujemanje venetskih, retijskih in starofrigijskih napisov je le pri 5 besednih povedih, medtem ko mesapski še odstopajo in se približujejo šele pri 8 besednih povedih. Etruščanski napisi izrazito odstopajo pri 5 do 9 besednih povedih, ki jih je precej več, daljših in krajših pa je manj. Samnitski napisi izstopajo pri 6 besednih povedih, pri 7 besednih pa se izenačujejo z etruščanskimi. Verjetnosti prečrkovanj in prevodov Verjetnosti prečrkovanja in razumevanja napisov so za vsak napis posebej podane v Katalogu napisov in prevodov. Ocene so podane na podlagi postavljenih kriterijev. Zbir verjetnosti pa statistično uvršča napise glede prečrkovanj in branj po kriterijih podanih v delovnih hipotezah. w w w. k o Kriteriji ocenjevanja in verjetnosti prečrkovanj in prevodov so podani v tabeli 8. 85

87 86 Tabela 8: Kriteriji ocenjevanja in verjetnosti prečrkovanj in prevodov za 27 napisov Ocena obdelave Kriteriji prečrkovanj Verjetnost prečrkovanj Verjetnost prevajanj Kriteriji število odstotek prevajanj število odstotek odlično > ,60 > ,30 prav dobro > ,70 >60 1 3,70 dobro > ,70 > zadostno > > nezadostno < < Odlično oceno prečrkovanja je dobilo več kot 92 %, upoštevati pa je treba, da so vsa privzeta prečrkovanje ocenjena z vrednostjo 0,9. Odlično oceno prevodov ima celo več kot 96 % napisov, upoštevati pa je treba izbor, ki zajema pretežno dobro razumljive napise. Primerjava verjetnosti prečrkovanj venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih, etruščanskih in samnitskih napisov je podana tudi na grafu 3. Graf 3: Primerjava verjetnosti prečrkovanj venetskih, retijskih, ih, starofrigijskih, mesapskih, etruščanskih in samnitskih napisov Graf kaže daleč najboljše prečrkovanje etruščanskih in samnitskih besedil celo v primerjavi z venetskimi in mesapskimi besedili. Razlog je v izboru napisov, saj so vsa privzeta prečrkovanja uvrščena v razred odlično. w n i n e. s i Primerjava verjetnosti prevodov venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih, etruščanskih in samnitskih napisov je podana na grafu 4.

88 Graf 4. Primerjava verjetnosti prevodov venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih, in samnitskih etruščanskih napisov 87 Graf kaže na zelo dobro razumevanje etruščanskih in samnitskih besedil, saj je bistveno boljše od razumevanja venetskih in mesapskih besedil. Posebej izstopajo samnitski napisi z izjemno dobrim razumevanjem, kar je posledica skromnega zbora napisov, ki zajemajo po vsebini podobna besedila. Rezultati prečrkovanj in prevajanj so ustrezni in kažejo na uspešno zaključeno delo. Pri obravnavi starih zapisov ni možno vedno ugotoviti dejanske vsebine, zato sta pri vsakem napisu ocenjena tako verjetnost prečrkovanja kot prevajanja. Možne so vedno izboljšave, ki se bodo pojavile z novimi, doslej še neznanimi besedili in s še izboljšanim razumevanjem še drugih samnitskih napisov. Katalog samnitskih napisov, besed in prevodov Na podlagi navedenih pogostih besed so bila zvezna besedila ustrezno deljena na posamezne besede z znanim pomenom. To je omogočilo prevode napisov s pomočjo sedanjega slovenskega jezika. Prevodi so oblikovani tako, da se kar najbolj prilegajo izvornemu zapisu, zato je besedni red prevoda tak, kot je besedni red v napisu, zato ne zvene sodobno, vendar tako bolje kažejo na jezik tedanjega časa. Vsa besedila so označena s Kollarjevimi oznakami in so zbrana v posebni prilogi Katalog samnitskih napisov, besed in prevodov [2]. w w w. k o r e n Besednjak samnitskega jezika Na podlagi razumljenih in prevedenih Kollarjevih napisov je sestavljen tudi Besednjak in samnitskega jezika, ki obsega 173 besed, najdenih v Kollarjevih samnitskih napisih. Tudi

89 88 v slovarju so podane različice, saj ni možno vedno upoštevati prav določeno vsebino pri tako različnem zapisovanju, kot je razvidna iz zapisa pogostejših in znanih samnitskih besed. Besednjak zajema besede zapisane v originalnem prečrkovanju, njihov pomen v slovenskem jeziku z navedbo preoblikovanja in jezikovne uporabe, pomen v angleškem jeziku, navedbo v katerem zapisu je dana beseda in potrebna pojasnila. Besednjak je pripravljen v posebni prilogi Besednjak samnitskega jezika [14]. Razumevanje jezikoslovcev Analiza je pokazala, da so celo pri dobrem razumevanju navedenih predantičnih napisov slovnične oblike, ki jih določajo končnice, močno vprašljive. Knjižne oblike so v izraziti manjšini in se šele po več enakih besedah lahko sklepa na ustreznost t besednih končnic. Šele dovolj velika zanesljivost prevodov določa tudi ustrezno delitev zvezno pisanih besedil. Šele dovolj zanesljiva delitev pa omogoča ugotavljanje stopnje narečnosti in knjižnosti in šele pri dovolj veliki stopnji knjižnosti in večkrat ponovljenih knjižnih besedah, je možno zanesljiveje ugotavljati tudi slovnične oblike in s tem čase, sklone itd. Slovnične analize predantičnih napisov bi se lahko vršile na osnovi narečnih besed, ki imajo zelo velik delež, vendar manjka bistvena osnova, saj niti slovenska narečja niso strokovno obdelana. Jezikoslovce čaka izjemno delo pri ugotavljanju narečnih končnic v slovenskih narečjih in njihova primerjava s končnicami v obravnavanih venetskih, retijskih, starofrigijskih, mesapskih, etruščanskih in samnitskih napisih. Analiza je ponovno potrdila nerazumevanje navedenih skupin predantičnih napisov s strani zahodnoevropskih jezikoslovcev, ki ob nerazumevanju navedenih napisov sklepajo na slovnične oblike in ugotavljajo slovnične podrobnosti kot v znanem knjižnem jeziku. Njihovo»razumevanje«nima dobrih osnov niti v besedah v izbranem jeziku razumevanja, še manj pa v slovničnih oblikah v njim neznanem jeziku pisanem v neznanem narečju. Ob zavračanju možnosti razumevanja navedenih skupin predantičnih napisov s pomočjo slovenskih jezikov, ki so posredno ali neposredno izpričani na njihovih območjih [15-19], ob neustrezni delitvi zveznih napisov, ob upoštevanju poljubnih imen in določanju končnic, in ob nedvoumno napačno izbranem jeziku razumevanja, ostane od njihovega jezikoslovnega obravnavanja le še večinoma ustrezno prečrkovanje. Naravni izvor imen in priimkov Besede imajo svoj naravni izvor, saj so ljudje pomensko ubesedili to kar so slišali, videli, opazovali in razumeli, bodisi v naravi ali v medsebojnih odnosih [20-21]. Tudi imena in priimki so nastali na enak način, saj so ubesedene značilnosti posameznikov: hiter, len, hraber, borben, visok, majhen, pošten, tatinski, dober, trd, varčen, zapravljiv, vzdržljiv, mevžast itd. ali pa njihove dejavnosti, sposobnosti, zadolžitve in podobno. Značilno je, da poljubna imena zahodnoevropskih jezikoslovcev s katerimi pojasnjujejo pomen predantičnih slovenskih napisov, ne kažejo takih naravnih izvorov. To odstopanje od običajnih pomenov priimkov ponovno dokazuje njihovo poljubnost in nerazumevanje na njihovi osnovi. Zopet je opazna odsotnost analiz pogostosti, ki bi morale dokazovati pomen besed ali priimkov in imen v izbranem jeziku razumevanja.

90 Zaključek Postopna obdelava celotnega obsega izbranih Kollarjevih samnitskih napisov, opisana v delovnih hipotezah, je omogočila dovolj dobro delitev zveznega besedila in razumevanje prebranih besedil. Mestoma so možna tudi drugačna branja, ki lahko delno spremenijo del prevedenega besedila, celoten pomen pa lahko spremenijo le pri zelo kratkih ali z okrajšavami izraženimi napisi. Celotni izbor prebranih zveznih napisov je zato razumno razdeljen in preveden v slovenski jezik tako, da omogoča nadaljnje poglabljanje v posamezna besedila. Prvič je narejen tudi Besednjak samnitskega jezika, ki obsega vse besede v navedenih Kollarjevih besedilih in navaja napise kjer so te besede. Besednjak omogoča dobro razumevanje že navedenih besedil in ustrezno branje drugih ali novo odkritih besedil v istem ali podobnem jeziku. Odlično oceno prečrkovanja ima več kot 92 % prečrkovanih napisov, odlično razumevanja pa ima celo več kot 96 % prevedenih napisov. Taki rezultati omogočajo nedvoumne rezultate in uspešno zaključeno delo prečrkovanja, branja, prevajanja in besednjaka. Veneti, Etruščani, Wendi, Reti, Mesapci, Samniti in drugi naši jezikovni predniki, ki so naseljevali večji del Srednje Evrope, so s svojo pisno, gradbeno, religiozno, kmetijsko in tehnično kulturo nedvomno bistveno pripomogli ogli k vsestranskemu razvoju antične kulture, ki je gradila predvsem na njihovi osnovi. ovi. Tudi ta jezikovna študija potrjuje, da so samnitski napisi berljivi in razumljivi na slovenskih osnovah. Tudi tu se je pokazala slovenščina z upoštevanjem mnogih narečij kot izrazito arhaičen jezik in zelo dobro orodje za razumevanje teh prastarih napisov. Literatura 1. J. Kollar, Staroitalija slavjanska, ska, Objevy a dukazy živlu Slavskih, Samniti, Cisarske kralovske dvorske a statni tiskarne, Viden 1853, V. Vodopivec, Katalog Samnitskih napisov, besed in prevodov, Objavljeno v tej knjigi. 3. V. Vodopivec, Katalog Etruščanskih napisov, besed in prevodov, Objavljeno v tej knjigi. 4. V. Vodopivec, Katalog alog retijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, Katalog starofrigijskih napisov, besed in prevodov, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010, V. Vodopivec, opivec, Katalog mesapskih napisov,besed in prevodov, Razbiranje ilirskih jezikov, Jutro, Ljubljaba jaba 2011, P. Jakopin, Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v Slovenskem jeziku, Doktorska disertacija, Fakulteta za elektrotehniko, Ljubljana, 1999, statopis.html. 8. G. Tomezzoli, M. Silvestri, Latin Language Database iz datotek/from data base: Propertius, The Latin Library, The Classics Homepage. 9. V. Vodopivec, Nabor venetskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik 4. mednarodne konference Evropski staroselci, Jutro, Ljubljana 2006, V Vodopivec, Zbir retijskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik šeste mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2008, V. Vodopivec, Zbir starofrigijskih napisov, delitev, prevod in besednjak, Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze, Jutro, Ljubljana 2010,

91 V. Vodopivec, Zbir mesapskih napisov, delitev, prevod in slovar, Zbornik devete mednarodne konference, Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2011, V. Vodopivec, Zbir etruščanskih napisov, delitev, prevod in slovar, Objavljeno v tej knjigi. 14. V. Vodopivec, Besednjak samnitskih besed, Objavljeno v tej knjigi. 15. Julien Cezar, Les actions de l Empereur ou de la royaute, 17, Les Belles lettres. I, Paris 1932, 143; Glej: I Tomažič, Slovenske korenine, I Tomažič, Ljubljana 2003, M. Alinei, The paleolitic continuity theory on indo-evropean origins, an introduction, continuitas. nuitas. com, Alessandro Peroni, M. Alinei, Origini delle Lingue d Europa, Il Mulino, Ed., Bologna, Vol 1, 1996, Vol 2, J. Škulj, Etruscans, Veneti and Slovenians a genetic perspective, Zbornik 3. Mednarodne konference, Staroselci v Evropi, Jutro, Ljubljana 2005, R. Petrič, Venetska teorija in izvor Slovenov, Zbornik 5. mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2007, L. Sever, Iskal sem prednamce, Dokazi o starožitnosti Slovencev na Dolenjskem zahodu, L. Sever, Turjak 2003, O. Belchevsky, Proto Slavic roots of the European languages were analyzed and confirmed with a new methodology, Principles of conceptual linguistics and their nature-based evolution, Proceedings of eighth International Topical Conference, Origin of Europeans, Jutro, Ljubljana 2010, Povzetek Samnitski napisi so južno od Umbrov in jugovzhodno od Etruščanov in se že bližajo Mesapcem. Napise so obdelovali bolj ali manj usposobljeni ljudje različnih strok. Predvsem so to priznani jezikoslovci, ki napisov ne razumejo in slovenski raziskovalci, ki razumejo napise na slovenskih osnovah. Medtem ko so že pri prečrkovanju pomembne razlike, pa so bistvene razlike pri razumevanju u zapisanih besedil. Podrobno je obdelan Kollarjev izbor besedil. Slovenščina se izkaže kot izrazito arhaičen jezik in s svojimi številnimi narečji predstavlja izjemno orodje za proučevanje najstarejših slovenskih zapisov. Več kot 92 % napisov dosega odlično prečrkovanje in več kot 96% napisov dosega odlične prevode, kar omogoča nedvoumne rezultate in uspešno zaključeno delo prečrkovanja, branja, prevajanja in besednjaka.

92 Valery Osipov Povzetek THE READING OF ETRUSCAN INSCRIPTION TLE 890 RAZUMEVANJE ETRUŠČANSKEGA NAPISA TLE 899 Razumevanje dobro ohranjenega etruščanskega napisa iz drugega stoletja pr. Kr., na obočni steni groba pri Villa Tarantola, je možno razumeti na osnovi slovanskih jezikov in nam spregovori o Velesu kot bogu podzemlja. Preface The Etruscan inscription TLE 890 from 2 nd century BC, on the arch-wall in tomb at Villa Tarantola, Tarquinia, is quite good preserved and is presented on next figure [1,2]. It is kept in Muzeo Nazionale di Tarquinia. Figure 1. w e n i n e. s i Mauro Cristofani gives the draw of inscription with better divisibility of letters that is present in next figure [2]. 91

93 92 Transliteration Mauro Cristofani transliterates it in the same way as Glen Gordon that spells it out as the following [1-2]. 1 felsnas : la : leθes 2 svalce : avil CVI 3 murce : capue 4 tleχe : hanipaluscle V. Osipov 1. The text of this inscription is read from right to left. 2. The scribe has divided almost all the text of this inscription into words by himself using the mark : (colon). 3. I read it as follows: VELZNAS : YA : LEDESES SPALTE : ABIL : MURTETNKVE TLEKE : ZANIHALUSTLE Deciphering Figure 2. Linguistsists Contents of this inscription are by linguists considered as non-deciphering. V. Osipov After dividing this partly continuous text into words and using the transliteration I write it in Latin letters as follows: w w w. k o r e n i n e. s VELZe NASh YA LEDES SPALTsE ABIL MURTsE TsNKVE TeLEKE ZA NIH ALU STsELE i

94 And in Cyrillic letters: ВЕЛСе НАШ Я ЛЕДЕС СПАЛЦЕ АБИЛ 106 МУРЦЕ ЦНХВЕ ТЛЕКЕ ЗА НИХ АЛЮ СЦеЛЕ The Russian translation О наш Велес! Я, Ледес, обил склеп 106 кусками олова. Только за них Алю исцели. The English translation Oh our Veles! Me, Ledes, I have sheeted this burial vault with 106 pieces of tin. But in exchange heal Ala. The Slovene translation O naš Veles! Jaz, Ledes, imam pokopno vrednost 106 kosov ov svinca. Toliko njih zacelijo Ala. Comments 1 As for the reading of the third word, I see here two possible approaches. The first one is simple. There is a mistake of the scribe or a damaged letter. And then we must read this word as the Russian Я not LA. The second explanation is more complex. If the scribe really wanted to, and have wrote LA it must be read as LA or as LYA. And this is the name of the note A or La, the sixth note of the fixed-do solfège. This is the very note which is generally used as a standard for tuning. And then the beginning of the inscription will sound differently, in another way: VELZhe NAShe LA, that will mean: Oh Veles! You are our note A (or Вельже, наше ля! in Russian). This reading of the beginning ng of the inscription brings the sense to the biblical expression in the Book of Revelation I am the Alpha and Omega, the first and the last. The letter A (Latin name of the note La) is the first letter in the Latin alphabet. The Slavic God Veles was known as a god of the underworld, death and also as a god of musicians. The reading of LA as RA (name of God) is not excluded (is also possible). 2 VELZe, VELSE (or VELJE, in Russian) is vocative case of the word Veles (Велес) (like the case of Боже Oh God! from Бог God in Russian). 3 Etruscan letter Z here is for sounds [z], [s], [j] and [sh] (Russian [з], [с], [ж] and [ш]). 4 The word MURTsE is akin to French MORCEAU chunk, English MORSEL small piece, fragment and Latin MORSUS a bite. 5 The Etruscan letter 8 is used here to write the [v], [f] or [hf] sound. 93

95 94 6 The Etruscan letter Г represent here the [h] and [g] sounds. So we can read the ending of the text as follows: ZA NIH GALU STsELI if this letter will be read twice. GALU - is the accusative case of the female proper name Galya (ГАЛЯ). ALA is a diminutive (pet) female name from Alina or Alevtina. 7 SPALTSE maybe is akin to Russian USYPALNITSA (УСЫПАЛЬНИЦА) burial-vault. Sources 1. See photo of this inscription on the WEB at <paleoglot.blogspot.com/.../problems-withetruscan-inscription-tle.htm...> 2. See drawing of this inscription in Mauro Cristofani, Introduzione ne allo studio dell etrusco, Florence 1991, p. 163, scheda n. 28. Abstract The good preserved Etruscan inscription from 2 nd century BC, on the arch-wall in tomb at Villa Tarantola, could be deciphered in Slavic languages and tell us about the God Veles as the god of underworld.

96 95 Zoran Siriški THE ORIGIN OF THE WORD CALENDAR Povzetek IZVOR BESEDE KOLEDAR V jezikoslovju v splošnem velja, da ta važen pojem, lastnina celega planeta izhaja iz rimskega običaja, ko so se na začetku vsakega meseca, še posebej pa ob novem letu obračunavale obresti in poravnavali računi. Avtor pa trdi, da je to sedanja oblika prastarega običaja praznovanja obnove moči starega umirajočega Sonca Kola, prihod novega Sonca Božiča, kot tudi obred klicanja prednikov, prastarega običaja, ki se je očuval v Slavi, edinstvenem obredu Srbov, ki ga ni pri drugih narodih. I Introduction In looking for the origin of words when the most authoritative dictionaries are consulted, and they mostly come from the Western countries, the happen-makers of history and what is called modern civilization, we are often puzzled by blanks, inconsistencies and very nebulous definitions and explanations. The answer to the true origin of words is often locked within such definitions as Paleo-Balkanic substrate, Etruscan, Pre-Indo- European etc. When an objective and multi-disciplinary stance is taken in the approach to this issue, it becomes clear that Slavic languages not only have their contribution in the formation of a considerable part of lexical treasury of European languages, but that their role here is central and unavoidable. When this factor is taken into account, all inconsistencies, failures to come to the goal of an investigation and other hardships become eliminated immediately. II Exposition My intention here is to investigate the word calendar, also spelled kalendar, a very important concept which has become a part of the heritage of the entire world. Let us have a look at a fairly informative Online Etymological Dictionary (1). calendar (n.) c.1200, system of division of the year; mid-14c. as table showing divisions of the year; from Old French calendier list, register, from Latin calendarium account book, from calendae/kalendae calends the first day of the Roman month -- when debts fell

97 96 due and accounts were reckoned -- from calare to announce solemnly, call out, as the priests did in proclaiming the new moon that marked the calends, from PIE root kele- (2) to call, shout (see claim (v.). claim (v.) c.1300, from accented stem of Old French clamer to call, claim, name, describe, from Latin clamare to cry out, shout, proclaim, from PIE *kele- (2) to shout, onomatopoeic (cf. Sanskrit usakala cock, lit. dawn-calling; Latin calare to announce solemnly, call out; Middle Irish cailech cock; Greek kalein to call, kelados noise, kledon report, fame; Old High German halan to call; Old English hlowan to low, make a noise like a cow; Lithuanian kalba language ). Related: Claimed; claiming. Claim properly should not stray too far from its true meaning of to demand recognition of a right. Under claim there is no mention of Serbian klicati, kliktati or Slovenian klicati, all with the meaning of to call, solemnly utter, victoriously shout (Serbian) and to name, call by name (Slovenian). This covers the specific syntactic nuances given under the entry. Even more convincing from phonological and less so from the syntactic point of view would be another Serbian verb, galamiti to shout, talk in a noisy, boisterous way. However, this only illustrates my introductory statement. Another rather authoritative source furnishes the following explanation: Calendae, the calends or first day of each month. Fr. calo, I call. An Etymological Dictionary of the Latin Language, Francis Edward Jackson Valpy (2) To come closer to the point, the explanations under calendar are far from complete. Why are there two spellings, one including ng the initial letter k, very rare in Latin? Moreover, what is the etymology of the suffix dar, even if the first part is accepted as valid? The k-spelling, however, points to the fact that this word had entered Latin from another language. Is that language Greek, as words given above do have the k-spelling? Is it possible that the idea of calendar came into Latin from the people for whom the very Romans had the saying Ad Calendas Graecas: Ad Kalendas Graecas or Ad Calendas Graecas [It shall be done] on the Greek Calends, i.e. never! In the Roman calendar, the Calends meant the first day of the month. Since the Greeks did not have this term, the expression was used by the Romans to designate an event that would never occur. Discussed in Suetonius Lives of the Caesars: Augustus, chapter 87, section 1; in which Ad Calendas Graecas was explained to mean that the next day after never. Since the Greeks used no Kalends in their reckoning of time, the phrase was used about anything that could never take place. (3) According to a well-established practice of Western scholars, this another language is always sought outside the Slavic languages, even if they are the closest neighbors to the language in question. I propose that this practice be abolished for the sake of truth, so

98 let us look at Serbian again. Anyone keen on delving deep into the maze of words and their origins must admit that the deepest concepts and connotations of a word cannot be easily discovered. It is also important to understand that Greek and Roman are not the Alpha and Omega of etymology, which is often taken for granted. In this attempt to shed more light on this important concept I propose the Serbian notions of kolo and koledar, an unavoidable part of ancient Serbian legacy, which is still living in end-of-the-year celebrations and rites performed in most Serbian-speaking parts of former Yugoslavia and broader. I must point out here that this is not my original idea. It has been tackled by a number of researchers, such as D. Jacanović (4) mentioned later on. It is also necessary to point out here that magical, mythological and primitive religious practices ces lie at the dawn of human culture and consciousness. So let us take it for granted that the rites at the end of the year must precede the civilized Roman practice of collecting debts and reckoning the accounts of citizens for innumerable lapses of time. So, the thesis presented and defended here is that koledo o and koledari anticipate the idea of calendar, which is locked within the words themselves phonologically, semantically and culturally. In that vein, calendar is the gift of the Sun-deity, KOLO DAR, which some researchers have already elaborated on. I will remind the readership that Serbia is situated in the heart of very ancient cultures. Research and disputes about dates are still under way, but a balanced dating seems to be the following in order of appearance: I The Mesolithic Lepenski Vir (first artifacts dated to 7000 B.C.), masterfully presented in the work of Serbian archaeologist Dragoslav Srejović (6) II Starčevo culture, the Neolithic culture of the central and eastern Balkans, dating from between c and 5200 BC III Vinča, the Neolithic culture, which flourished from 5,500 3,500 BC. It is very important to accentuate the primacy and/or idiosyncracy of these cultures in a number of fields: the first metallurgy, first literacy, first applications of geometry in the homes of Lepenski Vir inhabitants, the cult of the ancestors buried at the hearth as focus of this life and afterlife, fish-shaped sculptures which anticipate the Eastern deity Dagon and, most importantly for this paper, first calendar. On the issue of calendar, much can be found in D. Jacanović (4). Let me first explain the idea of kolo, which is one of central concepts in Serbian culture. Kolo represents the Sun in its apparent movement on the horizon. The Sun itself as well as its movement have a circular shape and many concepts derived in Serbian from the basis kolo o have a round shape too: kolač, now cookie, cake, but originally and still present in the cult of ancestors and family patron saints; slava, unique in Serbian culture only and definitely related to Sanskrt shrava; kola wheelcar ; klobuk hat, the same word and meaning in Slovenian; koliba or koleba hut, primitive house ; okolina surroundings ; koleno knee; generation (cf. Latin genus), as well as the Russian kolokol bell. Another important application of the word kolo is for the national dance of the same name, which originally represents, not difficult to guess, the movement of the Sun again, but also hoards a syncretism of other related concepts unity of the tribal members, union 97

99 98 of the male and female principles, taking part in a common rite of initiation etc. Mind here the idea of raskolnik, originally one outside the kolo, the sacred circle of those initiated in the secrets of ritual dance. I have already mentioned the hearth of Lepenski Vir as focal point of the primitive form of religious relatedness to the ancestors, which also is typically of a round shape and represents the doorway to the otherworld. Leading Serbian authority in the field of ethnography, Veselin Čajkanović, has collected and explained numerous traditions, customs and ritual activities, many of which are still practiced among the Serbs, especially in his monumental work Myth and Religion of Serbs. (6) On page 54 one can find his elaboration on the theme of burial of ancestors within the hearth, altered to its later substitution in the custom of burying the nails or tufts of hair of the deceased under the threshold of home. It is necessary to bear in mind the dizzying antiquity of this practice and visualize the fortunate fact that Čajkanović or people like him have recorded this for the posterity. By connecting all dots outlined in this paper, it is possible, without much doubt, to state that Serbs have preserved essential ential features of their Vinčan traditions intact until today. A term crucial to understanding all that has been said above is the Serbian concept of the new Sun, koledo, and its concomitant ritual and magical personality of koledar. It must also be pointed out that both terms have their nasal variants in various territories of the Serbian-speaking people, namely, kolendo and kolendar, but there are also corruptions to the tune of korindjaš (Vojvodina). According to a very informative encyoclopaedic source, Serbian Mythological Dictionary (7), koleda comprises the time from Christmas to Epiphany when masked young men and younger married men visit every home in the place and sing special ritual songs (koledarske pesme), followed by magic activities aimed at imparting good health to dwellers, fertility of cattle around home and of plants in the fields. Persons involved in the ritual, koledari, get presents in return such as food items or even money somewhere. They wear fur coats and often have tails fixed to their apparel. One of the koledari is dressed like a bride and he spins wool on the distaff. Their leader, in Kosovo and Metohija called dedica, symbolically begins some household chores, like taking the bread out of the oven, stirring the broth on the hearth or starting the weaving and knitting work etc. According to Russian ethnographer S. P. Tolstoj (7), kalanda and kalinda belong to a wider Scytho-Sarmatian ethographic area of the Caucasus (Abhasia, Georgia, Ossetia). In Dagestan youngsters put on fur coats and masks, like in Serbia, have bells sown to their sleeves and rods in their hands. Gasparini is of the opinion that Serbian customs are closer to the original ones and are more rustic than those on the Caucasus (7). In rural parts of Slovenia, there is also a tradition of koledo and koledniki reciting or singing songs of similar contents. Most scholars agree that koledari represent the spirits of the ancestor, as well as the primordial cult of the animals as part of fertility rituals. However, when similarities with Božić (in Christian times replaced by Christmas) proper are considered, then the accent is certainly on the cult of the ancestors, which, according to Čajkanović (8), is the quintessence of the ancient Serbian religion.

100 99 However, koledari fulfill yet another function which is of uttermost importance both for the Slavic traditions and this paper. In numerous ritual songs koledo represents the young solar deity, Božić, that is invoked to replace the old Sun, whose power had waned at the end of the year. The ritual takes place exactly at the time when the old Sun, primordially understood as living being, needs help and encouragement by the koledari and the young Sun, Božić, to rise up again on a new annual cycle. It does not take much effort to understand the entire ritual as the celebration of the Sun and the new calendar. The fact that terms similar to koledo and koledari are found as far as the Caucasus eliminates any thought of the Latin origin, and this can be found in any dictionary or encyclopaedia dealing with the entry of calendar. ar. The awareness and tradition of the longevity and continuity of the calendar from the Vinčan times has its manifestations on countless medieval Serbian monasteries, in particular those erected ed during the reign of the rulers of the Nemanjić dynasty. According to that counting we are now in the year Russians call this calendar Slavic or the Calendar of Koljada, which evidently is the same as koleda, koledo. (9) The time gap between the ultimate breaths of the Danube cultures (approximately 2000 years B.C.) and the first Serbian states recognized by official historiography (Xth c. A.D.) may seem insurmountable, the survival of sacred traditions, where that of the calendar must certainly belong, is possible and would not sound as a miracle. On the other hand, according to suppressed historians, like Miloš S.Milojević ( ), even the state of Svevlad (492. A.D.) was only one in a series of numerous previous states that had existed along a huge spatiotemporal line extended ended from Asia to Europe. This is mentioned in his suppressed, almost-forgotten work surviving in parts only. In it, Turkey stands for Hungary. (10) After all, it is an undeniable truth that researchers and scholars with removed ed blinkers, no matter which Slavic nation they come from, get to the same results: great antiquity and immeasurably larger area of their settlement. This, simply, cannot be a coincidence. Russian researchers are diligently revamping the parts of longforgotten traditions and it would be naïve to consider them all the fabrications of nationalists. Then, the Etruscan (Rasena, according to Etruscans themselves) civilization with its alphabet identical to the Vinča script and its almost identical characters in the Cyrillic alpabet supplies a crucial link that connects the evolution of writing into an uninterrupted whole. (11) w w w. k o r e n i n e.

101 100 Pešić s proposal for the system of Vinčan script (11) Another convincing body of evidence corroborating the fact that the calendar tradition springing from the Vinčan-Proto-Serbian concept of kolo has had an unbroken line of development and preservation until modern times can be found in a very interesting ethnographic study by Paun Es Durlić (12). He goes on to explain the burial ritual of pomana which is an old Serbian and Slavic word literally meaning the mention, i.e. a burial service and a farewell ceremony in honor of the newly deceased member of the family and community. Here it is easy to find the overlapping points with the koledari ceremony in reference to its ancestor cult component. However, the deeper stratum is easily recognized in the Sun-shaped bread and astronomical lore of much of its symbolism. The Vlachian name is undoubtedly of Slavic origin (kolakol), even though Vlachian belongs to the Romance branch of the Indo-European tree of languages. e. s i KOLAKO-L NUMARAT ( Counted bread or brojanica made of fermented wheat dough, mixed with water and salted, baked in a baking pan in the stove oven. Village of Osnic, Eastern Serbia, 2005 (13) Durlić, an eager field worker and collector of the Vlachian lore, shows in his study (12) that some breads bear 365 notches along their border, which proves their ritual function of a calendar. An exact number of notches is found on a Neolithic model of bread found on one of the sites of the Vinča culture. This only gives more credulity to the above-mentioned w

102 study of D. Jacanović on the astronomic lore of the Serbian people, which deserves a thorough study (4). On the page with a heading Origins of Writing : Danube Scripts led to Pharaonic Egyptian Hieroglyphs : Confirmation by Pottery Comparison signed by Andis Kaulins, one can find plenty of neolithic sky maps that come from the Vinčan culture. Even without reading the text the knowledge of the constellations and astronomic phenomena strikes the reader with its precision, depth or antiquity. (13) I have been able to decipher several of the Balkan Danube Scripts (ca BC) from Transylvania (Romania), Karanovo (Bulgaria) and from Thracian Greece as astronomy. In addition, I have been able to decipher the Djer wooden and ivory tablets from Abydos and Saqqara (ca BC) also as astronomy. In my view, this resolves the question of the origin of Pharaonic writing it derives from what are today called led the Danube Scripts, whatever their provenance may be. w e. s i One of numerous prehistoric sky maps found on the site (13) Russian scholars and researches from many disciplines are coming up with a torrent of data, finds and artifacts corroborating a great antiquity of the Russian people. One of 101

103 102 them is A.A.Tunaev, academician of the Russian Academy of Natural Sciences, and a lot of information can be obtained from his site on the Internet noted below. Calendar, reconstructed after drawings on Slavic utensils (14) w o r e e. s i

104 Symbols of calendar-astronomic character: 1, 2, 3 eight-ray light amulets from Sungir ( years B.C., town of Vladimir, Russia); Russian distaffs with 8-ray symbols of the Sun (Slavic god Ra); 7 eight-ray symbol of the Sumerian cuneiform God (other names Star, goddess Ishtar, Astarta, Istra etc.) (Sumer, III mill. B.C.) (14) III Conclusive points Russian time counting is identical to the old Serbian calendar (4), which only proves that they spring from a common source. A most logical way of dissemination of this ancient knowledge would connect the Danube cultures of Lepenski Vir and Vinca with the Tripolye or Tripolye-Cucuteni culture on the territory of Ukraine, which bears Slavic features by most of its elements. Late Neolithic and early Copper Age culture of the west Ukrainian steppes and Carpathian mountains, dating from about BC. It is characterized by large fortified villages, painted pottery, and copper and gold artifacts such as those deposited in the Varna cemetery. Tripolye-Cucuteni communities were among the first to domesticate horses. (15) The torch ignited on the banks of the Danube spread downstream towards the East, but its southern rays swept over the territory tory of future Greece towards Asia Minor. That is where literacy, metallurgy or the cult of Dagon were thought to originate by former scholars. However, much of current research and evidence that is emerging along the way points to the Danube and Slavs as its true bearers. Sažetak U radu se razmatra a poreklo reči calendar za koje u jezikoznanju važi tumačenje po kome taj važan pojam, deo nasleđa cele planete, dolazi iz latinskog jezika i rimskog običaja, odnosno naziva calendae dies, početka svakog meseca i naročito dana oko Nove Godine kada su sakupljane kamate dužnika i sređivani računi. Tvrdnja autora je da je to samo civilizovani oblik prastarog običaja koledarskih praznovanja obnove snaga starog umirućeg Sunca (kola), dolaska novog Sunca (Božića), kao i obred prizivanja predaka, drevnog običaja koji se očuvao i u slavi, unikatnom ritualu Srba, koji ne postoji kod drugih naroda. Literature and sources 1. Online Etymological Dictionary 2. An Etymological Dictionary of the Latin Language, Francis Edward Jackson Valpy google.rs/books?id=m2qsaaaaiaaj&pg=pa62&lpg=pa62&dq=etymological+dictionary+o f+latin+/+calendar&source=bl&ots=hzs2tpzvzt&sig=4gfqugdhobi5c-ydxcukepq9cnu &hl=en&sa=x&ei=_u4iuylyg8j2sgbt4ihybq&redir_esc=y#v=onepage&q=etymological%20 dictionary%20of%20latin%20%2f%20calendar&f=false. 103

105 Jan Srpsko kalendarsko znanje, Dragan Jacanović jacanovic_kalendarskoznanje.html 5. Europe s First Monumental Sculpture: New Discoveries at Lepenski Vir, New Aspects of Antiquity, Dragoslav Srejović, Thames and Hudson Myth and Religion of Serbs / Mit i religija Srba, Veselin Čajkanović, Srpska književna zadruga, Beograd Serbian Mythological Dictionary / Srpski mitološki rečnik, S. Kulišić, P.Z. Petrović, N. Pantelić, Nolit, Beograd Mit i religija u Srba, Veselin Čajkanović, Srpska književna zadruga, Beograd r-leto Fragments of the History of Serbs and Serbian Yugoslav lands in Turkey and Austria / Odlomci istorije Srba i srpskih jugoslavenskih zemalja u Turskoj i Austriji, Miloš S. Milojević, Državna štamparija, Beograd Vinčan Script / Vinčansko Pismo, Radivoje Pešić, Pešić i sinovi, Beograd Sacred Language of the Vlach Bread / Sveti jezik vlaškog hleba, Paun Es Durlić, us.archive.org/18/items/svetijezikvlaskoghleba/svetijezikvlaskoghleba.pdf laskoghleba.p ach_bread1.p (Feb, 2013). 13. Origins of Writing : Danube Scripts led to Pharaonic Egyptian Hieroglyphs : Confirmation by Pottery Comparison, Andis Kaulins, Russian holidays (Русские праздники, А.А. Тюняев, президент АФН, академик РАЕН, 2008, tionary/t/tripo Summary The author of the paper considers the origin of the word calendar. According to current linguistics, this important concept, a part of the planetary linguistic treasure, comes from the Latin language and the Roman custom of calendae dies, which involved the collecting of interest on money of indebted citizens and levelling of accounts at the beginning of each month and especially around the time of the New Year. The paper points out that it is only a civilized form of age-old rites of koledari, symbolizing the time of renewal of the powers of the old dying Sun (kolo), the arrival of the new Sun (Bozic), as well as the ritual of invocation of the forefathers, the ancient custom which has survived in slava, a unique ritual of Serbs not found in any other nation.

106 Giancarlo Tomezzoli, Pavel Serafimov THE LINEAR-A INSCRIPTIONS II.1, II.2 FROM THE PALACE OF KNOSSOS Povzetek LINEAR-A NAPISI II.1, II.2 IZ PALAČE KNOSOSS V treh prejšnjih člankih smo obravnavali več pomembnih dejstev, ki kažejo na slovansko prisotnost na otoku Kreta in v jugovzhodni Evropi v 2. tisočletju pr. Kr. Kot je navedeno v omenjenih dokumentih, v skladu s paleolitsko kontinuitetno teorijo, slovanska prisotnost v vzhodni in južni Evropi v 2. tisočletju pr. Kr. ne bi smela biti presenečenje. V tem prispevku bomo obravnavali Linear A napisa II.1, II.2, ki ju je Evans odkril v palači Knossos. Prevod II.1: ta nova čaša pripada čisti in pametni boginji, pij! Prevod II.2: ta moja voda pripada kralju Dedulalu, pij! Možne podobnosti s slovenskimi in drugimi pred antičnimi jezikih kažejo uporabo čaše za votivni namen, kar se zdi razumna možnost. Na podlagi teh dejstev se naša teorija, ki je določena v prejšnjih dokumentih, o prisotnosti pred antične minojske slovanske skupnosti na Kreti in v jugovzhodni Evropi, zdi še okrepljena. Introduction In three previous papers [1-3] presented respectively to the 1 st and 2 nd International Congress: До Кирилловская Славянская Писменность и Дохристианская Славянская Культура in St. Petersburg, town Pushkin, and to the 1 st Regional Conference До Кирилловская Славянская Писменность и Дохристианская Славянская Культура in Moscow we dealt with several relevant facts indicating a Slavic presence in the island of Crete and in South-Eastern Europe in the 2 nd millennium BC supported by the good matches and grammatical similarities between the words of the Linear A inscriptions on the golden signet ring of Mavro Spelio, the golden pin Cr Zf 1 and the female Clay Idol of Monte Morrone (IT) and corresponding words in old and modern Slavic languages. As already mentioned in said papers a Slavic presence in Crete and South Europe in the 2 nd millennium BC should not be regarded as completely surprising because, according to the Palaeolithic Continuity Theory - PCT of Alinei [4], p. 134, the thesis of the so called late arrival of Slavs in Europe is totally absurd and must be replaced by the scenario of Slavic continuity from Palaeolithic, and the demographic growth and geographic expansion of the Slavs can be explained, much more realistically, by the extraordinary success, continuity and stability of the Neolithic cultures of South-Eastern Europe. In this paper we deal with two further Linear A inscriptions on two cups discovered by Evans in the Palace of Knossos further supporting a Slavic presence in Crete and South Eastern Europe in the 2 nd millennium BC. 105

107 106 The discovery of the cups Concerning the discovery of two cups with ink-written inscriptions Evans [5] reported that: at the immediate East of the South-East Court of the Palace were excavated a series of deep chambers and cell like compartments evidently belonging to an earlier building. The floor of these chambers lay about 5 metres below the present surface and from about 3 metres down quantities of painted pottery of the Middle Minoan Class were found. With the pottery were also found a variety of clay sealings belonging to the period of the Earlier Palace, some with decorative design derived from the XII th Dynasty scarab style. The upper part of the early constructions on the South-East had evidently made been use of as basement for a wing of the Later Palace. Here were found various vases belonging to its early period, including two cups of quite exceptional interest; the relatively early date of these cups is attested by their forms still showing traces of the characteristic contour of the earlier Minoan painted class, were themselves of plain clay. The interior of both cups is occupied by inscriptions in linear characters written in what appears to be a kind of ink of deep brown or blackish colour. The writing shows a cursive tendency, and there are some variations from the ordinary linear forms. The existence of stops between some of the words or sentences will be noted. So far as the appearance arance goes, the base of the ink used my have been sepia. It has been extraordinary durable and indelible that it was possible carefully to wash the inner surface of the cups. The lines of the letters show occasionally a tendency to divide, which may point to the use of a reed pen. As a whole the inscriptions present an extraordinary parallelism in their general character to those on the Egyptian ostraka. The great value of these ink-written inscriptions is that they give us the first direct evidence of literary materials in the Palace of Knossos other than the inscribed clay tablets. These specimens of penmanship are the work of practised scribes, who, writing in a different manner, had developed eloped independent methods and forms, somewhat variant from that of the other school ol of scribes who wrote with a pointed instrument. The heaps of broken seals found in the Room of the Archives and elsewhere already suggested the inevitable inference that they had originally belonged to written documents the material of which had perished. Parchment may have been used, and the old Cretan tradition that palm leaves had once been used for writing should not be left out of account. In any case, the proof that writing in ink was practised in the Minoan Palace opens out possibilities of the former existence of literary material of a fuller kind than could be supplied by means of the clay tablets. Elsewhere Evans [6] reported also that the most remarkable deposit of relics illustrating the most advanced phase of the Third Middle Minoan style, such as tablets and other objects presenting the linear Class A script, was discovered in a large stone cist or repository lying beneath a later pavement. An early magazine to the South-West beneath another later floor delivered a pot with an inscription of the same style. But in the South-East part of the site above the Pillar Chamber belonging to the Middle Minoan Age was a floor-level upon which were found vessels of the Third Middle Minoan class comprising two cups exhibiting round their inner ink written inscriptions of the same linear class. The inscriptions were apparently executed by a reed pen before the final firing of the clay.

108 The Inscriptions II.1, II.2 The inscriptions on the cups described by Evans are classified by Brice [7], in his Series II Inscriptions, Incised or painted on Pottery. The information concerning the cups he gives is the following: II 1 Clay Cup with Ink-Written Inscription from Knossos, Pl. XXII. It was found with characteristic MM III vessels on a later floor level within a pillar room of MM I date, to the south-east Palace site. The inscription was written, before firing, on the interior, in black ink with a reed pen. Her. Mus II 2 Clay Cup with Ink-Written Inscription from Knossos, Pl. XXII, of the same type was found along with, II 1. This cup is the shallower of the two. The small ink-written signs are ranged in two rows, of 11 and 6 signs respectively. Opposite the end of these two rows are the larger characters, about 25 mm. in height, of which there seem to have been three. Her. Mus. 2629, but marked The layouts of the cups of the inscriptions II.1 and II.2 are shown in Figs n e. s i Fig. 1: Layouts of the cup and the Linear A inscription II.1; courtesy of the Heraklion Archaeological Museum Hellenic Ministry of Education, Religious Affairs, Culture & Tourism Archaeological Receipts Fund 107

109 108 Fig. 2: Layouts of the cup and the Linear A inscription II.1 [6], Plate XXIIa ription II.1 [n w n i n Fig. 3: Layouts of the cup and the Linear A inscription II.2; courtesy of the Heraklion Archaeological Museum Hellenic Ministry of Education, Religious Affairs, Culture & Tourism Archaeological Receipts Fund

110 The Inscription II.1 The inscription II.1, see Figs. 1 and 3) is written in continuo, i.e. without subdivision in words and as can be seen its characters are disposed on three components or rows A, B and C on the cup. 109 Fig. 4: Layout of the Linear A inscription II.1 A, B and C inscription components, character numbering by Evans [6], Plate XXII By maintaining the characters numbering by Evans, by means of the generally accepted syllabic values of the Linear A characters rs given by Packard [8] Fig. 5, bearing in mind the possible developed independent methods and forms, variant from that of other schools, used by the writer as remarked by Evans it is possible, tentatively, to associate to each character its corresponding phonetic value as shown in Tab. 1. Table 1: Inscription II.1 - Each character and its corresponding phonetic value Ch Ph.V PU? JO?JU? A WA SA KI RE PA KU SE JA [8]F Ch Ph.V NU WA? KU NA PA KU A U SA? WI? DA? [8]F ? ? Ch character number; Ph.V: phonetic value; [8]F5: Linear A character number - see Packard [8] Fig. 5. w w w. k i The direction of reading of the component B) would be indicated by the direction of flying of the bird of character 10, i.e. from left to right. The direction of reading of the component A seems not to conform to this rule and would be from right to left, see here below. From the layouts in Figs. 1-2 it appears that a drinker bringing his lips on the free space between the characters 14 and 23 of the component A, so would have read first the

111 110 component A of the inscription from right to left, i.e. from character 23 to character 14, second the component B starting from character 11, which is near the dot see Fig. 2 on the right side in correspondence with character 23, up to character 13 and then from character 4 up to character 10, third, the component C at the bottom of the cup. Letting us guiding by possible similarities with Slavic and other ancient languages, ges, we can tentatively subdivide the components in words as follows: A 14-23: - DA WI SA U A KU PA NA KU WA, which can be separated in words as DAWISAU AKUPANA KUWA DAWISAU: to the virgin or to the goddess dat. subst. corresponding to Sanskr. divasa heaven, devi goddess, G. Sl. subst. deva virgin, pure one, Blg. dial. subst. dif, def supernatural spirit, and Old Blg. subst. djava virgin. AKUPANA: pure, clean adj. corresponding to Blg. adj. okъpana bathed, clean, Old Ch. Sl. verb kupati to bath or Slovene okopana bathed. KUWA: wise, smart adj. corresponding to Sanskr. adj. kavi wise, smart and Old. Blg. subst. kobъ destiny. It is observed that it could also correspond to the Old. Blg. subst. kov traitorous, dangerous, like a spirit. But in this case it would also be related to the Slo., Blg., Srb-Cr. kovati to forge, Blg. dial. kuva to forge.. This because in the past the smiths were considered not only smart and wise but also magicians. Thus, the component A can be translated as: to the pure and wise Goddess. B 11-13, 4-10: SE JA NU A WA KU PA NA KU WA, which can be separated in words as SEJA ANUWASA KIREPAKU SEJA: this - dem. prn. as in the Linear A inscription on the golden pin of Mavro Spelio [1], it corresponds to the Blg. dial. fem. sing. prn. seja this one. ANUWASA: new adj. corresponding to Sanskr. adj. neva new and Blg. dial. adj. nuv new. KIREPAKU: vessel, cup subst. corresponding to Sanskr. subst. karpara cup, bowl, cranium, Blg. subst. cherepak vessel, chirep pot and Gen. Sl. subst. cherep skull. Thus, the component B can be translated as: this new cup. C 1-3: PU JU or PU JO, which represent the word PUJO or PUJU: PUJO, PUJU: drink verb imper. corresponding to the Sanskr. verb paati to drink and Blg. dial. puja I give someone to drink. Thus, the component C of the inscription can be translated as: drink! Consequently, the whole inscription can be translated as: this new cup belongs to the pure and wise goddess, drink!

112 The Inscription II.2 The layout of the cup with the Linear A inscription II.2 is not shown by the Plates XXII, XXIIa of [6]. Only shown in [6] is the layout of the inscription, see Fig. 3. Fig. 5: Layout of the Linear A inscription II.2 [1], Plate XXII with the adopted character numbering The inscription II.2 see Figs. 3-4 is written in continuo, and can be assumed that its characters are disposed on three components or rows A, B and C as in the inscription II.1. By using the characters numbering shown in Fig. 4, by means of the generally accepted syllabic values of the Linear A characters given by Packard [8] Fig. 5, bearing in mind the possible developed independent methods and forms, variant from that of other schools, used by the writer as remarked by Evans it is possible, tentatively, to associate to each character its corresponding phonetic value as shown in Tab. 2. Table 2: Inscription II.2 - Each character and its corresponding phonetic value Ch Ph.V. JO?JU? PU? A KA NU KO DE DU RA RE A [8]F Ch Ph.V. ZA - - RA KA RU A NA DA [8]F Ch character number; Ph.V: phonetic value; [8]F5: Linear A character number - see Packard [8] Fig. 5. The direction of reading of the component A would be indicated by the orientation of characters acters 16, 21, i.e. from left to right. The direction of reading of the component B would be indicated by the orientation of characters 9, 10, i.e. from left to right. A dot between characters 8, 9 would indicate a possible word separation. From the layouts in Fig. 3 it appears that a drinker would have read first the component A, left to right, i.e. from character 14 to character 21, second the component B from left to right, i.e. from character 4 to character 13, third, the component A at the bottom of the cup. w w w. k o r e n i n e. s Letting us guiding by possible similarities with Slavonic and other ancient languages, we can tentatively subdivide the components A - C in words as follows: 111

113 112 B 14-21: - - RA KA RU A NA DE which can be separated in words as - -R AKARU ANADE or - -R AKALU ANADE: R: ending R of a badly damaged and unknown word, perhaps sacred; AKARU or AKALU: water - subst. corresponding to Phr. akala water, Thr. akele spring, Slo. kal - spring, Russ. ključ - creek. ANADA: there adv. corresponding to O. Ch. Sl. adv. onude there, perhaps in the inscription with the meaning here, that. Thus, the component A can be translated as: -- this water. B 4-13: A KA NU KO DE DU RA RE A ZA or, bearing in mind that R and L are interchangeable in the Linear scripts: A KA NU KO DE DU LA LE A ZA, which can be separated in words as AKANUKO DEDULALE AZA: AKANUKO: king, ruler, first one subst. corresponding to Phr. akenanogavo and its variant akenas [9]. It is observed that the root ken can be found in Hitt. subst. hantezija front, Sc. Gael. subst. ceann - chief, master, ceud - first,, O.Ch.Sl. verb and subst. načenti to begin, konь- begin. DEDULALE: Dedulale subst., personal name, perhaps the oldest variant of Pre-Greek personal name: Dedalus. AZA: I, me pron. corresponding to Slo. prn. jaz - I, me, Blg. prn. az - I, me, O.Ch. Sl. prn. azъ - I, me. Thus, the component B can be translated as: I am king Dedulale, probably in the meaning of: I belong to king Dedulale. C 1-3: PU JU or PU JO, which represent the word PUJO or PUJU: PUJO, PUJU: drink verb imper. corresponding to the Sanskr. verb paati to drink and Blg. dial. puja I give someone to drink. Thus, the component C of the inscription can be translated as in II.1: drink! Consequently, ntly, the whole inscription can be translated as: This ( sacred?) water from me, belonging to king Dedulal, drink! Conclusion The inscriptions are written in Linear A, the words in the inscriptions can be translated by means of similarities with corresponding words of Slavic languages. The translations indicate the intended use of the cups for votive libations, which appears a reasonable possibility. On the basis of these facts, our theory, set out in said previous papers [1-3], about the presence in the antiquity of a Minoan Slavic community in Crete and in the South-Eastern Europe appears further reinforced.

114 113 Table of Abbreviations subst. substantive dat. dative Sanskr. Sanskrit G. Sl. generally Slavic Blg. Bulgarian Old Ch. Sl. Old Church Slavonic Blg. dial. Bulgarian dialect Slo. Slovene Old Blg. Old Bulgarian Srb Cr. Serbian Croatian adj. adjective prn. pronoun fem. feminine sing. singular imper. imperative Phr. Phrygian Hitt. Hittite adv. adverb Acknowledgement Sc. Gael. Scottish Gaelic dem. demonstrative Thr. Thracian Rus. Russiansian We want to express our acknowledgement to Mr. G. Rathemiotakis Director of the Archaeological Museum of Heraklion, Crete for having sent us the images of the cups with the inscriptions II.1, II.2 in Figs. 1, 3 and his kind permission to insert them in the present article. Bibliography 1. P. Serafimov, G. Tomezzoli, Evidence for Early Slavic Presence in Minoan Crete, New Reading of the Linear A inscription on the Golden Signet Ring of Mavro Spelio, 1st International Topical Congress: До Кирилловская Славянская Писменность и Дохристианская Славянская Культура, Tom I, St. Petersburg, 2008, pp ; ; Published also in Proceedings of the 9th International Topical Conference, Origin of Europeans, Založništvo Jutro, Ljubljana 2011, pp P. Serafimov, G. Tomezzoli, New Reading of the Linear A inscription on the Golden pin Cr-Zf-1 from Crete, Materials of the 2nd International Topical Congress: До Кирилловская Славянская Писменность и Дохристианская Славянская Культура May 2009, St. Petersburg, 2009, in press. 3. P. Serafimov, G. Tomezzoli, The Linear-A Inscription on the Female Clay Idol of Monte Morrone Italy, presented at the 1st Regional Conference: До Кирилловская Славянская Писменность и Дохристианская Славянская Культура - June 2010 Moscow, in press. 4. M. Alinei, Darwinism, traditional linguistics and the new Palaeolithic Continuity Theory of Language ge Evolution, Evolutionary Epistemology, Language and Culture, A non-adaptionist, systems theoretical approach, Springer, Berlin, Heidelberg, New York, 2000, pp A. Evans, The Palace of Knossos, Provisional Report of the Excavations for the Year 1902, Reprinted from the Annual of the British School of Athens, No. VIII, , pages A. Evans, Scripta Minoa, The Written Documents of Minoan Crete with Special Reference to the Archives of Knossos, Vol. I, Oxford at the Claredon Press, 1909, pages W. C. Brice, Inscriptions in the Minoan Linear Script of Class A, Oxford, Printed at the University Pres by Vivian Ridler for the Society of Antiquaries, Burlington House, London, 1961, page 15 and Plates XXIIa, XXII. 8. D. Packard, Minoan Linear A, University of California Press, Berkeley, Los Angeles, London, 1974, Library of Congress C.C.N A. Lubostsky, Old Phrygian Areyastin Inscriptions, handle/1887/2660/299_011.pdf?sequence=1.

115 114 Summary In three previous papers we dealt with several relevant facts indicating a Slavic presence in the island of Crete and in South-Eastern Europe in the 2 nd millennium BC. As mentioned in said papers, according to the Palaeolithic Continuity Theory, a Slavic presence in Eastern and Southern Europe in the 2 nd millennium BC should not be regarded as completely surprising. In this paper we deal with the Linear A inscriptions II.1, II.2 discovered by Evans in the Palace of Knossos. The translations of II.1: this new cup belongs to the pure and wise goddess, drink! and II.2: this water from me, belonging to king Dedulal, drink! Possible similarities with Slavonic and other ancient languages indicate the use of the cups for votive libations, which appears a reasonable possibility. On the basis of these facts, our theory, set out in previous papers, about the presence in the antiquity of a Minoan Slavic community in Crete and in the South-Eastern Europe appears further reinforced.

116 Giancarlo Tomezzoli Anatole Klyosov DNA GENEALOGY AND LINGUISTICS. A NEW MIGRATION / LINGUSTICTIC / SETTLEMENT PARADIGM FOR ANCIENT NT EUROPE Povzetek DNA RODOSLOVJE IN JEZIKOSLOVJE NOV SELITVENI ENI / JEZIKOVNI / NASELITVENI PRIMER ZA STARODAVNO EVROPO Prispevek poskuša spojiti podatke sodobnega rodoslovja in DNA rodoslovja na način, da bi dobili združljiv selitveni / jezikovni / naselitveni primer (vzorec) (SJN) za opisovanje selitev in naselitev ljudstev in jezikov v Evropi po zadnji ledeni dobi. V SJN vzorcu so bili zaznani trije pomembni dejavniki: R1a haploskupina nosilcev, ki so navadno označeni kot Arijci, ki so pred n. št. med svojimi selitvami iz osrednje Azije in Altaja prišli po južni poti v Evropo okoli leta pred n. št., prinesli proto indoevropske (IE) in indoevropske jezike in se potem selili na vzhod iz Evrope na Ruske ravnice in Indijo kot legendarni Arijci. V prvi polovici tretjega tisočletja pred n. št. so se selili s svojim IE jezikom nazaj iz Ruske ravnice v srednjo, zahodno in južno Evropo in s seboj v Evropo vodili ljudstva, ki so se pozneje imenovala Kelti, Germani, Italiki, Grki, Iliri in Baltosloveni. R1b haploskupina nosilcev, ki so navadno označeni kot Arbini in ki so od okoli let pred n. št. med svojimi selitvami iz osrednje Azije v Evropo po severni poti prišli v Evropo med okoli in pred n. št., so prinesli ne- indoevropske jezike. E, F, G, J, I, K haploskupina nosilcev, za katere ostaneta selitvena pot in čas prihoda v Evropo pred n. št. nejasna in ne govorijo IE jezikov. Domneva je, da je bil prihod Arijcev R1a v Evropo miroljuben, ne nazadnje ni znakov, da bi ti bili morda nosili gene nasilne do prvotnih prebivalcev. Vsekakor pa je prihod Arbinov (R1b) v Evropo zaznamoval skoraj popolno odstranitev skupin E, F, G, J, I, K iz Evrope. Glede e na poglavitne sodobne jezikoslovne teorije je mogoče dognati: anatolska atolska teorija je v splošnem primerljiva s SJN vzorcem; vaskonsko in afro-azijska teorija o prvotni prebivalstveni podlagi je delno združljiva s SJN vzorcem; kurganska teorija in paleolitska teorija nepretrgane poselitve se zdita nezdružljivi z zgodovino Evrope, ki temelji na SJN vzorcu. Razen tega so v letih od 1990 do 2000 očetje, utemeljitelji teorij in genetike prebivalstva, naredili napake v tem, kar imenujejo»gensko rodoslovje«ali»prebivalstvena genetika«in nekaterih vidikih izven afriških domnev, ki so bile dokazane z DNA rodoslovjem, teče tukaj tudi razprava. 115

117 116 Introduction Genetics studies is a vague term applicable to studies either of the whole human genome or to the so-called autosomes, which include genes and SNPs (Single Nucleotide Polymorphisms) in chromosomes, besides Y chromosome. Y chromosome contains almost no genes. In fact, SNPs and STRs (Short Tandem Repeats), which form haplotypes of Y chromosome, are located on non-recombinant parts, so that they are not genes because these last belong to recombinant parts that recombine from mother s and father s portions of chromosomes. Thus, studies into SNPs and STRs of Y chromosome cannot be considered as genetic studies. The earlier (1990-s 2005-s) blood groups and short haplotypes (such as 5-6-marker haplotypes) studies of different human populations, were a brave attempt to enter a new and largely unknown field. Unfortunately, those studies very often cut corners and suffered improvisation, sometime having lack of any ground. Most of the principal findings were practically invented by population geneticists without any supportive data. Human population genetics commonly aims at finding some correlations between genotype and phenotype. A typical task of population geneticists was to determine how haplogroups and subclades are spread among the actual populations. They recorded percentages of various genetic features among different populations, normally without differentiating haplogroups or haplotypes, and tried to find correlations between those features. For example, they found that, Bashkirs and American Indians occupy different spots in those correlations, based on some selected average indications, without considering some alleles or their combinations. This has nothing to do with DNA genealogy. DNA genealogy investigates the molecular history or evolution of DNA by studying the features of the Y chromosomes (in males) or mtdna (in females, and one generation down in males). Haplotypes of Y chromosome are a very precise tool, for example, by 111- marker haplotypes it resolves DNA-lineages down to 4-generation increments. mtdna is much cruder tool, and its resolution often goes not below of thousands of years. DNA genealogy is thus also a historical science in which time plays an important role, which allows tracing migrations and evolution of populations. In an attempt of understanding the settlement of ancient populations speaking different languages in Europe after the last Ice Age period we were faced with the results of several main linguistic theories which are described in a huge number of publications. Those publications define the aspects of their respective own theory, expose their theory supporting arguments, discuss the inter-relationships with other theories, and often contest, contradict, or reject some or many of aspects of the other theories concerning the ancient settlement of Europe. In this paper we summarize said main linguistic theories with the aim to outline groundless and erroneous linguistic hypotheses and concepts in the light of DNA genealogy. Overall, we aim at establishing a consistent and reasonable migration/ linguistic/settlement (MLS) paradigm for ancient Europe from the Palaeolithic up to about the Bronze Age on the basis of the DNA genealogy.

118 Ancient migrations to, from, and within Europe as revealed by DNA Genealogy The α-haplogroup of the Y-chromosome (cf. Fig. 1), which is present in almost all males living today (except archaic African lineages A0, A00, etc., not shown in Fig. 1), arose around 160,000 ybp (Klyosov and Rozhanskii [1]) in a location currently unknown. Essentially, the alpha-haplogroup was a haplogroup produced by a survived common ancestor of the anatomically modern man as it is known today. We can only conjecture cture where that common ancestor might have lived; it seems that he could live in a vast triangle from Central Europe and the Isles to the West, through the Russian Plain to the East, to Levant (or the Middle East) to the South (Klyosov and Rozhanskii [2]). This huge area is defined by the most ancient skeletal fragments of the anatomically modern homo (AMH) found in Europe dated by 45-43,000 ybp (Benazzi et al. [3]; Higham et al. [4]), and in the Russian Plains (Eastern Europe) dated between 40,000 and 29,000 ybp (by skeletal fragments), and between 45,000-42,000 ybp (by optically stimulated luminescence dating of settlements rests) (Prat et al. [5]; Anikovich et al. [6]). The haplogroup tree of Fig. 1 shows the chronological ogical positions of haplogroups of the most recent common ancestors (TMRCAs) of H. sapiens (Klyosov and Rozhanskii [1]). To prepare this tree, 7,415 haplotypes from 46 subclades of 17 major haplogroups were analysed. n i n e. s i Fig. 1: Haplogroup tree of the H. sapiens Y-chromosome derived from haplotypes and subclades (Klyosov and Rozhanskii [1]). 117

119 118 The timescale on the vertical axis shows thousands of years from the common ancestors of the haplogroups and subclades. The tree shows a chronological position of the α-haplogroup, which is ancestral to both the African and non-african haplogroups, and the β-haplogroup, which is equivalent to haplogroup BT in the current classification. The left branch haplogroup A represents the African haplogroups, and they arose 160, ,000 ybp. Non-African β-haplogroup and its descendants arose ~ 64,000 ybp. Haplogroups F through T represent resent Europoeids (Caucasoids) who arose ~ 58,000 ybp (Klyosov and Rozhanskii [1]). The most ancient Middle East skeletal fragments allegedly belonging to AMH reveals some pronounced archaic features, and it is questionable whether they do belong to AMH (Bednarik [7], [8]). The most ancient African skeletal remnants undisputedly resembling the AMH are dated by only 34,000 ybp; the older bones, dated by ,000 0,000 ybp and more recent, possess some pronounced archaic features, and can be assigned to the AMH or H. sapiens with significant reservations (Klyosov and Rozhanskii [1], [2]). Some of them might belong to bearers of a recently discovered haplogroup A0, which arose some 200, ,000 years ybp, or even earlier. This might be the only truly African haplogroup by its origin and is very distant, mutation-wise, hence, time-wise, from other haplogroup A haplotypes. Around 140,000 ybp, a common ancestor of the African lineages A - in fact, there is a number of them, and the term haplogroup A essentially represents an umbrella over various A haplogroups, some of them quite distant from others - split from the α-haplogroup (ibid.) and allegedly migrated to Africa from an yet undisclosed location of said vast triangle. In Africa, the incoming bearers of haplogroup p A and later haplogroups B, E and bearers of haplogroup R1b, etc., have mixed with bearers of the African haplogroup A0 or rather, with bearers of a number of A0 haplogroups, ps, and that explain why black African populations have developed a wide variety of haplogroups and, hence, a great genetic diversity. Thus, this genetic diversity is a result of mixing of many different haplogroups-populations rather than a diversification of one ancient African haplogroup-population. The non-african lineage of the β-haplogroup, first represented by the initial haplogroup BT, has a common ancestor who lived 64,000±6,000 ybp (cf. Figs. 1 and 2), and who descended from the α-haplogroup. The huge time-gap, almost 100,000 years, between the chronological positions of the α- and β-haplogroup apparently results from a population bottleneck around 64,000 ybp, which might point at a catastrophic event, such as the eruption of the Indonesian Toba volcano around 70,000 ybp. The Toba eruption and/or other consequent catastrophic events largely disrupted the environment and almost terminated the non-african population. The fact that no skeletal remnants having β-haplogroup itself and/or its more ancient ancestors have been found could be due to various causes, not last that they might be buried under volcanic ash. The ß- or BT haplogroup in the current classification, has successively, step-wise, produced all other descending twenty haplogroups of the Y chromosome from B through T (cf. Fig. 2). Two of them, R1a and R1b embrace respectively about 50% of the East European and 60% of the West/Central European actual populations, respectively. Other European populations belong to haplogroups primarily of I1, I2, E1b, J1, J2, N1c, G2, Q, and a few more minor haplogroups, commonly of a fraction of per cent in the populations.

120 A0 P305, V148, V166, V239 A0a V152 A0a1 P114 A0b L896, L1000 α-haplogroup L985, L1003, V161, V168, V171 AT P108, V221 A M31, P82, V4, V14, V25 B (β-haplogroup) L413, M42, M91, V29, V31 B M60, M181, M247 CT M168, M294 DE M1/YAP, M145, P144, P183 D M174 E L339, L856, M40, M96, P171, P176 CF P143 C M130, M216, P184, P260 F M89, M235, P158, P316 G L116, L154, L520, M201, P257, U2 H M69, M370 IJK L15, M522 IJ M429, P130 I L41, M170, M258, U179 J 12f2.1, L134, M304, P209 K M9, P128, P132 LT L298, L811 L L855, L863, M11, M20, M185 T L206, L445,M184, M193, M272 K (xlt) M526 M P256 NO M214, P188, P195 N M231 O M175, P186, P196 P L138, L268, L781, M45,P207, P295,V231 Q M242 R M207, P224, P285, R1 M173, M306 R1a L62, M420 R1b M343 S M230, P202, P204 Fig. 2: The haplogroups overall tree archaic African lineage A0, α-haplogroup and β- or BT haplogroup. DNA genealogy considers each haplogroup of Y chromosome as representing an individual main tribe. Each haplogroup (cf. Fig. 2) has a series of SNPs, i.e. practically irreversible mutations, which in turn form a haplogroup or subclade (these terms are used interchangeably, depending of a context) tree. Each haplogroup tree contains as primary entry the SNP which defines the haplogroup. Many of the haplogroups contain a number of SNPs (cf. Fig. 2), which have appeared at different times. Downstream haplogroups or 119

121 120 subclades (cf. Fig. 2) define sub-tribes, or clans, i.e. derived populations, each of which is marked with a characteristic SNP. R1a is the tribe, conventionally indicated as the Aryans, which embraces about 50% of the current population of Eastern Europe. The main reason of such a name is that this haplogroup/snp has marked the DNA of the legendary Aryans who arrived to India around 3500 ybp, and currently up to 72% of the upper Indian castes bear R1a haplogroup (Sharma et al. [9]). R1a L62, M420 R1a1 L122/M448, M459 R1a1a M17, M198 R1a1a1 M417 (Old European branch) R1a1a1a Z645, Z647 R1a1a1b1 Z283 (Eurasian branch) R1a1a1b1a Z282 (Young Eurasian branch) R1a1a1b1a1 M458 (European branch) R1a1a1b1a2 Z280 (Central Eurasian branch) R1a1a1b1a3 Z284 (Scandinavian branch) R1a1a1b2 Z93 (South Eastern branch) R1a1a1b2a Z94 (Young South Eastern branch) R1a1a1b2a1 L342.2 (Aryan branch) R1a1a1b2a1a L657 (Young Aryan branch) Fig. 3: Haplogroup/subclade tree e of R1a in an abbreviated version, see ISOGG, 2013 ( Haplogroup R1a-L62 (cf. Fig. 3) arose apparently in Central Asia and maybe in the Altai region (South Siberia) around 20,000 ybp (Klyosov and Rozhanskii [1]). Its subclade M17 is observed in North China, with a common ancestor of about the same time. Both L62 and M17 migrated from Central Asia across Tibet, Hindustan, Iranian Plateau, and Anatolia around between 12,000 and 10,000 ybp. Their downstream subclade M417 crossed Asia Minor and entered the Balkans between 10,000 and 9,000 ybp, spread all over Europe to the Isles between 9,000 and 5,000 ybp, formed around 5,700 ybp the recently discovered Z645 branch, the Eurasian branch Z283 and its South-Eastern branch Z93 with its downstream Aryan branch Z342.2 around 4,900 ybp, and the Central Eurasian branch Z280 around 4,900 0 ybp (Rozhanskii and Klyosov [10]). The Central Eurasian branch R1a-Z280 presently embraces about half of the East European males, and the Aryan branch R1a-L342.2 is currently observed in Russians, Ukrainians, in southern populations in Asia such as Kyrgyz, Kazakh, Tajik people, also in Iran, India, in the Middle East, and along the ancient migration route from the Russian Plain to the Middle East, particularly in Armenia and Turkey. The R1a haplotypes excavated in Andronovo archaeological culture sites several thousand kilometres east of the Ural Mountains, with datings between 3,800-and 3,400 ybp (Kayser et al. [11]) very likely belong to L657 subclade (Klyosov [12]).

122 It seems that only two latest subclades on the tree (Fig. 3), L342.2 and L657, can be considered as descendants of the actual Aryans, which match history, archaeology, and languages of the steppe people, who rode chariots and, in the middle of the 2 nd millennium BC, arrived to India ( Indo-Aryans ), Iran ( Avesta Aryans ), and Mesopotamia ( Mitanni Aryans ) (Klyosov and Rozhanskii [2]). R1b is the tribe, conventionally indicated as the Arbins, which includes about 60% of the current population of Western and Central Europe. R1b M343 R1b1 M415 R1b1a1 M73 R1b1a2 M269 R1b1a2a L23 R1b1a2a1 Z2105 R1b1a2a1a L51 R1b1a2a1a1 L11 R1b1a2a1a1a U106 R1b1a2a1a1a3b1 U198 R1b1a2a1a1b 1a1b P312 R1b1a2a1a1b2 U152 R1b1a2a1a1b3 L21 R1b1a2a1a1b3a1a1 M222 Fig. 4: Haplogroup/subclade tree of R1b in an abbreviated version, see ISOGG, 2013 Haplogroup R1b-M343 (cf. Fig. 4) arose apparently in Central Asia and maybe in the Altai region (South Siberia) around 16,000 ybp (Klyosov [12]). Its subclade M73 is observed in Siberia and Middle Asia, M269 in Bashkortostan near South Ural, L23 and its downstream Z2105 on the Russian Plain, in the Caucasus and Mesopotamia between 6,200 and 5,500 ybp. L51 and L11 on the migration route between the Middle East and the Pyrenees between 5,500 and 5,000 ybp. U106 and P312 arose in Iberia around 4,800 ybp and apparently became the initial population of the Bell Beaker culture of the continental Europe. L21 arose apparently in South of France about 4,000 ybp and moved to the Isles. M222 currently constitutes near 25% of the Irish population, with a common ancestor who lived between 2,000 and 1,400 ybp (Klyosov [12]). Besides R1a bearers, in Europe since ~ 9,000 ybp, and R1b bearers, in Europe since ~ 4800 ybp, ancient Europe was inhabited by bearers of other haplogroups, among them E1b, G2a, F, I1, I2, J2, K. Their migration routes and dates of arrival to Europe remain obscure. Haplogroup E1b apparently moved to Europe from North Africa or from the Middle East, as well as haplogroup J2. Haplogroup G2a moved apparently from the Near Asia, probably from the Iranian Plateau. Haplogroup I1/I2 might have moved from the Russian Plain, westward, maybe even as the earlier haplogroups IJK (see Fig. 2), between 45,000 and 40,000 ybp. Haplogroups F and K in Europe remain undated. 121

123 122 An excavated E1b-V13 marked DNA from ancient bones was dated by 7,000 ybp (Lacan et al. [13]). Strikingly enough, present day bearers of E1b-V13 haplotypes all coalesce to a common ancestor who lived only 3,600 ybp. In other words, the contemporary V13 haplotypes reveals a gap between 7,000 and 3,600 ybp. The same gap pattern is observed with almost all haplotypes of the ancient Europe except R1b, which apparently played an important role in the settlement of ancient. It seems that the arrival of the Aryans (R1a) in Europe was peaceful; at least, there are no indications that it might have been genetically violent. However, the arrival rival of the Arbins (R1b) to Europe was marked by almost complete elimination of the autochthonous haplogroups from Europe; E1b-V13 has practically disappeared, and started ted to proliferate only around 3,600 ybp; G2a fled to the Asia Minor and to Mesopotamia and Caucasus; R1a fled to the Russian Plain; I1 has practically disappeared and started to proliferate only around 3,600 ybp; I2 fled to the Isles and to the Russian Plain, and started to proliferate in Eastern Europe only around 2,300 ybp. Only R1b itself has proliferate without any obstacles from about 4,200 ybp to the present time. The above description forms a basis for consideration of movement of peoples and languages in Europe from about 9,000 to 2,000 ybp. A view of DNA genealogy: Basic concepts on connections of haplogroups and languages As it has been shown, DNA genealogy allows tracing migrations and evolution of ancient tribes or peoples, but, apparently, it does not allow specifically tracing languages. Neither haplogroups nor languages stay the same in the course of migrations: haplogroups can disappear by extermination of their bearers, epidemics, ecological catastrophes, in those cases also their corresponding ng languages typically disappear, otherwise languages can be adopted by different bearers. rs. In some cases a victorious people can adopt the language of a won people, for example e when the majority of the women come from the won people and continue to teach their language to children or in the case of a more advanced civilization of the won people or for other cultural or economic reasons. Even if the haplogroup stays and maintains itself in the course of long migrations. languages could evolve following the rules of glottochronology, natural dynamics of languages, linguistic contact and borrowing of words. However, once identified certain haplogroups of a people with a language (or a conjectured language, based, for example, on the haplogroups and the language of their current descendants), it is possible to follow the routes of migrations of both the people and the language. We suggest that a language can migrate and evolve along with the migration and evolution of haplogroups even over a long time and large distances, bearing in mind that: (1) the connection haplogroups / languages has to be verified by any possible means: linguistic, genetic and archaeological, (2) the language evolve along time and distances, (3) languages can be adopted by bearers of different haplogroups in case of particular events.

124 In this context, we can trace a new migration/linguistic/settlement (MLS) paradigm for ancient Europe according to the DNA genealogy. As already said, the haplogroup R1a arose in Central Asia around 20,000 ybp (Klyosov and Rozhanskii [1]), migrated westward from the Altai region or North China by the southern route, i.e. via Tibet and Hindustan, Iranian plateau and Anatolia (between 10,000 and 9,000 ybp) to the Balkans and spread over Europe, then moved East to the Russian Plain to India (among other possible directions of R1a migrations). Thus, the proto-indo- Europeans (PIE) language supposed existing in Anatolia between 10,000 and 9,000 ybp (Gray and Atkinson [14]; Bouckaert et al. [15]) could have been formed during the long migration from Altai to Anatolia. Then, it migrated together with the R1a haplogroup, in the Balkans where initiated to split into branches around 6,000 ybp which arrived around 4,800 ybp in the Russian Plain as Indo-Europeans (IE) languages. DNA genealogy has firmly confirmed that haplogroup R1a arrived to India as the legendary Aryans around 3,500 ybp, since even today up to 72% of the Indian upper castes are R1a bearers (Sharma et al. [9]). Therefore, it is allowed to conclude that it was indeed R1a haplogroup which carried the PIE language from about 20,000 to 10,000 ybp, and IE languages at least from about 10,000 to 3,500 ybp. Besides, the fact that the Russian Plain continue to speak IE languages, that up to 63% of Russians of today are bearers of R1a haplogroup, and that there are marked similarities between Slavic languages and Sanskrit permits to conclude that migrations of R1a haplogroup were indeed accompanied by PIE and IE languages. As already said, the haplogroup R1b arose in Central Asia around 16,000 ybp (Klyosov [12]), and migrated westward by the northern route, i.e. via Northern Kazakhstan, Southern Ural, Middle Volga, then it went south over the Caucasus and probably along the eastern side of the Caspian Sea and Eastern Iran around ybp. Then, it moved to the Middle East, the Tigris and Euphrates basin, apparently establishing the Sumer civilization between 5,500 and 5,000 ybp, and by several routes moved to Europe between 4,800 and 4,500 ybp (Klyosov [12]). Further, said northern route split to a first route which brought Arbins through Northern Africa to the Pyrenees and then as Bell Beakers culture around between 4,800 and 4,500 ybp to Northern Europe; a second route which brought Arbins to Europe through the Mediterranean islands and the Apennines, and yet a third route which brought Arbins around 4500 ybp to Europe through the Pontic steppes. In the first part of their migration, along the northern route, the Arbins crossed territories populated at least for the last two millennia, and very probably also earlier, by bearers of Turkic languages, such as, Chuvashs, Bashkirs, Tatars, and other. Therefore, it is allowed to conclude that the Arbins had carried languages which arguably were proto-turkic, or Dene-Caucasian, or Sino-Tibetian; languages that we tentatively can call Arbins, or R1b, or NIE agglutinative languages. In the Caucasus, the Arbins left the northern Caucasian group of languages, together with a characteristic vigesimal, i.e. a base 20 counting system, the same vigesimal counting system that was brought by the Arbins two thousand years later to the Pyrenees. The Arbins brought their Arbin languages to Mesopotamia, to the Sumer state (Assyrians, the likely descendants of Sumers, today are largely R1b bearers, which is rather unusual for the Middle East - Klyosov [12]), then to Iberia, where the actual 123

125 124 Basques, who are 87-93% R1b bearers, also employ the same vigesimal counting system. Then the Arbins as Bell Beakers moved north to the continental Europe, and brought their agglutinative NIE languages, which apparently dominated in Europe between 4,500 and 3,500-3,000 ybp, and up to the first half of the 3 rd millennium bp. In the first half of the 3 rd millennium bp many R1a peoples migrated with their IE languages from the Russian Plain to Central, Western and South Europe bringing in Europe peoples later called Celts (Hallstatt and La Tene cultures between 2,600 and 2,400 ybp), Germans, Italics, Greeks, Illyrians and Balto-Slavs. Part of the Arbin peoples adopted the IE languages, for the reason seen above, from the R1a peoples and introduced d in exchange NIE loan words and grammatical structures. Another part of the Arbins, from which the Basques in the Pyrenees are probably descendants, as well as the Picts in Northern Scotland and the Etruscans in Tuscany, maintained their NIE languages into the 3 rd millennium bp (Etruscans), up to the end of the 1 st millennium AD (Picts) and up to now (Basques). The main linguistic theories regarding the ancient European settlements Let us move now to the main current linguistic theories on the European settlements, and compare their views with those of the MLS paradigm for ancient Europe. The main purpose of this is to outline misconceptions in said current linguistic theories. The Vasconic and Afro-asiatic substratum theory: The linguistic view The Vasconic and Afro-asiatic substratum theory by Vennemann [16], according to the synthesis by Baldi et al. [17], proposes that several millennia after the end of the last Ice Age, when the glaciers receded, ed, around 10,000 ybp, NIE peoples initiated to settle Europe starting from its Southern portion. These peoples were responsible for many European toponyms, hydronyms as well as floral and faunal names some of which have survived up to our times. Krahe [18], [19] considered many of such toponyms and hydronyms as IE but Vennemann indicated that they contained NIE roots. Krahe (ibid.) argued that hydronyms from the Atlantic shore areas to the Baltic shore areas were imposed before the 3500 ybp, and preceded d the formation of the IE Baltic, Celtic, Germanic, Illyrian, Venetic and Italic language groups. Because of their similarities Krahe (ibid.) concluded that said toponyms and hydronyms constituted a group descended from a common language system he named Old European (OE). This latter, in his opinion, constituted a language layer intermediate between the PIE and the IE Baltic, Celtic, Germanic, Illyrian, Venetic and Italic language groups. Specifically, according to Vennemann [16], several structural characteristics of many toponyms, for example the name of the Bavarian town München (Munich) which contains the root muno / muna which in the Basque language means hill, slope, riverbank, and many hydronyms containing the roots Ava, Ara, Ala, Sala followed by a determinative or by a set of suffixes or a suffix sequence terminated by the vowel a indicated them as deriving from a NIE agglutinating language.

126 Schmid [20], [21] extended the OE concept of Krahe by including the Eastern Slavic languages. Vennemann named Vasconic the language family of the NIE populations that imposed said toponyms and hydronyms, and the Basque language would be the only surviving language of this family. Another argument in support of the Vasconic theory would be the persistence in modern languages of traces of the vigesimal, i.e. a base 20 counting system that would be a relic of the Vasconic culture. Vennemann [16] observed also that on the Atlantic shore area of Europe there are toponyms that are neither Vasconic nor IEs. He named the languages responsible of these toponyms Semitidic, or Atlantic group of languages. These languages, ages, related to the Mediterranean Hamito-Semitic languages, were spoken along the Atlantic shore area between 7,000 ybp and 3,000 ybp. The Semitidic languages gave many loanwords especially to the IE western languages. They influenced superstratically, i.e. by means of loan cultural terms for animals, advanced cattle breading, city, buildings, warfare, society organization, the IE languages of the North-West Europe, especially the Germanic languages. Also, they influenced substratically, i.e. by means of loan terms for plants, animal and herding, the coastal IE languages, especially the Insular Celtic, beginning about 7,000 ybp. From about 7,000 ybp onward the Semitidic peoples, apparently, bearers of the megalithic culture, moved north along the Atlantic coast, reaching Great Britain and Ireland about 6,000 ybp and Sweden about 5,000 ybp. According to Baldi et al. [17], weak points of this theory are that, up to now, the megaliths cannot be dated longer before the Bronze Age (3,500 2,800 ybp); it requires a Celtic presence in the British Islands about 7,000 ybp, contrary to the traditionally accepted evidence that the Celts settled the British Islands not earlier then about 4,000 ybp; the building of megaliths by Semitidic ic settlers is opposed by Renfrew and other mainstream archaeologists. Vennemann [16] assumes that the Picts of Northern Scotland was an Atlantic population or at least a population speaking an Atlantic language. A similar hypothesis, according to which the Picts were a NIE population, was set out by Zimmer [22] on the basis of the Pictish customs of tattooing and the matrilineal social organisation. Literature concerning the Picts was published by Wainright [23] and Jackson [24]. Vennemann assumes no genetic connection between IE languages and Vasconic and Semitidic languages. The expansion of the OE toward the North Europe was restricted by the expansion of IE populations which adopted the Vasconic toponyms, hydronyms and other lexical items related to the natural environment. The Basques, now living in a restricted region between France and Spain, is the people speaking the only descendant language of the OE or, according to Trask [25], [26], a patchwork of NIE languages sometime largely extended, sometime not, yet sometime interrelated between them, and sometime not. Kuzmenko [27] has reviewed lexical borrowings to Indo-European languages of Europe from an unknown substrate. In his opinion, despite lack of consensus in that regard between linguists for the last 120 years, most of the linguists agree on a contribution of a yet unknown substrate not only to German languages but rather to all European IE languages. Kuzmenko finds a merit in a hypothesis of Vennemann [16] that Basque language (the Vasconic) is the only survived representative of that European substrate. 125

127 126 The Vasconic and Afro-asiatic substratum theory: A view of MLS paradigm The Vasconic and Afro-asiatic substratum theory is partially in agreement with the MLS paradigm. The assumption of the theory according to which NIE populations initiated to settle central and northern Europe starting from its Southern portion after the end of the last Ice Age about 10,000 ybp is not supported by the MLS paradigm according to which the Arbins (R1b) moved to Europe by several routes (Northern Africa and Pyrenees, Mediterranean and the Apennines, Pontic steppes) between 4,800 and 4,500 ybp (Klyosov [12]). However, the Vasconic as a descendant of the ancient Arbin language is in agreement with MLS paradigm. Concerning the European toponyms, hydronyms as well as floral and faunal names which sometimes survived up to our times the hypothesis of Venneman that they are NIE is more acceptable in the light of the MLS paradigm. It is in a general agreement with the hypothesis of Krahe that they are OE because, according to the MLS paradigm, the Arbins (R1b) and their NIE languages migrated as Bell Beakers culture (mainly R1b) and apparently dominated in Europe between 4,500 and 3,500-3,000 ybp, and up to the first half of the 3 rd millennium bp. In this respect, however, Krahe [18], [19] appears right in assuming that said toponyms and hydronyms were imposed before the 3,500 ybp. The assumptions of the existence of a Vasconic language family of the NIE populations that imposed said toponyms and hydronyms, and of the Basque language as the only surviving language of this family are supported ported by the MLS paradigm. According to the paradigm, the Vasconic language family would be nothing else than another term for the NIE languages of the Arbins (R1b) and the NIE Basque language of the present Basques of the R1b haplogroup it is very likely a surviving descendent language of the NIE languages of the ancient Arbins (R1b). A common ancestor of the present day Basques of haplogroup R1b lived around 3,700 ybp, which reflects a population bottleneck of the R1b people who lived 4,800 years ago (Klyosov [12]). The vigesimal counting system used both by the Basques and by Caucasian populations is supported and explained by the MLS paradigm as a characteristic showing a connection that existed between the corresponding ancient Arbins (R1b) that migrated along the Northern route across the Caucasus, the Mediterranean islands and northern Africa to Central Europe and the pushing and relegation of the Arbin ancestors of the Basques in the Pyrenees region. Concerning the Semitidic, or Atlantic group of languages mentioned by Vennemann [16], according to the MLS paradigm, they might indeed have survived until the 1 st millennium AD, and could have been spoken by the Picts of Northern Scotland. The haplogroup of the Picts is unknown, but it might have been I1 or I2 (as well as anything else, listed above), because both can be met in the Isles today. The great majority of nowadays population in the Isles bears R1b haplogroup, which came to the Isles after 4,200 ybp. The three groups of languages IE, NIE and Semitidic, or Atlantic, apparently belonged to Aryan tribes (R1a), Arbin tribes (R1b), and Semitidic, or Atlantic tribes (I1/I2/G2), which represent completely different tribes with a common ancestor of around 55,000 ybp (Klyosov and Rozhanskii

128 [1]). Therefore, a suggestion of Vennemann that there were no genetic connection between IE languages and Vasconic and the Semitidic or Atlantic languages seems to be justified. The Anatolian theory: The linguistic view Renfrew [28], in summarising the Anatolian theory, affirms that the PIE language, ge, or the PIE linguistic family of languages, or the pre-pie languages (Diakonov [29]), formed in the Central Anatolia in the Neolithic time, about 9,000 ybp, and that the PIE or IE languages diffused in Europe from West Anatolia in parallel with the diffusion of the agriculture. More precisely, the Anatolian theory proposes that: linguistic families that have large diffusion in Europe have distributions corresponding to the economic, social and demographic consequences, that the diffusion of the agriculture produced in their development areas; the language or languages spoken in said areas were established either by demic diffusion of the archaic PIE populations, or by non-demic linguistic changes due to linguistic contacts; the archaic PIE language after its separation from the pre-pie in Anatolia evolved and modified itself through the diffusion of the agriculture in Europe Phase I of the PIE. Renfrew [28] explains that reliable radiocarbon datings have permitted to establish that the domestication of plants and animals from West Anatolia reached Greece and Crete around 8,500 ybp. Linguistic changes in Greece ece and the Danube and the Balkan areas were due mainly to demic migrations during the 9 th and 7 th millennia bp. At the same time, for other European areas, i.e. on the West in the present-day Dalmatia, Germany and France, South Italy and Sicily, and on the East in Hungary, Bulgaria and Ukraine, the changes were mainly due to linguistic contacts. The diffusion of the agriculture further East from what is now Ukraine could have brought to the formation in the Chinese Sinkiang of an IE peoples, that around 3,500 ybp spoken Tocharian. Renfrew [28] observes es that: Gray et al. [14], [30] on the basis of 87 languages and 2,449 lexical items and further datasets indicated an initial IE divergence between 11,800 and 9,800 ybp, which is consistent with said separation of the archaic PIE from the pre-pie; Ryder et al. [31] indicate a unimodal posterior distribution for the PIE at about 10,400 ybp, which supports the Anatolian theory; other linguistic studies by Sturtevant [32], Dolgopolsky [33], [34], Gamkrelidze and Ivanov [35], [36], Pringle [37] and Bouckaert et al. [15], this last based on the spatial diffusion of infectious diseases, also support the Anatolian theory. Renfrew [28] affirms that a first advergence linguistic area formed itself in the Balkan region in the period between 7,000 and 5,000 ybp - Phase II of the PIE. Some linguistic characteristics of the Celtic languages and the Tocharian languages indicate that they do not taken part in the Balkan linguistic advergence area. The disaggregation of the Balkan advergence linguistic area, around 5,000 ybp, indicates the end of the Phase II of the PIE and the separation of the Greek or proto-greek from the proto- Thracian, proto-dacian, proto-phrygian and others. In the same time there would be also the separation of the 127

129 128 proto-indo-iranian spoken in the Northern area of the Black Sea and its diffusion toward the Iranian plateau and India. The linguistic similarities between Greek, Armenian and Sanskrit Phase III of the PIE represent a result of said Balkan linguistic advergence area, which does not require languages or dialects as proto-slavic, proto-baltic, proto- Greek, Proto-Indo-Iranian, already distinguished within the PIE or pre-pie. Concerning the other languages Renfrew [28] affirms that they were developed in different advergence areas were now their descendant languages are spoken. The Anatolian theory: A view of MLS paradigm The Anatolian theory is generally compatible with the MLS paradigm, although the theory is silent about the evolution of the PIE language before about 9,000 ybp. As it was described above, the proto-aryans (R1a) migrated westward across Anatolia around 10,000-9,000 ybp, which fits the linguistic estimates of 9,000 ybp (Renfrew [28]; Diakonov [29]) or 11,800-9,800 ybp (Gray et al. [14], [30]). Diffusion of agriculture, demic diffusion or non-demic diffusion are concepts beyond the MLS paradigm. According to the MLS paradigm, the migrations of the proto-aryans (R1a) from Anatolia to the Balkans about 9,000 8,000 ybp could represent the Phase I of the PIE, the later spreading of the Aryans (R1a) along with their IE languages over Europe about 8,000 5,000 ybp could represent the Phase II of the PIE, and then their migration eastward to the Russian Plain and their split into at least four migration routes to South, South-East, South East-East, and East about 4,500-4,000-3,500 ybp toward India could represent the Phase III of the PIE. The affirmation of the Anatolian hypothesis that the Tocharian languages did not taken part in the Balkan linguistic advergence area, at the moment, cannot be decided on the basis of the MLS paradigm. The Tocharians were ascribed to the Europeans (Gray et al. [14]; Li et al. [38]) mainly on the basis of their somatic features, their haplogroup R1a and their clothing which, of about 4,000 ybp, looked like Scottish plaid. On the language tree by Gray et al. [14], the Tocharian languages represent a very archaic branch, around 7,900 ybp, which were spoken by populations in the Tarim Basin. The linguistic distance of the Tocharian A, B with respect to the other IE languages (Tomezzoli and Kreutz [39]) demonstrates them to be the closest to Slovene and Venetic, and the most distant from the Anatolian languages Hittite and Luwian. Thus, according to the MLS paradigm two explanations ns would be possible: either er the proto-tocharians migrated westward to Europe and the Russian Plain together with the proto-aryans (R1a), which probably brought the way of producing said clothing to Europe and Scotland and then, at about 4,000 ybp, they arrived from the Russian Plane to the Tarim Basin as part of the stream of the R1a people reaching India; or the proto-tocharians did not migrated westward to Europe and the Russian Plain together with the proto-aryans (R1a); they migrated from the Altai region or North China to the nearby Tarim Basin and remained there forming the autochthonous R1a peoples of Central Asia, and have never been in Europe. In any case very recent evidences ( permit to state that the present Altai male populati-

130 129 on has R1a haplotypes which are very similar with the excavated R1a haplotypes in the Khakass-Minusinsk Basin (Adronovo) and Tagar (Tochar?) cultures dated ybp and later. They descended from the same common ancestor who lived 4500 ybp on the Russian plane. Anatolia cannot be considered the homeland, or Heimat of the IE languages because according to the MLS paradigm, IE and NIE languages had no homelands, they migrate over thousands of miles and over thousands of years together with the R1a bearers. According to the MLS paradigm, the predecessors of IE languages might have migrated some 50,000 ybp and further on from the birthplace of the β-haplogroup, p, the birthplace of which is unknown as yet, however, it might have been Europe or the Russian Plain, to South Siberia in which they arrived some 40,000-35,000ybp and then they migrated westward from 20,000 ybp along with the R1a haplogroup via Anatolia, which might have been just a passing point, to the Balkans, another passing point to the Russian Plain and Pontic steppes, yet another passing point, to the Middle dle East, Middle Asia, Iranian plateau, Ural mountains, Hindustan, South Siberia again, North China, Mongolia. All of them are in fact some passing points, and not homelands for the predecessors of the IE languages. The Kurgan Theory: The linguistic view During the Mesolithic and the Neolithic, NIE and IE peoples during the dry and cold period of the Younger Dryas 12,800 11,500 ybp settled along the shores of the Black Sea. The PIE formed in this area. At about 7,600 ybp (Ryan [40]), due probably to a cataclysm, the waters of the Mediterranean Sea entered the Black Sea through the Bosporus, causing in a short period, the raising of the water level to the present level and the submersion of many settlements. This event caused migrations toward the Balkan Region, the Central Europe and the formation of the Neolithic cultures of Vinča and of the Linearbandkeramic (LBK). Gimbutas [41] defined Ancient Europe as the European Culture developed between the 9 th and the 7 th millennia lennia bp in the area of the Balkans, Greece, Adriatic region, Moldavia and Ukraine before the arrival of the IEs. Gimbutas [42] provided a comprehensive description of the cultural level of the Ancient Europe characterized by well organised settlements, mixed horticular r economies, elevated quality of the sculpture and the ceramics, and elaborated religious traditions. This materialized in the cultures of Bükk, Butmir, Cucuteni-Tripolye, Dimini, Karanovo, Lengyel, Petreşti, Vinča and the Linearbandkeramic (LBK). The attempts of writing by these cultures would predate by two thousand years the Sumerian writing. The discovery of a large number of female figurines, sometime crowned, together with other archaeological, mythological, historical evidences, brought Gimbutas to consider the women as the prominent players in the social life of the cultures of the Ancient Europe, which were characterised by matriarchy and egalitarism. She considered a Goddess or Big Goddess as principal religious symbol not only of fertility and procreation, but also of ruler of all what existed on the Earth.

131 130 The languages spoken in the Ancient Europe were NIE, as testified by surviving of NIE agricultural, technological and social terms, toponyms, personal and tribe names. The Ancient Europe about between 7,500 and 6,300 ybp developed an advanced civilization, including metallurgy and writing. The Model of the steppe, or the Kurgan model, or the Kurgan hypothesis, or the Kurgan theory developed mainly by Gimbutas [43], [44], see the synthesis by Marler [45], proposes the formation, about in the 7 th millennium bp, of territorial, torial, nomadic, pastoral peoples speaking PIE languages, collectively named Kurgan Culture, in the area of the Dnepr and Don basins, the middle and lower Volga basin, the Caucasus and the Ural mountains. The tombs, covered by round tumuli named kurgans contained often weapons and other artefacts indicating a set of cultures marked by: a pastoral economy with a rudimentary agriculture, territorialism and nomadism, the domestication of the horse which happened around the 7,000 ybp (Bököny [46]; Gimbutas [42]) between een East Ukraine and Kazakhstan, a patriarchal, patrilineal hierarchy and a secondary social role of the women. The fact that the Kurgan culture had characteristics different from those of the cultures of the Ancient Europe, indicated that it was not developed from the cultures of the Ancient Europe. A first migration of Kurgan culture peoples, according to the theory, took place about during 6,400 6,300 ybp, due to the progressive drying of the steppes during the 8 th and the 7 th millennium bp, towards Bulgaria, the Danube basin, and Central Europe. This was not a mass migration, but a migration of small bands, letting the original population of the Ancient Europe as majority. This migration is testified by the increasing of kurgan tombs, discovered between the egalitarian tombs of the Ancient Europe cultures, the fortification of the settlements, the damages to the settlements of the Varna, Karanovo-Gulmenița, Vinča, Lengyel and LBK cultures, and the substitutions or dissolution of some Ancient Europe cultures in new Kurgan cultures. The development of IE languages was due to language substitution and bilinguism. inguism. A second migration took ok place around 5,500 ybp from the area north of the Black Sea through Ukraine toward Poland, Central and East Germany. In this period the four wheel wagon appeared in Europe, along with the plow and the metallurgy of bronze, which was interpreted as the activity of surviving Ancient Europe cultures, absorbed by Kurgan cultures. This second migration led to the formation of hybrid-cultures: the Baden complex in the middle Danube basin, having the Vinča culture as substrate, the Ezero culture in Bulgaria, having the Karanovo culture as substrate, the Globular Amphora culture in Rumania, West Ukraine, Poland, and Germany, having the Trichterbecherkultur (TBK) as substrate. In parallel lel with the development of said hybrid-cultures, took place the fragmentation of the PIE into the IE languages. The appearance of a religious solar symbolism and armoured IE deities were rather typical for this migration. A third migration took place about between 5,000 and 4,800 ybp, from the Volga steppes. It was more massive than the other two as witnessed by the numerous Yamnaya culture burials in the Balkan region and East Hungary. This migration caused the displacement of the hybrid cultures of Central Europe, originated mainly by the second migration, toward the Northern Europe, Southern Scandinavia, Baltic area, and Central Russia. The

132 Minoan civilization in the Aegean Sea reached its culmination during the first half of the 4 th millennium bp, i.e. before the arrival of the IE Mycenaeans. This last migration was followed by a period of stability characterized by the formation of cultural groups (Gimbutas [43], [44]) which were speaking separated IE languages. The Kurgan theory: A view of MLS paradigm The Kurgan theory appears incompatible with the history of Europe based on the MLS paradigm. According to the MLS paradigm, PIE arrived to the Balkans after a long migration from Central Asia, as described above in this paper. Boric and Price [47]) has shown, using strontium isotopic measurements, a significant increase in non-local individuals in the Balkans from ~ 8200 ybp. This generally coincides with timing of the arrival of R1a peoples and IE languages to the Balkans. Thus, both them did not come from the Pontic steppes. The MLS paradigm indicates a migration of R1a peoples eastward, from Europe to the Russian Plain about between 4,600 and 4,000 ybp, i.e. a direction opposite to the direction of the migrations suggested by the Kurgan theory, and a migration of R1b peoples southward earlier, between 7,000 and 5,000 ybp and westward, about between 5,500 and 5,000-4,500 ybp. The Kurgan theory has completely distorted the whole pattern of what has happened in Europe and in the Russian Plain about between 5,000 and 3,000 ybp. Besides, contrary to what is proposed by the Kurgan: The PIEs and the corresponding PIE language did not settled or formed along the shores of the Black Sea about between een 12,800 and -11,500 ybp. Actually, the PIE language formed or rather evolved along said southern Black Sea shores, or steppes north of them, witnessed only the late period of settling the IE languages around 4,500 ybp, i.e. when IE languages were e already split. At the moment, it is unknown which haplogroups, if any, were the most affected by the Black Sea cataclysm. It might have been G2a, E1b, F, I1, I2, etc., with survivors which moved westward, to Europe. Ancient Europe cannot be considered as the European culture developed between the 9 th - 7 th millennia bp in the area of the Balkans, Greece, Adriatic region, Moldavia and Ukraine before the arrival of the IEs. In fact, the IEs (R1a) arrived to the Balkans and further r in Europe between the 10 th - 8 th millennia bp. The languages spoken in the Ancient Europe were not totally NIE, in fact, the arriving IEs (R1a) between the 10 th - 8 th millennia bp introduced their IE languages. The pre- sence of surviving NIE agricultural, technological and social terms, toponyms, perso- nal and tribe names cannot be considered as a valid argument supporting an Ancient Europe totally NIE, since between said period in Europe both IE and NIE languages co-existed. The Kurgan theory is in error in proposing the formation of territorial, nomadic, pastoral populations speaking PIE languages, collectively named Kurgan culture, in the 7 th millennium bp in the area of the Dnepr and Don basins, the middle and lower Volga basin, the Caucasus and the Ural mountains. In fact, there were no PIEs (R1a) at those 131

133 132 times on said territories. Actually the Kurgan theory describes here NIEs (R1b) who migrated westward by the northern route. The Kurgan theory apparently has mixed and inverted the roles of the NIEs (R1b) and the IEs (R1a). The Kurgan theory is in error in ascribing kurgans, nomadism, and domestication of horse around 7,000 ybp between East Ukraine and Kazakhstan to the IEs. Instead, these cultural features should be ascribed to NIEs (R1b) who migrated westward by the northern route. The three waves of IE migrations to Europe the first about between 6,400 0 and 6,300 ybp, the second about between 5,500 ybp from the area North of the Black Sea, and the third about between 5,000 and 4800 ybp, which originated in the Volga steppes appear not sustainable. Apparently, there was no IEs (R1a) in the Volga steppes about between 5,000 and 4,800 ybp and earlier, they arrived later about between 4,600 and 4,300 ybp and if there were, unlikely, IEs (R1a) they were moving in the opposite direction, that is from Europe eastward. What the Kurgan theory actually conjectured, was related to the migrated westward of NIEs (R1b) by the northern route. The Palaeolithic Continuity Theory: The linguistic view Concerning the Kurgan theory, Alinei [48] observes that a great IE invasion in the Chalcolithic, with total ethnic and linguistic substitution on continental scale, is simply unconceivable. He suggested that the evidence that the greater part of common Neolithic IE lexicon, i.e. the set of loan words designating innovating devices like the plow, the yoke, the wheel, some domesticated animals, plants and some metals, was already diversified in almost all the IE languages indicates that the IE languages were already diversified in the Mesolithic and the Neolithic. Concerning the Anatolian n hypothesis, Alinei [48] observes that few millennia in the Neolithic and the limited migrations in the Balkans and Central Europe from Anatolia are not sufficient for the development and differentiation of the IE languages in Europe. Moreover, according to Alinei [48], they cannot explain the relatively big number of NIE toponyms in the Aegean area and the NIE words in Greek and other languages of South Italy, Sicily, Sardinia, Corsica and Spain. These observations, according to Alinei, support the hypothesis s that the populations coming from Anatolia were NIEs and that the Neolithic in Europe was a period of complex acculturation and geographical differentiation in which small migrating groups played a limited role with respect to the populations already inhabiting Europe. The fact that the greater portion of the grammatical structure of the Celtic, Germanic, Italic, Greek, Illyrian and Balto-Slavic do not belong to the common IE means that they could not be formed in the Chalcolithic or Eneolithic. In this situation, Alinei [48] affirms that the only solution is offered by the Continuity Model, or Palaeolithic Continuity Theory (PCT) supported by the recent acquisitions of the paleoanthropology which is arrived to the conclusion that not only Homo erectus but also Homo habilis and perhaps some kind of Australopitechus were able to talk (Tobias [49]). Moreover, the cognitive sciences have

134 reached the same conclusion, i.e. for explaining the innate character of the language in the humans it is necessary that the language be connected with the Australopithecus (Pinker [50]). Thus, the structural portions of the human languages, including the PIE languages, i.e. words, affixes, syntax formed long time ago in Africa in connection with the human evolution. Alinei [48] considers that Europe would have been occupied by IE, NIE and Uralic peoples as soon as the archaeology, the paleoanthropology and similar sciences permit to establish. The NIE peoples would have played a peripheral role influencing the IE languages by contact and adstrates. Although by excluding a massive invasion of Europe during the Chalcolithic or Neolithic, Alinei [48] accepts all the migrations and invasions attested by archaeology and considers them as important factors of hybridization. An important hybridization took place at the beginning of the Neolithic in South Europe by infiltration of NIE populations and by the migrations of the Kurgan peoples, of Turkic culture, during the Chalcolithic. Other hybridizations took places during the Bronze Age. However, these hybridizations would have only superstratically altered the languages and cultures of the IE populations. Concerning the Uralic peoples, speaking Finno-Ugric and Samoyeds languages, in the North West Europe and North West Asia, Alinei [48] considers them as a branch of the Homo sapiens coming from South and settling in North-West Europe during the Mesolithic. Alinei [48] considers that the sedentarysation ation of the IE populations would have started in Northern Europe during the Mesolithic and in Central and Southern Europe during the Neolithic. The Baltic, North-Germanic, North-Celtic populations of fishers and hunters were the first to settle in the territories free from ice, followed by the Southern-Greek, Slavic, Illyrian, Italic populations which developed Neolithic forms of production, and then the Northern-Slavic, Southern-Germanic and South-Celtic groups. Alinei [48] considers that in northern Europe, the Baltic Sea was a cultural border between Baltic, Slavic, Germanic and Uralic populations. During the Mesolithic, it was the border between the Uralic culture of Kunda on the northern n coast and the Maglemose and Nemunas cultures on the southern coast. During the Neolithic, it was the border between the Uralic cultures of Narva on the northern coast and the IE cultures of Nemunas, Comb and Cardial Ceramics, Globular Amphorae and the Ship form Axe on the southern coast. In Central Europe, a border existed in Switzerland, Alsace and Belgium between Germanic and Latin groups, which coincided d with the border between the LBK culture and the Cord impressed Ceramics. Alinei [48] considers that Celtic and Northern-Celtic peoples occupied Western Europe, including Brittany and Ireland, as long ago as before the retreat of glaciers, and they created the Megalithism and the TBK cultures. The Italide or Italoide ethnolinguistic peoples occupied southern Europe, from the Iberian Peninsula to Dalmatia, during Palaeolithic. During the Neolithic, the Balkan area was influenced by NIE migrant groups of farmers, which created the Balkan Sprachbund, i.e. the Balkan group of languages: Greek, Serbian, Bulgarian, Macedonian, Albanese and Rumanian which shared some basic features. The exceptional stability of the Balkan area is witnessed by the tells, artificial hills built by rests of sedentary life, and the lack of deep differences between the Slavic languages. Some 133

135 134 isoglosses connecting the East and the West Slavic, with the South Slavic would be caused by two migrations of South Slavic farmers: one to the East generating the Tripolye culture, the other to the West generating the Lengyel culture. Alinei [48] suggests that the aggressive migrations of the Chalcolithic as well as of the Bronze and Iron Ages, were caused by elitarian IE and NIE peoples, as the Etruscan, generated hybridization processes without changing the ethnolinguistic IE frame of the ancient Europe. The Chalcolithic Kurgan culture and the Srednij Strog culture, through which it developed, should be considered as Altaic, Turkic cultures and so were all the nomadic, pastoral cultures which developed the domestication of the horse up to the Medieval Kurgans and the Huns. The Kurgan culture introduced Turkic, not Iranian, influences on the IE languages, and the border between the Tripolye and Srednyj Strog cultures would represent the border between Slavic and Turkic cultures. ures. The late Combat Axes peoples would be the IE peoples influenced by the Kurgan culture. The Europe of the Bronze Age would correspond to the Modern Europe in that sense, according to the Uniformity Principle of the Historical Linguistics which suggests that the areas of the Bronze Age civilizations correspond to the dialectal language areas, which in turn correspond to each IE language. The PCT: A view of MLS paradigm The PCT appears incompatible with the history of Europe based on the MLS paradigm. The PCT places the origin of the PIE language in Europe to the Upper Palaeolithic, minimum 10,000 ybp, and linked it to the arrival of people in Europe from Africa and proposes the continuity of peoples and languages in Europe for the last at least 10,000 ybp, generally from Palaeolithic times. But this view does seriously collide with the MLS paradigm. The only parts of the PCT which find support by the MLS paradigm are the following: The PIE languages arrived in Europe around 10,000 ybp; although they did arrive not from Africa, but from Asia, via Anatolia. Words designating ng innovating devices, domesticated animals, plants and some metals, were already diversified in IE languages, and were not brought by R1b invaders which arrived in Europe only in the beginning of the 5 th millennium bp. However, according to the MLS paradigm, peoples, meaning also genealogical lineages or haplogroups, and languages in Europe have not shown a continuous pattern. In fact, according to the MLS paradigm: IE (R1a) populations fled from Europe to the Russian Plain around 4,600 ybp. There were at least ten of R1a peoples each with a distinct subclade/snp and/or a branch of haplotypes, which migrated back to Europe since the beginning of the 3 rd millennium bp. Haplogroup G populations were almost completely eliminated in Europe about between 4,500 and 4,000 ybp, apparently by the arriving of the Arbins (R1b), and survivors fled to Asia Minor, Mesopotamia and the Caucasus. The excavated haplotypes of E-V13 showed the dating of 7,000 ybp, however, the current E-V13 has a common ancestor of only 3,500 ybp indicating a population bottleneck.

136 Haplogroup I1 populations were almost completely eliminated in Europe about between 4,500 and 4,000 ybp, and went through a severe population bottleneck around 3,600 ybp; in other words, the date of 3,600 ybp was the new beginning for I1 haplotypes in Europe. Haplogroup I2 populations were almost completely exterminated in Europe around 4,500 ybp, and the survivors fled to the Isles and to the Eastern Europe, their present day populations have common ancestors at 4800 ybp and 2300 ybp, respectively. NIE (R1b) arrived to Europe, at the Pyrenees as Bell Beaker culture, around 4,800 ybp and at the Apennines and the Balkans, and from the Pontic steppes from the East, around 4,500 ybp and caused the major disruption to populations and languages of the Old Europe. Besides, in the PCT there are some other points that are questionable in the light of the MLS paradigm: The proposal of the PCT that few millennia in the Neolithic and the limited migrations in the Balkans and Central Europe from Anatolia were not sufficient for the development and differentiation of the IE languages in Europe is questionable. In fact, IEs (R1a) were in Europe from about between 10,000 and 9,000 ybp up to between 5,000 and 4,500 ybp, that is for a period of about millennia. Thus, it cannot be assumed that there was a too short time for development and differentiation of the IE languages. The proposal of the PCT that the arrival of IE languages from Anatolia cannot explain the relative big number of NIE toponyms in the Aegean area and the NIE words in Greek and other languages of South Italy, Sicily, Sardinia, Corsica and Spain is questionable. The IEs (R1a) did not come to an empty Europe, there already were NIE populations of haplogroups E, F, G, I1, I2, J2, K, etc. So, IE languages were very likely introduced in a NIE speaking Europe. Moreover, the PCT assumption that These facts support the hypothesis hesis that the populations coming from Anatolia were NIEs is contradicted by the MLS paradigm. It might well be, though, that some other haplogroups/tribes speaking NIE languages also migrated to Europe about between 10,000 and 9,000 ybp, however, it would not change the language landscape of the ancient Europe. The suggestion of the PCT that the structural portions of the human languages, included the PIE languages, i.e. words, affixes, syntax, formed long time ago in Africa in connection nection with the human evolution appears erroneous and unsupported. Nobody can responsibly exclude that H. habilis and Australopithecus were able to talk, however, DNA genealogy has shown that non-africans do not have African SNPs in their Y chromosomes (Klyosov and Rozhanskii [1], [2]). The Africans and non-africans do have plenty of SNP-mutations from a common ancestor of humans and chimpanzee; however, apparently, non-africans have not received them from the Africans (ibid.). As consequence of this lack of hybridization, it is hard to imagine that African languages, as for example the click languages, could have evolved to the PIE languages. The suggestion of the PCT that Celtic and Northern Celtic populations occupied Western Europe, including Brittany and Ireland, as long ago as before the retreat of 135

137 136 glaciers, and they created the Megalithism and the TBK cultures appears erroneous and unsupported. According to the MLS paradigm, Celtic populations and Celtic IE languages reached the Isles in the 3 rd millennium bp and the Celtic languages were imposed to the NIEs (R1b). This explains why Celtic languages are spoken up today in the British Islands by R1b populations (around 90% and above of today populations) plus a little amount (singular per cent) of R1a, I1, I2 and other minor haplogroups populations on the Isles. The earlier genetic studies There were many errors made by the founding fathers and population geneticists in what they have called genetic genealogy, or population genetics in the 1990-s and 2000-s as highlighted by the DNA-genealogy. They claimed, for example, that bearers of R1b lived in Europe 30,000 ybp (Wells et al. [51]; Wells [52]), or between 40,000 and 35,000 ybp years ago (Semino et al. [53]). The main reason was, apparently, that if R1b populations live in Europe now, then, in their minds, they lived there practically always. This erroneous idea of about 30,000 ybp for R1b tribes in Europe, stuck for 15 years and continuous to stick nowadays in population genetics literature. This date was cross-cited hundreds times in academic publications. However, according to the MLS paradigm, R1b tribes have arrived to Europe by the northern route only around between 4800 and 4500 ybp. They claimed that R1a haplogroup arose in South Russian steppes 15,000 ybp (Wells et al. [51]). Then the date was changed to 10,000 years (Wells [52]), with no explanations, also because the first one was practically cally invented. They claimed that the oldest R1a bearers survived the Ice Age in some Ukrainian refuge (Semino et al. [53]) without any ground for this assumption. As a result, the R1a was called for years without ground Ukrainian haplogroup (Wiik [54]). They claimed that genetic data showed the African origin of man, and that man left Africa some 70,000 ybp (other dates were of 50,000 or 60,000 ybp, and around) without any ground (Klyosov ov and Rozhanskii [2]). They made no calculations or no appropriate calculations based on Y chromosome. The main reason was that the African Y-chromosomes are more diverse compared to non-african Y chromosomes. However, diversity as criterion of age is valid only in closed systems. In open systems, such as Africa in this particular case, diversity is a consequence of mixing of Y chromosomes. Unfortunately, those dates flooded the academic literature from the 1990-s to our times, and they continue to flood. More recent genome studies have only shown that the African genome has a wide gap with respect to non-african generalized genome, as shown in Fig. 1. There are no indications that non-africans descended from the Africans also because African SNPs are absent, for example, in Europeans (Klyosov and Rozhankii [1], [2]). Klyosov and Rozhanskii [1] have shown that the stream of SNP mutations from a common ancestor with chimpanzee goes to the α-haplogroup, from which the African lineage (haplogroup A) split around 120,000 ybp, and evolved separately as Y-chromosomal lineage from the

138 Europeid lineage. Another archaic African lineage split even earlier, some 200,000 ybp or still earlier some 350,000 ybp (Mendez et al. [55]), and goes to Africa. In other words, the Out of Africa hypothesis has presented a distorted pattern of the origin of man and its languages (Klyosov and Rozhanskii [2]). In the same way, the evolution tree designed by Cavalli-Sforza and Edwards [56] and Cavalli-Sforza [57], and which indicated that the most ancient peoples that separated first were those of the islands, Sardinia and Iceland, and isolated social groups like Lappishes and Basques, could not hold the scrutiny of examination. In fact, the Basques (R1b) have their common ancestor around 3,700 ybp. The error was probably induced by the use of the method of principal components, which is based on very arbitrary multiple assumptions. Conjectures by Richards et al. [58] and Sykes [59] based on mtdna considerations suggested that the actual European populations are the results of the settlement of Anatolia in the Upper Palaeolithic are questionable. Anatolia was not an isolated spot but since at least 40,000 ybp a crossroad or passing point for many haplogroups, among them E, F, G, J, K, R1a, R1b. Of course, Anatolia was very important for development of civilization, but it was not a cradle of the actual European populations. It seems that haplogroup I, or the possible combined haplogroup IJK, moved from the Russian Plain westward some 45,000 ybp and so contributed to the European settlement. The population geneticists of the 1990-s 2000-s, apparently, have tried to please historical considerations of that time by bending their DNA-based exercises accordingly. They uncritically considered gradients of frequency, which can always be found for whatever reason, including population on bottlenecks, ignoring the existence of downstream subclades. In many studies (Hammer [60]; Underhill [61]; Zhivotovsky [62]) erroneous mutation rates were employed, ed, such as population rate constants or Zhivotovsky mutation rates which increased the actual datings by %. As a result, the age of populations are inflated by times, IE population in India becomes the age not of 3,500 ys but of 14,000 ys. Similarly, Semino et al. [53] concluded, that European peoples are genetically different with respect from other Europeans like the Basques. This appears totally wrong, since the Basques, as already seen, in their majority have a common R1b haplogroup and dated by the same time as about 60% of Europeans, and typical phrases such as Concerning in general the genetic structure of the European populations, the Neolithic genetic components are prevalent ent in the Southern Europe and the Palaeolithic genetic components are prevalent in the Northern Europe are not are erroneous, since the authors did not knew which genetic component was really Neolithic and which Palaeolithic. In fact, the Southern Europe has many Palaeolithic haplogroups, such as E, F, G, K, J, some of them passed a severe population bottleneck around 4500 ybp apparently a result of the Arbins (R1b) arrival to Europe. Similarly, the Northern Europe has Palaeolithic haplogroups, such as I1, which passed the same bottleneck. 137

139 138 Conclusion To sum it up, the earlier genetic studies of the origin of Europeans often presented superficial conclusions based on scarce data without a serious scientific scrutiny. DNA genealogy has started only in 2009 and before that date any historical considerations based on DNA cannot always be assumed as valid. The DNA genealogy brought us to the construction of the MLS paradigm for Ancient Europe which has permitted to put the current main linguistic theories under scrutiny and to disprove the Kurgan theory and the PCT and in some way to correct and complete the Vasconic theory and the Anatolian theory. In addition, DNA genealogy has permitted also to put in question some aspects of the Out of Africa hypothesis. Bibliography 1. Klyosov, A.A., Rozhanskii, I.L., Ryanbchenko, L.E. (2012) Re-examining the Out-of-Africa theory and the origin of Europeoids (Caucasoids). Part 2. SNPs, haplogroups and haplotypes in the Y chromosome of Chimpanzee and Humans. Adv. Anthropol. 2, Klyosov, A.A., Rozhanskii, I.L. (2012) Re-examining the Out of Africa theory and the origin of Europeoids (Caucasoids) in light of DNA genealogy. Adv. Anthropol. 2, Benazzi, S., Douka, L., Fornai, C., Bauer, C.C., Kullmer, O., Svoboda, J., Pap, I., Mallegni, F., Bayle, P., Coquerelle, M., Condemi, S., Ronchitelli, A., Harvati, K. (2011) Early dispersal of modern humans in Europe and implications for Neanderthal behavior. Nature, 479, Higham, T., Compton, T., Stringer, C., Jacobi, R., Shapiro, B., Trinkaus, E., Chandler, B., Groning, F., Collins, C., Hillson, S., O Higgins, P., FitzGerald, C., Fagan, M. (2011) The earliest evidence for anatomically modern humans in northwestern Europe. Nature, 479, Prat, S., Pean, S.C., Crepin, L., Drucker, D.G., Puaud, S.J., Valladas, H., Galetova-Laznickova, M., van der Plicht, J., Yanevich, A. (2011) The oldest anatomically modern humans from far Southeast Europe: direct dating, culture and behavior. PLOS ONE, 6, No. 6, e Anikovich, M.V., Sinitsyn, A.A., Hoffecker, J.F., Holliday, V.T., Popov, V.V., Lisitsyn, S.N., Forman, S.L., Levkovskaya, G.M., Pospelova, G.A., Kuzmina, I.E., Burova, N.D., Goldberg, P., Macphail, R.I., Giaccio, B., Praslov, N.D. (2007) Early Upper Paleolithic in Eastern Europe and implications for the dispersal of modern humans. Science, 315, Bednarik, R.G. (2012) The origins of human modernity. Humanities (ISSN ), 1, Bednarik, R.G. (2013) Pleistocene palaeoart of Africa. Arts (ISSN ), 2, Sharma, S., Rai, E., Sharma, P., Jena, M., Singh, S., Darvishi, K., Bhat, A.K., Bhanwer, A.J.S., Tiwari, P.K., Bamezai, R.N.K. (2009) The Indian origin of paternal haplogroup R1a1* substantiates the autochthonous honous origin of Brahmins and the caste system. J. Human Genetics, 54, Rozhanskii, I.L., Klyosov, A,A. (2012) Haplogroup R1a, its subclades and branches in Europe during the last 9000 years. Adv. Anthropol. 2, Kayser, C., Bouakaze, C., Crubezy, E., Nikolaev, V.G., Montagnon, D., Reis, T., Ludes, B. (2009) Ancient DNA provides new insights into the history of south Siberian Kurgan people. Hum. Genet. 126, Klyosov, A.A. (2012) Ancient history of the Arbins, bearers of haplogroup R1b, from Central Asia to Europe, to 1500 years before present. Advances in Anthropology, 2, No. 2, Lacan, M., Keyser, C., Ricaut, F.-X., Brucato, N., Tarrús, J., Bosch, A., Guilaine, J., Crubézy, E., Ludes, B. (2011) Ancient DNA suggests the leading role played by men in the Neolithic dissemination. Proc. Natl. Acad. Sci. US, 108, No. 45, Gray, R.D., Atkinson, Q.D. (2003) Language-tree divergence times support the Anatolian theory

140 of Indo-European origin. Nature 426, On line at v426/n6965/full/nature02029.html. 15. Bouckaert, R., et al. (2012) Mapping the origins and expansion of the Indo-European language family. Science 337 (6097), On line at Vennemann, T. (2003) Europa Vasconica Europa Semitica, Berlin. 17. Baldi, Ph., Page, R.B. (2006) Review Europa Vasconica Europa Semitica. Lingua 116, ISSN On line at Krahe, H. (1954) Sprache und Vorzeit: Europäische Vorgeschichte nach dem Zeugnis der Sprache, Quelle und Meyer, Heidelberg. 19. Krahe, H. (1964) Unsere ältesten Flussnamen, Harrassowitz, Wiesbaden. 20. Schmid, W.P. (1987) Indo-European Old European. in: Skomal, S.N., Polomé, E.C. (Eds.). Proto-Indo-European: The Archaeology of a Linguistic Problem. Studies in honour of Marija Gimbutas. Institute of the Study of Man, Washington, Schmid, W.P. (2001) Was Gewässernamen in Europa besagen. Akademie-Journal e-journal 2, Zimmer, H. (1898) Matriarchy among Picts in Henderson, G., Zimmer, G. (Eds.), Leabhar nan Gleann. Norman Macleod Edinburgh, Wainright, F.T. (1955) The Picts and the problem. in: Wainright, F.T. (Ed.). The problem of the Picts. Nelson, London, Jackson, K.H. (1955) The Pictish language. In: The problem of the Picts. Wainright, F.T. (Ed.). Nelson, London, Trask, R.L. (1995) Origin and relatives of the Basque language: review of the evidence. In: Toward a History of the Basque Language. Hualde, J.L. et al. (Eds.). Benjamin, Amsterdam, Trask, R.L. (1997) The History of Basque. Routledge, London, New York. 27. Kuzmenko, Y. (2011) Earlier Germans and Their Neighbours: Linguistics, Archaeology, Genetics - Nestor-History, St. Petersburg. 28. Renfrew, C. (2001) Origini indoeuropee: verso una sintesi. In: Le radici prime dell Europa Paravia, Bruno Mondadori Editori, Diakonov, J.M. (1984). On the Original Home of the Speakers of Indo European. Soviet Anthropology and Archaeology, 23(2), Gray, R.D., et al. (2011) Language evolution and human history: what a difference a date makes. Phil. Trans. R. Soc. B, vol. 366, no. 1567, On line at org/content/366/1567/1090.abstract. 31. Ryder, R.J., Nicholls, G.K.. (2011) Missing data in a stochastic Dollo model for binary trait data and its application to the dating of Proto-Indo-European. J. of R. Stat. Soc. C, (Appl. Statistics), vol. 60, Issue 1, On line at Sturtevant, F.H. (1962) The Indo-Hittite Hypothesis. Language 38, Dolgopolsky, A.B. (1987) The Indo-European Homeland Problem. Mediterranean Archaeological Review, 3, Dolgopolsky, A.B. (1993) More about the Indo-European Homeland Problem. Mediterranean Archaeological Review, 6-7, Gamkrelidze, T.V., Ivanov, V.V. (1984) Indoevropeiskij jazik i Indoevropeijcy. T bilisi State University, T bilisi 36. Gamkrelidze, T.V., Ivanov, V.V. (1995). Indo-Europeans and the Indo-Europeans. A Reconstruction and Historical Analysis of a Proto-Language and a Proto-Culture. Nichols, J., de Gruyter, M., Berlin- New York, 2 voll. 37. Pringle, H. (2012) News & Analysis: New method puts elusive Indo-European homeland in Anatolia. Science 337 (6097), 902. On line at Li, C., Li, H., Cui, Y., Xie, C., Cai, D., Li, W., Mair, V.H., Xu, Z., Zhang, Q., Abuduresule, I., Jin L., Zhu, H., Zhou. H. (2010) Evidence that a West-East admixed population lived in the Tarim Basin as early as the early Bronze Age. BMC Biol. 8:15, doi: /

141 Tomezzoli G.T., Kreutz J. (2011) The linguistic position of the Tocharian. Proceedings of the 9th International Topical Conference: Origin of Europeans. Ljubljana 03 June 2011, Založništvo Jutro, ISBN Ryan, W., Pittman, W. (1998) Noah s Flood. The New Scientific Discoveries about the Event that Changed History. Simon & Schuster. New York. 41. Gimbutas, M. (1991) The Civilization of the Goddess: The World of Old Europe, Harper. San Francisco. 42. Gimbutas, M. (1956) The Prehistory of Eastern Europe. Mesolithic, Neolithic and Copper Age Cultures in Russia and the Baltic Area. American School of Prehistoric Researches. Harvard University Bulletin, 20. Peabody Museum, Cambridge (Mass.). 43. Gimbutas, M. (1994) Das Ende Alteuropas. Archaeolingua, Budapest. 44. Gimbutas, M. (1997) The Fall and Transformation of Old Europe: Recapitulation. Institute for Study of Man, Washington (DC). Journal of Indo-European Studies, Monograph 18, Marler, J. (2001) L Eredità di Marija Gimbutas: una ricerca archeomitologica ca sulle radici della civiltà europea. In: Le radici prime dell Europa, Paravia Bruno Mondadori Editori, Bököny, S. (1997) Horses and Sheep in East Europe. Iin: Proto-Indo-European: o-european: The Archaeology of a Linguistic Problem. Studies in Honour of Marija Gimbutas, Skomal, S.N., Polomé, E.C. (Eds.). Institute for the Study of Man, Washington (DC), Boric, D., Price, T.D. (2013) Strontium isotopes document greater human mobility at the start of the Balkan Neolithic. Proc. Natl. Acad. Sci. US, 110, No. 9, Alinei, M. (2001) Un modello alternativo delle origini dei popoli e delle lingue europee: la teoria della continuità. In: Le radici prime dell Europa Paravia, avia, Bruno Mondadori Editori, Tobias, P.V. (1996) The Evolution of the Brain, Language and Cognition. In Colloquium VIII: Lithic Industries, Language and Social Behaviour in the First Human Form, Facchini, F. (Ed.), ABACO, Forlì, Pinker, S. (1994). The Language Instinct. The New Science of Language and Mind. Penguin Books, London-New York. 51. Wells, R.S., Yuldasheva, N., Ruzibakiev, iev, R., Underhill, P.A. Evseeva, I., Blue-Smith, L., Jin, L., Su, B., Pitchappan, R., Shanmugalaksmi, S., Balakrishnan, K., Read, M., Pearson, N.M., Zerjal, T., Webster, M.T., Zholoshvili, I., Jamarjashvili, E., Gambarov, S., Nikbin, B., Dostiev, A., Aknazarov, O., Zallous, P., Tsoy, I., Kitaev, M., Mirrakhimov, M., Chariev, A., Bodmer, W.F. (2001) The Eurasian heartland: a continental perspective on Y-chromosome diversity. Proc. Natl. Acad. Sci. US 98, Wells, S. (2006) Deep Ancestry. Inside the Genographic Project National Geographic, Washington, DC, Semino, O., Passarino, sarino, G., Oefner, P.J., Lin, A.A., Arbuzova, S., Beckman, L.E., De Benedictis, G., Francalacci, P., Kouvatsi, A., Limborska, S., Marciki, M., Mika, A., Mika, B., Primorac, D., Santachiara- Benerecetti, A.S., Cavalli-Sforza, L.L., Underhill, P.A. (2000) The Genetic Legacy of Paleolithic Homo sapiens sapiens. In Extant Europeans: A Y Chromosome Perspective. Science, 290, Wiik, K. (2008) Where did European men come from? J. Genet. Geneal. 4, pp Mendez,F.L., Krahn, T., Schrack, B., Krahn, A.-M., Veeramah, K.R., Woerner, A.E., Fomine, F.L.M., Bradman, N., Thomas, M.G., Karafet, T.M., Hammer, M.F. (2013) An African American Paternal Lineage Adds an Extremely Ancient Root to the Human Y Chromosome Phylogenetic Tree. Amer. J. Human. Gen., February 28, Cavalli-Sforza, L. L., Edwards, A. W. F. (1963) Analysis of Human Evolution. Proceedings of the 11th International Congress of Genetics, The Hague and Genetics Today (1965), 3, Cavalli-Sforza, L. L. (2001) Un approccio multidisciplinare all evoluzione della specie umana. In: Le radici prime dell Europa Paravia, Bruno Mondadori Editori, Richards, M., et al. (1996) Palaeolithic and Neolithic Lineages in the European Mitochondrial Gene Pool. Am. Journal of Human Genetics, 59,

142 59. Sykes, B. (1999) The Molecular Genetics of European Ancestry. Phil. Transactions of the Royal Society of London, Series B, 354, Hammer, M.F., Behar, D.M., Karafet, T.M., Mendez, F.L., Hallmark, B., Erez, T., Zhivotovsky, L.A., Rosset, S., Skorecki, K. (2009) Extended Y chromosome haplotypes resolve multiple and unique lineages of the Jewish priesthood. Hum. Genet., 126, No. 5, Underhill, P.A., Myres, N.M., Rootsi, S., Metspalu, M., Zhivotovsky, L.A., King, R.J. et al (2009) Separating the post-glacial coancestry of European and Asian Y chromosomes within haplogroup R1a. Eur. J. Human. Genet., advance online publication, 4 November 2009, doi: /ejhg Zhivotovsky, L.A., Underhill, P.A., Cinnoglu, C., Kayser, M., Morar, B., Kivisild, T., Scozzari, R., Cruciani, F., Destro-Bisol, G., Spedini, G., et al. (2004). The effective mutation rate at Y chromosome short tandem repeats, with application to human population-divergence time. Am. J. Human Genet. 74, Summary This article attempts to merge data of contemporary linguistics and DNA genealogy in order to obtain a consistent Migration/Linguistic/Settlement (MLS) paradigm describing migrations and settlement of peoples and languages in Europe after the last Ice Age. In the MLS paradigm, three important players have been identified: R1a haplogroup bearers, conventionally indicated as the Aryans, which from around 20,000 ybp, during their migrations from the Central Asia and Altai along the southern route arrived to Europe around 10,000 ybp bringing proto-ie and IE languages and then migrated eastward from Europe to the Russian Plane and India as the legendary Aryans and in the first half of the 3 rd millennium bp migrated with their IE languages back from the Russian Plain to Central, Western and South Europe bringing in Europe peoples later called Celts, Germans, Italics, Greeks, Illyrians and Balto-Slavs. R1b haplogroup bearers conventionally indicated as the Arbins, which from about 16,000 ybp during their migrations from the Central Asia to Europe along the northern route arrived to Europe around between 4,800 and 4,500 ybp bringing non-ie. E, F, G, J, I, K haplogroups bearers which migration routes and dates of arrival to Europe before 5,000 ybp remain obscure and spoken non-ie languages. It seems that the arrival of the Aryans (R1a) in Europe was peaceful; at least, there are no indications ns that it might have been genetically violent. However, the arrival of the Arbins (R1b) to Europe was marked by almost complete elimination of the E, F, G, J, I, K haplogroups from Europe. Concerning the current main linguistic theories it has been possible to ascertain that: the Anatolian theory is generally compatible with the MLS paradigm; the Vasconic and Afro-asiatic substratum theory is partially in agreement with the MLS paradigm; the Kurgan theory and the PCT appear incompatible with the history of Europe based on the MLS paradigm. In addition errors made by the founding fathers and population geneticists in what they have called genetic genealogy, or population genetics in the 1990-s s and in some aspects of the Out of Africa hypothesis as highlighted by the DNA genealogy are discussed. 141

143 142 Marjan Ivan Moškon Summary O STARI SLOVENŠČINI OLD SLOVENIAN Analysed Greek names and of aboriginal inhabitants nts in the Danube region from the first half of the first millennium, the most appropriate read as Sloveni and Slaveni (Slovenes and Slaves). That they are a former Slověne, convincingly speaks their ( ) old Slovenian, which was to spread Christianity in Pannonia adapted to the liturgical needs of the church as Old Church Slovene by Thessaloniki brothers Constantine and Methodius. This means that the Macedonian and Pannonian Slověnes spoke the same Slovenian language age and inhabited the provinces with the same names: Sclavinia and Slauonia. These findings support the range of modern scientific researches and original documents. A more detailed insight into the activity of Constantine and Methodius dictated entirely new hypothesis about the old Slovenian and origin of Freising manuscripts, especially taking into account the origin of the Balkan peoples and the understanding of the political situation in the 19 th and 20 th century, when they were formed in the nations. Uvod Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj so naši učenjaki za nekdanji (slovjenskъ pri transkripciji cirilskega trdega znaka jer [ ] v latinico sem ga uporabil v izvirni obliki), v katerem sta pridigala in pisala sveta brata Konstantin in Metod, povzeli ime»slovanščina«. Iz takega razumevanja namreč sledi tudi pojem za njuno»staro cerkveno slovanščino«, ki naj bi zameglil pravi izvor tega jezika. Da ta goljufija ni čisto sama po sebi umevna, kot se sicer sedanjim Slovencem zdi, naj pokaže primerjava sodobnih poimenovanj, najprej pri tako imenovanih»slovanskih«narodih (vir po Wikipedijah naštetih jezikov): belorusko: cтаражытна славянскія мовы (staražytna słavjanskija movi), staroslavenski jezik bosensko: staro(crkveno)slavenski, staro(cerkveno)slavenski jezik bolgarsko: (starobălgarski ezik), starobolgarski jezik češko: staroslověnština, (staroslovjenština), staroslovenščina hrvaško: staro(crkveno)slavenski, staro(cerkveno)slavenski jezik makedonsko: старо(црковно)словенски, staro(crkovno)slovenski jazik poljsko: staro-cerkiewno-słowiański, staro-cerkveno-slovanski jezik romunsko: limba slavă veche, staroslavenski jezik rusko: (staroslavjánskij jazýk), staroslavenski jezik srbsko: старо(црквено)словенски, staro(cerkveno)slovenski jezik

144 slovaško: (staro)slovienčina, (staro)slovienski jazyk slovensko: stara cerkvena slovanščina, tudi stárocerkvénoslovánščina staroslavensko: cтарославяньскый язык (staroslavjánskij jazýk), staroslavenski jezik ukrajinsko: старослов янська мова (staroslovjans'ka mova), staroslovanski jezik Od štirinajstih»slovanskih«jezikov je torej slovjenskъ jazikъ samo v treh primerih zapisan kot slovanski, slovanščina, v enem primeru kot bolgarski jezik, v štirih primerih kot slovenski, slovenština in v šestih primerih kot slavenski jezik. Zanimalo me je še, kako rečejo»stari cerkveni slovanščini«v glavnih evropskih jezikih: angleško: Old Church Slavonic (словѣ ньскъ зыкъ), stara cerkvena slavonščina nemško: Altkirchenslawische Sprache (словѣньскъ зыкъ, transkrib. slověnьskъ językъ) francosko: Vieux-slave italijansko: Antico slavo ecclesiastico (словѣньскъ/slovĕnĭskŭ) špansko: Antiguo eslavo eclesiástico ( зыкъ словѣньскъ / jazykŭ slověnĭskŭ) portugalsko: Antigo eslavo eclesiástico ( зыкъ словѣньскъ, językŭ slověnĭskŭ) nizozemsko: Oudkerkslavisch (,, slověnĭskiji jązykŭ) dansko: Oldkirkeslavisk (starocerkvenoslavensko) norveško: Gammelkirkeslavisk (,, slověnĭskyi językŭ) švedsko: Fornkyrkoslaviska ( ) ) finsko: Muinaiskirkkoslaavi ( ) ) esperanto: Malnovslava lingvo ( ) grško: (stari cerkveno slavonski jezik) latinsko: Lingua Slavica (Slavonica) ecclesiastica antiqua (stari cerkveno slavenski/ slavonski jezik) Zanimivo, da imajo vsi navedeni evropski jeziki v korenu porekla stare cerkvene slovenščine zlog slav- (slavenski), ski), niti eden pa nima zveze slovan- (slovanski), čeprav tudi vsi poznajo in navajajo izvirno irno ime ( ). Vendar noben od teh evropskih jezikov ne navaja slovenskega jezika. Angleška, grška in latinska inačica pa ga pišejo kot slavonic, mar zato, ker je bil najprej zapisan v nekdanji Sclavonii? Seveda sem poskusil razvozlati, kaj pomenijo tako različna poimenovanja v slavenskih in v tujih zapisih, ter se zato najprej lotil največkrat uporabljenega pridevnika slavenski. Zgodnji zapisi Moral sem se vrniti v zgodnji srednji vek, takorekoč na začetek našega štetja. Znano je, da Grki niso uporabljali črkovnega para -sl- in so v tak zlog vrinjali različne soglasnike, najraje črko -k-, ter tako dobili zvezo skl-. V drugem stoletju prvega tisočletja pa je starogrški učenjak in zemljepisec Klavdij Ptolemaj opisoval Suovene ( ) [1:281], ki jih gre po najbolj preprosti razlagi razumeti kot Slovene. Zakaj? Če so se mu staroselci predstavljali kot Sloveni, je namesto črke -l- v zvezo Slo- vrinil par -ou- ter dobil Souovene (Slika 1). Lahko pa je zapisal tudi točno tako kot je slišal: Suoveni, saj M. Snoj navaja za Slovene podoben zapis iz koroške Podjune suauéi [2:265]. S parom -ua- radi zamenjujejo glas -l- tudi ponekod na Gorenjskem. 143

145 144 Ptolemajev zapis Slovenov je razen napisa na etruščanskih zlatih ploščicah iz Pyrgija, ki ju strokovnjaki umeščajo v 5. stoletje pr. n. št., najstarejši pisni in nedvoumni dokaz o ljudstvu Slovenov. Na pyrgijski ploščici z daljšim besedilom je A. Berlot izluščil besedi CLUVENI in ITALA ter celoten napis tudi prevedel v slovenščini najbolj podoben jezik [3:206]. Podobno ugotavljata tudi M. Bor [4:29-39] in V. Vodopivec [5:51-63]: Sluveni in Itala. Dobrih štiristo let po Ptolemaju, sredi šestega stoletja, je pomemben bizantinski i učenjak Prokopij iz Cezareje, glavni in zadnji vodilni zgodovinar antičnega časa, poročal v grščini o s i Slika 1. Poslovenjen Ptolemajev zapis Slovenov w k o r Slika 2. Poslovenjen Prokopijev zapis Slavenov

146 Slavenih ( i in podobno) [6]. Ptolemajev -ouo- iz Souo- so zamenjali novi soglasniki: -kl- ali -thl-, soglasnik -β- pa tudi znak -υ- (ipsilon), ki se v stari grščini bere kot -u- (Slika 2). Prokopijev sodobnik, rimski uradnik Jordanes iz Mezije je leta 551 v svoji Getiki (O izvoru in dejanjih Gotov) pisal v stari latinščini o Sclavenih in Antih [7], vrinjeni -c- v prvem zlogu besede Sclaveni pa najbrž pobral pri grških piscih. Vsi ti zapisi se bistveno ne razlikujejo in so osnovno izhodišče za naše sklepanje. Za razliko od Ptolemaja se pri Prokopiju in pri Jordanesu v prvem zlogu imena pojavi -anamesto -o-, kar je za pravo razumevanje te zamenjave treba pojasniti. Kako je prišlo do tega? Spremembo si z laičnim poznavanjem jezika lahko razložimo samo z akanjem [8:314], ki je še danes običajno v ruščini; ne kot malomarnost ali narečna posebnost, ost, temveč kot edina pravilna izgovorjava knjižnega jezika (npr.: se izgovori kot pá-rúski, slavénec, maskvá). Akanje poznamo v beloruščini, v bolgarščini, v slovenščini v dolenjskem [9:136] in marsikaterem drugem narečju. Kaže, da so Prokopijevi Sloveni tudi akali ter se Jordanesu in drugim piscem predstavljali kot Slaveni, kar je potem povzela skoraj vsa grška in rimska razumniška srenja. Zato potem in še danes pri romanskih in germanskih tujcih Slaveni namesto Slovenov. Vendar pa posameznim jezikom prirejeni Sloveni za današnje Slovence. Okoli leta 550 se pojavi krajša inačica imena v delih Agathisa iz Myrine in Johna Malalasa. Najverjetneje skovan v Konstantinopolisu nopolisu so Sklavos hitro prevzeli v latinščini kot Sclavus, besedo, iz katere je Slav- izpeljan v večino romanskih in germanskih jezikov. V grščini in latinščini so Sclavene po letu 700 postopoma zamenjali Slavi. Skoraj v istem času je prišla v uporabo Sclavinia, beseda, ki je služila za označevanje ozemlja poseljenega s Sclaveni ali pod oblastjo sclavenskega vodje. Sclavinia je prvič izpričana v Zgodovini Theophylacta Simocatte, toda besedo so uporabljali zlasti avtorji v zgodnjem devetem stoletju, tako kot recimo Theophanes Confessor [10]. Podobno kot navedeni najstarejši trije viri je o Slavenih pisala še vrsta drugih zgodnje srednjeveških piscev in kronistov s podobnimi samoglasniki in soglasnikih v prvem zlogu: Menander Protector (6. stol), J. Bobbiensis (leta 615), galski kronist Fredegar (7. stl.), zgodovinopisec P. Diakon (Zgodovina Langobardov, konec 8. stl.), saksonski zgodovinar Helmold, bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet (10. stol.) in drugi [11]. Vendar do danes še nihče ni potrdil, da bi se v srednjem veku razen Slověnov katerokoli drugo ljudstvo imelo za Slavene. Neovrgljiva priča o jeziku O staroselskih Slověnih vsekakor najbolj prepričljivo govori sam stara slovenščina, ki sta jo za širjenje krščanstva v Panoniji prilagodila liturgičnim potrebam kot staro cerkveno slovenščino solunska brata Konstantin in Metod. Od kod jima slovenščina in zakaj sta jo nesla tako daleč, ko je bilo vendar mnogo bliže dovolj še»neobdelanih«plemen? Ko je Mojmir I okrog leta 830 združil pod svojo oblastjo slovenska plemena, domnevno naseljena severno od Donave, je z osvojitvijo kneževine Nitra nastala država Velikomoravska 145

147 146 (Slika 3). Njeno ozemlje je postalo križišče vzhodnofrankovskih in bizantinskih zanimanj. Mojmirja je nasledil knez Rastislav (846 do 870), ki si je prizadeval osamosvojiti deželo od karolinškega vpliva. Nagnal je frankovske rimsko-katoliške prekrščevalce [12], nato pa leta 862 zaprosil bizantinskega cesarja Mihaela III in patriarha Fotiusa, naj mu pošljeta škofa in misionarje za poučevanje v veri njegovih podanikov, ki so povečini že sprejeli krščanstvo. Rastislavov namen je bil seveda bolj politične kot cerkvene narave, saj se je komaj znebil nadvlade Ludvika Nemškega. Cesar Mihael pa se je hitro odločil, saj se mu je ponudila dobra priložnost za povečanje bizantinskega vpliva na Moravskem. Slika 3. Domnevni obseg Velkomoravske v času Svetopolka I. (870 do 894) po en Wikipediji Sporočil je bratoma Konstantinu (pozneje znan kot Ciril) in Metodu:»Vidva sta Solunčana, Solunci pa vsi dobro govorijo slovensko ( ). Zato vaju pošiljam v Velikomoravsko, da bosta poučevala ljudi v krščanski veri v jeziku, ki ga razumejo.«[13]. Solun, kjer sta se brata a rodila, je bil dvojezično mesto. Razen grščine se je tam govorilo v solunskem narečju okoliških plemen makedonskih Slověnov. Škofa pa cesar ni poslal, saj Rastislavu ni najbolj zaupal. Najmanj kar iz povedanega lahko sklepamo je, da so makedonski Slověni in Velikomoravani govorili isti. Danes leži mesto Nitra na Slovaškem, kjer živijo potomci nekdanjih Slověnov, katerim je cesar Mihael v devetem stoletju poslal sveta brata. Sklavinija (grško: [Sklaviniai], latinsko: Sclaviniæ, Sclavenia, Sclauonia) je bilo grško ime slovenskih naselij in slovenskega ozemlja. Tako kot za Velikomoravsko w w w. k i

148 147 Slika 4. Ilustracija štirih»kraljestev«v Otonovem Svetem Rimskem cesarstvu (po knjigi Zakladi tisočletij, Založba Modrijan, Ljubljana1999) ni mogoče natančno določiti območja [14], je tudi obseg Sklauinije in njenih prebivalcev še vedno stvar različnih trditev posameznih zgodovinarjev. Pri nas velja, da je Sclauinia pokrivala tretjino cesarstva Otona III. od Baltika do Jadrana [15:373], na južnem Balkanu pa poročajo o tamkajšnjih staroselcih Slověnih [13] in o makedonskih Sklavinijah od Črnega morja do jadranskih obal. Kot rečeno se zgodovinarji ne morejo zediniti, kje naj bi ležala Velikomoravska. Čeprav se v te polemike [16] tukaj ne moremo spuščati, pa je zanimiva tudi trditev, da je bilo jedro države južno od Donave v Sklavinii/Sklavonii. Seveda je to za naše razmišljanje posebno pomembno mbno kot še ena potrditev, da se je takrat v Sklaviniji/Slauoniji govorilo, sicer solunska brata ne bi imela koga učiti krščanske vere v domačem jeziku. Latinsko ime Sclavonia je izpeljano iz prvotnega imena Slovenija (dežela Slovenov) [14], tako se je tudi današnja Slovenija v zgodovini imenovala Sclauonia/Slavonia/Slavija [16]. Toda pred madžarizacijo, hrvatizacijo in srbizacijo panonskega bazena je bila vsa dežela med današnjimi Avstrijo (nekdanjo Karantanijo), Slovaško in Slavonijo poseljena s Sloveni, zato je Sclavonia razumljivo in ustrezno ime, ki hkrati priča o njenih srednjeveških prebivalcih. Ponovimo: do zdaj ni bilo mogoče odkriti, da bi se v srednjem veku katerokoli drugo»slovansko«ljudstvo, razen današnjih Slovakov in Slovencev, izdajalo za Slověne. w w w. k o r tisočletij, Zar. s. s i

149 148 Slika 5. Jezdec s praporom Sclavonia s freske v Strasbourgu Táko sklepanje nepristranskih tujih znanstvenikov našim akademskim zgodovinarskim»domoljubom«seveda ne gre v račun, saj bi se morali lotiti napornega prepričevanja Hrvatov in Srbov, da je bila Slavonija nekoč, kot kaže zemljevid Blaeu [17], slovenska vse do Zemuna. Hkrati pa je bila Vramcu, Kopitarju, Miklošiču in tudi našim ljubiteljskim raziskovalcem slovenska Slavonija jasna že od nekdaj, zraven pa tudi skrajno redkim slovenskim sodobnim razumnikom. Takó se je plodovit umetnostni zgodovinar Janez Höfler že pred leti opogumil in v temeljiti študiji o freski iz 14. stoletja v cerkvi Mladi Sv. Peter v Strasbourgu (Slika 5), ki prikazuje poklonitev evropskih narodov Svetemu Križu, in o umestitvi slovenskih kartuzij v Slauonio (Slika 6), zapisal:»... prikazano zgodovinsko gradivo in številne razprave, ki jih pri tem navajamo, kažejo, da je prevajanje izrazov S(c)lavonia in s(c)lavonicus kot slovanska dežela, slovanski in Slovan ne samo napačno, ampak tudi zavajajoče. Gre za ožji, teritorialno omejen in etnično bolj ali manj določljiv pojem, ki bi ga bilo torej ne samo v filološkem, kot je bilo omenjeno, ampak tudi v semantičnem pogledu še najbolje prevesti kot Slovenija in slovenski...«[18:53]. w w w. k o

150 149 Slika 6. Če kdo dvomi, da ime Slauonia pomeni Slovenijo, naj si prebere knjigo J. Höflerja»Trubarjevi Lubi Slovenci ali Slovenija pred 650 leti v Strasbourgu«. Reprodukcija iz te knjige: Kartuzija Jurklošter v Slauonii Sloveniji Od kdaj so še drugi Slaveni? Ker so plemena, ki so bila Slověnom sorodna in se z njimi najverjetneje sporazumevala v podobnem (slověnskem) jeziku, so najbrž postala za tujce enostavno Slaveni. V novem veku, ko so se začele oblikovati močne fevdalne skupnosti, je v obrambi pred germanizacijo podzavestno nastajala največja evropska skupnost narodov, ki se je pozneje uspešno uprla zahodnjaškim osvajalskim velesilam tako Napoleonu kot Francu Jožefu in Hitlerju. Ob napovedi izgradnje Velike Nemčije, ki bo zavzela celotno področje avstrijske monarhije in posledično povzročila utopitev slavenstva v germanstvu, se je po Slavenskem kongresu v Pragi leta 1848 razcvetela evropska zamisel o panslavizmu. Čeprav je kongres sprejel samo Manifest narodom Evrope in nobenega drugega pripravljenega sklepa, je vendarle zanetil narodno zavest slavenskih udeležencev. Panslavensko misel so takrat razumeli tudi drugi evropski narodi, pojem Slavenov pa se je dokončno uveljavil. w w w. k o

151 150 Vendar pred osemnajstim stoletjem, ko se začne pojavljati poimenovanje Slaveni tudi za Slověnom sorodna ljudstva, imena ne gre posploševati na tista, ki se niso čutila pripadna izvirnim Sklavenom (Slověnom), in so se zato tudi vedno predstavljala samo s svojimi imeni, na katera so še danes ponosna. Vsaj dokler raziskovalci ne naletijo na drugačne dokaze. Da pojem Slověni ni veljal za vse Slavene pa dvomijo tudi naši zgodovinarji (P. Štih): Slovani so sami sebe imenovali Slověne (ednina Slověninъ, pridevnik slověnъskъ), ъ), čeprav za to slovansko obliko imena, ki je prvič izpričana v stari cerkveni slovanščini, ni čisto gotovo, da se je nanašala na vse Slovane [19:15]. Če že moramo Slovenci zaradi tega in zaradi jezikovnih sorodnosti pristajati ti v svetovnem sporazumevanju na skupno poimenovanje narodov Slaveni, moramo tudi poudariti, da staro slovenščino od vseh slavenskih narodov narobe imenujejo kot»staro cerkveno slovanščino«samo trije: Ukrajinci, Poljaki in, kako ironično Slovenci. Naj ob tej priložnosti spomnim, da poznamo v jezikoslovju usmeritev slovenistiko, ki se ukvarja s slovenskim jezikom, in slavistiko, ki proučuje slavenske jezike, za»slovanistiko«pa še ni bilo slišati. Naša največja slovenista Ko govorimo o stari slovenščini, moramo osvežiti spomin na naša velika jezikoslovca 19. stoletja Jerneja Kopitarja ( ) in Franca Miklošiča ( ); prvi je bil utemeljitelj panonsko-karantanske teorije o izvoru stare slovenščine v Panoniji, drugi pa velja za največjega slovenskega slavista vseh časov [20]. Oba sta si zavzeto prizadevala za uveljavitev stare slovenščine kot podlage za nastanek Ciril-Metodovega slovjenskъga jazikъa. Čeprav pojem govori sam zase za kateri jezik gre, je vrsta jezikoslovcev in zgodovinarjev v zgodnjem 19. stol. vedno znova načenjala vprašanje porekla tega jezika. Češki jezuit in slavist Josef Dobrovský ( ) je iskal domovino jezika na jugu, Jernej Kopitar pa je bil prepričan, da izhaja iz Panonije, kjer naj bi bil živ med Slověni. Ker je takrat večina ohranjenih staroslovenskih besedil izvirala iz Bolgarije, je veliki slovaški jezikoslovec, zgodovinar, narodopisec in pesnik Pavel Jozef Šafárik ( ) ustvaril izraz»starobolgarski«, olgarski«, kar so bolgarski učenjaki veselo povzeli in razglasili staro slovenščino za (starobălgarski ezik). Toda brata Konstantin in Metod sta za razliko namesto iz bolgarske dežele prihajala iz solunske Makedonije, ki je sodila v bizantinski krščanski svet okrog Soluna naseljen s Slověni. Čeprav je bilo ozemlje južno od Donave takrat pod bolgarsko zasedbo, so Bolgari začeli sprejemati krščanstvo šele po letu 864, ko sta bila brata že zdavnaj na Moravskem. Šafárikova liturgična besedila iz Bolgarije so lahko nastajala šele pozneje, ko je med leti 893 in 927 vladal Bolgariji car Simeon I. Veliki, in tako ne morejo biti dokaz za Ciril-Metodijski izvor jezika. So se pa pred Franki po letu 870 tja zatekli njuni učenci in nadaljevali delo svetih bratov med bolgarskimi Slověni. Jezik prvih kanonov je bil gotovo stara slovenščina, in ne bolgarščina, čeprav so se predniki Bolgarov, po poreklu ogursko-turški Sarmati, pomešali med tamošnje Slověne že v 7. stoletju [21]. Glede na stare cerkvene vire in zapis slověnьskъ ( ) se je Franc Miklošič odločil za staroslovensko ime, saj so v Panoniji živeli Slověni, kar naj ne bi bilo treba še

152 posebej dokazovati. Tako sta Kopitar in Miklošič postala glasnika panonsko-karantanske teorije o stari (cerkveni) slovenščini. Vendar se je našel hrvaški jezikoslovec Vatroslav Jagić ( ), ki je tej teoriji silovito oporekal in predlagal makedonsko teorijo z dokazovanjem, da ima jezik Cirila in Metoda izvor v Makedoniji [22]. Še danes nimamo zanesljivega podatka, kje sta brata sestavljala svoje prve nabožne rokopise: v Solunu, v velikomoravski Nitri, morda celo v panonskih Blatnogradu ali Sirmiumu, saj se njuna pisanja niso ohranila. Zato je tudi vprašljivo, v kateri pisavi. Najverjetneje v glagolici, ki se je potem uveljavila zlasti v Sclauoniji. V kanon (= spisek biblijskih ijskih knjig), jedrno telo stare cerkvene slovenščine je zdaj po hrvaških virih uvrščenih 9 spomenikov napisanih v glagolici in 3 spomeniki v cirilici [23]. Rokopisi morajo zadostiti določenim jezikovnim, kronološkim in kulturnim merilom, da so lahko uvrščeni v kanon, ne smejo se na primer bistveno razlikovati od jezika in izročila Cirila in Metoda, znanih kot Ciril- Metodijsko izročilo. Čeprav je vprašanje, na katerem njunem zapisu temelji to izročilo, če noben ni ohranjen? Brižinski spomeniki iz desetega stoletja, izvirniki pa verjetno že iz časa Cirila in Metoda, kažejo nekatere jezikovne in kulturne posebnosti stare cerkvene slovenščine, toda ponavadi niso uvrščeni v kanon, ker se zdi, da nekaj fonoloških značilnosti pripada panonskemu narečju (!) tega časa. Po drugi strani pa je Kijevski misal uvrščen v kanon, čeprav izraža nekatere zahodno slavenske značilnosti in vsebuje zahodno liturgijo [24]. Zakaj so jezikoslovci 20. stoletja zatajili Brižinske spomenike? V prvih desetletjih 19. stoletja je bilo jezikoslovcem in zgodovnarjem jasno, da so Brižinski spomeniki in poznejši liturgični rokopisi napisani v stari cerkveni slovenščini. V 10. in 11. stoletju so sicer nastale ale številne takoimenovane»recenzije«liturgičnih besedil, ko so jih v različnih deželah prilagajali svojim jezikovnim posebnostim in navadam. Med številnimi znanstveniki je prav zaradi odličnega poznavanja ruskega jezika še zlasti pomemben doktor or filozofije Petr Ivanovič Keppen, ki je tudi kot eden prvih poskrbel za predstavitev in kritično razčlenitev Brižinskih spomenikov ter poznejšega Ostromirovega evangelija v ruski javnosti. V njegovi zbirki spomenikov SOBRANIE SLOVENSKIH PAMJATNIKOV (Slika 7), ki so jo natisnili v Sanktpeterburgu v Tipografiji Imperatorskago Vospitatelnago ago Doma leta 1827, je v prvem delu najprej pokazal vse tipografske znake, uporabljene v Ostromirovem evangeliju, in objavil faksimile izbranih delov evangelijev s Slika 7. Naslovna glava Keppnovega Sobranja Zbirke slovenskih spomenikov, ki se nahajajo izven Rusije. 151

153 152 pripombami (Ostromir je bil knezov namestnik v mestu Slovensk ob Ilmenskem jezeru). V drugem delu je najprej navedel mnenja in razčlenitve takratnih uglednih jezikoslovcev Dobrovskega, Kopitarja, Vostokova in drugih, pa vse tri Brižinske spomenike s pripombami in z razlago okrajšav, obširno slovnično razlago in izčrpen abecedni seznam prevodov posameznih besed v ruščino [25). Slika 8. Iz uvodne razčlenitve Brižinskih spomenikov na 15. strani v Keppnovem Sobranju Prevod odstavka iz Keppnovega Sobranja na sliki 8:»Temelječ na več pisnih sodbah je mogoče pogumno trditi, da so brižinski (frejzingenski) spisi, prišedši k nam znani spomeniki slovenske pismenosti, v bistvu brez suma starejši. Njim odstopa prvenstvo celo dragocen evangelij, pisan za novogorodskega knezovega namestnika Ostromira v letih 1056 in 1057, kateri ima sicer to prednost, da je pisan s cirilskimi črkami in sodi k starejšim spomenikom Cerkveno-slovenskega jezika.«za Keppna torej ni bilo dvoma, da gre za slovenske spomenike napisane v cerkvenoslovenskem jeziku. V devetem stoletju se je Novogorod še imenoval Slovensk, ker so ga ustanovili in tam živeli Slověni, ki so se pred nasiljem rimskih kohort [26: 38-94] umaknili daleč na severo-vzhod k Ilmenskemu jezeru, in tam pozneje z Rusi razvili živahno trgovsko središče Novogorod. Evangelij, ki je bil napisan za Ostromira v Cerkveno-slovenskem jeziku pa potrjuje, da je ta hozjajin moral razumeti slovensko. Toda niti Ostromirovega Evangelija niso uvrstili v kanon, ker je izražal preveč vzhodno-slavenskih (slovenskih!) narečnih značilnosti [24]. Da s»slovenskimi pamjatniki«v ruski znanstveni literaturi 19. stoletja niso mišljeni na splošno»slovanski«spomeniki, ampak izrecno slovenski, je očitno iz številnih virov na spletu [27] in v tiskanih izdajah tistega časa [28], kar izvira iz dobrega poznavanja ilmenskih Slověnov in seveda priznanih jezikoslovcev Kopitarja in Miklošiča. Petr Perevlesskoj je leta 1854, ko se je tudi v Rusiji že uveljavilo slavjanstvo, v knjigi Pamjatniki staroslovenskago jazika,, pripisal Suprasljskemu rokopisu širši slavenski pomen, in ga opisal kot starinaju slavjanskaju rukopis, vendar ga je uvrstil v zbirko slovenskih spomenikov (Slika 9). Podobno kot Keppen in Perevlesskoj je še ob koncu 19. stoletja prepričljiv tudi hrvaški zgodovinar T. Maretić, ko opisuje Koclove panonske Slověne in njihov staroslovenski jezik [29], v katerem sta pisala in poučevala Ciril in Metod. Čeprav zelo podoben jeziku bolgarskih Slověnov, je staroslovenski jezik vendar močno različen od hrvaškega in srbskega govora. w w w. k o r e n i n e

154 153 Slika 9. Naslovnica Perevlesskojeve knjige o Spomenikih slovenskega jezika, Sanktpeterburg, 1854, in iz nje tri vrstice iz študije o Suprasljskem rokopisu. Ciril in Metod pri knezu Koclu Navedeni in podobni viri nas silijo k temeljitejšem razmisleku tudi o panonski zgodbi solunskih bratov Cirila in Metoda ter njuni dejavnosti v Spodnji Panoniji (Slika 10). Po dobrih treh letih širjenja krščanske vere v slověnskem jeziku na Moravskem sta se Ciril in Metod z učenci odpravila k papežu v Rim na zagovor proti nemški duhovščini. Salzburški kleriki so namreč vztrajali, da se sme Boga slaviti samo v treh jezikih: hebrejskem, grškem in latinskem, predvsem, da bi tako obdržali svoj vpliv v Veliki Moravski. Na tej poti sta brata na povabilo kneza Kocla obiskala še eno slovensko deželo Blatensko kneževino, kjer so takrat zaradi frankovskega vpliva pisali v latinici. V Koclovi prestolnici Blatnogradu (Blatenskem Kostelu, današnjem Zalavárju) sta izučila okrog 50 učencev [30] in jim verjetno najprej priredila nekaj enostavnih cerkvenih obrazcev v takrat tam udomačeni karolinški minuskuli. Tako je samo še vprašanje, če niso bili Brižinski spomeniki prevedeni in prepisani prav v Blatenskem kostelu, kjer so takratni učenci obvladovali slovenski jezik in karolinško minuskolo, v katero bratoma ni bilo težko prenesti nekaj slovenskih liturgičnih obrazcev. Slovenski arheolog in zgodovinar A. Pleterski je sicer postavil domnevo o nastanku Brižinskih spomenikov v samostan v vasi Molzbichl na Zgornjem Koroškem v sedemdesetih letih osmega stoletja. Čeprav so bili v samostanu tudi slovenski menihi, je Salzburg ostro nasprotoval slovenskemu bogoslužju in zato neusmiljeno preganjal Metoda, tako da bi w w w. k o r e n n i

155 154 Slika 10. Spodnja Panonija v času vladanja kneza Kocn Kocla (vir: slovenska Wikipedija) izvirni Brižinski spomeniki, ki se niso ohranili, lahko tam nastali kvečjemu v latinskem jeziku [31:38]. Velikomoravani so se leta 869 med Ciril-Metodovim bivanjem v Rimu uprli Frankom, za upor je velikomoravski knez Rastislav pridobil tudi Kocla. Upor je uspel in nastala je nova, samostojna slovenska država Spodnja Panonija, katere knez je postal Kocel. Ciril je v Rimu hudo zbolel in februarja 869 umrl, Kocel pa se je z Rastislavom in njegovim nečakom Svetopolkom zavzemal, da bi se Metod vrnil v njihove kraje kot škof. Papež Adrian II jim je še istega leta ugodil in pozneje je na Koclove prošnje tudi ponovno ustanovil sirmijsko (danes Sremska Mitrovica) nadškofijo, katere sedež je bil v Koclovi državi. Škof Metod je uvajal slovensko bogoslužje in sprva deloval predvsem v Slauoniji, njen upravni okoliš pa je vključeval Spodnjo Panonijo in Velikomoravsko. Metodov življenjepis Vita Methodii navaja poleg prevodov Nove in Stare zaveze ter Psalmov tudi evangelium Slovenicum [32]. Pojem Slovenicum pa bi težko razumeli kot slavenski, kaj šele kot slovanski! Salzburška nadškofija je tako izgubljala vpliv nad temi državami, kar jo je seveda močno motilo, prav tako kot frankovske fevdalce, ki so izgubili velik del ozemlja. Okrog leta 870 jim je uspelo odstraniti Rastislava in zapreti Metoda, vendar je nato na Velikomoravskem izbruhnil upor, ki je začasno preprečil napad na Kocla, tedaj nosilca pomembne vloge pri ohranjanju in podpiranju dela Metodovih učencev. Ko so Franki na zahtevo papeža Janeza VIII. leta 873 končno izpustili Metoda, ga je Kocel kljub njihovim grožnjam ponovno sprejel. Franki so že naslednje leto zasedli Spodnjo Panonijo in pregnali Metoda, ki se je zatekel v Velikomoravsko, ter hkrati pohiteli preganjati in uničevati kakršnekoli sledove njegovega w w w. k o r e n

156 delovanja. Tako tudi morebitne slovenske Brižinske spomenike. Pergamentne liste, na katere so bili napisani, pa je bilo po frankovski zasedbi najbrž škoda zavreči odnesli so jih v Brižinj (Freising), kjer so jih knjigovezi pozneje s pridom uporabili pri vezavi svojih knjig. Jezikoslovci so se podrejali nareku tujih zgodovinarjev V politični kuhinji, v kateri zaradi velikosrbskih načrtov, da smo v Jugoslaviji vsi samo»slovani«(po srbsko Sloveni) izza Karpatov od Pruta do Dnjepra, ni bilo prostora za panonske Slověne in za našo zgodovino. Tako so tudi poskrbeli, da odgovorni niso uvrstili Brižinskih spomenikov v kanon»zaradi nekaj fonoloških značilnosti panonskega narečja«, saj je bil ta spisek že v 19. stoletju rezerviran za bolgarsko-srbske srbske»vzhodne«in hrvaške liturgične spomenike iz 10. in predvsem iz 11. in 12. stoletja. Brižinski spomeniki so bili pač prezgodnji dokument. Po njihovem pa menda tudi Slověnov v panonski Sklauinii nikoli ni bilo... Jezikoslovci so ob koncu 19. in skoraj v vsem 20. stoletju morali temeljiti na priselitveni teoriji o»bratskem«prihodu»slovanov«/slavenov v srednjo Evropo v 6. in 7. stoletju. Kakršnokoli drugačno razmišljanje kot ga je o večvrednosti arijske rase dokončno oblikoval vplivni nemški jezikoslovec in arheolog Gustav Kossinna ( ) [33], pozneje pa»jugoslovenski misleci«o»slovanskem«prihodu z vzhoda, je bilo v obeh Jugoslavijah najstrožje prepovedano. Na Hrvaškem celo tako resno, da je štiri raziskovalce, ki so zagovarjali iransko poreklo Hrvatov, umorila jugoslovanska tajna policija [34]. Slovenci smo bili itak samo Alpski Hrvatje, tako da nam ni bilo vredno posvečati nobene posebne pozornosti. Zaradi takega odnosa vse do razhodnje jugoslovanskih narodov, zaradi tisočletne vladavine tujih kraljev in cesarjev, in še bolj žalostno zaradi»interpretacij«naših sodobnih zgodovinarjev, nimamo Slovenci nobenega ponosa, nobene samozavesti, nobenega védenja o lastni pestri zgodovini. Hrvaški akademik Eduard Hercigonja (*1929) je poskušal za staro slovenščino uvesti pojem općeslavenski enski književni jezik, Jagićev učenec Vatroslav Oblak, ki je izpeljal dialektološko ekspedicijo v okolici Soluna, pa je dokazal povezanost makedonskega govora s staroslavenskim jezikom. Morda bi mu uspelo dokazati povezanost slovenskega govora s staroslavenskim celo z ekspedicijo v Sloveniji?! Vseeno pa je lahko njegova staroslavenščina samo stara slovenščina. Zato niti ni pomembno ali naj velja makedonska ali panonska teorija, saj sta obe slovenski. Šafárik pa je v svojih zadnjih letih celo spremenil svoj prvotni pogled in v delu O izvoru in domovini glagolitizma (Praga 1858) utemeljil panonsko izvirno teorijo o stari cerkveni slovenščini, tako kot sta jo prej razvila Kopitar in Miklošič [22]. Kopitar in Miklošič sta pisala o slovenščini v glavnem v nemščini, tako kot je bilo takrat po Valvazorjevem zgledu od 17. stoletja naprej v navadi. Zato so njuna dela s tehtnimi utemeljitvami o stari slovenščini današnjim slovenskim izobražencem, ki jim je sveta samo še angleščina, takorekoč neznana. Razen A. T. Linharta ( ), prvega slovenskega znanstvenega zgodovinarja in dramatika, je tudi jezikoslovec Josip Šuman ( ) s sodelavci napisal zanimivo knjigo Slovenci (1881) v nemščini. 155

157 156 Tako smo bili povprečni Slovenci prikrajšani, in smo še, za marsikakšen zanimiv in pomemben vir prav iz 19. stoletja, ko se je začelo najbolj razgibano in usodno rojevanje evropskih narodov. Vendar se stroka ne premakne niti za milimeter, prizadevanja ljubiteljskih raziskovalcev preteklosti, ki so pokazali, da ni vse tako, kot so nas učili, in nas še, pa ostajajo vztrajno zatajevana. Na srečo je v založbi Slovenske matice v Ljubljani leta 1981 izšel vsaj prevod Linhartovega Poskusa zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, leta 2011 pa prevod Šumanovih Slovencev pri založbi Amalietti & Amalietti v Ljubljani. Kdor se hoče seznaniti s Šafárikovimi in Miklošičevimi prizadevanji v domačem jeziku, bo največ podatkov dobil prav pri Šumanu. Vsekakor pa priporočam previdnost: uredniki slovenske Wikipedije ije so na morebitno napačno uporabo imena stara slovenščina opozorili z naslednjo klobasarijo, v kateri je izraženo vse tragično klečeplastvo slovenske znanosti do tujega prirejanja dejstev [35]:»Paziti je treba, da se termin staroslovenščina ne zamenja a s slovenskim terminom staroslovenščina, ki naznačuje najzgodnejšo o bliko izpričane slovenščine, vključno s najzgodnejšim obdobjem slovenskega knjižnega jezika. Ker sta bila Jernej Kopitar in Fran Miklošič mnenja, da je slovenščina neposredna naslednica stare cerkvene slovanščine, lahko hitro pride do napak v pojmovanju staroslovanščine in staroslovenščine (slovenščina je ohranila a le koren sloven-, koren slovan- pa je v 19. stoletju prevzet iz češčine; to je razlog, da starejših tvorjenk s korenom slovenne smemo vedno razumeti v današnjem njem smislu besede slovenski, ampak tudi kot slovanski; tudi izvirno poimenovanje ovanje se glasi językъ slověnьskъ'' s pomenom slovanski jezik).«sodobnejša angleška Wikipedija pa se po skoraj stoletju in pol vendarle vrača k Miklošiču:»Notation Old Church Slavonic language is modern transformation from, original inscription Slovenski jezik (, Slovene language). As one of the greatest philologist Franc Miklošič with wide knowledge of all Slavic languages and other Balkan languages established the Old Church Slavonic as the closest to the language of Carantanian and Pannonian Slovenes [36].«Prevod (MIM): M):»Označevanje jezika Old Church Slavonic je novodobna predrugačitev izvirnega zapisa Slovenski jezik (, Slovenski jezik). Kot eden največjih jezikoslovcev je Franc Miklošič s širokim poznavanjem vseh slavenskih in drugih balkanskih jezikov dokazal, da je stara cerkvena slovenščina najbližja jeziku karantanskih in panonskih Slovenov.«Sicer bi z malo zdrave pameti moralo biti vsakomur jasno, da sta solunska sveta brata govorila in pisala v enakem jeziku kot velikomoravski podaniki kneza Rastislava in panonski podaniki kneza Kocla, sicer ju ti ne bi razumeli, pa tudi bizantinski cesar Mihael ju ne bi pošiljal tako daleč, če ne bi dovolj dobro poznal razmer.

158 Literatura in viri 1. P Skok, Etimološki riječnik hrvatskog ili srpskog jezika, III, Zagreb M Snoj. Etimološki slovar slovenskega jezika F.Bezlaja, P-S, Mladinska knjiga, Ljubljana A Berlot - I Rebec, So bili Etruščani Slovani?, Založba Lipa, Koper M Bor, Etruščani, V: Etruščani in Veneti, Editiones Veneti, Wien V Vodopivec, Primerjava branj Pyrgijskih zlatih ploščic, Zbornik posveta Praprebivalstvo na tleh srednje Evrope, Jutro, Ljubljana Slavic peoples, en.wikipedia, 26. okt Jordanes: O izvoru in dejanjih Gotov : getika, Založba ZRC, Ljubljana akanje, si.wikipedia;, rus. wikipedia 27. mar. 2013; akati Slovenski pravopis, ZRC SAZU, Ljubljana T Logar, Slovenska narečja, si.wikipedia, 2. dec F Curta: Turnhout: Brepols Publishers, R Petrič, Venetska teorija in izvor Slovenov, Zbornik pete mednarodne ne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2007, Saints Cyril and Methodius, Mission to the Slavs, Great Moravia, en.wikipedia, 29. okt , poglavje, rus.wikipedia, 29. okt Great Moravia: 3 Territory, 3.1 Alternative theories, 4 People, en.wikipedia, 5. apr A Pleterski, Staroslovanska doba, Zakladi tisočletij, Modrijan - ZRC SAZU, Ljubljana Great Moravia, Territory, Alternative theories, en.wikipedia, 5. apr Slavonija, zemljevid Blaeu 1645 Sclavonia, Croatia, Bosnia cum Dalmatiæ parte, si.wikipedia, 31. okt. 2012, 18. J Höfler, Trubarjevi»Lubi Slovenci«; Dopolnila olnila in pojasnila, Založil avtor, Ime, Ilustrirana zgodovina Slovencev, Mladinska knjiga, Ljubljana Jernej Kopitar, Franc Miklošič, si.wikipedia, 4. nov Bulgarians, en.wikipedia, 6. nov Altkirchenslawische Sprache: Forschung, de.wikipedia, 7. nov Staroslavenski jezik: Kanon staroslavenskih spisa, hr.wikipedia,7. nov Old Church Slavonic, Canon of Old Church Slavonic, en.wikipedia, 7 nov P I Keppen. Sobranie Slovenskih Pamjatnikov, Sanktpeterburg A Perdih, Novi vidiki preteklosti, Zbornik desete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2012, str. 5-14; A Perdih - P Jandáček, New understanding of Western Eurasia in prehistoric times,, 5(2), 38-94; comcast.net/~aklyosov/5-2% t/~aklyosov/5 27. Кирилл и Мефодий, Примечания, točka 2, Кирилл и Мефодий, учители Словенские, rus. wikipedia, P Perevlesskij, Pamiatniki staroslovenskago iazyka, 1854;pdf,, T Maretić, Slaveni u davnini, Naklada Matice Hrvatske, Zagreb Коцел, rus.wikipedia; Kocel, de.wikipedia; Kocel, en.wikipedia; Kocelj, si.wikipedia, 3. dec A Pleterski, Arheologija in nastanek Brižinskih spomenikov, Zbornik Brižinski spomeniki, ZRC SAZU, Ljubljana, Saints Cyril and Methodius, Mission to the Slavs, Great Moravia, en.wikipedia, 8. dec Gustaf Kossinna, Nationalistic use of archaeology, en.wikipedia, 8. nov Iranska teorija o podrijetlu Hrvata, Novija politička pozadina, hr.wikipedia, 9. mar Stara cerkvena slovanščina, si.wikipedia, 17. febr

159 158 Povzetek Razčlenjena grška poimenovanja staroselcev v Podonavju iz prve polovice prvega tisočletja se najbolj ustrezno berejo kot Sloveni in Slaveni. Da gre za nekdanje Slověne prepričljivo govori njihov stara slovenščina, ki sta jo za širjenje krščanstva v Panoniji prilagodila liturgičnim potrebam kot staro cerkveno slovenščino solunska brata Konstantin in Metod. To pa pomeni, da so, makedonski in panonski Slověni govorili enak slovenski jezik in naseljevali pokrajine z enakimi imeni: Sklavinija in Slauonia. Te ugotovitve podpira vrsta sodobnih znanstvenih raziskav in izvirnih dokumentov. Bolj podroben pogled v delovanje Konstantina ntina in Metoda narekuje popolnoma nove podmene o stari slovenščini in izvoru Brižinskih spomenikov, še zlasti ob upoštevanju porekla balkanskih ljudstev in ob razumevanju političnih razmer v 19. in 20. stoletju, ko so se oblikovali v narode.

160 Andrej Šiško SLOVENCI, SLOVENI, SLOVENSKI IN SLOVENIJA V DVEH STARIH KRONIKAH PANONSKIH SLOVENCEV Summary SLOVENES, SLAVS, SLOVENIAN, AND SLOVENIA IN TWO OLD CHRONICLES OF PANNONIAN N SLOVENES Presented are the notions Slovenci, Sloveni, Slovenski, and Slovenieh in two old Chronicles of Pannonian Slovenes. These are Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom (Chronicle now again written in Slovene language) by Antol (Anton) Vramec (pronouce as Vra:me:ts) (1578), as well as Kronika aliti spomenek vsega sveta vekov (Chronicle or recollection about ancient times), by Pavel Ritter Vitezovič (pronounce as Vi:te:zo:vich), first published in Zagreb 1696, then somewhat redacted in 1744 (Štefan Rafaj, Ed.; this version is used here) and 1762 (Nikola Laurenčić, Ed.). Vramec s Chronicle is the first printed history book in Slovene language. Of exceptional importance is the fact that Vramec used in his book the words Slovenci/Slovenes, Sloveni/ Slavs, Slovenijeh/Slovenia and slovenski/slovenian. He advocated the autochthonism of Slovenes presenting that the ancestors of Slovenes lived in the Central Europe at the time of Alexander the Macedon (4 th Century BC) at the latest. His writing testifies that in the 16 th Century AD this was a generally recognised understanding. It was entirely in line with the writing by Adam Bohorič in his Introduction in Latin into the first Grammar in Slovene (1584). He clearly distinguished Slovenia and Slovenes from Ogri/Vogri (Hungarians) and Croats as well as their lands. That means that he clearly distinguished three different nations in line with the way understanding of that time. In the Ritter s Chronicle there is also reported about Slovenes far BC. Ritter knows about Slovenes, Slovene Kings, Slovene Army, Slovene territory, Slovene rulers of different rank, different tribes of Slovenes (Trivalji, Ardieji, Dalmati, Palariji, Majdaki, Vandali, Panonci, Korutanci, Kranjci), including Yapodi, Illyrians, as well as pat of Sarmatians and Avarians. The comparison of the Ritter s Chronicle to the Vramec s Chronicle presents that according to Ritter, the first reports about Slovenes are for more than hundred years earlier and much more frequent than at Vramec. Regretfully, these Chronicles are being entirely ignored by the historians and linguists in Slovenia and this is not in line with the Method of Science. Uvod V prispevku so predstavljeni pojmi Slovenci, Sloveni, slovenski in Slovenija/Slovenijeh v dveh starih kronikah panonskih Slovencev. To sta Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom, Antola (Antona) Vramca (1578) ter Kronika aliti spomenek 159

161 160 vsega sveta vekov, Pavla Ritterja Vitezoviča, ki je prvič izšla leta 1696 v Zagrebu, potem pa z nekoliko spremenjeno vsebino še dvakrat, leta 1744 (urednik Štefan Rafaj) ter 1762 (urednik Nikolaj Laurenčič). Vramčeva Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom leta 1578 Vramčevo Kroniko (1) - izvirni naslov se glasi: Kronika vezda znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom po D. Antolu Pope Vramcze Kanouniku Zagrebechkom - bi morali postaviti na častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva, saj gre za prvo slovensko tiskano zgodovinsko knjigo. Izjemnega pomena je dejstvo, da je Vramec v svoji knjigi uporabljal zapise pojmov Slovenci, Sloveni, Slovenijeh in slovenski. Avtor sodi med zagovornike Slovenske staroselske teorije, saj naše prednike postavlja v srednjo Evropo že najmanj v obdobju Aleksandra Makedonskega (4. stoletje pred Kristusovim rojstvom). Njegovo pisanje dokazuje, da je bilo v 16. stoletju takšno stališče splošno uveljavljeno, hkrati pa se tudi povsem ujema s podobnim pisanjem Adama Bohoriča, iz latinskega uvoda prve slovenske slovnice leta Slovenijo/Slovenijeh in Slovence/Slovene strogo loči od Ogrov/ Vogrov (Madžarov) ter od Hrvatov. Enako tudi loči njihove dežele (orsag, kraljestvo ali zemlo), kar pomeni, da gre za tri, med seboj razločujoče se narode ali»nacije«, v skladu s takratnim razumevanjem tega pojma. Vramčevo zgodovinsko delo predstavlja a primarni zgodovinski vir v tistem delu pisanja, ki se nanaša na 16. stoletje, obdobje torej v katerem je pisec živel. Tisti del Kronike v katerem so opisana starejša obdobja, ne predstavlja primarnega zgodovinskega vira, zapisi pa so pogosto tudi napačni ter časovno precej nenatančni. Jasno je, da je Vramec vsebino od nekod povzemal. Kar zadeva starejše obdobje, za katerega je avtor črpal vire iz del drugih piscev, se najstarejša omemba Slovenov nanaša že na drugo dobo in sicer na leto 1787 po stvaritvi sveta, kar preštevilčeno pomeni leto 2175 pred našim štetjem (sic!), nanaša pa se na Slovena Tujskona (Tuiskona). To pomeni, da Vramec pozna Slovene že v obdobju več kot 2000 let pred našim štetjem. Druga omemba Slovenov sega v obdobje Aleksandra Makedonskega 4. stoletje pred našim štetjem. Zatem v letu 110 našega štetja omenja prvega slovenskega krščanskega škofa Kvirina ali Quirinusa v mestu Sisku, ki bi naj bil utopljen v reki Kolpi. V letu 171 našega štetja omenja slovenskega cesarja Klavdiusa, ko pravi:»klavdius drugi toga imena sloven Dalmata Rimski Cesar posta i vmre v Sreme«. V drugem stoletju so torej bili Dalmati za Vramca Sloveni (o Hrvatih pri njem nato še skoraj 1000 let ni ne duha ne sluha, podobno kot tudi v zgodovinskih virih nasploh). Najstarejša omemba Slovenije se nanaša na leto 280 v katerem naj bi bil na Slovenijeh umorjen rimski cesar Aurelius Probus. Večina zgodovinskih virov navaja, da je bil rimski cesar Marcus Aurelius Probus dejansko ubit v Sremu leta 282. Slovensko zemlo in Orsag omenja v letu 401, v povezavi s hunskim kraljem Atilo, ki je med drugim do temeljev»poter«(polomil, podrl, uničil) panonsko mesto Sisek in zavil vse do morja.

162 Našteti dogodki, v katerih so omenjeni pojmi Sloveni, slovenski, Slovenijeh (stara panonska oblika zapisa Slovenija), Slovenska zemla in Slovenski Orsag (kraljestvo), so časovno precej nenatančno umeščeni. Tako npr. Atila nikakor ni mogel uničiti panonskega mesta Sisek že leta 401, saj naj bi se rodil šele okrog leta 406. Tudi pri škofu Kvirinu se ne ujemata niti čas, niti kraj njegove smrti. Zanj namreč velja, da bi ga naj ubili tako, da so mu okrog vratu privezali mlinski kamen in ga vrgli v reko Sibar (Guns) pri mestu Sabaria. Kot škof je služboval v Sisku okrog leta 300. Kronološko najbolj zanesljiv je tako zapis o rimskem cesarju Marcusu Aureliusu Probusu, ki bi ga naj ubili okrog og leta 282 v Sremu. V njegovem primeru je Vramec časovno dokaj blizu, saj ta dogodek dek postavlja v leto 280. Tudi krajevno je pravilno umeščen, kajti Srem, bi zagotovo lahko bil del takratne panonske Slovenije. Glede Aleksandra Velikega velja, da je bil rojen 20. rožnika ali 21. malepea srpana leta 356 pr. n. št. Pomladi leta 335 pr. n. št. je Aleksander krenil s svojo vojsko na severne in severozahodn pee meje kraljestva, kjer si je pokoril Tračane ane in Tribale, nato pregnal Gete na levem bregu Donave ter nato še premagal Ilire, ki se zdaj imenujejo Sloveni. O tem piše Vramec naslednje:»leto 3628 Alexander veliki po Otcu Filipa Kral Macedonski duči. Bulgare i Ilirikuše, ki se vezda imenuju Sloveni (Zloueni) oblada. Sirmusa Krala, od koga se imenuje Srem, Varaš, Tebanski, Alexander je poterti včinil.«vramec torej nedvomno sodi med zagovornike Slovenske staroselske teorije, saj naše prednike postavlja v srednjo Evropo že najmanj v obdobju Aleksandra Makedonskega (4. stoletje pred našim štetjem). Njegovo pisanje očitno dokazuje, da je bilo v 16. stoletju takšno stališče splošno uveljavljeno. Vsekakor se tudi povsem ujema s podobnim pisanjem sodobnika Adama Bohoriča, ki je v latinskem uvodu prve slovenske slovnice leta 1584 zapisal:»vsi pa, ki so dosihmal zgodovino pisali inu v jej preiskovali izvor inu običaje ludstev, vsi v tem soglašajo, da so Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali inu Slovenci isto ludstvo ter enega inu istega izvora. Zakaj če prideneš temu ludstvu katerokoli naštetih imen, našel boš, da isto pomeni.«v izvirniku, napisanem v latinščinim se Bohoričevo besedilo glasi:»quotquot autem hactenus hiſtorias conſcripſerunt, et in eis gentium originem et mores rimati ſunt, omnes in eo conſentiunt Henetos, Venetos ſeu Venedos, Windos, Wandalos et Slavos, candem et vnius eiusdemque eſſe originis, gentem Siquidem quodcunq; illi genti, ex iam dictis, dederis eris nomen, idem ſignificare deprehendes.«(2: 10) Vramec pozna Slovenijo oziroma»slovensko zemlo«leta 744, pa tudi»slovenskega krala«(683 in 832) ter slovenskega vojvodo ali»hercega«(747 in 1035). Za leto 928 omenja Henete e (Venete), ki se tudi Sloveni imenujejo in so bili pobiti na Nemškem. O Slovencih izrecno govori v letu 1455, torej še v obdobju Celskih knezov, kar pomeni, da jih postavlja vsaj okrog 100 let pred prvi Trubarjev zapis. Tudi on, podobno kot Trubar, piše tako o Slovenih, kot tudi o Slovencih. Toda, če je pri Trubarju ime Slovenec mnogo pogostejše kot ime Sloven, je pri Vramcu ravno obratno. Ime ali etnonim Sloveni (Zloven, Zloueni ali zlouenia) omenja desetkrat, ime Slovenci (Szlouenczi) pa dvakrat. Pridevnik slovenski (Kral, Ban, Herceg, Orsag, zemla, Biskup) omenja 20-krat oziroma 21-krat, če zapis»slovensku zemlu i Orsag«upoštevamo kot dva zapisa pridevnika slovenski. Deželo ali Kraljestvo Slovenijeh navede skupno 8 krat. 161

163 162 V obdobju, ko so bili Celski na višku moči, črka»j«v njihovem imenu ni bila v uporabi, kajti uporabljati se je začela šele okrog leta 1848 v Bleiweisovih Novicah, pod vplivom novoilirskega gibanja in s sprejemom nove hrvaške pisave gajice. Tudi Vramčeva Kronika je bila tiskana v Lublani in ne v Ljubljani. V obdobju Celskih knezov sta torej obstajali mesti Cele in Lublana, zato je poimenovanje Celjski grofje namesto Celski knezi napačno in obenem tudi anahronizem. Številka zapisa Pojem 1 Sloven/i Leto omembe zapisa 2175 p.n.š., 334 p.n.š., 271 n.š., 373, 429, 747, 928, 1035, 1526, 1542 Skupno število zapisov 2 Slovenijeh 280, 1542, 1545, 1552, 1557, 1564, 1570, Slovenska zemla 401, 744, 1521, 1532, 1538, Slovenski kral 683, Slovenski herceg Slovenci 1455, Slovenski Ban 1520, 1545, 1557, 1565, 1567, 1567, 1573, 1574, Slovenski Orsag 401, Slovenski Biškup Vsi zapisi 41 Tabela 1: zapisi pojmov Sloveni, Slovenci, slovenski/a/o ter Slovenijeh pri Antonu Vramcu Kot že rečeno, Vramčevo zgodovinsko delo predstavlja primarni zgodovinski vir v tistem delu pisanja, ki se nanaša na 16. stoletje, na obdobje torej, v katerem je pisec živel. To obdobje Kronike ima zato mnogo večjo zgodovinsko težo, kot starejša obdobja. V obdobju med leti 1542 in 1573 je sedemkrat omenil Slovenijo (Slovenijeh), med leti 1520 in 1578 devetkrat Slovenskega Bana, med leti 1521 in 1556 štirikrat Slovensko zemlo in v tem obdobju tudi trikrat Slovence (1547) ali Slovene (1526, 1542). Slovenijo in Slovence/ Slovene strogo loči od Ogrov/Vogrov (Madžarov) ter Horvatov. Povsem enako tudi loči njihovo deželo (orsag ali zemlo), kar pomeni, da gre za tri med seboj razločujoče se narode ali»nacije«, v skladu s takratnim razumevanjem tega pojma seveda. Tudi zato je skrajno nelogično, nedopustno in neznanstveno interpretirati Vramčeve Slovence kot prebivalce Hrvaške severno od Gozda, Vramčev slovenski jezik pa kot hrvaški (kajkavski) jezik. Kajkavski jezik ali narečje v njegovem obdobju kot pojem sploh ni bilo znano in je v tem smislu nastalo več kot dvesto let pozneje. Tipičen primer tovrstnega početja predstavlja delo Krste Špoljara in Olge Šojat, Hrvatski kajkavski pisci I, druga polovina 16. stoljeća, (3: 337). Prevod hrvaškega besedila se glasi:»slovenci prebivalci Hrvaške severno od Gozda (za današnji etnik Slovenci se je nekdaj uprabljal etnik Krajnci); slovenski jezik hrvaški (kajkavski) jezik; Slovenski orsag Hrvaška severno od Gozda (Slovinje); slovensko zagrebečko slovo kajkavski knjižni jezik zagrebškega literarnega kroga; slovenščina hrvaška kajkavščina«w w w. k o r e n i 10 e i n e. s i 9

164 Za primerjavo naj omenimo, da je za razliko od Slovenske dežele ali zemle (Slovenijeh prvič leta 280, Slovenska zemla ali Orsag prvič leta 401), hrvaško ime oziroma kraljestvo prvič omenjeno leta 1080, pri čemer Vramec jasno loči Hrvaško (Horvatsko - Horuatzko), Dalmatinsko ter Vogersko kraljestvo, ki si pripoji prvi dve. Hrvaška zemla je nato drugič omenjena šele leta 1312, tretjič pa v obliki Horvateh leta 1342, torej mnogo pozneje e kot Slovenijeh! Skupaj s Horvateh je leta 1342 omenjena tudi Serble kar pomeni Srbijo. Ban Horvatski je prvič omenjen leta 1386, kral ali vojvod pa nikoli, med tem ko je Slovenski kral omenjen v letih 683 in 832, Slovenski vojvod (herceg) pa leta Horvate Vramec prvič omenja šele leta 1455, v družbi s Slovenci in Vogri v bojih Janka vojvode proti turškemu carju. Hrvati so v razmerju do Slovencev in Ogrov povsem jasno omenjeni v razločevalnem smislu! Zanimivo je tudi, da Vramec smrt bosanskega kralja Tomaša (Thomas Kral Bosanski) pod gradom Belajem, leta 1461, označi kot prvo pogibel Hrvaškega Orsaga in drugih zemel okoli njega. Podobno kot za leto 1455, tudi za leto 1526, ko poroča o tragični bitki pri Mohaču, Vramec razločevalno piše o Vogrih, Slovenih in Horvatih, katerih»velika vnožina v nesrečnom boju poginuše«. Iz tega je razvidno, da Vramcu Horvati niso niti Slovenci niti Sloveni. Tako kot loči narode Ogre, Hrvate in Slovence, Vramec povsem jasno loči tudi njihove dežele Ogrsko (Vogersko), Hrvaško (Harvatsko) in Slovensko (Slovensko) zemlo (leto 1521). Horvateh in Slovenijeh jasno razlikuje še tri leta preden je izdal svojo Kroniko, ko piše, da je Budački, kjer je bil ubit Hervard Turjaški (leto 1575), na Horvateh, medtem ko je npr. Sveta Jelena pri Rakovcu na Slovenijeh (leto 1557). Krajnski deželni glavar, general in baron Herbard Auerspergar/Hervard Turjaški je bil res ubit v boju s Turki pri Budačkem ob reki Radgonji leta Razlikovanje Slovenijeh in Hrvaške dokazuje tudi naslednji Vramčev zapis:»leto 1465 Kral dojde v Zagreb hoteči pojti v Harvacku zemlu z vojsku, da pride njemu istini glas, da je neki Čeh okol Ternave varaša robil, i žgal Ognjem zemlu Vogersku, i to čujuči nazaj se Kral vernu na vogersku zemlju«. Iz zapisa je jasno razvidno, da Zagreb ne sodi v Hrvaško zemlo ali deželo, saj je Kral prišel v Zagreb, v Slovenijeh in je od tam šele nameraval kreniti na Hrvaško, kar pa se potem zaradi prejetih vesti z Ogrske ni zgodilo. Prečrkovani izpisi Vramčevega pisanja o pojmih Sloveni, Slovenci, slovenski in Slovenijeh Zapisi pojmov pred Kristusovim rojstvom oziroma v obdobju pred našim štetjem: Leto 1787 (2175 pr. n. št.): Polaki ali lengjelje počeli su se od slovenja Tujskona. Leto 3628 ( 334 pr. n. št.): Alexander veliki po Otcu Filipa Kral Macedonski duči. Bulgare i Illyrikuše, ki se vezda imenuju Sloveni oblada. Sirmuša Krala, od koga se imenuje Srem, Varaš, Tebanski, Alexander je poterti včinil. Zapisi pojmov po Kristusovem rojstvu oziroma v obdobju našega štetja: Leto 110: Qvirinus Apostolski učenik v Siske Varaše ovo vreme Biškup Slovenski posta i v Kupu vodu za ime Kristuševo be veržen i vtopljen. Leto 271: Klavdius drugi toga imena sloven Dalmata Rimski Cesar posta i vmre v Sreme. 163

165 164 Leto 280: Aurelius probus, rimski cesar posta od Srema buduči jednoga nevolnoga, vboga težaka Sin, lada poglavništvom šest let, na Slovenijeh vmorjen be. Ouo vreme be prepuščeno i dopuščeno vinograde na ovih stranah zažagjati i imeti od Cesara Probusa, i Vinogradi ki su bili v Sremskoj zemli od Cesara behu dopuščeni zasaditi. Leto 373: Huni ali Vogri iz Scitie ovo vreme najpervle jesu v Panoniju, deset sto i osemdeset jezer ludi, malih velikih, Mož i žen je došlo. Pannonija zvala se je ova zemla ali Orsag ki se vezda imenuje Vogerska zemla ali Orsag, v Panonie jesu stali na jednom dele Slovenij a v drugom Nemci ono vreme gda su najpervle Vogri došlij v Panoniju. Leto 401: Atila pervi kral Vogerski ovo vreme posta, lada jako i zmožno o i vnoge zemle i Orsage podese podegna slovensku zemlu i Orsag do Morja zavije, i varaš Sisečki do fondamenta poter, po Latineh, po Nemceh po Francije i po ostalih zemlah i Orsageh vnoge poglanike i varaše poter, požga i na ništar dopela. I lada četerdeset t i četiri leta. Zadavi se svoju kervju vnoči i vmre star sto i dvadeset i četiri leta buduči. Teda je sebe svadbu ali pir obslužaval i činil. leto 429: Sveti Hieronim Doktor sloven, ovo vreme vmre v Betleheme devetdeset i jedno leto je bil star, rojen od Eusebiuša v Štrigove, vnoge knige diačkim jezikom popisa i Glagolsku knigu i Pismo on najde i spravi. Leto 683: Trebelin Kral Slovenski i Bulgarski ovo vreme posta. Leto 744: Huni ali Vogri velika vnožina drugoč v Pannoniju ali Slovensku zemlu jesu došli, pred nimi jesu bili sedem Vojvod ali Kapitanov pervi Almi beše, drugi Zabolc, treti Guila, četerti Keuund, peti Lehel, šesti Berbulčo, sedmi Vurs, ti se najpervle položiše i nastaniše se v Jerdele i zato se i vezda Nemški zove, sedem Šatorov, od oveh sedem vojvod ali Kapitanov, ki su bili teda položili i sedem šatorou, sedmora stališča i prebivališča jesu. Leto 747: Dominik Monagar Sloven šesti Benedečki vojvoda ali Herceg posta v Benetkeh. Leto 832: Gestimul Kral Slovenski beše ovo vreme i Rabamus Doktor takaj še be ovo vreme. Lajuš Cesar gore rečeni eni od svojih sinov jet i vuzo be položen i opet puščen jest z voze. Leto 928: Heneti ki se Sloveni imenuju pobijeni jesu ovo vreme na Njemeceh. Leto 1035: Mihal četerti v Carigrade posta Cesar. Boja je bil i vojuval je sveti Štefan Kral Vogerski proti Vojvode Smederevskomu Kupanu. I protiv Slovenskomu Hercegu Ceanu ar teda slovenij svojega poglavnika jesu imeli med sobo. Leto 1455: Mahumet gore rečeni poglavnik Turski, Dolni belgrad z veliku vnožino četirij sto jezer Turkov i z veliku močju i s pukšami velikimi podsede, i zače ga jako biti, rvati i terti. Janko vojvoda s Kapistranom fratrom z malu vojsku z Vogri, Slovenci i s Horvati proti Caru Turskomu i njegove vojske velike idošta, pobišta Cara z malu vojsku i ludmi. Križom su bili poznamenuvani, dobri i verni vitezove i Kerščenici. Vzešta Caru sto velikih i nezgovorneh pušek i ostaloga orožja k boju pristojnoga vnoga, i dobiček velik vitezove sošne, jete Turke, blago i marhu veliku domov odpelaše i odnesoše z velikim veseljem. Leto 1520: Poginu Peter Berislo Biškup Wesprinski i Ban Slovenski i vmorjen be na Korenice. Tomaš Erdeudi, Kardinal i Ostrogomski Jeršek i Gregor Frankapan Kalački takajše Jeršek vmreše.

166 Leto 1521: Spravišče na Njemceh Varaše Wormacije Karol Cesar včini, gde Lutera Martina proščribuva i pregna. Požgaše Turci Tnin, i vzeše grad Orlovčica peč, ovo vreme. Soliman turski Car Doleni Belgrad vze i zauje, i veliki del Vogerske, Slovenske i Harvatske zemle, pod svoje ladanje i Gospodstvo podbi i podegna ovo vreme. Leto 1526: Soliman turski Car z veliku vnožinu vojske dojde na Vogersku zemlju i boja bi z Lajušem Vogrskim Kralem na Mohačkom polje. Razbi Kralja Lajuša in njegovo o vojsku Car. Kral vnom boju poginu i vmorjen be. Po dveju mesecu našesto be telo njegovo mertvo v Potoku. Pokopan be v stolnom Belgrade z velikim plačom in žalostju Vogerskoga Orsaga. Poginuli su i pomorjeni jesu ova gospoda Cirkvena Vogerska v nom boju i bežanje. Ladislav Salkan Jeršek Ostrogomski, Tomori Pavel Kalački Jeršek, Ferenc od Perena ena Varadski, Filip More Pečujski, Blaž Paxi Gjurski, Ferenc Gsačali Čanadinski, Juraj od Palina Bosanski Biškupi. Ova su Gospoda Vogerskoga Orsaga zemelska ali Telovna v nom mohačkom boju poginula, Juraj od Zapolja knez Šepuski, Ivan Draffij, Orsag Ferenc, Korlati Peter, Andraš Trepka, Simon Horvat, Seči Tomaš, Gabriel Perini, Ambrož Šarkan, Anton Paloci, Matjaš Četini Frangapan, Zigmund Batjani. Velika vnožina Vogrov, Slovenov i Horvatov v Tom nesrečnom boju poginuše. Leto 1532: Opet Soliman Car van s Carigrada zide na Vogersku zemlju i obsede Kiseg, porobivši vse do Beča iduči k Beču, nego od Beča po Štajere na slovensku zemlju vernu se nazaj. A Cesar Karol z Vojsku k Beču nad Cara Turskoga Solimana bil je došel, da ne dočaka njega pod Bečom Car. Papa Klemens zavje Jakin silu. Leto 1537: Ivan Kocjan General, Ferdinanda Kralja vojsku proti Turkom na Slovenski Orsag ali zemlju dopelja. Turci razbiše Kocjana i vojsku ka je ž nim bila. Onde poginu Pavel Bakič od Laka i Grof Latron, Lajuš imenom, ki je bil nad Španolsku i Latinsko vojsku. Do dvadeset i pet jezer vitezov dobrih v nom boju poginu. Posla takajše Kral Ferdinand, Benečani i Papa vojsku pod Solin; Kral pred svoju vojsku i ljudmi položij i postavi, Petra Krušiča Kapitana. Nad njih dojde Muratbeg i razbi vojsku Kerščansku i v Boju ubiše Petra Krušiča, i vzeše Turci Klis grad. Leto 1538: Papa Pavel med Cesarom Karolom i Francuskim Kraljom spravi na deset let mira. Vhiti Kral Ferdinand Pekri Lajuša v Njemškom Gradce derža njega. Turci vzeše Dubice i Jesenovac, opet požga Tomaš Nadaždi Jesenovac. Latini vzeše Obrovac vsega raztergaše, razmetaše i poterše. Ivan Kocijan be v Beču zaderžan, da vteče svoje iz temnice z grada Bečkoga. Bani Horvatske i Slovenske zemle položeni jesu Peter Keglevič, i Tomaš Nadaždi di ovo vreme. Leto 1542: V Špire varaše na Njemcih v Imperiomu spravišče včineno jest i dokončaše vsi proti Turkom vojuvati. Njemci Poslaše dole na Vogre Joakima Brandeburskoga Hercega z veliku vojsku. Dviže se velika vojska Ferdinanduševa i od Imperioma Hercegi i Gospoda, i od Italije Papina vojska, i Vogerska Gospoda, i od Horvat i Sloveni, Dunaj pri Ostrogomu prebrodiše i pojdoše podsedši Pešt varaš. Biše ih veče od sto tisuč ali jezer, ervaše Pešta da ne mogo sega vzeti. A v Budinu i Peštu behu Turci, v Budinu beše Kačarbeg a, v Peštu Vlambeg Bosanski. Onde knez Miklovuš Zrinski pred Peštom razbi Turke svojimi ljudmi, Janičare i konjike na harcu, i tako se vojska dviže vernuše domom, ništar dobra neopravivši, 165

167 166 a zato dosta poginu naših. Ferdinanduš Kral včini na Horvateh i na Slovenijeh Bana kneza Miklovuša Zrinskoga to isto leto. Leto 1545: Turci robili su na Slovenijeh ter se zovo Petrovski ali Kralevski Turci. Miklovuša Zrinskoga, Bana Slovenskoga pod Konskim Turci razbiše i porobiše dosta. Opet na Krajnce, pole Jarnečko oberh Kostanjevice poleg vode Kerke, Turci porobiše i odpelaše dosta ljudi. Grad Mojslavinu jesu ovo leto Turci vzeli. Leto 1547: Cesar Karol boja bi s Hercegom Saksonskim z Ivanom Friderikom, gde Vogri veliki dobiček i počtenje, Slovenci pa viteštve dobiše. Pred Vogri je bil Kapitan Peter Bakič. A Hercega živa po obrazu posečena ješe i vloviše. Leto 1552: Začešemje Virovitica beše zaujete i k Turskomu ladanju i vnogi ostali gradove na Slovenijeh od Vlame Bega. Leto 1556: Kostanicu grad Turci zavješe, Zdal je Grada neki Nemec Lostohar, ki je bil Kapitan v Gradu za peneze Turkom, s koteroga grada vsa Horvacka a zemlja opuste i Slovenska. Leto 1557: Gospodin Peter Erdeudi Horvatskim i Slovenskim Banom posta. Leto 1557: Ivan Lenkovič general, dobroga spomenenja nja Vitez, Turke z Allapi Janušem poleg svete Jelene pri Rakovcu na Slovenijeh razbi, pobi i raztira. A Turkov bilo je četiri jezera ali tisuč. Lenkovičevih ne več nego četiri sto Junakov dobrih bilo. Leto 1564: Ovo leto Gosp. Draškovič Juraj na Zagrebečku Biškupiju dojde na Slovenije. Leto 1565: Gosp. Peter Erdeudi Slovenski i Horvatski Ban, Mustafu Sokoloviča Bosanskoga Bega na obreškom, z malimi ali dobrimi Vitezmi Turkov pobi, raztira i vnoge Turke ali sužnje polovi, z velikim dobičkom domov nazaj se srečno i zdravo vernuše. Leto 1567: Gosp. Peter Erdeudi Slovenski, Dalmacije i Horvatski Ban, &c. Toga sveta premeni i pokopan jest v Jastrebarske arske Cirkve. / / Gospod Juraj Draškovič Zagrebečki Biškup i Ferenc Slunski, Horvatskim i Slovenskim Banom postasta ovo leto. Leto 1570: Velik i strašen glad je bil na Slovenijeh i po vsoj zemle, i vnogo ljudi pomre od glada ovo vreme. Leto 1573: Ferenac slunski Frankapan, Ban Horvatski i Slovenski v Varoždine varaše vmre. I toga sveta premeni, Pokopan be v Zagrebečke Cirkve, svetom Kralje. Leto 1573: Kmeti na Slovenjeh vstali i zdignoli su se bili proti svoje Gospode i Plemenitim ljudem, kotere e posekoše, obesiše, pomoriše i Ostale na pokornost dopelaše. Leto 1574: Gosp. Gašpar Alapi Horvatski i Slovenski Ban be postavlen. To isto leto pod Ivaniči, Ivan Panovic Ivanečki Kapitan z malimi svojimi vnoge Turke razbi i pobi z božju pomočju. Leto 1578: Gvozdanske grad vezda na začetke ovoga leta Turci zavješe. Dubovec varaš na veliki petek Turci ves požgaše. Gospodin Krištof Ungnad Slobondni Gospodin i Baro v Zoneku, Špan i Knez Varoždinske i Zagorske megje, večnik i tonačik Cesarove svetlosti, Dalmatinskim, Horvatskim i Slovenskim Banom, Bogu vsamogočemu na diku i hvalu, posta. Štajarska, Korotanska i Krajnska Orsaška Gospoda s Karolom Hercegom za volo obrambe oneh gradov, ki jesu na Krajne proti Turkom, v Pruku varaše poleg Mure v Spravišče i tonače jesu bili ovo vreme.

168 Ritterjeva Kronika aliti spomenek vsega sveta vekov (1744) V Ritterjevem delu Kronika aliti szpomenek vszega szveta vekov, vu dva dela razredyen, koterih pervi dersi, od pochetka szveta do Kristussevoga narojenya; drugi od Kristussevoga porojenya do izpunenya letta 1744 (4) je prav tako govora o Slovencih v obdobju daleč pred Kristusovim rojstvom. Avtor pozna Slovence, Slovenske kralje, Slovensko vojsko, Slovenski orsag, zemljo ali kraljestvo, Slovenske poglavarje, zapovednike, vojvode, bane in generale, različna plemena ali rodove Slovencev (Trivalji, Ardijei, Dalmati, Palariji, Majdaki, Vandali, Panonci, Korutanci, Kranjci), prav tako pa enači s Slovenci tudi Japode, Ilirce, ter del Sarmatov in Obrov/Abarov). Predstavljena je 2. izdaja Kronike iz leta Kronika aliti spomenek vsega sveta vekov, Pavla Ritterja Vitezoviča, je prvič izšla leta 1696, potem pa z nekoliko spremenjeno vsebino še dvakrat, leta 1744 (Štefan Rafaj) ter 1762 (Nikolaj Laurenčič). Možno je, da avtor Kronike 1696 sploh ni Ritter, za to trditev pa obstajata dva razloga. Prvi je ta, da je jezik Kronike v nekaterih delih tako panonskoslovenski, da je zelo vprašljivo, ali bi Ritter, ki ni izhajal iz Slovenskega kraljestva, dejansko znal to sam napisati (npr.»trivalji Slovenci, plen vzeli su, i njega tak ranili vu bedro, da je pod njim konj opal mertev.«). V predgovoru h knjigi, ki ga je Ritter dejansko sam napisal, jezik ni enak siceršnjemu jeziku v knjigi. Drugi razlog je ta, da je štiri leta pozneje, ko je napisal svojo drugo knjigo, Croatia rediviva regnante Leopoldo Magno caesare (5) ali Oživljena Hrvaška, sicer mnogo krajšo od Kronike, v njej Slovence povsem pohrvatil in jih razglasil za planinske Hrvate. Če Ritter ni pravi avtor, se seveda postavlja upravičeno vprašanje, kdo je resnični avtor Kronike,, kdaj je bila dejansko napisana (rokopis) in od kod izhajajo viri zanjo. Zanesljivo je zgolj to, da obstaja povezava med Vramčevo Kroniko in Ritterjevo Kroniko. V Ritterjevi Kroniki je ime Slovenci v obdobju pred našim štetjem zapisano 19 krat, pridevnik Slovinski je zapisano 1 krat in Slovenji 1 krat. Ime Sloveni v 2. izdaji Ritterjeve Kronike skoraj ni uporabljeno (razen enkrat v obliki Slovenji pred našim štetjem, ter enkrat Sloveni po Kristusovem rojstvu), temveč ga nadomešča ime Slovenci. Pridevnik Slovenski je v obdobju pred našim štetjem zapisan skupaj 19 krat (Slovenski Kralj 9x, Slovenska Vojska 1x, Slovenski Orsag 2x, Slovenski vojvoda 2x; Slovensko o ladanje 1 x, Slovenski Narodi 1x, Slovenski varaš 1x; Slovensko kraljestvo 1x, Slovenska Zemlja 1x). Ime Slovenci po našem štetju je zapisano 56 krat, Slovenkinje 1 x, Sloveni 1 krat, Slovenje 3 krat. Pridevnik Slovenski je zapisan skupaj 96 krat (Narod 5 x; Kralj 9 x; vojska 1 x; Orsag 20 x; vojvoda 3 x; kraljestvo 1 x; Narodi 1 x; Zemlja 22 x; Zapovednik 1 x, strane 2 x; deržave 3 x; šeregi 1 x; Ban 11 x; Vice-Ban 2 x; Poglavar 3 x; Biškup 1 x; Sarmati 1 x; deržanja 1 x; jezik 1 x; Banja 1 x, oblast 1 x; Gospoda 2 x; General 3 x; Krajn 1 x). 167

169 168 Številka zapisa Pojem Leto omembe zapisa Skupno število zapisov 1 Slovinski narodi (2304 pr. n. št) 1 2 Slovenkinje 628 n. št. 1 3 Slovenci, Slovenec (507; x; 356; 338; 230; 221; 219; 213; 181; x; 100; 99; 42; 35; 15 2 x; 14 pr. n. št.) našega štetja 7; 176; 244; 271; 338; 373; 379; 398; 457; 502; 528; 541 2x; 548; 549; 550; 552; 554; 564 2x; 584; 592; 593; x; 602; 604; 628; 638 2x; 639; 667; 677; 691 3x; 693; 706; 708; 747; 804; 817; 827; 828; 869; 872; 882; 889; 891; 928; 968; 969; 1065; 1542; Kralj Slovencev 475 n.št. 1 5 Slovenji (2175 pr. n. št.) Slovenski narodi, narod Slovenski Kralj, Kralji 75 (36 pr. n. št.) 7 n. št. 2x; 763; 872; 1453; (356; 333; 307; 236; 219; x; 189; 168; pr. n. št.) 9; 244; 535; 644; 676; 683; 832; 1077; Slovenska vojska (354; pr. n. št.) 1542 n. št. 2 9 Slovenski Orsag 10 Slovenska Zemlja (342; 218; pr. n. št.) 181; 317; 336; 373; 400; 889; 890; 1464; 1475; 1525; x; 1545; 1552; 1557; 1564; 1570; 1573; 1679; 1683 (99 pr. n. št.) 57, 373; 526; 535; 541; 552; 614; 628; 740; 744; 746 2x; 750; 822; 829; 1476; 1521; 1532; 1556; 1591; 1683; Slovenski vojvoda (277; 276; pr. n. št.) 501; 502; Slovensko ladanje (216 pr. n. št.) 2 13 Slovensko kraljestvo (168; pr. n. št.) 890 n. št Slovenski Varaš (167 pr. n. št.) 1 15 Slovenski Ban Slovenski Vice- Ban Slovenski Zapovednik 1251; 1346; 1470; 1545; 1557; 1565; x; 1574; 1578; ; n. št Slovenske strane 170; Slovenske drežave 244; 302; w w w. k o r e n i 21 Slovenski šeregi Slovenski Poglavar 804; 818; n i n e. s i

170 Številka zapisa Pojem Leto omembe zapisa 169 Skupno število zapisov 23 Slovenski jezik Slovenski General, Generali 1579; 1597; Slovenski Biškup Slovenske Sarmate Slovenska deržanja Slovenska Banja Slovenska oblast Slovenska Gospoda 1526; Slovenskeh Krajn Slovenje 276; 460; Sloveni Vsi pojmi skupaj 200 Tabela 2: Zapisi pojmov Slovenci, Sloveni, slovenski/a/o ter Slovenje pri Pavlu Ritterju. Prečrkovani izpisi Ritterjevega pisanja o pojmih Slovenci, Sloveni, slovenski in Slovenje Vsi zapisi v obdobju pred našim štetjem: Predvsem so v Ritterjevi evi Kroniki za nas pomembne omembe Slovencev, ki sežejo daleč v obdobje pred Kristusovim rojstvom. Leto 1658 (2304 pr. n. št.): Sem sin Noëv rodi Arsaxada. Od koteroga su Arapini, i Kadejanci. Potomtoga bil zvan Assur, od njega su imenovani Assirijanci. Elam je rojen od Sema; od njega su zvani Elamite. Kam, sin Noëv, rodi Kusa, od ovoga su zvani Egiptomci. Jafet rodi Gomora, odkud pridoše Latini. Rodi takaj Magoga, od njega su Scite, i Vugri. Rodi i Možu, od koga su Amazoni, moskovite, i ostali Slovinski narodi. Rodjen je od Jafeta, i Javan, od toga dohadjaju Gerki. Leto 1787 (2175 pr. n. št.): Poljaki, ali Lengeli počeli su se od Slovenja Tujskona. Leto 3455 (507 pr. n. št.): Rati, i Boji med Slovenci, i Macedonci. Leto 3591 (371 pr. n. št.): Vumre Aminthas Kralj Macedonski, ki se je bil podharačil Slovencem. Stupi za njim na kraljestvo starejši sin njegov Alexander, koj znovič sprosi, i kupi mira od Slovencev, dal im je brata svojega Filippa vu poručanstvo. Ali huda Mati Euridice do malo vremena Kralja sina svoga včinila je vmoriti. Leto 3606 (356 pr. n. št.): Boj med Filipom Macedonskem, i Bradiljom Slovenskem Kraljem, vu kojem poginulo Slovencev 7 jezer. w w w. k o r e n i n e. s i

171 170 Leto 2608 (354 pr. n. št.): Filipa Kralja Macedonskoga Vojska, Slovensku obladala je: i rodil se je Filipu Kralju sin Alexander, Veliki pak nazvan. Leto 3620 (342 pr. n. št.): Filip Kralj robi na Slovenskom Orsagu. Leto 3624 (338 pr. n. št.): Filip Kralj Boja bije z Atejom Kraljem Scitije; zarobil je dvadeset jezer Dece, i Žen, tulikaj velikeh bedovij za tragum, i vnožinu druge živine. Koga, kad bi se povračal nazad, razbili su Trivalji Slovenci, plen vzeli su, i njega tak ranili vu bedro, da je pod njim konj opal mertev. Leto 3629 (333 pr. n. št): Alexander suprot Trivaljem, i Getom vojuje. Klita, sina Bradiljovoga, i Glavciju Kralje Slovenske oblada. Leto 3655 (307 pr. n. št.): Domitar Macedonskoj Občini sloboščinu shodil, i vučinil se Zapovednikom; oblada Ptolomeja pri cipru. Ta Domitar bil je Kralj Ilirski, ali Slovenski. Leto 3685 (277 pr. n. št.): Brem, i Bolg Vojvode Slovenski robe Gerke. Leto 3686 (276 pr. n. št.): Brem Vojvoda Slovenski ide na Otok Delfski, da porobi Cirkvu Apollovu. Bilo je z njim Vojske šestdeset i pet jezer. Ali potresi zlo vreme tak rastiralo, pobilo, i potuklo Vojsku, da Brem sam sebe od žalosti vmoril je. Leto 3726 (236 pr. n. št.): Agron sin Pleuratov Kralj Slovenski jak, i zmožen. Leto 3728 (234 pr. n. št.): Agron Kralj suprot Etolom srečno vojuval je. Leto 3732 (230 pr. n. št.): Vumerl je Agron Kralj od tiskavice, i žena njegova Teuta kraljevstvom ladala, ova je vnoge vojske, i Boje včinila, dopustivši podložnikom svojem, da se vsaki slobodno pomaže, gde more, zato Slovenci razbijali su na morju, i robili bližnje Narode, največ Skenderce, Gerke, i Latine. Leto 3733 (229 pr. n. št.): Teuta Kraljica posle, aliti poslenike Rimske, Kaja, i Lucija Korunkane, čini sekirami izseči, a brodare njihove z brodmi zavjedno zežgati. Teutina Vojska Fenice zavjela je, razbivši Skenderce. Leto 3734 (228 pr. n. št.): Teuta vojsku poslala je na Skenderce; zavje Dračeno Varaš veliki, i Korčulu veliku na Otoku: i vu ovom ostali su šeregi z Vojvodom Domitrom Hvaraninom. Dojde nato Vojska Rimska, i Domitar vu nemilošču Teutinu opal je, zneveril se je Kraljici, i k Rimlanom privergel se je, s kem grad, i Vojsku izdal je. Drugi rimski šeregi odišli su po kopnu, zavje vnoge Grade, i Varaše Teutine. Teuta pobegne vu Rižan (Rizan). Zatem vučinila je z Rimljani mir. Leto 3741 (221 pr. n. št.): Slovenci pomoč dali su Antigonu suprot Kleomenu Kralu, da bi Špartu Varaš zavjel, od tud iduči robili su po Macedoniji, i ne deržeči med sobum reda, razbijeni jesu od Antigona, ali i Antigon bijuči se z njimi, od velike vike, i kriča, z prusivši nuternju silu, neprestance kervobljuvinom do malo dni, i dušu iztočil je. Leto 3743 (219 pr. n. št.): Domitar Hvaranin z drugemi Slovenci Dalmatini razbijal je na Morju, i po Gerčkeh Otokeh. Ov je imel za ženu Triteutu Pine Kralja Slovenskoga Mater. Leto 3744 (218 pr. n. št.): Vu Dalmaciji, ali Slovenskom primorskom Orsagu, Rimljani zavjeli su Dimal jako mesto, i Hvar na Otoku. Leto 3745 (217 pr. n. št.): Serdilajda Kralj Slovenski robi kotare Macedonske, damu ni platil Filip Kralj stroške, za pomoč, koju mu je bil poslal suprot Etolom, i Lacedemonom.

172 Filip Macedonski, i Serdilajda Slovenski Kralji odstupili su od Rimljanov: buduči Rimljani razbijeni pri Trasimeni. Leto 3746 (216 pr. n. št.): Filip Kralj Macedonski velik del Slovenskoga ladanja zavjeti hoteči, i Serdilajdu podse podegnati; ali Serdilajda s pomočjum Rimljanov Filipa odtiral je. Leto 3749 (213 pr. n. št.): Filip Kralj vojuje suprot Slovencem: zavje Vis. Leto 3773 (189 pr. n. št.): Pleurat Kralj Slovenski robil je Gerke tja do Korinta. Leto 3781 (181 pr. n. št.): Kraljuval je nad Slovenci Geneci Kralj. Leto 3794 (168 pr. n. št.): Genčič Kralj Slovenski premamljen od Perseja Kralja Macedonskoga vučinil se je neprijatela Rimljanom: koj silnu vojsku na njega zdignuvši vnoge Grade, i Varaše zavjeli su; najpotlam i Skadar vu koga se je bil Kralj Genčič zaperl. Onda Kraljestvo Slovensko, i Macedonsko Rimljani pod svoju oblast dobili su. Leto 3795 (167 pr. n. št.): Emilius Rimske Vojske Zapovednik, razlučil je šerege svoje po kraljestvu Genčičevom, čini da vu jeden dan vsakoga mesta gradjani, ali Varašci vse blago svoje na Plac, aliti teržišče iznesu: kaj gda bi vučinili, napustil je Vojnike, da razjagme: i tak vu tri vure, aliti časa sedemdeset Slovenskih Varašev Rimljani kruto porobili jesu. Leto 3840 (122 pr. n. št.): Ardijei, i Palariji Slovenci, druge Slovence pri Morju, koji su se Rimljanom podali, neprijatelski porobili su. Leto 3862 (100 pr. n. št.): Okolu ovoga vremena, Kajus Kato Sudec Rimski, došel je z-vojskum nad Slovence, i čineči vsake, i neizgovorne nemilosti, razbijen, i zatert je bil. Leto 3863 (99 pr. n. št.): Cimbri okolu olu ovoga vremena, došel je vu Slovensku Zemlju; pobil se je z-njimi blizu Gorice vu Istrije Papirius Karbo Rimljanin, koji je zapovedal nad Slovenci: i razbit odstupil je. Leto 3920 (42 pr. n. št.): Po smerti Juliuša Cezara Dalmatini, i Slovenci Rimskoga Zapovedničtva jarem zhitili jesu, koje Bebius Rimski vlastelin z-vojskum vpokoriti hoteči, ali i on i vojska potučeni jesu od Dalmatinov; odkud Rimljani z vekšum silum bijuči se z-dalmatini više od petdeset let, najpotlam i obladali su. Leto 3926 (36 pr. n. št.): Podegnavši Cesar vse Slovenske primorske Narode pod svoju, i Rimsku oblast, vojuje na Majdake, ki su se onda zvali Japodi, aliti Zapodci. Vzel je Metliku glavno mesto, ali z-velikem trudom, i z-vnogem kervnem prolijanjem, da i sam pod njum ranjen je bil. Varaš požgal, i zaterl je, i ljudi vse do jednoga porazil je. Zdignuli su se suprot Rimljanom Posavci; dojde Cesar Augustus, podsede stolno mesto Posavečko Sigečicu, koju čez 20. dni silnum rukum je vzel. Leto 3927 (35 pr. n. št.): Cesar Augustus, zopet z-vojskum ide nad Dalmatine, ki tesnem za hranu vremenom prisiljeni podali su se Cesaru, davši mu vu talištvo, ali poručanstvo sedemsto mladencev, i vse zastave, koje Gabinu rimljanu prevo toga oteli jesu, zavezavši se pod harač, koga Juliušu Cezaru pogodili jesu. Odtud ide na Derbane, aliti Dreventane Slovence, i nje pod harač podegnal. Leto 3947 (15 pr. n. št.): Rodil se je Klaudius na Cesarstvo. Slovenci vu Pannonije (to jest med Murom, i Dunajem) podignuli su se suporot Rimljanom. Koje Tiberius Cesar z-pomočjum Skordišanov Slovence vkrotil je. 171

173 172 Leto 3948 (14 pr. n. št.): Daci Prekdunajci robili su Slovence, a Dalmatini zdignuli su se suprot Rimljanom. Dojde Tiberius, i smutnje potišil je. Izbrani zapisi iz Kronike v obdobju po Kristusovem rojstvu (naše štetje): Leto 6: Rimljani vojuvali jesu suprot Moravcem, ki su se zvali Markomani, i zapovedal al je njim Kralj Maroboduk. Leto 7: Doklam Rimljani vojuvali jesu suprot Moravcem, ostali Slovenski Narodi odvergli su jarem Zapovedničtva Rimskoga, i suprot Rimljanom oružje zdignuli su, vučini se velik pomor Rimljanov, i Macedoniju oteli su. Bilo je Slovenskoga Naroda a oboružneh osemsto jezer, napunoma; k-tomu dvesto jezer konjanikov, a devet jezer pešcev skupili su (kak Vellejus Rimljanin piše). Vojvode ove Vojske bili su dva Batana, i Pinet Slovenski Zapovedniki. Odvergel se je od Rimljanov i Remetalac Tracije, aliti Drenopoljske zemlje Kralj, ki je takaj vnoge pobil. Odkuda nigdar vu vekšem strahu nisu bili Rimljani, kak onda. Osebujnum pak srečum njihovum, došel je Tiberius Cesar, Slovence potisil, i to leto vu Sisku zimuval je. Leto 8: Došla je Rimska Vojska vu Dalmaciju, i same Makarčane z-bojem pritisnula i obladala je. Leto 9: Bata, i Pineta Kralje Slovenske, Rimljani i vlovili su. Leto 170: Markomani, aliti Moravci, znovič su se suprot Rimljanom podignuli. Vandali najpervo došli su vu Slovenske strane. Leto 176: Markomani z-ostalemi Slovenci od Severa; suprot Rimljanom: koje su čudnum srečum Rimljani premogli. Leto 181: Vumerl je M. Aurelius Rimski Cesar vu Križovljanah na Slovenskom Orsagu. Leto 244: Ladal je na daleko s Slovenskemi deržavami Svates Kralj Slovenski, ovi Slovenci zvali su se Avari, i Abari. Leto 252: Decius vu Sremu z-plemenitoga pokolenja rojen, od Illirskeh, aliti Slovenskeh Šeregov v Rimskem Cesarom vučinjen. Leto 271: Flavius Klaudius Slovenec Dalmatin, najverlejši Rimski Cesar postal je. Gote, Scite i Verle obladal, i predobil je Nemce na Sloveni, od kuge vumerl je, ni ladal ni 2. leta. Leto 276: Kuga velika po Srimu, i Slovenju okolnjem. Leto 317: Konstantin Cesar z-licinom Boj imal je na Slovenskom Orsagu, kojega je i obladal. Leto 336: Vandali Panoniju, aliti Slovenski Orsag obudilisu z-dopuščenjem Cesara Konstantina. ntina. Leto 338: Rodil se je S. Hijeronim Slovenec vu Štrigove od Eusebiuša. Leto 373: Huni iz Scitije ovo vreme najpervo vu Panoniju, aliti Slovenski Orsag, deset sto, i osem, deset jezer ljudi velikeh i maleh, obojega spola, je došlo. Vu Panonije jesu stali na jednom delu Slovenci, a na drugom Nemci, vezda se zove Vugerska zemlja, i Slovenska: Štajer, i Austrija. Leto 379: Valens po svojem Bratu Cesar Rimski vu Carigradu postal je. Ov Frijulce, i Tirolce pridal je Slovencem, blizu Drinopolja vu boju od Gotov ranjen, i vu jednoj priprostoj hiše zežgan je.

174 Leto 398: Alarik Gotski Kralj robil, i zatiral je Slovence, i Dalmaciju: po nagovoru Stilikonovom. Leto 400: Radigost iz Scitije z vojskum došel je vu Dalmaciju, i Slovenske Orsage, jakše je vučinil. Leto 429: S. Hijeronim vumerl je vu Bethlemu 91. leto star, Navučitel S. Matere Cirkve, vnoge knige Dijačkem jezikom popisal, i Glagoljsku Knigu, i pismo on našel, i spravil je. Leto 457: Ardarik Gepidski Kralj z-drugemi Slovenci, zdignuli su vojsku na Atilove sine, koje je perdobil, i pobil Unov više od gde je Elak najmlaijši Atilov sin poginul. I ovak opalo Kraljestvo Atilino veliko, ali malo terpeče. Onda Unni poginuli, i zatreni jesu. Leto 460: Dinčič Atilov sin došel je z-vojskum vu dolnje Slovenje, podsel Grad Boſſanye, ali razbijen, i odtiran je bil. Ovo vreme ladal je vu Liburnije Kralj Kunimund, koji poginul je vu boju. Leto 475: Odokar s-turingi zadobivši Rim, vučinil se je Kralj Latinski, aliti Laške Zemlje. Odokar je bil Kralj Slovencev, ki su se zvali Verli, Heruli, i Vandeli. Ov silnum rukum došel je vu Dalmaciju, Ojaca Kralja zaterl, Kraljestvo njegovo zavjel, i svoje raširil je: od onud odišel na Lahe. Leto 501: Došli su Bulgari od Rike Bulge najpredi na ovu stran Dunaja vu Slovenska deržanja. Pobil se je z-njimi Arist vojvoda Slovenski, z-kem je bilo 15. jezer Junakov, pet sto i dvadeset kolij: ali nesrečno; ar više od 8. jezer njegoveh Junakov poginulo je. Leto 502: Bulgari zegnavši Gote, Srijem zavjeli su. Kralj Tudorič poslal je Pečamina z-voijskum, ki Trasarika Kraljiča prognavši zavjel je Srim Grad. Sabinijana Vojvodu Slovenskoga pri Moravičih pobil. Tak Munda Vojvodu, ki je od Atile zaostal bil Slovencem postavil. Kopar Grad vu Istrije Justin Czesar zezidal je. Leto 584: Abari Slovenci Zemun pri Dunaju, i vnoge druge bližnje Grade, i Varaše razmetali jesu. Leto 592: Velike škode, i kvare po vsem Zapovedničtvu Rimskeh Cesarov na izhodu vučinili su Slovenci Abari. Leto 593: Agilus Longobardski Kralj, z-pomočjum Slovencev, Padovu zavjel je. Leto 600: Longobardi Abarom i Slovencem združeni porobili jesu, požgali Istriju. Mauric Cesar po vnogeh nesrečneh Bojeh Illirsku Zemlju Slovencem je dal, od ke dobe, i Dijačkem, aliti Latinskem jezikom počela se zvati Slavonija. Leto 602: Agiluf Kralj z-pomočjum Slovencev vzel je Kremonu. Leto 604: Slovenci Istriju malo da nesu opustili: pobivši Soldate, aliti Vojnike Cesara Gerčkoga. Leto 628: Došel je neki Tergovec, imenom Sama, vu Slovensku Zemlju, koji Slovencem suproti Abarom velik pomočnik je bil, da jarem Abarski izhite, Sama Kraljem vučine. Ta Kralj imal je dvanajst žen, koje vse bile su Slovenkinje: od kojeh dobil 12 sinov, i 15. Kčeri. Vučinil se je kruto jak, i zmožen, raišril je Kraljestvo svoje po Koruške Zemlje, i tja do Moravije. Leto 638: Dagobert Kralj Francuski Abare, i Slovence svojemu Orsagu bližnje, pod svoju oblast podagna je. Slovenci skoro vsu Dalmaciju zavjeli: i prek morja Italiju robili jesu. 173

175 174 Leto 667: Francuzi pobili se jesu s-slovenci vu Korutanski, aliti Koruški zemlje: Boj zgubili jesu, vu kojem i Vojvoda njihov Andagis Pipinov sin poginul je. Leto 676: Med Kajanom Kraljem Slovenskem, i med Cesarom postal je mir, da skoro vekši del sveta počinul je. Leto 677: Bathaja Kralj Bulgarom, i Slovencem zapovedal je. Leto 683: Trebelin Kralj Slovenski, i Bulgarski postal je. Leto 691: Justinijan Cesar skupil je Slovencev iz Mezije, i bližnjeh stran trideset jezer ljudi, i postavil im je glavara Nevulju, z-abari mir razbil. Mujamat pako Abarski Vojvoda podmitil je na svoju stran Nevulju, i 20. jezer Slovencev, zrok je bil, da ostale Slovence z-ženami zavjedno i z-decum Cesar činil je porazati. Boj je bil pri Nicomedije. Leto 706: Slovenci robili jesu Furlane, i Longobarde: došli su i drugoč vu Furlansku zemlju, vubili su obodva Vojvode Ferdulfa, i Ajaidu, i skoro vsu Gospodu, i Plemenitaše Furlanske: odkud z-velikem plenom, i dobičkom povernuli se jesu. Leto 708: Ladal je ovo vreme nad Slovenci Borut. Leto 740: Med Avari, vu Slovenske Zemlje velika nesložnost, i svada postala je. Leto 750: Ladal je vu Dalmaczie, i Slovenske Zemlje Sadimir Kralj. Leto 804: Tudor (koga neki Tuduna zovu) Ban, aliti Poglavar Abarski prisiljen od Slovencev, z-dopuščenjem Karola velikoga nastanil nil se je med Sabariom, ali Szombotelom, i med Korotanom, zadobivši onu Zemlju zase, i za svoje luctvo. Leto 815: Lajuš vu Paderborni na Nemškom Orsagu vučinil je Spravišče, vu koje došel je Poglavar Slovenski, i z-njim vsa vekša Gospoda. Leto 818: Ovo vreme Ljutevid dolnjeh Slovencev (to jest Požege, i Srema) Poglavar odvergel se je od Cesara Lajuša. Leto 820: Došla je od trih stran Cesarova Vojska nad Ljutevida, ali mu nikaj ne mogla, neg požgavši kotar nazad odišla, podpunoma prisilila Kranjce; i Korušce, da od Ljutevida pod Cesara pristupe. I onda pervi put Nemci vu Kranjsku, y Korušku Slovenske deržave došli su, počeli zapovedati, ati, i nastanjuvati se. Leto 880: Metodius Biškup veliki, i Apostol Moravski sada je bil. Vichin pervi Biškup Slovenski, vu Nitre sada postal je. Leto 890: Zapovedal je ovo vreme vu Slovenskom Kraljestvu Branislav, to jest med Savum, i Dravum. Z-ostalem pak vsem do morja, i poleg morja ladal je Muzimir. Ovo vreme robil je po Slovenskom Orsagu Sventivlad Kralj Moravski: suprot komu Karol Debeli tja od Bulgarskoga Kralja Ladimira pomoč prosil je. Leto 891: Slovenci razbili su Bavare, i Francuze, i pregnali Markomane, Orsag njihov, ki se sada Moravija zove, zavjeli. Leto 928: Heneti, ki se Slovenci imenuju, pobiti jesu bili vu Nemškom Orsagu. Leto 1065: Vandali, i Slovenci krive Boge molili jesu. Leto 1251: Štefan Ban Slovenski počel je zidati Grad, i Varaš Jablanac, Grad za Kralja, Varaš za Purgare: odlučivši Varašcem velike sloboščine, da Kneza iz med Kraljevih ljudi, a druge častnike iz med Rabljanov izbiraju: ar Rabljani nekoji obečali su se naseliti, i odičiti Varaš Jablanac.

176 Leto 1356: Karol Cesar vu Spravišču Noribertskom odlučil je, da Electori, aliti Izborniki Cesarstva Rimskoga, imaju sine svoje Navučiti, Italijanskoga, aliti Latinskoga, i Slovenskoga jezikov. Ov Cesar bil je Čeh rodom. Leto 1453: Mikula Papa Rimski Jerolimu Ptujcu, i drugem siromahom Puščenikom, Dalmatinskoga, Illirskoga, aliti Slovenskoga Naroda, porušenu Czirkvu S. Marije vu polju Marsevom v-rimu z-njejemi dohodki dal je. Leto 1464: Banuval je vu Slovenskom Orsagu Knez Ivan Vitovec od Grebena. Leto 1521: Soliman Turski Czar vzel je dolnji Belgrad, mesto tverdno, i veliko: vzel je takajše poleg Save druga mesta Kopnik, Mitrovicu, Barič, i Šabac: a poleg Dunaja Zemun, Slankamen, Keminič, i ves Srem z-ognjem požgal, velik del Vugerske, Slovenske, i Horvatske Zemlje pod svoje Ladanje podbil, i ne malo opustil. Leto 1525: Turci podseli su Jajce Grad, dva Paše, Bosanski, i Mostarski, z-velikum silum, i z-velikemi puškami ga rušili. To čuvši Kralj Lajuš, poslal je Krištofa Frangepana za Kapitana, i bil se je tri dni, i tri noči, Turke razbil, i Grad oslobodil. obodil. Od onud je bil nazvan Krištov Frangepan, Dalmatinskoga, Horvatskoga, y Slovenskoga, Orsagov obranitel. Leto 1526: Lajuš Kralj Vugerski z-carom Turskem Solimanom vu Muhačkom polju pobil se je, ali Car predobil, i velik pomor Kerščanske vojske vučinil. Onde su poginuli Cirkveni Poglavari (naštetih je 8 imen). Svetska takajše Gospoda (14 imen), i vnoga ostala Vugerska, Slovenska, i Horvatska Gospoda Duhovna, i Svetska, viteški, i poglaviti ljudi, na tuliko, da kaj ih je poginulo, i v-sužanstvo odpeljano, računali su dve sto jezer Ljudi. Leto 1542: Vojska velika Nemškoga Zapovedničtva, i vsega Kerščanstva došla je na Vugersku Zemlju suprot Turčinu, pred njum bil je Joakim Herceg Brandeburgški, i podsela Budin, i Pešt, ali za ludo: samo da Mikula Grof Zrinski z-horvatskum, i Slovenskum vojskum razbil je Turke Janičare, i Konjanike pod Peštom; drugač od Kerščanske vojske vnogo ih poginulo, i to več od betega neg od oružja. Ferdinand Kralj vučinil je nad Horvati, i nad Slovenci Bana Mikulu Grofa Zrinskoga. Leto 1545: Turci robili su vu Slovenskom Orsagu; koji su se zvali Petrovski, aliti Kraljevski Turci. Mikulu Zrinskoga, Bana Slovenskoga, i Bildenštajna Generala Štajerskoga, pod Konjščinum Turci razbili su; porobeči dosta Orsaga. Opet na Kranjskom, polje Jarnečko, oberh Kostajnevice, poleg vode Kerke, Turci porobili su, i odpeljali vnogo sužnjev. Grad Moslavinu Turci vzeli su. Leto 1547: Karol Cesar boj imal je z-ivanom Friderikom Saxonskem, gde Vugri velik dobiček, a poštenje Slovenci po viteštvu dobili su. Pred Vugri je bil Glavar Peter Bakič. Hercega živoga, po obrazu posečenoga vlovili jesu. Leto 1570: Velik i strašen glad je bil vu Slovenskom Orsagu i po cele Zemlje: da su vnogi Ljudi od glada vumirali. Leto 1573: Kmeti vu Slovenskom Orsagu zdignuli su se suprot svoje Gospode: kojeh Poglavar bil je Matej Gubec, od njih za Kralja deržan, i zato se Gubčeva Puntarija zove. Leto 1589: Sixtus Papa Cirkvu S. Hijeronima v-rimu obernul je v Kaptolomsku, postavivši jednoga Jasprista, aliti Archi-Popa, 6. Kanonikov, i 4. Prebendare: poleg njih Hospital, aliti Gostilnicu, za Putnike, aliti Betežnike Slovenskoga Naroda. 175

177 176 Leto 1631: 5. Dan Rožnjaka vumerl je Slovenskeh Krajin General Sigismund Trautmanstorff vu Nemškom Gradcu. Leto 1633: Juraj Švorcenberg General Slovenski razbil je 500. Turak pri Virju. Leto 1683: Vu Slovenske Zemlje medtemtoga Koprivničani, i Križevčani požgali su 4. Turska sela; vračajuči se pako nazad z-velikem plenom, i robjem, na putu med berekmi po izdanju razbijeni jesu, i zgubili ne samo ves plen, i robje, nego y ostalo ih mertveh više od 100. i tri Vojvode, a jeden ranjen vušel je: vlovljeneh 30. Ova Jesen po Horvatskom, i Slovenskom Orsagu kruto dežjevna bila je, vnoge Meline na Drave otergane voda odnesla je. Leto 1687: Spravišče veliko Vugerske, i Slovenske Gospode vu Požunu: vu kojem Jozefa sina svojega Leopold Cesar koruniti včinil je, od koga Pavel Ritter z-ostalum Gospodum zlatoga viteštva čast prijeli su. Peter-Varadin, Valpo, Požega, Rakovac, i cela Slovenska Zemlja Turkom vzeta je. Primerjava obeh kronik Primerjava Ritterjeve Kronike z Vramčevo Kroniko,, pokaže, da segajo omembe Slovencev pri Ritterju v še bolj oddaljen čas (še za 129 let), pa tudi mnogo pogostejše so, kot pri Vramcu. Vramec v starejšem obdobju uporablja izključno zapis Sloveni, med tem ko Ritter uporablja zapis Slovenci, zapis Sloveni pa samo enkrat. Vramec v obdobju pred našim štetjem samo dvakrat zapiše ime Sloveni (v zvezi s Tujskonom in Aleksandrom Makedonskim), kim), medtem ko Ritter kar 19 krat zapiše ime Slovenci, poleg tega pa še 1 krat Slovinski in 1 krat Slovenji. Pojem Slovenski v obdobju pred našim štetjem pri Vramcu ni zapisan, pri Ritterju pa je zapisan 19 krat (Kralj, Vojska, Orsag, Vojvoda, Narodi, ladanje, Varaš, Kraljestvo, Zemlja). Pri Ritterju je pojem Slovenski po Kristusovem rojstvu zapisan skupaj 96 krat (Narodi, Narod, Kralj, Vojska, Orsag, Vojvoda, Kraljestvo, Zemlja, Zapovednik, strane, deržave, šeregi, Ban, Vice-Ban, Poglavar, Biškup, Sarmati, deržanja, jezik, Banija, oblast, Gospoda, General, Krajin). Ritter ne uporablja zapisa dežele ali kraljestva Slovenijeh, ki ga je Vramec uporabil 8 krat, temveč samo 3 krat uporabi nekoliko drugačen zapis Slovenje. Po drugi strani pa Ritter namesto tega raje uporablja zapis Slovenski Orsag (22 krat), ki ga je Vramec uporabil samo 2 krat. Skupno število zapisov pojmov Slovenci (Sloveni), Slovenijeh in Slovenski pri Vramcu je 41, pri Ritterju pa 200. Ritterjeva Kronika je v pomembnem delu odvisna od Vramčeve Kronike, vendar je njeno besedilo obenem tudi enkrat obsežnejše in je zato v njem opisanih mnogo več dogodkov. Tipični primeri odvisnosti so: Leto 1787 (2175 pr. n. št.): Polaki ali lengjelje počeli su se od slovenja Tujskona. (Vramec) Leto 1787 (2175 pr. n. št.): Poljaki, ali Lengeli počeli su se od Slovenja Tujskona. (Ritter) Leto 373: Huni ali Vogri iz Sitije ovo vreme najpervle jesu v Panoniju, deset sto i osemdeset jezer ludi, malih velikih, Mož i žen je došlo. Pannonija zvala se je ova zemlja ali

178 Orsag ki se vezda imenuje Vogerska zemla ali Orsag, v Panonije jesu stali na jednom dele Slovenij a v drugom Nemci ono vreme gda su najpervle Vogri došlij v Panoniju.«Leto 373: Huni iz Scitije ovo vreme najpervo vu Panoniju, aliti Slovenski Orsag, deset sto, i osem, deset jezer ljudi velikeh i maleh, obojega spola, je došlo. Vu Panonije jesu stali na jednom delu Slovenci, a na drugom Nemci, vezda se zove Vugerska zemlja, i Slovenska: Štajer, i Austrija. (Ritter) Leto 429: Sveti Hieronim Doktor sloven, ovo vreme vmre v Betleheme devetdeset i jedno leto je bil star, rojen od Eusebiuša v Štrigove, vnoge knige dijačkim jezikom popisa i Glagolsku knigu i Pismo on najde i spravi. (Vramec) Leto 429: S. Hijeronim vumerl je vu Bethlemu 91. leto star, Navučitel S. Matere Cirkve, vnoge knige Dijačkem jezikom popisal, i Glagoljsku Knigu, i pismo on našel, i spravil je. (Ritter) Leto 683: Trebelin Kral Slovenski i Bulgarski ovo vreme posta. (Vramec) Leto 683: Trebelin Kralj Slovenski, i Bulgarski postal je. (Ritter) Leto 928: Heneti ki se Sloveni imenuju pobijeni jesu ovo vreme na Njemeceh. (Vramec) Leto 928: Heneti, ki se Slovenci imenuju, pobiti jesu bili vu Nemškom Orsagu. (Ritter) Leto 1545: Turci robili su na Slovenijeh ter se zovo Petrovski ali Kralevski Turci. Miklovuša Zrinskoga, Bana Slovenskoga pod Konskim Turci razbiše i porobiše dosta. Opet na Krajnce, pole Jarnečko oberh Kostanjevice e poleg vode Kerke, Turci porobiše i odpelaše dosta ljudi. Grad Mojslavinu jesu ovo leto Turci vzeli. (Vramec) Leto 1545: Turci robili su vu Slovenskom Orsagu; koji su se zvali Petrovski, aliti Kraljevski Turci. Mikulu Zrinskoga, Bana Slovenskoga, i Bildenštajna Generala Štajerskoga, pod Konjščinum Turci razbili su; porobeči obeči dosta Orsaga. Opet na Kranjskom, polje Jarnečko, oberh Kostajnevice, poleg vode Kerke, Turci porobili su, i odpeljali vnogo sužnjev. Grad Moslavinu Turci vzeli su. (Ritter) Leto 1547: Cesar Karol boja bi s Hercegom Saksonskim z Ivanom Friderikom, gde Vogri veliki dobiček i počtenje, Slovenci pa viteštve dobiše. Pred Vogri je bil Kapitan Peter Bakič. A Hercega živa po obrazu posečena ješe i vloviše. (Vramec) Leto 1547: Karol Cesar boj imal je z-ivanom Friderikom Saxonskem, gde Vugri velik dobiček, a poštenje Slovenci po viteštvu dobili su. Pred Vugri je bil Glavar Peter Bakič. Hercega živoga, po obrazu posečenoga vlovili jesu. (Ritter) Leto 1570: Velik i strašen glad je bil na Slovenijeh i po vsoj zemle, i vnogo ljudi pomre od glada ovo vreme. (Vramec) Leto 1570: Velik i strašen glad je bil vu Slovenskom Orsagu i po cele Zemlje: da su vnogi Ljudi od glada vumirali. (Ritter) Leto 1573: Kmeti na Slovenijeh vstali i zdignoli su se bili proti svoje Gospode i Plemenitim ljudem, kotere posekoše, obesiše, pomoriše i Ostale na pokornost dopelaše. (Vramec) Leto 1573: Kmeti vu Slovenskom Orsagu zdignuli su se suprot svoje Gospode: kojeh Poglavar bil je Matej Gubec, od njih za Kralja deržan, i zato se Gubčeva Puntarija zove. (Ritter) 177

179 178 Zanimivo je dejstvo, da Ritter v svoji Kroniki navaja slovenskega Kralja Sama, karantanskega kneza Boruta in panonskega kneza Ljudevita (Ljutevid), ki jih Vramec ne omenja, jih pa dobro pozna slovenska zgodovina. Krajnsko in Koroško v 9. stoletju celo izrecno imenuje»slovenske deržave«. Prav tako je zanimivo, da Ritter navaja tudi ustanovitev slovenskega Zavoda Sv. Hijeronima v Rimu (leta 1453), kjer je dejansko kot kanonik služboval Vramec, ki pa tega v svoji Kroniki ne omenja. Tudi Ritter podobno kot Vramec loči Slovence, Vogre in Horvate ter njihove dežele ali kraljestva. Za Hrvate celo izrecno navaja, da so prišli v te kraje šele leta 640, med tem ko o Slovencih v teh prostorih govori že več tisoč let pred tem. (Leto 640: Došli su iz prek Babineh Gor Horvati najpervo vu Dalmaciju, i ove vezdašnje Horvatske, i Slovenske strane, i z vnogemi boji stirali jesu Abare, i ovde se nastanili. Pred ovemi bilo je pet bratov Klukas, Lobej, Košočes, Muklo, Horvat, i dve sestre, Tuja, i Vuga, od njih Dalmacija, ka je od Morja do Mure, i Dunaja dosegala Horvatsko ime prijela, i do današnjega dneva obderžala je.) Posebej zanimivo je, da je v jeziku Ritterjeve Kronike celo več tipičnih splošno slovenskih besed in oblik v skladu s slovenskimi jezikoslovnimi pravili, kot v jeziku Vramčeve Kronike. To je presenetljivo tudi zato, ker je med tiskom ene in druge Kronike minilo 118 let, oziroma je med 2. izdajo Ritterjeve Kronike, ki je bila dejansko analizirana, in Vramčevo Kroniko minilo celo 166 let. Prav v tem obdobju je bil slovenski bezjaški jezik zaradi številnih migracij močno hrvatiziran in srbiziran, zato bi bilo razumljiveje, če bi bilo obratno. Prav to dejstvo daje slutiti, da je Ritter dejansko za svojo Kroniko uporabil starejše predloge (morebiti izgubljene ali založene rokopise), ali pa je morda avtor Kronike celo nekdo drug. Obe Kroniki slovenski zgodovinarji ter jezikoslovci povsem ignorirajo in so ju neodgovorno prepustili Hrvatom, česar ne moremo in ne smemo imenovati znanost. Pri tem z zgodovinskega in jezikoslovnega stališča ni najpomebneje to, da so številni kronološki zapisi v obeh Kronikah napačni in pomanjkljivi, temveč predvsem dejstvo, da so v obeh delih navedeni pojmi, ki so posebnega pomena prav za nas Slovence, jasno pa kažejo na kontinuirano prisotnost t teh pojmov skozi zgovodinska obdobja oziroma na staroselstvo Slovencev v teh krajih. Viri in literatura 1. Antol Vramec, Kronika vezda znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom po D. Antolu Pope Vramcze Kanouniku Zagrebechkom, Manline, Lublana Adam Bohorizh, Articae horulae succisivae de Latinocarniolana Literatura, Witebergae Krsto Špoljar in Olga Šojat, Hrvatski kajkavski pisci, druga polovina 16. stoljeća, I, Matica hrvatska - Zora, Zagreb Pavel Ritter Vitezovich, Kronika aliti szpomenek vszega szveta vekov, vu dva dela razredyen, koterih pervi dersi, od pochetka szveta do Kristussevoga narojenya; drugi od Kristussevoga porojenya do izpunenya letta 1744, ed. Štefan Rafaj, Zagreb Pavel Ritter Vitezovich, Croatia rediviva regnante Leopoldo Magno caesare, Zagreb 1700.

180 Povzetek V prispevku so predstavljeni pojmi Slovenci, Sloveni, slovenski in Slovenija v dveh starih kronikah panonskih Slovencev. To sta Kronika Vezda znovič spravljena slovenskim jezikom, Antola (Antona) Vramca (1578) ter Kronika aliti spomenek vsega sveta vekov, Pavla Ritterja Vitezoviča, ki je prvič izšla leta 1696 v Zagrebu, potem pa z nekoliko spremenjeno enjeno vsebino še dvakrat, leta 1744 (urednik Štefan Rafaj) ter 1762 (urednik Nikolaj Laurenčič). Vramčevo Kroniko bi morali postaviti na častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva, saj gre za prvo slovensko tiskano zgodovinsko knjigo. Izjemnega ega pomena je dejstvo, da je Vramec v svoji knjigi uporabljal zapise pojmov Slovenci, Sloveni, Slovenijeh in slovenski. Avtor sodi med zagovornike Slovenske staroselske teorije, e, saj naše prednike postavlja v srednjo Evropo že najmanj v obdobju Aleksandra Makedonskega (4. stoletje pred Kristusovim rojstvom). Njegovo pisanje dokazuje, da je bilo v 16. stoletju takšno stališče splošno uveljavljeno, hkrati pa se tudi povsem ujema s podobnim pisanjem Adama Bohoriča, iz latinskega uvoda prve slovenske slovnice leta Slovenijo in Slovence/ Slovene strogo loči od Ogrov/Vogrov (Madžarov) ter od Horvatov. Enako tudi loči njihove dežele (orsag, kraljestvo ali zemlo), kar pomeni, da gre za tri, med seboj razločujoče se narode ali»nacije«, v skladu s takratnim razumevanjem anjem tega pojma. V Ritterjevi Kroniki je prav tako govora o Slovencih v obdobju daleč pred Kristusovim rojstvom. Avtor pozna Slovence, Slovenske kralje, Slovensko vojsko, Slovenski orsag, zemljo ali kraljestvo, Slovenske poglavarje, zapovednike, vojvode, bane in generale, različna plemena ali rodove Slovencev (Trivalji, Ardijeji, Dalmati, Palariji, Majdaki, Vandali, Panonci, Korutanci, Kranjci), prav tako pa enači s Slovenci tudi Japode, Ilirce, ter del Sarmatov in Obrov/Abarov). Predstavljena je 2. izdaja Kronike iz leta 1744, kajti prva izdaja avtorju tega prispevka ni bila dostopna. Primerjava Ritterjeve Kronike z Vramčevo Kroniko, pokaže, da segajo omembe Slovencev pri Ritterju v še bolj oddaljen čas (še za 129 let), pa tudi mnogo pogostejše so, kot pri Vramcu. Ritterjeva Kronika je v nekaterih delih odvisna od Vramčeve Kronike, vendar je njeno besedilo obenem tudi enkrat obsežnejše. Obe Kroniki slovenski zgodovinarji ter jezikoslovci povsem ignorirajo in so ju neodgovorno prepustili Hrvatom, česar ne moremo in ne smemo imenovati znanost. 179

181 180 Cyril A. Hromník SLOVENIKAM / SLOVENSKO NA BRIEŽDENĹ Povzetek SLOVENI IN SLOVENKE - ODKOD SMO SE VZELI? Razlaga, po kateri naj bi Sloveni/Slovaki in drugi Slovani nastali iz komaj kaj razlikujoče se slovanske praskupnosti v domnevni slovanski pradomovini nekje med Vislo in Dnjeprom šele sredi prvega tisočletja po Kr., je časovno neverjetna če ne nemogoča in zgodovinsko nepodprta. Klasični Grki in Rimljani naj bi se ne menili za ljudi, iz katerih naj bi izšli Sloveni in drugi Slovani, a to se ne sklada z zgodovinskimi zapisi. i. Imen Sloveni, Sloven, Slovan, Slovak, Slovin, Slovak še ne razumemo in tu tiči vzrok za njihovo navidezno nepoznanost. V razumevanju teh nazivov je ključ za razumevanje izvora teh ljudstev. Ta prispevek odkriva izvor Slovenov v bronasti dobi, kakih 3000 let pr. Kr.; razišče razvoj njihovih navad in izročil in to vodi k razumevanju njihovega poimenovanja. a. Ta imena nudijo bistveno vodilo k njihovi zgodnji zgodovini. Zgodovini in ne prazgodovini! Njihova izvorna domovina imenovana Slovenikam, kasneje Slovensko je med lokom om Karpatov, ki z Dinaridi na jugu in Alpami na zahodu obkrožajo njihovo pradomovino Ob Gorah (Ogrsko), iz katere odteka voda po Istru - njihovi reki življenja. Gore, ki imajo tajinstvena imena Tatra, Matra, Fatra določajo osrednje področje srednje-evropske e bronaste dobe in predstavljajo zibelko nastajajočih Slovenov. To zibelko so zibali Evropejci in Indo-Evropejci, toda brez začetnega prispevka dravidskih rudosledcev in topilcev brona se to ne bi nikoli začelo. To je bilo doslej spregledano. I. Slovenikam Slovensko, pozoruhodná to zem uprostred Európy, do ktorej sa gramaticky nedá ísť. Nedá sa povedať poďme do Slovenska, alebo ideme do Slovenska, ako je tomu v prípade Poľska, Maďarska, Rumunska, Rakúska, Bieloruska, Nemecka a všetkých ostatných krajín sveta. Do Slovenska sa ísť nedá. Musí sa ísť NA SLOVENSKO. SLOVENIKAM Sloveni náš rod sa znova rozrastie a zveľadí Vovediem Vás do vľúdnejšej končiny, Už cestu kliesnim na poludnie čeľadi Už vidím šírku krásnej novej otčiny Zo starodávným názvom Slovenikam. Joseph Janek, Cleveland, Ohio, USA. June 2013

182 Zdá sa, že iných zemí na ktoré sa nedá ísť ani nieto. Jedine na ostrovné krajiny ako Zanzibar, Madagaskar, Hawai, Mauritius, Grónsko, Island, Ohňová Zem, Taiwan, atď. sa dá ísť. Akoby aj Slovensko malo nejakú insulárnu pozíciu! Japonsko, Indonézia a Veľká Británia sú tiež ostrovné krajiny, ale na Japonsko, na Indonéziu a Veľkú Britániu sa tiež nedá ísť. Prečo? Musí sa ísť do Japonska, do Indonézie, do Veľkej Británie, tak ako sa ide do pevnozemského Ruska, do Spojených štátov, do Číny, do Lichtenšteinu, do Lucemburska, do Andory, do Tibetu, do Antarktídy, atď. Veľkosť ostrova alebo maličkosť zeme teda nehrá tu žiadnú úlohu. Ide sa však na Aljašku, ktorá je kontinentálna a dva krát tak veľká ako Texas, ale ide sa do Texasu. Jedinou výnimkou k tým zdánlivým pravidlam sú dve krídla Slovenska Marava (moderná Morava) a Ukrajina. A tam by sa mal nájsť kľúč k tajomnej historickej insularite Slovenska. Keby Slovensko spočívalo na tak krátkej histórii akú mu prisudzujú českí, svetoví, ba aj Čechmi vychovaní slovenskí dejepisci pár sto rokov alebo prinajlepšom 1150 rokov --, tak zaiste by sa ta gramatická insularita našej zeme nebola mohla z ničoho nič a proti gramatickým pravidlám slovenského ba aj českého jazyka vyvinuť. Všimnime si tiež, že Američan slovenského pôvodu Eugen A. Cernan (Čerňan, z rodiny z Kysúc), ako jeden z mála pozemšťanov išiel a stúpil na Mesiac, zatiaľ čo americká sonda pred rokom pristala na Marse. 1 Slovensko so svojou gramatickou vynimočnosťou sa tak dostáva do veľmi vybranej spoločnosti. Len sotva kto tam patrí. Čím to je že Slovensko je tak vynimočné? Slovensko vo svojom názve, tak ako aj mnoho iných zemí, označuje svoju zem široko uplatnenou koncovkou -ko. Tak máme Poľsko, Nemecko, Rusko, Španielsko a veľký počet iných zemí v ktorých názvoch koncovka ko pridáva zmysel zeme alebo krajiny k názvom etnicky, jazykovo alebo národnostne definovaných spoločenstien zdieľajúcich tu istú zem. Ale tá koncovka od nikoho nevyžaduje aby išiel na Rusko alebo na Španielsko. Akoby slovenské ko bolo odlišné od koncovky ko v iných krajinách Európy. Zdá sa však, že tejto otázky sa najznámejší slovenský špecialista na etymológiu, už zosnulý professor Šimon Ondruš, vo svojich štúdiach nedotkol. 2 Česká etymológia tiež nemá riešenie. 3 Ani pravidlo, že predložka na mieri na povrch a do mieri do vnútra neuspokojuje. V čom teda vezí to slovenské na Slovensko, na Ukrajinu, na Moravu? Lokatívnu koncovku sice nezdieľajú, ale krídla Slovenska sa zhodujú na koncovke u a podľa všetkého v strede postavené Slovensko diktuje aj súsedom s menami ženského rodu na svojích krídlach, aby sa aj k ním išlo na a nie do Moravy a do Ukrajiny. Zdá sa, že ich postavenie na krídlach Slovenska naznačuje, že raz tam neboli tri krajiny ale len jedna a tá sa zvala Slovensko, na ktoré sa šlo a tá predložka prešla aj Moravu a Ukajinu, keď sa tie dve oddelili od materskej zeme Slovenska. Predpona na- naznačuje smer hore a Slovensko je vyvýšenou, horskou krajinou v centre Európy na rozvodí štyroch morí: Čierneho, Stredozemného, Severného a Baltického. Dnešné Slovensko síce nemá rieku tečúcu do Stredozemného mora, ale jeho meno sa bezpochybne vytvorilo v dávnych dobách, keď rozvodie srbskej Moravy a severného prítoku Vardaru bolo na hranici alebo v blízkosti hranice Slovenska. Existujú náznaky, že v dávnych dobách Solúň na brehu Egejského mora (súčasť Stredozemného mora) tiež patrila do vtedajšieho Slovenska a slúžila ako hlavný prístav slovenského obchodu s Egyptom, Ethiopiou (zahrnujúcou celú dnešnú Afriku, ktorá vtedy pod tým 181

183 182 menom neexistovala), Stredomorím, Strednou Áziou, a Elamitickou Indiou a Dravidmi ovplyvnenou Prednou Áziou. Slovenská predložka na sa celkom zjavne viaže na koncovku miesta ko, ktorá označuje zem jej slovenských obyvateľov. Lenže takú istú koncovku najdeme aj v územných nazvoch iných národov, ako Turec-ko, Gréc-ko, Poľ-s-ko, Portugal-s-ko, Fín-s-ko, atď. A tá je celkom zjavne synonymom koncovky -ko v názve Sloven-s-ko. Cez to všetko, ide sa len na Slovensko, nie na Turecko alebo Portugalsko. Zrejme, nejaký rozdiel existuje medzi koncovkou kou ko v názve Sloven-s-ko a koncovkou ko vo všetkých ostatných prípadoch. A tu zistíme, že otázka kam ideš? a odpoveď na Slovensko zneje lepšie než otázka kam ideš? do Poľska, do Fínska, do Nemecka, atď. Je to tým, že otázka kam vyjadruje otázku zameranú na miesto, 4 nie do miesta, a teda mieri hore na miesto nejak vyvýšené, nejak špeciálne. Takému miestu sa v najstaršom a najlepšie zachovanom dravidskom jazyku Tamilčine hovorí kam, s vyznamom vietor, oblak, Brahma, duša, bydlisko alebo domov bohov, neomedzený priestor, všetky to miesta nadzemského pobytu alebo existencie. 5 A tu je náznak, že slovenská koncovka ko mala raz v dávnej minulosti podobu obu kam s významom miesta nejak vyvýšeného, akoby stojacého tam kde má svoje prírodzené miesto vietor, oblak, Brahma, duša, bydlisko alebo domov bohov, neomedzený priestor. A takých miest alebo krajín je na zemi málo: Tamiřakam (Tamilsko, Zem Tamilcov), Sinhalakam (Sinhalsko, Zem Sinhalcov na Šri Lanke), Pārasīkam (Perzia, Zem Peržanov) a v dávnych dobách tiež Slovenikam (Slovensko, Zem Slovenov). Všetky tieto zeme s prípnutým slovom kam majú veľmi dlhú históriu s počiatkom na mieste vyvyšenom ak nie polo-nebeskom medzi oblakmi a v súsedstve bydliska alebo domova bohov, a koncové slovo nadzemskosti kam dostali od pravekých nadzemských alebo aj nebeských Tamilcov. Toto kam sa po čase zmenilo na obyčajnú pozemskú koncovku ko, so strátou vyznamu nadzemskosti. Len Sloven-s-ko na rozvodí vysokých hôr zvaných Tatri (hory ktoré rozdeľujú alebo oslobodzujú; dnes Tatry) 6 si z dôvodov svojho poslania, ktoré je subjektom rozboru pripravovanej knihy (teraz už v tlači), podržalo kvalitu nadzemskosti alebo apoň vyvyšenosti. A tá si vyžaduje aby sa šlo na Slovensko a nie do Slovenska. Slovensko je dodnes jednou z najnáboženskejších krajín Európy. Ostatné krajiny aj keď nesú koncovku ko nepatria do tej istej nadoblačnej alebo špirituálnej kategorie a sú čisto pozemské. Preto sa ide do ních a nie na ních. Marava aj Ukrajina raz boli súčasťou veľkého Slovenikam, preto sa ide na Maravu a na Ukrajinu. Podobný zmysel dáva aj už spomenutá Aljaška ďaleko hore na severe, ak ju prepíšeme dravido- slovenským spôsobom ako El-jas-kam, čo dáva zmysel Zem jasu Boha (Svetla) El. Každy kto bol na Aljaške v lete vie, že tam toho jasu je viac než kde inde. Preto tak ako na Slovensko ide sa aj na Aljašku a nie do Aljašky. O tamilskom a biblickom ako aj slovenskom Bohu El viď mnohé zmienky v celej knihe. Teto predhovor k histórii Slovenska a jemu príbuzných krajín a národov podporujú stovky prípadov evidencie najrozličnjšieho chrakteru: toponymického, geografického, hydronymického, oronymického, jazykového, teologického, hudobného, umeleckého, prírodovedeckého, atď., ktoré vyplňujú stovky strán pripravovaného diela dlhoročného výskumu a analýzy, Sloveni a Slovensko: Velebníci Vlasatého Boha na Horizonte Histórie (ca pr. Kr. 907 po Kr.)

184 II. Sloveni / Slováci: Kde sú vaše korene? K prameňom najstaršej histórie Slovenska, priblížne od r pr. Kr. With regard to the central theme of the Slovak history the identity and the name of its people --, the Slovak history-writing academia lives in two not so different camps. One camp believes that the Slovak population presently inhabiting the country called Slovakia (Slovensko) descends from the so-called Old Slovaks (starí Slováci), who long time ago (although not that far back), in the 6th century AD, emerged from the undifferentiated linguistic and ethnic Slavic (Slovanská) mass, and only in the 15th or16th century crystalized their identity under the name Slovaks (Slovák sg., Slováci pl.). By that time, their most closely related brothers or cousins called the Czechs (Češi or Česi), who in their own traditions and written record had to admit their descent from the then as yet nonexistent (???) Slovaks, were already a well defined and culturally urally advanced nation, whose history-writing academia in the last two centuries made it a point of its writing to wipe out the Slovak identity from the records and memory of the allegedly pretentious Slovaks. This camp argues that even though our defining name Slovaks is only 4-5 centuries old, we should convince the world community of historians if not the entire world that our ancestors before the 15th century were in fact Old Slovaks. They argue: If the mongoloid Hungarians (Magyars), with no historical roots ots in Europe even as late as the early medieval times, can refer to their ancestors as Old Magyars (Ős Magyars) why cannot the same be done by the Slovaks? As if the Slováks (Sloveni/Slováci) were unable to think for themselves an had to ape the historically junior Magyars who only at the end of the 1st millennium AD invaded their country. The difference rests in the fact that Hungarians have no properly European ancestors before the end of the 9th century and are not at all keen to acknowledge their Mongol and Hun ancestry; thence they have to call their non-existent European ancestors Old Magyars or Old Hungarians. The Slovak historians in this camp fail to understand that they cannot ape the Hungarian fixing of history. This because the Sloveni/Slováks do not have any extra-central entral European ancestors and no memory of any other ur-home country, whose inhabitants ants would have been or could be called Old Slovaks. Surprisingly, they refuse to consider the overwhelming evidence that their pre-15th century ancestors were known as Sloveni, which name is the source of the recent Czech name Slovane, Russian Slavjani, English Slavs, German Slawen (and Sklawen for slaves), etc. for all the nations whose languages are related to the Slovak (slovenský) language although, originally, it was applicable only to the Sloveni (Slováks) on the Danube and within the arc of the Carpathians, the Alps and the Dinarides Mountains. The Αlpha and Omega of the second camp of Slovak historians is that Slavs, said to be the ancestors of the Slovaks, were not indigenous 7 on the Danube and in the Land within the Arc formed by the Karpathians, the Alps and the Dinar Mountains (Uhorský or Príhorský oblúk alebo raj). That they arrived from elsewhere as one group, even though the ethnonym Slavs or Slovan is of a very recent coinage. This camp claims (though dubiously) a higher 183

185 184 degree of professionalism, 8 and quite justifiably though not for this reasons rejects the term Old Slovaks (Starí Slováci), because this name makes no historical sense. Instead, it argues, the form Slovák and Slováci should be used throughout the full length of the Slovak history. 9 This, however, is no less absurd. If the early Slovaks emerged from the undifferentiated Slavs only sometime between the 6th and 9th centuries, one could and should argue that in that early phase of the Slovaks existence they should be referred red to as the Young Slovaks, because that was the time when their identity was for the first time formed and recognized by others. There and then, they, as an ethnic group, were young. In this camp s thinking, the Slovaks emerged from the great undifferentiated entiated mass of Slavs (Slovania) and, after several centuries of being nameless or subsumed umed under the name Moravians, adopted the pejorative name Slovák (pl. Slováci), given to them by the Czechs and the Hungarians. Accepting this name, this camp de facto relinquishes (1) the Old Age history of Slovakia to the Kelts, Romans and Germans; (2) the early Middle Age history to the amorphous Slavs (Slovane), who as mud-covered Zablatenci emerged from the mosquito infested swamps of the Pripjať in the upper basin of the Dneper; (3) the late Middle Age history to the Czechisized Moravians and Hungarians (Magyars), to the latter of whom it also grants the mountaineous country of the Slovaks called Uhry or Uhorsko (U hory = At the Mountains ). In this scheme the real Slovaks emerge only in the middle of the 19th century within the Magyarized Hungary (or Uhry, as they nonsensically call it) and already in 1919 they almost lost their identity again in the newly formed and by the Czechs dominated and manipulated Czechoslovakia (Československo). Both camps (with some exceptions 10 ) are reluctant to adopt and use the oldest and well evidenced name Sloveni, even though the survival of this ancient name in the form Slovenky (for Slovak women), Slovensko (for the country), slovenčina (for the language) and the adjectivum slovenský for everything else is the only logical and historically evidenced name that should be used throughout the history allowing for the parallel use of the already mentioned variants Slovak and Slovaks (Slovák, Slováci) in specific and recent historical circumstances. The reason for this reluctance is apparent: the fear of the unknown source and meaning of the name Sloveni, a derivation and explanation of which from one or other Slavic root ot has proved to be a repeated failure. The highly regarded professor Matuš Kučera, in his latest writing on this subject, makes absolutely no mention of the name Sloveni and reads the name Slavs (Slovania), as I understand it, as People covered with mud ( Zablatenci ), which seems to be not only highly unlikely but foolish as well. This because, in his own words, our Slavic ( slovanskí ) ancestors were people from water and mud, people from swamps and morasses, from the wide plains in the vicinity of the River Pripjať in modern Belorus. His argument is that our words usually but wrongly linked with the name Slav (Slovan), namely slovo ( word ) and slava ( glory ), mean river and mud respectively in the Balto-Slavic borderland. 11 This conclusion is incredible, to say the least. Summing up the results of the Slavic historians attempts to find the source and meaning of the name Slovan/Slav I come to the conclusion that it led from the mud into the puddle (a Slovak equivalent of the English leaping from the frying pan into the fire ).

186 Yet the Slovak word for a puddle, kaluž, points in the direction of the Dravida languages, where kaluři for a puddle is the obvious source of the Slovak kaluž. This minor pointer, one among hundreds of others, I discovered in the course of researching the maritime and overland trade of ancient Dravida India with Africa, the Middle East, the Mediterranean and with the Danubian regions of Central Europe. That trade, motivated but the hunger of Indian women for gold as well as of the Indian metal industry for gold, tin, copper per and other articles of trade obtainable in the central mountains of the Carpathians, put me on the track of the ancient Dravida Indian trade in the region, which happened to be the original and the only homeland of the people whom history came to know as the Sloveni and much, much later, as the Slovaks (Slováci). My key to the origin and meaning of the name Sloveni came from the first recorded instance where our ancestors introduced themselves to the Byzantine ne Emperor Michael III. as my Sloveni prostá čaď in Carihrad (Constantinople) in the year 862. This introduction to the most powerful ruler of Europe in those times cannot but be the most genuine, the most authentic and the truest name by which our ancestors knew and called themselves. The quick recourse to the words slovo and sláva, taken by many Slavic and other historians as being the root words of the name Sloveni, has had its run in Slavic studies, but by now it has been found deficient in its veracity by many if not by most scholars. The frustration experienced by those trying to find the root of the name Sloveni is best reflected in the latest attempt by professor Kučera, which is perhaps the biggest failure of all and as such has already been dealt with above. In most cultures the river names (hydronyms) are the recorders of the oldest history. If we could understand them, they would give us a glimpse of the earliest stages of our group, tribe or nation s existence. Unfortunately, these names, especially when applied to the big rivers, tend to be unintelligible. This, of course, is the proof of their great antiquity. And this is true not only of the rivers in present day Slovakia or in the larger territory of the historical Sloveni/Slovak vak Uhry (Uhorsko), U but with regard to the rivers of other, often bigger and better recorded rded nations, like France, Persia, Egypt, Italy, Spain, Israel, Greece, etc. In this situation, the Slovak and Slavic geographers and etymologists tended to search for the roots of our river names in the languages of the neighbouring nations, especially in Germany. This search filled up many books, yet our river names remain silent as far as their meanings ngs are concerned. Professor Šimon Ondruš, the leading etymologist of Slovakia (now deceased), tried to get out of the blind alley and to search for the origin and meaning of all Slovak river names in the Slovak and Slavic languages. He analyzed the names Dunaj, Váh, Hornád, Poprad, Hron, Topľa, Torysa, Uh, Bodrog, Laborec, Latorica, Tisa, Kysuca, Orava, Ipeľ, none of which can be understood by the Slovaks speaking Slovak or other Slavic languages. The meanings Ondruš discovered behind these names are, so to say, primitive, e.g. mud, water, hole, light, valley, transparent, swamp, reeds, wetland, ditch, etc. Such names should have been preserved and understood easily by even the most primitive and uneducated members of the Slovak nation. Yet, not even the learned ones can understand them without the linguistic acrobatics that professor Ondruš alone can understand. Obviously, the purely 185

187 186 indigenous etymologies of the Slovak river names are as unproductive as were the foreign ones. And the same applies to the purely Slavic and purely Indo-European etymologies of other important words, such as kráľ (king), kostol (church), svadba (wedding), obed (lunch), nevesta (bride or daughter-in-law), etc. An interesting revelation in my research is that the oldest words and names that Slovaks use but do not understand their meanings ngs by-and-large originate from the ancient Dravida languages of India. From the Dravida languages of India comes as well the key word of the Slovak history, the name Sloveni. Sloveni describes the nation living from the most ancient times under the Tatra Mountains as Worshippers of the Hairy God. The Sloveni-Slovak name for this Hairy God is Volos, with the same meaning. Ancient Sloveni received this religious name not from the so-called Indo-European languages-speaking Aryans of India, where we are led by the schematic philology, but from the much older Dravida (Dravidian) languages of India. These languages were brought to the heart of Europe by Dravida traders, prospectors, metallurgists, priests and pilgrims. These pilgrims also bestowed ed the name Carpathians on the metallic ores bearing mountains that, together with the eastern foothills of the Alps and the Dinarides Mountains, surround the homeland of the Sloveni called Uhorsko or Uhry, which is a descriptive name of the country surrounded by mountains. The large basin of Uhorsko/Uhry is intersected by the mightiest river of Europe (apart from the Volga), the fabulous River of Life called Ister. This river, also known as the Danube, was the ancient highway of the Dravido-Sloveni trade and much of its middle and lower course was settled by the Sloveni as far back as the early Bronze Age. The Dravida-originated religion, based on the belief in One God (though with many names), was the source of the ancient name Sloveni, but it was gold, and amber and bronze that provided the commercial blood for the Sloveni civilization. Not surprisingly, one of the earliest trade names for the Sloveni that we know linked them with the mineral riches of their mountains and described d them as Kuva ui, the People of the Rich Mountains, later known as Terra Banensium (the Mining Country). The Greeks and Romans preserved this name for posterity in the forms of Kóvadoi and Quadi, and these gave rise to the professional name of the Sloveni metal-workers and blacksmiths the Kovali and Kováči. Not at all surprisingly the oldest known golden objects mostly jewellery and symbolic instruments of power -- were discovered on the Sloveni territory in Varna, the important port of the ancient Dravido-Sloveni trade on the Pontic (Black Sea) shore in present-day Bulgaria. 12 The craft of casting gold ornaments and bronze hoes, ploughs, swords and needles (igly) required a relatively sophisticated knowledge of metallurgy, which could only be acquired in a professional school called Iglo. Such school finds its modern variant in the Spiš town of Iglo, now called Spišská Nová Ves. Meanwhile, the surface of Slovakia is seeded with the names like Krompachy, Špania dolina, Kremnica etc. that hark to the Bronze Age when Dravido-Sloveni miners and smelters called taviři in Tamil and taviči in Slovak worked the ores of the Slovenské rudohorie (the Slovak Ore Mountains), while the religious pilgrims drifted towards the holy Tatra Mountains. My first book, Sloveni / Slováci: Kde sú vaše korene? (2010), does not aim to explain the origin and meaning of the oronym Tatra or Tatry, because the subject is too big and quite

188 beyond the limits of this small book. There the focus is on the name and the concept of Štrba and on the related aspects of geography and history. The key feature is the largest lake of the Tatra Mountains called Štrbské Pleso (Lake Štrba), a lake of special type, mythologically connected with the sea, although it sits deep in the hinterland on the watershed of the rivers Poprad (flowing NE the cosmological Way of the Moon) and the Váh (flowing SW the cosmological Way of the Sun). The waters of this Pleso have no natural outlet, as if they could not decide, which way to flow. The great divide, called Štrba, is marked by a line of homonymous names running from the south to the north: Štrbský potok (Štrba Brook), Štrba (a village), Tatranská Štrba (a village at the highest point of the Slovak railways), Štrbské Pleso, Štrbské Solisko (a peak 2301 m high, strangely called Štrba Distributor of Salt, where salt, in Slovak understanding, is the essential ingredient of terrestrial life ), and Štrbský Štít (2389 m high peak) on the main and the highest range of the Tatra Mountains that separates the terrestrial South from the Heavenly North. No other name in Slovakia is attached to so many mountain features and in such a systematic way. Significantly, the waters of the Štrbský Potok, which run into the Poprad River, flow into the NE Quarter, the axis of which in Indian cosmology is the Moon Way to Heaven (Chāndrayā a) or Father s Path (Pit iyā a). The name Štrba has no obvious meaning in Slovak, except perhaps a gap in a barrier, but Tamil Śatur-bā Palāsa(m), the obvious source of Štrba Palása and, eventually, Štrbské Pleso, describes this lake as the Green Water of the Supreme Consciousness or else, the Green Water of Salvation. Cosmologically speaking, salvation occurs on the watershed between the Sun-dominated SW Quarter and the Moon-dominated NE Quarter. And the point in between is the point of physical death. Here, on the banks of the Slovak equivalent of the Himalayan holy lake Manasarovar (in Tibet) was the auspicious place where ancient Sloveni and foreign pilgrims hoped to reach the culmination of their spiritual searching. Here, also, developed the highest positioned settlement in the High Tatra Mountains. East of here, in the region called Spiš the Land of Bliss, gathered and lived the long-haired Sloveni pilgrims that have reached the threshold of salvation; west of here was Liptov, the region of those called Liptáks (Liptáci), who Contemplated the God of Death, Yama, whose seat was in the dark waters of Yama s Pleso (Jamské Pleso), located a short distance west of Štrbské Pleso. This Way to Heaven was abandoned and forgotten when Christianity opened a new Way to Salvation via Jerusalem and the Calvary. The Way to Salvation is the central thread of the cultured and cultural history of the long-haired God-worshipping Sloveni. Religion was the soul of the ancient and pre-modern history of the Sloveni (Slováks). This soul was cut out from the Sloveni historiography when the communist state eliminated religion from the curriculum of Slovak schools and from the research repertoire of Slovak historians. Consequently, two generations of Slovak historians studied and contemplated Slovak (not Sloveni, because this concept was unknown to them) history as if procreation, food, shelter, arms production and wars, conquests and submission to foreign invaders were the main features and the essence of our history. Slovak archaeology operates within the same paradigm. The pre-christian religion, the so-called Paganism (in reality Bohanism or Boganism, i.e. Sloveni religion or Sloveni belief in Boh or Bog) was deemed to be no more than a collection of fabulous, 187

189 188 fantastic, fanciful and by-and-large false and misleading ideas that ancient and medieval rulers and preachers used as tools to manipulate the masses. The Bible-based Christian religion was and is perceived as something made up and written down by the Jews (Judaic and Christian alike), which was brought to the Slovaks from outside and in the make of which Slovaks had no part. A possibility that the Sloveni ancestors of the Slovaks could have actively participated in the evolution, developement ement and formalization of the Judeo-Christian religion never entered the realm of reasoning of the Slovak historians. Christianity, that evolved and was written down in the East and the Middle East, was deemed to have drifted into the territory of the Slovaks at first somewhat imperceptibly from the west and later, more formally, by the deliberate and invited mission of Konštantín and his brother Method (later Saint Cyril and Metod). It never occured cured to any historian or theologian that Slováks, or rather their Sloveni ancestors, may have participated in if not contributed to the revelation, gestation and recognition of the two main features of the Judeo-Christian religion, namely the Jewish Pesach (Slovak Veľká noc) and the Latin Misa or the Holy Mass (Slovak Svätá omša). The present Slovak historiography sees our Sloveni ancestors on a distant, primitive, unimportant and uninteresting periphery of the world history, too far removed from the nuclear regions of the Old, Medieval and even Modern theology. This theology and related liturgy, rituals and morals form the backbone of European history, but Slovaks, together with other so-called Slavs, are perceived only as its distant spectators rather than influential actors. Their active and powerful entry on the playground of European history is seen only with the rise of the Soviet Union and this monster denied and suppressed each and every theology and religious practice. The post 1989 historiography has not yet found it way out of that dark gallimaufry (galimatiáš atiáš in Slovak). The Sloveni application of the name Veľká noc (Great Night) to the Christian version of the Jewish Pesach implies ies their underestanding of this theological concept in terms St Hieronymus Paesa* * ( * Pasa, transitus vel praeteritio ) hoc Domino, long before the birth of Christianity. This grasp of sophisticated theology by the Horals or Uhri (Mountain People) of the northern arc of the Carpathians in Central Europe in pre Christian times records and confirms the closeness of the ancient Dravido-Sloveni connection. Yet, the latest study of the Slovak ethnogeny, compiled by many Slovak historians and ideologues in 2009, contains practically no reference to the religious and theological culture of the Sloveni/Slovaks. We find a similar misunderstanding of the Sloveni/Slovak genesis, which omits the ancient religious culture of the Sloveni, in the expressive but also nonsensical statement made by Ján Stanislav in1944, that we are here, a leftover from a large nation, who came to the Danubian Basin [only] 1400 years ago ( sme tu zvyškom veľkého národa, ktorý prišiel do Dunajskej kotliny pred 1400 rokmi ). 13 Sloveni/Slováci never were a numerically large nation, but in pre-roman times their spiritual domain, occasionally combined with political sway, evidently stretched from the Tatra Mountains in the north to the Dinarides Mountains and the Adriatic in the south and from the middle Ister/Danube to Portite de Fier (Iron Gate), wherefrom it followed the

190 Marava (thence the antiquity of the Sloveni in Kosovo) and the Vardar Rivers all the way to the Makedonian Solúň (Thesalonike). It embraced the territories along the ancient amber trade route that linked the Baltic and the Sloveni gold-producing mountains in the Carpathians with the distant Dravida India. Its commercial sphere stretched down the Ister-Danube as far as its estuary in todays Romania and Varna south of it, and as far as the estuary of the Dnester in present day Ukraine. Without that ancient trade connection the appearance e of the Sloveni concept of Vianoce (Christmas) in pre-christian times would have been impossible. Unlike in other languages of Europe (excepting the English-speaking Great Britain and Ireland), where Christmas is understood as describing and celebrating the birth of Jesus Christ, the Sloveni/Slovak Vianoce for the same religious feast bears no reference to the birth of the Christian Saviour. Instead, Vianoce refers to the Miracle of the Word, which reflects the more profound understanding of what had happened to Mary in Galilee, when she conceived of the Word of God. This understanding of God s coming to dwell on Earth was possessed by the ancient Dravida theologians who coined the term Vianoce long before the birth of Christ. The bristling needles of the Christmas tree, called Jedlička by the Sloveni/Slovaks and Choinka by the closely related ed Gurals and Poles, is a still living testimony of that ancient Dravida understanding. Incredible? Much less incredible yet by-and-large unknown and ignored are the beginnings of the Merovingian dynasty of the post-roman Franks, who originated from the Pannonian portion of the Sloveni Uhry (Uhorsko), but became the inheritors and the lords of the Gaul that Romans had abandoned. The lines of this history may be as thin as the threads of the Indian silk, yet they reveal the historical patterns that record the Sloveni connection with the ancient Greeks on the one side and with the frankish Holy Roman Empire on the other side, which was neither holy nor Roman as the old and worn out cliché describes the western European empire of the ex-pannonian Franks. This history allows us to understand the emergence of the Frankish trader Samo, whom a portion of Slovak historiography likes to call the first Slovak king of the first Slovak Kingdom. In reality, the Sloveni religious culture indicates that the ancestors of the Slovaks undoubtedly had many Sloveni kingdoms in the post- and pre-roman times. And Sloveni/Slovak light walking ax (slovenská valaška) was the symbol of their religious purity and of their social justice. III. Sloveni a Slovenky, kde sme sa vzali? 14 Úvodom: Kde sa vzal, tu sa vzal, pri oblôčku ráno stál. To je približne súhrn rannej histórie Slovákov v slovenských učebniciach a v českých dejepisných štúdiach. Deviate, desiate ba i jedenáste storočie prešlo a po Slovákoch v tej literatúre nebolo ešte ani stopy. Až niekedy v 19. storočí, kde sa vzal, tu sa vzal, pri oblôčku ráno stal Slovák, s valaškou v ruke a hlásil sa o svoj jazyk. Kupodivu našiel ho! Tento dejosled priam zázračnej genézy Slovákov sa v malých obmenách opakuje v mnohých knihách a iných 189

191 190 tzv.vedeckých publikáciach. Napríklad český historik Třeštík píše v r. 1996, že Slováci vznikli někdy v 18. století. 15 Kto sme? Takto prezentované začiatky histórie Slovákov vnucujú nám otázku: Kto sme? Odkiaľ sme prišli? a Kam kráčame? -- ako sa pýta Joseph kardinál Tomko v jeho Slove na cestu, v úvode k bule Industriae Tuae, ktorou pápež Ján VIII. ustanovil po prvý raz slovenskú cirkevnú provinciu na slovenskej Marave (bežne i keď mylne prepisovanej Morava ) v júni Kam kráčame? Táto tretia otázka nebude nikdy zodpovedaná, ak nenájdeme historicky zdôvodnené a aspoň priblížne správne odpovede na prvé dve. Hodne kníh sa na túto tému v poslednej dobe napísalo, ale tie dve otázky zostávajú tvrdošijne nezodpovedané. Buď nemáme dokumenty, alebo ich čítame a si ich vysvetľujeme nesprávne. Dokumentov je naozaj málo a tie ktoré sú, sotva kedy čítame v pôvodnom texte. e. A tam je chyba. Prepísané a prekladané dokumenty nikdy nie sú v úplnej zhode s pôvodnými: hlavne preto, že nám prepisovači a prekladatelia chceli pomôcť. Samozrejme, e, do preložených dokumentov vkladali svoje vlastné, často veľmi obmedzené, chápanie zašlých dejov. Tak, uvedená pápežská bula, napísaná Jánom VIII. II. pod priamym dohľadom sv. Metoda, je v Latinskom texte adresovaná slávnemu kniežaťu zvanému Sfentopulcho, v slovenskom Svätoplukovi a v anglickom Svatopluk -ovi. Sfentopulcho je zrejmá korupcia rímského pisára neznalého slovenských mien. Svatopluk je čechizmus prebraný do angličtiny. Svätopluk a Svatopluk majú svoj význam, Sfentopulcho nemá. No nič sa nedeje, pretože tu dobre vieme, o koho sa jedná. V mnohých iných prípadoch to tak jasne nie je. Tá istá bula schvaľuje cirkevné používanie Sclavinica lingua (Lat.), slovenského jazyka (Slov.), a Slavonic language (Angl.), písaného v litteras Sclaviniscas, modernými historikmi mýlne prepisované ako slovienske písmo a Slavonic writing, pre Sclauvos sive cuiuslibet gentis, pre Slovienov a iné kmene, alebo pre Slavonic a iné kmene. A tu sa niečo deje. Zatiaľ čo slovienske a Slavonic sú len Slovanom etymologicky nezrozumiteľné formy mena súkmeňovcov, pôvodne známych ako Sloveni (sing. Slovenin) Slovene 17 (ktorého mena pôvod a význam vysvetlim neskoršie) a neskoršie ako Slováci, ktorým Metod išiel za arcibiskupa, latinská forma Sclavinica a Sclauvos nemohla nechať žiadneho Rimana v 9. storočí v pochybnostiach o tom, že Metod išiel za arcibiskupa k barbarským kmeňom na severe, 18 odkiaľ si Rimania občas kupovali sclavi, teda otrokov. Čítanie originálu a dvoch prekladov tu zrejme dá podstatne rozdielne chápanie toho istého textu. Rimania začali kupovať slovenských i slovanských otrokov niekedy v prvom alebo i druhom storočí pred Kristom (pr. Kr.), ale ich etnické alebo ináč deskriptívne meno sa objavilo so zmyslom otroci len v stredovekej Latinčine, v súvislosti s cestou franského kupca Sama v roku 623 do zeme Sclauos ( Sclaui ), známych tiež ako Winedos alebo Winidi. 19 Zrejme starí Rimania to meno nemincovali, ale prijali ho od Grékov, ktorí otrokov kupovali ešte dávnejšie a ktorí mali vo zvyku menovať svojích otrokov podľa ich etnického pôvodu.20 V Gréckych zápisoch sa toto meno objavilo v podobe sklavos, otrok, zajatec, a sklavia, otroctvo, okolo roku 500, 21 ale i v Grečtine i v Latinčine to meno

192 muselo byť ďaleko staršie, pretože ináč by sa tak uniformne nebolo dostalo do všetkých románskych jazykov už v ich počiatkoch (Staro-Franc. esclave, Port. escravo, Špan. esclavo, Talian. schiavo). Nikto zatiaľ nevysvetlil, prečo sa pôvodné slovenské (alebo slovanské) slav- (menej pravdepodobne slov-) zmenilo v týchto jazykoch na sklav-. Jedná sa o slavo-grécku fonologickú zmenu, alebo je v tom náznak, že Sloven a Slavian (Slav; z toho pravoslávny ) vny ) nemajú ten istý koreň? Encyclopaedia Brittanica dáva kredit Germanom (ak vieme kto vtedy boli Germani), že to boli oni, kto od začiatku prvého tisícročia po Kristovi (po Kr.) zotročovali slovanských (užívajúc novodobu, historicky neaplikovateľnú terminológiu) vojnových zajatcov a tým z ich mena urobili synonym pre otrokov. 22 Ale starogermanská forma sklave naznačuje, že aj Nemci prevzali toto slovo od starých Helenov (Grékov). Je povšimnutiahodné, že naši, slovenskí predkovia sa za to meno vôbec nehambili a koncom roku 862, pred Byzantským císarom Michalom III. hrdo prehlásili, že Rostislav, kňazj slovensk sk s Svetoplukom poslašťa... a my, Sloveni [neskoršie Slováci], prostá čaď, 23 (Vo Vragašovom preklade: Rastislav, knieža slovienske, so Svätoplukom poslali poslov z Moravy... Ale my Slovieni sme prostý ľud. 24 ), aj keď sa zdá, že svojmu menu tiež nerozumeli. Císar Michal, ktorý bol so Slovenmi a inými Slovenom príbuznými národmi -- neskoršie Slovanmi (Slavianmi) chybne zvanými-- dobre zoznámený, pretože jeho otec i praotec sa snažili nájsť slovenské písomnosti, to chápal. 25 Tento text z pannonských legiend sv. Metoda potvrdzuje prvotnú starobylosť mena Sloven a slovenský. Rímania to meno chápali ináč a slovenský jazyk považovali za barbarský. Tak pápež Ján VIII. pod tlakom kúrie zaváhal a v listoch zo 14. mája 873 a 14. júna 879 zakázal Metodovi slúžiť omšu v barbarskom rskom slovenskom jazyku ( Sclavina lingua ), 26 čo mu predchádzajúci pápež povolil. Hádanka okolo Slovenov. História zachádza s menami Sloven, Slovan a Slav akoby bezpochybne pochádzali z toho istého koreňa a šeobecne sa prijíma, že forma Slav/Slavian je staršia než forma Sloveni, Sloven a Slovien. Tak, hovorí sa o Praslovanoch a starých Slovanoch, tí však kupodivu nehovorili staroslovančinou ale Slovenčinou či, podľa niektorych a chybne, Slovienčinou. Hovoriť o jednotnom staroslovienskom slovienskom jazyku všetkých Slovanov v 9. storočí, keď Slovenom príbuzné tzv. slovanské kmene žili prinajmenšom od Volgy až po stredné aj dolné Labe, sa nezdá byť rozumným. Zrejme sa tu nejednalo o všetkých Slovanov, ale len o jednú časť, ktorá žila na Marave (nie Morave), teda o Slovenov na slovenskej Marave. Preto sv. Cyril preložil liturgiu u a Sväté Písmo do slovenskej alebo chybne slovienskej reči, ako na to upozornuje Michal zo Stráže okolo roku 1500, 27 ktorej Sloveni nad Dunajom a Matrou rozumeli a nie do slovanskej, slavianskej, alebo staroslovienskej reči, ktorou nikto nikdy nehovoril. Pokiaľ ide o kľúčové mená Sloveni, Sloven (Slovák) alebo Slavian/Slav/Slovan, nevie sa doteraz, či je v nich koreňom slovo, alebo sláva, alebo či sa jedná o nejaký iný koreň. Oxford English Dictionary vychádza z domnienky, že počiatkom všetkého je slovo sloviti, ktoré znamená hovoriť, 28 a je v tejto domnienke nasledovaný niektorými slovenskými i inými autormi. 29 No český etymologický slovník priznáva, že meno Slovan (Slovák, slovenský, Slovinec) je dosud pevně nevyloženo. 30 Väčšina odborníkov sa domnieva, že 191

193 192 najstaršou formou je slověni // sloveni // slovani a že koreňom je slov-. 31 Staré grécke formy Sklaveni (Σκλαβηνοί) a Stlaueni (Στλαυηνοί), ktoré neobsahujú diftong ie podporujú formu Sloveni pred formou Slověni. 32 Šafárik a Dobrovský odvodzovali meno Slověne zo slova slovo a vysvetľovali ho ako Ľudia hovoriaci tým istým jazkom, 33 no bolo by to veľmi divné, keby tejto etymológii boli oni sami verili. Bůh stvořil slovem a duši člověka Slovana - Slověna, špekuluje slovenský študent slovanských bájok. 34 Mnoho všeliakých etymológii bolo navrhnutých, ale žiadna nie je presvedčivá. Preto sa nimi ani zaoberať nebudem. Prejdem radšej na etymológiu historicky najpravdepodobnejšiu, ktorú však zatiaľ nikto nenavrhol. Sloveni a Slovania Sloveni/Slovania súc jedinou jazykovou rodinou národov, ktorá prepožičala svoje meno väčšine európskych jazykov so zmyslom otrok/otroci, zrejme v onej rannej dobe neboli prílišvýreční a rešpekt vyvolávajúci orátori. Určite to neboli lide mocní slova, hovořící, ako vykláda meno Slověni český etnológ Váňa. 35 A. Brückner dokonca odvodzuje Sloven od Gothského slawan, čo znamená byť ticho. 36 Preto odvodzovať ich meno čiste zo slova sloviti sa nezdá byť dostatočne odôvodnené. Mimo toho, ľudia od dreva sú drevári a nie dreveni a liatci olova sú oloviari a nie oloveni; teda aj ľudia od slova by mali byť Sloviari a nie Sloveni. Zrejme sa tu jedná o viacej než sloviti, avšak Slavistika nám nevie povedať o čo. Jediné jazyky mimo slovanských, v ktorých sa najde koreň slova slovo v tej istej morfologickej aj vyznamovej podobe, sú dravidské: teda jazyky ktorými sa dnes hovorí (mimo nedávneho exilu po svete) len v južnej Indii a v Balučistane, ale ktorými sa v 3. až 1. tisícročí pred Kristom hovorilo po celej Indii, zasahujúc až do Skytho-Sarmatskej (Západosakskej) 37 oblasti nad Hindu-Kušom, a pozdlž pobrežia Erytrejského mora (severozápadná časť Indického Oceánu) až po Arábiu, Ethiopiu a Ezion Geber; a v 2. až 3. tisícročí pred Kr. od Indie až po Mezopotámiu, ak nie ďaleko širšie, zasahujúc až do oblasti Kena anu (Cana an) Stredozemného mora. 38 V najstaršom dravidskom jazyku, Tamilčine, ako aj v mladšej Kanna čine a Malajálamčine, sol- (solv-, solu-, solli-) [kde zmena zo sol- alebo solv- na sloalebo slov- je otázkou bežnej, slovanskej zvukovej presmyčky, e.g. solnce - slnko, soľ - slaný] 39 znamená slovo, termín, príslovie, ale aj chvála a velebenie ; tiež povedať, hovoriť, ale aj chváliť a velebiť. 40 Aj keď prekvapujúci môže sa zdáť dravidský zdroj týchto slov, ich významy sa až podivuhone presne zhodujú s významami naších slov slovo, sloviti, sláva, slaviti. Prekvapenie by sa dalo ľahko nulifikovať, keby sa tu jednalo o sanskritské slovo, ale sol je bezpochybne slovom dravidským. Že táto až neuveriteľne blízka zhoda medzi zdanlivo territoriálne toriálne veľmi vzdialenými jazykami nie je len náhodou, sa dá podoprieť slovenským slovom tesár (a takých sú tucty), ktoré má svoj nepochybný pôvod v Tamilskom slove tassar, tesári. Profesia tesárov je jedna z najstarších. Bez tesárov je celý system hradísk a pevnosti v Karpatskej kotline cez tisícročia priam nemysliteľný. 41 Slavistika si s naším tesárom ani s naším slovom zatiaľ neporadila, preto aj pôvod a význam mena Sloveni, Sloven, Slovák, Slavian je zatiaľ nerozriešeným tajomstvom. Je to dôsledok historiografického zaháľania a nečinnosti, čo sa v tamilčine vyjadrí slovom sōmā 42 a v tomto slove nie je ťažko rozpoznať slovenskú theriomorfnú (zvieraciu) predstavu zháľania, somára.

194 Odkiaľ meno Sloveni? Dravidské riešenie Dalo by sa povedať, že doterajšie zháňanie sa Slavistov po zdroji naších mien viedlo len z blata do kaluže a nikto si nevšimol, že práve v tej kaluži sa dá najsť stopa k jazyku, z ktorého tieto mená pochádzajú. Veď slovenská kaluž alebo kaluža nie je nič iného než tamilské slovo kaluři, znamenajúce kaluž, špinavá voda, ale aj potok, povodeň alebo nadbytok vody, čo je zdrojom kaluži. 43 Zrejme, styky starých Slovenov s Dravidmi boli intímne. Toto jasné spojenie slovenčiny a slovanských jazykov s dravidskými jazykmi naznačuje v uisťujúcich termínoch, že ich vek je ďaleko starší a ich teritorialita rialita ďaleko rozsiahlejšia, než sa im dnes v slavistických i iných kruhoch pripisuje, i.e., že tzv. slovanské jazyky sa vyvinuli a rozšírili len v storočí po Kr. v pomerne malom územi medzi Odrou a Dneprom, 44 alebo ešte menšom, medzi Vislou a Dnestrom. Posledná učebnica Dějiny českých zemí (1995) dokonca konštatuje, že nejzazší západní hranice na Labi a Mohanu dosáhla slovanská vlna až v 8. století. 45 Teórie tak neskorého vstupu Slovenov na scénu histórie vznikly z uzkoprsého dejepisectva, ktoré považovalo prvú zmienku o ich mene Sloveni ( Sclavini ) v práci Pseudo-Caesarius Nazianus-a zo začiatku 6. stor. po Kr. za počiatočný bod ich existencie. 46 Konečne, Rusi sa z tejto plytkej pasce dnes už oslobodzujú a hovoria o možnosti, že ich predkovia prišli do ich zeme aspoň 800 rokov pr. Kr. z Kaukazu. 47 Prečo z Kaukazu a nie z Gibraltáru nie je mi jasné. Najdúc riešenie pôvodu slova slovo a prvej časti mena Slo-ven a Slo-veni v dravidskom prostredí, pozrieme sa tam aj po druhej časti -ven a -veni. Všetky bližšie jazyky sa ako možné zdroje už dávno preskúmali, ale bezvýsledne. Dôležité je si uvedomiť, že koreňom mena Sloven alebo Slovák nie je slov- ale slo-, a teda koncové -ni nie je pluralovú koncovkou, ale integrálnou časťou druhého koreňa v zloženom (podstatnom) mene. Siahneme po najstaršom dravidskom jazyku, Tamilčine. Tam najdeme vē i so zmyslom husté, zapletené vlasy, vlasy zapletené do vrkoča, alebo veľký chumáč vlasov ; teda strapaté vlasy, vlasy vo vrkoči alebo veľký chumáč vlasov zatočený vysoko na vrchu hlavy, ako to mával Slovenom známy indiánsky náčelník Vinetou. Jednym slovom, VLASATÝ. Vlasatý nie je neobvyklé meno na Slovensku, aj Vlašič sa sem tam objaví (Jeden z nich bol prvým slovenským veľvyslancom v Južnej Afrike). Keď spojíme Slo- s -vē i, dostaneme Slovvē i so zmyslom slovo-vlasaté, ktoré nedáva dobrý význam, alebo slovo-vlasatého, ktoré je zrozumiteľnejšie, ale nie moc vhodné ako meno pre národ alebo kmene. Ďaleko použitelnejším je význam chváliť, velebiť alebo chvála a velebenie. Tým sa dostaneme do oblasti náboženskej, kde meno Sloveni, s vyznamom Ten kto chváli, velebí alebo slávi vlasatého, dáva dobrý zmysel, pretože Sloveni odjakživa velebili a chválili dlhovlasého Boha. Samozrejme Sloveni, dnešní i starovekí, by si nedali újsť príležitosť, aby meno Sloveni nechápali v množnom čísle a tak prídeme na formu Sloveni, s významom Tí ktorí chvália, velebia alebo slávia vlasatého Boha. Inými slovami: Velebníci alebo Chválitelia Vlasatého Boha: Teba Boha chvalime... Vlasatý Boh takto velebený bol síce v kresťanskom zmysle neskorších dôb pohanským bohom, ale to neznamená, že meno Sloven alebo slovenstvo sa dá prekladať slovom pohanstvo, ako to navrhuje Švický. 48 Zároveň je dobré si uvedomiť, že medzi pohanstvom a Slovenmi existuje starodávny úzky vzťah, ako sa o tom dozvieme na inom mieste. 193

195 194 V počiatkoch, Sloveni zrejme dravidským slovám sol-vē i rozumeli, a tu je prvý historický údaj, od ktorého možno sledovať... vývojovú kontinuitu Slovenov/Slovákov, čo reprezentuje, ako by to povedal Marsina, dokumentovateľný začiatok slovenských dejín. 49 Tento začiatok slovenských dejín sa dá zdôvodnene položiť, ako to potvrdí pár príkladov v tomto článku a masívna evidencia v už vydanej malej ako aj v pripravovanej veľkej knihe, do tretieho storočia štvrého tisícročia pr. Kr. V nasledujúcich tisícročiach sa meno Sol- vē i podrobilo slovenizujúcej presmyčke a zmenilo sa na kmeňové alebo národné meno Sloveni. Jeho pôvodný význam sa postupne pozabudol, azda aj stratil, i keď slovenské slovo bohoslovec varuje, že opak je asi bližšie pravde. Význam mena Sloveni, Chválitelia Vlasatého, alebo Velebníci Vlasatého, preložený do dialektov ranej slovenčiny, ľpel na predstave Vlasatého Boha. No dravidské vē i sa úplne nestratilo. Stretáme sa s ním v slove hrebeň, doslova hore-vlasy (hore- vē i), kde vē i, vlasy, sa bežnou zmenou (ako vrátiť - obrátiť) zmenilo na -beň. Preto aj hrebeň kohúta, horský hrebeň a snáď aj hriveň (hriva), mieria hore, ako hrebeň vlasov. Kde sa vzal Vlasatý Boh? Kde však nájdeme Vlasatého Boha? Jedná sa tu o jedného z pohanských bohov, ktorých mená sa objavujú v starých slovenských a slovanských povestiach a bájkach. Už starý Palacký, vo svojej monumentálnej štúdi Dějiny národu českého v Čechách a v Moravě, však prišiel k záveru, že klíč ku porozumění bájem slovanským musí napotom ve staré Indii hledati se, pretože mezi bájeslovím staroslovanským a staroindickým, co do podstaty jejich, nejen ouzke příbuzenství, ale i původní skutečná srodnost uznány a nade všecku pochybnost vyvyšený jsou. 50 Aby sme ho ľahšie našli, pripomeňme si, že slovenská forma slova vlas, vlasy sa vyskytuje v niekoľkých slovanských jazykoch. Tzv. všeslovanské, praslovanské 51 je *volsъ (s tvrdym jerom na konci), 52 ale to je umelé a moc si ho všímať nemusíme. Rusi hovoria vôlos,, a tam je náš kľúč. Volos je meno jedného z dvoch hlavných pred-kresťanských bohov Slovenov a Slovanov: Peruna a Volosa (nie však Velesa). A že sa jedná naozaj o Vlasatého, dokazuje to zvyk zaznamenaný v starých ruských textoch, že pri žňoch sa z vlasatých klasov zavinovala brada Boha Volosa. 53 Teda Vlasatý boh Volos je náboženskou realitou slovenskej i slovanskej histórie. Fonologická a morfologická zhodnosť dravidského i slovenského a slovanského zloženého mena Sloveni potvrdzuje príbuzenský vzťah medzi nimi a ten sa dá potvrdiť aj myšlienkovo a historicky. Za Vlasatým bohom do Indie: Gangavenian Začneme dravidskou predstavou vlasatého boha. Dravidskí Indovia (dnes žijúci hlavne v južnej Indii) ho poznajú pod menom Śiva. Šiva je najstaršie indické božstvo, velebené, chválené a zbožňované dravidskými Tamilcami od historicky najhmlistejších dôb aj keď nie od samého začiatku pod tým istým menom. Ale Šiva - súc univerzálnym stvoriteľom sveta, vesmíru a všetkého v ňom -, má mnoho tvári alebo aspektov, a preto ho v Indii poznajú pod mnohými (108 až 1008) 54 inými epitetami alebo menami. Najbližšie k veci je Vlasatý Boh, Bāleśvara. Toto meno je zrejme zjednodušeným sanskritským (severoindickým) prekladom dravidského mena Tūrusati (Skrt. Dū udžati) - Boh s veľkým chumáčom vlasov. 55 Šivove

196 vlasy, starými Dravidmi nazývané vē i (tu v zmysle veľkého kozmického priestoru ), 56 sú symbolom jeho kozmickej neobmedzenosti a rozpadu v prírode, ktorý je nevyhnutným predpokladom životodarnej síly prírody vo všetkých jej podobách. Jeho červené lokne vlasov sú zapletené alebo zviazané na vrchu hlavy v podobe kužeľovitého chumáča, na vrchu ktorého hovie si mesačný srp, považovaný za zdroj vody..57 V tejto podobe je Šiva známy pod menom Çandrasēkhara, čo znamená Boh s mesiacom vo vlasoch. 58 Z kúžeľa vlasov mu tečie v mnohych prúdoch rieka nesmrteľnosti, Ganges (Ga ga), 59 známa pod menom Alaka-nandī, čo znamená Lokňa Šivova. 60 V slovách alaka a lokňa ľahko rozpoznáme ďaľšiuiu indo-slovenskú zhodu, v tomto prípade sanskrito-slovenskú. Dlhé, červené vlasy Boha Šivu, zapletené s čistými, bielymi prúdmi Bohyne Gangy (Gangesu) tu reprezentujú plodivú silu Boha Stvoriteľa. Podľa prastarej indickej legendy, starý indický svätý, Bhagīratha, chtiac zachrániť vyprahlú a spálenú zem pred úplnou skazou, konal pokánie piatich ohňov (pa chatapa) za tisíc rokov, 61 až prehovoril nebeskú rieku nesmrteľnosti, Mliečnu Dráhu (Viyat- Ga ga = Via Lactis), 62 aby v podobe Gangy (Gangesu) zostúpila na zem a zúrodnila ju. Avšak, prudká a neodolateľná Ganga sa vrhla na zem takou silou, že spôsobila zhubnú povodeň, ktorá v Tamilčine, sa z nasledujucého dôvodu, tiež nazýva vē i. 63 Aby Ganga nezničila celú zem záplavou, vlasatý atý Boh Šiva sa podujal jej zostup spomaliť a zmierniť. Nechal ju teda padnúť do jeho vē i alebo veľkého chumáča lokní vlasov zapletených vysoko na hlave, kde sa divá Ganga (Rychloprúdiaca) 64 roztrieštila na miriadu malých potokov, ktoré potom spomalene tiekli medzi jeho lokňami. Takto zbavená pýchy, 65 Ganga zostúpila na zem ako Mandākinī (Mierneprúdiaca), aby zúrodnila zem a dala jej milosť životodárnosti. 66 A tým, že sa tak stalo v Šivovom hrebeni vlasov, dostala Ganga nové meno, Hara-sekharā- Tá (bohyňa) v Šivovom Hrebeni. 67 Na pripomienku tejto udalosti Indické ženy dodnes pri výročných slávnostiach obetujú lokňu vlasov alebo dve Bohyni Gange. 68 Zostup Gangy, tak prekrásne rásne zobrazený Pallavskými umelcami (c po Kr.) v reliefe na žulovej skale v Mahabalipuram, Tamil Nadu, 69 sa v Indii dodnes oslavuje výročným kupeľom vo vlnách čistej a nepoškvrnenej Gangy (Gnagesu) v meste Hara-dwāra (,Brána/ Dvere Boha Šivu ), moderný Hardwar, 70 ktoré sa spomína už v prastarom epickom diele Mahābharata pod menom Gangadwār (Dvere Gangy). 71 Hromadný kúpeľ zvaný Kumbha Mella (dnes častejšie Kumbha Mela) sa koná na deň prvého splnu alebo po prvom splne mesiaca po jarnej rovnodennosti. Festival súvisí s jarným nadutím Gangy, spôsobeným topením sa Kedārnathského Ľadovca v Himalájach. Raz za dvanásť rokov je tento festival obzvlášť veliký, pretože je predznamenaný výnimočnou planetárnou súhrou, keď Sĺnko je v Baranovi (Aries) a Jupiter je súčasne vo Vodnárovi (Aquarius). 72 Sanskritizované meno Kumbha Mela sa často prekladá ako Festival hlineného krčahu, pretože jeho súčasťou bývalo prinášanie semien alebo zrna v krčahoch, ktoré sa potom ponorili v rieke. Kumbha Mella doslova znamená Spomaľovanie Vodnárových Vôd, 73 čo naznačuje, že Hara-dwāra (doslova dvere toho ktorý berie (mrtvých) ) 74 tu vlastne reprezentuje chumáč Vlasatého Šivu, pretože bol to on, kto spomalil alebo zviazal divú Gangu a tak ju učinil plodivou. Tento akt sa pripisuje prvému dňu mesiaca Vaišáka (apríl), 75 ktorý označuje začiatok tamilského slnečno-mesačného kalendára, v systéme Pur imānta (kde luno-solárny mesiac začína 195

197 196 splnom mesiaca). 76 Vaišāka v zodiaku Indie je býk (Taurus), ktorý oplodňuje kravy, a bujakovi, ktorý oplodňuje kravy na Slovensku sa hovorí vajčák (častejšie však žrebcovi). Zrejme, indický Vaišāka a slovenský vajčák zdieľajú spoločný pôvod a spoločný princíp či funkciu. Slovenský bujak je v podstate dravidské slovo, pozostavajúce z bū zrod a jākkaj zaviazať. Bū-jākaj alebo buják popisuje toho kto zaviaže zrod, toho kto dá zrod. 77 V prípade bujaka sa to môže zdať trochu divné, ale každy prijme bez námietky, že s pomocou kohúta alebo gunára vajcia sa zaviažu. Embrio v krave tiež vznikne zo zväzku spôsobeného bujakom. Slovenskí muži sa z toho zväzku snažia vyslobodiť, keď spievajú:...ale si mi moja milá zaviazala svet. Avšak ona odpovedá: Ja som ti ho nezviazala, zviazal si ho sám... Zrno v krčahu ponorené do vody Gangy znázorňuje ten istý princíp. Samotný krčah, zvaný kumbha v indických jazykoch, reprezentuje ženské či samičie lono a je plodivou nádobou, ktorá sa identifikuje s Bohyňou-Matkou. 78 Tak ako krčah/lono so zrnom ponorený do vody sa oplodnil, tak aj devy zúčastňujúce sa obradného kúpeľa sa nielen telesne i duševne očistili, ale sa aj stali plodnými. A toto je podstatou slovenskej veľkonočnej kúpačky. Dnešné polievanie dievčat a žien krčahom či vedrom alebo i voňavkou ou je len zmiernenou náhradou za pôvodné obradné kúpanie v rieke, ktorá v marci-apríli je ešte poriadne studená. Takéto obradné kúpanie v rieke je u Slovenov/Slovákov historicky i tradíciou atestované. 79 Jeho časovanie, prevedenie, nádoby použité, a s ním spojené zvyky spájajú Slovenov bezpochybne s náboženským rituálom starovekej Indie. Tento rituál bol zrejme na Slovensku v bežnom použití až do príchodu Kresťanstva, ale pod jeho vplyvom sa časom z rituálu stal zábavný zvyk, a jeho pôvodný význam sa do značnej miery stratil. Veľkonočné maľované vajíčka nám však pripomínajú, že jeho podstatou ou bola životodárnosť jarnej vody. Vlasatý Boh Śiva, tým že skrotil divú Gangu, si získal aspoň dve nové epiteta: Ga gādhara a Ga gāvē ian. 80 Ga gādhara je meno sanskritského, teda indo-europského pôvodu a znamená Ten (boh) ktorý nesie alebo zadržuje Gangu, myslí sa tým vo Vlasoch, ale slovo vlasy nie je spomenuté. Toto meno je zredukovaným prekladom dravidského mena Ga gāvē ian, ktoré je neindo-europského pôvodu. Toto meno má bohatší obsah významov, naznačujúc tým, že je to meno staršie. Ga gāvē ian znamená Boh s Gangou v kužeľovom chumáči vlasov, teda s Gangou v jeho vēņi. Ga gāvē ian je ten kto oplodnil Gangu. Preto dar pri narodeni dieťaťa sa v knižnej (teda starej) slovenčine vyjadrí slovom veno. Veno (nie venček) sa dáva aj žene, ktorú muž zviazal, čiže oplodnil. Koncové -an v mene Ga gāvē ian je dravidskou koncovkou mužského rodu. A tu je dôležité si všimnuť, že z týchto dvoch indických mien (Ga gādhara a Ga gāvē ian), jedného sanskritského a jedného dravidského, starí Sloveni prijali to druhé, založené na dravidskom vē i, a preložili ho do ich vlastného jazyka slovom volos alebo vlas. Tak vznikol náš Vlasatý Boh Volos. Ani dalšie sanskritské meno pre toho istého Boha, Džatā-Dhara, Ten ktorý nosí zapletené vlasy vysoko na hlave, 81 sa u tzv. indoeurópskych Slovenov i Slovanov vôbec neujalo. Tento fakt má velikánske dôsledky pre slovenskú i slovanskú históriu. On totiž jasne ukazuje, že Sloveni prijali ich hlavného boha Volosa nie od indoeurópskych Árijcov, ale od neindo-europských Dravidov, ktorí mu hovorili Ga gāvē ian. A kedže je nepravdepodobné, aby sa tak stalo po okupácii Indie raným Sanskritom hovoriacími Árijcami okolo roku 1500 až 1200 pred Kristom, výskyt dravidského vē i v našom

198 mene Sloveni, teda Velebníci Vlasatého Volosa, nám jasne naznačuje, že styky Slovenov s Dravidmi sa musia posunuť niekde do 3. alebo aj konca 4. tisícročia pr. Kr. V onej vzdialenej dobe najpravdepodobnejšou formou nášho mena bolo čisto dravidské meno Solvē i a to sa behom nasledujúcich storočí a tisícročí zmenilo na Sloveni, čo je dokázané v mojej pripravovanej knihe Sloveni a Slovensko: Velebníci Vlasatého Boha na Horizonte Histórie (ca pr. Kr. 907 po Kr.) MS. Zachovalo sa však do nedávna v mene najstaršieho slovenského mesta Solven alebo Zvolen, ktorému venujem pozornosť tamtiež. Tu sa pozrieme len na myšlienkovú náplň Vlasatého Volosa. Moc dlhých vlasov Vlosa Horeuvedená slovná analýza nás vedie k záveru, že Volos je slovenskou obdobou dravidského Śivu/Ga gāvē ian-a. To však neznamená, že Volos nemá nič spoločného s indo-európskou tradíciou. Práve naopak. Tak ako dravidský dský Ga gāvē ian sa stal podstatou árijsko-sanskritskej tradície v Indii v podobe Ga gādhara,, tak aj Volos, skrz Slovenov, teda Velebiteľov Vlasatého Veniana, našiel svoje miesto v tradícii a panteóne indoeurópskom. V novom prostredí sa Venian alebo Gangavenian určite pozmenil, ale aj cez tie tisícročia si zachoval dosť vlastnosti, aby sme ho v podobe Volosa mohli rozpoznať ako brata, ak nie dvojníka, dravidského Boha Śivu. Starí Indovia si ho uctievali aj tým, že si nechali narásť dlhé vlasy, 82 ako to vidíme u asketov (sādhu) zvaných Džatadhari (Jatadhari), ktorí si ponechávajú vlasy nestrihané. 83 Dlhé vlasy starých Slovenov zrejme plnili podobnú úlohu. Sám najsilnejší Kráľ Slovenov, Svätopluk, keď sa rozhodol prijať mníšsky stav zasvätený Bohu v kláštotre na nitrianskom Zobore, nechal si narásť dlhú bradu a zrejme aj dlhé vlasy. 84 Na túto tradíciu naväzuje aj zvyk slovenských a slovanských umelcov zobrazovať takmer všetkých slovanských bohov, aj kresťanského Boha, s plnobradou a dlhými vlasmi. 85 Tento zvyk sa ešte v dobe archaickej rozšíril z Indie do Mezopotámie, kde ho prevzal Abraham s Patriarchami, ako aj do Kena anu (Kanaanu) a Izraelu, kam ho najpravdepodobnejšie preniesli Červení (Indickí) obchodníci Čeveného mora (Indického Oceánu), zvaní Kena, neskoršie semitizovaní na Kena anov (Kana anov). Tam sa so zvykom nosiť dlhé vlasy stretávame v prvej knihe Samuelovej, kde Hannah, neplodná žena Elkána, urobila sľub Bohu Jahvah (Yahweh), že ak jej požehná syna, dám ho Hospodinovi [Jahvah], aby bol jeho po všetky dni svojho života, a britva nevstúpi na jeho hlavu (1 Sam 1.11); 86 tz. že mu ho dá do permanentnej chrámovej služby a jeho vlasy nebudú, na znak jeho oddanosti Bohu, nikdy ostrihané. 87 Hannah dala svojmu synovi slovenské veno. Ganga v dlhých vlasoch Śivu- Ga gāvē ian-a symbolizuje jeho všemohúcnosť (deus omnipotentes) 88 a toto chápanie sa zrejme odráža v tradičnej slovenskej ikonografii a všeobecnom umení. Nejakú dobu po tom, čo ho začali velebiť starí Sloveni, objavil sa Vlasatý Boh Śiva-Volos- Gangavenian v Biblii pod menom Šaddai Všemohúci (Gen 49.25), alebo častejšie, El-Šaddai Boh Všemohúci či Všemohúci Boh (Gen 17.1, 38.3, 43.14, 48.3, 49.25; Ex 6.3, 10.5). Pojem všemohúci však nie je prekladom mena Šaddai, ale vyjadrením všemohúcnosti, ktorá spočíva v kuželi vlasov Śivu-Ga gāvē ian-a. Biblické slovo šaddai je prakticky identickou 197

199 198 formou tamilského śa ai s významom kužeľ vlasov. Preto meno sādhu, založené na tom istom koreni, nepopisuje indických asketov ako všemohúcich, ale ako vlasatých. 89 Až v spojení s vodami Gangy stávajú sa vlasy Boha Śivu omnipotentnými. Asi najstaršou a najpôvodnejšou podobou Boha Śivu je práve darca vody života, Gangavenian, ktorý umožnil nebeskej Gange zostúpiť na zem bez toho aby spôsobila povodeň (vē i), a týmto spôsobom zaručil dobrú úrodu. Presne tu istú úlohu hrá Volos, ktorý prináša dážď a dáva dobrú úrodu v slovenských zemiach. Doložený ruský zvyk zavinovania Volosovej brady zo zožatých klasov je toho dôkazom. 90 Jeho kult je doložený už v pred-rímskej dobe na Pfaffenbergu na pravej strane Dunaja pri Petronell-Carnuntum v Rakúsku. Tento prípad si zasluhuje veľkú pozornosť. Endnotes 1. To mi pripomína, že ide sa aj na Kysuce, na Spiš, na Záhorie a na Oravu, ale do Liptova, do Šariša, do Zemplina, do Tekova, do Turca, do Gemera. 2. Ondruš,Š. 2000, 2002, Odtajené trezory slov I, II, III. Martin: Matica slovenská. 3. Holub, J. & Kopečný,1952. Etymologický slovník jazyka českého. Praha: Státní nakladatelství učebnic, s Krátky slovník slovenského jazyka, hlavná redakcia Ján Kačala & Mária Pisárčiková. Bratislava: Veda, vydavateľstvo Slovenskej akadémie vied, 1989, s The Lifco Tamil-Tamil-English Dictionary Tirucci: Ti Viddil Plavar Kambeni, s [Cosmas Pragensis]. c Cit. in: Palacký, F. 1848/1939. Dějiny národu českého v Čechách a v Moravě. Praha: Kvasnička a Hampl, vol. I, p. 197; The Lifco Tamil-Tamil-English Dictionary, 1978, s Marsina, R. & Mulík, P Úvodom. In: Marsina, R. & Mulík, P. eds Etnogenéza Slovákov: Kto sme a aké je naše meno. Martin: Matica slovenská, s Marsina, R K problematike etnogenézy Slovákov a ich pomenovania. In: Marsina, R. & Mulík, P. eds Etnogenéza Slovákov: Kto sme a aké je naše meno. Martin: Matica slovenská, s Marsina, R. & Mulík, P Úvodom, s E.g. Mulík, P Používanie kľúčových jazykových termínov k počiatkom slovenských dejín. In: Marsina, R. & Mulík, P. eds Etnogenéza Slovákov: Kto sme a aké je naše meno. Martin: Matica slovenská, s Kučera, M Vstup Slovanov do európskych dejín. Kultúra: Dvojtýždenník závislý od etiky, ročník XII, č. 11, 1, 3. júna 2009, s Tagliaferri, Mariarosaria ed nejvýznamnějších archeologických nalezišť: Stopy dávných civilizací na pěti kontinentech. Z anglického originálu Discover Great Archaeological sites přeložil Marek Pavka. Dobřejovice: Rebo Productions CZ, spols.r.o. 13. Stanislav, J Slovienin Slovan Slovák Tót. Náš národ, č. 1, 2. január, Prevzaté in: Marsina, R. & Mulík, P Etnogenéza Slovákov: Kto sme a aké je naše meno. Martin: Matica slovenská, s Vyskum a písanie tohoto článku bolo umožnené grantom z The Chairman s Fund Educational Trust of Anglo American and De Beers, ktorý tu vďačne priznávam. 15. Treštík, D rec. Martin Eggers, Das Grossmährische Reich Realität oder Fiktion?..., Český časopis historický 94, s. 92. Cit. in: Benko, J K niektorým otázkam výskumu osídlenia Slovenska. Historický časopis 45(1), s A Liturgia Sclavinica ad Provinciam Slovacam: Ad initia cultus Cristiani in Slovacia. From Slavonic Liturgy to the Slovak Province. Od Slovenskej liturgie ku Slovenskej Provincii: Korene kresťanskej kultúry na Slovensku. 880/1992. Redig. Dušan Lechner. Bratislava: Univerzitná knižnica, s. 7.

200 17. Oxford English Dictionary, 1933, d. IX, p. 238; Holub J. & Lyer S Stručný etymologický slovník jazyka českého se zvláštním zřetelem k slovům kulturním a cizím, Praha: Státní nakladatelství učebnic, s. 442; Dvorník, F The Slavs: Their Early History and Civilization. Boston: American Academy of Arts and Sciences, s Hudec, D Veľký Omyl Veľká Morava. Martin: Pre Maticu Slovenskú vydala Neografia, s Fredegar. c.660/1960. The Fourth Book of the Chronicle of Fredegar with its Continuations. Latin & English texts. Transl. by J.M. Wallace-Hadrill. London: Thomas Nelson, s. 39, par Strabón. c. 69 B.C.-A.D. 21/ , The Geography of Strabo. 8 vols. London: n: William Heinemann, v. III, 1983, d. III, s. 212L, 213E: bk Oxford English Dictionary, 1933, d. IX, p Encyclopædia Britannica London: Encyclopædia Britannica, d. XX, s Pogorielov, V Ruský letopis Nestorov a Slovensko. Kultúra 7-8, s. 539; Veteška, T.J Veľko-Slovenská Ríša. 2. ed. Trenčín: Vydavateľstvo Ivan Stelcer, s Život Metoda, post 885. In: Život Konštantína Cyrila a Život Metoda Podľa staroslovienskeho textu a iných prekladov spracoval Štefan Vragaš, úvod Anton Bagin. Martin: Matica slovenská, s Život Konštantína Cyrila. [c. 826 or 7 869] c In: Život Konštantína Cyrila a Život Metoda Podľa staroslovienskeho textu a iných prekladov spracoval Štefan Vragaš, úvod Anton Bagin. Martin: Matica slovenská, s Hudec 1994, Veľký Omyl, s Život Konštantína Cyrila a Život Metoda 1992, s Oxford English Dictionary, 1933, d. IX, s Hudec 1994, Veľký Omyl, s. 35, Holub & Lyer Stručný etymologický slovník jazyka českého, s Popowska-Taborska, Hanna Wczesne e Dzieje Slowian w Swietle Ich Jezyka. Warszawa: Slawistyczny Osrodek Wydawniczy, s The Russian Primary Chronicle. Laurentian Text. C.1116/1953. Translated & edited by Samuel Hazzard Cross & Olgerd P. Sherbowitz-Wetzor. Cambridge, Mass.: The Mediaeval Academy of America, s Šafařík 1837, cit. in: The Russian Primary Chronicle 1953, s Hudec1994, Veľký Omyl, s Váňa, Z Svět slovanských bohů a démonů. Praha: Panorama, s The Russian Primary Chronicle 1953, s Krupa, V. & Genzor, J. & Drozdík, L Jazyky Sveta. Bratislava: Obzor, s Sastri, K.A. Nilakanta A History of South India from Prehistoric Times to the Fall of Vijayanagar. 4th ed. Madras: Oxford University Press, s Holub & Lyer S Stručný, s Burrow, T. & Emeneau, M.B A Dravidian Etymological Dictionary. Oxford: The Clarendon Press, s Maďarské slova szól hovoriť a szólás reč, prebrané zo slovenčiny keď pôvodná dravidská dská forma sol- bola v slovenčine ešte bežná, sú toho istého pôvodu. Országh, L English-Hungarian Dictionary, 3 rd ed. Budapest: Akadémiai Kiado, s. 405; Caldwell, J.L. 1913/1974. A Comparative Grammar of the Dravidian or South-Indian Family of Languages. 3rd ed. rev. and ed. by J.L. Wyatt and T. Ramakrishna Pillai. New Delhi: Oriental Books Reprint Corporation, s Ratkoš 1990, Slovensko v dobe Veľkomoravskej, s The Lifco Tamil-Tamil-English Dictionary Tirucci: Ti Viddil Plavar Kambeni, s Burrow & Emeneau 1961, A Dravidian Etymological Dictionary, s. 93; The Lifco Tamil-Tamil-English 1978, s Krupa, Genzor, Drozdík 1983, Jazyky Sveta, s Harna, Josef. & Fišer, Rudolf Dějiny českých zemí I. Od pravěku do poloviny 18. století. Praha: Nakladatelství Fortuna, s

201 Plezia, M Greckie i lacinskie zródla do najstarszych dziejów Slowián. Cz. I (do VIII wieku), przel. i oprac. M. Plezia. Poznan-Kraków:??, s. 54 n; Váňa1990, Svět, s Kelly, R Russia. London: Flint River Press, s Švický, M.iroslav Apríl bol mesiacom tajuplných obradov a oblievačiek: Hospodárske čary a jarná orba. Slovenské zahraničie 2(4), April 1997, s. 24. Opačne vyznevajúci argument je v Švický, M Návrat Slovenov: Slovenské prírodné vedomie a viera. Bratislava: Vlastným nákladom, s Marsina 1996, O začiatkoch Slovenských dejin, s Palacký, F. 1848/1939. Dějiny národu českého v Čechách a v Morave. Praha: Kvasnička a Hampl, d. I, s Termín praslovanský, súc len matematickou formulkou, nemá historickú cenu ani platnosť, zvádza však k urýchleným, nesprávnym záverom. Je lepšie sa mu vyhnuť. 52. Holub & Lyer Stručný etymologický slovník jazyka českého, s Veles (Volos), Otto 1907, Veles (Volos), in Ottův Slovník Naučný. Iustrovaná Encyklopaedia Obecných Vedomosti. Praha: J. Otto, 1907, d. 26, s. 508; Váňa1990, Svět slovanských bohů, s Varma, R. & S Ascent to the Divine: The Himalaya, Kailasa-Manasarovar: In Scripture, Art and Thought. Neuchâtel: Lotus Books, s Walker, B Hindu World. London: George Allen & Unwin, d. II, s The Lifco Tamil-Tamil-English 1978, s Barnett, L.D Antiquities of India: An Account of the History and Culture of Ancient Hindustan. London: Philip Lee Warner, s Zimmer H.R Myths and symbols in Indian art and civilization. (Bollingen Series VI, 1974). Princeton, N.J.: Princeton University Press, s Kalhana, P. 1935/1968. Rajatarañgiņi: The Saga of the Kings of Kaśmīr. Transl. from Sanskrit by Ranjitsitaram Pandit. New Delhi: Sahitya Akademi, s. 156, Walker, B Hindu World. London: George Allen & Unwin, d. I, s Zimmer H.R. 1946, Myths and symbols in Indian art and civilization. (Bollingen Series VI, 1974). Princeton, N.J.: Princeton University Press, s Kalhana, P. 1935/1968. Rajatarañgiņi: The Saga of the Kings of Kaśmīr. Transl. from Sanskrit by Ranjitsitaram Pandit. Appendix by R. Sitaram Pandit, New Delhi: Sahitya Akademi, s The Lifco Tamil-Tamil-English 1978,, s Stutley, M. & J A Dictionary of Hinduism: Its Mythology, Folklore and Development 1500 B.C.-A.D London: Routledge & Kegan Paul, s Kalhana 1935/1968, Rajatarañgiņi: Appendix by R. Sitaram Pandit, s Zimmer 1946, Myths and symbols in Indian art, s Walker 1968, Hindu World, d. I, s Thurston, E Ethnographic Notes in Southern India. Madras: Government Press, s Subramanyam, m, M.C Mahabalipuram. Madras: Tamilnad Printers and Traders, s Cunningham, A. 1871/1990. The Ancient Geography of India. I. The Buddhist Period, including the campaigns of Alexander, and the travels of Hwen-Thsang. Delhi: Low Price Publications, s Varma a 1985, Ascent to the Divine, s Walker 1968, Hindu World, d. I, s. 353, Knappert, J Indian Mythology: An Encyclopedia of Myth and Legend. London: The Aquarian Press, s. 146, Chaturvedi, M. & Tiwari, B.N. eds A Practical Hindi-English Dictionary. Delhi: National Publishing House, s Walker 1968, Hindu World,d. I, s Merrey, K. L The Hindu Festival Calendar. In: Welbon G.R. & Yocum, G.E. (eds.) Religious Festivals in South India and Sri Lanka. New Delhi: Rames Jain Manohar Publications, s. 2, The Lifco Tamil-Tamil-English, s. 496, Stutley1977. A Dictionary of Hinduism, s. 136, 155.

202 79. Slav, M Veľká noc - Svätenie jari. Slovenské zahraničie 2(3), márec, s Jouveau-Dubreuil, G Archéologie du Sud de l Inde. Paris: Geuthner, s Walker Hindu World, d. II, s Arrianus, F. The Indika of Arrian. In: McCrindle, J.W. 1877/1972. Ancient India as Described by Megasthenes and Arrian. Ed. by Ramchandra Jain. New Delhi: International Books and Periodicals Supply Service, s Mehrotra, R. & Dwivedi, S Banganga: Sacred Tank. Bombay: Eminence., s. 9; Walker 1968, Hindu World, d. II, s Kronika tak řečeného Dalimila. [c.1310+]/1977. Praha: Svoboda, s Hudec, I Báje a Mýty starých Slovanů. Bratislava: Vydavateľstvo Slovart, passim. 86. Svätá Biblia. Evanielium podľa Svätého Jána. Z pôvodných jazykov preložil Prof. Jozef Roháček. Revidované vydanie. Svetová Biblická Spoločnosť, 1974, s The New Jerusalem Bible. Study Edition. London: Darton, Longman & Todd, 1985/1994, s Thirugnāna Sambandar. Thiruveezhimizhalai [in:] Panniru Thirumurai Thirattu. [1975], ed. by K. C. Gounder. Chatsworth: Siva Manram, s The Lifco Tamil-Tamil-English 1978, s Váňa 1990, Svět slovanských bohů, s. 73, 75. Abstract The scenario in which the Sloveni/Slovaks and other Slavs are said to have emerged from a barely differentiated Slavic unity in the presumed Slavic homeland somewhere between the Vistula (Visla) and the Dnieper only in the middle of the first millennium AD is chronologically improbable if not impossible and historically unwarranted. The classical Greeks and Romans are said to have basically ignored the people from whom the Sloveni and Slavs eventually emerged, but this is not in accord with the historical record. The names Sloveni, Sloven, Slav, Slovák, Slovin are as yet not understood, and there lies the cause of their apparent anonymity. In their understanding lies the clue to the origin of the people they designate. This essay uncovers the roots of the Sloveni people way back to the Bronze Age, some years B.C.; analyses the evolution of their customs and traditions and of their religious thinking, ng, and this eventually leads to the decipherment of their name(s). These names offer substantial clues to their early history. History! Not prehistory! Their aboriginal homeland called Slovenikam, later Slovensko, is found in the Karpathian Bow that with the Dinarides in the south and the Alps in the west surrounded their ancient homeland At the Mountains (Uhorsko), which is drained by the Ister their River of Life. The mountains bearing the mysterious names Tatra, Matra and Fatra define the nuclear area of the Central European bronze age and provide the cradle for the nascent Sloveni/Slovens. The hands that rocked this cradle were fundamentally European and Indo-European, but without the initial push from the Dravidian prospectors, bronze smelters and religious men the cradle may have never started rocking. That hand has been so far overlooked. Opomba urednice: Na željo avtorja objavljamo del prispevka v slovaškem jeziku za primerjavo s slovenskim jezikom. 201

203 202 Marko Hrovat ETIMOLOGIJA BESED TREBITI, ČREPINJE, ČREVA, TREBUH, CEV, ČRV IN ČERVENA (BARVA) Summary ETYMOLOGY OF THE WORDS TREBITI, ČREPINJE, ČREVA, TREBUH, CEV, ČRV IN ČERVENA (COLOR) This contribution is typical representation of basic conception that spreads widely from basic term to related or dependant words by fundamental researching. Thus beside etymological explanation of firstly planned word červena, contribution ion also discus words črepinje, trebiti, trebuh, čreva, cev in črv. It is obvious our predecessors used high level of common sense when forming words from resemblance to other thing, stuff or conception. To form a new word, they used a little adapted extant word for being clearly distinguished from basic source. So word trebiti (stub up, prune, grub up, root out) and iztrebek (excrement) derive from the term črepinje (shard), indicating broken prime stuff or stuff dispersed to small pieces. Bowels (čreva) are animal and human organ within the digestion (trebljenje) process flows, by other words, where food od is re-forming to smaller pieces and absorption of nutrients is done. Remains of nutrients that body cannot consume are excrements (iztrebki) deposited in colon and excreted thru anus. The largest part of abdominal cavity is occupied by bowels (čreva), by which our predecessors simply named abdomen (trebuh). The bowels were wery useful material for different purposes and still are today. They were probably the first tubular material used by man, thus younger word cev (tube) derives from word čreva (bowels). By the similarity of annular shaped form of bowels and worms, the indigenous linguistic genius named worm (črv) by bowels (čreva), not vice versa, as it is evident from previous etymological discussed words. On the contrary as expected and as stated by leading linguists, červena (red) color is not named by the worms (Porphyrophora polonica) from which the red color has been produced still in the 16 century, but from the red color of blood, which was initially called kъrvena (bloody), that in the course of time was eventually softened to čъrvena. Etymological researches in the Euro-Asian tract are based insufficiently on Slavic languages, especially on Slovene, that seems to be the genuine remain of the primary language once prevailing in Europe. Ignoring Slovene language the etymology science persists at a deadlock. Uvod Kako je jezik nastajal, se oblikoval in izgradil v celoto, ki smo jo podedovali od svojih prednikov? Bolj ko se odmikamo od nastanka praslovenščine, več je o tem napisanega, večje je število člankov in razpravljavcev, hkrati pa čedalje večji odmik sodobnega uma od čisto

204 preproste, kmečke pameti, ki je znala v enem stavku pojasniti, kar sodobna znanost ne zna v stotinah primerkov objavljenega gradiva, ki močno bremenijo police in družbena sredstva. Iz tega veje spoznanje, da denar ne more tlakovati poti resnici. Le preprosta modrost ima ključ od duri, za katerimi vodi pot do davnih začetkov našega izvora. Zakaj je to sploh pomembno? Zaradi vpogleda v delovanje stvarstva, ki se tudi na področju jezika ravna po nekih naravnih zakonitostih, ki pa jih danes ne poznamo več. Zaradi vpogleda v razvoj in potek dogodkov, ki so oblikovali današnje narode ter zaradi tega, da se bomo lahko zavedali, kdo sploh smo in kam vodi zakrita prihodnost. S to študijo bom, upam, prispeval delček k začetku drugačnega pogleda in razumevanja na etimološko prepletenost in soodvisnost, ki jo lahko zaobjamemo le s širokim pogledom na obravnavane problematike. Sodobna jezikoslovna znanost zelo malo, ali sploh ne upošteva odklonov znakovnega zapisa istega glasu ali obratno, uporabo iste črke za različne glasove, uporabo različnih črk za isti glas v različnih kulturnih območjih, zamiranje črk, itd. Poleg tega pa ostaja vse preveč primerov, ko sta domišljija 19. stoletja in slovanska gorečnost položili znanstvene temelje tezam v jezikoslovju, npr. uvedbi mehčanega L in N, ki ga slovenski izobraženci tega časa nikakor niso uspeli zaznavali, ampak so se šele s pomočjo»strokovnjakov«učili razlikoivati ga od navadnega L. Ker razlike med fantomskim in običajnim glasom niso bili sposobni zaznali, so svojo pogosto zadrego prikrivali tako, da so raje širokopotezno LJ-kali ter pri tem zagrešili mnogo nesmislov, kot je Spljit, Meteljko, ipd. Posledice uvedbe na tisoče LJ-jev in NJ-jev, ki jih v slovenščini ni nikdar ni bilo, pa se še vedno»znanstveno«bohotijo naprej. Slovence se uči domnevno pravilnega izgovora besed: nedelja, peljati, valjati, postelja, ipd., ob tem pa jim je zamolčano, da gre za slovenskemu jeziku tuje oblike in da se v resnici širi uničevanje slovenščine. Dokler pa se stvari ne uredijo in postavijo na mesta, kamor spadajo, toliko časa bomo vedno znova in znova utirali pot proti navidezni resnici in se šele po dolgi naporni poti zavedli, da smo zašli v privid id puščave. Prvi korak na križišču razpotja je zavedanje, da so razlage o izvoru mnogih sodobnih jezikov zgrajene tudi na lažeh, potvorbah in zatiranjih. Taki so v bistvu vsi»veliki«jeziki, ki so iz pozicije vladojoče moči na tiho prekrili stare jezike. Avstrija, ki je imela nekdaj pretežno slovenski značaj, danes to prikriva in izničuje. Podobno je bilo v vzhodni Nemčiji. Izstopajoč je primer romunščine. Na večini ozemlja današnje Romunije se je v uradnih državnih in cerkvenih spisih še v stol. uporablala stara slovenščina, nato pa so s prevlado ene skupine nad drugo, začeli slovenske besede na silo izrinjati in jih nadomeščati z romanskimi, ki jih prej niti poznali niso. Potem je tu češčina, ki je začela v stol. slovenske besede spreminati, pozneje pa jih preko knjižnega jezika vsilevati Slovakom, kar je poglavitni razlog, da je danes slovaščina bližje češčini kot slovenščini. Bolgarščina je prevzela ogromno, do 40 % ruskih besed. In nenazadne je bila slovenščina v zadnjih 150 letih močno balkanizirana ter nasilno in nestrokovno vtirjena iz zahodne v južno smer. V sodobnem času pa je treba upoštevati še, da je že sam slovnični zapis vzrok za postopno spremembo izgovora širokih množic, ki morda nima veliko skupnega s prvotno izgovorjavo npr. sъkъdьnь skedenj. Potem je treba paziti na podtaknjene tujke, ki so se s skrbnim medijskim in šolskim serviranjem že tako udomačile, da večina sploh več ne ve, 203

205 204 da gre za neslovenske besede. Tuje besede kot npr. srbska soba, namesto slovensko izba in žep namesto varžet, pa izmišljen lišček namesto štiglic ter lovec in stolp namesto starega pristno slovenskega jager in turn, se v resnicoljubnih etimoloških raziskavah ne morejo obravnavati! Ko je Cankar spoznal, da so balkanisti na silo uvedli besedo soba, slovensko izbo pa postavili na stranski tir, je pisal samo še izba. Številne srbske in druge slovanske ske besede, so v slovenščino nepremišljeno prevzemali slovenski slavisti, pristno domače pa, misleč, da gre za germanizme, zatirali. Pri etimoloških primerjavah temelječih na slovarjih, tudi na sanskrtu, gre za pravopisne oblike prisilne standardizacije jezikov in ne za fonemske zapise, ki bi natančneje pokazali sorodnost primerjanih besed. Posebej dobro bi še bilo, če bi se v jezikih ohranile številne stare narečne oblike. Žal je veliko že pokopanega. Lahko pa se potrudimo in poskušamo iz ostankov pogorišča sklepati, kakšna je bila prvotna stavba. V prispevku je potrebno izraza Slovani, slovansko razumeti kot izraz za»sodobno«poimenovanje narodov sorodnega jezika, ki se je začel uporabljati šele od 19. stol. naprej. Za opredelitev vsaj v ostankih, pred 19. stol. še enotne etnije in jezika, pa so uporabljane besede slovenski, Sloveni, ki so jih postopoma prekrili ali vsrkali Rusi, Ukrajinci, Poljaki, Čehi, Hrvati, Srbi, Bolgari, Nemci, Italijani, Madžari, Romuni, Albanci, Grki in Turki. TREBITI Po splošnem ljudskem razumevanju glagol trebiti označuje čiščenje, prebiranje in odstranjevanje nekoristnih stvari od koristnih. Otrebiti fižol pomeni izločiti neužiten fižol ter druge delce in umazanijo od užitnega fižola, podobno pomeni otrebiti zelenjavo ipd. Priponska zloženka zobotrebec < *zob- + -treb- + -ec je priprava namenjena čiščenju ostankov hrane, predvsem ostankov mesa, med zobmi. Trebiti kamenje s travnika pomeni odstranjevati kamenje s travnika. Dovršni glagol iztrebiti, npr. podgane, pomeni uničiti jih tako, da na območju delovanja ne bo prisoten niti en primerek te vrste več. Čebele v panju se vso zimo ne iztrebljajo, pač pa trebljenje opravijo le zunaj panja, ob prvih izlêtih v februarju ali marcu, ko jih prvi topli žarki izvabijo na plano. Samoglasnik iztrebek < iz- + -treb- + -ek (pl.) iztrebki, je glagolniška tvorba s predponskim obrazilom iz glagola trebiti. Nanaša se na ostanke predelane hrane, ki jo živali in človek izločajo iz telesa. Navedbe iz obstoječih etimoloških slovarjev: (slovenski): trÿbiti (Snoj): sorodno ali enako je stcs. istrěbiti 'očistiti', csl. trěbiti 'čistiti, krčiti i gozd', rus. terebitь 'puliti, trgati, skubsti', češ. třibit 'plemenititi, čistiti, trebiti'. Psl. terbíti 'čistiti, krčiti' je sorodno s stir. trebaid 'orje, naseljuje', kar je razvidno iz ide. baze *terb-, ki je sorodna s *tre b-, ta pa je znana v gr. trībō 'drgnem, manem, zmeljem', tríbos 'uhojena pot'. Navedeni ide. bazi sta domnevno sorodni z bazo *terh 1 -'treti, meti, drgniti, vrtati'. 1 trÿbiti (Bezlaj): 'purgare in krčiti gozd, roden', nar.slv. t bit (Ravne pri Boh. Bistrici) kaže na inf. *trebíti; perfekta iztrebiti 'očistiti, izkrčiti', iztrebiti se 'cacare in iztisniti placento', natrebiti in otrebiti 'očistiti (nepotrebnega)', otrebiti se 'iztrebiti se', potrebiti

206 'počistiti', tr bež 'čiščenje nepotrebnega, krčenje (gozda), rovt, krčevina, odpadlo sadje, otrebek, placenta; delavec, ki trebi trsje', treb vje, trebíšče, trebník 'krčevina', trebežína 'das Weggeklaubte', trebežníca (tolm.), tr bežnica (jvzh. štaj.) 'rovnica', trebílo 'orodje za trebljenje', tr bek in trebîlnik 'majhno trebilo', trebír 'kar se iztrebi', treb č, tr bec, trebáč, trebník 'kdor trebi', iztr b, iztr ba 'očistek', iztrebî, iztrebíne, otr ba, potr ba, potr bi (pl.) 'placenta', otr bek 'odpadek pri trebljenju (solate, zelja ipd.); iztrebek, placenta', otr bež 'das Klauberig', otrebína 'otrebek', zobotr bec, zobotr bnica 'Zahnstocher'; v 16. stol.: trebijo, istrebiti, i trebiti, i treblenu, trebiti; v 18. stol: otrebiti, otreibiti, potrebiti, trebiti, trebiti, trebem, treibim; Prim. stcs. istrěbiti, istrěbljati 'purgare', stcs. istrěbiti sę in cst. trěbiti 'corrigi', csl. trěbъ 'purgamentum', čak. trīb ti, trībiš 'lupiti (krompir), čistiti (gnile dele sadežev)', mk. trebi 'trebiti', blg. trébja, rus. terebítь 'krčiti, trebiti, puliti, trgati', rus. téreb 'krčevina, rovt', šol. terebá 'travniki, polja', ukr. terebýty 'čistiti, luščiti', blr. cerabícь, cjarèbiš 'čistiti gozd, krčititrebiti (perje, o pticah), trgati, ruvati', pol. trzebić 'krčiti (gozd), ruvati, čistiti, iztrebljati, skopiti', češ. třibiti 'plemenititi, čistiti, trebiti', glž. trjebić 'čistiti, krčiti (gozd), skopiti (perutnino)', dlž. trjebiś 'krčiti (gozd), skopiti (živino)'. Psl. *tereb ti, *terbišь'trebiti, čistiti, krčiti gozd' je denom. od *terb, *terba 'čiščenje, trebljenje' (slv. tr ba 'čiščenje'), kar izvajajo iz ide. *terh-bó-/-bā -, tvorbe iz baze *terh- 'treti, drgniti, vrtati', ki je primerljiva z gr. τρίβος 'steza, cesta', τριβή 'trenje, drgnenje', lat. trībulum 'cepec, orodje za mlačev' iz baze *treiˆh-. S sufiksom z -b-je morda še stir. trebaid 'orati, naseljevati', vendar to verjetneje spada k srir. treb 'hiša' iz ide. *treb-, tr b- 'zgradba'. 2 (češki): třibiti: čistiti, zlasti v starejši dobi pri mlačenju zrna, v novejši češčini je ta beseda v izumiranju. Sicer pri Slovanih v glavnem pomeni čistiti polje in gozd tj. odstranjevati z njih neužitne ali nekoristne rastline s koreninami vred. Zdi pa se, da se je izraz prenesel tudi na odstranjevanje plev iz zrnja in odstranjevanje živalskih škodljivcev. Drugoten pomen iz rezati, je bil prenešen na kastriranje živali. V narečjih s pripono s- znotraj besede pa z je prišlo do nadaljnjih sprememb v: mor. střizbit sa, stč. hvězda sě triebt 'zvezda se trebi', v pomenu padajoča a zvezda (meteorit). Tudi krava po otelitvi se strebi. Strus. terebit i skoty 'kastrirati vole', blr. trebja 'čistiti, opleti, obirati (solato, zelenjavo), krtačiti (volno)', glž. trejbič 'izrezati',, ukr. terebyty 'izrezati, lupiti, luščiti'. 3 Kritična presoja: Z besedo trebiti označujemo dejavnost odstranjevanja stvari, npr. plevela, trave, drevja, slabših delov zelenjave, smeti, blata, kamenja, ipd., ven oz. stran iz lege ali iz snovi v kateri se nahaja. Z odstranitvijo neuporabnih delov od preostale snovi, ki jo želimo ohraniti, le ta postane čistejša, brez prisotnosti neželenih primesi. Pojav pogostega prehoda zobnega zapornika /t/ > /d/ ali obratno, kaže neposredno povezavo med morfemoma treb- in drob- ter iz njiju izpeljani glagolski tvorbi trebiti in drobiti (drgniti, treti, mleti). Z drgnjenjem, tretjem, mletjem se zrnje spremeni v moko, torej v drugo snov, s čemer prvotna, neželena snov (zrnje) preneha obstajati, ker je bila iz-treb-ljena, (i)z-drob-ljena, strta v želeno snov, v moko. V kolikor se pred mletjem odstrani ovoj zrna ali luščine (se otrebi), te, neželene ostanke zrnja imenujemo otrobi. Samostalniška tvorba otrobi < o- + -trob- + -i, izhaja iz glagolske podstave o-treb-i, ki je prešla s substitucijo samoglasnika /e/ > /o/. 205

207 206 Za razkritje geneze besede trebiti, morfemskega razvoja, njene prvotne semantike, soodvisnosti in sorodnosti z drugimi besedami, se je potrebno pomakniti nekaj razvojnih stopenj v preteklost. Besedi trebiti in drobiti imata sicer danes različna pomena, toda njun izvor je potrebno iskati v skupnem korenskem predniku, iz katerega poleg navedenih dveh izhaja tudi beseda treti. Skupni stični prednik vseh treh izrazov je starševski koren *tьrbь-. Pričakovati bi bilo, da imajo besede treti, trebiti in drobiti sorodne fonetične, grafemske in semantične povezave. Podobnost prvih dveh lastnosti je razvidna pri vseh treh besedah, najbližja svojemu predniku pa je beseda trebiti. Polglasnik ь je z vidika fonetike, že celotno pot razvoja sestavni del soglasniškega para tr [tьr]. Ta je bil še v 19. stol. predstavljen z grafemom e, npr.: Terst [Tъrst], Terzin [Tъrzin], kert [kъrt], itd., s poznejšimi slovničnimi reformami pa je bil pretežno ukinjen, kar je vodilo v zapis Trst, Trzin, krt in od tod do zapisa besede trebiti [tьrebiti] < terebiti. Pri starševskem fonemskem m paru /bь/ pa je prišlo do metateze /bь/ > /ьb/. V dveh primerih je /ь/ prešel v /e/: [ьb] > [eb], v enem primeru pa v /o/: [ьb] > [ob]. Tako so se dediči starševskega korena *tьrbь- razvili v: treti: trebiti: drobiti: *tьrbь- > *tьrь b - > *tьre- > [tьreti], *tьrbь- > *tьrьb- > *tьreb- > [tьrebiti] in *tьrbь- > *dьrbь- > *dьrьb- > *dьrob- [dьrobiti]. V prvem primeru je prišlo do kontrakcije ali zamrtja ustničnega zapornika /b/, pri slednjem je prešel (substituiral) zobni zapornik /t/ > /d/. Sorodnost vseh treh besed, kot je razvidno iz primerjave, potrjuje tudi semantika: treti 4 : s silo ali pritiskom delati, da kaj ni več celo premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo odstranjevati olesenelo steblo od ličja gnesti se trebiti 5 : odstranjevati odvečno iz česa povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ne obstaja več iztrebljati se drobiti 6 : delati iz česa majhne, drobne dele deliti, lomiti, cepiti delati kaj manj trdno, močno Skupni semantični imenovalec vseh treh besed so izrazi, ki se uporabljajo za označevanje usmerjene sile v obliki pritiskanja, udarjanja, ritja, odrivanja, porivanja, vlečenja, zamahovanja, ahovanja, tolčenja, sekanja, ipd. Tudi po slovenskem etimološkem slovarju (Snoj), besedi trebiti in drobiti izhajata iz iste ide. osnove: d h erh 2 b h in d h erb h, kar nedvomno kaže na njun soroden izvor. Vse tri obravnavane besede so tipično zastopane v slovanskih jezikih, z redkimi izjemami, zato je za uspešno etimološko razrešitev primerno večjo pozornost usmeriti iz skupnega ide. besedišča na slovanski substrat. Beseda drobiti se v neslovanskih jezikih nahaja le v dveh primerih in sicer v stnrd. drepa 'udariti, ubiti' in v že precej odstopajoči tvorjenki stvn. treffan 'udariti, zadeti'. 7 Obe se semantično povezujeta s silo, tako kot

208 zgoraj obravnavane besede in kažeta na to, da sta v germansko jezikovno skupino zašli kot slovanski izposojenki. Poleg teh dveh pa je treba omeniti še ang. besedo drop 'kaplja, padec, odpadlo sadje ali zrnje, kapljati, pasti, spustiti, prenehati, zrušiti se, umreti, opustiti, itd.', 8 ki je fonetično v nekaterih primerih enaka slovenskim tvorjenkam korena *drob- [*drop-] npr. drobtina [drop-tina]. Ta označuje droben majhen delec snovi, ki pri delitvi oz. drobljenju (krušenju) neke večje stvari, npr. kruha na manjše kose, običajno nenamerno odpade kot nepomemben ostanek dol, na tla, ali na podstavljeno podlago. Semantično sta zgovorni tudi kolokaciji: ona drobi 'oznaka načina hoje s kratkimi koraki' in dež drobi 'če rahlo pada dež', zato ni nemogoče, da ang. drop, ki označuje padec, nekaj kar pada (kaplja), nekaj odpadlega (umrlo, opuščeno, prenehano), odpadlega od celote (sadje iz drevja, zrnje), izhaja iz slovenskega korena *drob-, še posebno ker sta besedi fonetično no enaki, semantično pa se v večjem delu prekrivata. Z upoštevanjem sinonimskega razvoja oz. odklona besede od prvotnega pomenskega jedra, je z veliko verjetnostjo mogoče trditi, da ang. beseda drop izhaja iz slovenskega korena *drob-, prav tako nem. Tropfen, ki zavzema revnejši pomenski obseg. Angleška beseda drop izhaja bodisi da iz nemške oblike Tropfen < *trop-, bodisi obe neodvisno izvirata iz jezika Slovenov oz. staroselskih prednikov. Za dodatno potrditev pravilnosti zgoraj obrazloženih izvajanj iz starševske korenske tvorbe *tьrbь-, je potrebno preiskati tudi njeno sosedstvo ter iz primerjanih besed ugotoviti njihovo stično semantično in grafemsko podstavo. Raziskava vodi do besed torba, trn in Turki, preko korena *turbь- pa še do besed tovor, tovoriti z izpeljankami, ki so sorodne že raziskovanemu korenu *tьrbь-. Navedene besedne forme so razvidno grafemsko sorodne, medtem ko je njihova semantična istorodnost zakrita in premalo jasna, zato je treba pomoč poiskati v njihovem skupnem predniku. Tega tor-ba tre b -ti / tre-ti tьrbь- g. treb-iti s. treb-ine trep-ine trop-ine črep- črep-ine turb- tur- tъr-ьn treb- (ide. d h erh 2 b h drob- (ide. d h erb h ) g. drob-iti (ang.) drop s. drob-ine drob-tine Tur-ki Slika 1: Geneza besede trebiti (g. = glagol, s. = samostalnik) turbь- tuvar-eki Tuaregi 207 tubьr- / tuvьrg. tuvor-iti (tovoriti) w w w. k o r e n i n e. s i s. t

209 208 najdemo v korenu *turb- in njegovi asimilirani obliki *tur-. Prehod iz soglasniškega para [rb] / [rv] > [r] redko [b] ali obratno je razviden iz nekaj primerov, npr.: obita > orbita: lat. orbita iz slv. obita je glagolnik iz glagola obiti, narediti obod, obhod. tesarba < tesarstvo: glagolnik od tesati je tesarba, namesto nenavadno zvenečega tesara. a. drveti > dreti: zelo sorodna pojma. Drava je dobila ime po svoji deroči naravi. mrva > mra: mrva je pokošena, ne več živa, umrla trava. Podobno stir. mra 'neživ, mrtev'. verva > vera: starejše vervati in verva, danes verovati, vera. treti > trebiti: iz trti [trьti] > trьbiti [trьbiti] borben > bojen: r mehčan v j. korica > korbica: korica verjetno prvotno košarica iz lubja. V knjižni slovenščini je besed izhajajočih iz korena *tur- malo. Take besede so túr 'tvor, gnojni / podkožni túr' in 'izumrlo divje govedo', túra 'pot, navadno daljša in napornejša pot opravljena peš ali s prevoznim sredstvom', túravost 'področje privzdignjenih izrastkov', strnišče 'štrleča stebla po žetvi, neobrita brada', trn 'bodica, koničasti izrastek', štór 'štrleči ostanek debela po sečnji', štŕcel (slk. štrcelj) 'krajši ostanek odrezane celote ali štrlečina' in kot zanimivost še tehnični izraz túraža 'povezano s hitrostjo', katere osnova je verjetno staroselska. Poleg teh pa je potrebno upoštevati še besede: túriti / tòriti 'prenašati, prevažati, premikati', podtúriti 'nekaj podtakniti, prenesti', túrn 'nekaj izstopajočega, špičastega, zvonik, stolp', turje 'špičasto vrhovje', tírati 'gnati', pretìrati 'pregnati, izgnati', 9 pretiravati 'iti preko običajne mere', térati 'priganjati, vzpodbujati, poditi', tréskati 's silo, močno udarjati iz ene v drugo smer', trlica 'zelo suh, špičast človek', trésti se'drgetáti, zelo hitro nehote premikati telo ali del telesa', štŕcniti 'brizgniti v zrak', štrìk 'vrv', ipd. Besede stare cerkvene slovenščine, katerim skupen je koren *tur- / *tъr- pa so: taurъ in turь '(lat. taurus) bik, tur' str. 984 in 1015, trъsa '(lat. seta) kocina, ščetina' str. 1008, trъnъ '(lat. spina) trn' str. 1007, 07, trъnije '(lat. spina) trnje' str. 1007, tirati '(lat. fricare) treti, drgniti (tirati)' str. 990, trjaskati '(lat. strepitum) treskati' str. 1012, trjaskъ '(lat. fragor) tresk' str. 1012, trjasieti '(lat. percutere) tresniti' str. 1012, tjariati '(lat. sectari) slediti, terati' str. 1024, terati '(lat. persecutio) ecutio) terjati, tirjati (dolg, koga)' str. 1012, turъ in turinъ '(lat. tyrus / tyrius) železni obroč oč na lesenem kolesu' str in 1029, tovarъ '(lat. merx, facultates) tovor, tovoriti / voziti (blago, surovine, dobrine)' str. 994, trъiti '(lat. terere) odpad' str. 1008, trjabiti '(lat. purgare) trebiti, čistiti' str. 1010, trjaba '(lat. negotium) žrtvovanje' str. 1010, trjabište in trjabištьnikъ tьnikъ '(lat. delubrum) svetišče, znamenje' str. 1010, tvrъilo '(lat. firmamentum) podpornik, opornik' str. 986, tvorъ '(lat. habitus corporis) (pokončna) drža telesa' str. 985, trašta ta '(lat. vallum) zid, utrdba' str. 999, tvrъdonъirьnъ '(lat. turrubus munitus) stražni stolp' str. 986, tvrъini, tvrъdь in tvrъdjalь '(lat. munimentum) utrdba, trdnjava' str. 986, trjamicь, teremicь in trjamъ '(lat. turris) stolp' str. 1012, trjamьsь, teremьsь, trjamьčskь in teremečeskimi '(lat. turris, domus) stolp, dom' str. 1012, tirovati '(lat. manere) bivati' str. 990, tvrъdina '(lat. firmitas) trdnost, čvrstost' str. 986, tvrъdo '(lat. firmiter) trdo' str. 986, tvrъdъ '(lat. firmus) trd' str. 986 in drugi primeri iz *t- / *d- z izpeljankami. 10 Večina navedenih izrazov se nanaša na: nekaj izraslega, izstopajočega ali dvignjenega; na udarjanje, priganjanje, hitrost, silo, pot, premikanje in prenašanje. Kakšna pa je

210 podobnost s sorodnimi besedami v sanskrtu? Besedi mehčani iz /r/ > /j/ sta: túj 'udarec, zadeti, poriniti, potisniti' in tújya 'porinjen, priganjan'. Besede grafemsko bližje izrazu tur pa so: túmra 'močan', tur (tvar) in turv 'hiteti, porivati, riniti, teči, pot, potovanje, hitra kretnja, premik, zagon', tutorti 'teči, hiteti, drveti, pot, potovanje, hitro potovati, premik, voziti, pluti', turyate (deležnik ráyat) 'porivati, riniti, potisniti, teči, premik', tūtūrshati 'prizadevati si potisniti naprej', tárturā a 'hiteti, udarjati', túr 'dirkati, tekmovati, osvojiti, povišati', túram 'hitro', túra 'hitro, voljno, urno, takoj, močan, silen, prekomeren, en, obilen in številne izpeljanke v zvezi s konjem', turága 'konj, kobila', turá a, tura ya in turi (tuli) 'hiter, nagel, brz', turī 'hitro sem in tja se premikati, voziti, potovati sem in tja', Turaka in Turushaka 'Turki'. 11 Te besede imajo podoben pomen kot slovenske in stcs. s. besede in sicer se nanašajo na: udarjanje, silo, pot, premikanje, hitrost, na konja z bogatimi izpeljankami in na Turke. Razen pomena konj, je sanskrtska substratna semantika besed izhajajočih iz korena *tur- / *turb- v osnovi enaka slovenski, kar dokazuje tesno povezanost teh dveh jezikov. Kakšna je povezava slv. besed trn, turn, štrleti, štor, štrcel (slk. štrcelj), štrcniti, štrik in strnišče, s ssk. besedam izhajajočimi iz istega korena *tur-, vendar s pomeni poriniti, riniti, potisniti, premik, zagon, ipd.? Menim, da so za poimenovanje navedenih pomenov bile uporabljene tvorjenke besed trn in turn 'špičast vrh', ki so najbližje korenu *tur-. Zakaj? Stvari poimenovane iz tvorjenk trn in turn, s svojo pojavo štrlijo iz ravnine navzgor, gledano pravokotno na navpično ploskev, pa naprej. Glede na nepremično okolico, štrlenje oz. usmerjenost navzgor ali naprej, ustvarja vidni vtis rinjenja, rivanja, potiskanja, premikanja, zagona navzgor oz. naprej. Podobno neposredno vidno usmerjenost izkazuje túr 'tvor, gnojni / podkožni túr'. Zrdava koža je ravna ploskev. Področje kože, kjer se je razvila bakterijska okužba, pa se iz ravnine štrleče dvigne v obliki tura navzgor oz. naprej. Podkožni tur je lep primer, pri kateremu se pomeni: poriniti, riniti, potisniti, premik in zagon, neposredno, vidno izrazijo. Iz pojmov riniti naprej, potiskati, premikati ipd., so se tvorjenke iz korena *tur- verjetno sčasoma razširile še na pomene: hitrost, pot, potovanje, hitra kretnja, teči, priganjati, hiteti, drveti, voziti, pluti, ipd. Primerjaj sanskrtske besede tur (tvar) in turv 'hiteti, ti, porivati, riniti, teči, pot, potovanje, hitra kretnja, premik, zagon' in turyate 'porivati, riniti, potisniti, teči, premik' (glej še tutorti, tūtūrshati, tárturā a, túr) ter stcs. besed turъ in turinъ 'železni obroč na lesenem kolesu', katerega pomen je prav tako povezan s premikom, zagonom, obratom, tekom, potjo, itd. in še stcs. besedo tovarъ 'tovor, tovoriti, voziti'. Pozornost ornost vzbujajoči sta besedi túra in turága, ki pomenita konja, v izpeljankah s pridevnikom túra- pa še lepo število različnih tvorjenk. V slovenščini in drugih slovanskih jezikih je beseda za konja popolnoma drugačna. Slovenske besede kljúse, žrébe, fúks, galop, íraha, hrzati, kopito, šimel in vránec, 12 grafemsko niso sorodne sanskrtski besedi túra 'konj', zato je upravičeno sklepanje, da je idiom kônj v teh dveh jezikih nastal šele po ločitvi genske haploskupine R1a na dva dela, ki ju danes poznamo kot slovansko in indijsko jezikovno skupino. Do razselitve dela haploskupine R1a, ta je značilno slovanska, je proti indijski podcelini in s tem do ločitve od jedra skupine, po dosedaj znanih podatkih prišlo v več valovih. Pred cca. 12, 7 in 4000 leti. 13 Na tej podlagi je mogoče sklepati, da je pri obeh jezikovnih skupinah do uporabe konj najverjetneje prišlo, bodisi šele po zadnji 209

211 210 ločitvi pred 4000 leti, bodisi je v eni od skupin prevladala nova beseda. Slednje je manj verjetno, spričo izostanka vsaj kakšnega jezikovnega relikta. Besede za slv. konj med jeziki osrednje in vzhodne Evrope ter med starimi evropskimi jeziki so naslednje: 14 slovanski: blr. konь, blg. kon, pišov; češ. kůň, mk. konь, pol. koń, rus. lošadь, konь, konnica; svk. kôň, herák; srb. konь, ukr. kinь, žerebecь sosednji: alb. kalë, kaluç; est. hobune, hobu; fin. hevonen, ratsuväki; grz. sats khenosno, let. zirgs, āži; lit. arklys, žirgas (prim. slv. žrebec), ožys; mdž. ió, lovas, oiger; rum. cal, armăsar, şevalet; švd. häst, hingst starejši: bsk. zaldi, vlž. ceffyl mlajši: gr. άλογο, ίππος; lat. equus, equos, ecus, quadrupedansans Razvidno je, da ves slovanski svet rabi besedo kon, le slovenščina spremenjeno besedo konj < kon. Upoštevaje to umetno anomalijo je enotna slovanska beseda kon. Tisti, ki imajo zapis bližji izgovoru pišejo konь, pri ostalih se beseda kon [konь] izgovori enako, kot pri tistih, ki polglasnik zapišejo, saj brez njega izgovor nobenega ega soglasnika ni mogoč. Nemci bi [konь] zapisali kot konn, ker gre pri končnem /ь/, posebej če je polglasnik dolg, za slušni vtis razvlečenega [n]. Več o tem je zapisano v poglavju Kritična presoja, pri etimologiji besede črv. Od sosednjih jezikov je zanimiva večina njih, zaradi možnega sorodstva s slovansko besedo kon. Tako morda alb. kalë < ka(l) < kan < kon. Pozornost vzbudita sorodni est. hobune in fin. hevonen, ki izhajata iz iste osnove, iz katere sta se odmaknili z vplivanjem betacizma in substitucije dveh soglasnikov: hobun- > hevon-, obe dve pa sta najverjetneje tvorjenki iz staroslovenske različice koun [kownь] > [hovunь] > hobun. Podobno je v grz. sats khenosno videti slovensko osnovo: sats -khen-osno < *ken- < slv. kon. Besedo žrebec je slutiti v let. zirgs in lit. žirgas, v let. āži pa ježo, jezditi. Pozornost pritegne švd. hingst, ki bi lahko tudi bila v daljnjem sorodstvu s slv. kon oz. ukr. kin > hin-? Od mlajših, deloma umetnih jezikov je zanimiva lat. quadrupedans, ki kaže na sorodnost z ven. jeku-petaris, s podstavo jeku- / jehu- < slv. *jah- > jahati oz. rus. *jeh- > jehatь 'jahati, iti, potovati, voziti'. Ključ do povezave med ssk. besedama túra in turága 'konj' je apelativ turki, katerega razrešitev je izjemno prepletena in zamotana. Obrazložitev je v okviru razlage etimologije glagola trebiti preobširna, zato bom podal le najnujnejše ugotovitve za odstrtje tega apelativa in njegove povezave s sorodnimi besedami, do katerih sem se dokopal tekom raziskave. Konj je bil udomačen pred cca leti v osrednji Aziji. Ljudstvo, ki je prvo udomačilo konja, se je po konjih imenovalo Ajgiri 'ljudje konji'. Z njimi so bili skozi celotno zgodovino tesno povezani. Stroka trdi, da turški jezik genetsko ni povezan z nobenim drugim nam znanim jezikom, še posebno ne z mongolskim in tunguškim. 15 Ta trditev ne drži, saj je v turških jezikih moč najti tudi posamezne temeljne (substratne), nedvomno indoslovenske (indoevropske) besede. Nekatere od njih bom navedel v nadaljevanju. Te besede so lahko v turščino prišle le z genetskim in jezikovnim zlitjem med Ajgiri in nekim delom poljedelskih Indoslovenov, ki so pred več tisoč leti naseljevali osrednjo Azijo. Pred cca leti se je verjetno en del Ajgirov odcepil od enotnega etnosa, morda zaradi iznajdbe hitrejše tehnike jahanja v povezavi s tehniko bojevanja, kar jim je omogočalo uspešno pokoritev ali celo

212 iztrebljenje drugih ljudstev. Ti so se imenovali z novim imenom Turki 'hitri, urni'. Beseda je v turščini indoslovenska izposojenka iz časov zlitja z Ajgiri. Kot je pred tem beseda za konja ajgir, postala sinonim za ljudstvo Ajgiri, je pozneje beseda Turki, ki so izrazito konjeniško ljudstvo, postala pri nekaterih neturških ljudstvih sinonim za konja. Od tod v ssk. túra, turága 'konj'. Turki so znani po svoji izredni spretnosti pri ravnanju s konji. To je nomadsko ljudstvo, katerih osvajalski uspehi tujih pokrajin temeljijo na presenečenju nasprotnika s hitrimi vpadi globoko v notranjost nasprotnikove oblasti. Vpadi presenečenja so bili i mogoči le s hitrostjo, ki jo je omogočal vzdržljiv udomačen konj ter spretnost jezdeca, ki je iz višine konjskega hrbta suvereno obvladoval bojno polje. Do uveljavitve izpopolnjenega strelnega orožja v 16. stol., je bila vojska»turškega«tipa praktično nepremagljiva, zato so»turške«konjenike radi najemali tudi na evropskih dvorih, npr. Poljska, Bizanc. Po svojih osnovnih značilnostih, imenih za strani neba in načinu bojevanja proti Obrom, se tudi protohrvati približajo turškim značilnostim. Konj je bil Turku tako temeljno eljno sredstvo preživetja, kot je danes avtoprevozniku kamion. Ker je šlo za popolno simbiozo, ki je trajala tisočletja, ni mogoče verjeti, da bi Turki, za njih takó prvinsko besedo kot je konj, prevzeli od kakega sosednjega ljudstva. Še več, pričakovati bi bilo, da je ljudstvo, ki je tako tesno povezano s konjem poimenovano po konjih! Raziskava turških besed za konja pokaže naslednje samostalniške besede: at, beygir, aygir in süvari birliği, za jezdenje pa: ata binmek, sirtina binmek in at kosmak. V sorodni azerbejdžanščini in drugih turških jezikih je beseda za konja ista in sicer at. 16,17 Nobena izmed teh besed ni podobna slovenskim ali sanskrtskim besedam za konja. Razkrije pa se druga zanimivost in sicer, da so Ujguri, ang. Uyghur, to znano turško ljudstvo osrednje Azije poimenovani po konjih. Stroka sicer trdi, da je izraz Uyghur nejasen. 18 Le bežen pogled na obravnavane besede pa hitro razkrije, več kot jasno povezavo med lastnim imenom Ujgur ['wi:gъr] in samostalnikoma a tr. beygir in aygir 'konj'. Verjetno je razvoj besede ubral pot substitucije, betacizma in kontrakcije. Prvotna ujgurska beseda /'wi:gъr/ 19 se je v novejši turščini razvila: samoglasnik iz polglasnika /ъ/ > /i/: ['wi:gъr] > ['wi:gir] dvoglasje iz dolgega /i:/ > /ei/ oz. /ai/: ['wi:gir] > ['weigir] oz. ['waigir] ter betacizem em /'w/ > /b/: > ['weigir] > beygir [beigir], v drugem primeru pa odpad /'w/: > ['waigir] > aygir [aigir] Medtem ko se turško ljudstvo Ujgurov imenuje po konjih, pa je etimologijo lastnega imena Turki težko s popolno gotovostjo potrditi. Zaradi tega, ker so besede iz korenov *tur- / *tor- precej pogoste, predvsem pa zaradi njihove pomenske različnosti. Iz naravne povezanosti turških ljudstev s konji in njihovega neprekosljivega obvladovanja konjev ter pri tem hkratne zmožnosti bojevanja pri velikih hitrostih, menim, da sta prav hitrost in urnost (tr. terk, terkin, terkele) tisti, iz katerih je nastalo novo občno ime Turki. Večina besed izhajajočih iz korenov *tór- in *túr- je indoslovenski substrat. Te so: 20 törpig 'pila, rašplja'; törpi, törpit, törpil, törpiş törpigü 'zglajen, gladiti'; türtü 'drgniti, otirati' < iz slovenskih reliktov: treti < tьr-, drgniti < dьr- < tьr-, otirati < o-tir-, itd. Glej še stcs. tirati 'treti, drgniti (tirati)'

213 212 tart 'potegniti, vleči, povleči', tartil 'vlečen, potegnjen'; tartişdi 'vleči, izdreti, puliti'; tartişliğ 'vleči'; terim 'privleči, prinesti'; tarik 'vlečen, stiskan, tlačen, skrčen, zatrt' < iz slovenskih reliktov: trgati < tьr-, dreti < dьr- < tьr-, udariti < dar- < tar-, terati < ter-, trenati < tьr-, draga 'ozka razvlečena dolina' < dьr- < tьr-, itd. Glej še stcs. tirati 'treti, drgniti (tirati)'. turuğ 'stoječ, pokončen, stojišče, zbirališče'; turğa:k 'neprestano stoječ'; turku:n 'stoječ, mirujoč'; turuk 'mirno stoječ'; turma: 'stoječ'; turuş 'stoječ, pokončen, drža, položaj, poza'; turña 'žerjav (ptič)'; tarus 'streha hiše' < iz slovenskih reliktov: turn 'zvonik, stolp, štrleč šilast vrh' < tur-, izturjen 'štrleč' < iz-tur-, strnišče 'izturjena, pokončno štrleča stebla žit po žetvi' < s-tьr-, štor 'štrleči ostanek debela po sečnji' < s-tur- < iz-tur-, štŕcel (slk. štrcelj) 'krajši ostanek odrezane celote ali štrlečina' < s-tur- < iz-tur-, štrik 'vrv' < s-tur- < iz-tur-ek 'kar je izturjeno', itd. Glej še stcs. tvorъ '(pokončna) drža telesa', trъsa 'kocina, ščetina', tvrъdonъirьnъ 'stražni stolp', tvrъini, tvrъdь in tvrъdjalь 'utrdba, trdnjava', trjamicь, teremicь in trjamъ 'stolp', trjamьsь, teremьsь, trjamьčskь in teremečeskimi 'stolp, dom'. 22 turğur 'dvigniti, zvišati, povečati, vzravnati, vzpodbuditi, vzravnan, pokončen'; tiriġle: 'oživiti, dvigniti'; tirel 'privzdignjen, podpiran, pokončen, vzravnan'; turum 'stati, postaviti, drža, stati pokonci'; turumsin 'stati pokonci, dvigati se, vstati'; ters 'vstati, narasti' < iz slovenskih reliktov: turn 'zvonik, stolp, štrleč šilast vrh' < tur-, izturjen 'štrleč' < iz-tur-, strm < s-tьr-, strnišče 'izturjena, pokončno štrleča stebla žit po žetvi' < s-tьr-, štor 'štrleči ostanek debela po sečnji' < s-tur- < iz-tur-, štŕcel (slk. štrcelj) 'krajši ostanek odrezane celote ali štrlečina' < s-tur- - < iz-tur-, itd. Glej še stcs. tvorъ '(pokončna) drža telesa', trъsa 'kocina, ščetina', tvrъdonъirьnъ 'stražni stolp', tvrъini, tvrъdь in tvrъdjalь 'utrdba, trdnjava', trjamicь, teremicь in trjamъ 'stolp', trjamьsь, teremьsь, trjamьčskь in teremečeskimi 'stolp, dom'. tire:k 'podpora, opora, steber, drog, jarbol, opornik'; tirġük 'steber, podpora'; tire:ġü 'steber, podpora, opornik, sloneti'; tiren 'podpirati, opreti, zvezati, nasloniti' < iz slovenskih reliktov: tram < tьr-, izturjen 'štrleč' < iz-tur-, itd. Glej še stcs. tvrъilo 'podpornik, opornik'. 23 terk 'hitro (doseči), hitrost'; terkin 'hitro, kmalu, hitrost'; terkle 'hitrost, naglica, nujnost < iz slovenskih skih reliktov: tek < tьk- < tьrk-, hiter < hi-ter-, terati 'poditi' < ter-, trk < tьr-, trek-ing?, itd. Ni gotovo ali je srb. trčečim (korakom) 'trkoma' tr. izposojenka? Glej še stcs. tjariati 'slediti, terati' in terati 'terjati, tirjati (dolg, koga)'. 24 terçi 'najet, delavec, težak'; tarit 'obdelovati'; terit 'napor, težko delo, garanje'; törüt 'nare- diti, ustvariti'; terle: 'napor, garanje, težko delo, izkoriščan' < iz slovenskih reliktov: treti < tьr-, tlaka < tьl < tьr-, garanje? < gar- < tar-, strela < s-tьr-, itd. turuk 'suh, shujšan'; turukluk, turuklan 'shujšanost, izčrpanost, mršavost'; turla:k 'izčrpati, izmozgati, oslabiti'; turun 'izmozgati, izčrpan, iztrošen'; tireş 'suh, vitek' < iz slovenskih reliktov: trlica < tьr-, trpeti < tьr-, iztrošen < iz-tьr-, itd. türt 'treti, drgniti, mazati'; türtül 'obrisan, otrt'; türtüngü 'mazilo za rane'; türtüs 'drgnenje'; tarut 'stiskati, tlačiti, treti'; terġe:ş 'stiskati, tlačiti' < iz slovenskih reliktov: treti < tьr-, drgniti < dьr- < tьr-, otreti < o-tьr-, itd. Glej še stcs. tirati 'treti, drgniti (tirati)'.

214 türġeklen 'oviti, zaviti'; türlün 'zviti, oviti'; türün 'oviti, zaviti, omotati'; türme:k 'nagnesti, natlačiti, zaviti, omotati' < iz slovenskih reliktov: otreti < o-tьr-, itd. tarğa:k 'česati, stiskati'; taral 'počesan, česan, stiskan'; taran 'česati, mikati' < iz slovenskih reliktov: treti < tьr-, trgati < tьr-, itd. térŋak 'pronicati' < iz slovenskega relikta: dreti < dьr- < tьr-. tartiş 'boj, rvanje, trganje (za kaj)' < iz slovenskih reliktov: trgati < tьr-, zatreti < za-tьr-, itd. tarisla: 'prebiti, predreti' < iz slovenskega relikta: dreti < dьr- < tьr- + isla < sila iz tvorjenke silo-der. tarma:k 'krempelj, grebla, strgača'; tirŋak 'krempelj'; tirŋakliğ 'imeti kremplje' < iz slovenskih reliktov: trnek < tьr-, trn < tьr-, itd. tarma 'izrasti, praska, rana'; tarmat 'opraskan' < iz slovenskih reliktov: odrgnit < o-dьr- < o-tьr-, itd. Primerjaj gr. τραύμα (trauma)'rana, poškodba, razpoka', 25 kar verjetno izhaja iz slv. rana z odpadlim (kontraktnim) t: rana < trana. Glej nar.slv. strenati [stьrъnatь] (turenati < turiti) 'razdreti, strgati, razdeliti' iz česar bi nastal glagolnik trъna ali trena. Primerjaj še trenčirati 'nekaj razkopavati, dajati narazen azen (običajno o majhnih stvareh ali na drobno)', treti (> trena) > dreti oz. o-dreti, strgati in zdrgniti. térġi: 'miza, prenosna miza'; terġen 'tovorni voz'; terki 'prepeljati, prenesti' < iz slovenskih reliktov: trg (miza za trženje?) < tьr-, tržiti < tьr-, trkljati, nar.slv. trklati 'valiti predmet, premikati predmet okoli svoje osi tako, da se ga premakne iz enega mesta na drugo' < tьr-, itd. Glej še stcs. turъ in turinъ 'železni obroč na lesenem kolesu' ter tovarъ 'tovor, tovoriti / voziti (blago, surovine, dobrine)'. 26 Zgoraj navedeni primeri jasno pričajo o njihovi indoslovenski podstati, iz katere izhaja tudi beseda Turki. Ta je kot lastno ime za Turke in sinonim za konja zašla tudi v sanskrt. Pomenljiva je ujgurska beseda Yëziqi [jъziki] 'abeceda', 27 ki je nedvomno slovanska izposojenka iz besede jezik. Ni mi bil dosegljiv podatek o tem, ali je beseda novejša ruska izposojenka, ali pa izvira še iz časov indoslovenskega vplivanja. Prisotnost indoslovenskih besed v vseh turških jezikih kaže na to, da je prototurščina prevzela slovenske izposojenke že v najzgodnejših časih nastajanja protoujgurov, to je pred najmanj 5000 leti in ne šele v času trčenja Turkov ob slovensko jezikovno skupino v Povolžju ali na ukrajinskih prostranstvih. DNK-rodoslovje pokaže, da pri Ujgurih od vseh haploskupin najvišji delež zavzema skupina R1a, ki je značilno srednje in vzhodnoevropska oz. po jezikovni opredelitvi slovanska. Glede na različna področja meritev, delež haploskupine R1a pri Ujgurih zavzema med %. 28,29 Od primerov za potrditev pravilnosti stične semantične in grafemske osnove, iz starševske korenske tvorbe *tьrbь-, z njenim sosedstvom, so ostale še besede trn, torba ter preko korena *turbь- še besedi tovor in tovoriti z izpeljankami. Trn je koničast izrastek pri nekaterih rastlinah in živalih in se uporablja za poimenovanje nečesa špičastega, ostrega, kar se lahko zadre < za-tre oz. za-tori / za-turi v meso. Trnek je izpeljanka iz besede trn. Besedi trn 'koničast izrastek' in turn 'zvonik, stolp' sta med seboj neposredno soodvisni, na kar kaže njuna semantika, saj obe pomenita nekaj špičastega, izturjenega, pokončnega, štrlečega, nekaj, kar se značilno dviguje pravokotno nad ravnino 213

215 214 Slika 2: Košutnikov turn okolice, od katere se izstopajoče loči. Paziti je treba, da se trditve slovenskih etimologov in jezikoslovcev o germanizmu mu besede turn ne jemlje kot neizpodbitno dejstvo. Dokazi o slovenskosti besede turn so zapisani v naslednjih stavkih. Beseda trn izhaja iz korena *turv pomenu: nekaj štrlečega, pokončnega, izbočenega, odrinjenega, potisnjenega navzgor / naprej, kar je pred / nad ravnino, kar rine naprej, nekaj višjega. Še več. Trn je beseda in koren hkrati. Je tista osnova (substrat), iz katere izraščajo številne starodavne slovenske tvorjenke. Brez vpogleda v ozadje ni mogoče reči, ali je starejša različica besede trn [tъrьn] ali turn [turьn] 'trn'. Zaradi bogastva tvorjenk iz vseh petih samoglasnikov se zdi verjetnejši in tvornejši prehod iz ъ > a, e, i, o, u kot pa iz u > a, e, i, o, ъ. Iz jezikovnega stališča je mogoče sklepati, da je koren *tur- nastal iz polglasniške samostalniške besede trn: trn [tъrьn] > *tъr-, beseda turn pa šele pozneje: *tъr- > turn [turьn] (*tur-), bodisi v pomenu za trn, bodisi za turn. Tudi s praktičnega stališča gledano je nedvomno, da so prednamci že davno prej bili v stiku s trni, ki jih je ustvarila narava, kot pa so v takšen ali drugačen namen postavili prvi turn (leseno zgradbo). Logičen zaključek je, da je bila besed trn v rabi že več tisočletij prej, preden je sploh nastala potreba za poimenovanje turna 'stolp, štrleča naprava ali zgradba', saj so besede za poimenovanje stvari v naravi nastale prej, kot za stvari, ki so posledica človekove dejavnosti. Samoumevno je, da so prednamci turn poimenovali po vidni podobnosti turna s štrlečo, špičasto, navzgor povzdignjeno obliko w w w. k o r e. s i

216 trna, ne pa obratno, trn po turnu, kajti v drugem primeru bi na izraz za trn brezupno čakali lepo število tisočletij. Etimologijo besede trn in od tod turn, dodatno potrjuje pojem strniti, ki pomeni: združiti, zgostiti in spojiti. Prav trn s svojo špičasto obliko daje vidni vtis združitve oz. strnitve. Zunanji stranici trikotne oblike trna, se od širokega vznožja proti vrhu vendo bolj zbližujeta, dokler se v konici trna združita, spojita, zgostita v eno točko. Vidna podbonost s turnom 'skala špičaste oblike' je nedvomna. Slovenski etimološki i slovar (Snoj) za samostalniško besedo trn ne ponudi nobene oprijemljive razlage. 30 Izhajajoč iz raziskanih dejstev je nerazumno, da so slavisti besedo turn [turъn], slk. turen, kot domnevno nemško izposojenko iz slovenskega jezika izobčili, čeprav je neomajno, da gre za prvinsko, eno od najbolj temeljnih slovenskih besed. Res da tudi nemščina in njej sorodni jeziki uporabljajo različice besed turn, a ta je v nemščino izposojena iz slovenščine in ne obratno! Besedi strmina, strm [stъrьm] se kažeta tako pisno in pomensko, kot zelo sorodni samostalniku turn in hkrati izdajata morebitno prvenstvo različice (tъrm) turm > s-turm-ina (stъrmina), pred etimološko pravilnejšo obliko o turn. Različice besed turn najdemo tudi v stcs.: tvrъdonъirьnъ, tvrъdь, teremicь, tvrъdjalь, trjamъ, itd. 31 in prkm.: tü ren, tö`ren, tü rem in tö`rem. 32 Za ugotovitev porekla besede ede turn, je potrebno narediti pisno in pomensko primerjavo. Najprej izpostaviti značilne ne lastnosti turna, nato pa primerjati in ugotoviti semantični presek sorodnih besed. Značilne lastnosti turna so pokončnost in izstopajoča dvignjenost nad okolico, medtem m ko je trdnost pozneje pripisana lastnost, zaradi obrambno zaščitnega namena, močneje grajenih turnov. Sorodne besede so: túr 'tvor, gnojni / podkožni túr', túrn 'stolp', túrn 'ozka in visoka skalna tvorba', strmina [stъrmina] < *tъr- < *tur- 'področje velike nagnjenosti', strniti 'združiti, zgostiti, spojiti', túravost 'področje privzdignjenih izrastkov', tŕs 'rastlina z visokim, tankim, votlim steblom', tŕska 'odsekan ali odlomljen tanek, podolgovat kos lesa', štor 'štrleči ostanek debela ela po sečnji', štrcel (slk. štrcelj) 'krajši ostanek odrezane celote ali štrlečina', štrcniti 'brizgniti v zrak', štrik 'vrv', strnišče 'štrleča stebla po žetvi, neobrita brada', tŕn 'bodica, koničasti izrastek', stcs. trъsa 'kocina, ščetina', stcs. teremicь in trjamъ 'stolp', ipd. Prav vsem navedenim besedam je skupen pomen, nanašajoč se na močno izstopajočo pokončnost glede na površino iz katere raste, ali na kateri stoji. Pri večini: túrn, túravost, tŕs, tŕska, strnišče, štrcel (slk. štrcelj), štrcniti, štrik trn, trъsa, teremicь in trjamъ pa je opazna še ozkost in tankost predmeta. Tako je trъsa 'kocina, ščetina' tanek, iz površine kože štrleč izrastek. Zdrava koža je gladka in ravna. Na mestu na katerem em se razvije bakterijska okužba kože, pa se pojavi gnojen štrleč izrastek, ki se mu reče túr. Podkožni tur je za dojetje vidne razlike hvaležen primer, ker omogoča, da opazovalec v kratkem času, na istem mestu, opazi razliko med ravno površino zdrave kože in med izturjeno, pokončno, nad ravnino okolice štrlečo površino obolele kože. Ko se koža pozdravi, tudi tur, pokončen izrastek iz kože izgine. Da podkožnega tura ni pravilno razlagati s kako drugo tezo, priča tudi beseda tŕska, ki nastane šele takrat, ko je iz celote odrezan zelo tanek in podolgovat del lesa. Rastlina tŕs ima že sama izrazito tanko in podolgovato (pokončno) telo in je po tem dobila ime. Medtem ko je tŕn špičast, štrleč, ponavadi oster izrastek iz stebla rastline, ki se spet, kot v drugih primerih, pne pravokotno na površino iz katere raste. 215

217 216 Pravilnost te teze dodatno potrjuje beseda strnišče, ki označuje njivo po žetvi. Strnišče je sestavljenka iz vzglasnega s-, korena in imenske pripone išče, ki označuje področje ali ozemlje, katero pripada korenu, v tem primeru korenu *turn-: strnišče [stъrьniše], slk. [stъrьnišče] < s- + -tъrn- + -išče < *tъrn- < *turn- n e. s i Slika 3: Turn pod Razorjem Podobno velja za besedi štor in štrcel (slk. štrcelj). Razlaganje pomena besede strnišče iz glagolov trebiti, treti, (iz)dreti je napačna, saj se na njivi porasli s koruzo ali žitom nič ne trebi, ne tre, niti se nič ne izdira, pač pa se žanje, reže, kosí, seka. Nobena od dejavnosti ni vplivala na semantiko in ni v neposredni povezavi z besedo strnišče. Pred žetjem je njiva porasla s celimi stebli rastlin, po žetju ali rezanju pa se večina rastline odstrani, tako da v zemlji ostanejo le spodnji deli rastlin, ki značilno štrlijo iz zemlje. Če bi rastline porezali čisto pri zemlji, tako da bi odstranili vsa stebla in bi na njivi ne ostali značilni štrleči deli, pač pa le gola njiva, bi tako zemljišče ne bi mogli poimenovati strnišče. Strnišče je le zemljišče, na katerem so po žetvi ostali štrleči deli stebel. Takoj ko strnišče preorjemo in stebla spodkopljemo v zemljo, tako zemljišče preneha biti strnišče. Nedvomno je, da zemljišču, ki mu pravimo strnišče, ime dajejo štrleča, izturjena, pokonci, glede na površino iz katere rastejo, stoječa stebla. Tudi glagolnik štrleč v osnovi pomeni iz-tur-jen, saj prav tako izhaja iz korena *tur-: štrleč < š- + -tъr(l)- + -eč < *tъr- < *tur, kot tvorjenka vzglasnega š-, protetičnega -l- in w w w. k

218 pripone -eč, ki označuje lastnost stvari. Dobro je razvidna sestava besede štrleč iz š-tur(l)-eč oz. tur-eč, ki pomeni dvignjen nad okolico, oz. po višini izstopajoč od ostalih primerkov iste vrste. Semantika besede turn je bila v tej raziskavi že razkrita. Četudi bi razlage za koren *tur- in besedo turn še ne imeli, je pomen samostalnika turn zelo jasno viden iz besede štrleč, kot nedvomne tvorjenke korena *tur-. Ta kot je bilo že pojasnjeno, označuje iz / od okolice izstopajočo stvar. Isti pomen ima tudi beseda turn, njena semantika pa je razvidna tudi iz povratne smeri razvoja: štrleč [šъtrleč] < štur(l)eč < tureč < *tъr- / tur- > turn Razlage obravnavanih besed strnišče, štrleč, štrcel (slk. štrcelj), štrcniti, štrik, idr, ki so vse potomke substratnega prednika *tur- so popolnoma pravilne. S tem pa tudi dokazana slovenskost besede turn, ki prvenstveno pomeni nekaj pokončno štrlečega. Kdor bo želel izpodbijati tako razlago, bo moral poleg pojasnjene etimologije sorodnih besed, dokazati še drug pomen besede strnišče. To je neobrita brada, ki nudi vpogled v etimologijo besede strnišče iz vidika nasprotnega zornega kota. Če bi kdo želel polje po žetju žita razlagati iz tega, da se je nekaj trebilo, trlo, storilo oz. stvorilo in od tod nastanek namišljenega glagolnika strnišče < stvorišče, pa taka razlaga ne zdrži za neobrito brado, saj se tam ni nič trebilo, trlo, storilo oz. stvorilo, pač pa so iz gladke ravnine, zaradi daljše opustitve britja, dlake same prekomerno zrasle in tako ustvarile hrapavo površino kratkih štrlečih izrastkov pravokotno na površino iz katere rastejo, prav tako kot je to primer pri požetih steblih žit, glede na površino njive. V besedi turn ali stolp ne smemo iskati izvornih dokazov, saj je turn poznejša sopomenka (sinonim) za podobnost z neko stvarjo, ki jo najdemo v naravi! Najverjetnejši prednik besede turn 'zvonik, stolp' je samostalnik trn 'koničast izrastek', saj sta si predmeta po obliki vidno podobna, besedi za ta dva predmeta pa sta si tudi semantično podobni oz. enaki in med seboj neposredno edno soodvisni. Obe pomenita nekaj špičastega, izturjenega, pokončnega, štrlečega, nekaj, kar se značilno dviguje pravokotno nad ravnino iz katere izrašča in se po tem od nje izstopajoče loči. turn, slk. turen [turъn] < trn [tъrьn] < *tъr- Za potrditev tev nemškega ali slovenskega izvora besede turn, je potrebno primerjati še semantiko nemških besed iz korena *tъr- / *dъr-, ki so brez izpeljank naslednje: 33 trachten 'prizadevati si, stremeti', trächtig 'breja', tragen 'nositi, odnesti, prinesti', Träger 'nosilec' < slv. drog, Tram 'tram', Träne 'solza', trappen 'cokljati', tratzen 'dražiti' < tratz- < slv. draž- (primerjaj drezati), Traube 'grozd', Trauer 'žalost' < slv. turoben?, traulich 'domač', Traum 'sanje' < slv. dremati, Treber 'begavec', treffen 'zadeti, srečanje', treiben 'gnati' < slv. terati, tirati; trennen 'ločiti', Treppe 'stopnice', treten 'stopiti, stopati', Tricher 'lijak', Treib 'gon, nagon', Trine 'avša', trinken 'piti', Tritt 'korak', trocken 'suh, sušen', Trog 'korito', Trope 'trop', Tropf 'naivnež', Tropfen 'kaplja', Trottel 'bedak, butec', Trubel 'vrvež', Trumm 'klada' < slv. tram, turam 'turjati, premoščati (praznino)', glej še stcs. trjamъ; Trunk 'pijača', Tartsche 'tarča' < slv. tarča / torča, Tirol 'Tirolska' < slv. turolska / türolska (dežela strmih hribov', Tor 'bedak, norec', Torf 'šota', Torkel 'stiskalnica' < pravilno stslv. bi bilo 217

219 218 turka, nar.slv. tudi trkola, turkla, turkol, ki jih je najti tudi v bližnjih romanskih jezikih; 34 torken 'cvrčati', Tortur 'muka, mučiti', Tür 'vrata' < slv. duri, Turm 'stolp, trdnjava' < slv. turn, türmen 'kopičiti', Draht 'žica' < slv. draga 'nekaj dolgega, razvlečenega (dolina)', drall 'okrogel, poln', drängen 'riniti' < slv. dregati, potiskati', Drank 'pomije', Dreck 'umazanija, blato' < slv. treb-, Dreh 'vrtenje, zasuk' < slv.? (glej stcs. turъ in turъin 'železni obroč kolesa'), droben 'zgoraj', dröge 'pust, puščoben', dröseln 'mečkati' < slv. drezati 'toriti, rivati', Druck 'tisk', Drude 'vešča', Drüse 'žleza', Darlehen 'posojilo' < slv. dar-, Darm 'črevo' < slv. tъrьm- < tъrьm- < tьrev- (čьrev-), darren 'sušiti', derb 'grób', Drin 'dečva', Dorf 'vas', Dorn 'trn' < slv. tъrn, durch 'mimo, skozi', dürfen 'smeti' in Durst 'žeja'. V nasprotju s semantično skladnjo slv. besed: túr, túrn, strmina, túravost, tŕs, tŕska, strnišče, štor, štrcel (slk. štrcelj), štrleti, štrcniti, štrik, tŕn, stcs. trъsa, teremicь, trjamъ, ipd., je nemščina pri semantični povezavi besed iz korena *tъr- / *dъr- povsem razpršena in nepovezana, v primerjavi s slovenščino prav nebogljena. Če je že mogoče sestaviti posamezne majhne sorodne skupine besed, so si te celo diametralno nasprotne. Edina beseda, ki malce nakazuje na semantično zvezo z besedo Turm 'stolp' je droben 'zgoraj', a je tudi ta verjetno po izvoru slovenska, tako kot tudi večina drugih ključnih primerjalnih besed. Za navedene slovenske besede je v nemščini najti naslednje vzporednice: 35 túr (medicina) 'Furunkel, Eitergeschwür in Karbunkel', túr (govedo) o) 'Ur in Auerochs', túrn 'Turm', štrleti 'herausragen, hinausragen (iz aus, v in), heraustreten; eten; kvišku: aufragen (über), hochragen; emporragen; naprej: vorragen, vortreten, vorspringen, hervorstehen; stransko: abstehen', strniti 'straffen, zusammenfassen, summieren', strmina 'Steigung, die Steile, der Hang, Steilhang, Abdachung in die Steilheit', tram 'Balken', tŕs 'Schilf', tŕska 'Span, Kienspan in der Splitt', strnišče 'Stoppelfeld in der Stoppelacker; fig. na bradi: der Stoppelbart in der Dreitagebart', štor 'Stock, Baumstrumpf', umpf', štrcel 'Stumpf', štrcniti 'spritzen, emporschießen', štrik 'Strick', tŕn 'Dorn, bodica: der Stachel'. V obeh jezikih sta podobni besedi trn in turn, vendar pa, kot je bilo že dokazano, sta izposojenki iz slovenščine, medtem ko je beseda tur že precej spremenjena. Besede, ki so v slovenščini tako grafemsko kot tudi semantično poravnane v isti vrsti (so zgovorne), v nemščini ne najdejo nobenega skupnega imenovalca (so mutaste), čeprav so semantično zelo sorodne. Nobenega dokaza torej ni, ki bi potrjeval, da je turn izvorno o nemška beseda! Nasprotno, dokazi pričajo, da je turn stara, ena od najbolj substratnih slovenskih besed. Zaradi sorodnosti besed iz korena *tur-, je tu potrebno pojasniti še besedo trd 'nekaj, kar se pod pritiskom iskom ali navalom ne vda, podere (potere)'. Edina smiselna pomenska sorodnost kaže na povezavo z besedo turn, v smislu obrambne in zaščitne zgradbe, ki je zaradi svoje čvrsto povezane in trdne gradnje dobila prispodobo močne, neosvojljive trdnjave. Odtod se je iz izraza turn, kot sopomenka za nekaj močnega, nekaj česar ni mogoče z lahkoto predreti, razvila v besedo trd. turъ > turъt / turъd > tuьrъd tъrd (trd) tvrъd Glede na to, da je trdnjava kot obrambna stavba narejena tako, da je ni mogoče (zlahka) podreti, predreti in vanjo prodreti (< *treti) je še verjetnejše, da se je beseda trdnjava v

220 pomenu za večjo, utrjeno zgradbo razvila iz turti / durti (treti / dreti) > turt / turd ter od tod s pripono -ava, ki označuje nekaj večjega, širše obsegajočega in s prehodom /u/ > /uъ (v)/ > /ъ/ razvila v trdnjavo: turti / durti > turt / turd > tuъrdava > tvrd(n)ava > tъrdnava (slk. trdnjava) Zelo zgovorni sta enaki stcs. besedi tvrъdь 'utrdba, trdnava' in tvrъdъ 'trd', ki imata skupen izvor v besedi turd < *tur-, kažeta pa tudi pisno enakost in neposredno semantično povezavo. Sorodne stcs. besede so: tvrъdъini in tvrъdjalь 'utrdba, trdnava', trašta 'zid, utrdba', tvrъdilo 'podpornik, opornik', tvrъdina 'trdnost, čvrstost', tvrъdo 'trdo', ipd. 36 Podobne ali sorodne besede za trd v ostalih jezikih so: rus. tvërdyj, češ. tvrdý, psl. tv rdъ 'trd', lit. tvìrtas in let. 'tvirts 'močan, trd, trden', lit. tvérti 'zgrabiti, prijeti, oblikovati', lit. turë ti 'imeti', let. tverˆt 'zgrabiti, vsebovati', let. turêt 'imeti', gr. seirā 'vrv, vez', vse iz ide. baze *t erh- '(trdno) zgrabiti, prijeti'. 37 V besedah s pomeni: zgrabiti, i, prijeti, imeti, je mogoče slutiti razvoj iz pomenov: povezati, zvezati, utrditi, učvrstiti, ne spustiti ipd. Slovenski slavisti so besedo turn, slk. turen, razglasili i za nemško izposojenko ter jo izobčili iz slovenskega jezika. Da so slovenskemu jeziku delali silo prav tisti, ki naj bi ga najbolj ščitili je posledica nesposobnosti, neznanja in nestrokovnosti. Od številnih umotvornih primerov v uho bije uvedba za lase privlečenega, v slovenščini negeneričnega mehčanja L w w w n i n e. s i 219 Slika 4: Turn (slk. stolp)

221 220 > Lj in N > Nj, uvedba srbske pritrdilnice da, ki je slovenščina ne pozna, itd. Mehčanje v slovenščini ni prisotno nič bolj kot v nemščini ali v angleščini. Posledice jezikoslovnega»znanstvenega«šarlatanstva pa so za slovenski jezik katastrofalne. Ta se je v zadnjih 150 letih bolj oddaljil od svojega genetičnega jedra kot prej v tisočletjih! Za razlago povezanosti s korenom *tur- / *turb- so preostale še besede tovor, tovoriti in torba. Iz glagola tovoriti 'prevažati, spravljati kaj na drugo mesto' je nastal glagolnik golnik tovor 'blago, ki se nosi ali pelje iz enega na drugo mesto'. Oba izhajata iz podstave *turb-, toda preoblikovana z vplivanjem obrata (metateze) in betacizma, sta ubrala a naslednji besedotvorni razvoj: *turb- / *turbь- / > *tubъr- > *tuwъr- > tuwъr-iti oz. tuwor-iti (slk. tovoriti) Primerjaj stcs. tovarъ 'tovor, tovoriti, voziti (blago, surovine, dobrine)', ki je sorodna z besedama turiti in podturiti ter stcs. besedi turъ in turinъ 'železni obroč na lesenem kolesu'. Primerjaj tudi z besedo storiti, v pomenu premakniti, odriniti, zagnati, obrat, tek, pot. Beseda storiti (glej še stcs. sьtvoriti, sъtvorъ 38 ) je tvorjenka vzglasnega s- + korena + pripone -iti: s- + -tur- + -iti > sturitь, slk. storiti Kaže veliko sorodnost s ssk. besedami: tur (tvar) in turv 'hiteti, porivati, riniti, teči, pot, potovanje, hitra kretnja, premik, zagon', turyate (deležnik ráyat) 'porivati, riniti, potisniti, teči, premik', tárturā a 'hiteti, udarjati', turī 'hitro sem in tja se premikati'. Primerjava pokaže, da glagol storiti pomeni nekaj povzročati, delati, kar je razvidno iz pomenov: riniti, kretnja, premikati, zagon, potiskati, udarjati, ipd. Iz tvorjenke tuvъriti oz. tuvoriti ti je nastal glagolnik tuvьr oz. tuvor. Obe besedi tuvъrьtь in tuvъr sta v primerjavi s slk. tovoriti in tovor, genetično bistveno pravilnejši ter bližji prastari slovenščini. Slovenska beseda tuvьr pa odstre še eno do današnjih dni neodkrito, izjemno presenetljivo etimološko najdbo. Raziskava me je nehote zapeljala na pot starodavnega severnoafriškega riškega ljudstva, ki se je preživljalo s tovorjenjem preko enega od najbolj nepriljudnih področij sveta. To je iz pristanišč in mest južnega Mediterana, preko Sahare na drugo stran, v črno Afriko. Nekdaj, ko je imela Sahara znosnejše podnebje, so tovorili tudi s konji, pozneje pa z vzdržljivejšimi kamelami. Danes ostanek tega ljudstva, nekdaj razširjenega po vsej severni Afriki, šteje nekako 1,2 milijona duš, ki živijo le še v notranjosti zahodne Sahare. To trdoživo ljudstvo se imenuje Tuaregi, z različicami izgovorjave [Twareg] ali [Touareg]. 39 Tuaregi naj bi bila berberska izgovorjava arabske besede Tavariki in naj bi dobesedno pomenila,»tisti, ki jih je zapustil bog«. 40 Resda so Tuaregi vedno bili, kot bi se reklo, bogu za hrbtom. Vendar se postavlja vprašanje, zakaj bi prevzeli poimenovanje od Arabcev? Zakaj bi sami sebe imenovali z negativno motiviranim imenom? Kako da niso uporabili kakega bolj praktičnega imena, ki bi jasno in bolj nedvoumno označevalo njihovo pravo naravo, njihovo prepoznavnost, ta pa je tovorjenje v karavanah preko težkih puščavskih razmer? Z gotovostjo je mogoče trditi, da je arabska razlaga»tisti, ki jih je zapustil bog«napačna. Gre le za slučajnost sestavljenke ali homonima z imenom Tuaregi, ki z njihovo pravo naravo nima nikakršne zveze. Iz Biblije je razvidno prav obratno. Ko so se Mojzes, Jezus in drugi želeli približati bogu, so se za več dni umaknili v samoto puščave.

222 Pravi etimološki izvor lastnega imena Tuaregi je potrebno iskati v največji značilnosti tega ljudstva, po kateri je prepoznano daleč naokrog, to pa je ukvarjanje s tovorjenjem blaga preko Sahare. Od tod izhaja njihova podstava tuvar- s pripono egi. Pripone -ek, -eki, -ki, so značilno slovenske. Ime Tuaregi je torej sestavljanka samostalnika in pripone in kaže na verjeten razvoj v smeri: *tuvьr- + - eki > tuvьreki > twьreki > twareki > Twareki oz. Tuaregi Lastno ime Tuaregi torej čisto preprosto slovensko pomeni tuvьreki oz. slk. tovorniki, kar se semantično popolnoma sklada z njihovo največjo značilnostjo, to je s tovorjenjem blaga. Vsi ostali poskusi etimologije tega imena, ki zaobidejo slovenščino, so zgrešeni, so le prisiljene domneve ali celo neosnovane trditve. Ni pa čisto gotovo, ali so Tuaregi nekdaj bili Sloveni ali ne? Tuaregi in Berberi so v osnovi isto ljudstvo, 41,42 razlika je le v tem, da so Tuaregi nomadi, Berberi pa skoraj vsi poljedelci. 43 Ker verjetno oboji izhajajo iz skupnih prednikov, je za primerjavo treba upoštevati genske podatke obeh, pri tem pa se zavedati, da so se poljedelski Berberi gotovo manj mešali z drugimi ljudstvi, kot nomadski Tuaregi. Podatki DNK-rodoslovja za Y-kromosom pokažejo naslednjo sliko. Nekateri od Tuaregov imajo do 33 % haploskupine R1b (značilno zah. evropska), medtem ko haploskupine I (značilno balkanska in skandinavska) ali R1a (značilno vzh. evropska) nimajo. Nekateri od Berberov imajo do 28 % haploskupine R1b in do 4,5 % haploskupine R1a, medtem kot haploskupine I nimajo. Statistika genske slike Y-DNA po državah pa pokaže, da dosega delež haploskupine R1b1a v Mavretanski sahari kar 6,88 % in v Libiji 6,02 %. Delež haploskupine R1b1b v Alžiriji pa 7,04 % in v Maroku 3,55 %, prevladuje pa severnoafriška haploskupina E. 44, 45, 46, 47, 48, 49 Čeprav sta haploskupini R1a in R1b zastopani tudi med nekaterimi drugimi severnoafriškimi ljudstvi, dosegata najvišji delež prav med Tuaregi in Berberi. Podatki povedo, da je predvsem močna skupina R1b. Ta po podatkih DNK-rodoslovja izvira iz osrednje Azije (starost let), koder so se razvila turška ljudstva. Od tam se je selila proti zahodu v smeri: Kazahstan Baškirija Povolžje Bližnji vzhod severna Afrika (pred 5000 leti) Iberski polotok zahodna in srednja Evropa. Pred 5000 leti, ko je skupina R1b vdrla v severno Afriko, naj bi ti ljudje še govorili proto-turški jezik. 50 V severni Afriki zavzema precej manjši delež skupina R1a, vendar to še ne pomeni, da je bilo táko tudi prvotno stanje. Glede izvora imena Tuaregi so mogoče tri najverjetnejše razlage. Prvič, da so ti, ki so se začeli baviti s tovorjenjem preko Sahare, prvotno govorili indo-slovenski jezik. Kot drugo je mogoče, da pred 5000 leti v severno Afriko priseljena skupina ljudi gensko ni bila čista, pač pa pomešana z manjšim deležem haploskupine R1a in od tod bi lahko izvirale slovenske besede v jeziku proto-tuaregov. In kot tretje je mogoče, da indo-slovenske besede v proto-turškem jeziku haploskupine R1b, izvirajo še iz časov spajanja s haploskupino R1a v osrednji Aziji. Kot je bilo že predstavljeno, je v turških jezikih najti številne indo-slovenske besede (glej razpravo o Ujgurih). Zaradi zelo majhne genske prisotnosti haploskupine R1a v severni Afriki, je prva razlaga manj verjetna. Težko pa je reči, ali je bolj verjetna druga ali tretja razlaga? V obeh primerih je besedi tuwareki in Tuaregi mogoče tako grafemsko, kot tudi semantično, razlagati le iz slovenščine. Po tisočletjih 221

223 222 jezikovnih vplivanj je jezik Tuaregov verjetno popolnoma drugačen od prvotnega. To hipotezo bo potrebno dopolniti s temeljitimi jezikovnimi in genskimi raziskavami. V kolikor so nekdaj Tuaregi govorili slovenski jezik, so vsekakor morali v njihovem jeziku ostati vsaj posamični jezikovni relikti. Pri tem bodo morda v pomoč posamezna krajevna imena (toponimi) npr. Tabor v gorovju Atlas, ali pogosta rečna imena (hidronimi) i) s korenom *drav- in *sav- v severozahodni Afriki. 51 V prid evropskemu izvoru Tuaregov pa govorita še dve njihove značilnosti. Ne glede na temnejšo barvo polti, imajo nekateri od njih svetle, celo modre oči, kar ni ne arabska in še manj afriška značilnost. Druga izstopajoča lastnost pa so popolnoma evropske poteze njihovih obrazov, ki so drugačne od arabskih, od afriških pa še posebno. Ker pa je tekom tisočletij prišlo tudi do genskega mešanja z Arabci in Afričani, je potrebno to pri raziskavah upoštevati. Za pojasnitev je preostala še zadnja izmed besed izhajajočih iz korena *tur- / *turb-, ki zaključuje krog grafemsko in semantično sorodnih besed. Beseda tórba v današnjem pomenu označuje pripravo z ročaji za prenašanje. Nekdaj pa je moral biti pomen širši, kar potrjuje etimološka sestava besede in nar.slv. relikti. Samostalnik torba se v vseh primerih nanaša na prenašanje, premikanje, popotovanje, ipd. Tórbar 52 pomeni berač, potepuh. Ta primer razkrije, da ni bistvo besede torba priprava sama, pač pa njena pomenska podstava, to je premikanje in potovanje, pa čeprav brez cilja, kot je to v primeru tórbarja ali berača. Da je imela torba nekdaj širši pomen kaže prkm. tùrbar, ki pomeni vrečar. Tudi kaže prkm. tùrba 'torba', zapisana že 1771, etimološko pravilnejšo obliko besede, kot slk. torba. 53 Sanskrtske besede povezane s potovanjem, (po)rivanjem, potiskanjem, premikanjem in vožnjo so: túj, turv, tutorti, turyate in turī, vse iz korena *tur-. Podobno govorita turški besedi slovenskega izvora: terġen 'tovorni voz' in terki 'prepeljati, prenesti', prav tako izhajajoči iz korena *tur-. Niso pa zanemarljive tudi slovenske besede s korenom *tur: trklati, slk. trkljati 'valiti predmet, premikati predmet okoli svoje osi tako, da se ga premakne iz enega mesta na drugo', tovoriti, toriti 'premikati', uturiti, utirati, utreti, ipd., vse s pomenom premikati iz enega mesta proti drugemu. Primerjaj še stcs. tovarъ 'tovor, tovoriti, voziti (blago, surovine, dobrine)' ter turъ in turinъ 'železni obroč na lesenem kolesu' 54 Glede na grafemsko in semantično enakost korena *tur- in besede torba ter iz nje izhajajočih besed, ed, je moč ugotoviti takó kot v prejšnjih primerih, da tudi torba izvira iz istega korena po najverjetnejšem razvoju: *tur- / *turb- [*turbь-] > *tubъr- > *tuvъr- > tuvъriti 'tovoriti' Ko je nastala potreba po novi besedi, pa se je iz glagola tuvьriti oblikoval glagolnik tuvьrba, v semantično odvisnem pomenu:»predmet, ki je namenjen lažjemu in pripravnejšemu tovorjenju predvsem manjših kosov (trgovskega) blaga in drugih stvari«. Razvoj je razviden iz: tuvъr-iti > tuvъr-ba > tuъr-ba [turba] > slk. [torba] S tem je pojasnjena pisna (grafemska) in pomenska (semantična) sorodnost v raziskavi izpostavljenih korenov in besed ter je dokazana njihova povezanost z besedo trebiti, z razvojem iz: *tur- / *turb- > *tъrb- > *trъb- > *treb- > trebiti.

224 ČREPINJE (trebinje) Beseda črepinje je mehčanka iz glagolnika trebinje, ta pa je nastal iz glagola trebiti. Črepinje ali nar.slv črepine, čpine 'črepinje' so razbiti koščki različnih velikosti in oblik, ki so v času pred razbitjem bili nedeljiva celota uporabnega predmeta, npr. krožnika, sklede, vaze, kozarca. Ko ta pade na tla in se raz-bije na manjše delce oz. črepe, nastanejo črepinje. Če se odlomi le ročaj vrča, ne moremo govoriti o črepinjah, pač pa lahko o črepinjah govorimo šele takrat, ko se celota razbije na tako majhne delce, da o celoti ni več mogoče govoriti, ker je tudi prepoznati ni več mogoče, niti je sestaviti nazaj, da bi služila prvotnemu namenu. V zvezi s posodo so se črepinje prvotno nanašale na lončeno, pozneje pa tudi na stekleno in keramično posodo. S kontrakcijo je nastala beseda črepnja 'lončen pokrov, pod katerim se peče kruh'. Iz korena *črep- je s priponskim obrazilom -ovje nastal izraz črepovje 'kuhinjska posoda'. Z otrditvijo /č/ > /k/ pa so se oblikovale še besede: kripa 'staro, razmajano, razpadajoče prevozno sredstvo' in krepa, nar.slv kríepe 55 'posoda, običajno slaba posoda', krépnitь 'umreti, crkniti', krepén 'otrdel, otrpel od mraza, zmrznjen'. V neslovanskih jezikih se besede v pomenu črepinja pojavljajo v samostalniških oblikah: ang. shard, potsherd, crock; 56 nem. scherbe, bruch; 57 bsk. zati, fin. sirpaleet, fr. tessons, gr. όστρακα, ir. conamar, itl. cocci, let. gabaliņi, lit. šukių, mdž. szilánkok, svd. skärvor, vlž. darnau, itd. 58, iz česar je mogoče sklepati, da je morfem črep- tipično slovanska posebnost. Etimološki razvoj in razlago je potemtakem m treba iskati znotraj slovansko-indijskega jezikovnega prostora. Navedbe iz obstoječih etimoloških slovarjev: Slovenski etimološki slovar (Snoj) podaja naslednje povezave in razlage: čr p: 'vrsta strešne opeke, lončena posoda, košček razbite lončene ali steklene posode', črepínja (16. stol.). Enako csl. črěpъ, češ. střep 'črepinja', psl. č rpъ 'lončena posoda, črepinja', stpr. kerpetis 'lobanja, črepinja', lit. škripta 'škrbina', ssk. karpara 'črepinja, lobanja', kar je vse iz ide. baze *(s)ker-p-, *skre-p- 'rezati, sekati'. Beseda je prvotno pomenila *'črepinja' nekaj (tj. *'nekaj odsekanega, razbitega'), nato 'lončena posoda' in od tod v nekaterih jezikih tudi 'lobanja'. 59 Podobno pred njim Bezlaj, ki podaja bogatejšo paleto primerov. Navaja besede črépa in črepina, v 16. st. zhèrpina, po prehodu čre- > če- tudi čepa, čepina ter izvedenke tipa čr pna, cr pnja, črepánja, črepíca, črepák, čr pec, črep n, črepáča, črepáha, črepúnja, črepnjîčka, črepw črepwvje; v enakem pomenu na zahodu tudi kr p, krépa na Goriškem in v Kobaridu, kar kaže na prisotnost otrditve /č/ > /k/ tudi v slovenščini. Nato poda glagole črépniti, črepetáti, črepkati 'doneti kot lončena posoda pri razbitju'. Nepojasnjeno mu ostane črepinjek, črepinjak 'Quercus sessiliflora'. Iz slovenskega narečnega zaklada navaja štj. besede Tschreppe, tschreppet, tschreppen, tschrepetze, iz kor. Tschreapn, tschreapn, iz fur. crèpe, creps, crepp. Prim. srh. crìjep, cr p, ikavsko črîp, čerîp, mk. čerep, crep, crepka, crepna, blg. čerep, čirep, crep, csl. črěpь, črěpica; rus. in ukr. čerep, rus. čerepíca, ukr. cerepýcja 'strešna opeka', blr. čerap, pol. czerep ( < ukr.), stpol. trzop, češ. střep, stč. třép, střěp, glž. črjop, dlž. crop., psl. čerpь, lit. kiŕpti, kerp 'rezati', stpr. kerpetis 'lobanja', ssk. karparas 'črepinja, lobanja', arm. kaŕap n 'lobanja, glava'. Z začetnim s- spada zraven 223

225 224 stvn. scirbi 'črepinja, lončen lonec', nvn. Scherbe in lot. škirpta 'škrbina', škērpele 'iveri'. 60 Češki etimološki slovar pri besedi střep oz. staročeško třep, v vsebinskem pogledu ne prinaša višje kakovosti kot slovenski razlagi, zato ga posebej ne navajam. 61 Češ., lit. ali ide. vzglasni s- / š- se lahko brez škode opusti ter se za etimološko raziskavo upošteva zgolj korensko jedro *črep-. Kritična presoja: Etimološki slovar govori o koščkih razbitine, o razsekanem ali odrezanem. Vsebinska razlaga razloži bistvo raziskovanega pojma, medtem ko geneza in semantika a besede ostaja odprta. V sanskrtu beseda karpa a pomeni 'krpa, del, odlomek, košček katerekoli stvari, droben, majhen, neznaten, trohica' ter 'star, zakrpan ali del obleke oz. zunanje lupine'. 62 Beseda črepinja je relikt substratnega korena *črep-, katerega pomen je bil nekdaj širši kot ga poznamo danes. Zrcali se v besedah, katerih sorodstvo je težko zanesljivo določiti. Črepinja kot neposredna tvorjenka pa označuje stvar ali snov, ki je iz celote prešlo v stanje razdrobljenosti oz. razbitosti, torej na manjše delce. n i n e. s i Slika 5: Keramične črepinje Jasnejši vpogled v razvoj (genezo) besede črepinja odstre obrat (metateza), kot je razvidno iz primerov: karpa a > krapatь, *kerp- > *krep, kerpetis > krepetis ter mehčanje fonema /k/ > /č/:/: krapatь > črapatь, *krep- > *črep-, krepetis > črepetis, itd. Z upoštevanjem zamenjave (substitucije) [c / č] preko alofona ts > [t] ter [p] > [b], ki se je ponekod izvršila, je razviden prehod: *črep- > *trep- > *treb-, ali obratno. Primeri zamenjave so: letališče, dvorišče, trgovišče, Bistrica, prasečina > letaliště (češ.), dvorište (srh.), trgovište (srb., blg.), Bistrița (rum.), prasetina, ipd. V stari češčini še najdemo črvisče, v novi češčini pa je že nastopil refleks červiště, poleg tega pa še ekspanzija starega e > ě [je]. Iz prehoda fonema /č/ > /t/ ali obratno je jasno razvidno, da gre pri besedah črepinja, tropina in trebiti za sorodnost in za razvoj iz iste etimološke podlage *treb-. Beseda črepinja označuje razbit, strt, odlomljen del predmeta ali snovi, ki je bila nedoločljiv in neločljiv del celote, preden je zaradi delovanja zunanje sile prešla iz enovite celote v manjše, običajno dosti manjše delce. Prvotna oblika se je s tem zabrisala do nerazpoznavnosti, uporabnost pa izničila. Podoben pomen imata tudi besedi tropina in trebiti. w w w. k

226 Potrebno je izluščiti še semantično povezavo samostalnika črepinja, (pl.) črepinje z drugimi besedami. Na prvi pogled zdi, da glagol trebiti in samostalnik črepinje nimata veliko sorodnosti. Prehod fonema /t/ > /č/ ali obratno, kot v primeru črešnja > trešnja, trpati > črpati, pa ne razkrije le sorodnost teh dveh besed, pač pa odstre celo istorodnost iz besedotvorne osnove treb-. Koren *črep- je le dvojni substitut osnovnega korena *treb-, poleg prehoda (refleksa) /t/ > /č/, je razviden še prehod ustničnega zapornika /b/ > /p/. Iz navedenega lahko upravičeno sklepamo, da je tudi semantika besed izvirajočih iz korenov *treb- in *črep- ista ali vsaj sorodna. Prvotno je to snov, ki je iz celote z drobljenjem, mletjem, sekanjem, em, stiskanjem, odstranjevanjem, ipd. prešla na manjše koščke, na delčke snovi. Črepinje torej izvorno pomenijo vsako snov, ki smo jo s trebljenjem s-treb-ili, z-drob-ili, strli, ipd., iz celote v treb-ínje < črep-ínje. Tako se z namernim posegom človeka snov s trebljenjem iz prvotne celote razdeli na dobro, uporabno snov, ki je zaželena in na slabo, neuporabno snov, ki jo je potrebno odstraniti. Eden od takih primerov je stiskanje grozdja v preši. Pod pritiskom sile, se iz grozdnih jagod izcedi grozdni sok (uporabna snov), ostanejo pa peclji, luščine oz. ovoj grozdnih jagod in peške (neuporabna snov). Ostanek stiskanja se imenujejo (pl.) tropine. Po definiciji slovarja so tropine ostanek po iztisnjenju tekočine iz plodov, semen: kuhati žganje iz tropin; bučne, sončnične tropine; grozdne, sadne tropine, vinske tropine. 63 Beseda (pl) črepinje izhaja iz substituta tropine: tropine > čropine > črepine S tem je pojasnjen izvorni pomen samostalnika črepinje ter njen etimološki in semantični razvoj iz glagola trebiti oz. korena *treb-. ČREVA Čreva se nahajajo v človeškem in živalskem trebuhu in se delijo na tanko in debelo črevo. Čreva po prostornini, rnini, predvsem pa po dolžini zavzemajo daleč največji del trebuha. Čreva so cevasto zavito zložena v trebuhu, zato lahko dosežejo dolžino več metrov. Pri odraslem človeku je skupna dolžina črev okrog 8 m, zavzemajo pa neverjetno površino 400 m 2. Potem ko se zaužita hrana najprej v želodcu delno razgradi na manjše delce, nato še ne popolnoma razgrajena kaša potuje skozi tanko črevo. Tam se razgradnja nadaljuje, nato pa v procesu vsrkavanja razgrajenih hranilnih snovi, le te preko jeter in krvi potujejo do celic. Ostanki razgrajene hrane in odmrle snovi celic po debelem črevesju potujejo do zadnjika in se tod v obliki iztrebkov izločijo iz telesa. Navedbe iz obstoječih etimoloških slovarjev: (slovenski): črevô - sa: stcs. črěvo 'maternica, trebuh', stcs. črěva 'drobovje', strus. čerévo, čérevo 'trebuh, maternica, život', češ. střevo 'črevo'. Psl. *čêrvo je prvotno pomenilo *'kar je odrezano, izrezano (iz živalskega trebuha)'. Na takšen prvotni pomen smemo sklepati zaradi strus. čerevo, kar poleg 'trebuh, maternica' pomeni tudi 'koža iz živalskega trebuha' in zaradi nadaljnje izpeljanke psl. *čêrvьjь 'čevelj', ki predpostavlja izpeljanko iz 225

227 226 besede s pomenom *'odrta koža, usnje'. Pomen '(odrta) koža' navadno temelji na korenu s pomenom 'rezati'; v danem primeru je to ide. *(s)ker- 'rezati', ki se pojavlja še v slv. sk rja, čŕka, čŕta in sorodnem. 64 (češki): střevo: stč. (s)třévo 'črevo', stsvk. čerěvo 'trebuh', svk. črevo, rus. čerěvo, ukr. čérevo, slv. črévo (gen. esa, izpeljanka) 'spodnji del trupa, želodec, trebuh', pol. trzewo, stpol. strzewo, glž. órjowo, dlž. crjowo, blg. črevo 'čreva'. Najbližje je nemara lit. skilvis 'želodec'; kakor se tudi beseda črevo vulgarno nekdaj navaja v tem smislu: napolniti črevo. Pri nas je bil s izgubljen,»premaknjen«, l pa oslabljen v r. Sicer pa so te besede e nejasne. 65 Kritična presoja: Iz etimoloških navedb je razvidno, da je beseda tipično slovanska in se v vseh slovanskih jezikih nanaša na čreva, v širšem pomenu pa tudi na trebuh in druge izpeljanke. Primerjaj še stcs.: čreva, črevo, čreveca (čreca) 'čreva, (kurja) črevca', črjavobasnikъ '(lat. ventre vaticinatur) prerokovanje iz črev', črjavotečenije '(lat. dysenteria) griža (črevesna okužba), črjavьnica '(lat. dysenteria) griža', črjavьnъ '(lat. ventris) trebuh, črevo', črjavьce '(lat. chorda) struna 66 ter trъiti '(lat. terere) odpad', trjabiti '(lat. purgare) trebiti, čistiti', trjaba '(lat. negotium) žrtvovanje' in trjabište '(lat. altare, delubrum) svetišče, znamenje'. 67 Izvor in pomen te besede je treba iskati v nalogi, ki jo ta prebavni organ opravlja. Želodec hrano delno razgradi, stre, zdrobi (s-treb-i) na manjše koščke, na delčke snovi. Z eno besedo lahko rečemo, da gre za proces trebljenja hrane iz celote, v delčke snovi, primerne za celično hrano (glej etimologijo trebiti). Pri iskanju izvora besede čreva, se je treba odmakniti od visoko znanstvenih razlag delovanja prebave, od pojmov molekula in celica, o katerih prednamci niso ničesar vedeli ter se približati človeku, njegovemu dojemanju in razlagam v času pred nekaj leti, ko je beseda nastala. V pradavnini je človek v stik s črevesjem prihajal praktično vsakič, ko je divjo žival pokončal za hrano. Prva stvar, ki jo je napravil je bila, da je živali razparal trebuh in zavrgel neužitne organe, od katerih so čreva v veliki meri prevladovala. Prej ali slej se je našel nekdo, ki ga ni zanimalo le meso živali, pač pa tudi čreva in njihova vsebina. V razparanih črevih je našel le ostanke predelane, otrebljene hrane, torej enake snovi, ki jo je na gozdnih ali travniških tleh že poznal in verjetno tudi prepoznal, kot živalske iztrebke (glej tropine pri razlagi etimologije trebiti). Že zaradi značilnega vonja iztrebkov mu ni bilo težko povezati enako snov, ki so jo našli v črevih živali in na tleh. Popolnoma naravno je, da je organ trebljenja poimenoval po tem, čemur v telesu služi. Torej del telesa, ki je namenjen trebljenju hrane, se zgovorno in glede na svojo vlogo v telesu, preprosto in več kot jasno imenuje čreva. Med korenoma *črev- in *trebna prvi pogled ni videti očitne povezave. Prvotno so se čreva iz glagola trebiti, nemara še imenovala treba ali treva (primerjaj ang. throw [θróu] 'vreči, metati, zagnati, odvreči (kožo, o kači); izgubljati (perje, dlako', itd.), vendar je v korenu *treb- pod vplivom betacizma in z zamenjavo (substitucijo) glas t sčasoma prešel v č: /t/ > /č/: *treb- > treba > trewa > črewa (slk. čreva) Ostanke nepopolnega prehoda t > č še danes najdemo v češ. střevo ter v pol. trzewo, strzewo, kar govori za to, da so različice besed črevo, trevo in strevo živele sočasno. V

228 poljščini in češčini je zanimiv vzglasni s-, kar morda kaže na relikt nekdanje tvorjenke strebo / strevo 'kjer se hrana s-trebi, ostanek s-trebitve'. Presoditi pa je treba tudi možnost, da čreva izvirajo od tega, kar je izrezano, iztrebljeno, očiščeno, odstranjeno iz telesa ubite živali, tako da ostanejo le užitni in uporabni deli. Ta razlaga ni verjetna, ker imajo drugi organi, ki se iz zaklane živali zavržejo, svoja, prav tako pomenljiva imena. Zakaj se vse zavrženo (celotno drobovje, kopita, rogovje) ne imenuje e čreva? Otrebljena hrana se nahaja le v črevih, katero poznamo pod pojmom iztrebki. Ti se nanašajo na iztrebljene ostanke hrane, skupke porabljene snovi, ki jih žival izvrže iz-trevi, iz-črevi. V tem smislu je treba upoštevati tudi tesno vzročno povezavo med samostalnikoma čreva (*treb-) in trebuh. Janja Širnik v svojem delu navaja tudi izraz ide. *gudóm'črevesje', mak. góda 'črevesje', ssk. gudá 'črevesje, zadnjik', ki ga je mogoče izpeljati iz ide. *ge 'vezati, zvijati'. Sklepa, da je bila beseda del stare ide. kulture in kot taka precej pogosto v rabi. 68 TREBUH Trebuh je del človeškega ali živalskega trupa med nogami in prsnim košem. Zajema želodec, tanko in debelo črevo, ledvice, sečevod, vranico, jetra, žolčnik in trebušno slinavko. Daleč največji del trebuha zavzemata tanko in debelo črevo, zato laično dojemanje glagolnika trebuh meri le na tanko in debelo črevo. Poenostavljeno gledano, skozi glavni predel trebuha potuje zaužita hrana, ki se v procesih prebave hrane v tankem črevesju razgradi na hranilne snovi, ki preko jeter in krvi potujejo do celic (uporabna snov) in na ostanke razgrajene hrane, ki skozi debelo črevo potuje do zadnjika, od tod pa se v obliki iztrebkov izloči iz telesa (neuporabna snov). Navedbe iz obstoječih etimoloških slovarjev: (slovenski): tr buh: sorodno ali enako je csl. trъbuha, 'drobovje', csl. tribuhъ 'želodec, trebuh', trebuhá, rus. trebúh 'drob, vamp', trybúh 'drob', češ. terboch 'vamp', dlž. tarbuch 'vamp'. *terbűhъ ali *trebűhъ, *trьbűhъ, *tribűhъ so tvorbe iz *têrbъ ali *tre bъ, *tr bъ, *tîrbъ, kar etimološko ni zadovoljivo pojasnjeno. Morda je sorodno lat. strebula, stribula 'meso na kolku žrtvene živali'. Drugo možnost je, da gre za izpeljanke, sorodne z glagolom *terbíti 'trebiti, ti, čistiti' ali terbá 'treba, potreba', vendar zaradi večpomenskosti teh dveh besednih družin (csl. trěba pomeni tudi 'žrtev, žrtveni obred') prvotnega pomena ni enostavno ugotoviti. Morda je potrebno izhajati iz pomena 'drobovina' < *'kar je treba očistiti, ti, otrebiti'. 69 (češki):: terboch: nar.č. břich, stč. teřbuch, svk. terbuch, trebuchi lalok, csl. tribuht 'področje črev in želodca', ukr. trebuh 'drobovje zaklane živali (želodec, čreva)', blg. tírbuh, srh. trbuh, slv. trebuh, nar.pol. in ukr. telbuh (iz pol.?) 'drobovje v trebuhu', pol. trybuh, ukr. tetbušyty 'izvreči želodec in čreva iz ubite živali' in dlž. tarbuch 'trebuh'. Možno je, da v ter- leži ostanek stare besede (katere naslednik je lat. uterus 'trebuh, maternica'), ampak za to je premalo dokazov. Beseda je torej vseslovanska, toda malo jasna. Razmišljanje gre lahko tudi v smeri (Grošelj, Slav. revija V-VII.122) lat. strebula gen. -órum meso na bokih žrtvene živali. Lahko pa da je terbuh sprememba besede putnh ali obratno

229 228 Kritična presoja: Iz etimoloških podatkov je razvidno, da je trebuh tipično slovanska beseda. Največkrat se nanaša na želodec, vamp in čreva. Poglejmo čisto praktično, čemu je trebuh namenjen oz. čemu, tako pri živalih, kot pri človeku služi. Trebuh je področje telesa kjer se nahajajo prebavni organi, t.j. želodec ter tanko in debelo črevo. Gledano od zunaj, trebuh te organe nosi. Daleč največji del trebuha zavzemajo čreva, kjer se hrana trebi. Glavna naloga, a, ki jo opravlja trebuh ali konkretneje čreva v trebuhu, je trebljenje hrane. Predel telesa, v katerem se nahajajo čreva, se kot sinonim za čreva imenuje trebuh. Samostalniška tvorjenka trebuh se je razvila iz korena *treb- s pripono uh, torej iz istega korena kot čreva, le da so se čreva razvila preko betacizma /b/ > /w/ > /v/ in z zamenjavo (substitucijo) /t/ > /č/: čreva < trewa (treṷa) < treb-a < *treb- > treb-a > treb-uh trebuh Pripona -uh da samostalnikom pogosto slabšalni pomen, kot v primerih: požeruh, stremuh, debeluh, sleduh, oderuh, črnuh, skopuh, itd. Za natančnejšo vsebinsko razlago *črev- > *treb- glej kritično presojo pri pojmu čreva ter primere stcs.: črjavatъ '(lat. ventriosus) trebušast', črjabesьce '(lat. ventriculus) želedoc, trebuh', črjavitъ '(lat. magnum habens ventrem) imeti velik trebuh', črjavonositi '(lat. ventre) zvampan, trebušast', črjavъ '(lat. venter) trebuh' in črjavьnъ '(lat. ventris) trebuh, črevo'. 71 Janja Širnik navaja tudi besedo ide. *udero- trebuh, lat. uterus trebuh, vamp, ssk. udára- trebuh, stpr. weders trebuh, lit. védaras trebuh, črevesje, let. vêders, gr. óderos (< wóderos). Ta naj bi zaradi precejšnje razširjenosti ide. besede kazala na starost in naj bi bila tvorjena iz *ud iz, nad in *-ero- v prvotnem pomenu zunanjost, površina trebuha. Nato navaja ide. *ud s tero/eh 2 'trebuh', *udero- in druge sorodne različice. 72 Navedeno ide. besedo *ud s tero oz. *ud s tereh eh bi bilo v mehčani obliki razumeti kot ud 'nad, od' in tereh > čereh 'črevi, čreveh'. Torej v skupnem pomenu kot tisto kar je nad črevi (čreveh). Zanimiva je tudi grafemska a in semantična primerjava nar.slv. tьrebьh, tьrípьh 73 'trebuh' in ide. tereh ter primerjava ide. tereh in slv. treti, trebiti, v povezavi s korenom *treb- > trebiti in refleksom *črep- > črepinje. CEV Cev je dolga stvar okroglega ali ovalnega premera, ki je lahko narejena iz različnih materialov. Namenjena je za različne uporabe, npr. za pretok tekočine ali plina, če je izdelana iz trdne snovi, pa je lahko uporabna tudi za trajno vgradnjo v gradbeništvu. Navedbe iz obstoječih etimoloških slovarjev: (slovenski): c v: stcs. cěvь 'cev', stč. ciev 'votel trs', stč. cěv 'tuljava, cevka', češ. cívka Pslovan. *cěvь (in *cěva, nar.ukr. cíva 'tuljava za navijanje niti') je dalje sorodno z nar.lit. šaiva'košček trsa, ki služi za tuljavo, na katero navijejo nit', lit. šeiva 'tkalski čolniček', let. saiva 'tkalski čolniček, tuljava', vse verjetno iz ide. * - (ā) s prvotnim pomenom 'votel trs' (od tod se je lahko razvil pomen 'cev' in 'tuljava za navijanje niti') kar je morda tvorba iz korena *sk(')ei -'rezati, deliti'. 74

230 (češki): céva: stč. cev, ciev, céva, cieva 'trsje, cev'. Dejanski pomen je bil 'cev' (še vedno v vulgarni vzh.češ. serje kot iz cevi (cívkou), če ima kdo drisko = kot če voda teče skozi cev; vzh.svk. dež tako močno lije kot iz škafa (cifki); podobno o toku krvi, solz v poljščini); od tod obstaja podlaga za mor. cevna, svk. cieva, pol. cewa, cewka 'cev, tuljava', glž. cywa, dlž. cewa 'tuljava', rus. cevka, ukr. čiva 'tuljava'. Vse to so starodavne glagolske oblike (kar je razvidno iz dvojine v slovan.) glagoli iz lit. ceviti in káivniti. 75 Kritična presoja: Etimološke razlage navajajo podatke, ki kažejo na to, da se apelativ cev nanaša na nekaj podolgovatega in votlega, z okroglim ali ovalnim premerom. V naravi take predmete najdemo redko. Med tuljave spadajo trs, med one narejene s pomočjo človekove dejavnosti pa še omečano vrbovo ali brezovo lubje, očiščeno kost, ipd. Cevi, ki jo je moč najti v naravi so čreva, ki so uporabna šele potem, ko jih človek načrtno očisti. SSKJ pod geslom črevo navaja:»cevast prebavni organ v trebuhu, črevo se je pretrgalo; rgalo; izprazniti črevo, delati klobase iz prašičjih črev, pot se vleče kot (kurja) čreva«76 Kakšno povezavo imajo čreva s cevjo? Za naše starodavne prednike, so bila očiščena čreva verjetno prva široko namensko uporabna cevasta stvar, ki so jo lahko uporabljali za pretakanje vode, hrambo živil in tekočin, za tetivo loka (glej etimologijo čreva in stcs. črjavьce 'tetiva, struna'), za povezovanje in utrditev konstrukcijskih elementov, itd. Ker so bila čreva človeku prvi vsestransko uporaben material s cevasto obliko lahko sklepamo in je razumno, da je cev poimenoval po črevih. Apelativ cev torej izhaja iz samostalnika čreva. Če je kdo v zadregi s tem, ali apelativ cev izhaja iz črev, ali nemara glagolnik čreva iz besede cev, naj pretehta logično sosledje uporabe. Nedvomno samostalnik cev izhaja iz glagolnika čreva, saj so prednamci čreva poimenovali prej (glej etimologijo čreva), preden so iz njih prvič očistili iztrebke e in očiščena čreva začeli uporabljati v praktične namene. Poleg semantične, je tudi grafemsko povezavo med besedo čreva in cev, z razvojem mehčanja in odpadom fonema /r/ etimološko sorazmerno lahko dokazati. Koren *črevje z mehčanjem /č/ > /c/ prešel v *crev-. V skupini tvorjenk z začetnim šumnikom so se ohranili: ukr. čiva, nar.lit. šaiva in lit. šeiva, v skupini z začetnim sičnikom pa: psl. cěva, nar.ukr. cíva, češ. céva, stč. in svk. cieva, pol. cewa, glž. cywa in dlž. cewa. Nato je iz oblike [creva], z odpadom (kontrakcijo) fonema /r/ prešla v različico (f) [ceva], ki je poznana v večini slovanskih jezikov. Od tod pa razvoj vodil v odpad izglasnega /a/, iz česar je nastala beseda (m) cev. Fonem /r/ je v slovenščini odpadel v več primerih. Predvsem v gorenjskem narečju je kontrakcija r precej pogost pojav, razviden iz besed: češnja, čevel, čeda, čeva, itd., ki so le okleščena oblika genetsko pravilnih besed: črešnja, črevel, čreda, čreva, itd. Zadnja dva primera sta značilna za gornjo Gorenjsko. Iz tega je viden prehod še danes sočasno živečih obeh različic: čreva > čeva, v obliko torej, ki je domača tudi v ukrajinščini. Celoten razvoj refleksa iz čreva > cev je potekal v eni ali v drugi smeri oz. vzporedno v obeh smereh: *črev- > čreva > creva > cьeva > ceva > cevь > cev ali *črev- > čreva > čьeva > čeva > ceva > cevь > cev 229

231 230 V hrvaščini pa je substratni r ohranjen. Tako najdemo vrtno crijevo, gumeno crijevo, crijevne spojice, itd. Vse kar se nanaša na gumijasto oz. katerokoli gibljivo, lahko pregibno cev, se v hrvaščini značilno imenuje crijevo. Ostale cevi iz trdne snovi pa so poimenovane z besedo cjev, odtod cjevovod. Sredi 19. stol. se je iz knjižne hrvaščine začel izrinjati stoletja rabljen kakjavski govor, katerega osnova je slovenska, nadomestila pa ga je štokavska ijekavščina (hercegovski govor), katere osnova je srbska. Upoštevajoč te spremembe, je prišlo do sistematičnega preimenovanja starih, pristnih oblik imen v Dalmaciji, Slavoniji in na Hrvaškem, npr.: Belovar, Reka > Bijelovar, Rijeka, itd. Tako je iz prvotne obliko crevo, prišlo do knjižno preoblikovane besede crijevo. Če upoštevamo še v preteklosti izvršeno mehčanje /č/ > /c/, pa uzremo prvotno obliko izraza črevo. Celoten razvoj je potekal takole: crijevo < crevo < črevo Ni pa se zanesti na to, da bi beseda cev nujno nastala iz črev po naravni poti jezikovnega razvoja. Verjetnejše je celo, da so prednamci, ko so uvedli novo besedo cev, le to namenoma prilagodili zaradi lažjega razlikovanja in jasnega razumevanja anja sorodnih, podobno zvenečih besed. Tu je misliti predvsem na izpad glasu /r/, saj besedo [čev] že naravna prilagoditev lažjemu izgovoru sili v obliko izreka [cev]. ČRV Črv je skupna oznaka za večcelične živali z mehkim, valjastim telesom brez okončin, ki se premikajo s plazenjem. V vsakdanji rabi z besedo črv označujemo predstavnike zelo raznolikih in nesorodnih skupin živali, pa tudi tiste, ki so črvaste oblike samo del svojega življenja (npr. ličinke žuželk). Črvasta oblika telesa se je izkazala za evolucijsko zelo uspešno. o r e n i n e. s i Slika 6: Gmota črvov Črvi poseljujejo skoraj vse dele sveta, od morskih in sladkovodnih, do kopenskih habitatov. Kopenski črvi so večinoma razkrojevalci, ki pomembno prispevajo h kroženju snovi v ekosistemu. Pomembni so tudi zajedavski črvi (predvsem gliste in trakulje), ki naseljujejo notranjost drugih organizmov in se prehranjujejo z njihovimi tkivi. 77 w w w Navedbe iz obstoječih etimoloških slovarjev: (slovenski): č v: stcs. črъvь, rus. čérvь, češ. červ. Pslovan. *č ъvь je besedotvorna različica ob *č ъmь (slv. č m 'črv, prisad na prstu'), ki je enaka z lit. kirmìs 'črv, kača', ssk.

232 mi-, stir. cruim 'črv'. Polna prevojna stopnja je znana v let. cèrme 'deževnik'. Ide. beseda k - povsod, kjer je ohranjena pomeni 'črv', zato njenega prvotnega pomena ni mogoče ugotoviti. Pslovan. *čьrmen in *čьrven > cr ven 'rdeč' je izpeljano iz poimenovanja za 'črv' in ne obratno. 78 (češki): červ: stč. črv, nar.č. čever, červer, stslv. cr'ьvь, pol. czerw, prej czyrw, glž. čerw, dlž. cerw, svk., ukr. červ, rus. červь, blr. červej, ide. k u rmi, ssk. krmi, lit. kirmis, prz. kirm, ir. cruim, kymr. pryf. Skrivnostni 'v' v črьvь je mogoče razložiti z vplivom glagola črьviti 'mrgoleti' (glej červiště), ki bi se lahko nanašal na migetanje velikega števila črvov, zelo dobro ustreza. 79 V sanskrtu najdemo dve različici istega korena za poimenovanje črva in sicer krami in k imi, medtem ko krim a pomeni imeti črva. 80 Kritična presoja: Sodobna znanost pozna preko stotisoč vrst črvov, ki jih je razdelila v številne skupine. Za etimološko raziskavo pa ni pomembna bogata paleta a različic teh večceličnih živali, od katerih naši predniki ogromne večine niti poznali niso, pač pa so pomembne le vrste, s katerimi so bili naši davni predniki v pogostem stiku. Te pa so predvsem deževniki, sezonsko pa tudi gosenice in črvi raznih žuželk kot npr.: hišnega molja, sadnega zavijača, muhe, idr. ki napadajo hrano in lesnega črva, ki napada lesne konstrukcije in predmete. Črvi s katerimi je bil pračlovek vsakodnevno v stiku, so največkrat belo peščene, rumenkaste do rožnate barve. Vsi po vrsti imajo podolgovato telo okroglega do ovalnega prereza, z izrazito členjenim zunanjim videzom. Primerjava črvov s črevi slikovito razkrije, da so čreva podobno členjenega videza kot črvi in tudi podobne podolgovate oblike kot deževnik, ki se mu v domači govorici pogosto reče kar črv. Podobnost med deževnikom in črevi pa je tudi v barvi in mehkosti oz. v gibljivosti, a za vzpostavitev etimološke povezave med besedo črv in črevi, je najpomembnejša presenetljiva in jasno vidna podobnost njune kolobarjaste členitve. Primerjaj tudi stcs.: črjavo '(lat. uterus) ličinka', črevo, čreveca (čreca) 'čreva, (kurja) črevca' in črjavьnъ '(lat. ventris) trebuh, črevo'. 81 Sam po sebi je zgovoren tudi izraz črvičiti, kar ne pomeni, da nas po roki, nogi ali na hrbtu najeda ali žre črv, pač pa beseda popolnima natančno pove, da nas v črevih zvija oz. da tam čutimo bolečine. SSKJ besedo črvičiti pojasnjuje s tole z razlago:»imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu«. 82 Iz razlage, a še bolj iz razumnega sklepanja je razvidno, da je črevičiti substratna beseda katere, razvoj je oblikoval različico črvičiti. w črvičiti < črevičiti < črev- + -ičiti < čreva 231

233 232 Da bi se obratno, črevom prvotno reklo č va [č rьva] in ne čr va oz. nar.slv. čr a, tolminsko črj a 83 je precej manj verjetno, je pa mogoče, da gre za knjižno popačen zapis tako kot v primeru megla, za pravilen slovenski izgovor [m gwa / m gla]. Primerjava etimološke podobnosti korenov *črv- 'črv' in *črev- 'čreva' pokaže, da je podstat obeh korenov enaka. Ni ju zajelo niti krajšanje, niti izpad, metateza, ali kakšen drug jezikovni pojav. Edina sprememba, če predvidevamo, da je bil koren *črev- sprva tvorjen s samoglasnikom /e/ in ne polglasnikom /ь/, je upad (substitucija) /e/ > /ь/, kateri se v sodobnih knjižnih jezikih, razen deloma v ruščini, ukrajinščini, beloruščini in bolgarščini ne piše več s posebnim znakom. Z zapisom vseh polglasnikov oz. fonemov /ъ/ in /ь/, bi se koren *črev- zapisal kot *čъrevь-, koren *črv- pa kot *čъrьvь-, brez polglasnikov pa *črv, kot je danes knjižno pravilen zapis, ne pa tudi izgovor. Zakaj? Samoglasniki so čisto izgovorljivi glasovi, medtem ko soglasniki ne. Ti vedno nastopajo v paru s polglasnikom, npr. /tь/, /čь/, /lь/, itd., razen če soglasniku sledi samoglasnik npr. pečь, bьregь, gьlava. Beseda črv se po slovenskih pisnih pravilih zapiše črv, medtem ko grafemsko [čъrьvь] (upoštevanje polglasnikov), če ne pišemo končnega polglasnika pa [čъrьv]. V mnogih tujih jezikih se polglasniki pišejo s samoglasniki, npr. ang. plane [plejnь], retrieve [ritraiьvь], nem. blumen [blumьn], karten [kaъtьn], itd. Polglasniki pogosto prehajajo v samoglasnike ali obratno, kot v primeru Mengeš [Menьgъš] > Mengš-a [Menьgьš-a]. Enako je zaslediti tudi pri korenu [*čьrevь-] > [*čъrьvь-] in [*čerьvь-] oz. pisno *črev- > *črv- in *červ-. Potrebno pa je pojasniti še, zakaj se v nekaterih neslovanskih jezikih v besedi črv namesto [v] pojavlja [m] npr.: kirmìs, cèrme, k mi, cruim, k r-mi, idr. Čeprav povprečen Slovenec ob primerjavi podobne slovenske in tuje besede, tujo samodejno šteje za imenitnejšo, starejšo, izvornejšo, pa to ni nujno res. Pregled porazdelitve uporabe teh dveh glasov pokaže, da [v] uporabljajo slovanski jeziki, [m] pa ostali, obrobni jeziki. Toda v osnovi je koren isti: č k c Zanimivo je, da vsi središčni (slovanski) jeziki uporabljajo glas [v], njim sorodni neslovanski jeziki na severu, zahodu in jugu pa glas [m]. To bi lahko pomenilo le dvoje: da so se v središče prvotno enotnega vseevropskega korena *kьrm- vrinili Sloveni, kot prišleki iz vzhoda; ali pa kar je verjetnejše, da so obrobje obsežnega slovenskega poselitvenega območja Evrazije, sčasoma začeli najedati tuji jezikovni elementi, ki so soglasniški par [rv] v prvotnem *čьrv- / *kьrv-, prilagodili v sebi lažji izgovor [rm]. V angleščini prvi par nastopa le v eni besedi, drugi pa v preko 200 besedah, v nemščini pa je to razmerje 19 : >500, kar jasno pove, da v teh jezikih»slovanski«[rv] ni ravno blagotvoren element. Velik del prirejenega, prvotno (substratno) slovenskega besedišča, je med temi jeziki ostal soroden, zato jih štejemo za enakotvorne elemente indoevropske (pravilno indoslovenske) skupine, kar pa zna biti napačna predpostavka. Za izvorno slovenski koren *čьrv- govori tudi jasna etimološka sled in semantična sorodnost, tako po globini kot po širini, medtem ko so v obrobnih jezikih izpeljanke ъrь v m ь

234 iz *kьrm- večinoma le genetično neme besede, brez bogastva sorodnih vezi in še manj etimoloških povezav. Privlačnost prehoda glasu [v] > [m] pri neslovanskih jezikih kaže tudi ime češke reke Vltave, ki se v večini neslovanskih jezikov piše z m, kot npr. lat. Moldavia, Multavia, nem. in nrv. Modlau, špn., prt. in itl. Moldava, mdž. Moldva, idr. 84 Sicer pa je prehod glasu [v] > [m] ali obratno mogoč tudi v slovenščini, ki je znana a po bogatem vejanju besed. Franc Ramovš glede tega razvoja pove:»..možno si je tudi misliti, da se je radi navedenih razlogov -m izgovarjal sprva kot nazaliran -..«in navaja aja primer ženò m > ženò óuv (1). Poglejmo pa še nekatere druge primere: žrvńa > *žrmńa (2), žrnvi > žrnmi (2), gumno > guvno, gubno (3), od besed, ki jih je zajel betacizem pa še primere: drobno > dromno (4), kamra > kambra (5), mlinci > blinci (5), mramor > bramor (5), bandima > bandiba (6), mezinec > bezinec (7)/85 vnogo / vnožina > mnogo / množina. 86 Za češko besedo žluna 'žolna' pa najdemo tudi substitucijo žluva. 87 ČERVENA (barva) Besede červena, črvena, crvena so izpeljanke isto pomenske osnove *červ-. V vseh slovanskih jezikih pomeni rdečo barvo, razen v slovenščini, ki te besede ne pozna več, z redkimi narečnimi izjemami kot npr. črlen, črnel in črneł. Te besede so razložene na koncu poglavja Kritična presoja. Še en primer, r, ki ga slovenščina nima (več), vsi ostali slovanski jeziki pa ga poznajo je izraz slovo o 'beseda'. Pri besedi červen za rdečo barvo, so v slovanskih jezikih le majhna o odstopanja. Tako najdemo: blr. čыrvona, češ., svk. in blg. čеrvena, ukr. červona, mk. in srb. crvena, pol. czerwony in rus. krasnыj. 88 Zanimivo bi bilo raziskati, kdaj je pri Rusih prišlo do prevzema besede krasnij namesto červen. Da je v ruščini zares prišlo do zamenjave prvotne besede červen v krasnij, ki danes v uporabi prevladuje, kažejo ruske besede červonnыj 'rdeč, cekin, zlatnik', červonetь 'rdečiti se' in červlënыj 'temno rdeč'. 89 Vendar pa krasnij in druge izpeljanke iz korena *kras- poleg rdeč, pomenijo še: lepota, barva, barvati, krasiti, zardevati, itd. 90 Zanimiva je litvanska beseda sarkana 'rdeča',, ki kaže na sorodnost z rusko besedo krasnij, oz. njeno žensko obliko krasna. Sarkana je namreč le metatizirana ruska beseda krasana [krasьna] oz. morfem kras: kras-ьna > sark-ana. V slovaščini v zvezi z rdečo barvo najdemo besede: červeň 'rdeča barva, rdečica', červenať 'rdeti, zardevati', červenieť 'rdeti, rdečeti', červenkastý 'rdečkast' in červený 'rdeč'. 91 Dolnjelužiški jezik pozna naslednje besede nanašajoče se na rdečo barvo: cerwjeniś 'rdeča barva', cerwjenity 'rdečeti', cervienosć 'rdečina', cerwjenowaty 'rdečkast', cerwień 'rdeč' ' itd. 92 Z rdečo barvo so v češčini povezane besede: červeň 'rdečica, zariplost', červený 'redeč', červánky 'zarja, zora', červenavý 'rdečkast', červenit 'rdeče barvati, rdečiti', itd. 93 V poljščini pa iz rdeče barve izhajajo: czerwień 'rdečilo, rdeča barva', czerwienić się 'rdečiti se, rdeti', czerwonawość 'rdečkasta barva', czerwonogon 'rdečerepka (ptica)', czerwony 'rdeč', idr. 94 Vsi navedeni jeziki vključno s slovenščino, poznajo tudi zavajajoče podobne besede črv, červ, červь, ipd., ki pa nimajo nikakršne zveze s pridevnikom červen 'rdeč', pač pa z besedo črevo. Za podrobnejšo obrazložitev glej poglavje Kritična presoja pri etimologiji besede črv. 233

235 234 Navedbe iz obstoječih etimoloških slovarjev: (slovenski): črmlj n (Bezlaj): 'rdeč', tudi črlj n; v 16. stol. zherlen (Trubar), zherlèn (Megiser), črmn l, črn l, črnj l (Zilja), čerńoéu (rez.); izvedenka črmlják, čmrnják 'jajčji rumenjak', v 16. st. zhermlak (Dalmatin, Magiser); v 18. st. zhermenjak (Megiser, Gutsman); črmnook, črmnooka (f.), črmnovka, črnovka (riba mandroga, mandroharica) 'Leuciscus rutilus ', črnooka (riba) 'Abramis sapa ', črnje ka 'rdeča krava' (zilj.), črmn lka (ptič rdečec, pogorelček) 'Sylvia phoenicurus', črmn lec 'vrsta trte'; črlj nec 'rdečica', črlj nka (Pasje zelišče, rus. Paslen černьij) 'Solanum nigrum'. Primerjaj srh. zastarelo črman 'rdeč'; češ. čermák (ptič Taščica) 'Erithacus rubecula'; glž. čork, dlž. cenk 'rumenjak', plb. carmak 'rumenjak', csl. črъmъnь 'rdeč', črъmъnovati sę 'pordečiti se' (> rus. čérmnyj). Izvedeno iz *črъmъ 'črv' (glej črm), kjer so iz določenih črvov pridobivali rdeče barvilo (Miklošič 33; Schrader, RL 2 420; Berneker, I 169). Pri sin. oblikah je prišlo do križanja med prvotnim *čъrmъnь in *čъrvl'enь (Ramovš, Hgr. II 96; Skok, ČJKZ V 5). 95 (češki): červený: stčeš. črvený, červeň, červánky, červenec 'poimenovanje različnih rdečih stvari (npr. bakrenih kovancev, sira, itd.)'. Tako pol. czerwony, ukr. červónyj, rus. červonnyj, glž. čerwjeny, dlž. cerwjeny, slv. črljen, srb. in hrv. cr(v)ljen. Červen je deležnik na n od červiti, tj. barvati s červcem 'škrlatom'. Ta nova tvorba je zagotovo močnejša in bolj jasna kot star pridevnik čwmьn-ь (glej Čermák). Medtem ko je osnovna psl. beseda čvrmь svojo obliko spremenila v čьrvь (glej Červ), je na koncu češ. čermný popolnoma izrinila čьrmьnt. Sprva so bile červené 'rdeče' tkanine obarvane le s červem 'škrlatom', kmalu pa se je beseda začela uporabljati tudi za druge rdeče stvari, nastale brez posredovanja človeške roke. Červiště, stčeš. črvisče: zaplata jagod, kjer jih je veliko na kupu. 96 Podobno vendar bolj revno razlago najdete v drugem češkem etimološkem slovarju. 97 (hrvaški): c ven: od psl. *čьrv(j)enь(jь) 'rdeč'. Pridevnik glagola *čьrviti (sę): blg. červjà 'barvati rdeče', mk. crvi 'rdečiti', ', hrv. cŕviti 'barvati, drobiti, kipeti', češ. červiti 'ploditi se, polagati jajca', dlž. cerwiś se 'polagati jajca, rojiti, plaziti', stpol. czerwić się 'ploditi se', strus. čьrviti, črьviti, červiti 'barvati', rus. červit 'polagati jajca', ukr. čérvyty 'polagati jajca', blr. čeríć. To je imenski glagol gol od *čьrvь. 98 (slovanski): Navedba, ki jasno razlaga, da beseda čŕvenъ izhaja iz besede črv se glasi:»sklepanje o kulturi starih Slovanov na podlagi etimološke razčlembe določenih slovanskih izrazov je najpreprostejši in najpogostejši način jezikoslovne obravnave. Razvidna etimologija nekaterih izrazov kar kliče po taki razlagi. Tako npr. praslovanski pridevnik *čŕvenъ 'rdeč', ki se ga navadno razlaga kot pretekli trpni deležnik glagola *čŕviti 'barvati s črvi, rdečiti', kaže na prvotno pridobivanje rdeče barve iz bube košenilke 'Porphyrophora polonica L.'«. 99 Kritična presoja: Etimološki slovarji razlagajo pojem červen 'rdeč' iz apelativa črv [čьrvь]. Češka etimologija je našla izvor besede červený v červu oz. červecu 'škrlatu'. Hrvaška izvaja pojem crven 'rdeč' iz črva [čьrvьa] 'črva', ki ga povezuje z rdečo barvo. Vseslovanska etimologija s težiščem na Poljskem in v Rusiji, pa čŕvenъ 'rdeč' povezuje z bubo košenilko, iz katere so pridobivali rdečo barvo. Medtem ko Slovenski etimološki slovar pri besedi črv navaja:

236 »Pslovan. *čьrmenъ in *čьrvenъ > hrv. in srb., crìven 'rdeč' je izpeljano iz poimenovanja za črv in ne obratno«. 100 Za to, da bi lahko potrdili ali ovrgli zgoraj navedene trditve znanstvenikov, jih je potrebno smiselno preveriti iz različnih vidikov. Češka trditev, da ime za rdečo barvo izhaja iz škrlata je precej neverjetna. Zakaj? Ime červec res pomeni škrlat, toda imenovanje škrlata z besedo červec je relativno novo. Pomembno je pomniti, da je bila beseda červec poznana in v uporabi že dolgo preden so začeli pridobivati škrlat. Da je beseda červen, červec že dolgo v uporabi, dokazuje razširjenost te besede, z le malo različicami ami po vsem slovanskem svetu. Škrlat je snov, ki so jo pridobivali že v Minojski kulturi pred cca leti, za barvanje tkanin. Pozneje se je izdelava razširila med Feničane in druga ljudstva Sredozemlja. Škrlat je bil izjemno draga, snov za katere pridobitev so potrebovali zelo veliko število morskih polžev škrlatnikov (Haustellum brandaris). V odvisnosti od časa namakanja v tej snovi, so tkanine barvali v rumeni, modri, vijolični ali rdeči barvi. Tovrstne dragocene tkanine je lahko kupovala le tanka plast najpremožnejših kupcev Rdečo barvo iz škrlata človek pozna le nekaj tisoč let. Kako pa so Sloveni pred tem imenovali rdečo barvo? Ali ni bil človek že več letij pred izumom škrlata v stiku z rdečo barvo? Če je bil, ali je ni potemtakem moral tudi nekako imenovati? S katero besedo je poimenoval rdečico obraza, kri, jagode, rdečino zrelih sadežev, zarjo, itd.? Je slovenski človek res šele ob srečanju s škrlatom, poimenoval rdeče stvari? Blagó barvano s škrlatom je izjemno drago in so si ga lahko privoščili le najbogatejši. Po uradnih razlagah naj v času pridobivanja škrlata, Sloveni še ne bi bili iz IE izoblikovana skupina. Kako razložiti, da je beseda za rdečo barva popolnoma drugačna od ostalih IE jezikov? Poleg ostalega so bili Sloveni od območja pridobivanja škrlata zelo oddaljeni in kar je najpomembnejše, bili naj bi revni poljedelci ali nomadi (Skiti) z naturalno menjavo dobrin. Po sredozemskih merilih so bili prav ubogi in spričo tega jim škrlat ni bil dosegljiv. Še verjetnejše pa se zdi, da so ga od blizu videli zelo redki, če sploh kdo? Zdaj pa se postavi vprašanje, zakaj bi neka jezikovna skupina poimenovala rdečo barvo po snovi, ki jim je bila tako po razdalji, kot po ekonomski moči praktično nedosegljiva? Mar ni verjetnejše obratno, da so škrlat poimenovali z besedo, ki so jo že tisočletja rabili za rdečo barvo? Če škrlat nima nobene vizuelne in semantične zveze s črvi, pa tega ne moremo trditi za bubo košenilko. Medtem ko se samec te vrste preobrazi iz bube v žuželko, pa samica v času parjenja ostane na stopnji ličinke. Temnordeča ličinka se povzpne na vrh gostujoče rastline, kar se zgodi v dneh okrog Janeza Krstnika (24. junija), odtod ljudsko ime zanjo, kri svetega Janeza. Iz ličink košenilke, so že najmanj od srednjega veka naprej po posebnem postopku pridobivali rdeče barvilo, ki je bil eden od glavnih izvoznih izdelkov Poljske. Na višku proizvodnje leta 1534, so samo v Poznańu prodali kar l tega barvila. V 16. stol. pa je proizvodnja zamrla zaradi uvoza cenejšega in kvalitetnejšega barvila iz Amerike. 102 Trditev, da červena 'rdeča' barva v slovanskih jezikih izhaja iz rdeče bube košenilke, tako imenovane červjec (Porphyrophora polonica), je na videz smiselna, v resnici pa popolnoma napačna. Češki etimološki slovar pod pojmom červen, stč. črven pove, da se je to ime 235

237 236 uporabljalo včasih za 6. včasih za 7. mesec in da izvor imena ni povsem jasen. Po eni razlagi naj bi ime izhajalo iz rdečine sadja, ki zori v tem času, po drugi iz rožnate barve črvov, ki v tem obdobju že delajo škodo v sadju. Po mnenju D. Kinskega, pa ime červen 'junij' izhaja iz nabiranja rdečih bub poljskega červeca, ki je potekalo ravno junija in julija. 103 Nedvomno je ta razlaga pravilna. Zakaj? Zato ker so ljudje imena mesecev največkrat poimenovali i po tisti značilnosti, ali po tistem opravilu, kar jim je bilo najpomembnejše in se jih je najbolj dotaknilo. Obiranje bube červeca je bila namreč zaradi velikega povpraševanja zelo donosna gospodarska dejavnost in pomemben dopolnilen vir dohodka za njihovo preživetje. Za tiste kmete, ki so se pečali z nabiranjem bube, gotovo pomembnejša, kot katerokoli drugo opravilo v tem času. Drugi družbeni stanovi, ki so izvajali opravila značilna za svoj stan, so lahko vzporedno uporabljali svoja imena mesecev. Slika 9: Metulj in ličinka červeca Zgovorno je, da ime červen za mesec junij uporabljajo prav tisti narodi, ki so se pečali s to dejavnostjo. Izjema so Bolgari, ki so verjetno to ime prevzeli v času, ko so se ustalili v Ukrajini, kar bi kazalo alo na to, da so to barvilo pridobivali že vsaj v 7. stoletju. Trije narodi Poljaki, Ukrajinci i in Belorusi, pri katerih je bilo obiranje bube najbolj razširjeno, edini uporabljajo posebno ime za to bubo in sicer červjec / červecь / červek, junij imenujejo červ-jec / červ-enь / červ-enь, črva pa červ / červ-jak / čarv-jak. Ime za rdečo barvo pa pri vseh treh nekoliko odstopa in sicer: červ-onы / červ-onij / čыrv-onы. 104 Če bi bila za poimenovanje červene barve edina tehtna etimološka sled buba červjec (Porphyrophora polonica), potem bi se lahko sprijaznili s to razlago, ker boljše pač ne bi imeli. Toda zakaj besedo červen najdemo v vseh slovanskih jezikih, tudi pri tistih, ki z obiranjem rdeče bube niso imeli nobenega stika, niti si njihovi kmetje niso mogli privoščiti nakupa blaga, barvanega z dragim rdečim barvilom? Nove besede povezane s tehnično ali kako drugo dejavnostjo, ki jo jezik dotlej ni poznal, narod največkrat prevzame iz tistega jezika, ki je novo besedo prvi iznašel. Pri zahodnih, neslovanskih narodih, ki so bili glavni kupec»barve iz črva«, ne najdemo nikakršne sledi besede červec za rdečo barvo? Če že niso prevzeli nove slovenske besede v izvirni obliki tscherwetz, bi pa zaradi pojava w w w. k o n e. s i