POPIS NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE V ZGORNJEM TOKU POVODJA REKE NADIŽE

Transcription

1 POPIS NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE V ZGORNJEM TOKU POVODJA REKE NADIŽE Popis naravne in kulturne dediščine v zgornjem toku povodja reke Nadiže (od njenega izvira do izliva v Italijo) Nosilec projekta: RAZVOJNO DRUŠTVO BREGINJSKI KOT Naročnik: POSOŠKI RAZVOJNI CENTER Breginj, 2014

2 Kazalo 1. UVOD GEOMORFOLOGIJA HRIBI IN VODOVJE NADIŽA S PRITOKI BREGINJSKI STOL MIJA VEGETACIJA VASI IN LJUDJE KULTURNA DEDIŠČINA Breginj Ambient vaškega središča, št. EŠD Breginj Cerkev Marije Snežne, št. EŠD Breginj Mejni kamen, št. EŠD Logje Vas, št. EŠD Robidišče Vas, št EŠD 4414 (ne obstaja) Robidišče Domačija Robidišče 14 (črna kuhinja), št EŠD Borjana Cerkev Marije snežne, št. EŠD Kred Kapelica južno pred vasjo, št. EŠD Robič Arheološko najdišče Sv. Volar, št. EŠD Robič arheološko najdišče Turjeva jama, št. EŠD Staro selo Cerkev sv. Lenarta, št. EŠD Sužid cerkev sv. treh kraljev, št. EŠD Sužid Sužiška planina, št. EŠD Svino cerkev sv. Andreja, št. EŠD Kobarid Trško jedro, št. EŠD Kobarid Arheološko najdišče Tonacov grad, št. EŠD Podbela Cerkev sv. Helene, št EŠD ZDRAVILNI VIRI IN VODOTOKI KORITO V VASI SVINO ZANIPC VODNJAK IZVIR PRI CERKVI SV. VOLARJA V KORITAH BULČU STUDENC

3 8.7. POTOKI RAMOVA VODA NADIŽA GLOBOTNIK KLATNICA ZA KORANINOM POD ŽLEBOM ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA BREGINJSKEGA KOTA Staro selo Na morebitne rimskodobne stavbne ostaline so domačini naleteli tudi v vasi Robič (EŠD 5030) Sv. Volar (EŠD 9266) Turjeva / Pelerinčeva / Kovačeva / Obernejcova jama (EŠD 5031) Kred Pecova bula pod Potoki Podbela Sv. Helena (EŠD 3986) Homec Sedlo pokopališka cerkev sv. Križa Gradec pri Sedlu (EŠD 5032) Breginj Pobočje Stola Gradec pri Logjeh (EŠD 5026) Breginjski kot od prazgodovine do srednjega veka Najstarejše sledi poselitve Bronasta doba Starejša železna doba Mlajša železna doba Rimska doba in poznoantični čas Zgodnji srednji vek Katalog Neolitik / eneolitik Bronasta doba Pozna bronasta doba / starejša železna doba Mlajša železna doba

4 Rimska doba Zgodnji srednji vek ZAKLJUČEK VIRI IN LITERATURA

5 1. UVOD Razvojno društvo Breginjski kot si že vse od svoje ustanovitve leta 1998 trudi za skladen in konkurenčen razvoj območja doline Nadiže. Skozi leta delovanja smo v društvu prisostvovali različnim popisom tako naravne kot kulturne dediščine in s tem aktivno pripomogli k ohranjanju pa tudi obujanju že pozabljene dediščine. Popis naravne in kulturne dediščine ima vlogo pomembnega pripomočka, ki nam bo v prihodnje, kot orientacijsko gradivo služil pri začrtanju strateško pomembnih izhodišč za nadaljnji razvoj turizma in gospodarstva na splošno. V priročniku, ki je pred vami smo se osredotočali na že izvedene popise s strani strokovnih institucij; znanje le teh, pa smo nadgradili s strokovnimi srečanji in predavanji strokovnjakov in raziskovalcev iz posameznega področja, ki smo jih pripravili v društvu. Na srečanjih smo gostili strokovne delavce Zavoda za Gozdove - enota Tolmin, Zavoda za varstvo naravne dediščine iz Nove Gorice, ZVKD iz Nove Gorice, Tolminskega muzeja, ter starejše krajane iz vasi Breginjskega kota. 5

6 2. GEOMORFOLOGIJA Breginjski kot zamejuje najzahodnejši del Slovenije vse od Starega Sela pa vse do državne meje z Italijo. Območje omejuje s severne strani Stolovo pogorje, z južne pa Mija in Ljubija. MELIK (1935, str. 233) v Kotu ločuje štiri geomorfološke enote: greben Stola uvršča v srednjegorje na pretežno apneniškem ozemlju, Mijo v nizko hribovje na pretežno apneniškem ozemlju, nižje predele Kota v hribovje na flišnem ozemlju, dolinsko dno pa je uvrstil kar v ravnine. Višinska razlika v Kotu je več kot 1400m z najnižjo točko Robič (216m n.m.), najvišja pa je na grebenu Stola (1673m n.m.). 1 Na območju so vidni vsi tipi reliefa glede na geomorfološki razvoj (razen abrazijskega, ki je značilen za ozek pas morske obale). Po večini prevladuje ledeniški (glacialni) relief. Gorski pas Stolovega pogorja in vrh Mije spadata pod kraški relief, nižje ležeči kraji pa rečno denudacijski relief. V ozkem pasu prepadnega ostenja pod Starijskim vrhom in Komarjem (Mija) gre za litološko pogojeno stopnjasto pobočje. Pod njegovim zgornjim najbolj strmim delom, ki je iz kompaktnega apnenca, je pobočje enakomernega naklona zgrajeno iz grušča. Pod gruščem je navadno vododržni fliš, ki ponekod moli na površje (npr na Stolovem pogorju pod Sv. Marjeto, ter nad Starim Selom in Potoki). Grušč je večinoma poraščen s termofilno vegetacijo, ponekod pa oblikuje živa melišča. Melišča so pogosta na južnih pobočjih Stolovega pogorja in vzhodnem pobočju Mije nad Robičem. Največje melišče so na 1000m n.m. Lokarje nad Borjano, ki merijo okoli 1km 2. 2 Več kot 50% ozemlja v Kotu ima južno ekspozicijo, gre za predele, ki so najbolj osončeni in prejemajo veliko sončne energije. Južna pobočja Stolovega pogorja sprejemajo največjo letno količino kvaziglobalnega obsevanja v Sloveniji 3. Precejšnji je delež površja s severno ekspozicijo, sem prištevamo osojna pobočja Mije in Ljubije. Med območja z zahodno lego prištevamo strma pobočja nad Nadižo v njenem zgornjem toku in pobočje Mije nad Pradolom, vzhodno pa le pobočja pod slemenom Breginj Logje. V gorskih predelih Kota opazimo tudi kraške pojave. Na hrbtu Breginjskega Stola so se izoblikovale predvsem mikrooblike, značilne za visokogorski kras: žlebiči, škavnice in škraplje, pod Malim Stolom tudi nekaj kotličev. Na Miji in Ljubiji so se izoblikovale številne vrtače in nekaj brezen, ki jih štejemo že med večje kraške oblike. MIHEVC (1998, str 91) deli območje med alpski tip krasa (Stolovo pobočje) in predalpski tip krasa (Mija in Ljubija) 4. Ledeniška dolina reke Nadiže ima izrazito obliko črke U, kar nakazuje, da je nekoč po dolini drsel ledenik in se je tako izoblikoval ledeniški relief. Ledenik, naj bi imel svoj začetek oz ledeniško krnico v zatrepu, kjer leži vas Breginj, v prid sledeči predpostavki pričajo ostanki ledeniškega reliefa. V ozkih strugah pritokov Nadiže in Bele prevladuje rečni tip reliefa, destrukcijski relief pa najdemo na vseh pobočjih, na katerih delujejo različni geomorfološki procesi. Akumulacijski relief je značilen predvsem za nanose reke Nadiže ob njeni strugi. Ta ledeniška preoblikovanost se začenja nekje pri vasi Podbela in se izkazuje do Kobarida, drugi krak ledeniške doline pa je še od vasi Robič proti Mejnemu prehodu Robič. Izrazitejša rečna terasa leži pod vasjo Podbela in se kratko nadaljuje ob Nadiži proti vzhodu. 1 Čušin, 2006, str 11 2 Čušin, 2006, str 12 3 Čušin, 2006, str 13 4 Čušin, 2006, str 13 6

7 Območje identificira veliko rečnih dolin z ozkim dnom in grap, ob vseh pritokih Nadiže in Bele. Dolina reke Bele se v spodnjem delu razširi v dolino s širokim dnom, medtem ko je v zgornjem delu značilno ozko dno. Melišča opazimo na pobočjih Stola (Kurnjak, nad Sv. Marjeto, na območju Pod skalco), nad vasjo Robič na pobočju Bandere ter na drugi strani doline na vzhodnih pobočjih Mije nad Nadižo. Na območju Sv. Volarja, na okljuku Nadiže, se nahaja manjša kraška vrtača 5. V eno zanimivejših geomorfoloških zagonetk na slovenskem ozemlju raziskovalci uvrščajo več kot kilometer široko dno podolja, ki se skoraj neopazno dviguje od 235 m pri Kobaridu do 250 m na razvodju pri Robiču in je več kot 1000 m nižje od okoliških gora. Nenavadno izoblikovana je tudi rečna mreža: večji vzhodni del podolja odmaka majhen potok Idrija, ki je nekoč zaradi neznatnega strmca vijugal sem in tja po mokrotnem dnu podolja, danes pa teče po umetni strugi in se pri Idrskem izliva v Sočo, in je v izrazitem nesorazmerju z dimenzijami podolja. V zahodni del podolja priteka od zahoda reka Nadiža, ki namesto da bi tekla naprej proti vzhodu, pri Robiču pod ostrim kotom zavije proti jugu in odteka med Matajurjem in Mijo po ozki in globoki dolini proti jugu. Posebnost tega območja je še 'suha dolina' Pradol med Mijo in Ljubijo, ki je na najvišjem mestu v nadmorski višini 496 m (preval Nad Pradolom), dobrih 200 m nad sedanjo strugo Nadiže, od tam pa se zlagoma spušča proti jugu, točno v smeri zgornjega toka Nadiže, ter konča okoli 100 m nad Nadižo nad vasjo Stupica/Stupizza 6. Neobičajna hidrografska mreža je pritegnila že pozornost starejših raziskovalcev; mdr. je K. Czoernig na osnovi pisanja Plinija starejšega iz 1. st. ter podora Molida trdil, da je Soča še v rimski dobi tekla po Staroselskem podolju proti zahodu, v sedanji tok proti jugu pa naj bi se preusmerila šele v 6. st. po veliki ujmi, med katero naj bi se sprožil tudi podor Molida (Komac, Zorn, 2007, str ). Nasprotno pa sta H. Winkler in A. Melik dokazovala, da je Staroselsko podolje sicer tektonsko pogojeno, vendar pa naj bi "... v nekem času ledene dobe, ali morebiti za krajše obdobje tudi tik pred tem..." po podolju tekla Nadiža in se pri Kobaridu izlivala v Sočo (Melik, 1954, str. 280). Po mnenju I. Gamsa (1976) naj bi k sedanji hidrografski mreži v podolju pomembno prispevalo neotektonsko grezanje podolja. Obsežni morenski nasipi v okolici Breginja potrjujejo tezo, da je v Staroselsko podolje segal odrastek soškega ledenika (Šifrer, Kunaver, 1978). Podor Molida je značilen primer postglacialnega podora s pobočja ledeniško preoblikovane doline, kakršnih imamo zlasti v Zgornjem Posočju kar obilo (Komac, Zorn, 2007). Tovrstni geomorfni procesi so rezultat ponovnega vzpostavljanja ravnovesnega stanja na strmih dolinskih pobočjih po umiku ledenikov, ki jih je destabilizirala ledeniška erozija v dnu in na spodnjih delih pobočij. Nastal je na strmem, najspodnejšem delu severnega pobočja Matajurja v dachsteinskem apnencu in je s sabo odnesel okoli 400 m široko in do 20 m debelo plast kamnine. Zgornji rob je m nad dolinskim dnom in lepo viden sredi gladkega, zelo strmega pobočja z naklonom preko 35, podorni material pa je zasul skoraj polovico širokega dolinskega dna. Na površini so številne velike podorne skale, najboljši vpogled v podorno gradivo pa je v kopu na vzhodni strani podora. Ostali del podora je močno zaraščen in težko prehoden. Starost podora še ni natančneje določena 7. Med prvo svetovno vojno je na tem mestu prek doline potekala italijanska obrambna linija, prek podora je bila speljana tudi ozkotirna železnica za oskrbo vojakov na soški fronti. Točka 9. Pobočja Breginjskega Stola med Kredom in Borjano, ledeniško gradivo in poledenitev Breginjskega kota. 5 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 9 6 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 9 7 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 10 7

8 Območje celotnega Breginjskega kota je, podobno kot soško dolino do Mosta na Soči, zajela poledenitev soškega ledenika najmanj enkrat. Po dosedanjih predvidevanjih se je ledenik pri Kobaridu razcepil v dva dela in je segel vse do današnjega Breginja. Dokazi za prisotnost ledenika v tej pokrajini so izrazite čelne morene, ki s treh strani obdajajo breginjski dolinski zatrep in ima zato obliko pravega amfiteatra. Dosedanji raziskovalci primerjajo pojav soškega ledenika v Breginjskem kotu s podobnimi primeri iz sveta, ko se led pod pritiskom lahko premika tudi v smeri, nasprotni strmcu terena HRIBI IN VODOVJE V gradivu že večkrat izpostavljena najbolj markantna gora Breginjski Stol, se dviga na severni strani Kota. Stolovo pogorje se začne ob soteski Soče pri Kobaridu. Od tod se precej hitro vzpne in doseže v Starijskem vrhu 1147 m, v Vršanji glavi 1368 m in na najvišjem vrhu Stol 1673 m. Proti zahodu se vrstijo vrhovi z višinami nekaj nad 1600 m (Mali Muzec 1612 m, Veliki Muzec 1630 m, Breški Jalovec 1615 m). Na tem odseku je Stolov greben precej ozek in po nekod ne presega 1m širine. Pogorje se nadaljuje v Italijo, kjer se zaključi z goro Čampon (M. Chiampon) nad Huminom (Gemona). posebnost Stola je, da se razteza 30km daleč z skoraj enakomerno višino. Druga posebnost je, da se greben vleče proti zahodu v presenetljivo premi smeri. Kot mogočna stena se Stolovo pogorje dviga nad Beneškoslovensko hribovje, lepo vidna zlasti z juga, iz Furlanske nižine (Rutar 1882, MELIK 1954). Južna pobočja Stolovega pogorja so precej nerazgibana, prepredena le s številnimi hudourniškimi grapami. Na teh področjih prevladujejo travišča, ki preprečujejo intenzivnejše izpiranje prsti, gozda pa je bolj malo. Vzhodni del Stolovega grebena je razširjen v položen hrbet in zato bolj primeren za pašnike. Tu so uredili številne planine. Največja med njimi in še delujoča je planina Božca 9. Južni del Kota omejuje hrib Mija, ki ima obliko tristrane piramide. Večji del severnih pobočij, ki se spuščajo v osrednji del Kota, porašča gorski bukov gozd. Vzhodna pobočja Mije so zelo strma. V zgornjem delu so prepadne stene, ki nižje prehajajo v melišča. Slednja so večinoma poraščena s termofilnimi grmišči. Še bolj strma so jugozahodna pobočja Mije, ki v spodnjem delu oblikujejo vzhodno stran suhe soteske Pradol. Zahodno od Mije je Ljubija, večji del hriba in najvišji vrh Vogel (1124m) se razprostirajo prek državne meje v Italijo. V Sloveniji so le njena severna pobočja. Porašča jih gorski bukov gozd. Nekaj zaravnic vzhodno od vasi Robidišče je bilo izkrčenih v pašnike, ki so se zarasli v leskova grmišča 10. Osrednji vodotok je reka Nadiža. Povirno območje Nadiže so južna pobočja Stolovega pogorja nad Malim Muzcem in Breškim Jalovcem. Od tod se stekajo številni potoki in hudourniki, ki se postopoma združijo v Beli in Črni potok. Šele, ko se združita Beli in Črni potok, dobi vodotok ime Nadiža. To se zgodi 1km gorvodno od Mosta na Nadiži (RUTAR 1882). Od tam, do sotočja z Legrado je Nadiža mejna reka z Italijo. pri Mostu na Nadiži so edina večja prodišča v njenem zgornjem toku. Tukaj se vanjo izliva potok Namlen, ki priteče iz Plastišč. Nadiža kmalu izgine v soteski, katere prepadna območja so iz fliša. Pod Logmi (Gnilo skalo) naredi oster ovinek proti vzhodu. Od tu naprej pa se menjujejo tolmuni in brzice, ki jih je reka izdolbla v apnenčevi breči in laporjih. Ozka dolina se konča v koritih 8 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 12 9 Čušin, 2006, str Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 20 8

9 pod kamnitim Napoleonovim mostom. Od tu dalje se dolina Nadiže začne širiti, s svojim tokom reka ustvarja obsežna prodišča in otočke proda, na katerih se razvija raznolika vegetacija. Ozka dolina se od Kreda nadaljuje proti Robiču do Podbonesca (Pulfero), na kar se njena struga poglobi v aluvialne naplavine furlanske nižine. Pri Manzanu se izliva v Ter, ki se malo pred Tržičem (Monfalcone) pridruži Soči. Nadiža ima snežno-dežni režim (nivo - pluvialni), ki ga označujeta dva minimuma in dva maksimuma (zimski in poletni). Značilno oblika toka reke Nadiže (v obliki črke S) pojasnjujejo številni avtorji, tako ČUŠIN v svoji knjigi Rastlinstvo Breginjskega kota, povezuje obliko vodotoka z dejstvom, da je v pleistocenu ledenik, zaviral dotok reke na vzhod. Kasneje si je verjetno Nadiža s svojimi lastnimi naplavinami dokončno preprečila odtok čez Krejsko blato in se že pred Robičem usmerila proti jugu 11. Bela, znana po svojem hudourniškem značaju, izvira v Zviralah nad Breginjem, v Nadižo pa se izliva v Podbeli. Prav hudourniški značaj vodotoka je najverjetneje razlog, da so v tridesetih letih prejšnjega stoletja na njej zgradili številne zaplavne pregrade in podporne zidove (MLEKUŽ 1991) 12. V spodnjem gorskem pasu, zasledimo številne pritoke Nadiže, ki dajejo značilni videz pokrajini. Zlasti slikoviti so levi pritoki: Jamjak, Stanovišnik in Gostenk, ki so v spodnjem toku ustvarili prepadne grape, soteske in številne slapove NADIŽA S PRITOKI Nadiža izvira kot Črni potok v Breginjskem kotu in se po 60 km združi z Terom. Od sotočja Belega in Črnega potoka do izliva Legrade teče proti jugu in je mejna reka med Italijo in Slovenijo. Pri Logju se obrne proti severovzhodu, blizu Kreda pa ponovno spremeni smer in se zareže v sotesko med Mijo in Matajurjem ter pri mejnem prehodu Robič prestopi v Beneško Slovenijo. V vrhnjem toku ima Nadiža značilnosti Alpske reke, od Logja naprej pa predalpske. Celotno porečje obsega 309 km Do sedaj še vedno ni raziskano, ali je Nadiža nekdaj tekla proti vzhodu v Sočo ali pa je celo Soča tekla in oblikovala podolje ter se izlivala v Nadižo. Po Winklerju je rečica Brela iz Breginjskega kota v pliocenu tekla po podolju do Robiča in tam po prebojni dolini med Matajurjem in Mijo v Beneško Slovenijo. Bela naj bi kasneje pretočila zgornjo Nadižo, ki je tekla po Pradolini. Za njo je ostala suha dolina, Nadiža pa na svoji poti sedaj naredi velik ovinek okoli Mije (Kunaver, 1975) 15. V Nadiži živi več endemičnih vrst in podvrst sladkovodnih rib jadranskega porečja, med drugimi glavač/krapelj (Cottus gobio), primorski blistavec (Leuciscus souffia muticellus), grba (Barbus plebejus), štrkavec (Leuciscus cephalus cabeda), in primorska belica Alburnus a. alborella). Kvalifikacijski ribji vrsti za območje Natura 2000 Nadiža sta poleg prvih treh naštetih še mrenič (Barbus meridionalis) ter mazenica (Rutilus rubilio). Izpostavili bi še vrsto raka, ki naseljuje porečje 11 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str Čušin, 2006, str Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19 9

10 Nadiže; to je primorski koščak ali koščenec (Austropotamobius pallipes) Favno reke bogatijo tudi druge nevretenčarske vrste, ki so značilne za čiste, hitro tekoče vode. Na prodiščih srednjega in spodnjega toka Nadiže najdemo zanimivo vrsto polža ozki vretenec ( Vertigo angustior), ki je tudi kvalifikacijska vrsta za opredelitev Nadiže kot Natura 2000 območje. Pozabiti ne smemo številne vrste ptic, ki ob prodnatih in z vrbami poraslimi bregovi reke Nadiže za enkrat še lahko najdejo svoj prostor za gnezdenje 16. V počasnih tekočih delih Nadiže, v njenih pritokih in poplavnih delih najdemo tudi dvoživke, ki so na vodo vezane bodisi le v času razmnoževanja (rjave žabe, navadni močerad) ali celo obdobje aktivnosti od pomladi do jeseni (zelene žabe, hribski urh) BREGINJSKI STOL Greben Stola se vleče v smeri vzhod zahod v dolžini 10km na slovenski strani in se nadaljuje v Beneško Slovenijo. Najvišji vrh grebena Breginjskega Stola je Stol (1673m). Breginjski Stol na severu omejujejo Drnohla, Učja in Soča, na jugu pa se spusti v Breginjski kot. Pobočja so izredno strma, sam greben je ozek. Gozdna meja je zaradi stoletja dolgega krčenja gozda zaradi potreb po lesu in pridobivanju pašnikov pomaknjena na 1000 do 1100m nadmorske višine, ponekod tudi nižje. V osrednjem delu Breginjskega Stola, nad krajem Stanovišče, se travniki začnejo že na 700 m. Kljub velikemu številu planin nekoč je pašništvo v današnjem času že desetletja skoraj v celoti opuščeno. Pobočja grebena so upoštevajoč dolgoletno kmetijsko neaktivnost razmeroma travnata. Počasno ogozdovanje pa je v večji meri rezultat velikega števila snežnih plazov v zimskem času in požarov v poletnem času 17. Naravne razmere v Breginjskem kotu so neprimerne za poljedelstvo, zato se je tod razvila predvsem živinoreja. Na južnih pobočjih Stola tako najdemo številne košenice. Ljudje so s košnjo ustvarili posebne pogoje za rast travniških rastlin. Območje Breginjskega Stola, je drugo najpomembnejše območje za svetovno ogroženo vrsto kosca ter za kotorno. Druge vrste iz direktive o pticah so še: beloglavi jastreb, planinski orel, sršenar, pivka, hribski škrjanec, rjavi srakoper in slegur. Kvalifikacijska vrsta za območje Natura Breginjski Stol, je črtasti medvedek. Na obsežnih travnikih Stola živijo evropsko ogrožene vrste npr metulj Lorkovićev rjavček, kosec, kotorna, repaljščica in slegur. Gostota koscev na Breginjskem Stolu je največja v Sloveniji. Večina osebkov se zadržuje na položnejšem delu Stola, kjer poteka makadamska cesta iz Stanovišča do vrha 18. Na južnem pobočju Stola so raziskovalci našli tudi zelo redko vrsto kače laškega gada (Vipera aspis), ki mu ustrezajo suha in topla območja planote. Bukovi gozdovi so primeren habitat za dve vrsti hrošča, ki jima bukovi gozdovi ustrezajo: alpski in bukov kozliček. Najprimernejše območje za prehajanje zveri 16 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str Čušin, 2006, str Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19 10

11 iz Slovenije v Italijo je zahodno od Kobarida, kamor spada tudi območje Stola. tod Medved in ris se tu iz osrednjega območja razširjenosti v Sloveniji selita v Italijo MIJA Planota Mija se nahaja na južnem delu Breginjskega kota, najvišja točka plečatega pobočja je 1237 m. Skupaj s sosednjim Matajurjem sodi med najbolj severne odrastke Dinarskega sistema. Nadmorska višina se znižuje v smeri slemenitve JV SZ. SZ pobočja na območju planine Spodnja Mija dosegajo višino 700 m. Reka Nadiža s povirjem v Breginjskem kotu, planoto Mija omejuje s SZ, S in V smeri. Jugozahodna meja je suha dolina Pradol ali Predol, ki se nahaja na 496 m n.m., približno 150 m višje od današnje struge Nadiže. Ozka deber v dolini 3 km geomorfološki razlagi predstavlja današnjo suho dolino, ki jo je v času ledene dobe izdolbla reka Nadiža, ko ji je odcep ledenika, ki je segal do Breginja, zaprl pot. Tako je Nadiža poiskala novo pot med Mijo in Ljubijo, najbolj južno vzpetino Breginjskega kota, ki meji na sosednjo Italijo. Planota Mija je v geološkem smislu v vrhnjem delu sestavljena iz kompaktnega apnenca, zahodni del pretežno sestavlja apnenčeva breča, v vzhodnem delu se nahajajo vložki dolomita. Zaradi dvignjenega reliefa območje nima posebnega gospodarskega pomena. Z izjemo nekaterih pašnih površin, kot na primer Zgornja in Spodnja Mija je območje poraščeno z gozdom. Območje Natura 2000 obsega kamnita melišča nad Nadižo. Večinoma jih preraščajo gozdovi bukve in toploljubnega črnega gabra, saj zaradi usmeritve doline Nadiže tod še seže vpliv Jadranskega morja. Med sklenjenim gozdnim sestojem so še posamezna kamnita melišča. Na vzhodnem pobočju Mije nad Nadižo na nizki nadmorski višini (250 do 500 m) najdemo kamnita melišča, ki jih večinoma preraščajo gozdovi bukve in toploljubnega črnega gabra. Med sklenjenim gozdnim sestojem se še posamezna kamnita melišča brez rastja. Natura 2000 melišča Pod Mijo so opredeljena s kvalifikacijskimi habitatnimi tipi. Živalske in rastlinske vrste niso posebej navedene. Evropsko pomembna melišča so potencialni življenjski prostor modrasa, nekaterih kuščaric in nevretenčarjev ter drugih, predvsem gozdnih živalskih vrst (npr gozdne rovke, podlasice, kune in različne vrste ptic), ki se na meliščih prehranjujejo, razmnožujejo, počivajo ali jim služijo kot predhodni prostor, sicer pa se zadržujejo pretežno v gozdu, ki melišče obdaja Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 20 11

12 4. VEGETACIJA Vegetacijo Breginjskega kota v celoti povzemamo po knjigi Rastlinstvo Breginjskega kota avtorja Čušina (ČUŠIN 2006). V celoti sledimo tudi avtorjevi razmejitvi vegetacije po sklopih v prilogi na koncu priročnika pa sledijo posamezne zaznane vrste rastlin po abecednem vrstnem redu. Na tem mestu obravnavamo tipične vegetacijske sklope, ki se pojavljajo na območju Breginjskega kota. Gozd Bukve in trilistne vetrnice (Aanemono trifoliae Fagetum Tregubov 1962) porašča višinski pas med 600 in 1000 m na južnih pobočjih Stolovega pogorja nad Breginjem. Najbolj ohranjeni sestoji alpskega bukovega gozda so pod Sv. Marjeto in Klatnico. Na karbonatni matični podlagi so tla plitva, največkrat rendzine. V drevesni plasti prevladuje bukev, med zelišči pa ob trilistni vetrnici navadna ciklama, deveterolistna konopnica, navadna rumenka, jetrnik in beli šaš. V Breginjskem kotu so razširjene v glavnem toploljubne oblike alpskega bukovja 21. Predalpski gorski bukov gozd (Lamio orvalae Fagetum (Ht. 1938) Borhidi 1963) je v Breginjskem kotu razširjen predvsem na severnih (osojnih) pobočjih Mije in Ljubije. Tu ponekod uspeva že v podgorskem pasu na precej strmih in kamnitih pobočjih. Bukev je dominantna vrsta drevesne plasti. Posamično so primešani veliki jesen, gorski javor, redkeje tudi češnja in ostrolistni javor, v podgorskem pasu tudi beli gaber. Za zeliščno plast so značilne bolj mezofitske vrste npr. deveterolistna konopnica, navadna glistovnica, trpežni glošec, velecvetna mrtva kopriva, gomoljsti gabez, kljukastosemenska zvezdica, jelenov jezik, črnoga in druge 22. Predalpski zgornjegorski bukov gozd (Ranunculo platanifolii Fagetum Marinček e tal. 1993) uspeva v Breginjskem kotu le na manjših površinah. Sem sodijo greben Stolovega pogorja od Starijskega vrha do Krejske planine, pobočja velikega Muzca nad Ohojami in ovršni del Mije, ki pa je večinoma onstran državne meje. Zgornjegorski bukov gozd je v Kotu razširjen v višinskem pasu 1000 do 1400 m. Ohranil se je v strminah z večjo površinsko kamnitostjo. Drevesno in grmovno plast sestavlja v glavnem bukev, za zeliščno plast, pa so značilni vretenčasti salamonov pečat, goli lepen, platanolista zlatica, okroglolistni kamnokreč, bela čmerika in nekatere druge vrste 23. Predalpski gozd bukve in belkaste bekice Submontanski zmerno kisloljubni bukov gozd porašča flišna pobočja zahodno od Breginja, okoli Sedla in submontanski pas Mije pod Pradolom. povsod uspeva na globokih rjavih leh, ki so včasih nekoliko zakisana. Bukvi je tu posamično primešan graden, bolj redka sta kostanj in lipovec 24. Alpsko ruševje() uspeva ponekod na grebenu Breginjskega Stola. Zanj so poleg rušja, dlakavega sleča in slečnika značilne tudi druge subalpinske vrste npr sibirski brin, pritlikava jerebika planinski srobot, velikolistna vrba in Waldsteinova vrba 25. Gost belega gabra in prehlajenke (Asperulo Carpinetum M. Wraber 1969) je drugotna združba na rastiščih podgorskega in deloma toploljubnega bukovja. Uspeva v hladnih in vlažnih jarkih ob Nadiži in njenih pritokih ter ponekod tudi na prisojnih pobočjih Stolovega grebena. V drevesni plasti 21 Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str 42 12

13 prevladuje beli gaber, ki so mu včasih obilno primešani drugi listavci leska, lipovec, črni gaber, veliki jesen, gorski javor. Od grmovnic srečamo navadno trdolesko, kalino, navadni srobot, enovrati glog, navadno krhliko. V zeliščni plasti prevladujejo vrste bukovih gozdov 26. Termofilni gozd bukve in črnega gabra () uspeva na južnih pobočjih Stolovega pogorja ter na vzhodnih pobočjih Mije nad Nadižo. Sestoji te združbe rastejo v višinskem pasu od 300 do 1000 m. Njihova floristična sestava je zelo pisana. V njej so poleg vrst reda gorski javor, navadni volčin, mandeljevolistni mleček, kopitnik, rdeča naglavka, koprivasta zvončica pogoste tudi vrste toploljubnih hrastovih gozdov, gozdnih robov in suhih travišč: bradavičasta trdoleska, navadna mladenika, vrbolistni primožek, lepki osat,, navadni vrednik, navadni kokoševec, gorski sij 27. Nizki gozd črnega gabra in malega jesena () je izrazito toploljubna združba, ki porašča zelo strma in skalnata pobočja Stolovega pogorja med Babo in Kobaridom in Vršanjo glavo, v višinskem pasu od 800 do 1000 m ter grebene in pečevje na prisojnih pobočjih Mije. V drevesni plasti prevladujejo črni gaber, mali jesen in mokovec. Med grmovnicami so pogoste šmarna hrušica, čistilna kozja češnja, razkrečena kozja češnja, češmin in druge. V zeliščni plasti najdemo spomladansko reso, pisana sušica, žanjevec, modrika in nizki šaš 28. Gozdovi plemenitih listavcev so kot primarna združba v Breginjskem kotu razviti le na manjših površinah. Sestoji z dominantnima lipo in črnim gabrom, poraščajo vlažne skalne žlebove in podorno kamenje na vzhodnih pobočjih Mije, prepadna ostenja Pradola in žlebove na južnih pobočjih Stolovega pogorja pod Starijskim vrhom 29. Pionirski gozd velikega jesena in črne jelše je drugotna gozdna združba, ki se razvija na opuščenih senožetih na flišu, deloma na rastiščih zmerno acidofilnega bukovja, deloma na rastiščih podgorskega bukovja. V Kotu uspevajo na relaciji Sedlo Breginj Logje ter na severnih pobočjih Mije nad Podbelo. poraščajo pobočna slemena in zmerno strma pobočja. Razen velikega jesena in črne jelše v drevesni plasti rastejo še gorski javor, divja češnja in jerebika, med grmovnicami pa so pogoste leska, navadna krhlika in robida 30. Vrbovje (Salicetum s.lat.) porašča nizke terase prodišča ob Nadiži in njenih pritokih. Ta vegetacijska enota obsega različne razvojne stopnje, od pionirskih stadijev na prodiščih, kjer prevladuje siva vrba, do razvojnih stadijev na bolj ustaljenih s humusom bogatejših tleh, kjer se uveljavljata še črni topol in siva jelša 31. Gojeni travniki so izrazito antropogeno pogojene fitocitoze, saj obstanejo le, če se kosijo večkrat letno in redno oskrbujejo. Značilnice teh travišč so: visoka pahovka, vzhodna kozja brada, njivsko grabljišče, navadni dežen in navadni rebrinec Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str 44 13

14 Zmerno suha travišča so vezana na toplejša in suha rastišča na plitvih do srednje globokih rendzinah na karbonatni podlagi. Prevladuje združba navadne glote in pokončne stoklase. Poleg naštetih so pogoste še skalna glota, puhasta ovsika in navadna smiljica. Značilen videz združbi dajejo poleti rdeča socvetja navadnega in Fritschevega glavinca ter panonskega osata. V zeliščni plasti so pogoste vrste tudi gorska detelja, resasti škrobotec, rumenkasti luk in krvavordeča krvomočnica. Na strmih pobočjih je moč opaziti brin, navadno trdolesko, mokovc, črni gaber in mali jesen. Takšna travišča se nahajajo na submontanskem in spodnjemontanskem pasu m n.m. med Potoki in Stanovišči 33. Gorska travišča julijskega ušivca in pokončne stoklase oz julijskega glavinca in gorskega jelenovca so najbolj markantna negozdna združba na Breginjskem Stolu, saj strnjeno porašča okoli 6km dolg pas med Borjano in Breginjem na nadmorski višini od 1000 do 1300 m n.m. Najpogostejše trave na tem območju so pokončna stoklasa, skalna glota, smiljnica in alpska ovsika. Značilen videz dajejo združbi košutnik, črna čmerika, gorski jelenovec, širokolisti jelenovec, bleščeča velestika in kranjska selivka. Z veliko stalnostjo se pojavljajo še temna ivanjščica, julijski glavinec, togi grintavec, kranjska lilija in veleglava mačina 34. Travišče izrodne zlatice in vednozelenega šaša v subalpinskem pasu Stolovega grebena porašča strma, prisojna in kamnita pobočja. Za združbo so značilne rastline iz reda Seslerietalia. K prepoznavnemu videzu združbe prispevajo tudi vrste iz razreda Festuco-Brometea ter vrsti Trollius europeaus in Gymnadenia conopsea iz razreda Molinio-Arrhenatheretea. V zahodnem delu Stolovega pogorja (Nad Ohojami) po nekod uspeva oblika z žarkasto košeničico 35. Travišče Parlatorjeve ovsike in gole bilnice prav tako uspeva v glavnem v subalpinskem pasu Stolovega grebena, na plitvih, kamnitih tleh. To rastlinsko združbo spoznamo po gostih in čopastih šopih gole bilnice. Tu pogosto uspevajo še Scheuchzerjeva zvončica, toga smiljka, abraščevolistni grint, planinski rman, planinska spominčica, kosmata škržolica, julijski lan idr 36. Predalpsko prstnikovje porašča skalne robove, pragove in stene v gorskem in subalpinskem pasu. poleg splošno razširjenih naskalnih rastlin, pozidne rutice, ostnatega šaša, srčastolistne mračice, nizke kozje češnje, Hayekove lepnice, dolgocvetne perle, avriklja idr. se na omenjenih rastiščih pojavljajo tudi endemiti, kot npr. modro milje, Burserjev in Hostov kamnokreč, polegla medvejka in redko šopasti repušnik 37. Združba maholike popkorese in praproti apnenke je razvita na meliščih na južni, prisojni strani Stolovega pogorja. Gre za toploljubno združbo suhih rastišč, kjer poleg maholike popkorese in apnenke opazimo meliščno pokalico, ščitasto kislico, sršico, bavarsko laniko, gozdni šebenik, jursko črnobino, rušnato zvončico, plezečo sedrenko, prisotne pa so tudi grmovnice iz združbe črnega gabrovja Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str Čušin, 2006, str 48 14

15 Grmišča in pionirski gozdovi na morenah zajemajo veliko površino submontanskega pasu, kjer so nekoč bile senožeti. Zdaj prevladujejo grmišča in redki pionirski gozdovi v katerih je še precej elementov traviščnih združb, drevesna sestava pa je zelo pisana. To je območje, kjer skupaj rastejo črni gaber in črna jelša, veliki jesen in mali jesen, graden in dob, lipovec, češnja in posamezne bukve Čušin, 2006, str 49 15

16 5. VASI IN LJUDJE Breginjski kot se razprostira na skrajnem zahodu predelu Slovenije. Pokrajinsko sodi v vzhodni del Beneške Slovenije. Beneške značilnosti se kažejo tudi v podrobnostih tukajšnjega govora s terskim narečjem. Do sredine prejšnjega stoletja je v teh krajih prevladovala poglavitna gospodarska panoga kmetijstvo, predvsem živinoreja, poljedelstvo pa je zaradi slabih naravnih danosti imelo manjši pomen. Ker so bile družine številčne, je prišlo do agrarne prenaseljenosti območja, kar je povzročilo izseljevanje prebivalstva v večja mesta v državi pa tudi v tujino. Večje število ljudi pa je iz političnih razlogov po drugi svetovni vojni emigriralo na tuje. Med letoma 1880 in 1980 se je število prebivalcev prepolovilo. Zadnjih trideset let se je trend izseljevanja nekoliko ustavil. Najbližji večji v neposredni bližini Breginjskega kota je Kobarid, ki je od Breginja oddaljen 15 km. Povezuje ju cesta, ki spaja vasi Krejskega podolja. Vas Breginj (nadmorska višina 557m), ki leži ob vznožju pogorja Stola, je največja izmed vasi zahodno od Kobarida in je nekakšno središče tega Kota. Naselje Breginj je že zelo staro. Ustno izročilo pravi, da so se tukaj naselili nomadi, ki so pasli ovce. Imeli so preprosta bivališča, ki so jim pravili kazoni. Ta bivališča so bila prekrita z bukovim listjem. Kasneje so hiše zidali in jih pokrili s slamo. V zgodovinskih knjigah se Breginj prvič omenja leta V 15. stoletju je že pod oblastjo Benečanov, 1521 pod oblastjo Avstrije, 1805 spet pod Italijo, 1813 znova pod Avstrijo, 1915 pa že tretjič pod Italijo, vse do konca 2. svetovne vojne, ko je prešla pod Jugoslavijo. Pod nobenim gospodarjem ni bilo blagostanja, ostajala je le revščina. Leta 1666 je prišlo do velikega požara, v katerem je pogorelo 24 hiš in cerkev. Do požara je prišlo zaradi konoplje, katero so Breginjci gojili in se je vnela. Po tem požaru so Breginjci vse hiše zidali iz kamna in jih pokrivali s korci. Vas je začela dobivati prepoznavno beneško podobo. Stari Breginj je bil zelo zanimiv. Zgrajen je bil kot strnjeno naselje, na bregu Bele. Dajal je mestni videz, hiše v polkrogu pa so povezovale sosede. Breginj so pred potresom razglasili za spomenik prve kategorije. Potres leta 1976 je stari Breginj skoraj popolnoma izbrisal. Ostale so samo tri hiše, kot spomin na biser slovensko-beneške arhitekture. Nova vas je zgrajena na levem bregu Bele. Hiše so montažne, postavljene na ravnini in pobočjih pod Stolom. V Breginju ob glavni cesti je pošta in trgovina. Ob Beli, pod cesto, je gasilski dom in velik skupni hlev. Sredi Breginja stoji nova šola, zgrajena po potresu. Stara šola je imela bogato zgodovino, zgrajena je bila leta 1911 in je stala na istem mestu kot sedaj nova. 16

17 Vas Breginj ni bila pomembna samo kot arhitekturno-kulturna vrednota, ki je z rušenjem ob potresu izginila, temveč tudi v drugih zgodovinskih pogledih. Zanimiva in neraziskana je zgodovina gospodarskih dejavnosti, predvsem kmetijstva, pa tudi obrti. V Breginju so že zgodaj v srednjem veku zastavili obrtne dejavnosti, ki so poleg poljedelstva in živinoreje postale gospodarski stebri te gorske vasice. Kmalu so tam postavili žago venecijanko, saj so bile zaloge lesa v breginjskih gozdovih velike. Imeli so apnenice in opekarske peči, ki so izhajale iz skupnega gospodarjenja in skupne lastnine v kmetijski skupnosti. Prav tako so bili izraz gospodarske moči breginjski mlini. Do novejšega časa sta se ohranila dva, ki pa sta seveda izginila ob naravni katastrofi leta Glede teh mlinov ostaja še veliko stvari nepojasnjenih; gotovo ležijo dokumenti o tem v beneških in avstrijskih arhivih. Breginj je bil v srednjem veku enako ali pomembnejše središče, kot so danes Kobarid, Bovec ali Tolmin, in je imel vse zasnove urbanega naselja, tako da ga pogosto omenjajo v poročilih, predvsem vojaških in nemalokrat se pojavlja na srednjeveških zemljevidih. Slika 1 Stari Breginj Letos mineva že 39 let od katastrofalnega potresa v Posočju. Prizadejal je ogromno in nepopravljivo škodo. Vas Breginj je bila skoraj v celoti porušena. Njena slavna zgodovinska arhitektura je bila izgubljena. Ljudje so se znašli brez strehe nad glavo in si našli začasna prebivališča v šotorih in prikolicah. Postavljene so bile nadomestne montažne hiše, ki pa se nekako niso prijele. Zgradili so tudi velik skupni hlev, ki je do včeraj, ko so na strehi le-tega postavili sončno elektrarno, kljub požrtvovalnosti redkih posameznikova, propadal, tako kot propadajo podobni hlevi po celotnem Kotu. Popravili so cerkev in župnišče. V preteklih letih so obnovili veliko cerkvic in kapelic, vendar pa freske še vedno niso renovirane in vrnjene nazaj na prvotno mesto. Slika 2 Breginj danes 17

18 Od Kobarida do Breginja je nad strugo Nadiže, na sončnem terasastem vznožju Stola nanizano 13 vasi. Nekoliko odmaknjeni, v najzahodnejšem okljuku zahodne državne meje z Italijo, pa ležita še vaška bisera Logje in Robidišče, kamniti priči nemirnih beneških tal. V majhnih vasicah, razmetanih po prisojnih pobočjih beneškega hribovja, se je v kamnitih hišah izklesalo sožitje med naravo in človekom. Mistična lepota beneške pokrajine skriva v sebi burno zgodovino, še vedno živo v legendah in beneških ljudeh. 18

19 6. KULTURNA DEDIŠČINA Kulturna dediščina predstavlja nenadomestljivo vrednoto, prav zaradi tega jo je nujno vključiti v aktivno vsakodnevno življenje, na način, da se je zavedamo in da osvestimo pomen teh kulturnih dobrin. Skrb za kulturno dediščino je skrb politike in ljudi, ki prebivajo med njeno entiteto. Zavedati se je potrebno, da je vsaka enota kulturne dediščine, ki je poškodovana ali uničena, žal za vedno izgubljena. Med kategorije kulturne dediščine štejemo Kot izpostavlja ZVKD so splošna merila za izbor enot kulturne dediščine avtentičnost (neponarejenost in izvirnost), ogroženost (ne toliko v pomenu fizične ogroženosti, temveč kot izginjanje), ohranjenost kot kompliment avtentičnosti, redkost kot poseben vidik izjemnosti in starost kot eno najstarejših spomeniškovarstvenih meril. Območja in objekti kulturne dediščine so vpisani v Register nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi INDOK Center na Ministrstvu za kulturo. Vsaka vpisana enota ima svojo evidenčno številko EŠD. Kulturni spomeniki lokalnega pomena so območja ali objekti, ki imajo izjemno kulturno vrednost, predstavljajo vrhunske dosežke ustvarjalnosti oziroma ključne ali redko ohranjene dokumente nekega razvojnega obdobja na lokalnem nivoju. Vpisani so v Register nepremične kulturne dediščine in razglašeni z akti o razglasitvi, ki jih sprejme pristojni organ lokalne skupnosti in so objavljeni v Uradnem listu RS ali glasilu lokalne skupnosti 40. Kulturni spomeniki državnega pomena so najpomembnejši spomeniki v Sloveniji in imajo nacionalni pomen, z aktom o razglasitvi pa dobijo status spomenikov državnega pomena. Vpisani so v Register nepremične kulturne dediščine in razglašeni z akti o razglasitvi, ki jih sprejme Vlada Republike Slovenije in so objavljeni v Uradnem listu RS 41. Pod poglavjem kulturna dediščina, obravnavamo po mnenju ZVKD iz Nove Gorice najpomembnejše enote kulturne dediščine, ki jih je mogoče zaslediti na območju povodja reke Nadiže od njenega izvira do izliva v reko Ter Breginj Ambient vaškega središča, št. EŠD 44 Ambient sestavlja ostanek nekdanjega vaškega središča s stavbnim nizom hiš breginjskega tipa iz 18. in 19. stoletja. Breginjski muzej, kompleks dvonadstropnih, z ganki prepletenih kamnitih hiš, je arhitekturni in etnološki spomenik. Je tudi edina priča o izgledu nekdanje vasi, porušene v potresu leta Danes nam edini ohranjeni delček starega vaškega jedra kaže bivalno kulturo nekdanjih prebivalcev, domiselnost uporabnih rešitev in harmonično ujemanje z naravnim okoljem. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 44 Ime enote: Breginj - Ambient vaškega središča OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: naselja in njihovi deli Tip enote: naselbinska dediščina Obseg enote: skupina objektov Tipološka gesla enote: ambient, vaško jedro 40 ZVKD 41 ZVKD 19

20 Tekstualni opis enote: Ambient sestavlja ostanek nekdanjega vaškega središča s stavbnim nizom hiš breginjskega tipa iz 18. in 19. stoletja. Datacija enote: 18. stol., 19. stol. Varstvene usmeritve: naselja in njihovi deli, stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BREGINJ Občina: KOBARID Lokacija: Ambient leži zahodno od novo pozidanega dela vasi. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/ , 15/ , 7/2o and ((RT_R1.I) Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: Slika 3 Breginj - Ambient vaškega središča 6.2. Breginj Cerkev Marije Snežne, št. EŠD 3578 Podružnična cerkev svete Marjete stoji nad vasjo Breginj sredi pokopališča. Pravilno orientirana gotska stavba ima ravno stropno ladjo ter zvezdasto obokan prezbiterij s konzolami in fiuralnimi sklepniki. Obok je bil poslikan v 17. stoletju. Na severni steni prezbiterija je pod debelo plastjo ometa le delno ohranjena freska (najverjetneje uničena pri prezidavi notranjščine) iz prizora»skušnjave sv. Antona«, ki je sicer redek ikonografski motiv. Čas nastanka je 17. stol., v prid temu dejstvu govorijo nasičene barve, razgobana kompozicija, risba in način slikanja. Poslikan strop je iz leta ZAVOD ZA SPOMENIŠKO VARSTVO LRS - SPOMENIŠKA KARTOTEKA 20

21 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3578 Ime enote: Breginj - Cerkev Marije Snežne Fototeka OE Nova Gorica: 2009, Branko Zbačnik Slika 4 Cerkev Marije Snežne OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: Stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: Objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, pokopališka cerkev, Marija Snežna Tekstualni opis enote: Gotsko podružnična cerkev sredi obzidanega pokopališča sestavljata tristrano zaključen rebrasto obokan prezbiterij in v baroku podaljšana ladja pravokotnega tlorisa z zvončnico. V notranjščini freske iz Po potresu 1976 restavrirana. Datacija enote: pozni srednji vek, prva četrtina 18. stol., 1721, zadnja četrtina 20. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BREGINJ Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji severozahodno nad vasjo Breginj. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/ , 15/ , 7/2o and ((RT_R1.I Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: Breginj Mejni kamen, št. EŠD 45 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 45 Ime enote: Breginj - Mejni kamen OPIS ENOTE DEDIŠČINE 21

22 Zvrst dediščine: spomeniški objekti in kraji Tip enote: profana stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: javni spomenik, mejnik, mejni kamen Tekstualni opis enote: Spomenik - mejnik, postavljen l ob sto letnici priključitve Breginja k Avstro-Ogrski, priča, da so bila naselja Logje, Robidišče in Breginj priključena k Tolminskemu šele Datacija enote: prva četrtina 19. stol., 1814, prva četrtina 20. stol., 1914 Varstvene usmeritve: stavbe; spominski objekti in kraji Slika 5 Mejni kamen LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BREGINJ Občina: KOBARID Lokacija: V naselju Breginj, pri mostu Logje Vas, št. EŠD Logje (danes 63 prebivalcev, še leta ) so obmejno gručasto naselje na polkrožni polici visoko nad Nadižo. Ležijo pod vzpetino Sleme (598 m). Nekatere značilne hiše breginjskega tipa so opuščene, druge so bile po potresu 1976 obnovljene v tradicionalnem slogu. V naselju stoji cerkev sv. Primoža in Felicijana. V bližini je kamniti Napoleonov most čez Nadižo, ki je v tem delu izdolbla globoka korita in omogoča dostop do Predoline pod Mijo (1237 m) in do Štupce na italijanski strani. Logje se leta 1170 omenjajo kot Logre. Vas je bila skupaj z gradom Ahtnom (Attimis) v Furlaniji podeljena oglejski cerkvi. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: Ime enote: Logje - Vas OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: naselja in njihovi deli Tip enote: naselbinska dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: gručasta vas 22

23 Tekstualni opis enote: Gručasta vas z domačijami beneško - slovenskega stavbnega tipa, lociranimi po nepravilno razporejenih terasah. V severovzhodnem delu vasi urejen manjši trg, na robu vasi več vodnjakov - štirn. Datacija enote: 19. stol., 20. stol. Varstvene usmeritve: naselja in njihovi deli Slika 6 vas Logje LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: LOGJE Občina:KOBARID Lokacija: Vas leži na polkrožni ježi nad široko teraso, severno nad reko Nadižo Robidišče Vas, št EŠD 4414 (ne obstaja) 7.6. Robidišče Domačija Robidišče 14 (črna kuhinja), št EŠD 9179 Domačija št. 14 v vasi Robidišče je več kot 300 let stara Vančeva hiša, kjer se je ohranila skoraj nespremenjena notranjščina z značilno razporeditvijo prostorov in kuhinjo z nizkim ognjiščem. Ta tip črne kuhinje - nizko, prosto stoječe ognjišče sredozemskega tipa - je skupaj z ohranjenim delom notranje opreme prava redkost v slovenskem prostoru. Slika 7 Ognjišče v Vančajevi domačiji IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 9179 Ime enote: Robidišče - Domačija Robidišče 14 23

24 OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: profana stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: domačija Tekstualni opis enote: Odprti tip beneške domačije z ganki in zunanjimi stopnišči ter ohranjeno črno kuhinjo iz 19. stol.. Datacija enote: 19. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIDIŠČE Občina: KOBARID Lokacija: Robidišče 14. Domačija stoji sredi vasi. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Sklep o določitvi objektov in območij, ki postanejo etnološki spomenik oziroma kulturna dediščina, Ur.l. RS, št. 44/ Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: Borjana Cerkev Marije snežne, št. EŠD 3565 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3565 Ime enote: Borjana - Cerkev Marije Snežne Slika 8 CerkevMarije Snežne v Borjani OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: pokopališka cerkev, Marija Snežna 24

25 Tekstualni opis enote: Gotsko podružnico sestavljajo trostrano zaključen prezbiterij, pravokotna ladja, ki se zaključuje z zvončnico nad zahodno fasado ter manjša lopa. Strop prezbiterija je poslikal G. P. Tanner. Datacija enote: zadnja četrtina 15. stol. Avtor(ji): Gian Paolo Thanner (slikar; ok. 1520) Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BORJANA Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji na griču severno nad cesto Borjana - Breginj. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/ , 15/ , 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: Kred Kapelica južno pred vasjo, št. EŠD IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: Ime enote: Kred - Kapelica južno pred vasjo OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: spomeniki, objekti in kraji Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: kapelica Tekstualni opis enote: Zidana kapelica iz 19. stol. z dvokapno streho. Na glavni fasadi ima lopo, ki sloni na dveh okroglih stebrih. Kapelica ima tri polkrožne niše, dve sta poslikani, v tretji lesena Pieta. Datacija enote: 19. stol. Varstvene usmeritve: stavbe; spominski objekti in kraji LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIČ Občina: KOBARID Lokacija: Kapelica stoji jugovzhodno od naselja, ob poti proti Robiču Robič Arheološko najdišče Sv. Volar, št. EŠD 9266 Sledovi naselitve griča segajo v bronasto dobo (ok pr. Kr.), ohranjeno je gradišče z dvojnim obzidjem. Italijanski arheolog dr. Carlo Marchesetti je leta 1892 ob cerkvi odkril bronastodobno keramiko. Gradišče na hribu Sv. Volarja je s sosednjim gradiščem na Deru (na levem bregu Nadiže) predstavlja dobro utrjeno vojaško zaporo, ki je varovala prometnico po dolini Nadiže. Ljudem z gradišča je dodatno zatočišče zagotavljala Pelerinčeva jama ob vznožju hriba. Arheologi domnevajo, da je bila vzpetina stalno naseljena od bronaste dobe do srednjega veka IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 9266 Ime enote: Robič - Arheološko najdišče Sv. Volar 25

26 OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: arheološka najdišča Tip enote: arheološka dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: gradišče, plano grobišče, depo Tekstualni opis enote: Prazgodovinsko gradišče z delno ohranjenim obrambnim okopom in pripadajoče grobišče, ki leži ob njegovem severnem vznožju na desnem bregu Nadiže. Tudi najdišče poznorimskodobne depojske najdbe. Datacija enote: bronasta doba, železna doba, pozna rimska doba Varstvene usmeritve: arheološka najdišča Slika 9 Pogled na Sveti Volar LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIČ Občina: KOBARID PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/ , 15/ , 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: Robič arheološko najdišče Turjeva jama, št. EŠD 5031 Podzemna jama z neolitskimi najdbami, domačini jo imenujejo "Pelerinčeva ali Turjeva jama". Tu so že v 18. st. kopali in našli predmete iz bronaste dobe, kasneje so spravili na plano še zakladno najdbo, sestoječo iz treh skupin predmetov: bronastih srpov, bronastih klad surovcev za nadaljnjo predelavo in sekiro s plavutastim rezilom. Ta najdba je primerljiva z onimi iz Mačkove jame pri Postojni. V starejši literaturi se omenja kot Grotta di S. Ilario di Robic. Jama je v notranjosti sajasta, kar pomeni, da so v njej kurili, v jami so našli tudi oglodane kosti takratne divjadi med njimi jamskega medveda. Pri manjših sondiranjih l je itaalijanski arheolog dr. Carlo Marchesetti naletel na keramične najdbe iz bronaste dobe ( st. pr. Kr.), ki so ležale v kulturni plasti pod površjem. 26

27 Hkrati so našli tudi bronasto iglo z ušescem. Te prazgodovinske najdbe hrani muzej v Vidmu. Dve leti kasneje (1892) je Marchesetti odkril bronastodobno keramiko tudi pri cerkvi sv. Volarja (Hilarija) na griču nad jamo. V bronasti dobi ljudje jame niso več uporabljali kot prebivališče, ampak je verjetno služila prebivalcem gradišča na griču sv. Volarja (317 m) kot zatočišče v stiski. Kot pribežališče pa je verjetno služila še kasneje. V ustnem izročilu še danes velja, da je jama daljša in povezana z Landarsko jamo v Beneški Sloveniji. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 5031 Ime enote: Robič - Arheološko najdišče Turjeva jama OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: arheološka najdišča Tip enote: arheološka dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: jamska postojanka Tekstualni opis enote: Jamska postojanka, kjer je bila konec 19. stol. odkrita bronastodobna lončenina in bronasta igla z ušescem. Najdbe hrani muzej v Udinah. Datacija enote: bronasta doba Varstvene usmeritve: arheološka najdišča LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIČ Občina: KOBARID Slika 10 Turjeva jama PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/ , 15/ , 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: Staro selo Cerkev sv. Lenarta, št. EŠD 3800 Za vaško cerkev sv. Lenarta je značilno zgražanje čedajskih arhidiakonov- vizitatorjev, ki so se v 17. stoletju pritoževali čez železno verigo, s katero je bila obdana cerkev v Starem selu. Za verigo so 27

28 vizitatorji trdili, da je poganskega ali praznoverskega izvora, zato so jo skušali večkrat odstraniti, tudi z grožnjo interdikta, vendar jim to ni uspelo. Verige so bile značilne tudi za druge cerkve sv. Lenarta. Verige naj bi bile skovane iz verig, ki so jih rešeni jetniki prinašali v dar svetniku. Evidenčna številka enote: 3800 Ime enote: Staro selo - Cerkev sv. Lenarta OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, sv. Lenart Tekstualni opis enote: Cerkev je omenjena že v 17. stol., vendar je današnjo podobo dobila po predelavah v 18. stol. Pravokotno zaključenem prezbiteriju sledi širša pravokotna ladja. Zvonik je prizidan ob S steno prezbiterija. Datacija enote: 17. stol., 18. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: STARO SELO Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji sredi vasi Sužid cerkev sv. treh kraljev, št. EŠD 3760 Cerkev sv. treh kraljev iz konca 15. stoletja ima Marijin kip iz 16. stoletja in fresko sv. Krištofa iz 17. stoletja na zadnji steni; bogato okrašen prezbiterij poslikan v 17. stoletju. Na Ohojakovem mlinu iz l je mlinar l vsekal napis v kamen: Blikokrat je mlinar nedužno zmagan (obrekovan). Ga ni blu, in ga na bo mlinarja, deb' mogu celmu kamnu prou služit. Kamen danes hrani Tolminski muzej. V muzeju hranijo tudi iz brezovega lubja izdelana dežna ogrinjala, ki so jih nosili še do druge svetovne vojne. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3760 Ime enote: Sužid - Cerkev sv. Treh kraljev Fototeka OE Nova Gorica: 2009, Branko Zbačnik Slika 11 Cerkev Svetih treh kraljev v Sužidu OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, sv. Trije kralji 28

29 Tekstualni opis enote: Cerkev, zgrajeno po 1495, sestavljajo tristrano zaključen prezbiterij, širša ladja z zvončnico nad zahodno fasado in na tri strani odprta lopa. V zvezdasto obokanem prezbiteriju so renesančno baročne freske, v ladji poznogotske. Oltar iz Datacija enote: zadnja četrtina 15. stol., 17. stol., 18. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: SUŽID Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji na vzhodnem delu vasi Sužid. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/ , 15/ , 7/2' and ((RT_R1.I Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: Sužid Sužiška planina, št. EŠD IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: Ime enote: Sužid - Sužiška planina OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: kulturna krajina Tip enote: kulturna krajina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: planina, sirarna, hlev, kal Tekstualni opis enote: Planina obsega okrog 30 deloma porušenih enoceličnih hlevov, ki stojijo v gruči in sirarno iz Objekti so grajeni iz kamna in kriti z dvokapnimi pločevinastimi strehami. V sirarni je ohranjeno ognjišče z opremo. V bližini naselbine je kal. Datacija enote: zadnja četrtina 19. stol., 1883 Varstvene usmeritve: kulturna krajina, naselja in njihovi deli; stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: SUŽID Občina: KOBARID Lokacija: Sužiška planina leži na severnem pobočju Matajurja, jugozahodno nad vasjo Sužid Svino cerkev sv. Andreja, št. EŠD 3757 Vaščani Svina so od Čedajskega kapitlja prejeli dovoljenje za zidavo kapele na zemljišču, ki ga je daroval Filip Jan. Cerkev so na svoje stroške zgradili, okrasili, razsvetlili, jo opremili z mašnimi oblekami in drugimi potrebnimi stvarmi ter vzdrževali. Prvotna cerkev oziroma kapela, ki je bila zgrajena v letih , je bila manjša s poznogotskim prezbiterijem z rebrastim obokom in kratko ladjo. Kasneje je bila cerkev dvakrat podaljšana, zadnjič l. 1712, ko je bil dozidan pravokotni zvonik. Prezbiterij zvezdastega tipa je delo Andreja iz Loke in okrašen s freskami Gian Paola Thannerja. Na nekaterih freskah so vpraskani kasnejši zapisi, med drugim zapis, da je bil v Kobaridu na kosilu cesar Leopold z ženo. Oboki prezbiterija slonijo na geometričnih konzolah, eden izmed glavnih oklepnikov ima na temenu svoda relief sv. Andreja, drugi pa relief Jezusove glave. Štirje stranski oboki imajo 29

30 obliko ščitkov, trije obliko rozet, eden obliko osmerokrake zvezde in eden kamnoseško znamenje. Na stenah prezbiterija je bilo naslikanih dvanajst apostolov, zaradi vzidave južnega okna treh apostolov ni več videti. Za oltarjem so naslikane svetnice sv. Lucija, sv. Uršula, sv. Rozalija in angela z Veronikinim prtom, na levi strani je naslikano Jezusovo rojstvo in poklon svetih treh kraljev, na desni strani Jezus in ribič Simon Peter in križanje sv. Andreja. Na svodu je Kristus Vladar, obkrožen z angeli, na zaključnih poljih sveti očetje: Gregor, Ambrož, Hieronim in Avguštin. Angeli igrajo na glasbila, ki niso več v rabi: liro da brachio, bomhart, šalmaj, dude, lutnjo in tamburin. Med prvo svetovno vojno je bila v cerkvi vojaška bolnišnica. Cerkev je bila močno poškodovana v potresu l in obnovljena po velikih prizadevanjih kobariškega dekana Franca Rupnika in s prispevki domačinov. Leta 1983 je bil restavriran»zlati oltar«, ki je bil po vsej verjetnosti izdelan v kobariški delavnici Urha- Jerneja-Antona Vrtava. V oltarju sta vrezani letnici 1669 in V niše oltarja so postavljeni apostoli Jernej, Peter, Andrej, Jakob in Janez. Leta 1974 so pri obnovi cerkve odkrili še freske, ki so bile skrite pod ometom (sv. Rok in sv. Boštjan ter devica Marija, ki kleči na klečalniku). Oltar in lesene kipe je restavriral mojster Alojz Lešnik iz Celja. Zvonik je bil obnovljen l in l ponovno ometan ter l v celoti saniran. L je bil položen nov opečnat tlak v ladji, l.1993 pa je bila zamenjana vsa kritina. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Slika 13 Cerkev Sv. Andreja v Svinem Slika 12 Podpis italijanskega vojaka v cerkvi sv. Andreja v Svinu Evidenčna številka enote: 3757 Ime enote: Svino - Cerkev sv. Andreja Fototeka OE Nova Gorica: 2009, Branko Zbačnik OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, zlati oltar, sv. Andrej Tekstualni opis enote: Gotsko cerkev sestavljata tristrano zaključen prezbiterij z zvezdastim obokom in ladja pravokotnega tlorisa. Zvonik pred vhodom je bil prizidan Obdaja jo obzidje z dvema vhodoma. Prezbiterij je poslikal G. P. Tanner. Lesen zlati oltar iz Datacija enote: zadnja četrtina 15. stol., prva četrtina 16. stol., prva četrtina 18. stol., 1712 Avtor(ji): Gian Paolo Thanner (slikar; ok. 1520) Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: SVINO 30

31 Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji sredi vasi Svino. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika:spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/ , 15/ , 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: Kobarid Trško jedro, št. EŠD 225 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 225 Ime enote: Kobarid - Trško jedro Slika 14 Pogled na trško jedro iz zraka OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: naselja in njihovi deli Tip enote: naselbinska dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: trško jedro Tekstualni opis enote: Gručasto naselje nad Sočo z več strnjenimi nizi stavb ob ulicah in trgom s cerkvijo v jedru. Grič s cerkvico sv. Antona nad naseljem je predelan v kostnico. Datacija enote: zadnja četrtina 12. stol., 1184, 18. stol. Varstvene usmeritve: naselja in njihovi deli, stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: KOBARID Občina: KOBARID Lokacija: Na terasi na desnem bregu Soče, ob križišču poti proti Robiču, Tolminu, Bovcu stoji Kobarid. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/ , 15/ , 7/2 31

32 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: Kobarid Arheološko najdišče Tonacov grad, št. EŠD 5022 Tonovcov grad (tudi Tonecov grad ali Tuncov, Stari grad - Atlas Slovenije 1986), je arheološko najdišče na težko dostopnem hribu (412 m) 2 km severno od Kobarida, ki je zadnji odrastek masiva 772 m visoke Babe v pogorju Stola. Hrib se strmo dviga nad Sočo in je porasel z gozdom bukve in gabra. Prva sondiranja so bila izvedena leta 1993 Arheološko najdišče meri v dolžino okoli 300 m. Prva naselitev je bila že v kameni dobi ter v železni dobi. Močnejša poselitev je sledila 2. do 6. stoletja. V naselbini so se zadrževali predvsem staroselci, ki so tu našli zatočišče v času velikih preseljevanj ljudstev po razpadu rimskega imperija. Najpomembnejše obdobje naselitve je zadnje desetletje 5. stoletja, ko so v Italiji na območju današnje Slovenije vladali Vzhodni Goti oziroma kralj Teodorik Veliki. Iz ruševin so vidne stanovanjske zgradbe, cerkev in obrambni zid. Ob koncu 6. stoletja je bila postojanka opuščena in za kratek čas znova obljudena v 9. stoletju. S strminami in obzidjem obdani prostor naselbine meri 150 x 90 m. Obrambni zid debeline 80 cm je viden na vzhodni strani, kjer ločuje naselbino od nižjega dela. Drugje je zid slabše ohranjen. Ohranjeni so temelji štirih zgodnje krščanskih cerkva, tri so raziskane. V vseh treh cerkvah so bile odkrite klopi za duhovščino in oltarji, v osrednji tudi krstilnica, v severni pa ambon. Poleg cerkva so odkrili naselbinske in obrambne zgradbe ter vodne zbiralnike. Iz drobnih predmetov, ki so bili najdeniarheologi sklepajo, da so bili prebivalci romanizirani staroselci, ki so se jim občasno pridružile posadke Vzhodnih Gotov in pozneje tudi Langobardov. Na hribu so tudi ostanki iz obeh svetovnih vojn: stopnice in bunker na vzhodnem pobočju hriba, na vrhu so še jarki, kaverna in večji vkop iz druge svetovne vojne. Ti objekti so deloma poškodovali poznoantično plast. Nemški bunker je bil v celoti vgrajen v poznoantični vodni zbiralnik. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 5022 Ime enote: Kobarid - Arheološko najdišče Tonovcov grad OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: arheološka najdišča Tip enote: arheološka dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: kastel, naselbina, cisterna, cerkev, grob, skeletni pokop, arheološki park Tekstualni opis enote: Prazgodovinske najdbe, poznorimska vojaška postojanka in stavbni ostanki naselbine z obzidjem s konca 5. stol.: stanovanjske stavbe, zgodnjekrščanske cerkve (3), vodni zbiralniki. V cerkvah je odkritih 13 grobov, večinoma otroških. Datacija enote: neolitik, bronasta doba, železna doba, pozna rimska doba, zgodnji srednji vek Varstvene usmeritve: arheološka najdišča LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje:TRNOVO OB SOČI Občina: KOBARID PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV 32

33 Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/ , 15/ , 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: Podbela Cerkev sv. Helene, št EŠD 3986 Na dnu Nadiške doline, znotraj sotočja Bele in Nadiže se dviga kopast osamelec z izravnanim terenom. To je Lup. Na njem je bila cerkvica svete Helene. Pri cerkvi sv. Helene so bili že nekdaj sejmi, kamor so hodili ljudje, celo od morja gor, po kupčijah. Naravno dobro zavarovana lokacija je bila zanesljivo poseljena že v antičnem času. Zgodovinarji pa tudi ne izključujejo možnosti prazgodovinskih najdb. Kontinuiteto poselitve v kasnejših obdobjih nakazuje cerkev sv. Helene z gotsko arhitekturo in bogato gotsko stensko poslikavo. Cerkev sv. Helene ne Lupu je bila po sedanjih ugotovitvah zgrajena v drugi polovici 15. stoletja. Velja za romarsko cerkev. Na stenah in na oboku prezbiterija so Slika 15 Cerkev sv. Helene na Lupu bile dvojne, če ne celo trojne freske, ena vrh druge. Zadnje, najbolj vidne so bile delo slikarja Jerneja iz Loke. V linah zvonika sta bila dva lepa zvonova iz prve in druge polovice 18. Stoletja, delo livarja Franchija iz Vidma. 6. maja 1976 so tla Benečije in Breginjskega kota valovila. Podbela se je spremenila v vas šotorov in prikolic, v katerih so vaščani dobili začasno streho nad glavo. Cerkev sv. Helene je bila hudo razmajana. Zavod za spomeniško varstvo iz Ljubljane je snel freske, za nujno potrebno sanacijo pa ni bilo ne časa, ne denarja. 15. Septembra 1976 so tla spet hudo valovila. Podbela se je porušila, tokrat do konca. Tudi cerkev sv. Helene je dokončno klonila v ruševinah. Cerkvene zvonove so domačini odstranili iz ruševin. Leta 1990 so domačini zvonove postavili na zasilni zvonik. V letu 1996 pa se je s pomočjo Ministrstva za kulturo, občine Kobarid, ZVNKD Nova Gorica in drugih pričela sanacija cerkve sv. Helene. 9. Avgusta 1998 je koperski škof msgr. Metod Pirih blagoslovil obnovljeno cerkev sv. Helene na Lupu. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3986 Ime enote: Podbela - Cerkev sv. Helene Fototeka INDOK: 1976, Gorjup OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, sv. Helena Tekstualni opis enote: Poznogotska podružnica je bila porušena v potresu leta 1976 na Tolminskem. Leta 1997 je bila ponovno pozidana. Ohranjeni fragmenti poslikave Jerneja iz Loke so bili pred tem sneti in jih danes hrani Muzej v Tolminu. Datacija enote: prva polovica 16. stol., zadnja četrtina 20. stol., 1976, 1997 Varstvene usmeritve: stavbe 33