VIDRA NA PRAGU PRESTOLNICE:

Transcription

1 VIDRA NA PRAGU PRESTOLNICE: Inventarizacija vidre (Lutra lutra) in drugih večjih vodnih sesalcev na Ljubljanskem barju in z njim povezanih vodnih ekosistemih Zaključno poročilo naloge Lutra Priporočen način citiranja: Hönigsfeld A. M., Gregorc T., Nekrep I., Mohar P., Torkar G.,: Inventarizacija vidre (Lutra lutra) in drugih večjih vodnih. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine, Ljubljana 2009, 68 str.

2 Naslov projekta: Naročnik: VIDRA NA PRAGU PRESTOLNICE Inventarizacija vidre (Lutra lutra) in drugih večjih vodnih sesalcev na Ljubljanskem barju in z njim povezanih vodnih ekosistemih The Otter on Capital's Doorstep Inventarization of Otter (Lutra lutra) and ther larger semi-aquatic Mammals in Ljubljansko barje and conected Water Ecosystems Mestna Občina Ljubljana Mestni trg Ljubljana Izdelovalci elaborata: Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine Pot ilegalcev Ljubljana Šentvid info@lutra.si telefon: Vodja projekta in kontaktna oseba: Sodelavci na projektu: Marjana Hönigsfeld Adamič, univ. dipl. biol. El. pošta: marjana@lutra.si Tatjana Gregorc, univ. dipl. biol. Igor Nekrep, univ. dipl. biol. Petra Mohar, univ. dipl. biol. dr. Gregor Torkar Odgovorna oseba zavoda: Marjana Hönigsfeld Adamič, univ. dipl. biol. Direktor zavoda: Dr. Miha Adamič, univ.dipl.inž.gozd. Datum poročila: Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 2

3 Kazalo vsebine: POVZETEK / SUMMARY UVOD OPIS OBMOČJA NATURA 2000 IN LJUBLJANSKO BARJE OSNOVNE ZNAČILNOSTI OBRAVNAVANIH VRST VIDRA Opis vrste Splošno o ekologiji vrste Varstvo vrste Pregled obstoječih podatkov Vidra in sklednica BOBER (Castor fiber, Linnaeus, 1758) Opis vrste Splošno o ekologiji vrste Prehrana Fiziologija Vedenje Razmnoževanje Populacijska ekologija Vplivi na okolje Varstveni status in varstvene zahteve bobra Bober v Sloveniji ALOHTONE VRSTE OBVODNIH SESALCEV NUTRIJA Sistematika in prepoznavanje nutrije Biologija vrste Ekologija in habitat Prehrana Plenilci Uporaba/gojenje s strani človeka Razširjenost Naravna razširjenost Obstoječa razširjenost in trend Razširjenost v Sloveniji Vpliv vrste Vpliv na ekosisteme Bolezni ter posledično zdravstveni in družbeni vpliv Ekonomski vpliv Upravljanje in omejevanje vrste PIŽMOVKA Sistematika in prepoznavanje... 31

4 Biologija Ekologija in habitat Prehrana Plenilci Uporaba/gojenje s strani človeka Razširjenost Naravna razširjenost Obstoječa razširjenost in trend Razširjenost v Sloveniji Vpliv vrste Vpliv na ekosisteme Bolezni ter posledično zdravstveni in družbeni vpliv Ekonomski in družbeni vpliv Upravljanje in omejevanje vrste METODE DELA Pregled literature, obstoječih podatkov in kartografskih podlag Terensko delo Vidra Nutrija in pižmovka Ocena primernosti habitata za bobra na Ljubljanskem barju REZULTATI VIDRA BOBER NUTRIJA Obstoječi podatki o razširjenosti na Ljubljanskem barju Rezultati raziskave razširjenosti nutrije na Ljubljanskem barju PIŽMOVKA Obstoječi podatki o razširjenosti na Ljubljanskem barju Rezultati raziskave razširjenosti pižmovke na Ljubljanskem barju PREDSTAVITEV REZULTATOV JAVNOSTI SMERNICE IN PREDLOGI ZA NADALJNJE DELO VIDRA BOBER NUTRIJA PIŽMOVKA ZAKONSKE PODLAGE, LITERATURA IN VIRI ZAKONSKE PODLAGE Mednarodne konvencije in predpisi Evropske unije: Predpisi Republike Slovenije: LITERATURA IN VIRI Vir kartografskih podlag: Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 4

5 Kazalo slik: Slika 1: Ribniki v Dragi pri Igu... 8 Slika 2: Natura 2000 območje Ljubljansko barje (vir podatkov: Agencija RS za okolje, 2009)... 9 Slika 3: Zavarovano območje Krajinski park Ljubljansko barje (conacija) (vir podatkov: Agencija RS za okolje, 2009)... 9 Slika 4: Vidra, karizmatična, a skrivnostna avtohtona in ogrožena živalska vrsta; najpomembnejši zanjo so rečni bregovi. (Foto M. Hönigsfeld A.) Slika 5: Razširjenost taksona po UTM kvadrantih (vir: Kryštufek, 2001) Slika 6: Lokalitete taksona (natančnost 3-8) (vir: Kryštufek, 2001) Slika 7: Levo: Preverjanje vidrinih iztrebkov na Iščici (foto A. Cajnar, poletje 2008) Slika 8: Zgoraj: Vidrin iztrebek na potki med Ljubljanico in ribniki pri Vrhniki (foto T. Gregorc, poletje 2008) Slika 9: Sledovi bobrovih glodačev Slika 10: Bobrišče v Murski šumi Slika 11: Očitni sledovi bobrove prisotnosti na reki Muri. Jih lahko kmalu pričakujemo tudi na Ljubljanskem barju? (foto T. Gregorc, ) Slika 12: Nutrija ob Ljubljanici na Vrhniki (foto T. Gregorc, ) Slika 13: Pižmovka (foto: C. Lentz, vir: 31 Slika 14: Inventarizacija na Ljubljanici (foto T. Gregorc, ) Slika 15:Različno stara vidrina iztrebka na ribnikih v Dragi (foto T. Gregorc, ) Slika 16: Vidrine sledi v blatu (foto: T. Gregorc) Slika 17: Svež nutrijin iztrebek ob Ljubljanici (foto: T. Gregorc, ) Slika 18: Nutrije v breg skopljejo rove, njihovo prisotnost izdajo tudi stopinje v blatu (foto: T. Gregorc, ) Slika 19: Ljubljanica je za bobra primeren potencialni habitat (foto: T. Gregorc, ) Slika 20: Borovniščica v izlivnem delu, s primerno vegetacijo za bobra (foto: G.Torkar, ) 42 Slika 21: Zrnica je bila pozimi v celoti zamrznjena, kar je verjetno vzrok, da vidrinih iztrebkov nismo našli (foto T. Gregorc, ) Slika 22: V poletnih in jesenskih mesecih smo vidrino prisotnost na Zrnici potrdili (foto T. Gregorc, ) Slika 23: Točke potrjene prisotnosti za vidro na Ljubljanskem barju (vir kartografskih podlag: ARSO, GURS, 2009) Slika 24: Okrog vidrine potopne odprtine polkrožno nanizani oklepi močvirske sklednice - vidrinega plena (foto: J. Lanszki). Na Ljubljanskem barju takšnega prizora nismo našli Slika 25 in Slika 26: Potok oz. kanal Curnovec pred uničenjem (začetek marca 2009, levo) in po uničenju (22. marca 2009) habitata in osebkov močvirske sklednice. Uničen je bil tudi habitat drugih rastlinskih in živalskih vrst, med drugim tudi zavarovane evrazijske vidre (foto M. Vamberger) Slika 27 in Slika 28: Iščica (levo) in Želimeljščica (desno). Oba vodotoka predstavljata potencialen habitat za bobra. Tako kot tudi drugi vodotoki Ljubljanskega barja, pa potrebujeta še nekaj prostora, za razvoj širšega obrežnega pasu, poraslega z mehkolesnimi vrstami. (Foto: levo T. Gregorc, desno M. Hönigsfeld Adamič) Slika 29: Odvzem nutrij na Ljubljanskem barju v obdobju (vir podatkov: Zavod za gozdove Slovenije) Slika 30 in Slika 31: Mesto povoza in najdbe samca nutrije aprila 2009 potem, ko smo dobili obvestilo o najdbi»vidre«. (foto M. Hönigsfeld A.) Slika 32: Pižmovka na Ljubljanskem barju - ena redkih slik s spleta, kjer je žival pravilno določena (vir 51 Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 5

6 Slika 33: Odvzem pižmovk na Ljubljanskem barju v obdobju od (vir podatkov: Zavod za gozdove Slovenije) Slika 34: Z otvoritve razstave AQUALUTRA v Bistri maja Slika 35: Delavnica z vrtcem v centru Aqualutra v Križevcih na Goričkem (oktober2009) Slika 36: Večji obvodni sesalci, ki jih lahko srečamo v Sloveniji, in njihovo razlikovanje (risba: Ueli Iff) Slika 37: Glinščica pri Biotehniški fakulteti: neustrezno regulirana struga z betonskimi ploščami in goli bregovi so stroki v soseščini v sramoto in kar kličejo po sonaravni obnovi rečice Kazalo grafov Graf 1: Število pregledanih in primernih mest ter število mest s potrjeno prisotnostjo vidre Graf 2: Število odstreljenih osebkov nutrij po LO na Ljubljanskem barju Graf 3: Število odstreljenih pižmovk po LO na Ljubljanskem barju Kazalo tabel Tabela 1: Kriteriji za ocenjevanje primernosti habitata bobra. Vir: Macdonald et al. (1995) Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 6

7 POVZETEK V pričujoči nalogi smo ugotovili, da vidra naseljuje vse tekoče in večino stoječih voda na Ljubljanskem barju in na območju Polhograjskih dolomitov, ki se geografsko navezujejo na Barje. Razširjenost vidre je v primerjavi s stanjem leta 2000 večja, glede na pogostost znakov prisotnosti v naravi sklepamo tudi na večjo populacijo. Takšno stanje upravičuje status vidre kot kvalifikacijske vrste za območje Natura 2000 Ljubljansko barje in nalaga posebno skrb za njeno ohranjanje. Hkrati lahko vidro kot karizmatično in sporočilno vrsto uspešno izkoristimo za ozaveščanje različnih ciljnih skupin javnosti o nujnosti varstva narave, okolja in predvsem vodnih ekosistemov. Varovanje naravnih vrednot pa vodi tudi do skrbnejšega ravnanja z naravnimi viri. Čeprav bobri širijo svoj areal v Sloveniji in naseljujejo vse več rek, do Ljubljanice še niso prišli. Če načrtovani posegi in gradnje na glavnih vodotokih v Sloveniji (Sava) ne bodo preprečili njihovega širjenja, jih lahko pričakujemo tudi na Ljubljanskem barju. Pižmovke so komajda kje zaznavne, nutrije pa so v zadnjih letih»osvojile«ljubljanico in s svojim pojavljanjem navdušujejo ljubitelje narave; le-ti večinoma niso informirani o tem, za katero žival pravzaprav gre. Zato smo pripravili ozaveščevalna in informativna gradiva za najširšo javnost. SUMMARY In the present project, we have ascertained that the European otter inhabits all running and most of standing waters in Ljubljansko barje and in Polhograjski dolomiti, area geographically connected to Barje. The distribution of the otter is wider in comparison with the situation in 2000, by the frequency of the signs of their presence we can conclude that the population has grown. This situation justifies the status of the otter as qualification species for Natura 2000 site Ljubljansko barje and imposes special concern for its conservation. At the same time we can use the otter as a charismatic species for public awareness raising of different target groups on necessity of nature, environment and especially water ecosystems protection. Protection of natural values also leads to more elaborate management of natural resources. Although the Europen beaver spreads its territory in Slovenia and inhabits more and more of rivers it has not come to river Ljubljanica yet. If planned interferences and constructions on the main watercourses in Slovenia (river Sava) will not prevent their expansion, we can expect them also in Ljubljansko barje. Muskrats are hardly noticeable, on the contrary nutrias have»conquered«ljubljansko barje in last couple of years and are entertaining nature enthusiasts with their occurrence; but a lot of them are not well informed about which animal they are actually looking at. Therefore we have prepared informative and awareness raising materials for general public. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 7

8 1. UVOD Projekt Vidra na pragu prestolnice je primarno naravovarstveno usmerjen. Po skoraj desetletju smo ponovno inventarizirali vidro in njene habitate na Ljubljanskem barju (območju Natura 2000), spremljali primere smrtnosti vidre in faktorje ogrožanja ter predvideli ukrepe za zmanjšanje ogroženosti populacije. Z uporabo sodobne genetske metodologije bomo v nadaljevanju prispevali k razreševanju populacijske problematike vidre in jo relativizirali v odnosu do severovzhodne populacije (Goričko) ter primerjali z rezultati drugih evropskih laboratorijev. Ker evropski bober osvaja vedno nove habitate tudi v Sloveniji, smo v projektu presodili o primernosti habitata in poti za ponovno kolonizacijo Ljubljanskega barja. Hkrati smo evidentirali tujerodne večje glodavce (nutrijo, pižmovko) in jih predstavili javnosti. 2. OPIS OBMOČJA 2.1. NATURA 2000 IN LJUBLJANSKO BARJE Z vstopom v Evropsko unijo je tudi Slovenija prevzela evropsko naravovarstveno zakonodajo oz. implementirala naravovarstveni smernici (Ptičjo in Habitatno direktivo), ki narekujeta oblikovanje ekološko pomembnih območij (EPO) in evropskega ekološkega omrežja Natura Zaradi prekrivanja območij različnih evropsko pomembnih rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov je bilo Ljubljansko barje vključeno tako v EPO kot v predlog območij za vključitev v omrežje Natura 2000 (psci); Evropska komisija je 15. januarja 2008 že potrdila predlagana območja celinske biogeografske regije, ki so tako dobila status območij, pomembnih za Skupnost; z oznako SI Ljubljansko barje je na seznam uvrščeno tudi Ljubljansko barje. Slika 1: Ribniki v Dragi pri Igu Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 8

9 Slika 2: Natura 2000 območje Ljubljansko barje (vir podatkov: Agencija RS za okolje, 2009) Krajinski park Ljubljansko barje je razglašen z Uredbo o krajinskem parku Ljubljansko barje (UR.l. RS št. 112/2008). Vlada RS je na seji dne 9. julija 2009 sprejela Sklep o ustanovitvi javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje. Slika 3: Zavarovano območje Krajinski park Ljubljansko barje (conacija) (vir podatkov: Agencija RS za okolje, 2009) Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 9

10 3. OSNOVNE ZNAČILNOSTI OBRAVNAVANIH VRST 3.1. VIDRA Opis vrste Evrazijska vidra je edina predstavnica svojega rodu v Evropi in hkrati edina predstavnica družine kun (Mustelidae, Carnivora) pri nas, ki je navezana na vodno življenjsko okolje. Vidrino telo je vretenaste oblike in izrazito hidrodinamično. Nadaljuje se v dolg, mišičast, pri korenu širok in proti koncu zašiljen rep, ki ga žival uporablja za krmilo in veslo pri plavanju ter za podporo telesu v vzravnani drži. Rep zavzema dobro tretjino telesne dolžine. Telesne mere in masa živali so odvisne od starosti in spola, velike pa so tudi individualne razlike: samice tehtajo največ 8 kg, samci do 12 kg. Vidra je v celoti prilagojena na vodno okolje. Plava izvrstno, pri čemer vesla z nogami, ki so opremljene s plavalno kožico. Enako hitra in spretna je pri plavanju na hrbtu, trebuhu ali boku, proti toku ali s tokom, pod ali nad vodno gladino. Zaradi oportunističnega načina življenja je tudi vidrina prehrana primerno različna. Vsekakor so ribe glavna kategorija plena, ki najpogosteje zavzema več kot 80% prehrane (Erlinge 1968, Heggberget 1995). Druge vrste plena sestavljajo različne deleže prehrane; med njimi so pomembni raki, dvoživke, ptiči, mali sesalci, vodne žuželke (Jenkins et al. 1979). Novejše raziskave kažejo, da je vidra morda bolj selektiven plenilec, kot so domnevali nekdaj, posebno še, kadar so na voljo številne plenske vrste (Kruuk & Moorhouse 1991). Na izbiro plena, lovno strategijo in sezonsko spremenljivost hrane vplivajo geografska širina, habitat, biomasa razpoložljivega plena in njegova aktivnost. Tako imajo krapovci pomemben delež v prehrani v nižinskih evtrofnih jezerih, ribnikih in rekah (Webb 1975, Brzezinski et al. 1993, Roche 1997), v oligotrofnih vodah pa so pomembnejši salmonidi (Ruiz-Olmo & Palazon 1997). V vodah z nizko diverziteto vidra lovi le eno do štiri vrste rib; če pa je izbira plenskih vrst velika, obsega vidrin jedilnik 18 do 20 kategorij. Migracije, drst oziroma paritve ali druge sezonske koncentracije plenskih vrst lahko občasno močno povečajo biomaso plena določene vrste (npr. jegulje, ščuke, salmonidi, krastače, žabe, raki). Vidre imajo visok bazalni metabolizem, zato vsak dan potrebujejo precej hrane, ki jo lahko zagotavljajo nižinske, mezotrofne do evtrofne vode. Vidre so teritorialne živali in žive posamič, zato je najpomembnejši način sporazumevanja med osebki markiranje z iztrebki, pogosto pa tudi z urinom (na istih mestih). Vidre tudi drgnejo telo, posebno lica, ob kamne ali šope trave, pogosto tudi grebejo pesek ali rastlinje na kup. Vidre označujejo svoje teritorije s številnimi iztrebki. Stalne poti in odlagališča iztrebkov olajšujejo komunikacijo, saj vsi osebki, ki žive na ožjem območju, obiskujejo tradicionalna mesta, da izmenjajo informacijo o prisotnosti in fiziološkem stanju drugih osebkov svoje pa tudi druge vrste (Kruuk 1995). Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 10

11 Slika 4: Vidra, karizmatična, a skrivnostna avtohtona in ogrožena živalska vrsta; najpomembnejši zanjo so rečni bregovi. (Foto M. Hönigsfeld A.) Prostorska distribucija vidrine populacije je še precej slabo poznana. Telemetrijske raziskave v celinskih vodnih habitatih so potrdile ugotovitve pionirskega dela švedskega raziskovalca Erlingeja (1967, 1968, 1985), da teritoriji samcev temeljijo na hierarhiji in teritorialnosti, pri oblikovanju teritorijev samic pa je odločilna hrana in kritje za zarod. Po Erlingeju (1968), ki je študiral vidre v zelo vodnati krajini (jezera) na južnem Švedskem, je bila gostota vider 1 osebek na 0,7 do 1,0 km 2 vodne površine ali 1 osebek na 2-3 km dolžine jezerske obale oziroma 1 vidra na 5 km dolžine vodotoka. Populacija je bila pozimi sestavljena iz 30-40% rezidentnih živali (teritorialnih), približno enakega deleža občasnih rezidentov ali prehodnih živali in 25-38% mladičev Splošno o ekologiji vrste Kljub veliki prilagodljivosti vrste imajo vidrine habitatne zahteve tudi omejitve. Najpomembnejši del habitata za evrazijsko vidro je vsekakor litoralni pas, kjer se stikata vodno in kopensko okolje. To ne pomeni, da ne uporablja okoliških gozdov, kmetijskih in večjih vodnih površin, toda plen si največ išče v plitvinah in obrežnem pasu. Globokih, hladnih voda se izogiba, saj lov v takem okolju pomeni preveliko izgubo energije (Kruuk 1995). Optimalen habitat nudi veliko možnosti za kritje in mirna počivališča, torej zahteva strukturirano obrežje, raznovrstno in gosto obrežno vegetacijo ter stara drevesa z bogatim koreninskim spletom. Kadar je številčnost vidrine populacije visoka, živali zasedejo tudi suboptimalne habitate z bistveno slabšimi lastnostmi, pa tudi človeški dejavnik postane manj omejujoč. Kljub veliki prožnosti glede habitatnih zahtev pa je izbira primernega mesta za brlog (vidrino) mnogo bolj zahtevna. Samice izberejo dobro zavarovana mesta (Mason & Macdonald 1986). V celinskih vodnih habitatih so to največkrat zgornji tokovi rek in potokov (v gozdu) ali primerne stoječe vode, kjer je nevarnost poplavljanja manjša. Zato je sistem pritokov velikih rek izjemno pomemben za obstoj in življenje vidrine viabilne populacije. To se je pokazalo v študiji dveh primerov gradnje jezov za velike hidroelektrarne na Portugalskem, ko so se znaki Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 11

12 vidrine navzočnosti po končani gradnji bistveno zredčili, ker se je dostop do pritokov in vodni režim v njih močno poslabšal (Pedroso 2008). Ugodne razmere za vidro ustvarja gosto omrežje ne prehitrih nižinskih vodotokov z do 5 m široko, naravno strugo in zaraščenimi obrežji, kjer so pogosta stara drevesa z razvejanimi koreninami. Stoječe vode (naravne in grajene) ter mokrišča povečujejo pestrost habitata in zvišujejo nosilno kapaciteto okolja za vidro, saj nudijo večjo izbiro in količino plena Varstvo vrste Vidra je navedena na Dodatku II Bernske konvencije (in je tudi njen simbol), na Prilogi II in IV Direktive o habitatih in na Rdečem seznamu IUCN (IUCN Red List, 2004, status NT (Near Threatened)). Po Pravilniku o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Priloga 3 (Sesalci) je vidra uvrščena med ranljive vrste (V). V Sloveniji je vidra strogo zavarovana vrsta sesalca (Uredba o zavarovanih rastlinskih in živalskih vrstah). Ogrožajo jo predvsem: nespoštovanje zakonodaje (npr. še vedno aktivno kmetovanje na priobalnih zemljiščih, odstranjevanje obrežne zarasti); vzdrževanje obstoječih in načrtovanje novih melioracij na mokriščih, ki so eden najbolj ogroženih habitatov v Evropi in jih različni slovenski kmetijski načrti še predvidevajo; naraščajoč promet in neurejeni primerni prehodi (podhodi) za vidre; pogostejši konflikti z ribogojstvom in ribištvom; slaba kakovost voda, posledica je manjša naseljenost rib in drugih plenskih vrst vidre. V Slovenji sistematski območni (državni) pregled prisotnosti za vidro ni bil nikoli opravljen. Kljub temu smo po dolgoletnem zbiranju podatkov s terena in izkušnjah leta 2003 opredelili 12 območij psci za vidro (Hönigsfeld Adamič, 2003), od katerih je večina kot posebno varstveno območje vključena v evropsko ekološko omrežje Natura Vidra (Lutra lutra, EU koda: 1355) je kot domorodna in mednarodno varovana živalska vrsta pod posebnim varstvom države; vlada predpisuje ugodno ohranjanje takšnih živalskih vrst in njihovih habitatov (Zakon o ohranjanju narave (uradno prečiščeno besedilo) /ZON-UPB2/ (Ur.l. RS, št. 96/2004)). V Pravilniku o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Ur. list RS, št. 82/02) je Evrazijska vidra uvrščena v kategorijo ranljiva vrsta (V), po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Ur.l. RS, št. 46/2004, 109/2004, 84/2005, 115/2007) pa je uvrščena na prilogo 1 (kot vrsta, katere živali se varuje) in na prilogo 2 (kot vrsta, katere habitate se varuje). V Slovenji območni (državni) pregled prisotnosti za vidro kljub zahtevam evropske naravovarstvene zakonodaje še ni bil opravljen. Po dolgoletnem zbiranju podatkov s terena in izkušnjah smo leta 2003 z metodo»best expert opinion«opredelili 12 območij psci za vidro (Hönigsfeld Adamič, 2003), od katerih je večina kot posebno varstveno območje vključena v evropsko ekološko omrežje Natura 2000 (januar 2008). Ljubljansko barje z Grosupeljsko kotlino je bilo po pomembnosti območja za ohranjanje vrste opredeljeno z A (najvišja pomembnost), zato je vidra kvalifikacijska vrsta za območje Ljubljanskega barja. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 12

13 Pregled obstoječih podatkov Historični podatki o prisotnosti vidre v Sloveniji (Kryštufek 2001) kažejo, da je bila vidra na območju Ljubljanskega barja večkrat opažena. Slika 5: Razširjenost taksona po UTM kvadrantih (vir: Kryštufek, 2001) Slika 6: Lokalitete taksona (natančnost 3-8) (vir: Kryštufek, 2001) Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 13

14 V enoletni projektni nalogi terenske inventarizacije vidre na Ljubljanskem barju (1999/2000) smo ugotovili, da vidra še naseljuje svoje zgodovinsko dokazane habitate na južnem obrobju Barja (Hönigsfeld 2000). Reka Ljubljanica je verjetno predvsem komunikacijski in delno habitatni koridor, zelo pomembni deli habitatov pa so večji pritoki Ljubljanice: Iščica, Želimeljščica, Draščica, Iška na vzhodu in izviri Ljubljanice (Retovje), Ljubija, Bistra na zahodu Barja. Osrednji deli Barja okrog osamelcev Bevke, Kostanjevica, Plešivica, Grič, Vnanje Gorice so bili pri vseh pregledih negativni, vzroke za to pa moramo verjetno iskati v pomanjkanju naravnih vodotokov (večina je reguliranih ali pa izkopanih melioracijskih jarkov) in prekinjeni (oteženi) komunikaciji s primernejšimi habitati. Poleti 1999 smo našli sveže znake vidrine prisotnosti na Iščici na Rakovi jelši, v bližini mostu Peruzzijeve ceste čez Iščico, torej le nekaj 100 m pred izlivom Iščice v Ljubljanico na neposrednem robu mesta Ljubljane. V zadnjem letu (tudi v pričujoči nalogi) smo pregled ponovili in ugotovili, da vidra še uporablja ista markacijska mesta na Iščici. Vse leto 1999/2000 smo spremljali pojavljanje vidre na Malem Grabnu (Gradaščici) na Vrhovcih. Od tu se njen habitat nadaljuje po obsežnem porečju Gradaščice gorvodno do Polhovega Gradca in po Horjulki do Horjula. Zato sklepamo na koridorsko povezavo med habitati v Polhograjskem hribovju (zahodno od Ljubljane) in habitati na Ljubljanskem barju (južno in jugozahodno od Ljubljane). Pravi habitatni vozli za vidro na Ljubljanskem barju so ozke rečne doline na južnem robu: Iška, Draščica, Želimeljščica. Čeprav so bile struge teh rek v delu, kjer tečejo po ravninskem Barju, ponekod že regulirane, so njihovi zgornji tokovi, ki se zajedajo v severne obronke dinarske planote, zvečine zelo dobro naravno ohranjeni. Vidra jih še obiskuje, posebno dober habitat zanjo so ribniki v Dragi. Nazoren primer je Želimeljščica, v zgornjem toku pravi»vidrin paradiž«, v spodnjem (od Karčona na Kremenici dolvodno) pa je bila v dolžini 3 km leta 1985 trdo regulirana v korito s prerezom pravilnega trapeza. Želimeljščica je edina slovenska reka, ki je bila doslej renaturirana; leta 1989 je bil pripravljen revitalizacijski načrt (Hidrotehnik z vodilnim projektantom Jelko Tratnik), do leta 1990 pa so bila regulacijska dela končana. Monitoring oz. spremljanje sprememb po renaturaciji ni bil nikoli vzpostavljen, po naših internih podatkih pa se je vidra na Želimeljščico pred nekaj leti vrnila. V zadnjem letu smo našli znake vidrine prisotnosti tako v zgornjem (naravnem) delu Želimeljščice kot v spodnjem (renaturiranem) delu. - Želimeljščica lahko danes rabi kot odličen naravovarstveni učni objekt za različne ciljne skupine, od strokovnjakov do šolarjev osnovne in srednje stopnje; pokaže lahko, kako dragocena dediščina so ohranjeni vodni ekosistemi, kako hitro lahko ireverzibilno spremenimo naravni sistem in kako zahtevni so renaturacijski posegi, s katerimi velikim prizadevanjem in stroškom navkljub nikoli več ne moremo vzpostaviti prvotnega stanja. Kvaliteto vidrinih habitatov dopolnjujejo stoječe vode, ki so sicer antropogenega nastanka, vendar to ne zmanjšuje njihove vloge prehranskih habitatov (ribniki v Dragi). Tu se vidra že več let dokaj redno pojavlja - to se je potrdilo tudi v pričujoči nalogi. Spomladi 2008 smo dobili več sporočil ribičev, predsednika in članov ribiške družine Vrhnika, da so vidre sledili in videli v reki Bistri, Mali in Veliki Ljubljanici ter na Podlipščici (na zahodnem delu Barja), kjer so med drstečimi se sulci povzročale znatno»škodo«. Sporočila smo preverili in potrdili na terenu. Spomladi 2009 se je slika ponovila. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 14

15 Slika 7: Levo: Preverjanje vidrinih iztrebkov na Iščici (foto A. Cajnar, poletje 2008) Slika 8: Zgoraj: Vidrin iztrebek na potki med Ljubljanico in ribniki pri Vrhniki (foto T. Gregorc, poletje 2008) Vidra in sklednica Najbolj znan habitat edine naše sladkovodne želve, močvirske sklednice (Emys orbicularis, EU koda 1220) na Ljubljanskem barju, so ribniki v Dragi pri Igu. Ribniki v Dragi so tudi kraj, od koder izvirajo najpogostejša sporočila o pojavljanju vidre na Ljubljanskem barju. Na Ljubljanskem barju v Dragi pri Igu obstaja potencialna možnost, da se pojavi vidrino plenjenje želve (obe vrsti sta ogroženi in zavarovani), pri čemer bo že tako majhna populacija evropske sklednice zaradi omejenega prostora v veliki nevarnosti. Opazovanja o morebitnem naravovarstvenem konfliktu med vidro in močvirsko sklednico, ki so ga v novejšem času evidentirali v nekaterih jezerskih habitatih na Madžarskem, so povezana s hladnejšim delom leta in smo jih opravili v zimi 2008/ BOBER (Castor fiber, Linnaeus, 1758) Poglavje je povzeto po naslednjih preglednih virih: Grubešić, M., 2008: Dabar u Hrvatskoj. Šumski fakultet Sveučilišta u Zagrebu. Zagreb str. Kryštufek, B., 2003: Strokovno izhodišče za vzpostavljanje omrežij NATURA Bober (Castor fiber). Končno poročilo. Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor. Kryštufek, B., Hudoklin A., Pavlin, D., 2006: Bober (Castor fiber) v Sloveniji. Scopolia št. 59, str Macdonald, D.W., Tattersall, F.H., Brown, E.D., Balhorry, D., 1995: Reintroducing the Eurasian beaver to Britain: nostalgic meddling or restoring biodiversity?. Mammal Review, 25: Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 15

16 Opis vrste Bober spada v red glodalcev (Rodentia), družino bobrov (Castoridae). Bober je s telesno maso med 23 in 35 kg ter dolžino 113 do 136 cm (od tega 12 do 16,5 cm rep) največji evropski glodavec. Je tudi nekoliko večji od svojega kanadskega sorodnika, ki so ga naseljevali ponekod v Evropi. Zaradi specifičnih prilagoditev na vodno življenje je lahko prepoznaven; če upoštevamo še njegovo velikost, ga ne moremo zamenjati z nobeno drugo vrsto. Prilagoditve na življenje v vodi so vidne tudi v celotnem telesnem ustroju. Sploščen, od 30 do 34 cm dolg rep rabi krmiljenju, plava pa z zadnjimi nogami, na katerih je vseh pet prstov povezanih s plavalno kožico. Drugi in tretji prst zadnjih okončin imata dvojni krempelj. Nosnice in sluhovode lahko pod vodo zapre, oči pa pri potapljanju prekrije z mreno, ki je skrita v notranjem očesnem kotičku. Anatomske prilagoditve dihalnih poti mu omogočajo prehranjevanje pod vodo. Za velikega, čokatega glodavca so značilni v glodače preoblikovani močni, dletasti sekalci, pokriti s sklenino oranžne do kostanjevo rjave barve. Glava je velika, uhlji in oči pa so majhni. Oba spola imata ob zadnjični odprtini parno žlezo, ki se odpira v stok. Njen izloček (bobrovina, castoreum) ima vonj po mošusu; z njim bober označuje teritorij. Prisotnost bobra v naravi razpoznavamo po različnih vrstno značilnih znakih, kot so iztrebki, sledi, bobrove zgradbe (bobrišča) in sledovi prehranjevanja (glodanja). Bobrovi iztrebki so kratki, debeli, pogosto skoraj okrogli. So temno rjavi, dolgi 2 do 4 cm in široki do 2 cm. Vsebujejo grob rastlinski material, zato je njihova sestava podobna zajčjim iztrebkom. Bober se iztreblja v vodi, zato iztrebke najdemo ob bregu. Bober ima med našimi semiakvatičnimi sesalci največje sledi (odtisi zadnje noge so dolgi do 15 cm). Med vsemi petimi prsti zadnjih nog je plavalna kožica. Korak je dolg približno 30 cm. Včasih se tudi za širokim, hrbtno-trebušno sploščenim repom vleče sled. Najočitnejši so sledovi podiranja dreves in glodanja drevesnega lubja. Ko bober podira drevo, gloda deblo po obodu približno pol metra od tal, vendar je pri tem potrebno upoštevati različen vodostaj. Od bobra oglodano deblo ima značilno obliko peščene ure, vse dokler ni tako tanko, da drevo pade. Tanko drevo lahko ogloda samo z ene strani, majhne veje pa odgrizne naenkrat. Ostružki odstranjenega lesa so dolgi cm in široki 3 4 cm. Žlebasti sledovi spodnjih glodačev (širina do 8 mm) so lepo vidni tako na deblu kot na ostružkih. Veje in debla debeline do 10 cm navadno nagrize na približno meter dolge kose. Zvleče jih na mesto, kjer se hrani (običajno ob vodi) in z njih obgloda vse lubje. Brlog, bobrišče in jezovi: Bober izkoplje brlog v breg, vhod vanj pa se odpira pod vodno gladino. Brlog je dolg 0,8-11 m, širok cm, vodi pa do izbe, ki ima v premeru cm. Kjer podlaga ne omogoča kopanja brloga, si bober naredi značilno bobrišče, pri katerem je gnezdo pod kupom vej in debel, utrjenih z blatom. Zgradba se boči do 2 m visoko in je izredno trdna. Včasih bober z vejami zavaruje del poti od izhoda iz bobrišča do vode. Bobrišče lahko zgradi tudi nad izbo, izkopano v zemlji. Bober gradi jezove zato, da zagotovi dovolj visoko vodno gladino. Družina bobrov ima lahko več jezov, ki si sledijo dolvodno. Jez je lahko dolg od manj kot pol metra do več sto metrov, Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 16

17 visok pa je od nekaj centimetrov do nekaj metrov. Spodaj je širok do 2 m. Nad jezom se voda razlije in poplavi dolino. Tako si bober olajša dostop do hrane. Jez zviša vodni nivo za cm (izjemoma do 1 m), v zajetju pa je od 500 do m 3 vode (povprečno m 3 ). Za koridorje med vodotoki bober koplje tudi kanale, po katerih varno potuje iz enega vodotoka do drugega. Kanali so v glavnem razpredeni po travnikih in so globoki cm, široki pa cm. Njihova skupna dolžina lahko znaša do 450 m Splošno o ekologiji vrste Bober je prebivalec celinskih voda: jezer, močvirij, potokov in rek, kjer sta mu skozi vse leto na voljo voda in rastlinska hrana. Optimalen habitat mora biti z vodnimi potmi povezan z drugimi ustreznimi habitati, kar omogoča disperzijo mladičev in preseljevanje kolonije v primeru porabe prehranske osnove. Po daljšem obdobju (približno 35 let) postane namreč očitno zmanjšanje nosilne kapacitete okolja, ker so prehranjevalni viri iztrošeni. Družina s povprečno 4,6 člani potrebuje približno 3 km vodnega toka s 6 m širokim pasom gozda (gostota vrb približno 0,1 na m2). V mokriščih živi družina na površini približno 10 ha (Kryštufek, 2004) Zelo pomemben je dovolj velik delež drevja in grmovja. Za bobrovo prehrano so najpomembnejše drevesne vrste različne vrbe, topol in jelša. Na Bavarskem, od koder izvirajo na Hrvaško naseljeni bobri, je vegetacijska struktura v bobrovem habitatu naslednja: drevje (47,7 %), grmovje (20,3 %), trstičje (12,8 %), travniki (13,1 %) in polja (6,2 %; Grubešić 1994). Na Hrvaškem so najprimernejši habitat združbe Salicetum purpureae, Salicetum alboamigdalinae, Galio-Salicetum albae, Salici-Populetum nigrae rubetosum caesii in Populatum nigro-albae. Prvi dve združbi sta pionirski in uspevata ob samem robu tekočih vod. V njuni strukturi so dobro zastopane vrste, s katerimi se bober največ hrani, nimajo pa gospodarskega pomena. V zeliščnem sloju prevladujejo Carex elata, Solanum dulcamara, Galium palustre itd. (Grubešić 1994). Na kakovost vode ni zelo občutljiv, pomembno pa je, da je voda zagotovljena vse leto. Po vodi bober potuje, vanjo se zateče ob nevarnosti, poleti se v njej ohlaja, pozimi pa skladišči hrano. Od vode se le redko oddalji (5 do 10 m), še zlasti v območjih, kjer žive plenilci. Bobri se sprijaznijo z okoljem, ki jim nudi slabo prehransko osnovo, ne morejo pa dolgo preživeti ob vodah s hitrim tokom ali z nestalno gladino. Ključne habitatne zahteve za preživetje bobra so (Macdonald in sod. 1995, cit. Kryštufek 2003): Globina vode: optimalno 2-4 m; neustrezno manj kot 1 m in več kot 6 m. Širina reke: optimalno m. Hitrost vodnega toka: optimalno manj kot 0,3 m/sek; neustrezno več kot 1 m/sek. Onesnaženost: optimalna je neonesnažena voda. Bober je manj občutljiv na organsko onesnaževanje kot na anorgansko. Podlaga: optimalna je glina ali ilovica. Peščena in kamnita podlaga nista primerni. Višina brežine: optimalno najmanj 1 m; brežine, nižje od 0,5 m, niso ustrezne. Naklon brežine: optimalen je naklon, blažji od 60 o. Breg z naklonom, večjim od 80 o, je prestrm. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 17

18 Rastlinstvo: optimalne so visoke vrbe in topol z majhnim premerom (manj kot 8 cm). Debelejša drevesa (več kot 20 cm) so manj primerna. Zeliščna plast mora biti dobro razvita in visoka. Človekov vpliv: optimalna je odsotnost človekove dejavnosti, vključno s pašo. Bližina naselij: optimalno je, da v polmeru 4 km ni naselij. Bližina obdelovalnih površin: optimalno so najmanj 500 m oddaljene od brega. Slika 9: Sledovi bobrovih glodačev Slika 10: Bobrišče v Murski šumi (foto T. Gregorc, ) (foto M. Hönigsfeld A., ) Jezovi in hidroregulacijska dela praviloma slabšajo življenjske razmere za bobra. Najmočnejši vpliv je v spremembi vodne gladine, v hitrih spremembah vodostaja in v velikih nihanjih. Sprememba gladine lahko dolgoročno spremeni habitat tako, da ga (1) zalije ali (2) povzroči njegovo izsušitev. Tudi optimalen habitat se lahko hitro spremeni v neustreznega. Hitre spremembe vodostaja lahko zalijejo brloge in so pomemben vidik povečane smrtnosti mladičev. Velika nihanja vodostaja bodisi za daljši čas zalijejo brlog (dvig gladine) ali pa povzročijo, da podvodni vhod v brlog ostane na suhem (znižanje gladine) (Kryštufek in sod., 2006) Prehrana Bober je glodavec in izključni rastlinojed. Večinoma se hrani z zelišči, z vodnimi rastlinami, drevesi in grmi. V bobrovi prehrani so zabeležili najmanj 80 drevesnih in 149 zeliščnih vrst (Macdonald in sod. 1995). Poleti bober uživa skoraj izključno zelišča. V okolju, kjer zelišč ni, se vse leto hrani z lesnimi rastlinami. Uživa lubje, poganjke in listje. Najpogosteje gloda vrste iz rodov topol (Populus), vrba (Salix), jelša (Alnus) in hrast (Quercus). Zelo priljubljena je vrba, ker pa je siromašna z nekaterimi mikroelementi (natrij, fosfor, dušik), bober potrebuje pestrejšo hrano. Zastopanost posameznih vrst v prehrani je navadno odvisna od njihove razpoložljivosti v okolju. Na Bavarskem je bilo 43,9% vseh podrtih in 34,/% poškodovanih dreves iz rodu vrb. Premer debla poškodovanih dreves je bil cm, podrtih pa 1-70 cm (Grubešić 1994). V Sloveniji so bile tako na Radulji kot na Dobličici najpogosteje podrte bele vrbe (Salix alba). Bober pogosto podira drevje, da pride do hrane in gradbenega materiala. Najbolj mu ustrezajo drevesa z deblom, tanjšim od 10 cm. Ta dejavnost je najočitnejša koncem poletja in jeseni. Na Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 18

19 podrtem drevesu bober odgrizne manjše veje in jih odvleče v vodo, kjer bodisi poje lubje ali pa jih skladišči za zimo. Shrambo si uredi na rečnem ali jezerskem dnu, blizu vhoda v rov. Tako se lahko bober hrani tudi pod ledom. Bober dnevno potrebuje približno 2 kg lesne mase ali 1,2 do 1,9 kg vrbovja. To ustreza 0,06 do 0,10 kg rastlinja na kg bobrove telesne mase. Hrana se začne prebavljati šele v zadnjem delu črevesa, zato bober izkoristi samo 30% celuloze, kar je razmeroma malo. V obsežnem slepem črevesu nastajajo mehki iztrebki, ki jih bober v brlogu ponovno zaužije (koprofagija) Fiziologija Bober raste do starosti 3-4 let. Telesna masa med letom niha in je največja jeseni. Rep rabi za skladišče rezervne tolšče. Bober je v vodi okretnejši kot na kopnem, zato razdalje raje premaguje s plavanjem; na kopnem je neokreten in počasen. Plava s hitrostjo 2 m/sek; pri tem se poganja predvsem z zadnjimi nogami, z repom pa krmili. Pod vodo zdrži do 15 minut. V vročini se ohlaja tako, da potisne rep v vodo. Pri temperaturah pod zmrziščem se bobri navadno ne pojavijo na kopnem. V mrzli vodi (kritična temperatura vode je 20 o C) bober zniža telesno temperaturo za približno 4 o C, ko si na kopnem razčesava kožuh pa jo ponovno zviša. Zimskega spanja ne pozna Vedenje Bobri so monogamni, navadno živijo v majhnih družinskih skupinah, ki jih sestavlja od 2 do 14 živali. V njih je odrasel par, mladiči tekočega leta in mladiči iz preteklega leta, priložnostno pa tudi ena ali več subadultnih živali. Večina bobrov se odseli v starosti dveh let; pri tem prepotujejo povprečno km, izjemoma celo do 120 km. Velikost skupine se povečuje z naraščanjem populacijske gostote. Poleti, v času pomanjkanja hrane, družinska skupina lahko razpade. Samica z mladiči istega leta uporablja en brlog, ostali člani družine pa drugega. Ob koncu poletja skupina popravi glavno bobrišče, skladišči hrano in skupaj prezimi. Zimski brlogi so vselej v globlji vodi, ki omogoča skladiščenje hrane. Poleti, ko je ob vodah veliko rekreativne dejavnosti, se bobri lahko umaknejo in občasno zadržujejo tudi v nižji vodi. Bobri so teritorialne živali, teritorij pa označujejo z izločki vonjalnih žlez. Velikost teritorija je odvisna od populacijske gostote, razpoložljive hrane in letnega časa. Teritorij najbolje izrazimo z dolžino rečnega ali jezerskega brega. Navadno meri od 0,5 do 12,8 km (povprečno 3 km). Teritoriji so najmanjši pozimi, ko bober v ledeno mrzli vodi izgublja veliko toplote, zato omeji patruljiranje samo na najbližjo okolico brloga. Samica skoti enkrat na leto, navadno maja ali junija. V leglu je od 1 do 5 mladičev, večinoma 2 do 3. Navadno koti 50 do 70% odraslih samic. Mladi bobri so ob rojstvu odlakani in že vidijo. Bobri so dejavni v glavnem v mraku in ponoči, kar potrjujejo tudi opažanja iz Slovenije (Radulja, Dobličica) (Kryštufek in sod. 2006). Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 19

20 Razmnoževanje Bobri spolno dozorijo v drugem letu življenja, vendar se navadno parijo šele v tretjem letu. Parjenje poteka v vodi, od januarja do marca. Brejost traja od 102 do 111 dni (povprečno 107 dni). Samica skoti enkrat na leto, navadno maja ali junija. To je razmeroma pozno, saj je hranilna vrednost rastlin v tem času precej majhna. Med dojenjem samica izrablja energijo, minerale in hranila, ki jih je v telesu nakopičila pred kotenjem. V leglu je od 1 do 5 mladičev, večinoma 2 do 3. Navadno koti % odraslih samic. Mladi bobri so ob rojstvu odlakani in že vidijo. Tehtajo 500 do 700 g. V razmnoževalnem brlogu ostanejo 1 do 2 meseca. Mladiči iz prejšnjih legel pomagajo pri vzreji naraščaja (negovanje, straženje, hranjenje) Populacijska ekologija Razmnoževanje, preživetje in disperzija bobrove populacije so odvisni od populacijske gostote. Ključni dejavnik, ki določa nosilno kapaciteto okolja, je pozimi razpoložljiva hrana. Povečanje populacijske gostote spremlja povečana smrtnost, delež brejih samic in povprečna velikost legla se zmanjšujeta, čas spolne dozorelosti in disperzija pa sta zamaknjena. Začetna populacijska rast v novem okolju je lahko zelo hitra (20-34% letno), kasneje pa začne upadati. To je posledica nasičene populacije in dejstva, da bobri zasedajo vse bolj obrobne habitate, kjer je razmnoževalni uspeh manjši. Po daljšem obdobju (približno 35 let) se nosilna zmogljivost okolja zmanjša, ker so prehranjevalni viri iztrošeni. Ustaljene populacije z gostoto 0,2 do 0,25 kolonij/km 2 se letno povečujejo od 5 do 7%. Povprečna družina (4,6 člani) potrebuje približno 3 km vodnega toka s 6 m širokim pasom gozda (gostota vrb približno 0,1 na m 2 ; površina 1,8 ha). V mokriščih živi družina bobrov na površini približno 10 ha. Življenjska doba v naravi je do 17 let (povprečno 7 do 8 let), v ujetništvu pa do 35 let Vplivi na okolje S svojo dejavnostjo bober močno vpliva na celoten vodni ekosistem, kjer živi. Z dejavnostjo zvišuje pestrost na ekosistemskem in posledično na vrstnem nivoju. Zato velja za ključno vrsto, kajti od njegove prisotnosti in dejavnosti je odvisen obstoj številnih drugih vrst živih bitij. Bober ustvarja in vzdržuje posebno vrsto naravnega okolja: mokrišča. Vpliv bobrovih jezov na okolje je odvisen od kakovosti izvirnega vodnega okolja. V oligotrofnem in mezotrofnem okolju s pretežno tekočo vodo jezovi močno vplivajo na celotno združbo v vodi. Posledica bobrovih jezov je povečana vsebnost ogljika in zmanjšana vsebnost dušika ter znižanje ph vrednosti. Hitra reka brez lebdečih organizmov se nad jezom razlije v jezero s pestrejšim življenjem. Združbo tekočih voda lokalno zamenjajo vrste stoječih voda, kar vpliva na vrstno sestavo nevretenčarjev, ptičev, dvoživk in rib. Znano je, da prisotnost bobra ustvarja habitate, ki so ugodni za raco mlakarico (Anas platyrhynchos), krehljo (Anas crecca), zvonca (Bucephala clangula) in zajca (Lepus sp.). Bobrov jez nudi ribam skrivališče, za njim pa mladice najdejo več hrane. Jezovi ribam ne preprečujejo selitev. Območja Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 20

21 dejavnosti bobra in vidre se prekrivajo, bobrova prisotnost pa zvišuje nosilno kapaciteto okolja za vidro. Vidra uporablja bobrove brloge kot zavetišče, za jezovi pa lovi plen. Ko bobri izčrpajo prehransko osnovo, se odselijo, zajezitev pa ostane prepuščena naravni sukcesiji. Biološki procesi za jezom so namreč zelo hitri in tja se kmalu naselijo šaši in trave. Nastane mozaičen habitat, imenovan bobrova livada (beaver meadow). Slika 11: Očitni sledovi bobrove prisotnosti na reki Muri. Jih lahko kmalu pričakujemo tudi na Ljubljanskem barju? (foto T. Gregorc, ) S podiranjem dreves, ki je praviloma selektivno, bober vpliva na vrstno sestavo gozdnega ekosistema. Posledice so očitne še dolgo potem, ko so bobri zapustili kraj. Za njimi ostanejo presvetljene zaplate, ki omogočajo zgodnje sukcesijske stadije, s čimer povečujejo mozaičnost habitata in diverziteto. Za Skandinavijo velja, da je imel bober ključno vlogo pri oblikovanju obstoječe krajine z mozaikom zamočvirjenih gozdov, barij in močvirij. Z dejavnostjo v svojem življenjskem okolju lahko bober povzroča tudi gospodarsko škodo. Večina škode, ki nastane zaradi prehranjevanja, je omejena na gozdne ekosisteme in na polja; največ je posredne škode zaradi gradnje jezov, veliko manj pa zaradi kopanja brlogov v brežinah. Večino bobrovega vpliva opazimo v 20-metrskem obrežnem pasu, vendar tri četrtine podrtega drevja zaradi vrstne sestave in majhnega premera nima gospodarske vrednosti. V Estoniji je 150 družin s približno 600 bobri v treh letih uničilo m 3 lesa (60% podrtega, ostalo poplavljeno). Škoda na posameznega bobra je znašala manj kot 10 m 3 lesa in manj kot 0,01 km 2 poplavljenega habitata. Po drugi strani ima bobrova dejavnost tudi ekonomsko merljive pozitivne učinke. V Latviji ocenjujejo, da pozitivni učinki bobra pri vzdrževanju mokrišč in čiščenju voda daleč presegajo škode. V letu 2000 so ocenili, da je bobrov ustvarilo in vzdrževalo km 2 mokrišč in s tem prečistilo 32 milijard m 3 vode Varstveni status in varstvene zahteve bobra Bober je naveden na Dodatku III Bernske konvencije, na Dodatku II in Dodatku IV Habitatne direktive (za Finsko in Švedsko velja Dodatek V) in na Rdečem seznamu IUCN (Skrb Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 21

22 zanemarljiva - Least Concerned 2008, Near Threatened 2002, Lower risk/near threatened 1996)). Po Pravilniku o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Priloga 3 je bober uvrščen med izumrle/prizadete (Ex/E) vrste. Temeljne biološke in ekološke zahteve bobra glede habitata so (Macdonald et al.1995): 1. Voda mora biti prisotna vse leto. 2. Voda mora biti globoka najmanj 0,5 m, optimalna pa je globina nad 1 m. V plitvejši vodi bober pogosteje gradi jezove, kar je vir sporov. 3. Bober lahko živi tudi v rekah/potokih, ki so ožji od 2 m, vendar so širši vodni tokovi ugodnejši, ker na njih redkeje gradi jezove. 4. Voda s stalno gladino je ugodnejša, ker bobra ne spodbuja h gradnji jezov. 5. Stoječa vodna telesa (jezera, ribniki) so ugodnejši, če je njihova topografija raznovrstna: manjši otoki, zalivi, zamočvirjeni rokavi. To nudi bobru boljšo prehransko podlago in mu omogoča razviti sistem več manjših teritorijev. 6. Lesna ali zeliščna vegetacija mora biti na voljo vse leto. 7. Hrana mora biti na voljo blizu vode (do 6 m) in manj kot 400 m od brloga (ob potoku navzdol in proti toku). 8. Najpomembnejša drevesa so vrbe in trepetlika. Primerni so še topol, breza, leska, češnja in hrast. Bezga bober ne uživa. 9. Habitat mora biti z vodnimi potmi povezan z drugimi ustreznimi habitati, kar omogoča disperzijo mladičev in preseljevanje kolonije, če porabijo vso hrano. 10. Habitat naj bo po možnosti v zavarovanem območju Bober v Sloveniji Največji evropski glodavec - bober (Castor fiber, koda 1337) je na Ljubljanskem barju avtohtona, toda izumrla vrsta obvodnega sesalca. Bober se je na Slovenskem obdržal vsaj do 18. stoletja. Zadnji dokumenti so za leto 1643 iz okolice Vurberka in iz leta 1750, ko je grad Vurberk dobil izključno pravico do lova bobrov ob Dravi od nekdanjega Dogoškega broda do Ptuja. Terezijanski kataster za Mariborsko okrožje obravnava bobra kot lovno divjad še leta Fosilni ostanki bobrov, izkopani v Ljubljani, sodijo v rimsko dobo, ostanki z Ljubljanskega barja pa so v glavnem iz mezolitika (Kryštufek, 2003). Na barju so največ bobrovih kosti našli ob Ižanski cesti; ocenjujejo, da ostanki pripadajo najmanj 140 bobrom. Očitno se je bober na Slovenskem najdlje ohranil na Štajerskem. Na njegovo ne tako davno prisotnost v Prekmurju bi utegnilo kazati tudi krajevno ime Hodoš/Hodos ('hod' pomeni v madžarščini bober). Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 22

23 Prvotno je bober verjetno naseljeval celotno Evropo, do začetka 20. stoletja pa se je njegovo število skrčilo na 700 živali. Na Hrvaškem, kjer je bober izumrl, so prve živali, ki so jih odlovili na Bavarskem, leta 1996 izpustili v Žutico, 40 km jugovzhodno od Zagreba. Naselili so 85 bobrov, ki so bili izpuščeni na Lonjsko polje in v Podravino. Naselitev je v celoti uspela, iz te osnove pa izvirajo tudi bobri, ki so se 1998 pojavili v Sloveniji v porečju Save (Krka, Radulja, Sotla) in leta 2002 na Dobličici v Beli Krajini. Zadnja leta so se pojavili tudi v porečju Drave (B. Kočevar, ustna komunikacija; J. Smole (Lutra), terenski pregled) in v porečju Mure (B. Kočevar, ustna komunikacija; Lutra terensko delo) ALOHTONE VRSTE OBVODNIH SESALCEV Na Ljubljanskem barju se pojavljata tudi dve tujerodni vrsti (neozona) obvodnih sesalcev - glodavcev, ki izvirata iz Amerike. Ker sta pogosto dnevno aktivni, ju nepoučeni očividci zamenjujejo z vidro. To sta pižmovka, ki izvira iz Severne Amerike, in nutrija, ki je doma v Južni Ameriki. Obe vrsti sta pobegnili iz farmske reje, kjer ju gojijo za krzno NUTRIJA Sistematika in prepoznavanje nutrije Nutrija (Myocastor coypus Molina, 1782) ali bobrovka pripada redu glodavcev (Rodentia) in družini Myocastoride (Bertolino, 2006). Od vseh živečih glodavcev bi naj bila ta skupina najbolj sorodna praglodavcem (Sánchez s sod., 2000). Nutrija je edina živeča predstavnica te družine. Prepoznane so 4 podvrste (v nekaterih zapisih tudi 5) (Woods s sod., 1992), v Evropi bi naj bila prisotna M. coypus bonariensis, ki živi v severni Argentini (Reggiani, 1999), Boliviji, Paragvaju, južni Braziliji (Woods s sod., 1992) in Urugvaju (Gonzalez & Brum- Zorrilla, 1995). Nutrije zaradi izredne velikosti ne moremo zamenjati z nobenim našim glodavcem (Kryštufek, 1996). Nutrija je manjša od bobra, rep pri bobru je hrbtno-trebušno sploščen in kratek (Kryštufek, 2003). Mlade nutrije razlikujemo od pižmovk po repu in plavalni kožici. Nutrijin rep je v prerezu okrogel, pižmovkin bočno sploščen. Nutrija ima med prsti razpeto plavalno kožico, pižmovka je brez nje (robove stopala obraščajo le plavalne ščetine). Plavalna kožica povezuje vse prste zadnjih nog, razen zunanjega palca. Pri plavanju je nutrija bolj potopljena, iz vode gleda samo njen vrat, hrbet je pod gladino (pri pižmovki vidimo tudi prednji del hrbta). Uhlji so kratki, oči majhne. Divje živeče nutrije so navadno obarvane v različnih odtenkih rjave, na farmah pa srečamo tudi bele in črne živali. Prilagoditve na vodo so še: vododržni kožuh; uhlji, oči in nosnice so visoko na glavi (pri plavanju nad gladino). Seski so na bokih, kar je edinstveno pri sesalcih (Kryštufek, 1996). Osebki so lahko pod vodo do 10 minut (Woods s sod., 1992). Sprednji glodači so značilni, veliki in rumeno do oranžnordeči na zunanji površini (LeBlanc, 1994). Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 23

24 Biologija vrste Osebki tehtajo povprečno med 2 in 4 kg, vendar lahko odrasli samci dosežejo tudi 7-8 kg (Bertolino, 2006); v povprečju so samci za 15 % težji od samic (Woods s sod., 1992). Registrirali so tudi 17 kg žival (Baroch & Hafner, 2002). Osebki so veliki cm, od česar lahko rep predstavlja cm (Tulley s sod., 2000). Razmnožujejo se lahko skozi celo leto, v naših razmerah pa bi naj bilo parjenje omejeno na toplo obdobje leta (Kryštufek, 1996). Samice imajo lahko prve mladiče že pri 3-8 mesecih starosti (6-15 po Woods s sod., 1992) (Bertolino, 2006), samci pa postanejo spolno aktivni pri 4-5 (10) mesecih, na kar zelo vplivajo razmere v okolju (Woods s sod., 1992; Kryštufek, 1996). Spolni cikel je različen, intervali so lahko dolgi med 5 in 60 dnevi (Woods s sod., 1992). Brejost traja dni (Woods s sod., 1992) in je daljša kot pri drugih glodavcih (Gosling s sod., 1980). V povprečju ima samica 3-6 mladičev (lahko med 1 in 12). V zimskem času imajo manj mladičev, več pa jih imajo v predelih z obilico hrane in milimi zimami (Woods s sod., 1992). Prednatalne izgube zarodkov (do 50-60%) in splavi lahko vplivajo na produktivnost (Bertolino, 2006), poleg tega lahko samica selektivno splavi zarodke določenega spola, predvsem samice (Woods s sod., 1992). V ugodnih razmerah imajo samice 2,7 legel na leto s povprečjem 15 mladičev na leto (Bertolino, 2006), v območju s podobnimi razmerami kot v Sloveniji pa okrog 8 mladičev na leto (Woods s sod., 1992). Dokler samica doji (približno 8 tednov), odganja samca (Kryštufek, 1996). Hitra rast osebkov se ustavi po približno 2 letih (Gosling s sod., 1980). Življenjska doba je približno 6,3 leta po Woods s sod. (1992), po Kryštufku (1996) bi naj bila v ujetništvu 6-8 let, v naravnih razmerah pa je bistveno krajša in le 0,2 % osebkov dočaka 4. leto starosti. Ocenjena umrljivost je med 53 in 74 %, kar vključuje tudi lov s pastmi s strani človeka (Woods s sod., 1992), pomembni dejavniki so tudi: smrtnost zaradi prometa (Chesapeake Bay Nutria Working Group, 2003), parazitizem in bolezni ter nihanje vodostaja (LeBlanc, 1994). Mrzle zime zmanjšajo razmnoževalni uspeh in vplivajo na dinamiko populacije (Bertolino, 2006). Nutrije imajo relativno slabo razvit vid in nevarnost zaznavajo večinoma s sluhom (LeBlanc, 1994), kar je za vodne in na vodo vezane sesalce redko (Baroch & Hafner, 2002). Nutrije so sicer nočne živali, v primeru omejenih virov hrane in v hladnem vremenu pa se njihova dnevna aktivnost poveča (Chesapeake Bay Nutria Working Group, 2003). Višek aktivnosti dosežejo okrog polnoči (LeBlanc, 1994). Meyer s sod. (2005) so ugotovili, da so v urbanih predelih nutrije postale dnevno aktivne, kot vzrok pa navajajo hrano, katere vir so ljudje. Navajajo tudi, da so osebki, ki so migrirali 40 km iz mesta, spet postali nočno aktivni (Meyer s sod., 2005). Nutrije zelo slabo prenašajo mraz, tako da zaradi mrzle zime lahko pogine 80-90% živali (Kryštufek, 1996). Njihov dnevni cikel poteka po naslednjem redu: hranjenje, pitje in čiščenje po sončnem zahodu in ponoči, sledi koprofagija okrog sončnega vzhoda, preostanek dneva pa živali počivajo (Takahashi & Sakaguchi, 1998). Nutrije imajo dva tipa iztrebkov, mehke in trde. Trdi so sestavljeni iz zelenega in črnega dela (v slednjem so zgoščene bakterije), kar je edinstveno v živalstvu (Takahashi & Sakaguchi, 1998), vendar je še več bakterij in beljakovin v mehkih iztrebkih (Takahashi & Sakaguchi, 2001). Koprofagija se pojavlja v brlogu (Woods s sod., 1992) in poteka le z mehkimi iztrebki (trde zavržejo) ter omogoča med 40 in 70 % reciklaže esencialnih aminokislin in pomembnega deleža beljakovin, kar je prilagoditev nekaterih rastlinojedcev na boljši izkoristek s hranili revne hrane (Takahashi & Sakaguchi, 1998). Do 86 % iztrebkov naj bi izločile v vodo (Woods s sod., 1992). Trdi iztrebki so značilni: valjaste oblike z vzdolžnimi žlebovi, zaradi česar jih ne moremo zamenjati z iztrebki druge vrste divjadi. Iztrebki mladičev Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 24

25 merijo 0,7 0,2 cm, odraslih živali pa 1,1 5 do 7 cm (Woods s sod., 1992; Kryštufek, 1996). Živali niso agresivne in raje pobegnejo kot se spopadajo, vendar ujete ali potisnjene v kot lahko z ugrizi povzročijo resne poškodbe (Wade & Ramsey, 1986). Slika 12: Nutrija ob Ljubljanici na Vrhniki (foto T. Gregorc, ) Ekologija in habitat Nutrije so dobri plavalci in zato hitri kolonizatorji; po sladkovodnih poteh so sposobni naglo zavzeti primerne proste habitate (Bertolino, 2006). Nutrije se lahko prilagodijo številnim različnim vodnim habitatom: vodotokom in jezerom ter izsuševalnim jarkom (Bertolino, 2006), močvirnim rečnim rokavom, brakičnim mokriščem in barjem (LeBlanc, 1994); v Čilu se ponekod pojavljajo v območjih s slano vodo (Baroch & Hafner, 2002). Večinoma živijo v nižinah, a v Andih lahko dosežejo 1200 m n. m. (Bertolino, 2006). Zaradi sezonskih fluktuacij so gostote na severni polobli med manj kot 1 do več kot 24 os./ha (Reggiani, 1999), ponekod v ZDA pa bi naj poleti dosegle tudi 138 os./ha (LeBlanc, 1994). Populacijska gostota je odvisna od tipa habitata, onesnaženja, klime, razpoložljivosti hrane, plenjenja, lova, razširjenosti bolezni in parazitov, gostote kompetitorjev idr. (Baroch & Hafner, 2002). Domači okoliš se kljub gostoti naseljenosti ne spreminja in je v Franciji 2,5 ha za samice in 5,7 ha za samce; lahko pa se spremeni zaradi zmrzali ali suše in vodi v migracije (Woods s sod., 1992). Po Kryštufku (1996) samec lahko živi tudi na 120 ha. Klima bi naj bila najpomembnejši dejavnik za velikost populacij (Woods s sod., 1992). Tako tudi toplotno onesnaženje vodotokov povečuje možnosti za preživetje osebkov pozimi (Woods s sod., 1992). Dnevni okoliš je manjši od 45 m (Woods s sod., 1992). Guichón s sod. (2003) navajajo, da se osebki v Argentini večino časa zadržujejo na prostoru do 10 m od roba vodnega telesa. Na Nizozemskem se lahko dnevno gibljejo do 300 m po vodotoku in po kopnem 50 m od vodotoka (Woods s sod., 1992). V vzhodni Evropi je bila zabeležena disperzija tudi 120 km v dveh letih (Woods s sod., 1992; Baroch & Hafner, 2002). Kryštufek (1996) navaja, da prepotujejo znatne razdalje in bi naj odrasli osebki, ki iščejo primeren življenjski prostor, potovali tudi do 40 ali 50 km. Na večje razdalje se nutrije gibljejo predvsem pozimi, in sicer zaradi povečane potrebe po hrani (LeBlanc, 1994). Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 25

26 Nutrije so družabni glodavci in običajno živijo v skupinah z 2 do 13 osebki ali več, ki so sestavljene večinoma iz sorodnih osebkov, in sicer ene ali več samic, njihovih mladičev in enega samca. Ko mladi samci odrastejo, jih iz skupine odžene samec, zato so mladi samci pogosto samotarski. Samec aktivno skrbi za obrambo brloga, vendar so samice dominantne nad samci, razen v času parjenja. Samci so teritorialni, zato preživijo v vodi, od koder nadzorujejo območje pred vsiljivci, tudi več časa kot samice. To vedenje lahko vodi tudi do pogostejših poginov samcev, ker branijo teritorij tudi v razmerah, ko se temperatura vode nevarno zniža (Baroch & Hafner, 2002). Ponavadi gradijo brloge v brežine s % naklonom (Woods s sod., 1992) ali pa zasedejo opuščene brloge bobrov, pižmovk ali pasavcev (LeBlanc, 1994). Brlogi z rovi so lahko dolgi 1-6 m in imajo enega ali več vhodov (Woods s sod., 1992, LeBlanc, 1994); premer rovov je 20 cm (Kryštufek, 1996). Našli pa so tudi že 46 m dolge rove (LeBlanc, 1994). Rovi z brlogom ne služijo le varovanju pred plenilci, ampak tudi vzdrževanju temperature (Baroch & Hafner, 2002). Uporabljajo jih lahko posamezni osebki ali razširjene družine (LeBlanc, 1994). Prisotnost prepoznamo tudi po 15 cm širokih stečinah v travi in trstičju. Kjer je rastlinje zelo gosto, so stečine videti kot tuneli (Kryštufek, 1996). Dostikrat si lahko posteljejo v plitvi kotanji s premerom 30 cm, ki je v zavetju grmovja ali goste trave, takšno skrivališče pa je vedno v bližini vode. V obsežnih trstiščih zgradijo tudi velika gnezda, ki so podobna labodjim, pogosto pa se jih ljudje zamenjujejo s pižmovkinimi (Kryštufek, 1996, LeBlanc, 1994) Prehrana Nutrije se lahko hranijo v vodi, na plavajočih predmetih ali na kopnem (Wade & Ramsey, 1986). So rastlinojedi, izjemoma se občasno hranijo s školjkami ali plenijo ptičja jajca (Bertolino, 2006) in sladkovodne rake (LeBlanc, 1994). Raje imajo več manjših obrokov kot manj velikih (LeBlanc, 1994). So splošni herbivori in se prehranjujejo s širokim spektrom rastlin in poljščin (Baker, 2006), za razliko od pižmovke pa se ne prehranjujejo z algami (Woods s sod., 1992) oz. zaužijejo majhno količino le-teh (Baroch & Hafner, 2002). Jeseni se lahko hranijo tudi s plodovi (Kryštufek, 1996). Prav tako lahko zaradi obžiranja lubja uničijo sadna drevesa in drevesa s plodovi ter listavce in iglavce (Woods s sod., 1992). Obžrta drevesa večinoma nimajo sledov zob, lubje je lahko olupljeno (LeBlanc, 1994). Običajno izbirajo dele rastlin, ki imajo najvišjo hranilno vrednost. Zato lahko uničijo velike površine trstičja in poljščin. Uničijo celo rastlino, a je lahko zaužijejo tudi manj kot 10 % (Baroch & Hafner, 2002). Gomoljaste poljščine predstavljajo hrano predvsem pozimi (Woods s sod., 1992). V Čilu znaša poraba hrane med 700 in 1500 g/dan, kar je približno 25 % telesne mase (Woods s sod., 1992). Četudi so v okolici vodnih teles velike površine poljščin, je večina njihove prehrane še zmeraj sestavljena iz ob/vodnih rastlin (Prigioni s sod., 2005). Z opazovanji v SZ delu Italije so ugotovili, da so 82 % hrane predstavljali makrofiti s prevlado podvodnih / natantnih / prostoplavajočih makrofitov (51 %). Nutrije so se hranile z 9 od 24 emergentnimi makrofiti ter 8 od 16 podvodnimi/natantnimi/prostoplavajočimi makrofiti. Večino hrane so predstavljali navadni trst (Phragmites australis), vodna kuga (Elodea sp.), ki so jima sledili žabji las (Callitriche sp.), klasasti rmanec (Myriophyllum spicatum) ter listi robinije (Robinia pseudacacia), sicer pa je hrana sestavljala 24 vrst/rodov/skupin rastlin. Odrasli osebki so zaužili več vodnih rastlin, mladiči pa več kopenskih ter na splošno manjše število vrst. Sicer je bilo zabeleženo, da se nutrije v Italiji hranijo z več kot 100 vrstami rastlin (Prigioni s sod., 2005), med katerimi so mnoge ogrožene/ranljive tudi v Sloveniji. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 26

27 Ekološko sta si nutrija in pižmovka zelo podobni, zato tudi tekmujeta za hrano in prostor, kjer se pojavljata skupaj. Vendar sobivanje ni pogosto (vsaj ne v velikih gostotah), ker je nutrija najpogosteje v celinskih vodah, medtem ko ima pižmovka raje slane ali brakične vode in mokrišča. Neposrednih dokazov o kompeticiji med vrstama sicer naj ne bi bilo, vendar z odstranitvijo nutrij, kjer so soobstajale s pižmovkami, se je populacija slednjih hitro povečala. Kjer se pojavljajo skupaj, je nutrija vedenjsko dominantna nad pižmovko, verjetno zaradi velikosti telesa. Poleg tega nutrije včasih tudi zavzamejo brloge pižmovk (Baroch & Hafner, 2002) Plenilci Nutrije v Evropi plenijo lisice, psi in rjavi lunji (Bertolino, 2006), hermelini, morda tudi čaplje (Kryštufek, 1996), plenilci drugod so še volkovi, šakali, divje mačke, krokodili, aligatorji (Woods s sod., 1992). Mladiči so bolj ranljivi in plenilci jih polovijo več kot odraslih (Bertolino, 2006). Slednje lahko napadalca, ki je velik kot pes, v obrambi tudi smrtno ranijo. Mladiči so včasih žrtev ščuk, domačih mačk, sov (Kryštufek, 1996), želv, velikih kač (Woods s sod., 1992), ujed in vran (Baroch & Hafner, 2002) Uporaba/gojenje s strani človeka Prvi poskusi gojenja nutrij so se pojavili v Franciji v 80. letih 19. st. Nutrije so namreč pomemben vir krzna. Prve ekstenzivne farme pa so se pojavile v Južni Ameriki v 20. letih 20. st. Uspeh teh je vodil v širjenje farm v Evropi in Severni Ameriki. Te farme so postale tudi vir populacij v naravi. Osebki so pobegnili ali pa bili premišljeno izpuščeni v naravo kot lovne živali in/ali za odstranjevanje vodne vegetacije (Carter & Leonard, 2001), drugod pa so jih izpuščali v naravo zaradi ukinitve krznarske dejavnosti (Baroch & Hafner, 2002). Nutrije že dolgo uporabljajo tudi za hrano v Južni Ameriki ter ponekod v Evropi in Aziji. Uporaba za prehrano je eden od načinov odstranjevanja invazivne vrste. Meso nutrij ima veliko vsebnost proteinov in nizko vsebnost maščob, tudi nasičenih, poleg tega je meso zelo mehko, okusno in visoko kvalitetno (Tulley s sod., 2000). Enaki zaključki veljajo tako za divje kot gojene živali (Saadoun s sod., 2006) Razširjenost Naravna razširjenost Nutrija je naravno razširjena na območju Patagonije v Južni Ameriki. Pojavlja se v severnem delu Argentine, Boliviji, Paragvaju, Urugvaju, južni Braziliji in Čilu (Bertolino, 2006) oz. je naravno razširjena v Južni Ameriki do približno 20º JGŠ (Gosling s sod., 1988). Naravna razširjenost vrste se je sicer skrčila, a vrsta ni ogrožena (Gosling s sod., 1988). Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 27

28 Obstoječa razširjenost in trend Nutrija je bila zanesena na vse kontinente razen Avstralije in Antarktike (Carter & Leonard, 2001). Naturalizirane populacije se pojavljajo v Severni Ameriki (naseljene so bile v 30 zveznih držav, a so se obdržale le v 15, predvsem južnih ter v južnem delu Kanade ter severni Mehiki), Evropi, srednji, severni in vzhodni Aziji (Kitajska, Japonske, Koreja, Tajska, Tajvan, Centralna Azija) in Bližnjem vzhodu (Izrael) (Carter & Leonard, 2001, Bertolino, 2006). V Afriki živijo v Keniji ter nekaterih državah južno centralne Afrike (Carter & Leonard, 2001). V severni Evropi naselitev ni bila uspešna zaradi ostrih zim (Carter & Leonard, 2001). V Veliki Britaniji so vrsto iztrebili po 11-letni odstranjevalni kampanji v 80. letih 20. st. (Bertolino, 2006). Kljub temu, da obstajajo v Ameriki in Evropi številni programi za omejitev širjenja in populacijskih gostot, se populacijske gostote v številnih državah povečujejo, prav tako območja razširjenosti (Bertolino, 2006). V Italijo je bila nutrija zanešena v 50. letih 20. st. Predvsem v S Italiji (Padska nižina) je postala splošno razširjena in jo z upravljanjem omejujejo (Prigioni s sod., 2005) Razširjenost v Sloveniji V nekdanji Jugoslaviji naj nutrija ne bi bila nikoli namerno izpuščena v naravo, vendar je bila sorazmerno pogosta na farmah za krzno po vsej državi. V Sloveniji so se prve tovrstne farme pojavile v 30. letih 20. st. Tudi favnistični seznami do leta 1982 niso navajali divjih populacij nutrij v Jugoslaviji, čeprav obstajata dva zapisa kratkočasnega pojavljanja v naravi v vzhodni Sloveniji. L. 1936/37 je bilo ustreljenih nekaj osebkov pri Ptuju in okolici, lokalni lovci so si tudi prizadevali za ohranitev nutrije z namenom nove lovne vrste, vendar populacija ni preživela. L je bil najden mrtev osebek pri Litiji, l je bil opazovan osebek na Rižani pri Bertokih (pri izviru Rižane je v povojnem obdobju delovala velika farma nutrij, Kryštufek, 1996; Purger & Kryštufek, 1991). Podatki iz bližine so še iz reke Mirne v Istri (Hrvaška), kjer je bila l odkrita velika kolonija, domačini pa so videvali osebke že vsaj desetletje (Purger & Kryštufek, 1991). Ista avtorja navajata za Jugoslavijo skupaj 15 do tedaj znanih lokalitet, vendar je le v 3 primerih (Istra, Vojvodina, Makedonija) šlo za stabilno populacijo, vse pa so bile na nadmorski višini pod 200 m. Za ostale lokalitete sta predvidevala, da so bili pobegi s farm ali efemerne populacije (Purger & Kryštufek, 1991). Proti koncu 80. let sta se v Sloveniji pojavili dve žarišči stalne prisotnosti nutrije, in sicer na Ljubljanskem barju ter ob obali (Kryštufek, 1996). Kryštufek (1996) za obalo navaja še podatke iz Osapske reke (Italija), Koprske luke, Škocjanskega zatoka, poleg tega pa tudi novo območje, in sicer Renče v Vipavski dolini. Divje populacije so v Sloveniji še ob reki Savi in Muri (Veenvliet & Veenvliet, 2008). V Sloveniji ni več aktivnih farm nutrij, zato tudi spuščanje ali pobeg novih osebkov v naravo ni verjeten (Veenvliet & Veenvliet, 2008), vendar ni izključen tovrstni vnos iz sosednjih držav, poleg tega je mogoče, da jo nekateri ljudje še zmeraj gojijo za prehrano (lastna opažanja na Primorskem). Iz podatkov ZGS o odstrelu osebkov je razvidno, da je vrsta razširjena na Primorskem pri Kopru in Strunjanu, na Dolenjskem pri Trebnjem, v Prekmurju pri Beltincih ter v osrednji Sloveniji na Ljubljanskem barju in širše, med drugim pri Litiji, kar pomeni, da podatek iz leta 1990 od tam ni bil naključen, ampak so tam ugodni pogoji za nutrije, saj po l beležijo vsako leto večji odstrel. Nutrija je v Sloveniji lovna vrsta. Nadzor nad lovom izvajajo lovske družine v skladu Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 28

29 z lovsko upravljavskimi načrti; dovoljeno jo je loviti celo leto (Veenvliet & Veenvliet, 2008, Uredba o določitvi divjadi in lovnih dob, Ur.l. RS, št. 101/04) Vpliv vrste Vrsta bistveno vpliva predvsem na treh oz. štirih nivojih: 1) na poljske pridelke, 2) na vodotoke in drenažne sisteme ter 3) na rastlinske vrste in njihove združbe ter posledično na ekosisteme (Gosling s sod., 1988), poleg tega je tudi 4) prenašalka bolezni in parazitov tako na človeka kot domače živali. Vrsta je bila uvrščena na seznam 100 najbolj invazivnih tujerodnih vrst na svetu (Lowe s sod., 2000; Prigioni s sod., 2005) ter 100 najbolj invazivnih tujerodnih vrst v Evropi (DAISIE, 2009) Vpliv na ekosisteme Nutrija s hranjenjem vpliva na mokrišča oz. na vodno vegetacijo in tovrsten vpliv je lahko velik. Selektivno prehranjevanje lahko povzroči množično zmanjšanje trstišč, na velikih območjih/površinah pa lahko izloči rastline kot so kislice (Rumex sp.) in rumeni blatnik (Nuphar lutea) (za več informacij glej poglavje Prehrana). Uničuje gnezda in pleni jajca številnih vodnih ptic, tudi nekaterih ogroženih vrst (Bertolino, 2006). Nutrije lahko povzročijo tudi posredno škodo s prehranjevanjem z rastlinami (npr. trstom), saj lahko zaradi redčenja vegetacije zmanjšajo število primernih gnezdišč nekaterih ogroženih ptic; nekatere vrste ptic lahko tudi motijo med gnezdenjem, kot je bilo ugotovljeno npr. za čapljico (Ixobrychus minutus) v Italiji (Prigioni s sod., 2005). Na vzhodu ZDA v državi Maryland nutrije dajejo prednost ameriškemu bičku (Schoenoplectus americanus) in so uničile vsaj že polovico močvirja (cca 3000 ha) z bičkom; kopljejo tudi za podzemnimi deli in tako izpostavijo tla eroziji, posledično pa je brakično močvirje bolj izpostavljeno vdorom morske vode. Habitat je uničen za vse avtohtone vrste (Chesapeake Bay Nutria Working Group, 2003). Nutrije lahko imajo ob visokem številu osebkov znaten vpliv na obmorska brakična močvirja ali jih celo ogrožajo, kot se je to izkazalo v južnem delu ZDA, saj vplivajo tako na strukturo tal (zmanjšal se je vnos organskega materiala ter masa in produktivnost podzemnih delov rastlin, poleg tega se je povečala presvetljenost in posledično temperatura tal), kot na sestavo združbe ter povzročajo izjede rastlinja, ki lahko trajajo nekaj let. Npr. v enem letu se je nadzemna biomasa rastlin zmanjšala za 4 x v primerjavi z zaplatami, kamor nutrije niso imele dostopa (Ford & Grace, 1998). Nekatere raziskave v Louisiani so zaključile, da nutrija in drugi rastlinojedci zmanjšujejo število rastlin v proučevanem območju, druge pa so prišle do nasprotnega zaključka ali pa naj bi bil tovrsten vpliv majhen. Vse raziskave na tem območju pa so potrdile, da ima nutrija velik vpliv na nadzemno maso rastlin (Baroch & Hafner, 2002) Bolezni ter posledično zdravstveni in družbeni vpliv Nutrije so lahko okužene s številnimi patogeni in paraziti, ki se lahko prenašajo na človeka, živino in hišne živali (LeBlanc, 1994). Obstajajo hipoteze, da ima vrsta vlogo v epidemiologiji leptospiroze, čeprav imajo verjetno manj pomembno vlogo kot podgane Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 29

30 (Bertolino, 2006). Nutrije so lahko okužene s toksoplazmozo, papilomatozo, steklino, konjskim encefalomielitisom, salmonelo, paratifusom, leptospirozo, rikecijo, sarkosporidiozo, kokcidiozo (Woods s sod., 1992) ter prenašajo giardiazo. Pri vrsti so doslej odkrili naslednje število vrst notranjih parazitov: 11 vrst sesačev (Trematoda, med njimi Echinostoma revolutum, Heterobilharzia americana, Psilostomum sp.), 21 vrst trakulj (Cestoda, med njimi Anoplocephala sp.) in 31 vrst glist (Nematoda, med njimi Trichostrongylus sigmodontis, Longistriata maldonadoi, Strongyloides myopotami, Trichuris myocastoris) (Woods s sod., 1992; Baroch & Hafner, 2002). Gliste (Strongyloides myopotami) povzročajo t.i.»nutrijino srbenje«na jugu ZDA in se prenašajo na človeka (LeBlanc, 1994). Ektoparaziti na nutrijah so uši, bolhe ter vsaj 5 vrst klopov (Woods s sod., 1992). Nevarno je predvsem za živino, če pije vodo, ki je kontaminirana z iztrebki in urinom nutrij (LeBlanc, 1994) Ekonomski vpliv Kjer nutrijo lovijo zaradi krzna ali mesa, ekonomsko škodo posledično tolerirajo (Gosling s sod., 1988). Vrsta je obravnavana kot škodljivec zaradi hranjenja s kulturnimi rastlinami, kot so sladkorna pesa, koruza, riž in drugimi ter zaradi izkopavanj, kar vodi v uničevanje brežin vodotokov in jarkov. V Italiji so npr. med leti , kljub aktivnostim omejevanja vrste z odstranitvijo več kot osebkov, in stroškom, višjim od 2,6 mio, ocenili škodo, ki so jo povzročile nutrije, na več kot 10 mio na rečnih brežinah in 1 mio na poljščinah (Bertolino, 2006; Panzacchi s sod., 2007). V Italiji je največ škode na kulturah riža, sladkorne pese, korenju ter radiču. V šestih letih je škoda, ki so jo povzročile nutrije, narasla iz 3 na 8 % celotne škode, ki jo v državi povzroči divjad (Panzacchi s sod., 2007). Nasprotno nutrije ne povzročajo škode na poljih v Argentini, saj vzdržujejo 5 m pas obvodnega rastlinstva, s katerim se živali hranijo. V Evropi pa, nasprotno, njive pogosto segajo do vodotokov in bi lahko bil pas higrofilne vegetacije pomemben ukrep pri zaščiti polj (Guichón s sod., 2003). Nutrija naj bi povzročala škodo tudi na pridelkih vrtičkarjev v Ljubljani, ki imajo vrtove neposredno ob Ljubljanici (Trilar, pisno), kar seveda ni primerljivo z velikimi polji, vendar pomembno vpliva na odnos/razmerje do vrste. Poleg tega lahko uničujejo tudi lesene zgradbe, privezne doke, čolne/ladje in druge strukture ob vodi (Wade & Ramsey, 1986) Upravljanje in omejevanje vrste Kjer nutrije še vedno gojijo, morajo uporabljati primerne in izboljšane ograje. Kot učinkovite za preprečevanje dostopa nutrijam so se izkazale nizke ograje (cca 1,2 m) z betonskim temeljem, vkopanim vsaj 15 cm globoko v zemljo (LeBlanc, 1994). Streljanje je učinkovita metoda za omejevanje populacij na bolj odprtih območjih. V Veliki Britaniji so pri iztrebljanju uporabljali lov s pastmi (Bertolino, 2006) ali pa zastrupljanje. Ti dve metodi negativno vplivata tudi na druge vrste živali. V primerjavi z Anglijo, kjer so se lotili načrta iztrebljenja, ki je tudi uspel, v Italiji nutrije stalno omejujejo. Samo v letu 2000 so stroški omejevanja v Italiji znašali 75 % vrednosti preračunanega izdatka za dokončno iztrebljenje vrste v Angliji v 11 letih, kar kaže, da omejevanje ni niti stroškovno učinkovita metoda, niti učinkovita pri zatiranju populacije, ki se ne glede na omejevanje povečuje (Panzacchi s sod., Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 30

31 2007). Predvidevajo, da bo nutrija v Italiji razširila svoje območje razširjenosti za 2,5-3,3 krat in da bodo stroški/izgube zaradi te vrste letno predstavljali 9-12 mio ali bodo celo višji (Panzacchi s sod., 2007) PIŽMOVKA Sistematika in prepoznavanje Pižmovka (Ondatra zibethicus (Linnaeus 1766)) pripada redu glodavcev (Rodentia) in družini voluharic (Arvicolidae) (Zima, 1999). Je največja voluharica, osebki so dolgi (40) cm, rep meri cm, težki so med 600 in 1800 (2000)g (Kryštufek, 1985; Birnbaum, 2006). Glava je kratka in široka, s kratkimi, okroglimi uhlji, dolgimi 15 do 20 mm, ki so večinoma povsem skriti v kožuhu. Prednje noge so dokaj šibke s po štirimi prsti, zadnje noge so močnejše s petimi prsti (Kryštufek, 1985). Prsti so dolgi in se zaključujejo z dolgimi tankimi kremplji. Za sprednje tace je značilno, da so prsti v odtisu znatno razširjeni (Timarac, 1991). Robovi prstov so obraščeni s ščetinami, ki povečujejo njihovo površino, kar je prilagoditev na vodno življenje. Dlani in stopala so brez blazinic, kar je značilno za vse voluharice, ki so prešle na vodno okolje. Rep je bočno sploščen, pokrit s 150 roženimi obročki. Voluharice so večinoma kratkorepe, pri pižmovki pa je razmeroma dolg rep prilagoditev na vodno okolje (Kryštufek, 1985). Na obsežnem geografskem območju S. Amerike so se razvile številne podvrste (geografske rase), ki se razlikujejo po barvi dlake in telesni velikosti (Kryštufek, 1985). Slika 13: Pižmovka (foto: C. Lentz, vir: Biologija V povprečju imajo samice 2-3 legla na leto (Genovesi, 2006). V Severni Evropi imajo 1-3 legla na leto s povprečjem 4,8 mladičev, v Nemčiji pa 2-4 legla na leto s povprečjem 6,5 mladičev (Nummi, 2002). Imajo lahko 2-12 mladičev letno (Birnbaum, 2006). Brejost traja Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 31

32 25-30 dni. Mladiči so sposobni plavati že pri dveh tednih starosti ter se prenehajo dojiti pri 3-4 tednih. Mladiči se običajno razkropijo po njihovi prvi zimi, ko so stari manj kot leto (Genovesi, 2006). Smrtnost mladičev se povečuje z nižjimi temperaturami vode in visokimi populacijskimi gostotami. Samice spolno dozorijo pri 5 mesecih, samci pri 7 (Birnbaum, 2006). Pižmovke so somračne/večerne živali, ki preživijo dan v gosti vegetaciji ali bivališčih (Reinhardt s sod., 2003) Ekologija in habitat Pižmovke vedno živijo ob celinskih vodah, stoječih ali tekočih. Habitati so brežine ribnikov, jezer, rek in kanalov z bogato obvodno vegetacijo ter močvirja (Zima, 1999), živijo pa tudi ob brakičnih vodah (Genovesi, 2006). Vzdolž vodotokov prodirajo tudi v gorska območja (Zima, 1999) in živijo do nadmorske višine 1000 m, kjer pa so redke (Timarac, 1991). Do glavnih migracij prihaja spomladi (vrh marca) in jeseni (vrh oktobra), v primerih milih zim pa se lahko razpotegne od jeseni do pomladi (Birnbaum, 2006). Dobro so prilagojene na mrzle klimatske razmere, vendar kažejo višje razmnoževalne uspehe v južnih geografskih širinah (Genovesi, 2006). Hladno vreme lahko zmanjša gostoto populacij tudi do 60% (iz Velike Britanije so znani primeri 90% zmanjšanja zaradi hladnih razmer; Nummi, 2002). Nihanja morske gladine, občasne poplave ali suše omejujejo razširjenost vrste, suha poletja in ostre zime imajo pogubne učinke (Genovesi, 2006). Pogosto zapustijo vodo in se odpravijo daleč stran od nje, včasih tudi v urbano okolje (Kryštufek, 1985). Gradijo si dva različna tipa bivališč. V bregove in nasipe vodovja si skopljejo široko razpredene sisteme rovov (Timarac, 1991; Hecker, 2007). Premer rova je cm. Vhod v bivališče je vedno pod vodo. Pred vhodom so tudi kupčki izkopane zemlje, iztrebki pižmovk, deli rastlinja in včasih celo lupine školjk (Timarac, 1991). Optimalni pogoji za rove so na naklonih 30º ali več z minimalno višino 0,5 m (Randolph, 1982). Skupna dolžina rovov lahko doseže 40 m, kar vključuje tudi prostor za hrano (Reinhardt s sod., 2003). V plitvejših vodah s položnimi bregovi pa si sredi vode zgradijo kopasto, do 1 m visoko in 2-3 m široko naselbino iz trsta, rogoza in drugih rastlin (Hecker, 2007). Kot osnovo uporabijo poplavljen grm, štor, vejevje, razlomljeno trstišče ipd. (Timarac, 1991). V bližnji okolici naselbine ni rastlin, ker jih pižmovke bodisi požrejo bodisi uporabijo za gradnjo brloga. Vhod v naselbino je pod vodno gladino. V notranjosti kopice so številni rovi, ki vodijo v več bivalnih votlin nad vodno gladino. Takšno naselbino uporabljajo praviloma več let. Ta bivališča (naselbine) so manjša od bobrovih in niso iz drevesnih vej, ampak le iz trsja, rogoza ipd. (Hecker, 2007). V obdobjih nizkih vodostajev pižmovke kopljejo kanale iz naselbin in brlogov v predele z globljo vodo (Randolph, 1982). Običajne gostote v primernih habitatih v Evropi so 1-2 para/ha, vendar se lahko povečajo na osebkov/ha v ugodnih letih (Zima, 1999). V S. Evropi so gostote 3-6 os./ha, v srednji Evropi pa os./ha (Nummi, 2002). V Nemčiji je gostota 0,5 do 5 os./km 2 in ocena populacije za Nemčijo je os. (Reinhardt s sod., 2003). Največje gostote dosegajo v habitatih z gosto vegetacijo emergentnih makrofitov, ki mejijo na habitate s kopensko zeliščno vegetacijo. Zmanjšanje populacij so ponekod povezovali z manj gosto vegetacijo habitata. Tako tudi brežine, porasle z gozdno vegetacijo, ne nudijo primernega habitata za pižmovke. Za pižmovke ugoden habitat ima 50 % ali več goste emergentne vegetacije, a če se tak habitat še nadalje zarašča, se populacija zmanjša. Idealno razmerje med vegetacijo in vodo je 75:25 do 80:20 (Allen & Hoffman, 1984). V delu ZDA so ugotovili, da so pižmovke naseljevale vodotoke z manjšim padcem kot 6,1 m/km in pretokom večjim kot 0,1 m 3 /s, ni pa Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 32

33 jih bilo v vodotokih z večjim padcem kot 9,0 m/km in pretokom, manjšim kot 0,1 m 3 /s. V nekaterih primerih je dvig gladine jezera za več kot 0,6 m prisilil pižmovke, da so zapustile brloge in naselbine. Idealna globina stoječih voda je med 0,5 in 1,2 m (Allen & Hoffman, 1984). Povprečna hitrost širjenja v Srednji Evropi v prvi polovici 20. st. je bila približno 11,3 km/leto, v nekaterih primerih je bila ugotovljena tudi 20 km/leto (Genovesi, 2006). Poleg tega, da so aktivni migranti, lahko prepotujejo izredne razdalje (npr. 160 km/dan) s»splavi«oz. s tokovi rek (Reinhardt s sod., 2003). Na severnem Švedskem populacije nihajo na 4 leta, v Severni Ameriki pa kažejo 10-letna nihanja. Nihanja bi naj bila povezana predvsem z glavnim plenom lisic, za katere pižmovke predstavljajo izmeničen plen (Nummi, 2002) oz. plen v letih, ko je glavnega plena manj (Danell, 1996) Prehrana Čeprav je pižmovka izrazit rastlinojed, se mesne hrane ne brani, kar je značilno za vse voluharice (med njimi so tudi znani primeri kanibalizma), saj jim stalno primanjkuje aminokislin. Pižmovke se tako hranijo tudi s sladkovodnimi polži, školjkami (brezzobke (Anodonta sp.), škržki (Unio sp.), Margaritifera margaritifera) (Kryštufek, 1985; Birnbaum, 2006) in s tem posredno vplivajo tudi na vrste rib, kot je pezdirk (Rhodeus amarus), ki odlaga jajca v škržke (Birnbaum, 2006). Jedo tudi poljščine ter vodne rake, želve, žabe in ribe v ribnikih, kjer je vegetacija pičla (Genovesi, 2006), žuželke (Reinhardt s sod., 2003), uživajo tudi ribe in mrhovino (Brown s sod., 2004). Predvsem pozimi se hranijo s školjkami, vodnimi polži in raki. Na posameznih mestih na obrežju, kjer se hranijo, ostane pogosto veliko na robovih ogrizenih in izpraznjenih lupin različnih vrst školjk, predvsem jezerskih brezzobk, navadnih in potočnih škržkov, včasih pa tudi trikotničark. Na enem samem takšnem mestu so lahko našli ostanke približno 1000 školjk. Ker je večina sladkovodnih školjk precej redka, so pižmovke še dodatna nevarnost, ki ogroža njihov obstoj (Hecker, 2007). Običajno se prehranjujejo v oddaljenosti 15 m od bivališč, lahko tudi do 180 m (Allen & Hoffman, 1984). Za prehrano izkoriščajo najpogostejše vrste rastlin, zato se najpogostejša hrana razlikuje glede na habitat. Največ se hranijo z bazalnim meristemom rastlin, ki mu sledijo podzemni deli in listi. V S. Ameriki je bilo ugotovljeno najpogostejše prehranjevanje z rogozom (Typha sp.), tako bi naj tudi mokrišča s prevladujočimi rogozi vzdrževala dvakrat večjo gostoto pižmovk kot drugje. V S. Ameriki se pižmovke prehranjujejo še z naslednjimi rastlinami: pravi kolmež (Acorus calamus), lokvanji (Nymphaea sp.), streluše (Sagittaria sp.), šaši (Carex sp.), divji riž (Zizania aquatica) (Allen & Hoffman, 1984) ter dristavci (Potamogeton sp.), sita (Eleocharis sp.), detelja (Trifolium sp.), riž (Oryza sp.), proso (Panicum sp.), jesenka (Paspalum sp.), ježek (Sparganium sp.), kostreba (Echinochloa sp.), vrbe (Salix sp.), topoli (Populus sp.), javorji (Acer sp.) (Randolph, 1982). Vsaj ponekod v Evropi pižmovke rade tudi kopljejo za gomolji laške repe oz. topinamburja (Helianthus tuberosus) (Birnbaum, 2006), za razliko od nutrije pa se prehranjujejo tudi z algami (Woods s sod., 1992). Pižmovke, ki živijo ob vodotokih in kanalih, imajo običajno bolj raznoliko prehrano kot tiste, ki živijo ob mokriščih. Pižmovke ob jezerih so bolj oportunistične in se hranijo z več hrane živalskega izvora kot tiste ob mokriščih (Allen & Hoffman, 1984). En osebek lahko popase 1,5 m 2 /noč (Birnbaum, 2006). Ponekod v Rusiji povezujejo upad populacij z zmanjšanjem za pižmovko užitnih vrst in intenzivno rastjo neužitnih vrst (Birnbaum, 2006). Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 33

34 Plenilci V Evropi je po Kryštufku (1985) edini znani plenilec, ki resneje vpliva na številčnost pižmovk, lisica (Vulpes vulpes). Podlasice, hermelini in dihurji so pri nas preredki in pogosto tudi premajhni plenilci za pižmovko. Pižmovka je prevelika tudi za večino ujed in sov, kako pa je s ščuko, ni znano (Kryštufek, 1985). Genovesi (2006) navaja, da sta plenilca pižmovke mink (Mustela vison) in vidrica (M. lutreola), ki se s pižmovkami hranita ter jim tudi zavzemata brloge. Ponekod v Estoniji in na Poljskem bi naj mink izpodrinil ali pa močno zmanjšal populacije pižmovk (Birnbaum, 2006). Poleg tega so plenilci tudi vidra (Lutra lutra), pegasta sova (Tyto alba), lunji (Circus sp.) (Genovesi, 2006). Drugi plenilci, npr. v S. Ameriki, so: rakun (Procyon lotor), mačke (Felix rufus, F. domesticus), domači pes (Canis familiaris), kojot (C. latrans), sove (Strix varia, Bubo virginianus), ujede (Haliaeetus leucocephalus), kače (Agkistrodon piscivorus), aligator (Alligator mississippiensis), želva hlastavka (Chelydra serpentina), volovska žaba (Rana catesbeiana), postrvji ostriž (Micropterus salmoides) in nekatere druge vrste rib (Lepisosteus sp., Amia calva) (Randolph, 1982). Vendar na splošno velja, da plenilci ne uravnavajo populacij pižmovk (Genovesi, 2006), saj ponavadi plenijo bolne osebke ali mladiče, ki preživijo več časa na kopnem (Birnbaum, 2006) Uporaba/gojenje s strani človeka Zgodovinsko je bila pižmovka eden najbolj cenjenih virov krzna v S. Ameriki (Wade s sod., 1986). V nekaterih predelih tudi do 80 % ujetih živali oz. njihovega mesa porabijo za prehrano ljudi, obstajajo tudi številni recepti za pripravo mesa (Vahlenkamp s sod., 1998). Meso je podobno zajčjemu ali račjemu. Poleg tega meso ponekod uživajo rimokatoliki v času posta (Lukowski, 2007). Ponekod v S. Ameriki pižmovki pravijo tudi "močvirski zajec" (Miller) in je tudi tradicionalna hrana Inuitov v SZ delu Kanade, meso pižmovk pa uživajo tudi ponekod v Evropi (Vahlenkamp s sod., 1998) Razširjenost Naravna razširjenost Naravna razširjenost pižmovke je Severna Amerika, od Aljaske in Labradorja do Južne Karoline, Teksasa, Arizone in Kalifornijskega zaliva (ni je na polotoku Kalifornija) in Floride. Na otoku Nova Fundlandija živi ozko sorodna vrsta Ondatra obscurus, ki je nekoliko manjša od O. zibethicus (Kryštufek, 1985) Obstoječa razširjenost in trend Obstoječa razširjenost pižmovke zunaj areala naravne razširjenosti je največja med vsemi naseljenimi vretenčarji, če izključimo komenzalne podgane in miši (Bertolino & Genovesi, Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 34

35 2007); poleg tega je območje naseljene razširjenosti večje kot površina njene naravne razširjenosti v S. Ameriki (Nummi s sod., 2006). Vrsta je bila uspešno naseljena v večini Palearktika, vključno z Veliko Britanijo in Irsko (kjer je bila nato v 30. letih 20. st. iztrebljena), severno in srednjo Evropo, Ukrajino, Rusijo, delom Kitajske in Mongolije ter otokom Honshu (Japonska). Naseljena je bila tudi v Južni Ameriki (Argentina, Čile) (Genovesi, 2006). Znano je, da je pižmovko v Evropo zanesel človek. L je grof Colloredo-Mannskrat na svoje posestvo pri Pragi spustil 5 pižmovk, ki jih je dobil iz vzhodne Kanade (Kryštufek, 1985) za namen lova (Birnbaum, 2006). Do leta 1907 so potomci poselili okolico Prage, v naslednjem desetletju so prodrle 100 km daleč na vse strani (Kryštufek, 1985). Poleg tega so leta 1908 na Češko naselili osebke za gojenje za krzno (Birnbaum, 2006). V 10 letih se je iz 5 osebkov namnožilo 2 milijona pižmovk (Bertolino & Genovesi, 2007), vendar Birnbaum (2006) navaja, da so pri zgornji Vltavi verjetno že od l imeli pižmovke, l pa je bilo nekaj osebkov izpuščenih tudi pri Taboru (Češka). L so pižmovke po Elbi dosegle Nemčijo, l Madžarsko, 1924 Poljsko, 1932 Jugoslavijo, 1942 Romunijo. L je Finska dobila več pižmovk iz Češke, Nemčije, ZDA in Kanade, ki so jih izpustili. Iz Finske so se razširile proti severu do Švedske in na vzhod (Kryštufek, 1985). L je bilo 10 osebkov prenesenih iz Finske v Rusijo, naslednje leto pa so sledila še množična naseljevanja; pižmovka je naseljena vse do Kamčatke (Birnbaum, 2006). Kryštufek (1985) piše, da se dve veliki območji pižmovkine razširjenosti ne stikata, medtem ko Zima (1999) že prikazuje sklenjen areal severne in srednje Evrope. K razširjenosti v Evropi so pripomogli tudi pobegi s farm s krznom (Francija, Belgija, Poljska) in namerna uvajanja v naravo (Finska, Rusija, Litva) (Zima, 1999), da bi jih kasneje lovili za krzno (Genovesi, 2006). Prisotna je tudi v severni Rusiji (Zima, 1999). Na večjem delu Sredozemlja pižmovke ni ali pa je razširjena le lokalno (Zima, 1999; Genovesi, 2006). Obstoječa poselitev se spreminja zaradi razširjanja in spustov v naravo (Zima, 1999). Pižmovka v nekaterih območjih še zmeraj povečuje populacijo in razširjenost (Genovesi, 2006). V Srednji Evropi se je v obdobju širila s hitrostjo 11 km/leto, v obdobju , ko so jo že lovili s pastmi, pa se je hitrost širjenja zmanjšala na 5 km/leto (Nummi, 2002). Na Finskem je bila povprečna hitrost razširjanja km/leto, nihala pa je med 4 in 120 km/leto (Birnbaum, 2006) Razširjenost v Sloveniji Na ozemlju nekdanje Jugoslavije se je pižmovka prvič pojavila l in kasneje osvojila celotno črnomorsko porečje (Kryštufek, 1985). Isti avtor ugotavlja, da je pižmovka naseljevala predvsem nižinska in gričevnata območja Jugoslavije (panonski in subpanonski svet), kjer je splošno razširjena in pogosta, v gorata območja pa je prodirala le ob vodnih tokovih. V Sloveniji so jo prvič našli l v Prekmurju, kamor je prišla po Rabi, Zali in Muri. Avgusta 1933 so jo opazovali v avstrijski Radgoni. L se je pojavila tudi na Dravi. V naslednjih letih so se kopičila poročila o pojavljanju pižmovke v SV Sloveniji (porečje Mure in Drave). Po koncu 2. svetovne vojne se je Sloveniji bližala z zahoda po reki Savi. Pri Brežicah so prvič poročali o njej l. 1950, čeprav so jo v spodnji Savinjski dolini našli že leta L se je pojavila v Črnučah in Škofji Loki. Do leta 1952 je v grobem že poselila celotno njej primerno slovensko ozemlje. Po Savi je prodirala še naprej proti severu, vendar so se največji invazijski tokovi do 1952 končali (Kryštufek, 1985). Iz pisanja Kryštufka (1985) je razvidno, da do objave njegovega prispevka ni bilo znanih podatkov o pojavljanju Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 35

36 pižmovk iz vod Jadranskega porečja, z izjemo najdbe osebka l v Idrijci. Prav tako ni bilo znanih podatkov iz Pivke, z Unca in s Cerkniškega jezera. V Italiji je razširjena le na nekaj mokriščih v skrajnem SV delu v bližini Gorice; tja so se živali zelo verjetno razširile iz Slovenije (Bertolino & Genovesi, 2007), kar pomeni, da je morala v jadranskem povodju v Sloveniji obstajati populacija že pred letom 1993, ko je znana objava za Italijo. Razlog, zakaj je pižmovka lahko tako hitro in uspešno naselila tako obsežno območje (Slovenijo), je verjetno v tem, da nobena druga vrsta v Evropi ni zasedala njene ekološke niše. Najbližje so ji bober, veliki voluhar in siva podgana. Bober je bil v Sloveniji iztrebljen, podgana je predvsem sinantropna vrsta in je v naravnih okoljih pižmovka močnejša od nje. Voluhar pa je tudi precej manjši od pižmovke in potegne ob srečanju krajši konec. Eden od vzrokov je verjetno tudi odsotnost plenilcev (Kryštufek, 1985). Pižmovka je v Sloveniji lovna vrsta. Nadzor nad populacijami izvajajo lovske družine v skladu z lovsko upravljavskimi načrti. Loviti jo je dovoljeno od 1. avgusta do 31. marca (Uredba o določitvi divjadi in lovnih dob, Ur.l. RS, št. 101/04) Vpliv vrste Tako za pižmovko kot za nutrijo velja, da imata večino lastnosti uspešne tujerodne vrste s široko ekološko amplitudo. Ker sta obe vrsti generalisti, sta uspešnejši od specialistov. Za generaliste so značilne naslednje lastnosti: - velika/široka naravna razširjenost, - goste populacije, - hitro razširjanje oz. velika mobilnost, - široka dieta in dobro razvita vedenjska prilagodljivost, - kratek generacijski čas, - delna družabnost, - breje samice so sposobne kolonizirati nova območja same, - so večji od lokalnih/avtohtonih sorodnikov, - so sposobni kolonizirati habitate, ki jih je človek spremenil (Danell, 1996; Bertolino & Genovesi, 2007). Vrsta bistveno vpliva predvsem na brežine, nasipe in jezove ter na rastlinske (in tudi neposredno in posredno na živalske) vrste in njihove združbe ter posledično na ekosisteme. Poleg tega je tudi prenašalka bolezni in parazitov tako na človeka kot živino. Vrsta je bila uvrščena na seznam 100 najbolj invazivnih tujerodnih vrst v Evropi (DAISIE, 2009). Vpliv na poljske pridelke naj ne bi bil bistven Vpliv na ekosisteme Pižmovka lahko s pašo močno vpliva na vegetacijsko dinamiko (Genovesi, 2006). S tem, ko ustvarja površine brez vegetacije na območjih emergentnih makrofitov, ki jih nato naselijo natantni in prosto plavajoči makrofiti, povzroča kratkoročne in tudi dolgoročne spremembe na vegetaciji; med drugim tudi olajša uspevanje invazivnim vrstam, kot je vodna kuga (Elodea canadensis) (Nummi s sod., 2006). Posredno tako omogoča plenilcem žuželk, npr. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 36

37 navadnemu ostrižu, lažji dostop do plena (večji prosto plavajoči nevretenčarji) v odprtih vodah. Številčnost teh žuželk se močno zmanjša, združba nevretenčarjev pa se močno spremeni (Nummi s sod., 2006). Ogroža tudi nekatere endemične vrste, kot je ruski vihulj ali dežman (Desmana moschata). Vpliva tudi na mehkužce, rake, ribe in ptiče talne gnezdilce; na populacije ogroženih vrst školjk ima še posebno močan vpliv (Genovesi, 2006). Kjer so populacije pižmovk velike, lahko povzročijo tudi izumrtje nekaterih rastlinskih vrst (Reinhardt s sod., 2003). Na Finskem sta trst in rogoz v manjših jezerih zaradi vpliva pižmovk povečala površine na račun preslic in bička. V nekaterih evtrofnih habitatih na Švedskem in Češkem so pižmovke zmanjšale letno produkcijo preslic in rogoza za 4-10 % (Nummi, 2002). Odziv združb evrazijskih makrofitov na pritisk pižmovk je drugačen od tistih v S. Ameriki, saj so se prvi razvijali brez večjega potrošnika celinskih makrofitov, kot je v S. Ameriki pižmovka (Smirnov & Tretyakov, 1998). Primerjava makrofitov v 30-letnem obdobju na nekem ruskem jezerskem otoku, kamor se je v vmesnem času spontano naselila pižmovka, je pokazala izgubo 20 vrst rastlin (50 % vseh tam rastočih), ki tam niso več uspevale (Smirnov & Tretyakov, 1998) Bolezni ter posledično zdravstveni in družbeni vpliv Pižmovke so prenašalke in vmesni gostitelj trakulj (Cestoda), npr. Echinococcus multilocularis, s katero so lahko divje populacije okužene do 28 % (Miterpáková s sod., 2006; Genovesi, 2006). Širjenje te trakulje iz južne Nemčije po vsej državi v 90. letih 20. st. delno pripisujejo pižmovkam (Reinhardt s sod., 2003). Poleg tega so pri pižmovkah odkrili še druge trakulje (Hydatigera taeniaformis, Tetratirotaenia polycantha, Taenia hydatigena, T. taeniaformis ), vseh skupaj je znanih 22 vrst! Pri pižmovkah so odkrili vsaj 41 sesačev (Trematoda), med njimi: Echinostoma revolutum, E. armigerum, E. coalitum, Skrjabinoplagirchis ondatrae, Plagiorchis maculosus, P. elegans, Psilotrema spiculigerum, P. simillimum, Quinqueserialis quinqueserialis, Stichorchis subtriquetrus (Mažeika s sod., 2003; Mažeika s sod., 2009; Birnbaum, 2006) in 27 vrst glist (Nematoda) (Birnbaum, 2006). Neposredno okužijo človeka naključno, predvsem kadar so ogrožene; v takih primerih se lahko silovito branijo in celo napadejo človeka (Birnbaum, 2006). Na severu Švedske je v začetku 70. let 20. st. izbruh tularemije pokončal številne pižmovke (Danell, 1996), lov pižmovk pa je bil prepoznan kot dejavnik tveganja za bakterijo Francisella tularensis (povzročitelja tularemije) v Kanadi (Vahlenkamp s sod., 1998; Lévesque s sod., 1995). Pižmovke prenašajo tudi druge parazite, bakterije in viruse, npr. Giardi sp., Toxoplasma gondii, Leptospira grippothyphosa, L. interrogans ter hantaviruse (Vahlenkamp s sod., 1998) Ekonomski in družbeni vpliv Pižmovke lovijo zaradi krzna (Zima, 1999). Zaradi izkopavanja rovov so jih obravnavali kot škodljivce v ribnikih in ob rekah (Zima, 1999). Kopanje lahko oslabi brežine in povzroči njihovo uničenje/sesedanje. Znatno lahko uničijo tudi nasipe/jezove ter poljščine (Genovesi, 2006) pa tudi transportne poti (železnice, temelje mostov) (Reinhardt s sod., 2003). Poleg tega Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 37

38 imajo vpliv na akvakulturo. V Nemčiji je ocenjena škoda zaradi pižmovke 12,4 mio /leto, medtem ko za omejevanje vrste v Nemčiji porabijo več kot 3 mio /leto (Genovesi, 2006). Na Nizozemskem na nizko ležečih področjih, kjer lahko pižmovke z gradnjo rovov povzročijo ogromno škode, za omejevanje populacij porabijo cca 10 mio /leto (Nummi, 2002) Upravljanje in omejevanje vrste Pri preprečevanju škod na pomembnih poljščinah ali vrtovih je ograjevanje učinkovito. Naprave za strašenje so redko učinkovite (Genovesi, 2006). Omejevanje se večinoma izvaja s pastmi, redkeje s streljanjem. V Evropi se večinoma uporabljajo živolovke. Uporablja se tudi nastavljanje zank in pasti pred vhode v brloge (Genovesi, 2006). Zastrupljanje zaradi možnih vplivov na druge vrste ni priporočljivo (Genovesi, 2006). 4. METODE DELA 4.1. Pregled literature, obstoječih podatkov in kartografskih podlag Pregledali smo vso recentno, s problematiko povezano literaturo. Zbrani so bili naključni podatki (sporočila s terena, največ lovcev) in sporočila o morebitnih povozih živali na cesti za obravnavano in vplivno območje (Ljubljansko barje z okolico). Bazo podatkov o povozih vidre vodi Inštitut LUTRA. Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) smo zaprosili za podatke o odstrelu pižmovk in nutrij v Sloveniji. Posredovali so nam podatke o odstrelu pižmovke in nutrije za obdobje od l do 2008 po posameznih lovskih območjih (LO). V analizo podatkov smo vključili LO, ki obsegajo območje Ljubljanskega barja ali se nanj geografsko navezujejo. Na spletu in v sistemu COBISS smo poiskali literaturo in podatke, ki obravnavajo pižmovko in nutrijo na območju Slovenije. Potrebno je poudariti, da je podatkov in tudi sicer zapisov o teh dveh vrstah za Slovenijo izredno malo Terensko delo Vidra Vidra je živalska vrsta s sorazmerno redko distribucijo; živi teritorialno, teritoriji posameznih osebkov pa so sorazmerno veliki, zato inventarizacija temelji na ugotavljanju posrednih znakov prisotnosti vrste. Najzanesljivejši znak prisotnosti so iztrebki z markacijami in sledi, ki jih lahko dopolnjujejo tudi drugi znaki; posamezni drugi znaki pa po sprejeti metodologiji niso zadosten dokaz za prisotnost vrste. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 38

39 Vidrino navzočnost ugotavljamo posredno, po znamenjih, ki jih namerno ali naključno pušča za sabo: iztrebki ob vodah, pod mostovi in na drugih izpostavljenih mestih, markacijska znamenja, sledi odtisi tac v blatu, na mivki in pesku ter v snegu, ostanki hrane, zlasti rib, rakov, škojčnih lupin na obrežju, vstopna in izstopna mesta na vodnih brežinah, dričalnice v blatu, na travi ali snegu. Najzanesljivejši in tudi metodološko najbolj priznan znak vidrine navzočnosti na območju so iztrebki (vidreki). Ker je teritorialna vrsta, označuje svoj teritorij z iztrebki in izločki analnih žlez, ki jih odlaga na stalnih, dobro vidnih mestih. Vidre več generacij obiskujejo in označujejo ista mesta: sotočja in izlive pritokov v jezera, otočke, najvišje skale, ki molijo iz vode, rtiče, sipine, ki se zajedajo v rečni tok, skale in korenine pod obrežnim drevjem, šope trave, podrta drevesna debla in druga izpostavljena mesta. Najraje izbirajo grajene (umetne) objekte: police in suhe brežine pod mostovi, jezove, mline itn., mesta, kjer so iztrebki dobro vidni, hkrati pa zavarovani pred vremenskimi vplivi, da se ohranijo čim dlje. Iztrebke pogosto dopolnjuje katranu podoben lepljiv, želatinast izloček analnih žlez z značilnim vonjem po ribjem olju. Svež je svetleč, zeleno črne barve in zelo obstojen. Ob dobrem poznavanju so tudi sledi dober kazalec vidrine navzočnosti. Najdemo jih v obrežnem blatu, mivki ali snegu. Odtis široke, skoraj okrogle prednje šape je dolg 6,5 do 7 cm in širok okrog 6 cm. Odtis zadnje šape je nekoliko daljši: 6 do 9 cm. Kratki kremplji se odtisnejo le v mehki podlagi, plavalna kožica pa je le redko vidna na odtisu. Na trdi podlagi odtis palca večkrat manjka. Slika 14: Inventarizacija na Ljubljanici (foto T. Gregorc, ) Slika 15:Različno stara vidrina iztrebka na ribnikih v Dragi (foto T. Gregorc, ) Pri detekciji in ocenjevanju vidrine populacije na nekem območju sta Mason in Macdonald (1987) razvila metodo (=»standard survey«), po kateri na vsakih 5-8 kilometrov preiščemo po 300 metrov brežine na vsakem bregu reke. Metoda temelji na raziskavah Erlingeja (1967) na Švedskem, ki je ugotovil, da je verjetnost najdbe sledi (zlasti iztrebkov) na intervalu 600 m na območju, kjer živijo vidre, zelo velika. Težava te metode je, da je relativno težko oceniti velikost populacije. Sledi stopinj lahko najdemo le na peščeni ali blatni brežini. Iztrebke pa vidra pušča na izpostavljenih točkah: velikih kamnih na prodišču, na valobranih, pod mostovi in na vrhu sipin. Kjer ni takšnih struktur, vidra ne bo označila teritorija, zato je na takšnih odsekih manj sledi. Ocenjevanje velikosti populacije dodatno oteži dejstvo, da je metoda posredna. Iz iztrebkov namreč lahko dobimo natančno informacijo o posameznem osebku le z analizo DNK, brez laboratorijskih metod pa, ob vseh naštetih omejitvah, le težko ocenimo Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 39

40 velikost populacije. Poleg tega je markiranje sezonsko močno različno (pozimi do desetkrat več kot poleti), odvisno pa je tudi od spola in trenutne socialne organizacije osebkov (samice z mladiči markirajo manj). Kljub vsemu pa obstaja tudi pozitivna korelacija med številom vider in gostoto označevanja. Dodatno je bilo pri preverjanju metode z večkratnimi ponovitvami ugotovljeno, da se je zelo malo točk (10 od 284 pregledanih, to je 3,5%; Chanin 2003) pri tretjem obisku spremenilo iz pozitivnih v negativne glede na drugi obisk. Ta delež je pri drugem obisku znašal sicer 25% glede na prvega, vendar moramo upoštevati, da je bila skoraj polovica podatkov zbrana v Vzhodni Angliji, kjer populacija vidre upada. Standardna ali»angleška«metodologija za inventarizacijo evrazijske vidre, ki jo je potrdila tudi IUCN, temelji na mreži kvadrantov 10 x 10 km (UTM). Zaradi primerljivosti rezultatov je primerna za preiskovanje večjih površin, za manjša območja, ki nas iz različnih razlogov (zavarovanje vrste in habitatov, načrtovanje prometne infrastrukture, gradbenih posegov itn.) posebej zanimajo, pa je pregroba, zato jo ustrezno prilagodimo (Romanowski s sod. 1996, Romanowski & Brzezinski 1997). Dolžinske intervale vzdolž tekočih voda skrajšamo oziroma zgostimo mrežo točk preverjanja na vse primerne objekte (predvsem mostove) na in ob vodi, pregledujemo oba bregova. S ponavljanjem pregledov v približno dvomesečnem časovnem intervalu povečamo zanesljivost. Inventarizacija vidre na Ljubljanskem barju je bila opravljena po priporočilih navedenih avtorjev. V inventuro smo vključili vse vodotoke na Ljubljanskem barju, stoječe vode in tudi reko Ljubljanico do izliva v reko Savo. Ker je posebno Ljubljanica na Barju še v dobro ohranjenem ekomorfološkem stanju z zaraščenimi brežinami, smo za pregledovanje le-teh uporabili kanu, ki nam je omogočil pogled»iz perspektive vidre«in olajšal dostop do markirnih mest ob bregu. Slika 16: Vidrine sledi v blatu (foto: T. Gregorc) Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 40

41 Nutrija in pižmovka Prisotnost obeh vrst glodavcev smo na terenu ugotavljali z neposrednih opazovanjem osebkov (nutrije) in posredno, po njihovih sledovih (odtisi v blatu, iztrebki, znaki hranjenja, brlogi ipd.). Mesta pregleda smo izbirali sočasno s pregledom za vidro. Slika 17: Svež nutrijin iztrebek ob Ljubljanici (foto: T. Gregorc, ). Slika 18: Nutrije v breg skopljejo rove, njihovo prisotnost izdajo tudi stopinje v blatu (foto: T. Gregorc, ) Ocena primernosti habitata za bobra na Ljubljanskem barju Na območju Ljubljanskega barja smo ocenili primernost habitata za morebitno ponovno naselitev bobra po naravni poti. Uporabili smo uveljavljeno metodologijo ocenjevanja primernosti habitata. Za vsako od lastnosti vodnega in obvodnega okolja smo podali oceno, in sicer 0 za slabo stanje, 1 za zmerno stanje in 2 za dobro stanje. Z izračunom povprečne vrednosti smo habitat na Ljubljanskem barju ocenili kot slab do zmeren. Primernost habitata ocenjujemo po kriterijih, navedenih v spodnji tabeli. Tabela 1: Kriteriji za ocenjevanje primernosti habitata bobra. Vir: Macdonald et al. (1995). Slab Zmeren Dober Voda Globina (m) Širina reke (m) Hitrost toka (m/s) Vrsta polucije Obseg polucije < 1, > 6 < 2, > 300 > 1 anorganska velik 1 2, , ,3 organska zmeren < 0,3 brez majhen brez Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 41

42 Brežina Tip podlage Višina (m) Naklon pesek, kamenje < 0,5 < 80o zemlja 0,5 1, o glina, ilovica > 1,5 < 60o Vegetacija Lesne vrste Višina lesnih vrst Premer debla (cm) Zeliščni pokrov Upravljanje Vpliv človeka Paša Najbližje naselje (km) Najbližje polje (m od brega) Najbližji drevesni nasad (m od brega) iglavci nizka > 20 nizek močan intenzivna < 2 < 20 < 50 hrast, bukev zmerna 8-20 srednji zmeren občasna vrba, trepetlika visoka < 8 visok majhen brez > 4 > 500 > 500 Slika 19: Ljubljanica je za bobra primeren potencialni habitat (foto: T. Gregorc, ) Slika 20: Borovniščica v izlivnem delu, s primerno vegetacijo za bobra (foto: G.Torkar, ) 5. REZULTATI 5.1. VIDRA Po terenskih ogledih smo ugotovili, da so aktivna vsa pred skoraj desetletjem ugotovljena markacijska mesta na Ljubljanskem barju, odkrili pa smo še številna nova. Po številčnosti iztrebkov in po sporočilih poročevalcev s terena sklepamo, da je vidrina populacija vsaj tolikšna kot ob prvi inventarizaciji v letu 2000, verjetno pa je, da počasi narašča. V sklopu inventarizacije smo pregledali 149 lokacij. Nekatere lokacije smo obiskali večkrat v različnih letnih časih. Večino lokacij predstavljajo mostovi, 25 smo jih ugotovili ob spustu s čolni po Ljubljanici; le-te so bile večinoma ob bregu in ne pod mostovi. Od vseh 149 lokacij je bilo 26 takšnih, ki so bile neprimerne za markiranje, čeprav smo na dveh neprimernih lokacijah kljub temu zabeležili sledi vidre. Primernih lokacij je bilo 82,6 %. Prisotnost vidre smo zabeležili na 96 lokacijah, kar pomeni 78 % prisotnost glede na primerne lokacije ter 64,4% glede na vse lokacije. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 42

43 Graf 1: Število pregledanih in primernih mest ter število mest s potrjeno prisotnostjo vidre Od 96 pozitivnih mest smo na 9 mestih potrdili prisotnost vidre samo na podlagi odtisov tac, na 87 mestih pa smo našli iztrebke. Skupno smo našli 148 iztrebkov, kar je v povprečju 1,7 iztrebka na mesto s prisotnimi iztrebki. Največje število iztrebkov je z mesta Podlipščica 3 (16), sledijo Gradaščica 1 (14), Horjulščica 4 in Grubarjev prekop 2 (obe 13), Gradaščica 4 ter Borovniščica 2 in 4 (vse po 10 iztrebkov). Spomladi 2008 in tudi 2009 smo dobili več sporočil ribičev, predsednika in članov ribiške družine Vrhnika, da so vidre sledili in videli v reki Bistri, Mali in Veliki Ljubljanici, na Ljubljanici pri Kominu, na Bistri - sotočje pod gradom Bistra; na Podlipščici (na zahodnem delu Barja) so med drstečimi se sulci povzročale znatno»škodo«. Sporočila smo preverili in potrdili na terenu. Avgusta 2008 je predsednik RD Vrhnika ob nočnem ribolovu na Ribnikih opekarna opazoval vidro na vodni gladini. Prisotnost vidre na Gradaščici in Horjulki smo potrdili tudi v pričujočem projektu (pomlad 2008). Junija 2008 je bila vidra neposredno videna v bližini Srednje Vasi pri Polhovem Gradcu (P. Veenvliet, osebna komunikacija). Slika 21: Zrnica je bila pozimi v celoti zamrznjena, kar je verjetno vzrok, da vidrinih iztrebkov nismo našli (foto T. Gregorc, ) Slika 22: V poletnih in jesenskih mesecih smo vidrino prisotnost na Zrnici potrdili (foto T. Gregorc, ). Kot je razvidno iz slike 22, je vidra prisotna na celotnem Ljubljanskem barju in območju, ki se z Barja razteza na severozahod, v Polhograjske dolomite. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 43

44 Hönigsfeld A.M., Gregorc T., Nekrep I., Mohar P., Torkar G.,: Inventarizacija vidre (Lutra lutra) in drugih večjih vodnih Slika 23: Točke potrjene prisotnosti za vidro na Ljubljanskem barju (vir kartografskih podlag: ARSO, GURS, 2009)

45 Hönigsfeld A.M., Gregorc T., Nekrep I., Mohar P., Torkar G.,: Inventarizacija vidre (Lutra lutra) in drugih večjih vodnih Vidra in močvirska sklednica - naravovarstveni konflikt? Močvirska sklednica (Emys orbicularis, koda 1220) je edina slovenska avtohtona sladkovodna želva. Vključena je na seznam strogo zavarovanih vrst vretenčarjev Bernske konvencije (II. dodatek) in na seznam pomembnih živalskih in rastlinskih vrst, za ohranjanje katerih je treba določiti posebna območja varovanja Direktive o habitatih (dodatek II). V Sloveniji je bila močvirska sklednica nekdaj zelo pogosta. Valvasor (1689) jo navaja splošno za Kranjsko, posebno pogosta pa je bila na Ljubljanskem barju in v Beli Krajini. Vendar že na začetku 20. stoletja Sajovic (1913) ugotavlja, da je skoraj izumrla. Tudi danes velja močvirska sklednica za zelo redko vrsto, vendar predvidevamo, da je vsaj ponekod bistveno pogostejša, kot kažejo trenutno zbrani podatki. Na to kažejo tudi rezultati edine sistematične raziskave razširjenosti leta 1995, v kateri je več kot 30 novih opazovanj potrdilo, da je močvirska sklednica v Beli Krajini in na Ljubljanskem barju bolj razširjena, kot je bilo pričakovano. Novejše raziskave (Lanszki 2006) so razkrile nepričakovan naravovarstveni konflikt: v nekaterih habitatih (Madžarska), kjer je pozimi plen težko dostopen, želve pa prezimujejo na dnu ribnikov, se je vidra prilagodila z orientacijo na nov plen - močvirsko sklednico. Sorazmerno veliki plazilci, ki so povrhu še lahko dostopen (otrpel) plen, ji zagotavljajo dobro oskrbo z beljakovinami v kritičnem letnem času. Novo pridobljeno strategijo vidra zlahka ohrani tudi v toplejšem letnem obdobju. Najbolj znan habitat edine naše sladkovodne želve na Ljubljanskem barju so ribniki v Dragi pri Igu. Ribniki v Dragi so tudi kraj, od koder izvirajo najpogostejša sporočila o pojavljanju vidre na Ljubljanskem barju. Zato bi morebiten konflikt najverjetneje nastal na tej lokaciji. Hkrati z našo nalogo je potekalo tudi terensko delo za diplomsko nalogo s tematiko močvirske sklednice na Ljubljanskem barju (Vamberger M., 2008). Iz tega dela smo lahko natančno razbrali lokacije sklednic in preverili, ali se morebiti pojavljajo ostanki (mrtvi osebki, oklepi) želv, ki bi jih lahko plenila vidra. V ribnikih v Dragi, kjer je gostota populacije močvirske sklednice najvišja, nismo zaznali tega pojava. Druga, iz omenjene naloge znana koncentracija močvirske sklednice pa je bila vzhodno od Vnanjih Goric, na potoku Curnovcu; le-ta pa je bila poleti 2009 zaradi nestrokovnega in neustreznega poglabljanja drenažnih jarkov na žalost uničena. Slika 24: Okrog vidrine potopne odprtine polkrožno nanizani oklepi močvirske sklednice - vidrinega plena (foto: J. Lanszki). Na Ljubljanskem barju takšnega prizora nismo našli.

46 Slika 25 in Slika 26: Potok oz. kanal Curnovec pred uničenjem (začetek marca 2009, levo) in po uničenju (22. marca 2009) habitata in osebkov močvirske sklednice. Uničen je bil tudi habitat drugih rastlinskih in živalskih vrst, med drugim tudi zavarovane evrazijske vidre (foto M. Vamberger). Naravovarstvenega konflikta med vidro in močvirsko sklednico na Ljubljanskem barju nismo zaznali. Vsekakor bo zaradi velike ogroženosti in prostorske omejenosti želve potrebno ta odnos še naprej spremljati (monitoring). Če bo namreč vidra odkrila sklednico kot primeren plen, se lahko zgodi, da se bo pozimi, ko želve hibernirajo, koncentrirala na plenjenje te vrste na prezimovališčih. Takšna navada plenilca lahko ogrozi populacijo sklednice na Ljubljanskem barju. V času trajanja naloge pa smo zaznali drug nepričakovan naravovarstveni konflikt: med evrazijsko vidro in sulcem (Hucho hucho), našim največjih salmonidom. Obe vrsti sta ogroženi in zavarovani po Evropski Habitatni direktivi. Sulci se namreč drstijo pozimi, od oktobra do februarja; takrat se zatečejo v manjše pritoke in so zelo ranljivi. Tudi mlade ribe sprva žive v manjših pritokih, kasneje pa se preselijo v večje vodotoke. V zadnjih desetletjih pri nas sulca intenzivno gojijo v ribogojnicah, mladice pa vlagajo v primerne gojitvene potoke. Eden takšnih je Podlipščica, kjer sulce vlaga RD Vrhnika. Zaradi primernega naravnega okolja in izobilja kakovostnega plena v kritičnem letnem času se je tudi vidra osredotočila na potoke, kjer je velika koncentracija sulca. Ribiči se pritožujejo nad gospodarsko»škodo«, ki jo povzroča s plenjenjem sulca. Naravovarstveni konflikt bi bilo potrebno reševati s sodelovanjem ribiških družin, ARSO in Zavoda za varstvo narave; skupaj bi morali poiskati rešitev, primerno za ohranjanje obeh vrst. Seveda pa so ribogojski in ribiški interesi v nasprotju z načeli varstva narave, po katerih avtohtonih vrst živali, ki jih moramo ohranjati, ne bi smeli gojiti v naravnih habitatih na način vzreje domačih živali zato, da bi jih pozneje lovili. V času trajanja naloge smo dobili nekaj sporočil, da je na območju Ljubljanskega barja povožena vidra. V večini primerov se je izkazalo, da je šlo za nutrijo. Poleti 2009 pa nas je lovec iz LD Tomišelj obvestil o najdbi povožene vidre na malo frekventirani makadamski barjanski cesti, 100 m pod sotočjem Zidarjevega in Tlaškega grabna. Po ogledu smo ugotovili, da je bila zdrava odrasla samica, dolga 107 cm in težka 6,2 kg; znakov laktacije nismo opazili. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 46

47 Kljub neljubemu dogodku je bila najdba dragocena, saj je omogočila pridobitev tkivnih vzorcev za genetsko analizo DNA. Ob avtopsiji na Veterinarski fakulteti bomo pridobili vzorce različnega tkiva, ki jih bodo genotipizirali na Biotehniški fakulteti, Odd. za zootehniko (Genetski laboratorij pod vodstvom prof. Dovča); hkrati bodo opravili tudi primerjalno analizo vzorcev svežih iztrebkov, nabranih na Ljubljanskem barju v zimi 2008/09 in shranjenih v zamrzovalniku. Tako bomo lahko dobili pomembne podatke o sorodnosti populacij z Ljubljanskega barja in z Goričkega (genotipizacija v okviru projekta LIFE), ki teoretično nimata nobenih stikov. Iz genetskih analiz bomo pridobili tudi podatke o lastnostih vidrine populacije na Ljubljanskem barju, morda tudi številčnosti. Zaradi pičlo odmerjenih sredstev v okviru pričujoče naloge genetskih analiz ni bilo mogoče opraviti. Nadvse priporočljivo in koristno pa bi bilo zagotoviti dodatna sredstva, ki bi omogočila nadaljnje raziskave in pridobitev dragocenih podatkov BOBER Za Ljubljansko barje so bile že večkrat izražene želje po ponovni naselitvi bobrov na zgodovinsko območje»jalnovih Bobrov«. Če naravna kolonizacija te vrste ne bo ovirana, jih morda lahko pričakujemo tudi spontano, saj prodirajo tudi po porečju Save navzgor. V okviru pričujoče naloge smo analizirali habitatne možnosti za bobra na Ljubljanskem barju in predvideli možno naravno pot poselitve. V zvezi z možnostjo kolonizacije Ljubljanskega barja z bobri smo navezali stik z zagrebško Fakulteto za šumarstvo, prof. dr. Grubešičem in sodelavci, ki so naselili bobra na Hrvaškem in (tudi prek naše organizacije) spremljajo njihovo napredovanje v Sloveniji. V pomoč so nam tudi z novejšo literaturo in spoznanji ter s svojimi izkušnjami. Pri ocenjevanju primernosti habitata za bobra smo ugotovili, da je povprečna ocena primernosti habitata zmerna do dobra. Kot primerne habitate ocenjujemo predvsem reke Ljubljanico, Borovniščico, Ljubijo, Bistro, Želimeljščico, Ižico in Iško. Primerni so predvsem tisti odseki, kjer je obrežna vegetacija ohranjena v širšem pasu in sestavljena iz mehkolesnih drevesnih vrst. Slika 27 in Slika 28: Iščica (levo) in Želimeljščica (desno). Oba vodotoka predstavljata potencialen habitat za bobra. Tako kot tudi drugi vodotoki Ljubljanskega barja, pa potrebujeta še nekaj prostora, za razvoj širšega obrežnega pasu, poraslega z mehkolesnimi vrstami. (Foto: levo T. Gregorc, desno M. Hönigsfeld Adamič). Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 47

48 5.3. NUTRIJA Obstoječi podatki o razširjenosti na Ljubljanskem barju Purger & Kryštufek (1991) sta od lovcev dobila informacije, da so se nutrije blizu Notranjih Goric pojavile v letih 1989/90. Tam so tudi preživele zimo in se spomladi razmnoževale. Njihov pojav povezujeta z obstojem nekaj manjših farm za krzno pri Notranjih Goricah. Kasnejši podatki za Ljubljansko barje so iz Kozlerjeve gošče (april 1992), leta 1993 so se zadrževale v Tomišlju pri Mateni in tudi v Ljubljanici, 1995 so jih fotografirali ob Tivolskem bajerju, pri Iški Loki je bila istega leta najdena (verjetno) naplavljena lobanja (Kryštufek, 1996). Kryštufek (1996) zaključuje, da zbrani podatki jasno kažejo, da je nutrija na Ljubljanskem barju stalno prisotna in vse prej kot redka. ZGS razpolaga s podatki odstreljenih lovnih živali po lovskih območjih (LO), med njimi tudi za nutrije v obdobju od leta 1999 do To so edini podatki, ki smo jih lahko pridobili od ZGS o odstrelu. Zato smo izdelali analizo po LO, ki imajo svoje območje vsaj delno na Ljubljanskem barju. LO so prikazana na spodnji sliki. V analizo smo vključili lovska območja, ki pokrivajo območje Ljubljanskega barja ali se pojavljajo na njegovem robu. Nekatera od teh LO so po novem združena (npr. Rakovnik in Škofljica, Dobrova in Brdo, Brezovica in Vič, Toško čelo in GL Ljubljansko polje - Rožnik), podatki pa obstajajo za LO v času, ko še niso bila združena. Poleg tega je potrebno upoštevati, da so bili lahko osebki odstreljeni zunaj območja Ljubljanskega barja; s temi podatki ne razpolagamo. V analizo nismo vključili LO Pšata (odstreljena 2 osebka l. 2008), čeprav se navezuje na Ljubljansko barje, vključili pa smo LO Pugled. Tako je bilo v nadaljnjo analizo vključenih 15 LO (po prejšnji razdelitvi). V 9 LO (Rakitna, Borovnica, GL Ljubljanski vrh, Vrhnika, Vič, Toško čelo in GL Ljubljansko polje - Rožnik ter Dobrava in Brdo) niso v tem obdobju odstrelili nobene nutrije. Med leti 1999 in 2008 so na Ljubljanskem barju odstrelili nutrije samo v obdobju med leti 2006 in Na spodnjem grafu je prikazan odstrel nutrij za to obdobje na območju 6 LO in skupni seštevek odstreljenih nutrij po letih. 80 Št. odst. os TOMIŠELJ PUGLED IG ŠKOFLJICA RAKOVNIK BREZOVICA Skupaj Leto Graf 2: Število odstreljenih osebkov nutrij po LO na Ljubljanskem barju Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 48

49 Največ nutrij je bilo odstreljenih v LO Brezovica (53 os.), sledi Škofljica (26 os.), Ig (22 os.) in Rakovnik (16 os.). Pugled in Tomišelj sta imela nizek odstrel (2 in 5 os.). Vsekakor v obdobju zadnjih 3 let zaznavamo trend povečanja odstrela v vseh LO. Opazimo lahko, da je bil odstrel najvišji na vzhodnem delu Ljubljanskega barja, izjema je Brezovica, ki leži v osrednjem delu, na zahodnem delu Barja pa odstrela ni bilo. Ena od možnih razlag je, da nutrije na teh LO živijo na območjih nelovnih površin. Slika 29: Odvzem nutrij na Ljubljanskem barju v obdobju (vir podatkov: Zavod za gozdove Slovenije) Rezultati raziskave razširjenosti nutrije na Ljubljanskem barju Delo na terenu je potekalo od januarja do septembra Beležili smo neposredna opazovanja nutrij, njihove sledi (iztrebki, stopinje) in brloge. Nutrije žive na celotnem območju Ljubljanskega barja, največ na rekah Ljubljanici in Ižici. Iz našega popisa ni bilo mogoče oceniti številčnosti populacije ali posameznih subpopulacij, poleg tega to tudi ni bil namen naloge. Vsekakor pa smo s to raziskavo pokazali, da je nutrija splošno razširjena na vsem Ljubljanskem barju. Z Zavoda za gozdove (centralna enota) smo 7. aprila 2009 dobili telefonsko sporočilo, da sta bila v zadnjih dneh ob Ižanski cesti na Ljubljanskem barju najdena dva kadavra vidre. Po kontaktu z revirnim gozdarjem in lovcem na KO Škofljica smo enega od kadavrov našli ob Ižanski cesti v bližini Iga in ugotovili, da gre za velik primerek nutrije. Drugega primera Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 49

50 zaradi razpadlosti kadavra ni bilo mogoče več preveriti, zelo verjetno pa gre za podoben primer, saj je očitno, da včasih niti lovci ne razlikujejo med vidro in glodavcem. Slika 30 in Slika 31: Mesto povoza in najdbe samca nutrije aprila 2009 potem, ko smo dobili obvestilo o najdbi»vidre«. (foto M. Hönigsfeld A.) 5.4. PIŽMOVKA Obstoječi podatki o razširjenosti na Ljubljanskem barju Leta 1952 se je pojavila pižmovka v Črnučah (Kryštufek, 1985); predvidevamo torej, da je okrog tega leta začela naseljevati tudi območje Ljubljanskega barja. Kasnejših podatkov o pojavljanju vrste na območju Ljubljanskega barja v literaturi nismo zasledili. ZGS razpolaga s podatki o odstreljenih lovnih živalih po lovskih območjih (LO), med njimi tudi za pižmovke v obdobju od leta 1999 do To so edini podatki, ki smo jih lahko pridobili od ZGS. Zato smo izdelali analizo po LO, ki imajo svoje območje vsaj delno na Ljubljanskem barju. LO so prikazana na spodnji sliki. V analizo smo vključili lovska območja, ki pokrivajo območje Ljubljanskega barja ali se pojavljajo na njegovem robu. Nekatera od teh LO so po novem združena (npr. Rakovnik in Škofljica, Dobrova in Brdo, Brezovica in Vič, Toško Čelo in GL Ljubljansko polje - Rožnik), podatki pa veljajo za LO, ko še niso bila združena. Poleg tega je potrebno upoštevati, da so lahko bile živali odstreljene zunaj območja Ljubljanskega barja - teh podatkov nismo dobili. To je zelo verjetno za LO Dobrova in Brdo, kjer je prišlo do odstrela v nekdanjem LO Dobrova, v LO Brdo pa ni bil odstreljen noben osebek, zato smo LO Dobrova in Brdo izločili iz nadaljnje analize, sicer bi po tem principu v analizo lahko vključili tudi LO Horjul. Tako je bilo v nadaljnjo analizo vključenih 12 LO. V 6 LO (Vič, Rakovnik, Borovnica, Rakitna ter Toško Čelo in GL Ljubljansko polje - Rožnik) ni prišlo v tem obdobju do odstrela nobene Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 50

51 pižmovke. Na spodnjem grafu je prikazan odstrel pižmovk za obdobje od 1999 do 2008 na območju 6 LO in skupni seštevek odstreljenih pižmovk po letih. 50 TOMIŠELJ 40 GL LJUB. VRH Št. odst. os IG ŠKOFLJICA BREZOVICA 10 VRHNIKA Skupaj Leto Graf 3: Število odstreljenih pižmovk po LO na Ljubljanskem barju. Skupaj je bilo odstreljenih 240 osebkov. V tem obdobju je bilo največ pižmovk odstreljenih na LO Vrhnika (166 os.), največ l (46 os.). Sledi LO Ig s 53 os. in LO Brezovica s 15 os. V 3 LO so lovci v tem 10-letnem obdobju odstrelili največ po 3 osebke (LO Tomišelj 2 os., LO Gl. Ljubljanski vrh 1 os. in LO Škofljica 3 os.). V skupnem seštevku vidimo, da je bil odstrel najvišji v letu 1999 (46 os.), nato pa je odstrel pričel upadati in je v letih od 2001 do 2006 znašal med 14 in 20 os. Do l so bili vsi osebki odstreljeni le na območju LO Vrhnika. Po letu 2005 je v LO Vrhnika odstrel močno upadel, povečal pa se je v LO Ig in LO Brezovica. Slika 32: Pižmovka na Ljubljanskem barju - ena redkih slik s spleta, kjer je žival pravilno določena (vir: Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 51

52 Slika 33: Odvzem pižmovk na Ljubljanskem barju v obdobju od (vir podatkov: Zavod za gozdove Slovenije) Rezultati raziskave razširjenosti pižmovke na Ljubljanskem barju Terensko delo smo opravljali od januarja do septembra Pozorni smo bili na osebke pižmovk, na njihove sledi (stopinje, iztrebke in sledi hranjenja) ter njihova bivališča (rove, naselbine, prehranjevalne platforme). Vsekakor je bilo potrjevanje prisotnosti pižmovke mnogo težje od nutrije, saj so pižmovke aktivne v dnevnem času, ko večinoma nismo bili na terenu (zora, mrak), poleg tega so iztrebki mnogo manj razpoznavni, vhodi v rove so pod vodno gladino; naselbin na Ljubljanskem barju nismo opazili, saj je dovolj dobrih habitatov za rove, ki so za pižmovke prednostni v primerjavi z naselbinami, če to omogočajo razmere (Engeman & Whisson, 2003), poleg tega ni mnogo plitvih voda, ki bi bile primerne za naselbine, predvidevamo pa tudi, da populacijske gostote niso velike in ni potrebe po izgradnji naselbin. Tudi stopinje so mnogokrat v neidealnih razmerah neprepoznavne in niso 100 % določljive. Prisotnosti pižmovke nismo mogli z gotovostjo potrditi, zato so podatki o odstrelu za potrjevanje prisotnosti toliko pomembnejši. Sklepamo, da se je populacija pižmovk vsaj na Ljubljanskem barju zmanjšala v primerjavi s preteklimi leti, ko je bilo pižmovke moč pogosteje videvati. Čeprav se je odstrel po letu 2006 povečal, kar bi lahko kazalo na ponovno rast, je to morda le cikel v nihanju populacije. Ena od možnosti bi bila, da so ubrale strategijo bolj skrivnega življenja zaradi človeka, saj so tudi sicer bolj plašne od nutrij, zaradi odstrela pa so morda spremenile način življenja. Dejavnik, ki je dodatno lahko prispeval k zmanjšanju populacije, je kompeticija z nutrijo in izpodrivanje pižmovke z nutrijo, saj je le-ta večja in Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 52

53 dominantna v primeri s pižmovko. To hipotezo glede odnosa med obema vrstama bi bilo potrebno za Ljubljansko barje preučiti v posebni nalogi. 6. PREDSTAVITEV REZULTATOV JAVNOSTI Velik del varstva narave temelji na ozaveščanju in informiranju različnih skupin javnosti. Če sodimo po različnih sporočilih, ki se pojavljajo na različnih spletnih forumih, v zvezi z vidro, bobrom in drugimi obvodnimi sesalci še vedno vlada velika zmeda in neznanje. Največ fotografij, ki jih obiskovalci in sodelavci spletnih strani posnamejo v naravi, prikazuje nutrijo, vendar zelo maloštevilni avtorji vedo, katero žival so posneli. Tako se pojavljajo ugibanja o podganah, pižmovkah, bobrih, celo činčilah in budrah, nemalokrat pa tudi o vidri. Zato so kakovostna gradiva za splošno izobraževanje in informiranje o naravi, naravnih vrednotah in varstvu narave zelo potrebna. Ker je za izobraževanje in informiranje potrebno kakovostno gradivo poljudno-izobraževalne in strokovne narave - obveznost za pripravo takšnega gradiva je zaznati tudi v razpisnem gradivu MOL -, smo že v prvem poročilu pričujoče naloge predlagali sodelovanje Inštituta LUTRA z razstavo AQUALUTRA, ki smo jo pripravili v okviru projekta LIFE-NATURA Ohranjanje vidrine populacije na Goričkem in odprli ob priložnosti Evropske konference za vidro na gradu Grad na Goričkem. V sodelovanju z vodstvom Krajinskega parka Ljubljansko barje smo pripravili dva razstavna panoja: Vidra na pragu prestolnice (z rezultati razširjenosti vidre na Ljubljanskem barju v kartni in besedilni obliki) in Koga lahko presenetimo ob vodi ali kdo lahko preseneti nas? (razlikovanje semiakvatičnih vrst sesalcev, ki jih lahko srečamo na Ljubljanskem barju). Panoji so veliki 200 x 80 cm in pripravljeni dvojezično (slovensko/angleško). Panoja sta oblikovalsko skladna s panoji že pripravljene razstave AQUALUTRA - Vidra, kraljica voda; tako vsi panoji z razstavnimi eksponati vred sestavljajo celovito razstavo, ki pa jo je kadarkoli še mogoče dopolniti z novimi vsebinami (panoji). Razstava je bila po odprtju na Gradu na Goričkem povabljena na gostovanje v Tehniški muzej Slovenije v Bistro pri Vrhniki. Z lepo kulturno prireditvijo smo jo slovesno odprli 18. maja 2009, na svetovni dan muzejev. V kulturno-zgodovinskem okolju srednjeveškega gradu je razstava zaživela na prav poseben način, saj je Bistra znana lokacija, kjer se vidra stalno pojavlja in kjer smo obiskovalcem lahko»v živo«pokazali tudi sveže znake njene navzočnosti. Po podatkih TMS si je v času gostovanja razstave o vidri muzej (torej tudi razstavo o vidri) ogledalo obiskovalcev. Pripravili in izvedli smo tudi delavnico za osnovnošolce. Razstava je bila v Bistri odprta do 10. septembra, ko smo jo prenesli v nov center AQUALUTRA v Križevcih na Goričkem. Skupaj z vidrinim centrom (zgrajenim iz projekta LIFE-NATURA) smo jo ponovno odprli 12. septembra Ob otvoritvi (slovesnosti se je udeležilo več kot 200 ljudi) je bila deležna velike pozornosti, obiskovalce pa je privabljala še vse sobote in nedelje do novembra, ko smo center čez zimo iz objektivnim razlogov zaprli. Posebno veseli smo bili domačinov, ki so pokazali veliko zanimanja in občudovanja. Razstavo si je prišlo ogledat tudi nekaj organiziranih skupin, med drugim študentje, lokalni vrtec (starost otrok 5 in 6 let) in društvo upokojencev; med obiskovalci smo zaznali tudi goste bližnjih term v Moravskih Toplicah. Več o razstavi na Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 53

54 Razstava AQUALUTRA že dobiva širše razsežnosti, saj jo vabijo v Triglavski nacionalni park na Bled in v Arboretum Volčji potok. Na Bledu bo gostovala od 20. marca do 15. maja (obeležila bo svetovni dan voda), v Volčjem potoku pa od 25. maja do 25. avgusta Za obe lokaciji že potekajo dogovori o hkratnih delavnicah Z vidro do znanja za predšolske otroke in osnovnošolce. Razstavo spremlja tudi zloženka z istim naslovom, ki predvsem pojasnjuje razlike med obvodnimi vrstami sesalcev, ki jih lahko srečamo na Ljubljanskem barju in drugod po Sloveniji in s katerimi lahko vidro zamenjamo. Zloženka vsebuje tudi vse podatke o razstavi in sofinancerjih. Slika 34: Z otvoritve razstave AQUALUTRA v Bistri maja 2009 Slika 35: Delavnica z vrtcem v centru Aqualutra v Križevcih na Goričkem (oktober2009) Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 54

55 Hönigsfeld A.M., Gregorc T., Nekrep I., Mohar P., Torkar G.,: Inventarizacija vidre (Lutra lutra) in drugih večjih vodnih Slika 36: Večji obvodni sesalci, ki jih lahko srečamo v Sloveniji, in njihovo razlikovanje (risba: Ueli Iff).

56 Inštitut LUTRA je s tem izpolnil tudi pogodbeno določilo iz 3. odstavka 6. člena pogodbe o pripravi plakata za morebitne potrebe razstave in predstavitve rezultatov širši javnosti, za katerega sicer finančnih sredstev v pričujočem projektu ni bilo na voljo. Oba plakata v Prilogi št SMERNICE IN PREDLOGI ZA NADALJNJE DELO 7.1. VIDRA Naloga je pokazala na številne naravovarstvene in ozaveščevalne aktivnosti pa tudi na strokovne in raziskovalne naloge, ki bi jih bilo potrebno izvesti v prihodnjih letih. Nekaj jih predlagamo v nadaljevanju: Razstava: Povpraševanje po razstavi AQUALUTRA v slovenskem prostoru kaže na ustrezno pripravljen material za izobraževanje in ozaveščanje različnih ciljnih skupin javnosti in na potrebe po takšnem materialu. En sam izvod razstavnih panojev ne more zadostiti povpraševanju, zato predlagamo vsaj podvojitev (ponatis); en izvod bi stalno razstavili v vidrinem centru na Goričkem, drugi bi lahko potoval po različnih lokacijah po Sloveniji in tudi tujini. Ob tem bi lahko razstavo dopolnili tudi z dodatnimi vsebinami in ji dodali panoje. Izobraževalne delavnice v povezavi s Krajinskim parkom Ljubljansko barje: organizacija izobraževalnih delavnic za predšolsko in osnovnošolsko mladino; organizacija naravoslovnih dni in prostočasnih interesnih aktivnosti v srednjih šolah, predvsem z območja mesta Ljubljane. Strokovna izobraževanja: za prebivalstvo mesta Ljubljana, za planerje in izvajalce posegov v okolje (na zavarovana območja) ipd. Monitoring vidre: Po naravovarstvenih zahtevah in veljavni metodologiji je potrebno za vidro izvajati monitoring na 3 leta (Chanin 2003); osnovo za to predstavljajo območja SCI oz. območja Natura 2000, razglašena na podlagi Direktive o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst. Za območje Ljubljanskega barja je zaradi možnih naravovarstvenih konfliktov in velikega vpliva mesta na barjanski ekosistem takšen ali pogostejši monitoring nujen, če želimo zagotoviti ohranjeno populacijo vidre in pravočasno ukrepati v primeru ogroženosti. Populacijska raziskava vidre: Vzorce vidrinih iztrebkov, ki smo jih nabrali v pričujoči nalogi, bi bilo potrebno čim prej genotipizirati in pridobiti dragocene podatke o populaciji vidre na Ljubljanskem barju. Tako bi pridobili bazo podatkov za nadaljnje raziskave. V naslednji sezoni, zimi 2009/2010 bi jo bilo potrebno dopolniti z dodatnimi vzorci, v nadaljevanju pa redno dodajati vzorce ob monitoringu. Le tako bi dobili zanesljivo sliko o vidrini populaciji in tudi določili trend populacije, iz česar lahko sklepamo na stopnjo ogroženosti in po potrebi pravočasno ukrepamo. Demonstracijski projekt: Na izbranem odseku vodotoka na zelo izpostavljeni lokaciji predlagamo izvedbo demonstracijskega projekta za renaturacijo rečnega ekosistema in Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 56

57 ustvarjanje sekundarnih habitatov za živalske in rastlinske vrste. Projekt bi imel predvsem ozaveščevalni namen - meščanom prestolnice bi pokazal na neustrezne posege v vodotoke v preteklosti in možnosti ponovne vzpostavitve ekosistema po sodobnih sonaravnih metodah. Primeren vodotok je po naši presoji celotna Glinščica, ustrezen odsek za demonstracijo pa med novim mostom južne vpadnice in izlivom Glinščice v Ljubljanico. Slika 37: Glinščica pri Biotehniški fakulteti: neustrezno regulirana struga z betonskimi ploščami in goli bregovi so stroki v soseščini v sramoto in kar kličejo po sonaravni obnovi rečice BOBER Glede na podatke o širjenju vrste v Sloveniji v zadnjem desetletju bobri počasi, a vztrajno napredujejo in zasedajo nove habitate tako v SV kot JV Sloveniji. Bober se vsekakor lahko pojavi tudi na Ljubljanskem barju, vprašanje pa je, ali mu bo uspelo tudi obstati. Da bi zagotovili dovolj primernih habitatov za stabilno in stalno populacijo bobra na Ljubljanskem barju, je potrebno posamezne ukrepe varstva predvideti že zdaj, ko bober še ni dosegel barja. Predvsem gre za zagotavljanje dovolj velikih območij s primerno obrežno zarastjo (tako vrstno kot površinsko). Upoštevati moramo tudi negativni vpliv razraščanja tujerodnih invazivnih vrst na razvoj in razrast obrežne vegetacije in obratno. Prav tako je potrebno predvideti, da se bodo s prihodom bobra pojavili tudi konflikti zaradi gospodarske škode, predvsem na poljščinah, in se pravočasno pripraviti. Redno je potrebno spremljati (monitoring) spremembe ob vodotokih, ki bi kazale na prihod bobra v zgodovinski habitat. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 57