študijsko leto 2016/2017 številka 11

Transcription

1 R e v i j a Š t u d e n t s k e g a A r h e o l o š k e g a D r u š t v a študijsko leto 2016/2017 številka 11

2 2 3

3 POZDRAV UREDNIŠTVA V rokah držite 11. številko študenstke revije Profil. Z novim letom je nastopilo tudi novo uredništvo. V nadaljevanju so objavljeni članki, ki se dotikajo časovno in tematsko zelo različnih obdobij in področij. Letošnji članki zavezmajo tematiko od rimskih akvaduktov znotraj mest do rimske prehrane, anglo-saške pokope, poskus rekonstrukcije grobnega reliefa, predstavitev razstave Gradišča nad Bašjem ter svojevrstnen vpogled in bodoč diskurz arheologije, kot kritične družbene misli. Da pa ne bo vse skupaj preveč resnobno, je v obširni tematski izbor vključen tudi članek o ekskurziji v Raveno. Vljudno vabimo vse nadobudneže, da se nam v prihodnjem letu pridružite pri pisanju člankov. Vaš uredniški odbor PROFIL Revija Študentskega arheološkega društva Študijsko leto , številka 11 Naklada: 100 izvodov Tisk: Birografika BORI d.o.o. FINANČNA PODPORA UREDNIŠKI ODBOR Mateja REMŽGAR Andreja KRAŠNA Lan VIŠNAR Brina ZAGORC OBLIKOVANJE Revija: Lan VIŠNAR Brina ZAGORC, Mateja REMŽGAR Naslovnica: Mateja REMŽGAR I

4 KAZALO ARHEOLOGIJA KOT KRITIČNA DRUŽBENA MISEL 1-8 Č. LORBER POSKUS REKONSTRUKCIJE GROBNEGA RELIEFA Z MOTIVOM HERKULA IN HEZIONE 9-13 A. KRAŠNA DISTRIBUCIJA VODE V RIMSKIH MESTIH L. VIŠNAR RIMSKA PREHRANA IN APICIJEVI RECEPTI M. REMŽGAR ZA VERO STARŠEV. ARHEOLOŠKO NAJDIŠČE GRADIŠČE NAD BAŠLJEM R. RATEJ HOW HAVE ARCHAEOLOGISTS EXPLAINED CHANGING BURIAL PRACTICES FOR HIGH-STATUS FEMALE BURIALS IN ANGLO- SAXON ENGLAND CA AD? B. ZAGORC EKSKURZIJA V RAVENO J. N. POLLAK II III

5 ARHEOLOGIJA KOT KRITIČNA DRUŽBENA MISEL Črtomir LORBER Abstract In this essay I will discuss the value of archaeology as a type of critical thought. I am of the opinion that archaeology, as any social science, is bound to act as a social and political agent in the modern society. In this it is joined by history in its unique structure, which is defined by historical thought. The latter is by definition critical as it understands the past as a way of understanding the present. I will also argue that neither archaeology nor history can ever know the one and only truth the truth they can recognize is in some ways relative. I shall draw heavily on the work of R. G. Collingwood and Hayden White, as I will try and show that our knowledge regarding the past maximizes our duty to the present. As we are able to see the ways in which the past shaped our present, we must be able to understand every civil action of the present, every thought, work of art and even our own material culture were shaped by our past experience, though not necessarily in the evolutionary sense. Again we are duty bound to serve the present as, to paraphrase T. H. Marshall, the past and the society of today have given us the means to understand ourselves in a certain way our education, to which we owe our understanding of ethics, social tropes and even language, built the foundation upon each one of us has achieved the education in archaeology, history, sociology The only thing society wants in return is our agency to do our best for it, by our work and our educated opinion. As such every science is in its core critical with regards to the world that surrounds it. The only thing left for debate is then the question of how to serve both ourselves and society in that one duty we all share, regardless of our scientific specialization or political opinions. How is archaeology to serve as a type of social critical thought? Arheologija in širša javnost imata zapleten odnos, ki ga najbolje opisujeta nerazumevanje javnosti za delo arheologov in vse prepogosta arheološka vzvišenost v odnosu z javnostjo. Vprašanje odnosa med javnostjo in arheološko stroko ni nič novega. Že leta 2008 je Verena Vidrih Perko zapisala, da je kulturna dediščina, kamor prištevamo tudi arheološko dediščino, brezpogojna osnova vsake kulturne in narodne, regionalne in narodne identitete (Perko 2008, 113). Te besede utemeljujejo tezo, da je arheologija znanost moderne dobe, ki ima veliko družbeno moč. Raziskave starih civilizacij Bližnjega vzhoda, antične Grčije in Rima ter evropske prazgodovine ter zgodnjega srednjega veka so v dobi velikih evropskih imperijev v 19. stoletju oblikovale identiteto narodov in nacij stare celine. Arheološka odkritja so bila navdih za številna umetniška dela, tako literarna kot tudi vizualna, ravno tako pa so bila navdih za politične aspiracije, ki so pripeljale do najbolj krvavih spopadov v človeški zgodovini. Arheološka stroka je sledila številnim znanstvenim trendom in jih integrirala v svojo prakso. Od socialnega darvinizma do postmodernizma, pa tudi rasizma in nacionalizma vse te ideje je integrirala v svojo interpretativno prakso in jih utemeljila na svojem raziskovalnem področju. Tako je sprejela tudi odgovornost za posledice svojih dejanj, kar je dokazala s tem, ko se je poskusila očistiti madeža službovanja fašističnim avtoritarnim režimom. Ravno to sprejetje odgovornosti nas povezuje z vprašanjem, ki ga zastavljam v pričujočem eseju. Ali je arheolog lahko kritičen do družbe, v kateri živi? Najlažji odgovor predstavlja nasprotje med pozitivnim in negativnim odgovorom. Odgovor je vsekakor odvisen od našega dojemanja arheologije in historične družbene misli, ki arheologijo prežema. Če arheologijo dojemamo izrazito empirično, torej 1

6 kot naravoslovno znanost, ki lahko spozna le golo resnico podatka, ne pa človeške misli, ki se za tem podatkom skriva, je odgovor vsekakor nikalen. Ta odgovor se nanaša tudi na izrazito tipološko razmišljanje nekaterih arheoloških šol v srednji Evropi, ki se izogibajo kakršnikoli socialni interpretaciji v arheologiji, da bi se izognili zlorabam arheologije, kakršno je arheologija doživela v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja. Sam zagovarjam pozitiven odgovor. Ena izmed poti, s katerimi se arheologija sooča z današnjo družbo je vsekakor arheologija za javnosti. Opozarjam, da se tu pojavlja izraz javnosti v množini. Ta izhaja iz ideje, da je sodobna družba polna nasprotij (Perko 2008, 114), kar pomeni, da je vsaka vrednota stvar pogajanj v družbi, pogajanj med različnimi javnostmi. Te javnosti bi lahko označili z bolj splošno oznako družbene skupine. Slednje so lahko opredeljene prek verske, razredne, nacionalne ali katere druge identitete. Te skupine oblikujejo različna, ne nujno koherentna in racionalno utemeljena, mnenja o različnih družbenih problemih, ki jih poskušajo razumeti humanistične in družboslovne znanosti. Seveda se zastavlja vprašanje, ali je vsaka javnost ali družbena skupina sposobna podati relevantno mišljenje o določenem družbenem problemu. Sam menim, da ne, saj so družbene problematike preveč raznovrstne in preveč kompleksne, da bi vsak kolektiv, ne glede na število članov omenjenega kolektiva, lahko podal relevantno mnenje o neki/vsaki problematiki. Tako arheologi nismo poklicani, da bi se lotevali problematike epidemiologije urbanih okolij in se z nami ne posvetujejo o načrtih novih čistilnih naprav ali filtrov. Kakor je res, da moramo vsako javnost ali družbeno skupino oz. družbo v njeni celostni sestavi razumeti kot upoštevanja vrednega partnerja (Perko 2008, 114), se moramo tudi zavedati, da obstajajo problemi, kjer ta partner ne bo mogel ponuditi ničesar. Slednje je recipročen odnos kakor družba ne more vedno pomagati ali razumeti stroke, tako ni vsaka stroka primerna za razumevanje družbenih problemov. Tako sem mnenja, da je arheologija za javnosti, ki arheološko interpretacijo prilagaja širšim potrebam družbe, sicer dober začetek, vendar ni tisti pravi nagovor, ki naj bi ga arheologija ponudila širši družbi, s čimer želim reči, da so muzeji in podobne inštitucije morda res le eden izmed medijev moderne družbe, pa vendar to ni njihova primarna vloga. Vloga medijev je spodbujanje javne razprave. To seveda drži in v tem kontekstu je vloga muzejev s svojimi razstavami jasna javna razprava o dediščini, njeni vlogi v družbi in njenem dojemanju in vključevanju v identitetne procese. Po drugi strani pa je vloga arheologije skrita v njeni historični družbeni misli. S tem ne nameravam enačiti arheologije z zgodovino, temveč samo izpostavljam, da tako zgodovina kot tudi arheologija izhajata iz vira, ki ga je ustvaril človeški agent v nekem prostoru, času in družbenem kontekstu. Ti trije elementi oblikujejo družbeno misel. Sicer lahko razpravljamo, kateri izmed njih (ali katera njihova podkategorija), je primarni oblikovalec te misli, pa vendar se lahko načeloma strinjamo, da vsaka družba deluje kot koherenten in samo-obnavljajoč se sistem, katerega motor je konsenz o vrednotah, normah in praksah, ki ga imenujemo kultura. Cilj vsake znanstvene misli, sploh historične, je samo-spoznanje. R. G. Collingwood je pojem samo-spoznanja v zgodovinski misli utemeljil kot vedenje človeka o tem, kaj pomeni biti človek, razumeti, zakaj si človek, kakršen si, in razumeti, zakaj si edinstven (Collingwood 1993, 10). Za arheologijo bi to pomenilo, da mora odgovoriti, kaj pomeni biti znanost, zakaj je arheologija humanistična znanost in kaj je njen edinstven doprinos k znanstvenemu vedenju. Sam bi dodal še vprašanje bolj splošne narave kaj lahko arheologija kot znanost doprinese k splošni kritični misli? Odgovori na ta vprašanja so večplastni in kompleksni. Kot prvi problem se kaže dejstvo, da velika večina, ne le laične javnosti temveč tudi stroke, znanost razume v njeni pozitivistični in naravoslovni definiciji, kot način mišljenja, ki naj bi nam razprl vse naravne zakone in zapovedi; torej ne kot ustvarjalke realnosti, temveč kot učenko že obstoječega znanja. S tem ni nič narobe in vsekakor je res, da naj bi objektivna resničnost, v kateri veljajo naravni zakoni, obstajala. Jezik sporazumevanja te resničnosti je matematika. V grobem vse to drži, če ob strani pustimo matematične probleme iracionalnega, multiverzuma ipd. To je področje teoretske fizike, vsekakor pa je tudi te probleme mogoče opisati z matematiko. Ali je družbo mogoče opisati prek matematike? Statistiki bi vsekakor trdili, da je to mogoče, in bi pokazali na številne demografske študije, davčne študije ipd. Te študije so vsekakor uporabno orodje razumevanja družbe, ravno tako GIS analize in tipologija artefaktov, vendar se ne dotaknejo družbe kot take, kar ni nič nenavadnega. Kolikor sociologov, arheologov, zgodovinarjev, psihologov ipd., toliko definicij družbe. Koncept družbe in koncept kulture (nista enoznačna) sta med koncepti, ki ju je najtežje definirati. Vzemimo za primer definicijo kulture, kot jo zagovarja Binfordova šola nove arheologije, po kateri je kultura sistem ekstrasomatskih prilagoditev na okolje. Takoj lahko prepoznamo dva temelja takega razumevanja kulture: teorija sistemov in okoljski determinizem. Če lahko ovržemo katerega koli izmed teh dveh temeljev omenjene definicije kulture, mora biti slednja napačna oz. je aplikativna le v konceptno jasno utemeljeni interpretaciji podatkov. Podobno velja za Kossinov zakon o retrogradnem prepoznavanju etničnih skupin v prostoru. Izhaja iz idej, da so etnične skupine biološka danost (primordializem), da so nespremenljive v svojem bistvu (kljub evoluciji materialne kulture je to še vedno ista etnična skupin) in da lahko materialno kulturo nekritično uporabimo kot etnični označevalec. Tudi tu velja isto v kolikor lahko ovržemo katerega koli izmed naštetih pogojev, to ni univerzalno dejstvo (naravni zakon), temveč interpretacija podatkov. Zakaj je za razumevanje zgoraj naštetih vprašanj to pomembno? Pomembno je, da razumemo, da je vsaka izmed teh idej nastala v nekem socialnem kontekstu, ki ga lahko morda označimo za enega ključnih faktorjev v razvoju znanosti (Trigger 1989, 12). Težko zanikamo, da so vprašanja, ki si jih postavljamo arheologi (pa tudi drugi humanisti in družboslovci), vsaj do neke mere utemeljena v prostoru in času, v katerem živimo in delujemo. Tako je Kossina poudarjal pomen etničnosti in rase, ker je živel v času, v katerem je prevladoval ta diskurz. Ravno tako je Binford deloval kot kritik paradigme, za katero je menil, da je neprimerna za čas, v katerem je sam deloval. Slednje ju nikakor ne odvezuje odgovornosti za napisano ali izrečeno, vendar ostaja dejstvo, da historičnega, filozofskega ali družbenega problema ne moremo razumeti brez razumevanja zgodovine mišljenja o tem problemu. Omenjena teza ni nič novega, saj se pojavlja skozi zgodovino in je osnova ideje, da lahko pišemo zgodovino neke stroke, naj bo to le zgodovina podatkov ali kritična (in delno subjektivna) zgodovina paradigem in interpretacij neke stroke. Lep primer take zgodovine je Triggerjeva knjiga A History of Archaeological Thought (1989), v kateri prek zgodovinske študije predstavi razvoj stroke, paradigme in interpretacije, ki so jo oblikovale. Pri tem velja izpostaviti, da knjiga sama zelo površno obravnava razvoj arheologije v vzhodni Evropi, kar lahko pripišemo predvsem jezikovni in politični pregradi, tako realni, kot tudi v odnosu zahoda do vzhoda. Kljub temu pa ta knjiga nakazuje ključni argument, ki bi se ga rad v eseju dotaknil. Kaj oblikuje arheologijo kot znanost? Vsekakor njena struktura. Deluje v okviru paradigem in interpretacij, ravno tako pa ima razvito standardizirano metodologijo raziskovanja. Ravno tako, morda še pomembneje, pa ima jasno razvito strokovno misel. Ta je sicer pogosto groba, saj se nekateri ključni koncepti uporabljajo brez reference na druge znanosti, v katerih so bolj pogosti. Ko arheologi razpravljamo o etničnih skupinah in etnogenezah, pogosto razpravljamo brez kakršnekoli reference na avtorje, kot sta Ernst Gellner ali Miroslaw Hroch. Ravno tako radi v razpravah o ekonomiji govorimo zelo grobo, brez referenc; pri tem je sicer res, da lahko razpravljamo o uporabnosti Keynesovega ali Hayekovega dela za arheologijo, pa vendar obstaja tudi historična ekonomija, katere dosežki so v našem delu redka referenca, vsekakor bolj redka kot delo geofizikov in drugih, bolj naravoslovno usmerjenih avtorjev. Kljub tem zadržkom lahko arheološko misel označimo za specifično znanstveno misel. Menim, da je še najbližje zgodovinski znanstveni misli, čeprav se problematike loteva širše, bolj usmerjeno na strukturno delovanje 2 3

7 družbe, kot pa na delovanje posameznih agentov. Njuna ključna povezovalna točka je historičnost njune misli. Glavno idejo historične misli smo že definirali samo-spoznanje družbe in človeka. Taka misel ni utemeljena na ponovljivi empirični analizi virov, temveč na interpretaciji. Interpretacija je po definiciji subjektivna. Temelji na odnosih med virom, podatkom in sodbo o podatkih. Ta odnos je Collingwood opisal kot ponovno uprizoritev dogodka v nas samih (Collingwood 1993, 358). Ni ga zgodovinarja ali arheologa, ki bi poznal resnico kot tako. Nihče ne trdi, da ta ne obstaja. Realnost dejstev obstaja, le dosegljiva nam ni, saj družboslovna in humanistična misel ne preučujeta univerzalnih, empirično prepoznavnih dejstev. Slednja so le vir naših podatkov. Tako lahko rečemo, da amfora obstaja, njen pomen pa interpretiramo na podlagi prostorskega konteksta, raziskovalne metodologije, analogij, časovne opredelitve in naših predvidevanj o delovanju antičnega gospodarstva in družbe. Ta interpretacija, pa tudi omenjeni raziskovalni kontekst in metodologija, sta odvisna od paradigme, ki ji sledimo in od časovnega in socialnega konteksta, v katerem delujemo. Ta odnos je t. i. solidarnost med obdobji, katerega univerzalno načelo je, da je recipročno, torej deluje v obe smeri (Bloch 1996, 69). Kakor raziskovalno vprašanje, ki ga postavim, oblikuje moje videnje podatkov, tako moje predznanje o problematiki oblikuje raziskovalno vprašanje, ki ga bom postavil. Tako lahko historično misel označimo kot sistem, ki regenerira sam sebe, vendar je odvisen od okolja, v katerem deluje. Arheolog ali zgodovinar ali sociolog (oz. kateri koli humanist ali družboslovec), ki deluje v enem časovnem in socialnem kontekstu, ne bo postavljal enakih vprašanj in ponujal enakih odgovorov, kot njegov kolega, ki deluje v drugem časovnem in socialnem kontekstu. Ta ideja je vsekakor relativistična. Iz nje so postavili tezo, da ni napačne zgodovine, samo različna videnja zgodovine. S tem se ne strinjam. Kot sem že poudaril, realnost obstaja, in napačna zgodovina ali arheologija je vsekakor tista, ki ni utemeljena na podatkih. Razumevanje te zgodovine pa se spreminja. Če bi veljala teza, da so vse zgodovine enake, bi bila zgodovina, ki zanika holokavst, enakovredna tisti, ki se sooča s problematiko rasizma in nacističnih zločinov. Tu bi rad izpostavil, da to ni pravo nasprotje. Ena izmed teh zgodovin ni utemeljena na dejstvih, druga je. Zanikanje holokavsta in drugih vojnih zločinov je zanikanje dejstev, torej po definiciji ni znanstvena misel. Relativistična ideja historične misli, na katero napeljujem, se bolj ukvarja z ločnico, ki jo je vpeljal teoretik Hayden White. To je ločnica med pluralistično zgodovino in pantekstualno zgodovino (pluralism and pantextualism) (White 2010, 226). Glavna ločnica med pojmoma je, da je za pantekstualista vsaka zgodovina bolj jezikovna konstrukcija, miselna in imaginarna konstrukcija, kot pa poročilo o nekem dogodku. S tem se pantekstualizem približa Collingwoodovi ideji, da vsak zgodovinar ponovno uprizori nek dogodek v njih samih s tem, da se poskuša vživeti v miselni proces, ki je do tega dogodka pripeljal. Kot se je lepo izrazil White: ali nam zgodovinar pripelje edino zveličano zgodovino (the history) ali eno izmed zgodovin (a history) nekega dogodka (White 2010, 226). Vsak antropogen dogodek, torej zgodovinski dogodek ali proces, ima neko miselno ozadje. Dejstvo ostaja, da so nam na voljo le viri, prek katerih REKONSTRUIRAMO preteklost (naj bodo ti viri materialni ali pisni). Vsaka rekonstrukcija je interpretacija odvisna od subjektivne sodbe posameznika (arheologa, zgodovinarja). Tako je relativna oz. ena izmed interpretacij podatkov, vsekakor utemeljena na resničnih podatkih (materialnih virih, pisnih virih) in strukturirana prek znanstvene metodologije, pa vseeno ena izmed zgodovin ali arheologij nekega problema. Drug, vsekakor bolj radikalen pogled, je pluralizem, ki predpostavlja, da omenjene zgodovine ali arheologije niso pogojene le z različnimi konteksti raziskav, temveč tudi mišljenja. Pluralizem, ravno tako kot pantekstualizem, ne dvomi v obstoj nekega dogodka. Tako ni cilj, da bi ugotovili, ali se je nek dogodek zgodil, temveč da ugotovimo, kaj je posamezni dogodek pomenil za različne družbene skupine (White 2010, 230). White je tu razpravo nadaljeval v smeri literarne in historične kritike, kjer se je osredotočil predvsem na strukturo historične pripovedi. Vsekakor bi v branje predlagal njegov esej Historical Pluralism and Pantextualism, vendar je za nas dovolj, če poudarimo, da vsaka izmed različnih zgodovin, ki soobstajajo v pluralistični zgodovini ali arheologiji ali sociologiji, utemeljuje sebi lastno pripoved. Tako pripoved oz. razumevanje pomena ameriške državljanske vojne ni enaka med potomci nekdanjih sužnjev, med potomci plantažnikov in med potomci severnih vojakov in abolicionistov. Vsa ta doživljanja so legitimna čutenja dogodka, ki se je zares zgodil, kakšna je naša moralna sodba o teh dogodkih, je v tem trenutku manj relevantno, saj razpravljamo le o njihovem obstoju obstoju, ki ga je zgodovinopisje že priznalo prek t. i. narrative representation of history, ki ga zasledimo predvsem v socialnih zgodovinah, kjer sledimo zgodbam družin in ljudi. Ravno tako tak način delovanja poznamo v arheologiji, kjer velja izpostaviti predvsem Deetzevo delo In Small Things Forgotten o zgodnjih evropskih kolonijah v severni Ameriki. Dejstvo, da je pluralizem interpretacij zgodovine in arheologije utemeljen v stroki je pomembno, saj utemeljuje idejo arheologije za javnosti, ki zagovarja različne nagovore za različne družbene skupine, ko naj bi se prek predstavljanja kulturne dediščine soočili z aktualnimi družbenimi problemi. Strinjam se s kritiki tega pristopa, da je to vsaj do neke mere instrumentalizacija znanosti in stroke. Tako se pravzaprav odpira vprašanje, ali je to dopustno. Ponovno se zdi, da je je odgovor jasen in izrazito negativen. Uporabiti stroko kot orodje, kot instrument naše politične, ekonomske in socialne ideologije, naj bi bilo nedopustno. Vsekakor je to počel fašizem, vsekakor so to počela evropska cesarstva 19. stoletja in vsekakor so to počele komunistične države druge polovice 20. stoletja. Tega ne gre zanikati, ravno tako ne gre zanikati posledic, ki jih je tako razumevanje arheologije imelo; kako je dalo psevdo-znanstveno osnovo za imperialne politike in ideologijo osvajanj, dediščina katerih (npr. Sykes-Picotov sporazum) še živi. Po drugi strani pa ne gre zanikati tudi dejstva, da imajo humanistične in družboslovne znanosti neko vlogo v družbi. Če je, kakor trdi Collingwood, (Collingwood 1993, 10) naloga historične in filozofske misli samospoznanje, je nujno, da to vedenje delimo z drugimi. To se od nas celo pričakuje. Ameriški sociolog T. H. Marshall je dejal, da ima vsak državljan pravico do blaginje, pri čemer je blaginjo razumel v njenem najširšem smislu, kot jo zagotavlja moderna socialna država konec koncev je za družbo pomembno tako to, da ima zdravo prebivalstvo, kot tudi to, da ima izobraženo prebivalstvo. Ti pravici pa sta spojeni z dolžnostmi (Marshall 2012, 159), saj sta obe pravzaprav oblika javne discipline, ki se kažeta v skupni skrbi za javno zdravje (npr. obvezno cepljenje) ter v spoštovanju znanja in kritične misli, ki ju kot državljani pridobimo prek javne izobrazbe. Slednja nikakor ne more biti edino merilo znanja in razprave v družbi, vendar postavlja nek temeljni standard razprave v družbi naloga izobrazbe je tako državljanu priučiti neko kritično misel, kar pa lahko naredi na več načinov in skozi več različnih sistemskih rešitev. O omenjenih sistemskih rešitvah tu ne bom razpravljal. Pomembneje je, da se zavedamo, da je naša kritična znanstvena misel le nadgradnja sistema mišljenja, ki naj bi ga vsak državljan in državljanka pridobila prek splošne izobrazbe. Tako naj ne znanstvenikom (sploh pa ne družboslovcem in humanistom) ne splošni javnosti, ne bi bile tuje neke splošne resnice in predpostavke zahodne misli. Ena izmed njih je npr. narava znanosti, ki se nam zdi samoumevna, čeprav bi lahko razvoju koncepta sledili do Platona in Aristotela, morda še dlje. Ravno tako velik del slovenskih državljanov in državljank pozna temo Cankarjevega besedila, iz katerega se tako rad norčuje tednik Mladina (namig glavna tema besedila je kava in avtorjeva krivda). S tem želim poudariti, da je velik del naše javne razprave prepojen z referencami na obdobja, ki jih arheologi preučujemo. Od romana Cheaper by the Dozen (avtorjev Franka Bunkerja Gilbertha Jr. in Ernestine Gilberth Carey) pa do stripov Asterix in Obelix lahko prepoznamo reference na Cezarjeve Galske vojne. Stavbo Emporiuma na Prešernovem trgu v Ljubljani krasi Hermesov kip (nad vhodom, za večino bralcev pa sem pripravljen staviti, da ga 4 5

8 niso opazili), Hermesov kip pa krasi tudi stavbo Pošte Slovenija na Slovenski ulici. Kaj nam omenjene reference in motivi povedo? Verjetno poudarjajo idejo, da je naša identiteta bolj kompleksna, kot se zavedamo. Arthur Marwick je v svoji knjigi The New Nature of History: Knowledge, Evidence, Language (2001) poudaril tezo, da je naloga zgodovinarja, da proizvaja znanje o preteklosti (absolutno znanje), zgodovina pa ni kulturna konstrukcija (Marwick 2001, 3). Ne želim se vmešati v notranjo razpravo zgodovinarjev, ravno tako tudi ne nameravam odgovoriti na idejo, da je arheologija le del zgodovine (Marwick 2001, 168), bi pa želel komentirati, da je trditev, da zahodna znanost ni kulturna konstrukcija, do neke mere absurdna, čeprav arheologija in zgodovina temeljita na resničnih virih in podatkih ter ponujata resnično zgodovino (dogodki so se res zgodili, artefakti so resnični); zagovorniki ideje, da je znanost zahodna misel, njen nastanek povezujejo z dogajanjem v antični Grčiji (Marwick 2001, 51). Trditi, da je taka misel univerzalna, torej, da je nujna za obstoj mislečega človeka, v svoji najbolj grobi izvedbi pomeni, da je zahodna misel univerzalna, kar je v svojem jedru evropocentrično. Z navedenim se ne strinjam. Nikakor ne trdim, da je misel, npr. šamanov, ki menijo, da lahko obvladujejo naravo, enakovredna znanstveni misli, ko se vprašamo o pomenu, ki ga je imela katera izmed misli za nas. Tu ni tekmovanja. Znanstvena misel nas je v nekaj stoletjih premaknila od prvega pogleda skozi teleskop do tega, da je človek stal na Mesecu, pripeljala nas je od inkvizicije do razprave o enakopravnosti religij in različnih spolnih in seksualnih identitet. Njenih dosežkov ne gre zanikati, ravno tako pa ne gre trditi, da je zaradi njih edina zveličana in univerzalna. Je ena izmed različnih načinov mišljenja, vsekakor boljša kot številni drugi, a izrazito zahodna in evropska v svojem smislu. Njeno poveličevanje izgublja stik s kontekstom njenega nastanka. Znanstvena misel je nastajala z roko v roki z umetniško mislijo, z religiozno mislijo Zahoda. V času renesanse so bili največji znanstveniki tudi največji pesniki, kiparji in slikarji. Morda količina znanja, ki ga imamo danes, odmika to perspektivo. Zanimivo je opazovati razpravo med avtorji, ki nikakor ne priznajo sorodnosti literarne in historične misli (Marwick 2000), in avtorji, ki jo utemeljujejo in sprejemajo (White 2010; Collingwood 1993). Menim, da pooseblja tisto, o čemer razpravljam v svojem eseju odnos med našo, znanstveno mislijo in inteligenco ter drugimi pogledi na svet. Tako se vračam na vprašanje, ali je arheološka misel lahko kritična misel v času moderne družbe. Vsekakor menim, da je lahko. Znanstvena misel se ni razvila le v odnosu z umetniško ali literarno mislijo. Ne, razvila se je tudi v odnosu s kritično socialno in politično mislijo, pri čemer velja izpostaviti predvsem socialni čut, ki je združil tako umetnost, družboslovje in humanistiko na eni strani proti socialnim problemom v 19. in 20. stoletju. Tako se je tudi arheologija razvila v tandemu z neko politično mislijo (sicer ni izbrala ravno bleščečega zaveznika v imperializmu in ekspanzionizmu 19. in 20. stoletja, pa vendar). Strinjam se s premiso arheologije za javnosti, da je naloga arheologov tudi ta, da svoja spoznanja delijo z javnostjo. To načeloma počno zelo pluralistično, saj drugačen nagovor namenjen drugačnim javnostim predstavlja ravno to, o čemer je pisal Hayden White izpostaviti različne zgodbe različnih udeležencev nekega procesa (White 2010, 231). Tu se sicer lahko spustimo v razpravo o etiki in o moralnih dolžnosti slehernega arheologa in muzeologa, da so te zgodbe uokvirjene v resnične podatke, da ne spodbujajo sovraštva in da je njihov nagovor kar se da univerzalen, t. j. ne reproducira zgodbe, ki jo podaja, temveč jo odpre tudi drugim udeležencem. S tega stališča je muzej (pa tudi arheološko delo) res podobno delu medijev začetek in ohranjanje zrele javne razprave. V omenjeno razpravo se ne bom spustil, saj je na voljo več del bolj kompetentnih avtorjev, ki se dotikajo teh problemov (npr. Merriman 2004). Je pa zanimivo dejstvo, da arheologi tako že sodelujejo v javni razpravi in to na zelo odprt, pluralističen način. Vprašanje je, ali bi morali storiti več. Vsekakor. Kakor moramo podpirati pluralno razpravo, moramo onemogočiti diskurz, ki to pluralnost zanika. Prvi izmed teh diskurzov je rasizem (pa tudi nativizem). Ideje o čisti nacionalni identiteti, ki se pojavljajo v širši javnosti, ideje o manjvrednosti tujega ali drugačnega, kakršne so promovirali številni politični shodi po državi in Evropi pa tudi drugod po zahodni hemisferi, so lep primer diskurza, ki smo se mu dolžni upreti. S tem morda ponavljam sporočilo teksta, ki je bilo objavljeno v lanskem Profilu, pa vendar je to sporočilo, ki ga moramo podati. Kako lahko le opazujemo, ko se javno govori o čistosti slovenskega naroda? Kakor je revija ARHEO (1990) odgovorila zagovornikom venetske teorije, tako se je treba soočiti tudi z omenjenimi idejami. Jasno vzpostaviti teoretsko pozicijo (opredeliti koncept etničnosti, utemeljiti, kaj arheologi o tem lahko povemo), jo javno predstaviti in zagovarjati. Kakor sem mnenja, pa tudi zagovarjam, legitimnost drugačne misli, kot je znanstvena misel, sem tudi mnenja, da mora znanstvena misel delovati prek aktivne javne razprave. Kakor ni vsaka znanstvena misel relevantna v vsaki situaciji, tako ni vsaka misel relevantna (ali tudi zaželena nativizem, rasizem) v kateri koli situaciji. To je naša dolžnost. Tako kot ne smemo zapostaviti kritik drugačnega načina mišljenja, nas ne sme biti strah biti kritični do teh istih načinov mišljenja, ko vemo, kam delovanje po načelih, kot jih zagovarjajo nosilci teh idej, vodi. Če smo le tihi kustos razstav in tihi znanstveniki brez političnih ter družbenih mnenj, bomo s svojim delom, za katerega lahko pohvalno rečemo, da je usmerjeno v razvoj pluralne družbe, ki se zaveda vseh svojih identitet, postali le še en medijski spektakel, resničnostna oddaja, ki bo kmalu nosila odgovornost medijev, ki so zavoljo gledanosti ukinili informiranost. V tem trenutku se bom dotaknil popularne kulture v otvoritveni epizodi serije Newsroom glavnega junaka vprašajo, zakaj so ZDA največja država na svetu. Odgovori, da niso, temveč so to bile včasih. To so bile, ko so bile družba, ki ni zanikala znanja, ki je spoštovala informirana mnenja, ko so se borile proti revščini in rasizmu, ne pa zavoljo korporacij. Podoben odgovor lahko podamo sami zakaj je znanstvena misel največji dosežek naše družbe? Morda ni več. Če se je znanost, naj bo družboslovna ali naravoslovna, odrekla svoji družbeni odgovornosti, če se ne more postaviti v obrambo nekaterih načel in če se nam zdi politična ter družbena angažiranost zaman, je morda čas, da priznamo problem znanstvena misel ni več primarna misel družbenega diskurza o vednosti in resničnosti. Slednje vsekakor dokazuje zanikanje pomena cepljenja in moderne medicine, zanikanje podnebnih sprememb Zanimivo je, da pogosto ne sprejemamo ne osebne, ne kolektivne odgovornosti (ne za politične odločitve, ne za našo apatijo), ravno tako postuliramo vzroke za probleme, po navadi najlažje prepoznavne tujce ali neumnost drugih. V zgodovini (ali katerikoli znanosti) pa se vzroki ne postulirajo, temveč se iščejo (Bloch 1996, 164) in ravno to iskanje, iskanje, ki sem ga želel spodbuditi s tem esejem, je začetek kritične misli kot take. Tako ponavljam prvi korak k problemu je priznanje, da ga imaš. Menim, da je naš problem pomanjkanje razumevanja za pluralnost moderne družbene misli, ki je presegla uniformnost znanstvene misli. Zdi se nam, da nas nihče ne posluša in da delamo sami zase. Izgubljamo svoj namen, ki smo ga deloma našli v arheologiji za javnosti, delu ob gradbenikih in na infrastrukturnih projektih. Ker ne znamo vzpostaviti dialoga z moderno družbo, se skrivamo v delu in v vlogi medija. Slednje ne pomeni, da naše delo ni kakovostno ali znanstveno kritično, le družbeno kritično ni, saj ne vzpostavlja jasne distance in odnosa do različnih misli, naj bodo to umetniška, politična ali družbena. Ker tega nimamo, drsimo v ozadje. S tem se moramo soočiti in odgovoriti na številna vprašanja o nas samih in o našem odnosu do drugih. Na kratko, čas je, da ponovno opredelimo naš odnos do družbe, saj model delovanja znanosti, ki ga je vpeljalo 19. stoletje, ne deluje več; ne moremo biti več avtoritarni oče z monopolom za spoznanje, saj tako nismo nič boljši od religije. Morda je to ena redkih prednosti globalizacije da nas prisili v razmislek o drugačnem in v soočenje s tem drugačnim. Kako bomo to storili, pa je na nas samih. Šele to soočenje bo oblikovalo in dopolnilo našo kritično mišljenje in nas res vzpostavilo kot nosilce kritične družbene, ne le znanstvene misli. 6 7

9 Utrdilo nas bo v vlogi družbenega agenta, katerega beseda ima neko težo, saj v nasprotju z nekaterimi mnenji, ta vloga znanosti (pa tudi arheologiji) ne pripada kot naravna pravica, temveč je bila izborjena. In naloga vsake generacije je, da si jo ponovno izbori, naj nam bo to všeč ali ne. Literatura Bloch, M. 1996, Apologija zgodovine ali poklic zgodovinarja. - Ljubljana: Studia humanitatis. Collingwood R. G. 1993, The Idea of History with lectures , rev. ed. - Oxford in New York, Oxford University Press. Marshall, T. H. 2012, Državljanstvo in, razred in socialna država. - Ljubljana, Založba Sophia. Marwick, A. 2001, The New Nature of History. Knowledge, Evidence, Language. - Basingstoke, Palgrave. Merriman, N. (ur.) 2004, Public Archaeology. London in New York, Routledge. Perko, V. V. 2008, Arheologija za javnost. - V: ARHEO, 25, str Trigger, B. G., 1989, A History of Archaeological Thought. Cambridge, Cambridge University Press. White, H. 2010, The Fiction of Narrative: Essays on History, Literature, and Theory, (ur. Robert Doran). - Baltimore, Md. Johns Hopkins University Press. POSKUS REKONSTRUKCIJE GROBNEGA RELIEFA Z MOTIVOM HERKULA IN HEZIONE V članku bom časovno datirala, mitološko obrazložila in tipološko opredelila kamniti nagrobnik, ki je bil najden na območju nekdanje rimske vojaške utrdbe Intercisa, v župniji Fejer, na dvorišču gospoda L. Lukátsa. Intercisa je bila zgrajena v letih n. št., v času Trajanovih vojn v Daciji. Imela je pomembno strateško vlogo. Območje rimskega imperija je branila pred vdori Sarmatov, Gotov in Kvadov. V času Valentinjana I. ( n. št.). je podlegla vdorom Kvadov in Sarmatov. Dandanes je na tem območju mesto Dunaujváros na Madžarskem. Na območju Intercise so potekala izkopavanja madžarskih arheologov v letih 1906, , 1926, 1932 in Ta so pokazala tri arhitekturne faze. Prva faza sodi v čas Trajana (98 17 n. št.), druga v čas Hadrijana ( n. št.) in tretja v čas Konstantina ( n. št.). Nagrobni kamen (sl. 6) je bil najden na območju nekdanje rimske vojaške utrdbe Intercisa (Pannonia inferior), v župniji Fejer, na dvorišču gospoda L. Lukátsa. Kamniti blok je narejen iz apnenca. V dolžino meri 103 cm, v višino 115 cm in v debelino 26 cm. V rimskih čevljih to pomeni (približno) v dolžino 3,4 čevljev, višino 3,88 čevljev in debelino 0,87 čevlja. Na njem je izklesan prizor Herkula (Herakles), ki rešuje Heziono (Hesione). Za Norik je značilna kamnina marmor (manj značilna pa sta apnenec in peščenjak), za Panonijo pa apnenec in peščenjak (Djurič 1995). Iz tega lahko sklepamo, da je bil blok apnenca obravnavanega nagrobnega kamna proizveden v Panoniji. Centra distribucije marmorja in apnenca v Panoniji inferior sta bila najverjetneje Aquinc (Aquincum) in Brigetij Andreja KRAŠNA (Brigetio). Najbolj značilni nagrobni spomeniki teh dveh centrov so bili: edikule, ki so bile sestavljene iz številnih kamnitih blokov in plošč; monolitne nagrobne are; eno- ali dvodelne stele in sarkofagi (Djurić 2012, 42). Ker v Panoniji superior edikule nadomeščajo stele, v Panoniji inferior pa edikule nadomeščajo sarkofagi (Djurić 2012), sklepam, da obravnavani nagrobni relief pripada edikuli. Ne kaže namreč strukture sarkofaga, ki bi bil značilen za Panonijo inferior, kjer je bil sam relief najden. Dejstvo, ki potrjuje, da gre pri obravnavanem reliefu za del edikule, je tudi material, iz katerega je narejen. _Edikule iz apnenca so namreč značilne za območje od Aquinca do Brigetija na severu ter Gorsija in Intercise na jugu ter med Skarbantijo, Vindobono in Carnuntom (Djurić 2012). Zaradi porozne zgradbe (vidnih vdolbinic) lahko sklepamo, da gre za relief, izdelan iz travertina (travertine), ki je bil značilna kamnina kamnoloma v Aquincu. Za območje Panonije naj bi bila značilna edikula z zadnjo steno in dvema podpornima stebroma v ospredju, ki podpirata dvokapno streho (Marinescu 1982). V Noriku in Panoniji naj bi bila značilna narebrena podporna stebra (fluted columns) s korintsko bazo. V Aqincu naj bi bil ta tip stebrov značilen za čas od konca 1. stol. do začetka 2. stol. (Marinescu 1982). Zaradi časovnega nesovpadanja sklepam, da je bila moja edikula brez podpornih stebrov. Za območje Dacije sta značilni dve vrsti edikul: edikula z banjasto/obokano streho (angl. vaulted roof) in edikula z dvokapno streho (angl. roof with two slopes). Te vrste edikul naj bi bile značilne za čas sredine 2. stol. in 3. stol. V pedimentu edikule z dvokapno streho na območju Dacije se ponavadi 8 9

10 nahajajo mitološke upodobitve levov, na robovih strehe polkrožne akroterije, na vrhu same strehe pa upodobitev»storža«(angl. pine-cone) ali sfinge (Marinescu 1982). Dimenzija pravokotnih stranskih sten (angl. lateral walls) pri edikuli z dvokapno streho na območju Dacije znašajo 1,50 1,80 m v višino, 0,60 1,05 m v širino in 0,09 0,30 m v debelino (Marinescu 1982, 34). Dimenzija zadnje stene (angl. hind wall) je odgovarjala širini odprtine med dvema stranskima stenama. Na njej so bile navadno odprtine, v katerih so bili povezovalni železni zatiči (angl. crampiron), ki so držali stranske stene. Zadnja stena je bila okrašena le na notranji strani, in sicer z upodobitvami znotraj okvirja. Stranske stene so bile običajno okrašene z reliefi na celotni podlagi na obeh straneh, občasno pa le na notranji strani. Zaključka stranskih sten (angl. frontal antae), ki sta bila vidna, sta bila včasih okrašena z vinsko trto in grozdjem (Marinescu 1982, 35). Dimenzija dvokapne strehe je v povprečju znašala 1,15 m v dolžino, 0,61 0,97 m v debelino in 0,28 0,45 m v višino (Marinescu 1982, 34). Zgoraj navedeni podatki o vrstah edikul na območju Dacije so temeljnega pomena pri razumevanju in poizkusu rekonstrukcije arhitekturne strukture obravnavane edikule. Naš relief v dolžino meri 103 cm, v višino 115 cm in v debelino 26 cm. Na zgornjemu delu reliefa se na vsaki strani pojavijo 13,5 cm dolge udrtine, ki se zaključijo z 2,5 x 3,5 cm veliko pravokotno udrtino. V teh udrtinah so ležali povezovali zatiči, ki so povezovali zadnjo steno s stranskimi. V profilu na levi strani (stran Hezione) je vidno nadaljevanje udrtine. To nam poda obliko samega zatiča v obliki črke T. Torej je naš relief pripadal zadnji steni edikule (angl. hind wall), ki sta jo obdajali dve stranski steni (angl. hind wall). 30 sten edikul je bilo leta 1982 (Marinescu 1982) poznanih s področja Panonije, od tega 15 iz Intercise in 4 iz Aquinca. Najden pa ni bil noben primerek strehe. Kljub zagnanim iskanjem tudi sama nisem našla nobenega primerka strehe na področju Panonije, ki bi bil definiran kot del obravnavanega tipa edikule. Zato se mi poraja vprašanje možnosti obstoja tipa edikule brez strehe na območju Panonije. Tako bi bila obravnavana edikula s prizorom Herkula in Hezione sestavljena iz dveh stranskih (višina 1,50 1,80 m, širina 0,60 1,05 m in debelina 0,09 0,30 m) in ene zadnje stene (višina 1,15 m, širina 1,03 m in debelina 0,26 m), ki so jih med seboj povezovali železni zatiči v obliki črke T. Pri takšnemu poizkusu rekonstrukcije z merami stranskih sten edikul z dvokapno streho iz Dacije vidimo odstopanje v višini stranskih sten in zadnje stene (odstopanje 0,35 0,65 m). Prva možna hipoteza je, da je imela naša edikula nižje stranske stene (sl. 2). Druga možna hipoteza pa je ta, da je bila na vrhnji del našega reliefa pritrjena še ena plošča. Dokazi za to hipotezo bi lahko bili sledovi dveh vzporednih pravokotnih linij udrtin na zadnji strani in manjša krožna udrtina na skrajnem levem robu (stran Hezione). Zaradi poškodovane zadnje desne strani ne moremo vedeti, ali se je takšna kroglasta udrtina pojavila tudi na desni strani. Če bi opazili ponovitev dveh kroglastih udrtin in dveh vzporednih linij, bi mogoče lahko rekli, da so tudi tu stali nekakšni povezovalni zatiči, ki so držali še eno kamnito ploščo. Na dnu edikule z dvema stranskima in eno zadnjo steno bi lahko ležala še ena talna plošča. Vendar se ob strukturi brez strehe zdi kamnita podlaga skoraj nesmiselna, saj bi preprečevala odtekanje vode. Druga različica rekonstrukcije istega reliefa bi bila edikula z dvema stranskima stenama in eno zadnjo steno (sl. 2) ter dvokapno kamnito streho. Pri poizkusu izrisa rekonstrukcije edikule (sl. 1) z dvema višjima stranskima stenama (višina 1,50 1,80 m, širina 0,60 1,05 m in debelina 0,09 0,30 m) sem prišla do spoznanja, da naš relief ni mogel biti pritrjen na dve višji steni, saj bi bilo spajanje s T-zatiči nemogoče. S tem spoznanjem je ovržena tudi druga hipoteza o pritrditvi še ene plošče na vrh reliefa s Herkulom in Heziono. Sledi dvojnih vzporednih pravokotnih linij in kroglaste udrtine so potemtakem lahko služile neki drugi funkciji ali pa so to le sledi kasnejših poškodb. Slika 1: Poskus rekonstrukcije edikue s stranskima stenama v dimenzijah: 1,80 m višina, 1,05 m širina in 0,30 m debelina in zadnjo steno v dimenzijah: 1,15 m višina, 1,03 m širina in 0,26 m debelina. Slika 2: Izris rekonstrukcije glavne plošče s prizorom Herkula in Hezione ter dvema stranskima stenama. Slika 3: Zgornji del reliefa Herkula in Hezione, inventrana št. 66,1906,1 Magyar Nemzeti Muzeum. Foto. Antal Marianna. Slika 4: Zgornji levi (stran Hesione) del reliefa Herkula in Hezione, inventrana št. 66,1906,1 Magyar Nemzeti Múzeum. Foto. Antal Marianna. Slika 5: Zgornji levi (stran Hesione) del reliefa Herkula in Hezione, inventrana št. 66,1906,1 Magyar Nemzeti Múzeum. Foto. Antal Marianna

11 Glede na mitološke prizore lahko uvidimo velik vpliv rimskih sarkofagov na figuralno kulturo noriških in (v našem primeru) panonskih nagrobnih spomenikov. Hkrati pa je iz njih razvidna panonsko-noriška mitološka zasedba, ki je neznana rimskim sarkofagom (npr.: Skila in Minos, Perzej in Andromeda, Herakles in Heziona, Enej in Kreuza) (Djurić 2012, 47). Glede na zgoraj navedeno lahko torej sklepamo, da je bil obravnavani relief Herkula in Hezione narejen v panonskih delavnicah, nekje v času med 2. pol. 2. stol. in 3.stol. Dve osnovni temi nagrobnih spomenikov sta osredotočanje na smrt (mitološke alegorije, svet sreče) in objokovanje pokojnika (čaščenje pokojnika in njegovih vrlin ter slovo) (Zanker; Ewald ). V našem primeru prizor Herkula in Hezione ponazarja rešitev pred smrtjo oziroma ponovno srečanje. Ta prizor spada v temo objokovanja. V njem se skrivajo parafraze kreposti in vrlin junaka oziroma pokojnika. Takšne upodobitve so značilne za 3. stoletje. Upodobitve Herkula na grobnih monumentih pa so značilne od ustanovitve njegovega kulta, od časa Antonina naprej (Marinescu 1982, 45). V mitoloških prizorih lahko vidimo, da se je pokojnik neposredno identificiral z mitološko alegorijo. To se kaže v načinu oblikovanja npr. frizure, brade..., ki je bil značilen za heroje in bogove (Djurić 2012). Čeprav je upodobljen trenutek, ko Herkul zamahne z gorjačo proti morski pošasti, je njegov pogled zazrt v Heziono. Heziona pa ima v tem trenutku brezbrižen, navzgor zazrt pogled. Iz tega lahko podamo hipotezo, da je centralna figura v tej upodobitvi Heziona in ne Herkul (kot bi običajno predpostavljali). Zaradi njene navidezne brezbrižnosti o samem poteku dogajanja in o predpostavki, kaj se bo zgodilo (Ali jo bo Herkul uspel pravočasno rešiti?), lahko sklepamo, da je pokojnica že preminula. V Herkulu lahko tako vidimo njenega moža, brata ali očeta. V primerjavi z drugimi reliefi z upodobitvijo Herkula in Hezione uvidimo, da je v našem primeru Heziona še vedno priklenjena na skalo, kar je lahko še en indikator o 12 neuspešni rešitvi pokojnice pred smrtjo. V iskanju podobnih reliefov z istim prizorom Herkula in Hezione nisem nikjer naletela na enako postavitev, kot je na reliefu iz Intercise (Heziona levo, Herkul desno). Običajno je Heziona postavljena na desno stran, Herkul pa na levo. V drugih primerih iste upodobitve sta Herkul in Heziona upodobljena na isti ravnini ali pa se Herkul spušča do Hezione. V našem primeru pa je Heziona dvignjena na pečini. Slika 6: Prizor Herkula, ki rešuje Heziono predmorsko pošastjo Ketos. Intercisa, Madžarska (ubi-erat-lupa.org, 3958). Prišla sem torej do sklepa, da je bil relief z motivom Herkula, ki rešuje Heziono, del edikule s tremi ploščami/stenami. Tvoril je zadnjo steno (angl. hind wall), ki je držala dve stranski steni (angl. lateral walls) z železnimi zatiči v obliki črke T. Te so bile lahko navadno okrašene čez celotno podlago na obeh straneh ali pa samo na notranji strani. Zaključka stranskih sten (angl. frontal antae) sta bila lahko okrašena z vinsko trto in grozdjem ali pa sta ostala neokrašena. Relief je bil izklesan v kamnolomu v Aquincu iz travertina. Celotna edikula naj bi merila 1,63 x 1,15 m (brez strehe). Zaradi pomanjkanja podatkov si ne upam trditi, ali je imela edikula streho ali ne. Tako ostajata odprti obe možnosti. Obravnavani relief Herkula in Hezione je bil narejen v panonskih delavnicah, nekje v času med 2. pol. 2. stol. in 3.stol. V arhitekturi edikule je viden vpliv iz Dacije. V samem oblikovanju in izbiri motiva pa je razviden panonsko-noriški stil. Mogoče je o postavitvi Hezione na levo stran in Herkula na desno (kar odstopa od običajnih upodobitev) odločal naročnik ali mojster? Relief danes hranijo v lapidariju v muzeju Magyar Nemzeti Múzeum pod inventarno št. 66,1906,1. Summary With my research I came to conclusion that above discussed relief with motive of Hercules saving Hesiona was a part of aedicula with three walls. It formed a role of hind wall which wear the structure of two lateral walls with two T-shaped crampirons. Lateral walls were carved on both or only on inner side. Frontal antae usually had carved motifs of wine leave or vine. In some occasions they stayed undecorated. Stone block from travertine was made in Aquincum. A whole structure of reconstructed aedicula measured 1,63 x 1,15 m (without roof). Because of lack of informations the question about the roof structure stays open. Relief of Hercules and Hesione has been made in the area of Pannonia inferior sometime between second half of second century and the third century. In architecture we can see impact from Dacia. From selection of motive and style of carving we can talk about pannonian-norican style. Relief of Hercules and Hesione is nowadays stored in lapidarium in Magyar Nemzeti Múzeum under inventory number 66,1906,1. Literatura Djurić, B. 1995, Eastern Alpine Marble and Pannonian Trade. Situla 36, str Djurić, B. 2012, Mitološki prizori na noriških in panonskih sepulkralnih spomenikih Studia Latina et Graeca XIV, št. 1, str Ketos Troias Grčija URL: (Citirano ). Marinescu T. L. 1982, Funerary Monuments in Dacia Superior and Porolissensis BAR International Series 128. Perseus & Andromeda Grčija URL: (Citirano ). Russell, J. in Cohn, R , Intercisa The Great Soviet Encyclopedia URL: thefreedictionary.com/intercisa (Citirano ). Zanker P. in C. Ewald B. 2008, Vivere con i miti. L iconografia dei sarcofagi romani, Torino 13

12 14 DISTRIBUCIJA VODE V RIMSKIH MESTIH Abstract Many would agree that one of the greatest feats of the Roman empire was its water supply system. These existed before their time, but with the Romans it reached a whole new level, be it in terms of technology or the numbers in which they were built. The purpose of this article is to attempt to present the water distribution system inside the city walls in general. Firstly, we discuss the materials and techniques used in the making of pipes. Then, we take a look at how the water was divided from the city s main distribution tower to secondary towers spread across the city. From there we follow the piping to individual houses and public fountains. Lastly, we discuss the existence of taps and their use in the Roman water distribution system. Uvod Danes se nam zdi samoumevno, da imamo v kopalnici pipo, ki jo odpremo in iz katere priteče voda. Redko pa pomislimo, kako le-ta pravzaprav pride do naše hiše ali stanovanja in kako neverjetni so v resnici sistemi vodovodnih napeljav, množica cevi in ventilov, ki usmerjajo pot vode od zbiralnika do naših ust. Še bolj zanimivo je pomisliti, kako so vodo napeljevali pred 2000 leti, brez dostopa do današnje tehnologije ali znanja. Cilj tega članka je opisati sistem razdelitve vode v rimskih mestih, začenši z materialom in postopki za izdelavo cevi. Sledi pregled distribucijskega sistema, od glavnih do sekundarnih razdelilnih postaj in od tam naprej do posameznih stavb in javnih vodnjakov. Lan VIŠNAR Materiali in izdelava V glavnem so cevi izdelovali iz 4 materialov: svinec, glina, les in kamen. Uporabljali so se tudi drugi materiali, vendar so tako redki, da jih tukaj ne upoštevam. Prav tako ne upoštevam kamnitih napeljav, saj so bile te skoraj izključno uporabljene za napeljave izven mest. Lesene cevi so se uporabljale za manjše vodovodne napeljave, kot so posamezne vile in utrdbe, redkeje tudi za manjša naselja. Razširjene so bile na območju severne Evrope, predvsem v današnji Nemčiji in Veliki Britaniji (Hodge 2002, 111). Za njihovo izdelavo so uporabljali predvsem les hrasta, čeprav Plinij priporoča tudi bor in jelšo (Plin., NH XVI, 81). Cevi so bile izdelane z vrtanjem odprtine po sredini debel dreves. Tako so bile notranje stene bolj ali manj gladke in ravne, medtem ko so zunanje stene ohranile obliko debla, iz katerega so bile izdelane. Premer odprtine je bil med 5 in 10 cm, v dolžino pa so cevi segale nekje od 1,5 do 7,5 metrov (Hodge 2002, 112). Posamezne cevi so med seboj povezali s spoji, običajno izdelanimi iz železa. Poleg kanala, v katerega je bil položen cevovod, so ti spoji običajno vse, kar v arheoloških kontekstih od njega ostane. V vrh cevi so bile včasih narejene tudi luknje za čiščenje in odmaševanje. Prednost lesenih cevi je cenovna ugodnost tako v času gradnje kot v času morebitnih popravil in zamenjav. Poleg tega je njihova dolžina olajšala njihovo polaganje in zmanjšala količino dela, ki je potrebno za spojitev posameznih delov. Po drugi strani je bilo zaradi dolžine težje delati zavoje na trasi akvadukta, poleg tega pa lesene cevi slabo prenašajo pritisk (Hodge 2002, 113). Lončene cevi so bile druga najbolj pogosta oblika akvadukta. Uporabljene so bile za glavne akvadukte manjših naselij, odvodnjavanje pa tudi za prenašanje vroče vode. Običajno v dolžino merijo cm, premer odprtine pa je cm (Hodge 2002, 113). Na enem koncu je bila cev ožja, na drugem pa širša. Pri polaganju napeljave so ožji konec vstavili v širši konec naslednje cevi. Nato so prostor med njima zapolnili z vodoodpornim cementom. Na vrhu posameznih cevi so bile lahko tudi luknje, skozi katere so lahko porinili pripomočke za čiščenje ali odmaševanje (Hodge 2002, 114). To je seveda pomenilo, da cev ni bila pod pritiskom. Lončene cevi so imele kar nekaj dobrih lastnosti; cenovno so bile dokaj ugodne in material za njihovo izdelavo je bil dostopen povsod. Za popravilo ali zamenjavo poškodovanih delov ni bila potrebna posebna spretnost. Cevi so lahko tudi prenašale pritisk, na kar se je dalo vplivati s povečanjem debeline stene (Hodge 2002, 113). Vitruvij tudi omenja, da je voda iz keramičnih cevi dobrega okusa in zdrava (Vitr., VIII, 6, 11). Slika 1.) Rekonstrukcija lončene napeljave, Posavski muzej Brežice (Foto: Lan Višnar, 2016) Svinčene cevi ali fistulae so bile najbolj pogost način za razdelitev vode, potem ko je ta že prišla v mesto. Svinec je bil za ta namen odličen material. Sicer je bil nekoliko dražji, vendar še vedno mnogo cenejši od drugih kovin s podobnimi lastnostmi. Ima nizko tališče, kar omogoča enostavno vlivanje. Je dovolj upogljiv, da omogoča zavijanje napeljave po želji, hkrati pa dovolj trden, da zlahka prenaša pritisk (Hodge 2002, 308). Bil je dostopen v velikih količinah izkopan iz rudnika ali kot stranski produkt pri rafinaciji srebra. Težave so nastale pri transportu, saj je bila lahko cena visoka, če ga je bilo treba prevažati čez večje razdalje. Poleg tega je svinec strupen, česar so se Rimljani zavedali. Frontinij svari proti njegovi uporabi (na podlagi opazovanja delavcev, ki so pretapljali svinec in so bili bledi in slabega zdravja) in kot nadomestilo priporoča lončene cevi (Vitr., VIII, 6, 10 11). V preteklosti je veljalo, da so ljudje množično umirali zaradi zastrupitev, kar so celo navajali kot enega od razlogov za razpad rimskega imperija. Temu lahko danes oporekamo iz več razlogov. Prvi je, da je rimski vodovodni sistem temeljil na konstantnem pretoku in tako voda ni bila dovolj dolgo v kontaktu s svincem, da bi se onesnažila. Poleg tega ima skoraj vsa voda v sebi raztopljen kalcijev karbonat. Ta se je nabiral na notranjih stenah cevi, kar je ustvarilo prevleko, ki je vodo popolnoma izolirala od napeljave (Hodge 2002, 308). Hitrost tega procesa je odvisna od mineralne sestave kamnin na področju zajetja vode. To nam tudi pove, ali je imelo naselje tlačni vodovod. Če je prevleka prisotna po celotni notranji steni, je morala voda med pretakanjem cev popolnoma zapolniti, kar pa ni možno, če napeljava ni pod pritiskom. Svinčene cevi so izdelovali plumbarii (iz tega izvirata današnji imeni za vodovodarja v angleščini in francoščini, plumber oz. plombier). Raztopljen svinec je bil ulit na ravno podlago, najverjetneje narejeno iz steptanega peska. Okoli podlage je bil postavljen lesen okvir, ki je določal dimenzije svinčene plošče (Cochet 2000, 56). Ko se je ta nekoliko ohladila, so jo zvili okoli lesenega ali bronastega valja. Nato so robove plošče spojili s spajkanjem, varjenjem ali kovanjem (Hodge 2002, 311). Pri spajkanju so robova stisnili skupaj, nato pa so njun spoj zalili s svincem ali pa redkeje z zlitino svinca in kositra (Cochet 2000, 40). Cevi, izdelane na tak način, imajo na vrhu jasno viden šiv in običajno niso bile okrogle, temveč bolj hruškaste ali trikotne oblike. Če je imelo mesto tlačno napeljavo, so lahko cevi zaradi pritiska postale bolj okrogle (Hodge 2002, 311). Posamezne dolžine cevi so bile spojene z uporabo moško-ženskega spoja, pri čemer je bil en konec zožen s kladivom in vstavljen v naslednji del ter 15

13 Slika 2. Proces vlivanja in spojitve svinčene cevi (Po Hodge 2002, fig. 215) nato zalit s svincem. Druga možnost je bila, da so enako debele konce cevi preprosto staknili skupaj in zalili s svincem ali pa so jih vstavili v vroč kovinski cilinder, ki se je med ohlajanjem skrčil in stisnil spoj skupaj (Hodge 2002, 315). Zelo pogosto je, da na ceveh najdemo pečate v reliefu. Večinoma vsebujejo imena oseb, ki so sodelovale pri postavitvi akvadukta. Nekateri navajajo cesarja ali uradnika, ki je dal postaviti napeljavo, ime izdelovalca ali delavnice, kjer je bila cev izdelana, ime lastnika ali stavbe, ki jo preskrbuje, ipd. (Bruun 1991, 22). Včasih najdemo tudi številke, ki nam govorijo o teži, velikosti ali dolžini cevi. Napise so naredili v času vlivanja plošč, tako da so v pesek vtisnili zrcalen pečat, ki se je nato pojavil v reliefu na eni strani plošče. Pečati so se nahajali na zgornjem delu cevi v bližini šiva, tako da so bili jasno vidni v primeru popravil. Običajno so kvadratne oblike, dolžine cm, velikost črk pa je med 1,5 in 3 cm (Bruun 1991, 21). Kar se tiče velikosti cevi, tako Vitruvij kot Frontinij navajata svoje mere. V dolžino naj segajo najmanj deset čevljev (296 cm), premer cevi pa določamo s širino svinčene plošče, preden jo zvijemo (Vitr. VIII, 6, 4). Če je bila plošča široka 5 palcev (digitus = 1,85 cm), je nastala cev, imenovana quinaria, debeline 9,24 cm z notranjim premerom 2,94 cm (Gaspari 2016, 71). To je bila najmanjša in tudi najbolj pogosto uporabljena velikost cevi. Vicenaria (20 palcev) je bila debela 36,96 cm z notranjim premerom 11,76 cm, največja velikost cevi pa je bila centum-vicenum (120 palcev) debeline 221,76 cm z notranjim presekom 70,56 cm. Za vsako od cevi je Vitruvij navedel tudi težo (Vitr. VIII, 6, 4). Quinaria naj bi tako tehtala 60 funtov (libra, 328,9 g), vicenaria 200 funtov, centenaria 1200 funtov itd. Z merjenjem teže svinca pred vlivanjem so določali debelino sten cevi. Te so se razlikovale glede na velikost cevi: večje cevi so imele običajno tudi debelejše stene. Quinaria je imela steno debeline med 0,6 in 0,7 cm (Hodge 2002, 310). Frontinij navaja še en način merjenja velikosti, pri katerem so cevi poimenovane po svojem premeru, izraženem v četrtinah palca, in ki naj bi ga uvedel Avgust. Quinaria je po tem sistemu cev, ki ima premer 5/4 palca, septenaria ima premer 7/4 palca, octonaria 8/4 in tako naprej vse do vicenaria (Front, Aq. I, 28). Vse večje velikosti so poimenovane po površini preseka v kvadratnih palcih. Tako ima tricenaria v preseku 30 kvadratnih palcev. Velikosti se nato spreminjajo na vsakih 5 kvadratnih palcev vse do največje, centum-vicenum (120 kvadratnih palcev) (Front, Aq. I, 29). Cevi so bile običajno položene pod pločnik ali cestišče in zasute; v redkih primerih so bile dodatno zaščitene s kamnitim kanalom ali steptano glino. Zaščita je bila bolj značilna za območja, kjer so bile temperature nižje. V Pompejih je bilo ravno obratno; cevi so bile ponekod kar na odprtem in včasih pritrjene na stene stavb z železnimi kavlji (Hodge 2002, 320). Distribucija vode po mestu Končni cilj akvadukta so bile razdelilne cisterne (castellum divisorium), iz katerih je bila voda nato napeljana k uporabnikom. Te cisterne so se razlikovale po velikosti in obliki glede na naselja. Če je bila zaloga vode omejena, so bile običajno večje in niso bile namenjene le njeni distribuciji po mestu, temveč tudi shranjevanju za primer upada vodotoka. To je bilo še posebej očitno v severni Afriki. Kot primer vzemimo cisterno Bordj Djedid v Kartagini, ki je bila velikosti 39 x 154,6 metrov in sestavljena iz 18 prekatov, vsebovala pa je lahko m3 vode (Hodge 1991, 279). Običajno je šlo za bazene okrogle ali pravokotne oblike različnih velikosti, v katere je na eni strani prihajala voda iz akvadukta, na drugi strani pa so jo po ceveh vodili naprej. Bazeni imajo običajno tudi mesta za pritrditev pregrad, s katerimi so lahko določenim odsekom napeljav prekinili dotok vode v primeru poškodb ali vzdrževanja. Okoli bazenov so bile običajno zgrajene stavbe, ki so ljudem preprečevale dostop, čeprav so lahko igrale tudi drugačno vlogo. V francoskem Nîmesu se je ohranil bazen iz 1. stoletja, širok 5,5 m in globok 1 m. Okoli njega je v času delovanja stala konstrukcija s korintskimi stebri in pokrita s streho, na njej pa so bile freske z motivi rib in delfinov (Hodge 1991, 284). Ta castellum je bil torej tudi javno mesto, kjer so lahko obiskovalci opazovali vodo, ki se je vrtinčila v bazenu. Praviloma naj bi bil castellum divisorium zgrajen na višjih delih mesta znotraj obzidja, lahko je bil tudi vgrajen v njegov stolp. Od tam so vodo napeljali po mestu. Po Vitruviju naj bi bile cisterne razdeljene na 3 dele. Prvi je namenjen preskrbi javnih vodnjakov, drugi preskrbi term, tretji pa preskrbi zasebnih uporabnikov (Vitr., VIII, 6, 1). Tako se v primeru pomanjkanja vode najprej prekine dotok zasebnim odjemalcem, nato termam, kot zadnjim pa javnim vodnjakom. Ni pa odkrita nobena cisterna, ki bi popolnoma ustrezala temu načrtu, tako da gre verjetno za teoretično idealno rešitev, medtem ko so v praksi gradili cisterne zelo različnih oblik (Hodge 2002, 281). V velikih mestih, kot je Rim, je bilo seveda nemogoče, da bi lahko celo mesto preskrbovali s tremi cevmi, napeljanimi iz glavnih razdelilnih cistern akvaduktov. Zato so vodo speljali v sekundarne cisterne, ki so bile postavljene na strateških točkah mesta. Teh je bilo veliko; v Rimu je bilo v času Frontinija 247 sekundarnih castella (Front., Aq. II, 78). Vendar so v arheoloških kontekstih slabo zastopani, skoraj vse poznamo iz Pompejev (Hodge 1991, 291). V mestih, ki niso ležala na ravnini, so imeli lahko tudi obliko vodnih stolpov. To so bile svinčene cisterne, ki so bile na opečnatih konstrukcijah dvignjene do višine 6 metrov in na vrhu odprte. Takšen odprt vrh cisterne je bil potreben za zmanjševanje pritiska v napeljavi (Hodge 2002, 301). Pogoste so bile tudi povezave med posameznimi razdelilnimi cisternami. Iz vsake je bil del preusmerjen v okoliške stavbe, pod stolpom pa je bil običajno tudi javni vodnjak (Hodge 2002, 304). V tem smislu si lahko vodovodni sistem predstavljamo kot narobe obrnjeno drevo: voda pride skozi deblo do tal, kjer se Slika 3. Castellum divisorium v Nîmesu. Skozi kvadratno odprtino je prišla voda iz akvadukta in se nato skozi odprtine na nasprotni strani delila naprej (Sakrajda 2010)

14 začne razdeljevati med korenine. Vsak vodni stolp ali castellum predstavlja točko, kjer se korenine ponovno razvejajo, vse do najmanjših koreninic, ki predstavljajo posamezne vodnjake ali stavbe. Vodo so iz castella vodili na dva načina: ali so iz castella napeljali večje cevi po celotni naselbini ali pa so se vse posamične stavbe povezovale direktno na castellum. V prvem primeru tako najdemo pod cesto eno večjo, glavno cev, na katero so privarjene manjše cevi za razdelitev vode med stavbe (Hodge 2002, 320). V tem primeru so bile pogoste tudi svinčene škatle, v katere je prihajala voda iz ene cevi in se nato razdelila med večje število priključkov. Podoben princip se je uporabljal tudi pri lončenih napeljavah, le da so tam škatle običajno lončene ali iz kamna (Hodge 2002, 317). Slika 4. Svinčena škatla za razdelitev napeljave, Pompeji (Mays 2013). Drugi način je uporaba več manjših cevi, ki tečejo vzporedno pod cesto in na neki točki zavijejo proti svojemu cilju. Frontinij za Rim omenja zakon, po katerem se je posameznikom prepovedano priključevati direktno na napeljavo, ampak morajo voditi svojo napeljavo do enega od castella (Front., Aq. II, 106). To je bila posledica velikega števila prevar in nezakonite uporabe vode iz glavne napeljave. Za povezavo cevi na castellum se je uporabljal priključek, imenovan calix (treba je omeniti, da je calix arheološko gledano zelo problematičen odkritega ni skoraj nobenega, vse informacije nam podaja Frontinij; te pa morda veljajo le za Rim, saj so druga naselja lahko priključitev izvajala na drugačen način). Ta je bil narejen iz brona, dolg najmanj 12 prstov (21,6 cm), širina pa je enaka širini cevi, ki je bila nanj priključena (Front., Aq. I, 36). Osnovna velikost je quinaria. Calix je uravnaval pretok in tako določal količino vode, ki so jo prejemali odjemalci. To je bilo pomembno zlasti v Rimu, kjer je bila točna količina vode pomembna zaradi obdavčitve in knjigovodstva. Ena quinaria je na dan pretočila okoli 40 m3 vode, kar so Rimljani uporabljali kot standardno enoto za merjenje volumna vode (Hodge 2002, 299). Tako Frontinij na primer navaja, da je bil pretok vseh akvaduktov v Rimu quinariae (Front., Aq. II, 64). Ko je bila voda na en ali drugi način preusmerjena iz sekundarnih cistern, je bila napeljana v javne vodnjake in zasebne rezidence. Javni vodnjaki so bili podobni tistim, ki jih najdemo še danes: enostaven kovinski izliv nad kamnitim koritom, iz katerega je ves čas tekla voda (Hodge 2002, 306). Odvečna voda (aqua otiosa) je tekla čez rob korita in čistila ulice, poleg tega pa je bila na mestih, kjer je bilo to možno, speljana v kanalizacijo. Konstanten pretok vode skozi kanalizacijo je bil nujen za njeno delovanje, zato so v Rimu strogo nadzorovali uporabo odvečne vode (Front., Aq. II, 111). Javni vodnjaki so še posebno pomembno vlogo igrali v večjih mestih, kot sta Rim in Ostia, kjer so bile stanovanjske stavbe običajno večnadstropne in zato napeljava vode tja ni bila možna, poleg tega pa si je prebivalci v večini primerov niso mogli privoščiti (Hodge 2002, 306). Običajno je voda v posamezne hiše prišla pod pragom in je bila nato po manjših ceveh speljana v posamezne sobe. Na koncu napeljave so bile lahko pipe z zapornimi ventili, čeprav te niso tako bile tako pogoste, kot so danes (Hodge 2002, 322). Princip delovanja je bil enostaven: v bronasto ohišje je bil vstavljen valj z luknjo v sredini. Ko so obrnili valj za 90º, so se luknje v valju poravnale z dvema odprtinama v ohišju, kar je omogočilo pretok vode (Hodge 2002, 324). Takšne ventile lahko najdemo tudi na mestih, kjer je voda speljana iz glavne napeljave. Če posameznik ni plačal računa ali pa če so bila potrebna popravila, so lahko tako prekinili pretok vode na določenih odsekih napeljave. Ti zaporni ventili so Slika 5. Bronast ventil z ročajem na zgornjem delu (Mays 2012). bili najšibkejši člen v vodovodni napeljavi in so bili glaven razlog za potrebo po zmanjševanju pritiska v napeljavi (Hodge 2002, 325). Cevi so ga namreč dobro prenašale, medtem ko je pri previsokem pritisku valj izstrelilo iz ohišja, saj na spodnji strani ni bil pritrjen. Ventile je bilo prostoročno skoraj nemogoče obračati, zato so uporabljali posebne kovinske ključe, ki so jih potisnili v ročaj na vrhu valja (Hodge 2002, 326). Tu se seveda pojavi vprašanje, zakaj so potrebovali ventile na koncu napeljave, če je bil pretok vode ves čas konstan- Viri: Gaius Plinius Secundus, Naturalis Historia XVI. Marcus Vitruvius Pollio, De architectura VIII. Sextus Julius Frontinus, De Aquaeductu Urbis Romae. ten in Rimljani pravzaprav niso mogli natančno izmeriti, koliko vode je posameznik porabil. Najbolj smiseln odgovor je morda, da so ventile zapirali v času pomanjkanja vode ali pa so jih zapirali čez noč. Glede na dejstvo, da je bilo ventile prostoročno nemogoče zapirati, se mi zdi nesmiselno, da bi to počeli po vsakem točenju vode. Vsa ostala voda je bila nato ponovno speljana v kanalizacijo. Zaključek Glavni problem pri poskusu opisovanja distribucije vode je, da je težko ustvariti splošno sliko, ki bi jo lahko uporabili za vsa naselja. Čeprav lahko opazimo nekatere glavne značilnosti, je bila vsaka napeljava posebnost. Interpretacijo še otežuje dejstvo, da so napeljave v mestih večinoma v zelo nepopolnem stanju. Običajno se od njih ohrani nekaj metrov svinčene cevi ali pa morda razdelilne cisterne. Največ podatkov dobimo iz Pompejev, kjer se je napeljava dobro ohranila, in Rima, kjer so se dobro ohranili Frontinijevi teksti. Tako ostaja odprtih še veliko vprašanj, na katere bomo lahko morda odgovorili v prihodnosti. Literatura: Bruun, C., 1991, The Water Supply of Ancient Rome. A Study of Roman Imperial Administration. Helsinki, Societas Scientiarium Fennica. Cochet, A., 2000, Le plomb en Gaule romaine. Techniques de fabrication et produits. Monographie instrumentum 13. Montagnac, Editions Monique Mergoil. Gaspari, A., 2016, Voda v rimski Emoni: Razvoj vodooskrbe in komunalne infrastrukture v rimskih mestih: primer kolonije Julije Emone. Ljubljana, Muzej in galerije mesta Ljubljane. Hodge, A. T., 2002, Roman aqueducts & water supply (2. izd). London, Bristol classical press. Mays, L. W. 2012, Ancient water technologies (wordpress). URL: com/2012/12/pompeii-pipe4001.jpg Mays, L. W. 2013, Ancient water technologies (wordpress). URL: com/2013/01/day-1-roman-museum-206.jpg Sakrajda, P. 2010, Nîmes-Castellum divisorium. URL:

15 RIMSKA PREHRANA IN APICIJEVI RECEPTI Abstract The Ancient Roman are widely known for many things; among them is also their cuisine. For them, the food had many meanings. At first it was only a means to survive and later it evolved into an important part of social bonding, religious rituals, sacrificing to the gods and even their own pleasure. As elsewhere, their social rank and wealth determined the food they ate. The poor and slaves ate very simple food while the richest enjoyed in different feasts with diverse courses completed with expensive imported ingredients. The typical Roman cuisine consisted of 3 main ingredients; vine, olive oil and cereals. They also ate a lot of fruits, vegetables and meat like pork, mutton, game, poultry and fish. They sweetened their food with honey and added a lot of seasoning to all their dishes. Among the most widely used spices were pepper and different sauces. They also ate sweets, bread, cheese and drank wine prepared in many different ways. This article contains only a brief introduction into Ancient Roman cuisine, which is accompanied by some recipes from the Roman author Apicius. These recipes are very simplified and therefore suitable for anyone to try and recreate. I tried to pick a selection of recipes to accompany different types of dishes from vegetables to meat dishes, bread, sweets and wine beverages. Ob besedni zvezi rimska prehrana največ ljudi najverjetneje pomisli na slavne razkošne pojedine in bankete. Ti so bili sicer pomemben del družabnega življenje premožnih ljudi, a hrana je imela pri Rimljanih mnogo več pomenov kakor samo sredstvo preživetja in razkošja. Hrano in vino so uporabljali Mateja REMŽGAR za daritev bogovom ter ju pridajali tudi za popotnico v grob svojim pokojnim. Hrana je imela tako pomemben kulturen in simbolni pomen v njihovih vsakdanjih življenjih. Njihov način prehranjevanja se je razvijal dolgo časa, preko vplivov Grčije in Bližnjega vzhoda. Zaradi razprostranjenosti njihove države so vidni vplivi njihove kuhinje v veliki večini zahodnjega sveta. Tako je tudi prehrana antičnih Rimljanov podobna prehrani današnjih Italijanov. Razlika je seveda v dobrinah, ki so prišle v Evropo šele z odkritjem Amerike; to so paradižnik, krompir, fižol, kakav, koruza ipd. (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 5, 7, 9, 14). Rimljani so imeli zelo raznoliko prehrano; jedli so sadje, sir, meso, ribe, kruh Trije osnovni elementi njihove prehrane so bili: oljčno olje, vino in žito. Najpreprostejšo hrano so seveda jedli najrevnejši prebivalci in sužnji; to so bili npr. žitna kaša, zelje in stročnice. Sužnji so velikokrat prejeli ostanke hrane svojih gospodarjev. Tako kakor danes so si tudi takrat ob praznikih vsi privoščili malo bolj svečano hrano (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 9; Perko 2002, 439). Prej omenjena žitna kaša ali puls je bila glavna prehrana zgodnjih Rimljanov. Sprva je bila pripravljena iz pire ali prosa, toda sčasoma so se sestavine spreminjale in so uporabljali tudi ječmen in čičeriko. Jed naj bi izvirala iz vojske, kjer je vsak vojak na dan dobil 1 kg žita, ki ga je najprej prepražil in nato zdrobil v moko. Iz tega je skuhal puls, ki je bil lahko redek ali pečen kakor kruh. To je bila zelo preprosta hrana, a hkrati zelo nasitna zaradi velike vsebnosti ogljikovih hidratov. Iz tega se je kasneje razvila polenta, ki so jo pripravljali z mlekom na različne načine, tudi kot sladico ali začinjeno z medom za otroke in bolne (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 10). Začimbe in omake Na začetku, ko so živeli še bolj preprosto, je bila tudi hrana preprosta in manj začinjena. Kasneje so Rimljani uporabljali veliko začimb in dodatkov, ki so jih dodajali zapletenim jedem in s tem povsem prekrili okus osnovnih sestavin. Leta 185 pr. n. št. se je končal pohod proti sirskemu vladarju Antiohu Velikemu in rimska vojska je s seboj prinesla veliko eksotičnih predmetov in hrane, kar je sprožilo željo po nadaljnem uvozu. Samo najbolj premožni so si lahko privoščili eksotične uvožene začimbe, ki so dosegle veliko ceno. Sem spadajo cimet, ingver, žafran in muškat. Med najbolj pogosto uporabljenimi uvoženimi začimbami je bil poper, ki so ga uporabili v skoraj vsaki jedi, tudi v sirih in tistih jedeh, ki so jih pripravili z medom (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 12, 14, 17). Druga zelo cenjena začimba je bila silphium ali laserpitium ali laser ali tudi jelenovec, ki so jo uporabljali že vsaj od leta 565 pr. n. št. Grško izročilo pripoveduje, da je bog Bakhus na črni ladji pripeljal rastlino iz Kiren v Grčijo. Tu so jo nato spoznali tudi Rimljani, ki so cenili celotno rastlino in so jo uporabljali tako v prehrani kot tudi zdravilstvu. Iz mladih listov so pripravljali solate; iz korenin in steblov so stiskali sok, ki so ga uporabili kot začimbo ali zdravilo za rane in slepoto. Verjeli so tudi, da pomaga celo pri zaviranju staranja. Na žalost ne vemo, kakšna je bila ta rastlina ali celo kakšen okus je imela, saj je povsem izginila že za časa Nerona (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 14). Od neuvoženih začimb so uporabljali največ luštreka, peteršilja, kopra, koriandra, origana, mete, lovorjevih listov in jagod, rutice, kumine, gorčice ter tudi zelene, čebule in šalotke. Pomembni dodatki so bili kis, med in predvsem vino, ki so ga pogosto dodajali jedem. Uporabljali so mešanice vin, kot sta mulsum (mešanico medu in vina) ter oenogarum (mešanica vina in ribje omake). Zelo pogosto so jed začinili z različnimi omakami, ki so imele značilen sladko-kisel okus. Ena izmed značilnih omak je bila sestavljena iz popra, pinjevih oreščkov, mete, korenja, rozin, meda, oljčnega olja, vina in sladkega mošta. Podobno omako se še danes najde v italijanski kuhinji. Imenuje se agrodolce in je primerna kot dodatek številnim jedem, tako mesnim kot zelenjavnim (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 14). Od ribjih omak sta bili najbolj priljubljeni dve zelo enotni omaki: liquamen in garum, ki so ju uporabljali za skoraj vsako jed. To sta bili dragi ribji omaki, ki so jih hranili v amforah in izdelovali po zelo dolgotrajnem postopku. Mešanico različnih rib so najprej pustili na soncu, da je fermentirala in so jo nato zmleli. Ločili so tekočino garum od zgoščene omake liquamen. Glede na vire vemo, da naj bi imele takšne omake zelo neprijeten vonj; sam okus pa bil je zagotovo zelo izrazit, saj so za popestritev jedi potrebovali le nekaj kapljic in so jih uporabljali namesto soli. Če bi skušali poustvariti kakšno rimsko jed, bi ta zato zelo težko imela povsem avtentičen okus brez ribje omake. Lahko se jo sicer nadomesti s soljo, pašteto iz slanih sardel ali celo naredi lastno ribjo omako po hitrem receptu. Najprej v vodi raztopimo dovolj soli, da lahko v njej plava surovo jajce. Nato v njej skuhamo male sardele ali druge podobne ribe in origano. Ko tekočina povre, dodamo še grozdni mošt ali sok in ohladimo. Nato omako večkrat precedimo skozi cedilo ali gazo, dokler ne dobimo čiste, goste tekočine (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 14, 81). Kruh Najprej so kruh pripravljali le doma v krušni peči, saj so se prvi poklicni peki pojavili šele okrog 2. stol. pr. n. št. Kruh je nato še dve stoletji veljal za razkošje. Pogosto so ga pekli v nizkih glinenih posodah, ki so bile lahko posebno oblikovane. Posode, najdene v Emoni, so okrogle, na njih pa so upodobljeni triumfalni sprevodi, podobe cesarice ali božanstva. Za mletje moke so uporabljali mline ali manjše hišne žrmlje; kvas pa so uvažali iz Galije (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 10, 11). Bogati so si lahko privoščili kruh najrazličnejših oblik; vsak je bil namenjen posebni priložnosti in je imel svoj pomen. Tako so na primer pekli kruh v obliki lire za posebne goste; ženitovanjski kruh v obliki prstana ob zarokah in porokah; srčast kruh v znak ljubezni in polmesečasti kruh za čaščenje 20 21

16 boginje Lune ali boginje rodovitnosti. V času rimskega cesarstva so poznali ogromno vrst kruhov, ki so se razlikovali tako po sestavinah kot tudi po kakovosti. Pekli so kruh, ki je bil po vrhu potresen z različnimi sestavinami: makom, kumino, janežem, poprom, zelišči (zelena, lovor, drobnjak, koper, peteršilj, koper), mandeljni ali sirom. Posebne vrste kruha so bili na primer zeliščni kruh, kruh iz pšeničnega zdroba z rozinami in kruh, ki so ga na palici spekli na žaru (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 10, 11). Zeliščni kruh: v skledi zmešamo 80 dag pšenične moke z 1 žličko medu, 3 dl mlačnega mleka in 4 dag kvasa ter zamesimo testo, ki ga pustimo vzhajati. Nato zmešamo začimbe za kruh: 1 žlica kopra, 1 žlica drobnjaka, 1 žlica peteršilja, ribja omaka, 1 žlica oljčnega olja, 2 jajci in 1 kavna žlička popra. Mešanico dodamo testu, ponovno pregnetemo in pustimo vzhajati. Nato pekač premažemo z oljem, vanj položimo testo in pustimo, da še tretjič vzhaja. Na koncu testo premažemo z mlekom ali smetano in ga spečemo (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 79). Meso Meso je bilo eno od najpomembnejših delov obeda. Prevladovala je svinjina in tudi meso koštruna, saj so gojili ovce. Zelo so cenili pršut in šunko, pripravljeno na najrazličnejše načine. Apicij je v svoji kuharski knjigi prvi zapisal recept za šunko v testu. Šunko so najpogosteje začinili z lovorjem, medom in suhimi figami. Cenili so tudi divjačino, še posebej meso divje svinje, srnjadi ali jelenjadi. Uživali so tudi perutnino, predvsem kokoši in kopune ter tudi gosi, ki so imele zelo sočno meso. Jedli so tudi golobe, afriške pegatke in divje race. Meso so pripravljali zelo različno; lahko so ga pekli ali kuhali z različnimi omakami ter izdelovali paštete in klobasice (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 12, 13). Že za časa rimske republike so imeli zelo raznolike jedilnike za slavnostne pojedine, kjer so poleg svinjine in divjačine uživali tudi morske ježke, školjke in ostrige, polhe, polže ter divjo perutnino, kot so labodi, žerjavi, štorklje in pavi. Pogosto je bilo tudi, da so pripravili živali, ki so bile nadevane z drugimi vrstami mesa. Primer tega je t. i. trojanski prašič, ki je bil polnjen z manjšami pticami in školjkami; na eni strani je bil prekrit s testom in pečen, na drugi pa dušen. Gostitelji so tako skušali pripraviti čimbolj raznoliko hrano z najrazličnejšimi nenavadnimi uvoženimi sestavinami, da bi bili čimbolj svetovljanski in hkrati prikazali svoje bogastvo (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 12, 13, 17, 18). Šunka ali perna: šunko, ki tehta okrog 1,5 kg, najprej skuhamo s 25 dag suhih sliv in 3 listi lovorja. Nato jo odcedimo, odstranimo kožo in naredimo zareze v obliki križa, ki jih napolnimo z medom. Nato šunko obdamo s testom, ki je bilo zgneteno iz 50 dag pšenične moke in 1 dl oljčnega olja. Obloga iz testa mora biti debela vsaj za prst, saj tako ohrani aromo in sok šunke. Pečemo jo dobro uro na srednji temperaturi oz. dokler se testo lepo ne zapeče (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 57). Lukanske klobasice ali lucanicae: najprej v možnarju stremo začimbe: poprova zrna, 3 vejice peteršilja, 1 vejico rutice, 1 vejico šatraja, 3 lovorjeve jagode in ščep kumine, ter jim dodamo ribjo omako. Začimbe nato zmešamo z 1 kg drobno nasesekljane svinjine. Mešanico stremo v možnarju ali zmeljemo z električnem mešalnikom. Nato dodamo poprova zrna, mast in 10 dag pinjol ter napolnimo tanko črevo, ki ga lahko nadomestimo tudi s svinjsko mrežico, svinjskim želodcem, listi vinske trte ali celo celofanom. Oblikovane klobasice na koncu še prekadimo. Podoben recept je še danes v uporabi v Italiji (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 59). Kozliček ali jagenjček a la tarpeius ali haedum sive agnum tarpeianum: najprej pripravimo omako; v možnarju zdrobimo poper, šatraj, malo timijana, rutico in 1 čebulo. Na koncu dodamo tudi ribjo omako. S pripravljeno mešanico polijemo 1 kg kozličkovega ali jagenjčkovega mesa, ki ga pečemo v ponvi z oljčnim oljem, dokler se ne zmehča. Dodamo še začimbe (rutico, šatraj, 2 narezana dateljna), oljčno olje in 1 dl polsladkega belega vina. Nato kuhamo počasi, na nizkem ognju, dokler se omaka ne zgosti. Preden meso ponudimo, ga še dodatno potresemo s poprom (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 61). Kuhan piščanec s koprovo omako ali pullum: Posoljenega piščanca skuhamo v vodi, ga odcedimo, zarežemo in prelijemo z omako. To pripravimo v možnarju iz sveže in suhe mete, koprovih semen, 3 dateljnov, ¼ žlice gorčice, oljčnega olja, 1 dl polsladkega belega vina in 1 žlice kisa. Piščanca pečemo v pečici in na koncu potresemo z mletim poprom (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 62). Sardelina patina ali patina de apua: 1 kg sardel očistimo in čez noč pustimo v oljčnem olju. Nato jih preložimo v pekač in jim dodamo olje, ribjo omako in 1 dl suhega rdečega vina. Poleg pridamo tudi šopek origana in rutice ter sardele spečemo v pokritem pekaču. Preden jed postrežemo, odstranimo šopek, začinimo s poprom in postrežemo. Patina je bila posebna plitva ponev, po kateri so dobile ime tudi jedi, ki so jih pripravljali v njej (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 67, 69). Sadje in zelenjava Rimljani so pridelovali lastno sadje in zelenjavo, veliko pa so tudi uvažali. Z vojaškimi osvajanji in trgovanjem so prišli v stik z eksotičnimi rastlinami, ki so jih sprva uvažali, nato pa nekatere tudi sami gojili. Zelo pogosta zelenjava je bilo zelje, ki naj bi bilo zdravilno. Uživali so tudi stročnice (čičerika, bob, leča, grah, stročji fižol), koprive, artičoke, čebulo, por, zeleno, korenje, bučke, peso, repo, gobe in slezovec. Od sadja so bile najbolj priljubljene fige, uživali so tudi češnje in jabolka. Uvažali so afriške dateljne, armenijske marelice, perzijske breskve ter sirijske melone in oreščke. Poleg sadja so si privoščili tudi sir, saj so poznali kar 13 različnih vrst. Najpogostejši je bil sveži kozji sir, ki je bil dostopen tudi revnim. Za sladice so pogosto uporabljali rikoto, ki je podobna naši skuti (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 9, 13; Perko 2002, 439). Zelje ali olus: pripravimo omako iz popra, kumine, koriandra, 1 čebule, ½ dl belega vina in 2 žlic oljčnega olja. Omako dodamo v ponev k 60 dag kuhanega zelja. Dodamo še ribjo omako ali 3 slane sardele, kumino, ½ dl belega vina in 2 žlici oljčnega olja. Ko vse skupaj prepražimo, dodamo še poper in koriander ter postrežemo kot toplo ali hladno prilogo (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 70). Leča s kostanjem ali lenticulum de castaneis: 30 dag leče skuhamo do mehkega; 30 dag kostanja nekaj minut kuhamo v slanem kropu, nato ga olupimo in kuhamo še naprej do mehkega. Omako pripravimo iz zdrobljenega popra, koriandrovih semen, kumine, rutice, mete, 1 žlice kisa, 2 žlic medu in ribje omake. Omako prelijemo preko kostanja, dodamo lečo, prelijemo z oljčnim oljem, premešamo in ponudimo (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 71). Juha za dobro prebavo ali pulmentarium ad ventrem: 1 veliko zeleno skupaj z gomoljem operemo in skuhamo. Posebej v slanem kropu skuhamo 2 pora. Iz pol kavne žličke popra, 2 žlic medu in pol kavne žličke sardeline paštete zmešamo omako, ki jo dodamo vodi kuhane zelene in nato še poru. Še enkrat prevremo in na koncu dodamo še zelena (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 54). Gosta juha z zeleno ali olus molle: v možnarju zdrobimo pol kavne žličke popra, ščepec luštreka, ščepec origana in 1 narezano čebulo ter zmešamo z 2 dl suhega belega vina, 1 žlico oljčnega olja in malo sardelne paste. Kuhamo do zgostitve, nato dodamo 1 gomolj zelene, ki smo ga skuhali in drobno narezali. Na koncu jed začinimo še z zdrobljenim poprom (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 55). Pečeno korenje ali carotae frictae: v svojih kuharskih knjigah je Apicij navedel tri recepte za pečeno korenje. V prvem receptu korenje hitro pokuhamo v slanem kropu, nato pa spečemo in prelijemo z oenogarum, kar je mešanica vina in ribje omake. V drugem receptu na začetku korenje prav tako samo hitro pokuhamo v slanem kropu, nato ga popečemo in narežemo na kolobarje. Te nato pripravimo kot solato in jih začinimo s soljo, kisom in oljčnim oljem. Tretji recept je pripravljen s kuminovo omako. To pripravimo iz strtega popra, peteršilja, luštreka, lovorja, posušene mete in velike količine kumine. Dodamo ji med, kis in ribjo omako. Korenje skuhamo, razrežemo in popražimo v tej omaki (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 43). Sladice Poznali so kar nekaj okusnih sladic ali mensae secundae, kjer je velikokrat šlo za sveže ali posušeno 22 23

17 sadje, oreščke, jedi iz testa in podobne jedi. Sladili so jih z medom in pogosto tudi začinili s poprom (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 17). Pecivo s sirom ali savillum: testo pripravimo iz 250 g moke, 1,15 kg skute, 125 g medu in jajca. Testo nato damo v dobro pokrito lončeno posodo in skuhamo. Na koncu pecivo polijemo z medom in posujemo z makom (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 14). Jajčna krema ali tyropatinam: 250 dl mleka zmešamo v gladko zmes z 1 dl medu in 3 jajci. Zmes prelijemo v lonec in počasi kuhamo, dokler se ne zgosti. Na koncu kremo potresemo s poprom in muškatnim oreščkom (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 77). Pšenična kaša ali apothermum: 30 dag kaše skuhamo skupaj z 10 dag olupljenih in namočenih mandeljnov ter 10 dag pinjol. Kasneje dodamo še 10 dag rozin in passum, ki je bilo posebno sladko vino z dodanim svežim moštom nadomestimo ga lahko na primer z 2 dl portskega vina. Preden jed postrežemo hladno, jo še popopramo (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 77). Sladica s kruhom ali dulcia: gre za poobedek, ki zelo spominja na današnje ocvrte šnite. 80 dag kruha najprej odstranimo skorjo in ga razrežemo na rezine. Te nato namočimo v 2,5 dl mleka in ocvremo v vročem olju. Na koncu jih postrežemo prelite z medom (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 77). Domača sladica ali dulcia domestica: 60 dag dateljnov nadevamo z 20 dag orehov, mandeljnov ali poprom. Zatem jih povaljamo v soli, zavremo v 300 g medu in postrežemo še tople (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 77). VINO Rimljani so tako kakor Grki radi uživali v vinu, ki je bilo pripravljeno na različne načine. Poznali naj bi okoli 200 vrst vina; med njimi je bil najbolj cenjen falernec. Vino je bilo zelo pomembno tudi na gostijah, kjer se je nahajalo v dvoročajni posodi, imenovani krater. Tam so ga redčili s toplo vodo, mu dodajali med in začimbe ter na koncu mešanico z zajemalko prelivali v čaše (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 17, 18). Začinjeno vino ali conditum paradoxum: v posodi zmešamo 7,5 kg medu z 1 l sladkega belega vina in nato kuhamo, dokler vino ne povre. Vmes ves čas mešamo, dodajamo vino, pazimo, da mešanica ne vre, in na koncu ohladimo. Ta postopek ponovimo dvakrat do trikrat. Na koncu mešanici poberemo peno in ji dodamo 120 g mletega popra, žafran, pest lovorja, 4 g mastike in koščice 200 g praženih dateljnov, ki so bile prej namočene v vinu. Dodamo še 10 l sladkega belega vina in nekaj oglja, ki pomaga izničiti grenkobo in vonjave (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 75). Sladki napoj ali mulsum: to je bila priljubljena pijača za pitje ob sladici; obstaja več napotkov izdelave. Na 1 l suhega belega vina raztopimo 2 jedilni žlici medu in pijačo ohladimo (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 75). Rimski absint ali absintium romanum: kakor pri začinjenem vinu kuhamo 3 kg medu z 1 l polsladkega belega vina. Ko tekočina povre, poberemo peno, razredčimo z 10 l vina in začinimo s 100 g dateljnov, 8 g mastike, 4 g žafrana, 300 g zdrobljenega pelina in slabo pestjo lovorja (Plesničar-Gec, Kuhar 1996, 75). Viri in literatura Plesničar-Gec, L. In B. Kuhar 1996, Emona in rimska kuhinja : Apicijevi recepti za današnjo rabo. Ljubljana, ČZD Kmečki glas, Mestni muzej Ljubljana. Perko, V. 2002, Ljudmila Plesničar Gec, Boris Kuhar: Emona in rimska kuhinja. Apicijevi recepti za današnjo rabo. Kmečki glas, Mestni muzej Ljubljana, Ljubljana ISBN strani, 67 barvnih fotografij, 4 ČB in nekaj risb. Arheološki vestnik 53, str ZA VERO STARŠEV. ARHEOLOŠKO NAJDIŠČE GRADIŠČE NAD BAŠLJEM Abstract Gardišče above Bašelj is one of the most important early medieval archaeological sites in Slovenia. The finds from the site are only comparable to the elites of the Carolingian world. In our exhibition»za vero staršev«that was part of the project»vitrina mesece«the main focus was on a broken thurible. We postulated that the historical events that affected Carniola also had an effect on the residents of Bašelj. The two main events of the time Bašelj must have been occupied were the Christianisation of Caranthania and the rebellion of count Ljudevit. As the possible seat of Carniolan elite, Bašelj might have been important in this time period. The finds of high status riding gear in a burned layer could be interpreted as sign of armed conflict on the site. In that case, the two main causes for such an event could be found in the written sources at the end of the article. Razstava o zgodnjesrednjeveškem najdišču Bašelj in literarnem delu Krst pri Savici je potrebovala tudi spremno besedo. Ta je bila deloma objavljena v razstavni brošurici. Vendar v njej ni bilo mogoče povedati vsega, zato sem se odločil objaviti še ostala razmišljanja, ki so bila del priprav na razstavo. Predstavil bom sklop razstave, ki ga predstavlja Gradišče nad Bašljem. Poglavitna najdba iz tega najdišča je zmečkana kadilnica, ki je bila mišljena kot osrednji del naše predstavitve. Gradišče nad Bašljem je eno izmed ključnih najdišč zgodnjega srednjega veka na ozemlju Slovenije. Nahaja se na naravno zavarovani vzpetini z nadmorsko višino 873 m, ki leži pod goro Storžič. Rok RATEJ Slika 1: Lokacija najdišča Gradišče nad Bašljem (Karo 2014, sl.1). Poseljeno je bilo že v pozni antiki (5. in 6. stoletje; Knific 1999, 398), vendar nas zanima predvsem obdobje od 8. do 10. stoletja, v katerega so datirane poznejše najdbe (Knific 1999; Karo 2015). Med temi gre omeniti izjemno umetelno in kvalitetno izdelane najdbe konjeniške in bojevniške opreme, ki so primerljive le z višjim slojem širšega evropskega prostora tistega časa (Knific 1999, 401). Večina je bila najdena v žganinski plasti (Knific 1999, 400). Odkrili so jih na podlagi detektorske prospekcije, ki so ji sledili posameznimi vkopi po celotni naselbini. Interpretacija žganinske plasti še ni povsem jasna, saj najdišče zaenkrat še ni dobilo celovite objave. Med najdbami je za nas pomembna uničena kadilnica, ki je bila prav tako najdena v teh plasteh. Njej najbližji primer kadilnice je datiran v drugo polovico 8. in začetek 9. stoletja (Karo 2007, 193). Poškodovana naj bi bila pod pritiskom zemlje (Knific 1999, 400), mi pa dopuščamo možnost, da je bila namerno uničena. Gradišče v Bašljem smo poskušali razumeti tudi v zgodovinskem okvirju. Obdobje med približno 24 25

18 Slika 2: Uničena kadilnica iz Bašlja levo. Rekonstrukcija kadilnice desno (Karo 2005, sl. 60). 750 in 830, v katerega so okvirno datirane nekatere najdbe iz Bašlja, je bilo na območju Slovenije izjemno burno. V tem času se začne pokristjanjevanje v Karantaniji; vladajo knezi Borut, Gorazd in Hotimir. Okoli leta 800 Franki dokončno porazijo Avare in s tem razširijo svojo oblast v Panonijo. Tako si priključijo velik del južne srednje Evrope, ki mu še vladajo domači knezi. Intenzivno je tudi pokristjanjevanje severno od reke Drave. Leta 819 pride do upora Ljudevita, ki za nekaj časa prežene Franke z območja med rekama Savo in Dravo. Upor se zaključi s hudim porazom upornikov in z zamenjavo domačih knezov s frankovskimi grofi. Vsi ti dogodki so vsekakor vplivali tudi na življenje prebivalcev majhne kneževine Karniole, ki je obsegala približno ozemlje kasnejše Kranjske. Gre za edino poznano zgodnjesrednjeveško kneževino poleg Karantanije, ki je zagotovo obsegala sedanje slovensko ozemlje. Ležala je na prepihu političnih dogajanj tega časa. Čez njo je potovala frankovska vojska na poti proti avarskemu kaganatu in tudi Karniolci so se pridružili Ljudevitovemu uporu. V razstavo smo poskusili vključiti tudi precejšnje število pisnih virov, ki opisujejo to obdobje. Zaradi več razlogov tega nismo naredili, zato jih bomo objavili tukaj. Gre za izbor pisnih virov, ki se nanašajo na upore Karantancev proti pokristjanjevanju in na upor Ljudevita Posavskega. Krščanstvo je prišlo v Karantanijo skupaj s sinovoma kneza Boruta; Gorazdom in Hotimirjem. Oba sta bila krščena na Bavarskem in sta kmalu po nastopu svoje vladavine, sprva Gorazd ( ) in potem Hotimir ( ), začela uvajati krščanstvo med svojimi rojaki. Za to obdobje smo izbrali pisne vire 1., 2., 3., 4. in 5., ki orisujejo obdobje uporov in njihov zaključek. Upori naj bi se začeli pod knezom Hotimirjem in trajali s prekinitvami do njegove smrti. Po njegovi smrti v letu 769 je prišlo do zmage upornikov in pregona duhovnikov iz dežele. Leta 772 pa je bavarski vladar Tasilo premagal upornike in leto kasneje za kneza postavil Volkuna. Šele sedaj se razmahne pokristjanjevanje v Karantaniji in salzburški škofje na to območje okrepljeno pošiljajo duhovnike. Med zgodovinarji velja mnenje, da so bili upori tudi politično obarvani (Štih 2009, 36). Uporniki se niso upirali samo pokristjanjevanju, ampak tudi bavarski nadoblasti. Ne vemo, kaj se takrat dogaja v Karnioli, vendar lahko sklepamo, da se je dogajanje na severu vsaj dotaknilo življenj prebivalcev južno od Karavank. Poti in obsega misijonske dejavnosti, ki sledi zadušitvi upora, ne poznamo, vendar je zelo verjetno, da so salzburški duhovniki zašli tudi na območje Karniole. To bi bil lahko tudi vzrok za spor med oglejsko in salzburško nadškofijo, ki se je zaključil z delitvijo meje med obema škofijama na reki Dravi. Gre za dogodek nadregionalnega pomena. Karel Veliki je leta 811 v Aachnu razdelil ozemlje salzburške nadškofije in akvilejske patriarhije ter kot mejo določil reko Dravo. Kar je bilo severno od nje, so lahko pokristjanjevali salzburški nadškofje, kar je bilo južno, pa akvilejski patriarhi. Ljudevitov upor je bolj politično obarvan in obsega čas med leti 819 in 823. Knez se je uprl frankovski nadoblasti in je bil sprva tudi uspešen. Za ponazoritev njegovega boja proti Frankom smo izbrali 6. pisni vir, ki govori o pohodu frankovskih čet nad Ljudevita. Na poti nazaj so te čete pokorile še uporne Karantance in Karniolce. Ne izvemo pa, ali je bila pomiritev Karniole nasilna ali ne. Obe kneževini v jugovzhodnih Alpah sta se torej pridružili uporu proti Frankom. Vzgibov ne izvemo, vendar so bili verjetno povezani s političnim dogajanjem, lahko pa bili tudi nadaljevanje uporov proti pokristjanjevanju. Zanimiv predmet, povezan s pokristjanjenem, je poškodovana kadilnica. Izdelana je iz brona. Sestavljata jo polkroglasta posoda in konično obliko- vana noga. Ustje kadilnice in prehod iz posode v nogo sta okrašena z bisernim nizom (Bitenc, Knific 2001, 101). Gre za izjemno najdbo, saj iz zgodnjega srednjega veka ne poznamo drugih kadilnic. Za pozno antiko poznamo vsaj eno kadilnico, ki je bila odkrita na Šentjurskem hribu nad Tržiščem. Gre za bronasto kadilnico jajčaste oblike (Bitenc, Knific 2001, 20). Bašeljski podobna kadilnica je znana iz Hrvaške, z izvora Cetine pri Vrliki. Na tem mestu je bila kasneje v 9. stoletju zgrajena cerkev sv. Spasa. Verjetno je bila izdelana v italijanskih delavnicah in je v Dalmacijo prišla z misijonarsko dejavnostjo Frankov proti koncu 8. in začetku 9. stoletja (Karo 2007, 193). O kneževini Karnioli iz pisnih virov izvemo zelo malo (npr. Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov (Carniola, patria Sclavorum), omemba še v frankovskih analih (Quibus domum versis Carniolenses, qui circa Savum fluvium habitant )). Najdišče Gradišče nad Bašljem je bilo verjetno del kneževine in je bilo zaradi svoje lege (čez Bašeljski prelaz in nato čez Jezersko vodi pot do Koroške (Karo 2014, 286)) posredno povezano tudi s Karantanijo. Ozemlje Karniole je zagotovo obsegalo prostor ob zgornji Savi in je na zahodu mejilo na Furlanijo (Štih 2009, 46). Center kneževine je bila verjetno naselbina v Kranju. Lega, najdbe in pomen Bašlja ter njegova bližina z Kranjem bi nas lahko pripeljali do sklepa, da so imeli tukaj sedež karniolski knezi. Zgoraj našteti zgodovinski dogodki bi lahko odsevali tudi v dogajanju na Bašlju. Bistvenega pomena sta predvsem dva dogodka: upori Karantancev proti pokristjanjevanju in upor Ljudevita. Pokristjanjevanje salzburških duhovnikov mogoče ni zajelo le Karantanije, ampak so nekateri duhovniki prišli tudi h Karniolcem. Uničena kadilnica bi lahko pričala o mnenju Karniolcev o novi veri. Drugi dogodek, ki bi se lahko navezoval na dogajanje na Bašlju, je upor Ljudevita, ki je zajel tudi Karniolo (Kos 1906, št. 61 (Quibus domuni reversis Carniolenscs, qui circa Savum lluvium habitant et Foroiulienaibui pene contigui sunt, Baldrico se dediderunt Ko so se frankovske čete vračale domov, so prisilile Kranjce, ki so bivali ob Savi, da so se morali podati Baldcriku (prevod prav tam)). Zakaj so se Karniolci pridružili uporu, ne izvemo, verjetno je bilo razlogov več, med njimi je lahko bilo tudi pokristjanjevanje. Dogajanje na Bašlju vsekakor ni bilo neodvisno od teh dveh dogodkov. Slika 3: fotografija Vitrine meseca št. 1 - Za vero staršev (Foto: Manca Vinazza). Poškodovana kadilnica, najdbe, povezane z visokim stanom, in žganinska plast na Bašlju omogočajo zanimive interpretacije. Naš namen je bil pustiti prosto interpretacijo vsakemu, ki bi si ogledal razstavo, saj se glede Bašlja tudi stroka v marsičem ne strinja (Uradne interpretacije sta dala dr. Timotej Knific (Knific 1999) in dr. Špela Karo (Karo 2007, Karo 2014). Pomembnost najdišča za zgodnjesrednjeveško arheologijo pa je izjemna). Glede na politično dogajanje, izpričano v pisnih virih, lahko ohranimo možnost, da je na Bašlju v nekem trenutku prišlo tudi do vojaškega konflikta. To bi dokazovale najdbe vojaške opreme in žganinska plast. Poškodovana kadilnica pa lahko priča tudi o motivih za takšen konflikt

19 Izbor pisnih virov: 1. pisni vir : okoli 765 Škof Modest je ostal v Karantaniji do konca svojega življenja. Ko je umrl, je prosil vojvoda Hotimir, nova škofa Virgilija, da bi prišel k njemu. Škof mu ni mogel ustreči, ker so se začeli med seboj vojskovati. Pozneje, ko se je posvetoval s svojo duhovščino, je poslal med nje duhovnika Latina. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c. 5 (MG. SS., XI, 8): Ibique permansit (sc. Modestus) usque ad vitae suae finem. Eo igitur defuncto episcopo postulavit iterum idem Cheitmar dux Virgilium episcopum, si fieri posset ut ad se veniret. Quod ille rennuit orta seditione quod carmula dicimus. Sed inito consilio misit ibidem Latinum presbyterum. (Kos 1902, št. 234) 2. pisni vir: okoli 767 Nekaj časa po prvi domači vojski se je del Karantancev iz nova vzdignil zoper svoje sobrate. Duhovnik Latin se ni več čutil varnega v deželi ter je ubežal. Ko se je boj polegel, je poslal škof Virgilij med Slovence najprej duhovnika Madalhoha, za njim pa duhovnika Warmanna. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c. 5 (MG. SS, XI, 8):... et non multo post orta aliu seditione exivit inde ipse Latinus presbyter. Sedata autem carmula misit iterum Virgilius episcopus ibidem Madalhohum presbyterum, et post eum Warmannum presbyterum. (Kos 1902, št. 236) 3. pisni vir: okoli Po Hotimirovi smrti je v tretje nastala domača vojska v Karantaniji. Poganska stranka je bila močnejša ter je pregnala vse duhovnike tujce iz dežele. Več let ni bilo med Karantanci nobenega mašnika. Kaže se, da je premagana katoliška stranka iskala pomoči pri Bavarcih ter jo leta 772. tudi dobila. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c. 5 (MG. SS., XI, 8): Mortuo autem Cheitmaro et orta seditione aliquot annis nullus presbyter ibi erat. (Kos 1902, št. 238) 4. pisni vir: leto 772 Bavarski vojvoda Tasilo je premagal Karantance. Ann. s. Emmer. Ratisp. mai. ad a. 772 (MG. SS., I, 02): Carolus in Saxonia conquesivit Eresburc et Irminsul, et Tassilo Carentanus. Auet. Garst. ttd. a. 772 (ibid., IX, 563): Tassilo Carentanos vicit. Ann. Admunt ad a. 772 (ibid., IX, 572): Tassilo Carenthiam subiugavit Ann. s. Rudberti Salisburg. «d a. 772 (ibid., IX, 769): Tassilo Karinthiam subicit. (Kos 1902, št. 244) 5. pisni vir: okoli 773 Po Hotimirovi smrti in po končanih domačih vojskah je Volkun postal karantanski vojvoda. Tudi ta je prosil škofa Virgilija, da bi mu preskrbel duhovnikov. Virgilij mu je ustregel ter mu poslal duhovnika Heimona in Keginbalda, dijakona Majorana ter mnogo drugih pobožnih in omikanih klerikov. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c. 5 (MG. SS., XI, 8):... usque dum Waltunc dux eorum misit iterum ad Virgilium episcopum, et petiit ibidem presbyteros mittere. Qui tunc misit eis Heimonem presbyterum et Reginbaldum presbyterum atquc Maioranum diaconum cum aliis clericis. (Kos 1902, št. 246) 6. pisni vir: Leta 820 Ko je zima minula ter je že dovolj trave zrastlo za konje, so se nad Ljudevita napotile tri armade, katere so bile sestavljene iz Vzhodnih Frankov, Švabov, Bavarcev in Italcev. Ena je šla iz Italije čez Julijske Alpe proti vzhodu, druga čez Karantanijo, tretja pa čez Bavarsko in Gorenjo Panonijo. Prva je le počasi napredovala, ker je imela težavno pot čez Alpe, kjer so jej Ljudevitove čete branile prehod. Tudi tretja se je zakasnila, kajti pot, katero si je izvolila, je bila dolga in prehod čez reko Dravo težaven. Najboljše se je godilo srednji, katera se je pomikala čez Karantanijo. Sicer so se jej sovražniki trikrat med potjo postavili nasproti, a vsakikrat so se morali umakniti. Ko je prestopila tudi reko Dravo, je prišla najprej do določenih krajev. Ko so se te armade prikazale na sovražniških tleh, se vojvoda Ljudevit ni spuščal ž njimi v boj. Napotil se je s svojimi ljudmi v utrjen grad, katerega je dal napraviti na visoki gori. A tudi ni hotel poslati v nasprotni tabor nobenega poslanca, da bi se pogajal s sovražniki. Vse tri armade, akoravno so se združile, mu niso mogle do živega. Na dolgo in široko so z ognjem in mečem pustošile vso pokrajino ter se potem brez kake posebne škode vrnile domov. Le tista armada, katera se je bila prej napotila čez Gorenjo Panonijo ter na nezdravih krajih prestopila reko Dravo, je močno trpela vsled griže, ki je pomorila veliko število vojakov. Ko so se frankovske čete vračale domov, so prisilile Karniolce, ki so bivali ob Savi, da so se morali predati Balderiku; tudi tisti del Karantancev, ki se je bil z Ljudevitom zvezal, je moral zopet priznavati frankovsko nadoblast. Ann. reg. Franc. (Ann. Einh.) ad a. 820: Transacta hieme, ut primam herba pabulum iumentis praebere potuit, tres illi exercitus contra Liudewitum mittuntur. Quorum unus de Italia per Alpes Noricas, alter per Carantanorum provinciam, tertius per Baioariam et Pannoniam superiorem intravit: et duo quidem, id est dexter ac sinister, tardius ingressi sunt, eo quod unus Alpium transitu hostium manu resistente prohibebatur, alter et longitudine itineris et Dravo flumine, quod traiciendum erat, impediebatur; medius autem, qui per Carantanos intrabat, quamquam in tribus locis ei resisteretur, feliciore usus fortuna ter hoste superato, Dravo etiam transmisso celerius ad destinata loca pervenit. Contra haec Liudewitus nihil molitus munitione tantum castelli, quod in arduo mente construxerat, se suosque continuit et nec belli nec pacis vel per semet ipsum vel per legatos ullum cum eis sermonem habuisse dicitur. Exercitus vero, postquam in unum convenerunt, totam pene regionem ferro et igni devastantes haud ullo gravi damno accepto domum reversi sunt. Is tamen, qui per Pannoniam superiorem iter fecerat, in transitu Dravi fluminis ex locorum et aquarum insalubritate soluti ventris incommodo graviter adfectus est et pars eius non modica hoc morbo consumpta est. Hi tres exercitus de Saxonia et orientali Francia et Alamannia, Baioaria quoque atque Italia congregati sunt. Quibus domum reversis Carniolenses, qui circa Savum fluvium habitant et Foroiuliensibus pene contigui sunt. Baldrico se dediderunt; idem et pars Carantanorum, quac ad Liudewiti partes a nobis defecerat, facere curavit. (Kos 1906, št. 61) Literatura Knific, T. 1999, Gradišče nad Bašljem. - V: Zakladi Tisočletij. - ZRC SAZU, Ljubljana, str Karo, Š. 2007, Ozemlje današnje Slovenije med avarskimi vojnami in madžarskimi vpadi v luči arheoloških najdb. - Doktorska disertacija. Karo, Š. 2015, Gradišče above Bašelj in the early medieval Carniola (Slovenia). - V: Cellebaut, D. in H. van Cuyck (ur.) 2005, The Legacy of Charlemagne Provincial governmnet of East Flanders, str Kos, F. 1902, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku knjiga ( ). Kos, F. 1906, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku knjiga ( )

20 HOW HAVE ARCHAEOLOGISTS EXPLAINED CHANGING BURIAL PRACTICES FOR HIGH-STATUS FEMALE BURIALS IN ANGLO-SAXON ENGLAND CA AD? Povzetek Članek govori o pomenu žensk v anglosaški Angliji med 6. in 8. stoletjem. To je bil čas pokristjanjevanja anglosaških dežel, pri čemer so imele prav ženske velik vpliv in vlogo. Način pokopavanja se je v omenjenih stoletjih postopoma spreminjal iz bogatih poganskih pokopov do tipičnih revnih krščanskih. Izjeme pri teh spremembah pa so bili ravno ženski pokopi, saj so bile vplivne ženske še zmeraj pokopane bogato, vendar s krščanskimi grobnimi pridatki, ki nakazujejo, da so imele pomembno vlogo v Cerkvi ali pri pokristjanjevanju, prav tako pa se pojav teh bogatih pokopov jemlje kot mediacijo med poganskim in krščanskim načinom, kot počasna tranzicija v pokopavanju in družbeni mentaliteti. Brina ZAGORC Introduction Burial ritual is a medium through which the people channelled their social practices of the living (Annable, Eagle 2010, 87). These burial rites changed throughout the history, and their changes can tell us much about the society in a particular period. This article will focus on the Conversion period in England, that being the time covered by the process of conversion to Christianity in England (Geake 1997, 1). To portray the changes in the society and mentality, I have chosen to research the high-status inhumation female burials from before the Conversion, and until the Christian faith was firmly established in the kingdoms (i.e AD). I will look at the sudden cessation of the male well-furnished burials, the change in the gravegoods symbolism, the location of the graves and whether they received even further attention. In the end, I will discuss the current interpretations of archaeologists of this phenomenon and try to put them in a wider picture of the period. Background: An overview of the burial practices during the 6-7th centuries During the 5-6th centuries, gender was an important part of the early communities, with males having a general predisposition for weaponry, and females for dress fasteners and jewellery (Annable, Eagles 2010, 88). In the 7th and 8th centuries England underwent through far-reaching changes in their ideologies, technologies, trade, relationships, social structures and other forms of their society (Geake 1997, 1), thus resulting in different ways of burials. The material culture had a central role in the coordination of the commemoration of the dead through the mortuary practices by creating memorable scenes (Williams 2011, 239) and also serving the dead in their afterlife. They deposited the artefacts, such as knives, spears, shields, gold and garnet brooches amethyst and amber brooches, imported pots, decorated buckets, keys, exotic artefacts, etc. (Crawford 2004, 97; Hamerow et al. 2015, 104). Furnished burial was almost completely abandoned by the middle of the 9th century, but the date of this occurrence is less easy to define in the aspect of researching the grave-goods (Geake 1997, 1). After a slow transition from the migration period to Conversion period (first half of the 7th century), we can see the characteristic migration-period artefact types being replaced at ca. 600 AD with the long-lived Conversion period types (Geake 1997, 123; Hamerow 2016, 427). Late 7th century shows a general decline in the numbers of objects buried in the Conversion period graves together with considerable numbers of unfurnished and poorly furnished graves (Geake 1997, 127). Looking at the rich burials and the grave-goods in this time, grave-goods were actively and demonstratively used with an increase in high-status female inhumation burials with fine examples such as at Swallowcliffe Down, Roundway Down, Galley Low, Desborough, Street House (Loftus), and others (Geake 1997, 124, 127). Some of these rich burials were boats/ships, waggons, beds or in other wooden furniture like burial chambers (Härke 2014, 43), many of these associated with prehistoric monuments and territorial boundaries (Sofield 2015, 353). This period was also marked with a cessation of the cremation burials, which among other things discussed in this essay, is probably a result of the ongoing Christianisation (Crawford 2004, 89; Hogget 2007, 34). The Conversion, probably responsible for the demise of burying grave-goods, can be archaeologically dated to the first half of the 8th century (Hogget 2007, 32), with recent radiocarbon datings putting the ending of furnished burials even earlier cal AD (Bayliss, Hines 2013, 466). After the grave-goods become extremely rare even among the wealthy and the majority of burial sites begin to look like churchyards (Geake 1997, 127; Crawford 2004, 89), although the pagan cemeteries were completely abandoned even before and new sites were being consecrated for the burials during the Conversion (Evison 1987, 145). All these changes were connected to the unstable social situation, a stronger attention to the Church dogma with its emphasis on the welfare of the dead through prayers and the gifts given to the Church (Penn 2011, 105). The changes brought by Christianity in the Conversion period were the orientation of the graves west-east, inhumation and little or no grave-goods (Evison 1987, 150). But the arrival of Christianity did not at once mean the end of grave-goods or the abandonment of the earlier ( pagan ) cemeteries. The process was slower; the Church has not, initially, taken control of the burials, and the norm of the churchyard burials only came into validity until the late Anglo-Saxon period (Hyslop 1963, 192; Lucy et al. 2009, 131). Key characteristics of the high-status female inhumation burials Now we will look at how the grave-goods changed during this period, where the typical locations for the burials were, and what they looked like. The most featured grave-good from the end of the 6th and early 7th century in female high-status burials and part of the costume was a brooch, which was usually worn on the shoulders or breasts (depends on the region). The brooches could be wide, flat, annular, cruciform and great square-headed; other types of jewellery or grave-goods found were sleeve-clasps, bucket pendants, griddle-hangers, saucer brooches, sometimes even Roman coins worn as pendants, shield-bosses, seaxes, disc brooches (fig. 1), triangular brooches, shield-on-tongue buckles, tripod-ring bowl, cabochon pendants, the bullae and the disc pendants (Geake 1997, 11, 13; Lucy 2000, 83; Bayliss, Hines 2013). Many of these can also be assigned to the 7th and 8th centuries (Geake 1997, 13), but some can be attributed with Christian symbols as well, indicating the buried female to be somehow connected to Christianity. Figure 1: An example of a disc brooch from West Hanney (Hamerow et al 2015, 94)

21 The grave-goods which also often appear in such burials (7th century) are gold and garnet pendants (fig. 2) with examples from Westfield Farm (Ely), Boss Hall (Ipswich) (Lucy et al. 2009, 121; Scull 2009) and West Hanney (Hamerow et al. 2015). Some of the graves consisting the amethyst beads and iron cage coins with the cross symbol on them were also considered as a sign of the Christian symbolism (Sherlock 2012, 131). At Westfield Farm a cross-shaped pendant was also found; they are often an indicator of a Christian convert and are dated to the Conversion period (Lucy et al. 2009, 121). The Boss Hall Cemetery (middle 6th century) burial of a woman consisted a pouch of pendants with Christian iconography (Crawford 2004, 95; Scull 2009, 127). In Ixworth and Trumpingtown Meadows they also found pendant crosses with a possible Christian interpretation, same with the pendant found at Street House, Loftus (Hines 2013, 548) and Blacknall Field (Annable, Eagles 2010). Figure 2: Gold and garnet pendant cross from Ixworth, Suffolk (Crawford 2004, 93). For females, the change in the grave-goods is the shift of the focus away from dress accessories brooches, wrist-clasps, long strings of glass, buckles, amber beads, etc. to shorter and lighter necklaces and objects that were often concealed (in bags or containers) (Hamerow 2016, 427). Also, these grave-goods lost their regional diversity that was characteristic in the 6th century. The trend seen then was with Frankish and Mediterranean influences, indicating an elite status and fealty to the new systems of power (and not necessarily the adoption of Christianity) (Hamerow 2016, 427) But one should be careful with identifying an object as Christian, although its symbolism often indicated the wearer was a Christian. This shows to a phenomenon I will discuss below the meaning and role of a woman in the Church from the middle 7th century onwards (Hamerow et al. 2015, 105). The majority of the well-furnished female burials were found in rural cemeteries, newly established in the 7th century, whereas some have been found in the larger, ancestral burial grounds established earlier examples are the Butler s Field and Buckland cemeteries, which were established in the 5th century (Hamerow 2016, 438). There are new cemeteries of those newly-converted Christians appearing during the 7th century, the examples of such can be the two cemeteries at Chamberlain s Barn with a high-status female burial (Hyslop 1963, 192). Rich burials were often put within barrows at the start of the 7th century (Lucy et al. 2009, 131), which were apparently not forbidden for Christians in the 7th century, but they soon ceased in favour of the burial in a consecrated ground next to the churches (Pollington 2008, 15). Sometimes they are built in lonely and visible (preferably high) places and could act as landmarks, but often they were just the richest and prominent burials in larger graveyards (Pollington 2008, 21). Round barrows of Bronze Age period are the most re-used kind of barrows by the early Anglo- Saxon burials (Williams 1998, 92), meaning they served as a place for a secondary burial (Pollington 2008, 45). These well-furnished female burials could have also served as landowners charters, providing proof of the right to receive food rents and services. Big barrows in connections to monasteries could have indicated an earmarking of the patrimonial land (Hamerow 2016, 445). The latest female burials of this type continued into the later 7th century (Pollington 2008, 45). Bed-burials (fig. 3), often called as a distinctive feature of the mid to late 7th century, were almost all female with only one certain male occupant. It was suggested to be seen as an alternative to a coffin burial another way of displaying the body (Sherlock 2012, 130; Hamerow 2016, 431). The bed-burial is an enhanced variety of a chamber burial (below) in which the deceased is laid on a bed, with often attributable iron frames and fitting (Pollington 2008, 61). An earthen mound could cover bed-burials (or burial in a wooden chamber) as well (see high-status female Grave 42 at Street House, Loftus - Sherlock 2012). The site has been an important landmark since the Neolithic, near the sea and beside a possible Roman road, which would be still in use at that time. The burial would be visible to the people passing through the area (Sherlock 2012, 130). Some other examples of female bed-burials are from Hartford Farm and Buttermarket (Scull 2009), Edix Hill (Malin, Hines 1998), Ixworth (Lucy et al. 2009), Coddenham (Penn 2011), Shudy Camps (Charles 1936) and the richest Swallowcliffe Down (Speake 1989). Figure 3: A reconstruction of the bed from Grave 42, Street House, Loftus (Loftus Saxon Princess 2012). Beside bed-burials, the already mentioned wooden chambers were also a favoured style of burial for high-status females, with examples from the Buttermarket Cemetery (Scull 2009, 127). It is a grave within a mound with an internal cavity that was timber-lined to form a self-supporting small room, a chamber. Some of these chambers were used as feast-halls, but the majority (especially female) were seen as bedrooms with beds and linen (Pollington 2008, 21). One of the best-known chamber burials (as well as bed-burials) is the one of the female in Swallowcliffe Down from the later 7th century, as well as the one from Coddenham. The grave-goods conveyed her status as the primary female in the society. The grave-goods expressed Christian symbolism, so she must have been either a Christian herself or buried by Christians (indicated by her body alignment and supine posture) (Speake 1989, Pollington 2008, 180; Penn 2011). The ladies, buried in these richly furnished burials, were probably women of rank, of some importance, and held power having religious and secular authority (Pollington 2008, 21). But their real role is not yet known in its entirety below I offer some explanations and hypotheses provided by fellow archaeologists on this matter. Who these ladies often even called princesses were and why were their graves still furnished when their male counterparts ceased having rich burials? Discussion: the archaeologists interpretation of the changes Here I have gathered the main interpretations of some of the leading experts in this field, Samantha Lucy, Helena Hamerow, Helen Geake, Sally Crawford, Christopher Scull, and others. The Anglo-Saxon well-furnished burial rite, developed from the 5th century onwards, has generally been seen as a medium made by families to establish their position in the society through public burial of ancestors (both male and female), and that grave-goods selected for the burial embodied social identities, relationships, roles and obligations of the family (Hamerow 2016). But in the late 6th and early 7th century, we begin to see a decline in the rich male burials and an increase in the female. Female graves might have been used more actively to reflect the position of the whole family, while the men had a preference for easier access to churchyard burials (Geake 1997, 128). From the 660s onwards there is a significant raise in endowing the churches from the royal or wealthy families, meaning there was a new Christian society forming (Hamerow 2016, 443), with men using the churchyard burial land and for women to continue with the furnished burials. But why were women still part of these burial practices and what was their rank in the contemporary society? 32 33

22 The women had a major role in the society even before the arrival of Christianity. It seems the women of this period had a significant impact on the Christianisation of the land (Hamerow et al. 2015, 106). They were usually the first to listen to the teachings of the missionaries from Rome and then persuaded their husbands (kings e.g. King Ina) to resign from the crown for the holier life of a monastery (Macmillan s magazine 1899, 276), or to endow the monasteries in their names. Some women even became abbesses and founded their monasteries (e.g. Hild, Whitby) and became as famous as their male contemporaries (Macmillan s magazine 1899, 276). But not all women joined nunneries 1 and served in the monasteries. The small number of nuns and abbesses who are seen in the written sources of the Conversion period were probably part of a wider and undocumented change in the role of women that even pre-dated the first female houses (Hamerow 2016, 424). We can also trace a new form of society, where the Frankish or Mediterranean costumes were in favour, which does not necessarily indicate there was an affiliation with the new religion (Crawford 2004, 94). There were some speculations whether the extravagant barrow burials might be expressing opposition to the new Christian and Frankish predominance, but the burials such as those at Roundway Down or Swallofcliffe Down (Wiltshire) don t fit into this model with their Christian symbols and Frankish jewellery on display (Crawford 2004, 94). It is also hard to believe that the burials with Christian symbols represented an opposition to the new religion and that they were still intentionally buried with their ancestors, rather than contemporaries, in a time of the Final Phase cemeteries, such as Buttermarket (Crawford 2004, 95; Scull 2009). We could explain this situation by stating the deposition of objects in the graves were neither pagan nor Christian because it was such a crucial aspect of the burial. The Christian iconography found in the latest Anglo-Saxon furnished burials would suggest these grave-goods were deposited by Christians for whom the inclusion of jewellery and other goods in the graves was a natural way of expressing religious belief and devotion. This means it was not the pagans who deposited the items into the graves in their reaction to Christianity, nor were the deposits ritually neutral (Crawford 2004, 98). The majority of these presumably Christian female burials had the gravegoods concealed in containers or boxes, which could represent an understanding of pressures to abandon the rich furnished burial and depositing with the deceased the items which embodied identity and the kin (Scull 2009). Also, the Church did not take control of the burial in the 7th century yet, and the churchyard burial became the norm only in the late Anglo-Saxon period (Lucy et al. 2009, 131). Hamerow and her colleagues (2015, 106) argue the women were now critical in assuring the continuity and securing the property of high-ranking Anglo-Saxon families which may have contributed to their new prominence, together with their tendency to outlive men yet another way they could acquire land. Therefore the females of land-owning families might not have just represented a useful form of symbolic capital, but also the family s interest in the newly gained estates. The burial of a female member of the family near a major boundary (with rich gravegoods who served as a material metaphor) would have a significance that went well beyond the purely local and domestic (Hamerow et al. 2015, 106). This also doesn t necessarily connect these richly furnished burials to the new religion. There remains a question why would female burials play such an important role for the families who sought to commemorate their ancestors and legitimate their continuing right to landed assets (Hamerow 2016, 445). There is no concrete answer to this question yet. It is still very much likely there were a big number of women living a religious life inside, or outside 1 Two graves from Westfield Farm, Ely, were young females who both joined the nunneries founded by royalty. One of them was wearing a necklace with a Christian cross pendant (Lucy et al. 2009, 134). the monasteries in the 7th century England. Hamerow (2016, ) discusses the cases of these women in the example of the late 7th-century princess Eormengyth, who was a part of the minster. She chose not to be buried beside it (ad sanctos) but one mile east, possibly under a barrow. The well-furnished graves at Bloodmoor Hill and Westfield Farm are the candidates for such groups of females, although the burial at Westfield Farm could have also been one of the several burial grounds that served the double monastery at Ely (Hamerow et al. 2015, ). There is also the question of female child burials, which were also as rich as adult burials, a phenomenon from 650s onwards. This was probably connected to a specifically gendered activity girls could have become more prized as commodities in a society where a girl gets a brideprice before marrying. Many girls under age of 12 (probably with an adult status) were buried with same female assemblages as adult women. Such examples are the graves al Polhill, Didcot Power Station, Butler s Field, Finlesham, Lechlade, Buckland, and Winnall (Evison 1987, 134; Geake 1997, 128, 130). Conclusion With this short overview of the high-status female burials, their position and role in the society of the 7th century, I tried to present the changes in the burial practices during the Conversion period. I gathered many different interpretations from various archaeologists who study these areas, respectively. I outlined some burial and cemetery examples as well that can be seen throughout the essay. I would like to summarise with saying that women had a special role in the Anglo-Saxon society during the Conversion period, and had an important role even before the latter. High-status females, such as Queens, abbesses, wives of influential men, had been buried with special gravegoods and in particular manners, continuing the tradition from the pagan times. The high-status female burials were usually in barrows (as secondary burials), beds and chambers, which both came in trend in the middle of the 7th century. Their grave-goods were still very rich with many types of brooches, but their dressings were usually in a Frankish or Byzantine manner. Also, the pendants had Christian symbols on them, indicating the females were either Christians themselves or buried by them. The location of the burials was important as well since it could be, per example, a landmark, supporting the family s claim to the land, or it could be near an abbey. The women s role in the society in this period has been closely connected to the arrival of Christianity; they had been the ones who helped it spread all over the kingdoms, earning a unique role in the Christian society. The Church did not get involved in the rich princely burials until the late Anglo-Saxon period, although it did manage to cease the number of furnished burials, in result, the unfurnished burial was already something regular in the 7th century even for the wealthier people. The female burials count as the one of the remaining pagan rite mentality, combined with the Christian. The change in the burial rite was not necessarily associated only with the arrival of Christianity. I believe the shifts in the society, foreign influence and different ideologies (connected to Christianity) had all been interacted with each other, resulting in a different mentality, seen through these well-furnished high-status female burials

23 Bibliography Annable, F.K. in B.N. Eagles 2010, The Anglo-Saxon cemetery at Blacknall Field, Pewsey, Wiltshire. Monograph (Wiltshire Archaeological and Natural History Society) 4. Devizes, Wiltshire Archaeological and Natural History Society. Bayliss, A. & Hines, J. (ur.) 2013, Anglo-Saxon graves and grave goods of the 6th and 7th centuries AD: a chronological framework, Society for Medieval Archaeology monograph 33 London, Society for Medieval Archaeology. Charles, T. 1936, A cemetery at Shudy Camps, Cambridgeshire: report of the excavation of a cemetery of the Christian Anglo-Saxon period in Quarto publications (Cambridge Antiquarian Society) 5 Cambridge, Bowes and Bowes. Crawford, S ,Votive Deposition, Religion and the Anglo-Saxon Furnished Burial Ritual. World Archaeology 36, str Evison, V. 1987, Dover: the Buckland Anglo-Saxon cemetery. Historic Buildings and Monuments Comission for England archaeological report 3 London, Historic Buildings and Monuments Commission for England. Geake, H. 1997, The use of grave-goods in conversion-period England, c.600-c.850. Oxford, British Arhaeological Reports. Hamerow, H. 2016, Furnished female burial in seventh-century England: gender and sacral authority in the Conversion Period. Early Medieval Europe 24/4, str Hamerow, H., Byard, A., Cameron, E., Düring, A., Levick, P., Marquez-Grant, N. in A. Shortland 2015, A high-status seventh-century female burial from West Hanney, Oxfordshire. The Antiquities Journal 95, str Härke, H. 2014, Grave goods in early medieval burials: messages and meanings. Mortality 19/1, str Hines, J. 2013, Religion and Anglo-Saxon burial practices V: Bayliss, A. in J. Hines (ur.) Anglo-Saxon graves and grave goods of the 6th and 7th centuries AD: a chronological framework, Society for Medieval Archaeology monograph London, Society for Medieval Archaeology, str. 548, 542. Hyslop, M. 1963, Two Anglo-Saxon cemeteries at Chamberlain s Barn, Leighton Buzzard, Bedfordshire. Archaeological Journal 120/1, str Loftus Saxon Princess Wordpress. Street House Bed, Grave 42. URL: wordpress.com/ (citirano ). Lucy, S. 2000, The Anglo-Saxon way of death: burial rites in early England. Stroud, Sutton. Lucy, S., Newman, R., Dodwell, N., Hills, C., Dekker, M., O Connell, T., Riddler, I. in P. Walton Rodgers 2009, The burial of a princess? The later seventh-century cemetery at Westfield Farm, Ely. The Antiquities Journal 80, str Macmillan s magazine 1899, Anglo-Saxon Womanhood. Macmillan s magazine 80/478, str Malin, T. in J. Hines (ur.) 1998.,The Anglo-Saxon Cemetery at Edix Hill (Barrington A), Cambridgeshire, CBA Res Rep 112. York, Council for British Archaeology. Penn, K. 2011, The Anglo-Saxon cemetery at Shrubland Hall Quarry, Coddenham, Suffolk, East Anglian archaeology 139. Bury St. Edmunds, Suffolk County Council Archaeological Service in conjunction with ALGAO East. Pollington, S. 2008, Anglo-Saxon burial mounds: princely burial in the 6th & 7th centuries. Swaffham, Anglo-Saxon Books. Scull, C. 2009, Early medieval (late 5th-early 8th centuries AD) cemeteries at Boss Hall and Buttermarket, Ipswich, Suffolk, Society for Medieval Archaeology monograph 27. Leeds, Society for Medieval Archaeology. Sherlock, S.J. 2012, A royal Anglo-Saxon cemetery at Street House, Loftus, North-East Yorkshire, Tees Archaeology monograph 6. Hartlepool, Tees Archaeology. Sofield, C.M. 2015, Living with the Dead: Human Burials in Anglo-Saxon Settlement Contwxts. Archaeological Journal 172/2, str Speake, G. 1989, A Saxon bed burial on Swallowcliffe Down, Historic Buildings and Monuments Commission. Archaeological report 10. London, Historic Buildings and Monuments Commission for England. Williams, H Monuments and the past in Early Anglo-Saxon England. World Archaeology 30/1, str Williams, H. 2011, Mortuary practices in early Anglo-Saxon England. V: Semple, S. in H. Williams (ur.), The Oxford handbook of Anglo-Saxon archaeology, Oxford handbooks. Oxford, New York, Oxford University Press. str

24 EKSKURZIJA V RAVENO Jon Nikolaj POLLAK Številčnica na digitalni uri avtobusa je komaj odmerila 7. uro zjutraj, ko smo študentje arheologije v svoji običajni maniri (tj. nečloveško zgodaj) odrinili z Dolgega mostu na primorsko avtocesto. Tokrat ekskurzija ni bila namenjena zgolj našemu oddelku, pridružili so se nam še študentje filozofije in umetnostne zgodovine. Ekskurzijo sta vsebinsko zasnovala prof. Tina Milavec in prof. Jan Ciglenečki; za logistiko je bil zadolžen vrhovni komandant Študentskega arheološkega društva Rok Ratej. Itinerarij in program ekskurzije sta se osredotočala na razvoj zgodnjega krščanstva in patrov, prvih razvijalcev teoloških konceptov, ki so zasnovali krščanstvo, kot ga poznamo danes. Razvoj je sprva potekal znotraj idejnopolitičnega prostora poznega rimskega cesarstva, nato pa v okviru konfliktov novih interesnih skupin, ki so se v regiji formirale po propadu zahodnega cesarstva. Tu so pomembno vlogo igrali tudi Vzhodni Goti in Langobardi, ki so ob prihodu na ozemlje severne Italije s seboj prinesli tudi arijanstvo, religijo, ki se je kasneje izkazala za veliko tekmico krščanstvu. Kljub tesni povezanosti in sorodnemu izvoru religiji kot izrazito monoteistični nista mogli obstajati druga ob drugi deloma zaradi ideoloških in deloma zaradi političnih nasprotij. Prav ta konflikt zaznamuje velik del zgodovine, arheologije, umetnosti in intelektualne zapuščine regije, zato smo mu veliko časa posvetili tudi mi. Ker nas je pot najprej zanesla čez Vipavsko dolino, seveda ni šlo brez omembe bitke pri Frigidu, ki jo danes na široko označujemo kot mejnik in prelomno točko v zgodovini. V bitki sta se kresala dva svetova: Arbogastova poganska antika in Teodozijev krščanski svet, znanilec prihoda sred- 38 njega veka. Lokacija te bitke, ki je potekala 4. in 5. septembra 394 n. št., je še danes nekoliko enigmatična, čeprav se sklepa, da naj bi bila enačica rimskodobne Mrzle reke (fluvium frigidum) današnji potok Hubelj v bližini Vrhpolja pri Vipavi. Kmalu po prečkanju državne meje smo prispeli v Oglej, oziroma kot je vsem zgodovinarjem in arheologom bolj znan, Akvilejo. Vsak, ki je kdaj odprl kakšno zgodovinsko knjigo, se zaveda neizmernega pomena tega kraja tako za slovensko ozemlje kot tudi za širšo regijo. Za temeljit pregled arheologije in zgodovine tega kraja bi morali organizirati še eno samostojno ekskurzijo, zato smo se tokrat posvetili le baziliki. Zgradba, kot jo vidimo danes, je rezultat kar štirih dozidav in prenov. Prvo so začeli graditi kmalu po sprejetju milanskega edikta leta 313 n. št., zadnja večja modifikacija pa je potekala v 11. stoletju pod patriarhom Poppom. Sledile so še nekatere renovacije, v začetku 20. stoletja pa izkopavanja in restavracija. Slika 1: bazilika v Akvileji (foto: Mateja Remžgar, 2016). Posebej presunljivi so mozaiki bazilike iz časa Teodorika, ki so izpostavljeni po celotni površini glavne ladje do prezbiterija. Pomembna sta simbola želve in petelina, ki, če zelo poenostavimo, simbolizirata boj med dobrim in zlom; v tem kontekstu se morda navezujeta na boj med arijanstvom in krščanstvom. Sledi biblijska zgodba o Joni, preroku, ki ga je zaradi upora proti bogu pogoltnila riba in ga nosila v svojem trebuhu, dokler se ni pokesal ter se zavezal k širjenju božje besede. Iz glavne ladje bazilike smo se nato spustili še v kripto s freskami in nato še v kripto z arheološkimi najdbami. Zatem smo nekateri radovedneži kljub dodatni vstopnini pokukali še v baptisterij. odmajali proti centru mesta. Na sporedu je bil ogled vzhodnogotskega in bizantinskega dela mesta. Prva atrakcija na sporedu je bil mavzolej Gale Placidije, hčerke cesarja Teodozija. Poleg njenega sarkofaga naj bi na levi ležal še njen mož, cesar Konstantin III., na desni pa cesar Honorij ali Valentijan III. Čeprav zgradba od zunaj ne kaže posebnega prestiža, njeno notranjost okrašujejo Slika 3: opečnata zunanjost mavzoleja Gale Placidije (foto: Mateja Remžgar, 2016) Slika 2: mozaik s prizorom boja med petelinom in želvo (foto: Mateja Remžgar, 2016). Naslednji postanek je bil v Gradežu. Pričakalo nas je prijetno jesensko sonce, po katerem smo se sprehodili do bazilike sv. Evfemije. Tako kot v Ogleju tudi ta zgradba stoji na starejši prednici iz 4. stoletja n. št. Cerkev, kot jo vidimo danes, je dal zgraditi Elija, akvilejski nadškof, ki se je v 6. stol. n. št. zatekel v Gradež pred invazijo Langobardov. Posvetil jo je kot katedralo sv. Evfemije, sebe pa oklical za patriarha Gradeža. Kasneje smo obiskali arheološki park ostankov bazilike in baptisterija In Corte, čemur sta sledila odmor in čas za kosilo. Ko smo uspešno zapolnili luknje v želodcih, je sledila dolgotrajna vožnja do Ravene. V hotel smo prispeli v poznih popoldanskih urah. Po nastanitvi smo redki heroji odšli užit utrip mesta na petkov večer, večina pa je omagala v posteljah hotelskih sob. Naslednjega dne smo se po obilnem zajtrku izjemni mozaiki v značilnem bizantinskem slogu. Ker smo si spomenike želeli ogledati po kronološkem zaporedju, smo nato preskočili zraven ležečo baziliko San Vitale in se odpravili proti katedrali Sant Apollinare Nuovo. Zgradil jo je ostrogotski kralj Teoderik, v njej pa se nahaja tudi znani portret Justinjana, s katerim so verjetno prekrili originalni Teoderikov portret selfiji so očitno nosili velik družbeni pomen že pred 1400 leti. Sledil je še ogled arijanske krstilnice, ki je bila prav tako Slika 4: mozaik iz katedrale Sant Apollinare Nuovo, ki prikazuje Teoderikovo palačo. Upodobljeni so bili tudi ljudje, ki so jih kasneje izbrisali, a na določenih predelih so še vedno vidni ostanki- npr. roka vidna na drugem stebru (foto: Mateja Remžgar, 2016). 39

25 Slika 10: mesto Concordia Sagittaria (foto: Mateja Remžgar, 2016). Slika 5: zunanjost katedrale Sant Apollinare Nuovo (foto: Mateja Remžgar, 2016). zgrajena v času ostrogotske vlade, kasneje pa smo jo primerjali s krščansko Neonovo krstilnico. Na dnevni red se je končno uvrstil San Vitale, ki je bil po pričakovanjih čudovit. Z mozaikov na prezbiteriju je razviden motiv božjega jagnjeta, na oboku pa so prikazani Jezus in dvanajst apostolov. Nekateri entuziasti smo si s seboj prinesenimi dal- Slika 6: zunanjost San Vitalle (foto: Mateja Remžgar, 2016) 40 Slika 7 in 8: mozaika iz San Vitale, ki prikazujeta 2 sprevoda, zgoraj je upodobljen cesar Justinijan, spodaj pa njegova žena Teodora (foto: Mateja Remžgar, 2016). jnogledi lomili vratove skoraj celo uro, medtem ko so se drugi že odpravili v Museo Nazionale di Ravenna. Ker nam celodnevno potepanje po mestu ni bilo dovolj, smo se zvečer odpravili še na krajši pohod čez ravensko obvoznico s ciljem v bližnjem trgovskem centru, kjer smo si privoščili večerjo v restavraciji s tradicionalno italijansko kuhinjo: McDonalds. Ko smo se vrnili v hotel, je vrhovni komandant predlagal, da bi se šli zabavno družabno igro Secret Hitler, medtem ko so se drugi udeležili simpozija. Pri tem imam v mislih pomen besede simpozij, ki ga ponavadi uporablja bruc na filozofiji, ki je ravno pričel s predavanji na temo antične filozofije. Naslednjega dne smo se nekoliko utrujeni od gestapovskih spletk in izjemno intenzivnega simpozija počasi deložirali iz hotela. Tisti, ki smo imeli probleme z jutranjo budnostjo, smo se v trenutku streznili, ko smo pri zajtrku začutili sunke potresa, ki je istočasno približno 250 km jugovzhodno v Slika 9: Teoderikov mavzolej (foto: Mateja Remžgar, 2016). mestu Norcia porušil baziliko San Benedetto. Pretresljivi jutranji budnici je sledil ogled Teoderikovega mavzoleja, ki je bil v primerjavi s kičem in bliščem prejšnjega dne videti skoraj malo siromašno. Posebna vrednost te konstrukcije se ne mestu Norcia porušil baziliko San Benedetto. Pretresljivi jutranji budnici je sledil ogled Teoderikovega mavzoleja, ki je bil v primerjavi s kičem in bliščem prejšnjega dne videti skoraj malo siromašno. Posebna vrednost te konstrukcije se ne skriva v njeni okrancljanosti, temveč v inženirskem podvigu, ki je od graditeljev zahteval postavitev ogromne, 300-tonske monolitne kupole na vrh mavzoleja. Poslednji postanek v Raveni smo opravili v cerkvi Sant Apollinare en Classe. V njeni edinstveni izbiri ikonografije se vidi odraz boja proti arijanstvu v tem času. Podobe naj bi prikazovale tako božansko kot človeško plat Jezusa, slednjo pa so arijanci zanikali. Slika 11: grafični prikaz katedrale (foto: Mateja Remžgar, 2016). Po končanem obisku je sledila ne ravno božansko dolga vožnja do zadnje postojanke pred večernim prihodom domov, Julije Konkordije (antična Iulia Saggitaria). Rojstno mesto patra Rufina nam je postreglo še z ogledom arheoloških ostankov katedrale iz stol. n. št. Po zaključenem ogledu smo udobno nameščeni na raznih strukturah in artefaktih arheološkega najdišča (na katerih pravzaprav ne bi smeli sedeti) s prof. Ciglenečkim zaključili zgodbo o zgodnjekrščanskih patrih. Izmučeni od tridnevnega potovanja, na katerem smo vsaj heretični udeleženci ekskurzije obiskali več cerkev kot prej v nekaj letih skupaj, smo odhlačali nazaj na avtobus, ki nas je nato odpeljal proti Ljubljani. 41