DIPLOMSKO DELO. Pomen in vpliv oblik socialnega podjetništva na razvoj sodobne družbe

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO DIPLOMSKO DELO Pomen in vpliv oblik socialnega podjetništva na razvoj sodobne družbe Študijski program: SOCIOLOGIJA Dvodisciplinarni program 1. stopnje Mentor: doc. dr. Damjan Mandelc LJUBLJANA, 2014 MATEJA VRŠČAJ

2 Zahvala Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Damjanu Mandelcu, ki je podprl moje razmišljanje ter mi s strokovno pomočjo in usmerjanjem pomagal pri izdelavi diplomskega dela. Posebna zahvala pa gre moji družini in partnerju, ki so me podpirali v mojih prizadevanjih, me razumeli in stali ob strani. I

3 IZVLEČEK Pomen in vpliv oblik socialnega podjetništva na razvoj sodobne družbe Diplomsko delo predstavi oblike socialnega podjetništva s svojim vplivom na razvoj družbe kot eno izmed pomembnih alternativ obstoječemu kapitalističnemu načinu organiziranosti sodobne družbe. Rezultat zgrešenega družbeno-ekonomskega sistema, v objemu neoliberalne ideologije, globalizacije in menedžerskega samoupravljanja, se kaže predvsem v povečevanju in poglabljanju družbenih problemov. Ekonomska sociologija v kontekstu socialne ekonomije je temeljna smer sociologije v raziskovanju družbeno-ekonomskih odnosov ter predstavitvi možnih izhodov iz obstoječega sistema, zato je bistvenega pomena njeno povezovanje z ostalimi vedami in aktivno udejstvovanje na področju iskanja teh izhodov. Socialno podjetništvo, s posebnim poudarkom na kooperativah, predstavlja s svojimi družbenimi inovacijami eno izmed možnih alternativnih poti k spremembi družbe, saj s svojim demokratičnim in sonaravnim trajnostnim načinom vodenja močno vpliva na razvoj sodobne družbe. Glavni namen naloge je poleg predstavitve pomena in vpliva socialnega podjetništva na razvoj družbe, spodbuditi sociološke razprave o tej obliki podjetništva. Ključne besede: Sodobna družba, družbeni problemi, ekonomska sociologija, kapitalizem, socialna ekonomija, socialno podjetništvo, kooperative, družbene inovacije. ABSTRACT The importance and influence of various forms of social entrepreneurship on the modern society development This thesis is presenting various forms of social entrepreneurship with their influence on the society development as one of the important alternatives to existing capitalistic manner of modern society forming. The result of misguided socio-economic system, embraced by neoliberal ideology, globalization and managerial self-governance, is shown mostly in increase and spread of the social problems. The economic sociology in terms of social economy is the fundamental branch of sociology in research of socio-economic relations and presentation of possible exits from existing system. Therefore, its integration with other sciences and its active engagement for exits search is essential. Social entrepreneurship, with special emphasis to cooperatives, along with related social innovations is one of possible alternative directions II

4 towards changes in society because of its democratic and sustainable way of leadership which has a great influence on contemporary society. The main purpose of this assignment, besides the presentation of relevance and influence of social entrepreneurship on society development, is also to engage sociological discussions about this form of entrepreneurship. Key words: modern society, social problems, economic sociology, capitalism, social economy, social entrepreneurship, cooperatives, social innovations. III

5 KAZALO VSEBINE 1. UVOD SOCIOLOŠKA PERSPEKTIVA EKONOMIJE EKONOMSKA SOCIOLOGIJA SODOBNA DRUŽBA DRUŽBENI PROBLEMI IZZIVI? Družbena neenakost SODOBNI DRUŽBENO-EKONOMSKI SISTEM ZABLODE SODOBNE EKONOMIJE Kapitalizem ali tržni sistem Kapital, korporacijska birokracija in menedžersko samoupravljanje Neoliberalizem, globalizacija in kriza Finančni, človeški, intelektualni in socialni kapital ALTERNATIVE OBSTOJEČEMU SISTEMU Demokratizacija ekonomske sfere SOCIALNA (DRUŽBENA) EKONOMIJA ZGODOVINSKO IZHODIŠČE SOCIALNE EKONOMIJE SOCIALNO PODJETNIŠTVO DEFINICIJA SOCIALNEGA PODJETNIŠTVA SOCIALNO IN TRADICIONALNO PODJETNIŠTVO POSEBEN POUDAREK: KOOPERATIVE DRUŽBENA ODGOVORNOST PODJETIJ VREDNOSTNI KONSENZ, MORALA IN ETIKA TRAJNOSTNI DRUŽBENI UČINEK REŠEVANJE DRUŽBENIH PROBLEMOV S SPODBUJANJEM RAZVOJA DRUŽBENIH INOVACIJ DODANA VREDNOST IN DRUŽBENI UČINEK SOCIALNIH PODJETIJ SOCIALNO PODJETNIŠTVO V SVETU IN SLOVENIJI SOCIALNO PODJETNIŠTVO-ODGOVOR NA KRIZO ZAKLJUČEK LITERATURA IN VIRI IV

6 1. UVOD Slovenski sociolog Andrej Gosar je v svojem slavnem delu Socialna ekonomija (1924) pisal o pomenu zadružništva in njegovem zelo pomembnem mestu v gospodarstvu. Takrat so mnogi omenjali tovrstno obliko ekonomije kot splošno gospodarsko obliko prihodnosti. Sam temu ni verjel. Kaj pa danes? Ali lahko v času požrešnega kapitalizma govorimo o morebitnih alternativah obstoječemu sistemu? Se je Gosar motil, ko je dvomil v razsežnosti zadružništva (kooperativ) kot ene izmed oblik socialne ekonomije in kakšen vpliv ima pravzaprav socialno podjetništvo na družbo? Mnogi avtorji, ki se ukvarjajo s pojavom socialnega podjetništva, izpostavljajo pozitive učinke delovanja socialno pravično organiziranih podjetij na družbo z vzpostavljenim demokratičnim delovnim okoljem ter pravično razdelitvijo doseženih rezultatov. Hkrati ugotavljajo, da so se oblike socialnega podjetništva na krizo odzvale veliko bolj učinkovito kot klasična delničarska podjetja. Sociologinja Joyce Rothschild (2009) vidi v delavskih zadrugah in drugih oblikah socialnega podjetja okolje, kjer je možna popolna realizacija človekovega potenciala. Demokratizacija delovnega okolja na ta način ljudi spodbuja k celoviti realizaciji tudi v vseh drugih sferah človekovega udejstvovanja in kot taka vodi v uspešen trajnostni razvoj družbe. Zato želimo pojasniti součinkovanje pojavov v družbi, saj je povezovanje podatkov bistveno pri analizi in razumevanju določenega problemskega vprašanja, še zlasti pri družbenih problemih. Zavedanje soodvisnosti ekonomskih, družbenih in okoljskih procesov je namreč izrednega pomena, saj bomo sonaravni trajnostni učinek dosegli le z hkratnim upoštevanjem komponent družbene odgovornosti, okoljske harmonije in gospodarske pravičnosti. V zadnjih letih se spopadamo s čedalje večjo neenakostjo, svetovno krizo, neoliberalizmom, brezposelnostjo, revščino, zlomom človeškega duha in izgubljanjem vrednotnega konsenza. Nič čudnega torej, da smo tudi v Sloveniji začeli intenzivneje iskati alternative sedanjemu ekonomskemu sistemu in možnost zagledali tudi v socialnem podjetništvu. Leta 2011 smo dobili Zakon o socialnem podjetništvu (ZSocP, 2011), ki sicer ne prinaša bistvenih novitet, a je kljub temu pomemben korak za nadaljnji razvoj. Zanimanje za temo diplomskega dela je pritegnilo spoznanje, da je glede na pomembnost teme, ta še vedno mnogo premalo raziskana s sociološkega vidika. Zato je namen naloge predstaviti in ovrednotiti pomen in vpliv čedalje aktualnejšega socialnega podjetništva na razvoj družbe. Z raziskavo želimo doseči razumevanje pomena socialnega podjetništva za družbo in njen razvoj, podati sociološko definicijo socialnega podjetništva in ter spodbuditi 1

7 humanistične razprave na to temo. Na tem raziskovalnem polju se poraja ogromno odprtih vprašanj. Nosilno raziskovalno vprašanje bo, kako delovanje socialnega podjetja vpliva na razvoj družbe in kje lahko opazujemo njegove učinke. Diplomsko delo temelji na hipotezi, da socialno podjetništvo pozitivno vpliva na razvoj družbe. Odločili smo se za globalni pregled preučevanja, saj je še posebej v sedanjem času tak pogled nujen zaradi čedalje večje povezanosti in soodvisnosti področja obravnave. Vrsto raziskave, ki je obravnavana v diplomskem delu, opredelimo kot deskriptivno in hkrati komparativno, saj gre tako za opisovanje dejstev, procesov in pojavov, kot za primerjavo med temi pojavi. V določenih poglavjih, ki so bistvena za boljše razumevanje teme, smo uporabili tudi historični pregled. Vsebini smo zastavili dovolj široke okvire raziskovanja, da smo lahko zaobjeli vse bistvene elemente, ki so ključni za razumevanje socialnega podjetništva in vpliva na razvoj družbe. Ker gre tudi za to, da spodbudimo sociološke razprave o tej temi, smo začeli s predstavitvijo ekonomske sociologije in sodobnih družbenih problemov. V naslednjih poglavjih smo izpostavili še družbeno-ekonomski sistem od kapitalizma, menedžerskega samoupravljanja, človeškega kapitala do neoliberalizma, globalizacije, krize in zaključili z alternativami naštetemu. Ena od alternativ je tudi socialna ekonomija, ki smo jo podrobneje predstavili v poglavju, ki sledi, ter prek nje prešli na ključno temo, in sicer socialno podjetništvo. V tem poglavju smo podrobneje predstavili vse pomembne elemente, ki sestavljajo to vrsto socialne ekonomije. Poudarili smo tudi pomen sonaravno trajnostnega družbenega učinka ter pomen vrednot, morale in etike. Prav tako smo predstavili merjenje družbenega učinka socialnih podjetij in povzeli bistvene ugotovitve v zaključku. 2

8 2. SOCIOLOŠKA PERSPEKTIVA EKONOMIJE Sodobne spremembe v ekonomiji in družbi, dolgotrajne svetovne krize in številni dokazi o zgrešenosti neoliberalnega ekonomskega modela so spodbudili, da se v družboslovju oblikujejo pristopi in analize, ki presegajo epistemološke okvire in rešitve, ki so se že izkazali za družbeno, ekonomsko in tudi ekološko neučinkovite (Kanjuo Mrčela, 2012: 831). Obe področji, sociologijo in ekonomijo, ter njun odnos, preučuje več znanstvenih ved. Sem spadajo ekonomska sociologija, socialna ekonomija in sociologija gospodarstva (Smelser in Swedberg, 1994: 3) EKONOMSKA SOCIOLOGIJA Ekonomska sociologija je ožja veja preučevanja, saj spada v kontekst socialne ekonomije, ki jo obravnavamo v petem poglavju (Swedberg, 1999:271). Ekonomska sociologija je področje, ki uporablja sociološki pristop pri analizi ekonomskih pojavov (Smelser in Swedberg, 1994: 3). Značilnosti tega področja sta tako sociološka analiza ekonomskih pojavov kot tudi preučevanje pojavov, ki jih ekonomska analiza prezira, denimo socialni in kulturni kapital, zaupanje, sodelovanje in podobno. Čeprav obravnavata enake ali prekrivajoče se pojave, se sociološka in ekonomska misel pogosto razvijeta ena mimo druge. Nadvse spodbudni so podatki, da se v zadnjih desetletjih številni družboslovni teoretiki zavzemajo za preseganje tega neproduktivnega razmerja, ki preprečuje celovito razumevanje ekonomskih pojavov in doseganje tudi bolj ambicioznega cilja. Ta cilj je seveda ugotovitev, da morda obstajajo zametki rešitev nekaterih družbenih problemov (Bourdieau, 2005, citirano po Kanjuo Mrčela, 2012: ). Kljub temu, da sociologija ponuja poseben in razsvetljujoč pristop k preučevanju človeškega vedenja, in da sociološko preučevanje pomeni, da smo sposobni stopiti korak nazaj od osebnih razlag sveta, da bi prepoznali širše družbene okoliščine, ki vplivajo na življenje, pa žal še vedno obstaja močna prevlada ekonomskega pojasnjevanja ekonomskih pojavov in širših družbenih sprememb, se pa vse bolj uveljavlja dojemanje ekonomske sociologije kot vitalnega in vizionarskega akademskega področja (Giddens, 1993: 5; Zelizer, 2012: 850). Tudi Nobelov nagrajenec Coase (2012, citirano po Kanjuo Mrčela, 2012: 832) je zaskrbljen zaradi odmaknjenosti ekonomske discipline od realnih ekonomskih problemov. Trdi, da bi bilo za ekonomijo usodno, če ne bo upoštevala vplivov družbe, zgodovine, kulture in politike na delovanje ekonomije. Namreč, poenostavljeno videnje ekonomskega dogajanja kot tekmovanja enakopravnih posameznikov brez razredne 3

9 pripadnosti, spola, starosti in drugih lastnosti ne opiše ustrezno dejanskega stanja v gospodarstvu, v katerem so prisotne ogromne razlike, zato ignoriranje te širine vedenja prispeva k ohranjanju ali celo poglabljanju razlik. Torej namesto, da je ekonomija umeščena v socialni sistem, postane socialni sistem umeščen v ekonomski sistem (Polany, 1957, citirano po Rus, 2012: 980). Eden od utemeljiteljev ekonomske sociologije, Emile Durkheim (Smelser in Swedberg, 1994, citirano po Kanjuo Mrčela, 2012: 833), se je med drugim zavzemal tudi za to, da postane ekonomija veja sociologije. Menil je, da je racionalni posameznik v središču ekonomske analize, daleč od dejanskega človeka, ki je veliko bolj kompleksen in pripada času in državi, živi nekje, ima družino, vero in politične ideje. Pomemben utemeljitelj ekonomske sociologije je bil tudi Max Weber. Njegova Protestantska etika in duh kapitalizma je temeljno delo ekonomske sociologije, saj v njej Weber opisuje vpliv socioloških dejavnikov na ekonomsko delovanje akterjev skozi posvetno askezo. V nasprotju z ostalimi sociologi njegovega časa je bil prepričanja, da bi se morala sociologija osredotočiti na družbeno delovanje namesto na strukture, kot je na primer Marxova nadstavba. Prepričan je bil, da so zamisli, motivacija, vrednote in prepričanja ljudi zmožni izvesti spremembo v družbi (Giddens, 2001: 13). Veliko število sociologov in sociologinj, ki analizirajo sedanje družbene in ekonomske spremembe, so enotnega mnenja in trdijo, da so potrebne in možne alternative družbenega razvoja, ki bi temeljili na večji enakosti in demokratičnosti sodobne družbe (prav tam). 3. SODOBNA DRUŽBA Sodobno družbo bi lahko označili z različnimi izrazi, od družbe mreženja, informacijske družbe, družbe znanosti, družbe tveganja do družbe znanja. Vsako od teh poimenovanj pa poudarja eno od pomembnih dimenzij družbene sedanjosti (Castells, 1996; Kreibich, 1986; Beck, 1989; Lane 1966, citirano po Barle, 2010: 11). Družbeni teoretiki, med njimi tudi Jeremy Rifkin (2004), pa so mnenja, da smo na pragu tretje industrijske revolucije, saj močno zaostrena energetska vprašanja kažejo na zaton gospodarstev, ki temeljijo na nafti. Največji izzivi sodobnih družb naj bi bili povezani z razreševanjem energetskih in okoljskih vprašanj ter vprašanj o demografskih spremembah, kot je staranje populacije ter migracije (Barle, 2010: 12). Tisto, kar je najbolj dramatično vplivalo na sodobne družbe v zadnjih desetletjih, je povečanje cene energije, izredno povečanje stroškov za raziskovanje in razvoj, vse krajša življenjska 4

10 doba proizvodov in hitrim nadomeščanjem le-teh z novimi proizvodi, vse višja cena delovne sile, učinki globalizacije in čedalje manjši ekstraprofiti, ki jih dosegajo klasične industrijske panoge. Globalizacija je še bolj zaostrila neučinkovitost hierarhično organiziranih družb. Zdi se, da je horizontalno povezovanje v mreže, edini možni odgovor na tako zahtevne izzive (Rifkin, 2004: 190) DRUŽBENI PROBLEMI IZZIVI? Najpomembnejši globalni izzivi v sodobni družbi so v zadnjih nekaj letih prenaseljen planet, poglabljanje razlik med bogatimi in revnimi (globalna neenakost), porast migracijskih tokov in globalne okoljske spremembe. V nadaljevanju smo izpostavili čedalje večjo družbeno neenakost, ki spada med največje izzive sodobne družbe, saj posledično vpliva na nekatere druge velike družbene probleme, med njimi tudi na brezposelnost Družbena neenakost Ideje o egalitarni družbi družbi, v kateri so vsi člani enaki, ostajajo nedosežen ideal. Vse človeške družbe do zdaj, od najpreprostejših do najbolj kompleksnih, imajo neko obliko družbene neenakosti. Izraz družbena neenakost se nanaša na obstoj družbeno ustvarjenih neenakosti (Haralambos in Holborn, 2005: 29). Družbene razrede je nadomestila nepretrgana hierarhija neenakih pozicij, hierarhijo družbenih skupin pa je zamenjala hierarhija posameznikov (prav tam, str: 30). Tudi Giraud se sprašuje o neenakosti oziroma o tem zakaj so eni bogati in drugi revni. To vprašanje označi za najpomembnejše ekonomsko vprašanje (2006: 7). V času med 18. stoletjem in 70-ih let 20. stoletja je v svetu nastajala neenakost med državami, hkrati pa so se na koncu tega obdobja nekoliko zmanjšale notranje neenakosti. Zadnjih dvajset let se to dvojno gibanje spreminja, saj so nekatere države tretjega sveta začele izredno hitro dohitevati bogatejše države. To skupino držav Giraud imenuje "tehnološko razvite države z nizkimi mezdami". Družbene neenakosti v bogatih državah pa se še naprej vztrajno povečujejo (prav tam, str. 9). Tudi Harvey (2011: 78) ugotavlja podobne trende. Opaža, da je edina vrsta neenakosti, ki se je zmanjšala, neenakost med državami, ta upad pa je v celoti posledica izredne rasti na Kitajskem, sledi pa ji Indija. Povprečni dohodek v teh državah na osebo pa se je povečal kljub stopnjevanju notranje neenakosti. Zaradi odpiranja teritorijev in globalizacije kapitalizmov, ki jih Giraud označi za sedanjo obliko procesa nomadizacije, poskušajo ekonomske politike doseči, da bi njihov teritorij 5

11 postal bolj zanimiv za vse kapitalizme. To je prineslo dve veliki spremembi. Prva velika sprememba se nanaša na dejstvo, da ima vsak kapitalizem drugačen odnos do svojih zaposlenih. V sektorjih, ki so vse bolj izpostavljeni konkurenci drugih kapitalizmov, so zaposleni posledično vse manj njihovi porabniki. Hkrati pa se še naprej ostaja vprašanje stroškov odločilnega pomena, še posebej zdaj, ko se pojavi konkurenca med teritoriji, katerih stroški se razlikujejo. Temu sledi, da se je potrebno brez obžalovanja in najhitreje znebiti zaposlenih, za katere se upravičeno ali neupravičeno meni, da predstavljajo večji strošek kot pa prispevajo k proizvodnji ter izboljšanje produktivnosti tistih, ki ostanejo. Ta situacija je najbolj pogosta ravno v času krize. Druga velika sprememba je dejstvo, da ima država, ki je pod prisilo produktivnosti, precej manj manevrskega prostora. Kapitalizem tako nenehno izboljšuje svojo relativno konkurenčnost in tako ohranja zaposlitev za polni delovni čas. Brezposelnost se ali poveča ali ne poveča, slednje za ceno znižanja stroškov dela, ki jih je mogoče v industriji z dobičkom nadomestiti s kapitalom, in znižanje stroškov dela v storitvah, še posebej v storitvah, namenjenih gospodinjstvom, zaradi česar se neenakosti med dohodki še povečujejo (prav tam, str ). Kot avtor večkrat opozori, bi morali pri analizi nepravičnosti, razen neenakosti v razpoložljivem dohodku, upoštevati tudi nekatere druge dejavnike od ravni zaposlenosti, števila prejemnikov plač blizu praga revščine, do možnosti napredovanja v višini plače (prav tam, str. 279). Na tvegane razsežnosti razlik v dohodkih kažejo tudi primerjave med leti. V letu 1960 je bilo razmerje med dohodki bogatih in revnih držav 3:1, leta 1995 pa 80:1. Leta 1820 je bila razlika med dohodki bogatih in revnih držav 3:1, leta :1 in leta :1, hkrati pa so se povečevale tudi razlike znotraj držav. Za leto 2000 pa izračuni kažejo na razlike med petino najrevnejših in petino najbogatejših celo v razmerju 1:90 (Dresner, 2004; Seitz, 2008, citirano po Plut, 2010: 7). Giraud zmanjšanje povečevanja neenakosti vidi med drugim tudi v nadzoru menjav ob tem, da ne dopustimo povsem svobodne trgovine s tehnološko razvitimi državami z nizkimi mezdami, a ob tem naleti na ovire. Ena od ovir je tudi manko svetovne državne oblasti, saj je svetovna ekonomija zgolj prizorišče, ki nima na voljo državnih institucij z zadostno avtoriteto, da bi preusmerile ekonomske dinamike sveta. Zato najverjetnejšo prihodnost v Evropi vidi v povečevanju neenakosti in zdesetkanju srednjih razredov (prav tam, str ). V svetovni ekonomiji pa bo naš svet zaradi delovanja logike nomadskih kapitalističnih dejavnosti, kar zadeva porazdelitev materialnega bogastva med teritorije, postajal vedno bolj enak. Na teritorijih pa bodo nastale neenakosti. Temu bo v bogatih državah sledilo izginotje srednjih razredov, ki so bili značilni za 20. stoletje (prav tam, str. 242). 6

12 4. SODOBNI DRUŽBENO-EKONOMSKI SISTEM 4.1. ZABLODE SODOBNE EKONOMIJE Kapitalizem ali tržni sistem V strokovnih krogih nihče več ne ve, kaj točno je okvir zdajšnjega kapitalizma in do kje segajo njegove meje. V svetu stalnih nestalnic je težko polemizirati v katerem družbenoekonomskem sistemu pravzaprav smo in kam ta vodi. Zdi se, kakor da vsi čakamo na veliki pok, ki nas bo odrešil vseh tegob neoliberalne ideologije. Kaj in kje je izhod iz te megle? Ker socialno podjetništvo spada v ekonomsko sfero, in ker smo vpeti v okovje kapitalizma, je prav, da analiziramo obstoječe ekonomsko stanje. Začnimo pri besedi "kapitalizem". Galbraith (2010: 14) trdi, da je ta beseda, še posebej v Evropi, zelo očitno potrdila razširjeno moč lastništva in podrejen položaj delavcev. Tudi v Združenih državah Amerike je imel kapitalizem v 19. stoletju drugačen, ravno tako negativen prizvok. Sovražen odziv do njega niso gojili le delavci, temveč je v pomembnem obsegu vplival tudi na širšo javnost. Kapitalizem je pomenil cenovno, stroškovno izkoriščanje. Temu pa je sledilo iskanje alternativnega izraza, zato je bilo smiselno sprejeti izraz "tržni sistem", ki nima slabega prizvoka in ima zelo malo pomena. To je bil tudi razlog za izbiro (prav tam, str. 16). Tržni sistem obstaja že od izuma kovanega denarja naprej, zasebna lastnina pa še dlje, in sicer od propada praskupnosti. Iz tega sledi, da ne eno in ne drugo ni izum kapitalizma, zato je mogoče kapitalizem temeljito spremeniti brez poseganja v omenjeni instituciji (Galbraith, 2010). Za Braudela (2010) je razločitev kapitalizma od tržnega kapitalizma bistvena. V privatni trg se uvršča sfera kapitalizma, za katerega je značilno iskanje tržnih niš, ki prinašajo nesorazmerno velike ekstra dobičke, ki v tržnem sistemu niso možni, saj se prek ponudbe in povpraševanja dobički normalizirajo. Kapital zato izigrava mehanizme trga in jih tudi uniči. V javni trg pa spada tržno gospodarstvo, kjer je poglavitna značilnost pravica bolj iznajdljivega in močnejšega. Galbraith se odloči pronicljivo razgaliti značilnosti in zablode (sam jih imenuje "prevare") sodobne ekonomije. Zanj je sklicevanje na tržni sistem brez pomena, zmotno in prazno. Kapitalizem, ki je odprl pot menedžmentu in korporacijski birokraciji, je iznašel tudi navidezno pomembnost lastnikov (prav tam, str. 39). Tako je osnovno dejstvo 21. stoletja korporacijski sistem, ki temelji na brezmejni moči samobogatenja (prav tam, str. 35). In ravno tega se je bal Weber, da bi birokracija s svojimi nehumanimi učinki zadušila usodo demokracije (Giddens, 2001: 15). 7

13 Kapital, korporacijska birokracija in menedžersko samoupravljanje Klasičnega kapitalizma, v katerem so lastniki vodili podjetja in neposredno upravljali svoj kapital in tveganje, kar je predstavljalo tudi realni temelj za njihovo prisvajanje ustvarjenega dobička, danes ni več. Prav tako tudi ni več tržnega sistema s suverenostjo in absolutno avtoriteto potrošnikov. V stvarnosti ekonomijo (vključno s potrošniki na trgu, vse bolj pa tudi politiko, državo in družbo nasploh) nadzorujejo in obvladujejo sodobne korporacije (večje gospodarske družbe), katere v celoti obvladujejo tudi menedžment. Lastniškega upravljanja ni več, saj so lastniki kapitala v praksi le še investitorji brez vpliva na upravljanje (za to nimajo interesa, saj jih zanima le donos na vloženi kapital). Menedžment večinoma ni odgovoren nikomur, razen sam sebi. Zato, če pride do zatona podjetja, so vedno krive "objektivne okoliščine", posledice pa seveda nosijo tisti, ki so za to najmanj odgovorni in to so delavci (Gostiša, 2010). Kot trdi Gostiša (prav tam) je očitno, da se je na neki razvojni točki izgubila temeljna logika klasičnega lastniškega koncepta korporacijskega upravljanja in delitve novo ustvarjene vrednosti. Vzrok je v tem, da sistem v pravno-formalnem smislu ni sledil dejanskemu razvoju družbeno-ekonomske realnosti (koncentracija kapitala in pojav korporacij z nujno in vse bolj osamosvojeno korporacijsko birokracijo, globalizacija, prehod v dobo znanja in hitro pomikanje težišča pomena za ustvarjanje nove vrednosti v produkcijskih procesih s finančnega na človeški kapital), ampak je vztrajal in še vedno vztraja na preživetih upravljavskih principih, vzpostavljenih v obdobju zgodnejšega kapitalizma, ko kapitalisti niso bili zgolj investitorji, ampak so tudi neposredno vodili podjetje. Dobili smo torej nekakšno obliko menedžersko-nadzorniškega samoupravljanja. Vez med kapitalom korporacij in njegovimi lastniki je pretrgana. Kapital se je zato osamosvojil in njegova družbena moč je prešla na menedžment. Kljub temu, da je bil koncept družbene lastnine proizvajalnih sredstev v osnovi zgrešen, je imelo bivše delavsko samoupravljanje bistveno več ekonomske logike od menedžerskega samoupravljanja. Podjetja so namreč upravljali tisti, ki v njem kot nosilci človeškega kapitala pomembno soustvarjajo novo vrednost, kar jim vsaj delno daje realno ekonomsko legitimacijo za upravljanje. Osamosvojeni menedžment, ki je podvržen le kontroli neodvisnih nadzornikov, pa nima prav nobene tovrstne ekonomske legitimacije. Vidimo, da je vloga visokega položaja v organizaciji lahko veliko pomembnejša kot le posedovanje neke lastnine. Tukaj je potrebno omeniti nemškega misleca Karla Marxa kot utemeljitelja konfliktne perspektive v sociologiji, saj skupaj z drugimi konfliktnimi teoretiki družbe ne vidi kot harmonično celoto. Ravno ta družbena nasprotja in spopadi različnih interesov vodijo k 8

14 družbenim spremembam. Za Marxa je bila tako bistvena značilnost kapitalistične družbe konflikt ter nepomirljivo nasprotje med delom in kapitalom. Zanj je bil izraz tega konflikta privatna lastnina proizvajalnih sredstev, ki omogoča izkoriščanje delovne sile in povečevanje razlik med bogatimi in revnimi. Rešitev vidi v odpravi privatne lastnine. Sociolog Ralf Dahrendorf pa ni videl podlage za razredno delitev družbe le v privatni lastnini proizvajalnih sredstev, ampak bolj v institucionaliziranih vzorcih avtoritete, ki so vir razlik v družbeni moči. Torej za izkoriščanje in ohranjanje privilegijev ni nujno lastništvo, namreč zadostuje že visok položaj v organizaciji. Marxova teorija je seveda pomembna, vendar pa so se razmere in pojmi v sodobnih družbah tako pomešali, da ne zadostuje več. Dahrendorf je imel tako prav, ko je trdil, da v sodobnih družbah ni pomemben le konflikt med delom in kapitalom, saj obstajajo številna nova nasprotja interesov (med proizvajalci in potrošniki, med spoloma, med mestom in podeželjem). Marx je videl konec razredne neenakosti v brezkonfliktni komunistični družbi, Dahrendorf pa poudarja, da konfliktnost v družbi ne bo nikoli odpravljena, ter da bo prišlo le do umirjanja in njenega bolj urejenega reševanja (Počkar, 2009: 18 19) Neoliberalizem, globalizacija in kriza Harvey (2012: 7) neoliberalizem opiše kot teorijo politično-ekonomskih praks, ki trdi, da do človeške blaginje najhitreje pridemo z osvoboditvijo posameznih podjetniških svoboščin in veščin v institucionalnem okviru, ki pa ga zaznamujejo močne pravice do zasebne lastnine, prosti trgi in prosta trgovina. Vlogo države pa vidi v ustvarjanju in ohranjanju institucionalnega okvira, ki je ustrezen tovrstnim praksam. Harvey (2011: 72) nadaljuje, da je neoliberalizmu spodletel poskus spodbuditve svetovne gospodarske rasti in prinesel: / / neusmiljene napade na tiste oblike družbene solidarnosti, ki niso združljive s sistemom, ki temelji na osebni odgovornosti in pobudah posameznikov. Občutno se je zmanjšala tudi državna pomoč. Odstranitev preprek za trgovanje in odpiranje svetovnih trgov sta pripomogla k naglim premikom, kar se tiče lokacije gospodarskih dejavnosti, kar deloma pojasni obsežen val deindustrializacije in družbenega razkroja v delavskih skupnostih in celo v celotnih urbanih regijah. "Delokalizacija" je postala vsakdanji izraz. Povečanje trgovanja je sicer pomenilo dobiček, toda ta je bil neenakomerno porazdeljen tako v geografskem kot tudi družbenem pogledu. Moč finančnega kapitala, na primer, se je zelo povečala, moč organiziranega delavskega razreda pa je hitro pešala, kajti država za državo je od svojega trga delovne sile terjala večjo fleksibilnost, v nekaterih pa so delavcem takšno prožnost vsilili celo s silo. 9

15 Že od sedemdesetih let naprej je v politično-ekonomskih praksah in mišljenju povsod opazen odločen obrat k neoliberalizmu. Vse bolj pogosti so bili deregulacija, privatizacija in umik države z večine področij socialne oskrbe (Harvey, 2012: 7). Sedanje globalizacijske procese opredeljujejo predvsem enostransko osredotočanje na gospodarstvo (ekonomska globalizacija), trgovino in finance ter zanemarjanje in podcenjevanje njihovih večplastnih okoljskih, socialnih in kulturoloških vidikov ter posledic v mozaičnem svetu (ne pa uniformiranem) (Plut, 2010: 22). Globalizacija je posledica močnih držav, ki vsiljujejo različne sporazume vsem ljudstvom sveta, da bi tako korporacijam in bogatim elitam olajšale prevlado v svetu, ne da bi imele obveznosti do narodov. Zato je tako pomembna vloga pri nastajanju globalne tržne ekonomije ravno vloga držav in političnega delovanja (McChesney, 1998: 22). Tudi kritiki neoliberalizma predlagajo vračanje k bolj institucionalnem pristopu reševanja globalnih problemov, od boljših regulacijskih struktur globalnega upravljanja do boljšega nadzora nad nesmiselnimi špekulacijami finančnikov. Pozivajo k reformi globalnega upravljanja. Med drugim se je aktiviral tudi akademski in institucionalni interes za kozmopolitsko etiko ("kar prizadene enega od nas, prizadene vse") kot temelj globalnega upravljanja (Harvey, 2012: 246). Vendar pa večina kritikov globalizacije ne nasprotuje globalizaciji kot taki, nasprotujejo pa tistim njenim elementom, ki omogočajo povečevanje neenakosti in brezposelnosti (Plut, 2010: 22). Značilnost finančnih kriz so kronična gospodarska neravnovesja. Finančne krize prepoznamo po naraščajočem in neobvladljivem notranjem proračunskem primanjkljaju, krizi plačilne bilance, hitrem razvrednotenju valute, nestabilnem vrednotenju notranjega premoženja, rast inflacije, rast brezposelnosti s hkratnim padanjem mezd in begom kapitala (Harvey, 2012: 249). Kriza v zadnjih letih pa ni več neka običajna recesija, kot ena izmed štirih faz ekonomskih ciklov v kapitalizmu (ekspanzija, upočasnitev, recesija, okrevanje), ki jih sicer opisuje aktualna ekonomska literatura. Ravno nasprotno, obstoječi kapitalizem kot družbenoekonomski sistem je sam po sebi že propadel, a ga pri življenju ohranjajo zastareli pravni sistemi. Zaradi naštetega gre pri obstoječem modelu kapitalizma za sistem s pozitivno povratno zanko, ki nima vgrajenih ustreznih mehanizmov za zaznavanje in pravočasno reagiranje na različne motnje, ki privedejo do prevelikega neravnovesja ter posledično nestabilnost in krize sistema. Zadnja kriza opozarja, da je nujno potreben postopen, premišljen in na podlagi jasno izdelane vizije razvoja, prehod v nov družbeno-ekonomski sistem. Vse ostalo početje je nesmiselno (Gostiša, 2013). Tudi Beck (2000, citirano po Kanjuo Mrčela, 2012: 832) je eden od avtorjev, ki pri razmišljanju o perspektivah dela in demokracije v 10

16 ekonomski in politični sferi na začetku tega tisočletja izhaja iz predpostavke, da so ekonomske in politične spremembe neoliberalne utopije prostega trga že radikalno negativno vplivale na življenje večine ljudi in da je nujno potrebno najti nov konceptualni okvir, s katerim bi lahko razumeli vse te transformacije in iskali alternativne poti razvoja. Ali kot trdi Polanyi (2008, prav tam), bi se s tem zoperstavili temu, da bi tržni mehanizmi sami usmerjali usodo ljudi in njihovo naravno okolje, kar pa bi povzročilo uničevanje družbe Finančni, človeški, intelektualni in socialni kapital Klasična lastniška koncepcija podjetja kot strogo ekonomskega subjekta, ki služi le profitnim interesom njegovih lastnikov, je v družbeno-ekonomski realnosti objektivno že zdavnaj presežena. Že dolgo je nesporno dejstvo, da so za uspeh podjetij v današnjih pogojih gospodarjenja, na prehodu v dobo znanja, pomembni predvsem tudi zaposleni kot nosilci najpomembnejšega človeškega kapitala podjetij ter vsi drugi deležniki podjetja od kupcev, dobaviteljev do lokalne in širše skupnosti s številnimi interesnimi skupinami, brez sodelovanja, katerih podjetja danes preprosto ne zmorejo več uspešno funkcionirati v sodobnih pogojih poslovanja (Gostiša, 2010). Po Edvinssonu (2000) tržno vrednost podjetja sestavljata njegov finančni in intelektualni kapital, slednji pa se deli na strukturni in človeški kapital, ki zaobjema znanje, ustvarjalnost, delovno motivacijo in organizacijsko pripadnost zaposlenih. Podjetje dandanes ne more več veljati za zgolj ekonomski subjekt za zadovoljevanje interesov njegovih lastnikov, ki so lastniki finančnega kapitala, ampak je v sodobni družbeni stvarnosti brez dvoma že zdavnaj postalo družbeno-ekonomski subjekt, ki služi uresničevanju interesov vseh njegovih deležnikov in ne samo lastnikov kot ene izmed deležniških skupin, ampak družbi kot celoti. Podjetja so zaradi ljudi in služijo ljudem, ne pa obratno. Zato bo potrebno uveljaviti interesno ravnotežno in ne več zgolj lastniško upravljanje. Niti lastniki kapitala niti menedžerji ne morejo pri delitvi novo ustvarjene vrednosti še naprej zanemarjati prispevka človeškega kapitala, ki ne more biti več ovrednoten zgolj kot klasična tržna cena delovne sile (Gostiša, 2010). Vse bolj pa prihaja do izraza tudi socialni kapital, torej relacije med ljudmi, ki imajo vrednostno izraženo komponento. 11

17 4.2. ALTERNATIVE OBSTOJEČEMU SISTEMU Zgrešene neoliberalne ideje, globalni problemi, menedžerska samoupravljanja in finančne, družbene krize, nas vodijo k vse bolj potrebnem razpravljanju o alternativah. Harvey (2012: 260) daje velik pomen izdelavi opisa prihodnje družbe in načrtovanju poti, ki nas bi privedla k njej ter pri tem omenja dve glavni poti. Prva pot predstavlja ukvarjanje z velikim številom obstoječih opozicijskih gibanj, pri čemer poskušamo iz njihovega aktivizma izpostaviti bistvo širokega opozicijskega programa. Druga pot pa predstavlja zatočišče teoretskih in praktičnih raziskav obstoječega stanja ter poskušamo alternativo najti s kritično analizo. Prva in druga pot pa se ne izključujeta. Skupna naloga je torej, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki hodijo po obeh poteh. Na ta način se poglobijo kolektivne koncepcije in opredelijo primernejši načini delovanja Demokratizacija ekonomske sfere V katero smer se bo razvijal družbeno-ekonomski razvoj? Kaj je alternativa, nova paradigma kapitalizma, naslednja razvojna pot po neuspelem korporacijskem upravljanju? Ekonomska demokracija je koncept, ki se v današnjem času ob že dolgoletni izkušnji sistema tržnega kapitalizma v svetu vse bolj uveljavlja kot dolgoročno vzdržen model gospodarskih odnosov s pozitivnimi posledicami za razvoj tako ekonomije kot družbe. Moderna politična demokracija daje vsakemu posamezniku vlogo v procesih odločanja o oblikovanju družbenopolitičnih okoliščin in popolnoma naravno je, da se težnja po realizaciji pridobljene pravice v življenju posameznikov seli iz ene sfere v drugo. Prav neposredno pa je s tem povezan tudi razvoj kapitalističnega sistema v svetovni ekonomiji, ki je potekal približno z razvojem politične demokracije. Kapitalistični sistem je poleg načel svobodnega urejanja, individualizma in vedno večje globalizacije v svetovni družbi okrepil pojav revščine in brezposelnosti ter vnesel obdobja inflacije in recesije, kar pa je pripomoglo k uveljavljanju teženj po demokratizaciji ekonomije (Bakovnik, 2011: 8). Tudi Aleksandra Kanjuo-Mrčela meni, da je potrebno poiskati nove razvojne strategije, ki bodo prinesle večjo solidarnost, manjše socialne razlike in ekonomsko demokratičnost, kajti brez ekonomske demokratizacije tudi politične demokratizacije ni. Iz tega povzame, da je zgolj politična demokracija lahko samo simbolna, če ji ne sledi tudi ekonomska demokracija (Kanjuo-Mrčela, 2014, citirano po Erman, 2014). Temu pritrjuje sociologinja Joyce Rothschild (citirano po Bakovnik, 2010: 3), ki prav tako ugotavlja, da sta ekonomska in politična demokracija nedvomno močno povezani in da je potrebno za optimalno doseganje demokratičnosti ljudem zagotoviti možnost 12

18 koriščenja demokratičnih pravic na vseh področjih življenja in delovanja. Alternativo tako tudi Rothchildova vidi v demokratizaciji ekonomske sfere. Gostiša (2010) trdi, da so zaposleni hkrati tudi nosilci človeškega kapitala kot danes najpomembnejšega kapitala podjetij in s tem večinski neposredni proizvajalci nove vrednosti kot skupnega rezultata delovanja finančnega in človeškega kapitala. Prav zato bo slej kot prej samoumevna njihova obvezna sorazmerna udeležba pri dobičku, v veliki meri pa tudi širitev njihove udeležbe v finančnem kapitalu podjetja, delavskem delničarstvu. Vztrajanje na strogi sistemski delitvi dela in kapitala in njunem klasičnem mezdnem odnosu nima več nobene teoretične podlage. Uveljavljanje omenjenih oblik organizacijske participacije zaposlenih, kot so samoupravljanje, udeležba pri dobičku in notranje lastništvo, je po izsledkih sodobnih poslovnih znanosti lahko že v sedanjih razmerah izrazito pozitivno učinkuje na poslovno uspešnost podjetij in so torej v bistvu tudi imperativ hitrejšega bodočega ekonomskega razvoja, pomeni povsem nov tip kapitalizma, in sicer ekonomsko demokracijo, ki nosilcem človeškega kapitala priznava enakopraven status z nosilci finančnega kapitala in jim na tej osnovi zagotavlja tudi ustrezne korporacijske pravice, ki so do slej samoumevno pripadale le lastnikom finančnega kapitala. Jasno je, da obstoječi sistem nima nobene perspektive in ga je treba nadomestiti s sistemom, ki temelji na koncepciji podjetja kot skupnosti deležnikov in ekonomske demokracije (Gostiša, 2010). Prav tako argumentirano zavrača trditev David Erdal (citirano po Kanjuo Mrčela, 2012: 834), da v ekonomskem življenju ni alternativ koncentrirani ekonomski moči, utemeljeni na konvencionalnem lastništvu. Ekonomsko demokratizacijo definira kot "proces doseganja enakopravnejše delitve dobrin in moči v ekonomski sferi". Tudi Chomsky (Foucault in Chomsky, 2007: 38 39) ugotavlja, da ni nobene družbene potrebe več po tem, da bi ljudi obravnavali kot mehanske dele proizvodnega postopka. Zagovarja prepričanje, da je temeljna prvina človeške narave potreba po ustvarjalnem delu in vsaka dostojna družba bi morala kar najbolj razširiti možnosti za uresničitev te temeljne človeške lastnosti. Alternativo tako vidi v njegovem libertarnem socializmu ali anarhosindikalizmu, ki pomeni zanj decentraliziran sistem svobodnih združenj, ki vključuje tako ekonomske kot druge družbene institucije, torej neka oblika demokratične družbene organiziranosti v razviti družbi, v kateri ljudi ni potrebno siliti, da postanejo orodja. Foucault (prav tam) temu nasprotuje, saj ne verjame, da bi lahko sodobno družbo imeli za demokratično. Kajti, če z demokracijo razumemo režim, v katerem oblast dejansko izvaja prebivalstvo, ki ni niti razdeljeno niti hierarhično razporejeno v razrede, je jasno, da smo od 13

19 demokracije še zelo oddaljeni. Chomsky (prav tam, str. 55) še dodaja, da bi ljudje morali imeti možnost, da organizirajo pogoje za svoje delo, določijo njegove cilje in načine njegove uporabe. Mikroekonomske alternative, demokratizacija upravljanja podjetij in krepitev alternativnih tipov podjetij, kot je socialno podjetništvo, je zato nujna naloga iz več razlogov. Eden od razlogov je ta, da je neoliberalizem s spodbudo financializacije in okrepitvijo razredne moči lastnikov kapitala povzročil prehod iz produktivne faze sistemskega cikla akumulacije kapitala v finančno, s tem pa se je kapital na zahodu umikal iz investicij v realni sektor in selil proizvodnjo v novo industrializirane dežele z nizkimi mezdami. Z vse večjim obsegom se je začelo investiranje v finančne špekulacije. Vse to pa je delavcem na zahodu prineslo strukturno pomanjkanje zaposlitve, intenziviranje dela, naraščanje prekarnosti, poglobljeno razslojevanje in stagnacijo kupne moči (Harvey, 2012, Arrighi, 2009; Stanojević, 2004, citirano po Kovačič, 2013). Drugi razlog je pokazatelj, da so v Sloveniji razvojno uspešna praviloma le tista podjetja, ki v času tranzicije v osnovi niso bila lastniško prevzeta in se njihovi lastniki niso obnašali kot finančni lastniki. Kupci podjetij so v večini odplačevali stroške financiranja odkupa z izčrpavanjem kupljenih podjetij. To početje je pripeljalo do obsežnega zapravljanja kapitala za lastninjenje in za kopičenje finančnega in osebnega premoženja, zelo visoko zadolženost ter oslabljenje mednarodne konkurenčnosti podjetij. Stranski rezultat takega delovanja je bilo povečanje socialnih problemov, ki pa je postalo breme države in prizadetih gospodinjstev. Zadnji razlog pa se navezuje na sprejete neprimerne ukrepe za reševanje krize (prav tam). Nujnost alternativ sedanjemu ekonomskemu sistemu je torej več kot nujna. Sedanji sistem ne obeta rasti blaginje za delavce in širšo skupnost ter vodi v revščino. Kot ugotavlja Kovačič (2013) je nujno potrebno dati institucionalno podprto priložnost ravno demokratičnim tipom podjetij, saj je demokratizacija podjetij, za razliko od korenitega preoblikovanja makroekonomskega sistema, možna že takoj. Če pa ravnaš tako, kot da ni nobene možnosti za izboljšanje, zagotavljaš, da spremembe na bolje ne bo (Chomsky, 2013: 25). Pojavljajo se mnogi očitki ekonomski demokraciji, od morebitne poslovne neuspešnosti ter prevelike tveganosti za delavce in njihove domnevne usmerjenosti h kratkoročni poslovni politiki. A te očitki ne držijo, saj so lahko demokratična podjetja v vsaj enaki meri kot klasična podjetja poslovno uspešna in dolgoročno razvojno naravnana (Kanjuo Mrčela, 1999, citirano po Kovačič, 2013). Ker ostajamo del svetovnega sistema, ki je kapitalističen, je nujno 14

20 za podjetja, da skrbijo za svojo konkurenčnost. Ideja ekonomske demokracije, zato ne nasprotuje trgu niti ne konkurenčnosti med podjetji, temveč ravno nasprotno, vključuje trg in poskuša preprečiti tiste upravljavske prakse, ki slabšajo konkurenčnost podjetij z vizijo kratkoročnega finančnega namena. Z zmanjšanjem moči finančnih lastnikov bo podjetjem posledično ostalo več sredstev za razvoj in zadovoljilo interese vseh ostalih deležnikov, od človeškega do naravnega okolja (Wallerstein, 2006, citirano po Kovačič, 2013). V povezavi s temi oblikami participacije zaposlenih vse bolj stopa v ospredje tudi koncept socialnega podjetništva, ki tudi v Sloveniji postopoma že prehaja v prakso obstoječih ekonomskih modelov. Rajko Bakovnik ugotavlja, da prav socialna podjetja kot nova oblika podjetij praktično že pomenijo uresničevanje osnovnih idej koncepta ekonomske demokracije, predvsem zadovoljevanje širših družbeno koristnih (socialnih in okoljskih ter ne le lastniških) potreb in interesov ter vključevanje delavcev v upravljanje in delitev poslovnih rezultatov. Seveda je dejstvo, da morajo socialna podjetja, kot vsako drugo tržno naravnano podjetje, dolgoročno stabilno poslovati, zato tudi morajo biti tržno naravnana. Socialna podjetja so se v praksi že izkazala kot uspešna podjetja, zato ideja o ekonomski demokraciji ni več le teorija, ampak je praktično mogoča tudi v sistemu tržne konkurence (Bakovnik, 2014, citirano po Erman, 2014). Vse to pa potrjuje trditvi sociologa Lewisa A. Coserja, da konflikti v družbi ne delujejo vedno le razdiralno, ampak so v družbi lahko tudi funkcionalni. Znotraj družbe se povežejo različne skupine in intelektualci z obrobja ter prispevajo k družbenim spremembam. Skupine ob izražanju konfliktov jasneje prepoznajo svoj položaj in usmerijo svoje dejavnosti, ali v sindikalni boj ali v ustvarjanje alternative (Počkar, 2009: 19). Podrobnosti demokratizacije ekonomske sfere smo podrobneje analizirali v naslednjih poglavjih na primeru socialnega podjetništva in izpostavili vpliv, ki ga ima tako delovanje podjetij na družbo. 5. SOCIALNA (DRUŽBENA) EKONOMIJA V številnih različno razvitih družbah se oblikujejo različne ekonomske aktivnosti, ki niso neposredno povezane s profitnim sektorjem, državo ali javnimi ustanovami. Omenjene aktivnosti se vse bolj pojavljajo kot konkreten odgovor na težave, s katerimi se sooča država oziroma družba na sploh in se označujejo z izrazom socialna ekonomija, tretji sektor (pri nas je to nevladni sektor), idealistični sektor, neformalna ekonomija ipd. (Mesojedec, 2012: 4). Veliko poznavalcev se strinja, da izraz socialna ekonomija ni najboljši. Veliko boljši bi bil 15

21 direkten prevod angleškega "social economy", družbena ali skupnostna ekonomija, ekonomija torej, ki dela v prid človeka in narave, ne pa obratno, kot je značilno za zdajšnji neoliberalni sistem. Izraz socialna se namreč v veliki meri povezuje s socialnim delom in omejuje pojem le na vključevanje ranljivih skupin ali pa marsikdo povezuje pojem s preteklim socialističnim sistemom. V največji meri pa gre predvsem za ustvarjanje drugačne družbene izkušnje, kot jo ponuja trenutni gospodarski sistem (Jurančič Šribar, 2013). Max Weber je označil termin socialna ekonomija kot sinonim za ekonomsko znanost, h kateri spadajo teoretična ekonomija, ekonomska zgodovina in ekonomska sociologija. Vsa tri področja pa so obvezen del preučevanja širokega področja, katerega se loteva socialna ekonomija (Swedberg, 1999: 282) ZGODOVINSKO IZHODIŠČE SOCIALNE EKONOMIJE Socialna ekonomija ni izum sodobne družbe, saj obstaja že od najstarejših oblik človeškega sodelovanja, od praskupnosti. Prve večje civilizacije, denimo egipčanska civilizacija, so poznale nekakšno vrsto obrtniških in panožnih združenj. Rimljani so imeli obrtniške šole, antični Grki pa so bili še naprednejši in so imeli v okviru svojih mestnih državic celo poseben "socialni sklad", ki je bil namenjen organizaciji pogrebnih slovesnosti. Tudi nekoliko pozneje, v 9. stoletju, so se pojavili prvi obrtniški cehi, dve stoletji kasneje pa katoliške laične organizacije namenjene dobrodelnosti. V 14. stoletju so se razvila številna združenja, kot so živilske združbe srednjeveškega Bizanca, obrtniški cehi v Evropi in muslimanskem svetu, poklicne kaste v Indiji in obrtniška združenja v Afriki in predkolumbovski Ameriki. Skupna značilnost naštetih organizacij je bila boljša organizacija in zaščita določene skupnosti (Moulaert in Ailene, 2005, citirano po Mesojedec, 2012: 4). Sodobna socialna ekonomija je začela nastajati v 19. stoletju kot odgovor na odtujenost ter nesposobnost zasebnega in javnega sektorja, da zadovolji človekove potrebe. To je bil čas industrijske revolucije in čedalje večje izkoriščanje številčnega delavskega razreda. Iz iskanja rešitev, ki bi pomenila bolj pravično delitev ustvarjenega bogastva, so se razvile tri večje smeri: utopični socializem, katoliški socializem in liberalno gibanje. Prvi se je zavzemal za skupno lastnino, kar naj bi onemogočilo izkoriščanje med družbenimi sloji in ustvarilo pogoje za bolj pravično in humano družbo. Drugi se je boril proti izolaciji posameznika in tretji se je zavzemal za ekonomsko svobodo in preprečiti vmešavanje države v gospodarstvo. Nobeni od naštetih idej ne moremo pripisati izum sodobne socialne ekonomije, so pa vse tri ključen člen za njen nastanek (prav tam). 16

22 Alternativo kapitalistični ureditvi gospodarstva, ki je delavcem preprečevala lastništvo podjetij in nadzor nad delovnim okoljem ter omejevala njihovo kreativnost, so v kooperativah prepoznali tudi marksisti, vendar so pri tem vztrajali na močni vlogi države pri koordiniranju gospodarstva. Na drugi strani pa so pripadniki načela medsebojne odvisnosti za blaginjo, pod vodstvom anarho-sindikalista Bakunina, delavske zadruge opredelili kot osrednji steber nove družbe, v kateri bi se mnoge lokalne enote družbenih podjetij združevale in medsebojno sodelovale. Obe politični misli je združevala kritika zasebne lastnine, a so marksisti v doseganju brezrazredne družbe in socialne pravičnosti predvideli pomembno vlogo države, ki naj bi konsolidirala moč delavstva, medtem ko so Bakuninovi somišljeniki zagovarjali popolno decentralizacijo oblasti in gospodarstva, v katerem bi delavci kot solastniki upravljali svoja lastna delovna okolja, z morebitno pomočjo federativnega koordiniranja v izrednih primerih, kar je zagovarja tudi Chomsky v svojem libertarnem socializmu. Ker pa je takrat prevladala marksistična misel, se danes kljub vse večjem širjenju teženj po delavskem samoupravljanjem to idejo le redko povezuje z Bakuninovo teorijo (Foucault in Chomsky, 2007: 38 39; Rothschild, citirano po Bakovnik, 2010: 3) V Sloveniji smo že zelo zgodaj dobili prvo literaturo na temo socialne ekonomije. Prvi se je na Slovenskem sistematično lotil opredeliti gospodarstvo, gospodarsko življenje in njegove pojave Andrej Gosar (1924). Njegovo delo Socialna ekonomija je del celotnega sistema sociologije v treh zvezkih: Splošna sociologija, Socialna ekonomija in Socialna politika, kar ga umešča med prve slovenske sociologe. Njegov prispevek o zadružništvu je opisan v poglavju Kooperative ali zadružništvo. O socialni ekonomiji, kot jo poznamo danes, se torej govori že 150 let. Še posebej je aktualna v času družbeno-ekonomskih kriz, kot je sedanja globalna recesija. Ker je država znotraj obstoječega sistema nekakšen blažilec in represor socialnih nemirov, podpira svobodni trg in je vir subvencij za zasebni sektor, država več ne zmore odpravljati vseh nepravilnosti, ki jih povzroča neoliberalni sistem, zato se po svetu hitro razvijajo na socialni ekonomiji utemeljene organizacije, zavodi, združenja in tudi podjetja (Mesojedec, 2012: 5). Prav zaradi že omenjenega ustvarjalnega naboja, ki ga nosi v sebi socialna ekonomija, je to izjemno kompleksno, v sebi raznovrstno področje v stalnem razvoju. Socialna ekonomija producira visoko kakovostne zaposlitve in izboljšuje kakovost življenja. Spodbuja socialno kohezijo in prispeva k stabilnosti ter pluralnosti v ekonomiji. Med drugim je tudi globoko zakoreninjena v lokalno ekonomijo, zato bistven prispevek k njenemu razvoju prinesejo 17

23 lokalna razvojna partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem (med lokalnimi skupnostmi, sindikati in podjetji) (Kovač, 2004, citirano po Erman, 2009: 3). Ekonomist Rifkin napoveduje, da bo v 21. stoletju 20 odstotkov ljudi pridelalo vse kar potrebujemo, 30 odstotkov bo to razvilo, za ostalih 50 odstotkov pa bo potrebno najti ustrezno delo oziroma zaposlitev. Zato tudi Rifkin vidi priložnost razvoja delovnih mest v tretjem sektorju gospodarstva (INTEGRA, 2009). Tudi Evropski parlament se zaveda pomembne vloge socialne ekonomije, saj v sprejeti Resoluciji o socialni ekonomiji (2008/2250(INI)) z dne 19. februarja 2009 trdi: /.../ da ima socialna ekonomija bistveno vlogo v evropskem gospodarstvu, saj združuje donosnost in solidarnost, omogoča ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, krepi socialno, ekonomsko in regionalno kohezijo, proizvaja socialni kapital, spodbuja dejavno državljanstvo, solidarnost in obliko ekonomije, poleg tega pa podpira trajnostni razvoj ter socialne, okoljske in tehnološke inovacije. Prav tako poudarja, da bi bilo v ekonomskem sistemu, v katerem bi imela socialnoekonomska podjetja večjo vlogo, manj izpostavljenostim špekulacijam na finančnih trgih, kjer večina zasebnih podjetij niti ni pod nadzorom delničarjev in upravnih organov. Vendar pa v Sloveniji nimamo definirane razlike med socialnim podjetništvom in socialno ekonomijo. Dr. Anton Kramberger je eden redkih, ki je opozoril na to nejasnost. Poudarja, da je nujno potrebno ločiti pojav od interpretacije pojava, pri tem pa opozarja, da ne moremo govoriti o ekonomiji in podjetništvu hkrati. Velikokrat lahko opazimo, da v Sloveniji izraza socialno podjetništvo in socialna ekonomija celo enačimo. Socialno podjetništvo je gotovo del ekonomije, se pa Kramberger ob tem sprašuje ali je tudi del socialne ekonomije (Kramberger, 2010, citirano po Vavpotič, 2011: 22). Vavpotič (prav tam, str. 25) se sprašuje zakaj bi ob številnih nevladnih organizacijah imeli še eno obliko organizacije. Socialno podjetništvo je nova oblika, saj lahko ugotovimo, da socialne ekonomije, ki jo razumemo kot neprofitni sektor, in socialnega podjetništva ne moremo enačiti. Logično je, da je podjetništvo del ekonomije in bi iz tega lahko trdili, da je socialno podjetništvo posebna veja podjetništva, zato je socialno podjetništvo del ekonomije. Tukaj pa se pojavi vprašanje, ki kaže na dvom o tem, da socialna ekonomija sploh obstaja in ali je ta izraz sploh še uporaben, saj je ta izraz pri nas uporabljen le kot prikaz za neprofitni sektor. 18