UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE. Polona Kante. Mentorica: izr. prof. dr. Manca Košir

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Polona Kante Mentorica: izr. prof. dr. Manca Košir PERCEPCIJA PRAVLJIC SLOVENSKIH BRALCEV PREK SODOBNIH MNOŽIČNIH OBČIL Diplomsko delo Ljubljana, 2004

2 KAZALO 1 UVOD 4 2 TEORIJA PRAVLJIC Kaj je pravljica? Uvod Pravljici podobne zvrsti Tipi pravljic Ljudske umetne pravljice Druge tipologije Raziskovanje pravljic Okvir raziskovanja pravljic Raziskovanje ljudskega gradiva Raziskovanje ljudskega gradiva na Slovenskem Raziskovanje umetnih/avtorskih pravljic Pravljica mit/ritual Mitologija in človek Mitični svet in čas Pravljice in mit Novodobna mitologija in novodobni miti 27 3 PRAVLJICE V MNOŽIČNIH MEDIJIH Opredelitve množičnih medijev Pravljice v tiskanih medijih Knjige Knjiga 'medij' za pravljice Časniki, časopisi, revije Pravljice v elektronskih medijih Televizija in film Knjiga vs. televizija Elektronski nosilci zvoka in slike (DVD, video) Radio Elektronski nosilci zvoka (zgoščenke, avdio kasete) Pravljice v novih medijih Pravljice in računalnik Pravljice na svetovnem spletu 45 2

3 4 ANKETA O PRAVLJICAH Postopek vzorčenja Tabeli vzorca Ankete I (otroci) Tabeli vzorca Ankete II (odrasli) Tabeli skupnega vzorca Ankete o pravljicah Obdelava podatkov Rezultati Ankete o pravljicah Anketa I Anketa II »Naj pravljice«59 5 ZAKLJUČEK 62 6 LITERATURA 65 7 PRILOGE PRILOGA A: Vprašalnik Ankete I PRILOGA B: Vprašalnik Ankete II PRILOGA C:...o najljubših pravljicah anketirancev 74 3

4 1 UVOD»Dežela pravljic ni nič drugega kakor sončna dežela zdravega človeškega razuma.«(g. K. Chesterton) Vsak človek se je vsaj enkrat v otroštvu srečal s pravljico. Nekateri brez njih nismo mogli zaspati, drugim so bile le dnevna zabava vsi pa smo imeli svoje najljubše junake ali junakinje, s katerimi smo čustvovali, jokali, se smejali. Pravljice so univerzalne, pa naj so ljudske ali umetne, otroka uvajajo v življenje, ga prvič soočajo z literaturo, spodbujajo njegovo domišljijo, odrasle pa vrnejo v otroštvo. Vsak lahko torej v pravljici najde nekaj zase. Nekoč so poznali pravljice le kot mite, ki so se prenašali prek ustnega izročila. Kmalu pa so pravljice dobile poseben status postale so posebna besedilna zvrst. S pisavo so prastare pravljice končno dobile svoj zadnji pečat rodile so se knjižne pravljice. Hkrati z zapisovanjem ljudskih, so nekateri pisatelji začeli pisati tudi svoje pravljice. V 21. stoletju se otroci skorajda ne znajdejo več v množici pravljic v najrazličnejših oblikah, ki jih obdajajo, pa vendar jih še vedno veliko prisega na t. i. klasične pravljice. Prav univerzalnost pravljic pa me je spodbudila, da sem se z mojo diplomsko nalogo odločila pogledati v svet pravljic. Živega pripovedovanja je danes zelo malo v primerjavi s časi, ko so narodne pripovedi krožile med starimi ljudstvi. Takrat so si namreč zgodbe pripovedovali odrasli in niso bile namenjene otrokom. Ravno nasprotno, otroci so to lahko počeli le na skrivaj. Danes je to popolnoma drugače. Pripovedovanje zgodb je namenjeno 'izključno' otrokom, ker je za odrasle to menda 'preveč otročje'. Pripovedovanje pravljic je slišati večinoma le še od staršev, ki pripovedujejo svojim otrokom, v vrtcih in v nižjih razredih osnovnih šol. Seveda obstajajo izjeme, vendar malo je ljudi, ki se zbirajo okrog pripovedovalcapravljičarja, kot so se nekoč. Danes pravijo ni več časa za posedanje okoli lipe. Lažje je odpreti televizijo, radio ali celo kupiti video oziroma avdio kaseto, saj je ponudbe več kot dovolj. Vendar pa, ali je to enako? Ali lahko nek glas in/ali podoba na ekranu nadomesti celo osebo iz mesa in krvi, ki si bodisi sam izmišlja ali bere iz knjige? V pričujoči diplomski nalogi sem si namreč zastavila cilj, da pogledam, kaj se dogaja s pravljicami v času vse večjega števila množičnih medijev. Ali se je pravljica spremenila? 4

5 Kako nanjo vplivajo množični mediji? Ali ljudje še berejo pravljice? Jih raje gledajo, poslušajo ali celo soustvarjajo? Naloga je sestavljena iz treh delov. V prvem se ukvarjam s teoretičnim delom pravljic. Najprej pogledam, kako je s terminološkim izrazjem pravljice in njej podobnih zvrsti, nato pa se osredotočim na različne tipe pravljic. V nadaljevanju podam pregled raziskovanja ljudskega in umetnega pravljičnega gradiva ter se za konec obrnem še k primerjavi pravljic in mitov. Drugi del diplomske naloge sem namenila pregledu množičnih medijev oziroma podobi pravljice v njih. Posebno mesto v tem delu zavzema knjiga, ki je vse prevečkrat zapostavljena in je ljudje velikokrat sploh nimajo za množični medij. Kot da se šele v zadnjih letih ljudje ponovno zavedajo, da knjiga ne glede na množico njenih 'konkurentk' ostaja pomembna kulturna dobrina in medij. Po pregledu tiskanih medijev se v nadaljevanju posvetim elektronskim in poudarim odnos med knjigo in njeno največjo 'tekmico', televizijo. Omenim tudi položaj pravljice v t. i. novih medijih. Tretji del diplomske naloge je namenjen predstavitvi rezultatov ankete o pravljicah, ki sem jo opravila prav za potrebe te naloge. Z njo sem namreč skušala pokazati, kakšen je danes človekov odnos do pravljic, v katerih medijih se ljudje največ srečujejo s pravljicami ipd. V anketi s skupnim številom anketirancev 444 sem zajela najmlajše, ki se s pravljicami praviloma srečujejo vsak dan, osnovnošolce, srednješolce, študente in delovno prebivalstvo ter tudi upokojence. Naj na koncu uvoda navedem misel Milana Crnkovića, ki pravi, da je pravljica»hčerka sanj, ki se rojevajo iz doživete resničnosti, vendar se izmika kontroli zavesti«. Zavest, pravi Crnković,»sadove duha primerja z ohranjenimi arhetipskimi podobami in izbira samo skladne«, medtem ko pravljica»iz podzavesti zajema bolj svobodne in na določen način bolj resnične kombinacije«(crnković, 1987:20). 5

6 2 TEORIJA PRAVLJIC 2.1 Kaj je pravljica? Uvod Leksikon Cankarjeve založbe Literatura (1984) definira pravljico kot»pripoved o realnih pripetljajih, povezanih s čudnimi, fantastičnimi, neverjetnimi dogodki, /ki je/ močno prežeta z domišljijo /in/ zakoreninjena v podzavestnem in mitičnem. /Zanjo so/ značilne ostra delitev dobrega in zlega, ponavljajoči se motivi in liki, mistična števila, povezanost celotne narave in nadnaravnega (v obliki metamorforz). Dogajanje /je/ pogosto grozljivo, vendar je konec skoraj zmeraj srečen (kazen za hudobne, plačilo za dobre).«janko Kos, ki deli ljudsko slovstvo na legende, bajke, pripovedke, pravljice, zagovore, pregovore, o pravljicah piše:»prav tako so prihajale v slovensko ljudsko slovstvo pravljice, ki so bile mednarodnega izvora in pomena. Niti legende niti pravljice niso na Slovenskem dobile izrazito svojevrstnega pečata, pač pa so ohranile svoj obči pomen. Izvirnejše so pripovedke z bajeslovno, legendarno, junaško ali razlagalno vsebino, saj se navezujejo na določen kraj in čas, razmere in običaje. S tem so lahko postale značilnejše in izvirnejše.«(kos, 1980:21) Anton Slodnjak deli ljudsko prozo na štiri skupine: bajke, legende, pripovedke in pravljice. Prve naj bi izražale mitološke in verske predstave, strah pred nerazumljivimi silami.»pravljice /pa/ so čudežne zgodbe, porojene iz neugnane domišljije in iz prevzetnosti vendar so tu tudi novelistične, tj. realistične pravljice.«(goljevšček, 1991a:40) Jože Pogačnik razdeli ljudsko slovstvo glede na smeri, motive in dobe v šest skupin: legendarno, mitološko, pravljično in zgodovinsko skupino, skupino o družbenih pojavnostih ter skupino o odnosu do narave, pokrajine in predmetov. Za pravljice naj bi bila značilna igra svobodne fantastike, jezik podzavesti (glej Goljevšček, 1991a:40). Naštete definicije dokaj nenatančno določajo predmet raziskovanja torej pravljice. V teh definicijah niso natančno vidne razlike med pravljicami, pripovedkami, miti, bajkami, itd. Zato je najboljše, da v nadaljevanju pregledam značilnosti zvrsti, ki so pravljici najbolj podobne. 6

7 2.1.2 Pravljici podobne zvrsti PRIPOVEDKA ali tudi POVEDKA je»ustno sporočena zgodba, pogosto navezana na zgodovinske dogodke ali osebe, preoblikovane v ljudski domišljiji. S pravljico ji je pogosto skupno poseganje demonično-onstranskih sil, vendar ostaja povezana z določenimi kraji, osebami, časom«piše v Leksikonu CZ Literatura. Goljevščkova dodaja, da imajo osebe lastna imena, da je človek»razumljen kot tragično in minljivo, demon kot večno in nadmočno bitje /ter je zato/ prepad med tostranskim in onstranskim«nepremagljiv (Goljevšček, 1991a:42). V tem je vidna tipična dvojnost, ki je ni v pravljicah: v pripovedkah nastopajo liki iz dveh svetov tostranski človek in onstranska nenavadna bitja. V pravljicah prav tako nastopajo tostranski človek in onstranska nenavadna bitja, vendar so vsi ti liki del enega, enotnega sveta.»nenavadne osebe in čudeži so v pravljici samoumevni pojavi, njeni junaki se ne čudijo, če se jim prikazujejo nadnaravna bitja, ker se pač vse dogaja v enem svetu, na eni ravni, kjer je vse mogoče.«(bokal, 1980:48) Za razliko od pravljic, ki imajo težišče v dogajanju, imajo (pri)povedke težišče v likih, ki so bolj plastično prikazani (glej Bokal, 1980:57). Lahko jih razdelimo na bajične (pri)povedke ali BAJKE ali MITE, ki so tematsko najstarejši, saj razlagajo nastanek sveta kot o nečem realnem, vendar izven realne časovnosti.. V njih nastopajo mitična bitja (bogovi, duhovi ipd.) in ljudje s posebno močjo. Druge so krščanske (pri)povedke ali LEGENDE, ki upovedujejo izmišljene dogodke iz življenja Kristusa, Marije in svetnikov, tretje so ZGODOVINSKE (PRI)POVEDKE, ki uporabljajo zgodovino zgolj kot časovni okvir ali iz zgodovine jemljejo znane osebnosti. Obstajajo pa še RAZLAGALNE (PRI)POVEDKE, ki pojasnjujejo lastnosti v naravi. (Baš, 1980:204) BURKA ali šaljiva zgodba je po Leksikonu CZ Literatura»preprostejša, groba oblika komedije, ki poenostavlja in karikira dogajanje oziroma like«. Nastane torej, ko čudežno izgubi na moči, tako da ga smeši, ironizira»ali pa ga pretira do absurda«(goljevšček, 1991a:43). ANEKDOTA je primarno poročilo o dogodku ali pripetljaju konkretne osebe, ki postopoma lahko dobi zelo splošne poteze in se spremenijo v (pri)povedke ali celo pravljice. BASEN predstavlja prehod od pravljic k (pri)povedkam in je»kratka didaktična zgodba /.../ s tipiziranimi, večidel živalskimi, lahko tudi človeškimi liki«. Tako je zapisano v Leksikonu CZ Literatura. Za razliko od živalskih pravljic sta za basni bistvene dve značilnosti: kratkost in nauk na koncu. Bettelheim pravi, da basni»pripovedujejo, kaj 7

8 mora človek storiti«(bettelheim, 1999:36), to pomeni, da od bralca/poslušalca nekaj 'zahtevajo' ali pa ga samo zabavajo. Janez Rotar pa govori o dveh temeljnih značilnostih basni. Ti sta»tema ali osnovna misel«in»zgodbena motivna pripoved«ali prilika. Preseneča, da Rotar moralnega nauka ne uvršča med osnovne prvine basni, ampak trdi, da je»oblikovno-kompozicijsko drugotnega pomena«in da se navezuje na obe osnovni značilnosti basni. (glej Rotar, 1976:71-72) Kot zanimivost sem pogledala izraze za pravljice in njej podobne zvrsti v različnih evropskih jezikih. Besede sem iskala v splošnih dvojezičnih slovarjih, zato tabela ni povsem verodostojna (ni pa niti popolna, ker v nekaterih jezikih nisem našla ustrezne besede), saj bi morala pogledati v strokovno literaturo vsakega jezika posebej. A ker je bilo to nemogoče zaradi nepoznavanja večine jezikov, sem se odločila za prvi (in nekje tudi drugi) pomen. Vidi se, da so najbolj enotne besede 'anekdota', 'legenda' in 'mit'. 'Saga' se pojavlja predvsem v jezikih severne Evrope. Ne da se natančno reči, od kod izvira posamezna beseda, videti pa je, da imajo posamezne jezikovne skupine podobno osnovo. slov. PRAVLJICA PRIPOVEDKA MIT LEGENDA BASEN ANEKDOTA nem. Märchen Volkssage Sage, Legende Fabel Anekdote Mythos angl. fairy-tale tale, story myth Legend fable anecdote fran. conte de fées Conte mythe légende fable anecdote ital. Fiaba racconto mito leggenda favola aneddoto špan. cuento de hadas cuento mito leyenda fábula anécdota port. conto de fadas Conto?? fábula? rus. skázka (скáзка) rasskáz (расскáз)? legénda básnja anekdót (легéнда) (бáсня) (анекдóт) mit legenda bajka anegdota polj. bajka, baśń opowiadanie, powiastka češ. pohádka povídka mythus legenda bajka anekdota slovaš. rozprávka, poviedka hrv. bajka, priča, gatka srb. priča, bajka pripovetka mit legenda basna anegdota? (pripoved= mýtus? bájka anekdota povesť) pripovijetka mit legenda basna anegdota norv. eventyr fortelling saga, sagn fabel anekdote myte šved. Saga berättelse myt legend fabel anekdot dan. eventyr fortælling saga, myte legende, præg fabel anekdote fin. satu kertomus myytti? eläinsatu? madž. mese elbeszélés mítosz legenda állatmese anekdota, adoma gr. paramýthi (παραµύθι) afégese (αφήγηση), istoría (ιστορία) mýthos (µύθος) thrýlos (θρύλος) latin. fabula ficta fabella mythus legenda, fabula sancta mýthos, paramýthi fabula anékdoto (ανέκδοτο) anecdota 8

9 2.1.3 Tipi pravljic Pravljico kot posebnost najbolj zaznamuje svobodnost: ni odvisna od stvarnosti ali predloge, ki bi jo ironizirala, vsako gradivo prilagodi svojim zakonom, junaki nimajo lastnih imen (niso individualizirani), niso ambivalentni hudobni in dobri obenem, kraj dogajanja je shematiziran, čas in njegovo minevanje sta realtivizirana, junaki čudežno jemljejo kot samoumevno, človek vedno zmaga nad demonskim,»vse je na pravem mestu in ob pravem času«(goljevšček, 1991a:43). Posledica svobode pravljice je t. i. razresničenje. To pomeni, da v simbolični obliki prikazuje temeljne občečloveške situacije, ki so največkrat problematične, a se na koncu razrešijo.»pravljice z uporabo psihoanalitičnega modela človeške osebnosti prenašajo pomembna sporočila zavestnemu, predzavestnemu in nezavednemu delu duševnosti«(bettelheim, 1999:10). Pravljice pa tudi pripovedujejo, da je»svet urejen, da tudi taki, ki jim nekaj manjka, doživijo srečanje s samim seboj, postanejo ljudje«(učakar, 1999:63). Zakaj srečen konec? Crnković trdi, da gre za epski čut za pravico in modrejše spoznanje,»da lahko po hudih preizkušnjah v pravem pomenu besede dokažemo srečo v obliki popolne izpolnitve človeškosti«ne glede na vrsto preizkušnje (Crnković, 1987:27) Ljudske umetne pravljice Kot na mnogih področjih se tudi pri pravljicah pojavljajo nesoglasja, kako naj jih razdelimo. Jasno je, da v grobem delimo pravljice na umetne/umetelne/avtorske in ljudske, čeprav je izvor nekaterih, danes znanih kot ljudskih, vprašljiv. Brata Grimm (Jacob, , Wilhelm, ) sta na primer»izrazila nestrinjanje z metodami in pristopom predhodnih zbiralcev pravljičnega gradiva in polemizirala z uveljavljeno romantično prakso predelovanja in prirejanja folklornega gradiva, /a/ sta tudi ona dva / / zelo svobodno in temeljito predelovala in izboljševala prejeto gradivo v skladu z moralo in vrednostnim sistemom vzpenjajočega se nemškega meščanstva, pa tudi čisto osebnimi nagnjenji in predstavami«(ilc, 1995:61). Te spremembe so se pokazale s primerjavo njunega rokopisa iz leta 1810 in kasnejših sedmih ponatisov velike izdaje (Ausgabe der letzter Hand), ki so izhajale od do leta 1. Vedno je torej treba biti pozoren na zapisovalca ljudskega izročila in njegov čas. Umetne in ljudske pravljice se seveda v 1 Zlasti v zadnji izdaji (1857)»imamo opraviti z zelo spremenjeno družbeno in moralno vizijo«(ilc, 1995:51). V Sneguljčici so palčki v zameno za zatočišče zahtevali najprej le, da bi jim kuhala, kasneje pa še, da bi jim prala, gospodinjila, šivala in pletla. Ilc trdi, da taki popravki kažejo na Grimmovo predstavo razmerja med spoloma. 9

10 marsičem razlikujejo, vendar pa lahko tudi pri prvih najdemo prenekatere značilnosti ljudskih, saj je njihov namen vsaj podoben, če že ne enak: nekateri književni kritiki so trdili, da so pravljice»duhovna raziskovanja«in zato»najbolj življenjske«, ker razkrivajo»človeško življenje, kot ga vidimo ali občutimo ali slutimo od znotraj«(cesterton, Lewis v Bettelheim, 1999:32). Tako je v nasprotju z bratoma Grimm, ki sta zapisovala pravljice ljudskega izročila (seveda v skladu s svojim časom), Hans Christian Andersen ( ) zajemal snov iz pravljic svoje dežele, vendar po spominu.»nauk, ki ga je povzel po ljudskih pravljicah, mu je pomagal, da je sprostil domišljijo in spregovoril otrokom.«(rodari, 1996:39) Poleg tega pa je Andersen pisal tudi povsem izvirne avtorske pravljice, ki nimajo nič skupnega z ljudskimi. Velikokrat je uporabil motive iz svojega življenja, prehajal pa je tudi na področje fantastične pripovedi in s tem vplival na celoten razvoj avtorskih pravljic. Korak dlje je kmalu napravil še angleški pisatelj in profesor matematike Lewis Caroll ( ), ki je z Alico v čudežni deželi uvedel povsem nov tip pravljice t. i. nonsensni tip fantastične pripovedi. Lahko bi razdelitev na avtorske in ljudske še razčlenili in tako dobili klasične ljudske pravljice (pravljice, ki sta jih zapisovala brata Grimm), klasične avtorske pravljice (pravljice H. Ch. Andersena) in sodobna pravljična/fantastična besedila. Danes spadajo pravljice in njim sorodne oblike v otroško oziroma mladinsko literaturo. Zato jih večina če že ne vsi obravnavajo izključno v kontekstu literature za mlade. Posledično obstajajo različna poimenovanja predvsem za sodobna besedila. Darka Tancer-Kajnih jih na primer obravnava kot iracionalno mladinsko književnost.»s prilastkom iracionalna pa opozarjamo na pomembno prisotnost tistih plasti besedila, ki niso dostopne praktični izkušnji in logičnemu mišljenju«(tancer-kajnih, 1993:5) Druge tipologije Pravljice se razlikujejo tudi po dogajanju, obliki, strukturi, funkciji, formi, pomenu itd. Zato velja tukaj omeniti še druge tipe pravljic: 1. V čudežnih pravljicah dejanje poganjajo nenavadne moči in različni čarovniški pripomočki, s pomočjo katerih si junak lahko pomaga in pride do končnega uspeha. Zanje je značilna zabrisana meja med mogočim in nemogočim. Rus V. F. Miller jih imenuje pravljice z nadnaravno vsebino. Nemški raziskovalec Walter Scherf jim pravi čarobne pravljice, ki da so dvodelne oziroma»dvočlene«: začnejo se s konfliktom odcepitve, 10

11 nadaljujejo z obrnitvijo na pot k samemu sebi in pridejo do vmesnega sklepa s prvo zvezo z ljubljenim. Vendar ta zveza še ni čisto prava, trdi Scherf. Zgoditi se mora ponovna preizkušnja in šele potem sledi druga poroka kot»dejansko medsebojno prepoznavanje dveh, ki se ljubita, ki sta našla samega sebe in drug drugega«(scherf, 1985:16). V nekaterih primerih lahko pride do zaključka po prvem delu to je»iluzorno skrajšana oblika«, s katero se radi slepimo. In vendar so v izročilu ohranjene čarobne pravljice tudi v enodelni obliki. Zlasti to velja za najbolj priljubljene Grimmove pravljice (Sneguljčica, Trnuljčica, Pepelka), v katerih od princa ni»zahtevano nič drugega, kot da lepotico prebudi s poljubom /ali ji obuje čeveljček/ in jo nato odpelje pred oltar«(scherf, 1985:19). Vendar po Scherfu to niso prave čarobne pravljice, kajti za prave je po njegovo potrebna dvočlenost. 2. Za živalske pravljice je značilno, da se dogajajo v živalskem okolju. V živalih glavnih junakih so vedno človeške lastnosti, ki pa so prilagojene konkretnim značilnostim posamezne živali (npr. lisica, jež, volk, medved, zajec...) Primeri: Sapramiška, Mojca Pokrajculja idr. 3. Realistične / novelistične pravljice (po Millerju so to pravljice vsakdanjosti) so tiste, v katerih prihajajo na dan junakove spretnosti, iznajdljivost, zvitost, pridnost ipd. Npr. spretni tat, pravljice o razbojnikih Fantastična pripoved je posebna oblika sodobne pravljice. V Leksikonu CZ Literatura je kot geslo sploh ne najdemo, lahko pa jo uvrstimo v širši pojem med fantastično literaturo, ki pa je tudi dokaj skopo opredeljena:»elemente realnega sveta /.../ sestavlja v racionalno nerazložljivo, potujeno celoto«. To so nedvomno avtorska dela in ne spadajo v ljudsko zakladnico. V primerjavi s pravljico, ki ji pripada čudežno, fantastična pripoved temelji na fantastiki. Glavni junaki so največkrat sodobni otroci, izhodišče je njihova resničnost, ki pa se prav preko njih vsakič znova spremeni v irealni, osvobojeni svet, ki je drugim 'predstavnikom' realnega sveta ali nedostopen ali nerazumljiv. Zanjo so po Crnkoviću značilni poleg otroškega glavnega junaka še nesmisli, parodiranje, besedne igre in naivnost (glej Crnković, 1987:28). Če pogledamo definicijo, ki jo je podal švedski teoretik Göte Klingberg in ki jo navaja Sabina Grahek, lahko vidimo, da Šved»'prave' fantastične pripovedi«(v njih se odvija dogajanje na dveh ravneh, realni in fantastični) loči od»nadrealno-komičnih pripovedi«(dogajanje se odvija na realni ravni, a vsebuje tudi vsebine nesmisla) in od»mitičnih pripovedi«(dogajanje se odvija smo na irealni ravni, v svetu, ki pa je prav tako logično urejen). (Grahek, 1995:25) 11

12 5. Sodobna pravljica je izraz za umetne/avtorske pravljice, nastale v sodobnem času in je v primerjavi s fantastično pripovedjo veliko krajša. Zato jo Marjana Kobe imenuje kar»kratka sodobna pravljica«, ki je»razvila več različic glede na glavni literarni lik«. Kobetova loči: (1) pravljice z otroškim literarnim likom, (2) z oživljeno igračo oziroma oživljenim predmetom kot glavnim likom, (3) s poosebljeno živaljo, (4) s poosebljeno rastlino, (5) s poosebljenim nebesnim telesom ali pojavom in (6) z likom iz ljudskega izročila (Kobe, 1999a:6). Naj naštejem primer iz slovenske zakladnice sodobnih umetnih/avtorskih pravljic za vsak tip sodobne pravljice po Kobetovi: Moj dežnik je lahko balon Ele Peroci, Kovičev Moj Prijatelj Piki Jakob, Sapramiška Svetlane Makarovič, Lučka in regrat Gregorja Strniše, Ježkova Zvezdica zaspanka in Makarovičina Coprnica Zofka. 2.2 Raziskovanje pravljic Okvir raziskovanja pravljic V antiki so nekateri (npr. Evripid, Aristofan, Plutarh) pojmovali pravljice kot sredstvo za opogumljanje in razveseljevanje otroka, drugi pa (npr. Platon) so bili do pravljic bolj zadržani. Srednji vek je sprejel le tiste pravljice, ki so bile lahko prenesene v krščanski nauk. Ljudje pa so jih uporabljali pri vzgoji plemiških otrok. Novi vek je z novimi odkritji prinesel nove poglede. V srednjeveško ravnotežje je začela vdirati dinamika, nemir,»potreba po novem premisleku osnovnih predpostavk 'bahave civilizacije' (Montaigne), težnje po spremembi in obnovi, po novih vrednotah«(goljevšček, 1991a:9). Pojavi se prepričanje, da je človek po naravi dober, da narava zdravi zlo. Vsesplošni ideal sveta postane 'divjak' kot»predstavnik človečnosti in človeškega«(goljevšček, 1991a:9), ki ga zaznamuje preprostost in primitivnost. Giambattista Vico (italijanski zgodovinar in filozof s prehoda iz 17. v 18. stoletje) izoblikuje nov pogled: tradicija mu pomeni prvino zgodovine,»enakovreden glas v razvoju univerzalnega duha«(goljevšček, 1991a:10). Človeška zgodovina naj bi se zrcalila v mitičnih pripovedih, ki so neke vrste religija. S tem konceptom dobiva pomembno vlogo ljudstvo, ki tako vstopa v zgodovino kot enakovreden subjekt. Podobno tudi Francoz J. J. Rousseau v svojih razsvetljenskih besedilih zahteva vrnitev enakosti in svobode starega sveta, kjer so običaji, navade in tradicija na sploh najpomembnejši ideal, ki življenju dajejo vrednost in ustvarjajo, po naravi dobro ljudstvo. 12

13 Čeprav je romantika, ki je sledila razsvetljenstvu, temu v marsičem nasprotovala, pa je prav idejo 'dobrega ljudstva' še bolj dovršila.»vse, kar je primitivno, tj. ljudsko, je lepo, dobro, čisto, nepokvarjeno, iskreno, resnično, izvirno, sveže «(Goljevšček, 1991a:11). V tradiciji je, po mnenju predstavnikov romantike, skrit značaj naroda, njegova preteklost in prihodnost. V Nemčiji je za področje ljudske tradicije pomemben J. G. Herder, ki je videl v ljudski poeziji najčistejše utelešenje narodove duše. Ljudsko pesništvo izraža univerzalna človeška doživljanja, zato pripada celotnemu človeštvu,»je 'glas narave', narava pa je Bog«(Goljevšček, 1991a:12). Dodati pa velja, da je Herderjeva osnova dobila razsežnosti t. i. (psevdo)religije, ko se je njegov Bog ponemčil. Kljub vsemu pa ni bila samo nemška romantika usmerjena sama nase. Obstajal je tudi panslavizem. Ruska ljudska ustvarjalnost je bila na primer poklicana,»da ustvari in utemelji nacionalno zavest«(goljevšček, 1991a:12) Raziskovanje ljudskega gradiva Istočasno z zanimanjem za ljudsko poezijo se je razvijalo tudi zanimanje za ljudsko pripovedništvo, kamor spadajo miti, legende, pripovedke, burke, pregovori, uganke in seveda pravljice. Tudi ta oblika ustne tradicije povezuje različna ljudstva med seboj, ima torej mednarodni značaj, saj»pripovedništvo ni samoniklo v prostoru«(kropej, 1995:13), ampak se hitro širi iz kraja v kraj. Tako si je skozi zgodovino mnogo zbirateljev zapisovalo ljudske dragocenosti. Že leta 1550 je Giovan Francesco Straparola izdal zbirko pripovedi Prijetne noči (Le piacevoli notti), ki jih je Italijan povzel po ljudskem izročilu. Slabih sto let kasneje ( ) je prav tako v Italiji Giambattista Basile izdal zbiko pravljic Pentameron, kjer so ljudske pripovedi zapisane v bogato okrašenem baročnem slogu, pomešanem z ironijo in humorjem. Pri obeh Italijanih lahko najdemo nekatere vzporednice s kasnejšimi pravljicami bratov Grimm 2. Konec 17. stoletja je zaznamovala zbirka pravljic francoskega pisatelja Charlesa Perraulta ( ), ki je pisal na preprost»pol naiven pol ironičen /način/, brez pretiranih 2 V Basilejevi pripovedi Mlada sužnja najdemo nekatere elemente najzgodnejših inačic motiva Sneguljčice. Preganjanje junakinje je posledca mačehine ljubosumnosti. Deklica Lisa začasno umre zaradi glavnika, ki ji obtiči v laseh. Pokopana v kristalni krsti, kot Sneguljčica, raste naprej in preživi v njej sedem let. Medtem njen stric krušni oče (Lisina mati je namreč čudežno zanosila, ko je pogoltnila cvetni list vrtnice) odpotuje, njegova ljubosumna žena pa Liso strese iz krste tako, da ji glavnik pade iz las in deklica se prebudi. Hudobna mačeha jo nato zasužnji. Ko stric po vrnitvi odkrijea prevaro, spodi ženo in Lisi vrne položaj. Podobnost obstaja tudi med Basilejevo zgodbo Sonce, Mesec in Talija ter Grimmovo oziroma Perraultovo Trnuljčico oziroma Mačko Pepelko (Basile) in Pepelko, kot jo poznamo danes (Bettelheim, 1999:280, 336). 13

14 okraskov«(goljevšček, 1991a:14). Kljub temu, da je bil Perrault precej znan, po Bettelheimovem mnenju Francoz svojega dela ni jemal resno, saj se je»norčeval iz pravljic, ki jih je pripovedoval«(bettelheim, 1999:319) tako, da je uvajal podrobnosti, ki uničujejo učinek brezčasnosti. Toda pravljica je postala modna tudi in predvsem v 18. stoletju, ki je bilo pomembno za razvoj pravljic. Ustvarjale so jih zlasti ženske s francoskega dvora (Mme D Aulnoy, Mlle Lhéritier, Mme de Murat, Mlle de la Force). Jean Antoine Galland je med leti 1704 in 1714 izdal zbirko Tisoč in ena noč po francosko, kjer je pravljice Daljnega vzhoda priredil okusu svoje dobe. Šele v 19. stoletju v nemški romantični književnosti so se pravljice povzdignile v območje literature po zaslugi bratov Grimm, ki sta o njih tudi razmišljala, jih raziskovala 3 in tako prišla do različnih zaključkov. Pravljice za brata Grimm 'pozabljeni mit' so»čudež, ki izvira neposredno iz božanskega pravira«(goljevšček, 1991a:15). Nemca sta se skušala približati originalnemu ljudskemu jeziku, a kasneje se je pokazalo, da sta v resnici oblikovala»svoj lastni jezik in stil ter ustvarila poseben tip književne pravljice, ki /pa/ ni edinoveljavni predstavnik prave ljudske pravljice«(goljevšček, 1991a:15). Njune pravljice imajo danes mnogi za avtorske, močno literizirane pravljice prav zaradi močnih predelav. S svojim delom sta Nemca vplivala na raziskovalce pravljic do danes, ki pa še vedno niso enotni v marsikaterem vprašanju in zato obstajajo različne hipoteze in teorije. Tako na primer danes obstajajo tri različne teze o izvoru pravljic. Zagovorniki prve (Grimm, Eliade, Propp...) trdijo, da so pravljice nastale po razpadu mita in izražajo prvobitno ljudsko dušo. Drugi (Lang, Wundt, Herrmann, Jolles ) imajo pravljice za starejše od mita, tretji (Lüthi, Roloff, Mauritz ) pa trdijo, da so pravljice zgolj izdelki profesionalnih pesnikov z zahtevno umetniško obliko, ki pa so kasneje prišle med ljudstvo. Pri pregledovanju raziskovanja pravljic se ne da izogniti različnim šolam, ki so se razvile ob preučevanju tega ljudskega gradiva. # Mitološka šola se je oblikovala ob vprašanju o smislu pravljic. Zagovorniki te šole imajo mite in pravljice za alegorije naravnih dogajanj, ki jih človek ni mogel razumeti in se jih je zato bal in jih spoštoval (npr. gibanje nebesnih teles, vremenske neprilike...). Pristaša te misli sta bila med drugimi tudi brata Grimm. # Antropološko-etnološka šola nasprotno od mitološke šole povezuje pravljice in mite z rituali, običaji, sanjami in magijo. 14

15 # Finska šola (zgodovinsko-zemljepisna šola) na osnovi sižejev 4 najprej določi 'tipe', katerim nato skuša določiti območje in zgodovinsko obdobje, v katerem se nahaja posamezen 'tip' ali 'motiv'. To naj bi pripeljalo do izvirnega arhetipa. Začetnik te šole je bil finski raziskovalec Antii Aarne, ki je na začetku 20. stoletja začel izdelovati mednarodni tematski katalog oziroma t. i. katalog sižejev. Prav predstavniki finske šole trdijo, da so se skupaj z ljudstvi selili tudi pravljični motivi. Tako so na primer finska plemena na svojih tisočletnih potovanjih iz Azije v severno Evropo prevzela babilonske, egipčanske, indijske, kitajske in slovanske motive.»mnogo je /.../ stičnih točk, kajti pravljice vsega sveta se z motivi močno prepletajo. Zanimivo je pri vsakem narodu najbolj to, kako so te motive obdelali, prilagodili duši svojega naroda.«(ovaska Novak, 1996:416) Izjemno pomembno nalogo pri proučevanju pravljic je opravil ruski etnolog, predstavnik ruskega formalizma, Vladimir Propp, ki je v svoji Morfologiji pravljice iz leta 1928 pravljice raziskal po oblikovni plati in prišel do zaključka, da pravljice temeljijo na treh stalnih načelih. Prvič, obstajajo funkcije delujočih oseb, drugič, število teh funkcij je omejeno (Propp jih je določil 31 in jih tudi matematično zapisal), in tretjič, te funkcije se vedno pojavljajo v enakem sosledju. In tako nastanejo različni tipi pravljic. Rodari trdi, da Proppove funkcije 5 predstavljajo»prerez skozi ves pravljični svet«(rodari, 1996:59), čeprav je analiziral sižeje ruskih pravljic, ki jih je poimenoval čarobne pravljice. S svojo raziskavo je Rus bistveno prispeval k raziskovanju celotnega svetovnega pravljičnega opusa. Podobno je Francoz Greimas pravljice razdelil na funkcije, le da na negativne, ki prevladujejo na začetku (junak se znajde v težavah) in pozitivne, ki so dominantne na koncu (junakovi problemi se ugodno razrešijo). Naloga pravljice je, po Greimasovem mnenju, da negativne spremeni v pozitivne, pri tem pa pošlje junaka skozi preizkušnje, kar je pogost pravljični motiv. (glej Goljevšček, 1991a:21) Sigmund Freud in Carl Gustav Jung, začetnika psihologije, sta se pri svojem delu posvetila tudi pravljicam, in sicer v skladu s svojim področjem. Freud je trdil, da se v sanjah vseh ljudi, kjer se rešujejo človekove notranje napetosti, pojavljajo neke vrste 3 Brata Grimm veljata za začetnika in utemeljitelja znanstvene metode zbiranja in zapisovanja ljudskega gradiva. 4 Siže kot literarnoteoretski pojem izhaja iz francoske besede sujet (predmet) in označuje»predmet literarnega dela«oziroma pomeni»njegovo snov, motiviko, pa tudi idejo«in ima običajno isti pomen kot tema. Tako je zapisano v Leksikonu CZ Literatura. 5 Primer funkcije: funkcija pomočnika junaku na poti do cilja priskočijo na pomoč različne osebe ali stvari (starke, starci, vile, čarovnice, velikani, živali, kapa, prstan, čeveljci ). 15

16 skupni simboli oziroma arhaične poteze, ki jih lahko najdemo tudi v starih mitih, religijah in»vseh oblikah, ki imajo še notranjo zvezo z arhaičnim, torej tudi v pravljicah«(goljevšček, 1991a:24). Jung je bil prepričan, da v človekovi duševnosti obstajajo podedovani simboli oziroma arhetipi t. i. kolektivno nezavedno, ki je pred vsakršno tradicijo in se izraža v sanjah, vizijah, umetnosti, religiji, mitih in pravljicah.»arhetip v bistvu predstavlja nezavedno vsebino, ki se na način ozaveščanja in percipiranja spreminja, in sicer v smislu ustrezne individualne zavesti, znotraj katere se pojavlja.«po Jungu so pravljice»v prvi vrsti psihične manifestacije, ki izražajo bistvo duše«. (Jung, 1995:41) Pravljični junak pa naj bi bil le simbol za potovanje duše, ki teži k celovitosti in notranjemu ravnotežju. Otto Graf Wittgenstein je človekov razvoj razdelil na sedem faz, ki se izražajo tudi v pravljicah: oralna (podoba mizica-pogrni-se), analna (osel, ki kaka cekine), falična faza (kol, ki sam pretepe nasprotnika), puberteta (junak/junakinja odide od staršev), individuum (junakova osamljenost), kolektiv (junak se bori za roko princese) ter dvig iz nezavednega v zavest, ko človek postane samostojen in socializiran (srečno življenje junaka). Pravljice naj bi posameznim fazam dale simbolen pomen, saj so pri posamezniku»na vsaki stopnji možna odstopanja in deformacije«(goljevšček, 1991a:28). Pomemben švicarski raziskovalec v 20. stoletju je bil Max Lüthi, ki je trdil, da je bistvo ljudske pravljice v njeni tipični obliki, ki da je»abstraktna, linearna in stilizirana«(bokal, 1980:49). Najpomembnejša naloga ljudske pravljice in s tem tudi vseh tistih, ki so od nje jemale, je, kako premagati težave. Lüthi namreč trdi, da je srž pravljice v kopičenju dogajanja, zato so»junaki in rekviziti skopo označeni«(lüthi v Bokal, 1980:50). Poleg tega Lüthi trdi, da so ljudske pravljice enodimenzionalne to pomeni, da poteka dogajanje na eni ravni, da resničnost in čudežnost nista ločeni (Tancer-Kajnih, 1994:34). Povedati je treba še, da so pravljice povezane s stvarnostjo in da so se spreminjale tudi v času ter prevzemale značilnosti različnih obdobij. Italo Calvino trdi, da je na podobe mnogih pravljic vplival srednji vek. Zato najdemo v mnogih pravljicah tudi značilnosti srednjeveškega viteškega epa, na primer viteške institucije, viteško etiko ipd. Lahko bi rekli, da dokler so pravljice predmet pripovedovanja, se spreminjajo. Šele ko so zapisane, dobijo svojo končno obliko. 16

17 Raziskovanje ljudskega gradiva na Slovenskem Zanimanje za ljudsko prozo je bilo na Slovenskem do 19. stoletja bistveno zapostavljeno v primerjavi z ljudskim pesništvom. Dokaz za to je, da je Valentin Vodnik še tako redke zapise proze prepesnil v verze. Romantiki so na primer imeli ljudsko pesništvo za»potrditev občečloveških vrednot«in pesem jim je pomenila»višji umetniški dosežek«(kropej, 1995:16). Vendar pa prvi, žal zelo skromni, zapisi ljudskega gradiva segajo v 9. stoletje. Primož Trubar je v 16. stoletju med drugim prvi poimenoval zvrsti ljudske proze:»perpuvide, istorije, zgodene, eksemple, perglihe in basni«(goljevšček, 1991a:35). Pravo zanimanje za ljudsko pripovedništvo se je razmahnilo šele v romantiki. Za prve in prave zapisovalce ljudskega pripovedništva lahko štejemo šele Matevža Ravnikarja, Matijo Majarja-Ziljskega, Matijo Valjavca, Janeza Trdino, Janka Tuška in druge iz druge polovice 19. stoletja, ki so sistematično zbirali to narodno blago in ga objavljali v Novicah, Slovenski č'beli, Slovenskem glasniku, Zori, Vestniku, Ljubljanskem zvonu, Domu, Mladiki, skratka v vsem tedanjem slovenskem tisku. Poleg tega so izhajale tudi samostojne zbirke slovenskih pravljic in pripovedk iz skoraj vseh pokrajin na Slovenskem. V dvajsetem stoletju je bilo zaznati»potrebo po ponovnem premisleku nacionalne identitete in slovenskega nacionalnega preroda«(goljevšček, 1991a:36), kar se kaže v zbirateljstvu zgodb iz posameznih pokrajin. 6 Teoretičnega razpravljanja o ljudskem pripovedništvu je bilo na Slovenskem v prejšnjih stoletjih razmeroma malo. Nekateri so se usmerjali bolj v mitološke študije, s katerimi so rekonstruirali slovanski Panteon. Jarnik, Majar-Ziljski, Pajek, Navratil in Krek so na primer so upoštevali ljudsko pripovedništvo pri odkrivanju in razumevanju slovenske mitologije. Strokovno najpopolnejše delo z»znanstvenimi metodami in realističnimi prijemi, /saj je/ ljudsko pripovedništvo raziskoval s primerjalnimi vidiki«(kropej, 1995:17), naj bi, po mnenju Kropejeve, opravil Matija Valjavec. Folkloro, predvsem ljudsko poezijo, so raziskovali še Ivan Grafenauer, ki je opazoval potovanje motivov skozi čas in prostor, Milko Matičetov, ki se je osredotočil na Rezijo in v sedemdesetih letih Pri založbi Kmečki glas že od leta 1988 izhaja zbirka Glasovi, ki prinaša izjemno bogato ljudsko blago med širše bralstvo. Tako se postopoma zapolnjuje folklorni zemljevid Slovenije, začenši s Francem Černigojem, ki je zbral zapiske otrok s Cola in izdal zbirko ljudskih pripovedi Javorov hudič in Marijanom Tomšičem pomembnim zbirateljem in ustvarjalcem ljudskega izročila iz slovenske Istre. 17

18 stoletja zapisal kar 240 rezijanskih živalskih pravljic 7. V zadnjih dvajsetih letih je za področje pravljic največ naredila Alenka Goljevšček, filozofinja, pisateljica in ena izmed pomembnejših slovenskih izvedenk za mitologijo, ki je napisala prvo slovensko monografijo o pravljicah z naslovom Pravljice, kaj ste? Slovenske ljudske pravljice in pripovedke so prvič izšle po vsej verjetnosti konec 19. stoletja z naslovom Slovenski narod. Pravljice in pripovedke pod okriljem B. Kreka. Nato so izšle še: leta 1930 Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (izbral J. Kelemina), leta 1953 Slovenske narodne pravljice (izbral A. Bolhar), leta 1970 Slovenske ljudske pripovedi (izbrala Kristina Brenkova)... Zadnja zelo obsežna zbirka kar stoene pravljice (Slovenske pravljice, izbrala J. Unuk) je izšla leta 2002 pri Novi reviji in predstavlja prerez ljudskega gradiva s celotnega slovenskega ozemlja Raziskovanje umetnih/avtorskih pravljic Za osnovo celotnega opusa avtorskih pravljic je prav, da vzamemo enega največjih pravljičarjev, Hansa Christiana Andersena, ki je sicer jemal tudi iz svojega danskega okolja, a si je kljub temu ustvaril svetovni sloves prav s pravljicami, v katerih»tiči ves svet v svoji raznolikosti vesel in poetičen, tragičen, malenkosten, strpen in škodoželjen in ves prekipevajoč kot življenje samo«(kovač, 1998:10). Tak tip pravljic danes imenujemo klasične umetne pravljice, tj.»vzorec avtorske pravljice, ki se bodisi neposredno naslanja na model ljudske pravljice bodisi vztraja v tradiciji izvornega vzorca avtorske pravljice iz 19. stoletja«(kobe, 1999:5). Andersen je namreč pravljico izpilil do»klasične popolnosti in jo z neminljivim sijajem /zapisal med/ univerzalno literaturo«(tancer-kajnih, 1995:38). Andersen je močno vplival na številne pisatelje, tudi zaradi svojega oživljanja predmetov in antropomorfiziranja živali in rastlin ter zato, ker se je že 'sprehajal' po območju fantastične pripovedi. To je do skrajnosti razvil šele Lewis Carroll, čeprav za predhodnika oziroma začetnika fantastične pripovedi nekateri raziskovalci štejejo nemškega romantika E. Th. A. Hoffmanna iz začetka 19. stoletja (glej Kobe, 1999a:9). Fantastična pripoved je specifična prav zaradi načina prehoda iz realnega v irealni svet. Crnković našteva naslednje»tehnike premika«: sanje (npr. Carroll Alica v čudežni deželi, Andersen Cvetlice male Ide, Barrie Peter Pan, Ela Peroci Muca 7 Zverinice iz Rezije (1973) je prva slovenska samostojna knjižna zbirka živalskih pravljic. Pravljice so prenesene iz narečnega v knjižni jezik, vendar je kljub temu še vedno čutiti značilnosti Rezije (besedni red, ritem, narečni izrazi). (glej Tancer-Kajnih, 1994:39) 18

19 copatarica ipd.), nezavest, šok, vročina (Andersen Deklica z vžigalicami), vsiljena prepričanja (Andersen Cesarjeva nova oblačila), izpolnjena želja (Collodi Ostržek, Saint-Éxupéry Mali princ, Ela Peroci Moj dežnik je lahko balon), duševna nerazvitost in igra (glej Crnković 1987:29-30). Za razvoj umetnih/avtorskih pravljic sta bila, poleg bratov Grimm, najpomembnejša prav Andersen in Carroll. Mnogi od kasnejših velikih umetnikov, ki so se podali na pot pisanja pravljic, je sicer ustvarilo enkratne mojstrovine in popolnoma svojevrstne tipe pravljic/pripovedi (npr. Carlo Collodi, Oscar Wilde 8, Karel Čapek, Erich Kästner, Antione de Saint-Éxupéry, Astrid Lindgren, Gianni Rodari...), vendar nihče ni imel (in ga nima še danes) tolikšnega vpliva kot prav Grimma, Andersen in Carroll. Avtorska pravljica je torej doživela svoj literarni razcvet in vrh v obdobju romantike in nove romantike. Kasneje ni več dobila mesta v t. i. literaturi za odrasle, ampak ji je bilo dodeljeno (pomembno) mesto v otroški oziroma mladinski literaturi. Za razliko od junakov v ljudskih pravljicah imajo junaki avtorskih pomenska imena.»imena označujejo junaka, srečujemo pa tudi simbolična, alegorična in mitološka imena«(bokal, 1980:51). Poleg tega so liki veliko bolj 'čustveno bogati'. Niso izrecno dobri ali slabi, ampak so prej pridni, pogumni, modri oziroma leni, plahi in neumni.»zgradba umetne pravljice je v primerjavi z mitom in ljudsko pravljico zapletenejša«. Izjemno pomemben del mnogih umetnih pravljic, trdi Kernev Štrajnova, odigra sen in sanje oziroma»/s/anjska vizija v najširšem smislu, to je fikcija v fikciji, /ki je/ primerno sredstvo za razbiranje kompleksne problematike budnega življenja«(kernev Štrajn, 2002:55). Pravzaprav je za strukturo umetne pravljice značilna dvodimenzionalnost oziroma dogajanje na dveh ravneh: na irealni, fantastični ravni in na realni, vsakdanji ravni. Med tema dvema ravnema lahko pride do komunikacije ali pa tudi ne. V tem je torej bistvena razlika med umetnimi in ljudskimi pravljicami. Poleg tega je sodobna pravljica največkrat postavljena v urbani svet (že pri Andersenu so pravljice postavljene v meščansko okolje 19. stoletja). Kar se tiče likov iz ljudskih pravljic, ki se pojavljajo tudi v sodobnih (npr. čarovnice, kralji, kraljice ipd.), lahko rečemo, da so ti liki»avtorsko preustvarjeni«ali celo»karikirani in ironizirani«(kobe, 2000b:13). 8 Andersen je z izrazito subjektivnim načinom oblikovanja pravljic močno vplival predvsem na novo romantiko, simbolizem in dekadenco, ki so v ospredje postavljali domišljijo, človekova občutja, simbole ipd. Skratka, umetne pravljice a la Andersen so se pokazale kot pravšnji 'medij' za 'fin de sièclovsko' usmerjenost v subjektivno. Kljub temu pa so pravljice, ki jih je napisal Oscar Wilde, v skladu z obdobjem skrajno esteticirane in zato si niso nikoli pridobile tako širokega kroga bralcev, zlasti ne otrok. 19

20 Poseben problem, ki se pojavlja ob nastajanju sodobnih pravljic, je sočasno nastajanje zgodb, ki so sicer namenjene (predvsem) majhnim otrokom, vendar so daleč od pravljic. Te se najpogosteje izogibajo težavam, s katerimi se ukvarjajo pravljice in ki so za otroke posebej pomembne. Bruno Bettelheim take zgodbe imenuje»varne«zgodbe in jim očita, da ne»omenjajo niti smrti niti staranja, mejá našega obstoja, niti želje po večnem življenju«(bettelheim, 1999:13), nasprotno kot pravljice, ki v simbolični obliki otroka soočajo z eksistencialnimi problemi (npr. smrt enega od staršev, strah pred lastno smrtjo ipd.). Bettelheimov izraz»varne«se mi ne zdi povsem primeren, ker tudi pravljice dajejo otroku občutek varnosti, prvič s ponavljanjem in drugič, z nepogrešljivim srečnim koncem. Morda bi bil lahko primernejši izraz 'prazne zgodbe' literarno prazne v primerjavi s pravljicami in velikokrat tudi izjemno tako vizualno podprte, da mejijo že na kič. O tem bo govora malce kasneje ob vizualnih medijih. Na tem mestu se mi zdi primerno, da se za hip ustavim pri enem največjih fenomenov zadnjih nekaj let. To je fenomen Harry Potter. So kritiki, ki zatrjujejo, da Harry Potter nikakor ne spada med sodobne pravljice ali bolje fantastične pripovedi, ampak da je zgolj kič, malo vredna mladinska literatura, ki bo kmalu pozabljena. In so taki, ki mu priznavajo izjemno pomembno funkcijo v literaturi nasploh. Kaj se bo v resnici zgodilo: ali se bo evforija kmalu polegla ali ne, bo pokazal čas. Dejstvo je, da Harry Potter ni zgolj literarno delo, kot je bilo morda mišljeno na začetku. Njegova avtorica Joanne K. Rowling je na svet 'prinesla' malega čarovnika v času, ki je naklonjen vsem vrstam najrazličnejših pristopov, med katerimi je komercialni prevladujoč. To pa je tudi čas, pravi Lilijana Burcar, ko»naraznost sveta odraslih in otrok utrjujejo potrošniški izdelki, stapljajo in brišejo pa mediji, kjer se otrok in odrasel združujeta v vedno bolj podobnega naslovnika«(burcar, 2002:134). Harry Potter torej niso samo knjige, ampak tudi filmi, računalniške igrice, spletne strani, spletne klepetalnice, igrače, kvizi in raznovrstni 'lepotni dodatki' potrošniškega sveta. Najprej bi bilo primerno pogledati zvrstno opredelitev Harryja Potterja kot literarnega dela. Vzemimo, da ni le kič, a tudi ne višek literarne umetnosti. Lahko bi ga opredelili kot mladinski serijski roman. 'Mladinski' bi lahko bil, ker so glavni junaki najstniki. Vendar dejstvo je, da Harry ne privablja le otrok in mladih. H knjigi vleče ljudi vseh starosti. Po podatkih založbe, ki pri nas izdaja knjige o Harryju Potterju, naj bi bilo kar 20% bralcev odraslih (glej Štaudohar, Mag, :60). Zdenko 20

21 Vrdlovec ga je postavil med žanrsko mladinsko literaturo ob bok vrhuncem 20. stoletja (npr. Malega princa, Medvedka Pu-ja in Piko Nogavičko) (glej Vrdlovec, Dnevnik, :18). Tudi v Financial Timesu so zapisali, da so zgodbe o Harryju Potterju povsem primerljive s klasiko otroške domišljijske literature (Velika pričakovanja, David Copperfield ipd.) (glej Delo, Sobotna priloga, :24). Roman? Glede na do sedaj povedano lahko rečem, da gre prej za fantastično pripoved v nadaljevanjih. Prvič, je avtorsko delo. Drugič, temelji na fantastiki. Tretjič, glavni junak(i) so sodobni otroci (mladostniki). Četrtič, obstajata dva svetova realni (bunkeljski) in temu vzporedni ter za prebivalce realnega nerazumljiv in irealen (čarovniški) svet. In petič, za razliko od sodobne pravljice je fantastična pripoved veliko obsežnejša. Torej bi Harry Potter lahko bil fantastična pripoved v nadaljevanjih. To, da je v nadaljevanjih, nas nehote spomni na podobnost z vzorcem televizijskih nadaljevank, ki so močno priljubljene med širokim občinstvom. Knjigo se lahko razume kot napeto zgodbo za razvedrilno branje, lahko pa v njej vidimo tudi kaj globljega. Pravzaprav je zgodba zelo podobna Pepelki 9 oziroma Andersenovemu Grdemu račku. Harryju, ki je enajst let preživel kot grdi raček, se naenkrat svet obrne na glavo in ugotovi, da poleg sveta, v katerem živi, obstaja še drugi, čarovniški svet. In kar je še bolj presenetljivo, Harry ima neizmerne moči, zato ga občuduje in pozna ves čarovniški svet. Za razliko od mnogih fantastičnih pripovedi se v Harryju Potterju ne zgodi nobena od prej navedenih»tehnik premika«iz ene ravni v drugo. To seveda postavlja pod vprašaj uvrstitev Harryja Potterja med fantastične pripovedi. Videti je, da se zgodi ta prehod neodvisno od glavnega junaka. Je torej zunanji, neodvisen od junaka. Svet čarovnikov je svet neomejene fantastike in domišljije, kjer je vse mogoče. Lahko bi bil to svet človeške psihe, kjer so strahovi, želje in mnoge druge stvari, s katerimi se lahko identificira bralec ne glede na starost. O vzrokih priljubljenosti med širokim spektrom bralcev je ob izidu pete knjige o mladem čarovniku v slovenščini spregovoril tudi dr. Aleš Debeljak, ki trdi, da vsebujejo knjige Harryja Potterja tri lastnosti, zaradi katerih jih množično berejo tako otroci kot odrasli. Razburljivost, toplina in humor, ki slonijo na trdni arhetipski zgodbi, so po Debeljaku tiste značilnosti, ki tako privlačijo bralce vseh starosti. Poleg tega imajo junaki»značaje z notranjimi protislovji in dilemami«(bojc, Delo, :24). Kaj pri Harryju Potterju spominja na pravljice? V vsakem nadaljevanju, ki je zaključena celota, je junak (Harry) postavljen pred različne preizkušnje, velikokrat se srečuje s 9 Harry je sirota s pozitivnimi karakternimi lastnostmi in odrašča v nenaklonjenem skrbniškem okolju. 21

22 smrtjo, dogodki se skrivnostno zapletajo, nepričakovano obračajo in končno srečno razpletejo, dogajajo se čudeži, v zgodbah mrgoli različnih čarobnih bitij in čudežnih predmetov. Aleš Debeljak v zvezi s tem poudarja, da avtorica posega po univerzalnih značilnostih pravljic, zato lahko tudi v Harryju najdemo Proppov model:»harry je kot glavni junak zaznamovan. Je sirota, ki se spopada s svetom, v katerem se ne znajde. S povabilom na čarovniško akademijo pa je osvobojen. Skozi pripoved se spopada z dobrim in zlim, v boju za moč pa doživlja vzpone in padce. Na tej poti mora krepiti svoj pogum, kar pa življenje zahteva od vseh nas.«debeljak še dodaja, da je v Harryju moč najti značilnosti Pepelke, Supermana, arturjanskih zgodb in Gospodarja prstanov. (Debeljak v Bojc, Delo, :24) In kaj lahko v Harryju Potterju najdemo mitičnega? Tipične lastnosti so polarnost dobrega in zla, arhetipska dvojnost»mojster vajenec«ter»mitološka in legendarna bitja v svoji praobliki«(kenda, 2002:143). Kljub vsemu pa čarovniki in čarovnice niso nikakršna pravljična bitja, temveč sodobni ljudje. Zato se tudi v njihovem okolju ukvarjajo s težavami, kakršne pozna bralec: osamljenost, zapuščenost, smrt staršev, različni spori... Pomembno mesto zasedajo tudi pozitivne vrednote (prijateljstvo, ljubezen, družinska sreča, pogum...). Ukvarja se torej s splošnočloveškimi vrednotami in težavami, ki so napisane tako, da so razumljive širokemu krogu bralcev torej nezahtevno. Harryja Potterja po drugi strani lahko razumemo tudi bolj angažirano, v smislu»kritike (sodobne) družbe«(jamnik, Delo, :30). Nedvomno pa gre levji delež za priljubljenost Harryja Potterja tudi vsesplošni medijski podpori in sodobni propagandi, ki»uporablja prijeme, ki so jih sodobni potrošniki vajeni oziroma jim podlegajo pri potrošniških izdelkih«(jamnik, Delo, :30). Fenomen Harryja Potterja je tako rekoč svetovna blagovna znamka, ki je posledica predvsem ustrezne tržno naravnane komunikacije. 2.3 Pravljica mit/ritual Mitologija in človek Mitologija je današnjemu svetu bolj ali manj tuja. Zakaj? Ljudje prazgodovine so živeli bistveno drugače kot živimo danes v civiliziranem svetu. T. i. primitivni človek je živel v neposrednem stiku z naravo, iz nje je črpal vse, kar je potreboval za preživetje, ni bil 22

23 navezan na materialnost, predvsem pa ni dojemal časa na enak način, kot ga dojemamo danes. Njegovo življenje je bilo polno bitij, s katerimi si je razlagal pojave in dogajanja v naravi, ki so vedno posledica dobre ali zle volje. Bil je tudi»sodelavec božanskih sil, /saj je bil/ odgovoren za obstoj in potekanje sveta«(goljevšček, 1988:11). Pri tem je 'sodeloval' s pomočjo obredov oziroma ritualov. To so magični postopki, ki»naj ugodno vpliva/jo/ na neko področje stvarnosti, mit pa je razlaga te/h/ postopk/ov/«(goljevšček, 1988:12). Goljevščkova trdi, da je mitologija v sebi organiziran sistem, ki iz kaosa/zmede/nereda ustvarja kozmos/red/smisel je takorekoč»kulturni model«(goljevšček, 1988:7). V mitu je človek enakovreden drugim živim bitjem, predvsem je enakovreden drugim članom kolektiva plemena.»osnovna ekonomska celica je družina; mož, žena in njuni otroci, pogosto razširjena s starši ter s sestrami in brati, z njihovimi partnerji in potomci.«(goljevšček, 1991a:94) Pomembno je torej, da se razlikujejo moški od žensk po svojih funkcijah moški skrbi za nabavo hrane, ženska za otroke in pripravo hrane ki pa se dopolnjujejo in torej eden brez drugega ne moreta. Njuni nalogi sta takorekoč samoumevni, delo jim ne pomeni obveznosti, ampak»je še najbolj podobno igri«(goljevšček, 1991a:94). Podobno je v pravljicah, kjer človek ni samostojna subjektiviteta. Eno pomembnejših vlog ima družina, ki ji je za življenje potreben zgolj minimum.»vsaka težnja po akumulaciji in razvoju podira njihovo občutljivo ravnovesje, zato nujno trči na odpor pri drugih, ki jim bolj ustreza status quo«(goljevšček, 1991a:96) in se stanje spet vrne v prvotno enakost (npr. pravljica O ribiču in njegovi ženi bratov Grimm). Izvor pravljic lahko torej iščemo v preteklosti, v svetu, ki je bil celota in v katerem so si svet pojasnjevali skozi svete zgodbe mite. T. i. mitotvorna zavest, ki je lastna arhaičnim družbam, predstavlja življenjski slog, ki»se pogosto izraža v obliki ritualov«(goljevšček, 1991b:53). Ti posredujejo med človekom, božanstvi in naravo. Mit takorekoč organizira vsebino sveta. V njem so»vse stvari poistovetene«: preteklost je prihodnost, prihodnost je preteklost (»prostor in čas sta razlomljena«(saksida, 2002:17)), rojstvo je smrt in smrt je rojstvo, človek je lahko žival in žival je lahko človek... (Goljevšček, 1987:5). 23

24 2.3.2 Mitični svet in čas Obnašanje arhaičnih oziroma, kot jih imenuje Mircea Eliade, predmodernih družb se je bistveno razlikovalo od današnjega, kar izvira iz različnega razumevanja sveta in časa. Eliade je določil tipične značilnosti, ki kažejo na»strukturo arhaične ontologije«(eliade, 1992:17). Te so: 1. Arhaični človek realnost dojema kot posnemanje nekega prvobitnega dejanja, delovanja»nebeškega arhetipa«. 2. Realnost se organizira okrog človeškega telesa, arhaični človek pa je zato»vržen«v središče. Mesta, svetišča in hiše postanejo resnični zato, ker so se prilagodili»središču sveta«10. A pot do središča je težavna to se sklada s težavnostjo iskanja svojega»središča«. 3. Rituali imajo poseben pomen, saj z njimi človek posnema dejanja bogov in junaških prednikov. Ker se torej resničnost kaže zgolj skozi ponavljanje, se arhaični človek razume kot resničnega»samo in natančno dotlej, dokler samega sebe zanika«(eliade, 1992:45). To pa pomeni, da se razumevanje 'realnega', linearnega časa bistveno spremeni zgodovina 'izgine' in posameznik preide v mitski čas, čas obredov in drugih pomembnih dejanj (delo, lov, vojna, ploditev, prehranjevanje ), v svet neumrljivih božanstev, v svet arhetipov, instinktov in intuicije. Bistvenega pomena pri tem je spomin»razsežnost človeške zavesti, na kateri temelji njegova identiteta«(a. Novak v Goljevšček, 1988:147). Nek zgodovinski dogodek ostane v spominu le, če se približa mitskemu vzorcu, ki temelji na kategorijah in arhetipih, ne pa na dogodkih in zgodovinskih osebnostih. Arhaični človek, ki živi v svetu arhetipov in zgolj biološkem, nezgodovinskem času»torej brez svoje korozivne sposobnosti dvigniti se nad zavest s tem, da bi razkril nepovratnost dogodkov«(eliade, 1992:82) se»obnavlja«periodično, kar pomeni, da se mrtvi vedno znova vračajo v življenje, zaživijo, se spopadajo z demonskimi silami, častijo bogove, umrejo, zopet oživijo, itd. Mitični čas predmodernih družb je torej cikličen in dogodki v njem niso zgolj svetli, temveč tudi grozljivi.»v svoji izvorni obliki /mit/ konstruira svet v dve nasprotni poluti: pozitivno /.../ in negativno /.../«(Goljevšček, 1987:5) Pravljice in mit Večinoma je zelo težko zarisati ostro mejo med miti in (zlasti) ljudskimi pravljicami. Oboje namreč tvori ljudsko dediščino predpismenih družb. Po Goljevščkovi se v 10 Primer: vsako sveto mesto stoji v središču sveta in je hkrati stičišče nebes, zemlje in pekla.»središče je potemtakem predvsem prostor svetega, prostor absolutne resničnosti.«(eliade, 1992:29) 24

25 pravljicah odraža svet mitotvorni družb, zlasti v štirih vrednostnih stalnicah: 1. V izročenosti, kar pomeni, da»pravljični junak ni subjekt«in da je»izbran in za nalogo določen«(goljevšček 1991a:60-61); 2. V selstvu ali nomadstvu, kar pomeni, da mora junak od doma, da je na poti, kajti šele tako se lahko sproži pravljično dogajanje (glej Goljevšček, 1991a:66); 3. V zajedalstvu, ki pomeni odnos pravljičnega junaka do dela. Ta je namreč izjemno negativen, saj delo v pravljičnem svetu pomeni oviro za razliko od magije, ki je bolj uspešna pri zagotavljanju temeljne pravljične kategorije sreče; in 4. V mileniarizmu, to je»vera v tisočletno kraljestvo, v odrešitev na zemlji«(goljevšček, 1991a:77). Goljevščkova poleg tega tudi trdi, da je ob razpadu arhaične družbe začela razpadati tudi zveza med miti in rituali, in da so najbrž takrat v pripoved začele vdirati nove prvine, kar je povzročilo nastanek pravljice (glej Goljevšček, 1987:7). Na tem mestu se torej vidijo vzporednice med pravljicami in miti, saj se zlasti v čudežnih pravljicah pojavljata pozitivna in negativna stran življenja: na eni strani so dobri starci/ke, dragulji, idilične pokrajine, prelepi gradivi, rajske ptice, zlata jabolka, zlate kočije, nove, razkošne obleke, zlati čeveljci, drugo plat pa predstavljajo hudobne čarovnice, velikani, pošasti, škrati, temni gozdovi, strme skale Vendar pa, kot ugotavlja Goljevščkova,»skrajne oblike apokaliptičnosti in demonskosti izginjajo / / mit se premešča v bližino izkustva; pravljično dogajanje se skuša motivirati, razložiti iz logično sprejemljivih vzrokov, oblikovati kot prikaz moralnega nauka«(goljevšček, 1991a:102). Na tak način pravljice izgubljajo svojo čudežnostno komponento in se približujejo realističnim. Tako kljub podobnostim obstajajo med pravljico in mitom bistvene razlike: vsebina pravljice se desakralizira,»vera v resničnost povedanega se izgublja«(goljevšček, 1991a:103), besedilo postane estetska forma, navadni ljudje nadomestijo mitične heroje, mitični čas postane»nedoločeni čas pravljice«, kozmično ravan zamenja osebna. Kljub temu je mit kot oblika pripovedi, če ga»mislimo v okviru sakralnega dojemanja sveta«(kernev Štrajn, 2002:52), bolj racionalno strukturiran kot je pravljica. Gre za vzročno-posledično razvijanje zgodbe, ki se v ljudski pravljici že malce razrahlja. Iz povedanega se da sklepati, da ta razlike izhajajo predvsem iz desakralizacije terdrugačnega dojemanja sveta in časa, ki pri 'modernem' človeku izvira iz razuma. Kako so o tem problemu razmišljali tuji raziskovalci? Rus Vladimir Propp v knjigi Zgodovinske korenine vilinskih zgodb trdi, da se v strukturi pravljice ponavlja struktura posvetilnega obreda primitivnih ljudstev.»pravljica je /tako/ zaživela, ko je starodavni obred izumrl in so si o njem le še pripovedovali.«(rodari, 1996:56) Ker pa so se pravljice 25

26 ohranjale preko ustnega izročila, so s tem vase vsrkavale tudi zgodovinske in družbene spremembe in tako so nastale različice, ki imajokljub temu skupno 'čarobno jedro'. Podobno se je pravljici približal tudi francoski antropolog in strukturalist Claude Lévi- Strauss, le da s pomočjo strukture mita, v katerem išče»takšno nezavedno strukturo, ki bi pokazala univerzalno spontano logiko neracionalnega tipa, skupno vsemu človeštvu«(virk, 1999:106). Mit je namreč po Lévi-Straussu logično izoblikovan sistem, ki omogoča premagovanje nasprotij s tem, da»protislovja, ki se izključujejo med seboj nenehoma posreduje, jih nadomešča z novimi«(goljevšček, 1991a:20) in tako ustvari dvoumno strukturo. Prav tako strukturo imajo namreč tudi pravljice, saj so te po Lévi- Straussovem mnenju le 'oslabljeni mit'. Bruno Bettelheim opozarja predvsem na razlike med miti in pravljicami. V mitih so nadnaravni dogodki predstavljeni kot nekaj vzvišenega, nedosegljivega, v pravljicah pa kot nekaj povsem običajnega, vsakemu dosegljivega. Miti se običajno končajo tragično, medtem ko so konci v pravljicah srečni in budijo upanje v srečno prihodnost.»mit je pesimističen, pravljica pa optimistična, ne glede na to, kako grozljive in strašne utegnejo biti nekatere prvine zgodbe.«(bettelheim, 1999:53) Kar se tiče mita in sodobne pravljice, Marjana Kobe trdi, da je moderna pravljica prevzela od ljudske»potovanje glavnega junaka kot odsev mitske kategorije«(kobe, 2002:39). Tako v mitu kot v sodobni pravljici gre junak skozi neobičajne prigode, nenavadna srečanja, težave in preizkušnje. V sodobnih pravljicah bi lahko našli tudi nekakšen obred iniciacije»/p/ot pravljičnega junaka je pot njegovega osebnostnega razvoja«(kobe, 2002:44). Bistvena razlika med mitom od sodobno pravljico pa je dejstvo, da je v pravljici junak otrok in je zato njegovo»potovanje«le igra. Zanimivo je tudi kot ugotavlja Jovan Ljuštanović da se sodobna umetna pravljica oziroma sodobna književnost za otroke»zelo rada poigrava s prvinami mita in mitičnega mišljenja ter z mitološkimi substrukturami. /Da/ teži po psevdomitu.«(ljuštanović, 1990:56) To pomeni, da sodobne pravljice velikokrat pripovedujejo o tem, kako nekaj nastane. In čeprav gre za duhovit pristop, brez kakršnih koli kozmičnih razsežnosti, bi vendarle v tem lahko videli neke vrste ritual nastajanja. V obeh tako v ljudskih in umetnih pravljicah lahko torej najdemo prvine mita, zato ta kategorija»ne more biti temelj za razločevanje«(saksida, 2002:22). 26

27 2.3.4 Novodobna mitologija in novodobni miti Veliko sem že govorila o mitih, pa vendar bi rada še enkrat spregovorila o nekaterih definicijah mita. V najširšem smislu se o mitih (mitologiji) govori kot o skupku zgodb ali pripovedi iz pradavnega časa, ki razlagajo metafizične in verske poglede neke kulture. Obstaja še pomen, ki opredeljuje mit kot»zelo pozitivno, a nerealno predstavo o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh«. Tako piše v SSKJ. Gre namreč za novejšo rabo besede 'mit', ki se pogosto uporablja v navezavi z glagolom 'mitizirati', kar pomeni»prikazovati nekoga zelo pozitivno, a nerealno«. V vsakdanji rabi se beseda 'mit' pogosto uporablja tudi za izražanje občudovanja, zlasti neke znane sodobne osebnosti ali osebnosti iz preteklosti, ki je največkrat prikazana pozitivno, a ne nujno realno.»semantično polje tega izraza je očitno izredno raztegljivo in ga ni tako lahko zakoličiti.«(grosman, 2002:32) Vsem pomenom je skupno to, da delujejo miti»kot konceptualni zemljevidi pomena, ki jih uporabljamo pri osmišljevanju sveta, ko začnemo doživljati razne kulturne tvorbe kot 'dane' in 'večne' ali 'univerzalne' resnice«(barthes v Grosman, 2002:32). Mite so potrebovali ljudje v pradavnini, potrebujemo pa jih tudi še danes. Stara ljudstva, ki so si svoj obstoj, pomen in smisel življenja razlagala s pomočjo mitov, so živela prav zaradi teh homogenih sistemov v enotnem svetu. Danes zaradi globalizacijskih procesov o tem enovitem svetu ne moremo govoriti več, saj se»različni miti iz vseh časov širijo globalno s celine na celino in se mladi srečujejo s sočasno ponudbo mitov in drugih kulturnih tvorb, ki prihajajo iz različnih delov sveta ter izvirajo iz raznih pojmovanj realnosti in vrednostnih sistemov«(grosman, 2002:32-33). Prav zaradi take množice različnih sistemov lahko bi jim rekli 'novodobne mitologije' pa»velike družbene skupine le s težavo dosežejo in ohranjajo stabilne zaznave smisla, kot jih je nekoč omogočala skupna mitologija«. Grosmanova še opozarja, da raznovrstnost 'novodobnih mitologij', ki so največkrat»vizualno podprte pripovedi«, lahko privede od»razsrediščenja osebnosti«(grosman, 2002:33). Najbolj so v takih razpršenih smislih»razsrediščeni«otroci, ki vedno bolj postajajo ciljna publika te pluralne ponudbe. Možna je trditev, da 'novodobni miti' ne bi mogli obstajati brez močne podpore množičnih medijev in drugih tržno naravnanih sistemov, ki spodbujajo potrošništvo. Če parafraziram Alenko Goljevšček, ti 'novodobni miti', ki sicer so v sebi organiziran (tržni) sistem v nasprotju s tradicionalnimi, ne delajo iz kaosa red, temveč še večji nered v človekovi psihi.»komercialno proizvedeni 'mitski' junaki ne prispevajo k tvorjenju smisla, marveč spodbujajo le potrošništvo. (Grosman, 2002:36) 27

28 3 PRAVLJICE V MNOŽIČNIH MEDIJIH 3.1 Opredelitve množičnih medijev Najprej naj se zaustavim pri besedni zvezi 'množični mediji'. Kaj so 'mediji'? In zakaj 'množični'? Pregledala sem nekatere slovenske in tuje splošne in strokovne priročnike. SSKJ opredeljuje 'medij' pod tretjim pomenom kot»sredstvo«oziroma»pripomoček«in v primerih navaja televizijo kot medij za informiranje ljudi, dramatiko kot izpovedni medij ipd. Pod kvalifikatorjem 'publicistično' je naveden primer»množični mediji časopisje, radio, televizija«. Pod geslom 'množičen' pa je med drugim naveden primer»množična komunikacijska sredstva časopisje, radio, televizija«. Podobne razlage lahko najdemo tudi pod gesli 'občilo' (množična občila), 'sredstvo' (sredstva javnega množičnega obveščanja)... SSKJ torej navaja le tri vrste množičnih medijev: časopisje, radio in televizijo. Veliki splošni leksikon v osmih knjigah iz leta 1997 pod geslom 'množični mediji' kot najpomembnejše navaja: časnik, časopis, knjiga, radio, televizija, film in fotografija. V leksikonu CZ Družboslovje (1986) je pod geslom 'mediji' zapisan pomen»posredovalci sporočanja, obveščanja«in označen napotek k»sredstvom množičnega obveščanja«. Tam pa sledi razlaga, da so to»tehnična sredstva (tisk, radio, film, televizija), ki služijo za obveščanje množic«. Podobno je pri geslu 'množične komunikacije'. Videti je, da je opredelitev tega bolj strokovnega leksikona bolj široka kar se tiče tiska ni omejitve le na časopisje dodan pa je še film. International Encyclopedia of the Social Sciences iz leta 1968 ima pod geslom 'mass media' (množični mediji) označen napotek h geslu 'mass communication' (množično komuniciranje), kjer pa govori samo o časopisih, revijah, radiu in televiziji. V The Social Science Encyclopedia (1996) najdemo pod geslom 'media effects' (učinki medijev) naštete množične medije: tisk, film, radio, televizija. International Encyclopedia of the Social and Behavioral Sciences (2001) pod geslom 'mass communication' navaja časopise, film, radio, revije, knjige, televizijo, nove medije in Internet. 28

29 V mednarodni enciklopediji The World Book Encyclopedy (1994) so med komunikacijskimi napravami in mediji našteti: knjiga, film, revija, časopisi, fotografija, radio in televizija. V oxfordskem enciklopedičnem slovarju (Oxford Advanced Learner's Dictionary, 1992) so pod gesli 'media', 'mass communication' in 'mass media' navedeni časopisi, televizija in radio. Podobno oziroma enako je tudi v italijanskem enciklopedičnem slovarju (Enciclopedia Zanichelli 1995), saj so pod geslom 'mass media' opisani kot»skupek medijev (časopisi, radio, televizija), s pomočjo katerih je omogočen prenos sporočil«. V francoskih priročnikih najdemo širši spekter medijev. Slovar Le petit Robert (1992) omenja sredstva za množično širjenje informacij tisk, radio, televizijo, kino in oglase. Enciklopedični slovar Le petit Larousse iz leta 2001 kot medije navaja radio, televizijo, tisk, knjigo, računalnik, videogram (videozapis), telekomunikacijski satelit ipd. Nemški enciklopedični slovar (Meyers Enzyklopädisches Lexikon) iz leta 1975 našteva kot množične medije oziroma kot sredstva množičnega komuniciranja knjigo, časopis, revijo, radio, televizijo, film in gramofonske plošče. Ilustrirani slovar (Wahrig Illustriertes Wörterbuch) iz leta 2001 pa med množične medije uvršča časopise, radio, televizijo, film in Internet. Da lahko zagotovo trdim, katere 'množične medije' večinoma navajajo tudi strokovnjaki komunikologije in sociologije, sem pogledala še v nekaj prispevkov Paula F. Lazarsfelda, Roberta K. Mertona, Charlesa R. Wrighta, Pierra Sorlina, Stephena Moora in Heinza Buddemeierja. Lazarsfeld in Merton (Lazarsfeld in Merton, 1999:24-32) kot občila omenjata radio, film (kinomatografe), televizijo in tisk (dnevno časopisje, revije, knjige). V nadaljevanju govorita o pojavu novih tehnologij množičnega sporočanja, zaradi katerih»se je razvil orjaško povečan trg za umetnost«, tako da so nekatere oblike glasbe, drame in literature nenadoma»dosegle tako rekoč vse ljudi v družbi. Zato tudi govorimo o množičnih občilih in množični umetnosti«. (Lazarsfeld in Merton, 1999:34) Torej so zanju 'množični mediji' vsi tisti, ki dosegajo široko,»množično«populacijo. Charles R. Wright se ukvarja z množičnim sporočanjem in trdi, da»/t/ehnične sestavine še ne odlikujejo sodobnih sporočanjskih sistemov kot množičnih občil; množično sporočanje je namreč posebna vrsta družbenega sporočanja, ki vključuje značilne okoliščine 29

30 delovanja, med katerimi so bistveni narava občinstva, narava sporočanjske izkušnje in narava sporočevalca«. (Wright, 1999:77) Občinstvo mora biti veliko, raznovrstno in anonimno, sporočanje javno, hitro in minljivo ter organizirano. (glej Wright, 1999:77-79) V nadaljevanju se sprašuje o pomenu socializacijskih dejavnosti, ki potekajo skozi množično sporočanje.»lahko bi trdili, da je ena od neugodnosti za posameznika v tem, da občila razosebljajo socializacijo. David Riesman opaža, da občila ne morejo prilagajati moralnih naukov pravljic, ki jih posredujejo, sposobnostim posameznega poslušalca, kar je mogoče pri medosebnem pripovedovanju zgodb.«(wright, 1999:86) Iz navedenega bi lahko rekli, da Wright za razliko od Lazarsfelda in Mertona knjigi ne pripisuje funkcije množičnega sporočanja, ampak jo prej uvršča med»tradicionalna občila«. Kot množična občila pa navaja televizijo, film, časopise, stripe ipd. Podobno tudi Francoz Pierre Sorlin v knjigi Mass Media, ko govori o začetkih medijev s širjenjem preprostih novic majhnemu krogu ljudi, nikjer ne omenja knjige. Sicer govori o tisku (press), vendar s tem misli predvsem na časopisje. Po Sorlinu so 'množični mediji'»vplivna in široko razširjena občila«(sorlin, 1994:2), njihovo glavno vodilo pa je dobiček. V knjigi Sociologija ključni pojmi in dejstva Stephena Moora, ki jo nekateri uporabljajo za učbenik za srednje šole, lahko najdemo v poglavju Množični mediji naslednjo razlago:»izraz množični mediji zajema vse načine komuniciranja enega vira z veliko množico ljudi. Mednje sodijo časopisi, televizija, radio, kino, gramofonske plošče, video.«(moore, 1991:104) Heinz Buddemeier v svojem delu Življenje v umetnih svetovih med množične medije šteje tiskovne medije (knjiga, časopis) in elektronske medije (radio, televizija). Na osnovi latinskega izraza 'medium', iz katerega izhaja beseda 'medij' in ki pomeni sredino, središče oziroma posrednika (glej Verbinc, 1976:441), Buddemeier opozarja, da množični mediji»niso /zgolj/ posredniki«(buddemeier, 1996:7). Govori o naravnih posrednikih, ki so čutila in jezik, brez katerih»bi bila kakršna koli tehnična sredstva brez moči. Tehnični /(elektronski)/ mediji pravzaprav ne počno nič drugega, kot da razkrojijo celostno součinkovanje čutil, s čimer je posameznim čutilom omogočeno, da sprejemajo zaznave s krajev, na katerih telo in preostala čutila sploh niso prisotni.«(buddemeier, 1886:9). 30

31 3.2 Pravljice v tiskanih medijih Knjige Najprej naj se zaustavim pri zgodovini tiska nasploh. Obdobje renesanse je bilo za Evropo in posledično za ves svet izjemno pomembno. Zgodili so se veliki preobrati in premiki na političnem, umetnostnem, znanstvenem in gospodarskem področju skratka, začela se je nova doba, novi vek. Med mnogimi izumi, ki so tako rekoč obrnili svet na glavo, se je 'zgodil' tudi izum tiska oziroma množične proizvodnje besedil in ilustracij. Tiskanje so sicer poznali na Kitajskem že v 8. stoletju, v Evropi pa smo ga z Gutenbergovim izumom dobili okoli leta Zgodil se je neverjeten obrat knjiga je postala množični prenosnik velikih idej, učenosti, ki se je pretakala po Evropi. Od druge polovice 15. do začetka 17. stoletja je število knjig, zlasti grških in latinskih klasikov pa tudi italijanskih humanistov, strmo naraščalo. Knjiga je tako postala prenosnik starih in na novo nastajajočih misli, idej, zgodb, čustev in vsega, kar se je dalo zapisati. Postala je del kulturne dediščine. Skozi zgodovino knjige so bile te deležne tudi cenzure. Znani so najrazličnejši seznami prepovedanih knjig, marsikje so knjige gorele na grmadah, gorele so knjižnice... In to vse zaradi»romantične«predstave»o moči, ki jo imajo knjige na ljudske množice«(lavrenčič Vrabec, 2002:47). Zanimivo je, da je J. J. Rousseau v svojem tekstu Emile ali O vzgoji obsodil knjige kot škodljive za otroke. Danes vemo, da bi bil človek brez knjig duhovno reven. V prejšnjem poglavju (3.1) sem navedla, kako opredeljujejo množične medije različni priročniki. Poglejmo, kako je s knjigo. Starejše izdaje različnih leksikonov, enciklopedij in podobnih priročnikov navajajo kot množične medije izključno televizijo, radio in časopisje. Izjema je Meyersov nemški enciklopedični slovar iz leta 1975, ki med množične medije šteje tudi knjigo. Nekateri sicer namesto časopisja navajajo tisk, vendar predvidevam, da v tem izrazu načeloma niso vključene knjige. Šele ob pojavu novejših medijev je opazen premik v navajanju širšega razpona vrst množičnih medijev. Med temi preseneča nemški ilustrirani slovar iz leta 2001, ki poleg časopisov, radia in televizije navaja le še film in Internet. Iz tega sledi, da je funkcija knjige kot množičnega medija pogosto še vedno v ozadju. Videti je, kot da 'hitri' čas ni naklonjen 'počasnim' medijem. In knjiga je 'počasen' medij, saj v njej zapisana»literatura prinaša vračanje trajanja, ko človek sam sede in prebere knjigo ali pesem v resničnem času«(birkerts v Košir, 2001:43). 31

32 Knjiga 'medij' za pravljice Knjiga je nedvomno»klasična kulturna dediščina«(vuk, 1977:46) in je zato v poplavi drugih, novejših in sodobnejših množičnih medijev na prvi pogled v ozadju. Videti je, da jo že nekaj časa najbolj ogroža televizija. O njej bom spregovorila v naslednjem razdelku. Tukaj si poglejmo, kakšna je funkcija knjige kot (sodobne) 'pripovedovalke pravljic'. Povedala sem že, da se pravljica preneha spreminjati šele, ko je zapisana. Z zapisom torej dobi svojo končno podobo. Zato nekateri teoretiki t. i. klasične pravljice (npr. Grimmove pravljice) trdijo, da sodijo v»specifični žanr knjižne pravljice«(poudarila P. K.) (nemško Buchmärchen, angleško literary folk tale) (Ilc, 1999:430). Te naj bi nastale z načrtnim zbiranjem in predelavo ljudskega gradiva in naj bi v sebi nosile univerzalne vrednote, resnico, moralo in tako bile idealen pripomoček za vzgojo in socializacijo mladih. Poudariti je treba, da se je v renesansi pojavilo novo razumevanje otroka, otroštva in posledično vzgoje. Zato ne preseneča, da se je od konca 17. stoletja (Perraultova zbirka) dalje razvijala tudi 'knjižna pravljica' ali 'literarna pravljica'. Ta zvrst prav zaradi okoliščin nastanka implicira nekaj slabega, češ da je folklorno gradivo prečiščeno, predelano in prirejeno 11, da je spremenjeno v»nekakšen družbeni kodeks vzgojnih priporočil in predpisov, v skladu s katerimi naj bi se vedli mladi ljudje oziroma otroci«(ilc, 1999:437). Dejstvo je, da se je prav s knjižno pravljico oblikoval vzorec za neko novo vrsto literature literature za otroke, ki je nedvomno drugačna od t. i. literature za odrasle. Jasno je tudi, da so začetki teh knjižnih pravljic bili»družbeni kodeks«vzgoje. Otroška literatura ima svoje zakonitosti in v vsakem obdobju so nastajale in nastajajo oblike, ki so prilagojene duhovni podobi tega obdobja človekovega življenja. In prav s pojavom otroške literature se je povečal pomen ilustracij v knjigah. Pravzaprav si je mladinske knjige, še manj pa otroške, danes težko predstavljati brez ilustracij. Ilustracije pa so dobre ali slabe. Kar pomeni, da otroku lahko dodatno vzbudijo ali omejijo domišljijo. Res je, da ilustracija kakršna koli že na nek način omejuje bralčevo predstavo s predstavo, ki si jo je o nekem delu ali junaku ustvaril ilustrator (ali več ilustratorjev, združenih v studiu). Vendar pa dobre ilustracije, ponavadi dokaj preproste, 11 Ljudska pravljica, ki je krožila od ust do ust, je bila nedvomno eden»najbolj demokratičnih in subverzivnih žanrov«(ilc, 1999:430), saj je govorila tudi o grozljivih temah kot so spolnost, grobo nasilje, bolezni in trpljenje. In 'knjižne pravljice' imajo velikokrat malo skupnega s to tradicijo. To dokazuje tudi Clarissa Pinkola Estés, ki v knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi meddrugim opozarja na»čiščenje«bratov Gimm in njunih posnemovalcev:»stare poganske simbole so prekrili krščanski, tako da se je stara zdravilka spremenila v zlobno čarovnico, duh je postal angel, iniciacijska tančica je prešla v robček, deklico z imenom Lepa /.../ so preimenovali v 32

33 lahko (p)ostanejo večne (npr. Čebelica Maja). Obstajajo pa tudi primeri, ko sicer večini zelo všečne, včasih pretirano okičene, polne pisanih barv, z lepimi obrazi dobrih likov in grdimi obrazi negativnih ilustracije tipa Walt Disney ravno tako postanejo večne, vendar običajno tako, da ne pustijo nobenega praznega prostora v (otrokovi) domišljiji. SLIKA 1 SLIKA 2 Primera dveh 'večnih' ilustracij. Čebelica Maja (sl. 1) (Bonsels-Zuijo Enterprise Company Tokio, Nippon Animation, Apollo Film Wien) in Sneguljčica in sedem palčkov (sl. 2) (Grimm-Disney). Ljudske pravljice so, odkar so bile prvič zapisane, postale del književnosti. Danes niso več tako priljubljene, kot so bile včasih, ko ni bilo tako bogate izbire avtorskih pravljic in predvsem t. i. sodobne realistične literature za otroke, ki»z natančnim odslikavanjem realnega sveta omogoča današnjim otrokom hitrejše odraščanje«(štampe Žmavc, 2000:51). Kaže, da pravljice niso več 'moderne' in da je bolje neposredno prikazovati težave, s katerimi se spoprijemajo otroci, in ne več s pomočjo simbolov. Ravno za ljudsko pripoved je danes še največ prostora prav v knjigah. Pravljičarka Anja Štefan pravi:»tisto, kar je bilo najdeno kot živa govorjena beseda, mora če naj se med ljudmi ohrani zaživeti kot zapisana beseda, torej književnost.«(štefan, 2000:81) Knjiga torej ostaja pomemben 'medij' za pravljice. O tem se bomo prepričali še ob rezultatih ankete v nadaljevanju. Schmertzenreich, Žalostno. Seksualne prvine so opustili. Bitja in živali pomočnike so pogosto spremenili v demone in bavbave.«(pinkola Estés, 2002:16) 33

34 Naj se ustavim še pri slikanici, ki največkrat predstavlja prvi stik človeka s knjigo. Slikanica je zvrst knjige, v kateri se prepletata (literarno) besedilo in ilustracija, ki skupaj tvorita celovito informativno in estetsko sporočilo. Slikanica ni zgolj ilustrirana knjiga, ampak je»povsem samosvoj knjižni organizem s posebno notranjo urejenostjo, ki sledi specifičnim zakonitostim lastne, se pravi slikaniške knjižne zvrsti«(kobe, 1978:18). Slikanice so večinoma namenjene otrokom v predbralnem in zgodnjem bralnem obdobju, kljub temu pa pogosto posegajo po njih tudi starejši, predvsem zaradi ilustracij. Slovenci imamo namreč veliko odličnih, svetovno priznanih ilustratork in ilustratorjev in najbrž ni človeka, ki ne bi ob recimo Kovičevem Mačku Muriju pomislil na črnega muca Jelke Reichman ali Grafenauerjevem Pedenjpedu na dečka, ki ga je narisal Marjan Manček, ali Juretu Kvak-kvak Saše Vegri kot ga je videl Kostja Gatnik ali tudi Makarovičevi Sapramiški, ki jo je upodobila Marija Lucija Stupica idr. Vprašanje ilustracije je zelo široko, zato se tukaj ne mislim ukvarjati z njim. Menim pa, da bi bilo dobro omeniti vsaj, kakšen naj bi bil njen pomen znotraj slikanice. Ilustracija naj bi izražala tako sledenje (literarnemu) besedilu z mislijo na naslovnika kot tudi avtorjevo svobodo in njegov odnos do snovi, ki jo slika.»dober ilustrator deluje kot vesten scenograf ali kostumograf, ki sodeluje z osnovnim literarnim delom in ne zakriva njegovih idej.«(rajković, 1977:63) Slikanica kot zvrst je mnogovrstna, kar pomeni, da obstajajo različne tipologije slikanic. Marjana Kobe loči različne tipe glede na: a) zahtevnostno stopnjo (ločimo 1. T. i. kartonsko zapogljenko ali leporello, ki še nima oblike prave knjige in je običajno še brez besedila, 2. 'Pravo' knjigo s trdimi kartonastimi listi, v kateri so krajša besedila, osnova pa je še vedno ilustracija, in 3. 'Pravo' knjigo s tankimi listi, ki»otroka že uvaja v svet 'prave' besedne umetnosti«); b) ustvarjalni postopek (ločimo 1. Avtorsko slikanico, ki je v celoti delo ene osebe, 2. Slikanico dveh avtorjev, ki stalno sodelujeta, in 3. Slikanico dveh avtorje, ki nista stalna sodelavca); c) notranjo urejenost (ločimo 1. Klasično slikanico, v kateri sta besedilo in ilustracija ločena, 2. Slikanico, kjer ilustracija 'zleze' med besedilo, in 3. Slikanica, kjer sta besedilo in ilustracija popolnoma prepleteni) in d) izbor besedila (slikanice, ki zajemajo iz ljudskega blaga, iz klasičnih in sodobnih avtorskih pravljic, basni, ugank, poezije za otroke, iz fantastičnih in realističnih zgodb). (glej Kobe, 1978) 34

35 3.2.2 Časniki, časopisi, revije Tehnično bi za pravljice v časnikih, časopisih in revijah lahko rekli, da veljajo enaka pravila kot pri knjigah. Gre za tiskano besedo, le da so ti množični mediji kronološko gledano mlajši od knjige. Vedno bolj znanstveno usmerjeno 18. stoletje ni bilo pomembno samo zaradi razcveta romana in knjige nasploh. Pomembna je bila tudi druga veja pisanja časnikarstvo. Tako so je širile novice in zabava. Izdajanje časnikov je bilo obrtniško, kar pomeni, da je bil glavni cilj uporabna, ne pa tržna vrednost. V 19. stoletju je tisk doživel mnogo tehničnih sprememb in izumov (npr. pridobivanje papirja iz lesa, parni tiskarski stroj, telegraf, telefon...), ki so najbolj vplivali prav na časopisje 12. Spremenil se je tudi prvotni cilj: dokončno je merilo tiskanja in izdajanja časopisja postal trg. Kakšen je status pravljic v časopisju? Zagotovo lahko trdim, da se dnevnem časopisju pravljice ne pojavljajo. Drugače velja za različne strokovne publikacije in revije ter časopise, namenjene posebnim starostnim ali interesnim skupinam, ki največkrat izhajajo mesečno ali nekajkrat letno. Tako se posamezne pravljice in še to največkrat sodobne pojavljajo v otroških revijah (Cicido, Ciciban, Zmajček, Trobentica, Pikapolonica, Čukec), t. i. družinskih revijah, literarnih revijah 13 in različnih drugih strokovnih revijah 14 (revije za etnologijo in folkloristiko, za mladinsko književnost in knjižno vzgojo, za vzgojo in šolstvo, za jezikoslovje ipd.). Včasih so v nekaterih časopisih oziroma revijah objavljeni razpisi za izvirne pravljice. Ta poteza uredništev je hvalevredna, saj prvič, spodbuja ljudi k ponovnemu odkrivanju pravljičnega sveta, drugič, daje priložnost uveljavitve še neznanim avtorjem, in tretjič, v literaturo za otroke prinaša sveže ideje. Zaradi velikega števila pravljic, ki niso vse enako kakovostne, se v uredništvih odločajo izbrati le najboljše in te primerno nagraditi. Naj navedem nekaj primerov revij oziroma periodičnega tiska, v katerih lahko vedno ali vsaj pogosto najdemo pravljice: - Revije za otroke: na primer Cicido in Ciciban predstavljata prvi stik otroka s periodičnim tiskom. Prva je namenjena otrokom od 2. do 5. leta starosti, druga pa starostni skupini od 6. do 8. let. Ciciban ima že skoraj 60. letno tradicijo, saj izhaja že od leta Cicido pa je nastal šele leta V obeh mesečnikih je poudarek 12 S tem izrazom bomo označevali časopise, časnike in revije. 13 Glede na to, da pravljice literarnoteoretično spadajo med mladinsko literaturo, se v literarnih revijah, ki se ukvarjajo večinoma z nemladisnko literaturo, ne pojavljajo pogosto. 14 V teh primerih gre večinoma za teoretično ukvarjanje s pravljicami, redko se pojavijo tudi pravljice same. 35

36 na pravljicah in drugih zgodbah ter pesmicah in ugankah, ki so opremljene z ilustracijami. Tako se otroci srečujejo z besedo in s sliko, kar je podobno slikanicam. Prednost revij za otroke so različne igrice, didaktične naloge, križanke ipd., ki pripomorejo k aktivnejši otrokovi udeležbi. - Družinske revije: na primer Otrok in družina je revija z več kot 50. letno tradicijo. Namenjena je staršem, njihovim otrokom, vzgojiteljem ter pedagoškim delavcem v vrtcih in šolah. Poleg strokovnih člankov je na straneh, namenjenih predvsem otrokom, moč najti najrazličnejše zgodbe, pravljice, igre, uganke itn., ki so podobno kot že omenjenih otroških revijah namenjene predvsem širjenju znanja in vzpodbujanju ustvarjalnosti. - Serijska publikacija Otrok in knjiga za razliko od zgoraj naštetih ni namenjena otrokom, saj je strokovna revija, ki se ukvarja z vprašanji mladinske književnosti in književne vzgoje. Izhaja že preko 30. let, od leta 1977 dvakrat na leto. Kljub temu da so v njej predvsem strokovni prispevki oziroma razprave, ki obravnavajo mladinsko literaturo kot del literarne vede, v njej najdemo tudi intervjuje, ocene in kritike književnih del, novice o nagrajenih pravljicah, pravljičarjih, ilustratorjih in včasih celo kakšno krajšo pravljico. 3.3 Pravljice v elektronskih medijih Televizija in film Televizija je medij, ki je zelo privlačen za mnoge, predvsem za otroke. Vili Vuk trdi, da predstavlja televizija nujno stopnjo»v človekovem vizualnem čutenju in spoznavanju sveta«, saj»/z/ačetni koraki otrokovega vstopanja v spoznavanje sveta temeljijo v podobi. Skozi likovno interpretacijo zgodb /.../ se otroka najprej oprijemlje nerealen svet, zapisan z intenzivnimi in poudarjenimi barvami«(vuk, 1981:42) Novi avdio-vizualni načini komuniciranja, ki se vedno bolj intenzivno pojavljajo, povzročajo, da postajajo človek (lahko mu rečemo človek elektronske dobe), njegovo dojemanje sveta in družba drugačni. Televizija po priljubljenosti splošnega človeškega okusa močno vodi pred vsemi drugimi mediji. Tukaj se ne bom ukvarjala s problemom, zakaj je tako, ampak bom pogledala, kaj je tisto, kar dela programe za otroke (znotraj teh seveda mislim predvsem na tiste dele programov, ki prikazujejo najrazličnejše pravljice) na televiziji tako privlačne. 36

37 Zgodbe s televizijskega ekrana ali filmskega platna so prilagojene zakonitostim teh vizualnih medijev. Brano/govorjeno besedilo ni več najpomembnejše, pomembnejše postanejo podobe. Pri televiziji dobimo občutek, da besedilo spremlja sliko, medtem ko je pri knjigah ravno obratno: slike/ilustracije spremljajo besedilo. Če vzamemo, da je bilo prvotno ljudsko gradivo govorjeno in da je čar pravljic in njej podobnih zvrsti v besedi, potem je jasno, da pomeni televizija v tem smislu siromašenje besednega dela pravljic, ki še najbolj razvija (otrokovo) domišljijo.»lahko bi pomislili, da je pradavna magija v pravljicah nekoliko obledela ob sodobnih pravljicah, ki nam jih kar naprej ponuja mešalec možganov mali ekran.«(umek, 1992a:7) Slike, podobe, videz so stvari, ki danes privlačijo. V sodobnem svetu je cilj biti čim bolj 'idealen' v vseh pogledih imeti idealno službo, idealno družino, idealno postavo, idealno otroštvo... Človek je lačen podob, s katerimi se lahko identificira, in za potešitev njegovih želja skrbi celoten sistem množične potrošniško naravnane produkcije. Svet pravljične domišljije, ki je prvotno omogočal stik s samim seboj, premislek o samem sebi, o strahovih, težavah, postane v potrošniško orientiranih elektronskih medijih prijetno domišljijsko doživetje in beg pred resničnostjo. Te potrošniško prilagojene pripovedi (npr. Walt Disneyjeve predelave, različni supermani, močna dekleta, Barbie ipd.) sicer»po številnih nepredvidljivih zapletih vendarle predstavljajo zmago neke oblike dobrega nad zlim in tako spodbujajo mero optimizma, ne ponujajo /pa/ sprejemljivih možnosti za razumevanje realnega sveta«(grosman, 2002:35). Izrazno sredstvo televizije in filma je torej najprej slika in nato še beseda. Izdelki, namenjeni avdio-vizualnim medijem, torej predvsem prikazujejo in manj pripovedujejo. Ti izdelki so, ne glede na svojo izvorno obliko, prilagojeni prav temu prikazovanju. Na televizijskih zaslonih se pravljice in njej podobne zvrsti pojavljajo v obliki risanke, lutkovne igrice, igranega filma ali najredkeje kot neposredna pripoved. Risanke oziroma risano-animirani filmi so ena najbolj razširjenih oblik prenosa pravljičnih vsebin na televiziji. Daleč najbolj prepoznavne so risanke Walta Disneyja, ki je meddrugim posegel tudi v zakladnico klasičnih knjižnih pravljic, in t. i. animeji japonska risana produkcija v katerih je najpomembnejša učinkovita upodobitev zgodbe. Risanke imajo lahko obliko celovečernega filma ali nadaljevank oziroma nanizank. Lutkovne igrice oziroma lutkovne pravljice so sicer manj razširjene od risank, vendar v otroškem programu dokaj pogoste. Njihova glavna značilnost so lutke. Največkrat gre za posnetek lutkovne predstave iz kakega gledališča, včasih pa so to prav za televizijo 37

38 prirejene pravljice ali zgodbe. Ena najbolj odmevnih tovrstnih domačih lutkovnotelevizijskih pravljic so bile Zverinice iz Rezije iz sredine 70. let 20. stoletja. Kot primer tuje lutkovno-televizijske oddaje, ki je vključevala tudi prvine pravljic, pa naj navedem do še pred nekaj leti zelo popularne, danes pa že skoraj pozabljene Telebajske. Pravljice v obliki igranih filmov so pri nas dokaj redki. Najbolj znane pravljične filme posnamejo v Hollywoodu, vendar so ti velikokrat tako spremenjeni, da posamezni deli zgodbe izgubijo svojo prvotno obliko 15. Že od samih začetkov filmske umetnosti so bile klasične pravljice pogost predmet ekranizacije. Tako so v Združenih državah že leta 1902 posneli prvi nemi film o Sneguljčici. Neposredna pripoved pravljic je na televiziji zelo redka prav zaradi prej omenjene pomembne televizijske funkcije prikazovanja. Pripovedovalec zgodb mora biti v tem primeru igralec, ki z različnimi pripomočki ali obrazno mimiko ohranja napetost pripovedi. Televizijska pripoved mora biti gledljiva. Pri nas je skoraj edini in najbrž najbolj uspešen primer takšnega podajanja pravljic oddaja Pravljice Mike Make. In kako je s pravljicami oziroma njenimi televizijskimi različicami na slovenski nacionalni televiziji (TV SLO) in na konkurenčni komercialni televiziji (POP TV)? Tako na TV SLO kot na POP TV lahko vidimo risanke in pravljične filme. Na otroškem in mladinskem programu TV SLO pa za razliko od konkurenčne televizije posvečajo več prostora tudi igranemu programu in lutkovnim igram. Risankam so na obeh televizijah namenjeni posebni časovni bloki. Na primer: na TV SLO z risankami že več kot 20 let polni nedeljska jutra oddaja Živ Žav. Na Uredništvu animiranih oddaj trdijo, da so vse risanke (tudi tiste, ki se vrtijo čez teden)»vsebinsko in likovno skrbno izbrane«16. Nedvomno so med TV SLO in POP TV, vsaj kar se otroškega programa tiče, opazne razlike. Prvič, glede izbora risank, in drugič, glede kakovosti sinhronizacije. Na nacionalki naj bi bilo namreč prvotno merilo kakovost, na komercialni televiziji pa priljubljenost oziroma konkurenčnost na trgu. 15 Zadnji primer (sicer kanadskega) televizijskega filma o Sneguljčici iz leta 2001 (Snow White: The Fairest of Them All), ki so ga pred časom vrteli na SLO 1, kaže na svobodo filmskih ustvarjalcev in popačenje zgodbe, ki jo poznamo pri bratih Grimm. V tem filmu so na primer uvedeni novi liki (pošast in njegova sestra, katero spremeni v hudobno samovšečno mačeho), novi elementi, ki spremenijo logiko zgodbe, ipd ( ) 38

39 Knjiga vs. televizija Na tem mestu bi bilo ustrezno pogledati, kakšno 'rivalstvo' je med knjigo in televizijo. Kar se tiče slikovnega oziroma vizualnega dela, bi lahko trdili, da televizija presega knjigo. Najbolj tipičen primer tega je televizijska risanka v primerjavi s slikanico.»/n/e le zato, ker je slika živa, animirana, temveč zlasti zaradi številnih drugih možnosti, ki jih televizijska ali filmska slika uveljavlja /.../ Podoba v slikanici je statična«(vuk, 1981:42), na televiziji pa ne. (Mladi) bralec/gledalec slikanice si sam odmerja čas za opazovanje podob in pri tem zaznava različne podrobnosti, ki jih med hitrim menjavanjem na elektronskem mediju lahko niti ne opazi. Bruno Bettelheim očita elektronskim medijem (predvsem televiziji in filmu), da otroke zalagajo s predelanimi, poenostavljenimi in z olepšanimi inačicami pravljic, kjer»pravljice spreminjajo v plehko zabavo«(bettelheim, 1999:33). Dejstvo je, da je veliko ekraniziranih pravljic, ki spadajo med pravljično klasiko, odeto v nova oblačila, ki naj bi bila čim bolj všečna čim širši publiki. Vsekakor ima filmska ali televizijska predelava kakršnega koli literarnega dela lahko pozitivne in negativne učinke. Med pozitivne sodi dejstvo, da se zaradi predvajanja posameznega dela na literarni osnovi zbudi zanimanje za samo literarno delo in se s tem poveča branje tega dela. Po drugi strani pa sta pomembna izbor literarnih predlog in zlasti način oziroma kakovost predelave. To velja tudi za ekranizirane pravljice. Danes so otroci izpostavljeni množici najrazličnejših programov (npr. celodnevni TV kanali risank, oddaje, namenjene otrokom ipd.). Veliko od teh je dobrih, veliko pa tudi slabih. Ne glede na to pa otroke, katerih»selektivnost /je/ še vprašljivejša /od selektivnosti odraslih/, živa slika priklepa nase s tako močjo, da bi si radi ogledali vse, kar prikaže televizijski ekran«(vuk, 1977:46). Zato je tudi vpliv televizijske pripovedi veliko večji kot je vpliv pripovedi iz knjige, saj bralec šele s procesom branja in svojo domišljijo»opomenja besedilo«(grosman, 2002:35). Žive slike in najrazličnejši vizualni učinki na ekranih in platnih sicer popolnoma zadovoljijo (otrokove) potrebe po čutnih dražljajih, vendar ne puščajo možnosti samostojnemu»opomenjanju«videnega. Odnos 'televizija proti knjigi' je na prvi pogled bolj»sovražen kot prijateljski, prej v škodo knjigi kot televiziji«(vuk, 1977:48). Televizija je že v svojih začetkih odvzela publiko predvsem drugim kulturnim ustanovam (gledališču, operi in konec koncev tudi knjigi), a se ta trend ni obrnil popolnoma v prid televizije. Kot pravi v nadaljevanju Vuk:»vizualni sistem gotovo ne uničuje klasičnega, če znamo to dediščino pravilno vključiti v nove okvire«(vuk, 1977:48). Kar pravzaprav pomeni, da se s pomočjo televizije lahko 39

40 doseže drugačen, bolj pozitiven odnos do klasičnih sistemov predvsem do knjige. Gre za neke vrste simbiozo dveh na videz nezdružljivih medijev. SLIKA 3 SLIKA 4 Primer popularne televizijske risanke (sl. 3), ki privlači z barvitostjo in animirano sliko, in primer slikanice, ki zaradi statične slike omogoča, da si bralec/gledalec sam odmerja čas branja/gledanja (sl. 4) Elektronski nosilci zvoka in slike (DVD, video) Vedno bolj razviti elektronski nosilci zvoka in slike prav tako kot televizija omogočajo in spodbujajo širjenje vizualno podprte pripovedi. Za razliko od televizije pa je z njimi uporabnikom omogočen dostop do posameznih vsebin ob kakršnem koli času. Pogoj je le ustrezna tehnična oprema Radio Radiu kot starejšemu mediju od televizije manjka bistvena lastnost, ki privlači predvsem mlajše. To je slika. Radio je medij, ki se poskuša najbolj približati primarni oziroma osnovni obliki prenosa pravljic, tj. živemu pripovedovanju. Pozitivna lastnost radia je ta, da v večji meri kot televizija sproža poslušalčevo domišljijo. Po drugi strani pa ima tudi slabe strani, saj je kljub izjemno kakovostni izvedbi igralcev, ta pripoved včasih precej neosebna. Vzgojiteljice iz vrtca trdijo, da imajo otroci raje, če jim pravljico berejo/pripovedujejo one same, kot da jim zavrtijo posnetek. Omembe vredno mesto si zaslužijo radijske igre za otroke in glasbene pravljice. Za radijske igre za otroke velja enako kot za radijske igre (za odrasle), le da so namenjene otrokom in so vsebinsko temu prilagojene. Radijske igre so napisane prav za radio, zato so 40

41 oblikovane z vsemi akustičnimi pripomočki. Osredotočene so na besedo, glasove in zvočnost besed. Igor Grdina pravi:»radijska igra, ki je /.../ igra za radio, torej 'za zvok' je nekakšen križanec med literaturo in glasbo, med besedo in zvokom. /.../ je nekaj drugega kot pesem ali pripoved...«(grdina v Saksida, 1998:150). Rosanda Sajko jo definira kot zvočno-besedno umetnino,»ki se oblikuje s povezovanjem govorjene besede in tehničnih elektroakustičnih sredstev«(sajko, 2000:24). V radijskih igrah za otroke, ki so v primerjavi z radijskimi igrami za odrasle slabo teoretsko obdelane, je lahko tudi glasba, vendar je te za razliko od glasbenih pravljic praviloma manj. Glasbene pravljice temeljijo na glasbi oziroma pétih pesmih, vsebujejo pa tudi»prvine literarne zvrsti«. Njihov namen je meddrugim tudi to, da se»otrok ob /njih/ nauči peti pesem«(golob v Saksida, 1998:18). In kako je s programom za otroke, ki na kakršen koli način vsebuje pravljice, na nacionalnem radiu? V Pravilniku o merilih za opredelitev vsebin lastne produkcije, ki jih določa zakon o medijih (glej Uradni list RS, št /2002, str. 8432) piše, da morajo otroške in mladinske vsebine na radijskih (in televizijskih) programih meddrugim vsebovati tudi otroške ali mladinske tematske oddaje, literarne delavnice, prenose prireditev za otroke ali mladino, pravljice itd. Pogledala sem, kako je s pravljicami na Radiu Slovenija in osredotočila na programe, namenjene predvsem mlajšim poslušalcem (vrtec in osnovna šola). Programe in oddaje za otroke je moč slišati na 1. programu nacionalnega radia. Omeniti velja naslednje: vsakodnevni oddaji Dobro jutro, otroci in Lahko noč, otroci, tedensko oddajo Radijska igra za otroke ter mesečno oddajo Veseli tobogan. V prvih dveh se poslušalci srečujejo s pravljicami iz domače in svetovne literature skozi pripoved slovenskih gledaliških igralcev in igralk. Tedenska oddaja skrbi za najbolj 'radijsko' zvrst pravljic radijsko igro za otroke. Pri tujih in domačih igrah sodelujejo priznani režiserji, gledališčniki, glasbeniki, tonski mojstri... Prvo slovensko radijsko igro za otroke Zvezdico Zaspanko je napisal Frane Milčinski Ježek leta in jo kasneje za (takrat) Radio Televizija Ljubljana tudi zrežiral. Ta radijska igra je še danes zelo priljubljena, zato jo velikokrat srečujemo tudi kot lutkovno igro na gledaliških odrih. Zapisana pa je tudi v knjigi, na video trakovih in elektronskih nosilcih zvoka. Zadnja oddaja Radia Slovenija, ki jo želim omeniti, je, mesečna, več kot uro dolga in najstarejša radijska oddaja za otroke, Veseli tobogan. V njej sodelujejo otroci, ki se predstavljajo kot glasbeniki, recitatorji, pesniki, pripovedovalci ljudskega izročila ipd. 41

42 SLIKA 5 Ilustracija s prve strani avdio kasete prve slovenske radijske igre za otroke. Skratka, lahko trdim, da nacionalni radio pokriva potrebe, ki so določene v prej omenjenemu Pravilniku, in da skrbi za poslušalce-otroke. Druga zgodba pa je, kakšno poslušanost imajo našteti programi. Raziskava medijev, ki jo je opravila Mediana za leto 2002, kaže, da je odstotek poslušalcev prvega programa Radia Slovenija (A1) za starostno skupino od 10. do 14. leta (mlajših v raziskavo niso zajeli) samo 2,1%. Največ poslušalcev programa A1 spada v skupino od 60 do 75 let (36,3%). Zanimivo pa je, da gledanost prvega televizijskega programa (TV SLO 1) med najmlajšimi tudi ni pretirano visoka, je pa odstotek višji kot pri radiu. Gledalcev TV SLO1 od 10. do 14. leta je 4,2%. (glej Mediana, 2002) Ti podatki dokazujejo, da so radijski programi za otroke manj priljubljeni (najbrž zato, ker so za otroke manj privlačni) kot televizijski Elektronski nosilci zvoka (zgoščenke, avdio kasete) Enako kot velja za elektronski nosilce zvoka in slike tudi malo starejši nosilci zvoka omogočajo uporabnikom dostop do posameznih vsebin ob kakršnem koli času. Včasih na avdio kasetah, danes bolj na zgoščenkah lahko najdemo glasbene pravljice, za radio prilagojene pravljice oziroma radijske igre za otroke ipd. Te so namenjene zlasti najmlajšim, ki še ne znajo brati sami, slabovidnim in slepim ter seveda vsem, ki si ob poslušanju krepijo domišljijo. 42

43 3.4 Pravljice v novih medijih Pravljice in računalnik Marsikdo bi se lahko ob tem naslovu lahko vprašal: kaj pa imajo skupnega pravljice in računalniki? Priznam, tudi sama na začetku temu problemu nisem posvetila velike pozornosti, prav zaradi vnaprejšnjega nepovezovanja teh, na prvi pogled tako različnih tem pravljic in računalnikov. A vendar pravljice obstajajo tudi v svetu računalnikov. Najbolj tipičen primer, kjer lahko najdemo pravljice, so računalniške igrice, saj velikokrat spominjajo na različne pravljice. Zdi se, da je med mladimi/otroci prav ta medij uspešnejši tekmec knjigi in celo televiziji. Kot pravi Bogdan Novak:»Vsaka zanimiva igra naredi nekaj škode knjigi in branju.«(novak, 1998:71) Računalniške igrice so izjemno barvite, napete, nestatične, hitre, tridimenzionalne in zato še privlačnejše od televizije. Prav tako imajo zgodbo. Novak še trdi:»igrica ima isto kot pravljica: otroku nudi varnost. V pravljici s srečnim koncem. V igrici si lahko osvojeni položaj spraviš in če izgubiš življenje, se vrneš na ohranjeni položaj. V bistvu je to isto.«(novak, 1998:72) Vendar, ali je res isto? Novak še govori, da je pravzaprav tudi z drugimi mediji podobno pri vseh gre za»pripovedovanje zgodbe«. Razlika, da je le v nosilcu medija: knjiga je na papirju, gledališka predstava na odru, film na celuloidnem ali elektronskem zapisu, televizija na elektronskem zapisu, računalniška igrica pa na zgoščenki. (glej Novak, 1998:72)»Pripovedovanje zgodbe«to drži, vendar vprašanje je, na kakšen način? S kakšnimi sredstvi? Kljub dejstvu, da naj bi računalnik združeval»vse doslej znane medije: govor, igro, tisk, sliko in zapis zvoka /in/ bi moral biti najbolj idealen prenosnik vseh vrst umetnosti«(novak, 1998:72), ne smemo pozabiti, da bolj ko se približujemo privlačnemu računalniškemu virtualnemu svetu, bolj se vse dogaja zgolj v naših glavah in bolj smo oddaljeni od sočloveka prihaja do»vedno večje socialne izolacije«(kordigel, 1996:28). Zagovorniki računalniških in drugih elektronskih iger trdijo, da naj bi bile igre veliko bolj kreativne od golega poslušanja pravljic. Da so 'igralci' bolj neposredno vključeni v dogajanje. Da. Toda, ali vnaprej napisani programi čisto zares spodbujajo domišljijo? Metka Kordigel trdi, da»/o/trok toka dogajanja ne izbira s svojo domišljijsko kreativnostjo, /da/ možnosti ne izbira v skladu s svojimi željami«, ker da je variabilnost v računalniški igri»mišljena izključno kot kazen za napako«(kordigel, 1996:41). Prav tukaj se pokaže vidik računalniških iger, ki je izjemno podoben pravljicam. Računalniške igre imajo le eno pot do cilja. Kar pomeni, da se morajo 'igralci' držati pravil, če želijo 43

44 priti na konec. In zgolj»pridnim, vztrajnim in ubogljivim«bo uspelo. To pa je, pravi Kordigelova, tudi»temeljno sporočilo pravljice, katere najvišji moralni kodeks je: biti priden, spoštovati prepovedi in zapovedi«(kordigel, 1996:43). S tem se ne morem popolnoma strinjati, saj niso vse igrice enake. Obstaja veliko različnih tipov računalniških iger: od pustolovskih, strateških, športnih, akcijskih do arkadnih in miselnih iger pa iger s kartami in t. i. iger vlog (role playing games). Med slednje spadajo t. i. fantasy role playing (fantazijske igre vlog), ki so še najbolj podobne pravljicam. Nekateri to vrsto igric primerjajo z radiom oziroma radijskimi igrami pred nastankom televizije, ko so ljudje pripovedovanje, žive dialoge in zvočne učinke dopolnjevali s svojo domišljijo in kot resnično doživljali tisto, kar so slišali. Za razliko od radia pa naj bi bile fantazijske igre vlog interaktivne.»en igralec določi zgodbo in nekatere dialoge, ostali igralci pa ne le sedijo in opazujejo, kaj se dogaja, temveč sodelujejo. Vsak igralec nadzira svoj lik v zgodbi, odloča o njegovih potezah, dopolnjuje dialoge in se obnaša glede na značajske lastnosti lika.«17 Pri tovrstnih igrah, ki za zgodbe uporabljajo tudi vsebine iz fantazijske literature in pravljic, velja pravilo, da je edina ovira igralčeva domišljija. Za te vrste igric lahko trdim, da imajo posamezne značilnosti oziroma elemente pravljic, niso pa prave pravljice. Na tem mestu se mi zdi primerno opozoriti na dva pojma, ki jih zasledimo v zvezi z računalniškimi igricami: gre za problem 'simulacije' in 'fikcije':»simulacija se razlikuje od fikcije po tem, da sicer tako kot fikcija presega realnost /.../ toda istočasno ustvarja novo, svojo resničnost. Pri simulaciji prihaja do prekrivanja imaginarnega in resničnosti.«(kordigel, 1996:30) Fikcija je značilna za vse do sedaj omenjene medije, simulacijo resničnosti pa lahko zasledimo samo v računalniški tehnologiji. Bistvena razlika med pravimi pravljicami in računalniškimi igricami je najbrž prav v tem, da so igrice simulacija pravljic. Nova tehnologija je prinesla veliko možnosti povezav klasičnih in novih medijev. Zato se mi zdi primerno, da navedem en primer povezave med knjigo in računalnikom. Ena največkrat ponatisnjenih (kar 12-krat) in najuspešnejših slovenskih slikanic je Maček Muri. K njegovi popularnosti pa nista prispevala samo izvrstno besedilo Kajetana Koviča in ilustracije Jelke Reichman, ampak tudi uglasbitev in že skoraj ponarodela izvedba Nece Falk. Mačka Murija si prepevajo mlajši in starejši. Kaže, da se je z Murijem prvič pokazala priložnost, da tudi Slovenci ustvarimo svojo blagovno znamko. In Maček Muri to vsekakor je. Knjige, igrače, oblačila, ure, čokoladni ovitki, sličice lutkovno-igrane 17 ( ) 44

45 animacijske igrice... skratka, Maček Muri je postal izdelek današnjega tržno usmerjenega časa. K temu je pripomogla tudi t. i. interakrivna slikanica 18, ki»uporablja metaforo klasične knjige, kjer osebe in predmeti v kibernetičnem svetu oživijo. /.../ Interaktivna slikanica Maček Muri je knjiga, literarno delo, risanka, multimedijski program in otroško igrišče.«(haramija, Koštomaj, 2002:29) Skratka, nove tehnologije in novi mediji niso samo konkurenca klasičnim, ampak v nekaterih primerih celo pomoč. Primer Mačka Murija dokazuje, da se besedo lahko približa otrokom tudi na načine, ki so zanje mogoče v nekem trenutku bolj zanimivi. Prepričana sem, da po tovrstnih pripomočkih posežejo tudi otroci, ki imajo odklonilen odnos do knjig in branja. Na tak način so deležni informativnega in estetskega sporočila, ki ga jim nudi sama slikanica, hkrati pa jim je to ponujeno na sodoben način, preko računalnika. Po drugi strani ima interaktivna slikanica lahko tudi slabe učinke. Če je vanjo vključeno preveč aktivnosti, pride lahko do zastranitev oziroma pretiranega odmika od osnovne zgodbe. Predolgo sedenje za računalnikom ima prej slabe kot dobre učinke za odraščajoče otroke Pravljice na svetovnem spletu Kot vse drugo, lahko na svetovnem spletu najdemo tudi pravljice. Kaj se zgodi, če v iskalnik vpišemo besedo 'pravljica' ali 'pravljice'? Odprejo se številne povezave, kjer lahko najdemo najbolj raznovrstno ponudbo različnih pravljic, strani, namenjenih pravljičnim junakom ipd. Ne morem postreči s podatki, koliko ljudje dejansko uporabljajo svetovni splet v zvezi s pravljicami, ker v anketo nisem uvrstila vprašanja, ki bi na to lahko odgovorilo. Zaenkrat lahko postavljam le hipoteze in ugibanja. Najbrž se v svetovni splet pravljic spustijo le tisti, ki jih določena pravljica, pravljični junak ali kaj podobnega zanima predvidevam pa zlasti (že računalniško pismeni) otroci in njihovi starši. Pogledala sem, kaj se da najti na svetovnem spletu o pravljicah, in ugotovila, da je spletnih strani o najrazličnejših pravljicah izjemno veliko. Od zgolj seznamov pravljic do zapisov različnih ljudskih in avtorskih pravljic ter zgodb, pa od spletnih klepetalnic, igric, 18 Interaktivne slikanice ali v angleščini Interactive story systems so oblika multimedijskih računalniško podprtih programov, ki so se pojavile v začetku 90. let 20. stoletja. 45