UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo DIPLOMSKO DELO Tatjana Topolovec Maribor, 2014
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo Diplomsko delo ZBIRKA PLESNIH DRAMATIZACIJ ŠTUDENTOV PREDŠOLSKE VZGOJE NA PEDAGOŠKI FAKULTETI MARIBOR Mentorica: pred. mag. Olivera Ilić Kandidatka: Tatjana Topolovec Maribor, 2014
Lektor: Jernej Ajd, prof. slovenskega jezika s književnostjo in geografije Prevajalka: Nataša Žmavc, diplomirana anglistka in diplomantka nemškega jezika in književnosti
ZAHVALA Iskreno bi se rada zahvalila mentorici pred. mag. Oliveri Ilić, za vsestransko strokovno pomoč ter za vse nasvete in spodbude pri pisanju diplomske naloge. Posebno se zahvaljujem tudi svoji družini, predvsem mami, ki mi je v času nastajanja diplomskega dela bila v veliko pomoč, tako z nasveti kot tudi s svojo pozitivno energijo, s katero sem vedno znova dobila zagon za nadaljnje delo. Za vso podporo, pomoč, razumevanje in spodbudo pri pisanju diplomske naloge, se iskreno zahvaljujem tudi fantu Goranu. Hvala vsem, ki ste me podpirali in verjeli vame. Z vašo pomočjo mi je uspelo!
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA Podpisana Tatjana Topolovec, rojena 1. 3. 1989, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Zbirka plesnih dramatizacij študentov predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti Maribor pri mentorici Oliveri Ilić avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. (podpis študentke) Maribor,
Povzetek in ključne besede Diplomska naloga je teoretična. S pomočjo strokovne literature smo v začetnem delu naloge razložili predšolsko vzgojo skupaj z njenimi načeli ter cilji. Sledi predstavitev študija predšolske vzgoje s podrobnejšim opisom ciljev in vsebine programa. V drugem poglavju je zajeto področje gibanja, in sicer: Labanova analiza človekovega gibanja, dejavniki gibalnega razvoja, ustvarjanje in učenje skozi gibanje ter pomen glasbe in ustvarjalnega gibanja za otrokov celostni razvoj. S tretjim poglavjem, to je ples, pričnemo z osrednjo temo naloge. Kako vpliva ples na otrokov razvoj, kaj je plesna vzgoja, kakšni so njeni cilji in načela ter pomembnost prisotnosti plesne vzgoje v vrtcih. Kot premalo zastopano vrsto plesne zaposlitve na področju plesne vzgoje v vrtcih smo poiskali literaturo o plesni dramatizaciji, ki je bila tudi pobuda za nastanek te diplomske naloge. V ta namen so, v zadnjem poglavju, kot glavni del te naloge, zbrane in poenotene pisne priprave plesnih dramatizacij študentov predšolske vzgoje. V diplomski nalogi smo uporabljali deskriptivno metodo, metodo klasifikacije in metodo zbiranja podatkov na osnovi primarnih virov. Ključne besede: predšolska vzgoja, gibanje, ples, plesna vzgoja, plesna dramatizacija
Abstract This is a theoretical Diploma thesis. In the initial part of this thesis, we explained (with the help of professional literature) the term pre-school education, including its principles and goals. The study of pre-school education with a more detailed description of its goals and content is explained afterwards. The second chapter includes the field of movement, namely the Laban Movement Analysis, the elements of motion development, creativity and learning through movement, and the importance of music and creative movement for the child's overall development. Dance is discussed in the third chapter of this thesis, and it is also its main theme. How does dancing affect the child's development? What is dance education? What are the goals and principles of dancing? What is the importance of the presence of dance education in kindergartens? As an under-represented form of dance work in the field of dance education in kindergartens, we found literature on dance dramatization, which was also the initiative for writing this thesis. The last chapter contains a collection of unified lesson plans for dance dramatization written by students of pre-school education. For this thesis, we used the descriptive method, the classification method and the method of data collection based on primary sources. Keywords: pre-school education, movement, dance, dance education, dance dramatization
Kazalo 1 UVOD... 1 2 NAMEN... 3 3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE... 3 4 METODOLOGIJA... 3 4.1 Raziskovalne metode... 3 4. 2 Uporabljeni viri... 3 5 OBRAVNAVA TEME... 4 5.1 Predšolska vzgoja... 4 5.1.1 Nekatera načela predšolske vzgoje v vrtcu...4 5.1.2 Cilji predšolske vzgoje...5 5.1.3 Študij predšolske vzgoje...5 5.1.3.1 Cilji in vsebina programa...6 5.1.4 Vrtec institucija...7 5.1.5 Vzgojitelj kreator predšolske vzgoje...8 5.1.6 Otrokov razvoj in učenje v predšolskem obdobju...9 5.2 Gibanje... 11 5.2.1 Labanova analiza človekovega gibanja... 12 5.2.2 Dejavniki gibalnega razvoja... 13 5.2.3 Ustvarjanje z gibanjem... 13 5.2.4 Učenje skozi gibanje... 14 5.2.5 Sprostitvena funkcija gibanja in gibalnega ustvarjanja... 15 5.2.6 Pomen ustvarjalnega gibanja za otrokov celostni razvoj... 16 5.2.7 Funkcija glasbene vzgoje pri celostnem razvoju otrokove osebnosti... 17 5.2.8 Otrok in ritem... 20 5.3 Ples... 21 5.3.1 Ples ob glasbi in v tišini... 22 5.3.2 Vpliv plesa na otrokov razvoj... 23 5.3.2.1 Psihomotorični razvoj... 23 5.3.2.2 Spoznavni razvoj... 25
5.3.2.3 Čustveno-socialni razvoj... 25 5.3.3 Plesna vzgoja... 26 5.3.3.1 Kaj je plesnost... 27 5.3.3.2 Plesna vzgoja v vrtcu... 28 5.3.3.3 Cilji plesne vzgoje... 29 5.3.3.4 Načela plesne vzgoje... 30 5.3.4 Potek ustvarjalnega procesa... 41 5.3.5 Spodbude za gibanje... 42 5.3.6 Vrste plesnih zaposlitev... 43 5.3.6.1 Plesna dramatizacija... 43 5.3.6.2 Rajalne igre (ljudske rajalne igre)... 45 5.3.6.3 Ustvarjalne rajalne igre... 46 5.3.6.4 Didaktične igre... 47 5.3.7 Upoštevanje integracije posameznih vzgojnih področij pri načrtovanju... 47 5.3.7.1 Integracija glasbeno-plesne vzgoje... 48 5.4 Izbor priprav za plesno dramatizacijo... 49 5.4.1 Plesna dramatizacija Polževa hišica... 50 5.4.1.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Pri polžu doma na vrtu... 51 5.4.1.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Srečanje polža in vile... 52 5.4.1.3 Podrobna razčlenitev tretjega plesa: Na sosedovem vrtu... 54 5.4.1.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Nevarnost na sosedovem vrtu... 55 5.4.1.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Drugo srečanje polža in vile... 56 5.4.2 Plesna dramatizacija Zrcalce... 57 5.4.2.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Zajec... 58 5.4.2.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Veverička... 59 5.4.2.3 Podrobna razčlenitev tretjega plesa: Šoja... 60 5.4.2.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Medved... 60 5.4.2.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Pri medvedovih... 62 5.4.3 Plesna dramatizacija Najmanjša sovica... 63 5.4.3.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Izvalitev sovic... 64 5.4.3.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Hranjenje... 64 5.4.3.3 Podrobna razčlenitev tretjega plesa: Učenje letenja, neuspeh najmanjše sovic... 65
5.4.3.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Neurje in letenje iz gnezda... 66 5.4.3.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Polet najmanjše sovice... 66 5.4.4 Plesna dramatizacija Vsi za enega, eden za vse... 67 5.4.4.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Poslavljanje miške od doma... 69 5.4.4.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Krt... 70 5.4.4.3 Podrobna razčlenitev tretjega plesa: Žaba... 72 5.4.4.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Kos in jež... 73 5.4.4.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Iskanje in izdelovanje zavetišča pred nevihto... 74 5.4.4.6 Podrobna razčlenitev šestega plesa: Veselje v zavetju... 75 5.4.5 Plesna dramatizacija Maks se igra skrivalnice... 76 5.4.5.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Sprehod po gozdu... 77 5.4.5.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Mucki... 78 5.4.5.3 Podrobna razčlenitev tretjega plesa: Ježek... 79 5.4.5.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Jelen... 79 5.4.5.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Ptiček in rajanje živali... 80 5.4.6 Plesna dramatizacija Sapramiška... 81 5.4.6.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Pri miški doma... 82 5.4.6.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Prihod zajca... 82 5.4.6.3 Podrobna razčlenitev tretjega plesa: Prihod veverice... 83 5.4.6.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Prihod žabe in detla... 84 5.4.6.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Prihod mačke... 84 5.4.6.6 Podrobna razčlenitev šestega plesa: Prihod straha... 85 5.4.7 Plesna dramatizacija Polž Vladimir gre na štop... 86 5.4.7.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Pri polžu doma... 88 5.4.7.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Prihod ježka... 88 5.4.7.3 Podrobna razčlenitev tretjega plesa: Prihod želve... 89 5.4.7.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Prihod žabe... 90 5.4.7.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Prihod vrabca... 91 5.4.7.6 Podrobna razčlenitev šestega plesa: Prihod polžka na zelenjavni vrt... 92 5.4.8 Plesna dramatizacija Pika Pikapolonica... 92 5.4.8.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Pikapolonica se predstavi... 94 5.4.8.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Prihod kobilice... 95 5.4.8.3 Podrobna razčlenitev tretjega plesa: Prihod mravlje... 95
5.4.8.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Prihod čmrlja... 96 5.4.8.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Prihod kačjega pastirja... 96 5.4.8.6 Podrobna razčlenitev šestega plesa: Prihod žabe... 97 5.4.8.7 Podrobna razčlenitev sedmega plesa: Prihod vidre... 98 5.4.8.8 Podrobna razčlenitev osmega plesa: Veselje in rajanje živali... 99 5.4.9 Plesna dramatizacija Daj mi poljubček... 99 5.4.9.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Pri kužku doma... 101 5.4.9.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Račka... 102 5.4.9.3 Podrobna razčlenitev tretjega plesa: Konj... 103 5.4.9.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Pujs... 104 5.4.9.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Zajček... 105 5.4.9.6 Podrobna razčlenitev šestega plesa: Metuljček... 106 5.4.9.7 Podrobna razčlenitev sedmega plesa: Mamin poljub... 107 5.4.10 Plesna dramatizacija Mojca Pokrajculja... 108 5.4.10.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Mojca Pokrajculja najde svoj dom110 5.4.10.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Prihod lisice... 110 5.4.10.3 podrobna razčlenitev tretjega plesa: Prihod volka... 111 5.5.10.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Prihod medveda... 111 5.4.10.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Prihod zajca... 112 5.4.10.6 Podrobna razčlenitev šestega plesa: Lisica pojé med... 113 5.4.10.7 Podrobna razčlenitev sedmega plesa: Živali se zapodijo za zajčkom... 113 5.4.11 Plesna dramatizacija Mali medved išče pestunjo... 114 5.4.11.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Pri malemu medvedku doma... 116 5.4.11.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Prihod ptičkov... 116 5.4.11.3 Podrobna razčlenitev tretjega plesa: Prihod žabic... 117 5.4.11.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Prihod velikega medveda... 118 5.4.11.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Veselje malega in velikega medveda119 5.4.12 Plesna dramatizacija Bobek in barčica... 119 5.4.12.1 Podrobna razčlenitev prvega plesa: Bobek se igra ob jezeru... 120 5.4.12.2 Podrobna razčlenitev drugega plesa: Prihod miške... 121 5.4.12.3 Podrobna razčlenitev tretjega plesa: Prihod žabice... 122 5.4.12.4 Podrobna razčlenitev četrtega plesa: Prihod zajčka... 123 5.4.12.5 Podrobna razčlenitev petega plesa: Prihod lisice... 124 5.4.12.6 Podrobna razčlenitev šestega plesa: Prihod medveda... 125
5.4.12.7 Podrobna razčlenitev sedmega plesa: Bobek, miška, žabica, zajček in. 126 5.4.12.8 Podrobna razčlenitev osmega plesa: Bobek, miška, žabica, zajček in.. 126 6 SKLEP... 128 LITERATURA IN VIRI... 130
1 UVOD Predšolska vzgoja je zelo pomembna za otroka. Izkoristiti moramo vsako razvojno obdobje, takšno kot je, ne smemo dovoliti, da ostane le priprava na neko naslednjo stopnjo vzgoje in izobraževanja. Temeljni cilj predšolske vzgoje v vrtcu je, da gradi na otrokovih zmožnostih, jih usmerja k pridobivanju novih izkušenj in spoznanj, tako da predenj postavlja probleme, ki so smiselni in ki vključujejo otrokovo aktivno učenje. To otroku omogoča svobodno izražanje in doživljanje ter ga čustveno in socialno angažira. Pri učenju predšolskega otroka je najpomembnejše, da je otrok sam neposredno aktiven z različnimi predmeti ter da si sam pridobiva konkretne življenjske izkušnje z ljudmi. Učenje mora temeljiti tudi na notranji motivaciji (Kurikulum za vrtce, 2009). Pomembno vlogo za zdrav razvoj otroka ima tudi gibanje. Z gibanjem si otrok razvija motorične spretnosti, samozavedanje, zavedanje prostora in časa, govor, zaznavanje oblik, gibanj ter dogajanj v okolju, ustvarjalnost itd. Otrok izraža svoje duševno stanje s telesnim stanjem in obratno. Zanj imata gibanje in čustva skoraj enakovredno vlogo, ki se kaže skozi ekspresivno govorico telesa. Tako otroci kot tudi odrasli skozi ples izražajo svoja notranja dogajanja in čustva, ki jih sicer z besedami ne bi mogli opisati. Gibanje nas poveličuje, nas izpolnjuje ter nam daje pozitivno samopodobo in potrebno samozavest (Denac, 2002). Otroku gibanje lastnega telesa, gibanje v skupini, oblikovanje nekega novega gibanja in izražanje z gibanjem pomeni igro. Zato tudi plesna vzgoja v vrtcu temelji predvsem na igri v neki gibalni dejavnosti. Otroku omogoča da sodeluje in se uveljavi v skupini ali kot posameznik. Sodeluje lahko na več načinov lahko se vključi v enotno gibanje cele skupine (npr. rajalne igre), lahko prevzame določeno dolžnost, vlogo v skupini (npr. v plesni dramatizaciji), lahko pa aktivno sodeluje v ustvarjanju gibanja skupine. Plesna vzgoja je torej gibalno igralna dejavnost, ki omogoča otroku sprostitev ter ponovno vzpostavitev ravnovesja v otrokovi osebnosti (Kroflič in Gobec, 1995). 1
Na predšolski stopnji cilje plesne vzgoje uresničujemo z različnimi plesnimi zaposlitvami, ki so razdeljene glede na svoje značilnosti. Te pa so: ples, pantomima, plesna dramatizacija, rajalne igre in didaktične igre. Menim, da se vzgojitelji v vrtcih še vedno najmanj poslužujejo plesne dramatizacije. V plesni dramatizaciji ima vsak otrok svojo vlogo in dolžnost, to pa seveda zahteva precej časa in vloženega dela, tako s strani otrok kot tudi s strani vzgojitelja. Za diplomsko nalogo Zbirka plesnih dramatizacij študentov predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti Maribor sem se odločila ravno zaradi tega, ker se plesne dramatizacije po mojem mnenju še vedno premalo izvajajo po vrtcih in mogoče kdo najde v njej spodbudo za nadaljnje vzgojno delo. V zadnjem poglavju naloge se nahaja zbirka pisnih priprav plesnih dramatizacij, ki so jih napisali študentje predšolske vzgoje Pedagoške fakultete Maribor. Vse priprave sem pregledala in jih zaradi lažjega pregleda poenotila. Vsak pedagog lahko izbrano tematiko plesne dramatizacije obdela po svoje, s svojimi metodičnimi postopki, sredstvi za spodbudo, izborom glasbe in s svojim občutkom za umetniško izražanje (Kovač Valdés, 2010). 2
2 NAMEN Namen diplomske naloge je bil pregledati pisne priprave plesnih dramatizacij študentov 2. letnikov predšolske vzgoje v študijskem letu 2009/2010 in narediti ožji izbor tistih, ki po svoji vsebini in opremljenosti (primerna glasba) omogočajo izvedbo v vrtcu. 3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE Na osnovi teoretičnih izhodišč smo zastavili štiri raziskovalne hipoteze: H 1: osnovno zbrano gradivo, ki šteje 53 priprav za plesno dramatizacijo, vsebuje le določeno število priprav, ki bodo uporabne tudi v praksi; H 2: izbrane pisne priprave so napisane strokovno in jih lahko uporabimo v praksi; H 3: glasba, ki je priložena pisnim pripravam je primerno posneta in kot taka uporabna v praksi; H 4: izbrane pisne priprave je možno, v načinu zapisa, poenotiti tako, da predstavljajo povezano skladno celoto. 4 METODOLOGIJA 4.1 Raziskovalne metode V diplomski nalogi smo uporabljali deskriptivno metodo, metodo klasifikacije in metodo zbiranja podatkov na osnovi primarnih virov. 4. 2 Uporabljeni viri Pri pisanju diplomske naloge smo uporabljali podatke na osnovi primarnih in sekundarnih virov. 3
5 OBRAVNAVA TEME 5.1 Predšolska vzgoja Bahovec in drugi trdijo, da je izraz predšolska vzgoja sorazmerno nov, čeprav so materinske šole oziroma vrtci že precej starejšega datuma. Prvotno je izraz predšolska vzgoja pomenil le vzgojo otrok pred vstopom v šolo, torej pri šestem letu starosti. Pozneje se je razsežnost tega izraza razširila na celotno vzgojo v obdobju pred vstopom v osnovno šolo, torej od rojstva otroka do približno šestega leta starosti (Bahovec idr., 1996). Predšolska vzgoja v širšem pomenu besede vključuje poleg vzgoje v ožjem pomenu tudi varstvo in izobraževanje. Nanaša se na razne postopke in ukrepe za otroke, stare od treh do šestih let, ki so v različnih državah načrtovani tako, da spodbujajo predvsem njihov intelektualni razvoj. Oddelki prvega starostnega obdobja so namenjeni predvsem skrbi oziroma negi otrok, medtem ko je spodbujanje intelektualnega razvoja samo eden od ciljev. Nasprotno pa je glavna naloga osnovnih šol t. i. akademsko poučevanje (Bahovec idr., 1996). 5.1.1 Nekatera načela predšolske vzgoje v vrtcu Predšolska vzgoja je pomembna za otroka. Potrebno je izkoristiti vsako razvojno obdobje takšno kot je, ne sme biti samo priprava na neko naslednjo stopnjo vzgoje in izobraževanja; v kurikulu za predšolske otroke je na stopnji realizacije nujen preplet različnih področij dejavnosti in preplet z dnevno rutino; temelj predšolske vzgoje v vrtcu je, da gradi na otrokovih zmožnostih in jih vodi k pridobivanju novih izkušenj, spoznanj, tako da predenj postavlja zahteve oziroma probleme, ki so smiselni in ki vključujejo otrokovo aktivno učenje. S tem mu omogoča svobodno izražanje in doživljanje ter ga močno čustveno in socialno angažira; pri učenju predšolskega otroka je najpomembnejše, da je otrok neposredno aktiven z različnimi predmeti, da si sam pridobiva konkretne izkušnje z 4
ljudmi. Učenje mora temeljiti tudi na notranji motivaciji in reševanju konkretnih problemov ter pridobivanju socialnih izkušenj; otroška igra na najbolj naraven način združuje temeljna načela predšolska vzgoje. Je način otrokovega razvoja in učenja v zgodnjem obdobju (Kurikulum za vrtce, 2009). 5.1.2 Cilji predšolske vzgoje V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji so opredeljeni cilji predšolske vzgoje: Razvijanje sposobnosti razumevanja in sprejemanja sebe in drugih, razvijanje sposobnosti za dogovarjanje, upoštevanje različnosti in sodelovanje v skupinah, razvijanje sposobnosti prepoznavanja čustev in spodbujanje čustvenega doživljanja in izražanja, negovanje radovednosti, raziskovalnega duha, domišljije in intuicije ter razvijanje neodvisnega mišljenja, spodbujanje jezikovnega razvoja in učinkovite ter ustvarjalne uporabe govora, kasneje pa tudi branja in pisanja, spodbujanje umetniškega doživljanja in izražanja, spodbujanje gibalnih sposobnosti in spretnosti, posredovanje znanj različnih področij znanosti in iz vsakodnevnega življenja, razvijanje samostojnosti pri higienskih navadah in pri skrbi za zdravje (Senica, 1998). 5.1.3 Študij predšolske vzgoje Program predšolska vzgoja je namenjen vsem, ki se radi igrajo z otroki in bi želeli zanje organizirati različne zanimive dejavnosti ter jih pri tem tudi čim več naučiti. 5
Namenjen je tistim, ki so pri svojem delu radi cel čas aktivni in komunikativni. Poleg naštetega je pri poklicu vzgojitelja potrebno prevzeti tudi veliko odgovornost ter skrb za nego in varnost otrok v skupini. Lastnosti dobrega vzgojitelja so tudi čustvena občutljivost, ustvarjalnost in kritično razmišljanje. Pri samem delu je potrebno tudi veliko sodelovanja z različnimi strokovnjaki in pa seveda s starši otrok (Pedagoška fakulteta Ljubljana, b. d.). Program predšolska vzgoja traja tri leta in je ovrednoten s 180 kreditnih točk (KT). Po zaključenem študiju diplomanti in diplomantke pridobijo naziv diplomirane vzgojiteljice (vzgojitelja) predšolskih otrok. S to stopnjo izobrazbe se lahko zaposlijo kot vzgojitelji v vrtcu, prvem razredu ali podaljšanem bivanju v osnovni šoli ter v drugih ustanovah, ki se ukvarjajo z vzgojo in poučevanjem mlajših otrok (Pedagoška fakulteta Ljubljana, b. d.). 5.1.3.1 Cilji in vsebina programa Temeljni cilj programa je usposobiti študentke in študente za kakovostno delo z otroki v vrtcih, osnovnih šolah in drugih vzgojnih ustanovah ter za uspešno sodelovanje z njihovimi starši, s sodelavci in z drugimi strokovnjaki (Pedagoška fakulteta Ljubljana, b. d.). Študentje predšolske vzgoje se v času svojega izobraževanja seznanijo z različnimi pojmovanji otroštva in vzgoje ter pridobijo osnovna teoretična in praktična znanja z različnih področij dejavnosti v vrtcu. Diplomanti programa znajo komunicirati z otroki in odraslimi ter so zmožni sami načrtovati in izvajati vzgojno delo, katerega so sposobni na koncu tudi kritično analizirati. Izbirni predmeti programa študente še bolj poglobljeno usposobijo za tista dela v vrtcih, za katera imajo interes in sposobnosti. Pomemben cilj študija je prav tako pridobitev temeljnih in široko transfernih znanj, ki bodo diplomantom omogočala, da si znajo sami poiskati različne vire in načine za pridobitev določenih znanj in veščin, ki jih bodo potrebovali pri svojem pedagoškem delu (Pedagoška fakulteta Ljubljana, b. d.). 6
Študij je zanimiv tudi zato, ker vključuje veliko prakse pri kateri lahko študentje uporabijo vsa svoja teoretična znanja tudi v praksi. V okviru integrirane prakse pod mentorstvom izvajalcev študijskega programa, ki zajema približno en dan tedensko, študentje opazujejo vzgojiteljice in vrtec kot celoto, se preizkušajo v izvajanju vzgojnega dela ter se udeležujejo najrazličnejših terenski vaj v naravi. V vsakem letniku je potrebno opraviti tudi strnjeno prakso v obsegu od enega do štirih tednov. Ta praksa poteka pod mentorstvom vzgojiteljic ali vzgojiteljev v vrtcih ali prvem razredu osnovne šole (Pedagoška fakulteta Ljubljana, b. d.). 5.1.4 Vrtec institucija Senica pravi, da je vrtec ustanova, v kateri otrok od svojega prvega leta starosti naprej preživi velik del življenja. Otroku pomeni vrtec prvo resnejše srečanja z javnim prostorom, na katerega se je s časom primoran navaditi. Kakor hitro se vključi vanj postane del sistema, ki ga na eni strani obvladuje družba na drugi pa starši (Senica, 1998).»Dr. Aleksandra Marjanovič pa pravi, da mora vrtec služiti predvsem otrokom in njihovim potrebam. Vzgojni proces mora postati življenjski kontekst otroka in ne nivo neke obrtniške sredine, ki jo imenujemo institucija, s predstavo, da je institucija prazen prostor. Nujno je, da na predšolsko institucijo ne gledamo kot na mesto, kjer se otroke poučuje in usmerja v neko vzgojno dejavnost, ker otroci niso predmeti, ki jih lahko obdelujemo in tiskamo v nekem časovnem obdobju. Tako lahko izdelujemo le predmete, ne moremo pa oblikovati otrokove osebnosti.«(senica, 1998, str. 46, cit. po Marjanovič) V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju so opredeljene temeljne naloge kakovostnih vrtcev: pomoč staršem pri celoviti skrbi in razvoju otroka, izboljšanje kvalitete življenja tako otrok kot tudi družin, ustvarjanje dobrih pogojev za razvoj otrokovih duševnih in telesnih sposobnosti (Senica, 1998). 7
Slabosti v vrtcih, ki jih navaja avtorica Senica: premalo individualnega dela z otroki, neusklajenost z individualnimi potrebami posameznega otroka, neupoštevanje individualnosti in zasebnosti pri dnevnih rutinah, premalo kadra (tudi veliko bolniške odsotnosti), preveč podrejanja zdravstveno-higienskim standardom, včasih premalo sodelovanja s starši, bolj odprt in fleksibilen kurikulum v različnih programih za predšolske otroke (Senica, 1998). 5.1.5 Vzgojitelj kreator predšolske vzgoje Senica pravi, da so vzgojiteljice, vzgojitelji vse tiste odrasle osebe, ki se v vzgojno izobraževalnih ustanovah srečujejo z otroki in so v neposredni dnevni povezavi z njimi (tudi pomočnice vzgojiteljic). Vzgojiteljica otroku ne more nadomestiti matere, lahko pa mu je kot druga mati. Poznati mora dinamiko otrokovega razvoja osebnosti ter kritična obdobja v razvoju otroka. Imeti mora oblikovano osebno in poklicno identiteto, predvsem pa mora nenehno ohranjati in poglabljati svojo vlogo v odnosu do otroka (Senica, 1998). Človeške in poklicne kvalitete vzgojitelja so najodločilnejši dejavnik nivoja predšolske vzgoje. Razvoj le-teh je odvisen od najrazličnejših faktorjev, časovno pa se razteza vse od rojstva naprej. Na razvoj nekaterih lastnosti in sposobnosti lahko imamo velik vpliv, na nekatere pa ne. Že nekoč se je veliko mislecev ukvarjalo s tem, katere so tiste najpomembnejše lastnosti in sposobnosti za uspešno delo vzgojitelja v vrtcu (Posvetovanje VVO R Slovenije, 1990). Najpogosteje so kot pomembne lastnosti vzgojitelja navedene naslednje: dobra splošna in strokovna izobrazba, ljubezen do otrok in poklica, 8
osebnostne lastnosti kot so: človečnost, samostojnost, sproščenost, živahnost, življenjski optimizem, ustvarjalnost, objektivnost, pozornost, strpnost, razumevanje, samokritičnost, čustvena stabilnost, sposobnost opazovanja, inteligentnost, vztrajnost, duševno zdravje, čustvena toplina, prijaznost, smisel za humor, odgovornost itd. (Posvetovanje VVO R Slovenije, 1990). 5.1.6 Otrokov razvoj in učenje v predšolskem obdobju Otrokov razvoj je dinamični proces, na katerega vpliva tako dednost kot tudi okolje. So spremembe v njegovem biološkem, socialnem, spoznavnem in čustvenem vedenju. Vse te spremembe pa se dogajajo v povezavi z dozorevanjem in vplivi izkušenj ter učenja. Otroške psihologe zanimata predvsem dve vprašanji o razvoju. In sicer kako se otrok spreminja ob razvoju in pa kateri so dejavniki tega razvoja. Odgovori na ta vprašanja so enako zanimivi tako za raziskovalce kot pa tudi za ljudi, ki se ukvarjajo z otroki v obdobju njihovega najhitrejšega razvoja (Posvetovanje VVO R Slovenije, 1990). Sodobne razvojne teorije gledajo na razvoj kot na neprekinjen in zelo razgiban proces, ki pa je veliko bolj neenoten kot so mislili včasih. Kasneje so bolj poudarjali vzporednost, skladnost in pa integracijo med posameznimi področji otrokovega razvoja. Na vsaki razvojni stopnji otrok drugače misli, čuti in doživlja (Posvetovanje VVO R Slovenije, 1990). V kurikulu za vrtce je navedeno, da okvir za oblikovanje koncepta predšolske vzgoje v vrtcu predstavlja zelo dobro poznavanje otrokovega razvoja. Strokovnjakom, ki se ukvarjajo s pripravo kurikula za predšolske otroke so zelo pomembni odgovori na vprašanja kot so:»ali v kurikulu prepoznamo otroka?«,»ali je otrok aktiven in kompetenten v rasti, razvoju in učenju?«in»ali obstaja ena sama teorija, s pomočjo katere lahko razložimo razvoj vseh psihičnih procesov in njihovo vpletenost v temeljna načela predšolske vzgoje v vrtcu?«(kurikulum za vrtce, 2009). 9
Odgovor na vsa ta vprašanja je ne, vendar lahko skozi različne stroke in teorije prepoznamo nekaj zakonitosti o otrokovem razvoju in skupna načela predšolske vzgoje. Nekatere zakonitosti o otrokovem razvoju Otrok se razvija skozi določene zaporedne stopnje; v vseh razvojnih stopnjah se razvijajo vsi psihični procesi (čustva, govor, mišljenje itn.); vsa posamezna razvojna področja se med seboj prepletajo. Gre za vzporednost in povezanost med različnimi psihičnimi funkcijami (npr. otrok doživlja in hkrati spoznava sebe in svet okoli sebe, različne odnose s čustvenega, socialnega, spoznavnega vidika); t. i. kritična obdobja so v otrokovem razvoju najbolj primerna, da se otrok nekaj novega nauči oziroma pridobi določeno spretnost na najbolj učinkovit način; individualne razlike v razvoju so med otroki zelo velike, predvsem v prvih letih njihovega življenja; gre za stalno povezanost in prepletenost med otrokovim razvojem (v ožjem pomenu besede), učenjem in poučevanjem. To se kaže predvsem v razmerju med otrokovim aktualnim in potencialnim razvojem (Kurikulum za vrtce, 2009). Osnovne razvojne potrebe vsakega otroka G. H. Lowrey navaja sledeče: Varnost in občutek pripadnosti v družini kakor tudi v različnih socialnih skupinah. Vsak otrok potrebuje ljubezen kakor tudi prijazno usmerjanje. Če otroku dopustimo, da počne kar hoče, se ne bo počutil varnega in dokaj hitro bo dobil občutek brezbrižnosti, ravnodušnosti. 10
Prilagodljivost ali naučiti se živeti v realnem življenju. Pri tem vsekakor ne mislimo na popolno adaptacijo okolju, temveč le na delno prilagoditev različnim socialnim skupinam. Lastno izražanje ter svoboda pri izražanju samega sebe. Vsak otrok rad sanjari in ima močno izraženo potrebo po uporabi lastne domišljije. Otrok mora imeti pri načrtovanju različnih aktivnosti veliko možnosti in svobode. Doseganje uspehov v velikih kot pa tudi v majhnih stvareh. Zelo dobro bi bilo otroku dovoliti čim več lastnega izražanja, v katerem bi sam našel svoje najboljše sposobnosti in nadarjenosti (Posvetovanje VVO R Slovenije, 1990). E. Kamenov pa deli razvojne potrebe predšolskega otroka na potrebe povezane z otrokovo osebnostjo, razvojem, učenjem in sposobnost za življenje ter otrokovim okoljem (Posvetovanje VVO R Slovenije, 1990). 5.2 Gibanje Veda, ki preučuje gibanje človeka, se imenuje kineziologija, motorika pa kineziološka disciplina. Motorika pomeni gibalnost in nauk o gibalnih funkcijah (Kroflič, 1999). Krofličeva je zapisala, da so predmet preučevanja motorike gibalne sposobnosti, vzorci, razvoj, vpliv gibalnih vaj na organizem in pa tudi motnje v motoričnem razvoju. Človekovo gibanje obsega nevromotoriko (reflekse ob rojstvu), senzomotoriko (funkcijsko homogenost delovanja in zaznavanja), psihomotoriko (celovitost telesnosti, duševnosti in gibanja) in sociomotoriko (socialni kontakt in komunikacija preko gibanja) (Kroflič, 1999). Kineziologi delijo človekove gibalne sposobnosti na: telesne-funkcionalne sposobnosti (mišična napetost, gibčnost, mišična vzdržljivost, srčno-žilna in dihalna sposobnost); motorične sposobnosti (koordinacija, ravnotežje, moč, gibljivost, hitrost, preciznost); 11
gibalne spretnosti (stabilnost, ročno ravnanje s predmeti, osnovna gibanja, premikanja v prostoru) (Kroflič, 1999). Motorične sposobnosti so kot funkcionalne strukture, ki se aktivirajo, kadar je potrebno opraviti določene motorične naloge. Hitrost je definirana kot sposobnost za gibanje od ene do druge točke v čim krajšem času. Ravnotežje uravnava delovanje težnosti. Moč je sposobnost, ki učinkovito izkorišča sile mišic. Gibljivost je sposobnost izvajanja gibov z velikim razmahom. Preciznost pa je sposobnost natančnega usmerjanja gibov (Kroflič, 1999). 5.2.1 Labanova analiza človekovega gibanja Na nekoliko drugačen način kot kineziologi pa je raziskoval človekovo gibanje Rudolf Laban (1879 1958). Bil je arhitekt, slikar, koreograf in plesni pedagog ter teoretik gibanja in plesa, ki je analiziral človekovo vsakdanje, delovno in plesno gibanje. Ugotovil je, da kadar se človek giblje, se giblje v prostoru in času, z neko močjo, v točno določenem toku. Osnovne kategorije, s katerimi je mogoče opredeliti vsako človekovo gibanje, so prostor, čas, moč in tok gibanja. Preučeval je problematiko človekovega gibanja glede na notranjo zgradbo, prostorske odnose, izrazne kvalitete in psihosocialne vidike (Maletić, 1983, povz. po Kroflič, 1999, str. 27, 28). V vsakodnevnem življenju lahko zasledimo značilne drže ljudi, ki jih je Laban razporedil v štiri skupine: 1. oblika»stolpa«ali»puščice dolgi, ozki in vitki liki posameznikov; 2. oblika»zidu«- široki, ploščati in čvrsti liki; 3. oblika»klopčiča«- pokrčeno, zaokroženo telo s pritegnjenimi nogami k telesu; 4. oblika»vijaka«- zavitost telesa v predelu ramen (Kroflič, 1999). Vsako človekovo gibalno akcijo lahko opredelimo glede na prostor, čas in moč. Laban je ugotovil, da obstaja osem kombinacij v treh kategorijah, kjer se kažejo 12
značilna človekova gibanja. Zanje je uporabil izraz»efort«akcije (angl.»effort«, napor), s katerim označuje energetsko in motivacijsko značilnost posamezne gibalne akcije (Kroflič, 1999). 5.2.2 Dejavniki gibalnega razvoja Kroflič in Gobec ugotavljata, da se človekovo gibanje razvija z medsebojnim vplivanjem osnovnih dejavnikov razvoja okolja, dispozicij in lastne aktivnosti. Za pravilen razvoj motorike je poleg podedovane živčno-mišične strukture, značilne za človeka, pomembno tudi socialno okolje. Le-to močno vpliva tako na gibalni kot tudi na celoten otrokov razvoj. Pomembno je, da je neposredno prek telesnega stika povezano z otrokom, v katerem lahko zadovolji svoje osnovne potrebe po neposrednem stiku, dotiku ter toplini, tako telesni kot čustveni. Raziskave kažejo, da afriški, azijski in srednje- ter južnoameriški otroci v prvih dveh letih življenja v psihomotoričnem razvoju prehitevajo evropske in severnoameriške otroke. Raziskave izhajajo predvsem iz primerjav neposrednega stika med materjo in otrokom v razvitih in nerazvitih državah (Kroflič in Gobec, 1995). 5.2.3 Ustvarjanje z gibanjem Kroflič in Gobec navajata, da je ena glavnih nalog plesne vzgoje spodbujanje in razvijanje ustvarjalnosti otrok skozi izražanje in oblikovanje z gibanjem. To nalogo lahko uspešno izvaja le vzgojitelj, ki je ustvarjalen, ki rad išče nove načine dela in nove spodbude za otrokovo gibalno ustvarjalnost. Ob vsem tem pa se tudi sam razvija ter doživlja uspeh in zadoščenje v vzgojnem delu (Kroflič in Gobec, 1995). Eden izmed izrazov otrokove aktivnosti je gibanje. Vzgojitelj lahko to aktivnost izrabi za spodbujanje in razvijanje otrokove ustvarjalnosti. V ta namen mora razvijati dejavnosti, ki niso vnaprej oblikovane ali vezane na neko točno določeno obliko. Formalne zvrsti plesa (ljudski ples, družabni ples, klasični balet) zaradi svoje ustaljene oblike ne morejo biti ne izhodišče niti cilj za spodbujanje plesne 13
ustvarjalnosti predšolskega otroka. Plesna vzgoja kot vzgoja ustvarjalnosti zato temelji na načelu sodobne plesne umetnosti, v kateri je otrok plesalec samostojen ustvarjalec in ne le poustvarjalec zamisli nekega koreografa in tradicionalnih plesnih oblik (Kroflič in Gobec, 1995). 5.2.4 Učenje skozi gibanje Proces učenja imenujemo tudi razvojno učenje, pod katerim razumemo medsebojno učinkovanje zorenja in pridobivanja izkušenj. Učenje z gibanjem ni le pridobivanje motoričnih spretnosti in razvijanje gibalnih sposobnosti ampak z njim spodbujamo tudi otrokov emocionalni, intelektualni in socialni razvoj (Kroflič in Gobec,1995). Kroflič in Gobec trdita, da si otrok z gibanjem razvija naslednje sposobnosti: motorične spretnosti (koordinacija, moč, ravnotežje, hitrost, gibljivost, preciznost); samozavedanje: otrok si z gibalnimi dejavnostmi pridobiva podobo o sebi, se zna orientirati v lastnem telesu, se zaveda svojega telesa; zavedanje prostora in časa: gibanje se vedno dogaja v nekem prostoru in času; govor: razumevanje govora drugih otrok (receptivni govor) in besedno izražanje (ekspresivni govor); zaznavanje oblik, gibanj, dogajanj v okolju: otrok je občutljiv, pozoren na dogajanje v njegovem okolju (tudi socialnem); višje spoznavne funkcije (pomnjenje, domišljija, mišljenje); ustvarjalnost; čustvena in socialna prilagojenost (Kroflič in Gobec, 1995). Pretežno verbalno in enostransko spodbujanje lahko upočasni otrokov razvoj. Človek namreč potrebuje povezavo miselne aktivnosti s celim telesom, da bi lahko čim bolj spodbudil svoj celotni telesno-duhovni sistem. Dobra vzgoja naj bi 14
v enaki meri spodbujala tako besedno-analitično kot tudi estetsko-sintetično mišljenje (Kroflič in Gobec, 1995). 5.2.5 Sprostitvena funkcija gibanja in gibalnega ustvarjanja Kroflič in Gobec pravita, da gibalne dejavnosti in gibanje samo po sebi deluje sprostitveno na mišično ter duševno napetost otrok in odraslih. Dandanes se ljudje tega pozitivnega učinka zmeraj bolj zavedamo in zato načrtno iščemo ter ustvarjamo možnosti gibanja, ki v človeku vzdržuje biopsihosocialno ravnotežje. Tako ima gibalna aktivnost za človeka tudi terapevtsko vrednost. Z gibanjem dosežemo sproščanje napetosti, ki je posledica vsakodnevnega stresa in hitrega življenja. Če se vzgojitelj zaveda tega pomena, bo v vzgojnem delu omogočil otrokom čim več gibanja. Otroka ne smemo omejevati v gibanju, saj s tem omejujemo tudi njegov razvoj. Otrok bo zbran in zatopljen v dejavnost, kadar bo motiviran za to, ne kadar bo vzgojitelj tako ukazal (Kroflič in Gobec, 1995). Seveda pa samo gibanje ni edini dejavnik. Gibalne dejavnosti v vrtcu običajno potekajo v skupini, zato ima tudi skupina velik vpliv na posameznika. Naloga vzgojitelja je, da vsako gibalno aktivnost načrtuje tako, da se bo otrok brez zadržkov vključil vanjo in se v njej tudi uveljavil. Pri tem mora vzgojitelj upoštevati tudi proces skupinske dinamike. Sistematičnega izobraževanja na tem področju zaenkrat še nimamo, zato si mora vzgojitelj pomagati predvsem s praktično pridobljenimi izkušnjami. Pomembno je, da analizira dinamična dogajanja v skupini medsebojne odnose in odnose skupine in posameznikov do njega kot vodje. Občutljiv mora biti za razhajanja v skupini in biti tudi dober opazovalec. Imeti mora določene osebnostne kvalitete kot so sposobnost vživljanja, gibčnost, sposobnost opažanja, ustvarjalne sposobnosti itd. (Kroflič in Gobec, 1995). Notranja dinamika skupine poteka na dveh ravneh. Prvo raven predstavlja zaznavna dinamika vedenja posameznikov in odnos do vodje, drugo pa neizrečena pričakovanja, upanja, strahovi it., ki določajo vedenje vsakega posameznika v skupini (Kroflič in Gobec, 1995). 15
Kroflič in Gobec prav tako navajata, da v primeru, kadar organiziramo gibalno dejavnost glede na potrebe posameznega otroka v oddelku individualni pristop, se s tem otroku veliko bolj posvetimo in smo pozorni na vsak njegovo aktivnost, gibanje. Tako postane otrokova aktivnost primerna, ker smo mu mi to omogočili; v takem primeru ga lahko utemeljeno pohvalimo namesto okregamo. Otrok se tako sprosti napetosti in doživlja pozitivne spodbude, ki so pogoj za nadaljnji napredek (Kroflič in Gobec, 1995). Ustvarjanje je še en dejavnik, ki v plesni vzgoji omogoča sprostitveno funkcijo gibanja. Otroku z vzbujanjem in razvijanjem ustvarjalnosti na kateremkoli področju, aktiviramo dodatne sile v motivacijskih, emocionalnih in intelektualnih procesih. Če povežemo gibanje, ustvarjanje in delo v skupini pomeni to za otroka sprostitev, izbiro primernega vedenje in socializacijo (Kroflič in Gobec, 1995). 5.2.6 Pomen ustvarjalnega gibanja za otrokov celostni razvoj Otrok izraža svoje duševno počutje predvsem s telesnim stanjem in obratno. Zanj imata gibanje in čustva skoraj enakovredno vlogo, katera se kaže skozi ekspresivno govorico telesa. Otroci in pa tudi veliko najstnikov najdejo v plesu posebno zadovoljstvo in srečo. Skozi ples izražajo notranja dogajanja in čustva, ki jih sicer z besedami ne bi mogli opisati. Gibanje nas izpolnjuje, nam daje pozitivno samopodobo in v nas vliva potrebno samozavest. Z njim si oblikujemo različna stališča ter pozitiven odnos do sebe in do drugih (Zagorc, 1992; povz. po Borota, Geršak, Korošec, Majaron, 2006, str. 57). Otrok najbolj uživa v gibanju, s katerim posnema zakonitosti svojih bioloških procesov. Pediček (1970) temu pravi»biološko ugodje«. To se pojavi v človeku ob ritmičnem gibanju telesa, v katerega se človek popolnoma vživi in se zaveda lastnega obstoja. Lahko bi rekli, da ljudje s plesom posnemamo ritem bioloških procesov, ki se v nas tisti trenutek dogajajo. Vsi ti procesi pa potekajo po ustaljenem vzorcu enakomernega ponavljanja napetosti in sprostitve. Že zelo majhni otroci so zmožni ritmično pravilno npr. nihati s posameznimi deli telesa. Nekoliko starejši otroci pa že enakomerno in ponavljajoče poskakujejo, tekajo 16
ipd. Majhen otrok je srečen že, če samo razprostre roke in se do onemoglosti vrti na mestu ali po prostoru. To v njem zbuja občutke neizmerne sreče. Z biološkim ugodjem pa je povezano tudi fizično. S fizičnim ugodjem mislimo predvsem na dihanje, pretakanje krvi po žilah, izmenjava hranilnih snovi. Vsi ti procesi so pri gibanju pospešeni, še posebej, če gre za enakomerno ritmično gibanje, kar ples vsekakor je (Zagorc, 1992; povz. po Borota idr., 2006, str. 58). Vse oblike in zvrsti plesa sproščajo in te napolnijo s pozitivno energijo. Tako kot pri ostalih telesnih aktivnostih, se tudi s plesom poviša raven adrenalina, okrepijo se mišice, srce požene hitreje kri po žilah itd. Ples je zabaven in sproščujoč način preživljanja prostega časa tako na telesnem kot tudi na duševnem področju in je primeren za vse starosti (Tubbs, 1996; povz. po Borota idr., 2006, str. 58). 5.2.7 Funkcija glasbene vzgoje pri celostnem razvoju otrokove osebnosti Avtorica Denac pravi, da si z glasbo človek bogati in razvija osebno rast. Za to pa so vedeli že v antični Grčiji. Platon je takole zapisal:»poučevanje glasbe je najmočnejši instrument, kjer si ritem in melodija utirata pot v notranje dele duše«. Najhitreje je del vzgojno-izobraževalnega sistema postala glasba v Angliji in sicer leta 1838. Glasbena vzgoja je pomemben del estetske in umetnostne vzgoje. Z njo vplivamo na celostni socialni, afektivni, kognitivni in pa psihomotorični razvoj osebnosti otroka (Denac, 2002). Čeprav ima glasba velik pomen v življenju vsakega posameznika in družbenem življenju, pa se je odnos do nje dandanes zelo spremenil. Včasih je bilo samoumevno, da je otrok z veseljem pel, igral in ustvarjal, danes pa več ni tako. Vzrok za to je v akustičnih dražljajih kot so zvočno okolje, avdiovizualna sredstva ipd. Množica teh dražljajev povzroča pasiven odnos do glasbenih dejavnostih ter zapostavlja pomen otrokovega estetskega razvoja (Denac, 2002). Za ohranjanje glasbene vzgoje pri celostnem razvoju otrokove osebnosti, moramo sistematično in načrtno pristopiti k načrtovanju, izvajanju ter vrednotenju 17
vzgojno-izobraževalnega procesa glasbene vzgoje. Poiskati ji moramo ustrezno mesto in funkcijo v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu (Denac, 2002). Kot navaja Denačeva so doživljanje glasbe, zbujanje veselja ter sproščenost eni izmed bistvenih ciljev predšolske glasbene vzgoje. Preko teh ciljev hkrati vplivamo tudi na razvoj glasbenih sposobnosti, spretnosti in znanj. Glasbena dejavnost je samostojna dejavnost, skozi katero otrokom omogočimo glasbeno izražanje, spodbujamo veselje do zvoka, igre, gibanja itd. Z njimi si otroci razvijajo sposobnosti zaznavanja, pozornosti, spretnosti na motoričnem področju, jezikovno komunikacijo, socialno vedenje ipd. Z glasbeni dejavnostmi torej ne vplivamo samo na glasbeni razvoj, temveč tudi na estetski, moralni, telesni in pa intelektualni razvoj osebnosti otroka (Denac, 2002). ESTETSKA VZGOJA Z glasbenimi dejavnostmi razvijamo: sposobnosti zaznavanja, doživljanja, ustvarjanja in vrednotenja estetskih dimenzij glasbe, ustvarjalne sposobnosti v smisli estetsko oblikovanega glasbenega izražanja, estetski čut in smisel za lepo v glasbi, oblikujemo estetski glasbeni okus in spodbujamo usvajanje glasbeno-estetskih znanj, spretnosti in navad (Denac, 2002). MORALNA VZGOJA Na oblikovanje otrokovih moralnih osebnostnih značilnosti lahko vplivamo tudi z glasbenimi dejavnostmi, katere prispevajo: k oblikovanju otroškega kolektiva, skupnosti (npr. kadar posameznik prispeva k skupnemu dosežku pevskega zbora s svojim petjem), 18
k oblikovanju značajskih lastnosti (npr. samostojnost, odgovornost, natančnost, poštenost, vztrajnost), k oblikovanju pozitivnega odnosa do skupne lastnine (npr. pravilno ravnanje in uporaba instrumentov v vrtcu), k razvijanju življenjskega optimizma, npr. sproščenost, vedrost ipd. (Denac, 2002). TELESNA VZGOJA Z glasbeno vzgojo vplivamo tudi na razvoj motoričnih sposobnosti in telesni razvoj otrok. Glasba vpliva na: hitrost, značaj in natančnost gibanja, pravilno držo, kvaliteto hoje in teka, psihofizično koordinacijo (Denac, 2002). Gibalne spretnosti si otroci razvijajo tudi z različnimi telesnimi aktivnostmi ob glasbi. Glasba ima velik vpliv na otroka saj nanj vpliva zelo pozitivno in poživljajoče. V otroku zbuja željo po gibanju, njegovo gibanje pa postane bolj urejeno, sproščeno ter intenzivnejše. Še posebej jo povezujemo z gibalno-plesno vzgojo. Ta povezava med glasbo in plesom je naravna, zato jo otrok razume in doživlja kot nedeljivo celoto (Denac, 2002). INTELEKTUALNA VZGOJA Za vse glasbene dejavnosti in pa razvoj glasbenih spretnosti, sposobnosti in znanj, je potrebno določena razvitost umskih sposobnosti. Z glasbo vplivamo na: razvoj slušne občutljivosti, zaznav in predstav, razvoj usmerjene pozornosti dolžina trajanja in obseg sta odvisna samo od otroka, od njegovega neposrednega interesa, motivacije ter zahtevnosti dane naloge oz dejavnosti. Za majhnega otroka je značilno, da ima zelo kratko sposobnost koncentracije. Ta pa se z leti vedno bolj povečuje. Z glasbenimi dejavnostmi vplivamo tudi na večanje pozornosti, 19
razvoj pomnjenja pri predšolskem otroku je pomnjenje nehoteno in nenamerno. Otrok si bo veliko lažje zapomnil neko pesem skozi igro ali ples. Nekje po petem letu starosti se otroku že začne razvijati hoteno in namerno pomnjenje, razvoj mišljenja otrok pri različnih glasbenih dejavnostih razčlenjuje, sklepa, posplošuje, primerja, ločuje, povezuje itd., razvoj ustvarjalne domišljije skozi glasbene in plesne dejavnosti se otrok izraža in vživlja v najrazličnejše vloge, razvoj govora z glasbeno aktivnostjo kot je petje, vplivamo na razvoj otrokovih govornih sposobnosti ter na oblikovanje glasu (Denac, 2002). Z različnimi raziskavami so odkrili, da glasbena vzgoja vpliva na otrokovo osebnost. Na primer Nicholson (1971) je dokazal vpliv glasbe na razvoj sposobnosti branja, Seides (1972) je ugotovil, da se je s pomočjo glasbene vzgoje izboljšala splošna učna storilnost pri učencih, ki so imeli težave z učenjem, Orff (1974) je preko različnih glasbenih dejavnosti ugotovil, da se z glasbo lahko odpravijo nekatere vedenjske motnje predšolskih otrok, Schäfer (1978) je v svoji raziskavi prišla do ugotovitve, kako z glasbenimi dejavnostmi izboljšati odnose v skupini (Denac, 2002). 5.2.8 Otrok in ritem Joost A. Merloo je v svoji knjigi Ritem in ekstaza postavil hipotezo, da že embrio v maternici občuti meterino bitje srca ter se tako že od samega spočetja naprej, giblje v zvočnem svetu tega ritma, ki mu nizozemski zdravnik pravi»nirvanski ples«(zagorc, 2006). Zagorc pravi, da je ritmična sposobnost sestavljena sposobnost, katere osnova je doživljanje ritma. Kaže se na več načinov: kot sprejemanje, zapomnitev in interpretacija danega ritma. Večina otrok se rodi z občutkom za ritem, nekateri otroci pa tega občutka nimajo, zato ga je potrebno razvijati. Zagorc pravi, da je občutek za ritem sposobnost zaznavanja in razumevanja časovnih razmerij v 20
glasbi, gibanju in govoru. Stopnja razvitosti le teh je odv5isna predvsem od vzgoje in pa od okolja v katerem otrok živi (Zagorc, 2006). V veliki večini se otroci povsem nezavedno enakomerno gibljejo oz. premikajo (npr. zamahovanje, prestopanje, poskoki, zibanje itd.) v enakomernem ritmu. So pa izjeme, ki ritma ne zaznajo in se njihovo gibanje popolnoma razlikuje od ostalih. Za takšne otroke pravimo, da nimajo razvitega občutka za ritem saj ne znajo pravilno reagirati na določen ritem. Dalcroze je to pomanjkljivost poimenoval aritmičnost. Ugotovil je, da tak otrok težko nadzoruje svoje gibe, z veliko težavo zloguje razne verze, ni zmožen sam nadaljevati nekega niza gibov, gibe velikokrat izvaja sunkovito in jih ne more pravočasno zaustaviti ali pospešiti, ne more tekoče povezati počasen in hiter gib, ne zaznava poudarkov v taktu itd. (Zagorc, 2006). Avtorica Zagorc trdi, da na vse te sposobnosti vplivajo sposobnosti možganskih centrov, ki so zadolžene, da sprožijo določeno gibanje in pa od zmožnosti mišic, da to gibanje realizirajo. Pomembna pa je tudi razvitost živčnega sistema, katerega naloga je, da»prenese«impulze pravočasno do mišic (Zagorc, 2006). Občutka za ritem so se otroci v veliki večini zmožni naučiti. Naučijo se ga lahko predvsem z izmeničnim ponavljanjem določenih gibov, s spreminjanjem hitrosti, jakosti itd. S temi vajami si izoblikujejo tudi ritmično zavest. Čim več telesnih in duševnih funkcij sodeluje pri gibanju, tem bolj je gibanje ritmično. S pridobivanjem izkušenj otroku razvijamo tako imenovani kinestetični občutek ter bolj jasen»pogled«na ritem. Pri vsem tem pa je zelo pomembno, da je otrok še posebej motiviran za pripravljene dejavnosti. Najbolje je, da si pomagamo z različnimi igrami, kjer si otroci mimogrede pridobijo tovrstne sposobnosti. Vedno pa moramo svoje delo in metode prilagajati razvojni stopnji ter sposobnostim otrok. (Zagorc, 2006). 5.3 Ples Ples je pojem, ki obsega vse vrste plesa z osnovnim pomenom: željo po gibanju, ritmičnem plesu in uživanju življenja. Besedo ples uporabljamo večinoma v zvezi s človekovim telesom in njegovim gibanjem. Označuje lahko tudi vsako ritmično 21
gibanje kot na primer ples ognja, lutk, animiranih likov na televiziji itd. (Zagorc, 2008). Ples poznajo vsi ljudje po vsem svetu, tako primitivni kot tudi najbolj izobraženi. Skozi stoletja so se definicije plesa zelo spreminjale, predvsem glede na pomen, ki ga je imel v dojemanju kulture gibanja v posameznih obdobjih. Je najstarejše sredstvo za izražanje telesnih, čustvenih in duhovnih razsežnosti. Navadno se začne iz nezaznavnega zgiba naše notranjosti in preraste v neutrudno veselje v gibanju. Včasih je ples ujet v gibalne forme, včasih pa je ena sama improvizacija, kot zrcalo našega trenutnega občutenja (Zagorc, 2008). 5.3.1 Ples ob glasbi in v tišini Avtorica Kovač Valdés daje velik pomen tako gibanju ob glasbi kakor tudi v tišini, saj sta oba zelo pomembna za otrokov razvoj. Prednost glasbe je ta, da ustvari prijetno, sproščeno vzdušje. Ob glasbi lahko spoznavamo različna ljudstva, njihovo kulturo, zvoke in ritme hkrati pa nas uči spoštovati druge ljudi, narode. Med gibanjem je kot nekakšna avtoriteta za nas, ki nam zapoveduje kaj storiti oz. kako se gibati. Tudi za otroka je glasba nekakšna voditeljica, saj se nanjo čustveno in zelo izrazito odzove. Pri gibanju brez glasbe pa se je otrok primoran zavedati lastnih občutkov. Tišina otroku pomaga, da se popolnoma prepusti vodenju in spoznavanju svojega telesa in gibanja ter vso pozornost usmeri v svoje misli, ustvarjanje, medtem ko glasba zahteva interpretacijo (Kovač Valdés, 2010). Pri delu oz. plesu v parih (s partnerjem) je bolje, da se poslužujemo tišine. Namreč, če otrok v tišini zna prisluhniti samemu sebi, potem bo tako tudi s partnerjem. Veliko bolj bo pozoren in občutljiv na gibanja in odzivanja drugih. Vendar moramo kljub temu otroku ponuditi obe možnosti (tudi z glasbo), saj bo le tako imel največ možnosti za lastno raziskovanje in ustvarjanje (Kovač Valdés, 2010). Kovač Valdés opozarja, da kadar se poslužujemo glasbe pri plesnih dejavnostih, moramo biti zelo pozorni pri izboru le-te. Dandanes je na izbiro zelo veliko 22