UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKA NALOGA ROK KERN

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKA NALOGA ROK KERN Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Visokošolski študij Športno treniranje Nogomet METODIKA UČENJA PREIGRAVANJA V NOGOMETU DIPLOMSKA NALOGA MENTOR dr. Marko Šibila, prof. šp. vzg. SOMENTOR dr. Marko Pocrnjič, prof. šp. vzg. KONZULTANT doc. dr. Primož Pori, prof. šp. vzg. Avtor naloge ROK KERN Ljubljana, 2016

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Tone Pavček ZAHVALA Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali in me spodbujali pri pisanju diplomske naloge. Najprej se zahvaljujem mojemu mentorju dr. Marku Pocrnjiču, profesorju športne vzgoje, ki mi je svetoval in mi dajal napotke, da so me pripeljali do željenega cilja. Ves čas študija mi je nudil vso strokovno pomoč in podporo. Posebej se moram zahvaliti Gašperju Kernu in Davidu Selanu, ki sta po mojih napotkih demonstrirala različne metode varanj z žogo in mi omogočila posneti DVD in fotografije. Nazadnje se moram zahvaliti še družini, ki mi je ves čas študija stala ob strani in verjela vame.

Ključne besede: nogomet, preigravanje, žoga, metodika učenja METODIKA UČENJA PREIGRAVANJA V NOGOMETU Rok Kern Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016 Visokošolski študij, Športno treniranje, Nogomet Število strani;69; število slik:41; število virov:14; IZVLEČEK Uspeh v nogometu je odvisen od več dejavnikov, ki so med seboj tesno povezani. Vpliv posameznega dejavnika je različen, vendar najboljše rezultate dosegamo z uravnavanjem odnosov na optimalno raven. Dejavnike uspešnosti delimo v zunanje dejavnike, notranje dejavnike in transformacijski proces. V diplomski nalogi sem se osredotočil predvsem na motorične in tehnične nogometne prvine (notranji dejavniki), ter metode treniranja (transformacijski proces). Podrobno sem opisal metodiko različnih varanj z žogo ter jih nadgradil z DVD-jem in slikovnim gradivom. Z vidnimi podobami igralci dobijo boljše predstave o posameznem gibu, najrazličnejših povezavah gibanj ter o medsebojnem sodelovanju igralcev v vseh fazah igre. Diplomska naloga nudi kakovostno gradivo vsem, ki jih pri igranju nogometa poglobljeno zanima varanje z žogo, ter želijo v svoj program učno-trenažnega procesa svojim igralcem nuditi več, predvsem praktičnih primerov ter pisnih informacij za izvedbo le tega. Diplomska naloga bo tudi v pomoč za kasnejše razširjanje ter dodajanje prvin.

Key words: football, dribbling, ball, methods of learning METHODOLOGY OF LEARNING DRIBBLING IN FOOTBALL Rok Kern University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2016 University study, Sports training, Football Number of pages;69; number of figures:41; number of sources:14; ABSTRACT Success in football depends on several factors, which are closely connected. Impact of each factor is different, but the best results are achieved by varying relations to the optimum level. Success factors are dividing into external factors, internal factors and transformation process. In this thesis I have focused mainly on motor and tehnical elements of football (i.e. internal factors), as well as training of various dribbling with ball and then upgraded it with the DVD and pictorial material. By means of the visual images of the movement, players get a better idea of each movement, different cinnections of movement as well as cooperation of players in all phases of the game. The thesis provides quality material to all who are playing football in detail interested in dribble with the ball and they want, in their program of learning-training process, offer their players more, especialy practical examples, written and pictorial information for the implementation of it. The thesis will also be helpful for later dissemination and for adding elements.

KAZALO VSEBINE 1. Uvod... 10 2. Predmet, problem in namen dela... 12 2.1. Značilnosti nogometne igre... 12 2.2. Igralne situacije... 13 2.3. Strukturne enote... 14 2.4. Preigravanje (varanje)... 15 2.4.1. Varanje brez žoge... 16 2.4.2. Varanje z žogo... 16 2.4.3. Sestavljeno varanje... 16 2.4.4. Uporabnost varanja... 17 2.4.5. Napake pri varanju... 17 2.5. Metodika učenja preigravanj z žogo... 17 2.5.1. Osnovna učno-vzgojna načela... 18 2.5.2. Metode posredovanja snovi... 20 2.5.2.1. Metoda demonstracije... 20 2.5.2.2. Metoda razlage... 20 2.5.3. Učne metode... 20 2.5.3.1. Vidne metode (demonstracije, slike, video)... 21 2.5.3.2. Besedna (verbalna) metoda... 21 2.5.3.3. Ideomotorna metoda (pogovor)... 21 2.5.3.4. Praktične metode... 22 2.5.3.4.1. Sintetična metoda... 22 2.5.3.4.2. Analitična metoda... 22 2.5.3.4.3. Kombinirana metoda... 23 2.5.3.4.4. Situacijska metoda... 23 2.5.3.4.5. Metoda igre... 23 2.5.3.4.6. Tekmovalna metoda... 23 2.5.4. Oblike dela... 24 2.5.4.1. Frontalno delo... 24 2.5.4.1.1. Nevezane frontalne oblike dela... 24 2.5.4.1.2. Sklenjene frontalne oblike dela... 25 2.5.4.2. Skupinsko delo... 25 2.5.4.2.1. Značilnosti skupinskih učnih oblik... 26 2.5.4.2.2. Vrste skupinskih učnih oblik... 26 2.5.4.3. Individualna oblika... 29 2.5.5. Metodična lestvica... 29 3. Cilji... 30 4. Metode dela... 31 5. Teorija in metodika različnih varanj z žogo... 32 5.1. Varanje s košenjem... 32 5.2. Varanje z zunanjim delom stopala... 37 5.3. Varanje z obratom... 41 5.4. Varanje z zaustavljanjem žoge... 44 5.5. Varanje z zamahom nad žogo... 45

5.6. Varanje z dvojnim košenjem... 46 5.7. Varanje s prestopom (scissors move, step over)... 47 5.8. Varanje z dvojnim prestopom (double scissors move)... 48 5.9. Varanje»reverse scissors«... 48 5.10. Varanje z dvojnim nagibom (double lunge move)... 50 5.11. Varanje s polnim obratom (360 spin, Zidane)... 50 5.12. Varanje»Cruyff«... 52 5.13. Varanje»nutmeg«(panna, mrežca)... 53 5.14. Varanje»backbreaker«... 53 5.15. Varanje»backheel«(petka)... 55 5.16. Varanje»under the bridge«... 56 5.17. Varanje»whiplash«... 56 5.18. Varanje»crossover«... 58 5.19. Varanje»rabona«... 59 5.20. Varanje»fake rabona«... 60 5.21. Varanje»roundabout«... 61 5.22. Varanje»elastico«(elastika)... 62 5.23. Varanje»rainbow«... 63 5.24. Varanje»subway«... 64 5.25. Varanje»Matthews«(Matthews move)... 65 6. Razprava... 66 7. Sklep... 67 8. Literatura... 68

KAZALO SLIK Slika 1: Nogometne zveze... 11 Slika 2: Analiza igre... 15 Slika 3: Vidna metoda... 21 Slika 4: Besedna metoda... 21 Slika 5: Ideomotorna metoda... 22 Slika 6:Varanje s košenjem... 32 Slika 7: Preigravanje z žogo v omejenem prostoru... 33 Slika 8: Preigravanje v trojkah... 34 Slika 9: Povezovanje varanja s strelom na gol... 35 Slika 10: Povezovanje varanja s podajo in strelom na gol... 35 Slika 11: Igralna situacija za varanje s košenjem... 36 Slika 12: Varanje z zunanjim delom stopala... 37 Slika 13: Povezovanje varanja s strelom na gol... 39 Slika 14: Povezovanje varanja s sprejemanjem dolge podaje, podaja in pa strel na gol... 39 Slika 15: Igra na več vrat... 40 Slika 16: Varanje z obratom... 41 Slika 17: Povezovanje varanja z dvojno podajo in strelom na gol... 42 Slika 18: Povezovanje varanja s sprejemanjem dolge podaje ter predložkom v kazenski prostor... 43 Slika 19: Igralna oblika; namesto golov se šteje za točko uspešno izvedeno varanje... 43 Slika 20: Varanje z zaustavljanjem žoge... 44 Slika 21: Varanje z zamahom nad žogo... 45 Slika 22: Varanje z dvojnim košenjem... 46 Slika 23: Varanje s prestopom... 47 Slika 24: Varanje z dvojnim prestopom... 48 Slika 25: Varanje "reverse scissors"... 49 Slika 26: Varanje z dvojnim nagibom... 50 Slika 27: Varanje s polnim obratom... 51 Slika 28: Varanje "Cruyft"... 52 Slika 29: Varanje "nutmeg"... 53 Slika 30: Varanje "backbreaker"... 54 Slika 31: Varanje "backheel"... 55 Slika 32: Varanje "under the bridge"... 56 Slika 33: Varanje "whiplash"... 57 Slika 34: Varanje "crossover"... 58 Slika 35: Varanje "rabona"... 59 Slika 36: Varanje "fake rabona"... 60 Slika 37: Varanje "roundabout"... 61 Slika 38: Varanje "elastika"... 62 Slika 39: Varanje "rainbow"... 63 Slika 40: Varanje "subway"... 64 Slika 41: Varanje "Matthews"... 65

1. Uvod Je lahko nogomet tudi način življenja? Seveda je način življenja, je Enzo Bearzotu odgovoril novinarju na vprašanje. Dovolj je le razumeti njegove prave vrednote in mu najti pravo mesto v družbi. Zgodovina nogometa se začne na Kitajskem, kjer so našli dokaze, da so se ob igri z žogo oziroma vsaj v vodenju žoge z nogami zabavali že v časih dinastije Han (206 pr. n. š - 220 n.š.). Na drugem koncu sveta, v Grčiji, so prav tako ostali naslikani dokazi o tem, da so nogomet oziroma obliko udejstvovanja z žogo gojili že v antiki; predvsem Špartanci so igrali "pranogomet", o tem pa pričajo tudi slike na vazah in mozaikih. V Evropi se je v poznem srednjem veku razvila igra z žogo, ki pa je imela manj današnjih nogometnih značilnosti, zato pa več znakov bojnih oziroma borilnih športov. V Angliji so že takrat bili bližje sodobnemu nogometu, le da so v precej grobi igri boja z žogo sodelovale cele vasi, cilj pa je bil žogo spraviti skozi mestna vrata nasprotne ekipe. Nogometna igra, kakršno poznamo in razumemo danes, se je oblikovala daljnega leta 1863. Iz Anglije se je igra prenesla v Evropo po letu 1875 in sicer najprej na Dansko, Nizozemsko, Švico, Skandinavijo, Nemčijo, nato pa še v ostale države. Za razvoj nogometa v Sloveniji je najbolj zaslužen inž. Stanko Bloudek, ki je v Ljubljano prinesel prve nogometne čevlje in žogo ter z dresi opremil ekipo Hermesa. Leta 1911 so Slovenci ustanovili prvi slovenski nogometni klub Ilirija. Prvo organizacijo, ki je združevala klube v Sloveniji, smo dobili 23. aprila 1920, ko je bila ustanovljena Ljubljanska nogometna podzveza (LNP). Ob reorganizaciji športa je bila nato 29. maja 1948 ustanovljena Nogometna zveza Slovenije, ki pa je delovala v okviru NZJ s sedežem v Beogradu. Po ustanovitvi samostojne slovenske države se je Nogometna zveza Slovenije osamosvojila in bila kot enakopravna članica 3. julija 1992 sprejeta v FIFO, svetovno nogometno organizacijo, 17. junija 1993 pa v UEFO, evropsko nogometno organizacijo (Elsner, 2004). Nogometne zveze Krovna organizacija je FIFA, Mednarodna zveza nogometnih združenj ali po francosko Fédération Internationale de Football Association. V to organizacijo so včlanjene nogometne zveze držav s spodaj navedenih celin in sicer: 10

Evropa UEFA Južna Amerika CONMEBOL Severna in Srednja Amerika CONCACAF Afrika CAF Azija AFC Oceanija - OFC Slika 1: Nogometne zveze Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/nogomet 11

2. Predmet, problem in namen dela Uspeh v nogometu je odvisen od več dejavnikov, ki so med seboj tesno povezani. Vpliv posameznega dejavnika je različen, vendar bo najboljše rezultate dosegel tisti, ki bo te odnose uravnal na optimalno raven. Dejavnike uspešnosti delimo v: zunanje dejavnike notranje dejavnike transformacijski proces Zunanji dejavniki so dejavniki okolja, štejejo odnos in interes do športa nasploh in nogometa posebej, športno tradicijo, materialna in finančna vlaganja, naravne možnosti za igranje nogometa, tehnične možnosti (naprave, rekviziti, oprema), organiziranost nogometa, številnost nogometne populacije, strokovne in znanstvene informacije, ter še posebej strokovne kadre. Notranji dejavniki so značilnosti, lastnosti in sposobnosti igralcev, to je organiziran sistem psihosomatičnih dimenzij, duševno-telesno-družbenega stanja. Sem uvrščamo zdravstveno stanje, morfološke značilnosti, nogometne motorične sposobnosti (kot sinteza osnovnih motoričnih in funkcionalnih sposobnosti tehnike in prvin taktike), taktiko igre (skupinska in moštvena taktika), kognitivne sposobnosti, konativne-vedenjske lastnosti in sociološke značilnosti. Dejavniki procesa treniranja so začetni izbor in nadaljnja selekcioniranja, izbira dejavnosti in sredstev, volumen obremenitve, metode treniranja, oblike dela, način vodenja in drugo. Diplomska naloga vsebuje predvsem sposobnost nogometnih motoričnih in tehničnih prvin (notranji dejavniki), ter metode treniranja (transformacijski proces). 2.1. Značilnosti nogometne igre Glavna značilnost igre je sodelovanje med igralci, ki je večstransko, odvisno tudi od načina vodenja, individualnosti igralcev, sestave moštva, sistema vrednosti itd. Posebno pomembno je medsebojno motorično komuniciranje ob sočasnem komuniciranju z žogo in upoštevanju velikosti igralne površine. Cilj igre je premagati nasprotnika, doseči čim več golov. To je mogoče na razne načine ob različni razporeditvi igralcev na igrišču, ob kontinuiranem napadanju s pritiskom 12

(presingom) na nasprotnika ali z obrambnim slogom igre s hitrimi nasprotnimi napadi in podobnim. Ne glede na razporeditev igralcev na igrišču (sistem) in obliko komunikacijske mreže (stil), je komunikacijska mreža razdeljena na dve fazi: na igro v fazi napada na igro v fazi branjenja Faza igre v napadu je obdobje v igri, ko moštvo z različnim oblikovanjem komunikacijske mreže z različno dejavnostjo (protinapad, počasen napad, napad po boku itd.) na različnih delih igrišča prehaja iz obrambe v napad, pripravlja in zaključuje napad. Faza igre v obrambi je obdobje v igri, ko moštvo z različnim oblikovanjem komunikacijske mreže z različno dejavnostjo (presing, počasno, hitro vračanje na lastno polovico igrišča, tesno pokrivanje, pokrivanje mož na moža, pokrivanje prostora,»lovljenje«nasprotnika v nedovoljen položaj itd.) na različnih delih igrišča prehaja iz napada v obrambo, preprečuje pripravo in zaključek napada. Vsako fazo igre delimo na tri pod faze in sicer: Faza napada: prehod iz obrambe v napad priprava zaključka napada zaključek napada Faza obrambe: prehod iz napada v obrambo preprečevanje priprave napada preprečevanje zaključka napada (Elsner, 2004) 2.2. Igralne situacije V vsaki fazi oziroma pod fazi igre, kljub temu da težimo k svobodni ustvarjalni igri, organiziranosti delovanja moštva ne smemo zanemarjati. Zato je potrebno za vsako fazo igre oblikovati ustrezne igralne situacije in predvideti njihovo reševanje z medsebojnim sodelovanjem igralcev. Igralne situacije, ki se na tekmah večkrat ponavljajo, imenujemo osnovne tipične igralne situacije, ki so vidne v vsaki pod fazi igre. Tem nasprotne so atipične igralne situacije, ki jih igralci oblikujejo z improvizacijo. Rešitve so nepredvidljive, vedno drugačne, izpelje pa jih posameznik pa tudi igralci z medsebojnim sodelovanjem. 13

K osnovnim tipičnim situacijam prištevamo tudi tiste, ki so vezane na prekinitve igre; to so metanje outa, prosti in kazenski strel, kot, udarec od vrat in sodniška žoga. Tipične igralne situacije so tesno povezane tudi s sistemom in taktiko igre. Čim večje je njihovo število, bolj raznovrstna in organizirana je igra moštva. To seveda ne pomeni, da igra s protinapadom, kjer pripravo zaključka napada celo preskočimo ali jo poenostavimo, ni ustrezna. Nasprotno, lahko je celo učinkovitejša. Enostavne, toda učinkovite tipične igralne situacije, ki jih posamezni igralci le v malenkostih spreminjajo (npr. podaja skozi noge nasprotnika, podaja preko glave, podaja s peto), kažejo celo na višjo stopnjo nepredvidljivosti in ustvarjalnosti. Igra z manjšim številom tipičnih situacij je omejena, manj kakovostna, slabše organizirana. Tega ne more nadoknaditi niti ustvarjalnost posameznikov. 2.3. Strukturne enote Strukturne situacije v obeh fazah igre, v napadu in v obrambi, je mogoče izpeljati le s pomočjo strukturnih enot, to je tehnično-taktičnih prvin. Delimo jih glede na igro v napadu in obrambi. Strukturne enote v fazi napada so: odkrivanje igralca podajanje žoge sprejemanje žoge vodenje žoge varanje z žogo streljanje na vrata Strukturne enote v fazi obrambe so: pokrivanje igralca odvzemanje žoge izbijanje žoge Izvedba strukturnih enot je v osnovi odvisna od specifičnih nogometnih motoričnih sposobnosti, vzdržljivosti, tehnike in taktike. Specifična nogometna motorična sposobnost je najgospodarnejša in najumnejša, smotrna in preudarna izvedba specifičnih motoričnih nalog brez in z žogo v različnih igralnih situacijah (Elsner, 2004). 14

Slika 2: Analiza igre IGRA FAZE IGRE NAPAD (komunikacijska mreža) OBRAMBA (trganje komunikacijske mreže) Prehod iz obrambe v napad Priprava napada Zaključek napada Prehod iz napada v obrambo Preprečitev priprave napada Preprečitev zaključka napada IGRALNE SITUACIJE STRUKTURNE ENOTE SPECIFIČNE NOGOMETNE MOTORIČNE SPOSOBNOSTI MOTORIČNE SPOSOBNOSTI TEHNIKA TAKTIKA Vir: Elsner B., (2006). Nogomet trening mladih, Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport 2.4. Preigravanje (varanje) Preigravanje je izvajanje določenih gibov, nakazanih gibov, spremembo ritma in gibanja z namenom, da nasprotnik ne bi odkril prave namere v igri. V igri ne moremo najpreprosteje rešiti vsake situacije, ker nas pri tem ovira nasprotnik. V tem primeru nam 15

za uspešno nadaljevanje igre pomaga varanje, s katerim pridobimo prednost pred nasprotnikom za lažji prodor na vrata, udarec na vrata ali podajo soigralcu. Varanje delimo glede na posest žoge: varanje brez žoge (fintiranje) varanje z žogo (dribling) sestavljeno varanje (fintiranje in dribling) Varanje lahko razdelimo tudi po tem, kje je nasprotni igralec: nasprotnik je pred igralcem nasprotnik je za igralcem nasprotnik je ob igralcu 2.4.1. Varanje brez žoge Varanje brez žoge lahko izvedemo s katerimkoli delom telesa. V nogometu varamo brez žoge predvsem s telesom in nogami. Vsa varanja so zlasti uspešna, če jih izvajamo v teku. Brez žoge varamo zato, da bi se osvobodili nasprotnika in tako olajšali možnost za izvedbo akcije z žogo (vodenje, udarec na vrata itd.). 2.4.2. Varanje z žogo Pri varanju z žogo prevaramo nasprotnika s spremembo smeri gibanja žoge. Glavni cilj je, da s spremembo smeri gibanja z žogo preidemo v položaj, ko nam nasprotnik ne more odvzeti žoge, ali da akcijo lahko nadaljujemo z drugo prvino tehnike. Da bi to dosegli, se moramo gibati tako, da nasprotnik prenese težišče na eno stran, mi pa se nato s spremembo smeri z žogo gibamo v drugo smer. Varanje z žogo je mnogo težje kot varanje brez nje. Nasprotnika moramo prevarati tako, da žogo obdržimo. Varanje z žogo je tudi mnogo odgovornejše, ker ima lahko izguba žoge, predvsem v obrambi, hude posledice. 2.4.3. Sestavljeno varanje Sestavljeno varanje je povezava varanja brez in z žogo. V prvem delu nasprotnika z gibanjem telesa zavaramo, v drugem delu pa ga z vodenjem žoge obidemo oziroma ustvarimo želeno prednost za uspešno nadaljevanje igre. 16

2.4.4. Uporabnost varanja Z varanjem se želimo nasprotnika osvoboditi, želimo ga prevarati in omogočiti nadaljevanje zamišljene akcije. Varanje brez žoge uporabljamo tako v obrambi kot napadu. To varanje je izredno koristno pri pokrivanju in odvzemanju žoge, pri odkrivanju, vodenju, zaustavljanju in drugod. Obrambni igralci velikokrat z lažnim napadom zmedejo nasprotnika. Vratar z gibom telesa prisili zlasti neizkušenega igralca, da udari žogo v tisto smer, kamor želi vratar. Napadalec z gibi telesa, s spremembo gibanja ustvarja nove situacije in boljše položaje za začetek ali nadaljevanje akcij. 2.4.5. Napake pri varanju Glavne napake pri varanju so: gibanje igralca ali gibi s telesom ne povzročijo odziva nasprotnika izbira vrste varanja ne ustreza situaciji na terenu in predvidevanemu nadaljevanju akcije hitrost varanja je prepočasna ali prehitra pri varanju z žogo se preveč ali premalo približamo nasprotniku pri določenih vrstah varanja ne prenesemo teže na določeno nogo po izvedenem varanju prepočasi nadaljujemo akcijo zaustavljanje pri varanju z zaustavljanjem je prepočasno, ker nismo kolena stojne noge dovolj pokrčili in nismo vse teže prenesli na stojno nogo varamo z nogo, ki je bližje nasprotniku 2.5. Metodika učenja preigravanj z žogo Pod pojmom metodika želimo opozoriti trenerje (učitelje) na številne pedagoške napotke in zakonitosti vodenja vzgojno-izobraževalnega dela. Vadba mladih v nogometu je nadaljevanje vzgojno-izobraževalnega dela v šoli. Pomembno je poznati, kako voditi športni trening mladih oziroma smisel in zaporedje trenerjevih ukrepov, da bi bil končni uspeh čim boljši. Ne samo v pogledu znanja tehnično-taktičnih elementov, ampak tudi v vzgojnem pogledu. Pomembne vsebine metodike, ki naj bi jih vsak dober trener nogometa upošteval, so: osnovna učno-vzgojna načela metode posredovanja snovi učne metode 17

oblike dela metodična lestvica pri proučevanju elementov tehnike 2.5.1. Osnovna učno-vzgojna načela Vsak človek mora pri svojem delu upoštevati določena načela oziroma principe, da bi bilo njegovo delo čim bolj uspešno. Tudi na področju treniranja mladih nogometašev veljajo določena učno-vzgojna načela, saj je delo z mladimi zelo zapleteno in odgovorno. Učno-vzgojna načela so določene smernice v delu trenerja, ki ga vodijo v učnem in vzgojnem procesu s ciljem, da bi uspešno uresničeval naloge pri učenju in vzgajanju. a) Načelo vzgojnosti Zahteva trenerja je, da pomaga vsestransko razvijati mlado osebnost in se ne omeji le na posredovanje in utrjevanja znanja, spretnosti in sposobnosti. Trener mladih si mora prizadevati oblikovati mlado osebnost, ki bo imela pozitivne moralne lastnosti, kot so: pridnost vztrajnost vestnost natančnost spoštovanje drugih odgovornost To lahko trener doseže na več različnih načinov: I. Z vsebinami - ne samo govoriti o nogometu in samo igrati nogomet. V delo mora vključiti tudi druge športne panoge in se pogovarjati tudi o drugih življenjskih problemih. II. Z načinom dela - bolj ko trener pozna in obvlada učne metode, oblike dela, nogometne elemente in tudi različne druge športe, tem bolj bo uspešen je pri svojem delu. III. Kot trenerjeva osebnost - trener lahko pozitivno ali negativno vpliva na otroke s svojim zgledom. Trener je velikokrat otrokom vzor, ki bi mu hoteli biti podobni. Pomembno je ozračje, ki ga trener ustvarja v moštvu. Ozračje naj bi bilo prijateljsko, delovno, brez nasilja in pritiskov na otroke, brez ironije in smešenja, kajti to učinkuje na mlade igralce negativno, še zlasti nekatere lahko zelo prizadene. 18

b) Načelo nazornosti ali zlato načelo Zlato načelo nazornosti pomeni celovito doživljanje in razumevanje nekega gibanja, neke naloge s pomočjo čutil in s ciljem, da sprejmejo določena dejstva in si oblikujejo pravilne predpostavke o gibanju oziroma nalogi. To načelo zahteva od trenerja, da vse, kar otroke uči, tudi pokaže. Pri tem lahko uporabi lastno znanje, znanje drugih, video posnetek, slike, živo besedo podprto z mimiko in kretnjami. Uporabi naj čim več teh možnosti, saj bo tako otrok hitreje in boljše dojel neko gibanje oziroma nalogo. c) Načelo primernosti Otroci se postopno razvijajo, tako telesno kot tudi psihološko. Od trenerja se zahteva, da delo prilagodi fizičnim in psihičnim sposobnostim otrok določene starostne skupine (npr. nogometni naraščaj naj igra čim več različnih iger, ne samo nogometa, ni ožje specializacije, brez pretiranih razlag). Trener mora paziti, da delo ni ne pretežko, ne prelahko, da ne podcenjuje ali precenjuje sposobnosti otrok. d) Načelo dolgoročne naravnanosti vadbe Vrhunski dosežki zahtevajo dolgotrajno pripravo in postopnost. Obstajajo etape v razvoju nogometašev, katere imajo vsaka svoje zahteve glede vsebine. Osnovna zahteva je, da je treba zagotoviti čim boljšo osnovo in postopno povečati napor in zahtevnost pri delu. Delo z mladimi mora imeti dolgoročni značaj in ne sme biti pretirano naravnan k tekmovanju v ligi. f) Načelo mnogostranosti Mnogostranost zahteva od trenerja mladih široko izbiro vaj in nalog pri delu z mladimi, kajti le tako bodo mladi dobili široko osnovo. g) Načelo radosti ali igrivosti Trener mladih mora s svojimi metodami, vajami in nastopom zagotoviti veselje in radost otrok pri delu. Pri tem ne sme pretiravati, ampak spretno izbrati takšne vaje, ki bodo zahtevale tudi odgovornost in disciplino. 19

e) Načelo dinamičnosti Delo mora biti organizirano tako, da bo čim večkrat in istočasno zaposlilo čim več otrok (ne delajmo kolon s 6, 7, 8 ali celo več igralci). Ostala načela so še: od lažjega k težjemu od bistvenega k manj bistvenemu veliko število ponovitev 2.5.2. Metode posredovanja snovi 2.5.2.1. Metoda demonstracije Trener pokaže in ponazori tisto, kar bo učil. Otroci samo opazujejo. Vaja oziroma naloga se pokaže najprej v celoti. Demonstracija naj bo v naravni obliki, tempu in ritmu ter zelo nazorna. Včasih celo pretiravamo, kadar želimo poudariti bistvene elemente motorične izvedbe. Demonstracija je še boljša, kadar trener s kratko besedo opozarja na bistvene elemente motorične naloge. 2.5.2.2. Metoda razlage Trener mora pritegniti otrokovo pozornost, da bo otrok lahko sledil razlagi, ki mora biti kratka in jedrnata. Z razlago želimo predvsem s kratkim opisom in pojasnitvijo bistvenih delov gibanja doseči, da bi otroci prodrli v smisel prikaza in ga razumeli. Razlaga se velikokrat veže neposredno na demonstracijo. 2.5.3. Učne metode Pri razvoju specifičnih nogometnih motoričnih sposobnosti uporabljamo metode, ki zagotavljajo ustrezno posredovanje informacij in ustrezno dinamiko vadbe. Za razvoj nogometnih motoričnih sposobnosti ločimo štiri glavne skupine metod, ki so po vsebini in načinu posredovanja različne, vendar se med seboj dopolnjujejo. 20

2.5.3.1. Vidne metode (demonstracije, slike, video) So zelo pomembne metode. Z njimi igralci dobijo vidne predstave o posamičnem gibu, najrazličnejših povezavah gibanj, o medsebojnem sodelovanju igralcev v vseh fazah igre itd. V metodičnem postopku se te metode uporabljajo takoj za besedno metodo, kot dopolnjevanje pri utrjevanju specifičnih nogometnih motoričnih sposobnosti in taktičnega znanja. Slika 3: Vidna metoda Trener prikaže Igralec opazuje Vir: dr. M. Kovač, dr. J. Strel, dr. G. Jurak, dr. M. Bučar, dr. G. Starc, J. Pajek, (2005) Nekatera poglavja didaktike športne vzgoje v prvem in drugem triletju osnovne šole, Ljubljana, Fakulteta za šport 2.5.3.2. Besedna (verbalna) metoda Je pomembna pri učenju tehnike in posredovanju taktičnih informacij, predvsem v povezavi z vidno in praktičnimi metodami. Z besednimi informacijami posredujemo zvočne informacije. Pri posredovanju informacij je pomembno paziti na količino posredovanih informacij, čas trajanja posredovanja informacij in predvsem sposobnosti igralcev za dojemanje teh informacij. Slika 4: Besedna metoda Trener razlaga Igralec posluša Vir: dr. M. Kovač, dr. J. Strel, dr. G. Jurak, dr. M. Bučar, dr. G. Starc, J. Pajek, (2005) Nekatera poglavja didaktike športne vzgoje v prvem in drugem triletju osnovne šole, Ljubljana, Fakulteta za šport 2.5.3.3. Ideomotorna metoda (pogovor) Ideomotorna metoda je dopolnilna metoda pri motoričnem učenju. Bistvo metode je čim bolj natančna in podrobna predstava in koncentrirano doživljanje izvršenega giba v mislih na osnovi časovnih, prostorskih in dinamičnih parametrov sestave gibanja. 21

Predpogoj je že osvojena praktična izkušnja v motorični aktivnosti. Čeprav pri tej metodi ni aktivnega gibanja, omogoča hitrejše osvajanje informacij za razvoj specifičnih nogometnih sposobnosti. Slika 5: Ideomotorna metoda Trener išče informacijo Igralec posluša, išče samostojne rešitve, aktivno sodeluje Vir: dr. M. Kovač, dr. J. Strel, dr. G. Jurak, dr. M. Bučar, dr. G. Starc, J. Pajek, (2005) Nekatera poglavja didaktike športne vzgoje v prvem in drugem triletju osnovne šole, Ljubljana, Fakulteta za šport 2.5.3.4. Praktične metode V metodiki razvoja nogometnih motoričnih sposobnosti so prav gotovo najpomembnejše praktične metode. 2.5.3.4.1. Sintetična metoda Sintetična metoda pomeni učenje in vadbo motoričnega gibanja v celoti. Začnemo vedno s to metodo, da otroci takoj dobijo celostno predstavo o gibanju, ki se ga bodo učili. Uporablja se pri razvijanju nogometnih motoričnih sposobnosti, ki omogočajo izvedbo posamičnih strukturnih enot ter nato povezovanje strukturnih enot v celoto. 2.5.3.4.2. Analitična metoda Analitična metoda je učenje in vadba motoričnega gibanja po posameznih sestavnih delih. Starejši pristop poučevanja je začel s to metodo, v sodobnem pristopu jo uporabljamo v primerih: za odpravljanje napak pri zahtevnejših gibanjih (varanje z žogo) pri učenju gibanja, kjer je nevarnost poškodbe (osnovno odvzemanje, odvzemanje s podrsavanjem) 22

Analitična metoda omogoča pravilno in točno učenje tehnično-taktičnih prvin in veliko gostoto ponavljanja. Slabost te metode pa je, da je zelo dolgočasna in nemotivacijska za igralce. 2.5.3.4.3. Kombinirana metoda Pri učenju in vadbi je največkrat potrebna kombinirana metoda, saj gre za uporabo tako sintetične metode, kot tudi analitične metode, vendar najprej začnemo s sintetično. Kombiniramo lahko tudi metodo igre z analitično metodo in metodo igre s sintetično metodo. Prednost kombiniranih metod je v večji zanimivosti vadbe, kakovostnejši izvedbi strukturnih enot, različnimi intenzivnostmi in gostoti vadbe. 2.5.3.4.4. Situacijska metoda Situacijska metoda predstavlja vadbo in prilagajanje na konkretne tipične in atipične igralne situacije v obeh fazah igre. Osnovni namen te metode je taktična informiranost nogometaša. Trener mora posredovati nekaj idej, kako reševati posamezne situacije med igro. 2.5.3.4.5. Metoda igre Metoda igre je vodilna metoda pri učenju in vadbi nogometnih vsebin. V igralnih oblikah, ki so podobne nogometni igri, niso pa še nogometna igra, učimo predvsem neko nogometno gibanje. Igralne oblike vsebujejo samo nekatere značilnosti in zahteve nogometa. Največkrat so poenostavljene in jim lahko, glede na namen, spreminjamo pravila. Npr. 2+2:2, 1+1:1, 1+1:2, igra sredine (pepček), 2+3:3. Ta metoda zagotavlja hkrati veselje, sproščenost, čustveno doživljanje. Motiviranost je večja, individualnost je dovolj poudarjena, raznovrstnost reševanja igralnih situacij je večja. Slabosti te metode so lahko v preveliki individualnosti, avtomatizaciji napačnega izvajanja tehničnih prvin in posredno napačnega razvijanja specifičnih nogometnih motoričnih prvin. 2.5.3.4.6. Tekmovalna metoda Tekmovalna metoda predstavlja uporabo in preverjanje na treningu pridobljenih motoričnih spretnosti in taktičnih znanj v tekmovalnih pogojih (tekma). 23

2.5.4. Oblike dela Enako pomembno kot kaj učiti, je tudi kako učiti. V ta namen ločimo več oblik dela in sicer: frontalno delo skupinsko delo individualno delo 2.5.4.1. Frontalno delo Frontalno delo naprej ločimo na: sodobnejše nevezano tradicionalno sklenjeno 2.5.4.1.1. Nevezane frontalne oblike dela Pri nevezani frontalni obliki neposredni kontakti. dela se med trenerjem in igralcem že vzpostavljajo Značilnosti nevezanega frontalnega dela so: trener usmerja vso skupino igralcev/otrok vsa navodila, od razlage in demonstracije, do popravljanje napak, so namenjena vsem igralcem/otrokom hkrati vsem posredujemo istočasno enako vsebino ni individualizacije Prednosti nevezanega frontalnega dela: racionalnost, ko je potrebno vse igralce z nečim seznaniti (priprava na dejavnost uvodni del ure, seznanjanje s preprostimi gibalnimi informacijami, ki so namenjene vsem) prihranek časa Uporaba nevezane frontalne oblike dela v uvodnem delu vadbe (tekalne igre, gimnastične vaje): Primer 1: tekalna igra (cilj je vse ogreti, vsi delajo enako vsebino, ni individualizacije) Primer 2: tek z delno individualizacijo (prva skupina teče ob obodu telovadnice, druga skupina teče osmice). 24

2.5.4.1.2. Sklenjene frontalne oblike dela Značilnosti sklenjene frontalne oblike dela so predvsem: gre za delo s celotno skupino otrok brez upoštevanja načela individualizacije vsebina, postopki in obremenitve so podrejeni povprečju skupine Vadba je za nekatere prezahtevna, za druge prelahka in zato neučinkovita. Ta vadba porazno vpliva na šibkejše (gibalno slabše) otroke/igralce, tako v učnem kot doživljajskem pogledu. Zato vedno bolj zaostajajo v razvoju. Ta oblika dela tudi otežuje navezovanje socialnih stikov med skupino. Uporaba sklenjene frontalne oblike dela: a) Vadba v vrsti, koloni, krogu, polkrogu: Primer 1: gimnastika (delo v vrsti, krogu, polkrogu) Primer 2: igre z žogo, vodenje žoge (delo v koloni) b) Delo v parih Uporabljamo ga pri ogrevanju, učenju novih gibalnih znanj, razvijanju novih gibalnih sposobnosti, preverjanju, priporočljivo tudi pri pomoči boljših otrok slabšim. c) Štafete Uporabljamo jih v glavnem delu treninga, praviloma pri utrjevanju in ponavljanju, lahko pa organiziramo tekmovanje. Zaradi hitrosti izvedbe mora biti igralcem snov/element/gibanje znano. Uspešno jih uporabljamo predvsem pri tekalnih igrah, vadbi tehničnih elementov z žogo in koordinacijsko zahtevnejših nalogah. d) Poligoni Poligon je izjemno učinkovita organizacijska oblika. Z vsebinami razvijamo predvsem gibalne sposobnosti ali utrjujemo gibalna znanja. Uporabljamo ga v glavnem delu treninga. Zaradi hitrosti izvedbe mora biti igralcem snov znana. 2.5.4.2. Skupinsko delo Med skupinske učne oblike dela štejemo klasično vadbo po postajah/v skupinah, z različnimi izpeljavami (dopolnilne ali dodatne naloge), ter obhodno vadbo. 25

2.5.4.2.1. Značilnosti skupinskih učnih oblik Pri skupinskih učnih oblikah so igralci razdeljeni v skupine oziroma v pare. V istem časovnem obdobju izvajajo različne naloge. Glavne značilnost skupinskih učnih oblik so: ob dobri predhodni pripravi trener le nadzoruje vadbo igralcem istočasno posreduje različne vsebine skupinsko delo je zelo primerno za diferenciacijo in individualizacijo v skupini se vzpostavljajo socialne interakcije Prednosti skupinskih učnih oblik so: racionalnost, ko želimo uriti že pridobljeno znanje in odpravljati napake navajanje otrok na samostojno vadbo učitelj se pri vadbi lahko posveti posameznim učencem, ostale le nadzoruje omogoča diferenciacijo in individualizacijo 2.5.4.2.2. Vrste skupinskih učnih oblik a) Klasična vadba po postajah (v skupinah) Za vadbo po postajah je značilno delo v skupinah, ki so lahko homogene ali heterogene. Igralce razdelimo na več skupin od 2 do 10 igralcev. To organizacijsko učno obliko uporabljamo zlasti pri ponavljanju, ko določeno učno snov utrjujemo z namenom, da jo igralci trajno osvojijo. Delo je organizirano tako, da je vsebina nalog na različnih vadbenih mestih sorodna ali pa povsem različna, odvisno od ciljev, ki smo si jih zastavili. Vadba na posameznem mestu praviloma traja 2-5 minut. Način uporabe skupinskega dela v različnih stopnjah učenja: način pri podajanju novih učnih vsebin so skupine po navadi heterogene, saj na ta dosežemo, da boljši učenci pomagajo slabšim pri ponavljanju so skupine praviloma homogene; boljšim skupinam dajemo zahtevnejše naloge, slabšim pa naloge, ki so bolj preproste in imajo vlogo dopolnilnih vaj 26

Če organiziramo tekmovanje, učence razdelimo v heterogene skupine, saj imajo le tako vsi možnost zmagati. b) Delo z dopolnilnimi/dodatnimi nalogami Delo z dopolnilnimi/dodatnimi nalogami je zahtevna organizacijska učna oblika, ki je v praksi manj uveljavljena, a je zelo učinkovita, saj omogoča večjo individualizacijo. Na osnovni vadbeni postaji igralci izvajajo glavno vsebino. Na drugih, dopolnilnih/dodatnih postajah pa izvajajo dopolnilne/dodatne naloge. Te lahko pripomorejo k izboljšanju tehnike prvine, ki jo vadimo ali pa z njimi razvijamo določene gibalne sposobnosti. Na dodatnih postajah izvajajo naloge v oteženih okoliščinah(npr. večje število ponovitev, hitrejša izvedba, izvedba v specifičnih pogojih). c) Obhodna vadba Igralci so razdeljeni v manjše skupine, ki pri vadbi krožijo od naloge do naloge, ki so nanizane v določenem logičnem zaporedju. Osnovni namen vadbe je predvsem z ustrezno obremenitvijo razvijanje motoričnih sposobnosti. Naloge so razporejene v obliki kroga, njihovo število je različno (6 10) in je odvisno od števila igralcev in velikosti prostora. Biti morajo preproste in poznane, tako da izvedba ne povzroča težav. Obremenitev lahko povečamo na različne načine: povečamo število postaj povečamo čas trajanja dela na posamezni postaji povečamo število ponavljanj povečamo število obhodov zmanjšamo čas odmora povečamo težo bremena Poznamo več načinov obhodne vadbe: a) Individualna obremenitev Na vsakem vadbenem mestu igralci vadijo eno minuto; obremenitev si določajo sami. Ni nujno, da opredelimo odmor. b) Minutni ciklus vadbe V času ene minute predpišemo čas dela in odmor (npr. na začetku bodo igralci izvajali nalogo 20 sekund in 40 sekund počivajo, v drugem obhodu čas dela podaljšamo na 30 27

sekund itd.). Čas dela povečujemo glede na pripravljenost igralcev. Slabost tega načina je, da je čas dela/obremenitve za vse igralce enak, kar pomeni, da ni individualizacije. c) Kdo bo hitrejši? Na vseh postajah vsi igralci izvajajo enako število vaj (ponovitev). Ko opravijo predpisano število vaj (ponovitev) na eni postaji, gredo na naslednjo. Če tekmujemo, zmaga tisti, ki prvi opravi vse predpisane naloge na vseh postajah. d) Kdo bo naredil več postaj? Na vsaki postaji vsi igralci izvajajo enako število vaj. Igralci lahko tekmujejo, kdo naredi več postaj v določenem času, npr. v petih minutah. e) Ciljni čas Čas, ki ga je dosegel posamezni učenec v prvem obhodu, poskuša v drugem obhodu izboljšati. Pri takšnem načinu je mogoča individualizacija, saj so sposobnejši igralci bolj obremenjeni. f) Morgan-Adamsov princip Ta način je zelo učinkovit, saj lahko obremenitev prilagajamo sposobnostim posameznika ali skupine. Najprej igralce preverimo, da dobimo podatke o njihovih trenutnih zmožnostih. Uporabljamo maksimalni test v enoti časa, ki je običajno 1 minuta (ali manj pri zahtevnejših vajah). Lahko ugotavljamo tudi maksimalni test zmogljivosti (število ponovitev oziroma čas, v katerem igralec opravi določeno število ponovitev). Na začetku igralci začnejo naloge s polovico maksimalne obremenitve, nato pa obremenitev postopoma zvišujemo. Sprva na račun povečanja števila obhodov s polovico maksimalne obremenitve (npr. trije krogi s polovico maksimalne obremenitve), nato pa s pomočjo povečanja števila ponovitev na posameznem vadbenem mestu (npr. polovica maksimalne obremenitve +2, +3... v serijah 1x, 2x... z odmori 30 sekund, 20 sekund...). Zelo pomembna je uporaba preglednic, kamor vpisujemo obremenitve in dosežke posameznika ali skupine. Igralce sistematično spremljamo, saj jih s tem motiviramo in spodbujamo k nadaljnjemu delu. Za trenerja je to zahtevna organizacijska oblika, vendar je izredno učinkovita, saj omogoča izrazito individualizacijo dela. 28

(dr. M. Kovač, dr. J. Strel, dr. G. Jurak, dr. M. Bučar, dr. G. Starc, J. Pajek, (2005) Nekatera poglavja didaktike športne vzgoje v prvem in drugem triletju osnovne šole, Ljubljana, Fakulteta za šport ) 2.5.4.3. Individualna oblika Individualna oblika se izvaja znotraj frontalnega ali skupinskega dela tako, da lahko hodimo od igralca do igralca, ga spodbujamo, popravljamo napake pri izvajanju, hkrati pa se vsakemu čimbolj posvetimo. 2.5.5. Metodična lestvica Metodična lestvica ali metodični postopek pri poučevanju elementov tehnike je urejeno zaporedje postopkov, metod in vaj pri učenju določene gibalne naloge. I. Imenovanje in demonstracija učnega elementa II. Opis bistvenih sestavnih elementov III. Izvedba tehničnega elementa v celoti v gibanju (1. stopnja vadbe) IV. Demonstracija in opozorilo na bistven napake V. Izvajanje in vadba elementa po posameznih delih za odpravljanje napak ali za izpopolnjevanje elementa VI. Izvajanje in vadba udarca v cilj (2. stopnja vadbe - samo pri udarcih!!) VII. Izvajanje in vadba elementa v povezavi z drugimi vsebinami nogometne igre (3. stopnja vadbe) VIII. Izvajanje in vadba elementa v»igralni obliki«ali v»tipični igralni situaciji«(4. stopnja vadbe) (Elsner, Verdenik, Pocrnjič,1996) 29

3. Cilji Cilj diplomske naloge je poiskati, opisati in predstaviti metodiko učenja varanj z žogo. Metodiko varanja sem razčlenil na posamezne gibe in jo podrobno predstavil tako v pisni obliki kot z DVD-jem in slikovnim gradivom. V taki obliki je dostopna tako amaterskim ljubiteljem nogometa kot trenerjem (učiteljem) za metodično učenje in treniranje. Posebno pomemben je tak način predstavitve pri delu z otroci, saj jim tako približamo vidne predstave o posamičnem gibu; na ta način ga hitreje in pravilno osvojijo. Hkrati pa je ta način predstavitve primeren tudi za postopno/metodično učenje in treniranje, saj tako lahko zmanjšamo ali celo preprečimo avtomatizacijo napačnega izvajanja tehničnih prvin. 30

4. Metode dela Diplomsko delo je monografskega tipa. Za izdelavo sem uporabljal domačo in tujo strokovno literaturo, katere vire navajam v sedmem poglavju. Prav tako so mi bili v pomoč elektronski mediji ter izkušnje, ki sem jih pridobil pri delu z nogometaši ter s študijem na Fakulteti za šport. Pri demonstraciji tehnik za izdelavo slikovnega gradiva sta sodelovala Gašper Kern in David Selan. Gradivo smo posneli na igrišču NK Velesovo. Za snemanje smo uporabljali fotoaparat Canon PowerShot SX10IS z ločljivostjo 10 milijonov slikovnih pik. Pred vsakim novim tehničnim elementom smo z demonstratorji preučili tehnike elemente varanja, ki so pomembni za pravilno izvedbo posameznega preigravanja. Vsak element preigravanja smo posneli večkrat (5 do 10 ponovitev). Po končanem snemanju sem za posamezne tehniko izbral videoposnetek, ki je najbolj nazorno prikazoval pravilnost izvedbe posamezne tehnike varanja. Posnetek sem nato razrezal s spletno aplikacijo http://image.online-convert.com/convert-to-jpg, ki je video vsebino razdelil v 150 do 200 posameznih slik. Izmed njih sem nato izbral dvanajst najbolj pomembnih, ki sem jih vključil v diplomsko delo. Iz njih se najbolj nazorno vidi gibanje napadalca. Na podlagi slikovnega gradiva in video analize sem nato gibanje napadalca za vsak primer varanja z žogo razčlenil na posamezne elemente in jih podrobno opisal. Od devetintrideset pripravljenih preigravanj z žogo, smo jih posneli triintrideset. Izmed njih sem nato izbral petindvajset preigravanj, ki so se mi po lastni presoji zdeli kar najbolj uporabni pri igri ter se ne ponavljajo. Nekateri so se namreč razlikovali samo v podrobnostih. Za snemanje posameznega preigravanja je bilo v povprečju potrebnih šest do sedem ponovitev snemanj, da je bilo gibanje napadalca in kakovost posnetka zadovoljiva. Povzetek: 39 pripravljenih preigravanj 33 posnetih preigravanj 25 predstavljenih preigravanj 210 posnetkov preigravanj Za risanje skic sem uporabil program Tactics Manager 2.5. 31

5. Teorija in metodika različnih varanj z žogo Metodična lestvica ali metodični postopek pri poučevanju elementov tehnike je urejeno zaporedje postopkov, metod in vaj pri učenju določene gibalne naloge. I. Imenovanje in demonstracija učnega elementa II. Opis bistvenih sestavnih elementov III. Izvedba tehničnega elementa v celoti v gibanju (1. stopnja vadbe) IV. Demonstracija in opozorilo na bistven napake V. Izvajanje in vadba elementa po posameznih delih za odpravljanje napak ali za izpopolnjevanje elementa VI. Izvajanje in vadba udarca v cilj (2. stopnja vadbe - samo pri udarcih!!) VII. Izvajanje in vadba elementa v povezavi z drugimi vsebinami nogometne igre (3. stopnja vadbe) VIII. Izvajanje in vadba elementa v»igralni obliki«ali v»tipični igralni situaciji«(4. stopnja vadbe) (Elsner, Verdenik, Pocrnjič,1996) 5.1. Varanje s košenjem Prikaz: Slika 6:Varanje s košenjem Vir: Rok Kern 32

Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem igralec vodi žogo naravnost proti nasprotniku ko se igralec odloči za varanje (1-2 m pred njim), mora imeti stojno nogo za žogo ter težo na tej nogi nato igralec peto druge noge dvigne k zadnjici, izvede rahel zamah proti žogi in udarec po žogi s sprednjim notranjim delom stopala izven središča žoge. Tako žogo pokosi in jo usmeri v drugo stran (stran stojne noge) takoj za tem sledi šprint 1. STOPNJA: Izvedba tehničnega elementa v celoti v gibanju Igralci vodijo žogo znotraj omejenega prostora zapolnjenega s stožci (nasprotniki) in izvajajo varanje pred stožcem (počasno vodenje proti stožcu, hitro varanje, kjer je potrebno paziti na primerno razdaljo od stožca ter da pri košenju nogo dvignemo do zadnjice ter nato šprint za žogo). Vajo izvajamo izmenično z desno in levo nogo. Slika 7: Preigravanje z žogo v omejenem prostoru 33

Slika 8: Preigravanje v trojkah Razlaga in opozorilo na bistvene napake: ni prisotna trodelnost preigravanja (počasi-hitro-šprint) preveč ali premalo se približamo nasprotniku ne znižamo težišča ampak ostanemo togi nepravilna postavitev stojne noge (preveč spredaj) Analitična vadba Varanje s košenjem vadimo najprej v počasnem teku ali hoji, kjer smo pozorni predvsem na to da se pri košenju dvignemo na prste stojne noge ter nato izvedemo udarec po žogi z drugo nogo s sprednjim notranjim delom stopala, kjer je potrebno paziti da dvignemo to nogo do zadnjice. Ko nam to ne dela več težav nadaljujemo s sintetično vadbo preigravanja, kjer smo pozorni na trodelnost varanja. Se pravi na počasnejši uvod hitro varovanje šprint. (povzeto po Pocrnjič M., 1995) 2. STOPNJA: ni izvedljiva 34

3. STOPNJA: izvajanje in vadba elementa v povezavi z drugimi vsebinami nogometne igre Slika 9: Povezovanje varanja s strelom na gol Slika 10: Povezovanje varanja s podajo in strelom na gol 35

4. STOPNJA: Izvajanje in vadba elementa v»igralni obliki«ali v»tipični igralni situaciji«igralca se gibljeta v omejenem prostoru, kjer vsak brani svoja vrata. Igralec poskuša preigrati nasprotnika da doseže gol. Slika 11: Igralna situacija za varanje s košenjem 36

5.2. Varanje z zunanjim delom stopala Prikaz: Slika 12: Varanje z zunanjim delom stopala Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem igralec žogo vodi naravnost proti nasprotniku 1-2 m pred nasprotnikom igralec postavi stojno nogo vstran od žoge v višini žoge (ali celo pred žogo) prenese težo na stojno nogo, zniža težišče tako, da napravi polčep na stojni nogi v smeri dol-vstran-naprej z drugo nogo igralec napravi najprej zamah k stojni nogi, nato pa bliskovito potisne žogo v nasprotno stran od stojne noge z zunanjim delom stopala takoj za tem sledi šprint za žogo 37

Razlaga in opozorilo na bistvene napake ni prisotna trodelnost preigravanja (počasi-hitro-šprint) preveč ali premalo se približamo nasprotniku nepravilna postavitev stojne noge (predaleč od žoge) 1. STOPNJA: Izvedba tehničnega elementa v celoti v gibanju Isto kot pri varanju s košenjem, vadimo preigravanje v omejenem prostoru kjer je stožec namišljen nasprotnik ter preigravanje v trojkah. Analitična vadba Pri tem varanju lahko posebej vadimo varanje tako da je žoga najprej na miru in vadimo samo kje moramo postaviti stojno nogo, da lahko najbolj optimalno izvedemo gib vstran. Ko to že znamo lahko to izvajamo v počasnem teku. Po primernem obvladovanju tega varanja lahko to začnemo vaditi po sintetični metodi, se pravi celotno varanje v primernem tempu, kjer pazimo na trodelnost. 2. STOPNJA: Ni izvedljiva 3. STOPNJA: Izvajanje in vadba elementa v povezavi z drugimi vsebinami nogometne igre Pri tej vaji je cilj napadalca da mu uspe prečkati vrata ki so bližje sredini igrišča, s tem si omogoči lažje nadaljevanje akcije proti golu, oz. pri igri si s tem pusti več odprtih možnosti za nadaljevanje napada, kot pa če je omejen na prostor ob stranski črti. Prehod med stožci točkujemo od 5 do 1 za boljšo motiviranost igralcev. 38

Slika 13: Povezovanje varanja s strelom na gol Slika 14: Povezovanje varanja s sprejemanjem dolge podaje, podaja in pa strel na gol 39

4. STOPNJA: Izvajanje in vadba elementa v»igralni obliki«ali v»tipični igralni situaciji«slika 15: Igra na več vrat 40

5.3. Varanje z obratom Prikaz: Slika 16: Varanje z obratom Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je za igralcem igralec varanje izpelje tako, da vodi žogo v nasprotno stran od želene smeri za nadaljevanje igre(oz. je taka situacija) nasprotnik se giblje za njim v hitrem teku igralec izvede obrat za 180 in vodi žogo v nasprotno stran obrat opravi v stran, ki je bolj prosta Igralec sestavljeno varanje izpelje tako, da pred obratom z žogo telo nagne v nasprotno stran od nameravanega obrata ( fintiranje). Nasprotnik se odzove na njegov lažni gib in mu omogoči prosto pot v nasprotno stran. 41

Razlaga in opozorilo na bistvene napake ni prisotna trodelnost preigravanja (počasi-hitro-šprint) ne naredimo fintiranja 1. STOPNJA: Izvedba tehničnega elementa v celoti v gibanju Isto kot pri varanju s košenjem. Analitična vadba Lahko v počasnem teku vadimo sami kjer počasi naredimo fintiranje in nato hitreje varanje v nasprotno stran. 2. STOPNJA: Ni izvedljiva 3. STOPNJA: Izvajanje in vadba elementa v povezavi z drugimi vsebinami nogometne igre Slika 17: Povezovanje varanja z dvojno podajo in strelom na gol 42

Slika 18: Povezovanje varanja s sprejemanjem dolge podaje ter predložkom v kazenski prostor 4. STOPNJA: Izvajanje in vadba elementa v»igralni obliki«ali v»tipični igralni situaciji«igra v omejenem prostoru kjer se štejejo točke za vsako uspešno narejeno preigravanje. Igralci imajo na volja varanje s košenjem, varanje z zunanjim delom stopala in varanje z obratom da si pridobijo točko. Ekipa z največ točkami zmaga. Slika 19: Igralna oblika; namesto golov se šteje za točko uspešno izvedeno varanje 43

5.4. Varanje z zaustavljanjem žoge Prikaz: Slika 20: Varanje z zaustavljanjem žoge Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je poleg igralca ( oz. tečeta en ob drugem) igralec žogo vedno vodi z nogo, ki je bolj oddaljena od nasprotnika igralec varanje izpelje tako, da se v zelo hitrem teku zaustavi pri tem ima vso težo telesa na nogi, ki je bliže nasprotniku, z bolj oddaljeno nogo pa s podplatom žogo zaustavi in stopi nanjo nasprotnik se na njegovo nenadno spremembo gibanja ne more takoj odzvati, zato teče še nekoliko naprej to izkoristi igralec za spremembo smeri vodenja ali drugačno nadaljevanje zamišljene akcije 44

5.5. Varanje z zamahom nad žogo Prikaz: Slika 21: Varanje z zamahom nad žogo Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je poleg igralca ( oz. tečeta en ob drugem) to varanje je zelo podobno tistemu z zaustavljanjem žoge v teku, ko se žoga kotali, zamahne igralec z nogo, ki je bolj oddaljena od nasprotnika, nad žogo po zamahu igralec nadaljuje z vodenjem žoge v teku igralčev zamah nad žogo zmede nasprotnika, zato se želi hitro zaustaviti ta trenutek igralec izkoristi in pospeši tek ter se od nasprotnika oddalji 45

5.6. Varanje z dvojnim košenjem Prikaz: Slika 22: Varanje z dvojnim košenjem Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem da bi bilo varanje uspešno, mora igralec najprej udariti žogo v nasprotnikovo stran, da nasprotnik misli, da bomo varali v njegovo stran. tako nasprotnik iztegne nogo z namenom, da bi blokiral varanje igralec mora v tem trenutku»pokositi«žogo v nasprotno smer, ter v šprintu nadaljevati v željeno smer nasprotnik nam težko takoj sledi, ker v trenutku, ko se odloči blokirati igralčevo varanje in iztegne nogo, ni pripravljen na hitri tek za igralcem, prav tako je s hrbtom obrnjen v našo smer varanja 46

5.7. Varanje s prestopom (scissors move, step over) Prikaz: Slika 23: Varanje s prestopom Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem igralec se mu v teku približuje ter 1-2m pred njim začne z varanjem z nogo s katero igralec vodi žogo, prestopi oz. zakroži z nogo okoli nje in sicer tako, da gre najprej z nogo za žogo do druge noge in notranje strani žoge, nato igralec nadaljuje z gibom pred žogo, tako da noga, s katero prestopa, konča spet na zunanji strani žoge nato igralec z nartom druge noge porine žogo v nasprotno smer od prestopa, čemur sledi šprint 47

5.8. Varanje z dvojnim prestopom (double scissors move) Prikaz: Slika 24: Varanje z dvojnim prestopom Vir: Rok Kern To varanje je zelo podobno varanju s prestopom, z razliko, da pri tem varanju igralec naredi dva ali več prestopov čez žogo, kar dodatno zmede nasprotnika. Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem igralec se mu v teku približuje ter 1-2m pred njim začne z varanjem z nogo s katero igralec vodi žogo, prestopi oz. zakroži z nogo okoli nje in sicer tako, da gre najprej z nogo za žogo do druge noge in notranje strani žoge, nato igralec nadaljuje z gibom pred žogo, tako da noga, s katero prestopa, konča spet na zunanji strani žoge enako ponovimo z drugo nogo nato igralec z nartom noge s katero je začel varanje porine žogo v nasprotno smer od prestopa, čemur sledi šprint 48

5.9. Varanje»reverse scissors«prikaz: Slika 25: Varanje "reverse scissors" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem varanje je sestavljeno iz več preprostih gibov ko je nasprotnik v primerni razdalji od igralca, le-ta začne z varanjem igralec žogo najprej z eno nogo prestopi, ter nato z notranjim delom druge noge žogo preusmeri v tisto stran, v katero je sprva začel z varanjem, ter v šprintu nadaljuje mimo nasprotnika 49

5.10. Varanje z dvojnim nagibom (double lunge move) Prikaz: Slika 26: Varanje z dvojnim nagibom Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem to varanje je potrebno začeti 3-4 metre pred nasprotnikom bolj kot spretnost z žogo je tukaj potrebno ukaniti nasprotnika z gibanjem telesa ko igralec vodi žogo, naredi kratek skok na eno od strani, npr., da začne z desnim skokom vstran. Vso težo telesa ima na desni nogi, z levo nogo pa nakaže, kakor da bo žogo brcni z zunanjim delom stopala v levo stran pri tem je zelo pomembno, da pri nakazanih gibih, v tem primeru v levo stran, sodeluje tudi zgornji del telesa, zlasti ramena, saj bo gib tako bolj prepričljiv. nato igralec skoči na levo stran žoge, kjer je vsa teža telesa na levi nogi in z desno nogo in z rotiranjem telesa nakaže, da bo šel v desno stran če je nasprotnik»nasedel«že pri prvem nakazanem gibu, seveda igralec nadaljuje varanje v desno stran, če pa ni, pa igralec akcijo ponovi še enkrat s skokom na desno stran in nato nadaljuje levo mimo nasprotnika 50

5.11. Varanje s polnim obratom (360 spin, Zidane) Prikaz: Slika 27: Varanje s polnim obratom Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem varanje je potrebno začeti do 2m pred nasprotnikom, odvisno od hitrosti z nogo, s katero igralec vodi žogo, le to porola/povleče malo nazaj nato s telesom naredi obrat za 360, pri čemer zamenja nogo na žogi, ter jo s podplatom porola v smer varanja pri tem varanju je treba paziti, v katero smer se igralec obrača če je nasprotnik bolj na igralčevi levi strani, bo igralec pri varanju naredili obrat v desno stran, zato, da je žoga čim dlje od nasprotnika, in obratno 51

5.12. Varanje»Cruyff«Prikaz: Slika 28: Varanje "Cruyft" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik se igralcu približuje s sprednje ali bočne strani žoga je pri nogi, ki je bolj oddaljena od nasprotnika to je sestavljeno varanje, saj je večino varanja odvisno od tega, da nasprotnik misli, da bo igralec žogo podal ali streljal na gol ko je nasprotnik blizu, igralec z oddaljeno nogo nakaže strel oz. podajo to mora izvesti kar se da prepričljivo, zato, da nasprotnik poizkusi to preprečiti nato pa namesto, da igralec žogo poda soigralcu, žogo porine za stojno nogo tako se nasprotnik v trenutku znajde obrnjen s hrbtom proti igralcu in žogi takoj za tem igralec izvede šprint v željeno smer 52

5.13. Varanje»nutmeg«(panna, mrežca) Prikaz: Slika 29: Varanje "nutmeg" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem ali bočno od njega ko je nasprotnik 1-2 metra pred igralcem, mora imeti igralec popoln nadzor nad žogo v tem trenutku mora igralec vedeti, katera je nasprotnikova stojna noga ponavadi ima nasprotnik stojno nogo rahlo pred drugo nogo ko je igralec pripravljen za varanje, najprej naredi fintiranje žogo potisne približno pol metra v smeri nasprotnikove nestojne noge zelo pomembno pri tem je tudi gibanje telesa, saj mora igralec nasprotnika prepričati, da bo šel v smer gibanja telesa s tem bo igralec dosegel, da bo nasprotnik naredil dolg korak v smer gibanja žoge ko nasprotnik naredi dolg korak proti žogi, igralec žogi spremeni smer za toliko, da gre žoga nasprotniku med nogami, igralec pa ga obide, ter v šprintu nadaljuje z igro 53

5.14. Varanje»backbreaker«Prikaz: Slika 30: Varanje "backbreaker" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem varanje mora igralec začeti do 2m pred nasprotnikom, odvisno od hitrosti igralec žogo z desno nogo porola naprej, ter jo nato prestopi z levo nogo pri tem je zelo pomembno gibanje telesa, ki ga mora igralec v tem trenutku izrazito obrniti v nasprotno stran od načrtovanega varanja po»fintiranju«se igralec spet obrne s telesom v drugo stran, ter žogo z notranjim delom stopala vodi stran od nasprotnika nato ter v šprintu nadaljuje z igro 54

5.15. Varanje»backheel«(petka) Prikaz: Slika 31: Varanje "backheel" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je bočno ali celo malo za igralcem in igralca poskuša dohiteti igralec z levo nogo naredi korak naprej, s čimer»fintira«nasprotnika, da tudi on stopi naprej z desno nogo nato igralec s peto udari žogo za nasprotnikom bočno stran od njega, čemur sledi šprint 55

5.16. Varanje»under the bridge«prikaz: Slika 32: Varanje "under the bridge" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem varanje igralec izvaja na mestu ali pa se premakne celo korak nazaj tako nasprotnik postane agresivnejši, ter igralca ne čaka, ampak gre proti njemu igralec žogo z nogo porola nazaj, ter jo porine za telesom na drugo stran, pri čemer naredi kratek korak nazaj, ter žogo ustavi s podplatom druge noge pomembna je tudi igralčeva drža telesa, da nasprotnika»fintira«, da ga nasprotnik poskuša blokirati na tej strani igralec akcijo še enkrat ponovi z drugo nogo v drugo stran, z razliko, da žoge sedaj ne ustavi, ampak jo porine mimo nasprotnika naprej ter v šprintu nadaljuje 56

5.17. Varanje»whiplash«Prikaz: Slika 33: Varanje "whiplash" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem varanje je potrebno začeti do 2m pred nasprotnikom, odvisno od hitrosti igralec z nogo brcne ali porola žogo proti drugi nogi nazaj, s katero jo nato hitro brcne z notranjim delom pete naprej mimo nasprotnika v hitri akciji to izgleda, kot da bi se žoga odbila od igralčeve noge nato igralec nasprotnika obide po drugi strani, pridobi spet žogo v posest in v šprintu nadaljuje 57

5.18. Varanje»crossover«Prikaz: Slika 34: Varanje "crossover" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem to varanje je zelo težko izvedljivo, še težje ga je izvesti med tekmo v teku nasprotnik mora biti zelo blizu. Igralec začne tako, da žogo najprej porola z eno nogo diagonalno naprej, z drugo nogo pa žogo prestopi tako je igralec v položaju, kjer ima noge zakrižane igralec nato z nogo, s katero je prej porolal žogo naprej in je za drugo nogo, brcne žogo z nartom naprej mimo nasprotnika, ter v šprintu teče za njo ta gib bo verjetno zelo zmedel nasprotnika in je malo verjetno, da bo igralcu takoj sledil 58

5.19. Varanje»rabona«Prikaz: Slika 35: Varanje "rabona" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: pri tej potezi igralec ne obide nasprotnika, ampak žogo poda soigralcu ali strelja ko je igralec pred nasprotnikom, stopi z levo nogo blizu žoge tako, da sta noga in žoga vzporedno, vendar naj bo žoga na zunanji strani nato igralec z desno nogo zamahne nazaj ter brcne žogo z nartom kar se da močno, pri čemer ima noge prekrižane ker ta gib ni ravno tipičen za nogomet, ga nasprotnik po vsej verjetnosti ne bo uspel blokirati 59

5.20. Varanje»fake rabona«prikaz: Slika 36: Varanje "fake rabona" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: igralec nasprotniku nakaže, da bo naredili trik podajo Rabona vendar, ko je čas za podajo, igralec žoge ne brcne, ampak jo le ustavi ( oz. si jo poda v nasprotno smer kot je bil mišljen udarec) in nadaljuje v nasprotno smer varanje mora igralec izvesti prepričljivo, zato da se nasprotnik potrudi zaustaviti Rabona podajo, drugače varanje ne bo tako uspešno 60

5.21. Varanje»roundabout«Prikaz: Slika 37: Varanje "roundabout" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: igralec žogo sprejme, ko je s hrbtom obrnjen proti nasprotniku z eno nogo igralec trdno stoji, z drugo nogo sprejme žogo z notranjim delom stopala, ter se v istem trenutku obrne za 180 na stojni nogi brez prestopanja ter brez ustavljanja žoge ko je igralec z obrazom obrnjen proti nasprotniku, se odloči, v katero stran bo nadaljeval z akcijo vse je namreč odvisno od tega, kako igralec žogo sprejme, za koliko stopinj se obrne in katera je v tistem trenutku stojna noga nasprotnika igralec se mora torej v trenutku odločiti in v šprintu nadaljuje mimo nasprotnika 61

5.22. Varanje»elastico«(elastika) Prikaz: Slika 38: Varanje "elastika" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem ta tehnika varanja je na pogled zelo preprosta, vendar jo je težko pravilno izvesti ko se igralec približuje nasprotniku, na primerni razdalji s sprednjim zunanjim delom stopala porine žogo vstran, približno pol metra, ter ne da bi z nogo stopi na tla, jo s sprednjim notranjim delom stopala potegne nazaj ter v šprintu nadaljuje gibanje mimo nasprotnika po nasprotni strani, po kateri je prej izvedel varanje Pri tem varanju je zelo pomembna razdalja, ko igralec žogo porine vstran in spet nazaj, saj večja kot je razdalja, bolj učinkovito bo varanje. 62

5.23. Varanje»rainbow«Prikaz: Slika 39: Varanje "rainbow" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem z nartom desne noge ali notranjim delom stopala igralec naloži žogo na peto leve noge, naredi korak naprej in dvigne žogo za hrbtom, nad glavo ter čez nasprotnika medtem igralec obide nasprotnika ter žogo ujame, ko pade na tla, ter v šprintu nadaljuje z igro 63

5.24. Varanje»subway«Prikaz: Slika 40: Varanje "subway" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je za nami ter nas že pokriva da bo varanje uspešno, mora soigralec igralcu podati močno podajo ko igralec dobi žogo, jo z desno nogo z zunanjim delom stopala dvigne/brcne tako, da še vedno obdrži prvotno smer mogoče le malo v desno, da jo nasprotnik težje prestreže, doda pa se ji višina medtem, ko igralec žogo brcne v desno, obide nasprotnika po levi strani ter za njim ujame žogo in nadaljuje v šprintu 64

5.25. Varanje»Matthews«(Matthews move) Prikaz: Slika 41: Varanje "Matthews" Vir: Rok Kern Opis bistvenih sestavnih elementov: nasprotnik je pred igralcem to varanje je uporabno takrat, ko nasprotnik ne teče na nas, ampak nas spremlja z razdalje 1-2m igralec mora biti pozoren na gibanje nasprotnikovih nog, oziroma na to, katera nasprotnikova noga je stojna v trenutku igralčevega varanja za uspešno izvedbo Matthevsa mora igralec v trenutku, ko nasprotnik prenese vso težo telesa na eno nogo, z notranjim delom stopala poriniti žogo proti tej nogi nato igralec z zunanjim delom stopala brcne žogo mimo nasprotnikove stojne noge ter nadaljuje v želeni smeri To varanje mora igralec izvesti zelo hitro, drugače bo nasprotnik dojel igralčev namen in mu tako preprečil izvedbo varanja. 65