DOBA FAKULTETA ZA UPORABNE POSLOVNE IN DRUŽBENE ŠTUDIJE MARIBOR

DOBA FAKULTETA ZA UPORABNE POSLOVNE IN DRUŽBENE ŠTUDIJE MARIBOR NAS STRES NA DELOVNEM MESTU LAHKO PRIVEDE DO IZGORELOSTI? (diplomsko delo) Irena JAMA Maribor, 2010 Mentor: dr. Darko Števančec Lektorica: Živa Vidmar, prof. Prevod v tuji jezik: Hugh Brown, Amidas, d.o. o.

POVZETEK»Stres predstavlja vsak dogodek, ki zmoti človekovo notranje ravnovesje in zahteva prilagoditveno reakcijo. Kot tak je stres sestavni del življenja vsakega človeka. To pa seveda ne pomeni, da stres ne povzroča problemov, ampak nasprotno, da stresa ne smemo ignorirati, temveč se z njim in njegovimi posledicami resno soočati,«navaja Cvetko (2001, str. 4).»Sindrom izgorevanja je izčrpavanje na psihičnem, telesnem in čustvenem področju: ker se človek ne odzove na utrujenost s počitkom, čez leta telo samo poskrbi zanj, z zlomom. Takrat človek ni sposoben ne delati ne sprejemati odločitev in običajno po cele dneve prespi, z vrsto drugih hudih telesnih in psihičnih simptomov,«povzema Kocmurjeva (2009) doktorico Bilban. In, ali imata stres na delovnem mestu in izgorelost kaj skupnega? Vsekakor, stres na delovnem mestu je eden najpomembnejših povzročiteljev izgorelosti, ki je vse pogostejša bolezen današnjega časa. To pa je tudi razlog, da se je treba z vzroki stresa, stresorji, spopasti in zmanjšati možnost, da zbolimo za adrenalno izgorelostjo še posebej, če imamo storilnostno pogojeno samopodobo. V poslovni enoti podjetja X je bila izvedena anketa med dvainsedemdesetimi zaposlenim, in sicer z namenom pridobitve podatkov, ki bi podali realno oceno o tem, ali so zaposleni izpostavljeni negativnim stresorjem in ali kažejo znake izgorelosti. Analiza ankete je pokazala, da so anketiranci izpostavljeni številnim stresnim dejavnikom, ki vplivajo na njihovo motiviranost in zadovoljstvo pri delu, ki pa se jih da s pravilnim pristopom pomembno zmanjšati oziroma omiliti. Šestnajst anketirancev od dvainsedemdesetih ima izrazito storilnostno pogojeno samopodobo, od tega jih je pet v II. fazi izgorelosti in potrebujejo celostno strokovno obravnavo. Ključne besede: stres na delovnem mestu, izgorelost, sindrom adrenalne pregorelosti, storilnostno pogojena samopodoba.

SUMMARY 'Stress is every event that disturbs the human being's internal balance and requires an adaptive reaction. As such, stress is part of the life of every human being. This, of course, does not mean that stress does not cause problems. Rather, it means that we must not ignore stress and must address it and its consequences with due seriousness.' (Cvetko, 2001: 4). 'Burnout syndrome is mental, physical and emotional exhaustion: because a person does not respond to tiredness by resting, the body eventually reacts on its own, with a breakdown. At that point, the subject is not capable of working or making decisions and will often sleep for days on end, with a range of other serious physical and mental symptoms.' (Kocmur, 2009, quoting Bilban). Do workplace stress and burnout have anything in common? There is no doubt that workplace stress is one of the most important causes of burnout, which is an increasingly frequent disorder in the modern world. This is also the reason why we need to confront the causes of stress ('stressors') and reduce the chances of adrenal burnout particularly if our self-esteem is related to performance. A survey was carried out among 72 employees of company X for the purpose of obtaining data capable of providing a realistic assessment of whether employees are exposed to negative stressors and whether they show signs of burnout. Analysis of the survey showed that the respondents are exposed to numerous stress factors which affect their motivation and job satisfaction but which can be significantly reduced or mitigated if the right approach is used. The self-esteem of 16 of the 72 respondents is strongly related to performance. Five of these respondents are in the second phase of burnout and need holistic professional treatment. Keywords: workplace stress, burnout, adrenal burnout syndrome, performance-related self-esteem.

KAZALO 1 UVOD... 9 1.1 Opredelitev obravnavane problematike... 10 1.2 Namen in cilji zaključne strokovne naloge... 10 1.3 Predpostavke in omejitve... 11 1.4 Uporabljene metode raziskovanja... 12 2 STRES... 13 2.1 Vrste stresa... 13 2.1.1 Koristni stres... 13 2.1.2 Škodljivi stres... 14 2.2 Povzročitelji stresa... 15 2.3 Znaki stresa... 16 2.3.1 Reakcije telesa na stres... 16 2.3.2 Bolezni, ki nastanejo kot posledica škodljivega stresa... 17 2.4 Obvladovanje in premagovanje stresa... 19 2.5 Stres na delovnem mestu... 20 2.5.1 Vzroki za stres na delovnem mestu... 20 3 POKLICNA IZGORELOST... 23 3.1 Razlika med izgorelostjo, stresom in depresijo... 25 3.2 Vzroki in dovzetnost za izgorelost... 26 3.3 Stopnje in znaki izgorevanja... 28 3.3.1 Stopnje izgorevanja in izgorelost... 28 3.3.2 Znaki izgorevanja in izgorelosti... 29 3.4 Preprečevanje izgorevanja in okrevanje... 32 4 ORGANIZACIJA SE SOOČI S STRESOM IN IZGORELOSTJO... 34 4.1 Načini upravljanja s stresom... 35 4.1.1 Individualne metode upravljanja s stresom... 35 4.1.2 Organizacijske metode upravljanja s stresom... 36 4.2 Načini upravljanja z izgorelostjo... 36 5 RAZISKAVA STRESNIH DEJAVNIKOV IN STANJA IZGORELOSTI ZAPOSLENIH V PE PODJETJA X... 38 5.1 Namen in cilj raziskave... 38 5.2 Predstavitev hipotez... 38 5.3 Razdelitev vprašalnikov... 39 5.4 Opis vzorca in metodologija raziskave... 39

6 REZULTATI RAZISKAVE... 41 6.1 Demografske značilnosti anketirancev... 41 6.1.1 Spol in starost... 41 6.1.2 Dokončana izobrazba in delovna doba... 42 6.1.3 Delovni čas, potek delovnega časa in delovno mesto... 43 6.2 Stres in izgorelost... 44 6.2.1 Vsebina dela, organiziranost... 44 6.2.2 Medsebojni odnosi, vodenje in komunikacija... 46 6.2.3 Plača in druge ugodnosti... 48 6.2.4 Telesno področje... 50 6.2.5 Psihično področje... 54 6.2.6 Vedenjsko področje... 60 6.3 Vprašalnik storilnostno pogojene samopodobe... 61 6.4 Preventiva in pomoč... 62 6.5 Povzetek ugotovitev... 66 6.6 Potrditev oziroma zavrnitev hipotez... 68 7 PREDLOGI ZA ZMANJŠEVANJE STRESA IN PREPREČEVANJE IZGORELOSTI... 71 7.1 Ukrepi v podjetju... 71 7.2 Ukrepi posameznika... 74 8 ZAKLJUČEK... 78 9 LITERATURA IN VIRI... 79 10 PRILOGE... 82

KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Frekvenca, odstotki in aritmetična sredina delovne dobe zaposlenih... 42 Preglednica 2: Vsebina dela in organiziranost frekvenca v % in povprečna ocena... 46 Preglednica 3: Medsebojni odnosi, vodenje in komunikacija frekvenca v % in povprečna ocena... 48 Preglednica 4: Simptomi izgorelosti na telesnem področju frekvenca v % in povprečna ocena... 51 Preglednica 5: Simptomi izgorelosti na psihičnem področju frekvenca v % in povprečna ocena... 55 Preglednica 6: Simptomi izgorelosti na vedenjskem področju frekvenca v % in povprečna ocena... 60 Preglednica 7: Storilnostno pogojena samopodoba frekvenca v % in povprečna ocena... 61 Preglednica 8: Razredi samopodobe v %... 62 Preglednica 9: Preventiva frekvenca v % in povprečna ocena... 63 Preglednica 10: Simptomi izgorelosti pri najbolj ogroženi šestnajsterici anketirancev... 66 KAZALO GRAFOV Graf 1: Zastopanost zaposlenih po spolu v %... 41 Graf 2: Starost zaposlenih v %... 41 Graf 3: Stopnja izobrazbe zaposlenih v %... 42 Graf 4: Potek delovnega časa v %... 43 Graf 5: Vrsta zaposlitve v %... 43 Graf 6: Plača in druge ugodnosti aritmetična sredina... 50 Graf 7: Simptomi I. stopnje na telesnem področju aritmetična sredina... 52 Graf 8: Simptomi II. stopnje na telesnem področju aritmetična sredina... 53 Graf 9: Simptomi III. stopnje na telesnem področju aritmetična sredina... 54 Graf 10: Simptomi I. stopnje na psihičnem področju aritmetična sredina... 57 Graf 11: Simptomi II. stopnje na psihičnem področju aritmetična sredina... 58 Graf 12: Simptomi III. stopnje na psihičnem področju aritmetična sredina... 59 Graf 13: Simptomi I., II. in III. stopnje na vedenjskem področju aritmetična sredina... 61 Graf 14: Skrb za psihofizično ravnotežje aritmetična sredina... 63 Graf 15: Poznavanje razlik med stresom, depresijo in izgorelostjo ter pomoč aritmetična sredina... 65

1 UVOD Živimo v času in okolju, ki cenita predvsem materialne dobrine. Živimo hitro, vedno se nam mudi in ne najdemo dovolj časa zase, ne vprašamo se, kako smo in kaj je prav za nas. Pogosto ne utegnemo pomisliti, ali je takšno življenje dobro.»klasična organizacija industrijske dobe ne more več slediti globalnim zahtevam po storilnosti in kakovosti, zato se vedno bolj informatizira in avtomatizira in zmanjšuje pomen delovne vloge človeka v njej.«(ovsenik, 2000, str. 127). Stresor zamaje ravnovesje posameznika, zato se moramo zavedati dejstva, da živimo v času, ko je stresorjev iz okolja, ki na nas delujejo negativno, vsak dan več. Ko naše psihofizične sposobnosti niso več kos zahtevam, izzivom in nevarnostim okolja, se razvije stres. Ne glede na zunanje okoliščine lahko živimo uspešneje, bolj zadovoljno in zdravo, če se naučimo živeti s stresom, saj se v življenju srečujemo s stresnimi situacijami vsak dan in naše telo si od prejšnje stresne situacije vedno ne opomore. Stres je zato vedno večji. Čeprav je dokazano, da je prekomerni stres na delovnem mestu eden najpomembnejših povzročiteljev izgorelosti, pa izgorelost ni ne kronični stres ne posledica zgolj preobremenjenosti z delom. Stres je neizogibna reakcija organizma na določeno nevarnost, česar ne moremo trditi za izgorelost, ki je pravzaprav negativna reakcija na stres in je odvisna od posameznikovih sposobnosti za obvladovanje stresa (Bilban, 2006). Iz članka o izgorelosti (Pšeničny, 2006b) lahko povzamemo, da bi izgorelost najkrajše definirali kot kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene izčrpanosti. Poteka v zaporednih fazah od stanja izčrpanosti, prek stanja ujetosti do stanja adrenalne izgorelosti. Raziskovalci ta sindrom povezujejo skoraj izključno s stresi v delovnem okolju. Šele v zadnjem času se usmerjajo tudi na osebnostne značilnosti oseb, ki izgorijo. Vzroki za izgorelost so sicer psihološke narave, vendar so posledice padec energije v stanju adrenalne izgorelosti realno, objektivno merljivo stanje, poudarja Pšeničny. Vzrok za izgorevanje in izgorelost je neravnotežje med vlaganjem energije in zadovoljevanjem potreb ter način odzivanja na situacije v življenskih in delovnih okoliščinah. 9

1.1 Opredelitev obravnavane problematike Na ponavljajoče se stresne situacije telo reagira in nam pošilja alarme. Na žalost teh alarmov pogosto ne prepoznamo pravočasno ali pa jih ignoriramo. Glavoboli, mrzle roke, potenje, želodčne težave so le nekateri od znakov, ki bi jih posameznik moral prepoznati in odpraviti, preden iz njih nastanejo migrene, rane na želodcu, srčne kapi ipd. Bolezni, ki jih povzroča stres, so lahko tudi smrtno nevarne. Vendar se, na srečo, proti stresu lahko z najrazličnejšimi aktivnostmi borimo kar sami. Sprehod, glasba, rekreacija ipd. so le nekatere, ki od nas ne zahtevajo posebnih priprav in znanj. Obstaja pa še množica preprostih sprostitvenih tehnik, ki jih ravno tako lahko brez pomoči izvaja vsak posameznik. Proti stresu, ki nas»napada«v službi, ali vsaj proti kopičenju le-tega lahko veliko naredi tudi samo podjetje. Stanje izgorelosti si zelo težko priznamo, ali pa ga ne prepoznamo. Dejstvo je, da so posledice, če ne ukrepamo pravočasno, dolgotrajne in ponavljajoče. Osebe, z znaki izgorevanja bi se morale pravočasno vključiti v preventivne ali terapevtske programe. Na spletni strani Inštituta za razvoj človeških virov (Inštitut za razvoj človeških virov) lahko razberemo, da delovno izčrpanost preprečujemo in odpravljamo z ustreznejšimi delovnimi pogoji, pa tudi s pridobivanjem novih veščin, ki nam pomagajo bolje obvladovati obremenilne in stresne okoliščine. Preprečevanje izgorelosti pa zahteva predvsem psihoterapevtsko pomoč, ki je osredotočena na oblikovanje bolj stabilne pozitivne samopodobe. Priporočljivo bi bilo, da bi tisti, ki pri sebi prepoznavajo znake izgorevanja, poiskali psihoterapevtsko pomoč in tako zaustavili proces izgorevanja. Stres je tako naš vsakdanjik, izgorelost pa poleg depresije postaja ena najpomembnejših bolezni 21. stoletja. Stres in izgorevanje na delovnem mestu postajata za posameznika in podjetje vedno večji problem, zato ju moramo obravnavati z vso pozornostjo in resnostjo. 1.2 Namen in cilji zaključne strokovne naloge Namen zaključne strokovne naloge je opredeliti in predstaviti stres ter poklicno izgorelost, predstaviti vplive stresa in poklicne izgorelosti na posameznikovo življenje in zdravje, predstaviti pomembnost soočanja s stresom in izgorelostjo, kakor tudi predstaviti načine, kako se s težavama spopasti. Moj namen je tudi predstaviti dejstva, 10

povezana s stresom in izgorelostjo, ki vplivajo ne samo na posameznika, temveč tudi na delovno organizacijo. Prepričana sem, da bom s svojo zaključno strokovno nalogo, predvsem konstruktivno kritiko prispevala k temu, da se bodo tisti, ki so zaposleni v podjetju X, pričeli zavedati pomena stresa in izgorelosti za njihovo kvaliteto življenja, zadovoljstvo pri delu, za uspešnejšo organizacijo in znali tudi pravočasno ukrepati. Cilji Stres in izgorelost moramo prepoznati in se z njima soočiti, saj bomo le tako lahko storili kaj dobrega za boljše počutje in zdravje, kakor tudi za delovno organizacijo. Pomembno je, da dobimo pravilne informacije, kako prepoznati nevarnost in da začnemo pravočasno in pravilno ukrepati. Našteto je razlog, da sem si zastavila cilje, ki stremijo k temu, da bi čim več zaposlenih vsakodnevno skrbelo za svoje počutje in zdravje. Prvi cilj naloge je teoretična predstavitev stresa in izgorelosti. Drugi cilj je raziskati, v kakšni meri sta stres in izgorelost prisotna v podjetju X. Tretji, najpomembnejši cilj pa je, da se na podlagi raziskave oblikujejo predlogi za posameznikovo soočanje s stresom in izgorelostjo. 1.3 Predpostavke in omejitve Predpostavke Dejstvo je, da se na delovnem mestu srečujemo s stresnimi situacijami in da stres ogroža naše zdravje. Številni posamezniki so premalo pozorni pri reševanju stresnih situacij, čeprav obstaja kar nekaj dokaj enostavnih tehnik sproščanja, s pomočjo katerih bi naše telo in duha sprostili vsaj do te mere, da nam stres ne bi povzročal večjih zdravstvenih težav. Ponavljajoče stresne situacije ali dolgotrajen stres sovplivajo na izgorevanje. Obstaja razlika med stresom, izgorevanjem in izgorelostjo. Posamezniki ne vedo kako se soočiti s stresom, izgorevanjem in izgorelostjo. Večina posameznikov si ne poišče pomoči v fazi izgorevanja, in sicer vse do adrenalnega zloma, ko je stanje telesa in duha v alarmantnem stanju. 11

Omejitve Pri opisu stresa in izgorelosti sem se omejila predvsem na obremenitve, ki izhajajo iz delovnega okolja, nisem pa se poglabljala v obremenitve, ki jih posameznik doživlja v okolju, v katerem živi in privatno deluje. Omejila sem se le na zaposlene v podružnici X podjetja X. Omejila sem se na manjše število literature in virov, saj so teoretična izhodišča ter stališča na področju stresa in izgorelosti več ali manj enotna pri večini avtorjev. 1.4 Uporabljene metode raziskovanja V prvem delu zaključne strokovne naloge bom s pomočjo strokovne literature in virov predstavila teoretična načela proučevanih področij stresa in poklicne izgorelosti. Vzporedno bom izpostavila vpliv stresa in izgorelosti na posameznika in soočanje s težavama. V zaključku teoretičnega dela bom predstavila, kako stres in izgorelosti posameznika vplivata na delovanje organizacije. V empiričnem delu zaključne strokovne naloge bom uporabila anketiranje kot raziskovalno metodo za pridobivanje podatkov raziskave. Anketni list bo razdeljen na štiri sklope, in sicer: demografske značilnosti anketirancev, stres in izgorelost, storilnostno pogojena samopodoba ter zadnji sklop, namenjen poznavanju preventive, samopomoči in zdravljenja. Anketirala bom zaposlene v poslovni enoti podjetja X (v nadaljevanju: PE podjetja X). Anketni list bom pošiljala po elektronski pošti na naslove zaposlenih oz. njihovih nadrejenih. Na podlagi rezultatov bom ugotavljala, kateri so tisti dejavniki, ki najbolj vplivajo na stres in izgorevanje pri njihovem delu. Ugotavljala bom tudi, kako dobro so zaposleni osveščeni o ukrepanju, ko je negativnega stresa preveč in ko se znajdejo v fazi izgorevanja in izgorelosti. Poskusila bom ugotoviti, če so moja predvidevanja, da je to nepoznavanje znakov, pravilna. Ravno tako bom poskusila potrditi predvidevanje, da zaposleni ne vedo kako ukrepati, ko se soočijo s stresom, izgorevanjem in izgorelostjo. Pridobljene podatke iz ankete bom analizirala in na podlagi rezultatov pripravila predloge za zmanjševanje stresa na delovnem mestu ter soočanje posameznika s stresom in izgorelostjo. 12

2 STRES Stres je reakcija organizma na dražljaje iz okolja; vključuje znake obrambe in prilagajanja. Najsplošnejša definicija pravi, da je stres zahteva, ki temelji na prilagodljivosti telesa in duha, navaja Ovsenik (2002, str. 203). Iz različnih definicij lahko povzamem, da je stres stanje napetosti organizma, v katerem se sproži obramba, pri čemer se organizem sooči z»ogrožujočo«okoliščino (Luban- Plozza, Pozzi, 1994, str. 12). Stres nastane kot posledica nezmožnosti uravnoteženja dveh komponent zunanjih zahtev in lastne usposobljenosti za njihovo obvladovanje (Schmidt, 2003, str. 4). Stres je situacija alarma. Je stanje posameznikove psihične in fizične pripravljenosti, da se z obremenitvijo sooči, se ji prilagodi in jo obvlada. Pri tem so obremenitve lahko zunanjega ali pa notranjega izvora. Lahko so fizične, kemične, biološke, socialne oziroma psihološke narave (Rakovec Felser, 1991, str. 47). 2.1 Vrste stresa 2.1.1 Koristni stres Koristni stres (eustres) je lahko obrambna reakcija, ki je nujno potrebna za preživetje in je posledica občutka ogroženosti, lahko pa ga občutimo kot ugodje zaradi pozitivnih trenutkov in ugotovitev. Stres, ki je posledica občutka ogroženosti, ima nalogo obrambe, napada ali pobega. Prijetni stres, ki ga doživljamo kot občutek ugodja, pa se sproži takrat, ko verjamemo, da naše zmožnosti presegajo neke zahteve, ko vemo, da smo kos nekemu izzivu, ali pa, ko se posvečamo nekomu, ki ga imamo radi, ko občudujemo nekaj lepega, ko dosežemo nek cilj ipd. 13

2.1.2 Škodljivi stres V nadaljevanju se bom osredotočila na škodljivi stres (distres) in na njegove posledice, ki lahko vodijo v bolezen. Distres je lahko posledica delovanja enkratnih hudih stresnih dogodkov, lahko pa je tudi posledica delovanja ponavljajočih se vsakdanjih drobnih stresov. Vpliv slednjih je pogosto hujši od enkratnih. Človek na ta stres ni odporen in prilagojen, lahko pa se ga naučimo obvladovati. Ta stres nastane zaradi preobremenjenosti in občutka, da nismo sposobni obvladati vseh zahtev okolja. Ta občutek lahko nastane kot posledica omejitev iz okolja (zastoj na cesti, prevara partnerja) ali kot posledica privzgojenih, namišljenih omejitev (moralne in etične vrednote družbe, predsodki). Kadar doživimo nekatere zahteve kot pretirane, preobsežne, pretežke, časovno preveč omejene, dolgočasne, enolične ipd., vodi doživljanje stresa v upad učinkovitosti, glavobole, boleč vrat, prebavne težave, krhanje medčloveških odnosov (doma, v službi). Problem nastane takrat, ko je stresnih situacij preveč za posameznika in so le-te preveč zgoščene, intenzivne, premočne ali predolgo trajajo. V tem primeru lahko distres vodi celo v bolezen, med drugim lahko tudi v izgorelost, depresijo in tesnobnost. Živimo v času, ko je stresorjev iz okolja, ki na nas delujejo negativno, vsak dan več. Vedno bolj se nam mudi, vedno več odgovornih in zahtevnih nalog opravljamo, trudimo se za napredovanje na delovnem mestu, ki presega naše sposobnosti in znanje. Nesorazmerje med dohodki in izdatki je eden poglavitnih problemov, možnosti, da ostanemo brez službe je vsak dan več. Vse to so razlogi, ki povzročajo težave v zasebnem življenju. S stalnimi skrbmi, napetostjo, strahom, negotovostjo, fobijami, obsesijami in depresijami rušimo ravnotežje v telesu in izčrpavamo organizem. Telo nas skuša opozoriti nase z zmanjšano odpornostjo in boleznimi. Zdravju najbolj škodimo takrat, kadar telesu ne pustimo, da se med enim in drugim stresnim dogodkom normalizira. To je lahko posledica nezaznavanja stresa ali nezmožnosti zavestno vplivati nanj in ga tako odpraviti. 14

2.2 Povzročitelji stresa Vsaka sprememba vpliva na nas, pa naj bo velika ali majhna. Na majhne se brez posebnih težav navadimo, velike spremembe, še posebno nenadne, pa porušijo naš ustaljeni red in nam zato povzročajo nemalo stresa.»doživljanje stresa je povsem subjektivna izkušnja, ki nikakor ni posplošljiva, saj lahko na videz ista situacija na nekoga deluje stimulativno, drugega pa zlomi.«(ovsenik, 2002, str. 203). Po raziskavi, ki sta jo že leta 1967 izvedla Holmes in Rahe (Powell, 1999, str. 44) so dogodki, ki na posameznike delujejo najbolj stresno, naslednji: smrt partnerja, razveza, hujša bolezen ali poškodba, izguba službe, težave s sodstvom, smrt bližnje osebe, zakonska sprava, upokojitev, bolezen ali poškodba v družini, poroka ali začetek skupnega življenja, selitev ali prenova stanovanja, rojstvo ali posvojitev novega družinskega člana, nosečnost, prepiri in nesoglasja s partnerjem, visoka hipoteka, posojilo ali dolg, zamenjava službe ali nova služba, nesreča ali čustven pretres, nato pa so na lestvici že spremembe v službi ali povečane zahteve. Vsaki spremembi se moramo prilagoditi, jo sprejeti, čeprav je to počasen in postopen proces. To pomeni, da moramo neko ustaljeno navado pozabiti in jo zamenjati z novo. Na kakršenkoli stresen življenjski dogodek se ljudje odzovemo z burnimi čustvi. Dernovšek, Gorenc in Jeriček (2006) navajajo pri negativnem dogodku žalost, nemoč, tesnobo, jezo in strah, če pa je dogodek pozitiven, prevladata veselje in pričakovanje. Takšni čustveni odzivi pri nekaterih ljudeh trajajo nekaj ur, dni ali tednov. Pravzaprav jih omenjeni čustveni procesi pripravijo, da se bolje soočijo z nastalimi težavami oz. stresom, poiščejo več informacij in čim bolje poskrbijo za svoje zdravje. Nekateri ljudje pa so zaradi stresa povsem nemočni, čustveni odziv je zelo močan in jih za nekaj časa povsem ohromi. Večina v treh tednih najde ravnovesje in se sooči s težavami. Pri nekaterih ljudeh pa čustveni odziv ob zelo stresnem življenjskem dogodku presega prej omenjeno raven, traja dlje, vključuje velike občutke nemoči in moti dnevno delovanje (ibidem, 2006). 15

Čustva so torej duševni procesi, s katerimi doživljamo poseben odnos do pojavov, predmetov, oseb, ki nas usmerjajo in motivirajo. Po pravilu se izogibamo tistim objektom in dejavnostim, ki povzročajo negativna čustva, usmerjajo pa k onim, ki zbujajo pozitivno čustvovanje (Šinko, 2000). 2.3 Znaki stresa Pogosti znaki prijaznega in koristnega stresa so: evforičnost, vznemirjenost, motiviranost, prijaznost, ljubeznivost, umirjenost, uravnovešenost, samozavest, odločnost, živahnost in nasmejanost (Looker in Gregson, 1993, str. 70). Najpogostejši telesni znaki škodljivega stresa so: povečanje srčnega utripa, pospešeno plitvo dihanje, prebavne motnje, mrzle dlani in stopala, potenje, nemir, grizenje nohtov, tresoče dlani (ibidem, str. 68). Nekateri psihični znaki škodljivega stresa pa so: obupanost, zaskrbljenost, jokavost, odsotnost, nepotrpežljivost, vzkipljivost, jeza, agresivnost, nezadovoljstvo, tesnoba, naglica, težave s koncentracijo in sposobnostjo jasnega mišljenja ter še veliko drugih (ibidem, str. 69). 2.3.1 Reakcije telesa na stres Naše telo je stroj, ki ves čas deluje tako, da so vsi organi in njihove funkcije v ravnovesju. Dokler to zmore, seveda. Dogajanja, ki rušijo človekovo notranje dogajanje, imenujemo stresorji. Stresorji so vse, kar zmoti ravnovesje in povzroči stanje napetosti (Schmidt, 2003, str. 10). Vsakič, ko naši možgani zaznajo ogroženost, se v našem telesu sprožijo različne reakcije. Ukazi potujejo po dveh sistemih (Looker in Gregson, 1993, str. 55): simpatični živčni sistem in sredica nadledvične žleze ter hipofiza in skorja nadledvične žleze. Obe poti sta zelo nazorno prikazani na sliki, ki je povzeta iz knjige Obvladajmo stres (Looker in Gregson, 1993, str. 56). Zaradi lažjega razumevanja, naj najprej na kratko opišem vlogo nekaterih posameznih delov telesa in hormonov. 16

Hipotalamus je skupek živčnih celic na spodnji strani velikih možganov, nadzira hipofizo in tudi vegetativni živčni sistem ter odgovarja na stresne dražljaje (beg, pripravljenost na borbo). Hipofiza je žleza z notranjim izločanjem, nadzira delovanje vseh drugih hormonskih žlez. Parasimpatični živčni sistem je del avtonomnega živčevja, ki samodejno vpliva na številne organe. V primeru srca parasimpatični živčni sistem upočasnjuje hitrost bitja. Simpatični živčni sistem je del vegetativnega samoupravnega živčevja, ki posreduje izločanje adrenalina in noradrenalina. Nadledvične/adrenalne žleze izločajo več hormonov, ki imajo različen vpliv na organe: zožujejo krvne žile, povišujejo krvni pritisk Adrenalin v hipu nakopiči vso trenutno razpoložljivo energijo v organe, ki sodelujejo pri obrambni reakciji (skči žile, pospeši srčni utrip). Noradrenalin skrbi za popuščanje napetosti in čim hitrejšo vzpostavitev normalnega stanja v telesu. Kortizol tem organom zagotavlja neprekinjen dotok energije, dokler nevarnost ne poneha, oziroma se telo popolnoma ne izčrpa. 2.3.2 Bolezni, ki nastanejo kot posledica škodljivega stresa Kadar se telo ne more več prilagajati stalnim utrujajočim dejavnikom in različnim drugim pritiskom, reagira z boleznijo. Med preplahom prenašata največje breme srce in ožilje, zato je krvožilni sistem tudi najpogosteje žrtev škodljivega delovanja. Sledi mu prebavni sistem. Nekaj znakov škodljivega stresa sem že navedla, vendar pa večja težava nastane takrat, ko ti znaki prerastejo v bolezen. Zato bom naštela nekaj bolezni, ki so povezane s stresom, in navedla nekaj primerov dogajanja v telesu. Cvetko (2001, str. 8) navaja, da stres vpliva na zdravje po dveh poteh: neposredno, zaradi fizioloških sprememb in posredno, preko vedenja prizadetega posameznika, in sicer: Stres vpliva na pomembne fiziološke procese: nevrokemične (povečanje občutljivosti, zviševanje praga vzdraženosti, blokade); 17

hormonske (ruši hormonsko ravnovesje) in imunske (slabi imunski sistem). Stališča in prepričanja o vplivu stresa, o resnosti stanja, kakor tudi o lastnih močeh in zmožnostih obvladovanja situacije, pripeljejo do različnih sprememb vedenja, tako: si nekateri ljudje zaradi hudih stresnih obremenitev poskušajo trpljenje lajšati in počutje izboljšati z uživanjem, npr. alkohola, pitjem kave, kajenjem cigaret in z drugimi drogami, se drugi zaženejo še z večjo vnemo v premagovanje naporov, tretji pa se vdajo in pasivizirajo ipd. Dejstvo je, stres najpogosteje prizadene: Srce in ožilje: koronarna srčna bolezen, zvišan krvni pritisk, možganska kap, migrena, povišan holesterol. Kot sem že omenila, naše telo deluje kot stroj, vsi procesi v telesu so med seboj povezani. Povečana stopnja adrenalina lahko povzroči bolezni srca in ožilja, saj na zoženje žil najizraziteje vpliva ravno noradrenalin. Med preplahom se zaradi tega zviša krvni pritisk, zato mora srce povečati svoje delovaje, da premaga zvišan pritisk in omogoči kroženje krvi. Srce dodatno obremeni še zvišan utrip. Lahko pride do infarkta, ki je v polovici primerov žal smrten. To je le eden od primerov. Prebavila: prebavne motnje, slabost, zgaga, čir na želodcu in dvanajstniku, diareja, zaprtje, napenjanje. Med stresno reakcijo v želodcu nastaja več kisline, ki lahko povzroči rano na želodcu. Mišice in sklepi: glavoboli, žilni krči, mišični krči, bolečine v vratu in hrbtu. Drugo: sladkorna bolezen, rak, revmatoidni artritis, alergije, astma, prehladi in gripe, spolne težave (upad poželenja, prezgodnji izliv semena, neplodnost), kožne bolezni, težave s spanjem. Vedenjske spremembe: pretirana ješčnost, izguba teka, povečano kajenje, povečano uživanje kofeina in alkohola, jemanje mamil. Čustvene težave: anksioznost, vključno s strahom, fobijami, obsesijami, depresija. Naštela sem znake škodljivega stresa in bolezni, ki so lahko posledica le-tega. Predvsem je pomembno, kako se s temi znaki in boleznimi soočamo. Na žalost so lahko nekatere 18

bolezni tudi usodne, če jih ne začnemo primerno in pravočasno zdraviti, zato poglejmo, kaj lahko storimo, da telo umirimo. 2.4 Obvladovanje in premagovanje stresa Skrivnost boljšega počutja je, da predelamo stres v pozitivno energijo. Vedno bi morali poslušati telo in svoj notranji jaz, ker nam sam od sebe pove, kaj mu ne ustreza. Stresa ne moremo premagati, če ne poznamo svojega notranjega jaza. Kot pravi Cvetko (2001, str. 12) se stresa pogosto sploh ne zavedamo in težav, ki se morebiti pojavljajo, sploh ne povezujemo s stresom. Moderna medicina odpravlja simptome, zdravi bolezni (posledice stresa), ne prepoznava in ne loteva se pa stresa kot izvora teh težav. Pogosto stres in njegove posledice podcenjujemo in kljub zavedanju, ne delujemo preventivno, le redki redki posamezniki in skupine pa»delajo na sebi«. To delo na sebi ni lahka naloga, lažje nam uspeva v skupini somišljenikov. Žal se le malo ljudi odloči za psihoterapevtsko pomoč, ki je za problematiko in posledice stresa najbolj prava in korenita zadeva. Če so telesne težave že tolikšne, da je potrebna medicinska pomoč, potem bi morala biti psihoterapija nujni in nepogrešljivi drugi del zdravljenja. Kajti sicer se ob nespremenjenem življenju iste težave prej ali slej ponovijo ali pa se pojavijo druge. Kar precej ljudi, pa se bolj ali manj intuitivno, poslužuje različnih tehnik sproščanja (ibidem, str. 12). Za psihofizično ravnotežje so lahko koristni (Luban Plooza in Pozzi, 1994, str. 26): načrtovanje prostega časa; telesna aktivnost (šport, ples); zdrava prehrana; nič kajenja in uživanja opojnih substanc; sprostitev; sprostitveno spanje s posebno nego, sprostilne kopeli; negovanje pozitivnih medsebojnih odnosov; dobra volja (Smej se in ne boš zbolel!); glasba, petje, prazen prostor za bivanje (notranja tišina); poezija, splošno branje. 19

Cvetko (2001, str. 15) pa še posebej priporoča avtogeni trening, progresivno mišično relaksacijo, meditativne tehnike, možganske strojčke in možganski fitness. 2.5 Stres na delovnem mestu 2.5.1 Vzroki za stres na delovnem mestu Kot je že omenjeno, so spremembe, ki se nam dogajajo v službi, pogosto take, ki v nas zbujajo stres. Na svoji spletni strani Lek (Lek) navaja vzroke stresa oz. stresorje na delovnem mestu: časovni pritiski in (pre)hiter tempo dela z neodložljivimi termini: Leta 2000 je v državah Evropske unije več kot 58 % zaposlenih delalo več kot 60 % delovnega časa v pospešenem tempu oziroma pod časovnim pritiskom; slaba organizacija dela, pomanjkljive informacije, nepoznavanje svoje vloge in odgovornosti na delovnem mestu: Podporo pri kolegih in nadrejenih je imelo manj kot 11 % anketiranih; nezmožnost organizacije svojega dela ali vpliva na spremembo dela: Več kot 30 % zaposlenih (najpogosteje v storitvenih dejavnostih npr. delo s strankami) nima možnosti vplivati na potek in organizacijo svojega dela; fizične obremenitve in prostorska omejenost. V EU je leta 2000 več kot 45 % zaposlenih opravljalo svoje delo v prisilnih držah (najpogosteje prizadeta vrat in križ). Teža posameznih predmetov sicer ni bila tako velika kot skupno breme, ki so ga delavci na dan prenesli oz. pretovorili; monotonija, preprostost in število enoličnih (enostranskih) gibov, ki jih opravijo delavci za tekočim trakom, tipkovnico ali na blagajni; nočno delo, delo s strankami in izolirano delo brez sodelovanja sodelavcev in nadrejenih; napake in spodrsljaji niso dovoljeni in so kaznovani: Pritisk, opraviti delo brezhibno, natančno, v skladu z navodili, po standardnih postopkih in v dogovorjenem času, povzroča dodatno obremenitev in s tem stres. Ravno tako Lek (Lek) opozarja, da dolgoročno takšne situacije vplivajo na posameznikovo zdravje in zmogljivosti. Stres poslabša počutje in čez čas lahko 20

zbolimo. Negativno vpliva na našo delovno sposobnost in produktivnost, ki sta zaradi daljšega delovanja stresa manjši. V zadnjih letih se telesne in psihične obremenitve pri delu spreminjajo vedno več je psihičnih obremenitev. Specialne oblike stresa na delovnem mestu so t. i. mobing ali grožnje nadrejenih zaposlenim delavcem. Vedno več je nasilja (spolno nadlegovanje, telesno nasilje in psihični pritisk), vse več je nesreč in kriznih situacij, nesreč s telesnimi poškodbami in posledičnimi psihičnimi težavami. Stresna ogroženost je velika, kadar delovna situacija zahteva naslednje pogoje: veliko dela preveč dela, nizko zahtevna dela pri visoki poklicni kvalifikaciji, malo samostojnosti pri izvajanju delovnih operacij, malo podpore kolegov in sodelavcev oziroma nadrejenih in oporečni delovni pogoji (ibidem). Ugotovitvam, ki jih najdemo na Lekovi spletni strani, se pridružuje tudi Tušarjeva (2006) in sicer, da se posledice stresa ne odražajo samo v socialnem okolju zaposlenih, ampak tudi med samim procesom dela. Zaposleni pod stresom slabše opravljajo delovne naloge, v delo vložijo manj energije, lahko se pojavi celo odtujenost od dela, zato kakovost dela upade. Ameriške raziskave kažejo, da na nastanek stresa vplivajo v veliki meri zahtevnost delovnih nalog (52% anketiranih), nerazumevanje s strani nadrejenih (37%), neorganiziranost (43%), nerealistično postavljeni cilji organizacije (32%), kratki roki (31%). Seveda se stresa iz delovnega okolja ne da popolnoma pregnati, veliko pa lahko naredimo na usposabljanju zaposlenih, da znajo stres prepoznati, ga oceniti, si pomagati s tehnikami samopomoči ali pa poiskati strokovno pomoč, ki mora biti institucionalno organizirana in stalno na voljo, navaja Ovsenik (2002, str. 206). 2.5.2 Znaki škodljivega stresa na delovnem mestu Žalerjeva (2006) v svojem članku Konstanten stres na delovnem mestu pot proti izgorelosti na osnovi intervjuja s primarijem Bojanom Lovšetom navaja, da stres na delovnem mestu prepoznamo pri preventivnih zdravstvenih pregledih z analizo pogostosti pojava najpogostejših bolezni pregledane skupine zaposlenih. Po analizah zdravstvenega stanja pri podpisanih pregledanih zaposlenih, gledanih po letu 2000, jih ima največ težave z vidom, nato so bolezni gibal (mišična napetost in okvare hrbtenice), 21

bolezni presnove in čezmerna telesna teža, zvišan krvni tlak, nervozo in samotomorfne motnje. Iz pogovorov s pregledanimi njen sogovornik navaja, da ima skoraj vsak drugi glavobol, vsak tretji težave z nespečnostjo, s kajenjem, z rednim hranjenjem, vsem pa primanjkuje časa za hobije, rekreacijo in zabavo. Najpogostejši znaki škodljivega stresa, ki jih v nadaljevanju povzema Žalerjeva (2006), so: Telesni simptomi: glavobol, vrtoglavica, vznemirjenost, utrujenost, slabotnost, škrtanje z zobmi, trzanje obraza, občutek napetosti v mišicah, razbijanje srca, slaba prebava, krči, driska, zaprtje, motnje spanja, neješčnost, pomanjkanje zanimanja za spolnost, zvečano znojenje, suha usta. Čustveni simptomi: poslabšana koncentracija, neorganiziranost, pozabljivost, izguba smisla za humor, napetost, živčnost, strah, pesimizem, samokritičnost, agresivnost, brezbrižnost, izguba motivacije, nezmožnost sprejemanja odločitev, obsedenost s prihodnostjo. Vedenjski simptomi: vzkipljivost, razpoloženjska nihanja, zloraba alkohola in drog, prenajedanje ali izguba apetita, zvečano kajenje, grizenje nohtov, preklinjanje, jok. 22

3 POKLICNA IZGORELOST Izgorelost (ang. burn-out) v Mednarodni kvalifikaciji bolezni (ang. International Classification of Diseases ICD) nosi oznako Z73.0 in je opredeljena kot stanje življenjske izčrpanosti (World Health Organization, 2007). Izraz izgorelost (izpraznjenost, poklicni stres) je prvi uporabil klinični psiholog Freudenberger, ki je raziskoval duševne težave pri osebju za socialno delo. Po njegovem mnenju pride do izgorelosti takrat, ko je posameznik izpostavljen pred zahteve, ki presegajo njegove sposobnosti (Gazvoda, 2004). Osnovna definicija, ki opredeljuje sindrom izgorevanja je izčrpavanje na psihičnem, fizičnem in čustvenem področju (Podnar, 2006). Izgorelost nastane po več letih izčrpavanja organizma. Izgorel človek pride do stanja močnega upada telesne energije, težko ohranja budnost in ne more se koncentrirati. Obenem se mu trga miselni tok, pozablja, je anksiozen, neodločen, motijo ga lahko že vsakdanji senzorni dražljaji. Tako pride do stanja, ko ni sposoben opravljati vsakodnevnih opravil, kaj šele delati (Ferjan, 2010). Izgorelost lahko jemljemo tudi kot pomoč narave, resen opomin, ki človeku pokaže, da ni na pravi poti, da ne živi svojega življenja, vsaj ne takega, kot bi ga lahko. S simptomi, kakršni se pojavijo, človeka prisili v spremembo. Spravi ga v stanje, ko dobi uvid v dosedanje lastno delovanje in se zave druge vrednosti svojega življenja. Človeka spodbudi, da se zbliža sam s seboj, naredi nekaj zase in izstopi iz začaranega kroga nenehnega pehanja za rezultati ter zlorabljanja sebe in svoje energije. A za tako okrevanje je potrebno kar nekaj časa, vsaj dve leti ali celo več (ibidem, 2010). Ferjan (2010) prav tako pojasnjuje, da izgorevanje in izgorelost povzročijo zunanji dejavniki, tj. neustrezne delovne okoliščine, pritiski zaposlitve, preobremenjenost doma. Vendar to ni čisto tako, saj okoliščine same še ne povzročijo izgorevanja. Človek, ki se ne zna pri delu ustaviti, se spočiti, reči, da je preutrujen, in si vzeti prost čas, je potencialno ogrožen. Pomemben dejavnik pri nastanku izgorelosti je tako človek in način njegovega delovanja. Najpogosteje slišimo, da je vzrok za izgorelost kronični 23

stres, oziroma neuspešno odzivanje nanj, ki nastopi predvsem v delovnem okolju, zato izgorelost pogosto tudi imenujejo kar poklicna izgorelost. Če bi to bil edini vzrok, potem bi v enako obremenilnih okoliščinah izgorela večina ljudi, a se to seveda ne zgodi. Če bi izgorevali zlasti tisti, ki slabše obvladujejo stresne situacije, med njimi ne bi bilo toliko ljudi, ki so bili pred izgorelostjo uspešnejši od drugih, saj mora posameznik za dosego uspeha obvladati precejšnjo količino zahtevnih in obremenilnih situacij. Pšeničny (2008). Izgorelost vodi v razvoj negativnih stališč in vedenja do dela in organizacije, v razvoj čustvene napetosti, utrujenosti, izčrpanosti, medtem ko se to pri stresu ne pojavi nujno. Najbolj kritični poklici, kjer obstaja nevarnost izgorevanja na delovnem mestu, so poklici, ki zahtevajo veliko čustvenega in negovalnega dela (Tušar, 2006). Po državah Evropske unije je ta bolezen že dobro znana in diagnosticirana, na razširjanje njenega sindroma po vsem svetu opozarja tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki je že leta 1999 priporočila, naj države sprejmejo ukrepe za preprečevanje stresa in izgorelosti na delovnem mestu. Nemške, švedske, francoske in nekatere druge zdravstvene zavarovalnice evropskih držav diagnozo izgorelosti priznavajo kot razlog za invalidsko upokojitev, pri nas pa se o tej bolezni začenja govoriti šele v zadnjem času. Prvi raziskovalci izgorelosti v svetu so opravljali študije predvsem na poklicnih skupinah kot so: zdravstveni delavci, socialni delavci in ostali ljudje, ki se poklicno ukvarjajo s pomočjo drugim, učitelji, vzgojitelji, defektologi, policisti, piloti, novinarji. Novejše študije pa kažejo, da so ogroženi prav vsi poklici. O menedžerjih, učiteljih, marketinških delavcih, ljudeh v ustvarjalnih poklicih, programerjih, politikih, psihoterapevtih, ki so po študijah v svetu visoke rizične skupine, pri nas ni podatkov (Jurančič Šribar, 2006). V istem članku povzema dr. Andrejo Pšeničny, ki ugotavlja, da je najmanj petina pacientov na Enoti za krizne intervencije Psihiatrične klinike v Ljubljani hospitalizirana zaradi posledic izgorelosti. Podatek sem preverila na omenjeni enoti tudi sama, vendar je podatek o izgorelosti celo bolj alarmanten. Še posebej je občutiti porast v zadnjih dveh letih. 24

3.1 Razlika med izgorelostjo, stresom in depresijo Kot navaja Pšeničny (2006b, str. 20), izgorelost pogosto izenačujejo s kroničnim stresom ali neizpolnjenimi pričakovanji. Toda adrenalinska pregorelost je kompleksnejša od kroničnega stresa na delovnem mestu ali od občutka frustriranosti in zajema tako intrapersonalne kot interpersonalne vidike. Vendar pa večino pacientov, ki so življenjsko izgoreli (Z73), psihiatri uvrščajo v kategorijo depresije (F32 in F33) ali anksioznosti 1 (F41), študije pa potrjujejo, da gre za različne motnje (ibidem, str. 25). Vse pogosteje pa se v današnjem času srečujemo tudi z diagnozami, ki so povezane z zaposlitvijo ali nezaposlenostjo (Z56). Depresivni in anksiozni znaki so simptomi sindroma izgorelosti in ne motnji, ki postaneta kot posledica izgorelosti. Depresivni simptomi pri sindromu izgorelosti se razlikujejo od klasičnih depresivnih simptomov, tako po izvoru kot po sami sliki. Pri dobri polovici odraslih depresivnih pacientov se pojavlja povišan bazični kortizol, pri adrenalni pregorelosti pa je ta znižan (ibidem, str. 25). Številne študije dokazujejo, da si izgorelost in depresija delita določene skupne simptome (pomanjkanje energije, utrujenost, pomanjkanje koncentracije) in sta si podobni, vendar gre za dve ločeni motnji. Tako je npr. občutek manjvrednosti povezan z depresijo, medtem ko z izgorelostjo ni. Izguba pozitivnega samovrednotenja in izguba statusa sta bolj značilna za depresivne (depresivni se vdajo), kot za izgorele (v boju za ohranitev statusa se doživljajo kot potencialni zmagovalci). Depresivni imajo negativno samopodobo, izgoreli obdržijo relativno pozitivno samopodobo. Pri slednjih začne upadati le tisti del samopodobe, ki ga pogojuje storilnost dejstvo je, da je potreba po vzdrževanju s storilnostjo pogojene samopodobe lahko motiv, ki pripelje do izgorelosti. Izgorelost lahko pripelje tudi do poskusa samomora bilančnega tipa, in sicer zaradi občutka ujetosti, objektivne nemoči in izgube nadzora nad lastnim življenjem. Depresija pa lahko pripelje do poskusa samomora zaradi izgube volje do življenja (ibidem, str. 25 26). 1 Anksioznost je stanje, za katero je značilen občutek notranje vznemirjenosti, preplašenosti in strahu, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Stanje spremlja psihomotorna napetost in notranji nemir. 25

3.2 Vzroki in dovzetnost za izgorelost Vzroke za izgorelost lahko razdelimo v tri skupine (Pšeničny, 2008): Prva skupina vzrokov so družbene okoliščine. Nekoč so bile najpomembnejše vrednote pridnost, delavnost in skromnost, danes pa so te vrednote zamenjale nove, kot so učinkovitost, prodornost in doseganje statusa. Pomembni razlogi za nastanek novih vrednot je spreminjajoče svetovno gospodarstvo, ki nenehno spreminja potrebo po znanju ter usposobljenosti delovne sile. Varnih poklicev in varnih delovnih mest ni več, zato je delovno življenje polno negotovosti. Druga skupina vzrokov so psihološke okoliščine življenja in dela. V vsak odnos vlagamo določen del energije, v zameno pa pričakujemo, da bodo naša vlaganja povrnjena, torej, da bodo ti odnosi zadovoljili nekatere naše temeljne potrebe. Če se omejimo na delovna razmerja, potem so potrebe, ki naj bi jih zadovoljili, poleg ustreznega plačila za svoje delo, tudi pozitivna potrditev za dobro opravljeno delo (potreba po sprejetosti), relativno stabilni pogoji dela (varnost), nadzor nad delovnimi okoliščinami, jasno opredeljene naloge (potrebe po razumevanju) in podobno. V takih, pozitivnih psiholoških pogojih, raste delovna zavzetost in s tem tudi učinkovitost dela. Med najpomembnejše psihološke okoliščine dela prištevamo naslednje: delovna obremenitev, nadzor nad delom, nagrada za opravljeno delo, delovna skupnost, pravičnost in vrednote. Pod delovno obremenitvijo štejemo: jasno določeno, neenolično vsebino dela, jasna navodila za delo in delovni čas (npr. neformalno podaljševanje itd.). V nadzor nad delom pa spadajo jasne pristojnosti, odgovornosti in poti komuniciranja. Če človek te (ne)recipročnosti ne zaznava (tako v delovnih kot v življenjskih okoliščinah), to pripelje do tveganega življenjskega stila. Tretja skupina vzrokov so osebnostne lastnosti. Le-te pripeljejo do tega, da določeni ljudje, ki se soočajo z obremenitvami, tudi izgorijo. Tukaj raziskave pokažejo presenetljivo sliko: skoraj praviloma pregorijo najsposobnejši, najodgovornejši, najbolj zavzeti in najučinkovitejši ljudje, tisti, ki so bili do zloma uspešnejši od povprečja. Tisti, ki izgorevajo in izgorijo, ustrezajo opisu oseb z močno notranjo motivacijo. Take osebe so med drugim tudi vztrajnejše in bolj zavzete od tistih, katerih glavna vzpodbuda je zunanja motivacija in nadzor. Notranja motivacija se oblikuje pod vplivom vzgoje, je lahko avtonomna ali pa izhaja iz ponotranjenih zahtev in pričakovanj okolja. Samopodoba takih oseb in vrednotenje samega sebe je odvisna od zunanjega priznanja za dosežke 26

storilnostno pogojena samopodoba. Trajne negativne čustvene posledice so: občutek notranje prisile, kratkotrajno zadovoljstvo ob uspehu, sram ob neuspehu, nihanje samospoštovanja, slabe prilagoditvene sposobnosti in nizko samovrednotenje. Raziskave so celo pokazale, da se te negativne posledice prenašajo iz generacije v generacijo. Ta pa je tudi vzrok, zakaj ljudje različno reagiramo na obremenilne situacije. Človek, ki zaznava svoje potrebe, zaznava tudi neravnotežje med vlaganjem energije in zadovoljenostjo potreb. Človek, ki je svoje potrebe potlačil, bo sicer čutil primanjkljaj kot nedoločeno tesnobo, a ga bo skušal zmanjšati s hranjenjem»lažne identitete«, tiste, ki potrebuje pohvalo. Zato iz situacije ne bo izstopil in je ne bo skušal spremeniti. Za izgorevanje so najbolj dovzetni tisti, ki so dobili pohvalo in pozornost le takrat, ko so zadovoljili potrebe drugih in ne, ko so zadovoljili lastne potrebe, kar vodi v to, da se posameznik počuti koristnega le takrat, ko je produktiven in na uslugo drugim. Vse to je tesno povezano z obdobjem odraščanja in vzgojo. Oseba s takimi lastnostmi ima lažno samopodobo, ki temelji le na storilnosti. Za takšne osebe je značilno, da se ženejo za rezultati in pohvalami za lastno delo ter si odrekajo počitek. Druga skupina oseb, ki so dovzetne za izgorelost, so navadno izpostavljene specifičnim situacijam v okolju. Tudi okolje družbeno, družinsko ali delovna situacija je dejavnik, ki spodbudi človekovo izgorevanje; a predvsem izgorevanje tistih, ki imajo tako storilnostno pogojeno samopodobo. Okolje, ki človeku ne nudi povratnih informacij o njegovem delu, kjer ni priznanj za delo, ne pohval, kjer so slabi odnosi, zaposlitev, ki ni varna danes zaposlen, jutri že lahko odpuščen vse take okoliščine še toliko bolj vplivajo na izgorevanje človeka. Tisti, ki ceni sebe, ne glede na storilnost in dosežke, v takih situacijah reče ne, se umakne, ne dela, stagnira in se ne obremenjuje zaradi svoje nedelavnosti. Za razliko od teh storilnostno pogojena oseba dela in dela ter si prizadeva biti pridna, kajti le tako lahko ohranja dobro mnenje o sebi. Tušarjeva (2006) pojasnjuje, da obstaja nevarnost pojava izgorevanja na delovnem mestu predvsem zaradi: preobremenjenosti z delom, ki narašča z vedno hitrejšim delovnim ritmom, intenzivnim in zapletenim delom; pomanjkljivega ali strogega nadzora nad delom; nezadostnim nagrajevanjem dela, ki vodi v nezadovoljstvo in upad veselja do dela; 27

razpada skupnosti na delovnem mestu, kar ima za posledico trganje osebnih odnosov, spodkopavanje skupinskega dela; pomanjkanja poštenosti na delovnem mestu; konflikta med vrednotami zaposelnih in vrednotami organizacije. Izgorelost, kot je že prej napisano, doleti ponavadi najbolj zagnane, uspešne, pridne in delovne. A sebe vrednotijo glede na svoje delo in dosežke. Prav tako dojemajo okolico in svet, ki jih po njihovih prepričanjih ceni zgolj zaradi njihovega dela, četudi jih drugi tako obravnavajo ali pa ne (Ferjan, 2010). 3.3 Stopnje in znaki izgorevanja Ko človek pride v stanje izgorelosti, mu pade delovna učinkovitost. Človek preprosto nima nobene volje, tako za delo, kakor tudi za druge aktivnosti. Simptomi izgorevanja in izgorelosti se pojavljajo na štirih področjih: telesno, čustveno, kognitivno in vedenjsko. Skozi proces izgorevanja se stopnjuje intenziteta simptomov, kakor tudi njihovo število. Izgorevanje se stopnjuje dolgo in brez jasnih prehodov do končnega stanja adrenalne izgorelosti. Ta nastopi na videz nenadoma, čeprav se napoveduje že dolgo časa (Inštitut za razvoj človeških virov). Izgorevanje do izgorelosti oz. adrenalnega zloma lahko traja zelo dolgo, tudi več desetletij. Proces poteka v več stopnjah. 3.3.1 Stopnje izgorevanja in izgorelost Tri stopnje izgorevanja vse do adrenalnega zloma (Ferjan, 2010) so izčrpanost, ujetost in adrenalna izgorelost. Začne se z utrujenostjo, fizično, čustveno in kognitivno. Ko se ta utrujenost kopiči, pride do preutrujenosti. Človek, ki je zelo utrujen, ponavadi to prepozna in se odloči za počitek, a tisti, ki se spoštuje in ceni le glede na svoje delo in dosežke, bo te znake spregledal. Zaradi utrujenosti njegova delovna učinkovitost pade, kar pa ogrozi njegovo samopodobo. V težnji po ohranitvi pozitivne samopodobe se še bolj zažene pri delu, kar ga privede do stanja IZČRPANOSTI. Za izčrpanost je značilen občutek kronične utrujenosti, ki ga oseba stalno zanika, in ob tem skrajna storilnostna usmerjenost 28

deloholizem. Stopnja izčrpanosti lahko traja tudi 20 let. Oseba živi precej nekakovostno življenje, a si tega ne priznava. Niti se ne zaveda, da si zasluži kaj več od nenehnega pehanja za delovnimi dosežki. Izčrpanost vodi postopoma do preizčrpanosti, ko dobi oseba občutek UJETOSTI v načinu življenja, dela in odnosov. Ujetosti se oseba poskusi včasih rešiti z menjavo dela, okolja ali odnosov, a najpogosteje se zgodi, da se vse nadaljuje. Težava namreč ni zunanje narave, temveč je predvsem notranja. Človek se tako počuti čedalje bolj nemočnega, kar spremljajo občutki krivde (ker ne naredi dovolj) in upadanje samopodobe. To stanje ujetosti lahko traja leto ali dve. Človek se vse bolj izčrpava in peša, a se še vedno trudi, da bi bil aktiven. To postopoma privede do ADRENALE IZGORELOSTI (sindrom adrenalne izgorelosti oz. SAP), ko so vsi simptomi na višku nespečnost, nezmožnost odločanja, napadi besa, joka, depresivni občutki, kar se po nekaj mesecih»konča«z adrenalnim zlomom. Adrenalni zlom se kaže kot skoraj popolna izguba energije, kot velik psihofizični in nevrološki zlom. Oseba lahko prespi večji del dneva, težko ohranja budnost, nima koncentracije, kratkoročni spomin je skrajno omejen. Lahko se izrazi v obliki hudih depresivnih ali anksioznih simptomov, ali pa celo s kapjo ali infarktom. Človek je v času zloma popolnoma brez energije, vsak napor, celo najmanjši vsakodnevni, mu je odveč. 3.3.2 Znaki izgorevanja in izgorelosti Osebni trener Mito Šinkovec (n.d.) na svoji spletni strani (Mito.si) navaja, da je sindrom izgorelosti kumulativen proces, ki ga deli na več faz, in sicer: 1. faza delovni entuziazem; 2. faza faza stagnacije; 3. faza socialna izolacija; 4. faza apatija oz. skrajna izgorelost. Kot navaja Pšeničny (2006b, str. 21), v svojem znanstvenem prispevku Recipročni model izgorelosti se simptomi izgorevanja in izgorelosti pojavljajo na štirih področjih: telesno, čustveno, kognitivno in vedenjsko. Skozi proces izgorevanja se stopnjuje intenziteta simptomov, kakor tudi njihovo število. Izgorevanje se stopnjuje dolgo in 29