MAGISTRSKA NALOGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA DRUGE STOPNJE

FAKULTETA ZA UPORABNE DRUŽBENE ŠTUDIJE V NOVI GORICI MAGISTRSKA NALOGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA DRUGE STOPNJE EVIJA EVELIN ZAVRL

Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici MAGISTRSKA NALOGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA DRUGE STOPNJE VPLIV PSIHOSOCIALNIH DEJAVNIKOV NA ODLOČITEV ZA OSKRBO DUŠEVNEGA ZDRAVJA Mentor: doc. dr. Janez Mlakar Račica, avgust 2018 Evija Evelin Zavrl

IZJAVA O AVTORSTVU Spodaj podpisana Evija Evelin Zavrl, z vpisno številko 86016037, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Vpliv psihosocialnih dejavnikov na odločitev za oskrbo duševnega zdravja, ki sem ga napisala pod mentorstvom doc. dr. Janeza Mlakarja, rezultat lastnega raziskovalnega procesa, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili, da so vsa citirana ali povzeta dela drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, da se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne kaznivo po zakonu; Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (UL RS, št. 16/07-UPB3, 68/08, 85/10 Skl.US: U-I-191/09-7, Up-916/09-16), da se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo, za moj status na fakulteti ter ukrepov Fakultete za uporabne družbene študije v skladu z njenimi pravili, da je elektronska oblika identična tiskani obliki dela ter soglašam z objavo dela na spletni strani fakultete, da je delo lektorirano in urejeno skladno s fakultetnimi navodili in pravilniki objavljenimi na spletni strani fakultete. Račica, 19.8.2018 Podpis avtorice:

POVZETEK S KLJUČNIMI BESEDAMI Magistrska naloga z naslovom Vpliv psihosocialnih dejavnikov na odločitev za oskrbo duševnega zdravja prikazuje, kateri so psihosocialni dejavniki, ki vplivajo na (ne) odločitev za oskrbo duševnega zdravja. V prvem, teoretičnem delu je najprej predstavljen pomen motivacije pri odločanju za oskrbo duševnega zdravja. V nadaljevanju je razčlenjen pojem duševnega zdravja ter pomen preventivne oskrbe duševnega zdravja. Opisani so tudi psihosocialni dejavniki od stigme, strahu, družbenih norm, miselnih prepričanj, edukacije do predsodkov ter vplivov religioznih in etičnih skupin. Kot naslednja skupina teoretičnega dela so predstavljene teorije odločanja, modeli iskanja, teorije načrtovanega vedenja ter lokusa kontrole. Kot zadnji teoretični del pa je opisana metafora cona udobja ter kognitivna disonanca in stres. V empiričnem delu so predstavljene tri tematike kodirnih mrež, to so osveščenost, preventiva ter dejavniki neodločanja. Le ti pod seboj združujejo kode za kodiranje, na podlagi katerih je na koncu narejena tudi analiza podatkov. Končni podatki so pokazali, da sta za odločitev za oskrbo duševnega zdravja pomembni osveščenost o tovrstnem področju ter izkušnje posameznikov na tem področju z uporabo preventive. Najpogostejši ugotovljeni dejavniki, ki vplivajo na neodločitev za oskrbo duševnega zdravja, pa so strah, vpliv okolja, negativen odnos do, stigma ter nezdravo samospoštovanje. Ključne besede: <psihosocialni dejavniki>, <duševno zdravje>, <motivacija>, <odločanje>. <preventivna oskrba>

SUMMARY WITH KEY WORDS The master thesis shows which psychosocial factors influence the decision to seek or the decision not to seek mental health care. The first theoretical part presents the significance of motivation in deciding to seek mental health care. Next, we breakdown the concept of mental health and the importance of preventive mental health care. Psychosocial factors are also described, from stigma, fear, social norms, beliefs and education, to prejudices and the influence of religious and ethical groups. In the next theoretical part we present decision theories, models of seeking help, theories of planned behavior and locus of control. The final theoretical part describes the comfort zone metaphor, cognitive dissonance and stress. The empirical part presents three coding network themes: awareness, prevention and deciding factors. These themes combine encoding codes, based on which the data analysis was made. The final data shows that mental health awareness and the individual`s experience in the field of prevention is important in the decision making process to seek mental health care. The most commonly identified factors that influence the decision not to seek mental health care are fear, the influence of one`s environment, negative attitudes towards mental health services, stigma and unhealthy self-esteem. Keywords: <psychosocial factors>, <mental health>, <motivation>, <decision making>. <preventive care>

KAZALO 1 UVOD... 1 1.1 Predmet naloge... 1 1.2 Namen... 2 1.3 Postopek, očrt vsebine poglavij... 2 1.4 Raziskovalno vprašanje... 3 2 OPREDELITEV DUŠEVNEGA ZDRAVJA... 3 2.1 Pomen preventive duševnega zdravja... 4 3 MOTIVACIJA... 5 3.1 Pomembnost motivacije... 6 3.2 Motivacija kot energija in usmeritev... 7 3.3 Motivacija in kontinuum od nemoči do hotenja... 7 4 PSIHOSOCIALNI DEJAVNIKI... 9 4.1 Stigma... 11 4.1.1 Pričakovana (angl. anticipated) stigma... 13 4.2 Strah pred zdravljenjem (treatment fears)... 14 4.3 Strah pred čustvi oz. izražanjem čustev... 15 4.4 Pričakovana korist in tveganje (anticipated utiliti and risks)... 16 4.5 Samorazkritje (self-disclosure)... 16 4.6 Družbene norme (social norms)... 17 4.7 Samospoštovanje (self-esteem)... 18 4.8 Miselna prepričanja... 18 4.9 Izkušnje in edukacija... 19 4.10 Predsodki in stereotipi... 20 4.11 Vpliv religioznih in etičnih skupin... 20 5 TEORIJE ODLOČANJA... 21 5.1 Model iskanja in spremembe... 22 5.2 Teorija načrtovanega vedenja... 23 5.3 Lokus kontrole... 25 6 CONA UDOBJA... 25 6.1 Cona udobja... 26 6.2 Kognitivna disonanca... 28

6.3 Stres... 29 7 EMPIRIČNI DEL... 30 7.1 Opis raziskovalnega problema... 30 7.2 Metodologija... 31 7.3 Cilji... 32 7.4 Raziskovalna vprašanja... 33 7.5 Opis vzorca... 33 7.6 Analiza rezultatov... 34 7.6.1 Kodirna mreža»osveščenost«... 34 7.6.2 Kodirna mreža»preventiva«... 36 7.6.3 Kodirna mreža»dejavniki neodločanja«... 38 7.6.4 Analiza... 39 8 SKLEP... 90 9 LITERATURA... 92 PRILOGE

KAZALO SLIK Slika 4.1: Soodvisnost različnih dejavnikov in razsežnosti stigmatizacije ter odzivov nanje.. 10 Slika 5.1: Model iskanja in spremembe... 22 Slika 5.2: Teorija načrtovanega vedenja... 24 Slika 6.1: Model cone udobja... 26 Slika 7.1: Kodirna mreža Osveščenost... 36 Slika 7.2: Kodirna mreža Preventiva... 37 Slika 7.3: Kodirna mreža Dejavniki neodločanja... 39 Slika 7.4: Prepoznavanje simptomov... 40 Slika 7.5: Prepoznavanje... 48 Slika 7.6: Izkušnje... 55 Slika 7.7: Tendenca k... 58 Slika 7.8: Izobraževanje... 61 Slika 7.9: Vrednote... 63 Slika 7.10: Samopomoč... 66 Slika 7.11: Podpora bližnjih... 72 Slika 7.12: Strah... 76 Slika 7.13: Vpliv okolja... 78 Slika 7.14: Odnos do... 81 Slika 7.15: Stigma... 86 Slika 7.16: Samospoštovanje... 89

1 UVOD 1.1 Predmet naloge Glede na pregled raziskave Slovenski utrip (2014), izvedene s strani FUDŠ, je osebna stigma največja ovira (79,4%) pri odločanju za psihoterapevtski proces. V magistrskem delu se bomo osredotočili tudi na psihosocialne dejavnike, ki vplivajo na osebno stigmo ter posledično na odločitev za oskrbo duševnega zdravja. O možnosti rabe psihoterapije je že razmišljala večina vprašanih (697) Slovencev, odločitev za dejanski vstop v psihoterapevtski proces pa je sprejelo le 3% vprašanih. (Slovenski utrip, 2014) Iz sledečega je razvidno, da nastaja velika vrzel med razmišljanjem oziroma ponotranjenimi predstavami posameznika ter dejansko odločitvijo o vstopu v psihoterapevtski proces. Na tej točki je v magistrski nalogi za preventivni načrt delovanja v prihodnosti, izboljšanje statistike ter dejanske večje rabe psihoterapije več kot smotrno raziskovati psihosocialne dejavnike, ki ljudi odvračajo od oskrbe duševnega zdravja.»bolj pomembne so ponotranjene predstave vsakega posameznika morebitna prisotnost osebne stigme pogojuje negativen odnos do psihološke, kar nadalje privede do izogibanja tovrstnim storitvam.«(citirano v Krivec in Suklan 2015, 16) Po Strbad in Švab (2005) je največji vzrok za stigmatizacijo ljudi s hudimi duševnimi motnjami neznanje in nepoučenost. Razlog je tudi strah posameznika pred izgubo lastne razsodnosti in sposobnosti mišljenja ter zavajajoče obveščanje medijev. Predsodki pa so povezani tudi s posledicami stranskih učinkov zdravil ter z odnosom nekaterih psihiatričnih ustanov do klientov.»nasilen odnos do ljudi z duševnimi motnjami se v obliki predsodkov, bolj ali manj prikrito, delno ohranja tudi v današnjem času.«(citirano v Strbad in Švab 2005, 149) Iz opisa najpogostejših vzrokov za stigmatizacijo ljudi s hudimi duševnimi motnjami bi bilo moč sklepati, da le ti vplivajo tudi na osebno stigmo posameznikov, ki se odločajo za vstop v psihoterapevtski proces, kar pomeni izgubo samospoštovanja ter samozaupanja. Če so ljudje s 1

hudimi duševnimi motnjami stigmatizirani s strani okolice, obstaja strah, da bodo stigmatizirani tudi tisti, ki se odločijo za preventivno skrb za svoje duševno zdravje.»razprava o relativnem vplivu različnih izogibalnih dejavnikov mora svetovalcem omogočiti, da bolje razumejo odnos, namen in vedenje posameznikov, ki razmišljajo o iskanju. Boljše razumevanje vloge dejavnikov pri odločanju o strokovni je ključnega pomena za svetovalce in druge strokovnjake za duševno zdravje, da oblikujejo intervencije in programe izobraževanja, ki zmanjšujejo ovire pri iskanju.«(vogel, Wester in Larson 2007, 410) 1.2 Namen Namen magistrske naloge je raziskati psihosocialne dejavnike, ki vplivajo na odločitev ali neodločitev za oskrbo duševnega zdravja. Na podlagi teh prepoznanih dejavnikov bodo strokovnjaki za duševno zdravje lažje pristopali do oseb, ki takšno oskrbo potrebujejo. Namen naloge je prepoznati možnosti preventivnega delovanja ter načina osveščanja oseb, ki potrebujejo pomoč na področju duševnega zdravja. 1.3 Postopek, očrt vsebine poglavij Magistrska naloga je sestavljena iz teoretičnega ter empiričnega dela, pri čemer smo najprej pregledali teoretični del in izpostavili motivacijo kot prvi del, opredelitev duševnega zdravja kot naslednji teoretični izsledek, v nadaljevanju pa so opisani psihosocialni dejavniki, teorije odločanja ter cona udobja. Po teoretičnem delu sledi empirični del, katerega smo snovali na glavnem raziskovalnem vprašanju»kateri psihosocialni dejavniki so lahko ovira pri odločanju za oskrbo duševnega zdravja?«na podlagi le tega smo določili tudi podvprašanja ter se v nadaljevanju osredotočili na izvedbo šestih polstrukturiranih intervjujev. Po prepisu transkriptov smo začeli s kodiranjem, ki temelji na treh glavnih temah. Na koncu pa smo razvrščene kodirne ključe ter kode analizirali ter predstavili v kodirni mreži. 2

1.4 Raziskovalno vprašanje Kateri psihosocialni dejavniki so lahko ovira pri odločanju za oskrbo duševnega zdravja? V okviru magistrske naloge bodo izpostavljeni različni strokovnjaki s področja duševnega zdravja, kot so svetovalci, psihologi, psihiatri, psihoterapevti ter drugi deležniki, ki skrbijo predvsem za preventivo duševnega zdravja na različnih področjih, kot so coachi, izvajalci sprostitvenih tehnik ter drugih metod, ki pozitivno vplivajo na ugodno duševno zdravje posameznika. Kot skupno ime za zgoraj navedene strokovnjake bomo v nadaljevanju uporabljali termin strokovnjaki na področju duševnega zdravja. 2 OPREDELITEV DUŠEVNEGA ZDRAVJA Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje duševno zdravje na naslednji način:»duševno zdravje je opredeljeno kot dobro počutje, v katerem vsak posameznik spozna svoj potencial, se lahko spoprime z normalnimi življenjskimi stresi, deluje produktivno in plodno in lahko prispeva k svoji skupnosti.«(world health organization, 2018) Nacionalni inštitut za javno zdravje pa pravi, da»duševno zdravje zajema vse: od videza, vedenja, mišljenja, govora, do čustvovanja in razpoloženja. Zajema odnos do sebe, drugih in sveta. Pomeni temperament, vedenjske vzorce in duševne motnje (različnih intenzitet in tipov), če obstajajo.«(nacionalni inštitut za javno zdravje, 2014) Hkrati Nacionalni inštitut za javno zdravje (2014) opredeljuje duševno zdravje, kot neločljivo celoto duševnega ter telesnega zdravja, kot glavno sestavino dobrega počutja ter delovanja ljudi, obvezno sestavino zdravja celotne populacije, kar pomeni vključevanje tako tistih, ki nimajo težav z duševnim zdravjem, kot tudi tistih, ki te težave že imajo. Duševno zdravje 3

opredeljujejo kot celoto, ki združuje pozitivno ter negativno duševno zdravje. Kot pozitivno zdravje v tem primeru opredeljujejo notranje psihično stanje posameznika, kot so dobro počutje, moč za obvladovanje vsakodnevnih izzivov, pozitivno samopodobo, svetel pogled v prihodnost, srečo ter dobre odnose z drugimi. Negativno duševno zdravje pa opredeljujejo z duševnimi motnjami, ki nastanejo s težavami posameznika na različnih področjih njegovega življenja in le te na duševni ravni ovirajo njegovo vsakodnevno delovanje. Gibbons, Thorsteinsson in Loi (2015) pod duševno zdravje vključujejo sposobnost prepoznavanja duševnih motenj, znanje o iskanju informacij glede faktorjev tveganja, preventivnih strategij ter profesionalne, kot tudi prepričanja in odnos do iskanja. Pismenost posameznika s področja duševnega zdravja je povezana tudi z množico faktorjev, kot so starost, izobrazba, socialni in ekonomski status ter osebna izkušnja z mentalno oskrbo. 2.1 Pomen preventive duševnega zdravja»duševna bolezen je prevladujoče vprašanje javnega zdravja, ki bistveno prispeva k gospodarskemu in čustvenemu bremenu skupnosti.«(gibbons, Thorsteinsson in Loi 2015, 1) Daljša kot je pot od zaznave simptomov duševne bolezni, stiske ali vedno nelagodnejšega počutja, večja je na koncu tudi pot k povrnitvi v prvotno oziroma želeno stanje posameznika. Kar pa zopet lahko povežemo s povečanim bremenom, ki pade na ekonomski sistem in vpliva na celotno družbo.»izkazalo se je, da so duševni problemi precej podobni glede na različno populacijo po celem svetu; približno 30-50 % ljudi izkusi duševno motnjo vsaj enkrat v svojem življenju. In 15-30% jih ponovno izkusi duševno motnjo v približno enem letu.«(citirano v Kaya 2015, 225) 4

3 MOTIVACIJA Po Ryan et al. (2011) je»v središču svetovanja in psihoterapije vprašanje motivacije in volje verjetno zaradi pozitivnih in trajnih rezultatov, ki se najbolj verjetno pojavijo, ko klient postane aktivno vpleten in osebno vlaga v spremembe.«(citirano v Ryan et al. 2011, 194) Dejstvo pa je, da klient ni vedno motiviran za spremembe v svojem življenju in se jim lahko celo upira. Hkrati pa lahko določimo tri tipe klientov glede na stopnjo njihove motivacije do sprememb v njihovem življenju. Prvi tip klienta je zelo motiviran in se temu posledično spretno pomika skozi proces spremembe in uspešno premaguje vse zakoreninjene vzorce, kateri mu ne koristijo. Drugi tip klienta je izrazito naravnan na odobravanje okolice oziroma dokazovanje določenim sistemom, svetovalcu, da zmore narediti spremembo ter se spopasti z vsemi preprekami, ki pri tem prihajajo na njegovo pot. Torej je izrazita motivacija prisotna le ob določenem dejavniku, katerega klient določi kot potrebnega za odobravanje njegovih dejanj, v tem primeru sprememb v osebnostnem procesu. Tretji tip klienta pa je izrazito nemotiviran, ne glede na notranje ali zunanje dejavnike, ki pritiskajo nanj v smeri spremembe.»zaradi takšne raznolikosti predstavitve klientov in zaradi svoje središčnosti v procesih sprememb je ključna spretnost pri svetovanju in psihoterapiji, razumevanje in delo s klientovo motivacijo ter odporom.«(ryan et al. 2011, 194) Mnogi terapevti si želijo, da bi njihovi klienti imeli notranjo željo po spremembi, a v praksi imajo klienti nizko ali mešano stopnjo motivacije. Nekateri svetovalni pristopi celo zavračajo kliente, ki niso notranje motivirani, saj naj bi bila močna motivacija ključnega pomena za končne spremembe v terapevtskem procesu. Kljub vsemu pa lahko tudi zelo motivirani klienti tekom terapevtskega procesa izgubijo notranjo motivacijo in željo po spremembi.»nezadostna motivacija je težava ne le ob vstopu ampak tudi tekom svetovalnega procesa.«(ryan et al. 2011, 194) V nadaljevanju pa o klientovi motiviranosti vsak zase govorijo različni pristopi, prepričanja in strategije. Nekateri pristopi natančno locirajo problem 5

motivacije pri klientu, drugi pa gledajo na motivacijo kot na relacijsko težavo, kjer ima terapevt pomembno vlogo. Na podlagi tega, kot že napisano zgoraj, nekateri pristopi odklanjajo nemotivirane kliente, drugi pa v njih najdejo ključ za terapevtski proces. Tako imamo zopet na eni strani terapevta, ki oblikuje in trenira klienta brez obratne podpore, na drugi strani pa moderni pristopi kažejo vrednost klientove volje in avtonomnosti. Ryan et al. (2011) so v članku izpostavili dva trenda. Prvi trend so motivacijske intervencije, katerih namen je povečanje motivacije pred dejanskim začetkom terapevtskega procesa. Drugi trend pa se osredotoča na povečanje motivacijskih faktorjev, ki imajo verjeten pozitiven končni izid. 3.1 Pomembnost motivacije Klientova motivacija in volja je pomembna v psihoterapevtski ter svetovalni teoriji kot tudi v praksi iz več razlogov, v nadaljevanju so našteti ter opisani štirje. 1. Mnogo klientov pristopi k obravnavi s strahom, predsodki ter celo brezupom in obupom. Kot rezultat te začetne nemotiviranosti mnogo klientov niti ne pride na prvo srečanje. Po drugi strani mnogo ljudi sabotira ali prekine terapevtski proces pred koncem. 2. Različne tehnike so pri klientu učinkovite v primerih njegovega sprejemanja le teh ter vztrajnosti glede načrtovane smeri. Rezultati raziskave v Ryan et al. (2011) povzete po Bastien and Adelman (1984) so pokazale, da so bili klienti s svobodno voljo odločanja o terapevtskih procesih mnogo uspešnejši pri procesu zdravljenja kot tisti, ki te možnosti niso imeli. Po Ryan at al. (2011) dobro motivirani klienti ter njihovi končni rezultati potencialno zakrijejo praktične dokaze o učinkovitosti ali neučinkovitosti za manj motivirane kliente. 3. Večina svetovalcev v svoji dnevni praksi ne začne terapije z naslavljanjem glavnega problema z intervencijo. Po Ryan et al. (2011)» ni dovolj, da dobiš starše za začetek sej, pomembno je tudi pospešiti njihovo aktivno angažiranje v terapevtskem procesu.«(ryan at al. 197, 2011) 6

4. Sprememba klime v svetovanju povzroči velik fokus na motivaciji. Povečevanje pritiskov s strani zunanjih izvajalcev povzroča zmanjševanje motivacije ter povečuje kratkoročni pristop k spremembi, kar naredi motivacijo še bolj kritično. 3.2 Motivacija kot energija in usmeritev»motivacija je lahko definirana kot tisto, kar premakne ljudi k dejanjem.«(ryan et al. 2011, 197) Kot je v Ryan et al. (2011) opisan primer avta za prihod od ene do druge točke, lahko ta primer impliciramo na klientovo lastno energijo ter motivacijo. Avto torej potrebuje gorivo, da proizvede energijo, ter krmilni sistem, ki zagotovi smer. Brez krmilnega sistema bi avto izbral naključno in po vsej verjetnosti kratkoročno pot, brez goriva pa niti ne bi bilo premika. Različni pristopi definiranja ciljev lahko vplivajo na motivacijo. Končne cilje pa je potrebno prilagoditi trenutnemu stanju klientove motivacije. V Ryan et al. (2011) sta povzeti dve vprašanji glede na dva različna pristopa. Prvo vprašanje zadeva klientovo»zakaj«obnašanje, vključuje spodbude za vključevanje v svetovalni proces in razlog za ohranjanje le tega skozi čas. Drugo vprašanje pa predstavlja krmilo svetovanja s»kaj«cilji ter odpira vprašanja vsebine ter lastništva terapevtskega cilja. Svetovalni pristopi tudi ločijo ciljno usmerjeno terapijo z dobro definiranimi idejami ter procesno usmerjeno terapijo, ki se izogiba hitrim rešitvam in se posveča širšim možnostim končnega izida. 3.3 Motivacija in kontinuum od nemoči do hotenja»preprosto ni spremembe brez premika in ni premika brez motivacije.«(ryan et al. 2011, 199) V nadaljevanju je predstavljena klasifikacijska shema po teoriji samoodločanja SDT. Vrste klientove motivacije po Ryan et al. (2011): 7

POMANJKANJE MOTIVACIJE - Nekateri klienti niso motivirani za nadaljevanje terapije kljub temu, da jo začnejo. Njihov upor je večdimenzionalen. Pomanjkanje motivacije je lahko opisano tudi kot amotivacija, katera lahko izhaja iz pomanjkanja skrbi ali vrednosti do neke aktivnosti ter iz pomanjkanja kompetenc dojemanja ali pozitivnih prepričanj o učinkovitosti. ZUNANJA UREDITEV- Nekateri klienti so motivirani za terapijo ob zunanji prisili oz. nadzoru ali zunanjemu sprožilcu (povrnitev delovnega dovoljenja). Primer klientov, ki potrebujejo strožji zunanji nadzor, so alkoholiki in klienti z motnjami hranjenja. NOTRANJI DEJAVNIKI - Tudi notranji občutki in čustva, kot samopodoba in ponos ter krivda in sram, lahko kliente potisnejo v akcijo. Notranje so tudi posledično nagrade in kazni. IDENTIFIKACIJA IN INTEGRACIJA - Klienti v polnosti sprejemajo proces terapije in izražajo iskreno voljo do vstopa v proces. Osebna pomembnost oz. poistovetenje pri klientu vzbudi večjo avtonomnost pri sodelovanju in kontroli vedenja, hkrati pa ne čutijo zunanjega pritiska, da to morajo storiti. NOTRANJA MOTIVACIJA - Klient je motiviran zaradi procesa ali aktivnosti, ki mu je zanimiva ter v užitek. Terapijo vidi kot inštrument za dosego drugih zanj vrednih ciljev. Rezultati raziskave v Ryan et al. (2011) kažejo, da so tisti klienti, ki so imeli več volje in avtonomnosti (notranja, notranje usmerjena) pri motivaciji do terapije, bili manj moteni tekom terapije, občutili so manj napetosti, bili so bolj zadovoljni ter imeli večje namene glede nadaljnje vztrajnosti. Obratno pa so ljudje, ki so motivacijo jemali iz zunanje ali notranje usmerjene ureditve, poročali o večji tenziji in manjši intenzivnosti do vztrajanja v obravnavi. Posledično so bili tudi manj zadovoljni ter imeli manjše namene glede vztrajanja.»hodim na terapijo, čeprav del mene čuti, da sem zaradi tega disfunkcionalen. Omejena klientova angažiranost pri terapiji je povezana z njegovo motivacijo za spremembe ali njegovim odporom«. (Citirano v Krivec in Suklan 2015, 20) Zgoraj je opisan pomen motivacije posameznika za vstop v psihoterapevtski proces in tudi za vztrajanje v njem. V nadaljevanju pa se bomo podrobneje lotili odgovora na vprašanje, kateri 8

psihosocialni dejavniki vplivajo na povečanje motivacije ter kateri na zmanjšanje motivacije na odločitev za oskrbo duševnega zdravja pri posamezniku. 4 PSIHOSOCIALNI DEJAVNIKI Ne glede na vpliv različnih dejavnikov na duševno zdravje ter odločanje za oskrbo ter preventivo duševnega zdravja se bomo v nadaljevanju osredotočili na psihosocialne dejavnike ter njihov vpliv na iskanje ter oskrbo za duševno zdravje.»na zdravje populacije, še posebej pa na duševno zdravje, vplivajo številni dejavniki: tako biološki kot psihološki, sociološki, ekonomski, politični in kulturni. Nanj vplivajo družinska struktura in medosebni odnosi v njej, odnosi na delu, zaposlitvene možnosti, zdravstveni in socialni sistem itd. Za vzdrževanje in izboljšanje duševnega zdravja posameznikov in posameznic je izjemnega pomena njihova socialna vključenost oziroma podpora, ki jo posameznik/-ca lahko dobi od svoje družbene skupnosti.«(nacionalni inštitut za javno zdravje, 2014) Na Sliki 4.1 je prikazana soodvisnost različnih dejavnikov in razsežnosti stigmatizacije ter odzivov nanje. Tabela prikazuje tako odnos ne stigmatiziranih do stigmatiziranih, kot tudi odnos stigmatiziranih do ne stigmatiziranih. Skupni imenovalec pri obeh skupinah pa je vedenjska sestavina, katera se negativno odraža v izogibanju ter izločitvi. V pozitivni obliki pa se vedenjska sestavina kaže kot vključevanje. 9

Slika 4.1: Soodvisnost različnih dejavnikov in razsežnosti stigmatizacije ter odzivov nanje Vir: Navedeno v Strbad in Švab (2005, 148) Glede na raziskavo Riedel-Heller et. al. (2004), v kateri so med drugim proučevali tudi, katerega strokovnjaka bi laična javnost priporočila za posamezno vrsto duševnih ali osebnih težav na podlagi prepričanj o bolezni, je velik dejavnik, ki vpliva na odločitev za iskanje, odvisen od narave težave z duševnim zdravjem. Zaznani vzrok duševne stiske vpliva na odločitev o tem, koga naj zaprosi za pomoč. Pri pripisovanju težav biološkim dejavnikom so osebe v raziskavi bolj podpirale pomoč psihiatrov. V primeru psihosocialnih stresov (življenjskega dogodka, stresa pri delu/brezposelnosti) kot zaznanih vzrokov stiske pa je bil zaupnik bolj verjetno predlagan kot prvi vir. Priporočilo družinskega zdravnika ali zaupnika so osebe predlagale, če je bil kot vzrok za težavo videti stres pri delu. V primeru življenjskega dogodka so bili sogovorniki bolj naklonjeni predlaganju zaupnika. Manjša verjetnost pa bi bila, da bi priporočili pomoč družinskega zdravnika. Če so se problemi navezovali na težave v okviru socializacije posameznika (razpadle družine, pomanjkanja starševske naklonjenosti), je laična javnost bolj verjetno predlagala psihoterapevta. V primeru pomanjkanja starševske naklonjenosti je manj verjetno, da bi anketiranci predlagali posvetovanje z družinskim zdravnikom. Glede na starost uporabnikov 10

je raziskava pokazala, da so starejši uporabniki v večji meri priporočali pomoč družinskega zdravnika in manj psihoterapevta ali zaupnika na podlagi stopnje izobrazbe. Obratno pa so višje izobraženi bolj verjetno priporočali pomoč zaupnikov in psihiatrov.»v primeru depresije je polovica intervjuvancev (53,7%) prvotno priporočalo psihoterapijo. Če bi to spodletelo, bi bila priporočena psihotropna zdravila (36,8) in relaksacija (35,7 %).«(Riedel- Heller et al. 2004, 171) Gulliver et al. (2010) so naredili kvalitativno raziskavo na podlagi obstoječih podatkov o barierah pri iskanju pri mladih. Ugotovljeno je bilo, da je v največ študijah kot bariera omenjena stigma. Nadalje je pri približno polovici študij omenjen problem zaupnosti in zaupanja, prepoznavanja simptomov ter skrb glede značilnosti ponudnika. Malo nižje uvrščene so študije, ki obravnavajo probleme znanja o ponudnikih mentalnega zdravja, strahu ali stresa glede iskanja ali svetovalca samega ter probleme dostopnosti (čas, transport in stroški). Najmanj pa je študij o barierah glede težavnosti nehotenega izražanja čustev, ne želenega obremenjevanja drugih ter preferiranja drugačne vrste (družina, prijatelji) in zaskrbljenosti glede kariere ter ne prepoznavanja potrebe po ali zmanjšane sposobnosti spopadanja s težavami. V nadaljevanju bomo obravnavali sledeče specifične psihosocialne dejavnike, ki so tretirani tudi kot izogibalni faktorji ter so bili do sedaj predstavljeni v raziskavah ter literaturi o duševnem zdravju: stigma, pričakovana stigma, strah pred zdravljenjem, strah pred čustvi, pričakovana korist in tveganje, samorazkritje, družbene norme, samospoštovanje, miselna prepričanja, izkušnje in edukacija, predsodki in stereotipi ter vpliv religioznih in etičnih skupin. V empiričnem delu pa so predstavljeni rezultati kvalitativne raziskave, ki odgovarjajo na vprašanje Kateri psihosocialni dejavniki so lahko ovira pri odločanju za oskrbo duševnega zdravja?` 4.1 Stigma»Stigmatizacija najbolj ovira skrb za duševno zdravje.«(strbad in Švab 2005, 148) 11

Na podlagi zapisa iz slovarjev Strbad in Švab (2005) stigmatiziranost opredelita sledeče.»stigmatiziranost tako razumemo kot zaznamovanost oziroma ožigosanost zaradi neke lastnosti, ki posameznika loči od drugih, tako da ima večina in on sam to lastnost za odklonsko ali deviantno.«(strbad in Švab 2005, 148) Evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje ugotavlja, da»je duševno zdravje človekova pravica. Državljanom omogoča, da se dobro počutijo, živijo kakovostno in so zdravi. Je raven duševnega zdravja in dobrega počutja prebivalstva ključni vir za uspeh EU kot skupnosti in gospodarstva, ki temelji na znanju.«(evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje, 2008). Ter hkrati poziva k ukrepanju na petih prednostnih področjih duševnega zdravja: - preprečevanje depresije in samomora - duševno zdravje mladine in izobraževanje - duševno zdravje starejših ljudi - duševno zdravje na delovnem mestu in - borba proti stigmi in socialni izključenosti Kot je razvidno iz preteklih alinej, je boj proti stigmi eno izmed petih prednostnih področij duševnega zdravja.»stigma in socialna izključenost sta dejavnika tveganja in posledici duševnih motenj, ki lahko predstavljata visoke ovire pri iskanju in okrevanju.«(evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje, 2008) Strbad in Švab (2005) kot vzroke za stigmatizacijo navajata neznanje in nepoučenost, zgodovinski vpliv zaradi nasilne razsežnosti, strah posameznika pred izgubo razsodnosti, zavajajoče obveščanje medijev, posledice stranskih učinkov zdravil, odnose do duševno bolnih v psihiatričnih ustanovah.»raziskave so izluščile tri pomembne sestavine stigme: čustveno sestavino strah, kognitivno sestavino stereotipiziranje in vedenjsko sestavino družbenega nadzora oziroma zadržanosti. Ponazorimo jih lahko z naslednjimi primeri: Strah: Bojim se ljudi z duševnimi motnjami; Stereotipiziranje: Ljudje z duševnimi motnjami so nevarni; 12

Družbena zadržanost: Izogibam se ljudi z duševnimi motnjami.«(citirano v Suklan in Švab 2015, 16) Po Gulliver et al. (2010) zaznana stigma lahko vpliva na iskanje bolj na ruralnih kot urbanih območjih. Študije so se osredotočale predvsem na to, kaj bi drugi mislili o njih, če bi iskali pomoč.»stigma preprečuje iskanje ljudem s težavami v mentalnem zdravju, tudi če so na voljo učinkovite obravnave. Številne študije so pokazale, da se ljudje s težavami v duševnem zdravju pogosto ne udeležijo v psihiatričnih klinikah in drugih ustanovah za duševno zdravje tudi po tem, ko so že bili naročeni.«(who, 2005) 4.1.1 Pričakovana (angl. anticipated) stigma Po Strbad in Švab (2005) so duševni bolniki lahko dejansko stigmatizirani s strani okolice ali pa si predstavljajo, da so stigmatizirani, čeprav niso. Dejanska ter predvidena stigmatiziranost naj bi na bolnika delovali na enak način. Ker stigma vpliva na samopodobo posameznika ter posameznikovo udejstvovanje v družbenem prostoru, je tudi pomemben dejavnik pri iskanju.»ni pomembno, ali bolniki stigmatiziranost dejansko izkusijo ali pa jo predvidevajo (dejanska (angl. Experienced) stigma proti pričakovani (angl. anticipated)), v obeh primerih jih ovira v družbenih stikih, iskanju zaposlitve in zmanjšuje kakovost njihovega življenja.«(strbad in Švab 2005, 150) Tako lahko rečemo, da glede na predviden vpliv stigme na posameznika oziroma pričakovana stigmatizacija vpliva tudi na osebe, ki se še odločajo za pomoč na področju duševnega zdravja. Ravno tako, kot duševno bolni lahko predvidevajo, da so stigmatizirani, čeprav dejansko niso, lahko na enak način predvidevajo tudi osebe, ki pri sebi zaznavajo neke spremembe v duševnem zdravju ali osebe, ki želijo za duševno zdravje poskrbeti v okviru preventive. Kot predhodno povzeto po Strbad in Švab (2005) je strah pred izgubo lastne razsodnosti eden izmed najpogostejših vzrokov za stigmatizacijo. Strah, ki ima na ravni čustvovanja sporočilo, Bojim se ljudi z duševnimi motnjami in na ravni kognicije stereotipiziranje, Ljudje z duševnimi motnjami so nevarni. Ter za posledico družbeno 13

zadržanost, Izogibam se ljudi z duševnimi motnjami.»eden od dejavnikov, ki so lahko posebej pomembni glede razumevanja, zakaj veterani iščejo ali ne iščejo storitev duševnega zdravja, so prepričanje veteranov o duševnem zdravju in zdravljenju duševnih motenj. (Vogt 2011, 134) Po Vogt (2011) je bila v nacionalni raziskavi o državni komorbidnosti zaskrbljenost glede tega, kaj bi drugi mislili, opredeljena kot ključna ovira za uporabo zdravljenja. Prav tako so odkrili, da se veterani, ki so potrebovali mentalno oskrbo, niso odločali zanjo zaradi strahu pred javno stigmo, katera se odraža na način, koliko nekdo verjame, da ga bodo drugi stigmatizirali zaradi duševne bolezni ter zdravljenja le te.»spodbujanje zaposlitvenih možnosti za takšne ljudi spremeni tako zaznavo javnosti kot lastno dojemanje sebe.«(who, 2005) Ta isti strah se lahko odraža pri osebah, ki se odločajo za pomoč na področju duševnega zdravja ter osebah, ki želijo preventivno delovati na področju svojega duševnega zdravja. Strah bi se prenesel kot pričakovana stigma, katera bi narekovala, če me je strah ljudi z duševnimi motnjami in če so le ti nevarni ter se jih drugi ljudje izogibajo, se lahko to, ko bom poiskal pomoč na področju duševnega zdravja, zgodi tudi meni. Sledeče bomo v empiričnem delu tudi dokazovali z vplivom različnih dejavnikov na osebno stigmo, ki posledično vpliva na delovanje ljudi v povezavi z odločanjem za skrb za duševno zdravje.»raziskava o medsebojnem vplivu simptomov shizofrenije in drugih bolnikovih lastnosti na eni ter stigmatiziranostjo na drugi strani je pokazala, da imajo bolniki, ki se čutijo bolj stigmatizirane, več pozitivnih (blodnje, sumničavost) in več negativnih (čustveni in družbeni umik) simptomov.«(strbad in Švab 2005, 151) Po Gulliver et al. (2010) skrb glede zaupnosti prav tako vpliva na stigmo, saj strah pred kršitvijo zaupnosti izvira iz strahu pred stigmo ter zadrego. 4.2 Strah pred zdravljenjem (treatment fears)»ti strahovi so bili izmerjeni z zaskrbljenostjo, kako bo strokovnjak za duševno zdravje zdravil posameznika, s strahom o tem, kaj bo strokovnjak za duševno zdravje pomislil o 14

posamezniku, če on ali ona išče pomoč, in strahom pred svetovalčevo prisilo.«(vogel, Wester in Larson 2007, 411) Gulliver et al. (2010) so predstavili, da mladostniki, ki imajo predhodni stik s svetovalci, kasneje v življenju bolj verjetno poiščejo pomoč na področju duševnega zdravja.»je veliko mladih ljudi poročalo, da so bili prestrašeni glede iskanja ali vira samega.«(gulliver et al. 2010, 7)»Posamezniki, ki so potrebovali svetovanje ali psihoterapijo, vendar je niso iskali, so imeli najvišjo stopnjo strahu pred zdravljenjem, kar kaže na to, da dejavniki izogibanja lahko zavirajo vedenje pri iskanju celo za posameznike, ki bi lahko imeli koristi od zdravljenja.«(citirano v Vogel, Wester in Larson 2007, 410) 4.3 Strah pred čustvi oz. izražanjem čustev V Vogel, Wester in Larson (2007) iskanje opisujejo kot nastajajočo dilemo, ki vključuje negativna čustva oziroma negativno percepcijo, ki jo lahko zaznavajo tudi kot hujšo, kot obstoječi problem.»čustveno izražanje je verbalna in neverbalna manifestacija čustev, ki jo lahko opazijo drugi. Čustveno razkritje vključuje verbalne vidike čustvenega izražanja. Po drugi strani pa se čustvena izraznost nanaša na neverbalne vidike čustvenega izražanja.«(vogel, Wade in Hackler 2008, 255) Po Vogel, Wade in Hackler (2008) se lahko klienti bojijo svetovanja zaradi misli o nezmožnosti izražanja čustev, ki jih svetovanje od njih zahteva.»iskanje pri drugi osebi pogosto vključuje močna čustva in stranke se lahko teh čustev bojijo.«(vogel, Wester in Larson 2007, 411) Vogel, Wade in Hackler (2008) nakazuje povezavo med neodločanjem za svetovanje ter čustvenim izražanjem z željo po izogibanju negativnih čustev ter prepričanjem, da z izražanjem čustev svetovalcu ne bodo nič pridobili.»pričakovanja o čustvenem izražanju niso vplivala samo na odnos do in namere, ampak tudi dejansko vedenje pri iskanju.«(vogel, Wester in Larson 2007, 412) Po Vogel, Wade in Hackler (2008) živijo osebe, ki težko izražajo svoja čustva v večji stiski, kar se odraža v 15

številnih duševnih motnjah, nagnjenosti k izrabi alkohola in drog. V nasprotju pa izražanje čustev prinaša številne prednosti v duševnem zdravju, vključno z zmanjšanimi simptomi depresije.»zaradi težav pri izražanju čustev je večja verjetnost, da izkušajo psihološko stisko.«(vogel, Wade in Hackler 2008, 258)»Osebe, ki so bile manj vešče pri obravnavi čustev, so tudi manj verjetno iskale pomoč.«(vogel, Wester in Larson 2007, 411) 4.4 Pričakovana korist in tveganje (anticipated utiliti and risks)»pričakovana korist terapije je bila definirana kot percepcija potencialne nevarnosti ob čustvenem odpiranju drugi osebi zaznana koristnost iskanja službe pri strokovnjaku za duševno zdravje«(citirano v Vogel, Wade in Hackler 2008, 256-257) Z izražanjem svojih čustev klient tvega napačno razumevanje, obsojanje ali celo ignoranco.»posamezniki, ki ne iščejo svetovalcev, imajo lahko nižja pričakovanja glede koristi iskanja kot tisti posamezniki, ki takšno pomoč iščejo.«(vogel, Wester in Larson 2007, 412) Po Vogel, Wester in Larson (2007) se tisti posamezniki, ki iščejo svetovalce na področju karierne, za to pomoč odločijo prej, če v njej vidijo večjo korist. Tako kot so tudi druge raziskave nakazovale, posamezniki dajejo na tehtnico koristi ter tveganja. V kolikor se tehtnica nagiba v smer večjega tveganja, se posameznik ne odloči za obisk svetovalca.»posamezniki, ki niso iskali, so se bolj verjetno počutili negotove glede možnosti pridobitve od iskanja.«(vogel, Wester in Larson 2007, 412) 4.5 Samorazkritje (self-disclosure)»jourard (1964) prvi razkrije, da je sposobnost samorazkrivanja drugemu osrednjega pomena za odločitev osebe, da poišče pomoč. Če oseba želi pomoč, mora izbrati odločitev, da bo drugi osebi razkrila zasebne občutke, misli in stališča.«(vogel, Wester in Larson 2007, 412) S preteklimi raziskavami Vogel, Wester in Larson (2007) dokazujejo, da je želja po prikritju 16

osebnih podatkov povezana s preteklimi izkušnjami glede iskanja in trenutnimi namerami po iskanju. Prav tako je udobje posameznika v okviru samorazkrivanja pri svetovalcu povezano z namenom iskanja. Prav tako so»poročali, da so ljudje, ki jim osebno razkrivanje strokovnjakom ni bilo udobno, petkrat manj zainteresirani za iskanje.«(vogel, Wester in Larson 2007, 412) 4.6 Družbene norme (social norms)»potencialni dejavnik izogibanja je obseg, v katerem je iskanje (ali ne) socialna norma, to je implicitni standard tistih, ki so blizu posamezniku.«(vogel, Wester in Larson, 412) Vogel, Wester in Larson (2007) so predstavili, da je spodbudno okolje, v katerem posameznik živi, velikega pomena pri odločitvi za iskanje. Če posameznikovi bližnji ne podpirajo pri duševnem zdravju, se to odraža pri odločitvi posameznika glede iskanja, saj so raziskave pokazale, da se ljudje najprej posvetujejo s svojimi bližnjimi, družino ter prijatelji, preden poiščejo pomoč.»za pridobitev je potrebna socialna mreža, ki sprejema in spodbuja pomoč pri iskanju težave.«(citirano v Vogel, Wester in Larson 2007, 412)»Dokazi kažejo, da že dolgo, preden oseba vidi strokovnjaka za duševno zdravje, posamezniki, družinski člani, prijatelji in sodelavci "ugotavljajo položaj" ali "postavijo diagnozo" v zvezi z zgodnjimi znaki duševne bolezni.«(hollingshead v Gibbons, Thorsteinsson in Loi 2015, 2) Če se posameznik predhodno posvetuje s prijatelji, družino ali sodelavci, na njegovo odločitev glede iskanja vplivajo mnenja posameznikov, ki so lahko odklonilni do strokovne v povezavi z duševnim zdravjem ali pa le to podpirajo.»zaradi razširjenosti teh motenj posamezniki pogosto predpostavljajo napovedi v zvezi s prognozo in mnenji v zvezi z zaznano resnostjo stanja, iskanje ali potrebe po zdravljenju in količini nadzora, ki ga izvajajo nad motnjo samo.«določene ocene so pogosto odgovorne za odločanje o tem, kako in kdaj posamezniki prejemajo zdravljenje za njeno ali njegovo mentalno zdravje. (Gibbons, Thorsteinsson in Loi 2015, 2) 17

»Ljudje so poročali o večjem namenu, da bi poiskali strokovno pomoč, če bi menili, da bi takšno dejanje odobrili pomembni ljudje v njihovem življenju.«(vogel, Wester in Larson 2007, 412) 4.7 Samospoštovanje (self-esteem)»poročali so, da je samopodoba pomembna psihološka ovira pri iskanju iz nestrokovnih virov, kot so družina in prijatelji.«(citirano v Vogel, Wester in Larson 2007, 413). Po Vogel, Wester in Larson (2007) priznanje oziroma nezmožnost spopadanja s problemi vpliva na pomen nezadostnosti, kar pa lahko povežemo z vplivom na zmožnost zmanjšane samopodobe. Oseba se potemtakem za iskanje raje ne odloči v izogib zmanjšane samozavesti.»ugotovljeno je bilo, da je samozavest direktno povezana s splošnim iskanjem pri težavi, ki je opisana kot resna.«(citirano v Vogel, Wester in Larson 2007, 413) Po Vogel, Wester in Larson (2007) se ljudje z visoko samopodobo izogibajo svetovanju, saj imajo že izoblikovano mnenje o sebi. Možnost svetovanja spodbuja posameznikov občutek ogroženosti, kar jih napeljuje k izogibanju iskanja.»študije so pokazale, da imajo klienti nižjo samopodobo kot ne klienti.«(vogel, Wester in Larson 2007, 413) 4.8 Miselna prepričanja»če na primer oseba, ki ima duševno bolezen, meni, da je svetovanje pri psihiatru ali psihologu malo koristno, to zmanjša možnost, da dobi ustrezno pomoč.«(jorm et al. 2005, 2) Po Angermeyer et al. (1999) je subjektivna norma sestavljena iz normativnega pričakovanja (posameznikovo dojemanje, kako pomembni so drugi) in motivacije, glede skrbi, kaj mislijo drugi. 18

»Ljudje, ki so podprli prepričanje, da so posamezniki s psihiatričnimi težavami odgovorni za njihove motnje in ki so se odzvali na te osebe z jezo, je manj verjetno, da bodo poiskali nego, ko bodo to potrebovali.«(vogt 2011, 136)»Odnosi, vrednote in sistemi prepričanj, ki jih prenašajo družinske, sorodne in prijateljske mreže, kažejo na način, kako posameznik opredeli in deluje na simptome in življenjske krize.«(angermeyer et al. 1999, 202)»Pomembna prepričanja so predhodniki odnosov, subjektivnih norm in zaznavnega vedenjskega nadzora - tri konceptualno neodvisne determinante namere, ki imajo za posledico vedenje ali ukrepanje.«(angermeyer et al. 1999, 203) 4.9 Izkušnje in edukacija»čeprav večina ljudi svetuje strokovno pomoč, zlasti strokovnjakov za duševno zdravje, ostaja velika vrzel med strategijami zdravljenja, ki temeljijo na dokazih in javnim mnenjem. Ta zelo konsistentna konstelacija - s časom in prek nacionalnih meja - ima dve veliki posledici. Prvič, strokovnjaki za duševno zdravje morajo priznati to konstelacijo in posledično morajo vložiti več truda v tisto, kar se imenuje psihoedukacija.«(riedel-heller, Matschinger, Angermeyer 2004, 174) Glede na raziskavo o iskanju duševne pri mladostnikih v Gulliver et al. (2010), poročajo, da»sodelujoči v raziskavi niso upoštevali splošnega zdravnika kot primeren vir za pomoč pri stiski duševnega zdravja.«(gulliver et al. 2010, 6) Kar nakazuje na pomanjkanje osveščenosti o možnosti kot še eno bariero pred dejansko odločitvijo ali iskanjem.»predhodne izkušnje z iskanjem lahko tudi delujejo kot edukacija ali pismenost o duševnem zdravju, kot pomemben proces iskanja.«(gulliver et al. 2010, 7) 19

4.10 Predsodki in stereotipi»namesto, da pustijo medijem objavo spektakularnih primerov, ki večinoma krepijo stereotipe, bi morali strokovnjaki za duševno zdravje sodelovati z mediji za razširjanje znanstvenih spoznanj o simptomih, vzrokih in obvladovanju duševnih motenj.«(riedel-heller et al. 2004, 174)»Ljudje s stigmatiziranimi boleznimi navadno ne razglašajo sami sebe, drugi pogosto oblikujejo svoje stališče prek filmov, televizijskih programov in novic, ki jih vidijo. Zato imajo mediji pomembno vlogo pri zmanjševanju stigmatizacije pri težavah z duševnim zdravjem, mediji pa lahko pravilno poročajo samo, če dobijo pravilne in veljavne informacije.«(who 2005, 44)»Javno znanje o duševnih motnjah in njihovih strategijah zdravljenja je treba okrepiti z delom z množičnimi mediji in iskati druge prilagojene intervencije.«(riedel-heller, Matschinger, Angermeyer 2004, 167) 4.11 Vpliv religioznih in etičnih skupin Vpliv religioznih in etičnih skupin ima po Cinnirella in Loewenthal (1999) direkten vpliv na odločitev pri iskanju v povezavi z duševnim zdravjem.»to je lahko v pomoč pri razumevanju različnih vzorcev vedenja med skupinami pri iskanju, obstajajo tudi že konkretni empirični dokazi, ki kažejo, da imajo mnenja skupin o duševnih boleznih direktni vpliv na iskanje.«(cinnirella in Loewenthal 1999, 508) Po Sheikh in Furnham (2000) kultura ni bila pomemben napovedovalec glede pozitivnega odnosa do strokovne. Vendar pa so bila pomemben napovedovalec glede odnosa do strokovne prepričanja, povezana s kulturo.»analize kažejo, da je bil pozitiven odnos do iskanja profesionalne za psihološko stisko podoben za britanske Azijce, Zahodnjake in Pakistance.«(Sheikh in Furnham 2000, 326) 20

5 TEORIJE ODLOČANJA»Oblikovanje preferenc je podobno vožnji s kolesom; to lahko storimo brez težav, vendar ne moremo enostavno pojasniti, kako.«(wilson in Schooler 2000, 183)»Ko se ljudje soočajo s težko odločitvijo, včasih preživijo precej časa pri razmišljanju o prednostih in pomanjkljivostih vsake alternative. V eni ali drugi točki je večina nas celo posegla po listu papirja in naredila seznam plusov in minusov, v upanju, da bo najboljši potek aktivnosti postal jasen. O tej vrsti mišljenja se na splošno meni, da je koristna, organiziranje, nečesa, kar bi sicer lahko bilo zmedeno skakanje misli in občutkov.«(wilson in Schooler 2000, 182) V Wilson in Schooler (2000) je predstavljen nasvet Benjamina Franklina o tem, kako se odločiti na podlagi težke izbire. Benjamin Franklin je list papirja razdelil s črto na dva dela. Na eno stran je zapisal proaktivno in na drugo kontra aktivno možnost odločitve. Nato si je vzel štiri dni za razmišljanje. Po teh dneh razmišljanja si je zapisal ideje, ki jih je v tem času dobil za in proti vsakemu ukrepu. In če se v naslednjem dnevu ali dveh razmišljanja ni pojavilo nič novega, ki bi pomembno vplivalo na katerokoli stran odločitve, je prišel do ustrezne odločitve. Takšen način odločanja je Benjaminu Franklinu pomagal pri natančnejši odločitvi, saj je imel pred sabo jasno sliko za in proti predlogom.»franklinov nasvet je bil vsaj v duhu zajet skozi številna leta raziskav o analiziranju odločanja.«(wilson in Schooler 2000, 183) Po Wilson in Schooler (2000) ljudje najprej ne vedo, zakaj se glede neke stvari počutijo, kot se počutijo, pri razlagi pa se oprejo na takšno, ki je bolj značilna in verjetna. Vendar ni vedno tako, da človekova dejanja določajo tisti vzroki, ki se zdijo verjetni ter so jim všeč oziroma jim niso všeč.»predlagamo, da se bodo v nekaterih okoliščinah ljudje osredotočili na razloge, ki pomenijo drugačen odnos, kot so bili prej, in bodo posvojili odnos, impliciran s temi razlogi«(wilson in Schooler 2000, 184) Vpliv različnih psihosocialnih dejavnikov na 21

odločitev za oskrbo duševnega zdravja torej vpliva glede na obstoječe vzorce, ki jih je bil posameznik deležen do sedaj in so mu poznani, običajni. Pa vendar se ta vedenja pri posamezniku lahko tudi spremenijo, kot sočasno tudi občutki glede odnosa do strokovne. V teoriji načrtovanega vedenja pa bomo pogledali, kako lahko načrtno vplivamo na motivacijske dejavnike, ki posledično vzpodbujajo pozitiven odnos do oskrbe mentalnega zdravja, odločitve k iskanju strokovne ter posledično izboljšanju počutja posameznika. 5.1 Model iskanja in spremembe Na sliki 5.1 je predstavljen model iskanja po Belle (2005).»Ti modeli dajejo fokus na notranje kognitivne procese individualnih iskalcev in vključujejo tri stopnje: prepoznavanje in definiranje problema, odločitev za iskanje in izbira.«(belle et al. 2005, 73) Slika 5.1: Model iskanja in spremembe Vplivi Individualni Interpersonalni Sociokulturni Prepoznavanje in definiranje problema Odločitev za iskanje Izbira podpore Vir: Belle et al. (2005, 73) 22

Po Belle et al. (2005) posamezniki iščejo pomoč na podlagi obstoječih priporočil. Če je torej terapevt enemu klientu diagnosticiral depresijo, bodo k temu terapevtu bolj malo verjetno pristopili tisti klienti, ki svoj problem smatrajo kot spiritualno krizo. Prav tako v raziskavi o iskanju trpinčenih žensk dajejo poudarek na osebne in sociokulturne vplive, kot so spol in socialni sloj. Pokazalo pa se je, da ti faktorji igrajo pomembno vlogo pri iskanju pri trpinčenih ženskah. V Azijskih kulturah dajejo velik poudarek na zasebnost družine, strah pred ločitvijo ter postavljajo moške v nadrejeno vlogo, ti faktorji pa preprečujejo številnim ženskam, da bi iskale pomoč izven družine. 5.2 Teorija načrtovanega vedenja Wilson in Schooler (2000) navajata osnovni primer s hrano glede ustvarjanja odločitev. Pravita, da če ljudi vprašamo, zakaj jim je določena hrana všeč oziroma zakaj jim je ena ljubša od druge, imajo le ti precej težav pri odločanju, dokler ne začnejo razmišljati o všečnih dejavnikih. Hkrati pa lahko poglobljeno razmišljanje o vzrokih všečnosti ali ne všečnosti tudi spremenijo prvotno oziroma trenutno mnenje. S poglobljenim razmišljanjem o določenih dejavnikih lahko osebe ustvarjajo nove preference, ki jim v našem primeru omogočijo lažjo odločitev za oskrbo mentalnega zdravja.»predvidene namere zajemajo motivacijske dejavnike, ki vplivajo na vedenje; so indikacije, kako močno so ljudje pripravljeni poskusiti, koliko napora nameravajo vložiti, da bi izvedli vedenje. Kot splošno pravilo velja, močnejša kot je namera, da se vključi v vedenje, bolj verjetno bo tudi izvedeno.«(ajzen 1991, 181) Na sliki 5.2 je predstavljena Ajznova teorija načrtovanega vedenja. 23

Slika 5.2: Teorija načrtovanega vedenja Odnos do vedenja Subjektiv -ne norme Namen Vedenje Zaznan vedenjski nadzor Vir: Ajzen (1991, 182)» vedenjski dosežki so odvisni od motivacije (namere) in sposobnosti (vedenjski nadzor).«(ajzen 1991, 182) Wilson in Schooler (2000) pravita, da se potencialni kupci avtomobilov glede nakupa odločajo na podlagi njegove cene, varnosti, zapisa o popravilu, kilometrov in vrednosti nadaljnje prodaje. Hkrati pa razmislek o teh vrstah dejavnikov vpliva na spremembo prvotnega mnenja o določeni odločitvi.»dejansko dojemanje vedenjskega nadzora ima vpliv na namero ter dejanja, to pa je večji psihološki interes, kot dejanska kontrola.«(ajzen 1991, 183)» uspešnost večine je vsaj do neke mere odvisna od takšnih ne motivirajočih dejavnikov, kot je razpoložljivost potrebnih priložnosti in virov (npr. čas, denar, spretnosti, sodelovanje drugih). Skupno ti dejavniki predstavljajo dejanski nadzor nad vedenjem ljudi. V kolikor ima oseba na voljo potrebne priložnosti in sredstva ter vedenje namerava izvajati, mora v tem uspeti.«(ajzen 1991, 182) 24