UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO Mihael Kosl Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športno treniranje Odbojka PERCEPCIJA TRENERJA ŠPORTNIKOV V EKIPNIH IN INDIVIDUALNIH ŠPORTIH DIPLOMSKO DELO MENTOR doc. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih. RECENZENT prof. dr. Damir Karpljuk, prof. šp. vzg. KONZULTANT doc. dr. Tine Sattler, prof. šp. vzg. Avtor dela: Mihael Kosl Ljubljana, 2016
ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Mateju Tušaku za pomoč in nasvete pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se vsem om in njihovemu nemu pedagogu, ki so bili pripravljeni sodelovati v raziskovalni nalogi. Hvala staršema, da sta mi omogočila študij in me spodbujata pri doseganju ciljev. Posebna zahvala gre partnerki Maji in hčerki Niki, ki sta mi stali ob strani, me podpirali in spodbujali med zaključevanjem mojega študija.
PERCEPCIJA TRENERJA ŠPORTNIKOV V EKIPNIH IN INDIVIDUALNIH ŠPORTIH IZVLEČEK Namen diplomskega dela je bilo ugotoviti, ali obstajajo razlike v zaznavanju trenerja med i v individualnih in ekipnih ih in ali obstajajo razlike v zaznavanju trenerja med i h in h kategorij v individualnih in ekipnih ih. V raziskavo je bilo vključenih 40 ov moškega spola v starosti od 15 do 19 let. Športniki so dijaki 1., 2., 3. in 4. letnika nih oddelkov Gimnazije Ravne na Koroškem. Uporabljen je bil vprašalnik, v katerem so anketiranci na 7-stopenjski lestvici ocenjevali 56 najpomembnejših lastnosti trenerjev. Primerjava rezultatov je pokazala, da se percepcija trenerja ov v individualnih ih razlikuje od percepcije trenerja ov v ekipnih ih. Statistično pomembne razlike so se pojavile pri naslednjih lastnostih trenerja: komunikativnost, fleksibilnost, avtoritativnost, pozitiven odnos do življenja, discipliniranost, sodelovanje s strokovnim timom, demonstracijske sposobnosti, ustvarjalnost in iskrenost. V individualnih ih so i mnenja, da so njihovi trenerji bolj avtoritativni in manj komunikativni, kot o svojih trenerjih menijo ekipni i. Športniki v individualnih ih zaznavajo, da njihovi trenerji bolje sodelujejo s strokovnim timom kot trenerji v ekipnih ih. Demonstracijske sposobnosti trenerjev v individualnih ih so bile prav tako višje ocenjene kot pri trenerjih v ekipnih ih. V ekipnih ih vidijo i svoje trenerje bolj fleksibilne, z bolj pozitivnim odnosom do življenja, bolj disciplinirane, ustvarjalne in iskrene, kot vidijo svoje trenerje i v individualnih ih. Statistično značilna razlika v percepciji trenerjevih najpomembnejših lastnosti med mi (15 17 let) in mi i (17 19 let) se je pokazala le v dveh primerih. Mlajši i so svoje trenerje ocenili za bolj razumevajoče kot pa i. Opazne razlike v percepciji h in h ov se pojavijo tudi pri agresivnosti trenerja, kjer mladi vidijo trenerje bolj agresivne kot i. Opisani so rezultati, ki kažejo statistično pomembne razlike. Pri ostalih lastnostih trenerja ni prišlo do statistično pomembne razlike. Ključne besede: medsebojni odnosi v u, individualni i, ekipni i, ocena trenerjevih lastnosti
ATHLETES PERCEPTIONS OF COACH IN TEAM AND INDIVIDUAL SPORTS ABSTRACT The purpose of the graduation thesis was to establish whether there are differences in perception of coach among the athletes in individual and team sports, and whether there are differences in perception among the athletes of younger and older categories in individual and team sports. The research included 40 male athletes aged from 15 to 19 years. Athletes are students of the 1st, 2nd, 3rd, and 4th grade of grammar school Gimnazija Ravne na Koroškem. We used a questionnaire, in which the participants of the survey evaluated 56 of the most important characteristics of coaches on a 7-point scale. Comparison of the results showed that perception of coach by athletes in individual sports differs from perception of athletes in team sports. Statistically important differences occurred in the following characteristics of coach: communication skills, flexibility, authoritativeness, and positive attitude toward life, discipline, cooperation with expert team, demonstration skills, creativity, and sincerity. In individual sports, athletes believe their coaches are more authoritative and less communicative than athletes in team sports perceive their coaches. Athletes in individual sports perceive that their coaches better cooperate with expert team than coaches in team sports do. Also, demonstration skills of coaches in individual sports were evaluated higher than in of coaches in team sports. In team sports, athletes perceive their coaches as more flexible, with a more positive attitude toward life, as more disciplined, creative, and sincere compared to athletes perception of coaches in individual sports. Statistically typical difference in perception of coach s most important characteristics among the younger (from 15 to 17 years) and older athletes (from 17 to 19 years) was revealed only in two cases. Younger athletes evaluated their coaches as more understanding than older athletes. Noticeable differences in perception of younger and older athletes occur also in coach s aggressiveness, where younger athletes see their coaches as more aggressive than older athletes. We described the results that show statistically more important differences. In other characteristics of coach, there was no statistically important difference.
Key words: mutual relationships in sport, individual sports, team sports, evaluation of coach s characteristics.
KAZALO 1 UVOD... 8 1.1 ŠPORTNIK... 10 1.1.1 Osebnost a... 10 1.1.2 Športniki v individualnih ih... 11 1.1.3 Športniki v ekipnih ih... 12 1.1.4 Adolescenca... 13 1.2 TRENER... 17 1.2.1 Trenerjeva osebnost... 17 1.2.2 Naloge in sposobnosti trenerja... 19 1.2.3 Trenerji mladih ov... 23 1.3 VODENJE SKUPIN... 24 1.3.1 Avtokratsko vodenje... 24 1.3.2 Demokratično vodenje... 25 1.3.3 Liberalno vodenje... 25 1.4 ODNOS TRENER ŠPORTNIK... 26 1.4.1 Dosedanje raziskave... 29 2 CILJI IN HIPOTEZE DIPLOMSKE NALOGE... 31 3 METODE DELA... 32 3.1 Preizkušanci... 32 3.2 Pripomočki... 33 3.3 Postopek... 34 4 REZULTATI IN RAZPRAVA... 35 4.1 Analiza rezultatov... 35 5 SKLEP... 42 6 LITERATURA... 44 7 PRILOGE Anketa... 46
1 UVOD Priprava a na nastop je izredno kompleksen proces. Razlike se kažejo v individualnih in ekipnih ih. Že individualnemu u je težko optimalno sestaviti osebni program dela in stopnjevati formo za tekmo ali želeno tekmovanje. Toliko težje je uravnati pripravljenost ekipe v moštvenih ih. Težava ni samo v dvigovanju individualne pripravljenosti posameznika, pogosto je še težje sestaviti moštvo, ki na nem igrišču deluje enotno in izkorišča vse svoje potenciale. Ekipni i zahtevajo od trenerja in ostalih ljudi, ki sodelujejo pri pripravi a na nastop, dodatna znanja v primerjavi s trenerji individualnih nih panog. Pomembna razlika obstaja tudi na nivoju psihične priprave a. Igralci kolektivnih ov morajo biti ravno tako individualno psihično pripravljeni na nastope kot igralci v individualnih nih panogah, vendar je to običajno premalo. Sotekmovalci morajo med seboj sodelovati in težiti k skupnemu uspehu (so odvisni drug od drugega). V ovem življenju je zelo pomembna osebnost trener, saj z njim preživi veliko svojega časa. Mladi i se pogosto identificirajo s svojim trenerjem in v njem iščejo svojega idola. Trener je oseba, ki jih vodi skozi in skozi življenje. Kvaliteta njunega odnosa je zelo pomembna, saj je lahko dober odnos ključnega pomena pri reševanju kriznih situacij. Ko v karieri a nastopijo psihične težave, razočaranja, dvomi, porazi ali poškodbe, je zelo pomembno, da je ob njem nekdo, ki mu lahko zaupa, ga ceni in verjame v njegovo pomoč. Športniki bodo pomoč najprej poiskali pri trenerju, s katerim imajo dober odnos. (Misja, Tušak in Vičič, 2003). Trener, ki dela z mladimi i, je predvsem v vlogi pedagoga. Mlad človek se zelo hitro identificira s svojim trenerjem, ga posnema in sprejema njegove vzorce obnašanja. Posebno občutljivo je obdobje adolescence, ko so mladostniki še posebej dovzetni za dogajanje okrog njih. Trener s svojimi stališči do mladega a močno vpliva na njegovo psihično in socialno dozorevanje. Če je trener dober pedagog, lahko mlademu u zmanjša pretrese, ki jih prinaša odraščanje (Kajtna in Tušak, 2007). Zelo pomembna komponenta v odnosu med trenerjem in om so trenerjeve osebnostne lastnosti. Seveda pa je potrebno poudariti tudi pomembnost ovih osebnostnih lastnosti, ki vplivajo na kompatibilnost odnosa med trenerjem in om. V diplomskem 8
delu se bomo posvetili najpomembnejšim lastnostim trenerja in poskušali ugotoviti, kako lastnosti svojih trenerjev ocenjujejo mladi i v individualnih in kako v ekipnih ih. Razlike v ocenah lastnosti trenerja bomo iskali tudi med skupino h in skupino h ov. 9
1.1 ŠPORTNIK Športnik je oseba, ki je usposobljena, da tekmuje ali se samo rekreativno ukvarja s om, pri katerem uporablja fizično moč, hitrost ali vzdržljivost. Beseda pomeni tudi nekoga, ki izvaja no aktivnost na način, ki kaže spoštovanje in poštenost do nasprotnega igralca ali ekipe. Športniki posedujejo nekatere zelo pozitivne lastnosti, kot so motivacija, predanost ciljem, pripravljenost za delo, samodisciplina, sposobnost prevzemanja odgovornosti idr. Ločimo e, ki se ukvarjajo z ekipnim om, in e, ki se ukvarjajo z individualnim om. 1.1.1 Osebnost a Osebnost v psihološkem smislu lahko razumemo kot kompleksen sklop značilnosti telesnega in mentalnega funkcioniranja. Slednje vključuje intelektualne sposobnosti, zaznavnomotorične sposobnosti in značilnosti moralnega presojanja, značilnosti človekovega čustvovanja, človekovo socialno dogajanje, človekove značajske lastnosti in njegov temperament. V ovo komuniciranje z okolico pa so vpletena njegova stališča, motivacija in vrednote (Tušak in Tušak, 2001). Kajtna in Tušak (2007) navajata, da so i v primerjavi z nei: bolj odprti navzven v komunikaciji z okoljem (Eysenck s sod., 1982), imajo močnejšo potrebo po storilnosti (doseganju uspeha v življenju) (Davis in Mogk, 1994; Tušak, 1995), imajo močnejšo potrebo po dražljajih in stimulaciji, ne zadovoljijo se z mirnim življenjem, pač pa stalno hlepijo po čem novem, razburljivem (Cratty, 1983), so bolj agresivni, a se hkrati znajo tudi bolje obvladati, saj so čustveno bolj stabilni (Tušak in Petrovič, 1994), so bolj psihično stabilni (Hašek in sod., 1976; Kane, 1978), imajo boljšo emocionalno samokontrolo (Ogilvie in Tutko, 1966) in so bolj čustveno stabilni (Butt, 1987), so manj anksiozni (Martens in Gill, 1976; Highlem in Bennet, 1979), so bolj samozavestni in izražajo več zaupanja vase (Ogilvie, 1968 idr.), izražajo večjo dominantnost (Thakur in Thakur, 1980) in 10
izražajo večjo stopnjo odgovornosti (Bruner, 1969). Športniki so praviloma bolj ekstravertirani, bolj storilnostno usmerjeni, potrebujejo več dražljajev in stimulacij, so agresivnejši in psihično stabilnejši, imajo boljši čustveni samonadzor, so manj anksiozni, bolj samozavestni, dominantni in odgovorni kot nei (Tušak in Tušak, 2003). Posebno vrhunski i kažejo včasih precej bolj specifični psihološki profil glede na rekreativce, amaterske e oz. glede na nee (Davisova in Mogk, 1994, v Burnik in Tušak, 2007). Eysenck je s sodelavci (1981, v Burnik in Tušak, 2007) ugotovil, da so ekstravertiranost in nekateri aspekti iskanja dražljajev povezani z udeležbo v u in kvaliteto nastopanja. Vrhunski i imajo večjo frustracijsko toleranco oz. toleranco za neprijetne dražljaje in bolečino (Lazarevič in Havelka, 1981, v Burnik in Tušak, 2007), večje samozaupanje oz. boljšo samopodobo (Ikegam, 1970; Ogilvie, 1968, v Tušak, 1997) ter manjšo predtekmovalno anksioznost in stres ter bolj učinkovite tehnike soočanja s temi napetostmi (Martens in Gill, 1976, v Tušak, 1997). Zupančič in Justin (1998, v Kajtna in Tušak, 2007) sta v dvoletni študiji, v kateri sta iskala razlike med učenci nih razredov in učenci klasičnih razredov, ugotovila, da so i boj spontani, nezahtevni in so bili zato bolj praktični in življenjski, imajo pa v vsakodnevnem življenju višjo čustveno kontrolo, so bolj zreli in stabilni in so v vsakodnevnih situacijah bolj mirni kot učenci v klasičnih razredih. Merc (1996, v Kajtna in Tušak, 2007) je ugotovila, da so dijaki, ki se aktivno ukvarjajo s om, bolj zrele osebnosti, da so emocionalno stabilni, brezskrbni in realistični, da imajo večjo kontrolo nad reakcijami kot njihovi vrstniki nei. 1.1.2 Športniki v individualnih ih Pri ih v individualnih ih so v ospredju lastnosti kot so dominantnost, visoka težnja po individualnosti, vztrajnost, sposobnost samokontrole, sebičnost, samozavest, samomotivacija in samoodgovornost (Tušak in Tušak, 2001). Singer (1969, v Markovič, Pušenjak in Tušak, 2007) je ugotovil, da so teniški igralci dosegli posebno visok rezultat glede želje po doseganju čim boljšega rezultata, vodstvenih ambicij in sposobnosti analiziranja drugih, vendar so težje sprejemali poraz. 11
Čavničar (2003, v Faganel in Tušak, 2004) je v svoji raziskavi ugotovila, da so i individualnih panog večinoma manj samokritični kot i ekipnih panog. Športniki v individualnih nih panogah poskušajo torej ustvariti ugodnejši vtis na druge kot i, ki tekmujejo v ekipnih nih panogah. Ilyasi in Salehian (2011) sta v svoji raziskavi primerjala osebnostne lastnosti stopetdesetih ov iz različnih nih panog. Ugotovila sta, da so i v individualnih ih bolj ekstravertirani, bolj odprti ter bolj vestni, natančni in skrbni. Najbolj uspešni i v individualnih ih so tisti, katerih trenerji so vzdrževali tesno povezane skupine (klube). V individualnih ih je ustreznejši demokratski pristop (Misja idr., 2003). 1.1.3 Športniki v ekipnih ih V ekipnih ih tekmovalci ne nastopajo posamično, ampak so združeni v ekipe skupine ljudi (ov), ki si prizadevajo za dosego skupnega cilja (navadno zmage). Športna ekipa je formalna skupina, ki ima predpisano organiziranost: določeni so njena struktura, vloge njenih članov, način sporazumevanja med njimi in norme vedenja znotraj skupine. Zato je takšna skupina razmeroma stabilna (Musek in Pečjak, 1995, v Cecić, Doupona in Ličen, 2006). Paranosić (1982, v Misja idr., 2003) ugotavlja, da je možno skupino opisati tudi preko posameznikovega vedenja, razumevanja dinamike skupine in medsebojnih odnosov. Športne ekipe je treba razlikovati glede na no panogo, saj ta najbolj vpliva na dinamiko odnosov. Za amaterske ekipe je značilno to, da so v ospredju medsebojni odnosi in emocije, veliko je prehajanja med skupinami, kar je odvisno od emocij in z njimi povezanim ugodjem, in ne z uspešnostjo skupine. Vrhunska tekmovalna ekipa gradi strukturo in dinamiko na skupnih interesih, vseeno pa bi morala težiti k temu, da posamezniki v njej zadovoljujejo svoje tekmovalne in človeške potrebe. Tušak in Tušak (2001) ugotavljata, da so za e ekipnih panog izrazito pomembne nekatere lastnosti, ki se izražajo v medosebni interakciji, kot so socialna inteligentnost, sposobnost učinkovitega komuniciranja, dobre sposobnosti vodenja, sposobnost reševanja konfliktov, dobro razvite socialne lastnosti, socialna inteligentnost, visoka frustracijska toleranca in občutljivost na lastne probleme in probleme drugih. 12
Misja idr. (2003) ugotavljajo, da so i v ekipnih ih uspešnejši, če so njihovi trenerji učinkoviti v koordiniranju moštva in poudarjanju uspeha ekipe. 1.1.4 Adolescenca Adolescenca je razvojno obdobje na prehodu med otroštvom in odraslostjo, ki sicer poteka različno hitro. Tomori idr. (1998) ugotavljajo, da je adolescenca obdobje več sočasnih in pospešenih sprememb na področju telesnega razvoja, spoznavnih sposobnosti, psihološkega dozorevanja in socialnih spretnosti. Proces razvoja čustvene stabilnosti, dopolnitve izobrazbe in usposobljenosti za delovne naloge sodobne stvarnosti je sorazmerno dolg in zapleten. Adolescenca je obdobje ogromnih potencialov za izpolnjevanje ciljev, ne pa še čas njihove izpolnitve. To je tudi obdobje, v katerem mladostniki nabirajo izkušnje, se učijo, poizkušajo in se motijo. Žagar (2009) adolescenco deli na tri obdobja: zgodnja adolescenca (od 10. do 14. leta), srednja adolescenca (od 14. do 17. leta), pozna adolescenca (od 17. do 22. leta). Mnogo avtorjev uporablja tri obdobja, ko govori o mladostniku (Fenwick 1997; Nastran Ule 1996; Žagar, 2009), vendar so opazne manjše razlike v starosti glede na to, kdaj spada mladostnik v določeno obdobje. Ob tem je opazno, da se starostna meja za vstop v mladost pomika v zgodnejša leta otroškega življenja, starostna meja za vstop v odraslost pa se pomika navzgor (Ule, 1996). Ule (2008) opredeljuje pojem adolescenca kot obdobje zgodnje mladosti, med 12. in 18. letom. Pojem adolescenca obsega primarno biološke in psihološke procese razvoja. Zajema psihofizične spremembe v tem obdobju, in ne toliko družben položaj mladostnikov. Adolescenca pomeni čas iskanja, preizkušanja, čustvenega, socialnega in kognitivnega razvoja. Osrednja ideja tega koncepta je, da je ta proces univerzalen in, da ga morajo preživeti vsi, če hočejo priti do zrele odraslosti. 13
Coterrell (1996, v Ule 2008) označuje adolescenco kot obdobje, ko posamezniki rešujejo dva ključna odnosa procesa: navezanost in identiteto. Navezanost je pojem, ki se nanaša na čustveno vez med posameznikom in drugo osebo, skupino ali skupnostjo. Identiteta pa se nanaša na posameznikovo sposobnost za samoopredeljevanje v odnosu do drugih, ki jim je podoben na določen način in različen na drug način. V obdobju adolescence naj bi se dogajale pomembne spremembe v čustvenih vezeh in identitetah mladih ljudi. Vse to pripelje do trditve, da je adolescenca nekaj naravno drugačnega od odraslosti. Prvo obdobje adolescence, ki jo navaja Žagar (2009), je zgodnja adolescenca. To je obdobje od 10. do 14. leta starosti, za katerega je značilna puberteta oziroma telesni razvoj. Na socialnem področju je opazna velika vloga vrstnikov. Mladostnikom je bolj pomembno, da naredijo dober vtis na prijatelje in sošolce kot pa na učitelja ali trenerja. Adolescent v tem obdobju teži k psihološki neodvisnosti in samostojnemu odločanju. Oseba () te starosti je že sposobna približno analizirati svoje in tuje vedenje. Med najpogostejšimi motnjami v tem obdobju so hiperaktivnost, močenje postelje, asocialno vedenje, tiki, strahovi, motnje v prehranjevanju in depresija. Nekateri mladostniki imajo pravila za nedotakljiva in nespremenljiva, drugi pa že razumejo, da je treba upoštevati tudi okoliščine in namen nekega dejanja. Drugo obdobje je srednja adolescenca, ki traja od 14. do 17. leta in pomeni zaključevanje hitre rasti pri dekletih in nadaljevanje pri fantih. Pri obeh spolih so vidna znamenja spolnega dozorevanja. Zaradi motenj prehranjevanja in spanja so mladostniki v tem obdobju velikokrat apatični. Mladostnikom je v tem obdobju potrebno omogočiti, da sodelujejo pri oblikovanju šolskih, družinskih in klubskih pravil. V teh letih se mladostniki obnašajo in oblačijo kot svoji vrstniki in se na splošno trudijo, da bi jim bili čim bolj podobni. V tem obdobju mladostnikom veliko pomeni, kako jih vidijo in kaj si o njih mislijo drugi. V tem obdobju se najpogosteje pojavljajo razne nezaželene oblike vedenja (npr. vandalizem). Tretje obdobje adolescence je pozna adolescenca in traja od 17. do 22. leta starosti. To je obdobje, ko mladostniki fizično dozorijo. Mladostniki v tem obdobju nadaljujejo svoje prizadevanje po psihološkem osamosvajanju, vendar so jim nasveti staršev dobrodošli in jih tudi upoštevajo. Starši imajo večji vpliv na mladostnika, če v družini vladata vzajemno spoštovanje in privrženost. Iz te ugotovitve (Biehler in Snowman, 1993, v Žagar, 2009) bi lahko sklepali, da imajo v tem obdobju tudi trenerji velik vpliv na a pod pogojem, da 14
v njunem odnosu vladajo spoštovanje, zaupanje in privrženost. Adolescenti v pozni adolescenci dojamejo odnose mnogo hitreje in lažje kot adolescenti. Svoja dejanja mladostniki v mislih načrtujejo in preverijo, vendar pa za izvedbo le-teh potrebujejo nadzor in vodenje. V vsakem od teh obdobij pri mladostniku prihaja do pomembnih telesnih, socialnih, čustvenih in spoznavnih sprememb. Predvsem pa je mladost prehodno obdobje, in sicer med svetom otroštva in odraslosti, to je prehod od nižje k višji fazi življenjskega ciklusa. Pomembna komponenta statusnega premika v tem obdobju je tudi socialna promocija (Ule, 1995). Žmauc-Tomori (1983) kot razvojne naloge v adolescenci navajajo: sprejemanje in obvladovanje lastnega telesa, oblikovanje spolne vloge in spolne identitete, oblikovanje osebne identitete, oblikovanje sistema vrednot, etičnih načel, vzpostavljanje novih odnosov z vrstniki obeh spolov, s starši in drugimi odraslimi, doseganje čustvene neodvisnosti od staršev, vrstnikov in drugih odraslih, oblikovanje odnosa do dela z razvijanjem ustvarjalnosti ter profesionalna opredelitev, razvijanje intelektualnih sposobnosti, oblikovanje življenjskih ciljev in opredelitev za življenjski slog, priprava na zakon in družinske obveznosti, doseganje socialno odgovornega vedenja, zanimanje za opravljeno dejavnost, povezano s širšo družbo, ekonomska neodvisnost. Adolescenca se tako posamezniku kaže kot razvojna naloga, ki se naprej deli na različne delne naloge, v katerih mora posameznik osvojiti neke kompetence in si prisvojiti ustrezne poteze svoje identitete. Kompleksnost in zahtevnost teh razvojnih nalog naredita iz adolescence težavno in krizno obdobje. Vendar uspe večina mladih prebroditi to obdobje razmeroma mirno in brez večjih pretresov in padcev. 15
Šport je pomembno sredstvo pri razvoju zdravih psihofizičnih sposobnostih mladega a. Načini vodenja so izredno pomembni v obdobju odraščanja mladega a. Demokratičen stil vodenja je posebej ustrezen za e v adolescenci, ki zaradi težav, ki spremljajo to razvojno obdobje, nujno potrebujejo mehkejši in bolj razumevajoč ter poglobljen odnos s trenerjem. Na ta način se mladi i lažje izognejo stresom, pritiskom in različnim odklonom, ki se pojavljajo v tem obdobju. Če doživijo obratno izkušnjo, je velika verjetnost, da bodo motivacijo za udeležbo v u doživeli kot izrazito zunanjo in neugodno ter se zato po nekaj neuspehih ali poškodbah odločili, da prenehajo z aktivnim nim udejstvovanjem. Težava sicer ustreznega demokratičnega vodenja je v tem, da vsako zbližanje prinese tudi drugačno postavitev vloge in moči trenerja. Trener tvega izgubo avtoritete in s tem zmanjšanje vpliva na a. Vzgojno delovanje trenerjev mladih ov je zahtevno delo. Brez dobro opravljenega vzgojnega procesa vadbe z mladimi i ni mogoče pričakovati dobrih rezultatov v obdobju odraslosti. Trener s širokim obzorjem, znanjem in izkušnjami motivira in pripravi mlade, da se radi ukvarjajo s om in uspejo uresničiti in izkoristiti svoj talent. Zavzeto delo z mladimi v u temelji na poznavanju njihovega spoznavnega, čustvenega in socialnega razvoja. Ob uporabi ustreznih oblik in metod dela pa vplivajo na oblikovanje pristnih medsebojnih odnosov (Škof, 2007). 16
1.2 TRENER Trener je poleg samega a ključna figura v u. Različni avtorji številnih knjig o u trenerja opredeljujejo kot ključno osebo v oblikovanju ove kariere. Trener je v ovem življenju izredno pomembna osebnost, saj z njim preživi veliko svojega časa. Predvsem mladi i se pogosto identificirajo s svojim trenerjem, iščejo v njem svojega idola. Trener jih vodi skozi in življenje. Kvaliteta odnosa se pokaže v kriznih situacijah. Kadar je človek psihično obremenjen, dvomi o svojem uspehu ali je zelo razočaran, potrebuje nekoga, da mu lahko zaupa in verjame v njegovo pomoč. V takih trenutkih bo odnos med om in trenerjem odločilen. Trenerji, ki so uspeli vzpostaviti dober odnos, bodo svojim om lahko pomagali, saj bodo le-ti pomoč poiskali najprej pri njih. Športniki, ki s svojim trenerjem nimajo dobrih odnosov, bodo pomoč iskali drugje ali se bodo zaprli vase (Misja idr., 2003). Trenerjevo delo je tehnično in taktično pripraviti a, odpravljati njegove pomanjkljivosti, sestaviti program dela itd. V ekipnih ih mora trener znati tudi povezati med seboj člane ekipe. Taktično jih mora razporediti tako, da bodo svoje sposobnosti optimalno izkoristili za dosego ali izboljšanje rezultata, psihično pa jih mora pripraviti k medsebojnemu sodelovanju. Trener je formalni in strokovni vodja ekipe. Obstaja še neformalna lestvica statusov, ki jo člani ekipe sestavijo glede na dejavnike, ki jih sami ocenijo za pomembne. Za uspešnost ekipe je pomembna skladnost lestvic (Misja, 2003, v Cecić idr., 2006). Tušak in Tušak (2001) pravita, da je na ekipa dinamična skupina, v kateri dozorevajo odnosi med igralci in še posebej odnosi med igralci s trenerjem. Vloga trenerja je najbolj izpostavljena v moštvu, saj je najvažnejši moderator odnosov. Trener v času dozorevanja moštva deluje igralcem kot oče (predvsem m), zato mora biti občutljiv tudi za njihove osebne težave in probleme, hkrati pa se mora zavedati, da bo ob svojem delu lahko naletel na podobne težave, s kakršnimi se srečuje v odnosu oče sin. Prav zaradi take trenerjeve vloge je izredno pomembna njegova osebnost. 1.2.1 Trenerjeva osebnost Osebnost trenerja je najpomembnejši dejavnik pri vzpostavljanju zdrave avtoritete. To pomeni, da temelji na pozitivnih človeških, delovnih kvalitetah ter sposobnosti vodenja. Značilnosti take avtoritete: načelnost, prilagodljivost, odločnost, čvrstost, toleranca, 17
iniciativnost in eden od najbolj pomembnih faktorjev pri vodenju ustrezna sposobnost za sodelovanje (Paranosić, 1975, v Tušak, 2003). Krevsel (2001) navaja najpomembnejše lastnosti, ki jih ima dober trener. To so: didaktične sposobnosti, ekspresivne sposobnosti, avtoritativne sposobnosti, znanstvene sposobnosti, komunikativne sposobnosti, osebnostne sposobnosti, organizacijske sposobnosti, sposobnost opazovanja, mažoretne sposobnosti, konstruktivne sposobnosti, psihomotorične sposobnosti in gnostične sposobnosti. Tušak in Tušak (2001) opredeljujeta uspešnega trenerja z vidika osebnosti kot čustveno stabilnega, kar pomeni, da zna kontrolirati svoja čustva, je v čustvovanju stabilen, v kritični situaciji zna reagirati hladnokrvno in umirjeno. Uspešen trener naj bi bil tudi družaben, kar se kaže v uspešnem odnosu z okolico, predvsem s i. Trener naj bi bil do določene mere tudi dominanten, realističen, biti mora individualist, biti mora tudi visoko inteligenten, inventiven, sposoben sprejemati odgovorne odločitve in ne sme biti preveč rigiden. Pri trenerjih najvišjega nivoja je pomembno, da so emocionalno zreli, neodvisni, trdi ter realistični. Mocsai (2001, v Kajtna in Tušak, 2007) kot pomembne pozitivne lastnosti trenerja navaja odgovornost, zaupnost, pozitivno miselnost, naklonjenost igralcem, ljubeznivost in razumevanje do h generacij, skrb za mlade e in vsestransko izgrajeno osebnost, dobro delovanje v stresnih situacijah in sposobnost motiviranja ov. Med negativne osebnostne lastnosti trenerja uvršča strah zbujajoče vedenje, neprimerne govorne sposobnosti in nenegovan izgled. Jurčak (2003, v Kajtna in Tušak, 2007) in Šulc (2002, v Kajtna in Tušak, 2007) sta iskali razlike v osebnostih trenerjev v skupinskih in individualnih ih in sta ugotovili, da so trenerji in trenerke v ekipnih ih pri odprtosti dosegli višje vrednosti in da jih tako lahko opišemo kot bolj originalne, informirane, ustvarjalne in inovativne, inteligentne, občutljive, bolj odprte za izkušnje, bolj radovedne od trenerjev v individualnih ih, bolj motivirane za pridobivanje novih znanj ter bolj vedoželjne. Kajtna (2006) je v svoji doktorski disertaciji primerjala trenerje s kontrolno skupino, v kateri so bile osebe, ki niso povezane s trenerskim poklicem. Ugotovila je, da imajo trenerji višje 18
izraženo paradigmo energije, so bolj dinamični, bolj aktivni, bolj energični, bolj gostobesedni in dominantni, da se znajo bolje uveljavljati in postaviti zase. Trenerji so v primerjavi s kontrolno skupino tudi bolj preudarni, natančni, skrbni, urejeni in vztrajni 1.2.2 Naloge in sposobnosti trenerja Trener mora pri svojem delu pokrivati in opravljati zelo širok spekter nalog. Med najpomembnejša trenerjeva opravila Tušak in Tušak (2003) štejeta: Planiranje treninga to je najzahtevnejši del trenerjevega dela. Plan treninga sodi med najpomembnejše odgovornosti trenerja. Trener mora imeti osnovno znanje ne le iz a, ki ga trenira, pač pa tudi mejnih področij, ki se na kakršni koli način kažejo oz. povezujejo s om. Med ta področja štejemo: biomehaniko, psihologijo, no medicino, organizacijska znanja itd. Da bi trener obvladal vsa ta področja je praktično nemogoče. V kolikor pa ima vsaj osnovno znanje s teh področij, pa bo lahko presodil, kdaj bo potreboval pomoč strokovnjaka na določenem področju. Vsak strokovnjak z določenega področja bo tako sestavil svoj program, vendar je trener tisti, ki sestavi končni program. Pri končnem programu mora trener izkoristiti dobro vsestransko poznavanje a in spisati individualni program. Tak program mora u omogočati maksimalno uspešnost, zanj pa je popolnoma odgovoren ravno trener. Izvajanje treninga od trenerja zahteva poznavanje in uporabo tako splošne kot tudi specialne metodike. Tu gre za izvajanje kondicijskega, tehničnega in tudi taktičnega treninga. Da bi bil trener pri tem uspešen, mora nenehno uporabljati nove načine in za dosego cilja mora poznati več različnih poti. Trening se začne z razlago tehničnih, taktičnih in kondicijskih vidikov in ciljev treninga. Med treningom pa mora paziti na psihično stabilnost in koncentracijo svojih varovancev. Kontrola uspešnosti treninga trener mora svojim om omogočiti nenehno kontrolo učinkovitosti treninga oz. lastnega dela. Kontrola služi za motivacijo in za spremljanje osebnih ciljev. Kontrola mora biti interindividualna kot tudi intraindividualna. Športniku mora biti omogočena primerjava s i svetovne elite. Vsestranska skrb za varovanca trener mora u zagotoviti dobro počutje in razpoloženje, v katerem bo lahko normalno treniral in tudi tekmoval. Tako mora trener poskrbeti za zunanje pogoje (prehrano, potovanje, bivanje itd.), preizkusiti tehnične pogoje (naprave, klimo...) in upoštevati individualne zahteve ter želje. Prav tako mora 19
poskrbeti za primerno predštartno stanje in za primerno informiranost tekmovalca med tekmo. Po tekmi mora poskrbeti za tekmovalca in njegovo dojemanje zmage ali poraza. Tako zmaga ali poraz lahko delujeta na tekmovalca pozitivno ali pa negativno. Trener kot strokovnjak mora poskrbeti, da ne glede na zmago ali poraz od tekme odnese največ. Svetovanje in pomoč svojim varovancem trener nudi pomoč in svetovanje svojim om tudi izven treninga. Se pravi, da mu pomaga tudi v privatnem življenju (šola, služba, družina...). Trenerjeva vloga na tekmovanju trener se na tekmovanjih srečuje s tremi funkcijami svojega delovanja: model (trener mora biti s svojim vedenjem vzor svojim tekmovalcem. Biti mora emocionalno konsistenten in se mora znati zbrati ter umiriti v kritičnih trenutkih), nuditi mora pomoč pri izvedbi predštartne in štartne treme (trener mora svojemu tekmovalcu svetovati in pomagati najti rešitev, pri tem pa mora biti objektiven in pošten) in biti simbol za izražanje in uporabo načrtovanega vedenja oziroma strategije. Paranosić (1975, v Misja idr., 2003) ugotavlja, da mora dober trener biti soliden poznavalec stroke in a ter več kot samo učitelj in vodja. Biti mora tudi poznavalec psihologije, medicine in sociologije a ter imeti zelo širok spekter interesov. Vloge trenerja so: Trener kot učitelj organizirano in sistematično vodi proces učenja in vadbe (trening). Poskrbi, da i povečujejo in obdržijo dobro psihofizično kondicijo. Športnike pripravi v takšni meri, da naučene tehnično taktične vzorce kar najbolje uporabijo na tekmi. Spremlja in vrednoti rezultate posameznika na tekmah ter se odloča, kako bi še povečal učinkovitost posameznika. Trener kot psiholog rešuje osebne in medosebne probleme ov. Uspešnost trenerja v tej vlogi ima neposredne posledice na procese učenja, treninga in rezultate. Pravočasno mora opaziti in razumeti določen pojav ter čim prej ukrepati, tako da deluje na izboljšanje ali vsaj vzdrževanje zadovoljive emocionalne in delovne klime v ekipi. Trener kot vodja je strokovnjak, ki vodi ekipo ter spremlja vse notranje dogodke v klubu in zunanje vplive, ki bi lahko vplivali na psihofizično ravnotežje v ekipi. Trener, ki dela z mladimi je predvsem pedagog, ki skrbi za pravilno psihično in socialno dozorevanje svojih varovancev. 20
Trener kot zdravnik poznati mora osnovna znanja iz fiziologije in anatomije, saj je v primeru poškodbe ali slabega počutja a prvi, ki mu bo moral pomagati. Kompleksnost trenerjevega dela je razvidna tudi iz Mackenzijeve (v Misja idr., 2003) porazdelitve vlog in področij, ki jih mora trener pokrivati: Motivator ohranja visoko stopnjo motivacije skozi celo leto. Svetovalec svetuje u pri vadbi, da je ustrezno vodena celota; rešuje čustvene probleme. Ocenjevalec ocenjuje ove sposobnosti na treningu in tekmovanju. Demonstrator prikaže nalogo, ki jo od a zahteva. Za dosego tega mora biti tudi trener fizično dobro pripravljen. Iskalec dejstev zbira podatke o državnih in mednarodnih rezultatih. Sledi spremembam vadbenih pristopov. Mentor poskrbi za ovo varnost in zdravje, ko je na treningu. Prijatelj skozi leta sodelovanja se med trenerjem in om razvije oseben odnos, kjer poleg trenerskega svetovanja postane trener nekdo prijatelj, kateremu lahko zaupa svoje probleme. Če osebne stvari ne ohrani zaupne, lahko izgubi vse zaupanje kot prijatelj in kot trener. Organizator pripravi plan treninga in organizacijo treniranja. Pristaš tekmovanja so za e lahko zelo naporna in dobro je, če jih trener podpira skozi te napore. Voznik poskrbi za prevoz na tekmovanja, ko starši ne morejo. Krevsel (2001) na podlagi priročnikov ruskih raziskovalcev zbere 12 sposobnosti, ki so nujno potrebne za uspešno delovanje trenerja. Poudarja, da če manjka samo ena izmed teh 12 komponent pedagoških sposobnosti, lahko nastopijo resne težave. Med teh 12 sposobnosti spadajo (povzeto po Krevsel, 2001): Didaktične sposobnosti: Med didaktične sposobnosti štejemo vse sposobnosti, ki so močno povezane z metodiko pedagoške znanosti. Namen te znanosti je prenos znanja na učence, v našem primeru na e. Te sposobnosti so osnova oz. temelj, da se trener razvije v učitelja. Gradivo mora biti razumljivo, prenos znanja pa nazoren in sistematičen. 21
Ekspresivne sposobnosti: Ekspresivne sposobnosti so tiste, ki trenerju/nemu pedagogu omogočajo izražanje njegovih misli in čustev. S to spretnostjo lahko podaja informacije ne le z besedo, pač pa tudi z mimiko in celim telesom. Avtoritativne sposobnosti: S pomočjo teh sposobnosti se trener razvije v vodjo. Da pa to doseže, mora biti: marljiv, deloven, nadarjen, strog, vreden zaupanja, odgovoren, natančen, samokritičen in resen. Znanstvene sposobnosti: Trener mora v sebi imeti tudi nekaj znanstvenika. Imeti mora smisel za raziskovanje in ustvarjalnost. Ni dovolj, da spremlja samo literaturo s svojega področja in nekaterih mejnih področij, ampak mora tudi sam na treningu raziskovati in preverjati nove metode poučevanja, treniranja in testiranja. Komunikativne sposobnosti: Gre za znanje, kako na lahki način navezati stik z ljudmi in kako z njimi ohraniti dober odnos. Če ima trener dober odnos s tekmovalci, to pozitivno vpliva na disciplino, učenje, družbeno delo in tudi na izboljšanje rezultatov. Pomembno je, da zna trener komunicirati s tekmovalci, kot tudi z ostalimi ljudmi, s katerimi se srečuje v svoji praksi (šefi, sodelavci, starši ). Trener mora s tekmovalci komunicirati o čim več stvareh, ki se posredno ali neposredno povezujejo s ovo kariero. Osebnostne sposobnosti: Trenerju omogočajo, da iz osebe postane osebnost in iz nje karakter. Trener mora biti dobronameren, načelen, pošten, odkrit in spoštljiv. Organizacijske sposobnosti: Operativno delo v trenažnem procesu od trenerja zahteva tudi organizacijske sposobnosti. Organizirati je potrebno učno-vzgojni proces in gospodarno razporediti svoj čas in moči. Sposobnost opazovanja: Trener mora skrbno opazovati tako svoje tekmovalce kot tudi nasprotnike. Opaziti mora najmanjše malenkosti, predvsem na tekmi, kjer so lahko te malenkosti ključnega pomena za zmago. Mažoretne sposobnosti: Zraven profesionalizma so pomembne tudi te sposobnosti. So sposobnosti, ki trenerju pomagajo, da je vselej optimističen, vesel in humoren. S takšnim pristopom trener zmanjšuje živčno napetost in si olajša delo s tekmovalci, saj se s takšnim pristopom delovna vnema varovancev poveča. Konstruktivne sposobnosti: S pomočjo teh sposobnosti trener projektira prihodnost svojih varovancev. Pri tem mora predvidevati, napovedovati, znati dozirati in prepoznati potencial. Ne sme strmeti samo k daljnim ciljem, pač pa poskrbeti, da tekmovalec da na vsakem treningu vse od sebe in tako napreduje iz treninga v trening. Psihomotorične sposobnosti: Trener, ki ima razvite psihomotorične sposobnosti, jih povezuje z mislijo in čustvi. Sposoben mora biti demonstrirati vaje in pri svojih vajencih 22
analizirati tehniko glede na njihovo starost in individualne lastnosti. Te sposobnosti omogočajo lažje učenje in jasno predstavo o gibanju. Gnostične sposobnosti: Da trener postane dober govornik mora imeti razvite gnostične sposobnosti. Izoblikovan mora imeti intelekt za dialog s tekmovalci, funkcionarji in z javnostjo. 1.2.3 Trenerji mladih ov Trener, ki dela z mladimi, je predvsem pedagog. Procesi identifikacije so močno prepleteni z učenjem določene spretnosti. Mlad človek zelo hitro sprejema vedenjske obrazce svojega trenerja (in tudi h članov v klubu, še posebej v obdobju adolescence). Trener s svojimi stališči do mladega a močno vpliva na njegovo psihično in socialno dozorevanje. Če je pedagoški potencial trenerja dober, lahko zmanjša pretrese, ki jih prinaša odraščanje. Mladi i se pogosto identificirajo s svojim trenerjem, iščejo v njem svojega idola. Trener jih vodi skozi in skozi življenje. Kvaliteta odnosa se pokaže v kriznih situacijah. Kadar je človek psihično obremenjen, dvomi o svojem uspehu ali pa je zelo razočaran in potrebuje nekoga, ki mu lahko zaupa, ki ga ceni in verjame v njegovo pomoč. V takih trenutkih bo odnos med om in trenerjem odločilen. Trenerji, ki so uspeli vzpostaviti dober odnos, bodo svojim om lahko pomagali, saj bodo le-ti pomoč poiskali najprej pri njih. Športniki, ki s svojim trenerjem nimajo dobrih odnosov, bodo pomoč poiskali drugje ali pa se bodo zaprli vase (Misja idr., 2003). 23
1.3 VODENJE SKUPIN Vloga vodje v skupini je pomembna in izpostavljena. Takšno vlogo moramo formirati med prvimi, če le-ta ni že vnaprej določena. Z vlogo vodje je močno povezan proces socialnega vplivanja. Vodenje je definirano kot proces, pri katerem posameznik vpliva na vedenje ostalih. Vodja v določeni skupini ali organizaciji ima položaj, za katerega pričakujemo, da bo pomembno vplival na organizacijo. Razlikujemo tudi izraza vodja in učinkovit vodja. Prvi ima vpliv in ga tudi uporablja, drugi pa poleg tega, da ima vpliv, poskuša dosegati tudi neke cilje, ki jih ima organizacija (Dipboye, Smith, Howel, 1994, v Misja, 2003). Značilnost vodenja je povezana z različnimi stili vodenja, ki predstavljajo osnovne trenerjeve načine v komunikaciji s om. Musek in Pečjak (2001) ločita tri načine vodenja. To so avtokratsko, demokratsko in liberalno (laissez faire) vodenje. Avtokratski način vodenja pomeni, da ima ena oseba popolno oblast ali vselej nadvlado nad drugimi člani skupine. Sporočanje poteka samo v eni smeri. Za demokratski način vodenja je značilno, da vsi člani skupine vplivajo na odločitve. Sporočila krožijo v vseh smereh. Pri liberalnem načinu vodenja pa vsak član skupine dela po svoje. Mnoge skupine se ravnajo zdaj po enem, zdaj po drugem načinu. 1.3.1 Avtokratsko vodenje Za avtokratski stil vodenja je značilno, da trener avtokratsko načrtuje in izvaja trening brez ovih sugestij. Trener v sodelovanju s svojimi strokovnimi sodelavci celostno skrbi za a in je zanj in njegove dosežke tudi v celoti odgovoren. Avtokratski stil vodenja je bolj primeren za skupinske e, posebej v situacijah, ko zaradi dolgotrajnih neuspehov zapade v krizo, postaja apatičen, mu pada zaupanje in nujno potrebuje, da mu nekdo s točno določenimi vzorci treniranja in vedenja vlije zaupanje, da bo takšen način dela privedel do želenega rezultata. Avtokratski pristop je učinkovit tudi v stresnih situacijah, ki kar kličejo po uporabi trše oblike vodenja, ki bo z razdelitvijo nalog omogočilo preobrat na tekmovanju. Paranosić (1982, v Misja, 2003) v svoji raziskavi ugotavlja, da trenerji, ki so glede osebnostne strukture izrazito avtoritarni in dominantni, ne bodo mogli vzpostaviti demokratičnega odnosa s svojo ekipo, pa če se še tako trudijo. Tega stanja ne bodo mogli dolgo vzdrževati, saj jih bodo i zaznavali kot nenaravne. 24
1.3.2 Demokratično vodenje Demokratični pristop je primernejši v individualnih ih, kjer trener običajno nima preveč velikih skupin in je tako omogočena zelo tesna in osebna komunikacija med njim in om. Trener celostno skrbi za a, vendar mu dovoljuje sodelovanje pri načrtovanju treningov in taktike na tekmovanju. Takšen odnos pomeni obojestransko zadovoljstvo, saj omogoča lažje in hitrejše prilagajanje spremenjenim pogojem treninga in novim metodam. Prispeva pa tudi k lažjemu preseganju psiholoških omejitev, saj je komunikacija med trenerjem in om bolj sproščena, zato lažje pove svoja mnenja, občutja, strahove, želje in probleme. Ta oblika vodenja je posebej primerna za e v adolescenci, ki zaradi težav, ki spremljajo to obdobje, nujno potrebujejo mehkejši in bolj razumevajoč ter poglobljen odnos s trenerjem. Problem demokratičnega načina vodenja je v tem, da vsako zbližanje prinese tudi drugačno postavitev vloge in moči trenerja. Trener tvega izgubo avtoritete in s tem zmanjšanje vpliva na a (Tušak, 2001). 1.3.3 Liberalno vodenje Liberalni pristop je zelo pogost pri avtoritarnih voditeljih, ki izgubijo moč in pri trenerjih začetnikih, ki se raje izogibajo stikom z ljudmi in težavam. Tak vodja se drži dogovorov in sledi pravilom, vendar na pasiven in celo hladen način. V primeru težav ali konfliktov ostane nevtralen in ga težave le redko vznemirijo. Videti je, kot da tak vodja zavzame položaj v katerem bo najlažje preživel. 25
1.4 ODNOS TRENER ŠPORTNIK Športniki razvijajo veliko medsebojnih odnosov. Ti odnosi vplivajo na ukvarjanje s om in na ni rezultat. Odnosi s starši, z ostalimi i in strokovnimi delavci močno vplivajo na ovo dejavnost. Ključnega pomena pa je odnos med om in trenerjem. Trener ni le odgovoren za uspešno no kariero, temveč tudi za prekinitev kariere. Kakovost takega odnosa vpliva na stališča in vrednote a. S kakovostjo odnosa je močno povezana motivacija a in posledično uspešnost na tekmovanjih. Konflikti med trenerjem in om spadajo med glavne razloge za prenehanje ne poti (Gabler, 1981, v Misja idr., 2003). Zelo pomembna karakteristika odnosa trener je kompatibilnost, ki pomeni združljivost potreb in lastnosti trenerja in a. Idealna je takšna kombinacija, kjer so potrebe in lastnosti trenerja popolnoma združljive s ovimi. Športnik čuti potrebo po kontroli, naklonjenosti in navezovanju tesnejših stikov, trener pa ima potrebo kontrolirati a, navezovati tesnejše oblike komunikacije in izražati naklonjenost. Izrednega pomena je pestrost in osebnost komunikacije. Dober trener zna poslušati a in mu pomagati, kadar verbalno ali neverbalno prosi za pomoč. Sicer pa vanj ne sili. Zaupanje v trenerja je osnova vsakega dobrega odnosa. Če zaupanje že v začetku odnosa ni vzpostavljeno, je zelo težko dosegati zadovoljive rezultate. Zato je včasih smiselno na mesto trenerja postaviti osebo, ki morda ni najboljši trener, bo pa sposoben vzpostaviti dobre odnose s i. Kadar trenerja v celoti zaznava in doživlja pozitivno, bo omogočen razvoj ustreznega medsebojnega odnosa, sicer pa lahko nastanejo težave (Tušak, 2001). Poczwardowski, Barott in Henschen (2002, v Kajtna in Tušak, 2007) menijo, da je za nekatere e prav odnos s trenerjem tisto, kar oblikuje celotno izkušnjo s om, in lahko močno vpliva na kvaliteto treningov in uspešnost na tekmovanjih. Schinke in Tabakman (2001, v Kajtna in Tušak, 2007) pa menita, da je le dober odnos med trenerjem in om tisto, kar omogoča uspeh in rezultate na tekmovanjih. Odnos, ki ga ima trener s om, vpliva na ov emocionalni in socialni razvoj. Na žalost lahko trener svojo avtoriteto tudi izrablja. Število primerov čustvene in fizične zlorabe s strani trenerjev v zadnjem času narašča. S poznavanjem pomena različnih dejavnikov je lažje razumeti kompleksnost odnosa trener. Odnos med trenerjem in om je 26
izredno pomemben dejavnik, ki se ga pogosto zanemarja. Tako trenerji kot i vedo o tej temi premalo in ji posvečajo premalo pozornosti. Potrebno je vložiti del energije za vzpostavljanje in vzdrževanje dobrih odnosov, saj so le-ti ključ do nega uspeha. Ljudje posvečamo medsebojnim odnosom premalo pozornosti, to je opazno tako v vsakdanjem življenju kot tudi v u. Vse bolj se poudarja celostni pogled na a, ki ga trenerji pogosto zanemarjajo. Ta pojav je še bolj očiten pri trenerjih, ki nimajo dodatne strokovne pomoči. Sami morajo sestaviti in voditi treninge, skrbeti za vso organizacijo, reševati konflikte. Vsa ta opravila vzamejo trenerju ogromno časa in energije. Trener se bolj posveča treningu kot om. Posledica so konflikti, ki jih trenerji ne znajo rešiti. Tako se zgodi, da kljub napornim treningom ni načrtovanih uspehov. Na odnos ne smemo gledati le z vidika a, pomembno je tudi, kako se počuti v odnosu trener. Nezadovoljen delavec je veliko manj vreden od zadovoljnega. Trener bo bolje delal, če bo imel s svojimi i dobre odnose in ravno tako se za dobre odnose morajo potruditi tudi i. To velja v večji meri za starejše e. Kvaliteta odnosa trener je odvisna od mnogih dejavnikov. Samo poznavanje trenerjeve osebnosti ne daje dovolj znanja o njem in njegovih sposobnostih za delo. Za obravnavo kvalitete odnosa je potreben multivariantni pristop, ki upošteva a, trenerja, interakcijo in situacijo. Če govorimo o dejavnikih, ki vplivajo na kvaliteto odnosa med trenerjem in om, je potrebno zajeti širok spekter dejavnikov tako s strani a kot s strani trenerja in situacije. Dejavniki so med seboj prepleteni in medsebojno povezani. Pomembni dejavniki s strani trenerja so trenerjeva osebnost, strokovna usposobljenost, inovativnost, komunikativnost, stil vodenja, emocionalna kontrola, spol trenerja in njegova motivacija. K vzpostavljanju dobrega odnosa pa mora svoje prispevati tudi. Športnik je v odnosu enakovreden in odnos bo uspešen, samo kadar sta zadovoljni obe strani. Najpomembnejši dejavniki s strani a, ki vplivajo na dober odnos, so ova osebnost, izbrana na panoga, starost, izkušnje in spol a (Tušak idr., 2003). Schutz (1966, v Tušak in Tušak, 2003) razdeli medsebojno vedenje na tri dimenzije, ki vključujejo tako dajanje kot sprejemanje: kontrolna dimenzija (potreba po tem, da si nadzorovan ali da nadzoruješ druge; biti svoboden); inkluzivna dimenzija (potreba, do katere stopnje sprejemati ali zavrniti socializacijo); dimenzija naklonjenosti oz. čustvena dimenzija (potreba po dajanju in sprejemanju 27
ljubezni in skrbi). Diade v odnosu trener lahko razdelimo na kompatibilne in nekompatibilne. O kompatibilni diadi v odnosu trener govorimo, kadar je ujemanje v treh dimenzijah: želji po kontroli, potrebi po izkazovanju naklonjenosti in količini želenih medsebojnih stikov (Kajtna in Tušak, 2007). Absolutne kompatibilnosti skorajda ni (Tušak in Tušak, 2003). Ravno zaradi te nepopolne kompatibilnosti med trenerjem in om kompenzira z učinkom odnosa, ki ga ima s svojimi starši, prijatelji, navijači itd. Nekaj primerov kompatibilnega in nekompatibilnega odnosa trener si lahko ogledamo v tabeli 1. Tabela 1: Primer kompatibilnega in nekompatibilnega odnosa trener (Tušak in Tušak, 2001) Kompatibilna diada Trener Športnik Potreba po nadzorovanju ov Potreba po biti nadzorovan Ni potrebe po izražanju naklonjenosti Ne potrebuje naklonjenosti Ni potrebe po navezovanju nekih pristnejših in ne pristnejših medsebojnih stikov medsebojnih stikov Nekompatibilna diada Trener Športnik Potreba po kontroli drugih Ne želi kontrole Ni potrebe po izražanju naklonjenosti Potrebuje naklonjenost Ne potrebuje navezovanja močnejših stikov Potrebuje pozitivni socialni»feedback«na vzpostavljanje odnosa med dvema osebama, v našem primeru med trenerjem in om, vpliva več dejavnikov. Vsak prispeva svoj delež, uspešna pa bosta le v primeru, če bosta zadovoljni obe strani. Kajtna in Tušak (2007) naštejeta pomembne dejavnike s strani trenerja (trenerjeva osebnost, strokovna usposobljenost, inovativnost, komunikativnost, stil vodenja, emocionalna kontrola, spol trenerja in motivacija) in tekmovalca (ova osebnost, izbrana na panoga, starost in izkušnje a, spol a). 28
Na področju dinamike odnosov trener v karateju je bila opravljena raziskava, ki jo je naredila Bajec (2007) v okviru svoje diplomske naloge. Za ta se je odločila, ker bi naj karate kot eden izmed predstavnikov borilnih veščin predstavljal posebno povezanost med trenerjem in om zaradi vzhodnjaške kulture. V raziskavi je sodelovalo 66 aktivnih tekmovalcev karateja, rezultati pa so pokazali, da so odnosi med trenerji in i v karateju pozitivni, odprti in podporni. Trenerji po mnenju ov kažejo zanimanje za svoje e, v medsebojnem odnosu pa premoč kažejo trenerji, predvsem zaradi nizke samozavesti ov, še posebej predstavnic nežnejšega spola. Športniki bi si želeli še boljši medosebni odnos s trenerjem tako na profesionalni ravni kot tudi prijateljskem odnosu (Bajec, 2007). 1.4.1 Dosedanje raziskave Veliko raziskav je bilo opravljenih o sodelovanju trenerja s svojimi odraslimi i, manj pa je znanega o odnosu med trenerjem in njegovimi mladimi varovanci. Smith in Smoll (1996, v Wylleman, De Knop, Sloore, Auweele in Ewing, 2002) ugotavljata, da mladi i, ki so jih njihovi trenerji pogosteje pohvalili in nagradili za vložen trud kot pa dosežen rezultat, vidijo svoje trenerje kot veliko spodbudo in podporo pri njihovem nadaljnjem ukvarjanju s om. Martin, Jackson, Richardson in Weiller (1999, v Wylleman idr., 2002) so ugotovili, da so med i, starimi od 10 do 13 in od 14 do 18 let, bolj zaželeni trenerji, ki jim omogočajo večjo udeležbo pri odločitvah o skupinskih ciljih, vadbenih metodah in taktiki na tekmi. Prav tako imajo ti i raje, če trener razvije topel medsebojni odnos s člani ekipe in ustvari pozitivno skupinsko klimo. Alfermann and Würth (2001, v Wylleman idr., 2002) sta prišla po dveh letih raziskav, ki sta jih opravila z 11 15 letnimi rokometaši, košarkarji in hokejisti, do zaključka, da so igralci, ki so od svojih trenerjev prejemali navodila in povratne informacije, uspešneje napredovali na višji tekmovalni nivo kot pa i, ki so jih trenirali manj pozorni trenerji. Sherman, Fuller in Speed (2000) so v raziskavi, opravljeni med avstralskimi nogometaši, košarkarji in igralci netballa prišli do zaključka, da tem om ni všeč avtokratski način treniranja, ampak jim je mnogo ljubši demokratičen način. 29