Trajnostni razvoj v luči demografskih sprememb Prof. dr. Igor Masten Pripravljeno za evropskega poslanca Iva Vajgla (ALDE - Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu) Maj 2017
Kazalo Kazalo slik
1. UVOD Če želimo vprašanje trajnostnega razvoja povezati s problematiko starajočega se prebivalstva, se lahko ozremo neposredno na definicijo trajnostnega razvoja, kot jo podaja najpogosteje citirana definicija iz t. im. Bruntlandovega poročila (1987): "Trajnostni razvoj je razvoj, ki zadovoljuje potrebe danes ne da bi ogrozil sposobnosti bodočih generacij pri zadovoljevanju njihovih potreb. Pri tem vsebuje dva koncepta: koncept potreb, pri čemer so posebej izpostavljene potrebe revnih na svetu; in koncept omejitev, ki jih postavljajo tehnologija in družbeni sistemi na sposobnost okolja, da zadovoljuje sedanje in prihodnje potrebe." Problematiko staranja prebivalstva lahko neposredno umestimo v to definicijo. Staranje prebivalstva postavlja pod vprašaj finančno vzdržnost pokojninskih sistemov. V odsotnosti ustreznih reform to praviloma vodi v zmanjševanje pokojninskih transferjev iz javnih blagajn. Posledično lahko postane določen del upokojenske generacije podvržen znatnemu tveganju revščine. Ker gre pri staranju prebivalstva za trajen in praktično ireverzibilen proces, se bodo tveganja revščine prihodnjih upokojenskih generacij v odsotnosti ustreznih sprememb le še amplificirala. Po drugi strani je pred nami izziv strukturne preobrazbe gospodarstev v splošnem, ter proizvodnih procesov ter zdravstvenih sistemov specifično na način, da se bodo ta prilagodila naraščajočemu deležu starejših ljudi. To bo zahtevalo določene investicije in uvedbo novih tehnologij, povezanih s procesom digitalizacije in energijske preobrazbe, pri katerih je pomen trajnosti bolj izrazit kot kadarkoli. V diskusiji izzivov trajnostnega razvoja v luči demografskih sprememb izhajam iz študije»vpliv demografskih dejavnikov in pokojninske reforme na dohodkovni položaj tekoče in bodočih upokojenih generacij«, ki sem jo novembra 2016 pripravil za ALDE - Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu. Študija, ki je vsebovala analizo pokojninske problematike, staranja in tveganja revščine upokojencev, je pokazala naslednja kritična področja, ki so shematsko prikazana v sliki 1. Slika na stiliziran način povzema ključne dejavnike, ki pogojuje življenjski standard oz. izpostavljenost tveganju revščine za trenutne in bodoče upokojence. Slika prikazuje hipotetično porazdelitev (gostoto) višine pričakovanih pokojnin v odvisnosti od višine vplačanih prispevkov (ki so neposredno odvisni od višine dohodkov tekom delovne dobe) in dobe zaposlenosti oz. dobe delovne aktivnosti. Tri hipotetične porazdelitvene krivulje zavzemajo tri časovne preseke: začetek delovne dobe, zrelo srednje obdobje in dobo pokojnine. Zadnja rdeča krivulja tako prikazuje porazdelitev višine pokojnine, ki se je nekdo lahko nadeja iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Na sliki je poleg povprečne pokojnine na stiliziran način označena tudi meja revščine, ki se skladno z z uradno definicijo izračunava v odvisnosti od povprečnih dohodkov v državi. Osebe, ki se s svojimi pokojninskimi prispevki v času aktivnosti ali pokojnino v pokojninski dobi znajdejo pod to mejo, so podvrženi tveganju revščine. Ključne ugotovitve gelde razvojnih izzivov povezanih s staranjem prebivalstva, ki jih je pokazala analiza in jih povzema slika 1, so: 1) Nizka zaposlenost in aktivnost starih of 55 do 64 let Prof. dr. Igor Masten 3
Zaposlenost starejše aktivne generacije je najnižja v EU. Stopnja zaposlenosti starih med 55 in 60 let je okrog 55%, med tem kot je tistih v starostni skupini 60 64 let pod 20%. Povprečje držav EU za ti dve skupini ljudi je nad 65% oz. 40%. Nizka zaposlenost starejših aktivnih po eni strani načenja trenutno vzdržnost slovenskega pokojninskega sistema pokojnine so nižje kot bi lahko bile, istočasno pa pomeni, da bodo ti ljudje imeli nižje pokojnine v prihodnjih letih. Vzroke nizke zaposlenosti starejših lahko najdemo: pokojninskem sistemu, šibkemu ekonomskemu okrevanju, in delovnih mestih neprimernih za starejše ljudi. 2) Nizka izobrazbena struktura tistih z nizkimi dohodki Manj izobraženi težje najdejo in obdržijo službo. Njihove pokojninske osnove zato so in bodo nižje. Posledično so in bodo nižje pokojnine, kar to skupino ljudi podvrže večjemu tveganju revščine oz. nezadostnih pokojnin v starosti. Manj izobražene je tudi najbolj prizadela globalizacija. V procesu selitve delovnih mest v hitro rastoče države so bila na prvem mestu tradicionalna industrijska delovna mesta»modrih ovratnikov«. 3) Nizka zaposljivost in zaposlenost mladih Zaposlenost mlajših od 25 let v Sloveniji je pod povprečjem EU držav. Je odraz tako pomanjkanja delovnih mest, kot pomanjkljivih veščin mladih, ki navkljub visoki formalni izobrazbi, nimajo znanj, ki bi ustrezale potrebam gospodarstva. Mlade to dela ranljive z vidika pokojninske varnosti. Pozno vstopanje v zaposlitev pomeni bodisi pozno upokojevanje bodisi nižje pričakovane pokojnine. Prof. dr. Igor Masten 4
Slika : Shematski prikaz dejavnikov tveganja revščine bodočih upkojencev
Vidimo torej, da so najbolj ranljive skupine ljudi (1) manj izobraženi, ki dosegajo nižje dohodke in imajo večje tveganje izgube zaposlitve, (2) starejši z nizko stopnjo aktivnosti, bodisi zaradi izgube zaposlitve ali prezgodnje upokojitve, in (3) manj izobraženi mladi, ki pozno vstopajo v zaposlitev (podaljševanje študija je s tega vidika tudi faktor tveganja). Te skupine ljudi niso le najbolj ranljive z vidika pokojninske in zdravstvene varnosti ob izzivih, ki jih prinaša staranje prebivalstva, to so tudi najbolj ranljive skupine v procesu globalizacije. Kot opisuje prof. Richard Baldwin v svoji novi knjigi The Great Convergence, v procesu globalizacije zadnjih 20 let, ne gre le za selitev delovnih mest iz razvitih držav v hitro rastoče države s cenejšo delovni silo, temveč je razvoj informacijske tehnologije prinesel pretoke znanja in veščin, ki jih ne more prekiniti morebitno uvajanje novih trgovinskih ovir. Če je še do nedavnega veljalo, da so razvite države imele trajno prednost v delovnih mestih z visokim znanjem in visoko dodano vrednostjo, je razvoj informacijske tehnologije to značilnost odstranil. Proces globalizacije bolj kot kdajkoli prej zahteva ustrezne razvojne politike. Trgovinski protekcionizem, čeprav politično všečen, ni ustrezen za majhna odprta gospodarstva, kot je Slovenija. Slovensko gospodarstvo je tesno vpeto v mednarodne trgovinske tokove. V zadnji letih realizira velik zunanjetrgovinski presežek, ki z vrednostmi nad 5% bruto domačega proizvoda Slovenijo med razvitimi državami postavlja na 11. mesto, pred taka izvoznika kot sta Kitajska in Japonska. Če iz primerjave izločimo države izvoznice surovin, kot so Norveška, Rusija ali Savdska Arabija, potem se Slovenija uvršča s sredino desetih najbolj izvozno naravnanih gospodarstvev. Na dlani torej je, da gospodarski izolacionizem kot odgovor na izzive globalizacije za Slovenijo ne bi bil ustrezen. 2. PRIPOROČILA EKONOMSKI POLITIKI Z vidika ekonomske politike je tako potrebno uvesti ukrepe, ki podaljšujejo aktivnost in zaposlenost do statutarne upokojitvene starosti, saj ima Slovenija še vedno najnižjo stopnjo zaposlenosti v starostni skupini 55 64. Simulacije v Beli knjigi o pokojninah kažejo, da je potrebno stopnjo aktivnosti povečevati hitreje kot je predvideno podaljševanje upokojitvene starosti. To zahteva vzdrževanje zdravja in sposobnosti delavcev med staranjem in višjo stopnjo fleksibilnosti na delovnih mestih (prilagajanje delovnih nalog starosti/sposobnostim), ki bo omogočila starejšim lažje najti in opravljati delo, ki ustreza njihovim sposobnostim. Evropska komisija (European Commission, 2015b) s tega vidika predlaga, da se delovna zakonodaja prilagodi na način, da starejši delavci niso primorani ostati na istem delovnem mestu in/ali pri istem zaposlovalcu, temveč da lažje najdejo zaposlitev, ki bolje ustreza njihovim sposobnostim, potrebam in preferencam. Starejši delavci bi lahko želeli delati preko upokojitveno starosti, vključno z oblikami samozaposlitve. Delovna zakonodaja bi morala to omogočati in stimulirati, pokojninski sistem pa tega ne bi smel penalizirati. Bela knjiga s tega vidika predlaga dodatno stimulacijo (glede na sedanji sistem). Ne glede na to, simulacije v Beli knjigi tudi kažejo, da se bodo delovne dobe skrajševale kljub zviševanju upokojitvene starosti. Vzrok je v poznemu vstopanju mladih v zaposlenost, kar pomeni, da politike spodbujanja aktivnosti v starosti ne bodo polno uspešne, če jih ne bo spremljal napor povečanja zaposlitvenih možnosti za mlade. Glede na to, da je za ukrepe predlagane v Beli knjigi predvideno prehodno obdobje, je potrebno politike spodbujanja zaposlovanja tako starejših kot mladih izvajati simultano. Možnosti zaposlitve niso enakomerno razporejene med ljudmi. Posebna pozornost, ki je ključna za zniževanje tveganja revščine najbolj ranljivih, je potrebna starejšim ženskam in moškim, ki zaradi
osebnih ali delovnih razlogov ne morejo ostati zaposleni do upokojitvene starosti oz. do starosti, ko lahko uživajo zadostno pokojnino. Ukrepi, ki lahko zaščitijo to skupino ljudi vključujejo minimalno pokojnino (ki jo predlaga tudi Bela knjiga), zagotavljanje minimalnega dohodka starejših ali nadomestila dohodkov in prispevkov za obdobja, ko jih posamezniki ne bi mogli sami vplačati (European Commission, Pension Adequacy Report, 2015). Pri tem je potrebno paziti na naravnanost sistemov socialne varnosti. Potrebna je ciljna usmerjenost k tistim, ki se soočajo z znatnimi ovirami zaposlovanja. Izogibati pa se je potrebno, da so sistem socialne varnosti destimuliral iskanje zaposlitve in s tem zmanjševal delovne dobre in stopnje aktivnosti starejših. Skladno z navedenimi načeli, v nadaljevanju obravnavam področja ukrepanja ekonomske politike, ki lahko predstavljajo ustrezen odgovor na razvojne izzive v luči demografskih sprememb. 3. REINDUSTRIALIZACIJA IN DIGITALIZACIJA Digitalizacija proizvodnje in zagotavljanja storitev je dejstvo. Gre za novo tehnološko paradigmo, ki s povezovanjem tehnoloških izdelkov, strojev, novih metod merjenja in zajemanja podatkov, ter načinov njihove računalniške obdelave, hitro spreminja gospodarsko pokrajino. Skupno interaktivno delo človeka in stroja, njuna interaktivna komunikacija bo preoblikovalo klasična industrijska delovna mesta. Z vidika zaposlovanja starejših je digitalizacija izjemno pomemben proces, ki nima enoznačnih predvidenih posledic. Po eni strani gre za uvajanje novih tehnologij, ki zahtevajo ustrezna znanja za njihovo obvladovanje. Primanjkljaj znanja je ravno pri socialno najbolj ranljivih starejših še posebej izrazit, kar pomeni nujo vseživljenjskega izboraževanja. Istočasno pa nove tehnologije omogočajo prilagajanje delovnih mest zmožnostim in potrebam starejših na način, da se bo lahko efektivno podaljšala doba aktivnosti brez dodatnih zdravstvenih tveganj. Digitalizacija je proces, ki že teče v svetu in pri nas. Tekel bo tudi v prihodnje, z aktivno vlogo slovenskega gospodarstva ali brez njega. Digitalizacija se ne bo dotikala samo posameznih visokotehnoloških podjetij, imela bo pozitivne učinke na širše segmente družbe in blaginje. Ker ima proces digitaliziacije pomembne pozitivne eksternalije, je smiselno, da aktivno vlogo pri spodbujanju in usmerjanju procesa digitalizacije prevzame tudi država. Njena vloga mora biti usmerjenja v zagotavljanje tako institucionalnih kot finančnih pogojev za delovanje visoko tehnoloških podjetij kot nosilcih procesa digitalizacije, ter visokega šolstva ter stimulacije vlaganj v raziskave in razvoj, kar zagotavlja ponudbo ustrezno usposobljene delovne sile. 4. ZAGON INVESTICIJ V INFRASTRUKTURNE OBJEKTE Sveže raziskave kažejo, da javnofinančna vzdržnost in aktivna stimulacijska fiskalna politika nista substituta, temveč komplementa. Sveža študija Mednarodnega denarnega sklada (IMF, 2014) tako
ugotavlja, da vzdržno povečanje državnih investicij za 1% poveča bruto domači proizvod za približno 1,5% odstotka v obdobju 10 let, pri čemer se zadolženost države (merjeno z dolgom v bruto domačem proizvodu) lahko celo zniža. Izjemno pomembno vlogo s tega vidika vidimo v vlogi države pri stimulaciji procesa digitalizacije gospodarstva. Gospodarska infrastruktura predstavlja temelj ekonomske aktivnosti. Kvalitetna povezava ekonomskih subjektov s trgom oz. z drugimi geografskimi okolji prispeva k zmanjšanju transakcijskih stroškov, izboljša in olajša napajanje in pretok ekonomskih celic z različnimi resursi (surovine, tehnologija, znanje, itd.), nenazadnje pa izboljša kvaliteto bivanja v okviru možnosti, ki jih povezanost z drugimi okolji ponuja. Infrastrukturne investicije imajo nekatere ključne karakteristike, na podlagi katerih jih ločimo od drugih oblik kapitala. Prvič, v primerih infrastrukturnih projektov lahko pogosto govorimo o t.i. naravnih monopolih, saj je stroškovno učinkoviteje, če projekt izvede ena sama entiteta. Drugič, imajo znatno velik obseg stroškov, vendar doprinosi trajajo desetletja. In tretjič, infrastrukturne investicije generirajo pozitivne eksternalije. Z vidika ekonomskih učinkov lahko govorimo o t.i. vplivih povratnih in pospeševalnih zank oz. multiplikatovnih in akceleratorskih učinkih, kjer povečano povpraševanje v enem sektorju generira povečano povpraševanje tudi v večini preostalih sektorjih gospodarstva, predvsem skozi povečano povpraševanje in ekonomsko dinamiko inducira nove investicije tudi v preostalih sektorjih. Navedeno se na narodnogospodarski ravni kaže kot povečano povpraševanje, proizvodnja, zaposlenost in v končni fazi v povečani stopnji gospodarske rasti (konjukturi). Učinki so še posebej močni v okoljih, ki so se pred tem soočala z določeno stopnjo nerazvitosti oz. so se nahajala pod nivojem svoje polne zaposlenosti. V takšnih okoljih se stopnje gospodarske rasti močno dvignejo, multiplikativni in akceleratorski učinki pa so močnejši ter vidni dlje časa. Makroekonomski učinki javnih vlaganj v infrastrukturo Vlaganja v avtocestno infrastrukturo so torej pomembna za dolgoročni in enakomeren razvoj gospodarstva (sektorje, regij), znani pa so tudi kratkoročni učinki v obliki multiplikatorja in akceleratorja še posebej v majhnih gospodarstvih. Nenazadnje, lahko na podlagi razlage učinkov, ki so predstvaljeni v nadaljevanju, navedemo troje priporočil v zvezi z javnimi vlaganji v avtocestno infrastrukturo. Prvič, zaradi trajnega upadanja stopenj gospodarske rasti in nevarnosti dolgoročne stagnacije naj vlade začnejo pospešeno vlagati v javno infrastrukturo, kar ima v času krize visoke učinke tako na kratki kot na dolgi rok. Drugič, financiranje vlaganj v infrastrukturne projekte s povečanjem dolga je bistveno bolj učinkovito kot pa fiskalno nevtralno financiranje. In tretjič, vlaganje v infrastrukturo z javnim zadolževanjem zmanjšuje javni dolg glede na BDP.
Pri predstavitvi ekonomskih učinkov vplaganj v infrastrukturo se opiram na raziskavo Mednarodnega denarnega sklada (IMF, 2014), ki je pripravil raziskavo makroekonomskih učinkov na narodno gospodarstvo, pri čemer so uporabili pristop Auerbacha in Gorodnichenka (2013a, 2013b), v katerem so javni investicijski šoki identificirani kot napake napovedi javnih investicijskih izdatkov glede na BDP. Uporabljeni sta dve ekonometrični specifikaciji: prvič, ali imajo ti nepričakovani javni investicijski šoki znaten vpliv na makroekoomske spremenljivke, kot so BDP, javni dolg glede na BDP, in zasebne investicije; in drugič, analiza, ali se navedeni učinki med seboj razlikujejo med državami zaradi gospodarskega stanja domače ekonomije, učinkovitosti javnega investirianja in načina financiranja višjih javnih investicijskih izdatkov. Analize, opraviljene na podlagi podatkov za razvite države OECD vključena je tudi Slovenija so pokazale, da imajo javni investicijski šoki statistično značilen in dolgoročen vpliv na BDP. Učinki na gospodarsko rast V nadaljevanju povzemam nekaj glavnih učinkov na BDP za države OECD: v splošnem je multiplikativni učinek infrastrukturnih investicij vedno pozitiven; povečanje vlaganj v infrastrukturne projekte za 1% BDP v prvem letu poveča BDP za 0.4%, v štirih letih pa 1.5%; povečanje vlaganj v infrastrukturne projekte za 3% BDP multiplicira BDP za 0.4 na katek rok in 1.4 na srednji rok; v času nizke gospodarske rasti je makroekonomski učinek infrastrukturnih investicij precej višji, in sicer povečanje vlaganj v infrastrukturne projekte za 1% BDP v času nizke gospodarske rasti v prvem letu poveča BDP za 1.5%, v 4 letih pa skupaj za 3% (v času visoke rasti multiplikator ni statistično značilno različen od nič); pomemben je način financiranja investicij: v nasprotju s popularnimi pričakovanji je financiranje vlaganj v infrastrukturne projekte s povečanjem dolga bolj učinkovito kot pa fiskalno nevtralno financiranje: natančneje, pri dolžniškem financiranju znaša multiplikator v prvem letu 0.9, v 4 letih pa 2.9, medtem ko pri fiskalno nevtralnem financiranju multiplikator ni statistično različen od 0; pomembna je učinkovitost vlaganj, nizko učinkoviti projekti imajo nizek prispevek k rasti zaradi navedenega treba je izbrati projekte, ki bodo dolgoročno najbolj vplivali na gospodarsko rast. Vpliv infrastrukturnih investicij na javni dolg Učinek povečanih javnih investicij na javni dolg v času nizke gospodarske rasti je ugoden torej javne infrastrukturne investicije v času krize znižujejo javni dolg. Pozitiven vpliv zvišanja javnih investicij za en odstotek BDP je torej tudi pri gibanju javnega dolga. Kratkoročno takšno zvišanje javnih investicij javni dolg v deležu BDP zniža za 0.9 odstotne točke. Dolgoročni učinki pa so nekoliko manj oprijemljivi, po ocenah naj bi se znižanje javnega dolga gibalo okoli 4 odstotne točke BDP. Glavne učinke na javni dolg lahko povzamemo: infrastrukturne investicije v splošnem znižujejo javni dolg/bdp: v prvem letu za 0.9%, v 4 letih za 4%, vendar je znižanje stopnje javni dolg/bdp statistično značilno le na kratek rok;
v času nizke rasti je učinek infrastrukturnih investicij na javni dolg bistveno bolj ugoden: v prvem letu dolg zniža za 4%, v 4 letih pa za 8%; v dobrih časih pa javne infrastrukturne investicije celo povečujejo javni dolg; Makroekonomski učinki in stopnja učinkovitosti javnega financiranja Makroekonomski učinki javnih investicijskih izdatkov so opaznejši v državah z visoko učinkovitostjo javnega financiranja investicijskih projektov. V državah z visoko stopnjo učinkovitosti javnega financiranja povečanje javnih investicijskih izdatkov poveča BDP za 0.8% v enem letu in za 2.6% štiri leta po investicijskem izdatku.na drugi strani,v državah z nizko stopnjo učinkovitosti javnega financiranja, je učinek na rast 0.2% znotraj enega leta in 0.7 % na srednji rok. Navkljub temu, da javni investicijski izdatki vodijo do zmanjšanja javnega dolga v BDP na srednji rok (9 odstotnih točk 4 leta po izdatkih), v državah z visoko stopnjo učinkovitosti, lahko vodijo do naraščanja javnega dolga na dolgi rok. Učinkvitost investiranja je povezana s problematiko korupcije. Zaradi korupcije in z njo povezanih dejanj se v povprecju izgubi od 10 do 25% vrednosti javnih narocniskih pogodb. Tako je nujno podrobneje predsaviti problem obstoja korupcije in navesti naizrazitejše opozorilne signale (angl. red flags), ki opozarjajo, da tekom javnega naročanja proces izbire najprimernejšega ponudnika ni potekal popolnoma zakonito. V procesu odločanja o infrastrukturnih projektih države ter osnovanju razvojnih ukrepov je potrebna visoka raven transparentnosti in podvrženosti strokovni presoji. Za večje projekte to pomeni vključevanje kvalificiranih in mednarodno priznanih strokovnjakov, ki za svoj nepristranski nasvet vladi prvenstveno jamčijo s svojim ugledom. Intuicija v ozadju multiplikativnih učinkov Pomembno je razumeti intuicijo v ozadju multiplikativnih učinkov, in sicer: v času nizke rasti (recesije) ni veliko profitabilnih naložb, zato zasebni sektor ne investira. V takšni situaciji je ključna država, da investira in požene gospodarsko rast; infrastrukturne investicije imajo dvojni učinek: (A) takojšen učinek na agregatno povpraševanje (v času ko ostali subjekti ne trošijo, povečanje javnega trošenja najprej neposredno poveča BDP za znesek dodatnega trošenja, nato pa podjetja, ki so dobila delo povečajo nakupe in investicije, njihovi zaposleni pa ta dodatni zaslužek v določenem odstotku porabijo in tako naprej v več krogih). (B) učinek na dolgoročno ponudbo zaradi izboljšane javne infrastrukture se poveča učinkovitost javnega kapitala, kar povečuje produktivnost podjetij, ki uporabljajo novo ali izboljšano infrastrukturo itd.; javne investicije, čeprav so financirane s povečanjem javnega dolga, zmanjšujejo javni dolg glede na BDP, zato ker se zaradi multiplikativnih učinkov imenovalec (BDP) povečuje hitreje od števca (dolga); javne infrastrukturne investicije za seboj potegnejo tudi zasebne naložbe (crowding in), ker podjetja, ki so dobila posel, povečajo naložbe v osnovna sredstva.
5. POVEČANJE SREDSTEV ZA RAZISKAVE IN RAZVOJ Reindustrializacija in digitalizacija zahtevata tehnološke inovacije. Zgoraj omenjena študija Mednarodnega denarnega sklada kaže, da imajo investicije v raziskave in razvoj dolgoročne pozitivne učinke na gospodarstva. Povečanju izdatkov za raziskave in razvoj za 0.4% je v razvitih državah v preteklosti povečalo bruto domači proizvod na dolgi rok za 5%. S tega vidika je to pot, po kateri mora tudi Slovenija. Izdatki za R&R so z 2,39% BDP v letu 2014 bila nad povprečjem EU (2,03% BDP). To je ugodna dinamika glede na stanje pred krizo, ko so bila pod EU povprečjem. Ta dvig izdatkov je posledica povečanja R&R izdatkov zasebnega sektorja (pri čemer prednjači farmacevtska industrija), ki se je ustrezno odzvala na povišanje davčnih investicijskih olajšav, ki od leta 2012 znašajo 100%. Se pa od leta 2012 zmanjšujejo javna sredstva za R&R. Glede na pozitiven učinek na gospodarsko aktivnost, ki pa imajo po študiji MDS vlaganja v R&R, je smiselno ta trend zaustaviti. Glavni kanal posredovanja javnih R&R sredstev je visoko šolstvo in stimulacija raziskovalne dejavnosti v okviru univerz in raziskovalnih inštitutov. Zato bi moral biti cilj vlade RS povečati sredstva univerzi. Pomemben vir teh sredstev prihaja izven Slovenije, v prvi vrsti sredstev EU. Tu na tem segmentu je dinamika upočasnjevanja, ki jo je potrebno preobrniti s stimulacijo dobrih praks učinkovitega črpanja in motivacije zaposlenih na univerzi, ki zaradi sedanje uravnilovke nimajo uravnane višine pridobljenih raziskovlanih sredstev z doseganjem kariernih ciljev tako v intelektualnem kot materialnem smislu (odsotnost plačevanja po uspešnosti). Povečanje proračunskih sredstev za univerze ne gre razumeti zgolj kot brezpogojno dajanje dodatnega denarja iz proračuna, temveč mora biti del procesa povečanja učinkovitosti porabe teh sredstev in v največji meri vezana na povečanje zasebnih sredstev (npr. vračila sredstev v primeru nedokončanega študija, ipd.). Po izdatkih za terciarno izboraževanje je Slovenija z 1,1% BDP v 2014 nekoliko pod EU povprečjem (1,2% v 2012). Vendar je bila Slovenija v 2012 po vrednosti izdatkov na udeleženca v terciarnem izobraževanju za 25% pod povprečjem EU. To je bilo v pomembni meri posledica neaktivnega študija oz. vloge študija kot socialnega korektiva. Anomalije pri vpisu v terciarno izobraževanje so se sicer zmanjšale z novo zakonodajo v veljavi od 2014, vendar to ne bo samo po sebi povečalo kvalitete terciarnega izobraževanja in je potrebno s procesom nadaljevati. S tega vidika je tudi pomembna internacionalizacija univerz. Internacionalizacija univerz naj zagotovi najboljša znanja študentom v Sloveniji. Univerze se centralizirajo, so rigidne in na področju družboslovja v globoki krizi. Internacionalizacija univerze je z redkimi izjemami v zaostanku z najboljšimi praksami v tujini. Narediti je potrebno premik od zgolj internacionalizacije študentov, k internacionalizaciji učiteljev in raziskovalcev. Predvsem pa mora biti univerza usmerjena k gospodarstvu. Prevzeti mora odgovornost proizvajati znanja, veščine in diplomante, ki jih gospodarstvo potrebuje, in ki lahko gospodarstvo razvijajo. Delež prebivalstva s terciarno izobrazbo je na ravni povprečja EU. Vendar je njihova prisotnost v zasebnem sektorju znatno pod povprečjem EU. To pomeni, da podjetja v nezadostni meri izkoriščajo možnosti povečanja dodane vrednosti z uporabo znanja. V veliki meri zaradi neskladja med znaznjem in veščinami, ki jih potrebujejo, ter znanjem, ki ga študenti dobijo na univerzi. Univerze se morajo na to ustrezno odzvati, saj je po projekcijah Evropske komisije (CEDEFOP, 2015) mogoče pričakovati povečano povpraševanja po kadrih z ustrezno(!) terciarno izobrazbo.
6. RAZVOJ TRGA KAPITALA Sistem finančnega prestrukturiranja podjetij še ni končan. Po podatkih UMAR-ja so imele slovenske nefinančne družbe konec 2014 še vedno za 8,8 milijard EUR presežnega dolga. Od leta 2014 se je proces finančnega prestrukturiranja pospešil, vendar je še vedno prevelik obseg slabih posojil ne samo slovenski temveč evropski fenomen, zato se mora proces finančnega prestrukturiranja nadaljevati kot predpogoj zagotavljanja finančne stabilnosti gospodarstva. Slovenija je del evro območja, večina našega bančnega sistema je vključena v sistem enotnega finančne nadzora. V procesu oblikovanja globlje ekonomske unije želi EU doseči finančno ločitev bank od države, kar pomeni izogibanje situacijam, ko morajo državljani nositi breme reševanja bank. Slovenija mora v tem procesu sodelovati, kar pomeni oblikovanje bančnega sistema, ki je sposoben trajnega preživetja na trgu. Ključen del zagotovitve finančne stabilnosti Slovenije je uravnoteženje strukture financiranja slovenskih podjetij. Eksterno financiranje slovenskih podjetij temelji na bankah. V finančnih krizah je takšen sistem ranljiv, zato ga je potrebno ga je uravnotežiti. Razvijanja trga kapitala, kot vira eksternega financiranja podjetij, bo imelo dva istočasna pozitivna učinka na slovensko gospodarstvo. Prvič, zagotovi se financiranje podjetij z instrumenti (podjetniške obveznice), ki lahko absorbirajo tveganje v primeru finančnih pretresov. Istočasno se poveča odpornost podjetij in bank na finančne pretrese. Drugič, poveča se možnost kapitalske krepitve slovenskih finančnih institucij. Zgodovinski razlogi za slabo razvit trga kapitala v Sloveniji segajo od majhnosti države in relativne majhnosti podjetij do netransparentnosti procesa lastninjenja podjetij in konsolidacije lastništva. Po drugi strani zgodovinsko ugodne razmere, da se naredi korak naprej pri razvoju trga kapitala. Prekomerna naravnanost na bančno financiranje podjetij je značilnost celotne kontinentalne Evrope in uravnoteženja financiranja je proces skozi katerega bodo morale praktično vse države EU. Nekonvencionalni ukrepi denarne politike Evropske centralne banke so tudi tisti, ki ravno zaradi problema slabih posojil v evropskem bančnem sistemu, zagotavljajo likvidnostno podporo trgu kapitala in večjemu obsegu financiranja podjetij prek trga kapitala. Vključitev Slovenije v ta proces je strateška odločitev, ki bo naše gospodarstvo kapitalsko okrepilo in ga naredilo bolj odporno na finančne pretrese. Dostop podjetij do trga kapitala lahko spodbudimo z naslednjimi ukrepi: Vpeljava sistematične politike obvladovanja finančnih tveganj in zagotavljanja finančne vzdržnosti v podjetjih v lasti SDH. Zakonska ureditev izdajanja kritih podjetniških obveznic (vključno s pravili obveščanja in razkrivanja informacij). Povečana ponudba finančnih instrumentov pomeni možnost investiranja za institucionalne investitorje (zavarovalnice, pokojninske družbe, skladi), v okviru njihovih strategij globalne diverzifikacije portfeljev. Globlji in likviden trg kapitala je tudi predpogoj za privabljanje tujih portfeljskih investitorjev. Nenazadnje, razvoj trga kapitala gre z roko v roki s procesom razvoja dodatnega pokojninsko zavarovanja, ki je nujno za zagotavljanje pokojninske varnosti prihodnjih generacij upokojencev.
7. USTVARJANJE NOVIH DELOVNIH MEST Kot poudarjeno uvodoma, je vprašanje vzdržnosti pokojninskega sistema in s tem socialne varnosti upokojencev tesno povezano s problematiko nizke stopnje zaposlenosti starejših in mladih. Zaposlovanje starejših Pokojninska reforma, ki bo sledila okvirom Bele knjige bo poskrbela za klasične spodbude podaljševanja aktivnosti. Vendar ti ne odgovarjajo neposredno zgoraj omenjena ključna področja. Razvojna ekonomska mora dodati ukrepe ustvarjanja starejšim prilagojenih delovnih mest. Področja delovanja so naslednja: Razvoj storitev prilagojenim starejšim. Upravljanje procesa uvajanja tehnologij Industrije 4.0 in digitalizacije prilagojene starejšim digitalizacija ponuja možnost razvoja tehnologij, ki niso substitut, temveč komplement delavcem, na način, ki delo fizično olajša. Predhodno področje zahteva usposabljanje starejših za obvladovanje digitalnih tehnologij. Davčni stimulus zaposlovanja in samozaposlovanja starejših poudarek na administrativni in davčni enostavnosti. Zagotavljanje veščin nižje izobraženih Programi usposabljanja za obvladovanje digitalnih tehnologij. Načrtovanje in napovedovanje strukturnih primanjkljajev poklicnih profilov in navezava na aktivno politiko zaposlovanja. Navezava zagotavljanja socialne varnosti na pridobivanje novih veščin. Zaposlovanje mladih Dostop do izobraževanja in vključenost v izobraževanje sta v Sloveniji relativno enostavna. Zagotavlja ju država prek pretežno javno financiranega šolstva. Vendar veščine mnogih mladih ne ustrezajo potrebam gospodarstva in jih ne usposabljajo za izzive, ki jih prinašata globalizacija in digitalizacija. Posledica je še vedno nizka stopnja zaposlenosti mladih ter odhajanje dobro izobraženih v tujino. V preteklosti se je poskušalo stimulirati ustrezno izobraževanje in zaposlovanje mladih tudi s kadrovskimi štipendijami. Ob trenutni ureditvi so kadrovske štipendije lahko sofinancirane do višine 50% s strani Javne sklada RS za razvoj kadrov, podjetja pa imajo obvezo zaposlitve prejemnikov štipendij. Izplačane štipendije se štejejo kot davčno priznani odhodek do višine minimalne plače. Dogajanje na področju zaposlovanja mladih pa kaže, da so ti ukrepi nezadostni, saj veliko kadrovskih štipendij ostaja nepodeljenih. Kljub finančni stimulaciji države, podjetja to uporabljajo v nepolni meri, kar nakazuje na problem učinkovitosti porabe teh javnih sredstev, sistema alokacije kadrovskih štipendij ter neusklajenost študijskih področij s potrebami gospodarstva. Davčna obremenitev dela je v Sloveniji relativno visoka, še posebej to velja za segment mladih na začetku kariere. Zaradi pomanjakanja izkušenj so manj produktivni in zaradi tega relativno dragi za delodajalca. Potrebna je nadgradnja politike stimulacije kadrovskih štipendij na identificiranih
deficitarnih področjih in področjih strateškega pomena za tehnološki razvoj z dodatno davčno stimulacijo zaposlovanja mladih. Področja ukrepanja: Modernizacija didaktičnih postopkov - osnovno in srednje šolstvo temelji na starih vzorcih/mehanizmih poučevanja (taksativnost podajanja snovi). Zagotoviti sistematičen pristopa k upravljanju s spremembami 4. tehnološke revolucije, ki bo zagotovil vključenost mladih. Vzpostaviti mehanizem upravljanja s kadrovskimi potrebami gospodarstva - Redna anketa med podjetji, iz katere se izpelje (a) izobraževalna politika in (b) migracijska politika, in kombinacija s CEDEFOP projekcijami Evropske komisije. Davčna stimulacija zaposlovanja mladih izvzetje iz plačila dohodnine za določeno obdobje, npr. 3 let za prve zaposlitvije (olajšava prenosljiva med delodajalci). 8. IMPLIKACIJE ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ Izhodišče pričujoče analize je problematika staranja prebivalstva, ki izpostavlja izziv zagotavljanja primernega življenjskega standarda sedanjih in bodočih upokojencev. Gre za vprašanje, ki je v samem osrčju izzivov trajnostnega razvoja. Kot poudarjeno uvodoma, je trajnostni razvoj usmerjen v preprečevanje revščine ljudi, in zagotvaljanje potreb sedanjih in bodočih generacij na način, da zadoščanje potrebam prvih ne omejuje ali celo uničuje virov za druge. Staranje prebivalstva predstavlja grožnjo finančni vzdržnosti pokojninskih sistemov. S tem se izpostavi vprašanje tveganja revščine tistih skupin ljudi, ki jim javni pokojninski sistmi, zaradi potencialne nevarnosti finančne nevzdržnosti, ne bodo več mogli zagotavljati ustreznih sredstev za preživetje. Potrebne so reforme pokojninskih sistemov in spodbude za ustvarjanje delovnih mest ter zaposlovanje ljudi. Slednje na način, ki ne prekomerno omejuje naravnih virov. Med prikazanimi ukrepi gre za poskus simultanega odziva na izzive, ki jih z vidika trajnostnega razvoja predstavlja staranje prebivalstva. Uvodoma sem izpostavil tri skupine ljudi, ki so zaradi svojih socioekonomskih karakteristik podvrženi večjemu tveganju revščine oz. razpolaganju z nezadostnimi materialnimi sredstvi za primerno življenje. Tveganje za te skupine ljudi ni prehodne narave. Ravno obratno, ker gre pri procesu staranja prebivalstva za trajno spremembo v družbi in ekonomiji, so izzivi dolgoročni in zahtevajo rešitve, ki bodo dajale trajne rezultate. S tega vidika gre pri odgovorih na vprašanje problematike staranja prebivalstva za vprašanje trajnostnega razvoja. Predlagani ukrepi so ciljno usmerjeno v povečanje zaposlenosti, ki ljudem trajno povečajo sposobnost ustvarjanja dohodka na trgu in s tem zamnjšujejo podvrženost tveganju. Na povečanje zaposlenosti delujejo na strani povpraševanja kombinirajo ustvarjanje delovnih mest tako z neposrednimi infrstrukturnimi investicijami kot fiskalnimi spodbudami za odpiranje delovnih mest. Na strani ponudbe gre za skrb za človeški kapital oz. ustrezno znanje in veščine ljudi. Skupni imenovalec pa je tehnologija. Digitalna tehnologija trajno spreminja našo gospodarsko pokrajino. Ponuja izzive, predstavlja grožnje ter odpira priložnosti. Sposobnost absorbcije digitalnih tehnologij se na prvi pogled med generacijami še nikoli ni zdela tako velika. Mladi, ki z njiimi odraščajo, in starejši, ki jih
morajo naučiti sprejemati. Vendar so ravno digitalne tehnologije tiste, ki lahko prilagodijo delovna mesta starajočemu se prebivalstvu, zato bo obvladovanje procesa njihovega uvajanje v gospodarstvo in življenja ključna determinanta trajnosti razvojnega modela neke države. Druga pomembna lastnost uvajanja digitalnih tehnologij je njihova vloga pri stimuliranju prehoda na uporabo obnovljivih virov energije in zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv. Nove tehnologije so praviloma manj energetsko potratne in omogočajo boljšo, manj potratno uporabo obstoječih virov energije. Proces digitalizacije je neposredno povezan z razvojem pametnih energetskih in informacijskih omrežij, ki bodo jedro prehoda razvitih družb na nov energetski razvojni model.
Literatura 1. Auerbach, A. and Gorodnichenko, Y. (2013a). Fiscal Multipliers in Recession and Expansion. In Fiscal Policy After the Financial Crisis, eds. Alesina A. and Giavazzi F. NBER Books, National Bureau of Economic Research, Inc., Cambridge, Massachusetts. 2. Auerbach, A. and Gorodnichenko, Y. (2013b). Measuring the Output Responses to Fiscal Policy. American Economic Journal: Economic Policy 4 (2), 1 27. 3. Bela knjiga o pokojninah (2016). Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Republika Slovenija. 4. Bruntlandova komisija (1987): Our Common Future. The World Commission on Environment and Development. Oxford University Press. 5. European Commission (2015a). The 2015 Ageing Report Economic and budgetary projections for the 28 EU Member States (2013-2060), EUROPEAN ECONOMY 3 2015 6. European Commission (2015b). The 2015 Pension Adequacy Report: current and future income adequacy in old age in the EU, Volume 1. 7. IMF (2014). Legacies, Clouds, Uncertainties. World Economic Outlook, October 2014, IMF. Available from http://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2014/02/