UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA. SIMONA SIMONIČ OD NAJDENČKOV DO REJENCEV Diplomsko delo

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA SIMONA SIMONIČ OD NAJDENČKOV DO REJENCEV Diplomsko delo Maribor, 2016

2 UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA SIMONA SIMONIČ OD NAJDENČKOV DO REJENCEV Študentka: Simona Simonič Številka indeksa: Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Civilno pravo Mentor: prof. dr. Borut Holcman Maribor, september 2016

3 ZAHVALA Te uvodne besede namenjam svojemu partnerju, ki mi je omogočil prepotreben čas, katerega sem namenila v dokončanje študija v času materinstva in nastajanje tega dela in se ničkolikokrat umaknil z otrokom in me pustil v tišini, da sem lahko v miru ustvarjala. Ker je mirno prenašal napetosti in v vseh ozirih skrbel za našo družino. Zato, hvala ti Boštjan! Hvala tudi vsem ostalim, ki so mi kakorkoli priskočili na pomoč.

4 KAZALO POVZETEK... 5 SUMMARY... 6 UVOD... 7 TERMINOLOGIJA IN FRAZEOLOGIJA ZAPUŠČENI OTROCI PO SVETU Pravni položaj zapuščenih otrok Nezakonski otroci in njihova sprememba statusa Položaj nezakonskih otrok po letu Občni državljanski zakonik NASTANEK NAJDENIŠNIC Nastanek ljubljanske najdenišnice Pojem najdenčka Podrobneje o imenih najdencev oz. rejencev Postopek za oddajo otroka Vrnitve najdenčkov njihovim materam Pritok najdenčkov Stroški za najdenčke Vrtljiva naprava Reforma najdeniškega sistema Ukinitev ljubljanske najdenišnice Posledice ukinitve ljubljanske najdenišnice NADZOR NAD IZVAJANJEM REJNIŠTVA Vloga duhovnika Višji sirotinski oče ZLORABE REJNIŠKEGA SISTEMA ZGODOVINSKI RAZVOJ REJNIŠTVA REJNIŠTVO NA TLEH NEKDANJE JUGOSLAVIJE Zgodovinski vpogled v rejništvo po letu Zakonska ureditev Prva rejniška kolonija Razvoj rejništva po letu Zakon o rejništvu Razvoj rejništva po sprejetju zakona... 44

5 POVZETEK Na družbenem polju reševanja socialnih vprašanj, kjer so bili zapuščeni otroci in sirote med najbolj potrebnimi pomoči, so jim sprva nudile pomoč dobrodelne organizacije ter premožni posamezniki s svojimi velikodušnimi prispevki. Šele kasneje v 2. polovici 18. stoletja je skrb za to ranljivo skupino otrok prevzela država in jim z ustanavljanjem dobrodelnih ustanov pomagala, po kasnejših dognanjih pa jim celo škodovala, saj so zaradi slabega ravnanja v najdenišnicah pomrli prenekateri otroci. Njihova smrt je bila v času zgražanja nad rojstvom nezakonskega otroka često zaželena, saj je mater rešila sramote, obenem pa je bilo eno siroče manj, ki bi moglo bremeniti deželni sklad. V času Avstro-Ogrske, pod vladavino cesarja Jožefa II. je bila na naših tleh osnovana najdenišnica, vendar se je skozi svoj obstoj nenehno spopadala z enormnimi stroški, kar je pripeljalo k njenemu koncu. Vsem otrokom, ki so začeli svojo življenje v vrtljivi napravi najdenišnice ali se kakorkoli znašli za njenimi zidovi, so nadeli pridevek najdenček. Od tod naprej so romali v rejniške družine, največkrat kmečke ter postali njeni hlapci in dekle. V precejšnji meri, vendar tudi s svetlimi izjemami, je bila življenjska pot rejencev trnova, kar je bila posledica rejniškega sistema, ki je bil skozi zgodovino svojega nastajanja zakonsko neurejen in kot tak podvržen izkoriščanju ter prevaram, ki pa so jo občutili nihče drug kakor ravno otroci. Ključne besede: najdenček, najdenišnica v Ljubljani, rejništvo, zlorabe, nadzorniki, nezakonski otroci, pravna zaščita otrok, 2. polovica 18. stoletja. 5

6 SUMMARY Before the second half of the 18 th century orphaned or abandoned children were mostly looked after by well-to-do individuals or charitable foundations. There was no systemic solution for this problem. Later the government established and financed charities that were often doing more harm than good, including by causing unnecessary deaths due to substandard living conditions in state run institutions. Sadly, orphan deaths were often convenient for the mother and the society. The mother was relieved of her obligation to care for the child born out of wedlock while the government was relieved of the financial burden associated with childcare and education. A single orphanage was founded on the Slovene territory during the reign of emperor Franc Joseph II, however it closed quickly due to alleged extraordinary costs and lack of funding. Orphans that ended up being institutionalized were referred to as foundlings. They were often quickly transferred to foster families, mostly to peasants who benefited from free labour. These orphans became indentured servants, without any reasonable chance at getting ahead due to lack of opportunity and social mobility. The foster care system was prone to abuse due to lack of government regulation, resulting in child exploration through indenture contract scams or other trickery. Unfortunately, the most vulnerable children had little protection from the society that wanted to pretend they did not exist. Keywords: orphanage, orphanage facility in Ljubljana, foster care, abuse, fraud, illegitimate children, legal child protection, 2 nd half of 18 th century. 6

7 UVOD Družba je začela obravnavati problem zapuščenih otrok šele v 18. stoletju, kar sovpada s časom francoske revolucije, ki je širila načela humanosti. Tistega časa je bila tudi na naših tleh v središču naše prestolnice osnovana ustanova z nazivom najdenišnica, ki je v osemdesetih letih svojega obstoja nudila prostore več kot najdenčkom. Diplomska naloga obravnava zgodovinsko problematiko zapuščenih in osirotelih otrok v obdobju 18. in 19. stoletja, ko se je skrb za nebogljene otroke povečala in je država prevzela pobudo za njihovo varstvo in obstanek. V prvem poglavju bodo predstavljeni zametki skrbi za zapuščene in zavržene otroke. Kakšen je bil njihov pravni položaj z ozirom na dejstvo, da so bili rojeni izven zakonske skupnosti. Seznanili se bomo z njihovim statusom še iz časa rimskega cesarstva vse do ureditve v času druge polovice 18. stoletja, ko je država pomagala tej skupini nezakonskih otrok z vzpostavitvijo rejniškega sistema preko najdenišnic. Omenjeni bodo zakoni, ki so vplivali na pravni položaj teh otrok, pri čemer bo izpostavljen Občni državljanski zakonik iz leta 1811 kot takrat vodilna zakonodaja na področju otroštva. Sledilo bo poglavje o pomenu in nastanku najdenišnic, ki se bo strnilo v pregled za nas pomembne ljubljanske najdenišnice v takratni deželi Kranjski. V sklopu tega poglavja bo razložen pojem najdenčka v pravem pomenu besede in kot takega odloženega na vrtljivo napravo, njihova zaznamujoča imena, prikazan bo postopek oddaje otrok v najdenišnico ter možnost vrnitve najdenčka, kasneje rejenčka k biološkim staršem. Stroški, ki so bremenili državni proračun so bili povod za reformo najdeniškega sistema, ki je prinesla dokončno ukinitev ljubljanske najdenišnice. Svoje poglavje zasluži tudi funkcija posrednika v liku duhovnika med najdenišnico in rejniki, kakšen je bil njihov pomen in vloga dodeljena od oblasti in na drugi strani njihova vloga kot zaščitnika rejnikov. Kljub nadzornikom, ki so bili sprva iz vrst duhovščine so se dogajale zlorabe v rejniškem sistemu, kar je predstavljeno v nadaljnjem poglavju. Kot zadnje teče beseda o rejništvu na tleh nekdanje Jugoslavije, ki je razdeljeno na čas po 1. svetovni vojni z omembo takratne zakonodajne ureditve in nastanka prvih rejniških kolonij. Drugi del zajema obdobje od leta 1945 naprej, ko je bil kasneje 1960 sprejet prvi Zakon o rejništvu, ki je uredil razmerja pri rejnikih živečih otrok. 7

8 TERMINOLOGIJA IN FRAZEOLOGIJA dekret- uradna listina, odredba, ukaz dekurion- član občinskega upravnega sveta v mestih (izraz starih Rimljanov) deželni odbor- zakonodajni organ, ki je v času, ko deželni zbor ni zasedal, upravljal tekoče zadeve (upravljanje premoženja itd.) deželni zbor- najvišji zakonodajni organ dežele Kranjske (sprejemal zakone) deželno sodišče- osnovna upravna enota v okviru dežele, pristojna za sojenje večjih kaznivih dejanj faran- pripadnik župnije fevdalizem- razredna družbenogospodarska ureditev, ki temelji na prevladujoči agrarni proizvodnji, v kateri je glavno razmerje med zemljiškimi gospodi in podložniki fond- sklad, denar za določen namen goldinar- gld- od leta 1754 je bil uradna valuta Habsburške monarhije vse do leta 1892, ko ga je zamenjala krona takratne Avstro-Ogrske gubernija- višja upravna enota v avstrijskih dednih deželah imovina- premoženje, imetje ječa- star izraz za zapor kampanja- organizirana, široko zasnovana dejavnost z določenim ciljem komuna- občina, skupnost konkubinat- priležništvo. Danes t.i. koruzni zakon oz. koruzništvo. krona- uradna valuta Avstro-Ogrske, v rabi do njenega razpada- do konca prve svetovne vojne kronovina- v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom kuratorij- nadzorni odbor, nadzorna oblast 8

9 najdenček- tako imenujejo sodobniki in strokovna literatura fenomen otroka brez staršev nevoljništvo- gospodarsko družbena ureditev z osebno nesvobodnimi podložniki oskrbna pogodba- rejniška pogodba regest- izvleček iz arhivskega dokumenta robstvo- suženjstvo (zastarelo) vrtljiva naprava- naprava, kamor so odlagali novorojenčke. Imela je veliko različnih poimenovanj kot so ruota, torno, Rollmaschine, rioda, scafetta, zibelka. 9

10 1. ZAPUŠČENI OTROCI PO SVETU Zapuščanje otrok izhaja že iz najstarejših časov, tako rekoč od obstoja človeštva in ta proces je moč opaziti tudi v vseh evropskih kulturah. 1 Delež zapuščenih otrok se je povečal v času 13. stoletja, ko je vzcvetelo gospodarstvo in se s civilizacijo prebivalstvo pomnožilo. Sirote so izhajale predvsem iz najnižjih družbenih plasti, kjer je bil udar revščine najhujši. Otroci so za golo preživetje prosjačiti, kradli, se potepali po ulicah in tavali po mestih ter privabljali poglede meščanov. Prav zaradi takega početja so jih želeli skriti pred očmi javnosti in v ta namen začeli organizirati ustanove oz. zavode, imenovane najdenišnice, v katerih so na urejen način poskrbeli za male sirote. Zapuščanje otrok je doseglo vrhunec v času druge polovice 18. in konca 19. stoletja. Ohranjeni zapisi pričajo, da je bilo zapuščenih do 40 odstotkov novorojenčkov. V velikih mestih sveta kot so Pariz, London, Petrograd, Milano je številka dosegla tudi vrtoglavih 7000 novorojenih otrok. Po letu 1830 so v večjih mestih začeli konstituirati posebne ustanove, katerih namen je bila skrb za zapuščene otroke. Sprva se je ta način oskrbe pojavil na Apeninskem polotoku severnega in srednjega dela od koder se je kasneje razširil na celotno območje Evrope od tam pa je nadaljeval pot na Pirenejski polotok. Katoliške dežele, ležeče severno od Alp (Poljska, Irska, Belgija) se niso mogle»pohvaliti«z velikim številom najdenišnic, ta trend se je povečal od srede 18. stoletja, ko se najdenišnice pojavijo v Rusiji in Londonu ter posameznih protestantskih deželah. Najdenišnice so sprva ustanavljali premožni posamezniki in laične organizacije, kot so bratovščine. V času francoske revolucije po letu 1790 je prevzela skrb za sirote država in jih začela financirati. Ti otroci so dobili naziv»državne sirote«, v Trstu so jih poimenovali»otroci njenega veličanstva«, tako rekoč jim je država bila»oče« Pravni položaj zapuščenih otrok Nezakonski otroci in njihova sprememba statusa Sprva nekaj besed o položaju nezakonskih otrok, saj so bili prav ti plod zgražanja in nezaželenosti ter tako prepuščeni sami sebi in kot taki kasneje imenovani najdenčki. Ponovno se znajdemo v času rimskega cesarstva, ko so bili nezakonski otroci brez vsakršne pravne in socialne zaščite. Ker pravno tak otrok ni spadal v nobeno družino 1 Prim. Zdenka Bonin, 2012, str Prim. Mislava Bertoša, 2005, str

11 svojih staršev je bil tudi oropan pravice do vzdrževanja in dedovanja. Šele kasneje, po letih razprav, sta mu bili priznani ti pravici v razmerju do matere in njene družine. Pod vladavino cesarja Justinijana je bil tudi oče nezakonskega otroka dolžan deliti z njim svoje premoženje, vendar le, če je bil rojen v konkubinatu. Teh pravic niso imeli tisti, ki so se rodili v priložnostnem spolnem odnosu, v prostituciji, krvoskrunstvu. Z vidika državljanskih pravic so bili ti otroci, rojeni od svobodnih staršev po statusu izenačeni z rojenimi v zakonu. S predpisi o legitimaciji nezakonskih otrok se je njihovo socialno stanje izboljšalo, vendar ponovno obsegajoč le rojene v dalj trajajočem življenjskem razmerju. Do pozakonitve nezakonskega otroka je lahko prišlo na tri načine in sicer: - kadar se je oče otroka poročil s svojo konkubino- otrokovo materjo. To se je imenovalo legitimatio per subsequens matrimonium, - kadar je oče otroka dal v službo v mestno upravo, ki je bila znana kot posebno težka ali če je nezakonska hčer stopila v zakon z dekurionom. To obliko pozakonitve so imenovali legitimatio per oblationem curiae, - akt cesarjev milosti, ki se je usmilil nedolžnega otroka t.i. legitimatio per rescriptum principis. 3 Dokler ni bilo zakonsko urejene pozakonitve so očetje svoje nezakonske otroke sprejemali v svojo familio na način, kot je bilo v navadi za posvojitev tujega otroka, npr. tako, da ga je vzel v naročje. Kasneje v dobi fevdalizma so bile nezakonskim otrokom odvzete še tiste minimalne pravice, ki jim jih je podelilo rimsko pravo, saj je bila ureditev njihovega pravnega položaja odsotna. Take otroke so izenačevali z najhujšimi prestopniki. Nezakonski otroci so bili brezpravni in so veljali za t.i. filius nullius, otroka brez sorodstva. Starši nezakonskega otroka niso smeli obdržati, posledica tega so bila izpostavljanja otrok, ki so jih kot take šteli za najdenčke. Ker je bil pravno nesposoben tudi ni mogel dedovati po nobenem izmed staršev. Če ni pustil za seboj potomcev je njegova imovina padla v roke vladarja. Ta si je dodatno 3 Prim. Anton Kržišnik, 1976, str

12 zagotovil povečanje lastnega premoženja s prepovedjo izdelave oporočnih listin tej»vrsti«ljudi, ki se je na angleških tleh obdržala vse do 1835 leta. Nezakonski otroci so bili izločeni iz družbenega življenja, povod za tako zapostavljanje pa je bila ravno cerkev, ki jih je izključila iz duhovniške službe. V prenekaterih avstrijskih deželah je še leta 1717 obstajala prepoved naseljevanja takih otrok v občinah Položaj nezakonskih otrok po letu 1780 Država je v osemdesetih letih 18. stoletja pomagala tej skupini otrok s tem, da jim je priskrbela dojilje v prvih mesecih življenja, ki pa so kasneje postale njihove rejnice, ko se v tem obdobju razvije sistem rejništva. Na pravni položaj otrok so vplivali sprva Jožefinski občni državljanski zakonik iz leta 1786 z uradnim nazivom Allgemeines Gesetz über Vebrechen und deren Bestrafung, sledil mu je Občni državljanski zakonik leta Svoj pečat je pustil tudi Kazenski red iz leta 1803, to je Zakonik o hudodelstvih in težkih policijskih prestopkih, katerega uradni naziv je Gesetzbuch über Verbrechen und schwere Polizeiübertretungen. Ob koncu 18. stoletja predstavlja vodilno vlogo Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ) iz 1811 leta, saj normira področje otroštva. Bil je vodilen akt, zato je vsa druga zakonodaja, kot so patenti in okrožnice izhajala iz njega. Zeiller 5 v enem izmed svojih prvih komentarjev ODZ-ja razlaga, da so starši dolžni poskrbeti za pravilno vzgojo otrok, da ne bi zapadli v slabe navade in tako postali breme države. Poseben pravni položaj je imela mati nezakonskega otroka na polju starševske odgovornosti. Prej izdani Jožefinski občni državljanski zakonik je določal, da je mati v primeru zmožnosti dolžna poskrbeti za svojega otroka, medtem, ko je ODZ iz 1811 vključil v vzgojo in skrb otroka očeta, vendar je bilo to mogoče le, če je očetovstvo priznal. 6 Če je oče priznal nezakonskega otroka je bila naloga sodišča da ugotovi oz. določi višino dajatev, ki jih je po zakonu dolžan prispevati. Kadar pa oče prostovoljno 4 Prim. Anton Kržišnik, 1976, str Franz von Zeiller je bil humanist in zagovornik naravnega prava. Najbolj odmevna določba, ki jo je vnesel v civilni zakonik je:»vsak človek ima prirojene, že po razumu vidne pravice, in ga je šteti za osebo. Robstvo ali nevoljništvo in izvrševanje nanje se nanašajoče oblasti ni dopuščeno v teh deželah.«6 Prim. Dragica Čeč, 2012, str

13 izpolnjuje svoje obveznosti ali kadar zaradi gmotnih razmer tega ne zmore se sodišče ne vpleta v odmero višine denarne oskrbe otroka. 7 Odnose med starši in otroci je urejalo tudi kazensko pravo od leta 1787 naprej, takrat le v enem členu. Preganjali so se storilci, ki so zagrešili delikt detomora in namernega zapuščanja otrok. 8 Po tem zakoniku, ki je odpravil smrtno kazen, prisotno še v prej izdanem Constitutio Chriminalis Theresiana iz leta 1769, je detomorilko čakalo 30 let zapora. 9 Kasneje izdani Kazenski red iz 1803 je problematiko zlorab nad otroci podrobneje opredelil in začrtal smernice zaščite otrok. Temeljna razlika med kazenskim redom iz 1787 in kazenskim redom iz 1803 je doba prestajanja kazni. Mati nezakonskega otroka je kaznovana mileje kot zakonska mati, saj naj bi grešila v stanju večje stiske in strahu pred obsojajočo okolico. Kazenski red iz 1803 preganja vsako prekomerno kaznovanje otrok, katerega posledice so telesne poškodbe ali ogrožanje njegove eksistence. V primeru slednjih kršitev ima država zakonsko pravico odvzeti otroka biološkim staršem in jim naložiti plačilo za njegovo namestitev pri rejnikih. V zakoniku so zapisane tudi moralne dolžnosti staršev, rejnikov in skrbnikov otrok. Rejnike definira kot tiste, ki jim je skrb za otroke naložena, medtem ko starševska skrb temelji na naravnem pravu. Določene norme kazenskega zakonika iz leta 1803 so bile uporabljene redkeje, kajti njihova interpretacija je bila možna le ob naznanitvi kaznivih dejanj in prekrškov, kar je bilo bolj pogosto, kadar so se zgodili v velikih mestih kot je bila Ljubljana, ki je imela od konca 18. stoletja dobro razvit sistem nadzora. V manjših krajih storjena dejanja pregona so bila le redko ovadena, le v najhujših primerih deliktov so postala javna. V Občnem državljanskem zakoniku stoječa načela so bila izhodišče za obravnavanje odnosa do revnih otrok ter komu je naložena skrb za njihov obstoj in varstvo. V javno oskrbo so zapadli otroci šele po izčrpanju možnosti preživljanja le tega s strani vseh sorodnikov njegovih staršev Prim. Božidar Bežek in Fran Regally, 2012, str Prim. Dragica Čeč, 2012, str Prim. Dragica Čeč, 2007, str Prim. Dragica Čeč, 2012, str

14 1.2. Občni državljanski zakonik Avstrijski civilni zakonik Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch (ABGB), ki se v našem jeziku imenuje Občni državljanski zakonik (ODZ) predstavlja največji spomenik pravne kulture in ureja civilnopravna razmerja. 1. junija 1811 je bil sprejet s cesarskim patentom, v veljavo pa je stopil 1. januarja 1812 ter zaobjel večji del avstrijskih dednih dežel. Do njegovega sprejetja in uveljavitve je preteklo veliko časa. Že v drugi polovici 18. stoletja so se začele razprave o njegovem nastanku. ODZ je vplival na razvoj slovenskega civilnega prava, zato še vedno predstavlja njegov vir. Z vstopom v veljavo leta 1812 ni začel veljati za celotno območje Slovenije, saj je velik del slovenskega ozemlja takrat spadal pod francosko oblast, kjer je veljalo francosko pravo. Na obravnavanem področju dežele Kranjske je ODZ začel veljati šele 1. maja 1815, po porazu Napoleona in koncu Ilirskih provinc, kakor se je predhodno imenovalo to območje. V Ogrskem delu, kamor je spadalo Prekmurje je začel veljati šele leta 1853, ko so ga 1861 leta umaknili. To pa se je spremenilo leta 1919, ko je veljava zakonika ponovno zaživela. Na Goriškem in v Istri beležimo 1. oktober 1815 kot datum nastopa ODZ-ja. Svojo veljavo je ODZ obdržal tudi po 1. svetovni vojni. V kasnejši Kraljevini Jugoslaviji so si prizadevali za novo jugoslovansko civilno kodifikacijo temelječo na ODZ- ju. Ker ta predviden zakonik nikoli ni stopil v veljavo se je ODZ ohranil vse do konca 2. svetovne vojne, ko je bil dokončno razveljavljen. Kljub njegovi formalni razveljavitvi je ostal vsebinsko gledano veljavni neformalni pravni vir. 11 ODZ iz leta 1811 obsega 3 dele: - prvi del nosi naslov Osebno pravo in normira področje otroštva, - v drugem delu govori o stvarnem pravu, - tretji del je namenjen skupnim določbah stvarnih in osebnih pravic. 12 Za ODZ so pomembne predvsem tri delne novele, ki so pripomogle k njegovi jasnejši in polnejši vsebini. Prvič je bil noveliran 1914 leta, drugi dve sta sledili tekom naslednjih dveh let. Spremenjena in dopolnjena so bila vsa področja civilnega prava. 11 Prim. Miha Juhart, 2012, str Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 štev. 946 zb. p. z. v besedilu treh delnih novel, prevedla Božidar Bežek in Fran Regally, Ponatis, GV Založba, Ljubljana,

15 Leta 1848 se je pričel prevod ODZ-ja v slovenski jezik. Prvi je izšel na Dunaju leta 1853 in predstavlja prvo celotno pravno besedilo civilnega področja v našem jeziku. Prav zaradi tega ga označujemo za začetek slovenske pravne terminologije NASTANEK NAJDENIŠNIC Jožefinska doba je posvečala večjo pozornost socialnemu varstvu in tako vpeljala moderno organizacijo najdenišnic. 14 To so bile ustanove oz. zavodi, v katerih so urejeno skrbeli za najdenčke in osirotele otroke. Samostojno so začele delovati šele proti koncu 18. stoletja, pred tem pa so za otroke skrbeli v špitalih 15, ki sodijo med najstarejše dobrodelne ustanove ali so zanje prevzeli skrb rejniki. 16 Ustanovljene so bile z namenom sprejemanja zapuščenih in najdenih otrok. Služile so kot vmesne postojanke pred izročitvijo v plačano podeželsko rejo. 17 Tiste, ki so sprejemale novorojence in otroke do šestih let so se imenovale brefotrofije. 18 Usoda najdenčkov je bila vse prej kot lepa. Leta 1548 je bil ljubljanski mestni svet obveščen o tem, da so bili otroci najdeni v vodi oz. so preprosto izginjali. Taka»dejanja«so opravljale babice, zato so v ta namen imenovali ljudi, da bi poskušali preprečiti ta nemoralna dejanja. Okrožnica gubernija za Notranjo Avstrijo iz leta 1787 je poudarila, da se zelo pogosto dogaja, da nastavljajo zakonske otroke kot najdenčke in si na ta način izbojujejo državno podporo za svoje otroke. Vsebovala je grožnjo s kaznijo za vse, ki se poslužujejo takih zvijač in morebitne pomagače ali zgolj vedenje o takem dejanju Nastanek ljubljanske najdenišnice Mesto Ljubljana je dobilo prvo najdenišnico, katera je bila sprva povezana s porodnišnico leta 1788 v času Jožefinske dobe. Ustanovljena je bila z dekretom 21. marca 1787 v nekoč imenovani Špitalski, danes Stritarjevi ulici. Delovala je med leti in je bila 13 Prim. Miha Juhart, 2012, str. 7, Prim. Boris Golec, 1989, str V današnjem slovenskem jeziku je ta izraz skorajda iztrebljen. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je označen kot bolnica ali sirotišnica, ubožnica. V slovenski jezik je bila beseda špital prevzeta iz evropskih jezikov, nemškega Hospital, angleškega hospital oz. latinskega hospitâle. Izraz je bil v rabi od 16. do 19. stoletja. 16 Prim. Sonja Anžič, 2002, str Prim. Boris Golec, 1989, str Prim. Zdenka Bonin, 2012, str Prim. Sonja Anžič, 2002, str

16 edina najdenišnica v takratni deželi Kranjski. Pred tem so za najdenčke poskrbeli v meščanskem špitalu. Namenjena je bila sprejemanju najdenčkov in njihovemu nadaljnjemu oddajanju v plačano podeželsko rejo. Najdenišnici so odstopili prostor v nekdanjem meščanskem špitalu in je lahko sprejela 4 porodnice. Sprva so v njej delovale babica in strežnica ter dva zdravnika. V porodnišnico so hodile rojevat samo ženske, ki otroka niso nameravale obdržati. Matere takih otrok so bile povečini dekle, služkinje, zapornice iz ljubljanskega gradu, ki so bile prisiljene izbrati med službo in otrokom. 20 Najdenišnica ni imela lastnih prostorov in svojega osebja, na čelu nje je bil le t.i. sirotinski oče. Njeni varovanci so bili oddani v podeželsko rejo, rejnikom pa se je iz kranjskega deželnega ali ljubljanskega najdenišničnega sklada namenjal denar za njihovo oskrbo. Višina oskrbnine se je gibala v skladu z deželnim proračunom. Za prvo leto reje jim je pripadalo 24 goldinarjev (v nadaljevanju gld). Poleg rejnine je bila rejnikom dana povijalna mizica, plenice in povoji. Po koncu enega leta so prejeli še dodatne 4 gld ter povratek vseh stroškov zdravil. V nadaljnjih devetih letih se je plačilo znižalo na 15 gld letno. 21 Najdenišnico so skupaj s porodnišnico leta 1811 priključili civilni bolnici leta so iz glavnega ubožnega sklada izločili premoženje ustanove za sirotišnico in premoženje najdenišnice. Po podatkih je bilo od 1820 do 1834 oddanih v najdenišnico otrok. Od tega jih je bilo okrog 90 odstotkov naravnost iz porodnišnice, medtem ko je bilo pravih najdenčkov malo več kot 2 odstotka Pojem najdenčka Takratni izraz najdenček ni bil enak današnjemu pojmu. To so bili večidel nezakonski otroci, ki jih matere zaradi razlogov kot so prešuštvo, posilstvo, incest ali hude revščine, bolezni, celo prevelikega števila otrok v družini niso mogle obdržati. 23 Najdenčkov v pravem pomenu besede je bilo le majhno število. Najdenčki so bili otroci, ki so jih matere pustile na javnih mestih (pred vrati samostanov, cerkva, gostiln, na hišnih pragih bogatih družin), da bi bili najhitreje najdeni, saj so novorojenčki le tako imeli možnost preživetja. 24 Navadno so matere pustile pri otroku razpoznaven znak, v primeru, da bi se 20 Prim. Sonja Anžič, 2002, str. 61 in Boris Golec, 1989, str Prim. Fran Viljem Lipič, 2003, str Prim. Sonja Anžič, 2002, str Prim. Sonja Anžič, 2002, str. 61 in Zdenka Bonin, 2012, str Prim. Zdenka Bonin, 2012, str

17 kasneje vrnile ponj. Ohranjeni zapisi, ki pričajo o najdencih s konca 18. in začetka 19. stoletja, kažejo na to, da predstavlja delež teh otrok najmanj med temi, ki so bili oddani v najdenišnico. 25 Tu gre predvsem za uradni naziv v času obstoja najdenišnice, ki se je uporabljal kot skupen términ za vse otroke, ki so bili sprejeti vanjo, bodisi da so bili zares najdeni ali so bili rojeni v porodnišnici in oddani v ustanovo. 26 Do 1. novembra 1867 je v tržaški najdenišnici obstajala t. i. zibelka (tudi ruota), ki je bila namenjena oskrbi najdenčkov v pravem pomenu besede. Ob prenehanju delovanja zibelke je deželni zbor vojvodine kranjske naslovil na babice razglas, da morajo v skladu s svojo zaprisego preprečiti vsako morebitno izpostavljanje novorojenih otrok oz. naznaniti vsak sum takega dejanja. Izpostavitev otroka se je po kazenskem zakonu kaznovalo kot hudodelstvo. 27 Ta delikt je obravnaval zapuščanje otrok v prvi fazi obstoja, ko so bili še nezmožni samostojnega preživetja, mednje so spadali novorojenčki in malčki. 28 Izmed 36 pravih najdenčkov iz obdobja 1820 do 1834 jih je polovica bila iz Ljubljane, polovica jih je prišla iz podeželja. Medtem, ko so se mestni otroci znašli v najdenišnici načeloma v prvih dnevih po rojstvu, so podeželski potrebovali kar nekaj tednov ali celo mesecev, da so bili sprejeti v najdenišnico. Vsi ti otroci so bili krščeni v župnijah, kjer so jih našli ali so jih krstili v najdenišnici. Krstna imena otrok so se ravnala po imenih svetnikov, ki so godovali na dan krsta, tako da ni zaslediti nenavadnih ali zaničljivih imen, kar se je sicer dogajalo. Priimki teh pravih najdencev so največkrat sledili kraju njihove najdbe. Tisti, ki so bili položeni ob vhodna vrata samostanov, cerkva ali najdenišnice so največkrat dobili priimek Portner. priimek Bukovic izvira iz Bukovice pri Ilirski Bistrici, Altenmarktler po ljubljanskem Starem trgu, Drešar je priimek po skednju, Heu po senu. Zanimiva priimka sta Fenster (okno) in Dragmansfund (Fund- najdba). Nekateri so dobili priimke, ki so v bistvu osebna imena kot so Marcelius, Dionizija, Mihael, Ambrož, Jakob ali Martin. Precej pogosta sta bila tudi Zavržen in Podvržen. Po teh neobičajnih priimkih je bilo mogoče ugotoviti, kateri izmed njih so pravi najdenčki. Eden izmed mnogih je bil tudi Filip Altenmarktler, ki je bil najden 25. maja 1834 v lopi pri hiši na ljubljanskem Starem trgu. Njegov najditelj ga je poimenoval po 25 Prim. Dragica Čeč, 2013, str Prim. Boris Golec, 1989, str Prim. Sonja Anžič, 2002, str Prim. Dragica Čeč, 2012, str

18 svetniku Sv. Filipa, ki je godoval na dan njegovega krsta, priimek mu je prisodil po kraju najdišča. Tri dni kasneje je bil sprejet v ljubljansko najdenišnico in še isti dan končal pot pri rejnikih, kjer je naslednjega leta 9. avgusta 1835 umrl, star komaj 14 mesecev Podrobneje o imenih najdencev oz. rejencev Najdenček, ki je bil rojen v porodnišnici in oddan v najdenišnico je obdržal pri krstu dobljen materin priimek. Otroci iz sosednje najdenišnice so imeli predvsem italijanske priimke, otroci iz ljubljanske pa slovenske. Med Tržačani je z leti opaziti vse več slovenskih priimkov. Tržaški najdenci so imeli tudi nemške, poljske, hrvaške, furlanske priimke, prav tako med ljubljanskimi sirotami zasledimo nemške, hrvaške predvsem pa mnogo italijanskih priimkov kakor so Tori, Calcina, Albioni, Entor. Spočetka so se imena beležila v izvirniku, sčasoma pa so jih ponemčili. Konec 19. stoletja so jih zapisovali vse bolj slovenski izgovorjavi podobno. V matičnih knjigah se pridevka Triester Findling in tržaški najdenček nadomestita z ljudskim poimenovanjem»tržašk«oz.»tržaška«, tako so imenovali tudi že odrasle najdence. Najdenčke so poznali le po imenih in kot v odgovor, zakaj ima nekdo nenavaden priimek dodali le:»ker je tršk.« Postopek za oddajo otroka Bil je precej preprost. Oddajanje otrok se je vršilo tako, da so jih matere dale v najdenišnico ter od njene uprave dobile potrdilo, s katerim so kasneje po plačilu predpisane takse lahko dobile otroka nazaj iz reje v lastno oskrbo. Najdenčki so bili le dani v rejo, zato so jih njihovi starši lahko kadarkoli zahtevali nazaj, vendar so bili taki primeri redkost. Med leti 1831 in 1860 je bilo vzetih iz reje le 10 odstotkov otrok. Če matere niso uspele plačati predpisane takse, ki je desetletja znašala 24 gld, pri čemer so nekatere izročile tudi 50 ali celo več kot 100 gld, je najdenišnica izterjala oskrbnino za otroka od občine, kjer je mati prebivala, nato pa je na podlagi rejniške pogodbe otroka izročila rejnikom, pogosto še isti ali naslednji dan. Ti so se sami odločali o spolu rejenca. Preden so ga prevzeli so izvedeli le njegovo ime, priimek matere, če je bil seveda znan, ter datum rojstva in krsta. Pred prevzemom otroka so morali izkazati moralno spričevalo ter potrdilo, da imajo v lasti zadostno količino zemlje, da bodo lahko nahranili otroka. Na ta način so si podeželski ljudje zagotovili dodaten vir dohodka. 29 Prim. Boris Golec, 1989, str. 192, Prim. Boris Golec, 1989, str

19 Župnijski uradi so posredovali oskrbnino za otroka rejnikom in tudi hranili njihove rejniške pogodbe ter sodelovali pri vrnitvi otroka njegovim sorodnikom ali pri njegovi premestitvi drugim rejnikom. Velikokrat je morala najdenišnica otroku zaradi smrti rejnikov poiskati dom v drugi rejniški družini. Ko je rejenec dopolnil osmo leto je bil zaupan v brezplačno oskrbo njegovih dosedanjih rejnikov in obveznosti najdenišnice do njih so prenehale. Najdenčki so se večinoma selili kot posli od gospodarja do gospodarja, med njimi pa zasledimo tudi okrutneže, ki so z njimi grdo ravnali. 31 Eden izmed mnogih primerov neprimernega ravnanja z najdenko je sledeč:»leta 1861 se je na policijsko direkcijo v Ljubljani obrnila žena krojača iz Šempetrskega predmestja Ana Možina in naznanila, da krojaški mojster Franc Batzl, stanujoč Reber 51, z njegovo petletno rejenko Frančiško Ude neprenehoma grdo ravna. Frančiška Ude je bila nezakonska hči njegove svakinje (ženine sestre) Terezije Ude in jo je leto prej vzel iz najdenišnice v brezplačno oskrbo. Pritožbo je mestni magistrat upošteval in jo dodelil drugemu rejniku.«32 Število ljubljanskih najdenčkov, ki so v sto let trajajočem obdobju bivali na podeželju v reji znaša vsaj , občutno več jih je bilo iz tržaške najdenišnice. Zbrani podatki od leta 1820 do 1834 prikazujejo, da je v teh 14 letih umrlo samo na Kranjskem rejencev, od katerih je bilo 23,13 odstotkov Ljubljančanov in kar 76,87 odstotkov Tržačanov. Nadzor nad izvajanjem rejništva so poverili župnikom in okrajni gosposki, prav tako naj bi sirotinski oče dvakrat letno izvedel pregled nad delom rejnikov Vrnitve najdenčkov njihovim materam Kot je že omenjeno pri postopku za oddajo otroka v najdenišnico, so se lahko rejenci zopet znašli pri svojih pravih starših. Zakaj naslov sestavka vrnitev materam? To je predvsem zato, ker so otroke oddajale v najdenišnico ženske, ki so se morale znajti same brez pomoči očeta otroka, ki se je skril pred javnostjo. So pa se rejenci vračali tudi k 31 Prim. Sonja Anžič, 2002, str Sonja Anžič, Skrb za uboge v deželi Kranjski: socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja do leta 1918, Zgodovinski arhiv, Ljubljana 2002, str Prim. Sonja Anžič, 2002, str in Boris Golec, 1989, str

20 svojim poročenim staršem, kjer se je mati poročila z otrokovim očetom ali pa je predhodno šlo za zlorabo najdeniškega oz. rejniškega sistema. Boris Golec je v svojem članku Tržaški in ljubljanski najdenčki v Kumljanskih hribih zbral podatke o vrnitvah šentjurskih rejencev, zato bom iz slednjega tudi izhajala. Šele po letu 1833 so začeli pisati zapisnike duš, zato nam ni znano število vrnitev otrok pred tem letom. V nadaljnjih štiridesetih letih je razvidnih 34 vrnitev rejencev vključno z nekaj poročili o njihovih vrnitvah. Glede na to, da je bilo na obravnavanem področju okoli 400 rejencev, ta številka ne predstavlja niti desetine le teh. Najdenčki so se lahko vrnili k svojim materam oz. svojcem še v času rejništva ali pa že kot odrasli. Najmlajša rejenka je bila stara le mesec dni, ko jo je mati vzela nazaj. Pred dopolnjenim osmih letom starosti, ko se je doba rejništva končala je bilo vrnjenih sorodnikom šestnajst otrok, ostalih 18 je bilo ob vrnitvi že starejših od 8 let. Za sedem izmed vseh 34 vrnjenih najdenčkov je znano, da sta jih vzela oba starša, samo k materam se jih je vrnilo štirinajst, za preostalih trinajst so zapisane le zaznambe kot so:»nach Hause«(domov),»zurück«(nazaj) ali pa je zabeležen kraj njihove vrnitve. Od vseh 34 vrnjenih najdenčkov se jih je kasneje osem vrnilo k svojim prejšnjim rejnikom, trije so bili še mlajši od 8 let, ostali so bili že starejši in so se večidel vrnili, ker se niso mogli navaditi novih ljudi in krajev Pritok najdenčkov Izhajajoč iz istega področja Št. Jurij pod Kumom so nam ostali ohranjeni zapisi pritoka najdenčkov iz obdobja 1831 do Prvo desetletje je beležen njihov množičen pritok, v katerem so se Kumljanci pogosteje odločali za najdenčke moškega spola. Naslednje desetletje je nastopil zastoj, drugi val priseljevanja zasledimo ponovno od 1851 leta naprej. O spolu rejenca so se odločali na podlagi potreb gospodinjstva. Veliko večje razhajanje kot med spoloma je razmerje med tržaškimi in ljubljanskimi najdenčki, kjer so domači v manjšini. Vzroki za večje število Tržačanov je že v tem, da je tržaška najdenišnica veliko večja od ljubljanske pa tudi navada Kumljancev, ki so hodili v Trst prodajati maslo. Kljub temu pa imamo obdobje tridesetih let 19. stoletja, ko je število ljubljanskih najdenčkov naraslo, kar prikazuje le trenutno stanje. Porast domačih rejencev 34 Prim. Boris Golec, 1989, str

21 je najti predvsem v regestih dveh gubernijskih odlokov, ki sta bila zapisana po tamkajšnjem župniku v Protokolu o najdenčkih, katerega vsebina je sledeča: 35»Da bi preprečili širjenje venerične bolezni po tržaških najdenčkih med kmečkim prebivalstvom, je bilo dne 16. junija 1825 v soglasju z visokim c. kr. Gubernijem v Trstu med drugim ukazano, da morajo poslej rednice same priti v Trst po najdenčka in da otroci v nobenem primeru ne bodo več zaupani t. im. prenašalkam najdenčkov (Findelträgerinnen).«36 Posledica tega regesta je bila visoka stopnja neoddanih najdenčkov, prav zaradi tega je bila 6. marca 1835 tudi ukinjena. Po preklicu odloka so ponovno lahko prenašalke najdenčkov dvignile otroka v ustanovi, vendar so to pot morale imeti potrdilo o moralnosti in zanesljivosti prav tako kot njihove kasnejše rejnice Stroški za najdenčke Najdenišnice so bile na podlagi zakonov z dne 17. februarja 1864 in 29. februarja 1868 prenesene v deželno pristojnost. S tema zakonoma so določili, da se stroški za porodnice, ki rodijo v porodnišnici in najdenčke, ki se oddajo v najdenišnico zajemajo iz deželnega sklada. Iz tega sklada so se prav tako črpali stroški za oskrbo žensk in najdenčkov iz dežele Kranjske, ki so rodile v porodnišnicah drugih dežel. Okrožnica z dne 9. marca 1869 priča o tem, kakšni so bili stroški za oskrbo porodnic in najdenčkov v deželi Kranjski v drugi polovici 19. stoletja. Po podatkih iz te okrožnice je bilo za porodnice, oskrbovane v drugih deželah porabljenih gld. 38 Stroški za domače najdenčke, ki jih je bilo 1032 so znašali gld, za kranjske najdenčke v oskrbi drugih dežel, ki so jih beležili 796 od tega kar 782 v Trstu po podatkih iz leta 1868 pa kar gld. Od tega jih je bilo še 8 v Gradcu, 5 na Dunaju, en najdenček pa je bil oskrbovan v Pragi. Tako je znašal letni izračun stroškov za najdence skupaj gld. 39 Zaradi previsokih stroškov je deželni zbor prosil deželno vlado za spremembo zgoraj omenjenih zakonov, glede plačevanja stroškov, vendar ni bilo uspeha, zato so zaprosili kranjske župane, da naj storijo kar je v njihovi moči, da bi se preprečila oz. zmanjšala ta 35 Prim. Boris Golec, 1989, str Boris Golec, Tržaški in ljubljanski najdenčki v Kumljanskih hribih. Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, letnik 37, št. 3, 1989, str Prim. Boris Golec, 1989, str Prim. Sonja Anžič, 2002, str Prim. Janez Cvirn, 2012, str

22 ročnost, da se toliko kranjskih nosečih žensk podaja v tržaško porodnišnico, kjer v tamkajšnji najdenišnici puščajo svoje otroke, namesto, da bi se namenile v ljubljansko, kjer so stroški znatno nižji. Javnost je bila obveščena o višini porabe sredstev za najdenišnico v Novicah. Iz teh je izhajal leta 1871 podatek o najdenčkih v spodnji Avstriji, za katere je bilo letno porabljenih gld. Tako visoki stroški so vsekakor presegali zbrana sredstva v najdenišničnem skladu. V Novicah je v imenu vodstva najdenišničnega sklada izšla prošnja posameznikom, naj pomagajo s svojim denarjem tem otrokom in zapisali, da so ti otroci nedolžni greha svojih staršev in hkrati breme deželi, tega pa da je kriv nekdanji cesar Jožef, ki je z napravo, imenovano ruota, kamor so odlagali otroke dopustil, da so se znašli na njej tudi otroci bogatih očetov, za katere pa mora sedaj plačevati država. Tržaška najdenišnica je poslala kranjskemu deželnemu zboru zagotovilo, da nadalje več ne sprejmejo nobene porodnice iz dežele Kranjske, brez odobritve župana občine. Okrožnica je navajala, da je na Kranjskem grda navada, da se večina nosečnic nameni rojevati v javne porodnišnice, da naj namesto tega raje rojevajo doma, pri kakšni domači babici in same prevzamejo skrb za svojega otroka, kakor je to navada v drugih deželah, kot sta Koroška, Štajerska. Med drugim navaja, da je to najkoristneje za otroka, v skladu s krščansko vero in materino ljubeznijo, poleg tega pa se dežela razbremeni stroškov reje. V okrožnici je bilo zapovedano, da je po državljanski občni postavi oče tisti, ki je dolžan plačati stroške porodnišnici in nadaljnje stroške za poplačilo rejnikom. Duhovnikom je deželni zbor naložil, da naj moralno podučijo ljudi, da bi se zmanjšalo rojstvo nezakonskih otrok Vrtljiva naprava Začetek življenjske poti pravega najdenčka se je lahko začel tudi v»rolmašini«. O tem ali je bila ta naprava tudi v ljubljanski najdenišnici ni podatkov. Die Rollmaschine, ruota ali tudi torno, izraz, ki se je uporabljal na italijanskem jezičnem področju, je bilo vrtljivo odložišče, na katerega je mati položila nezaželenega otroka. Tako ji je bila zagotovljena popolna anonimnost. Ta naprava je stala ob vhodu v najdenišnico z zvoncem, ki je naznanil prihod novega najdenčka. Kadar ni imel pri sebi listka z imenom so mu ga nadeli v najdenišnici, kjer sta bila ime in priimek vedno italijanskega izvora in se začenjala z isto črko, kot npr. Albino Albanini. O sprejemu najdencev so vodili sprejemni vpisnik, v 22

23 katerem je pri pravih najdencih zabeležen datum izpostave, medtem ko pri ostalih rojenih v tamkajšnji porodnišnici datum rojstva. Tako je bilo moč opaziti razliko med»pravimi«najdenci in najdenci. 40 Prav tako sta bila v rabi izraza rioda (kolo) in predvsem scafetta (koritce). T.i. koritca ni bilo možno vrteti, ampak je bila vdolbina v zidu. Ti otroci so bili mestoma deležni posebnega položaja. V Neaplju so jih imenovali Marijini otroci in jim je bila zagotovljena posebna skrb. Zakon je 19. januarja 1811 predpisoval, da mora imeti tako»sprejemno«napravo vsaka najdenišnica. Veljal je le na delu Apeninskega polotoka, ki je bil pod francosko oblastjo. Ta izum vrtljive naprave se je najbrž razvil v Italiji, morda že celo v času rimskega cesarstva v najdenišnici Svetega Duha, kar pa z gotovostjo ne moremo trditi. V drugi polovici 19. stoletja so se začele razprave o ukinjanju»vrtljivih«naprav, zlasti zaradi ekonomskih razlogov ter z razlogi, ki so nakazovali na zlorabo odložišč. Eden izmed najglasnejših razlogov je bil ta, da naj bi na ta način zagotovljena anonimnost bila povod za vse večje zapuščanje otrok. Ukinjanje se je pričelo v šestdesetih letih 19. stoletja, sprva je bila ukinjena v tržaški najdenišnici s sklepom o ukinitvi, ki ga je izdal deželni odbor 1865 leta, kasneje 1923 leta pa na celotnem območju Apeninskega polotoka. Tudi na vzhodni obali Jadranskega morja, v Dalmaciji so obstajale najdenišnice s tako imenovanimi obrtaljkami, kot jih v svoji knjigi imenuje Bertoša. 41 Bertoša in Anžič v svojih delih navajata različni letnici ukinitve vrtljive naprave. Bertoša piše, da je doživela konec v začetku leta 1869, medtem ko drug avtor beleži letnico Reforma najdeniškega sistema Začetku reforme botruje spor med Trstom in Ljubljano, ko je tržaška najdenišnica dosegla upravičenost povrnitve stroškov za porodnice in najdenčke iz sosednjih dežel. Na deželo Kranjsko je 1860 leta naslovila zahtevo za povračilo vseh stroškov od leta 1853 naprej, kar je znašalo gld. Janez Bleiweis se je kot vodja pogajanj zoperstavil tem po njegovem mnenju nezakonitim in neupravičenim zahtevam, saj so med drugim zahtevali povrnitev stroškov tudi za najdence, ki so bili odloženi v vrtljive naprave, v katere so po njegovih besedah polagale zakonske in nezakonske otroke tržaške babe. 40 Prim. Gorazd Stariha, 2010, str Prim. Mislava Bertoša, 2005, str ,

24 Bleiweis je podal odločitev, da bo Kranjska plačevala le bodoče stroške za svoje porodničarke in najdence, nikakor pa ne za otroke položene v vrtljivo napravo. Upravi tržaške najdenišnice je pripisal krivdo, da oskrbuje veliko število njihovih žensk in otrok, predvsem zato, ker sprejema porodničarke v oskrbo že v sedmem mesecu, po vrhu pa so še za dojenje nagrajene s tremi goldinarji mesečno. Tako se je Janez Bleiweis zavzemal za takojšnjo preureditev najdeniškega sistema, ki vodi vse do ukinitve najdenišnice. Leta 1863 so na seji kranjskega deželnega odbora sprejeli odločitev, da Kranjska ne bo plačala stroškov ne za nazaj in ne za v bodoče, dokler ne pride do korenite spremembe celotnega sistema najdeništva. Kranjska je bila primorana na podlagi državnega zakona iz leta 1865, ki je urejal plačevanje stroškov za porodnice v skladu z načelom deželne pristojnosti, plačevati stroške njenih najdencev in njihovih mater. Prav zaradi teh skrajno previsokih stroškov so že naslednjega leta 1866 ponovno odprli razpravo o reformi porodnišnice in postopni ukinitvi najdenišnice v Ljubljani. Poleg finančnih razlogov, ki so silili k reformi je odločitev padla tudi zaradi prevelikega števila zagrešenih detomorov, katerih pa je bilo po podatkih protestantskih dežel, kjer tega sistema niso poznali občutno manj. Enaka zgodba je bila na Koroškem, kjer najdenišnice prav tako nimajo in je izpostavljanja otrok manj. Menili so, da je možnost popolne anonimnosti zgolj klic za oddajo otrok v ustanovo. Med drugim naj bi bil 167 občnega državljanskega zakonika iz 1811, po katerem je bil oče zavezan poskrbeti za svojega nezakonskega otroka, z obstoječim sistemom kršen. Sledili so postopni ukinitvi najdenišnice, tako, da so najprej skušali odpraviti načelo anonimnosti, spremeniti pogoje sprejema najdenčkov ter na podlagi 167 ugotavljati identiteto njihovih očetov. Poročilo Bleiweisa na seji kranjskega deželnega zbora 9. septembra 1868 je temeljilo na enakih argumentih ukinitve najdenišnice kot poročilo iz leta Deželni odbor je menil, da najdeniški sistem najdencem odvzame starše kot tudi državljansko pravico dedovanja, ki jim po Občnem državljanskem zakoniku pripada. 42 ODZ v poglavju o pravicah med roditelji in otroki temu namenja 166, ki se glasi takole: 42 Prim. Janez Cvirn, 2012, str

25 »Pa tudi nezakonski otrok ima pravico zahtevati od svojih roditeljev njih imovini primerno oskrbo, vzgojo in preskrbo, in pravice roditeljev nad otrokom segajo tako daleč, kolikor zahteva namen vzgoje. Sicer pa nezakonski otrok ni pod pravo očetovsko oblastjo svojega zaroditelja, temveč ga zastopa varuh.«43 Hkrati pa so nezakonske matere zaradi stiske v kateri se znajdejo skupaj z novorojenčkom, tega prisiljene oddati v javno oskrbo. Temu je sledila že 9. marca 1869 okrožnica namenjena kranjskim županom Ukinitev ljubljanske najdenišnice Začetek konca delovanja najdenišnice je moč začutiti že v okrožnici iz leta Konec obstoja ljubljanske najdenišnice beležimo v letu 1871 na podlagi slepa, ki je bil sprejet leto poprej, 24. avgusta Deželni odbor je avgusta 1869 dal poizvedbo zgornje avstrijskemu deželnemu odboru o obstoju morebitnih negativnih posledic ob ukinitvi linške najdenišnice (1868). Dobili so pozitiven odgovorov, da negativnih posledic ni zaslediti, da pa ima učilnica (kjer so se učile babice porodničarke) nekaj manj»materiala«zaradi upada prihoda nosečih žensk. Na podlagi tega odgovora je padla dokončna odločitev o ukinitvi najdenišnice in obenem preureditvi porodnišnice. Na čelu Janeza Bleiweisa je sledilo poročilo deželnega odbora dne 6. oktobra 1869, s katerim so poslancem predlagali 1. julij 1871 kot datum ukinitve najdenišnice. V tem poročilu so prav tako predlagali spremembo zakona z dne 29. februarja 1868, po katerem naj nebi bila več država dolžna plačevati stroškov domačih porodnic, ki so rojevale v porodnišnicah drugih dežel, kakor je bilo to zapovedano do sedaj. Porodnišnica ostane, saj nudi nosečim ženskam zavetje in prav tako se ohranja učilnica za babice. Spremeni pa se sistem sprejemanja nosečnic vanjo. Po reformi naj bi bile sprejete že po poteku osmega meseca nosečnosti, kjer pa imajo možnost ostati še štiri tedne po porodu. Prav tako so dobrodošle tiste poročene, vendar revne ženske, katere si tik pred koncem nosečnosti ne morejo same služiti kruha. Za njih naj bi bil sprejem brezplačen. Mora pa prav tako kot do sedaj izkazati svojo moralnost z ubožnim listom in se obvezati, da bo po potrebi dovolila v namene izobraževanja bodočih babic posege pri porodu ter po koncu prav tako 43 Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 štev. 946 zb. p. z. v besedilu treh delnih novel, prevedla Božidar Bežek in Fran Regally, Ponatis, GV Založba, Ljubljana, 2012, str Prim. Janez Cvirn, 2012, str Prim. Sonja Anžič, 2002, str

26 po potrebi ostala kot dojilja (ama) drugim novorojenčkom, saj lastnega ni smela dojiti. 46 V tržaški najdenišnice so za dojenje prejele plačilo, medtem ko v ljubljanski do tega niso bile upravičene. 47 Plačilo takse za nego, ki so jih morale plačati samoplačnice naj ostane isto, prav tako pa se obdržijo že zdajšnja določila o varstvu njihove nosečnosti in skrivnega poroda. 48 Janeza Bleiweisa kot vodjo kampanje za ukinitev najdenišnice in kranjski deželni zbor je skrbelo predvsem to, da je bil denar, ki se je namenjal za najdenišnico vržen vstran, saj je bila stopnja umrljivosti novorojenčkov visoka. Podatki kažejo na to, da je še v zadnjih letih obstoja ljubljanske najdenišnice umrl v zavodu vsak četrti otrok, ostali so na veliko umirali v podeželski reji. Pred dočakanim desetim letom starosti je pomrlo že 48 odstotkov rejencev. 49 Predlagano poročilo deželnega odbora pa je naletelo na pomisleke, zlasti viteza Kalteneggerja, ki je poslance opozoril, da bo z ukinitvijo ljubljanske najdenišnice le naraslo število kranjskih najdencev v tržaški najdenišnici in tako nakopalo deželi še višje stroške, saj ti za najdenca v domači oskrbi znašajo 24 gld, v drugih deželah pa po 44 gld. letno. Zaradi teh pomislekov je predlog o ukinitvi najdenišnice ponovno romal v pregled ustavnemu in finančnemu odseku deželnega zbora. V imenu Društva zdravnikov, ki je nasprotovalo ukinitvi najdenišnice je Moriz Gauster v Laibacher Zeitung objavil članek z naslovom Die Krainische Findelanstalt (Kranjska najdenišnica) v katerem je izrazil obžalovanje ukinitve ustanove in povedal, da bodo s tem obremenjene občine, ki pa ne razpolagajo z zadostnimi sredstvi ter predložil, da je vsekakor bolje zaostriti pogoje sprejema najdencev v najdenišnico kot pa jo ukiniti. Vendar tudi Gausterjev članek ni dosegel svojega namena, vendar ga deležni zbor leta 1869 tudi ni več obravnaval ampak šele naslednjega leta 1870, ko je bil isti predlog ponovno obravnavan. Zoper njega so padli ponovni pomisleki deželnega predsednika, vendar jih je Janez Bleiweis uspešno zatrl. Tako je deželni zbor na seji 24. avgusta 1870 sprejel sledeče odločitve. 46 Prim. Janez Cvirn, 2012, str Prim. Alenka Puhar, 1982, str Prim. Janez Cvirn, 2012, str Prim. Alenka Puhar, 1982, str