Polona Zgaga, prof. Šolsko leto 2015/2016, številka 1 PUŠČICA O KULTURI

Šolsko leto 2015/2016, številka 1 PUŠČICA O KULTURI Kulturno je, da smo prijazni drug do drugega. Kultura je to, da se ne pretepamo, ne govorimo grdih besed in imamo spoštljiv odnos do drugih. Kultura je, če učiteljica kaj reče in jo poslušamo. Lana Rakovič, 1. a To pomeni, da se lepo obnašaš in da pri mizi ne cmokaš. H kulturi sodi tudi, da bereš knjige in greš v gledališče. Ter da si tiho, ko nekdo govori. Lucija Centner Žiger, 1. a Kultura je, da gremo v knjižnico in da vrnemo knjige na isto mesto, kjer smo jih vzeli. Da zapremo vrata za seboj in da se lepo obnašamo. Patrick Skrober, 1. a Prešernov dan je osrednji slovenski kulturni in državni praznik v Republiki Sloveniji, ki ga praznujemo 8. februarja, na obletnico smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Na osrednji državni proslavi podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, ki so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prešernovo nagrado prejmejo ustvarjalci, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico; posameznik jo praviloma lahko prejme le enkrat. Nagrado Prešernovega sklada prejmejo ustvarjalci za pomembne umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih dveh letih pred podelitvijo in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice. Letos je prejel glavno Prešernovo nagrado za življenjsko delo pisatelj in naš someščan, gospod Tone Partljič. Njegova dela že vrsto let uvrščamo na sezname za domače branje, učenci pa jih prav radi prebirajo tudi za bralno značko. Tisti, ki še berejo radi. A teh je vse manj, o čemer smo klepetali tudi z letošnjim nagrajencem, ko nas je pred leti obiskal. Njegov obisk in klepet je bil nagrada za mlade bralce ob zaključku Prežihove bralne značke. To je bilo pred leti, ko o upadu branja za užitek in veselje še nismo tako odprto govorili. Prihaja nova generacija otrok, tehnološko naprednejših, a kar preveč nepotrpežljivih za dolge popisane liste. Če pobrskamo po uradnih statističnih podatkih, ti pravzaprav niso tako slabi (podatki zajemajo vse Slovence in ne le mladine), in zagotavljajo, da bralna kultura pri nas ne upada vse od 70-tih let. A vendar omenjeno dejstvo ni ravno vzpodbudno, saj nas po številu prebranih knjig prekašajo bralci več kot polovice evropskih držav, pa tudi ameriški bralci, če brskamo po svetovnih podatkih. Brati bi torej morali več. Starejši bralci kot vzor in mladi z in za njimi. Branje je lahko velik užitek, ki v mladi družini plete vezi med družinskimi člani, ki sprošča in odpira vrata v različne domišljijske svetove, ki nam predstavlja neznano, bogati, veseli, zabava in pomirja. Ki iz zavozlanega klopčiča obveznosti izbrska nitko spokojnosti in miru, da branje postane meditacija in čas po branju čas za premislek. Polona Zgaga, prof.

PUŠČICA V TEJ ŠTEVILKI Državno tekmovanje v hitrem branju... 3 Božično-novoletni sejem....6 Pasti mladostništva - Sončkov dan......7 Besedo imajo prvošolci.....8 Naravoslovna učilnica na prostem.........9 Astronomska zgodba.....10 V gledališču.......11 Kljub pomislekom mi je uspelo..12 Uspešen mlad športnik.....12 Šola malo drugače....13 Literarno-likovne strani.....15 Zahvala..... 29 Puščica, šolski časopis OŠ Tabor 1 Maribor Šolsko leto 2015/2016 Uredila: Barbara Vindiš, prof. Avtorica slike na naslovnici: Katja Kokol, 2. a

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 3 DRŽAVNO TEKMOVANJE V HITREM BRANJU V soboto, 16. januarja 2016, je na naši šoli potekalo 2. državno tekmovanje v hitrem branju HIBRA. Na državno tekmovanje se je od prijavljenih 211 tekmovalcev, ki so se pomerili na regijskih tekmovanjih, uvrstilo 36 tekmovalcev. Tekmovanje se je začelo s kratkim kulturnim uvodom, kateremu so sledili nagovori podžupana Mestne občine Maribor, gospoda Zdravka Luketiča, ravnateljice naše šole, gospe Jožice Rapac, in soorganizatorice tekmovanja, gospe Vanje Jus. Sledilo je tekmovanje. Tekmovalci so tekmovali v branju treh člankov, ki so bili tematsko zelo različni in so zahtevali visoko stopnjo koncentracije. Vse tri članke so morali prebrati v hitrem tempu in kasneje odgovoriti na zastavljena vprašanja. Raven razumevanja je morala biti vsaj 60 %, sicer se tekmovalčev rezultat ni upošteval. Tekmovalci so tekmovali v dveh kategorijah: OTROCI in JUNIOR. Po tekmovalnem delu je sledila malica in počitek. Tekmovalci pa so seveda nestrpno čakali na rezultate. Ena izmed tekmovalk nam je medtem zaupala svoje občutke. Kakšen se ti je zdel uvodni del? Bilo je super, da nismo takoj, ko smo prišli, začeli tekmovati, saj smo se lahko tudi psihično pripravili na tekmovanje. Všeč pa mi je tudi, da je prišel župan Mestne občine Maribor, saj je s tem izkazal spoštovanje in pa seveda podporo. Kaj meniš o organizaciji tekmovanja? V redu, super je. Kakšne so se ti zdela besedila, ki ste jih morali prebrati? Na začetku je bilo težko, potem pa sem dobila nek ritem in je bilo vedno lažje. Ali te je bilo pred tekmovanjem kaj strah? Ja, seveda me je bilo. Misliš, da boš dosegla dober rezultat? No, ja, bomo videli, kaj bo. Tjaša Penica, OŠ Šmarno pri Slovenj Gradcu

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 4 Tekmovanje je imelo formalni in neformalni, družabni del. V neformalnem delu so potekala družabna tekmovanja v naslednjih disciplinah: - ČRKOVANJE IZ PARKETA - ŽIVE ČRKE - TEKMOVANJE V ČRKOVANJU Rezultati tekmovanja V kategoriji OTROCI je prvo mesto zasedla Maja Špegelj iz Osnovne šole Frana Roša z bralno hitrostjo 395 besed na minuto, drugo mesto je zasedla Lara Kuhar iz Osnovne šole Fokovci, s prebranimi 394 besedami na minuto, tretje mesto pa učenec naše šole, Erazem Cokan Jus, ki je bral s povprečno hitrostjo 390 be- sed na minuto. V kategoriji JUNIOR je prvo mesto dosegla učenka naše šole, Brina Poropat, ki je postavila nov državni rekord, kateri sedaj znaša 1874 prebranih besed na minuto. Odlično! Drugo mesto je zasedel prav tako učenec naše šole, Andrej Banjanin, s prebranimi 1141 besedami na minuto. In ne boste verjeli, tudi tretje mesto je osvojil učenec naše šole, Gašper Dimnik, s 1022 prebranimi besedami na minuto. Najboljši v posameznih kategorijah so prejeli pokale, priznanja, knjižno nagrado in spominsko majico. Ponosni na naše tekmovalce - ''bravo, naši hitri bralci!''

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 5 Poklepetali sva z najhitrejšimi bralci, Brino, Andrejem in Gašperjem. Preberite nekaj utrinkov pogovora. Brina, glede na to, da si v eni minuti prebrala 1874 besed in s tem podrla državni rekord, si verjetno z rezultatom zelo zadovoljna? Ja, zelo sem zadovoljna. Kaj misliš, da je k temu rezultatu pripomoglo? Verjetno to, da v prostem času veliko berem. V letošnjem šolskem letu sem prebrala že približno 20 knjig. Razen tega, da veliko bereš, ali se ukvarjaš še s čim? Ja, treniram atletiko, v kateri uživam. Kaj pa šola? Ali imaš najljubši predmet? Ja, seveda imam. To sta šport in slovenščina. Brina Poropat, 7. b Gašper, kako pa si se ti odrezal na tekmovanju? Mislim, da odlično. Osvojil sem 3. mesto in v minuti prebral 1022 besed. Vse čestitke. Kateri pa je tvoj najljubši predmet? Rad imam tuje jezike, še posebej angleški jezik, ter šport. Ali tudi prosti čas nameniš športu? Ja, že eno leto se ukvarjam z namiznim tenisom, kjer se prav tako udeležujem tekmovanj. Andrej, tako kot Brina si tudi ti dosegel odlične rezultate. Usvojil si 2. mesto, a še vedno ne vemo, koliko besed si prebral. Prebral sem 1141 besed v minuti. Odlično. Zanima naju, v katero srednjo šolo se nameravaš vpisati. Razmišljam o prvi ali drugi gimnaziji, tam bi dopolnjeval svoje znanje in se lažje odločil za poklic. Ko si že omenil poklic. Ali si o tem že kaj razmišljal? Želim poskusiti več poklicev, in si kasneje izbrati tistega, ki me bo najbolj veselil. Pa tvoj najljubši predmet? Najraje imam šport in geografijo. Kaj počneš v prostem času? Ukvarjam se s karatejem in se sproščam ob glasbi, ki jo igram na klarinet. Andrej Banjanin, 7. b Gašper Dimnik, 7. a Novinarki: Katja Horvatič, 7. a in Nikolina Pelemiš, 7. b

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 6 BOŽIČNO-NOVOLETNI SEJEM Z obiskovalci sejma so se pogovarjale mlade novinarke, Zala Šenveter, Zarja Romih Jelenc, Brina Poropat in Nikolina Pelemiš. Zanimalo jih je njihovo mnenje o sejmu ter o ponudbi izdelkov. Vprašale pa so jih tudi, ali bi sami, če bi imeli možnost, na sejmu kaj spremenili. Danes se mi tukaj zdi lepo. Od vsega mi je najbolj všeč srečelov. Tukaj sem z družino. Za zdaj sem kupila samo srečke. Sejem bi lahko popestrili še z glasbo. Jana Radakovič, 7. b Tu je carsko. Všeč so mi stojnice z igračami ter srečolov. Prišel sem z mamo, tatijem in sestro. Kupil sem srečke. Prihodnje leto predlagam več okraskov in glasbe. Jakob Šenveter, 1. b Sejem se mi zdi v redu, saj imajo dobre stvari. Všeč mi je srečelov, zaradi dobrih nagrad. Kupil nisem še nič, saj sem se najprej družil s svojimi bivšimi sošolci. Menim pa, da bi lahko bilo na voljo več srečk. Lan Malek, sedmošolec Vzdušje je ta pravo drugače pa je fajn, da lahko poskusimo delati z denarjem. Kot vsako leto je tudi letos tukaj odlično. Kupili sva piškote, adventni venček in pa langušo. Anteja Garmut in Tijana Krasić, osmošolki Tukaj je res odlično. Prišla sem z družino. Všeč so mi vse stojnice, izstopa pa tista z marmelado. Ogledala sem si stojnice, sedaj pa grem v napad (smeh). Spremenila ne bi ničesar. gospa Nataša Šerbinek Sejem je super, zaradi dobre organizacije. Najbolj všeč so mi venčki, ker so zelo lepo narejeni. Danes sem že kupil dvojne kekse. Lahko bi bilo še več venčkov, saj so se zelo hitro prodali. gospod Dušan Zidarič Moje mnenje o sejmu je zelo dobro. Vsega je veliko, tudi veselja. Meni je najbolj všeč stojnica z okraski in tista s hrano. Kupila sem gibanico in kekse. Za prihodnje nimam nobenega predloga, saj je vsega dovolj. Čestitam vsem učiteljem in učencem, ki so sodelovali, za odlično organizacijo. gospa Vera Kumperščak Letošnja otvoritev se mi je zdela čudovita, otroci so zelo lepo peli in plesali. Sejem je zelo dobra priložnost, da otroci predstavijo svoje izdelke in spoznajo prodajni proces ter delo z ljudmi. Hkrati pa pridobijo tudi nekaj sredstev. Ponudba na sejmu je res pestra. Sama sem kupila adventni venček, knjigo, vazo in nekaj za pod zob. Sejem bom tudi v prihodnje z veseljem obiskala. gospa Ivana Ristić Pelemiš Na sejmu mi je bila všeč pestra ponudba. Najbolj zanimiv del sejma se mi zdi srečelov, saj se vedno dobi kaj zanimivega. Morda bi se želel kdo preizkusiti v ročnih spretnostih, zato predlagam kotiček, kjer bi lahko obiskovalci kaj izdelali. Vse je bilo zanimivo na svoj način. Drugo leto bom z veseljem spet prišel. Art Romih Jelenc, četrtošolec Všeč mi je predvsem zaradi tega, ker so se učenci in učitelji potrudili izdelati čudovite izdelke. V spominu mi najbolj ostaja stojnica z adventnimi venčki. K sejmu ne bi ničesar dodajala, saj je bilo vse»na svojem mestu«. Veselim se že naslednjega božičnonovoletnega sejma. gospa Petra Romih

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 7 PASTI MLADOSTNIŠTVA - SONČKOV DAN Letošnji otroški parlament poteka pod geslom Pasti mladostništva. 20. janjuarja 2016 smo izvedli dan dejavnosti, Sončkov dan. Učenci od 1. do 9. razreda so imeli organizirane aktivnosti, povezane z aktualno temo. Mlajši učenci so se s temo spoznali preko socialnih iger. Medvrstniške odnose so gradili na sodelovanju in skupinskem delu. Starejši učenci so spoznavali pasti interneta, reklam, spletnih klepetalnic, omrežij, drog in alko- hola. Risali so svoje»selfije«in na komičen način prikazovali odnos do teh pasti. Med nas smo povabili tudi različne goste, go. Danijelo Pečanac, go. Tanjo Veber (MKC Mb), društvo Portret ter organizacijo safe.si, kateri se iskreno zahvaljujemo za kvalitetno izvedbo predavanj in delavnic. Na šolskem parlamentu smo izbrali mlade parlamentarke, ki bodo našo šolo zastopale na regijskem otroškem parlamentu, v prihodnjem mesecu. To so: Anja Šegula (9. a), Aleksandra Vujanović (9. b), Kaja Blažka Bozi in Marisa Zorec (6. a). Spoznali smo, da je družba, v kateri živimo, družba tveganja in nenehnih pasti, ki pretijo na nas. Zato je dobro, da se o njih pogovarjamo, da jih poznamo in se zavedamo njihovih prednosti in slabosti. Danijela Todorović, prof., in Polona Dovečar, prof.

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 8 BESEDO IMAJO PRVOŠOLCI V četrtek, 10. decembra, smo se s prvošolci, ki obiskujejo interesno dejavnost Mali pohodniki, podali na nočni pohod S SVETILKAMI PO MARIBORSKIH GRIČIH. Preberite, kaj so nam zaupali o pohodu. Bil sem na pohodu z lučkami. Všeč mi je bilo, ko sem prišel na Piramido in sem lahko pozvonil z zvončkom, ki je v kapelici. Jakob Šenveter, 1. b Všeč mi je bilo, ko smo šli po strmi, vijugasti poti na Piramido. Nad nami so gorele lučke. Ko sem pozvonila z zvončkom, sem si zaželela, da bi imela muco. Neža Žakelj, 1. b Ko sem hodil v temi, po gozdu, mi je bilo najbolj zanimivo. Na glavi sem imel lučko, da sem kaj videl. Bilo je zelo strmo, zato sem hodil previdno. Pot so nam kazale svetleče nalepke ob poti, ki so bile nalepljene na deblih dreves. Zelo zanimive so se mi zdele izkopanine starega gradu na Piramidi. Jan Rudolf, 1. b Vse mi je bilo všeč. Najbolj pa potka, ki je vodila ob ribnikih. V ribnikih so se videle naše lučke. Všeč mi je bil mestni park, kjer me je čakala moja mama. Iris Schaff, 1. b Meni je bilo najbolj všeč, ko sem s Piramide gledala lučke okrašenega mesta. Lia Lončarič Leskovšek, 1. b V ponedeljek, 21. decembra, pa smo se prav tako s prvošolci podali po ulicah okrašenega Maribora. Otroci so se v šolo vrnili polni lepih vtisov. Najbolj so mi bili všeč veliki okraski, ki visijo po ulicah,in drsališče na Grajskem trgu. Lučke se ponoči lepo bleščijo. Nika Gorenjak, 1. b Meni so bile všeč okrašene smrečice v mestu in Božički, ki jih je bilo vse polno. Sedeli so na klopci in na strehi, nekateri so plezali po stenah. Gloria Lana Kous, 1. b Všeč so mi bili veliki okraski na ulicah in stojnice. Prodajali so različne stvari. Patrik Smiljan, 1. b Všeč so mi bili božični okraski po mestu in okrašene izložbe. Vse je bilo tako praznično. Žalostna sem bila, ko sem na tleh zagledala gospoda, ki je prosil za denar. Sedel je na kupu listja. Okrašeno mesto je zelo lepo in praznično. Spomnila sem se gospoda, ki je na ulici lepo igral na harmoniko. Sara Bruči, 1. b Ana Purg, 1. b

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 1 STRAN 9 NARAVOSLOVNA UČILNICA NA PROSTEM V mesecu novembru smo ob šoli postavili naravoslovno učilnico na prostem, ki je sofinancirana iz sredstev božičnonovoletnega sejma. Učilnico na prostem bomo lahko koristili za izvajanje rednih ur pouka ter za druge šolske dejavnosti. Učilnica predstavlja pomembno dopolnitev pri učnem delu pri vseh predmetnih področjih, predvsem pa lahko nadgrajuje pouk naravoslovnih predmetov. Posebna pridobitev ob učilnici je tudi postavitev visoke grede, ki so jo uredili devetošolci. V spomladanskem času bomo z delom na gredi nadaljevali. Veselimo se že pouka na prostem! Postavili smo visoko gredo V septembru 2015 smo strokovni delavci aktiva naravoslovnih predmetov po vertikali načrtovali postavitev visoke grede. V okviru naravoslovnega dneva so devetošolci pripravili načrt in si visoke grede ogledali v vasi Dole. Ob postavitvi naravoslovne učilnice na prostem smo nabavili tudi lesen okvir za visoko gredo. V mesecu oktobru smo zbirali različne materiale, ki smo jih uporabili pri postavitvi. Učenci 9. razreda so spoznali materiale za pripravo visoke grede, načrt izdelave in vlogo posameznih materialov. Veliko materiala za visoko gredo so učenci priskrbeli sami (veje, listje, storže, slamo, volno). V spomladanskih mesecih bodo pri zasaditvi, spremljanju rasti in opazovanju plodov sodelovali učenci 1. 9. razreda, v okviru predmetov spoznavanje okolja, naravoslovje in tehnika, gospodinjstvo, naravoslovje, fizika in biologija. Postavitev visoke grede je namenjena spoznavanju trajnostnega razvoja na področju samooskrbe. Nataša Štok, prof.

ASTRONOMSKA ZGODBA Devetošolka je nanizala misli o izbirnem predmetu in z njim povezanimi dejavnostmi.»poglej gor, k zvezdam in ne dol, k svojim stopalom. Poskusi najti smisel v tem, kar vidiš, in razmišljaj o tem, kaj omogoča obstoj univerzuma. Bodi radoveden.«(stephen Hawking) Že kot otrok sem opazovala svet okoli sebe in tako sem zagledala nebo. Mnogim ljudem se zastavljala zapletena vprašanja, na katera sem le redko dobila ustrezen odgovor. V otroštvu sem svojo»ljubezen«do vesolja iskala v poeziji. Vsak večer mi je nekdo pripovedoval zgodbice ali pa prebral kakšno izmed pesmi, med katerimi sem oboževala tiste o zvezdah. Z leti sem postajala vse starejša, kar pomeni, da se je med drugim povečevala tudi moja želja po odkrivanju vesolja. Vesolje ni bilo nič več del mojega prostega časa, temveč sem ga vključila tudi v pouk. Tako sem se v šestem razredu odločila, da bom v sedmem razredu obiskovala izbirni predmet Daljnogledi in planeti. Potek dela mi je bil zelo všeč, in svoje svoje odločitve nisem niti najmanj obžalovala. Pri izbirnem predmetu sem se zmeraj počutila zelo prijetno, saj smo bili deležni mnogih zanimivih pripovedovanj naše učiteljice, prav tako smo si pogosto ogledali video vsebine v povezavi z vesoljem. Tisto, kar se mi je vtisnilo v spomin kot najboljše, so različne aktivnosti in dnevi dejavnosti, s katerimi smo popestrili naš program. Na našo srečo smo imeli priložnosti, da smo se udeležili poučnih ekskurzij, prav tako pa smo si ogledali razne razstave in ustanove. Kot devetošolka tudi letos obiskujem izbirni predmet Zvezde in vesolje, v okviru katerega smo se pred kratkim udeležili Astronomskega vikenda, ki je potekal na Kozjaku. Ker sem se že pred tem udeležila vseh dejavnosti, povezanih z astronomijo, sem bila povsem prepričana, da bo dogodivščina izvrstna. In tako je tudi bilo. Na astronomskem vikendu smo poglobili svoje znanje iz astronomije, izvedeli veliko zanimivih informacij, med drugim pa smo okrepili tudi medsebojne odnose. Zagotovo se nam je astronomski vikend vtisnil v našo zavest kot lepo doživetje in spomin, ki bo še dolgo živel v nas. Kaj kmalu bomo jaz in moji sošolci končali osnovno šolo, vendar to ne predstavlja konec moje naklonjenosti do astronomije. Pod pojmom astronomija se ne skriva le vesolje, temveč mnogo več. Dejstvo je, da je to izvor življenja, in če ga želimo razumeti, moramo poznati tudi zgodovino človeštva, ki je v tesni povezavi z astronomijo. Navadno sem vedno počela to, kar me je veselilo. Ker me vesolje še vedno izjemno navdušuje z vseh zornih kotov, bom, če bo to le mogoče, nadaljevala svojo pot na srednji šoli kot članica astronomskega krožka ali izbirnega predmeta, saj se navadno ukvarjam z dejavnostmi, v katerih lahko najdem navdih, voljo in ideje, ki jih potrebujem v svojem vsakdanu. Želim si, da bi se ljudje v vsakdanjem vrvežu (večkrat) ozrli okoli sebe in pri tem videli darove, ki nam jih je podarila narava. Aleksandra Vujanović, 9. b

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 11 V GLEDALIŠČU V ponedeljek, 14. decembra 2015, smo učenci sedmih, osmih in devetih razredov imeli kulturni dan. V SNG Maribor smo si odšli ogledat muzikal My fair lady, skladatelja Fredericka Loewea in avtorja besedila Alana Jaya Lernera. Na odru je bil tudi orkester, ki mu je dirigiral Simon Robinson, režiral pa je Paul-Émile Fourny. Predstava je bila dolga kar tri ure in petnajst minut (z odmorom vred), a se sploh ni vlekla, kot sem si mislila na začetku. To se mi pri vsaki predstavi zagotovo zdi zelo pomembno. Občinstvo mora zanimati, nasmejati, razžalostiti, včasih celo prestrašiti ali se ga mora kakor koli dotakniti. K temu veliko pripomore tudi dobra kostumografija. Pri ogledanem muziklu me je ta naravnost navdušila. Na odru bi osebe z lahkoto spoznali celo samo na osnovi oblačil. Od tistih na videz preprostih, ki so jih včasih nosili manj ugledni ljudje, do elegantnih in razkošnih, kakršnih ne vidiš vsak dan. Tudi glasba je bila čudovita. Poleg odličnih pevcev je bil tukaj še orkester in skupaj so je izvrstno ujeli. Nič manj dobra ni bila igra. Posebno všeč mi je bilo pristno štajersko narečje. Seveda pa ima vsaka stvar, kot tudi ta muzikal, pomanjkljivosti. Na nekaterih mestih se mi je zdela malo manj dovršena scena. Enkrat je klopca obvisela v zraku, nekaj je bilo težav pri zamenjavi prizorišč Toda vse to je zelo zapleteno in prepričana sem, da nikakor ne more pokvariti celotne slike predstave. Moj najljubši del je bil, ko se je glavna junakinja Eliza Dolittle uprla profesorju Higginsu, saj se njegovo ravnanje tudi meni ni zdelo pravilno. Če pa bi morala kaj spremeniti, bi bil to konec predstave. Bolj bi mi bil všeč vesel, živahnejši konec, na primer poroka. Muzikal se mi zdi zagotovo primeren za vse gledalce, starejše od 10 let, saj menim, da mlajši ne bi mogli predstave pozorno spremljati tako dolgo. Se pa vse tri ure gotovo splačajo! Moj najljubši lik predstave je bil Freddy Eynsford-Hill. Predstavljal je mladega aristokrata, ki se je zaljubil v Elizo. Na koncu sta sklenila celo poroko. Najbrž me je najbolj pritegnil značaj tega lika. Bil je pošten, prijazen in dobronameren. Čeprav je nastopal le v drugi polovici predstave, sem si ga nekako najbolje zapomnila. Zdi se mi, da ima tudi igralec veliko vlogo pri priljubljenosti nekega lika, saj je prav od njega odvisno, kako ga interpretira. V tem primeru je Martin Sušnik opravil odlično. Kot se za muzikal spodobi, je izvrstno odpel pa tudi simpatično odigral, saj je Freddyu dodal nekakšen duhovit pridih, da smo se gledalci lahko nasmejali. Tina Hajdinjak, 8. a O PISMENOSTI Biti pismen pomeni, da znaš brati in pisati. Pismen sem in to je dragoceno. Če ne bi bil pismen, si ne bi mogel pisno sporazumevati, pošiljati sporočil, ne bi znal prebrati, kaj piše na znakih, položnicah, obvestilih ter na veliko drugih podobnih stvareh. Če bi bil nepismen, bi izstopal iz civilizacije. Biti pismen je pomembno in tisti, ki so nepismeni, imajo veliko težav. Emanuel Horvat, 6. a Če bi bila nepismena, ne bi mogla brati knjig, ne bi razumela okolice oz. njenih sporočil, ne bi mogla pisati, moj besedni zaklad bi bil majhen. Lara Rukelj 6. a Če ne bi znal brati, marsičesa ne bi razumel, pa tudi pisati ne bi znal. Tin Kuhar, 6. a Če bi bila nepismena, ne bi imela takega življenja, kot ga imam. Maša Varda, 6. a

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 12 KLJUB POMISLEKOM MI JE USPELO Ljudje velikokrat rečemo, da smo preobremenjeni in da nimamo časa. Morda si kdo misli, da osnovnošolci sploh ne vemo, kaj pomeni»biti preobremenjen«. A se moti. Preizkus znanja pri vsakem predmetu, ustna preverjanja, govorni nastopi, tekme, tekmovanja iz znanja, raziskovalna naloga. Opraviti je potrebno vse to in še več in ravno ko je urnik najbolj natrpan, dobimo še kakšno zadolžitev. Iz tega razloga sem se odločila, da dodatno nalogo pri slovenščini, ki je dolžnost vsakega izmed devetošolcev, opravim na začetku leta. Naklonjena mi je bila tudi tema, o kateri naj bi pisala praznovanja. Sama sicer ob osebnih praznikih ne prirejam zelo velikih zabav, vedno pa ob godu (in seveda rojstnem dnevu) prejmem voščilnice. Prav to je bil povod za nastanek mojega dela z naslovom Zakaj mi je voščil za god?!, ki je bilo napisano v sklopu Malega simpozija. Vsak izmed prijavljenih je imel približno mesec dni časa, da pripravi svoj referat. Ko sem začenjala s pisanjem, so se mi porajali dvomi. Ali bom zmogla? Bom dobila dovolj podatkov? Literature res ni bilo veliko, zato sem iskala še druge vire. Pomoč sta mi ponudili prababici, ki se še zelo dobro spominjata svojih godov. S svojimi pripovedmi sta mi predajali znanje, hkrati pa sem z vsako od njiju postala še bolj povezana, saj sta z menoj delili delček svojega življenja. V začetku oktobra sem nalogo končala, sledila pa je priprava na zagovor oz. predstavitev. Ovrednotila sem, kateri podatki se mi zdijo pomembni oz. kaj naj predstavim drugim. Pripravila sem elektronsko prosojnico, za katero moram priznati, da mi je ob samem nastopu zelo koristila. Z javnim nastopanjem sicer nimam težav, sem pa pred začetkom Malega simpozija (predstavitve) čutila nekaj treme. Ko je napočil čas za predstavitev mojega referata, sem bila že popolnoma mirna. Predstavila sem značilnosti godovanja v preteklosti, odzive na ta praznik v današnjem času ter primerjala praznovanja godov nekoč in sedaj. Lahko trdim, da se nisem napačno odločila, ko sem izbrala to nalogo. Pred začetkom dela imam pogosto pomisleke, ko pa je vse za mano, sem resnično vesela, da sem pridobila nova znanja in se preizkusila na novem področju. Anja Šegula, 9. a USPEŠEN MLAD ŠPORTNIK Miha Čeh, učenec 2. b-razreda, kolesar, ki posega po najvišjih uvrstitvah. Pogovarjala sem se z Miho, ki je zgovorno in samozavestno predstavil sebe in šport, ki ga trenira.»vozim kolo BMX. Treniram pri Športnem kolesarskem društvu BSX racing team. Moj trener je Tilen Frank. Že ko sem bil majhen, sem želel trenirati, a sem bil še premajhen. Mami sem obljubil, da bom priden v šoli, in mi je dovolila, da sem začel hoditi na treninge, ko sem postal prvošolec. Večinoma treniram na BMX-progi pri naši šoli, treninge pa imamo tudi v dvorani. Imam že peto kolo, kmalu bom dobil šestega. Pri nizkem skoku dobiš več hitrosti in ker skačem, uničujem kolesa. Ta kolesa za majhne namreč niso narejena za skakanje. Moj največji uspeh je trinajsto mesto na svetovnem prvenstvu v Belgiji, sicer sem pa tudi državni prvak. Udeležil sem se tudi že tekem v Italiji in nekaterih drugih državah. Imam 30 pokalov in dve medalji. Ponavadi se na tekmovanjih uvrstim na eno izmed prvih treh mest. Posebej mi je všeč, da imam na treningih dosti prijateljev. Tudi na tekmovanjih imam dva dobra prijatelja Madžara, a ko tekmujemo, smo med seboj veliki tekmeci. Na tekmovanjih me spodbujajo člani moje družine. Želim si še dosti zmag, dobrih rezultatov, in da bi spoznal še veliko prijateljev.«

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 13 ŠOLA MALO DRUGAČE Učenci so strnili vtise o šoli v naravi. V sredo, 27. 1., smo z avtobusom prišli na Pohorje do apartmajev Bolfenk. Prtljago smo zložili na travo. Učiteljica nam je povedala, s kom bomo v sobi. Ko smo prišli v apartma, smo se oblekli za tek na smučeh. Sledilo je kosilo in odmor. Potem smo začeli smučati. Prvič sem se peljala na dvosedežnici. Po smučanju smo se kopali v bazenu. Bilo mi je všeč. Po Bili smo v apartmajih Bolfenk. Tam smo se igrali. V sobi sem bil z Ninom, Filipom, Erazmom, Žigom ter z dvema Majema. Ko smo razpakirali, je sledil tek na smučeh. Po kosilu smo odšli v apartmaje. Tam smo počivali. Potem smo šli smučat. Peljali smo se s sedežnico. Na začetku me je bilo strah, ko smo šli tretjič, pa me več ni bilo strah. Po kosilu smo imeli malico. Sledil je počitek. S prijatelji smo gledali televizijo. Potem je bil spet tek na smučeh, nato smo se šli kopat. Po večerji smo spoznali smučarska pravila in se podali na nočni pohod. Hodili smo po trdi temi. Ko smo prišli na cilj, smo se večerji smo imeli še nočni pohod. Bili smo utrujeni in smo šli spat. Ko smo se naslednje jutro zbudili, smo imeli zajtrk, nato pa tri ure smučanja. Po kosilu smo spet smučali. Zvečer smo imeli disko, po disku pa smo šli spat. Naslednji dan smo po zajtrku še zadnjič smučali. Ko smo končali, smo smučke položili na travo, da se posušijo. Dobili smo diplome, potem pa odšli na avtobus in se odpeljali do šole. Vse mi je bilo zelo všeč, a sem kljub temu pogrešala družino. Najbolj mi je bilo všeč, da smo imeli disko in da smo plavali. Lara Borak, 3. b povzpeli na razgledni stolp. Predzadnji večer smo plesali in žrebali štartne številke. Ko smo se vračali domov, sem bil vesel, da sem šel v zimsko šolo v naravi. Karim Naji, 3. b BILI SMO V ZIMSKI PRAVLJICI Vedno se veselim zime. Rad imam sneg, sonce in škripanje pod čevlji. Rad imam zimsko pravljico. A tega to zimo v Mariboru nisem doživel. Še na Pohorju ne. Zato sem se toliko bolj veselil šole v naravi. Bij je ponedeljek, 18. januar. Zgodaj zjutraj, bilo je še precej temno, smo se z avtobusom skupaj z učenci OŠ Limbuš odpravili na pot proti Glasterbergu v bližini Schladminga. Bili smo nenaspani in trudili smo se, da bi vsaj na avtobusu še ujeli kakšno minuto spanja. A, na žalost, neuspešno. Po štirih urah ne ravno udobne vožnje smo prispeli na naš cilj. Izstopili smo iz avtobusa naravnost v zimsko pravljico, ki sem jo tako težko čakal. Sneg, sonce in pogled na prečudovite Alpe. Do koče, v katero smo bili namenjeni, ni mogoče priti z avtobusom, pač pa zgolj z gondolo, zato smo morali vse svoje stvari (ki jih ni bilo malo), preložiti v gondole, ki so nas je odpeljale do koče, katera leži na nadmorski višini 1600 m. Vožnja do nje se mi je grozno vlekla, še posebej zato, ker sem bil v gondoli sam oz. z množico kovčkov. A ko smo prispeli na vrh, so bile vse»muke«naše poti poplačane. Pozdravilo me je toplo sonce in izjemen pogled na dolino. Začeli smo se razporejati po sobah, nato pa smo se odpravili na kosilo. Tam smo spoznali otroke šole iz Limbuša. Kasneje so nas razdelili v skupine, glede na naše znanje smučanja. Sam sem bil v črni, najboljši skupini. Smučišča so bila čudovito pripravljena, bila so prazna, imeli smo jih tako rekoč zase. Zelo sem užival.

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 14 Ko smo končali z alpskim smučanjem, smo utrjevali tek na smučeh. Tudi to mi je šlo dobro, čeprav na smučeh tekam zgolj vsako leto v šoli v naravi, sicer pa ne. Nato smo odšli na večerjo, po njej pa smo imeli še predavanje o pravilih na smučišču. Med predavanjem so mi od utrujenosti oči kar lezle skupaj in ko smo prišli v sobo, sem gotovo v trenutku zaspal. Tudi v torek smo se zbudili v zimsko pravljico. Po zajtrku smo odhiteli na smučišče, ki je bilo ponovno skoraj prazno. Snega je bilo več kot dovolj, najboljše pa je bilo to, da smo lahko smučali tudi po globokem snegu,»celcu«. Še bolj zabavno je bilo, ko je Ian izgubil eno smučko in smo jo iskali več kot pol ure. Izgubljeno smučko sem našel jaz in sem bil nase kar ponosen. Tudi smučanje po»celcu«mi je šlo dobro, če odštejem padce, ki jih je vsak izmed nas občutil. Kosila smo se vedno razveselili, saj smo bili od neprestanega smučanja precej utrujeni. No, sama hrana mi ni bila najbolj všeč. Po popoldanski smuki smo spet utrjevali tek na smučeh, po večerji pa smo na podlagi videov analizirali našo držo in se tako učili pravilne tehnike smučanja. Pred spanjem smo igrali družabne igre v skupnih prostorih in nato utrujeni odšli v mižale. V sredo je zimska pravljica še kar trajala. Dopoldne je bilo zanimivo, saj smo odšli izven prog in smučali po gozdu, kjer je dosti otrok padlo, a tako smeha kot tudi rahle bolečine ni manjkalo. Na koncu smo se najboljši smeli voziti tudi po celem snegu. Sledilo je kosilo, po kosilu pa dogodek dneva! S sanmi smo se lahko spustili vse do spodnje postaje gondole, in to po izjemno lepo urejeni progi za sankanje. Celih 12km, in to kar trikrat! Nekaterim najprej ni šlo najboljše, padali so in sani so jim bežale v dolino. Sam nisem imel nikakršnih težav, takoj mi je šlo dobro in v vsaki vožnji sem užival. Zame je bi to najboljši dogodek v letošnji šoli v naravi. Po sankanju smo ponovno tekli na smučeh, po večerji pa smo tudi ta večer pogledali videe in analizirali našo smuko in padce tega dneva. Ker pa je šola v naravi namenjena športu, smo ob osmi uri odšli na nočni pohod, seveda opremljeni s svetilkami. Hodili smo dobri dve uri po progi za sankanje. Kepanja ni manjkalo. V četrtek nas zjutraj prvič ni pozdravilo sonce, pač pa smo se zbudili v rahlem sneženju in megli. Vremenska napoved za tisti dan ni bila najboljša, a smo vseeno odšli na smuko. Vendar smo imeli srečo. Čez nekaj časa se je namreč pokazalo sonce in temperatura se je dvignila na -10 O C. Tako smo lahko spet uživali na»celcu«in v smehu ob ogledih padcev prijateljev. Popoldne smo imeli tekmo v smučarskem teku. Pravzaprav se niti ne spomnim, kateri sem bil. Vem, da nisem bil najboljši, ker sem si še po štartu popravljal palice in sem tako zaostal za drugimi. Po večerji smo analizirali vožnjo formacij, nato pa je sledila predstavitev sob, kasneje pa disko. V predstavitvi sob nismo sodelovali, prav tako se nihče iz naše sobe ni udeležil plesa. Pač nismo za takšne stvari Sam sem z Grego igral namizni tenis in bilo je prav zabavno. Pet smučarskih dni je minilo zelo hitro. Ta šola v naravi je bila nekaj posebnega. Še nikoli se nisem toliko nasmučal. Zadnji dan smo imeli tekmo v alpskem smučanju, in sicer na stalno postavljeni progi, kjer so nam lahko izmerili tudi čas. Naša, črna, skupina je izvedla dva teka in upošteval se nam je najboljši čas. Tudi tu ne vem, kateri sem bil, vem pa, da sem bil med boljšimi. Nato smo naša in rdeča skupina utrjevali smučanje in formacije. Smučanje v formacijah je zelo zanimivo in je nekaj, česar ne počnemo nikjer drugje, samo v šoli v naravi. Ta dan smo imeli kosilo že ob 12. uri, saj nas je čakala dolga pot domov. Po kosilu smo zložili vso prtljago v gondole in se spustili v dolino. Pri spodnji postaji gondole nas je že čakal avtobus. Vanj smo zložili našo prtljago in opremo ter se, vsaj nekateri, s težkim srcem poslovili od Schladminga in prečudovitih Alp. Tokrat so štiri ure vožnje hitro minile. Veselil sem se, da bom videl starše ter svojo psičko Tačko in mucka Tomija, žal pa mi je bilo za snegom in soncem. Žal mi je bilo za zimsko pravljico. Glede na to, kakšno je vreme letos, se bojim, da je to zimo doma ne bom doživel V Maribor smo prišli okoli šeste ure zvečer. Učitelju Hermanu sem še pomagal iz avtobusa zložiti množico športnih pripomočkov, ki jih je imel za nas zraven, nato pa sem se odpravil domov, v pomlad. Matej Petelin, 8. b

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 15 LITERARNO-LIKOVNE STRANI Sedmošolci so razmišljali o ljubezni. SONG O LJUBEZNI Song o ljubezni Oh, ta ljubezen! Od nje nikoli nisi trezen, včasih pa si celo jezen. Ves čas si resen, a nikoli besen. Svoji ljubezni nikoli ustrezen. Včasih se ti zdi DOVOLJ, a zopet zavohaš dišavo ljubezenskih polj. Nikakor ne uganeš skrivno kodo, kako odkleniti tuje srce, da spet golobčki grulili bodo. Ljubezen ni bolezen, pa tudi, če si včasih jezen, si še vedno trezen. Ker si pretresen, nisi resen, in si nekaterim brezvezen, pa pravijo, da nisi ustrezen. A to je dokaz, da ljubezen, še ni bolezen. Brina Poropat, 7. b Ta ljubezen! Lahko bi rekli, da je bolezen. Saj ves čas rdiš, in odpihne te najmanjši jesenski piš. Oh, ta ljubezen, zaradi nje si tako dolgovezen, včasih pa tudi brezvezen. Jana Radaković, 7. b Jan Luka Majhenič, 5. c

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 16 V preteklem letu sem hvaležen za... Hvaležna sem zato, ker živim, ker imam prijatelje in družino. In topel dom, v katerem se pogrejem in čez noč mirno spim. Mislim, da sem hvaležna za vse, kar se je zgodilo, dobro in slabo, oboje me je nekaj naučilo. Hvaležna sem prijateljem, ker me razumejo, se z mano veselijo in z mano jočejo. Včasih so mi kot družina res sem vesela, da jih imam. Pa tudi družina boljše si ne morem zaželeti. Zala Šenveter, 7. b V letu 2015 sem dosegla veliko dobrih rezultatov na področju šaha in športa, pa tudi na učnem področju v šoli. Dobivala sem lepe ocene, s katerimi sem zelo zadovoljna. Vsak mesec sem se udeležila različnih šahovskih turnirjev in dosegala dobre rezultate. Športni dosežki pa so vsebovali različna atletska tekmovanja. Hvaležna sem tudi za to, da sem bila zdrava in da vse leto nisem imela nobenih hujših bolezni. Mislim, da je tudi moja družina ponosna na vse moje dosežke v letu 2015. Ana Muršič, 7. b Hvaležna sem zato, ker imam tako dobre sošolce, ki mi v dobrem in slabem stojijo ob strani. Hvaležna sem tudi zato, ker imam tako zelo dobro mami in atija. Hvaležna sem tudi za vse izkušnje, iz katerih sem se kaj naučila. Najbolj pa sem hvaležna za svoje življenje, ki ga lahko živim. Kim Ivančič, 7. b Kaj si želim ob novem letu? Teodor Pelemiš, 2. a Želim si, da pride domov ati in bomo vsi skupaj. Lua Dragšič, 1. c Želim si, da bi bili z družino na smučanju. Eva Krajnc, 1. c Želim si, da je moja družina vesela in da se imamo lepo. Doroteja Dominko, 1. c Želim si nove drsalke in da bi celo leto drsala. Pika Sameja, 1. c Želim si, da bi se imela z družino lepo in da bi skupaj gledali filme. Lija Zemljič, 1. c Želim si, da bi bili zdravi in bi se imeli lepo. Jon Glogovac, 1. c Želim si, da bi dobila sestrico, lahko pa tudi bratca. Tinkara Strmecki, 1. c Želim si malo muco. Kaja Truntič, 1. c Želim si, da bi se skupaj z družino sankali. Aljaž Denac, 1. c Želim si, da bi bila naša družina srečna. Maj Maher Zidar, 1. c Želim si, da bi šli z našo družino v kino. Zala Hadjar, 1. c

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 17 Učenci 9. razreda so v okviru biologije pisali ČINKVINE na temo molekule DNA. Pesmi so nastale z namenom ponavljanja, utrjevanja in povezovanja znanja. DNA Vijačnica. Skrivnostna, zapletena. Podvojevanje, dedovanje, ohranjanje. Generacije, prenašanje, podobnost, lastnost. Skrivnost življenja. Aleksandra Vujanović, 9. b Molekula. Nukleinska, ovijajoča. Shranjevanje, podvojevanje, prenašanje. Najpomembnejša in najbolj zapletena. Dokaz obstoja. Aleksandra Vujanović, 9. b Zapis. Genski, življenjski. Podvojevanje, razstavljanje, arhiviranje. Skrivnost vseh živih bitij. Obstoj. Aleksandra Vujanović, 9. b Nukleinska, krožna. Se podvaja, shranjuje, nadzoruje. Genetika, nukleotid, kislina, nosilka. Molekula življenja. Bina Bedrač Plazovnik, 9. b Molekula. Natančna, zvita, spiralna. Se deli, zamenja, nastane. Sreča, radost, veselje, zanimanje. Novo poglavje. Tea Lovrenčič, 9. a Dušikovi bazni pari, fosfat. Se cepi, razmnožuje, klonira. Vsak ima svoj zapis. Mitja Batišta, 9. a Molekula. Raznolika, natančna. Se deli, določa, omogoča. To je moja DNA. Anja Šegula, 9. a Vijačnica. Dvojna, natančna. Podvaja, določa, veže. Določa vse o nas. Staša Anders, 9. a Molekula. Barvita, posebna. Raste, se deli, podvaja. To je moja DNA. Neja M. Kocbek, 9. a Molekula. Natančna, zvita. Se podvoji, omogoča, razvija. Mene živo me drži. Ivana Gustinčič, 9. a Genetika. Organska, osnovna. Nosi, označi, poimenuje. Novo, zanimivo, veselo, poučno. Brez nje ni življenja. Petra Brenk, 9. a DNA. Dolga, pomembna. Shranjuje, zapisuje, podvoji. Brez nje me ni. Eva Grmek, 9. a

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 18 HAIKUJI Aleksandre Vujanović, 9. b V molekuli, spirali živih bitij, je dedni zapis. Mesto zločina. Črepinje, luža krvi. V njej je zločinec. V naši knjigi črke, besede, zvrsti. Naš dedni zapis. Če kdo vprašal me bi, kaj DNK sploh pomeni mi, rekel mu bi, da to midva sva, ki noro se ljubiva. DNA je molekula, ki zapis o nama ima. Skupaj dve novi»zbildava«midva in s tem se poveževa. DNA se je začel graditi, ko bakterije so se začele»leviti«. RNA je zamenjala DNA - močnejša, debelejša, pametnejša in natančnejša. Vendar zmenili sta se, da prostora je za vse. Zdaj srečni obe živita in se po celici lovita. Sergej Črnčec, 9. b Po zabavni poti do Trikotne jase - interdisciplinarni športni dan teljico. Nato smo se odpravili do Ledine. Tam smo se ustavili, si slekli zgornja oblačila in nadaljevali pot. Hodili smo po strmi poti, dokler nismo prišli do jase, kjer smo malicali. Po petnajstih minutah smo se odpravili naprej. Pot ni bila več strma, ampak smo se lepo počasi vzpenjali. Po poti smo nekateri opazovali in pogledali trose na spodnji strani praproti. To nam je bilo zanimivo, saj smo se o tem učili pri pouku naravoslovja. Prispeli smo na Trikotno jaso. Zelo lep je bil pogled na naše mesto Maribor. Na jasi smo imeli dolg odmor, da smo si odpočili, se najedli in napili. Z učiteljico smo se tudi orientirali s pomočjo sonca in kompasa ter določili strani neba. Nazaj v dolino smo se odpravili po drugi poti. Ko smo prišli do Arene, smo si krajši odmor, nato pa smo se počasi odpravili proti šoli, kjer so nekateri sošolci odšli v varstvo, drugi pa domov. Vsi smo imeli boleče noge, zato smo si doma pošteno odpočili. Manja Županič, 4. b V torek smo si pri likovni umetnosti izdelali obvestila za športni dan, da so starši izvedeli, kaj naj imamo v nahrbtniku. Na zadnjo stran smo napisali tudi gozdni bonton. V četrtek pa smo pri družbi naredili zemljevid naše poti. V ponedeljek smo se zjutraj zbrali pred našo šolo. Od tam smo se peš podali na pot. Najprej smo hodili ob potoku. Za tem smo nekajkrat prečkali cesto in prišli V ponedeljek, 9. novembra 2015 smo imeli športni dan. Odpravili smo se čez planoto Habakuk do Trikotne jase. Na ta dan smo se pripravljali kar nekaj časa. Oblikovali smo plakat, kako se pripraviti na športni dan in kaj vse potrebujemo s seboj, pri pouku slovenščine smo oblikovali obvestilo o dnevu dejavnosti za starše, pri pouku družbe pa smo si ogledali karto oz. načrt Maribora z okolico in označili pot, ki smo jo nameravali prehoditi. V ponedeljek zjutraj smo se zbrali pred šolo in počakali učido ledine. Potem smo hodili po gozdni poti. Prišli smo do male jase, ki se imenuje planota Habakuk. Tam smo imeli kratek odmor za hrano in pijačo. Pot skozi gozd smo nadaljevali do trikotne jase. Med potjo smo opazovali praproti, nekatere sošolke so nabirale rastline in plodove. Tako smo prišli do Trikotne jase. Tam smo se orientirali s kompasom. Vrnili smo se po strmi Čopovi poti. Nato smo še nekaj časa hodili po cesti in prišli do šole. Tako se je naš športni dan končal. Na športnem dnevu mi je bilo všeč, ko je listje padalo z dreves, ker je izgledalo, kot da listje sneži. Iva Purg, 4. a

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 19 O treh grahih (slovenska ljudska pravljica; nadaljevanje zgodbe) Minilo je leto dni, ko se je graščak siromak odločil, da razkrije ženi svojo veliko skrivnost. Povedal ji je, da njegov oče ni nikoli živel v njunem gradu. Žena je najprej mislila, da se heca. A kmalu je po njegovem resnem obrazu ugotovila, da temu ni tako. Graščak siromak ji je povedal vso svojo zgodbo, ko je potrkalo na vrata. V sobo je priskakljalo sedem kruhkov. Povedali so, da je graščakov oče zbolel. Ta se je tako prestrašil, da je takoj spakiral stvari in naročil slugam, naj pripravijo kočijo. Hop in že je čakal v kočiji, da pripeljejo konje. Ženo je zanimalo, kakšno kolibo ima možev oče, zato je smuknila v kočijo in že je sedela zraven. S sabo je imela torbico za nujne primere. Vsaj tako ji je pravila. Ko so pripeljali konje, so se odpravili. Potovali so tri noči in sedem ur. Končno so prispeli v vas, kjer je živel graščakov oče. Odhitela sta v njegovo hišo. Oče je ležal v postelji. Graščakova žena je odprla torbico in ven potegnila zeliščni čaj. Takoj, ko je oče naredil en požirek, je bil že na nogah, zdrav in vesel. Sin mu je povedal svojo zgodbo in ga povabil na grad. Sedaj oče živi na gradu skupaj s svojim sinom in njegovo ženo. Graščakova žena je možu odpustila, da ji je lagal. Saj ni važno, če si bogat ali lep. Važno je, da je tvoje srce lepo. Ana Vrca, 4. c Praznovanje božiča in novega leta Pred božičem pečemo piškote in postavimo smreko. Pojemo božične pesmi. Mama skuha božično večerjo. Po večerji, ko je zbrana vsa družina, se še malo igramo. Preden gremo spat, pripravimo mleko in piškote za Božička. Potem počakamo na darila. Eva Kesič Gmeiner, 2. b Za božič spečemo pecivo, postavimo smreko in jo nato okrasimo. Nato se lepo oblečemo in gremo k babici na večerjo. Babica naredi najprej juho, potem pripravi meso in pire krompir. Pojemo in počakamo na sladico. Po večerji počakamo na Božička. Alex Karničnik, 2. b Pred božičem postavimo jelko in jo okrasimo. Nato skuhamo večerjo in počakamo, da pride Božiček. Za novo leto spuščamo rakete in pokamo petarde. Na božični večer gledamo božične filme. Alina Kiraly, 2. b Zjutraj pečemo piškote in postavimo smrečico. Potem imamo kosilo. Nato se slavnostno oblečemo in se odpravimo k babici na božično večerjo. Miza je svečano pogrnjena. Po večerji odpremo darila. Nato gremo v cerkev. Ana Marija Novak, 2. b Za božič spečemo piškote in si skuhamo večerjo. Postavimo smrečico ter jo okrasimo z okraski, na vrh pa nadenemo zvezdo. Nato pojemo božične pesmi. Potem naredimo voščilnice in jih pošljemo znancem in sorodnikom. Sara Šegula, 2. b Naša družina se na božič pripravlja tako, da okrasimo smrečico, skuhamo posebno kosilo, spečemo kekse in se obdarujemo. Novo leto pričakamo skupaj, ob pol noči pa opazujemo ognjemete po vasi. Lejlana Ursini Kongjeli, 2. b Iva Purg, 4. a Kaja Hictaler, 4. a

SPOMINI meni. Mama mi je skušala razložiti, a nikakor je nisem razumela. Leta so minevala in jaz sem odraščala. Bolečina ob smrti me je z leti zelo zaznamovala. Zdaj pravzaprav zelo težko odraščam brez ene babice. Težko mi je, ko gledam druge, ki še imajo obe babici. Razumem tiste, ki nimajo nobene. Zagotovo jim je zelo težko, a ostati moraš močan in iti odločno naprej. To je moj nasvet za tiste, ki so ostali sami ali brez vsega. Upam, da moja druga babica živi še dolgo, dolgo let. Želim ji polno sreče, zdravja in vsega, kar si sama zelo želi. Melisa Dokl, 6. c MOJ DELOVNI DAN V torek zjutraj vstanem ob pol sedmih, se oblečem, zajtrkujem, počešem lase, si umijem zobe in se odpravim v šolo. Ko pridem v šolo, si slečem bundo in se preobujem v copate. Potem grem na pevski zbor. Pri pevskem zboru mi je zelo lepo. Ko končamo, grem v jutranje varstvo, potem se začne pouk. Najbolj mi je všeč matematika, šport in likovna umetnost. V odmorih se igramo, v glav- To je zgodba moje babice. Ime ji je bilo Alojzija, stara je bila 65 let, ko je umrla. Tistega dne je moj dan bil zelo žalosten. Stara sem bila komaj šest let. Ampak vseeno sem čutila tisto bolečino. Moji mami je z mano vred bilo tudi zelo hudo. Čez noč sem premišljevala, kaj sploh smrt ponem odmoru pa pojemo malico. Po pouku grem v varstvo. Kosilo pojem v šoli. Ponavadi grem sama domov ob treh ali pa prej po mene pride babica. Doma si pripravim torbo za klavir. Klavir imam ob petih. Tam se učim igrati pesmi. Ko pridem domov, imam prosti čas. V tem prostem času naredim nalogo, se igram z družino in pogledam kakšno risanko. Nato pojem večerjo, se stuširam in si umijem zobe. Ko sem pripravljena za spanje, grem v posteljo. Ponoči zelo trdno spim in sanjam lepe sanje. Anja Vide, 3. b MOJ PRIJATELJ Ime mu je Mika. Piše se Marušič. Njegova najljubša pijača je voda in fanta. Njegova najljubša hrana so ocvirki z jajci. Rad ima turkizno barvo. Po poklicu bo ribič. Ima kratke rjave lase in rjave oči. Tadej Bračko, 3. b učenci 3. a

BELA ZIMA Snežena odeja je padla z neba in pokrila pol sveta. Vsi so se razveselili in se z njo pokrili. Beli snežaki so že stali, otroci pa so se na ves glas smejali. Naši smučarski junaki so znova pokazali, da so pravi prvaki. Peter Prevc po zraku leti, Tina Maze pa po belih strminah drvi. Kmalu prišel je v vas naš dobri dedek Mraz. Nato pa za njim novo leto je prišlo in z raketami okrasilo nebo. Žal sonce pokazalo se je in bela odeja izginila je. Lara Melliwa, 5. a Sara Punčec in Alin Toplak, 5. b (recitatorski krožek, mentorica Nataša Kirbiš) Lara Eichmeier, 3. c PRVI SNEG Nino Trstenjak Ramadani, 3. b Ko zapadel prvi je sneg, snežaki prišli so k nam spet. Zdaj se veselimo, kepe naredimo in jelko okrasimo. Zdaj sonček je odšel in sneg na obisk spet je prišel. Zdaj v klet odhitimo, sanke vzemimo in na sosedov breg odhitimo. Tam veseli smo zelo, angelčke v snegu delamo. Domov smo odhiteli, vročo čokolado v roke vzeli. Zjutraj oči sem odprla, In skozi okno se uzrla. Namesto snežaka je luža bila L Vzela sem med in rekla :»Sneg pride spet!«katja Ferlinc, 4. a, in Merisa Memeti, 5. b (recitatorski krožek, mentorica Nataša Kirbiš) Teja Hohnec Roškar, 3. b

HIŠA NA PUJEVEM OGLU (nadaljevanje zgodbe) Medvedek in Tiger sta pojedla zajtrk in se odločila, da gresta obiskat prijatelja Pujska. Pu je želel Tigru predstaviti svoje prijatelje. Odpravila sta se na pot skozi gozd. Po nekem času hoje sta v daljavi zagledala Pujskovo hišo. Ko sta prišla do nje, je Pu potrkal na vrata. Pujsek jima je odprl in ju povabil v svoj dom. Pu je predstavil svojega novega prijatelja Tigra. Ker je bilo zunaj zelo hladno, ju je Pujsek pogostil s toplim čajem in piškoti. Po krajšem klepetu so se odločili, da se odpravijo še do oslička Sivčka. Na poti so srečali dečka Christopherja Robina, ki je nabiral kostanje in gobe. Zelo se jih je razveselil. Vprašal jih je, kam se odpravljajo. Odgovorili so mu, da gredo obiskat Sivčka. Christopher Robin jih je vprašal, če se jim lahko pridruži, saj je kostanje veliko bolj zabavno jesti v družbi kot pa sam. V en glas so mu odgovorili:»seveda! To bo zabavno!«in tako so se prijatelji odpravili k Sivčkovemu domu. Ko so prispeli do Sivčka, se jih je ta zelo razveselil. Medvedek Pu mu je predstavil Tigra, Pujska in Christopherja Robina. Pokazali so mu polno košaro kostanjev. Vsi srečni in veseli so se družili in klepetali ob slastnih pečenih kostanjih. Anej Hren, 4. b DRUGAČNE POČITNICE Lansko leto smo se med poletnimi počitnicami z družino odpravili na prav posebno potovanje. Najeli smo avtodom in se veseli odpravili na pot. Iz Maribora smo se odpeljali proti Avstriji ter nato do Nemčije, kjer smo imeli prvi postanek. Ogledali smo si gradove Ludviga Bavarskega. Najbolj me je pritegnil grad Neuschwanstein. Potovanje smo nadaljevali proti nemško-francoski meji. Po trinajstih urah vožnje smo bili utrujeni in ker so bili že vsi avtokampi zaprti, smo prenočili kar na parkirišču. Pot smo nadaljevali proti Parizu, do katerega nas je ločilo še petsto kilometrov. Končno smo prišli v kamp v predmestju Pariza, kjer smo se nastanili za pet dni. Naslednji dan pa smo odšli v Disneyland. Vozila sem se na mnogo atrakcijah, srečala veliko pravljičnih junakov, slikala sem se z Miki miško in se imela tako lepo, da sem si želela, da se ta dan ne bi končal. Med največje znamenitosti Pariza zagotovo sodi Eifflov stolp, do katerega smo se odpeljali s podzemno železnico. Za vstop na Eifflov stolp sem čakala dve uri. Razgled s stolpa je prekrasen. Ljudje so izgledali kot drobne pikice, hiše so bile kot majhne škatlice, jezera so bila videti kot luže, ladje na reki Seni kot papirnati čolnički. Do konca bivanja v Franciji sem doživela marsikaj, kopala sem se v mrzlem jezeru, se vozila s kolesom, igrala košarko in videla na stotine zajčkov. Zaključili smo potepanje po Franciji in se odpravili proti Italiji do Gardskega jezera. Vreme v Italiji nam ni bilo naklonjeno, ker je dva dni močno deževalo, kljub temu pa sem se zelo zabavala. Obiskali smo Gardaland, se kopali v Gardskem jezeru in v enem večjih vodnih parkov v Evropi. Po štirinajstdnevnem potovanju smo se polni lepih vtisov vrnili v Slovenijo. Zame so bile to nepozabne počitnice polne lepih spominov in dogodivščin, zato si želim še mnogo takšnih potovanj. Alin Toplak, 5. b

KDAJ BO HRAST SREČEN (fantazijska pripoved) Nekoč so sredi simpatičnega blokovskega naselja posadili mlad hrast. Namenjen je bil poživitvi soseske. V zadnjem času se je tja priselilo ogromno mladih družin. Starši so bili navdušeni, da bodo lahko njihovi otroci poleg najmodernejših igral na dvorišču imeli še nekaj živega. Nekaj, kar bo zraslo in se spreminjalo z njimi. Nekaj, za kar bodo morali skrbeti, saj tudi drevesa čutijo. Toda ljubeči starši niso pomislili, kaj in koliko drevesa čutijo. Ta hrast je bil osamljen, žalosten in prav nič ga ni veselilo, da se otroci izživljajo nad njim (se obešajo na njega, ga zadevajo s kamenčki, z njega trgajo lubje in listje, in najhujše, da rezljajo vanj razne napise). Treba pa je poudariti, da je bil tale hrast vseeno nekaj posebnega. Bil je nadpovprečno inteligenten hrast. Imel je bolj razvita čustva pa tudi več si je zapomnil kot njegovi vrstniki. Tega sam sicer ni vedel, saj v svojem življenju ni srečal nikogar podobnega sebi. Toda v vsaki slabi stvari je tudi nekaj dobrega. Ker je bilo hrastu tako ali tako dolgčas, je zvečer v luči cestne svetilke razvozlaval napise, izrezljane v svoje telo. Po nekaj mesecih trdega dela se mu je počasi začelo svitati, kaj bi katera črka lahko pomenila. Čez leto dni je že znal črke povezovati v besede. Po dveh letih pa je gladko bral. S tem je razvijal tudi svoje možgane. Ob prebranem je razmišljal in spoznaval človeški svet. Nekoč je prebral stavek:»dobimo se pri starem hrastu«. Nekaj mu ni šlo v glavo. Saj on sploh ni bil star. In zakaj bi to napisali nanj, če bi se mislili srečati pri njem? Morda pa še kje obstaja kak hrast, samo da je starejši od njega. Kakor koli:»stari hrast«se mu je zdelo tako lepo ime. Slišalo se je modro in toplo. Tudi on je želel čim prej postati «stari hrast«. Mogoče se bodo takrat otroci že odselili in bo imel mir ali pa bodo prišli kakšni prijaznejši in obzirnejši. In prav zares: po kakšnih petdesetih letih so se priselile čisto nove družine. Otroci ga niso več nadlegovali, saj jih sploh ni bilo na igrišču. Vedno pa ostaja kakšna izjema. Tudi v tem primeru. Na dvorišče je vsako popoldne prišla mlada punca in v senci starega hrasta počela prav vse. Učila se je, pisala pesmi, brala, včasih tudi kaj pojedla. Vmes se je vsake toliko naslonila ob drevo ter ga nežno pobožala. Počasi se je med njima vzpostavila posebna vez. Hrast je vedno več razmišljal o njej. Bila je prva, ki mu ni storila nič neprijetnega, pa se je vseeno družila z njim. Ne da se ob njej ni počutil slabo, bilo mu je naravnost prijetno. Najhujše pa je bilo, da ji je iz dneva v dan želel nekaj povedati. Ni točno vedel kaj, toda tudi če bi, ne bi mogel. Nekega jesenskega večera pa je na travi opazil blokec in pisalo. Bila sta njena. Pozabila ju je, ko je v naglici odhitela v stanovanje. Hrast se je nečesa domislil. Iz bloka je iztrgal list in se preizkusil v pisanju. Ni bil mačji kašelj, toda nekako so njegove veje na papir narisale nekaj podobnega črkam. Listek je vtaknil nazaj v blokec in vse skupaj položil v zavetje svojih korenin. Naslednji dan deklica ni našla le blokca in pisala. V njem je bil listek z napisom: NAŠKEU SEM TVOJ BLO- KEC IN PISAJO. VESEU BOM, ČE MI ODPIŠES. STARI HRAST Deklica se je nagajivo nasmehnila in listek spravila v žep. Preden je odšla, je v zavetje korenin položila dva listka ter pisalo. En je bil popisan, drugi pa namenjen odgovoru. Stari hrast je zvečer poln pričakovanja prebral: HVALA! LAURA IZ RUMENE- GA BLOKA. Čeprav je bilo pisalo zelo majhno, je hrastu pomenilo ogromno. Končno se je nekdo zanimal zanj, končno se je imel lepo! Hitro je podal svoj odgovor: NISAKJ IN HVALA TEBI! TVOJ BLOK JE LEPE BARVE. STARI HRAST Laura je odgovorila: TUDI MENI JE RUMENA ZELO VŠEČ. ŠE RA- JE PA IMAM ZELENO IN RJAVO BARVI NARAVE. LAURA Hrastu se je zdel odgovor naravnost super, zato je napisal le: SE POPOLNOMA STRINILJAM! STA- RI HRAST Tako in podobno pisanje se je nadaljevalo in nadaljevalo. Po eni strani se zdi dopisovanje hrasta in punce nekaj tako nemogočega in zapletenega, v praksi pa ni bilo nič posebnega. Eden je postavil vprašanje, drugi je odgovoril. Potrebovala sta le papir in pisalo, da sta bila oba srečna. Dokazala sta, da se vse da, če se hoče. Tina Hajdinjak, 8. a Vitja Kit, 1. c

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 24 I LIKE BEARS Bears, bears, big bears! Bears, bears, strong bears! Bears, bears, clever bears! I like bears because they like honey And honey makes a happy tummy! Nika Ljeskovac, 5. a THE TURTLES Turtles, brown and green, Small and big. They swim all day and they don t stop. I like to be one And swim all beautiful days. Sara Degoricija, 5. a HAMSTERS Look! Look! Oh, look over there! Hamsters, beautiful, small hamsters. They are so cute and funny and small. They jump, run and hide all day. Don t forget, they sleep, too. They are hamsters, Little, small hamsters. I like hamsters. A PENGUIN Penguins, penguins funny penguins. They walk very funny. Penguins, penguins funny penguins They are very clever. They eat fish, because they are delicious. Jaka Ornik, 5. c Maša Vujaklija, 5. a LIONS CUTE CATS Look! Look! Oh, look over there. Beautiful cats, white and grey. They are fast and small. They run, walk and jump. They are cute, funny and friendly. Oh, and I love cats. Neli Lana Goričan, 5. a Roar, roar! Guess, who is there? Beautiful, clever, fast lions. Dangerous too, But beautiful too. For you maybe not, but I wish to have one at home. Because I love lions. Lions, lions, lions, I love loins! Anja Emeršič, 5. c Tosja Drame, 3. b Jona Emanuel Luketič, 3. b

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 25 Miško Razgrajač (nadaljevanje pesmi) Miško Razgrajač se ustraši, in silovito se ustavi. Policaj se razjezi, da hujšega res ni, Miško se opraviči in hitro ga odpiči. Mišku je hudo, saj je bilo pregrobo. Ne ve, kaj naj naredi, saj izšlo se ravno ni. Poiskal bo policaja, ker zdaj cela ulica raja in vsi prijatelji so, vse se srečno končalo bo. Ana Sprogar, Tamara Reicht, Matic Jontes, Matic Rajter, Tilen Koren, 5. a VRANA Bila je vrana, ki je odnesla klobuk iznenada. Hej, ptič trapasti! Stric na vrano zakriči. Le kje ima manire? Gospod ne opazi ovire, se spotakne in zleti se mu vrana zdaj reži. Potem pa vrana pred strica s klobukom prileti, on pa z zadnjimi močmi: Nesramnica, tatica, zakaj si me okradla?! Vrana mu odgovori: Nesramnež nisem vrana, ime mi je Hana, in kradla nisem, to boli Jo stric prehiti: Pa si! Zakaj prav zdaj? Stric zateži, da ga vse boli, ter doda, zakaj si mi klobuk ukradla? Saj veš, kar tako, da mi bo čez zimo toplo. Miško Razgrajač (nadaljevanje pesmi) Glorija Recek, 4. b Stric razume, oprosti ter odgovori: no,samo ta klobuk mi pusti. Zanj ti dam kape tri, rokavice in nogavice za vse tvoje male ptice. Vrana premisli, pritrdi, da odgovor drži. Ko ga vidi policaj, reče: "Hitro se ustavi zdaj!" A Miško ga ne sliši, hitro oddrvi naprej, policaj pa zakliče: "Hej!" Miško pa že kar drvi in se noče ustaviti. Ko se Miško le ustavi, policaj ga ulovi in cela vas se veseli. Ko Miško pride iz zapora, vse nas čaka prava pokora. Vrana, ko vse dobi, odleti. Stric pa se še malo sprehodi, ko iznenada mu ena druga vrana spet klobuk dobi, potem se zgodba ponovi Blažka Kaja Bozi, 6. a Sara Namestnik, Tara Mihajlovič, Črt Vukovič, Jakob Krajnc, Dino Trep, 5. a

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 26 Tu je moj dom Ozrem se naokoli in kaj vidim? Vidim hribe, travnike, Triglav Da, to je Slovenija, to je moja domovina. Ni razloga, da se ne bi počutila varno. Teroristični napadi v Franciji, v Afriki, v Sloveniji pa nič. Morda je premajh- na. Le kdo bi si želel napasti našo majhno deželo? Res je domovina v krizi, imamo kup težav, ampak potem se zgodi zopet nekaj, kar nas poveže, in domovina zopet zacveti. V Sloveniji imam dom, varen in topel. Tu se moje srce ogreje in iskri od veselja. Eva, devetošolka Upam, da vsi čutimo pripadnost h kateri od skupin, med katerimi bivamo. Najbolje je, če je ta skupina tvoja, naša, vaša družina. Ali se kdaj vprašate, kako bi bilo, če ne bi čutili opore družine? Družine, za katero bi storili vse. Bi vam bilo omogočeno življenje, ki ga živite? Dvomim. Vesela sem, da živim z družino, ki me v vsem podpira. Ko vstopim v naš dom, šele takrat zares čutim, kaj mi družina pomeni. Vsak član posebej. Bojim se, da nekateri s strahom odhajajo domov iz šole, treninga ipd. Vsi si zaslužimo možnosti enako dobrega življenja. Namreč ko se rodimo, smo vsi enaki. Vsi imamo enako začetno točko, a vmesne in končna niso enake. Želim si, da bi vsakdo čutil pripadnost k nečemu. Če to ni družina, naj bo skupina dobrih prijateljev v šoli, na treningu. Na nas je, da si ustvarimo in hkrati izborimo možnosti lepega življenja. Zala, devetošolka Moja domovina je Slovenija, kjer sem se rodila in kjer so moje korenine, kjer je doma moj deda in pradeda. Tukaj je doma moje otroštvo, tu je moj dom in tukaj so moji starši. Slovenija je lepa in zanimiva. Imamo morje, planine, jezera in tisto, kar je zelo pomembno, občutek varnosti. Imeti svobodo je nekaj najlepšega, kar pa spoštujemo le takrat, ko je ogrožena. O tem mi velikokrat pripoveduje moj oče, ki je pripadnik Slovenske vojske. Povedal mi je, kako je v resnici potekala osamosvojitev Slovenije, saj jo je doživel tudi sam. V decembru leta 1990 se je slovenski narod na plebiscitu z veliko večino odločil, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. To pomeni, da bo skupna država Jugoslavija razpadla. Sedaj 26. december praznujemo v Sloveniji dan samostojnosti in enotnosti, čeprav je v resnici do popolne samostojnosti manjkalo še pol leta, ko smo morali še ogromno postoriti, da se je samostojnost uresničila. Ko je napočil čas in je Slovenija postala resnično samostojna, smo jo morali obraniti. Oče mi je povedal, da bi tako kot je takrat stopil slovenski narod skupaj, moral še marsikdaj danes in rezultati bi lahko bili drugačni. Sama ponosno povem, od kod sem. Rada potujem, a vedno se rada vrnem domov, saj se tukaj počutim varno in dobro. Če bi se morala preseliti v tujino, tako kot je to storilo veliko naših rojakov, bi v srcu še vedno nosila svojo domovino in bi se vračala tja, kjer sem in bom vedno v resnici doma. Če imamo radi naše morje in planine, moramo imeti radi tudi ljudi, ki tukaj živijo. Velikokrat slišim pregovor»ljubo doma, kdor ga ima«, še posebej sedaj, ko gledam begunce, ki potujejo preko Slovenije in iščejo svoj novi dom. Dedki in babice govorijo, da na mladih svet stoji, zato bi rada prispevala svoj delež, da bi nam bilo lepo in bi živeli v miru in zadovoljstvu brez večjih razlik. Srečno, Slovenija! Ostani moj varen dom! Nika, devetošolka Ko po dolgem, napornem dnevu prestopim vrata doma, se vsaj malo oddaljim od obveznosti in težav, ki me spremljajo na vsakem koraku. Moje breme, ki že samo po sebi ni veliko, postane še manjše. Oči ugledajo znane predmete in s tem obudijo spomin na lansko poletje, praznovanja in seveda, otroštvo. Ušesa zaslišijo smeh, ki prihaja iz dnevne sobe. Glasovi me navdajo z upanjem in pozitivno energijo. Četudi se vse ne bo izšlo, kot bi si želela, imam njih. Oni mi bodo stali ob strani, znali svetovati in bodo moja opora. Dom niso nujno hiša, vrt in garaža. Dom ni nujno postelja, televizija in hladilnik. Dom so spomini, pogovor, toplina in ljubezen. Anja, devetošolka

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 1 STRAN 27 Dom je tam, kjer kaj veljam, kjer ti družina je vedno v pomoč, kjer spokojno prespiš vso noč. Prijatelji pridejo tja na obisk pričaka jih tudi naš mucek Blisk, tam se poje najboljša juha, ki jo seveda mama skuha. Ko greš na sprehod, vse sosede pozdraviš. Poznaš vse kotičke svoje vasi, in če se kdaj v tujino odpraviš, pogrešati začneš kraj, kjer nimaš skrbi. Ta kraj je moj dom, domovina, kjer so spomini, veselje in sreča. Tu vedno v bližini je moja družina, ki me postavi na noge, ko svet pritiska na moja pleča. Bina Bedrač Plazovnik, 9. b Tihana Kleva, 5. c Športniki petošolcev Jasna Lešnik, 1. a Zara Gregorc, 1. b

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 1 STR AN 28 Ko bomo veliki, bomo Devetošolci predstavljajo svoje poklicne načrte.