UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za športno treniranje DIPLOMSKO DELO Dijak športnik Mentorica: red. prof. dr. Mateja Pšunder Kandidat: Jure Kurnik Maribor, 2015
Lektorica: Ljuba Tetičkovič, prof. slov. in ang. Prevajalka: Lavra Vilčnik, prof. ang. in pedag. 1
ZAHVALA Zahvaljujem se svoji mentorici, red. prof. dr. Mateji Pšunder za usmerjanje in pomoč pri nastajanju diplomskega dela. Hvala ženi Lavri in sinu Jušu, da sta mi v času študija stala ob strani in me spodbujala. Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi v vseh teh letih pomagali, da sem to pot tudi zaključil. 2
IZJAVA Podpisani študent Jure Kurnik, roj. 23. 12. 1981, študent Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer športno treniranje, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Dijak športnik, pri mentorici red. prof. dr. Mateji Pšunder, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorja. 3
POVZETEK Izobraževanje in športna dejavnost učencev se med seboj pomembno dopolnjujeta in pogosto predstavljata pomembni del njihovih življenj. Splošno znano je, da je telesna dejavnost eden najboljših preventivnih dejavnikov pred pojavom različnih bolezni in da ima pozitivni vpliv na posameznikovo samozavest in zdravje. Nekaterim učencem športna dejavnost pomeni samo način za preživljanje prostega časa spet drugi imajo v športu višje cilje. Ob intenzivnem in sistematičnem treniranju želijo postati vrhunski športniki; to pomeni, da so zaradi tega veliko bolj obremenjeni. Naloga šole je, da tem učencem omogoči lažje usklajevanje šolskih obveznosti. V slovenskih srednjih šolah se lahko učencem, ki so nadarjeni športniki podeli status športnika, ki jim ponuja nekatere ugodnosti. Poleg teh pa so opredeljene tudi obveznosti, ki jih mora učenec izpolnjevati, da lahko status pridobi in tudi obdrži. Namen te diplomske naloge je bil raziskati ali so lahko dobri športniki tudi uspešni, motivirani in odgovorni dijaki. Raziskava je bila narejena med 73 dijaki športniki v Mariborski regiji, ki so člani različnih športnih klubov. Uporabili smo deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo raziskovanja. Rezultati kažejo, da večina dijakov nima težav z usklajevanjem šolskih in športnih obveznosti. Dobro se zavedajo, da je njihov čas za šolske obveznosti omejen, zato ga morajo koristno izrabiti. Ključne besede: dijak, športnik, šola, šolsko delo, uspeh, športne obveznosti, usklajevanje šolskih in športnih obveznosti ABSTRACT Education and physical activity of students usually go hand in hand with each other and very often they both present extremely important parts of their lives. It is well known that physical activity is one of the best preventive factors to fight different diseases and that is has a positive influence on one's self-esteem and health. To some students physical activity presents only a way of spending their free time but others have higher goals in sport. With hard, systematic and intense training they want to become professional sportsmen, therefore they often become overloaded. School as an institution should help this students to coordinate their schoolwork and sporting commitments. In Slovenian secondary schools, students who are also talented sportsmen can gain a special status which offers them some privileges. But in addition to these, the status also defines obligations which must be fulfilled if a student wants to gain and keep the status. The main goal of this diploma paper was to find out whether 4
good sportsmen can be successful, motivated and responsible students at the same time. The research has been made among 73 students sportsmen in Maribor region, members of various sport clubs. We used a descriptive and causal non-experimental method of empirical research. The results show that most students do not have problems with coordinating their schoolwork and sporting commitments. They are well aware that their time for schoolwork is limited, therefore it should be wisely used. Key words: student, sportsman, school, schoolwork, success, sporting commitment, coordinating schoolwork and sporting commitments 5
Kazalo 1. Uvod... 8 2. Teoretični del... 10 2.1. Šport in šola... 10 2.1.1 Opredelitev osnovnih pojmov v športu... 10 2.1.2 Pomen telesne aktivnosti v življenju mladostnikov... 11 2.1.3 Šola kot vzgojno izobraževalna istitucija... 12 2.1.4 Šport v šoli in zunaj nje... 13 2.1.5 Motivacija v šoli in športu... 18 2.1.6 Povezava na športnem učnem področju... 21 2.1.7 Samopodoba v šoli in športu... 22 2.2 Razvojne značilnosti v obdobju mladostništva... 25 2.2.1 Telesni razvoj v obdobju mladostništva... 26 2.2.2 Socialni razvoj v obdobju mladostništva... 26 2.2.3 Čustveni in osebnostni razvoj v obdobju mladostništva... 28 2.2.4 Moralni razvoj v obdobju mladostništva... 30 2.3 Vloga družine, trenerja in učiteljev pri športu otroka in mladostnika... 31 2.3.1 Vloga družine pri športu otroka in mladostnika... 31 2.3.2 Vloga učiteljev in šole pri športu otroka... 34 2.3.3 Vloga trenerja pri športu otroka oz. mladostnika... 36 3. Empirični del... 38 3.1 Namen... 38 3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev in omejitev raziskovalnega problema... 38 3.2.1 Raziskovalna vprašanja... 38 3.2.2. Spremenljivke... 42 3.3 Metodologija... 45 3.3.1 Raziskovalna metoda... 45 3.3.2 Raziskovalni vzorec... 45 3.3.3 Postopki zbiranja podatkov... 48 3.4 Rezultati in interpretacija... 49 3.4.1 Vprašanja vezana na izpolnjevanje šolskih in športnih obveznosti dijakov športnikov... 49 3.4.2 Vprašanja vezana na pomembnost šole in športa... 76 3.4.3 Vprašanja vezana na prilagoditve in obravnavanje učiteljev... 85 3.4.4 Vprašanja vezana na mnenje dijakov športnikov o samem sebi... 90 6
3.4.5 Vprašanja vezana na podporo staršev, trenerja in učiteljev... 101 3.5. Sklep... 111 4. Literatura... 115 7
1. Uvod Mlada generacija sodobnega časa odrašča v obdobju, ki ga vse bolj pogosto označujemo kot čas velike negotovosti. Modernizacija se pojavlja na vseh področjih našega življenja. Le-ta po eni strani prinaša veliko različnih možnosti, po drugi strani pa prav to povečuje bojazen mladih, kako se soočiti z negotovo prihodnostjo. Pritisk na mlado generacijo se izvaja z vseh strani: s strani staršev, izobraževalnega sistema in družbe nasploh. Imeti dober uspeh v šoli, zraven tega pa biti uspešen še na drugih življenjskih področjih, so sanje marsikaterega mladega človeka, ki si želi uspešno in ugledno življenje. Tudi vsak starš si za svojega otroka želi najboljše, ne zaveda pa se, da s pritiski, ki jih velikokrat tudi nezavedno izvaja na mladega človeka včasih naredi več škode kot koristi. Po drugi strani pa tudi starši niso v lahkem položaju. Vse težje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja terja veliko stopnjo prilagodljivosti od vseh družinskih članov. Delodajalci od staršev terjajo, da se delu v službi bolj posvetijo in mu namenjajo več časa. Tako nekateri otroci in mladostniki veliko časa preživijo prepuščeni sami sebi. Zaradi vsega tega je toliko bolj pomembno, da svoj prosti čas, kadar niso skupaj s starši, preživljajo čim bolj kakovostno. Rečemo lahko, da se izobraževanje in prostočasne aktivnosti otrok in mladih med seboj pomembno dopolnjujejo in bogatijo. Splošno znano je, da gibanje pozitivno vpliva na samopodobo, počutje in zdravje posameznika. Tudi Škreblin (2006) vidi šport kot sredstvo, ki pomaga človeku, da se spoprime z vsakdanjimi napori in delovnimi obveznostmi, hkrati pa pozitivno vpliva tudi na človekovo duševno zdravje. Prav tako različne raziskave potrjujejo dejstvo, da športna aktivnost pomaga izboljšati kakovost življenja. Kako pa je aktivno ukvarjanje s športom povezano z učnim uspehom? To je vprašanje, ki je predstavljalo izhodišče za izdelavo te diplomske naloge. Veliko je mladih, ki popoldneve preživljajo na aktivnih športnih treningih, kljub temu pa so še vedno v šoli uspešni. Nekaterim dijakom je športna dejavnost samo sredstvo za sprostitev, drugi imajo v športu višje cilje. Le-ti želijo ob intenzivnem treniranju postati vrhunski športniki; to pomeni, da so zaradi tega na vseh področjih, tudi šolskem, veliko bolj obremenjeni. Naloga šole je, da tem učencem omogoči lažje usklajevanje šolskih obveznosti. To je jasno izraženo tudi v splošnih ciljih (Bela knjiga v vzgoji in izobraževanju, 2011), ki jih vsebujejo predpisi s področja 8
vzgoje in izobraževanja v Sloveniji. Posebej sta poudarjena skrb in odgovornost šole za zdrav in celostni osebnostni razvoj mladine. Učencem in dijakom, ki so nadarjeni športniki, se lahko podeli tudi status športnika, ki jim ponuja določene ugodnosti in jim tako vsaj nekoliko olajša usklajevanje šole s športno dejavnostjo. Vendar so zraven ugodnosti in pravic seveda opredeljene tudi obveznosti, ki jih mora učenec ali dijak, s statusom športnika, izpolnjevati, da lahko status pridobi in kasneje tudi obdrži. Namen te diplomske naloge je raziskati, kako dijaki mariborskih srednjih šol, ki se hkrati aktivno ukvarjajo s športom, usklajujejo svoje šolske in športne obveznosti. Ali je lahko dober športnik tudi šolsko uspešen dijak z razvitimi učnimi navadami? Ali so dijaki športniki samozavestni, motivirani in odgovorni dijaki? Ali obstajajo razlike v učnem uspehu pri dijakih športnikih glede na njihove športne panoge? Kakšen je odnos dijakov športnikov do šolskih obveznosti? Kakšna je vloga staršev in trenerja pri spodbujanju aktivnih športnikov, da opravljajo svoje šolskih obveznosti? Na vsa ta vprašanja bomo skušali najti odgovor s pomočjo empirične raziskave, v kateri bomo dijake povprašali o njihovih stališčih glede njihovega položaja dijaka športnika. Najprej pa bomo temo osvetlili s teoretičnega vidika. 9
2. Teoretični del 2.1 Šport in šola 2.1.1 Opredelitev osnovnih pojmov v športu Naj razjasnimo nekaj osnovnih pojmov, ki se v tej diplomski nalogi pogosto uporabljajo. Kaj sploh je šport in kaj športno treniranje? Kdo je športnik? Kaj je športna dejavnost? Kristan (2012) v Športnem terminološkem slovarju pojasnjuje, da je znanih več kot petdeset opredelitev pojma šport. Ker je pojav zelo neenovit in večnamenski, so s splošno veljavno opredelitvijo, ki bi zajela ves pojav, precejšnje težave. Do sredine 20. stoletja je pomenil samo tekmovanje v telesnih vajah, pozneje pa čedalje bolj sleherno telesno dejavnost, ki jo ljudje gojijo s točno določenim namenom. Danes pojem šport v širšem pomenu razumemo kot sopomenko za športno kulturo, v ožjem pomenu pa kot pojem za svetovni kulturni pojav, pri katerem glede na namen ločimo različne izseke ali področja pojavne oblike športa. V najožjem pomenu pa pojem šport razumemo kot človekovo namerno, zavestno gibalno dejavnost za krepitev telesa oziroma za ohranjanje ustreznega psihosomatičnega statusa. Kristan (prav tam) opredeljuje športno treniranje kot organizirano sistematično urjenje športnikov za tekmovanje v kaki športni panogi v selekcijskem tekmovalnem športu. Sopomenka za športno treniranje športna vadba pa se pogosteje uporablja v športni vzgoji, v razvedrilnem ter terapevtskem in rehabilitacijskem športu. Kristan (prav tam) opisuje športnika kot osebo, ki se ukvarja s športom (amaterski športnik, poklicni oziroma profesionalni športnik). Uspeh športnika na tekmovalnem športnem področju je odvisen od njegovih gibalnih sposobnosti, morfoloških značilnosti, funkcionalnih sposobnosti in psiholoških značilnosti. V elektronski knjižici Gibanje: telesno dejavni vsak dan (2013), ki jo je izdal Inštitut za varovanje zdravja RS, je s strani Svetovne zdravstvene organizacije pojem telesna dejavnost opredeljen kot kakršnokoli telesno gibanje, ki ga ustvarijo skeletne mišice in katerega posledica je poraba energije nad ravnijo mirovanja. Šport in telesno vadbo razumemo kot posebni vrsti telesne dejavnosti, pri čemer se šport nanaša na organizirano in načrtovano vadbo, vključuje pa tudi določeno obliko tekmovanja, medtem ko je telesna vadba namenjena izboljšanju telesne pripravljenosti in zdravja. 10
2.1.2 Pomen telesne aktivnosti v življenju mladostnikov Doupona Topič (2000) piše o športu kot danes najbolj popularni aktivnosti med mladimi ljudmi, ki se ukvarjajo z najrazličnejšimi športnimi aktivnostmi. Več kot polovica vseh otrok na svetu se v svojih najstniških letih ukvarja s športom. Te dejavnosti se največkrat odvijajo v športnih klubih, na domačih igriščih, v okviru družine ali pa kot izvenšolske dejavnosti. Avtorica (prav tam) piše tudi o tem, da šport mladim podaja omogoča, da razvijejo zdrav življenjski slog, hkrati pa jim predstavlja veselje in sprostitev. Ravnovesje duha in telesa je bilo že pri Grkih sinonim za zgled telesne in duševne popolnosti. Tudi Doupona Topič in Petrović (2007) opisujeta to ravnovesje kot prvinsko zahtevo človekovega obstoja, njegove nravnosti in naravnosti. Danes mnogi pedagogi vidijo prav v športu področje, ki ima možnost, da zmanjša vplive negativnih trendov potrošniške civilizacije, ki proizvaja tudi površnost življenja. Civilizacija, ki ob tem ne zaznava (ali noče zaznati), da imeti več, ne pomeni tudi živeti bolje, posega v integriteto človeka in v kvaliteto njegovega življenja. Tudi Tušak in Tušak (2003) ugotavljata, da z vse večjo usmerjenostjo v materialne dobrine, ljudje izgubljamo občutek za sebe. Tega se zavemo šele, ko nas na to začne opozarjati lastno telo. Tudi zaradi tega šport postaja vse bolj pomemben dejavnik, s katerim bomo vplivali na svoje zdravje in dobro počutje. Kako pomembno je športno udejstvovanje za telesno in duševno zdravje kažejo tudi številne raziskave. Dolgo je že znano, da vsakodnevna telesna aktivnost pripomore k boljši kvaliteti življenja, k boljšemu splošnemu počutju, k boljšemu zdravju, morda celo pripomore k daljšemu življenju. Zato je pomembno, da starši svoje otroke že od majhnega navajajo na telesno aktivnost in jih k temu spodbujajo. Čačinovič Vogrinčič (1995) opisuje družinsko skupnost kot prvi socialni sistem, v katerem otrok živi, in ki s svojimi značilnostmi vpliva na osebnost otroka v vseh stopnjah njegovega razvoja. Glede na veliko vlogo družine pri razvoju posameznika, Tušak in Tušak (2003) trdita, da ima otrok večje možnosti, da poseže po športu kot obliki življenja, če mu starši s svojim športnim udejstvovanjem predstavljajo ustrezen zgled. Bergant, Jemec in Krmelj (1995) ugotavljajo, da so tudi Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez pri načrtovanju republiškega posveta»šport v družini«, vodila podobna spoznanja. Pravijo namreč, da so družine, ki se ukvarjajo s športom na boljši poti, da 11
bodo njihovi člani srečni in ustvarjalni. Prav tako naj bi športno udejstvovanje pozitivno vplivalo na intelektualni razvoj. Doupona Topič in Petrovič (2007, str. 71) navajata še številne druge (predvsem socialne) prednosti, ki jih prinašajo šport in športne aktivnosti kot so: možnost srečevanja ljudi in komunikacije z njimi, prevzemanje različnih vlog, učenje socialnih veščin, spoznavanje emocij, ki niso prisotne na ostalih področjih življenja, sprejemanje nekaterih pozitivnih elementov življenjskega stila (prehranjevanje, počivanje), prilagajanje skupinskim zahtevam ipd. Nadalje avtorici ugotavljata, da športna aktivnost pomaga otroku pri spoznavanja sveta in pri učenju različnih vlog, ki jih spoznava preko igre; vpliva na pojmovanje samega sebe, samospoštovanje, samozaupanje, samopodobo, učinkovitost, učno uspešnost, dobro počutje Zraven vsega naštetega avtorici pišeta tudi o pozitivnem vplivu športa na učenje življenjsko pomembnih spretnosti kot so organizacija časa, natančnost, vztrajnost, skrbnost. To pa so lastnosti, ki zagotovo pripomorejo tudi k večji šolski uspešnosti. 2.1.3 Šola kot vzgojno izobraževalna istitucija Kramar (2003) opredeljuje šolo kot ustanovo, katere glavna dejavnost je izvajanje izobraževalnega procesa. V literaturi je mogoče najti veliko različnih definicij vzgojno izobraževalnega procesa, Kramar (prav tam) ugotavlja, da je vsem definicijam skupno, da opisujejo vzgojno-izobraževalni proces kot namerno, načrtno, organizirano, sistematično dejavnost učiteljev in učencev, usmerjeno k doseganju izobraževalnih in vzgojnih ciljev. V njem se prepletajo učiteljeva aktivnost in aktivnost učencev, ki obsega iskanje, odkrivanje, oblikovanje, posredovanje, sprejemanje in usvajanje znanja, razvijanje sposobnosti in osebnostnih lastnosti. V Brošuri Vzgoja in izobraževanje v republiki Sloveniji (2014) najdemo temeljni cilj sistema vzgoje in izobraževanja; to je zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika, ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, rasno, etično in narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo oziroma invalidnost. Peček Čuk in Lesar (2009) pojasnjujeta vzgojo z definicijami, ki govorijo o vzgoji v ožjem in širšem pomenu besede. V širšem pomenu besede je vzgoja proces oblikovanja in samooblikovanja človekove osebnosti kot celote. Vzgoja v ožjem pomenu besede pa je proces, v katerem si človek oblikuje moralne vrednote, prepričanja, stališča, idejni pogled na svet in odnos do sveta, različne kulturne, higienske in delovne navade ter interese, motivacijo, 12
voljo, čustva. Pojmovanje vzgoje v ožjem pomenu besede je tesno povezano tudi s pojmom izobraževanja. Avtorici (prav tam) opredeljujeta izobraževanje kot proces, v katerem človek pridobiva znanje in razvija sposobnosti zajema torej kognitivno in psihomotorično področje osebnosti. Če seštejemo to, kar zajema vzgoja v ožjem pomenu besede, s tem, kar zajema izobraževanje, dobimo vzgojo v širšem pomenu besede. Vidimo lahko, da procesa vzgoje in izobraževanja nenehno potekata in nista omejena samo na šolo. Tako na otroke in mladostnike deluje nešteto različnih vplivov in če se mladostnik aktivno ukvarja s športom, je le-ta je zagotovo pomemben zanj. 2.1.4 Šport v šoli in zunaj nje Kovač in Starc (2007) ugotavljata, da današnja mladina preživlja prosti čas predvsem sede, najpogostejše dejavnosti so deskanje po svetovnem spletu, telefoniranje, igranje računalniških iger in gledanje televizije. Avtorja (prav tam) omenjata številne raziskave, ki kažejo, da so v prostem času dekleta manj gibalno aktivna od fantov, a so razlike med spoloma v pogostosti športne dejavnosti pri mladih vse manjše. Prav tako dekleta v zadnjih desetih letih izbirajo vse bolj podobne športe kot fantje, vse bolj podobni so si tudi motivi, zaradi katerih se ukvarjajo s športom. Kovač in Jurak (2012) pišeta o tem, da športno udejstvovanje v veliki meri pripomore h kakovosti preživljanja prostega časa. Zato so izrednega pomena navade, ki si jih posameznik pridobi v mladosti, način ukvarjanja s športom, znanja o učinkih različnih športnih dejavnosti, ustrezni količini vadbe in obremenitvi. Avtorja (prav tam) navajata, da se v Sloveniji le dobri dve tretjini odraslih v prostem času ukvarjata s športom, zato se strokovnjaki nenehno sprašujejo, ali je športno vzgojni proces v mladosti ustrezen in kaj je mogoče storiti, da bi bila njegova kakovost boljša. Športna vzgoja namreč poleg pomembnih pozitivnih vplivov na posameznikov telesni, gibalni, spoznavni, čustveni, socialni in moralni razvoj, daje tudi vseživljenjska funkcionalna znanja, ki posamezniku omogočajo, da si v odraslosti sam organizira svoje prostočasno športno udejstvovanje. Zaradi pomembnega vpliva gibanja in športa na razvoj mladega človeka je v nacionalnem programu športa (2000) v uvodu posebej izpostavljena vloga vseh pojavnih oblik športne 13
dejavnosti otrok in mladine. Te dejavnosti v Sloveniji potekajo znotraj vzgojno izobraževalnega sistema kot obvezni in razširjen program šol ter zunaj njega, organizirano v okviru civilne družbe in zasebne ponudbe ali neorganizirano v krogu družine in prijateljev. 2.1.4.1 Športna vzgoja v šolskem sistemu Kovač in Jurak (2010, str. 16) govorita o»gibalno kompetentni osebnosti«, ki je temeljni cilj športne vadbe v obdobju otroštva in mladostništva. Njene značilnosti so ustrezna gibalna učinkovitost, redna gibalna oziroma športna dejavnost in razumevanje vloge gibanja in športa ter njunih vplivov na oblikovanje zdravega življenjskega sloga. Najpomembnejšo vlogo pri oblikovanju take osebnosti imajo šolska športna vzgoja, ki je del vseh znanih šolskih sistemov, in različni športni programi, ki so mladim na voljo kot interesna športna vadba zunaj rednega pouka. Šolska športna vzgoja Kovač in Starc (2007) ocenjujeta, da si mora stroka prizadevati, da so mladi deležni vsaj minimalnih gibalnih spodbud v okviru izobraževalnih programov, ravno zaradi tega, ker se v prostem času vse manj gibljejo. Kovač in Jurak (2012) vidita šolsko športno vzgojo kot kontinuiran proces bogatenja znanja, razvijanja sposobnosti in kot sredstvo za oblikovanje posameznikove osebnosti in odnosov z drugimi. Z redno in kakovostno športno vadbo prispevamo k skladnemu psihosocialnemu razvoju mladega človeka, sprostitvi, zmanjšanju negativnih učinkov večurnega sedenja in drugih nezdravih navad. S sistematičnim športno vzgojnim procesom se med obveznim šolanjem seznanijo vsi otroci. Zaradi posebnega pomena športne vzgoje mora učitelj osmisliti športno vadbo, ob športnem udejstvovanju pa naj otrok in mladostnik doživljata ugodje, saj je od tega v veliki meri odvisno, ali bo gibanje in šport kasneje vpletel v svojo prostočasno dejavnost. Kovač in Starc (2007) govorita o tem, da družba z vključevanjem športne vzgoje v kurikulum rešuje vprašanje telesnega in gibalnega razvoja, ki je skladen s psihosocialnim razvojem posameznika (telesna samopodoba, ustvarjalnost, preizkušanje lastnih zmožnosti). Je edini predmet, ki se ukvarja s posameznikovim telesnim in gibalnim razvojem in skrbi za zdravje. Prav tako športna vzgoja prispeva k socializaciji posameznika (sodelovanje, razvijanje 14
družbeno sprejemljivih oblik obnašanja, zdrava tekmovalnost, sprejemanje drugačnosti) in k zdravju populacije (odpravlja negativne učinke sodobnega življenja, vzpostavlja ravnovesje med sedenjem in gibanjem, zvišuje odpornost proti boleznim). Če je proces športne vzgoje pravilno voden, lahko otrok razvija svojo kompetentnost na gibalnem in socialnem področju in si pridobiva ustrezno samozavest, saj s tem dobiva občutek, da je odvisen od lastnega truda. V učnem načrtu športne vzgoje za slovensko osnovno šolo (Program OŠ; športna vzgoja; učni načrt, 2011) je skupno opredeljenih 834 ur športne vzgoje, in sicer po 105 ur do šestega razreda, v sedmem in osmem razredu po 70 ur in v devetem razredu 64 ur. V slovenski srednji šoli (splošna, klasična in strokovna gimnazija) je po učnem načrtu (Učni načrt; športna vzgoja; gimnazija, 2008) športni vzgoji namenjenih 420 ur rednega pouka, to je po tri ure pouka tedensko v prvem, drugem, tretjem in četrtem letniku. Športno vzgojo v prvi triadi in četrtem ter petem razredu, lahko po Pravilniku o smeri izobrazbe v devetletni osnovni šoli (2011), poučuje nekdo, ki je pridobil univerzitetno izobrazbo, smer razredni pouk. Športno vzgojo v šestem razredu in v zadnji triadi pa lahko po tem pravilniku poučuje tisti, ki ima univerzitetno izobrazbo, smer športna vzgoja. Ta lahko poučuje tudi športno vzgojo v četrtem in petem razredu. Učitelj športne vzgoje v izobraževalnih programih gimnazije, v poklicnih in strokovnih šolah, je po Pravilniku o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju (2002) lahko, kdor ima univerzitetno izobrazbo, smer športna vzgoja. Kovač in Starc (2007) pišeta o slovenskem šolskem sistemu, kjer se redni pouk športne vzgoje nadgrajuje s številnimi izbirnimi programi, ki jih ponujajo šole ali institucije izven šol. Njihov namen je ponuditi otroku vsaj uro športa dnevno, izbira dejavnosti pa je odvisna od posameznikovega interesa. Šport postaja pomembna vez med šolo in posameznikovim prostim časom in predstavlja kakovostnejše preživljanje prostega časa. Zato je še posebej pomembno, da otroci in njihovi starši dojemajo športno vzgojo kot pomemben vseživljenjski predmet. 15
Interesna športna vadba Najprej bomo opredelili pomen interesne dejavnosti na splošno, nato pa se bomo posvetili športu kot interesni dejavnosti. Na strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport republike Slovenije najdemo dokument Program OŠ izobraževanja; interesne dejavnosti za devetletno OŠ (2008), kjer so interesne dejavnosti opredeljene kot pomemben del vseživljenjskega učenja. Z vključenostjo v interesne dejavnosti učenci (prav tam, str. 9): zadovoljujejo lastne potrebe, izbirajo aktivnosti po lastni presoji, razvijajo mišljenje, se moralno, intelektualno in osebnostno razvijajo; razvijajo spoštovanje do sebe in drugih; razvijajo socialno komunikacijske spretnosti in veščine spoznavajo potrebe po koristni izrabi prostega časa. Kovač in Jurak (2010) pravita, da vse šole ponujajo za učence različne interesne športne programe. Vadba poteka v športnih objektih šole, zato stroške objekta pokrije lokalna skupnost, stroški kadra so v večini primerov pokriti iz sredstev iz državnega proračuna za vzgojo in izobraževanje, iz sredstev, ki so namenjena interesnim dejavnostim. Ti programi so za otroke brezplačni. Šole lahko učencem v okviru šolskih interesnih dejavnosti ponujajo tudi programe, ki jih vodijo društva ali zasebniki. V takih primerih je objekt izvajalcem na voljo brezplačno, saj stroške objekta pokrije lokalna skupnost, starši pa plačajo članarino in stroške kadra v obliki mesečne vadnine. Kovač in Jurak (prav tam) opozarjata na dejstvo, da na športno udejstvovanje otrok in mladine izven šole najbolj vplivajo njihove predhodne izkušnje s športom, ki so jih pridobili doma (športna dejavnost staršev) ali v šoli (mnenje o športni vzgoji). Zato lahko rečemo, da ima šolska športna vzgoja zelo pomembno vlogo pri načinu preživljanja prostega časa mladih. 16
2.1.4.2 Športno udejstvovanje zunaj šolskega sistema Znano je, da tudi športno udejstvovanje učencev izven šole predstavlja pomemben vidik vzgoje in izobraževanja, saj pozitivno vpliva na izoblikovanje mlade osebnosti. Ukvarjanje s športom zagotovo pripomore k navajanju na disciplino, moralnemu, intelektualnemu in osebnostnem razvoju, h gojenju pozitivnih medosebnih odnosov, h koristni izrabi prostega časa Organizirano športno vadbo izven šole ponujajo društva v svojih ali najetih prostorih. Programi potekajo med šolskim letom v popoldanskem času. Večina teh programov je plačljivih (članarina in vadnina). Največji del programov društev je namenjen športni interesni vadbi otrok. Ti programi so največkrat usmerjeni v kakovostni in vrhunski šport (Kovač in Jurak, 2010). V Nacionalnem programu športa v RS 2014 2023 (2014) je zapisano, da je kakovostna športna dejavnost otrok in mladine, ki se ukvarjajo s športom zaradi doseganja vrhunskih dosežkov, temeljni pogoj kasnejše športne uspešnosti. Ti programi vključujejo načrtno skrb za mlade športnike na njihovi poti za doseganje vrhunskih rezultatov, primerljivih z dosežki vrstnikov v mednarodnem merilu. Temeljijo na kakovostni športni vzgoji, ki se odvija v športnih društvih in njihovih zvezah ter nadgrajuje trening posamezne športne panoge, ki ga izvaja strokovno izobražen ali pa tudi strokovni kader, ki ima najmanj drugo stopnjo usposobljenosti za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v športu. Programi morajo ob športnem udejstvovanju omogočati športniku uspešno izobraževanje. Pri tem so mladim športnikom na voljo sistemske pomoči. Sofinanciranje športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, sodi v letne programe športa na državni in lokalni ravni. Tudi Doupona Topič in Petrovič (2007, str. 82) pišeta o podmenah, zaradi katerih je športno udejstvovanje pomembno: mladost (0-18) je odločilna za oblikovanje podobe odrasle osebnosti, del te podobe naj bi bilo možno oblikovati samo s specifičnimi telesnimi dejavnostmi; telesna dejavnost vpliva na mišljenje, čustvovanje, odnose v družini, vpliva na samokontrolo, moralno in etično presojanje; šport izhaja iz igre, ki je osnova človekove ustvarjalnosti in element kakovosti življenja; 17
športna dejavnost družino pomembno povezuje. Kovač in Starc (2007) ugotavljata, da je ukvarjanje s športom v mladosti zelo pomemben dejavnik zdravega življenja, saj ustvarja pozitivne spodbude za preživljane prostega časa. Mladostnik si lahko ob ustreznih spodbudah širšega okolja oblikuje ustrezen življenjski slog; za katerega so značilna ustrezna izbira prostočasnih aktivnosti in bolj zdrave vsakodnevne navade. Tako bo lahko vedno skrbel za zdravje ter dobro počutje. 2.1.5 Motivacija v šoli in športu Najprej bomo opredelili, kaj je motivacija, nato pa se bomo posvetili motivaciji v šoli in športu. Krajnc (1982) opisuje motivacijo kot enega izmed najpomembnejših psiholoških procesov. Marentič Požarnik (1988) motivacijo opredeljuje kot proces izzivanja, usmerjanja in uravnavanja človekove aktivnosti k cilju oziroma zadovoljitvi potrebe, ki je bila izvor motivacije. Musek (1995) pa piše, da motivacija zajema vse silnice in gibala našega delovanja potrebe in nagoni nas spodbujajo, vrednote, ideali ter drugi motivacijski cilji pa nas privlačijo. Razdevšek Pučko (1999) pa piše o tem, da motivacija omogoči človeku, da zadovolji potrebo, cilj, ki si ga je zastavil ali pa mu je bil postavljen. Kajtna in Jeromen (2007) navajata temeljni značilnosti motivacije to sta spodbujanje in usmerjanje. Motiv je tisto, kar nam daje energijo in tisto, kar nas usmerja k enim stvarem bolj kot k drugim. Tudi Musek (1993) razlaga, da so motivi v medsebojnem odnosu, saj lahko v neki situaciji na posameznika deluje več motivov hkrati. Med njimi obstaja hierarhija, ki določa, kateri motiv bo v neki situaciji prevladal. Motivacija ima tudi izredno pomembno vlogo pri doseganju dobrih učnih rezultatov. Marentič Požarnikova (2000) trdi, da za uspeh pri učenju ni pomembno samo dejstvo, da se znamo učiti, ampak tudi, da smo pripravljeni usmerjati svojo energijo v doseganje zastavljenih učnih ciljev in pri tem vztrajati. Kakovost doseženih rezultatov in temeljitost učenja pa sta odvisna od vrste in stopnje posameznikove motivacije. Vse več učiteljev toži o pomanjkanju motivacije med učenci, o naveličanosti in odporu do učenja, o tem, da se učijo le še pod prisilo, da jih ni moč za nič zainteresirati. Marentič Požarnik (prav tam) stopnjo posameznikove motiviranosti vidi kot rezultat sovplivanja in interakcije 18
trajnejših osebnostih potez (interesi, stopnja storilnostne motivacije) in značilnosti učne situacije (privlačnost, težavnost, smiselnost učnih nalog, medosebni odnosi). Omenili smo že pomembnost postavljanja ciljev oziroma motivov pri spodbujanju motiviranosti. Prav dobri in uspešni športniki so tista skupina ljudi, ki pri zastavljanju ciljev ne smejo imeti težav. Kajtna in Jeromen (2007) opredeljujeta postavljanje ciljev celo kot najpomembnejše sredstvo športnikove motivacije. Športnik si zastavi cilje, ki naj bi zadovoljili njegove potrebe. Tušak in Tušak ( 2001) pišeta o tem, da si športniki na poti do končnega cilja velikokrat postavijo vmesne, lažje in hitreje dosegljive cilje. Brez teh vmesnih ciljev bi bil časovni razmik med trenutkom, ko si športnik cilj izbere in trenutkom, ko bi naj cilj dosegel, prevelik, da bi ga to motiviralo, zato lahko športniku motivacija upade. Raziskave (npr. Bandura, 1977, Weinberg, 1988, v Tušak in Tušak, 2001) dokazujejo, da je s sistematičnim postavljanjem ciljev in s tehnikami socialnega učenja možno vplivati na športnikov razvoj spretnosti in še posebno motivacije. Tukaj odigra pomembno vlogo trener, ki športniku pomaga zastaviti si cilje in ga pri doseganju le-teh ustrezno spodbuja in motivira. Raziskave ugotavljajo (Martens, 1990, v Kajtna in Jeromen, 2007, str. 21) da težki, vendar točno določeni cilji, vodijo k izboljšanju nastopa, kar posledično pomeni doseganje ciljev. Druge pomembne lastnosti ciljev so še: ustrezna težavnost cilj ne sme biti preveč ali premalo zahteven; trenerjeva podpora: trener naj bi športnika pri njegovih ciljih vedno spodbujal, mu stal ob strani in mu svetoval; povratna informacija o uspešnosti, da vidimo, koliko smo napredovali; nagrada, ki je lahko tudi samo trenerjeva pohvala; sodelovanje športnika pri postavljanju ciljev; cilje lažje dosegamo v okolju brez stresa in konfliktov. Zgoraj zapisane lastnosti ciljev, ki jih avtorji povezujejo predvsem s športnimi dosežki, veljajo seveda tudi za ostale cilje, ki si jih postavljamo v življenju. Pri učnih ciljih je učitelj tisti, ki učencu pomaga pri zastavljanju ciljev in uresničevanju le-teh. Učenec, ki je že iz športnega 19
področja navajen zastavljanja etapnih ciljev, je najverjetneje uspešen tudi pri zastavljanju učnih ciljev. Marentič Požarnik (2000) vidi jasne učne cilje kot pomembno sredstvo motivacije, zlasti če si jih učenec zastavi sam, pa tudi če jim jih zna na primeren način približati učitelj. Pomembno je, da jim jih zna predstaviti v konkretni obliki, privlačne in take, ki jih lahko dosežejo s primernim trudom. Marentič Požarnik (prav tam) piše o ravnotežju med takojšnjimi, vmesnimi in oddaljenimi cilji. Cilje naj bi čim tesneje navezovali na obstoječe učenčeve potrebe, interese in izkušnje, tako da učenec uvidi osebni smisel tega, kar se uči. Učenec si mora odgovoriti na naslednja vprašanja: Kakšen smisel ima zame ukvarjanje s tem vprašanjem? Kje mi bo to koristilo v prihodnosti? Ob tem mora učitelj spodbujati učence, da razmišljajo o svojih ciljih kaj želijo v življenju doseči, kako si predstavljajo sebe čez pet ali deset let. Taki cilji namreč krepijo notranjo motivacijo za učenje. Marentič Požarnik (prav tam) svetuje, da naj učitelja (enako velja tudi za trenerja športne discipline) vodi vprašanje:»kako povečati kakovost motivacije?«, saj ne začenjajo iz ničelne točke in tudi vsi učenci niso enaki. Pri enih je učiteljev cilj skromnejši: da jih sploh pripravi do učenja (z zunanjimi spodbudami), pri drugih pa, da jim spodbudi interese za dolgoročnejše cilje, in da jih osamosvoji. Marentič Požarnik (prav tam, str. 200) našteva naslednje kriterije kakovosti motivacije: vztrajanje pri neki aktivnosti, odpornost proti neuspehom in oviram na poti do cilja, kakovost učnih strategij, kakovost učnih rezultatov, pozitiven čustven pristop do sebe in do naloge, samostojnost pri postavljanju ciljev in opravljanju nalog. 20
2.1.6 Povezava na športnem učnem področju Kobal (2000) pojasnjuje, da definicija učne uspešnosti ni tako enostavna, saj ima dvojno razsežnost. Prva se nanaša na učenčeve ocene in kaže njegovo stopnjo prilagojenosti na šolsko delo. Pri drugi dimenziji gre za lastna stališča in občutenja svojega uspeha oziroma neuspeha, kot tudi stališča drugih (npr. stališče staršev). Če je za starše nižja otrokova uspešnost pričakovana, je tudi otrok ne bo dojemal kot neuspeh in nasprotno; ne bo vsak učenec dojemal odličnega uspeha kot uspeh, če tudi staršem le-ta tega ne predstavlja. Marentič Požarnik (2000) povzema klasifikacijo dejavnikov učne uspešnosti na osnovi metaanalize 260 raziskav učnega uspeha v ZDA in jih deli na: 1. bližnje ali neposredne dejavnike značilnosti učencev dogajanje v razredu domače razmere 2. oddaljene ali posredne dejavnike kurikularno načrtovanje in izvajanje pouka dejavniki s strani šole šolska politika v nekem družbenem okolju. Metaanaliza je pokazala tudi, da imajo neposredni dejavniki močnejši vpliv kot posredni (prav tam). Kuhar (2008) ugotavlja, da prostočasne dejavnosti pomembno vplivajo na razvoj mladih zato, ker imajo mladi v tem času več avtonomije kot pri drugih dnevnih aktivnostih. Izpostavlja, da aktivno preživljanje prostega časa pripomore k boljšemu duševnemu zdravju in s tem tudi k boljšemu šolskemu uspehu. Te aktivnosti dajejo mladostnikom občutek kompetentnosti in samorealizacije. Ugotavlja, da te dejavnosti razvijajo naslednje sposobnosti: samonadzor, socialne veščine, fizično in kognitivno znanje, sposobnost refleksije. Zurc (2008) navaja rezultate študije, ki je pokazala, da otroci, ki so v prostem času pogosteje gibalno aktivni, dosegajo višji šolski uspeh. Največji delež (45%) med vsakodnevno športno aktivnimi je odličnjakov. Odstotek odličnjakov upada z upadanjem prostočasne gibalne 21
aktivnosti. Med gibalno neaktivnimi je največ učencev z dobrim učnim uspehom (34,1%). Med gibalno povsem neaktivnimi najdemo največ nezadostnih in zadostnih učencev (9,1%). Tudi Seles (1994) ugotavlja, da tisti učenci, ki imajo visoko razvite motorične sposobnosti, dosegajo boljši učni uspeh. Dobre motorične sposobnosti pa so v prvi vrsti odvisne od genov in pravilnega gibalnega razvoja v otroški dobi. Kajtna in Jeromen (2007) pišeta tudi o tem, da šport zahteva precej predanosti, dela, zajema časovno dolgotrajne vsakodnevne treninge, tekmovanja, zgodnje aktivno vključevanje. Športniki imajo zato manj časa za šolsko delo, kar je lahko za mladostnika precej stresno. Pomembno je, da se znajo dobro organizirati, da znajo pametno razporejati svoj čas in ga koristno izrabiti. Športniki se tega hitro naučijo. Dobro vedo, da imajo popoldne omejeno količino časa za naloge in učenje in ta čas se naučijo izkoristiti tako, da opravijo svoje obveznosti. Prav tako avtorici pišeta o svojih opažanjih, da so pogosto prav športniki med najbolj uspešnimi učenci, predvsem zaradi obvladovanja svojega časa. Kadar športniki prekinejo s svojo športno kariero zaradi pomanjkanja časa za šolske obveznosti, je večkrat učinek ravno obraten: zaradi občutka, da imajo sedaj časa na pretek, ga slabše izkoristijo in pričakovanega izboljšanja v šoli največkrat ni. Gibalna aktivnost oz. šport je zagotovo eden izmed zelo pomembnih neposrednih dejavnikov, ki bistveno vpliva na učno uspešnost. Kot vidimo, številne raziskave in številni avtorji potrjujejo pozitiven vpliv gibalne aktivnosti oz. športa na učno uspešnost. Še posebej zaželeno pa je, da je gibalna aktivnost organizirana, dlje časa trajajoča in vsaj dvakrat tedensko. 2.1.7 Samopodoba v šoli in športu Pozitivna samopodoba predstavlja neizčrpen vir energije za udejanjanje različnih nalog in ciljev (Kristan, 2001). V nadaljevanju bomo najprej opredelili pojem samopodobe, nato pa bomo podrobneje pogledali povezavo med ukvarjanjem s športom in samopodobo. Tušak in Faganel (2004, po Waitley, 1990) opredeljujeta samopodobo kot način, kako sebe vidimo v svojih mislih. Zelo pomembno je, kako sami sebe zaznavamo in dojemamo, saj je vse, kar delamo, osnovano na podobi, ki jo imamo o samem sebi. 22
Musek (1993) pravi, da je samopodoba razvojno določena in se oblikuje postopoma, skladno z otrokovim psihičnim razvojem in njegovo interakcijo z okoljem. Najprej otroci sebe sploh ne ločijo od okolja. Bistvene informacije, ki postanejo temeljni del podobe o samem sebi, so informacije drugih. Vse te informacije postanejo del predstave, ki jo gojimo o sebi. Naša samopodoba je veliki meri proizvod procesov socialnega konstruiranja in socialnega zrcaljenja. Kajtna in Jeromen (2007) trdita, da je samopodoba odvisna od: tega, kako se vidimo, kaj smatramo za svoje dobre lastnosti in ali jih sploh poznamo; referenčnega okvirja (s kom se primerjamo ). Avtorici pravita tudi, da se samopodoba nekoliko spreminja tudi z razvojno starostjo. Precej nizka je v adolescenci, med odraščanjem, medtem ko je v otroštvu navadno nekoliko previsoka. Tudi Musek (1993) vidi samopodobo kot splet pojmov, predstav, sodb, prepričanj o sebi, kot jih vidi oziroma zaznava»jaz«. Samovrednotenje je stalen proces, v katerem se tudi na osnovi mnenj»pomembnih drugih«, to so starši, učitelji, vrstniki posameznik vrednoti in primerja z drugimi. Gre tudi za odnos in ugotavljanje skladnosti med tem, kako vidim samega sebe (samopodoba); kakšen bi želel biti (»idealni jaz«), kakšnega me vidijo»pomembni drugi«. Avtor (prav tam) prav tako trdi, da če je razkorak med željami in resničnostjo prevelik, je rezultat takega vrednotenja slabo mnenje, negativno stališče do sebe, nizka stopnja samospoštovanja; v vsakdanjem pogovoru je to občutek manjvrednosti. Marentič Požarnik (2000) pravi, da je rezultat samovrednotenja skupek bolj ali manj pozitivnih stališč do samega sebe. Ta imajo, kot vsako stališče, tri sestavine: spoznavno (kognitivno), to so spoznanja o sebi, svojem telesu, sposobnostih, položaju v družini, v skupini, razredu, ; čustveno: ali so mi moje lastnosti všeč, kakšno stališče imam do njih; vrednostno in akcijsko: kako vrednotim sebe in kako to vpliva na moje odločanje. 23
Marentič Požarnik (2000) govori o tem, da se splošni»pojem o sebi«deli na posebne sestavine. To pomeni, da se posameznik ne presoja enako v vseh situacijah: lahko sem dober v šoli, pa nespreten v socialnih stikih ali obratno. To je lahko po svoje spodbudno, saj se nizko samovrednotenje na enem področju še ne prenese na celotno osebnost. Avtorica (prav tam) navaja, da se splošni»pojem o sebi«po Shavelsonu s starostjo in izkušnjami postopno razčlenjuje v:»šolski«(akademski) pojem o sebi, ki se nato dalje deli na pojem o sebi pri jezikih, naravoslovju, tehniki, družboslovju in nato pri posameznih predmetih;»nešolski«pojem o sebi, ki ga sestavljajo: socialni pojem o sebi (kakšen je posameznik v odnosu z vrstniki in s pomembnimi drugimi, npr. koliko je družaben, priljubljen, podredljiv); čustveni pojem o sebi (npr. ali je pretežno dobro ali slabo razpoložen, se hitro razburi, kako obvladuje svoja čustva); telesni pojem o sebi (kakšne so posameznikove telesne sposobnosti oziroma spretnosti, kakšen je posameznikov telesni videz). Marentič Požarnik (prav tam) daje posebno težo prav telesnemu pojmu o sebi, ki je pomemben del identitete zlasti v obdobju adolescence, ko se videz hitro spreminja in so telesne značilnosti v ospredju lastnega in medsebojnega vrednotenja: pri dekletih je pomembnejši videz, pri fantih pa sposobnosti, moč in spretnosti. V skladu s teorijo kompenzacije je dobro, da ima učenec vsaj na nekaterih področjih (npr. šport)»oporne točke«in da na njih razvija ter vzdržuje dobro samopodobo, kar mu pomaga prebroditi posledice nizkega šolskega samovrednotenja. Po njenem mnenju ni dobro, da starši slabemu učencu prepovedo udejstvovanje v zunajšolski dejavnosti (»dokler ne popravi ocene«), saj lahko s tem izgubi še zadnje področje, kjer ima oporo za pozitivno samovrednotenje. Tušak in Faganel (2004) pišeta o tem, da se ljudje z nizkim samospoštovanjem odzivajo na neugodne informacije/odzive iz okolja z ekspresivnimi obrambnimi mehanizmi in da so stalno na preži za neugodnimi informacijami o njih samih. So togi in neugodna informacija na videz ne prizadene izraza njihove samopodobe, ne priznajo, da jih je prizadelo. Neugodne informacije pravzaprav ignorirajo in se tako razlikujejo od ljudi z višjim samospoštovanjem, ki tudi te neugodne informacije»vzamejo na znanje«oziroma resno. Neugodne informacije pa sicer ne prizadenejo bistveno njihove samopodobe. 24
Koprivnikar (2004) piše, da športno-rekreativne aktivnosti pozitivno vplivajo na samopodobo, razpoloženje, čustvovanje, na zadovoljstvo z življenjem in kvaliteto življenja. Telesno aktivni posamezniki se čutijo srečnejše in so s svojim življenjem zelo zadovoljni. Aktivni posamezniki navajajo občutke zadovoljstva in boljšega počutja, kar jih še dodatno spodbudi k nadaljevanju ukvarjanja s športom. Več kot se posameznik giblje in ukvarja s športom, večji so ti učinki. Tušak in Faganel (2004) na osnovi različnih raziskav navajata, da imajo športniki višjo samopodobo kot nešportniki. Prav tako je tudi dokazano, da imajo športniki pozitivnejši pogled na lastno telo, na svoje zdravstveno stanje, telesni izgled in svoje sposobnosti. Avtorja (prav tam) pojasnjujeta pozitivne učinke ukvarjanja s športom. Ti se odražajo v samopodobi na ta način, da šport omogoča otroku in mladostniku izgradnjo zaupanja v svoje fizične in socialne spretnosti. Mnogi znajo športni uspeh in z njim povezano pozitivno samopodobo dobro unovčiti tudi drugje. Pridobljena samozavest jim pomaga, da so učinkoviti in uspešni tudi na drugih področjih šolskem, študijskem, poklicnem Tako znajo uspehe iz športa transformirati v življenje. Taki športniki so se skozi uspeh v športu naučili največ za življenje. Na podlagi vsega zapisanega lahko povzamemo, da imajo učenci, ki so uspešni športniki, pogosto višjo samopodobo, kar jim zagotovo koristi tudi pri šolskem delu in v življenju nasploh. To je še posebej pomembno v adolescenci, obdobju, v katerem je samopodoba običajno najnižja. 2.2 Razvojne značilnosti v obdobju mladostništva V empiričnem delu naloge predstavljamo rezultate raziskave, ki temelji na vzorcu športnikov dijakov. Zato bomo v nadaljevanju na kratko predstavili temeljne značilnosti telesnega, čustvenega, socialnega moralnega razvoja posameznikov v obdobju mladostništva. Avtorji uporabljajo različne kronološke opredelitve obdobja mladostništva. Mi se bomo oprli na Zupančičevo (2004), ki obdobje mladostništva deli na: zgodnje mladostništvo (do približno 12. leta starosti) srednje mladostništvo (do približno 17. ali 18. leta starosti) pozno mladostništvo (do približno 22. ali 24. leta starosti). 25
Horvat in Magajna (1989, str. 234, 235, 236, 237) opredeljujeta naslednje razvojne naloge v mladostništvu : - ustvariti odnose z vrstniki obeh spolov, saj je sprejemanje in potrditev s strani vrstnikov v tem obdobju za mladostnika velikega pomena; - oblikovati svojo spolno-socialno vlogo; - sprejemanje lastnega telesa; v adolescenci namreč prihaja do pomembnih telesnih sprememb, ki jih mora mladostnik sprejeti in razumeti; - oblikovanje čustvene neodvisnosti od staršev in drugih odraslih (razvijanje lastnih stališč in vrednot); - pripravljanje na zakon in družinsko življenje; - priprava na poklicno in družbeno udejstvovanje, ki posamezniku omogoča razvoj lastnih ustvarjalnih zmožnosti. 2.2.1 Telesni razvoj v obdobju mladostništva Zupančič (2000) opisuje prehod v obdobje mladostništva ali adolescence kot telesno dokaj očiten, saj se začne s puberteto. Prvi glavni znaki so hitrejša telesna rast in razvoj sekundarnih spolnih znakov. Pri puberteti gre za različne biološke procese, ki nakazujejo na telesno zrelost: odrasla podoba telesa in reproduktivna sposobnost. Na začetku obdobja mladostništva mladostnik veliko svojega časa posveča svojemu novemu izgledu, zanima ga, ali se spremembe dogajajo tudi drugim ali samo njemu in seveda, kako sedaj gleda nanj okolica. Mladostnik se postopoma privaja na svojo spremenjeno podobo, na hitrejšo rast in razvoj sekundarnih spolnih znakov. 2.2.2 Socialni razvoj v obdobju mladostništva Zupančič in Marjanovič Umek (2004) pišeta o tem, da se mladostnikovi odnosi z vrstniki, sorojenci, starši in drugimi odraslimi spremenijo količinsko in kakovostno, mladostnik pa bolj dejavno komunicira s širšim socialnim okoljem. Ena izmed pomembnih razvojnih nalog v 26
mladostništvu je osamosvajanje od staršev in oblikovanje intimnih odnosov z vrstniki - prijateljstva, partnerske zveze Odnos mladostnik starši Zupančič in Svetina (2004) pišeta o vse manj strukturiranih odnosih med mladostniki in starši v primerjavi s tistimi iz otroštva. Mladostniki preživijo s starši manj prostega časa kot otroci, njihove skupne prostočasne aktivnosti so pogosto omejene na nakupovanje,, gledanje televizije, socialne obveznost in potovanja. Spremeni se tudi način izražanja avtoritete staršev le-ta postaja vse bolj vezana na posebna področja mladostnikovega življenja. Mladostnikova komunikacija s starši je vse bolj selektivna, večina staršev pa vse bolj spoštuje mladostnikovo željo po zasebnosti. Starši v tem obdobju občasno še vedno uporabljajo enosmerno avtoriteto, vendar jo s starostjo mladostnika vse bolj nadomešča dvosmerna starši postanejo svetovalci, razpravljajo z mladostniki, iščejo kompromisne rešitve pri obvladovanju medosebnih konfliktov. Sočasno z razvojem mladostnikovih spoznavnih, sociokognitivnih in psihosocialnih kompetentnosti ter s premikom avtoritete staršev od enosmerne k dvosmerni, začnejo mladostniki svoje starše dojemati kot enkratne in ne več kot vsemogočne osebnosti. Razlikujejo med starši kot osebnostmi (z lastnimi potrebami, čustvi, stališči) in njihovimi starševskimi vlogami, ki jih opravljajo. Avtorici (prav tam) omenjata osamosvajanje mladostnikov od staršev na različnih področjih - na vedenjskem (uveljavljanje lastnih vzorcev vedenja, ki so podobni vrstniškim, spremembe v zunanjem videzu, slogu oblačenja ), čustvenem (upad močne potrebe po potrditvi, psihološki bližini in čustveni opori staršev) in na vrednotnem (oblikovanje stališč, prepričanj, vrednot) ter na ekonomskem področju. Kljub vsemu temu pa avtorici (prav tam) poudarjata pomembnost psihološke povezanosti posameznika s starši tudi v mladostništvu. Pomembno je, da starši mladostnika vključujejo v odločanje, postavljanje jasnih pravil, norm in vrednost; pomembno je, da so starši pripravljeni poslušati mladostnika, se z njim pogajati, nadzorovati njegovo vedenje, ne pa tudi osebnosti, spodbujati mladostnika k oblikovanju lastnih stališč, usmerjati pozornost na pozitivne vidike njegovega vedenja, mu pomagati, če sam to želi 27
Odnos mladostnik vrstniki Zupančič in Svetina (prav tam) poudarjata pomembno vlogo interakcije z vrstniki v mladostnikovem razvoju pri njegovem osamosvajanju od primarne družine, oblikovanju identitete, vzorcev moralnega presojanja in vedenja, pridobivanju socialnih spretnosti, upadu mladostniškega egocentrizma, pri vzpostavljanju odnosov z nasprotnim spolom Odnosi z vrstniki postanejo bolj vzajemni, čustveno intenzivni, stabilni in psihološko intimni, kot so bili v otroštvu, ali še bodo v katerem koli drugem življenjskem obdobju. Tisti mladostniki, ki ne uspejo vzpostaviti zadovoljivih odnosov z vrstniki do obdobja zgodnje odraslosti, imajo v nadaljevanju svojega življenja značilno več težav kot mladostniki, ki so uspeli oblikovati kakovostne vrstniške odnose. Pri oblikovanju določene vrstniške skupine oziroma pri vključitvi novega člana v neko vrstniško skupino, so pomembni določeni dejavniki, ki povežejo neko skupino. Zupančič in Svetina (prav tam) navajata naslednje dejavnike pri oblikovanju vrstniške skupine: interesi, hobiji, izobraževalni cilji, vrednote, osebnostne lastnosti, socialne spretnosti. Ti dejavniki so pomembnejši pri vključevanju mladostnika v vrstniško skupino, oziroma vzpostavitev nove vrstniške skupine, kot pa zunanji videz mladostnikov in socialni položaj mladostnikove družine. 2.2.3 Čustveni in osebnostni razvoj v obdobju mladostništva Zupančič (2004) mladostništvo opisuje kot razvojno obdobje, v katerem se poveča čustvena labilnost in intenzivnost, tako doživljanja kot izražanja čustev. V primerjavi s čustvi odraslih so mladostnikova čustva kratkotrajno manj stabilna, vendar razmeroma bolj kot pri otrocih v poznem obdobju otroštva. Podobno velja tudi za intenzivnost čustvenega odzivanja. Med mladostniki lahko zasledimo pogostejše nihanje razpoloženja, ki je neposredno povezano s situacijskimi spremembami, le posredno pa tudi s hormonskimi, medtem ko je kakovost razpoloženja, ne glede na starost posameznikov, povezana s kakovostjo vsakodnevnih ali pomembnih življenjskih dogodkov. Rice (v Župančič, 2004) opredeljuje tri skupine čustev: pozitivna čustva kot so npr. veselje, zadovoljstvo, radost, naklonjenost, ljubezen; stanja zavrtosti, kot so npr. strah, zaskrbljenost, anksioznost, žalost, zadrega, krivda in pa sovražna stanja, kot so npr. jeza, sovraštvo, ljubosumnost. 28