SLOVENIJA IN SLOVENCI DANES TER JUTRI V LUČI SOCIALNE GEOGRAFIJE

UDK 911:3(497.12) SLOVENIJA IN SLOVENCI DANES TER JUTRI V LUČI SOCIALNE GEOGRAFIJE Vladimir Klemenčič * Uvod Trideset let dela Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani pomeni kratko časovno razdobje, toda to je razdobje največjih sprememb v prostorski strukturi Slovenije. Celoten kompleks gospodarstva ter tehnične in socialne infrastrukture se je v teh treh desetletjih zaradi spreminjanja razmerij med zaposlenimi v primarnem, sekundarnem, terciarnem ter kvartarnem sektorju spremenil tako v socialnem in ekonomskem, kakor tudi v fizionomskem smislu. V zvezi s tem se je skoraj popolnoma spremenila tudi struktura socialnih skupin prebivalstva ter način življenja in model poselitve. Vendar je do hitrih sprememb prostorskih struktur Slovenije začelo prihajati že kmalu po drugi svetovni vojni. Takrat se je začela Slovenija spreminjati iz manj razvite v urbanizirano pokrajino z moderno mrežo centralnih krajev ter suburbaniziranim podeželjem. Hiter prostorski razvoj Slovenije sta v zadnjih štirih desetletjih pogojevala zlasti koncept policentričnega regionalnega in prostorskega razvoja ter njeno regionalno povezovanje z razvitim srednjeevropskim, zlasti alpskim in severnojadranskim prostorom (Karta 1). Intenzivnost tega razvoja se Dr., univ.prof.. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12. SLO

u> 00 Slika 1: GEOGRAFSKI POLOŽAJ SLOVENIJE V EVROPI Fig. 1: THF. GEOGRAPHIC AT. POSITION OF THF, SLOVENIA IN EUROPE

kaže predvsem v hitri deagrarizaciji, saj je v omenjenem štiridesetletnem razdobju delež kmečkega prebivalstva nazadoval od dobre polovice na le 7,6 % skupnega števila prebivalstva Slovenije (Klemenčič V., 1992). V takem položaju, ko se je zaradi pospešenega prostorskega razvoja Slovenije odprlo vrsto nerešenih prostorskih problemov, je prišlo tudi do osamosvojitve Republike Slovenije in oblikovanja njene samostojne države, katere cilj je preoblikovanje prostorskih struktur nekdanje samoupravne socialistične družbe v prostorske strukture tržnega, socialnega in ekološkega družbenega sistema (Klemenčič V. - Genorio R., 1992). Izhodišča socialnogcografskcga proučevanja Izhodišče raziskovalnih konceptov Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani je torej temeljilo na spoznanjih, da so Slovenijo, podobno kot ostale dele danes visoko razvite Evrope, zajeli procesi hitre preobrazbe. Hitro preobrazbo prostorskih struktur Slovenije je pogojevalo predvsem protislovje med družbenopolitičnim sistemom nekdanje Jugoslavije in postopnim odpiranjem regionalnih in gospodarskih procesov Slovenije v razvito Evropo. Osamosvojitev Slovenije je zaradi novonastalih razmer postavila na prvo mesto proučevanje njenega geopolitičnega položaja, hkrati pa tudi spremljanje modernizacije socialne in politične geografije. Vsa ta proučevanja morajo temeljiti na konkretni aplikaciji primerov geopolitičnega položaja Slovenije,kamor sodijo predvsem problemi meje ter obmejnosti, funkcije narodnostne pomešanosti in odprti problemi gospodarske narave (kmetijstva, turizma, industrije), ki morajo ustrezati regionalno razvojnim procesom in tendencam ter prostorskim strukturam razvite Evrope. Osnovno izhodišče socialnogeografskega proučevanja sloni na sprotnem odkrivanju regionalnih procesov in prostorskih struktur s težiščem na vrednotenju inovacij posameznih elementov prostorskih struktur. Nenehno spreminjanje strukture in funkcije prostora,ki je tako na mikro- kakor

tudi na makrogeografski ravni povezan z ostalim svetom, je privedlo do spoznanja, da je tudi slovenski prostor v procesu stalnega spreminjanja in to tako pod vplivi zakonitosti notranjega, kakor tudi pod vplivi zakonitosti zunanjega družbenoekonomskega in političnega razvoja. Od ustanovitve Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani pa do danes smo s socialnogeografsko metodologijo spremljali preobrazbo slovenskega podeželja ob procesih industrializacije, urbanizacije in deagrarizacije. Ob razkroju klasične agrarne družbe so se začele najprej uveljavljati, nato pa postopoma tudi prevladovati, prostorske strukture industrijske, v nekaterih območjih pa tudi že postindustrijske družbe. Proučevanja na mikroprostorski ravni je v procesu oblikovanja industrijske družbe terjalo zlasti opredeljevanje prostorske zdiferenciranosti izvenmeslnih, podeželskih pokrajin (Klemenčič V., 1987), oblikovanja nove mreže centralnih krajev (Vrišer I., 1988) in notranje zdiferenciranosti mestnega prostora. Vsi ti koncepti temeljijo na proučevanju tendenc socialne in prostorske mobilnosti prebivalstva ter na družbenoekonomskih in političnih spremembah, do katerih je prišlo pod vplivi: - tehnološkega razvoja na gospodarskem in negospodarskem področju (v industriji, drobnem gospodarstvu, kmetijstvu, zdravstvu, izobraževanju ipd.); - razvoja prometne infrastrukture (v tehnološki opremljenosti prometnega omrežja in prometnih zvez za potrebe pretoka blagovnega in osebnega prometa) (Černe, A., 1992; Jeršič M., 1992) in - hitrega prehoda iz nekdaj prevladujočih oblik potovanja na delo (od peš na kolo, železnico ali avtobus ter do močnega uveljavljanja motoriziranega prevoza z osebnimi avtomobili). Posebno pozornost smo v teh procesih posvečali tudi učinkom novega načina izrabe zemlje ali prostora (Pavlin B., 1990), predvsem njegovi izkoriščenosti za urbane namene ter spreminjanju razmerij med gozdom ter kmetijskimi površinami. Še posebej pozorno smo spremljali vse hitrejše spreminjanje razmerij med zemljiškimi kategorijami kmetijskih površin, zlasti med travniki in njivskim svetom ter vrtovi in vinogradi.

Pri tem tekočem spremljanju preobrazbe slovenskega prostora oziroma pokrajine smo skušali izhajati iz spreminjanja soodvisnosti posameznih elementov prostorskih struktur, kjer pa smo morali kot objektivni političnogeografski dejavnik upoštevati in vrednotili pozitivne in negativne dejavnike dveh različic družbenopolitičnega sistema v Sloveniji po drugi svetovni vojni: trdega realsocialističnega v prvih povojnih letih in samoupravnosocialističnega do konca devetdesetih let. Kljub temu, da sta oba temeljila na družbeni lastnini, so se med njima vendarle pojavile določene razlike. Za pravilno oceno teh razlik smo morali ugotavljati učinke vsakega sistema posebej, saj so še danes prisotni tako v prostorskih strukturah Slovenije, kakor tudi v njenih posameznih delih. Za funkcijsko vrednotenje prostorskih struktur in nadaljnji razvoj le-tch bomo še dolgo časa ugotavljali, da so še vedno močni učinki pelinštirideselletnega razdobja, ko je bila Slovenija sestavni del jugoslovanskega prostora. Tudi vzroke za razlago raznih zakoreninjenih regionalističnih gibanj v danes samostojni Sloveniji, ki jih lahko ocenjujemo negativno ali pozitivno, moramo iskati v zgodovini politične delitve današnjega slovenskega državnega teritorija (Gams L, 1992). Novonastale razmere terjajo nov pristop, ki Slovenije ne bo obravnaval kot zaprt prostor, temveč kot sestavni del združenega evropskega prostora. Kaj pomeni socialna geografija v nasprotju z antropogeografijo in kaj je njeno bistvo Socialnogcografska koncepcija je naravnana na procese in odkrivanje ter zaznavanje inovacij v prostoru po jiosameznih dejavnostih, preko katerih človek izkorišča in oblikuje prostor ter pokrajino (bivanje, delo, izkoriščanje prostega časa - turizem, izobraževanje, oskrba, izgradnja vseh vrst infrastrukture). Človek oziroma skupine prebivalstva so obravnavani v funkciji nosilcev oblikovanja prostora, torej kot aktivni faktor, ki se po svojih značilnostih, diferenciaciji razlikujejo med seboj po ekonomski in politični moči, po izobrazbi ter po usposobljenosti uporabe tehnologije in nenazadnje tudi po svoji komunikativnosti v Sloveniji, v srednje-

evropskem, evropskem in širšem svetovnem prostoru. Socialnogeografski aspekt, ki se ne uveljavlja zgolj na odkrivanju in vrednotenju prostorskih procesov in struktur, je zasnovan problemsko. Njegov cilj predstavlja opredelitev skupin ljudi, ki so nosilci razvoja posameznih prostorskih struktur. Tako opredelitev prostorske (Klemenčič V., 1990) funkcije manjšin znotraj celokupne strukture prebivalstva Slovenije predstavlja enega pomembnejših ciljev geografskega proučevanja s socialnogeografskim aspektom. V določenih pogojih imajo manjšine pri integraciji in evropeizaciji Slovenije ter prekomejnem sodelovanju pomembno vlogo nosilcev prostorskih procesov in oblikovanja prostorskih struktur (Klemenčič V., 1985; 1990). S tem, da zagotavljamo manjšinam vse pravice enakopravnega faktorja v vseh človekovih dejavnostih (Klemenčič V., 1976; 1984; 1985; Barker T., 1984; Olas L., 1987) le-te ne predstavljajo več motenj z nacionalističnimi naboji, temveč so zaradi obvladovanja dveh jezikov in kultur sosednjih narodov, aktivni faktor (Zupančič J., 1992), kateremu bivanje izven matične države v sosednji državi in meja ne predstavljata ovire za njen razvoj niti v političnem niti v kulturnem ali gospodarskem smislu (Klemenčič V., 1984; Knight D., 1991). Odgovor na vprašanje o bistvu socialne geografije lahko povzamemo iz polemik, ki so se v sedemdesetih letih pojavile ob izidu knjige "Socialna geografija", ki jo je pripravila skupina štirih avtorjev (Maier, Paeslcr, Rupert, Schaffer, 1977). Le-la je bila zasnovana na rezultatih večmesečnih diskusij na posebnem "Hartkejevem seminarju" Geografskega inštituta Tehnične visoke šole iz Miinchna. Osnovne teze za diskusijo (Bobek H., 1953) je na seminarju, ob sodelovanju Rupperta, Schafferja, Ganserja, Hartkeja in občasno tudi nekaterih nizozemskih geografov ter Klemenčiča iz Ljubljane in Crkvenčiča iz Zagreba, odpiral prof. Bobek z Dunajske univerze (Klemenčič V., 1990). Čeprav je jasno, da gre pri tem zgolj za nov aspekt proučevanja prostora ter pokrajine (Bobek H., 1948) in čeprav se je ta že pokazal v Sloveniji in drugod po Evropi kot afirmativni dejavnik razvoja geografije, se še vedno pojavlja diskusija o značaju in funkciji socialne geografije. Ob tem se odpirajo tudi vprašanja, ali je del slovenske geografije le sledil oziroma posnemal socialnogeografsko šolo, ki jo

včasih imenujemo tudi miinchensko-dunajska, oziroma ali je kaj doprinesla k teoretskemu razvoju nasploh in kakšen je njen prispevek pri teoretsko-aplikativncm proučevanju slovenskega prostora. Trdimo lahko, da smo ob upoštevanju specifičnosti geografskega položaja Slovenije in njenih fizičnogeografskih ter pokrajinskih značilnosti, zgodovinskega razvoja in razvoja njenega družbenopolitičnega sistema v veliki meri prispevali k razvoju teorije in metodologije socialne geografije ter moderne geografije nasploh (Klemenčič V., 1976). V Sloveniji se je, podobno kot v mednarodnih krogih, že pred izidom, zlasti pa po izidu knjige "Socialna geografija" razvila živahna diskusija. Vendar žal le-ta tudi pri nas ni potekala ob razpravah na konkretnih rezultatih socialnogeografskih raziskav, ki so bile od ustanovitve Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani aplicirane na geografske probleme Slovenije, katerih ni bilo malo, temveč je bila pogosto povezana z diskusijo "kaj je geografija?", "kaj je kompleksna geografija?" in "ali je socialna geografija sploh še geografija?". Te polemike se niso bistveno razlikovale od polemik v Evropi (Wirth, 1977), medtem ko so jo v vzhodnoevropskih deželah, zlasti v Sovjetski Zvezi, razen redkih poiskusov uveljavljanja, iz ideoloških razlogov sploh odklanjali (Ilešič S., 1979). Nasprotniki socialne geografije so ji na vsak način skušali pripisati kvečjemu vlogo nove veje in škodljive specializacije. Odrekali so ji pomen v razvoju geografske teorije in metodologije ter njeno aplikativno in praktično vrednost, čeprav smo istočasno živeli in še živimo v prostoru, ki je fleksibilen in dinamičen ter seveda v zvezi s tem tudi povezan s procesi, ki so ga spremljali negativni pojavi, katerih Še dolgo časa ne bomo mogli odpraviti. Ker polemika ni bila konkretna, ampak preveč abstraktna, je ostalo za mnoge odprto vprašanje način interpretacije fizičnogeografskih osnov v procesu družbene in s tem tudi prostorsko-strukturne preobrazbe. Trdili bi lahko, da so se morali zagovorniki socialne geografije v teh diskusijah spopadati z zakoreninjenostjo Ratzlovcga fizičnogeografskega determinizma. Pri teh razpravah je bilo zelo pogosto poudarjeno, da se je s spremembami družbenoekonomske strukture ter z njo povezanim spreminjanjem celotnega kompleksa populacijskih struktur, ki posega v prostor moderno organizirano in z moderno tehniko, spreminjala in za človeka ter družbo

tudi spremenila vrednost naravnim danostim. Ugotavljanje problemov, ki se odpirajo glede na različne stopnje družbenoekonomskega razvoja nam nakazuje, da imamo opraviti z nenehnim procesom nastajanja, odmiranja in ponovnega porajanja novih socialnogeografskih skupin prebivalstva, ki s svojim načinom življenja preko človekovih dejavnosti neprestano spreminjajo okolje (40 Years After, 1992). Bistveno značilnost socialne geografije predstavlja tudi njena vloga pri zastavljanju ciljev raziskav,ki se od klasične antropo- ali družbene geografije bistveno razlikuje v tem, da izhaja pri svojih raziskavah iz sodobnih procesov prostorske preobrazbe in preoblikovanja prostorskih struktur. To jo tudi vodi k osnovnemu cilju; opredeljevanju procesov in problemov. Njeno izhodišče ni v proučevanju preteklosti, ampak v proučevanju sedanjosti, obrnjeni v bodočnost. Socialna geografija je torej zasnovana tako, da opredeljuje in vrednoti probleme sodobnega razvoja, ki razkrivajo elemente, ki ovirajo ali pospešujejo oziroma tudi ekološko ogrožajo razvoj prostorskih struktur. Zato jih je potrebno s planskimi instrumenti odpraviti ali pospešili v zastavljanju ciljev skladnega razvoja prostorskih struktur. Socialna geografija odpira s tem pristopom možnot, da lahko dejansko vrednoti procese in razvojne potenciale nadaljnjega razvoja ter nakazuje probleme, ki so potrebni preučitve in jih tudi sama proučuje za potrebe planiranega razvoja. Kakor kažejo razvojne poti dežel, ki so danes domovina socialne geografije, (München na Bavarskem, Amsterdam in Utrecht na Nizozemskem, Dunaj v Avstriji), postaja socialna geografija pomemben dejavnik in nosilec prostorskega planiranja ali usmerjanja razvoja prostorskih struktur. Za filozofska načela socialne geografije je značilno, da teoretska in metodološka razglabljanja ter aplikacijo in konkretno stvarnost povezuje na mikro in makro osnovi. Temeljno izhodišče njenega pristopa proučevanja je,da že v same priprave teoretskih in metodoloških izhodišč ter analiz literature in statistike vključuje tudi terensko opazovanje. Ravno terensko opazovanje predstavlja pomembno izhodišče razskav (anketiranje prebivalstva in kartiranje izrabe prostora za neagrarne namene in še posebej kmetijske zemlje na podeželju). Na osnovi empirične obdelave statisti-

čnih virov, Študija ustrezne literature ter terenskega dela, terja dokončni zaključek raziskave v socialni geografiji ponovno preverjanje rezultatov na terenu, predvsem zaradi poskusa uskladitve ocene problemov sedanjega razvoja in zaradi seznanitve s potencialnimi možnostmi nadaljnjega razvoja. Aplikacije teorije in metodologije socialne geografije na primeru proučevanja Slovenije v zadnjih tridesetih letih V tridesetletnem razvoju slovenske socialne geografije so bili v ospredju njenih proučevanj trije kompleksi prostorsko strukturnih problemov. Največ pozornosti je bilo posvečeno podeželju, ki se hitro prostorsko diferencira in preoblikuje. Zelo široko se je razmahnilo tudi proučevanje socialno-ekoloških strukturnih problemov. Tretji sklop socialnogcografskih proučevanj pa prcdstvljajo politično in etničnogeografski problemi kot so: meja in obmejna območja, narodnostna pomešanost in prostorsko strukturni segmenti skupnega slovenskca prostora v sklopu geopolitičnega položaja Slovenije. Značilen učinek hitre preobrazbe slovenskega podeželja je prav gotovo protislovje med socialno in ekonomsko strukturo prebivalstva, ki vsebuje značilnosti industrijske in postindustrijske družbe ter zemljiško-posestno strukturo, ki je v zasebnem sektorju ostala taka, kakršno smo podedovali od polfevdalne in fevdalne oziroma agrarne družbe zgodnje kapitalističnega obdobja. Drugo značilno potezo na podeželju predstavljajo agrokombinati, ki so po "različnih poteh pridobivanja", delno pa tudi kupovanja zemlje za svojo kmetijsko proizvodnjo, oblikovali na ravninskem svetu znotraj razdrobljene zemljiške strukture v velike parcele zaokroženo posest (Belec B., 1992). Odvzemanje zemlje na ravninskem in dolinskem svetu je malim kmetom spodrezalo njihovo ekonomsko osnovo za preživljanje družine. Zato je omenjeni poseg v zasebno lastništvo kmetijske zemlje, kljub ekstenzivni industrializaciji v šestdesetih in sedemdesetih letih pospešil

močno izseljevanje z območij severovzhodne Slovenije na začasno delo v evropske države, od tam pa tudi naprej na druge kontinente (Genorio R., 1989; 1991; Birsa I., 1992). Težnja po socializaciji zemlje in oblikovanju agrokombinatov na pretežno ravninskem svetu in tudi v vinogradniških območjih je prinesla novo podobo v izgledu pokrajine in novo funkcijo prostora, saj so drobno parcelizacijo zamenjala arondirana zemljišča. Ob takem razvoju kulturne pokrajine je potrebno poudariti, da je bilo vse do osemdesetih let zasebno kmetijsko gospodarstvo močno zapostavljeno. Ker kmetje v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni niso uživali zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, jih je slednje sililo k zaposlitvi v neagrarnih dejvnostih, kjer so bili zaposleni kot manj kvalificirani delavci z nizkimi dohodki. Popoldansko delo na kmetiji je bilo vezano na ročno delo in je slonelo na polikulturni pridelavi za dom ter le ponekod tudi za potrebe trga. Tako se na deželi, vse do osemdesetih let niso spremenili: način kmetijske proizvodnje, produktivnost in tudi zunanja podoba pokrajine. Za preobrazbo Slovenije je imela poseben pomen tudi industrializacija (Vrišer I., 1988), ki je v prvih treh desetletjih po drugi svetovni vojni izzvala množično preseljevanje kmečkega prebivalstva v mesta in novonastale lokalne industrijske centre. Močno je k temu premiku prebivalstva prispeval tudi razvoj terciarnih in kvartarnih dejavnosti. Gospodarski razvoj, ki je temeljil na bolj ali manj ekstenzivni in decentralizirani industrializaciji je ustvarjal pogoje za vsesplošno, vendar glede na produktivnost in organizacijo dela problematično zaposlitev, z nesorazmerno visokim deležem zaposlenih žensk v skupne številu aktivnega prebivalstva. Osemdeseta leta pa predstavljajo razdobje stagnacije pri zaposlovanju v industriji ter v postopnem oživljanju drobnega gospodarstva na obrobjih nekaterih srednje velikih in večjih mest. To je tudi doba poskusov uveljavljanja gospodarstva na zasebni osnovi; drobnega gospodarstva ter delno kreditiranega razvoja zasebnega kmetijstva, kar je imelo svoje pozitivne gospodarske učinke. Tako pride z naselitvijo drobne obrti na obrobjih nekaterih slovenskih mest do suburbanizacije. Ta suburbanizirana območ-

ja, katerim dajejo, razen dnevnih migrantov, svoj pečat tudi razvoj drobnega gospodarstva na zasebni osnovi, razvoj kmetijstva z mehanizacijo in tržno usmeritivjo ter težnja po priselitvi neagrarnega prebivalstva, so se ' izoblikovala okoli vseh mest z več kot 5.000 prebivalci in segajo tudi do 15 kilometrov daleč naokoli (Ravbar M., 1992). Notranja delitev Slovenije na suburbanizirana, demografsko ogrožena in prehodna območja (Karta 2), kamor se širi suburbanizacija, je v ozki povezanosti z novimi pojavi že višje razvile, vse bolj prevladujoče terciarizirane družbe. S suburbanizacijo je v zadnjih desetletjih povezan tudi razvoj turizma (izletniški in stacionarni), ki na nekaterih območjih (Kranjska gora, Bled, Bohinj, Zgornje Posočje) počasi dobiva prevladujočo funkcijo pred industrijo in kmetijstvom (Jeršič M., 1992). To je doba, ko dobiva turizem v obmorskih in v zdraviliških krajih subpanonske Slovenije tudi mednarodni pomen (Jeršič M., 1990). Pomembno vlogo v razvoju modernih prostorskih struktur igra, poleg motorizacije in mehanizacije kmetijske proizvodnje, tudi tridesetletno uveljavljanje odprtosti meje (Klcmcnčič V., 1992), ki je zelo močan dejavnik suburbanizacije obmejnih območij, zlasti ob južnem delu slovensko-italijanske meje med Gorico in Koprom (Klemenčič V. - Bufon M., 1991). Tu lahko govorimo že o enotnem, preko slovensko-italijanske meje povezanem suburbanem območju, ki pogojuje integracijo Slovenije z Evropo (Bufon M., 1992). Na večini ostalih obmejnih območij Slovenije pa suburbanizacijo in urbani način življenja pogojuje vse bolj razvijajoči se izletniški turizem iz Avstrije in Italije. Poseben pojav, ki je vezan zlasti na srednjevelika ter velika mesta in ima še danes poseben pomen, je doseljevanjc prebivalstva iz drugih republik nekdanje Jugoslavije (Klemenčič V., 1991). To doseljevanje, ki je vezano na dobo hitre industrializacije in z njo v zvezi na hitro rast števila delovnih mest v zadnjih treh desetletjih je s svojim razvojem nadomeščalo zmanjšanje števila mestnega prebivalstva, predvsem slovenskega, ki se je

P- 00 Slika 2: TIPI DEMOGRAFSKIH OBMOČIJ REPUBLIKE SLOVENIJE Fig. 2: TYPES OF DEMOGRAPHIC AREAS IN THE REPUBLIC OF SLOVENIA MADŽARSKA O tu O 73 > -o X O > C/3 r o < m z o > l-j ITA'JJA HRVATSKA LEGENHA/LEGEND: TIPI DEMOGRAFSKIH OBMOf lj TYPES OF DEMOGRAEIO AREAS H urtuiu atmmfp/aftaaiwd ams I prdiodu otmmtp/timhlmoal areas j ] j ] nbrnnfp dc X^lacij?/dep»p<ilatiofl a[w j ncfmvdjfim nt>m<x'p/uninlwniod aivas CESTNI PROMET/ROAD TRAFHC vozil na da»/vekkks/2#in. «i več hot 7500 H 10 00-7500 -«- manj k«1000 -«- KRAJI Z INDUSTRIJO/ INDUSTRIAL CENTERS ti numher of empk>ye«25-99 -I 100-999 -I 1D00-2.499 2.500 4.999 S 5000-9.999 10.000 in več - Vsebina -dr VKLEMENČiČ Karta ZDROLE LJUBLJANA, ok I. 1992

in se še izseljuje na podeželje (Genorio R., Klemenčič V., Strgar A., 1983). Doseljeno prebivalstvo, ki ima nižjo izobrazbeno strukturo in je v veliki meri nižje kvalificirano kot slovensko prebivalstvo, je prineslo v mesta podobne probleme, kot jih lahko zasledimo v gospodarsko razvitih državah Srednje in Zahodne Evrope. Ta delovna sila, katere dotok je z osamosvojitvijo Slovenije v glavnem prenehal, je večinoma zapolnjevala delovna mesta v komunalni službi in na nižje kvalificiranih delovnih mestih v industriji in rudarstvu. Med posebne pojave,ki odpirajo nove probleme in so pomembni za oblikovanje prostorskih struktur na podeželju oziroma v suburbaniziranih območjih, sodi tudi pojav gradnje počitniških bivališč (Gosar A., 1988), ki se je v toku zadnjih desetletij razširil na skoraj vsa območja Slovenije, v zadnjem desetletju pa tudi na demografsko najbolj ogrožena območja (Požeš M., 1990), zlasti na tista, kjer so na razpolago ustrezne površine za vinograde. Napak bi bilo pripisovati vsem le rekreacijsko funkcijo. Slednjo opravljajo le počitniška bivališča v gorskem in v ozkem obalnem pasu, v vseh ostalih območjih pa so počitniška bivališča vezana tudi na težnjo po pridelavi vina, sadja ali zelenjave za lastne potrebe, zelo pogosto pa tudi že za tržne namene. Z razvojem motorizacije in izboljšanjem prometne infrastrukture so se začela počitniška bivališča spreminjati iz začasnih v stalna bivališča. Ta selitev prebivalstva iz mest na podeželje predstavlja velikemu številu lastnikov počitniških bivališč tretjo fazo migracijskega cikla v toku zadnjih štiridesetih oziroma petdesetih let. Del populacije se je namreč, ob razvoju industrializacije v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni, najprej preselil iz podeželja v mesto, kjer je bival večinoma v stanovanjskih blokih. Nato so se predvsem v zadnjih dveh desetletjih ti prebivalci z izgradnjo individualnih stanovanjskih hiš naselili na ožjih suburbanih mestnih območjih; od tam pa v zadnjem desetletju, nekaj let pred upokojitvijo ali ob upokojitvi, v svojo počitniško bivališče na podeželju. Razvoj omenjenih prostorskih struktur pa je obšel obsežna območja, ki so predvsem v hribovitem svetu in so odmaknjena od centralnih naselij. To

je tip območij, ki nima ustrezne demografske in socialnoekonomske strukture prebivalstva ter je slabo infrastrukturno opremljen, da bi lahko brez zunanje pomoči predstavljal osnovo za nadaljnji razvoj in zadržanje poselitve prebivalstva. Odmaknjena od centrov politične moči niso bila ali pa so le v zelo majhni meri deležna pomoči državnih sredstev iz Fonda za demografsko ogrožena območja po Zakonu iz leta 1990. Ta območja tudi niso bila deležna pozornosti ob odpravljanju nerazvitosti z Zakoni v vseh preteklih dvajsetih letih. V Sloveniji najdemo taka demografsko ogrožena območja na Goričkcm, v osrednjih in vzhodnih Slovenskih goricah, Halozah, Brkinih ter v vzhodnem Predalpskem hribovju in na Kozjanskem. To so območja, ki smo jih tako v preteklosti, kakor sedanjosti označevali kot "pozabljena območja". Odprta vprašanja in problemi za nadaljnja socialnogcografska proučevanja Že v uvodnih poglavjih smo opozorili, da je hitra in včasih tudi navidezno ugodna socialno-ekonomska preobrazba pretežno klasične, statične agrarne sturkture Slovenije povzročila ali pa pustila vrsto nerešenih problemov. Ti so ob novonastalih družbenopolitičnih razmerah v samostojni državi Sloveniji ter v soodvidnosti do novonastalih družbenopolitičnih razmer v Vzhodni Evropi kažejo na različne načine in različno v različnih območjih. V ospredju teh problemov je prav gotovo slaba prometna infrastruktura Slovenije z nekvalitetnim omrežjem cest in železnic, ki postajajo ovira za stopnjevan prometno-geografski pomen Slovenije (Černe A., 1992). Tokovi osebnega in blagovnega prometa, ki so bili v preteklosti na mednarodni ravni še posebej intenzivni v smeri severozahod-jugovzhod, se z oblikovanjem novega težišča z izhodiščem v gospodarsko razviti metropolitanski regiji Lombardiji, v Sloveniji vse bolj preusmerjajo v smer jugozahod- -severovzhod. To pomeni, da je ob posodabljanju prometnih poli v Sloveniji potrebno predvsem na ta območja usmerili poglobljene socialnogeografske raziskave, ki morajo biti osnova ustreznega, regionalnim razmeram prilagojenega koncepta izgradnje prometnic.

Drugi kompleks, ki terja poglobljene socialnogeografske raziskave, predstavlja celotno območje ob novonastali slovensko-hrvaški meji. Razen redkih izjem je to danes demografsko močno ogroženo in bo, v kolikor v svojem regionalnem razvoju ne bo deležno ustreznih oblik pomoči, že bolj zaostajalo. Na tem območju smo danes priča razmeram, kakršne smo zatekli na širokih obmejnih območjih vseh nekdanjih vzhodnoevropskih socialističnih držav pa tudi na obmejnih območjih med nekdanjo Zahodno Nemčijo in Vzhodno Nemčijo ter med Zahodno Nemčijo ter Češkoslovaško. Za potrebe usmerjanja uravnoteženega regionalnega razvoja so posebnih socialnogeografskih raziskav potrebna tudi nekatera stara, predvsem pa nekatera novejša industrializirana območja Slovenije. Med posebne in za vso Slovenijo pomembne probleme, ki bi jih bilo potrebno temeljito proučiti, sodijo tudi zemljiško-strukturni problemi. Odgovorili bo potrebno predvsem na vprašanje, na kakšen način, ob pogojih zasebnega tržnega kmetijskega gospodarstva, izboljšati zemljiško in posestno strukturo oziroma kako odpreti pot večanju kmetijskih obratov, kakor je bilo to v zahodnoevropskih deželah storjeno s podobnim usmerjanjem kreditiranih projektov,ki so se uspešno odvijali v zadnjih tridesetih lclih. S socialnogeografskimi analizami in proučevanji bo potrebno še naprej spremljati tudi položaj in varovanje identitete narodnih manjšin v obmejnih območjih. Cilj teh raziskav mora biti zagotovitev njihove enakopravnosti obstoja ter razvoja v vseh sferah njihovega življenja, da bodo lahko še naprej opravljali pozitivno vlogo povezovalnega člena s sosednjimi obmejnimi območji, s tem pa tudi pri integraciji Slovenije z Evropo. Za celoten regionalni razvoj, zlasti pa za odpravljanje negativnih posledic ekološke narave zaradi neustrezne industrializacije in sploh koncepta urbanizacije, bodo še nadalje potrebna tudi intenzivna proučevanja ekoloških prostorsko-strukturnih problemov. Ker se je v toku zgodovinskega razvoja slovensko prebivalstvo razselilo po evropskih državah in drugih kontinentih, njihov poselitveni prostor pa

je ostal izven države Slovenije, bomo morali intenzivneje nadaljevati tudi proučevanja Slovencev in njihovega poselitvenega prostora izven Slovenije, s ciljem snovanja enotnega slovenskega kulturnega in gospodarskega prostora v sklopu koncepta geopolitičnega položaja Slovenije in Slovencev. LITERATURA Barker, M. T., 1984: The Slovene Minority of Carinthis. New York (415 strani). Belec. B.. 1992: Denationalisierung und ihre Konsequenzen für die Agrarwirtschaft in Slowenien. Arbeitsmaterialien zum Raumordnung und Raumplanung. Heft 10S. Bayreuth, s. 19-23. Birsa, I., 1992: Slovenian Immigration and Settlement in Australia. University Melbourne. Melbourne. 114 strani. Bobek, H., 1948: Stellung und Bedeutung der Sozialgeographie. Erdekunde. Bobek, H., 1953: Begriff und Aufgabe der Sozialgeographie: in: Anz.d. Oster. Akad.d.Wiss., Phil. - His tor. Klasse 90. Bufon, M., 1992: Prostorska opredeljenost in narodnostna pripadnost. Obmejna in etnično mešana območja v evropskih razvojnih silnicah. Primer Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini. Trst, 223 strani. Černe, A., 1992: European Aspects of Slovenian Trasnport System. Arbeitsmaterialien zum Raumordnung und Raumforschung. Heft 108. Bayreuth, s. 24-38. Černe, A., 1992: Geographie Oppeness to Transport and the Transit Character of Slovenia. Slovenia - Geographic Aspects of a New Independent European Nation (published by ZGDS). Ljubljana, s. 77-86. 40 years after: German Geography. Development Trends and Prospects 1952-1992. Bonn. 285 slrani. Gams, I., 1991: The Republic of Slovenia - Geographical Constants of the New- Central - European State. Geo Journal, August 1991. vol. 24. No. 4, s. 331-340. Gams, I., 1992: Geo-ecological Structure of Slovenia and its Position in Europe. Slovenia - Geographic Aspects of a New Independent European Nation (published by ZGDS). Ljubljana, s. 77-86.

Genorio, R.: K/emenčič, V.; Strgar, A. 1983: Vprašanja okrog interpretacije rezultatov jugoslovanskega popisa prebivalstva po narodnosti leta 1981 (Questions of interpreting the results of the Yugoslav population census of 1981 in terms of ethnic affiliation). Razprave in gradivo 16. Ljubljana, s. 147-177. Genorio, R.. 1985: Demografske značilnosti narodnostno mešanega območja v Prekmurju (Demographics! characteristic of the nationally mixed area in Prekmurje). Geographica Slove/lica 16. Ljubljana, s. 19-28. Genorio. R., 1989: Slovenci v Kanadi (Slovens in Canada). Geographica Slovenica 17. Ljubljana. 184 strani. Genorio, R.. 1991: Od geopoütike k politični geografiji (From the Geopolitics to the Political Geography). Naši razgledi 40. Ljubljana, s. 473-474. Genorio, R., 1991: Slovenci v Argentini. Geografske razsežnosti priseljevanja in razvoj njihovih naselbin v Buenos Airesu in Cordobi (doktorska disertacija na Filozofski Fakulteti). Ljubljana. 292 strani. Geografska problematika severovzhodne Slovenije. Dela S - Oddelek za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ljubljana. 163 strani. Gosar. A., 1988: Počitniška bivališča kot element transformacije slovenskih alpskih pokrajin (doktorska disertacija na Filozofski fakulteti). Ljubljana, 367 strani. Horvat-Počkaj. D.. 1992: Geografska tipizacija demografskih območij v subpanonski severovzhodni Sloveniji (magistrsko delo na Filozofski fakulteti). Ljubljana, 274 strani. Ilešič, S., 1979: Pogledi na geografijo. Pogledi 4. Ljubljana, s. 259-283. Jazbec, B.. 1992: Slovenci v Italiji in vključevanje slovenskega gospodarstva v Evropo. Seminar za študije geopolitičnega položaja Slovenije. Ljubljana, s. 71-81. Jeršič, M., 1990: Einfluss des Tourismus auf die Siedlungsentwicklung an der jugoslawische Küste. Arbeitsmaterialien zum Raumordnung und Raumplannung. Heft 86. Bayreuth, s. 77-91. Jeršič, M., 1992: The Port of Koper. Slovenia - Geographic Aspects of a New Independent European Nation (published by ZGDS). Ljubljana, s. 87-91. Jeršič, M., 1992: Tourism in Slovenia. Slovenia - Geographic Aspects of a New Independent European Nation (published by ZGDS). Ljubljana, s. 65-76. Kirbus, T., 1992: Drobno gospodarstvo kot element socialno-geografske transformacije slovenskega podeželja (doktorska disertacija na Filozofski fakulteti). Ljubljana, 403 strani. K/emenčič, V. (skupaj z Ruppert K.), 1973: Zur Raumrelewantz der Grundfunktionen in Wirtschaftsgeographischen Strukturmuster Sloweniens. Münchner

Studien zur Sozial- und Wirtschaftsgeographie. Band 7. München, s. 63-73. Klemenčič, V., 1976: Kritika uradnih avstrijskih popisov prebivalstva v letih 1951, 1961 in 1971 glede na slovensko manjšino in slovenščino kot občevaini jezik. Razprave in gradivo 9. Ljubljana, s. 101-124. Klemenčič, V., 1976: O položaju slovenske geografije. Geografski vestnik XLVIII (1976). Ljubljana, s. 3-7. Klemenčič, V.. 1976: The open border and Border regions as a new regional- -geographic phenomen. Regional'naja geografija. Moscow, s. 146-149. Klemenčič, V.. 1984: Geographische Probleme der Grenzräume Sloweniens. Österreich in Geschichte un Literatur mit Geographie. Wien. s. 387-400. Klemenčič, V., 1984: Les problems du development et de ia Repertition de la population dans les Alpes Yugos/aves. Les Alpes, The Alps. Die Alpen. Le Alpi. Paris, s. 110-114. Klemenčič, V.. (skupaj z Klemenčič, M.), 1984: Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v iuči historičnih in socialnogeografskili procesov. Zbornik Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. Ljubljana, s. 95-111. Klemenčič, V., 1985: Položaj italijanske in madžarske narodnosti in narodnostno mešana območja v Slovenski Istri in Prekmurju v luči socialne geografije. Narodnostno mešana območja v SR Sloveniji: Prekmurje, Slovenska Istra. - Geographica Slovenica 16. Ljubljana, s. 7-11. Klemenčič, V., 19S7: Slovenija v luči socialnogeogratske preobrazbe. - 10. Derčevi pediatrični dnevi. Zbornik. Ljubljana, s. 63-72. Klemenčič, V., 1990: Die Grenzregion entang der jugoslawisch-itaiianische Grenze - ein Beispiel einer Grenze, die unterschiedliche gesellschaftspolitische Systemen trennt. Arbeitsmaterialien zum Raumordnung und Raumplanung. Heft 86. Bayreuth, s. 67-85. Klemenčič, V.. 1990: Koprsko kot obmejno, narodnostno mešano in terciarizirano območje. Primorje - 15. zborovanje slovenskih geografov. Portorož, 24.-27. okt. 1990, str. 99-107. Klemenčič, V.. 1990: National Minorities Along the Border Region oí the Alpine-Adriatic Area. The Second Lodz Conference of Political Geography an Minority Problems within Borderlands. Bialowieza, 3.-5. Oct. 1990. Klemenčič, V., 1990: Ob smrti prof. dr. Hansa Bobeka. Geografski vestnik 62 (1990). Ljubljana, s. 189-181. Klemenčič, V., 1990: O prostornoj relevantnosti migracija stanovništva na primeru Slovenije. Pogledi na migracije stanovništva Jugoslavije. Beograd, s. 167-173. Klemenčič, V., 1990: Sodobni regionalni problemi madžarske in italijanske na rod-

nos t i v procesih družbeno-ekonomske preobrazbe. Razprave in gradivo 24. Ljubljana, s. 52-63. Kiemenčič, V. : Buton. M.. 1991: Geographic problems of regions: The case of the Italo-Yugoslav border landscape. The Geography of Border Landscapes. London, New York. s. S6-104. Kiemenčič. V.. 1991: Prekmurje als unentwickeltes Grenzgebiet Sloweniens. Regionalforschung von Grenzüberschreitender Bedeutung: Karnten-Slowenien/Kroatien. Wien, s. 33-51. Kiemenčič, V.. 1991: Spreminjanje nacionalne strukture prebivalstva Jugoslavije v novejšem obdobju. Geografija v šoli 1-5. Ilešičevi dnevi. Ljubljana, 22.-23.2.1991. str. 7-23. Kiemenčič, V.. 1991: Tendence spreminjanja slovenskega podeželja. Geografski vestnik 63 (1991). Ljubljana, s. 25-41. Kiemenčič, V.; Zupančič. J.. 1992: Borderland and Regionalism in the Space settled by Slovenians a case Study. The third Lodz Conference of Political Geography "Inter Borders. Region and Regionalism". Ksieze Mlyny, Sept. 30 - Oct. 2, 1992, str. 1-12. Kiemenčič, V., 1992: Die geopolitische Lage Sloweniens und seine Offenheit nach Europa. Staatliche Einheit und Teilung - Deutschland und Jugoslawien. München, s. 99-114. Kiemenčič. V.. 1992: Državna meja na območju Slovenije in mejna območja kot nov geografski fenomen. Seminar za študije geopolitičnega položaja Slovenije. Ljubljana, s. 81-105. Kiemenčič, V.: Genorio. R.. 1992: The New State of Slovenia and its Function within the frame of Europe. Symposium on: "Future constructions of the world political map: Underlying t'actores". Washington. 18 strani. Knight, D., B.. 1991: Foreword. The Geography of Border Landscapes. London, New York. Knight, D.. B.. 1991: Introduction: The border Landscape concept. The Geography of Border Landscapes. London. New York. str. 1-14. Maier, J.; Peasier. R.: Ruppert. K.: Schaffer, F.. 1977: Sozialgeographie. Braunschweig, 187 strani. Maier, J., 1990: Regionalpolitik in grenznaher peripheren Regionen Europas - eine Einführung. Arbeitsmaterialien zum Raumordnung und Raumplanung, Heft 86. Bayreuth, s. 1-6. Maier, J., 1992: Slowenien - ein neuer unabhängigen Staat ist entstanden. Arbeitsmaterialien zum Raumordnung und Raumplanung. Heft 108. Bayreuth, str. 1-4.

Minghi, J., V., 1991: From conflict to harmony in border landscapes. The Geography of Border Landscapes. London, New York, s. 15-31. Clas, L., 1987: Nekateri družbenogeografski problemi Slovenskega Porabja. Geografski obzornik XXXIV/2. Ljubljana, s. 91-94. Pak, M., 1992: Settlements in Slovenia. Slovenia - Geographic Aspects of a New Independent European Nation (published by ZGDS). Ljubljana, s. 93-99. Pavlin, B., 1990: Sodobne spremembe v kmetijski rabi tal kot indikator razlik v regionalnem razvoju Primorske Slovenije - Contemporary Changes in the Agricultural Land Use as an Indicator of Discrepancies in the Regional Development of Littoral Slovenia (Primorska). Geographica Slovenica 21 - Nekateri vidiki proučevanja podeželja v Sloveniji in na Poljskem. Ljubljana, s. 283-295. Požeš, M., 1990: Zgradba podeželskih naselij in njeno spreminjanje (primer vasi Gračišče) - Changes in the Structures of Rural Settlements (with Reference to the Village of Gračišče). Geographica Slovenica 21 - Nekateri vidiki proučevanja podeželja v Sloveniji in na Poljskem. Ljubljana, s. 333-349. Ravbar, M., 1992: Umriss der Suburbanisierung in Slowenien. Arbeitsmaterialien zum Raumordnung und Raumplanung. Heft 108. Bayreuth, s. 39-50. Ruppert, K.; Schaff er. F., 1973: Sozialgeographische Aspekte urbanisierter Lebensformen. Hannover, 51 strani. Valussi, G.; Klemenčič. V., 1978: II confine aperto tra Italia e Jugoslavia e il ruolo delle minoranze. Minoranze a con fron to. Udi ne. s. 19-31. Vrišer, I., 19S8: Centralna naselja v SR Sloveniji leta 1987. Geografski zbornik XXVIII (1988). LJubljana, s. 129-151. Vrišer, I., 1988: Die Industrie in der Slowenien - Entwicklung und Strukturen. Wirtschaftliche Zusammenrbeit zwischen Ländern verschiedener gesellschaftlicher Systeme. Bayreuth, s. 35-50. Vrišer, I., 1990: Ekonomskogeografska regionalizacija Republike Slovenije. Geografski zbornik XXX (1990). Ljubljana, str. 151-247. Wirth, E., 1977: Die deutsche Sozialgeographie in ihrer teoretischen Konzeption und in ihren Verhältnis zu Soziologie und Geographie des Menschen. Geographische Zeitscrift, 65. Jahrgang, Heft 3. Wiesbaden, s. 163-187. Zupančič, J., 1992: Vplivi socialnogeografske preobrazbe na položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem (magistrsko delo na Filozofski fakulteti). Ljubljana, 324 strani.

SLOVENIA AND SLOVENES TODAY AND TOMORROW IN THE LIGHT OF SOCIAL GEOGRAPHY SUMMARY The thirty years of work at the Ljubljana University Institute of Geography represents a short time period, yet the period with the biggest changes ever in the spatial structure of Slovenia. In these three decades the entire complex of the economy as well as the technical and social infrastructures have changed because of the changing relations between workers in the agricultural, industrial, commercial and social sectors, and ihese are changes in a social, economic and physiognomic sense. Furthermore, the structure of the social classes, the lifestyles and the manner of settling have almost completely changed. Soon after the end of World War II rapid changes in the spatial structure of Slovenia were initiated. At that time Slovenia began to change from a less developed landscape to an urban one with a modern network of centralized cities and a suburbanized countryside. During these forty years of rapid spatial- -structural changes the rural areas have evolved into an area with a concentration of inhabitants and economic functions on one side, a peripheral area which is being emptied on the other side and in between a so-called transitional area where an urbanized type of landscape is quickly appearing, with a tendency toward a concentration of inhabitants. The method of researching the landscape as an open space is based on the social geographic aspect. Because of the character of the profession, this aspect primarily is a spatial one in contrast with the aspect of static or structural anthropological geography, which is based the processes, discovery and perception of spatial innovations according to individual activities through which man uses and shapes the space and landscape (residence, work, spare time - tourism, education, supply, and the construction of all types of infrastructure). The social geographic aspect is designed around problems. The goal is to present a definition of those involved in the problems, that is the social groups advocating spatial development, and also a definition of the groups of people which advocate the development of individual spatial structures (this appeared with the independence of Slovenia). Those of us here who advocate the application of social geography to Slovene geography supplemented our theoretical and methodological knowledge with

knowledge gained from the Munich- Vienna Social Geographic School. It could be asserted that we have contributed a great deal to the development of the theory and methodology of social geography and to modern geography as well by considering the particularities of the geographic position of Slovenia and the characteristics of its physical geography and landscape, along with the historical development of its social-political system. Opponents of social geography here have tried to assign it the role of a new branch and a detrimental specialization. They have denied it any importance in the development or application of geographic theory, although at the same time we all have been living in a place which is flexible and dynamic. In the course of thirty years of the development of Slovene social geography, there have been three main complex spatial- structural problems in the foreground of our research. The greatest amount of attention has been given to rural areas which have rapidly changed physically from the previous classical and static agrarian landscape to an urbanized landscape. Research of social-ecological structural problems have also received broad attention. The third area of research has been concerned with political and cthnogeographic problems. With this, Slovene social geography has followed all of the more important development problems and has frequently called attention to possible negative effects of the development of individual segments of spatial development. Within the framework of Slovenia as a newly independent country and the interdependence of many new circumstances in Europe, there have appeared a whole variety of unsolved spatial problems. In the foreground of these problems is the truly bad transportation infrastructure with the low-quality network of roads and railroads, which have become an impediment to the increased transportation-geographic significance of Slovenia. A second area which requires in-depth social geographic research is represented by the entire region along the newly established Slovene-Croatian border. This area is demographically threatened with the exception of a few rare cases. Some old, but primarily new, industrialized areas need some research done in order to balance the regional development. Among the particular and important problems which should be studied are the land-structure problems. With social geographic analyses and research it will be necessary to continue to consider the position and protection of the identities of national minorities in the border regions. And intensive research of ecological spatial-structural problems will be needed to eliminate harmful ecological problems.