ANTIDUMPINŠKI POSTOPKI NA UVOZ IZDELKOV IZ JUGOVZHODNE AZIJE

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO ANTIDUMPINŠKI POSTOPKI NA UVOZ IZDELKOV IZ JUGOVZHODNE AZIJE Študentka: Ostojić Švehla Slađana Naslov: Fluksova ulica 3 Številka indeksa: 80021739 Izredni študij Program: visokošolski/r Študijska smer: zunanja trgovina Mentor: prof.dr. Vladimir Kenda Maribor, december 2006 1

PREDGOVOR Trg, ki šteje 1,3 milijarde ljudi potrošnikov, vsekakor obljublja veliko, a od obetov ostane malo ko uvidimo, da je LRK še vedno država v razvoju, ki jo obdajajo mnogi socialni problemi, revščina, nezaposlenost, da so nizki dohodki kitajskih delavcev. Kitajci tudi niso potrošniki kot zahodnjaki, kar bi si izvozniki na Kitajsko to vsekakor želeli. Lotila sem se predvsem cenenega uvoza iz Kitajske, ki lahko škoduje domačim proizvajalcem, če ta uvoz ni uravnan, postopen, torej če ne uporabimo antudumpinga. Antidumping je prvotno nastal zaradi uporabe dumpinga, ki je povzročal motnje v mednarodni trgovini. O dumpingu govorimo, ko je proizvod uvožen v državo po ceni, ki je nižja od normalne vrednosti. Do dumpinga pride v zunanji trgovini in ne pri prodaji znotraj ene države. Proti dumpingu so se začele uporabljati antidumpinške carine. Z ustanovitvijo GATT so bila sprejeta mednarodna pravila. Pravila so bila pomanjkljiva, zato so jih države zlorabljale in tako uporabljale antidumping v prid sebi. Z uporabo antidumpinga, so poskušale države zaščititi svojo proizvodnjo pred konkurenco. Slovenija je tudi sprejela antidumpinško zakonodajo, vendar pa ni še nikoli uvedla antidumpinške carine. V Urugvajskem krogu pogajanj je državam uspelo zajeti drastično naraščanje uporabe antidumpinga. Vse države na zunaj stremijo k večji odprtosti zunanje trgovine. Sedaj se antidumping uporablja za preprečevanje motenj v zunanji trgovini. Če nebi bilo antidumpinga ne bi bilo motenj v dumpingu in potrebe po takšnih instrumentih sploh nebi bilo. V prihodnosti se načrtuje še nadaljnjo zmanjšanje uporabe teh ukrepov. 2

V S E B I N A 1 UVOD 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 6 1.4 Uporabljene raziskovalne metode 6 2 OPREDELITEV OBMOČJA JUGOVZHODNE AZIJE 7 2.1 Temeljne značilnosti območja področja jugovzhodne Azije 7 2.2 Primer Kitajske 8 2.2.1 Zgodovina Kitajske 8 2.2.2 Kitajska kot tržišče 9 2.2.3 Vloga vlade v gospodarstvo 9 3 DUMPING IN ANTIDUMPING V TEORIJI IN PRAKSI 11 3.1 Pravila in postopki dumpinga 11 3.1.1 Pravni okvir antidumpinga 15 3.1.2 Izvajanje dumpinga 16 3.1.3 Oblike dumpinga 17 3.1.4 Vpliv dumpinga na svetovno trgovino 19 3.2 Protidumpinški postopki 20 3.2.1 Pojem antidumpinga 20 3.2.2 Antidumping pred obstojem GATT 21 3.2.3 Pravila GATT za dumping in antidumping 22 3.3 Pravila dumpinga in antidumpinga v Sloveniji 22 3.3.1 Dumpinški uvoz 24 3.3.2 Postopek 25 3.3.3 Ukrepi 26 3.4 Praksa Antidumpinga po Urugvajskem krogu 26 3.4.1 Načelo antidumpinga po Urugvajskem krogu 26 3.4.2 Upravičenost uporabe antidumpinga 27 4 UPRAVIČENOST UPORABE ANTIDUMPINGA IZ KITAJSKE 30 4.1 Poslovno partnerstvo 30 4.2 Pogajanja 30 4.3 Dosedanje sodelovanje Slovenije s Kitajsko 32 4.4 Blagovna menjava med Slovenijo in Kitajsko 34 4.5 Ovire pri sodelovanju 36 4.5.1 Možnosti za poglabljanje sodelovanja 37 4.5.2 Pomoč države 37 3

5 RAZČLEMBA KONKRETNEGA PRIMERA V DOMENI TEKSTILA 38 5.1 Podjetje»Exim«Avstrija 38 5.2 SWOT analiza podjetja Exim 40 5.3 Konkurenčne strategije podjetja»exim«41 6 SKLEP 42 POVZETEK 43 KLJUČNE BESEDE 43 ABSTRACT 43 KEY WORDS 43 7 SEZNAM VIROV 44 8 SEZNAM TABEL IN SLIK 46 4

1. UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Danes slovenski poslovnež skoraj nima možnosti da prezre kitajsko ponudbo ali povpraševanje. Čas, ko smo o Kitajski razmišljali kot o daljni eksotični deželi, je nepreklicno minil. Citius, altius, fortius oz. hitreje, višje, močneje. Kljub vsem gospodarskim uspehom Kitajska doslej še ni postala svetovna sila, z več kot milijardo prebivalcev pa je država z največjim številom prebivalstva na svetu. Ta država ima pomemben delež v svetovni trgovini in njeni izdelki dosegajo dobesedno vsako slovensko trgovino in podjetje. Tako je našemu podjetniku na voljo le razmišljanje, ali naj se v poslovanje s Kitajsko vključi aktivno in neposredno ali pa pasivno kot poddobavitelj oziroma končni kupec. Glede na to, da ima izjemno nizke proizvodne stroške se postavlja vprašanje upravičenosti antidumpinške prakse s to deželo. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen V diplomski nalogi se bom osredotočila na glavne značilnosti dumpinga in antidumpinga ter značilnosti Kitajske. Diplomska naloga je razdeljena na tri dele: 1. Prvi del opisuje značilnosti JV Azije in obravnava glavne značilnosti Kitajske (zgodovina in tržišče), glavne značilnosti dumpinga in antidumpinga. Osnovni cilj diplomske naloge je preučiti kakšno škodo povzroči dumping. Veliko knjig in člankov je napisanih o dumpingu in antidumpingu. Obe državi uporabljata dumping in antidumping. 2. Drugi del pa poskuša osvetliti gospodarsko sodelovanje Slovenije s Kitajsko. Cilj je preučiti bilateralne odnose med dvema državama. 3. Tretji del predstavitev podjetja Exim. Namen mojega dela je proučitev kitajskega poslovnega okolja. Kitajska se od Slovenije razlikuje po kulturni, politični in gospodarski plati. Kitajsko je zaznamovala zaprtost do drugih držav, saj je tudi svoje trgovce prisilila, da ostajajo znotraj države. Vendar je prišla tudi Kitajska do spoznanja, da se mora za uspeh v svetovni trgovini odpreti tujim državam oziroma gospodarstvom. 5

Cilji in trditve - Kitajska tranzicija poteka zelo uspešno, saj Kitajska beleži rast bruto domačega proizvoda že od samega začetka izvajanja reform. - Kitajska se vse bolj razvija in dosega izjemno gospodarsko rast. - Nastajanje dumpinga sproži v državi uvoznici antidumpinške ukrepe. - Izvajalec dumpinga in antidumpinga je država. - Članstvo Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) je imelo pomembne posledice tako za Kitajsko, kot tudi za svetovno gospodarstvo. - Danes zakoni in pravila dumpinga in antidumpinga pozitivno vplivajo na svetovne trgovine. - Popolna odprava dumpinga in antidumpinga ne bi pripomogla k svobodnejši mednarodni trgovini. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Glede sodelovanja z Republiko Kitajsko, Slovenija vidi največje možnosti na področju tehnologije za zaščito okolja, bio-tehnologije, tehnologije transformacije kraških področij, sodobne kmetijske tehnologije, tekstila. Za Slovenijo je predvsem pomembno širitev ekonomskega sodelovanja s Kitajsko. Predpostavljam, da ostaja menjava s Kitajsko tudi nadalje zanimiva in da se bo njen vpliv v svetu še povečeval. Omejitve Omejila se bom na področje jugovzhodne Azije, zlasti na področje Kitajske. 1.4 Uporabljene raziskave Uporabili bomo statično ekonomsko raziskavo. Metodo deskripcije s pomočjo katere opisujem vpliv dumpinga in antidumpinga na Kitajsko in Slovenijo ter posledica tega vpliva. Podatki so zbrani na podlagi aktualnih člankov iz gospodarskih revij ter prispevkov in obvestil Gospodarske zbornice Slovenije. 6

2. OPREDELITEV OBMOČJA JUGOVZHODNE AZIJE 2.1 Temeljne značilnosti območja področja jugovzhodne Azije Vzhodna Azija zavzema skoraj 20 odstotkov azijske celine in ima bolj raznoliko pokrajino kot katero koli drugo območje na Zemlji. Na njej so več kot 8000 metrov visoke gorske verige, plodna ravninska nižavja ob tokovih velikih rek, izsušena puščavska območja v notranjosti in vedno zeleni tropski deževni gozdovi na jugu. Himalaja in Pamir, kjer se vrhovi dvigajo več kot 8000 metrov visoko, sta jugozahodna meja Ljudske republike Kitajske. Vzporedno z njima poteka Transhimalaja, v kateri so vrhovi visoki okoli 7000 metrov. To gorovje meji na Tibetansko visoko planoto, ki jo imenujemo tudi»streha sveta«. Visoka gorovja preprečujejo monsunskim vetrovom, ki prinašajo dež, da bi prodrli v notranjost, kjer so zato nastale prostrane puščave. Na visokih planjavah vzhodnega Tibeta pa je padavin (dežja in snega) vendarle dovolj, da izvirajo tam nekatere izmed največjih rek na svetu. Takšni sta Chang Jiang (Jangcekiang) in Huang He (Rumena reka), ki tečeta skozi vso Kitajsko. V gorah okoli Tibeta izvirajo glavne južnoazijske reke, med njimi tudi Iravadi, ki teče skozi Burmo, in Mekong. Južno od Transhimalaje izvira reka Tsangpo, ki dobi v spodnjem toku ime Brahmaputra. Proti severu se razteza onstran gorovja Kunlun suho in nerodovito območje prostranih sipin. Gorovje Tjan Šan ločuje puščavo Takla Makan od enako negostoljubne Džungarije, velikanka puščava Gobi pa je mejno območje med Notranjo in Zunanjo Mongolijo. Proti Tihemu oceanu je padavin sicer vse več, vendar severovzhodna območja Kitajske od časa do časa pestijo dolga sušna obdobja in izredno otežujejo preskrbo z vodo. Skoraj vso severno Kitajsko pokriva plodna puhlica, velika nižavja ob rekah pa rodovitna prst, ki so jo naplavile reke. Tod je že od najzgodnejših časov uspevalo kmetijstvo, naravno vegetacijo so zamenjale obdelovalne površine. Bujno tropsko rastlinstvo pa se je ohranilo na jugu Kitajske s subtropskim podnebjem. Tudi v deželah jugovzhodne Azije, se je moral velik del gozdov umakniti različnim kmetijskim kulturam, predvsem rižu, zlasti v prostranskih ravninah ob rekah Iravadi, Menam in Mekong. Korejski polotok in japonsko otočje omejujejo to območje na vzhodu. Za oboje je značilno hitro menjavanje gorskih verig in ravnin ter močno razčlenjena morska obala. Področje vzhodne Azije zavzemajo države kot so: Mongolija, Kitajska, Severna in Južna Koreja, Japonska, Mjanmar, Vietnam, Tajska, Kambodža, Tajvan in Japonska. Za države vzhodne Azije so poleg zelo raznolike pokrajine značilni tudi izredno različni načini življenja in mnogovrstne kulture, ki so bile v zgodovini sicer pogosto pod vplivom Kitajske, vendar so se kljub temu samostojno razvijale. Mnogovrstna so tudi politična in gospodarska nasprotja. Zahodne predstave o demokraciji z večstrankarskimi sistemi so uresničene le v maloštevilnih državah, na primer na Japonskem. Nasprotnost med političnimi sistemi podpirajo tudi velike razlike v življenjski ravni prebivalcev in gospodarski učinkovitosti posameznih držav. Japonska je edina visoko razvita 7

industrijska država v tem območju in zato močno vpliva na gospodarsko življenje sosednjih držav v vzhodni in južni Aziji. Kitajska še vedno živi od kmetijstva, Južna Koreja in Tajvan sta prišla zagotovo najdlje na poti od dežele v razvoju do industrijske države s trgovskimi odnosi po vsem svetu. V nasprotju z njima pa spada Mjanmar (Burma) med najrevnejše države na svetu. Presenetljiv razcvet je doživelo gospodarstvo v Hongkongu, ki spada med vodilna trgovska in denarna središča Azije (Mladinska knjiga1995, 8). V nadaljevanju bom podrobneje opisala Kitajsko, eno vodilnih držav vzhodne Azije. 2.2 Primer Kitajska 2.2.1 Zgodovina Kitajske Kitajska je velika in nenavadna dežela, v kateri živi več kot 1,26 milijarda ljudi, dežela, ki je po naravni in kulturni raznolikosti edinstvena: na vzhodu jo omejuje 14000 kilometrov dolga morska obala, na zahodu in jugu pa jo obrobljajo mogočna gorovja, prostrane stepe in visoke planote. Te naravne meje so vedno obdajale cesarstvo kot neosvoljivo trdnjavo. Kitajska je odprta le proti severu, in od tam so stoletja in stoletja vedno znova prihajala pravili so jim " barbarska" stepska ljudstva, najprej Huni, za njimi Mongoli in nato še Mandžuji. V nobeni drugi deželi na svetu niso različni podnebni pasovi tako izraziti kot na Kitajskem, saj segajo od tropskih do "sibirskih" temperatur in od vlažnih pokrajin do puščavskega podnebja. Raznovrstna kot pokrajina in zgodovina je tudi kitajska kultura, ki je odsev te zgodovine. V 6. in 5. stoletju pr.n.š. so nastale številne filozofske in verske šole, kakršni sta med drugimi konfucionizem in taoizem, ki so določale način življenja. Konfucionizem uči ljubezen do bližnjih, pravičnost, spodobnost, modrost in spoštovanje prednikov, taoizem pa poudarja preprosto življenje in stik z naravo. V naslednjih stoletjih so najpogosteje čez osrednjo Azijo prihajali na Kitajsko še drugi verski nazori, na primer budizem, in množica umetniških tradicij. Kitajska kultura pa je po drugi strani imela ključno vlogo v razvoju Japonske, Koreje in drugih vzhodnoazijskih civilizacij. Kitajska je tudi tista dežela, v katerih so se pojavili mnogi izmed temeljnih izumov in odkritij, na katerih je zgrajena sodobna znanost, pogosto celo zdavnaj prej, preden so jih povzeli ali samostojno odkrili v Evropi. Med njimi so na primer kompas, smodnik, vzvod, tisk, svila, raketa in porcelan. Očarajoče so tudi množice ljudi, ki jih srečuje popotnik na vsakem koraku, v mestih ali vaseh, skratka povsod. In na splošno so prav množice, nepregledne in neobvladljive množice, zdaleč najmočnejše doživetje, ki ga Evropejec prinese z obiska iz Azije. Vse te orjaške razsežnosti jemljejo dih, včasih zbujajo potrtost, hkrati pa porajajo optimizem (Mladinska knjiga 1995, 72). 8

2.2.2 Kitajska kot tržišče Kitajska predvsem v zadnjem desetletju beleži konstantno visoko gospodarsko rast in se razvija v gospodarsko velesilo. LRK ponuja veliko, predvsem: velikanski trg 1,26 milijarde prebivalcev in zelo poceni delovno silo. Poleg tega kitajska vlada na čelu s pragmatičnim reformistom Zhu Rongjijem, ki tujim, investitorjem zna pokazati, da so v LRK zaželeni; ponuja jim davčne olajšave, pomaga jim pri infrastrukturi. LRK se zelo dobro zaveda, da potrebuje, če želi ohraniti dosedanjo gospodarsko rast, veliko tujega vlaganja v tehnološko nerazvito, delovno intenzivno kitajsko gospodarstvo- predvsem tuje neposredne investicije. Kitajci bi od tujcev radi predvsem prenos tehnologij, ki bi spremenile strukturo kitajske proizvodnje, ki danes temelji predvsem na poceni delovni sili. V kitajskem izvozu prevladujejo proizvodi lahke industrije, pri čemer so leta 1997 predstavljali proizvodi tekstilne industrije že 25 odstotkov celotnega izvoza. V zadnjih letih je Kitajska s preprostim sestavljanjem delov uspešno konkurirala tudi na področju elektronike. LRK bo z nadaljnjim privabljanjem tujih neposrednih investicij ohranjala hitrost gospodarskega razvoja, ne toliko zaradi gospodarsko-reformističnih prizadevanj kitajske politične elite, kot zaradi velikih aspiracij svetovnega gospodarstva na kitajskem trgu. Kitajski trg je danes mit o 1,3 milijarde potrošnikih. Dejansko obljube enormnega kitajskega trga ostajajo miti. Velika trans-nacionalna podjetja, ki so najbolj prisotna na kitajskem trgu danes delujejo na pozitivni ničli. Največji problem kitajskega trga je nezadostna domača potrošnja, ki jo kitajske oblasti do danes niso uspele izboljšati. Kitajci tudi sicer niso bogati, poleg tega pa še veliko varčujejo za slabe dni oziroma za starost, zdravila in šolanje otrok. LRK namreč kljub temu, da se označujejo za socialistično državo, ni nikakršna socialna država, Kitajci nimajo obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej državno garantirane zdravstvene oskrbe, šolanje je za kitajske razmere zelo drago, veliko je torej razlogov varčevanja. Vendar tuji neposredni investitorji vztrajajo in sanjajo o bleščeči prihodnosti na kitajskem trgu, ki se počasi razvija, predvsem seveda zaradi Kitajcev, v potrošnike zahodnega tipa. 2.2.3 Vloga vlade v gospodarstvu Ekonomski razvoj azijskih držav vodi vlada. Namen udeležbe kitajske vlade v ekonomskem razvoju je povzročitev javne podpore in okolja, ki pospešuje ekonomsko rast. Vlada ne podpira samo določeno socialno vedenje in vrednosti, ampak tudi politično in administrativno komponento. V Kitajski dajejo v imenu "socialistične tržne ekonomije" prednost ekonomski rasti in ne drugim socialnim vrednotam, kot so demokracija in svoboda posameznika. Prav tako se odnosi med podjetji v državni lasti in vlado ter uredniki stranke vzdržujejo preko neformalne mreže (quanxi). Kitajska se sooča z velikim in rastočim centralno vladnim proračunskim primanjkljajem. To je posledica samih reform- izdatek subvencij državnim podjetjem, ki delujejo z izgubo kot tudi neustrezne davčne osnove in neuspeh pri pobiranju davkov. Obstajajo nepretrgane razprave o delitvi davčnih dohodkov med Pekingom in podeželjsko vlado ter med vlado nižnjih stopnjah. Leta 1994 so se lotili reforme davčnega sistema, da bi popravili neuravnovešenost v korist vlad provinc in da bi razjasnili in poenostavili sistem osupljive zapletenosti. Državni dohodek je med leti 1994 in 1996 hitro narasel, rast izdatkov pa je bila zadržana pod državnim dohodkom, kar je zmanjšalo rast primanjkljaja. toda resnični primanjkljaj javnega sektorja je višji od % BDP, kot so pokazale številke leta 1995. 9

Kajti prvič, posojanje se obravnava kot državni dohodek, drugič, mnoge finančne obveznosti javnega sektorja niso popolnoma zapisane v proračun. Eden od teh so izdatki za vojsko. Drugo je visok in leta 1996 rastoč strošek gospodarskega posojanja podjetjem pod državno lastnino (SOEs). To je bilo izvedeno preko državnih bank (kar je naredilo kronično nastajanje izgube). Svetovna banka pričakuje, da bo zagotovljenih več natančnih predstavitev vladnih aktivnosti s konceptom združenja vladnega primanjkljaja. To se sklada s finančnim (proračunom) primanjkljajem plus posojanjem dela Kitajske Ljudske banke (PBC, centralna banka) finančnemu sitemu, ki financira vladno uravnane izdatke SOEs-ov. Svetovna banka sklepa, da je to posojanje glavni vir inflacijskega pritiska. Opredeljena vsota proračunskega primanjkljaja in mrežno gospodarskega posojanja centralne banke je skupen vladni primanjkljaj in je ocenjen na vsoto 5-6% BDP. To se je visoko obdržalo ne samo zaradi potreb, da bi dali posojila subvencioniranega delovnega kapitala "prednostnim" podjetjem, ampak tudi zaradi potrebe po vzdrževanju velike vsote investicij, ki so usmerjene preko posojil SOEs-om ali uporabljene za razvoj podeželskega ali socialnega sektorja. Večino tega posojanja so prevzeli nase na lokalni ravni. V petih letih 1988-1992 je na primer povprečno 42,9% skupnih fiksnih investicij centralne in lokalne vlade prevzela centralna vlada in 57,1% lokalna vlada (Country Profile 1997-98, 22). 10

3 DUMPING IN ANTIDUMPING V TEORIJI IN PRAKSI 3.1 Pravila in postopki dumpinga Kadar želimo razumeti antidumping, moramo vedet kaj je dumping. Dumping pomeni prodajo blaga na tujih trgih po cenah, ki so nižje od normalne vrednosti. Za normalno vrednost velja cena, ki se zaračunava v rednem trgovanju v državi, katere proizvod se izvaža. Torej gre za prodajo izdelka v tujini po nižji ceni kot doma. Normalna cena je: a.) primerljiva cena, ki velja za vse normalne trgovske transakcije s podobnimi proizvodi, namenjenimi porabi v izvoznikovi državi; b.) najvišja primerljiva cena za podoben proizvod na tretjih tržiščih, v kolikor ne obstaja cena pod a.); c.) stroškovna cena v državi izvora, vključno z razumnim dodatkom za prodajne stroške in dobiček. Razliko med izvozno in normalno ceno imenujemo marža dumpinga. Dumping cene temeljijo na diskriminaciji kupcev na različnih tržiščih, pri čemer je najbolj pomembno razlikovanje med domačimi in tujimi kupci. To pomeni, da nenormalno nizko izvozno ceno omogoča nenormalno visoka cena na domačem trgu (Kenda 2001, 38). Na tujih tržiščih, kjer je povpraševanje po določenem proizvodu elastično in je konkurenca velika, sočasno pa je povpraševanje na domačem trgu po istem proizvodu neelastično, bo izvoznik dosegel dobiček ravno z nižjo ceno na tujem trgu in višjo na domačem. Ekonomsko definicijo dumpinga je prvi zapisal J. Viner, po kateri dumping pomeni cenovno diskriminacijo med dvema nacionalnima trgoma. Potreben pogoj za cenovno diskriminacijo je bilo dejstvo, da se trg za določen proizvod deli na manjše trge. Proizvajalci lahko imajo tako določeno stopnjo monopola v med seboj izoliranimi trgi (Beseler and Williams 1986, 41). Pri dumpingu govorimo o poslovni politiki gospodarskega subjekta, ki vzpodbudi gospodarstvo k prekoračitvi mednarodno sprejetega načela. To je nelojalna mednarodna konkurenca, ker je s tem povzročena škoda gospodarskim subjektom drugih držav tako, da razlikujemo kupce različnih tržiščih. V praksi pa ostaja opredelitev dumpinga subjektivna ocena prizadetih gospodarstev, čeprav je v mednarodnem pravu natančno opredeljen. Kadar se v javnosti govori v dumpingu, se to najpogosteje dogaja v bolj ali manj napetem ozračju, ki ga povzročajo prizadeti proizvajalci ali pa izvozniki. Ob takšnih dogodkih želijo prizadete strani prevaliti krivdo druga na drugo. Tema antidumpinga je bila v Urugvajskem krogu pogajanj ena najbolj zapletenih. Konflikti so nastajali predvsem med tradicionalnimi uporabniki antidumpinga in novimi uporabniki. Popravljena je bila izdaja Sporazuma o antidumpingu s Tokijskega kroga pogajanj, v katerem je bilo kar nekaj področij, ki jim je primanjkovalo natančnost in podrobnosti (United Nations 1998, 1). 11

Pomembnejše spremembe (Finger and Schunknecht 1996, 36): - ojačanje klavzule»de minimus«1 in nova»sunset«2 klavzula, kar omogoča, da je antidumpiški protekcionizem manjše breme za majhne proizvajalce, - dodana je bila specifičnost pri pridobivanju dokazov in pri metodologiji določanja dumpinga in povzročene škode, - pravila pri postopkih zaslišanja obeh strani so natančneje določena, - izvedba in veljavnost antidumpinških pravil, - pomembno je notificiranje. Dumping 1. člen Sporazuma o antidumpingu določa, da so lahko antidumpinški ukrepi uporabljeni samo v okoliščinah, kakršne opisuje VI. člen GATT iz leta 1994. Torej takrat, ko obstaja vzročna povezava med dumpinškim uvozom, povzročeno materialno škodo in domačo industrijo (Steele 1997, 7). 1. Določanje dumpinga 3 Pravila o dolačanju in ugotavljanju vsebuje 2. člen Sporazuma o antidumpingu. Dumping je takrat, ko je določen proizvod izvožen v drugo državo z nižjo ceno kot normalno. Normalna cena je določena kot: a.) primerljiva cena, ki velja za normalne trgovske transakcije s podobnimi proizvodi, namenjenimi porabi izvoznikovi državi, b.) najvišja primerljiva cena za podoben proizvod na tretjih trgih, če ni cene iz prve alineje, c.) stroškovna cena v deželi izvoza vključno z razumnim dodatkom za prodajne stroške in dobiček. Potrebna je primerjava normalne cene na notranjem trgu z izvozno FOB ceno izbranega proizvoda. Normalno je, da se država uvoznica brani z protidumpingom, da ne bi domači proizvajalci utrpeli prevelike škode. Taki ukrepi so: zaščitne carine, protidumpinške carine, prepoved uvoza takšnega blaga, prisilen ponovni izvoz blaga v državo izvora in drugo. 2. Ugotavljanje škode Ugotavljanje škode je opredeljeno v 3. členu Sporazuma o antidumpingu, ki temelji na pozitivnem dokazu o obsegu in ceni dumpinškega uvoza. Obstajati morajo tudi posledice teh uvozov za domače proizvajalce s takšnimi izdelki. Določanje škode temelji na dejstvih in ne na domnevah ali nekakšnih možnostih. Materialna škoda je lahko definirana kot (Steele 1997, 12): - materialna škoda kot takšna, 1 Ta določa, da mora stopnja dumpinga znašati najmanj 2 % izvozne cene proizvoda, drugače se preiskava konča. Za nepomemben dumpinški uvoz se tudi šteje, če je delež takšnega uvoza manjši od 3% celotnega uvoza posamezne države. 2 Ta določa, da se antidumpinški ukrepi ali izravnalne carine samodejno zaustavijo po petih letih, razen če se pokaže potreba po še nadaljnji uporabi teh ukrepov. 3 Povzeto po WTO (1994). 12

- nevarnost za nastanek materialne škode (dokazovanje temelji na dejstvih), - zaviranje dohodka domače industrije. Država, ki je utrpela škodo, povzročeno z dumpingom, lahko ukrepa, če je bila škoda povzročena večjemu delu domače industrije in prihaja zaradi tega do zastojev znotraj domačega gospodarstva. Materialna škoda se določa glede na (Bobek in Gusel 1998, 111): - obseg uvoženega dumpinškega blaga, - glede na njegov vpliv na istovrstne proizvode na domačem trgu, - glede na njegov vpliv na domače proizvajalce istovrstnih proizvodov. Spremembe v okoliščinah, ki bi lahko povzročile situacijo v kateri bi dumping povzročil škodo, morajo biti predvidene in neizbežne. Pri določanju nevarnosti nastanka materialne škode se morajo upoštevati dejstva kot so (GATT 1996, 172): - znatno povečanje dumpinškega uvoza na domači trg nakazuje možnost še večjega povečanja uvoza, - dovolj prostih sredstev ali povečanje še razpoložljivih kapacitet nakazuje na možnost povečanje dumpinškega izvoza na določen trg z upoštevanjem zmožnosti absorbiranja teh dodatnih sredstev in proizvodov s strani drugih trgov, - uvozni izdelki vstopajo na tuji trg s ceno, ki ima negativne učinke na tamkajšnjo domicilno ceno in tako povečuje povpraševanje po še večjemu številu uvoženih izdelkov. Nobeden od teh faktorjev posamično ne more biti razlog za škodo, ampak upoštevanje vseh teh faktorjev kot celoto mora voditi k zaključku, da se bo dumpinški izvoz nadaljeval. Uporabiti se bo moral protekcionistični ukrep, ker bo drugače nastala materialna škoda. 3. Opredelitev domače industrije Opredelitev je pomembna zaradi ugotavljanja škode in vzročne povezave. Domača industrija je v 4. členu definirana kot skupina domačih proizvajalcev podobnih proizvodov. Ta člen vsebuje tudi pravila glede regionalne domače industrije, kjer je proizvodnja in poraba v državi uvoznici geografsko ločena. Torej gre za izolirani pod trg. 4. Uvedba postopka in vodenje preiskave Preiskava za ugotovitev obstoja, stopnje in učinka dumpinga se začne s pisno zahtevo domače industrije. Ta zahteva mora vsebovati dokaze o dumpingu, škodi in o povezavi med dumpinškim uvozom in povzročeno škodo. Pisna zahteva mora vsebovati še naslednje podatke (Steele 1997, 14): - identiteto tistega, ki vloži zahtevek, opis količine in vrednosti domače proizvodnje tega proizvoda, - celoten opis dumpinškega proizvoda, imena držav izvora tega proizvoda, identiteto vsakega poznanega izvoznika ali tujega proizvajalca vprašljivega izdelka in seznam znanih uvoznikov tega proizvoda, - informacije o cenah po katerih je proizvod prodan v izvoznikovi državi in informacijo o izvozni ceni, 13

- informacijo o ocenjeni količini dumpinškega uvoza, učinkih takšnega uvoza na cene podobnih proizvodov na domačem trgu in posledični vpliv takšnega uvoza na domačo industrijo. Ta 5. člen je dobil še nekaj posodobitev v Urugvajskem krogu pogajanj (Krishna 1997, 25): 1. Odgovorni preverijo točnost in ustreznost dokazov navedenih v zahtevi, da ugotovijo če je dovolj dokazov za začetek preiskave. 2. Preiskovalci ne bodo javno razkrili zahteve, dokler se ne odločijo za sprožitev preiskave. 3. Zahtevek bo takoj zavržen in preiskava zaustavljena, če so odgovorni mnenja, da ni dovolj dokazov o dumpingu ali škodi. Da bi preprečili postopek nepomembnih preiskav, ki moteče delujejo na mednarodno trgovino v primerih, kadar je izpolnjen pogoj»de minimis«, se preiskovalni postopek takoj zaustavi. 4. Samo v posebnih okoliščinah lahko preiskava traja dlje kot eno leto in nikoli več kot 18 mesecev od dneva uvedbe preiskave. 5. člen pa daje podrobna pravila o samem procesu preiskave, vključno z zbiranjem dokazov in uporabo tehnike vzorčenja. Od organov zahteva garancijo zaupnosti občutljivih podatkov. Prav tako pa zahteva tudi preverjenje podatkov na katerih temeljijo njihove odločitve (GATT 1996, 139). 5. Začasni ukrepi 4 Uvedbo začasnih ukrepov ureja 7. člen Sporazuma o antidumpingu. Ti ukrepi so lahko uporabljeni samo če: - je preiskava že sprožena, javna objava že dana in če so imele sprte strani čas za preglede informacij in za možne ugovore, - je že poprej bila potrjena prisotnost dumpinga in škoda domači industriji, - so odgovorni določili, da so ti ukrepi nujno potrebni za preprečitev povzročanje škode med preiskavo. Začasni ukrepi se lahko uvedejo šele 60 dni po začetku preiskave. Lahko so v obliki začasnih carin ali v obliki varščine v gotovini, ki je enaka znesku protidumpinške carine. Uporaba začasnih ukrepov je omejena na 4. mesece. Samo v določenih situacijah lahko traja 6 do 9 mesecev. 6. Dogovori o cenah Tu gre za prostovoljni ukrep s strani izvoznika. 8. člen navaja, da se preiskava prekine ali izniči, če se izvoznik zaveže zvišati cene ali omejiti izvozne količine v tolikšni meri, da se odpravijo škodljive posledice za ustrezno industrijsko panogo. Dogovori o cenah se ne upoštevajo prej, kot pa je pritrdilno dokazan dumping, škoda in njuna povezanost. Čeprav se dogovori o cenah označujejo kot»prostovoljne«omejitve s strani izvoznikov, pa je jasno, da je prosta volja dokaj omejena, saj drugače izvoznika čaka protidumpinški ukrep, katerega bo težko izpodbil (Ilešič 1998b, 5). 4 Povzeto po Stelle (1997, 19). 14

Po sprejetju dogovora o cenah se lahko preiskava zaključi na željo izvoznika. Če rezultati pokažejo, da ni šlo za dumping in škoda ni bila povzročena, potem se dogovor o cenah ustavi. Če pa se ugotovi, da gre za dumping in škodo, pa se ukrep nadaljuje. 3.1.1 Pravni okvir antidumpinga 1. Uvedba antidumpinških carin Odločitev o uvedbi antidumpinških carin, ko so vsi potrebni pogoji za vzpostavitev teh carin izpolnjeni in odločitev o višini antidumpinških carin, ki je stvar nacionalnih avtoritet države v katero se uvaža. Zaželeno je, da je antidumpinška carina nižja od stopnje dumpinga, če zadostuje za odpravo škode domače industrije. 9. člen pravi, da je uvedba antidumpinških carin prostovoljni ukrep oškodovane države. Antidumpinške carine se pobirajo v primernih zneskih za vsak primer posebej na nediskriminatorni bazi dumpinških uvozov, ki povzročajo škodo, razen za uvoz kjer so bili sprejeti dogovori o cenah. Plačajo se še dejanski stroški še neplačanih carin in vračanje previsoko plačanih carin. Ta postopek naj bi bil končan v enem letu in v nobenem primeru ne sme trajati več kot 18 mesecev. Plačilo in vračanje zneskov je odvisno od carinskega sistema posamezne države članice in se mora izvršiti v 90 dneh po končani preiskavi (GATT 1996, 184). 2. Retroaktivnost 10. člen dopušča uporabo začasnih ukrepov in antidumpinških carin zoper dumpinga od datuma, ko je bila izdana odločba o vzročni povezavi med dumpingom in nastalo škodo. Antidumpinške carine se lahko uporabijo retroaktivno za čas, ko je namenjen začasnim ukrepom, samo v primeru, da je dokončno določena škoda. To se lahko zgodi največ 90 dni pred uvedbo začasnih carin zaradi pojava dumpinga v preteklih obdobjih in možnosti izničevanja izravnalnih učinkov dokončnih carin (ibid., 185). 3.Trajanje in revizija antidumpinških carin Do leta 1984 je bilo trajanje antidumpinških carin v EU in ZDA neomejeno. Tega leta je stopila v veljavo»sunset«klavzula, ki je zagotavljala, da se antidumpinške carine po petih letih umaknejo. Osnovno pravilo v 11. členu je, da se antidumpinška carina uporablja samo tako dolgo dokler je to potrebno, da je dumping ne povzroči več škode (Krishna 1997, 28). 4.Javna objava in obrazložitev ugotovitev Urugvajski krog pogajanj je izboljšal transparentnost postopka za antidumpinške primere. Vendar 12. člen določa, da morajo biti člani WTO katerih proizvodi so objekt preiskave, kot tudi druge vključene strani, obveščeni in podana mora biti tudi javna objava, ko se odgovorni odločijo za pričetek postopka. Javna objava mora vsebovati (Steele 1997, 25): - ime izvozne države, - vpleten proizvod, - osnovo na kateri bazira dumping, - datum začetka preiskave, 15

3.1.2 Izvajanje dumpinga Dumping izvaja podjetje ob podpori države, saj morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, da lahko podjetje postavi dumpinške cene za izvoz določenega izdelka. Pogoj je, da ima podjetje doma določeno stopnjo monopola. To pa je omogočeno tako, da se celotni trg za ta proizvod razbije na delne trge, na katerih nastopajo posamezni prodajalci. Ti si lahko na svojem delnem trgu pridobijo dokajšnjo stopnjo monopolne moči, ki seveda ni popolna, ker obstajajo še drugi proizvajalci, ki ponujajo bližnje substitute. Vendar se na delnih trgih zmanjša stopnja cenovne elastičnosti povpraševanja. To pomeni, da bodo kupci manj kot sorazmerno zmanjšali količino povpraševanja pri zvišanju cene (Sfiligoj 1996, 72). Pogostih razlogov za zmanjšano cenovno elastičnost povpraševanja ali za takšno tržno izolacijo je več. Pri tem priskoči na pomoč država s svojimi instrumenti. Država lahko s predpisovanjem različnih standardov omogoči drugim proizvajalcem vstop na ta trg, ali pa s povečanjem necarinskih omejitev in uvoznih restrikcij onemogoči konkurenci iz drugih držav, da bi ceneje uvažali. Pogosto pa država pomaga podjetju s subvencijami, da lahko podjetje obdrži takšen položaj in izvaja diskriminacijo cen. S tem pomaga vzpostaviti manj elastično povpraševanje za te proizvode in tako lahko podjetje doma zaračunava višje cene za svoje proizvode. SLIKA 1: DUMPING KOT MEDNARODNA CENOVNA DISKRIMINACIJA Opombe: Dumping ima tržno moč na obeh trgih. Simboli: Ph cena proizvoda na domačem trgu, Pf - cena proizvoda na tujem trgu, Dh povpraševanje po proizvodu doma, Df - povpraševanje po proizvodu v tujini, Mrh mejni prihodki doma, Mrf - mejni prihodki v tujini, C - konstantni mejni stroški. Prirejeno po Salvatoru (1996, 292). 16

Na sliki 1 se kaže manjša elastičnost povpraševanja doma v bolj strmi krivulji Dh. V tujini pa je krivulja povpraševanja bolj položnejša zaradi večje konkurenčnosti na tujem trgu. Podjetje bo maksimiralo dobiček tako, da bo v vseh trgih izenačila mejne prihodke in mejne stroške. Na osnovi tega bo določila najbolj dobičkonosno ceno doma Ph in v tujini Pf. Razlika v cenah in v količini prodaje je razvidna iz slike 1. Podjetje s tako velikim ekstraprofilom si lahko privošči prodajo teh izdelkov po nižjih cenah in s tem prodor na tuje tržišče. Na tujih trgih prodaja proizvod pa tako nizkih cenah, da jim tamkajšnji proizvajalci ne morejo dohajati in tako izgubljajo kupce zaradi dokaj visoke cenovne elastičnosti. 3.1.3 Oblike dumpinga 1. Socialni dumping O socialnem dumpingu govorimo takrat, kadar je gospodarstvo z izvozom na neko tuje tržišče doseglo konkurenčno prednost zaradi nominalno nizkih plač. Nizke plače so lahko posledica daljšega delovnega dne, manjših davčnih obremenitev dela, manjših socialnih odvajanj, nižjih cen prehrambenih proizvodov zaradi državnega subvencioniranja. Tako je lahko izvozni proizvod na nekem tujem tržišču bistveno cenejši kakor enak proizvod v državi uvoznici, ki kalkulira drugače. Država uvoznica se v tem primeru odreka le normalnim družbenim dajatvam (katerim se druga ne odreka) in tako sama z izvozom niže ovrednoti svoje delo. Konkurenčna prednost tako ni odraz visoke produktivnosti, ampak notranje prerazdelitve med proizvodnimi in družbenimi stroški. Ker pa je isti proizvod enako (nizko) vrednoten doma kot v tujini, ni diskriminacije med domačimi in tujimi kupci in ni pravne podlage za postopek antidumpinga. Socialni dumping ni pravi dumping, ampak ga imenujemo prikriti dumping, ker ne prihaja do diskriminacij nad domačim in tujim kupcem. Država izvoznika se odreka le določenim dajatvam in tako samo z izvozom nižje vrednosti svoje delo. Tako lahko podjetje pridobi na določenem tujem tržišču pomemben delež. Vendar to ni osnova za pravni postopek dumpinga, ker ima proizvod enako nizko ceno kot v tujini (Kenda 2001, 38). Dolgo pa če obstaja želja, da se socialni dumping izrazi s pravim dumpingom, saj so škodljive posledice v obeh primerih enake. Na mednarodni ravni velja mnenje, da v tem primeru ne gre za nekorekten način distribucije blaga, ampak zgolj za izkoriščanje proizvajalnih prednosti posameznega nacionalnega gospodarstva. Pojavlja pa se tendenca, da se tudi na način obsodi in prepreči s protiukrepi. Ni slučajno, da relativno velik del antidumpinških postopkov, ki jih sprožijo razvite države, odpade na dežele v razvoju, katerim skupne so relativne nizke plače in nizki socialni izdatki. Po drugi strani pa ni nevarnosti, če je cena delovne sile nizka zaradi nizke razvitosti, ker se praviloma nizko plačana delovna sila izenači z nizko produktivnostjo (Ilešič 1987, 3). 17

2. Valutni dumping O valutnem dumpingu govorimo, kadar je gospodarstvo z anticipativno devalvacijo omogočilo izvoznikom izvoz po nižjih cenah, kot bi to bilo možno pri ravnovesnem tečaju. V pogojih elastičnosti domače ponudbe in tujega povpraševanja lahko izvozniki ustrezno znižajo devizne cene in na novo osvojijo tuji trg ali nenormalno povečajo svoj tržni delež. To seveda ne bo možno na daljši rok, ker bodo višje uvozne cene kmalu izničile to razliko. Tudi valutni kot socialni dumping je prikrita oblika dumpinga. 3. Dumping cene Dumping cene so pravi dumping in to na temelju diskriminacije kupcev na različnih tržiščih, predvsem pa razlikovanja med domačimi in tujimi kupci. To pomeni, da je»nenormalna nizka cena«v izvozu omogočena prav zaradi»nenormalno visoke«doma. 4. Ekološki dumping Ta pojem pomeni neupoštevanje stroškov varstva okolja v končni oziroma prodajni ceni proizvoda. To je predvsem značilnost manj razvitih držav, ko njihovi proizvajalci delajo proizvode za razvite trge. Do tega prihaja, zato ker države z določenimi ekološkimi standardi lahko prodajajo proizvode po nižjih cenah od proizvajalcev iz držav z ostrejšimi standardi. Ekološki dumping se najprej ugotovi z statističnimi sredstvi in kombinacijo javnih virov podatkov o količini proizvoda, ceni dela in stroških. Takšno prakso že kar dolgo uveljavljajo v ZDA in v EU (Vuk 2000, 122). Ekološki dumping je problem, ki postaja danes vedno bolj pomemben in pereč. Obstaja namreč bojazen, da bi lahko prišlo do realokacije kapitala in tehnologije v države z ohlapnejšimi ekološkimi standardi, kar bi lahko privedlo do zniževanja ekoloških standardov v razvitejših državah (Bobek in Gusel 1998, 135). Pomembno je torej spoznanje, da je storitev okolja tudi stroškovna kategorija in to razvite države že uporabljajo kot povod za ekološki dumping v smislu konkurence na svetovnih ali lokalnih tržiščih. 5. Dumping storitev Do tega dumpinga pride, ko se izvajajo storitve na izvoznem tržišču po ceni, ki je nižja za enake storitve na domačem trgu. Čeprav je to ena od vrst diskriminacije cen, je dumping storitev izključen iz uradne definicije dumpinga, ki se nanaša samo na mednarodno menjavo proizvodov (Beseler and Williams 1986, 43). 6. Transportni dumping O njem govorimo takrat, ko so stroški transporta pri izvozu nižji od normalnih stroškov transporta doma. V državi izvoza si lahko zaračunavajo preferencialne stroške transporta ali večjo provizijo. Transport je obravnavan kot storitev, zato tudi transportni dumping ne spada v mednarodno definicijo in se oškodovane države ne morejo sklicevati nanj. Če pa so večje provizije omogočene s strani države, pa je to obravnavano kot izvozna subvencija. 18

Dumping pa lahko razvrstimo tudi na slučajni, ofenzivni in stalni: - Slučajni dumping je takrat, ko gre samo za občasni izvoz proizvodov po nižji ceni kot na domačem trgu. Slučajni dumping je izveden zaradi premajhne prodaje na tujih trgih, tako pride do prevelike količine neprodanih proizvodov v skladiščih v tujini. Zato je ceneje zmanjšati to količino blaga v prepolnih skladiščih, tako da znižamo prodajno ceno, kot pa če bi to blago pripeljali nazaj na domači trg (Salvatore 1998, 53). Drugi razlog je lahko ohranjanje cene na domačem trgu. To storimo tako,da odvečne proizvode, ki jih imamo še na zalogi, izvozimo in prodamo v tujini po nizki ceni. S tem pa še ohranjamo proizvodnjo pri polni izkoriščenosti kapacitet. Slučajni dumping ne zastopa namena škoditi tujim trgom in podjetnikom, zato tem ni bolj škodljiv kot njihovi tekmeci v svoji državi, ki tudi prodajajo zaloge.torej slučajni dumping za mednarodno trgovino ne predstavlja resnega problema. - Ofenzivni dumping je začasna prodaja blaga po nižjih cenah s ciljem, da se uniči konkurenca v državi v katero se uvaža. Po odpravi konkurence ima edino preživelo podjetje monopol. Tega pa ohrani tako, da zgradi trgovinske pregrade in s tem prepreči vstop ostalim možnim konkurentom. Ko si podjetje na tujem trgu ustvari monopol, lahko dvigne cene na višjo raven in tako dobiva višje ekstraprofile (Beseler and Williams 1986, 45). - Stalni dumping je nenehno prizadevanje domačega monopolista k največjemu dobičku s prodajo blaga po višjih cenah na domačem trgu kot v tujini, kjer mora s ceno konkurirati tujim proizvajalcem (Bobek in Gusel 1997, 238). Stalni dumping se lahko izvajamo samo, če se cenovna elastičnost razlikuje na več tržiščih. Podjetje zaračunavajo cene za svoje proizvode na vsakem trgu tako, da se celotni profit maksimira. Torej je mednarodna diskriminacija cen posledica različnih cenovnih elastičnosti povpraševanja v državah. 3.1.4 Vpliv dumpinga na svetovno trgovino Dumping je postal pomemben v svetovni trgovini konec 19. stoletja, ko se je v podjetjih povečala proizvodnja z uporabo drage opreme in strojev. To je omogočilo proizvajalcem vzpostaviti monopolni položaj na domačem trgu, kar pa je pogoj za obstoj dumpinga. Saj kadar je na domačem trgu med proizvajalci istega proizvoda konkurenca ostra, ne more priti do dumpinga. Takrat bo konkurenčni odnos znotraj tržišča privedel do znižanja cen in tako ne bo razloga, da bi v izvozu še dodatno znižali ceno. V državi uvoza pridobijo največ potrošniki, ker lahko kupujejo poceni uvožene izdelke. Vendar to dejstvo je za državo v katero se uvaža koristno samo, če ta proizvod sama ne proizvaja in če si uvoznik ne ustvari monopola v tej državi. Hitro se lahko zgodi, da nizke cene povzročijo škodo in tako izločijo druge proizvajalce iz trga. Povpraševanje po monopolnem izdelku postane manj elastično. Na osnovi tega pa bo podjetje zvišalo ceno z željo maksimirati dobiček (Beseler and Williams 1986, 47). Torej se že v samem pogoju za nastanek dumpinga nahaja dejavnik, ki negativno vpliva na svobodno konkurenco. Države si prizadevajo za večjo odpornost trgov, saj nobena država pri 19

današnji stopnji industrijske razvitosti ne more v celoti zadovoljiti svojih potreb. S tem podpirajo prosto konkurenco, kar pripomore k zniževanju cen in profitov. Po drugi strani pa države doma podpirajo dumping, ki pooseblja nelojalno mednarodno konkurenco. To se še posebej dogaja v obdobjih recesije, ko s pomočjo dumpinga ohranja visoko stopnjo proizvodnje in s tem povzroča nezaposlenost v drugih državah. Ni nujno, da je uporaba dumpinga vedno povezana z namenom povzročanja škode na tujih trgih. Vendar v večini primerov je tako. Že sam dumping z diskriminiranjem domačih in tujih kupcev nasprotuje nazorom svobodne konkurence. Podjetje, ki izvaja dumping si poskuša ustvariti monopol, kar je v nasprotju s svobodno konkurenco. Povzroča škodo drugim državam in njihovim podjetjem, kar se kaže v padcu prodaje, izgubi dobička, upadanje proizvodnje, izgubi tržnega deleža, povečanju zalog in pa v povečanju nezaposlenosti. Iz teh dejstev se lahko sklepa, da je dumping protekcionistični ukrep, ki ga izvaja podjetje ob podpori države. Dumping je vedno bolj pogost pojav v času, ko države zagovarjajo odprtost trga in svobodno konkurenco. Po drugi strani pa same poskušajo čim bolj zaščititi svoje gospodarstvo. 3.2. Protidumpinški postopki Kot smo že omenili, države v katere se uvaža z dumpingom odreagirajo in to ponavadi takrat, ko menijo, da tuja konkurenca povzroča škodo na njihovih tržiščih. Države odreagirajo z zaščitnimi ukrepi, kot so trgovinske omejitve za izničenje učinka dumpinga. Obrambni ukrepi proti dumpingu so (Kenda 2001, 42): - zaščitne carine, - antidumpinške carine, - prepoved uvoza dumpinškega blaga, - prisiljen dvig uvozne cene, - dovoljenje, da se blago brezcarinsko reimportira. Prve štiri oblike so avtonomni ukrepi države uvoznice, zadnja je povezana tudi z deželo izvoznico. 3.2.1 Pojem antidumping Uporaba rednih carin ne zadostuje pri borbi proti dumpingu, ker bi bile ponujene nižje uvozne cene še vedno nižje od do tedanjih notranjih cen, Zato se uporabljajo še posebne antidumpinške carine. Antidumping je posebna dajatev, ki ga država podpiše za uvoz tistih proizvodov, za katere je dokazano, da so pridobili tržno prednost zaradi dumpinga. To pomeni, da je potekala prodaja po nedopustno nizkih cenah (Kumar 1999, 193). Protidumpinške carine imajo namen nevtralizirati ali uničiti učinek dumpinga. Končna cena uvoženega blaga ni zato prav nižja od normalne cene. Torej antidumping ne povzroča zvišanje notranjih cen pri blagu iz tega izvora, temveč ohranja stalnost notranjih cen. Onemogoča pa tudi dosego ciljev, ki so jih podjetja želela doseči z dumpingom. 20

Učinek protidumpinških carin je neposredno dvojen. Podraži se uvozno blago do ravni cen enakih izdelkov na domačem tržišču. Drugi neposredni učinek protidumpinških carin je prihodek v proračunu domače države, saj kar uvoznik plača za antidumpinške carine gre v korist državnega proračuna domače države. Obstajajo pa še posredni učinki, ki so podobni zaščitnim carinam in jih bomo opisali kasneje (Trošt 1993, 172). 3.2.2 Antidumping pred obstojem GATT Dumping je že dolgo poznan. Že leta 1976 je Adam Smith govoril o praksi, ki ji danes rečemo dumping. Potem so angleški proizvajalci v začetku ameriške neodvisnosti izvajali dumping v ZDA z namenom uničiti mlado ameriško industrijo. Šele konec 19. stoletja je dumping postal pomemben za svetovno trgovino. Pogosteje se je začel uporabljati zaradi porasta proizvodnje, ki je uporabljala drage stroje in opremo. S tem pa je omogočala monopolni položaj tem proizvajalcem na domačem tržišču (Beseler and Williams 1986, 3). Sistematični povračilni ukrepi proti dumpingu pa so svojo legalno obliko dobili na prehodu v 20. stoletje. Kanada je bila prva država, ki je leta 1904 uzakonila ukrepe proti dumpingu in jih imenovala antidumpinške carine. Te so bile uporabljene v primerih, kjer je bila izvozna cena uvoženega blaga nižja od cene v izvozni državi. Kmalu za tem pa sta še Nova Zelandija in Avstralija sledili Kanadi z aktom o ohranjanju industrije. Pred začetkom prve svetovne vojne je to naredila samo še Južna Afrika (ibid., 4). To obdobje do prve svetovne vojne je bilo obdobje svobodne trgovine. Takrat je bilo tudi najmanj primerov antidumpinga. Res, da takrat vse države še niso poznale tega instrumenta. Mnogi trdijo, da je bilo to obdobje največje svobodne mednarodne trgovine (Bobek in Gusel 1997, 15). Leta 1916 so ZDA sprejele svoj zakon o antidumpingu, ki se je imenoval dohodkovni zakon. Ta je smatral kot nezakoniti uvoz tisti uvoz blaga, katerega cena je nižja od aktualne tržne vrednosti v državi izvoznici in če se dokaže da uvoznik namerava uničiti ali oškodovati ameriško industrijo, so lahko uvoznika doletele stroge kazni. Te so bile tako denarne kot zaporne. Poleg tega pa je lahko oškodovana stran zahtevala odškodnino v trikratni vrednosti povzročene škode. Čeprav je zakon bil veljaven, pa je zaradi svoje narave kazenskega zakona za naveden kršitve bil neučinkovit (Krishna 1997, 15). Ravno zaradi neučinkovite zaščite domače industrije pred uvozom na podlagi že omenjenega zakona iz leta 1916 je ameriška Komisija za carine (The US tariff Commision) o tem poročalo tudi kongresu. Dve leti je nato kongres razmišljal, kaj bi se lahko storilo, da bi izboljšali obrambo ZDA proti dumpinškemu uvozu. Leta 1921 ZDA izda nov zakon, ki je prvi predvideval administrativno določanje ukrepov za odpravo škode, ki jo je povzročil dumping. Na ta način bi zmanjšali njegov pojav (Brown and Hogendorn 1994, 237). Antidumpinški zakon iz leta 1921 je smatral za dumping tisto uvoženo trgovsko blago, ki naj bi bilo v ZDA prodano po nižji ceni od poštene vrednosti,ki navadno znaša manj kot cena na domačem trgu za enak proizvod. Pri tem pa je bilo domače gospodarstvo oškodovano. Ta zakon je bil tisti, na osnovi katerega so bile sprožene vse pritožbe in ukrepi glede dumpinga do leta 1979, ko je stopil v veljavo Zakon o trgovinskih sporazumih (The Trade Agreement Act), ki predstavlja še danes operativno antidumpinško zakonodajo ZDA (Beseler and Williams 1986, 5). 21

Po prvi svetovni vojni je nekaj držav, vključno s Kanado, Novo Zelandijo, Nemčijo, Romunijo in Japonsko predstavilo zakone, ki so dovoljevali povečanje administrativnih dajatev v primeru, če je njihova domača industrija ogrožena s preveliko konkurenco. Čeprav se ti zakoni niso specifično nanašali na dumping, so lahko bili uporabljeni kot antidumpinški ukrepi. Zaradi tega se je Liga narodov odločila spoprijeti s tem problemom.to je storila tako, da je spodbudila Jacob Vinerja, da je napisal Memurandum o dumpingu (Blonigen and Prusa 2001, 4). Na osnovi tega memurandoma je leta 1948 novo nastali GATT formuliral prva mednarodna pravila v katerih je opisoval pogoje pod katerimi so lahko uporabljeni zaščitni ukrepi proti dumpingu. Od takrat so se ta splošna načela nanašala na trgovino med vsemi državami razen držav v razvoju in trgovine na državni ravni (ibid., 4). 3.2.3 Pravila GATT za dumping in antidumping Pravila o uporabi zaščitnih ukrepov proti dumpingu so podana v VI. členu splošnega sporazuma. Ta določa kriterij za ugotovitev ali je šlo za dumpinški uvoz. Dodatno pa je bila določena maksimalna antidumpinška carina, ki je lahko bila uporabljena (Krishna 1997, 15). Dumping je definiran v VI. členu kot prodaja določenega izdelka v drugo državo po nižji ceni od normalne. Za normalno ceno je vzeta cena, ki je veljala kot zadnja za podobne proizvode na domačem trgu v državi izvoznici. Če ne obstaja takšna domača cena, se za normalno vrednost vzamejo stroški proizvodne izdelka v državi izvora, kateremu so še prišteti stroški prodaje in stopnje dobička. Vendar pa je treba upoštevati razlike, ki vplivajo na primerjavo cen, ko se določa dumpinška stopnja. Takšne razlike so lahko v pogojih prodaje (Beseler and Williams 1986, 8). Pomembno je bilo, da prizadeti niso mogli uporabiti antidumpinških carin, preden ni bila dokazana povzročena materialna škoda domači industriji. VI. člena je obsojal dumping ni ga pa prepovedal. 3.3 Pravila dumpinga in antidumpinga v Sloveniji Slovenija je postala polnopravna pogodbenica GATT 30.10.1994 z uveljavitvijo Protokola o pristopu k GATT in njemu priložene liste carinskih koncesij. Po pristopu je nadaljevala pogajanja za članstvo v Svetovni trgovinski organizaciji ter jih 23.12.1994 uspešno končala s podpisom Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije. To ji je omogočilo priznanje statusa izvirne članice WTO. Formalno pa je Slovenija postala članica WTO 30.7.1995, ko je bil uveljavljen sprejem Marakeškega sporazuma. S članstvom v WTO pa mora sprejeti določene obveznosti, ki zadevajo tudi njeno politiko ekonomskih odnosov s tujino. Sestavni del Protokola o pristopu Republike Slovenije k GATT je Lista carinskih koncesij. Na njej so carinske obveznosti, ki jih je sprejela v okviru dvostranskih pogajanj. Splošna carinska stopnja za industrijske proizvode ne sme biti višja od 27 %. Izjema so primeri, kjer so dovoljene nižje stopnje, in sicer tam, kjer ni domače proizvodnje. Na zahtevo nekaterih držav je morala Slovenija sprejeti tudi jugoslovansko listo carinskih koncesij. Vendar so na tej listi za industrijske in kmetijske proizvode večinoma ohranjene obstoječe slovenske carinske stopnje, povečane za 2 %, kolikor so znašale posebne uvozne dajatve v Republiki Sloveniji. 22