RAZMNOŽEVANJE VRSTE Hydrangea serrata Thunb. S POTAKNJENCI V POLETNO JESENSKEM OBDOBJU

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE Maja BEDENIK RAZMNOŽEVANJE VRSTE Hydrangea serrata Thunb. S POTAKNJENCI V POLETNO JESENSKEM OBDOBJU DIPLOMSKO DELO Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE AGRONOMIJA okrasne rastline, zelenjava in poljščine Maja BEDENIK RAZMNOŽEVANJE VRSTE Hydrangea serrata Thunb. S POTAKNJENCI V POLETNO JESENSKEM OBDOBJU DIPLOMSKO DELO Maribor, 2011

POPRAVKI

I Komisija za zagovor in oceno diplomskega dela: Predsednik: red. prof. dr. Franci Bavec Mentor: doc. dr. Andrej Šušek Član: doc. dr. Metka Šiško Lekor: Jožica Ravš, predm. učit. slo. Diplomsko delo je rezultat lastnega raziskovalnega dela. Datum zagovora: 24. 6. 2011

II Razmnoževanje vrste Hydrangea serrata s potaknjenci v poletno jesenskem obdobju UDK: 635.9:582.717:631.535:577.17(043.2)=863 Raziskava v diplomski nalogi je bila opravljena na hortenziji Hydrangea serrata Thunb. Namen diplomske naloge je bil proučiti ukoreninjanje potaknjencev v poletno jesenskem obdobju. Potaknjence smo rezali v Botaničnem vrtu v Pivoli. V raziskavi smo proučevali vpliv termina rezanja potaknjencev, vlogo rastnih regulatorjev na ukoreninjenost potaknjencev ter vpliv koncentracije rastnega regulatorja na morfološke lastnosti ukoreninjenih potaknjencev. Hortenzije zelo uspešno razmnožujemo s potaknjenci konec julija in začetek avgusta, saj je bil odstotek ukoreninjenih potaknjencev 100 %. Tretiranje potaknjencev z rastnim regulatorjem vpliva na odstotek ukoreninjenosti in na morfološke lastnosti ukoreninjenih potaknjencev. Rezultati raziskave nakazujejo, da je optimalna koncentracija rastnega regulatorja odvisna od stopnje olesenelosti lesa potaknjenca. KLJUČNE BESEDE: hortenzija / Hydrangea serrata Thunb. / potaknjenci / vegetativno razmnoževanje / rastlinski hormoni OP: VI, 37s., 4 pregl., 20 slik, 27 ref. Propagation of species Hydrangea serrata by cuttings in summer autumn period UDC: 635.9:582.717:631.535:577.17(043.2)=863 The study in the paper was carried out on the basis of Hydrangea serrata Thunb., a species of hydrangea. The purpose of this was to study the rooting of cuttings in the summer autumn period. They were cut in the Botanic Garden in Pivola. In this study the impact of the season when the cutting took place was investigated, the role of growth regulators on the rooted cuttings, and the impact of growth regulators on the morphological characteristics of the rooted cuttings. Hydrangea successfully reproduce by cuttings in late July and earl August, as it eas shown by the percentage of rooted cuttings which was 100 %. The treatment of cuttings by growth regulators affects the percentage of rooting and morphology of the rooted cuttings. The survey results show that the optimal concentration of growth regulators depends on the degree of eoodiness in the cuttings wood.

III KEY WORDS: hydrangeas / Hydrangea serrata Thunb. / cuttings / vegetative propagation / plant hormones NO: VI, 37 P., 4 Tab., 20 Pic., 27 Ref.

IV Kazalo vsebine 1 UVOD... 1 1.1 Namen in cilj diplomskega dela... 2 2 PREGLED OBJAV... 3 2.1 Botanična klasifikacija... 3 2.2 Vrste in kultivarji... 4 2.3 Ekonomska pomembnost... 2.3.1 Okrasna rastlina. 2.3.2 Strupenost rastline. 9 9 9 2.4 Razmnoževanje hortenzij... 2.4.1 Generativno razmnoževanje.. 2.4.2 Vegetativno razmnoževanje s potaknjenci 10 10 11 2.5 Oskrba potaknjencev po potikanju. 13 2.6 Temperatura... 15 2.7 Substrat za koreninjenje.. 16 2.8 Rastni regulatorji.. 16 2.9 Gojitvene plošče za potikanje... 17 3 MATERIALI IN METODE... 19

V 3.1 Uporabljeni materiali... 3.1.1 Rastlinski material... 3.1.2 Uporabljeni rastni regulatorji 3.1.3 Substrat za potikanje... 3.1.4 Gojitvene plošče 3.1.5 Meglilni sistem.. 19 19 20 21 22 22 3.2 Metode dela 3.2.1 Zasnova poskusa... 3.2.2 Izvedba in oskrba poskusa 3.2.3 Vrednotenje in analiza.. 23 23 24 25 4 REZULTATI Z RAZPRAVO... 28 4.1 Vpliv rastnega regulatorja na ukoreninjanje potaknjencev. 28 4.2 Vpliv koncentracije rastnega regulatorja na morfološke lastnosti ukoreninjenih potaknjencev 29 5 SKLEPI.. 33 6 VIRI IN LITERATURA... 34 7 ZAHVALA... 37

VI Kazalo preglednic Preglednica 1: Pregled sistematike rodu hortenzije. 3 Preglednica 2: Termini potikanja, termini vrednotenja in število rastnih dni.. 25 Preglednica 3: Število ukoreninjenih potaknjencev po posameznih terminih glede na koncentracijo rasnega hormona.. 28 Preglednica 4: Vpliv koncentracije rastnega regulatorja na morfološke lastnosti ukoreninjenih potaknjencev. 31 Kazalo slik Slika 1: Območja rodu Hydrangea.. 4 Slika 2: Hrastnolistna hortenzija (elektronski vir).. 6 Slika 3: Drevesasta hortenzija (elektronski vir).. 6 Slika 4: Vrtna hortenzija.. 7 Slika 5: Latasta hortenzija 7 Slika 6: Mehkodlakava hortenzija 8 Slika 7:Hydrangea serrata... 8 Slika 8: H. serrata s svojimi čudovitimi cvetovi(elektronski vir). 9 Slika 9: Oblika potaknjenca»eno oko«(bailey, 1989)... 12 Slika 10: Oblika potaknjenca»metulja«(bailey, 1989).. 13 Slika 11: Terminalni tip potaknjenca (Bailey, 1989)... 13 Slika 12: A- gojitvena plošča s 96 luknjami; B - gojitvena plošča z 10 luknjami 18 Slika 13: Matična rastlina H. serrata... 20 Slika 14: Rastni regulator Seradix... 21 Slika 14: Gojitvena plošča (elektronski vir) 22 Slika 16: Pripravljena gojitvena plošča 24 Slika 17: Potikanje potaknjencev v gojitvene platoje. A potikanje po obravnavanjih B potaknjenci v enem obravnavanju.. 25 Slika 18: A potaknjenec s preraslo koreninsko grudo; B pranje potaknjenca 26 Slika 19: A razvite adventivne korenine; B tehtanje potaknjenca. 26

1 1 UVOD Hortenzije (Hydrangea L.) so rod rastlin, ki botanično sodijo v družino kamnokrečevk (Saxifragaceae). Grmi lahko zrastejo od 1 3 m visoko, nekatere vrste pa so majhna drevesa, plezajoče hortenzije pa lahko dosežejo v višino tudi do 30 m. Hortenzije sadimo predvsem kot okrasne rastline za živo mejo, jih gojimo v loncih, njihove cvetove pa lahko uporabimo kot posušene ali sveže za okras v vazah - kobulasti cvetovi so pogosto sestavni del najlepših šopkov. Čudovite so tudi na gredi. Pridelujemo jih lahko kot lončne ali pa kot vrtne rastline. Hortenzije lahko razmnožujemo na generativni in vegetativni način. Setev je najbolj znana metoda razmnoževanja. To je najlažji in najcenejši način razmnoževanja. Tudi hortenzije je mogoče razmnoževati s semenom. Te sadike so med seboj zelo različne in niso primerne za komercialne namene, razen v primeru, kadar imamo semena redkih vrst. Vegetativno razmnoževanje služi kot glavni način za razmnoževanje okrasnih rastlin za komercialno proizvodnjo v večini drevesnic. Pri vegetativnem razmnoževanju dobimo rastlino, ki je genotipsko in fenotipsko popolnoma enaka matični rastlini.

2 1.1 Namen in cilj diplomskega dela Najbolj razširjen način razmnoževanja hortenzij je vegetativno razmnoževanje s potaknjenci. Na uspeh in odstotek ukoreninjenih potaknjencev zelo vplivajo dejavniki, kot so temperatura, voda, substrat, svetloba in čas rezanja potaknjencev. Namen diplomske naloge je proučiti ukoreninjanje potaknjencev vrste hortenzije- Hydrangea serrata. V raziskavi smo preučevali vpliv rastnih regulatorjev v različnih terminih potikanja od spomladi do jeseni, na uspešnost koreninjenja ter njihov vpliv na morfološke lastnosti ukoreninjenih potaknjencev. Cilj diplomskega dela je ovrednotiti vpliv proučevanih dejavnikov na uspeh razmnoževanja z zelenimi in pololesenelimi potaknjenci. Rezultati raziskave bodo služili za izdelavo tehničnih navodil za razmnoževanje H. serrata.

3 2 PREGLED OBJAV 2.1 Botanična klasifikacija Hortenzije (rod Hydrangea) zajema listnate grmovnice iz družine kamnokrečevk (Saxifragaceae) (preglednica 1). Kamnokrečevke so družina rastlin s približno 580 znanimi vrstami in 36 rodovi. V Evropi poznamo 12 rodov. Cvetovi so sestavljeni iz 4 ali 5 cvetnih listov ter 5 do 10 prašnikov (Van Gelderen, 2004). Preglednica 1: Pregled sistematike rodu hortenzije (http://plants.usda.gov/java/classificationservlet?source=profile&symbol=hyar&display =31, 18. 10. 2010). Kraljestvo: Plantae rastlinstvo Podkraljestvo: Tracheobionta višje rastline Naddeblo: Spermatophyta sejane rastline Deblo: Magnoliophyta cvetoče rastline Razred: Magnoliopsida dvokaličnice Podrazred: Rosidae Red: Rosales rožnice Družina: Hydrangeaceae - hortenzijevke Rod: Hydrangea L. hortenzije Vrsta: Hydrangea serrata Thunb.

4 2.2 Vrste in kultivarji Rod hortenzij obsega okoli 70 75 različnih vrst, največ se jih nahaja na vzhodu in jugovzhodu Azije, severni Ameriki do Andov in južni Ameriki (slika 1). Poznanih je okoli 500 različnih sort (Van Gelderen, 2004). Slika 1: Območja rodu Hydrangea (Krussmann, 1977) V literaturi najdemo razdelitev hortenzij v dve skupini in pet podskupin (Krussmann, 1997). 1. skupina: Hydrangea McClintock Listopadno, plezajoče ali pokončno grmičevje, socvetje pred odpiranjem ni obdano s širokimi braktejami (ovršnimi listi). Podskupina: Calyptranthe (Maxim.) McClintock Semena imajo zaporno krilo, cvetni listi so skupaj kot nekakšna kapa (H. anomala, H. petiolaris). Podskupina: Aspare (Rehd.) McClintock Semena nimajo zapornega krila, cvetni listi niso skupaj ampak posamezno (H. aspera, H. involucrata, H. longipes, H. robusta, H. sargentiana).

5 Podskupina: Americanae (Maxim.) McClintock H. arborescens, H. quercifolia 2. skupina: Cornidia (Ruiz & Pav.) Engl. & Prantl Vednozelene grmovnice, pokončne ali plezajoče z zračnimi koreninami, socvetja so pred odprtjem odbana s širokimi braktejnimi listi. Podskupina: Monosegia Briq. Socvetja so posamezna ali združena v grozdasta socvetja. Podskupina: Polysegia Briq. Socvetja so sestavljena iz številnih grozdastih socvetij, vendar je najdena le ena vrsta, Hydrangea serratifolia (Krussmann, 1997).

6 Med najpogosteje gojene vrste hortenzij prištevamo: Hrastolistna hortenzija (H. quercifolia L.) je dobila svoje ime po podobnosti listov z listi hrasta oz. cera (Quercus cerris L.). Zraste v do 2 m visok grm z velikimi (do 20 cm) listi, ki se jeseni obarvajo zlato, rdeče, do jeseni pa so rumeno zelene barve (slika 2). Listi so večji, če rastejo v senci. Cvetovi so beli in s starostjo razvijejo rožnat pridih, imajo pa posebnost, saj s ph ne spreminjajo barve cvetov (Van Gelderen, 2004). Slika 2: Hrastnolistna hortenzija (elektronski vir) Drevesasta hortenzija (H. arborescens L.) zraste v 1,5 m visok grm z ovalnimi sivozelenimi listi (slika 3). Beli cvetovi, ki so lahko zelo veliki, krasijo rastlino od junija pa vse do septembra. Cveti vsako leto, ne glede na to, če je huda zima ali če jo preveč obrežemo. Slika 3: Drevesasta hortenzija (elektronski vir)

7 Vrtna hortenzija (H. macrophylla L.) je najpogosteje gojena vrsta hortenzij. Izvira iz Japonske in zraste v 1,5 m visok grm z rožnatimi, modrimi ali belimi cvetovi. Listi so svetlo zeleni, cvetne glavice pa so velike in različnih barv (slika 4). Cveti od julija do avgusta. Barva cvetov je pri tem močno odvisna od ph tal. Zahteva vlažna in rodovitna tla. Posušene cvetne glavice lahko uporabljamo kot suho cvetje v vazah za razne dekoracije. Mlade rastlinice je potrebno zaščititi pred zimsko zmrzalijo. Slika 4: Vrtna hortenzija Lataste hortenzije (H. paniculata L.) je do 8 m visok grm iz Japonske in Kitajske s stožčasto oblikovanimi socvetji, polnimi cvetov kremne barve (slika 5). Cveti v drugi polovici poletja do pozne jeseni. Zelo odporna je na obrezovanje, saj jo lahko obrezujemo kadarkoli, le v času cvetenja ne. Oblikujemo jo lahko v drevo, vendar med ljubitelji hortenzij ni zelo priljubljena. Raste v senčnih kot sončnih območjih, najbolje pa ji ustrezajo propustna tla (Van Gelderen, 2004). Slika 5: Latasta hortenzija

8 Mehkodlakava hortenzija (H. villosa L.) cveti z velikimi sploščenimi socvetji modrikastih cvetov, ki jih obdajajo rožnati sterilni cvetovi (slika 6). V višino lahko zraste do 4 m, prav tako je lahko tudi široka. Tla morajo biti humozna, vlažna ter dobro drenažna. Rastline ne marajo suše. Cveti od avgusta do septembra ter zelo dobro prenaša mestno okolje. Raste v polsenci oz. na soncu. Slika 6: Mehkodlakava hortenzija H. serrata Thunb.. grmičasta rastlina, visoka okoli 1,5 m. listi so ovalni do rahlo suličasti, stebla so tanka (slika 7). Tla morajo biti humozna, vlažna ter odcedna. Cveti od zdognjega poletja pa do sredine jeseni. Cvetovi so različnih barv ter oblik, odvisno od sorte. Slika 7: Hydrangea serrata

9 2.3 Ekonomska pomembnost 2.3.1 Okrasna rastlina Pri hortenzijah poznamo vrtne in lončne hortenzije. Lončne hortenzije so zelo priljubljene okrasne rastline. H. serrata se pretežno uporablja kot okrasna grmičasta rastlina. V prostor se vključuje kot osamljen grm ali v manjših skupinah. Uporablja se kot oblikovni element za: atrij in predhišni vrt, javno zelenje, kmečke vrtove in dvorišča, grobove, korita in škafe, prosto rastoče srednje visoke žive meje, parkirišča. Socvetja se uporabljajo tudi kot rezano cvetje (slika 8). Režemo jih zgodaj zjutraj, ko vsebujejo poganjki največ vode. Slika 8: H. serrata s svojimi čudovitimi cvetovi (elektronski vir) 2.3.2 Strupenost rastline H. serrata uvrščamo med strupene rastline, vendar pa lahko kljub temu liste nekaterih hortenzij posušimo in naredimo čaj. Na Japonskem izdelujejo zeliščni čaj, imenovan»amacha«, kar pomeni sladek čaj iz H. serrata. Listi vsebujejo snovi (phyllodulcin), ki so sladkega okusa, uporablja pa se predvsem pri kopanju oz. tuširanju v čast njihovega boga Bude. Včasih so liste uporabljali nasplošno za sladkanje dobrin (Van Gelderen, 2004).

10 Kar povzroča strupenost rastline, je cianov glikozid, vendar ob zastrupitvi s cianovim glikozidom ni kliničnih znakov, značilnih za to vrsto zastrupitve. Pri živalih (mačke, psi, konji) je bil najpogostejši stranski učinek driska ter okvara žrelnega refluksa. Kljub vsemu, pa so ljudje včasih liste hortenzij uporabljali za kajenje. Kmalu po zaužitju oz. po zastrupitvi lahko dobimo izpuščaje, srbečo kožo, otekanje, pojavijo se slabosti, potenje. Če hitro ne dobimo protistrupa, lahko pademo v komo ali pride do motenj v srčno žilnem sistemu (Van Gelderen, 2004). 2.4 Razmnoževanje hortenzij Hortenzije lahko razmnožujemo na generativni in vegetativni način. 2.4.1 Generativno razmnoževanje Setev je najbolj znana metoda razmnoževanja. To je najlažji in najcenejši način razmnoževanja. S setvijo lahko razmnožujemo vse rastline, čeprav tega vedno ne delamo zaradi dolgotrajnega razvoja rastlin iz semena. Semena odpornih rastlin v splošnem sejemo na prostem, občutljive vrste pa kalijo v loncih ali setvenih pladnjih v rastlinjaku ali pa na topli okenski polici. Seme vsebuje kalček nove rastline s prvo korenino in brstom ter hranilno tkivo, ki je potrebno za začetek rasti; vse pa obdaja varovalna semenska lupina. Seme potrebuje za kalitev vlago, kisik in dovolj toplote; mlada kal pa še nato svetlobo kot vir energije za produkcijo hrane (Derrick, 1994). Tudi hortenzije je mogoče razmnoževati s semenom. Te sadike so med seboj zelo različne in niso primerne za komercialne namene, razen v primeru, ko so semena zbrana iz redkih vrst. Razmnoževanje s semenom se uporablja predvsem v žlahtniteljske namene, vendar preden se lotimo razmnoževanja hortenzij s semenom, moramo biti prepričani, da naša vrsta ni hibrid ampak mora biti tujeprašna sorta. Če imamo takšno sorto, pustimo cvetove, da se posušijo in potemnijo.

11 Sušiti moramo vsaj pet dni. Nato semena odstranimo in hranimo v hladnem in temnem prostoru. Semena hranimo do naslednjega leta, ko jih lahko posejemo na prosto (Van Gelderen, 2004). Semena ne zahtevajo kakršne koli obdelave, saj zelo hitro kalijo. V enem letu lahko zrastejo tudi do 50 cm, zato jih je kmalu po vzkalitvi potrebno presaditi. 2.4.2 Vegetativno razmnoževanje s potaknjenci Vegetativno razmnoževanje služi kot glavni način za razmnoževanje okrasnih rastlin za komercialno proizvodnjo v večini drevesnic. Uspešnost vegetativnega razmnoževanja je v veliki meri odvisna od treh dejavnikov: prvič: od roda, vrste in sorte rastline, drugič od razmnoževalnega objekta, ki nam je na voljo, in tretjič od sposobnosti in znanja razmnoževalca (Macdonald, 2002). Omejitve pri vegetativnem razmnoževanju so prenašanje rastlinskih virusov, povečani stroški razmnoževanja ter nizka produktivnost nekaterih metod. Pri vegetativnem razmnoževanju dobimo rastlino, ki je genotipsko in fenotipsko popolnoma enaka matični rastlini (Šušek, lastni zapiski). Poznamo pa še druge pozitivne lastnosti vegetativnega razmnoževanja: ni se potrebno ozirati na dormantnost semena, nismo odvisni od kalivosti semena, nekatere vrste rastlin ohranijo večjo odpornost na bolezni ter nekatere rastline vzgojene iz semena, morajo iti skozi dolgo juvenilno obdobje obdobje rastline pred cvetenjem (Macdonald, 2002). Potaknjenec je del stebla brez lastnih korenin ali del korenine brez zelenih delov. Potaknjence iz korenin imenujemo koreninske potaknjence, iz olesenelih poganjkov lesnate potaknjence, mehki poganjki lesnatih rastlin in vršički trajnic ter sobnih rastlin pa imajo zelene potaknjence. Pri grmovnicah in drevesih včasih nabiramo potaknjence, ko poganjki začnejo leseneti, vendar so vršički še mehki in skorja še ni oplutenela. Poletne potaknjence režemo od junija do jeseni, vedno pa dovolj zgodaj, da se ukoreninijo do zime. Potikamo jih v pripravljene posode (Golob, 1989). Potaknjence mehkega lesa jemljemo navadno spomladi ali v zgodnjem poletju, ko je poganjek še mehak. Za tvorbo korenin potrebujejo še nekaj toplote (okrog 13 o C). potaknjence jemljemo v hladnem delu dneva,

12 samo od zdravih rastlin. Polzrele oz. pololesenele potaknjence jemljemo od srede poletja do zgodnje jeseni. Zato imajo že trdnejša stebla, ki pričenjajo leseneti (Derrick, 1994). Potaknjenci so še vedno eden od najpomembnejših načinov razmnoževanja, ki se uporablja za razmnoževanje okrasnih lesnatih rastlin, določenih sadnih rastlin in zelenjadnic ter gozdnih vrst. Razmnoževanje rastlin s potaknjenci ni vedno najprimernejši način, četudi je mogoč. Pri odbiri materiala za potaknjence je pomembno, da uporabljamo matične rastline, ki niso okužene z boleznimi, bakterijami ali virusi, umirjene rasti, znanega porekla in da so v primernem fiziološkem stadiju rasti, tako da se potaknjenci radi ukoreninijo. Hartmann (1997) tudi navaja, da je primeren čas za rezanje neolesenelih zelenih potaknjencev od pomladi do jeseni. Za hitrejše in boljše ukoreninjanje, bazalni del potaknjenca pomočimo v rastni hormon za ukoreninjanje, in sicer idol masleno kislino (IBA). Sadimo pa jih lahko tudi brez rastnega regulatorja (Hartmann, 1997). Pri razmnoževanju hortenzij uporabljamo tri oblike oz. tipe zelenih in pololesenelih potaknjencev. Kateri tip potaknjenca bomo uporabili, je v glavnem odvisno od rastlinske vrste in od opreme, ki jo imamo na voljo. Poznamo: - eno-nodijski eno očesni potaknjenec (slika 9): je sestavljen iz listne ploskve, peclja in kratkega dela stebla s pritrjenim askilarnim brstom. Iz askilarnega brsta se razvije nov poganjek. Takšni potaknjenci so praktični, še posebej kadar nimamo na voljo dovolj materiala za razmnoževanje (Šušek, lastni zapiski). Slika 9: Oblika potaknjenca»eno oko«(bailey, 1989)

13 - Eno-nodijski dvo-očesni potaknjenec (slika 10): daje pridelovalcu dve mladiki, lista sta si nasprotna. Potaknjenec vstavimo navpično v medij, kjer se nodij le dotika površine. Slika 10: Oblika potaknjenca»metulja«(bailey, 1989) - Terminalni tip (slika 11): zahteva več razmnoževalnega prostora kot tip potaknjenca eno oko in tip potaknjenca»metulj«(bailey, 1989). Slika 11: Terminalni tip potaknjenca (Bailey, 1989) Hortenzije razmnožujemo s potaknjenci dolgimi od 13 do 18 cm s tri ali štirimi nodiji in terminalnim vršičkom. Za koreninjenje lahko uporabimo različne mešanice substrata za koreninjenje, vendar mora biti povprečna temperatura substrata 21 do 23 o C. V takem substratu bi morali koreniniti v štirih do pet tednov (Dole, 2005). 2.5 Oskrba potaknjencev po potikanju Zelo pomembna pa je tudi oskrba potaknjencev po potikanju, saj so potaknjenci po odstranitvi od matične rastline močno podvrženi transpiraciji in s tem izsuševanju. Zelo hitro propadejo, če jim oddane vode ne povrnemo. Zato uporabimo različne metode s

14 katerimi zagotavljamo povečano zračno vlažnost, s čemer dosežemo, da se okoli listov ustvari vodni film, ki zniža njihovo temperaturo in transpiracijo (Bailey, 1989). Neposredno pokrivanje s polietilensko folijo Razmnoževanje s pršenjem je odlična metoda za ukoreninjanje potaknjencev, vendar ne zadošča vsem potrebam razmnoževanja. Koreninjenje pod polietilensko folijo (PE) je rešilo nekatere pomanjkljivosti. Polietilenska folijo dopušča gibanje plinov, kot so ogljikov dioksid in kisik, vendar zavira gibanje zračne vlage. To omogoči zvišanje ravni zračne vlage, s čimer se vzdržuje turgor v potaknjencih. Obstajati pa mora pravilno ravnotežje med zračno temperaturo, temperaturo listov na potaknjencih, zračno vlago in sončenjem, da se potaknjenci ukoreninijo. Z dvigom temperature zraka zaradi povečanega sončnega sevanja se bo povečala tudi temperatura rastlinskih tkiv, kar uravnavamo s senčenjem in vlaženjem. Nekatere prednosti koreninjenja potaknjencev pod polietilensko folijo: - je enostavno, poceni in hitro namestljivo, - je uporaben način za potaknjence in za presajene rastline v rastlinjakih in hladnih gredah, - izguba hranil je minimalna, - potaknjenci so veliko manj podvrženi stresu, ki ga povzroči presežek vode, ki se zadrži v substratu za ukoreninjenje (Macdonald, 2002). Oroševanje Ločimo megljenje in pršenje. Pri sistemih megljenja uporabljamo vodne kapljice velikosti do 50 µm. Glede na način delovanj ločimo dva osnovna sistema megljenja:

15 - zračno megljenje, kjer voda priteka ob vrtečo se ploščo. Na ta način se tok vode razbije v zelo drobne kapljice, ki ustvarjajo meglo. - visokotlačni sistem megljenja je poseben način, ki skrajša postopek ukoreninjanja, saj potaknjenec požene korenine in tudi nadzemni del v isti rastni dobi. Pri tem megljenju je vključena posebna tlačilka, ki v sistemu za megljenje zviša pritisk vode na 30 do 60 barov. Meglilne šobe imajo zelo majhne odprtine (okrog 10 mikronov, pretok skozi eno šobo je 6,5 litra na uro), zato je vsa voda razpršena v fino meglo, ki se razporedi po prostru (Osterc, 2005, cit. po Zouder 2007). Stalno zasičenost z vlago lahko dosežemo z neprestanim pršenjem oz. oroševanjem. Da potaknjenci ne ovenijo, mora biti na njih vedno plast vode, kar lahko pri pršilnikih dosežemo z avtomatiko. Iz pršilnika so kapljice izvržene na kratko razdaljo ter padajo po površini potaknjencev in substrata (Macdonald, 2002). 2.6 Temperatura Temperatura vpliva na snovi, ki povzročajo koreninjenje, zato ima velik vpliv na uspeh razmnoževanja. Optimalno temperaturo substrata je zelo težko določiti, saj je odvisna od načina rezi potaknjenca, razvojne faze, časa potika in predvsem količine svetlobe. Dokazano je, da se potaknjenci pri temperaturi zraka 25 o C boljše ukoreninjajo kot pri nižjih temperaturah. Pri poletnem razmnoževanju se v rastlinjakih ustvarjajo zelo velike zračne temperature, ki pa ob prisotnosti visoke zračne vlage ne povzročajo težav (Bärtles, 1995). Za lončne hortenzije je najpomembnejša temperatura substrata od 21 do 23 o C. Potaknjenci koreninijo od 4 do 5 tednov, nato so lahko presajeni v različno velike lončke premera 6 do 10 cm. Ko rastline hortenzij vbzrstijo, so pripravljene na prodajo. Do sedaj so rasle v lončkih premera 10 cm, sedaj pa jih je potrebno presaditi v lončke premera 15 cm. Rastline bodo potrebovale še približno tri tedne, preden bodo začele odganjati nove korenine. Da se to zgodi, mora biti temperatura substrata vsaj 16 o C. Če v poletnem času ni povprečna temperatura vsaj 12 o C, se cvetovi ne bodo pravilno razvijali in kvaliteta rastline bo zelo slaba (Dole, 2004).

16 2.7 Substrat za koreninjenje Substrat je vsaka snov, iz katere raste rastlina. V rastnem substratu rastlina raste, vanj sejemo seme ali potikamo potaknjence. Za dobro rast in uspevanje rastlin so pomembne mnoge fizikalne in kemične lastnosti substratov (Golob, 1989). 1) Fizikalne lastnosti: toplota se mora enakomerno porazdeljevati od njenega vira, imeti mora dobre prevodne in prevajalne lastnosti, imeti mora primerno teksturo, ki omogoča, da pride zadostna količina kisika na korenine, biti mora obstojen. 2) Kemične lastnosti: substrat ne sme vsebovati snovi, ki škodujejo rastlinam, prav tako velja to tudi, če pride do njegovega razpada. 3) Fitosanitarne lastnosti: za uspešno ukoreninjanje mora biti substrat razkužen, saj uporaba rastlinskih fitofarmacevtskih sredstev vpliva na ukoreninjanje. 4) Hranila: na pozitivne lastnosti substrata vplivajo tudi snovi, ki vzpodbujajo koreninjenje. Te snovi se nahajajo v beli šoti, predvsem pa v črni šoti (Bärtles, 1995). 2.8 Rastni regulatorji Rastni regulatorji za koreninjenje so sintetične rastne substance oz. derivati rastnih hormonov, ki se v naravi nahajajo v živih rastlinah. Uporabljamo jih pri koreninjenju potaknjencev tako, da jih nanesemo na koren (bazo) potaknjencev. Danes je znanih več rastnih substanc, ki jih delimo v dve večji skupini: 1) rastni regulatorji, ki pospešujejo rast (avksini, citokinini, giberelini) in 2) rastni regulatorji, ki zavirajo rast (abscizinska kislina, etilen) (Hartmann 1995).

17 Razlogi za uporabo avksinov pri koreninjeju potaknjencev Avksini so fitohormoni, ki pospešujejo rast rastlin v višino. Avksini lahko pospešujejo rast poganjkov, pospešujejo vkoreninjenje, lahko pa tudi zavirajo rast korenin. Kateri izmed teh procesov bo potekel, je odvisno od koncentracije avksinov. Najpomembnejši avksin je beta indolocetna kislina (indol-3-ocetna kislina, IAA), ki pri višjih rastlinah nastaja iz aminokisline triptofan in se pod vplivom svetlobe razgrajuje. Avksini se neprestano sintetizirajo v rastnem vršičku stebla in potujejo navzdol predvsem skozi parenhimske celice, delno pa tudi po floemu. Razširilo pa se je zmotno prepričanje, da dodatek avksinskega pripravka na bazo potaknjenca pred potikom izboljša uspeh koreninjenja. Številne raziskave namreč dokazujejo, da lahko tudi vrste, ki težje koreninijo, uspešno razvijejo korenine brez dodatka avksinskega pripravka. Glavna prednost je torej v povečanju kakovosti koreninskega sistema pri potaknjencih, ki se kaže predvsem v povečanju števila glavnih korenin in v zmanjšanju razvoja kalusa ob koreninah. Potaknjenci s kakovostnejšim koreninskim sistemom bolje prirastejo, njihovi poganjki bolje dozorijo pred zimo kar vpliva tudi na boljšo prezimitev. Takšni potaknjenci kažejo tudi boljšo rast v naslednji sezoni in s tem razvoj kakovostnih rastlin. Napaka, ki jo delajo nekateri vrtnarji, je prekomerna uporaba rastnih regulatorjev za koreninjenje. V določenih obdobjih je potrebno zelo malo ali celo nič rastnega regulatorja. Posledica uporabe premočnih koncentracij za koreninjenje je pogosto poškodba tkiva in izguba potaknjencev (Osterc, 2007). 2.9 Gojitvene plošče za potikanje Danes se najpogosteje uporabljajo plastične gojitvene plošče z drenažnimi luknjami pri dnu (slika 12). Gojitvene plošče so iz različnih materialov: stiropora, trde plastične mase, šote, kamene volne, papirja (Osvald, 2000). Plošče iz mehkih plastičnih mas so poceni, vendar niso preveč trpežne. Pri razmnoževanju izberemo takšno velikost in obliko grudic, ki je v skladu z zahtevami rastline.

18 Slika 12: A- gojitvena plošča s 96 luknjami; B - gojitvena plošča z 10 luknjami

19 3 MATERIALI IN METODE 3.1 Uporabljeni materiali 3.1.1 Rastlinski material V poskus smo vključili dvo nodijske potaknjence H. serrata, ki so bili vzeti iz matičnih rastlin, rastočih v botaničnem vrtu Univerze v Mariboru v Pivoli (slika 13). Pregled značilnosti rastline H. serrata je hortenzija, ki oblikuje majhen grm velik okoli 1 m. Listi in cvetovi so gladki ali s kratkimi dlačicami, listi so ovalni, ostri ali prišiljeni, dolgi od 5,5 15 cm ter široki 3 6 cm, cvetovi so sploščeni ali ravni, 4 8 cm široki v socvetju, so modre ali bele barve, z nekaj belimi, rožnatimi ali modrimi cvetnimi robovi. Cvetijo od julija do avgusta. Kultivarji so skoraj enaki vrtnim hortenzijam, le da so cvetovi manjši in dežnikasto oblikovani. Gojijo se predvsem kot okrasni grm na območjih s primernim podnebjem in tlemi. Razmnožujejo se lahko tudi s semenom. H. serrata najbolje raste v bogatih, srednje vlažnih, dobro odcednih tleh. ph zelo vpliva na barvo cvetov, saj je v kislih tleh cvet moder, v bazičnih tleh pa roza. Potrebno je le malo obrezovanja, da serrata zacveti. Pri prezimovanju jo je najbolje zaščititi z raznimi prekrivkami, saj lahko v hudo zimi izgubi veliko število cvetnih popkov. Starejše rastline prenesejo temperaturo 13 o C, medtem ko mlade rastlinice lahko pomrznejo že ob prvi zmrzali. V redkih primerih se lahko pojavijo tudi bolezni, npr: siva plesen listov, pepelasta plesen, bakterijsko venenje listov. Izmed škodljivcev pa je najpogostejša zelena listna uš (Van Gelderen, 2004).

20 Slika 13: Matična rastlina H. serrata 3.1.2 Uporabljeni rastni regulatorji Potaknjence smo tretirali z rastnim regulatorjem Seradix (slika 14). To je sredstvo v obliki praška, ki ga uporabljamo za pospeševanje rasti korenin. Glavna učinkovina je indol-3- maslena kislina (IBA). Rastni regulatorji Seradix B Rastni regulator Seradix B je zelo učinkovit rastni hormon, ki ga rastline zlahka absorbirajo in v razmeroma kratkem času potaknjenec tvori močne in zdrave korenine. Seradix B je na voljo v treh koncentracijah B1, B2 in B3: Seradix B1 Uporablja se za potaknjence mehkega lesa. Glavna učinkovina je indol 3 maslena kislina, ki se v pripravku nahaja v koncentraciji 1 g/kg.

21 Seradix B2 Uporablja se za pololesenele potaknjence. Glavna učinkovina je indol 3 maslena kislina, ki se v pripravku nahaja v koncentraciji 3 g/kg Seradix B3 V glavnem se uporablja se za ukoreninjanje olesenelih potaknjencev. Glavna učinkovina je indol 3 maslena kislina, ki se v pripravku nahaja v koncentraciji 5g/kg (http://www.kwizda-agro.at/download/labels/seradix.pdf, 18. 10. 2010). Slika 14: Rastni regulator Seradix 3.1.3 Substrat za potikanje Uporabili smo Klasmannov substrat za potaknjence. Substrat je namenjen za ukoreninjanje potaknjencev v lončkih in setvenih platojih. Sestavlja ga mešanica fine bele šote in 25% perlita. Dodana so mu vodotopna gnojila in nekateri elementi v sledeh. Je fine strukture in ima ph 6. v Sloveniji ga zastopa padjetje Cvetlice Dornig d.o.o. (http://www.klasmanndeilmann.com/, 19. 10. 2010).

22 3.1.4 Gojitvene plošče Uporabili smo Quickpot standard poglobljene gojitvene multiplošče, velikosti 355 x 515 mm s 96 luknjami (8 x 12), podjetja Herkuplast Gubern GmbH. Višina plošč znaša 78 mm, luknje so velike 38 x 38 mm, razmak med njimi je 42 mm (slika 15). Slika 15: Gojitvena plošča (elektronski vir) (http://www.herkuplast.com/cms/publish/content/showpage.asp?pageid=132, 20. 10. 2010) 3.1.5 Meglilni sistem Pri ukoreninjanju potaknjencev smo uporabljali meglilni sistem POLAR TM model 400 HC, ki ga v Sloveniji zastopa podjetje Humko d.o.o. Deluje avtomatsko z nastavljeno relativno zračno vlago. Visokotlačna črpalka črpa vodo v sistem visokotlačnih cevi, na katerih so pritrjene meglilne šobe. Meglilni sistem je zagotavljal, da je bil list navlažen praktično ves čas, predvsem pa podnevi ob veliki vročini.

23 3.2 Metode dela 3.2.1 Zasnova poskusa Poskus je bil zasnovan v rastlinjaku Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Hočah na Pohorskem dvoru. Poskus je bil zasnovan v prvi polovici julija 2009 in je trajal do konec aprila 2010 v petih ponovitvah. Raziskovalno delo je temeljilo na zelenih potaknjencih, narezanih iz stranskih poganjkov matičnih rastlin hortenzije serrata, rastoče v botaničnem vrtu v Pivoli. Delo je zajemalo naslednja obravnavanja: - različne termine potikanja in - uporabo različnih koncentracij rastnega regulatorja Seradix B. 1) Vpliv termina potikanja Sposobnost ukoreninjenosti in vpliv koncentracije rastnega regulatorja na morfološke lastnosti ukoreninjenih potaknjencev smo proučevali v petih terminih v meglilnem sistemu: 1) 8. 7. 2009, 2) 28. 7. 2009, 3) 19. 8. 2009, 4) 15. 9. 2009, 5) 30. 9. 2009. 2) Vpliv koncentracije rastnega regulatorja Proučevali smo vpliv štirih koncentracij rastnega hormona: 1) 0 kontrola 2) 0,1 % IBA (Seradix B1) 3) 0,3 % IBA (Seradix B2) 4) 0,5 % IBA (Seradix B3)

24 Poskus je bil zasnovan v štirih ponovitvah. Za posamezno obravnavanje smo potaknili 12 potaknjencev na ponovitev, skupaj 48 potaknjencev (slika 16). Slika 16: Pripravljena gojitvena plošča 3.2.2 Izvedba in oskrba poskusa Za potaknjence smo izbrali enoletne poganjke matične rastline. Poganjke smo odrezali s škarjami in jih dali v vrečko. Dvo nodijskim potaknjencem, katerim smo skrbno odstranili par spodnjih listov ob spodnjem nodiju, smo s skalpelom naredili poševno rez, 1 cm nad zgornjim nodijem pa ravno rez. Pred vlaganjem v substrat smo potaknjence namočili v rastne regulatorje (razen tistih, ki so bili predvideni za kontrolo) in jih nato potaknili v poglobljene gojitvene plošče (slika 17), katere smo pred napolnitvijo s Klasmannovim substratom ustrezno razkužili s 3 % raztopino benzojske kisline (pripravek Menno florades). Platoje s potaknjenci smo prestavili v meglilni sistem.

Bedenik M. Razmnoževanje vrste Hydrangea serrata Thunb. v poletno-jesenskem obdobju. 25 Slika 17: Potikanje potaknjencev v gojitvene platoje. A potikanje po obravnavanjih; B potaknjenci v enem obravnavanju. 3.2.3 Vrednotenje in analiza Vrednotenje poskusa smo opravljali od konec septembra do konec aprila (od 30. 9. 2009 do 28. 4. 2010). Časovni prikaz vrednotenja poskusa v posameznem terminu razmnoževanja je prikazan v preglednici 2. Peglednica 2: Termini potikanja, termini vrednotenja in število rastnih dni Termin Datum Datum Št. rastnih potikanja vrednotenja dni 1 8. 7. 2009 30. 9. 2009 84 2 28. 7. 2009 21. 10. 2009 85 3 19. 8. 2009 26. 10. 2009 68 4 15. 9. 2009 21. 4. 2010 218 5 30. 9. 2009 28. 4. 2010 210 Meritve so zajemale: - svežo maso nadzemnega dela rastline, - posušeno maso nadzemnega dela rastline (48 ur pri 50 oc), - svežo maso korenin,

Bedenik M. Razmnoževanje vrste Hydrangea serrata Thunb. v poletno-jesenskem obdobju. 26 - suho maso korenin in - št. razvitih korenin, ki so bile daljše od 2 mm. Naključno smo izbrali 12 ukoreninjenih potaknjencev iz vseh štirih ponovitev v obravnavanju. S potaknjencev smo sprali substrat (slika 18) in jih pustili, da so še posušili. S škarjicami smo odrezali korenine, jih prešteli in stehtali (slika 19). Prav tako smo stehtali nadzemni del rastline. Vse skupaj smo dali v papirnato vrečko, na kateri je bila označena koncentracija rastnega regulatorja. Te potaknjence v vrečkah smo sušili 48 ur v sušilni komori pri 50 oc. Po sušenju smo stehtali zeleni nadzemni del rastlin ter posušene korenine. Slika 18: A potaknjenec s preraslo koreninsko grudo; B pranje potaknjenca Slika 19: A razvite adventivne korenine; B tehtanje potaknjenca

27 Statistična obdelava podatkov je bila narejena s pomočjo analize variance, kjer smo ugotavljali razlike v številu ukoreninjenih potaknjencev glede na termin potikanja in uporabo rastnega regulatorja. Statistično značilne razlike med obravnavanji smo preverili s testom mnogoternih primerjav (Duncan) pri stopnji tveganja 0,05. Rezultate smo obdelali s statističnim programom Statgraphics 4.0.

28 4 REZULTATI Z RAZPRAVO V poglavju so prikazani rezultati koreninjenja in morfološke lastnosti potaknjencev v različnih terminih potikanja glede na ukoreninjenje potaknjencev. 4.1 Vpliv rastnega regulatorja na ukoreninjanje potaknjencev Podatke o številu ukoreninjenih potaknjencev glede na termin in koncentracijo rastnega regulatorja smo analizirali z analizo variance (preglednica 3). S statistično analizo podatkov o ukoreninjenosti potaknjencev smo ugotovili, da ima rastni regulator statistično značilen vpliv. Preglednica 3: Število ukoreninjenih potaknjencev po posameznih terminih glede na koncentracijo rastnega hormona Termin potikanja Koncentracija rast. regulatorja 1 (%) N 2 Št. ukorenin. potaknjencev 3 Odstotek ukoreninjenih potaknjencev (%) 83 75 92 (1) 8. 7. 2009 0,0 0,1 0,3 48 48 48 40 a4 36 a 44 a 0,5 48 39 a 81 0,0 48 48 a 100 (2) 28. 7. 2009 0,1 48 48 a 100 0,3 48 48 a 100 0,5 48 48 a 100 0,0 48 48 a 100 (3) 19. 8. 2009 0,1 48 48 a 100 0,3 48 48 a 100 0,5 48 48 a 100 0,0 48 37 a 77 (4) 15. 9. 2009 0,1 48 38 a 79 0,3 48 41 a 85 0,5 48 40 a 83 0,0 48 34 a 70 (5) 30. 9. 2009 0,1 48 31 ab 64 0,3 48 30 b 62 0,5 48 18 b 37 1 Koncentracija rast. regulatorja (%) koncentracija rastnega regulatorja; 2 N število obravnavanih potaknjencev; 3 Št. ukorenin. potaknjencev število ukoreninjenih potaknjencev; 4 označene z različnimi črkami se med seboj statistično razlikujejo a,b,c vrednosti,

29 V prvem terminu potikanja smo ugotovili, da so potaknjenci koreninili enakomerno glede na koncentracijo rastnega regulatorja. Najvišjo ukoreninjenost (92 %) smo dosegli, če smo potaknjence tretirali z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,3 % in tako dosegli za 9 % boljšo ukoreninjenost v primerjavi s potaknjenci, ki jih nismo tretirali z rastnim regulatorjem. V drugem in tretjem terminu potikanja smo ugotovili, da so potaknjenci koreninili enakomerno glede na rastni regulator. Vsi potaknjenci so se ukoreninili 100 %. V četrtem terminu so potaknjenci ukoreninili enakomerno glede na koncentracijo rastnega regulatorja. Najvišjo ukoreninjenost (85 %) smo dosegli, če smo potaknjence tretirali z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,3 % in tako dosegli za 8% boljšo ukoreninjenost v primerjavi s potaknjenci, ki jih nismo tretirali z rastnim regulatorjem. V petem terminu potikanja smo ugotovili, da so se potaknjenci, ki jih nismo tretirali z rastnim regulatorjem statistično značilno bolje ukoreninili kot potaknjenci, ki smo jih tretirali z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,3 in 0,5 %. Potaknjenci, ki niso bili tretirani, so se ukoreninili v 70 % in so koreninili kar za 33 % bolje kot potaknjenci, ki smo jih tretirali z rastnega regulatorjem v koncentraciji 0,5 %. 4. 2 Vpliv koncentracije rastnega regulatorja na morfološke lastnosti ukoreninjenih potaknjencev Z analizo variance smo analizirali podatke o številu ukoreninjenih potaknjencev in njihove morfološke značilnosti glede na vpliv koncentracije rastnega regulatorja, ki smo jih koreninili v okolju megljenja. Podatki o številu ukoreninjenih potaknjencev in njihove morfološke značilnosti so podani v preglednici 4. V prvem terminu potikanja je bilo povprečno število korenin, daljših od 2 mm, enakomerno glede na koncentracijo rastnega regulatorja. Največjo povprečno število

30 korenin, daljših od 2 mm, so imeli potaknjenci, ki so bili tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,1 %. Povprečno število korenin, daljših od 2 mm, je bilo pri potaknjencih, ki jih nismo tretirali z rastnim regulatorjem, za 28 % manjše, kot pri potaknjencih, ki so bili tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,1 %. Statistično značilne razlike so bile ugotovljene pri povprečni masi neposušenega ter posušenega potaknjenca ter pri povprečni masi posušenih in neposušenih korenin. Največja povprečna masa neposušenega potaknjenca je bila pri potaknjencih, ki so bili tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,1 %, kar je za 14 % več, kot pri potaknjencih, ki niso bili tretirani z rastnim regulatorjem. Povprečna masa neposušenih korenin je bila največja pri potaknjencih, tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,1 %. Prav tako je bila povprečna masa posušenega potaknjenca največja pri potaknjencih, tretiranih z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,1 %. Pri povprečni masi posušenih korenin ni prihajalo do statistično značilnih razlik. V drugem terminu potikanja je bilo število korenin, daljših od 2 mm, enakomerno glede na obravnavane koncentracije rastnega regulatorja (od 28,8 do 34,8). Največjo število korenin, daljših od 2 mm, so imeli potaknjenci, ki so bili tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,3 %, kar je za 17,3 % bolje od kontrole. Največja masa neposušenega potaknjenca je bila pri potaknjencih, ki so bili tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,1 %, kar je za 23,4 % bolje od kontrole. Pri povprečni masi posušenega potaknjenca smo ugotovili, da so potaknjenci koreninili enakomerno glede na koncentracijo rastnega regulatorja. V tretjem terminu je bilo število korenin, daljših od 2 mm, prav tako enakomerno glede na obravnavane koncentracije rastnega regulatorja (od 24,7 do 32,9). Največjo število korenin, daljših od 2 mm so imeli potaknjenci, tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,5 %, kar je za 24,8 % bolje od kontrole. Pri povprečni masi neposušenih korenin smo ugotovili, da so potaknjenci tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,3 %, slabše koreninili od potaknjencev, ki jih nismo tretirali, za kar 28 %.

31 Preglednica 4: Vpliv koncentracije rastnega regulatorja na morfološke lastnosti ukoreninjenih potaknjencev Termin 1 Konc. rast. Št. korenin PMNP 4 PMNK 5 PMPP 6 PMPK 7 reg. 2 (%) daljših od (N = 12) (N = 12) (N = 12) (N = 12) 2mm 1 0,0 0,1 0,3 0,5 15,3 a3 21 a 14,16 a 18,58 a 2,98 ab 3,46 a 2,27 b 2,54 ab 0,41 ab 0,62 a 0,22 b 0,29 b 0,71 ab 0,88 a 0,53 b 0,64 ab 0,0775 a 0,138 a 0,072 a 0,067 a 2 0,0 0,1 0,3 0,5 28,8 a 30,75 a 34,8 a 29,9 a 4,83 a 6,3 a 4,6 a 4,46 a 1,9 a 2,51 a 2,02 a 2,13 a 1,09 a 1,08 a 0,84 a 0,91 a 0,22 a 0,23 a 0,22 a 0,21 a 3 0,0 0,1 0,3 0,5 24,75 a 29,8 a 27,75 a 32,92 a 7,04 a 7,09 a 5,32 a 5,93 a 2,25 a 1,9 a 1,26 a 1,62 a 1,06 a 1,35 a 0,98 a 1,15 a 0,27 a 0,33 a 0,25 a 0,24 a 4 0,0 0,1 0,3 0,5 37,75 a 35,6 a 40,66 a 48,16 a 6,6 a 5,94 a 6,11 a 5,95 a 1,5 ab 1,58 ab 1,38 b 2,41 a 1,34 a 1,16 a 1,42 a 1,43 a 0,2 ab 0,21 ab 0,19 b 0,34 a 5 0,0 0,1 0,3 0,5 20,92 c 25,6 bc 34 b 47,4 a 3,6 a 4,65 a 4,52 a 4,32 a 0,61 a 0,65 a 0,6 a 1 a 1,09 a 1,28 a 1,16 a 0,92 a 0,08 a 0,09 a 0,08 a 0,15 a 1 termin potikanja potaknjencev: 1 8. 7. 2009, 2 28. 7. 2009, 3 19. 8. 2009, 4 15. 9. 2009, 5 30. 9. 2009, 2 Konc. rast. reg. (%) koncentracija rastnega regulatorja, 3 a,b,c vrednosti, označene z različnimi črkami se med seboj statistično razlikujejo, 4 PMNP povprečna masa neposušenega potaknjenca, 5 PMNK povprečna masa neposušenih korenin, 6 PMPP povprečna masa posušenega potaknjenca, 7 PMPK povprečna masa posušenih korenin V četrtem terminu potikanja smo ugotovili, da je povprečno število korenin, daljših od 2 mm, bilo enakomerno. Največje število korenin, daljših od 2 mm so imeli potaknjenci, tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,5 %, kar je za 21,6 % bolje od kontrole. Pri primerjavi morfoloških lastnosti ukoreninjenih potaknjencev je prihajalo do statistično značilnih razlik samo pri povprečni masi posušenih korenin, kjer je masa posušenih korenin statistično značilno večja, če smo potaknjence tretirali z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,5 %, kar je za 38 % bolje kot pri kontroli, ter pri povprečni masi posušenih korenin, kjer je bila največja masa posušenih korenin pri potaknjencih, tretiranih z rastnim regulatorjem, v koncentraciji 0,5 %, kar je za 41,2 % bolje od kontrole.

32 V petem terminu potikanja smo ugotovili, je pri številu korenin, daljših od 2 mm, prihajalo do statistično značilnih razlik, predvsem pri potaknjencih, ki so bili tretirani z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,5 %, kar je za 44 % uspešneje kot pri kontroli. Pri primerjavi morfoloških lastnosti ukoreninjenih potaknjencev pa ni prihajalo do statistično značilnih razlik.

33 5 SKLEPI Na podlagi poskusa, izvedenega v petih terminih razmnoževanja, od julija 2009 do aprila 2010, kjer smo proučevali vpliv rastnih regulatorjev v različnih terminih potikanja na ukoreninjanje in morfološke lastnosti potaknjencev, lahko sklepamo naslednje: 1. Potaknjenci H. serrata najbolje koreninijo konec julija in avgusta. Ne glede na koncentracijo rastnega regulatorja, je bil odstotek ukoreninjenosti v teh dveh terminih 100%. Najslabši termin za potikanje je konec septembra, saj je bil odstotek koreninjenja zelo nizek, posebej pri tretiranju z rastnim regulatorjem v koncentraciji 0,5% pri katerem smo dobili 37% ukoreninjenost. 2. Koncentracija rastnega regulatorja statistično značilno vpliva na morfološke značilnosti ukoreninjenih potaknjencev. Do statistično značilnih razlik prihaja v terminih, kjer beležimo slabšo ukoreninjenost potaknjencev; to je v terminih v začetku julija in v septembru. V drugem in tretjem terminu, kjer smo dosegli 100 % ukoreninjenost pa rezultati nakazujejo povečano bujnost potaknjencev, ki smo jih tretirali z rastnim regulatorjem. Glede na rezultate analize lahko sklepamo, da je optimalna koncentracija rastnega regulatorja odvisna od stopnje olesenelosti lesa potaknjenca. V obdobju od julija do konec avgusta, ko je lesno tkivo še zeleno do delno olesenelo, je primerneje, da uporabimo rastni regulator indol-3- masleno kislino v koncentraciji 0,1 %. V septembru, ko je lesno tkivo bolj olesenelo, pa je primerneje da uporabimo rastni regulator v koncentraciji 0,5 %. Poskus potrjuje ugotovitve predhodnih raziskav, da je glavna prednost uporabe rastnega regulatorja, povečanje koreninskega sistema in ne izboljšanje uspeha koreninjenja (Osterc, 2007).

34 6 VIRI IN LITERATURA Achmühle P. 1992. Vrtni leksikon. Ljubljana. Državna založba Slovenije Bailey D. A. 1989. Hydrangea production. Timber Press. Inc. Portland: 1 13 Bärtles A. 1996. Gehölzvermehrung, Sttutgart, Ulmar: 335 336 Buczacki S. 1994. Handbuch der Gartenpflanzen. Arten und Pflege. Ljubljana. Mladinska knjiga: 45 46 C.J. Van Gelderen. 2004. Encyclopedia of Hydrangeas. Portland. Timber Press. Inc. Derrick T. 1994. Moje vrtne rastline: razmnoževanje. Ljubljana. Mladinska knjiga Dirr M. A. Heuser C. W. 1987. The reference manual of woody plant propagation: From seed to tissue culture. Varsity press. North Carolina Dole J. 2005. Floriculture. Principles and Species. New Jersey. Pearson Education Drevesasta hortenzija http://www.google.si/imgres?imgurl=http://www.planetbotanic.ca/images/wild_h4.jpg&im grefurl (19. 10. 2010) Enciklopedija vrtnarjenja. 1994. Ljubljana. Slovenska knjiga Evans H. 1985. The patio garden. Designing, constructing, planting and furnishing an outdoor room. London. Frances Lincoln Limited

35 Gojitvene plošče http://www.herkuplast.com/cms/publish/content/showpage.asp? pageid =132 (20. 10. 2010) Golob I. 1989. Razmnožujmo okrasne rastline. Ljubljana. ČZP Kmečki glas H. serrata s svojimi čudovitimi cvetovi http://www.google.si/imgres?imgurl=http://www.marysplantfarm.com/_photos/shrubs/hyd rangea%2520serrata.jpg&imgrefurl=http://www.marysplantfarm.com/shrubframe.htm&usg (19. 10. 2010) Hartmann H. T. 2002. Hartmann and Kester's plant propagation: principles and practices. Upper Sadle river, Prentice Hall Heitz H. 2007. Balkonske rastline in posodovke. Ptuj. IN OBS MEDICUS: 180 181 Hessayon D. G. 1996. Cvetoče grmovnice. Ljubljana. Mladinska knjiga: 120 str. Hrastnolistna hortenzija http://www.google.si/imgres?imgurl=http://www.nichegardens.com/images/plants/hydrang ea_snow_queen.jpg&imgrefur (19. 10. 2010) Klasmannov substrat http://www.klasmann-deilmann.com/ (19. 10. 2010) Krüssmann G. 1977. Manual of Cultivated broad leaved tress and shrubs. Portland Timber Press. Inc

36 Larson A. 1992. Introduction to floriculture. London. Academic Press Limited: 366 str. Macdonald B. 2002. Practical woody Plant Propagation for nursery growers. Portland Timber Press. Inc. Mallet R. 1994. Hydrangeas Species and Cultivars. Centre d'art Floral. France Osterc G. 2007. Fenomen fiziološkega staranja lesnatih rastlin kot dejavnik razmnoževanja s potaknjkenci. Sodobno kmetijstvo Pregled sistematike rodu hortenzije http://plants.usda.gov/java/classificationservlet?source=profile&symbol=hyar&display =31(18. 10. 2010) Rastni regulator Seradix http://www.kwizda-agro.at/download/labels/seradix.pdf (18. 10. 2010) Šušek A. 2008. Intenzivno razmnoževanje rastlin. Zapiski predavanj (osebni vir). Thalacker B. 1997. Hortensien. Berlin. Limbach Druck und Verlag GmbH: 33 38

37 7 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Andreju Šušku za dragocen čas, strokovno svetovanje ter za potrpežljivost pri izdelavi diplomske naloge. Zahvaljujem se tudi doc. dr. Metki Šiško in red. prof. dr. Franciju Bavcu za pregled naloge. Posebna zahvala gre tudi mojemu možu Martinu in vsem domačim za pomoč in podporo.

38