ANALIZA KONKURENČNOSTI SLOVENSKE ŽIVILSKOPREDELOVALNE INDUSTRIJE OB VSTOPU SLOVENIJE V EVROPSKO UNIJO

REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO ANALIZA KONKURENČNOSTI SLOVENSKE ŽIVILSKOPREDELOVALNE INDUSTRIJE OB VSTOPU SLOVENIJE V EVROPSKO UNIJO Kandidatka: Štefka Videčnik, univ. dipl. ekon. rojena leta 1966 v Celju zaposlena na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja kot vodja oddelka za EU zadeve Absolventka na smeri Ekonomija in poslovne vede Tema odobrena na seji senata EPF dne 18. junija 2004 z delovnim naslovom: Analiza konkurenčnosti slovenske živilskopredelovalne industrije ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo Mentor: dr. Vito Bobek, izredni profesor

1 STVARNO KAZALO: 1 UVOD... 7 1.1 Opredelitev področja in opis problema... 7 1.2 Namen, cilj in osnovne trditve... 8 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave... 11 1.4 Uporabljene raziskovalne metode... 11 2 ŽIVILSKOPREDELOVALNA INDUSTRIJA V EVROPSKI UNIJI... 13 2.1 Splošne značilnosti živilskopredelovalne industrije v EU... 13 2.2 Industrijska struktura industrije hrane in pijač v EU... 13 2.3 Zunanja trgovina... 18 2.4 Primer vpliva vstopa Avstrije v EU na avstrijsko mlekarsko branžo... 22 3 ŽIVILSKOPREDELOVALNA INDUSTRIJA V SLOVENIJI... 26 3.1 Industrijska struktura... 27 3.1.1 Poslovni izid družb v živilskopredelovalni dejavnosti... 31 3.2 Uvoz in izvoz... 31 3.2.1 Industrija in trgovina v verigi... 40 3.3 Problemi slovenskih živilskopredelovalnih podjetij ob vstopu v EU... 41 3.3.1 Neprimerljiva in neučinkovita industrijska struktura... 42 3.3.2 Tehnološko zaostajanje... 44 3.3.3 Nezadostna vključenost slovenskih živilskopredelovalnih podjetij v mednarodne ekonomske tokove... 45 3.3.4 Vpliv neučinkovitega kmetijstva na živilsko panogo... 46 3.3.5 Naraščajoči pritiski trgovine... 47 3.3.6 Nizka izvozna usmerjenost... 47 3.3.7 Obvladovanje procesov globalizacije in internacionalizacije poslovanja... 48 3.3.8 Nezadostna trženjska usmerjenost... 50 3.4 SWOT analiza slovenske živilskopredelovalne industrije... 51 4 PROBLEMATIKA UKINITVE PROSTOTRGOVINSKIH SPORAZUMOV SLOVENIJE S TRETJIMI DRŽAVAMI... 55 4.1 Slovenska politika spodbujanja izvoza v letih pred vstopom Slovenije v EU... 55 4.2 Problem izvozne navezanosti ŽPI na trge nekdanje Jugoslavije... 55 4.2.1 Primer sporazuma SPS s Hrvaško... 57 5 MOŽNOSTI ČRPANJA SREDSTEV IZ EVROPSKEGA PRORAČUNA... 61 5.1 Delovanje skupne kmetijske politike... 62 5.2 Reforma skupne kmetijske politike... 66 5.3 Uveljavljanje evropskega zunanjetrgovinskega režima... 69 5.3.1 Ukrepi zunanjetrgovinske skupne kmetijske politike... 69 5.3.2 Zunanjetrgovinski sporazumi v okviru EU... 72 5.3.3 Koriščenje izvoznih nadomestil v prvem letu članstva v EU... 74

2 5.4 Promocija kmetijskih proizvodov v okviru SKP... 76 5.5 Možnosti črpanja sredstev iz strukturnih skladov... 80 5.5.1 Enotni programski dokument za obdobje 2004-2007... 81 6 RAZISKAVA PRIPRAVLJENOSTI PODJETIJ NA NOVO TRŽNO POZICIJO 85 6.1 Izvedba ankete... 85 7 SKLEP... 96 8 SEZNAM VIROV... 98 SEZNAM SLIK: SLIKA 1: DELEŽ IHP V CELOTNEM PROMETU PREDELOVALNE DEJAVNOSTI (%) NEKATERIH ČLANIC EU V LETU 2005... 14 SLIKA 2: DELEŽ IZVOZA KLJUČNIH SEKTORJEV V IHP V EU-25 V LETU 2003 (%)... 19 SLIKA 3: REALNI INDEKSI MALOPRODAJNIH CEN (1999 =100)... 29 SLIKA 4: GIBANJE ZUNANJETRGOVINSKE MENJAVE SLOVENIJE Z IZDELKI ŽIVILSKOPREDELOVALNE INDUSTRIJE V MIO EUR (2000 DO 2003)... 32 SLIKA 5: IZVOZNI TRENDI PO DEJAVNOSTIH V ŽPI (2000-2003)... 34 SLIKA 6: UVOZNI TRENDI PO DEJAVNOSTIH V ŽIVILSKOPREDELOVALNI INDUSTRIJI (2000-2003)... 34 SLIKA 7: REGIJSKA STRUKTURA ZUNANJETRGOVINSKE MENJAVE SLOVENIJE Z IZDELKI ŽIVILSKOPREDELOVALNE INDUSTRIJE V LETU 2003... 35 SLIKA 8: STRUKTURA UVOZA IZDELKOV ŽIVILSKOPREDELOVALNE INDUSTRIJE V LETU 2003... 36 SLIKA 9: STRUKTURA IZVOZA ŽIVILSKOPREDELOVALNE INDUSTRIJE V LETU 2003 PO PROIZVODIH... 37 SLIKA 10: OCENA EU PRORAČUNA 2006 (TEKOČE CENE IZ 2004, MD EUR)... 64 SLIKA 11: RAZREZ PRORAČUNA ZA FINANČNO PERSPEKTIVO 2007-2013... 68 SLIKA 12: SISTEM DOLOČANJA VIŠINE IZVOZNIH NADOMESTIL... 71 SLIKA 13: UPRAVNA STRUKTURA ENOTNEGA PROGRAMSKEGA DOKUMENTA... 82 SEZNAM TABEL: TABELA 1: TRENDI V IHP V DRŽAVAH ČLANICAH V LETIH 2003 IN 2004... 15 TABELA 2: DELEŽ PROMETA, DODANE VREDNOSTI IN ZAPOSLENIH V IHP V EU-25 GLEDE NA VELIKOST PODJETIJ (%) V LETU 2001... 16 TABELA 3: NAJVEČJE PROIZVAJALKE HRANE IN PIJAČE V EU PO PRODAJI 2004-2005... 17 TABELA 4: ZUNANJI UVOZ IN IZVOZ HRANE IN PIJAČE EU-25 (MIO EUR)... 18 TABELA 5: KLJUČNI ZUNANJETRGOVINSKI PARTNERJI EU NA PODROČJU IHP V 2004... 18

3 TABELA 6: GLAVNI NOTRANJI EU IZVOZNIKI IN UVOZNIKI HRANE IN PIJAČE V LETU 2004... 20 TABELA 7: PRISPEVEK INDUSTRIJE HRANE IN PIJAČ K BDP NEKATERIH DRŽAV V LETU 2001... 21 TABELA 8: MEDNARODNA PRIMERJAVA INDUSTRIJE HRANE IN PIJAČ... 22 TABELA 9: ŽIVILSKOPREDELOVALNA INDUSTRIJA V LETIH OD 2000 DO 2004 27 TABELA 11: ZUNANJETRGOVINSKA MENJAVA SLOVENSKE ŽPI PO BLAGOVNIH SEKTORJIH/ODSEKIH STANDARDNE MEDNARODNE TRGOVINSKE KLASIFIKACIJE/TRETJA REVIZIJA (V 1000) EUR (2000 2003)... 33 TABELA 12: ZUNANJETRGOVINSKI DELEŽ PODPODROČJA DA V CELOTNI BLAGOVNI MENJAVI Z EU-15... 38 TABELA 13: OBSEG ZUNANJO TRGOVINSKE MENJAVE S KMETIJSKIMI IN KMETIJSKO-ŽIVILSKIMI IZDELKI ZA IZBRANE DRŽAVE V LETU 2002 (MIO EUR)... 56 TABELA 14: PRIMER KONCESIJE PRISTOPA HRVAŠKE K CEFTI ZA IZDELEK MLEKO IN SMETANA... 57 TABELA 15: SLOVENSKI IZVOZ V HRVAŠKO PO STABILIZACIJSKO- PRIDRUŽITVENEM SPORAZUMU... 58 TABELA 16: RAZPOLOŽLJIVA SREDSTVA IZ STRUKTURNIH IN KOHEZIJSKIH SKLADOV ZA LETA 2004-2006 (MIO EUR)... 61 TABELA 17: PREGLED SPREMEMB POPULACIJE OB ŠIRITVI EU 1.5.2004... 64 TABELA 18: SPREMEMBE REALNIH PRIHODKOV V KMETIJSTVU NA DELAVCA V LETU 2004... 65 TABELA 19: VIŠINA IZPLAČANIH IZVOZNIH NADOMESTIL V SLOVENIJI V PRVEM LETU ČLANSTVA V EU... 74 TABELA 20: SPLOŠNI PODATKI O IZVAJANJU UKREPA 3.1 EPD V LETU 2004... 84 TABELA 21: ANALIZA REZULTATOV VPRAŠALNIKA II.1... 88 TABELA 22: ANALIZA REZULTATOV VPRAŠALNIKA II.2... 88 TABELA 23: ANALIZA REZULTATOV VPRAŠALNIKA III.1... 89 TABELA 24: ANALIZA REZULTATOV VPRAŠALNIKA III.2... 90 TABELA 25: ANALIZA REZULTATOV VPRAŠALNIKA III.3... 90 TABELA 26: ANALIZA REZULTATOV VPRAŠALNIKA III.4... 91 TABELA 27: ANALIZA REZULTATOV VPRAŠALNIKA IV.1... 91 TABELA 28: ANALIZA REZULTATOV VPRAŠALNIKA IV.2... 92 TABELA 29: ANALIZA REZULTATOV VPRAŠALNIKA IV.3... 92

4 POVZETEK Namen magistrske naloge je analizirati stanje v slovenski živilskopredelovalni industriji ob prelomnem trenutku vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Živilskopredelovalna dejavnost v Sloveniji je ena najobčutljivejših predelovalnih dejavnosti, za katero kaže, da se ni ustrezno pripravila za uspešen prehod na novo tržno pozicijo, ki jo prinaša skupni trg Evropske unije. Tržni položaj živilskopredelovalne industrije se je v letih okrog vstopa v EU hitro spreminjal od vdora zahodne konkurence, ki je že pred vstopom v EU dodobra raziskala slovenski trg, pa vse do ukinitve prostotrgovinskih sporazumov Slovenije z državami, kamor je Slovenja usmerjala večino svojega izvoza. Za primerjavo z ostalimi novimi državami članicami, ki so že v procesu pogajanj za vstop v EU ofenzivno osvajale trge EU, je slovenska živilskopredelovalna industrija usmerjala svoje zunanjetrgovinske resurse na trge bivše Jugoslavije. Tranzicijski procesi, ki bi se morali izpeljati vsaj leta 2000 v glavnem še danes niso izvedeni. Podjetja v panogi so precej nepovezana, z neustrezno industrijsko strukturo in brez jasnih vizij razvoja. Ko govorimo o uspehu in preživetju živilskopredelovalne industrije, govorimo tudi o preživetju vertikalno povezane celotne kmetijske dejavnosti kot njenega dobavitelja, zato je nacionalni pomen preživetja panoge še toliko večji. Slovenija ne bi smela prepustiti toku naključja usodo enega najbolj vitalnih delov gospodarstva. Ena glavnih pomanjkljivosti slovenske živilskopredelovalne industrije je pomanjkanje jasne vizije razvoja. Podjetja že spoznavajo, da je domači kupec najbolj hvaležen in zanesljiv, vendar bi bilo treba tega kupca dolgoročno pridobiti na svojo stran. Znani so prijemi generične promocije izdelkov, ki izpostavlja domač izvor izdelka, zdravi način prehranjevanja, tradicijo in kvaliteto. Z anketo, ki jo bomo izvedli med živilskopredelovalnimi podjetji, bomo skušali ugotoviti, kakšna so stališča podjetij do položaja v panogi in kakšne rešitve izhoda iz krize vidijo. Izvedeli bomo ali se podjetja zavedajo, kaj so njihove prednosti in slabosti, kaj bo treba še storiti za utrditev svojega tržnega položaja, ter kakšne priložnosti se ponujajo v poslovnem okolju podjetij.

5 SUMMARY Title: Analysis of the competitive position of the Slovenian food-processing industry at the turning point of the accession of Slovenia to the European Union The purpose of the master thesis is to analyze the conditions in the Slovenian foodprocessing industry at the turning point of the accession of Slovenia to the European Union. Food-processing activity in Slovenia is one of the most delicate processing activities, for which it is evident that the country has not been properly prepared for a successful transition to the new market position offered by the European common market. The market position of food-processing industry has been rapidly changing in the years following the accession to the EU, from the invasion of western competitors who have thoroughly researched the Slovenian market before entering it, till the termination of the Slovenian free-trade agreements concluded with the companies, where Slovenia has directed most of its export activities. In comparison with other new member states who have been offensively conquering the markets of the EU already during the process of accession negotiations, the Slovenian food-processing industry has directed its efforts and foreign trade resources towards the markets of the former Yugoslavia. The transition processes which should have been completed at least by the year 2000 have not been completed yet. The companies engaged in food-processing industry are rather dispersed, the industrial structure is unsuitable and lacking a clear vision of the development. When we speak about the success and survival of the food-processing industry, we also have in mind the survival of a vertically linked entire agricultural activity as its supplier, therefore, the survival of the branch is even more important from the national point of view. Slovenia should not resign one of the most vital parts of the economy to its own fate. One of the main disadvantages of Slovenian food-processing industry is the lack of a clear vision of the development. The companies have already recognized the local buyer as the most grateful and reliable one, however, it is necessary to attract him on one's side in the long run. Known is also the so-called approach of generic promotion of the products emphasizing the local origin of the product, healthy nutrition, tradition and quality. By means of a survey which is to be conducted among several food-processing companies, we intend to find out the companies' viewpoints concerning the food-processing branch and what kind of solutions for the way out from the crisis they see. We will try to find out whether the companies are aware of their advantages and disadvantages, and what is still to be done to consolidate their market positions, and what opportunities the companies' business environment offers.

6 OKRAJŠAVE IN OZNAKE AKTRP Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja AMA Agrarmarkt - avstrijsko združenje živilskopredelovalne industrije ASEAN Association of South-East Asian Nations - Združenje držav jugovzhodne Azije BDP Bruto domači proizvod CEFTA Central European Free Trade Agreement - Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini CIAA Confederation of the Food and Drink Industry of the EU - Združenje industrije hrane in pijače v Evropski uniji DA Dejavnost proizvodnje hrane, pijače in tobačnih izdelkov EPD Enotni programski dokument EU-15 Evropska unija pred širitvijo 1. 5. 2005 EU-25 Evropska unija po širitvi 1. 5. 2004 IHP Industrija hrane in pijač IOOC Mednarodni svet za oljčno olje KGZ Kmetijsko gozdarska zbornica MFN Most-favoured-nations države z največjimi ugodnostmi MKGP Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano NIP Nomenklatura industrijskih proizvodov SKP Skupna kmetijska politika SPS Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum SPT Sporazum o prosti trgovini SURS Statistični urad Republike Slovenije SWOT Analiza prednosti, pomanjkljivosti, slabosti in nevarnosti TBZ Trgovinska blagovna znamka UMAR Urad za makroekonomske analize in razvoj WTO World Trade Organisation - Svetovna trgovinska organizacija ŽPI Živilskopredelovalna industrija

7 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Ob vstopu v Evropsko unijo se Slovenija sooča s povsem novo tržno pozicijo, ki predstavlja za slovenska podjetja na eni strani veliko priložnost, na drugi pa tudi veliko nevarnost. Eno ključnih področij, kjer lahko pričakujemo večje težave, je področje živilskopredelovalne industrije. Slovenska podjetja so bila do leta 2004 v precejšnji meri zaščitena pred tujo konkurenco z zunanjetrgovinsko zaščito, po vstopu Slovenije v EU pa se soočajo s konkurenco, ki je sposobna pripeljati na trg večje količine proizvodov enake kakovosti. Slovenska živilskopredelovalna podjetja bodo zaradi omejenosti domačega tržišča prisiljena iskati nove trge. V večini podjetij bodo za uspešen prehod na nove, notranje trge Evropske unije potrebne dodatne naložbe, ki jih številna kapitalsko izčrpana podjetja ne bodo zmogla. To, kar je pred vstopom v EU veljalo le za izvoznike na trge EU, sedaj velja za vse, ki želijo ostati v razmerah skupnega trga. Odstopi so dovoljeni le za manjša obrtniška podjetja, omejena na lokalne trge. Z vstopom v EU se je povečala dostopnost surovin in polizdelkov na sosednjih (evropskih) trgih. Nakup surovin je v veliki meri omejen na trge držav članic EU. Slovenija je pred vstopom v EU imela sklenjenih 33 prostotrgovinskih sporazumov, preko katerih je opravila 85 odstotkov celotne zunanjetrgovinske menjave. Za večino industrijskih izdelkov so bile carine pred vstopom v EU že popolnoma odpravljene, razlika je le na področju kmetijskih in živilskih izdelkov z dvostranskimi koncesijami. Prevzemanje različnih oblik sporazumov, ki jih je EU sklenila s številnimi državami, bo glede obsega menjave povzročila največ težav ravno na področju menjave s Hrvaško, Makedonijo in BIH. Najbolj občutljivo je vprašanje carinskih kvot, ki so v okviru prostotrgovinskega sporazuma Slovenije celo večje kot za izvoz vseh držav petnajsterice EU skupaj v okviru koncesij, danih v stabilizacijsko-pridružitvenem sporazumu. Uspešnost živilskopredelovalne industrije v prvih, najpomembnejših letih po vstopu v EU, bo v veliki meri odvisna od spretnega izkoriščanja njenih prednosti in izogibanja pomanjkljivostim, značilnim za Slovenijo. Majhnost in prekomerna razdrobljenost živilskopredelovalne industrije, pomanjkanje strateških usmeritev, nizka stopnja tujih investicij, pomanjkanje sodobnih mednarodnih načinov povezovanja so le nekatere izmed pomanjkljivosti, ki kažejo na težak položaj ob spopadu s konkurenco skupnega trga. Podjetja se po vstopu Slovenije v EU soočajo z drugačno zunanjetrgovinsko politiko, ki ne upošteva slovenske tradicionalne navezanosti na trge nekdanje skupne države, ampak je del skupne zunanjetrgovinske politike Evropske unije. Slovenija ne sme sklepati prostotrgovinskih in drugih sporazumov, ki bi preferencirali slovenske ponudnike in jim omogočali poseben status. Vsekakor se bo moral vsaj del teh podjetij usmeriti v poslovanje na evropskem skupnem prostoru, ki ponuja nedvomno velike možnosti tistim, ki so na poslovanje na teh trgih tudi ustrezno pripravljeni. Podjetja se morajo zavedati, da je do nedavna dokaj zaprt slovenski trg postal čez noč tarča številnih ponudnikov iz drugih držav

8 članic, zato bo njihov položaj na domačem trgu doživel številne pretrese. Pričakovati je, da bodo kupci, kljub dolgoletni lojalnosti domačemu ponudniku, z veseljem posegli po novih, zanimivih izdelkih. Naša podjetja bodo morala končno začeti ofenziven boj za svoj obstanek na trgu in za pridobivanje novih trgov. Raziskave, ki bodo izvedene in predstavljene v tej magistrski nalogi, bodo dale odgovor na vprašanja, kaj morajo podjetja storiti, da odpravijo svoje pomanjkljivosti na področju pripravljenosti na tujo konkurenco, na nove trge, na spremenjen zunanjetrgovinski položaj in na nova tržno-cenovna pravila. Področja bodo pokrivala tako industrijsko strukturo, tehnologije, cene, velikost in odzivnost podjetij, prodornost in inovativnost ter pripravljenost na vključitev v prihajajoče vseobsegajoče globalizacijske trende. Značilnosti živilskopredelovalne industrije v Sloveniji je ob pravilnem poznavanju le-te v širšem smislu mogoče izrabiti v prid razvoju te panoge v pravo smer, pri čemer bo treba upoštevati, da je prva poteza zelo pomembna, večkrat tudi usodna. 1.2 Namen, cilj in osnovne trditve Namen Rezultati analize konkurenčnosti živilskopredelovalne industrije bodo v okviru aktivnosti Gospodarske zbornice služile kot podlaga za nadaljnje projekte usposabljanja pravnih subjektov s področja živilskopredelovalne industrije. Namen naloge je raziskati pripravljenost, organiziranost in odzivnost slovenskih živilskopredelovalnih podjetij na ustvarjene tržne spremembe ob vstopu Slovenije v EU ter opozoriti na potrebne aktivnosti, ki jih morajo podjetja in državne institucije izvesti za zagotovitev konkurenčnega položaja živilskopredelovalne industrije. Gospodarska zbornica Slovenije in interesna združenja znotraj nje imajo vlogo, da pomagajo opozarjati na težave, s katerimi se soočajo podjetja v posameznem sektorju. Nevladne organizacije v tej gospodarski panogi usmerjajo in pomagajo podjetjem z različnimi svetovalnimi in izobraževalnimi projekti. Na težave, ki utegnejo nastati z vstopom v EU, je opozarjal že prof. dr. Emil Erjavec iz Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki je že leta 2000 pisal o nujnosti prestrukturiranja slovenske živilskopredelovalne industrije. Slovenska interesna združenja (nevladne organizacije), ki predstavljajo glavno komunikacijsko vez med podjetji in državo, bi morala izdelati panožne strategije razvoja. V zadnjih letih je namesto tega bila njihova naloga reševanje posamičnih podjetij, kar se kaže v današnji neustrezni strukturi in nejasni strategiji.

9 Cilj Z vstopom Slovenije v EU se je slovenska živilskopredelovalna industrija soočila z enotnim trgom Evropske unije. V drugem poglavju bo predstavljena živilskopredelovalna industrija v Evropski uniji, njene splošne značilnosti, industrijska struktura in zunanjetrgovinska povezanost s tretjimi državami. Ta pregled bo namenjen komparativni analizi stanja slovenske živilskopredelovalne industrije v primerjavi s stanjem v EU. V tretjem poglavju bo izdelana temeljita analiza stanja slovenske živilskopredelovalne industrije ob vstopu Slovenije v EU. Predstavljeni bodo zunanjetrgovinski kazalniki, značilnosti industrijske strukture, izpostavljene bodo tipične značilnosti živilskopredelovalnih podjetij, kot so: neučinkovitost industrijske strukture, tehnična zaostalost in predvsem nezadostna in neustrezna vključenost podjetij v mednarodne ekonomske tokove. Izdelana bo SWOT analiza slovenske živilskopredelovalne industrije ter izpostavljene nekatere najbolj značilne šibke točke živilskopredelovalne industrije. Slovenija je v zadnjem desetletju sklenila vrsto prostotrgovinskih sporazumov s posameznimi državami in skupinami držav. Ti sporazumi so močno pospešili izvoz v posamezne države, kar pa ni bilo vedno v prid slovenski usmeritvi k vstopu v EU. Velika izvozna navezanost na države bivše Jugoslavije utegne imeti za posledico težave ob ukinitvi izvoznih spodbud in prostotrgovinskih sporazumov. V četrtem poglavju bo izdelana analiza slovenske politike spodbujanja izvoza na določene trge v zadnjem desetletju, med katerimi bodo posebej izpostavljene države bivše Jugoslavije. V tem poglavju bo izdelana analiza predvidenih posledice ukinitve teh prostotrgovinskih sporazumov ob vstopu v EU. Z vstopom v EU je Slovenija v celoti prevzela skupno kmetijsko politiko ter njene ukrepe, ki segajo tudi na področje živilskopredelovalne industrije. V petem poglavju bo izdelan oris skupne kmetijske politike in njene reforme iz leta 2003. Za Slovenijo to predstavlja nov zunanjetrgovinski režim, ki ga bodo morala znati spretno izkoristiti tudi živilskopredelovalna podjetja. Nov sistem izvozno-uvoznih dovoljenj in izvoznih nadomestil nudi podjetjem nove možnosti za usmeritev na nove trge tretjih držav. V tem poglavju bo izdelana analiza možnosti črpanja sredstev iz strukturnih skladov, ki jih lahko Slovenja črpa na podlagi Enotnega programskega dokumenta za obdobje 2004-2007. Vse omenjene možnosti lahko ostanejo tudi neizkoriščene, če podjetja ne bodo dovzetna za izrabljanje ponujenih virov. Iz tega razloga bo v šestem poglavju predstavljena anketa, ki jo bomo izvedli med nekaj podjetji živilskopredelovalne industrije. Anketa bo namenjena ugotovitvi stališč teh podjetij, njihovih mnenj in načrtov, povezanih s spremembami ob vstopu v EU. Z izvedbo ankete bomo ugotovili, ali so podjetja izrabila oziroma nameravajo izrabiti ponujene možnosti, kako bodo izšla in morebitnih nastalih kriz. Ugotoviti želim, kaj podjetja pričakujejo od države in od institucij EU. Iz analize vprašalnikov bomo izdelali predlagane aktivnosti, ki naj jih živilskopredelovalna podjetja v nadaljevanju zasledujejo ter predloge vladnim ustanovam za nadaljnja ukrepanja. Osnovne trditve Slovenska zaprtost in verovanje v lastno samozadostnost ter pretirano upiranje povezovalnim procesom utegne slovensko živilskopredelovalno industrijo potisniti na rob

10 pomembnih gospodarskih družb, ki diktirajo tempo razvoja živilskopredelovalne industrije Evropske unije. Slovenija si ne sme zatiskati oči pred dejstvom, da pravila igre postavljajo veliki, vloga majhnih pa je slediti tem pravilom ali pobirati drobtinice, ki jih veliki zaradi svoje globalne strategije, zavestno ali pa tudi ne, puščajo majhnim. Posledice, ki jih bodo nosila živilskopredelovalna podjetja po vstopu v Evropsko unijo so precej predvidljive, predvsem z vidika doseganja visokih standardov, ki jih morajo izpolnjevati akterji na skupnem trgu EU. Obnašanje gospodarskih subjektov daje vtis, da se živilskopredelovalna industrija ne zaveda povsem svoje vloge, ki ji je namenjena z vstopom v EU. Problem je pereč, ker gre za vprašanje ne le obstoja delovnih mest v panogi, ampak tudi za vertikalno in horizontalno soodvisnost živilskopredelovalne industrije s kmetijskim sektorjem, ki bo prav tako podvržen tržnemu sistemu. Zagovarjanje kapitalske neodvisnosti in odklanjanje povezovanja v evropskimi in svetovnimi multinacionalkami ni prava strategija, čeravno ima v Sloveniji veliko zagovornikov. Osnovna hipoteza Pravočasna in pravilna odzivnost podjetij, še posebej živilskopredelovalnih, na spremembe okolja, v katerem delujejo, je osnovno merilo za uspeh, v veliko primerih pa tudi merilo za golo preživetje. Odzivnost podjetij na nastajajoče spremembe bomo ocenili na podlagi izvedene ankete, ki bo dala konkretne rezultate, kot je navedeno spodaj. Podrobnejše hipoteze Slovenska podjetja bi ob manjši navezanosti na trge bivše Jugoslavije hitreje vlagala v posodobitev svojih kapacitet in zmanjšala razvojno razliko do podjetij na trgih EU. Ponujena možnost ugodnega izvoza na trge nekdanje Jugoslavije v obliki izvoznih spodbud je imela za posledico srednji ali večji vpliv (ocena 3 ali več v rangu 1-5) na orientiranje izvoznih podjetij na te trge (rang lestvica: 1 - ne vpliva, 5 - ima zelo velik vpliv). Z večjo navezanostjo na trge EU bi podjetja že prej spoznala zunanjetrgovinske mehanizme EU in se nanje ustrezno pripravila. Spodbujanje izvoza na trge EU s strani države bi imelo srednji ali velik vpliv (ocena 3 ali več v rangu 1-5) na današnjo sliko zunanjetrgovinske strukture v živilskopredelovalni industriji (rang lestvica: 1- ne vpliva, 5 - ima zelo velik vpliv). Slovenska podjetja so se v zadnjih desetih letih vse preveč navezala na trge bivše Jugoslavije, kar je privedlo do zunanjetrgovinskega primanjkljaja z EU in do nezadostne pripravljenosti na konkurenčni vdor zahodnih ponudnikov na slovenski trg. Podjetja so slabo (ocena 1-3 v rangu 1-5) raziskala in analizirala svoje potencialne konkurente, s katerimi se utegnejo soočiti na domačem trgu po vstopu na skupni evropski trg (rang lestvica: 1 - zelo slabo, 5 - zelo dobro). Živilskopredelovalna podjetja si lahko z izkoriščanjem evropskih izvoznih nadomestil popravijo svoj položaj na trgu, vendar morajo te mehanizme dobro poznati.

11 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke V času snovanja magistrskega dela Slovenija preživlja prve dneve članstva v EU. V mesecih po prvem maju 2004 se pričakujejo hitre spremembe tako na področju lastništva, kot tudi na področju zunanjetrgovinske orientiranosti podjetij. Pri raziskavi je treba upoštevati omejenost dostopov do virov informacij, predvsem omejenost dostopov do najnovejših statističnih podatkov Evropske unije, ki so v Eurostatu običajno objavljeni z več kot enoletno zamudo. Zaradi hitrega odvijanja dogodkov v zadnjem letu se lahko zgodi, da bodo podatki v času pisanja že zastareli. Izdelana raziskava bo temeljila na omejenem vzorcu anketiranih, zato lahko pride do odstopanj od statističnega povprečja, ki bi ga lahko dosegli pri večjem, bolj reprezentativnem vzorcu. Omejitve Analiza slovenske in evropske živilskopredelovalne industrije bo omejena na kazalce splošnih značilnosti, gospodarske strukture, zunanjetrgovinske kazalce ter splošne problematike. Izključena bodo druga merila, ki bi lahko spremenila sliko stanja živilskopredelovalne industrije v Sloveniji. Ankete bodo izvedene na manjšem vzorcu podjetij, ki bodo v projektu sodelovala, zato je reprezentativnost le delno relevantna, odražala pa bo praktične probleme in stališča podjetij, ki se s problematiko živilstva soočajo dnevno. Pri analizi pripravljenosti slovenske živilskopredelovalne industrije na vstop v EU se bom omejila na dostopne vire, pridobljene v publikacijah, statistikah in s strani podjetij, pri čemer je treba upoštevati, da posamezna podjetja ne izdajajo svojih poslovnih strategij javnosti. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode V nalogi bom analizirala stanje živilskopredelovalne industrije v Sloveniji v primerjavi s stanjem v državah članicah petnajsterice, pri čemer bo izvedena makroekonomska, komparativna in dinamična raziskava. V celotni nalogi se bosta prepletala analitični in deskriptivni pristop k raziskovanju. V nekaterih primerih, kot je analiza zunanjetrgovinskega poslovanja v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko, bom uporabila kombinacijo deskriptivnega in analitičnega pristopa raziskave. Pri analizi primerljivosti slovenske in evropske živilskopredelovalne industrije bo uporabljena komparativna metoda raziskave.

12 Problematika živilskopredelovalne industrije je bila v Sloveniji še večkrat izpostavljena in obravnavana, zato se bo v moji nalogi večkrat prepletala metoda kompilacije, ki bo podlaga za iskanje novih dognanj. Z analitičnim pristopom k raziskovanju posledic vstopa Slovenije v EU na živilskopredelovalno industrijo bomo skušali potrditi deduktivni sklep, da je neustrezna zunanjetrgovinska politika zadnjih desetih let povzročila škodljivo in pretirano navezanost na trge bivše Jugoslavije. Izdelala bom SWOT analizo slovenske živilskopredelovalne industrije ob vstopu Slovenije v EU, kjer bomo ugotovili prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti za podjetja, ki se pojavljajo na slovenskem trgu v času vstopa Slovenije v EU. Izvedli bomo anketo med dvajsetimi podjetji živilskopredelovalne industrije, ter ugotovili stanje njihove pripravljenosti, izkušenj in problemov, s katerimi se srečujejo.

13 2 ŽIVILSKOPREDELOVALNA INDUSTRIJA V EVROPSKI UNIJI 2.1 Splošne značilnosti živilskopredelovalne industrije v EU V Evropski uniji ima živilskopredelovalna industrija velik gospodarski in tudi javnofinančni pomen. V letu 1999 je v EU-15 prispevala okrog 15 odstotkov k skupnemu ustvarjenemu prihodku celotne predelovalne industrije. Po vrednosti proizvodnje je bila vodilna, po številu zaposlenih pa druga najpomembnejša industrijska panoga. V preteklem desetletju je vrednost proizvodnje hrane v EU-15 presegla vrednost v ZDA in tako je EU-15 postala vodilna svetovna proizvajalka hrane. Vrednost proizvodnje živilskega sektorja EU-15, upoštevajoč proizvodnjo za končno porabo ter surovine za nadaljnjo predelavo, je v letu 1998 znašala nekaj manj kot 600 milijard evrov. Živilskopredelovalna industrija ZDA je v istem letu proizvedla za približno 460 milijard evrov. Javni in politični pomen proizvodnje hrane v EU je opredeljen z njenim izrazitim vplivom na varovanje zdravja potrošnika ter v strateški navezi in odvisnosti te industrije od ureditveno zahtevnega, protekcionistično naravnanega ter politično vplivnega kmetijstva in kmetijske politike (Erjavec in Kuhar 2000, 25). Industrija hrane in pijače (IHP) v EU-25 je v letu 2004 z letnim prometom 815 milijard evrov in zaposlovanjem 4 milijonov ljudi predstavljala vodilno vlogo v proizvodnem sektorju EU. Izvoz hrane in pijače iz držav članic EU-25 v tretje države je v letu 2004 dosegel 45 milijard evrov (CIAA 2005,1). 2.2 Industrijska struktura industrije hrane in pijač v EU V EU-25 je IHP vodilen sektor v proizvodni dejavnosti pred avtomobilsko in kemično industrijo. V zadnjih desetih letih IHP konstantno beleži porast prometa za povprečno 1,8 odstotka letno. V letu 2004 je zabeležila 2-odstotno rast prometa glede na predhodno leto in je ustvarila 13,6 % celotnega prometa predelovalnega sektorja. Z vidika ustvarjanja dodane vrednosti IHP predstavlja vodilno vlogo v proizvodni dejavnosti z 11,6 odstotki dodane vrednosti celotnega proizvodnega sektorja in tako prednjači pred kemično industrijo (11,2 %) in industrijo strojev in opreme (10,8 %). V letu 2004 je bila IHP vodilna predelovalna dejavnost, ki je zaposlovala 3,9 milijonov ljudi, kar predstavlja 13,1 odstotkov vseh zaposlenih v predelovalni dejavnosti, to je več kot proizvodnja kovinskih izdelkov (11 %) ter industrijo strojev in opreme (10,5 %). Industrijo hrane in pijače predstavlja 282.000 podjetij, od katerih je kar 99 odstotkov malih in srednjih podjetij (MSP) in le 1 odstotek velikih podjetij. 270.000 podjetij spada med MSP, torej z manj kot 250 zaposlenimi. MSP generirajo 48,5 odstotkov prometa in zaposlujejo 61,3 odstotkov delovne sile celotnega sektorja. Produktivnost dela, ki ga merimo kot dodano vernost na zaposlenega, je v letu 2001 v IHP znašal 40.000 evrov. Pri tem pa beležimo velike razlike med malimi in velikimi podjetji. Mala podjetja dosegajo le tretjino produktivnosti velikih. Leta 1993 je dodana vrednost na zaposlenega v EU-15 znašala le 29.237 evrov.

14 SLIKA 1: DELEŽ IHP V CELOTNEM PROMETU PREDELOVALNE DEJAVNOSTI (%) NEKATERIH ČLANIC EU V LETU 2005 Združeno kraljestvo 1. IHP (15%) 2. kemikalije 3. avtomobili Francija 1. IHP 2. avtomobili 3. kemikalije Belgija 1. kovine 2. kemikalije 3. IHP Danska 1. IHP (26%) 2. stroji in oprema 3. kemikalije Estonija 1. IHP (19%) 2. les 3. kovinski izdelki Irska Nizozemska 1. IHP (22%) 2. kemikalije 3. publikacije, tisk 1. IHP (21%) 2. kemikalije 3. nafta in premog Španija 1. IHP (17%) 2. avtomobili 3. kemikalije Poljska 1. IHP 2. avtomobili 3.kemikalije Portugalska 1. IHP (16%) 2. gorivo in premog 3.nekovinski minerali Nemčija 1. avtomobili 2. stroji in oprema 3. IHP (9%) Slovenija Italija Avstrija Grčija Slovaška 1. kovinska industrija 2. kemikalije 3. IHP 1. Striji in oprema 2. IHP (12%) 3. kovinski i zdelki 1. stroji, oprema 2. gorivo in premog 3. IHP 1. IHP 2. gorivo in premog 3.nekovinski minerali 1. avtomobili 2. IHP (13%) 3.kovine Opombe: Ponekod podatki o deležu niso na voljo. Vir: CIAA 2005,7 Sektor proizvodnje hrane in pijače se uvršča v sam vrh ekonomije v EU-25. V kar desetih državah ustvari največji delež prometa v predelovalni dejavnosti, na Danskem dosega celo 26 odstotkov. Pet držav EU, Francija, Nemčija, Italija, Združeno kraljestvo in Španija kot največje proizvajalke hrane in pijače v državah EU-25 skupaj ustvarijo kar 70 odstotkov celotne proizvodnje hrane in pijače v EU-25.

15 TABELA 1: TRENDI V IHP V DRŽAVAH ČLANICAH V LETIH 2003 IN 2004 Promet (mio EUR) Zaposlovanje (v 1000) 2003 2004/2003 2004 2003 2004/2003 2004 Avstrija 12.2 - - 72.2 - - Belgija 30.4 1,9 % 31.0 73.1 0,3% 72.9 Češka rep. 7.8 6,4 % 8.3 135.0 0,9% 133.8 Danska 18.3 2,2 % 17.9 76.3 0,8% 76.9 Estonija 0.7 - - 21.5 - - Finska **8.5 2,6 % **8.7 39.0 3,0% 37.8 Francija 136.0 1,5 % 138.0 421.0 0,6% 418.5 Nemčija 127.9 1,8 % 130.2 525.3 1,0% 520.0 Grčija 9.7 - - *66.0 - - Madžarska 7.6 2,6 % 7.8 125.7 7,8% 115.9 Irska 16.0 3,8 % 16.6 50.2 2,8% 51.6 Italija 103.0 1,9 % 105.0 268.0 1,9% 263.0 Latvija 0.9 13,1 % 1.1 32.1 10,6% 35.5 Nizozemska 39.0 - - 130.0 - - Poljska 24.9 - - 471.2 - - Portugalska 11.1 - - 105.0 - - Slovaška 2.2 0,4 % 2.2 42.9 9,1% 39.0 Slovenija 0.4 0,6 % 0.4 18.9 4,2% 18.1 Španija **62.1 4,8 % **65.1 438.0 1,8% 430.0 Švedska 14.4 2,1 % 14.7 60.3 2,4% 58.9 Združ. kralj. 101.1 - - 484.0 - - Opombe: promet je izražen v tekočih cenah, * 2002, ** proizvodnja, - podatka ni na voljo. Vir: CIAA 2005,7 Tabela 1 predstavlja ključne podatke o trendih v industriji hrane in pijače, ki so bili na voljo v državah članicah EU-25. V večini držav je bil porast prometa v letu 2004 relativno nizek. Še največji porast beleži Latvija s 13,1 odstotki, sledi ji Češka republika s 6,4 odstotki. Število zaposlenih se je znatno zmanjšalo glede na predhodno leto. Ta trend je opaziti še posebej v novih državah članicah. Znotraj sektorja industrije hrane in pijač analiziramo trende po osmih različnih podskupinah (glej tabelo 2), od katerih po ustvarjenem prometu vodi kategorija različni prehrambeni izdelki. Znotraj te skupine so najpomembnejši izdelki: kruh, sveže pecivo, biskviti in trajno pecivo. Skupina pa vključuje tudi čokolado, sladkor, otroško hrano, konfekcijske izdelke in testenine.

16 TABELA 2: DELEŽ PROMETA, DODANE VREDNOSTI IN ZAPOSLENIH V IHP V EU-25 GLEDE NA VELIKOST PODJETIJ (%) V LETU 2001 Promet Dodana vrednost Število zaposlenih 1-9 10-249 +250 1-9 10-249 +250 Mesni izdelki 6,9 48,2 44,9 9,1 46,5 44,4 Ribji izdelki 4,6 58,5 36,9 4,3 57,3 38,4 Predelano sadje 5.0 46,9 48,0 3,5 42,4 53,1 in zelenjava Olja in masti 7,8 35,1 57,1 9,6 35,1 55,4 Mlekarski izdelki 3,0 34,8 62,2 3,3 29,4 67,3 Izdelki iz moke in 8,5 52,3 39,1 6,3 47,0 47,7 škroba Živalska hrana 6,2 59,3 34,5 5,3 54,8 39,9 Različni 12,2 34,4 53,4 14,5 35,8 49,7 prehrambeni izdelki Pijače 4,9 36,2 58,9 3,0 32,1 64,9 IHP 7,3 41,2 51,5 8,8 38,4 52,8 Vir: CIAA 2005, povzeto po Eurostat 2001 Znotraj podsektorjev industrije hrane in pijače so podjetja zelo različnih velikosti glede na dodano vrednost in promet. Največ prometa ustvarijo velika podjetja, kjer se je proizvedene tudi največ dodane vrednosti. Mala podjetje v vseh sektorjih razen sektorja različni prehrambni izdelki ne prispevajo več kot 10 odstotkov celotnega prometa svoje branže, prav tako je njihov doprinos k dodani vrednosti celotne IHP le 8,8 odstotkov. Srednja in velika podjetja so mnogo pomembnejša. Srednje velika podjetja ustvarijo 41,2 % celotnega prometa IHP, pri tem pa imajo še posebno pomembno vlogo proizvodnja rib in živalske hrane, kjer ustvarijo več prometa in več dodane vrednosti kot velika podjetja. Med velikimi podjetji pa igrajo izrazito pomembno vlogo predelovalci mesa in proizvajalci pijač. Sektor meso, pijače in mlečni proizvodi skupaj s kategorijo različni prehrambni izdelki predstavljajo 77 odstotkov celotnega prometa in 84 odstotkov vseh zaposlenih v IHP.

17 TABELA 3: NAJVEČJE PROIZVAJALKE HRANE IN PIJAČE V EU PO PRODAJI 2004-2005 Ime Glavni sektorji Sedež podjetja Celotna prodaja v mlrd $ Zaposlovanje (x 1000) Nestle CH 23.4** 95.0 različni Unilever NL/UK 17.9 - različni Cadbury Schweppes UK 9.9* 24.5 pijače, konfekcijski izdelki Danone FR 9.4 22.5 različni Associated British Food UK 8.2* 25.8 sladkor, škrob, pripravljena hrana Scottish&Newcastle UK 7.3* 15.2 alkoholne pijače Heineken NL 7.1 - pivo Diageo UK 5.7 - alkoholne pijače Carlsberg DK 4.8* - pivo Sudzucker DE 4.8* 17.5 sladkor, različni izdelki Allied Domecq UK 4.7* 12 alkoholne pijače InBew BE 4.7 - pivo Tare&Lyle UK 4.6* 6.7 sladila, škrob Ferrero IT 4.6* 16.6 konfekcijski izdelki Bongrain FR 4.1* 16.0 mlečni izdelki Kerry Group IR 4.1* 21.7 različni izdelki, sestavine Nutreco NL 3.8* 12.6 meso Pernod Ricard FR 3.6* 12.2 alkoholne pijače Campina NL 3.5* 7.1 mlečni izdelki Oetker Group DE 3.4*** 15.1 različni izdelki Opombe: o o o Prodaja se nanaša v glavnem na fiskalno leto, ki se konča decembra 2004, upoštevajoč celotno prodajo v Evropi. Večino prodaje zajemajo izdelki hrane in pijače z naslednjimi izjemami: *celotna prodaja podjetij, **prodaja izdelkov hrane in pijače v Evropi, ***celotna prodaja hrane in pijače. Število zaposlenih, ki je povzeto po letnih poročilih podjetij, je najboljši približek, več na spletnih straneh podjetij. Prodaja v USD,CHF, GBP, DKK so bile konvertirane v EUR na podlagi povprečnega menjalnega tečaja leta 2004. - podatek ni na voljo. Vir: CIAA, več informacij je na www.ciaa.be V segmentu industrije hrane in pijač je v letu 2004 in 2005 po obsegu proizvodnje v EU vodilno vlogo igrala multinacionalka Nestle, ki je obenem tudi največja proizvajalka hrane na svetu. V Evropi tako proda 41 odstotkov celotne svoje proizvodnje, to je 23,4 milijard dolarjev prometa. Nestle po vsem svetu zaposluje 247.000 ljudi, njegova celotna vrednost proizvodnje znaša letno 56,2 milijarde dolarjev. Drugi v evropskem oziroma tretji v svetovnem merilu je Unilever, ki prav tako kot Nestle proizvaja različne izdelke (multiprodukte) in ima razpršeno proizvodnjo po vsem svetu. Med dvajsetimi največjimi podjetji po prodaji v Evropi jih je kar sedem s sedežem v Veliki Britaniji, medtem ko so v svetovnem merilu na prvem mestu podjetja iz ZDA, saj je med 20 največjimi podjetji IHP po prodaji na svetu kar 12 s sedežem v ZDA.

18 2.3 Zunanja trgovina EU je neto izvoznica hrane in pijače. V letu 2004 industrija hrane in pijač EU-25 beleži zunanji izvoz izvoz na tretje trge v skupni vrednosti 45 milijard evrov, medtem ko je uvoz iz tretjih držav znašal 41 milijard evrov. To predstavlja 5 % celotne izvoza in 4,5 % celotnega uvoza predelovalne industrije EU. Ta delež je mnogo manjši od deleža prometa IHP v celotni predelovalni industriji. Iz tega lahko sklepamo, da je kljub pomembno veliki proizvodnji IHP še vedno prevladujoča domača potrošnja v primerjavi z ostalimi predelovalnimi dejavnostmi, ki sicer ustvarijo manj, a je njihov zunanjetrgovinski delež znatno večji. TABELA 4: ZUNANJI UVOZ IN IZVOZ HRANE IN PIJAČE EU-25 (MIO EUR) 2002 2003 2004 Izvoz 45,023 43,497 45,153 Uvoz 37,999 37,629 40,706 Bilanca 7,024 5,868 4,447 Vir: Eurostar Comex, povzeto po CIAA 2005,10 Presežek v trgovinski bilanci je v letu 2004 v primerjavi s predhodnim letom padel za 24 % na račun povečanega uvoza iz tretjih držav, kot je razvidno iz tabele 4. IHP že dolga leta beleži presežek v zunanjetrgovinski bilanci, leta 2000 je le-ta dosegal 7,5 milijard evrov, nato beležimo padec do leta 2004, ko dosega le še 4.4 milijarde evrov. TABELA 5: KLJUČNI ZUNANJETRGOVINSKI PARTNERJI EU NA PODROČJU IHP V 2004 Destinacije izvoženih proizvodov IHP iz EU-25 (mio EUR) Poreklo izdelkov IHP, uvoženih v EU-25 (mio EUR) ZDA 10,090 Brazilija 4,724 Japonska 3,630 Argentina 3,675 Rusija 3,527 ZDA 2,986 Švica 3,017 Kitajska 1,675 Kanada 1,474 Švica 1,480 Norveška 1,328 Nova Zelandija 1,419 Avstralija 954 Turčija 1,368 Južna Koreja 882 Norveška 1,237 Alžirija 628 Avstralija 1,222 Hrvaška 627 Čile 936 Ostali svet 18,993 Ostali svet 19,984 Skupaj zunanji izvoz 45,153 Skupaj zunanji uvoz 40,706 EU-25 EU-25 Vir: prirejeno po CIAA 2005, 10 ZDA in Brazilija sta ključni zunanjetrgovinski partnerici Evropske unije na področju hrane in pijače. Kot je razvidno iz tabele 5, 22 % celotnega izvoza EU-25 predstavlja ZDA in so tako prvi zunanjetrgovinski kupec evropske hrane in pijače, čeprav je prodaja na ta trg stagnirala od leta 2002. Japonska ostaja drugi najpomembnejši kupec, takoj za njo pa Rusija. Izvoz v Rusijo se je od leta 2000 povečal za kar 34 %. Uvoz iz Brazilije in Argentine (dveh

19 ključnih dobaviteljev hrane v EU) se je v letu 2004 ponovno povečal po stagnaciji v letu 2003 in predstavlja 1/5 celotnega uvoza hrane iz tretjih držav. Pomemben porast trgovinske menjave se kaže tudi z državami ASEAN (Združenje držav jugovzhodne Azije 1 ), SND (Skupnost neodvisnih držav 2 ) ter mediteranskimi državami. Izvoz v ASEAN in SND se je povečal za 21 % oziroma 13 %, v mediteranske države pa za 21 %. Trgovanje posameznih sektorjev industrije hrane in pijač s tretjimi državami je zelo različno. Sektor "pijače" ter sektor "različni prehrambeni izdelki", kot so peciva in konditorski izdelki, sta najpomembnejša sektorja na strani izvoza v tretje države. SLIKA 2: DELEŽ IZVOZA KLJUČNIH SEKTORJEV V IHP V EU-25 V LETU 2003 (%) Rastlinske in živalske masti in olja 5% Izdelki iz moke in škroba 4% Predelano sadje in zelenjava 6% Ribji izdelki 4% Hrana za živali 2% Pijače 30% Mlečni izdelki 12% Mesni izdelki 12% Različni prehrambeni izdelki 25% Vir: CIAA 2005, 11 Vrednost izvoza sektorja pijač v tretje države je v letu 2004 znašal 13 milijard evrov, od katerih kar 30 odstotkov odpade na destilirane alkoholne pijače, takoj za njimi pa so bila vina. Med drugimi prehrambnimi izdelki so na prvem mesti biskviti in trajna peciva ter čokoladni in sladki konfekcijski izdelki. Izvoz mesnih izdelkov je v letu 2004 dosegel vrednost 5.4 milijarde evrov, kar pa predstavlja 21 odstotkov povečanje izvoza glede na predhodno leto. Povečanje izvoza beležimo tudi na področju mlečnih izdelkov za 5,4 odstotkov ter olja in maščobe za 4 % glede na leto 2003. 1 Članice ASEAN so: Brunei Darusalam, Indonezija, Laos, Malezija, Filipini, Singapur, Tajska, Vietnam. 2 Članice SND so: Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Kazahstan, Kirgizistan, Moldavija, Rusija, Tadžikistan,Turkmenistan, Ukrajina, Uzbekistan.

20 Trendi v prvih mesecih 2005 Izvoz na trge tretjih držav je v prvih šestih mesecih leta 2005 rahlo porasel. Izvoz v države ASEAN in SND nadaljuje trend hitre rasti iz leta 2004. V sektorju pijač beležimo precejšen porast prodaje alkoholnih pijač, mineralnih vod in brezalkoholnih pijač, medtem ko je izvoz vina na konkurenčnem izvozne trgu izgubil 7 % glede na enako obdobje leta 2004. Uvoz je bil v tem obdobju relativno stabilen, zaznamo lahko zmanjšan uvoz iz držav Marcusor za 13 %. Znotraj sektorja ostalih izdelkov beležimo 95 % porast izvoza sladkorja, kar je posledica izvoza presežkov sladkorja in reforme sladkorja na trgu EU. TABELA 6: GLAVNI NOTRANJI EU IZVOZNIKI IN UVOZNIKI HRANE IN PIJAČE V LETU 2004 Država članica Notranji EU izvoz (mio EUR) Delež celotnega izvoza (%) Notranji EU uvoz (mio EUR) Delež celotnega uvoza (%) Avstrija 3,595 2,6 3,909 3,0 Belgija 14,800 10,6 10,883 8,2 Češka rep. 1,209 0,9 1,783 1,3 Danska 7,287 5,2 3,530 2,7 Francija 20,048 14,4 16,989 12,8 Nemčija 20,883 15,0 21,110 16,0 Madžarska 1,260 0,9 1,087 0,8 Irska 5,100 3,7 2,829 2,1 Italija 10,506 7,5 14,083 10,6 Nizozemska 28,041 20,1 13,084 9,9 Poljska 2,987 2,1 2,142 1,6 Portugalska 1,275 0,9 2,971 2,2 Španija 9,231 6,6 7,449 5,6 Švedska 1,491 1,1 3,603 2,7 Združ. kraljestvo 8,156 5,9 18,305 13,8 Druge DČ 3,384 2,4 8,555 6,5 Skupaj 139,253 100,0 132,312 100,0 Vir: povzeto po CIAA 2005,13 Kot kaže tabela 6 je notranji izvoz med državami članicami v letu 2004 dosegel 139 milijard evrov. Med 25 državami članicami je 10 držav izvedlo 92 % celotnega notranjega izvoza. Najpomembnejše notranje izvoznice so: Nizozemska, Nemčije, Francija in Belgija. Primerjava notranjega in zunanjega izvoza pokaže na pomembnost trgovinskih tokov na notranjem trgu EU za industrijo hrane in pijače. Med države članice, za katere je notranji izvoz še posebno pomemben, spadajo: - Nizozemska, ki 85 % svoje proizvodnje hrane in pijače izvozi, je največja notranja izvoznica hrane in pijač, saj kar 71 odstotkov svoje proizvodnje izvozi na notranje trge EU. Prehiteva tudi Nemčijo, ki je sicer trikrat večja proizvajalka hrane in pijač v EU, toda Nemčija večino od tega porabi za lastne potrebe. - Belgija izvozi 48 odstotkov svoje hrane in pijače na notranje trge EU, kar predstavlja 14,8 milijard evrov letno.

21 - Danska izvozi preko 55 odstotkov svoje proizvodnje hrane in pijač in sicer 40 odstotkov na notranje trge EU in 15 odstotkov na trge tretjih držav. Deset novih držav članic je med letoma 2000 in 2004 povečalo svoj izvoz hrane in pijače na trge EU za kar 86 odstotkov. V istem obdobju je rast izvoza držav EU-15 na notranje trge bistveno manjša, v povprečju le za 18 odstotkov. Poljski izvoz hrane se je v zadnjih petih letih rapidno povečal od 1.4 na 3 milijarde evrov. Tretjina poljske prodaje v letu 2004 je bila namenjena na nemško tržišče. Stroški za hrano in pijačo v državah EU predstavljajo vedno manjši delež v celotni potrošnji gospodinjstev. Leta 2003 je strošek za hrano in brezalkoholne pijače v EU-25 v povprečju predstavljal 13 odstotkov celotnih stroškov porabe na gospodinjstvo 3, vendar se ta delež med državami članicami zelo razlikuje. Najnižji delež 4 beleži Irska (7 %), sledijo ji Združeno Kraljestvo, Luksemburg, Avstrija, Nizozemska. Največji delež v skupni porabi predstavlja hrana v Litvi (28 %), sledijo Latvija (24 %), Slovaška (21 %) in Estonija (20 %). Slovenja s 16 % prehiteva vse nove države članice razen Cipra, med starimi članicami pa prehiteva tudi Portugalsko (19 %). Svetovni trendi Svetovna trgovina s hrano in kmetijskimi izdelki je v letu 2004 dosegla 627 milijard dolarjev. EU-25 je največji svetovni uvoznik in izvoznik hrane in kmetijskih izdelkov. Največjo stopnjo rasti izvoza sta v letu 2004 zabeležila Avstralija in Nova Zelandija, medtem ko sta Severna Afrika in EU beležili najnižjo stopnjo rasti. Evropska unija dobiva močne konkurente v drugih svetovnih ekonomijah, to kaže tudi podatek o intenzivnosti vlaganj v raziskave in razvoj, za kar je EU leta 2001 vložila le 0,24 % od ustvarjene vrednosti, to pa je manj od povprečja vlaganj ostalih svetovnih konkurentov (0,35 %). TABELA 7: PRISPEVEK INDUSTRIJE HRANE IN PIJAČ K BDP NEKATERIH DRŽAV V LETU 2001 Delež IHP v BDP (%) Delež IHP v BDP (%) Avstrija 2,6 Koreja 1,6 Kanada 2,0 Mehika 4,9 EU-15 2,1 Nova Zelandija 5,1 Japonska 2,4 ZDA 1,4 Vir: CIAA 2005, 15 Industrija hrane in pijač je iz vidika ustvarjanja bruto domačega proizvoda zelo pomembna, še posebej v Novi Zelandiji in Mehiki, kjer le-ta prispeva kar 5,1 % oziroma 4,9 % k celotnemu BDP te države (glej tabelo 7). IHP je v EU-15 leta 2001 ustvarila 2,1 % BDP. Evropska IHP beleži v zadnjih treh letih relativno upočasnjeno, vendar stabilno rast. Naj omenimo, da ekonomski vidik ni edini pomemben, ko gre za eno temeljnih proizvodenj, ki pomeni neodvisnost države, regije ali neke večje ekonomske integracije. Cilj doseči 3 V stroške gospodinjstev niso všteti stroški stanovanj, ki sicer dosegajo 1/5 stroškov ter transportni stroški. 4 Odstotni deleži so ocenjeni in lahko varirajo do 1 % navzgor ali navzdol.

22 neodvisnost in samooskrbo s hrano ima Evropska unija zapisano že v Rimski pogodbi iz leta 1956. TABELA 8: MEDNARODNA PRIMERJAVA INDUSTRIJE HRANE IN PIJAČ Produkcija (mio EUR) (%) v celotni predelov. dej. Št. zaposlenih (x1000) % v celotni predelov. dej. Avstrija 39 22 187** 17 Brazilija 77* 17 1,015 19 Kanada 55** 13 241 11 Kitajska 137 - - - EU-25 799 14** 4,100 13*** Indija 135-1,600 - Japonska 223 10 1,568 14 Koreja 41 8 286 7 Mehika 70 24 693 20 Nova Zelandija 13** 43 65 27 ZDA 581 13 1,784 9 Opombe: Podatki za EU-25, Kanado in Južno Afriko izkazujejo prodajo v letu: * 2004, **2001, ***2001, - podatka ni na voljo. Vir: OECD STAN database, ABIA, China Statistical Yearbook, Australian Government and CIAA, povzeto po CIAA 2005, 15 Mednarodna primerjava kaže (glej tabelo 8), da v primerjavi z EU, drugi proizvodni trgi doživljajo velik razcvet. To je še posebej razvidno v Latinski Ameriki in na azijskih trgih. Svetovni izvoz živilskih proizvodov je s 14 % rastjo v letu 2004 dosegel 627 milijard dolarjev. Notranja EU-trgovina z živilskimi proizvodi predstavlja 36 % celotne svetovne trgovine z živilskimi proizvodi v letu 2004. EU je prvi svetovni izvoznik in uvoznik živilskih proizvodov, tako je v letu 2004 na tretje trge izvozila za 64,2 milijard dolarjev, to je 10 % celotnega svetovnega izvoza živilskih proizvodov in uvozila iz tretjih trgov za 72,0 milijard dolarjev, kar predstavlja 10,7 % svetovnega uvoza živilskih proizvodov. Pri izvozu jim sledijo ZDA (9,5 %) in Brazilija (4,3 %), pri uvozu pa ZDA (10 %) ter Japonska (7,9 %). Kljub pomembnosti v svetovnem merilu pa trgovina s živilskimi proizvodi v EU predstavlja manj kot 5 % celotne zunanje trgovine EU s tretjimi državami. Vložki v raziskave in razvoj so v EU mnogo nižji kot na trgih glavnih konkurentov. Tako je delež od leta 1995 do 2001 ves čas približno enak (0,24 % vrednosti proizvodnje), medtem ko glavni konkurenti vlagajo v raziskave in razvoj 0,35 % vrednosti proizvodnje. Med članicami EU so leta 2002 največ sredstev za raziskave in razvoj namenile Nizozemska (0,6 %), Finska in Združeno kraljestvo (0,5 %). 2.4 Primer vpliva vstopa Avstrije v EU na avstrijsko mlekarsko branžo 5 Ena najvitalnejših delov agroživilske verige v Avstriji kot izrazito alpski deželi je področje pridelave in predelave mleka. Njihova problematika je dokaj podobna stanju v Sloveniji. 5 Povzeto po: http://press.lj-mlek.si/pdf/avstrijsko_kmetijstvo.doc.

23 Težave, ki jih je imela avstrijska mlečnopredelovalna branža ob vstopu v EU so podobne, kot v Sloveniji, pa vendar je Avstrija odličen primerek, kako premostiti težave integracije male, kmetijsko usmerjene dežele v konkurenčen evropski prostor tako z vidika preživetja kmetijstva kot tudi živilskopredelovalne industrije. V analizi, ki jo je avstrijsko združenje živilsko predelovalne industrije AMA (Agrarmarkt Austria) izdelalo za Slovenijo leta 2001, je poudarjeno, da bosta tudi slovensko kmetijstvo in živilsko predelovalna industrija z vstopom v EU gotovo doživela veliko sprememb, ki se jih marsikdo boji, vendar je njihov primer lep dokaz, da so te težave da premostiti. Sedemdeset odstotkov Avstrije je hribovite. Na zahodnem delu države prevladuje mlekarstvo, na vzhodu pa poljedelstvo in sadjarstvo. Kar 60 odstotkov mlečnih pridelovalcev kmetuje nad 600 metri nadmorske višine. Mlekarstvo je poleg živinoreje eno najpomembnejših oblik kmetijske proizvodnje. Za Avstrijo so značilne majhne mlečne kmetije tako kot v Sloveniji. V Avstriji velja stroga okoljevarstvena zakonodaja in tudi stroga zakonodaja glede priprave živil. Jogurti na primer ne smejo vsebovati umetnih arom in barvil, konzervansov in zgoščevalnih sredstev. Posledično imajo izdelki krajši rok trajanja, medtem ko nekateri proizvodi iz drugih evropskih držav vsebujejo umetne snovi in imajo daljši rok trajanja, kar v očeh kupcev pogosto pomeni, da so bolj sveži, kar pa ne drži. Zakonodaja ostro določa pravila na področju proizvodnje, ne pa tudi za prodajo izdelkov. To pomeni, da v Avstriji ne smejo proizvajati izdelkov z umetnimi dodatki, lahko pa se prodajajo takšni izdelki iz uvoza. V EU namreč velja, da če se določen izdelek lahko prodaja na domačem trgu, se lahko na celotnem trgu EU. Osnovne spremembe po vstopu v EU Po vstopu v EU se je v prvi vrsti spremenila odkupna cena mleka, ki se je takoj po vstopu iz 0,39 evrov znižala na 0,27 evrov. Tudi odkupna cena je postala tržna in se spreminja v odvisnosti od ponudbe in povpraševanja. Seveda se vsaka mlekarna s svojimi dobavitelji individualno dogovori o odkupni ceni. Po vstopu v EU se je spremenila tudi struktura mlekarn. Nekatere so zaprli ali pa so jih prevzela večja podjetja, nekatere so na začetku delale z izgubo, manjše mlekarne so se združile, nekatere so pridobile evropske partnerje. Izvoz pa je bil edini način, s katerim so lahko nadomestile izgubo domačega trga. Število kmetov se zaradi vstopa v EU ni zmanjšalo. Vsako leto je sicer v Avstriji od dva do tri odstotke manj kmetov, takšen trend pa je bil prisoten že pred vstopom v EU. Kmete pa sicer skrbi nadaljnja širitev EU, saj v Avstriji nikoli ne morejo proizvesti izdelkov s tako nizkimi cenami, kot jih lahko na primer kmetje na Madžarskem. Torej se število kmetov zaradi vstopa Avstrije v EU ni zmanjšalo, ampak je zmanjševanje števila kmetov dolgoročen proces, ki ga spodbuja splošen razvoj. Tudi avstrijske mlekarne so se morale prilagoditi na tržne razmere EU. Ker so z odprtjem trga izgubile tržne deleže na domačem trgu, so se morale usmeriti na tuje trge. Od leta 1995 se je izvoz vsako leto povečal za nadaljnjih 10 odstotkov. Leta 2001 je tako Avstrija skupno

24 izvozila okoli 515.000 ton mleka, kar je več kot 25 odstotkov vsega odkupa. V eni največjih avstrijskih mlekarn Nöm so na primer leta 2000 izvozili okoli 4.700 ton mleka, leto za tem že dobrih 20.000 ton, v letu 2002 pa so načrtovali izvoz v višini 45.906 ton mleka. Domači mlečni proizvodi v tuji konkurenci Ob vstopu v EU leta 1995 se je tudi avstrijski trg odprl in preplavili so ga izdelki tujih proizvajalcev. V AMA so se že pred vstopom v EU zavedali, da bodo morali v množici izdelkov zasidrati poreklo avstrijskih proizvodov v glavah potrošnikov. Izdelke so tako povezali s svežino in naravo. Marketinški oddelek združenja AMA ima štiri glavne naloge, in sicer upravljanje kakovosti avstrijskih kmetijskih izdelkov, izvajanje marketinških dejavnosti za vse kmetijske proizvode, izvajanje marketinških storitev, kot so raziskave trga in potrošnikov, sodelovanje na sejmih in pospeševanje prodaje ter iskanje novih prodajnih kanalov. AMA opravi 15 odstotkov oglaševanja kmetijsko-živilskih mlečnih proizvodov, ostalo pa mlekarska industrija samostojno ali v sodelovanju s promocijskimi dejavnostmi združenja AMA. Marketinški oddelek združenja AMA izvaja številne promocijske dejavnosti, kot so: televizijski oglasi, posebne kampanje za šolsko mleko, informiranje o prehrani, brošure o mleku za zdravnike, posebne informacije za italijanske in nemške kupce, avstrijski tedni v nemških trgovinah, sodelovanje na sejmih. Največ komunicirajo preko množičnih medijev, saj tako dosežejo največ ljudi. Za opravljanje promocijskih dejavnosti je imel marketinški oddelek združenja AMA v letih 2000 in 2001 od 6 do 7 milijonov evrov letnega proračuna, ki ga dobi v celoti od kmetov. Ti so namreč zakonsko obvezani, da združenju plačajo 0,25 evrov na 100 litrov mleka za promocijo kmetijskih mlečnih izdelkov. Raziskava trga je pokazala, da avstrijski potrošniki vidijo domače izdelke kot zelo naravne. Iz tega se je razvil simbol»naravni okus Avstrije«in slogan»prepuščeno naravi«. Tako AMA in živilskopredelovalna industrija v oglasih prikazujeta domače proizvode v kontekstu narave. Pomembna motiva pri potrošnikih sta svežina in enostavnost izdelkov. V Avstriji je tako 50 odstotkov mleka na policah svežega in pomembno je, da ohranijo tako visok delež. V drugih državah EU je na prodajnih policah namreč le od 20 do 30 odstotkov svežega mleka. Poleg tega raziskave kažejo, da ljudje vse manj časa prebijejo v kuhinji, zato je pomembno, da so izdelki čim bolj pripravljeni. V Avstriji sledijo temu trendu, zato je na policah že veliko predpripravljenih izdelkov, malic, narezan sir itd. Koncentracija trgovine Koncentracija trgovine precej vpliva na prodajo in pogajalska izhodišča pri prodaji kmetijskih proizvodov. V Avstriji so štiri velike trgovske organizacije, od katerih sta najpomembnejši Billa in Spar. Vsa podjetja v živilskopredelovalni industriji se trudijo prodati svoje izdelke tem glavnim trgovskim organizacijam, saj se tukaj najboljše prodajajo. Te organizacije pa imajo tudi svoje blagovne znamke, ki so cenejše od ostalih izdelkov, in tako predstavljajo pomembno konkurenco. Seveda pa mlekarne proizvajajo mleko in mlečne izdelke tako za svoje kot za trgovske blagovne znamke. V mlekarni Nöm na primer 90

25 odstotkov mleka predelajo prav za trgovinske blagovne znamke, ki prevladujejo pri njihovem prodoru na tuje trge. Razvoj novih izdelkov V mlekarni Nöm lansirajo na trg 40 do 50 novih proizvodov letno. Približno toliko proizvodov letno tudi umaknejo iz prodaje. Seveda prej testirajo izdelek, ampak v zelo kratkem obdobju. S tem sledijo potrošnikom, ki vedno želijo nekaj novega. Zavedajo se namreč, da je danes življenjska doba izdelkov precej krajša kot nekoč, in sicer največ dve do tri leta, ne več pet do deset let. Zato tudi upoštevajo, da se jim mora investicija v razvoj v dveh do treh letih povrniti, razvojni proces mora biti hiter. Josepha Simona iz mlekarne Nöm meni, da sta prav inovativnost in hitrost njihovi konkurenčni prednosti. Odnosi med mlekarnami in kmeti Med avstrijskimi kmeti in mlekarnami poteka stalen boj glede odkupne cene mleka, kljub temu pa se o ceni načeloma dogovorijo na enem sestanku. Nöm ima sklenjeno dobavno pogodbo s šestimi zadrugami, ki predstavljajo 6.500 kmetov, ti pa letno oddajo okoli 320 milijonov litrov mleka. V imenu vseh kmetov dobaviteljev oziroma vseh šestih zadrug se z mlekarno dogovarja le en predstavniki zadruge, ki je hkrati edini zaposleni v zadrugi. Zadruge v Avstriji so ponudniki surovin po pooblastilu svojih članov. Največja zadruga razpolaga s 160 milijoni kilogramov mleka. Naloga zadruge je, da poskuša iztržiti čim višjo odkupno ceno za mleko, a vseeno ne previsoko - takšno, ki jo lahko zdrži tudi mlekarna, saj se tudi kmetje zavedajo, da gre pri njihovem odnosu z mlekarnami za medsebojno odvisnost.

26 3 ŽIVILSKOPREDELOVALNA INDUSTRIJA V SLOVENIJI Slovenska živilskopredelovalna panoga je dobro prestala tranzicijo. Po kazalnikih ekonomske uspešnosti je bila celo med najuspešnejšimi panogami gospodarstva. So pa ti ugodni izidi iz perspektive mednarodne konkurenčnosti zgolj navidezni, realna konkurenčnost panoge je dokaj nizka. Izraža se v neprimerljivi velikostni strukturi, v zelo nizki in regionalno koncentrirani izvozni usmerjenosti, nerealnih stroškovno-cenovnih maržah, preveliki razpršenosti proizvodnih programov ter odsotnosti sodobnih upravljavskih in trženjskih strategij. Iz omenjenih razlogov lahko slovenska živilskopredelovalna industrija po pristopu k EU doživi podobno usodo velikega števila avstrijskih in portugalskih živilskih podjetij, ki so ob soočenju z ostro konkurenco evropskega skupnega trga zapirala proizvodnjo ali zapadla v resne težave. Država v prvih letih po osamosvojitvi ni imela jasno izdelane politike na področju usmerjanja razvoja živilskopredelovalne industrije. Šele z začetku 90-ih let je Slovenja sprejela Program prestrukturiranja živilskopredelovalne industrije in program kmetijskih reform. S konceptom kmetijske politike je država začela bolj ali manj uspešno reševati različne probleme in povezovati primarno in sekundarno raven pridelave hrane ter trgovinski sektor. Kmetijska politika Evropske unije in znotraj nje tudi cenovna politika je vse bolj postajala del slovenske realnosti. Tako je srednjeročni plan SKP znižanje cen kmetijskih izdelkov, kar se od leta 1998 odraža tudi v Sloveniji. Zniževanje cen pa vsekakor prizadene slovenskega kmeta resneje kot evropskega iz perspektive neprimerljivosti kmetijskih gospodarstev. Naj le navržemo, da je povprečna slovenska kmetija trikrat manjša od evropske, pa tudi od avstrijske, s katero se Slovenija po naravnih razmerah tudi najlažje primerja (UMAR 2003a, 15). Slovenska podjetja so bila pred vstopom v EU v precejšnji meri zaščitena pred tujo konkurenco z zunanjetrgovinsko zaščito. Po vstopu Slovenije v EU pa se soočajo s konkurenco, ki je sposobna pripeljati na trg večje količine proizvodov enake kakovosti. Slovenska živilskopredelovalna podjetja so zaradi omejenosti domačega tržišča prisiljena iskati tuja tržišča. Pri tem se srečujejo z vprašanji kot so: ali vstopati na tuji trg, na kateri trg vstopiti, kako vstopiti na tuji trg, ter z vprašanji razvoja trženjskega programa in trženjske organizacije. Zgodovinska prelomnica vstopa v Evropsko unijo pa lahko predstavlja za slovensko živilskopredelovalno industrijo velik izziv, ki mnoga pravila poslovanja postavlja na povsem nove temelje. Velika verjetnost je, da bodo slovenska živilskopredelovalna podjetja glede na svoje kapacitete in možnost trgovanja v svetu bolj konkurenčna in uspešnejša, če bodo izdelovala tradicionalne in posebne kmetijsko-živilske proizvode, namenjene zahtevnim kupcem, kot pa če se bodo odločila za izdelavo kmetijsko-živilskih proizvodov, ki izpolnjujejo le minimalne oziroma osnovne zahteve za trženje in so namenjene povprečnemu kupcu. V večini podjetij bodo za uspešen prehod na nove, notranje trge Evropske unije potrebne dodatne naložbe, ki jih številna kapitalsko izčrpana podjetja ne bodo zmogla. To, kar je še včeraj veljalo za izvoznike na skupni trg EU, danes velja za vse, ki želijo ostati v razmerah skupnega trga. Odstopanja so možna le za manjša obrtniška podjetja, omejena na lokalne trge. Pristop k EU zmanjšuje dosedanje ugodnosti pri nakupih surovin in polizdelkov na svetovnih (sosedskih) trgih. Nakup surovin se v veliki meri omejuje na trge držav članic EU.

27 3.1 Industrijska struktura Industrijska struktura Slovenije v živilskopredelovalni panogi se je v obdobju osemdesetih let oblikovala pod precejšnjim vplivom okoliščin, ki jih je narekovala takratna skupna država. Slovenija je namreč lahko trgovala neomejeno z živilskimi izdelki na trgih takrat še skupne države Jugoslavije. Tako se je slovenska živilskopredelovalna industrija močno usmerila na južne trge in se jim tudi prilagajala. Takraten dokaj nenasičen trg je ponujal najlažji način ustvarjanja prodaje. Usmeritev na druge trge je vsaj kratkoročno izgledala nepotrebna. Po osamosvojitvi se je, deloma tudi zaradi političnih razlogov, položaj precej spremenil. Takrat se je začel pritisk na spremembo industrijske strukture živilskopredelovalne panoge. Zaradi sprostitve pravnih okvirov in začetka spodbujanja privatnega sektorja se je število podjetij od leta 1992, ko smo beležili 208 podjetij v živilskopredelovalni panogi, do leta 1996 povečalo za 150 odstotkov. Največji razmah v odpiranju novih podjetij v tem obdobju beležimo na segmentu predelave mleka (indeks 233), proizvodnje kruha in testenin (indeks 216), proizvodnje kandiranih izdelkov (indeks 217) in proizvodnje alkoholnih pijač (indeks 200). Kot kaže tabela 9 pa se je od leta 2000 do 2004 število podjetij živilskopredelovalne panoge rahlo povečuje in leta 2004 doseglo 424 podjetij. TABELA 9: ŽIVILSKOPREDELOVALNA INDUSTRIJA V LETIH OD 2000 DO 2004 2000 2001 2002 2003 2004 Indeks 04/03 Indeks 04/00 Št. podjetij 388 377 394 403.8 424 105.0 109.3 Št. zaposlenih 19 473 19 281 19 841 18 940 18 141 95.8 93.2 Sredstva 429.9 461.4 512.0 584.5 568.1 97.2 132.1 Prihodki od prodaje 355.4 391.1 418.3 447.2 434.9 97.3 122.4 Prihodki od izvoza 62.1 74.1 76.6 77.75 72.0 92.6 115.9 Izvozna usmerjenost 17,5 % 18,9 % 18,3 % 18,0 % 16,56% 92,0 94,6 Vir: lastna obdelava podatkov: Kuhar 2003, Kramar 2003, Kuhar 2005 Živilskopredelovalna industrija je leta 1992 zaposlovala preko 21.000 delavcev. Zaposlovanje v živilskopredelovalni industriji se je od leta 1992 ves čas zmanjševalo in je leta 1996 znašalo manj kot 19.000 delavcev. Takšno raven z rahlimi popravki navzgor beležimo vse do leta 2002, nato se število zaposlenih v dveh letih zmanjša za 10 % (glej tabelo 9). Glavno zmanjševanje števila zaposlenih vendarle beležimo do leta 1996 (za skupaj 22 %), med katerimi je v glavnem segment proizvodnje sladkorja, predelave sadja in zelenjave in proizvodnje brezalkoholnih pijač. Edina dejavnost, ki je v tem času povečala število zaposlenih, je bila proizvodnja kruha in testenin, v obdobju 1996-1998 pa tudi proizvodnja piva (Kuhar 2003a, 19). Prihodki od izvoza so od leta 1998 do 2003 ves čas naraščali, v letu 2004 pa beležimo padec za 7,4 odstotka v primerjavi s predhodnim letom. Živilskopredelovalna industrija je tesno povezana s kmetijstvom, saj je v svojem inputu odvisna od kmetijske proizvodnje, zato je njeno skupno delovanje toliko bolj pomembno. V celotni ustvarjeni vrednosti predelovalne industrije živilskopredelovalna dejavnost predstavlja 14 odstotkov. Živilskopredelovalna podjetja so usmerjena pretežno na domači

28 trg, izvoz je izrazito regionalen in temelji na nediferenciranih izdelkih, ki sicer dosegajo ustrezno raven kakovosti. ŽPI skupaj s kmetijstvom prispeva 10 % BDP in daje v verigi od kmetijstva, preko živilske industrije do trgovine z živili okoli 100.000 delovnih mest. (Papež. 2003. 6) V Sloveniji prevladujejo majhna podjetja, ki ne morejo doseči pozitivnih učinkov ekonomije obsega. Primanjkuje ustreznih tržnih strategij in izvedbenih programov za prilagajanje novim razmeram ter razvitejših oblik sodelovanja podjetij. Pri tem so možnosti vertikalnega povezovanja kmetijskih pridelovalcev in živilskopredelovalnih podjetij premalo izkoriščene Značilna je tudi nizka raven razvojne in raziskovalne intenzivnosti ter tehnološka zaostalost. Problemi iz kmetijstva se prav tako prenašajo na ŽPI in vplivajo na njen konkurenčen položaj, podjetja pa zanemarjajo tudi nekatere necenovne dejavnike konkurenčnih prednosti, ki so ključni elementi sodobne konkurence. Kot navaja B. R. v članku: Food Industry at a Turning Point v Slovenian Business Week 3. januarja 2005, se težki časi živilskopredelovalne industrije kažejo v kazalcih zaposlenosti: Slovenija je imela v času osamosvojitve v kmetijstvu in živilski industriji zaposlenih 36.180 ljudi. V letu 2004 je v teh dveh dejavnostih le še 21.335 zaposlenih, od tega v živilski industriji oziroma v proizvodnji hrane, pijač in v tobačni industriji 16.703. Slovenska živilska industrija je ob predpostavki, da postane integralni del slovenskega gospodarstva, v razmeroma kratkem času sposobna dokončati prestrukturiranje v smislu funkcionalnega povezovanja in delitve dela, specializacije in izkoriščanja tehnologije, ki je bila pred vstopom v EU posodobljena in usklajena. Silvester Čater, ki je podal mnenje za omenjeni članek je izrazil dvome, da v letu 2005 ni pričakovati novih zaposlitev v tej dejavnosti, število odpuščenih pa je odvisno od načina reševanja izpostavljenih težav. Marsikatera panoga živilske industrije ima zaradi izredno nizke cene dela in nestabilnosti delovnega mesta že več let hude težave pri pridobivanju mladih delavcev - stanje je kritično predvsem pri mesarjih, pekih in sirarjih. TABELA 10: INDEKSI OBSEGA INDUSTRIJSKE PROIZVODNJE V DEJAVNOSTI DA 6 Dejavnosti 1995 1999 2000 2001 2002 2003 DA: Proizvodnja hrane, pijač, tobačnih izdelkov Opomba: povprečje preteklega leta =100. VIR: SURS, 2004 99,8 102,1 105,4 100,2 98,4 100,9 Obseg industrijske proizvodnje v dejavnosti proizvodnja hrane, pijač in tobačnih izdelkov (področje D) se v letih od 1995 do 2003 z izjemo rahlega padca v letu 2002 ves čas ni bistveno spreminjal (tabela 10). Največji porast beležimo v letu 2000. Padec proizvodnje v letih med 1999 in 2003 beležimo na sektorju svežega in ohlajenega mesa za 20 %, delno pa tudi v sektorju moke (7 %) in vina (9 %). 6 Do leta 1997 so bili podatki o proizvodnji zbrani po Enotni klasifikaciji dejavnosti in kasneje s prevajalnikom preračunani v Standardno klasifikacijo dejavnosti.

29 Med dejavnostmi, za katere so podatki dostopni, in jih je lahko primerjati, so v opazovanem obdobju povečali obseg proizvodnje vsi, razen proizvodnje vina (padec za 9 %), moke (7 %) in svežega mesa (20 %). Največji indeks povečanja proizvodnje beležimo pri proizvodnji peciva (32 %), mineralnih vod (38 %) ter konzerviranega in predelanega sadja (28 %). Po vstopu v EU se pričakuje predvsem v kmetijstvu nadaljnja ustavitev rasti proizvodnje zaradi politike EU, ki omejuje proizvodnjo določenih sektorjev. Nič dobrega se ne obeta tudi živilskopredelovalni industriji, saj so njihove proizvodne možnosti omejene, vse bolj se povečuje uvoz, izvoz pa je brez državnih pomoči zelo težak (Korbar 2003, 4). Pomemben kazalnik za merjenje gospodarskega pomena sta tudi delež v skupno ustvarjeni dodani vrednosti ter delež delovno aktivnih v vsem aktivnem prebivalstvu. Delež delovno aktivnih prebivalcev v kmetijstvu se je v zadnjih letih zmanjšal, medtem ko ta delež v ŽPI ostaja enak,. Posamezna deleža nista velika, vendar je bolj pomembna skupna vloga. V obeh dejavnostih se zmanjšuje delež dodane vrednosti, kar dodatno zmanjšuje njen že tako majhen gospodarski vpliv. Dodana vrednost na zaposlenega je v kmetijstvu precej pod slovenskim povprečjem, medtem ko je v ŽPI v nekaj odstotkih višja (Roštan 2003, 4). ŽPI je v letu 1993 precej izgubila v strukturi dodane vrednosti predelovalne dejavnosti, čeprav je dodana vrednost na zaposlenega še vedno precej večja od povprečja predelovanih dejavnosti. Intenzivnejše padanje gospodarskega pomena je značilno predvsem po letu 1996 (Kmet in drugi 2003, 5-27). V zadnjih letih je ta panoga prešla v povprečno predelovalno dejavnost, kar kažejo naslednji kazalci: prihodki od prodaje stagnirajo. Strateške povezave, ki bi se razvijale naprej v skupna vlaganja ali neposredne investicije s tujimi podjetji, so bile zelo redke (Jež in Kuhar 2004, 8). SLIKA 3: REALNI INDEKSI MALOPRODAJNIH CEN (1999 =100) Realni indeks 1999=100 120 115 110 Hrana in brezalkoholne pijač e Kruh in drugi izdelki iz žit 105 Meso 100 95 90 Mleko, mleč ni izdelki in jajca Brezalkoholne pijač e 85 80 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Alkoholne pijač e Vir: Kuhar, 2005a, 4 Maloprodajne cene hrane in pijač so se v letih med 1999 in 2004 konstantno realno zniževale. Izjema je le proizvodnja kruha in žitnih proizvodov. Izraziti negativni trendi gibanja maloprodajnih cen so opazni pri mesnih in mlečnih izdelkih.

30 Če pogledamo indeks cen življenjskih potrebščin in indeksov cen proizvajalcev primarnega (kmetijstvo) in sekundarnega sektorja (ŽPI) opazimo med leti 1995 in 1997 enakomeren trend rasti, nakar se leta 1997 rast cen proizvajalcev v sektorju kmetijstva povsem ustavi in kljub kasnejšemu dvigu v letu 2000 ne doseže več ravni življenjskih stroškov. V sektorju ŽPI trend rasti cen celo prehiteva trend rasti cen življenjskih potrebščin, a se po letu 1999 ponovno ustali na enaki ravni 7. Razlogi za tako stanje so predvsem v povečanem uvozu, ki je z večjo konkurenco vplival na znižanje življenjskih stroškov, na drugi strani pa je znižanje cen kmetijskih izdelkov posledica kmetijske politike, ki se bo z leti še nadaljevala. Cilj SKP je namreč dolgoročno izenačiti neprimerljivo visoke evropske cene kmetijskih izdelkov z ravnijo svetovnih cen, k čemur jo nenazadnje zavezuje tudi sporazum z WTO. Kakšna je optimalna struktura slovenske ŽPI? 8 V primerjavi z živilskopredelovalno industrijo v EU ter z državami srednje in vzhodne Evrope je tržna struktura v tej panogi pri nas bolj strnjena. Kljub velikemu številu dominantnih podjetij na našem trgu, največja od njih komaj dosegajo povprečne vrednosti podjetij v EU po številu zaposlenih, po prihodku ali obsegu proizvodnje. Večina tudi zaostaja po kazalnikih uspešnosti poslovanja, dodani vrednosti in kapitalskih kazalnikih (struktura kapitala, donosnost). Ocenjujemo, da je tudi v večjih slovenskih podjetjih obseg proizvodnje na ravni, na kateri se pozitivni učinki ekonomije obsega še ne kažejo, dosega pa tisto raven, ko je treba izvajati nekatere poslovne in organizacijske aktivnosti, ki pogosto pomenijo enake stroške kot v bistveno večjih podjetjih (raziskave, razvoj, trženjske aktivnosti). Proizvodne zmogljivosti srednje velikih podjetij tudi ne zadoščajo za uspešno prodiranje na tuje trge. Kljub relativni majhnosti domače živilskopredelovalne industrije položaj v skoraj vseh dejavnostih dodatno otežujejo precejšnji deleži neizkoriščenih zmogljivosti. Razmere so najbolj kritične v mesni industriji, pri mletju žit in predelavi zelenjave. Neizkoriščene zmogljivosti podražijo proizvodnjo in slabšajo finančni položaj podjetij, zato so tu nujni ukrepi za racionalizacijo in preobrazbo. Osnovni trend razvoja živilskopredelovalne industrije v EU je povečevanje (združevanje) zmogljivosti in spodbujanje učinkov ekonomije obsega. Podjetja skušajo preseči kritično maso, ki bi jim omogočila boljše obvladovanje trga, ugodnejši položaj pri nabavi surovin in predvsem večjo pogajalsko težo pri odnosih z velikimi trgovskimi omrežji. Tudi v Sloveniji so v zadnjem času zelo aktualne namere o strateškem povezovanju in združevanju podjetij v živilski industriji. Pobude so dobrodošle, vendar samo združevanje ni "čarobna formula". Izkušnje iz tujine kažejo, da so stroški organizacijskih sprememb ob združevanju pogosto večji od neposrednih koristi, saj je treba za pozitivne učinke izpeljati tudi zahtevne in nepriljubljene ukrepe. V sklopu razvoja tržne strukture v slovenski živilski industriji se bo treba opredeliti tudi do možnosti povezovanja s tujimi podjetji in do neposrednih tujih vlaganj. Povezovanje s podjetji iz tujine bi lahko prineslo svež kapital, dodatne možnosti za nastop na tujih trgih, predvsem pa nove tehnologije, upravljavska in trženjska znanja. Na nekaterih živilskih trgih v Sloveniji, kjer ne veljajo izraziti pogoji konkurence, bi združevanje lahko 7 Povzeto po Kuhar 2003. 8 Povzeto po Erjavec b (2000, 3-5).

31 pripeljalo do netržne poslovne prakse, kot sta kartelizacija in kolizija. Povezovanje podjetij je nedvomno ena od strategij za izboljšanje konkurenčnosti slovenske živilskopredelovalne industrije, vendar je treba vse projekte kritično ovrednotiti in jih pripraviti do zadnjih potankosti. 3.1.1 Poslovni izid družb v živilskopredelovalni dejavnosti Predelovalna dejavnost, kot najpomembnejši generator čistega dobička gospodarskih družb, je v letu 2003 skupaj izkazovala 193,5 milijard SIT čistega dobička. To je 38,5 odstotkov celotnega neto čistega dobička gospodarskih družb v Sloveniji. Od tega je bilo 18 milijard SIT ustvarjenih v podpodročju predelovalne dejavnosti DA (proizvodnja hrane, pijač in tobačnih izdelkov). Čisti dobiček je bil ustvarjen v skupaj 245 družbah. V istem obdobju beležimo 127 družb podpodročja DA, ki so skupaj ustvarile 8,2 milijard SIT čiste izgube. Saldo poslovnih izidov podpodročja DA je pozitiven in znaša 9, 8 milijard SIT (UMAR 2005. 22-23). Kljub temu, da je slovenska živilska industrija v letu 2003 poslovala z neto čistim dobičkom, pa je neto čisti dobiček na zaposlenega (upoštevajoč živilsko industrijo brez tobačne industrije) realno padel za četrtino. Kot pozitiven premik se kaže dejstvo, da se je izguba v mesnopredelovalni panogi prepolovila, kljub temu, da panoga še naprej posluje z izgubo. Po petih letih se je začela izboljševati produktivnost živilske industrije. Slovenska živilska industrija dosega za okoli 20 odstotkov višjo produktivnost od povprečja predelovalnih panog v Sloveniji. Dodana vrednost na zaposlenega v slovenski živilski industriji je leta 2003 dosegla le 50,3 odstotkov povprečne dodane vrednosti na zaposlenega v evropski živilski industriji. Pri tem je najbolj zaostajalo mlinarstvo (manj kot 30 odstotkov povprečja tega sektorja v EU), oljarstvo (34 odstotkov), industrija pijač (48 odstotkov) in mlekarstvo (48 odstotkov), nekoliko boljše pa je kazalo mesnopredelovalni industriji (57 odstotkov) in sadjarstvu (67 odstotkov) (Kuhar 2005). 3.2 Uvoz in izvoz Pred vstopom v EU je bila slovenska zunanjetrgovinska ureditev ključni element uravnavanja trga s kmetijsko-živilskimi izdelki. Pravni red RS na področju trgovinskih mehanizmov je bil delno usklajen z evropskim. Odstopanja so izhajala iz različnih sporazumov Slovenije z GATT in WTO. Po veljavnem Zakonu o carinski tarifi je KN temeljila na skupni carinski tarifi EU, vendar Slovenija do vstopa v EU ni uporabljala sistema TARIC, niti razširjene carinske nomenklature za kmetijske in živilske proizvode. Pred vstopom v EU je Slovenija na podlagi bilateralnih in multilateralnih sporazumov izvoznikom izplačevala tako imenovane podporo za pripravo kmetijskih izdelkov in živil za zunanji trg, ki so na nek način igrale vlogo izvoznih nadomestil in so bile po 1. 5. 2004 tudi ukinjene. Slovenija je tradicionalna neto uvoznica agroživilskih izdelkov. Pokritost uvoza z izvozom je le okrog 54 odstotkov in je v zadnjem letu celo v trendu padanja. Vse od leta 1993

32 vrednostno raste celotna zunanjetrgovinska menjava, tako na uvozni, kot na izvozni strani, vendar se je v letu 2003 trend izvoza obrnil v negativno smer. Delež izvoza predelanih izdelkov skupine DA v celotnem izvozu Slovenije je v letu 2003 znašala 29 odstotkov, slovenski uvoz iste skupine izdelkov pa predstavlja 22 odstotkov celotnega slovenskega uvoza. Kmetijstvo in živilskopredelovalna industrija precej prispevata k skupnemu slovenskemu zunanjetrgovinskemu primanjkljaju, vendar pa je njihov delež vedno manjši. Drugače je na področju A- kmetijski izdelki, kjer beležimo šestkrat večji uvoz od izvoza (SURS 2003, 660). Slovenija ima nizko stopnjo samooskrbe zlasti pri olju, žitaricah, sladkorju in prašičjem mesu. Nasprotno pa stalne presežke v oskrbi beleži v proizvodnji hmelja, perutninarstvu, prireji mleka, izvoz pa je pomemben še pri nekaterih proizvodih (kakovostno goveje meso in mesni izdelki, kakovostno vino in pivo). Najpomembnejši uvozni trg pred vstopom v EU je bil ravno trg EU, največji delež izvoza (skoraj dve tretjini) pa je bil na trge bivše Jugoslavije (Erjavec in Jarc, 1999, 2). Podatki o zunanji trgovini kmetijsko-živilskih proizvodov Slovenije so za primarno dejavnost posebnega pomena, saj so zelo natančen odsev dogajanja. Nekateri kazalci kažejo, da so podjetja še vedno preveč usmerjena v izvoz v države bivše Jugoslavije in premalo na trge EU (Sebenik 2003, 3). SLIKA 4: GIBANJE ZUNANJETRGOVINSKE MENJAVE SLOVENIJE Z IZDELKI ŽIVILSKOPREDELOVALNE INDUSTRIJE V MIO EUR (2000 DO 2003) mio EUR 800 700 600 500 400 300 200 100 0 654 350 697 708 721 377 398 392 2000 2001 2002 2003 uvoz izvoz Vir: lastna obdelava podatkov SURS 24.5.2004 Mednarodna trgovinska klasifikacija, 3. revizija za DA dejavnost Leta 2003 je vrednost uvoza kmetijskih in živilskih izdelkov znašala 721 mio EUR. Uvoz se je od leta 2000 povečal za 10,3 %, izvoz pa je leta 2003 znašal 392 mio EUR, kar predstavlja skoraj identično povečanje v primerjavi z letom 2000 kot na strani uvoza - za 12,1 % (slika 4). Primanjkljaj v blagovni menjavi agroživilskih proizvodov je tako v letu 2003 dosegel 329 mio EUR, kar predstavlja kar 26 mio EUR več kot v letu 2000.

33 TABELA 11: ZUNANJETRGOVINSKA MENJAVA SLOVENSKE ŽPI PO BLAGOVNIH SEKTORJIH/ODSEKIH STANDARDNE MEDNARODNE TRGOVINSKE KLASIFIKACIJE/TRETJA REVIZIJA (V 1000) EUR (2000 2003) Izvoz Uvoz 2000 2001 2002 indeks 2003 2003/2000 2000 2001 2002 indeks 2003 2003/2000 Živila in žive živali 223551 248191 245542 242035 108,3 558075 603677 604091 621357 111,3 Žive živali 1439 2618 7936 3571 248,2 15244 6569 5613 6098 40,0 Meso in mesni izdelki 64995 77122 69642 69920 107,6 58528 68601 62266 54896 93,8 Mlečni izdelki in jajca 42897 51903 48591 50261 117,2 18243 19047 20482 22425 122,9 Ribe in ribji izdelki 6728 6478 6352 6475 96,2 26589 29412 31975 32066 120,6 Žita in izdelki iz žit 13943 14609 14173 12384 88,8 98412 110667 101105 111798 113,6 Sadje in zelenjava 30771 27073 22480 28019 91,1 139006 153990 160989 166496 119,8 Sladkor in med 13052 13711 14045 14109 108,1 24913 23210 27540 29743 119,4 Kava, čaj, kakav in začimbe 5984 5878 6793 8489 141,9 65251 62832 63682 65773 100,8 Živinska krmila 17882 15892 16437 12877 72,0 53042 65916 65253 63561 119,8 Druga živila 25858 32906 39092 35930 139,0 58846 63433 65185 68500 116,4 Pijače in tobak 119955 122053 143176 142788 119,0 63434 58485 62596 61154 96,4 Pijače 81542 100569 125333 123139 151,0 29956 27527 28940 31312 104,5 Tobak in tobačni izdelki 38414 21484 17843 19648 51,1 33478 30958 33656 29842 89,1 Živalska in rastlinska olja in maščobe 6453 6729 9595 7374 114,3 32086 35220 41450 38704 120,6 Živalska olja in maščobe 640 555 518 690 107,8 1738 1446 1243 1228 70,7 Rastlinska olja 3153 4563 7281 4044 128,3 25378 29340 35266 31698 124,9 Predelava olj in maščob 2661 1611 1796 2640 99,2 4970 4434 4942 5777 116,2 SKUPAJ: 349959 376973 398313 392197 112,1 0 653595 697382 708137 721215 110,3 Vir: lastna obdelava podatkov SURS. 2004 Najpomembnejšo vlogo pri izvozu živilskopredelovalnih izdelkov imajo v zadnjih letih pijače, meso in mesni izdelki ter mleko in jajca, ki skupaj ustvarijo izvoz v vrednosti 243 milijonov evrov, kar predstavlja 62 odstotkov celotne vrednosti izvoza živilskopredelovalne dejavnosti (tabela 11). Pomembno je, da je trend obsega izvoza teh ključnih dejavnosti v opazovanem obdobju v porastu. Izvoz se je v opazovanem obdobju najbolj povečal na segmentu žive živali (indeks 248,2), kar lahko pripišemo visokim izvoznim spodbudam s strani države. Izvoz mesa in izdelkov je porasel (indeks 107,6) in dosegel rekord v letu 2001. Posebej zaskrbljujoče je konstantno poslabševanje ekonomskega rezultata v mesnopredelovalni dejavnosti, ki je po strukturnih kazalnikih (zaposlenost, prihodki, dodana vrednost) najpomembnejši sektor slovenske živilskopredelovalne industrije. Dejavnost je v letu 2002 že drugo leto zapored izkazovala neto izgubo (2,8 milijarde SIT) in se je v primerjavi s predhodnim letom povečala za tretjino. Prav tako je zaskrbljujoče dolgoročno poslabšanje dodane vrednosti na zaposlenega pred vstopom v EU, ki se je od 1998 do 2003 realno zmanjšala za 14 odstotkov, v enakem obdobju pa je padla tudi produktivnost (- 6 %). V letih pred vstopom v EU so se zmanjšale tudi podpore za pripravo blaga za prodajo na tujih trgih, kar je privedlo do zmanjšanja izvoznih aktivnosti v mesnopredelovalnih podjetjih. V tem obdobju beležimo izrazito surovinsko intenzivno dejavnost, kar je odraz razmer na domačem trgu. Tudi na podsektorjih vina in mineralnih vod smo pred vstopom v EU beležili izgube. Na področju vina to lahko pripišemo zelo nizki učinkovitosti, počasnemu prestrukturiranju in nizki ekonomski učinkovitosti. Konkurenca na zasičenem domačem trgu se zaostruje ob hkratnem zmanjšanju povpraševanja po vinih. S tem se povečujejo zaloge in s tem povezani stroški. Na področju pijač pred vstopom v EU od leta 1998 dalje beležimo zmanjševanje produktivnosti in dodane vrednosti na zaposlenega, vendar pa se povečuje izvozna usmerjenost (Kuhar 2003, 25-26).

34 SLIKA 5: IZVOZNI TRENDI PO DEJAVNOSTIH V ŽPI (2000-2003) Živalska in rastlinska olja in maščobe Tobak in tobačni izdelki Pijače Druga živila Živinska krmila Kava, čaj, kakav in začimbe Sladkor in med Sadje in zelenjava Žita in izdelki iz žit Ribe in ribji izdelki Mlečni izdelki in jajca Meso in mesni izdelki Žive živali 2000 2001 2002 2003 Vir: lastna obdelava podatkov SURS 0 20 40 60 80 100 120 140 mio EUR Izvozni trendi med letoma 2000 in 2003 kažejo znatno pozitivno smer le pri industriji pijač, kjer beležimo povečanje izvoza od 80 mio EUR leta 2000 na 120 mio EUR leta 2003. Drugje ne prihaja do bistvenega povečanja vrednosti izvoza. Glede na intenzivne priprave Slovenije v tem obdobju na vstop v EU bi pričakovali agresivno zunanjetrgovinsko dejavnost. SLIKA 6: UVOZNI TRENDI PO DEJAVNOSTIH V ŽIVILSKOPREDELOVALNI INDUSTRIJI (2000-2003) Živalska in rastlinska olja in maščobe Tobak in tobačni izdelki Pijače Druga živila Živinska krmila Kava, čaj, kakav in začimbe Sladkor in med Sadje in zelenjava Žita in izdelki iz žit Ribe in ribji izdelki Mlečni izdelki in jajca Meso in mesni izdelki Žive živali 2000 2001 2002 2003 Vir: lastna obdelava podatkov SURS 0 50 100 150 200 mio EUR Uvoz živilskopredelovalnih izdelkov med letoma 2000 in 2003 se je povečal predvsem na področju sadja in zelenjave. Delno tudi na področju mleka, jajc in rib, drugje pa ni zaznati bistvenih sprememb.

35 SLIKA 7: REGIJSKA STRUKTURA ZUNANJETRGOVINSKE MENJAVE SLOVENIJE Z IZDELKI ŽIVILSKOPREDELOVALNE INDUSTRIJE V LETU 2003 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 13,4 13,2 29,9 32,2 56,7 54,6 1999 2003 Uvoz ex Yu Uvoz ostali tuji trgi Uvoz EU 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 58 60,7 15,3 14,8 26,7 24,5 1999 2003 ex Yu ostali tuji trgi EU Uvoz Vir: lastna obdelava na podlagi podatkov SURS Izvoz Struktura zunanjetrgovinske menjave, kot izhaja iz slike 7, se po regijah v letih od 1993 do 2003 bistveno ne spreminja. Na uvozni strani je značilna močna navezanost na trge EU, saj je v letu 2003 uvoz iz tega območja predstavljal kar 60 odstotkov celotnega uvoza živilskopredelovalnih izdelkov v Slovenijo. Močno uvozno navezanost na trge EU si lahko razlagamo na eni strani kot posledico zahtevnosti slovenskega trga, ki s procesom globalizacije zahteva vedno nove in kakovostnejše proizvode, na drugi strani pa je seveda to tudi posledica agresivnega nastopa evropskih multinacionalk, ki so kljub uvozni zaščiti v letih pred vzpostavitvijo skupnega trga uspele osvojiti slovenski trg. Na izvozni strani je slika precej drugačna. Slovenska živilskopredelovalna industrija je v letih od 1999 do 2003 izvedla več kot 58 odstotkov celotnega izvoza na trge bivše Jugoslavije. Ta delež je dosegel svoj vrhunec leta 2001, ko so trgi bivše Jugoslavije v strukturi izvoza živilskih izdelkov zavzemali kar 69,4 odstotkov. Po letu 2001 je ponovno opaziti rahel trend zmanjševanja pomena južnih trgov. Izvoz na trge Evropske unije je ves čas na bistveno prenizki ravni. Kljub dejstvu, da se je nominalno izvoz v te države v opazovanem obdobju povečal, je proporcionalno po letu 1999, ko je zavzemal 26 odstotkov celotnega izvoza dejavnosti, njegov delež v celotnem izvozu strmo padal vse do leta 2001, ko je dosegel najnižjo raven, to je 15,2 odstotkov celotnega izvoza dejavnosti. V trgovinski menjavi z EU je pokritost uvoza z izvozom živilskopredelovalnih izdelkov je v letu 1999 znašala le 47 odstotkov in je v letu 2002 še dodatno padla na 36,3 odstotkov. Rahlo izboljšanje pokritosti je opazno šele v letu 2003. Območje CEFTA se je v letu 2004 zmanjšalo, saj je pet njenih članic, med njimi tudi Slovenija, 1. maja postalo polnopravnih članic. Za trgovanje z ostalimi članicami CEFTA je zelo pomembno, da bi tudi nadalje ohranili stopnjo liberalizacije in da se pogoji trgovanja med državami ne bi poslabšali ampak izboljšali. Širitev EU je prinesla nove trgovinske odnose, s tem pa naj bi bila ustavljena tudi nadaljnja rast trgovanja med bivšimi in sedanjimi članicami (članice CEFTA bodo sodelovale tudi po 1. maju 2004, 2005).

36 SLIKA 8: STRUKTURA UVOZA IZDELKOV ŽIVILSKOPREDELOVALNE INDUSTRIJE V LETU 2003 pekarsko test. Izdelki 7% brezalkoholne pijače pivo 3% 1% vino 1% sladkor 4% druga živila 21% rastl in živ. olja in maščobe 8% mlečni izdelki 4% pripravljena živalska krmila 11% Ostale pijače 2% tobačni proizvodi 5% Vir: lastna obdelava na podlagi podatkov SURS Meso, mesni izdelki, ribe in ribji izdelki 17% mlevski izdelki 2% predelano sadje in zelenjava 14% Glavni proizvodi v letu 2003 v strukturi uvoza živilskopredelovalnih izdelkov so: meso in mesni izdelki ter ribe in ribji izdelki (17 %), druga živila (21 %), predelano sadje in zelenjava (14 %), pripravljena živilska krma (11 %), pekarski in testeninarski izdelki (7 %), rastlinska in živalska olja in maščobe (8 %) ter mlečni izdelki (4 %). Ti proizvodi so v obdobju 1999-2003 predstavljali 82 odstotkov skupnega agroživilskega izvoza. Največji porast uvoza v opazovanem obdobju beležimo predvsem na segmentu druga živila, kjer se je vrednost uvoza od leta 1999 podvojila, samo v zadnjem letu beležimo porast za 28 odstotkov. Od leta 1999 beležimo porast uvoza tudi na segmentu predelanega sadja in zelenjave, pekarskih in testeninarskih izdelkov ter mlečnih izdelkov. V letu 2003 se kaže trend zmanjševanja uvoza na segmentih: tobačni proizvodi, mlevski proizvodi, olja in maščobe, meso in mesni izdelki ter ribe in ribji izdelki.

37 SLIKA 9: STRUKTURA IZVOZA ŽIVILSKOPREDELOVALNE INDUSTRIJE V LETU 2003 PO PROIZVODIH pivo 16% pekarsko test. Izdelki 2% mlečni izdelki 13% predelano sadje in zelenjava 6% vino 2% brezalkoholne pijače 17% rastl in živ. olja in maščobe 2% Meso, mesni izdelki, ribe in ribji izdelki 22% pripravljena živalska krmila 3% druga živila 12% tobačni proizvodi 5% Vir: lastna obdelava na podlagi podatkov SURS V sliki 9 je prikazana struktura izvoza živilskopredelovalnih izdelkov po posameznih proizvodih. Struktura izvoza se od leta 1999 do 2003 bistveno ni spremenila. Najpomembnejši izdelki v strukturi izvoza predstavljajo meso in mesni izdelki ter ribe in ribji izdelki (22 %), pivo (16 %), brezalkoholne pijače (17 %) in mlečni izdelki (13 %). Ti izdelki skupaj predstavljajo 68 odstotkov celotnega izvoza branže. V zadnjih štirih letih največji porast izvoza v strukturi beležimo na segmentih pivo in druga živila. Brezalkoholne pijače so po daljšem trendu rasti v letu 2003 spremenile trend naraščanja izvoza v negativno smer, prav tako brezalkoholne pijače. V letu 2001 je po stalnem trendu rasti dosegel najvišjo točko izvoz mesa in izdelkov ter mlečnih izdelkov, v letu 2002 je sledil velik padec izvoza, ki je bil posledica pojava bolezni BSE in kloranfenikola. Od takrat se izvoz sicer popravlja, a še ni dosegel rezultatov iz leta 2001. Stalni trend povečanja izvoza mesa in izdelkov, rib ter mlečnih izdelkov s sicer znatnim vmesnim padcem zaradi prej omenjenih objektivnih razlogov, je rezultat ne toliko agresivnih in uspešnih nastopov na tujih trgih ampak predvsem visoke stopnje izvoznih nadomestil, katerih so bila deležna izvozna podjetja mesne in mlečne dejavnosti. Zmanjšanje izvoza v letu 2003 v primerjavi s preteklim letom beležimo na segmentu pekarskih in testeninarskih izdelkov, sladkorja, olja in maščob, brezalkoholne pijače ter predelana živilska krmila. Glede na dejstvo, da se po letu 2004 odpira skupni trg EU je pričakovati ugoden trend le za izvoznike, ki pretežno usmerjajo svoj izvoz na trge EU. Takšen trend izkazuje le proizvodnja piva, ki se je edina približala 50 % izvoza na trge EU. Proizvodnja ostalih blagovnih skupin sicer kaže trend preusmeritve na trge EU, kot na primer segment mesnih izdelkov in rib (36 % na trg EU) ter mlečnih izdelkov, katerih izvoz na trge EU se je od leta 2002 do 2003 povečal za 10 %.

38 Zunanjetrgovinska menjava z EU 9 Države EU-15 so najpomembnejši trgovinski partner Slovenije in so z vstopom v EU postale del notranjega trga, zato je zanimivo pogledati, kakšno vlogo ima pri tem živilskopredelovalna dejavnost. Delež izvoza Slovenije v EU-15, ki pripada podskupini DA- NACE dejavnosti 10, se je v letih od 1993 (5,5 %) do 2002 (3,8 %) ves čas zmanjševal. Enako je opaziti tudi na strani uvoza, kjer se je, glede na druge dejavnosti v menjavi z EU- 15, delež DA prav tako zmanjšal (iz 2 % na 1,2 %) (tabela 12). Na razvoj tendenc vpliva na eni strani domača proizvodnja, ki je vir proizvodov, namenjenih domači oziroma izvozni ponudbi, in na drugi strani povpraševanje po proizvodih, namenjenih končni oziroma intermediarni potrošnji, s katerima je povezano tudi uvodno povpraševanje. TABELA 12: ZUNANJETRGOVINSKI DELEŽ PODPODROČJA DA V CELOTNI BLAGOVNI MENJAVI Z EU-15 1993 1996 1998 2000 2002 Delež slovenskega izvoza področja DA v države 5,5 5,3 4,6 4,1 3,8 EU-15 glede na celoten izvoz v EU-15 Delež slovenskega uvoza področja DA v države 2,0 1,5 1,4 1,3 1,2 EU-15 glede na celoten izvoz v EU-15 Opomba: podatki so v odstotkih. Vir: povzeto po Bojnec, 2004,1 Delež prodaje slovenskih prehrambnih proizvodov, pijač in tobačnih proizvodov se je v strukturi celotnega izvoza na trge EU-15 v devetih letih zmanjšal iz 5,5 % na 3,8 %, enak trend, vendar z rahlimi nihanji opažamo tudi na uvoznem področju menjave z EU-15. Največji delež izvoza Slovenije v EU-15 se beleži v segmentu srednje in visokotehnološke industrije (43 %). Glede na tehnološko intenzivnost spadajo prehrambni proizvodi, pijače in tobačni proizvodi med izdelke nizkotehnološke industrije. Delež izvoza nizkotehnoloških izdelkov v države EU-15 je v močnem negativnem trendu in je od 1993 do 2003 padel iz 27,2 na 20,5 %. Prehrambni proizvodi, pijače in tobačni proizvodi so od leta 1993 do 2003 izgubili kar 30 % v izvozu na trge EU-15 (iz 5,8 % na 4,1 %). Pomen tega podatka je toliko večji, če predpostavljamo, da nam delež izvoza posamezne države v uvozu neke druge države ali skupine držav kaže, ali je posamezna država uspela ohraniti svoje izvozne deleže na tem tržišču, jih s svojo konkurenčnostjo povečuje, ali pa izgublja svoje tržne deleže, ki jih prevzemajo novi, bolj konkurenčni ponudniki iz drugih držav. Pred vstopom Slovenije v EU je bilo pomembno, kako uspešna je Slovenija v blagovnem izvozu v države EU-15 v primerjavi z drugimi državami nečlanicami EU-15 ali konkurenti iz preostalega sveta. To nam kaže delež slovenskega blagovnega izvoza v zunanjem blagovnem uvozu iz vseh tretjih držav. Tukaj je rezultat za področje DA pozitiven, saj beležimo porast iz 0,5 % na 0,7 % vsega uvoza izdelkov DA iz tretjih držav na tem področju. 9 Povzeto po Bojnec in Novak 2004, 37-56. 10 Prehrambeni proizvodi, pijače in tobačni proizvodi.

39 Vpliv vstopa v EU Poslovne bilance in napovedi že v prvem devetmesečju leta 2004 kažejo resno poslabšanje ekonomskega izida slovenske živilske industrije, zlasti po vstopu v EU. To med drugim potrjujejo tudi zmanjšan izvoz hrane ter na drugi strani trend rasti uvoza hrane, pa tudi občutno zmanjšanje obsega proizvodnje v panogi. Sedem mesecev po vstopu Slovenije v EU so že bili vidni prvi rezultati delovanja prostega trga. Izvoz hrane v prvih desetih mesecih 2004 se je v primerjavi z enakim obdobjem leto poprej znižal za skoraj desetino. Največ so k temu prispevale pijače ter olja in maščobe. Le v kategoriji mleka in mlečnih izdelkov ter drugih živil je prišlo do občutnega povečanja, pri ribah in mesu pa do majhnega povečanja izvoza. V tem istem primerjalnem obdobju se je najbolj, to je za 12 odstotkov, zmanjšal predvsem izvoz predelanih živil na trge na območju nekdanje Jugoslavije, ki so ključna izvozna tržišča, saj je Slovenija nanje doslej izvozila dve tretjini živilskih proizvodov. Izvoz v Srbijo in Črno goro se je znižal za četrtino, v BiH za 15 %, na Hrvaško pa za okrog 5 odstotkov. Največje zmanjšanje izvoza na to območje sta zabeležili panogi pijač ter olj in maščob. Izvoz predelanih živil v EU se je v prvih desetih mesecih 2004 zmanjšal le za 1,3 odstotka. Najbolj se je zmanjšal pri mlinarskih izdelkih, oljih in maščobah ter pijačah, povečal pa se je najbolj pri mleku in mlečnih izdelkih ter sadju in vrtninah. Po drugi strani pa se je v prvih desetih mesecih 2004 v primerjavi z enakim obdobjem leto prej močno, to je za 8 odstotkov povečal uvoz hrane. Do najbolj občutnega povečanja uvoza je prišlo pri mleku in mlečnih izdelkih, pijačah in sladkorju. Kot rezultat tega se je v prvih devetih mesecih 2004 v primerjavi z enakim obdobjem leta poprej občutno zmanjšal obseg proizvodnje hrane, pijač in tobačnih izdelkov za skupno okoli 8 odstotkov. Največje zmanjšanje je zabeležila proizvodnja pijač, katere izvoz je bil najbolj usmerjen na trge nekdanje Jugoslavije (SURS 2005). Vsi ti podatki nakazujejo, da se slovenska živilska panoga v začetku leta 2005 nahaja pred razvojnim prelomom oziroma na začetku zaključne stopnje ekonomskega prestrukturiranja. Tega se zavedajo tudi v združenju živilske industrije, kjer poudarjajo, da se bodo prave posledice pokazale šele v letu 2005 in da pred živilskimi podjetji stoji vrsta zahtevnih nalog (Kuhar 2005). Trendi po vstopu v EU 11 Vstop v EU je prinesel tudi ukinitev ugodnih dvostranskih sporazumov z državami na območju nekdanje Jugoslavije, kamor so slovenska živilska podjetja največ izvozila. Tja je slovenska živilska industrija, ki je sicer izrazito nizko izvozno usmerjena, saj z izvozom ustvari manj kot petino vseh prihodkov, izvozila dve tretjini svojega izvoza. Gre predvsem za Hrvaško, BiH, Srbijo in Makedonijo. 11 Povzeto po: Rehar, 2005.

40 Agrarni ekonomist Kuhar poudarja, da ta izvozna prodornost na trgih nekdanje Jugoslavije v zadnjih letih ni bila rezultat velike izvozne konkurenčnosti, ampak dvostranskih sporazumov s temi državami. "Slovenski živilski proizvodi so torej bili tam obravnavani preferencialno, kar je bila na nek način zavajajoča konkurenčnost," je povedal Kuhar in dodal, da so vsa podjetja, ki so tja izvažala, premalo pozornosti namenjala dogodkom po pristopu. Tako mnoga živilska podjetja, ki so se tudi zaradi svoje tradicionalne navezanosti na trge nekdanje Jugoslavije težko odločila za preusmeritev na nove trge, danes nimajo izgrajenih izvoznih kanalov na evropskem trgu. Na slednjem pa je čez noč težko najti izvozne tokove. Kuhar napoveduje krizo, ki je dvoplastna, na eni strani gre za pomemben padec izvoza na trgih nekdanje Jugoslavije, po drugi strani pa za dodatne pritiske po prodaji blaga iz drugih držav EU na domačem trgu. Stabilizacijsko-pridružitveni proces predstavlja temelj odnosov Evropske unije z državami zahodnega Balkana. V ta proces so vključene Albanija, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška ter Srbija in Črna gora. Proces je individualno oblikovan za vsako od sodelujočih držav in vključuje finančno pomoč, sodelovanje, politični dialog. 3.2.1 Industrija in trgovina v verigi Med panogami, ki so po letu 1993 največ izgubile v strukturi dodane vrednosti predelovalnih dejavnosti, sta po Kuharju (2001) poleg proizvodnje vozil tudi tekstilna (DB) in živilskopredelovalna industrija (Kovačič, 2003, 24). Intenzivnejše upadanje gospodarskega pomena živilskopredelovalne industrije je značilno predvsem po letu 1996. Precej bolj kot sproščanje mednarodne menjave z agroživilskimi izdelki v tem obdobju je na poslabšanje poslovnih rezultatov živilskopredelovalnih dejavnosti po letu 1996 močno vplivala vertikalna konkurenca s trgovinskim sektorjem, kar se je preko zniževanja dobavnih cen odrazilo v poslabševanju ekonomskega položaja živilskopredelovalnih podjetij (ibid.,25). Po mnenju udeležencev posveta vodstev slovenske ŽPI, 23.6. 2004 v Dravogradu se ob vstopu Slovenije v EU čuti močan pritisk trgovine, ki še vedno posluje z znatno boljšimi rezultati kot živilska industrija. Pravi proces prestrukturiranja živilske industrije se je zaradi visoke zaščitenosti panoge pred vstopom v EU začel občutno kasneje kot pri ostalih predelovalnih dejavnostih. Tako se je začel šele pred tremi ali štirimi leti, njegov glavni spodbujevalec pa je bila močno koncentrirana slovenska trgovina, ki je pri poslovanju z dobavitelji pogosto na meji ekonomske etike. Trgovina je že pred vstopom v EU začela dajati impulze živilski industriji, da se je začela ekonomsko prestrukturirati, živilska podjetja so bila s tem prisiljena v iskanje notranjih rezerv in povečevanje ekonomičnosti. Po mnenju Silvestra Čotarja, predsednika sindikata živilske industrije, uspešno organizirana trgovina zelo dobro izkorišča razdrobljenost, majhnost in nelojalno konkurenco živilskih podjetij. Zaradi tega se prek izredno visokih marž, rabatov in raznih drugih načinov "izsiljevanja" s strani trgovine večina dohodka prelije v trgovino, to kar ostane, pa ne zadošča niti za pokritje stroškov osnovne surovine. Ta proces je po Čatrovem mnenju treba ustaviti (Rehar 2004).

41 Vsa slovenska živilska industrija skupaj ustvari na leto okoli dve milijardi tolarjev dobička, kar je malo, če primerjamo, da ga en sam slovenski trgovec (sicer največji) ustvari letno kar osem milijard. Z vstopom v EU je Slovenija izgubila ugodne izvozne pogoje za izvoz na območje nekdanje Jugoslavije. Zaradi novo nastalega položaja je postalo trgovanje znotraj Unije povsem svobodno, zato se na slovenskem trgu pričakuje povečala ponudba blaga iz drugih evropskih držav. Zato bo zelo pomembno, kolikšen delež slovenskih izdelkov se bo pojavljal v trgovskih verigah (Pihlar 2004, 9). 3.3 Problemi slovenskih živilskopredelovalnih podjetij ob vstopu v EU Slovenska živilskopredelovalna industrija se je v letih pred vstopom bojevala proti številnim slabostim v primerjavi s konkurenco, s katero se je srečala ob vstopu v EU. Slabosti segajo v njene strukturne značilnosti, organiziranost, upravljavske strategije ter odnos do domače in tuje konkurence. Na podlagi zavedanja o teh slabostih pa bi lahko uspešno načrtovala in izvajala strategije prilagajanja novim tržnim situacijam. Novembra 2005 po dobrem letu članstva v EU so strokovnjaki živilskopredelovalne industrije na tretji konferenci DAES v Moravcih ponovno ocenili stanje v živilskopredelovalni industriji. V tem obdobju se je povečala zadolženost živilskopredelovalne industrije. Podatki kažejo, da živilskopredelovalna industrija sicer plačuje manj za vhodne surovine kot prev vstopom v EU, za proizvode na vratih tovarne pa dobi več. Proizvajalčeve cene predelanih živil so se po ocenah strokovnjakov živilske industrije realno povečale za 8 odstotkov. V mednarodni menjavi opazimo trend padanja izvoza predelanih živil za 30 odstotkov, medtem ko se je uvoz živil v Slovenijo povečal za 15 odstotkov. Strokovnjaki ocenjujejo, da se je v prvem letu članstva struktura živilskopredelovalne industrije poslabšala, povečal se razred srednje velikih podjetij, ki v razvitih državah izumira. V Evropi opažamo trend naraščanja majhnih in zelo velikih podjetij. Panoga je pred temeljitim strukturnim prelomom, ki lahko v letu 2006 močno zamaje v Sloveniji izbrani model agroživilstva. Razlogi za takšno stanje izhajajo iz preteklih obdobij in so navedeni v nadaljevanju tega poglavja. Slovenska živilskopredelovalna industrija se je desetletja razvijala in delovala v specifičnih razmerah zaščitenega majhnega trga. Tudi v obdobju po osamosvojitvi je trg predelanih kmetijskih proizvodov, kot eden redkih, ostal razmeroma zaščiten. Živilskopredelovalna podjetja tako večinoma vse do vstopa v EU niso bila deležna izrazitih pritiskov za prestrukturiranje in konkurenčno usposobitev. Z vstopom v enotni trg EU so se konkurenčni pritiski tujih ponudnikov preko vedno bolj koncentriranega trgovskega sektorja izrazito povečali. Napovedi Ministrstva za kmetijstvo v letu 2003 so bile precej pesimistične. Struktura ŽPI naj bi se v nekaj letih precej spremenila. Del podjetij naj bi zagotovo propadel, predvsem tista, ki so bila usmerjena na domači trg. Podjetjem in dejavnostim, ki pa so tehnološko posodobljena, usmerjena v izvoz, primerno organizirana in v primerjavi s konkurenco izkazujejo primerljive stroške, bo pristop odprl nove priložnosti in jim omogočil hitrejši

42 razvoj. Nekaterih manjših podjetij, usmerjenih predvsem na lokalni trg, pa se razmere sploh ne bodo dotaknile. Pri vsem tem ni nepomembno, da bo uspeh ali pa neuspeh slovenske ŽPI imel pomemben vpliv tudi na slovensko kmetijstvo. Spremembe bo čutila vsaka posamezna kmetija, zato bo slovensko kmetijstvo delilo usodo slovenske ŽPI. Slovenija je carine za uvoz nekaterih izdelkov iz EU odpravila šele ob vstopu v EU, določene pa že prej. Slovenija odpira svoje trge že celo desetletje. Zaradi vstopa tujcev na naš trg se pričakuje znižanje tržnega deleža, padle pa naj bi tudi cene tujih proizvajalcev, ki so že prisotni na slovenskem trgu. Slovenska podjetja se bodo soočila s tujo konkurenco na prostem trgu EU in na tretjih trgih, kjer se bodo z evropskim blagom srečevali kot z neposredno konkurenco. Na trgih EU bodo podjetja lahko konkurirala le z najboljšimi izdelki. Večji izvoz bo mogoč preko povečane produktivnosti, ki bo povečeval konkurenčnost ter možnost za izvoz (Damijan P. et al. 2002, 131-132). Nekateri ekonomski modeli in napovedi vpliva vstopa Slovenije v EU kažejo, da naj bi slovenska podjetja po sprostitvi trga in carin izgubila 30 odstotkov domačega trga in sicer predvsem na področju mleka, mesa in vina (Kuhar 2003b). Pomembne spremembe z vstopom v EU je prinesel prevzem različnih področij evropskega pravnega reda (normativne zahteve, skupne tržne ureditve). Ponekod je bilo treba za prilagoditev normativom izvesti tudi dodatna vlaganja. Vstop v EU prinaša pomembne posledice za živilskopredelovalno industrijo. Od tega, kako bo živilskopredelovalna industrija dolgoročno prestala soočenje s povečano konkurenco, pa je nenazadnje odvisen tudi ekonomski položaj slovenskih kmetijskih pridelovalcev (Urad vlade RS za informiranje 2003,47). Slovenska živilskopredelovalna podjetja so se ob vstopa v EU soočila z vrsto perečih problemov, kot so: - neprimerljivost in neučinkovitost industrijske strukture; - tehnološko zaostajanje; - nezadostna vključenost slovenskih živilskopredelovalnih podjetij v mednarodne ekonomske tokove. 3.3.1 Neprimerljiva in neučinkovita industrijska struktura Industrijska struktura slovenske živilskopredelovalne industrije ni primerljiva s strukturo podjetij v državah članicah EU. Gospodarsko okolje je v preteklosti oblikovalo takšno industrijsko strukturo podjetij, da so s svojimi zmogljivostmi oskrbovala le domači trg in trg bivše Jugoslavije, tako današnja slovenska podjetja živilskopredelovalne industrije po proizvodnih kapacitetah sodijo v velikostni razred majhnih nacionalnih podjetij v EU (do tisoč zaposlenih). Za ta velikostni razred je značilno, da na trgih EU ne dosega zadovoljive cenovne konkurenčnosti, na katero v največji meri vplivajo pozitivni učinki ekonomije obsega. Velikostno zaostajanje slovenskih živilskih podjetij se odraža v nižji produktivnosti, tehnološka zaostalost pa v nizki dodani vrednosti v proizvodnji živil v primerjavi z industrijo EU (Erjavec in Kuhar 2000, 131-132).

43 Velik del podjetij v slovenski živilskopredelovalni industriji ima šibko kapitalsko sposobnost, zato so omejena pri obsegu investicij v opremo in nepremičnine ter v neopredmetene naložbe (trženjske aktivnosti, razvoj proizvodov, izobraževanje). Proizvajanje z zastarelo opremo in tehnologijo z nizko stopnjo avtomatizacije tako onemogoča doseganje zadovoljive produktivnosti, višje dodane vrednosti in tudi kakovosti. Podjetja se bodo morala usmeriti v proizvodnjo živil nove generacije (hitro pripravljena živila, probiotična in funkcionalna živila), kar pa zahteva najsodobnejšo opremo in obsežne investicije v razvoj tehnologije. S procesom vstopanja Slovenije v EU bodo slovenska živilskopredelovalna podjetja na domačem trgu soočena z ostro konkurenco najučinkovitejših evropskih tekmecev, ki bo hitro prodirala na slovenski trg in prevzemala tržne deleže domačih ponudnikov, saj ti ne bodo sposobni odgovoriti na konkurenčne pritiske. V izrazito konkurenčnejših razmerah bodo izrinjena predvsem srednje velika in ekonomsko manj učinkovita podjetja. Ostala manjša podjetja se bodo ohranila predvsem na račun učinkovitejše oskrbe in poznavanja lokalnih mikrotrgov. K slabšim izidom slovenskih podjetij dodatno prispevajo tudi prekomerna razdrobljenost proizvodnje in deloma neizkoriščene proizvodne zmogljivosti, vse to pa še dodatno draži proizvodnjo. Slovenska podjetja v živilskopredelovalni industriji so že tako premajhne zmogljivosti dodatno drobila, kar je značilno za oligopolne zaprte trge, kjer ni prisotnih zadostnih pritiskov na zniževanje stroškov. Strukturne pomanjkljivosti so temeljni dejavnik pri zaostajanju konkurenčne sposobnosti slovenske živilskopredelovalne industrije. Uspešnejša slovenska podjetja naj bi v kombinaciji z izvozom ohranila in praviloma tudi povečala obseg proizvodnje, vendar bo na račun izrivanja manj učinkovitih podjetij delež domače proizvodnje na slovenskem trgu bistveno nižji kot pred pristopom. Zaradi značilnosti živilskega trga bodo na lokalni in regionalni ravni najverjetneje ostala manjša podjetja, ki se bodo ohranila predvsem na račun učinkovitejše oskrbe in poznavanja lokalnih mikrotrgov. Kot piše I. B. v članku Vedo nekaj, delajo drugo v Gospodarskem vestniku 17.01. 2005 se je izvoz živilskopredelovalne industrije po vstopu v EU zmanjšal za 32 odstotkov (v celem letu 2004 za 13 odstotkov), kar je osupljivo, ne pa tudi nepričakovan. Že dolga leta pred vstopom v EU je bilo namreč znano, da bodo po 1.5. 2004 odpravljeni dvostranski sporazumi (na takih sporazumih je slonela več kot polovica slovenskega izvoza hrane in pijač). Prav tako je bilo že dolgo znano, da brez večjih povezav znotraj živilskopredelovalne industrije na eni strani ter med to industrijo, primarno proizvodnjo in trgovino na drugi strani, ne bo moč preživeti. Številne razprave o tem, kaj bi bilo treba storiti dajo slutiti, da se vsi zavedajo, kakšna usoda čaka živilsko dejavnost. Odpuščanje delavcev postaja realnost, kapitalskih povezav in koncentracije proizvodnje pa je še vedno premalo. Podjetja bi se morala odločiti, kam vložiti denar, kolikor ga pač je na voljo. Smotrno je več vlagati v ustvarjenje novih izdelkov z večjo dodano vrednostjo in v njihovo promocijo.. Čeprav je odločitev tako rekoč na dlani, jo bo zaradi neenotnosti živilcev težko udejanjiti.

44 Evropski predpisi so kruti, vendar ne tako zelo, da država ne bi smela uveljavljati svojega nacionalnega interesa. Podjetja živilskopredelovalne dejavnosti krivijo med drugim tudi državo, da ne poskrbi za uveljavitev zakona o promociji, kot ga je uspešno uveljavila Avstrija. Dejstvo pa je, da je zakon bil predlagan, a se leta 2003 z njim ni strinjal skoraj nihče. Danes, ko je to postalo nujno, so tudi pridelovalci in predelovalci pokazali večjo mero pripravljenosti za zakonsko zbiranje sredstev za generično promocijo slovenske hrane. Krize Dohodkovna kriza, ki se je pojavila v letih od 1990 do 1993, ni imela močnega vpliva na živilskopredelovano industrijo. Kot trdita Erjavec in Kuhar (2002), je v obdobju zmanjševanja dohodkov povpraševanje po teh proizvodih upadalo počasneje od dohodkov. K relativno ugodnim rezultatom prehrambne industrije pa je v tem obdobju zagotovo prispevalo tudi dejstvo, da je bila živilskopredelovalna industrija v tranzicijskem obdobju zaradi povezave s kmetijstvom delno izvzeta iz intenzivne zunajtrgovinske liberalizacije (citirano v: Kovačič 2003, 23). Največje pričakovane izgube imajo danes predvsem tista podjetja, ki so v veliki meri izvažala, vendar predvsem na trge nekdanje Jugoslavije. Tu gre po trditvah Kuharja zlasti za proizvodnjo brezalkoholnih pijač, ki je tudi razmeroma koncentrirana, izgube pa se napovedujejo še v mlečnem sektorju, dobro poslovanje večjih mesnopredelovalnih podjetij pa naj bi na panožni ravni izničilo slabše poslovanje manjših mesnih obratov. Podobnega mnenja glede obetov po posameznih panogah živilske industrije so tudi v Združenju živilske industrije pri GZS. Izpostavljajo predvsem mesno predelovalno industrijo ter proizvodnjo pijač. Po ocenah Silvestra Čotarja, sekretarja Združenja živilske industrije, naj bi se kritične razmere v živilski industriji v letu 2005 še poslabšale (Rehar 2005). 3.3.2 Tehnološko zaostajanje Konkurenčnost slovenskih živilskopredelovalnih podjetij ob spopadanju s pritiski enotnega trga je vprašljiva tudi zaradi tehnološkega zaostajanja za zahodno konkurenco. Šibka kapitalska sposobnost je značilnost velikega dela podjetij v panogi, zaradi česar so omejena pri obsegu investicijskih aktivnosti v opremo in nepremičnine (stalna sredstva), pa tudi v neopredmetene naložbe (trženjske aktivnosti, razvoj proizvodov, izobraževanje). Del podjetij tako še proizvaja z zastarelo opremo in tehnologijo z nizko stopnjo avtomatizacije, kar onemogoča doseganje zadovoljive produktivnosti, višje dodane vrednosti in tudi kakovosti. Po zaključku lastninjenja je prišlo do večjega tehnološkega razvoja podjetij, vendar so nekatere dejavnosti začele resno zaostajati za konkurenco. Le redka podjetja so se usmerila v proizvodnjo živil nove generacije (hitro pripravljiva živila, probiotična in funkcionalna živila), ki zahtevajo najsodobnejšo opremo in obsežne naložbe v razvoj tehnologije.

45 Povpraševanje po živilih gre prav v to smer in potrošniki bodo čedalje bolj zahtevali sodobna, zdravju prijazna in raznovrstna živila. Temu se morajo živilska podjetja nenehno prilagajati, kar zahteva obsežne naložbe v opremo in tehnologijo. Po Čotarjevih besedah so največje slabosti slovenske živilske industrije v njeni razdrobljenosti, nepripravljenosti na povezovanje in delitev dela. Poleg tega naj bi se v živilski industriji zelo poznalo dejstvo, da je bila vse od leta 1992 izključena iz vseh dejavnosti ministrstva za gospodarstvo in obravnavana postransko, s katerim naj bi se ukvarjalo ministrstvo za kmetijstvo. 3.3.3 Nezadostna vključenost slovenskih živilskopredelovalnih podjetij v mednarodne ekonomske tokove Slovenija je vse od podpisa pridružitvenega sporazuma leta 1997 intenzivno opravljala aktivnosti za odpravo carin in drugih omejitev, ki so preprečevale popolno svobodo v pretoku blaga med državami EU in Slovenijo. Sem spada predvsem usklajevanje zunanjetrgovinskih predpisov, ki je omogočilo nemoten prehod na nov režim ob vstopu Slovenije v EU (Damijan 2002, 12-16). Vključitev v novi, širši skupni trg, pomeni večje tržišče in nižje cene, obenem pa pravni red odpravlja ovire za vstop na evropski trg in onemogoča, da bi države ščitile svoje lastne trge. Konkurenca na notranjem trgu bo spodbudila ali bolje rečeno prisilila slovenska podjetja, da razvijajo svoje izdelke in storitve, posodabljajo tehnologije, znižujejo proizvodne stroške in s tem izboljšujejo svojo konkurenčnost. Z uvedbo enotne valute bo poslovanje na območju skupnega trga še dodatno poenostavljeno, saj bodo pri poslovanju podjetij odpadli transakcijski stroški. Poleg velike konkurence, prinaša Skupni trg EU tudi velike priložnosti za kakovostne in posebne slovenske proizvode, da najdejo tržne poti na ogromne evropske trge. Mnogi gospodarstveniki in skeptiki so napovedali množične prevzeme slovenskih podjetij po vstopu v EU. Po mnenju državnega sekretarja za kmetijstvo magistra Franca Buta so v zmoti tisti, ki upajo, da bomo vso živilsko industrijo ohranili v slovenskih kapitalskih rokah. Silvester Čotar, sekretar Združenja živilske industrije, pa je prepričan, da je stvar poslovne odločitve lastnika, ali bo lastniški delež prodal tujcem ali ne. Imamo pa Slovenci v prehranski industriji podjetja, ki so lahko zelo dober partner tujcem, vendar ni umestno razmišljati, ali bo to hrvaški ali evropski partner. Aleša Kandus, predsednica uprave Medexa, pa nasprotno meni, da ni vseeno, ali je lastnik slovenski ali tuji: "Če je lastnik tujec, bo proizvodnjo takoj preselil v drugo državo, če bi mu šlo malce slabše, medtem ko se bo slovenski lastnik tukaj boril do konca!" Podobno razmišlja tudi Kuhar: "Menim, da bo v Sloveniji prišlo le do redkih tujih naložb v živilska podjetja z izključnim namenom ohraniti proizvodnjo pri nas, kajti cena delovne sile je previsoka" (Pihlar 2005). V vsem tem času prilagajanja je malo slovenskih živilskopredelovalnih podjetij iskalo svoje nove priložnosti na zahodnih trgih. Obratno pa so zahodna podjetja - še posebej multinacionalke - že nekaj let pred vstopom temeljito spoznala in preskusila slovenskega potrošnika in njegove navade.

46 Vstop na konkurenčne živilske trge v tujini zahteva velike vložke, kar je za kapitalsko šibka podjetja pogosto nepremagljiva ovira. Možnosti za ugodnejši položaj slovenskih živilskih proizvodov na tujih trgih so manjše tudi zaradi nerazpoznavnosti in neustrezne zaznave pri večini evropskih porabnikov. Slovenski živilski proizvodi so praviloma uvrščeni v razred vzhodnoevropskih, ki so največkrat osnovne kakovosti, in sodijo v najnižje cenovne razrede. To za slovenske živilske proizvode v večini primerov ne velja, vendar je sprememba dojemanja in podobe na nasičenih evropskih živilskih trgih ter pri "razvajenih" porabnikih zahteven in dolgotrajen proces, ki zahteva obsežna vlaganja in napore. Združiti bi kazalo izvozne zmogljivosti, preprosto in učinkovito tržiti ter nastopati cenovno prepričljivo. Vložiti je treba tudi bistveno več naporov v oglaševanje in predvsem v razvoj novih proizvodov višje dodane vrednosti. Izkušnje kažejo, da sodelovanje s tujimi podjetji odpira nove možnosti za dolgoročen obstoj in razvoj podjetja. Omogoča prenos tehnoloških znanj, predvsem pa sodobnih upravljavskih in trženjskih strategij za poslovanje na visoko konkurenčnih trgih ter v gospodarsko pravnem okolju EU. Spodbudna konkurenčna prednost slovenskih živilskih podjetij za tuje naložbe sta dobro poznavanje in izrazita prisotnost na trgih nekdanje Jugoslavije. Navkljub očitnim prednostim tujih vlaganj pa vsaj v nekaterih dejavnostih živilskopredelovalne industrije kaže pri tem ostati previden. Za živilske trge je značilno, da so nasičeni, in imajo težje dostopne tržne kanale. Del tuje konkurence si bo ob odprtju trgov prizadeval za strategijo sovražnega prevzemanja podjetij. Temu se bo mogoče upreti predvsem z višjo konkurenčnostjo in racionalnim horizontalnim ter vertikalnim povezovanjem z domačimi in tujimi strateškimi partnerji. 3.3.4 Vpliv neučinkovitega kmetijstva na živilsko panogo Večina živilskopredelovalnih podjetij je odvisna od kmetijstva, ki je vir osnovnih surovin za proizvodnjo živil, zato se strukturni primanjkljaji kmetijske proizvodnje odražajo tudi v živilskopredelovalni panogi. Pri tem so prizadete predvsem tiste dejavnosti, ki so vezane na oskrbo z domačimi surovinami (mlekarstvo, mesnopredelovalna industrija, mlinarstvo, vinarstvo, proizvodnja sladkorja). Na konkurenčni položaj podjetij v živilskopredelovalni industriji vplivata tako cenovna raven kmetijskih surovin kot sama kakovost surovin. Zaradi strukturnih značilnosti slovenskega kmetijstva je težko pridelati surovine za živilskopredelovalno industrijo po konkurenčnih cenah. Stroški surovin so višji tudi zaradi visokih transakcijskih stroškov pri zbiranju surovin in distribuciji, poleg tega pa na cenovno raven vplivajo zunanjetrgovinska politika in ukrepi kmetijske politike Po vstopu Slovenije v EU postaja nizka konkurenčnost slovenskega kmetijstva velika ovira za razvoj predvsem tistih dejavnosti znotraj živilskopredelovalne industrije, ki so izključno vezane na nabavo na lokalnih kmetijskih trgih, in te dejavnosti bodo težko konkurirale na skupnem trgu EU. Nekatere dejavnosti pa bodo s pristopom dobile možnost neomejene nabave surovin pri najugodnejšemu ponudniku na skupnem trgu. Lahko povzamemo, da bosta slovenska živilskopredelovalna industrija in kmetijstvo zaradi neposredne povezanosti v veliki meri delila skupno usodo. Brez konkurenčne živilskopredelovalne industrije domače kmetijstvo nima dobrih možnosti za razvoj, prav tako velja tudi obratno, zato bodo potrebne vertikalne integracije kmetijstva in

47 živilskopredelovalnih podjetij v obliki različnih pogodbenih povezav, kar lahko obema sektorjema prinese pozitivne poslovne učinke. 3.3.5 Naraščajoči pritiski trgovine Trgovina vpliva na ekonomski položaj živilskopredelovalne industrije; kot končni člen v verigi lahko z uvrstitvijo na prodajne police občutno vpliva na cene in tržni položaj proizvodov. Pritiski trgovine naraščajo, zato se živilska podjetja poleg prilagajanja zahtevam s trgovinskimi družbami, tudi tesneje povezujejo (Erjavec in Kuhar 2000, 121). Trgovske družbe proizvajalcem in dobaviteljem živil postavljajo zahtevne dobavne razmere ter predvsem znižujejo nabavne cene živil. Pritiski trgovskih družb so lahko primerljivi z razmerami v EU, vendar so učinki zaradi majhnosti trga in prevlade vodilne trgovske družbe pogosto izrazitejši. Pritisk trgovine lahko sicer pospeši nujni proces racionalizacije podjetij ter jih priprave na ostre konkurenčne razmere na skupnem trgu EU. Na slovensko živilskopredelovalno industrijo vpliva trgovina tudi z rastočim uvajanjem trgovinskih blagovnih znamk (TBZ), kar je tipično upravljavska strategija trgovine za povečanje tržne moči in izboljšanje donosnosti živilskih izdelkov (Erjavec in Kuhar 2000, 135). Zaskrbljujoče je, da TBZ proizvajajo podjetja z izrazito prepoznavnimi blagovnimi znamkami, in na takšen način sama kanibalizirajo svoje tržne deleže. Usmeritev v proizvodnjo TBZ je smiselna za manjša podjetja, ki še nimajo uveljavljenih blagovnih znamk, poleg tega morajo biti tudi cenovno konkurenčna (Kuhar 2001, 26). Pričakuje se, da se bodo po vstopu Slovenije v EU pritiski tujih ponudnikov izrazili preko distributerjev in trgovine. Trgovci bodo v sortiment vključevali tiste izdelke in dobavitelje, ki bodo zagotavljali zadostno maržo in dobičke. Po vstopu lahko pričakujemo še nadaljnje zaostrovanje konkurenčnih razmer za živilskopredelovalno industrijo. 3.3.6 Nizka izvozna usmerjenost Slovenija je neto uvoznica hrane in le pri nekaterih proizvodih dosega zunanjetrgovinske presežke. Slovenska živilskopredelovalna podjetja so usmerjena pretežno na slovenski trg, pri izvozu hrane pa predvsem na trge nekdanje Jugoslavije, kjer ustvarijo več kot polovico prihodkov od izvoza. Nizko izvozno usmerjenost so povzročila tudi ugodna razmera na domačem trgu, kjer so proizvajalci še vedno v precejšnji meri zaščiteni pred tujimi tekmeci in uživajo prednost nekoliko višjih cen in lažjega dostopa na trg. Podjetja v živilskopredelovalni industriji tako dosegajo boljšo donosnost na domačem trgu kot pa na tujih trgih. Za izboljšanje konkurenčnega položaja slovenskih živilskopredelovalnih podjetij bo potrebna večja internacionalizacija podjetij, predvsem v iskanju izvoznih možnosti na trgih EU, kajti domači trg postaja zaradi vse večje konkurence precej ožji. Dolgoročni obstoj vodilnih slovenskih podjetij je povezan z izrazito izvozno naravnanostjo. Za prodor na živilske trge

48 EU je potrebno poznavanje posebnosti povpraševanja potrošnikov ter izvajanje posebnih upravljavskih in trženjskih strategij, prilagodljivost proizvodnje in učinkovitost logistike. Vse to pa zahteva velik vložek, kar je za kapitalsko šibka podjetja velika ovira. Slovenski živilski izdelki so na razvitih zahodnih trgih praviloma uvrščeni v vzhodnoevropski razred, kar pomeni, da so praviloma osnovne kakovosti, in zato umeščeni v najnižje cenovne razrede. Toda vemo, da so slovenski izdelki kakovostnejši in da jih lahko uvrstimo v višje cenovne razrede, zato bodo potrebna obsežna vlaganja in napori za spremembo dojemanja in podobe slovenskih živil pri evropskih porabnikih. Podjetja morajo vložiti več naporov v oglaševanje, v razvoj novih proizvodov višje dodane vrednosti in na tujih trgih nastopati cenovno prepričljivo (Erjavec in Kuhar 2000, 134). Slovenija se mora truditi obdržati dober položaj živilskih podjetij na trgih nekdanje Jugoslavije, kjer imajo dobre možnosti, da ostanejo med vodilnimi dobavitelji hrane. 3.3.7 Obvladovanje procesov globalizacije in internacionalizacije poslovanja Podjetje ne postane mednarodno zato, ker želi to postati, temveč zato, ker je zaradi omejenosti domačega tržišča prisiljeno iskati tuja tržišča. Večina živilskopredelovalnih podjetij bi rajši ostala doma, če bi le njihov domači trg bil dovolj velik. Menedžerjem se ne bi bilo treba učiti tujega jezika in zakonov, ne bi se jim bilo treba ukvarjati s tujo valuto in spopadati s političnimi in pravnimi nezanesljivostmi in tegobami in ne bi jim bilo treba preoblikovati svojih izdelkov, da bi ustregli potrebam tujega kupca. Seveda pa je več dejavnikov, ki lahko potegnejo podjetje v mednarodne vode (Kotler 1996, 411). Nakazuje se nevarnost, da bodo tuja velika podjetja, ki ponujajo boljše izdelke po nižjih cenah sčasoma preplavila slovenski trg in izrinile s trga slovenska podjetja, ki bodo nato prisiljena iskati nove trge zunaj območja Slovenije. Podjetje lahko tudi ugotovi, da tuji trg ponuja večje možnosti za ustvarjanje dobička kot domači. Nekatera podjetja potrebujejo večjo porabniško bazo, da bi dosegla velike prihranke, ali pa se želijo rešiti odvisnosti od enega samega trga in tako zmanjšati tveganje. Lahko pa se tudi odjemalci nekega podjetja usmerijo na mednarodni trg in zahtevajo oskrbovanje v mednarodnem okviru. S kakšno dinamiko se bo podjetje vključevalo v proces internacionalizacije pa je odvisno od gospodarskega razvoja, ki ga je le-to doseglo, od zniževanja institucionalnih ovir in omejitev v mednarodni mobilnosti poslovnih aktivnosti podjetij in celotne panoge ter stopnje tehnološkega razvoja. Po 1. maju 2004 z nastopom skupnega trga Evropske unije in padcem carinskih ovir so dejavniki institucionalnih ovir znatno izgubili na pomenu. Proces internacionalizacije poslovanja podjetij v živilskopredelovalni industriji bo znatno oviran, če podjetja ne bodo pravočasno odpravila naslednjih ovir (Jurše 2000, 24): - pomanjkanje znanja o tržišču in nezadostne izkušnje v mednarodnem poslovanju, ki izhaja predvsem iz razlik med domačim in tujim tržiščem in iz pomanjkljivih, nezadostnih in neustreznih informacij o tujih tržiščih in razmerah delovanja na teh tržiščih, - lokacija in prilagojenost potencialov podjetja specifičnim zahtevam določenega (domačega) tržišča onemogoča hitro prilagajanje potrebam in zahtevam drugih tujih tržišč,

49 - neustreznost potencialov (po vrsti, strukturi in obsegu), ki jih podjetje namenja za mednarodno poslovanje. Ko podjetja načrtujejo vstop na nova tuja tržišča, morajo za analizo tržišč predhodno odgovoriti na vrsto vprašanj, ki zadevajo (Jurše 2000, 38): - pravno urejanje prometa izdelkov in storitev v določeni (izbrani) državi, - pomen in potencialno velikost izbranega tujega tržišča, - značilnosti političnega in socialnega okolja tuje države, - značilnosti konkurenčnega okolja in vrsto vstopnih ovir na tujem tržišču, - osnovne značilnosti odzivanja tržišča na posamezne sestavine trženjskega spleta, - glavne značilnosti potencialnih konkurentov, - možen prodajni potencial podjetja na tujem tržišču, - zahteve mednarodne logistike pri trženju na tujem tržišču, - dovoljene oblike tržne prisotnosti in njihovo primernost za podjetje, - zahteve, ki jih glede potrebnih resursov postavlja podjetju novo tržišče, - skladnost analiziranja tržišča s pričakovanimi cilji in smotri podjetja in z njegovo konkurenčno prednostjo. Pristop skupnega trženja Tuja živilskopredelovalna podjetja se vedno bolj zanimajo za vstop na trge srednje in vzhodne Evrope, pri tem pa se skušajo kapitalsko povezovati s tistimi podjetji, ki te trge že poznajo. Pri tem podjetja uporabljajo poleg drugih tudi pristop skupnega trženja (Joint Marketing). Upoštevati je treba, da bodo tovrstne povezave s 1. majem 2004 postajale vedno bolj zanimive tudi za slovenska živilskopredelovalna podjetja. Njihov položaj na trgih držav bivše skupne države se je s prenehanjem bilateralnih sporazumov bistveno poslabšal, kar je pripeljalo do zmanjšanja obsega prodaje na te trge. Slovenska podjetja so na domačem trgu dobila močno konkurenco z zahoda, zato bodo morala, poleg utrditve na domačem trgu, povečati tudi prodajni delež na trgih Evropske unije. Živilskopredelovalna podjetja vidijo problem v tem, da vsi vse proizvajajo in da je edina možnost za preživetje živilskopredelovalne industrije preusmeritev dela izvoza na trge Evropske unije oziroma da sta nujna povezovanje in enoten nastop na trgu. Glede na omenjeno stališče bi omenili značilnosti, razloge, prednosti in tveganja pri skupnem trženju. Glavne značilnosti povezav pri skupnem trženju so v tem, da se izdelek izdeluje, pakira in razpošilja samo pod enim zaščitnim imenom, da partnerja namenjata vse svoje znanje trženju in da podpora trženju vključuje vse vrste medijev, vključno s strokovnimi sodelavci. Glavni motivi za skupno trženje pa lahko najdejo podjetja v zastavljenih ciljih, kot so: - zagotoviti pristop na novo zemljepisno področje, - zagotoviti pristop na nov del indikacijskega trga, kjer je posamezni partner šibak, drugi partner pa močan, - pridobiti nov izdelek, da se zapolni vrzel v neuspešnem raziskovalnem obdobju z namenom, da strokovni sodelavci ostanejo motivirani med obdobjem, ko lastna firma nima lastnega prodornega preparata, - razširiti trg s povečanim oglaševanjem dveh firm,

50 - spodbujati nadaljnje razvijanje izdelkov v nove kakovostnejše oblike, - boljša izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti. Skupno trženje prinaša kar nekaj prednosti, kot so: - razvijanje smisla za sodelovanje med partnerji, - izkoriščanje promocijske moči vsakega partnerja (na primer, eno podjetje ima razširjeno mrežo strokovnih sodelavcev, drugo ima bolje razvito propagandno in strokovno informacijsko mrežo), - izraba dejstva, da posamezni partner lažje vstopi na določen trg kot drugi, - sinergijski učinki na dobiček (oba partnerja lahko pridobita več, kot če bi delovala vsak posebej). Skupno trženje prinaša tudi določena tveganja: - pregledovanje propagandnih materialov in sprejemanje odločitev o reklamnih akcijah vodi do konflikta in povzroča upočasnitev izvajanja, - usklajevanje zahteva veliko sestankov in dogovarjanj, - uslužbenci podjetja v»podrejenem položaju«se počutijo zapostavljeni zaradi razvojno-raziskovalne perspektive svojega podjetja. Vsekakor pa lahko trdimo, da je za živilskopredelovalno industrijo pristop skupnega trženja zelo zanimiv izziv iz stališča, da omogoča bolj kakovosten nastop na tujih trgih brez tesnejšega medsebojnega statusnega povezovanja. 3.3.8 Nezadostna trženjska usmerjenost Trženjsko usmerjenost bi lahko razumeli kot strateški premik pri vodenju podjetij od ponudbe k povpraševanju. V slovenski živilskopredelovalni industriji je bil upravljavski proces v preteklosti izrazito usmerjen k proizvodu, kar je še danes vidno pri večini podjetij, in le redka podjetja so v celoti naravnana k zahtevam in potrebam potrošnikov (Kuhar 2001, 27). Nezadostna trženjska usmerjenost prav tako slabi konkurenčni položaj slovenskih živilskopredelovalnih podjetij. Del slovenskih živilskih podjetij pri razvoju novih proizvodov niti ne analizira zahtev potrošnika. Poleg tega pa ponavadi uvajanje novega proizvoda ni ustrezno podprto z oglaševalsko akcijo. Tu se vidi primanjkovanje ustrezno usposobljenega kadra v podjetjih in trženjskih agencij, ki pripravljajo strategije za živilska podjetja. Takšen način poslovanja na konkurenčnem trgu EU vodi k propadu slovenskih podjetij. V preteklosti in prvem prehodnem obdobju je bil upravljavski proces v slovenski živilskopredelovalni industriji izrazito usmerjen k proizvodu ("product orientation"). Po spremembi ekonomskega sistema so se začele razmere sicer spreminjati, še vedno pa le redka živilska podjetja proces upravljanja v celoti izvajajo po sodobnih "trženjskih" načelih ("market orientation"). Trženjsko usmerjenost lahko razumemo tudi kot strateški premik pri vodenju podjetij od ponudbe k povpraševanju. Uspešna živilska podjetja v EU so usmerjena predvsem v zadovoljevanje potreb potrošnikov in ponudbo prilagajajo povpraševanju. V

51 dosego tega cilja usmerijo podjetja vse poslovne funkcije, od razvoja proizvoda do njegove distribucije. Uspehe na tujih trgih danes beležijo predvsem podjetja, ki so pravočasno investirala v tržišče in imajo tako status domačega proizvajalca. Na notranjem trgu EU so slovenski proizvodi kljub svoji kakovosti zaradi premajhne promocije še vedno precej neprepoznavni, tako da bo potrebno daljše uvajanje na te trge, meni Silvester Čotar. Da bi dosegli ta cilj, se mora proizvodnja povezati, specializirati in iskati sinergijske učinke. Nekatera podjetja so to resneje jemala in so se samoiniciativno prestrukturirala in danes intenzivno iščejo nove trge predvsem znotraj novega skupnega trga EU. Problemi se kažejo pri drugih, ki iskanju novih trgov niso namenila dovolj pozornosti. Takšen primer je Fructal iz Ajdovščine, ki je leto 2004 sklenil z več sto milijoni tolarjev izgube. Eden izmed razlogov za slabo poslovanje v živilski industriji je tudi neustrezno kadrovanje. V obdobjih po osamosvojitvi se je dogajalo, da so vodenje velikih podjetij prepuščali kadrom, katerih izbor ni bil vedno izveden po kriteriju znanja. Tako razvoj podjetij ni šel vedno v pravo smer (Kuhar 2001). 3.4 SWOT analiza slovenske živilskopredelovalne industrije Za oblikovanje strateških razvojnih usmeritev je treba analizirati tržno okolje, panogo in stanje v podjetjih. Na osnovi take primerjave je mogoče zastaviti temeljne cilje in načine za dosego teh ciljev (Gmeiner 1996,5). SWOT analiza (S-strengths, W-weaknesses, O-opportunities, T-threats) na podlagi dosedanjih raziskav (Gmeiner 1996, 7-8) podaja nekatere splošne osnovne prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti za živilskopredelovalno industrijo Slovenije ob vključevanju v EU. Glede na ugotovljeno stanje ocenjujemo, da sta dva ključna zunanjetrgovinska ciljna tržišča, na katera naj se slovenska živilskopredelovalna podjetja poleg domačega trga usmerijo, tržišče EU in tržišče nekdanje Jugoslavije. Slovenska živilskopredelovalna industrija ima ob vstopu v EU na potencialnih ciljnih tržiščih naslednje prednosti, slabosti, nevarnosti in priložnosti; A) Trgovanje na EU področju: 1) PREDNOSTI: - poznavanje kulture prehranjevanja ciljnih držav in bližina trga, ki zmanjšuje stroške distribucije, - dolgoletna tradicija živilskopredelovalne industrije, - visoko kvalitetni izdelki, - ugodno razmerje med kakovostjo in ceno, - dobro poznavanje in obvladovanje trgov na področju nekdanje Jugoslavije je prednost, ki jo lahko izkoristi za morebitna skupna vlaganja z zahodnimi podjetji na teh trgih, - zdrava pridelava hrane, - sposobnost razvoja in predelave zahtevnejših izdelkov z obstoječo tehnologijo, ki je primerljiva z evropsko,

52 - kvalificirana in strokovna delovna sila, - visoka tehnološka opremljenost, - kakovost in sodobnost izdelkov določenih proizvajalcev, - prilagodljivost proizvodnje glede na obseg. 2) SLABOSTI: - neučinkovita industrijska struktura: majhna podjetja in razdrobljenost proizvodnje, - kapitalska šibkost in nezmožnost investicij za prilagoditev trgom, - pomanjkanje strateških usmeritev in dolgoročnih poslovnih načrtov podjetij, - neizkoriščenost zmogljivosti v nekaterih dejavnostih oziroma podjetjih, - premajhne proizvodne kapacitete podjetij za dosego kritične mase proizvodnje in za odziv na zahteve velikih odjemalcev, - neučinkovita kmetijska proizvodnja kot vir dobave surovin, - nizka stopnja medsebojnega povezovanja in združevanja podjetij, - nizka stopnja tujih investicij, ki se kaže v pomanjkanju sredstev za povečanje in posodobitve obratov, - pomanjkanje sodobnih mednarodnih načinov povezanega poslovanja, kot so strateške zveze ter horizontalne in vertikalne kooperacije, - pomanjkljiva usposobljenost vodstva s področja mednarodnega marketinga, financ in strateškega vodenja, - slabša izobraženost vodilnih kadrov na področju strateškega vodenja in trženja, - nizka raven aktivnosti in sodelovanja na področju raziskav in razvoja, - nizka izvozna usmerjenost in zaprtost v domači trg. 3) NEVARNOSTI: - zamujene oziroma neodkrite tržne niše, - sprostitev zunanjetrgovinske zaščite za živilske izdelke po vstopu v EU in s tem soočenje z ostro konkurenco na skupnem trgu EU, ki bo zmanjšala prodajo in dobičke podjetij in oslabila njihovo moč, - prevzemanje s strani tujih multinacionalnih družb zaradi boljše kakovosti, nižje cene ponujenih izdelkov, novih proizvodov in odzivnejše promocije, - šibka organiziranost in povezanost podjetij za skupen nastop na trgu EU. 4) PRILOŽNOSTI: - odstranitev ovir v trgovanju z državami članicami EU ob vstopu na skupni trg EU ter neomejen dostop do teh tržišč, - sprostitev zunanjetrgovinske zaščite odpira neoviran dostop na trg EU, - porajanje novih tržnih niš, - zahtevnejši trg zahodne Evrope bo lažje sprejel kakovostne izdelke kot trg nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope, - večje možnosti strateških povezav znotraj panoge: horizontalna in vertikalna kooperacija, skupni programi raziskav in razvoja, - povečana možnost tujih investicij in dokapitalizacij. B) Trgovanje na trgih nekdanje Jugoslavije: 1) PREDNOSTI: - poznavanje in obvladovanje položaja na trgih nekdanje Jugoslavije, - slovenski izdelki so na trgih nekdanje Jugoslavije že uveljavljeni in imajo ugled,

53 - določeni izdelki so neposredno prilagojeni trgu, - pridobljen tržni delež je treba le zadržati, kar je prednost pred zahodnimi ponudniki, - skupna preteklost, - kakovost in ugled slovenskih izdelkov, - poznavanje jezika, - poznavanje kulturnih in poslovnih navad, - poznavanje prehrambnih navad in kulture prehranjevanja na ciljnem trgu, - ugodno razmerje med kakovostjo in ceno, - zdrava pridelava hrane, bioproizvodi, - sposobnost razvoja in predelave zahtevnejših izdelkov z obstoječo tehnologijo, ki je primerljiva z evropsko, - dolgoročna perspektiva zaradi bodoče pridružitve Hrvaške, Makedonije in Srbije Evropski uniji, - v preteklosti dosežene prepoznavnosti blagovnih znamk. 2) SLABOSTI: - prekinitev prostotrgovinskega sporazuma CEFTA dviguje cene že uveljavljenih izdelkov, - ob vstopu v EU je Slovenija dobila veliko konkurentov, saj je postavljena kot dobaviteljica v enak položaj z vsemi članicami EU, s tem se zmanjšuje njena prednost pred drugimi, - šibka promocija na ciljnih trgih v primerjavi z multinacionalkami, - ukinitev medsebojnih uvoznih kvot daje trgom nekdanje Jugoslavije prosto pot do izbire drugih dobaviteljev, - pomanjkanje strateških usmeritev podjetij in dolgoročnih poslovnih načrtov, - visoka cena delovne sile preprečuje možnosti za nižanje cen, - pomanjkanje masovne proizvodnje, ki bi omogočila proizvodnjo cenovno ugodnih izdelkov, ki bi jih finančno šibkejši trg sprejel, - premajhna obseg proizvodnih kapacitet (v nekaterih dejavnostih) za dosego kritične mase proizvodnje (nizka stopnja povezovanja in združevanja podjetij med seboj), - nizka stopnja tujih investicij in s tem pomanjkanje sredstev za povečanje in posodobitev obratov, - ni sodobnih mednarodnih načinov povezanega poslovanja (strateške zveze, horizontalne in vertikalne kooperacije), - nizka raven aktivnosti na področju raziskav trga. 3) NEVARNOSTI: - prevelika navezanost na trge nekdanje Jugoslavije je lahko usodna še posebej, če pri tem zanemarjamo skupni trg EU, - plačilna nedisciplina, - otežena investicijska vlaganja v trge nekdanje Jugoslavije zaradi neurejene zakonodaje in nerazvite infrastrukture, - zamujene oziroma neodkrite tržne niše, - prevzemanje domačega trga s strani tujih multinacionalnih družb (boljša kakovost, nižje cene, novi proizvodi), - prešibka organiziranost in povezanost podjetij za skupen nastop na trgu EU, - neprilagojenost standardom EU in tako manjša konkurenčnost.

54 4) PRILOŽNOSTI: - sprostitev zunanjetrgovinske zaščite za trg EU, - porajanje novih tržnih niš in tržnih segmentov, - boljša kakovost izdelkov in kakovost poslovanja kot v nekdanji Jugoslaviji in vzhodni Evropi, - priložnost uvajanja skupnega trženja, - možnost skupnih vlaganj slovenskih podjetij z zahodnimi podjetji zaradi poznavanja ekonomsko-političnega okolja, - možnosti strateških povezav znotraj panoge (horizontalna in vertikalna kooperacija, skupni programi raziskav in razvoja), - povečanje investicijskih vlaganj v trge, - skupna vlaganja z domačimi podjetji. Iz predstavljene SWOT analize bi lahko povzeli nekaj ključnih ugotovitev: Priložnost, ki se je ponudila slovenski ŽPI ob vstopu v EU bi moral podjetja vsekakor izkoristiti, saj imajo kar nekaj primerjalnih prednosti pred drugimi podjetji novih držav članic. Dolgoletna tradicija izdelave prehrambnih izdelkov, relativno kakovostni izdelki, poznavanje kulture prehranjevanje na trgih EU in strokovna delovna sila so le nekatere od njenih prednosti. Obseg proizvodnje slovenskih podjetij je primeren za zapolnjevanje tržnih niš velikih trgov, kot so trgi EU, le raziskati in odkriti bi jih bilo potrebno. Če pa bi podjetja želela proizvajati v večjih količinah in se približati zahodnim konkurentom, bi se lahko povezati z zahodnimi podjetji bodisi vertikalno ali horizontalno. S pridobitvijo novih trgov je treba računati tudi na nove konkurente, ki bodo preplavili slovenski trg. S tem se bo še povečali pritisk na slovenska podjetja ŽPI. Slovenska ŽPI je slabo medsebojno povezana in razdrobljena, kmetijska proizvodnja kot njen osnovni dobavitelj je neučinkovita in slabo organizirana. Poslovanje s trgi nekdanje Jugoslavije je dobro razvito, slovenski izdelki imajo visoko prepoznavnost in dober ugled. Poslovanje je lažje zaradi poznavanja jezika, kulture in prehranjevalnih navad, kar izhaja iz nekdanje skupne države. Tržni položaj se je ob vstopu Slovenje v EU poslabšal, saj so bili prekinjeni prostotrgovinski sporazumi s temi trgi. Kupce ne zavezujejo več bilateralne pogodbe s Slovenijo, cene so se zvišale, zato se zmanjšal izvoz na te trge. Visokih cen bi se lahko izognili z odpiranjem proizvodnih obratov na trgih bivše Jugoslavije, bodisi samostojno ali s skupnimi vlaganji, pri čemer bi izkoristili nizko ceno delovne sile in surovin, vendar so ta tržišče trenutno za investitorje še dokaj neprijazna. Pravna država, infrastruktura in varnost investicij so še na precej nizki ravni. V nekaj letih ob približevanju teh trgov Evropski uniji naj bi se stanje uredilo.

55 4 PROBLEMATIKA UKINITVE PROSTOTRGOVINSKIH SPORAZUMOV SLOVENIJE S TRETJIMI DRŽAVAMI 4.1 Slovenska politika spodbujanja izvoza v letih pred vstopom Slovenije v EU Eden ključnih mehanizmov zmanjševanja trgovinskih ovir med državami so prostotrgovinski sporazumi. Pred vstopom v EU je bila Slovenija podpisnica številnih bilateralnih in multilateralnih prostotrgovinskih sporazumov: EU, EFTA, CEFTA, baltiške države, Hrvaška, Makedonija, BIH, Turčija in Izrael. V okviru teh sporazumov so veljale za kmetijsko-živilske izdelke znižane carinske stopnje ali pa se je izvoz vršil v okviru določenih kvot za znižanje uvoznih dajatev. S tovrstnimi sporazumi se je povečala odprtost trga, s tem pa se je tudi zmanjšala učinkovitost zunanjetrgovinske zaščite (Erjavec in Jarc 1999, 13-16). Po precejšnji prekinitvi poslovanja Slovenije ob ločitvi od skupne države je sklenitev prostotrgovinskih sporazumov vzpodbudila ponovno usmeritev slovenskih kmetijskoživilskih proizvajalcev na trge bivše Jugoslavije. Slovensko blago je ob znižanih carinah zopet postalo cenovno zanimivo. Slovenja je v pogajalskih izhodiščih kasneje zahtevala prehodno obdobje za ohranitev preferencialnega trgovinskega režima s Hrvaško, Makedonijo in BIH in pri tem seveda navedla zgodovinske razloge ter neugodne posledice, ki bi jih čutili posamezni sektorji. Zaradi pozitivnih rešitev v pogajanjih z EU je Slovenija kasneje od teh zahtev odstopila (Vitez 1998 1-7). Slovenija je z vstopom v EU tako ukinila vse obstoječe sporazume in prevzela sporazume, ki jih je podpisala EU s tretjimi državami. Pri tem je morala ukiniti tudi vse avtonomne ukrepe, ki so na določenih področjih bistveno liberalizirali trgovino. Vplivi tovrstnih prekinitev trgovine so odvisni od pomembnosti posameznih trgov za našo državo in od obsega te trgovine (Damijan P. et al. 2002, 17-19). Nekatere od podpisnic bivših multilateralnih sporazumov so skupaj s Slovenijo postale članice EU. Pri teh državah se pričakujejo spremembe predvsem v zvezi s kmetijsko pridelavo in živilsko proizvodnjo, saj bodo te države poleg sprostitve trgovine z EU le-to sprostile tudi medsebojno (Čebular in Grahek 2003, 80-81). 4.2 Problem izvozne navezanosti ŽPI na trge nekdanje Jugoslavije Konec 90. let prejšnjega stoletja so živilskopredelovalna podjetja ustvarila 65 odstotkov vsega izvoza v državah Evropske unije, v letu 2004 pa je ta delež znašal le še dobrih 25 odstotkov. Zaradi ugodnih (brezcarinski izvoz) dvostranskih trgovinskih sporazumov z državami nekdanje Jugoslavije se je slovenski izvoz živil nato izdatno preusmeril na jug (Pihlar 2004).

56 TABELA 13: OBSEG ZUNANJO TRGOVINSKE MENJAVE S KMETIJSKIMI IN KMETIJSKO-ŽIVILSKIMI IZDELKI ZA IZBRANE DRŽAVE V LETU 2002 (MIO EUR) Izvoz Uvoz Kmetijstvo Živilska ind. Kmetijstvo Živilska ind. EU 15 23,85 77,43 110,94 137,04 EFTA 1,00 1,62 0,35 0,23 CEFTA 1,65 6,52 54,62 47,53 BIH 9,87 95,21 9,62 8,11 Hrvaška 5,13 42,62 8,98 18,35 Makedonija 0,40 20,26 2,32 2,48 SČG 1,44 32,42 1,42 4,46 Vir: interna gradiva Statističnega urada RS Močna navezanost na trge nekdanje Jugoslavije pred vstopom v EU je razvidna tudi iz tabele 13. Najpomembnejšo vlogo pri izvozu tako kmetijskih izdelkov (skupina A) kot tudi predelanih živilskih izdelkov (skupina DA) je v letu 2002 igrala BIH z več kot polovičnim deležem celotnega izvoza na trgih bivše Jugoslavije, za njo pa Hrvaška, ki pa dosega le polovico izvoza v Bosno. Pri uvozu izdelkov skupine A iz trgov nekdanje Jugoslavije je najpomembnejša BIH, pri skupini AD pa močno vodi Hrvaška. Slovenija je imela sklenjen sporazum o prosti trgovini (SPT). Liberalizacija je bila omejena na carinske kvote, v okviru katerih sta si državi medsebojno priznavali carinsko stopnjo prosto. S Hrvaško je Slovenija sklenila podoben sporazum, kjer pa so bile podeljene koncesije v okviru carinskih kvot kot način liberalizacije trgovine. Za nekatere izdelke sta državi carine povsem odpravili, za nekatere pa zmanjšali. Slovenija je imela z BiH sklenjen sporazum o gospodarskem sodelovanju. Rezultat teh sporazumov je bogato sodelovanje in Slovenija je tako v devedesetih letih konstantno beležila trgovinski presežek (Analiza izvoza in uvoza po ekonomskih skupinah 1998). EU je Makedoniji in Hrvaški podelila poseben status v trgovanju s tako imenovanimi stabilizacijsko-pridružitvenimi sporazumi (SPS), ki pa za Slovenijo seveda niso tako ugodni kot SPT. Po teh sporazumih ima blago iz Hrvaške in Makedonije prost vstop na trge EU, medtem ko se evropsko blago (torej tudi slovensko) srečuje z določenimi carinskimi dajatvami. V trgovanju s Hrvaško je SPS dokaj ugoden in zajema večje število tarifnih postavk, od katerih Slovenija sploh ne izkorišča vseh, obenem pa SPS dodaja določene izdelke, ki jih Slovenija že sicer izvaža na Hrvaško, a jih dosedanji SPT ni vseboval (Ferlinc 2003). Makedonija je ena najpomembnejših zunanjetrgovinskih partneric na področju trgovine s kmetijskimi izdelki. Slovenija v Makedonijo izvozi dvakrat več kot Makedonija v Slovenijo. SPS je odpravil nekatere carine za uvoz blaga v EU, razen za govedo, goveje meso, sadje, vrtnine, vino in ribe. Splošno gledano je SPS z Makedonijo manj ugoden, ker vsebuje manj postavk, za katere so bile ukinjene carine (Vujadinovič 2003, 10-16). BIH je ena pomembnih trgovinskih partneric, kamor Slovenija precej investira. Leta 2002 je Slovenja odpravila carine za kmetijske in industrijske izdelke s poreklom iz BIH. Obratno

57 pa je BIH uvedla postopno ukinitev carin za slovensko blago. Vendar ob vstopu Slovenije v EU zopet veljajo polne carine. EU je z BIH odpravila carine le za nekatere kmetijske izdelke. 4.2.1 Primer sporazuma SPS s Hrvaško Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum s Hrvaško velja od januarja 2002. Z uveljavitvijo sporazuma je EU odpravila carine na industrijske in kmetijske izdelke po poreklu iz Hrvaške, razen za določene živilske izdelke oziroma blago kot so: živo govedo, goveje meso, vino, teletina, vrtnine, sadje in ribe. Hrvaška je podelila določene koncesije za oblikovanje carin in drugih dajatev za kmetijske izdelke po poreklu iz EU. Sporazum v prilogi natančno navaja carinske stopnje za posamezne tarifne številke in skupine ter definira vse posebnosti (Vitez et al. 2003, 1-4). Naredimo primerjavo višine dajatev, ki jih je določal Sporazum o pristopu Republike Hrvaške k CEFTI z dne 1.3.2003 in višine dajatev, ki jih določa SPS v Prilogi Vid za blago tarifne oznake kombinirane nomenklature 04001 20 99. Gre za izdelek poglavja 04- (mlečni izdelki in drugo), podpoglavje 0401- (mleko in smetana ter drugo), drugo podpoglavje 0401 20- (izdelek z vsebnostjo maščobe več kot 1 odstotek do vključno 6 odstotkov). Izdelek spada v razred z več kot 3 odstotki mlečne maščobe pod rubriko (drugo). Gre za izdelek skupine, katere izvoz na Hrvaško je v letu 2002 presegel 1 milijon dolarjev (Brskanje po tarifi, 2004). TABELA 14: PRIMER KONCESIJE PRISTOPA HRVAŠKE K CEFTI ZA IZDELEK MLEKO IN SMETANA Tarifna Izvoz iz Slovenije po sporazumu o prosti trgovini oznaka Opis Carinska Carinska Tarifna oznaka stopnja (%) kvota za celotno 0401 (t) 04012099 Vir: Vitez et al. 2003, 51 Mleko in Smetana 0401 10 90 0401 10 19 0401 10 99 0401 30 19 0401 30 39 0401 30 99 0 12500 Hrvaška je članica sporazuma CEFTA, enako kot je bila Slovenija do 30. 04. 2004, zato je imela v okviru tega sporazuma za uvoz izdelkov pod tarifno oznako 0401 iz Slovenije carinsko stopnjo 0 % in določeno carinsko kvoto v višini 12.500 ton. Slovenski uvoznik iz Hrvaške je moral pred 1. 5. 2004 za ta izdelek ob uvozu plačati osnovno carino 7,7 odstotkov od vrednosti blaga in še posebno uvozno dajatev 16 EUR/100 kg (38 SIT/kg) uvoženega blaga. Uvoznik iz EU je za ta izdelek moral plačati posebno uvozno dajatev v višini 21 EUR/100 kg blaga (52 SIT/kg), medtem ko carine ni bilo treba plačati. Za izvoz tega izdelka ni predvidene nobene izvozne spodbude.

58 TABELA 15: SLOVENSKI IZVOZ V HRVAŠKO PO STABILIZACIJSKO- PRIDRUŽITVENEM SPORAZUMU 2004 2005 2006 0401 Mleko in smetana Carinska stopnja (%) 40 % MFN Vir: Vitez et al. 2003, 51 Carinska kvota (t) Carinska stopnja (%) 3300 20 % MFN Carinska kvota (t) Carinska stopnja (%) Carinska kvota (t) 4350 0 3600 Slovenija z vstopom v EU uporablja carinsko tarifo EU, sporazume EU s tretjimi državami in pripadajoče carinske stopnje. S tem je Slovenija prenehala uporabljati sporazum o prosti trgovini in prevzela SPS, ki ga je že predhodno podpisala EU s Hrvaško. Tako mora slovenski uvoznik za uvoz iz Hrvaške po novem plačati posebno uvozno dajatev v višini 21,8 EUR/100 kg (European Commission 2004). Ta sporazum predvideva uvoz skupine izdelkov (0401) na Hrvaško pod vsako leto ugodnejšimi pogoji: leta 2004: 40 odstotkov MFN, leta 2005: 20 odstotkov MFN in leta 2006 0 odstotka MFN. Ob vedno ugodnejših pogojih se tudi kvote vsako leto povečujejo za 150 ton in leta 2006 znašajo 3600 ton. Po sporazumu CEFTA je izvoz omenjenih izdelkov vseboval kvoto 12.500 ton za izdelke skupine 0401 ter carinsko stopnjo nič. Po sporazumu SPS pa je v letu 2004 kvota znašala 3.300 ton in carinska stopnja 40 odstotkov MFN, povečanje kvot pa je znašalo 150 ton letno. Sklepamo lahko, da se je položaj izvoznikov po vstopu v EU poslabšal, čeprav se z leti situacija izboljšuje in bodo leta 2007 carine odpravljene. Trenutno je treba upoštevati dejstvo, da so kvote bistveno manjše kot po sporazumu CEFTA in da se za uvoz nad kvoto plačujejo še posebne dajatve. Običajno se carinske kvote s pristopom novih članic k EU povečajo tako na uvozni kot na izvozni strani, na podlagi sklenitve dodatnega protokola k obstoječemu sporazumu, ob upoštevanju interesov obeh strani. SPS določa, da bosta Hrvaška in EU na vzajemni osnovi proučili možnosti za dodelitev nadaljnjih koncesij za vsak izdelek. Carine naj bi se do leta 2007 povsem ukinile z izjemo skupine (1601 00) klobase in drugo ter (0808 101c) jabolka, druga, sveža. Pri kar nekaj izdelkih so se kvote bistveno povečale ali celo povsem odpravile, kar je ugodno še posebej za pivovarsko in testeninarsko industrijo, proizvajalce mineralnih vod in olj, manj ugodno pa do leta 2007 za mlekarsko industrijo. Posledice ukinitve prostotrgovinskih sporazumov Slovenije s tretjimi državami Po ukinitvi prostotrgovinskih sporazumov je Slovenija prevzela celotno zunanjetrgovinsko politiko EU. Evropska unija ima sklenjene trgovinske odnose s približno 200 državami sveta. Z mnogimi od njih je podpisala trgovinske sporazume in ta trend se še vedno nadaljuje. Ti sporazumi so podpisani po pravilih WTO. Osnovna misel teh sporazumov je prost pretok blaga, storitev in kapitala, osnovni cilji sporazumov pa so promocija, podpora

59 ter nadaljnji razvoj trgovine in sodelovanja med pogodbenicami. Sporazumi se zelo razlikujejo glede na število izdelkov in skupin le-teh ter glede na obseg ukinitve dajatev (Kezunovič 2003, 124-124). Zunanjetrgovinske sporazume EU lahko na splošno razdelimo na štiri ključne skupine: - preferencialni in nepreferencialni sporazumi, ki urejajo trgovinsko menjavo s tretjimi državami, - sporazumi o gospodarskem sodelovanju, ki poleg trgovinske menjave vključujejo še ostale sektorje, - sporazumi o pridruženju vzpostavljajo intenzivnejše vezi z državami kandidatkami za vstop v EU, - sporazumi o pristopu, ki predstavljajo pravni instrument pri širitvi EU. Osnovni namen teh sporazumov je postopna vzpostavitev območja proste trgovine z bodočimi članicami, pri tem pa je liberalizacija hitrejša na strani EU kot na strani držav pristopnic. Povečana trgovina iz tega naslova je pripeljala do situacije, da je EU najpomembnejši gospodarski partner držav srednje in vzhodne Evrope. EU je podpisala stabilizacijsko-pridružitveni sporazum s Hrvaško in Makedonijo. Ta sporazum podobno kot sporazum o pridružitvi zagotavlja postopno odpravljanje carin, vendar popolnoma šele ob morebitni vključitvi države v EU (Čebular in Grahek 2003, 80-81). Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini (CEFTA), ki je do vstopa Slovenije v EU urejal trgovino med Hrvaško in Slovenijo, je bil za Slovenijo ugodnejši kot SPS med EU in Hrvaško, ki so ga prevzeli po vstopu v EU. SPS določa prehodno obdobje do konca leta 2006, kar pomeni, da bo izvoz vseh industrijskih izdelkov po poreklu iz EU 1. januarja 2007 v celoti prost carine, s tem da je za veliko večino industrijskih izdelkov izvoz v Hrvaško carine prost že od 1. januarja 2004. SPS zajema večje število kmetijskih proizvodov kot Protokol 43 v okviru CEFTA, s katerim je bila do leta 2004 urejena trgovina s kmetijskimi izdelki med Slovenijo in Hrvaško. Kljub temu, da SPS zajema neprimerno večje število tarifnih postavk, za katere je dajala Hrvaška koncesije, prevzem SPS za slovensko kmetijstvo (predvsem za predelovalno industrijo) ni prinesel ugodnejših pogojev za slovenski izvoz na Hrvaško. Za izvoz predelanih kmetijskih proizvodov so bile za nekatere proizvode dajatve odpravljene s 1. 1. 2002, za nekatere pa bodo po koncu prehodnega obdobja, najkasneje s 1. 1. 2007, za nekatere proizvode postopna odprava dajatev velja samo v okviru kvot. Agrarni ekonomisti (med njimi dr. Aleš Kuhar iz Biotehniške fakultete v Ljubljani) so leta 2004 najavljali šok po vstopu Slovenije v EU za nekatera živilskopredelovalna podjetja. Najbolj boleče naj bi bilo za mlekarje, predelovalce mesa in proizvajalce vina, saj je te panoge država z zaščitniško zunanjetrgovinsko politiko doslej najbolj ščitila. Silvester Čotar iz Gospodarske zbornice Slovenije, sekretar Združenja živilske industrije, je v začetku 2004 napovedal, da bo dvajset odstotkov podjetij živilske industrije, ki predstavljajo polovico proizvodnje, v EU normalno preživelo, ker so se na vstop pravočasno pripravila, druga pa naj bi imela velike težave v boju z multinacionalkami. Sprva so ekonomisti napovedovali,

60 da bo največji udarec za slovensko živilsko industrijo po vstopu v Unijo uvoz iz EU, kasneje pa so napovedali, da bo enak ali še bolj boleč tudi padec izvoza na južne trge. Tako lahko sklepamo, da je edina rešitev, da živilska podjetja preusmerijo svoj izvoz v države EU, a bodo zaradi nizke konkurenčnosti to zelo težko dosegla, zato bodo pretresi na živilskopredelovalnem trgu prej ali kasneje neizogibni. Kuhar je ob teh napovedih dodal, da vendarle upa, da so se agrarni ekonomisti zmotili v svojih napovedih (Pihlar 2004). Kaj so zatrjevali gospodarstveniki pred vstopom? Zanimivo je povzeti mnenja in grožnje nekaterih poznavalcev in gospodarstvenikov pred vstopom Slovenije v EU: Vinko Šnurer, predsednik uprave mesne industrije Pomurka iz Murske Sobote, priznava, da se bodo pogoji za poslovanje živilskih podjetij po 1. maju 2004 poslabšali. Toda po drugi strani pričakujemo odprtje novih, plačilno sposobnejših trgov, kot so jugoslovanski, in s tem nove poslovne priložnosti. Pomurka izvozi okrog 20 odstotkov svoje proizvodnje, od tega deset odstotkov na trge EU, deset pa v južne države. Še pred 1. majem 2004 je napovedoval, da naj bi po vstopu v EU svoj izvoz deloma preusmerila v Madžarsko in Češko. Veliko več, od 25 do 30 odstotkov izdelkov pa v nekdanjo Jugoslavijo izvozijo Celjske mesnine. Del tega izvoza bomo ohranili, a bo ekonomika slabša, kot je bila doslej, saj bomo morali cene znižati, če bomo sploh še hoteli kaj prodati, priznava Izidor Krivec (Pihlar 2004).

61 5 MOŽNOSTI ČRPANJA SREDSTEV IZ EVROPSKEGA PRORAČUNA 18. decembra 2003 je Evropska komisija sprejela strategijo za porabo pomoči iz strukturnih in kohezijskih skladov EU v letih od 2004 do 2006 v desetih novih državah članicah. Strategija, o kateri se je Komisija pogajala z vsako bodočo članico posebej, je določala glavne cilje ekonomske in socialne razvojne strategije teh držav, ki jih bo EU podpirala s proračunskimi sredstvi. Strategija je med drugim predvidevala retroaktivno uporabo strukturnih skladov za obdobje od 1. januarja do 1. maja 2004, torej že štiri mesece pred formalno včlanitvijo v EU. Kot je bilo določeno s pristopno pogodbo, je deset prihodnjih članic lahko pomoč iz strukturnih in kohezijskih skladov EU koristilo že od začetka leta 2004, čeprav so bili ustrezni programski dokumenti sprejeti šele 1. maja 2004. TABELA 16: RAZPOLOŽLJIVA SREDSTVA IZ STRUKTURNIH IN KOHEZIJSKIH SKLADOV ZA LETA 2004-2006 (MIO EUR) Država: mio EUR Država: mio EUR Ciper 114,0 Malta 89,0 Češka 2610,1 Poljska 12.849,3 Estonija 698,0 Slovaška 1762,8 Madžarska 3218,0 Slovenija 426,5 Latvija 1169,0 Litva 1543,5 Skupaj 24.575,0 Vir: Slovensko gospodarsko in raziskovalno predstavništvo Bruselj V obdobju 2004-2006 bo Slovenija od EU v okviru strukturnih skladov prejela skupaj 237,5 milijonov evrov pomoči, v okviru kohezijskega sklada pa 189 milijonov evrov (skupaj 426,5 milijona evrov). Strategija za porabo teh sredstev v Sloveniji ima tri glavne cilje: - spodbujanje proizvodnega sektorja in konkurenčnosti, zlasti novih ter malih in srednjih podjetij, tehnološke grozde in mreže ter razvoj turizma. Temu cilju je EU namenila 129,2 milijona evrov; - razvoj kadrov in zaposlovanje, zlasti ljudi s posebnimi potrebami, vseživljenjsko izobraževanje in izboljšanje kakovosti izobraževalnega sistema. Za ta cilj je EU namenila 72,7 milijonov evrov; - prestrukturiranje kmetijstva, gozdarstva in ribištva, zlasti izboljšanje agroživilske industrije in promocije izdelkov ter obnova ribiškega ladjevja. EU je za ta cilj namenila 25,3 milijone evrov. Poleg teh sredstev bo Slovenija od EU prejela dodatnih 10,2 milijona evrov za tehnično podporo (Slovensko gospodarsko in raziskovalno predstavništvo Bruselj, 2004). Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v Uredbi o programih kmetijske strukturne politike in kmetijske politike razvoja podeželja predvidevala za leto 2005 3,6 milijard tolarjev sredstev, za leto 2006 pa še 4,4 milijarde tolarjev sredstev. Ta so namenjena izboljšanju predelave in trženja kmetijskih proizvodov, investicijam na kmetijska gospodarstva, diverzifikaciji kmetijskih dejavnosti in dejavnosti, ki so blizu kmetijstvu ter trženju kakovostnih kmetijskih in živilskih proizvodov (Uradni list 2005).

62 5.1 Delovanje skupne kmetijske politike Skupna kmetijska politika EU je ena izmed najstarejših skupnih evropskih politik. Kmetijsko področje EU je bilo več desetletij najbolj enotno urejeno in je najbolj povezovalo države članice. Izvajanje skupne kmetijske politike EU temelji na treh načelih: - enotnosti trga (prosti prodaji kmetijskih pridelkov med članicami), - dajanju prednosti domači pridelavi (tržno-cenovna zaščita), - finančni solidarnosti članic (skupni proračun). Skupna kmetijska politika je bila zasnovana z Rimsko pogodbo leta 1957. V njej so takratne države podpisnice zapisale temeljne cilje in načela skupne kmetijske politike, ki se niso spremenili vse do danes. Ti cilji so: - zagotavljati redno oskrbo z živili po sprejemljivih cenah za potrošnike, - zagotavljati primerno življenjsko raven za kmetijske pridelovalce, - povečati storilnost v kmetijski pridelavi, - stabilizirati kmetijske trge. V zadnjem desetletju skupna kmetijska politika poleg uresničevanja osnovnih ciljev namenja vse večjo pozornost tudi varovanju okolja in razvoju podeželja. Težo kmetijske politike v Evropski uniji odraža tudi dejstvo, da je bila za kmetijstvo v preteklosti namenjena večina sredstev evropskega proračuna in še danes se zanj, kljub razvoju drugih skupnih politik in ureditev, namenja nekaj manj kot polovica proračuna EU. Kmetijstvo je v EU urejeno z izredno obsežnim pravnim redom - okoli 40 odstotkov vseh predpisov v EU je s področja kmetijstva. Skupna kmetijska politika uporablja za uresničevanje zastavljenih ciljev številne in zelo raznolike mehanizme. Njeno jedro tvorijo pravila in ukrepi, zapisani v predpisih Evropskega sveta in Evropske komisije. Za posamezne kmetijske pridelke so sprejete skupne tržne ureditve, med katerimi so za slovensko kmetijstvo pomembni predvsem: mleko in mlečni izdelki, žita, goveje meso, prašičje meso, sladkor, olja in masti, sveže sadje in zelenjava, predelano sadje in zelenjava, vino, seme, hmelj, okrasne rastline, ovčje in kozje meso, jajca in perutninsko meso. Tržne ureditve se med seboj razlikujejo po vrstah ukrepov, ki se izvajajo, in po vsebini ter intenzivnosti podpor. V preteklosti so bili uveljavljeni predvsem tržno-cenovni mehanizmi podpor, ki vplivajo na trg in cene. Sem uvrščamo naslednje skupine ukrepov: - zunanjetrgovinski ukrepi (uvozne dajatve in podpore za izvoz), - intervencije na notranjem trgu (javni nakupi, določitev institucionalnih cen, podpore skladiščenju, podpore porabi), - omejevanje ponudbe (proizvodne kvote, programi prahe), - neposredna plačila (plačila na ha kmetijske površine ali glavo živali). Vse večjo težo dajejo v Uniji ukrepom iz tako imenovanega drugega stebra skupne kmetijske politike, to je strukturnim ukrepom in ukrepom za razvoj podeželja. To so netržni ukrepi v podporo kmetijstvu: - okoljski ukrepi in izravnalna plačila za območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko pridelavo, - podpore naložbam v kmetijska gospodarstva, - podpore za zgodnje upokojevanje, za mlade prevzemnike in za delovno usposabljanje,

63 - podpore za izboljšave v predelavi in trženju kmetijskih proizvodov, - podpore gozdarstvu in podpore za strukturne prilagoditve in razvoj podeželskih območij. Ukrepi skupne kmetijske politike so do leta 2007 financirani iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS ali angleško EAGGF). Za financiranje nove finančne perspektive za obdobje 2007-2013 pa se že ustanavljata dva sklada in sicer Evropski kmetijski jamstveni sklad (EKJS) ter Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja EKSRP, ki bosta nadomestila EKUJS. Upravičeno bi se vprašali, zakaj je kmetijstvo tako zelo posebno, zakaj ima v EU posebno mesto in je vključeno v njene ustanovne pogodbe. Na splošno so za to trije vzroki: prvič, javna intervencija stabilizira kmetijske cene, ki bi sicer nihale zaradi vremenskih pogojev. Če se cene dvignejo, povzročijo inflacijo, saj hrana običajno predstavlja 20 odstotkov gospodinjskega proračuna. Drugi argument je, da je samozadostnost oskrbe s hrano zaželena s političnega, gospodarskega in psihološkega vidika. To bo zaščitilo Evropo pred mednarodnimi trgovinskimi pogoji. Tretji vzrok je spodbujanje kmetov, da ostanejo na podeželju ter upravljajo in vzdržujejo podeželsko okolje in pokrajino. Ti argumenti so deležni tako velike podpore kot kritike. Države, ki so najpogosteje povezane z zaščito kmetijstva, so Francija (ki predstavlja 22,5 odstotkov kmetijske proizvodnje), Irska, Belgija in Španija. Obstaja tudi organizirana kmetijska interesna skupina z več kot 130 kmetijskimi skupinami po vsej EU. Kritiki SKP niso tako enotni ali močni, da bi predstavili prepričljiv nasproten argument. Naravni nasprotniki SKP, večinoma potrošniki in okoljevarstveniki, so v primerjavi z njimi sorazmerno šibki. Za razliko od kmetijske skupnosti, ki predstavlja jasen del prebivalstva, ti nimajo jasno opredeljenega skupnega interesa in so bolj razpršeni. SKP je vse pogosteje v središču pozornosti borcev proti revščini, ki trdijo, da kmetom iz držav v razvoju preprečuje, da bi imeli pravičen trg za svoje proizvode. Nekateri so se združili v skupino naj revščina postane preteklost, ki se bori za pravičnejšo trgovino in boljši dostop manjših kmetov iz sveta v razvoju na zahodne trge. Ocena posledic uveljavitve skupne kmetijske politike V 33. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je naštetih pet prednostnih nalog skupne kmetijske politike: povečati produktivnost, zagotoviti primerno življenjsko raven, stabilizirati trge, zagotoviti primerne cene in omogočiti dostopnost preskrbe potrošnikom. Lahko se vprašamo, ali je SKP dosegla te cilje. Učinkovitost se je vsekakor povečala zaradi posodabljanja. Medtem ko je število oseb, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, po ustanovitvi SKP upadlo za 60 odstotkov, se proizvodnja od 70-ih let prejšnjega stoletja stalno povečuje za približno 1,7 odstotka letno. Kmetijski prihodki so se v primerjavi z drugimi sektorji povečali; zlasti uspešne so večje kmetije in tiste, ki proizvajajo mlečne proizvode, žita in govedino (glede na tiste, ki proizvajajo sredozemske proizvode). Poleg tega so se trgi stabilizirali in EU je dosegla samozadostnost proizvodnje hrane, ki jo omogoča njeno podnebje. Primerne cene so stvar razprave. Kljub tem uspehom je prevlada SKP v EU otežila izvajanje drugih politik. Kljub reformam v 60. in 80. letih še vedno predstavlja skoraj polovico proračuna Unije ter povzroča

64 napetosti in spore v EU glede različnih vidikov kmetijske politike. SKP je povzročila tudi številne trgovinske spore, tudi z Ameriko. Nenazadnje, intenzivno kmetovanje, ki ga spodbuja SKP, nedvomno škodi okolju in vpliva na varnost hrane. Najočitnejši dokaz je bil izbruh BSE. Težave je EU skušala rešiti z reformami leta 1992 in 1999 ter z ustanovitvijo Evropske agencije za varno hrano leta 2002. Zagotovo pa bo kmetijska politika v prihodnosti v Evropski uniji še naprej prevladovala. Kratek pregled generalne statistike prevzema SKP Širitev Evropske unije 1. maja 2004 predstavlja eno največjih širitev v zgodovini Evrope. Evropska unija po širitvi leta 2004 šteje 446,5 milijonov prebivalcev, kar pomeni povečanje za 20 odstotkov v primerjavi z dosedanjim obsegom populacije v petnajsterici. Zanimiv podatek, ki je za kmetijstvo zaskrbljujoč, pa predstavlja dejstvo, da se je ob tej širitvi povečalo število kmetij na območju EU kar za 66 odstotkov. EU šteje danes kar 22 milijonov kmetij, kar kaže na dejstvo, da so kmetije v novih državah članicah bistveno manjšega obsega od tistih v državah EU-15. Razdrobljenost kmetijskih zemljišč in prevelik obseg prebivalstva, ki se ukvarja s kmetijstvom, kaže na bodoč težak položaj kmetovalcev v državah pristopnicah. Proračunska sredstva, namenjena kmetijstvu, bodo zato kmetovalcem nujo potrebna. Spremembe, ki jih prinaša reforma skupne kmetijske politike EU, bo z leti zahtevala vse večjo tržno usmerjenost kmetovalcev. Veliko kmetovalcev bo moralo opustiti svojo dejavnost, tisti pa, ki bodo želeli ustvarjati dobičke, bodo morali slediti usmeritvam SKP. TABELA 17: PREGLED SPREMEMB POPULACIJE OB ŠIRITVI EU 1.5.2004 Stare članice EU (15) Nove članice Po 1. 5. 2004 članice EU (25) Sprememba v % Populacija 372 MIO 74,5 MIO 446,5 MIO +20 Kmetovalci 15 MIO 10 MIO 25 MIO +66 Vir: Evropska komisija 2003 Evropski proračuni je porasel iz 87 milijard evrov v letu 2003 na predvidenih 106,5 milijard evrov leta 2006 ob dejstvu, da nivo izdatkov zaradi širitve v starih državah EU-15 ne bo padel. SLIKA 10: OCENA EU PRORAČUNA 2006 (TEKOČE CENE IZ 2004, MD EUR) Nove DČ 16 MD EUR EU15 91 MD EUR

65 Ocena proračunske porabe za leto 2006 kaže, da bo 15 odstotkov evropskega proračuna namenjenega desetim novim državam članicam, kar pomeni, da bo po cenah iz leta 2004 pripadlo novim državam članicam 16 milijard evrov, petnajsterici starih članic pa 91 milijard evrov. Pred širitvijo EU leta 2004 je petnajsterica držav članic namenjala kmetijstvu 45 odstotkov celotnega proračuna unije, ta delež se po širitvi ni spremenil, kar pomeni, da bo leta 2006 45 odstotkov proračunske porabe petnajsterice še vedno namenjenih kmetijstvu, kar znaša 41 milijard evrov. Ocene za nove države članice pa kažejo, da bo od proračunskega deleža, namenjenega novim državam članicam leta 2006, le 30 odstotkov namenjenih kmetijstvu. Kmetijstvu novih držav članic bo torej v letu 2006 namenjeno petkrat manj sredstev kot kmetijstvu petnajsterice. Iz navedenih podatkov lažje razumemo tako imenovane evroskeptike in njihov strah, da se nam obeta Evropa dveh hitrosti. TABELA 18: SPREMEMBE REALNIH PRIHODKOV V KMETIJSTVU NA DELAVCA V LETU 2004 Država Sprememba 2004/2003 (%) Indeks 2004 2000=100 Država Sprememba 2004/2003 (%) Indeks 2004 2000=100 EU-25 +3,3 102.7 Malta +3,1 93.9 EU-15 +0,8 101.9 Grčija +2,8 101.8 Nove DČ +53,8 133.0 Švedska +2,3 109.6 Češka +107,8 198.0 Španija +1,7 115.2 Poljska +73,5 143.0 Italija +1,3 96.9 Estonija +55,9 278.6 Portugalska +0,6 102.3 Litva +46,6 142.6 Vel. Britanija +0,6 134.0 Latvija +41,8 155.6 Avstrija +0,6 105.8 Slovaška +28,9 113.8 Irska -1,3 98.0 Madžarska +28,3 109.1 Ciper -1,4 97.3 Nemčija +16,6 101.8 Francija -3,7 94.0 Slovenija +13,1 107.9 Finska -3,9 86.8 Danska +12,2 92.7 Belgija -8,8 83.6 Luksemburg +7,8 103.5 Nizozemska -11,5 82.7 Opomba: Povečanje prihodka kmetijstva na delavca v državah EU-25 v letu 2004 je rezultat kombinacije različnih elementov: - realno povečanje proizvodnje kmetijstva (2 %), - realno povečanje vhodnih stroškov (+2,5 %) in depreciacija (+0,8 %), - povečanje neproizvodnih specialnih davkov (+4,4 %) in neproizvodne posebne subvencije (+3,4 %), - kontinuirano zmanjševanje človeškega inputa v kmetijstvu (-1,5 %). Vir: Eurostat 2004, 1-2 Kot je razvidno iz tabele 18, so se realni prihodki na delavca v kmetijstvu v letu 2004 povečali v primerjavi s predhodnim letom tako v državah EU-15 (3,3 %), kot tudi v novih državah članicah (53,8 %). Največje povečanje v letu 2004 beležimo v Češki Republiki (107,8 %), na Poljskem (73,5 %) ter v Estoniji (55,9 %). Pri starih državah EU-15 je povečanje v povprečju manjše, ponekod beležimo celo padec prihodka na delavca, kot na primer v Belgiji (-8,8 %) in Nizozemski (-11,5 %). Zmanjšanje prihodka beležimo tudi pri največjih kmetijskih proizvajalkah, Franciji (-3,7 %) in Irski (-1,3 %), kar je značilno tudi za

66 daljše obdobje od leta 2000 do 2004. V EU-15 največji porast v letu 2004 beležijo Nemčija (+16,6 %), Danska (+12,2 %) in Luksemburg (+7,8 %). Iz navedenega lahko sklepamo, da je širitev EU z vidika kmetijstva v prvi fazi koristila predvsem novim državam članicam. 5.2 Reforma skupne kmetijske politike Ukrepi, ki so ohranjali visoko raven domačih cen kmetijskih pridelkov, so v 80-ih letih pripeljali do močne rasti obsega kmetijske proizvodnje. EU je iz neto uvoznice postala neto izvoznica hrane. Presežki hrane so se kopičili, evropska kmetijska blagajna pa je slabila, saj je morala dajati vse več denarja za pokrivanje razlik med nivojem cen kmetijskih izdelkov na območju Skupnosti in bistveno nižjih cen na območju zunaj trga EU v obliki izvoznih nadomestil. Tako so bile na pritisk WTO leta 1984 uvedene omejitve proizvodnje z uvedbo kvot za mleko, ter leta 1988 z uvedbo programa podpor za opuščanje pridelave na delu zemljišč (praha). Najpomembnejša reforma pa je bila leta 1992, ko so znižali intervencijske cene in uvedli neposredna plačila na glavo živali in na hektar površine. Srednjeročna reforma SKP V juniju 2003 je bila sprejeta nova reforma SKP. Predlogi reforme SKP so prinesli spremembe, ki temeljijo na strateških ciljih oziroma zahtevah, kot so zahteve javnosti po uvedbi multifunkcionalne in transparentne kmetijske politike, ki bo zagotavljala ohranitev kulturne krajine in posebnosti podeželja ob upoštevanju standardov varstva okolja, human odnos do živali ter oskrbo potrošnikov z varno in kakovostno hrano po sprejemljivih cenah. Reforma SKP mora upoštevati kriterije WTO, ki zahteva od Evropske unije, da znižuje nivo cen kmetijskih pridelkov in zmanjša uvozne dajatve za hrano, uvoženo iz območja zunaj Skupnosti. WTO skrbi še posebej za izboljšanje položaja držav v razvoju, ki težko prodajo svoje izdelke na trg Evropske skupnosti. Skupna kmetijska politika EU podpira izvoz presežkov proizvodnje hrane z visokimi izvoznimi subvencijami ter tako nelojalno konkurira izdelkom, proizvedenim v tretjih državah. Nadalje se čutijo potrebe po krepitvi vloge kmetijske strukturne politike, pa tudi potrebe po omejitvah finančnih izdatkov in večji transparentnosti plačil. Sem sodijo tudi povečana plačila ob sprejemu novih držav članic. Posebna pozornost pa je namenjena reformi sektorjev za mleko, sadje in zelenjavo, tobak, vino, hmelj in sladkor. Odgovori na te zahteve reforme SKP se kažejo predvsem v naslednjih ukrepih: - uvedba enotnih plačil 12 (decoupling of aids) kot odgovor na zahteve WTO, ki uniji očita negativen vpliv na svetovno trgovino s kmetijskimi izdelki; - navskrižna skladnost (cross compliance) kot odgovor na pritisk javnosti po upoštevanju meril, ki niso zgolj proizvodno usmerjena (gre za uvedbo ljudem, okolju in rejnim živalim prijaznejšega kmetijstva). 12 Nove države članice so imele možnost prestavitve datuma za uvedbo enotnih plačil, v okviru katerega sta Slovenija in Malta izbrali to možnost in bosta enotno plačilo začeli izvajati leta 2007.

67 Naj omenimo, da je predlogom reforme nasprotovala predvsem Francija kot največji porabnik evropske skupne kmetijske blagajne. Zagovorniki reforme SKP pa so bile predvsem dežele, ki imajo ekstenzivno kmetijsko proizvodnjo in ki imajo večino kmetijskega področja uvrščenega v tako imenovano področje z omejenimi možnostmi za kmetovanje. Z reformo SKP bodo te dežele pridobile večje možnosti za razvoj manjših, hribovskih in visokogorskih kmetij ter kmetij, kjer je hektarski donos zaradi pogojev dela in slabe plodnosti zemlje bistveno nižji od prvovrstnih intenzivno kmetijskih področij. Za Slovenijo reforma z vidika finančnih učinkov ne pomeni bistvenih sprememb glede na doseženo v pogajanjih in sprejeto v pristopni pogodbi. S sprejemom nove reforme leta 2005 so kmete doletele korenite spremembe. Uvedeni so bili novi predpisi EU tako na področju subvencij kot tudi v načinu upravljanja s kmetijami. Reforme so zelo zanimive za potrošnike, ki jih zanima varna hrana, dobro počutje živali in zdravo okolje, ter za davkoplačevalce, ki si za svoj denar želijo večjo vrednost. Od nove SKP bodo imeli korist zares številni ljudje. Danes kmetje delujejo v popolnoma novih okoliščinah. Minili so časi, ko so odločitve o tem, kaj pridelovati, sprejemali na podlagi višine subvencij, ki jih bodo za to prejeli, ne glede na to, ali je sploh obstajal trg za končne proizvode. Po novi reformi bodo kmetje prejeli plačilo, ki ne bo vezano na poljščino, pomembno bo le, do bo zemljišče obdelano. Generalni direktorat za kmetijstvo in razvoj podeželja pri Evropski komisiji ima jasno začrtan cilj prenovljene SKP, ki želi vzpodbuditi kmete, da bodo proizvajali tisto, kar si potrošniki želijo, iskali nova dobičkonosna tržišča in raziskovali nove tržne niše. Nekateri od njih se bodo usmerili v proizvodnjo visokokakovostnih živil, drugi bodo izbrali okolju prijazno kmetovanje. Nova SKP bo imela tudi zelo pomemben vpliv na živilskopredelovalno industrijo. SKP bo poskrbela za to, da bodo kmetije pridelovali tiste pridelke, ki jih bo trg (s tem mislimo na živilskopredelovalno industrijo) tudi sprejel. Kmetje bodo postali pravi podjetniki, res pa je, da kmetje denarja SKP ne bodo prejemali, ne da bi se morali zanj potruditi. Izpolnjevati bodo morali natančno določene okoljske standarde in standarde upravljanja z zemljišči. Prejemali bodo pomoč, da bodo lahko upoštevali strožja pravila o dobrem počutju živali, in spodbude za proizvodnjo najkakovostnejših živilskih proizvodov. Posebna podpora bo na voljo tistim, ki bodo sodelovali v programih označevanja kakovosti in promocijskih kampanjah. Tistim, ki standardov ne bodo dosegali, bodo zmanjšali subvencije. Srednjeročne napovedi za trge EU z žitnimi, mesnimi in mlečnimi proizvodi, ki vsebujejo tudi analizo učinka razširitve EU, kažejo, da se bodo v EU-25 realni kmetijski dohodki na enoto med letoma 2003 in 2011 povečali za 14,2 % (do 5 odstotkov v EU-15 in za 126,4 odstotke v novih državah članicah). Če upoštevamo dosedanje vplive SKP in napovedi, ugotavljamo, da je kmetijstvo v primerjavi z živilskopredelovalno industrijo v precej bolj zavidljivem položaju.

68 Nova finančna perspektiva 2007-2013 Decembra 2005 so države članice po dolgotrajnih usklajevanjih sprejele finančno perspektivo za obdobje 2007-2013. Evropski proračun za to obdobje bo obsegal 1,045 odstotkov bruto domačega proizvoda celotne EU, kar znaša 862,363 milijard evrov. Za kmetijstvo bo tudi v prihodnji finančni perspektivi namenjenih največ denarja (okrog 380 milijard evrov, vključno z razvojem podeželja), sledijo sredstva za kohezijo (blizu 300 milijard evrov) ter sredstva za spodbujanje gospodarske rasti in zaposlovanja (približno 72 milijard evrov). Preostala sredstva so namenjena za administrativno porabo (50 milijard) in zunanjo politiko (tudi 50 milijard) ter pravosodje in notranje zadeve (10 milijard evrov). Pomen nove finančne perspektive je za Slovenijo večplasten. Slovenija bo do leta 2013 ostala neto prejemnica sredstev iz EU. Ta položaj bi bil v veliki meri ogrožen, če bi se pogajanja zavlekla, ker bi bila uporabljena druga, za Slovenijo manj ugodna statistika, tako da smo z vidika časovne dimenzije lahko izjemno zadovoljni. V obdobju od leta 2007 do 2013 bo okvirni obseg izplačil iz evropskega v slovenski proračun znašal okrog 4,5 milijarde evrov, medtem ko bo obraten tok, se pravi vplačila iz naše strani, dosegel približno 2,5 milijarde evrov, tako da je neto status Slovenije v tem obdobju, ki ga lahko pričakujemo, preko 2 milijardi evrov (Kabinet predsednika vlade 2006). SLIKA 11: RAZREZ PRORAČUNA ZA FINANČNO PERSPEKTIVO 2007-2013 Vir: Urad Vlade RS za informiranje Iz evropske blagajne bo Slovenija največ sredstev - okoli 520 milijonov evrov letno - dobila za kohezijo, medtem ko bo za kmetijstvo in razvoj podeželja lahko računala na 300 milijonov evrov letno. Slovenija bo v celotnem obdobju prihodnje finančne perspektive ostala ena regija, ne glede na to, kdaj se bodo končala pogajanja o delitvi države na dve kohezijski regiji.