UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA BARBARA ARZENŠEK ZGODOVINA DELAVSKEGA GIBANJA Diplomsko delo Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO ZGODOVINA DELAVSKEGA GIBANJA Študent: Barbara Arzenšek Številka indeksa: 71070820 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Domače gospodarsko pravo Mentor: dr. Borut Holcman Maribor, september 2016
Per aspera ad astra. (Prek trnja do zvezd) Posebna zahvala dr. Borutu Holcmanu za mentorstvo in strokovno pomoč pri nastanku te diplomske naloge. Hvala vsem, ki ste verjeli vame, da mi bo uspelo.
KAZALO 1 UVOD... 1 1.1 POMEN DELAVSKEGA GIBANJA... 1 1.2 NAMEN, CILJI IN METODOLOGIJA DIPLOMSKE NALOGE... 2 1.3 STRUKTURA DIPLOMSKEGA DELA... 3 2 RAZVOJ DELAVSKEGA GIBANJA V SVETU... 4 2.1 NASTANEK IN RAZVOJ... 4 2.2 LUDISTIČNO GIBANJE... 5 2.3 TRADE UNION... 6 2.4 ČARTIZEM... 7 2.5 UTOPIČNI SOCIALIZEM... 8 2.6 ZNANSTVENI SOCIALIZEM... 9 2.6.1 KARL MARX (1818-1883)... 9 2.6.2 KOMUNISTIČNI MANIFEST... 10 2.6.3 MARKSIZEM... 11 2.7 ANARHISTIČNI SINDIKALIZEM... 11 2.8 PRELOMNICE NA PODROČJU DELAVSKOPRAVNE ZAKONODAJE S POUDARKOM NA 19. STOLETJU... 13 3 REVOLUCIONARNA GIBANJA DELAVCEV... 15 3.1 POMLAD NARODOV... 15 3.2 PARIŠKA KOMUNA... 16 3.3 PRVA INTERNACIONALA (1864 1872)... 16 3.4 DRUGA INTERNACIONALA (1889 1916)... 18 3.5 TRETJA INTERNACIONALA KOMINTERNA (KOMUNISTIČNA INERNACIONALA)... 19 4 DELAVSKA ZDRUŽENJA IN ORGANIZACIJE... 20 4.1 MEDNARODNA ORGANIZACIJA DELA (MOD)... 20 4.1.1 NASTANEK IN RAZVOJ... 20 4.1.2 NAČELA... 21 4.2 STRUKTURA MOD... 21 4.2.1 MEDNARODNA KONFERENCA DELA... 21 iii
4.2.2 MEDNARODNI URAD ZA DELO... 22 4.2.3 ODBOR PRAVNIH STROKOVNJAKOV ZA NADZOR NAD IZVAJANJEM KONVENCIJ IN PRIPOROČIL MOD... 22 4.2.4 DEJAVNOST MOD... 23 4.3 SINDIKALNO GIBANJE... 24 4.3.1 OBDOBJA V RAZVOJU SINDIKALNEGA GIBANJA... 24 4.3.2 PRAVNA PODLAGA SINDIKALNEGA DELOVANJA... 24 4.3.3 ZAČETKI SINDIKALNEGA GIBANJA... 25 4.3.4 VIRI SINDIKALNEGA PRAVA... 26 4.3.5 SINDIKALNO GIBANJE V SLOVENIJI... 27 4.3.6 DOSEŽKI SLOVENSKEGA SINDIKALNEGA GIBANJA... 27 4.3.7 MEDNARODNA KRONOLOGIJA DELAVSKEGA GIBANJA... 28 4.3.8 SLOVENSKA KRONOLOGIJA DELAVSKEGA GIBANJA... 30 5 KONVECIJE... 34 5.1 DEKLARACIJA O ČLOVEKOVIH PRAVICAH (DČP)... 34 5.2 MEDNARODNI PAKT O EKONOMSKIH, SOCIALNIH IN KULTURNIH PRAVICAH (MPESKP)... 34 5.3 MEDNARODNI PAKT O DRŽAVLJANSKIH IN POLITIČNIH PRAVICAH (MPDPP)... 35 5.4 LISTINA ČLOVEKOVIH PRAVIC (INTERNATIONAL BILL OF RIGHTS)... 36 5.5 EVROPSKA SOCIALNA LISTINA... 36 5.6 BERNSKA KONVENCIJA O ODPRAVI NOČNEGA DELA ZA ŽENSKE IZ LETA 1905... 37 6 DELAVSKO GIBANJE V SLOVENIJI... 38 7 SKLEP... 42 8 BIBLIOGRAFIJA... 44 8.1 VIRI... 44 8.2 LITERATURA... 47 iv
Povzetek: Delavec nekoč in danes. Delavec se je boril tako včasih, kot se mora še danes boriti za svoje pravice. Prikazala bom zgodovinski razvoj delavskega prava, od neorganiziranih začetkov do danes. Pravice, kot jih poznamo danes, niso samoumevne, ampak so plod trdega in dolgotrajnega boja delavcev iz celega sveta. To je bil boj za delavske pravice, pravice žensk in otrok, hkrati pa boj za človekove pravice. Uspeli so doseči mednarodno priznanje, pravno zaščito. Pa vendar se borijo dalje, saj so kapital in delodajalci vedno močnejši, delavci pa so kljub vsej pravni zaščiti vedno šibkejši. Torej se zgodovina ponavlja, samo v drugačni obliki. Ključne besede: delavsko gibanje zgodovinski razvoj delavec organizacije sindikati Slovenija - izzivi Zusammenfassung: Arbeiter gestern und heute. Der Arbeiter musste schon in der Vergangenheit und auch in der jetzigen Zeit immer wieder um seine eigene Rechte kämpfen. Ich werde die historische Entwicklung des Arbeitsrechts, von nicht organisierten Anfängen bis zum heutigen Tag darstellen. Die Rechte, die wir heute kennen, sind keine Selbstverständlichkeit, sondern das Ergebnis von harten und langdauernden Kampf von Arbeitern auf der ganzen Welt. Das war der Kampf um die Arbeitsrechte der Frauen und Kinder, gleichzeitig der Kampf für die Menschenrechte. Sie haben eine internationale Anerkennung und Rechtschutz erreicht. Dennoch kämpfen die weiter, weil das Kapital und Arbeitgeber immer stärker sind, die Arbeiter, trotz dem Rechtschutz, immer schwächer. Also die Vergangenheit wiederholt sich, nur in eine andere Form. Schlüsselwörter: Arbeiterbewegung historische Entwicklung Arbeiter Organisation Gewerkschaft Slowenien - Herausforderungen v
1 UVOD 1.1 POMEN DELAVSKEGA GIBANJA V diplomskem delu bom predstavila zgodovino delavskega gibanja in delavske upore proti neznosnim delovnim razmeram, izkoriščanju, brezpravju ter njihov boj za boljše razmere in življenje in predstavila njihove dosežke, ki so vplivali na razvoj prava. Prikazala bom, da pravice, ki jih poznamo danes niso samoumevne, ampak so plod dolgoletnega in dolgotrajnega boja delavcev z oblastjo. Ta boj, ki se je odvijal skozi zgodovino in se nadaljuje še danes, ima za osnovni cilj zagotavljanje človeku dostojnejšega življenja, kar se izraža v izboljšanju tako delovnih kot življenjskih razmer: krajšem delovniku in boljšem plačilu, pridobitvi političnih pravic, splošni volilni pravici, brezplačnem izobraževanju, medijski svobodi, Na tej poti je marsikdaj prišlo tudi do zablod in utopij. Zametki delavskega gibanja segajo na začetek 19. stoletja in so neločljivo povezani s kapitalizmom, saj lahko pripišemo organiziranje in povezovanje delavcev odzivu na večanje moči kapitalistov. Prvo množično politično organizirano delavsko gibanje se je pojavilo v Angliji z namenom reformiranja angleške parlamentarne demokracije. So se pa v tistem času delavci upirali tudi drugod po Evropi in Ameriki. Med glavne predstavnike upiranja kapitalističnemu izkoriščanju na pričetku 19. stoletja štejemo utopične socialiste, ki so pomembno vplivali na ozaveščanje delavstva s svojimi analizami izvorov družbene neenakosti. Marx je znanstveno in sistematično analiziral protislovja kapitalističnega sistema in je nosilca sprememb videl v dobro organiziranem delavskem razredu. Povezovanje je dobilo, lahko bi rekli neke vrste pravno obliko, v prvih delavskih strankah. Toda revolucija, spremembe in preoblikovanja obstoječega družbenega razreda v prvih letih 20. stoletja povzročijo razcep in spremembe tudi v delavskem gibanju. 1
Danes določajo temeljne delavske pravice različni mednarodni akti, zakoni, in celo ustave. Bistvo teh pravic danes predstavljajo Deklaracija o človekovih pravicah in Evropske socialne listine, čeprav ima tudi danes delavec marsikatere pravice zagotovljene zgolj deklarativno in morda formalno, dejansko pa mu v življenju in delu niso priznane. Velika gospodarska in družbena kriza današnjega časa vplivata na ponovno ustanavljanje tako imenovanih komunističnih strank z»večno idejo«pravičnega družbenega reda. Razredni boj še traja in vemo, da večjega napredka pri socialni pravičnosti in solidarnosti ne bo brez sindikatov kot avtentičnih zastopnikov delavskih interesov. 1.2 NAMEN, CILJI IN METODOLOGIJA DIPLOMSKE NALOGE Z nalogo želim prikazati zgodovinski razvoj delavskega gibanja, dosežke in njihov vpliv na razvoj prava. Z analizo zgodovine delavskega gibanja bom ocenila kako je to vplivalo na razvoj prava. Pri izdelavi diplomske naloge sem podrobno proučila slovensko in tudi tujo strokovno literaturo in vire, ki obravnavajo dotično področje, pri čemer se bom osredotočila tudi na literaturo dostopno na medmrežju. Zaradi posebnih zgodovinskih družbenih okoliščin bom uporabila več znanstvenih metod dela, osredotočila pa se bom predvsem na sociološko metodo v povezavi z zgodovinsko-pravno metodo in deskriptivno metodo. Izpostavila bom sociološki vidik zgodovinskega razvoja delavskega gibanja, katere življenjske okoliščine so vplivale na pravni razvoj delavskega gibanja in prava. 1 1 Primerjaj M. Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana, 2015, stran 49. 2
1.3 STRUKTURA DIPLOMSKEGA DELA V uvodnih poglavjih bom predstavila pomen delavskega gibanja. Nadalje se bom lotila pregleda postopnega razvoja delavskega gibanja v svetu, s poudarkom vpliva zgodovinskega razvoja delavskega gibanja na pravo. Sledil bo pregled revolucionarnih gibanj delavcev, ki so pripeljala do organiziranih in pravno priznanih gibanj. Tako bom podrobneje predstavila Mednarodno organizacijo dela in njihove prispevke na pravni razvoj delavskega gibanja. Sledila bo predstavitev sindikalnega gibanja in delo, ter vpliv le-tega. Predstavljene bodo tudi konvencije, ki so plod dolgoletnega dela delavskega gibanja. Dotaknila in opredelila bom tudi zgodovino delavskega gibanja v Sloveniji. Na koncu bom podala obrazložitev s sklepom o zgodovini delavskega gibanja in o njegovem pomenu, vplivu in nalogah v prihodnosti. 3
2 RAZVOJ DELAVSKEGA GIBANJA V SVETU 2.1 NASTANEK IN RAZVOJ Buržoazne revolucije so šele med 16. in 18. stoletjem v Evropi odpravile fevdalizem. Kapitalizem se pojavi kot nujni naslednik fevdalizma. Prvi zametki kapitalizma pa že v 12. stoletju nastanejo v severni Italiji, v trgovsko razvitih italijanskih mestih kot so Benetke, Genova. S kapitalizmom se pojavita kapitalist, kot lastnik kapitala, ki z izkoriščanjem velikega števila delavcev zagotavlja svoj obstoj in razvoj, ter popolnoma nov socialni razred ljudi proletariat oziroma delavski razred, kot lastnik le svoje delovne sile kot kapitala in s tem prepuščen na milost in nemilost izkoriščanju kapitalista. Ravno zaradi tega si kapitalist in delavec stojita na nasprotnih bregovih, saj imata popolnoma nasprotujoče si interese. Delavec si želi čim večjo plačilo in ugodne pogoje dela. Kapitalist pa ravno obratno, kapitalist si želi, da mu ostane čim več dobička, saj je ustvarjanje dobička tudi bistvo kapitalizma. Kapitalizem tudi spremlja hiter tehnološki razvoj, industrijska revolucija. Nastanejo velike spremembe izum parnega stroja, razvoj prometa, izumi v tekstilni industriji in mnogi drugi znanstveni dosežki. Z industrijsko revolucijo nastanejo korenite spremembe na področju dela in gospodarstva zelo velike tovarne, obrati, kjer se pojavi tudi prekomerno izkoriščanje delavcev, ki so velikokrat, ali celo bolje rečeno, v večini primerov manj vredni kot stroji. Pri industrijski revoluciji gre za vrsto tehnoloških novosti, gospodarsko rast in družbene novosti. 2 Življenjski pogoji delavcev so v tem obdobju katastrofalni. Vodovod in kanalizacija sta neustrezna, zato so pri delavcih pogoste bolezni, visok je tudi 2 Primerjaj: N. Hodgson, E. Merrit, L. Thomas, M. Prevolnik, M. Brezigar, M. Vodušek, S. Milovanović, M. Ivanič, Zgodovina, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009, stran 292. 4
odstotek umrljivosti. Delovno okolje je težko in neizprosno. Zdravstvena oskrba je slaba, zelo velikokrat je sploh ni. Socialne zaščite ni. Zakonodaje, ki bi ščitila delavce še ni bilo nobene. Kapitalist je določal tako rekoč vse pogoje dela, dolžino delovnega časa, višino plačila,... Običajno je izplačeval minimalno plačilo, imenovano mezda. Delavci so bili izčrpani, saj so delali po 18 ur na dan; tako moški, ženske, tudi otroci in to ponoči, podnevi ni bilo nobenih omejitev. Poleg tega so bili pogosto bolj lačni kot siti, živeli so v katastrofalno slabih življenjskih razmerah. Po možnosti so morali izključno pri kapitalistu kupovati blago večinoma slabe kvalitete po oderuških cenah. In to je počasi vodilo do posamičnih uporov proti kapitalistom. V bistvu ti posamični boji predstavljajo začetek delavskega gibanja. Posamezniki so se nato začeli združevati v skupine, v istem mestu, v isti tovarni. Potem je gibanje začelo rasti in se širiti po Evropi, po svetu. Zaradi obupa in težkega življenja so najprej poskusili s kvarjenjem strojev, saj je prevladovala miselnost, da je stroj kriv za tako slabo situacijo. Po tovarnah so podtikali požare, prihajalo je tudi do umorov. Sicer pa se že v obdobju manufakture pojavljajo posamezne delavske organizacije in podporna društva. Vsa takšna društva so bila ilegalna, so pa bila prva organizirana pomoč delavcem. 3 2.2 LUDISTIČNO GIBANJE Industrijska revolucija in s tem posledično tudi delavsko gibanje je bilo v začetku 19. stoletja najbolj razvito v Angliji. Tako se je ravno med angleškimi delavci začelo širiti skrivno gibanje razbijalcev strojev, ki sodi med najbolj kontroverzno obliko delavskega gibanja. To sicer pomeni nadaljevanje neorganiziranega in spontanega boja proti kapitalistu, kajti miselnost delavcev 3 Primerjaj A. Kutoš, Oris zgodovine mednarodnega delavskega gibanja, Zveza delavskih univerz Slovenije, Center za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana, 1975, strani 5-9. 5
je bila, da je glavni razlog za njihovo bedo stroj, ne kapitalist kot lastnik tega stroja. To gibanje se po Nedu Luddu imenuje ludistično, ki je začel z razbijanjem strojev okoli leta 1810. Vlada je množično preganjala razbijalce, kazen za zločin pa je bila smrt. Kljub temu jim je uspelo uničiti mnogo strojev po vsej Angliji. 4 Danes bi lahko bi rekli, da so se borili proti napredku, saj so uničevali stroje in ne vzroka njihove bede. Šele leta kasneje so spoznali, da stroj ni pravi sovražnik, temveč le-tega predstavlja kapitalist. Delavsko gibanje pa v tem obdobju še ni imelo izdelane vizije o lastnem položaju. 5 2.3 TRADE UNION Delavsko gibanje je doseglo novo raven z združevanjem, saj so delavci spoznali, da so skupaj močnejši. Angleški delavci so začeli ustanavljati rokodelske zveze, tako imenovane trade unione. Te organizacije so bile ustanovljene le za posamezen boj, ko je pa bil konkreten boj končan ali cilj dosežen, so se razpustile. Vseeno so se te aktivnosti prijele med delavci in jih štejemo za predhodnika sindikatov. Bistvo njihovega boja je bilo povišanje plačila za delo in za krajši delovni čas. Imeli so dvojno vlogo, zaščito delavca in varovanje delavcev pred stavkokazi 6. Leta 1786 so v Filadelfiji v ZDA delavci v tiskarni prvič organizirali stavko in uspešno dosegli minimalno urno postavko 6 dolarjev na teden. Leta 1782 so čevljarji v ZDA ustanovili prvi sindikat. Njegova življenjska doba je bila eno leto preden so ga razpustili. 4 Primerjaj Družbenogospodarski razvoj v prvi polovici 19. stoletja, URL: http://mss.svarog.si/ zgodovina/3/index.php?page_id=7712 (10. 9. 2016) 5 Primerjaj B. Konte, M. Krušič, I. Trenc-Frelih, Doba prevratov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1986, stran 80. 6 Primerjaj Kutoš, stran 11. 6
Leta 1834 se v New Yorku prvič sestanejo predstavniki raznih sindikalnih gibanj v ZDA s ciljem ustanovitve nacionalne delavske organizacije, imenovane NTU in s cilji za dosego pravnega priznanja sindikatov, tako na ravni države kot na ravni zveznih držav, brezplačnega šolstva za otroke in odrasle ter odprave otroškega dela. Posamezni predstavniki te nacionalne delavske organizacije prvič poizkušajo doseči svoje cilje tudi z ustanavljanjem političnih strank. Leta 1866 je ustanovljeno Nacionalno delavsko združenje (NLU) s katerim so prvič v zgodovini postavljene zahteve po enaki plači za enako delo ne glede na raso ali spol ter 8-urni delovni čas. 7 Prelomnica v zgodovini sindikalnega gibanja v ZDA predstavlja sodba sodišča Commenwealth proti Hunt iz leta 1842, po katerem je vrhovno sodišče države Massachusetts odločilo, da doktrina common law, tako imenovane kriminalne zarote, ne velja za sindikalne organizacije in prvič izrecno dovolilo pravico delavcev do organiziranja in do stavke. Pred tem so lahko bili delavci, ki so se združevali v sindikate obtoženi zarote. 8 Leta 1868 je bil v ZDA prvič uzakonjen 8-urni delovni čas, ki pa se je nanašal samo na zaposlene v zveznih vladnih službah. 2.4 ČARTIZEM V kasnejšem obdobju razvoja delavskega gibanja se pojavi čartizem (charter je angleška beseda za listino). 9 To je bilo množično gibanje, ki je bilo oblikovano na političnih temeljih in je bilo zelo revolucionarno. 7 Primerjaj Trade Unions, URL: http://www.encyclopedia.com/topic/trade_unions.aspx (2. 9. 2016) 8 Glavni sodnik Lemuel Shaw je v sodbi poudaril, da imajo delavci pravico do stavke ali do drugih miroljubnih ukrepov katerih namen je dvig plače. Primerjaj Commonwealth v. Hunt, URL: https://www.britannica.com/event/commonwealth-v- Hunt (2. 9. 2016) 9 Primerjaj Družbenogospodarski razvoj v prvi polovici 19. stoletja, URL: http://mss.svarog.si/ zgodovina/3/index.php?page_id=7712 (10. 9. 2016) 7
To gibanje je prva politična organizacija oziroma zveza delavskega gibanja. Najmočnejše je bilo v sredini 19. stoletja, med leti 1830 in 1847. Seveda so njihove zahteve v večini primerov spremljali nemiri in stavke. Prizadevali so si za splošno in enako volilno pravico, kakor tudi za enakopravno zastopanje vseh slojev ljudi v parlamentu. 10 Temeljni dokument je bila»ljudska listina«osnovana s strani Williama Lovetta. 11 Deloma so predstavniki tega gibanja pripomogli k izboljšanju položaja delavcev, saj so dosegli skrajšanje delavnika na 10 ur za ženske in otroke. 2.5 UTOPIČNI SOCIALIZEM Delavcem so se pri njihovem boju pridružili izobraženci, ki so se že tudi sami borili proti sistemu. To je gibanju dalo nov zagon in podporo. Vendar so bile to idealistične, za tisti čas neuresničljive ideje, zato se tudi imenuje utopični socializem. Nezadovoljstvo se je kot požar širilo po Evropi, v Franciji je leta 1831 izbruhnil upor v Lyonu 12, upor je izbruhnil leta 1844 tudi v Prusiji. Vsesplošno nezadovoljstvo je dodatno prepričalo delavstvo, da je potrebno in hkrati nujno združevanje, ker je boj na tak način lažji in uspešnejši, še vedno pa ne lahek. 10 Primerjaj Družbenogospodarski razvoj v prvi polovici 19. stoletja, URL: http://mss.svarog.si/ zgodovina/3/index.php?page_id=7712 (10. 9. 2016) 11 in vsebovala naslednje zahteve: volilna pravica za vse moške, enaki volilni okraji, odpravo omejitve po kateri poslanci v parlamenti morajo prav tako biti lastniki nepremičnin, pravico do plače poslancev v parlamentu, splošne volitve vsako leto in pravica do nepristranskih volitev. Primerjaj Chartism, URL: http://ekladata.com/4horcvth35y0jtruixmexfu9-lc/chartism.pdf (3. 9. 2016) 12»Najbolj krvavo je bilo v letih 1831 in 1834, ko so se lyonski delavci v oboroženem boju uprli znižanju plač. Leta 1834 je 30.000 delavcev, skupaj z 10.000 obrtniki, prevzelo nadzor nad mestom. V spopadu z oblastmi je umrlo 3000 delavcev.«marjan Horvat, Boj za delavske pravice, Mladina 16, 23.04.2009 Primerjaj M. Horvat, Boj za delavske pravice, URL: http://www.mladina.si/46930/boj-zadelavske-pravice/ (1. 9. 2016) 8
Največja želja utopičnih reformistov je bila reformiranje družbe. Prispevali so sicer pomembno kritiko kapitalističnega sistema, niso pa uspeli najti rešitve za situacijo. Njihova ideja je le bila preveč idealistična, nerealna utopična. Najvidnejši predstavniki tega gibanja so bili Robert Owen (1771-1858), Charles Fourier (1772-1837) in Caude-Henri Saint-Simon (1760-1825). Owen je predlagal, da bi se delavci uprli s tem, ko bi sami organizirali proizvodne zadruge, saj je prišel do spoznanja, da je dobiček glavno gonilo kapitalistov. S tem, ko bi se sami organizirali pa bi imeli neke vrste socialno proizvodnjo, ki ne bi bila namenjena pridobivanju bogastva. 2.6 ZNANSTVENI SOCIALIZEM Vidnejša in svetovno znana predstavnika znanstvenega socializma sta Karl Marx (1818-1883) in Friedrich Engels (1820-1895). Svoje znanje sta povezala z interesi delavskega razreda, saj po svojem izvoru nista pripadala delavskemu razredu, ampak buržoaziji, a kljub temu sta se svojim znanjem zavzemala za interese delavcev in njihovo aktivnost. Zagovarjala sta teorijo, da ni dovolj samo številčna premoč delavskega razreda, ampak le-ti potrebujejo predvsem znanje in jasno oblikovane cilje. Tako sta ustvarila znanost o družbi. 13 2.6.1 KARL MARX (1818-1883) Karl Marx je nemški filozof, pisatelj, ekonomist, tudi politični teoretik in publicist. S svojimi deli je tudi spodbudil k nastanku komunizma v 20. stoletju. Njegovo znanstveno delo je pomagalo razumeti delo in ga povezati s kapitalom. S svojim delom in literaturo je pomembno vplival na razvoj filozofske smeri imenovane marksizem. Marx je avtor mnogih knjižnih del, za najpomembnejši pa štejemo Komunistični manifest (1848) in Kapital (1867-1897). 13 Primerjaj Kutoš, stran 12 14. 9
Pravo je študiral v Nemčiji na univerzah v Bonnu in Berlinu, kasneje pa je doktoriral iz filozofije na univerzi v Jenni. Pomembna prelomnica v njegovem življenju je bilo srečanje s Friedrichom Engelsom, stkalo se je prijateljstvo, ki je trajalo vse do njegove smrti. Friedrich Engels je sodeloval z Marxom pri nastajanju del v zvezi s politično filozofijo. Karla Marxa so zaradi njegovega dela in prepričanja izgnali iz več evropskih držav, nazadnje je z Engelsovo pomočjo do svoje smrti živel v Londonu. Včlanjen je bil v Zvezo komunistov, po njihovem naročilu pa je skupaj s Friedrichom Engelsom leta 1848 napisal Komunistični manifest. 14 Marx je zagovarjal teorijo, da med delavskim razredom in kapitalisti obstaja večen konflikt interesov. Podpiral je združevanje delavcev, saj je menil, da le združeni delavci lahko pridejo do politične moči in sprememb. 15 Poleg Emila Durkheima in Maxa Webra štejemo Karla Marxa med začetnike moderne sociologije. Predpostavljal je konfliktno stanje v družbi, stanje med delavci in kapitalisti. Karl Marx in njegovo delo je imelo velik vpliv na nastanek in razvoj marksizma. 16 2.6.2 KOMUNISTIČNI MANIFEST Delo, ki je bilo napisano po naročilu lige komunistov in izdano 21. februarja leta 1848, ter je izšlo v času revolucije istega leta, je od takrat dalje prepoznano kot 14»WORKERS OF ALL LANDS UNITE«(»Proletarci vseh dežel, združite se«), zadnji stavek Komunističnega manifesta in napis na Marxovem nagrobniku v Londonu. Primerjaj Marx, URL: http://www.historyguide.org/intellect/marx.html (11. 9. 2016) 15 Primerjaj N. Neubauer, S. Demšar, L. Dobrila, J. Kešpret, D. Kaltnekar, Velika družinska enciklopedija zgodovine, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2006, stran 369-370. 16 Primerjaj Karl Marx, URL: https://www.britannica.com/biography/karl-marx (22. 9. 2016) 10
eno najvplivnejših političnih del. V njem Marx predstavlja probleme družbe in svoj pogled na razredni boj. 17 Komunistični manifest predstavlja združitev teorije in prakse. Je rezultat proučevanja zgodovine in sodobnih ekonomskih zakonitosti. V njem je skozi zgodovinsko analizo po posameznih obdobjih prikazan nastanek kapitalizma in problemov, ki so s tem nastali. 2.6.3 MARKSIZEM Kot marksizem opredeljujemo svetovno poznano doktrino v delavskem gibanju, ki je nastala v 19. stoletju, na podlagi Marxovih idej. Tudi doktrine mnogih političnih strank imajo podlago v marksizmu, predvsem strank, ki zagovarjajo interese delavcev. Med vidnejše marksiste štejemo: Friedricha Engelsa, Karla Kautskya, Roso Luxemburg, Leva Trockija, Lenina in druge. 18 Marksizem je politična doktrina, v svoji celovitosti predstavlja svetovni nazor in pravico človeka do svobode. 2.7 ANARHISTIČNI SINDIKALIZEM Anarhizem je teorija in praksa, po kateri posamezniki živijo brez vmešavanja oblasti v njihovo življenje; med oblasti sodijo vlada, cerkev, vojska ali celo vodstvo podjetij. Iz teorije anarhizma se kasneje razvije kolektivni anarhizem, ali imenovan drugače anarho-kolektivizem, revolucionarna doktrina, ki zagovarja popolno odpravo tako državne kot privatne lastnine in namesto tega predvideva 17 K. Marx, F. Engels, Komunistični manifest, Založba Maks Viktor, Ljubljana 2008, stran 1 29. 18 Primerjaj Marksizem, URL: https://www.britannica.com/topic/marxism in http://www.marxist.com/osnove-marksizma.htm#1 (22. 9. 2016) 11
kolektivno produkcijo, ki jo iz izvajanja upravljajo delavci sami. Idejni vodja kolektivnega anarhizma je bil ruski anarhist Mihkail Bakunin. 19 Anarho-sindikalizem izvira iz 19. stoletja. Gre za obdobje, kjer so se delavci združevali v združenja z namenom ustanovitve anarhistične družbe, kjer bi delovali skupaj za lastno dobro skupnosti brez prisile in vmešavanja s strani vodstva. Poizkušali so prevzeti kontrolo nad proizvodnjo, industrijo, kmetijstvom in trgovino, tako da so ustanavljali anarhistične sindikalne organizacije. Odločitve v anarhistični sindikatih so sprejemali na demokratični ravni. Samo določeni člani sindikatov so bili plačani, in to po običajnih plačah. Anarhisti so verjeli, da kapitalisti ne smejo voditi družbe, niti biti v vodstvu podjetij. Po njihovem bi podjetja morala biti v lasti in pod nadzorom delavcev, zagovarjali pa so tudi, da bi moral biti sistem plačnega suženjstva odpravljen. Anarho-sindikalizem je bil dominanto gibanje radikalnih delavcev do Oktobrske revolucije v Rusiji, s katero so na oblast prišli marksisti. Marksisti so bili vplivni v Nemčiji in Angliji, v dveh najbolj industrijsko razvitih državah, medtem ko so bili anarho-sindikalisti bolj razširjeni v Franciji, Španiji, Italiji, Avstraliji in ZDA. Največje anarhistično sindikalna organizacija v ZDA je bila ustanovljena leta 1905, z imenom Industrialni delavci sveta. 20 Anarho-sindikalizem ima kot teorija potencial za smiselne politične, ekonomske in socialne spremembe v 21. stoletju. 19 Mihkail Bakunin je bil ruski revolucionar in idejni vodja anarhizma eden najbolj znanih revolucionarnih vodij 19. stoletja, ki je postal inspiracija za številna radikalna gibanja po svetu. Bakunin je kljub temu, da je podobno kot Marx zagovarjal razredni boj, prišel v spor z Karlom Marxom in marksisti; namreč za razliko od marksistov je kot prvi pogoj revolucionarnega gibanja postavil odpravo države kot institucije. Primerjaj Mikhail Bakunin, URL: https://www.britannica.com/biography/mikhail-bakunin (9. 9. 2016) 20 Primerjaj W. Meyers, Introducing Anarcho-Syndicalism, URL: https://www.iww.org/pdf/ history/library/meyers/asyndic.pdf (4. 9. 2016) 12
2.8 PRELOMNICE NA PODROČJU DELAVSKOPRAVNE ZAKONODAJE S POUDARKOM NA 19. STOLETJU Hitra industrializacija v začetku 19 stoletja in s tem velika potreba po delovni sili je imela za posledico hitro povečanje otroške delovne sile. Javnost pa je bila vedno bolj obveščena in ozaveščena o težkih delovnih pogojih v katerih so delali otroci. Vodilna država pri sprejemanju delovnopravne zakonodaje je bila Anglija, kjer so bili po prizadevanjih industrialca in utopičnega socialista Roberta Owna leta 1819 sprejeti tako imenovani Tovarniški zakoni, s katerimi so omejili otroško delo in splošni delovni čas na 12 ur. Leta 1833, štirinajst let kasneje, je Anglija sprejela nove Tovarniške zakone, ki so občutno izboljšali delovne pogoje za otroke v tovarnah. Med drugim so bili prvič uvedeni delovni inšpektorji, ki so preverjali delovne pogoje v tovarnah. Leta 1844 je bil sprejet Zakon o tekstilnih tovarnah po katerem so inšpektorji prvič preverjali zdravstveno stanje delavcev. Do konca 19. stoletja so bili v Angliji sprejeti številni zakonski okviri, ki so postavili temelj delovno pravne zakonodaje. Ker je industrializacija ostale države v Evropi zajela šele v drugi polovici 19. stoletja, so podobni ukrepi tudi v Srednji Evropi, v takratni Avstro-Ogrski, sledili britanskemu vzoru. Industrijski zakonik Avstrije iz leta 1883 je prav tako kot Tovarniški zakon v Angliji, vendar šele petdeset let kasneje, temeljil na omejevanju otroškega dela ter številnih ostalih ukrepih. Med drugim so v vseh industrijskih obratih uvedli sanitarne in varnostne ukrepe, dela prosti dan vsako nedeljo, letni dopust in prepoved otroškega dela do 12 leta starosti, pravico do odmora na delovnem mestu (ena ura). 13
2.6. DELAVSKO GIBANJE IN POLITIČNE STRANKE (SOCIALNA DEMOKRACIJA) Prvi poizkusi doseganja delavskih pravic v ZDA z ustanavljanjem političnih strank segajo v sredino 19. stoletja. V Evropi med države z najbolj aktivnim delavskim gibanjem v istem obdobju sodi Nemčija. 21 Leta 1863 je bila v Leipzigu ustanovljena prva nemška delavska stranka, ki jo je vodil Ferdinand Lasalle. Leta 1869 je bila ustanovljena socialnodemokratična delavska stranka v mestu Eisenach na pobudo Augusta Bebela in še ena stranka pod vodstvom Wilhelma Liebknechta. Zaradi združitve obeh političnih strank leta 1877, imajo v Reichstagu že podporo pol milijona volivcev. Vendar so že naslednje leto v nemškem Reichu prepovedana vsa socialno demokratska zborovanja in to pripomore k temu, da na tisoče socialdemokratov emigrira v tujino. Leta 1889 pride do prvega množičnega štrajka v Nemčiji, s 150.000 demonstranti pred Nemškim parlamentom in z odpravljeno prepovedjo socialno demokratske stranke ta prvič v zgodovini doseže 20 odstotkov sedežev v parlamentu. Prav tako pride do množičnega ustanavljanja delavskih sindikatov po celotni Nemčiji. Le nekaj let kasneje, leta 1896, je bila tudi v Ljubljani, pod vodstvom Etbina Kristana, ustanovljena Jugoslovanska socialdemokratska stranka. 21 Primerjaj Durch nacht zum Licht, URL: https://www.technoseum.de/fileadmin/media/pdf/ pdf_schulen_unterrichtsmaterial/lehrerhefte/durch_nacht_zum_licht_lehrerheft.pdf (2. 9. 2016) 14
3 REVOLUCIONARNA GIBANJA DELAVCEV 3.1 POMLAD NARODOV Pomlad narodov je skupno ime za revolucije, ki so se od leta 1848 dalje širile po Evropi kot požar. Do njih je prišlo zaradi zahtev po političnih pravicah in takrat so številni narodi oblikovali svoje nacionalne programe. V tem obdobju so bile povsod po Evropi izvedene številne reforme. Na primer v Franciji so razglasili pravico do dela in uvedli splošno volilno pravico. V tem obdobju so bile povsod v Evropi sprejete številne reforme na področju delavskih in človekovih pravic. 22 Kljub temu, da so revolucije spodletele v večini držav, so bile posledice vseeno dolgoročne. Demokratična republika je bila ustanovljena v Franciji, podložništvo je bilo odpravljeno povsod v Vzhodni Evropi, razen v Rusiji, splošna volilna pravica za moške je bila uveljavljena v več državah. 23 Ohranila se je pa zavest, da je za dosežke delavskega gibanja potrebno mednarodno povezovanje. Mednarodna medsebojna pomoč je postala samoumevna, delavci so imeli skupne cilje, predvsem izboljšanje življenjskega standarda delavcev in borba proti kapitalistom. 24 22 Primerjaj Revolucije leta 1848, URL: https://www.britannica.com/topic/first-international (22. 9. 2016) 23 Primerjaj The Spring of Nations, URL: http://www.estudy.ru/files/treecontent/nodes/attaches/ 4700/4737/history.pdf (2. 9. 2016) 24 Primerjaj W. Abendorth, Socialna zgodovina evropskega delavskega gibanja, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1971, stran 27. 15
3.2 PARIŠKA KOMUNA Revolucionarni prevzem oblasti delavskega razreda, 18. marca leta 1871. 25 Trajala je do 28. maja leta 1871. Je prva revolucija delavskega razreda, prvi poizkus diktature proletariata, uvedli so delavsko upravljanje v tovarnah. Po mnenju Bakunina se lahko bodoče socialne organizacije, kot je tudi bila mišljena Pariška komuna, organizirajo, ampak začeti je potrebno spodaj, na dnu lestvice, pri delavcih, potem se lestvica viša in dviguje, ampak s svobodnim združevanjem in vključevanjem delavcev, nadalje pa se naj vse skupaj združi v internacionalno federalno zvezo. Samo tako bo dosežen napredek, ki bo namenjen vsem delavcem in ne bo vplival na izboljšanje samo za posameznike. 26 Nezrelost delavskega razreda, neusklajenost, pa tudi družbeno okolje še ni bilo zrelo za delavstvo, vse to in mogoče še kaj, so bili razlogi za neuspeh komune. 3.3 PRVA INTERNACIONALA (1864 1872) Reakcija na poraz revolucionarnih gibanj leta 1848, ki je po mnogih državah uničila tedaj obstoječe delavske organizacije, je ustanovitev Mednarodnega združenja delavcev (Working Men's International Association), z namenom združiti delavski razred vseh držav, kot spodbudo revolucionarnih delavskih strank po svetu, ki je bilo ustanovljeno leta 1864 v Londonu, kot prvo revolucionarno združenje proletariata Prva internacionala, ki naj bi predstavljala močnejši in enotnejši boj delavskega razreda. 25 Primerjaj Pariška komuna (18. 3. 1871), URL: http://www.delavske-studije.si/pariskakomuna-18-3-1871/ (11. 9. 2016) 26 Primerjaj Bakunjin Mihail, Pariška komuna i ideja države, URL: https://anarhistickabiblioteka.net/library/mihail-bakunjin-pariska-komuna-i-ideja-drzave.html (12. 9. 2016) 16
Zametki te ideje segajo v leto 1863, ko so na nekem mitingu v Londonu v svojem in francoskem imenu izrazili podporo delavstvu na Poljskem ter sprejeli odločitev o ustanovitvi mednarodnega združenja delavcev. Mednarodno združenje delavcev je bilo ustanovljeno na pobudo angleških laburistov in francoskih socialistov. To združenje je povezovalo različne ideološke usmeritve. Posebna komisija z Marxom na čelu je prevzela nalogo izdelave statuta nove organizacije. Le-ta je vseboval dva dela: splošna načela dela internacionale in organizacijsko strukturo. Internacionala naj bi predstavljala središče mednarodnega sodelovanja delavskih gibanj s kongresom kot najvišjim organom, kjer bi razpravljali o načelnih vprašanjih gibanja. Generalni svet (drugi organ) pa naj bi uresničeval odločitve internacionale in z njo tudi upravljal. Zasedanja internacionale: 1. kongres, Ženeva, 1866, 60 delegatov iz Anglije, Francije, Nemčije, Švice 2. kongres, Lausanne, 1867, predstavniki šestih držav 3. kongres, Bruselj, 1868, 10 delegatov 4. kongres, Basel, 1869, sodelovanje tudi predstavnikov ameriškega gibanja 5. kongres, Haag, 1872 sprejeta odločitev, da se sedež generalnega sveta iz Londona preseli v New York Zgodovino prve internacionale preveva predvsem boj med vodilnimi teoretiki tistega časa, kot so Marx, Engels, Bakunin in Proudhon. Prva internacionala je podprla pariško komuno. Organizirala je obsežne mednarodne akcije zoper francoske oblasti. Zaradi teh akcij so marsikje po Evropi prvo internacionalo smatrali za protidržavno gibanje. Padec pariške komune pomeni tudi začetek razpadanja prve internacionale. 27 Razpadla je predvsem zaradi sporov med marksisti in anarhisti. 28 27 Primerjaj Prva internacionala, URL: https://www.britannica.com/topic/first-international (22. 9. 2016) 28 Primerjaj N. Davies, Zgodovina Evrope, Modrijan založba d.o.o., Ljubljana, 2013, stran 786. 17
Prva internacionala ima pomembno vlogo pri širjenju delavskega gibanja in predstavlja njen temelj. To so tudi prvi mednarodni uspehi delavskega gibanja. 29 Zgodovinski pomen prve internacionale je predvsem v tem, da so se začele razvijati samostojne delavske organizacije, postavili so temelje delavske organizacije, osnovali so prva načela delavskega gibanja. 3.4 DRUGA INTERNACIONALA (1889 1916) Druga internacionala je bila ustanovljena v Parizu in je predstavljala organizacijo socialističnih in delavskih strank, predvsem iz Evrope (ameriški, indijski in japonski socialisti skoraj niso prišli do besede). Že na ustanovitvenem kongresu je bila sprejeta resolucija za osemurni delavnik, vendar je ta doživela uresničitev skoraj dve desetletji kasneje, šele po prvi svetovni vojni. Za dan dela in mednarodne solidarnosti je bil določen in razglašen 1. maj, ki je spomin na krvave demonstracije v Chicagu leta 1886 (Haymarketski izgred); v Sloveniji se je prvič praznoval že štiri leta kasneje, leta 1890. Nesporno in največjo avtoriteto je predstavljala nemška socialna demokracija (Engels kot Marxov naslednik in kasneje Kautsky). Tudi predstavniki najbolj radikalne frakcije (Lenin) so vse do pričetka prve svetovne vojne menili, da v stališčih predstavlja pravo nadaljevanje Marxovih naukov. Zaradi strukturnih sprememb svetovnega kapitalizma se je članstvo v delavskih strankah po državah naglo večalo, a je ta številčnost pomenila le navidezno moč. Novo nastala delavska birokracija je namreč živela le od delavskega gibanja in ne zanj. To se je najbolj pokazalo ob izbruhu prve svetovne vojne, ko se je ob domovinskem navdušenju glasovalo za vojne kredite; proti so bile le nekatere manjše stranke oziroma struje (italijanska, srbska, romunska in bolgarska). To je pomenilo razpad druge internacionale. 29 Primerjaj S. Južnič, Novejša zgodovina FSPN, Univerzum, Ljubljana, 1981, stran 206. 18
Kongresi so bili leta: 1889 in 1900 v Parizu, 1891 v Bruslju, 1893 v Zűrichu, 1896 v Londonu, 1904 v Amsterdamu, 1907 v Stuttgartu, 1910 v Københavnu, 1912 v Baslu (izredni kongres). 30 Konec druge internacionale je izzvala prva svetovna vojna. 3.5 TRETJA INTERNACIONALA KOMINTERNA (KOMUNISTIČNA INERNACIONALA) Kominterna je bila mednarodna zveza komunističnih strank in gibanj z vsega sveta, ustanovljena leta 1919 v Moskvi. Posegala je v notranje življenje posameznih komunističnih partij po vsem svetu in zagotavljala finančno in organizacijsko pomoč komunističnim funkcionarjem s ciljem izvedbe svetovne komunistične revolucije prevrati in delovanja partij v različnih državah so bila strogo podrejena Moskvi; člani so tesno sodelovali s sovjetsko tajno policijo (NKVD). V letih 1919 do 1924 je bila Kominterna pod strogim vodstvom Lenina, po njegovi smrti pa je vodstvo prevzel Stalin, ki jo je leta 1943 na zahtevo zahodnih zaveznikov (ZDA, Velika Britanija) proti nacistični Nemčiji razpustil, a skrivoma še vedno ohranil nadrejeni položaj nad drugimi državnimi voditelji komunističnih strank. Slovenski člani Kominterne so med drugim bili Edvard Kardelj, Matija Maček, Dragotin Gustinčič, Franc Leskošek. 31 30 Primerjaj Druga internacionala, URL: https://www.britannica.com/topic/second-international (22. 9. 2016) 31 2016) Primerja Kominterna, URL: https://www.britannica.com/topic/third-international (22. 9. 19
4 DELAVSKA ZDRUŽENJA IN ORGANIZACIJE 4.1 MEDNARODNA ORGANIZACIJA DELA (MOD) 4.1.1 NASTANEK IN RAZVOJ Ustanovitev mednarodne organizacije dela (MOD) pomeni veliko prelomnico v delavskem gibanju, predvsem na mednarodni ravni. Njena ustanovitev pomeni tudi začetek sistematičnega urejanja in oblikovanja delovnega prava na mednarodni ravni. MOD je bila ustanovljena 11. 4. 1919 na podlagi versajske pogodbe, ki je končala prvo svetovno vojno ustanovljena je bila v času mirovne konference, ki je formalno končala prvo svetovno vojno. Vendar pa, da je prišlo do ustanovitve organizacije svetovnega formata, je bilo prej potrebno mnogo pobud posameznikov in organizacij, kajti očitno še ni bil pravi čas za ureditev delavskih pravic na mednarodni ravni. Prvi poskusi združevanja delavstva segajo v obdobje industrijske revolucije, v čas, ko so bili delavci najhuje izkoriščani. To obdobje predstavljajo boji posameznikov in poskusi prvih združevanj, v bistvu prvi začetki sindikalnega gibanja. V tem obdobju se pojavijo napredno misleči posamezniki, ki so skušali pomagati delavcem s svojimi, za tisti čas zelo naprednimi, idejami. Na vsak način so skušali izboljšati položaj delavcev, predvsem žensk in otrok. Vidnejši predstavniki so bili Jacques Necker (1732-1804), Robert Owen (1771-1853), Daniel Legrand (1773-1859) ter Louis Auguste Blanqui (1805-1881). Louis Auguste Blanqui je med drugim izrekel tudi znamenite besede:»do zdaj so se velesile sporazumevale, kako bi ubijale ljudi, zakaj se ne bi v prihodnje 20
domenile, kako bi ohranjali ljudi pri življenju in kako bi napravili življenje prijetneje«. 4.1.2 NAČELA Za glavna organizacijska izhodišča MOD, ki so še danes v veljavi, štejemo načelo: univerzalnosti, tripartitnosti, politične nevtralnosti. MOD izraža načelo univerzalnosti s sprejemom katerekoli države sveta v članstvo, ne glede na njeno politično ureditev. Enako načelo uporablja tudi Organizacija združenih narodov (OZN). Članstvo v MOD ni vezano na članstvo v OZN. MOD je namreč organizacija, ki mora oziroma naj bi pomagala vsem ljudem, ne glede na to kakšno politično ureditev ima država. Načelo tripartitnosti je najpomembnejše načelo, ki tudi razlikuje MOD od ostalih mednarodnih organizacij. Uveljavitev tega načela je eden vidnejših uspehov delavskega razreda. Glavne organe MOD sestavljajo predstavniki delavcev, predstavniki delodajalcev in predstavniki držav. Načelo nevtralnosti pa pomeni, da se pri delu MOD zahteva politična nevtralnost. Zaposleni s statusom mednarodnih uslužbencev prejemajo navodila za delo od direktorja, ne pa politična navodila od svojih vlad. 32 4.2 STRUKTURA MOD 4.2.1 MEDNARODNA KONFERENCA DELA V okviru MOD deluje Mednarodna konferenca dela s tripartitnim sistemom zasnove. Vsaka država določi svoje predstavnike, dva sta vladna, eden je 32 Primerjaj M. Novak, P. Končar, A. Bubnov Škoberne, Konvencije mednarodne organizacije dela, GV Založba, 2006, stran 26. 21
predstavnik delavcev in prav tako eden je predstavnik delodajalcev. Države so dolžne poslati popolne delegacije. Aktivnosti Mednarodne konference za delo so: oblikovanje mednarodne socialne politike, sprejemanje mednarodnih konvencij in priporočil, nadzorovanje njihove uporabe, sprejemanje novih članic, ter sprejemanje in reševanje prošenj za vključitev v organizacijo. Zasedajo enkrat na leto, v juniju, v Ženevi. Organizacija je zelo pomembna, saj sprejema in oblikuje mednarodne standarde dela. Na Mednarodni konferenci dela se tudi sprejema proračun MOD, voli pa se tudi Administrativni svet. 33 4.2.2 MEDNARODNI URAD ZA DELO Mednarodni urad za delo je strokovno telo pod Administrativnim svetom. Zaposluje strokovnjake iz različnih svetovnih držav, ki delujejo na sedežu v Ženevi, ter po področnih uradih po svetu. Mednarodni urad za delo je razdeljen na več oddelkov, ki skrbijo za nemoteno delo organizacije. 4.2.3 ODBOR PRAVNIH STROKOVNJAKOV ZA NADZOR NAD IZVAJANJEM KONVENCIJ IN PRIPOROČIL MOD Ko države pristopijo k multilateralni pogodbi MOD, se zavežejo, da redno poročajo o ukrepih, ki so jih izvedle za izvajanje ukrepov konvencij. 34 Odbor 33 Primerjaj M. Novak, P. Končar, A. Bubnov Škoberne, stran 27. 34 Kot posledica gospodarske krize odbor vedno pogosteje obravnava pritožbe delavskih sindikatov zaradi kršenja Konvencij Mednarodne organizacije dela. Leta 2011 je Zveza sindikatov Grčije poslala odboru Poročilo v katerem je navajala kršitev 12 Konvencij Mednarodne organizacije dela s strani grške države. Primerjaj E. Gravel, T. Kohiyama, K. Tsotroudi, A legal perspective on the role of international labour standards in rebalancing globalization, URL: https://interventionseconomiques.revues.org/1703 (2. 9. 2016) 22
strokovnjakov je bil ustanovljen leta 1926 in njegova glavna naloga je preverjanje poročil. Sestavlja ga 20 uglednih pravnih strokovnjakov. 35 4.2.4 DEJAVNOST MOD Med najpomembnejše dejavnosti zagotovo sodi sprejemanje konvencij, priporočil in aktov MOD. Poleg tega sem sodijo še resolucije, mnenja in memorandumi. 36 Med pomembnejše dosežke MOD v zadnjih desetletjih sodijo: Deklaracija o temeljnih načelih in pravici do dela (1998), Deklaracija o socialni pravičnosti, iz leta 2008 (the»social Justice Declaration«) in Globalni akt o delu iz leta 2009 (Global Jobs Pact). 37 Globalni akt o delu predstavlja odziv MOD na gospodarsko krizo, ki je imela neposredne posledice na standarde že doseženih delavskih pravic. Tričlanski Odbor za izvajanje standardov (The tripartite Committee on the Application of Standards CAPP), ki predstavlja temeljni organ za nadzor nad izvajanjem mednarodnopravne zakonodaje Organizacije za delo, je s sprejetjem tega akta leta 2009 poudaril, da ekonomska kriza ne more 35 Primerjaj Committee of Experts on the Application of Conventions and Recommendations, URL: http://www.ilo.org/global/standards/applying-and-promoting-international-labourstandards/committee-of-experts-on-the-application-of-conventions-and-recommendations/ lang--en/index.htm (2. 9. 2016) 36 Leta 1998 je bila sprejeta Deklaracija o temeljnih načelih in pravici do dela, s katero so se članice organizacije dogovorile, da bodo spoštovale in izvajale temeljne delavske standarde med katere sodijo: temeljni standardi utemeljeni v osmih konvencijah MOD pravica do združevanja in pravica do kolektivnega pogajanja (Konvenciji št. 87 in št. 98) odprava vseh oblik prisilnega in obveznega dela (Konvenciji št. 29 in št. 105) odprava otroškega dela (Konvenciji št. 138 in št. 182) odprava diskriminacije v zaposlovanju (Konvenciji št. 100 in št. 11) What are ILO conventions and core labour standards?, URL: https://cleanclothes.org/ issues/faq/ilo (2. 9. 2016) 37 E. Gravel, T. Kohiyama, K. Tsotroudi, A legal perspective on the role of international labour standards in rebalancing globalization, URL: https://interventionseconomiques.revues.org/1703 (2. 9. 2016) 23
biti izgovor za zmanjševanje delavskih standardov, ter da je vzdržna gospodarska rast možna tudi brez takšnih ukrepov 38. 4.3 SINDIKALNO GIBANJE 4.3.1 OBDOBJA V RAZVOJU SINDIKALNEGA GIBANJA Obdobja lahko razdelimo v tri sklope in sicer, obdobje prepovedi, obdobje tolerance in obdobje svobode. Obdobje prepovedi je povezano z začetki kapitalizma, ko je delavski razred bil še v nastajanju. Delavci so zaradi katastrofalnih življenjskih razmer potrebovali zaščito pred kapitalistom, pa tudi pred državo kot tako, saj jih ni nihče ščitil. Takšna združevanja v boju prozi kapitalistom so prvi zametki sindikatov. Obdobje tolerance pa pomeni, da so države postoma začele z ukinjanjem kazenskih sankcij za politično združevanje delavcev. V tem obdobju doživijo političen vzpon delodajalci kapitalisti, ki so se začeli povezovati v združenja delodajalcev. Obdobje svobode je prišlo počasi in postopoma. Prva je dopustila sindikalno gibanje Anglija, že leta 1824. Sledila ji je Francija, leta 1848. Kasneje so počasi sledile še druge države 39. 4.3.2 PRAVNA PODLAGA SINDIKALNEGA DELOVANJA Med univerzalne mednarodne vire sindikalnega prava štejemo predvsem priporočila in konvencije MOD. MOD je sprejela tudi nekatere resolucije, ki 38 E. Gravel, T. Kohiyama, K. Tsotroudi, A legal perspective on the role of international labour standards in rebalancing globalization, URL: https://interventionseconomiques.revues.org/1703 (2. 9. 2016) 39 M. Novak, R. Kyovsky, I. Jurančič, T. Dobrin, V. Lednik, Š. Skledar, Z. Vodovnik, Sindikalno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 1992, stran 14 15. 24
sodijo v sindikalno pravo. V okviru MOD deluje tudi urad za preverjanje izvrševanja sprejetih norm v državah članicah. Na državni ravni je na področju sindikalnega prava prvi in najpomembnejši vir ustava. Delovanje sindikatov ureja Zakon o delovnih razmerjih. Podrobneje pa so dogovori med delodajalci in delavci dorečeni v panožnih kolektivnih pogodbah. 4.3.3 ZAČETKI SINDIKALNEGA GIBANJA Med najstarejšo obliko, oziroma začetke sindikalnega gibanja, sodijo trade unioni, ki sem jih podrobneje obrazložila v poglavju Razvoj delavskega gibanja v svetu. Sindikalne organizacije so bile od začetka razdrobljene in neorganizirane, s povečanjem števila delavcev pa so pridobivale vse več članov in s tem tudi vse več vpliva in moči. Delavci so se pridruževali sindikatom, saj so bili izkoriščani, pa tudi živeli so v težkih razmerah. Ker je bila Anglija konec 18. stoletja, oziroma v začetku 19. stoletja, ena industrijsko najmočnejših držav, so se sindikati tam najprej začeli razvijati, saj je bilo zaradi tega v Angliji tudi zelo številčno delavstvo. V ostalih evropskih deželah so se sindikati pojavili kasneje, konec 19. stoletja. V Nemčiji je bila leta 1863 ustanovljena Splošna nemška delavska zveza, predhodnik nemške socialdemokratske stranke. V Franciji so leta 1864 ublažili strogo protidelavsko zakonodajo. Sindikalno gibanje v Franciji je bilo zelo revolucionarno. Pomembno vlogo so sindikati igrali tudi v Pariški komuni. Pariška komuna je namreč uresničila številne sindikalne zahteve, najvidnejša med njimi je ukinitev nočnega dela. Leta 1886 je bila v ZDA ustanovljena Nacionalna zveza dela in kasneje še Vitezi dela. 25
Sindikalna gibanja so se povezala na mednarodni ravni, leta 1913 je bila ustanovljena Mednarodna federacija sindikatov, imela je približno 7,5 milijonov članov. 40 Po drugi svetovni vojni je znova prišlo do pobud za ustanovitev mednarodne sindikalne organizacije, kar jim je uspelo v Parizu leta 1945. Imenovala se je Svetovna sindikalna federacija. Njeni cilji in načela so bila: združevanje sindikatov iz celega sveta, ne glede na nacionalnost, pomoč delavcem, da organizirajo sindikate, izboljšanje socialne zakonodaje, skrajšanje delovnega časa in večje plačilo za delo, borba za delavske pravice. Kasneje pride do ločenih mednarodnih sindikalnih organizacij po panogah in politični usmerjenosti. 4.3.4 VIRI SINDIKALNEGA PRAVA Kot univerzalen mednarodni vir za sindikalno pravo štejemo priporočila in konvencije MOD, saj določajo načela in pravila sindikalnega prava. Med najpomembnejše mednarodne vire sindikalnega prava tako prištevamo: 41 konvencijo št. 87 sprejeto leta 1948, ki definira sindikalno svobodo in definira varovanje pravic do sindikalnega organiziranja, konvencijo št. 98 sprejeto leta 1949, ki opredeljuje pravico do sindikalnega organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, priporočilo št. 91 iz leta 1951, glede kolektivnih pogodb, priporočilo št. 94 izdano leta 1952, glede sodelovanja na ravni podjetja, konvencijo št. 135 sprejeto v letu 1971, ki opredeljuje varstvo in ugodnosti za predstavnike delavcev v podjetjih, konvencijo št. 154 iz leta 1981 o kolektivnem dogovarjanju. 40 Primerjaj A. Škerlavaj, Sindikalno gibanje v svetu, Delavska enotnost, 1981, stran 5-14. 41 Primerjaj M. Novak, R. Kyovsky, I. Jurančič, T. Dobrin, V. Lednik, Š. Skledar, Z. Vodovnik, stran 21. 26
4.3.5 SINDIKALNO GIBANJE V SLOVENIJI Med vire slovenskega sindikalnega prava štejemo mednarodne univerzalne vire in notranje vire zakone, ki jih je sprejela Republika Slovenija. Pri tem se za notranje vire upoštevajo določbe iz: Ustave Republike Slovenije Zakona o delovnih razmerjih Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju Zakona o reprezentativnosti sindikatov Zakona o stavki Kolektivne pogodbe 4.3.6 DOSEŽKI SLOVENSKEGA SINDIKALNEGA GIBANJA Slovensko sindikalno gibanje je zelo močno in je delavcem priborilo ali ubranilo številne pravice do:»plačanega 30-minutnega odmora med delom, odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v določeni višini, povračila stroškov za malico ter prevoza na delo in iz dela, dodatka glede na dolžino delovne dobe, opredeljene vloge in nalog sindikata glede statusa delovnih razmerij, delovno pravnega položaja oziroma varstva sindikalnih zaupnikov, pravila, da lahko z zakonom določene pravice na nižji ravni izjemoma opredeli le kolektivna pogodba, uvedbe subsidiarne odgovornosti dejanskega delodajalca za agencijske delavce za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za čas dela, uvedbe pravice do odpravnine tudi v primeru zaključka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, uvedbe možnosti neposrednega izplačila nadomestila za bolniško pri ZZZS, v kolikor delodajalec ne bi delavcem izplačal plač in nadomestil plač v zakonsko določenem roku (10. odst. 137 čl. ZDR-1), boljših pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalcu zamujanje s plačo dva meseca (včasih je veljalo tri mesece); ali neplačilo prispevkov (111. čl. ZDR-1)«42 42 Primerjaj Pernat Lesjak, stran 21 22. 27