PROJEKTNA NALOGA SVETLOBA 3.F GIMNAZIJA BEŽIGRAD Vodja projekta: Jasna Kos Gimnazija Bežigrad Mentor: Samo Krušič April 2016 1
KAZALO VSEBINE: UVOD... 3 ETIMOLOGIJA BESEDE SVETLOBA... 4 MITI V ZVEZI S SVETLOBO... 7 XVIII. POGLAVJE, BUDDHA IN NJEGOVI SODOBNIKI... 7 XXI. POGLAVJE, KELTI, GERMANI TRAČANI IN GETI... 8 SVETLOBA: GUSTAV SCHWAB- NAJLEPŠE ANTIČNE PRIPOVEDKE... 10 GRŠKI BOGOVI IN SVETLOBA... 10 ČLOVEŠKE PODOBE... 11 MIDAS... 11 TEMA SVETLOBE V PLATONOVEMU DELU DRŽAVA (SEDMA KNJIGA)... 13 PLATONOVA ALEGORIJA SENC V VOTLINI... 14 MOTIVIKA SVETLOBE V DELIH TOMAŽA ŠALAMUNA (Glagoli sonca) IN SREČKA KOSOVELA (Zbrana dela)... 16 1. TOMAŽ ŠALAMUN... 16 2. SREČKO KOSOVEL... 17 MOTIVIKA SVETLOBE V DELU ALBERTA CAMUSA ROMAN TUJEC... 20 LEONARDO DA VINCI TRAKTAT O SLIKARSTVU... 23 JOHANN WOLFGANG VON GOETHE - NAUK O BARVAH... 24 INTERVJU... 26 SVETLOBA FOTOGRAFIJE... 38 SVETLOBA FOTOGRAFIJE 2... 43 2
UVOD V okviru projekta svetloba smo se v 3.f razredu odločili, da preučimo vpliv svetlobe v umetnosti. S pomočjo profesorja Krušiča si je večina dijakov izbrala različna umetniška dela, in v njih preučila motiviko svetlobe. Nekateri so se osredotočili na iskanje vpliva svetlobe v fotografiji in pripravili dva sklopa fotografij. Preučevali pa smo tudi motiviko svetlobe v filmu in pripravili kratek film. Alja Esih in Matej Lokar 3
ETIMOLOGIJA BESEDE SVETLOBA Najina naloga pri projektu Svetloba, je bil pregled etimologije besede 'svetloba' ter z njo tematsko in strukturno povezanih besed ('svet', 'svetiti', 'luč', 'zora', 'zarja', 'tema', 'mrak' in 'ogenj'). Pomagala sva si predvsem z etimološkim slovarjem na spletnem portalu Fran. svetlôba -e ž (ó) 1. kar omogoča, da so predmeti vidni SSKJ (spletna izdaja 2014) definira besedo svetloba kot nekaj, kar omogoča, da so predmeti vidni *1+. Etimološki slovar ima pod besedami svetloba, svetal, svetel, svetlost ter presvetel narisan simbol glej in pridevnik svétel *2+, ki v latinščini pomeni splendidus ter lucidus: svetel (svetlikajoč se, bleščeč, briljanten) [3] in poln svetlobe (jasen [kot prozoren], svetleč)*4+. Pridevnik se je prvič pojavil v slovenskem zapisu v XVI. stoletju. V starocerkvenoslovanskem jeziku ima beseda světlъ (svetel) enak izvor. Hrvaščina, srbščina, ruščina ter češčina imajo poleg slovenščine zelo podobne besede za svetlobo; vse izvirajo skoraj neposredno iz stcslovan. jezika - svetao, svetlyj, svetly Praslovansko je svetel pretekli tvorni deležnik glagola svisti oz. svesti, ki je enak prihodnjiku v litvanščini (šviẽsti svetiti), od koder naj bi tudi prvotno izviral. *2+ V praslovanščini se je»t«pred»l«ohranil zaradi vpliva besedne družine. Besedi svetiti in svet imata isti koren. Oba glagola sta verjetno prvotno izpeljana iz prihodnjika, omenjenega že prej. (Pra)indoevropska baza te besede je k u eit-, ki pa pomeni svetiti se, svetel, bel. *5+ Beseda svet pomeni vesolje, Zemlja, posestvo. V starocerkvenoslovanščini so izrazi za luč, zoro in svet isti: světъ. Najprej je ta beseda pomenila svetloba, ampak se je preko pomena kar je svetlo; kar se vidi razvil pomen svet. Beseda je sorodna s staroslovansko besedo svetiti, spet z litvansko šviẽsti in s staroindijsko besedo śvetá, ki pomeni bel, svetel. Od tukaj izvirajo tudi gotska ƕeits, starovisokonemška wīz, nemška weiß in angleška beseda white. V drugih jezikih se je zgodil enak prehod iz svetloba v svet, na primer v romunščini: iz indoevropskega korena leuk- izhaja latinska beseda lumen (luč), iz katere izvira romunska beseda lume (svet). *6+ Številne besede imajo pomensko zvezo z besedo»svetloba«in njenim korenom, zato spadajo v isto pomensko/tematsko polje. Beseda zarja se pojavi že v praslovanščini kot zar'a, kar je sorodno z besedo zar, ki pomeni sijati. To se ohrani tudi v starocerkvenoslovanskem in slovenskem jeziku, kjer ozariti pomeni osvetliti. V ruščini zarjá pomeni jutranjo ali večerno zarjo, v češčini pa se beseda zá e uporablja kot izraz za sij, blesk, žar ali zarjo. Tudi litvansko žer ti svetiti se, bleščati se, slovensko ʻžaretiʼ in ʻžarʼ, staronordijsko grár in celo germanske besede za 4
barve neba pred sončnim vzhodom, vse izhajajo iz indoevropskega korena g'her žareti, sijati, blesteti. [7] Podobno kot zarja je tudi zora podobna ali celo enaka starocerkvenoslovanski besedi zor'a, prav tako pa je sorodno tudi praslovansko zora in litvansko žar. Tudi tu so se vse te besede razvile iz indoevropskega korena g'her, (natančneje iz besede g'horah ). *8+ Lahko bi rekli, da je nasprotje svetlobe tema. Slovenska beseda za to je enaka starocerkvenoslovanski, zelo podobna pa je še v mnogih jezikih (hrv. in srb. t ma, rus. tьmá, češ. tma, polj. dma, lit. tams, letonsko tima itd.). Vse te besede imajo izhodišče v indoevropskem korenu temh biti temen. *10+ Mrak, ki v slovanskih jezikih večinoma pomeni temo (v ruščini in češčini poleg teme tudi oblak ), izhaja iz indoevropske besede merk utripati, mežikati, stemniti se. Iz te izhaja tudi slovenska beseda ʻmrknitiʼ in celo germanske besede za jutro kot so npr. morning, morgan in morgen. [9] V indoevropskem jeziku je beseda za ogenj ógnis, iz katere je nato izšla praslovanska ogn'ь in njej dalje sorodna staroindijska agní, pozneje pa še starocerkvenoslovanska beseda, ki je enaka kot v slovenščini. [11] Med raziskovanjem sva ugotovila, da večina besed, ki so tematsko povezane s 'svetlobo', izhaja iz starih indoevropskih besed in njihovih korenov. Nato se besede pojavijo v staroslovanskem in starocerkvenoslovanskem jeziku v nekoliko drugačnih oblikah saj so se skozi stoletja spreminjale in danes so mnoge (še vedno podobne) ohranjene v različnih slovanskih in drugih jezikih. 'Sveti' se nekaj kar se nam kaže (se vidi) zaradi svetlobe, to vidno okolje pa so že tisočletja nazaj poimenovali s podobnim izrazom, ki se je tako strukturno kot tudi pomensko nanašal na besedo 'svetiti' 'svet'. VIRI (CITATI): Etimologija besede svetloba. 2016. [internet]. [citirano 30. 1. 2016]. Dostopno na naslovih: 1: http://www.fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznegajezika/3601827/svetloba?view=1&query=svetloba 2: http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloskislovar/4226104/svetel?view=1&query=svetloba 3: http://www.perseus.tufts.edu/hopper/resolveform?type=begin&lookup=splendidus&lang=l a 4: http://www.perseus.tufts.edu/hopper/resolveform?type=start&lookup=lucidus&lang=la 5
5: http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloskislovar/4226105/svetiti?view=1&query=svetloba 6: http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloskislovar/4226101/svt?view=1&query=svetloba 7: http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloskislovar/4227566/zarja?filtereddictionaryids=193&view=1&query=zarja 8: http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloskislovar/4227702/zora?filtereddictionaryids=193&view=1&query=zora 9: http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloskislovar/4222785/mrk?filtereddictionaryids=193&view=1&query=mrak 10: http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloskislovar/4226582/tem?filtereddictionaryids=193&view=1&query=tema 11: http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloskislovar/4223342/ogenj?filtereddictionaryids=193&view=1&query=ogenj Urban Železnik in Mark Anže Šuštar 6
MITI V ZVEZI S SVETLOBO Chevalier, Gheebrant: Slovar simbolov (2006); Mircea Eliade: Zgodovina religioznih verovanj (1996). XVIII. POGLAVJE, BUDDHA IN NJEGOVI SODOBNIKI 148. Veliki odhod Edina religija na svetu, katere voditelj ni ne božji odposlanec in ne božji prerok, ampak duhovni vodnik in učitelj, je budizem. Princ Siddharta, kasneje razsvetljen kot Buddha, je nasprotoval ideji boga kot vrhovnega bitja in se imenoval za učitelja, ki osvobaja ljudi (Eliade, 1996, str. 51). Mit, ki sva ga prebrala, opisuje njegovo duhovno popotovanje do razsvetljenja. Pripoved se prične v palači, v kateri je Buddha, takrat še princ Siddharta, živel kot plemič in uslišal klic bogov, ki so ga prebudili in poslali na popotovanje. Svojo identiteto zavrže, zato si simbolno odreže lase, se preobleče v lovca in odslovi bogove, saj svojo pot namerava opraviti sam, brez pomoči višjih sil. Potuje po vzhodnem delu indijske podceline, se izobražuje in nabira izkušnje. Na popotovanju izkusi vse skušnjave (bogastvo kot princ, ljubezen in mogočnost, revščina popotnega vernika, razočaranost nad kulturo, željo po znanju...) in tako nima več želje po ničemer drugem kot notranjem razsvetljenju. Zato se odloči, da odide v gozd. Usede se pod figovo drevo (ficus religiosa:»je drevo sveta, ki združuje zemljo z nebom *...+ smokva simbolizira tudi nesmrtnost in najvišje spoznanje.«(chevalier, 2006, str. 552)), tam sedi in meditira, dokler ne doživi prebujenja. Na svojem popotovanju išče resnico, mir in nesmrtnost. Zato razjezi boga smrti Maro. Ta ga preizkuša in mu ponuja nešteto žensk in dobrot, a vse zavrne, zato premagani Mara zapusti gozd. Nato se popotnik osredotoči iskanju razsvetljenja in na poti do nesmrtnosti in preseganja človeškega obstoja pod smokvo trikrat bedi in meditira. Cikel rojevanja, smrti in reinkarnacije preseže v prvem bedenju, v drugem se ozre v preteklost in svoja minula življenja in v tretjem doživi katarzo. Tako princ Siddharta postane Buddha. Htonični motiv potovanja, ki se začne kot beg iz grada, nakazuje bežanje Buddhe pred njegovo identiteto, ki jo zavrže s tem, da si odreže lase in se preobrazi v lovca. Po indijskem subkontinentu išče resnico in tako duhovno napreduje. Za razliko od ostalih prerokov, ki so vzeti v nebo, Buddha potuje po zemlji in se poravna z zemljino osjo (simbol povezave neba z zemljo). Katarzo (razsvetljenje in transcendiranje smrtnega življenja) doživi v človeški obliki in svoje nauke širi naprej, z namenom, da bi prinesel nesmrtnost, mir in resnico vsem. Tako uniči cikel življenja, ki se konča s smrtjo (zato mu tudi nasprotuje Mara). Tukaj nastopi uranski motiv boga smrti (boginja Mara), ki simbolizira odpor sprememb in transcendiranj življenja. Zato Mara preizkuša Buddho, mu želi preprečiti uničenje neskončnega kroga življenja, smrti in reinkarnacij in nasprotuje napredku, ki ga bo Buddha širil. Buddha kljub preprekam doživi prebujenje pod smokvo, simbolom za os sveta. Svoje stanje prebujenja širi naprej med ljudi in jim pomaga pri iskanju svobode. Mit o Siddharti je pritegnil najino pozornost že iz same drugačnosti od ostalih religioznih besedil. Namesto sledenju nekim višjim silam, se budizem osredotoča predvsem na 7
spoznavanje samega sebe in doseganje stanja popolnega notranjega miru. Samo s poglabljanjem samega vase bomo lahko dosegli neko višje stanje notranje svobode. V mitu je svetloba predstavljena v obliki notranjega miru, do katerega lahko pridemo z meditacijo. XXI. POGLAVJE, KELTI, GERMANI TRAČANI IN GETI 173. Yggdrasil in kozmogonija starih Germanov Svoj panteon so Germani prevzeli od Rimljanov in imena rimskih bogov zamenjali z lastnimi imeni. Zapuščina germanskih božanstev je danes prisotna v poimenovanju tednov v germanskih jezikih (npr. sreda je bila v času Rimljanov dan Merkurja, rimskega boga trgovine, Germani so ga spremenili v dan Odina-Wodana, germanskega boga vojne. Zato je sreda v germanski jezikih poimenovana kot odhinsdagr v staroskandinavščini, woenstag v nizozemščini in wednesday v angleščini). O nastanku božanstev govori tegonična zgodba o severni ledeni in južni goreči zemlji, ki ustvarita velikana Ymira. Iz potu njegove pazduhe se rodita hči in sin. Sina Ymir brcne v neznano. Iz talečega ledu nastane krava Audhumbla, ki hrani Yimira. Krava liže slani led in izoblikuje moškega Burija, ki se poroči s hčerjo velikana in ima z njo tri otroke, imenovane Odin, Vili in Ve. Trije bratje ubijejo Yimira, ga razkosajo in iz kosti ustvarijo skale, iz krvi morje, iz mesa zemljo, iz las oblake in iz lobanje nebo (tegonična pripoved spominja na grško pripoved o Kronosu in Zevsu). Zemljo so ustvarili okroglo in kopno je obdajal ocean, na katerega so mejila prebivališča velikanov (gore in klifi), v notranjosti celine, pa se je nahajal Midgard (prebivališče ljudi), ki ga je obdajala ograja iz Yimirovih obrvi, in varovala ljudi pred velikani. Prvi človeški par je obrodilo kozmično drevo Yggdrasila (podobno kot drevo življenja v Edenskem vrtu). To drevo se nahaja v središču vsega. Sam vrh sega v nebo, planet Zemljo obdajajo veje in korenine segajo globoko v središče in tako povezujejo tri kozmične ravni: svet mrtvih v peklu (Hel), pokrajino velikanov v višavah gora na nebu in svet ljudi na zemlji. Prebivališče bogov se imenuje Asgard in se nahaja visoko na nebu, a je z zemljo povezano preko mavrice (podobno, kot Olimp, gora, ki sega v nebo). Germanski panteon se deli na Aze in Vane. Prvi so krvoločni zaščitniki vojne, za druge pa so značilni bogastvo, rodnost, užitek in mir. Oba pola panteona sta si nasprotovala, a se kasneje pobotala in skupaj zaživela v miru. Mit je bil napisan kot opravičilo vsem narodom, katere so Germani nasilno zavzeli in vključili v svojo skupnost. Narode, ki so prevzeli to mogočno vero so Germani smatrali kot sebi enakovredne. (Eliade, 1996, str. 97-99) Odin, eden izmed sinov Burija in hčere velikana in kasneje vrhovni bog, je manifestacija pohlepa. Njegova želja po oblasti, vojnah, ženskah in užitkih ni nikoli potešena. Zanj so značilni tudi negotovost, obup in tesnoba. Kar nakazuje, da tudi sam vrhovni bog ne more uiti naravi, usodi in posledicam svojih dejanj (Chevalier, 2006, str. 672). Kot za Grke so velikani značilni tudi za Germane. Močna, a intelektualno šibka bitja, so dar zemlje. So utelešenje banalnosti in surovosti. Premaga jih lahko le nesebično sodelovanje med bogovi in človekom. Boj z velikani predstavlja duhovno pot, ki jo mora opraviti človek s 8
pomočjo boga in razsvetljenja in tako premaga banalnost in surovost narave. Na ta način se človek razvije v strpno, razumevajoče in intelektualno bitje. Življenjsko os, ki povezuje tri svetove: podzemnega, zemeljskega in nebeškega, prikazuje Yggdrasila. Os ki se ne ozira na dogajanje, saj se vse vrti okoli nje. Je povezava med materijo in neskončnim tokom časa. Ima sposobnost ustvarjanja in uničenja. Vrhovni bogovi so trije bratje, Odin, Vili in Ve. Trojnost božanstev se pojavlja tudi v grški mitologiji, krščanski (Oče, Sin in sveti Duh) idr. Število tri, velja za popolno število tudi na Kitajskem, saj upodablja sveto trojico: človeka, ki je sin Neba in Zemlje. Kot življenje je tudi čas trojen in združuje prihodnost, sedanjost in preteklost. Vse verske parabole so si med seboj slične, saj izhajajo iz nedolžnosti upanja, strpnosti in simbioze. Ljudje smo tisti, ki njihove nauke narobe interpretiramo in simbole narobe razlagamo. Vera temelji na preprostem občutku upanja na boljši jutri, pripoveduje o posameznikih, ki so želeli spremeniti družbo in jo razsvetliti. V upanju, da bi vsi postali strpni, nesebični in razgledani, so posamezniki, ki jih danes imenujemo preroki, potovali po svetu in širili med ljudi odprt način razmišljanja, ter jim s pomočjo prispodob, ki naj bi olajšale razumevanje, pokazali lastnosti duhovno razvitega človeka, ki se zaveda svojega obstoja in bistva in daru življenja. Ker z germansko mitologijo nisva bila ravno seznanjena, so naju pritegnile že same podobnosti, katere sva lahko povezala z grško mitologijo. Zanimiva se nama je zdela tudi krvoločnost in surovost bogov v mitih. Ker sta budizem in germanska mitologija med sabo tako različni, sta se nama zdeli idealni za primerjavo. Svetloba je v mitih prikazana kot neka božanskega. Asgard, dom bogov je obdan z razkošno svetlobo, ki predstavlja mogočnost bogov. VIRI: CHEVALIER Jean, GHEERBRANT Alain. 1993. Slovar simbolov: miti, sanje, liki, običaji, barve, števila. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. ELIADE Mircea. 1996. Zgodovina religioznih verovanj in idej: Od kamene dobe do elevzinskih misterijev. Ljubljana: DZS Anže Podlogar in Miha Žabjek 9
SVETLOBA: GUSTAV SCHWAB- NAJLEPŠE ANTIČNE PRIPOVEDKE GRŠKI BOGOVI IN SVETLOBA Kje se vidi simbol svetlobe med grškimi bogovi? Kakšno vlogo ima svetloba v grški mitologiji? Ali se sploh kdaj pojavlja? Zgodbe govorijo o vojnah in spopadih, o potovanjih junakov in njihovih dogodivščinah ter o tem, kako so jim pri nalogah pomagali oz. nagajali bogovi. Kaj pa svetloba? Kako je po starogrškem izročilu nastal svet, je zapletena zgodba. Vse se je razvilo iz Kaosa, prostora, napolnjenega z meglo. Najprej Zemlja, prazen prostor pod zemljo in ljubezen. Iz Zemlje sta nastala nebo in morje, velikani, pozneje pa še morje. Titani so rodili zvezde, te pozneje noč; Sonce, Luno in zoro; najpomembnejša Titana, Kronos in Rea, pa sta prastarša olimpskih bogov (Zevsa, Hada, Pozejdona in Here). Grške bogove delimo na štiri velike skupine: 1. Bogovi neba: Zevs, Hera, Temida, Hestia in Zevsovi otroci: Atena, Apolon, Artemida, Ares, Afrodita, Hermes, Hefajst in nekateri manjši bogovi, npr. Helios (Sonce). 2. Bogovi voda: Pozejdon, Amfiter, Triton, Pontij, Okeanos. 3. Bogovi zemlje: Demetra, Perzefona, Dioniz, Pan. 4. Bogovi podzemlja: Had, Hekate, Erinije. Vsak bog ima svojo nalogo: Zevs je gospodar ljudi in oče bogov, Hera je zavetnica materinstva, Atena, kot hči boginje razuma Metis, je zaščitnica premišljenega vojskovanja in nasploh modrosti. Bogov je mnogo več. Pomemben pa se mi zdi bog svetlobe, ki nudi oporo smrtnikom na več področjih. Apolon: to je svetel bog, imenuje se tudi Fojbos sijoči, izžarevajoči bog. Žarkaste puščice z njegovega loka uničujejo škodljive živali, njegovi žarki premagajo temne sile na Zemlji, zdravijo, očiščujejo, prodirajo skozi temo. Boril se je na strani Trojancev proti Grkom, v grški tabor je poslal kugo in smrt, poleg tega pa je s svojo roko usmeril Parisovo puščico v Ahilovo peto. Častili so ga tudi kot boga modrosti in prerokovanja, boga, ki vse vidi in so mu odkrite skrivnosti prihodnosti. V delfskem preročišču je prerokoval in svetoval, svetišče pa so mu postavili v Amiklah. Poleg tega bil čaščen tudi kot bog petja in glasbe, saj naj bi delil dar petja in glasbe, vodi celo zbor muz. Pozneje je postal tudi bog plesne umetnosti in pesnikovanja ter bog zdravja. V 6. stoletju je Apolon začel izpodrivati Heliosa, sončnega boga, od 5. stoletja dalje pa ju istovetijo. Poleg boga svetlobe so Grki v Apolonu videli boga plemenite zmernosti in etike. Zakaj je bil Apolon tako priljubljen? Znani so pridevki kot v luči rojeni, čisti, bog z zlatim mečem in srebrnim lokom. Bil je vsestranski, skrbel je za zdravje, napovedoval je prihodnost, odstranil je vsiljivce. Poleg tega pa so ga ljudje upodabljali kot spretnega, njegovo orožje je 10
bil lok, nedvomno pa je k njegovi priljubljenosti pripomogla svetloba in energija, ki jo je izžareval. Na slikah je svetel, ker je bog svetlobe. Če smo se na začetku spraševali, kaj imajo skupnega grški bogovi in svetloba, je to nedvomno Apolon, bog svetlobe in še marsičesa. Spoznali smo, zaščitnik česa vsega je ta bog. Zanimivo pa bi se bilo po drugi strani vprašati, kaj pomeni odsotnost svetlobe v grški mitologiji. Ta se zelo očitno pojavi v podzemlju, kjer kraljuje bog Had. Vendar pa je to že druga zgodba ČLOVEŠKE PODOBE Prvi rod ljudi, ki so ga ustvarili bogovi, je bil zlati rod. Ti ljudje so se svetlikali v brezskrbnem življenju, brez bede in dela. Živeli so zdravi, kot otroci sonca v stalni zabavi in radosti. Ko je bilo treba umreti, so samo brezskrbno zaspali. Drugi rod, ki so ga ustvarili bogovi, je bil srebrni rod, drugačen od prvega. Ljudje so imeli kratka življenja, nespametno početje jih je vodilo v neizbežno bedo. Niso hoteli več darovati božjim oltarjem in so stalno grešili, zato jih je Zevs vzel iz zemlje in ostali so brez vsak časti ali potomcev. To nam da misliti, da je srebro slabše in bolj pokvarjeno od zlata. Tretji rod je bil bronasti rod. Človeška krutost in pokvarjenost je bila zmeraj hujša in nasilnejša. Ljudje niso več jedli poljskih pridelkov, le živalsko meso. To jim je dalo velikanske ude, grozne poglede, poleg tega pa so imeli še bronasto orožje, s katerim so škodovali drug drugemu. Bron je še veliko bolj pokvarjen od srebra. Četrti rod je bil začuda bolj pravičen in plemenitejši od srebrnega in bronastega. To je bil rod božanskih herojev ali polbogov. Tudi te ljudi je pogubila vojna trojanska vojna. Zgodba se konča s strahom pesnika Hezioda pred petim železnim rodom. Ta naj bi bil namreč popolnoma pokvarjen, saj otroci ne spoštujejo staršev, med brati in sestrami ni več ljubezni kot nekoč, ljudje stalno povzročajo nadloge in težave ostalim, predvsem pa so sami sebi največja nadloga. V tem rodu je, kakor je pravil Heziod:»Pri umrljivih ljudeh je ostala le še žalostna beda in nobene rešitve ni pričakovati iz te nesreče«. Od zlatega rodu je življenje postajalo vedno slabše in bolj zadušljivo. Menim, da ni bilo več žarka svetlobe in nasmeha sonca, ki bi ljudem poboljšali vsakdan. Od sončnega prvega zlatega rodu ni več ostalo jasnega in svetlega neba, temveč je nebo postajalo vedno temnejše, nevarnejše in bolj melanholično. V bronastem rodu so z neba skorajda že padale črne kaplje obupa, a je posijal kanček svetlobe, ko so bogovi ustvarili četrti rod polbogov. Žal pa ni trajalo dolgo, preden je temno nebo železnega rodu spet zakrilo dobro svetlobo na zemlji. MIDAS Frigijski kralj Midas je nekoč starega in pijanega Silena, ki je zaspal na njegovem vrtu, vrnil Dionizu. Ta je Midasu v zameno obljubil izpolniti katerokoli željo. Midas je hotel, da se vse, česar se dotakne, spremeni v zlato. Svojo željo je obžaloval šele potem, ko je spoznal, da se v zlato spremenita tudi hrana in pijača in da bo zaradi tega umrl od lakote. Prosi Dioniza, naj ga odreši zlatega dotika, ta pa ga napoti k reki Pakrol, da se okopa in odreši zlatega dotika. Od tistega dne reka postane zlatonosna, Midas pa sovraži vsako bogastvo. Kasneje Midas zaradi nepremišljenega govoričenja in nasprotovanja Apolonu za kazen dobi oslovska ušesa. Z 11
dolgimi oslovskimi uhlji ga vidi eden izmed njegovih služabnikov in odhiti skrivnost povedat v zemljo in luknjo zakoplje. Na istem mestu kasneje zraste gozd, kjer so si drevesa šepetala, da ima kralj Midas oslovske uhlje, in skrivnost ni bila več skrivnost. Ker se za Midasa denar in zlato lesketata, kot nekakšna svetloba življenja, si življenja brez bogastva ne predstavlja. A nauk te zgodbe je, da ni vse zlato, kar se sveti. Življenje v zlatu ni idealno življenje. Zlato te hitro lahko zaslepi v vsem svojem lesku. Lahko te zaslepi in zasvoji, da se sploh več ne zavedaš pravega pomena življenja, ki ga živiš. Človek v naravi lahko ugrizne kanček svetlobe, zraka, narave in se počuti bogatega, ker živi v toplem in varnem svetu, obdanem s svetlobo. Sonce ga zjutraj poboža po licu, prebudi in nahrani, zvečer pa ga pospremi spat in vse ugasne. Kralja Midasa pa vsa svetloba in zlatniki pustijo lačnega. VIRI: Schwab, G. Najlepše antične pripovedke. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1987. Eva Hočevar in Brina Pirc 12
TEMA SVETLOBE V PLATONOVEMU DELU DRŽAVA (SEDMA KNJIGA) Delo je v celoti napisano v obliki dialoga, razdeljeno je na deset knjig. V sedmi knjigi dialog poteka med Sokratom in njegovim bratom Glavkonom. Pogovarjata se o različnih temah, razpravljata o zaupanju do drugih, o geometriji, o znanosti in učenju ter vednosti in nevednosti, o nauku števil, itd. Bistvo pogovora pa je razlika med izobraženimi in neizobraženimi ljudmi. Ta je prikazana s prispodobo votline. Že na začetku sedme knjige Platon omeni votlino, podzemeljsko jamo, ki ima v smeri svetlobe široko odprtino. Notri živijo ljudje, okovi na nogah in vratu jim onemogočajo kakršno koli gibanje. Okoli sebe ne vidijo ničesar drugega kot svoje sence, sence oseb in sence različnih predmetov, stvari, ki jih drugi ljudje raznašajo naokoli. Ne vidijo preko samega sebe, zaradi okovja ne morejo ganiti svojih glav, zato so njihova resničnost le številne sence okoli njih, ki jih je izdelala človeška roka. Platon pojasni, da človekova nevednost predstavlja breme, oviro, ki nam onemogoča pogled v resnico. Tako rekoč, verjamejo v sence predmetov, ki so jih izdelali drugi,»svobodni«ljudje. Nimajo svojega lastnega mišljenja in vedenja o zunanjem svetu, obogatenem s svetlobo in znanjem, četudi je ta svet tik pred njihovimi očmi. Vendar, kaj bi se zgodilo, če bi se ti ljudje navsezadnje le otresli svojega okovja? Pot iz votline bi bila za»priklenjene«precej zahtevna, saj na svetlobo niso navajeni. Ob pogledu nanjo bi jih zabolele oči, ker bi te končno zagledale pravo resnico. Od bolečine bi se ljudje kaj kmalu vrnili nazaj v temo, kjer bi njihova realnost zopet postale sence. Kljub temu, neizobražen človek na svetlem gleda popolnoma jasno, vidi pa ne prav nič. Zato se raje vrača k stvarem, ki jih vidi, prepričan je, da obstajajo in se mu zaradi tega zdijo jasne. Takim ljudem primanjkuje znanja tako o zunanjem svetu kot tudi o sebi, prav zato se z njim ne morejo soočiti. Saj jim ta ponuja preveč informacij o stvareh, ki so zanje neznane. In četudi je pot v svet osvetljena, se jim zdi, da jih vodi v neznano. Prehod iz temnega na svetlo bi bil zanje tako rekoč nemogoč. Torej, lahko bi rekli, da neizobraženi ljudje»spadajo«v temo prav zato, ker ta predstavlja nevednost. Vzrok za to pa je nejasnost v votlini, vzdušje je mračno, notri ni veliko svetlobe, posledično so tudistvari, zaradi slabo razpoznavnih obrisov, težko predstavljive. Zato se raje umaknejo svetlobi in iščejo zavetje v sencah, ki pa so pravzaprav rezultat svetlobe in določene ovire. To spominja tudi na družbeno hierarhijo. Oseba z več denarja, znanja, moči je v boljšem položaju v primerjavi s tisto, ki teh faktorjev nima. Prav zato neizobraženci sledijo tistim, ki so»osvetljeni«, nekako svobodni, saj verjamejo le v tisto, kar lahko vidijo. V delu Država(sedma knjiga) svetloba predstavlja svet izobražencev, svet, ki ga vodi razum.»prebivalci«tega sveta ne samo da gledajo skozi svoje oči, ampak ob tem tudi razmišljajo s svojo glavo in si s tem ustvarijo svoje lastno mnenje, ki na neki način gradi tudi sam svet. S svojim znanjem in razumom si širijo obzorja in odkrivajo nova dejstva, lastnosti neznanega. Svetloba ponazarja revolucionarni način razmišljanja, medtem ko tema predstavlja prav nasprotno. Je prispodoba nevednosti, kjer ljudje ne uporabljajo svojega razuma in verjamejo 13
le tistemu, kar vidijo. Ker svetlobe ne»razumejo,«se je izogibajo in se raje zadovoljijo z navidezno resničnostjo in varnostjo senc. PLATONOVA ALEGORIJA SENC V VOTLINI V sedmi knjigi Platonove Države se pojavi ena izmed najbolj znanih alegorij v filozofiji: alegorija o jami oz. votlini. Sokrat jo Glavkonu predstavi takole: v jami prebivajo ljudje, ki so bili od rojstva priklenjeni z verigami tako, da lahko gledajo le na jamsko steno pred njimi. Zunaj jame so predmeti, ljudje, živali itd. - njihove sence se preslikavajo na steno votline. Te sence so edino, kar lahko vidijo ujetniki v votlini, zato predpostavljajo, da so sence resnične in da so vse, kar obstaja; dokler se eden izmed njih ne osvobodi in se obrne proti svetlobi. Najprej osvobojeni vidi slabo; njegove oči so še nevajene gledati svetlobo. A ko se privadi svetlobi, začne razpoznavati resnične predmete ter spozna, da so bile sence v votlini le lažni posnetki le-teh. Nazadnje ugleda tudi sonce, ki Platonu predstavlja idejo dobrega. Toda potem osvobojeni zapusti svet svetlobe; vrne se nazaj k svojim nekdanjim sotrpinom, v temo votline. Kot so bile ob prehodu v svetlobo njegove oči le-te nevajene, tudi zdaj ob spustu v temo ne vidi veliko. Ko to vidijo prebivalci votline, mislijo, da je v zunanjem svetu oslepel in ko jih poskuša osvoboditi, mu to ne le preprečijo, temveč ga tudi poskušajo ubiti. Že od rojstva nam naša okolica, družba vceplja mnoge ideje in moralne nazore. O njih se večina redko sprašuje; sprejmemo jih kot samoumevna dejstva. Ti naši nazori so morda povsem napačni, vendar jih dojemamo kot resnične, ker drugih možnosti ne poznamo, niti nismo o njih razmišljali. Sistem, v katerem se od vsakega pričakuje, da bo verjel v tisto, kar mu je bilo povedano, je votlina; mnenja, stvari, dejstva, ki nam jih povedo, so sence na steni. Edini način, da se osvobodimo naših verig in ugledamo svetlobo, je, da začnemo razmišljati samostojno ter se sami dokopljemo do resnice in resničnih idej. Da bi začeli razmišljati povsem samostojno, je proces; naše svetlobe nevajene oči ne morejo takoj ugledati sonca. Po Platonovem mnenju moramo začeti z razmišljanji v aritmetiki, geometriji; na področjih, pri katerih se lahko do spoznanj dokopljemo samo s svojim umom. Ko se v teh področjih izurimo v takšnem neodvisnem razmišljanju, lahko na podoben način začnemo razmišljati tudi o višjih idejah, npr. o pravici, časti in nazadnje o ideji dobrega. Tako končno spoznamo resnično bistvo stvari, ne tisto, ki nam je bilo priučeno. Toda ko osvobojeni končno spozna resnične ideje, se mora vrniti nazaj v jamo. Najprej poskuša osvoboditi jetnike v votlini, vendar mu to ne uspe. Želi se vrniti nazaj v svetlobo, vendar mora ostati v votlini, v temi, med ljudmi, ki imajo sence za vso resnico. Ko Platon v nadaljevanju v sedme knjige razmišlja o popolni vladavini, na vrh svoje popolne Države postavi kralje-filozofe. Državi naj bi vladali posamezniki (tako moški kot ženske) z nadpovprečnimi sposobnostmi, ki so se že od rojstva urili v samostojnem mišljenju s poudarjeno izobrazbo predvsem na področjih aritmetike in geometrije. Ta skupina ljudi bi bila pravzaprav skupina mislecev; v največji užitek bi jim bilo razmišljanje in spoznavanje pravih idej. Vendar bi se morali, tako kot človek v alegoriji, spustiti spet v temo in prevzeti položaj vodje. Ti ljudje z opravljanjem svojega vodstvenega položaja ne bi imeli nobenega užitka; čim prej bi se želeli vrniti nazaj v svet svetlobe, oziroma abstraktnega razmišljanja o 14
idejah. Ker bi imeli svoj položaj vodje samo za dolžnost, bi vladali bolj pravično, saj svojih moči ne bi usmerili v ohranitev svoje pozicije kralja. Tako bi bili na vrhu Države izobraženi, razsvetljeni vladarji, ki bi ravnali nesebično in v interesu cele Države. Platonova predpostavka je, da se je le malo ljudi sposobnih povzpeti v svetlobo in da je tako najbolje, da ljudem vladajo izbrani posamezniki, ki so se sposobni otresti verig senc; Platon pravzaprav tu kot najboljši sistem vladanja zagovarja avtokracijo. Toda osebno se s tem ne strinjam; mislim, da ima vsak človek sposobnost povsem samostojnega razmišljanja. Ta se zaradi okoliščin, v katerih so ti ljudje odraščali sicer ne izrazi, vendar Platonov sistem, kjer o vsem odloča manjšina, tega ne bi spremenil. Naš cilj ne bi smela biti Država z najbolj razsvetljenimi voditelji, temveč družba, v kateri je razsvetljen vsak posameznik (kar bi, tako kot v Državi, dosegli z izobrazbo) in v kateri bi vsi ljudje odločali skupaj. VIRI: Platon. 1995. Država. Ljubljana: Mihelač. Lara Mikuž in Bronja Vencelj Merc 15
MOTIVIKA SVETLOBE V DELIH TOMAŽA ŠALAMUNA (Glagoli sonca) IN SREČKA KOSOVELA (Zbrana dela) 1. TOMAŽ ŠALAMUN Šalamun je slovenski pesnik in predstavnik druge povojne generacije. Je prvi v tej generaciji, ki je uresničil tip modernistične poezije. Po vsebinski strani pa je opustil tradicijo socialnega realizma, simbolizma in eksistencializma. Ena izmed njegovih zbirk je izbor Glagoli sonca, kjer najdemo številne njegove znane in manj znane pesmi. Pri njegovi poeziji vulgarne in pogovorne besede postanejo del poezije. Zbirka Glagoli sonca je napisana z veselo in razigrano dušo, skozi katero so šle božje sile in besede. Pesnik brez božje sile, ki je kot njegova luč, njegovo vodilo, ne obstaja. Božjo silo lahko najdemo v vsaki stvari, tudi v žalosti ali pa očetovem veselju. Šalamun je večino svojih pesmi napisal na potovanjih in bivanjih v tujini. Besede so posejane po vsem svetu in treba jim je slediti. Za Šalamuna je bil domači svet "preozek", božja sila se tam ne oglaša, tam kar umolkne. Pesnik tako nima vodila, nima luči, ampak samo tava v temi. Mrk Ena izmed najbolj izstopajočih pesmi je Mrk. Pesem govori o subjektovem življenju, ki je predstavljeno kot polno bede, temačno - živi v nekakšnem mrku. V njegovem življenju ni nobene luči, ki bi ponujala novo upanje. V pesmi lahko opazimo veliko motivov svetlobe. Njegovo trpljenje je opisano nazorno in zelo podrobno. Skoraj že lahko govorimo o nihilizmu in groteski. Hkrati pa lirski subjekt tega življenja sploh ne želi spremeniti, ne želi spustiti vanj nobene luči, lažje mu je trpeti, živeti v temačnosti. Opredeljuje odločitev za odhod, odločitev za spremembo in tudi uresničitev te odločitve. Vzrok njegovega spremenjenega položaja pa je občutek utrujenosti. Prvi verz, ki se glasi "Utrudil sem se podobe svojega plamena in se izselil.", namiguje na začetek ustvarjanja novega (pesniškega) govorca - avtopoetika. Tukaj se razbijejo sestavine pesniškega govorca, značilnega za tradicionalno slovensko poezijo. Verz "oko izdrem iz globine močvirja" nakazuje Ljubljansko barje, "prežrte plošče gnusa" pa govori o tem, da se preziramo in se smilimo samemu sebi. Na splošno prevladuje metafora gnitja in preperelosti. Značilnosti tega sveta so ostri robovi, krutost in večnost. On iz teh ostalin preteklosti napravi»novo«pesniško»telo«. 16
Mrk je naslov prvega cikla, glagolov sonca, svetlobe, luči še ni. Na začetku je bila ena sama tema, potrebno je bilo poiskati luč in sestaviti svet iz najboljših elementov starega sveta. Na začetku je potreben mrk, da potem pride svetloba. Seveda pa je mrk le začasno izginotje sonca. Ta se je samo skrilo in se bo spet prikazalo. Sonce je prispodoba za poezijo, ki se bo prikazala, lahko tudi iz prejšnjih dob, in bo svetila še naprej. Stvari V Že sam naslov spominja na reizem. Pesem je brez interpunkcij - brez ločil, kar vodi v dvoumnost dojemanja določenih misli. Vsak verz je potrebno razumeti iz celotne pesmi. V pesmi je Bog napisan in prikazan kot oseba, ki teče, da ne bo zamudila določene obveznosti. Pesnik odgovornosti očita, da je toga, nepravična in nesvobodna. "Bingljanje z nogami" nakazuje to, da bi se tudi odgovornost morala sprostiti in osvoboditi. Nebo je v pesmi predstavljeno kot svobodna stvar - ne smemo ga jemati za neko dragoceno stvar, ki je nam v korist. Stvari moramo pustiti takšne, kot so, take so najlepše. Pisanje Pisanje je predstavljeno kot najbolj resno dejanje na svetu. Pesnik po resnosti pesem primerja z ljubeznijo - v ljubezni se izpostaviš in se lahko zelo raniš, v poeziji se prav tako izpostaviš. Ko pišeš zase, je velika verjetnost, da si boš lagal - tudi če pišeš dnevnik in s tem izlivaš svoja čustva na papir, ni nujno, da so čustva resnična. Tu nov način»pisanja«povezan z osvojitvijo»svetlobe«- v kateri postaneš tudi»izpostavljen«in»viden«. 2. SREČKO KOSOVEL Kosovel je bil slovenski pesnik, ki je bil v začetku svojega ustvarjanja predvsem pod vplivom moderne in impresionizma. Prevladujoči motivi v njegovi poeziji so bili Kras, mati in smrt. Kasneje je prešel v ekspresionizem, iz bežnih vtisov v disharmonično izražanje čustev. Je najizrazitejši, pa tudi najpomembnejši slovenski ekspresionist. Troje barv Pesem je umirjena in pozitivno usmerjena. Opozarja na nekaj novega, na nekaj dobrega, kar prihaja in kar nam ponuja dober občutek. Omenja tri barve belo, zeleno in modro. Vse barve so povezane z naravo, lahko upoštevamo tudi njihov simbolni pomen bela je barva nedolžnosti, svežine, spokojnosti, zelena je barva narave, rastlinja, nekaj, kar nas napolni, nam da novo energijo, in modra, ki jo sicer povezujemo z modrostjo in pametjo, ali pa je barva, ki spominja na vodo. Vse, kar te barve predstavljajo, so faktorji, ki pozitivno vplivajo na ljudi oz. so del nas in jih potrebujemo za dobro življenje. V naše življenje vnašajo nekakšno svetlobo vse omenjene barve so čiste in nevtralne ter sveže. 17
Tu pred menoj Pesem je kratka, napisana v eni kitici. Podan je motiv sonca svetlobe, ki sije na zemljo in ki osvetljuje naše življenje. Lahko jo označimo kot doživljajsko oz. bivanjsko pesem. Izpostavljena je idila podeželja in beg v naravo, subjekt pa je ujet v sobi in samo opazuje svet, ki gre mimo njega. Kraška cesta Motiv svetlobe je prikazan z zvezdami, ki predstavljajo toplino, pot, ki vodi lirskega govorca naprej. Pesem je nekako domovinska, govori o čustvih lirskega govorca, ki razmišlja o svoji domovini in o tem, kje se nahaja sedaj. Vedno znova se, sicer s težkim srcem, vrača domov, kjer ga vedno čaka mati. Ekstaza smrti V pesmi Ekstaza smrti najdemo številne pozitivne in negativne motive. Pozitivne motive predstavljajo predvsem motivi svetlobe, kot so: žgoče sonce, ogenj, luč, barva zlata, jutro, zelena pokrajina, pekoči žarki, morje, zlati žarki,»sijalo bo sonce na nas«... V Kosovelovih pesmih sonce interpretiramo kot simbol, ki predstavlja vir življenja in optimizma. Sonce nastopa kot antinomični simbol. To pomeni, da sonce hkrati predstavlja vir življenja in optimizma, na drugi strani pa sonce predstavlja nekaj, kar življenje jemlje in ga uničuje. V pesmi Ekstaza smrti motiv svetlobe predstavljata zlasti sonce (»žgoče sonce, zahajajoče sonce«in»zlato«). Zahajajoče sonce predstavlja simbolno uničenje oz. simbolnega uničevalca, hkrati pa omogoča, da se razvije novo življenje, šele ko bodo vsi ljudje mrtvi, bo sonce spet sijalo (»z zlatimi žarki sijalo bo sonce na nas evropske mrliče«,...). V pesmi Ekstaza smrti pesnik uporablja veliko nasprotij, predvsem se igra z barvnimi nasprotji (zlato, tema...). Še posebno izstopa zlata barva, barva zlata, ki ima veliko različnih pomenov. Zlata barva najprej predstavlja in poudarja bogastvo, nato predstavlja»pokvarjenost«, zlato predstavlja razlog za nesrečo v kapitalističnem svetu... na koncu pesmi pa zlata barva predstavlja pomirjenje in spravo ter ponazarja začetek novega življenja. Po najinem mnenju ima pesem pozitivno sporočilo, saj sporoča, da mora vse»staro«(v smislu»starega«evropskega človeka) umreti, če želimo, da se bo rodil oz. nastal nov, boljši človek. Pesem predstavlja kritiko današnjega kapitalističnega»pokvarjenega«sveta, ki se mora končati, mora»umreti«, če želimo, da bo nastal,»zrastel nov, boljši svet ter z njim boljši ljudje. Sanjajoči potoček Motive svetlobe najdemo tudi v naslednji Kosovelovi pesmi z naslovom Sanjajoči potoček. Motiv svetlobe predstavlja hrepenenje, sinji azurni potok, svetlomodri azur... V pesmi pa so prisotni tudi svetlobi nasprotni motivi, in sicer motivi teme, ki so prikazani preko»temnih pogledov vil«, žalovanja, teme, črne teme... V prvem delu pesmi avtor govori o hrepenenju po morju, svetlo sinjem azurnem potoku, v drugem delu pesmi pa je mogoče zaslediti občutke pesnikovega razočaranja, brezupa ter žalosti, saj je izginilo hrepenenje in želja po svetlomodrem azurnem potoku. Po najinem 18
mnenju je pesnik žalosten, navdajajo ga občutki nesreče in brezupa, ker je ugotovil, da se mu želja po sinjem, svetlem azurnem potoku ne bo uresničila. Na večer zagori Tudi v Kosovelovi pesmi z naslovom NA VEČER ZAGORI je mogoče najti številne motive svetlobe. Zopet se, tako kot v pesmi Ekstaza smrti, srečujemo z motivi svetlobe, ki ga ponazarja sonce, ogenj, žgoče sonce, zlato, barva zlata, ptice, pokrajina, nebo, kraška pokrajina... Pesem razumeva kot pozitivno, a hkrati žalostno otožno pesem. V prvi kitici avtor z optimizmom opisuje kraško pokrajino, ki v vseh Kosovelovih pesmih predstavlja nekaj pozitivnega, svetlega in dobrega. V drugem delu kitice pa avtor predstavi svoja občutenja, ki so polna žalosti (»žalostne oči«). Z besedno zvezo»žalostne oči«avtor razodeva svoje temačne občutke, občutke žalosti in razočaranja nad kraško pokrajino, ki je mrtva, brez smisla, sonca, ptičev. Avtor v tem delu pesmi kraško pokrajino opeva kot samotno, mrtvo in opustošeno in ugašajočo pokrajino, ki ji preti slab, turoben konec. Avtor ob tem spoznanju čuti žalost, je melanholičen. VIRI: Šalamun, T. 1993. Glagoli sonca. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kosovel, S. Troje barv. Dostopno na naslovu: https://sl.wikisource.org/wiki/troje_barv Kosovel, S. Tu pred menoj. Dostopno na naslovu: https://sl.wikisource.org/wiki/tu_pred_menoj Kosovel, S. Kraška cesta. Dostopno na naslovu: https://sl.wikisource.org/wiki/kraška _cesta Kosovel, S. Ekstaza smrti. Dostopno na naslovu: https://sl.wikisource.org/wiki/ekstaza_smrti Kosovel, S. Sanjajoči potoček. Dostopno na naslovu: https://sl.wikisource.org/wiki/sanjajoči_potoček Kosovel, S. Na večer zagori. Dostopno na naslovu: https://sl.wikisource.org/wiki/na_večer_zagori Zala Brinšek in Zala Jerše 19
MOTIVIKA SVETLOBE V DELU ALBERTA CAMUSA ROMAN TUJEC V Tujcu se večkrat pokaže, da glavnega junaka - Mersaulta - veliko bolj zanima fizični svet kot čustva ali družba, ki ga obdaja. Med tem je izrazito poudarjeno sonce, svetloba in vročina. V najpomembnejših dogodkih se sonce pojavlja v takšni in drugačni obliki ter usmerja dogajanje dogodka ali pa celo postane osrednji motiv. Pojavi se na tri glavne načine, prvič kot neznosna bolečina, drugič prijetno in slednjič kot osvoboditev. Motiv svetlobe se v romanu Tujec pojavi že takoj v prvem poglavju, na pogrebu Mersaultove mame. Ko vratar v mrtvašnici prižge luči, Mersaultu nenadna svetloba vzame vid in sij luči na belih stenah ga ves čas utruja. Nekaj, kar bi nam moralo pomagati videti, v Mersaultu sproža nekaj obratnega. Med pogrebnim sprevodom Meursaultove matere sonce vse bolj žge in pritiska na zemljo, blaga mediteranska pokrajina postaja vse bolj nečloveška in ubijajoča: v pripovedi se pojavi motiv pripekajočega sonca. Ta Mersaultu otežuje bivanje, ga muči celo bolj kot sam pokop matere. Sonce povzroči omotičen občutek in nekakšno megleno zaznavanje realnosti, kar deluje ironično. Namesto da bi videli bolj jasno in razločno, sonce to onemogoča in zaznavanje postane podobno sanjam, brez gotovosti. Vse do prihoda v vas se Mersault spominja samo neznosne vročine in besed, ki jih izreče bolničarka: Če greste počasi, tvegate sončarico, če pa greste prehitro, se oznojite in v cerkvi prehladite. (Camus, 2004, p. 16) Mersault meni, da ima prav, da izhoda ni. Tukaj nam Camus jasno prikaže Mersaultov pogled na življenje. Prav malo satirično prikaže dva tipa ljudi, nekateri skozi življenje hitijo in si ne vzamejo časa, da bi se ustavili in cenili tisto kar imajo v vsakem danem trenutku. Nekateri pa so v življenju tako zaslepljeni z vsakdanjimi banalnimi stvarmi, da se nikamor ne premaknejo. Nihče od njih pa si ne vzame časa, da bi se zares zavedel, da živi, in to cenil. Ob smrti so vsi postavljeni pred svojo eksistenco, ampak takrat je že prepozno, saj izhoda ni. Eksistirati pomeni dogajati se, postajati. Dogajanje je danski protestantski teolog Kierkegaard označil kot rezultat dejanj, izbire in svobodne odločitve posameznika v tesnobi, nevarnosti in tveganju. Eksistenca je»pasijon«v obeh pomenih besede: trpljenja in strasti. Torej bi morali v življenjskem trpljenju uživati, ne pa pred njim bežati oz. se v njem utapljati. Upanje pa je tisto, ki nam vseskozi drži tančico pred očmi! Tako sonce, ki slepi in muči Mersaulta, lahko dojemamo kot boga absurda. Če se ljudje skozi življenje ne bi oklepali upanja in iluzij, bi se s svojo eksistenco srečali že veliko prej in jo sprejeli z odprtimi rokami in ne z obupom. Na dan umora se že pred odhodom na obalo pri Mersautu pojavijo znaki, ki spominjajo na njegov počutje v hiralnici in pozneje na pogrebu. Na ulici ga žarek sonca oplazi kot klofuta. (Camus, 2004, p. 39) Nato pa pride po kosilu do dveh srečanj z Arabcema, bratom bivše Raymondove ljubice in njegovim spremljevalcem. V prvem srečanju prvi hudo rani Raymonda, ki si zato drugič pripravi revolver. Po pregovarjanju z Mersaultom, ali naj Arabca ustreli ali ne, preda revolver Mersaultu in napade Arabca. Če bi ga ta napadla nazaj, bi ju Mersault ustrelil, a se Arabca že takoj odmakneta. Prijatelja se vračata proti hiši, a že ob prvi stopnici se Mersault obnemogel ustavi. Od sonca mu odmeva v glavi, vročina je neznosna in ne ljubi se mu pojasnjevati dogodkov ženskama. Ali ostati ali oditi, je bilo eno in isto. (Camus, 2004, p. 46) Po krajšem oklevanju se obrne in napoti k senci in studencu pod veliko 20
skalo, a ko pride bliže zagleda Raymondovega Arabca. Ta seže z roko v žep in Mersault stisne revolver. Pojavijo se spet enaki učinki sonca kot na pogrebu. Podobe plešejo pred Mersaultovimi očmi in cela plaža se trese v soncu. Še sam se tega zave: To je bilo isto sonce, kot na dan, ko sem pokopal mamo, in kakor tedaj me je bolelo predvsem čelo in vse njegove žile so hkrati tolkle pod kožo. (Camus, 2004, p. 48) Počuti se ogroženega z obeh strani, od Arabčevega noža in od sončne pripeke. Ti grožnji se združita, ko stopi korak naprej, da bi se umaknil soncu, in Arabec potegne iz žepa nož. Vedel sem, da je to neumno in da se ne bom znebil sonca, če se bom premaknil za korak. A napravil sem korak, en sam korak naprej. In ta čas, ne da bi se dvignil, je Arabec potegnil nož in mi ga pokazal v soncu. Luč je brizgnila po železu in to je bilo dolgo sijoče rezilo, ki se mi je zarezalo v čelo. (Camus, 2004, p. 48) Omamljen in zaslepljen v skrajni stiski, Mersault sproži petelina. Pozneje na sodišču izjavi, da je bilo to vse zaradi sonca. Mogoče je hotel ustreliti sonce in ne Arabca? Sončna pripeka ga je omamljala in mu jemala razsodnost. Svetloba, ki ima ponavadi pozitiven zven, ga je pripeljala do popolne norosti in izgube samokontrole. Stvari ne premišlja, dela jih, ker se tako počuti, ker ga do tega počutja pripelje sonce. Tu se potrdi eno izmed glavnih tem romana, in sicer absurdnost sveta in brezpomenskost dogajanja. Mersault ne zna razložiti, zakaj je ubil Arabca, nima dobrega razloga. Motilo ga je pač sonce in to se ljudem zdi absurdno. Podobno, vendar na pozitiven način, vpliva na Mersaulta sonce, ko je z Marie. Prvič na plaži sonce ni premočno, drugič pa, četudi Mersaulta oplazi kot klofuta (Camus, 2004, p. 39), Marie nenehno ponavlja, kako lepo je vreme. V tem se kaže tudi nasprotje njunih osebnosti. Kmalu potem tudi Mersault zazna, kako dobro mu dene sonce. Po kopanju se uleže na plažo in pridruži se mu tudi Marie. Tu prvič in edinkrat v romanu sonce na Mersaulta vpliva pozitivno, ga celo umirja. In dve toploti, toplota njenega telesa in sonca, sta me rahlo uspavali." (Camus, 2004, p. 42) Čeprav se v romanu vedno znova pokaže Mersaultovo nezanimanje za čustva in celo nezmožnost, da bi jih občutil ali izrazil, se morda ta pokažejo v občutenju sonca. Kot že omenjeno, je v romanu zelo poudarjena absurdnost sveta in nezmožnost družbe, da sprejme dejstvo, da nekateri dogodki nimajo smisla in se dogajajo brez razloga. Mersault tu več kot očitno izstopa in večkrat sprejme odločitve, kot je ta, da bo poročil Marie ali pa ubil Arabca zgolj zaradi vplivov fizičnega sveta, ne pa zaradi svojih čustev v trenutku odločitve. In kot ga v stisk sprožilca prisili sonce, ga morda prisili tudi k temu, da ostaja z Marie. Svetloba pa se v zadnjem delu romana pokaže v popolnoma drugačni vlogi od prejšnjih. V zadnjem poglavju romana, ko Mersault čaka na rezultat njegovega priziva na smrtno obsodbo, vsak dan znova pričakuje jutranji svit v glavnem sem svoje noči prebil v pričakovanju jutranjega svita. (Camus, 2004, p. 87) Tukaj Mersault sprva potrebuje upanje, saj je to še edina stvar, ki ga drži pokonci. Noč, torej tema, je najhujše, saj bedi in trepeta v pričakovanju. Nato pa se njegov odnos spremeni. V zadnjem odstavku, po dolgem premišljevanju o lastnem obstoju, pravi: Kakor da bi me ta velika jeza očistila vsega hudega in me oropala upanja, sem se pred nočjo, ki je bila polna znamenj in zvezd, prvič odprl mili brezbrižnosti sveta. (Camus, 2004, pp. 94-95) Ni več potreboval sonca in svetlobe, kot nečesa, kar bi mu dajalo iluzijo in upanje. Z odprtimi rokami sprejme temo, v kateri je malo svetlobe (zvezde). Življenje mu ni jasno in razume le majhne delčke, kljub temu pa se v temu spoznanju čuti svobodnega. Spoznanje, da njegovo življenje ne potrebuje reda in pomena, ga 21
odreši strahu pred absurdom, in spoznanje, da je tako njegovo življenje kot tudi življenje vseh ostalih nepomembno, ga naredi srečnega. VIRI: - Camus, A., 2004. Tujec. Ljubljana: Delo. Kara Marušič in Živa Kopavnik 22
LEONARDO DA VINCI TRAKTAT O SLIKARSTVU Delo je zbirka da Vincijevih rokopisov o slikarstvu. Te so se v njegovih zapisih nahajali pod naslovom 'O slikarstvu'. Leta 1542 je Francesco Melzi zbral rokopise in jih povezal v delo, prvič natisnjeno v italijanščini leta 1651. V delu je izražena trditev, da je slikarstvo višja zvrst umetnosti, brezpogojno superiorna od kiparstva in poezije. To podpre in izraža v prvem delu knjige. Glavno načelo dela pa ni potrditev zgoraj omenjene trditve, ampak postavitev, argumentiranje in dokazovanje teze, da je slikarstvo znanost. Temu primeren je tudi da Vincijev pristop. Slikanju namreč postavlja pravila in obveze, ki morajo absolutno držati. Nanašajo se na mehaniko podob, odseve, barve in nenazadnje tudi svetlobo. V delu da Vinci predstavi svetlobo kot bistvo, katerega slikarji pogosto zanemarjajo, z vseprisotnim vplivom. Poudarja namreč, da na motive ne vpliva zgolj svetloba, ampak tudi njeno pomanjkanje tema. Združitev teh dveh faktorjev predstavlja zmnožek, o katerem je ravno tako veliko govora: senca. Zelo obširno je predstavljen sam odboj svetlobe. Avtor je vsa pravila in teze o odboju podkrepil s skicami in te tudi razložil. Že sama prisotnost skic ponazarja da Vincijev znanstveni pristop. Ta se le podkrepi, saj avtor rokopisov upošteva (pri odboju) vse fizikalne lastnosti svetlobe. V narisanih skicah so pravila odboja predstavljena na različnih likih in telesih. Vse to pa avtor prenese tudi v dejanski svet, ko pravila upošteva pri nauku o upodabljanju 'raznih stanj in gibanj človeka' (v tretjem delu knjige), 'tkanin in oblačij' (v četrtem delu knjige) ter 'dreves in rastlinja' (v šestem delu knjige). Poudarja tudi vpliv, ki ga ima svetloba nad barvami. Trdi, da noben predmet ni zares take barve, kot ga vidimo. Percepcija barv je namreč zelo odvisna od svetlobe v kateri predmet opazujemo in tako 'prave barve' predmeta nikoli ne zaznamo zares, saj nam to svetloba onemogoča. Na podlagi valovnih dolžin svetlobe je razložil pojav pri katerem izgledajo forme v oddaljenosti drugačne barve. Sorazmerno z razdaljo opazovalca barva predmeta postaja šibkejša. Prisotnost vlage in manjših delcev v atmosferi povzroča razpršitev svetlobe. Ta je odvisna od valovne dolžine, ki ustreza barvi svetlobe. Najbolj se razprši svetloba z kratko valovno dolžino modra svetloba zaradi česar izgledajo temne forme v oddaljenosti rahlo modrikaste. Svetloba z dolgo valovno dolžino rdeča svetloba ta se najmanj razprši, zato svetli objekti v daljavi izgledajo rahlo rdeči. VIRI: - Da Vinci, L. 2005. Traktat o slikarstvu. Ljubljana: Studia humanitatis. Devi Bragalini 23
JOHANN WOLFGANG VON GOETHE - NAUK O BARVAH Spekter barv, ki jih poznamo in zaznavamo je zelo širok, verjetno pa jih ostaja kar nekaj, ki jih naše oko ne zaznava. Johann Wolfgang von Goethe je v delu Nauk o barvah podrobno opisal tiste, ki jih poznamo podrobno in razložil njihovo vlogo in pomen skozi razvoj umetnosti. KAKO JE DOLOČENA BARVA? Nastanek barve in njena določitev sta eno. Gledano na splošno, se barva določa iz dveh strani. Predstavlja nekakšno nasprotje, ki ga imenujemo polarnost in ga lahko zelo dobro ponazorimo s plusom in minusom. Plus Minus Rumena Modra Aktivnost Pasivnost Svetloba Senca Moč Šibkost Toplota Hlad Bližina Dalja Odbijanje Privlačevanje Podobnost s kislinami Podobnost z lužinami Ko to specificirano nasprotje premešamo v njem samem, lastnosti ne izničita druga druge. Če uspemo vzpostaviti ravnovesje med njima, dosežemo enotnost, pri kateri ne pomislimo na njeno sestavljenost. Tudi tema/senca je nekakšna sestavljenost temno modre, sive, črne. O BARVI IN TONU Barve in tona nikakor ne moremo primerjati drugega z drugim, med njima obstaja razmerje, ki ga lahko izpeljemo zgolj v neko višjo formulo. Barva in ton sta splošna elementarna učinka, ki delujeta po občem zakonu ločevanja in združevanja, vzpenjanja in padanja, približevanja in oddaljevanja, vendar v povsem različni smeri, na različna načina in za različne čute. BARVE RUMENA -Je barva, ki je najbolj podobna svetlobi -V svojem čistem stanju nosi vedre, živahne in tople lastnosti -Če je umazana pa oddaja neprijeten dražeč občutek RUMENORDEČA -Vzbuja prijeten občutek vedrine, ki pa se lahko stopnjuje vse do neznosne nasilnosti -K tej barvi se nagibajo predvsem divja ljudstva RDEČE RUMENA -Z zgoščevanjem rumene, dobi žlahtnejši in veličastnejši pridih -Predstavlja višjo obliko žarjenja, mehkobe in udobja MODRA -Ne prinaša samo svetlobe, vselej prinaša tudi nekoliko temačnosti -Nasprotje med čarom in spokojnostjo -V nas vzbuja občutek hlada in spominja na 24
RDEČEMODRA -Modra se lahko stopnjuje v rdečo s čimer pridobi na aktivnosti -Prej vznemirja kot poživlja RDEČA -Pooseblja idealno zadovoljitev, kaže nekaj gotovega -Vzbuja vtis resnobnosti, milosti in senco MODRORDEČA -Predstavlja nekakšno neznosno prisotnost ZELENA -Naše oko v tem spoju rumene in zelene najde realno zadovoljitev gracioznosti obenem TOTALITETA IN HARMONIJA Ko oko uzre barvo, nemudoma postane dejavno in njegov barva mu narekuje, da nehote kot nujno takoj proizvede drugo barvo, ki skupaj s prvo vsebuje totaliteto celotnega barvnega kroga. Posamična barva spodbudi stremljenje k občosti. ALEGORIČNA, SIMBOLIČNA IN MISTIČNA UPORABA BARVE Uporabo, ki se v celoti ujema z naravo, bi lahko imenovali simbolična. Barva se uporablja glede na njen učinek in resnično razmerje in tako tudi nemudoma pokaže svoj pomen. Pri alegorični rabi gre veliko bolj za naključnost in poljubnost, lahko pa bi govorili celo o konvencionalnosti. Barva pa dovoljuje tudi mistično razlago, sploh pri razhajanju dveh nasprotujočih si barv, ki se združita v nečem tretjem. POVZETEK Goethe vidi oz. dojema barve ne le kot»fizikalne«prvine, temveč kot prvine, ki neposredno učinkujejo na oko tj. tudi na zaznavajočega nasploh. Iz njegovega dela in čaina opisovanja barv je razvidno da ga zanima način zaznave, ne pa zgolj fizikalne/optične lastnosti barv. Glede na način zaznave opazovalca, Goethe razlikuje med mistično, simbolično in alegorično obravnavo barve, ki se razlikujejo po učinku, ki ga umetnik želi doseči z barvami. Ana Meljo 25
INTERVJU Zelo kratek povzetek intervjuja: Barbara Korun je slovenska pesnica, pisateljica in esejistka. Njena dela se načeloma ukvarjajo z erotičnimi temami, ki pa v ospredje pogosto postavljajo različna temeljna bivanjska vprašanja. Morda bi lahko celo rekli, da ta erotični del, ki je prisoten v njenih deli, predstavlja le nekakšen estetski ovitek v katerega je njeno razmišljanje ovito. No, seveda pa ima estetski del tudi sam po sebi nekakšno vrednost, ki ni povezana samo s tem, da nam olajša absorbcijo težkih tem v naš lasten miselni tok. V intervjuju je Barbara nekako orisala pomen svetlobe v njenih delih in razložila njeno razmišljanje, ki se skriva za njeno uporabo najrazličnejših motivov v povezavi z svetlobo. Intervjuja seveda ne morem povzeti v parih stavkih, lahko pa povzamem, kaj je tisto bistveno v povezavi s svetlobo. Torej, svetloba ima v njenih delih nedvomno velik in pomemben pomen. Uporablja se ne samo, kot sredstvo s katerim lahko rišemo paralele na druge teme, ampak tudi kot sredstvo, ki je že samo po sebi estetsko zadovoljivo. Predvsem pa se mi zdi da je gospa Korun v svojih delih nekaj zelo uspešno dosegla. Motiv svetlobe v njenih delih prebije nivo vsakdanjosti in se postane s pomočjo dinamične in pametne uporabe zanimiv. Ali se v svoji poeziji pogosto poslužujete motiva svetlobe? Naslov moje druge knjige prevodov v angleščino je Songs of Earth and Light šele ob tem predlogu prevajalca in pesnika Thea Dorgana sem se zavedela, kako pomembna je v mojih pesmih svetloba, luč. Npr. v prvi moji zbirki Ostrina miline (1999) se svetloba pojavi na 18 mestih. Tule citiram najpomembnejše: Je gozd in je natančno tisto cvetenje ki ga hočem natanko tisto sonce in tista gostota rumene svetlobe ki prodira skoz moj obod do samega jedra da je utripnilo s svetom (Je gozd) Spet me je omamila noč, 26
spet me je predramil dan. Spet gledam, kako ogromna zemeljska krogla vali novo jutro. (Dan) in to je trenutek ki ga ustavim ga občutim ko je tema prepletena z atomi svetlobe ko je mrak ki trepeta ki obljublja (Hočem o tebi, noč) in tiha gosta navzočnost nečesa kar ni človeško zmeraj je tu podnevi prevpito s sončno svetlobo žužnanjem besed (Noč) Vse je mogoče, vse. Iz trebuha lije svetloba. Vse je odpuščeno, vse poravnano. (Evridika) Čeprav že tolikokrat je radost zmeraj znova užita in nikdar do konca izpita. in zmeraj znova se svetloba lovim v prosojne klične liste 27
in božam seme ki v sebi nosi težko sladko skrivnost - smrt. (Lepo se je roditi) ko ti nimam drugega dati kot smrt ko se svetloba v meni spreminjaš v kepo molka (Moški) preden zaspim, te božam, z mano si v molku ali ko govorim, med zaznave, med občutke, med svetlobo se mešaš (Ki) v tej beli opoldanski svetlobi se razlomi svet. (Mljet) kdaj začne telo pretvarjati črnino v svetlobo, v luč? (Srce) svetleča svetloba je samo ena in čudež je že, če sonce stopi sneg. (Pismo Tomažu Šalamunu) 28
ker, kje je on? Kjer je, je sreča, mir, svetloba. Ne samo privid, prava sreča je dihala v tvojih prsih in nema usta so pela pesem, stkano iz blaženosti in miline ker on je tu. (Mala morska deklica) Čas se zapira kot suha smokev, in kjer pričakuješ življenja radost hrano svetlobe, najdeš le črne, posušene okruške. (Stoletje ob koncu časa I) Nespečna noč, borba za svetlobo. (Nespečna noč) naj bo radost velika do smrti, naj izniči vso temo, vso smrt, ki ne morem brez nje, naj ostane sama svetloba, milina. (Pesmi o smrti II.) vzglavje je polno temne skrivnosti velike ljubezni milosti božje, ki nas ranjene in obubožane 29
zmeraj znova prerodi v živo seme svetlobe (Pesmi o smrti III.) Iz teh primerov lahko sklepam, da ima svetloba pomembno vlogo v moji zgodnji poeziji, in sicer, da je prinašalka življenja. Vendar nastopa le v dvojici s temo svetloba in tema, dan in noč, ženska in moški, radost in smrt itd. Zanimivo pri tem je, da nasprotja niso čista nasprotja, ampak da me je zanimala ravno meja, stik med enim in drugim, jutro, mrak, ki trepeta, tema, prepletena z atomi svetlobe, skratka, to, kar se dogaja na meji, v prepletu. Svetloba je prinašalka miru in sreče, je pa tudi prinašalka 'žužnanja besed', 'prevpije' bolj subtilne in podnevi skrite elemente človeške psihe. Zanimiva je povezava svetlobe in smrti smrt ni temna, ampak polna luči. Zanimivo je tudi, da se svetloba se pojavlja v vseh treh slovničnih osebah prvi, drugi in tretji (največkrat seveda nastopa v tretji). V drugi in tretji pesniški zbirki, Zapiski iz podmizja (2003) in Razpoke (2004), se svetloba pojavlja manjkrat, v Razpokah petkrat: jaz sem jajce jajce jajce z zlato sredico s kroglo iz rumene svetlobe čakam zvita v klobčič da se svetloba strdi (jajce) ta bog domuje v temnem prihaja od spodaj od znotraj iz zlatih gub iz temnih razpok prihaja z valovanjem obžarjen s svetlobo sveč 30
tankih kot las (dva bogova) s silo udarjajo pete ob razpokan asfalt misel odletava v ozkih krogih oranžne svetlobe (večer) sva amalgam temno zlato jantarja komaj rojena svetloba listnih brstičev na mokrem (mimobežnice III) pogovor s tabo je kot molitev svetloba je temna in topla (mimobežnice VI) Zapiski iz podmizja imajo svetlobo omenjeno le na dveh mestih: severni jeziki, zaprti in jezni, ogromna polja prosojne svetlobe, neskončno rahla poletja in ogromno brezno brez sonca (Kamen na drugi strani) Zaspati v svetlobi I. Zaspati v svetlobi, zaspati v špici svetlobe, na njenem vrhu, na vrhu opoldneva, opoldne. Zaspati, ko lije svetloba v močnih curkih skoz južna okna, zaspati ob šumu prometa, zaspati v srcu mesta, med kamnitimi zidovi, zaspati v ogrizku postelje, sama. Sanjati, sanjati, da je spet čas ljubezni vseobsežne, da je čas, ko se ljubimca použivata v školjki svetlobe, utrujena, oddaljena od tolike ljubezni.»zakaj solze opoldne, opoldne, ko je najvišji dan. Saj pridem. Saj pridem še večkrat. Čakaj me, sanjaj me, pridem.«glej, vse mineva, jesen se seli v zimo in potem drevesa nenadoma spet odprejo svoje brste, naliv svetlobe na morskem pesku in spet jesen. Otroci odrastejo in nas zapustijo. A ljubezen ne mine. Ta ljubezen ne mine. 31
II. Vse še pride, ljuba, ni razloga za strah, in prihodnost, v kateri ne vidiš ničesar, še ni nastopila. V svetu svetlobe se s pokom odpirajo lokvanjasta srca in v sredici vsakega spi majhen, nedonošen bog. Tega je treba hraniti. Tega je treba dojiti z besedami, dejanji, z resnico. Samo ta šteje v svetu, kjer je kaos predrl himen vesolja in ga zalil s svojim vročim nemirom. Tu je začetek, tu rojstvo, tik za konico konca. Uničenje in spočetje, zgradbe in ruševine, vse je tu, naenkrat, popolno. Zato ne joči, sonce je visoko, navpično lije svoje črne žarke, in kjer se dotakne zemlje, vzklijejo otočki začetka. Ne prespi ga, ne prespi klitja tisočerih oči bitij, zaznamovanih z lepoto, od katere se mre. Ne zaspi, da ne zamudiš začetka, da se ne pozabiš zbuditi in se utrneš za večno v to temo opoldneva, kjer je žalost in pesem vse, kar je ostalo. Manj je svetlobe tudi v četrti in peti zbirki: v Pridem takoj (2011) je omenjena osemkrat. Ta svetloba! Kot bi božala, kot bi žarki res imeli mehke dlani in v luči dotik. Svetloba boža buče, buče božajo oči, oči zibajo dušo. (Buče) Zaslišim hrup: Noe spušča živali na kopno. Prislonim obraz k razpoki med vrati in oblije me svetloba, ki sem jo že pozabila. (Monologi, Noetova žena) Ali Bog sploh je? Skoz priprta vrata lije svetloba v tvojo izbo: Ni Boga. Zapuščen je svet. Ubožen. (Monologi, Mati Tereza) moji ptiči, z neskončno nežnim letom. Nimajo kril, padajo kot snežinke in mi temnijo vid v svetlobo. (Monologi, Seamus Cody) Tale skala, to brezno, ta zrak, te kosti, mišice, švic, celo svetloba sprijeta z besedami, (nekaj besedila manjka) 32
neločljiva. (Monologi, Iztok Osojnik) Šepetali sva si prijazne, nasmejane besede. Svetloba je nastajala med nama, ko sva se božali, postali sva majhno žareče sonce. (Antigona, okruški - Ismena) Dan se modri ko odhaja modra svetloba lega na zemljo modro (Antigona, okruški - zbor ) Ugasniti luč, a ne umreti. Biti ne tema ne svetloba. Vmes. Med dihom in izdihom. (Antigona, okruški - Antigona ) Čečica (2014) pa ima svetlobo omenjeno le enkrat: Zdi se, da je sestavljen le iz svetlobe, iz take mokre svetlobe, ki jo obdaja le čisto tanka opna, toliko da drži obliko. (jesenski podlesek) Iz teh primerov si interpretacijo lahko ustvari vsak sam. Jaz sama sebe le nerada interpretiram saj je prav to delo bralca. Lahko sicer nastopim v vlogi bralke svojih lastnih pesmi ampak te interpretacije so prav tako (i)relevantne kot katere koli druge. Ob kakšni priložnosti je ravno motiv svetlobe oziroma pomanjkanje le te (tema, noč...) primeren za uporabo? Svetlobo je treba oluščiti iz navadne rabe, pustiti nekaj minut, da počiva na pesniški mizi in razvije svojo aromo ter jo potem na hitro zapeči na vrelih besedah pesmi z obeh strani temne in svetle. Uporabiti jo gre ob primeru duhovne lakote, lahko še čisto svežo in vročo ali, kasneje, že ohlajeno skozi čas. 33
Se vam zdi, da vključitev svetlobe v vaše pesmi vpliva na njihovo vividnost, ko jih bralec bere? Bolj kot morda uporaba kakšnih drugačnih motivov? Ali je vse to le odvisno od sposobnosti pesnika? Vividnost, krasna beseda! Še posebej v slovensščini viden in vivus, živ, hkrati. Primerno za svoetlobo. Kaj pa vem o tem bi bilo bolje povprašati bralce ali bralke mojih pesmi. O tem raje ne presojam jaz kot pesnica, avtorica lahko bi se po krivem hvalila ali po nepotrebnem kritizirala. Kaj jaz osebno ali zasebno mislim o svojih pesmih pravzaprav ne bi smelo nič kaj dosti vplivati na bralca. Mislim, da tudi ne vpliva. Se vam zdi primerno, da se pesnika sploh sprašuje samo o enem motivu, ki nastopa v njegovih delih? Bi morda intervju moral biti bolj holističen in razširjen na več različnih sfer pesnikovih del? Ni nujno slabo, en sam motiv je prav zanimiv, pomembneje je to, po čem se sprašuje in kako globoko se sprašuje. Ob tem je bolje, če je spraševalec zelo konkreten, da sprašuje iz določene pesmi same ali iz določenih pesmi, ki jih v vprašanju tudi citira, in ob tem morebiti skuša potrditi svojo interpretacijo. Bi po vaše prisotnost svetlobe lahko povezali z redom in prisotnost teme s kaosom? Mogoče je, ampak spet bi rekla, da je bolje izhajati iz konkretne pesmi, govoriti kar tako na pamet in počez nekako nima smisla. In interpretacija, ki le prevaja zaznave v pojme, ne bo daleč prišla. Če pa sprašujete na splošno mene osebno, potem lahko rečem, da imam rada kaos, prav tako pa imam rada tudi red, obojega je dobro oz. zdravo imeti v neki določeni meri. Tako da je vse odvisno od konteksta in od ravnotežja med obema. In od tega, kako se trenutno počutim. V delu "ženska brez imena, Noetova žena po vesoljnem potopu" se lirski subjekt boji teme. Zakaj? Gre samo za nezmožnost uporabe njenih čutov? Se strinjam z vami, res gre tudi za to (ne pa samo): ko je oropana vida (ker ni svetlobe, nič ne vidi), je oropana privajenega 'pogleda' na svet in iznajti mora novega. Nov temelji na drugačnih zaznavah, predvsem slušnih (zvoki, oglašanje živali), taktilnih (gibanje) in vonjalnih (zatohlost): V začetku sem se bala teme in zvokov, nedoumljivega mrgolenja bitij, ki jih ne vidim, komaj slutim pajkov, miši, stonog, škorpijonov. Veliko in malo, vse se premika v pošastno 34
skladnem gibanju, kot v nevidni vodi, temni in nerazumni. Postala sem eno z njimi, začutila naše skupno bitje, toplo, vlažno in zatohlo. Ženska brez imena se iz njej tujega in neprijaznega (nima imena, ne spada v red poienovanih stvari) 'zgornjega' sveta, sveta moških (imen), svetlobe, razuma in vere (izpolnjevanje navodil Boga) spusti v podpalubje (iz sočutja!), kjer vlada tema oz. le zvoki (nedoumljivo mrgolenje) nečesa živega, mnogoobličnega živega. Ker nima svetlobe, se lahko orientira samo s taktilnim občutkom (gibanja v temi), z vonjem in s sluhom, a tu presenetljivo najde skladnost in skupnost (naše skupno bitje) z živalmi. Ker ni svetlobe, marsikaj ni vidno ravno tisto nevidno napraviti v pesmi vidno, pa je po mojem naloga (sublimnega v) pesmi. V pesmi o Henry Massonu je govora o roki, ki se sveti v temi. Zakaj se ravno sveti v temi? Zakaj morda po vaše ne bi mogli reči, da roka v svetlobi ostaja temna? Ali bi lahko rekli, da je tu na delu nekakšna paradigma, ki deluje na naše dojemanje, kako simbolično uporabljamo motiv svetlobe? Tole, da roka v svetlobi ostaja temna je odlično izraženo, bravo. Tule vam posredujem pesem (iz cikla Narrative) Georgea Opena, zelo znanega ameriškega pesnika 20. stol., ki govori ravno o tem: VIII VIII But at night the park she said, is horrible. And Bronk said perhaps the world is horror. She did not understand. He meant the waves or pellets are thrown from the process of the suns and like radar bounce where they strike. The eye it happens registers but it is dark. It is the nature Ampak ponoči je park, je rekla, grozljiv. In Bronk je rekel, mogoče svet je groza. Ni razumela. Mislil je na to, da se valovi ali potujoči delci, nastali med delovanjem sonc, kot radar odbijejo od površine. Oko je narejeno tako, da to zazna, čeprav je temno. To je narava 35
of the world: it is as dark as radar. sveta: temen je kot radar. Torej svet (predmeti, ljudje, rastline, vse, kar je) je sam na sebi temen, mi vidimo samo svetlobo, ki se odbija od površine predmetov, predmeti sami pa so temni. To je zanimiva misel. V moji poeziji pa ni vedno tako: predmeti, ljudje in rastline lahko tvorijo svojo svetlobo (včasih, ne zmeraj). V konkretni pesmi pa je šlo bolj za to, da se belina prišite roke razločuje od črnine preostalega telesa (Masson je črne oziroma temno rjave polti). To sem želela poudariti zaradi narave razmišljanja zatiranih manjšin (kamor štejem tudi sebe) vzgajani smo tako, da se želimo priličiti večini, main-streamu, tistemu, kar je v družbi cenjeno (o tem se odloča s 'pozicije družbene moči'). Tony Morrison, prva črnopolta nobelovka, je o tem napisala odličen roman, Najbolj modre oči, seveda govori o ameriških črncih in njihovi borbi za svobodo (ki še ni končana) oz. o rasizmu govori o nevidnem nasilju idealov večine nad ranljivo manjšino, ki so jim ti ideali 'po definiciji' nedosegljivi. (Primerjaj npr. že umrlega idola, pop pevca Michaela Jacksona, ki se je ravnal lase, operiral nos in jemal tablete za beljenje polti.) Se vam zdi uporaba motiva svetlobe dobra za nekakšno postavitev osnovnega počutja dogajanja v pesmi? Ali ima svetloba v vaših pesmih kakšno drugačno vlogo? Spet bi lahko kaj bolj določnega odgovorila, če bi imela bolj konkretno vprašanje. Na katero pesem mislite? Na kakšno 'osnovno počutje dogajanja v pesmi' mislite mogoče 'ton' pesmi? Ton je odvisen od marsičesa, ne le od ene besede (npr. svetlobe), zelo je odvisen tudi npr. od ritma itd. Pomembno je tudi, katere besede se povezujejo s konkretno besedo 'svetloba'. Skratka, tako na splošno ne morem nič določnejšega reči. Odvisno od primera do primera. V vaših pesmi o Antigoni, Antigona na določeni točki reče, "Biti ne tema, ne svetloba, vmes". Kaj pa naj bi to bilo po vaše? Hvalabogu mi kot avtorici tega ni treba vedeti. Kaj se pa zdi vam? Meni se zdi (vem pa ne!), kot da bi Antigona hotela nekaj nemogočega biti vmes. Se ne opredeljevati, ne za svet živih ne za svet mrtvih, ne za bele ne za rdeče, ne za desne ne za leve, skratka, želi si, po moje, neko absolutno in od vsega izvzeto pozicijo. Da bi bolje 'videla' oziroma 'vedela'. Mogoče si celo želi 'končnega spoznanja, spoznanja vsega'. Če mene vprašate noro in nemogoče. Mogoče je celo, da malo namiguje tudi na pesniško izjavljalno pozicijo, na pozicijo pesnice, ki zdaj tu govori (torej name!) kot da bi jaz hotela preiti v 'zgolj pesniško eksistenco', v samo esenco torej, kot bi hotela postati svoj lirski subjekt. Kako nemogoče, in nespametno! (Čisto prav, da je končala tako, kot je! Pesnica namreč.) Nisem pa prepričana, ne vem. Če se tudi vi strinjate s to mojo interpretacijo, vam zaupam, da se ne počutim popolnoma odgovorna za svoje junake (junakinje): pojavijo se (kot da) kar sami oz. same, in potem pač moram(o) živeti z njimi, kot vem(o) in znam(o). Dobra stran tega pa je, da jih lahko interpretiramo. (Še prej pa cenzuriramo.) Ne bojo protestirali (lahko pa protestirajo profesorji). 36
Ima kontrast med svetlobo in temo pravzaprav enak učinek, kot ima kontrast med ljubeznijo in indiferenco? Bi lahko po vašem mnenju napisali ljubezensko ali erotično pesem povsem in samo z uporabo svetlobe in teme, kot glavnima motivoma in to razumeli v prenesenem pomenu na več načinov. Eden izmed njih bi bil morda tudi kot odnos med ljubeznijo in indiferenco? Krasno vprašanje! Imenitna ideja! Izziv je tu! Kar na delo! Bi lahko motiv svetlobe po vaše uporabili na nešteto načinov in bi ga lahko vključili v čisto vsako pesem? Torej vprašanje tu je, ali je vključitev motiva v pesem (kakršnokoli že) le stvar sposobnosti pesnika, ali ima slučajno že sam motiv a priori nekakšne meje, kam spada in kam ne spada. Aha, spet me načeloma sprašujete. Kaj pa vem. Ne vem sicer, zakaj bi en motiv 'vključevali' v čisto vsako pesem vseh pesnikov na vsem svetu vseh časov bi se pa to dalo narediti vsaj za en cikel ali pa za eno pesniško zbirko, zakaj ne. Nekaj takega je bilo narejeno v ciklu Črno sonce srbskega pesnika Vaska Popa. Boste poskusili? Potem boste tudi odkrili, ali ima že 'sam motiv a priori nekakšne meje'. Verjetno jih ima (vse ima svoje meje na tem svetu, vsaj taka je moja izkušnja). Kaj pa uporaba drugih svetlobnih pojavov, kot so severni sij, mavrica ipd. Se poslužujete tudi le teh? Ja, res, kdaj pa kdaj se poslužim tudi teh. Če povežemo nekaj vzporednic. Bi rekli, da je dimetralno nasprotje svetlobe tema (torej pomanjkanje svetlobe)? Je to primerljivo z tem, da rečemo, da je diametralno nasprotje ljubezni (ali pa morda celo strasti) indiferenca, ne pa na primer sovraštvo? Ne, svetloba in tema zame nista 'diametralni nasprotji'. Na podlagi česa (tertium comparationis) bi pa primerjali svetlobo z ljubeznijo/indiferenco in temo z ljubeznijo/indiferenco? Mogoče je ampak, ali ima smisel? In če ga ima ali ga ima 'zmeraj' ali le zdaj, enkratno, konkretno, v tej in tej pesmi? Kako (ne)smisel sploh nastaja? Kaj je s kontekstom? Z različnimi nivoji kontekstov? Kaj jezik sploh je? Najlepša hvala za Vaš čas. Najlepša hvala za vprašanja. Klemen Požlep 37
SVETLOBA FOTOGRAFIJE Iz fotografskega stališča močna svetloba, ki prihaja od spodaj ni najboljša. Vendar pa prav ostre sence, ki jih ta ustvari, zabrišejo meje med tradicionalno lepim oz. komercialno dostopnimi fotografijami, ki smo jih vajeni videti. Močna svetloba obkroža njene oči, ki hkrati izražajo neko praznino in skrivnostnost. Vse skupaj deluje temačno, nenaravno. Lahko bi rekli, da je ta ostra svetloba odraz nenaravnosti reflektorja, ki je produkt človeka. 38
Fotografija predstavlja odsev v vodi, v kateri se zrcali skoraj popolna slika. Z odbojem svetlobe nastane navidezna slika, ki ustvari občutek dvojnosti, idealnega ujemanja, ki nas estetsko zadovoljuje. Prav tako mirnost vode ustvarja občutek spokojnosti in popolnosti v naravi. Različne geometrijske oblike in vzorci zapolnjujejo prostor in ga tako prekinjajo v ravnih črtah kot tudi dajejo občutek naključnosti, spontanosti. 39
Na fotografiji gre za nek prostor ustvarjen po viziji človeka. Stopnice vodijo v neznano, svetloba je skopa, a dovolj intenzivna, da ustvarja močen kontrast, ki nas pritegne. Odbojnik v levem kotu ponazarja človekovo obsedenost s popolno sliko oz. fotografijo, željo po podrejanju in dopolnjevanju danega (naravne in umetne svetlobe). Dejstvo, da zgolj stoji v kotu, pa nakazuje na to, da gre na fotografiji za nek naključen trenutek, odmik od iskanja popolnosti. Na fotografiji vidimo več silhuet oseb v danem trenutku. Najbolj izrazita je tista v sredini, ki v nekem nenavadnem položaju zakriva del vira svetlobe in opozarja nase s svojo pasivno prisotnostjo, ki sicer deluje zaigrano, a hkrati nelogično, nerazumno. 40
Fotografija prikazuje povezanost rastlin s svetlobo. Tulipani se trudijo zrasti čim više proti viru svetlobe za boljši izkoristek energije za proces fotosinteze. Z odprtimi cvetnimi listi se odpirajo proti svetlobi, brez katere ni življenja. Perspektiva iz tal in delna diagonalna kompozicija tulipane močno povečata, ti delujejo pomembni, veličastni in ne zgolj nekaj lepega in prijetnega, kar človek rad opazuje z višine. 41
Za spremembo so ljudje na fotografiji zgolj majhne pike, kar ponazarja njihovo nepomembnost v širšem svetu ter njihovo vseprisotnost. Svetloba prihaja od zadaj in s tem iz njih naredi nekakšne polsilhuete, ljudje namreč niso povsem zatemnjeni, saj je svetloba dovolj razpršena, da jih deloma osvetljuje tudi od spredaj. Vsi so v gibanju, delujejo nezainteresirano, odsotno. Če dobro pogledamo, pa vmes (približno na drugi tretjini iz leve) opazimo osamljeno postavo s sklenjenimi rokami, kakor da moli. To navidezno drugačno duhovno stanje je slučajno neizrazito prikazano tudi tako, da je oseba rahlo svetlejša od ostalih. Zdi se, da se skuša zliti s svetlobo oz. oditi vanjo. Daša Pogorelec 42
SVETLOBA FOTOGRAFIJE 2 Fotografije na temo svetloba so izbrane v povezavi z objekti. Objekti so vedno vidni z istega zornega kota, ki pa poudarja objektov in njihovo»povzpenjanje«proti nebu, od koder v večini tudi prihaja vir svetlobe. Kljub temu, da so slike posnete z istega zornega kota, pa se te med seboj močno razlikujejo zaradi učinka svetlobe. Ta ponazarja nasprotje objektom, ki predstavljajo statičnost, medtem ko svetloba predstavlja nekaj neoprijemljivega in neskončnega. Slike hkrati prikazujejo zlivanje nebesnega in statičnega ter kontrast med njima. 43
44
45
46
47
Lara Korošec 48