ERUDIO izobraževalni center VIŠJA STROKOVNA ŠOLA DIPLOMSKO DELO Katja Žunec Stritar
ERUDIO izobraževalni center VIŠJA STROKOVNA ŠOLA VAROVANJE OKOLJA IN KOMUNALA Diplomsko delo višjega strokovnega izobraževanja PRIMERJAVA OKOLJSKEGA VPLIVA NAKUPOVALNIH VREČK Avtorica: Katja Žunec Stritar Ime podjetja: Snaga Javno podjetje d.o.o. Mentor v podjetju: Igor Petek Mentor v šoli: dr. Mitja Mori Lektorirala: Jasna Kejžar Hartman Ljubljana, september 2013
ZAHVALA Za pomoč in podporo pri nastajanju diplomskega dela se iskreno zahvaljujem mentorju dr. Mitji Moriju. Zahvala gre tudi projektu Plastice, v okviru katerega je bil narejen del analiz. ACKNOWLEDGEMENTS Part of this work was suported by Plastice project 1. 1 http://www.plastice.org/
POVZETEK Diplomsko delo obravnava problematiko nakupovalnih vrečk, načine njihove uporabe in njihov okoljski vpliv. V prvem delu besedila je predstavljeno zakonodajno ozadje problematike, podane so področne statistike in podatki ter načini in učinki regulacije porabe vrečk po svetu. Na podlagi zakonskih predpisov Evropske unije in Republike Slovenije pa je analizirana tudi situacija v Sloveniji. V drugem delu je na podlagi LCA analiz z uporabo kazalnika GWP primerjan okoljski vpliv izbranih petih tipov vrečk iz različnih materialov, predstavljeno pa je tudi, kako na rezultate vplivajo različni scenariji ravnanja z odpadki in načini uporabe vrečk. Nadalje so prikazani rezultati ankete o ravnanju slovenskih potrošnikov z nakupovalnimi vrečkami in lasten izračun povprečne letne porabe vrečk na prebivalca v Sloveniji. V zaključku so na podlagi ugotovitev diplomskega dela podani priporočila in napotki pri ravnanju z vrečkami za posamezne ciljne skupine, torej potrošnike, proizvajalce, trgovce in zakonodajalce. Ključne besede: nosilne vrečke, embalaža, odpadki, LCA, Life Cycle Assessment, študija življenjskega cikla, Plastice, poraba vrečk, okoljski vpliv, potencial globalnega segrevanja, GWP.
ABSTRACT The thesis focuses on carrier bag issue, manners of their use and disposal and their environmental impact. In the first part legislative background with statistics and data concerning is presented. This part also covers the regulation methods of carrier bag consumption throughout the world and the effects of specific regulation. Special focus is given to the regulatory situation in Slovenia as it is defined by EU and Slovenian legislation. The second part of the thesis compares five different types of carrier bags and compares their environmental impact with the use of global warming potential (GWP) indicator. Different waste management scenarios and manners of usage are taken into account and their influence on the results is presented. The second part of the thesis contains results of a questionnaire concerning carrier bag use and disposal habits of Slovenian consumers and an estimate calculation of average carrier bag consumption per year per capita in Slovenia is calculated. The final part contains key findings and measures for reducing the environmental impact of carrier bags for each of the target groups: the consumers, manufacturers, retailers and legislators. Key words: carrier bags, grocery bags, packaging, waste, LCA, Life Cycle Assessment, Plastice, carrier bag consumption, environmental impact, global warming potential, GWP.
KAZALO 1 UVOD... 1 1.1 Ozadje... 1 1.2 Cilji... 2 1.3 Metodologija... 2 1.4 Izhodišča... 3 1.5 Struktura... 3 2 PREDSTAVITEV PROBLEMATIKE... 4 2.1 Vrečka kot odpadek: ravnanje z odpadnimi vrečkami... 7 2.1.1 Ravnanje z odpadno embalažo... 8 2.1.2 Reciklaža, predelava in odstranjevanje... 8 2.2 Vrečka kot predmet: regulacija porabe vrečk... 12 2.2.1 Prepoved... 13 2.2.2 Zeleni davek ali»plastax«... 15 2.2.3 Učinki regulacije... 16 2.2.4 Regulacija v Sloveniji... 16 3 NAJPOGOSTEJE UPORABLJANE VRSTE VREČK IN NJIHOVA PORABA.. 20 3.1 Ponudba vrečk pri največjih trgovcih v Sloveniji... 22 3.2 Poraba vrečk v Sloveniji... 23 4 PRIMERJAVA OKOLJSKEGA VPLIVA IZBRANIH TIPOV VREČK... 25 4.1 Meje sistema in robni pogoji... 25 4.2 Vrednotenje vplivov na okolje (impact assesment)... 29 4.2.1 Kazalniki... 29 4.2.2 Primerjava GWP posameznih vrečk... 30 4.2.3 Točka preloma... 34 4.3 Občutljivostna analiza (sensitivity analysis)... 35 4.3.1 Primerjava scenarijev ravnanja z odpadki... 35 4.3.2 Ponovna uporaba in sekundarna uporaba... 38 5 ANKETA O RAVNANJU SLOVENSKIH POTROŠNIKOV Z VREČKAMI... 40 5.1 Povprečna poraba vrečk pri nakupovanju živil... 40 5.2 Poraba posameznih tipov vrečk... 40 5.3 Primarna in sekundarna uporaba... 45
6 ZAKLJUČKI... 48 6.1 Splošni zaključki... 48 6.2 Glavne ugotovitve ankete o ravnanju slovenskih potrošnikov z vrečkami. 49 6.3 Napotki in priporočila... 51 6.3.1 Napotki in priporočila za potrošnike... 51 6.3.2 Napotki in priporočila za proizvajalce vrečk... 52 6.3.3 Napotki in priporočila za trgovce... 53 6.3.4 Napotki in priporočila za zakonodajalce... 53 7 LITERATURA IN VIRI... 54 7.1 Literatura... 54 7.2 Viri... 54
KAZALO TABEL Tabela 1: Ponudba vrečk pri slovenskih trgovcih... 22 Tabela 2: Transport vrečk... 28 Tabela 3: Možni procesi v zaključku življenjske dobe nosilnih vrečk po tipih... 29 Tabela 4: Osnovni podatki o primerjanih nakupovalnih vrečkah... 30 Tabela 5: Primerjava GWP (100y) posameznih tipov vrečk (v kg CO2 eq.)... 31 Tabela 6: Deleži GWP po posameznih fazah življenjskega cikla vrečk... 33 Tabela 7: Število ponovnih uporab vsakega tipa vrečke za izenačitev okoljskega vpliva z osnovno LDPE vrečko... 35 Tabela 8: Primerjava različnih scenarijev ravnanja z odpadki in njihov vpliv na kazalnik GWP... 36 KAZALO SHEM Shema 1: Prednostni vrstni red ravnanja z odpadki... 7 Shema 2: Poenostavljena shema LCA modela za nakupovalno vrečko z robnimi pogoji... 26 KAZALO GRAFOV Graf 1: Primerjava GWP posameznih tipov vrečk za eno vrečko pri enkratni uporabi vrečke (v kg CO2 eq.)... 32 Graf 2: Deleži GWP po posameznih fazah življenjskega cikla vrečk... 33 Graf 3: Pogostost uporabe posameznega tipa vrečk... 41 Graf 4: Pogostost prinašanja vrečk s seboj pri nakupovanju... 42 Graf 5: Pogostost prinašanja vsakega tipa vrečk pri nakupih... 43 Graf 6: Pogostost nakupa vrečk pri nakupovanju... 44 Graf 7: Pogostost nakupa vsakega tipa vrečk pri nakupovanju... 44 Graf 8: Število uporab navadne plastične vrečke za nakupovanje... 45 Graf 9: Število uporab trajne plastične vrečke za nakupovanje... 46 Graf 10: Število uporab papirnate vrečke za nakupovanje... 46 Graf 11: Število uporab biorazgradljive vrečke za nakupovanje... 47
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ARSO BDP DROE EO GWP HDPE LCA LDPE PP SURS ZOUNV Agencija Republike Slovenije za okolje bruto domači proizvod Družba za ravnanje z odpadno embalažo enota obremenitve potencial globalnega segrevanja (Global Warming Potential) polietilen z visoko gostoto (high-density polyethylene) metoda študije življenjskih ciklov (Life Cycle Assessment) polietilen z nizko gostoto (low-density polyethylene) polipropilen (polypropylene) Statistični urad Republike Slovenije predlog Zakona o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk
1 UVOD 1.1 Ozadje Problematika nakupovalnih vrečk je zelo aktualna, saj so vrečke eden najbolj uporabljanih in»zlorabljanih«artiklov sodobnega človeka ter gredo z roko v roki s hitrim načinom življenja. Človeka spremljajo povsod, pri vsakem nakupu in opravku, kar posledično pomeni ogromne količine potrošenih, a ne iztrošenih vrečk. Na zatožni klopi mnogih zelenih gibanj, marsikje pa tudi državne zakonodaje in posledično tudi mnogih potrošnikov, se je glede te problematike v zadnjem času znašla predvsem plastična vrečka, ki naj bi v veliki meri prispevala k degradaciji okolja zaradi povečane onesnaženosti in kopičenja na odlagališčih. Nakupovalne vrečke iz sintetičnih polimerov (polietilen, polipropilen) imajo veliko prednosti: so močne, vzdržljive, lahke in poceni, varne in zelo primerne za zaščito izdelkov. Po podatkih EU (Evropska komisija, 2011) povprečen evropski državljan uporabi vsako leto približno 500 plastičnih nakupovalnih vrečk, in večina se jih uporabi le enkrat. Ker so v današnji družbi uporabljane kot potrošno blago, je ena od njihovih prednosti tako postala hkrati tudi njihova največja pomanjkljivost so zelo obstojne in zato pri nepravilnem odlaganju tudi dolgo obremenjujejo okolje. Iz zapisanega vidimo, da glavna težava ni tehnološke narave, v samih vrečkah, temveč je bistvo problematike na drugi strani, pri potrošniku in v njegovem neracionalnem ravnanju z vrečkami (Semolič, 2011). Kot alternativo plastičnim vrečkam trg ponuja še papirnate, vrečke iz biorazgradljivih materialov in vrečke iz tekstilnih vlaken, ki jih javnost pogosto smatra kot okolju prijaznejše, a primerjalne študije tega ne potrjujejo. Regulacije porabe vrečk se v različnih državah lotevajo na različne načine, od restriktivnih pristopov, kot je popolna prepoved proizvodnje in distribucije (npr. v Italiji), ali uvedbe posebne takse, ki obremeni potrošnika vrečke (npr. Danska, Irska, Italija, afriške države), do proaktivnih osveščevalnih kampanj (npr. Avstralija). Tudi pri nas je bil leta 2011 vložen predlog Zakona o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk, s čimer naj bi dosegli zmanjšanje pretirane porabe plastičnih vrečk in spodbudili uporabo vrečk za večkratno uporabo, ki pa ni bil sprejet. 1
1.2 Cilji Prvi del diplomskega dela je namenjen predstavitvi posameznih tipov vrečk, predstavitvi primerjave ravnanja z odpadnimi vrečkami v Sloveniji in tujini ter pregledu stanja pri slovenskih trgovcih. Osrednji del besedila predstavlja primerjava okoljskih vplivov posameznih tipov vrečk, kot jih podajajo različne študije življenjskih ciklov (LCA študije). Zaključni del sestavljajo rezultati izvedene ankete o načinu uporabe vrečk v Sloveniji ter sklepi in priporočila za ravnanje. Glavni cilji so strnjeni v naslednjih točkah: predstaviti problematiko ravnanja z vrečkami s stališča zakonske podlage, uporabe vrečk, odlaganja vrečk itd.; pregledati stanje na trgu in predstaviti tipe vrečk, ki so v prodajni ponudbi največjih trgovcev; na podlagi večjih LCA študij izpostaviti okoljsko problematiko za posamezno nakupovalno vrečko in primerjati vplive s stališča izbranih okoljskih kazalnikov; opraviti vzorčno anketo med potrošniki in pridobiti okvirni podatek o vedenju slovenskih uporabnikov vrečk in ravnanju z vrečkami (povprečna poraba vrečk, poraba vrečk po tipih, ravnanje z vrečkami na koncu življenjskega cikla); primerjati ponudbo slovenskih trgovcev z okoljskim vplivom različnih tipov vrečk ter skozi ponudbo podati oceno osveščenosti posameznih trgovcev o tej problematiki; podati pregled različnih ukrepov za zmanjšanje porabe vrečk in primerjati njihovo uspešnost v tujini in v Sloveniji; na podlagi pridobljenih informacij in podatkov podati spisek osnovnih napotkov za zmanjševanje porabe vrečk in njihovega okoljskega vpliva (za trgovce, kupce in zakonodajalce) ter predlagati pravilno ravnanje v zaključni fazi življenjskega cikla, ko vrečka postane odpadek. 1.3 Metodologija Metodologija diplomskega dela zajema: pregled področne literature in relevantnih študij, pregled slovenske zakonodaje, 2
terensko delo za evidentiranje tipov vrečk v ponudbi slovenskih trgovcev, sestavo, izvedbo in analizo spletne ankete o načinih uporabe med uporabniki vrečk, uporabo programske opreme MS Office. 1.4 Izhodišča Študija se omejuje na ravnanje z nakupovalnimi vrečkami s strani potrošnikov v Sloveniji. Za potrebe primerjave so uporabljene študije, narejene na področju EU in Avstralije, kjer je ozaveščenost o tej problematiki na relativno visoki stopnji. Omejili smo se na nakupovalne vrečke, ki so v prodaji, zato raziskava ne obsega servisnih vrečk, ki jih trgovci nudijo brezplačno. Raziskovalni del je omejen na največje trgovske verige, prisotne na področju Slovenije: Mercator, Interspar, Tuš, Leclerc, Hofer, Lidl, Eurospin. Prav tako je raziskava omejena le na trgovce z živili in ne vključuje drugih tipov trgovin. Anketa je izvedena s pomočjo spleta na vzorcu (n=171), ki naj bi zadovoljivo predstavil povprečnega porabnika in njegove navade pri ravnanju z nakupovalnimi vrečkami. 1.5 Struktura Prvo poglavje je uvodno in predstavlja izhodišča, cilje in strukturo diplomskega dela. V drugem poglavju je predstavljena problematika vrečk, različni načini regulacije njihove porabe in pa situacija v Sloveniji. V tretjem poglavju sledi predstavitev izbranih tipov vrečk in materialov, prikaz ponudbe pri največjih trgovcih ter ocena porabe vrečk v Sloveniji. V četrtem poglavju je na podlagi sinteze podatkov iz dveh izbranih LCA študij pripravljena analiza okoljskih vplivov petih tipov vrečk z uporabo kazalnika potenciala globalnega segrevanja (GWP). V petem poglavju je z rezultati izvedene ankete predstavljeno ravnanje potrošnikov z vrečkami v Sloveniji. Zadnje poglavje zajema zaključke celotnega diplomskega dela ter na podlagi le-teh podaja sklepe in priporočila za ravnanje. 3
2 PREDSTAVITEV PROBLEMATIKE Nakupovalne vrečke v smislu masnega toka odpadkov sicer niso prioritetna težava, a zaradi neracionalnega ravnanja z njimi kljub temu predstavljajo breme za okolje. Kot najbolj problematične se v javnem diskurzu izpostavljajo plastične vrečke, ki predstavljajo večinski delež porabljenih vrečk in jih posledično tudi največ pristane v naravi. V Evropi se je v letu 2008 proizvedlo skupno 3,4 milijone ton plastičnih vrečk, od katerih je bila vsaka uporabljana povprečno 20 minut, nato pa je postala odpadek (Evropska komisija, 2011). Ker je za njihovo končno razgradnjo v CO 2 in vodo v naravi potrebnega veliko časa, po različnih virih od 450 do 1000 let, plastične vrečke, odvržene v naravo, predstavljajo trajni opomnik na negospodarno človeško ravnanje z dobrinami in z okoljem. Nepravilno odvržena plastična vrečka ima raznovrstne negativne posledice: od vizualnega onesnaževanja okolja, do ogrožanja življenja rastlin in živali, poleg tega pa lahko predstavlja tudi kompleksno težavo za ljudi. Odpadna plastika se v obliki ogromnih zaplat nabira predvsem v morjih in oceanih, kjer letno milijarda živali pogine zaradi zadušitve, zastrupitve ali zapletenosti v plastiko. Plastika tekom razgrajevanja na osnovne gradnike razpade v mikroprah, ki ima v nekaterih delih oceanov kar 40-krat višjo koncentracijo kot naravno prisotni plankton. Vsi morski organizmi, ki se prehranjujejo s planktonom, hkrati v svoja telesa vnašajo plastiko in tudi strupene snovi, ki so plastiki dodane med proizvodnjo zaradi posebnih lastnosti (aditivi za elastičnost, obstojnost, pospeševanje razgrajevanja). Na tak način preko prehranske verige razpadla plastika poleg živali ogroža tudi človeka. Poleg tega pa je v državah tretjega sveta zaradi neracionalnega odmetavanja plastičnih vrečk že prišlo tudi do poplav zaradi zamašenih odtokov in kanalizacije, kar je imelo včasih tudi katastrofalne posledice za tamkajšnje prebivalce. Posledično se ne moremo čuditi, da so bile te države ene prvih, ki so uvedle prepoved uporabe plastičnih vrečk. Zaradi javnega problematiziranja plastičnih vrečk, ki so iz okoljskega ponekod postale politično vprašanje, so marsikje po svetu uvedli prepoved ali regulacijo porabe skozi dodatne okoljske obdavčitve plastičnih vrečk ter jih poskusili nadomestiti s papirnatimi ali biorazgradljivimi vrečkami. Po celem svetu se pojavljajo iniciative, gibanja in državni ukrepi, ki se osredotočajo na škodljivost plastičnih vrečk, a hkrati pozabljajo na dobre lastnosti in možnosti uporabe, ki jih človeštvu nudi ta material. Plastika je lahka, energijsko in snovno 4
nepotratna, močna in higiensko neoporečna, predvsem pa trajna. In ta trajnost je zgolj zaradi človeškega ravnanja iz dobre lastnosti postala slaba. Problematika vrečk je simptomatična za sodobno potrošniško družbo, saj predmet uporabljamo le kratek čas, nato pa ga zavržemo. Zato se danes posveča toliko pozornosti razvoju biorazgradljivih materialov, ki naj bi s svojo hitrejšo razgradnjo bolj ustrezali človeškemu obnašanju in manj obremenjevali okolje. A srž težave neracionalna poraba in odmetavanje v naravo se z zamenjavo materiala najbrž bo spremenila, temveč najverjetneje le še poglobila zaradi lažnega občutka neproblematičnosti dejanja na račun biorazgradljivosti. Poleg tega, če bi želeli z biorazgradljivimi materiali nadomestiti celotno proizvodnjo petrokemijsko proizvedene plastike, bi to pomenilo ogromne površine zemlje, namenjene gojenju poljščin za bioplastiko, kar pa bi lahko ogrozilo proizvodnjo hrane (Semolič, 2011). Obstoj nakupovalnih vrečk, takšnih ali drugačnih, je zaradi potrošniške narave naše družbe neizogibno dejstvo, saj moramo kupljene dobrine vedno prenesti z mesta nakupa na mesto uporabe. Zavedati se moramo, da je ob transportu nakupljenih artiklov tako vedno prisoten še en dodaten produkt, vrečka, katerega življenjski cikel od nastanka, preko uporabnega izdelka do odpadka, je prav tako potrebno pravilno zaključiti. Klasifikacija vrečk Uredba o embalaži in odpadni embalaži (Ur. l. RS, št. 84/2006) določa, da vrečke uvrščamo med embalažo. Embalaža je v evropski Direktivi o embalaži in odpadni embalaži (Ur. l. EU, 13/Zv. 13) definirana kot vsi proizvodi»iz kakršnih koli materialov, ki se uporabljajo za shranjevanje in zaščito blaga, ravnanje z njim, njegovo dostavo in prestavitev, od surovin do obdelanega blaga, ki ga proizvajalec preda uporabniku ali potrošniku. Šteje se, da so embalaža tudi 'nevračljivi predmeti', ki se uporabljajo za enak namen.«uredba embalažo nadalje deli na primarno ali prodajno, sekundarno ali skupinsko ter terciarno ali transportno embalažo. Nakupovalne vrečke služijo prenosu nakupljenih dobrin z mesta nakupa do kupčevega doma in jih torej po njihovem namenu lahko uvrstimo med transportno embalažo, ki je definirana kot»sodi, zaboji, ročke, vreče, palete, škatle ali druga embalaža s sestavnimi deli, ki obdajajo ali držijo skupaj več 5
osnovnih prodajnih enot blaga v prodajni ali skupinski embalaži, olajšajo ravnanje z blagom in njegov prevoz ter ga varujejo pred poškodbami na poti od embalerja oziroma pridobitelja embaliranega blaga do distributerja ali trgovca ali od distributerja ali trgovca do končnega uporabnika. Zabojniki, ki se za prevoz blaga uporabljajo v cestnem, železniškem, ladijskem ali zračnem prometu, se ne štejejo za transportno embalažo«(uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, 3. člen). Četudi v tej definiciji nakupovalne vrečke niso dobesedno navedene, pa splošno definicijo natančneje specificira Priloga 1 te Uredbe, kjer je navedeno, da nakupovalne vrečke spadajo med embalažo, če so»oblikovane in namenjene za polnjenje na prodajnem mestu.«priloga jih definira kot»papirnate ali plastične vrečke, vključno z vrečkami, ki so namenjene končnim uporabnikom blaga za ovijanje blaga na prodajnem mestu.«uredba sicer navaja le papirnate in plastične vrečke, ne omenja pa t. i. biorazgradljivih vrečk, ki so po svojem namenu enakovredne in bi se prav tako uvrstile med transportno embalažo. Uredba je bila sprejeta leta 2006, s popravki v letih 2007 in 2011, ko so bile biorazgradljive vrečke sicer že na razpolago. To pa pomeni, da verjetno niso vštete niti v statistike in podatke, ki se nanašajo na splošno na embalažo. Za potrebe tega diplomskega dela bomo predpostavili, da se vsa zakonska določila za transportno embalažo nanašajo tudi na biorazgradljive vrečke. Hierarhija ravnanja z vrečkami Ravnanje z vrečkami je, kot pri vseh odpadkih, podvrženo Uredbi o odpadkih, ki navaja prednostni vrstni red pravilnega ravnanja z odpadki. Vrstni red ukrepov pri ravnanju prikazuje Shema 1. 6
1. preprečevanje nastajanja odpadkov PREDMET 2. ponovna uporaba 3. recikliranje oz. predelava 4. drugi postopki predelave ODPADEK 5. odstranjevanje odpadkov Shema 1: Prednostni vrstni red ravnanja z odpadki Vir: Lastna izdelava, junij 2013. Zgornjo shemo ravnanja z odpadki lahko po načinu obravnave predmeta razdelimo na dva sklopa. Prvi sklop zajema preprečevanje nastajanja odpadkov in ponovno uporabo predmetov, torej obravnava predmet, preden dejansko postane odpadek. Drugi sklop vsebuje reciklažo, predelavo in odlaganje, ki predmet obravnavajo kot odpadek. Po tej shemi je problematika vrečk predstavljena tudi v tem poglavju: podpoglavje 2.1 obravnava ravnanje z vrečko kot odpadkom, podpoglavje 2.2 pa regulacijo ravnanja z vrečkami preden postanejo odpadek, torej ravnanje z vrečko kot predmetom. 2.1 Vrečka kot odpadek: ravnanje z odpadnimi vrečkami Natančni podatki o deležu vrečk v komunalnih odpadkih ali deležu v ločeno zbrani embalaži za Slovenijo niso na voljo. V statistikah je navedena le splošna kategorija embalaže, ki se naprej deli na podkategorije po materialih, ki so plastična, papirnata in kartonska, steklena, kovinska ter lesena embalaža. Od navedenih podkategorij vrečke spadajo v podkategoriji plastične in papirnate embalaže. Prav tako ni specifičnega podatka za delež vrečk, ki končajo na deponiji, so sežgane ali reciklirane, temveč so na voljo le podatki, ki se nanašajo na kategoriji plastične ali 7
papirnate embalaže na splošno. Če za plastične in papirnate vrečke še lahko pridobimo vsaj podatke, ki se nanašajo na širšo kategorijo embalaže glede na material, pa pri biorazgradljivih vrečkah nastopi težava, saj v statistikah med podkategorijami embalaže ni na voljo ustrezne in zato ne razpolagamo niti s podatki o splošnem ravnanju z biorazgradljivo embalažo. Zaradi pomanjkanja specifičnih podatkov o ravnanju z vrečkami, so torej v tem podpoglavju predstavljeni podatki, ki zadevajo količine in postopke ravnanja z odpadno plastično in papirnato embalažo na splošno, medtem ko za biorazgradljive vrečke nadrejene kategorije odpadkov ni na voljo. 2.1.1 Ravnanje z odpadno embalažo Ker je odpadna embalaža poseben odpadek, ima nadzor nad ravnanjem z njo država. Za ravnanje z odpadno embalažo so odgovorni zavezanci, ki dajejo embalažo ali embalirano blago prvič v promet na tržišče Republike Slovenije, v skladu z načelom»onesnaževalec plača«, kar pomeni, da je onesnaževalec odgovoren za ravnanje z odpadkom od njegovega nastanka do njegove predelave oziroma njegovega odstranjevanja. Ker pa sami zavezanci za zbiranje in predelavo svoje odpadne embalaže na teritoriju celotne države ne morejo fizično poskrbeti, lahko to obveznost prenesejo na Družbo za ravnanje z odpadno embalažo (DROE). Naloga DROE je zagotoviti prevzem odpadne embalaže od komunalnih podjetij, ki zberejo embalažo v sistemu ločenega zbiranja odpadne embalaže od prebivalstva, ter prevzem odpadne embalaže od končnih uporabnikov, to je od industrije in obrti, ter posredovanje tako zbrane embalaže do predelovalcev oziroma odstranjevalcev. Zavezanci morajo z DROE skleniti pogodbo za prenos obveznosti in so po pogodbi glede na količino in vrsto odpadne embalaže, ki jo dajo na trg, dolžni plačati DROE embalažnino, t.j. okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja, ki je posledica nastajanja odpadne embalaže. 2.1.2 Reciklaža, predelava in odstranjevanje Predpisi, ki urejajo ravnanje z vrečko kot odpadkom, zadevajo in podrobneje določajo postopke reciklaže, energetske izrabe in odlaganja na odlagališča, to pa so Uredba o predelavi nenevarnih odpadkov v trdno gorivo, Uredba o sežiganju odpadkov, Uredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Uredba o 8
ravnanju z embalažo in odpadno embalažo podaja sledeče definicije postopkov predelave: Predelava: predelava je postopek, katerega glavni rezultat je, da se odpadki koristno uporabijo v obratu, v katerem so bili predelani, ali v drugih gospodarskih dejavnostih, tako da nadomestijo druge materiale, ki bi se sicer uporabili za izpolnitev določene funkcije, ali so pripravljeni za izpolnitev te funkcije (npr. uporaba kot gorivo, za pridobivanje energije in drugi postopki, navedeni v Prilogi 2 Uredbe o odpadkih). Reciklaža: Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo recikliranje odpadne embalaže definira kot»postopke predelave odpadne embalaže v material za izdelavo nove embalaže ali za druge namene, vključno z organskim recikliranjem odpadne embalaže. Za recikliranje odpadne embalaže se ne šteje energetska predelava odpadne embalaže.«energetska predelava: energetsko predelavo odpadne embalaže Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo definira kot»postopek predelave, v katerem se gorljiva odpadna embalaža uporablja kot sredstvo za pridobivanje energije, skupaj z drugimi odpadki ali brez njih, z neposrednim sežiganjem in izkoriščanjem pridobljene toplote.«po Uredbi o odpadkih ima sežig ali sosežig odpadkov z energetsko izrabo prednost pred drugimi načini predelave, če obremenjuje okolje manj od drugih postopkov predelave glede emisij snovi in energije v zrak, vodo ali tla, porabe naravnih virov, pridobljene ali uporabljene energije, vsebnosti nevarnih odpadkov. Dovoljen je, če je razmerje med porabljeno in pridobljeno energijo pri sežigu v korist pridobljene ter če se presežna pridobljena energija uporabi v obliki toplote ali elektrike. Odstranjevanje: odstranjevanje odpadne embalaže je vsak postopek odstranjevanja odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, če je uporabljen za odstranjevanje odpadne embalaže. Ker nimamo podatkov o ravnanju z odpadnimi vrečkami, še posebej pa ne po posameznih materialih, v nadaljnjem tekstu podajamo zbrane podatke o ravnanju z odpadno embalažo (ki je odpadnim vrečkam nadrejena kategorija) v Sloveniji ter jih primerjamo s podatki, ki zadevajo preostale države Evropske unije. 9
Plastična embalaža Zelena knjiga o evropski strategiji za plastične odpadke v okolju (Evropska komisija, 2013) navaja podatek, da je v Evropski uniji (EU-27) leta 2008 2 nastalo približno 25 milijonov ton plastičnih odpadkov. Od tega je bilo 12,1 milijona ton odpadkov (48,7 %) odloženih na odlagališča ter 12,8 milijona ton (51,3 %) predelanih. Od predelanih odpadkov je bilo le 5,3 milijona ton (21,3 %) recikliranih. Čeprav je za obdobje do leta 2015 predvideno skupno 30-odstotno povečanje mehanskega recikliranja (s 5,3 milijona ton na 6,9 milijona ton), se pričakuje, da bosta odlaganje odpadkov na odlagališčih in sežiganje z energetsko predelavo še naprej prevladovala pri ravnanju z odpadki (Evropska komisija, 2013). Kategorija plastični odpadek ne vsebuje le plastične embalaže, temveč tudi druge plastične odpadke. Po podatkih, ki se nanašajo zgolj na plastično embalažo, vidimo, da so odstotki reciklaže in predelave podobni kot pri plastičnih odpadkih, vendar nekoliko višji v prid embalaže. Po statističnih podatkih (Eurostat, 2013) je v EU-27 v letu 2008 nastalo 15 milijonov ton plastične embalaže, od katere je bilo 4,5 milijonov ton (30,3 %) reciklirane in 8,6 milijonov ton predelane (57,6 %). V Sloveniji je slika deležev ravnanja s plastično embalažo precej drugačna od evropskega povprečja, saj je v istem letu, letu 2008, (Eurostat, 2013) v Sloveniji nastalo 47.890 ton odpadne plastične embalaže, od katere je bilo 26.767 ton predelane (56 %) in od tega 26.630 ton (55,7 % celotne količine) reciklirane. Vidimo, da je bilo 55,7 % plastične embalaže reciklirane in le 0,3 % predelane z drugačnimi postopki, ki vključujejo energetsko predelavo. Odstotek reciklirane plastične embalaže je torej v Sloveniji skoraj še enkrat višji od evropskega povprečja (30,3 %) in je že leta 2008 za dvakrat presegal cilje, zastavljene za leto 2012 (leta 2008 55,7 %, cilj za 2012 23 %). Bolj problematičen je v Sloveniji odstotek odlaganja, ki torej znaša preostalih 44 % količine odpadne embalaže, kar je sicer še vedno primerljivo z evropskim povprečjem (42,4 %), a precej slabše od vodilnih evropskih držav na tem področju, ki dosegajo tudi 0 % delež odlaganja. Glede ravnanja z odpadno plastično embalažo je po evropskih smernicah in naši zakonodaji (Zelena knjiga, Uredba o odpadkih, Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, Direktiva ES o embalaži in odpadni embalaži) recikliranje boljša 2 Referenčno leto pri podajanju statistik in navedbah podatkov je 2008, saj je to zadnje leto, za katerega so na voljo vsi podatki pri vseh virih. 10
možnost od energetske predelave ali odlaganja na odlagališča. Mnoge države v Evropski uniji, ki imajo odstotek odlaganja odpadkov na odlagališča manjši od 5 % (na primer Nemčija, Nizozemska, Švedska), dosegajo 80 100 % predelavo plastičnih odpadkov, a je potrebno poudariti, da takšen odstotek dosegajo v veliki meri na račun drugačnih načinov predelave poleg recikliranja (sežig, uporaba kot gorivo), ki so prav tako všteti v predelavo. Rezultati odlaganja odpadkov na odlagališča za leto 2008 (63,5 % komunalnih odpadkov) in skupne predelave plastične embalaže (56 % vse plastične embalaže) so v Sloveniji slabši od tistih v vodilnih evropskih državah, predvsem zaradi deficita pri drugih načinih predelave razen reciklaže (pri energetski izrabi), medtem ko pri reciklaži dosegamo primerljive oziroma boljše deleže. Nemčija, na primer, ena od vodilnih držav pri procentu predelave plastične embalaže, je v letu 2008 dosegala 86 % predelavo plastične embalaže, pri tem pa je odstotek reciklaže od celotne količine znašal 48 %, kar je dejansko manj kot v Sloveniji, kjer je bil istega leta odstotek predelave 56 % in odstotek reciklaže 55,7 %, torej le 0,3 % plastične embalaže je bilo drugače predelane (sežig z energetsko izrabo), ker v Sloveniji ni razpoložljivih kapacitet za tovrstno predelavo. Vidimo torej, da je v Sloveniji ravnanje z odpadno plastično embalažo glede recikliranja primerljivo ali celo boljše kot v nekaterih vodilnih državah na tem področju, pomanjkljivo pa pri drugih načinih predelave in posledično pri odlaganju, ki zaradi tega obsega previsok delež ravnanja z odpadno embalažo. Odstotek reciklaže je pri nas v porastu, saj je leta 2010, v zadnjem letu, za katerega so na voljo Eurostat podatki, znašal za plastično embalažo 67,3 % (od leta 2008 porast za skoraj 12 %), medtem ko je evropsko povprečje v istem obdobju poraslo le za 3 % (s 30,3 % na 33,3 %). V Evropi je prisoten stalen trend večanja količine plastičnih odpadkov. Proizvodnja plastike narašča sorazmerno z rastjo BDP in tako tudi količina plastičnih odpadkov, predvsem embalaže (Zelena knjiga o evropski strategiji za plastične odpadke v okolju, 2013, str. 5). To velja tudi za Slovenijo, kar je razvidno iz kazalcev ARSO o naraščanju količine embalaže z dvigovanjem BDP. V Sloveniji situacija po podatkih za leto 2008 glede nastale odpadne embalaže na prebivalca precej odstopa od povprečja EU-27, saj je leta 2008 evropsko povprečje znašalo 163 kg/prebivalca, v Sloveniji pa 106 kg/prebivalca (ARSO, 2010). Vendar pa je v Sloveniji opazen močan trend povečevanja količine, ki se je od leta 2001 do 2008 povečala za četrtino (z 79 na 106 kg/prebivalca), medtem ko povprečje v EU-27 ostaja bolj kot ne stabilno (2005 2008: 161 163 kg/prebivalca). 11
Papirnata in kartonasta embalaža V EU-27 je v letu 2008 nastalo 31 milijonov ton odpadne papirnate in kartonaste embalaže, od katere je bilo 88 % predelane in od celotne količine 81 % reciklirane. V Sloveniji za isto leto podatki kažejo, da je bilo 66,4 % od 80.331 ton tovrstne embalaže predelane, od česar je bilo le 0,009 % sežgane, vsa ostala pa reciklirana. Cilj do leta 2012 je znašal 60 % za reciklažo, kar pomeni, da je bil presežen že leta 2008 (Eurostat, 2013). Biorazgradljiva embalaža Za biorazgradljivo embalažo v statistikah (Eurostat, SI-STAT, ARSO) ni na voljo posebne kategorije in zato ne moremo navesti nobenih relevantnih podatkov. 2.2 Vrečka kot predmet: regulacija porabe vrečk Številne države po svetu izpostavljajo problematiko plastičnih vrečk in z različnimi ukrepi poskušajo omejiti ali preprečiti njihovo porabo. Izvedeni ukrepi se uveljavljajo bodisi s predpisi na ravni države, mest in provinc, ki vrečke povsem prepovedujejo ali pa obdavčujejo, bodisi so mehkejši, na ravni trgovskih iniciativ. Ponekod so prepovedane vse tanke plastične vrečke, medtem ko so debelejše plastične vrečke naprodaj in obdavčene, drugod je prepovedano brezplačno izdajanje tankih plastičnih vrečk s strani trgovcev ali pa je tovrstno izdajanje plastičnih vrečk obdavčeno (v Nemčiji reciklažni davek), ponekod pa so obdavčene vse vrečke za enkratno uporabo tudi papirnate in biorazgradljive (npr. Velika Britanija) (Wikipedia, 2013). Evropska komisija je leta 2011 odprla javno posvetovanje na temo uvedbe pristojbin in obdavčitev oziroma alternativne možnosti prepovedi uporabe plastičnih vrečk na ravni EU 3. Kljub temu da je več kot tri četrtine ljudi, ki so sodelovali v posvetovanju, podprlo prepoved (Evropska komisija, 2011), na ravni EU na tem področju do danes ni bilo sprejetih nobenih ukrepov. V državah znotraj EU se torej vsi ukrepi in regulacija za sedaj izvajajo na nivoju posameznih držav. 3 Po statistiki, ki povzema odgovore javnosti na vprašanja, podana s strani Komisije EU v okviru Posvetovanja o zmanjšanju uporabe plastičnih vrečk, je 77,5 % ljudi odgovorilo pritrdilno, da se jim zdi potrebna prepoved plastičnih vrečk na ravni EU. 62,8 % ljudi pa se je strinjalo, da bi uvedba pristojbine učinkovito zmanjšala uporabo plastičnih vrečk. 12
Vsi ukrepi, ki smo jih zasledili, se ukvarjajo z omejevanjem uporabe tankih plastičnih vrečk za enkratno uporabo (HDPE), le redko pa zajemajo tudi vrečke drugih vrst. Na ostale vrste vrečk ti ukrepi večinoma vplivajo zgolj v smislu, da poskušajo na splošno omejiti porabo vrečk. Ta dva ukrepa prepoved in obdavčitev plastičnih vrečk naj bi spodbudila uporabo biorazgradljivih, trajnih in papirnatih vrečk namesto plastičnih, predvsem pa zmanjšala količinsko porabo vrečk. Za glavni vir prekomerne porabe vrečk v primerih iz tujine se smatrajo predvsem tanke plastične (HDPE) vrečke, ki jih ob nakupu kupec na blagajni brezplačno 4 dobi za prenos nakupljenega blaga v mnogih evropskih, ameriških in svetovnih državah, pri nas pa to ni redna praksa. 5 2.2.1 Prepoved Območje prepovedi se po svetu razlikuje in se lahko nanaša na celo državo, na posamezne province in mesta ali le na verige supermarketov. Prepoved se v glavnem nanaša na vrečke v samopostrežnih trgovinah in supermarketih, ponekod pa zajema tudi restavracije. Prepovedi se med seboj razlikujejo glede opredelitve plastične vrečke za enkratno uporabo, ki bazira na debelini materiala (število mikronov). Prva država, ki je prepovedala uporabo tankih plastičnih vrečk, je bil Bangladeš (2002). Evropa Prepoved je v Evropi v veljavi v Makedoniji (2009), Švici (pred sprejetjem), Španiji (2010), Franciji (2010), v mnogih mestih v Veliki Britaniji ter v Italiji (2012), ki je bila prej največja evropska porabnica plastičnih vrečk za enkratno uporabo (njihova poraba je znašala petino celotne evropske porabe). Omeniti je treba, da je prepoved plastičnih vrečk v EU načeloma v nasprotju z veljavnimi določili Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži, ki v 19. členu določa, da»države članice na svojem ozemlju ne ovirajo dajanja v promet embalaže, ki izpolnjuje 4 Njihova cena je všteta v ceno prodajnega blaga, niso pa neposredno obračunane na blagajni pri vsakem nakupu. 5 Z izjemo samopostrežnih blagajn, ki so se v supermarketih pojavile v zadnjem času, in pa brezplačnih servisnih vrečk za sadje, zelenjavo in meso, ki v tej nalogi niso zajete. 13
določbe te direktive.«iz tega razloga je Evropsko združenje predelovalcev plastike italijansko vlado tudi prijavilo Evropski komisiji zaradi prepovedi polietilenskih vrečk (Semolič, 2011). Po svetu Tudi v ZDA se čedalje več mest odloča za prepoved plastičnih vrečk za enkratno uporabo. Prvo mesto v ZDA, ki je prepovedalo uporabo plastičnih vrečk, je bil San Francisco (2007), kjer so kasneje dodali še davek na papirnate in biorazgradljive vrečke. Prepoved plastičnih vrečk za enkratno uporabo so uvedli še Los Angeles, New York, Seattle, Portland, Aspen, Havaji, Severna Karolina in mnoga druga mesta po celotnih ZDA. Prepoved je najstrožja v mestu Austin v Texasu, kjer so 2013 prepovedali uporabo tako plastičnih kot papirnatih vrečk za enkratno uporabo, kar je edina tovrstna prepoved, ki vključuje tudi papirnate vrečke. Ne nanaša pa se na trajnejše vrečke z ročaji, ki so naprodaj. V Austinu so odprli tudi prvo trgovino»brez embalaže«, kjer morajo kupci s seboj prinesti vso embalažo, v katero shranijo nakupljena živila (vrečke, posode, kozarce). V Kanadi je prepoved v veljavi v Torontu in še nekaj mestih. V Srednji Ameriki pa prepoved velja v Mexico City v Mehiki in na Haitiju (2012). V Južni Ameriki so plastične vrečke prepovedali v Buenos Airesu v Argentini (2012) in Rio de Janeiru v Braziliji (2010). Plastične vrečke za enkratno uporabo so prepovedane tudi v nekaterih državah Avstralije. Papua Nova Gvineja jih je prepovedala leta 2009. Plastične vrečke za enkratno uporabo so prepovedali tudi v posameznih mestih na Bližnjem vzhodu, v Indiji, Mjanmaru, Pakistanu, na Filipinih, v Egiptu in Maleziji, na državnem nivoju pa v Omanu (2009), v Združenih Arabskih Emiratih (2013), Bangladešu (2002), Butanu (2005) in na Tajvanu (2003). Posebej radikalen je ukrep indijske države Himahal Pradeš, kjer vsakemu, ki uporablja tanko plastično vrečko, grozi do sedem let zapora ali denarna kazen do 100.000 rupij (približno 1525 evrov) (ZOUNV, 2011). V Afriki so leta 2005 plastične vrečke za enkratno uporabo prepovedale Eritreja, Ruanda in Somalija, Tanzanija pa je leto dni kasneje prepovedala uvoz in uporabo 14
plastičnih vrečk za nakupovanje. Poleg tega so prepovedane še v Etiopiji, Keniji (2011), Zanzibarju (2008) in Južni Afriki (2003). 2.2.2 Zeleni davek ali»plastax«okoljski davek na plastične vrečke med državami variira. Okoljski prispevek (environmental levy) bremeni prodajalca vrečke, ki pa ga je dolžan zaračunati kupcu in zadeva vsako prodano ali brezplačno izdano (večinoma) plastično vrečko, odvisno od države. Davek mora biti prikazan na računu, ki ga prodajalec izda kupcu. Z okoljskim prispevkom zbrani denar se zbira v okoljskih skladih. Evropa Prva država, ki je v EU omejila uporabo plastičnih vrečk za enkratno uporabo, je bila Danska, ki je leta 1994 kot prva država na svetu uvedla poseben davek na plastične vrečke. Leta 2002 je danskemu zgledu sledila Irska z uvedbo»plastaxa«. Davek na Irskem velja za vse vrečke, ki so na voljo v samopostrežnih trgovinah, razen za servisne vrečke, ki se uporabljajo za zavijanje mesa, sadja in zelenjave ter trajne vrečke, dražje od 70 centov. Vpliv davka je bil velik, saj se je uporaba tankih plastičnih vrečk za enkratno uporabo zmanjšala za 94 %. Po določenem obdobju po uvedbi davka pa je poraba plastičnih vrečk spet začela naraščati, zato so okoljski davek leta 2007 dvignili s prvotnih 15 na 22 centov, saj zakon določa, da lahko vlada davek po potrebi dvigne. Namen davka je zmanjšanje porabe vrečk skozi spreminjanje vedenja potrošnikov (Convery idr., 2006). Države, ki so sledile danskemu in irskemu zgledu, so bile Malta (2009), Severna Irska (2013), Nemčija, Belgija (2007) in Romunija (2009). Romunija je poseben primer, saj davek plača proizvajalec vrečke in ne porabnik. Davek zadeva vse vrečke, ki niso biorazgradljive. Po svetu Zeleni davek so po svetu uvedli Kitajska (2008), Hong Kong (2009), nekatere države in province v ZDA in Kanadi; v Afriki Bocvana (2007) in na Bližnjem vzhodu Izrael (2008). 15
2.2.3 Učinki regulacije Izkazalo se je, da prepoved in okoljski davek imata vpliv na porabo vrečk in ravnanje potrošnikov. Na eni strani je prišlo do drastičnega zmanjšanja porabe plastičnih vrečk za enkratno uporabo, na primer na Irskem po uvedbi davka za celih 94 %, ljudje pa so začeli v večji meri uporabljati trajne vrečke. Zaradi manjše porabe se je zmanjšala tudi onesnaženost okolja. Vendar pa se je na drugi strani izkazalo tudi, da učinek ukrepov začne s časom pojemati, saj so bili na primer na Irskem in še ponekod prisiljeni čez nekaj časa davek povišati, ker je poraba plastičnih vrečk začela zopet naraščati. Poleg tega pri poudarjanju uspeha irskega»plastaxa«njegovi zagovorniki pogosto pozabijo omeniti, da se je po uvedbi davka povečala prodaja plastičnih vrečk za smeti za 77 % (Plastics Europe v: Semolič, 2011), saj so ljudje prej nakupovalne plastične vrečke, preden so jih odvrgli, uporabili še kot vrečko za smeti. Na primer na Malti je ob uvedbi okoljskega prispevka prišlo do tega, da so trgovci v strahu pred izgubo strank vrečke izdajali brezplačno, a na računu prikazali, da so jih zaračunali, strošek pa krili sami. Drugi pogosto omenjani negativni vpliv se je pojavil, kjer so prepovedali ali z davkom obremenili le brezplačne plastične vrečke, vrečk iz drugih materialov pa ne. Trgovci so strankam začeli nuditi brezplačne papirnate vrečke, ki pa imajo večji okoljski odtis kot plastične. Poleg tega ni prišlo do nadomeščanja 1:1, temveč veliko virov opozarja na množično uporabo dveh vrečk hkrati, ene v drugi (»double bagging«), zaradi nosilnosti, kar torej okoljsko obremenitev še poveča (Lilienfeld, 2008). 2.2.4 Regulacija v Sloveniji Predpisi, ki neposredno urejajo ravnanje z nakupovalnimi vrečkami, so Uredba o odpadkih, Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ter na evropskem nivoju Direktiva 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži. Predpisi so osnovani na Tematski strategiji o preprečevanju in recikliranju odpadkov iz leta 2005, kjer je določen dolgoročni cilj EU, ki naj bi postala družba recikliranja, si prizadevala preprečevati nastajanje odpadkov in odpadke uporabljala kot vir. Na podlagi teh predpisov je bil leta 2011 v Sloveniji sestavljen tudi Operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki. 16
Glede na to, da Tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov, ki je podlaga vseh navedenih predpisov, določa dolgoročne cilje EU, med katerimi je tudi prizadevanje za preprečevanje nastajanja odpadkov, bi morala zakonodaja vsebovati konkretne ukrepe, ki bi zadevali preprečevanje nastajanja odpadkov in spodbujanje ponovne uporabe. Vendar takšnih ukrepov ne najdemo v nobenem od slovenskih ali evropskih predpisov. Regulacija ravnanja z nakupovalnimi vrečkami bi morala slediti omenjenim prioritetnim ciljem, navedenim v Uredbi o odpadkih, a ob pregledu slovenskih predpisov ugotovimo, da jih večina prva dva cilja prioritetne hierarhije (preprečevanje nastajanja odpadkov in ponovna uporaba) obravnava le na deklarativni ravni, medtem ko so ukrepi od tretje točke dalje, torej reciklaža, energetska predelava in odlaganje odpadkov, zakonsko podrobno urejeni. V Uredbi o odpadkih (Uredba o odpadkih, 11. člen) je zapisano, da ministrstvo v sodelovanju s pristojnimi organi drugih držav članic EU in z Evropsko komisijo sestavi operativni program preprečevanja nastajanja odpadkov, ki ga sprejme vlada. Program naj bi določal ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov in vzpodbujanje ponovne uporabe proizvodov. V Operativnem programu prav tako ne najdemo navedenih nobenih predvidenih konkretnih ukrepov, ki bi zasledovali prva dva cilja prednostne lestvice ravnanja z odpadki, temveč so le omenjene kampanje za osveščanje. Bolj se posveča spodbudam in ukrepom za ravnanje z odpadno embalažo, za kar so predvideni ukrepi razširjene odgovornosti proizvajalcev embaliranega blaga in embalaže, spodbujanja ločevanja pri zbiranju odpadkov in nekateri ukrepi, ki se tičejo energetske izrabe odpadkov. V Prilogi 5 Uredbe o odpadkih so sicer navedeni primeri ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov, a le na idejno orisnem nivoju, ne konkretno. Beseda ukrep 6 po svoji naravi narekuje aktivnost, medtem ko so spodnji predlogi zastavljeni pasivno in nedoločno, navajajo le možnosti delovanja. Razdeljeni so na: ukrepe, ki vplivajo na okvirne pogoje, povezane z nastajanjem odpadkov (načrtovanje, spodbujanje raziskav in razvoja za čistejše in manj potratne proizvode in tehnologije, oblikovanje učinkovitih kazalnikov obremenitve okolja, povezanih z nastajanjem odpadkov); 6»ukrep - kar se naredi v skladu s premišljeno odločitvijo z uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja.«(sskj, 1991, str. 252) 17
ukrepe, ki vplivajo na faze zasnove, proizvodnje in distribucije (spodbujanje okoljsko primerne zasnove proizvodov v smislu njihovega življenjskega kroga, zagotavljanje informacij o tehnikah preprečevanja nastajanja odpadkov za industrijo, usposabljanje pristojnih organov, ocene in operativni programi za preprečevanje nastajanja odpadkov, kampanje za ozaveščanje ali zagotavljanje finančne pomoči, uporaba prostovoljnih dogovorov združenj potrošnikov/proizvajalcev ali sektorskih pogajanj za določitev lastnih načrtov ali ciljev pri preprečevanju nastajanja odpadkov, izboljšave potratnih proizvodov ali embalaže itd.); ukrepi, ki lahko vplivajo na fazo potrošnje in uporabe (ekonomski instrumenti vzpodbude za čiste nakupe ali uvedba obveznega plačila potrošnikov za dani izdelek ali embalažo, ki bi bila sicer brezplačna; kampanje za ozaveščanje, dogovori z industrijo, spodbujanje ponovne uporabe zavrženih proizvodov itd.). Edini konkreten poskus v smeri zmanjševanja porabe in posledičnega zmanjševanja nastale količine odpadkov v Sloveniji, ki smo ga zasledili, je bil predlog Zakona o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk (ZOUNV), vložen leta 2010, ki je predvideval uvedbo okoljskega prispevka za vsako prodano vrečko 7, a zakon ni bil sprejet. Namen tega prispevka bi naj bil bistveno zmanjšanje povpraševanja po vrečkah in spodbujanje uporabe vrečk za večkratno uporabo. ZOUNV, kot tudi večina zgoraj predstavljenih ukrepov v tujini, kot bistvo problematike porabe vrečk večinoma izpostavlja plastično vrečko. Za ilustracijo: ZOUNV je predvideval okoljski prispevek za plastično vrečko v znesku 0,50 evra, medtem ko naj bi za biorazgradljive znašal 0,40 evra in za vrečke iz tekstilnih vlaken 0,20 evra. Takšna gradacija obremenitve sporoča, da naj bi plastične vrečke torej v večji meri obremenjevale okolje kot ostala dva tipa vrečk, kar pa glede na rezultate v tej nalogi uporabljenih LCA analiz ne drži. Na podlagi ZOUNV je nato leta 2011 Ministrstvo za okolje in prostor sestavilo osnutek Uredbe o spremembi Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže (osnutek Uredbe), ki je bil dan v javno obravnavo. Osnutek Uredbe je bil zastavljen kot bolj celostna rešitev problematike, 7 Internalizacija zunanjih stroškov v poslovni proces vključi stroške, ki v naravi nastanejo zaradi onesnaževanja z napačno odvrženimi vrečkami. Okoljski prispevek je določen po načelu»onesnaževalec plača«in obremeni trgovca, ki vrečke ponuja kupcem. Obračuna se pri vsaki prodani vrečki. 18
saj je problematiziral predvsem enkratnost uporabe vrečk in potrošniško logiko ravnanja, ne glede na material. Predvideval je»povečanje števila enot obremenitve 8 EO/kg za vse nosilne vrečke za enkratno uporabo (in ne le za tovrstne plastične nosilne vrečke) z 1 EO/kg na 3.000 EO/kg«(osnutek Uredbe o spremembi Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže, 2011). Za tri tisočkrat povečana okoljska dajatev na nosilne vrečke za enkratno uporabo ne bi zadevala vrečk za polnjenje ali ovijanje blaga, ki niso nosilne vrečke za enkratno uporabo (t. i. ločevalne vrečke) ter nosilnih vrečk za večkratno uporabo, prav tako tudi ne vrečk, ki ne ustrezajo pojmu»embalaža«v skladu z Direktivo 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži, kot so npr. vrečke za pakiranje hrane v gospodinjstvih in vrečke za smeti. Okoljska dajatev bi v tem primeru enako obremenila vrečke za enkratno uporabo iz vseh materialov (papir, plastika, biorazgradljive snovi) in ne le plastičnih, kot je sicer pogosta praksa v svetu. Za primerjavo podajmo, da bi za trajne nosilne vrečke iz različnih materialov okoljski prispevek znašal od 0,1 do 300 EO, se pravi vsaj desetkrat manj kot za vrečke za enkratno uporabo. Proizvajalci nakupovalnih vrečk in njihova združenja so ostro nasprotovali uvedbi povišane dajatve na nakupovalne vrečke, saj dajatev na nakupovalne vrečke bremeni proizvajalce nakupovalnih vrečk in ob dani gospodarski situaciji naj bi to pomenilo za večino, predvsem manjše proizvajalce, preveliko finančno obremenitev in zaprtje proizvodnje. Predlog je bil tako zavrnjen s strani gospodarstva in do danes še ni bil sprejet. Glede na vse zgoraj zapisano vidimo, da kljub polemiziranju in celo nekaterim poskusom konkretnih rešitev, s strani zakonodaje pri nas niso bili sprejeti nobeni dejanski ukrepi, ki bi imeli učinke v smislu zmanjševanja porabe vrečk in spodbujanja njihove ponovne uporabe. To pomeni, da je dinamika ravnanja v realnosti prepuščena odgovornosti posameznikov, spodbudam komunalnih podjetij in nevladnih organizacij, angažmaju trgovcev in vplivu»zelenega«ozaveščanja s strani medijev in raznih organizacij. 8 Enota obremenitve okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže (EO) je sorazmerna obremenitvi okolja, ki jo povzroča 1kg embalaže iz naravnega neobdelanega lesa po njeni uporabi. Število EO je ena od osnov za obračunavanje okoljske dajatve (Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže, 6. člen). 19
3 NAJPOGOSTEJE UPORABLJANE VRSTE VREČK IN NJIHOVA PORABA Vrečke iz polietilena z nizko gostoto (LDPE) Prve plastične nakupovalne vrečke so se na trgu embalaže pojavile leta 1957. Pomembnejšo vlogo so dobile v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil iznajden cenen postopek za njihovo izdelavo, ki je porabil 20 do 40 odstotkov manj energije in vode, kot postopek za proizvodnjo papirnatih vrečk (ZOUNV, 2011). LDPE vrečke so izdelane iz polietilena nizke gostote, ki je stranski produkt pri rafiniranju surove nafte ali zemeljskega plina. Polietilen nizke gostote je termoplastika z gostoto med 0,910 0,940 g/cm 3, pridobivamo pa ga s polimerizacijo etilena pri visokem tlaku (1000 2000 atm), povišani temperaturi (190 210 C) in katalizacijo s peroksidi. Pri sežiganju razpade na ogljik in vodik (Kornhauser, 2008). Polietilen je kemijsko in mehansko odporen, fleksibilen in higiensko neoporečen. Vrečke so tanke, lahke, prožne in trpežne ter neprepustne za vodo. Te vrečke se običajno obravnava kot vrečke za enkratno uporabo. Trajne vrečke iz polipropilena (PP) Bag for Life Vrečke iz polipropilena so poimenovane tudi kot vrečke za vse življenje, ker so zelo trpežne. Življenjska doba takšne vrečke je 5 let. Včasih imajo tovrstne vrečke dodatno okrepljeno dno z vstavkom. Vrečke iz tekstilnih vlaken Vrečke iz blaga so lahko narejene iz različnih materialov, predvsem iz bombaža, jute in konoplje. Vrečke iz papirja Postopek za strojno izdelavo papirnatih vrečk je bil iznajden v drugi polovici 19. stoletja. Izdelane so iz celulozne vlaknine, ki je biorazgradljiv material (biorazgradnja v aerobnih pogojih poteče razmeroma hitro, v nekaj mesecih, medtem ko je v anaerobnih pogojih na odlagališču njihova razgradnja dolgotrajna). Za njihovo 20
proizvodnjo se porablja les, ki ga posušijo in nato s pomočjo kemikalij, toplote in pritiska spremenijo v kašo. Po enakem postopku se za izdelavo vrečk lahko uporabi tudi recikliran papir. Papirnate vrečke literatura navaja kot vrečke za enkratno uporabo. Vrečke iz biopolimerov Razgradljive vrečke so lahko sestavljene iz termoplastičnih polimerov na osnovi škroba (proizvedene z vsaj 90 % škroba iz obnovljivih virov koruza, krompir, pšenica), poliestrov (proizvedeni iz nafte ali zemeljskega plina; razpadna doba od nekaj tednov do več desetletij) in škrobno-poliestrskih mešanic (mešanica termoplastičnega škroba s poliestri iz hidrokarbonov). Po načinu razgradnje razgradljive polimere delimo na pet različnih tipov: biorazgradljivi polimeri (z encimskim delovanjem mikroorganizmov v določenem času razpadejo na CO 2, metan, vodo, anorganske sestavine ali biomaso), kompostabilni polimeri (polimeri, ki se razgradijo pod kompostirnimi pogoji in z delovanjem mikroorganizmov pod aerobnimi pogoji dosežejo popolno mineralizacijo), okso-biorazgradljivi polimeri (polimeri z dodatki, ki sprožijo ali pospešijo proces razgradnje s pomočjo dnevne svetlobe, vročine ali mehanskega vpliva), foto-razgradljivi polimeri (polimeri, ki se razgradijo pod vplivom UV svetlobe) in vodotopni polimeri (raztopijo se v vodi z določeno temperaturo in nato biorazgradijo s pomočjo mikroorganizmov). Vsak razgradljiv material torej ni nujno tudi biorazgradljiv (James in Grant, 2004, str. 3). Prvi biorazgradljivi material za komercialne namene je dalo na trg podjetje NatureWorks iz ZDA leta 2005 (Stojanovič, 2009, str. 31), metem ko so biorazgradljive polimere začeli proizvajati že leta 1990 (Mohee idr. v: C. Muller idr., 2012). Termin»biorazgradljivo«je dandanes velikokrat zlorabljen, saj zraven ni pojasnjeno v kakšnih pogojih se bo določena snov razgradila in koliko časa bo za to potrebovala, kar je bistven podatek. Pogoji, da lahko snov označimo za biorazgradljivo, so: da za njo po razgradnji ne ostanejo vidne sledi, da se razgradi v razumnem času (npr. 3 ali 6 mesecih) in da za seboj ne pusti strupenih snovi. Tudi pri izrazu»kompostabilna«plastika je potrebna previdnost, saj se pogosto nanaša na industrijsko kompostiranje v posebnih pogojih pri visoki temperaturi in ne na razmere v domačem kompostu, na kar opozarjajo tudi mnogi viri (Šprajcar idr., 2012 ). 21
3.1 Ponudba vrečk pri največjih trgovcih v Sloveniji Junija 2013 smo v izbranih trgovinah največjih trgovcev z živili v Sloveniji preverili ponudbo vrečk v njihovih trgovinah. Izbrane trgovine so bile Spar Citypark, Ljubljana; Mercator Supernova, Ljubljana; Tuš BTC, Ljubljana; Leclerc, Ljubljana; Hofer Fužine, Ljubljana; Lidl BTC, Ljubljana; Eurospin Rudnik, Ljubljana. V Tabeli 1 so označene vrečke, ki so jih imeli tisti dan na razpolago pri blagajnah v zgoraj navedenih trgovinah. Zaradi morebitnega odstopanja trenutnega stanja zaloge vrečk v obiskani trgovini od njihove splošne ponudbe vrečk smo pri trgovcih preverili ponudbo vrečk tudi po elektronski pošti, a na vprašanje večinoma niso želeli odgovoriti. Tabela 1: Ponudba vrečk pri slovenskih trgovcih LDPE TRAJNA PAPIRNATA BIORAZGRADLJIVA VREČKA IZ VREČKA PP VREČKA VREČKA TEKSTILNIH VREČKA VLAKEN SPAR MERCATOR TUŠ LECLERC HOFER LIDL EUROSPIN Vir: Lastna raziskava, junij 2013. Vsi trgovci imajo v ponudbi LDPE vrečko, večina pa tudi trajno plastično PP vrečko. Manj kot polovica trgovcev ima v ponudbi papirnato in biorazgradljivo vrečko, medtem ko niti eden od trgovcev nima v ponudbi vrečke iz tekstilnih vlaken. Glede na 22
ostale podatke v tem diplomskem delu lahko rečemo, da ponudba vrečk po tipih odraža tudi povpraševanje. 3.2 Poraba vrečk v Sloveniji Letna poraba vrečk na prebivalca je bistven podatek, če želimo ovrednotiti obremenitev okolja, ki jo predstavljajo vrečke in ravnanje z njimi. Realno sliko o obremenitvi okolja v Sloveniji bi lahko dobili, če bi imeli na voljo naslednje podatke: koliko vrečk iz vsakega materiala letno vstopi na trg, koliko se jih zavrže in na kakšen način se ravna z njimi kot odpadkom. Vendar pa neposrednih tovrstnih podatkov za vrečke pri nas ne zbira in vodi nobena ustanova, tako da smo pri raziskovanju omejeni na širše kategorije oziroma ocene in okvirne preračune. Po podatkih EU povprečen evropski državljan uporabi vsako leto približno 500 plastičnih nakupovalnih vrečk, in večina se jih uporabi le enkrat (Evropska komisija, 2011). V Sloveniji se po podatkih, ki jih navaja ZOUNV, letno porabi okoli 300 milijonov plastičnih vrečk, se pravi približno 150 vrečk na prebivalca letno, kar je dobrih trikrat manj od evropskega povprečja. Slednji podatek, ki ga najdemo v ZOUNV, nima navedenega vira in pri raziskovanju za to diplomsko delo pri nobeni ustanovi nismo našli statistike ali podatkov, ki bi to trditev podprli. Statistični urad Republike Slovenije (SURS) vodi podatke o količinski prodaji vrečk v Sloveniji ter njihovem uvozu in izvozu. Z obdelavo teh podatkov za vrečke iz polimerov etilena za leto 2012 smo prišli do številke, da se na slovenskem trgu letno proda približno 295 plastičnih vrečk 9 na prebivalca. Upoštevati moramo, da gre pri teh podatkih zgolj za vrečke iz polimerov etilena, medtem ko podatki za ostale materiale niso na voljo. Glede na to, da vrečke iz polivinilkloridov (PVC) niso več v splošni rabi, trajnih plastičnih vrečk iz polipropilena (PP) pa povprečen potrošnik na letni ravni ne kupuje v večjih količinah, so ti podatki dovolj reprezentativni za plastične vrečke. Plastične vrečke, ki se uporabljajo pri nakupovanju, so namreč v večini primerov izdelane iz polietilena z nizko gostoto LDPE (plačljive vrečke v trgovinah s hrano, vrečke v butikih itd.) in polietilena z visoko gostoto HDPE (servisne vrečke za ovijanje mesa in zelenjave, tanke vrečke v lekarni, nekaterih 9 Pri izračunu je bila uporabljena LDPE vrečka z maso 14,8 g, ki je uporabljena tudi v sledečih poglavjih. Za izračun glej Prilogo 3. 23
butikih itd.). Kljub temu da se to diplomsko delo načeloma omejuje na vrečke za nakupovanje živil, ocene letne porabe vrečk pri razpoložljivih podatkih ni mogoče dodatno omejiti. Podatek o letni porabi plastičnih vrečk zato zajema celotno porabo vrečk v Sloveniji, vključno z industrijo in obrtjo. Ker za nobeno od zgoraj navedenih številk (evropsko povprečje, ZOUNV, lastni okvirni preračun iz podatkov SURS) ne moremo z gotovostjo trditi, da je pravilna, saj na voljo ni nobene namenske statistike, lahko kot oceno vzamemo okvirno srednjo vrednost, ki se nahaja med 150 in 500 vrečk na prebivalca, torej 325 vrečk, kar je precej blizu našemu izračunu. Razlog, da je v Sloveniji poraba plastičnih vrečk manjša od evropskega povprečja (500 vrečk na prebivalca), bi lahko pripisali dejstvu, da pri nas izdajanje brezplačnih vrečk za prenos vseh nakupljenih artiklov na blagajni v trgovinah z živili ni redna praksa, kot je praksa v veliko evropskih in svetovnih državah, temveč se večinoma uporabljajo plačljive vrečke, kar pomeni, da se v Sloveniji na ta način v določeni meri že tako regulira količinsko porabo plastičnih vrečk za enkratno uporabo. Glede vrečk iz drugih materialov (biorazgradljivih, papirnatih, bombažnih) podatki o prodaji, uvozu in izvozu na SURS niso na voljo. Muthu idr. (2012, str. 26) navajajo, da plastične vrečke predstavljajo 80 % porabe nakupovalnih vrečk. Če se sklicujemo na zgoraj izračunano letno porabo plastičnih vrečk, 325 vrečk na prebivalca, in to vzamemo za 80 % vseh porabljenih vrečk, ocenjena letna poraba vrečk iz vseh materialov znaša 406 vrečk na prebivalca. 24
4 PRIMERJAVA OKOLJSKEGA VPLIVA IZBRANIH TIPOV VREČK Okoljski vpliv nakupovalnih vrečk preučujemo z uporabo LCA analiz. LCA analiza, oziroma metoda študije življenjskih ciklov, je standardizirana metoda, s katero ovrednotimo okoljske vplive vseh faz v življenju nekega izdelka,»od zibelke do groba«. Upošteva vse masne in energijske tokove, vse procese, uporabljene materiale, nastale odpadke, emisije v okolje itd., ki so udeleženi pri okoljskem vplivu nekega izdelka ali tehnologije. V tem poglavju diplomskega dela so kot osnova za analizo uporabljeni podatki dveh LCA študij: za LDPE, PP in biorazgradljivo vrečko so uporabljeni podatki iz Študije življenjskih ciklov nosilnih plastičnih vrečk (Mori idr., 2013), saj so za razliko od ostalih študij reprezentativni za slovenski trg. Ker omenjena študija ne zajema papirnate in bombažne vrečke, so podatki zanju vzeti iz študije Evidence: Life Cycle Assessment of Supermarket Carrier Bags (Edwards in Fry, 2011). 4.1 Meje sistema in robni pogoji LCA študije zajemajo življenjski cikel vrečk»od zibelke do groba«, kar pomeni, da obsegajo vse faze od proizvodnje osnovnih materialov, pakiranja in embalaže, proizvodnje vrečk, transporta, do zaključka življenjskega cikla. Upoštevani in kvantificirani so vsi materiali in energija, uporabljeni v življenjskem ciklu. 25
Shema 2: Poenostavljena shema LCA modela za nakupovalno vrečko z robnimi pogoji Vir: Mori idr., 2013. Faze življenjskega cikla nakupovalne vrečke 1. Proizvodnja osnovnih materialov V življenjskem ciklu vseh vrečk faza proizvodnje osnovnih materialov prispeva največji delež k njihovemu okoljskemu odtisu. Okoljski odtis je manjši, če je del deviškega granulata nadomeščen z recikliranim granulatom. V tem diplomskem delu so uporabljeni podatki za LDPE vrečko iz 50 % recikliranega granulata in 50 % deviškega materiala. Za trajno plastično PP vrečko po uporabljenih podatkih granulat za vrečko prav tako vsebuje 50 % reciklata. Pri biorazgradljivih vrečkah iz škrobno-polimerne mešanice pa gre za granulat iz koruznega škroba in biorazgradljivega kopoliestra. Papirnata vrečka je izdelana iz 100 % deviškega papirja, iz lesne kaše z uporabo sulfatnega procesa. Bombažna vrečka je izdelana iz 26
bombažnega tekstila, pri tem pa podatki osnovnega materiala vključujejo procese gojenja, gnojenja, pesticidov, namakanja, žetja in čiščenja bombaža. 2. Pakiranje in embalaža Pakiranje in embalaža zajemata vse škatle in palete, uporabljene v postopku proizvodnje in transporta vrečk. 3. Proizvodnja vrečk LDPE, PP in biorazgradljive vrečke so proizvedene iz granulata, ki ga v procesu stalijo, napihnejo in preoblikujejo. Nato se nanje natisne motiv in na koncu jih tekom konfekcije oblikujejo v končno obliko. Tehnični odpadni material je recikliran in vrnjen v tehnološki proces. Papirnata vrečka, uporabljena v tem diplomskem delu, je proizvedena iz s kemikalijami obdelane celulozne kaše, z uporabo sulfatnega procesa. Na ta način pridobljeni papir nato potiskajo, oblikujejo, zlepijo, obrežejo in stisnejo v obliko posameznih vrečk. Pri bombažni vrečki proizvodnjo vrečk sestavlja proizvodnja niti, obdelava tekstila, tkanje in končno oblikovanje vrečke. 4. Transport Pri transportu je upoštevan tako transport materialov do proizvajalca vrečk kot tudi transport vrečk do končnega prodajalca. V spodnji tabeli so prikazane transportne razdalje za vsak posamezen tip vrečke, uporabljen za namen tega diplomskega dela. 27
Tabela 2: Transport vrečk Država proizvodnje granulata/ vrečk Razdalja in način transporta LDPE Avstrija/ Slovenija 1365 km tovornjak PP Savdska Arabija, Tajska/ Vietnam 306 km tovornjak, 18.500 km tovorna ladja Biorazgradljiva Italija/Slovenija 161 km tovornjak Papirnata Evropa 1200 km tovornjak Bombažna Kitajska/Kitajska 680 km tovornjak, 15.000 tovorna ladja Vir: Mori idr., 2013; Edwards in Fry, 2011. 5. Zaključek življenjskega cikla Ravnanje z odpadki vpliva predvsem na verjetnost onesnaževanja, količino odpadkov na odlagališču in emisije toplogrednih plinov (Eurocommerce, 2004). Pri ravnanju z odpadki so možnosti reciklaža, sežig, odlaganje in kompostiranje. Osnovni scenarij ravnanja z odpadki za LDPE in PP vrečke obsega 50 % reciklažo, 7 % sežig in 43 % odlaganje na deponijo (to je povprečje za EU-27, medtem ko se povprečje v zahodnih državah giblje pri 25 % za sežig in 25 % za odlagališče), za biorazgradljive vrečke 100 % kompostiranje (kompost ni primeren za kmetijsko uporabo), za papirnato in bombažno vrečko pa je osnovni scenarij 14 % sežig in 86 % odlaganje na odlagališče. V Tabeli 3 so za vsak tip vrečke predstavljeni možni procesi v zadnji fazi njihovega življenjskega cikla. 28
Tabela 3: Možni procesi v zaključku življenjske dobe nosilnih vrečk po tipih Tip vrečke Odlagališče Sežig Mehanska Kompostiranje odpadkov reciklaža LDPE PP trajna Papirnata Biorazgradljiva Bombažna Vir: Mori idr, 2013; Edwards in Fry, 2011. Neupoštevani procesi in podatki (cut-off criteria) Nezanesljivi, vplivno zanemarljivi ali za rezultate študije nerelevantni podatki so iz LCA študij izločeni. Pri LCA analizi o nakupovalnih vrečkah, ki so jo (Mori idr., 2013) izvedli v okviru projekta Plastice 10, so to: barvila in črnila, aktivnost centralnih skladišč supermarketa, transport od trgovine do kupčevega doma, industrijska postrojenja, pomožni materiali v proizvodnih procesih in dodatne posredne dejavnosti (npr. gretje in razsvetljava v proizvodnji), vplivi človeškega dela. 4.2 Vrednotenje vplivov na okolje (impact assesment) 4.2.1 Kazalniki Pri vrednotenju okoljskih vplivov se uporabljajo različni kazalniki: potencial globalnega segrevanja, izčrpavanje virov, potencial zakisljevanja okolja, evtrofikacijski potencial, potencial tanjšanja ozonske plasti, potencial fotokemičnih oksidantov in poraba energije. Za potrebe tega diplomskega dela se bomo omejili le na potencial globalnega segrevanja. 10 http://www.plastice.org/ 29
Potencial globalnega segrevanja (GWP) nam pove, koliko toplote določen toplogredni plin zadrži v atmosferi v primerjavi s količino toplote, ki jo zadrži enaka masa ogljikovega dioksida. Potencial globalnega segrevanja računamo na določen časovni interval, ki je običajno 20, 100 ali 500 let. Podajamo ga v ekvivalentih CO 2, čigar potencial globalnega segrevanja je standardiziran na 1. Na primer, potencial globalnega segrevanja za metan v 100 letih je 25,75 kg CO 2 ekv., kar pomeni, da v 100 letih metan v atmosferi zadrži 25,75-krat več toplote kot enaka količina CO 2. 4.2.2 Primerjava GWP posameznih vrečk Posamezne faze v življenjskem ciklu vrečke različno prispevajo k celotnemu GWP odtisu vsake vrečke. Za LDPE, PP in biorazgradljivo vrečko so uporabljeni podatki iz LCA študije nosilnih plastičnih vrečk (Mori idr., 2013), za papirnato in bombažno vrečko pa iz študije Evidence: Life Cycle Assessment of Supermarket Carrier Bags. (Edwards in Fry, 2011). Osnovni podatki o primerjanih nakupovalnih vrečkah Tabela 4: Osnovni podatki o primerjanih nakupovalnih vrečkah Tip vrečke Masa [g] Volumen [l] LDPE 14,8 16,2 PP trajna 127 39,6 Papirnata 55,20 20,1 Biorazgradljiva 20,21 16,2 Bombažna 183,11 28,65 Vir: Mori idr., 2013; Edwards in Fry, 2011. 30
GWP posameznih vrečk ob enkratni uporabi V Tabeli 5 in Grafu 1 je primerjalno prikazan GWP za obdobje 100 let po posameznih tipih vrečk ob enkratni uporabi posamezne vrečke, brez ponovne uporabe. V tabeli je najprej prikazana primerjava posameznih vrečk po kosu, ne glede na maso ali volumen, nato pa je podan še GWP kilograma vrečk, ki podaja informacijo o uporabljenem materialu. Graf 1 primerja GWP posameznih tipov vrečk, za enoto pa služi ena vrečka, ne glede na maso ali volumen. Tabela 5: Primerjava GWP (100y) posameznih tipov vrečk (v kg CO2 eq.) GWP na 1 kos MASA (g) GWP na 1 kg vrečk LDPE 2,24E-02 14,8 1,51E+00 PP 29,8E-02 127 2,35E+00 BIO 4,06E-02 20,21 2,01E+00 PAPIR 5,52E-02 55,2 1,00E+00 BOMBAŽ 271,53E-02 183,11 1,48E+01 Vir: Mori idr., 2013; Edwards in Fry, 2011. 31
GWP, CO2 ekv. 3,0 2,72E+00 2,5 2,0 1,5 1,0 0,5 0,0 2,98E-01 2,24E-02 4,06E-02 5,52E-02 LDPE PP Biorazgradljiva Papirnata Bombažna Graf 1: Primerjava GWP posameznih tipov vrečk za eno vrečko pri enkratni uporabi vrečke (v kg CO2 eq.) Vir: Mori idr., 2013; Edwards in Fry, 2011. GWP posameznih faz življenjskega cikla za posamezno vrečko Spodnji diagram prikazuje GWP za posamezno vrečko po deležih faz življenjskega cikla (pri osnovnem scenariju ravnanja z odpadki). Faze življenjskega cikla vrečke so: pridobivanje in proizvodnja osnovnih materialov (granulat za proizvodnjo vrečk in embalaže, v kateri so vrečke transportirane od proizvajalca do trgovin); postopki proizvodnje vrečk (energetska poraba pri proizvodnji vrečk); transport (transport vseh materialov, granulatov, vrečk, reciklatov znotraj življenjskega cikla); ravnanje z odpadki (odlaganje na deponijo, sežig, kompostiranje). 32
GWP, v % Tabela 6: Deleži GWP po posameznih fazah življenjskega cikla vrečk LDPE PP BIO PAPIR BOMBAŽ materiali 66 41 45 proizvodnja 24 38 19 72 99 transport 2 15 3 13 ravnanje z odpadki 9 8 34 13 1 Vir: Mori idr., 2013; Edwards in Fry, 2011. 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 9 8 2 15 34 24 3 38 19 66 41 45 13 13 72 1 99 Ravnanje z odpadki Transport Proizvodnja Materiali 10% 0% Graf 2: Deleži GWP po posameznih fazah življenjskega cikla vrečk Vir: Mori idr., 2013; Edwards in Fry, 2011. Za LDPE, PP in biorazgradljivo vrečko imamo na voljo podatke (v Mori idr., 2011) za vsako fazo življenjskega cikla, medtem ko so podatki za papirnato in bombažno vrečko (v Edwards in Fry, 2011) manj podrobni: pri papirnati vrečki se podatkov za fazi pridobivanja materialov in proizvodnje vrečk ne da ločiti in sta zato v Tabeli 5 in 33
Grafu 2 prikazani skupaj, pri bombažni vrečki pa pridobivanje materialov predstavlja 99 % celotnega GWP te vrečke, ostale faze pa skupaj predstavljajo le 1 odstotek, ki ni podrobneje razčlenjen. Na tem mestu moramo poudariti, da v Grafu 2 podani deleži GWP po posameznih fazah življenjskega cikla veljajo za osnovni scenarij ravnanja z odpadki in da ima ravnanje z odpadki pri drugačnih scenarijih precej večji vpliv na celotni GWP (glej poglavje 4.3.1). Analiza rezultatov Največji GWP ima bombažna vrečka, pri kateri sta pridobivanje in proizvodnja osnovnih materialov zelo potratna, saj ta kategorija v njenem življenjskem ciklu doprinese kar 99 % GWP, je pa tudi več kot 12-krat težja od LDPE vrečke. Pri vseh vrečkah največji delež celotnega GWP zajemata pridobivanje in proizvodnja materialov, izstopata pa predvsem bombažna (99 %) in LDPE (66 %) vrečka. Transport zajema manjši delež celotnega GWP, 2 15 %, odvisno od tega, kje je posamezna vrečka proizvedena. Ravnanje z odpadki pri osnovnem scenariju predstavlja relativno majhen delež GWP, razen v primeru biorazgradljive vrečke (34 %), kjer je osnovni scenarij ravnanja z odpadki kompostiranje, pri katerem se v kratkem času sprosti veliko toplogrednih plinov, hkrati pa nima pozitivnih okoljskih učinkov 11, ki bi ta delež zmanjševali. 4.2.3 Točka preloma Za osnovo primerjave smo vzeli LDPE vrečko, ki ima najnižji GWP. Točko preloma za posamezno nakupovalno vrečko določimo tako, da GWP osnovne LDPE vrečke primerjamo z GWP ostalih, in določimo, kolikokrat bi morali posamezno vrečko uporabiti, da bi dosegla enak ali nižji GWP kot LDPE vrečka. 11 Pozitivni okoljski učinek ali kredit pomeni pridobljeno električno energijo ali toploto v zaključni fazi življenjskega cikla tehnologije. 34
Tabela 7: Število ponovnih uporab vsakega tipa vrečke za izenačitev okoljskega vpliva z osnovno LDPE vrečko LDPE (enkratna uporaba) PP 14 BIORAZGRADLJIVA 2 PAPIRNATA 3 BOMBAŽNA 122 Vir: Mori idr., 2013; lastni izračuni, junij 2013. Glede na rezultate vidimo, da moramo za izenačitev okoljske obremenitve ostalih tipov vrečk z osnovno LDPE navadno plastično vrečko, biorazgradljivo vrečko uporabiti dvakrat, papirnato vrečko trikrat, trajno plastično PP vrečko 14-krat in bombažno vrečko kar 122-krat. 4.3 Občutljivostna analiza (sensitivity analysis) Pri občutljivostni analizi smo se osredotočili na alternativne scenarije ravnanja z odpadki za vsako posamezno vrečko in jih primerjali z osnovnim scenarijem, uporabljenim v študiji. 4.3.1 Primerjava scenarijev ravnanja z odpadki Glede na to, da so uporabljeni podatki za primerjavo vzeti iz dveh študij, je potrebno najprej poudariti, da osnovni scenarij pri obeh ni enak. V Študiji življenjskih ciklov nosilnih plastičnih vrečk (Mori idr., 2013), iz katere so vzeti podatki za LDPE, PP in biorazgradljive vrečke, osnovni scenarij za LDPE in PP vrečke obsega 50 % reciklažo, 7 % sežig in 43 % odlaganje na deponijo, za biorazgradljive vrečke pa 100 % kompostiranje, kjer kompost ni primeren za kmetijsko uporabo. Za papirnato in bombažno vrečko študija LCA of Supermarket Carrier Bags predvideva osnovni scenarij s 14 % sežigom in 86 % odlaganjem na odlagališče. V primerjalne namene 35
je tudi pri LDPE in PP vrečki podan preračun osnovnega scenarija na 86 % odlaganja na deponijo in 14 % sežiga. V Tabeli 7 je za vsak tip vrečke podan GWP osnovnega scenarija, v zadnjem stolpcu pa je nato izračunano, za koliko odstotkov se pri alternativnih scenarijih ravnanja z odpadki GWP poveča (+) ali zmanjša (-) glede na osnovni scenarij. Tabela 8: Primerjava različnih scenarijev ravnanja z odpadki in njihov vpliv na kazalnik GWP Tip vrečke Različice scenarija GWP Δ% GWP LDPE Os. scenarij (50 % R, 7 % S, 43% D) 2,24E-02 86 % D, 14 % S 3,80E-02 +70 100 % R 0,66E-02-71 50 % R, 50 % S 2,98E-02 +33 PP Os. scenarij (50 % R, 7 % S, 43 % D) 29,8E-02 86 % D, 14 % S 43,8E-02 +47 100 % R 16,9E-02-43 50 % R, 50 % S 35,8E-02 +20 BIORAZGRADLJIVA Osnovni scenarij (100 % K) 4,06E-02 100 % D 4,60E-02 +13 100 % S 3,75E-02-8 36
PAPIRNATA Osnovni scenarij (86 % D, 14 % S) 5,52E-02 100 % R 4,36E-02-21 100 % K 5,02E-02-9 BOMBAŽNA Osnovni scenarij (86 % D, 14 % S) 271,53E- 02 Legenda: D deponija, R reciklaža, S sežig, K kompostiranje Vir: Mori idr., 2013; Edwards in Fry, 2011. Rezultati primerjave scenarijev Glede podatkov v Tabeli 7 moramo opozoriti na specifiko kazalca GWP, ki je v nekaterih primerih izjema in odstopa v drugo smer kot ostali kazalci. Zato je v spodnji analizi ponekod omenjen tudi vpliv posameznega scenarija na druge kazalnike, kadar se le-ta bistveno razlikuje od vpliva na kazalnik GWP, da ne bi prišlo do zavajanja. Pri LDPE in PP vrečkah rezultati kažejo, da je najboljša rešitev višanje odstotka reciklaže, ki bistveno zniža okoljsko breme pri 100 % reciklaži se zniža za 43 % pri PP vrečki oziroma za 71 % pri LDPE vrečki. Pri rezultatih odlaganja in sežiga plastičnih vrečk (LDPE in PP) je navedba zgolj kazalnika GWP zavajajoča, saj odstopa v drugo smer kot vsi ostali kazalniki. Povečanje odstotka odlaganja na deponijo poslabša skoraj vse ostale okoljske kazalce razen GWP, povečanje odstotka sežiga pa jih izboljša glede na osnovni scenarij, kjer se del vrečk odloži na deponijo. Povečanje deleža odlaganja na deponijo kazalec GWP izboljša zato, ker se plastika razgrajuje 400 let ali več in so zato v opazovanem obdobju stotih let tudi emisije toplogrednih plinov nizke, vse druge okoljske kazalce, ki v tem diplomskem delu sicer niso zajeti 12, pa odlaganje na deponijo poslabša. Pri povečanem deležu sežiga se kazalec GWP poslabša (je višji od osnovnega scenarija), medtem ko se vsi drugi kazalci s povečanjem deleža sežiga izboljšajo. Razlog je v tem, da se 12 Glej Edwards in Fry, 2011 in Mori idr., 2013. 37
toplogredni plini pri sežigu sprostijo naenkrat in je zatorej njihova celotna količina zajeta v opazovanem obdobju, medtem ko se pri odlaganju na deponijo sproščajo skozi celotno obdobje razpada, torej vsaj 400 let, in se obremenitev razporedi skozi čas. Pri biorazgradljivih vrečkah je sežig malo boljša rešitev kot kompostiranje (upoštevajoč, da kompost ni uporaben v kmetijske namene), saj se pri sežigu pridobi električno energijo in paro (okoljski krediti). Odlaganje na deponijo kazalnik GWP poslabša, saj biorazgradljiva vrečka razmeroma hitro razpade in ima zato v opazovanem obdobju 100 let visoke emisije toplogrednih plinov. Kot pozitiven okoljski učinek pri odlaganju na deponijo je upoštevano pridobivanje električne energije iz zajetih toplogrednih plinov. Tudi pri papirnati vrečki odlaganje na deponijo poslabša kazalnik GWP zaradi razmeroma hitre razgradnje vrečke in posledično visokih emisij toplogrednih plinov. Za bombažno vrečko nimamo na voljo drugih podatkov kot za osnovni scenarij, zato primerjava učinkov različnega ravnanja ni mogoča. 4.3.2 Ponovna uporaba in sekundarna uporaba Ponovna uporaba pomeni večkratno uporabo vrečke za enak namen, torej za prenašanje živil iz trgovine, namesto da bi vsakič kupili novo vrečko. Pri ponovni uporabi se obremenitev okolja zmanjšuje proporcionalno s številom uporab pri dvakratni uporabi na polovico, pri trikratni na tretjino itd. (Mori idr., 2013). Sekundarna uporaba pomeni, da ko vrečko prenehamo uporabljati za nakupovanje, jo uporabimo še v drugačen namen, na primer kot vrečko za smeti. Na tak način se izognemo uporabi nove, kupljene vrečke za smeti, kar lahko odštejemo od okoljskega bremena te nakupovalne vrečke. Takšen izračun je smiseln za LDPE, biorazgradljivo in papirnato vrečko, ki se v primaren namen pogosto uporabijo le enkrat. Okoljsko breme se zaradi sekundarne uporabe LDPE vrečke, uporabljene kot vrečke za mešane komunalne odpadke (s čimer se izognemo nakupu vrečke za mešane komunalne odpadke), pri kazalniku GWP zmanjša za 53 %, pri ostalih kazalnikih pa od 9 do 46 %. Pri biorazgradljivi vrečki, ki jo uporabimo kot vrečko za biološke odpadke (s čimer se izognemo nakupu nove biorazgradljive vrečke za 38
biološke odpadke), pa je GWP kazalnik nižji za 24 %, medtem ko se ostali kazalniki znižajo za približno 50 % (Mori idr., 2013). Za papirnato vrečko teh podatkov nimamo na voljo, pa tudi sicer je manj primerna za uporabo kot vrečka za biološke odpadke, saj prepušča tekočino. 39
5 ANKETA O RAVNANJU SLOVENSKIH POTROŠNIKOV Z VREČKAMI V okviru tega diplomskega dela smo izvedli tudi spletno anketo, s katero smo želeli izvedeti povprečno porabo vrečk pri nakupovanju živil, odstotkovno porabo različnih tipov vrečk glede na material, ter dobiti predstavo o ravnanju z vrečkami na koncu življenjskega cikla. Anketna vprašanja se nahajajo v Prilogi 4. Anketo je rešilo 171 ljudi, od katerih je bilo 55 % žensk in 45 % moških. Večina anketirancev prihaja iz osrednjeslovenske regije (74 %), sledita gorenjska (7 %) in goriška (6 %) regija, ostale pa so slabše zastopane (jugovzhodna Slovenija 3 %, obalno-kraška 2 %, podravska 2 %, savinjska 2 %, koroška 1 %, notranjsko-kraška 1 %, spodnjeposavska 1 %, zasavska 1 % in pomurska regija 0 %). Med anketiranci z 49 % prevladuje starostna skupina med 26 in 35 let, s 26 % sledi skupina med 36 in 45 let, ostale starostne skupine pa so slabše zastopane (skupina 15 25 let: 11 %, skupina 46 55 let: 11 %, skupina 56 65 let: 4 % in skupina nad 66 let: 1 %). 5.1 Povprečna poraba vrečk pri nakupovanju živil Glede na rezultate vprašanj o tedenskem številu obiskov v trgovini z živili in povprečnem številu vrečk, ki jih posameznik pri vsakem nakupu odnese iz trgovine, smo izračunali, da v povprečju posameznik na teden iz trgovine z živili odnese 4 vrečke z živili, kar mesečno pomeni približno 16 vrečk in na letni ravni 205 vrečk na osebo. 5.2 Poraba posameznih tipov vrečk Najprej nas je zanimalo, kako pogosto ljudje uporabljajo posamezen tip vrečke (ne glede na to, ali vrečko kupijo ali prinesejo s seboj). Za pogosto uporabo smo pri interpretaciji vseh rezultatov v anketi upoštevali odgovore v kategorijah»pri vsakem nakupu«in»pri vsakem 2. do 5. nakupu«. Na vprašanje, kako pogosto uporabljajo posamezen tip vrečke pri nakupovanju, smo dobili naslednje odgovore: 40
100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 14 26 14 34 12 30 25 10 17 18 3 9 5 4 6 9 31 26 51 57 17 28 19 16 13 7 24 23 24 27 Pri vsakem nakupu Pri vsakem 2. do 5. nakupu Pri vsakem 6. do 15. nakupu Redkeje Nikoli Graf 3: Pogostost uporabe posameznega tipa vrečk Vir: Lastna raziskava, junij 2013. Iz rezultatov razberemo, da ljudje za nakupovanje živil najpogosteje uporabljajo trajno plastično vrečko (55 %), sledijo bombažna vrečka (44 %), navadna plastična vrečka (40 %) in druga nosilna sredstva (36 %). Pri pogostosti uporabe v drugo smer odstopata papirnata in biorazgradljiva vrečka, ki ju pogosto uporablja le približno 10 % ljudi. PRINAŠANJE VREČKE S SEBOJ Pri tem sklopu vprašanj nas je zanimalo, ali ljudje običajno prinesejo vrečko pri nakupu s seboj in kako pogosto prinesejo posamezen tip vrečke. Pogostost prinašanja vrečke Graf 4 prikazuje ocene anketirancev, kako pogosto prinesejo vrečko pri nakupu s seboj. 41
56% 7% 6% 10% 21% pri 1-20% nakupov pri 21-40% nakupov pri 41-60% nakupov pri 61-80% nakupov Pri 81-100% nakupov Graf 4: Pogostost prinašanja vrečk s seboj pri nakupovanju Vir: Lastna raziskava, junij 2013. 56 % anketirancev je odgovorilo, da vrečko v 81 100 % nakupov prinesejo s seboj. Dodatnih 21 % je odgovorilo, da vrečko prinesejo s seboj v vsaj 61 % nakupov. Iz tega sledi, da 77 % ljudi v vsaj polovici nakupov prinese vrečko s seboj. Pogostost prinašanja vsakega tipa vrečk pri nakupih Sledi Graf 5 s prikazom, kako pogosto anketiranci prinesejo vsak posamezen tip vrečke pri nakupu s seboj. 42
100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 8 15 8 22 47 25 26 13 15 20 1 3 1 3 4 17 18 78 72 26 17 6 24 26 16 20 13 20 31 Pri vsakem nakupu Pri vsakem 2 do 5. nakupu Pri vsakem 6. do 15. nakupu Redkeje Nikoli 0% Graf 5: Pogostost prinašanja vsakega tipa vrečk pri nakupih Vir: Lastna raziskava, junij 2013. Večina ljudi s seboj najpogosteje prinese trajno plastično vrečko (51 % anketirancev), bombažno vrečko (43 %) ali kakšen drug nosilni pripomoček (36 %). Najmanj ljudi najpogosteje s seboj prinese papirnato (4 %) ali biorazgradljivo (6 %) vrečko. NAKUP VREČKE Pri tem sklopu vprašanj nas je zanimalo, kako pogosto ljudje pri nakupovanju živil kupijo nakupovalno vrečko in kako pogosto kupijo posamezen tip vrečke. Pogostost nakupa vrečke Anketirance smo vprašali, kako pogosto v trgovini kupijo vrečko. Sledi prikaz njihove ocene, kako pogosto kupijo vrečko. 43
3% 1% 2% 6% 88% pri 1-20% nakupov pri 21-40% nakupov pri 41-60% nakupov pri 61-80% nakupov Pri 81-100% nakupov Graf 6: Pogostost nakupa vrečk pri nakupovanju Vir: Lastna raziskava, junij 2013. 88 % anketirancev je odgovorilo, da vrečko kupijo le v 1 20 % nakupov, kar pomeni, da le 12 % ljudi vrečko kupi pogosteje. Izbira tipa vrečke pri nakupu 100% 90% 80% 70% 60% 16 18 5 7 2 4 2 3 2 5 10 11 9 5 9 20 23 18 35 50% 40% 30% 20% 10% 0% 32 29 43 60 58 73 Pri vsakem nakupu Pri vsakem 2 do 5. nakupu Pri vsakem 6. do 15. nakupu Redkeje Nikoli Graf 7: Pogostost nakupa vsakega tipa vrečk pri nakupovanju Vir: Lastna raziskava, junij 2013. 44
Anketiranci najpogosteje kupijo navadno plastično vrečko, in sicer jo pri vsakem nakupu vrečke izbere 16 % ljudi, sledi trajna plastična vrečka s 7 %, biorazgradljiva s 4 % ter bombažna in papirnata z 2 %. 5.3 Primarna in sekundarna uporaba V nadaljevanju nas je za vsak posamezen tip vrečk zanimalo, kolikokrat ljudje eno vrečko uporabijo za nakupovanje, torej število primarnih uporab, in kaj z vsako vrsto vrečke storijo, ko jo prenehajo uporabljati za nakupovanje (sekundarna uporaba). Najpogostejša sekundarna uporaba, ki je z okoljskega vidika zelo pozitivna, je uporaba vrečke kot vreče za smeti, s čimer se izognemo nakupu vreč za smeti. NAVADNA PLASTIČNA VREČKA Kolikokrat uporabite eno navadno plastično vrečko (LDPE) za nakupovanje? 11% 14% 32% Samo ob nakupu 2-3 krat 4-5 krat 15% 6-10 krat več kot 10 krat 28% Graf 8: Število uporab navadne plastične vrečke za nakupovanje Vir: Lastna raziskava, junij 2013. Na vprašanje, kaj storijo z navadno plastično vrečko, ko jo prenehajo uporabljati za nakupovanje, je večina (50 %) odgovorila, da jo uporabi kot vrečko za smeti in polno odvrže v zabojnik za mešane odpadke. 35 % anketirancev je odgovorilo, da vrečko prazno odvržejo v zabojnik za embalažo, 13 % da z vrečko storijo kaj drugega in 3 % pravijo, da vrečko prazno odvržejo v zabojnik za mešane odpadke. 45
TRAJNA PLASTIČNA VREČKA (PP) Kolikokrat uporabite eno trajno plastično vrečko (PP) za nakupovanje? 44% 9% 20% Samo ob nakupu 2-15 krat 27% več kot 15 krat več let Graf 9: Število uporab trajne plastične vrečke za nakupovanje Vir: Lastna raziskava, junij 2013. Na vprašanje, kaj storijo s trajno plastično vrečko, ko jo prenehajo uporabljati za nakupovanje, je večina (53 %) odgovorila, da jo še uporablja. 26 % anketirancev je odgovorilo, da vrečko prazno odvržejo v zabojnik za embalažo, 16 % da vrečko uporabijo kot vrečko za smeti in polno odvržejo v zabojnik za mešane odpadke, 4 % jo uporabi za kaj drugega in 2 % anketiranih pravita, da vrečko prazno odvržejo v zabojnik za mešane odpadke. PAPIRNATA VREČKA 4% Kolikokrat uporabite eno papirnato vrečko za nakupovanje? 0% 6% 19% 71% Samo ob nakupu 2-3 krat 4-5 krat 6-10 krat več kot 10 krat Graf 10: Število uporab papirnate vrečke za nakupovanje Vir: Lastna raziskava, junij 2013. 46
Na vprašanje, kaj storijo s papirnato vrečko, ko jo prenehajo uporabljati za nakupovanje, je večina (58 %) odgovorila, da jo odvrže v zabojnik za papir. 23 % anketirancev je odgovorilo, da vrečko uporabijo kot vrečko za biološke odpadke in polno odvržejo v zabojnik za biološke odpadke. 7 % je odgovorilo, da z vrečko storijo kaj drugega, 6 % da jo uporabijo kot vrečko za smeti in polno odvržejo v zabojnik za mešane odpadke, 4 % anketiranih jo odvrže na domači kompost in 3 % pravijo, da prazno odvržejo v zabojnik za mešane odpadke. BIORAZGRADLJIVA VREČKA Kolikokrat uporabite eno biorazgradljivo vrečko za nakupovanje? 4% 7% 9% 23% 57% Samo ob nakupu 2-3 krat 4-5 krat 6-10 krat več kot 10 krat Graf 11: Število uporab biorazgradljive vrečke za nakupovanje Vir: Lastna raziskava, junij 2013. Na vprašanje, kaj storijo z biorazgradljivo vrečko, ko jo prenehajo uporabljati za nakupovanje, je večina (48 %) odgovorila, da jo uporabi kot vrečko za biološke odpadke in polno odvrže v zabojnik za biološke odpadke. 20 % anketirancev je odgovorilo, da vrečko uporabijo kot vrečko za smeti in polno odvržejo v zabojnik za mešane odpadke. 16 % je odgovorilo, da vrečko prazno odvržejo v zabojnik za biološke odpadke, 8 % da z vrečko storijo kaj drugega, 5 % anketiranih jo odvrže na domači kompost in 2 % pravita, da vrečko prazno odvržejo v zabojnik za mešane odpadke. 47
6 ZAKLJUČKI 6.1 Splošni zaključki Pri problematiki vrečk ni pravo vprašanje, ali uporabiti papirnato, biorazgradljivo ali plastično vrečko, temveč je potrebno zmanjšati porabo vseh, vsako čim večkrat uporabiti in nato reciklirati po navedenem vrstnem redu. Uporaba recikliranega materiala pri proizvodnji vrečk bistveno zniža okoljski odtis vrečke (Dilli, 2007). Pri okoljskem odtisu vrečk je bistvenega pomena pravilna izbira ravnanja z vrečko, ko le-ta postane odpadek, saj lahko z reciklažo GWP plastične vrečke zmanjšamo tudi za 70 %. Za izenačitev okoljske obremenitve ostalih tipov vrečk z osnovno LDPE navadno plastično vrečko moramo biorazgradljivo vrečko uporabiti dvakrat, papirnato vrečko trikrat, trajno plastično PP vrečko 14-krat in bombažno vrečko kar 122-krat. Glede na razmerje med pričakovano življenjsko dobo posamezne vrečke in številom potrebnih ponovnih uporab, je trajna plastična PP vrečka najboljša izbira (Eurocommerce, 2004; Dilli, 2007). Pri uporabi kazalnika GWP moramo biti previdni, saj je lahko precej zavajajoč. Še posebej ko primerjamo energetsko izrabo (sežig) nasproti odlaganju na deponijo, oziroma primerjamo okoljski vpliv različnih scenarijev ravnanja z odpadki, lahko ta kazalnik močno odstopa v drugo smer (pozitivno oz. negativno) kot vsi ostali kazalniki. Zaradi omejenosti opazovanega časovnega obdobja in različnih razpadnih dob materialov, ki lahko presegajo opazovani časovni okvir, ob uporabi zgolj tega kazalnika dobimo zavajajoče rezultate. Masni tok odpadnih vrečk je razmeroma majhen in dejansko bi si s tega vidika katera druga vrsta odpadkov ali dejavnosti, ki v večji meri obremenjuje okolje, bolj zaslužila količino pozornosti, ki jo javnost danes namenja vrečkam. Za relativizacijo teže problematike navedimo ugotovitev, da je okoljska obremenitev (GWP) ene LDPE plastične vrečke v njenem celotnem življenjskem ciklu enakovredna zgolj 140 metrom, prevoženih z avtomobilom (Mori idr., 2013). Pri primerjavi LCA študij največje nesoglasje vlada pri biorazgradljivih vrečkah, saj se med posameznimi študijami podatki in priporočila izredno razlikujejo in si tudi nasprotujejo. Kot primer navedimo priporočena ravnanja z vrečkami v zadnji fazi življenjskega cikla, kjer ponekod priporočajo odlaganje na domači kompost, drugod pa opozarjajo, da je tudi za razgradnjo kompostabilne plastike potrebno 48
industrijsko kompostiranje (npr. Lilienfeld, 2008). Tudi evropska Direktiva o embalaži in odpadni embalaži ne omogoča jasnega razlikovanja med biorazgradljivimi proizvodi, ki naj bi se biološko razgradili pod naravnimi pogoji v okolju, in proizvodi, primernimi za kompostiranje, ki se biološko razgrajujejo le v industrijskih obratih za kompostiranje. V Sloveniji je sledljivost posameznim vrstam odpadkov izven osnovnih kategorij slaba. Podatki o količini odpadnih vrečk ter deležih recikliranih, sežganih in odloženih vrečk niso na voljo, prav tako ne podatki o porabi vrečk. V Sloveniji je odstotek reciklaže plastične embalaže, torej tudi vrečk, visok v primerjavi z EU povprečjem in tudi v primerjavi z državami, ki dosegajo vodilne rezultate pri predelavi in odlaganju odpadkov. Problematičen pa je odstotek odlaganja embalaže na deponijo, ki je zaradi pomanjkanja kapacitet za energetsko predelavo previsok. Slovenci povprečno porabimo 406 vrečk iz vseh materialov na leto. Od tega 80 % predstavljajo plastične vrečke, torej 325 plastičnih vrečk na leto, kar je precej manj od evropskega povprečja, ki znaša 500 plastičnih vrečk na leto. Od letne porabe 406 vrečk, jih glede na rezultate naše ankete o nakupovalnih vrečkah, približno polovico (205) porabimo za nakupovanje živil, ostale pa v druge namene. Ponudba vrečk v slovenskih supermarketih z živili je glede na okoljski vpliv vrečk iz posameznih materialov ustrezna. Vsi trgovci imajo v ponudbi plastično LDPE vrečko, ki ob pravilnem ravnanju najmanj obremenjuje okolje, skoraj vsi, razen dveh, pa imajo v ponudbi tudi PP vrečko, ki je glede na rezultate LCA študij ob pravilni uporabi dejansko najboljša izbira. 6.2 Glavne ugotovitve ankete o ravnanju slovenskih potrošnikov z vrečkami Povprečna letna poraba vrečk pri nakupovanju živil na osebo znaša 205 vrečk (4 vrečke na teden). Večina ljudi pri nakupih vedno uporablja trajno ali bombažno vrečko, ki jo prinese s seboj, nikoli pa ne uporablja papirnate ali biorazgradljive vrečke. Opazen je trend preference trajnejših vrečk (trajnih plastičnih ali bombažnih) in njihove dolgotrajne uporabe (več kot 15-krat oziroma več let). 56 % ljudi pri nakupu živil v 80 do 100 % nakupov vrečko prinese s seboj, 77 % ljudi pa vsaj pri 60 % nakupov. Kadar prinesejo vrečko, večina ljudi prinese 49
bombažno ali trajno plastično vrečko, medtem ko najmanjši odstotek ljudi s seboj prinese papirnato ali biorazgradljivo vrečko. 88 % ljudi je odgovorilo, da le pri 1 do 20 % nakupov živil kupijo vrečko. Kadar kupijo vrečko, večina ljudi najpogosteje kupi navadno plastično vrečko, sledi trajna plastična vrečka in nato biorazgradljiva. Najredkeje se ljudje odločajo za nakup papirnate in bombažne vrečke. Navadno plastično vrečko 60 % ljudi za nakupovanje uporabi do trikrat (32 % le enkrat, ob nakupu), medtem ko jo 40 % ljudi uporabi večkrat, kar je najvišji odstotek večkratne ponovne uporabe med t. i. vrečkami za enkratno uporabo (navadna plastična, papirnata in biorazgradljiva vrečka). Trajno plastično vrečko 71 % ljudi uporabi več kot 15-krat, od česar jo 44 % uporablja več let. Papirnato vrečko 90 % ljudi uporabi do trikrat, od tega 72 % samo enkrat, ob samem nakupu. Biorazgradljivo vrečko 80 % ljudi uporabi do trikrat, od tega 57 % ljudi samo enkrat, ob samem nakupu. Pri ravnanju z vrečkami po prenehanju primarne uporabe se je izkazalo, da ljudje le v minimalnem odstotku (2 3 %) vrečke vseh tipov prazne odvržejo v zabojnik za mešane odpadke. Pri navadnih plastičnih vrečkah 50 % ljudi vrečko uporabi kot vrečko za smeti in nato odvrže v zabojnik za mešane odpadke, 35 % pa prazne vrečke odloži v zabojnik za embalažo. Pri trajnih plastičnih vrečkah večina (53 %) vrečko še vedno uporablja, 26 % jo odloži v zabojnik za embalažo, 16 % pa uporabi kot vrečko za smeti. Papirnate vrečke večina ljudi (58 %) odvrže v zabojnik za papir, 23 % uporabi kot vrečko za biološke odpadke, 6 % jo uporabi kot vrečko za smeti in 4 % jo odvržejo na domači kompost. Biorazgradljive vrečke 48 % ljudi uporabi kot vrečko za biološke odpadke, 20 % kot vrečko za smeti za mešane odpadke, 16 % jo prazno odvrže v zabojnik za biološke odpadke in 5 % na domači kompost. Iz navedenih rezultatov vidimo, da najslabšo možnost odlaganja vrečk (odlaganje prazne vrečke v zabojnik za mešane odpadke) izbere le minimalni odstotek ljudi. Vidimo tudi, da z odpadnimi vrečkami ljudje v glavnem ravnajo pravilno, edino očitnejšo izjemo najdemo pri biorazgradljivih vrečkah, kjer jih 20 % ljudi uporablja kot vrečko za smeti in odvrže v zabojnik za mešane odpadke. Glede na to, da je takšna vrečka biološki odpadek, takšno ravnanje ni primerno. 50
6.3 Napotki in priporočila 6.3.1 Napotki in priporočila za potrošnike 1. Ponovna uporaba Ponovna uporaba je najpomembnejši napotek pri zmanjševanju okoljskega odtisa vrečk, saj se z vsako ponovno uporabo okoljsko breme posamezne vrečke sorazmerno zmanjša. 2. Izbira vrečke Okolju najprijaznejša izbira je trajna plastična vrečka iz polipropilena, ki jo moramo glede na kazalec GWP uporabiti samo 14-krat, da izenačimo okoljsko obremenitev z navadno plastično LDPE vrečko, če le-to uporabimo samo enkrat (za primerjavo, bombažno vrečko bi za izenačitev morali uporabiti kar 122-krat). Glede na pričakovano življenjsko dobo takšne vrečke, ki znaša pet let, se ob redni uporabi okoljski odtis takšne vrečke zmanjša na minimum. Tudi če uporabimo drug tip vrečke, jo uporabimo čim večkrat in tako zmanjšamo njen okoljski odtis. Pri nakupu plastičnih vrečk izberite takšne, ki so izdelane iz čim večjega deleža recikliranega materiala, saj se na ta način okoljsko breme vrečke zmanjša za slabih 50 %. Kljub razširjenemu mnenju, razgradljive vrečke (papirnate in biorazgradljive) niso okolju prijaznejše od plastičnih: Plastične vrečke proizvedejo 39 % manj toplogrednih plinov kot nekompostirane papirnate vrečke in 68 % manj toplogrednih plinov kot kompostirane papirnate vrečke. Plastične vrečke porabijo manj kot 6 % vode, potrebne za proizvodnjo papirnatih vrečk. Plastične nakupovalne vrečke pri proizvodnji porabijo 71 % manj energije kot papirnate vrečke. Kljub temu da so plastične vrečke dejansko proizvedene iz fosilnih goriv, je količina porabljene energije iz neobnovljivih virov do 36 % manjša kot količina energije iz neobnovljivih virov, porabljena v življenjskem ciklu papirnate vrečke, in do 64 % manjša kot pri biorazgradljivi vrečki. 51
Uporaba papirnatih vrečk povzroči skoraj petkrat več odpadkov kot uporaba plastičnih vrečk. Papir in kompostabilna plastika se pri odlaganju na sodobne deponije ne razgradita bistveno hitreje kot plastika. Ob pomanjkanju vode, svetlobe, kisika in ostalih pomembnih elementov za razgradnjo, časopis, zakopan na deponiji, še po tridesetih letih ostane cel in celo berljiv (Lilienfeld, 2008). Pomemben je tudi pomislek, da se za proizvodnjo biorazgradljivih vrečk uporablja poljščine, gojene na površinah, ki bi bile sicer namenjene hrani. Danes se za potrebe proizvodnje biorazgradljive plastike uporablja samo 0,05 % evropskih kmetijskih zemljišč (Stojanovič, 2009), če pa bi želeli povsem nadomestiti vso plastiko petrokemijskega izvora, bi to zagotovo vplivalo na ponudbo hrane. Tega vpliva žal v LCA študiji skozi okoljske kazalnike ne moremo prikazati, a dejansko je uporaba hrane kot surovine sporna in kaj hitro bodo proizvajalci bioplastike morali najti ustrezno rešitev in prehod na bioplastike druge in tretje generacije. 3. Sekundarna uporaba Če LDPE vrečko, ko jo prenehamo uporabljati za nakupe, uporabimo kot vrečko za smeti in se tako izognemo nakupu vrečke za mešane komunalne odpadke, oziroma se pri biorazgradljivi vrečki izognemo dodatnemu nakupu vrečke za biološke odpadke, se okoljski odtis nosilne vrečke zmanjša za približno 50 %. 4. Pravilno ravnanje z odpadnimi vrečkami Odpadne LDPE in trajne PP vrečke je potrebno odložiti v zabojnik za odpadno embalažo. Biorazgradljive vrečke odvržemo na kompost ali pa v zabojnik za biološke odpadke. Papirnate vrečke odvržemo v zabojnik za papir, medtem ko za bombažne vrečke lahko izberemo le zabojnik za mešane komunalne odpadke in je zato bolje, če jim lahko najdemo kakšno drugo namembnost. 6.3.2 Napotki in priporočila za proizvajalce vrečk Proizvajalci lahko k zmanjšanju okoljskega odtisa vrečk prispevajo skozi optimizacijo delovnega procesa, kjer je pomembno: minimiziranje uporabljenega materiala za proizvodnjo vseh vrst vrečk, 52
optimizacija proizvodnje glede porabe energije. 6.3.3 Napotki in priporočila za trgovce Trgovci lahko na problematiko vrečk vplivajo s sledečimi ukrepi: spodbujanje kupcev k uporabi trajnih vrečk, vplivanje na vedenje kupcev tako, da so v prodajni program vključene le vrečke, ki čim manj obremenjujejo okolje, izobraževanje prodajnega osebja na blagajnah, da strankam samoiniciativno ne ponuja brezplačnih HDPE vrečk, strankam naj bodo pri blagajni na razpolago odpadne kartonaste škatle, ki so služile kot transportna embalaža za izdelke, in jih kupci lahko uporabijo namesto vrečk. 6.3.4 Napotki in priporočila za zakonodajalce Zakonodaja, ki posega v ravnanje z vrečkami, se glede na izkušnje iz tujine ne bi smela omejiti na prepovedovanje ali omejevanje posameznih vrst vrečk glede na material, iz katerega so izdelane, temveč bi se morala usmeriti na spodbujanje zmanjševanja porabe, ponovno uporabo in reciklažo vrečk. Z vsesplošnim demoniziranjem plastičnih vrečk in spodbujanjem uporabe papirnatih in biorazgradljivih vrečk se ne dotaknemo pravega problema, ki je netrajnostno ravnanje sodobne potrošniške družbe, temveč le nadomestimo en izdelek z drugim, pogosto celo slabšim (pri nadomeščanju plastičnih vrečk s papirnatimi je v tujini prišlo tudi do negativnega pojava uporabe dveh vrečk hkrati, kar pomeni, da se okoljski odtis posamezne uporabe zaradi dveh vrečk še podvoji). 53
7 LITERATURA IN VIRI 7.1 Literatura 1. Dilli, R., 2007: Comparison of existing life cycle analysis of shoping bag alternatives. Melbourne: Hyder Consulting Pty Ltd. 2. Direktiva evropskega parlamenta in sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži. Uradni list Evropske unije, 13/Zv. 13. 3. Edwards, C., Fry, J.M., 2011. Life Cycle Assessment of Supermarket Carrier Bags. Bristol: Environment Agency. 4. Eurocommerce, 2004. The Use of LCAs on Plastic Bags in an IPP Context, report. Brussels: Eurocommerce. 5. James, K., Grant, T., 2004. LCA of Degradable Plastic Bags. Centre of Design at RMIT University 6. Lillienfeld, R., ur., 2008. The USL Report: A Qualitative Study of Grocery Bag Use in San Francisco. Rochester. 7. Lillienfeld, R., ur., 2008. The USL Report: Review of Life Cycle Data Relating to Disposable, Compostable, Biodegradable, and Reusable Grocery Bags. Rochester. 8. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1991. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 9. Šprajcar, M., Horvat, P., Kržan, A., 2012. Biopolimeri in bioplastika: Plastika skladna z naravo. Ljubljana: Kemijski inštitut. 10. Uredba o odpadkih. Uradni list RS, št. 103/2011. 11. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže. Uradni list RS, št. 32/2006. 12. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Uradni list RS, št. 84/2006. 7.2 Viri 1. Agencija Republike Slovenije za okolje, 2010. Kazalci okolja v Sloveniji: Odpadna embalaža [online]. Ljubljana: Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, ARSO. Dostopno na: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=372 [Povzeto 13.6.2013]. 2. Baker A., 2010. Fees on Plastic Bags: Altering Consumer Behavior by Taxing Environmentally Damaging Choices [online]. Dostopno na: http://works. bepress. com/alice_baker/1 [Povzeto 12.7.2013]. 54
3. Convery F., McDonnell S., Ferreira S., 2006. The most popular tax in Europe? Lessons from the Irish plastic bags levy [online]. Environ Resource Econ, 38 (2007), 1-11. Dostopno na: http://www.freefullpdf.com/ [Povzeto 12.7.2013 ]. 4. European Environment Agency, 2012. Generation and recycling og packaging waste (CSI 017/ waste 002) [online]. European Environment Agency. Dostopno na: http://www.eea.europa.eu/data-and-maps/indicators/generation-and-recyclingof-packaging-waste/generation-and-recycling-of-packaging-4 [Povzeto 3.8.2013]. 5. Eurostat, 2013. Packing waste [online]. Dostopno na: http://epp.eurostat.ec. europa.eu/portal/page/portal/product_details/dataset?p_product_code=env_wa SPAC [Povzeto 10.8.2013]. 6. Eurostat, 2013. Recycling rates for packaging waste [online]. Dostopno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/product_details/dataset?p_pro duct_code=ten00063 [Povzeto 10.8.2013]. 7. Evropska Komisija, 2011. Komisija zbira mnenja o zmanjšanju uporabe plastičnih vrečk [online] Bruselj: Evropska komisija. Dostopno na: http://europa.eu/rapid/ press-release_ip-11-580_sl.htm [Povzeto 3.8.2013]. 8. Evropska Komisija, 2011. Response statistics for Consultation on options to reduce plastic carrier bags and options to improve the biodegradability requirements in the Packaging Directive and the visibility of biodegradable packaging products to consumers [online]. Bruselj: Evropska komisija. Dostopno na: http://ec.europa.eu /environment/waste/packaging/events.htm [Povzeto 3.6.2013]. 9. Evropska komisija, 2013. Zelena knjiga o evropski strategiji za plastične odpadke v okolju [online]. Bruselj: Evropska komisija. Dostopno na: http://ec.europa.eu/ environment/waste/pdf/green_paper/green_paper_sl.pdf [Povzeto 12.7.2013]. 10. Ministrstvo za okolje in prostor, 2011. Operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki, št. 0071-53/2011, Osnutek [online]. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor. Dostopno na: http://www.arhiv.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/ pageuploads/dokumenti/op_komunalni_odpadki_osnutek.pdf [Povzeto 5.8.2013 ]. 11. Ministrstvo za okolje in prostor, 2011. Osnutek Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže [online]. Dostopno na: http://www.arhiv.mop.gov.si [Povzeto 3.6.2013]. 55
12. Mori, M., idr., 2013. Študija življenjskega cikla nosilnih plastičnih vrečk [online]. Ljubljana: Fakulteta za strojništvo. Dostopno na: http://www.youtube.com/ watch? v=3q0lydto9m4 [Povzeto 12.7.2013]. 13. Muller C., Townsend K., Matschullat J., 2012. Experimental degradation of polymer shopping bags (standard and degradable plastic, and biodegradable) in the gastrointestinal fluids of sea turtles. Science of the Total Environment [online], 416 (2012), 464-467. Dostopno na: http://www.freefullpdf.com/ [Povzeto 12.8.2013]. 14. Muthu S.S., idr., 2012. Eco-Impact of Plastic and Paper Shopping Bags. Journal of Engineered Fibers and Fabrics [online], Volume 7, Issue 1 2012, 26-37. Dostopno na: http://jeffjournal.org [Povzeto 30.6.2013]. 15. Predlog zakona o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk (ZOUNV), 2011. Zbirke Državnega zbora RS predlogi zakonov [online], Dostopno na: http://imss.dz-rs.si/imis/44b2c2d8f911bad21af5.pdf [Povzeto 12.7.2013]. 16. Semolič, N., 2011. Krive ali manj krive plastične vrečke. Revija EOL [online], 56, 10-14. Dostopno na: http://www.zelenaslovenija.si/revija-eol-/arhiv-stevilk-eol/803- embalaza-okolje-logistika-56 [Povzeto 12.8.2013]. 17. Statistični urad Republike Slovenije. Izvoz in uvoz po 8-mestni šifri Kombinirane nomenklature in po državah, Slovenija, kumulativni podatki [online]. Dostopno na: http://pxweb.stat.si [Povzeto 30.6.2013]. 18. Statistični urad Republike Slovenije. Količinska proizvodnja in prodaja industrijskih proizvodov in storitev, Slovenija, 2012 [online]. Dostopno na: http://pxweb.stat.si [Povzeto 30.6.2013]. 19. Slopak, 2010. Plastične vrečke. Slopak novice [online], 1/2010. Dostopno na: http://www.slopak.si/_files/135/plasticne_vrecke.pdf [Povzeto 3.6.2013]. 20. Stojanovič, B., 2009. Morda se njen čas že začenja. Revija EOL [online], 42, 31-32. Dostopno na: http://zelenaslovenija.si/images/stories/pdf_dokumenti/ Embalaza-okolje-logistika-st-42.pdf [Povzeto 12.7.2013]. 21. Wikipedia, 2013. Phase-out of lightweight plastic bags [online]. Wikipedia. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/phase-out_of_lightweight_plastic_bags [Povzeto 5.8.2013]. 56
PRILOGE Priloga 1: Statistika ravnanja s plastično embalažo za leto 2008 v EU-27 (Eurostat)
Priloga 2: Statistika ravnanja s plastično embalažo za leto 2008 v Sloveniji (Eurostat)