SPREMEMBA ZAKONA O RTV SLOVENIJA: ANALIZA JAVNIH RAZPRAV

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Anja Huš Mentorica: doc. dr. Sandra Bašić Hrvatin Somentor: doc. dr. Jože Vogrinc SPREMEMBA ZAKONA O RTV SLOVENIJA: ANALIZA JAVNIH RAZPRAV Diplomsko delo Ljubljana, 2006

Hvala mentorici in somentorju za včasih še kako potrebno orientacijo v labirintu razprav in med kupi drugih virov. Hvala tudi vsem, ki ste kakor koli pomagali pri kopičenju teh virov. Prva bralca in lektorja v eni osebi S. in M., hvala. In nenazadnje, hvala najdražjim, ki so mi pri pisanju dajali tempo z včasih nadležnim, a vendarle koristnim priganjanjem. 2

KAZALO SEZNAM GRAFOV 5 1. UVOD 6 2. VLOGA IN POMEN JAVNIH MEDIJEV 10 2.1. ZAMETKI IN ZGODOVINA JAVNIH MEDIJEV 10 2.2. OPREDELITEV JAVNIH MEDIJEV 13 2.3. VPRAŠANJE JAVNEGA INTERESA IN ODGOVORNOSTI DO JAVNOSTI 16 2.3.1. SLUŽENJE JAVNOSTI 17 2.3.2. ODGOVORNOST DO JAVNOSTI 18 2.3.3. NEFORMALNI IN FORMALNI VPLIV JAVNOSTI 18 2.4. FINANCIRANJE JAVNIH MEDIJEV 19 3. KRIZA JAVNIH MEDIJEV 21 3.1. PRIHODNOST JAVNIH MEDIJEV 24 4. REGULACIJA RADIOTELEVIZIJE 25 4.1. REGULACIJA JAVNE RADIOTELEVIZIJE 27 4.1.1. PRISTOP EVROPSKE POLITIKE 27 4.1.2. ORGANIZACIJSKA STRUKTURA KOT NAČIN REGULACIJE 28 4.1.3. CIVILNA DRUŽBA KOT REGULATOR 30 4.1.4. SPREMEMBA ZAKONODAJE NA PODROČJU JAVNE RADIOTELEVIZIJE: PRIMER BBC 32 5. ZAKONSKA REGULACIJA RADIOTELEVIZIJE IN JAVNE RADIOTELEVIZIJE V SLOVENIJI 34 5.1. SOCIALISTIČNA MEDIJSKA DEDIŠČINA 35 6. JAVNA RADIOTELEVIZIJA V SLOVENIJI: RTV SLOVENIJA 37 6.1. ZGODOVINA RTV SLOVENIJA IN PRILAGAJANJE NA KOMERCIALNO MEDIJSKO OKOLJE V DEVETDESETIH 37 6.2. DEJAVNOSTI, PROGRAMI IN ORGANIZACIJSKA STRUKTURA RTV SLOVENIJA 39 6.3. UPRAVLJANJE IN VODENJE RTV SLOVENIJA 41 6.4. NETRANSPARENTNO DELOVANJA SVETA RTV SLOVENIJA 42 6.5. FINANCIRANJE IN (NE)TRANSPARENTNOST POSLOVANJA 44 6.6. KAJ PA JAVNOST? KAJ PA OMBUDSMAN? 47 7. SPREMEMBA ZAKONA O RADIOTELEVIZIJI SLOVENIJA 50 7.1. SKOZI UPRAVLJANJE IN VODENJE ŠIRJENJE POLITIČNIH INTERESOV? 52 7.2. PARLAMENTARNI KANAL: ALI IMAMO ZANJ FREKVENCO? 55 7.3. FINANCIRANJE: PLAČILO RTV PRISPEVKA VEZANO NA ELEKTRIČNI PRIKLJUČEK, VIŠINA PA NA SAMOVOLJO VLADE? 55 3

7.4. JAVNOST ZNOVA BREZ ORGANA ZA PRITOŽBE IN PREDLOGE 56 8. ANALIZA JAVNIH RAZPRAV OB SPREMEMBI ZAKONA O RTVS 59 8.1. POMEN JAVNE RAZPRAVE 59 8.2. ANALIZA 60 8. ZAKLJUČEK 81 VIRI 85 4

SEZNAM GRAFOV Graf 1: Prihodki RTV Slovenija med leti 1998 in 2003 44 Graf 2: Sestava prihodkov v letu 2004 45 Graf 3: Sestava odhodkov v letu 2004 45 5

1. UVOD Radio je najmočnejši instrument družbene izobrazbe, kar jo je svet videl. Lahko je uporabljen, da izkrivlja dejstva in zavaja misli javnosti. Vprašanje, ali bo uporabljen za dosego tega cilja, ali v interes javnosti, je eno najbolj pomembnih vprašanj sedanjosti. John Dewey, 1934 (v McChesney 1993: 86) Prvega aprila leta 2005 je petkovo popoldne zaznamovala vest, da je na straneh Ministrstva za kulturo objavljen osnutek Zakona o Radioteleviziji Slovenija. Obrazložitev spremembe zakona je dala marsikomu slutiti, da je sprememba politično motivirana, ob prebiranju predloga se je slutnja še zaostrila. Marsikoga je tudi zbodel predlog, da naj Predlog zakona o RTVS vlada obravnava po nujnem postopku. Marsikomu tudi ni bilo vseeno, da je predlog nastal brez posvetovanja s tistimi, ki jih zakon zadeva, tistimi, ki jim RTV Slovenija pripada, za katere RTV Slovenija producira programe in ki nenazadnje RTV Slovenija plačujejo javnostjo namreč. Prav tako je bila komunikološka stroka začudena, da pri pripravi zakona ni sodelovala. Zaradi vseh naštetih dejstev se je vsul plaz pripomb in predlogov s strani civilno družbenih organizacij, društev, sindikatov, vodstva RTV-ja in seveda opozicije na predlog zakona, predlagatelj slednjega pa je svoje namere po nujnem postopku opustil. Zakon je šel v Državni zbor (v nadaljevanju DZ) v obravnavo, medtem se je ustvarilo polje širše javne razprave tako v medijih kot v sejnih dvoranah in v DZ-ju. Nov Zakon je bil sprejet konec junija, opozicija pa je vložila pobudo za naknadni zakonodajni referendum, na katerem bi volja ljudstva lahko preprečila uveljavitev zakona. Referendum je bil razpisan za konec septembra, s tem pa se je čas javne razprave, ki je svoj višek doživela v predreferendumskem času, podaljšal. V času zmagovitega pohoda kapitalizma po vsem svetu in prevlade trga nad vsakdanjim življenjem ter tudi nad svetovno medijsko krajino, so javni mediji 1 ostali tista oaza, kjer lahko poslušalec, poslušalka ali gledalec, gledalka dobi informacije ne kot potrošnik, temveč kot državljan. To je prostor, kjer se mnenja naj ne bi posredovala skozi poglede politikov, lastnikov medijev ali oglaševalcev, ampak skozi pogled javnosti in za javnost, kar je še kako spotikljivo za vse centre moči v družbi. Zato 1 Za termin»javni medij«bom v nalogi uporabila sopomenke javni servis na področju radiodifuzije, javni RTV sistem, javna radiotelevizija. 6

sodobne teoretske ali le ideološke kritike javnih radiotelevizij v veliki meri spregledujejo razsvetljenske temelje javne službe na področju množičnih medijev ter njeno povezanost s človekovimi pravicami pa tudi temelje, ki jih je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja postavila komisija, ki je ustanovila British Broadcasting Corporation (v nadaljevanju BBC).»Mati«vseh javnih servisov na področju radiodifuzije je bila ustanovljena zaradi konsenza britanske politične elite tistega časa, da država potrebuje močen medij, ki ne bo služil interesom trga oziroma politike, temveč javnosti. To je bila zgodovinska zmaga javnega interesa nad komercialnimi ter političnimi interesi. Ali se je vse to spregledalo tudi v javni razpravi ob spremembi Zakona o Radioteleviziji Slovenija? Čas sprejemanja zakona in čas predreferendumske kampanje sta bila prikladna za ponovno definiranje vloge javne radiotelevizije v Sloveniji - RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV SLO) v družbi v obdobju, ko so javni mediji že nekaj časa v krizi in se soočajo z množico problemov, o katerih v Sloveniji ni bilo zadosti povedanega, saj razprav o javni radioteleviziji pri nas ni bilo oziroma jih je bilo zanemarljivo malo. Dejstvo je, da je imela tudi RTV Slovenija v preteklosti mnogo problemov tako finančnih kot upravljavskih, katerih vzrok je po mojem mnenju pomanjkanje odgovornosti do javnost. Ali so se v razpravi odpirala vprašanja, ki so krnila delovanje zavoda v preteklosti, ali pa se je razprava vrtela zgolj okoli vprašanj, ki so najbolj zanimiva za politike tj. vprašanj, ki prinesejo največ glasov na referendumu. Ali se je od aprila pa skoraj do oktobra ustvarjala politikanska megla, argumenti, ki so opozarjali na ključne probleme javnega zavoda pa so se v tej megli izgubili in jih državljani nikoli niso mogli zares slišati? Je bila RTV Slovenija v tej razpravi zgolj žogica, ki sta si jo podajali koalicija in opozicija in ki po referendumu obema stranema za igro ne bo več zanimiva ter bo s svojimi nerešenimi problemi ostala prav tam, kjer je bila pred spremembo zakona, spremenil pa se bo zgolj način vodenja? Priznam, to ni zanemarljiva sprememba. Ampak, ali je to sprememba, ki lahko reši RTV Slovenija iz krize, ki ji jo vsi očitajo? Ali je kdo vzroke te krize jasno definiral? Postavila sem si mnogo vprašanj in na vsa v nalogi ne bom mogla odgovoriti. Moje glavno raziskovalno vprašanje je: Ali je javna razprava ob spremembi zakona o Radioteleviziji Slovenija izpostavila ključni problem delovanja javnega zavoda RTV Slovenija, to je pomanjkanje odgovornosti do javnosti, ki je vzrok tudi za finančne in upravljavske probleme javnega zavoda. Zanimalo me bo, če so razpravljavci ta problem sploh identificirali, kdo je ga je izpostavil, v kakšni meri je bil 7

izpostavljen in ali se je okrog reševanja tega problema vzpostavil kakšen konsenz in možnosti rešitve. V razpravah je bilo odmevno vprašanje vdora političnih interesov v RTV Slovenija. Pomemben mehanizem za preprečevanje vdora kakršnih koli drugih interesov v javni medij kot interesov javnost je vzpostavitev odgovornosti do javnosti. Ali so se razpravljavci tega zavedali? Moje drugo raziskovalno vprašanje je: Ali lahko nov zakon o Radioteleviziji Slovenija izboljša delovanje RTV Slovenija, kar pomeni, da bi moral zakon poskrbeti za vzpostavitev odgovornosti do javnosti. Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela: teoretski in analizo javnih razprav. Tudi teoretski del lahko razdelim na več delov. Najprej bom bralcu predstavila temelje javnih medijev in izhodišča, na katerih so bili ustanovljeni ter njihov pomen za razvoj demokracije. Posebno pozornost bom namenila srži delovanja javnih medijev odgovornosti do javnosti ter položaju, v katerem se nahajajo danes. Drugi del naloge je namenjen regulaciji radiotelevizije, natančneje regulaciji javne radiotelevizije, kjer se bom osredotočila na načine regulacije, nadaljevala pa z regulacijo radiotelevizije in javne radiotelevizije v Sloveniji, kjer bom poudarila tudi sledi socialistične dediščine v slovenskem medijskem prostoru, ki ga naredi specifičnega v primerjavi z zahodnoevropskimi državami. Na delovanje konkretne javne radiotelevizije bom osredotočena v tretjem delu, kjer bom prikazala delovanje javnega zavoda RTV Slovenija pred spremembo Zakona o Radioteleviziji Slovenija. Iz analize sekundarnih virov bom skušala izluščiti, kaj je najbolj krnilo delovanje RTV Slovenija v preteklosti oziroma kaj je bil največji problem delovanja. V četrtem delu se bom posvetila spremembi zakona o Radioteleviziji Slovenija in ugotavljala, katere so največje spremembe, ki jih uvaja nov zakon in če so bili popravki starega zakona za javno RTV hišo najbolj potrebni ali bodo torej izboljšali njeno delovanje. Ta del mi bo pomagal odgovoriti na drugo raziskovalno vprašanje. Analiza javnih razprav bo odgovorila na vprašanje, ali so bile točke, okrog katerih se je vrtela razprava o Zakonu o RTV Slovenija dejansko točke, ki so oslabile delovanje javnega zavoda v preteklosti. Tako bom v luči prej ugotovljenega ključnega problema delovanja javnega zavoda RTV Slovenija analizirala relevantne javne razprave ob spremembi zakona o RTV Slovenija, se pravi razprave od prvega aprila 2005 do dne referenduma konec septembra 2005. S pomočjo analize bom lahko odgovorila na moje glavno raziskovalno vprašanje. 8

Metode, ki jih bom v svoji nalogi uporabila so: - analiza primarnih virov (zakoni, Statut RTV Slovenije, poslovnik Državnega zbora); - analiza sekundarnih virov: knjige, članki, internetni viri ter magnetogrami, dokumentacijski posnetki in transkripcije javnih razprav. 9

2. VLOGA IN POMEN JAVNIH MEDIJEV Tisk je svoboden le, če ni odvisen niti od moči vlade niti od moči denarja. Albert Camus, 1944 (v Keane 1992: 138) 2.1. ZAMETKI IN ZGODOVINA JAVNIH MEDIJEV V času racionalizma in razsvetljenstva sta se poleg človekove pravice do svobodnega mišljenja in izražanja oblikovali civilna družba in javnost, ki sta ključna elementa demokracije. Da lahko posameznik mnenje izrazi rabi kanal oz. medij, ki mu to omogoča. Dostop do slednjih pa je vse pogosteje omejevan in omogočen le posameznim privilegiranim posameznikom in družbenim skupinam. Svoboda tiska je vse pogosteje razumljena kot uzakonjena svoboda novinarjev in urednikov ali pa celo kot svoboda lastnikov medijev. Pozablja se, da je svoboda tiska bila izvorno opredeljena kot svoboda tiskanja, torej kot posameznikova pravica. Demokratična država mora zagotavljati obstoj medijev, ki temeljijo na človekovi pravici do svobodnega izražanja (Splichal 2005). To naj bi v ideal tipskem pojmovanju poleg skupnostnih medijev 2 (community media) omogočali tudi javni mediji. 3 Prve ideje o javnih medijih, ki naj bi bili osvobojeni tako političnih kot lastniških pritiskov najdemo že v Marxovih razpravah o svobodi tiska sredi 19. stoletja. Toda če hočemo najti odgovor na vprašanja, kaj javni servis na področju medijev sploh je, komu služi, kakšna so njegova načela in naloge, se moramo ozreti nazaj v dvajseta leta preteklega stoletja, natančneje v leto 1926, ko se je»british Broadcasting Company«(ustanovljena 18. 10. 1922) v Veliki Britaniji zaprla, svoja vrata pa je odprla»british Broadcasting Corporation«, ki je bila ustanovljena s»kraljevo listino«(the 2 Člani Svetovnega združenje skupnostnih radijskih postaj (AMARC) definirajo skupnostni radio kot obliko lokalnega javnega radiodifuznega servisa, neodvisnega od komercialnih in državnih interesov, nadzoruje pa ga skupnosti, ki ji služi in ki ga je ustvarila. Glavna značilnost njegovega delovanja je vključenost prostovoljcev, ki poleg skupine zaposlenih zagotavljajo reprezentativnost skupnosti, vsi pa se trudijo izboljšati socialne pogoje za življenje in kvaliteto kulturnega življenja (http://www.wiki.amarc.org/index2.php?topic=what _is_community_radio&lang=en&style=amarc&site=amarc). (11. 4. 2006) 3 Nasprotno zagovorniki deregulacije medijev menijo, da je tržna konkurenca pogoj za svobodo tiska in radiodifuzije, saj trdijo, da tržno vodeni mediji zagotavljajo konkurenco, ki omogoča posameznim potrošnikom odločitev, kaj hočejo kupiti oziroma spremljati. 10

BBC Royal Charter). Korporacija je nastala po priporočilih Crawfordove komisije 4, ki je odločila, da morajo dolžnosti in položaj korporacije ustrezati javni službi. Prav vsi posamezniki, ki so pričali pred komisijo, ne glede na to, kako različne interese so zastopali, so se strinjali v eni točki treba je ustanoviti eno avtoriteto na medijskem področju, ki ne bo odgovorna državi ali oglaševalcem temveč javnosti in ki se ne bo financirala iz oglaševalskega denarja, ampak jo bo financirala javnost. Zato je BBC odgovoren kroni in ne parlamentu, vir financiranja pa je naročnina. Čeprav je BBC že takrat imel monopolen položaj na radiodifuznem trgu, je obveljalo tudi soglasje, da je to edina rešitev. Predstavniki Radijske zveze so med preiskavo menili, da»je obstoječi monopol deloval dobro, vse kar rabi v prihodnosti je večja vključenost javnosti «(Briggs 1995: 307). Predstavniki radijske skupnosti so predlagali, da bi BBC v prihodnosti vodili predstavniki javnosti, ki bi zagovarjali posamezne interese, vendar je komisija zagovarjala rešitev, da naj BBC vodijo ugledni posamezniki, ki bi vodili organizacijo v skladu z interesi celotne javnosti, prostor za posamezne interese je komisija videla zgolj v obliki svetovalne narave. Odločitev za javni servis, je bila torej posledica pomembnega konsenza, ki se je oblikoval med politično elito Velike Britanije tistega časa. Pomembno vlogo pri preoblikovanju British Broadcastnig Company v korporacijo je imel John Reith, prvi generalni direktor korporacije in vodilni menedžer tedanje družbe, ki je s svoji predlogi komisiji nakazal, kakšen naj bo BBC v prihodnosti. Trdno je verjel, da mora biti javni medij dostopen vsem in ne sme biti podrejen nikakršnim avtoritetam, v BBC-ju pa je videl tudi močno narodno povezovalno vlogo. Zagovarjal je idejo, da je treba javnosti dati, kar potrebuje in ne kar želi, saj je menil, da» malo ljudi ve, kaj želi, še manj pa kaj potrebuje«(v Curran in Seaton 1997: 117). Kritiki so koncept označili za izrazito paternalističen, saj je temeljil na povzdigovanju okusa občinstva nad popularno in vulgarno, postavil pa je tudi jasno mejo med visokim in nizkim okusom, za katerega je menil, da nima nobenega mesta v medijih. Naloge javnega servisa je Lord Reith strnil v tri besede, ki so glavno BBC-jevo vodilo še danes: informirati, izobraževati in zabavati. Splichal (2005: 137) meni, da bi lahko Reithov način vodenja prve javne radijske korporacije povzeli v štirih temeljnih 4 Pravzaprav so vse ključne mejnike v razvoju BBC-ja, ki so se nanašali na njegovo poslovanje, produkcijo programov in uredniško politiko, zakoličile komisije s svojimi poročili. Komisije so se sestale vsakih nekaj let z namenom, da revidirajo in redefinirajo BBC-jev predvsem finančni položaj. (Curran in Seaton 1997) 11

načelih: radijski programi naj služijo interesom javnosti, ne pa interesom kapitala; programi morajo biti dostopni vsemu prebivalstvu; izpolnjevati morajo visoka merila kakovosti; delovanje korporacije pa mora biti centralizirano. BBC je bil ustanovljen kot protiutež ameriškemu tržnemu modelu medijskega organiziranja, toda komercialnim medijem v ZDA so v dvajsetih letih preteklega stoletja konkurenco predstavljali neprofitni radii, ki so jih upravljale neprofitne organizacije kot na primer verske skupine, civilno družbene organizacije, delavska gibanja, univerze itd. Šele konec dvajsetih let se je vzpostavil komercialni sistem, podprt s strani oglaševalcev in dominiran s stani radijskih mrež. V začetku tridesetih let preteklega stoletja se je zato v ameriškem prostoru odvila bitka za prevlado na radiodifuznem področju, saj so neprofitni mediji kot tudi ameriška intelektualna elita, združena v različnih gibanjih, ostro nasprotovali prevladi tržno nadzorovanih medijev. Vodja Nacionalnega izobraževalnega združenja, ki se je ostro zavzemalo za preživetje nekomercialnih medijev, Joy Elmer Morgan, je takrat zapisal:»noben narod ne more biti svoboden z radiem v rokah menjalcev denarja«(mcchesney 1993: 93). Oglaševalci in komercialne radijske mreže so svoje zaveznike imeli v Federalni radijski komisiji (Federal Radio Commission), ki je takrat podeljevala frekvence ter najpomembneje v kongresu, kjer so lobirali za sprejetje zakona, ki bi legitimiral obstoj komercialne prevlade v medijskem prostoru. To je kongres s komunikacijskim zakonom (Communications Act) leta 1934 tudi storil. (McChesney 1993) Pravi javni radiodifuzni servis se je v Združenih državah Amerike razvil šele leta 1969. PBS (Public Broadcasting Service) je poseben hibrid radiodifuznih sistemov in ni sistem javnih medijev po evropskem vzoru, saj je finančno in organizacijsko prilagojen medijskemu okolju, v katerem je bil ustanovljen. Ameriški javni radiodifuzni sistem je privatna, neprofitna korporacija, sestavljena iz ameriških javnih televizijskih postaj, ki jih je trenutno 378, od tega je bilo 169 lastnikov koncesij 5. PBS deluje kot distribucijska mreža oziroma koordinator, saj sama korporacija ne more producirati programskih vsebin in ne more postati nosilka koncesije za televizijsko oddajanje. Viri financiranja so zelo nestabilni in razpršeni, saj so glavni sponzorji korporacije, oglaševanje pa je prepovedano. Sponzorji lahko tako na začetku ali koncu programa objavljajo kratka sporočila. (Bašić Hrvatin 2002: 48-49) 5 About PBS, http://www.pbs.org/aboutpbs/aboutpbs_corp.html (26. 12. 2005) 12

2.2. OPREDELITEV JAVNIH MEDIJEV Javna radiotelevizija (Public Service Broadcasting) je ustvarjena za javnost, ki jo tudi financira in nadzoruje. Ni ne v lasti kapitala ne države in je svobodna od političnega vmešavanja in komercialnih pritiskov. S pomočjo javne RTV se državljani informirajo, izobražujejo in tudi zabavajo. Če javna RTV zagotavlja pluralizem, programsko raznovrstnost, uredniško neodvisnost, odgovornost in transparentnost, lahko služi kot temeljni kamen demokracije. 6 V paleti medijskih politik se javni servis nahaja nasproti komercialnemu modelu medijev. O organiziranosti medijev tako prevladuje razprava med zagovorniki prostega trga, ki zagovarjajo deregulacijo, in zagovorniki javnih servisov, ki za zgled vedno navajajo BBC. Toda med tema dvema stranema se je razvilo mnogo drugih oblik medijskih organizacij, ki pa so povezane ali s tržno tradicijo ali s tradicijo javnih servisov. Curran in Seaton (1997: 332-349) sta med glavnimi smernicami identificirala tradicionalni javni servis, prosti trg, socialni trg in radikalni javni servis. Vloga tradicionalnega javnega servisa je informirati, izobraževati, povezovati in zabavati, medtem ko politika prostega trga stremi k zadovoljitvi potrošnika. Politika socialno tržno usmerjenih medijev njihovo vlogo postavlja med potrošnika in državljana (zadovoljevanje obeh), radikalni javni servis pa stremi k svobodnemu in odprtemu dialogu v okviru kulturne demokracije, nadzoruje pa ga osebje. Tradicionalni javni servisi so po obliki organizirani kot javne korporacije in tako podvrženi neodvisnemu nadzoru, mediji na prostem trgu pa so privatna podjetja. Socialno tržno usmerjeni mediji so tudi po načinu organiziranosti nekje vmes med prostim trgom in javnimi servisi in so tako privatna podjetja podvržena javnim posredovanjem. Po skoraj sedemdesetih letih od Reithove postavitve temeljev javnemu servisu na področju radiodifuzije je Svet Evrope leta 1994 temeljna načela javnega servisa, po katerih naj bi deloval, strnil v naslednje točke (Bašić Hrvatin 2002: 11-13): 1. Geografska univerzalnost oziroma univerzalna dostopnost: Nacionalni javni servis morajo biti dostopen vsem državljanom njegovo ponudbo si lahko privoščijo vsi državljani, kjerkoli v državi, saj mora biti pokritost s signalom stoodstotna. Poleg plačevanja prispevkov in radijskega oz. televizijskega sprejemnika občinstvo ne potrebuje dodatne opreme za spremljanje programov in ne plačuje posameznih storitev, ki jih javni servis ponuja. 6 UNESCO, http://portal.unesco.org/ci/en/ev.php- URL_ID=1525&URL_DO=DO_TOPIC&URL_SECTION=201.HTML (3. 1. 2006) 13

2. Zastopanost vseh interesov in okusov: Programi javnega servisa morajo ustrezati vsem okusom in interesom. Vsak gledalec mora najti program (oz. programske vsebine), ki mu ustreza. Merilo za javne servise ni število gledalcev, temveč kakovost programov ni pomembno koliko gledalcev gleda kakšno vsebino in ali jo sploh kdo namerava gledati, pomembno je le, da je kakovostna (in na voljo če je vsebina dostopna lahko pritegne gledalca, ki je sicer nikoli ni nameraval spremljati ali si je celo želel videti); naloga javnega servisa torej ni ustreči čim večjemu številu gledalcev hkrati, marveč vsem gledalcem ob različnem času, vodi pa ga tudi načelo, da»popularne vsebine naredi dobre in dobre vsebine popularne«(tracey 1998: 27). 3. Plačevanje po načelu enakosti: Plačniki naj bi bili uporabniki televizije, plačilo pa naj bi bilo enako za vse 7 ; sem lahko uvrstimo tudi širše načelo javnega financiranja javnih medijev (z naročnino jih dejansko financira občinstvo). 4. Nepristranskost oziroma neodvisnost od kakršnih koli parcialnih interesov (političnih ali ekonomskih): Načelo je najbolj povezano z viri financiranja (naročnina naj bi bila sredstvo, ki omogoča popolno neodvisnost javnega medija in zavezanost javnosti) pa tudi z imenovanjem vodilnih organov. 5. Izobraževanje javnosti: Naloga, ki je od Reithovih časov ena izmed glavnih ciljev javnih servisov, da morajo občinstvo pojmovati kot državljane in kot racionalna bitja, ki so se zmožna učiti ter razvijati. Skladno s tem se mora zagotoviti najrazličnejše vsebine, ki naj niso le dopolnilo izobraževalnemu sistemu. 6. Posebna skrb za manjšine, predvsem deprivilegirane skupine: Javni servis mora zagotavljati vsebine tako za narodnostne manjšine, kot za ostale skupine ljudi, ki so manjšine glede na celotno populacijo. 7. Spodbujanje konkurenčnosti pri kakovosti, ne pa količini programov: Pomembna je kvaliteta predvajanih vsebin, ne glede na to, koliko ljudi jih gleda; produkcija ali nakup kakovostnih vsebin je povezana z višjimi stroški, zato Tracey (1998: 31) opozarja, da odvisnost od komercialnih ali državnih virov financiranja onemogoča udejanjanje tega načela. Zato naj bi se javni servis večinoma financiral iz javnih sredstev. 8. Javne radiodifuzne organizacije se morajo usmerjati k liberalizaciji in ne k omejevanju programskih producentov: Omogočeno mora biti delovanje producentov 7 Večina držav dela izjemo pri dveh skupinah plačnikov: tistih, ki zaradi telesne okvare ne morejo izkoristiti možnosti, ki jih ponuja javni medij (slepi in gluhi ljudje), in tistih, ki zaradi slabega ekonomskega položaja ne morejo plačevati naročnine. 14

z različnimi idejami in interesi, ki lahko producirajo programe za najrazličnejše skupine občinstva; naloga vodilnih je, da zaposlenim omogočijo izkoristiti lastne potenciale in ustvarjalno delovanje, k temu pa sodi tudi spodbujanje inovativnosti in eksperimentalnosti. 9. Služenje (interesom) javnosti oziroma vzpostavljanje povezave z nacionalno identiteto in skupnostjo (spodbujati ljudi k zavedanju lastne nacionalne identitete in občutka pripadnosti). Javni servis mora torej gojiti javno sfero, ki služi javni blaginji, saj posamezniki le v javnosti delujejo kot državljani, pripadniki skupnosti. Javni servis mora spodbujati občinstvo, da delujejo kot državljani (in se zavedajo tako svojih dolžnosti kot pravic) in ne kot potrošniki. Če zgoraj našteta načela strnemo in poenostavimo, lahko ugotovimo, da obstajajo tri glavna načela javnih medijev: univerzalnost, pluralizem in neodvisnost. Univerzalnost pomeni, da mora biti medij na določenem teritorialnem področju dosegljiv za vse državljane. Ideja o čim večjem številu gledalcev ne sme biti zamenjana z idejo, da se kakovost dela medija ocenjuje s številom gledalcev. Da bi bil medij primeren za vse državljane, mora javni servis zagotavljati pluralizem, ki je paradoksalno komplementarno načelu univerzalnosti. Pluralizem se mora v delovanju javnega medija odražati na treh nivojih raznolikosti. Prvi se nanaša na tipe programa (od novic do fikcije), v katerem naj bi se odražala raznolikost okusov javnosti. Ker naj bi javni servis zadovoljil potrebe agregata občinstev z različnimi interesi (mladi, stari, različne manjšine ) se drugi nivo raznolikosti nanaša na naslavljanje občinstva, ki naj bi zagotavljalo, da bi vsak državljan našel v programu nekaj, kar bi mu ustrezalo. Tretji nivo se nanaša na programske vsebine, ki morajo biti rezultat odzivanja na različne interese javnosti in odsevati aktualne družbene razprave. Neodvisnost kot načelo pa je svoboda servisa v odnosu do privatnih in političnih interesov. (Atkinson 1997: 51) / / model javnih medijev je najbolje pojmovati kot vitalni pogoj za odprto, tolerantno in živahno družbo, ki obvladuje velike dogme in privlačna majhna ortodoksna načela vseh vrst in v kateri lahko, po zaslugi pravega pluralizma komunikacijskih medijev, različni posamezniki in skupine svobodno izražajo svojo solidarnost (ali nasprotovanje) s tistim, kar je všeč ali ni všeč drugim državljanom, z njihovimi predlogi, okusi in ideali. (Keane 1991: 152) Javni mediji torej zagotavljajo potreben prostor za soočanje različnih pogledov in mnenj, kar je temeljni pogoj za obstoj demokratične družbe. 15

2.3. VPRAŠANJE JAVNEGA INTERESA IN ODGOVORNOSTI DO JAVNOSTI Od razsvetljenstva naprej so se v razpravah o javnosti uveljavile tri temeljne pomenske razsežnosti pojma»javnost«, ki je obravnavna kot: 1. specifična socialna kategorija, ki se pojavlja kot družbeni akter, subjekt, torej zlasti v odnosu do kakega dogajanja; 2. specifična narava kake dejavnosti ali prostora (značilnost ali stanje javnega); 3. določeno področje (javna sfera, domena) družbenega življenja, ki s svojo kompleksnostjo presega javnost v pomenu kategorije (akterja) ali narave dejavnosti. (Splichal 1997: 22) Pridevnik javno v besedni zvezi»javni servis«združuje tri elemente: prostor, dostopnost in razpravo. Javni servis omogoča javnosti (civilno družbenim skupinam oz. vsem državljanom) enakopraven dostop do komunikacijskih kanalov. Javni medij tako zagotavlja javnosti prostor javne razprave o zadevah javnega interesa. Javna razprava, javni prostor in njegova dostopnost elementi, ki jih državljanom nudi javni servis bi naj bili neodvisni od imperativov, ki jih postavlja sfera države (maksimizacija politične moči) ali ekonomije (maksimizacija dobička). Javni mediji postanejo javni v pravem, najširšem pomenu besede, ko služijo interesu javnosti oziroma javni blaginji, ki je tista dobrina, ki jo lahko omogočimo vsakemu posamezniku z enakimi stroški oz. brez dodatnih stroškov. Javno blaginjo označujeta neekskluzivnost in netekmovalnost. Same storitve zaradi neekskluzivnosti ne moremo prilagoditi izključno eni osebi oziroma tistemu, ki jo uporablja. To je eden od razlogov, zakaj javni servis občinstva ne more pojmovati kot potrošnike, temveč kot državljane. Lastnost potrošnika je namreč individualnost, ta pa zahteva ekskluzivnost; lastnost državljana pa je občutek za skupnost. Javna blaginja kot narava javnega servisa pomeni, da je družbena (in ne tržna) vrednost programa seštevek interesov ljudi, ki imajo možnost spremljati program, ni pa nujno, da ga dejansko spremljajo (gledajo/poslušajo). Državljanom, ki so vsi potencialni uporabniki programov javnega servisa, mora biti omogočeno, da so jim ti programi dostopni kadarkoli se za njih odločijo. (Bašić Hrvatin 2002: 14-15) 16

Vendarle pa kritiki modela javnih medijev, tržni liberalci, ki zagovarjajo komercialni model medijev, napadajo paternalizem državno zaščitenih medijev, saj menijo, da javna radiodifuzija s konglomeratom posameznih programov (za katere se predpostavlja, da so v interesu javnosti) duši individualno izbiro in državljanom pripoveduje in dopoveduje, kaj je dobro za njih. A skriti paternalizem je tudi v tržno reguliranih medijskih sistemih meni Tracey (1996: 26), saj komercialni mediji ponujajo vsebine, za katere se predpostavlja, da jih javnost hoče gledati ali slišati. Postavitev teoretskih temeljev za delovanje javnih radiodifuznih sistemov sama po sebi ne reši njihovega udejanjanja v praksi. Kako naj javni servis poskrbi, da bo odgovoren uporabnikom in družbi v celoti? Kako naj poskrbi, da bo služil potrebam in interesom javnosti? 2.3.1. SLUŽENJE JAVNOSTI Odnos med javno radiotelevizijo in vlado je občutljiv. Junija 1994 smo bili priča svarilni zgodbi. Novi italijanski premier Silvio Berlusconi je namreč trdil, da italijanska javna radiotelevizija RAI preveč kritizira delovanje njegove vlade in ob tem dodal, da druge javne radiotelevizije tega ne počnejo v takšni meri. Takratni predsednik Evropskega združenja radiotelevizij (European Broadcasting Union; v nadaljevanju EBU) Albert Scharf se je odzval in rekel, da»javna radiotelevizija, kot obstaja v Evropi danes, je po definiciji neodvisna od vlade in parlamenta«(v Collins in Purnell 1996: 74). Toda to ni ustavilo Berlusconija pri odstavitvi RAI-jevih svetnikov in zahtevi, da se na RAI predvajajo provladne reklame. Torej, kjer so svetniki, ki naj bi bili varuhi interesa javnosti, v javnem mediju izbrani s strani vlade, in kjer vlada odloča tudi pridobivanju in višini finančnih virov, obstaja možnost, da se javna radiotelevizija prelevi v telo, ki je zamišljeno kot neodvisno, a ga lahko vlada zadolži, da opravlja vladno definirane naloge (Collins in Purnell 1996: 74). Če je javni servis v podrejenem odnosu ali blizu centrov moči, je njegova temeljna naloga zastopati interese države pred državljani in ne obratno. S tem javni servis ne izpolnjuje funkcije kritičnega nadzora nad delovanjem državnih institucij, temveč legitimira vladajoče interese v družbi. (Bašić Hrvatin 2002: 21) 17

2.3.2. ODGOVORNOST DO JAVNOSTI Da se javna radiotelevizija ne prelevi v kvazi neodvisni medij, morajo biti radiotelevizije odgovorne pri zagotavljanju, da lastnosti in vsebina javne radiotelevizije odražajo potrebe in želje uporabnikov ter da zagotavljajo, da medijska hiša izvaja svojo pomembno družbeno in politično vlogo nepristransko. Pri tem mora skrbeti, da vzpostavi načine za neodvisne razsodbe pritožb uporabnikov. Collins in Purnell (1996: 75) pri tem opozarjata, da se morajo odgovornosti do javnosti zavedati tudi svetniki, ki upravljajo javno radiotelevizijo. Svetniki so združeni v telo, ki ima v različnih državah različne pristojnosti, vendar naj bi bili vsepovsod varuhi javnega interesa. 2.3.3. NEFORMALNI IN FORMALNI VPLIV JAVNOSTI Odgovornost svetnikov in tudi celotne javne radiotelevizije do javnost se vzpostavlja tako, da so vedno podvrženi nadzoru javnosti njenemu neformalnemu vplivu. Da bi bil nadzor učinkovit, morajo biti relevantne informacije o delovanju javnega medija javnosti vedno na razpolago. Med temi informacijami so programski standardi in podatki o obnašanju občinstva. Svetniki bi morali stati za svojimi odločitvami in vedeti zakaj so jih sprejeli, odločitve pa bi morale biti javno objavljene. Sistem odgovornosti bi moral biti zavarovan z vzpostavitvijo mehanizma za zagotavljanje vpliva javnosti. (Collins in Purnell 1996: 76) Vladajoča politika ima torej lahko apetite po vzpostavitvi nadzora nad javno radiotelevizijo. Javne radiotelevizije lahko same vzpostavijo varovalke, ki bodo omejile, če ne preprečile, prevlade vpliva drugih interesov in ne interesov javnosti nad njihovim delovanjem. Izredno pomembna in učinkovita varovalka je vzpostavitev sistema jasne odgovornosti do javnosti. 18

2.4. FINANCIRANJE JAVNIH MEDIJEV Način in vir financiranja sta za javno radiodifuzijo izjemnega pomena, saj je od tega odvisno, kako bodo načela javnega servisa v praksi zaživela, in tako določata kakšen bo način organizacije servisa ter kakšne bodo njegovo programske aktivnosti. EBU v svojem zborniku o financiranju javnih radiotelevizij (The funding of public service broadcasting, 2000) navaja naslednje vire dohodkov javnih medijev: - pristojbine 8 plačane s strani gledalcev/poslušalcev - koncesijska plačila (concession fee) komercialnih operaterjev - drugi javni viri - radijsko/televizijsko oglaševanje - sponzoriranje radia/televizije - naročnina za plačljive vsebine Čeprav je ideal, da naj bi se javni servis financiral iz javnega denarja, kar bi mu zagotovilo tudi neodvisnost od različnih pritiskov in interesov, sta realnost komercialnega medijskega okolja in finančna kriza javnega sektorja privedla do situacije, kjer se večina javnih medijev financira tako iz javnih 9 kot komercialnih virov, pri katerih močno prevladuje dohodek od oglaševanja. Financiranje iz javnih virov omogoča javnim medijskim hišam, da se izognejo tekmovanju na trgu, kar tudi zmanjšuje možnost, da bi svoj program prilagajale komercialnim medijem. Takšen vir denarja ustvarja posebno razmerje med javnostjo, ki je vir dohodka in ne sredstvo za ustvarjanje dobička, in medijsko hišo, ki se mora v zameno truditi zadovoljiti različne potrebe vseh državljanov. Dejstvo, da je medij finančno odvisen od javnosti, ga naj bi gnalo k zagotavljanju kvalitetnega programa, ki ga bo javnost želela financirati kljub poplavi komercialnih medijev. Slaba stran 8 Za javne vire financiranja se v slovenski literaturi uporabljata izraza pristojbina in naročnina. Sama bom v nalogi uporabljala prvega, saj menim, da je primernejši. Slovar slovenskega knjižnega jezika izraz naročnina opredeljuje kot znesek, ki se plača za naročeno blago, storitev, izraz pristojbina pa kot predpisan znesek, ki se mora plačati državi, občini, skupnosti za določeno storitev, uporabo česa. Izraz naročnina bi bil tako primernejši za uporabo pri plačevanju komercialnih vsebin (TV kanala ali tiskanega medija), za plačevanje katerega se odloči vsak posameznik kot individuum, potrošnik in ne kot državljan. Občinstvo javnih medijev so državljani, ti pa plačujejo pristojbine. V primeru RTV Slovenija se pristojbini reče tudi RTV prispevek. Angleška sinonima za pristojbino sta licence fee ali broadcasting fee, za naročnino pa subscription fee. 9 Obstajajo tudi javni RTV sistemi, ki se preživljajo brez oglaševanja zgolj s pristojbinami. Nekateri izmed njih zelo majhen del dohodkov dobijo tudi s pomočjo subvencij ali drugih virov. Takšni sistemi so v Veliki Britanji (BBC), na Švedskem (SVT), na Norveškem (NRK) in na Japonskem (NHK). (Bašič- Hrvatin, 2002: 45) 19

takšnega vira financiranja je, da lahko povzroči politično odvisnost, saj vsaka oblast določa višino pristojbine. Ker je količina javnih sredstev predmet vsakič vnovičnih odločitev, javni RTV sistemi ne morejo izdelati dolgoročnih razvojnih strategij. Najpogostejši očitek javnemu načinu financiranja je, da je nepravičen do tistih, ki programa javnih medijev ne spremljajo. (Atkinson 1997: 55) Oglaševanje kot vir financiranja obveže medij, da vzame v obzir gledanost ali poslušanost programa, ki sta pomemben indikator kvalitete storitev, ki jih RTV hiša ponuja, na tak način pa ta bolj ostane v stiku z željami občinstva. Pozitivna stran oglaševanja v javnih medijih je tudi, da jim to omogoča neodvisnost od političnih pritiskov. Vendarle pa Atkinson (1997: 52-53) meni, da takšen tip financiranja povzroči komercializacijo programa. Na ravni Evropske unije financiranje javnih medijev ureja t. i. Amsterdamski protokol (Amsterdam Protocol on the System of Public Broadcasting in the Member States 10 ) iz leta 1997, ki je v veljavo stopil leta 1999, kjer je zapisano, da vsaka država članica sama določi obliko delovanja javnega servisa njegovo organizacijsko strukturo kot način financiranja ter njegove dejavnosti. Ker javni RTV servisi porabljajo javna sredstva, je poleg nadzora nad porabo treba zagotoviti transparentnost finančnega poslovanja. Slednje poudarja tudi Financial Transperancy Directive, kjer je zapisano, da je transparentnost - jasni in nedvoumni prikaz delovanja - del odgovornosti, ki jo javni servisi imajo do javnosti. (Bašić Hrvatin 2002: 59) 10 http://www.ebu.ch/cmsimages/en/leg_ref_ec_treaty_amsterdam_protocol_pb_021097_tcm6-4267.pdf (30. 1. 2006) 20

3. KRIZA JAVNIH MEDIJEV Priporočilo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o neodvisni javni radioteleviziji iz leta 2004 se začenja z jasnim povzetkom krize javne radiotelevizije.»javna radiotelevizija je življenjsko pomemben element demokracije v Evropi. Ogrožajo jo politični in ekonomski interesi, konkurenca komercialnih medijev, medijska koncentracija in finančne težave. Sooča se tudi z izzivom prilagajanja na globalizacijo in na nove tehnologije«(dokumenti Sveta Evrope o zagotavljanju neodvisne radiotelevizije 2005: 6). Javna radiotelevizija je bila zasnovana na začetku 20. stoletja, ideje na katerih je bila zasnovana pa so še starejše. Javni mediji se danes nahajajo v popolnoma drugačnem medijskem in tudi družbenem, kulturnem ter političnem okolju. Karol Jakubowicz (2003) meni, da vlada v svetu»nova paradigma«medijske politike, ki je orientirana k ekonomskim ciljem in ne k družbeni ter politični blaginji ljudi. Novo obdobje na medijskem področju označuje pojem»komercializacija«, ki jo Siune in McQuail (v Atkinson 1997: 23) označujeta kot niz fenomenov, ki se vrstijo od privatizacije aktivnosti, ki so bile formalno v sferi javnega sektorja, do deregulacije televizijskega sektorja; od težnje h krčenju obveznosti in obremenitev, ki so naložene privatnem sektorju, do nalaganja javnemu sektorju, da razvije komercialne aktivnosti; od težnje, da se skrči ali prepove delež javnih virov pri financiranju televizije, do bolj pogostega zatekanja k oglaševanju in financiranju direktno s strani potrošnika. Če govorimo o televiziji, komercializacija pomeni tudi tendenco, da se opusti izvajanje aktivnosti, ki niso dobičkonosne. Javno radiotelevizijo so prizadele tudi tehnološke spremembe, saj mora iz analognega sistema oddajanja preiti v digitalnega. Kees Brants (2003: 6-7) izpostavlja pet trendov, s pomočjo katerih si lahko bolje razlagamo krizo javne radiotelevizije, in načine, na katere se javna radiotelevizija odziva na te trende. 1. Velike spremembe na radiodifuznem področju: Do sredine osemdesetih je javna radiotelevizija imela monopolen položaj na področju radiodifuzije. Trenutno pa imajo vse države dualni sistem, kjer si komercialne ter javne medijske hiše delijo medijski prostor. V večini držav so javne radiotelevizije izgubile velik del gledalcev, ki rajši gledajo lahkotnejše komercialne vsebine. Te spremembe so spodbudile razvoj konkurence na področju pridobivanja gledalcev, finančnih sredstev, kadrov, kupljenih 21

program in dragih licenc za prenašanje športnih dogodkov. Javni mediji so se na izgubo občinstva odzvali s povečanja količine programa, ki bi bil všečen čim večjemu številu gledalcev/poslušalcev. V tem obdobju so se krčili informativni, dokumentarni, otroški in kulturno-umetniški programi. Posledica tega je bila še večja izguba občinstva. (Bašić Hrvatin 2002: 64) 2. Poleg drugih stvari je zgoraj navedeno pripeljalo do krize upravičenosti ali identitete javne radiotelevizije. Ob padcu gledanosti oziroma poslušanosti se vedno več ljudi sprašuje, kaj je na javni radioteleviziji tako posebnega, da mora imeti prednostno pozicijo pred drugimi mediji. Javne RTV naj bi delovale v javno dobro in v interesu javnosti, vendar je težko določiti, kaj ta javni interes vsebuje, čigav je in kakšno obliko dobi v dejanskem programu. Argument, da konkurenca na trgu negativno vpliva na raznolikost, kvaliteto in dostopnost do medijev, je vedno služil za osrednji zagovor javni radioteleviziji, vendar je tudi ta vedno pogostejša tarča napadov (Blumler v Brants 2003: 6). Komercialne televizijske in radijske postaje se vedno bolj pritožujejo nad protekcijo, ki jo uživajo javni mediji, plačevanja za vsebine, za katere ni nihče prosil, pa občinstvo nima več za samoumevno. 3. Javna radiotelevizija v zahodni Evropi ima krizo ugleda. Javne medijske hiše so obtožene politične pristranskosti in cinizma, odmika od informativnega novinarstva k interpretativnemu, poudarjanja napak in ne dosežkov politike, osredotočanja na negativno ter škandale, ustvarjanja svoje realnost in s početjem vsega navedenega so tudi zlorabljanja položaja 11. Ker se javni mediji večinoma financirajo iz javnega denarja, so obtoženi tudi neodgovornosti pri njegovi porabi. 4. Javna radiotelevizija ima finančne težave. Komercialna konkurenca je zvišala ceno delovanja javnih medijev. Povišanje pristojbin za politike ni opcija, prihodek od oglaševalcev pa si morajo javni mediji deliti s konkurenco. Ker so se javni mediji na izgubo občinstva odzvali s komercializacijo, postajajo ljudje manj zainteresirani, da bi plačevali za televizijo ali radio, ki je kot vsi ostali. Prav tako takšna situacija oblasti mami, da zmanjšajo višino pristojbine. Javne RTV hiše tako zaposlujejo vedno več 11 Nezaupanje med politiko in javno radiotelevizijo se je najbolj nazorno pokazalo leta 2004 v»primeru Kelly«, kjer je Huttonovo poročilo za smrt svetovalca britanske vlade za orožje Davida Kellyja posredno obtožilo BBC. Kelly, ki je storil samomor, je bil vir navedb BBC-ja, da je vlada pred vojno v Iraku priredila poročilo obveščevalnih služb o iraškem orožju za množično uničevanje tako, da je napihnila nevarnost tega orožja. Sodnik Hutton je trditve novinarja BBC-ja Andrewa Gilligana, ki je o zadevi poročal, označil za neutemeljene, za pomanjkljiv pa je označil tudi uredniški sistem. Tako je britansko vlado opral krivde za smrt Kellyja in za laganje parlamentu ter domači javnosti. Po objavi poročila so s svojih mest odstopili generalni direktor BBC-ja Greg Dyke, predsednik nadzornega sveta BBC-ja Gavyn Davies in novinar Andrew Gilligan. 22

menedžerjev, ki izvajajo politiko masovnega odpuščanja delavcev 12, brez premisleka kako bo takšna kadrovska politika vplivala na medijsko hišo (Atkinson 1997: 26-27). Vprašanje je, če je pod temi pogoji javna radiodifuzija še vedno kos svojim načelom ali pa bo še bolj podlegla komercializaciji in posegla še po širšem občinstvu. 5. Pozicijo javne radiotelevizije je prizadela individualizacija. Na eni strani narašča število vase zaverovanih državljanov, ki jih zanima samoaktualizacija. Na drugi strani pa narašča število nezainteresiranih volilcev in potrošnikov, ki pa jih zanima privatna sfera nezavezujočega užitka in virtualna skupnost oddaj kot je Big Brother. Nihče od teh ljudi ni zainteresiran za stvari, ki so v javnem interesu, te pa so močno povezane z idejo javne radiotelevizije. Michael Tracey (1996: 23-33) meni, da je čas triumfiranja populizma, za populizem pa v javnih medijih naj ne bi bilo prostora. Pri izraznih ravneh krize je treba ločiti med področji, kjer se so se javne radiotelevizije dejansko znašle v krizi in področji, na katerih je bila kriza skonstruiranima. Vprašanje upravičenosti javnih medijev so dodatno sproblematizirali komercialni tekmeci, katerih motivacija je dobiček. Tudi krize ugleda so večkrat umetno ustvarjene in služijo zgolj političnim in ekonomskim interesom. Obtožbe glede»neprimernega poročanja«prihajajo večinoma s strani posameznih vlad ali strank, ki bi si v programskem času želele več pozitivne propagande. Za diskreditacijo posameznih medijskih hiš se uporablja tudi argument»neodgovorne porabe denarja«, ki ga uporabljajo tako politiki kot komercialna konkurenca. Dokler imajo javne radiotelevizije zaveznike v občinstvu in dokler slednji menijo, da medij opravičuje porabo javnega denarja z zagotavljanjem dobrih uslug, očitki politikov in komercialnih izdajateljev za javni servis niso bistveni, saj lahko zgolj javnost presoja delovanje javne radiotelevizije. 12 Britanska javna radiotelevizija BBC (British Broadcasting Corporation) je decembra napovedala, da bo odpustila 2900 delavcev, kar predstavlja približno 10 odstotkov vseh 27.634 zaposlenih (www.delo.si/index.php?sv_path=41,36,28204 (3. 2. 2006)). 23. maja 2005 pa je več kot 10.000 uslužbencev BBC-ja stavkalo, ker je generalni direktor napovedal, da bodo odpustili skoraj 4000 uslužbencev. 23

3.1. PRIHODNOST JAVNIH MEDIJEV V razpravi o prihodnosti javnih medijev prevladujejo različni pristopi. Svet Evrope in EBU podpirata»full portfolio«pristop, ki se zavzema za razširitev koncepta javne radiotelevizije (Dokumenti Sveta Evrope o zagotavljanju neodvisne radiotelevizije 2005: 35) v tehnološkem smislu, v smislu odnosa do občinstva in v smislu vsebine ter tipa dejavnosti. Komercialni tekmeci javnih medijev pa na primer zagovarjajo»samostanski model«(monastery model), kjer bi javni RTV servisi predvajali samo vsebino, ki jo komercialni mediji ne bi mogli dobro tržiti. Če hoče javna radiotelevizija preživeti in izpolnjevati svoje poslanstvo, menim, da ne sme postati oaza za vsebine, ki so tržno nezanimive, temveč mora iskati ravnovesje med vsebinami, ki so v javnem interesu pa nimajo visoke gledanosti in drugimi vsebinami. Nekaj je gotovo: retorika zagovornikov javnih servisov je neprepričljiva. Keane (1991: 110-112) ugotavlja, da zagovorniki kot argumente v bran javnim medijem največkrat navajajo kvaliteto programov, vendar beseda»kvaliteta«nima objektivne osnove, samo množico skrajno nasprotujočih si pomenov, primernih za javno manipuliranje. Javnost, politične ter ekonomske elite terjajo od zagovornikov jasnejše odgovore in oprijemljivejše dokaze za upravičenost»protekcije«, ki jo javni mediji uživajo. Javni RTV servisi so konkurenco pričakali ošabno ali boječe, rezultat tega pa je bila v več primerih večplastna kriza. Da bi krizo prebrodili, ni treba slediti konkurenčnim praksam. Potrebno se je odzivati na potrebe državljanov, ki so povezane z dejavnostmi, katere omogočajo nove tehnološke spremembe, ter so odpreti za njihove predloge. Javni mediji so namreč edini medij, ki ima ne samo možnost, ampak tudi obvezo prisluhniti poslušalcem in gledalcem, ne pa oglaševalcem. Ljudje bolj kot kdaj koli prej danes v času individualizacije rabijo točko kohezije, ki ima moč, da jih poveže v celoto in ki je generator družbenih razprav celotnega naroda ne zgolj ene ciljne skupine, kot je praksa pri ostalih medijih. In nenazadnje, v poplavi televizijskih ter radijskih programov s programom, ki se za javni interes ne menijo, medijski uporabniki potrebujejo verodostojen vir informacij. 24

4. REGULACIJA RADIOTELEVIZIJE Zakonska regulacija medijev je izjemno občutljivo področje, saj se tu stikajo izključujoči se interesi različnih akterjev kot so politične institucije, medijski lastniki in civilnodružbena sfera. V pričujočem poglavju bom skušala predstaviti vse tri zainteresirane strani in njihovo delovanje pri regulaciji medijev s poudarkom na regulaciji javne radiotelevizije. Vsaka vrsta objavljanja s pomočjo množičnih medijev ima javni značaj ter javni pomen in zato zahteva posebno regulacijo, ki mora imeti pred očmi uresničevanje načela javnosti 13 in varovanje pravice do zasebnosti (Splichal 2005: 139). Nemški ustavni sodnik Hoffmann-Reim (v Splichal 2005: 12) poudarja, da je treba zakonsko določiti pravila dostopa do medijev in njihove naloge ter odgovornosti v odnosu do javnosti, če hočemo svobodo medijev interpretirati kot širitev človekovih pravic. Če tega ne storimo, ni razloga, da bi svoboda medijev sploh uživala ustavno varstvo kot posebna človekova pravica. Tudi zaradi tega je delovanje množičnih medijev tako kot drugih pomembnih političnih, kulturnih in ekonomskih institucij podvrženo zakonski regulaciji. Zadnja leta je mnogo več govora o deregulaciji, ki je trend v medijski politiki po svetu in se nanaša na porast števila komercialnih medijev, ki ogrožajo položaj javnih medijev. Deregulacija je oblika rahljanja političnega nadzora ter oblika odpiranja frekvenčnega spektra komercialnim izdajateljem programov, ki pa jim niso bile naložene obveznosti do javnosti, kakršne veljajo za javne izdajatelje (Televizija po Evropi: Regulacija, politika in neodvisnost 2006: 45). Na začetku devetdesetih let so države zahodne Evrope ustvarile zakonodajni nadzor in nadzorna telesa za privatne radiotelevizije. (Hoffmann Reim 1996: 4) Radiodifuzija je bila od začetka v središču pozornosti oblasti, kar se je odražalo kot tesno državno skrbništvo ali kot poskusi vpliva na program, na izbiro kadrov in virov financiranja. Pred pojavom novih tehnologij je v Evropi na splošno veljalo, da radiodifuzija ne more biti podvržena tržnim zakonitostim brez državne regulacije, ki naj bi zagotovila učinkovito izrabo frekvenc. Regulacija je imela tudi politične in kulturne 13 Načelo javnosti oz. publicitete je bilo prvič jasno formulirano z Jeremyjem Benthamom in Immanuelom Kantom kot univerzalno načelo, ki ni le bistven element človekove osebne svobode, ampak hkrati tudi temelj občečloveške sreče ali pravičnosti, ki je nujno povezan s predpostavko o zmotljivosti oblasti in zato z nadzorom oblasti (Splichal, 2005: 7). 25

temelje, ki so bili v zakonodaji vedno postavljeni na prvo mesto, ne pa dejansko zaščiteni. Radiodifuzijo so pojmovali kot orodje vzgoje in izobraževanja ter skupno referenčno točko za vse segmente populacije. Hkrati pa so ji predvsem na deklerativni ravni priznavali pomen za demokratične politične procese (Levy v Šušterič 2004: 23). Mnoge srednje in vzhodnoevropske države imajo še vedno problem z izkoreninjanjem dediščine»države radiotelevizije«, kjer so bile medijske hiše trobila oblasti. Poročilo organizacije EUMAP (EU Monitoring and Advocacy Program) (Televizija po Evropi: Regulacija, politika in neodvisnost 2006: 43) o regulaciji radiotelevizije v Evropi ugotavlja, da je ta vedno del političnega procesa. Vpliv političnih institucija je legitimen, saj so izvoljeni zakonodajalci zastopniki javnosti, vendar je regulacija radiotelevizije pogosto izpostavljena političnim pritiskom in vmešavanju strankarskih politikov ter industrijskih in drugih lobijev. Naloge državnih regulatorjev radiodifuzije so, da izdajajo dovoljenja za oddajanje in spremljajo, ali se izdajatelji programov ravnajo v skladu z zakonodajo in pogoji iz dovoljenj. Večina regulatorjev je tudi pooblaščenih, da sankcionira kršitev zakonov, pogodb in določil iz izdanih dovoljenj za oddajanje. Z izjemama Nemčije in Litve regulativni organi ponavadi skrbijo za izdajanje dovoljenj in spremljanje tako javnih kot zasebnih postaj. Poleg glavnega regulatorja, ki skrbi za podeljevanje dovoljenj in spremljanje radiodifuzne dejavnosti, opravljajo regulacijo še druge institucije. V nekaterih državah se državne oblasti in organi neposredno ukvarjajo z regulacijo, v večini držav pa delo glavnih regulativnih organov dopolnjujejo t.i. tehnični regulatorji, ki upravljajo s frekvenčnim spektrom. (Televizija po Evropi: Regulacija, politika in neodvisnost 2006: 44-46) Odsotnost zakonodaje, primat tržne regulacije in tudi omejujoča zakonodaja (posegi države) učinkovito omejujejo avtonomijo medijev in novinarstva. Ob tem je treba še pripomniti, da nobena regulacija ne tržna, ne zakonska sama po sebi ne more zagotoviti svobode in avtonomije. Po mnenju Splichala (2005: 139) je zanju potrebna demokratična kultura. 26

4.1. REGULACIJA JAVNE RADIOTELEVIZIJE 4.1.1. PRISTOP EVROPSKE POLITIKE Storitve javnih RTV sektorjev so določene v priporočilih Sveta Evrope kot v pravu EU. Podpisnice Amsterdamske pogodbe so se strinjale, da je»sistem radiodifuzije neposredno povezan z demokratičnimi, socialnimi in kulturnimi potrebami družbe in s potrebo po ohranjanju medijskega pluralizma«14. Iz tega sledi, da vsaka država sama poskrbi za organizacijo, strukturo in regulacijo pa tudi financiranje javnega servisa na področju radiodifuzije. Smernice za zagotavljanje neodvisne javne radiotelevizije so navedene tudi v priporočilu odbora ministrov Sveta Evrope iz leta 1996. Tam je zapisano, da bi moral pravni okvir, ki ureja organizacije javne radiotelevizije, določati njihovo uredniško neodvisnost in institucionalno samostojnost. 15 (Dokumenti Sveta Evrope o zagotavljanju neodvisne radiotelevizije 2005: 42-46) Na ravni Evropske unije se je mnogo govorilo tudi o transparentnem financiranju javnih radiotelevizij, ki ne sme izkrivljati konkurence na trgu. Komercialni mediji so se pritožili na Evropsko komisijo, da sistem javnih prispevkov predstavlja državno pomoč, ki ni v skladu z določbami Pogodbe ES, kjer je zapisano, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica in ki izkrivlja oziroma bi lahko izkrivljala konkurenco, nezdružljiva s skupnim trgom. Evropska komisija je povedala, da šteje RTV prispevke za državno pomoč, vendar je postavila visoke zahteve z namenom, da odobri prispevke. (Televizija po Evropi: Regulacija, politika in neodvisnost 2005: 120-123) 14 http://www.ebu.org/cmsimags/en/leg_ref_ec_treaty_amsterdam_protocol_pb_021097_tcm6-4267.pdf (30. 1. 2006) 15 Določbe, ki se nanašajo na odgovornost za organizacije javne radiotelevizije in njihovih notranjih organov ter nadzora nad njimi, bi morale po mnenju Sveta Evrope biti jasno opredeljene v zakonih in predpisih, ki urejajo delovanje organizacij. Pravila, ki urejajo status upravnih in nadzornih organov javnih radiotelevizij in njihovih članov, bi morala biti opredeljena tako, da bi bila izključena vsaka možnost političnega ali drugačnega vmešavanja v delo. Pri vprašanju financiranja bi se morale države članice zavezati, da bodo ohranjale ali vzpostavljale ustrezna in pregledna sredstva, ki so potrebna za izvajanje nalog radiotelevizije. Odbor ministrov tako meni, da bi morala biti ob izzivih, ki jih v Evropo prinašajo politične, gospodarske in tehnološke spremembe, neodvisnost javne radiotelevizije izrecno zagotovljena na nacionalni ravni s pravili, ki bi urejala vse vidike njenega delovanja. Države članice bi morale zato v svojo notranjo zakonodajo ali v akte o upravljanju organizacij javne radiotelevizije vključiti določbe, ki zagotavljajo njeno neodvisnost. (Dokumenti Sveta Evrope o zagotavljanju neodvisne radiotelevizije 2005: 42-46) 27

Jakubowicz (2003: 55) ugotavlja, da je splošen trend v regulaciji javne radiotelevizije prehajanje sedanjih okvirjev zakonodajne regulacije in definiranje obveznosti javnih medijev podrobno tudi v drugih dokumentih. V mnogih državah morajo javne radiotelevizije o svojih dejavnostih poročati pred parlamentom ali agencijo, ki jih nadzoruje. Bolj podrobno nadzorovanje nudi javnim medijem določeno mero finančne varnosti in vsesplošne stabilnosti, vendar lahko takšen sistem nadzorovanja javne medije oslabi v primeru, da pri vprašanju financiranja postanejo preveč odvisni od vlad in tako izgubijo svojo programsko ter uredniško neodvisnost. 4.1.2. ORGANIZACIJSKA STRUKTURA KOT NAČIN REGULACIJE Počilo EUMAP-a ugotavlja, da so glavni organi pri vodenju javne radiotelevizije praviloma sestavljeni iz treh komponent: iz vodstvenega sveta, upravnega odbora in generalnega direktorja. Svet je odgovoren predvsem za splošno politiko in nadzor nad proračunom in dejavnostmi postaje, medtem ko upravni odbor izvaja dnevno upravljanje izdajatelja. Poleg teh dveh glavnih struktur imajo nekateri javni mediji tudi nadzorne komisije. Te nadzorujejo dejavnost svetov in opravljajo finančno revizijo. Priloga k že prej omenjenemu priporočilu Odbora ministrov iz leta 1996 v zvezi z zagotavljanjem neodvisnosti organizacij javne radiotelevizije pravi, da morajo biti pravila, ki določajo status nadzornih organov organizacij za javno radiodifuzijo, še zlasti sestavo omenjenih organov, urejena tako, da preprečujejo izpostavljenost takšnih organov političnim ali drugim vplivom. 16 (Dokumenti Sveta Evrope o zagotavljanju neodvisne radiotelevizije 2005: 44) 16 Omenjena pravila naj bi zagotavljala članom nadzornih organov: - da so imenovani na javno in pluralno; - da predstavljajo skupne interese družbe na splošno; - da ne smejo sprejemati naloge ali kakršnih koli navodil od oseb ali organov, ki jih niso imenovali, razen v primerih, ko tako v posebnih primerih veleva zakon; - da jih ne sme odpoklicati, razrešiti ali zamenjati med njihovim mandatom nihče drug kot le oseba ali organ, ki jih je imenoval, razen kjer bi nadzorni organ ustrezno dokazal, da so nesposobni ali jim je bilo onemogočeno izvrševanje njihove funkcije; - da ne smejo niti posredno niti neposredno opravljati nalog, prejemati plačil ali imeti deležev v družbah ali drugih organizacijah na področju medijev ali področju, povezanim z mediji, kjer bi lahko prihajalo do konflikta interesov z njihovo vodstveno funkcijo, ki jo opravljajo v organizaciji javne radiotelevizije; Pravila v zvezi s plačili članom nadzornega odbora v organizacijah za javno radiodifuzijo naj bi bila določeno jasno in transparentno v aktih, ki se nanašajo na takšna telesa. (Dokumenti Sveta Evrope o zagotavljanju neodvisne radiotelevizije 2005: 44-45) 28

V omenjenem priporočilu najdemo tudi smernice glede imenovanja upravnih organov javne radiotelevizije. V tem odstavku je znova poudarjeno, da naj bi način oblikovanja članstva v njih znova preprečeval izpostavljenost kakršnim koli političnim in drugim vplivom. 17 Zgoraj so navedeni ideali, katerim naj bi javni mediji pri organizaciji sledili, vendar pa države članice Sveta Evrope niso zavezane, da priporočilom sledijo. Najbolj očiten vpliv politike na delovanje javnih radiotelevizij je način izbiranja članov sveta, katerih največja pristojnost je imenovanje vodstva. Zelo odmeven primer političnega poseganja v vodenje javne radiotelevizije je imenovanje Jiříja Hodača za generalnega direktorja Češke televizije med leti 2000 in 2001. Hodač je bil povezan z Državljansko demokratično stranko (ODS), kar je povzročilo ostre proteste zaposlenih in širše javnosti, zaradi česar je Hodač na koncu odstopil. Parlament je pod pritiskom javnosti spremenil zakonska določila tako, da ima zdaj poleg političnih strank svoje predstavnike v svetu tudi civilna družba. Iz pregleda načina imenovanja svetov javnih televizij je razvidno, da je upravljanje javnih radiotelevizij v državah različno organizirano. Pristojnosti, ki jih ima v posamezni državi en organ, so ponekod razdeljene med več organov javne radiotelevizije. Razlike obstajajo tudi glede državnih organov, ki imenujejo člane organov (svetov, odborov) javne radiotelevizije. To so vlada, pristojno ministrstvo, parlament, kraljica ali civilno družbene organizacije (Sestava organov upravljanja javnih radiotelevizij v državah EU 2005 18 ). Treba je poudariti še, da model javne radiodifuzije, ki dobro deluje v enem političnem, kulturnem in medijskem okolju, ni preprosto prenosljiv brez upoštevanja lokalnih potreb v drugo državo, saj obstaja velika verjetnost, da bi drugje ta model deloval popolnoma drugače. 17 Člani upravnih odborov ali osebe, ki prevzamejo takšne funkcije kot posamezniki naj: - opravljajo svojo funkcijo strogo v interesu organizacij javne radiotelevizije, ki jih predstavljajo in upravljajo; - ne smejo niti posredno niti neposredno opravljati funkcij, prejemati plačil ali imeti deležev v družbah ali drugih organizacijah na področju medijev ali področju, povezanim z mediji, kjer bi lahko prihajalo do konflikta interesov z vodstveno funkcijo, ki jo opravljajo v organizaciji javne radiodifuzije; - ne smejo sprejemati nalog ali navodil drugih oseb ali kakršnega koli organa, ki niso organ ali posameznik, neposredno zadolžen za nadzor zadevne organizacije javne radiodifuzije, razen v izjemnih primerih, ki jih določa zakon (Dokumenti Sveta Evrope o zagotavljanju neodvisne radiotelevizije 2005: 43-44). 18 http://www.novinar.com/prikaz.php?show_projekt_objava=36&show_projekt=11 (13. 1. 2006) 29

4.1.3. CIVILNA DRUŽBA KOT REGULATOR S civilno družbo običajno mislimo tisti del družbenih odnosov, ki ima določeno obliko avtonomije od svoje nasprotne strani države. Slavko Splichal (1992: 11) Civilna družba je prostor, kjer izvirajo in se pojavljajo socialni, ideološki, gospodarski verski in drugi konflikti, ki jih ima politična oblast nalogo reševati s posredovanjem, preprečevanjem ali z zatiranjem. Akterji civilne družbe in omenjenih konfliktov so družbeni razredi (skupine, gibanja, združenja in organizacije, ki jih predstavljajo), kot tudi razredne organizacije in interesne skupine, gibanja za etnično emancipacijo, združenja različnih vrst z družbenimi in posredno političnimi cilji, skupine za državljanske pravice, gibanja mladih, gibanja za osvoboditev žensk itd. Stranke dejansko ne sodijo popolno niti v civilno družbo niti v sfero države. (Bobbio v Splichal 1992: 12) Profesionalni in demokratični varuhi informacij (gatekeepers) naj so bili to novinarji in uredniki, politične stranke, učitelji itd. so vedno posredovali tok informacij državljanom ter tako pomagali organizirati civilni diskurz in mnenje ter vzdrževali proces sprejemanja odločitev. White (v Jakubowicz 1996: 52) ugotavlja, da če sfere javnosti ne bodo zmogli ohranjati komercialni mediji, je njen obstoj odvisen od javne radiotelevizije. Na tem mestu moramo razrešiti terminološko zdraho, ki vlada okoli pojmov»civilna družba«in»javnost«, za katera se prevečkrat predpostavlja, da sta sinonima. Civilna družba je temelj konstituiranja in reprodukcije javne sfere, ki pa je po številu in raznovrstnosti bistveno širša, saj vključuje tudi medije in druge akterje moči. (Edwards v Splichal 2005: 147) Kot so za ustvarjanje civilne družbe ključni javni mediji, toliko je za obstoj javnih medijev ključna civilna družba. Da bi javni servisi izpolnjevali svoje poslanstvo je izjemnega pomena, da ima javnost vpliv na delovanje javnega servisa. To pomeni, da se predstavniki javnosti trudijo zagotoviti, da javni servis v najboljši moči izpolnjuje svoje poslanstvo. Predstavniki javnosti, ki jih na tem mestu lahko enačimo s predstavniki civilne družbe, naj bi bili izbrani v dva organa, ki usmerjata in nadzorujeta delo medija. Prvi je programski svet (broadcasting council), ki je lahko organ same medijske organizacije ali pa ločeno samostojno telo, katerega člani opravljajo podobno 30

nalogo kot delničarji v podjetju. Werner Rumphorst (2003: 6-7), direktor pravnega oddelka Evropskega združenja radiotelevizij, priporoča, da so predstavniki civilne družbe vanj imenovani na dva načina. Prvi je, da posamezne institucije ali civilno družbene skupine v svet imenujejo svoje predstavnike za določeno obdobje (primeri takšnih institucij ali skupin so npr. cerkve, univerze, novinarji, glasbeniki, kmetje, športna združenja ), drugi pa, da parlament ali druge javne institucije (eno tretjino parlament, eno tretjino vlada in eno tretjino predsednik) imenujejo določeno število članov. Ker morajo člani programskega sveta predstavljati interese javnosti, se mora vložiti veliko truda za zagotovitev, da člani ne predstavljajo političnih interesov ali interesov tistih, ki so jih imenovali. Splichal (2005: 151) navaja tri temeljne normativnoteoretske razloge za civilnodružbeni nadzor nad javnimi mediji: 1. Nujnost nadzora politične oblasti: Kako naj mediji opravljajo vlogo»psa čuvaja«, če so sami nadzorovani s strani oblasti, ki neposredno ali posredno postavlja urednike? Posebej v današnjem času, ko se politične in ekonomske elite vedno bolj prepletajo je nujno, da se nad njimi izvaja neodvisen nadzor. 2. Nujnost decentralizacije odločanja: Ob upoštevanju načela učinkovitosti je treba maksimirati decentralizacijo, kar omogoča vključevanje večjega števila akterjev iz različnih geografskih, kulturnih, etničnih, socialnih in političnih okolij v procese javnega razpravljanja in političnega odločanja. To seveda zmanjšuje moč političnih elit. 3. Nujnost participacije državljanov: Reprezentativna demokracija je izgubila precejšen del demokratične legitimnosti, ker se je nacionalni parlament iz prostora za javno razpravljanje prelevil v glasovalni stroj. Preprečevanje neposredne udeležbe državljanov v upravljanju in nadzorovanju javne medijske službe delegitimira reprezentativno demokracijo. Ker je dobro izvajanje regulacije vezano tudi na način izbire in imenovanja predstavnikov civilne družbe v upravne organe medija in na njihovo transparentno 19 delovanje, se lahko zgodi, da civilna družba vselej ni dober regulator 20. Če civilna 19 Netransparentno delovanje je bilo očitno tudi bivšemu Svetu RTV Slovenije. Več o tem v nadaljevanju. 20 Primer za to je med drugimi tudi Madžarska, kjer javni televizijski postaji MTV in Duna TV vodita velika upravna sveta, v katerih so predstavniki nevladnih organizacij. Ker je skupno 60 članov upravnih organov, se zabriše odgovornost za sprejete odločitve. Predstavniki nevladnih organizacij so izbrani brez formalnega načina imenovanja, manjka jim reprezentativnost in znanje o medijih. Pogosto so tudi povezani s političnimi strankami. (Televizija po Evropi: regulacija, politika in neodvisnost 2005: 63) 31

družba s svojimi vrednotami in interesi izgubi moč soupravljanja javnih medijev, katerih naloga je biti glasnik teh vrednot, potem se moč drugih akterjev, ki imajo interes pri upravljanju javnih medijev, poveča. S tem pa se zabriše meja med komercialnimi in javnimi mediji. 4.1.4. SPREMEMBA ZAKONODAJE NA PODROČJU JAVNE RADIOTELEVIZIJE: PRIMER BBC Že Guizot je leta 1851 legitimnost reprezentativne oblasti utemeljeval z aktivno vključenostjo državljanov v politično razpravljanje. Brez razpravljanja, publicitete in svobode tiska reprezentativna oblast izgubi legitimnost. (v Splichal 2005: 151) Ker so v spreminjanje zakonodaje, ki zadeva javni medijski servis, v Veliki Britaniji aktivno vključeni državljani oziroma imajo možnost, da se vključijo, bom spreminjanje»kraljeve listine«21 (The BBC Royal Charter), ki ureja BBC v njeni vlogi javne radiotelevizije, predstavila kot zgleden primer spreminjanja takšne vrste zakonodaje. Prva listina o BBC izhaja iz leta 1927 in se vsakih 10 let obnovi ter ustrezno prilagodi novim potrebam. Veljavnost aktualne listine, ki je že osma po vrsti, se izteče konec decembra 2006. Obnovitev listine se glede na določene okoliščine in mnenje vlade o potrebah BBC-ja vsakič razlikuje. Proces obnovitve zajema vse vidike delovanja BBC-ja in je tako priložnost, da se razišče ali ta daje javnosti, kar želi in potrebuje: Želim si, da bi tokratno prenovo kraljeve listine zaznamovale živahne in odprte razprave o tem, kakšen BBC si želimo v prihodnosti. BBC je plačan za in s strani britanske javnosti in tako pripada njim. Moramo se vprašati, kaj želimo in pričakujemo, da nam BBC da; kakšno vrsto in obseg storitev naj nam nudi; kakšno pozicijo naj zavzema napram trgu; kako naj bo financiran in reguliran; in ali je protivrednost, ki jo dobimo za denar, dobra. Tessa Jowell, britanska ministrica za kulturo, medije in šport 22 Priprave na sprejetje nove listine potekajo od decembra leta 2003, spremlja pa jih javna razprava h kateri so bili pozvani vsi državljani. Razprava se vrti okrog potrebnih sprememb, še zlasti o digitalni televiziji, on-line storitvah, komercialnih 21 Kraljeva listina vsebuje vse elemente za ureditev statusa BBC, ki vključujejo tudi programske usmeritve in strukturo upravljanja. 22 Future of the BBC, http://www.bbc.co.uk/thefuture/charter/charter.shtml (29. 3. 2006) 32

storitvah in možnostih izboljšave programa. Marca 2006 je vlada Velike Britanije objavila 76 strani obsežno»belo knjigo«, ki vsebuje končne odločitve o prihodnosti javne radiotelevizije sprejete na podlagi javne razprave, ki bodo v nadaljevanju procesa obnove listine vsebovane v uradnih dokumentih. 23 Ob spremembi»kraljeve listine«je vedno znova sklenjen poseben dogovor (Agreement) med pristojnim državnim sekretarjem v Ministrstvu za kulturo, medije in šport in BBC, s katerim se zagotavlja uredniška avtonomija ter podrobneje določajo obveznosti BBC kot javne radiotelevizije. Z dogovorom je tudi podeljena licenca BBC za opravljanje nalog javne radiotelevizije. 24 23 BBC Charter Rewiev, http://www.charterrewiev.org.uk/have_your_say/white_paper/wp_home.html (29. 3. 2006) 24 About the BBC, http://www.bbc.co.uk/info/policies/charter (29. 3. 2006) 33

5. ZAKONSKA REGULACIJA RADIOTELEVIZIJE IN JAVNE RADIOTELEVIZIJE V SLOVENIJI Komercialno radiodifuzijo regulirata Zakon o medijih (ZMed), ki je bil sprejet leta 2001 25, in Zakon o elektronskih komunikacijah iz leta 2004. Javno radiotelevizijo RTV Slovenija regulirata Zakon o radioteleviziji Slovenija iz leta 2005 in statut. Glavni organi za regulacijo radia in televizije so Ministrstvo za kulturo, ki vključuje inšpektorja za medije in Direktorat za medije, Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK) in Svet za Radiodifuzijo (SRDF). 26 Zakon o medijih (Uradni list RS 35/2001) v 4. členu o javnem interesu na področju medijev govori, da»republika Slovenija podpira medije pri razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne: - za uresničevanje pravice državljanov oziroma državljank Republike Slovenije, Slovencem po svetu, pripadnikov oziroma pripadnic slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in do obveščenosti; - za ohranjanje slovenske nacionalne kulturne identitete; - za vzpodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev; - za kulturo javnega dialoga; - za utrjevanje pravne in socialne države; - za razvoj izobraževanja in znanosti. Republika Slovenija posebej podpira razširjanje programskih vsebin, namenjenim slepim in gluhonemim, v njim prilagojenim tehnikam, ter razvoj ustrezne tehnične infrastrukture.«zakon o medijih se na RTV SLO nanaša v 76. členu o Radijskih in televizijskih programih posebnega pomena. 27 ZMed postavlja tudi posebne programske zahteve do 25 V času pisanja diplomske naloge je v obravnavi v Državnem zboru zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih. 26 Ministrstvo za kulturo nadzoruje izvajanje Zakona o medijih tako, da inšpektor za mediji preverja domnevne kršitve Zakona o medijih. Agencija skrbi za izvajanje Zakona o elektronskih telekomunikacijah in spremlja, ali televizijske in radijske postaje delujejo v skladu z omejitvami, ki jim jih nalaga Zakon o medijih. Agencija izdaja tudi dovoljenja za oddajanje na podlagi zavezujočega predloga Sveta za radiodifuzijo. Svet je neodvisen organ, ki ima med drugim nalogo, da nadzoruje, kako postaje izpolnjujejo obveznosti iz dovoljenj za oddajanje. 27 javno službo produkcije in razširjanja radijskih in televizijskih programov, ki so v javnem in kulturnem interesu Republike Slovenije, vključno z radijskimi in televizijskimi programi italijanske in madžarske narodne skupnosti ter drugimi programi v skladu s posebnim zakonom, izvaja javni zavod Radiotelevizija Slovenija / /Ustanoviteljske pravice v zvezi z delovanjem javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija izvaja vlada prek pristojnega ministrstva, razen kolikor posebni zakon posamezne ustanoviteljske pravice in obveznosti določa Svetu RTV Slovenija ali Državnemu zboru. 34

Radiotelevizije Slovenija v 92. členu in omejitve časa in obsega oglaševanja v 94. in 98. členu. Drugače pa ZMed o RTV Slovenija ne govori več, saj obveznosti RTV Slovenije natančneje določa Zakon o Radioteleviziji Slovenija. Zakon o Radioteleviziji Slovenija iz leta 1994 (Uradni list 18/1994), ki je bil spremenjen in dopolnjen leta 1999 (Uradni list 88/1999) in leta 2001 (Uradni list 79/2001), je postavil temelje za spremembo državnega RTV sistema v javni. Zato je zakon poskušal razrešiti nekaj temeljnih vprašanj, kot so vprašanje lastništva nad nekdanjim državnim in bodočim javnim servisom, posebnih programskih in produkcijskih zahtev (nepristranskost pri poročanju, prepoved verske propagande, delež lastne produkcije, programi za manjšine), virov financiranja neodvisno od države in trga (naročnina/pristojbina, oglaševanje, državni proračun in drugi komercialni viri), načina upravljanja zavoda in vpliva javnosti (način imenovanja članov sveta in njegove pristojnosti) ter odnosa med politiko/politiki in uredniki/novinarji (soglasje ali mnenje pri imenovanju urednikov). (Bašić Hrvatin 2003) Formalno pravno je zakon postavil temelje za razvoj neodvisnega javnega RTV sistema, vendar dani pogoji in postavljeni temelji niso bili dovolj za oživitev nekaterih določil v praksi, saj je bila njihova izvedba slaba. 5.1. SOCIALISTIČNA MEDIJSKA DEDIŠČINA Vsem post-komunističnim državam je skupno, da so v procesu demokratizacije družbe in tudi medijev nemudoma liberalizirale časopisni trg, toda iz rok in svojega vpliva niso izpustile prejšnje državne radiodifuzije. Proces deregulacije je bil vendarle viden pri postopkih za izdajanje dovoljenj za oddajanje zasebnih medijev, saj so takratne pristojne institucije menile, da je potrebno zagotoviti neodvisnost medijev predvsem od države, ne pa tudi od tržnih zakonitosti, saj naj bi le privatna lastnina zagotavljala popolno neodvisnost. Bašić Hrvatin in Milosavljević (2001: 12) ugotavljata, da je država dejansko sestopila z oblasti v medijski sferi oziroma se izogiba neposrednemu nadzoru nad mediji, hkrati pa se porajajo mehanizmi mehkejše oblike nadzora nad mediji. Slednje so mogoče tudi zaradi močne povezanosti medijev in političnih elit in redukcije javnosti na množico pasivnih konzumentov. Parlamenti in 35

vlade delujejo kot edini predstavniki javnosti in imajo pravico imenovati tako upravne odbore kot direktorje posameznih radiotelevizij. Odločanje pogosto sodi v sfero»nevidne moči«neformalnih političnih elit, ki so zunaj demokratičnega in zakonskega nadzora, ampak odločilno vplivajo na odločitve, ki jih formalno sprejemajo parlament, vlada ter tudi upravni odbori medijskih organizacij ali celo uredniki in novinarji (Splichal 1992: 437). Tudi Jakubowicz (1995: 85) meni, da čeprav so se državne radiotelevizije z raznimi zakoni preoblikovale v javne radiotelevizije, to ne pomeni, da povezanosti med mediji in politiko ni več bilo. Opaža tudi, da so bili v nekaterih primerih stari radiodifuzni sistemi, ki jih je nadzorovala komunistična partija,»renacionalizirani«in tako spremenjeni v vladne agencije ali v državne, spolitizirane in kvazi-komercialne javne radiotelevizije. Splichal (1992: 437) je pred skoraj petnajstimi leti v par točk strnil gospodarske, politične, kulturne in ideološke vzroke za zakasnitev srednje in vzhodnoevropske liberalne deregulacije medijev, med katerimi nekatere niso več aktualne ali pa so bile napovedi napačne 28. Menim, da je najbolj aktualna točka, ki se navezuje na značilnosti medijske krajine post-komunističnih držav ta, da je politična scena močno ideologizirana. Srednje in vzhodnoevropske vlade so v nasprotju z zahodno Evropo, kjer prevladuje relativno stabilno ravnotežje moči med političnimi strankami, močno obremenjene z antikomunizmom in antiboljševizmom ter strahom, da bi izgubile oblast. Zato najvplivnejše nacionalne medije štejejo za rezervate nekdanjih političnih elit in njihovih zaveznikov, oblastni nadzor in vmešavanje v medije pa upravičujejo z»demokratizacijo«. Seveda so procesi demokratizacije radiotelevizij v posameznih državah potekali različno. Koliko je slovenski medijski prostor zaznamovala komunistična preteklost in koliko jo zaznamuje danes? Jakubowicz (2001) je bivše komunistične države razdelil v dve skupini glede na vsebino in količino sprememb, ki so se dogodile v družbi in v medijih. Slovenijo je uvrstil med države, ki so napredovale na poti preobrazbe iz komunistične v demokratično družbo z demokratičnimi mediji. V drugi skupini pa so države, ki se še vedno oklepajo starega reda, na primer Rusija. Čeprav se vzorci medijskih storitev precej razlikujejo, je razlika med skupinama ta, da se»medijske vojne«v prvi skupini bijejo znotraj obstoječih zakonodajnih okvirjev, v drugi skupini se v teh bitkah na zakone in institucije ne ozirajo. 28 Med drugim je avtor menil, da zaradi pomanjkanja domačega kapitala do privatizacije medijev, še zlasti radiodifuznih, ne bo prišlo kmalu, saj zasebni mediji na trgu ne bi preživeli. 36

6. JAVNA RADIOTELEVIZIJA V SLOVENIJI: RTV SLOVENIJA V tem poglavju bom predstavila Radiotelevizijo Slovenija v času pred spremembo Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ko je bil v veljavi dvakrat dopolnjeni zakon iz leta 1994 (Uradni list 18/1994). Skušala bom opisati njen prehod iz državne v javno RTV, narediti prerez dejavnosti hiše, njene organiziranosti, načina vodenja, financiranja, problemov in izzivov, s katerimi se je RTV Slovenija soočala v času pred spremembo zakona. Tako bom skušala iz analize sekundarnih virov izluščiti, kaj je najbolj krnilo delovanje RTV Slovenija v preteklosti oziroma kaj je bil največji problem delovanja. Prav tako bom skušala ovrednotiti izvajanje prejšnjega Zakona o RTVS. V nadaljevanju naloge bom razprave ob spremembah zakona z vedenjem o delovanju RTV Slovenija v preteklosti lažje umestila v kontekst in analizirala njihovo relevantnost. 6.1. ZGODOVINA RTV SLOVENIJA IN PRILAGAJANJE NA KOMERCIALNO MEDIJSKO OKOLJE V DEVETDESETIH Septembra leta 1928 je bila objavljena prva oddaja Radia Ljubljana, oktobra pa je Radio že začel oddajati redni program. Med vojno oddaja radio Osvobodilne fronte Kričač, ki se seli med 23. ilegalnimi lokacijami in ostane neodkrit. Leta 1944 je iz osvobojenega ozemlja v Beli Krajini začel oddajati tudi Radio Osvobodilne Fronte. Ta začne 1945 oddajati iz Ljubljane, iz Maribora pa se oglasi Radio Svobodni Maribor. Prvi TV laboratorij v Ljubljani je bil ustanovljen leta 1949, vendar se prve eksperimentalne oddaje, ki so jih snemali na Gospodarskem razstavišču pojavijo šele leta 1956. Leta 1958 se začne redni eksperimentalni program iz TV studia Ljubljana, ki kmalu postane reden program v sklopu skupnega jugoslovanskega programa, v katerem je delež TV Ljubljana okoli 30-odstoten. Čez dve leti oddajajo TV program pet dni v tednu. V tistem obdobju je bil izveden tudi prvi televizijski prenos iz Slovenije v 37

Evrovizijo, in sicer smučarski poleti v Planici. 29 Na televiziji so od začetka sledili programskim izhodiščem BBC-ja. Zadali so si cilj, da bi postali nacionalna, nekomercialna televizija, ki se bo vzdrževala pretežno iz naročnin. (Pahor 1993: 34) Leta 1964 se odpre nov radijski dom v Kopru, končana je tudi gradnja glavnih televizijskih oddajnikov. Prvi televizijski dnevnik v slovenščini je svoje rojstvo doživel leta 1968, leta 1971 pa je začel oddajati TV Koper/Capodistria. Založba kaset in plošč RTV Slovenija je bil ustanovljena leta 1974, čez eno leto pa je bil zgrajen nov RTV center v Ljubljani. Leta 1984 začne TV Slovenija oddajati teletekst. Med osamosvojitveno vojno letala jugoslovanske armade poškodujejo in uničijo RTV-oddajnike na Kumu, Nanosu, Krvavcu, Pohorju, v Domžalah in na Boču. Škode je za 10 milijonov takratnih nemških mark. RTV Ljubljana se je leta 1991 preimenovala v RTV Slovenija. Takrat ob pomoči EBU televizija začne oddajati prve satelitske oddaje, ki se od leta 1992 naprej redno predvajajo prek tujih satelitskih postaj. Leta 1991 se je na RTV Slovenija ustanovil Multimedijski center. 30 Silovit razvoj so radiodifuzni mediji v Sloveniji doživeli na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je potekala intenzivna razprodaja nacionalnega frekvenčnega spektra. Zaradi demokratizacije in pritiskov javnosti so leta 1993 začeli deliti frekvence predvsem komercialnim radijskim in televizijskim postajam, za kar so bili krivi tudi pritiski političnih strank 31. Na radijskem trgu sta programa Radia Slovenija, kljub nastanku več desetin zasebnih radijskih postaj, ohranila največjo poslušanost. Na televizijskem trgu so stvari malo drugačne. Še par let po nastanku prve komercialne televizije Kanala A leta 1989 se je zdelo, da slovenski televizijski trg ni dovolj velik za več televizijskih postaj, saj je Kanal A dosegal zelo slabe finančne rezultate. Leta 1995 sta začela oddajati zasebna programa TV 3 in POP TV (program produkcijske hiše Pro Plus), ustanovitev slednjega pa je razmere na televizijskem trgu postavila na glavo. (Bašić Hrvatin, Milosavljević 2001) TV Slovenija je po prihodu POP TV-ja po radikalnem padcu gledanosti, ki mu je sledil tudi padec oglaševalskih prihodkov, prednost ohranila le pri razvedrilnem in športnem programu, medtem ko jo je konkurenčna televizija prehitela pri osrednji 29 Zgodovina RTV Slovenija, http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=static&c_meni=1053434544 (13. 3. 2006) 30 Zgodovina RTV Slovenija, http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=static&c_meni=1053434544 (13. 3. 2006) 31 Slovenska krščanska demokracija (SKD) je prek nadzora nad telesi, ki so bila pristojna za podeljevanja frekvenc, omogočila ustanavljanje prvih nacionalnih mrež Radia Ognjišče in TV3. (Bašič Hrvatin, Milosavljevič 2001: 11) 38

informativni oddaji in igranem programu. RTV Slovenija se je s konkurenco spopadla tako, da je komercializirala program, kar se je videlo pri pogostih prekinitvah oddaj, nadaljevank in filmov in uvedbi bolj komercialnih vsebin, kot so»showi«po zgledu zahodnih televizij. Najočitnejša je komercializacija bila leta 2003, ko so osrednje informativno oddajo TV SLO Dnevnik po formi in načinu vodenja približali osrednje informativni oddaji POP TV-ja, 24 ur. Po nekaj letih kopiranja nasprotnikovih atributov je RTV Slovenija vseeno omilila komercialne pridihe, kar se je najbolj poznalo pri igranem programu, kjer je zmanjšala začetno amerikanizacijo in se posvetila evropski in svetovni produkciji. Slednje kaže na trend v usmeritvi RTV Slovenija ne več v tekmovalnost, temveč v komplementarnost, kar zagovarja tudi večina teoretikov. (Bašić Hrvatin, Milosavljević 2001: 58) V prihodnosti RTV Slovenija čaka velik izziv, in sicer digitalizacija (Strategija dolgoročnega razvoj RTV Slovenija 2004 2010 2004: 10). 6.2. DEJAVNOSTI, PROGRAMI IN ORGANIZACIJSKA STRUKTURA RTV SLOVENIJA RTV Slovenija je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti. Te dejavnosti opravlja z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljanov Republike Slovenije in Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. Vse dejavnosti izvaja v skladu z Zakonom o RTV Slovenija. Skladno z zakonom o javnem servisu mora RTV Slovenija spoštovati načela resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij, človekovo osebnost in dostojanstvo, politično uravnoteženost ter svetovnonazorski pluralizem. Spoštovati mora načela ustavnosti in zakonitosti pri oblikovanju programov, ki vključujejo prepoved spodbujanja kulturne, verske, spolne, rasne, narodne ali kakršnekoli druge nestrpnosti. Javni zavod mora zagotavljati celovito in nepristransko obveščenost ter svobodo oblikovanja mnenj. Spoštovati mora načelo politične neodvisnosti in avtonomnosti novinarjev in uveljavljati profesionalno etiko poročevalcev. V svojih programih mora oblikovati in predvajati programe za vse vrste ciljnih občinstev in 39

manjšin, ustvarjati dokumentarne oddaje nacionalnega pomena ter zagotavljati visoko kakovostno lastno produkcijo. Nacionalni program mora pokrivati ozemlje, kjer živi najmanj 90 odstotkov prebivalstva Republike Slovenije oziroma 90 odstotkov ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti, kadar gre za narodnostni program. 32 RTV Slovenijo sestavlja osem enot 33, oddaja pa naslednje televizijske programe: dva nacionalna televizijska programa SLO 1 in SLO 2, en regionalni program - Televizijo Maribor (Tele M) in en program za italijansko narodno skupnost v Sloveniji (TV Koper / Capodistria). Med radijskimi programi so trije nacionalni, in sicer prvi program A1, drugi program Val 202 in tretji program ARS. Regionalna programa sta Radio Koper, ki oddaja v slovenskem jeziku in Radio Capodistria, ki oddaja v italijanščini. Regionalni je tudi program Radio Maribor ter program Radio SI (Radio Slovenia International), ki informira tujo javnost. Na koncu leta 2004 je imela RTV Slovenija približno 2150 redno zaposlenih delavcev in 630 honorarno zaposlenih (Programsko poslovni načrt 2005 34 ). Ena izmed nalog, ki si jo je RTV SLO zadala v strategiji dolgoročnega razvoja 2004-2010 (Strategija dolgoročnega razvoja RTV Slovenija 2004 2010 35 ) zmanjševanje stroška dela, ki vključuje zmanjševanje števila redno zaposlenih kot tudi honorarno zaposlenih in študentov za 800 do leta 2010. 32 Dejavnosti RTV Slovenija, http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=static&c_menu=1048033948 (13. 3. 2006) 33 Programska enota Televizija Slovenija, programska enota Radio Slovenija, organizacijska enota tvprodukcija, organizacijska enota radijska produkcija, regionalni RTV-center Koper / Capodistria - Centro Regionale RTV Koper/Capodistira, regionalni RTV-center Maribor s studioma za madžarsko narodno skupnost v Lendavi - Magyar Nemzetsegi Musorok Lendvai Szerkesztoseg, organizacijska enota glasbena produkcija, organizacijska enota oddajniki in zveze in organizacijska enota Založba kaset in plošč. 34 http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=static&c_menu=1112953264 (13. 3. 2006) 35 http://www.rtvslo.si/files/ijz/strategija_rtva_slovenija_2004-2010-mediji-6-9-05.doc (13. 3. 2006) 40

6.3. UPRAVLJANJE IN VODENJE RTV SLOVENIJA Organ, ki je upravljal RTV Slovenija je bil Svet RTV Slovenija 36 (sedaj Programski svet RTV Slovenija). Štel je 25 članov, njihov mandat pa je trajal štiri leta z možnostjo ponovnega imenovanja. Vodil ga je predsednik, ki ga je Svet imenoval izmed svojih članov/članic z večino. Največ članov (skupaj 15) so neposredno imenovale civilno družbene organizacije 37. Ostale člane (skupaj 5) je imenoval Državni zbor 38, italijanska in madžarska narodna skupnost, tri člane pa so med sabo izvolili zaposleni v RTV Slovenija na neposrednih volitvah tako, da so bili zastopani informativna dejavnost, kulturno-umetniška dejavnost in tehnika. Svet RTV Slovenija je imel programske, finančne in kadrovske pristojnosti. 39 Zavod je zastopal in predstavljal generalni direktor, ki ga je imenoval Svet RTV Slovenija na podlagi javnega razpisa, njegovo imenovanje je moral potrditi DZ. Generalni direktor je imel večinoma organizacijske in poslovodne pristojnosti. 40 Generalni direktor je imel v primerjavi s Svetom RTVS relativno malo pristojnosti, kar je lahko dobro, ker se moč upravljanja ne prepusti enemu človeku in je tako delovanje organizacije manj centralizirano, vendar lahko tudi prevelika moč v rokah sveta, ki ne deluje v interesu javnosti, škoduje tako poslovanju kot tudi programskemu delu javnega medija. Poleg tega je pri generalnem direktorju z malo pristojnosti odgovornost v 36 V nadaljevanju tudi Svet RTVS. 37 Te organizacije so bile: Univerza v Ljubljani in Univerza v Mariboru, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Društvo slovenskih filmskih delavcev, Društvo slovenskih glasbenikov in Društvo slovenskih skladateljev, Društvo slovenskih pisateljev in Združenje dramskih umetnikov Slovenije, Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Društvo novinarjev Slovenije, Svet invalidskih organizacij Slovenije, Zveza športnih organizacij Slovenije, Združenje delodajalcev Slovenije, Zadružna zveza in Kmečka zveza, Koordinacijski odbor organizacij in strank upokojencev Slovenije, reprezentativni sindikati kot organizacije delojemalcev, Mladinski svet Slovenije in Zveza prijateljev mladine, verske skupnosti v Sloveniji. Pri tem pa za člane Sveta RTV Slovenija po tej točki niso smeli biti imenovani poslanci, člani državnega sveta, državni funkcionarji in člani vodstev političnih strank ter osebe, ki so bile tisti čas zaposlene v RTV Slovenija ali pa so bile zaposlene v RTV Slovenija v preteklih letih. 38 Imenoval jih je tako, da je v največji meri upošteval proporcionalno zastopanost predstavnikov parlamentarnih strank, imenovati pa ni smel poslancev in državnih funkcionarjev. 39 Svet RTV Slovenija je imenoval generalnega direktorja RTV Slovenija, direktorja radijskih programov in direktorja televizijskih programov, vodjo enote Oddajniki in zveze ter direktorje narodnostnih programov, odgovorne urednike ter po eno tretjino članov programskih svetov za narodnostni program. Vladi je predlagal višino prispevka in sprejemal finančni načrt ter zaključni račun. Določal je programske standarde in programske zasnove ter letne programske sheme s finančnim načrtom. 40 Organiziral in vodil je delo ter poslovanje javnega zavoda RTV Slovenija in je bil odgovoren za zakonitost dela zavoda. Usklajeval je delo direktorjev programov in vodij organizacijskih enot, ki jih je tudi imenoval (razen vodje enote Oddajniki in zveze). 41

strukturi vodenja javnega zavoda razpršena, kar pomeni, da za napake in nepravilnosti pri poslovanju in delovanju ni mogoče jasno določiti odgovornega. RTV Slovenija je imela tudi sedemčlanski nadzorni odbor, v katerega je DZ imenoval pet članov od tega dva na predlog vlade delavci RTV Slovenija pa so na neposrednih volitvah izvolili dva člana. Nadzorni odbor je nadziral poslovanje RTV Slovenija. 41 Zakonsko je bil prejšnji zakon zelo napreden in so ga nekateri (npr. Svet Evrope, EBU) označevali za prvi liberalni zakon na tem področju v Vzhodni in Srednji Evropi (Žilič 1995 49), neodvisnost od vladajočih elit pa je bila s predpisano ureditvijo na papirju vzpostavljena (možnost vmešavanja politike v upravljanje je bila le pri potrjevanju imenovanja generalnega direktorja). Z zakonom iz leta 1994 je bilo poskrbljeno, da političnih pritiskov, ki so jih doživljali drugi javni servisi v nekdanjih socialističnih državah ne bi bilo, vendarle pa se je za problematično izkazalo delovanje Sveta RTVS, ki ni bilo nujno skladno z javnim interesom. 6.4. NETRANSPARENTNO DELOVANJA SVETA RTV SLOVENIJA Kdo ima mandat, da govori v imenu družbe? Kdo v resnici, kot del celote, lahko predstavlja vso družbo? Odgovor je, mnogi in hkrati nihče. (Luhmann v Bašić Hrvatin 2002: 27) Predstavniki, ki so jih posamezne civilnodružbene organizacije imenovale v Svet RTV Slovenija, naj bi delovali v javnem interesu. Toda problematično je že vprašanje, kaj sploh javni interes je, še bolj problematično pa, kako zbrati posameznike, ki bi reprezentirali celotno javnost, in še več, delovali v njeno in ne lastno korist. Kriteriji za imenovanje posameznih članov civilno družbenih organizacij v Svet RTVS niso bili znani, prav tako jih ni določal zakon. 41 Nadzorni odbor je pregledoval finančni načrt, periodične obračune in zaključni račun, obravnaval predlog za uporabo morebitnih presežkov prihodkov ter poslovna poročila, nadzoroval vodenje poslovnih knjig in zakonitost poslovanja, pisno obveščal Svet RTV Slovenija in Državni zbor o svojih ugotovitvah. 42

Konec leta 1999 so sindikati RTV Slovenija poslali pristojnim institucijam seznam nepravilnosti pri poslovanju RTV Slovenija, za katere sta bila po njihovem mnenju odgovorna takratni generalni direktor in programski direktor javnega zavoda. Leto in pol sta si Sindikat novinarjev in Kulturno-umetniški sindikat RTVS prizadevala, da bi razpravo o očitanih nepravilnostih spravila na točko dnevnega reda Sveta RTVS ali Nadzornega odbora RTVS, vendar jima to ni uspelo, saj je večina v obeh organih vztrajno preprečevala kakršno koli razčiščevanje očitkov in preverjanje navedb. Ko je Svet RTVS na mesto generalnega direktorja vnovič imenoval človeka, ki so mu bile v preteklosti očitane nepravilnosti, so sindikati na svoje očitke o nepravilnostih pri poslovanju in na neprimernost vnovičnega imenovanja generalnega direktorja opozorili državni zbor, ki ima zadnjo besedo pri imenovanju generalnega direktorja zavoda RTV Slovenija. V tistem času je tudi računsko sodišče podalo nedokončano, a negativno mnenja o poslovanju zavoda. Poslanci so zavrnili sporno imenovanje in Svet RTV Slovenija je bil prisiljen ponoviti razpis za delovno mesto. Tako se je zgodilo nekaj nepojmljivega: politična institucija, državni zbor je moral posredovati in braniti interese javnosti pred delovanjem javnega medijskega servisa. Ob tem se je začelo govoriti tudi o drugih hibah Sveta RTVS, še posebej o tajnem glasovanju. Sindikati so predlagali tako spremembo statuta, da bi Svet RTVS odločitve sprejemal javno. Rezultat na glasovanju na zasedanju sveta je bil 18 glasov proti. Sindikati so poskušali tudi doseči spremembo, po kateri bi bilo svetnikom RTVS prepovedano kakršno koli poslovanje z zavodom. Rezultat je bil 16 glasov proti. (Gerič 2001) Tajno glasovanje»civilne družbe«je nedopustno, saj taista civilna družbe ne ve, ali njihovi predstavniki zastopajo njihove interese. V njem (statutu, op. a.) je zapisano celo določilo, ki omogoča odpoklic predstavnika posamezne skupine civilne družbe v Svetu RTVS. In zdaj naj mi nekdo razloži, kako naj odpokličem nekoga, če sploh ne vem, ali zastopa moje interese v svetu ali ne, saj mi je s tajnim glasovanjem to onemogočeno. (Gerič 2001) Javnost glasovanja se je uzakonila z Zakonom s spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list 79/2001) leta 2001. Transparentnost delovanja javnih RTV servisov je poglavitnega pomena za izpolnjevanje poslanstva javnega medija, ki deluje zgolj zaradi javnosti in v njeno korist ter v njen interes, saj servisi upravljajo z javnim denarjem. Če torej javni medij postane ujet v zanke 43

partikulartnih interesov ali kakršnih koli drugih interesov, svojega delovanja ne upravičuje več. Menim, da RTV Slovenija nima vzpostavljenega odnosa z javnostjo, zaradi katere je bila ustanovljena. In kakšen je potem smisel njenega obstoja? Za koga torej producira programe? Če se ne zavedaš odgovornosti, se lahko zgodi, da začneš lastno funkcijo jemati samopašno. Svetniki se niso zavedali, da bi na dotični funkciji morali zastopati interese celotne javnosti in ne zgolj partikularne interese. V primeru RTV Slovenija je bila neodvisnost od političnih pritiskov formalno zagotovljena, vendar navedeni primer dokazuje, da zgolj sama zakonodaja ne more zagotoviti neodvisnosti pred vdorom osebnih in morebiti tudi političnih interesov v upravljanje zavoda. Zato bi bila morebiti najboljša rešitev, da svetniki ne bi imeli možnosti do vnovičnega mandata, ker si tako z določeno medijsko hišo ne bi uspeli splesti množice poslovnih in družinskih vezi. 6.5. FINANCIRANJE IN (NE)TRANSPARENTNOST POSLOVANJA RTV Slovenija sodi med tako imenovane mešano financirane javne servise, saj se financira iz štirih virov, in sicer RTV prispevka, z oglaševanjem in objavljanjem plačanih obvestil, iz državnega proračuna in iz drugih virov 42. Na grafu lahko vidimo, da se je prihodek iz prispevkov do leta 2000 poviševal. To se je zgodilo zaradi novega načina pobiranja RTV prispevka in nove evidence zavezancev, kar je izglasoval DZ leta 1999 z amandmajem k Zakonu o RTVS (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija, Uradni list 79/2001), kjer je zapisano, da je plačnik prispevka vsak odjemalec električne energije. Razvidno je tudi, da so prihodki iz oglaševanja rahlo padali. 42 Med druge vire sodijo druge programske storitve (teletekst ipd.), založništvo glasbenih in govorno video- in svdioproizbodov in knjižno založništvo v okviru lastne dejavnosti, koncertna dejavnost, organiziranje javnih prireditev v okviru lastne dejavnosti in druge dejavnosti, določene s statutom v skladu z zakonom. (Zakon o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list 18/1994), 13. člen) 44

Graf 1: Prihodki RTV Slovenija med leti 1998 in 2003 PRIHODKI RTV SLOVENIJA 18.000 v stalnih cenah l. 2003 v mio SIT 13.000 8.000 3.000-2.000 1998 1999 2000 2001 2002 2003 Prihodki od RTV prispevka Prihodki od oglaševanja Prihodki od sofinanciranja Sa odpisanih terjatev - komercial. prih. Prihodki od drugih komercialnih dejavnosti Sa odpisanih terjatev - RTV prisp. Drugi prihodki * * Prihodki iz naslova lastne realizacije, Prihodki od financiranja, Izredni prihodki-rtv prispevek in Drugi izredni prihodki skupaj Vir: Strategija dolgoročnega razvoja RTV Slovenija 2004 2010, http://www.rtvslo.si/files/ijz/strategija_rtva_slovenija_2004-2010-mediji-6-9-05.doc (13. 3. 2006) Finančno leto 2004 se je sklenilo s pozitivnim finančnim rezultatom v višini 576 milijonov tolarjev. K temu je ključno pripomoglo izplačilo dividend družbe Eutelstat v višini 2 milijard tolarjev. Prihodki od prispevka so bili višji od načrtovanih, in sicer so znašali slabih 18,4 milijard tolarjev, višji od načrtovanega je bil tudi prihodek od oglaševanja, ki je znašal dobre 4,7 milijarde tolarjev in se je v primerjavi z letom 2003 povečal. Tudi drugi prihodki so imeli leta 2004 nadplansko realizacijo. Na strani odhodkov so bili nad načrtovanim med drugim stroški financiranja, in sicer v višini 400 milijonov tolarjev, prekoračeni pa so bili tudi stroški dela v višini 432 milijonov tolarjev. (Finančno poročilo 2004 43 ) 43 http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=static&c_menu=1112953579 (10. 4. 2006) 45

Kakšna pa je bila finančna situacija v celoti? Za leto 2005 je generalni direktor Aleks Štakul v letnem poročilu za leto 2004 (Letno poročilo 2004 44 ) napovedal, da bo leta 2005 skupna zadolžitev zavoda v primerjavi z letom 2001 za pol manjša in bo znašala 2,5 milijarde tolarjev. Graf 2: Sestava prihodkov v letu 2004 Vir: Finančno poročilo 2004, http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=static&c_menu=11129535579 (13. 3. 2006) Graf 3: Sestava odhodkov v letu 2004 Vir: Finančno poročilo 2004, http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=static&c_menu=11129535579 (13. 3. 2006) 44 http://www.rtvslo.si/files/letno_porocilo/lp_slo_2004.pdf (13. 3. 2006) 46