BURJA V SLOVENIJI IN NEKOLIKO JUŽNEJE Zdravko Petkovšek * Uvod Sunkovit veter burja, vpliva na številne gospodarske dejavnosti in je lahko zelo neprijeten ter daje nekatere osnovne značilnosti pokrajini, klimi in gospodarstvu območij, kjer pogosto piha. Zato so bila opazovanja in zapisi učinkov burje na njenih območjih narejeni že v davnih dneh, razvoj instrumentov in druge tehnologije ter znanstvenih pristopov pa omogočajo čedalje natančnejša spoznanja in dajejo možnosti ustreznega ukrepanja. Mednje sodi vse boljša prognoza burje, njenih lastnosti, zaščite pred njo in celo njenega izrabljanja med obnovljivimi viri energije. Študij o burji v Sloveniji in širšem območju burje, ki sega južno od Slovenije in pogosto predstavlja skupen vetrovni sistem, je že kar veliko. V naš pregled dosedanjih meritev, razmišljanj in spoznanj smo vključili več kot 70 študij. Ker že te zajemajo več tisoč strani, smo iz njih in na podlagi lastnih spoznaj skušali izluščiti najpomembnejše ugotovitve ter jih predstaviti na preprost in pregleden način. Navedena literatura pa omogoča vpogled v podrobnosti in teoretične izpeljave, ki jih na tem mestu ne bi bilo smiselno ponavljati v večjem obsegu. Osnovne značilnosti burje Burja je razmeroma močan, suh in sunkovit veter. Na območju Slovenije piha pretežno iz severovzhodnega kvadranta. Njen nastanek omogočata dva osnovna pogoja: prodor dovolj hladnega zraka v širše območje vzhodnih Alp in ustrezne orografske in topografske razmere terena. V skladu s prvim osnovnim pogojem nastanka, je burja navadno pogostnejša in močnejša v zimski polovici leta. Ni pa vedno mrzla. V sunkih burje hitrosti vetra dosegajo v Trstu celo 188 km/h oziroma 52,2 m/s (Mazelle, 1893), zato kažejo kraji, kjer relief omogoča močno burjo značilnosti, ki se odražajo v vegetaciji, zgradbah in objektih ter v težavah v cestnem, vodnem in letalskem prometu. Zaradi vseh teh vplivov burje, je koristno poznati njene lastnosti in posebnosti, kar omogoča njihovo pravočasno napoved in ustrezne morebitne zaščite pred burjo in njenimi vplivi. V novejšem času lahko kar na svetovnem spletu beremo na primer o močni burji ob regati v Trstu 16.11.2000, ko je od 1.500 jaht, ki so startale, le 144 končalo tekmo: «jahte so izgubljale jamborje, vesla in bume in nekaj se jih je potopilo«. * Dr., redni profesor za meteorologijo na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za matematiko in fiziko, predstojnik Katedre za meteorologijo, v pokoju.
Pol stoletja Slovenskega meteorološkega društva Območje, kjer v Sloveniji pogosto piha burja, se razteza jugozahodno od gorskih grebenov, ki ločujejo Primorsko od notranje Slovenije. Začenši na severozahodu, je meja burje torej od Banjščice prek Trnovskega gozda, Nanosa, Javornika in Snežnika. Naprej gre meja proti hrvaškemu Snježniku in vzdolž grebena Velebita ter dalje po grebenih nad hrvaško obalo proti jugovhodu. Na kratko: burja v Sloveniji zajema območja širše Primorske. V Sloveniji se pod Kravankami redkeje pojavlja tudi t.i. karavanška burja, ki odkriva strehe in lomi drevje, a se v orkanski obliki pojavlja le vsakih nekaj let. Enake učinke,vendar z zelo majhno pogostostjo, imajo v Sloveniji tudi nevihtni viharji tornadi (npr. Kovač, 2000), ki niso reliefno pogojeni. V zvezi s prvim pogojem prodorom hladnega zraka in zaradi podobnih reliefnih ter topografskih pogojev je z našo burjo na Primorskem močno povezana tudi burja ob severnem Jadranu na Hrvaškem. Pogosto tvori burja na navedenem območju enovit sistem, zato smo v proučevanje in predstavitve burje včasih vključili tudi omenjena sosednja območja. Sicer pa burji podobni vetrovi pihajo tudi drugje po svetu, kjer so podobni potrebni pogoji zanjo in jo pogosto imenujejo»bora «. V Trstu jo imenujejo tudi «borača«. Burji podobni vetrovi se pojavljajo na primer na Grenlandiji, Aljaski, Krimu, pacifiški obali Mehike ter v številnih goratih deželah, na Japonskem (»oroshi«) in drugje. Prav Japonci so zato namenili precej pozornosti in raziskav tudi burji na naši Primorski (Yoshino, 1976). Podoben veter je v dolini Rhene, kjer ga imenujejo»bise«(wanner & Furger, 1989). Burji podobnih vetrov po Yoshinu ni v tropih in na južni zemeljski polobli. Vpliv burje na območja, kjer piha Vpliv na rastje Močan veter in zlasti zelo močni sunki burje lomijo vejice, ki štrlijo proti burji. Zato imajo drevesa in grmovje značilne okleščene in v celoti nagnjene oblike. Te se ohranjajo tudi v času, ko burja ne piha. Oblika dreves je zato dober pokazatelj moči in pogostosti burje. Na tej osnovi so Japonci izdelali metodo oziroma Od burje okleščeno drevo šeststopenjsko skalo prav na območju Ajdovščine (slika na naslednji strani) in z njo narisali karto prostorske razporeditve moči in smeri burje na tem območju (Yoshino, 1976). Največje deformacije dreves so tako v podnožju grebenov, čez katere nastaja najmočnejša burja. Po podobni, vendar 4-stopenjski lestvici, je Ogrin (1995) narisal kartografsko razporeditev deformiranosti krošenj črnega gabra za območje slovenske Istre. Ta kaže zmanjševanje deformacij in s tem moči burje proti zahodu. V celoti je vegetacija na območjih burje revnejša, na kar so verjetno vplivali vzajemni učinki: izsekavanje drevja in grmovja, gojenje ovc in koz ter same burje, ki izsušuje in z njiv odnaša najboljšo prst. 252
Burja v Sloveniji in nekoliko južneje Skala prizadetosti dreves (Yoshino, 1976) Suh veter, imenovan burja, je že od vekomaj omogočal sušenje raznih pridelkov predvsem pa pridelavo naravno sušenih svinjskih gnjati, znanih kot edinstven kraški pršut. Izsuševanje tal in rastlin pa žal omogoča tudi veliko vnetljivost osušene vegetacije, zato so v teh krajih pogostnejši gozdni požari, ki se z burjo tudi hitro širijo, prav zaradi burje pa je gašenje težavno in manj uspešno. Prav poseben vpliv ima burja na vegetacijo na jadranskih otokih. Na strani, kamor udarja burja ob obali in navadno še nekaj deset metrov od nje, niti najrevnejše vegetacije ni. Burjini valovi, ki udarjajo ob večinoma skalnato obalo, se razpršujejo, pršci slane vode se dvigajo do 30 m visoko in oblivajo obalo, veter pa jih nosi več sto metrov v notranjost. Otoke v celoti pa prizadene naslednji pojav: v močnih sunkih burje se ob obali in tudi sredi morja dviga v zrak pršec morske vode, pri čemer voda hitro izhlapi, drobce soli pa burja odnaša nad otoke. Po daljši močni burji je tudi na zavetrni strani otokov na rastlinstvu mogoče opaziti celo nekaj desetink milimetra debelo solno oblogo imenovano posolica. Če ji sledi izdaten dež in rastline opere, je v redu. Pršenje pa sol na rastlinah le raztopi in jih močno poškoduje. Včasih tako, da polovica listja odpade, trta pa naslednje leto ne rodi. Verjetno je prav posolica razlog, da večina neavtohtonih rastlin v teh krajih navadno kmalu propade. Vpliv na objekte Močni vetrovi in burja lahko izrujejo drevje in poškodujejo ali odnesejo strehe. Ker je burja v Primorju pogosta, so se drevesa prilagodila (kot smo že prej opisali), zato le še izjemoma povzroči dodatno škodo. Podobno je z zgradbami, ki so jih ljudje prilagodili pogojem burje. V krajih z burjo so napušči majhni ali jih sploh ni. Vezava kritine je močna, do nedavnega so strehe celo oblagali s kamenjem. Neustrezno kritino ali streho pa seveda burja še vedno odnese ali podre. Podobno velja za električne in telefonske vode in daljnovode, za razne stolpe, table in podobno. Na otoku Pagu na primer je burja pred leti v dveh dneh polomila več kot 300 električnih drogov. Sunki burje, ki povzročajo tresenje instrumentov, tudi slabo vplivajo na meritve in dobljene rezultate, zlasti pri občutljivih ali začasno postavljenih instrumentih. Vpliv na cestni in železniški promet Sunek burje, ki udari v bok večjega in lažjega cestnega vozila, ga lahko prestavi s ceste ali prekucne. To se v Vipavski dolini še vedno dogaja, čeprav ob močni burji najnevarnejše dele ceste delno zapirajo za promet (fotografija). Osebni avtomobili so nizki in aerodinamično oblikovani, zato je pri njih nevaren le zanos s ceste, prazni 253
Pol stoletja Slovenskega meteorološkega društva tovornjaki z velikimi ponjavami in počitniške prikolice pa so zelo občutljivi. Da bi dobili potrebne pogoje glede oblik vozil, kritičnih hitrosti sunkov in zaščitnih ograj pred burjo ob cestah, je bilo tudi pri nas narejenih nekaj študij s koristnimi rezultati. V Sloveniji so znane študije na primer Petkovška et. al. (1989) in IJS (1992 in 1993), v sosednji Hrvaški pa je to naredil Poje (1986). Prometno opozorilo za burjo (Kovač, 2000) Na splošno je sicer koristno, da vozniki na območjih burje upoštevajo, da se burja lahko pojavi nenadoma s polno močjo in da obstaja močan porast hitrosti vetra od tal z višino. Zato so sunki burje na nadvozih, mostovih in viaduktih precej močnejši in nevarnejši. Zaščitnih ograj pred burjo je ob cestah razmeroma malo, ker so drage in krajinsko neprimerne. Zahtevajo posebne študije in spoznanja, da je učinek ustrezen (lahko je slabše kot, če jih ni), omogočati pa morajo tudi delen in pravilen pretok zraka, da pozimi ne nastajajo prav za njimi na cesti veliki snežni zameti (Petkovšek et. al., 1989). Ponekod še vidimo preproste zaščitne ograje pred burjo tudi ob železniških progah. Vendar pa so novejši vagoni večji in težji, tako v novejšem času ni poročil, da bi burja prekucnila vlak ali kakšen vagon. Problem so lahko tudi veliki snežni zameti na progi, ki pozimi ob burji niso redki. Vpliv burje na vodni in zračni promet Temperaturne razlike med morjem in notranjostjo kot bomo videli v nadaljevanju, krepijo moč burje, k temu prispeva tudi majhna hrapavost vodnih površin. Zato je burja nad morjem ob obalah razmeroma močna in zelo otežuje vodni promet ali ga povsem ustavi. Tako celo veliki in široki trajekti, ki povezujejo otoke in obalo, v času močne burje ne vozijo, kar predvsem poleti ustvarja velike zastoje v cestnem prometu. Sunkovita burja je tudi v novejšem času prekucnila marsikatero jadrnico ali pa onemogočila deskarju povratek na obalo. Posebno manjši in z zrakom polnjeni čolni, ki skoraj nimajo greza, so v burji močno ogroženi, saj jih ta kljub motorju nosi s seboj in neredko raztrešči ob otoški obali. Glede tega sta zelo nevarna Kvarnerski zaliv in Velebitski kanal, kar so do nedavnega pričala mnoga amforišča, ki so v polpretekli zgodovini nastala kot posledica večjih ladijskih nesreč. V zadnjih desetletjih, ko se je potapljanje hitro razvijalo, so ta najdišča izropana oziroma jih ni mogoče najti. V širšem območju slovenske obale burja ovira vodni promet predvsem v Tržaškem zalivu do severnega dela istrskega polotoka, medtem ko so zahodne obale Istre varnejše, saj burja čez hrapavo Istro že nekoliko oslabi. Na odprto morje pa burja navadno ne sega bistveno dlje od 20 km. Zračni promet na Brniku lahko izjemoma ovira karavanška burja, ki je res redka. Primorska burja pa pogosto ogroža nam bližnja letališča v Trstu in na Krku. Na tem je bila burja že tudi vzrok velike letalske nesreče. Zaradi močnih sunkov oziroma turbulence je burja v primorskih 254
Burja v Sloveniji in nekoliko južneje območjih nevarna zlasti za manjša letala, ki priletijo iz drugih območij, vendar so ta na možnost burje navadno opozorjena. Vendar pa so jadralni padalci in zmajarji iz drugih krajev, ki značilnosti burje ne poznajo dovolj, lahko tragične žrtve svojega neznanja. Vpliv učinkov na prve zapise o burji Že navedeni učinki burje na rast in življenjsko okolje so pritegovali pozornost ljudi, nastajali so prvi zapisi o tem pojavu. Na širšem območju obal Balkana so znani prvi zapisi Grkov, ki so ji dali ime»boras«in pomeni severni veter. V Dalmaciji jo imenujejo bura, v Sloveniji pa burja. Valvasor (1689) je zapisal:» pozimi divja na Krasu neverjetno močan veter pravijo mu burja, ki prevrača konje in ljudi zlasti med Trstom in Senožečami«. Iz obširne literature s strani raznih virov (96 referenc), ki jih v uvodnem članku navaja Yoshino (1976) za območja podobnih vetrov z vsega sveta in naših ugotovitev, naj navedemo le najstarejše, ki obravnavajo oziroma opisujejo burjo na območju Slovenije. Iz druge polovice 19. stoletja so nam znani preprosti zapisi o burji npr.: Lorenz (1863), Prettner (1866), Kadlik (1889), Jedina (1892), Mazelle (1893), Seidl (1891, 1898). V začetku 20. stoletja je bilo v času pred drugo svetovno vojno še razmeroma malo strokovnih ali inovativnih zapisov o burji. V tem času je o burji v Tržaškem zalivu in bližnjem Krasu pisal Polli (1943 1956). Po drugi svetovni vojni pa se je s hitrim razvojem meteorologije usul plaz najrazličnejših raziskav in spoznanj, ki jih bomo skušali na kratko in predvsem za območja Slovenije, prikazati v naslednjih poglavjih. Spoznanja o nastanku burje Prvim splošnim zapisom o burji, so sledile meritve njenih smeri in moči oziroma hitrosti. Vendar pa meritve vetra že v splošnem niso preproste in so zelo odvisne od mikrolokacije kot tudi od širšega reliefa okolice. Pri burji, ki je zelo sunkovita, pa so rezultati meritev še toliko bolj odvisni od vrste in velikosti instrumenta, od njegove občutljivosti, vztrajnosti in trdnosti. Dobri instrumenti za meritve vetrov so bili vedno dragi in zato razmeroma redko postavljeni na posameznih območjih. Glede na vse to, je reprezentativnost dobljenih rezultatov vedno vprašljiva. Tudi sama burja s tresenjem instrumentov ali celo njihovo premaknitvijo ali poškodovanjem, močno vpliva na dobljene rezultate meritev. Prvotne klasične meritve vetrov so bile prilagojene potrebam sinoptičnih opazovanj za risanje vremenskih kart in za subjektivno prognozo vremena. Podatki o vetru so predstavljali 10-minutno povprečje, ki ga je subjektivno ocenil opazovalec. Na ta način dobljene povprečne hitrosti vetrov in tudi burje so dajale le sliko splošnega toka zraka čez merjena območja. Iz njih je bilo že mogoče izluščiti nekatere značilnosti burje in njeno povezavo s splošno vremensko situacijo. Pokazalo se je, da piha burja le takrat, ko je nastal prodor dovolj hladnega zraka iz severnih strani do gorskih pregrad; dalj časa pa lahko piha takrat, ko na njihovi južni strani doteka znatno toplejši zrak. Posledica tako ohranjanih temperaturnih razlik je močan gradient v pritiskovem polju in veliki pospeški gradientne sile čez grebene proti SW (slika). Hladnejši zrak, ki se je začel prelivati čez grebene, pa je dobil dodatne pospeške ob južnih pobočjih navzdol s pretvarjanjem svoje potencialne energije (glede na toplejši zrak) v kinetično. To je med prvimi pri nas ugotovil Paradiž (1957). Nadaljnja preučevanja trajanja burje so pokazala, da se temperaturna 255
Pol stoletja Slovenskega meteorološkega društva pogosti. Povprečne hitrosti vetra na Krasu nad Trstom (Opčine, Bazovica) pa so le približno 70 odstotkov tistih v Trstu. Prizemno polje zračnega tlaka ob močni burji razlika na obeh straneh grebena vzdržuje le, če se čez grebene pretečen hladen zrak stalno odvaja in nadomešča s toplim, da se temperaturne razlike ohranjajo. To pa je le ob ciklonu v severnem Sredozemlju. Pri preučevanju burje pogosto ločujemo njen splošen tok od sunkov oziroma turbulence, ki se pojavlja v njem; čeprav v naravi seveda nista ločena. Splošen tok burje je s klasičnimi vetromeri lažje določljiv, na osnovi takšnih podatkov pa so bile narejene mnoge študije in dobljena spoznanja v času do približno zadnje četrtine prejšnjega stoletja. Za območja burje v Sloveniji naj posebej omenimo študijo Paradiža (1957) ter prve podatke o njeni pogostnosti, trajanju in dnevni razporeditvi (Petkovšek in Paradiž 1976) za Ajdovščino in Koper. Ti kažejo, da traja burja najpogosteje od 10 do 20 ur, lahko pa traja tudi več kot 100 ur (4 dni) skupaj. Maksimalne hitrosti so pozimi skoraj trikrat pogostnejše kot poleti in premaknjene za dva intervala v višje vrednosti; poletni frekvenčni vrh je pri 16 20 m/s, tako pogostne pa so hitrosti burje pozimi še pri 40 45 m/s. Za Trst se da ugotoviti iz Pollijeve statistike (1950), da je pogostost močnih sunkov vetra iz smeri ENE enajstkrat večja, kot iz vseh drugih smeri skupaj; sunki nad 40 m/s so kar K splošnemu toku burje, ki je le v nekaterih pogledih podoben fenu, sodi tudi stratusni burjin oblak»zastava«. Ta je viden z zavetrne strani grebenov in jih obdaja navzdol do višine, kjer adiabatno ogrevanje ob spuščanju zraka oblak razkraja. Višina, na kateri se to dogaja, je obratno sorazmerna vlažnosti prelivajočega se zraka; pri zelo suhem zraku pa burjinega oblaka sploh ni. V vlažnem zraku nastajajo na privetrni strani grebenov pogosto zmerne padavine, ki jih sam zračni tok včasih prinese tudi na burjino stran grebenov, kjer pa navadno izhlapijo preden dosežejo tla. Glede na to, so včasih ločevali temno in svetlo burjo ter ciklonalno in anticiklonalno, kar pa v splošnem nima posebnega smisla, ker gre pogosto razvoj iz prve v drugo. Še najbolj smiselno je ločevanje na močno in šibko burjo, pri čemer pa je meja med njima stvar potreb oziroma kriterijev. Pogosta in močna burja v severnem Jadranu in zlasti v okolici Senja je bila izziv hrvaškim meteorologom, ki so na osnovi klasičnih meritev izpeljali nekatere osnovne ugotovitve o njeni pogostosti, dnevni, mesečni in letni razporeditvi, trajanju in podobno. Naj opozorimo na pomembnejše od njih. Prve redne radiosondne meritve na območju jadranske burje so se začele v Splitu leta 1957, na osnovi teh podatkov pa sta Makjanić (1962) in Poje (1962) objavila vsak svoje ugotovitve o notranji vertikalni razporeditvi burje. Makjanić je vektor burje razdelil na tri komponente: modificirano geostrofsko, termalno in katabatično. Slednjo je računal iz ocenjenih ostalih treh in jih tudi grafično predstavil. Zanimiva je ugotovitev, da v enem primeru burje ni bilo več že 800 m nad tlemi in da se je pojavila komponenta vetra nazaj proti grebenu, kot posledica zavetrnega vrtinca. Poje je glede na 256
Burja v Sloveniji in nekoliko južneje vertikalno razporeditev hitrosti vetra določil 6 različnih tipov, kar ni zelo pomembno; zanimivo pa je, da so navadno maksimalne hitrosti pri tleh oziroma na višinah pod 1 km, minimumi pa na višinah okrog 2 km. Tako je bila največkrat višina zgornje meje burje med 1.600 in 2.600 m. Makjanić je pozneje (1978) podal tudi nekaj statističnih podatkov o pogostosti burje na Jadranu za čas od 1949 do 1958. Lukšić (1975) je podrobno obdelal burjo v Senju za čas od 1955 do 1973 in dobil skupno verjetnost burje v 36 odstotkov (pozimi 48 in poleti 23 odstotkov) časa, z najdaljšim trajanjem burje 324 ur in maksimalno hitrostjo 46,2 m/s. Za območje SZ Hrvaške in severnega Jadrana je Sijerković (1980) izrisal več natančnih kart razporeditve tlaka in temperatur ter izohrone napredovanja hladnega zraka. Tako je dobil tudi razliko začetkov burje na posameznih delih zajetega območja, ki znaša do tri ure. Jurčec (1981) je dala oris takratnih spoznanj o burji in podobno mezoanalizo kot Sijerković, vendar za dva posebna primera burje na istem območju. Ugotovila je, da so urne vrednosti burje zaradi njene sunkovitosti, le groba predstavitev njene moči, sicer pa je zapisala tudi nekaj 'čudnih' mnenj. V Sloveniji so v drugi polovici 20. stoletja obravnavali burjo že omenjeni Paradiž (1957) ter Petkovšek in Paradiž (1976), na širšem območju pa Yoshino in sod. (1976). Vse to ni dalo celotne prostorske slike burje, niti slike o njeni notranji strukturi in vzrokih zanjo. Francoza Menezes and Tabeaut (2000) očitno o burji ne vesta veliko, sta pa na osnovi 22- letnih anemografskih meritev v Trstu določila sinoptične situacije ob burji in na tej osnovi po kartah določala pogostnost burje za 132 let nazaj (1866 1998). Letne vsote burjinih situacij v severnem Jadranu sta za vsa leta prikazala ločeno za ciklonalne in anticiklonalne vremenske situacije, pri čemer je ciklonalnih za tretjino več, nihanja med leti pa so očitno velika. Razporeditev moči oziroma hitrosti burje čez greben, nad njim in v njegovem zaledju je odvisna od številnih faktorjev in je še vedno tema številnih terenskih in modelskih raziskav. Za te potrebe vedno nezadostno število merilnih točk terja premišljene in utemeljene interpolacije, ki so lahko le približne. Modelske raziskave pa terjajo poleg začetnih in robnih pogojev tudi več parametrizacij, ki so tudi načelno le približki. Močnejši zagon tudi v preučevanju burje je bil mednarodni ALPEX eksperiment, ki je sprožil številne izredne, krajevno in časovno pogoste meritve, zajel pa je vsestranske vremenske razmere na širšem območju Alp v letu 1982. V naslednjih letih so na osnovi teh podatkov nastale številne študije burje pri nas in na Hrvaškem ter v skupnem ameriško hrvaško-slovenskem projektu v letih 1987 89, ki ga je vodil J. B. Smith. Vendar tudi ta študija (RHZ, SRH 1989) ni dala zaokrožene slike o burji. V resnici je sestava posameznih študij, ki zajemajo natančne raziskave posameznih primerov močnih burij v času ALPEX-a, pri tleh, predvsem za območje Senja, kjer je burja najpogostnejša. K prostorski sliki burje so veliko prispevale številne posebne letalske meritve v profilih nad burjo; vanjo seveda letalo ne upa. Na njihovi osnovi je Smith (1987) prikazal vertikalne preseke potencialne temperature (slika), vetrov, turbulence in vlage, ki so potrdili nekatera prejšnja spoznanja in vnesli nove vpoglede v dogajanja v pogojih burje. Značilen je spust toka takoj za gorsko pregrado in adiabatna otoplitev, ki nekoliko»ogreje«celotno burjo in jo s tem tudi osuši. S tem je prostorska slika na podlagi meritev za nek čas zaključena, dokler ne bo postavljenih več vetrovnih profilerjev in drugih merilcev. Nadaljnje podrobnosti pa so prepuščene modelskim raziskavam, ki si jih bomo pogledali nekoliko pozneje. 257
Pol stoletja Slovenskega meteorološkega društva Polje potencialne temperature ob burji (Smith, 1987) Sunki burje in njihove značilnosti Začetni Wildov vetrokaz z obešeno ploščo, katere spodnji rob se je ob sunkih vetra dvigal, je dajal zelo približne vrednosti jakosti vetra v Beaufortovi skali. Poznejši klasični vetromeri na Robinsonov križ, če so bili močni, so se sunkom počasi prilagajali, če pa so bili šibki, jih je burja polomila. Težave z meritvami kratkotrajnih močnih sunkov so bile tudi z sicer dragimi anemografi na Venturijeve cevi. Zato smo za preučevanje sunkov burje leta 1975 iz barografa sami izdelali preprost anemograf na neposredni zračni upor, ki narašča s kvadratom hitrosti. Z vijaki smo ga pritrdili v skalnat greben rta Deda na otoku Pagu. Povratni čas nekaj sekund je omogočal določati do takrat neznan spekter burjinih sunkov. Spektralna analiza poznejših in daljših zapisov sunkovitosti burje (slika) ter primerjava valovanj na jezerih hladnega zraka, je pokazala tipični periodi glavnih sunkov, ki sta približno 4 in 8 minut. Takrat so glavni sunki burje posledica gravitacijskih valov na stabilni meji med spodnjim hladnim in zgornjim toplim zrakom (Petkovšek, 1982; Petkovšek in Rakovec 1983), kar potrjujejo gravitacijski valovi, vidni na satelitskih slikah oblačnih sistemov ob burji. Navpični krožni vrtinec»zamrznjene«turbulence bi sicer moral imeti pri tretji tipični periodi premer 3.2 km, toda tako visoko burja navadno ne sega, zato razlaga sunkov s samo turbulenco ni sprejemljiva, termične konvekcije pa v burji ni. Del zapisa sunkov burje V sunkih burje hitrosti vetra pri tleh več kot trikrat presegajo povprečne hitrosti burje, zato je nevarnost za vse vrste prometa lahko devetkrat večja kot morda pričakujemo. Upor vetra namreč narašča s kvadratom hitrosti. Postavlja se vprašanje: od kje energija oziroma prenos gibalne količine, da se lahko pojavljajo kar trikratne hitrosti povprečnega toka? V času ALPEX eksperimenta smo tudi mi izvajali posebne meritve strukture burje v Vipavski dolini tako, da smo s teodolitom spremljali iz letala vržene balone, napolnjene z zrakom in nekaj vode, da je 258
Burja v Sloveniji in nekoliko južneje bila vertikalna hitrost padanja 8 m/s (Rakovec, Petkovšek, 1983). Letalo je letelo v dokaj mirnem zračnem toku nad plastjo burje, ki je segala približno 1.000 m nad greben, za njim pa se je spustila znatno nižje, podobno kot vidimo na sliki na prejšnji strani. Snemanje lege padajočega balona vsako sekundo, je omogočalo horizontalno projekcijo njegove poti, ki kaže velike horizontalne vrtince z vertikalno osjo in občasen zanos balona tudi proti splošnemu toku burje, v skladu z močno turbulenco in velikimi vrtinci v njej. S posebno analizo trajanja sunkov in brezvetrja med njimi na različnih nivojih hitrosti, smo dobili povprečen vzorec burjinih sunkov slika (Petkovšek 1984). Ti kažejo nenaden porast hitrosti in počasnejše zmanjšanje, ki mu sledi kratko brezvetrje; čas ponovitve pa je 4 minute. Glede na prej omenjeno spektralno analizo je verjetno vsak drugi sunek malo šibkejši oziroma močnejši, kar da drugo značilno periodo 8 minut. Povprečni vzorec glavnih sunkov burje Južneje od Slovenije, na otoku Krku, sta proučevala nekatere značilnosti burje v 10 minutnih povprečjih Poje in Koračin (1982); Koračin (1982) je naredil tudi že prvo spektralno analizo sunkovitosti burje, toda na dolgih 10 minutnih povprečjih, ki zakrivajo pomembnejšo krajšo periodiko sunkov. Na mostu na otok Krk je tudi Poje (1986) preučeval sunkovitost burje. V 9. odstotkih vseh sunkov je bila hitrost več kot 50 km/h, ti so bili nato zajeti v nadaljnjo študijo. Faktor sunkovitosti burje je definiral kot razmerje med maksimalno in povprečno hitrostjo vetra v 10- minutnem intervalu; pri čemer je maksimalna vrednost iz intervala od 2 do 5 sekund. S statistično obdelavo teh vrednosti je dobil letno razporeditev faktorja sunkovitosti, ki kaže nekakšno sestavo dvojne normalne razporeditve z velikostjo 1,5 in 2,1. Tako naj bi dobil eno od možnosti, da se iz klasičnih 10 minutnih meritev vetra izračunjo pričakovane največje hitrosti v sunkih. To naj bi bila osnova za določanje varnosti oziroma zapore prometa prek mosta ob burji. Splošne meritve temperature ob burji dajejo navadno ohladitve v skladu s prodorom in dotokom hladnejšega zraka v deželo. Toda ob posameznih sunkih, ko bi pričakovali tudi relativno hladen občutek, je bil ta pogosto nasproten. Zato smo leta 1986 pripravili simultane natančne meritve temperature in vetra v zelo kratkih časovnih intervalih od 2 do 5 sekund. Dobili smo nekaj nizov z več kot 700 sočasnih podatkov, katerih spektralna analiza je dala nove rezultate (Petkovšek 1990). Izrazito sunkovitost kaže podatek, da je bila največja, v dvosekundnem razmaku izmerjena razlika hitrosti kar 4,4 m/s; fluktuacije temperature pa so bile relativno majhne, večinoma pod 0,9 o C. Posebna analiza dobljenih podatkov je dala v drugem nizu signifikantno povezavo med veliko hitrostjo in višjo temperaturo v posameznih sunkih. Ta rezultat potrjuje sprejemljivost enega od modelov notranje strukture burje (Petkovšek, 1987 slika na naslednji strani), ki naj bi vsebovala zaporedne role hladnega in toplega zraka po pobočju navzdol. To z numeričnim modelom še ni bilo potrjeno. Vsekakor pa je razumljivo, da so tam, kjer se pri tleh gibanje zraka v vrtincu ujema s splošnim tokom, hitrosti največje; zrak pa se v zadnjem delu vrtinca pri tem spusti k tlem in adiabatno ogreje. Zato je, vsaj v nekaterih primerih burje, ob 259
Pol stoletja Slovenskega meteorološkega društva Poseben model notranje strukture burje močnem sunku temperatura trenutno tudi malo višja. V prednjem delu toplega vrtinca pa se pršec iz morja vedno dvigne dokaj strmo navzgor, kar potrjuje vsaj delno pravilnost postavljenega modela notranje strukture burje in njenih sunkov. Morda bi lahko bile nenadne velike hitrosti vetra v sunkih pri tleh posledica vrtincev s horizontalno osjo, ki so nastali na zgornji meji plasti burje in so se z Magnusovim efektom prenesli navzdol (Scorer, 1978), toda razlaga za periodičnost turbulentnega dogajanja ni verjetna, niti znana, zato so navedene razlage na osnovi gravitacijskih valov najbrž bolj smiselne. Gravitacijske valove je pozneje precej natančno obdelal Durran (1990). Začetki in napredovanje burje Nekatere značilnosti mnogih začetkov burje v Sloveniji je v svoji seminarski nalogi obdelala N. Pristov (1987) za marec in april 1982 (ALPEX-SOP). Iz analize anemogramov v Ajdovščini je ugotovila splošno močno sunkovitost ter to, da lahko nastope burje razdelimo v tri skupine. V prvi se burja krepi počasi (malo primerov), v drugem primeru burja v sunkih v prvih 40 minutah doseže hitrosti od 10 do 20 m/s (največ primerov), v tretjem pa burja nastopi včasih tako rekoč nenadoma in že v prvih 15 minutah doseže največje hitrosti sunkov (slika spodaj). Takšni primeri so seveda za promet zelo nevarni. Hitrost burje v Portorožu pa v splošnem narašča počasneje kot v Ajdovščini. Zaveršek (1989) pa je za zgornje začetke burje v Portorožu ugotavljala temperaturne in vlažnostne spremembe zraka. Pri tem je bilo treba s pomočjo vremensko podobnih dni izločiti vplive oblačnosti, padavin, razkroj inverzije in podobno. Tako ugotovljene razlike zaradi spremembe zračne mase (kar traja od 1 do 4 ure) kažejo, da se navadno po začetni neznačilni kratki spremembi, v omenjenem času pojavi padec temperature do 3 K in vlage do 60 odstotkov. Čisto na začetku burje pa se običajno pojavi kratkotrajni porast temperature, kar je očitno posledica adibatne otoplitve prej mirne in stabilno stratificirane zračne mase, ki se začne premikati (Petkovšek, 1968). Včasih pa nastopi takoj po začetku burje tudi rahla splošna otoplitev. V času intenzivnih opazovanj in meritev v času SOP ALPEX-a je bilo na območju burje v Sloveniji postavljenih sedem anemografov, kar je omogočalo ugotavljanje tudi prostorske razporeditve raznih parametrov burje (Pristov, Petkovšek, Zaveršek, 1989). Zajetih je bilo 81 primerov burje, podrobno preučenih pa Dva različna začetka burje 260
Burja v Sloveniji in nekoliko južneje 18. V odvisnosti od reliefa ožje okolice, so seveda tudi prevladujoče smeri burje in njihov nastop oziroma pogostnost v posameznih krajih različne. V več kot polovici primerov burja ne zajame prav vsega slovenskega območja. Če postavimo kriterije trajanja burje 12 in 48 ur, je bilo kratkotrajnih 23 odstotkov, vmesnih 56 in daljših 21 odstotkov primerov. Pri tem pa se večja ohladitev in osušitev zraka pojavi navadno šele od 2 do 3 ure po začetku burje. Izohrone napredovanja burje čez Primorsko Posebna analiza začetkov burij in njihovih razlik med posameznimi kraji je omogočila izdelavo karte povprečnih izohron širjenja burje čez zajeto območje (slika). Ta kaže, da je območje koristno razdeliti na dva dela in da v vsakem delu napredovanje burje od NE proti SW traja približno 4 ure. To pomeni, da je hitrost širjenja burje približno 15 km/h, kar je precej manj od hitrosti burje same, ki piha v isti smeri. Razlike med posameznimi pari krajev so velike in različne; pojavljajo se tudi začetni preskoki burje čez nekatere kraje, kar močno zmanjša možnost dobre zdajšnje napovedi začetkov burje v posameznih delih območja (Petkovšek, 1991). Glede na to, da je burja neprijetna in celo nevarna za nekatere gospodarske dejavnosti ter v njenih območjih zajema več kot petino vsega časa, je pravočasna napoved njenega pojava zelo pomembna. Vsako spoznanje o lastnostih burje pa dopolnjuje možnost za boljšo prognozo; zato bi bilo vsa ta spoznanja koristno vključiti kot podprogram v slovenske prognostične modele. Modeliranje burje Fizični modeli burje npr. Yoshino (1976) v stratificiranem vodnem toku sicer prikažejo spust toka za pregrado in hidravlični skok, čigar oddaljenost od pregrade je tem večja čim hitrejši je tok. V zavetrju se lahko pojavijo tudi razni valovi. Po Castru et al. (1983) pa se kaže v zavetrju veliko območje turbulence. Glavna hiba takšnih modelov je, da se pri spustu tekočine ne pojavlja adiabatno ogrevanje, zato so vsa spoznanja s takšnimi modeli burje le kvalitativna in približno ustrezna. Zamišljeni, fizikalno utemeljeni in usklajeni modeli burje navadno grafično predstavljajo temperaturna in tokovna polja v vertikanih presekih. Takšna polja ob gorski pregradi so predstavili mnogi. Čadež (1976) na primer simulira različno obliko zgornje meje burje glede na polje pritiska v višinah. Økland (1984) je postavil več poenostavitev, zanemaril celo trenje in turbulenco ter dobil enačbe za flukse: mase, gibalne količine in vzgona ob pretoku zraka čez sedlo in za pregrado ter dobil pogoje, kdaj postane tok superkritičen. Svojstven model predvsem notranje strukture burje z vertikalnimi vrtinci je predstavil Petkovšek (1987) ter z njim tudi razložil periodičnost sunkov burje in značilno, nesimetrično razporeditev hitrosti vetra v njih. Takšni vrtinci se ujemajo s poznejšimi ugotovitvami Kuettnerja in Hersteina (2002). V delu iz leta1988 pa je Petkovšek prikazal vertikalne temperaturne razporeditve v burji, ki se ujemajo z mnogimi drugimi modeli, pri čemer je v toku same burje zaradi močne turbulence temperaturna razporeditev adiabatna. 261
Pol stoletja Slovenskega meteorološkega društva Prostorski numerični eksperimenti in modeli toka zraka čez gorske pregrade so se pojavili že okrog leta 1970. Za tok burje čez prelaz je dobil prve približno veljavne rezultate Arakawa (1976) s svojim preprostim po vertikali dvoplastnim numeričnim modelom. Ta kaže le stisk toka čez prelaz in največje hitrosti v podnožju na zavetrni strani gorske pregrade, kar ustreza opazovanjem. Smith (1985) je poskušal podati matematični opis močnih pobočnih vetrov, ki pa ne daje realnih rezultatov, zlasti ne v primerih burje. Izhaja iz gladkega toka pred in nad pregrado čez vso troposfero. Poskuša z notranjo valovno resonanco; tok pa se mu razcepi že na višinah približno 9 km. Spust zraka s teh višin bi dal ogrevanje za 80 do 90 ºC, kar je v naravi povsem nerealno. Tudi tok naj bi bil po tem modelu namočnejši tik pri tleh, kar za močne vetrove nikjer in tudi pri burji ne velja. Podobno velja za naslednje delo Smith and Sun (1987). Nekateri sistemi teh enačb so se že reševali numerično. Večplastno simulacijo toka čez pregrado ob burji je predstavila Ivančan-Picek (1984), ki sloni, podobno kot Peeltier and Clarc (1979), na dinamiki notranjih zračnih valov in na realnih podatkih stratifikacije nad Zagrebom. Dobljeno polje horizontalnih hitrosti in valov se le delno ujema s pogoji ob burji kot so jih izmerili z letali v ALPEX-u (Smith, 1987). Po modelu se valovi krepijo in širijo navzgor; največje so hitrosti nad grebenom, v območjih burje pa so hitrosti že razmeroma majhne. Smithov model so skušale bolj ali manj uspešno potrditi hrvaške raziskovalke v štirih delih posebnih primerov burje, objavljenih v Razpravah 23 (1988). Smithovemu podoben dvodimenzinalni numerični eksperiment povprečnega stacionarnega toka čez pregrado je naredil Urbančič (1984). Model je dvoplasten: tok hladnega zraka z burjo in tok nad njo, višina meje med njima se spreminja v odvisnosti od postavljenih pogojev (slika). Potrdi se, da je hitrost burje sorazmerna temperaturni razliki obeh zračnih mas in je navadno največja v zavetrnem podnožju pregrade. Polje vetra po Urbančičevem modelu Za tipičen relief območja z burjo je Vrhovec (1987) izdelal dvodimenzionalni numerični model s prvotnimi enačbami. Časovna integracija sistema enačb je dala po 200 korakih ustaljeno stanje toka vzdolž pobočja. V takšen tok je dodal hladnejši zrak, ki se nad pobočjem hitro razleze in da stržen močnega toka v spodnjem delu pobočja. Pri tem se kmalu ustvari takšno hitrostno in temperaturno polje kot ga opazujemo pri burji (slika). Sunkovitost pa bi dalo šele periodično vstopanje hladnega zraka čez greben ob Polje vetra po vstavitvi hladnega zraka (Vrhovec, 1987) 262
Burja v Sloveniji in nekoliko južneje gravitacijskih valovih na zgornji meji burjinega toka. Na osnovi ideje, da mora biti zgornja meja burje, podobno kot frontalna meja med zračnima masama, dinamično in termodinamično uravnotežena, je Petkovšek (1990) sestavil frontni model burje. Numerični eksperimenti za različne začetne in robne pogoje so dali nova spoznanja vplivov na hitrost toka burje. Ti kažejo, da začetna debelina hladnega toka nad pregrado in začetna hitrost tega toka ter oblika reliefa le malo vplivajo na hitrost burje; vedno pa se tok v zavetrju stisne. Največji vpliv na hitrost burje imata stabilnost toplega zraka nad burjo in predvsem temperaturna razlika med obema zračnima masama, kar pa je iz opažanj in prognostične prakse znano. Sekundarni sredozemski ciklon torej krepi burjo, ne le zaradi povečanega horizontalnega temperaturnega gradienta in preskrbo zavetrja s toplim zrakom, ampak tudi zaradi zmanjševanja stabilnosti toplega zraka. Iz dodatnih raziskav burje s tem modelom (1991) sledi, da višji greben in večji nagib pobočja povzročata večji stisk toka in večje hitrosti. Absolutna temperatura (letni čas) in oblikovitost zavetrnega pobočja pa imata le majhen vpliv na hitrost burje. Po ALPEX-u in njegovih rezultatih je pri nas in tudi na Hrvaškem zanimanje za burjo oslabelo. V jeseni 1999 je bil izveden nov poseben opazovalni program v okviru velikega mednarodnega Mezoskalnega Alpskega Projekta (MAP, Bougeault et.al., 2001). V opazovanja so vključili množico posebnih letal, najmodernejših instrumentov in tehnik. Tako so med drugim z lidarji z letal P-3 in Electra ter z drop-sondami dobili podatke, ki so z vključitvijo v simulacijo po kanadskem modelu MC2 dali polje vetra na širšem območju Alp z močno burjo in močno turbulenco ob severni Jadranski obali. Šele podobne izčrpne in natančne meritve v območjih burje ob raznih pogojih bodo lahko dale dovolj jasno sliko o muhasti in seveda še vedno ne docela znani burji. Novejši, zelo izpopolnjeni in kompleksni modeli kot npr. Epifanio in Durran (2002), vključujejo nelinearne viskozne simulacije in termalno difuzijo v toku čez gorske pregrade. Ti dajejo v zavetrju hidravlični skok in turbulentna območja s celo nasprotnim tokom pri tleh. Pri tem se pojavlja tudi vertikalni fluks potencialne vrtinčnosti, vse pa se le delno ujema z meritvami in pojavi ob burji. V najnovejšem delu o močnih zavetrnih vetrovih meče Durran (2003) v isti koš fen in burjo češ, da ni dinamičnih razlik in je razlika le v spremembah temperature. Takšne vetrove skuša razložiti s hidravlično analogijo, sicer pa naj bi bili glavni vzrok zanje visoki orografski zavetrni gravitacijski valovi. V tem dvodimenzionalnem modelu razlaga orkanski fen v Koloradu, ker naj bi veljal tudi za burjo. Toda visoko segajoči gravitacijski valovi pri burji navadno ne nastopajo, saj zajema burja le razmeroma plitvo prizemno plast do višin nekako 2 3 km in zahteva prodor dovolj hladnega zraka. Popolnejši tridimenzionalni modeli burje pa se večinoma vključujejo v splošne diagnostične in prognostične modele kot osnove vremenskih napovedi v mezo in lokalni meteorološki skali na primer prognostični model ALADIN. Tu gre za celoten sistem začetnega in prihodnjega stanja atmosfere, od katerega so na omejenem območju vetrovi le posebni del vseh obsežnih rezultatov. Vendar pa dejanski vetrovi pri tleh v razgibanem reliefu že terjajo zahtevno posebno prilagajanje, kar sta racionalno rešila Žagar in Rakovec (1999). Primer burje iz MOP, ki lahko v mezoskali okrepi vrtinčna gibanja v severnem Jadranu, sta nedavno na svojstven način prikazali Ivančan-Picek in Jurčec (2003) z načrtovanim poljem vetrov 500 m nad tlemi. Seveda pa bodo za napoved vseh lastnosti in značilnosti napovedane burje 263
Pol stoletja Slovenskega meteorološkega društva potrebne še nadaljnje raziskave in izdelave ustreznih podprogramov v skladu z dobljenimi in prihodnjimi ugotovitvami in spoznanji. Koristni vidiki burje Doslej smo si ogledali večinoma težave in negativne posledice, ki jih povzroča burja. Vendar pa je burja lahko tudi koristna. Njeno nizko vlago in dobro izmenjavo zraka ob njej so že od nekdaj s pridom uporabljali za sušenje mesa in izdelavo znanega in gurmansko zelo cenjenega pršuta. S kombinacijo meritev hitrosti vetra na 19. postajah, z rezultati masno-konsistentnega modela in svojstvenim modelom burje, je Dolinarjeva (2002) dobila polje potenciala vetra burje. Ta približno kaže grebene in območja, ki so primerna za postavitev vetrnih elektrarn z meteorološkega vidika (slika). Precej zanimivo se je o takšnih elektrarnah nedavno razpisal Vrhovec (2003). Krajinarji, ornitologi, lovci in drugi imajo namreč precej pomislekov proti postavitvi vetrnih elektrarn, zato bodo pred izgradnjo le-teh, gotovo nastale še številne in različne študije. Druga koristna dejavnost oziroma posledica burje je v zvezi z razširjanjem onesnaženja in odplak v vodnem priobalnem pasu (Malačič et.al., 2000). Burja ob naših obalah pa odganja tudi morebitne naftne madeže, saj piha stran od obale. V novejšem času, ko se pojavljajo potrebe po obnovljivih virih energije, med katere sodi tudi energija vetra (eolska energija), je postala burja zanimiva tudi s tega vidika. Prav zaradi dokajšnje nestalnosti in sunkovitosti burje, se doslej njena izraba ni mogla meriti z območji, ki imajo morda manj močne, vendar bolj stalne vetrove. Nove tehnike izrabe energije vetra kažejo, da bi bilo mogoče koristno izrabljati tudi burjo. V ta namen so bile izdelane že nekatere dodatne meritve in raziskave, ki naj bi pokazale, kje bi bilo moč burje pri nas najprimerneje izkoriščati. V študiji, ki naj bi preučila možnosti in uspešnost elektrarn na veter na Primorskem (APE, 2000) je vključenih le 8 merilnih postaj. Na podlagi mesečnih meritev so dobili povprečne hitrosti vetra in na njihovi osnovi računali povprečno proizvodnjo električne energije. Študija je bolj tehnična, ekonomska in ekološka, kot meteorološka. Povprečni vetrni potencial za Primorsko (Dolinar, 2002) Sklep Burja je očitno zelo samosvoj veter. Vezana je na posebne reliefne in topografske pogoje, ki jih jugozahodna Slovenija ima in potrebuje prodor hladnejšega zraka v deželo. Je razmeroma suh, predvsem pa sunkovit veter, čigar hitrost lahko v sunkih preseže 180 km/h. Zato ima burja v območjih kjer piha (povprečno približno četrtino vsega časa), pomemben vpliv na rastje, objekte, način življenja, promet in podobno. 264
Burja v Sloveniji in nekoliko južneje Po začetnih opisih tega pojava v starejši splošni in strokovni literaturi, so se že tik pred 20. stoletjem tudi v Sloveniji pojavila prva resnejša preučevanja tega vetra. V drugi polovici 20. stoletja pa so nastajale izčrpnejše študije o pogojih za nastanek burje; o značilnostih in posebnostih njenih sunkov, o njenem pojavljanju in širjenju prek Slovenije in podobno. Predvsem razvoj računalništva je omogočil vpogled v atmosferska dogajanja ob burji prek matematično-fizikalnih modelov z numeričnimi rešitvami in mnogimi novimi spoznanji. Vendar pa moramo priznati, da nam vse posebnosti in lastnosti burje še vedno niso dovolj znane. Kljub neprijetnostim in težavam, ki jih povzroča burja, pa ima tudi nekaj koristnih lastnosti, ki smo jih kratko prikazali v prejšnjem poglavju. Številna pregledana in navedena literatura omogoča podrobnejši vpogled v posamezne težave in rešitve. Upamo lahko, da bo v pomoč in spodbudo nadaljnjim raziskavam burje na slovenskih tleh. Viri APE (2000): Vključitev elektrarn na veter na področju Primorske v dolgoročni plan RS za obdobje 1986 2000. Agencija za prestur. energetike, Ljubljana, str. 46 in priloge. Arakawa, S. (1976): Numerical Experiments on the Local Strong Winds: Bora and Föhn. In Local Wind Bora (Ed. Yoshino). Univ. of Tokyo Press, str. 155 166. Bougeault, P. et.al. (2001): The MAP Special Observing Period. Bull. Amer. Meteor. Soc., 82, str. 433 462. Čadež, M. (1973): Some Observations on Bora and Föhn Wind. In Local Wind Bora, Ed. Yoshino, Univ. of Tokyo Press, str. 193 202. Dolinar, M. (2002): Prostorska porazdelitev potenciala energije vetra na Primorskem. Podipl. seminar, FMF, str. 19 Durran, D. R. (1990): Mountain waves and downslope winds. V Atmospheric prosesses over complex terrain. Meteorol monographs 45, AMS, str. 59 81. Durran, D. R. (2003): Downslope winds. Encyclopedia of Atmospheric Sciences, Academic Press, str. 644 650. Epifanio, C.C. and D.R. Durran (2002): Lee-Vortex Formation in Free-Slip Stratified Flowover Ridges. Part I & II. J. Atmos. Sci. 59, str. 1153 1181. I.J.S. (1992): Poročilo o meritvah vetra v razcepu Razdrto v razdobju april junij 1992. za RUC Ljubljana, neobjavljeno, str. 34 in priloge. I.J.S. AMES (1993): Meritve in obdelava podatkov o burji v treh lokacijah v razcepu Razdrto v obdobju junij 1992 maj 1993 za RUC Ljubljana, neobjavljeno, str. 61. Internet Google (2003) pod gelom: wind bora Adriatic. Ivančan-Picek, B. (1984): Numerical model of meso-scale flows over mountainous terrain. Zbornik meteoroloških i hidroloških radova 10, Beograd, str. 101 104. Ivančan-Picek, B. and V. Jurčec (2003): Orographic Influence on Adriatic Vortex Generation. ICAM- MAP 03, Extendet Abstracts, Vol. B, str. 550 552. Jedina, R. (1892): Die Teildepression des Mittelmeeres und die Borastürme Trieste, Met. Zeitsch. 9, str. 344 345. Jurčec, V. (1981): On Mesoscale Characteristics of Bora Conditions in 265
Pol stoletja Slovenskega meteorološkega društva Yugoslavia. PAGEOPH, 119, str. 640 657. Jurčec, V. (1984): Strong bora case in Zadar and upstream bora layer characteritics. Zbornik meteor. i hidrol. radova 10, str. 105 108. Kadlik, E. (1889): Lokaler Sturm in Adlergebirge und dessen Bezeichung zur Bora. Met. Zeitshrift, 6, str. 118. Kennedy, P.J. (1982): An ALPEX aicraft atlas, NCAR, Boulder, 225 p. Klemp, J.B., D.R., Durran (1987): Numerical modelling of bora winds. Meteorol. Atmos. Phys., 36, str215 227. Koračin, D. (1982): Spektralna analiza faktora mahovitosti bure na aerodromu Rijeka-Krk, Zbornik meteorol. i hidrol. radova 8, Beograd, str. 55 61. Koračin, D. (1984): Parameters of bora flow. Zbornik meteorol. i hidrol. radova 10, Beograd, str. 109 111. Kovač, M. (2000): Podnebje med Nanosom in Čavnom. HMZ RS, Ljubljana, str. 37 Kuettner, J.P. and R. F. Hertenstein (2002): Observations of mountain induced rotors and related hypotheses: A review. 10 th Conference on mountain meteor., Park City, Utah, str. 326 329. Lorenz, J, (1863): Physikalische Verhältnisse de Quarners. Wien 57. Lukšić, (1975): Bura u Senju, Senjski zbornik, Senj 6, str. 467 494. Makjanić, B. (1962): Einige Aspekte der Bora in Split. VI. Int. Tagung Alpine Meteorol. FHI, str. 49 55. Makjanić, B. (1978): Bura, jugo, etezija. Prilozi poznavanju vremena i klime SFRJ, 5, SHMZ, Beograd, str. 77. Malačič, V. et al. (2000): Disperzija polutantov točkastih virov v Koprskem zalivu. Urad za okolje MO Koper, str. 33 Mazelle, E. (1893): Zur Bestimmung der Stärke enzelner Borastösse, Met. Zeitschr., 10, H.2, str. 97 101. Menezes, A. and M. Tabeaud (2000): Variations in bora weather type in the north Adriatic Sea, 1866 1998. Weather, 55, str. 452 458. Novak, E. (1982): Burja na Krasu. Seminarska naloga, FNT Ljubljana, neobjavljeno, str. 11. Ogrin, D. (1995): Podnebje slovenske Istre. Knjižnica Annales 11, Koper, str. 381. Økland, H. (1984): Self-similar hydraulic models for drainage flow. Zbornik meteorol. i hidrol. radova 10, Beograd, str. 116 118. Paradiž, B. (1957): Burja v Sloveniji. 10- let Hidrometeorološke službe SRS, Ljubljana, str. 147 172. Peltier, W.R. and T.l. Clark (1979): The Evolution of Stability of Finite Amlitude Mountain Wawes -II., Drag and Severe Downslope Windstorm. J. Atos. Sci., 36, str. 1498 1529. Petkovšek, Z. and Paradiž, B. (1976): Bora in the Slovenian Coastal Region. In Local Wind Bora (Ed. Yoshino), University of Tokyo Press, str. 135 144. Petkovšek, Z. (1968): Temperaturna polja v adiabatnih tokovih čez gorske grebene. Razprave-Papers, 10, DMS, str. 47 63. Petkovšek, Z. (1976): Periodičnost sunkov burje, Razprave-Papers DMS, 20/2, Ljubljana, str. 67 75. Petkovšek, Z. (1982): Gravity Waves and Bora Gusts, Annalen Meteor.,(Neue Folge) 19, str. 108 110. 266
Burja v Sloveniji in nekoliko južneje Petkovšek, Z. (1984): Some characteristics of bora gusts. Zbornik meteorol i hidrol. radova, 10, SHMZ, Beograd, str. 119 122. Petkovšek, Z. (1987): Main bora gusts a model explanation. Geofizika, 4, Zagreb, str. 41 50. Petkovšek, Z. (1988): Temperature distributions in the bora under simple conditions. Razprave 23, Zagreb, str. 57 62. Petkovšek, Z. (1988): Connection of Temperature and Wind Fluctuations in Bora. C.I.M.A. 88, Vol. II, str. 1 12. Petkovšek, Z. (1990): Upper Boundary of the Bora as a Stationary Frontal Surface. Meteorol. Atmos. Phys. 43, str. 197 202. Petkovšek, Z. (1991): Bases and Algorithm for Nowcasting of the Bora. Meteorol. Atmos. Phys. 46, str.169 174. Petkovšek, Z. (1991): Additional Bora Characteristics According to the Frontal Model. Geofizika, 8. str. 25 31. Petkovšek, Z. i J. Rakovec (1983): Merenja i istraživanja mahovitosti bure, ALPEX rezult., IOIR Split, 7, str.1 10. Petkovšek, Z., J. Rakovec, T. Vrhovec, N. Pristov (1989): Dopolnila in nasveti k zaščiti pred burjo na trasi hitre ceste Razdrto-Podnanos, FNT za SC-CI p.o., neobjav., str. 42. Poje, D. (1962): Ein Beitrag zur Aerologie der Bora über Adria. VI. Int. Tagung Alpine Meteorol., FHI, str. 371 378. Poje, D. (1986): Analiza mahovitosti vjetra na Titovu mostu. Suvremeni promet, 8, str. 85 90. Poje, D., D. Koračin (1982): Istraživanje bure na otoku Krku. Zbornik meteorol i hidrol. radova. 8, Beograd, str. 45 54. Polli, S. (1943): Le correnti aeree al suolo e in quota a Trieste. Rivista di Meterologica Aeronautica, 7, str. 1 8. Polli, S. (1953): Il vento sull altipiano Carsico di Trieste. Annali di Geofisica, 6 (2), str. 285 294. Pristov, N. (1987): Začetki burje v Ajdovščini in Portorožu, Semin. naloga, FNT, str. 18. Pristov, N., Z. Petkovšek, J. Zaveršek (1989): Nekatere značilnosti burje in njenih začetkov v Sloveniji. Razprave Papers 30, DMS, str. 37 52. Rakovec, J. i Z. Petkovšek (1983): Fina struktura bure u Vipavskoj dolini. ALPEX rezultati, IOIR Split, 8, str. 1 8. RHZ SRH (1989): Bura na Jadranu -The Adriatic Bora. Croatia-Slovenia Joint Project 1987-1989, SFRY-USA/NSF P. 735, Zagreb, str. 102 Seidl, F. (1891): Bemerkungen über die Karstbora. Met. Zeischr., str. 232 235. Seidl, F. (1898): Luftwellen bei Bora im Golfe Triest. Met. Zeitschr., str. 230 232. Sijerković, M. (1980): Istraživanje nastupa lokalnog vjetra bure metodom mezoanalize, Razprave- Papers 24/1, DMS, str. 15 25. Smith, R. B. (1985): On severe downslope winds. J. Atmos. Sci., 44, str. 2597 2603. Smith, R. B. (1987): Aerial observations of the Yugoslavian bora. J. Atmos. Sci., 44, str. 269 297. Smith, R. B. and J. Sun (1987): Generalized Hydraulic Solutions Pertaining to Severe Downslope Winds. J. Atmos. Sci. 44, str. 2934 2939. 267