H. MATOZ, dr. M. BREN Č i Č, mag J. PRESTOR izr. prof dr. B. KOMPARE. S KRAJNC Helena MATOZ * dr. Mihael BRENČ I Č ** mag..j oerg PRESTO R *** izr. prof. dr. Bo ris KOMPARE **** Stojan KRANJC * - 43- URES NiČEVA N JE ZAKONA O VODAH IN INSTITUCIONALNA ORGANIZIRANOST NA POD ROČJ U UREJANJA VODA NOV NAČIN DO LOČANJA VODOVARSTVENIH OBMO ČIJ 1. POVZETEK V letu 2004 so bili na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo sprejeti trije podzakonski predpisi V skladu z zakonom o vodah, s katerimi bo v bodoče zagotovljen enoten način določanja vodovarstvenih območij ter ukrepov in omejitev na teh območjih in sicer na podlagi šestega odstavka 74. člena zakona o vodah "Pravilnik o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja " (Uradni list RS,št.64/04); na podlagi tretjega odstavka v zvezi s 4 točko drugega odstavka 150. člena in drugega odstavka 152. člena zakona o vodah "Pravilnik o gradnjah na vodovarstvenih območjih, ki se lahko izvedejo samo na podlagi vodnega soglasja, in o dokumentaciji, ki je potrebna za pridobitev vodnega soglasja"(uradni list RS, št. 62/04) ; na podlagi četrtega odstavka 78. člena zakona o vodah "Pravilnik o kriterijih za označevanje vodovarstvenega območja in območja kopalnih voda"(uradni list RS, št. 88/04 ; Na podlagi navedeni predpisov je Vlada RS v oktobru 2004 sprejela Uredbo o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja. Uredba določa vodovarstveno območje za vodonosnik Ljubljanskega polja, ki se uporablja za oskrbo prebivalstva s pitno vodo za Mestno občino Ljubljana, zaščitne ukrepe, prepovedi in omejitve ter roke, v katerih morajo lastniki ali drugi posestniki nepremičnin na tem območju svoje delovanje prilagoditi določbam uredbe. Uredba se nanaša na severni in severovzhodni del ljubljanske mestne občine, kjer se nahajajo najpomembnejši vodni viri, iz katerih se oskrbuje s pitno vodo pretežni del prebivalcev Mestne občine Ljubljana in kjer se nahajajo vodarne na zajetjih Hrastje, Kleče, Šentvid in Jarški prod. 2. IZHODiŠČA ZA PRIPRAVO PRAVILNIKA Za oskrbo prebivalcev s pitno vodo se v Slovenij i uporabljajo večinoma konvencionalni viri pitne vode, kot so zajetja v vodonosnikih in na izvirih. Delež neposrednega zajema površinske in atmosferske vode za te namene je relativno majhen Organizirano javno oskrbo s pitno vodo ima zagotovljeno 85% slovenskega prebivalstva, 6% ima privatne vodnjake, 5% uporablja rezervoarje deževnice in 4% ostale vire. V Sloveniji beležimo tudi obsežna vododeficitarna področja kot posledica neenakomerne porazdelitve voda - Obala in Kras, Ko č evsko Belokranjsko, Kozjansko, Haloze, Slovenske gorice in Goričko, kar predstavlja dobro č etrtino Slovenije. Javni vodooskrbni sistemi se pri nas napajajo iz približno 1500 zajetij ali č rpališ č pretežno podzemne vode. Del teh vodnih virov je zavarovan s še vedno veljavnimi ob č insk i mi Odloki o varovanju virov pitne vode, ki predpisujejo varovanje z varstvenimi pasovi. Površina teh varstvenih pasov znaša približno 20 % slovenskega ozemlja (slika 1). Na petini našega ozemlja so torej dolo č ene omejitve in zaš č itni ukrepi, ki bolj ali manj omejujejo dejavnosti na teh obmo č j i h. ' Helena MATOZ. univ. dipl inž. kraj. arh, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Dunajska 48. 1000 Ljubljana, " dr.mihael BREN Č i Č. univ. dipl inž. geol, Geološki zavod Slove nije. D i m ičeva 14, 1000 Ljublj ana. "mag Joe rg PRESTOR. univ dipl inž geol. Geološki zavod Slovenije. D imičeva 14. 1000 Ljubljana, izr. prof dr. Boris KOMPARE, univ.dipl inž grad. Univerza v Lj ubljani. Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Inštitut za zdravstveno hidrotehniko. Hajdrthova 28. 1001 Ljublj ana. Stojan KRANJC. univ dlpllnž geol. Ministrstvo za okolje prostor ln energijo. AgenCija RS za okolje. VOJkova 1 b, LjublJana M IS I ČEV VO DARSKI DAN 2004
H. MATOZ, dr. M. BRENCIC, mag. J. PRESTOR izr. prof. dr. B. KOMPARE, S. KRAJNC - 44- URESNiČEVANJE ZAKONA O VODAH IN INSTITUCIONALNA l' _.'" \.. -~;... Slika 1: Obstoječi odloki o zavarovanju virov pitne vode. ~. V sedemdesetih letih je bila kot priporočilo za določanje vodovarstvenih območij v okviru Vodnogospodarskih osnov predlagana»metodologija zaščite podzemne vode ter določitve varstvenih območij in pasov«(breznik, M, 1976). V kasnejšem času so se začeli uporabljati še drugi nači n i določanja vodovarstvenih območij, ki so krojili prakso varovanja zajetij vodnih virov, vendar pa noben od teh načinov ni bil sprejet kot pravno zavezujoči akt. Da bi odpravili pomanjkljivosti pretekle prakse določanja mej vodovarstvenih območij in uporabili vse, kar se je tekom let izkazalo kot dobro, so bili pri pripravi pravilnika o kriterijih za d oločitev vodovarstvenega območja podrobneje analizirani dosedanji predlogi načinov določanja vodovarstvenih območij ter metodologije, ki jih uporabljajo v drugih državah. Na podlagi te analize je bila kot osnova privzeta metodologija po Veselič & Petauer, 1997, ki obravnava ločeno načina določanja vodovarstvenih omočij za zajetja podzemne vode v medzrnskih vodonosnikih in za zajetja podzemne vode v kraško-razpoklinskih vodonosnikih. Ta metodologija je bila nadgrajena z izboljšavami, ki so bile privzete iz drugih obstoječih načinov iz dosedanje prakse ter iz tujih metodologij. Med slednjimi so bili v večji meri upoštevani predvsem bavarski, škotski in švicarski primeri, ki so najbolj primerljivi z našo dosedanjo prakso, uporabni za razmere v Sloveniji in sledijo trendu v evropskih državah. Pri pripravi enotne metodologije določanja meja vodovarstvenih območij je bilo poleg priprave metodologije za varovanje zajetij podzemnih voda veliko pozornosti posvečeno tudi uvedbi metodologije varovanja zajetij površinske vode in s tem tudi zajetij podzemne vode, ki se napajajo v večji ali manjši meri iz površinskih voda Tekom dela se je to izkazalo za pionirsko delo, ne samo v Sloveniji temveč tudi v tujini. 3. DOLOČANJE MEJA VODOVARSTVENIH OBMOČJIH Pri določanju vodovarstvenih območij je treba izhajati iz naravnih danostih vodnega telesa in njegovega napajalnega območja, ki varujejo vodno telo pred onesnaženjem ali drugimi vrstami obremenjevanja, upoštevati dolgoro čni pomen vodnega telesa za lokalni ali regionalni razvoj, preveriti pogoje zagotavljanja pitne vode, oceniti dejanske in možne poti mikroorganizmov vzdolž toka vode do zajetja, oceniti dejanske in možne poti kemijskih in fizikalnih onesnaževal vzdolž toka površinske in podzemne vode do zajetja, oceniti tveganje za onesnaženje zaradi posegov v okolje in stroške za vzpostavitev vodovarstvenega režima ter stroške za vzpostavitev tehnologije priprave in čiščenja vode, zajete iz vodnega telesa. ki je varovano z vodovarstven Im režimom.
H. MATOZ, dr. M. BRENCIC, mag J PRESTOR izr. prof. dr. B. KOMPARE. S KRAJNC - 45 - URE S NiČ EVANJE ZAKONA O VODAH IN INSTITUCIONALNA ORGANIZIRANOST NA PODROCJU UREJANJA VODA Poleg neposredne zaščite zajetja se glede na različno stopnjo varovanja lahko določijo tri notranja vodovarstvena območja glede na odvisnost od ranljivosti in izpostavljenosti zajetja. Na ta način so zaščitni ukrepi na vodovarstvenem območju razporejeni po strogosti od najblažjih do najstrožjih ter na ta način dosežena čim večja učinkovitost in racionalnost predvidenih ukrepov. Širše vodovarstveno območje, na katerem se izvaja varovanje z blažjim vodovarstven im režimom, predstavlja celotno napajaino območje zajetja, kjer je zagotovljeno dolgoročno varstvo zdravstvene ustreznosti pitne vode, vodovarstveni režim pa zagotavlja sprejemljivo tveganje za onesnaženje z radioaktivnimi snovmi in snovmi, ki so obstojne ali se razgrajujejo zelo počasi Ožje vodovarstveno območje, na katerem se izvaja varovanje s strogim vodovarstven im režimom, je območje, kjer je mora biti zagotovljena zakasnitev in zadostni zadrževaini čas ter razredčenje počasi razpadajočih onesnaževal. Z najožjim vodovarstvenim območjem, na katerem se izvaja varovanje z najstrožjim vodovarstvenim režimom, se varujejo območja neposredno ob črpališčih pitne vode, kjer morajo biti zagotovljeni ukrepi varovanja pred onesnaženjem spatogenimi mikrobiološkimi organizmi kot so bakterije, virusi, paraziti, ličinke ter pred drugimi onesnaženji, ki bi lahko bila usodna zaradi bližine zajetja, to je majhnega razredčenja ali hitrega dospetja takega onesnaženja do zajetja. Velikost notranjih območij se glede na vrsto površinskega ali podzemnega vodnega telesa in značilnosti njunega napajalnega območja določi na podlagi časa zadrževanja onesnaževala, razredčenje onesnaževala od mesta vnosa do zajetja ali časa za ukrepanje. Cas zadrževanja onesnaževala in razredčenje onesnaževala od mesta vnosa do zajetja je odvisna od hitrosti pretakanja vode skozi vodno telo, ugotavlja pa se ju na podlagi ocene časa dotoka vode iz poljubne točke v napajalnem območju do zajetja. Cas dotoka vode iz prejšnjega odstavka se izračuna na podlagi podatkov o meritvah in modelnih izračunov. Cas dotoka vode je vsota časa prenosa onesnaževala od mesta vnosa do toka vode in časa prenosa onesnaževala s tokom vode do zajetja. Cas za ukrepanje pa se določi na podlagi ocene časa izvedbe možnih interventnih ukrepov ter ukrepov odprave posledic onesnaženja, preden onesnaževalo dospe do zajetja. Vodovarstvena območja za zajetja podzemne vode Zaradi razlik v poroznosti vodonosnika in zaradi posebnih značilnosti toka podzemne vode se pri določanju vodovarstvenih območij uporabljajo različne metode za različne tipe vodonosnikov in sicer za medzrnski, kraški in razpoklinski vodonosnik. Pri določitvi notranjih območij za varovanje vodnega telesa v medzrnskem vodonosniku je treba tok podzemne vode opisati z izračuni na podlagi Darcyjeve enačbe in na podlagi izračunov po tej enačbi izdelati načrt hidroizohips in izohron, pri čemer pa je treba upoštevati, da je hitrost pretakanja podzemne vode v medzrnskem vodonosniku praviloma manjša od 10m/dan in je manj odvisna od hidrometeoroloških razmer, porazdelitev hitrosti pretakanja podzemnih vod pa je razmeroma homogena in se tveganje za onesnaženje vodnega telesa podzemne vode praviloma zmanjšuje z oddaljenostjo od zajetja, mikroorganizmi pa se pri pretakanju podzemne vode skozi porozno sredino večinoma odstranijo. Notranja območja za medzrnske vodonosnike se opredelijo glede na čas zadrževanja onesnaževala in razredčenje onesnaževala. Pri določitvi notranjih območij za varovanje vodnega telesa v kraškem vodonosniku je treba upoštevati, da ima tok podzemne vode značilnosti turbulentnega toka po kanalih in ga ni možno opisati z izračuni na podlagi Darcyjeve enačbe in zato ni možno izdelati načrta hidroizohips in določiti izohron, podzemna voda se običajno pretaka s hitrostmi, ki so bistveno večje od 10m/dan, in so močno odvisne od hidrometeoroloških razmer, porazdelitev hitrosti pretakanja podzemnih vod je zelo heterogena in se zato tveganje onesnaženja praviloma ne zmanjšuje z oddaljenostjo od zajetja, zadrževaine in filtracijske sposobnosti tega vodonosnika so lahko slabe, v odprtih zakraselih območjih pa jih ni, in da se mikroorganizmi pri pretakanju podzemne vode skozi porozno sredino večinoma ne odstranijo Notranja območja za kraške vodonosnike se določijo glede na čas za ukrepanje in, če je to možno, tudi glede na čas zadrževanja onesnaževala in razredčenje onesnaževala. Pri določanju notranjih območij za varovanje vodnega telesa v razpoklinskem vodonosniku je treba upoštevati, da ima tok podzemne vode lahko podobne značilnosti kot tok vode v medzrnskem ali v MiŠiČEV VaDARSKI DAN 2004
H. MATOZ, dr. M. BRENČiČ, mag. J. PRESTOR izr. prof dr. B. KOMPARE, S. KRAJNC - 46 - URESNiČ EVANJE ZAKONA O VODAH IN INSTITUCIONALNA kraškem vodonosniku. Značilnosti razpoklinskega vodonosnika so bolj podobne značilnostim medzrnskega vodonosnika, če je tok vode skozi homogeno razpokano sredino laminaren. Značilnosti razpoklinskega vodonosnika so bolj podobne značilnostim kraškega vodonosnika, če je tok vode nelaminaren ali če teče skozi sredino, ki je nehomogeno razpokana. Notranja območja za razpoklin ski vodonosnik se opredelijo glede na značilnosti toka podzemne vode na način, ki se uporablja za opredelitev notranjih območij v medzrnskem vodonosniku ali v kraškem vodonosniku. Vodovarstvena območja za zajetja površinskih voda Vodovarstvena območja se glede na vrste vodnih teles površinskih voda za odvzem vode določijo poseben način za stoječe in tekoče vode. na Pri določanju notranjih območij za varovanje stoj e č ih površinskih voda je treba upoštevati, da je za te vode značilen počasen pretok, ker na tok vode gradient gladine vode nima vpliva, povprečni zadrževaini čas je daljši od 5 dni, količinsko, kemijsko in ekološko stanje vodnega telesa površinskih voda pa je močno odvisno od sezonskih sprememb hidrometeoroloških razmer. Pri določanju notranjih območij za varovanje vodnega telesa teko č ih površinskih voda je treba upoštevati, da je za te vode značilna izražena komponenta vzdolžne hitrosti zaradi gradienta gladin, na podlagi te hitrosti pa se izračuna izohrone, količinsko, kemijsko in ekološko stanje tekočih površinskih voda pa je močno odvisno od sezonskih sprememb hidrometeoroloških razmer. 4. POVRŠiNA VODOVARSTVENEGA OBMOČJA Velikost vodovarstvenih območij se določi glede na končno zmogljivost zajetja in zajema celotno napajaino območje. Površina vodovarstvenega območja ne sme biti manjša od naravne površine napajalnega območja P[m 2 ] = OofOnap, kjer je Onap = Onap [mis] količina napajanja vodnega telesa s padavinami, iz površinskih voda in iz podzemnih dotokov, pri čemer se vse oblike napajanja vodnega telesa izražajo z ekvivalentno količino padavin (m 3 ) na enotno površino (m 2 ) v časovni enoti (s) in Oo povprečni pretok odvzema vode [m 3 /s]. Pri določitvi površine vodovarstvenega območja se upošteva tudi količina vode iz dotokov iz rečne struge, pritokov, iz dotokov iz drugih vodonosnikov ter količine iz nezajetih odtokov iz vodovarstvenega območja. Vodovarstveno območje lahko izjemoma zajema tudi območje izven meja napajalnega območja, kjer lahko morebitni izredni dogodki ali antropogeni vplivi povzročijo poslabšanje kemijskega in količinskega stanja vodnega vira. Zaščita zajetja Območje zaščite zajetja mora biti določeno posebej in obsega objekte zajetja s spremljajočimi objekti, ki morajo biti ograjeni in varovani v vseh smereh. Vodnjak ali drenažno zajetje, mora biti praviloma ograjeno najmanj 10m okrog in/ali vzvodno od zajetja. Če je zajetje kraški izvir, se meja območja zajetja praviloma določi najmanj 20 m okrog zajetja. Razpoke, ki so v neposredni zvezi z zajetjem in imajo vlogo drenaže, morajo biti vključene v območje zajetja. Če je zajetje na bregu tekočih površinskih voda in je širina struge pri nizkem vodostaju manjša od 20 m, se v območje zajetja praviloma vključi tudi 10m pas na nasprotnem bregu zajetja. Če je zajetje površinsko je meja območja praviloma 20 m okrog zajetja, pri čemer se meja na kopnem ogradi, na vodi pa označi s plovci. Meja območja zajetja je praviloma najmanj 20 m okrog zajetja, če je zajetje v sami strugi površinske vode, pri čemer meje s plovci ni treba označiti, če hidravlične razmere tega ne omogočajo, morajo pa se na zajetje postaviti table, čitljive z razdalje 50 m, ki prepovedujejo pristop. V območje zajetja morajo biti vključeni tudi drenažni kraki, drenažni kanali, galerije in razpoke, ki so v neposredni zvezi z zajetjem. Površina vodovarstvenega območja za medzrnski vodonosnik Meje širšega vodovarstvenega območja, kadar govorimo o medzrnskem vodonosniku, so enake meji napajalnega območja, pri čemer mora biti na meja določena po robu depresijskega lijaka in po zunanjih bočnih tokovnicah vzvod no do meje napajalnega območja z upoštevanjem disperzije. Mi ŠiČE V VODARSKI DAN 2004
H. MATOZ, dr. M. BRENČi Č, mag J. PRESTOR izr. prof. dr. B. KOMPARE, S. KRAJNC - 47 - URESNiČEVANJE ZAKONA O VODAH IN INSTITUCIONALNA ORGANIZIRANOST NA PO DROČJU UREJANJA VODA Meje ožjega območje so enake najmanj 400 dnevni izohroni, izračunani za dotok vode do zajetja skozi zasičeno cono. Površina ožjega območja ne sme biti manjša od dela napajalnega območja zajetja, ki zagotavlja dolgoročno obnavljanje četrtine količine odvzete vode v povprečnem hidrološkem letu, je pa lahko bližje zajetju, vendar ne manj od 1000 m ali manj od 50 dnevne izohrone, če je vodonosnik prekrit z zveznimi neprekinjenimi zelo slabo prepustnimi plastmi debeline najmanj 5 m ali najmanj 8 m, če je hitrost toka večja od 10m/dan. Meja ožjega območja je lahko bližje zajetju, kot je 50-dnevna izohrona, če to izhaja iz izdelane analize tveganja za onesnaženje in če so zaščitnih ukrepov taki, da je zagotovljeno, da zaradi izvedenih posegov v okolje na vodovarstvenem območju ni nevarnosti za vodno telo. Meje za najožje območje so enake najmanj 50 dnevni izohroni, izračunani za dotok vode do zajetja skozi zasičeno cono, ali krožnici, oddaljeni najmanj 50 m od zajetja, kar je daljše. Meja najožjega območja je enaka 50 dnevni izohroni, izračunani za dotok vode do zajetja pod gladino podzemne vode skozi zasičeno cono. Meja najožjega območja ne sme biti bližja od krožnice, oddaljene najmanj 50 m do zajetja. Kadar je to utemeljeno in razvidno iz izdelanih geoloških analiz so pri določanju meje možne tudi izjeme in sicer kadar se podzemna voda odvzema izkljlično iz globljih vodonosnikov, ki se ne napajajo neposredno s površine in so ti vodonosniki prekriti z zelo slabo prepustnimi plastmi. Izjema je dopustna tudi kadar imajo vodnjaki za odvzem vode iz teh globljih vodonosnikov ustrezno zatesnjen del nad zajetim slojem ali je vsa voda zaščitena z zelo slabo prepustnimi plastmi dovolj velike debeline med vodnjakom in mejo, ki je enaka 50 dnevni izohroni Meje notranjih območij za medzrnski vodonosnik se določajo na podlagi strokovne študije oziroma podatkov, ki se pridobijo z uporabo različnih metod, Če uporaba rezultatov samo ene od metod ne zagotavlja zanesljive in učinkovite opredelitve meja na notranjih območij, je treba za opredelitev meja notranjih območij za medzrnski vodonosnik uporabiti rezultate več metod Ši rše v. območje (III.) 400 dni ---- - - --- --- --- Slika 2 Shematski prikaz mej vodovarstvenih območij na medzrnskih vodonosnikih
H. MATOZ, dr. M. BRENCIC, mag. J. PRESTaR izr. prof. dr B. KOMPARE, S. KRAJNC Površina vodovarstvenega območja za kraški vodonosnik - 48- URESNiČEVANJE ZAKONA O VODAH IN INSTITUCIONALNA Meja širšega vodovarstvenega območja za kraški vodonosnik je enaka zunanji meji celotnega naravnega napajalnega območja Širšemu območju je treba priključiti tudi zakrasela območja, če so prekrita z zelo slabo prepustnimi zveznimi in neprekinjenimi geološkkimi plastmi debeline najmanj 8 m ali če se v pokrovu nahaja viseča podzemna voda ločena od vodonosnika z zelo slabo prepustnim slojem debeline najmanj 5 m. Meja ožjega območja je enaka meji zaokroženega zakraselega območja od koder je čas dotoka v zajetje večji od 12 ur. Določi se za razpoklinska območja z visokimi hitrostmi pretakanja skupaj z glavnimi in stranskimi tokovi proti zajetju ali črpališču, za območja požiralnikov z vključenimi površinami možnih površinskih odtokov na območja požiralnikov z neposredno zvezo do gladine podzemne vode in za območja vseh kraških polj z vključenimi površinami možnih površinskih odtokov na območja polj s požiralniki z neposredno zvezo do gladine podzemne vode. Meja najožjega območja je enaka meji zaokroženega zakraselega območja, od koder je čas dotoka manjši kot 12 ur. Določi se za zakrasela in razpoklinska območja z neposredno zvezo z zajetjem ali črpališčem, za razpoklinska območja z visokimi hitrostmi pretakanja skupaj z glavnimi in stranskimi tokovi proti zajetju ali črpališču, za območja požiralnikov z vključenimi površinami možnih površinskih odtokov na območja požiralnikov z neposredno zvezo do gladine podzemne vode in za območja vseh kraških polj z vključenimi. površinami možnih površinskih odtokov na območja polj s požiralniki z neposredno zvezo do gladine podzemne vode. Tudi meje notranjih območij se za kraški vodonosnik določijo na podlagi strokovne študije oziroma podatkov, ki se pridobijo z uporabo različnih metod, tako kot to velja za medzrnske vodonosnike. Širše v. območje (III.) Slika 3: Shematski prikaz mej vodovarstvenih območij na kraških vodonosnikih Površina vodovarstvenega obmo čja zajetij iz površinskih voda Mejo vodovarstvenega območja za zajetja površinskih voda se določa z uporabo treh metod in sicer z metodo izbranih razdalj, metodo izohron in razredčenja onesnaževal ali metodo časa za ukrepanje Z uporabo metode izbranih razdalj se meja vodovarstvenega območja za zajetje iz stoječe površinske vode določi tako. da širše območje obsega napajaino območje vodnega vira. ožje območje obsega vse
H. MATOZ, dr. M. BRENČiČ, mag. J. PRESTaR izr. prof. dr. B. KOMPARE, S KRAJNC - 49 - URESNiČEVANJE ZAKONA O VODAH IN INSTITUCIONALNA tekoče vključno z obrežnim pasom do 100 m, najožje območje pa obsega stoječe vode, vključno s 100 m obrežnim pasom pri najvišjem 100 letnem vodostaju, in se ožje območje razteza vsaj 100 mizven najožjega območja. Meja vodovarstvenega območja za zajetje iz stoječe površinske vode se po metodi izohron ob upoštevanju 1-letne visoke vode določi tako, da širše območje obsega napajaino območje vodnega vira, ožje območje obsega celotno stoječo vodo, z njenim obrežnim pasom, širokim najmanj 100 m, in tekoče vode, katerih čas dotoka do zajetja je manjši ali enak 20 dni, vključno z njihovim 100 m obrežnim pasom. Najožje območje obsega tisti del stoječih in tekočih vod, kjer je čas dotoka do zajetja manjši ali enak 10 dni, vključno s pripadajočim 100 m obrežnim pasom pri najvišjem 100 letnem vodostaju za stoječe vode in 1 letnem vodostaju za tekoče vode in se ožje območje razteza vsaj 100 m izven najožjega območja. Meja vodovarstvenega območja za zajetja iz stoječih površinskih voda se določi po metodi časov intervencije z računom hitrosti toka vode pri 1-letnem visokem pretoku tako, da širše območje obsega napajaino območje vodnega vira, ožje območje obsega tisti del stoječih in tekočih voda, kjer je čas dotoka do zajetja manjši ali enak 48 ur, vključno s pripadajočim 100 m obrežnim pasom pri najvišjem 100-letnem vodostaju za stoječe vode in 1-letnem vodostaju za tekoče vode. Najožje območje obsega tisti del stoječih in tekočih voda, kjer je čas dotoka do zajetja manjši ali enak 12 ur, vključno s pripadajočim 100 m obrežnim pasom pri najvišjem 1 OO-letnem vodostaju za stoječe vode in 1-letnem vodostaju za tekoče vode in se ožje območje razteza vsaj 100 m izven najožjega območja. Širše v.v. območje (III.) akumulacijo + 100 mobrežni pas B) Ti z < 20 dni + 100 m obrežni pas C) Tuk ~ 48 ur + 100 m obrežni pas A) Celotna akumulacija + 100 mobrežni B) Ti z do dni + 100 m obrežni pas C) Tuk ~ 12 ur + 100 m obrežni pas A) Metoda izbrani h razdalj B) Metoda izohron in razredčenja C) Metoda časa ukrepanja Slika 4 Shematski prikaz mej vodovarstvenih območij na stoječih površinskih vodah Površina vodovarstvenega območja zajetij iz tekočih površinskih voda Meja vodovarstvenega območja za zajetja iz tekočih površinskih voda se določi po metodi izbranih razdalj tako, da širše območje obsega napajaino območje vodnega vira, ožje območje obsega vse tekoče in stoječe vode, iz katerih se napaja odsek vodotoka z zajemom, vključno s pripadajočim 100 m obrežnim pasom, najožje območje pa obsega odsek vodotoka z zajemom v vzvodni smeri 15.000 m, v nizvodni pa 50 m, vključno s pripadajočim 100 m obrežnim pasom vodotoka pri najvišjem 100 letnem vodostaju in se ožje območje razteza vsaj 100 m izven najožjega območja
H. MATOZ, dr. M. BRENČiČ, mag. J. PRESTOR izr. prof. dr. B. KOMPARE, S. KRAJNC - 50 - URESNICEVANJE ZAKONA O VODAH IN INSmUCIONALNA ORGANIZIRANOST NA PODROCJU UREJANJA VODA Meja vodovarstvenega območja za zajetja iz tekočih površinskih voda se po metodi izohron ob upoštevanju 1-letnega visokega pretoka določi tako, da širše območje obsega napajaino območje vodnega vira, ožje območje obsega mrežo površinskih vodnih tokov, za katere je čas dotoka do zajetja manjši ali enak 5 dni, vključno s 100 m obrežnim pasom, najožje območje pa obsega odsek vodotoka z zajemom vode, za katerega je v vzvodni smeri čas dotoka do zajetja manjši ali enak 1 dan, vključno s pripadajočim 100 m obrežnim pasom pri najvišjem 100 letnem vodostaju in se ožje območje razteza vsaj 100 m izven najožjega območja. Meja vodovarstvenega območja za zajetja iz tekočih površinskih voda se določi po metodi časov intervencije z računom hitrosti toka vode pri 1-letnem visokem pretoku tako, da širše območje obsega napajaino območje vodnega vira, ožje območje obsega tisti del mreže površinskih voda, za katero je čas dotoka do zajetja manjši ali enak 12 ur vključno s pripadajočim 100 m obrežnim pasom. Najožje območje obsega odsek vodotoka z zajemom vode, za katerega je čas dotoka do zajetja manjši ali enak 4 ure, vendar ne manj kot 500 m, vključno s pripadajočim 100 m obrežnim pasom pri najvišjem 100 letnem vodostaju in se ožje območje razteza vsaj 100 m izven najožjega območja. Širše v.v. območje (III.) odsek z zajetjem + 100 m obrežni pas B) Ti Zi 5 dni + 100 m obrežni pas C) Tuk i 12 ur + 100 m obrežni pas A) 15 km vzvodno + 50 m ni zvodno + + 100 m obrežni pas B) Ti Zi 24 ur + 100 m obrežni pas C) Tuk! 4 ure oz. 500 m + 100 m o.p. A) Metoda izbrani h razdalj B) Metoda izohron in ra zredč enja C) Metoda časa ukrepanja Slika 5: Shematski prikaz mej vodovarstvenih območij na tekočih površinskih vodah Površina vodovarstvenega območja v posebnih primerih Glede na to, da zajemi za oskrbo prebivalcev s pitno vodo v naravi praviloma odstopajo od idealne slike, je bilo treba pri pripravi pravilnika o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja upoštevati tudi možne izjemne primere. Če namreč voda doteka v zajetje iz več vodonosnikov, ki ležijo drug nad drugim, je potrebno oceniti količine, ki jih pri odvzemanju vode prispevajo posamezni vodonosniki. Meja vodovarstvenega območja več vodonosnikov, ki ležijo drug nad drugim, mora biti prilagojena zajetemu vodonosniku, ki ima največje napajaino območje. Če je voda v zajetju sestavljena iz vode iz obrežnega dela površinske vode in vode iz vodonosnika, se za določitev meja vodovarstvenega območja, poleg meril za določitev meje vodovarstvenega območja za zajetje iz podzemne vode, uporabijo tudi merila za določanje meje vodovarstvenega območja za zajetja iz površinskih voda. Voda, ki naravno napaja vodonosnik, pa ne sme presegati mejnih vrednosti določenih s predpisom, ki ureja kakovost površinskih voda, ki se jih odvzema za oskrbo s pitno vodo.
H MATOZ, dr. M. BRENČiČ, mag. J. PRESTOR izr. prof. dr. B. KOMPARE, S. KRAJNC - 51 - URESNiČEVANJE ZAKONA O VODAH IN INSTITUCIONALNA Če pri obnavljanju podzemnih količin vode sodeluje tudi površinska voda in če večina površinske vode odteka z infiltracijo v izkoriščani vodonosnik, mora biti napajaino območje površinske vode vključeno najmanj v širše območje, Za zajetje, iz katerega se zaradi morfoloških ali geoloških pogojev zajema vodo po pretakanju od infiltracijske površine skozi vodonosnik v času, ki je krajši od 50 dni, je treba ugotoviti ali zaščitni ukrepi, predvideni za najožje območje, zadoščajo za varovanje zajetja. Voda, ki umetno napaja vodonosnik, ne sme presegati mejnih vrednosti določenih s predpisom, ki ureja kakovost površinskih voda, ki se jih odvzema za oskrbo s pitno vodo. Območje med mestom umetnega napajanja in območjem zajetja mora biti uvrščeno v najožje območje, če je čas dotoka od mesta napajanja do zajetja pri najintenzivnejšem napajanju krajši od 50 dni. Objekti umetnega napajanja morajo biti podvrženi istemu vodovarstvenemu režimu kot objekti zajetja. Če je razdalja med mestom umetnega napajanja in območjem zajetja manjša od 50 m in vodonosnik ni prekrit z zveznimi neprekinjenimi zelo slabo prepustnimi geološkimi plastmi debeline najmanj 5 m ali najmanj 8 m, če je hitrost toka večja od 10mIdan, mora biti celotno območje ograjeno. Določitev meje širšega območja vodonosnika, ki se umetno napaja, je odvisno od količine in kakovosti naravne podzemne vode glede na količino in kakovost površinske vode, ki se uporablja za umetno bogatenje. Če v zajetje površinske vode doteka tudi voda iz vodonosnika, se poleg meril za določanje meje vodovarstvenega območja za zajetja površinskih voda uporabijo tudi merila za določanje meje vodovarstvenega območja za zajetja iz podzemnih voda. Če je zajetje izvedeno tako, da hkrati zajema površinsko in podzemno vodo, morajo biti meje vodovarstvenih območij določene z uporabo meril za podzemne in površinske vode. 5. NAČRTOVANJE ZAŠČITNIH UKREPOV Zaščitne ukrepe za gradnjo objektov ter izvajanje gradbenih del, ki so v pravilniku pripravljene v obliki tabel z upoštevanjem enotne klasifikacije vrst objektov, sprejete z uredbo Vlade, (Uradni list RS, št. 33/03) je treba načrtovati tako, da je tveganje za onesnaženje vodnega telesa zaradi te gradnje objektov ter izvajanja gradbenih del sprejemljivo. Šteje se, da je tveganje za onesnaženje vodnega telesa sprejemljivo, če to izhaja iz rezultatov analize tveganja za onesnaženje. Analizo tveganja za onesnaženje pa je treba izdelati ali z uporabo deterministične analize tveganja ali z uporabo verjetnostne analize tveganja. V obeh primerih je treba uporabiti tudi analize stroškov, ki nastanejo pri odpravi posledic onesnaženja in izpada oskrbe z vodo. Stroške zaščitnih ukrepov je treba ovrednotiti s primerjalno ekonomsko analizo stroškov in koristi vzpostavitve zaščitnih ukrepov, pri čemer je treba upoštevati tudi stroške priprave pitne vode, ki jih zaradi uvajanja zaščitnih ukrepov ni treba zagotavljati. Deterministična analiza tveganja Sprejemljivost tveganja za onesnaženje se po deterministični analizi tveganja ugotavlja na podlagi naslednjih meril 1. gradnja objektov ali izvedba gradbenih del je sprejemljiva, če sprememba kateregakoli parametra, ki je predmet analize tveganja za onesnaženje, ne presega relativne občutljivosti za ta parameter iz tabele 2, ki je sestavni del pravilnika o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja. Za parametre, pri katerih vrednost relativne občutljivosti v tabeli 2 v pravilniku ni določena, se šteje, da je vrednost relativne občutljivosti +2 ; 2. gradnja objekta ali izvedba gradbenih del je sprejemljiva, če zaradi spremembe kateregakoli parametra, ki je predmet analize tveganja za onesnaženje, vrednost tega parametra ne presega mejne vrednosti, ki je za ta parameter določena s predpisom, ki ureja pitno vodo. Snovi, ki jih pred posegom v prostor ni bilo v vodnem telesu, se po izvedenem posegu ne smejo pojaviti.. Relativna občutljivost je razmerje med opazovano novo vrednostjo stanja vode zaradi ogroženosti in referenčnim stanjem in se izračuna S = (R+l'.R)/R, kjer je S relativna občutljivost, R referenčno stanje, ki je enako povprečni vrednosti parametra pred gradnjo objekta, izračunani kot aritmetična sredina rezultatov analiz monitoringa na zajetju v zadnjih petih letih. Če ni na voljo rezultatov analiz zadnjih petih let. se dolo či ničelno stanje z dodatnim monitoringom potencialnih onesnaževal na zajetju, ki mora obsegati obdobje vsaj dveh let z najmanjšo pogostost jo vzorčenja šestkrat letno, in l'.r sprememba referenčnega stanja zaradi ogroženosti
H. MATOZ, dr. M. BRENČiČ, mag. J. PRESTOR izr. prof. dr. B. KOMPARE, S. KRAJNC Verjetnostna analiza tveganja - 52 - URESNiČEVANJE ZAKONA O VODAH IN INSTITUCIONALNA Sprejemljivost tveganja za onesnaženje se po verjetnostni analizi tveganja ugotavlja na podlagi verjetnosti dogodka, zaradi katerega pride do onesnaženja vodnega telesa. Verjetnostna analiza se izvede z uporabo meril in na način, ki je določen za deterministično analizo tveganja. Verjetnostna analiza tveganja se izvede, če : 1. verjetnost dogodka presega 10-2 na leto in se iz zajetja oskrbuje manj kot 1000 prebivalcev, 2. verjetnost dogodka presega 10-3 na leto in se iz zajetja oskrbuje več kot 1.000 prebivalcev, 3. verjetnost dogodka presega 10-4 na leto in se iz zajetja oskrbuje več kot 10.000 prebivalcev ali 4. verjetnost dogodka presega 10-5 na leto in se iz zajetja oskrbuje več kot 100.000 prebivalcev. Tveganje za onesnaženje vodnega telesa je zaradi gradnje objekta na vodovarstvenem območju na podlagi verjetnostne analize tveganja sprejemljivo, če je relativna občutljivost, ki je posledica verjetnosti dogodka iz prejšnjega odstavka, manjša od predpisane v tabeli 2 pravilnika o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja. Pri verjetnostni analizi tveganja je treba upoštevati tudi tveganja za onesnaženje že izvedenih posegov v okolje na vodovarstvenem območju. Analiza tveganja za onesnaženje zaradi gradnje objekta na vodovarstvenem območju vsebuje: opis ogroženosti vodnega vira in opredelitev scenarijev vpliva na vodni vir z določitvijo števila in vrste onesnaževal, opredelitvijo mehanizma razlitja in/ali sprostitve onesnaževal, opredelitvijo scenarijev normalnega in alternativnega razvoja dogodkov ter scenarija najslabše možnosti, opredelitev onesnaževal z oceno interakcije onesnaževala in okolja, toksičnosti onesnaževala, mobilnosti onesnaževala, kemijskih lastnosti in količine onesnaževal, lastnosti zajetja z opisom načina zajema, oceno količine zajete vode, opisom režima in dinamike izkoriščanja vodnega vira, opredelitev vodnega vira z oceno obstoječega stanja, ki se jo izdela kot zbirni pregled naravnega ozadja in obremenjenosti vodnega vira, oceno naravnega ozadja, obremenjenost jo vodnega vira, opisom naravnih danosti vodnega vira, opredelitev transportnih poti onesnaževal od vira ogrožanja do zajetja, izračun transporta onesnaževal glede na različne scenarije, opredelitev tveganja za onesnaženje. Izdelavo analize tveganja za onesnaženje vodnega telesa zagotovi investitor posega v okolje na vodovarstvenem območu. 6. ZAKLJUČEK Pričakujemo, da bodo spremembe, ki jih uveljavlja zakon o vodah in podzakonski predpisi na področju varovanja vodnih virov, v slovenskem prostoru pozitivno sprejete tako v strokovni kot tudi laični javnosti. Z uveljavitvijo pravilnikov in uredb Vlade RS o vodovarstvenih območjih vodnih teles vodonosnikov v Sloveniji bo odprta pot za uveljavitev poenotenega standarda varovanja pitne vode ne glede na različne razmejitve in lokalno obarvane interese. Pričakujemo tudi, da bomo s skupnimi prizadevanji dosegli zastavljen cilj, to je dobro stanje slovenskih voda in varno vodooskrbo. To pa pomeni spremenjen odnos vseh prebivalcev Slovenije do vodnega okolja ter dosledno izvajanje predpisov, ki se nanašajo na zagotavljanje kakovosti voda, kar zahteva precejšnje spremembe v razvoju dejavnosti ter rabi prostora. 7. LITERATURA Zakon o vodah (ZV-1), 2002, Uradni list Republike Slovenije št 67 ; Directive 2000/60/EC of the European Parliament and of the Council of 23 October 2000 establishing a framework for Community action in the field of water policy (L327/1-72) - 22.12.2001 ; Pravilnik o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja " (Uradni list RS,št64/04); Pravilnik o gradnjah na vodovarstvenih območjih, ki se lahko izvedejo samo na podlagi vodnega soglasja, in o dokumentaciji, ki je potrebna za pridobitev vodnegasoglasja"(uradni list RS, št 62/04); Krajnc, M. in sod, 2002, Strokovne podlage za razglasitev ogroženosti podzemne vode v Republiki Sloveniji.- Agencija Republike Slovenije za okolje; Prestor J., Brenčič M, Kompare B, Kranjc S, Matoz H, Določanje meja vodovarstvenih območjih, Vodni dnevi 2003;
H. MATOZ. dr. M. BREN Č ič, mag. J PRE STOR izr. prof. dr. B. KOMPARE, S KRAJNC - 53- URESNICEVANJE ZAKONA O VODAH IN INSTITUCIONALNA ORGANIZIRANOST NA PODROCJU UREJANJA VODA Kompare B., Brenčič M., Prestor J., Matoz H., Kranjc S., Pravilnik za določanje vodovarstvenih območij : določanje vodovarstvenih območij zajetij površinskih voda in kombiniranih zajemov Vodni dnevi 2003; Brenčič M., Kompare B., Matoz H., Kranjc S, Prestor J., Določanje ukrepov in omejitev na vodovarstvenih območjih, Vodni dnevi 2003; Matoz H., Kranjc S., Brenčič M., Kompare B., Prestor J., Pravilnik za določanje vodovarstvenih območij - pravni okviri in pretekla praksa, Vodni dnevi 2003; Mi Š i Č E V VODARS KI DAN 2004