UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ARHEOLOGIJO ANA JURAK INTERPRETACIJA ARHEOLOŠKIH TEM V SODOBNEM MUZEJU Diplomsko delo Ljubljana, 2015
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ARHEOLOGIJO ANA JURAK INTERPRETACIJA ARHEOLOŠKIH TEM V SODOBNEM MUZEJU Diplomsko delo Mentorica: dr. Verena Perko Univerzitetni študijski program prve stopnje: Arheologija Ljubljana, 2015 1
ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici dr. Vereni Perko za vso potrpežljivost in razumevanje. Še posebej pa moji mami za vso ljubezen in podporo. 2
IZVLEČEK: Interpretacija arheoloških tem v sodobnem muzeju Diplomsko delo se osredotoča na pojav nove muzeologije. Skuša opredeliti gibanje in pojasniti njegovo vlogo pri oblikovanju novega pomena muzejev. Izhaja iz nekaterih najpomembnejših izhodišč med katere štejemo multidisciplinarnost muzejskega dela, prevzemanje dejavne družbene vloge, izpolnjevanje dolžnosti temeljnih človeških vrednot, povezanost z lokalnimi skupnostmi, delovanje po principu resnice in poštenosti, izboljšanje standardov za vzdrževanje zbirk, sodelovanje z drugimi ustanovami, ohranjanje dediščine in situ, itd. V praksi vsa našteta izhodišča najbolje uresničujejo ekomuzeji. Njim je namenjena osrednja vloga. Nova informacijsko-komunikacijska tehnologija ponuja nove možnosti uporabe tudi na področju muzejev. Virtualni muzeji so lep primer njihove uporabe. Posebej je omenjen arheološki predmet, ter model E-T-Ak-S-A. Ključne besede: nova muzeologija, ekomuzeji, informacijsko-komunikacijska tehnologija, arheološki predmet, model E-T-Ak-S-A. ABSTRACT: The interpretation of the archaeological themes in modern museum Thesis focuses on the emergence of new museology. Trying to define the movement and to explain its role in the creation of the new importance of museums. It arises some of the most important starting points which count the museum work, active uptake of multidisciplinarity of social roles, the fulfilment of the duties of the fundamental human values, the relationship with the local communities, operate on the principle of truth and honesty, improve standards for the maintenance of collections, cooperation with the other institution, heritage conservation in situ, etc. In practice all listed positions best exercise with ecumuseums. It is intended for them to carry a central role. The new informationcommunication technology offers new possibilities of use in the field research of museums. Virtual museums are a fine example of their use. Specifically mentioned is archaeological object, and a model of E-T-Ak-S-A. Key words: new museology, ecomuseums, information-communication technology, archaeological object, model E-T-Ak-S-A. 3
Vsebina IZVLEČEK:... 3 ABSTRACT:... 3 1. UVOD... 5 2. DEDIŠČINA... 7 3. PREGLED RAZVOJA MUZEJEV OD NAJSTAREJŠIH ČASOV PA VSE DO DANES... 8 4. ZGODOVINA MUZEOLOGIJE IN NJENA POVEZAVA Z MUZEOGRAFIJO... 16 5. NOVA MUZEOLOGIJA... 18 6. SODOBNI MUZEJ, EKOMUZEJ ALI KIBERNETIČNI MUZEJ... 20 7. VIRTUALNI MUZEJ... 24 8. ARHEOLOŠKI PREDMET... 26 8.1. ARHEOLOŠKI PREDMET PRED PRIHODOM V MUZEJEM... 26 8.2. PROCES MUZEALIZACIJE... 27 8.3. ARHEOLOŠKI PREDMET PO PRIHODU V MUZEJ... 28 8.3.1. V TRADICIONALNIH MUZEJIH... 28 8.3.2. ARHEOLOŠKI PREDMET V KONTEKSTU NOVIH SMERI... 28 8.4. POSEBNOST ARHEOLOŠKEGA PREDMETA... 29 8.5. MUZEJSKA KOMUNIKACIJA... 29 8.6. ARHEOLOŠKI PREDMET V MODELU E-T-Ak-S-A... 31 8.6 1. ABSORBCIJA... 31 8.6.2. AKUMULACIJA... 31 8.6.3. SELEKCIJA... 31 8.6.4. TRANSMISIJA... 32 8.6.5. EMISIJA... 32 9. VRSTE RAZSTAV... 33 10. PRIMER DOBRE PRAKSE... 36 11. ZAKLJUČEK... 37 12. LITERATURA:... 39 PRILOGA... 41 4
1. UVOD Diplomsko delo je nastalo v želji po poznavanju novih smernic na področju muzeologije. Še posebej zato, ker se zdi, da je nova muzeologija popolnoma spregledana na našem območju. Zdi se, da so pomen dediščine drugod prepoznali že pred časom ter jo posledično pričeli tudi ustrezno potrebam sodobne družbe varovati. V času velikih sprememb, propada družbenega reda in brisanja raznolikosti je med družbenimi skupinami postalo vse bolj nujno, da se dediščino obvaruje z načinom življenja. Prvi premiki na tem področju so se pričeli ob koncu 60-ih in začetku 70-ih let. V tem času je postalo jasno, da tradicionalni muzeji ne zmorejo več izpolnjevati svoje družbene vloge in poslanstva. Z znanstvenimi raziskavami in specialističnimi interpretacijami zbirk predmetov ne pritegnejo obiskovalca in ga celo odvračajo. Včasih ne omogočajo fizičenega dostopa ranljivim skupinam prebivalstva npr. z odsotnostjo dvigal. Izgubljajo bitko s časom in postajajo vedno bolj neustrezni pričevalci dediščine v sedanjosti. Kot odziv na urgentno stanje so se v svetu pojavili ekomuzeji. Ti ne izpodrinjajo tradicionalnih muzejev, temveč v ospredje postavljajo druge vrednote, kot so interpretacija in komunikacija in jih s tem dopolnjujejo. Znotraj teh dobiva tudi arheološka dediščina aktivnejšo družbeno vlogo. Diplomska naloga skuša orisati prednosti ekomuzeja, ki pomagajo povezovati plasti družbe in brisati kulturne, jezikovne in nacionalne meje. Skušala bom predstaviti muzej brez zidov, kjer središče predstavljajo ljudje, v prvi vrsti lokalna skupnost. Če imamo pri shemi tradicionalnega muzeja občutek, da deluje kot hirarhičen sistem, gre pri ekomuzeju za preplet muzeja, dediščine, okolja in ljudi. Genialnost muzeja pa se odraža tudi v tem, da pospešuje trajnostni razvoj skupnosti. Blaginja prebivalstva je načrtovana na tradicionalnih vrednotah. 21. stoletje je prineslo vzpon novih tehnologij. Muzej je postal medij in prevzel poslanstvo aktivnega posrednika med dediščino in muzejem. K nalogi spadajo še nekatere druge»nove«oblike muzejev, nekatere oblike predhodnikov kot so muzej ljudskih starožitnosti in muzej soseske. Kjer se prvi osredotoča predvsem na ohranjanje specifičnih industrijskih, obrtnih in tehnoloških znanj, muzej soseske pa predstavlja lep primer muzeja, ki omogoča izboljšanje in preživetje neke skupnosti, ki bi drugače bila popolnoma prezrta in prepuščena propadanju. Ustanavljali so jih namreč na območjih priseljencev in ljudi na družbenem robu. Cilj 5
delovanja je bila ublažitev ekonomskih razlik med bogatimi in revnimi, izobraženimi in neizobraženimi, med kulturami ter med visoko in popularno umetnostjo (Perko 2014, 65). Seveda ne moremo mimo virtualnega muzeja ter kibernetičnega muzeja. Oba izrabljata sodobno tehnologijo, kjer pa prvi prikazuje dejansko obstoječo realnost, drugi pa je ustvarjen v virtualnem prostoru z virtualnimi predmeti. Oba imata mnogo pozitivnih lastnosti. Pri virtualnem muzeju je v prvi vrsti možnost ogleda razstave iz naslonjača, ogled začasnih razstav, ko so te že končane itd. Kibernetični muzej obiskovalcu omogoča, da poljubno izbira in oblikuje vsebine z virtualnimi muzejskimi predmeti. 6
2. DEDIŠČINA Na vprašanje kaj je kulturna dediščina, ni enostavnega odgovora. Z materialnega vidika je kulturna dediščina vsota spomenikov in predmetov kulturnega pomena, družbeno prepoznanih kot nosilcev identitet, simbolnih in drugih vrednot iz preteklosti in zato vredne ohranjanja za prihodnje rodove (Gillman, 2010, 41-62). Opredelitev pojma je zapletena, saj obstaja cela vrsta razlag. Poimenovanje se nanaša na spomenike in zgradbe ter na njihovo vrednost v smislu njihove estetske, znanstvene, arheološke vrednosti. Sodobni koncept arheološke dediščine sloni na kompleksnem razumevanju najdišča, na njegovem pogledu nanj, na razumevanju materialne kulture in druge vsebine. Dediščina je družbeni proces, ki ne odraža samo materialnega vidika, ampak tudi duhovni svet in občutja prednikov in je sredstvo posredovanja idej, vrednot in znanja, je inherentno polje konflikta. Dediščina je dobrina, ki smo jo prejeli od prednikov, naša dolžnost pa je, da jo ohranimo za zanamce. Kjer je potrebno razumeti, da naše ohranjanje kulturne dediščine ni izključno povezano s fizično hrambo, ampak z njeno uspešno vključitvijo v okolje, v znanje in občloveške vrednote, katere del je. Arheološka dediščina predstavlja specifičen del dediščine. Nanaša se na najdišča, dokumentacijo in najdbe, največkrat, pridobljene z arheološko metodo dela. Osrednji predmet preučevanja je materialni ostanek, ki omogoča relevantno razlago preteklosti in s tem tudi razlago sedanjosti (Merc 2009, 6). Širše gledano je arheološka dediščina pomemben del kulturne dediščine, ki je pomagal sooblikovati podobo zahodne civilizacije. Vendar pa arheološka dediščina danes potrebuje interpretacijo in vključevanje v sodobne tokove znanja in ustvarjanja, da bi jo ljudje lahko doživljali kot vrednoto. Omogočanje dostopnosti in obveščanje o kulturni dediščini je osnovna naloga vseh kulturnih ustanov in vsakega strokovnjaka in je osrednja naloga postmoderne družbe. Vse prevečkrat je področje dediščine prepuščeno znanstveni stroki, v smislu, da je to njihova domena, javnost pa bi dediščini lahko samo škodovala ali jo celo uničila. Dostopnost do podatkov o gradivu in najdiščih ter do rezultatov raziskav je pravica sodobne javnosti (Perko 2014, 206). Pri tem bi morala lokalna javnost imeti še poseben privilegij. To je še posebej obvezujoče takrat, ko je zaradi izkopavanj v določenem kraju veliko nevšečnosti. Vsakdo se zaveda, da se domačini velikokrat pritožujejo nad počasnostjo del ter nad težavami, ki jih izkopavanja prinašajo. Veliko nesoglasij bi lahko enostavno rešili tako, da bi že v času izkopavanj na 7
nekem območju javnost sproti obveščali o dogajanju, morebitnih zanimivih najdbah in o njihovemu pomenu za lokalno okolje. Na koncu je obveza raziskovalca predstaviti rezultate svojih izkopavanj in vsaj delno razkriti predmete in njihov pomen v izvornem kraju. Na tak način bi se javnost v prihodnje na arheološke raziskave odzvala bolj pozitivno. Kot se je že večkrat pokazalo je aktivna vloga javnosti temeljnega pomena za ohranjanje in varovanje kulturne dediščine. Vpliva na razvoj in demokratičnost celotne družbe. Veliko družbeno vlogo ima vključevanje ranljivih skupin ljudi, ki so pogosto odrinjeni na rob družbe. Njihovo aktivno vključevanje z družbenimi implikacijami pospešuje družbeno kohezijo in demokratizacijo. Vpliv sodobne informatizirane družbe na dediščinske ustanove zahteva posebno obravnavo. Muzeji, ki kljub temu, da opravljajo poslanstvo v korist celotni družbi, morajo v njej tudi preživeti. Težijo celo k temu, da bi se kot ustanova bili sposobni sami preživljati, kar pa lahko vodi do prevelikega prilagajanja željam po zaslužku pri poslovanju. Muzeji se zlahka spremenijo v zabaviščne parke in izgubijo verodostojnost. Dediščinska območja so v resnici postala tržno zanimiva. Pojavil se je množični turizem, ki predstavlja veliko grožnjo dediščini. Potrebno je poudariti, da je kulturna dediščina nekega območja dediščina vseh ljudi, vendar je v prvi vrsti dediščina domačinov. Lokalna skupnost ima pomembno vlogo pri ohranitvi določenega spomenika in pri zagotavljanju finančnih sredstev, kot je tudi upravičena do uživanja rezultatov raziskav in trženja (Perko 2014, 226-227). 3. PREGLED RAZVOJA MUZEJEV OD NAJSTAREJŠIH ČASOV PA VSE DO DANES Človek je že od nekdaj zbiral, preučeval, hranil predmete, ki so zanj imeli poseben pomen. Ljudje so namreč verovali, da lahko določene lastnosti predmeta uspešno prenesemo tudi na ljudi (Mahnič 2015). 1 Zbiratelji so običajno pripadali višjemu sloju. Zbirke so mnogokrat nastajale kot vojni plen z vojaških pohodov. S tem dejanjem so si simbolno prisvojili tudi identiteto in moč božanstev premaganega ljudstva. Faraon Tutmozis III. je imel obsežno zbirko rastlin in živali, Nebukadnezar je imel zbirko čudes, med katero naj bi bili ohranjeni stari kipi. Vladarske zbirke so odražale moč in pomen posameznega kralja. Vendar pa so te zbirke sčasoma prerasle svoj osnovni pomen izpričevanja vladarske moči ter postale pomembne tudi za 1 Zgoraj citiran vir je rezultat predavanj, ki sem se jih udeleževala pri Dr. Katji Mahnič. Ta so potekala v zimskem semestru 2014-2015. To velja tudi za vse naslednje citate. 8
ostalo prebivalstvo. Pavzanij je v 2. stol. v svojem opisu Grčije omenjal tudi zakladnice v templjih, kot tudi likovna dela na mestnih trgih in trgovskih ložah (Mahnič, 2015). Izvor zbirateljskih dragocenosti so bili največkrat vojni pohodi in vojni plen. Kot primer naj omenim samo bitko pri Platajah, kjer je ostalo veliko dragocenih predmetov raztresenih po bojišču (Perko 2014, 26). Templji so imeli zakladnice, kjer so se zbirali darovi vernikov. Med njimi so najpomembnejši v Atenah, Delfih, Delosu in Olimpiji. Pri predmetih je bila pomembna le materialna vrednost. Zakladnice pa so imele oskrbnike, ki so skrbeli tudi za popise predmetov, ki so vključevali tudi vrednost predmetov. Najdragocenejše so celo skrili v podzemne zakladnice (Mahnič, 2015). V obdobju helenizma so se začele pojavljati številne zbirke umetnin. V Sikijonu so že v 3. stol. pr. n. št. ustanovili galerijo slikarjev. Nastajale so zbirke umetnin. Med drugim v Olimpiji (Perko 2014, 30). Velik razcvet je zbirateljstvo doseglo v času rimskega obdobja, kot posledica plenjenja zasedenih ozemelj. Ponovno odkritje grške umetnosti je povzročilo razcvet umetnosti in pospešilo izdelovanje kopij, ki so imele enako vrednost, kot originali. Ti predmeti so odražali status in ugled lastnika (Perko 2014, 26). Številni rimski cesarji so imeli v lasti velike zbirke umetnin. Cesar Hadrijan je bil še posebej navdušen nad grško umetnostjo. Spodbujal je umetnike k razvijanju klasičnega stila. Njegova vila v Tivoliju predstavlja lep primer vključevanja umetnin v arhitekturo in parkovno ureditev. Vendar pa njegovo navdušenje nad klasičnim stilom ni osamljen primer, klasični stil postane del bivanjske kulture vladajoče elite. Na splošno je bilo zbiranje umetnin v rimskem obdobju predvsem način utrjevanja družbenega položaja. Predmeti so na vidnem mestu v domači hiši odražali pomembnost posameznika in izobrazbe, kot tudi njegov status rimskega državljana (Perko 2014, 30 in tam citirana literatura). Izraz muzej je povezan s pojmom mouseion, prostor posvečen muzam. Muze so bile hčere Zevsa in Mnemozine, zavetnice spomina. Najbolj je znan aleksandrijski Muzejon. Bil je središče znanstvenih, kulturnih in umetniških dejavnosti, opremljen je bil s knjižnico, raziskovalnimi prostori, predavalnicami in učilnicami. Muzejon je ustanovil egiptovski kralj Ptolemaj I. Soter. V tem času pa ne smemo mimo še ene oblike tempeljskih zbirk in sicer serapeion. Ta izraz je omenjen v besedilu Filona Aleksandrijskega, kjer omenja votivna darila 9
nameščena v serapeionu, prostoru znotraj kraljevske palače. Serapej je bilo svetišče, posvečeno Serapisu, božanstvu izobilja in rodovitnosti, egipčanskemu bogu podzemlja (Mahnič 2015). V srednjem veku so večino vseh zbirk imeli v lasti cerkev in dvori. Umetniška dela v tem času so imela predvsem duhovno, vzgojno in izobraževalno funkcijo. Verniki so bili na ta način poučeni o vsem znanju in resnici, o religioznih dogmah in svetnikih. Razširjeno je bilo zbiranje relikvij, kjer je bila pogosto edina vrednost umetniškega predmeta. Cerkvene zakladnice so bile v tem času zelo razširjene. Eno najpomembnejših takšnih zakladnic je postavil opat Suger v cerkvi St. Denisa. V tej zbirki med drugim najdemo tudi relikviar Sv. Bendedikta, ustanovitelja benediktanskega reda, Eligejev križ in Sugerjev orel, zastor Karla Velikega, ter še nekaj predmetov. Iz izbora predmetov lahko sklepamo kakšna je bila narava zbirke. S slavno zgodovino cerkve se je izrazil tudi pomen vladanja. V času vzpona fevdalizma se je močno uveljavila tudi ideja, da ni kralja brez zaklada. Zaradi tega se je močno povečal pomen kraljevskih zbirk, dragocenosti, ki so bile rezultat več stoletnega zbiranja in dedovanja. Neredko so te zbirke tekmovale s cerkvenimi, vendar pa so bile te namenjene le ozkemu krogu ljudi (Mahnič 2015). Pri posameznih zbirateljih so se pričele pojavljati t.i. zbirke čudes. Imenovali so jih mirabilis, magicus in miraculosus. Pri tem slednji označuje predmete in reči, povezane z nadnaravnim (božje in nadnaravne), mirabilis in magicus pa označujeta posvetne predmete, tiste z magično močjo in predkrščanskega izvora (Mahnič 2015). Kdaj v zgodovini torej lahko rečemo, da je muzej rojen? Glede na dejstvo, da so skozi celoten srednji vek zavračali antično, je to čas renesanse. Vendar pa je potrebno razumeti, da imajo predmeti razstavljeni v času renesanse povsem drug namen, vključujoče znanstvene vzgibe. Renesančni muzeji so bili prvotno postavljeni za razkazovanje in utrjevanje moči posameznika a tudi v namene študija. Renesansa je v ospredje postavila človeka. Njegove sposobnosti in danosti ter na splošno vse odlike, človeka kot odločilno figuro, ki ustvarja svojo lastno zgodovino v skladu z božjo voljo. Predmeti so bili pomembni glede na magično vrednost. Določenim predmetom so vrednost določali tudi glede na vrednost materiala iz katerega so bili narejeni. Po drugi strani pa se je pojavila potreba po kopičenju predmetov brez metode, enciklopedična zbirka je bila zasnovana kot metonimična in simbolna podoba 10
sveta oziroma sveta kot slike. Nastajali so botanični vrtovi in zbirke materialov. Razvrščanje predmetov je potekalo po sistemu razmerja podobnosti in skritih pomenov. Zbirke so upodabljale hierarhijo sveta in podobnosti med stvarmi. Zbirke so nosile najrazličnejša imena od studia, studiola, guardarobe, galleria, cabinet. Vsi izrazi so se uporabljajo v povezavi s prostori, kjer so shranjevali predmete (Mahnič 2015; Perko 2014, 33-34). Prvi evropski muzej je bila palača Medici-Riccardi v Firencah, kjer si je družina Medičejcev dala postaviti svoj tempelj učenosti ter se na ta način poskušala postaviti na zemljevid pomembnih evropskih družin. Ta primer jasno kaže dejstvo, da se je družbena moč pomaknila na posameznike, ki so postali podporniki znanosti. Palače na splošno postanejo središča umetniškega udejstvovanja, kjer se je lastnik srečeval z izobraženci in misleci ter z njimi razpravljal o novih znanstvenih dognanjih. S tem je družina Medičejcev naznanjala svojo mogočnost (Perko 2014, 35). V renesansi se izraz museum prične pojavljati za prostor, kjer je mogoče študirati in brati. V tem času je skladno s povečanjem zanimanja za preteklosti ime prvič pojavilo za zbirko predmetov. Ti niso več središče religioznega navdiha, temveč izvor estetskega užitka in znanstvenega spoznanja(perko 2014, 36). Za pripravo prvega znanstvenega muzeja je odgovoren škof Paolo Giovio (1483-1552), ki je pripravil zbirko, ki je vsebovala samo eno vrsto predmetov, slikane portrete. Poleg tega je dal zgraditi posebno zgradbo za hrambo teh predmetov, posamezne sobe v zgradbi je poimenoval po rimskih boginjah, eno pa posvetil Muzam in Apolonu, poimenoval jo je muzej. Tja je postavil tudi svojo zbirko portretov. Zbirko je uredil po klasifikacijskemu redu, hkrati pa je tudi uporabil prezentacijski sistem s katerim je dosegel, da z razstavljanjem dojamemo pomen celote (Mahnič, 2015). Giorgio Vasari je po naročilu Kosima I. Medičejskega načrtoval palačo Uffizi v Firencah, kjer je postavil galerijo slik. V zbirko je vključil vso družinsko kroniko, ki jo je komentiral v spremnem besedilu. Galerija je bila odprta za javnost in je bila namenjena spoznavanju umetnosti. Zbirka velja za prvo umetniško galerijo (Mahnič 2015). V tem času so nastali tudi številni parki. Več pomembnih družin si je dalo postaviti svoj giardino. Med njimi se zdi najpomembnejši v Belvederu, ki ga je dal postaviti papež Julij II. 11
Šlo je za zbirko antičnih kipov na odprtem, kjer pa je lahko obiskovalec tudi meditiral. Ta park je kasneje postal zgled za številne parke premožnih družin, ko so opremljali svoja domovanja. Med njimi naj omenim samo družini Farnese in della Valle. Tako razstavljena dela so rimskim aristokratskim družinam služila kot orodje za ponovno pridobitev posebne družbene identitete in kulturne nadvlade (Mahnič 2015). V 17. stoletju se je muzej že močno zasidral v evropsko kulturo. Renesančni episteme v tem času izgubi globji pomen. Nova spoznanja moderne znanosti so dodobra spremenila njen pomen. Muzej naj bi omogočal neposreden stik s stvarmi, kar naj bi omogočilo resnično spoznanje o stvareh (Mahnič 2015). V skladu s tem prepričanjem so muzeji postali dostopni javnosti. Arheološka odkritja povečajo zanimanje za antikvarizem, ki zbira znanje vsega sveta (Perko 2014, 38). V skladu z razsvetljensko idejo in razvojem znanosti pa so se pričele spreminjati tudi same zbirke predmetov, po principu klasifikacije in sistematizacije. Ob koncu 17. stoletja so glavne značilnosti zbirk kompletne serije (Mahnič 2015). V muzeje je opazni prelom prinesel Aldrovandijev pristop do zbiranja in zbirk. Aldrovandi je bil znanstvenik in predavatelj na bolonjski univerzi. Predmeti so mu služili kot podlaga za opazovanja in kot znanstveno izhodišče. Postavitev zbirke je po njegovem temeljila na raziskovanju in neposrednem opazovanju, kar postane značilnost zbirk v Evropi. Razvoj temeljnih znanosti vpliva na ločevanje na naravoslovje in umetnost in v skladu s to miselnostjo se te zbirke tudi ločijo. Največji prelom s prejšnjo dobo pa pomeni odpiranje muzejev za javnost za izobraževanje (Perko 2014, 39 in tam citirana literatura). Iz novoustanovljenih kolonij so se predmeti v evropske muzeje naravnost zlivali. Ravno zaradi količine materiala pa so nove zbirke skušale slediti okusu elite, ki je njih videla zgolj vir zabave. Zaradi tega so se zbirke umikale zahtevam nove znanstvene paradigme. Tako oblikovane zbirke so namreč privabljale veliko obiskovalcev ti pa posledično tudi prestiž in družbeni ugled (Perko 2014, 39-40; Vujić 1998). V začetku 18. stoletja so na širjenje prakse zbiranja močno vplivala nova izkopavanja predvsem na velikih najdiščih kot jo npr. Herkulanej. Iz teh najdišč so črpali nova spoznanja in je posledično prišlo do zahteve po taksonometričnosti in tipološkosti zasnovanih zbirk. Nov pristop k proučevanju je temeljil na funkciji in pomenu predmeta, kar je zasenčilo prejšnje zanimanje za obliko (Perko 2014, 40). Zbirke muzejev so nastajale po znanstvenih 12
načelih, s tem pa se je izoblikoval koncept muzeja, kot znanstvene ustanove. Muzeji so postali cenjeni po svoji urejenosti in sistematičnosti. V duhu francoske revolucije so ob koncu 18. stoletja odprli Louvre, ki je bil do takrat v izključno kraljevi lasti. S tem pa so bili postavljeni temelji za odprtje tudi drugih muzejev po Evropi. Ti javni muzeji so dobili povsem drugačno podobo, saj so bili podvrženi državni politiki in kot taki so seveda vplivali tudi na postavitve samih zbirk. Lahko bi celo rekli, da so zbirke vse bolj postajale del državne politike. Muzeji so postali pomembne ustanove, kot nekakšni pokazatelji in varuhi človekove identitete ter izpričevalci njegove preteklosti. V začetku 18. stoletja se celo pojavi fenomen, javne podobe muzejev, ki je bila pomembnejša od zbirk, ki so jih dejansko hranili v takšnih muzejih. V skladu z razsvetljensko željo po sistematizaciji in interpretaciji so se pričele spreminjati tudi zbirke, začeli so jih urejati po kronološkem in sistematičnem načelu, vendar pa je bila v ospredju še vedno želja po prezentiranju vsega človeškega znanja (Mahnič 2015). Začno se pojavljati katalogi. Urejeni so bili po vnaprej določenem zaporedju, po katerem so razvrščeni predmeti. Katalogi so rezultat zbiranja in sistematiziranja. Leta 1753 je bil ustanovljen British Museum. Osnova tega muzeja je bila zbirka Hansa Sloana, ki je želel, da se njegove zbirke namenjene znanstvenemu raziskovanju ter da bi pomenil napredek znanosti in umetnosti. Njegova osrednja funkcija je bila izobraževalna, vendar pa so zbirke sprva še vedno temeljile na principu kopičenja in ostentacije (Perko 2014, 43-44). Francoska revolucije je prinesla tudi spremembe v lastništvu zbirk, saj so te sedaj postale last ljudstva. Sprva je prišlo do velikega uničevanja, zbirke so dojemali, kot sovražno lastnino bivših osovraženih bogatih lastnikov. Kasneje pa so predmete v zbirkah pričeli dojemati kot dediščino ljudstva ter jih v skladu s temi idejami tudi zaščitili. Iz Francije so se te nove ideje razširile tudi drugod po Evropi. V Franciji so bili v tem času ustanovljeni štirje muzeji, ki so pokrivali štiri specifična področja, med njimi so muzeji za figuralno umetnost, prirodoslovne znanosti, nacionalno zgodovino in tehniko. Muzeji so kot posledica francoske revolucije in Napoleonovih osvajanj nastali tudi drugod v Evropi (Mahnič 2015). Kolonialne države, npr. Anglija so se močno posvečale odkrivanju zgodovine na domačih tleh in njenemu preučevanju. Ne gre zanemariti dejstva, da so se posvečali raziskovanju rimskih zgradb, ostankom staroselskih bivališč pa so namenjali le malo časa. To jasno kaže duh časa, kjer Rimljani nastopajo kot prinašalci civilizacije (Perko 2014, 45). 13
19. stoletje je prineslo velike spremembe, demokratizacijo ter rojstvo nacionalnih držav. Pojavi se nova interpretacija muzejskega gradiva, s čimer so se odprle nove možnosti za izražanje. To obdobje je v prakso zbiranja zagotovo prineslo dve pomembni novosti. Prva je pojav muzeologije, postavljeni so bili temelji nove znanosti. Kot druga novost pa so se pojavile nove spremembe v razstavljanju, kot odraz razvoja temeljnih znanosti. Novosti so opazne predvsem pri zbirkah slik, ki so bile po novem razporejene po slikarskih šolah, kasneje pa se je tej klasifikaciji pridružilo še kronološko načelo, posledica darvinistične razlage sveta. Pomembno je omeniti tudi, da so v tem času nastali nacionalni muzeji (Mahnič 2008). 20. stoletje je zaznamoval vzpon industrije ter izginjanje vrednot, ki so dolgo časa narekovale osrednji način življenja. Izginjanje običajev, znanj in navad je spodbudila vse evropske narode, da so se začeli zavedati pomena ohranitve le- teh. Obe svetovno vojni sta prinesli uničenje človeške dediščine, hkrati pa tudi velike družbene spremembe (politične sisteme, družbene sisteme). V tem času je v muzejskem svetu prišlo do sprememb na treh ravneh. Na fizičnem, družbenem in mentalnem. V fizičnem smislu so se spremenile predvsem zgradbe v katerih so bili muzeji. Družbene spremembe pa vplivajo predvsem na predstavitev posameznih družbenih smeri in tokov in razvoj družboslovnih znanosti. Muzej prevzema vlogo na najrazličnejših ravneh družbenega življenja. Na koncu pa ne smemo pozabiti tudi na mentalni pomen, ustvarjanje mentalnih okolij, kamor uvrščamo različne možnosti in pogoje dela s publiko, predvsem nove oblike komuniciranja, nove oblike podajanja informacij (Mahnič 2015). Potrebno je poudariti, da muzej dolgo ni prerasel konzervativnih idej. Model neevropskih muzejev, je prinesel veliko sprememb v materialno kulturo, ki jo razumejo na idejni in ne materialni ravni ( Mahnič 2015). Konec 19. stoletja se začnejo pojavljati muzeji na prostem, najprej na Švedskem. Nastal je Skansen. Ta oblika muzeja se je izkazala, kot eden najbolj učinkovitih načinov ohranitve dediščine in okolja, zato ne preseneča, da je postal predhodnik kasnejšega ekomuzeja. Pojavljati so se začeli tudi manjši lokalni muzeji, ki so zaradi svoje velikosti uspešno izpolnjevali zahteve lokalne skupnosti. Seveda velja omeniti tudi pojav t.i. ljudskih muzejev ali folk museums. Osredotočali so se predvsem na življenje preprostih ljudi in so močno 14
vplivali na nastanek ekomuzejev. Svoje korenine imajo v Veliki Britaniji z namenom prikazovanja delavstva in življenje preprostih ljudi. Kasneje pa so se preusmerili v prikazovanje kulturne raznovrstnosti krajine. Uveljavilo se je načelo, da za prepoznavanje lokalnih značilnosti niso pomembne zgolj stare kulture ampak, tudi sodobno življenje in njegove posebnosti (Šola 2003, 110). 20. stoletje je prineslo potrebo po ohranitvi industrijske dediščine, kar je pripeljalo do ustanovitve muzejev, ki so ohranjali specifična industrijska, tehnološka in obrtna znanja običajno v izvornem okolju (Davis 1999, 49). Na drugi strani, v Ameriki pa lahko v tem času sledimo ustanovitvi cele vrste t.i. muzejev ljudskih starožitnosti v Severni Ameriki. Ti se niso osredotočali na ohranitev samo materialne kulturne tam živečih ljudstev, ampak tudi običajev in ljudskih modrosti in znanj (Mairesse 2010, 33). Kot pove že ime, so bili muzeji ljudskih starožitnosti v prvi vrsti namenjeni ohranjanju ljudskih običajev in ohranjanju kolektivnega spomina. V Ameriki je potrebno omeniti še eno vrsto muzejev, ki so prav tako odraz okolja v katerem so nastali. Leta 1967 je bil ustanovljen t.i. neighbourhood museum, v soseski Anacostia. V eni najrevnejših sosesk, kjer so živeli večinoma priseljenci afroameriških korenin. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da so predstavljali življenje neke ogrožene in prezrte skupine ljudi in jim z raziskavami izboljševali način življenja. To je bil kasneje povod za odprtje drugih muzejev, katere tematika se je ukvarjala s skupinami potisnjenimi ob družbeni rob (Davies 2010, 37). Cilj delovanja takih muzejev je bilo premeščanje velikanskih razlik med družbenimi razredi, med izobraženci in delavci. Revolucionarna ideja se kaže predvsem v tem, da so želeli tej skupnosti pokazati vzroke za revščino ter možen izstop iz nje. Muzej je nastal v želji, spremenil slabe družbene razmere. Muzej je postal središče zbiranja in srečevanja družbenih skupin za izmenjavo mnenj in poučevanje skupnosti (Perko 2014, 66; Kinrard 1988,59). V času po prvi svetovni vojni pa so se predvsem v nemško govorečih deželah začeli pojavljati t.i. heimat muzeji, ki so se osredotočali predvsem na etnografsko zapuščino. Njihov primer jasno kaže, kako se lahko s tako vrsto muzejev manipulira in njihovo sporočilo izrablja v povsem napačne razloge. Ti so namreč postali osnova za poveličevanje Germanov in rasističnih idej (Perko 2014, 47-50). Nastali so kot odraz nemške ranjene družbe in kot 15
posledica travme, ki jo je povzročil poraz Nemčije v prvi svetovni vojni. Ti muzeji so uspešno povezali nemško ljudstvo in prevzeli skrb za nacionalno skupnost in povezali ljudi tudi na lokalni ravni. Njihov uspeh je bil najbrž zagotovljen tudi zato, ker so povezovali skupnosti. Lahko bi rekli, da so bili heimat muzeji predhodniki ekomuzeja in to kljub njegovemu negativnemu prizvoku. Vpeljali so uspešen muzeološki model, upoštevali družbene in politične potrebe javnosti ter vzpodbudili sodelovanje v družbi (Perko 2014, 60). Heimat muzeji so temeljili na zbirkah in z načrtovanim načinom delovanja posredovali javnosti splošno sprejeta dejstva, ki so postala del splošno sprejete ideologije. Predstavljajo pomemben mejnik v zgodovini muzejev, razvili so nove pristope podajanja dejstev zaradi katerega so bili ljudje pripravljeni spremeniti svoja prepričanja in nazore. Za večjo učinkovitost so uporabljali celo vrsto novih muzeoloških pripomočkov kot so umetnine, diagrami, kopije predmetov, plakate in podobno. Tako so ti muzeji postali pomemben del komunikacije med lokalnimi skupnostmi in upoštevanja vredni partnerji v vzgojnih in političnih procesih, s tragičnimi posledicami (Perko 2014, 63). Poleg zgoraj omenjenih muzejev pa se je proti koncu 20. stoletja pričelo pojavljati cela vrsta drugih specializiranih muzejev. Mednje uvrščamo tudi šolske, premogovniške, športne, prometne muzeje. Osnova teh muzejev je bilo poznavanje lokalnih skupnosti ter postavljanje vprašanj kot so, čemu služijo muzeji. To je vzpodbudilo gibanje za t.i. muzejsko revolucijo (Perko 2014, 66). 4. ZGODOVINA MUZEOLOGIJE IN NJENA POVEZAVA Z MUZEOGRAFIJO Zgodovino muzeologije lahko razdelimo na štiri osnovna obdobja. Začetki muzeološke misli segajo v čas oblikovanja prvih muzejev, obdobje do 19. stoletja. Osredotoča se na kriterije in navodila za zbiranje. Mednje prištevamo predvsem program, metode in cilj zbiranja, nasvete za obravnavo predmetov in hrambo predmetov. Kasneje sledi protoznanstvena stopnja, ki označuje velik porast zanimanja za zgodovino muzejev. V tem času postane pomembna praksa ukvarjanja z muzejem kot fenomenom hranjenja in razstavljana le v zbirkah. Poleg tega se je v skladu z željo po večji znanstvenosti muzejev pojavi vse več znanstvenih revij. V tem obdobju se pojavijo prva muzejska društva. V zgodnjih 30-ih letih 20. stoletja je pariški časopis Revue izvedel mednarodno anketo o reformi javnih galerij, v njej je Teodor Schmidt zavračal muzejskemu predmetu značaj osebka in ga obravnaval kot objekt spoznanja in 16
dokument časa. Iz prehoda v 20. stoletje so se oblikovala prva muzejska društva, kot so British Isle Museum Association, American Association Of Museums, ki so imela pomemben vpliv na oblikovanje muzejske stroke, kar je še posebej vplivalo na njen razvoj kot znanstvene discipline. Pomemben podatek je tudi to, da je Henry Focillon pri Ligi narodov ustanovil Mednarodni urad za muzeje, ki je takoj pričel izdajati revijo Museon, s tem so se lahko problemi muzejske dejavnosti internacionalizirali, kar je vodilo do empirično-znanstvene stopnje razvoja med leti 1934 in 1976. V tem času sta potekali dve pomembni konferenci. Prva je bila Konferenca Lige narodov v Madridu leta 1934. Šlo je za splošno konferenco o arhitekturi in razvoju umetnostnih del. Druga pa je ustanovitev Mednarodnega komiteja ICOM-a za muzeologijo leta 1976 v Stokholmu. Madridska konferenca se je ukvarjala predvsem o muzeju kot mediju sporočil iz preteklosti v sedanjost in prihodnost. Oblikuje se pojem muzejskega dela in muzejske stroke, zbiranje izkušenj in opisovanje posameznih dejavnosti, ki so kasneje postali temelj za njen razvoj (Mahnič 2015). Leta 1946 je bil ustanovljen International Council of Museums, ki je bil neposredni naslednik Mednarodnega urada za muzeje. V 60-ih letih so ustanovili Icom-ovo dokumentacijsko središče v Parizu, ki ima pomembno vlogo pri zbiranju dokumentacije in bibliografskega gradiva za preučevanje muzeoloških fenomenov in elementov muzejskega dela. Leta 1958 je v Riu de Janeiru potekal Regionalni muzejski seminar UNESCA-a, kjer so muzeologijo definirali kot vejo znanja, ki preučuje cilje in organizacijo muzeja, muzeografijo pa kot tehniko zbiranja in opravljanja muzejskega dela, ki se sklicuje in naslanja na muzeologijo. Od takrat je to tudi uradna definicija muzeologije, ki se uporablja v enciklopedijah in slovarjih (Mahnič 2015). Zadnja razvojna stopnja, imenovana teoretsko- sintetična stopnja, nastopi po letu 1976. Začetek zadnje stopnje označuje definicija muzejskega predmeta kot INDOK (informacijskodokumentacijskega nosilca kulturne informacije). Tega leta je bil ustanovljen tudi ICOFOM, ICOM-ov mednarodni odbor za muzeologijo. Jelinek je utemeljil muzeologijo kot znanstveno disciplino za preučevanje in pomoč razvoju muzejev in muzejske stroke in vzpostavitev kritične analize. Muzeologija dobila položaj znanstvene discipline. Preoblikovali so definicijo predmeta preučevanja, cilje in organizacijo dela, ki v muzejih prenehajo biti osrednja tema. Ivo Maroević je na simpoziju l. 1983 v Londonu muzeologijo definiral, kot del informacijskih znanosti ter muzejski predmet kot izvor in vir informacij. Istega leta je muzeologija na 17
Hrvaškem priznana kot znanstvena disciplina v okviru informacijskih znanosti, z novo definicijo pa se je pojavilo tudi vprašanje ali je pojem muzeologija še vedno ustrezen. T. Šola je predlagal, da se poimenuje heritologija. Kasneje l. 1989 je Z. Stransky v referatu International Summer School of Museology, ki so ga organizirali v Brnu, prikazal dosežke dosedanjega razvoja muzeologije, kjer je izpostavil tri kriterije. Historičnost, notranjo logiko znanstvene vednosti ter objektivno družbeno potrebo po muzeologiji. To je kasneje v 70-ih povzročilo nastanek gibanja za novo muzeologijo (Mahnič 2015). Po svetu se ustanavljajo različna središča, izobraževalne ustanove in druge oblike organiziranja strokovne dejavnosti, izdajajo se nove publikacije. Metodologija se osredotoča predvsem na muzejski predmet, ki postane nosilec informacij (Mahnič 2015). Skupaj z razvojem muzeološke misli v samostojno znanstveno disciplino lahko sledimo tudi pojavu muzeološkega izobraževanja in izoblikovanja muzeološkega poklica. To je potekalo v dveh smereh z ustanavljanjem novih izobraževalnih središč in ustanov ter z vse večjim interesom za vzpostavitev pedagoškega kadra, ki skrbi za muzeološko izobraževanje in razvoj muzeološke misli. Najstarejša muzeološka šola je bila ustanovljena v Parizu 1882 kot Ecole de Louvre in deluje še danes. Prva univerzitetna katedra za muzeologijo je bila ustanovljena 1922 na brnski univerzi. Leta 1963 je Jelinek ustanovil muzeološki oddelek s čimer se je odprla nova povojna možnost muzeološkega izobraževanja. V ZDA je prve tečaje za muzeologijo organizirala Univerza Harvard in Fogg Museum, kasneje pa je organizacijo muzeološkega izobraževanja prevzelo več drugih ustanov. Od 30-ih let dalje so se oblikovale muzeološke katedre praktično po vseh izobraževalnih ustanovah. Med pomembnejše pa spadajo Department of Museum Studies Univerze v Leidnu, Katedra za muzeologijo Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu in Reinward Academie v Leidnu (Mahnič 2015). 5. NOVA MUZEOLOGIJA Spremembe, ki so se pričele pojavljati v sredini 20. stoletja na področju muzejev je prineslo gibanje, nova muzeologija. Gibanje se je odzvalo na neodzivnost tradicionalnih muzejev, ki kljub reorganizacijami ne morejo zadostiti potrebam sodobne družbe (Šola 2003, 33). Na pragu velikih sprememb je bilo idilično muzejsko prikazovanje življenja povsem neprimerno. Potrebe ljudi so jasno izražale željo po spremembi. Na tej osnovi se je v 50-ih in v 60-ih pričelo gibanje, ki je zahtevalo njihovo spremembo. Gibanje v resnici ne predstavlja povsem 18
nove znanstvene paradigme in preloma, še vedno podpira tudi oblikovanje tradicionalnih muzejev. Muzeografija se je osredotočala predvsem na metode in klasifikacije predmetov v zbirkah. Medtem se nova muzeologija osredotoča na smisel družbenega delovanja muzejev in načine komuniciranja dediščinskih vrednot z javnostjo (Perko 2014, 68). Nova muzeologija se ukvarja s podajanjem znanja o preteklosti in razumevanjem sodobne družbe. Je gibanje usmerjeno v javnost in njeno okolje. Sodobni muzej živi znotraj skupnosti, ni zaprt sistem daleč od ljudi. Na ta način predstavlja tudi manj bleščeče,uporabne in kritične vidike družbe. Kot je že bilo omenjeno nova muzeologija ne zavrača vloge muzejskih strokovnjakov, čeprav želi njihovo delovanje približati ljudem (Perko 2014, 69; Šola 2003, 114). Najpomembnejša izhodišča nove muzeologije so: 1. Multidisciplinarnost muzejskega dela. 2. Prevzemanje dejavne družbene vloge. 3. Izpolnjevanje dolžnosti temeljnih človeških vrednot. 4. Delovanje po principu resnice in poštenosti. 5. Izboljšanje standardov za vzdrževanje zbirk in muzealskega dela. 6. Sodelovanje z drugimi ustanovami in institucijami. 7. Ohranjanje dediščine in situ. 8. Vključevanje družbeno izključenih skupin prebivalstva (žensk, otrok, manjšin, ) 9. Povezanost z lokalnimi skupnostmi in njihovo aktivno vključevanje v odločitve. 10. Usmerjenost v ohranjanje okolja in uporaba zelene tehnologije. 19
6. SODOBNI MUZEJ, EKOMUZEJ ALI KIBERNETIČNI MUZEJ Kaj torej sodobni muzej sploh je? Muzej je produkt renesančnega humanizma, razsvetljenstva 18. stoletja in demokracije 19. stoletja (Perko 2014, 55). Sodoben način življenja pa je pripeljal do potreb po drugačnih muzejih. Muzejske zbirke so v preteklosti velikokrat izrabljali za politične in propagande namene. Nova so tudi pričakovanja, da bi se muzej preživljal s svojimi prihodki od prodaje vstopnin. Seveda pa ima takšna naravnanost tudi svoje pasti, saj obstaja velika nevarnost, da takšne ustanove ne služijo več primarno družbenemu, filontropičnemu namenu, ampak se prelevijo v zabaviščne parke in s tem izgubljajo svoje poslanstvo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je rodil ekomuzej, ki naj bi najbolje služil dediščini in sodobni družbi. Prednost daje moralno-etičnim vrednotam. Združuje ustanovo, okolje in lokalno prebivalstvo z okoliščinami v okolju, živi s skupnostjo. Je model, ki človeku vrača izgubljeno družbeno poslanstvo, od muzealca pa zahteva visoko stopnjo profesionalnosti, transparentno, moralno držo in dejavno vlogo v spreminjajočem družbenem in političnem diskurzu (Perko 2014, 56 in tam citirani viri). Koncept ekomuzeja so prvič predstavili na ICOM- ovi konferenci leta 1971 v Santiagu de Chile. Ideja je nastala na francoskih tleh, predlagal ga je namreč Hugues de Varine in z njim nadomestil izraz integrirani muzej. Največja pridobitev ekomuzeja je sprotno prilagajanje okolju. De Varine je prepoznal ekomuzej kot središče skupnosti, Riviere pa dal močan pečat začetkom ekomuzejev z ustanovitvijo Muzeja Bretanje (Perko 2014, 71) Ekomuzeji se spreminjajo, ker se odzivajo na spremembe družbe (Perko 2014, 72). Izraz ekomuzej je sestavljen iz dveh besed, kjer predpona eko označuje naravno, socialno okolje. Vendar pa se izraz kljub temu velikokrat uporablja napačno. Predpona eko v splošnem razumevanju velikokrat pripelje do napačne interpretacije, da gre za ekologiji posvečen muzej (Perko 2014, 57). Ekomuzej definirajo ga ljudje, lokalne skupnosti in domačini.t. Šola trdi, da je:«ekomuzej že od samega začetka zasnovan kot ozemeljski muzej, ki temelji na družbenem kapitalu«(šola 2003, 101). Ekomuzej označujejo štiri temeljne značilnosti (Perko 2014, 73). Prva in osrednja ga določa kot zbirko podatkov v okolju. Združuje torej vse, kar je v nekem okolju»zapisano«ter to uporablja kot osnovo za čim kakovostnejše ohranjanje dediščine, lokalne skupnosti in 20
preživetje lokalne identitete. Druga naloga je kritično opazovanje gospodarskih, političnih, družbenopolitičnih sprememb. Ekomuzej opozarja skupnost na spremembe na način, ki ne povzročajo travm in jih pripravlja, da spremembe doživljajo s čim manj izgubami. Tretja naloga se osredotoča na muzej, kot prostor, kjer se srečujejo skupnosti in kjer lahko te skupnosti sobivajo in se dopolnjujejo. Četrta naloga pa se osredotoča na najpomembnejšo dejavnost ekomuzeja, na komunikacijo. Oblike komuniciranja v ekomuzeju so različne, izvajanje prireditev je samo ena izmed možnosti, kjer lahko lokalne skupnosti pokažejo okoljske, gospodarske in druge vrednote. Na ta način skupnost prepozna svoje kvalitete s katerimi se lahko proslavi ter s tem jasno sporoča katere so prednosti po katerih se loči od drugih skupnosti ter kaj je vredno ohraniti. Kot se je izkazalo je največja pridobitev ekomuzeja njegova sposobnost, da predvidi družbene spremembe ter nanje ustrezno odreagira (Perko 2014, 74). Pobuda ustanavljanja ekomuzeja je zasnovana drugače, kot pri tradicionalnem muzeju. Javnost ali še bolje lokalna skupnost mora dati pobudo za ustanovitev. Ekomuzej mora zrasti od spodaj navzgor in je lahko majhna ali velika ustanova (Van Mensch 2004, 7). Značilnost ustanavljanja in značaj ekomuzeja določa okolje v katerem nastaja, ki je velikokrat periferno, nerazvito okolje, neredko socialno obrobno. Značilna je tudi odsotnost velikih zbirk in pomembnih artefaktov. Njihova usmerjenost ni množičen turizem, ampak se bolj osredotoča na preživetje okolja. Zato je povsem jasno, da vse pobude, za ekomuzej, ki prihajajo od zgoraj, ne morejo obroditi sadov. Vsak tak muzej bi namreč izgubil bistvo in ne bi koristil skupnosti v kateri bi nastal. Zanimivost ideje ekomuzeja pa je seveda tudi, ta, da ga ni mogoče kopirati v katerokoli okolje (Perko 2014, 75). De Varine predstavlja dve osnovni nalogi, ki naj bi jih ekomuzeji izpolnjevali. To je razumevanje družbe in bistvo njene situacije in delovati mora v dobro celotni družbi (De Varine 1988, 62). Pri ekomuzeju se bistveno spremeni tudi pristop k muzealizaciji predmetov, ki sedaj niso shranjeni zaradi svoje posebnosti ali svoje edinstvenosti, zaradi katere bi jih bilo vredno hraniti. Muzeološki procesi v ekomuzeju so veliko bolj zapleteni in kompleksni. Bistvo muzealizacije v primeru ekomuzeja je sprožanje družbenih mehanizmov za nastajanje družbenih struktur, v katerih nastajajo razmere, potrebne za rast kulturnih spomeniških vezi, 21
te pa so potrebne za ohranjanje kolektivnega spomina. Muzejska komunikacija se v tem primeru nanaša na širjenje znanj in izkušenj in vključuje dejavnosti, ki to omogočajo. Naloga muzeja je, da prepozna potrebe uporabnikov in izbira njim ustrezne dejavnosti (Davis 1999, 15). Materialna kultura in njeno ohranjanje je podrejeno pomembnemu vidiku idej. Ekomuzej je zasnovan v želji po ohranitvi dediščine in situ in njene interpretacije. Veliko ekomuzejev nastaja na ogroženih območjih. Na primer v azijskih deželah na Kitajskem in Vietnamu. Na Kitajskem je bil ustanovljen ekomuzej Liuzhi, v pokrajini Guizhu, ki je kasneje postal osnova za azijske ekomuzeje. Nastal je kot odgovor na onesnaževanje in uničevanje tradicionalnega okolja na Kitajskem. Tako so se razvila načela Liuzhi, ki so se kasneje uveljavila tudi drugod. Med najpomembnejše načelo sodi, da so lastniki kulturne dediščine prebivalci, ki na določenem ozemlju živijo ter imajo pravico do njenega interpretiranja in uživanja. Kulturna dediščina ima v načelu ekomuzeja prednost pred gospodarskimi dejavnostmi, še posebej tistimi, ki bi jim utegnila škodovati. Kulturni ostanki in artefakti so neprecenljivi ravno zaradi tega, ker jih ni mogoče vrednoti in jih prodajati. Ekomuzej pospešuje izdelavo kakovostnih predmetov, spominkov, ki se lahko tržijo. S tem se ohranjajo stare obrti in znanja. Kratkoročno načrtovanje in iskanje lahkega zaslužka ni zaželeno, še posebej zato, ker izčrpava okolje. Varovanje kulturne dediščine se mora povsem skladati z okoljem v katerem obstaja. Pri tem so lahko uporabljajo materiali, ki so skladni z okoljem. Pomembno je tudi dejstvo, da ekomuzej ne upočasni razvoja območja (Perko 2014, 78-79). 22
okolje lokalna skupnost muzej Sl. 1: Enostaven prikaz delovanja tradicionalnega muzeja po Rivardu (po Perko 2014, sl. 1). muzej stavba zbirke eksperti definirane tehnike Obiskovalci (lokalna publika, turisti) Sl. 2: Ponazoritev delovanja tradicionalnega muzeja po Rivardu (po Perko 2014, sl. 2). 23
okolje lokalna skupnost muzej Sl.3: Ponazoritev odnosov med reformiranim muzejem, lokalno skupnostjo in okoljem (po Perko 2014, sl. 3) EKOMUZEJ Sl. 4: Grafična ponazoritev delovanja ekomuzeja (po Perko 2014, sl. 5). 7. VIRTUALNI MUZEJ Post moderna doba je povsem spremenila dojemanje stvarnosti in delovanje ljudi v tem okolju. To pa je v veliki meri prisililo muzeje k povsem drugačnem pristopu. Komunikacije z javnostjo si že dolgo ni mogoče zamišljati brez uporabe sodobne informacijske tehnologije (IKT) (Perko 2014, 83). Računalnike so pri muzejskem delu uporabljali že v 60-ih letih, sistematično pa so jih pričeli uvajati v 90-ih letih. Lahko torej trdimo, da je njihova uporaba sočasna z razvojem te tehnologije. Uvedli so celo vrsto računalniških programov, ki so precej olajšali delo v muzeju. Še posebej pri shranjevanju informacij in pri elektronski obdelavi podatkov (Perko 2014, 83 in tam navedena literatura). 24
Največja sprememba pa se je pričela z uvedbo interneta. Ta je v prvi vrsti omogočil muzejsko komunikacijo in spremenil muzej v medij javnega obveščanja, kasneje pa se je razvilo tudi oglaševanje in raziskave javnosti. Raba nove tehnologije je omočila javnosti virtualni dostop do predmetov in ponuja neomejene kreativne in izobraževalne možnosti. Omogoča širjenje vedenja o dediščini, to pa je tudi osrednja razlika med muzejem kot medijem in tradicionalnim muzejem (Perko 2014, 100 in tam citirana literatura). Dostopnost informacij je postala osnovna naloga muzeja. Sodobna tehnologija mora biti uporabljena ciljno in s profesionalno odgovornostjo. Učenje in spoznavanje muzealij mora biti doživeto in mora pritegniti obiskovalca. IKT pri tem lahko močno pripomore. Omogoči razvoj novih oblik muzejske komunikacije, javnost pa se hkrati tudi spoznava z novo tehnologijo (Perko 2014, 101). Za elektronske muzeje je značilno, da imajo zbirke elektronskih katalogov. Te informacije pa niso prosto dostopne javnosti, ampak selektivno. Kompleksnejšo obliko predstavljajo digitalizirani muzeji. Ti poleg elektronskih katalogov vsebujejo digitalne oblike predmetov, gradivo tudi pri tej obliki muzeja ni povezano z drugimi zbirkami (Perko 2014, 101).Tretjo obliko pa predstavlja t.i. virtualni muzej. Je posebna oblika muzejev, ki predstavlja nadgradnjo prejšnjih dveh oblik. Gre predvsem za prenos realnih muzejev in razstav v imaginarni svet. V virtualnosti se ohrani še potem, ko realne razstave ni več in jo lahko obiskovalci obiščejo kar od doma. Poleg očitne prednosti»ogleda iz naslonjača«, pa si gledalec lahko podrobneje ogleda mnoge podrobnosti o gradivu, najdišču itd. Za virtualni muzej je značilno delovanje brez posredovanja muzejskih služb in dostopnost s pomočjo računalnika iz geografsko ali časovno oddaljenih mest (Perko 2014, 102).Takšen primer je virtualni, The Tigertail Virtual Museum, muzej likovne umetnosti, sestavljen iz izjemno bogate zbirke slik in kipov iz vseh zgodovinskih obdobij in različnih celin, kakršne ni mogoče videti v nobenem muzeju na svetu. Poleg tega ne smemo zanemariti prednosti, ki jih takšni muzeji nudijo. Pogled na umetnine iz različnih ustanov na enem mestu, rekonstrukcije predmetov in stavb. Ta možnost je dala arheološki dediščini povsem novo dimenzijo in jo vpela v sodobno družbo. Pomembna je tudi možnost ogleda razstav, najdišč, rekonstrukcij in vsebin, ki ne obstajajo več. Posebno pridobitev predstavljajo tudi virtualno popolni rekonstruirani primerki, kjer ostajajo realni predmeti ali najdišča nedotaknjeni, hkrati pa se 25
odpirajo številne možnosti multiinterpretativnosti in upoštevanja tudi alternativnih pogledov na preteklost. 8. ARHEOLOŠKI PREDMET 8.1. ARHEOLOŠKI PREDMET PRED PRIHODOM V MUZEJEM V muzejske zbirke prihajajo predmeti na različne načine. Največ arheoloških predmetov prihaja z arheološkimi izkopavanji, včasih pa tudi kot darila ali z nakupi. Za slednje največkrat velja, da so bili pridobljeni z divjimi izkopi. Takšni predmeti so bili iztrgani iz konteksta, arheološki konteksti pa uničeni (Perko 2014, 127 in tam citirana literatura). V slovenskih muzejih prevladujejo predmeti, ki so bili pridobljeni z izkopavanji. Zakon določa, da je vsako najdišče vpisano v register dediščine, ki ga vodi pristojno ministrstvo. Vsako najdišče tako dobi svojo evidenčno številko, EŠD. Njihovo evidenco pa hrani register Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. S tem dobi najdišče pravno varstvo, ki določa obravnavo in obseg dovoljenih posegov (Perko 2014, 128 in tam citirani viri). Arheološka izkopavanja so zadnja desetletja postala področje specializiranih podjetij. Njihova specifika in specializacija je pripeljala do zahteve po ozko usmerjenemu delu. Največkrat uporabljena metoda izkopavanja je stratigrafsko izkopavanje. Specifika tako usmerjenega izkopavanje je predvsem ta, da sledimo plastem po domnevnem zaporedju njihovega nalaganja. Tako naj bi bila plast, ki je najvišje, najmlajša. Stratigrafsko enoto dobijo tudi vsi posegi v plasti ne glede na način nastanka, tudi njihova polnila ali strukture, pa naj si gre za zidove, tlake, itd. Artefakte, najdene v posamezni plasti tako datiramo na podlagi položaja najdbe in z ozirom na kontekst. Odločilnega pomena je poznavanje odnosov med plastmi. V času izkopavanj vodijo zelo natančno dokumentacijo. Z izkopavanjem vsak posamezen artefakt odvzamemo iz prvotnega konteksta, brez ustrezne dokumentacije bi za vedno uničili arheološko evidenco. Gradivo, ki ga pridobimo z arheološkimi izkopavanji skupaj z dokumentacijo označujemo z skupnim izrazom arheološki arhiv. Izkopavalni arhiv je izkopavalec po petih letih dolžan predati pristojnemu muzeju. V tem času ima izkopavalec tudi čas za objavo. Arheološke najdbe so del kompleksnega sistema, ki zahteva veliko natančnosti in znanja ter profesionalne etike. Arheološki predmet je v času izkopavanj deležen najsodobnejših tehnik izkopavanja in dokumentiranja. Kasneje, ko pride arhiv muzej, 26